UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
Mihael Dreo
MARIBOR 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
RELIGIJA IN POLITIKA FENIČANOV
GRADUATION THESIS
PHOENICIAN RELIGION AND POLITICS
Mentor : Kandidat:
doc. dr. Aleš Maver Mihael Dreo
Lektor : doc. dr. Aleš Maver
Prevajalec: Luka Husu, profesor biologije in angleščine
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Alešu Mavru za nasvete in
strokovno vodenje pri izdelavi zaključnega dela, predvsem pa
za njegovo potrpežljivost in spodbudne besede, ko sem jih
najbolj potreboval.
Hvala očetu, mami in sestri, ki so vedno verjeli vame. Hvala
tudi vsem prijateljem.
POVZETEK
Diplomsko delo obravnava religijo in politiko Feničanov. Feničanska religija se
razvila iz kanaanske religije v mestnih državicah na vzhodni obali sredozemskega
morja. Zemljepisna osamljenost in tekmovalna politika trgovsko usmerjenih mest
je privedla do razvoja lokalnih mestnih panteonov. V vsakem mestu sta naboru
bogov mestnega panteona načelovali dve božanstvi, moško in žensko, praviloma
bog poljedelstva in boginja plodnosti, ki pa so jih vsakem mestu poznali pod
drugimi imeni. Izmed teh dveh božanstev so samo enega častili kot boga
zaščitnika mest, v Biblosu je bila to Baalat, v Sidonu Astarta in v Tiru Melkart.
Svečeniki v mestih so izhajali v glavnem iz najpremožnejših družin. Funkcijo
glavnega svečenika pa so opravljali samo člani kraljeve družine, v nekaterih
primerih je to funkcijo prevzel sam kralj. Tirski kralji so v času feničanske
ekspanzije v Sredozemlje kult Melkarta spremenili v glavni instrument svoje
trgovske in kolonialne politike. Vpliv religije na politiko je tako najbolj viden na
primeru boga Melkarta, ki je v zahodnih kolonijah združeval versko in politično
funkcijo.
Ključne besede: Feničani, religija, politika, Melkart, Tir
ABSTRACT
This graduation thesis is about Phoenician religion and politics. Phoenician
religion evolved from the Canaanite religion in the city-states on the eastern coast
of the Mediterranean Sea. The geographical isolation and competition policy of
the trade-oriented cities has led to the establishment of a local pantheon at each
city-state. At the top of the pantheon in each city was a pair of male and female
gods. They were god of agriculture and fertility goddess, known under different
names in different cities. Only one god of the pair was worshiped as the patron of
the city. In Byblos it was Baalath, Astarta in Sidon and Melkart in Tyre.
Priesthood in the cities were recruited mainly from the wealthiest families. The
function of the head priest was held by the members of the royal family, in some
cases the king assumed it himself. During the Phoenician expansion in the
Mediterranean, the kings of Tyre made the cult of Melqart into the main
instrument of their commercial and colonial policy. The influence of religion on
politics is thus the most visible in the case of god Melqart, whose function in the
western colonies was both religious and political.
Key words : Phoenicia, religion, politics, Melqart, Tyre
i
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................. 1
2 FENIČANI – IZVOR IN NASTANEK ........................................................... 2
2.1 Izvor Imena ................................................................................................... 2
2.2 Kratka zgodovina ......................................................................................... 6
2.2.1. Kanaan v bronasti dobi ............................................................................. 6
2.2.2 Fenicija v železni dobi ............................................................................... 8
3 RELIGIJA V FENICIJI ................................................................................. 14
3.1 Problematika virov ..................................................................................... 14
3.2 Feničanski mestni panteoni ........................................................................ 15
3.3. Kozmogonija .............................................................................................. 21
3.4 Kult ............................................................................................................... 21
4 RELIGIJA IN VPLIV NA POLITIKO ........................................................ 26
4.1 Feničanska monarhija ................................................................................ 26
4.2 Melkart in njegova vloga ........................................................................... 30
5 ODNOSI S SOSEDNJIMI LJUDSTVI IN MEDSEBOJNI VPLIVI ..... 34
5.1 Egipčani ....................................................................................................... 34
5.2 Ljudstva z morja ......................................................................................... 39
5.3 Izraelci ......................................................................................................... 40
5.4 Asirci ............................................................................................................ 42
5.5. Babilonci ..................................................................................................... 45
ii
5.6 Perzijci ......................................................................................................... 45
6 SKLEP ............................................................................................................... 48
7 LITERATURA ................................................................................................ 49
8 ELEKTRONSKI VIRI ................................................................................... 49
KAZALO SLIK
Karta 1: Bližnji vzhod v 14 st. pr. Kr. ……………………………………………7
Karta 2: Fenicija in feničanske kolonije v Sredozemlju………………………......9
Slika 1: Stela, ki je prikazuje kralja Jehimilka in boginjo Baalat,
Biblos, 5. st. pr. Kr……………………………………………………….………19
Slika 2: Svetišče Astarte v Sarepti, vidna je lokacija betyla pred oltarjem……....26
Slika 3: Krilata sfinga izrezana iz slonovine……………………………………..33
Slika 4: Tempelj obeliskov v Biblosu……………………………………………39
Slika 5: Spominska stela iz 7 st. pr. Kr., ki prikazuje zmagovitega Asarhodona.
Pred njim zvezana klečita tirski kralj Baal I. in Ušanahuru, nubijski princ...……47
1
1 UVOD
Za bližnjevzhodne kulture je bila prepletenost religije in politike bolj ali manj
samoumevna. To povezavo pri Feničanih sem postavil v ospredje svojega
diplomskega dela.
Besedilo sem razdelil na pet poglavij.
V prvem poglavju sem skušal predstaviti in pojasniti izvor imena Feničani, s
katerim danes označujemo to ljudstvo in njihovo civilizacijo. Nato pa sem skozi
kratko zgodovino predstavil in časovno ter prostorsko umestil Feničane in njihove
prednike Kanaance.
V drugem poglavju sem predstavil razvoj religije v feničanskih mestih. Najprej
sem opisal problematiko virov, ki ovira natančnejše raziskovanje. V nadaljevanju
poglavja sem opisal mestne panteone, lokalne obrede, kozmogonije, templje in
pogrebne rituale.
V tretjem poglavju sem na primeru Tira in glavnega mestnega boga Melkarta
predstavil vlogo religije v politiki.
V četrtem poglavju so v ospredju končno odnosi Feničanov z bližnjimi sosedi na
Bližnjem vzhodu.
Pri pisanju diplomskega dela sem se ob prevedenih virih v glavnem opiral na
dostopno literaturo in uporabljal zlasti deskriptivno in komparativno metodo.
2
2 FENIČANI – IZVOR IN NASTANEK
Feničani so v zgodovino so zapisani kot ljudstvo spretnih pomorščakov in
trgovcev, predvsem s cedrovim lesom in rdečim barvilom, in kot izumitelji
abecede. Pa vendar je ta civilizacija za sabo pustila več vprašanj kot odgovorov,
saj niso zapustili neposrednih pisnih virov. Njihovo zgodovino sestavljamo iz del
njihovih sodobnikov in del kasnejših piscev iz drugih ljudstev, ki so obarvana po
njihovih večinoma negativnih predsodkih in se velikokrat navezujejo na starejša
izgubljena dela. Kljub vsemu zanimanju zahodnega sveta za to vzhodnjaško
ljudstvo je moderna zgodovina odkrila Feničane razmeroma pozno. Prva
arheološka izkopavanja so bila izvedena v drugi polovici 19. stoletja, večje
najdbe pa so z začetka 20. stoletja, ko se je zanimanje za Feničane ponovno
prebudilo.
2.1 Izvor Imena
Beseda Feničani je grškega izvora in se je prvič pojavila v grških tekstih iz 8. st.
pr. Kr., v času Homerja1 in Hezioda.23 Beseda phoinix in izpeljanke, ženska
phoinissia in množina phoinikes, so grški izum in le Grki so jih uporabljali za
označevanje tega vzhodnjaškega ljudstva, predvsem trgovcev, ki so bili vedno
bolj pogosti v Egejskem morju, in njihovih značilnosti.4 Ime za domovino
Feničanov – Phoinike ( Fenicija) - se je v zgodovini pojavilo šele kasneje.
Koren besede phoinix ni ne feničanskega ne semitskega izvora in še vedno
predstavlja nerešen etimološki problem. Potrjeno je, da Feničani za označevanje
samih sebe nikoli niso uporabljali besede »Feničani«. Že v antiki so Grki iskali
1 Homer [homêr] (starogrško Όμηρος: Hómēros - talec), antični grški pesnik, najverjetneje živel v
8. stoletju pr. Kr. Avtor Odiseje in Iliade.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 377. 2 Bärbel Morstadt, Die Phönizier, Darmstadt 2015 (dalje Morstadt, Die Phönizier), str. 38.
3 Heziod (tudi Hesiod) (starogrško Ἡσίοδος: Hêsíodos, latinsko Hesiodus), grški pesnik in rapsod,
živel okoli 700 pr. n. št. v Askri v Beociji.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, 370. 4 Maria Eugenia Aubet, The Phoenicians and the west, Cambridge 2001 (dalje Aubet, The
Phoenicians and the west), str. 6.
3
pojasnila za izvor besede in povezave osnovnega pomena s sorodnimi pojmi.
Eden izmed pomenov besede phoinix je »rdeče«, in iz tega izvira povezava s
feničanskim škrlatom in tekstilno industrijo, po kateri so bila v času Homerja
znana feničanska mesta. Po tej etimologiji beseda Feničan izvira iz grškega
phoinos, večpomenske besede indoevropskega izvora s pomeni »rdeče«, »kri«,
»smrt« in »zločin«. Grški leksikografi so izvor besede povezali z izdelavo
škrlatnega blaga in tudi ožgano poltjo azijskih ljudstev. Po njihovem so Grki v
času Homerja, ko so se obnovili pomorski stiki med Grčijo in Levantom, začeli za
prebivalce najmogočnejšega centra tekstilne industrije uporabljati oznako »rdeči«
ali phoinikes. Fenicija bi tako označevala »državo škrlatnega blaga«.
Naslednja teorija o izvoru besede »Feničan« vzpostavlja povezavo z mitičnim
herojem Fojniksom (Phoinix), ki je po legendi izumil škrlatno barvilo, s katerim
so nato barvali blago. Legenda, ki jo je povzel tudi Plinij5, pripoveduje, kako je
pastir blizu Tira slučajno odkril barvo, ko je njegov pes pregriznil morskega
polža, kar ga je obarvalo rdeče. Pastir je psa pokazal tirskemu kralju, Fojniksu, ki
je prvi prevzel škrlatno barvo kot simbol kraljestva. Od takrat so škrlatna oblačila
lahko nosili samo še kralji. Dokaze, da je ta legenda feničanska, naj bi predstavljal
motiv psa na tirskih kovancih. V ostalih mitih je Fojniks predstavljen kot oče
Feničanov in njihovega ozemlja. Pogosto je upodobljen tudi kot eden izmed
bratov Evrope, ki se je med iskanjem sestre naselil na območju, ki je po njem
dobilo ime.
Iz vseh teh mitov in legend Aubetova povzame, da so v Fojniksu združene vse
značilnosti Feničanov: škrlat, abeceda ( phonikieia grammata, prav tako izum
heroja) in pravi datljevec6, naslednji motiv na tirskih kovancih, z grškim imenom
phoinix. 7
5 Gaj Cecilij Sekund Plinij starejši (latinsko Caius (Gaius) Cecilius Secundus Plinius major) je bil
rimski pisec, učenjak in častnik, avtor enciklopedije Naravoslovje (Naturalis historia).
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 805. 6 Pravi datljevec (znanstveno ime Phoenix dactylifera) je palma iz rodu Phoenix (datljevec).
Zaradi užitnega sadeža je zelo razširjena in zelo stara kulturna rastlina, katere prvotno območje
razširjenosti je neznano, verjetno pa izvira iz puščavskih oaz severne Afrike in morda tudi
jugozahodne Azije. 7 Aubet, The Phoenicians and the west, str. 7.
4
V besedilih Homerja, Hezioda in Herodota8 se phoinix uporablja tudi za
poimenovanje liri podobnega glasbila, ki ga je izumil Fojniks, in za mitično ptico
z rdečimi krili, feniksa.
Poimenovanje Feničanov v grških virih ni enotno, saj so uporabljeni tudi pojmi
Sidones in Sidonioi - Sidonci, prebivalci feničanskega mesta Sidon. Razlage,
zakaj so Sidonci uporabljeni kot sinonim za Feničane (Phoinikies), ni, kajti v času
nastajanja tekstov najpomembnejše feničansko mesto ni bil Sidon, ampak Tir. Vse
to nakazuje, kakšne težave so imeli Grki pri ustvarjanju etnično-politične
definicije za Feničane, ljudstva brez države, brez ozemlja in brez politične
enotnosti.
Po drugih teorijah povezave med besedo Feničani in phoinos (rdeč) ni, ampak naj
bi beseda izvirala iz mikenske po-ni-ki-jo oziroma po-ni-ki. Beseda,
dokumentirana v tekstih, spisanih v linearni B pisavi, ki izvirajo iz Knososa in
Pilosa, označuje aromatsko rastlino ali začimbo vzhodnjaškega izvora in izvira s
konca 2. tisočletja pr. Kr. V tem obdobju so obstajali intenzivni stiki med Egejci
in Levantom in verjetno so takrat nastali tudi miti o Evropi in Fojniksu. Vseeno
moramo izpostaviti, da nikjer v mikenskih tekstih ni izrecno omenjeno ljudstvo,
država ali škrlatna barva. 9
Izvor besede phoinix so brez uspeha iskali tudi v ugaritskih in hebrejskih besedah
kot puwwa ali pwt (barvilo), tudi egipčanska fhnw je po mnenju strokovnjakov
samo akustično podobna. Tako je izvor še dandanes nepojasnjen.
Feničani so sebe vedno imenovali can'ani ( Kanaanci) in svoje deželo Kanaan.10
Pojem je vzhodnosemitskega izvora in zelo verjetno avtohton. Etimologija
besede, začenši z kn'n, pa je podobno kot za grški phoinix nejasna in
kontroverzna. V biblijskih tekstih sta uporabljeni besedi kena'anim in kanananoi,
s katerima so označevali prebivalce obalnih območij severno od Izraela. Občasno
pa so uporabili besedo Kanaan za označevanje zgoščenega območja okoli mesta
8 Herodot [herodót] (starogrško Ἡρόδοτος: Heródotos), starogrški zgodovinar, živel je med okoli
485 pr. n. št., Halikarnas, do okoli 420 pr. n. št. Napisal je zgodovino perzijskega vdora v Grčijo v
zgodnjem 5. stoletju pr. Kr. , poznano pod preprostim naslovom Herodotove zgodbe.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Herodot (pridobljeno 13.8.2016) 9 Morstadt, Die Phönicier, str.39.
10 Gerhard Herm, Feničani: škrlatni imperij antike,Ljubljana, 1977 ( dalje Herm, Feničani), str.20.
5
Tir. Vendar so za opisovanje Feničanov, podobno kot Homer, uporabljali tudi
nazive Tirci, Sidonci, Jibliti, torej po mestih, iz katerih so izvirali. V hebrejščini
lahko beseda cana'ni oz. kina'nu pomeni tudi trgovec in tako bi Kanaan lahko
pomenil deželo trgovcev. 11 Kanaan kot zemljepisno ime se pojavlja v zapisih
različnih ljudstev od srede 15. st. pr. Kr. naprej. V zapisih iz Ugarita kot kn'ny, ki-
in-a-nim v zapisih iz Alalakha, v zapisih Amenhotepa II.12 kot kn'nw, v pismih iz
Amarne, iz prve polovice 14. st. pr. Kr., pa kot kinnahi. Iz tega lahko sklepamo,
da je bilo izvorno in pravilno ime za Feničane Kanaanci, saj so ga uporabljali tako
azijski kot egipčanski sosedi. 13
V moderni terminologiji zgodovinopisja se je razvila umetna delitev na Kanaance
in Feničane. Z imenom Kanaanci večinoma označujemo severozahodno semitsko
ljudstvo, ki je od srede 2. tisočletja pr. Kr. naprej živelo na območju Sirije in
Palestine. Od leta 1200 pr. Kr. pa to ljudstvo, ki je ohranjalo zgodovinsko,
geografsko, kulturno in jezikovno bazo, postanejo Feničani. Feničani tako
nasledijo Kanaance od leta 1200 pr. Kr. pa vse do leta 333 pr.Kr., ko območje
zavzame Aleksander Veliki. Leto 1200 pr. Kr. so zgodovinarji izbrali kot ločnico
med kanaansko bronasto dobro in feničansko železno dobo zaradi geopolitičnih
sprememb, ki so sledile propadu civilizacij ob koncu bronaste dobe.
Podobno vprašljiva je terminologija ob definiranju Feničanov na zahodu. Rimski
pisci so polatinili grški phoinix v poenus in phoenices. S Poenus (Punci) so
večinoma označevali Feničane na zahodnih obalah Sredozemskega morja, s
katerimi so imeli največ stikov – Kartažane, Phoenices pa so uporabljali za
označevanje Feničanov na vzhodu.14 To se je preneslo v moderno zgodovinopisje,
kjer pa ja nastal problem, kako označevati Feničane, ki so se na zahodnih obalah
naselili med 8. st. pr. Kr. in 6. st. pr. Kr., pred razmahom kartažanskega imperija.
Večina zgodovinarjev tako uporablja oznako »zahodni Feničani«, ko opisuje te
skupine naseljencev. So pa tudi izjeme, ki ali uporabljajo naziv Feničani samo za
prvo generacijo priseljencev in Punci za vse ostale ali pa uporabljajo izraze kot
11
Aubet, The Phoenicians and the west, str. 10. 12
Amenofis II. je bil faraon iz 18. dinastije, vladal je med 1427–1401 pr.Kr. , uspešno je vodil
vojaške kampanje v Siriji. https://en.wikipedia.org/wiki/Amenhotep_II ( pridobljeno 12.8.2016). 13
Sabatino Moscati, The world of the Phoenicians, London 1999( dalje Moscati, The world of the
Phoenicians), str. 3. 14
Aubet, The Phoenicians and the west, str. 13.
6
paleo-Punci. Sam bom v mojem pisanju uporabljal oznake Kanaanci, za
opisovanje Feničanov pred 12. st. pr. Kr, oznako Feničani za opisovanje
Feničanov za vzhodu in v zahodnih kolonijah do 6. st. pr. Kr. in Kartažani za tiste
na zahodu po 6. stoletju pr. Kr..
2.2 Kratka zgodovina
2.2.1. Kanaan v bronasti dobi
Mesta, ki so kasneje tvorila jedro feničanske civilizacije, so obstajala že v zgodnji
bronasti dobi. Prve naselbine na območju Kanaana, ki je v bronasti dobi obsegal
ves obalni pas od ustja reke Oront na severu pa do egipčanskega ozemlja na jugu,
so nastale že v 4. tisočletju pr. Kr.. V 3. tisočletju pr. Kr. so kanaanska mesta že
postala trgovska oporišča za trgovanje z Egiptom, od okoli leta 2500 pr. Kr.
naprej pa glavni posrednik v trgovini med sirskimi državami in Egiptom. Med
njimi je prednjačilo mesto Gebal, bolje poznano po grškem imenu Biblos, ki se je
razvilo v največji trgovski center v okolici in postalo glavno mesto močnega
kraljestva. Dobičkonosna trgovina s cedrovim in cipresinim lesom z Egiptom jim
je omogočila tudi razvoj ladjarske industrije ter nadaljnji razvoj trgovine. 15 Iz
Egipta so uvažali zlato in srebro, pa tudi slonovino, izvažali so zraven lesa še
vino, olive, ladje. Z Eblo16 so trgovali z kovinami, tekstilom, perfumi in ovcami.
Svoje bogastvo so v Biblosu kazali tudi z veliko gradbenimi projekti, predvsem je
izstopal monumentalen tempelj, posvečen boginji Baalat-Gebal, zaščitnici mesta.
V tem templju so znaki egipčanskih darovanj; Egipčani so tako ohranjali odlične
gospodarske stike.17 Ostala kanaanska mesta, omenjana v zapisih iz tega obdobja,
pa so bila Arvad, Sarepta, Berit (Beirut), Tir in Sidon. Tir je bil za Biblosom drugi
najpomembnejši center v 24 st. pr. Kr, četudi se po bogastvu ni mogel primerjati
s severnimi sosedi.
15
Aubet, The Phoenicians and the west, str. 18. 16
Ebla, pomembna mestna država in center trgovine v Siriji v 3 ti. pr. Kr.
https://en.wikipedia.org/wiki/Ebla (pridobljeno 13.8.2016). 17
Morstadt, Die Phönizier, str. 57.
7
Invazija Amoritev18 v Sirijo-Palestino je za stoletja od 2300 pr. Kr do 1900 pr.
Kr. prekinila trgovinske stike Biblosa in Tira z Egiptom, saj so Amoriti vsa večja
kanaanska mesta oropali in požgali. Po tej krizi se je Biblos spet pojavil v
zgodovini kot uspešno trgovsko mesto s tesnimi povezavami z Egiptom. Egipt je
v obdobju med 1900 in 1550 pr. Kr, kar zavzema kanaansko srednjo bronasto
dobo, vzpostavil kontrolo nad največjimi kanaanskimi mestnimi državami:
Biblosom, Ugaritom in Megidom. Tir je v tem času v egipčanskih tekstih omenjen
kot samostojna monarhija, Biblos pa kot glavno izhodišče za egipčansko prevlado
nad območjem.19 V Biblosu so v tem obdobju postavili tempelj obeliskov po
egipčanskem vzoru, nastale pa so tudi mogočne kraljevske grobnice, kjer so
pokopavali lokalne vladarje. V tem času je po mezotposmakih virih, ki jih
potrjujejo arheološke najdbe, obstajala tudi trgovina Biblosa in Ugarita s Kreto,
Marijem in Urom. 20
Karta 1: Bližnji vzhod v 14 st. pr. Kr.21
18
Amoriti (sumersko Mar-tu, akadsko Tidnum ali Amurrūm, egipčansko Amar, hebrejsko אמורי
[ʼĔmōrī]) so starodavni semitski narod, ki je v drugi polovici 3. tisočletja pr. n. št. naseljeval
Sirijo; https://sl.wikipedia.org/wiki/Amoriti (pridobljeno 13.8.2016). 19
Aubet, The Phoenicians and the west, str. 21. 20
Morstadt, Die Phönizier, str. 58. 21
https://en.wikipedia.org/wiki/Canaan
8
V pozni kanaanski bronasti dobi med 1550 in 1200 pr. Kr. se je v Sredozemlju
razvilo ogromno trgovsko omrežje med mikensko civilizacijo, Egiptom,
Mezopotamijo in Sirijo-Palestino, v katerem so pomembno vlogo imeli Ugarit, Tir
in Biblos. Največji obseg trgovske dejavnosti so kanaanska mesta dosegla v času
18. dinastije v Egiptu v 14. st. pr. Kr. Iz tega obdobja izhajajo pisma iz El
Amarne, zbirka diplomatskih korespondenc med kraljem Biblosa, Abi-Milkijem,
in kraljem Tira, Rib-Adijem, s faraonoma Amenofisom III. in njegovim
naslednikom Ehnatonom. Pisma, pisana v akadskem klinopisu, obsegajo 377
tablic in so pomemben vir o političnem in ekonomskem stanju Kanaana v 14. st.
pr. Kr. Tir je v korespondenci iz El Amarne prvič opisan kot monarhija, ki je
uživala prestiž in politični ugled, a hkrati je tirski kralj že pisal o politični
nevarnosti iz notranjosti kraljestva in se pritoževal nad ravnodušjem in splošno
neaktivnostjo Egipta, medtem ko zvestim vazalom grozi poguba.
Bronasta doba v Kaananu se je končala z zaporedjem dogodkov, ki so povzročili
velike socialno-politične spremembe. To so bili invazija Izraelcev okoli leta 1230
pr. Kr., uničenje Ugarita okoli leta 1190 pr. Kr. in splošen kaos, ki so ga
povzročila t. i. ljudstva z morja. Izmed teh pomorskih ljudstev so pomembni
predvsem Filistejci22, katerih izvor ni znan, ki so se po uničenju hetitskega
kraljestva in uničenju nekaterih kanaanskih mest okoli leta 1180 pr. Kr. naselili ob
južni kanaanski obali. Po njih je to območje dobilo ime Palestina, pripisujejo pa
jim tudi, da so v to regijo prinesli znanje obdelave železa.
2.2.2 Fenicija v železni dobi
Nekdanje velika dežela Kanaan se je po letu 1200 skrčila na območje, ki so ga
Grki nato poimenovali Fenicija. Življenje feničanskih mest je med 12. in 11. st.
pr. Kr. večinoma neznano. Po arheoloških najdbah je večina feničanskih mest
uspešno preživela vdore ljudstev z morja, zato so že hitro znova vzpostavili
trgovske stike z okoliškimi ljudstvi. Najpomembnejši mesti v tem času sta bili
22
Filistejci , nesemitsko kulturno ljudstvo ob jugozahodni obali Palestine.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 269.
9
Sidon in Biblos, ki sta tudi dominirali v obdobju zgodnje železne dobe med l.
1150–900 pr. Kr.23 Tir je bil ta čas samo v obrobni vlogi, verjetno v skupni državi
s Sidonom, in se ni pojavljal v nobenih uradnih dokumentih vse do nastopa
Hirama I. l 969 pr. Kr. Če so politično dogajanje v bronasti dobi kontrolirali veliki
imperiji, je bila situacija v vzhodnem Sredozemlju zdaj drugačna. Na majhnem
prostoru so se avtonomna feničanska mesta za politično in gospodarsko prevlado
borila z bližnjima kraljestvoma Judejo in Izraelom, filistejskim Pentapolisom v
Palestini in hetitskimi in aramejskimi državicami na severu.24 V asirskih zapisih iz
časa vladarja Tiglatpilesarja I., ki je vladal med leti 1114–1076 pr. Kr., je
omenjeno, da so feničanska mesta Sidon, Biblos in Arvad plačala dajatev
vladarju. Najverjetneje je šlo za vzpostavljanje trgovskih stikov, saj Asirci še niso
ogrožali njihove varnosti.25
Karta 2: Fenicija in feničanske kolonije v Sredozemlju.26
23
Aubet, The Phoenicians and the west, str. 29. 24
Morstadt, Die Phönicier, str. 67. 25
Michael Sommer, Die Phönizier: Geschichte und Kultur, München 2008 ( dalje Sommer, Die
Phönizier ), str. 38. 26
http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?ID=19217 ( pridobljeno 13.8.2016).
10
Na prehodu v novo tisočletje je Tir izkoristil ugodne pogoje za hiter razvoj in
kmalu je prevzel vlogo najpomembnejšega mesta Fenicije od Biblosa, ki ni v
zgodovini območja nikoli več prevzel vodilne vloge. S prihodom Hirama I., vladal
med 969-939 pr. Kr., na oblast v Tiru se je začela t. i. zlata doba in zgodovina
Fenicije je postala zgodovina Tira.27 Tir se je združil s Sidonom v kraljestvo Tir-
Sidon in v 10. st. pr. Kr. so vzpostavili dobičkonosno partnerstvo z novo nastalim
kraljestvom Izrael, nato pa so začeli vzpostavljati trgovske stike z notranjostjo
Azije. V 9 st. pr. Kr. so potem svoj interes obrnili proti zahodu. Na Cipru, ki je
bil v stiku s Feničani že v 11. st. pr. Kr., so Tirci ustanovili svojo prvo
prekomorsko kolonijo Kition. Glavni cilj jim je verjetno bila pridobitev bakra na
otoku, ki je bil v trgovini zelo dragocena dobrina in po kateri je ta otok tudi dobil
ime. Kition predstavlja tudi začetek nove komercialne politike Tira, ko so začeli
vzpostavljati nadzor nad ozemlji izven Fenicije. V tem času so se feničanski
trgovci začeli pojavljati tudi v Egejskem morju, predvsem pa na obalah Krete in
Rodosa, kjer so kasneje ustanovili stalne kolonije. Kolonije so ustanavljali po
celotni severnoafriški obali, na Siciliji, Sardiniji, obalah Španije in Francije.
Potovali so še izven Sredozemskega morja in ustanovili kolonije na atlantskih
obalah severne Afrike in Španije. S tem so vzpostavili mrežo trgovskih poti po
celotnem Sredozemskem morje.
Vse do vladavine Asurnasirpala II. (883 – 859 pr. Kr.) sosednje asirsko kraljestvo
ni posegalo v politiko feničanskih mest. Tirci so se spretno držali vstran od
konfliktov in so se raje plačevali dajatve, hkrati pa so asirske vladarje izkoristili še
kot potencialne kupce. S tem so zaščitili svoje ekonomske interese in ohranili
svobodno trgovino. Pod Tiglatpilesarjem III. (745-727 pr. Kr.) pa so se stvari
spremenile. Asirci so napadli in zavzeli Fenicijo in del spremenili v asirsko
provinco pod direktnim nadzorom asirskega kralja. Tir v provinco ni bil vključen,
izgubil je samo nekaj ozemlja v zaledju. Razlog za to je verjetno, da Asirci niso
zmogli prevzeti vloge Tira v pomorski trgovini in so jim zato dodelili poseben
status. Tiri je tako ohranil svojo trgovino, a hkrati so morali sprejeti leta 743 pr.
Kr. asirske inšpektorje in carinike, ki so nadzorovali njihova pristanišča. Ob tem
27
Aubet, The Phoenicians and the west, str. 31.
11
so morali plačati še visoke davke v zlatu. 28 V naslednjih desetletjih so Tirci pod
kraljem Lulijem vodili močno proti-asirskopolitiko proti asirskim kraljem
Salmanasarju V. ( vladal med 727 in 722 pr. Kr. ), Sargonu II. ( vladal med 722 in
705 pr. Kr. ) in Sanheribu (vladal med 705 in 681 pr. Kr. ), kar pa je imelo za Tir
katastrofalne posledice. Sanherib je leta 701 pr. Kr., pregnal kralja Lulija, porazil
Feničane in zavzel Sidon ter večino kopenskega ozemlja Tira in tako razbil
kraljestvo Tir–Sidon. Tir je moral s Sanheribovim naslednikom Asarhodonom
skleniti trgovski sporazum, ki jim je izdatno obdavčil in omejil trgovsko
dejavnost.29 Kralj Asurbanipal je leta 640 pr. Kr. nato vse feničansko ozemlje
skupaj s Tirom vključil v dve asirski provinci. Zaradi zmanjšanja politične moči
v Feniciji so se nekatere feničanske kolonije začele osamosvajati. Kartagina pa je
z ustanovitvijo svoje kolonije na Ibizi začela voditi svojo ekspanzionistično
politiko po Sredozemlju.30
Z vzponom novobabilonskega kraljestva se je asirska nadvlada končala.
Egipčanski faraoni 26. dinastije so za kratek čas znova prevzeli nadzor nad
Fenicijo, a ga že leta 605 pr. Kr. izgubili v vojaških spopadih z
Nebukadnezarjem II. Le-ta je s svojo vojsko trinajst let med leti 582 in 572 pr.
Kr. oblegal Tir, kjer je po vdaji propadlo kraljevsko oblast zamenjal z vlado
sodnikov. Takšno usodo Tira so izkoristili v Sidonu, ki je v 6. in 5. st. pr. Kr.
prevzel njihovo vlogo v mednarodni trgovini.
Babilonsko državo je leta 539 pr. Kr. osvojil Kir II. in jo spremenil v eno izmed
provinc svojega ahajmenidskega31 (perzijskega) imperija, ki je po razsežnosti
kmalu prekosil vse prejšnje države Bližnjega vzhoda.32 Fenicija je brez boja prešla
pod perzijsko nadvlado in skupaj s Palestino, Sirijo in Ciprom so jo združili v eno
izmed perzijskih provinc, ki jo jih nadzorovali satrapi.33 Feničanske ladje so
tvorile glavnino perzijske mornarice in tako so Feničani sodelovali v vseh
28
Aubet, The Phoenicians and the west, str. 57. 29
Sommer, Die Phönizier, str. 89. 30
Herm, Feničani, str. 146. 31
Ahajmenidi, staroperzijska vladarska rodbina od ok. 700 pr. Kr. do 330 pr. Kr., izumrla z
Darejem III.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 16. 32
Herm, Feničani, str. 152. 33
Satrap [perz.], kraljevi pokrajinski namestnik v Perziji.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 936.
12
osvajalskih spopadih. Pod Kambizom34 so leta 525 pr. kr. sodelovali v uspešnem
napadu na Egipt35, pomembno vlogo pa so imeli tudi v grško-perzijskih vojnah. V
času jonskega upora so sodelovali v perzijski mornarici Dareja Velikega36 in se ob
Cipru prvič spopadli z Grki in izgubili. V naslednji pomorski bitki pri otoku Lade
l. 494 pr. Kr. so se Feničani oddolžili Grkom za prejšnji poraz in tako prišli do
ene redkih zmag. Feničansko ladjevje je tvorilo glavnino mornarice tudi v bitki
pri Maratonu, ki se je znova končala s porazom in sramotnim umikom perzijske
vojske in ladjevja. Pod Darejevim naslednikom Kserksesom I.37 so leta 480 pr. Kr.
Feničani sodelovali pri bitki pri otoku Salamini. Perzijsko številčno močnejše
ladjevje je izgubilo proti taktično boljše pripravljenim grškim enotam, ko so jih
stisnili v ozek preliv pri otoku Salamini, kjer so nagnetene ladje postale lahek
plen za grško mornarico. V zadnji bitki pri Mikalah, ki je potekala hkrati s
kopensko bitko pri Platajah, so Grki uničili perzijsko ladjevje in si zagotovili
zmago v konfliktu. 38
V naslednji desetletjih so se v feničanskih mestih kljub cvetočemu gospodarstvu
zaradi premnogih vojaških pohodov perzijskih vladarjev in izgub, ki so jim
sledile, začeli nemiri. Leta 355 pr. Kr. so se tako pod vodstvom Sidona pridružili
uporu satrapov, ki pa ga je perzijski kralj Artakserks III. krvavo zatrl in vzel talce
iz feničanskih mest v Babilon. V času priprav na ponoven pohod nad Egipt, ki je
bil od leta 405 pr. Kr. samostojen, so se v Sidonu leta 351 pr. Kr. so se v Sidonu
ponovno uprli. V koalicijo so se združila vsa feničanska mesta, pa tudi ciprski
kralj in egipčanski faraon Nektaneb I.39 Sidonski kralj Tenej je med uporom
skušal s tajnimi pogajanji z Artakserksom doseči premirje, a perzijski kralj je
34
Kambiz, perz. Kambudžija, 530-522 pr. Kr. perzijski in medijski kralj, 525 pr. Kr. je osvojil
tudi Egipt in Libijo.
Več avtorjev, Leksikona Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 457. 35
Morstadt, Die Phönizier, str. 87. 36
Darej Veliki, perzijski kralj, vladal med 522 in 486 pr. Kr., ustvaril velikoperzijsko državo.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 180. 37
Kserkses I. , perzijski kralj, živel med okoli 519 do 465.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 549. 38
Herm, Feničani, str. 156. 39
Nektaneb I, faraon, vladal med 379 in 361 pr. Kr, ustanovitelj 30. dinastije v Egiptu
https://en.wikipedia.org/wiki/Nectanebo_I ( pridobljeno 13.8. 2016).
13
ponujene talce obglavil skupaj s Tenejem in njegova vojska je brutalno zavzela
Sidon, ki so ga prebivalci nato skupaj s svojo floto požgali.40 41
Perzijska nadvlada nad Fenicijo se je končala s prihodom Aleksandra Velikega.
Večina feničanskih mest je Makedonce pozdravila kot osvoboditelje, le Tir se je
upiral.42 Obleganje je trajalo sedem mesecev, saj so morali Makedonci zaradi
nedostopnosti otoškega mesta z nasipom kopno povezati z otokom. Tirci so veliko
prebivalcev, predvsem žensk in otrok, evakuirali v Kartagino, vojaške pomoči pa
od njih niso dobili. Makedoncem so se pridružili tudi ostala feničanska mesta in
Ciper. Skupaj z njihovim ladjevjem je Aleksander uspešno blokiral tirska
pristanišča in onemogočil njihovo ladjevje.43 Tirci se niso mogli več upirati in
Aleksandrova vojska je kruto obračunala z njim. Več tisoč so jih pobili in več
deset tisoč prodali v suženjstvo. S padcem Tira se je končala samostojna
feničanska zgodovina.
40
Morstadt, Die Phönizier, str. 90. 41
Herm, Feničani, str. 157. 42
Sommer, Die Phönizier, str. 92. 43
Morstadt, Die Phönizier, str. 91.
14
3 RELIGIJA V FENICIJI
3.1 Problematika virov
Virov iz katerih bi črpali podatke o feničanski religiji v času njihovega največjega
razcveta je malo. Edini neposredni viri podatkov so različni zapisi, najdeni v
feničanskih mestih. Problem teh zapisov je, da večinoma omenjajo samo imena
božanstev, informacij o kultih in verskem življenju podajo zelo malo, o sami
mitologiji pa nič.
Tako smo ob raziskovanju feničanske religije znova omejeni na tekste tujih
piscev, ki ali niso živeli na območju Fenicije ali pa so živeli in delovali stoletja
kasneje. Eno takšno pomembno delo z naslovom Zgodovina Feničanov naj bi
ustvaril Filon iz Biblosa, ki naj bi se po podatkih iz Sude44 rodil leta 42 in živel še
v času cesarja Hadrijana leta 117.45 Filon je v svojem delu v grškem prevodu
citiral delo Sanhuniatona, feničanskega svečenika iz Beiruta iz 11. stoletja pr. Kr.,
v katerem je opisal feničanske poglede na stvarjenje sveta. Filonovo delo se ni
ohranilo v celoti, ampak so ga v fragmentih citirali drugi zgodovinarji, izmed
katerih izstopa Evzebij46. Zaradi tako zapletenega procesa prenosa informacij so
se v preteklosti pojavili dvomi o avtentičnosti besedila in še bolj o obstoju
Sanhuniatona.47 Z arheološkimi odkritji v Ugaritu v 20. stoletju se je začela
dopuščati možnost, da je Sanhuniaton resnična zgodovinska oseba. Filonovo delo
tako priznavajo kot avtentično, četudi so se v prenosu zgubila, spremenila ali
narobe razumela nekatera dejstva. Informacije o feničanski religiji najdemo tudi v
delih Plutarha48 in Lukiana49, čeprav je potrebno nekatere podatke jemati z
rezervo, sploh če niso potrjeni drugod.
44
Suda, obsežna bizantinska enciklopedija iz 10 stoletja o antičnem svetu v Sredozemlju.
https://en.wikipedia.org/wiki/Suda (pridobljeno 20.8. 2016). 45
Philo of Byblos, The Phoenician history, introduction, critical text, translation, notes, by Harold
W. Attridge and Robert A. Oden, Jr., Washington 1981 (naprej Philo of Byblos, The Phoenician
history ), str.17. 46
Evzebij iz Cezareje ( Eusebios/-us ), okoli 260 do 340, zgodovinar, okoli 314 škof. Njegova
cerkvena zgodovina je bila vzorec za vsa cerkvenozgodovinska dela srednjega veka.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 260. 47
Herm, Feničani, str. 81. 48
Plutarh, ok. 50 do 125, grški pisatelj, avtor del Vzporedni življenjepisi in Moralia.
15
V Bibliji, enem pomembnejših virov pri preučevanju feničanske zgodovine na
prehodu iz drugega v prvo tisočletje pr. Kr., je v Stari zavezi napisano veliko o
Kanaancih/Feničanih, vendar pa vsebuje le skope informacije o religiji in razvoju
le-te v posameznih mestih. 50
V tekstih, najdenih v Ugaritu, je obilno informacij o religiji in mitologiji, ampak
se nanašajo na obdobje 14. stoletja pr. Kr., problematična pa je tudi geografska
lega Ugarita, ki ne spada v ožje feničansko območje. Je pa opisana religija
nedvomno kanaanska. Teksti so tako postali neprecenljiv vir za primerjavo
razvoja kanaanske religije v feničansko na prehodu iz bronaste v železno dobo.51
Veliko več informacij o feničanski religiji najdemo v feničanskih kolonijah,
vendar pa se tudi tam pojavijo težave. Četudi so v prekomorskih kolonijah
ohranili obrede in verovanja iz domovine, se je religija zaradi zunanjih vplivov in
velikih sprememb ter razdalje od domovine razvijala v drugačne smeri.
Problematika virov tako jasno pokaže zapletenost teme feničanske religije, ki se je
po naselitvi Hebrejcev in Aramejcev razvijala na politično in kulturno majhnem
območju ob obali Sredozemskega morja.
3.2 Feničanski mestni panteoni
Socialna in ekonomska politika feničanskih mest je močno vplivala na razvoj
religije v Feniciji. Mestne države na začetku prvega tisočletja so bile
samozadostne in izolirane na svoje ozemlje. V vsaki mestni državi so se tako
postopoma iz kanaanske religije začeli razvijati mestom lastna religija in panteoni.
Pomembni bogovi v kanaanski religiji so začeli izginjati, medtem ko so drugi kot
Astarte prihajali v ospredje. Pojavila sta se obreda žrtvovanja živali kot tudi
žrtvovanja ljudi. V sami Feniciji se je žrtvovanje ljudi pojavljalo le poredkoma in
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 807. 49
Lukian, grški pisatelj, 120 do 180, v žgočih in duhovitih satirah biča norosti svojega časa.
(Sovre).
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 595. 50
Moscati, World of phoenicians , str. 31. 51
John Gray, Near Eastern mythology, New York 1985, st.68.
16
je izginilo sredi prvega tisočletja. Večjo vlogo je imelo v zahodnih feničanskih
kolonijah, kjer je bilo povezano z obredi rodovitnosti in samo monarhijo.
BIBLOS
V starejšem zgodovinopisju 20. stoletja so glavna božanstva panteona v Biblosa
predstavljali El, Balaat in Adonis.52 El je v tekstih iz Ugarita v Kanaanskem
panteonu zasedal mesto vodilnega boga, boga stvarnika in očeta vseh ostalih
božanstev.53 Njegovo ime, ki v prevodu pomeni bog, se je uporabljalo tako kot
splošen izraz za božanstva kot posebno ime. V Biblosu naj bi El imel vodilno
vlogo, a ne najbolj aktivne. Filon in drugi antični avtorji so ga enačili s
Kronosom. 54 V Bibilji je predstavljen ko El Eljon, najvišji med bogovi.
Balaat oz. Ba'alat Gebal, njeno ime v prevodu pomeni »gospa/gospodarica« , je
bila vodilno žensko božanstvo mesta. Njena priljubljenost je razvidna iz
pogostega pojavljanja v zapisih, v katerih ji je namenjena tudi večina posvetil.
Najpogosteje so jo kralji zaprošali za podaljševanje svojega življenja, da bi lahko
tudi dlje vladali. Ta motiv se ponavlja v zapisih v vladarjev Jehimilka (kjer je
prošnja zraven Balaat naslovljena še na Baalšamima in vsa ostala božanstva
Biblosa), Abibaala, Elibaala in Šipitbaala. V zapisu Jehimilka iz 5. st. pr. Kr. je
avtoriteta boginje še najbolj razložena. Jehimilk se zapisu zahvaljuje boginji, ker
ga je postavila za kralja Biblosa, v zahvalo ji je nato postavil bogato okrašen
oltar, na katerem daruje. V nadaljevanju jo prosi za daljše življenje in splošno
blaginjo in zaupanje podložnikov v njega. Konča pa z grožnjo, da bo boginja
uničila kogarkoli, ki bo uničil njegovo delo ali zbrisal njegovo ime ob darovanju
na tem oltarju. 55
Baalat je predstavljala lokalno različico boginje plodnosti, starodavnega
božanstva, prisotnega v vseh civilizacijah starega veka. Njen tempelj je bil zgrajen
že okoli 2700 pr. Kr. Upodobljena je bila večinoma v egipčanskem slogu in
Egipčani so jo enačili s svojo boginjo Hator, Grki z Astarto in posledično z
52
Moscati, World of phoenicians , str. 31. 53
Sommer, Die Phönizier, str. 102. 54
Moscati, World of phoenicians , str. 32. 55
Prav tam.
17
Afrodito. Filon oziroma Sanhuniaton pa Baalat opisuje kot sestro Astarte in
Ašerat in jo poimenuje Diona. Hkrati naj bi bila sestra in žena boga Ela/Kronosa,
ki ji je tudi podaril mesto Biblos. 56
Slika 1: Stela, ki je prikazuje kralja Jehimilka in boginjo Baalat, Biblos, 5. st. pr. Kr ; Glenn E.
Markoe, The Phoenicians, Los Angeles 2000, str. 117.
Ime Adonis za poimenovanje tretjega boga v Biblosu so uporabljali samo grški
avtorji, samo ime pa je semitskega izvora in prevodu pomeni »moj gospod/bog«.
Isti grški avtorji so predstavili njegov mit o mladem bogu, ki umre in nato vstane
od mrtvih. Mit ponazarja vsakoletno umiranje in ponovno rojstvo rastlin in je
tesno povezan z mitom in kultom boginje matere. Ta cikel natanko ustreza letnim
časom v Sredozemlju. Prave zime tam ni, le jesen postane malo hladnejša in
preide v spočetka še hladno, potem vse toplejšo pomlad, tej pa sledi suho poletje.
56
Philo of Byblos, str.57.
18
57 Podobne mite najdemo v Mezopotamiji že v sumerskem bogu Dumuzu, pa
kasneje Tamuzu, kot tudi v Egiptu v Ozirisu in nenazadnje v kanaanskem Baalu.58
Vendar pa vloga mladega boga ni vedno enaka in njegovi smrti ne sledi vedno
ponovno vstajenje.
Starejše zgodovinopisje tako kot vrh mestnih panteonov postavlja trojico bogov,
ki so jo sestavljali bog zaščitnik mesta, boginja sopotnica, večkrat žena, ki
simbolizira rodovitno zemljo, in mlajši bog, pogosto sin boginje, ki s smrtjo in
ponovnim vstajenje simbolizira letni rastlinski cikel.59 Trojica El, Balaat in
Adonis naj bi tako predstavljala nadaljevanje tradicije iz kanaanske religije, kjer
so trojico sestavljali vrhovni kanaanski bogovi El, Anat in Baal.60
V novejšem zgodovinopisju so takšno družinsko triado zamenjali s dualnim
sistemom, ki ga sestavljata vrhovno moško in žensko božanstvo. V primeru
Biblosa sta to Balaat in Baalšamin.61
Baalšamin, v prevodu »gospodar nebes/nevihte«, je večkrat omenjen v zapisih
Jehimilka iz 10. st. pr. Kr. in v zapisih Šipitbaala iz 6. st. pr. Kr. V teh kasnejših
zapisih se pojavi tudi Baal-Adir, v prevodu »mogočen gospod«, ta bog se kasneje
znova pojavi v punskih zapisih v Afriki, kjer so ga rimske afriške čete častile pod
latinskim imenom Jupiter Valens. 62 O ostalih božanstvih v Biblosu pa ni veliko
podatkov.
57
Herm, Feničani, str. 169. 58
John Gray, Near eastern mythology, str. 70. 59
Moscati, World of Phoenicians , str. 36. 60
John Gray, Near Eastern mythology, str. 72. 61
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 152. 62
Moscati, World of Phoenicians , str. 33.
19
SIDON
V Sidonu je bila najpomembnejše in najpopularnejše božanstvo Astarta. Boginji
je bilo posvečeni veliko napisov, zgradili so ji več templjev in tako kralji kot
kraljice so se oklicali za njene svečenike. Astarta je feničanska oblika imena Ištar,
in Astarta zavzema enako vlogo kot Baalat v Biblosu, vlogo boginje rodnosti in
plodnosti. Upodobljena je bila kot naga ženska s poudarjenimi spolnimi organi.
Astarta je pod imenom Aštorth na več mestih omenjena tudi v Bibliji kot
božanstvo Sidoncev, kar je pomenilo tako mesta kot skupno vseh Feničanov.
Hebrejska različica imena ima tudi negativni prizvok, saj Hebrejci niso marali
tega zelo razširjenega kulta in obredov, povezanih s čaščenjem Astarte. 63
Zraven Astarte je v Sidonu vladal bog Ešmun, ki je poznan kot zaščitnik mesta
Sidon. Posebnost tega boga je, da se ne pojavlja v prejšnjih obdobjih in je omejen
samo na feničansko-punski prostor, prav tako je etimologija njegovega imena
nejasna. Prvič se pojavi v 7. st. pr. Kr. v sporazumu med asirskim kraljem
Asarhodonom in tirskim kraljem Baalom I., nato pa se vedno bolj pogosto
pojavlja v zapisih iz perzijskega obdobja. Kralj Ešmunazar II. je zapisal, da je
bogu Ešmunu ob reki Avali postavil tempelj, vendar pa se je gradnja začela šele
pod njegovim naslednikom Bodastartom. Zraven Ešmunovega imena se v zapisih
ponavlja tudi naziv »božji princ«. Funkcija Ešmuna je bila enaka tisti Adonisa,
boga poljedelstva, ki umre in nato vstane od mrtvih. V grških virih so Ešmuna
enačili z Esklepijem, kar nakazuje na to, da so ga verjetno častili tudi kot boga
zdravilstva. 64
V zapisih Ešmunazarja pa se pojavi tudi Baal oz. natančneje Baal Sidon, »gospod
Sidona«. Ta Baal bi naj v panteonu prevzel podobno vlogo kot že omenjeni El v
Biblosu.
63
Moscati, World of Phoenicians , str. 34. 64
Moscati, World of Phoenicians , str. 33.
20
TIR
Primarno božanstvo v Tiru je bil Melkart, bog morja in plodnosti. Tirci so ga
klicali »Tirski gospod« ( Ba'al Sur), ime Melkart pa v prevodu poemni » kralj
mesta«.65 Predstavljal je zaščitnika mesta, inštitucijo vladarja in ustanovitelja
kolonij. Vzpon njegovega kulta je potekal vzporedno z vzponom Tira, zato je
postala popularna teorija, da je njegov kult nastal v času tirskega kralja Hirama I.,
ki mu je po pisanju Jožefa Flavija66 zgradil prvi tempelj v 10. st. pr. Kr. Po
pričevanju Herodota, ki je obiskal Tir sredi 5. st. pr. Kr, pa se je čaščenje Melkarta
začelo že ob ustanovitvi Tira okoli 2300 pr. Kr.. 67 V paru z njim so v Tiru častili
Astarto, ki so ji kot Melkartu tempelj zgradili ali obnovili v času Hirama I. Iz Tira
se je čaščenje Melkarta razširilo v vse glavne zahodno kolonije. Od vrhovnih
božanstev v drugih feničanskih mestih je poznana samo Baalat iz Berita.
Vse lokalne variacije boga Baala, ki je pojavljajo v feničanskih zapisih,
poudarjajo njegovo vlogo vrhovnega boga neba in nevihte. Baal se redko pojavlja
brez dodanega epiteta ali pa zemljepisnega imena (Baal Sidon), ki opisujeta
njegovo funkcijo. Lokalne manifestacije so se pogosto pojavljale v povezavi s
svetimi gorami in rti, npr. z gorovjem Amanus, goro Kasijon-Saphon in gorovjem
Libanon. Najpogosteje pa se je Baal pojavljal kot bog neviht in neba,Baalšamin in
Baal Safon. Gora Safon68 je že v tekstih iz Ugarita omenjena kot domena boga
neviht, kjer si je Baal postavil palačo. Ker so bogovi neviht povezani z
nevarnostmi na morju, sta v pomorskih pogodbah med Tirom in asirskim
kraljestvom Baalšamin in Baal Safon pozvana, naj uničita ladje vsem, ki bodo
kršili dogovore.69
65
Aubet, Phoenicians in the west, str. 152. 66
Jožef Flavij, lat. Josephus Flavius, 37–po 93, judovski zgodovinar, živel v Judeji in Rimu.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 444. 67
Moscati, World of phoenicians , str. 34. 68
Jebel al-ʾAqraʿ v severni Siriji. 69
Glenn E. Markoe, The Phoenicians, Los Angeles 2000 ( naprej Markoe, The Phoenicians), str.
119.
21
3.3. Kozmogonija
O astralnig kultih in feničanskih pogledih na nastanek sveta ni nepodsrednih
virov. Edini vir so tako spet spisi Filona iz Biblosa, kjer je opazen vpliv grške
mitologije. Nekatere osnovne teme pa vseeno najdejo vzporednice v ugaritskih
tekstih. Filonovo pripoved lahko razdelimo na tri dele: nastanek vesolja, izvor
kulture in genealogija bogov. Vesolje je tako po Filonu nastalo iz prvinskega
kaosa, kjer je temen veter sprožil stvarjenje blata, imenovanega Mot, iz katerega
so se razvile vse oblike živih bitij.70 V genealogiji bogov imata vidno vlogo
bogova El (Kronos) in Dagon (bog žita), ki sta oba prisotna v kanaanski
mitologiji. El je v ugaritskih tekstih predstavljen kot najvišji bog v panteonu, oče
ostalih bogov in človeštva, stvarnik vesolja.71 Njegova vloga boga stvarnika je
potrjena tudi v feničanskem zapisu iz. 8. st. pr. Kr., najdenem v Kilikiji. V
pripovedi o izvoru kulture pa izstopa bog obrtnikov Husor ( ugaritski Kotar-
Kothar-wa-Khasis, čigar ime v prevodu pomeni » vešč in moder«), ki naj bi odkril
železo in postopke obdelave železa, hkrati pa je bil tudi prvi pomorščak. 72
3.4 Kult
Feničani so bogove častili vrh gora, ob rekah in studencih, pod drevesi in ob
svetih kamnih. Tako so glavna feničanska mesta imela svetišča v bližnjih hribih
blizu vodovja. Na gori Afka v bližini Biblosa je ob izviru reke Adonis (današnja
reka Abraham – Nahr Ibrahim) stalo svetišče, posvečeno Astarti in Adonisu.73
Darove Astarti so metali v posodo in, če se je dar potopil, so verjeli, da je bil
dobro sprejet. Lukian, ki je obiskal tempelj v Afki, nam je podal več informacij o
reki Adonis. Reka se je redno vsako leto obarvala rdeče in ob izlivu v morje
obarvala še del morja, takrat naj bi se začelo žalovanje v Biblosu. Častilci so
namreč verjeli, da se je reka, ko se obarvala rdeče, obarvala v krvjo ranjenega
boga Adonisa; tako naj bi reka tudi dobila ime. Lukian dodaja, da niso vsi verjeli
v to mitološko razlago. Mož iz Biblosa mu je razložil, da se reka obarva rdeče
70
Moscati, World of Phoenicians, str. 38. 71
John Gray, Near Eastern mythology, str. 68. 72
Philo of Byblos, The phoenician history, str. 45. 73
Moscati, World of Phoenicians , str. 39.
22
zaradi rdeče zemlje iz Libanonskega gorovja, ki jo veter nanosi vanjo. Lukian
zaključi, da je, tudi če je mož govoril resnico, vseeno nekaj nadnaravnega v
vsakoletnem ponavljanju pojava. 74 Reka Adonis pa ni bila edina reka, ki so jo
Feničani častili, častili so tudi reko Asklepois (Bisri), ki je tekla mimo templja
Ešmuna v Sidonu.
S čaščenjem Astarte je povezana tudi tempeljska prostitucija Lukian opisuje, da
so, ko se je reka Adonis obarvala rdeče, ženske v Biblosu v templju Baalat začele
opravljati tajne obrede Adonisovega kulta. Najprej so žalovale, nato pa so
darovale Adonisu, kot nekomu, ki se je poslovil od življenja. Nato so si obrile
glave do golega. Ženske, ki se niso hotele obriti, pa so morale en dan prodajati
svoje telo tujcem.75 Podobno je običaj opisal Herodot na Cipru, kjer zapisi iz 5.
st. pr. Kr. naštevajo tako moške kot ženske prostitutke med skrbniki templja.
Okoli letnega poljedelskega cikla se je razvila vrsta praznikov in praznovanj, ki so
bila točno določena v koledarju. Darovali so tako ob praznovanje novega leta kot
pred oranjem in žetvijo. Feničanski koledar je nastal po opazovanju luninih men.
Osrednjo vlogo v ciklu je imelo pomladno obujanje različnih božanstev,
povezanih s poljedelstvom, kot Melkarta v Tiru in Ešmuna v Sidonu. Na
Melkartovem prazniku, ki se je odvijal v februarju ali marcu, so boga simbolno
zažgali na grmadi in ga kasneje obudili od mrtvih z ritualno poroko z Astarto.
Javni kult v urbanih centrih so opravljali samo svečeniki. Vsako mesto je tako
imelo glavnega svečenika ali svečenico, ki je nadzoroval vse obrede v mestu. Te
pomembne pozicije so večkrat zavzemali člani kraljevih družin, kar potrjujejo
zapisi v Biblosu in Sidonu. V času perzijske nadvlade je funkcijo glavnega
svečenika vodilnega božanstva opravljal sam kralj ali pa najbližji sorodnik ali
sorodnica, vključno s kraljico materjo. Svečeniki in svečenice se večinoma
izhajali iz mestnih aristokratskih družin, možno je tudi, da je bila pozicija
svečenika podedovana.76 Zapisi iz Astartinega svetišča v Kitionu nam ponujajo
tudi izreden vpogled v sestavo zaposlenih v templju. Našteti so pisarji, pevci,
peki, brivci, služabniki, skrbnik za vodo in žrtvovalec. Omemba žrtvovalca
74
Moscati, World of Phoenicians , str. 39 75
Herm, Feničani, str.112. 76
Markoe, The Phoenicians, str. 120.
23
predstavlja pomembno, a slabo dokumentirano vlogo v feničanskih obredih.
Feničani so obredno žrtvovali jagnjeta in ovce, kar potrjujejo najdeni ostanki
zažganih kosti v pepelu oltarjev v svetiščih v Kitionu. V zapisih je tudi jasno
prepovedano žrtvovanje svinj in uživanje svinjskega mesa. 77
Od feničanske liturgije so se ohranile samo osnovne fraze »naj te [boažnstvo]
blagoslovi« in »naj sliši tvoj glas«. V nasprotju z mezopotamskih in ugaritskim
prostorom se niso ohranili niti himne, molitve niti oraklji, ki bi lahko bolje
razložili ceremonije. Za rekonstrukcijo feničanskih obredov smo tako prisiljeni
zanašati na različne votivne prizore. Upodobitve na pečatih in stelah prikazujejo
vernike v različnih fazah molitve, z dvignjeno roko v višini ust, obema rokama
dvignjenima nad glavo ali pa s sklenjenimi rokami v višini pasu. Na kovinskih
posodah in izdelkih iz slonovine so upodobljeni plesalke in glasbeniki v procesiji
pred svečenico ali pa božanstvo na prestolu, ki je upodobljeno pred trinogim
oltarjem ali obredno mizo, v rokah pa ima lotusov cvet, granatno jabolko ali
plitko posodo. Glasbeniki so pogosto upodobljeni z dvojno piščaljo, liro in
tamburinom, s slednjo so v terakoti upodobljene predvsem ženske. Obrede je
podobno kot v Egiptu spremljalo skandiranje in petje pesmi.78
Feničanska religija je bila izrazito ikonoklastična, zato se je precej razširila
uporaba votivnih objektov, ki so ponazarjali božanstva, ne da bi jih pri tem
upodabljali. Takšni so bili leseni votivni stebri, imenovani ašerah, ki so
ponazarjali svete gozdove. Še bolj pa je bila razširjena uporaba izklesanih
kamnitih spomenikov, imenovanih bethyl. Prevod njihovega semitskega imena
pomeni »božja hiša«, kar jasno prikaže njihovo funkcijo. V svetiščih so stali
samostojno ali v skupini dveh ali treh na kamnitem podstavku. Na podlagi
arheoloških izkopavanj svetišča iz 8. stoletja v Sarepti so odkrili, da so te
spomenike postavljali pred oltarje. (glej sliko spodaj). V zahodnih feničanskih
kolonijah so pa odkrili betyle, visoke 1,5 m.79 Najslavnejši betyl v Feniciji, ki je
bil v rimskih časih upodobljen na kovancih, je stal v templju Baalat v Biblosu.80
77
Markoe, The Phoenicians, str. 121. 78
Markoe, The Phoenicians, str. 121. 79
Markoe,Phoenicians, str. 122. 80
Moscati, World of Phoenicians , str. 39.
24
Slika 2: Svetišče Astarte v Sarepti, vidna je lokacija betyla pred oltarjem; Glenn E. Markoe, The
phoenicians, Los Angeles 2000, str. 119
Podobno kot v mnogih ostalih religijah Bližnjega vzhoda je imelo posebno vlogo
v feničanski religiji tudi vedeževanje. Znake in znamenja so pojasnjevali z
interpretiranjem sanj, živalsko drobovino in nadnaravnimi pojavi. Obstajali so
tudi tempeljski oraklji, kjer so božanstva neposredno komunicirala skozi
svečenike, ki so v transu razlagali božja sporočila. V Bibliji opisano tekmovanje
med prerokom Elijo in Baalovimi preroki nam ponuja opis metod, ki so jih
uporabljali feničanski svečeniki. Baalovi preroki so se ob žrtvovanju porezali,
temu pa je sledil vročični ples in pozivanje božanstva z ritualnimi klici. 81
Pomanjkanje arheoloških najdb zelo ovira preučevanje feničanske tempeljske
arhitekture. Na območju Fenicije še ni bilo izkopano nobeno svetišče iz pozne
bronaste ali zgodnje železne dobe. Večina poznanih svetišč izvira iz helenistične
in rimske dobe, ko so stara svetišča ob obnovi radikalno spremenili. Poznamo
dva tipa feničanskih templjev, odprtega in pokritega. Odprti tip svetišča je
sestavljajo odprto dvignjeno tlakovano dvorišče, ki je obkrožalo kapelo ali betyl,
81
Markoe, Phoenicians, str. 123.
25
pred katero je stal oltar. Okolico je pogosto dopolnjeval posvečen bazen ali
fontana.82 Primer takšnega templja je svetišče boga Ešmuna v Sidonu ali svetišče
v Amritu. Tempelj Astarte v Kitionu na Cipru je edini izkopani primer pokritega
monumentalnega svetišča s feničanskega vzhoda, na samem območju
kontinentalne Feniciji pa so arheološke najde zelo skope. Ciprski tempelj je bil
zgrajen v treh fazah med 850 do 400 pr. Kr., vrh starejšega svetišča iz pozne
bronaste dobe. 83
V feničanskih zapisih je malo informacij o njihovem pogledu na posmrtno
življenje, vendar pa lahko na podlagi pogrebne ikonografije in obredih ob smrti
zaključimo, da so vanj trdno verjeli. V zapisih na kraljevskih sarkofagih
poimenujejo svoje mrtve rephaim, »sence«, z istim pojmom so v pozni bronasti
dobi v Ugaritu označevali poveličevane prednike. Trdni dokazi o čaščenju
prednikov v Feniciji v zapisih ne obstajajo, vendar uporaba pojma rephaim
namiguje na obstoj podzemlja.84 Svoje mrtve so Feničani naprej pokopovali v
krstah, kot je bilo v navadi že v bronasti dobi. Kmalu pa se je pojavila nova oblika
pogrebnega obreda – sežiganje mrtvih, ki je morda celo izvirala iz Fenicije.
Arheološke najdbe so namreč potrdile prakso v Tiru že v 10. st. pr. Kr. V
naslednjih stoletjih sta bila v Feniciji v uporabi izmenično oba obreda. Iz Fenicije
se je obred sežiga mrtvih razširil v kolonije v Sredozemlju, kjer je postal stalna
praksa za tri stoletja, dokler ga ni zamenjal obred pokopa. Feničani so svoja
pokopališča od mest precej oddaljili, če je bilo le možno, je bila med mestom in
pokopališčem tudi kakšna naravna ovira. Tako je bilo v mestih ob rekah
pokopališče postavljeno na nasprotni breg. Otočna mesta kot Tir in Arvad pa so
imela svoja pokopališča na kopnem. Večji centri so tako imeli tudi več različnih
pokopališč. To je bila včasih posledica razširitve mesta, kot v Kartagini, večinoma
pa zaradi družbenih razlogov. Otroške ostanke (večinoma shranjene v amfore) so
izolirali na svoja območja ali pa jih pokopali pod hišami. Prav tako so družbene
razlike delila grobove bogatih od revnih.85
82
Moscati, World of Phoenicians , str. 40. 83
Markoe, Phoenicians, str. 123. 84
Moscati, World of phoenicians , str. 41. 85
Markoe, Phoenicians, str. 142.
26
4 RELIGIJA IN VPLIV NA POLITIKO
Religija in politika, tempelj in palača. V starih civilizacijah Bližnjega vzhoda sta ti
dve inštituciji tesno povezani, včasih celo neločljivi. Vlogo feničanske religije in
njeno povezanost s politiko vladarjev bom predstavil predvsem na primeru Tira.
4.1 Feničanska monarhija
Monarhija v feničanskih mestih je imela zelo dolgo tradicijo. V Tiru je obstajala
vse od 19. st. pr. Kr. pa do Aleksandrovega zavzetja mesta. V času pisem iz
Amarne, v 14. st. pr. Kr., je bil Tir že znan kot prestolnica kraljevine, ki je
vključevala tudi ozemlje na kopnem okoli mesta Ušu. 86
Informacije o strukturi in pomembnosti monarhije v feničanskih mestih so zelo
skope, kar je v zgodovinopisju privedlo do mnogih različnih interpretacij.
Feničanski kralji, v nasprotju z drugimi azijskimi vladarji, niso zapisovali svojih
junaštev in političnih uspehov v spominske zapise, kjer vladarji pogosto
prevzamejo glavno vlogo. Politična propaganda ni obstajala, ne v kraljevinah ne
zunaj njih. Spominski zapisi se pojavljajo samo v nekaterih grobnicah v Biblosu
in Sidonu. O politični moči feničanskih kraljev je na voljo le malo podatkov. Ob
tem se je pojavila interpretacija, da kralj ni imel popolne politične avtonomije in
njegovo moč je omejevala trgovska oligarhija. Obnašanje kraljev Hirama I.,
Itobaala in Lulija pa kaže bolj na to, da so imeli monarhi vsaj do 7. st. pr. Kr. v
rokah skorajda absolutno moč. Slednjo so veliki feničanski kralji po vzoru
vladarjev sosednjih civilizacij izkazovali tudi z gradnjo novih kraljevih palač.
Palača je tako postala zrcalo vladarjevih teženj in moči monarhije. 87
V političnih in trgovskih zadevah je tirskim in bibloškim kraljem svetoval svet
starešin, ki so ga sestavljali predstavniki najuglednejših in najmočnejših trgovskih
družin v mestu. Kolikor lahko razberemo iz korespondence med tirskimi in
sidonskimi kralji s faraoni iz Amarne, je ta institucija obstajala že sredi 2.
86
Markoe, Phoenicians, str. 88. 87
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 145.
27
tisočletja pr. Kr.. V korespondenci je bibloški kralj Rib-adi je omenjal skupino
pomembnih ljudi, ki imajo velik vpliv v njegovem mestu. Verjetno se na to
skupino nanašajo tudi besede Izaija in Ezekiela iz Svetega pisma, ko omenjata
»trgovce prvake«88 in »morske kneze«89. Tudi v zgodbi o Ven-amonu iz 10. st. pr.
Kr. je omenjen nekakšen državni zbor, na katerega se feničanski kralj obrne za
nasvete, kako rešiti politično zagato s Tevkri. 90 V tekstu je za označevanje tega
sveta uporabljena beseda mw'd, ki se jo povezuje s hebrejsko moed, kar v
prevodu pomeni zbor. Analiza asirskih, grških in hebrejskih tekstov je razkrila,
da je tak državni zbor v Tiru, Biblosu in Kartagine deloval skozi 7. in vse do 3. st.
pr. Kr.. Med njihovimi pristojnostmi naj bi bil tudi davki in reševanje verskih
vprašanj. Še najbolj jasno je ta svet omenjen v sporazumu med Asarhodonom in
tirskim kraljem Baalom I. iz srede 7. st. pr. Kr. V tekstu Asarhodon ob
imenovanju asirskega guvernerja na tirski dvor izrecno omeni, da bo le-ta
pomagal vladati kralju skupaj s državnimi starešinami.
Iz vseh dostopnih virov pa vseeno ni možno razbrati, kako točno je svet deloval in
kakšne politične odgovornosti so imeli. Sklepamo lahko samo, da so kralju
svetovali v zadevah vodenja države, ne vemo pa, ali so opravljali samo vlogo
svetovalcev ali so bili del vladnega aparata. Vemo, da so svet sestavljali plemiči
in visoki uradniki, kakor je bilo že nakazano, torej podobno kot v mezopotamskih
mestih v času novobabilonskega cesarstva. Tam je svet starešin pomagal vladarju
odločati pri v sodnih, finančnih in verskih zadevah. V zapisih na sarkofagu kralja
Ahirama iz Biblosa je med drugim omenjeno, da so s svetom v nekaterih primerih
sodelovali vsi najvišji organi, te so predstavljali kralj, guverner in poveljnik
vojske.91
Člane sveta starešin oziroma državnega zbora v vseh feničanskih mestih so
imenovali špt, kar ustreza akadskemu šapitum in hebrejskemu šophet. V
sosednjem Izraelu so ti sufeti oziroma »sodniki« vladali ozemlju v zadnjih
stoletjih 2. tisočletja pr. Kr.. Tam so to bili vodje klanov in plemen, magistrati po
božjem odloku, predhodniki monarhije. Podobno se je dogajalo v Tiru v času
88
Iz 23,8. 89
Ez 16,16. 90
Herm, Feničani, str. 45. 91
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 147.
28
novobabilonske nadvlade, ko so vladali sufeti, ki so predstavljali babilonskega
kralja ali celo samega tirskega kralja, ki je bil takrat v jetništvu v Mezopotamiji.92
Sama monarhija v Tiru je bila dedna in strogo endogamna93, kar nam jasno
prikaže zgodovina tirskih kraljev. Ena izmed značilnosti feničanskih kraljev so
bile njihove svečeniške funkcije, kar se je izražalo tudi v kraljevih nazivih skozi
stoletja. Sidonski kralj je nosil naziv »Astartin svečenik« in kralj Biblosa
»svečenik (gebalske/bibloške) gospe«. Feničanska monarhija je religijo
uporabljala, da si je ustvarila dobro zunanjo podobo in naklonjenost podložnikov.
V Tiru in tudi ostalih mestih so svečeniki imeli veliko politično moč, delovali so v
mestni upravi in vplivali na uradni značaj monarhije. Tempelj in palača sta
potemtakem združevala skoraj absolutno moč, sploh, ker je bila funkcija
najvišjega svečenika v rokah kralja ali drugih članov kraljeve družine.94
Verske funkcije feničanskih vladarjev niso samo značilnost železne dobe, imeli
so jo že kanaanski kralji v 2. tisočletju pr. Kr. Primer tega je legendarni kralj
Melkízedek, vrhovni svečenik glavnega kanaanskega boga Ela, ki je v
kanaanskem mestu Salem blagoslovil Abrahama.95
Izpostaviti je treba tudi dejstvo, da so bili feničanski kralji svečeniki glavnega
mestnega boga, kar je lokalnemu bogu podelilo naziv izvornega vladarja mesta. V
takšnem teokratskem konceptu države, kjer je kralj vladal v imenu boga, so se
njune funkcije združile. To je bilo izrazito predvsem v Tiru, kjer sta kralj in bog
Melkart hkrati predstavljala isto institucijo: državo.
V primeru sporazuma med Asarhadonom in tirskim kraljem Baalom vidimo, da je
Tir z združenjem s Sidonom prevzel nove verske obveznosti. V sporazumu sta
tako na pomoč poklicana oba, Melkart in Ešmun, prvi glavni bog Tira drugi
glavni bog Sidona.
Pomemben je tudi verski element v kraljevskih imenih. Hiramova sinova sta se
imenovala Balbazer in Abdastrat, kar pomeni »Baalov (Melkartov) služabnik« in
92
Sommer, Die Phönizier, str. 90. 93
Endogamija [gr.] sklepanje zakonske zveze znotraj lastne družbene skupine (rod, klan, kasta).
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 247. 94
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 147. 95
1Mz 14,18.
29
»Astartin služabnik«, torej služabnika dveh najpomembnejših božanstev
feničanskega panteona. 96 Takšna poimenovanja so kralji uporabljali skozi
celotno feničansko zgodovino.
Tirski kralji so se včasih oklicali za božanstva in se tako enačili z glavnim
mestnim bogom. Takšna dejanja so zelo razhudila hebrejske preroke, kot nam
prikazuje Ezekielova tretja prerokba, ki je v celoti namenjena Tiru.97 V oraklju
Ezekiel ostro napada tirskega kralja, ki se je kot človek upal oklicati za boga. V
tekstu se pojavi referenca na star kanaanski mit o rojstvu popolnega keruba98 iz
ognja. Kralj tako predstavlja moško verzijo keruba - krilato sfingo, ki hodi po
sveti gori. Gore so tudi v feničanski religiji predstavljale območje bogov, ogenj
oziroma obred žrtvovanja v ognju pa v vzhodnjaških mitih predstavlja čistost in
nesmrtnost. Iz tega sklepamo, da se Ezekiel posmehuje tirskemu kralju, ker se je
enačil s simbolom mestnega boga, krilato sfingo, in se predstavljal kot nesmrtnik,
ki ga ogenj oživi. Za preroka Tir oziroma tirska monarhija predstavlja utelešenje
ponosa, predrznosti, bogokletstva, arogance, ki zavrača božanskost z namenom,
da jo izpodrine.
Svečeniška vloga vladarja in sakralni značaj monarhije sta bila v Tiru bolj
poudarjena kot v drugih feničanskih mestih, verjetno zaradi edinstvenosti
mestnega boga Melkarta. Melkartova moč in političen vpliv njegovega templja sta
bila ogromna, predvsem v trgovski politiki tirskih kraljev.
Globoke zamere nekaterih hebrejski prerokov in predvsem njihovo proti-
monarhično stališče pa niso bili usmerjeni proti sami monarhiji. Bolj jih je
motilo, da so se tirski kralji predstavljali kot svečeniki oz. kerubi, torej edini
posredniki med bogom in verniki. Kot vemo, so si izraelski preroki ravno to
funkcijo sami lastili. 99
96
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 148. 97
Ez 28. 98
Kerub [hebr.] angel, ki stoji v neposredni božji bližini.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 480. 99
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 150.
30
Slika 3: Krilata sfinga izrezana iz slonovine; Maria Eugenia Aubet, The Phoenicians and the west:
Politics, Colonies, and Trade, Cambridge 2001.
4.2 Melkart in njegova vloga
Feničani so svojo religijo spremenili v glavni instrument svoje trgovske in
kolonialne politike. O razvoju same religije sem se razpisal že v prejšnjem
poglavju, zato se bom tu osredotočil samo na vlogo Melkarta, ki je tesno povezan
s feničansko trgovino in ekspanzijo po Sredozemlju.
Omenili smo že, da se Melktart tako zasidral v življenje Tircev, da so ga v času,
ko je Tir obiskal Herodot, povezovali že z nastankom mesta dve tisočletji prej.
Nonos100, grški pesnik iz 5. stoletja po Kr., je v svojem delu Dionysiaka zapisal
antično legendo o nastanku Tira. 101 Na začetku je bog poslal Herakla (Melkarta),
da pristane na skrivnostnih skalah ambrozije ( ambrosiai petrai), ki so plavale
sredi morja. Na njih je rastlo olivno drevo, na katerem je živel orel. Predniki
Tircev, poosebljeni v figuri Herakla – Melkarta, so po ukazu zavzeli skale,
posekali drevo in ujeli orla. Plavajoči otok se je za vedno ustavil in na njem so
100
»Nonnus«, https://en.wikipedia.org/wiki/Nonnus (pridobljeno 5. septembra 2016). 101
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 150.
31
ustanovili Tir. Ta mit o nastanku mesta bi lahko razložil pojav dveh stebrov,
zlatega in smaragdnega102, v tirskem templju Melkarta, o katerih sta pisala tako
Herodot kot Plinij Starejši.103
Po pisanju Menandra iz Efeza, katerega izgubljeno delo je citiral Jožef Flavij, so
Hiramu I. pripisovali posvetitev ali »iznajdbo« Melkarta. Hiram je v Tiru na
mestu starega templja postavil novega, posvečenega Melkartu. Glede tega obstaja
v zgodovinopisju še drugo mnenje. Hiram naj bi samo obnovil in povečal
Melkartov in tudi Astarting tempelj, ki sta obstajala že prej.104 Vsekakor
Melkartov tempelj ponovno simbolizira nastanek oz. obnovo in reorganizacijo
feničanskega mesta.
Hiramu I. pripisujejo tudi pobudo za vzpostavitev vsakoletnega praznika,
posvečenega Melkartu, kjer so se poklonili vstajenju ali obujenju boga. Praznik,
egersis, je bil zelo podoben prazniku Adonisa in ostalih podobnih vzhodnjaških
bogov. Praznovali so ga spomladi februarja ali marca, ko so z obredno daritvijo
boga simbolno zažgali z namenom, da bi ga ponovno obudili. V vstajenje skozi
ogenj so verjeli že Kanaanci, kot je zapisano v ugaritskih tekstih, razloži pa tudi
Melkartovo ime, »božji ogenj«. Med praznovanjem so peli pesmi in tujce izgnali
iz mesta. Tirski kralj je na tem praznovanju aktivno sodeloval. Vendar kralj ni
samo sodeloval pri obredih, ampak je hkrati prevzel vodilno vlogo v ritualni
poroki s svečenico ali kraljico, kot je bilo običajno v vzhodnjaških religijah. V
obredu, imenovanem hieros gamos, je kraljevi par prevzel vlogo božanskega para,
Melkarta in Astarte.105
Z Melkartom je povezan tudi eden izmed mitov o izvoru škrlata in posledično
industrije, povezane z njim. Po tej legendi je barvo odkril sam Melkart, ko je ob
obali v spremstvu nimfe Tiros sprehajal psa. Pes naj bi ugriznil v velikega
morskega polža in si škrlatno obarval gobec. Melkart je nato hitro uporabil
ekstrakt in z njim pobarval obleko, ki jo je nato podaril svoji spremljevalki. 106
102
Morstadt, Die Phönizier, str. 81. 103
Herm, Feničani, str. 89. 104
Markoe, Phoenicians, str. 115. 105
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 154. 106
Markoe, Phoenicians, str. 163.
32
Potemtakem Melkart ni bil samo glavni bog in ustanovitelj Tira, ampak je bil tudi
odgovoren za njegovo bogastvo in blaginjo.
Melkartov značaj poljedelskega božanstva, torej boga, ki vsako leto umre in nato
ponovno oživi v skladu z naravnim ciklom, je zasenčila njegova vloga boga
morja. Na tirskih kovancih je upodobljen motiv Melkarta, kako jaha krilatega
hipokampusa.107 Kot bog morja je bil Melkart zavetnik trgovine in morske
plovbe.
Melkart je tako neločljivo povezan z zgodovino Tira in njegovih zahodnih kolonij.
Tirski panteon se je pojavil tudi v Hanibalovi slavni prisegi it leta 215 pr. Kr., kjer
ga sestavljajo Heraklej (Melkart) in Astarta ter Ajol ali Ešmun, vsi simboli
monarhije. V zgodovini Cipra je Melkart- Ešmun, torej tirska kraljeva družina,
ustanovitelj kitionskega kraljestva. V Kitionu so še v 5. stoletju pr. Kr. kovali
kovanci s podobo Melkarta. Aleksander Veliki, ki se je imel za potomca
Herkleja, je med obleganjem Tira iz političnih razlogov hotel darovati v Tircem
svetem Melkartovem templju. A Tirci so mu to željo odrekli, saj jim je Melkart
predstavljal simbol avtonomije in neodvisnosti, predvsem pa je bil simbol
nacionalne identitete. 108
Če je tirski kralj religijo uporabljal za propagando in politične namene, lahko
sklepamo, da so Melkartovi svečeniki imeli odločilno politično vlogo v zgodovini
Tira. Vemo, da je bila njihova vloga izvrševanje obredov in upravljanje templja.
Med svečenike so sprejemali samo člane najpomembnejših družin v mestu,
najvišje funkcije pa so prevzeli člani kraljeve družine. Tako je bila Elisa oz.
Didona, ustanoviteljica Kartagine, sestra tirskega kralja Pigmaliona, v mitološki
zgodbi poročena z vrhovnim svečenikom Melkarta. Sidonska kralja Tabnit in
Ešmnunaar sta bila hkrati še vrhovna svečenika Astarte. In Itobaal se je s položaja
vrhovnega svečenika Astarte po državnem udaru povzpel na tirski prestol leta 887
pr. Kr. 109
107
Hipokampus je mitološko bitje v feničanski in grški mitologiji, ime, pod katerim je poznano, pa
je grškega izvora. Po navadi je upodboljen kot pol konj, pol riba.
https://en.wikipedia.org/wiki/Hippocampus_(mythology) ( pridobljeno 20.9.2016) 108
Aubet, The Phoenicians and the West, str. 155. 109
Herm, Feničani, str. 102.
33
Ob ustanovitvi vsake tirske kolonije ali trgovske enklave je tradicija velela, da je
treba zgraditi tudi tempelj, posvečen Melktartu. Med kolonijo in domovino se je
vzpostavila verska vez, prisotnost boga pa v koloniji pa je omogočila nadzor
tirskega templja nad gospodarstvom. Z drugimi besedami, prisotnost Melkarta je
omogočala monarhiji posredovanje pri vsaki še tako oddaljeni trgovinski
dejavnosti. Feničanska ekspanzija po Sredozemlju se je skladala s širjenjem
čaščenja Melkarta na Ciper, Tasos, Malto, Kartagino in Gadir (Cadiz), mogoče
celo v Rim. V Gadirju in Kartagini Melkart igra vlogo tudi v zgodbi o
ustanovitvi. To je verjetno posledica tirske želje, da bi bila ustanovitev tesno
povezana s templjem in posledično kraljem, kar jim je omogočalo boljši nadzor.
V Gadirju je tempelj nastal še pred uradno ustanovitvijo kolonije. Tam je Melkart
imel podobno moč kot v Tiru. Le v teh dveh mestih so boga in njegove relikvije
častili in vsako leto praznovali njegovo vstajenje.
Glavna skrb prvih kolonistov je bila zgraditi svetišče Melkartu. S tem so
legitimirali naselbino, ki je avtomatsko postala dela ozemlja matične tirske
države. Prisotnost boga v koloniji je omogočala mirnejšo trgovinsko izmenjavo z
domačini, saj je tempelj zagotavljal božjo zaščito transakcij. Feničanska trgovina
na zahodu se je torej začela pod pokroviteljstvom Melkarta oziroma tirskega
kralja.
Melkart je v zahodnih kolonijah združeval versko in politično funkcijo. Njegovi
templji so služili kot vez Tira z vsemi sredozemskimi kolonijami. Hkrati je Tir
držal vse kolonije v odvisnosti, ko so pobirali davke v zameno za božjo zaščito
trgovinskih zadev.
34
5 ODNOSI S SOSEDNJIMI LJUDSTVI IN MEDSEBOJNI
VPLIVI
V tem poglavju bom podrobneje predstavil politične, gospodarske in kulturne
odnose Feničanov s sosednjimi ljudstvi in civilizacijami na Bližnjem vzhodu.
Feničani, kot o njih govorimo danes, so produkt tisočletnega razvoja pod vplivom
velikih civilizacij. Njihovi predniki Kanaanci so zaradi geografske lege Kanaana
postali posredniki v trgovini med visokimi civilizacijami starega vzhoda. Potreba
in ugodne zmožnosti so tako spodbudile začetek razvoja trgovine, ki je kasneje
tvorila center feničanske civilizacije in preko katere so Feničani vstopali v stik z
drugimi ljudstvi.
5.1 Egipčani
Vpliv Egipčanov na razvoj civilizacije ob vzhodnih obalah Sredozemskega morja,
ki je kasneje postala feničanska, je zelo velik. Stiki Egipčanov s Kanaanci in
kasneje Feničani so z manjšimi prekinitvami obstajali vse od 3. tisočletja pr. Kr.
pa do konca feničanske zgodovine s prihodom Aleksandra Velikega. Zanimanje
južnih sosedov je veljalo predvsem gradbenemu materialu, ki ga je bilo v
libanonski hribih ogromno – lesu. Les, predvsem gradbeni, je bil na golem
Bližnjem vzhodu redko in drago blago. V Egiptu, ki je bil sicer bogat z vodo, so
rastle samo akacije in oljčne palme. V Kanaanu, ki so ga Egipčani imenovali
»višava ceder«, pa so se razprostirali bujni gozdovi smrek, cipres in ceder. Še pred
ustanovitvijo starega kraljestva so pošiljali odprave ne le v Sudan, kjer je bilo
dosti zlata, ali na Sinaj, kjer so bila ležišča bakra in turkizov, ampak predvsem v
Kanaan po les. Izmed vseh vrst lesa je bila pri Egipčanih najbolj priljubljena
cedra. Njenega lesa niso uporabljali le kot gradbeni material, ampak so iz njega
pridobivali tudi gosto, dišeče, svetlo rjavo olje. Vanj so pomakali platnene
trakove, s katerimi so pri mumificiranju ovili trupla svojih kraljev. Drevo je tako
35
zaradi te praske iz golega surovinskega vira napredovalo v kulturno potrebščino.
110
Biblosu (Gebalu) sta ugodna lega ob morju in lahek dostop do bližnjih gozdov
omogočil najhitrejši razvoj med kanaanskimi naselbinami. Naselbina se je razvila
v glavni center trgovske menjave z Egiptom, hitro pa se je razširila v center
menjave z vsemi okoliškimi civilizacijami.111 Eden izmed najstarejših pisanih
dokumentov o njeni zgodovini, tako imenovan »Kamen iz Palerma«, poroča o
trgovini z lesom. Kamen je del večje stele, ki se imenuje Kraljevski anali Starega
kraljestva. Na kamnu je dal faraon Senefru v 27. stoletju pr. Kr. zapisati, da je
dobil iz mesta ob Libanonskem gorovju »štirideset ladijskih tovorov cedrovine«,
iz katere je velel narediti tri ladje, eno z imenom »Slava dveh dežel«. Iz cedrovine
»je dal izdelati tudi vrata kraljevske palače«.112.
V senci Biblosa so se razvijala tudi druga kanaanska mesta kot Tir, Arvad,
Sarepta in Sidon, a Biblos je ostal glavni center vse od železne dobe. Stiki z
Egiptom so se prekinili v času amoritskih vpadov med leti 2300 in 1900 pr. Kr.,
ko so bila kanaanska mesta požgana in zapuščena. Z vzponom srednjega
kraljestva v času kanaanske srednje bronaste dobe so se stiki in trgovina z
Egiptom obnovili in Biblos je spet prevzel vodilno vlogo v regiji. Iz te dobe izvira
tudi slavni »tempelj obeliskov« v Biblosu, postavljen po egipčanskem vzoru. 113
110
Herm, Feničani, str. 30. 111
Morstadt, Die Phönizier, str. 56. 112
Herm, Feničani, str. 29. 113
Aubet, Phoenicians, str. 21.
36
Slika 4: Tempelj obeliskov v Biblosu; Bärbel Morstadt, Die Phönizier, Darmstadt 2015, str. 57.
Faraoni novega kraljestva v Egiptu so z vojaškimi pohodi prodrli vse do Evfrata
in si pridobili tisto, kar njihovim prednikom iz starega in srednjega kraljestva
nikoli ni uspelo: kanaansko ozemlje so spremenili v svojo provinco in Biblos v
svoje pristanišče.114
Pod faraoni 18. dinastije, prve izmed treh v novem kraljestvu, je egiptovsko
gospodarstvo cvetelo, kar je za kanaanska mesta pomenilo možnost še večjega
zaslužka. Kljub temu,da so letne davke plačevali s cedrovim lesom, se je
povpraševanje po lesu iz Egipta še povečalo. Biblos je izgubil svoj monopol, saj
se je izvažanje lesa razširilo v vseh mestih ob vzhodnih obalah Sredozemskega
morja. Pod Amenhotepom IV., bolj poznanim pot imenom Ehnaton, pa se je
blaginja končala. Faraon se je bolj posvečal reorganizaciji kraljestva in zanemarjal
odročne province, kot lahko razberemo iz diplomatskih pisem iz Amarne.
Posledica tega je bila, da so ozemlje od Ugarita do Biblosa zasedli Hetiti. Izguba
tega ozemlja je bil hud udarec za egipčansko gospodarstvo. Za ostalo območje
kanaanskih mest v tem času ni podatkov o načinu egipčanske uprave, bi naj pa 114
Herm, Feničani, str. 38.
37
mesta uživala večjo samostojnost. Vpliv Egipta na območje se je tako močno
znižal. Ehnatonovi nasledniki so skušali ozemlje z vojaškimi posegi proti Hetitom
pridobiti nazaj, vendar jim nikoli več ni uspelo, da bi svoje severne province
držali tako trdno v rokah kot pred Amenhotepom IV. V Kanaan so morali vedno
znova pošiljati kazenske ekspedicije, da so umirili uporna mesta. Nemirno
obdobje se je končalo šele s podpisom mirovne pogodbe Ramzesa II. s hetitskim
kraljem Hatušilijem III. 115
Izgubo egipčanskega vpliva nad zdaj že feničanskimi mesti v 11. st. pr. Kr. nam
jasno oriše zgodba o Ven-Amonu. V zgodbi je egipčanski svečenik skušal kupiti
cedrov les od bibloškega kralja, ki je zahteval takojšnje plačilo, kar je bilo v
popolnem nasprotju z odnosi pod egipčansko nadvlado. S tem je prikazano, da se
Feničani niso več čutili dolžne uklanjati se faraonom v Egiptu, ampak so postali
dovolj samostojni, da so nanje gledali kot sebi enake. 116
Feničani so bili v naslednjih stoletjih le redko v stikih z Egipčani. Šele konec 8.
stoletja pr. Kr. se pojavijo trgovski stiki Tira z 25. dinastijo, dinastijo kušitskih117
kraljev. Pod Kušiti je Egipt znova zavzel bolj aktivno vlogo v zunanji politiki.
Vodili so odkrito protiasirsko politiko in hujskali feničanska mesta in kraljestvo
Juda v upor proti asirski nadvladi. Ponovno sodelovanje Feničanov z Egiptom se
je za oboje končalo porazno. Asirci so zlomili moč Tira in nato zavzeli še Egipt,
pregnali kušitskega kralja in namesto njega postavili domačega vladarja kot
vazala asirskega kraljestva. 118
Konec 7. stoletja, v času, ko je asirsko kraljestvo propadalo zaradi invazije
Babiloncev, naj bi Egipčani pod Psametihom, ustanoviteljem 26. dinastije, znova
prevzeli nadzor nad feničansko obalo.119 V egipčanskem dokumentu iz leta 613 pr.
Kr. je tako feničanska obala predstavljena kot egipčanska kolonija, ki ji vlada
pokrajinski namestnik, ki odgovarja neposredno faraonu. Psametih sam pa je trdil,
115
Herm, Feničani, str. 43. 116
Aubet, Phoenicians, str.30. 117
Kraljestvo Kuš je starodavno afriško kraljestvo, ki je bilo ustanovljeno po razpadu novega
kraljestva na območju današnjega Sudana. Kušitski kralji so kot faraoni vladali Egiptu v 25.
dinastiji.
https://en.wikipedia.org/wiki/Kingdom_of_Kush (pridobljeno 20.9.2016). 118
Markoe, Phoenicians, str. 46. 119
Moscati, The world of the Phoenicians, str. 22.
38
da njegovi uradniki nadzorujejo pridobivanje in izvoz lesa.120 V tem času so Tirci
v Memfisu ustanovili tudi svojo zadnjo kolonijo. Po naročilu Psametihovega
naslednika Neha II. so Feničani objadrali Afriko.121 V bitki pri Karkemišu leta
605 pr. Kr so Egipčani skupaj z ostanki asirske vojske skušali ustaviti širjenje
novobabilonskega kraljestva. Prestolonaslednik Nebukadnezar II. je egipčansko
vojsko porazil in s tem končal kratek egipčanski nadzor na feničanskimi mesti. 122
Egipčani so kmalu spet sodelovali s Feničani v naslednjem obrambnem paktu
proti Babiloncem, ki je vključeval še Edom, Moab in Judejo, in bili spet poraženi.
V naslednjem konfliktu leta 525 pr. Kr. so Egipčani in Feničani stali na nasprotnih
straneh. Feničani so bili del zmagovite perzijske vojske pod poveljstvom kralja
Kambiza, ki je zavzel Egipt in ga vključil skupaj s Feničani in Ciprom v isto
satrapijo. Pod Darejem so v Egiptu dokončali prekop, ki je povezoval Rdeče
morje z Nilom in s posledično s Sredozemskim morjem. Kakšno vlogo so
Feničani imeli pri izgradnji prekopa, ni znano, so pa prekop vsekakor izkoristili za
širitev trgovinske dejavnosti v Rdeče morje.123 Egipčani so se leta 405 pr. Kr.
uprli perzijski nadvladi in se v petih letih popolnoma osamosvojili. Perzijci so leta
373 pr. Kr. neuspešno poskušali osvojiti Egipt, kar je vodilo v upor satrapov leta
363 pr. Kr. V času priprav na ponovno invazijo na Egipt leta 351 pr. Kr. se je s
podporo Egipta neuspešno uprl Sidon. Perzijci so mesto zavzeli in preživelo
prebivalstvo zasužnjili. Leta 343 pr. Kr. so Perzijci uspešno zavzeli še Egipt .124
Od Egipčanov so Kanaanci prevzeli način izdelave ladij in že v 3. tisočletju pr.
Kr. razvili močno ladjarsko industrijo. Egipčanske ladje so bile velike in
prostorne z velikim kvadratnim jadrom. Zanašale so se na veter, zato so bile
počasne in okorne. Namenjene so bile plutju po odprtem morju, zato so lahko
prostor, ki je drugače namenjen veslačem, porabili za shranjevanje dodatnega
tovora. Ta tip ladje so prevzeli in izpopolnili Feničani in ga uporabljali skozi vso
svojo zgodovino.125
120
Markoe, Phoenicians, str. 46. 121
Herm, Feničani, str. 147. 122
Moscati, The world of the Phoenicians, str. 23. 123
Markoe, Phoenicians, str. 51. 124
Markoe, Phoenicians, str. 61. 125
Aubet, Phoenicians and the west, str. 172.
39
Steklarska industrija v Tiru in predvsem Sidonu se je prav tako razvila s pomočjo
egipčanskega znanja. Egipčani so postopek pridelave stekla poznali že v četrtem
tisočletju pr. Kr. Iz peska, rastlinskega pepela, solitra in krede so izdelovali motno
opalno steklo, ki so ga znali oblikovati v manjše posode, te pa so kot dragoceno
luksuzne predmete prodajali po vsem znanem svetu. Feničani so postopek
izpolnili in ustvarili prvo prozorno steklo, izumili pa so tudi steklopihaštvo. 126
Egipčanski vpliv je bil močan tudi v feničanski umetnosti, vendar je bil pogojen s
trenutnim stanjem stikov s Feničani. V času 18. dinastije v Egiptu, ko je bil Egipt
na vrhuncu moči, se je ta vpliv čutil v umetnosti po celotni obali Sredozemskega
morja. V času zatona v 11.st. pr. Kr. pa so se odmevi iz Egipta zelo zmanjšali.
Ponovno so egipčanski elementi v feničanski umetnosti prevladovali v 8. st. pr.
Kr. in nato še v 6. st. pr. Kr. 127 Egipčanski motivi so se pojavljali največ na
izdelkih iz slonovine.
5.2 Ljudstva z morja
Ljudstva z morja, ki so s svojimi vdori okoli leta 1200 na Bližnji vzhod tako
spremenila politično sliko, so pomembna tudi v feničanski zgodovini. Povzročila
so propad hetitskega kraljestva in omajala še egiptovsko novo kraljestvo, medtem
ko so feničanska mesta preživela nedotaknjena. Propad velikih sosednjih
civilizacij je bil ključen za vzpon Feničanov in njihovo ekspanzijo. Nekatera
plemena so se v 11. st. pr. Kr. naselila ob jugovzhodne obale Sredozemskega
morja v neposredno bližino feničanskih mest. Od teh so v zgodovini Feničanov
pomembni Tevkri in Filistejci. O feničanskih odnosu s Tevkri smo obveščeni v
zgodbi o Ven-Amonu. Tevkri so se naselili v starem kanaanskem mestu Dor
južno od Tira, ki so ga razvili v sodobno trgovsko središče, ki je s Feničani
tekmovalo za prevlado na morju.128
Filistejci so se naselili na ozemlje okrog Gaze, kjer so ustanovili filistejsko zvezo
petih mestnih državic (Gaza, Aškelon, Ekron, Gad in Ašdod). S feničanskimi
126
Herm, Feničani, str 76. 127
Markoe, Phoenicians, str. 147. 128
Markoe, Phoenicians, str. 147.
40
mesti so vzpostavili trgovske stike, izvažali so predvsem svojo lončevino, poznali
pa so tudi vlivanje in oblikovanje železa. Filistejske mestne državice so
nadzorovale vso kopensko trgovino v južnem Kanaanu, prevladovale so tudi ob
jugovzhodnih obalah Sredozemskega morja. V času vladavine izraelskega kralja
Davida, ki je proti Filistejcem vodil več uspešnih vojaških pohodov, je feničanska
trgovina prevladala tudi na tem območju. 129
Preko stikov z ljudstvi z morja so Feničani dodatno izpopolnili svoje že zelo
bogato navtično znanje in metode. Od njih so se naučili, da je lažje veslati, če se
veslači ne gledajo naprej in ne držijo vesel v rokah, ampak jih z usnjenimi
jermeni privežejo na vilice in na veslaške klopi sedejo s hrbtom proti kljunu. 130
Ta pridobitev jim je najbolj koristila v egejskem prostoru, kjer so otoki blizu
skupaj in je veter nepredvidljiv, zato so bila vesla izredno pomembna.
5.3 Izraelci
V Bibliji, najobsežnejšem viru o stikih Feničanov s Izraelci, je zapisano, da so iz
Tira ob ustanovitvi združenega kraljestva Izraela in Judeje poslali delegacijo z
darili (tudi cedrov les) na Davidov131 dvor. Namen delegacije je bil vzpostavitev
prijateljskih odnosov z monarhom velike nove države, ki se je razprostirala v
zaledju ozemlja feničanskih mest, in s tem ohraniti trgovske poti v notranjost
kontinenta. Hiram I. je verjetno imel enake razloge, ko je poslal odposlance k
Davidovemu nasledniku Salomonu, ko je ta prevzel prestol leta 961 pr. Kr. Na
željo Salomona sta monarha sklenila dogovor o izgradnji templja, posvečenega
Jahveju, in izgradnji kraljeve palače v Jeruzalemu. Za plačilo se je Salomon
obvezal, da bo za vsako leto gradnje dostavil 20.000 korov pšenice (okoli 4,2
milijona litrov) in 20.000 kadi ( okoli 420.000 litrov) olivnega olja.132 Gradnja je
trajala dvajset let, sedem za tempelj133 in trinajst za palačo. 134 Po koncu del sta
129
Markoe, Phoenicians, str. 35. 130
Herm, Feničani, str. 68. 131
David [hebr. »ljubljeni«], izraelski kralj (ok. 1000-960 pr. Kr. ) Savlov naslednik. Povzdignil
je Jeruzalem v glavno mesto, po izročilu naj bi bil avtor večine psalmov.
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1998, str. 180. 132
1 Kr 5, 25. 133
1 Kr 6, 38.
41
kralja sklenila nov dogovor. Hiram je za večjo količino zlata (v Bibliji je
omenjenih 120 talentov zlata135) dobil ozemlje z dvajsetimi vasmi v Galileji.
Regija, v Bibliji imenovana Kabul, je bila center proizvodnje pšenice in olivnega
olja. Iz tega lahko sklepamo, da je bila kupčija sklenjena iz preprostega
ekonomskega razloga. S pridobitvijo bogatih poljedelskih površin se je zmanjšala
odvisnost mesta od uvoza poljedelskih pridelkov.136
Tiru je zavezništvo z Izraelom omogočilo odpiranje novih trgovskih poti v
notranjost. Dobili so dostop do galilejskega mesta Dan, kjer so se križale
pomembne trgovske poti transjordanske trgovine v smereh sever-jug in vzhod-
zahod. Na jugu združenega kraljestva pa so čez Akabski zaliv lahko dostopali do
dobičkonosnih trgovskih poti ob obalah Rdečega morja. Veliko tržišče za tirsko
trgovino in industrijo je predstavljal tudi Jeruzalem. Združeno kraljestvo je pod
Salomonovimi nasledniki razpadlo na izraelsko kraljestvo z novo prestolnico v
Samariji in kraljestvo Juda s prestolnico v Jeruzalemu. V 9.st. pr. Kr. je tirski
kralj Itobaal I. s poroko svoje hčere Jezabele s kraljem Izraela Ahabom vzpostavil
odnose z Izraelom. O Jezabeli nimamo na voljo veliko točnih informacij, vemo
pa, da je imela velik vpliv na dvoru, tako na moža kot na sina, in da je skušala
uvesti feničansko religijo, zaradi česar so jo sovražili izraelski preroki. 137 Takšen
sovražen odnos do Jezebele je verjetno posledica vse močnejšega feničanskega
vpliva v kraljestvu. Arheološka odkritja so pokazala, da je bilo v tem obdobju v
Samariji in ostalih večjih mestih prisotno veliko arhitektov in obrtnikov. V mestu
je obstajalo tudi tirsko poslovno središče. 138
Tir je z izraelskim kraljestvom ohranjal dobre gospodarske stike vse do druge
polovice 8. stoletja pr. Kr., ko je asirski vladar Tiglatpilesar III. porazil
protiasirsko koalicijo, v kateri sta sodelovala tudi Tir in Izrael. Izrael je sprva ostal
avtonomno kraljestvo, vendar so izgubili večino ozemlja, ki je bilo vključeno v
asirsko provinco. Desetletje kasneje pa je po zavzetju in uničenju prestolnice
134
1 Kr 7, 1. 135
1 Kr 9. 136
Markoe, Phoenicians, str. 35. 137
Markoe, Phoenicians, str. 35. 138
Aubet, Phoenicians and the West.
42
Samarije Izrael izgubil vso politično moč in postal asirska provinca. Tirci so zato
poiskali nove trgovske partnerje južneje v kraljestvu Juda.
Babilonski kralj Nebukadnezar II. je leta 587 pr. Kr. po uporu koalicije, ki so jo
sestavljali Tir, Sidon, Juda, Moab in Edom, zavzel in uničil Jeruzalem, veliko
prebivalcev pa poslal v suženjstvo v Babilon. 139
Po pisanju v Bibliji je Kir v prvem letu perzijskega kraljestva osvobodil Jude v
Babilonu in jim omogočil vrnitev v Jeruzalem, kjer so začeli obnavljati mesto in
tempelj. Pri tem delu pa so najeli tudi Feničane, da so jim spravili cedrov les v
Jafo. Plačali so jih z živežem, pijačo in oljem. 140
5.4 Asirci
Prvi stiki Feničanov z Asirci segajo v 12. st. pr. Kr., ko je asirski kralj
Tiglatpilesar I. vodil ekspedicijo k obalam Sredozemskega morja. Iz opisa
njegovega potovanja je razvidno, da se je podal do Fenicije v iskanju cedrovega
lesa za obnovitev templjev. Feničanska mesta pa so z darili skušala vzpostaviti
trgovske stike. 141
Do Asurnasirpala II. asirsko kraljestvo ni ogrožalo feničanskih mest, obstajala pa
je že trgovina z mezopotamskimi vladarji. Po nastopu Asurnasirpala pa so raje
plačevali tribut, kot da bi se skušali ubraniti s silo. S plačevanjem so si zagotovili
nemoteno prosto trgovino. Vse dajatve so bile zabeležene v Asirskih analih, tako
da nam je na voljo podroben vpogled, kaj je katero mesto plačevalo in kako
bogato je bilo. Davek Asurnasirpalu je vseboval zlato, srebro, kositer, laneno
platno, opice, ebenovino in lesene skrinje s slonokoščenimi okrasi. Salmanasar III.
je dobil srebro, zlato, svinec, bron, škrlatno volno, slonovino in posodo za pitje. In
nazadnje je Tir plačal Adad-Nirariju in Tiglatpilesarju III. velike količine železa,
slonovine in škrlatno obarvanega blaga.142
139
Moscati, The World of Phoenicians, str. 23. 140
Ezr 3,7. 141
Morstadt, Die Phönizier, str. 68. 142
Aubet, Phoenicians and the West, str.55.
43
Ob naraščajoči moči asirskega kraljestva so feničanska mesta postala ključen
dejavnik v mednarodni politiki. Njihova strateška lega, politična in gospodarska
moč je močno vplivala na ravnovesje moči med Asirci in Egiptom. Do srede 8. st.
pr. Kr. se asirski kralji niso vmešavali ne v gospodarsko politiko ne v njihove
notranje zadeve. Zadovoljili so se le s pobiranjem dajatev. Tiglatpilesar III. pa je
kot prvi napadel in zavzel del feničanske obale in jo spremenil v asirsko
provinco. Tir klub sodelovanju v protiasirski koaliciji ni bil vključen v asirsko
provinco, ampak je dobil poseben status, tako da so lahko še okrepili svojo
trgovinsko dejavnost, vendar pa so morali sprejeti v mesto asirskega guvernerja,
ki je podrobno nadziral notranja zadeve in obdavčevanje trgovine. 143
Vse do vladavine Sargona II. so feničanska mesta in njihovi teritoriji uživali mir,
če so le plačevali davke in tribut, ki pa se je pobiral le sporadično. Vse to se je
spremenilo pod Sanheribom II. (vladal med 705 in 681 pr. Kr.), ki je zahteval
vsakoletno plačilo tributa kot znak zvestobe kraljestvu. Zaradi neznanih razlogov
(verjetno neplačevanja tributa) je Sanherib napadel Tir in pregnal upornega kralja
Lulija na Ciper, kjer je ta tudi umrl, kot sem že zapisal. Sanherib je sidonski
prestol in vse tirske celinske posesti prepustil proasirskemu Itobaalu. Ob tem o
Tiru ni napisano nič, očitno otoško mesto brez svojih celinskih posesti Asircem ni
predstavljalo več nevarnosti.144 Za Tir so morale finančne posledice biti
katastrofalne, saj so postali odvisni samo od kolonij, medtem ko je Sidon
obogatel z novim ozemljem. Sidonova blaginja pa ni trajala dolgo, saj so se po
atentatu na Sanheriba otresli asirske nadvlade. Asirija se je hitro odzvala in novi
vladar Asarhodon, najmlajši Senaheribov sin, je leta 677 pr. Kr. napadel in zavzel
Sidon. Mesto in mestne zidove so porušili in oropali palačo. Pobeglega kralja so
leto kasneje izsledili na morju in obglavili, kraljevo družino in ves dvor pa
deportirali. Mesto so nato obnovili in ga preimenovali v Kar (pristanišče)
Asarhodon. 145 Tir je ob uničenju Sidona v dar za zvestobo vladarju dobil mesto
Sarepta z okoliškim ozemljem. Zvestoba je bila samo navidezna, saj so se leta 671
pr. Kr. s pomočjo Egipta spet uprli. Asarhodon se je po uspešni invaziji na Egipt
vrnil do Tira in kralja Baala prisilil v predajo. Očitno se je tudi tokrat zadovoljil
143
Markoe, Phoenicians, str. 42. 144
Moscati, The World of Phoenicians, str. 20. 145
Markoe, Phoenicians, str. 43.
44
samo s plačilom tributa, saj je bil Tir pod njegovim naslednikom Asurbanipalom
še vedno avtonomno mesto pod istim kraljem Baalom.146 Asurbanipal sam je
moral zatreti upor Tira okoli leta 660 in Tir je ponovno zgubil svoje ozemlja na
celini, ki so do leta 640 pr. Kr. spadala v asirsko provinco. V naslednjih desetletjih
je asirsko kraljestvo razpadlo zaradi notranjih nemirov in invazije Babiloncev.
Slika 5 : Spominska stela iz 7 st. pr. Kr., ki prikazuje zmagovitega Asarhodona. Pred njim zvezana
klečita tirski kralj Baal I. in Ušanahuru, nubijski princ; Glenn E. Markoe, The Phoenicians, Los
Angeles 2000, str. 47.
5.5. Babilonci
S porazom Egipčanov v bitki Karkemišu proti Nebukadnezarju II. se je za
Fenicijo začelo novo obdobje. Nebukadnezar II. je leta 585 pr. Kr. začel s
146
Moscati, The World of Phoenicians, str. 22.
45
trinajstletnim obleganjem Tira. Ta dolgo operacija je bila bolj blokada otoka s
kopnega in se ne omenja v uradnih babilonskih kronikah. Končni rezultat
obleganja ni znan, verjetno se je končalo s kompromisom. Tir je priznal nadvlado
Babilona v zameno za avtonomijo. Tirska dinastija se je tako nadaljevala, le kralja
Itobaala III, je zamenjal Baal II. Itobaala so verjetno kot uporniškega kralja Jude
pred njim deportirali v Ninive.147 Vladavini Baala je sledilo sedemletno obdobje
vladavine sufetov, podatkov o tem, zakaj je prišlo do take spremembe, pa
nimamo. Kdaj je Tir izgubil svojo avtonomijo, je prav tako nejasno, leta 564 pr.
Kr. je že spadal pod sodno oblast babilonske province Kadeš.148
Pod babilonsko nadvlado so feničanska mesta dosegla najnižjo točko v trgovinski
politiki. Zaradi babilonske zasedbe južne Palestine in Transjordanije niso mogli
dostopati do južnoarabske trgovske mreže. Nadzor nad lesno industrijo pa je
prevzela država. Po smrti Nebukadnezarja je o feničanskih mestih in odnosih z
Babilonci zapisanega malo, se je pa leta 556 pr. Kr. v Tiru obnovila dinastična
linija. 149
5.6 Perzijci
Neposrednih informacij o reakciji feničanskih mest na propad babilonskega
imperija in vzpon perzijskega ni. Prav tako ni informacij o političnem statusu
mest v prvih letih perzijskega imperija. Mnenja so deljena tudi o tem, kdaj so bila
mesta vključena v državo. Je bilo to še v času Kira ali času njegovega naslednika
Kambiza, pred invazijo Egipta, saj so tam Feničani že imeli pomembno vlogo?150
Perzijci niso bili pomorska sila, zato so Feničani tvorili glavnino njihove
mornarice, kar sem že omenil. Njihovi kralji so sklenili s Kambizom pogodbo, ki
jim je zagotavljala domala popolno neodvisnost, a jih je obvezovala, da dajo
Perzijcem na voljo vse svoje ladjevje, vštevši poveljstvo. Pomembno vlogo so
prevzeli že v prvem poskusu širitve imperija na zahod, Kambizovi invaziji na
Egipt leta 525 pr. Kr. Kot piše Herodot, je feničansko ladjevje iz Tira imelo
147
Herm, Feničani, str. 151. 148
Moscati, The World of Phoenicians, str. 24. 149
Markoe, Phoenicians, str. 48. 150
Moscati, The World of Phoenicians, str. 24.
46
ključno vlogo pri podpori izkrcanju perzijske vojske v Nilovi delti, od koder so
nato uspešno zavzeli prestolnico Memfis. 151 Feničane so Perzijci obravnavali bolj
kot zaveznike kot vazale, s tem pa so dobili tudi mnoge ugodnosti. Imeli so
tolikšno avtonomijo in politični vpliv, da so se lahko uprli invaziji na Kartagino in
Kambiz je nato idejo popolnoma opustil.152 Največja feničanska mesta, Tir,
Biblos, Sidon in Arvad, so ohranila tudi svojo dinastično avtonomijo. Nobene
točno informacije nimamo o davčnih obveznostih Feničanov. Verjetno je, da so
jih Perzijci oprostili velikih dajatev, ker so jim na voljo dali svoje ladjevje.153
Feničanska mesta so bila sprva del ogromnega administrativnega okraja, ki je
vključeval celotno Mezopotamijo in Sirijo-Palestino. V času Dareja I., ki je
uvedel reorganizacijo administrativnih okrajev, pa so Feničani prešli v novo
provinco - satrapijo, imenovano Abarnahara (v prevodu »Preko reke«). Provinca
je obsegala Ciper in vse ozemlje zahodno od Evfrata. Mesta so morala biti
zadovoljna s takšnim sistemom, saj ni poročil o prepogostih uporih.154
Feničani so s pridom izkoriščali svoj privilegirani status v administrativni
hierarhiiji. Perzijska nadvlada in učinkovito informacijsko omrežje sta jim
omogočila, da so spletli trgovinske vezi z Mezopotamijo in samim osrčjem
Perzije. Izkoristili pa so tudi ugodne pogoje za trgovino z Egiptom in
Sredozemljem. Zaradi takšnih komercialnih ciljev so Feničani aktivno podpirali
perzijske vojaške pohode. V prejšnjih stoletjih so Grki v Sredozemlju postali
glavna konkurenca. V poznem 6. in zgodnjem 5. st. pr. Kr. so že posegali na
tradicionalna feničanska tržišča, kot so bila Egipt, Rodos in Ciper. Egejski uvozni
artikli so v začetku 5. st. pr. Kr. razširili globoko v zaledje feničanskih mest.
Herodot zato Feničane opisuje kot najbolj goreče pomorske zaveznike Perzijcev v
agresiji proti jonskim Grkom v mestu Milet. Milet je bil center za grško trgovino
ob vzhodnih obalah, zato so ga tudi Perzijci obravnavali drugače. Uničenje Mileta
je tako za Feničani pomenilo uničenje velikega tekmeca, kar jim odprlo tudi nove
151
Markoe, Phoenicians, str. 49. 152
Herm, Feničani, str, 153. 153
Markoe, Phoenicians, str. 50. 154
Moscati, The World of Phoenicians, str. 24.
47
trgovske poti v egejski prostor. Verjetno so s takimi upanji in pričakovanju
sodelovali tudi pri perzijski invaziji na celinsko Grčijo pod Darejem I. in
Kserksom155.
155
Markoe, Phoenicians, str. 51.
48
6 SKLEP
Na razvoj feničanske religije sta vplivali razdrobljenost in politika mestnih
državic. V vsakem mestu se je razvil majhen lokalni panteon s sebi lastnimi
bogovi. Kljub temu so se nekatere značilnosti ohranile v vseh mestih. Vsako
mesto je imelo dve vrhovni božanstvi, moško in žensko. Moško božanstvo je bilo
zaščitnik mesta in hkrati bog poljedelstva. Ta bog je predstavljal naravni cikel
življenja rastlin, zato je moral vsako leto umreti, da je lahko spet oživel. Žensko
božanstvo pa je predstavljajo boginjo plodnosti. Bogove so častili v gorah in ob
rekah, kjer so tudi postavili templje. V obredih so dajatve metali v vodo.
Odločitev božanstva ali je sprejelo dajatev so si razlagali po tem, če se je dajatev
potopila na dno, božanstvo je v tem primeru dajatev sprejelo, ali je ostala na
površju. Kot novost se je v feničanski religiji pojavilo obredno žrtvovanje živali in
ljudi, ki se je bolj razširilo v kolonijah kot v Feniciji. Ohranila so se le imena
božanstev največjih in najpomembnejših feničanskih mest. V Biblosu sta bili
glavni božanstvi Balaat in Baal, v Sidonu Ešmun in Astarta, v Tiru pa Melkart in
Astarta. Kljub dvema vrhovnima bogovoma so v mestih častili enega boga bolj
kot drugega.
Po politični strukturi so bila mesta enaka. V vsakem je vladal kralj, predstavnik
dedne monarhije. Kralju je svetoval svet starešin. V rokah kraljeve družine je bilo
tudi mesto vrhovnega svečenika, ostali svečeniki pa so izhajali iz najpremožnejših
in najvplivnejših družin v mestih.
Kralji so religijo uporabljali v politične namene, kar je najbolj izraženo v primeru
boga Melkarta v Tiru. Tam se je kult razvil do te stopnje, da je kralj predstavljal
boga Melkarta, ki je prestavljal monarhijo. Tir je bil najpomembnejše mesto v
ekspanziji Feničanov v Sredozemlje, zato se je Melkartov kult razširil po vseh
kolonijah.
49
7 LITERATURA
AUBET Maria Eugenia, The Phoenicians and the West: Politics, Colonies,
and Trade (Cambridge, 2001).
GRAY John, Near Eastern Mythology (New York, 1982).
HERM Gerhard, Feničani: škrlatni imperij antike (Ljubljana, 1977).
MARKOE Glenn E., Phoenicians (Los Angeles, 2000).
MORSTADT Bärbel, Die Phönizier (Darmstadt, 2015).
MOSCATI Sabatino, The world of Phoenicians (London, 1968).
PHILO of Byblos, The Phoenician history, introduction, critical text,
translation, notes, by Harold W. Attridge and Robert A. Oden, Jr.
(Washington, 1981).
SOMMER Michael, Die Phönizier: Geschichte und Kultur (München,
2008).
Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, ( Ljubljana, 1998)
8 ELEKTRONSKI VIRI
http://www.fran.si/
http://sl.pons.com/prevod
http://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl
https://en.wikipedia.org/wiki/Hippocampus_(mythology)
https://en.wikipedia.org/wiki/Nonnus
https://en.wikipedia.org/wiki/Suda
https://sl.wikipedia.org/wiki/Herodot
https://en.wikipedia.org/wiki/Ebla
https://books.google.si