univerza v mariboru filozofska fakulteta oddelek za … · 2017-11-28 · dolžnosti, ki naj bi jih...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
DIPLOMSKO DELO
Rebeka Štante
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR
Oddelek za sociologijo
Diplomsko delo
RAZLIKE MED SPOLOMA NA PODROČJU DELA IN
ZAPOSLOVANJA
Graduation thesis
GENDER DIFFERENCES IN THE FIELD OF LABOUR
AND EMPLOYMENT
Mentorica: doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Kandidatka: Rebeka Štante
Maribor, 2016
Lektorica: Sanja Šikovec, prof. slovenščine in zgodovine
Prevajalka: Terezija Anđelić, prof. nemškega in angleškega jezika
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Marini Tavčar Krajnc za pomoč pri nastajanju
diplomskega dela.
Hvala vsem mojim najbližjim za podporo, nasvete in vzpodbudo.
Posebna zahvala gre mojim staršem, ker sta mi omogočila študij in se trudila
sprejeti vse moje odločitve v življenju. Diplomo posvečam očetu, ki žal ni dočakal
zaključka mojega študija.
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana REBEKA ŠTANTE, rojen-a 28.08.1983, študentka Filozofske
fakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA - ZGODOVINA,
izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom RAZLIKE MED SPOLOMA NA
PODROČJU DELA IN ZAPOSLOVANJA, pri mentorici doc. dr. Marini Tavčar
Krajnc avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni;
teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Kraj, MARIBOR
Datum, 30. 5. 2016 __________________
KRATEK POVZETEK
Diplomsko delo obravnava razlike med spoloma na področju dela in zaposlovanja.
Osredotoča se na značilnosti in stopnjo zaposlenosti žensk v Sloveniji ter posebej
na analizo poklicev, znotraj katerih se zaposlujejo ženske. Pojasnjuje, ali imajo
moški in ženske enak dostop do katerekoli pozicije na hierarhični lestvici določenih
poklicnih, profesionalnih profilov, ali obstajajo med njimi razlike v plačilu in
vrednotenju dela ter ali so med spoloma razlike glede na navzočnost v določenem
poklicu.
Ugotovitve so bile izpeljane s pomočjo analize primarnih in sekundarnih virov,
podatkov pridobljenih iz Statističnega urada Republike Slovenije, drugih
empiričnih raziskav in lastne anketne raziskave, s katero smo želeli ugotoviti razlike
glede obremenjenosti z družinskimi obveznostmi, preveriti stališča glede
usklajevanja zasebnega in poklicnega življenje ter dostopnosti profesionalne
kariere za žensko.
Stopnja zaposlenosti žensk v Sloveniji v zadnjih letih pada in je še vedno nižja od
stopnje zaposlenost moških. Ugotovili smo, da se ženske še vedno zaposlujejo v
feminiziranih poklicih, v povprečju zaslužijo manj kot moški in v zadostni meri ne
zasedajo vodstvenih in vodilnih mest. Še vedno se srečujejo s številni ovirami in
stereotipi, ki vplivajo na njihova napredovanja na višja in bolj plačana delovna
mesta ter na vrednotenje njihovega dela. Mednarodne organizacije vplivajo na
izboljšanje položaja žensk v politiki zaposlovanja. Anketna raziskavi ni potrdila
naših predvidevanj, da imajo ženske večje težave pri usklajevanju poklicnega in
zasebnega življenja ter težjo dostopnost do profesionalne kariere, vendar raziskave
predvsem zaradi majhnosti in lokalno/regijske omejenosti ne moremo posploševati
na slovensko okolje.
KLJUČNE BESEDE: spol, ženske, moški, poklici, enake možnosti, plačilo, kariera,
Slovenija
ABSTRACT
The thesis discusses the differences between the genders in the field of work and
employment. It focuses on the characteristics and the level of women employment
in Slovenia, as well as a separate analysis of occupations in which women are
employed. It explains whether men and women have equal access to any position
on the hierarchy scale of certain occupational or professional profiles, the possible
differences in pay and valorisation of work, and the differences between the genders
according to their presence within a certain occupation. It establishes whether,
through their goals and programs, international organisations help improve the
position of women in employment policy.
The findings were established through an analysis of primary and secondary
sources, data obtained from the Statistical Office of the Republic of Slovenia, other
other emperical studies and an own questionnaire to determine the differences
related to burden of family commitments, examine the positions on coordinating
private with professional life, and the accessibility of professional career to a
woman.
Over the past years, the level of women employed in Slovenia is in decline and
remains lower than the level of men employed. Women are still employed in
feminised occupations, make less than men on average and do not take sufficient
leading and head positions. They still encounter numerous obstacles and stereotypes
that influence their promotion to higher and better paid positions as well as the
valorisation of their work. International organisations help improve the position of
women in employment policy. The questionnaire did not confirm the expectation
that women have more issues with coordinating professional and private life and
less accessibility to a professional career. However, the research cannot be applied
to Slovenian environment due to its small sample and its local/regional limitations.
KEY WORDS: gender, women, men, occupations, equal opportunities, pay, career,
Slovenia
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .............................................................................................................................. 1
1.1 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ....................................................................................... 2
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ......................................................................................... 3
1.3 METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA ................................................................ 4
2 RAZMERJE MED SPOLOMA ....................................................................................... 5
2.1 SPOL KOT DRUŽBENA IN BIOLOŠKA KATEGORIJA ..................................................... 5
2.2 SEKSIZEM ................................................................................................................... 7
2.3 SPOLNI STEREOTIPI ................................................................................................... 8
3 IZOBRAŽEVANJE ŽENSK V SLOVENIJI ................................................................ 10
3.1 RAZLIKE MED SPOLOMA NA PODROČJU IZOBRAŽEVANJA ..................................... 12
4 ZAPOSLOVANJE ......................................................................................................... 16
4.1 SPOLNA SEGREGACIJA POKLICEV ............................................................................ 20
4.2 RAZLIKE MED PLAČAMI ŽENSK IN MOŠKIH ............................................................. 25
4.3 ENAKE MOŽNOSTI NAPREDOVANJA ....................................................................... 31
4.4 ŽENSKE NA VODILNIH POLOŽAJIH ........................................................................... 32
4.5 RAZLOGI ZA MAJHNO ŠTEVILO ŽENSK NA VODILNIH POLOŽAJIH ........................... 34
5 ŽENSKE NA TRGU DELOVNE SILE ........................................................................ 37
5.1 ZAKONI IN PREDPISI ................................................................................................ 38
5.2 FORMALNA IN DEJANSKA ENAKOPRAVNOST ......................................................... 44
5.3 DISKRIMINACIJA ŽENSK NA TRGU DELA .................................................................. 45
6 DELO IN STARŠEVSTVO........................................................................................... 48
6.1 GOSPODINJSKO DELO ............................................................................................. 48
6.2 STARŠEVSKI DOPUST IN OTROŠKO VARSTVO ......................................................... 50
7 USKLAJEVANJE DRUŽINSKEGA IN POKLICNEGA ŽIVLJENJA ....................... 53
8 EMPIRIČNA RAZISKAVA – ANKETA ..................................................................... 54
8.1 NAMEN RAZISKAVE ................................................................................................. 54
8.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE IN METODOLOGIJA ....................................................... 54
8.3 RAZISKOVALNI VZOREC ........................................................................................... 54
8.4 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ............................................................................ 55
8.5 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ........................................................................... 56
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJE ANKETE .......................................................... 57
9.1 STRUKTURA VZORCA ............................................................................................... 57
9.2 Analiza razlik glede na obremenjenost z družinskimi obveznostmi ....................... 60
9.3 Analiza stališč glede usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja ..................... 61
9.4 Analiza STALIŠČ glede dostopnostI profesionalne kariere ...................................... 62
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ......................................................................... 64
11 ZAKLJUČEK .............................................................................................................. 70
12 LITERATURA ............................................................................................................ 75
13 SPLETNI VIRI ............................................................................................................ 79
KAZALO TABEL IN GRAFOV
Tabela 1: Dijakinje/dijaki po vrsti srednješolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji
konec šolskega leta 2007/2008 in 2010/2011 ................................................................... 13
Tabela 2: Diplomatke/diplomanti po področjih izobraževanja v Republiki Sloveniji v letih
2004 in 2011 ..................................................................................................................... 14
Tabela 3: Prebivalstvo Republike Slovenije po spolu od leta 2008 do 2012 .................... 18
Tabela 4: Prikaz delovne aktivnosti in brezposelnosti med leti 2011 in 2014 .................. 19
Tabela 5: Delovno aktivno prebivalstvo po glavnih poklicnih skupinah in spolu (2010–
2012) ................................................................................................................................. 21
Tabela 6: Delež žensk med delovno aktivnim prebivalstvom po dejavnosti in spolu,
(četrtletje) v Republiki Sloveniji, leta 2008, 2010 in 2012 ............................................... 23
Tabela 7: Povprečne mesečne bruto plače po skupini poklicev in spolu (2010–2012) .... 28
Tabela 8: Čas, ki ga ženske in moški namenijo gospodinjskim opravilom v Sloveniji .... 49
Tabela 9: Stališča glede obremenjenosti z družinskimi obveznostmi ............................... 60
Tabela 10: Stališče glede usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja ....................... 61
Tabela 11: Stališče glede dostopnosti profesionalne kariere ............................................ 62
GRAF 1: Povprečne mesečne bruto plače v Sloveniji v evrih .......................................... 26
GRAF 2: Razlika v plačah po spolu (za kolikoo dstotkov je plača moških višja od plače
žensk pri enaki izobrazbi in letih izkušenj v populaciji, podjetju in na delovnem mestu) v
različnih časovnih obdobjih .............................................................................................. 30
GRAF 3: Struktura glede na starost vzorca ...................................................................... 57
GRAF 4: Struktura glede na stopnjo dokončane izobrazbe .............................................. 58
GRAF 5: Vzorec glede na zaposlitveni status .................................................................. 58
GRAF 6: Vzorec glede na sestavo kolektiva, v katerem je posameznik zaposlen ............ 59
GRAF 7: Vzorec glede na sektor zaposlitve posameznika ............................................... 59
1
1 UVOD
Družbena enakost med spoloma je formalnopravno zagotovljena. Kadar govorimo
o družbeni enakopravnosti med spoloma, mislimo na enake možnosti, pravice in
dolžnosti, ki naj bi jih imeli vsi ne glede na spol, družbeni položaj, pravice in vero,
etnično ter politično prepričanje in raso.
Položaj žensk v Sloveniji in tudi drugod svetu se je v zadnjih letih spremenil,
praviloma izboljšal. K temu je vsekakor pripomogla demokratizacija družbe,
uveljavitev Splošne deklaracije o človekovih pravicah Organizacije združenih
narodov in pa boj žensk za enakopravnost z odpravo sistemskih oblik
diskriminacije. Vendar ženske kljub omenjenim spremembam še vedno ostajajo v
podrejem položaju na mnogih področjih družbenega življenja.
Pomemben dejavnik za vključevanje in izboljšanje položaja žensk je formalno
izobraževanje, kjer so ženske v zadnjem obdobju postale uspešnejše od moških
vrstnikov. Kljub temu se njihova sposobnost in nadarjenost ne odraža v njihovih
odločitvah pri izbiri nadaljnjega izobraževanja in poklicih. Njihove izbire še vedno
ustrezajo prevladujočim predstavam o študiju in poklicih, ki so primerni za ženske
(Ule, 2010, str. 21–23).
Zgodovinsko gledano je bila delitev dela vedno spolno zaznamovana. Moškim je
bila dodeljena javna sfera, ki jim je hierarhično gledano prinašala višje mesto in
nadrejen položaj v družbi, ženskam pa zasebna sfera. Različni družbeni procesi so
vplivali na spreminjanje vloge žensk, njihov aktivni vstop in večjo zastopanost v
sferi dela ter zaposlovanja (Černigoj Sadar, 2000, str. 31–52). Ob vstopu na trg
plačanega dela so ženske najpogosteje profesionalizirale prav svoja tipična in
tradicionalna področja, ki so kasneje prerasla v moške in ženske poklice oziroma
feminizirane poklice (Žnidaršič Žagar, 2007, str. 19). Statistični podatki nakazujejo,
da so ženske v njih še vedno množično zastopane in da se trend zaposlovanja v tej
smeri nadaljuje. Omogočajo jim nižji status in manj možnosti za napredovanje,
2
medtem ko moški zavzemajo vodilne in vodstvene položaje, ki so bolje plačani,
imajo pa tudi družbeni ugled (Giddens, 2007, str. 391–392). Zmanjševanje razlik v
plačah je eden izmed pokazateljev napredka in položaja žensk v državi. Njihova
višina vpliva na življenski standard in dostojnost življenja (Poje in Roksandič,
2013, str.7).
Čeprav zakonodajo sprejemajo lokalni parlamenti, ima problematika globalne
razsežnosti, zato mednarodne organizacije s cilji, dokumenti in programi vplivajo
na spremembe v državah članicah glede enakopravnosti med moškimi in ženskami
(Ule in Kuhar, 2003, str. 129).
Ženske se srečujejo tudi s številnimi ovirami, ki vplivajo na napredovanja na višja
in bolje plačana delovna mesta ter vrednotenje njihovega dela. Pomemben dejavnik
pri tem je tudi vsakodnevno usklajevanje poklicnega ter družinskega življenja.
Raziskave (European Commission, 2004, str. 46.) nakazujejo, da so družinska in
skrbstvena dela še vedno neenakomerno porazdeljena, v večji meri obremenjujejo
ženske.
Diplomsko delo obravnava razlike med spoloma na področju dela in zaposlovanja.
Osredotoča se predvsem na položaj žensk na trgu dela v Sloveniji, ker
predvidevamo, da se ženske pogosteje spopadajo z ovirami, ki jih prinaša neenakost
na tem področju.
1.1 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE
Namen in cilj diplomskega dela je predstaviti, pojasniti in analizirati neenakosti
med spoloma na področju dela in zaposlovanja v Sloveniji. Osredotoča se na
stopnjo zaposlenosti žensk v Sloveniji, njene značilnosti in poklice, znotraj katerih
se zaposlujejo ženske. Poskuša pojasniti, ali imajo moški in ženske enak dostop do
katerekoli pozicije na hierarhični lestvici določenih poklicnih, profesionalnih
profilov. Zanima nas, ali obstajajo med njimi razlike v plačilu in vrednotenju dela
in ali so med spoloma razlike glede na navzočnost v določenem poklicu. Ugotavlja,
ali mednarodne organizacije s svojimi cilji in programi vplivajo na izboljšanje
3
položaja žensk v politiki zaposlovanja. Vzpostavljena je tudi povezava med
poklicnim in družinskim življenjem.
V prvem delu diplomskega dela predstavimo biološki in družbeni spol, seksizem,
stereotipi ter razlike med spoloma na področju izobraževanja. Nato se osredotočimo
na značilnosti in stopnjo zaposlenosti žensk v Sloveniji ter posebej na analizo
poklicev, znotraj katerih se zaposlujejo ženske. Zanima nas ali se ženske še vedno
zaposlujejo v feminiziranih poklicih, kjer je njihovo delo nižje vrednoteno in slabše
plačano. Pojasnimo, ali mednarodne organizacije s svojimi cilji in programi
vplivajo na izboljšanje položaja žensk v politiki zaposlovanja.
V drugem delu je predstavljena lastna anketna raziskava, s katero smo želeli
ugotoviti razlike glede obremenjenosti z družinskimi obveznostmi, preveriti stališča
glede usklajevanja zasebnega in poklicnega življenje ter dostopnosti profesionalne
kariere za žensko.
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Hipoteze, ki jih želimo preverili v diplomskem delu, so naslednje:
HIPOTEZA H1: Predvidevamo, da stopnja zaposlenosti žensk v Sloveniji
raste, vendar je še vedno nižja od stopnje zaposlenosti moških.
HIPOTEZA H2: Predvidevamo, da se ženske še vedno množično
zaposlujejo v poklicih, ki veljajo za „feminizirane poklice“.
HIPOTEZA H3: Predvidevamo, da ženske za opravljanje enakega dela
zaslužijo v povprečju manj kot moški za vsako opravljeno uro dela.
HIPOTEZA H4: Predvidevamo, da ženske pogosto delajo v sektorjih, v
katerih je njihovo delo nižje vrednoteno in slabše plačano kot v sektorjih,
kjer prevladujejo moški.
HIPOTEZA H5: Predvidevamo, da so ženske nezadostno zastopane na
vodstvenih in vodilnih mestih.
4
HIPOTEZA H6: Predvidevamo, da mednarodne organizacije s svojimi cilji,
programi in njihovo implementacijo vplivajo na boljši položaj žensk v
politiki zaposlovanja.
HIPOTEZA H7: Predvidevamo, da je dostopnost profesionalne kariere za
žensko težja kot za moškega.
HIPOTEZA H8: Predvidevamo, da imajo ženske večje težave pri
usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja.
HIPOTEZA H9: Predvidevamo, da so ženske bolj obremenjene z
družinskimi obveznostmi.
1.3 METODOLOGIJA RAZISKOVALNEGA DELA
V prvem delu diplomskega dela smo analizirali primarne in sekundarne vire,
statistične podatke, pridobljene iz Statističnega urada Republike Slovenije, in že
obstoječih empiričnih raziskav. In sicer podatke raziskave Poje A. in Roksandić z
naslovom Enako plačilo za enako delo ali delo enake vrednosti, podatke raziskave
Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z naslovom Peto
in šesto periodično poročilo Republike Slovenije o uresničevanju določil
Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in podatke raziskave Penner,
Kanjuo, Bandelj in Peterson z naslovom Neenakost po spolu v Sloveniji od 1993
do 2007: razlike v plačah v perspektivi ekonomske sociologije.
V drugem delu diplomskega dela smo uporabili metodo anketiranja. Predstavljeno
je naše lastno anketno raziskovanje. Pri analiziranju anketnega vprašalnika smo
uporabili deskriptivno metodo raziskovanja. Demografske podatke smo predstavili
s pomočjo opisne statistike in grafov za lažjo predstavitev vzorca.
Pri vzročnem razlaganju razlik med spoloma na področju dela in zaposlovanja ter
dejavnikih, ki vplivajo na le-to, uporabimo kavzalno-neeksperimentalno metodo
raziskovanja.
5
2 RAZMERJE MED SPOLOMA
»Prav mnogo ti bom dal težav pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke:
in vendar boš po svojem možu hrepenela, on pa bo tebi gospodoval«
(Haralambos, Holborn, 1995, str. 589).
Omenjeni citat opravičuje položaj žensk, ki je v zgodovini pridobil mitološke
razsežnosti. V skladu z eno od osnovnih funkcij mita pa je podpiral in utrjeval
ohranjanje obstoječega družbenega reda in tradicionalnih družbenih vrednot. »Mit,
ki ga navajamo kot dejstvo, postane dejstvo: kar je mitološko, se pokaže kot realno«
(Haralambos, Holborn, 1995, str. 589). V družbi, v kateri živimo, se z njim še vedno
razlaga razmerje med spoloma oziroma opravičevanje prevlade moči enega nad
drugim.
Spol lahko razumemo tudi kot razredni sistem, v katerem strogo ločimo moški in
ženski razred. Ena stran bo vedno imela več moči kot druga in jo zatirala.
»Pomembnost sistema dveh spolov ni nič drugega kot pomembnost ohranjanja
nesorazmerja moči, in vse kar je odvisno od tega, je nedotakljivo« (Bornstein, 1999;
povzeto po Furlan 2006, str. 17–18).
Z raziskovalnega vidika je spol postal zanimiv pozno, raziskovati so ga pričeli šele
konec prejšnjega stoletja prav s proučevanjem razlik med spoloma (prav tam, 2006,
str. 27).
2.1 SPOL KOT DRUŽBENA IN BIOLOŠKA KATEGORIJA
Ameriški psihoanalitik dr. Robert Stoller je bil prvi, ki je začel uporabljati razliko
med biološkim in družbenim spolom. Pravi, da je družbeni spol (»gender«) termin,
ki ima psihološke in kulturne konotacije. Če sta prava izraza za biološki spol
(»sex«) »moški« in »ženska«, sta ustrezna termina za družbeni spol »moškost« in
»ženskost«. Zadnja dva sta lahko precej neodvisna od (biološkega) spola, vendar
ne identična z njim (Haralambos in Holborn, 1995, str. 589).
6
Giddens (1993, str. 162) pa navaja, da z izrazom spol – kot biološko kategorijo –
označujemo razlike med človeškimi bitji, ki so določene biološko. S tem mislimo
na anatomske ali fizične razlike. Ob združitvi moške spolne celice (semenčice) in
ženske spolne celice (jajčeca) je biološko določen spol, kar se zgodi ob spočetju.
Triindvajseti par kromosomov ima odločilen pomen za spol človeka. Če je
kombinacija zapisa XX, pomeni ženski spol, XY pa moški spol. Spola se biološko
med seboj razlikujeta po primarnih in sekundarnih spolnih znakih. Primarni spolni
znaki so spolni organi, zunanji in notranji. Sekundarni spolni znaki se za oba spola
izoblikujejo v obdobju pubertete (oblika in višina telesa, različna stopnja in tip
poraščenosti, dojke pri ženskah in tako dalje). Moški dosežejo puberteto kasneje
kot ženske (prav tam).
Mnogokrat biološki in družbeni spol delujeta kot samoumevni kategoriji.
Upravičeno ali neupravičeno se uporabljata za definiranje oseb, odnosa do njih in
njihovega položaja v družbi. Opredelitev spola s terminoma na »sex« kot biološki
in »gender« kot družbeni spol je v družbi najpogostejša in najbolj groba, vendar
pogosto prihaja do nejasnega razumevanja in zamenjavanja enega ter drugega, kar
povzroča spore v feminističnih in šovinističnih debatah. Obstajajo razlike in
povezave med biološkim ter družbenim spolom. C. West in D. Zimmerman pravita,
da »družbeni spol ni nekaj, s čimer se rodimo, ali nekaj, kar že od vsega začetka
imamo ali smo, ampak je to, kar delamo, kar predstavljamo in počasi postajamo«
(West in Zimmerman 1987; povzeto po Furlan, 2006, str. 27–28). Vsak posameznik
se rodi v neko določeno družbo, ki ga skozi faze njegovega razvoja zaznamuje in
oblikuje. Le-te so družbeno oblikovane in dostopne vsem enako, od vsakega
posameznika pa je potem odvisno, katere spolne vloge bo prevzel. Po mnenju
Penelope Eckart in Sally McConnell ( 1987; povzeto po Furlan, 2006, str. 27–28)
se tu »srečata biološki in družbeni spol«. Družba lahko z biološkimi razlikami
usklajuje in ureja načine obnašanja, ki so zaželjeni v eni družbi. Ker med tema
dvema definicijama spola ni jasne meje, lahko pride do skrajnosti. Zato pravita, da
je biološki spol definiran s kombinacijo anatomskih, endokrinih in kromosomskih
7
značilnosti, ki so pod vplivom kulturnega prepričanja, in določil, kaj dela človeka
moškega in kaj žensko (prav tam, str. 27).
Zanimivo je dejstvo, ki hkrati priča o zmogljivostih enega in drugega jezika ter o
značilnostih obeh družb, da slovenski jezik nima ločenih izrazov za biološki in
družbeni spol, kot ga ima angleški jezik. V slovarju Slovenskega knjižnega jezika
je opisan kot: »značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska«.1 V
leksikonu Cankarjeve založbe (2006, str. 1042) pa je opisan kot: »(1) moška in
ženska oblika živih bitij, ki je določena z različnostjo spolnih organov (primarni
spolni znaki). Sekundarne spolne znake (pri ljudeh rast brade in globji glas pri
moške, dojke in maščobne blazine pri ženski) izzovejo hormoni«.
Razvidno je, da se opisi nanašajo na biološke razlike med spoloma, kar nakazuje,
da se z njimi še vedno opravičujejo razlike in prevlada enega spola nad drugim.
2.2 SEKSIZEM
Ob novici, da nekdo pričakuje otroka, staršem postavimo vprašanje, ali je otrok
fantek ali punčka. Na prvi pogled se zdi, kot da gre za zelo nedolžno vprašanje,
vendar, ker pa spolna vloga ob rojstvu otroka še ni oblikovana, predstavlja eno od
prvih seksističnih vprašanj (Furlan, 2011, str. 91).
Maca Jogan (2001) pravi, da je »seksizem oznaka za celoto prepričanj, stališč,
vzorcev delovanj in praktičnih vsakdanjih delovanj, ki temeljijo na strogem
ločevanju dejavnosti po spolu ter podeljujejo posameznikom posebne neenake
lastnosti glede na spol« (Jogan, 1992; povzeto po Jogan, 2001, str. 1).
Ločimo tri vrste seksizma, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.
Odkriti seksizem označuje vidno in zelo škodljivo obravnavanje žensk. Sem spada
spolno nadlegovanje, fizično nadlegovanje in neenako obravnavanje pri
zaposlovanju ter izobraževanju.
Prikriti seksizem označuje manj vidno in škodljivo obravnavanje žensk. Je težko
opazljiv, ker ljudje neko seksistično vedenje sprejmejo kot nekaj normalnega in
1Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno 12. 12. 2015, http://bos.zrc-
sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=spol&hs=1.
8
sprejemljivega. Lahko je zelo nedolžen ali pa manipulativen. Kadar morajo ženske
za isto priznanje narediti več kot moški, lahko govorimo o prikritem seksizmu.
Skriti seksizem označuje skrito, namerno in velikokrat tudi zlonamerno
obravnavanje žensk. Nanaša se predvsem na moške, kadar si zavestno prizadevajo,
da bi ženski zagotovili neuspeh. Izpostavljen je predvsem pri izobraževanju in na
delovnem mestu (Benokraitis, 1997; povzeto po Štamfelj, 2007, str. 13–15).
2.3 SPOLNI STEREOTIPI
Pri družbeni konstrukciji spola imajo spolni stereotipi zelo pomembno vlogo. »So
pojav, s pomočjo katerega ustvarjamo sodbe o drugih« (Ule, 2006, str. 169).
Nastanejo na podlagi miselnih vzorcev in nepoznavanja drugačnosti v družbi,
državi, kulturi in ljudi. Pomagajo razumeti okolje in kulturo, ki obdaja
posameznika, v kateri živi, čeprav se morda zaveda vsebine in posledic tako
imenovanega stereotipiziranja (Prijon, 2012, str. 60).
Tudi Mirjana Nanstran Ule (1997, str. 156–157) pravi, da imajo stereotipi odločilno
vlogo v vsakdanjem življenju posameznika in njegovem prilagajanju socialnemu
okolju, hkrati pa izkrivljajo resnično podobo ljudi. Kot sama pravi, je
»stereotipiziranje proces opisovanja ljudi na osnovi njihove skupinske
pripadnosti«, pri tem pa ne upošteva njihovih individualnih značilnosti in
posebnosti. Stereotipi predvsem poudarjajo tipične in za družbo pomembne poteze
objektov, katerih naloga ni nujno ustrezanje stvarnosti. Ko prihaja do neskladnosti
v zaznavah v svetu, nam pomagajo poenostaviti kompleksnost pojavov in dogajanj.
S tem mislimo predvsem dejstva, da vse ženske niso emocionalne in vsi moški niso
agresivni. Zato lahko, kadar stereotipiziramo skupine ljudi, delujemo pristransko in
diskriminatorno, če ne upoštevamo še drugih podatkov o ljudeh, kot le to, da
pripadajo enemu izmed spolov (prav tam).
»Dom je žensko kraljestvo« je po mnenju Mace Jogan (1990, str. 6–7) stereotipno
in predvsem zmotno prepričanje. Temelji na ideoloških (enostranskih)
predpostavkah, da so ženske najraje doma, saj je ljubezni polna družina sveti kraj
za ženske.
9
Stereotipi predstavljajo tudi eno najpomembnejših ovir za napredovanje žensk na
vodilna mesta. Stein (1975, 2001) je v Ameriki opravil raziskavo o spolnih
stereotipih v managementu. Udeleženci raziskave so značilnosti, ki jih povezujejo
z vodstvenimi položaji, pogosteje pripisali moškim kot ženskam. Zaključek
raziskave je poimenoval »Think manager – think male«, ki pa je po njegovem
mnenju globalni problem, saj je močno prisoten v številnih državah, kot so Kitajska,
Japonska, Velika Britanija, Nemčija in Združene države Amerike, kar kaže, da je
ne glede na številne kulturne, zgodovinske in politične razlike, stereotip o moškem
vodji močno zakoreninjen (Zakrajšek, 2015).
Ženskam stereotipno pripisujejo lastnosti kot so »nežna, čustvena, topla, dovzetna
za potrebe drugih, zgovorna«, medtem ko za moške velja, da so »razumski, vplivni,
dominantni, hladni, pogumni«. (Fulan, 2006, str. 90–91).
Z omenjenimi polariziranimi in poenostavljenimi lastnostmi, ki jih pripisujejo
spoloma, je posameznik obdan v svojem vsakdanu. Starši že od samega začetka
nezavedno drugače vzgajajo dečke in deklice. Stereotipi delujejo kot neke sheme,
po katerih posameznik razvršča in ureja informacije. Razvršča jih glede na to, ali
so ustrezne ali neustrezne. Posameznik tako oblikuje samopodobo in dojemanje
drugega skozi spolne vloge, oblikovane ter določene s spolnimi stereotipi. »Deklice
oblikujejo feminino, dečki pa maskulativno spolno shemo ali vlogo« (prav tam, str.
90–91).
Spolni stereotipi skozi spolne vloge, ki so moškim in ženskam pripisani ob rojstvu,
pomagajo ohranjati patriarhalno družbo.
10
3 IZOBRAŽEVANJE ŽENSK V SLOVENIJI
Možnosti enakopravnega izobraževanja danes v Sloveniji niso več vprašljive,
formalna pot je zagotovljena, vendar so pretekla dolga stoletja, preden so prva
dekleta sedla v šolske klopi. Potrebni so bili različni družbeni procesi, da se je vloga
ženske v družbi začela spreminjati.
Vse do 18. stoletja je prevladovala zapoved o strogem spoštovanju »naravnega
reda«, zaradi česar je bil dostop žensk do izobraževanja oziroma do produkcije vseh
vrst znanj vselej strogo nadzorovan in onemogočen (Jogan, 2001, str. 82–83). O
izobraževanju žensk na Slovenskem v tem času ni veliko ohranjenih arhivskih
virov. Za Slovenke je veljalo, »da so ženske bolj ali manj anonimni in samo po sebi
razumljiv del zgodovine Slovencev. Razumljivo je bilo, da so aktivni moški »gibalo
zgodovine« (Hernja Masten, 1998, str. 27). Ženske so se lahko izobraževale v
zasebnih šolah in s pomočjo domačih učiteljev. Med zasebnimi šolami, ki so jih
vodile benediktinke, dominikanke, klarise, uršulinke in šolske sestre, so bili v
ospredju samostani, kjer so deklice pridobile osnovno splošno izobrazbo in različna
znanja iz ročnih ter kuharskih spretnosti, bolj nadarjene tudi znanje tujih jezikov ter
osnove glasbene vzgoje. Ob koncu izobraževanja so nekatere postale redovnice,
bolj ambiciozne in izobražene pa učiteljice (Cindrič, 2009, str. 244). Učiteljice v
samostanih so bile še posebej zaslužne za razvoj vzgoje in izobraževanja deklet ter
učiteljic na Slovenskem (Mrgole Jukič, 1998, str. 117). Možnost izobrazbe je bila
omejena na ozek krog ljudi. Šolska uredba iz leta 17742 je prva omogočila možnost
izobrazbe tudi preprostim deklicam – lahko so se izobrazile v pisanju, branju in
računanju. Obiskovale so samo nižje šole, onemogočeno pa jim je bilo šolanje na
srednjih in višjih šolah. Pomembno prelomnico v izobraževanju je prinesel zakon o
osnovnem šolstvu iz leta 1869, saj je predvsem za potrebe izobraževanja učiteljev
vpeljal tudi samostojna državna moška in ženska ter zasebna ženska učiteljišča. V
naši bližini so se ustanavljala v Ljubljani, Mariboru, Celovcu, Trstu, Kopru in
2 Uzakonjena splošna šolska uredba »Allgemeine Schulordnung«, ki jo je uvedla Marija Terezija, je
uvedla splošno šolsko obveznost od 6. do 12. leta in je poenotila strukturo šol – uvedene so bile
normalke, glavne šole in trivialke (Hernja Masten, 1998, str. 34).
11
Gorici. Država razen učiteljišč in dekliških licejev državnih gimnazij ni
ustanavljala, zato so zanje pobudo prevzele posameznice in ženska društva ter
pričele ustanavljati dekliške zavode z gimnazijskimi razredi, kjer so pripravljali
dekleta za zrelostni izpit. Dekleta so študirala ali v zavodih ali doma, ob semestrih
pa so opravljala izpite na javnih gimnazijah. Ob koncu šolanja so opravila maturo,
vendar spričevalo ni vsebovalo klavzule, da so dokazale zrelost za vpis na univerzo,
kar je bil pogoj za vpis na univerzo, zato so posameznice in ženska gibanja med
svoje prve zahteve postavile tudi pravico do enakopravnega izobraževanja na vseh
stopnjah, saj je bil študij na univerzah do tega časa le moška domena. Od
ustanavljanja univerz v srednjem veku pa do časa, ko so lahko študirala tudi dekleta,
je minilo osem stoletij in pol. Med prvimi, ki so na študij sprejemala dekleta, je bila
Univerza v Zürichu. Avstrija je bila med zadnjimi, in sicer leta 1897 (Cindrič, 2009,
str. 244–246).3 Prva uspešna Slovenka, ki je doštudirala na dunajski univerzi, je bila
Marija Wirgler leta 1905. Do leta 1918 jih je bilo skupaj dvanajst, ki so bile
promovirane kot diplomantke filozofije. Od jeseni leta 1919 so lahko študentke
študirale na novo ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, kar jim je omogočilo študij v
domovini. V tem obdobju so se ženske lahko vpisovale na vse fakultete, razen
teološke fakultete, najbolj pogosta izbira sta bila študija kemije in arhitekture. S tem
so izobraževalni zavodi postali dostopni tudi ženskam, ki so se kljub oviram
dokazale za sposobnejše in njihovo število na univerzi je iz leta v leto naraščalo
(Serše, 1998, str. 49–59). V študijskem letu 1925/26 je bilo na ljubljansko univerzo
vpisanih 84 rednih slušateljic, deset let pozneje pa že 338 (Mrgole Jukič, 1998, str.
128).
Že omenjena reforma iz leta 1869 se je začela izvajati postopoma in rezultati so bili
vidni prav v začetku prejšnjega stoletja. Učiteljice so postale formalnopravno
izenačene z moškimi kolegi. Učitelje je po zakonu plačevala država in s tem
zahtevala, da opravljajo le en poklic. Postali so formalno neodvisni od duhovščine
in uveljavilo se je obvezno osemletno osnovnošolsko izobraževanje. V tem obdobju
se med plačanimi deli pojavi tudi poklicno delo učiteljice, ki spada med prve
3 Tisti, ki so menili, da za ženske ni primerna višja izobrazba, so svoje mnenje podprli z empiričnimi
raziskavami, v katerih so dokazali, da so ženski možgani v resnici lažji in manjši ter za voljo tega
manj sposobni od težjih in večjih možganov moških (Mrgole Jukič, 1998, str. 114).
12
intelektualne plačane ženske poklice (Mrgole Jukič, 1998, str. 103–104). Plačilo
učiteljic je bilo za enako delo manjše v primerjavi z učitelji, zato so si vseskozi
prizadevale za enako plačilo in za odpravo celibata učiteljic. Delodajalci so od
učiteljic pričakovali, da bodo ostale neporočene in brez otrok (Gabrič, 2004, str.
115–118).
Po prvi svetovni vojni je Slovenija postala del države Kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev. V veljavi so ostali stari avstrijski šolski predpisi in šolski sistem se ni
bistveno spremenil, uvedla se je le slovenščina kot učni jezik v vse šole (Serše,
1998, str. 49–59). Odhod velikega števila moških na fronto v obeh svetovnih
vojnah, predvsem pa med prvo svetovno vojno, je vplival na položaj in vlogo žensk.
Ženske so med vojno v izjemno težkih razmerah dokazale, da zmorejo opravila in
delovna mesta, ki so jih pred tem opravljali moški. Po koncu vojne so se razmere
za ženske vrnile v stare tirnice, saj so jih moški želeli potisniti iz družbenega
(delovnega) okolja zopet v družinsko. Po drugi svetovni vojni se je slika obrnila –
ženskam je bilo omogočeno vsesplošno izobraževanje, ostajajo v službah in
obvladajo sfero javnosti (Mrgole Jukič, 1998, str. 129).
3.1 RAZLIKE MED SPOLOMA NA PODROČJU
IZOBRAŽEVANJA
»Ustava in zakoni določajo enakopravnost v izobraževanju, vendar podrobnejše
analize kažejo, da v sistemu vzgoje in izobraževanja obstaja razlikovanje na podlagi
spola, ki pogosto postavlja dečke v superiorni, deklice pa v inferiorni položaj«. Na
področju izobraževanja so prisotne razlike med dečki in deklicami predvsem skozi
dva fenomena in sicer glede na uspešnost pri šolanju in skozi šolske ter študijske
smeri, ki kasneje vodijo v spolno segregacijo poklicev. Dekleta so že v osnovne
šole naprej uspešnejša od fantov in imajo skozi celotno izobraževanje višje
inspiracije, tako glede svoje izobraževalne, kot tudi poklicne poti. Formalno
pridobivanje izobrazbe je na enak način in pod enakimi pogoji omogočeno fantom
in deklicam, uspeh pa je odvisen od posameznika (Kozmik, 1998, str. 152–154).
13
Razlike med spoloma so prisotne in opazne na vseh stopnjah izobraževanja in
podatki, ki so nam na voljo o vzgoji in izobraževanju v Sloveniji kot tudi Evropi,
nakazujejo deljene družbene vloge žensk in moških. Te so prisotne v samih
izobraževalnih vsebinah in programih ter kasneje v poklicnih in študijskih
usmeritvah moških in žensk (Mencin Čeplak in Tašner, 2009, str. 107).
Tabela 1: Dijakinje/dijaki po vrsti srednješolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji
konec šolskega leta 2007/2008 in 2010/2011
LETO 2008 2011
Skupaj Dijakinje Dijakinje v
% Skupaj Dijakinje
Dijakinje v
%
SKUPAJ 83.300 41.068 49,3 77.741 38.128 49,0
Nižje poklicno 1.017 232 22,8 780 221 28,3
Srednje poklicno 12.248 3.807 31,11 11.273 3.477 30,8
Srednje tehniško in
drugo strokovno 35.296 16.389 46,4 34.006 15.640 46,0
Srednje splošno 34.739 20.640 59,4 31.682 18.790 59,3
VIR: SI-Sta, Statistični urad Republike Slovenije; povzeto po Ministrstvo za delo, družino,
socialne zadeve in enake možnosti, 2015a, str. 49)
Tabela 1 nam prikazuje usmeritve srednješolskega izobraževanja dijakov in
dijakinj. Razvidno je, da se dijakinje odločajo v največji meri za srednje splošno
izobraževanje, kamor spadajo gimnazije, srednje tehniško in drugo strokovno
izobraževanje. Razberemo lahko, da je skupno število dijakinj in dijakov v šolskem
letu 2010/2011 v primerjavi s šolskim letom 2007/2008 nekoliko padlo, vendar v
smereh, kjer so dijakinje številčneje zastopane v odstotkih glede na skupno število
ni večjih sprememb. V najmanjši meri so dijakinje zastopane v nižjih in srednjih
poklicnih vrstah izobraževanja, kjer so močno zastopani dijaki.
Na izbiro šole, poklica in smeri študija vpliva različna množica dejavnikov; spol,
starši (izobrazba staršev in njihov kulturni kapital vplivata na vzgojni slog ter z njim
14
na pričakovanja glede uspeha otrok), šolske svetovalne službe, množični mediji in
podobno (Mencin Čeplak in Tašner, 2009, str. 107–108).
Tabela 2: Diplomatke/diplomanti po področjih izobraževanja v Republiki Sloveniji v letih
2004 in 2011
LETO
2004 2011
Skupaj Ženske Ženske v
% Skupaj Ženske
Ženske v
%
SKUPAJ 11.608 7.334 63,2 15.629 9.872 63,5
Izobraževanje 1.407 1.209 85,9 1.426 1.234 86,5
Umetnost in humanistika 692 510 74,0 1.208 947 78,4
Družbene vede, poslovne
vede 5.237 3.554 67,9 6.366 4.373 68,7
Znanost, matematika in
računalništvo 407 188 40,0 1.084 541 41,6
Tehnika, proizvodnja in
gradbeništvo 1.500 163 26,4 2.447 728 29,8
Kmetijstvo in veterina 319 396 58,9 431 263 61,0
Zdravstvo in sociala 1.261 1.049 83,2 1.581 1.525 79,1
Storitve 695 265 38,1 1.086 624 57,5
Vir: Statistične informacije št. 142/2005 in Statistični letopis 2012; povzeto po Ministrstvo za delo,
družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2015a, str. 51.
Tabela 2 prikazuje študente glede na področja izobraževanja. Razberemo lahko, da
so se študentke usmerile v pričakovana področja izobraževanja glede na spol.
Sprememb glede na srednješolske usmeritve ni zaznati. Študentke so množično
zastopane na smereh, kot so izobraževanje, umetnost in humanistika, zdravstvo ter
sociala, ki veljajo za izrazito ženska področja. Na vseh omenjenih usmeritvah so
zastopane več kot 70-odstotno.
15
Primerjava med letom 2004 in 2011 pokaže, da je prišlo samo do 2-odstotne rasti
žensk na smereh, kjer študirajo večinoma moški. To so področja iz znanosti,
matematike, računalništva, tehnike, proizvodnje in gradbeništva, ki spadajo med
izrazito moška področja. Podatki iz tabele prikazujejo, da je moška zastopanost v
omenjenih področjih, več kot 60-odstotna.
Pri primerjavi podatkov iz Tabele 1, kjer se je število dijakov med letom 2008 in
2011 zmanjšalo, zaznamo porast števila študentov iz leta 2004 na 2011, vendar
razmerje glede na celoto ostaja približno enako. Dekleta še vedno ostajajo pri
tipičnih »ženskih študijih«, medtem ko se fantje usposabljajo za poklice, vezane na
tehnologijo, ki so hkrati tudi uglednejši in praviloma zaposlitveno perspektivnejši.
Ženske dajejo več poudarka na izobraževanje, mu namenijo več časa, saj
predvidevajo, da jim bo višja izobrazba na trgu dela omogoča boljšo zaposlitev.
Številni podatki o zaključku študija prav tako nakazujejo, da so študentke
uspešnejše v primerjavi z moškimi. Za primerjavo leta 2008 je na višjih in visokih
ter univerzitetnih programih diplomiralo 63 odstotkov deklet in 37 odstotkov
moških. Trend se ne nadaljuje na doktorskem študiju, saj je tam doktoriralo 1,8
odstotkov žensk in 3,3 odstotkov moških (Ule, 2010, str. 21).
Mirjan Ule pravi, da se sposobnost in nadarjenost deklet ne izraža v njihovih
študijskih in poklicnih izbirah. Njihove izbire ustrezajo prevladujočim predstavam
o študiju in poklicih, ki so primerni za ženske (prav tam, str. 21–23).
16
4 ZAPOSLOVANJE
Cigale (1992) pravi, da je mit o »naravni ženski« – ženski, ki je samo mati in
gospodinja – ideološki konstrukt in zgodovinsko dejstvo. V človeški zgodovini bi
težko izluščili tipično žensko, ki je »čuvarka ognjišča«, kot pravi sama, ampak je
prav to, kar ženska danes je – zaposlena ženska. Le-ta mora delati za preživetje
družine in prav tako skrbeti za domača opravila ter vzgojo otrok. Šele
industrializacija je bila tista, ki je ločila »delo od prebivališča in takrat dom,
gospodinjstvo ter družina postanejo sfera zasebnosti nasproti javnemu svetu dela«
(Cigale, 1992, str. 39).
Delovna aktivnost žensk zunaj doma, pogojena predvsem z ekonomskimi razlogi,
je v Sloveniji kot tudi po svetu že tradicionalna. V začetku 20. stoletja je
povpraševanje po delovni sili naraščalo, kar je pritegnilo žensko delovno silo.
Ženske so se začele zaposlovati in kmalu dosegle že 20-odstotno stopnjo
zaposlenosti. Porast se je predvsem zaradi ekonomskih vzrokov nadaljeval tudi po
drugi svetovni vojni, le da je dobil drugačno ideološko usmeritev ( Černigoj Sadar
in Verše, 2002, str. 403). Od takrat dalje zaposlenost žensk v Sloveniji prištevamo
med najvišje na svetu (Kralj in Rener, 2007, str. 213).
Ob vstopu na trg plačanega dela so ženske najpogosteje profesionalizirale prav
svoja tipična in tradicionalna področja, ki so kasneje prerasla v moške in ženske
poklice oziroma feminizirane poklice, kar se je dogajalo najbolj množično
predvsem po drugi svetovni vojni. Sem spadajo poklici na področju vzgoje,
izobraževanja, zdravstva in sociale (Žnidaršič Žagar, 2007, str. 19). To področje je
ostalo izrazito feminizirano celotno 20. stoletje in sprememb še ni bilo zaznati, saj
še leta 2012 beležijo – tako v Sloveniji kot tudi drugod po Evropi – 80-odstotno
zaposlenost žensk v tem sektorju (Humer in Roksandič, 2013). V prvi polovici
petdesetih let je bilo med delovno aktivnimi 33,3 odstotkov žensk, njihovo število
je z leti naraščalo in leta 1987 doseglo že 45,6 odstotkov (Černigoj Sadar in Verše,
2002, str. 403).
17
Dejavniki, ki so vplivali na stalnejše vključevanje in zaposlovanje žensk v drugi
polovici 20. stoletja, so bili:
- zmanjšanje števila otrok,
- povečana pričakovana življenjska starost,
- rast storitvenega sektorja ekonomije,
- vzpon državne blaginje v šestdesetih letih (Černigoj Sadar, 2000, str. 33).
Do prvega preobrata v rasti zaposlovanja žensk je prišlo v začetku 90. let.4 Takrat
je delež zaposlenih žensk sicer naraščal, a le na račun povečevanja brezposelnosti
moških. Od leta 1995 je število zaposlenih žensk zaradi družbenih sprememb
padalo vse do leta 1999, ko je prišlo do ponovnega naraščanja števila zaposlenih
žensk (Hazl, 2002, str. 19).
Ekonomska in finančna kriza, ki se je začela leta 2007, je v Slovenijo prišla z
zamikom in je najprej prizadela trg dela. Posledica tega je bil drastični upad na
področju zaposlenosti med letoma 2009 in 2010 pri čemer je zaposlenost moških
padala hitreje in v večjem obsegu. Stopnja delovne aktivnosti je v Sloveniji od leta
2009 do leta 2012 upadla pri moških za 4,6-odstotne točke5, pri ženskah pa za 1,6-
odstotne točke. Vlada Republike Slovenije se je na stanje, ki se je pojavilo na trgu
dela, odzvala s protikriznimi ukrepi, ki so bili prvotno namenjeni javnemu sektorju,
kjer so bile ženske najštevilčneje zastopane (Humer in Roksandić, 2013, str 6–7).
4 Konec leta 1988 se je v Sloveniji začelo obdobje tranzicije, ki je spremenilo stanje na trgu delovne
sile. V začetni fazi je najbolj vplivalo na povpraševanje po panogah, ki so zaposlovale moške. V
zadnji fazi pa je poseglo po panogah, ki so zaposlovale predvsem ženske (tekstilna, obutvena
industrija …). Na samo strukturo delovnoaktivnega prebivalstva je vplivala možnost predčasne
upokojitve. Ženske so se lahko upokojile z več kot 25 leti delovne dobe, moški z več kot 30 let
delovne dobe (Hazl, 2002, str. 19–20). 5 Upad moške delovne aktivnosti je bila posledica propada gradbeništva, zmanjševanja zaposlenosti
v dejavnostih promet in skladiščenje ter panoga predelovanih dejavnostih (Zavod za zaposlovanje;
povzeto po Humer in Roksandić, 2013, str. 7).
18
Tabela 3: Prebivalstvo Republike Slovenije po spolu od leta 2008 do 2012
LETO Skupaj Moški Ženske Ženske
v %
2008 2.025.866 1.000.624 1.025.242 50,61
2009 2.032.362 1.003.945 1.028.417 50,60
2010 2.046.976 1.014.107 1.032.869 50,46
2011 2.050.189 1.014.563 1.035.626 50,51
2012 2.055.496 1.016.731 1.038.765 50,54
Vir: Statistični letopis 2013, str. 77–78.
Tabela prikazuje število prebivalcev Republike Slovenije od leta 2008 pa vse do
leta 2012. Število prebivalcev počasi narašča. Če pogledamo podrobneje, lahko iz
tabele razberemo, da je delež žensk med prebivalstvom v vseh prikazanih letih višji
kot delež moških. Žagarjeva (2007, str. 12) meni, da ne gre za slovensko posebnost,
ampak je ta trend prisoten v zahodno- in srednjeevropskih deželah že iz preteklosti.
Pripisati ga je mogoče večji prostorski mobilnosti prebivalstva (migracije in
izseljevanja so pri moškem spolu pogostejša), manjši umrljivosti žensk ob porodu,
medkulturnim razlikam glede vrednotenja spolov in podaljševanju pričakovane
življenjske dobe celotnega prebivalstva. Za ženske je značilno, da v povprečju
živijo dalj časa kot moški (prav tam).
Pričakovana življenjska doba deklice, ki se je rodila leta 2011, je bila 82,9, za dečka
76,6 let. Enaka pričakovana življenjska doba je bila izračunana že pred 22 leti. Po
podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2012 več žensk med
starejšimi od 63 let kot moških (Povhe, 2013). To je vsekakor tudi eden izmed
razlogov, zakaj kljub večjemu številu žensk med prebivalstvom Slovenije njihova
delovna aktivnost na trgu dela ni višja od moških.
19
Tabela 4: Prikaz delovne aktivnosti in brezposelnosti med leti 2011 in 2014
2011 2012 2013 2014
Zaposleni Brezposelni Zaposleni Brezposelni Zaposleni Brezposelni Zaposleni Brezposelni
Moški 461.924 57.710 453.060 60.225 438.954 63.720 437.643 65.535
Ženske 373.852 51.083 371.576 53.941 364.128 55.587 362.375 60.365
Vir: Statistični urad Republike Slovenije 2015a.6
Tabela 4 prikazuje delavno aktivnost in brezposelnost moških ter žensk med leti
2011 in 2014. Pred tem smo na kratko opisali stanje zaposlovanja glede na spol,
kjer je bila prisotna stalna rast žensk z vmesnimi prekinitvami. Hkrati je bil in še je
prisoten večji delež žensk med prebivalstvom, kar pa ne vpliva na večanje števila
žensk med zaposlenimi. Če je bil v prejšnjih letih trend naraščanja števila
zaposlenih žensk, podatki v Tabeli 4 prikazujejo drugačno sliko. Stopnja
zaposlenosti od leta 2011 tako pri moških kot tudi pri ženskah pada. Od leta 2011
pa do 2014 je stopnja zaposlenosti za ženske padla za 3 odstotke, za moške pa 5,2
odstotka. Na drugi strani se veča brezposelnost pri moških in ženskah, in sicer se je
za ženske od leta 2011 pa do 2014 zvišala za 18,2 odstotka, za moške pa 13,6
odstotkov. Kljub omenjenim spremembam je v vseh prikazanih letih stopnja
zaposlenosti žensk nižja od moških. K temu je vsekakor prispevalo stanje in številne
spremembe, ki so se in se še dogajajo na trgu delovne sile.
Brezposelnost je na trgu dela prisotna od začetka zaposlovanja žensk in moških,
vendar ima v primerjavi z Evropo v Sloveniji nekaj posebnih lastnosti. V obdobju
socializma brezposelnost ni bila poznana, gibala se je okoli simboličnih 2
odstotkov. V prvi polovici devetdesetih pa je prišlo do zaostrovanja ekonomskih
razmer in kot posledica tega je bilo naraščanje brezposelnosti. Storitveni sektor in
javna uprava, ki zaposlujeta največ ženske delovne sile, v prvem delu tranzicijskih
sprememb nista bila huje prizadeta v primerjavi z moško delovno silo v drugih
gospodarskih dejavnostih. Do sprememb je prišlo kasneje, ko so se ekonomske in
6 Pridobljeno 12. 12. 2015, http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp.
20
tranzicijske razmere umirile in je prišlo do slabšanja položaja žensk na trgu delovne
sile. Delodajalci v Sloveniji kot tudi v drugih državah Evropske unije raje
zaposlujejo moške kot ženske (Černigoj Sadar in Verše, 2002, str. 405).
Stopnja brezposelnosti žensk je bila v primerjavi z moškimi vedno višja, kljub temu
da je število zaposlenih žensk v prejšnjih letih vseskozi naraščalo. Brezposelnost
izrazito narašča med visoko izobraženimi ženskami, kar je povezano predvsem s
spremembami na trgu dela (Humer in Roksandić, 2013, str 6–7).
4.1 SPOLNA SEGREGACIJA POKLICEV
Značilnost zaposlovanja žensk v zahodnih industrijskih in postindustrijskih družbah
je poklicna segregacija (Černigoj Sadar, 2000, str. 40). »Predstavlja enega najbolj
pomembnih pokazateljev (ne)enakopravnosti žensk na trgu delovne sile« (Hazl,
2002, str. 22). Tako ponudba kot tudi povpraševanje lahko na trgu zaposlovanja
vzdržujeta tradicionalne vzorce segregacije (Černigoj Sadar, 2000, str. 40).
»Poklic je ena osnovnih prvin, po katerem je segmentiran trg delovne sile.
Medsebojno so poklici v hierarhičnem odnosu, saj imajo nekateri večji družbeni
ugled, so bolje plačani, zagotavljajo večjo družbeno moč in prinašajo večjo socialno
stabilnost kot drugi. Porazdelitev moških in žensk po poklicih je pomembna ravno
za ugotavljanje obstoja spolne segregacije na trgu delovne sile »(Černigoj Sadar in
Verša, 2002, str. 409).
Poznamo dve vrsti poklicne segregacije: vertikalno in horizontalno segregacijo. O
vertikalni segregaciji govorimo takrat, »ko obstaja tendenca, da se ženske in moški
zaposlujejo na različnih položajih v okviru istega poklica oziroma poklicne
skupine« (Hazl, 2002, str. 19). Nanaša se na dela, ki jih pretežno opravljajo ženske.
Omogočajo jim nižji status in manj možnosti za napredovanje, medtem ko moški
zavzemajo močnejše položaje in s tem višji status (Giddens, 2007, str. 391–392).
Horizontalna segregacija se nanaša na koncentracijo žensk v posameznih sektorjih
ekonomije. Z drugo besedo jih lahko imenujemo feminizirani poklici. To so poklici,
ki so skoncentrirani v sektorjih, za katere je značilno, da imajo nižji družbeni ugled,
nižjo stopnjo vrednosti in tudi slabše plače, v njih pa so večinoma zaposlene ženske.
21
Najdemo jih v dejavnostih, kot so zdravstvo, šolstvo, gostinstvo, turizem in socialna
varnost. Nižje pozicije ženske zasedajo tudi v industrijskih panogah (npr. delo za
tekočim trakom v tekstilni, obutveni, predelovalni industriji), kjer gre za delovna
mesta, ki so nekreativna in monotona (Šerc, 2007, str.161–62).
Vanja Hazl (2002, str. 22) pravi, da obstaja pozitivna stran poklicne segregacije, in
sicer se moški redko odločajo za tipično ženske poklice, tako da imajo ženske vsaj
znotraj teh večjo možnost za zaposlitev.
Tabela 5: Delovno aktivno prebivalstvo po glavnih poklicnih skupinah in spolu (2010–2012)
2010 2011 2012
Poklici skupaj 818.975 817.311 792.948
moški v
%
ženske
v %
moški
v %
ženske
v %
moški
v %
ženske
v %
55,78 44,22 55 45 54,9 45,1
Zakonodajalci, visoki uradniki,
menedžerji 3,76 1,79 3,58 1,79 3,62 1,83
Strokovnjaki 6,96 10,86 7,14 11,12 7,35 11,53
Tehniki in drugi strokovni sodelavci 7,86 8,29 7,83 8,36 7,77 8,40
Uradniki 2,83 5,29 2,81 5,17 2,84 5,16
Poklici za storitve, prodajalci 4,91 8,03 5,02 8,13 5,08 8,25
Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci 2,68 0,93 3,07 1,27 3,12 1,27
Poklici za neindustrijski način dela 13,62 2,67 13,12 1,64 12,77 1,56
Upravljalci strojev in naprav,
industrijski izdelovalci in sestavljavci 7,17 2,16 7,15 2,15 7,08 2,10
Poklici za preprosta dela 5,18 5,02 4,90 4,95 4,58 4,85
Vojaški poklici 0,69 0,1 0,70 0,11 0,71 0,1
Neznano 0,12 0,08
Vir: Statistični urad Republike Slovenije 2015b.7
7 Pridobljeno 12. 12. 2015,
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0764803S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_
trg_dela/06_akt_preb_reg_viri_strukturni/05_07648_del_aktivni_poklic/&lang=2 , avtoričen
preračun.
22
Tabela 5 prikazuje standardno klasifikacijo poklicnih skupin, iz katere je razvidno,
da so ženske v primerjavi z moškimi v določenih poklicnih skupinah številčneje
zastopane. Iz tabele je prav tako razvidno, da ženske od leta 2010 pa do 2012 zelo
počasi prodirajo v tiste poklice skipine, ki so še vedno v domeni moških (vojaški
poklic, poklici za neindustrijske načine dela, upravljalci strojev in naprav,
industrijski izdelovalci in sestavljalci, zakonodajalci, visoki uradniki in
menedžerji). Ženske so v vseh treh prikazanih letih v tabeli najštevilčenje zastopane
v poklicni skupini strokovnjakov, in sicer leta 2010 z 11 odstotki, njihovo število
pa se je v dveh letih povišalo za 0,67 odstotka. Podrobnejši pregled znotraj
omenjene poklicne skupine je pokazal, da so ženske skoraj 50-odstotno zastopane
v poklicih, kot so zdravstveni strokovnjaki, strokovnjaki za vzgojo in
izobraževanje, strokovnjaki za pravo, družboslovje, kulturo in podobno). Moški so
tu zastopani 8-odstotno glede na njihov celotni delež. Večji delež žensk je v
primerjavi z moškimi prav tako zastopan v poklicih za storitve, kot prodajalke in
uradnice. Podrobnejši pregled poklicne skupine za storitve je pokazal, da je bilo v
njeni podskupini prodajalci leta 2012 zaposlenih kar 35.315 žensk in 13.680 moških
(Statistični urad Republike Slovenije, 2015b). Za vse tri omenjene poklicne skupine
bi lahko rekli, da veljajo za feminizirane, saj v njih prevladujejo ženske.
Pri spolni segregaciji gre po mnenju Alenke Švab (1998, str. 192) predvsem za dva
procesa. Tipično ženski poklici se ohranjajo še vedno v njihovi domeni, hkrati pa
se povečuje zastopanost žensk v poklicih, ki so tradicionalno razumljeni kot moški,
vendar to poteka samo enosmerno na moška področja, obratno pa ne. Spolna
segregacija poklicev je po njenem mnenju zaskrbljujoča predvsem na tej točki, saj
to pomeni, da vsa tradicionalna ženska dela in poklici še vedno ostajajo v ženski
domeni – tako v zasebni kot tudi v javni sferi. Problemi, ki nastajajo pri spolni
segregaciji, se kažejo predvsem v vrednotenju dela in vrsti dejavnikov, ki vplivajo
na pomen ženskega dela v družbi. Kažejo se predvsem na dveh ravneh. Pri prvi gre
za poklicno izobraževanje, ki ima najbolj očitno spolno segregirano strukturo. Po
končani srednji šoli se dekleta zaposlijo v ženskih poklicih, ki so hkrati slabše
plačana, poleg tega pa imajo manj možnosti za manevriranje. Z zaključenim
poklicnim izobraževanjem je njihova usoda zaključena. Druga raven, kjer gre za
23
študij na univerzitetni stopnji, je nekoliko drugače. Za študij se dekleta odločajo
samostojno, njihove želje so že bolj izoblikovane kot ob koncu osnovne šole. S
študijem si bodo pridobile boljšo izobrazbo, nekatere mogoče celo nadaljevale
študij na podiplomski stopnji. Problem nastane pri iskanju prve zaposlitve,
zasedanju višjih, vodstvenih in vodilnih delovnih mest. Ženske se pri tem srečujejo
z mnogimi ovirami v primerjavi z moškimi. Obdobje po diplomi je za žensko –
družbeno determinirano in normirano – kot zadnji čas za materinstvo. Zaradi tega
je ženska v času zaposlitve diskriminirana v procesu zaposlovanja. Seveda na
zaposlovanje vplivajo tudi drugi dejavniki, vendar je konfliktno prav razmerje med
zaposlitvijo in materinstvom. Postavljene so pred odločitvijo, da se odločijo ali za
kariero ali materinstvo. Hkrati pa prihaja s strani delodajalcev do diskriminatornega
in manipulativnega ravnanja, ki se izraža predvsem v odpuščanju žensk v primeru
nosečnosti (prav tam).
Pedagoški poklic velja za tipični feminiziran poklic, v katerem je prisotna hkrati
tudi spolna segregacija, ki velja predvsem za nižja delovna mesta, medtem ko moški
dominirajo na višjih delovnih mestih, ki so hkrati tudi bolje vrednotena. O
feminizaciji pedagoškega poklica lahko govorimo samo v vrtcih in osnovnih šolah.
Tu je že po tradicionalni shemi delitve dela prisotna poleg izobraževanja tudi nega,
varstvo in vzgoja – aktivnosti, ki jih družba povezuje z žensko. Bolj ko se
vzpenjamo proti višjim stopnjam izobraževanja, bolj se delež pedagoških delavk
znižuje in zvišuje delež pedagoških delavcev (Švab, 1998, str. 193–194).
Tabela 6: Delež žensk med delovno aktivnim prebivalstvom po dejavnosti in spolu,
(četrtletje) v Republiki Sloveniji, leta 2008, 2010 in 2012
2009 2010 2012
Skupaj 45,5 v
%
46,2
v%
45,8 v
%
Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo 45,0 45,3 45,4
Predelovalne dejavnosti 35,5 19,6 19,5
Rudarstvo N N N
Oskrba z električno energijo, plinom in paro 18,7 35,4 31,9
24
Oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki,
saniranje okolja 22,3 17,6 21,1
Trgovina, vdrževanje in popravila motornih vozil 53,8 54,3 51,6
Promet in skladiščenje 17,4 18,8 16,7
Gostinjstvo 61,8 57,6 63,6
Informacijske in komunikacijske dejavnosti 30,9 36,4 37,5
Finančne in zavarovalniške dejavnosti 70,3 66,7 61,6
Poslovanje z nepremičninami 65,9 50,1 n
Strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti 53,5 46,7 51,8
Druge raznovrstne poslovne dejavnosti 54,3 47,2 45,2
Dejavnosti javne uprave in obrambe, dejavnosti
obvezne socialne varnosti 47,0 47,3 51,8
Izobraževanje 78,2 78,1 77,2
Zdravstvo in socialno varstvo 78,4 81,9 79,4
Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti 44,0 47,7 47,2
Druge dejavnosti 70,1 63,1 68,7
Dejavnosti gospodinjstev z zaposlenim hišnim
osebjem, proizvodnja za lastno rabo N N 100
Dejavnosti eksteritorialnih organizacij in teles N N N
Neznano 57,9 44,4 47,2
N za objavo premalo natančna ocena
Vir: Anketa o delovni sili, Statistični urad Republike Slovenije; povzeto po Ministrstvo za delo,
družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2015a, str. 54–55.
Tabela 6 prikazuje delež žensk zaposlenih glede na dejavnost v letih 2008, 2010 in
2012. Več kot 60-odstotno so v povprečju v vseh treh letih zastopane v gostinjstvu,
finančnih in zavarovalniških dejavnostih, izobraževanju, v zdravstvu in socialnem
varstvu. Podatki potrjujejo, da se ženske zaposlujejo v feminiziranih poklicih, saj
so v njih množično zastopane v primerjavi z moškimi, ohranja se horizontalna
segregacija. Moški so glede na podatke v tabeli v povprečju 80-odstotno zastopani
v rudarstvu, dejavnosti za oskrbo z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki,
dejavnosti za oskrbo z električno energijo, plinom in paro, Skoraj 90-odstotno so
25
zastopani v gradbeništvu. Podatki v tabeli nakazujejo, da je še vedno prisotna
delitev na moške in ženske poklice.
4.2 RAZLIKE MED PLAČAMI ŽENSK IN MOŠKIH
Enako plačilo za enako delo ali za delo enake vrednosti za ženske in moške je splošno
sprejeto načelo v Evropski uniji in v Sloveniji. Predstavlja eno izmed ključnih vrednot.
Za posameznika je plača pomembna iz socialnega, ekonomskega in motivacijskega
vidika. Predstavlja pomemben dejavnik osebnega uspeha, je vir dohodka, njena višina
pa vpliva na življenjski standard in dostojnost življenja vsakega posameznika. Razlike
med plačami so tudi pokazatelj napredka in položaja žensk na trgu v določeni državi
(Poje in Roksandič, 2013a, str. 7).
Uradni kazalnik, ki prikazuje razlike v plačah, je plačna vrzel (»gender pay gap«).
Prikazuje razlike med spoloma in se izračunava kot razlika bruto plače za plačano uro
med moškimi in ženskami. Za leto 2011 so uradni kazalniki pokazali, da so plače
žensk v Evropski uniji nižje od plač moških, in sicer v povprečju za 16 odstotkov.
Ženska mora delati 15 mesecev, da zasluži plačo, ki jo moški zasluži v 12 mesecih.
Razlike v plačilu med spoloma torej obstajajo, kljub temu da se ženske na vseh ravneh
izobraževanja odrežejo bolje kot moški. Če vzamemo za primerjavo podatke o
izobraževanju v Evropski uniji za leto 2012, nam ti pokažejo, da je v Evropski uniji
srednjo stopnjo izobrazbe dosegalo vsaj 83 odstotkov mladih žensk in 77,6 odstotkov
moških. Kar 60 odstotkov žensk je bilo univerzitetnih diplomantk. Vsaka država zase
sprejme ukrepe za zmanjševanje plačne vrzeli in le-ti se v vsaki državi izvajajo
samostojno, odvisno od stopnje zavedanja te problematike in želje po zmanjševanju
neupravičene diskriminacije po spolu (prav tam, str.7–8).
Vzroki za razlike v plačah med spoloma, pri sicer enaki stopnji strokovne
usposobljenosti, so:
- v vrsti in vsebini dela;
- gospodarskem stanju družbe, podjetja ali organizacije, kjer zaposlena oseba
dela;
- v delovnih pogojih;
26
- v posameznih dejavnostih (v neki dejavnosti lahko prevladujejo moški, v drugi
pa ženske) (Žnidaršič Žagar, 2007, str. 38–39).
V Sloveniji velja splošno prepričanje, da se zakonsko zapisana enakost spolov
uresničuje tudi v praksi in s tem so izpolnjene pravice do enakega plačila za enako
delo (Poje in Roksandič, 2013a, str. 16). Pravico do enakega plačila za enako delo ali
enako vrednotenje dela žensk in moških je v Sloveniji uredil Zakon o delovnih
razmerjih, ki s 133. členom (enako plačilo žensk in moških) delodajalcu nalaga
dolžnost izplačila enakega plačila delavcem za enake vrednosti, ne glede na spol (Poje
in Roksandič, 2013b, str. 5).
GRAF 1: Povprečne mesečne bruto plače v Sloveniji v evrih
Vir: SURS–SI- Stat podatkovni portal in SURS, 2013; povzeto po Poje in Roksandić, 2013b, str. 22.
Graf 1 prikazuje povprečne mesečne bruto plače v Sloveniji v letih med 2008 in 2012.
Iz njega je razvidno, da so moški v vseh prikazanih letih v grafu prejemali višjo
mesečno bruto plačo v primerjavi z ženskami. Največja razlika med plačo moškega in
žensko je bila leta 2008 in je znašala 106 evrov. V letu 2009 se je razlika zmanjšala,
vendar se je že z naslednjim letom zopet začela višat. Leta 2012 so plače žensk
zaostajale za plačami moških za 5,1 odstotka, kar je v povprečju znašalo 84 evrov.
1.4741.496
1.564
1.6171.639
1.368
1.453
1.506
1.5421.555
1.200
1.250
1.300
1.350
1.400
1.450
1.500
1.550
1.600
1.650
1.700
2008 2009 2010 2011 2012
Moški Ženske
27
Podatki, pridobljeni iz Statističnega urada Slovenija za leto 2012, so pokazali, da je
običajno število delovnih ur za moškega na teden znašalo 40,9 ur, za žensko 38,1
(Statistični urad Republike Slovenije, 2015). Ženske v Sloveniji ne delajo s krajšim
delovnim časom, nimajo veliko nadur in večkrat koristijo bolniški dopust. Podatki iz
tabele in omenjeni dejavniki skupaj vplivajo na razlike v plačilu med spoloma oziroma
da ženske v povprečju zaslužijo manj na uro kot moški.
V primerjavi z Evropsko Unijo ima Slovenija na nacionalni ravni najmanjše razlike v
plačni vrzeli. Letne strukturne statistke, ki jih izvaja Statistični urad Republike
Slovenije, nakazujejo, da prihaja do velikih razlikovanj, kadar se delajo primerjave
med plačami po spolu glede na izobrazbo, dejavnost, poklic in starost (Poje in
Roksandič, 2013b, str. 7).
28
Tabela 7: Povprečne mesečne bruto plače po skupini poklicev in spolu (2010–2012)
2010 2011 2012
Moški Ženske Moški Ženske Mošk
i Ženske
Zakonodajalci, visoki uradniki,
menedžerji 2.798 2.687 2.879 2737 3.091 2.834
Strokovnjaki 2.537 2.183 2.552 2200 2.534 2.172
Tehniki in drugi strokovni sodelavci 1.787 1.571 1.833 1.605 1.851 1.618
Uradniki 1.334 1.333 1.352 1.364 1.384 1.381
Poklici za storitve, prodajalci 1216 977 1.247 1.009 1.250 1.025
Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci 1.126 9951 1.167 986 1.176 1.004
Poklici za neindustrijski način dela 1.151 920 1.209 971 1.243 996
Upravljalci strojev in naprav,
industrijski izdelovalci in
sestavljavci
1.170 922 1.195 964 1.234 995
Poklici za preprosta dela 956 833 1.012 867 1.041 884
Vojaški poklici 1.672 1.501 1.669 1.518 1.616 1.502
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2015c.8
Tabela 7 prikazuje povprečne mesečne bruto plače med spoloma glede na skupine
poklicev. Razvidno je, da so v vseh poklicnih skupinah v vseh treh obravnavanih letih
razlike v plačilu v prid moškemu spolu. Višina plače se sicer z leti viša, kar je
posledica družbenih sprememb, ne zmanjšujejo pa se razlike med spoloma, temveč se
z leti viša. Najvišja razlika je v poklicih strokovnjakov, in sicer znaša približno 352
evrov, sledijo jim zakonodajalci, visoki uradniki in menedžerji. Najmanjše razlike v
plačilu so prisotne pri uradnikih – leta 2012 je znašala samo 3 evre. Sledijo jim poklici
za preprosta dela, kjer je bila razlika med spoloma leta 2012 157 evrov. Majhne razlike
so tudi v vojaškem poklicu, kar morebiti preseneča, saj to ni tipično ženski poklic,
vendar v tem poklicu ženske zasedajo bolje plačana delovna mesta, kar zmanjšuje
razlike v plačilu med spoloma. Nasprotno pa velja oziroma lahko sklepamo za poklice
8 Pridobljeno 12. 12. 2015,
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0711335S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_
trg_dela/10_place/03_07113_strukt_statistika/&lang=2.
29
strokovnjakov, kjer smo v prejšnjem poglavju ugotovili, da so ženske najštevilčneje
zastopane. Tukaj zasedajo predvsem manj plačana delovna mesta, kar znižuje
povprečje njihovih plač in hkrati povečuje razliko v primerjavi z moškimi.
Podatki iz tabele nam zopet potrdijo, da ženske zaslužijo v povprečju manj kot moški,
gleda na to da moški ne delajo v povprečju več kot ženske (tudi na uro). Vendar vsi
moški in ženske znotraj poklica, kar smo ugotovili že pri poklicu strokovnjaki, niso
zaposleni na istem delovnem mestu, zato težko z gotovostjo trdimo, da v povprečju
zaslužijo manj za opravljanje enakega dela na uro.
V Sloveniji ni bilo opravljenih veliko raziskav o razlikah v plačah na delovnem mestu.
Med najpomembnejše raziskave vsekakor spada raziskava Neenakost po spolu v
Sloveniji od 1993 do 2007: razlike v plačah v perspektivi ekonomske sociologije (Poje
in Roksandič, 2013b, str. 25). Raziskava je združila podatke iz registrov delodajalcev
in Statističnega registra delovno aktivnega prebivalstva s podatki o dohodnini na
Statističnem uradu Republike Slovenije v petnajstletnem časovnem obdobju (1993–
2007). Namen raziskave je bil raziskati, koliko razvrščanje po poklicih in
organizacijah prispeva k razlikam v plačilu v Sloveniji. Primerjava je bila narejena
tako v javnem kot tudi zasebnem sektorju in je prikazala neenakost v plačah med
spoloma od leta 1993 do 2007. Podatki zbrani za raziskovalno analizo so imeli dve
slabosti. Zajemali so individualne obračune davčnih zavezancev, kjer ni bilo mogoče
razlikovati med osnovno plačo in nadurami. Prav tako so bili pridobljeni podatki niso
vsebuvali podatkov o družinskem statusu in obveznostih skrbstvenega dela. Manjkala
je informacija o delovnih urah, vendar je delo s krajšim delovnim časom v Sloveniji
redkost (Penner, Kanjuo Marčela, Bandelj, Peterson, 2012, str. 854–877).
30
GRAF 2: Razlika v plačah po spolu (za kolikoo dstotkov je plača moških višja od plače žensk
pri enaki izobrazbi in letih izkušenj v populaciji, podjetju in na delovnem mestu) v različnih
časovnih obdobjih
Vir: Penner et. Al, 2012; povzeto po Poje in Roksandić, 2013b, str. 26.
Graf 2 prikazuje, za koliko odstotkov so plače moških večje od plač žensk za
posamezna proučevana obdobja glede na populacijo, podjetje, poklic in delovno
mesto v zasebnem sektorju. Pri izračunu so upoštevali stopnjo izobrazbe in delovne
izkušnje. Razvidno je, da so razlike prisotne na vseh segmentih. V obdobju 1993–
1997 so ženske v primerjavi z moškimi zaslužile 16 odstotkov manj. V naslednjih
letih so razlike vseskozi naraščale in v obdobju 2003–2007 narasle že na 23 odstotkov.
Če se osredotočimo samo na delovno mesto, torej ženska in moški delata na istem
delovnem mestu, imata iste delovne izkušnje in isto izobrazbo, so se razlike povečale
iz 15,1 na 17,6 odstotkov.
Podobni izračuni so bili v omenjeni raziskavi narejeni tudi za javni sektor, za katerega
velja prepričanje, da so razlike v plačilih manjše predvsem zaradi večje udeležbe
izobraženih žensk (določena stopnja izobrazbe je potrebna za določeno delovno
mesto) in večje pozornosti politiki spolov (Penner, Kanjuo Marčela, Bandelj,
Peterson, 2012, str. 854–877). Raziskava je tudi na tem področju pokazala precejšnje
razlike. V obdobju 2003–2007 so ženske zaslužile 24,1 odstotkov manj kot moški v
celotnem javnem sektorju. Za enako opravljeno delo pri istem delodajalcu so zaslužile
13,5 odstotka manj kot moški na istem delovnem mestu. Na ravni populacije so bile
15,9
18,316,8
15,1
19,420,6
18,9
17,0
23,122,2
20,6
17,6
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
Populacija Podjetje Poklic Delovno mesto
1993-1997 1998-2002 2003-2007
31
razlike v plačah nekoliko večje v primerjavi s celotnim trgom delovne sile, na ravni
samo delovnega mesta pa so bile nekoliko manjše kot v primerjavi z zasebnim
sektorjem (Poje in Roksandič, 2013b, str. 25–27). Raziskava je pokazala, da prihaja
do razlikovanja v višini plače ženske in višini plače moškega že v osnovi določitve
osnovne plače oziroma uvrstitvi v ustrezni plačilni razred znotraj tarif in se povečajo
v celotnem izplačilu, saj se vsi dodatki (delovna uspešnost, delovna doba, bolniška
odsotnost, prazniki, nadomestila za letni dopust) odmerijo v odstotkih osnovne plače.
Kljub ideološki, zakonodajni in institucionalni podpori ekonomski neenakopravnosti
obstajajo velike neenakosti, ki so se v času tranzicije še povečale. Intenzifikacija dela,
negotovost v zaposlovanju, tradicionalna delitev vlog v zasebni sferi, visoka
vključenost žensk v sfero plačanega dela vplivajo na oblikovanje plač in s tem
povzročajo razlike v plačilu med spoloma. Po mnenju avtorjev raziskave prihaja do
tako velikega razlikovanja na ravni delovnega mesta predvsem zaradi
diskriminatornega ravnanja delodajalcev (Penner, Kanjuo Marčela, Bandelj, Peterson,
2012, str. 854–877).
Zaradi razlik v plačilu med spoloma ženske v celotnem življenju oziroma v času,
ko so delavno zaslužijo manj. Posledično prejemajo v starosti nižje pokojnine in jih
bolj ogroža revščina. Leta 2012 je 21,7 odstotkov žensk, starih 65 let in več,
ogrožala revščina, za razliko od moških, kjer je bilo v enakem položaju 16,3
odstotka moških (Odpravljanje razlike v plačilu med spoloma v Evropski uniji,
2014, str. 2).
4.3 ENAKE MOŽNOSTI NAPREDOVANJA
»Politika enakih možnosti pomeni delovanje v smeri odpravljanja ovir, s katerimi
se srečujejo posamezne družbene skupine pri dostopu do družbenih dobrin, pri
uresničevanju dobrin ter pravic. Politike enakih možnosti se vzpostavljajo na
področju zakonodaje za družbene skupine, ki so prepoznane kot tiste, ki so
diskriminirane« (Šerc, 2007, str. 158).
Pomemben dejavnik gospodarske rasti je nižanje vrzeli med stopnjo zaposlenosti
žensk in moških, kar je ugotovila že Organizacija za gospodarsko sodelovanje in
32
razvoj (2008). Družbeno-kulturni dejavniki, kot so dostopnost javnega otroškega
varstva, sistem podaljšanega bivanja in jutranjega varstva v osnovnih šolah, sistem
tople prehrane v osnovnih šolah, številni državni in organizacijski ukrepi za
usklajevanje družinskega in poklicnega življenja vsekakor vplivajo, da so ženske
po podatkih Eurostata na trgu dela udeležene v približno podobnem deležu kot
moški. Slovenija vsekakor prednjači, saj imamo visoko stopnjo delovno aktivnih
žensk, zaposlenih za polni delovni čas. Ni veliko držav v Evropski uniji, ki bi
izpolnjevale vse naštete pogoje, zato lahko po mnenju Robnikove Slovenijo
postavimo ob bok državam, ki na globalni lestvici indeksa enakosti spolov dosegajo
najvišja mesta in jih praviloma dajemo za zgled, ko govorimo o dobri ureditvi
področja. Na žalost pa je Sloveniji in ostalim državam skupno, da na najvišjih
mestih gospodarskega odločanja ni niti 40 odstotkov žensk. (Robnik 2015, str. 16
–17).
»Nejasnost, nedodelanost, pomanjkljivost in neprimernost formalno kodificiranih
norm, njihovo neupoštevanje ter pomanjkanje sankcijskih mehanizmov so se
izkazali kot ena glavnih ovir za enake možnosti in generator krivičnih odločitev«.
Ženske so uspešnejše pri napredovanju takrat, ko upoštevajo formalne kvalifikacije,
in tam, kjer so selekcijska in promocijska merila jasna. Pogosteje se to dogaja v
javni kot v zasebni sferi (Ministrstvo za zunanje zadeve, 2010, str. 2/14).
4.4 ŽENSKE NA VODILNIH POLOŽAJIH
V preteklih poglavjih je bilo ugotovljeno, da imajo ženske v povprečju višjo
izobrazbeno stopnjo in usposobljenost, so v večini delavno aktivne, vendar jih na
najvišjih in najbolj plačanih delovnih mestih (menedžerji, visoki uradniki,
zakonodajalci) še vedno ni veliko. V povprečju zasedajo zgolj tretjino. Stanje se
počasi izboljšuje tako v Sloveniji kot tudi v svetu.
V Sloveniji je do prve večje spremembe v zastopanosti žensk v politiki in s tem na
vodilnih položajih, ki hkrati odločajo, prišlo leta 2011, a konkretnejše rezultate je
prineslo volilno leto 2014. Na volitvah v evropski parlament je bilo takrat izvoljenih
37,5 odstotka žensk, državnozborske volitve so prinesle 36 odstotkov žensk,
33
lokalne volitve pa 32 odstotkov žensk, kar so bile daleč najuspešnejše volitve do
sedaj. Pomanjkljivost je bilo zaslediti samo še na županski funkciji, saj je bilo v letu
2012 v slovenskih občinah izvoljenih le 16 županj (Hočevar, 2015). Pozitivni
rezultati so bili posledica sprejetih zakonskih ukrepov in različnih sprememb, ki so
se zgodile v politiki (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake
možnosti, 2015a). Eden od pozitivnih zakonskih ukrepov so bile spolne kvote9, ki
so zelo pomembne, a same po sebi ne učinkujejo, če ni še drugih pobud in pritiskov
v družbi (Hočevar, 2015). Zanimivo je dejstvo, da ženske pridejo na oblast, kadar
je država ali politična stranka v krizi. Kot primer tega je mogoče navesti Angelo
Merkel in islandsko predsednico. Slednja je prišla na oblast, ko je država
bankrotirala. Podobne primere v politiki najdemo tudi pri nas, na primer izvolitev
Alenke Bratušek za predsednico vlade Republike Slovenije vsaj delno potrjuje isti
vzorec. Kjer najdemo moč, odločanje, slavo in denar, so vedno prisotni moški, kar
kaže na to, da je tudi pri nas kultura patriarhalna (prav tam).
V skandinavskih državah, katerim so kasneje sledile tudi druge evropske države, so
spolne kvote uvedli tudi na drugih področjih javnega življenja, in sicer kot
mehanizem za vzpostavljanje vodstvenih položajev v gospodarstvu ali na
najpomembnejših managerskih pozicijah v velikih podjetjih in upravnih odborih
(Hočevar, 2015). Diskusije o kvotah v gospodarstvu so v Sloveniji aktualne šele
zadnjih nekaj let, medtem, ko so bile kvote za volilne sezname uvedene že leta 2005
zato podatki ne presenečajo, da zadnjih nekaj let ni konkretnih sprememb na tem
področju (Kanjuo Marčela, Kogovšek, Filipovič Hrast, Lužar in Toni, 2014, str.
28). Delež žensk na najvišjih položajih v gospodarskih družbah ostaja nizek,
napredek pa je zelo počasen. Leta 2010 je bilo med 44.256 osebami, ki so opravljale
poklic iz poklicne skupine direktoric, menedžerk družb oziroma manjših družb,
samo 31,6 odstotkov oziroma 14.006 direktoric oziroma menedžerk. Od tega je bilo
82,6 odstotkov direktoric oziroma menedžerk družb in 17,4 odstotkov menedžerk
manjših družb. Univerzo v Ljubljani je do leta 2010 v vseh letih njenega obstoja
vodila samo ena ženska, istega leta pa je bilo med vsemi dekanjami/dekani manj
9 Spolne kvote so mehanizem, s katerim je mogoče v relativno kratkem času tam, kjer je proces
vzpostavljanja enakosti počasen, doseči določen napredek oz. omogočiti hitrejše vzpostavljanju
ravnovesja obeh spolov na določenih področjih (v izobraževanju, zaposlovanju, politiki,
gospodarstvu)«(Antić Gaber in Selišnik, 2012).
34
kot 10 odstotkov dekanj. Med 100 rednimi in izrednimi člani Slovenske akademije
znanosti in umetnosti10 je bilo pet žensk. Podobno stanje lahko zasledimo tudi med
visokošolskimi učitelji. V študijskem letu 2010/2011 je bilo med 5.361
visokošolskih učiteljev le 36 odstotkov visokošolskih učiteljic, od tega je bilo 41
odstotkov docentk, 31 odstotkov izrednih profesoric in 20 odstotkov rednih
profesoric. Iz podatkov je moč razbrati, da se delež le-teh z vsako višjo stopnico na
akademski poklicni poti zmanjšuje (Arsenjuk, 2012).
4.5 RAZLOGI ZA MAJHNO ŠTEVILO ŽENSK NA VODILNIH
POLOŽAJIH
»Za ženske še vedno obstaja stekleni strop, ki pa ni iz stekla, temveč iz betona. Ne
verjamem, da sem prebila stekleni strop. Ko sem se pomikala višje, se je navzgor
pomaknil tudi strop; nikakor ne bi trdila, da sem ga prebila. Na vsak način stekleni
strop še obstaja« (Cmrečnjak 2001; povzeto po Hodžič, 2013, str. 329)
Število žensk se na vodilnih in vodstvenih mestih počasi povečuje, vendar še vedno
ne v zadostni meri, kot smo že ugotovili v prejšnjem poglavju. Ženskam vodilna
mesta predstavljajo nekakšen izziv predvsem zaradi ovir, ki se pojavljajo pri
njihovem napredovanju, in stereotipov, ki jih spremljajo (Hodžič, 2013, str. 329).
Raziskave, ki so se dotaknile omenjene problematike, so ugotovile razloge za
manjše število žensk na mestih odločanja v gospodarstvu na treh ravneh;
individualni, organizacijski in družbeni (Kanjuo Marčela, Kogovšek, Filipovič
Hrast, Lužar in Toni, 2014, str. 16).
1) Individualna raven
Vzroke zanjo najdemo predvsem v pomanjkanju ustreznih izkušenj in kompetenc
žensk, manjši ambicioznosti, samozavesti, imajo manj voditeljskih spodobnostih
ter večje obveznosti zunaj delovnega okolja. Številne raziskave so ugotovile, da so
ženske v zadnjih treh desetletjih povečale svoj človeški kapital, pridobile izkušnje
10 Člani so izvoljeni zaradi posebnih dosežkov na področju znanosti in umetnosti.
35
na vodstvenih položajih, a to bistveno ni povečalo njihove udeležbe na le-teh (prav
tam, str. 13). Stereotipna predstava menedžerja namreč še vedno ustreza stereotipni
predstavi o »pravem moškem«, ki je racionalen, ambiciozen, odločen, močan, grob.
Je popolno nasprotje stereotipni predstavi o »pravi ženski«, ki naj bi bila
emocionalna, neambiciozna, neodločna, šibka, nežna. Na osnovi teh stereotipnih
predstav je izoblikovano tudi stališče o ženskah kot slabih menedžerkah (Kanjula
Marčelo 2007, str. 185). Omenjene lastnosti so moškim ali ženskam na nek način
pripisane in se od njih pričakujejo ne glede na to, ali jih dejansko imajo. Prisotna je
tako imenovana statistična diskriminacija, ki deluje in onemogoča napredovanje
včasih tudi zelo ambicioznim ženskam, ki pa nimajo skrbstvenih obveznosti. V teh
primerih moški spol deluje kot »stekleno dvigalo«, kot nevidni pospeševalnik, ker
moškim omogoča napredovanje tudi v poklicih, kjer bi prej pričakovali
napredovanje žensk. Ženske pogosto tudi zasedejo položaje, ki se kasneje izkažejo
kot »slepe ulice« ali steklene stene glede napredovanja (zaposlijo se v kadrovski
službi, iz katere se redko napredujejo na najvišja mesta), moški pa se zaposlijo na
strateško pomembnejših področjih, v prodaji, proizvodnji ali financah (Kanjuo
Marčela, Kogovšek, Filipovič Hrast, Lužar in Toni, 2014, str. 16).
2.) Organizacijska raven
Gre za nevidne, neformalne ovire enakosti spolov ali stekleni stropi v
organizacijskih kulturah, načinih kadrovanja, nagrajevanja in organizacije dela.
Neformalne moške mreže, netransparentni kadrovski postopki in različne družbene
definicije delavcev in delavk ter delovnih mest oblikujejo različne oblike
diskriminacije žensk. Različni načini organizacije dela so zelo androcentrično
usmerjeni, ker se jim moški lažje prilagajajo kot ženske. S tem mislimo predvsem
na dolge delavnike, saj se morajo ženske poleg tega posvečati še ostalim družinskim
članom. Na način organizacije vpliva tudi njegov/njen stil vodenja. Menedžerke
imajo drug tempo dela, so uspešnejše v komunikaciji in navezovanju stikov, imajo
več osebnih in pismenih stikov, vendar so prepogosto izključene iz neformalnih
mrež, brez ustreznih mentoric in vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale. Številne
analize so pokazale, da v podjetjih kljub zaželenosti ženskih načinov dela
(usmerjenost na ljudi, demokratičnost, upoštevanje potreb po usklajevanju dela in
zasebnosti) prihaja do vedno bolj radikalnih, drugačnih, manj prijaznih organiziranj
36
dela in načina vodenj, ki se mu prilagajajo tako ženske kot moški (prav tam, 16-
17).
3.) Družbena raven
Udeležba na mestih odločanja glede na spol je odvisna tudi od institucionalnega in
širšega družbenega okvira. Ta lahko spodbuja ali ovira povečanje števila žensk na
mestih odločanja v gospodarstvu. To lahko naredi s številnimi ukrepi, kodeksi
korporativnega upravljanja, zakoni na področju enakosti spolov, splošne prisotne
vrednote in prepričanja o delitvi dela in družbenih vlog po spolu.11
Pri svojem poklicnem napredovanju, še posebej kadar gre za vodstvene položaje,
se ženske srečujejo z različnimi stereotipi. Pojavljajo se v sledečih oblikah: ženske
pogosto menjajo delovno mesto; delajo izključno zaradi ekonomskih razlogov;
usposabljanje žensk ni smiselno, ker bodo v kratkem odšle na dopust; ne moški kot
tudi ženska si ne želita, da bi jima bila ženska nadrejena; ženske niso kos kriznim
situacijam; ženske ne morejo biti menedžerke, ker se morajo prilagajati svojemu
možu in njegovim poslovnim obveznostim (Crampton in Mishra 1999; povzeto po
Hodžič, 2013, str. 330).
11 Raziskava javnega mnenja v Evropski uniji je pokazala, da večina Evropejcev in Evropejk razloge
za nizko zastopanost na odločevalskih položajev vidi predvsem v tem, da v poslovnem svetu
prevladujejo moški, ki nimajo zaupanja v ženske (76 odstotkov) in v tem, da ženske ovirajo
družinske obveznosti (Kanjuo Marčela, Kogovšek, Filipovič Hrast, Lužar in Toni, 2014, str. 16).
37
5 ŽENSKE NA TRGU DELOVNE SILE
»Kultura, družbene norme, tradicionalna vloga žensk in vladna politika bistveno
močneje vplivajo na položaj žensk na trgu dela kot na položaj moških« (Hazl, 2002,
str. 17). Slovenske ženske so že vse od začetkov oblikovanja sodobnega trga dela
predstavljale pomemben del razpoložljive in aktivne delovne sile (Žnidaršič Žagar
2007, str. 37).
Za slovenske ženske na trgu dela je značilen visok delež visoko izobraženih in
zaposlenih žensk, spolna segregacija – tako horizontalna kot vertikalna – in
zaposlovanje za polni delovni čas (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in
enake možnosti, 2015a). Večina – skoraj 92 odstotkov – delovno aktivnih žensk pri
nas opravlja delo za polni delovni (Žnidaršič Žagar, 2007, str. 38–39). Zaposlovanje
s krajšim delovnim časom je značilno predvsem za nekatere evropske države
(Nemčija, Avstrija, skandinavske države). V Sloveniji je prisotna visoka stopnja
zaposlenosti v obdobju ustvarjanja družine in nege ter vzgoje otrok do 15. leta
starosti. Zaradi ekonomskih razlogov in ukrepov socialne politike, povezane z nego
in vzgojo otrok, ženske v tem času ne zapuščajo trga delovne sile za dalj časa ali ga
prekinejo (Černigoj Sadar in Verše, 2002, str. 403). V primerjavi z moškimi
pogosteje prekinejo poklicno pot, izstopajo in vstopajo na trg delovne sile (Hazl,
2002, str. 17).
V zadnjem desetletju so se na trgu delovne sile dogajale številne spremembe, ki so
različno vplivale na število in kakovost delovnih mest za ženske in moške.
Večinoma so povečale razlike na področju zaposlovanja, delovnih razmer in otežile
usklajevanje družinskih ter poklicnih obveznosti. Kot posledica tega so ženske
velikokrat prisiljene delati bliže domu, s krajšim delovnim časom, za določen čas,
občasno, na domu, na slabše plačanih delovnih mestih ali se celo povsem umakniti
iz aktivnega prebivalstva (prav tam, str. 17). Spremembe so prinesle različne
fleksibilne oblike zaposlitve; delo za določen čas, delo s skrajšanim ali podaljšanim
časom, gibljivi delovni čas, sezonsko in priložnostno delo, nadurno ter izmensko
38
delo, fazno in delno upokojitev. Pri tem je pomembno, ali se delavka ali delavec
zanjo odloči prostovoljno, ker si iz različnih razlogov želi izboljšati kakovost
življenja, ali so vanjo prisiljeni, ker želijo ohraniti trenutno zaposlitev, ali šele
vstopiti na trg dela. Države Evropske unije imajo v povprečju 45 odstotkov vseh
zaposlenih v fleksibilnih oblikah zaposlitve, med njimi izstopata Slovenija in
Danska. Negativne posledice fleksibilizacije prizadenejo ženske, mlade in
pripadnike različnih manjšin. Kralj A. in Rener T. (2007,) sta mnenja, da je njen
poglavitni namen znižanje socialnih pravic, ki so vezane na delo, nižanje cene dela
in lažje odpuščanje ter najemanje delavcev in ne nekaj, kar je dobro za vse ljudi,
kot fleksibilne oblike zaposlitve prikazujejo delodajalci in mednarodni kapital.
Slednji jih opravičujejo z večjo ekonomsko rastjo in povečano konkurenčnostjo,
vendar zaenkrat do zvišanja ekonomske rasti še ni prišlo. Na strani višanja dobičkov
direktorjev in delavcev pa so zaznane spremembe. Najpogostejša oblika fleksibilne
oblike v Sloveniji je zaposlitev za določen čas, ki je prisotna predvsem v socialnem
varstvu, zdravstvu in šolstvu (Kralj in Rener, 2007, str. 219–224).
V slednjih so zaposlene predvsem ženske, kar smo s statističnimi podatki že
podkrepili v poglavju o zaposlovanju. Iz tega lahko razberemo, da negativne
spremembe na trgu dela prizadenejo predvsem ženski spol.
5.1 ZAKONI IN PREDPISI
V zadnjih letih je prišlo do precejšnega izboljšanja pravnega položaja za ženske, ki
je na eni strani del splošne demokratizacije in uveljavitve Splošne deklaracije o
človekovih pravicah in hkrati tudi del boja žensk za enakopravnost z odpravo
sistemskih oblik diskriminacije.
Eno izmed temeljnih načel človekovih pravic in temeljnih demokratičnih vodil
sodobne družbe je enakost žensk in moških. Načini uresničevanja načela enakosti
so zapisani v različnih dokumentih mednarodnih organizacij. Z ratifikacijo številnih
mednarodnih dokumentov se je tudi Slovenija zavezala k temu cilju (Ule in Kuhar,
2003, str. 129). »Ti mednarodni dokumenti predstavljajo del pravnega reda
39
Republike Slovenije in se v skladu z Ustavo Republike Slovenije uporabljajo
neposredno« (Hazl, 2002, str. 6).
Republika Slovenija ima članstvo v številnih mednarodnih organizacijah
(Organizacija združenih narodov, Svet Evrope, Evropska unija …) in nekatere
pomembnejše – predvsem tiste, ki so vplivale na politiko zaposlovanja v Sloveniji
– bomo na kratko opisali.
Že omenjeno Deklaracijo o človekovih pravicah je Organizacija združenih narodov
sprejela 10. decembra 1948 kot skupen ideal vseh ljudstev in narodov. Za področje,
ki je obravnavano v diplomskem delu, je najpomembnejši 23. člen deklaracije. »V
njem je zapisano, da ima vsak pravico do dela in proste oblike zaposlitve, pravico
do enakega plačila za enako delo brez kakršne koli diskriminacije in pravične ter
zadovoljive nagrade za svoje delo« (Splošna deklaracija človekovih pravic, b.l.).
Organizacija združenih narodov12 in njene agencije so v naslednjih letih sprejele
mnoge pomembnejše dokumente, ki obravnavajo področja dela in zaposlovanja.
Med najpomembnejšimi so naslednje.
a) Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk
Leta 1979 je bila sprejeta s strani Organizacije združenih narodov. Slovenija je
postala pogodbenica kot pravna naslednica ratifikacije konvencije s strani
Socialistične federativne republike Jugoslavije. Slednja jo je ratificirala že leta
1981. Gre za ključni dokument o pravicah žensk, ki opredeljuje pomen enakosti
žensk in moških, oblike diskriminacije žensk in program nacionalnih ukrepov za
njihovo odpravo. S podpisom konvencije se je Slovenija zavezala, da bo v svojo
zakonodajo vključila načelo enakosti žensk in moških ter zagotovila njegovo
uresničevanje v praksi. Hkrati pa bo tudi prepovedala vse oblike diskriminacije z
zakonodajnimi in drugimi ukrepi. Prav tako mora izdajati poročila v katerih poroča
odboru Organizacije združenih narodov o vseh ukrepih, ki so bili sprejeti za
prepričevanje vseh oblih diskriminacije žensk (Hazl, 2002; Ministrstvo za delo,
družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2015b).
12 Organizacija združenih narodov je najpomembnejša mednarodna vladna organizacija, ki je bila
ustavljena 26. 10. 1945. Članice so vse mednarodno priznane države sveta. 22. maja 1992 je
Slovenija postala 167. članica te organizacije (Franca in Babajić Muratagić, 2011, str. 17).
40
b) Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Mednarodni
pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah
Pakta sta bila sprejeta leta 1966 in sta »pomembna univerzalna instrumenta za
varstvo pravic in žensk ter zavezujeta države pogodbenice, da bodo zagotovile
moškim in ženskam enakopravno uživanje vseh pravic ter svoboščin, zagotovljenih
z obema paktoma« (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake
možnosti, 2015b). Mednarodni pakt o državljanskih pravicah zahteva, da države
podpisnice vse pravice, zajamčene s paktom, zagotovijo in spoštujejo, ne glede na
spol ali druge osebne okoliščine (Hazl, 2002, str. 7).
c) Konvencije Mednarodne organizacije dela
Mednarodna organizacija dela je bila ustanovljena z versajsko pogodbo leta 1919
in je po drugi svetovni vojni postala specializirana agencija Organizacije združenih
narodov na temelju sporazuma med Združenim narodi in Mednarodno organizacijo
dela. Ukvarja se s preučevanjem različnih problemov na področju dela in življenja
delavca. Njena naloga je postavljanje mednarodnih delovnih standardov v obliki
konvencij in priporočil, ki predstavljajo minimalne standarde osnovnih delovnih
pravic (kot so svoboda govora, pravica organiziranja enake možnosti in obravnava
ter drugi vidiki s področja dela). Republika Slovenija je bila vanjo sprejeta 29. maja
1992. Konvencija je veljavna, ko jo država ratificira v parlamentu, s tem jo sprejme
v svoj red, njene norme pa so obvezujoče za vse. Le-te so usmeritvene narave, v
katerih se izražajo želje, smeri in napotki na področju delovnih razmerij za države
članice oziroma njenih vlad. Slovenija je do sedaj ratificirala 67 od skupnih 189
konvencij Mednarodne organizacija dela (Franca in Babajić Muratagić, 2011, str.
19–20).
Organizacija združenih narodov organizira tudi številne dogodke na temo
enakosti žensk in moških. Eden najpomembnejših je bila četrta svetovna konferenca
Združenih narodov o ženskah, ki je potekala leta 1995 v Pekingu. Na njej je bila
sprejeta Pekinška deklaracija, podpisnica katere je bila tudi Slovenija (Ministrstvo
za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2015b). »V njej so se
podpisnice zavezale, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe za odpravo vseh oblik
41
diskriminacije žensk in si prizadevale odstraniti tudi vse ovire, ki preprečujejo
enakost spolov«. Na konferenci je nastal dokument, ki nosi ime Izhodišča za
ukrepanja (Hazl, 2002, str. 6–7). Skupaj z njim podpisnicam,
delodajalcem/delodajalkam in drugim organizacijam v državah, ki so deklaracijo
podpisale, nalaga razvoj posebnih strategij, načrtov, ki bodo izboljšali položaj
žensk. Sem spadajo zakonodajne spremembe, prostovoljni kodeksi ravnanja in
pozitivni ukrepi. V konvenciji je opredeljeno odpravljanje poklicne segregacije in
vseh oblik diskriminacije pri zaposlovanju kot eno od strateških področij (United
Nations, 1995; ReNPEMZM, povzeto po Toni, 2014). Leta 2002 je potekalo
posebno zasedanje Generalne skupščine, kjer so bile sprejete nadaljnje aktivnosti
in pobude Pekinške deklaracije. Cilji in zaveze pekinških izhodišč za ukrepanje
namreč niso bili v celoti doseženi (Hazl, 2002, str. 6–7).
Pomemben vpliv na položaj žensk ima tudi Svet Evrope, ki deluje od leta 1949 in
združuje 47 držav članic, med katerimi je tudi Slovenija. Njegov namen je
spodbujanje skupnega demokratičnega in pravnega prostora. Sprejeti akti
predstavljajo moralno in politično zavezanost držav članic, niso pa neposredno
pravno zavezujoči. (Franca in Babajić Muratagić, 2011, str. 19–20). Za varstvo
ženskih pravic sta najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin ter Evropska socialna listina (Ministrstvo za delo,
družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2015b). Slednja določa, da imajo pri
zadevah, ki so povezane z zaposlitvijo in poklicem, delavke ter delavci pravico do
enakih možnosti in enakega obravnavanja ne glede na spol (Hazl, 2002, str. 6). Leta
2011 je Slovenija podpisala tudi Konvencijo Sveta Evrope o prepričevanju in boju
proti nasilju nad ženskami ter nasilju v družini. Gre za prvi dokument, ki celovito
določa obveznosti pogodbenic za preprečevanje nasilja nad ženskami in v družini
(Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2015b).
Načela Evropske unije, katere članica je tudi Slovenija, temeljijo na načelih
prostega pretoka ljudi, kapitala, storitev in dobrin. V letih njenega delovanja je
sprejela vrsto ukrepov, zavezujočih za vse članice, in direktiv, ki se nanašajo na
prepoved diskriminacije v delovnih razmerjih. Sprejeta je bila zakonodaja, ki tako
na nacionalnih kot tudi na področjih Evropske unije preprečuje diskriminacijo
(Franca in Babajić Muratagić, 2011, str. 19–20). Pri tem moramo omeniti
42
Amsterdamsko pogodbo, ki je nasledila in spremenila pogodbo o Evropski uniji, in
pogodbe o Evropski skupnosti. V njej izpostavlja enakost žensk in moških kot eno
svojih temeljnih načel (Hazl, 2002, str. 6).
Omenili smo že, da je vse zgoraj naštete mednarodne dokumente Slovenija
ratificirala13 in se s tem tudi zavezala, da jih bo upoštevala pri pripravi zakonodaje
in zagotovila vse pravice, ki jih vsebujejo mednarodni dokumenti za zagotavljanje
enakih pravic za ženske in moške (Hazl, 2002, str.7; Evropska unija 2006 povzeto
po Toni, 2014; Kanjulo Marčelo, 2014, str. 23).
Glavni in najvišji pravni akt države je ustava. V Ustavi Republike Slovenije je
zapisano, da je načelo enakosti pred zakonom oziroma načelo pravne enakosti
eno izmed temeljnih človekovih pravic in svoboščin. »V Sloveniji so vsakomur
zagotovljene enake človekove pravice, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik,
vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, izobrazbo ali kakšno drugo
osebno okoliščino« (Hazl, 2002, str. 7).
Poleg ustave, ki določa temeljne pravice glede enakopravnosti moških in žensk na
področju zaposlovanja v Sloveniji, vprašanja v zvezi z zaposlitvijo podrobneje
urejajo še sledeči zakoni: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Zakon o
uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO – UPB1), Zakon o enakih
možnostih žensk in moških (ZEMŽM) (Toni, 2014, str. 62).
a) Leta 2002 je bil sprejet Zakon o enakih možnostih žensk in moških z
namenom, da opredeli obveznosti države na področju ustvarjanja enakih možnosti
in nadgradi ter dopolni obstoječe pravne instrumente. Uvaja strategije in pravne
instrumente v zvezi s tistimi vprašanji, ki še niso bila usklajena z novejšimi
mednarodnimi dokumenti. Določa temeljni okvir in vzpostavlja sistem, v katerem
bodo posamezni nosilci odgovornosti trajno vključevali vidik enakosti spolov v
načrtovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje politik. Cilj je doseči trajnostni
razvoj na področju enakosti spolov (Hazl, 2002, str. 7).
13 »Ratifikacija je uradna potrditev besedila, o katerem so se že sporazumeli. Pogodbe morajo
ratificirati države članice v skladu z vsebino svojih ustav. Pogodbe se ratificirajo z večinskim
glasovanjem v parlamentu ali na referendumu« ( Evropa A-Ž, b.l.).
43
b) Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja je bil sprejet leta 2004.
»Nanaša se na zagotavljanje enakih možnosti ne glede na spol, narodnost, raso ali
etično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali
drugo osebno okoliščino. V Slovenski pravni red so bile z zakonom prenesene
različne direktive Evropske unije« (Toni, 2014, str. 63).
c) Zakon o delovnih razmerjih je bil sprejet maja 2002 in izrecno prepoveduje
neposredno ter posredno diskriminacijo. Moškim in ženskam morajo biti
zagotovljene enake možnosti ter enaka obravnava pri zaposlovanju, usposabljanju,
plačilu in pri ostalih stvareh, ki so prav tako povezane z delovnim razmerjem (Hazl,
2002; Toni, 2014). »Z zakonom je država uveljavila načela različnih direktiv
Evropske skupnosti, omenimo lahko Direktivo 2006/54ES o uresničevanju načela
enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in
poklicnem delu« (ZDR, 1. člen: povzeto po Toni, 2014, str. 62).
S pomočjo sredstev, pridobljenih na različnih razpisih za evropska sredstva s
področja enakosti spolov Urad za enake možnosti z njihovo pomočjo izvaja različne
raziskovalne in tudi ozaveščevalne dejavnosti. Pomembni projekti, ki so potekali
skupaj z nekaterimi ostali organizacijami, so bili: Aktivni.Si, Vključi.Vse,
Integracija načela enakosti – strateški. Omenjeni so spadajo med aktualnejše
dejavnosti, ki jih izvajajo (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake
možnosti, 2015c).
Na podlagi Pekinške deklaracije in Izhodišč za ukrepanje je Slovenija sprejela
Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2005–
2013 (Toni, 2014, str. 66). Sprejeta je bila na podlagi 15. člena Zakona o enakih
možnostih žensk in moških. Gre za strateški dokument Republike Slovenije za
uresničevanje enakosti spolov na področju življenja žensk in moških. »Njen namen
je bil izboljšati položaj žensk oziroma zagotoviti trajnostni razvoj pri uveljavitvi
enakosti spolov« (Uradni list Republike Slovenije, 2005). Obdobje veljavnosti
resolucije se je že izteklo, predlog za sprejetje nove resolucije je že bil poslan v
državnozborsko obravnavo leta 2013. Glede na to, da še ni stopil v veljavo, Tjaša
Toni predvideva, da nova resolucija še nekaj časa ne bo sprejeta in oblikovana in
predvideva, da v vladnih krogih ni politične interesa za to tematiko (Toni, 2014, str.
44
66). V končnem poročilu je skupina strokovnjakov, ki je vrednotila omenjeno
resolucijo, zapisala, da so bili cilji, ukrepi in kazalniki v resoluciji jasno zastavljeni.
Pri tem pa se nakaže problematika, saj le-ti merijo samo na izvajanje ukrepov. Le-
to se nanaša na izobraževanje in usposabljanje kadrov, krepitve sodelovanja med
različnimi akterji in metod ter orodij za udejanjanja enakosti spolov. Ne merijo pa
učinkov dejanske integracije načela enakosti. Predlagajo, da bi bilo v bodoče
potrebno razmisliti, kako bi to izboljšali, omenjeni dokument, pa bi bilo potrebno
tudi bolje promovirati in izvajati večji pritisk na tiste, ki so izvajali posamezne
ukrepe, saj bi samo tako lahko zagotovili celovitejšo implementacijo prihodnje
resolucije ( Kanjuo Mrčela, Filipovič Hrast in Humer, 2013, str. 95 ).
Slovenija ima zakonodajo in mehanizme javne politike, ki posredno in neposredno
vplivajo predvsem na možnosti zaposlovanja in napredovanja žensk. Vladne
politike in njeni ukrepi v sklopu različnih postopkov ter odnosov pri zaposlovanju
in v delovnem okolju preprečujejo diskriminacijo in zagotavljalo enake možnosti
žensk in moških na različnih ravneh (prav tam).
Vanja Hazl pravi, da je zakonodaja samo prvi korak v dolgi vrsti potrebnih
sprememb in ustvarja samo osnovo za vse nadaljnje družbene spremembe, ki se
morajo predvsem generirati v zavesti, glavah ljudi (Hazl, 2002, str. 8).
5.2 FORMALNA IN DEJANSKA ENAKOPRAVNOST
Ženske so si skozi stoletja bojev in prizadevanj za enakopravni položaj žensk v vseh
sferah družbe pridobile enakopravnost v pravnoformalnem smislu, vendar nam
izkušnje tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu kažejo, da to samo po sebi ne
zagotavlja dejanske enakosti oziroma njenega uveljavljenja in udejanjanja v realnih
življenjskih izkušnjah žensk (Vrečko, 2015). Institucionalni mehanizmi za
zagotavljanje enakosti spolov so v Sloveniji vzpostavljeni; še najbolj na področju
šolstva. Bolj podrobno smo o tem pisali v poglavju Izobraževanje žensk v Sloveniji,
kjer smo analizirali podatke iz Statističnega urada Republike Slovenije. Iz
pridobljenih podatkov lahko izberemo, da zadnja leta uspešno zaključi študij več
45
žensk kot moških, vendar jim to ne zagotavlja zasedanje mest in položajev, ki imajo
v družbi ekonomsko in politično moč ter vpliv.
Zgaga (2015, str. 38) pravi, da »statistično večja udeleženost različnih družbenih
skupin v izobraževanju sama po sebi ne zmanjšuje družbene neenakosti«. Število
žensk tako v politični in gospodarski sferi kot tudi med visokošolskimi učitelji z
višino položaja – s čimer se veča tudi moč – pada. Primer tega je vsekakor
izobraževanje, kjer so ženske prisotne večinoma v osnovnošolskem in
srednješolskem izobraževanju, med visokošolskimi učitelji pa niso več množično
zastopane.
Vzroke še vedno najdemo v »patriarhalnih kulturnih vzorcih«, ki moškim in
ženskam pripisujejo primerne socialne vloge že od otroštva. Ženska je obremenjena
s poklicnim delom, z delom v gospodinjstvu, skrbjo za otroke in tudi moža (Salecl
Bevc in Neubauer, 1995, str. 12).
Raziskave, ki se ukvarjajo z razmerji med spoloma, strukturnimi ovirami in
priložnostmi, kažejo, da so naše življenjske odločitve, ki jih sprejmemo kot
posameznice in posamezniki, vedno sprejete v družbenem kontekstu, v katerem
živimo. Družben kontekst ali družbena struktura je vedno tudi spolno zaznamovana.
»Določa možnosti in konsekvence delovanja posameznic in posameznikov, a ne le
njih, temveč tudi celotnih sistemov, institucij oziroma polj. Spolni režimi in
neenakosti se znotraj njih producirajo, reproducirajo in s tem ohranjajo (Antić
Gaber, 2015; povzeto po Vrečko 2015).
5.3 DISKRIMINACIJA ŽENSK NA TRGU DELA
»Pod pojmom diskriminacija razumemo neenako obravnavanje osebe pri
uveljavljanju njenih pravic in obveznosti v primerjavi z drugo osebo zaradi ene ali
več osebnih okoliščin. Pri diskriminaciji na trgu dela (pri zaposlovanju ali pri
procesih na delovnem mestu) lahko k omenjenim osebnim okoliščinam dodamo
vsaj še starševstvo, zakonski stan, zunanji videz, politično prepričanje in svetovni
nazor« (Dolenc idr., 2011 str. 11).
46
Ločimo pozitivno in negativno diskriminacijo. Slednja se na trgu dela pojavi v treh
osnovnih oblikah kot čista diskriminacije, poklicna segregacija in statistična
diskriminacija (Cain, 1986; Anker, 1997; povzeto po Dolenc idr., 2011 str. 11).
Neenaka obravnava oseb se na trgu dela kot diskriminacija lahko pojavi v
naslednjih fazah:
- pri zaposlovanju,
- pri oblikah in značilnostih zaposlitve (zaposlitev s krajšim delovnim
časom),
- pri napredovanju in ugodnostih, ki jih delavec dobi na njegovem delovnem
mestu,
- pri odnosih na delovnem mestu (kadar gre za mobing …),
- pri delovnih razmerah,
- pri plačilu ( prav tam, str. 12).
Ustrezno zakonodajo, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola na vseh
področjih družbenega življenja, je Slovenija zagotovila. A ni zagotovila
učinkovitega varstva in nadzora, mehanizmov in institucij, ki bi naj preprečevali
diskriminacijo. Pred diskriminacijo ni neodvisnega telesa za varstvo, ki bi
posameznikom, kadar pride do kršitve s strani podjetij, zasebnikov in tudi države,
lahko pomagali in stali ob strani. Največkrat se ženske srečajo z diskriminacijo na
področju dela, dostopu do zaposlitve, enakem plačilu in udejstvovanju v javnem
političnem življenju ter gospodarskem in političnem odločanju. Stereotipna so
prepričanja o tradicionalni vlogi žensk kot skrbnici otrok, ki predstavlja relativno
mali prispevek k družinskemu proračunu, je veliko odsotna, zaradi rojstva in
bolezni ohranja neenakost na področju dela in zaposlovanja. Zaradi slednjih
omejitev so predvsem mlade ženske pogosto ujete v negotove oblike zaposlitve, pri
zaposlitvi pa morajo odgovarjati na vprašanja o načrtovanju družine. Mnogi
delodajalci namreč menijo, da je odsotnost žensk od dela strošek, ne glede na to, da
je odsotnost zaradi rojstva ali bolezni otroka krito iz državnih sredstev (Senčno
poročilo nevladnih organizacij za odbor konvencije o odpravi vseh oblik
diskriminacije žensk, 2015, str. 5–7).
47
Zakonodajna prepoved diskriminacije je težko razumljiva, ker je potrebno poznati
več zakonov in ni vsebinsko dovolj jasna. V poročilu CEDAW14 je zapisano, da
obstaja velik obseg neprijavljene diskriminacije (vprašanja v zvezi s nosečnostjo in
družino na razgovorih za zaposlitev, vrnitev matere z materinskega ali starševskega
dopusta in njena nova razporeditev na drugo, manj plačano delovno mesto,
kandidiranje zdravnic za specializacijo, neplačano pripravništvo in tako dalje) in da
je njena zaščita pred ukrepi le navidezna. Pravna sredstva za varstvo pred
diskriminacijo so »mrtva črka na papirju«, pravita varuha človekovih pravic (VČP)
in zagovornika načela enakosti (Zagovornik) (Senčno poročilo nevladnih
organizacij za odbor konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, 2015,
str. 7–9).
14 Odbor konvencije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk.
48
6 DELO IN STARŠEVSTVO
Družina zaradi ekonomskega modela, staranja prebivalstva, pluralizacije
družinskih oblik in dvokariernega koncepta doživlja znatne spremembe. Zaradi
zasledovanja izobraževalnih in kariernih ciljev ženske, ki si prizadevajo za
družbeno ter ekonomsko enakopravnosti, odlagajo materinstvo (Hrženjak in
Humer, 2009, str. 179–186). Zato se starost žensk ob rojstvu prvega otroka se
povečuje, v povprečju pa imajo tudi manj otrok (Švab, 2006, str. 74).
S poznejšim vstopom na trg dela kot posledico podaljšanega formalnega
izobraževanja si ženske in moški pozneje zagotovijo materialne pogoje, ki so
pomembni za ustvarjanje in oblikovanje lastnega gospodinjstva, partnerstva in
družinskega življenja (Ule, Kuhar, 2003: Sedmak in Medarič, 2007, str. 81). To
trditev potrjuje kvalitativna raziskava o strategijah pri odločanju za starševstvo med
mladimi v Sloveniji, ki je pokazala, da se mladi odločajo za starševstvo na podlagi
stabilnega razmerja s partnerjem oziroma partnerko, glede na psihično
pripravljenost na starševstvo in željo po otroku. Na odločitev seveda vplivajo tudi
objektivni dejavniki, kot so zagotovljena služba, primerno stanovanje, prilagodljiv
delovni čas in podobno (Švab, 2006, str. 74). Vzporedno z rastjo zaposlenosti so se
razvijale različne socialne politike, ki so podpirale in hkrati omogočale starševstvo
(Kanjuo Mrčela in Černigoj Sadar, 2006, str. 716–736).
6.1 GOSPODINJSKO DELO
Gospodinjsko in neplačano skrbstveno delo, ki ga v sodobnih družbah večinoma
opravljajo ženske, šele v zadnjih desetletjih postaja bolj navzoče v zahtevah po
upoštevanju in revalorizaciji. Gospodinjsko delo je bilo in je še vedno definirano
kot »primarna in naravna« vloga ženske (kot mati, gospodinja, skrbnica) in velja za
obveznost vseh žensk, ne glede na to ali so zaposlene ali ne (Kanjuo Marčela, 2002,
str. 10).
49
Neformalno, gospodinjsko in skrbstveno delo prispeva po oceni OECD15 iz leta
2011 kar 40 odstotkov bruto družbenega proizvoda v Sloveniji (Ženski lobi
Slovenije, 2014, str. 5). V celotni družbeni reprodukciji predstavlja pomemben
delež, vendar ima v primerjavi s plačanim delom, ki prinaša denar in prestiž, nizek
status in je dejansko popolnoma spregledan (Kanjuo Mrčela in Černigoj Sadar ,
2006, str. 716–736). Ker delo ni plačano, ga ne moremo finančno ovrednotiti, zato
njegovo vrednost izražamo s porabljenim časom. S pomočjo teh podatkov lahko
sklepamo, kako so gospodinjska dela časovno in količinsko porazdeljena med
spoloma (Boh, 1988, str. 88). Tabela 8 nam nazorno prikaže časovno in količinsko
porabljen čas.
Tabela 8: Čas, ki ga ženske in moški namenijo gospodinjskim opravilom v Sloveniji
ŽENSKA (ure in minute na
dan)
MOŠKI (ure in minute na
dan)
Priprava hrane 1 h 25 min 17 min
Pomivanje posode 28 min 4 min
Čiščenje 56 min 32 min
Likanje, skrb za oblačila 32 min 1 min
Vrtnarjenje 25 min 32 min
Razna gradbeniška dela in
popravila 2 min 24 min
Nakupovanje 21 min 16 min
Skrb za otroka 29 min 12 min
Preostala gospodinjska dela 16 min 23 min
Skupaj 4 h 57 min 2 h 39 min
Vir: European Commission, 2004, str. 46.
Tabela prikazuje podatke, zbrane od leta 1998 do 2002 v raziskavi Kako Evropejci
preživijo svoj čas; Vsakdanje življenje žensk in moških (How Europeans spend
their time; Everyday life of women and men, Eurostat, 2004). Iz tabele je razvidno,
15 Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj oziroma angleška kratica OECD: Organisation
for Economic Co-operation and Development
50
da ženske porabijo na dan 4 ure in 57 minut ter moški 2 uri in 39 minut. Če ta čas
izrazimo v odstotkih, ženske opravijo 65 odstotkov, moški pa 35 odstotkov za
gospodinjska dela, torej ženske še vedno opravijo skoraj dve tretjini vseh
gospodinjskih del. Podatek potrjuje dejstvo, da so dela znotraj neplačanega in
skrbstvenega dela še vedno tradicionalno porazdeljena.
Prav tako je skrbstveno delo še vedno skoraj v celoti v rokah žensk. V starostni
skupini žensk med 35 in 49 let, imajo le-te največ skrbi in dela z vzgojo otrok, med
50 in 65 letom pa z ostarelimi. Torej zaposlene ženske najprej poskrbijo za otroke,
kasneje za partnerjeve ali svoje starše, nazadnje še za ostarelega partnerja (Ženski
lobi Slovenije, 2014, str. 5–6).
6.2 STARŠEVSKI DOPUST IN OTROŠKO VARSTVO
Države po svetu kot tudi države v Evropski uniji imajo različno razvite družinske
politike in politike za nego ter vzgojo otrok. Razlikujejo se glede na cilj, ki si ga
postavijo znotraj njih, torej ali je v ospredju vključevanje žensk na trg delovne sile
ali nega in vzgoja otrok (Hazl, 2002, str. 15). Mednarodna organizacija za delo je
s Konvencijo 183 postavila standard 14 tednov, (tako imenovanega) porodniškega
dopusta, države pa so dolžino slednjega prilagodile glede na cilje družinske politike.
Vse države tega ne zagotavljajo – po podatkih Mednarodne organizacije za delo se
morajo matere v tretjini držav vrniti na delovno mesto že po 12-tedenski odsotnosti.
Najbolj radodarne, če se lahko tako izrazimo, so skandinavske države, med katerimi
Švedska omogoča kar 480 dni plačane odsotnosti za vsakega otroka, sledijo jim
srednjeevropske države, ki so dolgo časa živele v socializmu, med katere spada tudi
Slovenija (Jerič, 2013).
Pri nas poznamo različne vrste dopusta: materinski, očetovski in starševski dopust,
vsem pa je »skupna pravica do odsotnosti od dela zaradi poroda ali nege in varstva
otroka tiste osebe, ki otroka dejansko neguje in varuje«. Materinski dopust mora
mati nastopiti 28 dni pred predvidenim datumom poroda, v celoti pa traja 105 dni.
Sledi mu starševski dopust, ki je namenjen nadaljnji negi in varstvu otroka. Pravico
zanj ima eden od staršev otroka, oba starša ali pod določenimi pogoji tudi druga
51
oseba. V celoti traja 130 dni, pri čemer lahko mati 100 dni prenese na očeta,
preostalih 30 dni pa mora izrabiti. Moški lahko prenese na žensko vseh 130 dni
(Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2015d). Za
aktivnejše vključevanje moških v družinsko življenje vsaj v začetni vazi poskrbi
očetovski dopust, ki je del tako imenovanega »novega očetovstva« (sem spada še
možnost koriščenja bolniškega dopusta za bolnega otroka in možnost dela s krajšim
delovnim časom. 15-dnevni plačani očetovski dopust koristijo moški v večini in
pozitivno vpliva na prilagajanje na novo vlogo in odnos oče–otrok. Po koncu
dopusta se vrnejo nazaj v službo in mama zopet postane primarni skrbnik otroka
(Hrženjak in Humer, 2009, str. 185–186).
Zgoraj omenjene različne vrste dopusta in nadomestila za čas odsotnosti od dela
med dopusti pri nas ureja Zakon o starševskih in družinskih prejemkih iz leta 2001.
Zakon tudi določa, da med dopustom starš, ki je odsoten od dela, ne sme biti
odpuščen (Kanjuo Mrčela in Černigoj Sadar 2006, str. 716–736). Leta 2012 je vlada
z varčevalnim Zakonom o uravnoteženju javnih financ nadomestilo zmanjšala za
10 odstotkov, kar vpliva na slabšanje ekonomskega položaja mater, predvsem
revnih in s tem se tudi zmanjšuje že dosežena stopnja enakosti spolov. Država je
namreč leta 1986 prepoznala pomen neplačanega dela v primerjavi s plačanim, saj
je vpeljala 100-odstotno nadomestilo plače v času odsotnosti zaradi nege otroka
(Šori in Humer, 2015, str. 111).
Za vse predšolske otroke je v Sloveniji na voljo enoten sistem javnih vrtcev. Imajo
organizirano in subvencionirano institucionalno varstvo, ki zagotavlja enako
kakovost ter enako izobraževalno osebje za vse. S tem je staršem in predvsem
ženskam omogočena udeležba tako na trgu dela kot v političnem delovanju. Ženske
pri nas so zaradi tega manj obremenjene, vsekakor pa to vpliva tudi na porabo časa
za skrbstveno delo. V šolskem letu 2012/2013 je bilo po podatkih Statističnega
urada Slovenije v sistem javnih vrtcev vključenih 89,9 odstotkov otrok, starih od 3
do 5 let in 55,7 odstotkov otrok starih od 1 do 3 leta. Iz teh podatkov lahko
sklepamo, da je večina žensk zaposlenih, prav tako pa nam kažejo, da je
institucionalno varstvo preseglo druge oblike varstva, kot so stari starši in varuške
(Šori in Humer, 2015, str. 109–110).
52
Zaposlenim materam pa kljub dobri organizaciji varstva še vedno največjo težavo
predstavlja delovni čas, saj se večina vrtcev zapre sredi popoldneva (Hazl, 2002,
str. 15). Prav tako le redka podjetja v Sloveniji pridejo naproti svojim zaposlenim
in organizirajo varstvo ali v okviru podjetja ali v njegovi bližini (Kanjuo Mrčela in
Černigoj Sadar, 2006, str. 716–736).
53
7 USKLAJEVANJE DRUŽINSKEGA IN
POKLICNEGA ŽIVLJENJA
Z vidika zagotavljanja enakih možnosti žensk in moških je področje usklajevanja
družinskih in poklicnih dejavnosti eno najbolj pomembnih in hkrati tudi najbolj
težavnih področij (Hazl, 2002, str. 14). Z višanjem izobrazbene ravni žensk in
njihovo večjo aktivnostjo na trgu dela je bila ženska postavljena pred dilemo
uspešnega usklajevanja obojega. K temu pa vsekakor ni prispevalo splošno
družbeno prepričanje, da karierno uspešna ženska ni in ne more biti uspešna mati
in žena. Zaradi tega so ženske pogosto prisiljene v izbiro med poklicno kariero in
družino. Ženske se soočajo z mnogimi ovirami in omejitvami, ki izhajajo iz
zasebnega življenja, v primeru izbire kariere pa je v družbi prisotno očitanje, kot
recimo zanemarjanje družine in otrok (Sedmak in Medarič, 2007, str. 94).
Zaradi intenzifikacije delovnega življenja, kjer vse večji pomen pridobiva prevlada
plačanega dela nad drugimi deli življenja in sprejeta spolna neenakost pri
starševstvu, je zmožnost staršev za doseganje usklajenosti med plačanim delom in
drugimi deli življenja še vedno omejena. Kvantitativne in kvalitativne raziskave so
pokazale, da je zaradi ugodne socialne politike, na podlagi katere so bili sprejeti
zakoni, in zaradi vse močnejših zahtev po enakopravnosti spolov v sferi plačanega
dela povečana zmožnost usklajevanja poklicnega in družinskega življenja (Penner,
Kanjuo Marčela, Bandelj, Peterson, 2012, str. 854–877), vendar družbeno sprejeta
zakonodaja še ne prepoveduje diskriminatornega ravnanja. Na nacionalni ravni bo
potrebno zagotoviti s potrebami staršev usklajeno otroško varstvo, prožnejše oblike
zaposlovanja in delovnega časa ter še ugodnejše oblike starševskega dopusta, ki
bodo spodbudile enakopravnejšo delitev družinskih obveznosti med oba starša
(Hazl, 2002, str. 14).
54
8 EMPIRIČNA RAZISKAVA – ANKETA
8.1 NAMEN RAZISKAVE
Z raziskavo smo želeli preveriti ali je dostopnost profesionanega dela za žensko
težja kot za moškega. Zanimalo nas je ali so gospodinjska in skrbstvena dela še
vedno neenakomerno porazdeljena med moškim in žensko in ali imajo ženske večje
težave pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Vzpostavljena je bila
povezanost med profesionalnim in družinskim delom.
8.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE IN METODOLOGIJA
HIPOTEZA H7: Predvidevamo, da je dostopnost profesionalne kariere za
žensko težja kot za moškega.
HIPOTEZA H8: Predvidevamo, da imajo ženske večje težave pri
usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja.
HIPOTEZA H9: Predvidevamo, da so ženske bolj obremenjene z
družinskimi obveznostmi.
Pri analiziranju anketnega vprašalnika smo uporabili deskriptivno metodo
raziskovanja. Demografske podatke smo predstavili s pomočjo opisne statistike in
grafov za lažjo predstavitev vzorca.
8.3 RAZISKOVALNI VZOREC
Za potrditev ali ovrečitev hipoteze H7, H8 in H9 smo izvedli lastno anketo. V
vzorec raziskave smo izbrali 30 žensk in 30 moških v starosti od 30 do 45 let, ki
55
opravljajo različne poklice v celjski regiji. Skupaj je v raziskavi sodelovalo 60
anketirancev, ki so povezavo do vprašalnika dobili po elektronski pošti. Nanj so
lahko odgovarjali preko spletnega vprašalnika, ki se je nahajal na spletnem portalu
www.1ka.si.
Vzorec, ki smo ga vzeli v obdelavo, je namenski in neslučajnostni. Pri izbiri smo
pazili na starostno in izobrazbeno raznolikost. Tako smo želeli doseči večjo
reprezentativnost vzorca, vendar ugotovitev zaradi majhnosti in lokalno/regijske
omejenosti vzorca ne moremo v celoti posploševati na slovensko okolje. Tovrstne
posplošitve so mogoče le na osnovi primerjave pridobljenih raziskovalnih podatkov
z objavljenimi sorodnimi in primerljivimi podatki v drugih raziskavah in študijah.
Le-te predstavljene v prvem delu diplomskega dela
8.4 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV
Raziskavo smo izvedli v drugi polovici februarja 2016. Postopki zbiranja podatkov
so potekali po kvantitativni tehniki z anketnim vprašalnikom, sestavljenim iz
vprašanj zaprtega tipa. Preko elektronske pošte smo izbranim poslali spletno
povezavo, preko katere so v celoti izpolnili anketni vprašalnik. V elektronski pošti
smo v spremnem tekstu na kratko predstavili namen in tematiko raziskave.
Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz desetih vprašanj, od tega je bilo devet
vprašanj zaprtega tipa in eno vprašanje odprtega tipa. V slednjem so morali
anketiranci vpisati manjkajočo vrednost, starost. Naša raziskava je imela starostno
omejitev, saj smo želeli vanjo vključiti anketirance med 30. in 45. letom starosti.
V prvem delu anketnega vprašalnika smo spraševali predvsem po socio-
demografskih značilnosti anketirancev: spol, starost, stopnja dokončane izobrazbe,
zaposlitveni status, sektor zaposlitve, značilnost kolektiva, v katerem delajo
anketiranci, in po regiji, iz katere prihajajo. Umestili smo jo v vprašalnik, kjer smo
želeli še dodatno preveriti, ali vsi anketiranci prihajajo iz celjske regije. Za
definiranje regij smo uporabili omrežne klicne številke v Sloveniji.
56
V nadaljevanju smo spraševali po stališčih glede na obremenjenost z družinskimi
obveznostmi. Osmo vprašanje se je nanašalo na stališče glede usklajevanja
zasebnega in poklicnega življenja. V zadnjem delu ankete smo anketirancem
postavili trditve, kjer smo na petstopenjski Likertovi lestvici ocenjavali vrednosti
od ena do pet, pri čemer je številka ena pomenila sploh se ne strinjam, številka pet
pa v celoti se strinjam. Stališča so se nanašala glede na dostopnost profesionalne
kariere.
8.5 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
Zbrane podatke smo obdelali s pomočjo prosto kodnega programa SPSS. Uporabili
smo opisno statistiko, izračun srednjih vrednosti in t-preizkus za preizkušanje razlik
med spremenljivkami.
57
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJE
ANKETE
9.1 STRUKTURA VZORCA
V anketi je sodelovalo 30 moških in 30 ženskih predstavnic spola.
GRAF 3: Struktura glede na starost vzorca
Iz Grafa 3 je razvidno, da je največji delež anketirancev, ki so izpolnjevali anketo,
v starosti 33 in 37 let, kar predstavlja 16,7- in 13,3-odstotni delež glede na vzorec
raziskovanja. Številčno jima sledijo anketiranci v starosti 32 in 35 let, ki
predstavljajo 11,7-odstotni delež, in anketiranci v starosti 31, 41 in 45 let, ki
zajemajo 6,7-odstotni delež vzorca. Ostale starosti so zastopane približno
enakomerno. Vzorec pokriva vse starosti med 30 in 45.
34
7
10
2
7
2
8
1 1 2
43
2
4
0
2
4
6
8
10
12
30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 44 45
STAROST
58
GRAF 4: Struktura glede na stopnjo dokončane izobrazbe
41 odstotkov anketirancev, ki so sodelovali v anketi, ima univerzitetno izobrazbo.
Sledijo jim tisti z visokošolsko in srednjo izobrazbo, ki so zastopani 20-odstotno.
12 odstotkov anketirancev ima magisterij ali doktorat, najmanjša zastopanost pa je
bila s strani višješolske izobrazbe, in sicer 7-odstotna.
GRAF 5: Vzorec glede na zaposlitveni status
Največji delež anketirancev – 77 odstotkov – je zaposlenih redno za nedoločen čas
in le 12 odstotkov ima redno zaposlitev za določen čas. 8 odstotkov raziskovalnega
vzorca je samozaposlenih, najmanjši delež – 3 odstotke – pa predstavljajo
brezposelni.
srednja ali manj20 %
višješolska7 %
visokošolska20 %
uni.41 %
mag. ali več12 %
77%
12%8%
3%
Zaposlitveni status
redno nedoločen čas
redno določen čas
samozaposlen
brezposeln
59
GRAF 6: Vzorec glede na sestavo kolektiva, v katerem je posameznik zaposlen
Večina anketirancev – 40 odstotkov – je zaposlenih v večinoma ženskem kolektivu.
Podrobnejši pregled je pokazal, da je od tega 61,9 odstotkov žensk in 28,6 odstotkov
moških. Druga najbolj zastopana skupina predstavlja 23,3 odstotkov in gre za
enakomerno sestavo kolektiva, kar pomeni, da noben spol ne prevladuje. Sledijo
jima z 10 odstotki zaposleni v izrazito ženskem kolektivu. 15 odstotkov predstavlja
večinoma moški kolektiv, od tega je 88,9 odstotkov moških in samo 11,1 odstotka
žensk. V izrazito moškem kolektivu so v raziskovalnem vzorcu zastopani samo
moški in predstavljajo 3,2 odstotka.
GRAF 7: Vzorec glede na sektor zaposlitve posameznika
12%
40%
4% 17%
27%
izrazito ženski večinoma ženski izrazito moški večinoma moški enakomerno
20 %
45 %
35 %
sekundarni
terciarni
kvartarni
60
Največji delež našega vzorca – 45 odstotkov – predstavljajo zaposleni v terciarnem
sektorju, sledijo jim s 35 odstotki zaposleni v kvartarnem sektorju. Najmanjši delež
z 20 odstotki pa zastopa sekundarni sektor.
9.2 ANALIZA RAZLIK GLEDE NA OBREMENJENOST Z
DRUŽINSKIMI OBVEZNOSTMI
V naslednjih treh tabelah bomo prikazali rezultate, ki smo jih dobili s pomočjo
metode t-testa. S slednjo smo ugotavljali statistično pomembne razlike med
moškimi in ženskami glede na spremenljivke.
Tabela 9: Stališča glede obremenjenosti z družinskimi obveznostmi
Indikator Spol Srednja
vrednost
t-test
t St. značilnost
Čiščenje moški 2,60
-,738 ,464 ženske 2,90
Pranje moški 2,06
-2,432 ,018 ženske 3,13
Likanje moški 1,80
-,779 ,439 ženske 2,17
Kuhanje moški 2,73
-,078 ,938 ženske 2,76
Pomivanje posode moški 3,00
1,412 ,163 ženske 2,40
Urejanje doma moški 3,13
,861 ,393 ženske 2,80
Skrb za otroke moški 2,06
-1,558 ,125 ženske 2,86
Skrb za starejše moški 1,43
,803 ,425 ženske 1,10
Skrb za račun moški 4,13
4,392 ,000 ženske 2,23
Nakupi hrane in
izdelkov za dom
moški 3,43 1,601 ,115
ženske 2,80
61
*Posamezniki so imeli možnost izbirati med zelo malo, manj kot polovico, približno polovico, več
kot polovico, skoraj vse.
S pomočjo t-testa smo ugotovili, da obstajata samo dve statistično značilni razliki
pri indikatorjih, ki so merili obremenjenost moških in žensk pri družinskih
obveznostih. Pri vseh ostalih osmih indikatorjih ni bilo statističnih razlik med
anketiranci (M) in anketirankami (Ž). Pokazale so se razlike, in sicer ženske več
čistijo, likajo in skrbijo za otroke. Moški več pomivajo posodo, urejajo dom, skrbijo
za starejše, za nakupe hrane in izdelkov za dom. Statistično značilna razlika se glede
na spol pojavi pri indikatorju pranje (t = -2,432; p = ,018). Ženske (srednja vrednost
3,13) so ocenile to spremenljivko višje kot moški (srednja vrednost 2,06).
Spremenljivko skrb za račune pa so ženske (srednja vrednost 2,23) ocenile nižje kot
moški (srednja vrednost 4,13). Obdelani podatki nam pokažejo, da so ženske bolj
obremenjene s pranjem kot moški. Za razliko od moških, ki so bolj obremenjeni
oziroma pogosteje skrbijo za račune. Vsa ostala gospodinjska dela pa po podatkih
sodeč iz raziskave ženske ne obremenjuje bolj kot moške.
9.3 ANALIZA STALIŠČ GLEDE USKLAJEVANJA ZASEBNEGA
IN POKLICNEGA ŽIVLJENJA
Tabela 10: Stališče glede usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja
Indikator Spol Srednja vrednost t-test
t p
Kako pogosto
imate občutek, da
imate težave pri
usklajevanju
zasebnega in
poklicnega
življenja?
moški 2,66
,557 ,580
ženske 2,46
*Posamezniki so imeli možnost izbirati med nikoli, redko, občasno, pogosto, vedno.
Statistično značilne razlike podatki v Tabeli 10, kjer smo ugotavljali ali imajo moški
in ženske težave pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja, niso pokazali.
Z vprašanjem smo želeli preveriti, ali imajo moški in ženske težave pri usklajevanju
62
zasebnega in poklicnega življenja ter kolikšne so razlike v njihovih stališčih.
Razvidno je, da so moški ocenili to spremenljivko višje (srednja vrednost 2,66) kot
ženske (srednja vrednost 2,46), iz česar lahko sklepamo, da imajo večkrat težave
kot ženske (oziroma izražajo takšna stališča, saj gre za subjektivno percepcijo).
9.4 ANALIZA STALIŠČ GLEDE DOSTOPNOSTI
PROFESIONALNE KARIERE
Tabela 11: Stališče glede dostopnosti profesionalne kariere
Indikator Spol Srednja
vrednost
t -test
t St. značilnost
“Zaradi spola ne
napredujem tako hitro, kot
bi lahko«
moški 1,13
-1,153 ,254
ženske 1,57
»Zaradi spola mi v službi
ne zaupajo zahtevnejših
nalog/projektov.«
moški 1,30
-,092 ,927
ženske 1,33
“Zaradi
družinskih obveznosti mi
ne omogočijo delati s
tujino.”
moški 1,07
-,674 ,503
ženske 1,30
»Včasih imam občutek, da
sem na slabšem delovnem
mestu zgolj zato, ker sem
ženska/moški.«
moški 1,23
,181 ,857
ženske 1,30
»Moja kariera
napreduje, kot sem si
zamislil/a ob zaposlitvi.«
moški 3,36
2,592
,013 ženske 2,23
“Uspešen menedžer ima
moške atribute.”
moški 2,20
,974
,335
ženske 1,76
*Posamezniki so imeli možnost obkrožiti eno izmed petih številk, pri čemer je številka ena pomenila
sploh se ne strinjam, številka pet pa je pomenila v celoti se strinjam.
63
Iz Tabele 11 je razvidno, da obstaja samo ena statistično značilna razlika, in sicer v
stališčih glede izjave: »Moja kariera napreduje, kot sem si zamislil/a ob zaposlitvi«.
S posameznimi trditvami smo želeli preveriti, ali anketiranci mislijo (subjektivna
percepcija), da je dostopnost profesionalne kariere za žensko težja kot za moške.
Statistično značilno razliko je analiza pokazala samo pri spremenljivki »Moja
kariera napreduje, kot sem si zamislil/a ob zaposlitvi«. Ženske (srednja vrednost
2,23) so ocenile to spremenljivko nižje kot moški (srednja vrednost 3,36). Obdelani
podatki nam pokažejo, da se moški bolj pogosto strinjajo z zgoraj omenjeno
trditvijo. Pri vseh ostalih spremenljivkah so vidne razlike – ženske so jih pri večini
ocenile nižje kot moški, vendar ni bilo statistično značilnih razlik. Iz podatkov ne
moremo razbrati, da je dostopnost profesionalne kariere za žensko težje dostopna
kot za moške.
64
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V poglavju rezultati in interpretacija smo hipoteze, ki smo si jih zastavili na začetku
diplomskega dela, potrdili ali ovrgli. Pri tem smo upoštevali prvi del diplomskega
dela, kjer smo analizirali primarne in sekundarne vire, in na tem mestu še vključili
podatke iz Statističnega urada Slovenije, že obstoječe raziskave iz našega področja
raziskovanja ter anketo, ki je bila narejena na vzorcu 60 anketirancev iz celjske
regije in predstavljena v drugem delu dela.
HIPOTEZA H1: Predvidevamo, da stopnja zaposlenosti žensk v Sloveniji
raste, vendar je še vedno nižja od stopnje zaposlenosti moških.
Zaposlenost žensk, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije za obdobje
od leta 2011 do leta 2014 (ta leta smo statistično preverili in jih prikazali v Tabeli
4, na str. 19, pada). V poglavju Zaposlenost smo ugotovili, da je stopnja
zaposlenosti skozi celotno 20. stoletje večinoma naraščala. Do prvega večjega
preobrata je prišlo leta 2009 in od takrat je prisotno padanje zaposlenosti žensk. Od
leta 2011 pa do leta 2014 je stopnja zaposlenosti padla za 3 odstotka, izrazito se je
povečala tudi stopnja brezposelnosti, in sicer za 18,2 odstotkov. Padanje
zaposlenosti je bilo zaznano tudi pri moških, in sicer je v letih od 2011 do 2014
padlo za 5,2 odstotke. Klub temu, da je stopnja zaposlenosti žensk še vedno nižja v
primerjavi z moškimi, ne raste, zato hipoteze ne moremo potrditi.
HIPOTEZA H2: Predvidevamo, da se ženske še vedno množično zaposlujejo
v poklicih, ki veljajo za „feminizirane poklice“.
S pomočjo podatkov iz Statističnega urada Republike Slovenije, prikazanih v
Tabeli 5 na str. 21, smo prikazali delovno aktivnost prebivalstva po glavnih
poklicnih skupinah glede na spol. Iz podatkov smo ugotovili, da se ženske še vedno
zaposlujejo v poklicih, ki veljajo za feminizirane. Poklici dobijo oznako
feminizirani, ko je v njih najštevilčneje zastopan ženski spol. Podatki so pokazali,
da so ženske najštevilčneje zastopane v poklicni skupini strokovnjakov.
65
Podrobnješi pregled znotraj omenjene poklicne skupine je pokazal, da so ženske
več kot 50-odstotno zastopane v poklicih, kot so zdravstveni strokovnjaki,
strokovnjaki za vzgojo in izobraževanje, strokovnjaki za pravo, družboslovje,
kulturo in podobno, uradniki za pisarniško poslovanje, poklici za osebne storitve,
prodajalci, poklici za zdravstveno in socialno oskrbo, varstvo otrok in pomoč na
domu. V Tabeli 6 na strani 23, kjer je prikazan delež žensk med delovno aktivnim
prebivalstvom po dejavnosti in spolu v letih 2009, 2010 in 2012 lahko razberemo,
da so v vseh treh obravnavanih letih več kot 60-odstotno zastopane v gostinjstvu,
finančnih in zavarovalniških storitvah, izobraževanju, v zdravstvu in socialnem
varstvu. Poklici veljajo za »feminizirane poklice«, kar nakazuje, da se trend
zaposlovanja žensk znotraj njih nadaljuje, zato lahko hipotezo potrdimo.
HIPOTEZA H3: Predvidevamo, da ženske za opravljanje enakega dela
zaslužijo v povprečju manj kot moški za vsako opravljeno uro dela.
Podatki iz Statističnega urada Republike Slovenije, prikazani v Grafu 1 na strani 26
v podpoglavju Razlike med plačami žensk, so pokazali, da so bile v vseh prikazanih
letih v grafu od 2008 pa do 2012 povprečne mesečne bruto plače žensk nižje od
moških. Razlike v plačilu ustvarja različna izobrazba, starost, razporeditev glede na
izobrazbo in poklic. Podrobno smo v Tabeli 7 na strani 28 pogledali povprečne
mesečne bruto plače po skupini poklicev in spolu v letih od 2010 do 2012. Ugotovili
smo, da so razlike v plačilu med moškimi in ženskami prisotne v vseh poklicnih
skupinah. V poklicni skupini strokovnjakov, kjer smo v Tabeli 5 ugotovili, da so
ženske tudi najštevilčneje zastopane, je bila razlika leta 2012 362 evrov. Ženske so
v Sloveniji zaposlene za polni delovni čas in v povprečju ne delajo manj kot moški,
zato lahko sklepamo, da v povprečju zaslužijo manj na uro kot moški. Iz podatkov
pa ne moremo sklepati, da v povprečju zaslužijo manj na uro za opravljanje enakega
dela. Znotraj določene poklicne skupine so moški in ženske zaposleni na različnih
delovnih mestih in na tem mestu prihaja do največjih razlik. V Sloveniji ni bilo
narejenih veliko raziskav, ki bi se ukvarjale prav z raziskovanjem slednjega. Med
najpomembnejše raziskave spada raziskava, Neenakost po spolu v Sloveniji od leta
1993 do 2007: razlike v plačah v perspektivi ekonomske socilogije. Raziskava je
66
bila narejena tako za zasebni kot tudi javni sektor in je pokazala, da so v vseh
obravnavanih letih ženske v primerjavi z moškimi zaslužile manj. Največje razlike
v plačilu je raziskava zaznala pri plačilu glede na delovno mesto. Moški so zaslužili
več, ko so opravljali enako delo v isti organizaciji. Rezultati raziskave so prikazani
v Grafu 1 na strani 26. Razlika v plačilu glede na isto delovno mesto je bila v letu
2007 17,6-odstotna. Iz primerjave omenjene raziskave, ki je zajela daljše obdobje
in naših analiziranih podatkov, ki so obravnavali kasnejša leta, kjer ni prišlo do
sprememb, lahko sklepamo, da ženske za opravljanje enakega dela v povprečju
zaslužijo manj kot moški za vsako opravljeno uro dela. Hipotezo lahko potrdimo.
HIPOTEZA H4: Predvidevamo, da ženske pogosto delajo v sektorjih, v
katerih je njihovo delo nižje vrednoteno in slabše plačano kot v sektorjih, kjer
prevladujejo moški.
S pomočjo podatkov zbranih v Tabeli 6 na strani 23 smo ugotovili, da so ženske še
vedno najštevilčneje zastopane v dejavnostih oziroma sektorjih ekonomije kot so
izobraževanje, zdravstvo in socialno varstvo. V omenjenih sektorjih so zastopane
80-odstotno, moški pa le 20-odstotno. Več kot 60-odstotno so zastopane tudi v
gostinjstvu in finančnih in zavarovalniških dejavnostih. Skupna značilnost
poklicev, v omenjenih sektorjih je nižji družbeni ugled, nižja stopnja vrednosti in
nižje plače. Moški so glede na podatke v tabeli 6 v povprečju 80-odstotno zastopani
v rudarstvu, dejavnosti za oskrbo z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki,
dejavnosti za oskrbo z električno energijo, plinom in paro, Skoraj 90-odstotno pa
so zastopani v gradbeništvu. Povprečne mesečne bruto plače po poklicih, prikazane
v Tabeli 7 na strani 28, nakazujejo, da je v vseh glavnih poklicnih skupinah
povprečna bruto plača moškega višja od ženske. Kot smo že omenili, tabela
prikazuje povprečne mesečne plače glede na glavne poklicne skupine, omenjene
dejavnosti oziroma sektorje, kjer prevladujejo ženske lahko prištevamo v poklicne
skupine Strokovnjaki in poklici za storitve in prodajalci. Podatki celo nakazujejo,
da kljub temu, da so v omenjenih poklicih množično zaposlene ženske, je povprečna
plača moškega višja od ženske. V poklicu strokovnjaki so ženske v letu 2012
zaslužile 362 evrov manj kot moški. Iz ugotovitev lahko sklepamo, da moški
67
pogosto delajo v sektorjih, kjer je njihovo delo višje vrednoteno in bolje plačano
kot ženske. Hipotezo zato lahko potrdimo.
HIPOTEZA H5: Predvidevamo, da so ženske nezadostno zastopane na
vodstvenih in vodilnih mestih.
Število žensk na vodstvenih in vodilnih mestih se z leti povečuje, vendar še vedno
zasedajo zgolj tretjino. V poglavju Zaposlovanje smo iz podatkov, pridobljenih iz
Statističnega urada Republike Slovenije v Tabeli 5 na strani 21 ugotovili, da je delež
žensk v poklicni skupini zakonodajalcev, visokih uradnikov in menedžerjev v
primerjavi z moškimi med leti 2010 in 2012 skoraj za polovico manjši. Ženske so
v tej poklicni skupini glede na ostale glavne poklicne skupine najmanj prisotne
oziroma podatki prikazujejo, da se najmanj zaposlujejo. Leta 2010 je bil njihov
delež 1,79-odstoten glede na skupno število zaposlenih žensk v tem letu. Na strani
34 smo s pomočjo poročila, ki ga je izdal Statistični urad Republike Slovenije za
leto 2010 ugotovili, da je bilo med 44.256 osebami (moški in ženske skupaj), ki so
opravljale poklic iz poklicne skupine direktorji/direktorice, menedžerke družb
oziroma manjših družb samo 31,6 odstotkov oziroma 14.006 direktoric oz.
menedžerk. Od tega je bilo 82,6 odstotkov direktoric oziroma menedžerk družb in
17,4 odstotkov menedžerk manjših družb. Tudi med visokošolskimi učitelji v letu
2010/2011 je bila zastopanost žensk manjša. Od 5.361 visokošolskih učiteljev je
bilo le 36 odstotkov visokošolskih učiteljic. Omenjeni podatki nakazujejo, da so
ženske še vedno nezadostno zastopane na vodstvenih in vodilnih mestih, zato lahko
hipotezo potrdimo.
HIPOTEZA H6: Predvidevamo, da mednarodne organizacije s svojimi cilji,
programi in njihovo implementacijo vplivajo na boljši položaj žensk v politiki
zaposlovanja.
Mednarodne organizacije (Organizacija združenih narodov, Svet Evrope, Evropska
unija) sprejemajo številne mednarodne dokumente, ki obravnavajo področja dela in
zaposlovanja. Sprejemajo konvencije in pakte, kjer opredeljujo pomene enakosti
žensk in moških, oblike diskriminacije in programe nacionalnih ukrepov za njihovo
68
odpravo. Države, ki so vključene v mednarodne organizacije, se z ratifikacijo teh
dokumentov zavezujejo, da jih bodo upoštevale pri pripravi zakonodaje in
zagotovile vse pravice, ki jih zagotavljajo ti dokumenti. Konvencija postane
veljavna, ko jo država ratificira v parlamentu, saj jo s tem sprejme v svoj pravni
red. Slovenija je članica omenjenih mednarodnih organizacij in ob članstvu se je
zavezala, da jih bo implementirala v svojo zakonodajo. Podpisala je Konvencijo o
odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Mednarodni pakt o državljanskih in
političnih pravicah in Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih
pravicah, ratificirala pa je tudi 67 od skupno 189 konvencij MOD (podpoglavje
Zakoni in predpisi). Pri pripravi zakonodaje za zagotavljanje enakopravnosti na
području zaposlovanja jih je upoštevala. To področje zakonodajno v Sloveniji
pokriva Zakon o enakih možnostih žensk in moških, Zakon o uresničevanju načela
enakega obravnavanja, s katerim so bile v slovenski pravni red vnesene različne
direktive Evropske unije, ter Zakon o delovnih razmerjih. Na podlagi pekinške
deklaracije in Izhodišč za ukrepnaje pa je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem
programu za enake možnosti žensk in moških 2005–2013, ki je bila sprejeta na
podlagi 15. člena Zakona o enakih možnostih žensk in moških z namenom, da bi
zagotovila trajnostno razvoj v uveljavitvi enakosti spolov (podpoglavje Zakoni in
predpisi). Na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake
možnosti smo ugotovili, da se Slovenija prijavlja na različne razpise za evropska
sredstva s področja enakosti spolov. S pomočjo slednjih izvaja različne
raziskovalne in ozaveščevalne dejavnosti: »Aktivni.Si«, »Vključi.Vse«,
»Integracija načela enakosti – strateško«. Omenjene dejavnosti izvaja skupaj
različnimi organizacijami. Hipotezo lahko potrdimo.
HIPOTEZA H7: Predvidevamo, da je dostopnost profesionalne kariere za
žensko težja kot za moškega.
Pri analizi šestih trditev v naši raziskavi, ki jih najdemo v Tabeli 11 na str. 62, ki so
merila stališča o dostopnosti profesionalne kariere za ženske, je samo pri eni trditvi
prišlo do statistično značilne razlike. Le-ta je bila zaznana pri trditvi: »Moja kariera
napreduje, kot sem si zamislil/a ob zaposlitvi«. Ženske (srednja vrednost 2,23) so
69
to vrednost ocenile nižje kot moški (srednja vrednost 3,36). Ostalih pet trditev so
ženske ocenile z višjo srednjo vrednostjo, v primerjavi z moškimi, vendar ni prišlo
do statistično značilne razlike Hipoteze zaradi tega ne moremo potrditi.
HIPOTEZA H8: Predvidevamo, da imajo ženske večje težave pri usklajevanju
poklicnega in zasebnega življenja.
Anketiranci (30 moških in 30 žensk) so v naši raziskavi morali izraziti stališče glede
usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Rezultati so prikazani v Tabeli 9 na
strani 60. Vprašanje: »Kako pogosto imate občutek, da imate težave pri
usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja?« so moški ocenili višje (srednja
vrednost 2.66) kot ženske (2,46). Iz tega lahko sklepamo, da imajo moški večkrat
težave pri usklajevanju, kot ženske oziroma izražajo takšna stališča zaradi
subjektivne percepcije, vendar ni prišlo do statistično značilne razlike. Hipoteze ne
moremo potrditi.
HIPOTEZA H9: Predvidevamo, da so ženske bolj obremenjene z družinskimi
obveznostmi.
V anketi smo merili obremenjenost moških in žensk glede na družinske obveznosti.
Rezultati so prikazani v Tabeli 11 na strani 62. Anketiranci so morali izraziti svoja
stališča med devetimi različnimi indikatorji – ti so zajemali gospodinjska opravila
in skrbstvena dela. Statistično značilno razliko je pokazal samo indikator, ki je meril
obremenjenost moških in žensk glede pranja. Ženske so to spremenljivko ocenile
višje (srednja vrednost 3,13) kot moški (srednja vrednost 2,06). Pri ostalih osmih
indikatorjih ni prišlo do statistično značilnih razlik. Večino izmed njih so sicer
ženske ocenile višje kot moški, vendar podatki ne nakazujejo, da so ženske bolj
obremenjene z gospodinjskimi opravili kot moški. Hipoteze zato ne moremo
potrditi.
70
11 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu smo želeli raziskati, ali prihaja do razlik med spoloma na
področju dela in zaposlovanja v Sloveniji. Na podlagi analize primarnih in
sekundarnih virov, podatkov pridobljenih iz Statističnega urada Republike
Slovenije in drugih empiričnih raziskav smo proučili vpliv mednarodnih organizacij
na politiko zaposlovanja v Sloveniji, obseg zaposlenosti in položaj žensk na trgu
dela v Sloveniji. Z lastno raziskavo, v kateri smo zajeli 30 respondentk in 30
respondentov v celjski regiji (omrežna skupina 03), smo primerjali dostopnost
profesionalne kariere moških in žensk, obseg neplačanega dela, ki ga oboji opravijo
v gospodinjstvu ter pridobili povratno informacijo na vprašanje, ali večja skrb za
družino ženske ovira pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja.
Zaposlenost žensk oziroma njihova delovna aktivnost je tako v Sloveniji, kot tudi
drugod po svetu že tradicionalna. Industrializacija je prva ločila zasebno in javno
sfero in takrat dela, ki so jih ženske opravljale doma (gospodinjska in skrbstvena
dela), postanejo neproduktivna, neplačana v nasprotju z moškim delom, ki prinaša
denar. Vstop žensk na trg plačane delovne sile je bil posledica številnih
gospodarskih in družbenih sprememb. Množično so se pričele ženske zaposlovati
po drugi svetovni vojni, deloma zaradi ekonomske nujnosti in deloma zaradi
ideoloških vplivov. Njihovo število je z občasnimi prekinitvami vseskozi naraščalo
in ob koncu stoletja dosegalo že skoraj polovico vseh zaposlenih. Zaradi
gospodarske krize in recesije po letu 2009 se je zmanjšalo število zaposlenih v
Sloveniji, povečalo pa število brezposelnih, s čimer se je zaustavil tudi trend rasti
zaposlenosti žensk, ki po obsegu nikoli ni dosegla zaposlenosti moških.
Na zmanjšanje zaposlenosti žensk so vplivali različni varčevalni ukrepi v javnemu
sektorju, v katerem je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije
zaposlenih tudi največ žensk (zdravstvo, sociala, izobraževanje), in spremembe na
trgu delovne sile, ki so prinesle različne fleksibilne oblike zaposlitve (delo za
določen čas), ki so prizadele predvsem ženske.
Položaj žensk se je v zadnjih letih v vseh sferah izboljšal, vendar je največ
neenakosti še vedno zaznati na področju dela in zaposlovanja. Stereotipna predstava
71
o ženski, ki skrbi in vzgaja otroke ter malo prispeva k družinskemu proračunu, je
še vedno močno prisotna v družbi. Enakopravnost v formalnopravnem smislu je
zagotovljena. Ženskam je danes omogočen dostop do vseh stopenj izobraževanja,
kar je posledica njihovih zgodovinskih prizadevanj za enakopravnost. Po podatkih
Statističnega urada Slovenije so ženske uspešnejše od moških vrstnikov na
sekundarni in terciarni stopnji. Vse pogosteje se odločajo za vse izobraževalne
smeri, vendar se še zmeraj prevladujoče odločajo za študijske usmeritve in
posledično poklice, ki veljajo za »ženske.« Navezovali naj bi se na njihove
»naravne vloge«, s tem mislimo na feminizirane poklice, ki so usmerjeni v vzgojo,
nego, izobraževanje, zdravstvo in socialo. Ti poklici so in še vedno uživajo manjši
družbeni ugled in moč, so slabše plačani ter prinašajo slabšo socialno stabilnost.
Analiza statističnih podatkov za Slovenijo je potrdila predpostavko, da se ženske še
vedno množično zaposlujejo v omenjenih poklicih. V Tabeli 6, kjer je prikazan
delež zaposlenih žensk glede na dejavnost oziroma sektor, smo ugotovili, da je
njihova zastopanost v zdravstvu, sociali in izobraževanju še vedno več kot 80-
odstotna. 60-odstotno pa so zastopane v gostinjstvu ter finančnih in zavarovalniških
dejavnostih. Še vedno je njihova prisotnost manjša v poklicih, ki veljajo za tipično
moške. Glede na glavne poklicne skupine (Tabela 5), sodijo v to skupino, poklici
za neindustrijski način dela, kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci, upravljalci strojev
in naprav, industrijski izdelovalci ter sestavljavci, zakonodajalci, visoki uradniki in
menedžerji. Ženske so v primerjavi z moškimi najštevilčnejše zastopane v poklicih,
kot so strokovnjakinje, v poklicih za storitve, kot prodajalke in uradnice. Podatki
nakazujejo prisotnost spolne segregacije, horizontalne in vertikalne.
Čeprav Slovenija velja za državo v Evropski uniji z najmanjšo razliko v plačilu med
spoloma, se tudi v Sloveniji zakonsko določena enakost glede na statistične podatke
ne uresničuje. Z analizo statističnih podatkov od 2008 do 2012 smo ugotovili, da
je bila povprečna mesečna bruto plača žensk v vseh letih nižja od moških. Enake
rezultate je prinesla analiza povprečne mesečne bruto plače po skupini poklicev in
spolu od 2010 do 2012. Ugotovili smo, da so razlike v plačilu med moškimi in
ženskami prisotne v vseh poklicih v prid moškemu spolu. Razlike znotraj poklicne
skupine nastanejo, ker ženske zasedajo v primerjavi z moškimi manj plačana
delovna mesta, kar znižuje povprečje njihovih plač. Statistični podatki so pokazali,
72
da moški v povprečju delajo 41 ur tedensko, ženske pa 38 ur. Raziskav in podatkov,
ki bi ugotavljali razlike v plačilu glede na enako delo oziroma isto delovno mesto,
ni veliko. Med najpomembnejše raziskave spada raziskava, Neenakost po spolu v
Sloveniji od leta 1993 do 2007: razlike v plačah v perspektivi ekonomske
sociologije (Penner, Kanjuo Marčela, Bandelj, Peterson, 2012, str. 854–877).
Raziskava je bila narejena tako za zasebni, kot tudi javni sektor in je pokazala, da
so v vseh obravnavanih letih ženske v primerjavi z moškimi zaslužile manj.
Največje razlike v plačilu je raziskava zaznala prav pri plačilu glede na delovno
mesto. Moški so zaslužili v povprečju več kot ženske, ko so opravljali enako delo
v isti organizaciji. Razlika v plačilu glede na isto delovno mesto je bila v letu 2007,
17,6-odstotna. V primerjavi raziskave, ki je zajela daljše obdobje (1993–2007) in
naših analiziranih podatkov, ki so obravnavali kasnejša leta, niso razvidne nobene
spremembe v smeri zmanjšanja razlik med moškim in ženskim delom.
Ženske so še vedno nezadostno zastopane na najvišjih in vodstvenih položajih tako
v gospodarstvu, politiki, kot tudi v javnem sektorju. To je potrdila tudi analiza
podatkov iz Statističnega urada Republike Slovenije. V poklicni skupini
zakonodajalci, visoki uradniki in menedžerji je bila med leti 2010 in 2012 njihova
zastopanost v povprečju le 33-odstotna. Čeprav je v izobraževanju zaposlenih 80
odstotkov žensk, jih je večina zaposlenih na primarni in sekundarni stopnji, njihov
delež je na terciarni stopnji zgolj 30-odstoten. V zadnjih petih letih je prišlo do
preloma s tradicionalno slabo zastopanostjo žensk v politiki. Na državnozborskih
volitvah leta 2011 in 2014 je bilo izvoljeno večje število žensk, kar strokovnjaki
prepisujejo uvedbi kvot, ki so določile minimalni delež žensk na kandidatnih listah.
Strokovnjaki predlagajo uvedbo kvot tudi v gospodarstvu, kar so določene evropske
države že storile in učinki so bili predvsem pozitivni. Število žensk na vodstvenih
in vodilnih mestih se počasi povečuje. Vendar se ženske pri vzpenjanju na višje
položaje še vedno srečujejo s pojavom steklenega stropa, steklenih sten, številnimi
ovirami in stereotipi.
Za položaj žensk je ključen formalnopravni okvir, ki ga določi zakonodajalec, ki
pri tem upošteva in implementira resolucije mednarodnih organizacij o enakih
možnostih vseh prebivalcev ne glede na spol, raso ali nacionalnost. Slovenija je
članica številnih mednarodnih organizacij (Organizacija združenih narodov, Svet
73
Evrope, Evropska skupnost), ki sprejemajo različne dokumente in konvencije, v
katerih opredeljujejo izenačenosti žensk in moških ter programe nacionalnih
ukrepov za njihovo odpravo, minimalne standarde osnovnih delovnih pravic. S
članstvom v njih se je Slovenija zavezala, da bo dokumente ratificirala in upoštevala
pri pripravi svoje zakonodaje ter zagotovila vse pravice, ki jih vsebujejo
mednarodni dokumenti za zagotavljanja enakih pravic za ženske in moške, kar je
tudi storila. Za področje zagotavljanja enakosti med spoloma na področju
zakonodaje imamo zakone, dobro osnovo, izvajajo se številne akcije, sprejete so
bile resolucije (npr. Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk
in moških 2005 - 2013). Te imajo jasno zastavljene cilje in ukrepe, ki se tudi
izvajajo. Nihče pa ne meri učinkov, tako da rezultati in izboljšave na trgu niso
znane, kar bi bilo smiselno upoštevati pri naslednji resoluciji.
Ugodna socialna politika, na podlagi katere so bili sprejeti številni zakoni, povečuje
zmožnost usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Kar predstavlja
pomemben dejavnik pri razvijanju profesionalne kariere žensk, vendar zaradi vse
večje prevlade plačanega dela nad drugimi deli življenja in še vedno sprejete spolne
neenakosti pri družinskih obveznostih so zmožnosti usklajevanja za ženske še
vedno omejene. Predpostavke, da je dostopnost profesionalne kariere za ženske
težja, kot za moškega z našo raziskavo ni bilo mogoče potrditi. Razlike v stališčih
moških respondentov in ženskih respondentk so sicer razvidne za šest trditev
(zaradi spola ne napredujem dovolj hitro; niso mi zaupane zahtevnejše naloge in
potovanja v tujino; zaradi spola sem na slabšem delovnem mestu), vendar je samo
trditev, da njihova kariera ne napreduje, kot so si zamislile ob zaposlitvi, pokazala
statistično značilno razliko.
Domneve iz prvega dela diplomskega dela, da so družinska opravila, kamor
prištevamo gospodinjska opravila in skrbstvena dela, še vedno neenakomerno
porazdeljena med moškim in žensko, se niso potrdile. Raziskava je pokazala, da
ženske več čistijo, likajo in skrbijo za otroke medtem, ko moški večkrat pomivajo
posodo, urejajo dom in skrbijo za starejše. Gospodinjsko opravilo, s katerim so bile
ženske v naši raziskavi bolj obremenjene v primerjavi z moškimi, je bilo pranje,
medtem, ko so moški bolj obremenjeni s skrbjo za račune. Podatki nakazujejo, da
so gospodinjska in skrbstvena opravila med spoloma v našem raziskovalnem
74
vzorcu enakomernejše porazdeljena in da se moški aktivno vključujejo v družinske
obveznosti.
Tudi domneve, da imajo ženske težave pri usklajevanju poklicnega in zasebnega
življenje, predvsem zaradi aktivne in visoke udeležbe na trgu delovne sile za polni
delovni čas, in neenakomerne porazdelitve družinskih obveznosti, se niso potrdile.
Moški so stališče, da imajo pogostejše težave pri usklajevanju, ocenili z malo višjo
vrednostjo kot ženske. Sklepamo lahko, da se učinki ugodne socialne politike, ki
deluje predvsem v smeri, da bi ženske lažje usklajevale poklicno in zasebno
življenje, že odražajo v življenju.
Ugotovitev raziskave predvsem zaradi majhnosti in lokalno/regijske omejenosti ne
moremo posploševati na slovensko okolje. Prav tako je potrebno upoštevati dejstvo,
da morda anketiranci niso odgovarjali, tako kot sami mislijo, ampak kot družba od
njih pričakuje.
Zanimivo bi bilo narediti podobno raziskavo na večjem vzorcu in primerjati
podatke ter ugotovitve za vsako posamezno regijo med seboj. Za nadaljnje
raziskovanje bi bilo prav tako zanimivo raziskati življenje žensk po upokojitvi,
glede nato, da smo ugotovili, da ženske v povprečju zaslužijo skozi celotno življenje
manj kot moški, zaradi teh razlik v starosti prejemajo nižje pokojnine in v povprečju
živijo kar 10 let dalje kot moški.
75
12 LITERATURA
1. Boh, K. (1988). Neformalna proizvodnja dobrin in storitev v primarnih
skupnostih. V Svetlik, I., Kos, D., Boh, K. in Zrimšek, Z., (Ur.), Neformalno
delo (str. 88). Ljubljana: Delovska enotnost.
2. Cigale, M. (1992). O ženskem delu. V Cigale, M., Turk M., Trbižan Vidmar
Ž. in Železnikm N. (Ur.), Ko odrgrneš sedem tančic (zbornik Ženske v
Sloveniji (37–46). Ljubljana: Društva Iniciativa.
3. Cindrič, A.(2009). Študenti s kranjske na dunajski univerzi 1848–1918.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani.
4. Černigoj Sadar, N. (2000). Spolne razlike v formalnem in neformalnem delu.
Družboslovne razprave XVI (34–35), 31–52. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
5. Černigoj Sadar, N. in Verše, N., (2002). Zaposlovanje žensk. V Svetlik, I.,
Glazer, J., Kajzer, A. in Trbanc, M. (Ur.), Politika zaposlovanja, Zbirka
Politični procesi in inštitucije (str. 397–433). Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
6. Dolenc P., Kosi T., Nastav T., Novak M., Franca, V. in Babajić Muratagić
E. (2011). Uvod. V Dolenc, P. (Ur): Diskriminacija na trgu dela v Sloveniji
(str. 11–14). Koper: Univerza na Primorskem.
7. Franca, V. in Babajić Muratagić E. (2011). Pravni vidiki prepovedi
diskriminacije na trgu dela. V Dolenc, P. (Ur): Diskriminacija na trgu dela
v Sloveniji (str. 15–38). Koper: Univerza na Primorskem.
8. Fertila, B., Phillips, P., Loxey, J., Hafner Fink, D., Lajh, D. in Nahtigal M.
(2005). Travelling with Europe: Slovenia in European Union: Potovanje z
Evropo: Slovenija v Evropski uniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
9. Furlan, N. (2006). Manjkajoče rebro. Koper: Annales.
10. Gabrič, A. (2004). Od moškega do unisex šolstva. V Žižek, A. (Ur.), Ženske
skozi zgodovino: zbornik referatov 32. zborovodja referatov slovenskih
zgodovinarjev (215–223) Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
11. Giddens, A. (1993). Sociology.UK: Cambridge.
12. Giddens, A. (2007). Sociologija. Zagreb: Nakladni zavod Globus.
76
13. Haralambos, M. in Holborn, M. (1995). Sociologija. Teme in pogledi.
Ljubljana: DZS.
14. Hazl, V. (2002). Smo Slovenke na trgu delovne sile enakopravne?: Analiza
položaja žensk na trgu delovne sile v Sloveniji. Ljubljana: Pospeševalni
center za malo gospodarstvo.
15. Hernja Masten, M. (1998). Bogaboječa, možu pokorna, preudarna, pametna,
izobražena, a nešolana ženska. V Mrgole Jukič (Ur.): Izobraževanje in
zaposlovanje žensk nekoč in danes (str. 27–45). Ptuj: Zgodovinski arhiv.
16. Hrženjak, M. in Humer, Ž. (2009). Družbena delitev skrbstvenega dela −
preizkusni kamen socialne pravičnosti in politik enakosti spolov. V Tašner
V. (Ur.): Brez spopada (str. 179−190). Ljubljana: Pedagoška fakulteta
Univerze v Ljubljani.
17. Jeram, J. (2003). Zagovorništvo enakih možnosti žensk in moških v EU in
Sloveniji: novi pristopi k uresničevanju enakosti žensk in moških. Ljubljana
: Vlada Republike Slovenije, Urad za enake možnosti.
18. Jogan, M. (1990). Sociologija in seksizem. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede.
19. Jogan, M. (2001). Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
20. Leksikon Cankarjeve založbe (2006). Četrta, dopolnjena izdaja in
posodobljena izdaja; prvi natis. Ljubljana: Cankarjeva založba.
21. Kanjulo Marčela, A. (2007). Spol in organizacijska moč: Ženske in moški
v manegementu. V Sedmak, M. in Medarič Z. (Ur.): Med javnim in
zasebnim. Ženske na trgu dela (211–234). Koper: Univerza na Primorskem.
22. Kanjulo Marčela A. in Černigoj Sadar, N. (2006). Starši med delom in
družino. Teorija in Praksa let. 43. 5–6/2006. str. 716–736.
23. Kanjuo Marčela A., Kogovšek T., Filipovič Hrast M., Lužar B. in Toni Tj.
(2014). Enakost spolov na mestih odločanja v gospodarstvu. Končno
poročilo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
24. Kozmik, V., (1998). Še diskriminirane?. V Mrgole Jukič T. (Ur.):
Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes (str. 146–172). Ptuj:
Zgodovinski arhiv.
77
25. Kralj, A. in Rener T. (2007). Poklic posebne vrste. V Sedmak, M. in
Medarič Z. (Ur.): Med javnim in zasebnim. Ženske na trgu dela (211–234).
Koper: Univerza na Primorskem.
26. Mencin Čeplak, M., in Tašner, V. (2009). Spolne neenakosti v
izobraževanju. V Tašner V. (Ur.): Brez spopada (str. 103−117). Ljubljana:
Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
27. Mrgole Jukič, T. (1998). Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in
danes. Ptuj: Zgodovinski arhiv.
28. Nastran Ule, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
29. Penner, M. A., Kanjuo Mrčela, A., Bandelj, N. in Peterson, T. (2012).
Neenakost po spolu v Sloveniji od 1993 do 2007: razlike v plačah v
perspektivi ekonomske sociologije. Teorija in praksa. Ljubljana (6), str.
854−877.
30. Prijon, L. (2012). Podrejenost žensk v zahodni družbi: mit, realnost ali
kliše?. Ljubljana: Založba Vega.
31. Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M., (2006). Družine in družinsko
življenje v Sloveniji. Koper: Založba Annales.
32. Robnik, S. (2015). Enakost spolov na mestih odločanja – pomen
transparentnega kadrovanja: končno poročilo. Ljubljana: Ministrstvo za
delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
33. Salecl Bevc, T. in Neubauer, V. (1995). Problemi žensk na delovnem mestu
– opažanja sindikatov. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Urad za
žensko politiko.
34. Sedmak, M. in Medarič, Z. (2007). Med javnim in zasebnim: ženske na trgu
dela. Koper: Založba Annales.
35. Serše, A. (1998). Ženske naj bodo doma, naj bodo dobre gospodinje in
matere. V Mrgole Jukič (Ur.): Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in
danes (str. 48–70). Ptuj: Zgodovinski arhiv.
36. Statatistični letopis Slovenije (2013). Število prebivalcev in naravno
gibanje prebivalstva, tabela 4.4.
78
37. Skrt B., Hohler B., Šerc, A., Jurman, G., Dragoš, S., Kralj, A. idr (2007).
Debate za enake možnosti: Izobraževalni priročnik. Ljubljana: Za in proti,
Zavod za kulturo diologa.
38. Šori I. in Humer Ž. (2015). Institucije in mehanizmi reprodukcije spolnega
reda v poljih družine in politike. V Antić Gaber M. (Ur.): Zahtevna
razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti (97–118). Ljubljana:
Znanstvena založba Filozofske fakultete.
39. Švab, A., (1998). Med deklarativnostjo in realnostjo. V Mrgole Jukič T.
(Ur.), Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes (str. 181–196).
Ptuj: Zgodovinski arhiv.
40. Švab, A. (2006). Družinske spremembe. V Rener, T., Sedmak, M., Švab, A.
in Mrgole Jukič (Ur.): Družine in družinsko življenje v Sloveniji (str. 63–
88). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče
Koper, Zgovinsko društvo za južno Primorsko, Založba Annales.
41. Štamfelj, D. (2007). Kariera in Ženske. Diplomsko delo. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani Fakulteta za družbene vede.
42. Toni, T. (2014). Ukrepi za povečanje števila žensk na vodilnih položajih v
gospodarstvu. Magistrsko delo. Ljubljana: FDV.
43. Ule, M. (2010). Prikrite spolne neenakosti v izobraževalnih potekih in
prehodih. Sodobna pedagogika, letnik 61:127, številka 3, str. 16–29.
44. Ule, M. (2006). Socialna Psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede.
45. Ule, M. in Kuhar, M. (2003). Mladi, družina in starševstvo. Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede.
46. Zgaga, P., (2015). Vplivi dinamike v visokem šolstvu na spolno
strukturiranost sodobne družbe. V Antić Gaber M. (Ur.): Zahtevna
razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti (str. 33–50). Ljubljana:
Znanstvena založba Filozofske fakultete.
47. Žnidaršič Žagar, S. (2007). Historična perspektiva – aktualni položaj žensk
na trgu dela v Republiki Sloveniji. V Sedmak, M. in Medarič Z. (Ur): Med
javnim in zasebnim. Ženske na trgu dela (str. 11–41). Koper: Univerza na
Primorskem.
79
13 SPLETNI VIRI
1. Antić Gaber, M. in Selišnik, I. (2012): Kako razumeti kvote?. Pridobljeno
5. 1. 2016, http://metinalista.si/kako-razumeti-kvote/.
2. Arsenjuk, U. (2012): Dan žensk 2012. Pridobljeno 15. 1. 2015,
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?I
dNovice=4548.
3. Evropa A-Ž. (b.l.). Pridobljeno 12. 1. 2016,
http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/r.htm.
4. European Commissio (2004). How Europeans spend their time: everyday
life of women and men, Data 1998–2002. Pridobljeno 16. 1. 2016,
http://www.unece.org/fileadmin/DAM/stats/gender/publications/Multi-
Country/EUROSTAT/HowEuropeansSpendTheirTime.pdf.
5. Hočevar, B. (2015): Ženske v politiki: na oblast pridejo v času krize.
Pridobljeno 5. 1. 2016,
http://www.delo.si/assets/info5/20150307/enakopravnost-
spolov/do/sklop1-1.html,
6. Hodžič, E. (2013): Ovire pri napredovanju žensk na managerski položaj.
Zbornik 10. festivala raziskovanja ekonomije in managementa.
Pridobljeno 14. 12. 2015, http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-
266-141-0/prispevki/038.pdf.
7. Humer, Ž. in Roksandić, M. (2013): Protikrizni ukrepi in enakost spolov.
Pridobljeno 23. 12. 2015,
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti
__pdf/enake_moznosti/NVO2013ProtikrizniUkrepiInEnakostSpolov.pdf.
8. Jerič, A. (2013): »Porodniška« po svetu - Američanke brez nje, Švedinje
doma več kot leto. Pridobljeno 16. 1. 2016,
http://www.rtvslo.si/svet/porodniska-po-svetu-americanke-brez-nje-
svedinje-doma-vec-kot-leto/321845.
9. Kanjuo Mrčela, A., Filipovič Hrast, M. in Humer, Ž (2013): Vrednotenje
izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in
80
moških, 2005–2013: končno poročilo. Pridobljeno 11. 3. 2016,
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti
__pdf/enake_moznosti/RENPZEZMEvalvacija.pdf.
10. Odpravljanje razlike v plačilu med spoloma v Evropski uniji (2014).
Pridobljeno 12. 12. 2015, http://ec.europa.eu/justice/gender-
equality/files/gender_pay_gap/140319_gpg_sl.pdf.
11. Organisation for Economic Co-operation and Development. Pridobljeno
16. 1. 2016,
https://en.wikipedia.org/wiki/Organisation_for_Economic_Co-
operation_and_Development.
12. Poje, A. in Roksandić, M. (2013a): Enako plačilo za enako delo ali delo
enake vrednosti: priročnik za uveljavljanje v praksi. Pridobljeno 20. 12.
2015, http://www.sindikat-
zsss.si/attachments/article/1172/Prirocnik_EnakoPlaciloZaEnakoDelo_SI.
pdf.
13. Poje, A. in Roksandič, M., (2013b): Enako plačilo za enako delo in plačna
vrzel med spoloma. Pridobljeno 20. 12. 2015,
http://www.sindikatzsss.si/attachments/article/1172/Studija_EnakoPlacilo
ZaEnakoDelo.pdf.
14. Povhe, J. (2013): Mednarodni dan žensk 2013. Pridobljeno 15. 1. 2016,
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?I
dNovice=5353.
15. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, (2015a).
Peto in šesto periodično poročilo Republike Slovenije o uresničevanju
določil Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Pridobljeno
15. 12. 2015,
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti
__pdf/semek/CEDAW5in6.pdf.
16. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, (2015b).
Organizacija združenih narodov. Pridobljeno 3. 1. 2016,
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaj
a_in_dokumenti/mednarodne_organizacije/.
81
17. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, (2015c).
Projekti iz sredstev EU. Pridobljeno 20. 2. 2016,
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/projekti_iz
_sredstev_eu/.
18. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, (2015d).
Zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki iz tega izhajajo.
Pridobljeno 16. 1. 2016,
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/starsevsko_varstvo
_in_druzinski_prejemki/pravice_iz_zavarovanja_za_starsevsko_varstvo/za
varovanje_za_starsevsko_varstvo_in_pravice_ki_iz_tega_izhajajo/#c9664.
19. Ministrstvo za zunanje zadeve, (2010). Delovna skupina za enake
možnosti: identifikacija problemov in predlogi ukrepov. Pridobljeno 5. 1.
2016,
http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/enake_priloznosti/Porocilo
_DSEM.pdf.
20. Senčno poročilo nevladnih organizacij za odbor konvencije o odpravi vseh
oblik diskriminacije žensk. Pridobljeno 14. 12. 2015,
http://www.zenskilobi.si/images/SENNO%20POROILO%20CEDAW%20
slo.pdf.
21. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno 12. 12. 2015,
http://bos.zrc-
sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=spol&hs=1.
22. Splošna deklaracija človekovih pravic. Pridobljeno 20. 1. 2016,
http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-
akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-
narodov/splosna-deklaracija-clovekovih-pravic/.
23. Statistčni urad Republike Slovenija (2015a). Prikaz delovne aktivnosti in
brezposelnosti med leti 2011 in 2014. Pridobljeno 12. 12. 2015,
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp.
24. Statistčni urad Republike Slovenija (2015b). Delovno aktivno prebivalstvo
po skupinah poklicev (SKP-08) in spolu, letno. Pridobljeno 12. 12. 2015,
82
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0764803S&ti=&path=../
Database/Dem_soc/07_trg_dela/06_akt_preb_reg_viri_strukturni/05_0764
8_del_aktivni_poklic/&lang=2.
25. Statistčni urad Republike Slovenija (2015c). Povprečne mesečne bruto
plače po skupinah poklicev (SKP-08) in spolu, Slovenija, letno.
Pridobljeno 12. 12. 2015,
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0711335S&ti=&path=../
Database/Dem_soc/07_trg_dela/10_place/03_07113_strukt_statistika/&lan
g=2.
26. Statistični urad Republike Slovenije (2015d). Povprečno število običajno
in dejansko opravljenih delovnih ur delovno aktivnih, po spolu in
kohezijskih regijah, Slovenija, letno. Pridobljeno 12. 12. 2015,
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0762110S&ti=&path=../
Database/Dem_soc/07_trg_dela/02_07008_akt_preb_po_anketi/02_07621
_akt_preb_ADS_letno/&lang=2.
27. Uradni list Republike Slovenije št.100/2005, (2005). Pridobljeno 20. 2.
2016, http://www.uradni-
flist.si/1/objava.jsp?urlid=2005100&stevilka=4350.
28. Vrečko, L. (2015): O posvetu, enakost spolov in festivalu. Pridobljeno 10.
1. 2016, http://spol.si/blog/2015/03/04/o-posvetu-enakosti-spolov-in-
festivalu/.
29. Zakrajšek, T. (2015): Vojna med spoloma na vodilnih položajih.
Pridobljeno 5. 12. 2015, http://psihologijadela.com/2015/04/22/vojna-
med-spoloma-na-vodilnih-polozajih/.
30. Ženski lobi Slovenije, (2014): Feministični manifest 2014 in sklepi
konference Ženske 20 let po Pekingu. Pridobljeno 17. 1. 2016,
http://www.zenskilobi.si/images/DOKUMENTI/Splet_Fem_manifest_MR
.pdf.
PRILOGA 1
Anketna vprašanja
Spoštovani,
Moje ime je Rebeka Štante in sem študentska Filozofske fakultete v Mariboru. Na študijski
smeri Sociologija pripravljam diplomsko nalogo z naslovom Razlike med spoloma na
področju dela in zaposlovanja. Prosim vas, za sodelovanje v anketnem vprašalniku, ki mi
bo pomagal pri izvedbi empiričnega dela diplomske naloge. Vprašalnik, ki je pred Vami je
kratek in Vam bom vzel 5 minut vašega časa. Sodelovanje v anketi je prostovoljno in hkrati
popolnoma anonimno, zato vas prosim za odgovore, ki izražajo iskrena stališča in podatke.
1. Spol (obkrožite): Ženski Moški
2. Prosim vpišite vašo starost:
------------------let
3. Stopnja dokončane izobrazbe:
a) srednješolska ali manj
b) višješolska izobrazba
c) visokošolska izobrazba
d) univerzitetna izobrazba
e) magisterij ali doktorat
4.Vaš zaposlitveni status:
a) redno zaposlen za nedoločen čas
b) redno zaposlen za določen čas
c) samozaposlen
d) študent ali dijak
e) upokojen
f) brezposelni
5. Zaupajte nam kakšen je kolektiv v katerem delate:
a) izrazito ženski
b) večinoma ženski
c) izrazito moški
d) večinoma moški
e) približno enakomerno razporejeno
6. V katerem sektorju ste zaposleni?
a) primarni sektor (kmetijstvo, rudarstvo, ribištvo, gozdarstvo,…)
b) sekundarni sektor (industrija, gradbeništvo, proizvodnja,…)
c) terciarni sektor ( storitve, trgovina, gostinstvo, turizem, bančništvo,…)
d) kvartarni sektor (šolstvo, zdravstvo, kultura, šport,…)
7. Iz področja katere klicne številke v Sloveniji prihajate?
a) Ljubljana (klicna številka 01)
b) Maribor (klicna številka 02)
c) Celje (klicna številka 03)
d) Kranj (klicna številka 04)
e) Koper (klicna številka 05)
f) Novo mesto ( klicna številka 06)
8. Katera gospodinjska dela opravljate v družini in koliko časa jim namenite na
teden. Označite s križcem.
zelo
malo
manj kot
polovico
približno
polovico
več kot
polovico
skoraj
vse
čiščenje
pranje
likanje
kuhanje
pomivanje
posode
urejanje
doma
skrb za
otroka/e
skrb za
starejše
skrb za
plačevanje
računov
nakupi hrane
oz. izdelkov
za dom
9. Kako pogosto imate občutek, da imate težave pri usklajevanju zasebnega in
poklicnega življenja?
a) nikoli
b) redko
c)občasno
c) pogosto
d)vedno
10. Prosim, da pri spodaj navedenih stališčih označite, kako se strinjate z
vsako trditvijo posebej. Obkrožite eno izmed petih številk, pri čemer 1 pomeni
sploh se ne strinjam, 5 pa pomeni v celoti se strinjam.
1. »Zaradi spola ne napredujem tako hitro kot bi lahko.«
1 2 3 4 5
2. » Zaradi spola mi v službi ne zaupajo zahtevnejših nalog/projektov«.
1 2 3 4 5
3. »Zaradi družinskih obveznosti, mi ne omogočijo delati s tujino«.
1 2 3 4 5
4. » Včasih imam občutek, da sem na slabšem delovnem mestu zgolj zato, ker
sem ženska/moški.«.
1 2 3 4 5
5. »Moja kariera napreduje, kot sem si zamislil/a ob zaposlitvi.»
1 2 3 4 5
6. » Uspešen manager ima moške atribute«
1 2 3 4 5