UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

FINANCIRANJE MEDNARODNEGA PODJETJA Z DOLŽNIŠKIM IN LASTNIŠKIM KAPITALOM FINANCING A MULTINATIONAL ENTERPRISE WITH DEBT OR

EQUITY

Kandidat: Žiga Balič Študent rednega študija Številka indeksa: 81636686 Program: Univerzitetni program UNI/96 Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Zbašnik

Maribor, maj 2010

2

PREDGOVOR

Globalizacija je svetoven pojav in je razen redkih izjem zajela vse države. Na podlagi tistih nekaj izjem lahko vidimo, kaj bi se zgodilo z našim življenjskim standardom, če bi bili izolirani od tujine. Dejstvo je, da noben narod nima vseh resursov za zagotavljanje ustreznega življenjskega standarda, ampak se vsi med seboj dopolnjujejo in skupaj dosežejo maksimalni učinek.

Pojav mednarodnih korporacij sega v daljno zgodovino. Vseeno so mnenja o njih v javnosti deljena. Na eni strani so osovražena, kadar njihovi izdelki s trga izrinejo izdelke domačega podjetja, na drugi strani pa potrošniki radi segajo po njihovih izdelkih, saj dobijo več za manj denarja. V Sloveniji nas je še vedno strah tujih investitorjev in se jih skušamo otepsti v okviru nacionalnega interesa. Vprašanje, ali obstaja razlika med tem, ali je lastnik domačin ali tujec, zato ostaja.

Mednarodna podjetja imajo ob iskanju virov financiranja praktično prosto izbiro o trgu, kjer se bodo financirala. Večna dilema ob iskanju optimalne kapitalske strukture med deležem lastniškega in dolžniškega kapitala se še bolj zaplete, kadar vključimo možnost pridobivanja sredstev na mednarodnem kapitalskem trgu. Optimalne kapitalske strukture zato ne moremo nikoli doseči, ampak lahko samo stremimo k temu, da smo ji čim bližje.

S ciljem prihranka in zagotovitve potrebnih sredstev, tudi slovenska podjetja uporabljajo financiranje na mednarodnem kapitalskem trgu.

Namen diplomskega dela je predstaviti možne načine financiranja za podjetje, prednosti, ki jih ima podjetje z multinacionalizacijo svojega poslovanja, opozoriti na pasti in v praksi prikazati način financiranja takšnega podjetja. Če želimo izstopati iz povprečja panoge je treba spodbuditi multinacionalizacijo.

V prvem delu bom predstavil mednarodna podjetja - korporacije na splošno. Predstavil bom, kaj so, kako delujejo, razloge za njihov nastanek, poslovne cilje ter njihove pozitivne in negativne lastnosti. Predstavil bom tudi lestvico največjih svetovnih in slovenskih podjetij.

V drugem delu bom obravnaval razliko med glavnima načinoma financiranja: lastniškim in dolžniškim kapitalom. Prikazal bom dejavnike, ki vplivajo na stroške financiranja, kapitalske kazalnike podjetja in razliko v financiranju med mednarodnim in domačim podjetjem.

V tretjem poglavju bom predstavil financiranje mednarodnega podjetja v praksi na primeru največje slovenske bančno- finančne ustanove Nove Ljubljanske banke, d. d. Predstavil bom podjetje, analizo financiranja v zadnjih petih letih in potegnil logične zaključke ter ugotovitve.

Vsako podjetje, pa četudi deluje le na strogem lokalnem trgu, je neposredno ali posredno vpeto v mednarodne tokove. Pred tujino se ne smemo zapirati, saj bi to vodilo samo v znižanje našega življenjskega standarda. Mednarodnim tokovom se moramo odpreti in jih izkoristiti sebi v prid.

3

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................... 5 1.1 Opredelitev oz. opis problema ................................................................................ 5 1.2 Cilji in teze diplomskega dela ................................................................................. 5 1.3 Predpostavke in omejitve ........................................................................................ 6 1.4 Predvidene metode diplomskega dela ..................................................................... 6

2. MEDNARODNO PODJETJE – KORPORACIJA .................................................. 7

2.1 Kaj je mednarodna korporacija? ............................................................................. 7 2.1.1 Kaj je korporacija? .......................................................................................... 7 2.1.2 Kaj je mednarodna korporacija? .................................................................... 9 2.1.3 Mednarodne korporacije v očeh javnosti ........................................................ 9

2.2 Razlogi za nastanek mednarodnega podjetja ........................................................ 10 2.3 Prednosti mednarodne korporacije ....................................................................... 11 2.4 Tveganja in slabosti mednarodne korporacije ...................................................... 13 2.5 Temeljni cilji mednarodne korporacije ................................................................. 14 2.6 Finančna funkcija v mednarodnem podjetju ......................................................... 15 2.7 Svetovna in slovenska podjetja ............................................................................. 16

2.7.1 Največja svetovna podjetja ............................................................................ 16 2.7.2 Največja slovenska podjetja .......................................................................... 17 2.7.3 Najbolj multinacionalizirana slovenska podjetja .......................................... 18

3. FINANCIRANJE MEDNARODNEGA PODJETJA ............................................ 20

3.1 Lastniški kapital .................................................................................................... 20 3.2 Dolžniški kapital ................................................................................................... 22

3.2.1 Lastnosti dožniškega kapitala ........................................................................ 22 3.2.2 Posojila .......................................................................................................... 25 3.2.3 Komercialni zapisi ......................................................................................... 27 3.2.4 Obveznice ...................................................................................................... 27

3.3 Glavne razlike med dolžniškim in lastniškim kapitalom ...................................... 31 3.4 Vplivi na strošek financiranja ............................................................................... 32 3.5 Kazalniki financiranja ........................................................................................... 33

3.5.1 Kapitalizacijski kazalniki ............................................................................... 33 3.5.2 Weighted Average Cost of Capital ................................................................ 34 3.5.3 Capital Asset Pricing Model ......................................................................... 35

3.6 Primerjava med mednarodnim in domačim podjetjem ......................................... 35 4. PRIMER FINANCIRANJA IZ PRAKSE – NLB SKUPINA ................................ 38

4.1 Predstavitev NLB Skupine, d. d. ........................................................................... 38 4.2 Pregled financiranja NLB Skupine ....................................................................... 41

4.2.3 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2005 ............................................. 41 4.2.4 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2006 ............................................. 42 4.2.5 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2007 ............................................. 43 4.2.6 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2008 ............................................. 45 4.2.7 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2009 ............................................. 46 4.2.8 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2010 ............................................. 47

4

4.2.9 Zaključne ugotovitve o financiranju NLB Skupine ........................................ 48 4.3 Pregled poslovanja NLB Skupine za obdobje zadnjih petih let ............................ 49

5. SKLEP ........................................................................................................................ 51 6. POVZETEK ............................................................................................................... 52 7. LITERATURA IN VIRI ........................................................................................... 54

7.1 Literatura ............................................................................................................... 54 7.2 Viri ........................................................................................................................ 56

KAZALO TABEL Tabela 1: Deset največjih podjetij na svetu v letu 2008 ...................................................... 17 Tabela 2: Deset največjih slovenskih podjetij v letu 2008 .................................................. 18 Tabela 3: Deset najbolj multinacionaliziranih slovenskih podjetij v letu 2007 .................. 19 Tabela 4: Ratingi kreditnega tveganja ................................................................................. 24 Tabela 5: Glavne razlike med dolžniškim in lastniškim kapitalom .................................... 32 Tabela 6: Pregled tujih trgov, na katerih je prisotna NLB Skupina v bančništvu ............... 39 Tabela 7: Prikaz desetih največjih lastnikov NLB na dan 31. 12. 2009 .............................. 41 Tabela 8: Prikaz ključnih finančnih podatkov o poslovanju NLB Skupine za obdobje od 2005 do 2009 ....................................................................................................................... 50 KAZALO SLIK Slika 1: Prikaz stroškov financiranja in mejne stopnje donosa za tri različna podjetja ....... 36 Slika 2: Prikaz mejnih stroškov kapitala in mejnih stopenj donosa za mednarodno in domače podjetje ................................................................................................................... 37 Slika 3: Trgi, na katerih je prisotna NLB Skupina .............................................................. 38 Slika 4: Neto prihodki NLB Skupine glede na poslovni segment v letu 2009 .................... 39 Slika 5: Neto prihodki NLB Skupine v letu 2009 glede na geografski segment ................. 40 KAZALO ENAČB Enačba 1: Tehtan povprečen strošek kapitala (WACC) ...................................................... 35 Enačba 2: Zahtevan donos na kapital (CAPM) ................................................................... 35

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev oz. opis problema

Slovenija nima dolgoletne tradicije poznavanja lastniških oblik financiranja. Pred osamosvojitvijo so bila podjetja večinoma omejena le na dolžniško financiranje, večinoma v obliki kreditov. Vendar se je s prehodom iz samoupravnega v tržno gospodarstvo razvoj finančnega trga spremenil. Pomen lastniškega kapitala se je krepil z leti. Tako na dolžniški kot tudi na lastniški strani smo spoznavali vedno nove in nove produkte.

S procesom globalizacije, internacionalizacije, z vstopom Slovenije v EU, EMU in prevzemom evra so se odprla vrata mednarodnemu toku kapitala. Podjetja so tako začela v vedno večji meri poslovati s tujino, kar je logično glede na majhnost slovenskega trga. Dostop do tujih trgov je tako prinesel nove trge za izdelke kot tudi nove vire financiranja. Danes bi si poslovanje podjetij samo na domačem trgu težko zamislili.

Veliko podjetnikov je še vedno zmotno prepričanih glede cene posameznega vira financiranja. Trditev, da je lastniški vir financiranja cenejši od dolžniškega, je napačna. Zavedati se moramo, da je lastniški kapital bolj tvegan, posledično pa je lahko tudi donosnejši, kar ne velja vedno.

Diplomsko delo je sestavljeno iz treh sklopov. V prvem bom podrobneje pojasnil, kaj je mednarodno podjetje. V drugem sklopu bom podrobneje pojasnil dva glavna načina financiranja – lastniško in dolžniško financiranje. V tretjem pa bom predstavil način financiranja naše največje bančno finančne ustanove, NLB Skupine.

1.2 Cilji in teze diplomskega dela

V diplomskem delu bom skušal pregledno prikazati vse možnosti financiranja mednarodnega podjetja, ki je dovolj veliko, da lahko izkoristi prednosti, ki jih ponuja mednarodni trg kapitala. Obrazložil bom okoliščine, ki privedejo podjetje do tega, da se odločijo za katero izmed ponujenih možnosti. Zbral ne bom le možnosti, ki se ponujajo na slovenskem trgu, ampak tudi tiste, ki jih ponuja mednarodno okolje z bolj razvitim finančnim trgom.

Cilj dela je celovito poznavanje možnosti financiranja. Posledično ima vsako podjetje več možnosti izbrati želen produkt glede na svoje potrebe. S tem podjetje lažje izpolni svoje potrebe financiranja, stremi k optimalni kapitalski strukturi, zniža stroške financiranja in po možosti zviša dobiček.

V diplomskem delu bom tudi podrobneje opredelil pojem in razvoj mednarodnega podjetja, razloge, ki privedejo podjetje do internacionalizacije, ter vse dejavnike tveganja in potencialnih koristi, ki jih podjetje ob tem lahko realizira.

6

1.3 Predpostavke in omejitve

Ob prikazu različnih možnosti financiranja za mednarodno podjetje bom predpostavil, da je to dovolj veliko, da lahko izkoristi vse možnosti, ki se mu ponujajo na mednarodnem trgu. Pri tem igrajo veliko vlogo mednarodna prepoznavnost in ugled podjetja, število držav, v katerih ima podjetje podružice, in velikost. Predpostavil bom tudi, da je pravna oblika mednarodnega podjetja delniška družba.

Predpostavil bom, da so vsi predstavljeni finančni instrumenti na voljo dovolj velikim podjetjem, ki ustrezajo zgornjemu opisu.

Pri analizi trenutnega stanja financiranja podjetij se zavedam, da so nekateri finančni podatki poslovna skrivnost in da do njih ne bom imel dostopa. Viri, prek katerih bom dostopal do aktualnega stanja, bodo tisti, ki so javno dostopni (sporočila za javnost, članki, letna poročila). Posledično bom izbral podjetje, ki ima dobro razvito komuniciranje z javnostjo, je v Sloveniji javno znano in uživa dobršno mero ugleda.

Pri izbiri literature se ne bom omejil na domačo, saj te ni dovolj. Uporabljal bom tujo strokovno literaturo, članke in javno dostopne podatke.

1.4 Predvidene metode diplomskega dela

Diplomsko delo bo sestavljeno kot poslovna analiza, saj bom analiziral možnosti za financiranje mednarodnega podjetja. Uporabil bom deskriptivni pristop. V njegovem okviru bom uporabljal deskriptivne metode in komparativne metode ter metodo kompilacije.

Diplomsko delo bo tako odraz predvsem teoretičnega (sekundarnega) raziskovanja.

7

2. MEDNARODNO PODJETJE – KORPORACIJA

2.1 Kaj je mednarodna korporacija?

2.1.1 Kaj je korporacija?

Korporacija je gospodarska organizacija. Tvori jo več istovrstnih ali sorodnih podjetij, ki imajo skupen cilj. Sama beseda korporacija izhaja iz latinske besede corpus, ki pomeni telo, telo več ljudi oz. skupino ljudi, ki ravnajo enotno kot ena oseba (Finance 2007).

Vse korporacije so ustvarjene umetno. Njihov obstoj ni niti viden niti občutljiv. Kljub temu so pred sodišči tretirane enako kot fizične osebe. Zakon jim namreč kot pravni osebi predpisuje podobne pravice in dolžnosti kot fizičnim osebam. Ta njihova lastnost jim omogoča, da uporabijo vsako stvar, z namenom, da izpolnijo cilje, za katere so bile ustanovljene. Tako lahko kupujejo in prodajajo dobrine in lastnino, vstopajo v pogodbe, sposojajo sredstva, tožijo in so lahko tožene, zaposlujejo in odpuščajo ter drugače sodelujejo v širšem družbenem okolju. Marsikdaj govorimo o korporacijah, kot da bi bile prave žive osebe (Finance 2007).

Korporacije obstajajo kot produkt korporacijskega prava, ki opredeljuje pravice in dolžnosti podjetja, menedžmenta, ki upravlja in vodi podjetje, kreditodajalcev, ki servisirajo potrebe podjetja po denarju, delničarjev, ki investirajo njihov kapital v podjetje, zaposlenih, ki prispevajo svoje znanje, izkušnje in delo, ter strank, ki jim ponujajo svoje produkte. Ljudje delajo skupaj v korporacijah z namenom, da ustvarjajo dodano vrednost in prihodek. Korporacije postajajo vedno bolj dominanten udeleženec svetovne ekonomije (Easterbrook in Fishel 1996, 8–10).

Pravica do lastništva lastnine je ena izmed temeljnih pravic, ki je prispevala k temu, da so se korporacije do sedaj tako razvile. Naslednji razlogi so prispevali, tudi velik del k “priljubljenosti” korporacij (Ross et al. 1998, 12–13):

• Finančni – korporacije lahko zberejo potreben kapital za financiranje dejavnosti podjetja z izdajo delnic. V obliki delnic je tako lastništvo veliko lažje prenašati kot v obliki deležev. Delničarjem se nato lahko izplača dobiček v obliki dividend.

• Neomejena življenjska doba – korporacija lahko nadaljuje s poslovanjem tudi, ko so njeni lastniki oz. menedžerji pokojni.

• Omejena odgovornost – če korporacija bankrotira, bodo delničarji izgubili svojo investicijo in zaposleni svoja delovna mesta, vendar ne bo noben dodatno osebno odgovoren za dolg, ki bo ostal nepoplačan njihovim kreditodajalcem. Njihovo tveganje se tako minimizira. Ta pravica ne velja le v izjemnih naprej določenih primerih.

8

Ob obilnih prednostih za korporacijo ima tudi naslednje slabosti (Brigham et al. 1999, 10):

• Dvojna obdavčenost – zaslužki korporacij so lahko predmet dvojne obdavčenosti. Dobiček je prvič obdavčen na ravni korporacije, drugič pa ob izplačilu na ravni delničarja.

• Birokracija – ustanovitev korporacije in ugoditev vsem zakonskim zahtevam je zapleten, kompleksen in časovno potraten proces.

Skozi čas so se razvili štirje tipi korporacij (Truitt 2006, 10):

• Javna korporacija – korporacija, ki jo ustanovi vlada z določenim političnim ali javnim namenom. Večinoma gre za dejavnosti, za katere primanjkuje zasebnih investitorjev bodisi ker je dejavnost premalo donosna, zahteva prevelika začetna vlaganja ali ker je državnega pomena. Znane so lahko tudi kot državne, vladne ali politične korporacija in so najstarejše korporacije. Primer takšne korporacije je podjetje U.S. Postal Service iz ZDA.

• Zasebna korporacija – ustanovljene so s strani posameznika z namenom opravljanja določene storitve, ki naj bi prinašala dobiček. Čeprav s svojim delovanjem prispevajo k javni koristi, zasebne korporacije delujejo le za dobro lastnikov (delničarjev). Takšnih korpotacij je največ. Primere teh je mogoče zaslediti že s pogledom na borzno tečajnico.

• Zaprta korporacija – korporacija je zaprta, kadar so njene delnice v lasti ožjih članov družine ali določenih redkih posameznikov. Zaradi majhnega števila lastnikov in večinoma osebnega poznanstva med njimi se z delnicami zaprtih korporacij na borzi ne trguje.

• Neprofitna korporacija – neprofitne koproracije so pravzaprav zasebne korporacije, ki so ustanovljene z določenim javno-koristnim neprofitnim namenom. Med njih spadajo na primer: dobrodelne organizacije, izobraževalne ustanove, verske skupine, privatne bolnišnice. Ne ustvarjajo dobička, ampak porabijo ves prihodek za financiranje in izboljšanje njihove storitve za javno dobro. Primer takšne korporacije je Unicef.

Korporacijsko pravo se razlikuje glede na državo in jurizdikcijo, vendar ima v vsaki državi kljub temu pet skupnih točk. Te so (Kraakman 2004, 5–16):

• Pravna oseba – vsaka korporacija je pravna oseba.

• Omejena odgovornost – delničarji jamčijo le s svojim vložkom.

• Prenosljive delnice – delničarji korporacije lahko s svojimi delnicami prosto razpolagajo in jih lahko kadar koli dokupijo oz. jih prodajo. Ta funkcija podjetju omogoča neprekinjeno poslovanje, saj sprememba lastništva na poslovne procese ne vpliva direktno.

9

• Centraliziran strateški menedžment – vse strateške odločitve prihajajo z vrha podjetja, ki je navadno v matični državi. Vodstvo hčerinskih podjetij odgovarja strateškemu menedžmentu.

• Deljeno lastništvo glede na vložek kapitala – število glasovalnih pravic se delničarju podeli glede na število delnic oz. delež, ki ga ima.

Glede na to, kako močno so se korporacije zasidrale v naša življenja, bi moral biti vsak prebivalec seznanjen o tem, kakšne vrste posel je, kako se je razvil, katere so njegove glavne lastnosti, katera pravila in zakoni se jih zadevajo, kako deluje in kakšna bo njihova prihodnost.

2.1.2 Kaj je mednarodna korporacija?

Mednarodna poslovna dejavnost ni nov pojav. Trgovanje z dobrinami in storitvami med državami se je odvijalo že tisočletja. Prvi zapisi tega pojava segajo vse do starega Egipta. Takrat so se pojavile ideje o tem, da naj bi postal Egipt žitnica Srednjega vzhoda. Po drugi svetovni vojni je mednarodna trgovina doživela pravo revolucijo. Iz nje se je razvil eden izmed zelo pomembnih ekonomskih fenomenov: mednarodna korporacija.

Mednarodna korporacija je podjetje, katerega namen je izdelovanje in prodaja izdelkov oz. storitev v več kot le eni državi. Celotno korporacijo po navadi sestavlja matično podjetje v domači državi ter še vsaj pet oz. šest podružnic v tujih državah. Te so večinoma med seboj povezane z visoko stopnjo medsebojnega sodelovanja. Nekatera mednarodna podjetja imajo tudi do sto podružnic razporejenih po celem svetu (Shapiro 1991, 4–5).

2.1.3 Mednarodne korporacije v očeh javnosti

V očeh javnosti je mnenje o mednarodnih korporacijah deljeno. Na eni strani so močno hvaljene in poveličevane, medtem ko so na drugi strani kritizirane in očrnjene zaradi vpliva, ki ga imajo na domačo in tujo državo gostiteljico.

Zagovorniki mednarodnih korporacij trdijo, da z vsako naložbo v državo gostiteljico podjetje prinese kapital, znanje in tehnologijo, višje plačilo za svoje zaposlene, nove davke, ki polnijo proračun, večjo konkurenčnost in produktivnost, zvišanje bruto domačega proizvoda, inovacije in z raznimi donacijami tudi poskrbijo za okolje, v katerem delujejo. Na tujih trgih tudi zastopa interese domače države in s seboj potegne ogromno dobaviteljev, ki opravljajo stranske posle (Daniels in Radebaugh 1998, 457).

Nasprotniki vidijo mednarodne korporacije kot grožnjo nacionalni suverenosti. Ker je njihov primarni cilj dobiček, želijo od svoje naložbe maksimalni donos. Tako na eni strani izkoristijo državo na račun davkoplačevalcev, da imajo boljše pogoje delovanja kot tekmeci, zaposlene z nižjo plačo, črpajo naravno bogastvo, ustvarjajo lažne potrebe, agresivno oglašujejo, so koruptivni, financirajo politične kampanije in vplivajo na politiko, omejujejo prenos znanja in v tuji državi opravljajo le naj osnovnejše poslovne operacije.

10

Ko “izkoristijo” vse vire, nadaljujejo svoj proces v drugi državi in za seboj pustijo socialno opustošenje (Shapiro 1991, 17–18).

Trditi, da je resnica o mednarodnih korporacij samo ena izmed obeh plati, je nesmiselno. Tako kot nobena stvar ni črno-bela, tudi za mednarodne korporacije ne moremo trditi ne eno in ne drugo. Dodatno vprašanje se pojavi tudi, kadar se vprašamo, kateri interes zagovarjajo in pod čigavim vplivom so zagovorniki posamezne plati. Res je tudi, da imamo ogromno takšnih podjetij in da ta ravnajo različno glede na svoje korporativne vrednote.

2.2 Razlogi za nastanek mednarodnega podjetja

V minulih dvajsetih letih se je razvila nova in fundamentalno drugačna oblika mednarodne trgovske dejavnosti, ki je znatno pripomogla k dvigu svetovne ekonomske in politične soodvisnosti. Podjetja so preobrazila način svojega poslovanja. Če so bila še pred kratkim podjetja osredotočena samo na kupovanje in prodajo surovin in izdelkov med državami, se sedaj odločajo za direktne investicije v popolnoma integrirana hčerinska podjetja. Ta tako v tuji državi opravljajo celoten nabavni, proizvodni in prodajni proces. Danes mednarodne korporacije na svetovni ravni zasedajo velik delež tehnoloških, marketinških in proizvodnih resursov (Brigham et al. 1999, 1028).

Podjetja se odločijo za internacionalizacijo svojega poslovanja zaradi (ibid. 1028–1029):

• Razširitve prodajnega trga – podjetja se odločijo za vstop na tuje trge, kjer na njih vidijo boljše priložnosti za rast svojega poslovanja. Po navadi jih do tega “prisili” zasičen ali premajhen domač trg. Prav tako si s povečano proizvodnjo in dosego ekonomije obsega določenega izdelka znižajo stroške na enoto izdelka (Shapiro 1991, 8). Primer: podjetje Mercator razširja svoje poslovanje z gradnjo novih trgovskih centrov na trge nekdanje Jugoslavije.

• Iskanja primarnih surovin – veliko podjetij ima podružnice, kjer se nahajajo njihove najpomembnejše proizvodne surovine. Tako si do njih zagotovijo stalen dostop, potreben za nemoteno proizvodnjo (Shapiro 1991, 8). Primer: avstrijsko naftno podjetje OMV je lastnik številnih rafinerij in naftnih ploščadi po celem svetu.

• Iskanja novih tehnologij – noben narod na svetu nima dominantne vloge pri vseh tehnologijah. Podjetja tako iščejo najnovejšo tehnologijo in najmodernejšo obliko po celem svetu (Brigham et al. 1999, 1028). Primer: nakup estonskega podjetja Skype Group s strani ameriškega spletnega prodajalca eBay.

• Iskanja efektivne proizvodnje - podjetja selijo proizvodnjo iz držav z visokimi proizvodnimi stroški v države z nizkimi proizvodnimi stroški. Ta možnost ima pomemben vpliv na stroške delovne sile v marsikateri državi (Shapiro 1991, 8). Primer: selitev proizvodnje Gorenjevih izdelkov z nižjo dodano vrednostjo v obrat v srbskem Valjevu.

11

• Izogiba političnih in regulatornih ovir – podjetja ustanavljajo podružnice v tujih državah z namenom pridobitve statusa domačega proizvajalca in nižjih okoljskih in drugih standardov. Zaradi zmanjšane birokracije postanejo podjetja manj okorna in svobodnejša v svojih odločitvah (Brigham et al. 1999, 1029). Primer: proizvodnja japonskih avtomobilov v ZDA zaradi izogibanja uvoznim kvotam.

• Razpršitve poslovanja – z ustanovitvijo proizvodnje in prodaje izdelkov v več državah sveta podjetja lažje blažijo tveganja in vplive ekonomskih trendov v posameznih državah (Brigham et al. 1999, 1029). Primer: povečana prodaja avtomobilov volkswagen v letu 2009 na Kitajskem in zmanjšana prodaja istega leta v Rusiji. Razlog: različni vpliv ekonomske krize na gospodarstvo.

2.3 Prednosti mednarodne korporacije

Poslovna mreža, razvejena po številnih državah, prinaša s seboj ogromno prednosti. Te se največkrat pokažejo v obliki prihrankov in večje prilagodljivosti. Prednosti mednarodnega podjetja so:

• Mednarodni davčni menedžment – glavni cilj je minimiziranje globalnega davčnega bremena. V primerjavi z domačim podjetjem je to področje veliko bolj zapleteno, vendar je lahko tudi izplen ob primernem vodenju večji. Rezultat izplena je posledica medsebojnega delovanja heterogenih fiskalnih sistemov. Ob ustanovitvi tuje podružnice je treba določiti primerno pravno obliko podjetja, čas in način pridobitve vloženih sredstev nazaj v matično podjetje ter optimalno uporabo davčnih kreditov, davčnih oaz in dvostranskih dogovorov. Pri tem procesu igrajo ključno vlogo transferne cene, saj poteka pomemben delež vse svetovne trgovine v notranjem okviru mednarodnih korporacij. S pravilno uporabo transfernih cen se podjetja uspešno izogibajo dvojni obdavčenosti (Daniels in Radebaugh 1998, 805).

• Diverzifikacija denarnih tokov – z diverzifikacijo denarnih tokov iz različnih držav, trgov, panog in valut mednarodna korporacija doseže večjo stabilnost poslovanja, kot če bi bila vezana le na en trg. Tveganja med trgi in gospodarska dejavnost se razlikujejo med posameznimi trgi. Tako lahko podjetje zmanjšanje prodaje izkelka na določenem trgu zaradi določenega razloga uspešno nadomesti s povečano prodajo na drugem (Brigham et al. 1999, 1031).

• Globalni trg vrednostnih papirjev – podjetja bodo pri iskanju novih virov financiranja uporabila vse možnosti za zadovoljitev svojih potreb. Z dostopom do mednarodnega tržišča bodo stroški financiranja z dolžniškim kapitalom vsekakor nižji, podjetja bodo lažje zbrala želeno vsoto kapitala in dosegla višjo ceno lastniškega kapitala, kot če bi podjetje zbiralo kapital le na domačem trgu. Strošek financiranja bo odvisen od bonitetne ocene ali ratinga, ki mu ga podeli bonitetna agencija, ter ugleda, ki mu pripada (Czinkota et al. 2005, 242–245). Na primer (Weiss 2009): leta 2009 si je NLB izposodila več kot 310 milijonov evrov pri azijskih in evropskih bankah. Takšnega zneska si na domačem finančnem trgu najverjetneje ne bi bilo mogoče izposoditi po konkurenčnih pogojih.

12

• Cenejše lokacije – v nenehnem iskanju prihrankov bodo mednarodne korporacije iskale lokacije, na katerih je proizvodnja ekonomsko učinkovitejša (Shapiro 1991, 8).

• Državne spodbude – zaradi vedno bolj kompetitivnega okolja, v katerem poslujejo mednarodne korporacije, tudi države in regije med seboj tekmujejo za tuje neposredne investicije. Zaradi pozitivnih vplivov, ki jih imajo nove investicije na okolje, skušajo postati kar najbolj privlačne naložbene destinacije. Tako ponujajo mednarodnim korporacijam investicijske spodbude v obliki davčnih olajšav, sofinanciranja dela investicije, vladne birokratske pomoči, izboljšane infrastrukture ipd. Proces postajanja privlačnejša naložbena destinacija imenujemo tudi “dirka k dnu,” saj skuša kar čim bolj znižati stroške poslovanja, ki jih bo imelo podjetje v državi. To pripomore k večji avtonomnosti mednarodne korporacije. Rezultat je prihranek korporacije (Brigham et al. 1999, 1031). Primer (MMC 2005): država Slovenija je sofinancirala 400- milijonsko investicijo v proizvodnjo novega modela renault twingo v podjetju Revoz v Novem mestu.

• Zakonodaja – države med seboj ne tekmujejo le v davčnem okolju, ampak tudi v zakonodaji. Tako skušajo s podjetjem prijazno zakonodajo pritegniti nove investitorje (Brigham et al. 1999, 1031). Ampak žal gre ta proces velikokrat predaleč in poseže tudi na področje okoljskih standardov in pravic delovne sile. Rezultat je tako prihranek podjetja pri okoljskih standardih in prilagodljivejša proizvodnja. Ta proces je viden predvsem v manj razvitih državah, kot je na primer Kitajska. Pri tem se moramo tudi vprašati, ali si sploh želimo takšnih investicij z obilo negativnimi eksternalijami. Drugo vprašanje je tudi, kakšen bo ugled podjetja, ki bo z namenom cenovne konkurenčnosti za proizvodnjo izrabljalo otroško delovno silo. Leta 2001 je podjetje Nike priznalo, da so v Pakistanu in Kambodži pri proizvodnji zaposlovali otroško delovno silo (Boggan 2001). Dodali so tudi, da bo takšno prakso težko prekiniti. Ugled podjetja je bil vsekakor okrnjen.

• Ugled podjetja – mednarodna razvejena poslovna mreža vsekakor pripomore k večjem ugledu podjetja. Ta ponazarja trdnost, stabilnost, profesionalnost in zanesljivost. Pomemben dejavnik je, da vemo, da se bomo lahko na podjetje zanesli tudi, kadar smo zunaj domače države (globalno ponujanje storitev). V današnji informacijski dobi informacije hitro potujejo in je lahko ugled podjetja na globalni ravni hitro izboljšan zaradi posameznih “marketinških” akcij v posamezni državi. Mednarodne korporacije si lažje privoščijo globalno marketinško strategijo. Primer (HighBeam 2001): francoski proizvajalec avtomobilov PSA (Peugot-Citroën) je leta 2001 investiral 9 milijonov USD za zasaditev in ohranitev deževnega gozda v Braziliji. Tako si želi v očeh strank pridobiti status okolju prijaznega proizvajalca, povečati prodajo, upravičiti višjo ceno svojih izdelkov in posledično povečati dobiček.

13

2.4 Tveganja in slabosti mednarodne korporacije

Mednarodno razvejena poslovna mreža s seboj prinaša tudi dodatna tveganja in slabosti. Glede na lastnosti lahko tveganja, s katerimi se sooča mednarodna korporacija pri vsakodnevnem poslovanju, v grobem razdelimo na: enostranska in dvostranska. Enostranska so tista, ki lahko podjetju prinesejo samo izgubo. Med njih spada možnost razlastitve, kot posledica političnega doganja v določeni državi in blokada sredstev, ki matičnemu podjetju onemogoči izplačilo dobičkov in sredstev v primeru dezinvestiranja. Dvostranska tveganja so tista, ki lahko ob primernem razpletu dogodkov prinesejo podjetju tudi dobiček. Med dvostranska tveganja tako na primer spada valutno tveganje (Moffett et al. 2003, 417–419).

Z namenom indentificiranja, spremljanja in upravljanja tveganj, s katerimi se mednarodna korporacija sooča, je pomembno da jih razdelimo v različne skupine. To so tveganja, ki “prizadenejo” podjetje na različnih ravneh (Moffet et al. 2003, 421-429):

• Na ravni podjetja – med njih štejemo tista tveganja, ki izvirajo iz podjetja samega. Prizadanejo samo podjetje samo. To so:

o poslovno tveganje – mednje štejemo napačne poslovne odločitve in predvidevanja ter tveganja nepredvidljivih zunanjih okoliščin (spremenjene okoliščine).

o valutno tveganje – tveganje, ki ga prinašajo spreminjajoče se valutna razmerja. Obstaja, kadar so poslovne operacije ali premoženje podjetja denominirane v tuji valuti. Ima pomemben vpliv na donosnost naložb. Pred valutnim tveganjem se lahko zaščitimo s pravilno uporabo izvedenih finančnih instrumentov.

o tveganje neustreznega upravljanja – tveganje, ki pomeni nezmožnost izvrševanja kontrole nad tujo podružnico v okviru državnega zakonskega in političnega okolja. Sem prištevamo konfliktnost ciljev, agencijska razmerja, lastniško strukturo in neustrezno upravljanje človeških virov.

• Na državni ravni – ta prizadanejo vsa podjetja, ki delujejo v določeni državi. Izvirajo iz državne ravni. Najpogosteša med njimi so:

o transferno tveganje – možnost prenosa sredstev iz države in v njo brez omejitev. Med nje prištevamo neustrezno gospodarsko infrastrukturo, makroekonomsko neravnovesje in državno kreditno tveganje.

o poslovna raznolikosti – razlike v poslovanju se pojavljajo, ker imajo države različno kulturno dediščino, religijo, jezik, tradicijo, poslovne običaje, zakonodajo. Pri poslovanju moramo upoštevati vpliv korupcije, nepotizma in varstva intelektualne lastnine. Mednarodne korporacije zato uporabljajo različne pristope pri vodenju, definiranju ciljev podjetja, nagnjenosti k tveganju in upravljanju nedonosnih delov podjetja.

14

o protekcionizem – tveganje favoriziranja domačih proizvajalcev z raznimi carinami, kvotami, subvencijami, prepovedimi uvoza, slabitvijo domače valute. V času gospodarske krize s slabitvijo domače valute protekcionizem uporablja veliko držav (devalvacija švicarskega franka leta 2009 z namenom okrepitve izvoznikov).

• Na globalni ravni – tveganja, ki izvirajo iz globalne ravni in prizadanejo vsa podjetja. Med nje spadajo: terorizem, anti globalizacijska gibanja, revščina, onesnaženost in varstvo okolja ter spletni hekerski napadi. V povezovanju sveta in umiranju napetosti na globalni ravni igrata pomembno vlogo Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka.

2.5 Temeljni cilji mednarodne korporacije

Razlik v temeljnih ciljih mednarodne korporacije in domačega podjetja pravzaprav ni. Razlike pri temeljnih ciljih se pojavljajo na relaciji lastniki – menedžerji. Pri tem gre za dve različni interesni skupini, z različnimi cilji in pogledi na poslovanje.

Lastnikov oz. delničarjev temeljni cilj bo maksimizacija svojega premoženja v obliki deleža ali delnice. Svojemu denarju so se trenutno odrekeli z razlogom, da bi ga lahko čez določeno obdobje imeli več. Maksimizacija vrednosti premoženja velja za naj pomembnejši cilj podjetja in bo dosežena z maksimizacijo dobička oz. dobička na delnico. Vendar k temu ne smemo stremeti za vsako ceno. Pomembno je upoštevati dva vidika (Horne in Wachowizc 2001, 3–5):

• Dolgoročnost poslovanja – dobiček podjetja lahko kratkoročno hitro povečamo z zmanjšanjem sredstev, ki jih namenjamo za raziskave in razvoj, izčrpavanjem hčerinskih podjetij, nižjo kakovostjo izdelkov ter kreativnim računovodstvom. Pomembno je, da stremimo k dolgoročni uspešnosti podjetja.

• Tveganje – investitor se mora ob primerjavi finančnih izkazov različnih podjetij prepričati tudi o tveganosti panoge, v kateri posluje podjetje. Ni dovolj, da samo primerja finančne izkaze med podjetji in nato izbere bolj dobičkonosnega.

Menedžerji imajo lahko drugačen pogled na poslovanje podjetja. Do navzkrižja interesov, tako imenovanih agencijskih problemov, prihaja, kadar menedžerji ne sprejemajo odločitev v korist delničarjev. Imajo več ciljev, ki jih skušajo doseči. Pri tem velikokrat delujejo v zasebno korist (koriščenje dragih službenih avtomobilov, nakup prestižnega pohištva za pisarno, visoki reprezentančni stroški, “kongresi in izobraževanja v tujini” ipd.), blaginjo in socialni mir med zaposlenimi ter z deli v dobrobit lokalnega okolja (Ross et al. 2000, 12–14).

Razlogi, da se te anomalije pojavljajo v najmanjši meri, so (Horne in Wachowizc 2001, 5):

• Nagrade za uspešnost – podjetja menedžerjem ob uspešnem poslovanju ponujajo razne bonuse, nagrade in delniške opcije. Tako so tesneje povezani in bolj motivirani za izpolnitev ciljev podjetja.

15

• Nadzor – lastniki izvajajo nadzor nad podjetjem z raznimi omejitvami menedžerjem pri sklepanju poslov, revidiranjem, zagovarjanjem poslovnih rezultatov, rednem kontroliranju ujemanja s poslovnim načrtom ipd.

• Javni ugled menedžerjev – oni skrbijo za svoj ugled v javnosti. Vsak bi se želel pokazati kot zelo sposoben in odgovoren za uspešno poslovanje podjetja, ki ga vodi. Razlog je, da si tako lažje najdejo drugo delo in tako iztržijo veliko več, kot če bi veljali za slabega menedžerja.

Makimizacija dobička podjetja ni le v ozkem interesu lastnikov in njihovih bogato nagrajenih ter strogo nadzorovanih menedžerjih, ampak veliko širšem krogu ljudi. Dejstvo je, da se s korporacijami srečujemo na vsako dnevni ravni in to v različnih vlogah. Z njimi smo v odnosu kot (Brigham et al. 2003, 5–7):

• Varčevalec – z intenzivnim razvojem finančnega trga je vedno več ljudi postalo direkten ali indirekten lastnik delnic podjetja. To število je povečal predvsem razmah produktov, kot so vzajemni skladi, pokojninski skladi in življenjska zavarovanja. Maksimizacija vrednosti delnice tako vpliva na izboljšanje kakovosti življenja številnih ljudi.

• Stranka oz. potrošnik – podjetja bodo morala s ciljem maksimizacije dobička v konkurenčnem okolju težiti k vedno boljšemu izdelku oz. storitvi za čim nižjo ceno. Dolgoročno bo imel tako v tekmovanju med ponudniki korist kupec oz. potrošnik.

• Uslužbenec – novinarji revije Fortune so ugotovili, da obstaja med tistimi podjetji, ki so občudovana, visoka stopnja povezanosti med možnostjo zadovoljitve svojih zaposlenih in ustvarjanjem vrednosti za lastnike. Zaposleni so tako ugotovili, da je delo za uspešno podjetje bogato popolačano. Tako uspešna podjetja poberejo smetano delovne sile, kar je eden ključnih pogojev za uspeh podjetja.

2.6 Finančna funkcija v mednarodnem podjetju

Običajen način vodenja velikih korporacij je, da se lastniki ne ukvarjajo z upravljanjem podjetja na dnevni bazi. Namesto tega lastniki (delničarji) zaposlijo profesionalne menedžerje, ki nato predstavljajo podjetje v korist lastnikov, sami pa le nadzirajo uspešnost njihovega delovanja. Eden izmed teh menedžerjev je finančni (Ross et al. 2000, 3).

Finančni menedžer s svojo funkcijo prispeva k vitalnosti in rasti podjetja kot celote. Pri svojem delovanju je vsak dan podvržen številnim zunanjim vplivom dejavnikov, kot so močna konkurenca, tehnološke spremembe, inflacija, volatilnost, sprememba obrestnih mer, ekonomska nesigurnost, sprememba davčne zakonodaje in plačilna nedisciplina. Prav zato je ena izmed pomembnih lastnosti finančnega menedžerja prilagodljivost, da se lahko hitro prilagodi vsem spremembam zunanjih dejavnikov (Horne in Wachowizc 2001, 2).

16

Pri svojem delovanju se srečuje s problemi na treh različnih področjih, in sicer (Ross et al. 2000, 3–5):

• Upravljanje dolgoročnih sredstev – finančni menedžer skuša na tem področju finančno ovrednotiti možne tržno zanimive projekte. Naredi se kalkulacija, ali je vrednost pričakovanega bodočega denarnega toka višja, kot znaša trenuten znesek investicije. Pomembno je, da se z novimi projekti ustvarja nova dodana vrednost. Pozoren je treba biti na čas, kdaj pričakujemo denarni tok, in tveganje, ali bomo pričakovan znesek sploh prejeli.

• Upravljanje kapitalske strukture – naslednje področje, s katerim se ukvarja finančni menedžer, je iskanje optimalne kombinacije financiranja operacij podjetja z dolžniškim in lastniškim kapitalom. To razmerje se med podjetji in panogami razlikuje. Finančni menedžer si mora pri svojem delu odgovoriti na naslednja vprašanja: Kakšen kapital pridobiti, koliko ga potrebujemo, od koga ga bomo dobili, katera cena je zanj primerna, kako bo to vplivalo na našo kreditno oceno ipd.

• Upravljanje kratkoročnih sredstev – na tem področju se ukvarja z upravljanjem kratkoročnih sredstev podjetja, kot je inventar, in kratkoročnimi obveznostimi podjetja, kot je denar, ki ga podjetje dolguje svojim dobaviteljem. Upravljanje obratnega kapitala je aktivnost na dnevni ravni in omogoča, da podjetje posluje stabilno in brez nepotrebih in dragih prekinitev.

Finančni menedžer bo torej odgovoren, kam bo podjetje investiralo svoja sredstva, kako bodo ta financirana in kako bo podjetje upravljalo obstoječe resurse. S tem bo prispeval k maksimizaciji vrednosti podjetja ter blaginji strank in zaposlenih.

2.7 Svetovna in slovenska podjetja

2.7.1 Največja svetovna podjetja1

Ameriška Revija Forbes vsako leto objavi globalno lestvico 2000 največjih svetovnih podjetij. Z izdelovanjem lestvice je začelo leta 2004. Letos so se na lestvico uvrstila podjetja, ki prihajajo kar iz 62 različnih držav.

Ob primerjavi aktualne lestvice s prvo narejeno lahko vidimo, kako je pravzaprav dinamično svetovno gospodarstvo. Zastopanost ameriških podjetij se je leta 2008 glede na leto 2004 zmanjšalo kar za 200. Vendar število podjetij, ki prihaja iz ZDA, še vedno ostaja na visoki ravni. Od 2000 največjih svetovnih podjetij jih je kar 551 iz ZDA. Druga najbolj zastopana država je Japonska z 228 in tretja Velika Britanija s 102 podjetjema.

1 Povzeto po: Scott 2009.

17

Prvo mesto je tokrat zasedel ameriški konglomerat General Electrics. Med prvo deseterico je kar pet podjetij iz ZDA, štiri evropska in eno japonsko. Kljub finančni krizi, v kateri se je nahajalo gospodarstvo ob sestavi lestvice, je na lestvici še vedno najštevilneje zastopana dejavnost bančništva. Z njim se ukvarja kar 307 podjetij. Druga najbolj zastopana dejavnost je naftna industrija, s katero se ukvarja 126 podjetij.

Lestvica ni bila sestavljena le po enem merilu. Merilo, ki so ga uporabili za sestavo, je bila enakomerna utež štirih uporabljenih meril: prihodka, dobička, sredstev in tržne kapitalizacije. Podatki o prihodku, dobičku in sredstvih družb temeljijo so javno dostopni iz letnih poročil družb za leto 2008. Tržna kapitalizacija je izračunana glede na ceno delnice 27. februarja 2009. Vsa merila so preračunana v evre po menjalnem tečaju 19. marca 2010 1 € = 1,3614$.

Tabela 1: Deset največjih podjetij na svetu v letu 2008

Rang Podjetje Sedež podjetja Dejavnost Prihodki

[mlrd €] Dobiček [mlrd €]

Sredstva [mlrd €]

Tržna vrednost [mlrd €]

1. General Electric ZDA konglomerat 134,07 12,79 585,99 66,01

2. Royal Dutch Shell Nizozemska naftna industrija 336,68 19,30 204,52 99,24

3. Toyota Motor Japonska avtomobilska industrija 193,49 12,64 238,71 75,18

4. ExxonMobil ZDA naftna industrija 312,69 33,22 167,51 246,47

5. BP Velika Britanija naftna industrija 265,27 15,54 167,65 87,92

6. HSBC Holdings Velika Britanija bančništvo 104,34 4,21 1.851,37 62,47

7. AT&T ZDA telekomunikacije 91,10 9,45 194,84 102,89 8. Wal-Mart Stores ZDA trgovina 297,94 9,84 120,05 141,88 9. Banco Santader Španija bančništvo 70,68 9,73 968,75 36,54 9. Chevron ZDA naftna industrija 187,39 17,58 118,39 89,39

Vir: Forbes 2009

2.7.2 Največja slovenska podjetja

Slovenska podjetja predstavljam v dveh lestvicah. Prva je lestvica največjih, druga pa lestvica najbolj multinacionaliziranih slovenskih podjetij. Prvo mesto je na obeh lestvicah zasedel Mercator, saj ima absolutno vrednost vseh meril najvišjo.

Merilo za sestavo lestvice desetih največjih slovenskih podjetij je bilo tehtano povprečje vseh šestih kazalnikov: prihodkov, EBITDA, čistega dobička, kapitala, sredstev in števila zaposlenih (Zalaznik 2009).

18

Tabela 2: Deset največjih slovenskih podjetij v letu 2008

Rang Podjetje/ Skupina Prihodki EBITDA Čisti dobiček Kapital Sredstva Zaposleni

v mio € Rang v mio

€ Rang v mio € Rang v mio

€ Rang v mio € Rang povp. Rang

1. Mercator 2.708,6 2. 194,4 4. 40,8 7. 814,1 3. 2.540,1 1. 20.438 1.

2. Telekom Slovenije 842,4 9. 312,2 1. 86,0 3. 1.065,7 2. 1.788,4 2. 4.435 9.

3. HSE 872,8 8. 196,5 3. 74,5 4. 1.127,6 1. 1.747,7 3. 3.962 12.

4. Krka 949,9 6. 236,8 2. 155,9 1. 783,3 4. 1.271,0 4. 7.294 5.

5. Gorenje 1.330,8 3. 94,0 7. 10,2 24. 394,5 10. 1.257,7 5. 11.432 2.

6. Lek 802,1 10. 120,7 5. 98,0 2. 726,7 5. 1.206,2 7. 2.928 22.

7. Petrol 2.949,6 1. -40,2 101. -54,9 100. 397,3 9. 1.208,9 6. 3.536 15.

8. Merkur 1.266,8 4. 53,6 16. 22,2 12. 346,6 12. 1.157,8 9. 4.664 8.

9. Istrabenz 661,7 14. 85,0 10. -221,1 101. 94,4 41. 1.171,3 8. 4.759 7.

10. Revoz 1.211,5 5. 93,3 8. 18,7 13. 254,5 17. 432,0 23. 2.672 28. Vir: Finance 2009

Razvrstitev na lestvici leta 2008 se glede na leto 2007 ni pretirano spremenila. Po zadnji objavleni lestvici je prvo mesto prepričljivo dosegel Mercator, saj ima najboljše rezultate kar pri dveh merilih: sredstvih in številu zaposlenih. Na drugem mestu mu sledi Telekom Slovenije z najvišjim EBITDA. Tretje mesto je dosegla Skupina HSE, ki ima največ kapitala. Četrto mesto pa Krka, ki dosega največji čisti dobiček. Največje prihodke je doseglo podjetje Petrol, saj so visoke cene goriva znatno povišale prihodke.

2.7.3 Najbolj multinacionalizirana slovenska podjetja2

Merilo za sestavo lestvice najbolj multinacionaliziranih slovenskih podjetij je bilo povprečje treh poslovnih kazalnikov: prihodkov podjetja v tujini, številu zaposlenih v tujini in vrednosti sredstev podjetja v tujini. Višje je skupno povprečje vseh treh kazalnikov, bolj je podjetje internacionalizirano. Lestvica prikazuje podjetja, katerih skupna vrednost uporabljenega merila je dosegla najvišjo absolutno vrednost.

Razvrstitev največjih slovenskih multinacionalk je podobna razvrstitvi največjih slovenskih podjetij, saj je kot merilo vzeta najvišja absolutna povprečna vrednost treh kazalnikov. Na obeh so zastopani Mercator, Gorenje, Krka in Petrol z bolj kot ne podobno razvrstitvijo. V prihodnosti lahko predvidevamo, da se bodo absolutni kazalniki na lestvico uvrščenih podjetij povišali, saj vsa podjetja svoja sredstva znatno investirajo v tujino.

2 Povzeto po: Zalaznik 2008.

19

Tabela 3: Deset najbolj multinacionaliziranih slovenskih podjetij v letu 2007

Uvrstitev Ime Prihodki v tujini Sredstva v tujini Zaposleni v tujini

v tisoč € Uvrstitev v tisoč € Uvrstitev v tisoč € Uvrstitev1. Mercator 731.997 2. 857.908 1. 7.674 1. 2. Gorenje 1.067.384 1. 551.826 2. 2.540 3. 3. Krka 701.719 3. 502.301 3. 2.918 2. 4. Petrol 339.151 4. 305.372 4. 500 16. 5. Merkur 273.839 5. 220.983 5. 928 8. 6. Intereuropa 160.508 13. 215.912 6. 1.356 4. 7. Helios 243.861 7. 137.607 8. 1.344 5. 8. Prevent 262.351 6. 43.682 15. 1.204 6. 9. Unior 231.302 9. 64.282 11. 894 9.

10. Kolektor Group 233.040 8. 42.376 16. 1.040 7. Vir: Zalaznik 2008

Internacionaliziranost slovenskih podjetij so v častniku Finance razvrstili tudi po relativni meri, indeksu internacionaliziranosti. Tako so primerjali v tujini ustvarjene deleže z vsemi prihodki, sredstvi in zaposlenimi v podjetju. Po indeksu internacionaliziranosti se je na prvo mesto uvrstilo podjetje Splošna plovba iz Kopra s kar 85 odstotki vseh prihodkov v tujini, 93 odstotki sredstev v tujini in 90 odstotki zaposlenih v tujini. Splošni plovbi sledita podjetji Intereuropa in Alpos, ki pa imata znatno manjši indeks internacionaliziranosti. Vrednost njunega indeksa internacionaliziranosti je bila okoli 60. Ostala podjetja niso presegla indeksa 60.

Ugotovimo lahko, da na lestvici razen redkih izjem prevladujejo manjša podjetja. Pozitivne izjemi sta le Gorenje in Krka. Ostala velika podjetja so po relativni meri pristala na dnu lestvice. Sklepamo lahko, da je zanje slovenski trg še vedno naj pomembnejši kljub navzočnosti na tujih trgih. Razlog za takšno razvrstitev je, da se gibanja obračajo v prid manjših in prožnejših podjetij.

20

3. FINANCIRANJE MEDNARODNEGA PODJETJA

3.1 Lastniški kapital

Lastniški kapital lahko glede na vrsto podjetja delimo na: delniški kapital pri delniški družbi, delež v kapitalu pri družbi z omejeno odgovornostjo in na kapitalsko vlogo pri družbi z enim samim družbenikom (Podhraški BL). V nadaljevanju se bomo zaradi pretežne organiziranosti korporacij v tej obliki posvetili delniškemu kapitalu.

Lastniški kapital podjetja, ki je organizirano v obliki delniške družbe, je sestavljen iz delnic. Te predstavljajo podjetju dolgoročen trajen kapital, saj nimajo predvidenega roka dospetja. Delničar svojega vložka od podjetja v normalnih okoliščinah poslovanja ne bo dobil nikoli poplačanega (Kleindienst 2001, 120–121). Lastniški kapital omogoča podjetju opravljanje njegove osnovne dejavnosti ter predstavlja določeno varnost in kredibilnost drugim poslovnim partnerjem. Prispevajo ga lahko fizične (varčevalci ali investitorji) in pravne osebe (finančne ustanove ali druga podjetja) v obliki denarnih ali stvarnih vložkov.

Po računovodskih standardih lastniški kapital podjetja sestavljajo: osnovni kapital, rezerve, prenesen čisti dobiček iz prejšnih let, nerazdeljen dobiček poslovnega leta in prevrednotevalni popravki kapitala. Takšna opredelitev pride v celoti v poštev pri tistih družbah, ki že dlje delujejo na trgu in imajo za seboj že bolj ali manj uspešna poslovna leta (Podhraški BL).

Trg, na katerem podjetja zberejo začetni kapital in javnosti ponudijo prvo emisijo delnic, se imenuje primarni trg. Trg, na katerem se spremeni le lastništvo že prej izdanih delnic, je sekundaren trg (Madura 1998, 3). Način, kako bodo podjetja zbrala začetni kapital, je odvisen od želja, potreb, načrtov in tudi ugleda podjetja. Podjetja lahko zberejo lastniški kapital interno ali eksterno. Interen način zbiranja je z obdržanjem dobičkov, namesto izplačila dividend delničarjem. Eksteren način pa je s ponudbo prednostnih ali navadnih delnic investitorju.

Podjetja se odločijo za javno ponudbo delnic ali tako imenovan IPO (Initial Public Offerings), kadar prvič ponudijo delnice zasebnega podjetja javnosti. Za ta korak se odločijo, ker želijo izpeljati določene projekte, razširiti svojo dejavnost, katerih vrednost presega znesek, ki ga je podjetje sposobno samo financirati. Podjetja morajo zaradi neprepoznavnosti svojim investitotorjem detaljno prikazati svojo finančno kondicijo. Skozi celotni postopek podjetju navadno svetuje in pomaga investicijska banka, glede postopka, količine in cene delnic. IPO-ji so pogostejši v časih ekspanzije gospodarstva, ko na borzi vlada bikovski trend. Vrednost zbranega kapitala lahko presega celotno vrednost podjetja pred izvedbo javne ponudbe (Madura 1998, 250–251). Primer (Edmonston 2009): 19. avgusta 2004 je ameriško podjetje Google z javno ponudo delnic po ceni 85 $ na delnico zbralo 27 milijard ameriških dolarjev. Velikost zbranega kapitala je bila za tisti čas za internetno podjetje neverjetno visoka. V marcu 2010 je vrednost delnice presegla 550 dolarjev in podjetje je bilo “vredno” več kot 130 milijard ameriških dolarjev. Googlov IPO velja za enega izmed najbolj odmevnih, diskutiranih in uspešnih IPOjev.

21

Drugi način zbiranja lastniškega kapitala je dokapitalizacija. Razlika med IPO-jem in dokapitalizacijo je v tem, da dokapitalizacija predstavlja manjši del celotnega kapitala. Podjetje, ki že kotira na borzi, lahko nove delnice ponudi strateškemu partnerju, obstoječim delničarjem ali vsem preostalim zainterisiranim vlagateljem. Cena dokapitalizacijskih delnic je praviloma malo nižja od trenutne borzne cene, z namenom, da se privabi dovolj malih delničarjev. Aktualni delničarji imajo pri dokapitalizaciji predkupno pravico, ki pa se jim lahko v določenih primerih tudi izključi. S predkupno pravico obstoječi delničarji obdržijo razmerje lastniških deležev v podjetju. Podjetje izvede dokapitalizacijo z namenom strateškega povezovanja, vstopa na nove trge, utrditve bilanc in drugih poslovnih razlogov (Madura 1998, 251–252). Primer (Finance 2005): 28. 10. 2005 je podjetje Mercator izvedlo dokapitalizacijo po ceni 38.000 SIT za delnico v višini dobrih 24 milijard SIT (približno 100 milijonov evrov). Vsi aktualni delničarji Mercatorja niso imeli predkupne pravice, ampak je uprava k dokapitalizaciji povabila le izbrane investitorje (KAD, SOD, KD Group in management Mercatorja). Osnovni kapital se je z dokapitalizacijo povečal za 20 odstotkov.

Podjetje se lahko odloči tudi za znižanje osnovnega kapitala. Za to se odloči, kadar ima presežek sredstev (bodisi zaradi odprodaje tuje podružnice, dela podjetja ali uspešnega poslovanja) in tega ne bo investiralo v nove projekte, ampak ga bo vrnila lastnikom (delničarjem). Postopek je navadno takšen, da podjetje na borzi kupi določeno količino lastnih delnic, ki jih nato umakne iz kotacije. Posledično se izboljšajo finančni kazalniki na delnico, saj se ceteris paribus enak dobiček razdeli na manjše število delnic in kapitalska struktura postane učinkovitejša. Primer (Tomažič 2006): 17. 8. 2006 so v družbi Lisca iz Sevnice sprejeli sklep o umiku 100.000 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 1000 SIT.

Delnice so prenosljiv vrednostni papir, kar pomeni, da se lahko njihovo lastništvo spremeni. Noben delničar ni zavezan k temu, da mora določeno delnico obdržati za določeno obdobje, ampak jo lahko kadar koli po svoji volji proda in tako unovči investiran znesek. Lastništvo delnice se spremeni na organiziranem trgu, tj. borzi. Poznamo dva tipa organiziranosti borze (Madura 1998, 3). Prvi tip je trgovanje na borznem parketu, kjer kupce in prodajalce med seboj fizično povežejo borzni posredniki (primer NYSE). Drugi tip je “trgovanje preko okenc” (Over The Counter), kjer kupce in prodajalce do transakcije poveže telekomunikacijska oprema (primer NASDAQ).

Razlog, da investitorji investirajo v lastniški kapital, je večanje lastnega premoženja. Vlagatelji se zavestno odločijo, da se bodo odrekli sedanji potrošnji z namenom pridobitve dodatnih enot v prihodnosti. Pri tem sprejmejo določeno mero tveganja, za katero želijo biti primerno nagrajeni. Praviloma pomeni višje tveganje tudi višji pričakovani donos. Delničar bo koval sadove dobrega poslovanja podjetja v obliki dividend, če je podjetje poslovalo pozitivno in če se odloči za takšno izplačilo dobička ali v obliki kapitalskih dobičkov, z razliko med prodajno in nabavno vrednostjo delnice (Kleindienst 2001, 128).

Delnice se med seboj tudi razlikujejo, glede na pravice, ki izhajajo iz njih. Poznamo dva osnovna tipa delnic (ZGD-1 2006, 176):

• Navadne ali redne delnice – predstavljajo večino delnic, ki kotirajo na borzi. Pravice, ki izhajajo iz njih, so pravica do sorazmernega dela dobička (dividende), pravica do udeležbe pri upravljanju družbe, pravica do obveščenosti o poslovanju

22

družbe in pravica do poplačila ustreznega dela ostanka iz likvidacijske ali stečajne mase.

• Prednostne ali ugodnostne delnice – od navadnih delnic se razlikujejo po tem, da vsebujejo dodatne lastnosti. V primeru stečaja ali likvidacije podjetja imajo lastniki prednostnih delnic prednost pri poplačilu pred lastniki navadnih delnic. Zaradi tega so manj tvegane od navadnih delnic. Od navadnih se razlikujejo tudi po višini dividende, saj je ta velikokrat višja. Prednostne delnice se med seboj razlikujejo tudi po naslednjih lastnostih:

o Glasovalne pravice – poznamo prednostne delnice z glasovalno pravico in brez nje.

o Komulativnost – posebnost komulativne ali zbirne prednostne delnice je v tem, da daje njenemu imetniku prednost pri poplačilu vseh še neizplačanih dividend, preden se imetnikom navadnih razdelijo kakršne koli dividende.

o Participativnost – posebnost participativne ali udeležbene prednostne delnice je v tem, da daje imetniku poleg prednostne dividende tudi pravico do izplačila dividend, namenjenih lastnikom navadnih delnic.

Delnice lahko imajo več vrednosti. Poznamo tržno (cena delnice na borzi), knjigovodsko (vrednost vsega premoženja po računovodskih standardih, likvidacijska vrednost), “realno” (ocenjena vrednost delnice s strani finančne institucije) in nominalno (osnovni kapital razdeljen na število delnic) (Passtrak 1999, 4).

3.2 Dolžniški kapital

3.2.1 Lastnosti dožniškega kapitala

Dolžniški kapital je izposojeni kapital. Podjetja si ga lahko izposodijo z najemom posojil, izdajo komercialnih zapisov ali izdajo obveznic. V vseh primerih bodo zanj plačali določeno ceno v obliki obrestne mere, po preteku izposodbenega obdobja pa bo treba vrniti še glavnico.

V primerjavi z lastniškim kapitalom je cenejši, saj je za posojilodajalce manj tvegan. V primeru stečaja ali likvidacije družbe bodo lastniki dolžniškega kapitala poplačani pred lastniki lastniškega kapitala. Donos v obliki obresti je fiksen in znan vnaprej, saj poslovanje podjetja v normalnih okoliščinah nanj ne vpliva. Poslovanje vpliva edino s spremembo cene kotirajoče obveznice ali komercialnega zapisa na borzi in v izrednih okoliščinah, kadar podjetje zapade v plačilno nesposobnost (stečaj) (Verbole 2007).

Na stroške financiranja z dolžniškim kapitalom vplivajo naslednji dejavniki:

• Ročnost financiranja – dolgoročni dolžniški instrumenti so za podjetja praviloma dražji kot kratkoročni. Razlog je, da dolgoročno obstaja večja možnost spremembe

23

obrestne mere navzgor, kar zmanjša možnost posojilodajalcev za investiranje kapitala po višji obrestni meri. Posojilodajalci zahtevajo višjo obrestno mero, saj s svojimi sredstvi dalj časa ne bodo mogli razpolagati. Spremembe v poslovanju so na dolgi rok verjetnejše in lahko pripeljejo do plačilne nesposobnosti (Gitman in Madura 2001, 53).

• Velikost izposojenega kapitala – velikost bo na stroške financiranja podjetja vplivala iz dveh plati. Večja količina izposojenega kapitala bo na eni strani znižala administrativne in druge stroške pridobitve na enoto kapitala, na drugi strani pa bodo podjetja morala zanj plačati višjo obrestno mero. Prvi razlog je, da več izposojenega kapitala prinaša za investitorje večje tveganje in zanj bodo želeli biti ustrezno poplačani. Drugi razlog je, da bo moralo podjetje ponuditi višjo obrestno mero, če bo želelo pritegniti dovolj kapitala za zadovoljitev svojih potreb (Gitman in Madura 2001, 53).

• Kreditno tveganje dolžnika – to je tveganje, da posojilojemalec svojim dolžnikom ne bo uspel poplačati vseh prevzetih obveznosti v pogodbeno dogovorjenem času oz. jih sploh ne bo mogel odplačati. Višjo kreditno tveganje bo imel posojilojemalec, višjo obrestno mero bo moral plačati. Izdajatelj bo za plačilo svojih obveznosti jamčil s celim svojim premoženjem. Velikost kreditnega tveganja je odvisna od njenega posojilojemalca (Kleindienst 2001, 181):

o Države – država velja za načeloma naj varnejšega posojilodajalca, saj se zanjo meni, de ne vsebuje kreditnega tveganja. Razvite in stabilne države imajo načeloma vedno možnost pridobiti dodatna potrebna sredstva z dvigom davkov. Z zbranim denarjem države financirajo proračunski primanjkljaj. Za državo z dobrim kreditnim ratingom velja Nemčija (prav tam, 181).

o Podjetja – velikost kreditnega tveganja podjetja samega je odvisna od njegove finančne kondicije. Razdelimo jih lahko na visokokakovostna in nizkokakovostna, glede na njihovo bonitetno oceno (prav tam, 181).

o Občine – v to skupino spadajo posojilojemalci, kot so občine, regije, kantoni, zvezne države, mesta ipd. Za investitorje so manj zanimive, čeprav določeni tipi teh obveznic v ZDA prinašajo davčne olajšave (prav tam, 181).

Posojilodajalci se pri ocenah kreditnega tveganja zanašajo na bonitetne ocene. Tri svetovno najbolj znane bonitetne agencije, ki ocenjujejo kreditno tveganje, so Moody’s, Standard & Poor’s in Fitch. Ocene kreditne sposobnosti podeljujejo tako podjetjem in državam, ki jim nato ta ocena pomaga pri lažjem mednarodnem pridobivanju sredstev kot tudi posameznim izdajam vrednostnih papirjev (odvisno glede na lastnosti izdaje). Običajno se kot osnova za pridobitev ocene vzame posojilojemalčeva kreditna sposobnost (njegova sposobnost za poplačilo obresti in glavnice ob dospetju), nato pa jo priredijo glede na lastnosti posamezne izdaje obveznice ali komercialnih papirjev (Passtrak 1999, 33–34).

24

Tabela 4: Ratingi kreditnega tveganja

S&P Moody's Fitch Interpretacija

AAA Aaa AAA Najvišja ocena. Visoka zmožnost poplačila obresti in glavnice.

AA Aa AA Zelo močno. Odtenek slabše od najboljše ocene.

A A A Občutljivo v primeru spremembe ekonomski pogojev poslovanja.

BBB Baa BBB Zadostitev za poplačilo obresti in glavnice. Rahlo špekulativno.

BB Ba BB Špekulativno. Možnost za izpustitev plačila obroka obresti.

B B B Posojilojemalec je zamudil eno ali več plačil obrokov obresti.

CCC Caa CCC Obresti se trenutno ne izplačujejo.

C D D Posojilojemalec je v stečaju. Dolguje plačilo obresti in glavnice.

Vir: Passtrak 1999, 33 in Fitch 2010.

Ob posamezni kategoriji se označi tudi, ali je podjetje na zgornji, srednji ali spodnji ravni razreda. Standard & Poors in Fitch uporabljata + za vrh, brez znaka za sredino in – za spodnji del razreda. Moody’s medtem uporablja številke 1, 2 in 3, pri čemer je 1 vrh, 2 sredina in 3 spodnji del razreda. Bonitetne agencije ocenjujejo tiste, ki so plačali za pridobitev ocene (Passtrak 1999, 33).

• Obrestne mere – strošek financiranja bo odvisen od aktualnega stanja obrestnih mer v gospodarstvo. Te sledijo primarni obrestni meri, ki jo določi centralna banka. Posojilojemalci si bodo svojo zahtevano donosnost izračunali tako, da bodo za osnovo vzeli netvegano obrestno mero na finančnih trgih in nato dodali dodatek za tveganje, ki ga prinaša ta investicija (Gitman in Madura 2001, 54).

• Likvidnost – likvidnostno tveganje je tveganje, da posojilodajalec svojega papirja (večinoma gre za obveznice) ne bo mogel dovolj hitro prodati za primerno ceno na sekundarnem trgu, če zanj obstaja organizirano trgovanje. To bo lahko storil le, če bo vrednostni papir prodal po občutno nižji ceni, kar bo imelo pomemben vpliv na njegov dosežen donos (Kleindienst 2001, 184–185).

• Valuta – valutno tveganje je tveganje, ki ga posojilodajalec sprejme, kadar si izposoja sredstva v drugi valuti kot lastni. Če se bo tečaj domače valute okrepil in bo dolg v tuji, bo posojilojemalec profitiral in obratno (Kleindienst 2001, 185).

• Obdavčenost – na stroške financiranja bo imela pomemben vpliv tudi obdavčenost. Za posojilodajalca bo pomembnejši zaslužek po plačilu davka kot zaslužek pred plačilom davka. Če bosta oba dolžniška instrumenta posojilodajalcu ponujala enak donos in bo en oproščen plačila davka, drugi pa ne, se bo odločil za prvi možnost. Dolžniški instrumenti, ki so lahko oproščeni plačila davka, so občinske obveznice (Madura 1998, 46).

25

V današnjem času bi si težko predstavljali poslovanje brez dolžniškega kapitala. Dolžniški kapital uporablja večina podjetij pri svojem vsakodnevnem poslovanju. Razmerje med zadolženostjo se razlikuje med podjetji in panogami.

3.2.2 Posojila

Posojilo je vrsta finančne transakcije, pri kateri sodelujeta posojilodajalec in posojilojemalec. Posojilodajalec posodi finančna sredstva posojilojemalcu, ta pa se obveže, da jih bo v prihodnosti v celoti vrnil skupaj s pripadajočimi obrestmi. Transakcijo ponavadi spremljajo tudi stroški odobritve in zavarovanja posojila (Posoja.com 2010).

Posojilo je ena izmed najbolj razširjenih oblik financiranja z dolžniškim kapitalom. Razlogi so, da je postopek pridobitve posojila razmeroma enostaven, primereno je za podjetja vseh velikosti in da so cenovno konkurenčna. V bankah je še do nedavnega potekala prava borba za pridobitev posojilojemalcev, sedaj pa se je situacija spremenila.

Podjetje bo za posojilo plačalo ceno, obrestno mero. Poznamo nominalno in spremenljivo obrestno mero. Nominalna obrestna mera je fiksna in se med časom odplačevanja posojila ne spreminja, medtem ko spremenljiva se. Spremenljiva obrestna mera je sestavljena iz Euribor in fiksnega pribitka. Euribor je povprečna obrestna mera, po kateri si banke držav članic Evropske monetarne unije izposojajo denarna sredstva med seboj. Poznamo 15 različnih Euriborjev, ki se med seboj razlikujejo glede na zapadlost (od enega tedna pa vse do enega leta) (HomeFinance 2010). Banke v Sloveniji običajno uporabljajo 6-mesečni Euriobor. Med odplačevanjem posojila, se spremenljiva obrestna mera spreminja glede na gibanje Euribor. Faktorji, ki vplivajo na višino obeh obrestnih mer, so (Brigham et al. 1999, 845–846): gibanje ključne obrestne mere centralne banke, aktualno stanje na finančnih trgih, boniteta posojilojemalca, ročnost posojila, vrsta posojila, kakovosti zavarovanja, velikost izposojenega zneska in ali komitent poslovno sodeluje z banko.

Pri najetju posojila moramo biti pozorni na razliko med nominalno, realno in efektivno obrestno mero. Nominalna obrestna mera je obrestna mera brez inflacijske ali stroškovne prilagoditve. V realni obrestni meri je zajet vpliv inflacije, v efektivni pa vsi stroški, ki jih imamo z najemom posojila (npr. stroški zavarovanja, odobritve).

Posojila lahko v grobem razdelimo na dve skupini: na zavarovana in nezavarovana. Pri zavarovanih posojilih lahko posojilodajalec ob primeru neplačila posojilojemalca unovči zastavljeno premoženje (zastavo terjatev, nepremičnin, vrednostnih papirjev, s poroštvom…). Nezavarovana posojila so tista, pri katerih posojilojemalec ni prejel nobenega premoženja v zastavo za odobritev posojila, ampak le obljubo (npr. limit na poslovnem računu podjetja). Večina posojil je zavarovanih.

Oblike posojil treh slovenskih bank (Abanke, Probanke in NLB), ki so na voljo podjetjem pri svojem poslovanju:

• Limit na transakcijskem računu – limit predstavlja prekoračitev pozitivnega stanja na transakcijskem računu podjetja. Dovoljen znesek prekoračitve in obrestna mera sta dogovorjena vnaprej. Obresti se plačajo samo za uporabljen del, za

26

neuporabljen pa se lahko zaračuna mesečna tarifa. Podjetja ga črpajo glede na svoje potrebe in si tako zagotavljajo tekočo likvidnost (Probanka 2010a).

• Kratkoročni kredit – nenamenski kredit, ki ga podjetja običajno uporabijo za premostitev likvidnostnih težav. S sredstvi lahko podjetje prosto razpolaga. Ročnost kredita je do enega leta, z običajno z mesečnim izplačilom obresti in možnim dogovorom o vrnitvi glavnice (Probanka 2010b).

• Dolgoročni kredit – kredit z ročnostjo med enim in desetimi leti. Primeren je za dolgoročne investicije, za financiranje osnovnih in trajnih gibljivih sredstev. Uporaba kredita je namenska. Ob odobritvi kredita je treba običajno priložiti še poslovni načrt. Plačilo obresti je praviloma mesečno, glavnice pa po dogovoru (Probanka 2010c).

• Revolving kredit – revolving kredit je garantirana kreditna linija podjetju. Podjetje se z banko dogovori o možnosti črpanja sredstev do določene višine za določeno obdobje. Sredstva, ki jih je podjetje že vrnilo, si lahko spet izposodi. Uporablja se za reševanje občasnih likvidnostnih problemov podjetja. Obrestna mera in stroški financiranja so ugodnejši kot pri limitu. Obresti se plačujejo le na uporabljen znesek sredstev. Revolving kredit predstavlja kombinacijo kratkoročnega kredita in limita (Abanka 2010a).

• Lombardni kredit – odobritev lombardnega kredita temelji na podlagi zastave prvovrstnih vrednostnih papirjev, denarnih sredstev (depozita) ali predmetov visoke vrednosti. Ročnost depozita mora biti vsaj enaka ročnosti kredita. Kredit je lahko kratkoročen ali dolgoročen in je praviloma nenamenski. Plačilo obresti je običajno mesečno (Probanka 2010d).

• Sindiciran kredit – z namenom porazdelitve kreditnega tveganja se banke povežejo v sindikat bank, lahko tudi na mednarodni ravni. Običajno se posodijo večji zneski, za katere bi bilo preveč tvegano, če bi jih banka ponudila sama. Sindiciran kredit je namenski kredit s kratko ali dolgo ročnostjo. Prednost podjetja pri najemu takšnega posojilu je, da je obravnavano individualno ter da je stroškovno in časovno ugodnejše, kot bi bilo, če bi podjetje najelo posojilo pri eni sami banki (NLB 2010a).

• Ivozno-uvozni kredit – poznamo kredite za pospeševanje izvoza in kredite za pospeševanje uvoza. Prvi so namenjeni za financiranje terjatev do tujih kupcev, za pospeševanje prodaje blaga, storitev, kapitalskih dobrin in investicij na tujih trgih. Drugi so namenjeni financiranju uvoza opreme, reprodukcijskega materiala in drugih storitev. Pri obeh je poraba namenska. Cilj je širitev mednarodnega poslovanja (NLB 2010b).

• Kredit za kritje akreditiva – z uporabo kredita za kritje akreditiva kupcu ob odprtju akreditiva ni treba zagotoviti kritja na banki. Dokumentarni akreditiv je plačilni instrument, s katerim banka samostojno in nepreklicno jamči za plačilo prodajalcu v akreditivu navedenih dokumentov. Podjetja ga uporabljajo za minimiziranje tveganja neplačila svojih kupcev. Banka mu z okvirnim kreditom zagotovi

27

odloženo plačilo blaga in storitev. Kupec nato poravna znesek v pogodbeno določenem roku (Abanka 2010b).

3.2.3 Komercialni zapisi

Komercialni zapisi so nezavarovana, kratkoročna oblika financiranja, primerna le za velika in znana podjetja z dobro kreditno oceno. Predstavljajo posebno obliko lastnih menic in so nadomestek kratkoročnemu bančnemu posojilu. Njihova zapadlost se razlikuje glede na to, kje so izdani. V ZDA je zapadlost običajno med 3 in 270 dni, medtem ko je v Evropi od 7 do 364 dni. Izdajatelji so večinoma finančne družbe, kupci komercialnih zapisov pa so podjetja, ki si z njihovim nakupom zagotovijo obrestovano likvidnostno rezervo (Gitman in Madura 2001, 477). Oktobra 2001 je Euro komercialne zapise, s pomočjo Reiffeisen Zentralbank Öesterreich, v maksimalni višini 100 milijonov evrov izdal Mercator (Mercator 2001).

3.2.4 Obveznice

3.2.4.1 Osnovne lastnosti obveznic Obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj obveznice obveže, da bo do dospetja obveznice imetniku vrnil glavnico in pripadajoče obresti. Obveznica je dolgoročen vrednostni papir, z zapadlostjo tudi do 30 let. Izdajatelji obveznic so lahko država, podjetja, lokalne oblasti in druge institucije. Z njimi je organizirano trgovanje na sekundarnem trgu. Vrednost je določena kot indeks glede na nominalno ceno (Verbole 2007). Primer: enotni tečaj najbolj likvidne obveznice ki kotira na Ljubljanski borzi, obveznice Slovenske odškodninske družbe 2. izdaje, 12. marca 2010 je bil 105,38, kar pomeni, da bi moral investitor za apoen odšteti 1.053,8 evra, ob predpostavki da je bila njegova nominalna vrednost ob izdaji 1.000 evrov.

Ob izdaji se lahko izdajatelj odloči za zaprto (privatno prodajo) ali javno (odprto) prodajo. Odločitev, za kakšno izvedbo prodaje se bo odločil izdajatelj, bo odvisna od lastnosti podjetja. Manjša in srednje velika podjetja se bodo raje odločila za zaprto prodajo, saj je postopek pridobitve sredstev bistveno krajši in cenejši, vendar je strošek obresti višji. Velika podjetja bodo izbrala javno prodajo, saj bodo stroški obrestne mere nižji (Mramor 1993, 117).

3.2.4.2 Prospekt Ob prodaji obveznice javnosti izdajatelj objavi prospekt, ki je na volje vsem potencialnim investitorjem. V njem so zapisani vsi podatki o pravicah imetnika, dolžnostih in finančnem stanju izdajatelja, amortizacijskem načrtu plačila obresti in glavnice, standardi in običajne

28

poslovne prakse, vrsti zavarovanja in skrbniku. Izdajatelj mora vse v prospektu navedene zaveze izpolnjevati do zapadlosti emisije (Gitman in Madura 2001, 52–53).

V prospektu je tudi oprejeljen obstoj skrbnika. Ta je uraden predstavnik vseh imetnikov določene obveznice. Največkrat je to banka, ki skrbi, da so vse poteze podjetja v skladu s prospektom in da ni kršena nobena imetnikova pravica (Madura 1998, 170–171).

Prospekt lahko vsebuje tudi razne operativne in finančne omejitve izdajatelju. S tem se želi zaščititi imetnika pred potencialno izgubo obresti zaradi prekomernega tveganja. Namreč, ko je bila obveznica izdana je kupec sprejel ponujeno obrestno mera za takratno raven tveganja. Izdajatelj bi lahko po izdaji sprejel dodatno tveganje, imel cenejši vir financiranja glede na dodatno mero tveganja in s tem prikrajšal imetnike. Omejitve se lahko nanašajo na minimalno stopnjo likvidnosti podjetja, prepoved prodaje bodočih terjatev, vzdrževanje ravni fiksnega premoženja, dodatnega dolgoročnega zadolževanja in omejitve pri izplačilu dividend. Kršitev teh omejitev lahko da imetnikom pravico do zahteve za takojšne poplačilo obveznic (Passtrak 1999, 47).

Podjetja se lahko odločijo tudi za ustanovitev presihajočega računa (sinking fund) s ciljem zmanjšanja tveganja za imetnike in stroškov financiranja. Podjetja že pred časom dospetja obveznice pripravljajo sredstava za izplačilo glavnice. To lahko storijo na dva načina. Prvi je, da sprotno nakazujejo določen znesek svojemu skrbniku in nato v obliki depozita hranijo denar do dospetja obveznice. Drugi, naj običajnejši način pa je, da podjetja vsako leto na borzi odkupijo določen odstotek izdaje in s tem poplačajo imetnike. Kolikšen del celotne vrednosti izdaje bo ta predstavljal, je odvisno od ročnosti in kakovosti obveznice (Mramor 1993, 118).

3.2.4.3 Vrste obveznic Glede na značilnosti, ki jih ima obveznica, poznamo (Mramor 1993, 117–121):

• Običajne obveznice – najbolj razširjen tip obveznic. Njihova skupna lastnost je, da prinašajo posojilodajalcu vnaprej določen nespremenljiv nominalen znesek obresti. Med seboj se razlikujejo glede na način zavarovanja terjatev. Delimo jih na:

o Nezavarovane – njihova terjatev ni zavarovana. Posojilodajalcu prinašajo več tveganja, za katero bo zahteval višjo obrestno mero.

o Zavarovane – posojilojemalec bo v zameno za možnost financiranja po nižji obrestni meri posojilodajalčevo terjatev dodatno zavaroval. Terjatev je lahko zavarovana:

S hipoteko – možnost zavarovanja samo z določeno stavbo ali celotnim imetjem podjetja (hipotekarne obveznice).

Z začasno odstopljenimi vrednostnimi papirji – posojilodajalec ponudi v kritje različne vrednostne papirje, katerih lastnik je.

29

S potrdilom o začasnem lastništvu opreme – v tem primeru je posojilodajalec lastnik opreme, dokler se ne odplača terjatev.

• Nenavadne obveznice – glavna lastnost nenavadnih obveznic je, da se med seboj razlikujejo glede na način zaračunavanja in plačila obresti. V praksi se uporabljajo v manjšem obsegu kot običajne obveznice.

o Obresti, vezane na poslovni uspeh podjetja – znesek plačila obresti bo odvisen od poslovnega rezultata podjetja. Poznamo dva tipa takšnih obveznic:

Dobičkovne – znesek pogodbenih obresti je izplačan samo v primeru pozitivnega poslovanja podjetja.

Participativne – v primeru pozitivnega poslovanja podjetja bo posojilodajalec poplačan iz relativno nizkih pogodbeno dogovorjenih obresti in udeležbe v dobičku.

o Obresti, vezane na druge dejavnike – obrestna mera bo spremenljiva in odvisna od vnaprej dogovorjenega dejavnika. Poznamo:

Indeksirane – indeksirane obveznice prinašajo posojilodajalcu skozi ves čas do dospetja realno enako velike obresti. Znesek obresti se bo spreminjal glede na stopnjo inflacije.

S plavajočo obrestno mero – znesek obresti bo odvisen od gibanja vnaprej dogovorjene tržne obrestne mere.

o Obrestna mera nižja od tržne – takšna obveznica bo prinašala nižje obresti od tržnih ali jih sploh ne bo prinašala (brezkuponska obveznica). Posojilojemalec jih bo zato prodal s popustom. Posojilodajalec bo poplačan v razliki med prodajno (tržno ali nominalno) in nakupno ceno.

• Obveznice v tuji valuti – podjetje se lahko odloči za izdajo obveznice v tuji valuti. Takšno odločitev sprejme, ker se želi izogniti valutnemu tveganju ob investiranju v drugo državo, zaradi nezaupanja v domačo valuto ali ker takšne količine kapitala ne more zbrati na domačem in se odpravi na mednarodni trg. Poznamo:

o Tuje obveznice – obveznice, ki jih je izdal posojilojemalec iz tuje države v domači valuti. Primer: japonsko podjetje izda obveznice v ameriških dolarjih v ZDA.

o Euro obveznice – obveznice, ki jih je izdal posojilojemalec iz tuje države v tuji valuti. Primer: japonsko podjetje izda obveznice v jenih v ZDA.

• Zamenljive obveznice – zamenljive obveznice posojilodajalcu omogočajo zamenjavo obveznice po vnaprej določenih pogojih za določeno število navadnih ali prednostnih delnic. Zamenjavo bo posojilodajalec opravil samo, kadar se mu bo to finančno izplačalo.

30

Obveznice lahko vsebujejo še druge, dodatne lastnosti (Gitman in Madura 2001, 54):

• Obveznice z možnostjo predčasnega odpoklica – obveznice velikokrat vsebujejo možnost predčasnega odpoklica emisije. Posojilojemalci si tako zagotovijo možnost poplačila obveznice pred rokom dospetja. S tem si zavarujejo možnost po pridobitvi cenejšega kapitala. Navadno jih odpokličejo, kadar obrestne mere padejo, saj lahko takrat pridobijo cenejše nadomestno posojilo. Cena, po kateri bodo opravili odpoklic, je znana vnaprej in presega nominalno vrednost, po kateri je bila obveznica izdana. Nenapisano pravilo pravi, da jo navadno presega za enoletni znesek obresti. Posojilodajalci bodo tako delno nadomestno poplačani za vse obresti, ki jih ne bodo prejeli, za izdajatelja pa to predstavlja strošek predčasnega odpoklica obveznice.

• Obveznice z dodatno boniteto – warrantom – z namenom, da bi bila določena obveznica za investitorje privlačnejša, jih posojilojemalec “opremi” z različnimi dodatnimi pravicami. Obveznice imajo lahko pravico, ki njenemu imetniku omogočajo nakup posojilojemalčevih delnic po določeni ceni skozi določen čas (stock purchase warrant). Posojilodajalec bo to možnost izkoristil, kadar bo cena na borzi presegla ceno, po kateri lahko on delnice kupi in bo tako ustvaril dobiček. Praviloma lahko izdajatelj s takšno možnostjo pridobi sredstva po nižji obrestni meri.

3.2.4.4 Donosnost obveznice Poznamo več vrst donosnosti obveznic. Na primeru obveznice Republike Slovenije 54. izdaje bom predstavil njene donosnosti. Ročnost obveznice je 10 let, izdana je bila 15. 10. 2003 in zapade v poplačilo 15. 10. 2013. 15. 3. 2010 je kotirala pri vrednosti indeksa 105,11. Donosnosti obveznice, ki jih poznamo:

• Nominalna donosnost – nominalna donosnost je donosnost izražena na nominalno ceno obveznice (Passtrak 1999, 38). Velikost donosa je enaka, kot je zapisana v prospektu in sicer znaša 5,75% na leto. Investitor, ki je vanjo investiral 1000€ po vrednosti 100, bo prejel 57,50 € obresti na leto.

• Tekoča donosnost – tekoča donosnost se nanaša na velikost donosa ob trenutni investiciji vanjo (ibid., 38). Ker obveznica kotira višje kot je njena nominalna vrednost, bo tekoči donos nižji od nominalnega. Investitor, ki jo je kupil 15. 3. 2010 in vanjo investiral 1.000 € po ceni 105,11, bo zaslužil 5,47 % oz. 54,70 € na leto.

• Donosnost do dospetja – donos do dospetja je na letni ravni preračunan donos, ki ga bo posojilodajalec realiziral, če bo obveznico obdržal vse do njenega dospetja. Do razhajanj z nominalno donosnostjo pride, kadar obveznica ni bila kupljena po nominalni vrednosti. Do razhajanj s tekočo donosnostjo pa pride, kadar obveznica zapade po drugačni vrednosti, kot je bila kupljena (ibid., 39–40). Posojilodajalec,

31

ki je obveznico kupil 15. 3. 2010 po vrednosti 105,11 in jo bo držal vse do njenega dospetja, bo realiziral donos v višini 4,05 % na letni ravni.

• Donosnost do odpoklica – če posojilojemalec predčasno odpokliče emisijo obveznic, bo posojilodajalec realiziral drugačen donos, kot bi ga, če bi obveznica zapadla, kot je bilo načrtovano. Velikost donosa je odvisna od vnaprej določene odpoklicne cene. Drugo tveganje, ki ga bo nosil investitor pri tem, je tveganje vnovičnega reinvestiranja po obrestni meri v takšni višini (ibid., 41–42). Cena, po kateri bi obveznico odpoklicali v tem primeru, ni določena.

3.3 Glavne razlike med dolžniškim in lastniškim kapitalom

Ena izmed najtežjih odločitev, ki jih mora sprejet finančni menedžer s ciljem karseda zadovoljiti potrebe podjetja, je izbira financiranja med dolžniškim in lastniškim kapitalom. Ta predstavljata glavna vira financiranja podjetja. Vsak od njiju ima svoje pozitivne in negativne lastnosti. Glavne razlike med obema so (Gitman in Madura 2001, 59):

• Glasovalne pravice – za razliko od imetnikov lastniškega kapitala, posojilodajalci niso lastniki podjetja. Glasovalne pravice pripadajo samo imetnikom lastniškega kapitala, lastnikom navadnih delnic. Posojilodajalci in lastniki prednostnih delnic lahko v izrednih primerih kršenja njihovih pravic te dobijo.

• Poplačilo v primeru stečaja – v primeru stečaja podjetja je vrstni red poplačila upnikov sledeč: zaposleni in stranke, država, posojilodajalci, lastniki prednostnih delnic in nato še lastniki navadnih delnic. Glavni razlog, da imetniki navadnih delnic zahtevajo večje donose, je, da bodo v primeru stečaja poplačani zadnji, kar prinaša dodatna tveganja.

• Ročnost – razlika med obema tipoma kapitala je, da je za dolžniški kapital določena ročnost, medtem ko lastniški kapital predstavlja za podjetje trajen vir financiranja. Dolžniški kapital je treba vrniti posojilodajalcu skupaj z obrestmi, medtem ko lastniškega ni treba, saj predstavlja osnovni kapital, ki omogoča podjetju opravljati svojo osnovno dejavnost.

• Davčna obravnava – pomembna razlika v stroških financiranja med lastniškim in dolžniškim kapitalom je, da so plačila obresti davčno priznan odhodek. Obresti ustvarijo tako imenovan davčni ščit, medtem pa so dividende obdavčene kar dvakrat. Prvič na ravni podjetja (davek na dobiček) in nato še na ravni delničarja (davek na kapitalski dohodek).

32

Tabela 5: Glavne razlike med dolžniškim in lastniškim kapitalom

Lastnost Tip kapitala

Dolžniški Lastniški Glasovalne pravice Da Ne

Primer stečaja Prednost pred dolžniškim Podrejen dolžniškemu Ročnost Določena Ni določena

Davčna obravnava Obresti davčno priznan odhodek Dividende niso davčno priznan odhodek Vir: Gitman in Madura 2001, 59.

3.4 Vplivi na strošek financiranja

Na stroške, ki jih bo imelo podjetje s financiranjem, vplivajo lastnosti finančnega trga. Koliko bo podjetje plačalo za financiranje, je odvisno od finančnega trga, na katerem poslujejo. Večja podjetja imajo možnost, da se ne financirajo samo na domačem trgu, ampak tudi v tujini. Glavni cilj podjetij je zadovoljiti svoje finančne potrebe po financiranju karseda ceneje. Glavni dejavniki, ki vplivajo na lastnosti finančnega trga, so:

• Velikost trga – Velikost finančnega trga je pomemben dejavnik pri velikosti stroškov financiranja. Kot primer majhnega finančnega trga lahko vzamemo Slovenijo. Slovenske banke so se že pred finančno krizo leta 2008 z namenom servisiranja strank intenzivno zadolževale v tujini. Na voljo niso imele dovolj lastnih sredstev, da bi sledile potrebam gospodarstva. Zaradi finančne krize so tuji finančni viri usahnili. Neupoštevanje osnovnih bančnih pravil glede ročnosti sredstev (dolgoročna pasiva in kratkoročna aktiva) je pripeljalo banke do tega, da so imele pomanjkanje sredstev za poplačilo kreditov. Z namenom, da bi pridobile dovolj sredstev za poplačilo kreditov, so dvignile pasivne obrestne mere in začela se je prava cenovna vojna za varčevalce. Banke so prenehale posojati denar in padli smo v kreditni krč. Posojila za podjetja so se podražila in banke so postale previdnejše pri tem, komu bodo posojale denar. Rezultat sta bila višja cena in pomanjkanje sredstev.

• Likvidnost trga – pod pojmom likvidnost finančnega trga razumemo, da lahko podjetje izda nove vrednostne papirje (delnice ali obveznice) hitro in brez pritiska na obstoječe cene vrednostnih papirjev. Na nelikvidnem finančnem trgu bo podjetje, ki bo želelo izdati obveznice, potrebovalo dalj časa in bo moralo plačati višjo ceno, če bo želelo pridobiti celotno količino želenih sredstev. Svojo likvidnost lahko podjetje izboljša z vključitvijo na mednarodna finančna tržišča (Moffett et al. 2003, 259).

• Segmentacija trga – o segmentiranem kapitalskem trgu navadno govorimo takrat, kadar se njegove značilnosti razlikujejo od značilnosti drugih kapitalskih trgov. Razlika med trgi je vidna v obliki razlike med pričakovanimi obrestnimi merami podobnih in enako tveganih finančnih instrumentov in vrednotenju cen delnic na segmentiranem trgu v primerjavi z vrednotenji na mednarodnem trgu. Večja je

33

razlika, bolj je trg segmentiran. Za večino segmentiranih trgov velja, da so izolirani in da na njih veljajo drugačne zakonitosti. Trg postane segmentiran zaradi razlike v davčni politiki držav, regulatornih ovir pri uveljavljanju novih finančnih instrumentov, kontrole pri mednarodnih finančnih transakcijah (še posebej pri mednarodnih portfeljskih investicijah), restrikcijah pri nadziranju in upravljanju družb in drugih podobnih restriktivnih pravil. Segmentacijo trga lahko tudi povzročijo različna pričakovanja investitorjev, pomanjkanje informacij in različnih razkritij podatkov domači državi. Segmentiran trg preprečuje prost pretok delovne sile in kapitala. Ekonomisti so si enotni, da segmentacija trga škodi poslovanju podjetij v državi. Rešitev za znižanje segmentacije trga je deregulacija trga (znižanje kreditnih zahtev, sprostitev mednarodnih kapitalskih tokov, plavajoče obrestne mere, zmanjšanje vstopnih in izstopnih ovir…) (Jacque BL).

3.5 Kazalniki financiranja

3.5.1 Kapitalizacijski kazalniki3

Bilančne podatke o svojem poslovanju lahko podjetja prikazujejo tudi v obliki finančnih kazalnikov. Finančni kazalniki omogočajo podjetju in analitikom, da naredijo primerjavo med trenutnimi rezultati podjetja in minulimi ali z rezultati drugih sorodnih konkurenčnih podjetij. Ob predpostavki, da podjetja uporabljajo iste računovodske standarde (Mednarodne računovodske standarde), je primerjava finančnih kazalnikov podjetja možna tudi na mednarodnem nivoju. Rezultat takšne primerjave je boljši pregled poslovanja podjetja v primerjavi s konkurenco, zavedanja trenutnega stanja, v katerem se podjetje nahaja, ter svojih konkurenčnih prednosti in slabosti. Podjetja, ki bodo vlagateljem ponudila takšen dostop do informacij, se bodo lažje, hitreje in ceneje financirala, saj bodo potencialni investitorji bolje obveščeni o poslovni uspešnosti podjetja.

Kapitalizacijski kazalniki se uporabljajo za preučevanje možnosti bankrotiranja podjetja. Merijo relativni znesek dolžniškega kapitala (dolgoročnega dolga) v celotni kapitalizaciji podjetja (dolžniški in lastniški kapital). Štirje najbolj uporabljeni kazalniki za preučevanje stabilnosti kapitalizacije podjetja so:

Debt-to-equity ratio = Total long-term debt / Total shareholder’s equity

Kazalnik prikazuje delež dolga, ki je uporabljen kot vzvod za zvišanje dobička na delnico (EPS). Vrednosti relativen delež dolga glede na vrednost lastniškega kapitala. Višji bo kazalnik, več tveganja bo lastnik sprejel in večji bo možni donos. Manjši bo kazalnik, bolj konservativno bo financiranje in večje bodo možnosti za poplačilo vseh obveznosti, tudi ob spremembi ekonomskih pogojev poslovanja.

3 Povzeto po: Passtrak, 450–451.

34

Bond ratio (debt ratio) = Long-term liabilities / Total capitalization

Delež financiranja z obveznicami ali dolžniškim kapitalom prikazuje relativen delež dolga v celotni kapitalizaciji podjetja. Ne osredotoča se samo na vrednost lastniškega kapitala, ampak na skupno vrednost celotnega dolžniškega in lastniškega.

Common stock ratio = Common shareholders’ equity / Total capitalization

Kazalnik financiranja z navadnimi delnicami prikazuje relativen delež celotne kapitalizacije podjetja, ki je financiran z navadnimi delnicami, vključno z nominalno vrednostjo delnice, zneskom vplačila nad nominalno vrednostjo (“dobro ime”) in zadržanih dobičkov.

Preffered stock ratio = Preferred stock / Total capitalization

Kazalnik financiranja s prednostnimi delnicami prikazuje relativen delež celotne kapitalizacije, ki je financiran s prednostnimi delnicami.

3.5.2 Weighted Average Cost of Capital

Weighted Average Cost of Capital (WACC) je model, ki preučuje pričakovan povprečen znesek, ki ga bo podjetje namenilo za plačilo financiranja svojega premoženja.

WACC predstavlja minimalni donos, ki ga mora podjetje z danimi sredstvi realizirati, če bo želelo pokriti stroške financiranja posojilodajalcem, lastnikom in drugim udeležencem. To je minimalni donos, ki ga zahtevajo prej navedeni udeleženci ali pa bodo ti svoj kapital investirali drugam. Projekt, ki bo prinesel donos večji, kot znaša WACC, bo prispeval k zvišanju premoženja lastnikov in obratno. WACC sestavljajo različne komponente: navadne delnice, prednostne delnice, različne vrste posojil, obveznic ipd. Vsaka komponenta ima svoje lastnosti in nosi drugačne stroške. Pri izračunu WACC podjetje vzame relativno utež vsake komponente kapitalske strukture in nato izračuna skupno povprečje. Bolj zapletena je kapitalska struktura podjetja, težje je izračunati WACC (Investopedia 2010a).

35

Enačba 1: Tehtan povprečen strošek kapitala (WACC)

pri čemer pomenijo: kwacc – tehtan povprečen strošek kapitala ke – tveganju prilagojen strošek lastniškega kapitala kd – strošek dolžniškega kapitala pred davki t – davčna stopnja E – tržna cena delnice D – tržna cena dolga V – tržna cena podjetja (D+E)

3.5.3 Capital Asset Pricing Model

Tveganju prilagojen strošek kapitala se izračuna z modelom Capital Asset Pricing (CAPM). CAPM predstavlja razmerje med tveganjem in pričakovanim donosom, ki je uporabljen pri vrednotenju vrednostnih papirjev. Po teoriji CAPM je pričakovan donos vrednostnega papirja enak vsoti donosa netveganega vrednostnega papirja in dodatne premije za tveganje, ki jo prinaša določen vrednostni papir. Če bo pričakovan donos manjši od zahtevanega, se investicija ne bo izvedla (Investopedia 2010b).

Enačba 2: Zahtevan donos na kapital (CAPM)

pri čemer pomenijo: ke – zahtevan donos na kapital krf – netvegana obrestna mera km – pričakovana stopnja donosa na trgu β – koeficient sistematičnega tveganja podjetja

3.6 Primerjava med mednarodnim in domačim podjetjem

Globalna integracija finančnih trgov je dala mnogim podjetjem dostop do novih in potencialno cenejših finančnih virov. Ponudba kapitala za mednarodno podjetje je tako postala mnogo večja v primerjavi s ponudbo kapitala na domačem trgu. Podjetje, ki je prisiljeno, da se financira na majhnem, segmentiranem in/ali nelikvidnem domačem trgu kapitala, bo praviloma plačalo višjo ceno za sredstva v primerjavi z mednarodnimi konkurenti ali ne bo imelo možnosti za pridobitev dovolj željene količine finančnih sredstev. Posledično bodo podjetja z dostopom do mednarodnega trga kapitala imela

VDt)1(k

VEkk deWACC −+=

)kk(k k rfmrfe −+= β

36

konkurenčno prednost pred tistimi, ki te možnosti nimajo, saj bodo realizirala prihranek pri stroških financiranja. Domače podjetje ne bo imelo težav s konkuriranjem mednarodnega podjetja le na svojem trgu, ampak tudi pri vstopu ali poslovanju na tujih trgih. Takšno domače podjetje mora, če želi še naprej obstati na trgu in/ali postati konkurenčnejše, čim prej pripraviti strategijo za vstop na mednarodni finančni trg in zmanjšati odvisnost od domačega finančnega trga. Pri financiranju na mednarodnem finančnem trgu ne smemo zanemariti stroškov dostopa do kapitala, saj lahko ti zmanjšajo potencialno korist, ki bi jo lahko podjetje realiziralo (Moffett et al. 2003, 260–262).

Stroški financiranja med mednarodnim in domačim podjetjem se bodo razlikovali zaradi velikosti podjetja, dostopa do mednarodnih finančnih trgov, mednarodne diverzifikacije, izpostavljenosti tečajnemu tveganju in izpostavljenosti državnemu tveganju (ibid, 262).

Stroški financiranja se bodo razlikovali tudi med državami. Razlog je v tem, da lahko strošek dolžniškega kapitala, netvegane obrestne mere, premije za tveganje in stroškov lastniškega kapitala med državami varirajo (ibid, 262).

Slika 1: Prikaz stroškov financiranja in mejne stopnje donosa za tri različna podjetja

Vir: Moffett et al. 2003, 261.

Zgornji graf prikazuje stroške financiranja treh različnih podjetij. Vsako podjetje se financira na drugem trgu. Podjetje, ki se bo odločilo za spremembo pri pridobivanju sredstev, bo spremenilo celotno premico svojega financiranja. Premica MSKD prikazuje podjetje, ki se financira le na domačem trgu. Opazimo lahko učinke majhnega, nelikvidnega in segmentiranega trga. Količina kapitala je omejena in podjetje zanj plačuje višjo ceno kot konkurenti z mednarodnim dostopom do kapitala. Premica MSKT prikazuje podjetje, ki je dobilo možnost za pridobitev dodatnih sredstev v tujini. V tem primeru bo domači kapitalski trg še vedno predstavljal osnovo za pridobivanje sredstev, na tujega bo podjetje posegalo le, kadar bo kapitala na domačem primanjkovalo. Opazimo lahko nižjo ceno za dodatni kapital in večjo ponudbo kapitala. Premica MSKM pa prikazuje podjetje, ki ima popoln dostop do mednarodnega trga kapitala. Med vsemi dosega najnižjo ceno in največjo količino. Domače podjetje, ki se bo podalo na mednarodni kapitalski trg, bo dolgoročno znižalo svoje stroške financiranja in posledično zahtevano stopnjo donosa.

37

Investirati bo lahko začelo tudi v prej nedonosne projekte. Graf MSD prikazuje mejno stopnjo donosa, ki ga mora doseči posamezno podjetje. Mejna stopnja donosa je najnižja pri mednarodnem podjetju, saj so stroški financiranja najnižji.

Slika 2: Prikaz mejnih stroškov kapitala in mejnih stopenj donosa za mednarodno in domače podjetje

Vir: Moffett et al. 2003, 263.

Graf prikazuje primerjavo stroškov financiranja med mednarodnim in domačim podjetjem. Mejni strošek pridobitve dodatne enote kapitala se za mednarodno podjetje praktično ne spreminja, saj je na mednarodnem trgu na voljo praktično neomejena količina kapitala (premica MSKMP). Mednarodno podjetje se bo lahko po isti obrestni meri financiralo praktično neomejeno, ob predpostavki nespremenjenjenega kreditnega ratinga podjetja. Domačemu podjetju se strošek pridobitve dodatne enote kapitala lahko hitro zviša zaradi omejene količine kapitala (premica MSKDP). Glavni razlog je lahko nelikviden ali majhen domač kapitalski trg. Posledično je prisiljeno plačati višjo ceno za dodatno enoto kapitala, če bo želelo zadovoljiti vse svoje potrebe po njem.

Premici MSD prikazujeta mejne stroške celotnega kapitala in mejno stopnjo zahtevanega donosa za mednarodno in domače podjetje. Opazimo lahko, da mednarodno podjetje doseže enake stroške kapitala ob znatno višjem znesku financiranih sredstev.

Ob primerjavi mednarodnega podjetja z domačim lahko ugotovimo, da se bo lahko mednarodno podjetje lotilo več projektov, saj bo njihova zahtevana stopnja donosa manjša zaradi nižjih stroškov financiranja.

Kakšni bodo dejanski stroški financiranja mednarodnega in domačega podjetja, je odvisno od več dejavnikov. Stroški financiranja so funkcija mejnih stroškov kapitala, stroškov dolžniškega kapitala po plačilu davka, optimalne kapitalske strukture in relativnih stroškov lastniškega kapitala. Čeprav bi v teoriji moralo imeti nižje stroške financiranja mednarodno podjetje, v praksi ni vedno tako. Stroški financiranja mednarodnega podjetja se namreč hitro lahko zvišajo zaradi kompleksnosti in dodatnega tveganja, ki ga sprejmejo investitorji pri financiranju tujih projektov (Moffet et al. 2003, 263–265).

38

4. PRIMER FINANCIRANJA IZ PRAKSE – NLB SKUPINA

4.1 Predstavitev NLB Skupine, d. d.

NLB Skupina je največja slovenska mednarodna finančna skupina. Po zadnjih podatkih, razvidnih iz letnega poročila leta 2009, jo je na dan 31. 12. 2009 sestavljala obvladujoča banka Nova Ljubljanska banka, d. d. (NLB), in 53 drugih bank in družb. Njeno prisotnost na tržišču dopolnjujejo še ena podružnica in tri predstavništva v tujini. Matična NLB zaposluje trenutno 4.050 ljudi, medtem ko ima celotna NLB Skupina 8.991 zaposlenih, od tega kar 43 % v tujini (LP NLB 2009, 10, 57).

Predhodnica NLB je bila Ljubljanska banka, d. d., ki je formalno prenehala poslovati leta 1992 v skladu s takratno bančno zakonodajo. Leta 1993 se je začela sanacija Ljubljanske banke s prenosom slabih terjatev na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic. Leta 1994 je Državni zbor sprejel odločitev o ustanovitvi NLB, ki je prevzela del premoženja in obveznosti ter celotno poslovanje Ljubljanske banke (NLB – Mejniki v razvoju).

Najpomembnejša dejavnost NLB Skupine je bančništvo. Preostale finančne dejavnosti, s katerimi se še ukvarjajo, so lizing, faktoring, forfetiranje, zavarovalništvo in upravljanje premoženja. V 17 državah oz. na 18 trgih jo sestavlja:

• 12 članic in ena podružnica v tujini v bančništvu, • 11 članic v dejavnosti lizinga, • 11 članic v dejavnosti faktoringa in forfetiranja, • 5 članic v dejavnosti zavarovalništva, • 1 članica v dejavnosti upravljanja premoženja, • 14 članic v drugih dejavnostih (LP NLB 2009, 10).

Slika 3: Trgi, na katerih je prisotna NLB Skupina

Vir: NLB – Družbe v NLB Skupini, 2009

39

Slika 4: Neto prihodki NLB Skupine glede na poslovni segment v letu 2009

Vir: Letno poročilo NLB Skupina 2009, 144

Največji delež prihodka NLB Skupine predstavlja bančništvo, saj s tem segmentom skupina doseže kar 86,6 % vseh prihodkov. S preostalimi dejavnostmi skupina doseže 13,4 % vseh prihodkov. Preostale dejavnosti za skupino niso ključne, ampak predstavljajo pomemben del zaokrožene celostne ponudbe skupine.

V slovenskem bančnem prostoru je NLB največja banka. Skupaj z Banko Celje, katere 50-odstotna lastnica je, dosega 35-odstotni tržni delež. Ta je bil izmerjen glede na velikost bilančne vsote bank 31. 12. 2009. Od skupnih 35 % tržnega deleža prispeva, 5 odstotnih točk Banka Celje, preostalih 30 odstotnih točk pa NLB. Slovenija predstavlja za NLB Skupino ključen strateški trg. Njen prvi strateški cilj je obdržanje tržnega deleža, ki ga trenutno dosega (NLB – Informacije).

Kljub vodilnemu deležu na slovenskem trgu namenja NLB Skupina veliko pozornosti tudi k nadaljnji širitvi svojega poslovanja na trge JV Evrope. Njen drugi strateški cilj je biti med vodilnimi ponudniki univerzalnih bančnih storitev na strateških trgih JV Evrope. Strateški trgi JV Evrope za NLB Skupino so: Srbija, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Kosovo.

Tabela 6: Pregled tujih trgov, na katerih je prisotna NLB Skupina v bančništvu

Firma, kraj sedeža, oznaka države Število poslovalnic

Število zaposlenih

Tržni delež [%]

NLB Razvojna banka, Banja Luka, BiH 70 520 21,0*

NLB Tuzlanska banka, Tuzla, BiH 48 473 5,1**

NLB Montenegro banka, Podgorica, MNE 21 315 17,0

NLB Tutunska banka, Skopje, MK 48 705 19,9

NLB Banka, Beograd, SR 85 763 2,1

NLB Prishtina, Priština, KV 66 538 14,3

LHB Internationale Handelsbank, Frankfurt, DE 2 88 /

NLB Banka Sofia, Sofija, BG 1 43 0,3

NLB Podružnica Trst, IT 2 27 / Vir: Letno poročilo NLB Skupina 2009, 15–16 *Tržni delež v Republiki Srbski **Tržni delež v Federaciji BiH

40

Slika 5: Neto prihodki NLB Skupine v letu 2009 glede na geografski segment

Vir: Letno poročilo NLB Skupina 2009, 144

Trgi jugovzhodne Evrope so: Makedonija, Srbija, Črna gora, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Bolgarija. Trgi zahodne Evrope so: Nemčija. Švica, Avstrija, Češka in Slovaška.

Največji delež prihodkov NLB Skupine je dosežen na domačem trgu, v Sloveniji. V bodočnosti je mogoče pričakovati, da se bo ta znižal, saj je domači bančni trg že zasičen, na njem vlada ostra konkurenca in prostora za rast praktično ni. Delež prihodkov, doseženih na trgih jugovzhodne Evrope, se bo zviševal, saj ti zanjo predstavljajo strateške trge, vanje bo izdatneje investirala in na njih je več možnega prostora za rast. Delež zahodne Evrope se bo zniževal, saj ti za banko ne predstavljajo strateških trgov in se bo mogoče iz njih umaknila. Skupina se bo morala osredotočiti na strateške trge, saj je upravljanje s tako razvejeno poslovno mrežo težko in stroškovno neučinkovito.

NLB je nosilka številnih prestižnih priznanj. Tako je bila s strani tujih medijev večkrat izbrana za najboljšo banko v Sloveniji. S strani finančne revije The Banker je bila izbrana vsako leto od leta 2000 do leta 2007, s strani Global Finance vsako leto od 1998 do leta 2010 ter s strani finančne revije Euromoney vsako leto od leta 1998 do leta 2009. V letih 2006, 2007 in 2008 pa je bila razglašena tudi za najboljšo banko na razvijajočih se trgih s strani revije The Banker (LP NLB 2009, 10–11).

Mednarodne bonitetne ocene s NLB so bile na dan 31. 12. 2009 s strani Moody’sa A1 in s strani Fitcha A- (LP NLB 2009, 0).

NLB je delniška družba, katere delnice ne kotirajo na nobenem organiziranem trgu. Vse delnice so navadne, imenske in istega razreda. Lastništvo NLB se je pomembno spremenilo leta 2002, ko je v družbo vstopil strateški partner in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Država je takrat prodala 34-odstotni lastniški delež belgijski bančni skupini KBC Bank NV in 5 % EBRD. KBC Bank NV je mednaroda finančna skupina, ki je pristotna v več kot 30 državah sveta, ima več kot 50.000 zaposlenih in 11 milijonov strank. Njen lastniški delež se je skozi leta zmanjšal na 30,57 % zaradi nesodelovanja pri dokapitalizaciji banke leta 2008. Največji lastnik NLB je še vedno Republika Slovenija s 33-odstotnim tržnim deležem.

41

Tabela 7: Prikaz desetih največjih lastnikov NLB na dan 31. 12. 2009

Z. št. Naziv Število delnic Delež [%] 1 Republika Slovenija 2.947.758 33,10 2 KBC Bank NV 2.722.634 30,57 3 Poteza Naložbe, d. o. o. 516.560 5,80 4 Slovenska odškodninska družba, d. d. 449.949 5,05 5 Kapitalska družba, d. d. 445.749 5,01 6 Zavarovalnica Triglav, d. d. 280.312 3,15 7 NFD 1 Delniški investicijski sklad, d. d. 172.501 1,94 8 UniCredit Banka Slovenija, d. d. 153.461 1,72 9 Delniški vzajemni sklad Triglav steber 1 108.333 1,22 10 UniCredit Bank Austria, AG 67.375 0,75

Skupaj največjih deset delničarjev 7.864.632 88,31 Preostali delničarji 1.041.320 11,69 Skupaj vsi delničarji (1.998 delničarjev) 8.905.952 100,00

Vir: Letno poročilo NLB Skupina 2009, 51

4.2 Pregled financiranja NLB Skupine

4.2.3 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2005

V letu 2005 se je NLB financirala samo z dolžniškim kapitalom. V skupni vrednosti 1,374 milijarde evrov se je financirala s posojili na mednarodnem bančnem trgu, izdajo zadolžnic, izdajami obveznic na domačem trgu in drugimi finančnimi instrumenti.

Dolgoročno zadolževanje na tujih finančnih trgih predstavlja za NLB enega pomembnejših segmentov mednarodnega poslovanja. Pogoji, pod katerimi si je NLB pridobila sredstva, so bili zelo ugodni. Razlogi so dobra mednarodna prepoznavnost, odlični minuli poslovni odnosi in dobre bonitetne ocene banke (A2 s strani Moody'sa in A- s strani Fitcha) (LP NLB 2005, 39). V letu 2005 je NLB najela dva sindicirana posojila. Prvo je bilo najeto junija s strani 13 mednarodnih bank v višini 540 milijonov evrov. Obrestna mera za posojilo s petletno ročnostjo znaša EURIBOR + 0,17 % na leto. Drugo posojilo je bilo najeto s strani 12 mednarodnih bank v višini 360 milijonov evrov. Obrestna mera za posojilo s petletno ročnostjo je še ugodnejša v primerjavi s prejšnim posojilom in znaša EURIBOR + 0,16 % na leto. Obe posojili sta bili namenjeni potrebam financiranja slovenskih podjetij (NLB – Novice za naložbenike 2005a, 2005b).

Na tujih finančnih trgih se je NLB financirala tudi v obliki zadolžnic »Schuldschein« s strani 9 mednarodnih bank v višini 162,5 milijona evrov. Izdala je petletno tranšo v višini 100 milijonov evrov in dvoletno v višini 62,5 milijona evrov (LP NLB 2005, 40).

V tujini se je NLB financirala tudi z inovativnim finančnim instrumentom v višini 130 milijonov evrov. Izdajo je organizirala banka KBC. Glavni namen takšnega načina

42

financiranja NLB je bil izboljšati njeno kapitalsko strukturo, saj je bilo mogoče ta instrument šteti v temeljni kapital banke (LP NLB 2005, 40).

Dodatno se je NLB zadolžila še pri multilateralnih inštitucijah4, in sicer v vrednosti 35 milijonov evrov. S strani EIB je bilo izkoriščenih 25 milijonov evrov sto milijonov vredne kreditne linije. Sredstva so bila namenjena financiranju malih in srednje velikih podjetij, okoljevarstvenih, infrastrukturnih, zdravstvenih in izobraževalnih projektov. Za 10 milijonov evrov se je zadolžila še pri EBRD. Sredstva so bila namenjena za financiranje okoljevarstvenih projektov (LP NLB 2005, 40).

Na domačem finančnem trgu je NLB izdala tri serije obveznic v skupni nominalni vrednosti 35,2 milijarde SIT (146,9 milijona evrov). To so bile NLB17, NLB18 in NLB19. NLB17 je 6-letna obveznica s fiksno obrestno mero 3,85 %, letnim izplačilom kuponov in vrednostjo izdaje 42,4 milijona evrov. NLB18 je 10-letna obveznica s fiksno letno obrestno mero 4,15 %, letnim izplačilom kuponov in vrednostjo izdaje 62,6 milijona evrov. NLB19 je 11-letna obveznica, s fiksno letno obrestno mero 4,00 %, letnim izplačilom kuponov in vrednostjo izdaje 41,7 milijona evrov. Vse tri so bile izdane v nejavni ponudbi in so vključene v organiziran trg Ljubljanske borze. Izdane so bile z namenom, da bi si banka izboljšala strukturo sredstev, uravnala ročnost aktive in pasive ter zagotavila stalno prisotnost na primarnem trgu obveznic v Sloveniji (NLB – Obveznice NLB 2009).

NLB je v letu 2005 poslovala v razmeroma zdravem makroekonomskem okolju. Gospodarska rast je znašala 3,9 %, stopnja inflacije je bila 2,5 % in stopnja anketne brezposelnosti – ILO 6,5 %. V primerjavi s prejšnimi leti se je NLB intenzivneje zadolževala v evrih na mednarodnih finančnih trgih. Razloga sta skorajšen prevzem evra in uvedba Zakona o davku od dohodka pravnih oseb. Stanje dolgoročnih tujih deviznih virov je konec leta znašalo 1.898 milijona evrov in se je v primerjavi s predhodnim letom povečalo za 76,4 %. V letu 2005 je NLB v tujini pridobila kar 89 % vseh sredstev s katerimi se je financirala (LP NLB 2005, 9–10, 39–40).

4.2.4 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2006

V letu 2006 se je NLB financirala samo z dolžniškim kapitalom. V skupni vrednosti 1,008 milijarde evra. Financirala se je s posojili na mednarodnem kapitalskem trgu, hibridnimi instrumenti, izdajami obveznic na domačem trgu in drugimi finančnimi instrumenti. Ocene kreditnega tveganja se za NLB glede na prejšne leto niso spreminjale in so ostale pri A2 s strani Moody’sa in A- s strani Fitcha (LP NLB 2006, 0, 18–19, 34).

4 Multilateralne finančne inštitucije so neprofitne razvojne ustanove. Njihovo poslanstvo je nuditi ugodne vire financiranja projektov v državah članicah the institucij. Sredstva so namenjena financiranju manjših projektov. Ustaljena praksa je, da sredstva ponujajo prek finančnih posrednikov, poslovnih bank. Multilateralne finančne institucije, s katerimi sodeluje NLB, so: Evropska investicijska banka (EIB), Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Razvojna banka Sveta Evrope (CEB) in Mednarodna finančna korporacija (IFC), European Fund for Southern Europe (EFSE) in Slovenska izvozna in razvojna banka (SID banka).

43

V aprilu je NLB na tujem finančnem trgu s strani kar 35 mednarodnih bank najela sindicirano posojilo v vrednosti 700 milijonov evrov. Posojilo je bilo namenjeno financiranju slovenskih podjetij. Izdala je tudi zadolžnice “Schuldschein” v višini 15 milijonov evrov (LP NLB 2006, 34).

Na tujih finančnih trgih se je NLB financirala tudi z namenom izboljšanja kapitalske ustreznosti banke v skupni vrednosti 175 milijonov evrov. V prvi polovici leta se je zadolžila v višini 75 milijonov evrov z najetjem subordiniranega posojila, v drugi polovici pa s hibridnim instrumentom v višini 100 milijonov evrov (LP NLB 2006, 34).

S strani multilateralnih finančnih institucij je NLB najela posojilo v višini 50 milijonov evrov z namenom financiranja projektov srednjih in malih podjetij, občin in drugih večjih projektov v Sloveniji (LP NLB 2006, 34).

Na domačem trgu se je NLB v letu 2006 financirala z izdajo treh serij obveznic v skupni nominalni vrednosti 19,8 milijarde SIT (82,7 milijona evrov). To so bile obveznice z oznako NLB20, NLB21 in NLB22. NLB20 je obveznica z osemletno ročnostjo v vrednosti izdaje 23,8 milijona evra. Prva tri leta se obresti izplačujejo letno po fiksni obrestni meri 3,75 %, nato pa se obrestna mera izračuna glede na gibanje šestmesečnega EURIBOR + 0,30 %. Izplačila obresti so polletna (NLB – Obveznice 2006a). NLB21 je bila 3-letna obveznica v vrednosti izdaje 29 milijona evrov (NLB – Obveznice 2006b). NLB22 je 5-letna obveznica s spremenljivo obrestno mero EURIBOR + 0,25 %, polletnim izplačilom obresti in vrednostjo izdaje 29,9 milijona evrov (NLB – Obveznice 2006c). Vse tri serije obveznic so bile izdane v nejavni ponudbi in so bile vključene v organiziran trg Ljubljanske borze. Obveznici NLB20 in NLB22 še vedno kotirata na Ljubljanski borzi.

V pozitivni smeri je na poslovanje NLB vplivalo ugodno makroekonomsko okolje. Bruto domači proizvod se je povečal za 5,2 %, inflacija na letni ravni je znašala 2,5 % in stopnja anketne brezposelnosti – ILO se je znižala na 6,0 % (LP NLB 2006, 18–19). V letu 2006 se je NLB zadolžila manj v glede na predhodno leto. Prisoten je trend intenzivnega zadolževanja v tujini. V letu 2006 je bilo v tujini pridobljeno kar 91,8 % vseh sredstev.

4.2.5 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2007

V letu 2007 sej je NLB Skupina financirala z dolžniškim in lastniškim kapitalom v skupni višini 2,608 milijarde evrov, od tega NLB v višini 2,339 milijarde evrov. Uporabljeni finančni instrumenti so bila posojila na tujih finančnih trgih, dokapitalizacija, izdaja obveznic in drugi finančni instrumenti. Bonitetna ocena NLB se je s strani Moody’sa izboljšala na Aa3, medtem ko je s strani Fitcha ostala nespremenjena pri A- (LP NLB 2007, 0, 49, 56–57).

Na tujem kapitalskem trgu je NLB v letu 2007 najela dva sindicirana posojila. Meseca marca je najela prvega v višini 850 milijonov evrov. To je bilo doslej največje mednarodno posojilo, odobreno finančni instituciji na trgih srednje in vzhodne Evrope. Drugo sindicirano posojilo je NLB najela novembra. Posojilo je bilo najeto s strani konzorcija 42 bank iz 17 držav. Velikost posojila je znašala 750 milijonov evrov. Končni znesek obeh

44

posojil je močno presegal izhodiščno povpraševanje, kar je samo potrdilo zaupanje tujih bank do NLB. K takšnemu zaupanju je zagotovo pripomogel tudi prevzem evra kot plačilnega sredstva v Sloveniji. Posojili sta bili najeti z namenom splošnega financiranja (NLB – Novice za naložbenike 2007a, 2007b).

NLB se je v letu 2007 financirala še z drugimi posojili. Z najemom pet dvostranskih posojil v skupni vrednosti 205,5 milijona evrov si je zagotovila sredstva za splošne potrebe financiranja. Z namenom izboljšanja količnika kapitalske ustreznosti banke je v dodatni kapital banke vključila dve posojili v skupni vrednosti 310 milijonov evrov: podrejeno posojilo (190 milijonov evrov) in hibridni instrument (120 milijonov evrov). Dodatno so se še zadolžile članice NLB Skupine v skupni vrednosti 268 milijona evrov (LP NLB 2007, 49).

V skupni vrednosti 70 milijonov evrov se je NLB zadolžila še pri multilateralnih finančnih institucijah. Za razvoj projektov mikropodjetij, malih in srednje velikih podjetij je NLB s CEB podpisala kreditno pogodbo v višini 20 milijonov evrov. Za projekte občin, malih in srednje velikih podjetij je EIB odobrila kreditno linijo NLB v višini 50 milijonov evrov (LP NLB 2007, 49).

Na domačem trgu je NLB v letu 2007 izdala le eno serijo obveznic, in sicer NLB23. NLB23 je obveznica s petletno ročnostjo, z obrestno mero vezano na gibanje EURIBOR + 0,20 %, četrtletnim izplačilom obresti in velikostjo izdaje 54,2 milijona evrov. Obveznica je bila izdana v nejavni ponudbi in je vključena v organiziran trg Ljubljanske borze (NLB – Novice za naložbenike 2007c).

Septembra 2007 je NLB izvedla 100 milijonov evrov vredno dokapitalizacijo. Razlog za izvedno dokapitalizacije je bila zagotovitev kapitalske ustreznosti banke, ki bo omogočila podporo dosedanji intenzivni rasti in širitvi poslovanja NLB Skupine v Sloveniji in na tujih trgih. Dokapitalizacija je potekala v dveh krogih. V prvem krogu so delnice lahko vpisali le obstoječi delničarji v sorazmerju s svojim deležem v osnovnem kapitalu. V prvem krogu je bilo vpisanih in vplačanih kar 99,25 % novo izdanih delnic. V drugem krogu pa je bil ostanek nevplačanih delnic (0,75 % novo izdanih delnic) ponujen javnosti. Drugi krog vpisa se je končal predčasno, saj so bile vse delnice vplačane že prvi dan. Število navadnih prosto prenosljivih imenskih kosovnih delnic z oznako NLB in glasovalno pravico se je povečalo za 4,24 % s 7.682.015 za 325.733 na 8.007.748. Osnovni kapital se je povečal za 2,7 milijona evrov na 66,8 milijona evrov. Dokapitalizacijske delnice so se prodajale po vrednosti 307 evrov za delnico, kar je takrat predstavljalo 2,77-kratnik konsolidirane knjigovodske vrednosti delnice na dan 31. 12. 2006 (110,8 evra). Zanimanje za vpis delnic je bilo izjemno, kar je samo potrdilo zaupanje, ki ga imajo investitorji do NLB (NLB – Novice za naložbenike 2007d, 2007e, 2007f).

Opazimo lahko, da je bila velikost financiranja v letu 2007 rekordna. NLB se je zadolžila za 2,239 milijarde evrov, od tega so tuji viri predstavljali kar 97,58 % vseh virov. Pomembna dejavnika, ki sta vplivala na rast poslovanja, sta bila ugodno makroekonomsko okolje in prevzem evra kot plačilnega sredstva v Sloveniji. V letu 2007 smo v Sloveniji dosegli rekordno gospodarsko rast v višini 6,1 %, nizko stopnjo anketne brezposelnosti – ILO v višini 4,9 % in 3,8 % inflacijo na letni ravni (LP NLB 2007, 56–57). Konec leta je v

45

tujini bilo že opaziti prve znake finančne krize, vedar ta še ni imela vpliva na poslovanje banke v letu 2007.

4.2.6 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2008

V letu 2008 se je NLB Skupina financirala z lastniškim in dolžniškim kapitalom v skupni vrednosti 1,985 milijarde evrov, od tega matična NLB v višini 1,803 milijarde evrov. Finančni instrumenti, ki so jih uporabili, so bili: posojila na tujih finančnih trgih, dokapitalizacija, izdaja obveznic in ostalo. Mednarodne bonitetne ocene so ostale na enaki ravni kot konec leta 2007. Moody’s je NLB dodelil oceno Aa3, Fitch pa A- (LP NLB 2008, 0, 43–44).

NLB Skupina se je na tujih finančnih trgih pri poslovnih bankah v letu 2008 zadolžila v skupni vrednosti 1,259 milijarde evrov. Za potrebe refinanciranja in splošnih potreb financiranja je NLB najela dva sindicirana posojila v skupni vrednosti 1 milijarde evrov. Velikost prvega posojila je znašala 750 milijonov evrov, drugega pa 250 milijonov evrov. V skupni vrednosti 122,5 milijona evrov je NLB najela tri dvostranska posojila za splošne potrebe financiranja. NLB je sklenila tudi dve pogodbi za kreditni liniji v skupni vrednosti 20 milijonov evrov. Za 116,5 milijona evrov pa so se zadolžile tudi članice NLB Skupine (LP NLB 2008, 43).

Pri multilateralnih finančnih institucijah, s katerimi NLB sodeluje, se je v letu 2008 zadolžila za 260,2 milijona evrov. Za 190 milijonov evrov se je zadolžila pri SID banki, 50 milijonov evrov pri EIB in za 20 milijonov evrov pri EIB. Za 65,5 milijona evrov pa so se pri multilateralnih finančnih institucijah zadolžile še članice NLB Skupine (LP NLB 2008, 44).

Aprila je na domačem trgu NLB izdala serijo obveznic NLB24 v skupni vrednosti 100 milijonov evrov. Obveznica je imela ročnost 5 let. Posebnost te obveznice je bil način izračunavanja obresti in možnost, da jo lahko vsakokratni imetnik predčasno proda po nominalni vrednosti banki. Obresti so bile vezane na 6-mesečni EURIBOR + spremenljiv pribitek. Vrednost pribitka se je spreminjala glede na obračunsko obdobje. Znašala je od 0,35 odstotne točke v letu 2008, nato pa se postopoma višala vse do 1,5 odstotne točke v letu 2013. Izdana je bila z namenom usklajevanja ročnosti aktive in pasive ter vzdrževanja ustreznega obsega izdanih vrednostnih papirjev. Obveznica je bila izdana v nejavni ponudbi in je bila vključena na organiziran trg Ljubljanske borze (NLB – Novice za naložbenike 2008a). Prodajna opcija je bila aprila 2009 uveljavljena za celotno izdajo in obveznice so umaknili iz organiziranega trga (NLB – Novice za naložbenike 2009a).

V letu 2008 je NLB izvedla tudi dokapitalizacijo v vrednosti 300 milijonov evrov. Dokapitalizacija je potekala v treh krogih. V prvem so bile delnice ponujene obstoječim delničarjem v sorazmerju s svojim deležem v obstoječem kapitalu, v drugem širši javnosti in v tretjem v neomejeni količini dobro poučenim vlagateljem.5 V prvem krogu je bilo

5Dobro poučeni vlagatelji so po 44. členu Zakona o trgu finančnih instrumentov pravne osebe, ki so pridobile dovoljenje oz. so subjekt nadzora v zvezi s poslovanjem na finančnih trgih. Vključujejo kreditne institucije,

46

prodanih 52,52 %, v drugem 2,32 % in v tretjem krogu preostalih 45,16 % celotne izdaje novih delnic. V tretjem krogu je bilo vpisanih za 8,45 % presežnih delnic, zato so njihovo število vlagatelju razdelili sorazmerno (proporcionalno) glede na količini vpisanih in vplačanih delnic s skupno količino delnic. Cena dokapitalizacijskih delnic je bila 334 evrov, kar predstavlja 2,15-kratnik knjigovodske vrednosti na dan 31. marec 2007 (155,35 evra na delnico). Število delnic se je povečalo za 11 % z 8.007.748 na 8.905.952. Namen dokapitalizacije je bila podpora pri nadaljnji rasti in razvoju NLB v prihodnosti (NLB – Novice za naložbenike 2008b, 2008c in 2008d).

Poslovno leto 2008 so zaznamovale zaostrene razmere finančnih trgih, nižja gospodarska rast (3,5 %), relativno visoka inflacija (5,5 % na letni ravni) in nizka stopnja anketne brezposelnosti – ILO (4,3 %) (LP NLB 2008, 23). Učinek ohlajanja svetovnega gospodarstva je bil vidnejši proti koncu leta. V zadnjem četrtletju je domače gospodarstvo že načela gospodarska kriza. Velikost financiranja se je glede na predhodno leto zmanjšala. V tujini je bilo pridobljenih kar 94 % vseh dolžniških sredstev.

4.2.7 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2009

V poslovnem letu 2009 se je NLB Skupina financirala samo z dolžniškim kapitalom v skupni vrednosti 2,366 milijarde evrov, od tega so se članice skupine zadolžile za 127,9 milijona evrov. Finančni instrumenti, ki so bili uporabljeni pri financiranju, so bile različne vrste posojil in izdaje novih serij obveznic. Mednarodna bonitetna ocena NLB se je s strani bonitetne hiše Moody’s znižala na A1, s strani Fitcha pa je ostala nespremenjena pri A- (LP NLB 2009, 0, 41–42).

Pri poslovnih bankah se je v letu 2009 NLB zadolžila z izvedbo obnovitvenega sindiciranega posojila iz leta 2008 v višini 405 milijonov evrov. Posojilo je bilo uporabljeno za splošne potrebe financiranja in refinanciranja. Ročnost posojila je eno leto. Pri poslovnih bankah so se tudi zadolžile članice NLB Skupine v skupni vrednosti 36,9 milijona evrov (LP NLB 2009, 41).

Poslovanje z multilateralnimi finančnimi institucijami se je v letu 2009 okrepilo. Celotna NLB Skupina se je pri njih zadolžila za 411,7 milijona evrov. Od tega NLB v skupni vrednosti 320,7 milijona evrov. Največji delež so predstavljala posojila SID Banke v vrednosti 250,7 milijona evrov, sledi CEB v vrednosti 50 milijonov evrov in EIB v višini 20 milijonov evrov. Članice NLB Skupine so si sredstva izposojala pri IFC 10, EFSE 22, KfW 16, EBRD 3, EIB 20 ter pri SID banki 20 milijonov evrov (LP NLB 2009, 41–42).

investicijska podjetja, druge nadzorovane finančne družbe, zavarovalnice, pozavarovalnice, pokojninske družbe, kolektivni naložbeni podjemi, družbe za upravljanje teh podjemov, pokojninske sklade in osebe ki jih upravljajo ter osebe, ki trgujejo z blagom in izvedenimi instrumenti na blago. Status dobro poučenega vlagatelja imajo avtomatsko Republika Slovenija in druge države, Banka Slovenije in druge centralne banke, multilateralne finančne institucije. Lahko ga ima tudi fizična oseba, če zaprosi zanj (ZTFI 2007).

47

NLB je izdala dve seriji obveznic v skupni vrednosti 1,513 milijarde evrov. Prva serija je bila izdana julija na mednarodnem kapitalskem trgu s poroštvom Republike Slovenije. Obveznice sedaj kotirajo na luksemburški borzi. Velikost serije je bila 1,5 milijarde evrov, ročnost tri leta, nominalna obrestna mera v višini 3,25 % in letno izplačilo obresti. Prodane so bile po 99,972 % nominalne vrednosti. Bonitetna agencija Fitch je serijo ocenila s kreditnim ratingom AA, Moody’s pa z A2 (NLB – Novice za naložbenike 2009b). Odziv na ponudbo je bil relativno dober, saj so obveznice kupili vlagatelji iz vse Evrope (LP NLB 2009, 40).

Druga serija obveznic je bila izdana septembra. Karakteristike obveznice NLB25 so: 3,25 % fiksna nominalna obrestna mera, enoletna ročnost, izplačilo obresti ob dospelosti in vrednost izdaje 12,5 milijona evrov. Izdane so bile z namenom usklajevanja ročnosti aktive in pasive ter redne prisotnosti na slovenskem dolžniškem trgu. Uvrščene so bile na Ljubljansko borzo (NLB – Obveznice 2009).

Poslovno leto 2009 je močno zaznamovala gospodarska kriza. Na makroekonomsko okolje Slovenije je vplivala z znižanjem bruto domačega proizvoda v višini 7,8 %, visoko stopnjo brezposelnosti6 in nizko stopnjo inflacije (0,9 % na letni ravni). Na finančnih trgih so vladale zaostrene razmere pri zadolževanju (LP NLB 2009, 23). V tujini je bilo pridobljenih kar 99,5 % vseh dolžniških sredstev. Pri pridobivanju sredstev je znatno pomagalo poroštvo države. Bonitetne agencije so obveznice zato ocenile z boljšo oceno in posledično je NLB za sredstva plačala nižjo ceno.

4.2.8 Pregled financiranja NLB Skupine v letu 2010

Financiranje NLB v letu 2010 bom predstavil v okviru podatkov, ki so do sedaj na voljo (15. april 2010).

V začetku leta 2010 je NLB načrtovala novo dokapitalizacijo v višini 250 milijonov evrov. Razlog za dokapitalizacijo naj bi bila uskladitev višine temeljnega kapitala (Core Tier 1) z novo evropsko zakonodajo, ki je še v sprejemanju (Sovdat 2010). V dokapitalizaciji naj bi zraven države sodelovala tudi banka KBC, če ne pa samo država. Načrtovana dokapitalizacija je splavala po vodi (STA 2009).

Ker je dokapitalizacija NLB spodletela in banka potrebuje dodaten kapital v roku 12 mesecev za uskladitev višine temeljnega kapitala I s še ne sprejeto evropsko zakonodajo, je 30. marca sprejela sklep o izdaji podrejenih obveznic7 (Sovdat in Weiss 2010). Ročnost obveznic bo sedem let, izplačilo obresti letno, izplačilo glavnice ob dospetju in nespremenljivo obrestno mero. Obveznice naj bi bile prvič ponujene javnosti (fizičnim osebam) in ne samo zaprtemu krogu investitorjev oz. pravnim osebam. Pridobljena

6 Stopnja registrirane brezposelnosti je konec leta 2009 presegla 10%. Stopnja anketne brezposelnosti – ILO je znašala 5,9 %.

7 Podrejene obveznice so obveznice, katerih upniki so v primeru stečaja poplačani po poplačilu vseh drugih posojilodajalcev, vendar pred lastniki prednostnih in navadnih delnic. So najbolj tvegana vrsta obveznic.

48

sredstva bi banka namenila za povečanje dodatnega kapitala I, kar bi povečalo kapitalsko ustreznost banke. Obveznice bodo po izdaji kotirale na Ljubljanski borzi. Vrednost izdaje serije še ni znana (Sovdat 2010).

Po podatkih Banke Slovenije se makroekonomsko okolje v letu 2010 začenja počasi stabilizirati. Za leto 2010 je predvidena gospodarska rast v višini 1,3 %, medletna stopnja inflacije trenutno znaša 1,8 % in stopnja registrirane brezposelnosti 10,6 %. Opažajo umirjanje števila na novo prijavljenih brezposelnih (BS 2010, 1-I).

4.2.9 Zaključne ugotovitve o financiranju NLB Skupine

Ob pregledu načina financiranja NLB Skupine za obdobje zadnjih pet let lahko potegnemo določene zaključke. Upoštevati moramo, da NLB deluje v specifični panogi-bančništvu in da pridobljenih ugotovitev ne moremo posplošiti na vsa podjetja.

Dejstvo je, da osnovo njenih sredstev za izvajanje osnovne bančne dejavnosti – kreditiranja, predstavlja depozitna masa. V letu 2009 je bila pokritost kreditov nebančnega sektorja z depoziti nebančnega sektorja 123 % (LP NLB 2009, 28). Vrednost kazalca se je glede na prejšna leta izboljšala, saj so bile, kot že rečeno, razmere na mednarodnih finančnih trgih zaostrene in je bilo pridobivanje novih sredstev oteženo. V želji po čimvečjem obsegu in rasti poslovanja, so se pri NLB odločili, da bodo iskali dodaten kapital tudi v tujini. V obdobju zadnjih petih let je bilo v tujini pridobljenih povprečno 94% vseh dolžniških virov. Največ sredstev v tujini je NLB pridobila z najemom sindiciranih posojil. Sredstva, ki jih je pridobila na domačem trgu predstavljajo različne izdaje obveznic.

Ugotovil sem, da je dostop do mednarodnih finančnih trgov za NLB ključen. Brez tega dostopa bi bila NLB zmožna kreditirati podjetja v manjšem, omejenem obsegu. Stroški kapitala za NLB bi se zvišali, saj bi morala za pritegnitev čim več depozitov in sredstev v drugih oblikah zvišati obrestno mero. NLB bi bila tako omejena samo na obseg kreditiranja s sredtvi domačega izvora. Konkurenčnost NLB bi se znižala, saj bi njeni konkurenti z dostopom do mednarodnega kapitalskega trga lahko ponudili svojim strankam sredstva po nižji ceni in ne v omejeni količini.

Posledično ima velik pomen ugled, ki ga ima NLB pri tujih partnerjih. Tuji partnerji se bodo v okviru odločanja o poslovanju z določeno stranko zanašali na njihove dosedanje izkušnje pri poslovanju s tem klientom, mednarodni prepoznavnosti, bonitetnih ocenah, možnemu strateškemu partnerju. Nedvomno igra veliko vlogo pri tem tudi strateški partner NLB skupina KBC. KBC je zaupanja vreden strateški partner z velikim mednarodnim zaledjem, ki nedvomno igra pozitivno vlogo pri iskanju tujih virov za NLB. Vprašamo se lahko, kako bi morebitni izstop skupine KBC iz lastniške strukture NLB vplival na nadaljnjo iskanje sredstev na mednarodnih finančnih trgih.

Ob predpostavki, da bi bilo pridobivanje sredstev na mednarodnih finančnih trgih omejeno za vsa podjetja, bi se to odrazilo v manjši kupni moči prebivalcev, potrošnikov. Podjetja bi

49

za sredstva plačala višjo ceno, kar bi se odrazilo v višjih cenah njihovih proizvodov, višji inflaciji in posledično nižji kupni moči prebivalcev. Trg bi postal segmeniran.

4.3 Pregled poslovanja NLB Skupine za obdobje zadnjih petih let

V tabeli je prikazano poslovanje NLB Skupine za obdobje zadnjih petih let. Opazimo lahko povečan obseg poslovanja in zmerne stopnje rasti vključno vse do leta 2007. V poslovnem letu 2008 je na poslovanje začel vplivati drugi val gospodarske krize. Prvi val gospodarske krize, finančna kriza na poslovanje NLB ni imel večjega vpliva. Razlog je slabša razvitost in manjša vpetost v mednarodne finančne tokove bančnega sistema v Sloveniji. Drugi val gospodarske krize, kriza realnega sektorja vpliva na poslovanje NLB Skupine z večjim številom stečajev podjetij, ki se financirajo pri NLB. Banka je zato postala pozornejša pri upravljanju tveganj in večji selekciji pri kreditiranju strank.

Poslovanje v letu 2009 je bilo negativno prvič po sanaciji banke leta 1994. Glavni krivec za izgubo je bilo poslovanje članice skupine v Nemčiji in predhodno povišan znesek rezervacij.

50

Tabela 8: Prikaz ključnih finančnih podatkov o poslovanju NLB Skupine za obdobje od 2005 do 2009

2005 2006 2007 2008 2009 Kazalci izkaza poslovnega izida (v mio €) Neto obrestni prihodki 323 364 429 476 423 Neto neobrestni prihodki 163 207 254 189 218 Stroški skupaj 321 361 412 423 418 Oslabitve in rezervacije - - - 211 316 Dobiček pred davki 105 154 183 38 -86 Dobiček manjšinskih delničarjev 12 14 8 2 1 Dobiček po davkih 71 105 131 21 -87 Kazalci bilance stanja (v mio €) Bilančna vsota 12.383 14.409 18.308 18.918 19.606 Krediti nebančnemu sektorju 6.921 8.697 11.943 12.917 12.333 Depoziti nebančnega sektorja 6.568 7.319 9.169 9.465 10.741 Kapital 758 847 1.041 1.275 1.218 Kapital manjšinskih delničarjev 124 115 82 62 26 Ključni kazalci Donos na kapital pred davki (ROE) 12,4% 16,7% 17,8% 3,1% -6,6% Donos na povprečno aktivo pred davki (ROA) 0,9% 1,2% 1,1% 0,2% -0,4% Delež stroškov v neto prihodkih (CIR) 66,1% 63,2% 60,3% 63,7% 65,2% Tržni delež po bilančni vsoti* - 30,9% 31,0% 30,2% 29,8% Razmerje kreditov do vlog nebančnega sektorja - - - 143,0% 123,0% Kapitalska ustreznost 11,0% 10,8% 9,8% 11,8% 10,7% Količnik temeljnega kapitala (Tier 1) - - - 7,9% 7,2% Ključni kazalci na delnico Število delnic* 7.682.015 7.682.015 8.007.748 8.905.952 8.905.952Nominalna vrednost (v €)* 8,3 8,3 8,3 8,3 8,3 Knjigovodska vrednost (v €) - 110,8 130,6 143,7 137,3 Čisti dobiček na delnico (EPS)(v €) - 13,8 17,1 2,4 / Mednarodne bonitetne ocene Moody's A2 A2 Aa3 Aa3 A1 Fitch A- A- A- A- A- Vir: Letno poročilo NLB Skupine 2009, 2008, 2007, 2006, 2005 *Podatek velja za NLB

51

5. SKLEP

V obdobju, v katerem trenutno živimo, si ne znam predstavljat izoliranosti države od mednarodnih gospodarskih tokov. Že ob bežnem pregledu izdelkov, ki jih imamo, lahko ugotovimo, da jih veliko prihaja iz tujine. Nekateri tuji izdelki, ki so prišli na domače prodajne police, bodo izrinili slovenske. Tako bo samo zato, ker se je potrošnik tako odločil. V času tehtanja prednosti določenega izdelka se bo potrošnik vedno odločil za tistega, ki mu nudi večjo korist za nižjo ceno. Ta pojav nas ne sme zavesti k čustvenim reakcijam in zapiranju pred mednarodnimi tokovi, saj bi nas to le vodilo v pogubo in znižanju življenjskega standarda.

Ugotovil sem tudi, da se procesu razširjanja podjetij in njihovi preobrazbi v mednarodne korporacije ne moremo izogniti. Ta podjetja konstantno iščejo naj učinkovitejše rešitve za svoje izdelke na globalni ravni. Čim manj jih pri tem ovira birokracija države, boljše je. V pozitivnih posledicah je udeleženo širše družbeno okolje: nizka cena za potrošnike, donos za lastnike in učinkovito delovno okolje za zaposlene.

Podjetje se bo moralo multinacionalizirati tudi na področju pridobivanja sredstev, če bo želelo stremeti k optimalni kapitalski strukturi. Doseganje optimalne kapitalske strukture je kompleksen in nikoli dosegljiv, končan cilj. Obdobje, v katerem podjetja trenutno poslojejo, je preveč dinamično, da bi lahko sedeli na lovorikah. Pri izbiri med možnimi načini financiranja se podjetje ne sme omejiti le na svoj domač trg.

Prisotnost podjetja na mednarodnem kapitalskem trgu je bistvena za njegov dolgoročen obstoj in konkuriranje konkurentom. Pri izbiri sredstev se podjetje ne bi smelo ozirati na državne meje, ampak samo na ceno kapitala in stroške, ki ga bo imelo z dostopom do njega. Dobro razdelana struktura financiranja predstavlja pomembno konkurenčno prednost podjetja.

Z analizo načina financiranja NLB sem spoznal tudi, da se dobršen del slovenskih podjetij že financira na mednarodnem kapitalskem trgu. Nekatera neposredno sama dostopajo do teh virov, medtem ko druga posredno prek domače banke. Pozabiti ne smemo tudi, da je dobršen del bank v Sloveniji v tuji lasti in da domača depozitna baza ne zadošče za vse potrebe financiranja slovenskih podjetij.

Globalizacija je torej neustavljiv proces, ki se mu ne moremo zaperstaviti oziroma izogniti. Moramo je vzeti za dan pojav ter izkoristiti prednosti, ki se nam ponujajo. S spremembami ne smemo odlašati, saj je dana kriza idealen razlog za dolgoročne spremembe.

52

6. POVZETEK

Korporacija je gospodarska organizacija, ki jo tvori več istovrstnih ali sorodnih podjetij s skupnim ciljem. So umetno ustvarjene in so pred sodišči obravnavane enako kot fizične osebe, torej lahko kupujejo in prodajajo dobrine, vstopajo v pogodbe, tožijo in so tožene ter drugače sodelujejo v družbenem okolju. Poznamo javne, zasebne, zaprte in neprofitne korporacije. Mednarodno korporacijo sestavlja matično podjetje ter še vsaj pet ali šest podružnic v tujini. Mednarodne korporacije imajo prednosti in slabosti.

Kapital, s katerim se financirajo korporacije, delimo na lastniški in dolžniški kapital. Glavna razlika med njima je v pravici do upravljanja podjetja (lastniški kapital jo načeloma ima, medtem ko dolžniški ne), v vrstnem redu poplačila sredstev ob stečaju podjetja (dolžniški ima prednost pred lastniškim), v ročnosti (pri dolžniškem je določena, medtem ko pri lastniškem ni) in davčni obravnavi (obresti so davčno priznan odhodek, medtem ko dividende niso). Lastniški kapital je dražji od dolžniškega, saj je investitor izpostavljen večjemu tveganju.

Lastniški kapital delniške družbe je v obliki delnic. Podjetje lahko izda prednostne ali navadne, redne delnice. Glavna razlika med njima je, da prednostne delnice običajne ne prinašajo glasovalne pravice in so v primeru stečaja poplačane pred navadnimi.

Podjetje se lahko financira z dolžniškim kapitalom v obliki posojil, komercialnih zapisov ali izdaj obveznic. Na strošek financiranja z dolžniškim kapitalom vplivajo: ročnost financiranja, velikost izposojenega kapitala, kreditno tveganje dolžnika, raven obrestnih mer, likvidnost, valuta in obdavčenost. Poznamo več različnih vrst posojil in obveznic.

Glavna razlika pri financiranju med mednarodnim in domačim podjetjem je, da je mednarodno podjetje sposobno pridobiti praktično neomejeno količino kapitala po enaki mejni ceni. Cena kapitala za podjetje se zviša, kadar zviša svojo zadolženost do te mere, da mu začne padati bonitetna ocena. Podjetje, ki se financira na nelikvidnem, segmentiranem ali premalem kapitalskem trgu, bo moralo obvezno najti nove vire financiranja, če bo želelo ohraniti svojo dolgoročno konkurenčnost.

Dostop do mednarodnega kapitalskega trga ima izreden pomen tudi za NLB Skupino, ki v 17 državah zaposluje več kot 8000 ljudi. V obdobju zadnjih petih let se je pretežno financirala s sindiciranimi posojili, izdajami obveznic in dokapitalizacijama. Na mednarodnem finančnem trgu je bilo pridobljenih kar 94 % vseh dolžniških virov. Izjemnega pomena pri pridobivanju sredstev je so imeli mednaroden ugled, korekten odnos s poslovnimi partnerji in dobre bonitetne ocene skupine.

Ključne besede: mednarodna korporacija, lastniški kapital, dolžniški kapital, delnice, obveznice, posojila, NLB Skupina.

53

ABSTRACT

Corporation is a business organization made of several companies with a common goal. Corporations are artificially created and have the same rights as individuals before the court, therefore they can sell and buy goods, enter contracts, prosecute and be prosecuted and cooperate in social environment in other ways. There are public, private, closed and non-profit corporations. A multinational enterprise consists of a parent company and at least five or six subsidiaries abroad. However, multinational enterprises have their advantages and disadvantages.

Corporations can fund themselves with equity capital and debt capital. Their main differences lie in the right to manage the company (equity capital usually includes voting rights, while debt capital does not), the payment order in case of bankruptcy (debt capital is paid before equity capital), maturity (specified for debt capital and not specified for equity capital) and tax treatment (interests are tax deductable expenses, while dividends are not). Equity capital is more expensive than debt capital as the investor is exposed to greater risks.

Shares are the equity capital of stock corporations. A corporation can issue preferred or regular shares. The main difference is that preferred shares usually do not include a voting right and are paid before regular shares in case of bankruptcy.

A corporation can fund itself with debt capital in form of loans, commercial papers or by issuing bonds. The cost of debt capital financing are under influenced by the maturity of financing, credit risk of debtor, level of interest rates, liquidity, currency and taxation. There are several types of loans and bonds.

The main difference between the financing of a multinational and domestic enterprise is that the multinational company can obtain a practically unlimited amount of capital at the same marginal cost. The company’s cost of capital increases when the indebtedness rises to a level at which the credit rating starts falling. A corporation, which funds itself on a illiquid, segmented or too small market will have to find new funding sources, if it wishes to maintain its long-term competitiveness.

The access to international capital market is also of extreme importance for the NLB Group, which employs over 8,000 people in 17 countries. Over the last five years, the company has funded itself with syndicated loans, capital increases and by issuing bonds. 94 % of all debt sources were obtained in the international financial market. The group’s international reputation, good partner relations and good credit rating have made an important contribution to the results.

Keywords: multinational enterprise, equity capital, debt capital, shares, bonds, loans, NLB Group

54

7. LITERATURA IN VIRI

7.1 Literatura 1. Boggan, Steve. (20.10.2001). Nike admits to mistakes over child labour. The

Independent. [online]. Dostopno na: http://www.independent.co.uk/news/world/americas/nike-admits-to-mistakes-over-child-labour-631975.html [1.3.2010].

2. Brigham, Eugene F., Louis C. Gapenski in Michael C. Ehrhardt. 1999. Financial management. Orlando: The Dryden Press.

3. Brigham, Eugene F., Louis C. Gapenski in Philip R. Davis. 2003. Intermediate Financial Management. Orlando: The Dryden Press.

4. Czinkota, Michael R., Ilkka A. Ronkainen in Michael H. Moffet. 2005. International Business. Mason: Thomson South – Western.

5. Daniels, John D., in Lee H. Radebaugh. 1998. International Business: Environments and Operations. Reading: Addison Wesley Longman, Inc.

6. Easterbrook, Frank H. in Daniel R. Fishel. 1996. The economic structure of corporate law. London: Harvad University Press.

7. Edmonston, Peter. (19.8.2009). Google’s I.P.O., Five Years Later. Dealbook. [online]. Dostopno na http://dealbook.blogs.nytimes.com/2009/08/19/googles-ipo-5-years-later/ [17.3.2010].

8. Gitman, Lawrence J. in Jeff Madura. 2001. Introduction to finance. Boston: Addison Wesley.

9. Horne, James C. Van in John M. Wachowicz Jr. 2001. Fundamentals of Financial Management. Upper Saddle River: Prentice Hall.

10. Jacque, Laurent L. BL. Financial Innovations and the Dynamics of Emerging Capital Markets. [online]. Dostopno na: http://fletcher.tufts.edu/faculty/jacque/pdf/financial-innovations.pdf [27.3.2010].

11. Kleindienst, Robert. 2001. Varčevanje v domačih tujih delnicah. Ljubljana: GV Založba.

12. Kraakman, R. R., P. Davies, H. Hansmann, G. Hertig, K. J. Hopt, H. Kanda, E. B. Rock. 2004. The Anatomy of Corporate Law. A Comparative and Functional Approach. New York: Oxford University Press Inc.

13. Madura, Jeff. 1998. Financial markets and institutions. Cincinnati: South-Western college publishing.

55

14. Moffett, Michael H., Arthur I. Stonehill in David K. Eiteman. 2003. Fundamentals of Multinational Finance. Boston: Addison – Wesley.

15. Mramor, Dušan. 1993. Uvod v poslovne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

16. Podhraški, Dejan. Struktura financiranja. Inštitut za javno-zasebno partnerstvo. [online]. Dostopno na: http://pppforum.si/projektno-financiranje/struktura-financiranja.html [15.3.2010].

17. Ross, Stephen A., Randolph W. Westerfield in Bradford D. Jordan. 2000. Fundamentals of Corporate Finance. Boston: The McGraw-Hill Companies

18. Ross, Stephen A., Randolph W. Westerfield in Jeffrey Jaffe. 1998. Corporate Finance. Chicago: Times Mirror.

19. Scott, DeCarlo. (8.4.2009). The World’s Biggest Companies. Forbes. [online]. Dostopno na: http://www.forbes.com/2009/04/08/worlds-largest-companies-business-global-09-global-intro.html [13.3.2010].

20. Shapiro, Alan C. 1991. Foundations of multinational financial management. Needham Heights: Ally and Schuster.

21. Sovdat, Petra in Monika Weiss. (18.3.2010). Dokapitalizacija NLB zamrznjena. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/274485 [15.4.2010].

22. Sovdat, Petra. (7.4.2010). NLB leto rešuje z izdajo najbolj tveganih obveznic. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/276227/NLB-leto-re%B9uje-z-izdajo-najbolj-tveganih-obveznic [15.4.2010].

23. STA (2009). Križanič: Država bo NLB dokapitalizirala sama. Dnevnik. [online]. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042326208 [15.4.2010].

24. Tomažič, Janez. (18.8.2006). Lisca znižala kapital. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/160578/Lisca-zni%BEala-kapital [17.3.2010].

25. Truitt, B. Wesley. 2006. The Corporation. Westport: Greenwood Publishing Group, Inc.

26. Verbole, Tine. (5.7.2007). Obveznice v praksi. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/185924/Obveznice_v_praksi [26.3.2010].

27. Weiss, Monika. (9.6.2009). NLB v tujini zbrala 310 milijonov in žuga vladi. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/249392/NLB-v-tujini-zbrala-310-milijonov-in-%BEuga-vladi [1.3.2010].

28. Zalaznik, Peter. (28.11.2008). Na vrhu spet Mercator in Splošna plovba. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/230979 [15.3.2010].

29. Zalaznik, Peter. (29.9.2009). Analiza lestvice: Na vrhu dolgčas, številni drugi leto odlično izkoristili. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/258991 [14.3.2010].

56

7.2 Viri

1. Abanka – Financiranje poslovanja (2010a). Revolving kredit. [online]. Dostopno na: http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=160 [18.3.2010].

2. Abanka – Financiranje poslovanja (2010b). Okvirni kredit za akreditiv. [online]. Dostopno na: http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=161 [18.3.2010].

3. BS – Banka Slovenije. 2010. Bilten marec 2010.

4. Finance (2009). Finance top 101 – Največje poslovne skupine in podjetja v letu 2008. [online]. Dostopno na: http://beta.finance-on.net/files/2009-09-29/tabele.pdf [14.3.2010].

5. Finance, Redakcija. (28.10.2005). Začela se je dokapizalizacija Mercatorja. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/135714/Za%E8ela-se-je-dokapitalizacija-Mercatorja [17.3.2010].

6. Finance, Redakcija. (4.9.2007). Pojem dneva: Korporacija. Finance. [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/190008/Korporacija [24.2.2010].

7. Fitch – Fitch Ratings. 2010. International Issuer and Credit Rating Scales. [online]. Dostopno na: http://www.fitchratings.com/creditdesk/public/ratings_defintions/index.cfm?rd_file=ltr#LTR [20.3.2010].

8. Forbes. (2009). The Global 2000. [online]. Dostopno na: http://www.forbes.com/lists/2009/18/global-09_The-Global-2000_Rank.html [13.3.2010].

9. HighBeam – HighBeam Business. (26.10.2001). PSA Peugeot Citroen invests in ecology project in Brazil’s Amazon. [online]. Dostopno na: http://business.highbeam.com/436103/article-1G1-79480396/psa-peugeot-citroen-invests-ecology-project-brazil [1.3.2010].

10. HomeFinance. International Interest Rates (2010). Euribor Interest Rates. [online]. Dostopno na: http://www.homefinance.nl/english/international-interest-rates/euribor-interest-rates.asp [18.3.2010].

11. Investopedia – A Forbes Digital Company. (2010a). Dictionary. Weighted Average Cost Of Capital – WACC. [online]. Dostopno na: http://www.investopedia.com/terms/w/wacc.asp [29.3.2010].

12. Investopedia – A Forbes Digital Company. (2010b). Dictionary. Capital Asset Pricing Model – CAPM. [online]. Dostopno na: http://www.investopedia.com/terms/c/capm.asp [29.3.2010].

13. LP NLB 2005. Letno poročilo 2005 NLB Skupina. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/lp-slo-2005 [17.4.2010].

57

14. LP NLB 2006. Letno poročilo 2006 NLB Skupina. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/lp-slo-2006 [17.4.2010].

15. LP NLB 2007. Letno poročilo 2007 NLB Skupina. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/cgi-bin/nlbweb.exe?doc=21166 [17.4.2010].

16. LP NLB 2008. Letno poročilo 2008 NLB Skupina. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/letno-porocilo-2008 [17.4.2010].

17. LP NLB 2009. Letno poročilo 2009 NLB Skupina. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/letno-porocilo-2009 [17.4.2010].

18. Mercator. Sporočila za javnost. 2001. Izdaja Euro komercialnih zapisov. [online]. Dostopno na: http://www.mercator.si/o_mercatorju/mediji/sporocila_za_javnost/clanek?aid=905 [25.3.2010].

19. MMC – Multi medijski center RTV SLO. (2.3.2005). Bo država sploh sofinancirala Revoz?. [online]. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/bo-drzava-sploh-sofinancirala-revoz/32687 [1.3.2010].

20. NLB – Družbe v NLB Skupini (2009). Družbe v NLB Skupini. [online]. Dostopno na: http://www.nlbskupina.si/druzbe-v-nlb-skupini [5.4.2010].

21. NLB – Informacije (2010). Informacije za delničarje. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nalozbeniki/trzni-delezi [5.4.2010].

22. NLB – Krediti-Podjetja (2010a). Sindiciran kredit. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/sindicirani-krediti [18.3.2010].

23. NLB – Krediti-Podjetja (2010b). Kredit za pospeševanje izvoza blaga in storitev. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/kredit-za-pospesevanje-izvoza-blaga-in-storit [18.3.2010].

24. NLB – Mejniki v razvoju (2010). Tradicija in nastanek banke. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/mejniki-v-razvoju [5.4.2010].

25. NLB – Novice za naložbenike (2005a). NLB z rekordnim zneskom na mednarodnem trgu kapitala. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nlb-z-rekordnim-zneskom-na-mednarodnem-trgu-kap?doc=11278&linkgroupid=0 [10.4.2010].

26. NLB – Novice za naložbenike (2005b). NLB ponovno uspešna na mednarodnem trgu kapitala. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nlb-ponovno-uspesna-na-mednarodnem-trgu-kapital?doc=12380&linkgroupid=0 [10.4.2010].

27. NLB – Novice za naložbenike (2007a). Novih 850 milijonov evrov sindiciranega posojila. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/novih-850-milijonov-evrov-sindiciranega-posojil?doc=17113&linkgroupid=0 [12.4.2010].

58

28. NLB – Novice za naložbenike (2007b). 750 milijonov evrov sindiciranega posojila. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nlb-750-milijonov-evrov-sindiciranega-posojila?doc=19121&linkgroupid=0 [12.4.2010].

29. NLB – Novice za naložbenike (2007c). Obvestilo o izdaji novih serijskih vrednostnih papirjev NLB23. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/obvestilo-o-izdaji-novih-serijskih-vrednostnih1?doc=17852&linkgroupid=0 [12.4.2010].

30. NLB – Novice za naložbenike (2007d). Rast in širitev NLB Skupine z dokapitalizacijo. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/rast-in-siritev-nlb-skupine-z-dokapitalizacijo?doc=18012&linkgroupid=0 [12.4.2010].

31. NLB – Novice za naložbenike (2007e). Izjemen odziv prednostnih delničarjev. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/dokapitalizacija-nlb?doc=18574&linkgroupid=0 [12.4.2010].

32. NLB – Novice za naložbenike (2007f). Javna ponudba novo izdanih delnic NLB uspešna: drugi krog predčasno zaključen. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/javna-ponudba-novo-izdanih-delnic-nlb-uspesna-d?doc=18587&linkgroupid=0 [12.4.2010].

33. NLB – Novice za naložbenike (2008a). Obvestilo o izdaji novih serijskih vrednostnih papirjev NLB24. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/novice-nalozbeniki-2008?doc=21201&linkgroupid=0 [13.4.2010].

34. NLB – Novice za naložbenike (2008b). 2. krog javne prodaje delnic NLB včeraj zaključen, 10. junija začetek 3.kroga. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/novice-nalozbeniki-2008?doc=21503&linkgroupid=0 [13.4.2010].

35. NLB – Novice za naložbenike (2008c). Jutri pričetek tretjega kroga podaje delnic NLB. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/novice-nalozbeniki-2008?doc=21562&linkgroupid=0 [13.4.2010].

36. NLB – Novice za naložbenike (2008d). Dokapitalizacija NLB uspešno zaključena. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/novice-nalozbeniki-2008?doc=21672&linkgroupid=0 [13.4.2010].

37. NLB – Novice za naložbenike (2009a). Obvestilo v zvezi z obveznicami NLB d.d., Ljubljana z oznako NLB24. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/obvestilo-v-zvezi-z-obveznicami-nlb-dd-ljubljana-z-oznako-nlb24?doc=24157&linkgroupid=0 [13.4.2010].

38. NLB – Novice za naložbenike (2009b). Obvestilo o izdaji obveznice NLB d.d. s poroštvom Republike Slovenije. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/obvestilo-o-izdaji-obveznice-nlb-dd-s-porostvom-republike-slovenije?doc=24972&linkgroupid=0 [14.4.2010].

39. NLB – Obveznice (2006a). Obveznica Nove Ljubljanske banke d.d.-NLB20. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nlb20 [11.4.2010].

59

40. NLB – Obveznice (2006b). Obveznica Nove Ljubljanske banke d.d.-NLB21. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nlb21 [11.4.2010].

41. NLB – Obveznice (2006c). Obveznica Nove Ljubljanske banke d.d.-NLB22. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nlb22 [11.4.2010].

42. NLB – Obveznice (2009). Obveznice Nove Ljubljanske banke d.d. – NLB25. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/nlb25 [14.4.2010].

43. NLB – Obveznice NLB (2009). Obveznice NLB. [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/obveznice-nlb [10.4.2010].

44. Passtrak. (1999). Series 7. General Securities Representative. License Exam Manual. 10th Edition. Dearbon Financial Institute.

45. Posoja.com (2010). Kaj je posojilo?. [online]. Dostopno na: http://www.posoja.com/?module=91&id=32 [18.3.2010].

46. Probanka – Poslovne storitve (2010a). Prekoračitev pozitivnega stanja na TRR. [online]. Dostopno na: http://www.probanka.si/storitev/1128/Prekoracitev-pozitivnega-stanja-na-TRR [18.3.2010].

47. Probanka – Poslovne storitve (2010b). Kratkoročni likvidnostni kredit. [online]. Dostopno na: http://www.probanka.si/storitev/1125/Kratkorocni-likvidnostni-kredit [18.3.2010].

48. Probanka – Poslovne storitve (2010c). Dolgoročni kredit. [online]. Dostopno na: http://www.probanka.si/storitev/1129/Dolgorocni-krediti [18.3.2010].

49. Probanka – Poslovne storitve(2010d). Lombardni kredit. [online]. Dostopno na: http://www.probanka.si/storitev/1131/Lombardni-kredit [18.3.2010].

50. Uradni list RS. 2006. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD–1) 42/2006.

51. Uradni list RS. 2007. Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) 67/2007.