UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

MATEJ OBREZA

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

Športna rekreacija

ANALIZA KONFLIKTNIH SITUACIJ PRI ŠPORTNIH

VSEBINAH V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

prof. dr. Jožef Štihec

RECENZENT Avtor dela

prof. dr. Mateja Videmšek Matej Obreza

KONZULTANT

prof. dr. Damir Karpljuk

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Lepo bi se zahvalil mentorju Jožefu Štihcu, ki mi je pomagal pri izdelavi diplomskega dela.

Posebna zahvala pa gre moji ženi Nuši in mojim staršem, Jožetu ter Karolini, ki so me

finančno in moralno podpirali na celotni poti mojega študija.

Ključne besede: konflikt, reševanje konfliktov, predšolska vzgoja, šport, vrtci

ANALIZA KONFLIKTNIH SITUACIJ PRI ŠPORTNIH VSEBINAH V VRTCU

Matej Obreza

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športna vzgoja – Športna rekreacija

Število strani: 46 Število slik: 8 Število tabel: 2 Število virov: 18

POVZETEK

Namen diplomskega dela je bil analizirati pojavnosti konfliktov v vrtcih in njihovo reševanje.

Raziskovali smo, pri katerih pedagoških dejavnostih se konflikti največ pojavljajo, kateri

elementi so glavni vzrok zanje in kako vzgojitelji rešujejo konfliktne situacije pri športnih

dejavnostih.

V prvem delu smo predstavili teorijo konfliktov, strategije reševanje konfliktov, opredelili

pojme predšolskega obdobja in telesni ter gibalni razvoj predšolskih otrok. V drugem delu je

bil izpeljan raziskovalni del s pomočjo ankete in opravljena analiza na podlagi ciljnih

vprašanj.

Diplomsko delo je lahko uporabljeno za boljše razumevanje teoretičnih osnov konfliktnih

situacij in njihove pojavnosti. Lahko je pomoč pri reševanju konfliktnih situacij in boljši

vpogled v praktične situacije v vrtcih.

Key words: conflict, conflict resolution, pre-school, sports, kindergartens

ANALYSIS OF CONFLICT SITUATIONS AT SPORTS CONTENT IN

KINDERGARTEN

Matej Obreza

University of Ljubljana, Faculty of Sports, 2016

Physical education – Sports recreation

Number of pages: 46 Number of pictures: 8 Number of tables: 2 Number of sources: 18

ABSTRACT

The purpose of the thesis was to analyze the incidence of conflict in kindergartens and solving

them. We have been researching in which teaching activities are mostly occurring which

elements are the main cause of the incidence and how they deal with conflict situations in

sporting activities.

In the first part, we present the theory of conflict, strategies for conflict resolution, defined the

concept of pre-school age, physical and motor development of children. In the second part it

was to carry out research works by means of surveys and analysis performed on the basis of

targeted questions.

The thesis can be used to better understand the theoretical foundations of conflict situations

and their incidence. It may help in resolving conflict situations and a better understanding of

practical situations in kindergartens.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................. 9

2 KONFLIKT ..................................................................................................................... 10

2.1 Različne opredelitve konfliktov ............................................................................... 10

2.2 Vrste konfliktov ....................................................................................................... 11

2.3 Vzroki konfliktnih situacij ....................................................................................... 14

2.4 Tradicionalen in sodoben pogled na konflikt .......................................................... 16

2.5 Pomen konflikta ....................................................................................................... 16

2.6 Pozitivne in negativne značilnosti in posledice konflikta ........................................ 17

2.6.1 Pozitivne posledice ...................................................................................... 18

2.6.2 Negativne posledice ..................................................................................... 18

2.6.3 Konflikti v izobraževanju in vzgoji ............................................................. 19

2.7 Strategije reševanja konfliktnih situacij ................................................................... 19

2.7.1 Prepoznavanje in ravnanje s konfliktom ...................................................... 20

2.7.2 Dimenzije konfliktnih situacij ...................................................................... 20

2.7.3 Reševanje konfliktov ................................................................................... 22

2.7.4 Reševanje konfliktov po Thomas Gordonu ................................................. 25

2.7.5 Mediacija ...................................................................................................... 31

2.7.5.1 Opredelitev mediacije ..................................................................... 31

2.7.5.2 Prednosti in pozitivni stranski učinki mediacije ............................. 32

2.7.5.3 Temeljna načela mediacije ............................................................. 32

2.7.5.4 Primerni in manj primerni spori za mediacijo: ............................... 34

2.8 Predšolsko obdobje .................................................................................................. 34

2.8.1 Splošni razvoj ............................................................................................... 34

2.8.2 Telesni razvoj ............................................................................................... 35

2.8.3 Otrokov gibalni razvoj ................................................................................. 36

2.9 Gibalna dejavnost otrok ........................................................................................... 37

2.9.1 Kurikulum športa za vrtce ............................................................................ 38

2.10 Namen diplomske naloge......................................................................................... 40

2.11 Cilji .......................................................................................................................... 40

3 METODE DELA ............................................................................................................. 41

3.1 Preizkušanci ............................................................................................................. 41

3.2 Pripomočki ............................................................................................................... 41

3.3 Postopek ................................................................................................................... 41

4 REZULTATI ................................................................................................................... 42

4.1 Analiza pedagoških situacij pri katerih se konfliktne situacije pojavljajo

najpogosteje. ............................................................................................................ 46

4.2 Analiza pogostosti pojavljanja konfliktnih situacij pri športnih dejavnostih v

vrtcu. ........................................................................................................................ 46

4.3 Analiza načinov reševanja konfliktnih situacij pri športnih dejavnostih v vrtcu ..... 47

5 SKLEP .............................................................................................................................. 49

6 VIRI .................................................................................................................................. 51

7 PRILOGA ........................................................................................................................ 53

KAZALO SLIK

Slika 1. Kje se konflikti med otroki največkrat pojavljajo? ..................................................... 42

Slika 2. Kaj so najpogostejši vzroki za nastanek konfliktov med otroki? ................................ 43

Slika 3. Kako pogosto pride do konflikta pri vodeni/nevodeni športni aktivnosti ................... 43

Slika 4. Na kakšen način rešujete konflikte? ............................................................................ 44

Slika 5. Na kakšen način otroci rešujejo konflikte? ................................................................. 44

Slika 6. Ali rešujete konflikte pri športnih vsebinah enako kot pri ostalih dejavnostih? ......... 45

Slika 7. Ali ste čustveno vpleteni v konflikt? ........................................................................... 45

Slika 8. Ali to vpliva na vaše odločitve? .................................................................................. 45

KAZALO TABEL

Tabela 1 Različne neusklajenosti kot možen vir konfliktov .................................................... 13

Tabela 2 Vrste konfliktov ......................................................................................................... 14

9

1 UVOD

Proces socializacije, telesne in mentalne rasti se začne prvi dan, ko se človek rodi. Starši, kot

najbolj pomemben in najbližji člen v otrokovem življenju, opravljajo primarno socializacijo,

so prvi otrokov stik z učenjem. Sekundarno okolje, ki ima velik vpliv na otrokov razvoj in na

to, kako bo otrok doživljal vsakdan, pa je njegova okolica in eden izmed elementov

sekundarnega okolja je vrtec. V vrtcu se otroci srečajo z raznimi impulzi, katerih doma niso

bili deležni, predvsem stika z večjim številom ljudi oziroma s skupinami vrstnikov. Otrok se

tukaj prvič sreča z okoljem, kjer njegova volja ni najbolj pomembna, kar povzroči konflikte.

Veliko avtorjev (Brajša, 1993; Gordon, 1997; Prgić, 2014) navaja konflikt kot nekaj

neizogibnega oziroma del življenja vsakega človeka. Je del medosebnih odnosov, ki se jim ne

moremo izogniti in ki nas spremljajo vse življenje.

Odgovornost pri učenju otrok soočenja in reševanja konfliktov pade na pleča strokovnih

delavcev v vrtcih, vzgojiteljev. Kot navaja Brajša (1993), mora biti vzgojitelj tisti, ki ohranja

stabilnost, nevtralnost, objektivnost, predvsem pa mora biti element zaupanja dveh oseb, ki

sta se znašli v konfliktu. Vzgojitelj mora biti tista nevtralna oseba oziroma posrednik pri

reševanju konfliktov, ki je vešča komuniciranja in je diskretna pri reševanju konfliktov.

Vse omenjene kvalitete vplivajo na to, kako se bo vzgojitelj znašel v konkretni konfliktni

situaciji, in prav te kvalitete bodo odločale o tem, kako dobro bodo vzgojitelji naučili otroke

soočenja s konflikti in njihovega reševanja.

Pojavnost konfliktov ni v vseh situacijah enaka. Nekatere situacije v življenju imajo večjo

intenzivnost medosebnih odnosov, kar posledično lahko povzroči bolj pogosto pojavnost

konflikta. Ena izmed teh je športna dejavnost.

V diplomskem delu poskušamo analizirati pojavnost konfliktnih situacij v vrtcih in prikazati

nekatere izmed glavnih sprožilcev konfliktnega odnosa, predvsem se osredotočamo na

reševanje konfliktov pri športnih dejavnostih.

10

2 KONFLIKT

Vsak od nas se je že srečal s konfliktom. S konflikti se srečujemo celo življenje v različnih

okoljih in so sestavni del naših življenj. Kot otroci smo v konfliktu z vrstniki ali sorojenci,

kasneje s partnerjem in sodelavci v domačem, javnem ali službenem okolju, torej so

konstantno prisotni in neizogibni.

Ljudje različnih kultur asociirajo konflikt na besede, kot so jeza, pretep, bolečina, vojna, strah

itd. in je zaznan kot negativen pojav v družbi. Je neprijeten in v našem kulturnem prostoru

celo (paradoksalno) nezaželen. Zato ni čudno, da se ga ljudje raje izogibajo ali ga ignorirajo.

Vendar novejša literatura govori o konfliktu kot o nečem nevtralnem, celo pozitivnem.

Konflikti lahko vodijo v velika grozodejstva, če niso rešeni primerno in pravočasno. Zato so

se tudi bolj natančno začeli ukvarjati z njimi in jih raziskovati po drugi svetovni vojni v

upanju, da bi z boljšim poznavanjem konfliktov lahko preprečili katastrofalne razsežnosti,

kakršne so se zgodile med obema vojnama (Betteto idr., 2011). Vendar Goričar (1975)

opozarja, da glede na negativen prizvok konflikta ta ni nujno vedno izražen z nasilnimi

sredstvi.

Konflikt je v življenju vsake osebe, ki se vključuje v socializacijsko sfero, neizogiben in zato

del naših življenj in le razumevanje konfliktov lahko prepreči negativne posledice in nas vodi

v boljši jutri. Je del družbenega življenja in ne glede na naše želje se bomo srečevali z njim mi

in naši zanamci.

2.1 RAZLIČNE OPREDELITVE KONFLIKTOV

Pojem konflikt je zelo težko natančno definirati, saj so definicije konflikta napisane z

različnih vidikov in globine tematike. Nekateri se osredotočajo na konflikt kot na nesoglasje

dveh ali več subjektov, drugi se osredotočajo na konflikt kot na vmesno fazo motenj, razkroja,

veliki večini pa je skupno to, da je konflikt nesoglasje oz. spor.

Konflikt torej nastane, ko se srečata dva subjekta ali skupine z različnimi željami, motivi,

potrebami, ki se križajo med seboj in omejujejo ali preprečujejo uresničitev ene ali druge.

Tudi Lamovec (1991, v Iršič, 2004) opredeljuje konflikt kot situacijo, v kateri dejanja ene

osebe ovirajo dejanja druge osebe in s tem preprečujejo uresničitev želja. Vendar pa lahko le

11

konflikt povzroči nujno potrebno sodelovanje in premik z negativne ali nične točke naprej. O

tem govorijo tudi Betteto idr. (2011), ki pišejo, da je konflikt nujno potreben za napredek,

drugače lahko povzroča stagnacijo in preprečuje napredek. Le s konfliktom lahko najdemo

najboljšo rešitev problema, da bodo vse strani zadovoljne in bodo dopustile napredek ter

premik z nične točke.

Seveda se konflikt pojavlja v vseh medsebojnih odnosih in je nekaj normalnega. Različne

kulture, vrednote, prepričanja, pogledi na svet itd., vse to vpliva na izkrivljanje zaznavanja

sogovornikovih vedenj, ki jih vidimo v popačeni obliki, lastne napake pa ne opazimo. Vse to

povzroča večjo možnost pojavljanja in »moč'« konflikta. Konflikt sam po sebi ni niti slab niti

dober, je le del interakcij, šele naša reakcijo in odziv mu podata pozitiven ali negativen

predznak. O tem govori tudi Gordon (1997), ki poudari predvsem dejstvo, da je veliko bolj

pomembno poznati število nerešenih konfliktov in metode, s katerimi poskušamo te reševati.

Kljub različnim opredelitvam in pojmovanjem lahko pod pojmom konflikt razumemo stanje

nasprotujočih si teženj v nekem sistemu, tako v posamezniku kot med osebami znotraj

določene skupnosti oziroma prostora ali med skupinami, ki so del večje skupnosti ali ki

delujejo na področju, kjer se križajo interesi (Iršič, 2010).

2.2 VRSTE KONFLIKTOV

Preden se lotimo reševati konflikt, je treba poznati vrste konfliktov, saj bomo le tako najbolje

izbrali metodo oziroma način, kako ga najbolj primerno in uspešno rešiti.

Iršič (2010) za lažje prepoznavanje konfliktov navaja naslednje vrste konfliktov ali njihovih

delov:

STOPNJE KONFLIKTA

Konflikte lahko delimo glede na stopnjo razširjenosti oziroma njihov fokus. Fokus

konflikta je lahko problem, oseba ali odnos, kar imenujemo prva, druga in tretja

stopnja konflikta. Vsaka naslednja stopnja je povezana z več destruktivnimi taktikami

in je težje rešljiva. Konflikt, ki je osredotočen na problem, je najlažje rešljiv, zato je

koristno preprečiti prehajanje konflikta na višjo stopnjo oz. postopno nižati stopnjo

konflikta do te mere, da pride do osredotočenosti na problem.

12

ODKRITOST KONFLIKTA

Po odkritosti lahko razdelimo konflikte na potlačene, prikrite in odkrite. Potlačeni

konflikt je tisti, ki se ga ne zavedamo, prikriti je tisti, ki ga je vsaj kdo že (delno)

opazil, a skupina še vedno deluje ali poskuša delovati, kot da ga ni. Odkrit pa je tisti,

ki je opažen in se ga udeleženci tudi zavedajo, pri čemer ni nujno, da ga rešujejo.

AKTIVNOST KONFLIKTA

Glede na aktivnost lahko ločimo pasivne in aktiven konflikte. Pasiven je tisti konflikt,

ki se ne razvija oz. ne napreduje in se ne rešuje, aktiven konflikt pa se spreminja: se

poglablja, širi, rešuje oz. se z njim nekaj dogaja v pozitivni ali negativni smeri.

OZADJE KONFLIKTA

Tudi glede na ozadje lahko ločimo več vrst konfliktov, in sicer samostojni konflikt,

konflikt, ki je posledica globljih neusklajenosti, in preneseni konflikt. Konflikt je

samostojen, če izvira iz določene nekompatibilnosti, lahko je tudi posledica globljega

konflikta. Konflikt lahko izhaja tudi iz drugih konfliktov, čeprav ni njihova

neposredna posledica. Pogosto gre za konflikte, ki se jih ne zavedamo ali jih

prikrivamo.

RAVNI KONFLIKTA

Po globini lahko delimo konflikt na spor, podpovršinski konflikt, globoko

zakoreninjeni konflikt in dediščino preteklosti. Spor se nanaša na stališča in pravice

vpletenih. Ključno vprašanje pri tem pa je, kdo ima prav. Podpovršinski konflikt je

povezan z interesi, ki se jih vpletene strani pogosto niti ne zavedajo v celoti. Sem

sodijo tudi čustva in odnosi. Globoko zakoreninjen konflikt je povezan z identiteto na

eni strani in stereotipi ter predsodki na drugi strani. Dediščina preteklosti v kontekstu

konfliktov predstavlja vse v preteklosti nerazrešene spore, podpovršinske in globoko

zakoreninjene konflikte, ki se sčasoma naberejo.

NOTRANJI KONFLIKT

Notranji konflikt je konflikt v posamezniku. V psihologiji so najbolj poznane tri vrste

notranjih konfliktov: konflikt dvojnega približevanja (dve strani, ki se medsebojno

izključujeta, se privlačita), konflikt dvojnega izogibanja (ujeti med dve stvari, ki nas

odbijata) in konflikt približevanja ter izogibanja (ko nas stvar privlači in odbija hkrati).

VRSTE NEUSKLAJENOSTI

13

Neusklajenosti se lahko pojavijo med elementi iste vrste ali pa med elementi različnih

vrst, pri čemer je možnih zelo veliko kombinacij. Poleg tega so možne neusklajenosti

med posamezniki ali skupinami ter neusklajenosti v posamezniku. Seznam različnih

neusklajenosti je naveden v spodnji tabeli:

Tabela 1

Različne neusklajenosti kot možen vir konfliktov (Iršič, 2010)

NEUSKLAJENOST

INFORMACIJ

ZNANJA

POMENA BESED IN

POJMOV

NAMENA SPOROČILA

CILJEV ALI INTERESOV

STALIŠČ ALI POGLEDOV

VIDIKOV ALI GLEDALIŠČ

ZANIMANJ

ŽELJA IN HOTENJ

PRIČAKOVANJ

PREDSTAV

PREPRIČANJ

VREDNOT

NAČINA DELOVANJA

NAVAD

OSEBNOSTI

TERITORIJA

TERITORIALNIH STILOV

POZORNOSTI

ČUSTEV

RAZPOLOŽENJ

ENERGIJSKEGA NIVOJA

MOTIVIRANOSTI

RITMA

PROCEDUR

ODGOVORNOSTI OZ.

PRISTOJNOSTI

SOCIALNIH VLOG

ODNOSOV DO DRUGIH

POMEMBNOSTI ODNOSA

DOJEMANJA SITUACIJE

NAČINOV VPLIVANJA

SIGNALNIH SISTEMOV

RAZUMEVANJA ALI

POMEMBNOSTI

DOGOVORA

GRAMATIKE

INTERAKCIJE

PUNKTUACIJE

STILOV ODZIVANJA NA

KONFLIKT

PRAGOV ZAZNAVANJA

KONFLIKTA

PRAGOV

PREPOZNAVANJA

KONFLIKTA

TOLERANCE NA

KONFLIKT

14

Brajša (1993) je izbral vrste konfliktov različnih avtorjev, kot je prikazano v spodnji tabeli.

Tabela 2

Vrste konfliktov (Brajša, 1993)

KONFLIKTI

INTRAPERSONALNI INTERPERSONALNI

V SKUPINAH MED SKUPINAMI

INTRANACIONALNI INTERNACIONALNI

NOTRANJI ZUNANJI

LATENTNI MANIFESTIRANI

SKRITI PREPOZNAVNI

LAŽNI RESNIČNI

SUBJEKTIVNI OBJEKTIVNI

S KONFRONTACIJO BREZ KONFRONTACIJE

MEŠANI ČISTI

INTRASISTEMSKI INTERSISTEMSKI

SITUACIJSKI SOCIALNI

KONSTRUKTIVNI DESTRUKTIVNI

NASPROTOVALNI SOVRAŽNI

ZAVEDNI NEZAVEDNI

NEESKALIRAJOČI ESKALIRAJOČI

FIKSIRANI FLEKSIBILNI

IRACIONALNI RACIONALNI

NEFUNKCIONALNI FUNKCIONALNI

Vrste konfliktov po Kristančič in Ostrman (1999):

odkrit/prikrit konflikt,

latenten/aktiven konflikt,

zavesten/podzavesten,

občasen/kroničen.

2.3 VZROKI KONFLIKTNIH SITUACIJ

Eden glavnih dejavnikov, ki povzročajo konflikte, je interes oziroma želja dveh ali več oseb,

pri čemer si interesa oziroma želji nasprotujeta. Vsak ima svoje cilje, ki jih uresničuje na svoj

15

način. Med uresničevanjem svojih želja pa pozabimo na druge in njihove želje, kar povzroči

trenja. Vendar je za konfliktom skritih še veliko dejavnikov, ki povzročijo, da do

nasprotujočih si želja sploh pride. Eden izmed teh je popačeno prepričanje, ki mu lahko

sledijo problemi vrednotenja zaradi osebne frustriranosti ali različnih meril. Konflikt pa ne

malokrat povzroči agresivnost in konfliktnost v vedenju posameznikov.

Velik delež konfliktov nosi oseba predvsem sama. Posameznikova interpretacija resničnosti,

ki je lahko nerealna ali izkrivljena, nepoznavanje sebe, nezavedanje lastnega obnašanja,

nenadzorovana čustva, vse to lahko povzroča strah, tesnobo, nestrpnost, predsodke, ki vodijo

v nenadzorovano reakcijo in povečujejo možnost konflikta. Tudi pomanjkanje humorja lahko

povzroča konfliktno vedenje.

Komunikacija lahko povzroči, da se med dvema poloma, ki imata različne interese, pojavi

konflikt ali ga zgladi. Dvig glasu, uporaba ostrih besede, osebni napadi, vzbujanje krivde itd.

so elementi, ki lahko povzročijo dodatno zaostrovanje konflikta.

R. Lay (1981, v Brajša, 1993), je zbral komunikacijske vzroke konfliktov, ki so:

semantični nesporazum,

zamenjava komunikacijskih ravni,

neprimerna čustvena reakcija,

neverbalna spremljava,

verbalno-neverbalna neusklajenost,

amorfni stil komuniciranja,

fragmentarni stil komuniciranja,

reaktivni stil komuniciranja,

simetrična eskalacija,

toga komplementarnost.

Kristančič in Ostrman (1999) pišeta o neizogibnosti konflikta že na začetku medosebnih

odnosov, če osebe:

izhajajo iz različnih socialnih, ekonomskih in kulturnih okolij,

imajo različna pričakovanja kar zadeva spolne vloge,

so pretirano zaskrbljene zgolj zase,

se razlikujejo v sposobnosti prenašanja stresov,

16

se razlikujejo v okusih in nagnjenjih,

se razlikujejo v verovanjih in vrednotah,

se razlikujejo v interesih,

se razlikujejo v zmožnostih spreminjanja in osebne rasti,

imajo različno družinsko in socialno okolje.

Vendar konflikti niso le domena odraslih. Vsi vzorci vedenja in odnosi, ki so zaznamovani s

prej naštetimi dejavniki, se doma preselijo v zavest otrok. To vedenja otroci uporabijo za

vključevanje in interakcijo z okolico, v kateri preživljajo svoj čas. Vse to otroci nadgrajujejo z

informacijami in odnosi z vrstniki in odraslimi, kar velikokrat pripelje tudi do konflikta.

2.4 TRADICIONALNI IN SODOBNI POGLED NA KONFLIKT

Večina ljudi vidi konflikt kot slab, negativen ali razdiralen pojav. Humar in drugi avtorji to

opredeljujejo kot tradicionalni pogled na konflikt, pri čemer so v ospredju negativnost, ovira

za sodelovanje, poleg tega uničuje moralo, spodbuja neodgovorno vedenje, ustvarja

nezaupljivost in zmanjšuje ali celo uničuje produktivnost. Konflikta naj bi se v tradicionalnem

odnosu predvsem izogibali, povezujemo ga s prepirljivci in vedno potrebujemo krivca za

povzročeno razprtijo.

Vendar po drugi strani lahko govorimo o tem, da je za normalen razvoj osebnosti treba osebo

soočati z neko mero frustracij, tudi med otroki in odraslimi. Pri otrocih se npr. pojavlja

konfliktnost med potrebo po varnosti, ki jo vidijo v odraslih, in potrebo po individualnosti oz.

svobodi. Prgić (2014) meni, da če bi odrasli s svojim vzgajanjem skušali te konflikte pomiriti,

bi s tem potlačili tisto napetost, ki bi omogočala otroku prehajanje na višje stopnje moralnega

razsojanja. To je sodoben vidik odnosov, kjer konflikt jemljemo za nekaj neogibnega, nujnega

za spremembe in optimalen način medsebojnega vedenja.

2.5 POMEN KONFLIKTA

V čem je torej vloga konflikta, kakšen je njegov pomen v medosebnih odnosih? George Bach

in Herb Goldberg (1975, v Brajša, 1993) opisujeta vlogo konflikta v medčloveških odnosih.

Pravita, da prav konflikti omogočajo doseganje optimalne distance, torej nam pomagajo

odgovoriti na vprašanje, koliko se partnerju približati. Konflikti so torej sestavni del boja za

17

središčno mesto v odnosu. Tako kot pri otrocih se tudi pri odraslih pojavlja v boju za varnost

in gotovost v odnosu. Vendar se v zvezi s konfliktom pojavlja tudi problematika vključevanja

tretjih oseb v odnos. Konflikt pa lahko tudi razblini romantične iluzije v zvezi z odnosi z

drugimi.

Konflikt ima še en pomemben vidik v svojem procesu. Pokaže nam prisotnost problema in

željo oseb po spremembah obstoječega stanja. Ravno ta želja je vir energije, ki lahko omogoči

spremembo. Če je konflikt rešen konstruktivno, posledično utrjuje odnose.

Konflikt po Kristančič in Ostrman (1999) je lahko:

katarzičen ali očiščevalen: eden ali drugi udeleženec močno čustveno napetost

sprazni v konfliktu, vzajemni odnos je manj prizadet, če čustveno spraznitev hkrati

doživita oba udeleženca v konfliktu;

razjasnitveni: udeleženca skušata v konfliktu razjasniti vzroke in posledice

nerazumevanja, nejasnosti v medosebnih odnosih;

konstruktiven ali ustvarjalen: udeleženca vlagata v reševanje problema svoja čustva,

veščine mišljenja in dejanj, da bi lahko učinkovito rešila nastali problem;

akomodacijski ali prilagoditveni: eden ali oba udeleženca se v konfliktni situaciji

prilagajata drug drugemu upoštevajoč interese vsakega posebej in obeh. Akomodacija

ali prilagoditev samo ene strani ne pripomore k rešitvi problema.

2.6 POZITIVNE IN NEGATIVNE ZNAČILNOSTI TER POSLEDICE KONFLIKTA

Zaradi neučinkovitosti reševanja konfliktov so posledice velikokrat negativne in ker so

pozitivne posledice le redke, zmanjkuje motivacije za razvijanje umetnosti obvladovanja

konfliktov. Če bi imela oseba pred očmi možne pozitivne in negativne posledice, bi lahko s

tem povečali željo po preučevanje in posledično več pozitivno rešenih konfliktov. Konflikt, ki

ga ne razrešimo, lahko povzroči poslabšanje vzdušja, upad komunikacije in na splošno

slabitev odnosov, v najhujšem primeru njegovo prekinitev ali celo porast nasilja v odnosu. Z

nerazrešenimi konflikti tvegamo, da postanemo njihovi ujetniki, kajti le rešen konflikt lahko

omogoči, da odnos napreduje na danem področju. Kot vemo, pa konflikti povzročajo tudi

stres in duševne težave. V primeru prevelike obremenitve s konflikti lahko povzročijo tudi

psihosomatska obolenja. Že najmilejša posledica konfliktov, ki jih ne rešimo, je motnja

optimalnega delovanja posameznika kot tudi skupine.

18

Če že pri odraslih zmanjkuje motivacije za spoznavanje načinov reševanja konfliktov v

njihovih odnosih, bi lahko to motivacijo poskušali vzbuditi pri najmlajših. S primernimi

pogovori, kvalitetno interakcijo in skrbjo za »primerno«' reševanje konfliktnih situacij dobijo

otroci optimalne pogoje za socialno učenje na poti k samostojni in odgovorni vlogi v širšem

družbenem okolju. V nasprotnem primeru otroci ostanejo prikrajšani za učenje konstruktivnih

vzorcev obnašanja, ki jih širše okolje sprejema.

2.6.1 Pozitivne posledice

Konflikt, ki ga uspešno razrešimo, je lahko zelo koristen tako za posameznika kot za

medosebni odnos. Lamovec (1993) med številnimi pozitivnimi potenciali konstruktivno

rešenih konfliktov navaja naslednje:

konflikti pripomorejo, da se ozavestimo problemov v odnosu, ki jih je treba rešiti;

konflikti spodbujajo spremembe: z razvojem odnosa pride čas, ko je treba kaj

spremeniti, se naučiti novih spretnosti in zamenjati stare navade;

konflikti mobilizirajo energijo in povečujejo motivacijo za soočanje s problemi;

konflikti razbijajo monotonijo življenja, spodbujajo nove interese, pomenijo izziv in

vnašajo dinamiko;

konflikti pogosto pripomorejo k ustreznejši odločitvi; če se drugi ne strinjajo z nami,

nas to pogosto spodbudi, da svojo odločitev bolj skrbno in podrobno premislimo,

poiščemo nove kombinacije itd.;

konflikti znižujejo napetosti v vsakdanjih odnosih, konstruktivno soočenje namreč

razreši številne majhne napetosti, ki se pojavljajo v medosebnih stikih;

v konfliktu bolje spoznamo samega sebe, kaj nas spravlja v jezo, v strah, kaj nam je

zares pomembno itd.;

konflikti lahko odnos poglobijo in obogatijo na ta način, da utrdijo prepričanje, da je

odnos dovolj trden in da lahko kljubuje problemom.

2.6.2 Negativne posledice

Seveda pa imamo v primeru nerešenega ali nekonstruktivno rešenega konflikta lahko tudi kar

nekaj negativnih posledic. Nerešeni konflikti vodijo v zaostrovanje konfliktne interakcije in

ekspanzijo konflikta ter prispevajo k razvoju cele vrste negativnih posledic nerazrešenih ali

neobvladanih konfliktov. Posledice so lahko:

19

komunikacija med vpletenimi v konflikt lahko oslabi,

odnosi med sprtima stranema se poslabšajo,

razpade lahko sistem ali odnos,

sistem ali odnos ostaneta na mrtvi točki oziroma lahko tudi nazadujeta,

v hujši obliki se lahko pojavita tudi nasilje ali zatiranje,

vpleteni so lahko izključeni ali izobčeni,

pojavijo se lahko duševne motnje,

pojavitev psihosomatskih obolenj,

pojav motnje optimalne interakcije,

neoptimalno delovanje sistema ali odnosa.

2.6.3 Konflikti v izobraževanju in vzgoji

Izobraževalne organizacije so med vsemi socialnimi organizacijami tiste, v katerih se odvijajo

zelo intenzivni medosebni odnosi (Vrbnjak, 2012). Zato je primerno reševanje konfliktov zelo

pomembno v vzgojnih oziroma šolskih procesih. Otroci se prvič srečajo z večjim številom

sovrstnikov v vrtcih in šolah. Interakcija med različnimi osebnostmi je veliko večja in

posledično povzroča veliko več konfliktov kot v domačem okolju. Vsak, tako vzgojitelji kot

otroci, v skupnost doprinese svoje probleme in notranje konflikte, ki vplivajo na njihov odnos

in obnašanje v okolici. Vsak ima svojo notranjo psihodinamiko, svoje notranje nedokončane

in potlačene odnose, ki vplivajo na okolico. Vzgojitelji, ki imajo sami veliko notranjih

konfliktov, le stežka svobodno, kreativno in kakovostno vzgajajo ter izobražujejo. Otroci pa

imajo zaradi svojih notranjih konfliktov popačeno doživljajo vzgojitelje in njihova sporočila.

V takem okolju je le vprašanje časa, kdaj se bo pojavil zunanji konflikt. Na videz majhen

konflikt lahko eskalira v zelo razdirajočega, če je reakcija na njega nepravilna, zato je toliko

bolj pomembno, da je v vzgojnih zavodih nivo poznavanja in reševanja konfliktov čim višji.

2.7 STRATEGIJE REŠEVANJA KONFLIKTNIH SITUACIJ

Konflikti se pojavljajo v najbolj intimnih in prijateljskih odnosih. Njihovo število je od

odnosa do odnosa različno. Veliko ljudi meni, da je konflikt nezaželen, slab in da se ga je

treba izogibati. Menijo, da je odsotnost konflikta znak dobrega medosebnega odnosa.

Konflikte krivijo za nesoglasja, prepire, ločitve, socialne nemire in nasilje. Vendar se le

malokdo zaveda, da je glavni krivec za omenjena nelagodja pravzaprav nesposobnost

20

reševanja konfliktov na konstruktiven način. Lamovec (1993) meni, da je popolna odsotnost

konfliktov v nekem odnosu prej znak odtujenosti, nezainteresiranosti in apatije kot pa znak

uspešnosti odnosa.

2.7.1 Prepoznavanje in ravnanje s konfliktom

Med seboj je treba ločiti ravnanje s konfliktom in rešitev konflikta. Kako bomo pristopili k

reševanju, je bistvenega pomena za njegovo rešitev, še posebno za realizacijo in uporabnost

rešitve. Tudi najboljša rešitev ni v pomoč, če ji ne bo sledila realizacija ali možnost sožitja ter

sodelovanje tistih, ki so se znašli v tem položaju.

Za razumevanje konfliktne situacije je treba najprej analizirati vse njene elemente. Po

Deutschu (1973, v Brajša, 1993) so to prejšnji odnosi partnerjev, ki nam pomagajo razumeti

trenutno situacijo, vedenje partnerja v danem trenutku in umestitev problema v družbeno

okolje. Pozorni moramo biti tudi na vse navzoče opazovalce, ki lahko posredno ali

neposredno vplivajo na dinamiko konfliktne situacije. Kot zadnji elementi, ki jih je v

konfliktni situaciji treba poznati, pa so izbira strategije reševanja konflikta in posledice, ki bi

sledile.

2.7.2 Dimenzije konfliktnih situacij

Preden lahko konstruktivno rešimo konflikt, je treba poznati temeljne dimenzije konfliktnih

situacij. Lamovec (1993) našteva naslednje: zaznavanje konflikta, jasno in točno

sporazumevanja, vzpostavitev zaupanja ter sodelovanje pri reševanju problema.

Točno zaznavanje

V konfliktnih situacijah se pogosto pojavijo zaznavna izkrivljanja, ki povzročijo, da

nasprotnikovo vedenje, motivacijo in položaj vidimo v popačeni obliki. Najpogostejše oblike

izkrivljenega zaznavanja so:

Zrcalna slika

Neredko se zgodi, da oba udeleženca čutita, da sta nedolžni žrtvi, ki utelešata resnico

in pravico, drugi pa je hudoben ali pa se moti, če ne že kar oboje.

Slepa pega

21

V konfliktnih situacijah navadno opazimo vsako nepravilno dejanje drugega, medtem

ko smo do podobnih dejanj pri sebi prizanesljivi, če že ne povsem slepi.

Dvojni standard

Udeleženca se lahko zavedata, da so njuna dejanja istovetna, iščeta razlago, zaradi

katerih je dejanje enega upravičeno, medtem ko dejanje drugega ni.

Polarizacija mišljenja

V konfliktnih situacijah navadno obe strani vidita konflikt dokaj poenostavljeno, črno-

belo. Kar želim, je dobro, kar želi drugi, pa slabo.

Točno sporazumevanje

Za konstruktivno reševanje konfliktov je odločilnega pomena učinkovita in neprekinjena

komunikacija. Zelo pogosto pa se zgodi, da posamezniki v konfliktni situaciji komunikacijo

prekinejo ali pa ta postane zmedena: vsebuje laži in grožnje kot tudi obljube in zagotovitve.

Za točno sporazumevanje je potrebno naslednje:

razložimo, na kakšen način nameravamo rešiti problem;

izrazimo svoja pričakovanja glede vedenja drugega;

pojasnimo, kaj bomo storili, če se drugi ne bo obnašal na pričakovan način;

nakažemo možnost, kako lahko znova vzpostavimo prijateljstvo in sodelovanje, potem

ko se bomo odzvali na neizpolnjena pričakovanja.

Specifične spretnosti, ki jih pri tem uporabljamo, so:

razumevajoči odgovori,

odkrito izražanje lastnih stališč, motivacije in čustev ter lastna opažanja dogajanja v

medosebnem odnosu,

povratne informacije, pri katerih se izognemo ocenjevanju,

sprejemanje sobesednika kot osebe, čeprav se z njegovim vedenjem ne strinjamo,

izogibamo se groženj, laži, manipulacije in nasilja.

Zaupljivo ozračje

Eden izmed prvih pogojev za konstruktivno reševanje pa je vzpostavitev zaupanja. To

dosežemo na dva načina: tako, da odkrito pokažemo svoje šibke točke, in tako, da nikoli ne

izkoristimo slabosti drugega. Če nezaupanje slučajno obstaja, je to problem, ki ga je treba

22

rešiti najprej. Nezaupanje moramo odkrito izraziti, navesti specifične oblike vedenja, ki so ga

povzročile, in čustva, ki nam jih to zbuja. Na izraze nezaupanja se odzovemo s

parafraziranjem, nato pa izrazimo še lastne izvore nezaupanja, ki jih drugi parafrazira. Potem

se dogovorimo, kako lahko vzpostavimo zaupanje: kaj mora vsak storiti in česa se vzdrži. V

primeru, da se dogovora ne držimo dosledno, se lahko začne nezaupanje stopnjevati.

Spodbujanje sodelovanja

Za konstruktivno reševanje konflikta je najbolj zanesljiva pot, ustvarjanje situacije, ki zahteva

sodelovanje obeh za dosego skupnega cilja. To pomeni, da skupaj s partnerjem izvedeta

skupno akcijo, usmerjeno k cilju, ki si ga oba želita. Sodelovanje ima lahko zelo močen

pozitiven učinek na odnos. Povečuje naklonjenost, pripravljenost poslušati drugega,

sprejemati njegov vpliv in ne nazadnje zaupanje.

2.7.3 Reševanje konfliktov

Reševanje konflikta je logičen proces, ki se začne z definicijo problema in nadaljuje z analizo,

kaj je do problema privedlo. Problem ostaja, če se obstoječe stanje pomembno razlikuje od

začetnega, zato je pomembno ugotoviti dogodek oz. vzrok, ki je pripeljal do te spremembe.

Samo reševanje konflikta pa je odvisno od značaja in intenzivnosti konflikta, medsebojnega

zaupanja, osebnih značilnosti vpletenih v konflikt, možnosti za rešitev nastalega konflikta.

Najbolj pogosti stili oziroma način reševanja konfliktov so skrivalni stil, za katerega je

značilno, da ni uspešen, ker je v ospredju izogibanje problemu, sodelovalni stil, pri katerem je

v ospredju iskanje rešitve, ki ustreza obema vpletenima, skozi pogovor in diplomacijo, ter

tekmovalni stil, za katerega je značilen agresivni nastop, pri čemer je pomembno, kdo je

»zmagovalec«' in kdo »poraženec«. Najbolj pogosti stili se ujemajo z uspešnim, neuspešnim

in agresivnim reševanjem problemov. Seveda lahko v življenju uporabljamo kombinacijo

vseh treh stilov, ki so lahko v določenem odnosu individualni ali pa prevladujoči.

Da bi lahko v vzajemnih odnosih skupaj in kreativno reševali probleme, je treba upoštevati

določene zahteve sprejemanja in pošiljanja veščin:

konfrontacija s problemom,

razumevanje možnosti drugega,

23

definiranje problema,

iskanje možnih uspešnih rešitev,

uskladitev s prednostno rešitvijo,

sprejemanje rešitev,

pregled rešitev.

Za večjo možnost konstruktivno rešenega konflikta je treba upoštevati tudi naslednje

elemente:

zavzemanje kooperativnega stališča – konflikt ne bo uspešno rešen, če se bo samo

ena stran trudila za njegovo razrešitev, druga pa bo zavzemala tekmovalen

(kompetitiven) odnos;

sprejemanje konflikta kot normalni del življenja – če posameznik sprejema

konflikt kot normalni del življenja, se ne bo impulzivno odzival, ampak bo pripravljen

vložiti napor v iskanje rešitve;

izbira pravega trenutka za reševanje konflikta – najboljši čas je, ko imata obe

strani čas in energijo za reševanje konflikta;

izboljšanje lastnih komunikacijskih veščin – veščina aktivnega poslušanja je

bistvena za doseganje rešitev v konfliktu;

odprtost – iskrenost v odnosu, kar pomeni, da je treba odprto podeliti informacije, saj

zamolčanje informacij v določenem trenutku lahko sicer zmanjša konflikt, vendar se

konflikt navadno intenzivira, ko te pridejo na dan.

Več avtorjev navaja pet splošnih načinov reševanja konfliktov, ki so v ospredju, ko rešujemo

konflikte. To so:

Izogibanje

Za ta način je značilna nizka stopnja zaskrbljenosti in interesa za zadovoljevanje

vpletenih v konfliktu. Udeleženci konflikta se skušajo izogniti konfliktni situaciji. Ta

način vodi v neproduktivnost.

Prilagajanje

V ospredju so želje in potrebe drugih, sebe pa postavimo v ozadje. Ta način sicer

lahko zadovoljuje vpletene udeležence, vendar ne rešuje problema in obstaja velika

verjetnost, da bo kmalu ponovno izbruhnil.

Sklepanje kompromisa

24

V tem primeru je vse bolj ali manj uravnoteženo med usmerjenostjo k lastnim

potrebam in potrebam drugega. Ta način reševanja konfliktov je sprejemljiv, če ni

mogoče doseči več od obstoječega in kadar kompromis pomeni več ali vsaj ne manj od

obstoječega stanja.

Prevladovanje

V ospredju je zadovoljevanje naših potreb, medtem ko za drugega udeleženca v

konfliktu ne izražamo sočutja. Tovrstna nepopustljivost na eni ali drugi strani lahko

pomeni velik stres za udeležence konflikta.

Dogovarjanje

Pomembne so nam tako naše potrebe kot potrebe drugih, ki so udeleženi v konfliktu.

Ta način pomeni konstruktivno reševanje konflikta, pri katerem odkrito obravnavamo

konflikte, jih analiziramo in skušamo zanje najti rešitev, ki bo dobra za vse udeležence

konflikta.

Seveda je za izbiro načina, s katerim bomo rešili konflikt, pomembno upoštevati dva

dejavnika. Prvi je, kako pomemben nam je cilj, zaradi katerega je prišlo do nesoglasja. Drugi

pa je, kakšen odnos imamo do osebe, s katero smo se zapletli v nesoglasje.

Kadar ni pomemben niti cilj niti odnos, se je najbolje umakniti.

Kadar je cilj zelo pomemben, odnos pa ne, lahko poskusimo nasprotnika prevladati.

Kadar je zelo pomemben odnos, cilj pa ne, lahko poskusimo spor zgladiti.

Kadar sta cilj in odnos zmerno pomembna in kaže, da nihče ne bo mogel doseči

tistega, kar želi, je kompromis lahko koristen.

Kadar sta zelo pomembna cilj kot odnos, je najustreznejša konfrontacija.

Če strnemo spoznanja različnih avtorjev, lahko na splošno govorimo o treh načinih odzivanja

na konflikte:

soočenje – tekmovalen odnos do reševanja konfliktov,

umik,

konstruktivno reševanje konfliktov oz. sodelovalni pristop, znan tudi kot iskanje

rešitve zmagam – zmagaš.

25

2.7.4 Reševanje konfliktov po Thomasu Gordonu

Thomas Gordon (1997) govori o treh metodah reševanja konfliktov. O metodi I govorimo

takrat, kadar v konfliktu zmaga učitelj in mora učenec popustiti, je torej poraženec. Običajno

je tako, da ima učitelj za problem rešitev in to vsili otroku. Metoda II govori o obratnem

primeru – ko zmaga učenec in je poražen učitelj. V obeh primerih govorimo o poražencu in

zmagovalcu, kjer slednji postavi svojo rešitev oziroma zahtevo in pričakuje, da se jo sprejme.

Pri obeh metodah so v ozadju tekmovalnost, trdovratnost, neupoštevanje potreb drugega.

Zanimivo je, da vzgojitelji, učitelji teh dveh metod niti ne vidijo kot metodo. To je enostavno

nekaj, kar človek naredi po občutku. Pri metodi III pa je bistvo v tem, da obe strani skupaj

iščeta rešitve na tak način, da ni nobena stran poražena.

Metoda I

Gordon (1997) navaja nekaj posledic reševanja konfliktov po metodi I:

Metoda je lahko učinkovita in hitra v situacijah, ki zahtevajo hitro, nujno ukrepanje.

Metoda je lahko edina možna, ko imamo opraviti z velikim številom ljudi in je

nemogoče pogovoriti se o vsem na dolgo in široko.

Metoda tistemu, ki izgubi, povzroča močne občutke jeze in potrebo po maščevanju.

»Poraženca« le malo motivira, da bi naredil to, kar mu je ukazano.

Zmagovalec običajno porabi veliko energije, da izpelje svojo »rešitev«; če je

poraženec sam, običajno sploh ne sledi navodilom.

Metoda preprečuje učenje lastne odgovornosti in lastne iniciativnosti, namesto tega

podpira odvisnost.

Podrejanje temelji v glavnem na strahu, ne razvijata se sodelovanje in upoštevanje

potreb drugih;

S to metodo preprečujemo kreativnost, raziskovanje in iskanje novih rešitev. Tega ni

tam, kjer sta prisotna strah in represija.

Produktivnost je slaba, prav tako morala in zadovoljstvo z delom.

Preprečuje tudi razvijanje samodiscipline, samokontrole. Učenec tega ne bo razvil, če

ga kontrolira učitelj s svojo močjo.

Težko je najti resnično pametno rešitev.

Metoda v zmagovalcu lahko povzroči občutek krivde.

»Zmagovalec« se mora pogosto zateči k moči in avtoriteti, da doseže sporazum.

26

Gordon (1997) pravi, da kadar se uporablja za reševanje konfliktov metoda »zmagati ali

izgubiti«, lahko pričakujemo tudi povratne informacije, ki se kažejo predvsem z uporom

učencev in nespoštovanjem pravil. Učitelj to jemlje kot signal, da je treba uporabiti še več

sile, kar ponovno povzroči protisilo. S slepim uporabljanjem sile učencev ne motiviramo, jih

ne prepričamo, jih ne osvestimo, marveč jih prisilimo, da se vedejo na določen način. Učitelj

pa je prikrajšan za topel in prijateljski odnos z učenci.

Metoda II

V metodi II se učitelji konfliktov v večini izogibajo, ker jih ne marajo oziroma ker se

počutijo, da bodo učencem naredili krivico ali pa jim kakor koli škodili.

Za metodo II je značilno naslednje:

Lahko je hitro učinkovita – če ignoriramo neko vedenje, se na ta način izognemo

konfliktu.

V vsakem primeru v »premaganem« ta metoda povzroča jezo in sovraštvo do

»zmagovalca«. Učitelj, ki pogosto popušča, s tem razvija v sebi odklanjanje ali celo

sovraštvo do učencev – morda tudi do poučevanja.

Metoda spodbuja v »zmagovalcu« (učencu) egocentričnost, zmanjšano sposobnost za

sodelovanje, pomanjkanje obzira do drugih. Razred lahko postane kaotičen.

Na nek način omogoča učencem razvijanje kreativnosti in spontanosti, vendar mora za

to plačati učitelj visoko ceno.

Ne prinaša visoke učinkovitosti in visoke morale. Učenci sami običajno ne marajo

razredov, v katerih vlada nedisciplina in v katerih so učenci, ki jim nihče nič ne more.

Tudi tu lahko pride pri »zmagovalcu« (učencu) do občutka krivde.

Učenci izgubijo spoštovanje do učitelja, zdi se jim šibek, nesposoben.

Metoda navadno sili »zmagovalca« (učenca), da se zateka k moči in avtoriteti.

Pri tej teoriji gre seveda za predpostavko, da bodo otroci brez omejitev nesrečni in nesigurni,

zato jim je treba postaviti avtoriteto. Do neke mere je to sicer res, vendar predvsem v smislu,

da otrok želi vedeti, kje so meje, do katerih lahko gre. Kar pa ne pomeni, da si želi, da se mu

vse predpiše, in to tako, kot se zdi prav avtoriteti. Učenec želi v resnici dobiti informacijo od

svojega vzgojitelja, kako ta doživlja njegovo vedenje, da bo lahko sam spreminjal tisto, kar je

treba spremeniti.

27

28

Metoda III ali metoda brez poraženca

Pri tej metodi je bistvo, da obe strani skupaj iščeta rešitev na tak način, da ne bi nobena stran

bila poražena. Metoda III je dolgotrajen proces, kar lahko pomeni več srečanj, da obe strani

najdeta ustrezno rešitev. Na relaciji učenec – učitelj ob konfliktu oba skupaj iščeta rešitev, ki

bi najbolj ustrezala obema, tako da lahko vsak zase izpolni svoje potrebe. Obema

udeležencema je prepuščeno, da najdeta tisto, kar rešuje njun problem. Vsak je torej lahko

kreativen in izviren. V ospredje se postavi problem, ki ga je treba rešiti, in ne več konflikt.

Metoda III: šeststopenjsko reševanje problemov

Šeststopenjski proces reševanja problemov Gordon (1997) povzema po J. Dewey:

1. Definiranje problema (konflikt)

To je kritična faza celotnega procesa. Pogosto se zgodi, da ne uspemo prav zaradi tega, ker na

tej točki ne znamo točno določiti problema. V pomoč bomo navedli nekaj točk.

S to metodo ne smemo začeti, vse dokler so učenci prepričani, da gre le za trik, torej

dokler resnično ne verjamejo vanjo.

Vključiti je treba le tiste učence, ki so vpleteni v problem. Tisti, ki so prizadeti, bodo

bolj motivirani, da bodo našli rešitev.

Učenci morajo sodelovati pri tej metodi prostovoljno – brez vsake prisile.

Vnaprej moramo biti gotovi, da imajo dovolj časa, da dokončamo vsaj eno stopnjo.

Proces se lahko sicer prekinja, saj običajno ni mogoče najti rešitve v celoti na enem

samem sestanku, čeprav je to najbolje. Prekinitve, če morajo biti, naj bodo torej na

koncu vsake etape.

Paziti je treba, da učitelj svoje potrebe in čustva izrazi z JAZ sporočilom. Ne smemo

skrivati ali zmanjševati svojega doživljanja, biti moramo jasni. Na vsak način se je

treba izogibati TI sporočilom.

Ne smemo pretiravati s svojimi čustvi; s tem učence prestrašimo.

Opredeliti je treba problem in ne rešitve.

Z aktivnim poslušanjem pomagajte učencem izraziti njihove potrebe in želje. Dokler

na obeh straneh niso potrebe jasno označene, ne smemo iti na drugo stopnjo. Če je

konflikt večji in obsega več stvari, jih je najbolje ločiti.

29

Pomembno je, da pri definiciji problema tega izrazimo v obliki konflikta potreb, ne pa

konflikta rešitev.

Ni dobro začeti s to metodo v primerih, ko konflikt gre preko že sprejetih pravil. V

takem primeru je najbolje organizirati pogovor o pravilu samem.

Dobro tudi ni začeti z metodo III, ko imamo sami kakšne probleme.

2. Zbiranje možnih rešitev

Ko je problem ustrezno definiran, začnejo učenci in učitelji dajati možne predloge. Če učenci

z metodo še niso najbolje seznanjenji, je bolje, da učitelj s svojimi predlogi nekoliko počaka

in da prednost učencem. Pri tem lahko pomaga naslednje:

Nikoli se ne sme predlagano rešitev vrednotiti, To je zelo pomembno, saj bodo učenci

prenehali s predlogi, če jih bomo sproti vrednotili. To je zadeva tretje faze.

Sodelovanje lahko spodbujamo na razne načine. Spodbujati je treba vse predloge, ne

glede na to, če so nenavadni.

Vsak predlog je treba napisati, to lahko delajo učenci tudi sami. Bistveno je, da

zapisovanje ne predstavlja zavore za »brainstorming«. Pomagamo si lahko z

magnetofonom.

Ne smemo zahtevati, da otroci utemeljijo svoje predloge.

Spodbujati je treba vsakega, ne smemo pa otrok siliti niti izvajati pritiska na

posameznika.

Če se proces upočasni, zastane, lahko damo spodbudo.

3. Ovrednotenje rešitev

Začeti je treba z odprtim vprašanjem o predlogih.

Na seznamu je treba prečrtati vse tiste rešitve, s katerimi se kdorkoli ne strinja – ne

glede na razlog.

Uporabljati je treba čim več aktivnega poslušanja. Prepričati se je je treba, da vsi

razumejo mnenja in čustva, ki jih ostali izražajo.

Povejte svoje mnenje. Ne smete dovoliti rešitev, ki za vas nikakor niso sprejemljive.

Ko se govori o občutkih, je treba uporabljati JAZ stavke.

Potreben je čas za dokumentiranje in analizo, ko je treba vsakega spodbuditi, da

zagovarja svoj predlog.

30

Brez hitenja naj se najde predlog, ki je sprejemljiv za vse.

4. Odločitev

Kadar so prve tri stopnje dobro pripravljene, odločitev ne predstavlja nobenega problema – to

je takrat, ko se vsi strinjajo z eno samo možnostjo kot najboljšo. Če ni tako in imamo več

predlogov, med katerimi se je treba odločit za najboljšega, potem lahko pomagajo te točke:

NIKOLI GLASOVANJA! Glasovanje sodelujoče vedno razdeli na zmagovalce in

poražence, pa čeprav tajno. Tisti, ki so poraženi, bodo slabo motivirani za izpeljavo

predloga. Iščemo torej soglasno sprejeto rešitev.

Lahko se uporablja neuradno glasovanje, kjer udeleženci z neko gesto nakažejo, ali

jim je predlog sprejemljiv, nevtralen ali nesprejemljiv.

Predvidevanje posledic posameznega predloga, če bi bil sprejet.

Treba je dobiti popolno soglasje za predlog oziroma soglasje vseh glede predloga, ki

bi ga poskušali izpeljati.

Odločitev je treba napisati.

5. Izvedba

Včasih celoten proces odločanja propade zaradi tega, ker ni popolnoma jasno določeno, kdo

bo kaj ob katerem času naredil.

Povprašati je treba skupino, kdo bo zadolžen ali kdaj začnemo z dogovorjenim

predlogom.

Jasno je treba določiti, kaj pomeni posamezni pojem.

Kdo bo kaj naredil, je dobro napisati.

6. Preverjanje

Ta točka ni najbolj pomembna, še zmeraj pa je treba imeti pregled nad učinkovitostjo sprejete

rešitve.

Pozornost, usmerjena na rešitve, ki so požele navdušenje in so se pozneje izkazale za

nerealne ali pretežko izvedljive.

Če rešitev ni učinkovita, potem so vzrok verjetno težave, ki jih nismo mogli

predvideti.

31

Slabo in neučinkovito rešitve je treba zamenjati, tudi če so otroci bili navdušeni nad

njo.

Od časa do časa je treba preveriti rešitve, pa čeprav so rešile problem. Situacija se

namreč spreminja, prav tako potrebe, zato je treba tudi prilagoditi ali spremeniti

rešitev.

Metoda III prinaša poleg zahtevne vpeljave v učni proces tudi nekaj koristi:

ni maščevanja, ampak se odnos celo okrepi, izboljša,

poveča se motiviranost za iskanje rešitve in njeno izpeljevanje,

s sodelovanjem je rešitev več, na katere mogoče učitelj niti ni pomislil,

nobene rešitve se ne vsiljuje, saj pri sestavi vseh sodelujejo tudi učenci,

manj je popuščajočega in avtoritativnega vodenja,

odnosi med enimi in drugimi se izboljšajo,

pomaga odkrivati prave probleme v ozadju,

učenci so bolj odgovorni in samostojni (Gordon, 1997).

2.7.5 Mediacija

2.7.5.1 Opredelitev mediacije

Opredelitev mediacije je precej zapletena, saj enotne opredelitve ni. V literaturi je več

različnih definicij in celo poimenovanj. Zelo groba opredelitev mediacije je: »Mediacija je

proces med dvema ali več stranmi v konfliktu, kjer tretja (mediator), subjektivno in

objektivno neopredeljena stran, poskuša z različnimi prijemi skupaj s sprtimi stranmi poiskati

skupno rešitev, ki bi obema sprtima stranema najbolj ustrezala.«

Konflikt med dvema sprtima stranema je lahko konstruktivno ali destruktivno rešen, mediator

pa skrbi, da z razjasnjevanjem nesporazumov pride do konstruktivne rešitve. Mediator v

procesu ne podaja predlogov rešitve, nisi se ne opredeljuje glede vsebin. Seveda pa morata

biti vsaj dve strani v konfliktu pripravljeni na sodelovanje, drugače to ni mediacija. Nekateri

poimenujejo proces tudi posredovalni postopek, pomirjevalni postopek in celo konciliacija.

Kljub tem razlikovanjem se splošne opredelitve mediacije stikajo v tem, da je mediacija eden

izmed različnih pristopov za alternativno reševanje, skozi katerega mediant s pomočjo

32

nevtralnega mediatorja raziskuje različne alternative za doseganje sporazumnega dogovora, ki

bo zadovoljujoč za vse vpletene (Šetinc Tekavc, 2002, v Prgič, 2014).

2.7.5.2 Prednosti in pozitivni stranski učinki mediacije

Prednosti mediacije so naslednje:

hitrost rešitve,

učinkovitost,

nizki stroški,

udeleženci odločajo,

obojestransko zadovoljstvo,

večja zanesljivost dogovora,

ni negativnih tveganj.

Pozitivni učinki mediacije:

razvijanje učinkovitejših oblik preprečevanja in razreševanja težav ter nesoglasij,

izboljševanje odnosa in sodelovanja med (prej) sprtima stranema,

zmanjševanje možnosti zaostrovanja sporov v prihodnje,

pozitivne posledice razrešenih konfliktov.

2.7.5.3 Temeljna načela mediacije

Za čim bolj uspešno mediacijo je treba slediti vodilom ali načelom, po katerih naj bi

mediatorji delovali. S pomočjo načel naj bi mediator pri procesu mediacije dosegel najboljše

mogoče rešitve. Iršič (2010) in Betetto idr. (2011) navajajo naslednja temeljna načela

mediacije:

načelo nepristranskosti in nevtralnosti: mediator ne sme biti naklonjen nobeni

strani, tudi ne sme favorizirati oziroma dajati mnenj glede rešitev. S takim odnosom

mediator tudi vrača odgovornost za reševanje problema udeležencema;

načelo prostovoljnosti: načelo se nanaša na prostovoljnost sodelovanja in

sprejemanja dogovora s strani udeležencev sprtih strani;

načelo zaupnosti: nanaša se na ohranjanje vseh informacij, ki izhajajo iz mediacije,

kot zaupnih, vključno z dejstvom, da mediacija je ali bo potekala. Zaupnost pa se ne

33

nanaša na primere, ko bi se v postopku mediacije razkrila morebitna kazniva dejanja,

ki smo jih dolžni razkriti po zakonu;

načelo neformalnosti postopka: mediacija je fleksibilna in neformalizirana, kar

omogoča večji razpon možnosti prilagajanja postopka samemu primeru, poteku

procesa, željam udeležencev;

načelo poštenosti in zakonitosti: pomeni, da mora mediator doseči sporazum, ki je

pošten in zakonit. V procesu iskanja rešitve ni potrebe, da mediator konstantno

opozarja za morebitna odstopanja od zakonskih okvirov, vendar pa mora biti končna

rešitev zakonsko sprejemljiva. Mediator lahko odstopi od mediacije, če je dogovor

moralno sporen, nepošten ali nezakonit;

načelo ekonomičnosti in učinkovitosti: postopek mediacije je cenovno in časovno

ugodnejši od alternativnih postopkov;

načelo enakopravnosti udeležencev mediacije: oba udeleženca sta v procesu

mediacije enakopravna, oba imata dovolj prostora za izražanje svojih misli, čustev,

interesov, želja in potreb ter mnenja obeh imata enako težo pri odločanju sporazuma;

načelo avtonomnosti: stranke so v postopku mediacije povsem avtonomne pri

sprejemanju odločitev oziroma dogovorov, ki jih lahko, če želijo, tudi formalizirajo;

načelo pravne nevezanosti: izid mediacije ni pravno zavezujoč, razen če se

udeleženca sama odločita, da je;

načelo samoodgovornosti: udeleženci mediacije so odgovorni za odločitve, ki jih

sprejemajo, in tudi za to, da se odločijo na podlagi pravih informacij. Mediator ni

odgovoren za vsebino dogovora niti za podajanje morebitnih informacij pri reševanju

spora;

načelo kompetentnosti mediatorja: mediator mora biti samozavestna oseba, ki

prenese kritiko in se skuša iz utemeljene kritike tudi kaj naučiti;

načelo materialne resnice: pravdni stranki in mediator ne iščejo materialne resnice;

načelo pomoči prava nevešči stranki: kompetentni mediator je obema strankama v

strokovno pomoč tako, da jima predstavi način in možnosti reševanja spora;

sklepno: mediator na uvodnem sestanku strankam razumljivo predstavi vsaj tri načela,

in sicer načelo zaupnosti, nepristranskosti in prostovoljnosti, ostale pa pojasnjuje

sproti.

34

2.7.5.4 Primerni in manj primerni spori za mediacijo

Na splošno je vsak konflikt med dvema ali več osebami primeren za mediacijo, vendar so

nekateri spori še posebej primerni za reševanje s pomočjo mediacije, kot na primer:

udeleženca sta v trajnem odnosu in ga nameravata ohraniti;

hitra rešitev spora bo v korist obema;

udeleženca se zavedata negativnih vidikov nereševanja spora na sporazumen način

(sodišče, gospodarska škoda, zdravje, vpliv na tretje osebe idr.);

udeleženca želita zaupen postopek;

udeleženca si želita biti slišana oz. upoštevana;

obstajajo problemi z dokazi;

spor je tehnično zapleten in terja strokovne rešitve;

udeležencema bi ustrezale netipične rešitve.

Obstaja tudi nekaj konfliktov oziroma elementov, ki nakazujejo na neprimernost uporabe

mediacije v konfliktu zaradi naravnanosti udeležencev ali drugega vidika situacije oz. spora.

Mediacija v takih primerih je posledično manjkrat uspešna.

Spori, manj primerni za mediacijo:

udeleženca sama ne moreta razrešiti spora (nista pristojna oz. pooblaščena za

sklepanje dogovora);

ena stran je prepričana, da ima prav oz. druga narobe;

med vpletenimi so prisotne hujše oblika nasilja;

sporu grozi zastaranje;

ena od strani želi izrabljati mediacijo;

moč udeležencev je neuravnotežena;

ena stran ne želi upoštevati druge strani.

2.8 PREDŠOLSKO OBDOBJE

2.8.1 Splošni razvoj

Otrokov celostni razvoj najhitreje poteka v zgodnjem, obdobju do 6. leta starosti. Nekateri

avtorji poimenujejo to obdobje zlato obdobje razvoja, saj je vpliv zunanjih dejavnikov lahko

zelo velik.

35

Marjanovič Umek (2001) navaja nekaj splošnih načel otrokovega razvoja:

Za otrokov razvoj sta pomembna dednost in okolje (fizično in socialno). Oba

dejavnika prispevata k rasti in razvoju, kar seveda izključuje črno-belo nasprotje: ali

narava ali vzgoja.

V razvoju se prepletajo kakovostne in količinske spremembe oz. razvojna obdobja in

linearnost v razvoju.

Za otrokov razvoj sta pomembna socialni kontekst in podporna klima.

Področja otrokovega razvoja, kot so čustveno, socialno, gibalno, spoznavno, so med

seboj povezana. Razvoj na enem področju vpliva na razvoj drugega in obrnjeno.

V razvoju ne gre le za napredek, temveč tudi za nazadovanje. Za razvoj so značilni

dosežki in izgube.

Individualne razlike med otroki: gre za najmanj dve dimenziji, vezani na otrokov

razvoj, in sicer povprečnost oz. normativnost v razvoju in enkratnost vsakega otroka

kot posameznika.

Kritična obdobja za otrokov razvoj učenja: v celotnem življenjskem ciklusu so

prisotna obdobja, ki so bolj ustrezna in učinkovita za učenje posamezne spretnosti, kot

neka druga obdobja.

Za otrokov razvoj je pomemben izziv preko njegovih aktualnih sposobnosti,

spretnosti, čeprav sam teži k situacijam, ki mu dajejo priložnost, da deluje v svoji

razvojni starosti.

2.8.2 Telesni razvoj

Otroško telo v prenatalnem obdobju raste po načelih, ki jih Marjanovič Umek in Zupančič

(2004) poimenujeta načelo cefalokavdalne smeri razvoja in načelo proksimodistalne smeri

razvoja. Rast v cefalokavdalni smeri pomeni rast od glave navzdol. Načelo proksimodistalne

smeri razvoja pa pomeni rast od osrednjega dela k bolj distalnim. Celotni gibalno telesni

razvoj pa je tesno povezan še z zaznavnim, čustvenosocialnim in spoznavnim razvojem.

Otroci imajo v svojih prvih 3 letih najhitrejšo telesno rast. Nikoli pozneje ne rastejo tako hitro

kot v prvih 5 mesecih, kjer se povprečna teža otroka glede na porodno podvoji, do prvega leta

pa skoraj potroji. Nato se rast rahlo upočasni v obdobju drugega in tretjega leta, kjer je v

ospredju rast mišic, trup se podaljšuje, posledično postajajo kosti trše.

36

Otrokov razvoj ima različne faze, ki si sledijo v določenem vrstnem redu, od najbolj

enostavnih gibov, kot so premikanje rok, držanje glave, prevračanje čez bok, kobacanjem,

bolj zapletenih in razvitejših, kot so skakanje, tek, do najbolj senzomotorično zahtevnih, kot

so lovljenje, hitri tek. Vse to se zgodi v obdobju 6 let, v času predšolskega obdobja. Kot že

rečeno, nekateri avtorji poimenujejo predšolsko obdobje zlata leta razvoja, saj na vse procese,

ki se dogajajo v otroškem telesu, lahko močno vplivamo s procesom učenja in spodbujanja k

temu.

2.8.3 Otrokov gibalni razvoj

Marjanovič Umek (2001) piše o človekovem gibalnem razvoju kot o funkciji, ki je v ospredju

predvsem v prvih letih življenja. Razvoj poteka od naravnih oblik gibanja, ki jim sledijo bolj

celostno in skladnostno zahtevnejše športne dejavnosti. Vse to v interakciji z zorenjem,

učenjem in posameznikovo lastno voljno aktivnostjo.

Skozi gibalno ustvarjalne situacije se razvijajo vsa otrokova področja – telesno, gibalno,

spoznavno, čustveno in socialno, ki so tesno povezana. Otrokovo doživljanje in dojemanje

sveta temeljita na dražljajih, ki izvirajo iz njegovega telesa in zaznavanja okolja. Vse gibalne

in ustvarjalne situacije, ki jih je deležen skozi razvoj, bogatijo izkušnje, s katerimi se celostno

oblikuje. Predvsem z gibanjem otrok odkriva svoje telo, preizkuša svoje zmogljivosti in skozi

vse to doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih, ki hkrati

krepijo njegovo samopodobo in zaupanje vase. Daje mu občutek ugodja, varnosti, veselja,

skratka dobrega počutja. Videmšek, Stančevič in Permanšek (2014) poudarjajo, da se je treba

zavedati, da sta potrebi po gibanju in igri temeljni otrokovi potrebi. Večina otrok uživa v

gibanju in se z veseljem vključuje v spontane in vodene športne dejavnosti. K motivaciji za

njihovo izvajanje odločilno vpliva prijetno in zaupno ozračje.

Otrok v vsakem gibalne udejstvovanju izhaja iz lastnega telesa kot izhodiščne točke, preko

katere določa svoj položaj glede na ostale, oddaljenost od njih. Otrok v gibanju tako spoznava

in krepi občutek za ritem in hitrost ter dojema prostor in čas. Z vsemi naštetimi dejavnostmi

pa krepi nadzor nad svojimi mišicami, ki so pomembne pri nadaljnjem razvoju telesa in

duševnega razvoja. Nemec in Krajnc (2011) pravita, da se zaostanek v držanju glave, sedenju

in hoji pogosto povezuje tudi z zaostankom v duševnem razvoju otroka.

37

Otrokov razvoj je kompleksen proces, na katerega vplivajo številni notranji in zunanji

dejavniki, in je omejen z naravnimi danostmi in izkušnjami. Nemec in Krajnc (2011) sta

izbrala naslednje elemente, ki vplivajo na telesni in gibalni razvoj ter ga hkrati omejujejo:

geni določajo okvir, znotraj katerega se določene lastnosti lahko razvijajo; za razvoj

gibanja je zelo pomembna zrelost živčevja;

okolje, v katerem otroci rastejo, je zelo pomembno, saj omogoča razvoj genetskega

potenciala. Družina, zdravstvena oskrba, hrana je nekaj dejavnikov, ki prispevajo k

hitrejšem in celostnemu razvoju otroka;

socioekonomske razmere, kot so število družinskih članov, izobrazba staršev, dohodki,

šolski sistem, urbanizacija, pripomorejo k hitrejšemu in bolj celostnemu razvoju;

letni čas in podnebje predvsem vplivata na rast in telesno maso pri otrocih. V toplem

vremenu, poleti in spomladi pridobivajo na višini, medtem ko jesen in pozimi

dobivajo na telesni masi;

kronično stresno okolje lahko zavira telesno rast. Pomanjkanje naklonjenosti,

skrbnosti, komunikacije, spodbud in čustvene bližine v družini lahko pomeni

zaostanek v telesni rasti;

športna aktivnost v zmerni količini pozitivno vpliva na telesni razvoj in rast mišičevja.

V primeru prevelikega fizičnega napora ali nikakršnega pa jo rast lahko zavira.

2.9 GIBALNA DEJAVNOST OTROK

Gibalna dejavnost je eno najpomembnejših področij v otrokovem razvoju. Z ustreznimi

gibalnimi dejavnostmi si otrok poleg gibalnih in funkcionalnih sposobnostih razvija tudi

spoznavne, socialne in čustvene sposobnosti ter lastnosti. Z različnimi dejavnostmi pridobiva

zaupanje v svoje telo in gibalne sposobnosti, si s tem gradi ustrezno predstavo o sebi, se

potrjuje in si ustvarja čustveno vez z okoljem. Potreba po gibanju je otrokova primarna

potreba in ko obvladuje svoje telo, občuti veselje, ugodje, varnost pridobi občutek

samozaupanja in samozavesti. Predvsem z elementarnimi igrami otrok spoznava smisel in

pomen upoštevanja pravil igre, pomen sodelovanja, spoštovanja ter upoštevanja različnosti.

Videmšek in Visinski (2001) pišeta o pomembnosti predšolskih športnih dejavnosti, ki ne le

da zadovoljujejo otrokove potrebe po gibanju, vplivajo tudi na razvoj morale in etike. Z

ustreznim programom lahko vplivamo na razvoj in odnose med gibalnimi, čustvenimi in

socialnimi komponentami osebnosti.

38

Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Otrokov organizem je najbolj

dovzeten za vplive okolja v zgodnjem otroštvu, prav to pa vpliva na razvoj njegove osebnosti.

Strokovnjaki so ugotovili, da vsega tistega, kar otrok zamudi v zgodnjem otroštvu, kasneje žal

ne more več nadoknaditi. Zato je ena temeljnih nalog vrtca, da otrokom vsakodnevno

omogoči, da z različnimi dejavnostmi v prostoru in na prostem spoznavajo in razvijajo

gibalne ter druge sposobnosti in lastnosti, in naj jih pri tem spodbuja. Pozitivne spodbude so

temeljne motivacijske metode pri delu z najmlajšimi. Vrtec naj otrokom vsakodnevno

omogoči, da z različnimi dejavnostmi v prostoru in na prostem spoznajo in razvijejo gibalne

sposobnosti ter usvojijo nekatere gibalne koncepte oziroma sheme.

2.9.1 Kurikulum športa za vrtce

Ker so pomembnost ukvarjanja s športnimi dejavnostmi prepoznale tudi iz državne ustanove,

so v kurikulum zapisali globalne in lokalne cilje, ki naj bi jih otroci usvojili oziroma

upoštevali v vrtcih.

Globalni cilji za področje dejavnosti Gibanje, ki so opredeljeni v Kurikulumu za vrtce (1999),

so naslednji:

omogočanje in spodbujanje gibalne dejavnosti otrok,

zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju,

omogočanje otrokom, da spoznajo svoje gibalne sposobnosti,

razvijanje gibalnih sposobnosti,

pridobivanje zaupanja v svoje telo in gibalne sposobnosti,

usvajanje osnovnih gibalnih konceptov,

postopno spoznavanje in usvajanje osnovnih prvin različnih športnih zvrsti,

spoznavanje pomena sodelovanja in spoštovanja ter upoštevanja različnosti.

39

Cilji z vidika razvijanja gibalnih sposobnosti, ki so opredeljeni v Kurikulum za vrtce, 1999,

so:

razvijanje koordinacije oziroma skladnosti gibanja (koordinacija gibanja vsega telesa,

rok in nog), ravnotežje,

povezovanje gibanja z elementi časa, ritma in prostora,

razvijanje prstne spretnosti oziroma t. i. fine motorike,

razvijanje moči, natančnosti, hitrosti in gibljivosti, vztrajnosti,

sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (hoja, tek, skoki, poskoki, valjanje,

plezanje, plazenje itn.),

usvajanje osnovnih gibalnih konceptov: zavedanje prostora (kje se telo giblje), načina

(kako se telo giblje), spoznavanje različnih položajev in odnosov med deli lastnega

telesa, med predmeti in ljudmi, med ljudmi,

spoznavanje in izvajanje različnih elementarnih gibalnih iger,

usvajanje osnovnih načinov gibanja z žogo,

iskanje lastne poti pri reševanju gibalnih problemov,

sproščeno gibanje v vodi in usvajanje osnovnih elementov plavanja,

pridobivanje spretnosti vožnje s kolesom, spretnosti kotalkanja ipd.,

spoznavanje zimskih dejavnosti,

usvajanje osnovnih prvin ljudskih rajalnih in drugih plesnih iger,

uvajanje otrok v igre, kjer je treba upoštevati pravila,

spoznavanje pomena sodelovanja v igralni skupini, medsebojne pomoči in športnega

obnašanja,

spoznavanje različnih športnih orodij in pripomočkov, njihovo poimenovanje in

uporaba,

spoznavanje osnovnih načel osebne higiene,

spoznavanje oblačil in obutve, ki so primerne za gibalne dejavnosti,

spoznavanje elementarnih iger in športnih zvrsti, značilnih za naša in druga kulturna

okolja v sedanjosti in preteklosti,

spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi,

spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni pri izvajanju gibalnih

dejavnosti, ter ozaveščanje skrbi za lastno varnost in varnost drugih.

40

2.10 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kje se konfliktne situacije v pedagoškem procesu v

vrtcih največkrat pojavljajo in kaj je največkrat povod za konflikt. Raziskali smo tudi, kako

konflikte rešujejo vzgojitelji in otroci pri športnih dejavnostih.

2.11 CILJI

Cilji diplomskega dela so naslednji:

analiza načinov reševanja konfliktnih situacij pri športnih dejavnostih v vrtcu;

analiza pedagoških situacij, pri katerih se konfliktne situacije pojavljajo najpogosteje;

analiza pogostosti pojavljanja konfliktnih situacij pri športnih dejavnostih v vrtcu.

41

3 METODE DELA

3.1 PREIZKUŠANCI

V raziskavo smo vključili strokovne delavce, ki opravljajo vlogo vzgojitelja in pomočnikov v

vrtcih na območju Novega mesta. Izmed 200 strokovnih delavcev, ki delajo v vrtcih v

Novemu mestu, je anketni vprašalnik vrnilo 56 strokovnih delavcev različnega spola.

3.2 PRIPOMOČKI

Podatke smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika, ki smo ga sestavili za potrebe naše

raziskave. Anketne vprašalnike smo razdelili v tiskani in digitalni obliki. Vprašalniki v

digitalni obliki so se preko internetne strani avtomatsko vračali v bazo podatkov, v katero smo

dostopali preko računalnika. Vprašalnike v pisni obliki pa smo osebno prevzeli in jih ročno

vnesli v bazo podatkov.

3.3 POSTOPEK

Potem ko smo zbrali vprašalnike, smo podatke kvantitativno in kvalitativno obdelali v Excelu

in jih prikazali z slikami in preglednicam.

42

4 REZULTATI

Pri prvem vprašanju smo hoteli od strokovnih delavcev izvedeti, kakšne situacije

prepoznavajo kot konfliktne. Ker je bilo vprašanje odprtega tipa, je bilo veliko različnih

odgovorov, zato smo jih zbrali v ožje skupine. Anketirani so navedli različne situacije, ki

privedejo do konflikta, na primer prepir med obedom (kdo bo pomagal), spori zaradi

igrač/rekvizitov (kdo bo imel kako igračo, žogo idr.), kdo bo zasedel določen prostor/položaj

(kdo bo prvi v koloni, kdo bo kje sedel), tekmovalnost (krivijo vrstnike za neuspeh, poraz),

verbalno nasilje (zaničevanje, norčevanje ipd.), fizično nasilje (pretepi, porivanje, ščipanje

itd.), uveljavljanje lastne volje. Največkrat so navedli spore zaradi igrač in fizično ter psihično

nasilno obnašanje.

Z naslednjim vprašanjem smo poskušali ugotoviti, pri katerih dejavnostih se konflikti

pojavljajo najpogosteje. Iz slike 1 lahko razberemo, da se konflikti najpogosteje pojavljajo pri

igranju z igračami. Drugi najpogostejši vzrok za konflikt so športne aktivnosti, sledi obed kot

tretji najpogostejši vzrok, najmanjkrat pa pride do konflikta pri počitku.

Slika 1. Kje se konflikti med otroki pojavljajo največkrat?

Z naslednjim vprašanjem, kot lahko vidimo iz slike 2, smo poskušali ugotoviti neposredne

dejavnike, ki povzročajo konflikt med otroki. Najbolj pogosta dejavnika sta bila uveljavljanje

lastne volje in igranje z igračami. Zelo pogost povod za konflikt je po mnenju anketirancev

tekmovalnost otrok in tudi izbira soigralcev. Le včasih pride do konflikta tudi zaradi prostora.

0

10

20

30

40

50

60

Nikoli Včasih Pogosto Zelo

pogosto

Vedno

Pri obedu

Pri šp. aktivnostih

Pri počitku

Pri igr. z igračami

43

Slika 2. Kaj so najpogostejši vzroki za nastanek konfliktov med otroki?

Iz podatkov v sliki 3 lahko ugotovimo, da se konflikti bolj pogosto pojavljajo pri nevodeni

športni vadbi kot pri vodeni.

Slika 3. Kako pogosto pride do konflikta pri vodeni/nevodeni športni aktivnosti

Z naslednjim vprašanjem smo poskušali ugotoviti, koliko se vzgojitelji vpletejo v reševanje

konfliktov otrok. Iz slike 4 lahko vidimo, da je večina odgovorila, da se za način reševanja

konflikta odloči pogosto glede na konkretno konfliktno situacijo in nato oceni, kako bodo

postopali. Drugi najpogostejši izbrani način je, da pomagajo pri rešitvi ali da otroci sami

rešujejo konflikt, najmanjkrat pa rešujejo konflikte namesto otrok.

0

5

10

15

20

25

30

Nikoli Včasih Pogosto Zelo

pogosto

Vedno

Igrače

Prostor

Soigralci

Tekmovalnost otrok

Uvelj. lastne volje

Pri vodeni

Pri nevodeni

44

Slika 4. Na kakšen način rešujete konflikte?

Kako otroci rešujejo svoje konflikte, je bilo eno izmed vprašanj. Iz slike 5 lahko vidimo, da

otroci največkrat zaprosijo vzgojitelja za pomoč pri reševanju konflikta. Po mnenju

anketirancev otroci konflikte rešujejo s pogovorom, najmanjkrat pa izberejo nasilni način

reševanja konflikta.

Slika 5. Na kakšen način otroci rešujejo konflikte?

Z naslednjim vprašanjem smo želeli ugotoviti, ali so konfliktne situacije pri športnih

dejavnostih obravnavane enako kot pri ostalih dejavnostih. Iz slike 6 lahko razberemo, da

vzgojitelji v večini športne konflikte ne rešujejo nič drugače kot pri drugih dejavnostih.

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

Nikoli Redko Včasih Pogosto

Sami rešujejo

Pomagam pri reš.

Rešujem namesto njih

Odvisno od konkretne sit.

0

5

10

15

20

25

30

35

Nikoli Redko Včasih Pogosto

Rešujejo s pogovorom

(nenasilje)

Z močjo (nasilje)

Zaprosijo vzgojiteljico/-a

za pomoč

45

Slika 6. Ali rešujete konflikte pri športnih vsebinah enako kot pri ostalih dejavnostih?

Zanimalo nas je tudi, katerih metod oziroma načinov se vzgojitelji najpogosteje poslužujejo

pri reševanju konfliktov. Ker je bilo vprašanje odprtega tipa, je bilo podanih veliko različnih

odgovorov, zato smo izpostavili le najbolj pogoste, ki so se pojavili v večini primerov in v

katere lahko vključimo tudi nekaj drugih odgovorov. Strokovni delavci se pri reševanju

konfliktov med otroki največkrat poslužujejo pogovorov, razlag in iskanja skupnih rešitev. 95

% vprašanih je uporabilo enega od navedenih načinov reševanja konfliktov, predvsem

pogovor s sprtima otrokoma.

Zanimalo nas je še, ali imajo vzgojitelji eno od kvalitet dobrega mediatorja, in sicer ali so

lahko v konflikt čustveno nevpleteni oz. če so vpleteni, ali čustvena vpletenost vpliva na

njihovo odločitev.

Slika 7. Ali ste čustveno vpleteni v konflikt? Slika 8. Ali čustvena vpletenost vpliva na

vaše odločitve?

Iz slike 7 lahko vidimo, da se nekaj vzgojiteljev tudi čustveno vplete v konflikt, vendar večina

ohrani profesionalnost, saj sta le 2 anketirana odgovorila, da čustvena vpletenost vpliva na

njihovo odločitev.

50

4

Da

Ne

12

42

Da

Ne

2

52

Da

Ne

46

4.1 ANALIZA PEDAGOŠKIH SITUACIJ, PRI KATERIH SE KONFLIKTNE

SITUACIJE POJAVLJAJO NAJPOGOSTEJE.

Kot smo lahko ugotovili pri prvem vprašanju, vzgojitelji najbolj prepoznavajo konfliktne

situacije, ko se otroci sprejo zaradi igrač in ko pride do nasilnega obračunavanja, kar

ugotavlja tudi Kolar (2014) v svojem diplomskem delu, kjer je dobila podobne rezultate. Tudi

Nemec in Krajnc (2011) navajata poleg prostora igrače kot glavni razlog za konflikt. Otroci iz

družinskega okolja niso navajeni na deljenje stvari, saj imajo doma igrače samo zase in jim je

deljenje igrač z drugimi še neznano, zato z agresijo poskušajo uveljavljati lastno voljo, kar

privede do konflikta.

Konflikti se večkrat pojavljajo v medosebnih odnosih, kjer prihaja do bolj intenzivnih

interakcij med otroki. Ko otroci obedujejo ali počivajo, je interakcija manj intenzivna, kar

lahko razberemo iz slike 2, kjer je jasno vidno, da je število konfliktov v času počitka in

obeda manjše.

Nekoliko drugačne podatke dobiva Kolar (2014) pri svojem raziskovanju: manj je bilo

primerov konfliktov zaradi tekmovalnosti in prostora, medtem ko so podatki za konflikte

zaradi uveljavljanje lastne volje in konflikte zaradi igrač podobni.

4.2 ANALIZA POGOSTOSTI POJAVLJANJA KONFLIKTNIH SITUACIJ PRI

ŠPORTNIH DEJAVNOSTIH V VRTCU.

Kot smo že ugotovili, je športna dejavnost drugi najpogostejši razlog za konfliktne situacije

med otroki. To bi lahko razložili z veliko tekmovalnostjo, saj je ta pri športnih dejavnostih še

bolj izražena kot sicer, kar nam potrjujejo rezultati iz slike 2. Kot navajata Nemec in Krajnc

(2011), se med drugim in petim letom starosti povečuje tekmovalnost pri otrocih, predvsem

pri fantih, medtem ko dekleta izkazujejo enakopravnost. Torej povezava med pogostostjo

konfliktov pri športnih dejavnostih in tekmovalnostjo kot eno izmed pogostih razlogov za

konflikt ni brezpredmetna.

Slika 3 nam prikazuje razmerje pojavnosti konfliktov pri vodeni in nevodeni športni vadbi.

Postavili bi lahko sklep, da je zaradi vzgojiteljevega konstantnega nadzora in njegovih pravil

pojavnost konfliktov manjša, saj otroci ne določajo svojih pravil. Verjetno pa vzgojitelj tudi

47

veliko hitreje opazi konflikt in prepreči njegovo eskalacijo. Nemec in Krajnc (2011) navajata

določanje mej in disciplino kot enega izmed čustvenih potreb otrok, te otrok povezuje s

potrebo po varnosti. Otrok začuti, da jim vzgojitelj hoče pomagati, in se pri njem počuti

varno, zato upošteva pravila in norme, kar posledično zmanjša možnost konfliktov, predvsem

pri športnih dejavnostih, kjer pravila v veliki meri določajo ves potek dogajanja.

4.3 ANALIZA NAČINOV REŠEVANJA KONFLIKTNIH SITUACIJ PRI

ŠPORTNIH DEJAVNOSTIH V VRTCU

Kot lahko vidimo iz slike 4, je delež vzgojiteljev, ki se odločijo posredovati pri konfliktu, in

delež vzgojiteljev, ki se odločijo, da pri konfliktu ne bodo posredovali, skoraj enak, kar je

dober znak, saj bi morali biti otroci sposobni sami reševati konflikte, ker se le tako lahko

razvija konstruktivno reševanje konfliktov, na kar opozarjata Nemec in Krajnc (2010). Nemec

in Krajnc (2011) tudi pravita, da otroci spoznavajo potrebe, želje in stališča drugih ter se v

varnem okolju naučijo sklepati kompromise. Če prepiri med otroki niso preveliki in nasilne

narave, je dobro pustiti, da otroci sami rešijo konflikte. Do podobnih rezultatov in zaključkov

je prišla tudi Kolar (2014). Za osnovno šolo pa Bežek (2000) ugotavlja, da se učitelji v veliki

večini odločajo za reševanje konflikta tako, da učitelj vztraja pri svojem, kot drugi

najpogostejši način pa je sodelovanje z učencem. Bežek (2000) na podlagi rezultatov

ugotavlja, da je posledica večjega števila otrok večja možnost poškodb, kar je res, saj je v

vrtcih manjša možnost poškodb pri športnih vsebinah ter število vzgojiteljev na število otrok

je večje, zato so tudi rezultati drugačni.

Nemec in Krajnc (2011) navajata, da so fantje bolj nagnjeni k fizičnemu oz. odkritemu

nasilju, medtem ko so dekleta bolj nagnjena k verbalnemu oz. prikritemu nasilju. S temi

besedami se lahko navežemo na slike 5, v katerem lahko opazimo, da je kar nekaj primerov,

ko otroci rešujejo probleme z nasiljem. Le 4 anketirani so odgovorili, da med otroki nikoli ne

pride do nasilja pri reševanju konfliktov.

Za bolj poglobljeno študijo posameznega dejavnika, ki privede do konfliktnih situacij med

otroki, bi bilo treba ugotoviti spol in starost otrok vpletenih v konflikt, saj Nemec in Krajnc

(2011) navajata, da prihaja z večanjem starosti do boljšega samonadzora otrok, posledica tega

pa je manj konfliktov.

48

Vzgojitelji pri večini športnih dejavnosti sprejemajo enake odločitve v zvezi z reševanjem

konfliktov, iz česar lahko sklepamo, da so konflikti, ki se pojavljajo, enakega izvora, zato je

lahko tudi posredovanje enako kot pri drugih dejavnostih.

Vzgojitelji se v veliki večini poslužujejo verbalnega reševanja konfliktnih situacij oziroma

mediacije, kar pomeni, da morajo biti vešči komuniciranja z najmlajšimi, poznati morajo

pristope k reševanju, predvsem pa ostati objektivni. Na podlagi slik 7 in 8 lahko sklepamo, da

četudi so vzgojitelji čustveno vpleteni, so sposobni ostati objektivni pri reševanju konfliktov,

kar je ena od kvalitet, ki jo dober mediator potrebuje. Sicer smo nad rezultatom presenečeni,

saj smo pričakovali, da bo več anketiranih čustveno vpletenih tako pri konfliktu kot tudi pri

njegovem reševanju.

49

5 SKLEP

Gordon (1997) opredeljuje konflikt kot nekaj, kar se pojavlja v vseh odnosih, in je nekaj

normalnega, je del medsebojnih odnosov in nekaj, kar samo po sebi ni niti dobro niti slabo.

Namesto vprašanja, ali se konflikti sploh pojavljajo, je veliko bolj pomembno poznati število

nerešenih konfliktov in metode, s katerimi poskušamo te reševati.

V naši raziskavi smo analizirali pojavnost konfliktnih situacij pri različnih dejavnostih v

vrtcih in pri športnih dejavnostih. Analizirali smo tudi reševanje konfliktnih situacij pri

športnih dejavnostih.

Podatke smo pridobili z anketnim vprašalnikom. V vzorec merjencev smo vključili strokovne

delavce, ki opravljajo delo vzgojiteljev v vrtcih Novega mesta.

Konflikti se v veliki meri pojavljajo predvsem v situacijah, v katerih je posredi igrača ali nek

rekvizit, saj otroci v svojem zgodnjem otroštvu niso naučeni, kako deliti svoje stvari. Skozi

proces socializacije se naučijo kulture obnašanja v skupinah in upoštevanja norm s pomočjo

vzgojiteljev. S starostjo in primernim pristopom se naučijo konstruktivno reševati konflikte.

Še zmeraj pa se pojavljajo nasilni izgredi, ki jih je treba preprečiti, in učiti nično toleranco do

nasilja.

Pogosto se konflikti dogajajo tudi pri športnih vsebinah, kar je lahko z vidika zdravja nevarno.

Otroci v trenutku dejavnosti bolj intenzivno doživljajo medsebojne odnose in vse interakcije,

povezane z njimi, naboj tekmovalnosti pa lahko z nenadzorovanim konfliktom privede tudi do

hujših posledic.

Uspešno prepoznavanje in reševanje konfliktnih situacij ima pomembno vlogo v

izobraževalnih ustanovah, saj so interakcije med vrstniki veliko večje kot v domačem okolju,

zato je treba večje prilaganje udeležencev. Pomembno je, da so vzgojitelji vešči primernega in

uspešnega reševanja konfliktov, saj so zgled najmlajšim.

V bodoče bi veljalo več pozornosti posvetiti sestavi vprašalnika, s katerim bi lahko izvedli

bolj poglobljeno analizo in dobili še bolj specifične odgovore. To bi pripomoglo k boljšemu

razumevanju in reševanju konfliktov. Prav tako bi bili smiselno povečati vzorec anketirancev,

kar bi omogočalo boljši vpogled in posploševanje rezultatov.

50

Z diplomskim delom smo prišli tudi do ugotovitve, da bi lahko z dodatnimi ali drugače

postavljenimi vprašanji prišli do globljih in bolj logičnih zaključkov, ki bi pomagali pri

razumevanju in reševanju konfliktov. Predvsem bi lahko bolj natančno glede na spol in glede

na starostno obdobje preučili, kateri oz. v kolikšnem obsegu se pojavljajo posamezni

konflikti. Tudi spol anketirancev bi lahko vključili v vprašalnik in tako analizirali, kakšne so

razlike glede na to kategorijo pri reševanju konfliktov. Manjša pomanjkljivost je premajhen

raziskovalni vzorec, ki nam onemogoča bolj zanesljive sklepe in zaključke.

Diplomsko delo je namenjeno vsem strokovnim delavcem v vrtcih, dijakom ali študentom

predšolske vzgoje in tistim, ki so v stiku s predšolskimi otroki. Zaradi majhnega števila

anketirancev rezultatov ne moremo posploševati.

51

6 VIRI

Betetto, N., Ristin, G., Končina Peternel, M., Hajtnik, Z., Jelen Kosi, V., Klemenčič, A.,

Kociper, M., Milivojević, Z., Ovčak Kos, M., Novak, J. in Tavčar, T. (2011).

Mediacija v teoriji in praksi – veliki priročnik o mediaciji. Ljubljana: Društvo

mediatorjev Slovenije.

Bežek, M. (2000). Reševanje konfliktnih situacij pri športni vgoji. Univerza v Ljubljani:

Fakulteta za Šport.

Brajša 1993. Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta nova.

Gordon, T. (1997). Trening večje učinkovitosti za učitelje. Ljubljana: Svetovalni center za

otroke, mladostnike in starše.

Goričar, J. (1975). Temelji obče sociologije. Ljubljana: DZS.

Iršič, M. (2004). Umetnost obvladovanja konfliktov. Ljubljana: Zavod RAKMO.

Iršič, M. (2010). Mediacija. Ljubljana: Zavod RAKMO.

Kolar, T. (2014). Vloga vzgojitelja pri reševanju konfliktov (Diplomsko delo, Pedagoška

fakulteta Univerze v Ljubljani). Pridobljeno iz http://pefprints.pef.uni-lj.si/

2438/1/TJA%C5%A0A_KOLAR_-_Vloga_vzgojitelja_pri_re%C5%A1evanju_konfl

iktov.pdf

Kristančič, A. in Ostrman, A. (1999). Individualna in skupinska komunikacija. Ljubljana:

Združenje svetovalnih delavcev Slovenije.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.

Lamovec, T. (1993). Spretnosti v medsebojnih odnosih. Ljubljana: Produktivnost –

Managment consulting, Center za psihodiagnostična sredstva.

Marjanovič Umek, L. (2001). Priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Obzorja.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v

šolo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka: učbenik za modul

Razvoj in učenje predšolskega otroka v programu Predšolska vzgoja. Ljubljana:

Grafenauer založba.

Prgić, J. (2014). Teorija šolske in vrstniške mediacije. Griže: Svetovalno izobraževalni center

MI.

Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

52

Videmšek, M., Stančevič, B. in Permanšek, M. (2014). Igrive športne urice. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Vrbnjak, S. (2012). Analiza strategij reševanja konfliktnih situacij pri športni vzgoji ter

njihova povezanost s stili vodenja in čustveno inteligentnostjo učitelja. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

53

7 PRILOGA

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem Matej Obreza, študent Fakultete za šport v Ljubljani. Pripravljam diplomsko nalogo z

naslovom Analiza konfliktnih situacij pri športnih vsebinah v vrtcu. Z anketnim vprašalnikom

poskušam ugotoviti kakšne in v kolikšni meri se pojavljajo konfliktne situacije v vrtcih ter na

kakšen način jih rešujete.

Podatki bodo uporabljeni anonimno, brez navedb kdo je kako odgovoril. Uporabljeni bodo

izključno za potrebe moje diplomske naloge.

Iskreno se vam zahvaljujem za vašo pomoč in čas.

1. Katere situacije med otroki prepoznavate kot konfliktne? Odgovore naštejete na črto.

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Pri naslednjih treh (2., 3., 4.) vprašanjih odgovorite s številkami od 1 do 5 kjer odgovori

pomenijo sledeče:

1 - nikoli

2 - včasih

3 - pogosto

4 - zelo pogosto

5 - vedno

2. Kje se konflikti med otroki največkrat pojavljalo?

Pri obedu 1 2 3 4 5

Pri športnih dejavnostih 1 2 3 4 5

Pri počitku 1 2 3 4 5

Pri igranju z igračami 1 2 3 4 5

Drugo:________________ 1 2 3 4 5

Drugo:________________ 1 2 3 4 5

Drugo:________________ 1 2 3 4 5

54

3. Kaj so najpogostejši vzroki za nastanek konfliktov med otroki?

Igrače 1 2 3 4 5

Prostor 1 2 3 4 5

Soigralci 1 2 3 4 5

Tekmovalnost otrok 1 2 3 4 5

Uveljavljanje lastne volje 1 2 3 4 5

Drugo:________________ 1 2 3 4 5

Drugo:________________ 1 2 3 4 5

Drugo:________________ 1 2 3 4 5

4. Ocenite:

Kako pogosto pride do konflikta pri vodenih športnih igrah (organizirano lovljenje/skrivanje,…)?

1 2 3 4 5

Kako pogosto pride do konflikta pri ne vodenih športnih igrah (se lovijo sami,gugalnice,…)?

1 2 3 4 5

5. Ali otrokom dovolite da medsebojne konflikte, ki se pojavljajo predvsem v športnih

dejavnostih (sprehodi, igre z žogo,itd.), rešujejo sami ali jih rešujete skupaj z njimi?

Prosim, da v tabeli, s križcem označite kako pogosto otrokom na opisan način dovolite

reševanje konfliktov.

TRDITEV NIKOLI REDKO VČASIH POGOSTO

Otrokom pustim, da konflikte rešujejo

sami.

Otrokom pri reševanju konfliktov

pomagam.

Konflikte rešujem namesto njih.

Samostojnost oz. moje posredovanje so

odvisni od konkretne konfliktne situacije.

Drugo:_____________________________

__________________________________

__________________________________

55

6. Na kakšen način otroci, pri športnih dejavnostih, konflikte rešujejo sami? Prosim, da

v tabeli, s križcem označite kako pogosto otroci na opisan način sami rešujejo konflikte.

TRDITEV NIKOLI REDKO VČASIH POGOSTO

Otroci konflikte rešujejo s pogovorom

(nenasilna komunikacija).

Otroci konflikte rešujejo z močjo

(pretep/nasilje).

Otroci takoj zaprosijo vzgojiteljico/-a za

pomoč pri reševanju konfliktnih situacij.

Drugo:_____________________________

___________________________________

___________________________________

7. Ali rešujete konfliktne situacije pri športnih vsebinah enako kot pri ostalih

dejavnostih?

DA NE

8. Ali konflikte pri športnih vsebinah povzročajo isti otroci kot pri ostalih dejavnostih?

DA NE

9. Ali otroke, kateri večkrat povzročajo konflikte, obravnavate vedno enako?

DA NE

10. Ali vedno postopate enako pri reševanju konfliktov?

DA NE

11. Ali se zgodi, da ste tudi čustveno vpleteni v konflikt?

DA NE

12. Ali to vpliva na vaše odločitve?

DA NE

13. Katerih metod oziroma načinov se pri reševanju konfliktov med otroki poslužujete

sami? (Lahko napišete več metod.)

___________________________________________________________________________

__________________________________________________________________________________

Najlepša hvala za sodelovanje.