diplomsko delo nekateri zgodovinski, pravni, religiozni … · 2017-11-27 · izjava podpisana...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Diplomsko delo
NEKATERI ZGODOVINSKI, PRAVNI,
RELIGIOZNI TER SOCIOLOŠKI VIDIKI
ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE
Mentorica: Kandidatka:
Red. prof. dr. Jana Goriup Brigita Cug
Maribor, 2010
Lektorica:
Jasmina Zupanič, prof. slovenščine
Prevajalka:
Vladka Nemec Koštric, prof. sociologije in angleščine
Zahvaljujem se svoji mentorici red. prof. dr. Jani Goriup za njeno strokovno
pomoč, poglobljeno svetovanje pri izdelavi in oblikovanju diplomske naloge in
potrpeţljivost.
Za prevod povzetka v angleški jezik se zahvaljujem Vladki Nemec Koštric,
profesorici sociologije in angleščine, za jezikovni pregled pa Jasmini Zupanič,
profesorici slovenščine.
Posebna zahvala gre tudi mojim najbliţjim, še posebej fantu Mateju za nesebično
pomoč in podporo in hčerki Manji za izredno potrpeţljivost.
Na koncu bi se zahvalila tudi še vsem ostalim, ki so kakor koli prispevali k
uspešni izdelavi moje diplomske naloge.
IZJAVA
Podpisana Brigita Cug, rojena 31. 08. 1981, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer sociologija − pedagogika, izjavljam, da je diplomsko
delo z naslovom Nekateri zgodovinski, pravni, religiozni ter sociološki vidiki
zakonske zveze in razveze pri mentorici red. prof. dr. Jani Goriup, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 18. 8. 2010
POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE
Diplomsko delo analizira in opisuje nekatere zgodovinske, pravne, religiozne in
sociološke vidike zakonske zveze in razveze. V vsakem vidiku sta hkrati vključeni
tako zakonska zveza kot razveza. Omenjeni vidiki zajemajo temeljne pojme in
spoznanja, vezana na sledeča področja:
zgodovinski vidik: pravna zgodovina razvoja zakonske zveze skozi posamezna
obdobja, razvoj zakonskega prava od kraljevine SHS vse do Republike Slovenije
ter kratka zgodovina razveze starih civilizacij;
pravni vidik: pojem in načela zakonskega prava; pogoji za sklenitev in veljavnost
zakonske zveze; namen, oblike, pristojnost in postopek za sklenitev zakonske
zveze; neveljavnost zakonske zveze in njene oblike ter pravne posledice zakonske
zveze; razveza zakonske zveze; razdelitev razveznih razlogov; določila zakonskih
sporov v Republiki Sloveniji, ravni razveznega procesa, svetovalni razgovor in
mediacija;
religiozni vidik: zakonsko pravo Katoliške cerkve; krščanski zakon in priprava
nanj, zakonska privolitev in njene hibe; zakonski zadrţki in njihova razdelitev;
poveljavljanje zakona; pomen zakonske zveze in druţine z vidika Katoliške
cerkve za celotno druţbo; odnos nekaterih cerkva in religij do razveze;
sociološki vidik: poroka in zakon danes, pravice v zakonu, miti v zakonu, razlogi
za zakon, institucionalni in medosebni vidik zakona ter njegove klasifikacije;
ljudje, ki niso sposobni za zakon; odnosi po poroki z razširjeno druţino; smernice
za uspešen zakon; pomen in vloga zakonske zveze in razveze nekoč in danes;
dogajanje pred in med razvezo pri partnerjih in otrocih.
Ob koncu sta hkrati predstavljena tako pravni kot sociološki vidik glede posledic
zakonske zveze na druţino. Znotraj tega so opisane pravne posledice razveze
zakonske zveze tako med obema partnerjema kakor v razmerju staršev do otrok in
tudi ţivljenje bivših zakoncev ter otrok po razvezi.
Delo je teoretično, s poudarkom na primerjavi navedenih vidikov.
KLJUČNE BESEDE: zakonska zveza, razveza, druţina, otrok, roditeljska pravica,
RKC, drţava, slovenska postmoderna druţba, zgodovinski, pravni, religiozni in
sociološki vidiki zakonske zveze in posledice njenega prenehanja.
SUMMARY AND KEY WORDS
This diploma paper analyses and describes some of historical, legal, religious and
sociological aspects of matrimony and divorce. In each aspect I described the
matrimony and the divorce. Fundamental conceptions and cognitions in those
aspects are described according to following fields:
Historical aspect: legal history of matrimony development through different
periods; development of matrimony law from the kingdom of SHS until the
Republic of Slovenia; short history of a divorce in old civilizations.
Legal aspect: the concept and principles of matrimony law; conditions for joining
the matrimony and the validity of it; purpose, forms, competence and process of
joining the matrimony; the nullity of matrimony its forms and legal consequences;
the divorce; division of divorce reasons; provisions of matrimonial disputes in
Republic of Slovenia, levels of divorce process, the advisory conversation and
mediation.
Religious aspect: matrimonial law of the Catholic Church; Christian matrimony
and the preparation for it, matrimonial consent and its defects; matrimonial
obstacles and the division of them; anew valid matrimony; the meaning of
matrimony and family for the society from the point of view of the Catholic
Church; relation of some Churches and religions towards the divorce.
Sociological aspect: the wedding and the matrimony nowadays, rights in the
matrimony, myths in the matrimony, reasons for marrying, institutional and
interpersonal aspects of matrimony and its classifications; people that are not
capable of joining the matrimony; relations with the extended family; guidelines
for a successful matrimony; meaning and role of the matrimony and the divorce in
the past and nowadays; what is happening before and between the divorce among
partners and children.
In the end I presented legal and sociological aspects of consequences that
matrimony has on the family. I described legal consequences that a divorce has on
both partners, consequences in relation of parents towards children and also life of
ex-spouses and their children after the divorce.
This diploma paper is theoretical with the emphasis on comparison of the above
aspects.
KEY WORDS:matrimony, divorce, family, child, parental right, Roman Catholic
Church, country, Slovenian postmodern society, historical, legal, religious and
sociological aspect of matrimony and consequences of its cessation.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ............................................................................................................. 1
2 NAMEN .......................................................................................................... 5
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................. 7
4 METODOLOGIJA ....................................................................................... 8
4.1 RAZISKOVALNE METODE ................................................................ 8
4.2 UPORABLJENI VIRI ............................................................................. 8
5 OBRAVNAVA TEME .................................................................................. 8
5.1 ZGODOVINSKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE ............. 8
5.1.1 Pravna zgodovina razvoja zakonske zveze skozi posamezna
zgodovinska obdobja .......................................................................... 8
5.1.1.1 Babilon ....................................................................................... 11
5.1.1.2 Atensko zakonsko pravo ............................................................. 11
5.1.1.3 Rimsko zakonsko pravo .............................................................. 11
5.1.1.4 Kanonsko pravo ......................................................................... 12
5.1.1.5 Novejši čas ................................................................................. 12
5.1.2 Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji,
bivši FLRJ in SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946 ................ 12
5.1.2.1 Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija ................................. 12
5.1.2.2 Pravno območje Slovenije, Dalmacije, Prekmurja, okraja
Kastav ter Kvarnerskih otokov: Krk, Pag in Rab ...................... 13
5.1.2.3 Pravno območje Vojvodine in Medjimurja ................................ 14
5.1.2.4 Pravno območje Hrvatske in Slavonije ...................................... 14
5.1.3 Ureditev zakonskega prava v času zvezne zakonodaje (1945–
1971) ali obdobje od 1946 do 1971 (Federativna ljudska
republika Jugoslavija in Socialistična federativna republika
Jugoslavija) ...................................................................................... 15
5.1.4 Ureditev zakonskega prava od 1. 1. 1972 do 25. 6. 1991
(Socialistična federativna republika Jugoslavija)............................. 17
5.1.5 Viri zakonskega prava v samostojni drţavi Sloveniji od 25. 6.
1991 dalje ......................................................................................... 18
5.1.6 Kratka zgodovina razveze ................................................................. 21
5.1.6.1 Stari Egipt ................................................................................... 21
5.1.6.2 Babilonsko in asirsko pravo ....................................................... 21
5.1.6.3 Stari Hebrejci ............................................................................. 22
5.1.6.4 Stari Izrael .................................................................................. 22
5.1.6.5 Stara Indija ................................................................................. 23
5.1.6.6 Stara Grčija ................................................................................ 23
5.1.6.7 Rimsko pravo .............................................................................. 23
5.1.6.8 Stara Kitajska ............................................................................. 24
5.2 PRAVNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE ........................ 24
5.2.1 Pojem in načela zakonskega prava .................................................... 24
5.2.1.1 Načelo institucionalnosti zakonske zveze ................................... 26
5.2.1.2 Načelo svobodne privolitve zakonske zveze................................ 26
5.2.1.3 Načelo laicitete zakonske zveze .................................................. 27
5.2.1.4 Načelo monogamije .................................................................... 27
5.2.1.5 Načelo enakopravnosti zakonskih partnerjev ............................. 28
5.2.1.6 Načelo popolnosti in trajnosti zakonske zveze ........................... 29
5.2.1.7 Načelo razveznosti zakonske zveze ............................................. 30
5.2.2 Pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze ............................. 31
5.2.2.1 Pogoji za sklenitev zakonske zveze: ............................................ 42
5.2.2.2 Pogoji za veljavnost zakonske zveze ........................................... 43
5.2.2.3 Zakonske prepovedi .................................................................... 49
5.2.3 Namen oblike, pristojnost in postopek za sklenitev zakonske
zveze ................................................................................................. 50
5.2.4 Neveljavnost zakonske zveze ............................................................ 53
5.2.4.1 Absolutno neveljavna zakonska zveza ........................................ 55
5.2.4.2 Relativno neveljavna zakonska zveza ......................................... 59
5.2.4.3 Pravne posledice razglasitve zakonske zveze za neveljavno ...... 60
5.2.5 Pravne posledice zakonske zveze ...................................................... 62
5.2.5.1 Osebno stanje zakoncev .............................................................. 63
5.2.5.2 Osebne pravice in dolţnosti zakoncev ........................................ 64
5.2.5.3 Premoţenjskopravno razmerje zakoncev ................................... 71
5.2.5.4 Pravice in dolţnosti staršev in otrok .......................................... 78
5.2.5.5 Ukrepi centra za socialno delo ................................................ 105
5.2.5.6 Ukrepi sodišča .......................................................................... 109
5.2.6 Razveza zakonske zveze in razdelitev razveznih razlogov ............. 115
5.2.6.1 Nevzdrţnost zakonske zveze ..................................................... 117
5.2.6.2 Sporazumna razveza zakonske zveze ........................................ 118
5.2.7 Zakonski spori v Republiki Sloveniji in njihova določila ............... 121
5.2.8 Svetovalni razgovor, mediacija ter ravni razveznega procesa ........ 128
5.2.8.1 Mediacija v Republiki Sloveniji ............................................... 137
5.3 RELIGIOZNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE .............. 138
5.3.1 Zakonsko pravo Katoliške cerkve ................................................... 138
5.3.2 Krščanski zakon .............................................................................. 142
5.3.3 Priprava na zakon ............................................................................ 164
5.3.4 Zakonska privolitev in hibe pri privolitvi ....................................... 181
5.3.5 Pojem in narava zakonskih zadrţkov ter njihova razdelitev ........... 208
5.3.6 Poveljavljenje zakona...................................................................... 212
5.3.7 Pomen zakonske zveze in druţine z vidika Katoliške cerkve za
celotno druţbo ................................................................................ 215
5.3.8 Odnos nekaterih cerkva in religij do razveze .................................. 225
5.3.8.1 Katoliška cerkev ....................................................................... 225
5.3.8.2 Pravoslavna cerkev .................................................................. 225
5.3.8.3 Protestantska cerkev ................................................................ 226
5.3.8.4 Šeriatsko pravo ........................................................................ 226
5.4 SOCIOLOŠKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE ............. 226
5.4.1 Poroka in zakonska zveza danes ..................................................... 227
5.4.2 Pravice v zakonu ............................................................................. 233
5.4.3 Miti o zakonu .................................................................................. 235
5.4.4 Pametni in nevrotični razlogi za zakon ........................................... 240
5.4.5 Institucionalni in medosebni vidik zakona ter njegove
klasifikacije .................................................................................... 248
5.4.6 Ljudje, ki niso sposobni za zakon ................................................... 254
5.4.7 Odnosi po poroki z razširjeno druţino ............................................ 264
5.4.8 Kako do uspešnega zakona .............................................................. 269
5.4.9 Spremenjeni pomen in vloga zakonske zveze ter druţine danes ..... 286
5.4.10 Kaj se dogaja pred in med razvezo pri partnerjih in tudi otrocih .... 297
5.4.10.1 Nesporazumi v zakonu .............................................................. 301
5.4.10.2 Faze v razveznem procesu in vključevanje druţinskega
terapevta ................................................................................... 308
5.4.10.3 Občutja in doţivljanje samega procesa razveze pri obeh
partnerjih .................................................................................. 314
5.4.10.4 Seznanitev otroka z razvezo in njegovo doţivljanje ob tem ...... 322
5.4.10.5 Vloga in pomen staršev ter sorodstva obeh partnerjev in
pomoči od zunaj ........................................................................ 332
5.4.10.6 Statistični pogled na število zakonskih zvez in razvez v
Republiki Sloveniji .................................................................... 333
5.5 POSLEDICE IN VPLIV RAZVEZE NA DRUŢINO (PRAVNI IN
SOCIOLOŠKI VIDIK) ...................................................................... 335
5.5.1 Pravne posledice razveze zakonske zveze ....................................... 335
5.5.1.1 Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema
po razvezi zakonske zveze ......................................................... 335
5.5.1.2 Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi
zakonske zveze .......................................................................... 341
5.5.2 Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi ................................. 347
5.5.2.1 Ţivljenje bivših zakoncev po razvezi in vloga pomoči od
zunaj ......................................................................................... 348
5.5.2.2 Vpliv razveze na otroka (duševni in socialni razvoj) ter
pomoč pri prilagajanju na nove razmere ................................. 356
5.5.2.3 Stiki staršev z otroki po razvezi ................................................ 365
5.5.2.4 Razveza kot zdravilo ................................................................. 380
6 SKLEP ........................................................................................................ 385
LITERATURA .................................................................................................. 392
PRILOGE ........................................................................................................... 396
PRILOGA A: Dodatki besedila k posameznim poglavjem ......................... 396
1. Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji,
bivši FLRJ in SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946 (glej
poglavje 5.1.2) ................................................................................ 396
2. Pogoji za veljavnost zakonske zveze (glej poglavje 5.2.2.2) .......... 398
3. Absolutno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.1) ....... 399
4. Relativno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.2) ........ 400
5. Premoţenjskopravno razmerje zakoncev (glej poglavje 5.2.5.3) ... 401
6. Razveza zakonske zveze (glej poglavje 5.2.6) ................................ 402
7. Priprava na zakon (glej poglavje 5.3.3) .......................................... 403
8. Mnenja znanih Slovencev o poroki (glej poglavje 5.4.1) ............... 411
9. Ljudje, ki niso sposobni za zakon (glej poglavje 5.4.5) .................. 412
10. Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema po
razvezi zakonske zveze (glej poglavje 5.5.1.1) .............................. 413
11. Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi zakonske
zveze (glej poglavje 5.5.1.2) .......................................................... 415
12. Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi (glej poglavje 5.5.2) 417
1
1 UVOD
Pravljica o dveh, ki sta se zaljubila na prvi pogled, se poročila in ţivela srečno do
konca svojih dni, zdaj nikakor ne velja več. Nedvomno je zakonska zveza v krizi,
nekateri pa se celo sprašujejo, ali njen pomen celo mineva.
Kriza je najprej empirična in se kaţe v dejstvu, da je podobno kot pri večini
drugih druţbenih institucij vedno manj posameznikov pripravljenih dejavno
sodelovati v njej in prevzemati vloge, ki jih predpisuje. Govorica statističnih
podatkov je nedvoumna: število sklenitev zakonskih zvez pada in število razvez
narašča, obenem raste deleţ zunajzakonskih zvez in deloma tudi nevezanih ali
drugače vezanih posameznikov. Če je bilo v Sloveniji (podobno velja za večino
evropskih drţav) še leta 1980 6,5 sklenitev zakonske zveze na 1000 prebivalcev in
1,2 razvezi, sta ustrezni številki za leto 2005 2,9 in 1,3. V letu 2006 se je sicer
stanje nekoliko izboljšalo (9,4% več sklenjenih zakonskih zvez kot v letu 2005 in
13% manj razvezanih zakonskih zvez), čeprav je število razvez zakonskih zvez še
vedno visoko, ne glede na to, da smo ena izmed drţav v Evropski uniji z najniţjim
številom razvez zakonske zveze. Te spremembe se neizogibno odraţajo tudi v
druţini, ki je bila dolgo časa nekakšen podaljšek zakonske zveze, saj se v
Sloveniji ţe skoraj polovica otrok rodi zunaj zakonske zveze. Tradicionalni model
ţivljenjske skupnosti, ki jo tvorijo poročeni starši in njuni (predvsem biološki)
otroci, danes nikakor ni več prevladujoč. Zakonska zveza, kakršno smo poznali,
preprosto izgublja tla v empirični realnosti, postaja preţitek nekega (nepovratno)
minulega obdobja (Kobe in Pribac, 2006, str. 7).
Kriza pa je tudi pojmovna. V moderni druţbi sta zakonska zveza in druţina kot
skoraj neločljivi tvorili ''osnovno celico druţbe''. Zakonska zveza je opravljala
številne funkcije splošnega druţbenega pomena, kot je reguliranje spolnosti (za
dopustne so veljali le odnosi med zakoncema) in prokreacije (legitimni so bili le
otroci, rojeni znotraj zakonske skupnosti), skrbela je za reprodukcijo (druţina je
bila načeloma osnovno okolje vzgoje otrok v najširšem smislu), nastopala je kot
enota v ekonomskem (kot osnovna celica proizvodnje in predvsem potrošnje) in
pravnem prometu (pravila dedovanja in javnega zastopanja).
Poleg tega pa je, včasih kot del osnovnega poslanstva včasih pa kot naključen, a
zaţelen stranski učinek, izvajala še druge ideološke in skrbniške, verske, narodno
2
budniške, disciplinske in represivne naloge. Sicer je bila realnost zakonske zveze
in druţine pogosto v kričečem nasprotju z vnesenimi deklaracijami vseh ideologij,
ki so ju postavili v središče, pa vendar sta tvorili osnovno matrico, skozi katero so
tako posamezniki na različnih poloţajih kot druţba v celoti mislili sami sebe. Na
ţalost smo to matrico danes izgubili brez da bi vedeli, s čim naj jo nadomestimo
(Kobe in Pribac, 2006, str. 8).
Ţiveti z nekom ni vedno lahko, prinese pa lahko veliko zadovoljstva. Mnogo
parov se skupaj zabava in uţiva ter si pomaga, ko nastopijo teţave. Ti uspejo
ostati dobri prijatelji ne glede na to, kaj jim ţivljenje prinese. Kadar se ţenska in
moški poročita, je zadnja stvar, o kateri razmišljata, razveza. Vendar lahko
sčasoma odkrijeta, da njuno skupno ţivljenje ni tako, kot sta upala. Teţave lahko
nastanejo iz različni razlogov, kot so npr. nezvestoba, usihanje ljubezni,
alkoholizem, nenehni prepiri, razlike v pogledih itd. Od para do para pa je potem
odvisno, kako bo nastale teţave rešil ali ne, pri čemer pa imata veliko vlogo sama
komunikacija in ţelja obeh partnerjev za rešitev nastalih teţav.
Dejstvo je, da se razveza zakona ne začne in ne konča s prihodom v Center za
socialno delo niti z odhodom s sodišča z razsodbo o njenem prenehanju v roki. To
je dolg proces, ki se začne veliko prej in se počasi končuje mnogo kasneje.
Prekinitev zakonskega odnosa je teţko, naporno in odgovorno delo, je pa
predvsem zadeva samih zakonskih partnerjev. Če je sami dobro ne opravijo, je le-
ta slaba in ima lahko teţke posledice za partnerja, še bolj pa za njune otroke.
Razveza pomeni travmo za vse otroke, vendar pa jo otroci na različnih razvojnih
stopnjah različno razumejo in uporabljajo različne strategije za spoprijemanje s
spremembami, ki sledijo. Mnogim razvezanim staršem uspe dobro sodelovati, na
ţalost so pa tudi primeri, ko se otroci počutijo ujete med starševske prepire,
predvsem glede stikov, vzgoje, preţivnine itd. Po zahodnoevropski kulturni
tradiciji otroci sicer najprej pripadajo materi, a glede na to, da je razveza postala
zelo razširjen pojav, prihaja do sprememb tudi v zakoreninjenih stališčih. To se
kaţe predvsem v uporabi načela "V interesu otroka" v procesu urejanja zadev po
razvezi, kateri pa se vse bolj nagiba k redefiniranju druţinskih norm v smislu
otrokovih moţnosti za emocionalni in finančno stabilnost, hkrati pa gre tudi za
stabilnost druţine. Glede na konvencijo o otrokovih pravicah sta oba starša enako
odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj in ravno iz tega razloga bi se tudi v
našem pravu naj uveljavilo t. i. skupno varstvo in vzgoja otroka kot način, ki naj
3
bi pravično uravnaval potrebe staršev in otrok. Vendar pa kljub temu ne pomeni
vedno najboljše alternative. Hkrati pa je potrebno poudariti še na eno teţavo ob
vsem tem, in sicer, da se velikokrat zgodi, da starši pozabijo, da s tem, ko
preneha partnerski odnos, ne preneha tudi starševski odnos. To pa pušča na
otrocih še dodatne posledice v razvoju (Zavrl, 1999, str. 184, 186 in 191).
Prav tako kot otroci, pa se tudi moški in ţenske kot partnerji na razvezne
okoliščine zelo različno odzivajo, z različnimi teţavami in z zelo različnimi načini
reševanja le-teh. Ko ţenske preidejo fazo "rinjenja z glavo skozi zid" in obdobje
povečanega čustvenega nemira z jezo in depresijo, si opomorejo. Moški pa
opravijo s svojo nesrečo tako, da se največkrat vrţejo v delo in šele kasneje
izkusijo vso teţo občutkov. Taka različnost, s katero se moški in ţenske odzivajo
na razvezne okoliščine, je zlasti opazna v času in intenzivnosti reagiranja.
Vsekakor pa je v času razveze dobrodošla kakršnakoli pomoč s strani sorodnikov,
prijateljev, ljudi s podobnimi izkušnjami, terapevtov in podobno (Lampreht, 1995,
str. 142).
Ne glede na to, da je veliko stvari, katerim se je v času razveze in po razvezi
potrebno prilagoditi, pride čas, ko se tudi ločene druţine umirijo in navadijo na
nov način ţivljenja. Starši niso več tako razburjeni in jezni, otroci se začenjajo
navajati na nove rutine. Mama in oče se lahko s časom tudi ponovno poročita, s
čimer pride do reorganizacije prvotne druţine in spremeni se tudi širša
sorodstvena shema. Za vse udeleţence je to velik izziv, v njem se lahko pojavijo
mnogo katere teţave, katere pa je moţno zelo uspešno reševati, če so ljudje dovolj
čustveno zreli, zmoţni odprte komunikacije, medsebojnega spoštovanja in starši
otrok predvsem zavedanja, da je njihova glavna skrb omogočiti otroku topel dom,
v katerem se bo lahko normalno razvijal (Bingham, 2006, str. 42).
Kot je ţe omenjeno, ţe mnogo let govorimo o krizi zakonske zveze in posledično
tudi druţine. Tako se je potrebno zavedati, da je za izboljšanje stanja potrebno
nujno nekaj storiti. Na tem mestu se ponuja kot primerna rešitev predhodna
priprava na zakon, ki sicer ne zagotavlja vedno uspešnega zakona, a vendar je
nadvse dobrodošla. Ob prizadevanju civilne druţbe, da nekaj stori, ne gre
zanemariti niti vpliva Cerkve, ki se ţe dlje časa zelo trudi, da bi vsaj z nekaj
predavanji osveščala mlade kristjane, preden se tudi cerkveno poročijo, še prej pa
otroke in mladino pri rednem verouku ali občasnih daljnih pripravah na zakon.
4
Nenazadnje se je potrebno zavedati, da je z ogroţenostjo zakona in druţine
ogroţeno sámo ţivljenje človeka in kristjana (Vital, 1998, str. 5).
Vsa omenjena problematika in še nekatera druga dejstva, vezana na njo, so širše
opisana in razdelana v strokovnem besedilu, ki je pred vami in nekako predstavlja
glavni del celotnega besedila. Posamezna podpoglavja so še podkrepljena z
raznimi definicijami, primerjavami, razlagami, morebitnimi teţavami ter
ustreznimi predlogi ravnanja, ki bi bila v pomoč tako otrokom, staršem kot celotni
druţini.
Poleg omenjenega nas je zanimalo tudi, kako sta zakonska zveza in razveza
urejeni znotraj prava ter kakšno je razmišljanje o njima znotraj krščanstva. Zaradi
občutka, da ljudje velikokrat brezglavo vstopajo v zakon, se je zdelo primerno dati
večji poudarek k sami pripravi na zakon. Ker imata zakonska zveza in razveza
tako kot vsaka stvar svojo zgodovino, smo pa vključili še ta vidik.
Tega raziskovalnega problema smo se lotili predvsem zato, ker je aktualen, za
mnoge laike morda celo nepomemben. Skoraj dvomimo lahko, glede na to, da se
trend upadanja števila zakonskih zvez in naraščanja števila razvez še kar
nadaljuje. Predvidevamo pa, da bi lahko z opisano tematiko vseeno nekoliko
pripomogli k ozaveščanju ljudi, da zakonski odnos ni nekaj samo po sebi
umevnega, da ima določeno vrednost, katero se splača negovati. To pa ne zgolj
zaradi zakoncev samih, ampak tudi otrok in druţine kot celote, nenazdanje celotne
druţbe. Posledično bi jim dali vedeti, da tudi razveza zakonske zveze zahteva
zrelega človeka in pušča nepopravljive posledice, v kolikor so v ospredju
negativna čustva, pogledi ter pomanjkanje volje. In ključno, ljudem je potrebno
vzbuditi zavedanje, da so otroci pri tem najpomembnejši in hkrati najšibkejši člen,
katerega je potrebno zavarovati pred najhujšim. Ţal je pa vse več staršev, ki na to
pozablja, saj se ukvarjajo predvsem sami s sabo in svojim negativizmom do
bivšega zakonca.
Upamo, da bo predstavljena celota dovolj zanimiva za bodoče bralce, še posebej
za tiste, ki so v takšnem poloţaju, in dovolj poučna, da bodo iz nje lahko potegnili
marsikaj za svoj, otrokov in druţinin boljši jutri.
Nenazadnje pa je tudi nas delo notranje obogatilo, katerega spoznanja in napotke
bomo mogoče prav tako sami potrebovali pri opravljanju izbranega bodočega
poklica.
5
2 NAMEN
Glede na zastavljena teoretična izhodišča smo raziskovalni problem diplomske
naloge preučili iz naslednjih vidikov:
Pri zgodovinskem vidiku smo opisali razvoj zakonske zveze skozi posamezna
zgodovinska obdobja, zgodovino razveze pri nekaterih starejših civilizacijah
ter razvoj zakonskega prava v kraljevini SHS; FLRJ in SFRJ kot tudi v
samostojni drţavi Sloveniji.
Pri pravnem vidiku smo opredelili pojma zakonske zveze in razveze,
predstavili ključna načela zakonskega prava v Republiki Sloveniji, predstavili
pogoje in postopke za samo sklenitev zakonske zveze ter na drugi strani
razvezne razloge ter postopek same razveze. Izpostavil smo tudi razloge za
neveljavnost zakonske zveze, posledice sklenitve zakonske zveze in tudi
poglede na zakonsko zvezo in razvezo v nekaterih evropskih drţavah.
Nenazadnje smo v tem delu opisali še zakonske spore v Republiki Sloveniji in
posebnosti postopka le-teh, pomen svetovalnega razgovora in mediacije v času
razveze ter predstavili vloge sodišča in centra za socialno delo.
Pri religioznem vidiku smo na kratko predstavili zakonsko pravo Cerkve,
krščanski zakon in njegove značilnosti, opisali zakonsko privolitev, vsebinsko
opredelili hibe v privolitvi in zakonske zadrţke ter izpostavili ključne stvari v
pripravi na zakon. Opisali smo tudi pomen zakonske zveze in druţine z vidika
Katoliške cerkve za celotno druţbo ter po drugi strani odnos nekaterih cerkva
in religij do razveze. Kot pozitivni element neveljavnosti zakona pa smo
opisali še poveljavljanje zakona.
Pri sociološkem vidiku smo na kratko opisali zakon danes in njegove
prednosti, predstavili razloge za poroko iz vidika njihove ustreznosti ter
pravice v zakonu. Nadalje smo opisali mite o zakonu, razloţili institucionalni
in medosebni vidik zakona ter oblikovali nekatere klasifikacije zakonov iz
vidika različnih avtorjev. Poudarili smo tudi značilnosti ljudi, ki niso sposobni
za zakon, odnos z razširjeno druţino ter nakazali smernice za uspešen zakon.
Nadalje smo predstavili tudi dejstva, ki lahko zakon pripeljejo na stranpoti,
opisali, kako lahko konflikti zakoncev vplivajo na opravljanje njune starševske
vloge in druţino kot celoto ter faze v razveznem procesu skupaj z njegovimi
značilnostmi. Poudarili smo tudi pomembnost kvalitete zakonskega odnosa za
6
nadaljnji razvoj otroka, opisali spremenjeni pomen in vlogo zakonske zveze
ter druţine danes. Pri slednjem smo izpostavili še nekatere značilnosti
postmoderne, ključne za obravnavano temo. Nato smo opisali doţivljanje časa
med razvezo tako pri partnerjih kot otrocih ter izpostavili pomen in vlogo
pomoči vseh ostalih, ki niso dejansko vpleteni v sam proces razveze. Kot zelo
pomembno pa smo na koncu predstavili še primerjavo števila sklenjenih
zakonskih zvez glede na število razvez v Republiki Sloveniji.
Z vidika posledic in vpliva razveze zakonske zveze na druţino smo pri
pravnem vidiku izpostavili pravne posledice glede razmerja med razvezanima
zakoncema in njunega razmerja do otrok. Po drugi strani pa smo izpostavili še
sociološki vidik, znotraj katerega smo opisali doţivljanje stanja zakoncev po
razvezi, njen vpliv na njun nadaljnji medsebojni odnos in predstavili načine
pomoči od zunaj. Nadalje smo poudarili vpliv razveze na otroka z vidika
njegovega duševnega ter socialnega razvoja, izpostavili pomembnost stikov za
otroka z obema staršema po razvezi ter nekatere teţave v okviru le-teh in
problem neplačevanja preţivnine. Izpostavili smo še pomembnost pomoči
otroku, da se laţje sprijazni z nastalo situacijo. Na kratko smo še razloţili, kaj
se dogaja ob prihodu novega partnerja/partnerice, kakšni so občutki pri otrocih
ob tem in tudi moţne teţave znotraj reorganizirane druţine. Kot piko na i smo
pa ob koncu opisali še značilnosti mrtvega zakona, katerega ozdravitev je v
razvezi.
7
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Za potrebe teoretičnega dela diplomske naloge smo si zastavili 11 izhodiščnih
hipotez, tako da smo v:
H1: menili, da se je odnos ljudi do zakonske zveze na prehodu iz moderne v
postmoderno druţbo spremenil.
H2: domnevali, da zakonska zveza ni več pogoj za kreacijo druţine.
H3: predpostavljali, da slab ţivljenjski standard vpliva na porast razvez zakonskih
zvez.
H4: domnevali, da se mladi v postmoderni druţbi iz različnih vzrokov ne odločajo
toliko za sklenitev zakonske zveze.
H5: menili, da se stališče Rimskokatoliške cerkve do razveze ni spremenilo.
H6: predpostavljali, da so najpogostejši razlogi za razvezo pomanjkanje
komunikacije, alkohol in nezvestoba.
H7: menili, da kvaliteta dobrega zakonskega odnosa pomembno vpliva na
delovanje druţine kot celote.
H8: predpostavljali, da se bodoči zakonci premalo posluţujejo priprav na zakon.
H9: domnevali, da se še vedno v večini primerov razvez otrok dodeli materi,
katere pa nemalokrat oteţujejo stike otrok in očetov.
H10: predvidevali, da starši velikokrat ostajajo v slabem zakonu le zaradi otrok,
misleč, da bo to za otroka bolje.
8
H11: predpostavljali, da je ţivljenje otrok in njihov razvoj po razvezi zakonske
zveze toliko kvaliteten, koliko kvaliteten odnos imata starša in koliko sta zmoţna
uresničevati ''skupno starševstvo''.
4 METODOLOGIJA
4.1 RAZISKOVALNE METODE
Uporabili smo deskriptivno, komparativno in zgodovinsko metodo empiričnega
druţboslovnega raziskovanja, pri čemer je poudarek na deskriptivni metodi.
4.2 UPORABLJENI VIRI
Viri, ki smo jih uporabili, so znanstveni in strokovni članki iz strokovnih in
znanstvenih revij ter priročniki.
5 OBRAVNAVA TEME
5.1 ZGODOVINSKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE
Za začetek si bomo pogledali nekatera pomembna dejstva oziroma značilnosti
skozi zgodovino, vezane na zakonsko zvezo in razvezo.
5.1.1 Pravna zgodovina razvoja zakonske zveze skozi posamezna
zgodovinska obdobja
Zakonska zveza in s tem povezano zakonsko pravo je nastajalo po stopnjah
druţbenega razvoja, kjer je nastala lastnina in delitev druţbe na razrede. To je čas,
v katerem je po prvi delitvi dela nastala patriarhalna druţina. Nastala je potreba po
zaščiti zasebne lastnine in po prenosu le-te na potomce. Tako je zakonsko pravo v
tem času urejalo odnose zakoncev na način, ki je ustrezal moţu kot lastniku
sredstev za proizvodnjo. Zakonska zveza in s tem zakonsko pravo se je razvijalo
skozi številne faze. Razvoj je bil odvisen tudi od vladarja, religije, druţbeno-
9
ekonomske ureditve ter od številnih drugih dejavnikov (Geč-Korošec, 2000, str.
33).
Zakonska zveza se je skozi svoj zgodovinski razvoj enako kot vse ostalo
spreminjala in dograjevala. Kot pravni in druţbeni fenomen je sledila razvoju, kot
so ga narekovale druţbene spremembe skozi čas. Med razvojem je prišlo do
sprememb v mišljenju in pojmovanju ljudi ter do sprememb druţbeno-
ekonomskih ureditev. In tako kot so se spreminjale in vedno znova dograjevale
osnovne civilizacijske norme, tako je bilo tudi z institucijo zakonske zveze. Le-ta
je bila praviloma urejena z normami civilnega prava, hkrati pa je bila znotraj
njegovega okvira tudi znanstveno utemeljena in obravnavana. Drugačno ureditev
so uveljavile le nekatere socialistične drţave, ki so ureditev zakonske zveze
prepustile posebni veji prava, druţinskemu pravu, katerega so izločile iz okvira
civilnega prava ter ga obravnavale posebej kot samostojno celoto (Ţnidaršič
Skubic, 2006, str. 212).
Če v splošnem pogledamo kratek zgodovinski pregled, lahko rečemo, da večina
pravnih zgodovinarjev vidi zametke prava zakonske zveze v pravnih prepovedih
spolnih odnosov med krvnimi sorodniki, kateri so se pojavili ţe v praskupnosti.
Pravo zakonske zveze bi se naj tako pojavilo istočasno z nastankom prava na
splošno, kar pomeni ob nastanku zasebne lastnine ter v povezavi s tem z
nastankom patriarhalne druţine. Proizvajalna sredstva so se iz kolektivne lastnine
prelevila v zasebno lastnino, ţenske in otroci so se izločili iz skupnosti ter ostali
vezani na enega moţa oziroma očeta. Tako je v novo oblikovanih odnosih moški
imel nadrejeni poloţaj in bil lastnik proizvajalnih sredstev. V ţivinorejskih
plemenih je moški ţensko kupil, ta pa je po poroki vstopila v njegovo patriarhalno
urejeno druţino. V takšnih okoliščinah se je potem oblikovala običajnopravna
ureditev zakonske zveze.
V antičnih civilizacijah kot so Rim, stara Indija, Grčija, je bilo v začetku v
ospredju sklepanje zakonskih zvez na podlagi verskih dogem. Hkrati pa je še
vedno obstajal tudi običajnopravni način sklepanja zakonske zveze. Kasneje je
zakonska zveza prenehala biti cerkvena (verska) institucija ter je postala (tudi)
laična.
Po mnenju Alinčičeve (1994), sta v evropski zgodovini nastala dva temeljna
pravna modela sklepanja zakonske zveze: rimskopravni ter germanski. Po obeh
modelih zakonska zveza ni posebno pravno razmerje ali pravni institut, ampak
10
običajen ţivljenjski odnos. Razlikovala sta se pa v tem, da je bila po pravilih
rimskega prava zakonska zveza sklenjena s soglasjem moškega in ţenske,
medtem ko je bila po germanski ureditvi ţenska predvsem objekt sklepanja
zakonske zveze, saj se je ''kupoprodajna pogodba'' sklepala med moţem in
ţeninim očetom.
Nadalje, pri slovanskih prednikih Slovencev v zgodnjem srednjem veku o
zakonski zvezi kot pravnem razmerju, kjer je ţena pogodbeni partner, ne moremo
govoriti. Sicer so omenjeni s preselitvijo s seboj prinesli pojem neke bolj ali manj
trajne zakonske zveze med moškim in ţensko ter navado, da se ta zveza ustanavlja
z nekimi javno izvršenimi dejanji, čeprav je šlo pa med samima zakoncema
predvsem za dejansko razmerje. Sam akt poroke, še bolj pa zakonska zveza kot
pravna ustanova, postavljena pod varstvo katerega koli prava, je nastala šele po
pokristjanjenju. Vendar tudi tukaj se je krščanska doktrina uveljavila le pri
določenih glavnih elementih, in sicer pri zahtevi po monogamiji ter
nerazvezanosti zakonske zveze, postopoma pa še pri zadrţku sorodstva. Z
uvajanjem sistema zemljiških gospostev pa so napredovali tako pokristjanjevanje
kot krščanski vplivi na pojmovanje zakonske zveze. Namreč, zemljiški gospodje
so imeli nad delom odvisnega prebivalstva pravico odločati o tem, kdo bo s kom
sklenil zakonsko zvezo, kljub temu pa je omenjena pravica v praksi dobila značaj
pristanka na poroko oziroma t. i. ţenitnega konsenza. Kasneje, v srednjem veku, je
krščanstvo najprej sprejelo zakonsko zvezo, ki je obstajala v rimski drţavi,
sčasoma pa je oblikovalo svojo teorijo zakonske zveze. Ta pravi, da je zakonska
zveza istočasno pogodba (naravnega prava) ter sveta skrivnost. Odpravljena je
bila posvetna zakonska zveza in uvedeno obvezno sklepanje cerkvene zakonske
zveze. Te ideje o zakonski zvezi, ki jih je zagovarjala katoliška cerkev, pa je
opustilo tako galsko gibanje v Franciji kot tudi protestantsko učenje. Bili so
mnenja, da ima le drţava pravico, da uredi zakonsko zvezo kot pogodbeni odnos,
cerkev pa naj se ukvarja z zakonsko zvezo kot sveto skrivnostjo.
Novi vek pa prinese zmago idejam šole naravnega prava, ki zagovarjajo zakonsko
zvezo kot civilnopravno pogodbo, zaradi česar cerkev nima pravice predpisovati
pogojev za njeno sklepanje. Vrhunec učenja omenjene šole pomeni francoska
revolucionarna zakonodaja iz leta 1972, ki razglaša obvezno civilnopravno
sklepanje zakonske zveze ter pravico drţave, da sama pravno ureja institucijo
zakonske zveze. Temu zgledu so sledile še mnoge druge drţave, ki so v 19. in 20.
11
stoletju razglasile civilnopravno zakonsko zvezo kot edino obliko zakonske zveze,
nekatere druge pa so obdrţale vzporedno civilnopravno in cerkveno zakonsko
zvezo, kot na primer sodobna Hrvaška (Ţnidaršič Skubic, 2006, str. 212–214).
Pa poglejmo še nekaj primerov posameznih pogledov na zakonsko pravo.
5.1.1.1 Babilon
V babilonskem pravu (Hamurabijev zakonik) je bilo zakonsko pravo pod vplivom
suţnjelastništva. Svobodni moški je lahko sklenil zakonsko zvezo s suţnjo, pri
tem ni bilo omejitev, medtem ko je ţenska lahko to storila le z dvorskim suţnjem
ali suţnjem iz suţnjelastniškega reda ''mušketov''. Iz tega sledi, da je bila sklenitev
zakonske zveze suţnja s svobodno ţensko privilegij. Otroci iz takšnih zakonskih
zvez so bili svobodni drţavljani. Namen zakonske zveze je bilo rojstvo otrok, tako
da če ţena ni mogla zanositi, je moţ lahko pripeljal v hišo konkubino, da mu je
rodila otroke. Sposobnost sklenitve zakonske zveze je moški pridobil, ko je bil
sposoben voditi konja, ţenska pa ob dosegu pubertete (Geč-Korošec, 2000, str.
33).
5.1.1.2 Atensko zakonsko pravo
Po tem zakonskem pravu se je sklenitev zakonske zveze štela za obvezno. Kdor ni
sklenil zakonske zveze, ga je doletela le sankcija moralne in religiozne narave
(infamija), vendar pa to ni bilo brez pomena, saj so Atenci hkrati s kultom
osebnosti in časti posameznika zelo cenili tudi kult prednikov. Zakonska zveza ni
bila strogo osebni akt zakoncev. Ţena je bila po atenskem zakonskem pravu le
objekt in ne pravni subjekt, saj se je zakonska zveza sklenila med ţeninom in
nevestinim očetom. Tako pri sklenitvi zakonske zveze ni bilo potrebno očetovo
soglasje, ampak njegova osebna prisotnost (prav tam, str. 34).
5.1.1.3 Rimsko zakonsko pravo
Do V. stoletja je veljala prepoved sklenitve zakonske zveze med patriciji in
plebejci. To prepoved je ukinil Lex Canuela. S sklenitvijo zakonske zveze je ţena
12
prešla v moţevo druţino, kjer je prišla pod manus. Zakonsko zvezo je bilo
mogoče skleniti le takrat, če je pater familias dal soglasje osebe, ki je bila pod
patria potestas pater familias. Postopek same sklenitve zakonske zveze je potekal
v treh fazah: traditio (predaja neveste), deductio uxoris in domum maritii
(uvajanje neveste v moţev dom) in confarreatio (verski obred). Kasneje se je vse
bolj uveljavila neformalna sklenitev zakonske zveze, vendar je pod vplivom
krščanstva ponovno prešla v ospredje sklenitev zakonske zveze z verskim
obredom (prav tam, str. 34).
5.1.1.4 Kanonsko pravo
V drugi polovici 16. stoletja je bilo kanonsko pravo v zahodni Evropi
prevladujoče zakonsko pravo. Po tem pravu je bila zakonska zveza sveta
skrivnost. Namen zakonske zveze je bil v moralni in duševni izpopolnitvi
zakoncev, zato je moški postal ţenitno sposoben s 14. leti, ţenska pa z 12. leti
(prav tam, str. 34).
5.1.1.5 Novejši čas
V 19. in 20. stoletju je veliko drţav opustilo cerkveno sklenitev zakonske zveze
ter sprejelo v svoje zakonodaje ureditev, da je zakonska zveza contactus civilis
(civilna pogodba). Nekatere drţave pa so zadrţale paralelno civilno in cerkveno
sklenitev zakonske zveze (Švedska, Norveška, Danska, Anglija in dr.) (prav tam,
str. 34).
5.1.2 Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji,
bivši FLRJ in SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946
5.1.2.1 Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija
Od leta 1918 do nastanka Kraljevine Jugoslavije leta 1929 je bila tudi Slovenija
del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Ta je bila razdeljena na šest
pravnih območij, katera pa se tudi z nastankom Kraljevine Jugoslavije (1929–
13
1941) niso poenotila. Tako je še dalje obstajalo šest območij s svojimi lastnimi
zakoni do leta 1946 (Rener idr., 2006, str. 48).
Kraljevina SHS ni poznala enotnega zakonskega prava, ampak je imela šest
različnih pravnih območij. Vsako od teh pa je pred nastankom Kraljevine SHS
imelo svoj posebni zgodovinski razvoj, ki se je kazal v posameznih pravnih
ureditvah zakonskega prava. Te ureditve se z nastankom Kraljevine SHS niso
unificirale, kar je pomenilo še nadalje obstoj šestih zgodovinsko različno
pogojenih pravnih območij, vendar na enem in istem drţavnem ozemlju.
Zakonsko pravo Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije je tako po svoji
ureditvi kakor tudi po svojih predpisih spadalo med najkonzervativnejša druţinska
prava v Evropi (Geč-Korošec, 2000, str. 35).
Osnovne skupne značilnosti zakonskega prava teh šestih pravnih območij so se
kazale v tem, da so na zakonodajo v zakonskih zadevah imele velik vpliv verske
organizacije. Te so med drugim določale zakonodajo za vse svoje pripadnike,
velik vpliv pa sta imeli tudi rimskokatoliška in srbsko-pravoslavna cerkev.
Skupna značilnost je bil tudi patriarhalni sistem, ki je obstajal v večji ali manjši
meri na posameznih pravnih območjih ter po katerem je bila ţena vedno
podrejena moţu. Posledica takih raznovrstnih pravnih predpisov je nujno bila
neenakost drţavljanov pred zakonom, in sicer na vseh pravnih območjih, čeprav
sta ustavi stare Jugoslavije enakost drţavljanov celo slovesno razglasili. Ta
neenakost pa se je kazala v tem, da so za nekatere drţavljane veljali drţavni, za
druge pa cerkveni zakoni, ki pa so se bistveno razlikovali med seboj (prav tam).
5.1.2.2 Pravno območje Slovenije, Dalmacije, Prekmurja, okraja Kastav ter
Kvarnerskih otokov: Krk, Pag in Rab
Na tem pravnem območju je veljal Avstrijski obči drţavljanski zakonik (ODZ) iz
leta 1811 s svojimi novelami , in , ki so bile izdane v letih od 1914 do 1916.
Pravno pa je urejal tudi vprašanja, ki so se nanašala na druţino in druţinsko
politiko. Po tem zakoniku se je zakonska zveza obvezno sklepala pred verskimi
organi. Tako imenovani ''zasilni civilni zakon'' se je lahko sklenil izjemoma po
zakonu iz leta 1868 pred drţavnim organom le takrat, če je pristojni cerkveni
organ iz razlogov, ki jih drţavni zakoni niso poznavali, odklonil sodelovanje pri
14
sklenitvi zakonske zveze. Za osebe, ki niso pripadale nobeni verski skupnosti, je
bil z zakonom iz leta 1870 uveden ''civilni'' zakon, kar je pomenilo, da se je
zakonska zveza sklenila pred drţavnim organom. V primeru zakonski sporov so
glavno vlogo imela drţavna sodišča. Velja pa izpostaviti tudi določilo par. 111
ODZ, po katerem se zakonska zveza ni mogla razvezati, če je eden zakonec
pripadal katoliški veri, ampak sta se zakonca lahko ločila samo od mize in postelje
(prav tam, str. 36).
Glede otroškega oziroma roditeljskega prava pa je bilo značilno, da je uveljavljalo
in priznavalo le patriarhalni tip druţine, zasnovan na oblasti moţa in očeta. Starša
tudi nista bila enakopravna v odnosu do otrok, saj je otrok vedno prevzel priimek
očeta (oziroma zakonitega zastopnika), prav tako je otroka zastopal oče, kateri je
odločal tudi o njegovi vzgoji in morebitnem izobraţevanju. Prav tako otroci,
rojeni zunaj zakonske zveze, niso bili enakopravni rojenim v zakonu. Kar se tiče
Slovenije, je sicer bilo dovoljeno ugotavljanje očetovstva, medtem ko je
sorodstveno razmerje obstajalo le med materjo ter njenim sorodstvom in
nezakonskimi otroki, ne pa tudi med očetom ter njegovim sorodstvom in
nezakonskimi otroki. Poleg tega je nezakonski otrok od svojega nezakonskega
očeta zahteval le preţivnino (Rener idr., 2006, str. 49).
5.1.2.3 Pravno območje Vojvodine in Medjimurja
Na tem območju je veljalo madţarsko pravo, zakonski člen XXXI iz leta 1894. Za
vse prebivalce je bila uvedena obvezna sklenitev zakonske zveze pred drţavnim
organom. Leta 1939 pa je bila v Medjimurju dovoljena tudi cerkvena poroka kot
fakultativna oblika sklenitve zakonske zveze. Zakonska zveza se je lahko
razvezala ne glede na vero zakoncev, morebitne zakonske spore pa so urejala
drţavna sodišča (Geč-Korošec, 2000, str. 36).
5.1.2.4 Pravno območje Hrvatske in Slavonije
Na tem pravnem območju je bil s cesarskim patentom z dne 29. 11. 1852 uveden
ODZ. Člen . cesarskega patenta pa je določal, da se določila . kapitla ODZ, ki
se nanašajo na vprašanje veljavnosti zakona, ločitve od mize in postelje in
15
razveze, ne uporabljajo za pripadnike rimskokatoliške, grškokatoliške in
pravoslavne vere. Za vse te so še naprej veljali zakonski predpisi njihove verske
skupnosti, za zakonske spore pa so bila pristojna cerkvena sodišča. Iz tega je
sledilo, da je za pripadnike katoliške cerkve veljal Ţenidbeni zakon za katolike, za
pripadnike pravoslavne cerkve pa zakonsko pravo pravoslavne cerkve. Za
pripadnike drugih veroizpovedi in tiste, ki niso pripadali nobenih priznani verski
skupnosti je po členu IV. cesarskega patenta veljalo zakonsko pravo ODZ in je
bila podana pristojnost drţavnih sodišč. Glede pristojnosti sodišča v zakonih
zadevah pa velja poudariti še to, da je bilo po ţe zgoraj omenjenem členu .
cesarskega patenta iz leta 1952, nato pa po členu . in . patenta z dne 16. 02.
1852 določeno, da so za vprašanja veljavnosti zakonske zveze, ločitve od mize in
postelje oziroma razveze za pripadnike rimskokatoliške, grškokatoliške in
pravoslavne vere pristojna njihova duhovna sodišča. Kar se pa tiče drugih
vprašanj zakonskega prava pa je bila podana pristojnost rednih drţavnih sodišč.
Za pripadnike drugih priznanih veroizpovedi (razen pripadnike islamske vere)
kakor tudi za pripadnike veroizpovedi, ki niso bile priznane, pa je bila podana za
vse zakonske spore pristojnost drţavnih sodišč (prav tam, str. 37).
5.1.3 Ureditev zakonskega prava v času zvezne zakonodaje (1945–
1971) ali obdobje od 1946 do 1971 (Federativna ljudska
republika Jugoslavija in Socialistična federativna republika
Jugoslavija)
Leta 1946 so bili razveljavljeni vsi pravni predpisi, ki so bili izdani pred drugo
svetovno vojno in med njo. Druţinsko pravo je bilo tako v celoti urejeno z novimi
predpisi. V tem obdobju so druţinskopravna razmerja urejali zvezni temeljni
zakoni, ki so veljali na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Posamezne
republike so bile pooblaščene, da so za določeno pravno območje lahko izdale
tudi svoje predpise. Torej v veljavi so bili: Temeljni zakon o zakonski zvezi
(TZZZ) iz leta 1946, Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki iz leta 1947,
Temeljni zakon o skrbništvu iz leta 1947, glede rejništva pa so republike izdale
posamezne zakone. Kar se tiče Slovenije je bila temeljna osnova druţinskega
prava v tem času zvezna ustava iz leta 1946 kot osnova pravne ureditve FLR
16
Jugoslavije po letu 1945. Temu sledijo Ustavni zakon leta 1953, nova Ustava
SFRJ leta 1963 ter republiške ustave. Tako oba, ustavni zakon iz 1953 kot Ustava
SFRJ iz 1963 pokrivata področje posebne temeljne zakonodaje, zakonske zveze,
druţine in skrbništva (Rener idr., 2006, str. 50−51).
Temeljni zakon o zakonski zvezi je v okviru zvezne zakonodaje pričel veljati 9. 5.
1946 in je veljal vse do leta 1965, leta 1948 pa je bil dopolnjen še z Zakonom o
dopolnitvah temeljnega zakona o zakonski zvezi. Dodan je bil nov 24.a člen, ki je
urejal sklepanja zakonskih zvez naših drţavljanov s tujimi drţavljani, h kateremu
je bilo izdano še navodilo. Z zakonom o spremembi temeljnega zakona o zakonski
zvezi z dne 2. 10. 1951 pa je člen 24.a nehal veljati. Na podlagi Uvodnega zakona
h kazenskemu zakoniku iz leta 1951 so prenehale veljati kazenskopravne določbe
TZZZ (87., 88. in 89. člen). Določbe o postopku v zakonskih sporih (členi 72–81)
so bile večinoma nadomeščene s predpisi Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz
leta 1965. Tekom časa je prišlo še do nekaterih sprememb dokler ni bil dne 15. 3.
1965 izdan Zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o zakonski
zvezi, s katerim je bil TZZZ skladno z 8. členom Ustavnega zakona o izvedbi
Ustave iz leta 1963 usklajen z Ustavo SFRJ iz leta 1963. Kasneje, 23. 6. 1965 pa
je bilo izdano prečiščeno besedilo TZZZ.
Za to obdobje je prav tako značilno, da so posamezne ljudske republike izdale
svoje zakone na podlagi pooblastil iz zveznega zakona. Tako je Ljudska republika
Slovenija leta 1949 na podlagi 97. (84.) člena TZZZ izdala Zakon o priznanju
veljavnosti zakonskih zvez, sklenjenih pred 9. 5. 1946, ki se jim je po prejšnjih
predpisih oporekala veljavnost. Še nekoliko kasneje pa je leta 1950 na podlagi 14.
(12.) člena in 92. (81.) člena TZZZ LR Slovenija izdala republiški Zakon o
premoţenjskih razmerjih med zakonci (Geč-Korošec, 2000, str. 41).
Kar se pa tiče otroškega oziroma roditeljskega prava pa je novonastali Temeljni
zakon o razmerju med starši in otroki iz leta 1947, v primerjavi s predhodno
veljavnim zakonom otroškega oziroma roditeljskega prava, zastavil bolj
demokratične temelje obravnave druţinskih razmerij, hkrati pa uvedel večjo
prepoznavnost in zaščito otroka. Vpeljana je bila tudi enakopravnost mater in
očetov v odnosu do otrok in enakopravna obravnava zakonskih in nezakonskih
otrok v razmerju do staršev. Prav tako so starši bili postavljeni pod nadzorstvo
skrbstvenega organa, kateri je imel pravico intervenirati v primerih, katere je
določal zakon, še posebej pa takrat, ko je bilo to potrebno zaradi varstva pravic in
17
koristi samega otroka. Leta 1965 pa je bil Temeljni zakon o razmerju med starši in
otroki usklajen z ustavo SFRJ iz leta 1963 (Rener idr., 2006, str. 51).
5.1.4 Ureditev zakonskega prava od 1. 1. 1972 do 25. 6. 1991
(Socialistična federativna republika Jugoslavija)
V časovnem obdobju, ki se je začelo 1. 1. 1971, potem ko so bili izdani Ustavni
amandmaji od XX do XLII in Ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev od
XX do XLI, je zakonsko urejanje prešlo na Republiko Slovenijo, razen določb 26.
člena TZZZ in 29. člena Temeljnega zakona o skrbništvu, ki sta ostali v
pristojnosti federacije. Iz tč 16 321. člena Ustave Socialistične republike Slovenije
iz leta 1974 je izrecno sledilo, da je urejala skupščina SR Slovenije v okviru
pravic in dolţnosti republike z zakonom druţinska razmerja in zakonsko zvezo.
Zvezni TZZZ se je v SR Sloveniji uporabljal do 1. 1. 1977, ko je v veljavo stopil
ZZZDR (Geč-Korošec, 2000, str. 42).
Torej druţinska politika je od leta 1972 pa do osamosvojitve Slovenije leta 1991
temeljila na načelih zvezne Ustave SFR Jugoslavije ter Ustave SR Slovenije iz
leta 1974. Ta temeljna načela so bila sledeča:
mati in otrok uţivata posebno druţbeno varstvo;
posebno druţbeno varstvo uţivajo mladoletniki, za katere ne skrbijo starši ter
druge osebe, katere ne morejo same skrbeti zase ter za varstvo svojih pravic
in interesov:
posebno varstvo uţiva tudi druţina;
zakonsko zvezo in pravna razmerja v zakonski zvezi ter druţini ureja zakon;
otroci, rojeni izven zakonske zveze, imajo enake pravice in dolţnosti kot
otroci, rojeni v zakonski zvezi;
svobodno odločanje o rojstvu otrok je človekova pravica, katera pa se lahko
omeji le iz zdravstvenih razlogov.
Ustava SRS pa je poleg omenjenih načel (1974) določala tudi, da se:
zakonska zveza veljavno sklepa s svobodno privolitvijo oseb, ki jo sklepata
pred pristojnim organom;
18
starši imajo pravico in dolţnost, da skrbijo za vzrejo in vzgojo svojih otrok,
poleg tega pa so otroci dolţni skrbeti za svoje starše, če potrebujejo pomoč.
Leta 1972 je zakonsko urejanje, hkrati z zakonskim urejanjem vseh druţinskih
razmerij, prešlo v pristojnost posameznih republik. Tako je v Republiki Sloveniji
postal temeljni vir druţinskega prava Zakon o zakonski zvezi in druţinskih
razmerjih (ZZZDR), kateri je bil sprejet leta 1976, v veljavo pa je stopil leta 1977.
Kar se tiče zakonskega prava se je skladno s 321. členom Ustave SR Slovenije iz
leta 1974 na področju Slovenije v okviru republiških pravic in dolţnosti začelo
zakonsko urejanje druţinskih razmerij ter zakonske zveze. Zakon o spremembah
in dopolnitvah temeljnega zakona o zakonski zvezi iz leta 1965 pa je bil v veljavi
vse do leta 1977, ko je bil sprejet ţe omenjeni ZZZDR. Novost zakonskega prava
v primerjavi s predhodnim obdobjem pa je eksplicitno izpostavljanje svobodne
privolitve za vstop v zakonsko zvezo. Tudi otroško oziroma roditeljsko pravo je
bilo urejeno v okviru ZZZDR. Le-ta je urejal razmerja med starši in otroki ter
izpostavljal pravico in dolţnost staršev za skrb in vzgojo svojih otrok, poleg tega
dolţnost otrok, da skrbijo za svoje starše, v kolikor ti potrebujejo pomoč, prav
tako pa izenačitev pravic in dolţnosti otrok, rojenih v zakonski zvezi in zunaj nje.
(Rener idr., 2006, str. 54−55).
5.1.5 Viri zakonskega prava v samostojni drţavi Sloveniji od 25. 6.
1991 dalje
Osnovo druţinske zakonodaje je predstavljala Ustava Republike Slovenije,
sprejeta leta 1991. Se pa ustavna načela, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in
druţinska razmerja po vsebini bistveno ne razlikujejo od načel predhodno
veljavne Ustave iz leta 1974. Novost je le izvzet predpis, ki otrokom nalaga
dolţnost, da skrbijo za nepreskrbljene starše ter uvedba predpisa o posebnem
varstvu oseb, ki same ne morejo skrbeti zase (prav tam, str. 56).
''Drugače pa so pomembnejša ustavna načela, ki se nanašajo na druţinska
razmerja in zakonsko zvezo sledeča:
Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev in se sklene pred
pristojnim drţavnim organom.
19
Drţava varuje druţino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter
ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
Starši imajo pravico in dolţnost vzdrţevati, izobraţevati in vzgajati svoje
otroke. Ta pravica in dolţnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz
razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci, rojeni
v njej.
Odločanje o rojstvu otrok je svobodno; drţava zagotavlja moţnosti za
uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se
odločajo za rojstva svojih otrok.
Otroci uţivajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne
svoboščine uţivajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim,
telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.
Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo oziroma nimajo staršev ali
so brez druţinske oskrbe, uţivajo posebno varstvo drţave.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim
otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in
moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z
njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.'' (Rener
idr., 2006, str. 56.)
Drugače pa je po osamosvojitvi Republike Slovenije temeljni vir zakonskega
prava še vedno ZZZDR (naknadno dopolnjen in modificiran), saj ni v nasprotju z
ustavnimi določili. Od tega dne dalje je bil ZZZDR deleţen le ene spremembe. S
1. 1. 1995 so prenehala veljati določila iz 2. st. 2. odst. 58. člena in 2. odst. 62.
člena, ki so določala obličnost pravnih poslov med zakoncema, vendar pa je prišlo
do spremembe datuma razveljavitve. Sedaj je za overitev sporazuma o delitvi
premoţenja zakoncev ter za posle, ki jih sklepata zakonca med seboj, razen če gre
za običajna in manjša darila, pristojen notar (Geč-Korošec, 2000, str. 42).
Glede zakonskega prava veljajo v Sloveniji, skladno z dopolnjenim ZZZDR,
sledeča načela zakonskega prava: načelo institucionalnosti zakonske zveze,
svobodne privolitve zakonske zveze, laicitacije zakonske zveze, monogamije,
20
enakopravnosti zakonskih partnerjev, popolnosti in trajnosti zakonske zveze ter
načelo razveznosti zakonske zveze, o katerih bo napisano nekoliko več v
nadaljnjem tekstu. Prav tako zakon opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom
urejeno ţivljenjsko skupnost moţa in ţene, pri čemer je pomen zakonske zveze v
zasnovanju druţine. Poudarja pa tudi, da ima dalj časa trajajoča ţivljenjska
skupnost moškega in ţenske, ki nista sklenila zakonske zveze, enake pravne
posledice, kot če bi zakonsko zvezo sklenila. Kar se pa tiče otroškega oziroma
roditeljskega prava, pa ZZZDR v uvodnih določbah opredeljuje druţino kot
ţivljenjsko skupnost staršev in otrok, ki pa zaradi koristi otrok uţiva posebno
varstvo. Tako so načela tega prava, torej pravil, ki urejajo razmerja med starši in
otroki naslednja:
drţava varuje druţino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino, za to
varstvo pa ustvarja tudi potrebne razmere;
starši imajo roditeljsko pravico, katera pa jim je dana v korist njihovih otrok,
ne pa njih samih;
roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi;
zakonski otroci in otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, so med seboj popolno
izenačeni;
velja še načelo svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
Poleg dopolnjenega ZZZDR pa druţinsko politiko na območju Republike
Slovenije urejata še novonastali Zakon o starševskem varstvu in druţinskih
prejemkih iz leta 2001 ter Resolucija o temeljih oblikovanja druţinske politike v
Republiki Sloveniji (1993) (Rener idr., 2006, str. 57).
V bistvu je zakonska zveza ena temeljnih pojavnosti, ki jih proučuje druţinsko
pravo. Predvsem je pa pomemben druţbeni fenomen, ki v veliki meri oblikuje
odnose med ljudmi. Njen vpliv se kaţe ne le v pravnih posledicah med
posamezniki, ki so sklenili zakonsko zvezo in uţivajo status poročene osebe,
ampak tudi v odnosih med osebami, ki so sklenile zakonsko zvezo, ter tretjimi
osebami. Tako ima zakonska zveza kot statusnopravna okoliščina učinek proti
vsem, erga omnes.
V ZZZDR najdemo tudi določbo, ki definira pojem zakonske zveze in ostale
določbe, ki govorijo o pogojih za sklepanje zakonske zveze, o njenih pravnih
21
posledicah, razlogih za prenehanje ter podobno. Velja pa omeniti še dejstvo, da
trenutno poteka reforma slovenskega druţinskega prava, ki se bo v veliki meri
dotaknila vprašanja zakonskega prava oziroma prava zakoncev (Ţnidaršič Skubic,
2006, str. 211).
5.1.6 Kratka zgodovina razveze
Razveza zakonske zveze je prav gotovo neločljivi spremljevalec zakonske zveze.
V zgodovini so se tako razlogi za razvezo kot tudi institucija razveze menjevali s
spremembami same zakonske zveze in s spremembami pravnega poloţaja
zakoncev. Pri najstarejših narodih sta bila razloga za razvezo prešuštvo in
neplodnost ţene, pri čemer se je prešuštvo ţene zelo dolgo kaznovalo s smrtjo.
Pravila so delala razliko glede tega ali se je ţelel razvezati moţ ali pa ţena. Moţ
se je lahko zelo hitro razvezal, medtem ko ţena sprva sploh ni imela pravice do
razveze oziroma se je zelo teţko razvezala (Geč-Korošec, 2000, str. 98).
5.1.6.1 Stari Egipt
V starem Egiptu je bila razveza zakonske zveze popolnoma svobodna. Pod
enakimi pogoji in predpostavkami sta lahko zahtevo za razvezo vloţila moţ in
ţena (prav tam, str. 98).
5.1.6.2 Babilonsko in asirsko pravo
Tako po Hamurabijevem zakoniku kot podobnem asirskem pravu je imel moţ
pravico zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ţena prešuštvovala, brez
dovoljenja moţa prespala zunaj hiše, zanemarjala svojega moţa, zapravljala
njegovo premoţenje itd. Ţena pa je lahko zahtevala razvezo v primeru, če se je
moţ do nje grdo obnašal, vendar pa je moralo biti njeno vedenje neoporečno. Če
je bila ţena neplodna, jo je lahko moţ nagnal, pripeljal drugo ţensko ali pa
suţnjo. Če se je pojavil sum, da je ţena prešuštvovala, se jo je postavilo na
preizkušnjo (potopili so jo v vodo in če se ni utopila, je bila nedolţna). Osebi, ki
pa je ţeni pomagal pri prešuštvu, so odrezali ušesa. Moškega, ki je prešuštvoval,
22
so lahko kastrirali, ţensko pa ubili (ius accidendi). Moţ se je lahko zadovoljil tudi
s tem, da je ţeno iznakazil (odsekal roko, nos, uho …). Ţena pa je bila vedno
kriva, če je bila zalotena v hiši drugega moškega (Geč-Korošec, 2000, str. 98–99).
5.1.6.3 Stari Hebrejci
Pri starih Hebrejcih je moţ lahko zahteval razvezo zakonske zveze, če se je ţena
srečevala z moškimi na javnem mestu, če je šla gologlava po cesti, se ni obnašala
tako, kot je on ţelel oziroma če zaradi svojih lastnosti ali fizičnega videza ni bila
več privlačna za svojega moţa. V tem pravu je bila za razvezo zakonske zveze
predvidena pisna oblika, ki se je izraţala v tem, da je moral moţ ţeni ob razvezi
napisati odpustno knjigo in jo predati njej (prav tam, str. 99).
5.1.6.4 Stari Izrael
Osnovo razveznega sistema Izraela je predstavljala pravica moškega, da je po
svoji volji nagnal ţeno. Nekatere omejitve so bile uvedene šele kasneje.
V Izraelu sta obstajali dve šoli:
Hilelova šola: moţ ima pravico, da ţeno naţene tudi zaradi nepomembnih
razlogov, če je na njej našel ''nekaj grdega''.
Šamaitska šola: moţ glede na Mojzesov zakon ne more nagnati ţene, razen če
se ugotovi njena krivda glede spolne nemorale.
Nauk obeh šol je temeljil na istem citatu Mojzesovega zakona: ''Ko človek vzame
ţeno in se poroči z njo, a se zgodi, da mu ona ni po volji zaradi tega, ker je on
našel na njej ''nekaj grdega'', tedaj naj ji napiše odpustno knjigo in ji jo da v roke
ter jo odpusti iz hiše.'' Prevladala pa je Hilelova šola.
Razlogi za razvezo zakonske zveze so se menjevali skozi zgodovino. Zakonska
zveza se je lahko razvezala, če je ţena prešuštvovala in če po desetih letih
zakonske zveze ni rodila otroka. V primeru prešuštvovanja je bila obsojena na
smrt. Moţ je lahko zahteval razvezo, če ţena ni bila devica, če je uporabljala
prepovedano hrano, če se je gologlava ali z odkritimi rokami sprehajala na javnih
mestih, se šalila z mladimi ljudmi, če je odbila izvrševanje zakonskih dolţnosti
23
itd. Na drugi strani pa je ţena lahko zahtevala razvezo le zaradi teţkih kršitev
zakonskih dolţnosti in zaradi neplodnosti moţa (prav tam, str. 98).
5.1.6.5 Stara Indija
Stara Indija je poznala dva razvezna razloga: prešuštvo ter neplodnost. Moţ je
lahko zahteval razvezo, če mu ţena po osmih letih zakonske zveze ni rodila otrok,
po desetih letih, če je rojevala otroke, ki so umirali in po enajstih letih, če je rodila
le ţenske otroke. Ţena, ki je prešuštvovala, je bila izgnana iz svoje kaste. Moţ pa
je razen iz navedenih razlogov lahko zahteval razvezo tudi, če je ţena zapravljala
moţevo premoţenje, mu stregla po ţivljenju, pila alkoholne pijače, bila bolna itd
(prav tam, str. 100).
5.1.6.6 Stara Grčija
V Stari Grčiji je bila razveza zakonske zveze popolnoma svobodna. V pravnih
predpisih niso bili zajeti razvezni razlogi. Moţ se je lahko razvezal vedno, kadar
je to zahteval, ne da bi moral navesti razlog za svojo odločitev. Tako je zakonska
zveza prenehala z enostransko odločitvijo moţa na način, da je ţeno nagnal. Moţ
je lahko ţeno celo poročil z drugim moškim (prav tam, str. 100).
5.1.6.7 Rimsko pravo
Razveza zakonske zveze je bila predvidena ţe v Zakoniku XII. plošč, čeprav je
bila razveza vse do časa republike zelo redka. V času stare rimske religije se je
zakonska zveza lahko razvezala, če je eden zakonec pripravljal drugemu zakoncu
strup; če je ţena podtaknila moţu tujega otroka in ga tako spravila v zmoto, da je
otrok njegov; če se je eden od zakoncev vdajal alkoholu ali prešuštvoval; zaradi
izdelave laţnih ključev. V starem rimu je bil pater familias tisti, ki je dolgo imel
pravico, da je razvezal zakonsko zvezo oseb, ki so bile pod njegovo očetovsko
oblastjo.
Proti koncu republike in v času cesarstva pa se je zakonska zveza lahko razvezala
na dva načina: s sporazumom zakoncev (divortium bona gratis) in z enostransko
24
odločitvijo (repudium). Pravico do razveze je imel le moţ, kasneje jo je pridobila
tudi ţena. V tem času se je skoraj vsaka zakonska zveza končala z razvezo, zaradi
česar je cesar Oktavijan August izdal številne zakone (Julia de adulteris, Julia de
maritandis in zakon Papia Popea), ki naj bi ponovno utrdili institucijo zakonske
zveze (prav tam, str. 100–101).
5.1.6.8 Stara Kitajska
Po Fohijevem zakonu (3000 pr. n. št.) je lahko do razveze zakonske zveze prišlo
iz sedmih razlogov:
če ţena ni mogla ţiveti s taščo in tastom;
če ţena zaradi neplodnosti ni mogla nadaljevati druţine;
če je ţena bila upravičeno osumljena, da je kršila zakonske dolţnosti;
če je s klevetanjem ali z indiskreacijo izzvala druţini spor;
če je imela pomanjkljivosti, ob katerih je vsak človek proti njej občutil odpor;
če je bila nagnjena k brbljanju, ki ga je teţko ozdraviti.
Zakonska zveza pa se je lahko razvezala tudi sporazumno. Velja še poudariti, da
je moţ lahko imel več ţena (prav tam, str. 101).
5.2 PRAVNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE
Zakonsko zvezo in razvezo pa je mogoče opredeliti tudi iz pravnega vidika,
znotraj katerega sta opredeljeni z določenimi definicijami, pravili, normami,
zakoni preko katerih se določajo njune značilnosti, razseţnosti, pogoji in
podobno.
5.2.1 Pojem in načela zakonskega prava
Pojem zakonskega prava predstavlja skupino pravnih pravil, ki določajo pogoje in
oblike za sklenitev veljavne zakonske zveze, pravne posledice sklenjene zakonske
zveze, osebna in premoţenjska razmerja med zakonci, vzroke neveljavnosti in
prenehanja zakonske zveze ter pravne posledice prenehanja zakonske zveze. Vsa
25
ta skupina pravil pa ureja zakonsko zvezo kot druţbeno in pravno ustanovo:
''Druţbeni pomen zakonske zveze je v snovanju druţine.'' (2. odst. 3. člen
ZZZDR.)
Prav tako v zakonsko pravo spadajo pravila, ki določajo pogoje za veljavo
snovanja zunajzakonske skupnosti, pravne posledice veljavno zasnovane
zunajzakonske skupnosti, prenehanje ter pravne posledice prenehanja
zunajzakonske skupnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 42–43).
Pri nas ima človek pravico, da sam odloča o sklenitvi zakonske zveze, iz česar
izhaja, da slovensko pravo ne pozna pravnega instituta zaroke, kot ga poznajo
nekateri drugi pravni redi. Recimo zaroka pomeni po pravu Zvezne republike
Nemčije pogodbo med zaročencema, ki obvezuje k sklenitvi zakonske zveze.
Obveza sklenitve zakonske zveze pa se ne more iztoţiti, pač pa obvezuje
zaročenca, ki je od poroke neupravičeno odstopil, posebna odškodninska
odgovornost. Slovenska sodna praksa pa se je v primerih zaroke, če do
nameravane sklenitve zakonske zveze ni prišlo, glede povrnitve stroškov v zvezi z
zaroko in nameravano sklenitvijo zakonske zveze ter glede vrnitve daril izjasnila,
da se ta sporna vprašanja rešujejo po splošnih načelih slovenskega
premoţenjskega prava. Potrebno je poudariti tudi to, da slovensko pravo ne pozna
v svetovni teoriji znane delitve zakonskega prava na osebno in premoţenjsko
pravo, ampak ''premoţenjskopravna razmerja med zakonci'' ureja npr. slovenski
ZZZDR v samem zakonu takoj za pravicami in dolţnostmi zakoncev, pri čemer je
iz dosedanjih, v zakonu prevzetih določil o premoţenjskih razmerjih med zakonci
in tudi iz novih določil v tem poglavju razvidno, da imajo premoţenjskopravna
razmerja tudi osebno naravo (prav tam, str. 43).
Glede načel zakonskega prava v pravni teoriji ni popolne soglasnosti, a kljub temu
so avtorji, ki so se ukvarjali s tem, prišli do stične točke predvsem v tem, da vidijo
zakonsko zvezo kot ţivljenjsko skupnost moţa in ţene, ki temelji na
enakopravnosti. Izpostaviti pa velja posamezna načela, o katerih bomo več
povedali v naslednjih poglavjih.
26
5.2.1.1 Načelo institucionalnosti zakonske zveze
Zakonska zveza je bila in je institucija druţbenega značaja, ne glede na to, ali je
bila pravno urejena ali ne. O varstvu zakonske zveze sicer ustava ne govori kot
recimo določa, da drţava varuje druţino, pač pa podrobno določilo vsebuje
ZZZDR v 2. členu in 2. odst. 3. člena (prav tam, str. 44):
''Druţina je ţivljenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uţiva
posebno varstvo.''
''Pomen zakonske zveze je v snovanju druţine.'' (Zupančič in Novak, 2008,
str. 311.)
Druţina pa lahko nastane tudi iz zunajzakonske skupnosti, iz česar po 12. členu
ZZZDR sledi:
''Dalj časa trajajoča skupnost moškega in ţenske, ki nista sklenila zakonske zveze,
ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu (ZZZDR), kot če bi sklenila
zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med
njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če
zakon tako določa.'' (Prav tam, str. 314.)
5.2.1.2 Načelo svobodne privolitve zakonske zveze
Zakonska zveza nastane na podlagi svobodne privolitve moškega in ţenske. To
stališče zastopa tudi Konvencija o privolitvi in minimalni starosti za sklenitev
zakonske zveze in registraciji zakonske zveze iz leta 1962, ki v 1. členu določa, da
zakonske zveze ni mogoče legalno skleniti brez svobodne in popolne privolitve
obeh zakoncev, ki jo morata podati pred pričami pred pristojnim drţavnim
organom v skladu z določili zakona (Geč-Korošec, 2000, str. 44).
Podobno pa govori tudi ZZZDR v 13. členu in v 1. odst. 17. člena:
''Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na
obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju,
zaupanju in medsebojni pomoči.''
''Zakonska zveza ni veljavna brez svobodne privolitve bodočih zakoncev;
svobodne privolitve ni, če je bila privolitev izsiljena ali dana v zmoti.''
(Zupančič in Novak, 2008, str. 314−315.)
27
5.2.1.3 Načelo laicitete zakonske zveze
Zaradi ločitve drţave od cerkve, zakonska zveza, ki je sklenjena pred cerkvenim
organom, nima pravnih posledic. Vendar pa ta ločitev ne pomeni zadrţka verniku,
da po sklenitvi zakonske zveze pred pristojnim drţavnim organom ne bi sklenil
zakonske zveze še po verskih predpisih. Načelo laicitete pa omogoča tudi
uresničitev ene od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je svobode vesti, o
čemer govori prvi odst. 41. člena Ustave RS: ''Izpovedovanje vere in drugih
opredelitev v zasebnem in javnem ţivljenju je svobodno.'' (Geč-Korošec, 2000,
str. 45.)
To načelo pa omogoča tudi izvrševanje ustavnega določila o enakosti pred
zakonom (14. člen Ustave RS): ''V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake
človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik,
vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, druţbeni
poloţaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.''
(Ustava Republike Slovenije, b. d.)
Tega načela pa ni poznalo zakonsko pravo Kraljevine SHS in Kraljevine
Jugoslavije. Če pogledamo skozi zgodovino, je šele francoska ustava iz leta 1971
uvedla načelo, da zakon priznava zakonsko zvezo le kot drţavljansko pogodbo. Z
zakonom iz leta 1972 pa je bil vpeljan še obvezni civilni zakon, ki so ga kasneje
uvedle tudi nekatere evropske drţave. Velja poudariti dejstvo, da je bila verska
sklenitev zakonske zveze v Kraljevini SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji obvezna, pri
čemer pa je zaradi različnih konfesionalnih pravil prihajalo do tega, da ljudje niso
bili v enakem poloţaju, ker se je zaradi različne veroizpovedi uporabljalo različno
zakonsko pravo, kar pa je povzročalo številne spore. Tako so z uvedbo obvezne
sklenitve zakonske zveze pred pristojnim drţavnim organom bili vsi drţavljani
postavljeni v enak poloţaj, odnosi v zakonski zvezi pa so urejeni s predpisi,
katerih uporabe pa ni moţno spremeniti ali izključiti (Geč-Korošec, 2000, str. 45).
5.2.1.4 Načelo monogamije
Monogamija pomeni zakonsko zvezo enega moškega z eno ţensko, njeni
predhodnici sta poliandrija (zakonska zveza ţenske z več moškimi) in poligamija
(zakonska zveza moškega z več ţenskami). Kljub prevladi monogamije sta se
28
drugi dve obdrţali in razvili kot pravni instituciji. Poliandrija pri zaostalih azijskih
narodih, poligamija pri pripadnikih budistične in islamske veroizpovedi. Vsekakor
pa ne smemo misliti, da zakonodajalec zastopa načelo absolutne monogamije, saj
prepoveduje le istočasno formalno poligamijo, kar pomeni, da ni moţno skleniti
nove zakonske zveze tako dolgo, dokler prejšnja še traja. Je pa v času ţivljenja
moţno sukcesivno zamenjati več zakonskih partnerjev, pri čemer je edini pogoj
ta, da je prejšnja zveza ţe prenehala. Ne glede na to načelo pa je moţno skleniti
zunajzakonsko skupnost, četudi zakonska zveza še ni prenehala, kjer gre v bistvu
za dejansko poligamijo. Vendar pa ZZZDR takšni ţivljenjski skupnosti ne
priznava nobenih osebnih in premoţenjskih učinkov, saj za veljavno
zunajzakonsko skupnost ne smejo biti podani razlogi, zaradi katerih bi bila
morebitna zakonska zveza med tema partnerjema neveljavna (Geč-Korošec, 2000,
str. 46).
5.2.1.5 Načelo enakopravnosti zakonskih partnerjev
Načelo o popolni enakopravnosti je bilo sprejeto ţe v ustavi FLRJ iz leta 1946
(24. člen), danes pa je to načelo vsebovano tako v Ustavi RS (1. st. 1. odst. 53.
člena) kot tudi v ZZZDR (14. člen). Enakopravnost moţa in ţene se izraţa tako
pri sklenitvi zakonske zveze kot tudi pri ureditvi osebnih (osebno ime, izbira
prebivališča) in premoţenjskih (skupno in posebno premoţenje) razmerij med
zakoncema (prav tam, str. 46–48).
Če pa pogledamo nekoliko skozi zgodovino, je moţ svojo ţeno prvotno ugrabil ali
jo je kupil in nato lahko celo prodal ali ubil, posebno v primerih ţenine
nezvestobe:
Staro indijsko pravo: ţena je bila vedno pod varuštvom moškega spola. V
otroštvu je bila odvisna od očeta, če ta ni bil ţiv, pa so nad njo bedeli bratje
ali oţji moški sorodniki, ko pa je sklenila zakonsko zvezo, pa je to vlogo
prevzel moţ.
Atene: tukaj je imela ţena podoben poloţaj kot v stari Indiji, kar je Aristotel
izrazil takole, ob primerjavi poloţaja ţene s suţnjo in otrokom: ''Suţenj nima
volje, ţena jo ima, vendar ta volja nima moči; otrok ima voljo, a je
nepopolna.''
29
Rimsko pravo: v tem primeru je ţena s sklenitvijo zakonske zveze prešla iz
oblasti svojega rodu, kjer je bila pod oblastjo očeta (in patria potestas), pod
oblast svojega moţa (in manu mariti) ter ni imela premoţenjskopravne
sposobnosti.
Islamsko pravo: tukaj je ţena podrejena moţu, kateremu mora biti poslušna in
pokorna. To dejstvo izhaja iz Korana, ki pravi, da ima moški oblast nad ţeno,
ker je Alah ustvaril moţa, da bo nad ţeno.
Justinijanova kodifikacija: ta je uvedla številne spremembe, vendar kljub
temu se je poloţaj ţene v srednjem veku spet poslabšal. Namreč po
kanonskem pravu je bila ţena poslovno omejeno sposobna, vendar je s
sklenitvijo zakonske zveze prešla pod tutelo moţa, v germanskih drţavah pa
je imela celo poloţaj mladoletnika.
Francoska revolucija: z njo ţena ni pridobila enakopravnosti. Njena
neenakopravnost je bila v veljavi v vseh takratnih kodifikacijah civilnega
prava, po katerih je bila ţenina pravdna in poslovna sposobnost omejena.
Moţ je veljal za njenega varuha, za ''glavo druţine'', ţena pa mu je morala
biti pokorna.
Zvezna Republika Nemčija: po tem pravu je imel moţ nad ţeno varuško
oblast, njeno premoţenje je upravljal, uţival in ga imel v posesti. Zakon o
enakopravnosti tako moških kot ţensk je izšel leta 1957, a se je v praksi le
počasi uveljavljal. Druţinskopravna zakonodaja ZR Nemčije pa je izvedla to
načelo šele v prvem zakonu o reformi zakonskega in rodbinskega prava z
dne 14. 6. 1976.
Bivša Sovjetska zveza: ta je v letu 1917 izdala dekrete o civilnem zakonu, o
otrocih in evidenci osebnega stanja, o razvezi zakona ter v njih razglasila
popolno enakopravnost moškega in ţenske v zakonski zvezi in rodbini. Prav
tako je bilo to načelo uveljavljeno v druţinskopravnih predpisih drugih
bivših socialističnih drţav (Geč-Korošec, 2000, str. 47−48).
5.2.1.6 Načelo popolnosti in trajnosti zakonske zveze
Institucija zakonske zveze po svoji naravi predstavlja popolno in trajno
ţivljenjsko skupnost moţa in ţene. Popolnost zakonske zveze se kaţe v tem, da
30
se zakonska zveza sklepa zaradi skupnega ţivljenja, rojevanja in vzgoje otrok in
tudi moralne ter materialne pomoči zakoncev. Vsekakor pa ne smemo odreči
skupnega ţivljenja zakoncem, ki zaradi objektivnih razlogov ne ţivijo v istem
gospodinjstvu (npr. ko sta zakonca zaposlena v različnih mestih). Velja pa
poudariti tudi dejstvo, da o popolnosti zakonske zveze ne moremo govoriti, če je
bila zakonska zveza sklenjena iz katerega drugega razloga, kot je dedovanje,
pridobitev drţavljanstva in druge.
Namen zakonske zveze je tudi njena trajnost in prav zaradi tega ni moţna ob
sklenitvi postavitev pogojev ali omejitev. V primeru pa, da je do teh le prišlo
(npr. da bo ţena najprej rodila punčko ali da bo zakonska zveza trajala le tri
leta), pa je takšna zakonska zveza neveljavna ali nična. Veljavna je torej samo
tista zakonska zveza, katere namen je ţivljenjska skupnost, ki temelji na
enakopravnosti, obojestranski naklonjenosti in ljubezni, razumevanju ter
zaupanju zakoncev (prav tam, str. 48).
5.2.1.7 Načelo razveznosti zakonske zveze
Zakonska zveza je trajna ţivljenjska skupnost moţa in ţene, ki se da razvezati po
sporazumu ali na zahtevo vsakega od zakoncev. Ţe rimsko pravo je poznalo
sporazumno in enostransko (divortium, repudium) razvezo zakonske zveze.
Kasneje pa je bilo pod vplivom katoliške cerkve uveljavljeno načelo, da je zakon
zakrament in da se spolno izvršeni zakon (matrimonium consumatom) ne more
razvezati. To načelo se je uveljavilo tako v nekaterih civilnih kodeksih kot tudi v
ODZ, katerega par. 111 je določal, da se zakonska zveza med katoliki lahko
razveţe samo s smrtjo enega zakonca. Hkrati se tudi ni mogla razvezati tista
zakonska zveza, v kateri je bil samo eden od zakoncev v času sklenitve zakonske
zveze katolik. Druge verske skupnosti so izjemoma dovoljevale razvezo, kot npr.
pravoslavna cerkev, kadar se je zahtevalo razvezo iz razloga, ki je izpodbijal
verski in etični smisel zakona (prešuštvo). V primeru pa, ko se zakonska zveza
po teh predpisih ni mogla razvezati, sta zakonca lahko zahtevala samo ločitev od
mize in postelje. Kasneje, s francosko revolucijo, pa je bilo uveljavljeno načelo,
da se zakonska zveza lahko razveţe, katerega so sprejela zakonska prava večine
drţav (Geč-Korošec, 2000, str. 49).
31
5.2.2 Pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze
Zakonska zveza se ne more skleniti kar tako, ampak je potrebno, da so izpolnjeni
določeni pogoji, o katerih bomo spregovorili nekoliko kasneje. Kot prvo pa si
poglejmo pravno naravo zakonske zveze in nekatere njene opredelitve.
1. odst. 3. člena slovenskega ZZZDR pravi: ''Zakonska zveza je z zakonom
urejena ţivljenjska skupnost moţa in ţene.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 311.)
Bistvena značilnost zakonske zveze je ţivljenjska skupnost zakoncev. To je
kompleksna skupnost, v kateri moški in ţenska v medsebojnem razmerju
zadovoljujeta svoje čustvene, spolne, biološke oziroma prokreativne (rojevanje
otrok), moralno-etične (medsebojno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, pomoč)
in ekonomske potrebe, ţelje in zahteve. Kljub temu pa zakonska zveza ni ovira za
razvoj osebnosti vsakega od zakoncev. Namreč o vseh pomembnih vprašanjih, ki
se tičejo skupnosti, odločata zakonca sporazumno, enakopravno, v lastnih zadevah
pa odloča vsak sam (npr. izbira dela in poklica). Tako v bistvu poudarjanje, da je
zakonska zveza skupnost moškega in ţenske, kaţe na prokreativno komponento
zakona (Zupančič, 1993, str. 42).
Poudariti velja, da določba prvega odstavka kaţe na velik pomen, ki ga
zakonodajalec pripisuje ţivljenjski skupnosti. Ţe to, da jo je v najbolj temeljni
opredelitvi fenomena zakonske zveze umestil za njen (imanenten) atribut, kaţe na
nenaklonjenost ločenemu ţivljenju partnerjev oziroma da ni naklonjen
priznavanju veljavnosti zakonskim zvezam ''na razdaljo''. Namreč Slovensko
druţinsko pravo več ne pozna instituta ločitve zakoncev (separation) kot ga še
vedno poznajo nekatere ureditve v primerjalnem pravu. Pri tem institutu med
zakoncema ni več ţivljenjske skupnosti in iz tega razloga tudi ne večine pravnih
posledic, ki jih ţivljenjska skupnost potegne za sabo, kljub temu pa zakonca še
nista razvezana. Včasih (ponekod še danes) se je za ta institut uporabljal pojem
''ločitev od mize in postelje'', ki je slikovito ponazoril vsebino sprejetega ukrepa.
Nadalje pa je zakonodajalec ţivljenjski skupnosti s podelitvijo lastnosti
konstitutivnega elementa zakonske zveze pripisal velik pomen tudi zato, ker je
ţelel zagotoviti izvajanje njenega osnovnega poslanstva, in sicer zadovoljevanje
najrazličnejših človekovih potreb (čustvenih, seksualnih, socialnih ter
ekonomskih). Tako da si brez obstoječe ţivljenjske skupnosti izvrševanje naštetih
funkcij zakonske zveze teţko predstavljamo.
32
Ob tem pa ne smemo narobe razumeti zakonsko določitev ţivljenjske skupnosti
kot predpogoja za obstoj zakonske zveze. Ne moremo namreč upoštevati rigidne
razlage, ki ne bi dopuščala začasnega ločenega bivanja partnerjev. Kajti vse do
takrat, dokler imata zakonca namen ţiveti skupaj in ju kljub morebitni prostorski
razdalji povezuje močna (čustvena, ekonomska) vez, ne moremo govoriti o
razpadu ţivljenjske skupnosti. Iz tega razloga moramo ţivljenjsko skupnost
pojmovati v njenem širšem smislu in ne samo v smislu dejanskega (prostorskega)
ter stalnega sobivanja. Dolţnost zakoncev, da ţivita skupaj, načeloma ni določena
z nobeno izrecno določbo ZZZDR, kljub temu pa Zupančič opozarja, da nanjo
poleg obravnavanega 3. člena kaţejo tudi določbe, kot sta 35. in 47. člen ZZZDR,
ki bosta omenjena v nadaljevanju. Avtor tudi pravi, da ne gre za kršitev pravil o
ţivljenjski skupnosti, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih pride do
ločenega ţivljenja, kot npr. delo v tujem kraju, zdravljenje in podobno. V smislu
opredelitve pravnega temelja dolţnosti skupnega ţivljenja zakoncev pa lahko
razumemo Zupančičevo utemeljitev, da lahko ima dolgotrajno ločeno ţivljenje za
posledico odtujitev zakoncev ter hkrati nevzdrţnost zakonske zveze, kar pa je
lahko razlog za razvezo. Kakorkoli pa, zakon se je opredelil za zakonsko zvezo
kot skupnost heteroseksualnih partnerjev, ki je monogamna (Ţnidaršič Skubic,
2006, str. 219–220).
Zgoraj omenjeno prokreativno komponento zakona še posebej potrjuje 2. odst. 3.
člena v ZZZDR, ki pravi, da je pomen zakonske zveze v snovanju druţine. Ta
pomen je vsekakor najpomembnejši, a ni edini. Med drugim sta zakonca po 14.
členu ZZZDR v zakonski zvezi popolnoma enakopravna, kar se nanaša tako na
osebna kot tudi na premoţenjskopravna razmerja (Zupančič, 1993, str. 42−43).
Pri tem velja poudariti, da je Zupančič v kasnejših izvajanjih natančnejši, kajti
ugotavlja, da za sklenitev zakonske zveze ni relevantno, ali bo res pomenila temelj
druţine. Namreč prava ne zanima motiv za sklenitev zakonske zveze, zato je
Zupančič mnenja, da je dopustna sklenitev zakonske zveze tudi med moškim in
ţensko, ki zaradi starosti ali prizadetosti ne moreta (več) imeti otrok, enako pa
med moškim in ţensko, ki otrok ne ţelita imeti. Zadnje je vsekakor stvar
svobodne odločitve vsakega izmed njiju, ki jo zagotavlja v ustavi opredeljena
svoboščina (55. člen Ustave RS). ZZZDR pa to svobodno odločanje o rojstvih
otrok ureja v 45. členu.
33
S tem se strinja tudi Ţnidaršič Skubic, ki pa dodaja, da je določba, ki vidi druţbeni
pomen zakonske zveze edino in le v snovanju druţine, nepravilna. Istočasno se
sprašuje, če ni določba morda glede na ţe omenjeni argument ustavne svoboščine
o svobodnem odločanju otrok celo v nasprotju z ustavo. Zaradi ţe omenjenih
razlogov in še veliko drugih je mnenja, da bi bilo potrebno v bodoče takšno
določbo izpustiti. Namreč, če je zakonodajalec z njo nameraval na nek način
poudariti višjo raven varstva zakonske zveze, v kateri so se rodili otroci, jo bo
potrebno preoblikovati ravno zaradi višjega nivoja varstva otrokovih pravic. To pa
le v primeru prevlade prepričanja, da je takšna splošna določba, ob kasnejši
(dokaj) ustrezni izpeljavi konkretnejših oblik varstva pravic otrok glede njihovega
razmerja s starši, sploh potrebna. Ţnidaršičeva tudi poudarja, da je
problematičnost obstoja veljavne določbe zlasti v tem, da zoţuje pomen pravnega
instituta zakonske zveze. Pravi, da ni mogoče omejiti njenega druţbenega pomena
le na ustvarjanje druţine, katere sestavni del je vedno otrok, ampak ga je potrebno
razširiti tudi na obstoj kakovostnih, stabilnih in (dolgo)trajnih odnosov med
moškim in ţensko. Dodaja, da se osebi, ki skleneta zakonsko zvezo, lahko
odločita, da namensko ne bosta imeli otrok (ali vesta, da jih ne bosta mogli imeti),
ţelita pa vseeno svoje razmerje medsebojne navezanosti in razumevanja pravno
urediti, potrditi. In zato avtorica poudarja, da druţbenega pomena sklenitve takšne
zakonske zveze ne moremo zanemarjati ali podcenjevati, niti ga ne kaţe
obravnavati podrejeno.
Tudi sam ZZZDR v nadaljevanju ne podpira take delitve oziroma diskriminacije.
Namreč pomemben del vsebine zakona tvorijo določbe o vzajemnih pravicah in
dolţnostih (osebnopravnih in premoţenjskih) zakoncev, razmerja med starši in
otroki pa obravnava zakon v posebnem poglavju. Avtorica tudi poudarja, da je
druţbeni interes za sklepanje zakonskih zvez sigurno večji, ko gre za pare, ki
imajo otroke, kot tam, kjer jih ni. Prav tako še vedno prevladuje pravno
utemeljeno prepričanje, da je za otrokove pravice najbolje poskrbljeno, če sta
starša poročena, kljub formalni izenačitvi pravic zakonskih in nezakonskih otrok.
In k temu Ţnidaršičeva dodaja svoje mnenje, da bi bilo potrebno druţbeni pomen
pripisovati oziroma ga vsaj ne omejevati tistim zakonskim zvezam, kjer
posamezniki otrok ne morejo ali ne ţelijo imeti. Ta argument nadalje podkrepi z
dejstvom, da s sklenitvijo zakonske zveze partnerja namreč izkaţeta voljo do
resnega in trajnejšega razmerja z osebo nasprotnega spola, v katerem bosta
34
zadovoljevala (skorajda) vse najpomembnejše človeške potrebe. S tem pokaţeta
tudi pripravljenost si pomagati in solidarnost drug do drugega, če bi se kateri
znašel v kakršnikoli teţavah. Po drugi strani pa se s tem drţava v določenem
obsegu in pod določenimi pogoji marsikdaj reši finančnega bremena, ki bi ga
posamezna nepreskrbljena oseba predstavljala za proračun v primeru, če ne bi
imela zakonca, ki bi jo preţivljal ali na kak drugačen način skrbel zanjo. Tudi,
kadar te volje pri zakoncu ni ali je ni več, npr. v primeru razveze, je pomembno
dejstvo, da jo nadomešča zakon s svojimi prisilnimi določbami. Avtorica na
koncu dodaja, da argumentov glede tega, da je druţbeni pomen zakonske zveze
bistveno večji kot zgolj snovanje druţine, z opisanim ni izčrpala, da pa je
pomembno, da so predstavljeni argumenti bili v predlogu novega Druţinskega
zakonika sprejeti, tako da le-ta sporne določbe ne vsebuje (Ţnidaršič Skubic,
2006, str. 220–222).
Sploh pa je zakonska zveza le tista skupnost, ki jo zakon kot táko priznava. Ne
pomeni samo privatne zadeve zakoncev, ampak je predvsem druţbena in pravna
ustanova. Zakon namreč predpisuje pogoje in načine njenega nastanka, pravice in
dolţnosti zakoncev, ki izhajajo iz zakonske zveze, prav tako pa določa vzroke in
posledice prenehanja zakonske zveze (Zupančič, 1993, str. 43).
Nenazadnje velja izpostaviti tudi določilo, ki ga opredeljuje 15. člen ZZZDR:
''Drţava s sistemom vzgoje in izobraţevanja, zdravstva in socialnega varstva
omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno druţinsko ţivljenje ter
jim pomaga v njihovih medsebojnih razmerjih in pri izvrševanju roditeljske
pravice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 314.)
Kot ţe zgoraj omenjeno, zakonska zveza namreč ne pomeni samo privatne zadeve
zakoncev, ampak je predvsem stvar interesa druţbe, ki naj bi zakoncema dajala
obvezno pripravo na zakonsko zvezo in na tak način zakoncema omogočila
svobodno ter resno določitev za sklenitev zakonske zveze. V skladu z določili
ZZZDR je bil s 1. 1. 1980 celo uveden obvezen obisk zakonske svetovalnice pred
samo sklenitvijo zakonske zveze. Tako sta bodoča zakonca morala ob prijavi
nameravane zakonske zveze predloţiti matičarju potrdilo o obisku zakonske
svetovalnice, ki so delovale znotraj centra za socialno delo. Te zakonske
svetovalnice pa so bile čez čas odpravljene z novelo ZZZDR iz leta 1989.
Prav tako Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin iz leta
1950 v 12. členu določa, da imata moški in ţenska, ki sta zrela za zakon, pravico
35
skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti druţino v skladu z nacionalnimi zakoni, ki
urejajo uveljavljanje te pravice. Po mnenju organov, ki skrbijo za izvrševanje te
konvencije, bi bil na primer poseg v to pravico prepoved sklenitve zakonske zveze
obsojencev. Republika Slovenija je ratificirala to konvencijo leta 1994 (Geč-
Korošec, 2000, str. 50).
Ob vsem tem lahko dodamo, da je v bistvu zakonsko zvezo kot pravni pojem
poskušalo opredeliti veliko avtorjev. Vsak avtor se po svoje trudi izraziti
temeljno pravno idejo zakonske zveze. Tako na primer:
Bakić (1985) ugotavlja, da gre za skupnost odraslih oseb nasprotnega spola,
ki opravlja številne pomembne naloge na biološkem, psihološkem,
sociološkem kot tudi na ekonomskem in pravnem področju. Praviloma je to
trajna skupnost enega (ali več) moškega ter ene (ali več) ţenske, ki ji značaj
zakonske zveze priznava običaj ali pa pravo, ki določa pravice in dolţnosti
članov take skupnosti.
Popović: postavlja občo definicijo monogamne zakonske zveze, v kateri
pravi, da gre za odnos moškega in ţenske, kateri temelji na pravicah in
dolţnostih, da ob izključitvi tretje osebe uresničujeta medsebojno
ţivljenjsko skupnost, kamor pa samo po sebi sodijo tudi spolni odnosi.
Zakonska zveza je urejena z običaji ali z zakonom, lahko pa tudi s pravili
posameznih skupnosti, za oblikovanje katerih jih pooblašča običaj ali zakon.
Tukaj gre predvsem za verske skupnosti oziroma skupine, sekte.
Mladenović (1988) pa: opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno,
popolno, trajno in enakopravno ţivljenjsko skupnost enega moškega ter ene
ţenske, kjer so izključene vse tretje osebe. Takšna zakonska zveza nastane s
svobodno in soglasno izjavo volje obeh v svečani obliki, preneha pa lahko le
iz razlogov ter na način, ki ga predvideva zakon.
Če pogledamo še drugod po Evropi lahko recimo za Francijo rečemo, da
prevladujejo takšne definicije, kjer je zakonska zveza pogodba, na podlagi katere
moški in ţenska ustvarita medsebojno skupnost, katero ureja zakon in ne more
prenehati (zgolj) po njuni lastni volji. V angleški pravni teoriji se pojmuje kot
klasična definicija zakonske zveze tista, ki jo je podal lord Penzance v primeru
Hyde s. V tem primeru naj bi zakonska zveza bila prostovoljna skupnost (enega)
36
moškega in (ene) ţenske, ki traja celo ţivljenje in kjer so izključeni vsi ostali
oziroma tretje osebe. Hkrati lahko iz definicije razberemo štiri osnovne pogoje
za obstoj zakonske zveze, ki so svobodna volja za sklenitev zakonske zveze,
njena trajnost, heteroseksualnost ter monogamnost. Nemška pravna teorija pa
pojmuje zakonsko zvezo kot zvezo med različnima spoloma, sklenjeno zaradi
ţivljenjske skupnosti, ki jo priznava pravni red posamezne drţave (Ţnidaršič
Skubic, 2006, str. 214–216).
V bistvu opredelitev pravne narave zakonske zveze ni preprosta ţe iz tega
razloga, ker se natančni opredelitvi izmika tudi sama vsebina zakonske zveze.
Tako skozi zgodovino kakor danes se pojavljajo različne in velikokrat tudi
nasprotujoče si teorije. Mladenović (1988,) jih deli na šest prevladujočih si
teorij:
Doktrina rimskih pravnikov
Definicije rimskih pravnikov označujejo zakonsko zvezo kot osebno razmerje
med moţem in ţeno ter ne vsebujejo formalnih pogojev za njen obstoj. Torej se v
rimskem pravu zagovarja pogodbena teorija o zakonski zvezi, ki pa se kasneje, v
meščanski druţbi, pojavlja kot vodilna teorija.
Doktrina o zakonski zvezi kot pogodbi civilnega prava
Ta teorija poudarja najpomembnejša individualistična načela burţoazne druţbe, in
sicer svobodo sklepanja pravnih poslov ter avtonomijo volje tudi v primeru
sklepanja zakonske zveze. Doktrina je še danes sprejeta med mnogimi avtorji,
vendar ne brez pomembnih sprememb in zadrţkov. Tukaj zakonsko zvezo
pojmujejo kot pogodbo civilnega prava, sicer ob zavedanju, da se razlikuje od
ostalih civilnopravnih pogodb. Namreč, kljub splošni veljavi načela avtonomije
volje posameznik ne more samostojno odločati o posledicah zakonske zveze, o
njeni razvezi in njenem spreminjanju, kakor pač to velja za druge civilnopravne
pogodbene odnose. Durand (1993) k temu dodaja, da je taka doktrina zastopana
tudi v muslimanskem pravu, kjer je pa potrebno upoštevati tudi njeno religiozno
naravo.
Poleg tega je znano, da zakonska zveza v muslimanskem pravu ni zakrament.
Begović (1936) jo recimo definira kot sporazum o ţivljenjski skupnosti dveh oseb
različnega spola, ki se sklene v predpisani obliki, njen cilj pa je moralno
izpopolnjevanje in dopolnjevanje zakoncev ter rojstvo potomcev.
Doktrina o zakonski zvezi kot pogodbi javnega prava
37
Zagovorniki te teorije so mnenja, da četudi ima zakonska zveza značaj pogodbe,
ni enaka tistim, sklenjenim v civilnem pravu. Razlike naj bi bile tako v njeni
vsebini kot pogodbenih strankah. Nadalje so tudi mnenja, da sta na eni strani
pogodbena stranka zakonca, na drugi pa drţava oziroma druţba. Tako da potem,
ko skleneta pogodbo zakonca, sledi še sklenitev pravne pogodbe z druţbo. Prav
zaradi tega je po njihovem mnenju treba ločiti pogodbe civilnega prava, ki urejajo
zasebne interese na eni strani ter na drugi strani pogodbe javnega prava, ki urejajo
obče interese.
Doktrina o zakonski zvezi kot pravni instituciji oziroma ustanovi
Zagovorniki le-te menijo, da ima le pravni okvir zakonske zveze pogodbeno
naravo. Sama vsebina instituta pa ne dopušča nobene moţnosti dogovarjanja, ker
je status posameznika v zakonski zvezi izven njegove lastne volje oziroma nad
njo. Iz tega sledi, da zakonsko zvezo razumejo kot ustanovitveni akt pomembne
pravne institucije – druţine.
Doktrina o zakonski zvezi kot aktu – pogoju
Duguit glede te doktrine pravi, da je pojmovanje zakonske zveze v smislu
pogodbenega razmerja neprimerno. Sicer se strinja, da obstaja izrecen sporazum
med strankama oziroma zakoncema, vendar pa ta pogojuje nastanek objektivne
pravne situacije, torej zakonskega statusa. Ta ima splošen in trajen značaj ter ne
velja le v razmerju med zakoncema, ampak tudi do tretjih. Njegovo vsebino in
obseg pa določa zakon. Tako utemeljuje trditev, da ima zakonska zveza
pogodbeno naravo, na način, da v tem primeru s sklenitvijo nove pogodbe ni
moţno spremeniti tistega, kar je bilo dogovorjeno v prvi pogodbi. Iz tega razloga
lahko zakonsko zvezo pojmujemo le kot sporazum, ki omogoča ustanovitev neke
zakonske (zakonite) situacije oziroma dejanskega stanu, ne pa kot pogodbo.
Doktrina o zakonski zvezi kot druţbeni ustanovi
Ta doktrina se je pojavila kot nasprotje zgoraj omenjenim liberalističnim in
normativističnim doktrinam. Zagovorniki te doktrine menijo, da zakonske zveze
ne moremo pojmovati zgolj kot pogodbo. Temu ni tako kljub dejstvu, da
predstavlja svobodno in prostovoljno zvezo med enakopravnima partnerjema. V
končni fazi je zakonska zveza tudi pravna institucija, še več, druţbena ustanova.
Tako pri zakonski zvezi ni pomemben le individualni odnos med zakoncema,
ampak tudi odnos druţbe do take zveze oziroma njeno priznanje zakonske zveze
kot takšne.
38
Nenazadnje pa lahko teorije o pravni naravi zakonske zveze v grobem zdruţimo v
tri osnovne teorije. Prva je zakonsko zvezo pojmovala kot formalni sporazum med
zakoncema. Primere te teorije lahko najdemo v klasičnem rimskem pravu,
starejšem kanonskem pravu, škotskem običajnem pravu in v pravu nekaterih
drţav ZDA. Recimo zakonodaja nekdanje Sovjetske zveze je med leti 1927 in
1944 dovoljevala sklepanje popolnoma neformalne zakonske zveze. Druga teorija
je zakonsko zvezo pojmovala kot svečan in strogo pravni posel. Ta posel je
tripartiten, saj mora zraven obeh zakoncev pri njegovi sklenitvi biti prisoten tudi
predstavnik drţave. Tretja teorija pa je drugo dopolnila z dodajanjem dodatnega
pogoja za veljavnost zakonske zveze, torej z vpisom v matično knjigo poročenih.
(Ţnidaršič Skubic, 2006, str. 225–227).
Kot prevladujoča teorija, kjer gre za teorijo o dvojni naravi zakonske zveze, velja
teorija, ki jo je utemeljil francoski avtor Mazeaud (1967). Po njegovem mnenju je
zakonska zveza na eni strani izvor oziroma vir (mariage-source), na drugi pa
stanje (mariage-état). Podobno delitev poznata angleška avtorja Bromley in Lowe
(1992), za katera ima zakonska zveza dva različna pomena. Prvi označuje sam
postopek, s katerim moški in ţenska postaneta moţ in ţena ter ga avtorja
imenujeta act of marrying, drugi pomen pa zajema njegovo, lahko bi rekli
statistično komponento, in sicer sam odnos med moţem in ţeno, ki sta ga avtorja
poimenovala state of being married. Ta delitev se po večini ujema z dvojnostjo
pravne narave zakonske zveze, ki je v prvem primeru pogodbena, v drugem delu
pa govorimo o pravnem statusu. S temi avtorji se strinja tudi Mladenović. Trdi
namreč, da pojma zakonske zveze ni mogoče obravnavati samo kot dejanje
njegovega sklepanja niti samo kot pravno stanje, ki se s tem aktom ukvarja, kajti
zakonska zveza je istočasno oboje. Henrich (1998) pa k temu dodaja, da je danes
v ospredju stališče, da zakon sicer predpisuje določen okvir ter še posebej določa
pogoje, ob katerih se zakonska zveza lahko razveţe, kljub temu pa lahko znotraj
tega okvirja zakonci svobodno določajo vsebino svoje zakonske zveze, kajti
vnaprej danih namenov zakonske zveze ni (prav tam, str. 228).
Zakonska zveza kot pogodba
Na pogodbeno naravo zakonske zveze kaţe predvsem definicija, da je sklenitev
zakonske zveze sporazum, s katerim zakonca vstopata v pravno razmerje ter
posledično prevzameta medsebojne pravice in obveznosti, kljub temu pa je ne
39
moremo primerjati s klasičnimi pogodbami v pravnem prometu. Prav zaradi
mnogih specifičnosti jo zato raje pojmujemo kot pogodbo sui generis.
Ţe zgoraj omenjena angleška avtorja pa vidita naslednje razlike med zakonsko
zvezo ter klasičnimi pogodbami v pravnem prometu:
sposobnost za sklenitev zakonske zveze je drugače določena,
oblika sklepanja zakonske zveze je strogo predpisana, formalna,
razlika je v razlogih za neveljavnost (ničnost, izpodbojnost) zakonske zveze,
razlika je tudi v načinu uveljavljanja neveljavnosti, kjer je za njeno ugotovitev
vedno predpisana sodna pot,
in nazadnje, zakonska zveza ne more prenehati na način kot druge pogodbe,
kajti razen v primeru smrti, zakonska zveza preneha na podlagi sodne odločbe
(postopek razveze zakonske zveze) (prav tam, str. 228−229).
Zakonska zveza kot pravni status
Ta vidik je pomembnejši kot prvi, saj govorimo o pravnem statusu osebe. Ta
pripada določeni skupini oseb, v tem primeru poročenih, kateri pa pravo podeljuje
določene pravice oziroma dolţnosti in sposobnosti. Namreč, v primerjavi z
običajnimi pravnimi posli prihaja do razhajanja v tem, da pri teh se stranki lahko
prostovoljno dogovorita o vseh njihovih pogojih, samo da niso v nasprotju z
ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo, medtem ko pa je v zakonski zvezi
večina odnosov prisilno pravne oziroma kogentne narave. Pomeni, da zakonca ne
moreta spreminjati pogojev po svoji volji. Tako recimo Mladenović (1988)
opredeljuje stanje zakonske zveze (kot drugi obravnavani pol nasproti njenemu
izvoru oziroma sklepanju) kot skupnost vseh premoţenjskopravnih ter osebnih
pravic in dolţnosti zakoncev, ki nastanejo med trajanjem zakonske zveze in so
urejene s kogentnimi in dispozitivnimi pravnimi normami. K temu pa dodaja, da
je večji poudarek vendarle na določbah prisilno pravnega značaja (Ţnidaršič
Skubic, 2006, str. 229).
Torej, če poskušamo povzeti bistvo pravne narave zakonske zveze, lahko rečemo
slednje: zakonca sicer izrazita svojo svobodno voljo, da ţelita skleniti zakonsko
zvezo, kljub temu pa ne moreta svobodno odločati o vseh medsebojnih odnosih, o
svojih pravicah in dolţnostih ter o prenehanju zakonske zveze. V bistvu teh
40
posameznih pravic in dolţnosti pravo niti ne ureja, ker jih ne more oziroma to ne
bi bilo primerno, kajti gre za odnose med zakoncema, kjer kogentnost norm ne bi
imela pravega smisla. Poleg njih ostajajo v okviru avtonomije volje zakoncev tudi
nekateri elementi njunih premoţenjskih odnosov. Nadalje lahko rečemo, da
zakonsko zvezo ureja skupina kogentnih pravnih norm, katere tudi prevladujejo,
kakor tudi skupina dispozitivnih pravnih norm, pri čemer pa so v večji meri kot
običajno prisotna moralna pravila. Le-ta pogosto ostajajo nepopolne pravne norme
(pravne norme brez sankcije).
Velja pa tudi poudariti, da sta se obseg in razmerje med kogentnimi in
dispozitivnimi določbami, ki so urejale zakonsko zvezo ter odnose znotraj nje,
skozi čas spreminjal. V primerjalnem pravu lahko te razlike opazimo še danes. Za
primer lahko navedemo recimo to, da imata zakonca v angleškem pravu pravico,
da se z medsebojnim dogovorom izogneta dolţnosti skupnega ţivljenja, medtem
ko pa je v našem pravu ţivljenjska skupnost zakoncev obligatorna oziroma je
konstitutivni element zakonske zveze. Iz vsega povedanega izhaja, da je uvrstitev
zakonske zveze zgolj v eno izmed obravnavanih kategorij zmotna, s čimer se
strinja tudi Ţnidaršič Skubic (2006). Hkrati podpira mnenje Alinčićeve (1994), da
je zakonska zveza enoten pojav ter da pogodbena in institucionalna raven
zakonske zveze predstavljata le dve plati njene pojavnosti. Institucionalna razlaga
skrbi za obvezne sestavine zakonske zveze, pogodbena pa za dispozitivne. Kljub
temu pa pogodbeni koncept ne razglaša popolne svobode pri določanju vsebine
zakonske zveze, na drugi strani pa tudi institucionalna razlaga ne uspe natančno
definirati, katere dolţnosti so bistvenega pomena za zakonsko zvezo ter v kolikšni
meri so prisilne oziroma dane na izbiro.
Nadalje zakonska zveza kot pogodba ali pa kot institucija ustanavlja določeno
objektivno pravno situacijo, ki zavezuje zakonca od začetka njune zdruţitve.
Vsebuje tudi medsebojne pravice in dolţnosti, kot so zvestoba, podpora,
solidarnost in zaradi nespoštovanja katerih lahko pride do razveze. V bistvu nihče
ne more čisto svobodno zapustiti zakonskega stanu. Prav tako pa vsebuje tudi
določbe o premoţenjskih ureditvah med zakoncema ter še celo vrsto kogentnih
določb, katere imajo namen vzpostaviti enakopravnost in neodvisnost zakoncev.
Pri tem vprašanju enakopravnosti med zakoncema pa Skubiceva (2006) poudarja,
da obravnavanje teh vprašanj, glede na stanje v današnji druţbi, zahteva veliko
več pozornosti kot pred leti. Namreč danes smo namesto starodavne osebne
41
podrejenosti ţene moţu priča veliko bolj zamegljeni (včasih tudi ne) ekonomski
podrejenosti oziroma odvisnosti ţene nasproti moţu. Moţno je, da obstajajo tudi
obratni primeri, vendar statistike govorijo v prevlado prvih. Problem
neenakopravnosti na premoţenjskem področju pa je tudi v tem, saj velikokrat
predstavlja plodna tla za vse druge oblike neenakopravnosti oziroma raznovrstne
kršitve (temeljnih) človekovih pravic (prav tam, str. 230–231).
Sedaj si pa poglejmo še pogoje za sklenitev zakonske zveze. Bivši jugoslovanski
TZZZ je pogoje za sklenitev zakonske zveze razporejal v tri skupine: temeljne
pogoje, zakonske zadrţke in zakonske prepovedi. Zaradi pomanjkanja katerega od
njih je veljala zakonska zveza za neobstoječo. Naš ZZZDR take razporeditve ni
prevzel, ampak govori le o pogojih za sklenitev in veljavnost zakonske zveze,
katerih neizpolnjenost ima za posledico neveljavnost zakonske zveze. Prav tako
naš ZZZDR ni sprejel instituta neobstoječe zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000,
str. 49–51).
ZZZDR pa tudi danes postavlja tri vrste pogojev ob sklenitvi zakonske zveze:
pogoji za sklenitev zakonske zveze
pogoji za veljavnost zakonske zveze
Med nje je zakon uvrstil samo zakonske zadrţke, tj. pogoje, ki niso formulirani
pozitivno kot pogoji, temveč negativno kot ovire za veljavnost zakonske zveze.
Izraz ''zakonski zadrţek'' ni zakonski termin. Uporabljamo ga v teoriji in praksi. Z
njim je označeval pogoje za veljavnost zakonske zveze tudi temeljni zakon o
zakonski zvezi, medtem ko ga slovenski ZZZDR ni prevzel. Kot pogoj veljavnosti
zakonske zveze se štejeta tudi dve okoliščini, ki nista zakonska zadrţka. Zakon ju
obravnava le kot okoliščini, ki povzročata neveljavnost zakonske zveze oziroma
kot vzroka neveljavnosti zakonske zveze.
zakonske prepovedi
So pogoji, ki so sicer prav tako kot zakonski zadrţki določeni negativno, le da
obstoj okoliščine kot pogoja nima za posledico neveljavnosti zakonske zveze.
Vendar imena zakonske prepovedi pa zakon, v nasprotju s prejšnjimi predpisi, ne
uporablja (Zupančič, 1993, str. 43).
42
5.2.2.1 Pogoji za sklenitev zakonske zveze:
Ti pogoji so po 16. členu ZZZDR trije, in sicer:
da zakonsko zvezo sklepata osebi različnih spolov;
da izjavita svoje soglasje, da ţelita skleniti zakonsko zvezo;
da soglasje dasta pred pristojnim organom in to na način, določen z zakonom.
Prvi pogoj je nedvomno posledica dejstva, da šteje zakon za zakonsko zvezo samo
skupnost moškega in ţenske. Za isti spol bi lahko šlo le v primeru, da bi se
zakonska zveza sklepala na primer s hermafroditom. Če bi bila zakonska zveza
sklenjena brez izpolnitve tega pogoja, bi bila neveljavna.
Pri drugem pogoju je potrebno, da bodoča zakonca soglasno izjavita da ţelita
skleniti zakonsko zvezo. Pri tem pa ni odločilno, ali sta zakonca resnično imela
namen ustvariti zakonsko skupnost, kot tudi ne, ali je bila njuna izjava volje dana
v sili, strahovanju, zmoti ali v posledici zvijače. Hkrati tudi ni odločilno to, ali sta
bila bodoča zakonca glede na svojo zrelost in duševno stanje zmoţna podati tako
izjavo. Potrebno je poudariti tudi dejstvo, da glede izjave volje velja, da morata
imeti obe izjavi enako vsebino, in sicer, da zakonca hočeta skleniti zakonsko
zvezo. Iz tega sledi, da bodoča zakonca ne moreta vsebine modificirati niti dodati
kakega pogoja ali določiti roka (Geč-Korošec, 2000, str. 51). Vse te okoliščine so
odločilne pri odločitvi, ali je zakonska zveza veljavna ali ne.
Tretji pogoj pa je izpolnjen, če bodoča zakonca na vprašanje pristojnega organa –
to predstavlja pooblaščena oseba občinske skupnosti, na območju katere ţelita
skleniti zakonsko zvezo – ali hočeta skleniti zakonsko zvezo, ob prisotnosti dveh
prič izrecno in nedvoumno pritrdilno odgovorita. Oblika za sklenitev zakonske
zveze je po ZZZDR tako natančno predpisana (od 25. do 31. člena), kljub temu pa
se v posebno utemeljenih primerih sme dovoliti, da za enega zakonca izjemoma
poda izjavo pooblaščenec v obliki javne listine, ki velja tri mesece (30. člen
ZZZDR) (Zupančič in Novak, 2008, str. 318).
Bistvena kršitev obličnosti pri sklepanju zakonske zveze ima za posledico
neveljavnost zakonske zveze, in sicer absolutno neveljavnost zakonske zveze.
43
5.2.2.2 Pogoji za veljavnost zakonske zveze
Po ZZZDR so tile pogoji naslednji:
pogoj svobodne privolitve
Prvi odstavek 17. člena pravi: ''Zakonska zveza ni veljavna brez svobodne
privolitve bodočih zakoncev; svobodne privolitve ni, če je bila privolitev izsiljena
ali dana v zmoti.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)
Bistvo tega je, da oseba, ki sklepa zakonsko zvezo, ne sme biti v to prisiljena
(strahovana) niti biti v zmoti.
Strahovanje:
Drugi odstavek 17. člena dalje pravi: ''Privolitev je izsiljena, če je zakonec privolil
v sklenitev zakonske zveze iz strahu, povzročenega z resno groţnjo.'' (Prav tam.)
Groţnja je zapretitev kakšnega zla, ki prizadene bodočega zakonca ali njemu
drage osebe. Lahko izhaja od drugega bodočega zakonca ali tudi od tretje osebe.
Prav tako mora biti resna in povzročiti strah. Kdaj je pa neka groţnja resna in ima
za posledico strah, je odvisno od objektivnih okoliščin, v katerih je bila groţnja
podana ter od subjektivnih elementov, ki so nastopali na strani tistega, ki mu je
bilo z zlom zagroţeno (Geč-Korošec, 2000, str. 53).
Zmota:
3. odstavek 17. člena ZZZD pravi takole: ''Privolitev je dana v zmoti glede osebe
zakonca, če je zakonec mislil, da sklepa zakonsko zvezo s pravo osebo, pa je
sklenil zakonsko zvezo s drugo, ali je sklenil zakonsko zvezo z določeno osebo, ki
pa ni tista, za katero se je izdajala.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)
4. odstavek 17. člena pa se glasi: ''Privolitev je dana v zmoti o bistvenih lastnostih
zakonca, če bi drugega zakonca odvrnile od sklenitve zakonske zveze, če bi bil
zanje vedel, in ki delajo skupno ţivljenje nevzdrţno.'' (Zupančič in Novak, 2008,
str. 315.)
V 3. odstavku gre za zmoto v osebi (error in persona), kjer razlikujemo dva
primera. Prvič gre za zmoto v fizični osebi, kjer je zakonec mislil, da sklepa
zakonsko zvezo s pravo osebo, vendar jo je sklenil z drugo (npr. pri slepih osebah,
sklenitev zakonske zveze po pooblaščencu, pri dvojčkih). Drugič pa govorimo o
zmoti v civilni osebnosti, če zakonec sklene zakonsko zvezo z določeno osebo, ki
44
pa ni tista, ''za katero se je izdajala'' (npr. izdaja se za drugo osebo, ki je lahko
izmišljena ali pa obstaja, nosi izmišljen priimek ali priimek druge osebe) (Geč-
Korošec, 2000, str. 53).
4. odstavek vsebuje še določila o zmoti o bistvenih lastnostih zakonca. Te lastnosti
so za zakonsko skupnost ţivljenja pomembne lastnosti enega zakonca oziroma
okoliščine iz sfere enega zakonca, ki bi drugega zakonca odvrnile od sklenitve
zakonske zveze v primeru, da bi zanje vedel in takšne, ki delajo skupno ţivljenje
nevzdrţno (teţka in nevarna bolezen, protinaravne navade, spolna nesposobnost,
prejšnja obsodba zaradi nečastnega dejanja, nosečnost ţene z drugim, zatrjevana
nosečnost, ki pa je ni bilo). Ne pridejo pa v poštev okoliščine, da ţena ni
nedolţna, premoţenjske razmere zakonca, zmota glede starosti zakonca
(Zupančič, 1993, str. 44).
Pomembno je dejstvo, da so te neugodne lastnosti morale obstajati ţe ob sklenitvi
zakonske zveze, ki pa drugemu zakoncu niso bile znane. Če pa so se pojavile šele
po sklenitvi zakonske zveze ali je poteklo eno leto od dne, ko je bila zmota
spoznana, pri čemer sta zakonca ţivela skupaj, lahko prizadeti zakonec zahteva le
razvezo zakonske zveze. Če dokaţe, da je postalo skupno ţivljenje iz tega vzroka
nevzdrţno.
Pomanjkanje pogoja svobodne privolitve ima za posledico relativno neveljavnost
zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 53−54).
pogoj polnoletnosti
18. člen ZZZDR pravi: ''Zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki še ni stara 18
let.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)
Po načelu enakopravnosti je za oba bodoča zakonca postavljena starost 18 let. Za
razliko od nekaterih drugih pravnih redov, ki poznajo najniţjo starostno mejo za
sklenitev zakonske zveze 16 let, pa ZZZDR le-te ne določa. Take najniţje starosti
pa tudi ni poznal bivši jugoslovanski TZZZ, šele Vrhovno sodišče FLRJ je nato v
letu 1949 izdalo navodilo, po katerem se ni moglo dati dovoljenje za sklenitev
zakonske zveze osebi pod starostjo 14 let.
Izjemoma pa lahko sklene zakonsko zvezo tudi mladoletna oseba, in sicer z
dovoljenjem centra za socialno delo, če so za to utemeljeni razlogi, npr. zaradi
nosečnosti neveste. Dovoljenje je moţno dati le ob pogoju, da je mladoletnik
dosegel tako telesno in duševno zrelost, da bo lahko izpolnjeval dolţnosti, ki
45
nastanejo s sklenitvijo zakonske zveze. Taki pogoj velja tudi še po današnjem
pravu, le z najniţjo starostjo je drugače. Naši novejši predpisi zahtevajo za
opravljanje nekaterih strogo osebnih aktov, pri katerih zastopanje ne pride v
poštev, kot tudi za določeno pravnoposlovno ravnanje, starost 15 let. Po ZZZDR
je starost 15 let potrebna za priznanje očetovstva, za dosego delne poslovne
sposobnosti in za razpolaganje mladoletnika z lastnim zasluţkom. Po zakonu o
nepravdnem postopku pa za predlog za uvedbo postopka za odvzem roditeljske
pravice enemu ali obema mladoletnikovih staršev.
Sklepanje zakonske zveze je torej po eni strani osebni akt, po drugi pa
druţinskopravni posel, iz česar sledi, da za njegovo veljavnost lahko zahtevamo
vsaj delno poslovno sposobnost. Glede na to velja stališče, da mladoletnik, ki ni
dopolnil 15 let, ne more skleniti zakonske zveze niti z dovoljenjem. Velja
poudariti tudi to, da preden center za socialno delo dovoli sklenitev zakonske
zveze mladoletni osebi, mora zaslišati mladoletnika, nato osebo, s katero
namerava skleniti zakonsko zvezo ter njegove starše oziroma skrbnika (24. člen).
Starša, pri katerem otrok ne ţivi in ki ne izpolnjuje svojih dolţnosti do otroka, ni
treba zaslišati.
Izpolnitev teh predpostavk je zelo vaţna, saj pridobi mladoletnik s sklenitvijo
zakonske zveze popolno poslovno sposobnost. Če pa pogoj polnoletnosti ni
izpolnjen, je posledica le relativna neveljavnost zakonske zveze (Geč-Korošec,
2000, str. 54 in Zupančič, 1993, str. 45).
teţja duševna prizadetost ali nerazsodnost
Po 19. členu ZZZDR sledi: ''Zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je teţje
duševno prizadeta ali nerazsodna.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)
O teţji duševni prizadetosti govorimo v primeru duševnih bolezni ali
slaboumnosti (npr. teţje duševne zaostalosti: imbecilnost, idiotija). Njena
posledica je neveljavnost zakonske zveze ne glede na to, ali je bil duševno bolni v
trenutku sklenitve zakonske zveze razsoden (lucidum intervallum) ali ne. Duševne
bolezni so različne narave, v vsakem primeru je potrebno mnenje zdravnika
izvedenca.
Nerazsodnost ustvarja defektnost volje, gre za pomanjkanje pravno relevantne
volje za sklenitev zakonske zveze in zaradi tega izključuje nastanek veljavne
zakonske zveze. Nerazsodna je torej oseba, ki bodisi ne more pravilno doumeti
46
pomena zakonske zveze in njenih posledic (defekt razuma), bodisi ne more
ravnati (oblikovati svojih odločitev) v skladu s sicer pravilnim dojemanjem
(defekt volje). Nerazsodnost je lahko trenutna (npr. agonija, epileptično stanje,
popolna pijanost, blodnje ob visoki temperaturi itd.) ali trajna (zaostal duševni
razvoj, senilnost in drugo). Nerazsodnost pa je lahko podana tudi le v trenutku
sklenitve zakonske zveze in je torej tudi v tem primeru posledica neveljavnost
zakonske zveze. Vzroki, ki povzročajo nerazsodnost, so lahko otroštvo oziroma
nedoraslost, slaboumnost, duševne bolezni. Razen otroštva, ki kot naravni vzrok
nerazsodnosti predstavlja zadrţek mladoletnosti, so vzroki nerazsodnosti enaka
stanja, kot pri duševni prizadetosti. Razlog, da zakon še posebej omenja duševno
prizadetost je v tem, da duševno prizadeta oseba ni sposobna za zakon, ni
sposobna sprejeti dolţnosti, ki izvirajo iz zakonske skupnosti in ki jih prinaša
druţina, četudi je v času sklenitve zakonske zveze razsodna (ima ''svetli
trenutek''). Prav tako je jasen razlog, da je zakon določil psihične napake za
zakonski zadrţek: volja prizadete osebe ni svobodna. Zakonska zveza s tako
osebo tudi ne more pomeniti ţivljenjske skupnosti z vsebino, katero ji pripisuje
zakon.
Teţja duševna prizadetost ali nerazsodnost ima za posledico absolutno
neveljavnost zakonske zveze, po ozdravljenju ali prenehanju pa le relativno
neveljavnost (Geč-Korošec, 2000, str. 55 in Zupančič, 1993, str. 45−46).
zakonska zveza
20. člen ZZZDR pravi: ''Nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler
njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena.''
(Zupančič in Novak, 2008, str. 315.)
Prejšnja zakonska zveza mora prenehati ali biti razglašena za neveljavno, če se
oseba ţeli ponovno poročiti. Ta zadrţek je posledica načela monogamije:
zakonska zveza je ţivljenjska skupnost enega moškega in ene ţenske (člen 3/1
ZZZDR).
Zakonska zveza po 63. členu ZZZDR preneha s smrtjo enega zakonca, z
razglasitvijo enega zakonca za mrtvega in z razvezo zakonske zveze. Določila o
razveljavitvi zakonske zveze pa najdemo v ZZZDR v poglavju Neveljavnost
zakonske zveze (členi od 32 do 43).
47
Dvojna zakonska zveza predstavlja po 198. členu Kazenskega zakonika Republike
Slovenije kaznivo dejanje, in sicer:
'' 1. Kdor sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je ţe poročen, se kaznuje z denarno
kaznijo ali z zaporom do enega leta.
2. Enako se kaznuje tudi, kdor sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve, da
je poročena.
3. Če je prejšnja zakonska zveza prenehala ali je bila razveljavljena, se pregon
ne začne, če pa se je začel, se ustavi.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 56.)
Pogoj neobstoja zakonske zveze se ne more spregledati ter ima za posledico
absolutno neveljavnost zakonske zveze, lahko pa odpade (Geč-Korošec, 2000, str.
56).
krvno sorodstvo
Po 21. členu ZZZDR sledi: ''Zakonske zveze ne morejo skleniti med seboj
sorodniki v ravni črti, ne brat s sestro, polbrat s polsestro, stric z nečakinjo, teta z
nečakom in tudi ne otroci bratov in sester, polbratov in polsester med seboj. To ne
velja za razmerja, ki nastanejo pri posvojitvi, razen za posvojitelja in
posvojenca.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 315−316.)
Zakonske zveze ne moreta skleniti sorodnika v ravni črti (prednik – potomec) in
sorodnika v stranski črti vključno do četrtega kolena, in sicer: brat – sestra,
polbrat – polsestra, stric – nečakinja, teta – nečak, bratranec – sestrična (lahko sta
otroka bratov in sester ali otroka polbratov in polsester). Praviloma je sicer
prepovedana sklenitev zakonske zveze med bratrancem in sestrično, vendar pa
lahko center za socialno delo to dovoli, če so za to utemeljeni razlogi.
Glede zakonskega zadrţka krvnega sorodstva so se razvile številne teorije, ki
poskušajo utemeljiti razloge prepovedi sklenitve zakonske zveze med krvnimi
sorodniki. Ena pomembnejših je teorija degeneracije, katere predstavnik je
Lewis H. Morgan. Ta teorija opravičuje sklenitev zakonske zveze med sorodniki z
biološkimi razlogi. Pravi, da je število otrok s fizičnimi in psihičnimi motnjami pri
starših, ki so v odnosu sorodstva, mnogo višje kot pri starših, ki niso v
sorodstvenem odnosu. Tako je sorodstvo določeno kot zakonski zadrţek zavoljo
potomstva, iz evgeničnih razlogov ter tudi zato, da se ohrani določen red v
48
druţini (respectus parentelae); le-ta temelji tudi na druţbeni obsodbi
krvoskrunstva (incesta – spolnega občevanja med bliţnjimi sorodniki).
Drugače pa je prepovedana sklenitev zakonske zveze tudi med posvojiteljico in
posvojencem oziroma posvojiteljem in posvojenko, kajti v slovenskem pravu
poznamo le popolno posvojitev, ki ima za posledico enako razmerje, kot je med
naravnimi starši in otroki. In prav zaradi tega uvrščamo razmerje med
posvojiteljem in posvojencem med zadrţke.
Pogoja neobstoja krvnega sorodstva se ne more spregledati in je njegova
posledica neveljavnost zakonske zveze, niti ne more odpasti (Geč-Korošec, 2000,
str. 57).
pri sklenitvi zakonske zveze morata biti navzoča oba zakonca ali en
zakonec in pooblaščenec drugega
ZZZDR v 34. členu določa:
''Neveljavna je zakonska zveza, pri katere sklenitvi nista bila navzoča oba zakonca
ali en zakonec in pooblaščenec drugega.'' (30. člen) (Zupančič in Novak, 2008,
str. 318.)
Gre za pogoj, da je za sklenitev zakonske zveze potrebna navzočnost obeh
bodočih zakoncev z izjemo, kot jo navaja 30. člen ZZZDR:
''V posebno utemeljenih primerih sme upravna enota, ki skrbi za vodstvo matične
knjige za naselje, kjer se sklepa zakonska zveza, dovoliti, da se sklene zakonska
zveza po pooblaščencu. Pri sklepanju zakonske zveze sme biti samo eden od
bodočih zakoncev zastopan po pooblaščencu. Pooblaščenec mora imeti
pooblastilo, izdano v obliki javne listine; v njem mora biti natančno navedena
oseba, s katero namerava pooblastitelj skleniti zakonsko zvezo. Zakonska zveza po
pooblaščencu se sme skleniti v treh mesecih od izdaje pooblastila.'' (Zupančič in
Novak, 2008, str. 318.)
Za razliko od ZZZDR je TZZZ iz leta 1965 določal, da je bila zakonska zveza
prav tako veljavna, čeprav je bila sklenjena po poteku 3. mesecev od izdaje
pooblastila, če zaročenec, ki ga je pri sklenitvi zakonske zveze zastopal
pooblaščenec, ni preklical pooblastila.
V primeru neobstoja tega pogoja je takšna zakonska zveza absolutno neveljavna
(Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 17 in 58).
49
bodoča zakonca sklepata zakonsko zvezo z namenom skupnega ţivljenja
35. člen ZZZDR določa:
''Neveljavna je zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja
zakoncev.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 319.)
Eden temeljnih elementov za veljavnost zakonske zveze predstavlja ţivljenjska
skupnost zakoncev in če zakonca ob sklenitvi zakonske zveze nista imela namena
skupnega ţivljenja, pride do pomanjkanja tega elementa. V primeru, da sta
zakonca sklenila zakonsko zvezo zaradi uresničitve drugih ciljev kot npr.
pridobitev drţavljanstva, pokojnine, nepremičnine, gre za absolutno neveljavnost
zakonske zveze in tako imenovano fiktivno zakonsko zvezo. Za to vrsto zakonske
zveze pa ne gre, če zakonca ob sklenitvi zakonske zveze nista imela namena
skupnega ţivljenja, vendar sta po sklenitvi zakonske zveze vzpostavila ţivljenjsko
skupnost. Prav tako okoliščina, da je bila zakonska zveza sklenjena tik pred smrtjo
enega zakonca, sama po sebi ne pomeni, da zakonca nista imela namena skupnega
ţivljenja. V primeru pa, da le eden od njiju ni imel namena skupnega ţivljenja,
govorimo o miselnem pridrţku oziroma mentalni rezervaciji, ki ga ne upoštevamo
in velja, kot da je pogoj namena skupnega ţivljenja podan pri obeh (Geč-Korošec,
2000, str. 59).
5.2.2.3 Zakonske prepovedi
V 22. členu ZZZDR je določeno: ''Zakonske zveze ne moreta med seboj skleniti
skrbnik in njegov varovanec, dokler traja skrbništvo.'' (Zupančič in Novak, 2008,
str. 316.)
ZZZDR omenja le eno okoliščino kot zakonsko prepoved in to je razmerje
skrbništva. Ta naj bi preprečila morebitni pritisk skrbnika na varovanca, da sklene
zakonsko zvezo. Dokler traja skrbništvo, skrbnik in njegov varovanec ne moreta
skleniti zakonske zveze. V primeru, da jo skleneta, skrbništvo ipso facto preneha.
Lahko pa center za socialno delo iz utemeljenih razlogov dovoli sklenitev
zakonske zveze med skrbnikom in njegovim varovancem. Takrat skrbniško
razmerje še naprej obstaja, razen če gre za skrbništvo mladoletnika, kajti
50
varovanec dobi s sklenitvijo zakonske zveze popolno poslovno sposobnost in iz
tega razloga skrbništvo preneha. V ZZZDR je sicer ta zakonska prepoved
sistematično nepravilno postavljena med določbe v pogojih za veljavnost
zakonske zveze, kar pa ni v redu, kajti zakonska zveza, sklenjena kljub tej
prepovedi, ni neveljavna. V 32. členu ZZZDR, v katerem so navedeni razlogi za
neveljavnost zakonske zveze in ki je uvrščen v poglavje Neveljavnost zakonske
zveze, skrbništvo ni navedeno. Za zakonsko prepoved pa štejemo po našem pravu
tudi razmerje nepopolne posvojitve. Načeloma posvojitelj in posvojenec ne
moreta skleniti zakonske zveze, če pa jo, ni neveljavna, pač pa posvojitev preneha
(Zupančič, 1993, str. 47−48).
Vse naštete pogoje za veljavnost zakonske zveze po ZZZDR, razen skrbništva,
lahko razdelimo na tiste, ki imajo za posledico absolutno neveljavnost zakonske
zveze in na tiste, ki imajo za posledico le relativno neveljavnost zakonske zveze.
Nadalje jih delimo še na pogoje, ki se lahko spregledajo in na pogoje, ki se ne
morejo spregledati ter na trajne in netrajne pogoje (Geč-Korošec, 2000, str. 52).
Pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze pa niso edini, s katerimi je
institut zakonske zveze ''omejen''. Za njega so prav tako predpisani oblika,
pristojnost ter sam postopek njegove sklenitve, o katerem bo govora v naslednjem
poglavju.
5.2.3 Namen oblike, pristojnost in postopek za sklenitev zakonske
zveze
Obvezna je civilna sklenitev zakonske zveze pred pristojnim organom oblasti in
sicer v svečani obliki. Za razliko od civilne pa cerkvena poroka ni obvezna ter se
lahko sklene po cerkvenih predpisih šele po civilni sklenitvi zakonske zveze
(Zupančič, 1993, str. 49).
Zakonska zveza se lahko sklene le pred pristojnim drţavnim organom oziroma kot
pravi 28. člen, pred načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščeno osebo ob
navzočnosti matičarja. Nadalje 25. člen ZZZDR pravi, da osebi, ki nameravata
skleniti zakonsko zvezo, se prijavita matičarju, ki vodi poročno matično knjigo za
naselje, kjer ţelita skleniti zakonsko zvezo. S tem je opredeljena stvarna (za
sklenitev zakonske zveze je stvarno pristojen organ občine, ki vodi poročne
51
matične knjige) in krajevna pristojnost organa. Po novem lahko bodoča zakonca
sama izbereta občino, v kateri bosta sklenila zakonsko zvezo, medtem ko sta
morala po določilu TZZZ skleniti zakonsko zvezo pred pristojnim drţavnim
organom tiste občine, v kateri so se vodile poročne matične knjige za matično
območje, na katerem sta imela oba bodoča zakonca ali eden izmed njiju svoje
stalno in začasno prebivališče. V drugem kraju sta smela skleniti zakonsko zvezo
le z dovoljenjem pristojnega upravnega organa. Če pa ima drţavljan Republike
Slovenije svoje stalno ali začasno prebivališče v tujini, sme zakonsko zvezo
skleniti pred tamkajšnjim konzularnim predstavnikom ali diplomatskim
predstavnikom Republike Slovenije, ki opravlja konzularne zadeve (102. člen
Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Takšna oblika sklenitve
zakonske zveze je pri nas veljavna, ker gre za obliko, ki jo določa naš zakon za
našega drţavljana (Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 19 in 60).
Pravilnik o sklepanju zakonske zveze pa dopušča sklepanje zakonske zveze izven
uradnih prostorov. Kot je navedeno v 15. členu tega pravilnika, lahko načelnik
dovoli slovesno sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov, če to zahtevata
bodoča zakonca ter hkrati navedeta za to pomembne razloge. To so pa tisti
razlogi, ki onemogočajo prisotnost bodočih zakoncev v uradnih prostorih.
Sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov pa tudi ne predstavlja
povečanih stročkov za bodoča zakonca. Nadalje dodaja 16. člen, da se sklenitev
zakonske zveze izven uradnih prostorov ter časa, določenega v 10. členu tega
pravilnika, izjemoma dovoli tudi iz drugih razlogov, pač glede na moţnosti
posamezne upravne enote. V tem primeru morata bodoča zakonca pri prijavi za
sklenitev zakonske zveze poleg zahtevanih listin priloţiti tudi soglasje za uporabo
lokacije za slovesno sklenitev zakonske zveze. Prijava za sklenitev zakonske
zveze pa se vloţi 45 dni pred nameravano sklenitvijo zakonske zveze (Zupančič in
Novak, 2008, str. 373−374).
Postopek sklenitve zakonske zveze poteka v dveh fazah.
Prvo, pripravljalno, predstavlja predhodni postopek, v katerem osebi, ki
nameravata skleniti zakonsko zvezo, to prijavita pristojnemu matičarju. Prijava je
ustna ali pisna, vendar se pri ustni napravi še zapisnik. V njej bodoča zakonca
izjavita, da svobodno sklepata zakonsko zvezo in da so izpolnjeni pogoji za
veljavnost zakonske zveze. K prijavi morata priloţiti še izpiska iz rojstne matične
52
knjige ter obvestili o drţavljanstvu, če teh podatkov ni mogoče ugotoviti na
podlagi uradnih evidenc. V primeru pa, če je bila zakonska zveza dovoljena s
stani centra za socialno delo, morata bodoča zakonca predloţiti ustrezno odločbo
tega organa. Prav tako se mora predloţiti dokaz o prenehanju ali neveljavnosti
prejšnje zakonske zveze, če je kateri od bodočih zakoncev ţe bil poročen.
Pristojni matičar mora bodoča zakonca opozoriti na pogoje za veljavnost
zakonske zveze po ZZZDR in se prepričati o tem, ali so ti pogoji izpolnjeni. Če
niso, se sklenitev zakonske zveze zavrne. To stori z odločbo občinski upravni
organ, ki skrbi za vodstvo matične knjige.
Drugo fazo predstavlja sama sklenitev zakonske zveze. Sklepanje zakonske zveze
je javno in slovesno ter poteka v posebej določenih uradnih prostorih, ki jih določi
upravna enota po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za upravo. Po 29.
členu ZZZDR je za sklenitev zakonske zveze potrebna navzočnost obeh bodočih
zakoncev. Le v posebno utemeljenih primerih sme pristojen občinski upravni
organ, ki skrbi za vodstvo matične knjige za naselje, kjer se sklepa zakonska
zveza, dovoliti, da se sklene zveza po pooblaščencu, kar velja le za enega izmed
obeh bodočih zakoncev. Za sklenitev zakonske zveze je potrebna tudi navzočnost
dveh prič, načelnika upravne enote ali od njega pooblaščene osebe in matičarja.
Pri tem velja poudariti, da je priča lahko vsaka oseba, ki ima poslovno sposobnost.
Nadalje, po 31. členu ZZZDR se načelnik upravne enote ali od njega pooblaščena
oseba na podlagi prejetih listin in izjav prič ter bodočih zakoncev prepriča, da sta
to osebi, ki sta prijavili nameravano sklenitev zakonske zveze. Nato le-ta prebere
določbo 14. člena (V zakonski zvezi sta zakonca enakopravna) in določbe v
ZZZDR o pravicah in dolţnostih zakoncev, zatem pa vpraša vsakega bodočega
zakonca posebej, ali hoče z drugim skleniti zakonsko zvezo. Če oba bodoča
zakonca odgovorita pritrdilno, pooblaščena uradna oseba razglasi, da je zakonska
zveza med njima sklenjena.
Po sklenitvi se podatki vpišejo v poročno in rojstno matično knjigo v skladu z
določili zakona o matičnih knjigah. Matičar je dolţan še zakoncema izdati
potrdilo o sklenitvi zakonske zveze, s katerim zakonca v pravnem prometu
dokazujeta obstoj zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 60–62 in Zupančič,
1993, str. 49).
Po pravilniku o sklepanju zakonskih zvez po 10. členu, se le-te sklepajo v času, ki
ga določi načelnik upravne enote. Ta zagotovi sklepanje zakonskih zvez ob
53
sobotah od 9. do najkasneje 19. ure in najmanj en dan v dneh, ko ima upravna
enota uradne ure. Sam obred sklenitve zakonske zveze pa traja v povprečju 20
minut, med dvema obredoma pa mora biti zagotovljen najmanj 15-minutni odmor
(13. člen pravilnika) (Zupančič in Novak, 2008, str. 372−373).
V primeru, da se kršijo predpisi obličnosti, nastopijo določene sankcije, ki se
ravnajo po pomembnosti predpisa, ki je bil kršen. Moramo pa ločiti bistveno
kršitev obličnosti od nebistvene. Za nebistveno kršitev obličnosti ZZZDR določa,
da je kljub takšni kršitvi zakonska zveza veljavno sklenjena (33. člen). O tem
lahko govorimo npr. če matičar ne bi bil navzoč ali če bi se opustil vpis sklenitve
zakonske zveze v matično knjigo. Na drugi strani pa bistveno kršitev obličnosti
predstavlja neupoštevanje predpisov o pristojnosti organa za sklenitev zakonske
zveze, kršitev načina izjave soglasja za sklenitev zakonske zveze (bodoča zakonca
morata odgovoriti ustno pritrdilno) ter odsotnost prič. Iz tega sledi, da kadar gre
za bistveno kršitev obličnosti, je zakonska zveza absolutno neveljavna (Geč-
Korošec, 2000, str. 62 in Zupančič, 1993, str. 50).
5.2.4 Neveljavnost zakonske zveze
Zakonska zveza je neveljavna, če je bila sklenjena kljub temu, da ob sklenitvi niso
bili podani z zakonom določeni pogoji za veljavnost zakonske zveze, torej, če so
obstajali zakonski zadrţki ali druge okoliščine, ki jih zakon posebej določa samo
kot razloge neveljavnosti zakonske zveze. Neveljavna pa je zakonska zveza tudi v
primeru, če ob sklenitvi niso obstajali pogoji za sklenitev zakonske zveze in če
niso bile upoštevane določene zahteve obličnosti sklenitve zakonske zveze
(Zupančič, 1993, str. 50).
V primerjavi z ZZZDR pa je TZZZ poleg instituta neveljavnosti (matrimonium
nullum) poznal še institut neobstoječe zakonske zveze (matrimonium non
existans). V prvem odstavku 35. člena je določal, da velja za zakonsko zvezo, pri
sklenitvi katere niso bili izpolnjeni pogoji za obstoj zakonske zveze, kakor da je
niti ni bilo. Ta institut neobstoječe zakonske zveze pa so poznale vse nekdanje
republike Jugoslavije, le republika Makedonija, republika Slovenija ter
avtonomna pokrajina Vojvodina ne. Prav tako je bivši jugoslovanski TZZZ poznal
vzroke, ki povzročajo absolutno neveljavnost zakonske zveze in vzroke, ki
54
povzročajo relativno neveljavnost zakonske zveze. Takšno delitev pozna danes
tudi ZZZDR, pri čemer govori o absolutno neveljavni in relativno neveljavni
zakonski zvezi, kateri bosta obravnavani v naslednji točki. Tukaj omenimo le, da
je osnovna razlikovalna okoliščina v krogu oseb, ki jim daje zakon pravico toţiti
na razveljavitev zakonske zveze. Ta krog pa je določen glede na pomembnost
pogoja, ki ob sklenitvi zakonske zveze ni bil podan. Poudariti pa je potrebno tudi
to, da se pogoji za veljavnost zakonske zveze s sklenitvijo zakonske zveze
spremene v vzroke za neveljavnost zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 63 in
Zupančič, 1993, str. 51).
Vzroki za neveljavnost po ZZZDR:
32. člen določa: ''Zakonska zveza, ki je sklenjena v nasprotju z določbami 16.,
17., 18., 19., 20., in 21. člena tega zakona, je neveljavna.''
34. člen določa: ''Neveljavna je zakonska zveza, pri katere sklenitvi nista bila
navzoča oba zakonca ali en zakonec in pooblaščenec drugega.''
35. člen določa: ''Neveljavna je zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z
namenom skupnega ţivljenja zakoncev.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.
318−319.)
Neveljavna zakonska zveza pa lahko včasih postane veljavna, kar imenujemo
konvalidacija zakonske zveze. ZZZDR pa pozna le moţnost, da se zakonska
zveza, čeprav je neveljavna, ne razveljavi. Namreč četudi se v postopku izkaţe, da
ima zakonska zveza sklenitveno napako, sodišče ni dolţno v vsakem primeru
ugoditi zahtevku na razveljavitev. Do razveljavitve pa ne pride zato, ker
okoliščina, ki predstavlja razveljavitveni razlog oziroma vzrok neveljavnosti
zakonske zveze, v času odločanja sodišča o zahtevku na razveljavitev ne obstaja
več: prejšnja zakonska zveza je prenehala ali je bila razveljavljena (člen 37),
mladoletnik je postal polnoleten; ali pa še obstaja, vendar jo sodišče, ki odloča o
razveljavitvi, spregleda. Gre za tako imenovani naknadni spregled (dispenz)
zadrţka, ki je mogoč pri zadrţku mladoletnosti pod določenimi pogoji, če je
mladoletnik starejši od 15 let (40. člen) in pri zadrţku sorodstva bratranca in
sestrične (38. člen). Pri tem gre za vprašanje, ali je vzrok neveljavnosti še podan
ali ne in če je, potem gre nadalje za vprašanje, ali se lahko odstrani ali ne. V
primeru, da je vzrok neveljavnosti še podan, se zakonska zveza razveljavi, razen
55
če je vzrok neveljavnosti mogoče odstraniti (Geč-Korošec, 2000, str. 64 in
Zupančič, 1993, str. 51).
Zakonska zveza se razveljavi samo na zahtevo upravičene osebe. Neveljavna
zakonska zveza je torej spodbojna. Spodbija jo s toţbo oseba, ki ji daje zakon
pravico zahtevati razveljavitev zakonske zveze. Sodišče kot tako ne more
razveljaviti zakonske zveze po uradni dolţnosti. Pravica toţbe za razveljavitev
zakonske zveze je strogo osebna pravica ter ne preide na dediče, razen če je
postopek za razveljavitev zakonske zveze ţe začet, potem ga lahko dediči toţnika
nadaljujejo (41. člen). Učinek zakonske zveze preneha z dnem, ko je le-ta bila
razveljavljena. Toţba in sodba, s katero se zakonska zveza izreče za neveljavno,
pa imata konstitutivni učinek. V izreku sodbe, s katero se zakonska zveza
razveljavi, ugotovi sodišče, ali je kateri od zakoncev vedel za vzrok, zaradi
katerega zakonska zveza ni bila veljavna (2. odst. 42. člena). Kar se pa tiče
premoţenjskih razmer in daril med zakoncema pa veljajo pri razveljavitvi
zakonske zveze iste določbe kot pri razvezi zakonske zveze. Po končani toţbi s
pravnomočno sodbo, s katero se zakonska zveza razglasi za neveljavno, se vpiše v
poročno in rojstno matično knjigo (Geč-Korošec, 2000, str. 64 in Zupančič, 1993,
str. 50).
5.2.4.1 Absolutno neveljavna zakonska zveza
Določila o absolutni neveljavnosti zakonske zveze so zajeta v ţe zgoraj
omenjenem 1. in 2. odstavku 36. člena.
Kot piše v 1. in 2. odst. 36. člena: ''Pravica toţbe za razveljavitev zakonske zveze,
sklenjene v nasprotju z določbami 16., 19., 20., 21., 34. in 35. člena tega zakona,
pripada zakoncema in vsem tistim, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da
se zakonska zveza razveljavi.''
''V primerih, ko je bila zakonska zveza sklenjena v nasprotju z določbami 16., 19.,
20. in 21. člena tega zakona, sme vloţiti toţbo za razveljavitev zakonske zveze tudi
javni toţilec.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 319.)
Pri absolutno neveljavni zakonski zvezi je določen širši krog toţbenih
upravičencev, torej poleg obeh zakoncev še osebe, ki imajo neposredno pravno
korist od tega, da se zakonska zveza razveljavi (npr. drugi dediči umrlega zakonca
56
lahko po njegovi smrti toţijo za razveljavitev zakonske zveze, da bi preţiveli
zakonec izgubil dedno pravico). Te osebe imajo po zakonu pravico toţiti za
razveljavitev zakonske zveze, če kot vzrok neveljavnosti zakonske zveze
navedejo:
a) bistvena kršitev obličnosti pri sklenitvi zakonske zveze (16. člen);
b) teţja duševna prizadetost in nerazsodnost – da je bil zakonec ob sklenitvi
zakonske zveze teţje duševno prizadet ali nerazsoden in da to stanje v času, ko
zahtevajo razveljavitev, še traja (člen 36/1 v zvezi z 19. členom);
c) zakonska zveza – da je bil zakonec (ali oba) ob sklenitvi zakonske zveze ţe
oziroma še poročen (člen 36/1 v zvezi z 20. členom);
d) sorodstvo – da sta zakonca sorodnika v ravni črti ali v stranski črti do vštetega
četrtega kolena (člen 36/1 v zvezi z 21. členom);
e) navzočnost obeh zakoncev oziroma eden od zakoncev in pooblaščenec
drugega zakonca – da zakonca nista bila prisotna pri sklenitvi zakonske zveze
oziroma da ni bil prisoten en zakonec in pooblaščenec drugega (člen 36/1 v
zvezi s 34. členom);
f) sklenitev zakonske zveze brez namena skupnega ţivljenja zakoncev (člen 36/1
v zvezi s 35. členom).
Kot določa 5. odstavek 36. člena pravica toţbe za razveljavitev zakonske zveze ne
zastara in se sme iz vzrokov, navedenih v 1. odstavku 36. člena, vloţiti tudi po
prenehanju zakonske zveze (4. odst. 36. člena). V tem primeru ima toţba pomen
le kot ugotovitvena toţba za preteklost, ker zakonska zveza več ne obstaja (Geč-
Korošec, 2000, str. 65 in Zupančič, 1993, str. 52).
a¹) Bistvena kršitev obličnosti (1. odst. 36. člena) ima za posledico absolutno
neveljavnost zakonske zveze. Z novelo ZZZDR iz leta 1989 je bila določba 16.
člena pravilno vnesena v 1. odst. 36. člena.
b¹) Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost (1. odst. 36. člena v zvezi z 19.
členom) povzroča absolutno neveljavnost zakonske zveze tako dolgo, dokler traja
duševna prizadetost ali nerazsodnost. Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske
zveze imata oba zakonca ter vsi, ki imajo neposredno pravno korist, da se
zakonska zveza razveljavi ter v določenih primerih tudi javni toţilec. Pravica do
57
toţbe ne zastara in se toţba sme vloţiti tudi po prenehanju. Tako kot določa 3.
odstavek 36. člena sme po prenehanju teţje duševne prizadetosti ali nerazsodnosti
toţbo za razveljavitev zakonske zveze, sklenjene ob času, ko je trajala teţja
duševna prizadetost ali nerazsodnost katerega izmed zakoncev, vloţiti samo eden
ali drugi zakonec. Iz tega sledi, da se vzrok za absolutno neveljavnost zakonske
zveze spremeni v vzrok za relativno neveljavnost zakonske zveze. (Geč-Korošec,
1987, 2000, str. 23 in 66).
c¹) Obstoj prejšnje zakonske zveze (1. odst v zvezi z 20. členom) enega od
zakoncev povzroča absolutno neveljavnost zakonske zveze, kar sledi iz določila v
20. členu: ''Nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej
sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena.''
Nadalje pravi 37. člen: ''Nova zveza, sklenjena ob času, ko je še trajala prejšnja
zakonska zveza katerega izmed zakoncev, se ne razveljavi, če je prejšnja zakonska
zveza prenehala, ali če se prejšnja zakonska zveza razveljavi.'' (Zupančič in
Novak, 2008, str. 315 in 319.)
Drugače pa imata pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze oba zakonca
ter vsi tisti, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da se zakonska zveza
razveljavi ter tudi javni toţilec. Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme
vloţiti tudi po prenehanju zakonske zveze.
d¹) Obstoj krvnega sorodstva (1. odst. 36. člena v zvezi z 21. členom) ima za
posledico absolutno neveljavnost zakonske zveze. Pravico do toţbe za
razveljavitev zakonske zveze imata oba zakonca ter vsi tisti, ki imajo neposredno
pravno korist od tega, da se zakonska zveza razveljavi ter tudi javni toţilec.
Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme vloţiti tudi po prenehanju zakonske
zveze.
Pojem sorodstva vključuje tri vrste sorodstva:
Krvno sorodstvo
Kot pravi 21. člen, zakonske zveze ne morejo skleniti med seboj sorodniki v ravni
črti, ne brat s sestro, polbrat s polsestro, stric z nečakinjo, teta z nečakom in tudi
ne otroci bratov in sester, polbratov in polsester med seboj. Lahko pa otroci bratov
in sester oz. polbratov in polsester sklenejo zakonsko zvezo.
58
Adoptivno sorodstvo
Razmerje, ki nastane s popolno posvojitvijo med posvojiteljem in posvojencem.
Po ZZZDR je sklenitev zakonske zveze med posvojiteljem in posvojencev
absolutno neveljavna, dočim to ne velja za ostala razmerja, ki nastanejo pri
posvojitvi. ZZZDR pozna le popolno posvojitev, ki v 1. odst. 227. člena določa,
da se za posvojitve, sklenjene po sedanjih predpisih, uporabljajo dosedanji
predpisi. Za nepopolne posvojitve, sklenjene pred 1. 1. 1977, ko je začel veljati
ZZZDR, kolikor se ob izpolnjevanju pogojev niso spremenile v popolno
posvojitev po ZZZDR, velja torej razmerje posvojitve še naprej le kot zakonska
prepoved.
Svaštvo
Je razmerje med enim zakoncem in sorodniki drugega zakonca. ZZZDR ne pozna
ovire za sklenitev zakonske zveze med sorodniki v svaštvu.
Zakonska zveza, sklenjena med sorodniki, med katerimi je zakonska zveza
dopustna samo z dovoljenjem centra za socialno delo (20. člen), ostane v veljavi,
če sodišče, pri katerem teče postopek za razveljavitev zakonske zveze, ugotovi, da
obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi se lahko dalo dovoljenje za sklenitev
zakonske zveze (38. člen) (Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 24 in 67).
e¹) V primeru, da pogoj navzočnosti obeh zakoncev ali enega zakonca ter
pooblaščenca drugega (1. odst. v zvezi s 34. členom) pri sklenitvi zakonske zveze
ni izpolnjen, je zakonska zveza absolutno neveljavna. Za dovolitev sklenitve
zakonske zveze po pooblaščencu je potrebna pisna vloga, ki jo vloţi predlagatelj,
lahko pa tudi drugi bodoči zakonec v njegovem imenu, vendar mora predloţiti
pooblastilo. Dovolitev za sklenitev zakonske zveze po pooblaščencu da občinski
upravni organ, ki je prisoten za vodenje matične knjige za naselje, kjer se sklepa
zakonska zveza. Upravni organ ima diskrecijsko pravico, ali bo sklenitev
zakonske zveze dovolil ali pa ne. Dovolitev izda le v izjemno redkih in
utemeljenih primerih. Če se dovoljenje izda, pa mora biti točno navedena oseba, s
katero namerava pooblastitelj skleniti zakonsko zvezo. Izdano dovoljenje velja le
tri mesece.
Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze, če ta pogoj ni izpolnjen, imata
oba zakonca in vsi tisti, ki imajo neposredno pravno korist, da se zakonska zveza
59
razveljavi. Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme vloţiti tudi po prenehanju
zakonske zveze. (Geč-Korošec, 1987, 2000, str. 24 in 68).
f¹) Zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja (1. odst. v
zvezi s 35. členom) je neveljavna, kajti skupno ţivljenje zakoncev je bistveni
element zakonske zveze. V nasprotnem primeru (npr. da se pridobi pokojnina) gre
za simulirani posel, za zlorabo ustanove zakonske zveze. V primeru pa, da je tak
namen zasledoval le en zakonec, pa gre za mentalno rezervacijo, ki ni upoštevana
in ne povzroča neveljavnosti zakonske zveze.
Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze, če ta pogoj ni izpolnjen, imata
oba zakonca in vsi tisti, ki imajo neposredno pravno korist, da se zakonska zveza
razveljavi. Pravica do toţbe ne zastara, toţba pa se sme vloţiti tudi po prenehanju
zakonske zveze (Geč-Korošec, 1987, str. 24 in Geč-Korošec, 2000, str. 69)
5.2.4.2 Relativno neveljavna zakonska zveza
Vzroki za relativno neveljavnost po ZZZDR so:
a) teţja duševna prizadetost ali nerazsodnost potem, ko preneha (19. člen);
b) strahovanje ali zmota – pomanjkanje svobodne privolitve (17. člen);
c) mladoletnost (18. člen).
Pravica do toţbe za razveljavitev zakonske zveze pripada oţjemu krogu oseb:
obema zakoncema, prizadetemu zakoncu ali v zakonu posebej navedenim
neposredno prizadetim osebam. Toţba je v določenih primerih vezana na rok.
a¹) Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost (3. odst. 36. člena v zvezi z 19.
členom) je vzrok za relativno neveljavnost zakonske zveze takrat, kadar duševno
bolni po sklenitvi zakonske zveze ozdravi ali kadar je bila nerazsodnost le
posledica trenutnega stanja ali začasna. Toţbo za razveljavitev zakonske zveze
lahko vloţi samo eden ali drugi zakonec (3. odst. 36. člena), pravica do toţbe pa
ne zastara (5. odst. 36. člena).
b¹) Pomanjkanje svobodne privolitve (39. člen v zvezi s 17. členom) je vzrok za
relativno neveljavnost zakonske zveze. Razveljavitev zakonske zveze, ki je bila
60
prisiljena ali sklenjena v zmoti, sme zahtevati samo zakonec, ki je bil prisiljen ali
je v zmoti privolil v zakonsko zvezo (1. odst. 39. člena). Razveljavitve zakonske
zveze pa ni mogoče zahtevati, če je preteklo eno leto od takrat, ko je sila minila ali
je bila zmota spoznana, zakonca pa sta tačas ţivela skupaj (2. odst. 39. člena).
(Geč-Korošec, 2000, str. 71).
c¹) Mladoletnost (40. člen v zvezi z 18. členom) je vzrok za relativno neveljavnost
zakonske zveze. Pravico do toţbe za razveljavitev zakonske zveze imajo starši
oziroma skrbnik in sicer takrat, kadar je bila sklenjena zakonska zveza brez
dovoljenja centra za socialno delo. Take pravice do toţbe iz tega vzroka
mladoletnik sam nima. Pravica do toţbe ni vezana na rok, vendar jo starši ali
skrbniki izgubijo, ko mladoletnik postane polnoleten. Toţba se ne more vloţiti po
prenehanju zakonske zveze.
V primeru vloţitve toţbe za razveljavitev zakonske zveze sme sodišče, ko pretrese
vse okoliščine, razveljaviti zakonsko zvezo, ki jo je brez dovoljenja centra za
socialno delo sklenila oseba, ki še ni stara osemnajst let. Recimo pa, da sodišče
potem, ko pretrese vse okoliščine spozna, da so podani razlogi, da ostane
zakonska zveza veljavna, zakonske zveze ne razveljavi. V takem primeru sodišče
torej spregleda pogoj mladoletnosti, s čimer pa pride do konvalidacije zakonske
zveze, o kateri smo spregovorili v besedilu ţe prej (prav tam, str. 72).
5.2.4.3 Pravne posledice razglasitve zakonske zveze za neveljavno
Pravne posledice razveljavitve zakonske zveze nastopijo z dnem razveljavitve, to
je z dnem, ko postane razveljavitvena sodba pravnomočna. 2. odst. 42. člena pa
določa: ''V izreku sodbe, s katero se zakonska zveza razveljavi, ugotovi sodišče, ali
je kateri od zakoncev vedel za vzrok, zaradi katerega zakonska zveza ni bila
veljavna.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 320.)
To določilo iz 2. odst. 42. člena pa nima več pravne veljave po ZZZDR saj tisti
zakonec, ki ni vedel za vzrok neveljavnosti zakonske zveze, nima boljšega
pravnega poloţaja glede pravnih posledic od zakonca, ki je za vzrok neveljavnosti
vedel. Izjema velja za dedno pravico preţivelega zakonca, če se njegova zakonska
zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti iz vzroka, za katerega
61
preţiveli zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ni vedel. V tem primeru preţiveli
zakonec ne izgubi dedne pravice po svojem bivšem zakoncu.
Dokler zakonska zveza ni razglašena za neveljavno, veljata zakonca za zakonca
tako v medsebojnem razmerju kot v razmerju do zunanjega sveta iz česar sledi, da
gre pri razveljavitvi za poseben način prenehanja zakonske zveze (Geč-Korošec,
1987, str. 33 in Zupančič, 1993, str. 52).
Pravne posledice lahko po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, delimo na:
a) druţinskopravne in civilnopravne posledice ter
b) kazenskopravne posledice.
Druţinskopravne in civilnopravne posledice najdemo v ZZZDR, v Zakonu o
osebnem imenu (ZOI), Zakonu o matičnih knjigah (ZMK) in Zakonu o dedovanju
(ZD) ter Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodinjstev (ZDKG).
Kazenskopravne posledice pa najdemo v kazenskem zakoniku Republike
Slovenije (KZ RS). Med druţinskopravne in civilnopravne posledice štejemo
premoţenjska razmerja, vračanje daril, dedovanje, preţivljanje bivšega zakonca,
stanovanje bivšega zakonca, priimek bivših zakoncev ter razmerja staršev do
otrok po razveljavitvi zakonske zveze.
Kar se tiče premoţenjskega razmerja iz 43. člena sledi, da veljajo glede
premoţenjskih razmer med zakonci pri razveljavitvi zakonske zveze iste določbe
kot pri razvezi zakonske zveze, zato bo več govora o tem v nadaljevanju. Enako
velja tudi za darila. Tudi glede dedovanja bo govora več v nadaljevanju, omenimo
le, da po slovenskem Zakonu o dedovanju, ki v 22. členu določa dedne pravice
zakonca, preneha dedna pravica med zakoncema z razveljavitvijo zakonske zveze.
Če pa je bila zakonska zveza razveljavljena po zapustnikovi smrti, izgubi zakonec
dedno pravico le tedaj, če je bila zakonska zveza razveljavljena iz vzroka, za
katerega je preţiveli zakonec ob sklenitvi zakonske zveze vedel. Nadalje tudi za
razmerja med starši in otroci veljajo v primeru razveljavitve zakonske zveze enake
določbe kot pri razvezi zakonske zveze, o čemer govori 80. člen ZZZDR. To
določilo je sistematično vneseno v poglavje ''Razmerja staršev do otrok po razvezi
zakonske zveze'', čeprav vsebinsko spada v poglavje ''Neveljavnost zakonske
zveze''. O tem, kako je urejeno razmerje med starši in otroki po razveljavitvi, pa
bo obravnavano pri pravnih posledicah razveze. Nenazadnje, če omenimo še
osebno ime, sprememba v rodbinskopravnem poloţaju osebe nima avtomatično za
62
posledico spremembe osebnega imena. ZZZDR in ZOI nimata določila, ki bi se
nanašalo na osebno ime v primeru razveljavitve zakonske zveze. Veljajo torej
splošna določila o spremembi imena, ki jih vsebuje Zakon o osebnem imenu.
Pri kazenskopravnih posledicah velja izpostaviti 21. poglavje, kjer imamo pod
naslovom ''Kazniva dejanja zoper kazensko zvezo druţino in mladino'', kaznivo
dejanje dvojne zakonske zveze (198. člen KZ RS). To kaznivo dejanje stori tisti,
ki sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je ţe poročen, ali tisti, ki sklene zakonsko
zvezo z osebo, za katero ve, da je ţe poročena. Za oboje je zagroţena denarna
kazen ali kazen zapora do enega leta. V primeru, da je prejšnja zakonska zveza
prenehala ali je bila razveljavljena, se pa pregon ne začne, če pa se je, se ustavi
(prim. 3. odst. 198. člena KZ RS) (Geč-Korošec, 2000. str. 73–75).
5.2.5 Pravne posledice zakonske zveze
Nastanejo s sklenitvijo zakonske zveze in se izraţajo v spletu medsebojnih
razmerij zakoncev kot tudi razmerij do tretjih oseb tako na osebnem kot tudi na
premoţenjskem področju. Določene so z ZZZDR, s predpisi drugih pravnih
področij ali pa sploh niso pravno urejene, ker gre za takšna medčloveška razmerja,
ki jih lahko oblikujejo samo moralna pravila, npr. večina osebnih pravic in
dolţnosti zakoncev. Nanašajo se na osebno stanje zakoncev, na njune osebne
pravice in dolţnosti ter na premoţenjskopravno razmerje zakoncev. Meja med
osebnimi pravicami in dolţnostmi zakoncev na eni ter med čistimi
premoţenjskopravnimi razmerji na drugi strani pa ni tako natančna, zaradi česar
srečamo v pravni teoriji različne razmejitve. Predvsem je sporna razmejitev pri
dolţnostih zakoncev, da v sorazmerju s svojimi moţnostmi prispevata za
preţivljanje druţine in pri njuni pravici, da lahko zahtevata preţivljanje od
drugega zakonca, če izpolnjujeta določene pogoje.
Oboje je slovenski zakonodajalec sistematiziral v ZZZDR v poglavju ''Pravice in
dolţnosti zakoncev.'' Vendar pa imajo te pravice in dolţnosti določene
premoţenjskopravne posledice, ki pa ne izhajajo iz premoţenjskopravne ureditve,
zato jih je po stališču v slovenski pravni teoriji šteti med osebne pravice in
dolţnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 75 in Zupančič, 1993, str. 53).
63
5.2.5.1 Osebno stanje zakoncev
Med osebno stanje zakoncev sodijo naslednje pravne posledice:
a) drţavljanstvo,
b) poslovna sposobnost,
c) priimek zakoncev.
a¹) Zakon o drţavljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) določa v 2. odst. 12. člena,
da lahko oseba, ki je sklenila zakonsko zvezo z drţavljanom Republike Slovenije
pridobi drţavljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, če dejansko ţivi v
Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in izpolnjuje naslednje pogoje:
da je dopolnila 18 let (1. tč. 1. odst. 10. člena);
da ima odpust iz dosedanjega drţavljanstva ali da izkaţe, da ga bo dobila, če
bo sprejeta v drţavljanstvo Republike Slovenije (2. tč. 1. odst. 10. člena);
da ima zagotovljeno stanovanje in trajen vir preţivljanja najmanj v višini, ki
omogoča materialno in socialno varnost (4. tč. 1. odst. 10. člena);
da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, to dokaţe z
obveznim preizkusom (5. tč. 1. odst. 10. člena). Ta preizkus se opravi pred
strokovno komisijo, ki jo imenuje Vlada Republike Slovenije, katera tudi
določi kriterije za pisni in ustni preizkus znanja slovenskega jezika (3. odst.
10. člena);
da ni bila v drţavi, katere drţavljan je, ali v Sloveniji, obsojena na zaporno
kazen, daljšo od enega leta, za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja
po uradni dolţnosti, če je to kaznivo dejanje tako po predpisih njene drţave
kot tudi po predpisih Republike Slovenije (6. tč. 1. odst. 10. člena);
da ji ni bila izrečena prepoved bivanja v Republiki Sloveniji (7. tč. 1. odst. 10.
člena);
da njen sprejem v drţavljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti
za javni red, varnost ali obrambo drţave (8. tč. 1. odst. 10. člena);
da ima poravnane davčne obveznosti (9. tč. 1. odst. 10. člena).
Sama sklenitev zakonske zveze nima avtomatično za posledico pridobitev
slovenskega drţavljanstva. Oseba, ki je sklenila zakonsko zvezo z drţavljanom
Republike Slovenije in ki je vloţila prošnjo za pridobitev slovenskega
64
drţavljanstva, mora biti poročena najmanj dve leti ter mora izpolnjevati pogoje iz
1., 2., 4., 5., 6., 7., 8. točke 1. odst. 10. člena (Geč-Korošec, 2000, str. 76).
b¹) Po 2. odst. 117. člena ZZZDR pridobi mladoletnik s sklenitvijo zakonske
zveze poslovno sposobnost. To popolno sposobnost pa obdrţi, četudi bi pred
njegovo polnoletnostjo zakonska zveza prenehala ali bila razveljavljena.
c¹) Zakonca ob sklenitvi zakonske zveze sporazumno določita priimek, ki ga bosta
vnaprej nosila. Zakon o osebnem imenu v 1. odst. 15. člena omogoča štiri
moţnosti, in sicer:
da za priimek vzameta priimek enega ali drugega zakonca,
da obdrţita svoj priimek,
da vsak od njiju doda svojemu priimku še priimek drugega zakonca,
da eden oziroma oba zakonca vzameta priimek drugega in temu priimku
dodata svojega (prav tam, str. 77).
5.2.5.2 Osebne pravice in dolţnosti zakoncev
Gre za tisti del vsebine zakonske zveze, ki ga pravo ne more izčrpno zajeti, saj je
preteţno etične narave. Večina jih izhaja iz samega bistva zakonske zveze in niso
prisilna tvorba pravnega reda. Zakonca izpolnjujeta dolţnosti, upoštevata pravice
drug drugega in se sporazumevata o bistvenih vprašanjih zakonske zveze in
druţine prostovoljno, iz notranje nuje, če le vlada med njima medsebojno
nagnjenje, ljubezen, zaupanje in razumevanje. Zakonski predpisi nimajo moči, da
bi dosegli spoštovanje pravic in dolţnosti, če teh motiv ni (oziroma ni več), zaradi
česar bi bila pravna sankcija za kršitev pravic in neizpolnjevanje obveznosti nujno
neučinkovita in zato nesmiselna. Po drugi strani pa je zakonska zveza, v kateri
zakonca ne izpolnjujeta dolţnosti zaradi tega, ker nista moralno-etično motivirana,
prazna ter ni v skladu s svojim namenom in tako ponavadi postane sčasoma za
zakonca nevzdrţno breme. V takšnem primeru pa lahko eden ali drugi zakonec
zahteva razvezo.
Te glavne pravice in dolţnosti zakoncev so navedene v ZZZDR od 44. do 50.
člena. Zakonca jih z dogovorom ne moreta omejiti ali odpraviti. Kot posebnost
velja izpostaviti tudi to, da med osebne pravice in dolţnosti zakoncev načeloma
65
skupno ţivljenje zakoncev ni uvrščeno, čeprav logično gledano spada sem, saj je
skupno ţivljenje zakoncev ena temeljnih dolţnosti zakoncev in iz tega razloga bo
tudi omenjeno kot prvo (Geč-Korošec, 2000, str. 78 in Zupančič, 1993, str. 54).
Najvaţnejše pravice in dolţnosti so:
a) Skupno ţivljenje zakoncev
Zakonca sta dolţna v času trajanja zakonske zveze ţiveti skupaj, saj kot smo ţe na
začetku omenili, pravi 1. odst. 3. člena ZZZDR, je zakonska zveza ţivljenjska
skupnost moţa in ţene. Hkrati pa to podkrepi še 35. člen, po katerem je zakonska
zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja zakoncev, neveljavna.
Kljub temu pa zakonca svoje dolţnosti skupnega ţivljenja ne prekršita, če ţivita
ločeno, a le, če je to iz utemeljenih razlogov, kot npr. če je eden od zakoncev v
tujini, sluţenje vojaškega roka, šolanje in drugo. Dolgotrajno ločeno ţivljenje pa
lahko pripelje do odtujitve zakoncev, do nevzdrţnosti zakonske zveze, ki
predstavlja razlog za razvezo. Na dolţnost skupnega ţivljenja opozarjajo tudi
drugi predpisi. Tako npr. določa zakon o dedovanju, da zakonec nima dedne
pravice, če je njegova ţivljenjska skupnost z zapustnikom po njegovi krivdi ali v
sporazumu z zapustnikom trajno prenehala (člen 22/2, tč. 3 ZD) (prav tam).
b) Vzajemno spoštovanje, zaupanje in medsebojna pomoč
44. člen ZZZDR določa, da sta se zakonca dolţna vzajemno spoštovati, si zaupati
in si medsebojno pomagati. Dolţnost vzajemnega spoštovanja pomeni
medsebojno priznavanje enakopravnosti, spoštovanje osebnosti drug drugega in
medsebojno zaupanje zakoncev. K pojmu vzajemnega spoštovanja spada tudi
zvestoba, tako telesna kot moralna. Zvestoba je hkrati pravica in dolţnost
zakoncev ter traja od sklenitve zakonske zveze do njenega prenehanja. Na drugi
strani pa nezvestoba načenja zaupanje in ţali dostojanstvo drugega zakonca. Prav
zaradi tega v našem pravu štejemo zvestobo kot dolţnost, čeprav je zakon izrecno
ne predpisuje. Zakonca pa sta dolţna drug drugemu tudi pomagati in sicer tako v
moralnem (npr. dajanje nasvetov, nega v času bolezni) kot materialnem smislu
(prav tam).
c) Svobodno odločanje o rojstvu otrok ter pravice in dolţnosti do otrok
Po 45. členu ZZZDR zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok in imata do njih
tudi enake pravice. Zakonec ne more drugega zakonca prisiliti v rojevanje otrok,
66
niti v odpoved rojevanja. Namreč pravica svobodnega odločanja o rojstvu otrok je
torej ţe po ustavi 1. odst. 55. člena individualna človekova pravica in ne morda
skupna pravica obeh zakoncev. Tako tudi zakon o zdravstvenih ukrepih pri
uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok ne predvideva
soglasja drugega zakonca, če se eden od zakoncev odloči za kakšen zdravstveni
ukrep. Iz tega sledi, da se mora zakoncu na njegovo zahtevo opraviti katerikoli z
zakonom priznani zdravstveni ukrep za uravnavanje rodnosti (razen če seveda iz
zdravstvenih razlogov za zahtevajočega zakonca ni neprimeren in zato
nedovoljen, člen 1/2 zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do
svobodnega odločanja o rojstvih otrok): kontracepcija, sterilizacija, umetna
prekinitev nosečnosti, zdravljenje zmanjšane plodnosti in posebno tudi umetna
osemenitev, četudi zakonec ni dal soglasja oziroma je celo nasprotoval ukrepu.
Vsekakor pa ob vsem tem ne gre zanemariti še dejstva, da nesporazum zakoncev o
rojevanju otrok, ki je gotovo temeljno vprašanje v zakonski skupnosti, kaţe na (če
ga ni moč odpraviti) globok defekt v zakonskih odnosih, zaradi česar lahko pride
do razveze zakonske zveze na zahtevo enega od zakoncev.
Kar se pa tiče enakih pravic in dolţnosti obeh zakoncev do otrok, pa so te posebej
določene v 3. delu ZZZDR v poglavju 3: ''Pravice in dolţnosti staršev ter otrok'',
od člena 102–112, katero bo obravnavano nekoliko kasneje. Tukaj omenimo le to,
da sta oba zakonca po svojih močeh dolţna skrbeti za ţivljenje, osebnostni razvoj,
za pravice in koristi svojih otrok. Po svojih zmoţnostih sta dolţna tudi nositi
stroške preţivljanja svojih otrok ter skrbeti za njihovo šolanje ter strokovno
izobrazbo, pri tem pa upoštevati otrokove sposobnosti, nagnjenja in ţelje. Z
neizpolnjevanjem svojih dolţnosti do otrok pa zakonec prizadene drugega
zakonca, saj mora potem ta prevzeti tudi njegov del skrbi za otroke, pri čemer gre
za kršitev medsebojnih dolţnosti zakoncev. Ta določba je pa v bistvu samo
pojasnjevalnega značaja, ker gre za splošno medsebojno dolţnost staršev ne glede
na to, ali sta v zakonski zvezi ali ne (Geč-Korošec, 2000, str. 79 in Zupančič,
1993, str. 55).
d) Prosta izbira poklica in dela
46. člen ZZZDR določa, da si vsak zakonec prosto izbira poklic in delo. Namreč
delo, s katerim zakonec pridobiva sredstva za ţivljenje in moţnost razpolaganja z
rezultatom dela je pogoj za gospodarsko neodvisnost in samostojnost ter
67
posledično za enakopravnost zakoncev. Iz tega razloga je nujno, da zaposlitev
zakonca, za njegovo izbiro dela in poklica, ni potrebno privoljenje drugega
zakonca. Prav tako izrecno nasprotovanje zakonca ne more imeti v tem pogledu
nobenega vpliva na odločitev drugega zakonca (prav tam, str. 79 in 56).
e) Sporazumno določanje skupnega bivališča
Po 47. členu ZZZDR si kraj skupnega bivališča zakonca določata sporazumno.
Sporazumeta se o tem, kje bosta ţivela in ne o tem, ali bosta sploh ţivela skupaj,
kajti to je tako njuna dolţnost. Če pa se zakonca o kraju skupnega bivališča ne
moreta sporazumeti, je lahko to po 65. členu ZZZDR razlog za razvezo (Geč-
Korošec, 2000, str. 79−80).
f) Sporazumno odločanje o skupnih zadevah
Po 48. členu ZZZDR odločata zakonca o skupnih zadevah sporazumno. Gre za
tiste zadeve, ki predstavljajo tekoče potrebe ţivljenjske skupnosti zakoncev. To so
ţe zgoraj omenjena določitev bivališča, predvsem pa gre za skupno gospodinjstvo.
Vodenje skupnega gospodinjstva, ki nastane po vzpostavitvi skupnega bivališča in
pomeni odločanje o vrsti in načinu opravljanja poslov, ki so potrebni za
zadovoljitev vsakodnevnih, tekočih potreb skupnosti. Gre tudi za razmerje
zakoncev do skupnih otrok, kar bo obravnavano pri pravni ureditvi razmerij med
starši in otroci ter za gospodarjenje s skupnim premoţenjem, kar bo pa
obravnavano pri premoţenjskopravnih posledicah zakonske zveze.
Vsekakor pa velja še enkrat poudariti, da se vse te zadeve, vključno s skupnim
določanjem bivališča, opravljajo le po sporazumu zakoncev. Pri soodločanju mora
vsak zakonec upoštevati tudi koristi drugega zakonca in koristi druţinske
skupnosti. V primeru pa, da med zakoncema ne pride do sporazuma o teh
zadevah, je posledica lahko nevzdrţnost zakonske zveze in s tem razveza (Geč-
Korošec, 2000, str. 80 in Zupančič, 1993, str. 56).
g) Preţivljanje druţine
49. člen ZZZDR določa, da za preţivljanje druţine prispevata zakonca v
sorazmerju s svojimi moţnostmi. Iz naslova, da sta zakonca v zakonski zvezi
enakopravna, velja to tudi za to področje in sta tako oba dolţna prispevati k
preţivljanju svoje druţine v sorazmerju s svojimi moţnostmi, v skladu s svojimi
68
dohodki, s premoţenjem, pa tudi z moţnostmi za pridobivanje ter zasluţkom.
Zakonec lahko prispeva k preţivljanju v denarju, v naravi ali z delom. Zakonec, ki
nima sredstev za ţivljenje pa ni po svoji krivdi nezaposlen ali pa je nesposoben za
delo, ni dolţan preţivljati druţine. V tem primeru zadene ta dolţnost le drugega
zakonca. Nasprotno pa se zakonec, ki po lastni krivdi ni zaposlen ali se zaposlitvi
izmika, ne more rešiti obveznosti, da prispeva za preţivljanje druţine, hkrati pa
lahko drugi zakonec zahteva s toţbo plačevanje prispevkov (prav tam, str. 80 in
55).
h) Preţivljanje nepreskrbljenega zakonca
50. člen ZZZDR določa: ''Zakonec, ki nima sredstev za ţivljenje, pa brez svoje
krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, ima pravico, da ga drugi zakonec
preţivlja, kolikor je to v njegovi moči.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 321.)
O pomanjkanju sredstev govorimo, kadar zakonec iz svojih dohodkov ali iz
premoţenja ne more poravnati stroškov za ţivljenje, ali pa jih ne more v celoti
poravnati, ker ima npr. nizek osebni dohodek ali ker je zaposlen samo začasno,
občasno.
Za nezaposlenega velja zakonec, ki ne po svoji lastni krivdi ne more dobiti dela,
ki bi vsaj pribliţno ustrezalo njegovi kvalifikaciji ali sposobnostim. Prav tako ni
dolţan sprejeti dela, katerega opravljanje je povezano z znatnim poslabšanjem
njegovih ţivljenjskih pogojev ali ţivljenjskih pogojev oseb, za katere mora skrbeti
(npr. mladoletni otrok), npr. zaposlitev v oddaljenem kraju ali tujini. Tako da, če
bi zaposlitev zakoncu onemogočila ali znatno oteţkočila izvrševanje skrbi za
otroke, za njihovo varstvo in vzgojo, otroci pa to skrb nujno potrebujejo, se
zakoncu ni treba zaposliti in štejemo, da je nesposoben za delo ter ga mora drugi
zakonec preţivljati. Enako pa tudi velja, če bi lahko zakonec opravljal le slabo
plačano delo, tako da bi bili stroški, ki bi jih moral plačevati drugemu zakoncu za
skrb za otroke (npr. otroški vrtec), nesorazmerno visoki glede na njegov zasluţek.
Kar se pa tiče nesposobnosti za delo zakonca, pa mora biti ta tolikšna, da zakoncu
onemogoči samostojno preţivljanje z osebnim delom. Zakonec, ki je delno
sposoben za delo, je upravičen do preţivnine, ki mu bo, skupaj s sredstvi,
pridobljenimi z delom, zagotovila ţivljenjsko eksistenco.
69
Ob vsem tem moramo poudariti to, da zakonec ni dolţan preţivljati drugega
zakonca, če bi s tem bilo ogroţeno lastno preţivljanje ali preţivljanje drugih oseb,
ki jih mora preţivljati, h katerim pa ne spadajo starši zakonca.
Višina preţivnine, kot pravi 129. člen ZZZDR, se določi po potrebi upravičenega
zakonca in moţnostih zavezanega zakonca. Višina preţivnine se odmeri glede na
stroške, nujno potrebne za primerno preţivljanje. Primernost pa ocenjujemo po
povprečnih potrebah ljudi enakega poloţaja, izobrazbe ipd., pa tudi po
ţivljenjskih pogojih upravičenca pred razvezo zakonske zveze, ki naj se z razvezo
ne bi znatno spremenili, upoštevaje seveda premoţenjske razmere zakonca –
dolţnika preţivljanja. Po drugi strani pa bi naj bila preţivnina taka, da bi kljub
vsemu spodbujala upravičenca k pridobivanju sredstev za svoj ţivljenjski standard
z lastnim delom. Če med zakoncema ne pride do razveze, ampak preneha le
ţivljenjska skupnost, se pri določanju preţivljanja upoštevajo tudi vzroki, zaradi
katerih je prišlo do prenehanja ţivljenjske skupnosti (analogija z določbo 81.
člena glede preţivljanja po razvezi zakonske zveze). Med moţnosti oziroma
sposobnosti zavezanega zakonca glede preţivnine po sodni praksi sodijo njegovi
redni dohodki, ne pa npr. invalidnina zaradi telesnih okvar in dodatek za tujo
pomoč, odškodnina za materialno škodo, dohodek, ki ga dobi s prodajo
premoţenja.
Zahtevek za preţivljanje je tako mogoče zavrniti, čeprav obstajajo pogoji, če bi
bila odločitev preţivljanja nepravična glede na ravnanje in obnašanje
zahtevajočega zakonca v razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preţivnino. To ne
velja le v primeru, če zakonec zapusti drugega, ampak tudi, če ne izpolnjuje
drugih dolţnosti, ki jih ima po zakonu v razmerju do drugega zakonca (Geč-
Korošec, 2000, str. 80 in Zupančič, 1993, str. 56–58).
V sodni praksi prevladuje tudi pravilno stališče, da ni preţivljanja med
zakoncema, če zakonca ne ţivita skupaj in nista gospodarsko navezana drug na
drugega. Drugače pa na splošno velja, da so zakonski predpisi prisilne narave (ius
cogens), da se zakonca ne moreta dogovoriti o preţivnini, ne glede na pogoje in
omejitve, določene z zakonom ter da lahko zakonca s pogodbo samo natančneje
uredita način izpolnjevanja dolţnosti preţivljanja (modalitete: npr. preţivljanje v
naravi, v denarju, prepustitev koristi določene stvari ipd.).
Novejša sodna praksa je to stališče deloma ţe spremenila tako, da dopušča, da se
zakonec preţivljanju odpove. Rešitev ima nekaj zase, kajti po zakonu ima zakonec
70
pravico zahtevati preţivnino, če so podani predpisani pogoji, ni pa dolţan to svojo
pravico uveljaviti, niti o njej ne odloča sodišče po uradni dolţnosti. Zakonec s to
pravico prosto razpolaga in se ji torej tudi lahko odpove. Podobni razlogi govorijo
tudi za mnenje, da se lahko zakonca dogovorita o preţivljanju drug drugega,
četudi niso podani predpisani pogoji. Če niso podani, ne obstaja pravica zakonca
do preţivljanja (niti zahtevek na preţivljanje) in tudi ne njen korelat: dolţnost
zakonca, da preţivlja drugega. Zakon pa mu ne prepoveduje, da to po dogovoru z
drugim zakoncem stori oziroma kor pravi 62. člen ZZZDR, lahko zakonca
sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi
osebami in potem na tej podlagi ustanavljata pravice in obvezni rojstni dan. Se pa
obema rešitvama da tudi oporekati. Prvi, ker ne upošteva misli, ki naj bi prevevala
celotno preţivninsko pravo, namreč, da nihče ne more razpolagati s pravico, od
katere je odvisen njegov ţivljenjski obstoj, posebej, če s tem ustvari situacijo, da
bo morala druţba zanj poskrbeti. Tu obstaja tudi nevarnost, da bo ''močnejši''
zakonec izsilil tako rešitev. Druga rešitev pa lahko pomeni potuho nedelavnemu
zakoncu (Zupančič, 1993, str. 58−59).
Po 130. členu ZZZDR lahko o dolţnosti, višini in usklajevanju preţivnine
zakonca skleneta pri centru za socialno delo dogovor. Če do tega ne pride, lahko
upravičeni zakonec zahteva preţivljanje s toţbo pri pristojnem sodišču. Nadalje 5.
odst. 132 člena določa, da sme sodišče tudi po predlogu prizadetega zvišati,
zniţati ali ustaviti dogovor iz 130. člena ali s pravnomočno odločbo določeno
preţivnino, če se kasneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je preţivnina
bila določena. Sodišče vsako pravnomočno določbo o preţivnini pošlje centru za
socialno delo, na območju katerega ima upravičeni zakonec do preţivnine stalno
prebivališče (3. odst. 132. člena). Nato center za socialno delo pisno obvesti
zavezanega zakonca in upravičenega zakonca o vsakokratni uskladitvi in novem
znesku preţivnine, pri čemer dodaja, da je obvestilo centra za socialno delo skupaj
s sodno odločbo ali morebitnim dogovorom med zakoncema izvršilni naslov.
Valorizacijo preţivnin opravlja Upravni organ Republike Slovenije, ki je pristojen
za socialno varstvo tako, da jih uskladi z gibanjem ţivljenjskih stroškov in
osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji ter jih objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije. Centru za socialno delo tako po noveli ZZZDR iz leta 1989 ni potrebno
več izdajati o vsaki valorizaciji preţivnine in o novi višini preţivnine nove
odločbe, ampak zadostuje, da o tem obvesti zavezanca in upravičenca do
71
preţivnine ter da to obvestilo centra za socialno delo skupaj s pravnomočno sodno
odločbo o preţivnini ali dogovorom o preţivnini po 130. členu ZZZDR
predstavlja izvršilni naslov. Zadnji sklep o uskladitvi preţivnin je z dne 22. 5.
1998, ki določa, da se preţivnine, določene s sodbo ali dogovorom, povišajo s 1.
junijem 1998 od 0,9% do 5,1% (Geč-Korošec, 2000, str. 81−82).
5.2.5.3 Premoţenjskopravno razmerje zakoncev
Sklenitev zakonske zveze ima določene posledice tudi na premoţenjskopravnem
področju zakoncev. Premoţenjskopravni poloţaj zakoncev opredeljuje zakon s
predpisi o lastnini premoţenjskih predmetov zakoncev, posebej o upravljanju in
razpolaganju z njimi, o deleţih zakoncev na premoţenju, ki ga dobita z delom
med zakonsko zvezo in o delitvi tega premoţenja, o odgovornosti zakoncev za
obveznosti in o pravnih poslih med zakoncema.
Glede na primerjavo tujih pravnih redov so znani različni sistemi
pravnopremoţenjskih razmerij med zakonci. V glavnem so znani trije:
Sistem ločenega premoţenja, kjer obdrţita oba zakonca vsak svoje
premoţenje ter odgovarjata za svoje obveznosti sama in to le s svojim
premoţenjem.
Sistem skupnega premoţenja, kjer se premoţenje zakoncev zdruţi v pravno
enoto, nastane skupno premoţenje, ki pripada obema zakoncema kot skupna
last. Ta pravna skupnost lahko obsega vse premoţenje ali le en del.
Sistem skupne uprave, kjer zakonca obdrţita vsak svoje premoţenje, uprava
premoţenja pa se zdruţi in je navadno v rokah moţa. Moţ ima prav tako
pravico uţivati ţenino premoţenje in v obsegu redne uprave premoţenja tudi
razpolagati s tem premoţenjem.
Premoţenjskopravna razmerja zakoncev v Republiki Sloveniji najdemo v Zakonu
o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih v 6. točki drugega dela zakona pod
naslovom ''Premoţenjska razmerja med zakonci.'' ZZZDR je obdrţal ţe prej
uveljavljeni sistem ločenega premoţenja zakoncev po bivšem jugoslovanskem
TZZZ, ki je kombiniran s sistemom premoţenjske skupnosti (prim. 51. člen).
Glede na TZZZ pa je ZZZDR sprejel novost, da se pri delitvi skupnega
72
premoţenja šteje, da sta deleţa zakoncev na skupnem premoţenju enaka (Geč-
Korošec, 2000, str. 83).
Posebno premoţenje zakoncev
Po 1. odst. 51. člena premoţenje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze,
ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Lahko pa po dogovoru
prepusti drugemu zakoncu upravo, razpolaganje in uţivanje tega premoţenja.
Posebno premoţenje je tudi tisto, ki ga zakonec pridobi kako drugače in ne z
delom v času trajanja zakonske zveze (npr. z dedovanjem, darila itd.). Poudariti
velja, da darila, dana obema zakoncema kot npr. poročna darila ali pomoč
prijateljev pri gradnji hiše, štejemo za posebno premoţenje enega ali drugega
zakonca po enakih delih in ne za skupno premoţenje, ker pač ni bilo pridobljeno z
delom zakoncev. Nadalje pa v posebno premoţenje enega zakonca spadajo še
pravice, ki so vezane na njegovo osebo, kot so npr. preţivnine, invalidnine,
osebne sluţnosti, zavarovalnine iz zavarovalnih pogodb (vendar le takrat, če je
zavarovalna premija plačana iz posebnega premoţenja zakonca), premoţenjske
koristi, ki jih ima zakonec iz naslova raznih odlikovanj, štipendije in drugo.
Nenazadnje pa spadajo v posebno premoţenje zakonca predmeti, ki so namenjeni
za osebno rabo enega zakonca, obresti od denarja, ki je last enega zakonca ter
naravna prirast njegovega premoţenja.
Kot posebnost velja dodati, da glede na enakopravnost zakoncev pri preţivljanju
druţine naš zakon ne urejuje dote. Po predvojnih predpisih je bila dota tisto
premoţenje, ki ga je ţena ali kdo drug zanjo izročil ali zagotovil moţu kot pomoč
za preţivljanje druţine, kajti moţ je bil dolţan preţivljati ţeno in otroke.
Premoţenje, ki je morebiti še zdaj dano moţu kot ''dota'', predstavlja posebno
premoţenje ţene. To velja tudi glede dote, izročene moţu po predpisih izpred
druge svetovne vojne (Geč-Korošec, 2000, str. 83–85 in Zupančič, 1993, str. 62).
Skupno premoţenje zakoncev
2. odst. 51. člena ZZZDR pravi, da je premoţenje, katerega zakonca pridobita z
delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoţenje. Gre za to, da ni
potrebno, da je delo skupno, ampak lahko zakonca delata na različnih delovnih
mestih, pa tudi opravljanje gospodinjskih poslov, skrb za otroke ipd. je oblika
dela. Nujno pa je, da zakonca delata in pridobivata v ţivljenjski skupnosti, kajti če
73
zakonca brez utemeljenih razlogov ne ţivita skupaj in če zakonska zveza samo
formalno obstaja, ne more priti do premoţenjske skupnosti.
O tem, kaj spada v skupno premoţenje, zakon ne govori, je pa sodna praksa to
vprašanje dokaj izčrpno obravnavala iz česar sledi, da je skupno premoţenje:
zlasti osebni dohodek vsakega od zakoncev, prihranki osebnega dohodka, tako
rednega kot izrednega, npr. od nadurnega dela, odpravnina po prenehanju dela
v tujini itd.,
avtorski honorar (avtorska premoţenjska pravica), saj je to za nekatere edini
dohodek,
pokojnina, če izhaja iz minulega dela v času trajanja zakonske zveze,
plodovi, dohodki skupnega premoţenja, ne glede na to, ali so rezultat dela
zakoncev ali ne (npr. obresti od glavnice, ki je skupno premoţenje),
stvari, kupljene z denarjem, ki je skupno premoţenje in stvari, pridobljene z
zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoţenja,
sredstva, dobljena s kreditom oziroma premoţenje, ustvarjeno s kreditom,
četudi je bil dan kredit samo enemu od zakoncev in ga morda tudi sam
odplačuje.
Poleg tega velja, da če zakonca v času trajanja zakonske zveze vlagata delo ali
skupna sredstva ali oboje v nepremičnino, ki je posebno premoţenje enega
zakonca, postane nepremičnina skupno premoţenje. To velja v primeru, če je
vlaganje tolikšno, da se stanje in vrednost nepremičnine tako ekonomsko
spremeni, da jo lahko štejemo za novo stvar, npr. zakonca zgradita hišo na
zemljišču, ki je last (posebno premoţenje) enega zakonca, ali ţe obstoječo hišo
bistveno predelata, nadgradita ipd. V primeru, da gre za ekonomsko manj
pomembna vlaganja (npr. notranja adaptacija obstoječe hiše), pa lahko zahteva
zakonec, ki ni lastnik nepremičnine, samo povračilo denarne vrednosti svojega
prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoţenja drugega zakonca.
Drugače pa med skupno premoţenje štejemo tudi premoţenje, pridobljeno na
podlagi pogodbe o dosmrtnem preţivljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden
od zakoncev, vendar pa sta obveznosti iz pogodbe (preţivljanje) izpolnjevala oba
zakonca (Zupančič, 1993, str. 59–61).
74
Skupno premoţenje je torej skupna last zakoncev, pri čemer sta deleţa zakoncev
pri skupnem premoţenju nedoločena. Kot določa 54. člen zakona pa zakonec ne
more razpolagati s svojim nedoločenim deleţem na skupnem premoţenju s
pravnimi posli med ţivimi, predvsem pa ga ne more odsvojiti ali obremeniti.
Lahko pa razpolaga s svojim nedoločenim deleţem v primeru smrti, z oporoko,
ker pride tedaj do razdelitve premoţenja in torej premoţenjska skupnost preneha.
Nadalje ZZZDR tudi izrecno določa, da se pravice na nepremičninah, ki so
skupno premoţenje, v pišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno
skupno premoţenje po nedoločenih deleţih (55. člen).
Načeloma je upravljanje in razpolaganje s skupnim premoţenjem skupno in
sporazumno. Lahko pa se zakonca dogovorita, da le eden od njiju upravlja skupno
premoţenje ali pa samo en del skupnega premoţenja. Dogovorita se lahko tudi, da
le eden od zakoncev upravlja in razpolaga s skupnim premoţenjem, pri čemer
mora le-ta upoštevati koristi drugega zakonca. Vendar kot pravi 52. člen, lahko od
takega dogovora vsak zakonec vsak čas odstopi, ne sme pa tega storiti ob
neugodnem času. Poudariti pa je potrebno, da ta pravni posel, ki ga glede stvari iz
skupnega premoţenja sklene en zakonec brez soglasja z drugim zakoncem, je
načeloma neveljaven, spodbojen. Izjemoma posel ni neveljaven, če je bil
sopogodbenik v dobri veri, npr. da ni vedel ali ni mogel vedeti, da je stvar, ki jo je
s pravnim poslom pridobil, skupno premoţenje. V tem primeru zakonec posla ne
more spodbijati, ampak lahko zahteva samo povračilo škode (Geč-Korošec, 2000,
str. 86 in Zupančič, 1993, str. 61).
Skupno premoţenje se deli v primerih, ko zakonska zveza preneha (smrt enega
zakonca, razglasitev enega zakonca za mrtvega ali razveza zakonske zveze), če se
zakonska zvez razveljavi, drugače pa tudi, kot določa 58. člen, v času trajanja
zakonske zveze, in sicer po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca.
Za slednjega velja, da je potrebno, da ga overi notar. Nadalje 1. odst. 57. člena
določa, da tudi upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče
določi deleţ zakonca – dolţnika na skupnem premoţenju, nato pa zahteva izvršbo
na ta deleţ. V 2. odst. pa člen dodaja, da če je v izvršilnem postopku dovoljena
prodaja deleţa, ki ga ima zakonec na skupnem premoţenju, ima drugi zakonec
predkupno pravico. To pomeni, da lahko kupi ta deleţ po ceni, ki se določi po
predpisani izvršbi.
75
Pri sporazumni delitvi skupnega premoţenja se zakonca sama sporazumeta o
višini deleţev na skupnem premoţenju in o samem načinu delitve premoţenja. V
primeru, da se ne moreta o tem dogovoriti pa lahko zahtevata, da sodišče določi ta
deleţ. Po ugotovitvi deleţev na skupnem premoţenju se to na predlog zakoncev
razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine. Po 59. členu se pri delitvi
skupnega premoţenja šteje, da sta deleţa zakoncev pri skupnem premoţenju
enaka, zakonca pa lahko, če nista s to pravno domnevo zadovoljna, dokaţeta, da
sta prispevala k skupnemu premoţenju v drugačnem razmerju. K temu člen
dodaja, da v sporu o tem, kolikšen je deleţ vsakega zakonca na skupnem
premoţenju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge
okoliščine, kot so npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu; varstvo in
vzgoja otrok; opravljanje domačih del; skrb za ohranitev premoţenja in vsako
drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega
premoţenja. To predvsem pomeni, da ima tudi ţena, ki opravlja gospodinjska dela
in se ukvarja z otroki, pravico do deleţa na premoţenju, ki ga je moţ pridobil s
svojim zasluţkom. Še preden pa pride do ugotavljanja deleţa vsakega zakonca na
skupnem premoţenju, pa se ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do tega
premoţenja (1. odst. 61. člena). Nadalje še 2. odst. tega člena dodaja, da ob delitvi
skupnega premoţenja lahko zakonec zahteva, da se mu na račun njegovega deleţa
dodele predvsem tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegove obrti ali
poklica in mu omogočajo pridobivanje osebnega predmeta. Prav tako lahko
zahteva, da se mu dodelijo predmeti, ki so namenjeni izključno njegovi osebni
rabi. Velja še poudariti, da se pa po zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev
zaščitena kmetija ne more deliti, čeprav spada v skupno premoţenje zakoncev,
kajti kmetijo lahko deduje en sam dedič (8. člen) (prav tam, str. 87 in 62).
Načine delitve lahko zakonca določita sama sporazumno, pri čemer gre za delilno
pogodbo ter potem delitev tudi sama izpeljeta. Lahko si med seboj razdelita
posamezne predmete skupnega premoţenja ali posamične predmete, pri čemer gre
za fizično delitev. Lahko predmete tudi prodata in si razdelita dobiček, kjer gre za
civilno delitev, moţno pa je tudi, da en zakonec izplača drugega v denarju.
Veljavnost takšnega sporazuma mora overiti sodnik. Če si zakonca sama ne
razdelita premoţenja, sledi sodna delitev, kjer sodišče samo določi način delitve
in opravi samo delitev na zahtevo enega ali drugega zakonca. Če je le mogoče,
izvrši sodišče delitev v naravi, če pa predmetov skupnega premoţenja ni mogoče
76
razdeliti ali jih je mogoče razdeliti le ob znatnem zmanjšanju njihove vrednosti, se
sodišče odloči za civilno delitev.
Lahko pa sodišče tudi določi, da gre lastnina (na stvareh) premoţenja enemu
zakoncu, s tem da je potem ta dolţan izplačati drugemu zakoncu njegov deleţ v
denarju. Ta način uporabi sodišče predvsem takrat, če je deleţ drugega zakonca na
skupnem premoţenju razmeroma majhen. Sicer pa veljajo glede načina delitve
skupnega premoţenja tudi pravila zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih
o delitvi stvari v solastnini. Sodna delitev se opravi v nepravdnem postopku. Tako
da, če je med zakoncema oziroma drugimi udeleţenci spor o obsegu skupnega
premoţenja in o velikosti deleţev, nepravdno sodišče prekine postopek in napoti
zakonca na pravdo, v kateri je treba rešiti ti dve predhodni vprašanji. Ko je
pravdni postopek pravnomočno končan, se pa nepravdni postopek lahko nadaljuje
(Geč-Korošec, 2000, str. 88 in Zupančič, 1993, str. 63).
Če pogledamo še na področje pravnih poslov med zakoncema vidimo, kot pravi
62. člen ZZZDR, da lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih
lahko sklepala tudi z drugimi osebami (npr. menjalne, kupne, posojilne pogodbe)
ter na tej podlagi ustanavljata premoţenjskopravne pravice in dolţnosti. Lahko pa
sklepata med seboj tudi ţenitne pogodbe, to je pogodbe o medsebojnih
premoţenjskih razmerjih. Te lahko skleneta le z vsebino, ki ni v nasprotju s
premoţenjskim reţimom, ki je določen v zakonu. Tako se, recimo, zakonca ne
moreta dogovoriti, da premoţenje, ki ga pridobita z delom med zakonsko zvezo,
ne bi bilo skupno premoţenje, se pa po drugi strani lahko dogovorita, da postane
njuno posebno premoţenje skupna last. Poudariti pa je še potrebno, da je za
veljavnost teh poslov potrebno, da jih overi notar (1. tč. 47. člena ZN). Overitev
pa notarju ni potrebna v primeru običajnih in manjših daril (Zupančič, 1993, str.
65).
Nadalje omenimo še odgovornost zakoncev za obveznosti. Tukaj velja, kot določa
1. odst. 56. člena ZZZDR, da za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred
sklenitvijo zakonske zveze, in obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske
zveze, odgovarja s svojim posebnim premoţenjem in s svojim deleţem na
skupnem premoţenju. Zakon tudi omogoča upniku, da zahteva sodno ugotovitev
deleţa zakonca – dolţnika na skupnem premoţenju ter nato zahteva izvršbo na ta
deleţ. V primeru, da tega predpisa ne bi bilo, bi se lahko upnik poplačal le iz
posebnega premoţenja dolţnika. Zakon pa daje zakoncu v izvršbi tudi predkupno
77
pravico. To pomeni, da če pride v izvršilnem postopku do prisilne prodaje deleţa
zakonca (dolţnika) na skupnem premoţenju, ima drugi zakonec pravico, da ta
deleţ kupi pred drugimi kupci (57. člen).
2. odst. istega člena pa dodaja, da za obveznosti, ki po splošnih predpisih
obremenjujejo oba zakonca (to je za obveznosti, ki sta jih sprejela oba), za
obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoţenjem (npr. dolg za nakup
stanovanja, ki spada v skupno premoţenje) ter za obveznosti, ki jih prevzame en
zakonec za tekoče potrebe druţine (npr. za hrano, obleko, obutev, energijo ipd.),
odgovarjata zakonca nerazdelno (solidarno) tako s skupnim kakor tudi s svojim
posebnim premoţenjem. Iz tega sledi, da lahko upnik terja plačilo celotnega dolga
od enega ali drugega zakonca, tudi od tistega, ki dolga ni napravil. Prav tako
lahko zakonec, ki je dolg plačal, zahteva od drugega zakonca povračilo tistega,
kar presega njegov del dolga. Deleţ na dolgu pa se ravna po tem, koliko je
zakonec glede na svoje moţnosti dolţan prispevati za preţivljanje druţine (49.
člen) (Geč-Korošec, 2000, str. 90 in Zupančič, 1993, str. 64).
Ob vsem tem pa izpostavimo še dve stvari, katerih pa ZZZDR ne ureja. Prvo gre
po sklenitvi zakonske zveze za posledice glede stanovanja in nato še dedovanja.
Kot določa 6. člen (1991 oz. 11. člen 1993) stanovanjskega zakona, se šteje
zakonca za oţjega druţinskega člana lastnika ali najemnika stanovanja. Kot tak pa
ima pravico do odkupa druţbenega stanovanja, na katerem ima njegov zakonec
stanovanjsko pravico (prim. 56. člen, 1991). Predvsem pa je zakonec upravičen
zahtevati od lastnika stanovanja, da z njim sklene stanovanjsko pogodbo, če drugi
zakonec – najemnik umre (prim. 56. člen) (Geč-Korošec, 2000, str. 91).
Stanovanjska pravica kot taka po zakonu o stanovanjskih razmerjih pomeni
pravico, da se stanovanje trajno in neovirano uporablja za osebne potrebe in
potrebe druţine. V primeru, da sta oba bodoča zakonca imetnika stanovanjske
pravice vsak na svojem stanovanju, se morata sporazumeti o tem, na katerem
stanovanju bo eden o njiju obdrţal oziroma pridobil stanovanjsko pravico.
Izjemoma pa lahko obdrţita stanovanjsko pravico vsak na svojem stanovanju, če
sta ti stanovanji neprimerni za skupno prebivanje obeh zakoncev. Drugače pa, če
imetnik stanovanjske pravice trajno neha uporabljati stanovanje, za kar se šteje
več kot 6 mesecev ali pa če umre, pridobi stanovanjsko pravico na tem stanovanju
drugi zakonec, ki ga je souporabljal. Velja poudariti, da pa zakonec, ki je imetnik
78
stanovanjske pravice, ne more od drugega zakonca in do svojih mladoletnih otrok
zahtevati, naj se izselijo iz stanovanja (prav tam, 1987, str. 64).
Kar se pa tiče dedovanja pravi 2. odst. 10. člena ZD, da v primeru, če sta zakonca
v zakonski zvezi, obstaja moţnost, da bo preţiveli zakonec po njem dedoval po
zakonu ali na podlagi oporoke. Ta dedna pravica pa v skladu z 22. členom ZD
preneha, če se zakonska zveza pred smrtjo zakonca razveţe ali razveljavi.
Zakonec pa nima dedne pravice tudi v primerih:
če je zapustnik vloţil toţbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi
smrti ugotovi, da je bila toţba utemeljena;
če se njegova zakonska zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti
iz vzroka, za katerega je preţiveli zakonec ob sklenitvi zakonske zveze vedel;
če je njegova ţivljenjska skupnost z zapustnikom po njegovi krivdi ali v
sporazumu z zapustnikom trajno prenehala.
Dedna pravica pa po ZD preneha tudi v primeru razdedinjenja (42. člen), če se je
zakonec odpovedal dediščini (133. člen) in če je zakonec dedno nevreden (126.
člen), da bi po svojem zakoncu dedoval tako na podlagi zakona kot na podlagi
oporoke.
Zakonec, ki ima dedno pravico, lahko deduje na podlagi zakona po zapustniku v
prvem ali drugem dednem redu. V primeru, da deduje v prvem dednem redu
pomeni, da deduje skupaj z zapustnikovimi otroki (naravnimi in posvojenimi) po
enakih delih (prim. 11. člen), če pa deduje v drugem dednem redu (če zapustnik ni
imel otrok), dobi praviloma polovico zapuščine, drugo polovico pa dobijo starši
zapustnika ali njihovi otroci po načelu reprezentance (prim. 14. in 15. člen).
V primeru, da pa zakonec deduje po oporoki umrlega zakonca, velja domneva o
preklicu oporoke. Preţiveli zakonec ex lege izgubi vse koristi iz oporoke, ki jo je
njegov bivši zakonec napravil pred razvezo (100. člen ZD). Zakonec pa ne izgubi
dedne pravice, če je bila oporoka napravljena po razvezi zakonske zveze (prav
tam, 2000, str. 92).
5.2.5.4 Pravice in dolţnosti staršev in otrok
Glede pravnega poloţaja otroka ni pomembno, ali je rojen v zakonski zvezi ali
zunaj zakonske zveze. Ta trditev izhaja iz tega, da so pravice in obveznosti otroka
79
do staršev in drugih sorodnikov ter pravice in dolţnosti staršev in sorodnikov do
otroka enake, ne glede na to, ali je otrok rojen v zakonski zvezi ali zunaj nje.
Nadalje, ZZZDR predpisuje načine določanja, kdo so otrokovi (naravni) straši
oziroma načine določanja izvora otroka. Pomembni so zlasti predpisi o tem, koga
šteje zakon za otrokovega očeta, kajti vprašanje glede tega, kdo je otrokova mati,
se le redko zastavlja, saj postane mati navadno znana z otrokovim rojstvom (mater
semper certa est) (Zupančič, 1993, str. 95).
V prvi vrsti se v mnogih določbah ZZZDR-ja kot osnovno vodilo za ravnanje in
postopanje, ki zadeva otroka, poudarja korist otroka. To vodilo velja tako za
starše kot tudi za institucije ter drţavne organe (prav tam, str. 112).
ZZZD načelno določa naslednje v 2. in 6. členu:
''Druţina je ţivljenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uţiva
posebno varstvo.''
''Drţava zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogroţen
njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.'' (Zupančič in
Novak, 2008, str. 311–312.)
Korist otroka je nadalje vodilo tudi pri odločanju sodišča v primeru razveze ali
razveljavitve zakonske zveze staršev. Kot je ţe bilo prehodno omenjeno iz
ZZZDR, mora sodišče, preden razveţe zakonsko zvezo, ugotoviti, ali je z
odločitvami zakoncev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preţivljanje skupnih
otrok ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo otrok. O tem mora
pridobiti še mnenje centra za socialno delo, ki ima pri tem prav tako nalogo
upoštevati kriterij otrokove koristi. Nenazadnje je varstvo otrokovih koristi tudi
razlog za ukrepe centra za socialno delo, s katerimi poseţe na področje
izvrševanja roditeljske pravice, o čemer bo govora v nadaljevanju. Korist otroka
pa je glavno načelo sodišča tudi v nekaterih drugih primerih, ko se otrokova
starša, ki ne ţivita skupaj, o tem ne moreta sporazumeti, kakor tudi pri odločanju
o otrokovih stikih s starši in z drugimi osebami, ki so otroku blizu. Sicer je
otrokova korist omenjena še v nekaterih drugih določbah ZZZDR, vendar ţe iz do
sedaj prikazanih zakonskih rešitev, v katerih je govora o koristi otroka, izhaja
osnovna usmeritev našega prava. Ta pravi, da je potrebno upoštevati korist otroka
v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeleţen ali prizadet in to ne
80
glede na to, da morda v normi, ki razmerje ali poloţaj ureja, to ni eksplicitno
poudarjeno.
Pravni standard ''korist otroka'' je v bistvu vrednostni pojem, katerega pa je
potrebno konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za
konkretizacijo pa daje zakon zgolj namige. Ţe kot je zgoraj omenjeno, izhaja iz 6.
člena ZZZDR, da je v otrokovo korist, da se zdravo razvija (Zupančič, 1993, str.
112−113).
Nadalje izhaja iz 1. in 2. odst. 4. člena ter 102. člena ZZZDR tudi:
''Starši imajo pravico ter dolţnosti, da neposredno s skrbjo, s svojim delom in
dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.''
''Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za
samostojno ţivljenje in delo imajo starši pravice in dolţnosti, da skrbijo za
ţivljenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te
pravice in dolţnosti sestavljajo roditeljsko pravico.''
''Starši morajo svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen
osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno ţivljenje.'' (Zupančič in
Novak, 2008, str. 312 in 332.)
Iz povedanega sledi, da če starši ne ravnajo skladno s tem namenom, ne ravnajo v
otrokovo korist. V otrokovo korist se šteje predvsem zadovoljevanje njegovih
potreb, s čimer pa je povezano tudi določeno odpovedovanje staršev, uskladitev in
prilagoditev njihovega obnašanja potrebam otroka. Na splošno je nemogoče
določiti, kdaj se izvrševanje roditeljske pravice ujema z otrokovo koristjo in kdaj
ne. Namreč moţnosti staršev, da uskladijo svoje ravnanje s koristjo otroka,
izhajajo iz njihovih ţivljenjskih razmer, katere se pa od druţine do druţine
razlikujejo, zaradi česar je ta skladnost nujno neenaka. Zato je o nekem
''normalnem'' ravnanju staršev pri opravljanju roditeljskih dolţnosti teţko govoriti.
Vsekakor pa starši ne ravnajo v skladu z otrokovo koristjo, če ne spremenijo
razmer, katere je objektivno nujno potrebno spremeniti zaradi varstva otrokove
koristi, kljub temu, da to lahko storijo. Sledi, da imajo starši tako pri izvrševanju
roditeljske pravice določen gibalni prostor, znotraj katerega ne morejo priti v
navzkriţje z otrokovo koristjo. Koristi otroka torej ne gre pojmovati v
subjektivnem smislu, kot projekcijo subjektivnih teţenj otroka, marveč ob
upoštevanju konkretnih okoliščin kot objektivno priznano vrednoto.
81
Vse to je v bistvu le nekaj opornih točk za določanje otrokove koristi. V
konkretnem primeru pa je potrebno upoštevati vse značilnosti otrokove osebnosti,
okoliščine, razmere in pogoje, v katerih ţivi in se razvija, kot tudi nujnost, da se
otrokovemu interesu podredijo drugi interesi, zlasti staršev, ker so pač ''močnejši''.
Tako lahko sklenemo, da je korist otroka tisto, kar je zanj konkretno v največji
moţni meri dobro. Moţno pa je tudi zaslediti trend močnejšega poudarjanja
koristi otroka, in sicer v novejših tujih rešitvah v teoriji, judikaturi in v
zakonodaji, še posebej v razmerju otrok – starši (Zupančič, 1993, str. 113−114).
Poudariti velja tudi dejstvo, da je ZZZDR glede zagotavljanja otrokove koristi
usmerjen h konvenciji ZN o otrokovih pravicah. Ta določa, da je potrebno v vseh
dejavnostih, ki so povezane z otrokom, upoštevati njegovo korist. Ta zahteva, kot
osrednje načelo in značilnost konvencije, se nanaša tako na drţavne in zasebne
ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravne organe in zakonodajalce (člen 3/1),
kakor tudi na otrokove starše oziroma skrbnika (18. člen). Kljub temu pa
konvencija ne definira pojma ''korist otroka'', niti ne vsebuje kriterijev za presojo
tega pojma na splošno ali za njegovo uporabo v posameznih poloţajih oziroma
razmerjih.
Z upoštevanjem načela Konvencije zdruţenih narodov (ZN) o otrokovih pravicah
glede koristi otroka je v novem 5. a členu ZZZDR tako izrecno določeno, da
morajo za otrokovo korist skrbeti starši, druge osebe, od katerih je otrok odvisen,
drţavni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi
z otrokom. Konkretiziranje pravnega standarda ''korist otroka'' pa je zakon olajšal
z določenim splošnim pojasnilom. Ta pravi, da starši delajo v otrokovo korist, če
zadovoljujejo njegove materialne, čustvene, psihosocialne potrebe, vse to z
ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava ter katero kaţe na njihovo skrb in
odgovornost za otroka, upoštevaje otrokovo osebnost kot tudi njegove ţelje. Poleg
tega zakon precizira korist otroka tudi v konkretnih razmerjih, kot na primer da je
praviloma v korist otroka, da ima osebne stike z obema staršema kakor tudi z
drugimi osebami, na katere je navezan. Nasprotno pa je v določbi o otrokovih
stikih pravni standard ''korist otroka'' opredeljen negativno, kajti v 5. odst. 106.
člena ZZZDR je določeno, kdaj stiki niso v otrokovo korist. To je takrat, če stiki
pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroţa otrokov telesni
in duševni razvoj. Podrobnejše okoliščine, ki so pomembne za ugotavljanje koristi
otroka, pa mora določiti podzakonski akt (Zupančič in Novak, 2008, str. 21−22).
82
Sedaj še pa natančneje poglejmo na področje pravic in dolţnosti staršev ter otrok.
Namreč otrok zaradi svoje telesne in duševne nerazvitosti ni sposoben za
samostojno ţivljenje. Prav zaradi tega mora biti deleţen posebne skrbi, za katero
pa so v prvi vrsti poklicani in hkrati odgovorni njegovi starši. Takšno skrb staršev
za otroka opredeljujemo z pravnim pojmom roditeljska pravica. In kot smo ţe
opisali nekoliko višje: iz 4. člena ZZZDR sledi, da se posebno varstvo, kar zadeva
starše, kaţe v izvrševanju roditeljske pravice, katere namen je uresničevanje
otrokovih koristi (Zupančič, 1993, str. 114).
Dolţnost staršev je torej, da ob pomoči druţbene skupnosti svoje otroke vzgojijo
v delovne in poštene člane te skupnosti. Roditeljska pravica pa poleg tega, da se
izvršuje v korist otrok, pripada skupaj očetu in materi (3. odst. 4. člena ZZZDR).
Tako je to osebna pravica staršev, ki se ne more odstopiti, lahko pa se roditelju, ki
jo zlorablja, omeji ali celo odvzame. Načeloma izvršujeta roditeljsko pravico
starša sporazumno. Lahko pa ima pravico do končne besede pristojni center za
socialno delo, vendar le takrat, če med staršema ne pride do sporazuma (1. odst.
113. člena ZZZDR). Prav tako pa je pristojni center za socialno delo dolţan storiti
vse potrebne ukrepe, katere zahtevata vzgoja in varstvo otroka, varstvo njegovih
premoţenjskih ali drugih pravic ter koristi, takrat, ko starši roditeljske pravice ne
izvršujejo ali pa je ne izvršujejo v otrokovo korist (119. člen ZZZDR) (Geč-
Korošec, 2000, str. 171).
Ob omenjenih načelnih določb pa lahko nastopijo nekatere izjeme. Takrat se
pojavi vprašanje, kateremu staršu pripada roditeljska pravica, če je nima noben od
staršev, ali kako se le-ta izvršuje, če je starša nista zmoţna izvrševati sporazumno,
ali takrat, ko ima roditeljsko pravico le eden od staršev. Velja poudariti, da se v
praksi še vedno zamenjujeta vprašanji, komu pripada roditeljska pravica, na drugi
strani pa, kako se ta izvršuje.
Roditeljska pravica skupaj očetu in materi. ZZZDR pa poleg tega pozna nekaj
izjem. Namreč roditeljsko pravico ima le eden od staršev v naslednjih primerih:
Če drugi starši ni znan. To je največkrat pri otrocih, rojenih zunaj zakonske
zveze, kajti roditeljska pravica pripada le materi, ki je več ali manj vedno
znana. Takrat, ko pa postane znan še oče, po podanem veljavnem priznanju
očetovstva ali z ugotovljenim očetovstvom preko pravnomočne sodne odločbe,
pripada roditeljska pravica tudi njemu. Od tukaj naprej imata potem tako oče
kot mati roditeljsko pravico.
83
Če drugi starš ni ţiv.
Če je bila roditeljska pravica drugemu staršu odvzeta.
Če je bila staršu odvzeta poslovna sposobnost. Namreč za razliko od nekaterih
tujih pravnih redov ima po našem pravu odvzem poslovne sposobnosti
avtomatsko za posledico izgubo roditeljske pravice. V kolikor se pa staršu
vrne poslovna sposobnost, se mu vrne tudi roditeljska pravica. Tukaj velja še
poudariti, da po prejšnjem pravu mladoletna mati ali mladoletni oče
nezakonskega otroka nista imela roditeljske pravice. Dandanes pa po
posebnem določilu v ZZZDR lahko mladoletnik, če postane roditelj, pridobi
popolno poslovno sposobnost, če so za to pomembni razlogi, s tem pa pridobi
tudi roditeljsko pravico. O tem odloča sodišče na predlog centra za socialno
delo (3. odst. 117. člena).
Torej v vseh teh naštetih primerih iz 115. člena ZZZDR pripada roditeljska
pravica kot celota le enemu staršu, medtem ko se pa v nekaterih tujih pravnih
redih v takih primerih otroku postavi poseben skrbnik (prav tam, str. 188−189).
Ob zapisanem je potrebno poudariti, da je potrebno razlikovati imetništvo
roditeljske pravice od njenega izvrševanja. Tako bi lahko na drugo vprašanje
odgovorili, kot je ţe nekoliko višje omenjeno, da izvršujeta starša roditeljsko
pravico sporazumno. Ta sporazum je lahko izrečen, lahko pa se en starš tudi
molče strinja z ukrepi drugega starša. V kolikor se starša glede izvrševanja
roditeljske pravice ne moreta sporazumeti, odloči o tem ob strogem spoštovanju
načela enakopravnosti staršev pristojni center za socialno delo (Geč-Korošec,
2000, str. 189−190).
Oziroma kot navajajo 2., 3., in 4. odstavek 113. člena:
''2) Kadar starša ne ţivita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka,
odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba
sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta,
jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. O vprašanjih
dnevnega ţivljenja otroka odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in
vzgoji.''
''3) Če se starša v primerih iz prejšnjih odstavkov tudi ob pomoči centra za
socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov
84
razvoj, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem
postopku. Predlogu mora biti priloţeno dokazilo pristojnega centra za
socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o
izvrševanju roditeljske pravice.''
''4) Preden sodišče odloči, mora o otrokovi koristi pridobiti mnenje centra za
socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil
sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti
njegov pomen in posledice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 337.)
Zgoraj omenjeno splošno pravilo, glede izvrševanja roditeljske pravice pa ima
nekatere izjeme. Namreč lahko se zgodi, da roditeljsko pravico izvršuje le eden od
staršev, brez sporazuma z drugim. Kot navaja 5. odst. 113. člena ZZZDR je to v
primeru, če je drugi starš zadrţan izvrševati roditeljsko pravico. To bo recimo
takrat, ko je bolan, odsoten zaradi delovne obveznosti, sluţenja vojaškega roka,
prestajanja kazni in drugo.
Kot pa je ţe bilo do sedaj povedano, sta se starša pred tem dolţna sporazumeti o
tem, pri katerem bo otrok ţivel. Če jima to ne uspe, odločita o tem sodišče in
center za socialno delo, ki upoštevata tudi otrokove ţelje, v kolikor jih je
sposoben izraziti (105. člen ZZZDR). Namreč s tem, ko center za socialno delo
upošteva korist otroka, lahko odloči tudi tako, da ne sprejme mnenja nobenega od
staršev, ampak v skladu z 119. členom ZZZDR uveljavi svoje lastno stališče. Na
temelju tega člena pa lahko izda tudi začasni ukrep, če obstaja nevarnost, da bo
eden od staršev v bistvenih zadevah ravnal samovoljno, brez sporazuma z drugim.
Pred tem pa mora ugotoviti, da bi ravnanje roditelja, pri katerem je otrok, ogrozilo
otrokove koristi (Geč-Korošec, 2000, str. 190 in Zupančič, 1993, str. 127).
Torej v vseh navedenih primerih izvršuje roditeljsko pravico le eden od staršev.
Pri tem drugi starš ne izgubi roditeljske pravice, kot se v praksi dostikrat razume,
pač pa je le njegov način izvrševanja roditeljske pravice drugačen. V bistvu
izguba roditeljske pravice ni vseobseţna. Namreč kljub zakonski določbi, da
izvršuje roditeljsko pravico le tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi, ima drugi
starš vseeno določena upravičenja, s katerimi izvršuje roditeljsko pravico v
omejenem obsegu. Sem sodi soodločanje o daljnoseţnih vprašanjih, vplivanje na
vzgojo otroka ob osebnih stikih ter moţnost starša, da zahteva odločitev centra za
socialno delo, kadar se ne strinja s kakšnim ukrepom tistega od staršev, pri
85
katerem je otrok. Velja pa poudariti, da takšna ureditev, po kateri le eden od
staršev izvršuje roditeljsko pravico, spodbuja starša, pri katerem je otrok v varstvu
in vzgoji, da se lastniško obnaša do otroka, kar se pa odraţa zlasti v oteţevanju
osebnih stikov. Takšen ekskluzivizem pa nikakor ni v korist otroka. Glede
Konvencije ZN o otrokovih pravicah je tudi sprejeto načelo, da sta oba od staršev
enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj (člen 18). Takšno načelo pa velja
tudi v primeru, ko otrokovi starši ne ţivijo skupaj in ko gre po našem pravu
izvrševanje roditeljske pravice tistemu od njiju, pri katerem je otrok, vendar ob
upoštevanju koristi otroka kot temeljnemu vodilu (Zupančič, 1993, str. 127).
Naša pravna ureditev glede razmerja med starši in otroki kaţe na to, da imajo
starši do svojih otrok v okviru roditeljske pravice predvsem dolţnosti. Le-te pa so
z otrokovega stališča njegove pravice. Torej je otrok imetnik pravice na varstvo
svojih osebnih in premoţenjskih interesov po starših. Hkrati pa – dokler je pod
roditeljsko pravico – ni poslovno sposoben. Prav iz tega razloga ne more sam s
svojimi dejanji izvrševati svojih pravic oziroma, da bi terjal od staršev svoji
pravici ustrezajoča ravnanja in vedenja. Zato je pravni red dal druţbenim organom
nalogo (predvsem centru za socialno delo), da skrbijo za spoštovanje otrokove
pravice na izvrševanje roditeljskih dolţnosti po starših, ampak na določen način.
Namreč center za socialno delo je po zakonu dolţan in tudi upravičen poseči v
izvrševanje roditeljske pravice, ko starši ne delajo v otrokov korist, saj na ta način
ravnajo protipravno ter hkrati kršijo pravice otroka. So pa sredstva pravnega
varstva otrokovih pravic zelo omejena. Otrok recimo ne more samostojno toţiti
staršev glede ustreznega izvrševanja roditeljske pravice ali na določeno izpolnitev,
niti nima toţbe na opustitev protipravnega ravnanja staršev. Celo se postavlja
vprašanje, ali ima otrok odškodninski zahtevek proti staršem, ki kršijo njegove
pravice. Vsekakor pa je treba priznati zahtevek za povrnitev škode na otrokovo
premoţenje, katerega upravljajo starši. Tako da v končni fazi je s toţbo proti
staršem opremljena le otrokova pravica na preţivljanje po starših (Zupančič,
1993, str. 115).
Velja tudi poudariti, da pa je to stališče o pravicah otroka v razmerju do staršev v
primerjavi z otrokovimi pravicami po Konvenciji ZN izpeljano nekoliko drugače.
Namreč v prvem primeru so izvedene te pravice po ZZZDR iz dolţnosti staršev,
kar vključuje, da pač v okviru roditeljske pravice skrbijo za otroka, njegovo
86
ţivljenje, osebnosti razvoj ter njegove pravice in koristi, medtem ko pa imajo
otrokove pravice po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah docela avtonomen
značaj. To pomeni, da se spoštovanje teh pravic in ravnanje v skladu z njimi ne
zahteva le od staršev, ampak od vseh subjektov dejavnosti, ki so v kakršnikoli
zvezi z otrokom. Nenazadnje otrokove konvencijske pravice niso zgolj take, ki bi
jih vsebinsko lahko enačili s pravicami po ZZZDR, ampak gre za širši obseg
pravic. Tako bi naj konvencija zagotovila vseobseţno varstvo otroka, zaradi česar
zajema in sankcionira pravice s praktično vseh področij, na katerih se lahko
promovira otrokova osebnost.
Kakorkoli pa ţe, ima tudi po konvenciji druţina pomembno vlogo za razvoj
otroka, še posebej pa izpostavlja starše kot tiste, ki so pomembni za uresničevanje
otrokovih pravic. Namreč po konvenciji gredo predvsem staršem odgovornosti
pravice in dolţnosti, da ustrezno vodijo in usmerjajo otroka pri uveljavljanju
njegovih pravic, priznanih s strani konvencije (5. člen). Kajti starši so primarno
odgovorni za otrokovo vzgojo in razvoj (18. člen) ter zagotavljanje ţivljenjskih
pogojev za otrokov razvoj (17. člen). Iz povedanega sledi, da mora drţava, ki je
podpisala to konvencijo, spoštovati odgovornosti pravice in dolţnosti staršev do
otroka, na drugi strani pa jim mora pomagati pri izpolnjevanju odgovornosti za
uveljavljanje otrokovih pravic (členi 5; 18/2, 3; 27/3, 4). Potrebno pa je dodati še
to, da določba 5. člena ne pomeni definicije roditeljske pravice, saj ne gre za
pravice in dolţnosti staršev v skrbi za otroka, njegove koristi, iz katerih bi
derivirale otrokove pravice do te skrbi. Gre v bistvu za pravice otroka, iz katerih
izhajajo zlasti za starše odgovornosti za njihovo uresničevanje, ter pravice in
dolţnosti, ki so v funkciji teh odgovornosti.
Takšno izhodišče pa se bo moralo odraziti tudi v druţinskopravnih ureditvah
drţav, ki so podpisale konvencijo. To se nanaša tako na preoblikovanje oziroma
oblikovanja na novo iz razmerja otrok – starši izvirajočih pravic in dolţnosti ter
ustrezajočemu poimenovanju pravic in dolţnosti staršev, katere imajo le-ti zato,
da lahko otrok uveljavlja svoje pravice. Kar pa je najpomembnejše, je oblikovanje
sistema pravovarstvenih sredstev, s katerimi bo otrok dosegel spoštovanje svojih
pravic, ne le v razmerju do staršev, temveč tudi do tretjih, vključujoč tako zasebne
kot drţavne institucije in organe. Iz tega sledi, da mora tudi naše pravo upoštevati,
da je konvencija postala njegov sestavni del. Namreč pojem ''roditeljska pravica''
ţe sedaj ne ustreza, ker gre predvsem za dolţnosti do otroka. Pravovarstvena
87
sredstva bi se pa morala ravnati po moţnostih za varstvo osebnostih pravic. Še
posebej se izpostavlja problem glede vprašanja procesne sposobnosti. Ta je sicer
trenutno rešen s sistemom zastopanja otroka v procesu po starših, kar pa ni
zadovoljivo. To pa iz razloga, ker starši kot subjekti dolţnosti do otroka ne morejo
proti sebi v imenu otroka oziroma kot njegovi zakoniti zastopniki uveljavljati
njegovih pravic.
Prav tako center za socialno delo ni pristojen za opravljanje procesnih dejanj v
imenu otroka. Bilo bi celo pravno nevzdrţno tedaj, kadar bi v nasprotju s svojo
dolţnostjo (nadzorovati starše pri izvrševanju roditeljske pravice) z ustreznimi
ukrepi ne preprečilo kršitve otrokovih pravic po starših. Prav tako pa tudi ne pride
vedno v poštev zastopanje otroka po kolizijskem skrbniku (213. člen ZZZDR) po
sedanji ureditvi, ko se varstvo otrokovih pravic izvaja predvsem s posegi centra za
socialno delo v izvrševanje roditeljske pravice. Ne pride pa v poštev iz razloga,
ker ne moremo vedno domnevati navzkriţja koristi staršev in otroka, kar je pa
pogoj za postavitev kolizijskega skrbnika. Lahko bi pa kolizijski skrbnik zastopal
otroka v pravdah, ki bi jih vodil otrok proti svojim staršem. Razen preţivninskih
pravd ter pravd glede izpodbijanja očetovstva, eventuelno tudi materinstva, bi
prišle v poštev pravde z raznimi zahtevki otroka, s katerimi bi varoval svoje
premoţenjske, še posebej pa svoje osebne koristi (Zupančič, 1993, str. 115−116).
Glede na opisano, pa se v določenih pravnih ureditvah (npr. švedsko pravo), ki
priznavajo otroka kot subjekta avtonomnih pravic, katere pa niso izpeljane iz
roditeljske pravice, iščejo rešitve, ki bi otroku omogočale, da bi bil stranka ali pa
vsaj učinkoviteje udeleţen v procesih, v katerih gre (tudi) za njegove pravice.
Obstajajo predlogi, naj bi se otrokova starost za pravdno sposobnost zniţala na 15
ali celo na 12 let ali da bi se mu postavilo posebnega zastopnika v procesu. Na
primer, v večini drţav ZDA ima otrok med postopkom za razvezo zakonske zveze
njegovih staršev posebnega skrbnika. Ta skrbi za to, da se otroku izpolni ţelja, pri
katerem od staršev bo ţivel (guardian and litem). Po izraelskem pravu pa lahko
otrok celo samostojno nastopa v postopku o varstvu svoje osebe, čeprav drugače
nima procesne sposobnosti. Lahko vloţi toţbo ali nastopa kot intervenient.
Načeloma pa sodelujejo v takih postopkih zraven staršev še drugi člani otrokove
druţine, osebe z pravnim interesom, javni toţilec, socialni delavec ter skrbnik
otroka. Vsekakor bi tudi pri nas morali uveljaviti takšne ali podobne rešitve. To ţe
iz razloga, ker nas glede uresničevanja otrokovih pravic veţejo določbe
88
Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Procesno sposobnost otroka naj bi regulirali
ugodneje za otroka ne le v pravdnem postopku, temveč tudi v drugih, kot so
nepravdni in upravni, v katerih se tudi uveljavlja vrsta otrokovih pravic. Prav tako
bi otrok moral v postopkih imeti posebnega zastopnika oziroma branilca. Za
primerjavo lahko navedemo še Konvencijo ZN o otrokovih pravicah, katera ima
vsaj dve določbi za zagotavljanje boljšega varovanja otrokovega interesa v
postopkih. Prva določba, zajeta v 2. odst. 9. člena, govori o tem, da mora imeti
otrok moţnost sodelovati v postopku in izraziti svoje mnenje v primeru, da gre za
postopek ločitve otroka od staršev. Druga določba, vsebovana v 12. členu, pa
navaja, da mora imeti otrok v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku, ki je z
njim povezan, pravico, da prosto izrazi svoje mnenje, če je za to sposoben. Ravno
zato mu še posebej pritiče pravica do zaslišanja, neposredno ali pa preko
zastopnika oziroma ustreznega organa (prav tam, str. 117).
Sama vsebina roditeljske pravice je zajeta od 102. do 112. člena ZZZDR, to je v
tretjem delu zakona pod točko 3 z naslovom Pravice in dolţnosti staršev ter otrok,
v nekaterih drugih delih zakona, kot na primer pod točko 9 Dolţnosti preţivljanja
in še v nekaterih drugih zakonih.
Pravice in dolţnosti staršev do otrok lahko razdelimo na takšne, ki pomenijo skrb
za otrokovo osebo in takšne, ki pomenijo skrb za otrokove premoţenjske koristi. S
tema skupinama pravic in dolţnosti staršev pa se povezuje tudi njihova naslednja
dolţnost in pravica, in sicer zastopanje otroka. S tem tudi niso izčrpane vse
pravice in dolţnosti, katere bomo obravnavali še kasneje (Geč-Korošec, 2000, str.
171−172).
a) Pravice in dolţnosti, ki pomenijo skrb za otrokovo osebo
Med te pravice in dolţnosti staršev sodijo varstvo in vzgoja, šolanje in
izobraţevanje ter preţivljanje otrok.
Kar se tiče varstva in vzgoje otrok slovenski zakon nima posebne definicije niti o
varstvu otrok niti o tem, kaj vzgoja obsega. Kljub temu je pa iz 1. odst. 103. člena
ZZZDR razvidno, da so starši dolţni skrbeti za ţivljenje in zdravje svojih otrok ter
so jih dolţni vzgajati za delovne člane druţbene skupnosti. To pomeni, da so
starši dolţni otroku določiti njegovo prebivališče, preskrbeti stanovanje, skrbeti za
njegovo hrano, obleko, zdravniško pomoč ter da imajo nenehni nadzor nad
njegovim gibanjem.
89
Vzgoja v najširšem pomenu je skrb za otrokov fizični, moralni in intelektualni
razvoj. Nekateri pa jo kot celovit proces delijo na druţbeno (usposablja otroke za
delovne člane), moralno (temelji na pridobivanju novih etičnih pravil v razmerjih,
odnosih med ljudmi), seksualno (temelji na sistematičnih pripravah za načrtovanje
druţine ter humanizaciji odnosov med spoloma), fizično in estetsko. Starši pa
imajo tudi versko vzgojo, in sicer v skladu s 3. odst. 41. člena ustave RS, po
katerem imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim
otrokom versko in moralno vzgojo. Glede vzgoje pa je tudi poudarjeno, da mora
biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo
in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja
(Geč-Korošec, 2000, 172−173).
Kot smo nekoliko višje zapisali, ZZZDR o vzgoji otroka nima nobenih
podrobnejših določb, še posebej ne govori o sredstvih in pogojih, ki lahko
zagotovijo vzgojo. Vsekakor pa ne gre zanemariti dejstva, da je vzgojni namen
identičen z namenom roditeljske pravice. Namreč vzgoja je skupaj z varstvom
otroka najpomembnejši atribut varstva otrokove osebe v okviru roditeljske
pravice. In kot pravi 102. člen ZZZDR gre torej za zagotavljanje zdrave rasti,
skladnega razvoja otrokove osebnosti ter usposobitev otroka za samostojno
ţivljenje in delo. Zakon pa prav tako podrobneje ne govori o šolanju in
izobraţevanju otroka, hkrati pa niti ne vsebuje določb glede verske in moralne
vzgoje otroka, ki jo lahko štejemo za izraz skrbi staršev za osebo otroka. Velja pa
poudariti, da pa za razliko od našega ZZZDR konvencija ZN vsebuje vrsto
določb, ki izraţajo pogoje za intelektualni in moralni razvoj otroka. Po 13. in 17.
členu gre za pravico otroka do svobode izraţanja, kar zajema pravico do iskanja,
sprejemanja in širjenja vsakovrstnih informacij in idej, ter dostop do mnoţičnih
domačih in tujih občil. Nadalje se po 14. členu sem šteje tudi otrokova pravica do
svobode misli, vesti in veroizpovedi. Tako imajo starši pravico ter dolţnost otroka
pri tem usmerjati na način, ki je prilagojen njegovim razvojnim zmoţnostim.
Intelektualni razvoj pa po 15. členu omogoča tudi pravica do svobode zdruţevanja
in mirnega zbiranja. Razvoj otrokove osebnosti pa omogoča tudi tisti del
konvencije, ki prepoveduje posege v otrokove osebnostne pravice oziroma na
zasebno in druţinsko ţivljenje, dopisovanje, čast in ugled. Tako je naloga drţav
podpisnic te konvencije, da morajo navedene in še druge pravice otroka priznati in
varovati ter nuditi staršem, kateri imajo glavno odgovornost za uresničevanje teh
90
otrokovih pravic, ustrezno pomoč in skrbeti za razvoj ustanov, zavodov in sluţb
za vzgojo in varstvo otrok (člen 18). Zraven tega določa konvencija tudi pravico
otroka do izobrazbe in precizira določene vidike in upravičenja teh pravic. Poleg
osnovnega namen izobraţevanja, ki zajema popolni razvoj otrokove osebnosti,
nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti, našteva konvencija tudi moralno-
etične vrednote, katere bi naj otrok pridobil z izobraţevanjem (28. in 29. člen).
Vsekakor pa ob tem ne gre prezreti dejstva, da pa na moralni razvoj otroka, vsaj v
enaki meri kot šola, vplivajo starši (Zupančič, 1993, str. 120).
Otrok načeloma ţivi s svojimi starši. 105. člen ZZZDR pa pravi, da če starša ne
ţivita ali ne bosta več ţivela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji
skupnih otrok, seveda v skladu z njihovimi koristmi. Lahko se sporazumeta na več
načinov, in sicer da oba obdrţita varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v
varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni pri enem, drugi pri drugem. Če pa
se starša o tem ne moreta sporazumeti, jima pomaga center za socialno delo, če pa
še takrat ne pride do sporazuma, odloča o varstvu in vzgoji otrok sodišče. Le-to si
pred odločitvijo pridobi mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi,
hkrati pa upošteva tudi otrokovo mnenje, v kolikor ga je ta izrazil sam ali po
osebi, ki ji zaupa in da je sposoben razumeti njegov pomen ter posledice
(Zupančič in Novak, 2008, str. 332−333).
Tisti od staršev, ki ne ţivi z otrokom, pa ima kljub vsemu pravico do osebnih
stikov z njim. Lahko pa pristojni center za socialno delo, glede na koristi otroka,
odloči drugače, tako da osebne stike omeji ali pa jih popolnoma prepove (106.
člen ZZZDR).
Lahko pa dajo starši otroka v varstvo, vzgojo in izobrazbo tuji osebi, a ne takšni,
ki ne bi mogla biti skrbnik (104. člen ZZZDR). To je pa takšna oseba, ki nima
poslovne sposobnosti ali ji je odvzeta roditeljska pravica, tudi oseba, katere koristi
so v nasprotju s koristmi varovanca, ali pa oseba, od katere glede na njene
osebnostne lastnosti ali razmerja z varovancem oziroma njegovimi starši ni
mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške dejavnosti (181. člen
ZZZDR).
Nenazadnje pa pravica in dolţnost staršev, da skrbijo za varstvo in vzgojo svojih
otrok pomeni tudi, da nihče ne more staršem odvzeti te pravice, če za to ni pravne
podlage. Če pa se to zgodi, gre po kazenskem zakoniku Republike Slovenije celo
za kaznivo dejanje (200. člen KZ) (Geč-Korošec, 2000, str. 173−174).
91
Med drugimi pomembnimi določili členov glede stikov iz ZZZDR so pomembni
zlasti še:
106. člen, ki določa, da :
o ''Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico
do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi.''
o ''Tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi v varstvu in vzgoji, oziroma druga
oseba, pri kateri otrok ţivi, mora opustiti vse, kar oteţuje ali onemogoča
otrokove stike. Prizadevati si mora za ustrezen odnos otroka do stikov z
drugim od staršev oziroma staršema. Tisti od staršev, ki izvršuje stike,
mora opustiti vse, kar oteţuje varstvo in vzgojo otroka.''
o ''Če se starša sporazumeta o stikih, lahko predlagata, da sodišče v
nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum
ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.''
o ''Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o
stikih, odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Pri
odločanju vodi sodišče predvsem korist otroka. Sodišče odloča v
nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s spori o varstvu
in vzgoji otrok. Predlogu oziroma zahtevi za ureditev stikov mora biti
priloţeno dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob
njegovi pomoči pokušala sporazumeti o stikih.''
o ''Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to
potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če
pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroţa
njihov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki
izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim
srečanjem in druţenjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila
zagotovljena otrokova korist.''
o ''Če tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi, onemogoča stike med otrokom
in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni
pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega starša
odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se
otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če
je le tako mogoče varovati otrokove koristi.''
92
o ''Preden odloči sodišče po četrtem, petem ali šestem odstavku tega člena,
mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo.
Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po
osebi, ki jih zaupa ali jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov
pomen in posledice.''
106.a člen določa:
o ''1) Otrok ima pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je druţinsko
povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo
koristjo. Šteje se, da so take osebe predvsem otrokovi stari starši, bratje in
sestre, polbratje in polsestre, nekdanji rejniki, prejšnji ali sedanji zakonec
oziroma zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev.''
o ''2) O stikih se sporazumejo otrokovi starši, otrok, če je sposoben razumeti
pomen sporazuma, in osebe iz prejšnjega odstavka. Če se sami o tem ne
sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo.
Obseg in način izvrševanja stikov morata biti v otrokovo korist. Če se
starša otroka, otrok in osebe iz prejšnjega odstavka sporazumejo o stikih,
lahko predlagajo, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če
sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.''
o ''3) Če se tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo, odloči o
stikih sodišče v nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s
spori o varstvu in vzgoji otrok.''
o ''4) Predlog za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov lahko vloţi
otrok, ki je dopolnil petnajst let in je sposoben razumeti pomen in pravne
posledice svojih dejanj, osebe iz prvega odstavka tega člena ali center za
socialno delo. Predlogu za ureditev stikov mora biti priloţeno dokazilo
pristojnega centra za socialno delo, da so se osebe iz prvega odstavka tega
člena s starši otroka in otrokom ob njegovi pomoči poskušale sporazumeti
o stikih.''
o ''5) Preden sodišče odloči o predlogu, mora glede otrokove koristi
pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo. Če predlagatelj ni
otrok, upošteva sodišče tudi njegovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali
po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov
pomen in posledice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 333–335.)
93
Nenazadnje tudi Konvencija ZN o otrokovih pravicah implicite priznava pravico
staršev na skupno ţivljenje z otrokom. To se kaţe v določilu, da se lahko otroka
loči od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva korist otroka ali če je to nujno
zaradi tega, ker starši ne ţivijo skupaj (člen 9/1). Konvencija tudi poudarja, da ima
v bistvu otrok pravico, da starši skrbijo zanj (člen 7/1) in hkrati izpostavlja izreden
pomen druţinskega okolja za razvoj otroka.
Po členu 9/3 konvencija tudi določa, da ima otrok pravico do stikov z obema
staršema, razen če gre to navzkriţ z njegovimi koristmi. To konvencijsko pravilo
spoštuje tudi naša ureditev, za razliko, da so pri nas stiki pravica staršev in ne
pravica otroka kot po konvenciji. Namreč ob upoštevanju konvencije, so starši
tisti, ki morajo vzdrţevati stike z otrokom. Ker se konvencija neposredno
uporablja, lahko otrok zahteva, da se mu omogoči imeti stike ali z enim ali z
obema staršema. Vprašanje je le, kako bo otrok ta, na materialni pravici temelječ
zahtevek uveljavil. Vsekakor mu bo potrebno postaviti posebnega skrbnika
(Zupančič, 1993, str. 119).
Pa poglejmo še na področje šolanja in izobraţevanja otrok ter preţivljanja.
Poudarek pri šolanju in izobraţevanju gre temu, da so starši dolţni usposobiti
svoje otroke za samostojno ţivljenje in delo, zato morajo skrbeti za njihovo
šolanje ter strokovno izobrazbo. Iz ţe omenjenega 2. odst. 103. člena ZZZDR
torej sledi, da so starši po svojih močeh dolţni skrbeti za šolanje in tudi za
otrokovo strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti,
nagnjenja in ţelje. Šolanje se tako razume kot pridobitev splošne izobrazbe,
strokovna izobrazba pa pomeni usposobitev za določen poklic ter s tem za
določeno delo. Torej bistveno je, da ima vsak otrok pravico od svojih staršev
zahtevati, da mu omogočijo tako strokovno izobrazbo, ki bo odgovarjala njegovim
ţeljam in sposobnostim, na drugi strani pa so starši dolţni to storiti v mejah svojih
moţnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 175).
O preţivljanju vsebuje ZZZDR posebna določila v poglavju Dolţnost
preţivljanja, in sicer gre za preţivljanje med druţinskimi člani. Tukaj bomo
govorili le o dolţnosti preţivljanja otrok.
S pojmom preţivljanje razumemo poravnavo stroškov za stanovanje, hrano,
obleko in drugo, stroškov za vzgojo, šolanje in strokovno izobrazbo otroka. Pri
tem sta oba roditelja skupaj dolţna preţivljati svoje otroke. In kot navaja 129. člen
ZZZDR, se dolţnost preţivljanja ravna po moţnosti staršev in po potrebah otroka.
94
Po 123. členu ZZZDR so starši dolţni preţivljati svoje otroke do polnoletnosti
oziroma dokler ne sklenejo zakonske zveze, in sicer tako dolgo, dokler traja
njihova roditeljska pravica. V primeru sklenitve zakonske zveze otroka so le-tega
dolţni preţivljati samo takrat, če ga ne more preţivljati zakonec ali zunajzakonski
partner. Po polnoletnosti pa so starši dolţni otroka preţivljati le takrat, če se redno
šola, seveda, če otrok izpolnjuje svoje študijske obveznosti in konča študij v
rednem roku, a največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti. Starši so pa
dolţni preţivljati otroka v skladu s svojimi moţnostmi in ob pomoči druţbene
skupnosti tudi takrat, ko je otrok zaradi teţje telesne ali duševne prizadetosti
nesposoben za samostojno ţivljenje in sam nima zadostnih sredstev za ţivljenje.
V ta namen si morajo skrajno prizadevati in izkoristiti vse moţnosti za zasluţek,
da otroku zagotovijo vsaj eksistenčni minimum. Pri tem je obveznost staršev do
preţivljanja polnoletnih otrok nekoliko bolj stroga kot v primeru šolanja otroka,
kjer se staršem ni potrebno truditi do skrajnih meja zmogljivosti, ker je otrok
sposoben za delo. Ob tem velja poudariti še to, da v primeru, ko ima otrok svoje
lastno premoţenje, smejo starši dohodke iz tega premoţenja uporabljati predvsem
za otrokovo preţivljanje, vzgojo in izobrazbo, sami pa so dolţni za otrokovo
premoţenje prispevati le toliko, kolikor stroškov ne morejo kriti iz dohodkov
otrokovega premoţenja oziroma smejo dohodke od otrokovega premoţenja
uporabljati tudi za nujne potrebe druţinske skupnosti, če sami nimajo dovolj
sredstev. Po drugi strani pa, če ima otrok svoje dohodke od dela, je dolţan tudi on
prispevati za svoje preţivljanje in izobraţevanje (Geč-Korošec, 2000, str. 176–
177, Zupančič, 1993, str. 140).
Starši ponavadi preţivljajo svojega otroka v okviru skupnega gospodinjstva, če
ţivijo skupaj in če je to v otrokovo korist. V primeru, da starša ne ţivita skupaj,
mora tisti starš, pri katerem otrok ne ţivi, prispevati denar za preţivljanje. O višini
preţivnine se starša sporazumeta. Več o tem bo govora v posledicah razveze
zakonske zveze.
Načeloma pa kot novost ZZZDR velja, da lahko upravičenec in zavezanec
skleneta o sami preţivnini dogovor pred centrom za socialno delo. Na podlagi
takega dogovora je moţna sodna izvršba (130. člen ZZZDR). Če pa do dogovora
ne pride, se preţivnina zahteva s toţbo. Prav tako vnaprejšnja odpoved pravici do
preţivnine nima pravnega učinka (128. člen ZZZDR).
95
Preţivnina se določi po potrebi upravičenca in zmoţnosti zavezanca. Zavezanec
izbira način izvrševanja svoje dolţnosti, razen glede mladoletnih otrok, katerim se
plačuje preţivnina v denarju, upravičenec pa lahko iz pomembnih razlogov
zahteva preţivnino v denarju (131a. člen ZZZDR) (prav tam, str. 177 in prav tam,
str. 141).
Po noveli iz leta 1989 velja tudi to, da Upravni organ Republike Slovenije, kateri
je pristojen za socialno skrbstvo, opravlja valorizacijo preţivnin, da jih uskladi z
gibanjem ţivljenjskih stroškov ter plač v Republiki Sloveniji. Tako se preţivnine,
določene s sodno odločbo ali na podlagi dogovora o dolţnosti in višini preţivnine,
valorizirajo ter s tem povečajo enkrat na leto. Takšna valorizacija pa velja tudi za
preţivnine, določene na podlagi dogovora, vendar le v primeru, če ni z
dogovorom določen drugačen način usklajevanja preţivnine, ki je za upravičenca
ugodnejši. Ostalo pa je v veljavi določilo, da pošlje sodišče centru za socialno
delo, na območju katerega ima upravičenec do preţivnine stalno prebivališče,
pravnomočno odločbo o preţivnini.
Prav tako centru za socialno delo ni več potrebno izdajati posameznih odločb o
novi višini preţivnine na podlagi valorizacije, ampak je dolţan le pisno obvestiti
zavezanca in upravičenca o vsakokratni uskladitvi ter novem znesku preţivnine.
To pisno obvestilo ter sodna odločba oziroma dogovor o preţivnini pa skupaj
predstavljata izvršilni naslov (3. odst. 132.a člena ZZZDR).
Navkljub temu pa lahko prizadeta oseba s toţbo pri sodišču zahteva, da se
preţivnina, določena z dogovorom ali s pravnomočno sodno odločbo, zviša, zniţa
ali ustavi. Tako bo sodišče spremenilo preţivninsko obveznost, če bo ugotovilo,
da so se spremenile tiste okoliščine, na osnovi katerih je bila določena prejšnja
preţivnina. Kadar pa pride do sporov o preţivljanju, pa sme sodišče izdati tudi
začasno odredbo (Geč-Korošec, 2000, str. 178).
Velja dodati tudi to, da oseba, ki preţivlja upravičenca namesto zavezanca, lahko
po 133. členu ZZZDR zahteva povračilo stroškov, ki so bili potrebni za
preţivljanje. Enako lahko zahteva oseba, ki je bila dolţna upravičenca preţivljati,
ni pa bila edini zavezanec. Ne more pa povračila zahtevati oseba, ki je nekoga
preţivljala z darilnim namenom ali pa se je povračilu odpovedala (Zupančič,
1993, str. 142).
96
Ob koncu omenimo še določene značilnosti, ki jo ima pravica in dolţnost
preţivljanja, katero ureja druţinsko pravo, po katerih se razlikuje od podobnih
premoţenjskopravnih pravic in obveznosti:
''Najpomembnejše so:
Gre za zakonsko pravico in dolţnost, zakon določa kdo so upravičenci, kdo
zavezanci; določa tudi pogoje za preţivljanje.
Preţivljanje je osebna pravica in dolţnost. Ne more se prenašati na drugega
niti med ţivimi, niti za primer smrti, z dedovanjem. S smrtjo upravičenca ali
zavezanca ugasne. Posamezni zapadli obroki preţivnine pa se lahko dedujejo
(po aktivni in pasivni ravni). Preţivninski zahtevek se ne more odstopiti, ne
more se zastaviti, niti zarubiti (člen 92/1 zakona o izvršilnem postopku) ali
pobotati (člen 341/1 tč. 5 ZOR). V nasprotnem primeru bi se obrezuspešil
namen omogočiti upravičencu preţivljanje.
Preţivljanju se v načelu ni mogoče vnaprej odpovedati.
Preţivljanje se ne prisodi po uradni dolţnosti, ampak samo na zahtevo
upravičenca. Izjema: preţivljanje otrok po starših.
Pravica do preţivljanja ne more zastarati (člen 373/3 ZOR). Lahko pa
zastarajo posamezni preţivninski obroki.
Preţivljanje se lahko praviloma prisodi samo za naprej. Po sodni praksi se
prisodi preţivnina od dneva, ko je bil postavljen zahtevek.
Preţivninska terjatev ima v izvršbi prednost pred drugimi terjatvami (člen
172/1, tč. 3 zakona o izvršilnem postopku). Za poplačilo preţivninskih terjatev
se lahko v izvršbi poseţe na polovico osebnega dohodka, za druge terjatve
samo na tretjino (gl. člen 93 ZIP).
Zavezanec preţivljanja ne more od upravičenca zahtevati, naj mu povrne
preţivljanje. Starši ne morejo od preskrbljenih polnoletnih otrok zahtevati, naj
vrnejo preţivljanje.'' (Zupančič, 1993, str. 142−143.)
b) Pravice in dolţnosti, ki pomenijo skrb za otrokovo premoţenje
V to skupino spadajo predvsem vse pravice in dolţnosti, ki se nanašajo na upravo
otrokovega premoţenja. To premoţenje lahko otrok pridobi z dedovanjem, z
darilom ali na kakšen drug z zakonom določen način. Po 109. členu ZZZDR
upravljajo otrokovo premoţenje do njegove polnoletnosti in izključno v njegovo
97
korist njegovi starši, in sicer dokler traja njihova roditeljska pravica. Po 117. členu
ZZZDR je to praviloma do otrokove polnoletnosti, do sklenitve zakonske zveze
ali do pridobitve popolne poslovne sposobnosti, če je otrok postal roditelj. Pri tem
velja poudariti, da starši s tem, ko upravljajo otrokovo premoţenje, nimajo pravice
do uţivanja le-tega oziroma le za nujne potrebe druţinske skupnosti le v primeru,
ko sami nimajo dovolj sredstev (110. člen ZZZDR).
Načeloma smejo starši samostojno sklepati pravne posle glede otrokovega
premoţenja. Po 111. členu ZZZDR lahko starši odsvojijo ali obremenijo stvari iz
otrokovega premoţenja le zaradi njegovega preţivljanja, vzgoje in izobrazbe ali
kadar to zahteva kakšna druga otrokova korist, vendar ne brez privolitve
pristojnega centra za socialno delo. Če pristojni organ takšne privolitve ni dal,
sklenjeni posel ni veljaven (Geč-Korošec, 2000, str. 180−181).
Sodna praksa v bistvu šteje za odsvojitev ali obremenitev stvari iz otrokovega
premoţenja, za katera je potrebna privolitev centra za socialno delo, tista dejanja
staršev, ki imajo za posledico premik v premoţenju otroka kot npr. za odpoved
dediščini v imenu otroka (dedič je otrok, starš pa ravna kot njegov zastopnik) ter
za vsak večji poseg v otrokove premoţenjske interese, čeprav ne gre za premik v
premoţenju otroka, npr. za poravnavo o toţbenem zahtevku. Pri tem velja
opozorilo, da če se dedič odpove (svoji) dediščini, velja ta odpoved tudi za
njegove potomce, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje dediščini v lastnem
imenu. Če so potomci mladoletni, za to odpoved ni potrebna privolitev centra za
socialno delo. Nikakor pa ta rešitev ni v skladu z otrokovo koristjo in omogoča
staršem, da oškodujejo otrokove koristi. Privolitev centra za socialno delo pa ni
potrebna v primerih, ko gre za razpolaganje s premičninami manjše ali neznatne
vrednosti ali s premoţenjskimi pravicami manjše ali neznatne vrednosti
(Zupančič, 1993, str. 120−121).
Po 1. odst. 122. člena ZZZDR sme pristojni center za socialno delo od staršev
zahtevati račun o upravljanju otrokovega premoţenja. Prav tako lahko pristojni
center za socialno delo od sodišča zahteva, da za varstvo otrokovih premoţenjskih
koristi dovoli zavarovanje na premoţenju staršev (npr. v obliki hipoteke na
nepremičnini staršev). Po 2. odst. 122. člena ZZZDR pa lahko sodišče celo za
zavarovanje otrokovih premoţenjskih koristi odloči, da imajo starši glede
upravljanja otrokovega premoţenja poloţaj skrbnika.
98
Drugače pa je v primeru, ko je otrok ţe dopolnil petnajst let in je zaposlen. Takrat
lahko samostojno razpolaga s svojo plačo, hkrati pa je od svoje plače dolţan
prispevati za svoje preţivljanje ter izobraţevanje (112. člen ZZZDR).
V primerjavi z določbami v našem pravu glede otrokovih premoţenjskih pravic s
konvencijo ZN o otrokovih pravicah pa lahko vidimo, da slednja sploh nima
določbe, ki bi govorila o odgovornosti staršev za izvrševanje otrokovih
premoţenjskih pravic (Geč-Korošec, 2000, str. 181).
c) Zastopanje otroka
1. odst. 107. člena ZZZDR pravi, da so zakoniti zastopniki mladoletnih otrok, ki
še niso popolnoma poslovno sposobni, njihovi starši. Ti zastopajo svoje otroke
pred sodišči in drugimi organi ter organizacijami. Prav tako sklepajo pravne posle
v otrokovem imenu in na njegov račun, s čimer skrbijo za osebo in premoţenje
otroka. 2. odst. 107. člena ZZZDR pa k temu dodaja, da kadar je potrebno
mladoletniku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu
ali drugemu roditelju, če starši ne ţivijo skupaj pa tistemu, pri katerem otrok ţivi.
Sam pa lahko sklepa pravne posle mladoletnik, ki je ţe dopolnil petnajst let, razen
če zakon ne določa drugače. Da postanejo ti pravni posli veljavni, pa je potrebna
odobritev s strani staršev, in sicer, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na
mladoletnikovo ţivljenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na mladoletnikovo
ţivljenje tudi po polnoletnosti (108. člen ZZZDR) (Geč-Korošec, 2000, str. 182).
Po drugi strani pa starši ne morejo zastopati otroka v primeru, kadar je potrebna
njegova osebna odločitev. Sem se štejejo sklenitev zakonske zveze, priznanje
očetovstva, odločitev, ali se naj opravi določen medicinski poseg v zvezi s
preprečevanjem ali omogočanjem rojstva otroka ter izdelava oporoke. Takrat
mora otrok biti svoboden, katerega svoboda odločanja bi pa bila z nadomestitvijo
njegove volje z voljo staršev kot zakonitih zastopnikov negirana. Tako sta v
bistvu zastopanje in svoboda odločanja v direktnem nasprotju. Ravno iz tega
razloga naš zakon za izjavljanje strogo osebnih odločitev ne zahteva polne
poslovne sposobnosti. Starši pa ne morejo zastopati mladoletnega otroka, nad
katerim izvršujejo roditeljsko pravico, tudi takrat, kadar gre za spor med njimi ali
gre za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi oziroma v katerih drugih
primerih, če si njihove koristi nasprotujejo. Če imajo starši več otrok, ne morejo
zastopati nobenega od njih, kadar si interesi otrok med seboj nasprotujejo. V teh
99
primerih se postavi mladoletniku tako imenovani kolizijski skrbnik (1. odst. 213.
člena-a ZZZDR). Zastopanje staršev pa odpade tudi v primeru, če je otrok kljub
mladoletnosti postal popolnoma poslovno sposoben (117. člen ZZZDR).
Mladoletnik, ki je dopolnil petnajst let, lahko sam sklene delovno razmerje ter
pogodbo o delu, medtem ko pa lahko mladoletnik sklene učno pogodbo le s
privolitvijo staršev ali njegovega zakonitega zastopnika. Mladoletnik, ki je
dopolni petnajst let in je zaposlen, lahko samostojno sklepa pravne posle glede
zasluţka. To pomeni, da bi lahko samostojno sklepal pravne posle, ki pomenijo
posle vsakdanjega ţivljenja, s katerimi razpolaga z zasluţkom in štipendijo, ter
pravne posle, s katerimi razpolaga s svojimi avtorskimi in iznajditeljskimi
pravicami. Smel bi se pa zavezati tudi za določeno storitev, ampak le, če ta
njegova obveznost ne bi bistveno vplivala na njegovo ţivljenje ali vplivala na
njegovo ţivljenje tudi po polnoletnosti (Geč-Korošec, 2000, str. 182−183 in
Zupančič, 1993, str. 121−122).
Vidimo torej, da ko otrok doseţe določeno starost, se dolţnost staršev, da v celoti
nadomeščajo njegovo voljo, zmanjša na dopolnjevanje otrokove volje ali pa celo
popolnoma odpade. Ob tem velja poudariti, da se le izjemoma ne upošteva volje
otroka ali staršev kot njegovih zakonitih zastopnikov, ta izjema pa mora biti
izrecno določena v zakonu. To so v bistvu značilnosti delne poslovne sposobnosti
otroka, ki po 108. členu ZZZDR nastopi s starostjo petnajst let. Po eni strani je
taka ureditev toga, saj postavlja za vse enako starostno mejo in ne upošteva
osebnosti vsakega otroka posebej glede njegove zrelosti. Po drugi strani pa bi bila
takšna individualizacija otrok za pravnoposlovni promet teţko sprejemljiva. Glede
izjave volje v osebni (ne pravnoposlovni) sferi pa za drugačne rešitve ni ovire.
Namreč za otrokovo ţivljenje so lahko velikega pomena tudi izjave volje, ki imajo
pravne posledice le v osebni sferi. Tukaj ne gre za pravnoposlovne izjave volje,
zato zanje 108. člen ZZZDR ne velja. Kako lahko otrok doseţe ţelene pravne
posledice v osebni sferi, določajo predpisi, ki urejajo področje, na katerem naj bi
izjava volje učinkovala (Zupančič, 1993, str. 122–124).
Kot smo omenili, sme po 108. členu ZZZDR otrok, ki je delno poslovno
sposoben, v osnovi sam sklepati pravne posle. Vendar je k temu potrebno dodati
še nadaljnje določilo 108. člena ZZZDR, ki pravi, da je pri mladoletniku, ki je
dopolnil petnajst let, za veljavnost pomembnih poslov (takih, ki bistveno vplivajo
na mladoletnikovo ţivljenje ali takih, ki lahko vplivajo na njegovo ţivljenje tudi
100
po polnoletnosti), potrebna odobritev staršev. Torej je v takih primerih potrebno
predhodno dovoljenje staršev ali njihova kasnejša odobritev. Je pa res, da je
takšna opredelitev tako meglena, da še vedno ostaja odprto vprašanje, kateri posli
sploh spadajo v to kategorijo (npr. razpolaganje s tem premoţenjem za
omogočanje otrokovega študija). V načelu lahko razpolagajo z otrokovim
osnovnim premoţenjem v namen starši (111. člen ZZZDR), hkrati pa ni razloga,
da ne bi razpolagal tudi otrok sam, sicer s privolitvijo staršev, eventualno pa tudi
centra za socialno delo, saj se s tem privaja na samostojno odločanje, kar je v
njegovo korist, ne more pa ogroziti svojih ţivljenjskih interesov.
V primeru pa, da sklene mladoletnik pomemben pravni posel brez predhodnega
dovoljenja staršev oziroma v času negotovosti, če bodo starši naknadno takšen
posel odobrili ali ne, potem ta pravni posel ne velja niti za mladoletnika niti za
sopogodbenika. Če straši takšen pravni posel naknadno odobrijo, velja le-ta od
same sklenitve (ex tunc), če ga pa ne, ostane pravni posel neveljaven.
(Geč-Korošec, 2000, str. 183 in Zupančič, 1993, str. 122).
Drugačno ureditev pa najdemo v zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 56.
členu. Ta določa, da je posel, ki ga je sklenil mladoletnik brez dovoljenja staršev v
času, ko je negotovo ali bodo starši posel naknadno odobrili ali ne, izpodbojen. To
pomeni, da tak pravni posel velja za mladoletnika in sopogodbenika ţe od samega
začetka, seveda v primeru, če se ne izpodbije ali če starši svoje naknadne
odobritve ne zavrnejo. Nadalje pa 1. odst. 57. člena ZOR navaja, da lahko
sopogodbenik poslovno nesposobne osebe (mladoletnika), ki ni vedel za njegovo
poslovno sposobnost, odstopi od pogodbe, katero je sklenil z njim brez dovoljenja
njegovega zakonitega zastopnika, torej njegovih staršev. Enako pravico pa ima
tudi sopogodbenik, ki je vedel, za mladoletnikovo poslovno nesposobnost in ga je
ta prevaral z izjavo, da ima dovoljenje svojega zakonitega zastopnik, torej staršev
(2. odst. 57. člena ZOR). Ta pravica ugasne v 30 dneh po tem, ko sopogodbenik
zve za poslovno nesposobnost mladoletnika oziroma za to, da nima dovoljenja
zakonitega zastopnika, torej svojih staršev in pa prej, če zakoniti zastopnik odobri
pogodbo, preden izteče ta rok (3. odst. 57. člena ZOR). Lahko pa sopogodbenik,
ki je vedel za mladostnikovo poslovno nesposobnost, zahteva, da njegovi straši
izjavijo, ali pogodbo odobrijo ali ne. V primeru, da se straši v 30. dneh ne
izrečejo, da odobrijo pogodbo, se šteje, da so odobritev zavrnili in pogodba je
razveljavljena (2. odst. 58. člena in 3. odst. 112. člena ZOR). Takšen pravni posel
101
pa lahko izpodbija tudi mladoletnik oziroma imajo v njegovem imenu to pravico
njegovi starši (Geč-Korošec, 2000, str. 183−184).
Ob vsem tem pa se v slovenski pravni teoriji postavlja vprašanje, katera od zgoraj
omenjenih ureditev je sprejemljivejša, ZZZDR ali ZOR. Vsaj za dvostranske
posle bi naj bila ustreznejša ureditev po ZOR-u, ker bolj upošteva koristi
mladoletnika. Hkrati ima tudi sopogodbenik večjo pravno gotovost, ker lahko od
pogodbe odstopi ali od staršev zahteva, da se izrečejo o njeni odobritvi. To
stališče je še posebej sprejemljivo iz vidika analogne uporabe drugih določb ZOR-
a (56. do 59. člen ZOR). Predvsem takrat, kadar ZZZDR zahteva za določene
pravne posle mladoletnika, ki ga sklene bodisi sam s privolitvijo staršev ali samo
po starših kot zastopnikih, tudi privolitev (predhodno dovolitev ali naknadno
odobritev) pristojnega centra za socialno delo (prim 111. člen ZZZDR). V kolikor
pristojni center za socialno delo ni podal poprejšnjega dovoljenja, je tako
sklenjeni pravni posel v času negotovosti, če ga bo pristojni organ odobril ali ne,
spodbojen. Upravičenec spodbijanja je mladoletnik. Je pa treba poudariti, da v
bistvu privolitev staršev k pravnemu poslu otroka ni akt zastopanja otroka, ker
posel sklene otrok sam, ampak gre za samostojno dolţnost staršev v okviru
roditeljske skrbi za premoţenjske interese otroka (Geč-Korošec, 2000, str. 184–
185 in Zupančič, 1993, str. 123).
Če ob koncu pogledamo še Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 lahko
vidimo, da je mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, pravdno
sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost (3. odst. 79.
člena ZPP). V pravdah ga zastopajo njegovi starši. Mladoletnik, ki pa je ţe star
petnajst let, pa je pravdno sposoben v tistih sporih, ki izvirajo iz pravdnih poslov,
katere lahko sicer samostojno sklepa. V primerih, ko je za veljavnost pravnega
posla potrebna odobritev staršev ali celo pristojnega centra za socialno delo, ne
sme mladoletnik v sporih sam opravljati pravdnih dejanj, ampak to zanj opravljajo
njegovi starši kot zakoniti zastopniki. Če bi mladoletnik sam opravil določeno
pravdno dejanje, ne glede na to, da ni pravdno sposoben, sodišče tega ne bi
razveljavilo, v kolikor bi to pravdno dejanje starši kasneje odobrili. Iz tega je torej
razvidno, da je zakon o pravdnem postopku pravdno sposobnost mladoletnika
izenačil s poslovno sposobnostjo po materialnem pravu (Geč-Korošec, 2000, str.
185).
102
Kar se pa tiče Konvencije ZN o otrokovih pravicah, le-ta o zastopanju otroka pri
izvrševanju njegovih pravic ne govori, razen v zvezi z zaslišanjem v postopkih v
zvezi z otrokom (člen 12/1). Opozarja pa v določbi člena 12/2 na moţnost
individualizacije otrok glede izjavljanje njihove volje. Ta odločba namreč govori
o pravici otroka do prostega izraţanja lastnega mnenja, katerega tehtnost se
presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo (Zupančič, 1993, str. 124).
d) Druge pravice in dolţnosti staršev do otrok
Med te spadajo nekatere pravice in dolţnosti, ki izhajajo iz ZZZDR ter iz drugih
zakonov. Doslej smo ţe obravnavali dolţnosti staršev v okviru roditeljske pravice,
ki so najpomembnejše za oblikovanje otrokove osebnosti ter njegovo delovanje v
zunanjem svetu, še posebej v pravnem ţivljenju. Iz tega razloga jih ZZZDR
obravnava skupaj na enem mestu. Imajo pa starši še druge pravice in dolţnosti, ki
jih izvršujejo v skrbi za otrokove osebne in premoţenjske interese, katere prav
tako izvirajo iz roditeljske pravice. Če pa ta preneha ali se jim odvzame, izgubijo
tudi te pravice in dolţnosti (prav tam, str. 125).
Med take vrste pravic in dolţnosti po ZZZDR spadajo recimo določila o
posvojitvi (npr. privolitev staršev, da dajo otroka v posvojitev – 141. člen),
določila iz rejništva (npr. oddaja otroka v rejništvo po starših – 176. člen),
pripoznanje očetovstva (88. člen), izjava matere, da se strinja s priznanjem
očetovstva (2. odst. 90. člena) in drugo.
Drugi predpisi, ki dajejo pravice in dolţnosti staršem, so predpisi o določitvi
otrokovega osebnega imena. Tukaj moramo izhajati iz dejstva, da slovenska
drţava pozna popolno enakopravnost očeta in matere do svojih otrok ter popolno
izenačitev v zakonski zvezi in zunaj nje rojenih otrok. Iz tega sledi, da predpisi o
osebnem imenu nimajo posebnih določil o priimku zunaj zakonske zveze rojenega
otroka. Iz Zakona o osebnem imenu Republike Slovenije iz leta 1987 izhaja, da
določijo starši otroku osebno ime sporazumno (1. odst. 7. člena). K temu 2. odst.
7. člena dodaja, da v kolikor eden od staršev ni več ţiv, ne more izvrševati
roditeljske pravice ali je neznan, določi osebno ime otroku drugi od staršev. Otrok
dobi po sporazumu staršev priimek po enem ali po obeh starših, razen če ti ne
določijo, naj ima otrok kak drug priimek (3. odst. 7. člena). V primeru pa, da se
starši ne morejo sporazumeti o otrokovem osebnem imenu, mu ga določi pristojni
center za socialno delo (1. odst. 9. člena). Le-ta določi osebno ime otroku tudi v
103
primeru, če otrokovi starši niso znani. Če pa otroka, katerega starši so neznani,
kdo posvoji, mu določi osebno ime otrokov posvojitelj (1. odst. 14. člena). Lahko
pa v primeru, če otrokovi starši niso več ţivi ali ne morejo izvrševati roditeljskih
pravic, določi skladno z 3. odst. 7. člena otroku osebno ime tisti, kateremu je
zaupana skrb, vendar le ob soglasju pristojnega centra za socialno delo.
Mladoletni osebi se lahko spremeni osebno ime na zahtevo staršev ali posvojitelja,
v primeru zahteve spremembe skrbnika pa se mora s tem strinjati tudi pristojni
center za socialno delo. Je pa potrebna tudi privolitev mladoletnika, če je
zahtevana sprememba imena za mladoletnika, ki je star več kot 10 let (12. člen).
Med druge predpise kot sta ZZZDR in ZOI glede pravic in dolţnosti staršev do
otrok pa spadajo še predpisi o drţavljanstvu Republike Slovenije, predpisi o
dedovanju, o zdravstvenem in socialnem zavarovanju, stanovanjski predpisi in še
nekateri drugi (Geč-Korošec, 2000, str. 185−186).
e) Pravice in dolţnosti otrok
Otrok ima pod roditeljsko pravico določene dolţnosti do staršev. Če ne bi bil
dolţan izpolnjevati odločitev, ki jih starši sprejemajo v njegovem interesu, le-ti ne
bi mogli dosegati namena roditeljske pravice. Otrok torej mora poslušati navodila
in nasvete staršev. Pomemben dejavnik v vzgoji pa je tudi navajanje otroka na
delo. Tako je dolţan pomagati staršem pri delih, katera so glede na njegovo
starost in zdravstveno stanje primerna in to v taki meri, da ni ogroţeno njegovo
izobraţevanje in pripravljanje na bodoči poklic. Dolţan je tudi ţiveti s staršema
oziroma tam, kjer oni to določijo, kot npr. v šolskem internatu. Nenazadnje, kot
smo ţe poprej omenili, mora otrok, ki je dopolnil petnajst let in je zaposlen,
prispevati k stroškom staršev za svoje preţivljanje in izobraţevanje (112. člen
ZZZDR). Če tega ne stori, lahko starši to prispevanje izsilijo v pravdi. Da pa bo
otrok izpolnjeval omenjene dolţnosti, lahko starši uporabijo prijeme, kot so
samopomoč, kazni, ali recimo tako, da zavrnejo otrokove posebne ţelje ali mu
naloţijo izredne naloge. V primeru, da starši na noben način ne uspejo v svojih
vzgojnih prizadevanjih, ker je otrok osebnostno ali vedenjsko moten, lahko
predlagajo centru za socialno delo, da odda otroka v zavod (121. člen ZZZDR)
(Zupančič, 1993, str. 125).
ZZZDR med drugim določa, da so pravice in dolţnosti otrok do njihovih staršev
enake, ne glede na to, ali so otroci rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje (5. člen).
104
Načeloma pa izrecno ne našteva pravic otrok, čeprav bi nekako lahko rekli, da
dolţnosti staršev pomenijo pravice njihovih otrok. Kakor pravic, tudi vseh
dolţnosti otrok zakon ne našteva, vsekakor pa poudarja dolţnost preţivljanja. Po
1. odst. 124. člena ZZZDR so otroci dolţni preţivljati svoje starše, ampak le v
primeru, če so ti nesposobni za delo ter nimajo dovolj sredstev za ţivljenje. So pa
v praksi nastopali tudi primeri, ko so otroci morali preţivljati svoje starše, čeprav
jih le-ti niso, ko bi jih po zakonu morali ter so svoje otroke celo zanemarjali. Prav
zaradi tega so strokovnjaki predlagali novo določilo, katero je zajeto v 2. odst.
124. člena ZZZDR in pravi, da polnoletni otrok ni dolţan preţivljati tistega od
staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preţivninskih obveznosti do
njega. Drugače pa lahko otrok, ki je dolţan preţivljati svoje starše, sam izbere, na
kakšen način bo to izvajal. Ali jim bo plačeval določene zneske kot preţivnino, jih
vzel k sebi v preţivljanje ali pa bo poskrbel za njegovo preţivljanje na kak
drugačen način (131.a člen). V primeru, da je več oseb skupaj dolţnih koga
preţivljati, se pa ta dolţnost razdeli med nje po njihovih moţnostih ter tudi glede
na to, koliko skrbi in pomoči je bil kdo od njih deleţen (126. člen ZZZDR). Je pa
pravica staršev zahtevati preţivljanje s strani otroka njihova osebna pravica ter
ugasne z njihovo smrtjo. Ob koncu moramo omeniti še določilo iz 133. člena
ZZZDR, ki pravi, da sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preţivljanja kake osebe, s
toţbo zahtevati povračilo za izdatke od tistega, ki je to osebo bil dolţan
preţivljati. Povračilo lahko zahteva v tisti višini, kolikor so bili ti izdatki potrebni
(Geč-Korošec, 2000, str. 187−188).
Starši so pri izvrševanju roditeljske pravice pod stalnim druţbenim nadzorom
različnih organov, predvsem centra za socialno delo in sodišča. Namreč po 6.
členu ZZZDR so druţbeni organi dolţni in upravičeni poseči v roditeljsko
pravico, ko je ogroţen zdrav razvoj otroka ali če to zahtevajo druge koristi otroka.
Sicer pravni red varuje avtonomijo druţine, hkrati pa jo v interesu otroka tudi
omejuje. Tako imajo starši sicer pravico, da sami skrbijo za svoje otroke, v
kolikor pa ne izpolnjujejo svojih dolţnosti, ki izhajajo iz skrbi za otroka in s tem
ne zagotavljajo otrokove koristi, pa mora druţba z raznimi posegi intervenirati v
izvrševanje roditeljske pravice. Posegajo pa ne le takrat, kadar gre za krivdno
ravnanje (storitve, opustitve) s strani staršev, ampak tudi, kadar starši zatajijo brez
krivde (Zupančič, 1993, str. 128).
105
5.2.5.5 Ukrepi centra za socialno delo
Center za socialno delo je po 119. členu ZZZDR dolţan in upravičen storiti vse,
kar je potrebno za varstvo in vzgojo otroka oziroma za varstvo njegovih
premoţenjskih in drugih pravic ter koristi. Velikokrat se pa tega pooblastila
posluţuje z določenimi zadrţki, pri čemer gredo domneve predvsem v tej smeri,
ker pač ni čisto jasno, kakšne moţnosti mu dejansko to pooblastilo daje.
Pri izpeljavi ukrepa s strani centra za socialno delo pa velja poudariti, da lahko
izpelje kateregakoli za varstvo otrokovega interesa, vendar le, če je res potreben.
Ob tem mora paziti tudi na dve omejitvi. Kot prvo se mora opraviti ukrep, ki je
najustreznejši, torej zlasti takšen, s katerim bodo starši najmanj prizadeti ter
seveda, da se z njim doseţe ţeleni učinek – zagotovitev otrokove koristi.
Vsekakor pa ukrep ni ustrezen, če ne učinkuje na področju roditeljske pravice ali
učinkuje le posredno. Prav zaradi tega center za socialno delo ne sme poseči v
zasebno ţivljenje staršev in niti tretjih oseb (npr. da bi poročenemu staršu
prepovedalo zunajzakonsko razmerje). Kot drugo pa, v kolikor gre za ukrep
varovanja osebe otroka, mora biti takšen, da se z njim ne odvzame otroka staršem.
Namreč to se lahko zgodi le v primerih, ki jih določa zakon.
Torej lahko center za socialno delo po splošnem pooblastilu iz 119. člena stori
zlasti naslednje ukrepe:
svetuje staršem, jih opozarja na napake pri negi in vzgoji otroka, napoti starše
v vzgojno, zdravstveno, socialno ali svetovalno institucijo;
določi stalni nadzor nad izvrševanjem roditeljske pravice;
pomaga staršem pri urejanju ţivljenjskih razmer.
Lahko pa opravi še ukrepe kot so: odvzem staršem določena upravičenja, katere
vsebuje roditeljska pravica, npr. zastopanje nasploh ali samo v določenih zadevah
ali za veljavnost kakšnega ukrepa staršev glede otroka postavi pogoj, da tak ukrep
dovoli ali odobri.
Po 119. členu pa je tudi dolţan predlagati razveznemu sodišču, da med postopkom
za razvezo zakonske zveze izda začasno odredbo o varstvu skupnih otrok (pri kom
naj bodo), o njihovem preţivljanju, še posebej takrat, če sodišče ne izda začasne
odredbe po uradni dolţnosti (Zupančič, 1993, str. 128−129).
106
Poleg omenjenih ukrepov pa ZZZDR navaja še dva posebna ukrepa, katera lahko
izvaja center za socialno delo. Le-ta pomenita teţji poseg v izvrševanje pravic in
dolţnosti staršev, da skrbijo za osebo svojega otroka, kajti z njima center za
socialno delo izloči otroka iz druţinskega okolja staršev. Gre za ukrepa:
a) Odvzema otroka staršem in oddaja otroka drugi osebi ali zavodu v
varstvo in vzgojo.
Po 1. odst. 120. člena ZZZDR lahko center za socialno delo izpelje ta ukrep, kadar
so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali v primeru, če je to iz drugih
pomembnih razlogov v otrokovo korist. Razlogi za odvzem lahko izhajajo iz
strani staršev oziroma iz njihove sfere, lahko so pa tudi objektivne narave.
Vsekakor pa tudi pri razlogih, izvirajočih iz sfere staršev, ni nujno, da gre za
krivdno ravnanje ali opustitev staršev, kajti ta ukrep prav tako sluţi varovanju
otrokovega interesa in ne kaznovanju staršev. Zaradi tega se lahko opravi tudi
tedaj, če starši brez krivde odpovedo v skrbi za otrokov razvoj. Torej je potrebno
vse skupaj razumeti na način, da se lahko otroka vzame staršem ne komaj takrat,
ko je ţe nastala škoda v njegovem razvoju, ampak ţe tedaj, ko starši samo
ogroţajo otrokov razvoj (Zupančič, 1993, str. 128−129).
2. in 3. odst. 120. člena ZZZDR pa k temu še dodaja:
''S tem odvzemom ne prenehajo druge dolţnosti in pravice staršev do otroka.''
''Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka tega
člena.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 339.)
b) Oddaja otroka v vzgojni zavod zaradi otrokovih slabih nagnjenj
Po 1. odst. 121. člena ZZZDR lahko center za socialno delo na lastno pobudo ali
pa na predlog staršev odda otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenje
motenosti, katera bistveno ogroţa njegov zdrav razvoj. Vzroki za ta ukrep so
podani pri mladoletniku samem in ne izhajajo nujno iz sfere staršev, ne glede na
to, da bo pogosto motenost pri otroku posledica zanemarjenega varstva in vzgoje
staršev. Ukrep dejansko pomeni posebno vrsto omejitve prostosti otroka. V 2.
odst. 121. člena pa zakon določa, da mora ukrep nemudoma prenehati, čim so
prenehali vzroki, ki so pripeljali do ukrepa, iz česar izhaja, da se mora sproti
preverjati, če je ukrep še potreben. Lahko pa traja najdlje tri leta. Po 3. odst. 121.
člena je moţno ukrep tudi podaljšati, dokler pač še obstajajo razlogi, vendar
107
največ za tri leta. 4. odst. 121. člena pa še dodaja, da je otrok lahko v zavodu do
osemnajstega leta, nadalje pa le, če v to privoli. Prisilna izpeljava ukrepa je torej
mogoča samo pri mladoletniku.
Glede postopka tega ukrepa veljajo določbe Zakona o splošnem upravnem
postopku (ZUP). Zakon o socialnem skrbstvu (centru za socialno delo, v besedilu
novele, 1989) pa še posebej določa, da je potrebno pred samim ukrepom opraviti
ustno obravnavo, hkrati pa mora delavec centra kot uradna oseba, ki vodi
postopek, pridobiti mnenje strokovne komisije. Namen te določbe je boljše
varovanje koristi otroka v postopkih izpeljave ukrepov, s katerimi so lahko le-te
še posebej prizadete. Ob tem se pa pojavi problem, in sicer moţnost, da se ta
namen uresniči le pri izpeljavi taksativno navedenih ukrepov centra za socialno
delo. Ti so: odločitev o tem, pri katerem od staršev bo otrok ţivel, če se ne moreta
o tem sporazumeti (105. člen ZZZDR), odločitev o odvzemu otroka oziroma
omejitev pravice do osebnih stikov z otrokom tistemu staršu, pri katerem otrok ne
ţivi (106. člen ZZZDR), odločitev o odvzemu otroka staršem (120. člen ZZZDR).
Tako zakon navaja ukrepe, s katerimi se lahko v največji koţni meri ogrozi ali
celo prizadene otrokove koristi. Vendar teh je še več, kot na primer odločitev o
oddaji otroka v rejništvu (157. člen ZZZDR), odločitev o posvojitvi pred iztekom
enoletnega roka (141. člen ZZZDR, v besedilu novele, 1989), odločitev o
sklenitvi zakonske zveze mladoletnika in s tem tudi o pridobitvi poslovne
sposobnosti (23. člen v zvezi s 1. odst. 117. člena ZZZDR). Prav tako pa ne bi
smeli biti izvzeti tisti ukrepi, ki jih je center za socialno delo dolţan in upravičen
storiti na podlagi 119. člena ZZZDR (npr. odvzem določenih upravičenj staršem,
ki jih vsebuje roditeljska pravica), saj se tudi na tak način lahko prizadene
otrokova korist. Iz tega izhaja tudi Zupančičev predlog, da bi se moral dopolniti
seznam ukrepov, kateri bi se lahko izpeljali šele po oddaji mnenja s strani
strokovne komisije. Natančneje to pomeni, da bi se z namenom izogniti
nepopolnosti v naštevanju, moralo postaviti splošno načelo, da je potrebno
konzultirati tim strokovnjakov vsakič, ko gre za odločanje o pravicah in koristih
otroka in tudi v primerih odločanja, ki se kakorkoli tiče izvrševanja roditeljske
pravice staršev. To se opravičuje predvsem s tem, da ima vsak poseg centra za
socialno delo v izvrševanje roditeljske pravice vpliv na pravice in interese otroka.
Obveznost ustne obravnave v zadevi, v kateri je udeleţen otrok, pa je še dodatni
procesni previdnostni ukrep za varovanje otrokovih koristi. Sicer pa ustna
108
obravnava ne odstopa od pravil zakona o splošnem upravnem postopku (1. odst.
150. člena ZUP), kjer se lahko udeleţenci v postopku izjasnijo o vseh okoliščinah,
pomembnih za odločitev.
Drugih procesnih določb o tem ukrepu pa v zakonodaji ni. Govori pa se, da bi naj
imel otrok v vsakem postopku, v katerem se odloča o njegovih pravicah in
koristih, posebnega zastopnika, kar v največji meri velja za postopek izpeljave
ukrepa po 121. členu ZZZDR. Predvsem je pomembno to, da bi zastopnik lahko
za otroka vlagal pravna sredstva, kajti proti odločbi tega ukrepa se lahko pritoţijo
le starši. In potem se postavi vprašanje, ali so na tak način, ko straši predlagajo
oddajo otroka v zavod, varovane otrokove pravice. Namreč v tem postopku zdaj
stoji otrok sam – tako proti instituciji (centru za socialno delo) kot proti staršem.
Kakorkoli, kot ţe rečeno, bi za večjo varstvo otroka v postopkih bilo treba
razmisliti o spremembi jurisdikcijske norme s strani zakonodajalca, in sicer na
način, da bi odločanje v druţinsko pravnih zadevah v večji meri kot doslej zaupal
sodišču (Zupančič, 1993, str. 130–132).
Ob navedenem pa je center za socialno delo dolţan ukrepati tudi glede varstva
otrokovih premoţenjskih interesov. In sicer takrat, ko starši svoje pravice in
dolţnosti upravljanja otrokovega premoţenja ne izvršujejo tako kot bi morali ali
pa kadar ogroţajo njegove premoţenjske koristi. Tako lahko center za socialno
delo po 1. in 2. odst. 122. člena ZZZDR od staršev zahteva, da poloţijo račun o
upravljanju otrokovega premoţenja (npr. prepoved odsvojitve ali obremenitve),
nadalje predlaga sodišču, da dovoli zavarovanje na premoţenju staršev ter da
predlaga sodišču, da postavi starše v poloţaj skrbnika glede upravljanja
otrokovega premoţenja. Vse to v interesu varstva otrokovega premoţenja.
Nadaljnje določbe glede ravnanja centra za socialno delo, ki pomenijo poseg v
izvrševanje roditeljske pravice, so raztresene še po drugih delih druţinsko pravne
ureditve. Po ZZZDR so na primer takšni akti recimo ţe zgoraj omenjeni, odločitev
centra za socialno delo o tem, pri kom bo ţivel otrok, če starša ne ţivita skupaj in
se o tem ne moreta sporazumeti, odločitev o odvzemu oziroma omejitvi pravice
do osebnih stikov, v kolikor se o tem ne odloča ob razvezi zakonske zveze staršev,
odločitev o oddaji otroka v rejništvo in o postavitvi otroka pod skrbništvo
(Zupančič, 1993, str. 131).
109
5.2.5.6 Ukrepi sodišča
V roditeljsko pravico poleg centra za socialno delo posegajo tudi sodišča in so
prav tako dolţna pri izpeljavi ukrepov, ki pomenijo poseganje v roditeljsko
pravico, v prvi vrsti upoštevati otrokovo korist. Najbolj radikalen ukrep sodišča
glede roditeljske pravice je njen odvzem. Moramo pa tudi tukaj, tako kot za vsak
drugi poseg druţbe v razmerju starši – otrok, izhajati iz tega, da meje avtonomije
roditeljske pravice postavlja otrokov interes. V kolikor se pač tega ne da
zagotoviti drugače kot z odvzemom roditeljske pravice, je to potrebno storiti. Prav
tako ne moremo odvzema roditeljske pravice razumeti kot kazen za zavrţeno
ravnanje starša, ampak kot sredstvo, ki je v dani situaciji edino ustrezno. To
pomeni, da je le z njim moţno učinkovito obvarovati otroka pred ravnanjem
starša, s katerim teţko ogroţa njegove koristi, oziroma pred posledicami takega
ravnanja (Zupančič, 1993, str. 132–133).
Razlogi za odvzem roditeljske pravice, ki se odvzame s sodno odločbo v
nepravdnem postopku so po 1. odst. 116. člena ZZZDR, so naslednji:
roditeljska pravica se odvzame tistemu roditelju, ki je s svojim ravnanjem
pokazal, da ne namerava skrbeti za otroka ali da drugače hudo zanemarja svoje
dolţnosti;
roditeljska pravica se odvzame tistemu roditelju, ki je svojega otroka zapustil;
roditeljska pravica se odvzame tistemu staršu, ki jo zlorablja (Geč-Korošec,
2000, str. 192).
Vsem tem razlogom je skupno, da starš ne izpolnjuje osnovnih zahtev glede skrbi
za otroka, za njegovo ţivljenje, zdravje in vzgojo ter s tem ne zagotavlja osnovnih
pogojev za zdrav otrokov telesni, duševni, intelektualni in moralni razvoj. Če jih
ne zagotavlja iz razloga, ker stori mnogo premalo ali nič v korist otroka, se šteje,
da hudo zanemarja roditeljske dolţnosti. V bistvu gre za opustitev skrbi za otroka,
kjer lahko vzamemo za primer, da starš ne skrbi za otrokovo premoţenje. Nadalje,
zapustitev otroka pomeni najteţje ravnanje v obnašanju starša, ki pomeni popolno
opustitev skrbi za otroka. Odvzem zaradi tega pride v poštev takrat, če se starš ob
zapustitvi ali kasneje obnaša tako, kot da otroka ni ali kot da otrok ni njegov in
pač za njega ne bo skrbel. Subjektivni odnos starša do zapustitve (namen, da za
otroka ne bo skrbel) pa ni potreben, saj zakon ne zahteva, da starš noče skrbeti za
110
otroka. Ob tem lahko naredimo tudi primerjavo, da med zanemarjanjem
otrokovega varstva in vzgoje kot razlogov za odvzem otroka (120. člen ZZZDR)
in grobim zanemarjanjem starševskih dolţnosti kot razlogov za odvzem
roditeljske pravice, ni neke bistvene kvantitativne razlike. V bistvu gre pri obeh za
ravnanja, ki so nasprotujoča starševskim dolţnostim, razlika je le v intenzivnosti
kršitve roditeljske pravice. Kadar pa se odvzame roditeljska pravica zaradi
njenega zlorabljanja, ne gre zgolj zato, da starš ne zagotavlja osnovnih pogojev za
otrokov razvoj, ker ne dela v korist otroka, ampak tudi zato, ker dela v nasprotju z
njegovo koristjo in hkrati v nasprotju z namenom roditeljske pravice. Gre
predvsem za zavrţna dejanja starša, kot so na primer okrutno ravnanje z otrokom,
napeljevanje otroka h kaznivim dejanjem, k nemoralnemu ţivljenju in podobno.
Poudariti je potrebno, da odvzem roditeljske pravice ne pride v poštev le, kadar
starši dlje časa ali celo trajno s svojim ravnanjem močno ogroţajo otrokove
koristi, ampak tudi ko gre za enkratno dejanje ali opustitev staršev. Še posebej če
opustitev staršev kaţe samo po sebi ali preko drugih okoliščin (npr. z opustitvijo
skrbi za otroka) na popolno odsotnost starševskega čuta ali človečnosti oziroma
na popolno brezbriţnost do otrokovih koristi. Tukaj velja opozoriti na tri taka
dejanja, in sicer na:
odvzem ţivljenja drugemu staršu, zlasti, če se na ta način otroku v celoti
odtegne starševska skrb;
streţenje po ţivljenju otroka;
seksualni zločin proti otroku.
Še posebej pri zadnjih dveh je potrebno upoštevati, da obstaja nevarnost, da starš
dejanje ponovi.
Prav tako ne smemo pozabiti na dejstvo, da za odvzem roditeljske pravice v
navedenih in tudi drugih podobnih primerih ni potrebna ugotovitev kazenske
odgovornosti starša oziroma ni nujno, da je bil v času storitve dejanja prišteven.
Niti ni potrebno, da se uvede kazenski postopek, če pa se ţe, se lahko roditeljska
pravica odvzame, še preden je postopek končan. To pa izhaja iz ţe prej
omenjenega stališča, da naj takšen odvzem ne pomeni kazni, ne v
kazenskopravnem niti v druţinskopravnem smislu, ampak naj bo v prvi vrsti
sredstvo za varovanje otrokovih koristi. Torej velja, ker ne gre za kazen, krivda ni
potrebna, saj je kaznovan lahko le tisti, ki je kriv. Tako da tudi iz tega vidika ni
111
sprejemljivo stališče, da se lahko staršu odvzame roditeljsko pravico le, če s
svojim krivdnim ravnanjem škoduje otrokovim koristim (Zupančič, 1993, str.
133−134).
Kot smo rekli je odvzem roditeljske pravice najstroţji ukrep proti staršem, zaradi
česar se v praksi izreka redkeje ter za primere krivdnega ravnanja staršev. Lahko
se odvzame enemu staršu ali obema, prav tako se lahko odvzame staršu tudi samo
za posameznega otroka. Kljub temu pa, da starš z odvzemom izgubi vse pravice
do otroka, ni oproščen dolţnosti preţivljanja otroka (125. člen ZZZDR).
Ob tem je potrebno še poudariti, da se roditeljska pravica staršu ne odvzame za
vedno. Lahko se mu s sodno odločbo v nepravdnem postopku vrne v primeru, če
preneha razlog, zaradi katerega mu je bila ta pravica odvzeta. Ne vrne se mu zgolj
takrat, če je bil otrok posvojen (2. odst. 116. člena ZZZDR) (Geč-Korošec, 2000,
str. 192).
Sam postopek za odvzem in vrnitev roditeljske pravice pa ureja Zakon o
nepravdnem postopku v naslednjih členih:
1. in 2. odst. 64. člena ZZZDR določata:
o ''Postopek za odvzem roditeljske pravice se začne na predlog enega od
staršev, če ima roditeljsko pravico, pristojnega organa občinske
skupnosti socialnega skrbstva, otroka, starega nad 15 let, ki je
sposoben razumeti pomen predloga in njegove posledice, ali javnega
toţilca.''
o ''Sodišče uvede postopek po uradni dolţnosti, kadar na katerikoli način
izve, da obstojajo razlogi za odvzem roditeljske pravice določeni
osebi.''
65. člen določa: ''Udeleţenci v tem postopku so poleg predlagatelja in osebe, o
kateri se vodi postopek, tudi drugi od staršev, če ima roditeljsko pravico, in
pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva.''
66. člen določa: ''Pravnomočen sklep o odvzemu roditeljske pravice pošlje
sodišče pristojnemu matičarju zaradi vpisa v rojstno matično knjigo, če ima
otrok nepremičnine, pa odredi, da se odvzem roditeljske pravice zaznamuje v
zemljiški knjigi.''
112
67. člen določa: ''Stroške postopka trpi oseba, ki ji je odvzeta roditeljska
pravica. Če je predlog za odvzem roditeljske pravice zavrnjen, trpi stroške
predlagatelj.''
68. člen določa: ''Če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila roditeljska
pravica odvzeta, sodišče odloči o vrnitvi roditeljske pravice. V postopku za
vrnitev roditeljske pravice se smiselno uporabljajo določbe postopka o
odvzemu roditeljske pravice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 484−485.)
Med druge ukrepe sodišča, katere smo ţe poprej omenjali, pa sodijo še odločitev o
varstvu in vzgoji otroka ter o osebnih stikih po razvezi oziroma razveljavitvi
zakonske zveze staršev ter nova odločitev sodišča o teh vprašanjih zaradi
spremenjenih razmer. Sodišče lahko prav tako omeji pravice staršev glede
upravljanja z otrokovim premoţenjem ter odloči, da imajo starši poloţaj skrbnika.
Postopek pa je predpisan v zakonu o nepravdnem postopku (69. člen ZZZDR).
(Zupančič, 1993, str. 135).
Roditeljska pravica po 117. členu ZZZDR preneha v primeru:
ko otrok dopolni osemnajst let oziroma postane polnoleten;
ko mladoletni otrok sklene zakonsko zvezo pred polnoletnostjo; ob tem
pridobi še popolno poslovno sposobnost, katere pa ne izgubi, četudi se
zakonska zveza razveţe ali razveljavi preden postane polnoleten, hkrati tudi
roditeljska pravica ne oţivi;
če mladoletnik, ki je postal starš, pridobi popolno poslovno sposobnost. Le to
pa pridobi takrat, če so za to pomembni razlogi in če tako odloči sodišče v
nepravdnem postopku na predlog centra za socialno delo.
Roditeljska pravica pa lahko preneha še iz drugih razlogov, katerih pa ZZZDR
izrecno ne našteva. Ti so: otrokova smrt, smrt obeh staršev, odvzem roditeljske
pravice ali poslovne sposobnosti obema staršema in popolna posvojitev (Geč-
Korošec, 2000, str. 191).
Sam postopek za pridobitev popolne poslovne sposobnosti mladoletne osebe, ki je
postala starš, ureja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v členih 61–63:
61. člen določa: ''Postopek za pridobitev popolne poslovne sposobnosti se
začne na predlog mladoletne osebe, ki je postala roditelj, ali z njenim
113
soglasjem na predlog pristojnega organa občinske skupnosti socialnega
skrbstva.''
62. člen določa: ''Udeleţenci v tem postopku so poleg predlagatelja in osebe, o
kateri se vodi postopek, tudi starši oziroma skrbnik mladoletnika in pristojni
organ občinske skupnosti socialnega skrbstva.''
63. člen določa: ''Zoper sklep, s katerim pridobi mladoletna oseba popolno
poslovno sposobnost, se lahko pritoţijo starši oziroma skrbnik ter pristojni
organ občinske skupnosti socialnega skrbstva; zoper sklep, s katerim sodišče
zavrne predlog za pridobitev poslovne sposobnosti, se lahko pritoţita
mladoletnik in pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva.''
''Pravnomočen sklep, s katerim pridobi mladoletna oseba popolno poslovno
sposobnost, pošlje sodišče pristojnemu matičarju.'' (Zupančič in Novak, 2008,
str. 484.)
Drugače pa na splošno velja za oba zgoraj omenjena primera pridobitve popolne
poslovne sposobnosti pred polnoletnostjo, da mora biti mladoletna oseba duševno
in telesno zrela ter sposobna za samostojno ţivljenje. Obstoj takšne okoliščine se
pri nastopu popolne poslovne sposobnosti zaradi polnoletnosti tako ali tako
domneva, v omenjenih primerih pa ga je potrebno šele ugotoviti. To ugotavlja
center za socialno delo, ko odloča o dovolitvi sklenitve zakonske zveze, ali
sodišče, ko odloča o poslovni sposobnosti preden mladoletnik dopolni osemnajst
let. Popolna poslovna sposobnost je torej mejnik, ki pravno loči otroka od
odraslega. Iz tega izhaja, da oseba, ki je postala popolno poslovno sposobna,
čeprav še ni polnoletna, vsaj formalnopravno ne rabi več posebnega varstva, ki ji
ga zagotavlja ustava (zlasti s skrbjo staršev v okviru roditeljske pravice, oziroma s
skrbjo drugih oseb, če zanjo ne skrbijo starši), ker lahko kot telesno in duševno
zrel človek sama skrbi zase, za svoje pravice ter koristi. Zato velja, da mladoletna
oseba, ki je pridobila popolno poslovno sposobnost ni več otrok v smislu
Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Tako ji po našem pravu ne pripadajo
posebne pravice, ki jih otroku zagotavlja konvencija. Ţal pa te izjeme v definiciji
otroka konvencija ne določa (Zupančič, 1993, str. 136).
Roditeljska pravica pa se lahko podaljša tudi čez otrokovo polnoletnost, v
primeru, ko otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben sam skrbeti
zase, za svoje pravice in koristi. Predlog za podaljšanje lahko dajo pri pristojnem
114
sodišču starši ali center za socialno delo pred otrokovo polnoletnostjo, o katerem
sodišče odloča v nepravdnem postopku (1. odst. 118. člena ZZZDR). V kolikor
starši predloga za podaljšanje roditeljske pravice niso pravočasno vloţili in je
otrok postal ţe polnoleten, lahko sodišče kljub temu prizna staršem roditeljsko
pravico in jo podaljša čez otrokovo polnoletnost (2. odst. 118. člena). 3. odst. 118.
člena pa k temu dodaja, da podaljšanje roditeljske pravice ne velja za vedno,
ampak lahko sodišče, ko so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila podaljšana
roditeljska pravica, izda na predlog centra za socialno delo odločbo o njenem
prenehanju. Nenazadnje pa 4. odst. 118. člena določa, da se te odločbe o
podaljšanju in prenehanju roditeljske pravice zaznamujejo v matični knjigi, v
kolikor ima otrok še nepremičnino, pa tudi v zemljiški in drugih javnih knjigah.
Torej po Zakonu o nepravdnem postopku so udeleţenci v obeh postopkih, tako
podaljšanja kot prenehanja roditeljske pravice, starši, otrok in pristojni center za
socialno delo (1. odst. 59. člena ZNP) (Geč-Korošec, 2000, str. 191−192).
Ob koncu še na kratko predstavimo ureditev posegov v odgovornosti staršev za
vzgojo in razvoj otroka po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah. Namreč
konvencija v členu 9/1 zavezuje drţave podpisnice, da s svojimi predpisi določijo,
da se ne sme ločiti otrok od staršev proti njihovi volji. Za izjeme se šteje le
odločitev pristojnih oblasti, da je ločitev nujna zaradi otrokove koristi. Po
konvenciji je to takrat, ko starši otroka zanemarjajo ali zlorabljajo ter če starši
ţivijo ločeno in je potrebno odločiti o otrokovem prebivališču. V teh postopkih
imajo po konvenciji vse prizadete stranke, vključno z otrokom, moţnost
sodelovanja in izraţanja svojega mnenja. Otrok pa, ki je ločen, ima pravico do
osebnih stikov ter zveze z obema staršema, razen da je to v nasprotju z njegovo
koristjo.
Konvencija pa po 1. odst. 19. člena še posebej od drţav podpisnic zahteva, da z
vsemi moţnimi sredstvi in ukrepi zavarujejo otroke, za katere skrbijo starši, pred
nasiljem, zlorabami (tudi spolnimi), trpinčenjem ter zanemarjanjem. Še posebej pa
po 20. členu zagotavlja konvencija posebno varstvo in pomoč s strani drţave
tistemu otroku, ki je prikrajšan za druţinsko okolje in ga je treba zaradi ogroţanja
njegove koristi izločiti iz druţinskega okolja. V bistvu gre za nadomestno skrb kot
je rejništvo, varstvo v zavodu, posvojitev in podobno.
Poudariti pa je potrebno tudi določbo 25. člena konvencije, ki pravi, da je
potrebno vse določbe, s katerimi se loči otroka in izloči iz druţinskega okolja
115
staršev ter se ga da v nadomestno oskrbo, občasno preverjati (da se ugotovi, ali je
ukrep še potreben) ter hkrati nadzorovati izvajanje ukrepa. V primerjavi s tem pa
je v našem ZZZDR takšna dolţnost preverjanja po uradni dolţnosti predpisana le
pri oddaji otroka v zavod (121. člen ZZZDR). Kar se pa tiče drugih ukrepov pa
gre le za preverjanje na zahtevo prizadetih oziroma interesiranih oseb. Tako je
glede tega potrebno konvencijsko določilo uporabiti neposredno. Vrnitev odvzete
roditeljske pravice pa se lahko izvede tudi po uradni dolţnosti sodišča.
Konvencija pa postavlja v ospredje še načelo enake odgovornosti oziroma skupne
skrbi staršev do otroka, kar naj načeloma velja tudi po razvezi in po razveljavitvi
zakonske zveze staršev. Vendar kljub temu še mora upoštevati trenutno
prevladujočo pravno miselnost, da velja ob razvezi zaupati varstvo in vzgojo
otroka le enemu od staršev. Tudi naš ZZZDR je v skladu s to konvencijsko
ureditvijo. Konvencija po členu 9/2 tudi zagotavlja otroku moţnost, da poda
mnenje, pri katerem od staršev bi rad ţivel (Zupančič, 1993, str. 135−136).
5.2.6 Razveza zakonske zveze in razdelitev razveznih razlogov
Razveza zakonske zveze je le eden izmed načinov prenehanja zakonske zveze (63.
člen ZZZDR). Razveţe se lahko le veljavna zakonska zveza za ţivljenja obeh
zakoncev in sicer po njunem sporazumu ali pa iz določenega razveznega razloga
po odločbi pristojnega sodišča. Torej zakonska zveza je ustanova, urejena z
zakonom in ne enostavna ţivljenjska skupnost, ki bi lahko prenehala kadarkoli in
po volji kateregakoli izmed udeleţencev. Prav tako ni civilnopravna pogodba, ki
lahko preneha enostavno po sporazumu strank. Velja, da je zakonska zveza
druţbena in pravna ustanova. Iz tega izhaja, kot je ţe na kratko omenjeno zgoraj,
da se lahko razveţe samo, če obstajajo za to določeni vzroki, ob hkratnem
sodelovanju drţavnega organa, ki ugotavlja, ali so ti vzroki zakonito določeni
razvezni razlogi. Podobno pa je tudi sporazumna razveza, ki pomeni napreden
način razveze, omejena z določenimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko
zakonca sporazumno razveţeta (Geč-Korošec, 2000, str. 97–98, 104).
Glede razdelitve razveznih razlogov oziroma njihovega določanja obstajata v
današnjem pravu dve načeli, in sicer krivdno načelo ter načelo omajanosti
zakonskega razmerja .
116
Krivdno načelo se povezuje s pojmovanjem zakona kot pogodbe, pri čemer
pomeni razveza zakonske zveze sankcijo za kršitev pogodbe, torej sankcijo za
kršitev obveznosti, ki jih imata zakonca drug proti drugemu. Torej, če en zakonec
krši svojo zakonsko dolţnost, ga drugi zakonec ne more prisiliti k izvrševanju
zakonskih dolţnosti, ampak se lahko tudi sam oprosti dolţnosti izvrševanja
zakonske dolţnosti z zahtevo razveze zakonske zveze. Iz tega izhaja, da se po tem
načelu lahko razveţe zakonska zveza le v primeru krivde, pravico razvezati
zakonsko zvezo pa ima samo nekrivi zakonec. V primeru, da nosita krivdno oba
zakonca, se prizna pravica zahtevati razvezo obema zakoncema. Velja poudariti
tudi dejstvo, da proti temu načelu obstajajo številni ugovori, ker so s tem načelom
zavarovani le interesi oškodovanega zakonca, medtem ko zakonska zveza kot
druţbena in pravna ustanova ni zaščitena.
Za razliko od krivdnega načela pa načelo omajanosti zakonskega razmerja varuje
zakonsko zvezo kot druţbeno ustanovo. Pri tem je razveza sredstvo, da se
odstranijo zakonske zveze, ki več ne ustrezajo svojemu namenu. Tako je odločilna
objektivna okoliščina, da je zakonsko razmerje tako omajano, da je postalo
skupno ţivljenje neznosno. Torej se lahko po tem načelu zakonska zveza razveţe
ne glede na to, ali je do takšnega stanja prišlo po krivdi zakoncev ali ne, pravico
zahtevati razvezo pa ima tudi krivi zakonec. Tak sistem omogoča tudi razvezo
mrtvih zakonov, s čimer se doseţe, da obstajajo samo takšni zakoni, ki izvršujejo
svojo druţbeno funkcijo in dajejo zakonu njegovo etično vrednost. Kljub tej dobri
plati pa obstajajo tudi pri tem načelu določeni ugovori, kot na primer, da se lahko
dovoli razveza zakonske zveze tudi takrat, ko ni dejanske potrebe za to, saj so
pojmi ''omajanost'' in ''neznosnost oz. nevzdrţnost skupnega ţivljenja'' zelo
elastični, nadalje povečanje števila razvez, ker se pri razvezi ne zahteva krivda
zakoncev ter končni ugovor, da je proti vsem moralnim in pravnim principom, da
lahko tudi krivi zakonec zahteva razvezo zakonske zveze.
Republika Slovenija ne pozna več kombiniranega krivdnega značaja z načelom
omajanosti zakonskega razmerja, ampak je v celoti prešla na sistem omajanosti
zakonskega razmerja. Kot razvezni razlog pa je uvedla nevzdrţnost zakonske
zveze, ki pa je tudi edini razvezni razlog, ki ga pozna. Je pa v ZZZDR uredila tudi
sporazumno razvezo (prav tam, 103–104).
117
5.2.6.1 Nevzdrţnost zakonske zveze
65. člen ZZZDR določa: ''Če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdrţna,
sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze''. (Zupančič in Novak, 2008,
str. 325.)
ZZZDR več ne našteva posameznih razveznih razlogov, ampak dopušča, da je
lahko ''katerikoli vzrok'' razvezni razlog, pri čemer daje poudarek posledici, ki
vsebuje subjektivni element – ''nevzdrţnost zakonske zveze''. Iz tega sledi, da sta
zakonca dolţna dokazati nastalo posledico – nevzdrţnost njune zakonske zveze,
pri čemer nista vezana na določene razloge, ampak na katerekoli oziroma na tiste,
ki so povzročili nevzdrţnost njune zakonske zveze. Torej obstajati mora zveza
med nekim določenim dejstvom kot vzrokom in nevzdrţnostjo zakonske zveze
kot nastalo posledico (Geč-Korošec, 2000, str. 105).
V bistvu to določilo tudi pomeni, da je za slovensko druţbo glede razveze
odločilno le vprašanje, ali je zakonska zveza ţe tako globoko omajana, da je ni
mogoče več rešiti, da je nevzdrţna. V tem primeru jo je potrebno razvezati, ne
glede na to, kateri od zakoncev je odgovoren. Tako lahko zakonsko zvezo razveţe
tudi zakonec, ki je kriv za tako stanje v zakonski zvezi. Načeloma se pa vprašanje
krivde niti ne postavlja, sodišče je ne ugotavlja. Po drugi strani pa daje to
določilo slovenski drţavi tudi moţnosti vplivanja na razvezo in nadzorovanja
razvez, saj končna ocena o tem, ali je zakonska zveza nevzdrţna, ni prepuščena
zakoncu, ki toţi, ampak sodišču. Le-to mora v razveznem postopku ugotoviti
nevzdrţnost. Zato mora v vsakem primeru posebej raziskati celovito stanje v
zakonski zvezi, da bi lahko ugotovilo, ali naj zakonsko zvezo razveţe. S tem se
tudi omejuje moţnost razveze, ker se zakonsko zvezo lahko razveţe le tedaj, če
sodišče ugotovi, da je zakonska zveza iz kateregakoli razloga nevzdrţna. Se pravi,
je potrebno ugotoviti vzroke in posledico (nevzdrţnost zakonske zveze kot
relativni razvezni razlog). S tem pa, da pozna zakon le en razvezni razlog
(nevzdrţnost zakonske zveze) ter da je eliminirano vprašanje krivde, je dosledno
izpeljano sodobno pojmovanje razveze kot sredstva, da se zakonci rešijo
nevzdrţne zakonske zveze (načelo omajanosti zakonskega razmerja).
Velja poudariti še, da pojem ''nevzdrţnost zakonske zveze'' v zakonu ni opredeljen
in gre za t. i. nedoločni pravni pojem, katerega vsebino mora v vsakem
posamičnem primeru določiti sodišče. Odločilna pri tem je ocena, v kakšni meri
118
konkretno zakonsko razmerje, upoštevaje vse okoliščine, predvsem pa osebnost
zakoncev, odstopa od idealne podobe zakonske zveze, orisane v 13. členu
ZZZDR, kateri je bil predstavljen ţe v poglavju o načelih zakonskega prava.
Kot nevzdrţno lahko štejemo zakonsko zvezo samo tedaj, če odnosi med
zakoncema niso samo prehodno skrhani, ampak so zaradi resnih vzrokov trajno in
globoko omajani. To mora sodišče še posebej skrbno preizkusiti, ko imata
razvezujoča se zakonca mladoletne otroke. Po drugi strani pa za nevzdrţnost
zakonske zveze zadostuje, da le eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske
skupnosti, čeprav je to nevzdrţnost sam povzročil in jo tudi ohranja. Nevzdrţnost
se ocenjuje po stanju v času sojenja, upoštevaje vse okoliščine, ki so pripeljale do
tega stanja. Prav tako mora sodišče ugotavljati nevzdrţnost zakonske zveze tudi
takrat, kadar toţeni zakonec z razvezo soglaša.
Do nevzdrţnosti zakonske zveze lahko pride iz kateregakoli vzroka. Kljub temu,
da zakon teh vzrokov niti primeroma ne navaja, jih sodišče mora raziskati, saj
lahko le po vzrokih ocenjuje nevzdrţnost. Vzrok je recimo lahko v ravnanju ali
opustitvi zakonca: nespoštovanje pravic drugega zakonca, neizpolnjevanje
dolţnosti, ki izhajajo iz zakonske zveze ali v okoliščinah, na katere zakonec ne
more bistveno vplivati, kot npr. neskladnost zakoncev. Vzrok so lahko tudi
okoliščine, lastnosti in stanja, ki jih je temeljni zakon o zakonski zvezi štel za
posebne, absolutne razvezne razlog, kot npr. grdo ravnanje, hude ţalitve, nečastno
ţivljenje, neozdravljiva duševna bolezen idr.
Poudariti je potrebno, da je pri vrednotenju vzrokov potrebna velika proţnost.
Posebej velja upoštevati, da so pogosto posamezni vzroki, posamezne ţivljenjske
situacije, če jih gledamo posamezno, neodvisno od drugih, relativno majhnega
pomena. Njihova celokupnost, povezanost in trajanje pa lahko pripelje do
nevzdrţnosti (Zupančič, 1993, str. 71–73).
5.2.6.2 Sporazumna razveza zakonske zveze
Prvi odstavek 64. člena ZZZDR določa: ''Sodišče razveţe zakonsko zvezo na
podlagi sporazuma zakoncev, če sta se sporazumela o varstvu, vzgoji in
preţivljanju skupnih otrok ter o preţivljanju nepreskrbljenega zakonca, ki nima
sredstev za ţivljenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more
119
zaposliti, ter če predloţita pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi
skupnega premoţenja in o tem, kateri od zakoncev bo imetnik stanovanjske
pravice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 324.)
Sporazumna razveza omogoča zakoncema, da na dostojanstven način prekineta
zakonsko zvezo, ki je ne ţelita več vzdrţevati. Zakoncema ni potrebno navesti
razlogov, ki so pripeljali do nje, saj sodišče razlogov ne ugotavlja, niti ne
raziskuje stanja zakonskega razmerja zakoncev. Kljub temu se mora sodišče
prepričati, da sta se zakonca res sporazumela o razvezi, da sporazum izraţa pravo
voljo obeh zakoncev in da sta volji obeh zakoncev svobodni, brez napak.
Sporazum o razvezi je namreč dejstvo, na katero opirata zakonca zahtevek, naj
sodišče njuno zakonsko zvezo razveţe enako, kot je pri razvezi na podlagi toţbe
tako dejstvo nevzdrţnost zakonske zveze (razvezni razlog). Obstoj teh dejstev pa
mora sodišče ugotavljati. V večini primerov sporazumnih razvez najverjetneje
soglasje volje obeh zakoncev ne bo vprašljivo, ker se bosta za sporazumno
razvezo odločila v glavnem ekonomsko samostojno, neodvisna in preskrbljena
zakonca. Ni pa izključeno, da v določenem primeru ''pristane'' na razvezo zakonec
zaradi pritiska (sile), zmote, zaradi tega, ker mu drugi zakonec obljubi ugodnosti
glede pravnih posledic razveze ali ker oba zakonca samo navidezno nočeta več
ţiveti skupaj v zakonski zvezi, dejansko pa hočeta z razvezo doseči nekaj
drugega, npr. protipravno pridobitev stanovanja, izigravanja davčnih predpisov
idr. Torej, ker v navedenih primerih ni sporazuma o razvezi ali je le navidezen,
sodišče ne more izreči sporazumne razveze (Zupančič, 1993, str. 70).
Glede varstva, vzgoje in preţivljanja skupnih otrok tretji odstavek 64. člena
določa, da ''preden sodišče razveţe zakonsko zvezo, mora ugotoviti, ali je s
sporazumom zakoncev primerno poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preţivljanje
skupnih otrok, ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo otrok ter
pridobiti o tem mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo
mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če
je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.
324.)
Pri sporazumu o varstvu, vzgoji in preţivljanju otrok je sodišče dolţno presoditi
vsebino samega sporazuma in pri tem ugotoviti, ali je sporazum dejansko v korist
otrok. Da bi le-to lahko ugotovilo, si mora priskrbeti mnenje pristojnega centra za
socialno delo. V primeru, da sodišče ugotovi, da s sporazumom zakoncev ni
120
primerno preskrbljeno za varstvo, vzgojo in preţivetje njunih otrok, je dolţno
zakonca na to opozoriti. Če pa zakonca svojega sporazuma ustrezno ne
spremenita, je sodišče dolţno zavrniti predlog za sporazumno razvezo. Prav tako
je dolţno zavrniti tak predlog, če zakonca nista izpolnila katerega drugega pogoja,
ki ga določa 1. odst. 64. člena ZZZDR (Geč-Korošec, 2000, str. 107−108).
Pri sporazumu o preţivljanju nepreskrbljenega zakonca se zakonec šteje za
nepreskrbljenega, če:
zakonec nima sredstev za ţivljenje in je nesposoben za delo (npr. bolezen) in
če nima sredstev za delo in je nezaposlen ter se ne more zaposliti (prav tam,
str. 106–107.)
V tem primeru sodišče ni dolţno ugotavljati, ali sporazum zakoncev o preţivljanju
nepreskrbljenega zakonca ustreza zahtevam nepreskrbljenega zakonca in
moţnostim tistega, ki ga je dolţan preţivljati. Sodišče torej ne presoja vsebine
sporazum. Enako kot pri sporazumu o preţivljanju nepreskrbljenega zakonca,
velja za sporazum zakoncev o delitvi skupnega premoţenja in za sporazum o tem,
kateri od njiju bo ostal najemnik stanovanja. Glede obeh sporazumov mora
sodišče paziti samo na njuno obličnost, ki je pogoj za veljavnost samega
sporazuma. Obličnost se kaţe v tem, da mora sporazum biti sestavljen v pisni
obliki in overjen pri notarju (prav tam, str.107).
Obveznost vseh treh sporazumov, razen sporazuma zakoncev o varstvu, vzgoji in
preţivljanju skupnih otrok, je zakonodajalec uvedel z namenom, da se zakonca po
razvezi zakonske zveze ne bi več pravdala. S tem dokazujeta, da sta bila zrela za
sporazumno razvezo zakonske zveze in hkrati za dostojno prenehanje njune
zakonske skupnosti. Hkrati tudi tukaj pri sporazumni razvezi zakonske zveze
sodišče ne ugotavlja razveznih razlogov, tako da zakoncema ni potrebno, da bi,
kot to navaja Engels ''bredla skozi nekoristno umazanijo ločitvenega procesa''.
(prav tam, str. 107–108).
121
5.2.7 Zakonski spori v Republiki Sloveniji in njihova določila
Za zakonske spore se v Republiki Sloveniji štejejo spori zaradi razveze in
razveljavitve zakonske zveze. Prav tako se sem štejejo še postopki, ki tečejo na
predlog zakoncev za sporazumno razvezo zakonske zveze. Toţbe na ugotovitev
neobstoja zakonske zveze pa slovensko pravo več ne pozna.
Osnovni vir za zakonske spore je ZZZDR, kateri ima posebna določila o postopku
za razvezo zakonske zveze v poglavju ''Prenehanje zakonske zveze'', in sicer od
člena 66. do 76. V kolikor v tem zakonu ni posebnih določb, pa veljajo za
postopek za razvezo zakonske zveze določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP)
iz leta 1977 s kasnejšimi spremembami (kot npr. 66. člen ZZZDR).
V zakonskih sporih se pojavljajo različna načela. Načelo oficialnosti, ki se odraţa
v prepovedi, da v zakonskih sporih ni dovoljeno izreči sodbo zaradi izostanka ali
sodbo na podlagi pripoznave (2. odst. 73. člena ZZZDR). Kršitev tega načela
pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odpoved toţbenemu
zahtevku pa ima le učinek umika toţbe (3. odst. 75. člena). Sicer ZZZDR posebej
ne govori o prepovedi poravnave, pa vendar je ta prepoved sama po sebi umevna,
saj se zakonska zveza lahko razveţe samo s sodbo. Skladno z načelom
dispozivnosti odloča sodišče le v mejah postavljenih zahtevkov, v sodbi, s katero
se izreče razveza zakonske zveze, pa mora sodišče po uradni dolţnosti, ne glede
na strankin predlog, odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok
ter o njihovih stikih s starši (prim. 1. odst. 78. člen ZZZDR). Prav tako lahko
sodišče med samim postopkom po uradni dolţnosti s sklepom izda začasno
odredbo glede preţivljanja in oddaje skupnih mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo
in oskrbo (1. odst. 72. člena ZZZDR – črtan) (Geč-Korošec, 2000, str. 130).
1., 2. in 3. odst. 410. člena ZPP pa k temu dodajajo:
''Kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in
drugimi osebami, mora otrok, ki je sposoben razumeti pomen postopka in
posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o
njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge
okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj
sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega
delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam
izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti njegovo mnenje.''
122
''O razgovoru se sestavi sodnik zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se razgovor
zvočno snema. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se
staršem ne dovoli vpogled v zapisnik oziroma poslušanje posnetka.''
''Otroku, ki je ţe dopolnil 15. let in je v postopku izrazil svoje mnenje, sodišče
vroči odločbo, proti kateri ima pravico vloţiti pritoţbo.'' (Zupančič in Novak,
2008, str. 464−465.)
Torej gre za naslednje, kot pravi 2. odst. 78. člena ZZZDR: ''Preden sodišče
odloči na podlagi ţe zgoraj opisanega 1. odst. 78. člena, mora ugotoviti, kako
bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje centra
za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil
sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov
pomen in posledice.'' (Prav tam, str. 326.)
V primeru (kot navajata 3. in 4. odst. 409. člena ZPP), da otrok še ni star 15 let
oziroma za katerega sodišče presodi, da ni sposoben razumeti pomena in pravnih
posledic svojih dejanj, otroka zastopa zakoniti zastopnik. Ta sme opravljati
dejanja v postopku le, dokler otrok ne izjavi, da sam prevzema pravdo. Če pa si
interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, postavi sodišče
otroku posebnega zastopnika. Enako ravna sodišče tudi takrat, če glede na
okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi (prav
tam, str. 464).
Naslednjo načelo je preiskovalno načelo. To pomeni, da dejstva, na katera opira
stranka svoj zahtevek v zakonskem sporu, lahko ugotavlja sodišče tudi takrat, če
med zakoncema niso sporna (1. odst. 73. člena ZZZDR). Velja pa poudariti, da po
ZZZDR so vsi zgoraj omenjeni členi prenehali veljati.
Po 407. členu ZPP je javnost v postopku za razvezo zakonske zveze izključena.
Namreč, v zakonskih sporih ne velja načelo javnosti, ki velja v rednem postopku,
velja pa za vse naroke, pri čemer kršitev tega načela pomeni bistveno kršitev
določb pravdnega postopka relativnega značaja.
Na koncu gre tudi za načelo stvarne koncentracije. To se kaţe v dovoljenju o
zdruţitvi zahtevka za razvezo zakonske zveze z zahtevki za zakonito preţivljanje
zakonca (tukaj velja načelo dispozivnosti) ter z zahtevki o varstvu, vzgoji in
123
preţivljanju skupnih otrok (tukaj velja načelo oficialnosti) (Geč-Korošec, 2000,
str. 130).
Glede same pristojnosti v zakonskih sporih ZZZDR nima posebnih pravil. Stvarna
pristojnost je določena v 2. alinei 2. tč. 101. člena zakona o sodiščih, katera se
nanaša na okroţna sodišča. Krajevna pristojnost v zakonskih sporih pa je določena
v 46. in 47. členu ZPP. Za razvezo zakonske zveze je tako pristojno sodišče, ki je
splošno krajevno pristojno za toţenca, na območju katerega ima le-ta tudi stalno
prebivališče (prim. 1. odst. 47. člena ZPP). V primeru, da toţenec nima stalnega
prebivališča na območju RS ali v kakšni drugi drţavi, pa je pristojno splošno
krajevno sodišče, na območju katerega ima toţenec začasno prebivališče (prim. 2.
odst. 47. člena ZPP). Če pa teh pogojev ni, vrhovno sodišče Slovenije določi
krajevno pristojno sodišče (prim. 6. tč. 106. člena ZS). Kadar pa je v pravdi za
razvezo zakonske zveze (kar velja tudi za ostale zakonske spore) toţenec
slovenski drţavljan z začasnim prebivališčem v Sloveniji, je za tak spor izključno
pristojno slovensko sodišče (prim. 2. odst. 61. člena ZMZP) (prav tam, str. 131).
Po 415. členu ZPP se sam postopek v zakonskih sporih začne s toţbo. Lahko se
začne tudi na podlagi predloga obeh zakoncev za sporazumno razvezo, vendar le
pod pogoji, določenimi z zakonom. V primeru pa, ko je bil vloţen postopek za
sporazumno razvezo zakonske zveze in eden od zakoncev odstopi od predloga,
senat ustavi postopek (Zupančič in Novak, 2008, str. 466).
V primeru razveze s toţbo gre za strogo osebno pravico, ki pripada vsakemu
zakoncu, tudi tistemu, ki je kriv. Iz tega sledi, da razvezna pravica ugasne s smrtjo
upravičenca in ne preide na njegove naslednike. Na le-te preide oziroma smejo
dediči nadaljevati začetni postopek samo takrat, ko je zakonec vloţil toţbo, a je
umrl še pred koncem postopka. Pri tem dedičem ni potrebno dokazati verjetnosti
njihovega pravnega interesa, ker to pravico določa zakon (1. tč. 1. odst. 22. člena
ZD). Prav tako postopek, ki ga dediči nadaljujejo, nima značaja razveznega
postopka, kajti s smrtjo toţečega zakonca avtomatsko preneha zakonska zveza s
toţenim zakoncem, tako da razveza zakonske zveze ne pride več v poštev.
V okviru povedanega, sta v pravni teoriji zastopani dve stališči. Po prvem stališču
pomeni pravica nadaljevati ţe začeti postopek pravico spremeniti toţbo ter
zahtevati sodbo o obstoju razvezne pravice. Tako se prejšnja konstitutivna sodba
spremeni v ugotovitveno, procesna dejanja pred spremembo toţbe pa obdrţijo
svojo vrednost in jih ni potrebno ponavljati (Geč-Korošec, 2000, str. 131–132).
124
Po drugem stališču pa se s smrtjo toţnika postopek ne prekine, ampak čisto
preneha in sicer na način, da dediči nimajo pravice nadaljevati postopka, ampak le
začeti nov postopek z deklaratornim zahtevkom. Prav tako sodba, ki še ni postala
pravnomočna, izgubi svojo veljavo in dobi lastnost neobstoječega pravnega akta.
V primeru, da gre za umobolnega zakonca in za zakonca, ki je nesposoben
razsojanja, lahko vloţi toţbo njegov skrbnik, a le z dovoljenjem centra za socialno
delo. Načeloma pa se smejo toţbe v zakonskih sporih vlagati tudi po
pooblaščencu, pri čemer mora biti v pooblastilu navedeno, kakšno toţbo in iz
katerih razlogov naj pooblaščenec vloţi (prav tam, str. 132).
Glede samega zdruţevanja zahtevkov v zakonskih sporih pa načeloma velja
splošno pravilo, in sicer, da lahko toţnik v eni toţbi uveljavlja več zahtevkov
zoper enega toţenca, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. V
primeru, da je nimajo, pa le tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za
vsakega od teh zahtevkov ter je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka.
Temu splošnemu pravilu pa se na drugi strani upira moţnost kumulacije
zakonskega spora s katerim drugim sporom premoţenjskopravne narave, saj je za
te postopke predpisana različna vrsta postopka, pa tudi stvarna pristojnost je lahko
različna. Tako je od zgoraj omenjenega splošnega načela določena izjema.
Namreč, spori o zakonitem preţivljanju zakonca ter spori o varstvu, vzgoji in
preţivljanju otrok se smejo reševati skupaj z zakonskimi spori.
Drugače pa lahko toţnik v eni toţbi zahteva razveljavitev zakona ter razvezo
zakonske zveze, pri čemer je kumulacija eventualna. Iz tega sledi, da toţnik
postavi prvi zahtevek kot primaren (nepogojno), drugega pa le pogojno, če bo
sodišče v teku pravde prišlo do spoznanja, da primarni zahtevek ne obstoji (prav
tam, str. 132–133).
Kar se tiče spremembe toţbe po ZPP, gre po 1. odst. 191. člena ZPP za
spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali
uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Sprememba toţbe s
povečanjem obstoječega zahtevka pri razvezni pravdi ne pride v poštev, ker se
zahteva razveza le ene zakonske zveze. Pri uveljavljanju drugega zahtevka poleg
obstoječega pa gre za primer neprave ali privilegirane spremembe (npr. naknadno
uveljavljanje zahtevka za preţivljanje zakonca, uradno obravnavanje zahtevka za
preţivljanje, varstvo in vzgojo skupnih otrok).
125
O spremembi razvezne toţbe pa lahko govorimo v bistvu tedaj, če se spremeni
identiteta zahtevka, če npr. toţnik namesto razveze zahteva razveljavitev zakonske
zveze. Poudariti pa velja, da pa sama sprememba dejanskega stanja pri razvezni
toţbi ne pomeni spremembe toţbe, ker sprememba dejanskega stanja ne vpliva na
identiteto zahtevka (Geč-Korošec, 2000, str. 133).
Nadalje omenimo še litispendenco in pravnomočnost. Glede prve veljajo splošna
pravila v 3. odst. 194. člena ZPP, ki določa, da dokler teče pravda, se ne more o
istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če se pa začne, sodišče
zavrţe toţbo. Glede pravnomočnosti razvezne sodbe pa nastane vprašanje, ali
pravnomočnost zajema vsa dejstva ali pa se lahko opre nova toţba na dejstva, ki
sicer v prejšnjem postopku niso bila navedena, so pa ţe obstajala ob koncu zadnje
obravnave in jih je stranka poznala. S stališča pozitivnega prava bi pa lahko
odgovorili, da toţnik lahko v novi sodbi navaja dejstva (ki so ţe obstajala ob
koncu glavne obravnave, vendar niso bila navedena), v primeru, če ima navajanje
novih dejstev namen povzročiti drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je bilo
ugotovljeno v prvi pravdi. Ker pa sodišče v prvotni pravdi o takšnem dejanskem
stanju ni razpravljalo in odločalo, ne stoji novi toţbi nasproti pravnomočnost.
V primeru, da se pojavi nasprotna toţba v zakonskih sporih, najdemo določila v
ZPP, ZZZDR pa teh določil nima. V bistvu je v pravni teoriji zastopano različno
stališče, kako naj se glasi sodbeni izrek takrat, če je uveljavljenih več zahtevkov,
npr. zahtevek za razvezo in na drugi strani zahtevek za razveljavitev zakonske
zveze. Eno stališče zagovarja dejstvo, da je treba v obeh zahtevkih meritorno
odločiti tudi v primeru, kadar sta oba zahtevka utemeljena. Pri tem je treba dati
prednost zahtevku za razveljavitev zakonske zveze, pri zahtevku za razvezo pa se
je treba omejiti na ugotovitev, da stranki, ki je ta zahtevek postavila, pripada
pravica na razvezo. Drugo stališče pa gre v tej smeri, da v primeru, če sta oba
zahtevka utemeljena, izreče sodišče v sodbi le razveljavljenje, o razvezi pa ne
izreče ničesar (prav tam, str. 134).
V razvezni pravdi pa lahko pride tudi do umika toţbe, kjer so pravila liberalnejša
kot v rednem postopku.
1. odst. 417. člena ZZP navaja: ''Toţbo za razvezo zakonske zveze lahko toţnik
umakne brez privolitve toţenca do konca glavne obravnave, z njegovo privolitvijo
pa, dokler postopek ni pravnomočno končan.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.
467.)
126
Drugače pa imata umik toţbe in privolitev v umik učinek, kot da toţba sploh ni
bila vloţena, hkrati pa vsa procesna dejanja strank in sodišča izgubijo svoj učinek.
Sodišče ustavi postopek s sklepom, ki je deklaratorne narave in zoper katerega je
dopustna pritoţba.
V zakonskih sporih so nadalje moţne tudi začasne odredbe. Kot je bilo ţe
nekoliko višje omenjeno, mora s sodbo, s katero se izreče razveza zakonske zveze
na podlagi 65. člena ZZZDR, sodišče tudi po uradni dolţnosti odločati o varstvu,
vzgoji in preţivljanju skupnih otrok (Geč-Korošec, 2000, str. 135).
Tako 1. odst. 411. člena ZPP določa, da med postopkom v zakonskih sporih lahko
izda sodišče na predolg stranke ali po uradni dolţnosti začasne odredbe o varstvu
in preţivljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi
pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov (Zupančič in Novak, 2008,
str. 465).
Je pa takšna odredba le začasna in velja do pravnomočnosti postopka, dokler s
sodbo ni isto vprašanje dokončno urejeno. Velja pa poudariti, da pri odločanju o
začasni odredbi vsekakor prevladuje otrokova korist. Med drugim se pa začasna
odredba lahko skladno s sodno prakso nanaša tudi na polnoletne otroke, nad
katerimi je podaljšana roditeljska pravica, ter na polnoletne otroke, nad katerimi
ni podaljšana, če otrok sam postavi takšne zahteve (Geč-Korošec, 2000, str. 135).
2. in 3. odst. 411. člena ZPP pa k zgoraj omenjenemu še dodajata, da lahko
sodišče v zakonskem sporu na predlog zakonca izda tudi začasno odredbo o
njegovem preţivljanju in o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je
to potrebno, da se prepreči nasilje. Se pa vse te začasne odredbe iz 411. člena ZPP
izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje.
Tukaj lahko dodamo še to, kot pravita 1. in 2. odst. 412. člena ZPP, da se v
postopku v zakonskih sporih ne uporabljajo določbe o sodbi na podlagi
pripoznave, na podlagi odpovedi in zamudni sodbi ter določbe o sodni poravnavi.
Ne glede na to, pa lahko stranke sklenejo sodno poravnavo glede varstva, vzgoje
in preţivljanja skupnih otrok ter glede stikov otrok s starši in z drugimi osebami, s
poudarkom, da senat ne dovoli poravnave, če ugotovi, da le-ta ni v skladu z
interesi otroka (Zupančič in Novak, 2008, str. 465).
Sama razvezna sodba je konstitutivne narave. Njen izrek obsega poleg navedbe,
da se zakonska zveza med strankama razvezuje, tudi, in sicer po uradni dolţnosti,
še odločbo o varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok ter izrek o
127
preţivninskem zahtevku, če ga uveljavlja nepreskrbljeni zakonec. Sodba, s katero
pa se zahtevke zavrne, je ugotovitvene narave. Ta sodba tudi pomeni, da ne
obstoji pravica toţnika zahtevati razvezo (Geč-Korošec, 2000, str. 135−136).
So pa zoper razvezno sodbo dopustna vsa redna in izredna pravna sredstva. Iz 1.
in 2. odst. 420. člena ZPP sicer sledi, da v zakonskih sporih revizija ni dovoljena.
Hkrati pa tudi, da se pravnomočna odločba, s katero se zakonska zveza razveţe ali
razveljavi, ne more razveljaviti ali spremeniti na podlagi zahteve za varstvo
zakonitosti ali predloga za obnovo postopka ne glede na to, ali je katera od strank
sklenila novo zakonsko zvezo (Zupančič in Novak, 2008, str. 467).
Vse to pa ne pomeni, da se ta izredna pravna sredstva lahko vloţijo, a nimajo
učinka na spremembo odločbe o prenehanju zakonske zveze. Tako pomeni
uspešno vloţeno pravno sredstvo le deklaracijo o nezakonitosti te odločbe, na
podlagi katere pa lahko stranke na drugih pravnih področjih uveljavljajo določene
zahtevke. Torej sta moţni izredni pravni sredstvi, predlog za obnovo postopka ter
zahteva za varstvo zakonitosti, in sicer zoper sodbo, s katero je bil zavrnjen
zahtevek za razvezo, vedno pa glede izreka o varstvu, vzgoji in preţivljanju
skupnih otrok ter o preţivljanju drugega zakonca.
In na koncu omenimo še pravdne stroške, pri katerih tudi velja posebno pravilo.
Po 413. členu ZPP določi senat o stroških postopka v zakonskih sporih po prostem
preudarku. To pa ne velja le za sodbo, ampak tudi za umik toţbe (Geč-Korošec,
2008, str. 136).
Na drugi strani pa na kratko omenimo še predlog za sporazumno razvezo
zakonske zveze. Do takega pravdnega postopka s sporazumnim predlogom
zakoncev pa lahko pride oz. se le-ta začne, če je v zakonu določeno, da lahko
zahtevata razvezo zakonske zveze sporazumno oba zakonca. O tem predlogu
odloča sodišče s sodbo (prav tam, str. 137).
Nadalje, kot sem ţe zgoraj omenila, pa 415. člen ZPP v 3. odst. dodaja, da v
primeru, ko je bil vloţen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze in eden
od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, senat ustavi postopek. K
temu pa 2. odst. 417. člena ZPP dodaja, da lahko predlog za sporazumno razvezo
zakonca umakneta, dokler postopek ni pravnomočno končan.
Prav tako kot pri razvezi s toţbo velja tukaj tudi 418. člen ZPP, ki pravi, da če
toţnik po vloţitvi toţbe umre (v tem primeru, če je vloţil predlog za sporazumno
razvezo zakonske zveze), lahko njegovi dediči v šestih mesecih nadaljujejo začeti
128
postopek z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je bila toţba za razvezo oziroma
razveljavitev zakonske zveze utemeljena (Zupančič in Novak, 2008, str. 466−
467).
K temu 1., 2., 3., 4., in 5. odst. 421. člena ZPP dodajajo:
''V sodbo, s katero razveţe zakonsko zvezo na podlagi predloga za
sporazumno razvezo, vnese senat tudi sporazum zakoncev o varstvu, vzgoji in
preţivljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki.''
''Če senat zahtevku za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze ugodi, odloči
tudi o varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema
in skupnimi otroki. O tem odloči senat tudi, če ni bil postavljen ustrezen
zahtevek, če je bil postavljen, pa nanj ni vezan.''
''O preţivljanju zakonca odloči senat samo na njegovo zahtevo.''
''Senat izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne
zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo
spremenjene razmere in koristi otroka.''
''Če senat ugotovi, da sporazum zakoncev iz prvega odstavka tega člena ni v
skladu s koristjo otrok, predlog za sporazumno razvezo zavrne.''
Na koncu poudarimo še sledeče, kar navaja 419. člen ZPP:
''Sodba, s katero se zakonska zveza razveţe na podlagi predloga zakoncev za
sporazumno razvezo, se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb
pravdnega postopka, zaradi tega, ker je stranka pristala na vloţitev predloga v
zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, ter v primeru, ko niso bili izpolnjeni
zakonski pogoji za razvezo zakonske zveze na podlagi predloga za sporazumno
razvezo.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 467−468.)
5.2.8 Svetovalni razgovor, mediacija ter ravni razveznega procesa
Ko sodišče prejme predlog za sporazumno razvezo ali toţbo za razvezo zakonske
zveze, še preden jo vroči toţeni stranki, pošlje predlog oziroma toţbo centru za
socialno delo, da le-ta opravi svetovalni razgovor (68. člen ZZZDR).
129
Svetovalni razgovor je v bistvu obligatorna ustanova razvezne pravde. Kljub temu
pa 69. člen ZZZDR navaja primere, v katerih sodišču ni potrebno poslati toţbe
oziroma predloga centru za socialno delo, da opravi svetovalni razgovor. Ti so:
če je eden od zakoncev duševno bolan ali nesposoben za razsojanje;
če ţivi en zakonec ali oba v tujini;
če se zahteva razveza zakonske zveze zaradi tega, ker je zakonec pogrešan;
če zakonca v druţinski skupnosti nimata mladoletnih otrok ali otrok, nad
katerimi je podaljšana roditeljska pravica (Geč-Korošec, 2000, str. 137−138).
Tako gre za primere, ko svetovalni razgovor ne bi imel smisla, ali če ga sploh ni
mogoče opraviti. Ob tem je tudi nejasno, kaj sploh pomeni stavek ''če zakonca v
druţini nimata otrok''. Vprašanje je, ali gre tudi za otroke, ki niso skupni otroci
zakoncev ali recimo sploh niso njuni otroci, npr. rejenci. Vsekakor iz osnovne
definicije druţine (2. člen ZZZDR) ter določb, ki govorijo o ureditvi razmerja
zakoncev do skupnih otrok ob razvezi zakonske zveze (64. in 78. člen ZZZDR)
izhaja, da gre lahko samo za skupne otroke (rodne ali posvojene) razvezujočih se
zakoncev. Postavlja se vprašanje, ali je smiselno opravljati svetovalni razgovor
tudi tedaj, kadar zakonca nimata skupnih otrok. Namreč varstvo in vzgoja otroka,
ki ni skupen, gre (tudi po razvezi) po zakonu le tistemu od zakoncev, ki je roditelj
(posvojitelj) tega otroka. Spremeniti bi pa veljalo tudi opisovanje, da gre za
mladoletne otroke, ali otroke, nad katerimi je bila podaljšana roditeljska pravica.
Prav iz teh omenjenih razlogov bi bilo pravilneje, če bi zakon določal, da
svetovalnega razgovora ni treba opraviti, če zakonca nimata skupnih otrok, nad
katerimi imata roditeljsko pravico. Enaka kvalifikacija bi pa morala biti
uporabljena tudi v tistih določbah zakona, ki govorijo o ureditvi razmerja staršev
do otrok med in po razvezi.
Nadalje, svetovalni razgovor se je v preteklosti označeval z imenom spravni
poskus. Z novelo ZZZDR leta 1989 pa je stopilo v veljavo ime svetovalni
razgovor, katero tudi bolj ustreza vsebini inštituta. Tudi sama prizadevanja ob
svetovanju niso usmerjena le v spravo zakoncev, kajti če gre za sporazumno
razvezo zakonske zveze sploh ni nujno, da sta zakonca sprta. Tako da do sprave
lahko pride le, če vlada spor (Zupančič, 1993, str. 74).
Svetovalnega razgovora se morata zakonca udeleţiti osebno, brez pooblaščencev.
130
Vsa podrobnejša določila o samem postopku in o vsebini izvajanja svetovalnega
razgovora pa vsebuje Pravilnik o postopku in vsebini izvajanja svetovalnega
razgovora iz leta 1989. Ta določila izda minister, pristojen za druţino. 1. odst. 1.
člena Pravilnika določa, da svetovalni razgovor opravi center za socialno delo
občine, na območju katere sta zakonca imela zadnje skupno stalno prebivališče. V
primeru, ko zakonca nista imela skupnega prebivališča ali le-to ni znano, opravi
svetovalni razgovor na podlagi predloga za sporazumno razvezo zakonske zveze
center za socialno delo tiste občine, kjer je bil predlog vloţen (2. odst. 1. člena
Pravilnika), če pa je bila vloţena toţba, pa svetovalni razgovor opravi center za
socialno delo tiste občine, na območju katere ima toţenec stalno prebivališče (3.
odst. 1. člena Pravilnika).
Po prejemu predloga za sporazumno razvezo ali toţbe za razvezo zakonske zveze
mora center za svetovalno delo najkasneje v 15. dneh v vabilu povabiti zakonca
na svetovalni razgovor. V vabilu, ki se vroči osebno, morajo biti določeni datum,
ura in kraj svetovalnega razgovora. Strokovni delavec, ki vodi svetovalni
razgovor, se v začetku najprej seznani z razlogi, ki so pripeljali do predloga ali
toţbe. Nato seznani zakonca s posledicami, ki nastanejo z razvezo zakonske zveze
zanju in za druţinsko skupnost (2. odst. 4. člena Pravilnika). Nenazadnje pa
strokovni delavec pouči zakonca o moţnostih za rešitev njunih problemov, ki
nastanejo z razvezo zakonske zveze, še posebej si prizadeva, da zakonca uredita
medsebojna razmerja glede skupnih otrok (5. člen Pravilnika). O svetovalnem
razgovoru se vodi zapisnik, katerega zakonca na koncu podpišeta. Na podlagi
zapisnika se sestavi poročilo, ki ga strokovni delavec, najkasneje v treh mesecih
od prejema predloga oz. toţbe, pošlje pristojnemu sodišču, ki bo odločalo o
razvezi (Geč-Korošec, 2000, str. 138−139).
Namen svetovanja ob razvezi je pomoč zakoncema, ki sta obenem tudi starša
skupnih otrok, da doseţeta realni in ne subjektivni pogled v stanje njunega
odnosa. Če in ko ugotovita, da je razveza zanju edina prava rešitev, je prav, da se
razideta na human način, predvsem pa ne smeta pozabiti na odgovornost do
skupnih otrok. Kot ţe zgoraj omenjeno, še posebej, če imata otroke, si je v
svetovalnem razgovoru potrebno posebej prizadevati, da se sporazumeta o
njihovem varstvu, vzgoji in preţivljanju po razvezi ter o osebnih stikih z njimi,
vse to v interesu otrok. In nenazadnje, če zakonca ne prideta na svetovalni
131
razgovor, praviloma trpita pravne posledice, ki gredo za tem, da se zveza ohrani
(Zupančič, 1993, str. 75).
Ali kot navaja 1. odst. 71. člena ZZZDR: ''Če sta zakonca sporazumno predlagala
razvezo zakonske zveze, pa nista prišla na svetovalni razgovor, se šteje, da je
predlog za sporazumno razvezo umaknjen. Prav tako se šteje, da je toţba za
razvezo umaknjena, če toţnik ni prišel na svetovalni razgovor.'';
2. odst. 71. člena k temu dodaja, da ''ne glede na določbo prejšnjega odstavka
lahko sodišče iz utemeljenih razlogov izjemoma nadaljuje postopek za razvezo
zakonske zveze.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 325.)
Niso pa v zakonu določene posledice za toţenca, ki ne pride na svetovalni
razgovor. Torej šteti velja, da se z razvezo strinja (Zupančič, 1993, str. 74).
Ker je svetovalni razgovor obligatorna sestavina razvezne pravde, zakonca
mnogokrat občutita to kot pritisk na njiju, kot vdor v njuno zasebno ţivljenje.
Tako se je kot alternativa tudi pri nas začela uveljavljati mediacija, medtem ko si
je v nekaterih drţavah ţe utrla svojo pot (Geč-Korošec, 2000, str. 139).
Če pogledamo iz sociološkega vidika, ugotavljamo, da se mediacija pojavlja kot
nova kultura odnosov. Je dokaz, da ljudje zmorejo, znajo in hočejo reševati svoje
probleme sami, še posebej tiste, ki se tičejo medsebojnih odnosov. Mediacija je
namreč postopek, v katerem se osebe, ki so v sporu, ob pomoči tretje osebe
(mediatorja) pogovorijo ter ugotovijo, kje obstajajo točke njihovega spora ter
izmenjajo stališča, izrazijo svoja mnenja, ideje, teţave in strahove ter poskušajo
najti najboljšo rešitev zanje. Sam postopek mediacije je prostovoljen, iz česar
sledi, da sprti strani sami prevzemata odgovornost za razrešitev nastalega
konflikta. Zato ima mediacija moč, da okrepi, na novo vzpostavi odnos zaupanja
in spoštovanja na eni strani ali pa na drugi strani pomaga, da se odnos zaključi
tako, da so čustvene in psihološke izgube čim manjše.
Mediacijo vodijo usposobljeni mediatorji. Ti ne sprejemajo odločitve ter sprtima
stranema niti ne svetujejo niti ne predlagajo rešitev spora. Ena ključnih nalog
mediatorja je, da pomaga ljudem v sporu na način, da drug drugega poslušajo in
slišijo. Le tako je mogoče razjasniti svoje cilje, razumeti in upoštevati stališča
drugega ter oblikovati za obe strani sprejemljive rešitve spora. Na to se pa veţe
tudi druga njihova naloga, da zagotavljajo varno okolje, v katerem bodo ljudje v
sporu spregovorili in pojasnili svoje poglede spornih dogodkov.
132
Dobri mediatorji so pa lahko tudi mladi, ponekod celo obstaja t.i. vrstniška
mediacija. Ta se izvaja zlasti v šolskem okolju. Namreč na nekaterih šolah, ki so
se odločile z mediacijo reševati določene konflikte, so se učenci oziroma dijaki
sami usposobili za mediatorje z namenom, da pomagajo vrstnikom reševati sporne
situacije. Vsekakor velja poudariti tudi to, da ima mediacija veliko pozitivnih
učinkov pri mladih. Spodbuja pozitivno komunikacijo, zmanjšuje nasilje in
vandalizem, povečuje socialno opremljenost mladih, uči mlade mirnega načina
soočanja z razlikami in drugačnostjo ter jih motivira za občutek pravičnosti v
ţivljenju.
Mediacija je uporabna na različnih ţivljenjskih področjih. Lahko jo uspešno
uporabimo pri reševanju druţinskih konfliktov, sosedskih in drugih civilnih
sporov, konfliktov, ki nastanejo v šoli, v naselju, na delovnem mestu in med
organizacijami. Mediacija pa je uspešna tudi v reševanju gospodarskih sporov ter
sporov, ki so povezani z avtorskimi pravicami. Torej najpomembnejše, mediacija
med ljudmi ustvarja novo kulturo medčloveških odnosov, ki temelji na
konstruktivni komunikaciji, poslušanju drugega, upoštevanju ţelja in potreb ter
iskanju skupne rešitve, ki bo zadovoljila obe strani (Lisec, 2006, str. 31).
Torej poglejmo še celoten postopek s pravnega vidika.
Geč-Korošec ţe leta 2000 omenja mediacijo podobno kot zgoraj, in sicer kot
prostovoljni, izvensodni proces, v katerem se udeleţenci ob podpori nevtralnega
in nepristranskega posrednika oziroma mediatorja sporazumejo, da bodo izmenjali
stališča, odkrili in strukturirali konfliktne točke. Vse to pa z namenom, da bi v
medsebojnem razgovoru oblikovali opcije in alternative za dosego sporazumne in
samoodgovorne rešitve konflikta. Za razliko od svetovalnega razgovora, ki je
namenjen le zakoncema ob razvezi zakonske zveze, pa je mediacija namenjena
tudi zunajzakonskim partnerjem ob ločitvi. Njen osnovni namen je, da se
zakoncema v postopku razveze zakonske zveze pomaga na način, da z
medsebojnim pogovorom razglabljata o spornih točkah njune razveze, da skušata
priti do rešitve teh spornih vprašanj in da na koncu o tem skleneta pravno
zavezujoč dogovor. Je pa zelo pomemben namen mediacije tudi ta, da zakonca kot
starša spoznata, da kljub neuspeli zakonski zvezi še naprej ostaneta partnerja na
področju starševstva.
Sestavine mediacije so prilagojene specifičnim potrebam razveznega procesa, s
katerimi je omogočeno partnerjema v sporu (staršema), da na pošten način
133
razrešita vsa sporna vprašanja ter doseţeta dogovor, ki bi lahko bil podlaga za
vzajemno starševstvo. Pri tem velja poudariti, da pa mediacije vsekakor ne smemo
razumeti kot nadomestilo sodnih in upravnih postopkov, kajti predstavlja le
njihovo alternativo, v določenih zadevah tudi njihovo predhodnico.
Zakoncema oziroma partnerjema, ki imata konfliktne odnose, je samima
prepuščeno, da se odločita za strokovno pomoč. Za strokovnega delavca, ki daje
pomoč, pa je vsekakor pomembno vprašanje, kaj partnerja v konfliktu sploh ţelita
in kaj sta pripravljena storiti, da bi se jima ţivljenje zopet stabiliziralo. Torej se
mediator vprašuje po motivaciji: na eni strani po tem, ali sta zakonca še
motivirana za skupno ţivljenje in sta pripravljena sodelovati pri odpravljanju
njunih konfliktov ter vzpostavitvi novega partnerskega odnosa, na drugi strani pa
po tem, ali sta se morebiti ţe odločila za razvezo zakonske zveze in ţelita po poti
razdruţevanja rešiti odprta vprašanja ter se tudi dogovoriti o nadaljnjem
starševskem sodelovanju.
Nemalokrat pa se zgodi, da sta partnerja nekje vmes med obema moţnostma, se
ne moreta odločiti niti za razvezo niti za skupno ţivljenje. Mediator ima na voljo
za vsako od teh treh moţnosti pristope, ki pomagajo zakoncema ob razvezi glede
urejanja odnosov ali v smeri zdruţevanja ali razdruţevanja ter za načrtovanje
nadaljnjega skupnega ali ločenega ţivljenja (Geč-Korošec, 2000, str. 139−140).
Mediatorji ločijo tri ravni razveznega procesa, ki časovno niso povsem ločene, pa
vendar se prepletajo:
Prva raven se nanaša na subjektivno oziroma notranjo ločitev.
Notranja ločitev se začne ţe prej, preden se je zakonca sploh zavesta. Do prvih
lukenj v zakonu prihaja, ko se pričnejo nalagati neizpolnjena pričakovanja,
negativna čustva, neizrečene zamere ter razočaranja. Prav tako postaja
komunikacija med partnerjema vse bolj revnejša ter omejena le na določene
vsebine druţinskega vsakdana. Končno točko te ravni pa predstavlja trenutek, ko
eden od zakoncev ali pa oba pod vsemi čustvenimi pritiski spoznata, da je postalo
skupno ţivljenje nevzdrţno ter da je najboljši izhod iz celotne situacije le še
razveza. Ob tem gre vedno za čas burnega čustvenega doţivljanja in psihičnega
trpljenja. Neredko pa tako spoznanje povzroči pravi ločitveni šok, pri katerem je
marsikdaj lahko edina ustrezna strokovna pomoč le psihološko svetovanje ali
psihoterapija.
134
Druga raven se nanaša na objektivno ločitev.
Potem, ko zakonca spoznata, da se njuno skupno ţivljenje počasi zaključuje, se
jima postavljajo številna vprašanja, kot npr. kje bosta v prihodnosti ţivela, pri
katerem od njiju bodo ţiveli otroci, kako bosta razdelila skupno premoţenje itd.
Torej začutita potrebo po razdruţevanju vsega, kar sta pridobila v času skupnega
ţivljenja. Vsekakor pa še tudi v tem času objektivne ločitve zakonca naletita na
prisotnost močnih čustev. V tej fazi pa se začneta soočati tudi s pravnimi
vprašanji. Vse to pa kaţe na potrebo po pomoči in pristopu, ki lahko poda
odgovore in rešitve za oba omenjena vidika. Tak pristop je ţe prej omenjena
mediacija, ki zakoncema omogoča, da v pravno-veljavnih okvirih najdeta svojo
individualno rešitev spornega vprašanja.
Tretja raven pa se nanaša na institucionalno ločitev.
Institucionalna ločitev zajema postopek za razvezo zakonske zveze na sodišču in
postopek v zvezi s pravnimi posledicami ob ločitvi zunajzakonskih partnerjev.
Vsekakor pa lahko to ločitev olajša uspešna pomoč pri razreševanju problemov v
predhodnih fazah razveznega procesa (psihološko svetovanje, mediacija) ter hkrati
omogoči kakovostne odločitve v teh postopkih (Geč-Korošec, 2000, str. 140−
141).
Iz Priporočila št. R (98) 1 o druţinski mediaciji ter Pojasnjevalnega
memoranduma in sklepov 3. evropske konference o druţinskem pravu z naslovom
''Druţinsko pravo v prihodnosti'', ki je bila leta 1995 v Cadizu, izhaja, da je
zaključno poročilo konference priporočalo Evropskemu svetu razmislek o
vprašanju druţinske mediacije. Na podlagi tega je Komite strokovnjakov za
druţinsko pravo pod nadzorom Evropskega komiteja za pravno sodelovanje
ustanovil delovno skupino, ki je izdelala osnutek zgoraj omenjenega priporočila in
memoranduma. Tako je 21. januarja 1998 Ministrski komite sprejel Priporočilo št.
R (98) 1 o druţinski mediaciji ter dovolil objavo Pojasnjevalnega memoranduma.
V priporočilu je predstavljen predmet mediacije, ki govori o uporabnosti
druţinske mediacije za vse spore med člani iste druţine, ne glede na to ali so
povezani po krvi ali po zakonski zvezi in za tiste, ki ţivijo ali so ţiveli v zakonsko
opredeljenih druţinskih razmerjih. Iz priporočila izhaja tudi to, da mediacija naj
ne bi bila obvezna. To pomeni, da je odločitev o tem, ali bodo za rešitev svojega
spora uporabile mediacijo ali kateri drugi način, izključno na strani strank.
135
Mediacijo pa lahko organizirajo in uvajajo bodisi po javnem ali po zasebnem
sektorju (prav tam, str. 141−142).
Prav tako bi naj po Priporočilu drţave zagotovile obstoj primernih mehanizmov,
ki zagotovijo izvajanje postopka mediacije po naslednjih načelih, da :
mora biti mediator nepristranski;
mora biti nevtralen mediator glede izida postopka mediacije;
mora mediator spoštovati stališča strank in mora zagotavljati enakost njihovih
pogajalnih poloţajev;
mediator ne sme strankam vsiliti rešitev;
pogoji, v katerih druţinska mediacija nastopa, naj bi zagotavljali diskretnost;
podatki, pridobljeni z mediacijo, so zaupni in se ne morejo drugače uporabiti,
razen če stranke s tem soglašajo ali če to dopušča pravni red;
mediator naj v določenih primerih obvesti stranke o njihovi moţnosti do
zakonskega svetovanja ali drugih oblik svetovanja kot sredstva za reševanje
njihovih zakonskih ali drugih teţav;
mediator naj še posebno skrbi za blaginjo in interese otrok, roditelje pa naj
opogumlja za osredotočenje na potrebe otrok in naj jih opominja na njihovo
prvotno odgovornost glede na blaginjo njihovih otrok in njihove potrebe, da
obveščajo in svetujejo otrokom;
mediator naj bo posebej pazljiv, kadar je bilo v preteklosti med strankama
prisotno nasilje ali kadar lahko nasilje nastopi v prihodnosti, ter naj razmišlja o
tem, ali je mediacija v teh razmerah primerna;
mediator naj daje pravne informacije, vendar naj ne daje pravnih nasvetov. Če
je potrebno, naj stranke obvešča o njihovi moţnosti, da poiščejo odvetnika ali
kako drugo pomembno strokovno osebo.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 142.)
Naloga drţav udeleţenk in podpisnic naj bi tudi bila, da omogočijo poenostavitev
odobritve mediacijskih sporazumov od pravosodnih in drugih pristojnih oblasti,
kjer to stranke pač zahtevajo. Hkrati naj bi zagotovile mehanizme za izvrševanje
takih odobrenih sporazumov v pravnem redu.
136
Nenazadnje bi se naj mediaciji priznala še samostojnost ter moţnost, da se jo
uvede pred, med in po pravnem postopku. Iz tega razloga naj drţave vzpostavijo
mehanizme, ki bodo:
omogočili prekinitev pravnih postopkov zaradi mediacije;
zagotovili, da v takšnem primeru pravosodna ali druga pristojna oblast obdrţi
moč za sprejem nujnih odločb z namenom zaščite strank ali njihovih otrok ali
njihovega premoţenja;
obveščati pravosodno ali drugo pristojno oblast, če stranke nadaljujejo
mediacijo ali ne ter ali so stranke dosegle sporazum ali ne.
Nenazadnje gre v Priporočilu za to, da bi drţave pospeševale razvoj druţinske
mediacije in sicer s pomočjo obveščevalnih programov za javnost. Vse to z
namenom dosegati boljše razumevanje te poti reševanja sporov na sporazumen
način. V posameznih primerih bi pa bilo potrebno zagotoviti tudi vzpostavitev
metode, da bi se zagotovile pomembne informacije o mediacji kot alternativnem
postopku za reševanje druţinskih sporov.
In končno, vzpostaviti bi se morali še mehanizmi za uporabo mediacije v
mednarodnih primerih (še posebej v vseh zadevah, ki se tičejo odnosa do otrok,
odnosa do skrbstva in stikov, kadar pač roditelji ţivijo ali nameravajo ţiveti v
različnih drţavah). Mednarodna mediacija se pa naj ne bi uporabljala v primeru
ugrabitve otroka, če bi zavlačevala takojšnjo vrnitev otroka. Plus tega naj bi zaradi
posebne narave mednarodne mediacije mednarodni mediatorji bili podvrţeni
posebnemu izobraţevanju (Geč-Korošec, 2000, str. 143).
V pojasnjevalnem memorandumu v omenjenem Priporočilu pa so vsebovani
komentarji glede vsebine Priporočila ter navedenih načel mediacije. Namen
Priporočil po memorandumu je uresničiti :
popolnitev pravnih praznin glede alternativnih načinov reševanja druţinskih
sporov, kajti ustaljena sodna ali uradna pot nista vedno najboljši;
pospeševanje sporazumnih rešitev sporov;
zaščito otrok;
minimalizacijo slabih posledic razpada druţine;
podpiranje nadaljevanja razmerij med druţinskimi člani po sporu;
zmanjšanje stroškov postopka.
137
Memorandum se tudi nanaša na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah in na
Evropsko konvencijo o izvrševanju otrokovih pravic, kjer so zabeleţeni:
načela in standardi za obravnavanje otrok, zakoni, politika in izvrševanje
zadev, ki se nanašajo na formalna in neformalna razmerja z otroki;
potreba po vzajemnem starševstvu;
potreba po reševanju teţav znotraj druţine in ne pred ''javnostjo'', kjer odločajo
drugi;
spoznavanje otrok kot ljudi s pravicami ter vključevanje otrok v postopek
odločanja;
potreba podpiranja alternativne metode reševanja sporov.
Drugače se je pa v času zbiranja informacij o mediaciji iz različnih drţav članic
izvedelo, da je mediacija še nov pojav ter da jo drţave različno upoštevajo (Geč-
Korošec, 2000, str. 143−144).
Vsekakor sta obe omenjeni metodi, tako mediacija kot svetovalni razgovor, več
kot dobrodošli, ne glede na to, za katero ţivljenjsko področje gre. Še posebej sta
uporabni v današnjem času, polnem negotovosti in zmede, številnih problemov,
ko se ljudje v reševanju le-teh marsikdaj zgubijo ali pa niti niso sposobni zrelo
razmišljati. V takšnih in podobnih primerih je lahko prisotnost veliko bolj
objektivne, nepristranske osebe, vsekakor ustrezno strokovno podkovane, v veliko
pomoč.
5.2.8.1 Mediacija v Republiki Sloveniji
Začetki mediacije v slovenski druţbi in drţavi segajo v leto 1993, ko je Inštitut za
druţinsko vzgojo iz Gradca 22. 1. 1993 organiziral simpozij z naslovom ''Otrok v
razveznem postopku''. Osrednja tema na tem simpoziju je bil prispevek dr.
Gudrun Schein z naslovom ''Posredovanje (mediacija) v razveznem postopku''.
Tega simpozija so se s svojimi referati aktivno udeleţili tudi delavci Centra za
socialno delo iz Maribora, ki so prevzeli tudi pobude za nadaljnji razvoj mediacije
pri nas. Za tem je sledilo obdobje intenzivnega učenja, usvajanja metode
mediacije, vključevanja v strokovno delo ter povezovanja in sodelovanja z ţe
znanimi strokovnjaki iz tega področja. Nadalje, v začetku 1994, pa se je pri
138
Ministrstvu za delo, druţino in socialne zadeve prijavil razvojno inovativni
projekt z naslovom ''Pomoč staršem in otrokom ob ločitvi staršev z novo metodo
posredovanja – mediacijo''. Cilj projekta je bil uvesti mediacijo na področje dela
centrov za socialno delo, pri čemer so bila prizadevanja usmerjena po eni strani v
usposabljanje mediatorjev, po drugi pa v vključevanje mediacije v obstoječo
mreţo pomoči druţinam.
V ta projekt je vključenih 15 centrov za socialno delo iz Štajerske. V letu 1995 pa
se je pri nas usposobila tudi prva generacija 18. mediatorjev. Usposabljanje je
trajalo 200 ur, sodelovali pa so domači ter tuji strokovnjaki. Mentor je bil Inštitut
za mediacijo in razvezno sodelovanje iz Poinga pri Münchenu. Nenazadnje pa se
pri nas izvaja še usposabljanje in supervizija mediatorjev, kjer se upoštevajo
evropske norme, kar omogoča vključevanje v mednarodne projekte. Velja pa
poudariti, da v bliţnji prihodnosti Center za socialno delo Maribor načrtuje z
Inštitutom za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo pri Pravni
fakulteti Univerze v Mariboru interdisciplinarno usposabljanje mediatorjev pri
nas.
Drugače se je pa uporaba mediacije pri nas začela 30. 6. 1996, tako da od takrat
do danes beleţimo 140 primerov. Pari, katerim je bila ponujena in ki so se je tudi
udeleţili, so jo ocenili s pozitivnimi ocenami, kar posledično kaţe tudi na odprtost
Slovencev do te metode (Geč-Korošec, 2000, 144−145).
5.3 RELIGIOZNI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE
Zakonsko zvezo in razvezo lahko opredelimo tudi iz vidika Cerkve, njenega
zakonskega prava, njenih stališč in prepričanj.
5.3.1 Zakonsko pravo Katoliške cerkve
Zakonsko pravo obravnava Zakonik cerkvenega prava (ZCP) v sedmem naslovu
četrte knjige De Ecclesiae munere sanctificandi. Četrta knjiga je razdeljena na tri
dele. Kanoni, ki pa obravnavajo krščanski zakon (1055-1665) pa spadajo v prvi
naslov De sacramentis. Nadalje, procesno pravo v zakonskih zadevah obravnava
prvi naslov sedme knjige zakonika De processibus.
139
To zakonsko pravo se nanaša le na zahodno Cerkev, kot je razvidno iz prvega
kanona tega zakonika (kanoni tega zakonika se ozirajo le na latinsko Cerkev).
Vzhodne katoliške Cerkve, ki so v edinosti z Rimom, pa imajo svoj zakonik,
kateri obravnava zakonsko pravo vzhodnih katoliških Cerkva.
V času po koncilu, še posebej ob pripravi novega zakonika, je bila
zakonskopravna materija objekt številnih predelav. To velja tako za doktrinalno
kot pravno področje. K temu je prispeval v prvi vrsti bolj uveljavljeni
personalistični pogled na zakon ter pastoralne potrebe sodobnega časa. Vpliv so
imeli še različni dokumenti, izdani s strani Cerkve po izidu Pij-Benediktovega
zakonika iz leta 1917, učenje Drugega vatikanskega koncila ter pravna znanost, ki
se je oblikovala v tem času.
Sedaj veljavno kanonsko substancialno matrimonialno pravo zahodne Cerkve
vsebuje 111 kanonov. V primerjavi s starim zakonikom, ki jih je vseboval 130,
torej nekaj manj. Razdeljeno je na 10 poglavij. Zadnji dve poglavji sta
porazdeljeni vsaka na dva člena. Blok pa začne z osmimi doktrinalnimi kanoni, ki
obravnavajo naravo zakona, bistveni namen zakona in njegove cilje (Košir, 1997,
str. 5).
''Razdelitev torej izgleda takole:
1. Pastoralna skrb in kar je potrebno pred sklenitvijo zakona: kan. 1063-1072.
2. Razdiralni zadrţki na splošno: kan. 1073-1082.
3. Razdiralni zadrţki posamič: kan. 1083-1094.
4. Zakonska privolitev: kan. 1095-1107.
5. Oblika sklenitve zakona: kan. 1108-1123.
6. Mešani zakoni: kan. 1124-1129.
7. Tajna sklenitev zakona: kan. 1130-1133.
8. Učinki zakona: kan. 1134-1140.
9. Ločitev zakoncev: kan. 1141-1155.
Razveza zakonske vezi: kan. 1141-1150.
Ločitev ob obstoječi zakonski zvezi: kan. 1151-1155.
10. Poveljavitev zakona: kan. 1156-1165.
Navadna poveljavitev: kan. 1156-1160.
Ozdravitev v korenini: kan. 1161-1165.
140
Zakonsko postopkovno pravo vsebuje 37 kanonov, ki so razdeljeni na štiri
poglavja:
1. Ničnostne zakonske pravde: kan. 1671-1691.
2. Pravde o ločitvi zakoncev: kan. 1692-1696.
3. Postopek za spregled trdnega in neizvršenega zakona: kan. 1697-1706.
4. Postopek o domnevni smrti zakonca: kan. 1707.
Kot je razvidno iz bloka kanonov, ki obravnavajo ničnostne zakonske pravde, ti
predpostavljajo splošne procesne norme, vsebovane v kan. 1400-1500, prav tako
pa tudi tiste, ki določajo pravdni postopek v kan. 1501-1655.'' (Košir, 1997, str.
6.)
Viri kanonsko-matrimonialnega prava so formalni (fontes essendi) in materialni
(fontes cognoscendi). Formalno pravni viri vzpostavljajo pravne norme, materialni
viri pa so razni dokumenti, ki so nam v pomoč pri spoznavanju veljavnih
kanonskopravnih norm, kot na primer različne pravne zbirke, med katerimi je za
nas najbolj pomemben prav Zakonik cerkvenega prava.
Formalni viri tako zakonskega kakor tudi celotnega kanonskega prava se delijo na
štiri vrste:
Boţjepravni viri
Te predstavljajo zakoni, katere je Bog poloţil v samo naravo stvari in človeka
(naravni zakon), ali take, ki jih je posredoval po razodetju. Kot tako vrsto lahko
omenimo norme, ki opredeljujejo bistvene lastnosti zakona: enost in nerazveznost.
Cerkvenopravni viri
To so zakoni, ki jih je na področju zakonskega prava izdala bodisi Cerkev ali
njeni pristojni organi kot so Rimski papeţ in zbor škofov, katerima je na primer
pridrţano določanje razdiralnih zakonskih zadrţkov po določilu kan. 1075. Gre
tudi za zakone, ki so jih izdali posamezni pokrajinski cerkveni zbori in škofovske
konference v mejah lastne kompetence. Nadalje sledijo zakoni, ki jih v mejah
svojih pristojnosti na tem področju izdajajo krajevni škofje ter drugi krajevni
ordinarji in ostali, ki so z njimi izenačeni. Ob tem je potrebno poudariti, da pa
rimske kongregacije, ki papeţu pomagajo pri vodenju vesoljne Cerkve, same po
sebi nimajo zakonodajne oblasti. Morejo izdajati splošne norme le v moči oblasti,
ki jim jo poveri rimski papeţ oziroma norme, ki jih ta naknadno potrdi. S tem
potem pridobijo zakonodajno moč.
141
Konkordatni viri
Konkordatne norme so zakoni, kateri predstavljajo sad skupnega prizadevanja
Cerkve na eni in drţave na drugi strani po bilateralnih sporazumih. Te norme se
po večini nanašajo na priznanje civilnih učinkov cerkvenega zakona, poleg tega
pa se morajo nanašati še na področje ločitve zakoncev.
Civilni viri
To so viri, izdani s strani drţave, katere je Cerkev sprejela v svoj pravni red. Torej
govorimo o ''kanonizaciji'' civilnih zakonov (lex). Glede na zakon jih ni veliko,
nanašajo se pa recimo na posvojitev (osnova zadrţka zakonitega sorodstva),
obljubo zakona, sklenitev zakona po zastopniku ter sklenitev zakona, ki ga po
določbi civilnega prava ni mogoče priznati ali skleniti (prav tam, str. 6−7).
Ob koncu tega dela pa naj omenimo še zakon, kot ga pojmuje Cerkev:
Zakon med dvema krščenima ni le nekakšen ''quid sacrum'', kar pomeni
''seminarium republicae'' (Cicero), oziroma zakon ''in officium naturae'' (sv.
Tomaţ), ampak je zakrament v pravem pomenu besede. Sledi, da je zakon
''signum rei sacrae conferens (causans) gratiam sanctificantem''.
Naš zakonik pojmuje zakon po večini kot zakrament, zato izhaja iz naslednjih
razseţnosti:
iz naravne osnove;
iz nadnaravno-zakramentalne osnove kot pravi kan. 1055, §1: ''Zakonska
zveza je med dvema krščenima od Kristusa Gospoda povzdignjena v
dostojanstvo zakramenta.'' Iz tega razloga je tudi v kan. 1134 rečeno, da
''poleg tega krščanski zakon zakonca s posebnim zakramentom utrjuje in
nekako posvečuje za dolţnosti in dostojanstvo njunega stanu'';
iz istega razloga se zakon kot zakrament (sklenjen med dvema krščencema)
imenuje ''matrimonium ratum'';
teološko-zakramentalna razseţnost, saj krščanski zakon, kot ga pojmuje ZCP
presega zgolj socialno;
pravna razseţnost.
Iz razloga, ker gre predvsem za zakramentalno razseţnost, je ne moremo omejiti
zgolj na pravno področje. Področje zakona je veliko bolj široko in bogato, kar
upošteva tudi novi zakonik. To je treba imeti vedno pred očmi, tudi takrat, kadar
142
raziskujemo pravne razseţnosti zakonske zveze. Potrebno pa je poudariti, da
pravna razseţnost ni najpomembnejša, je le ena izmed razseţnosti zakona, kar je
razvidno tudi iz same zakonodaje. Namreč le-ta pravi, da je zakon najprej in
predvsem zakrament.
Je pa potrebno dodati, da ima vsaka razseţnost določene resničnosti na svojem
področju nenadomestljivo vlogo, enako velja za pravno. Tako da s tem, ko smo
rekli, da ni najvaţnejša razseţnost, ne pomeni, da jo je treba na svojem področju
zanemarjati, ampak ji je treba dati mesto, ki ji gre, jo spoznati ter obvladati, saj je
v vsakdanjem pastoralnem delu velikega pomena. Izpostaviti velja tudi dejstvo, da
sama zakonska zveza ne posega le na področje privatnega ţivljenja, saj ima zaradi
svojega pomena za celotno druţbo tudi javni značaj. Ravno iz tega razloga pa si
vsaka urejena druţba, kar je tudi Cerkev, prizadeva, da bi s pozitivno zakonodajo,
temelječo na duhovnih temeljih (v tem primeru so izraţeni v naravnem in
pozitivnem Boţjem zakonu), to področje uredila tako, da bi tudi tukaj
posamezniki ter celotno Boţje ljudstvo doseglo polnost ţivljenja in
samoposvečevanja (Košir, 1997, str. 8−9).
5.3.2 Krščanski zakon
Kanon 1055 Zakonskega prava cerkve (ZPC) govori o zakonu v deskriptivni
obliki. Hkrati prinaša tradicionalne in nove elemente, ki so vsebovani v Pastoralni
konstituciji Gaudium et Spes (Cerkev v sedanjem svetu – CS) Drugega
vatikanskega koncila. Tako pravi: ''Zakonska zveza, s katero moţ in ţena
ustanovita dosmrtno ţivljenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor
zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenima od Kristusa Gospoda
povzdignjena v dostojanstvo zakramenta. Iz tega sledi, da gre za ţivljenjsko
skupnost zakoncev kot polno, popolno, celostno, ekskluzivno in neločljivo v
kateri je zaobseţena celotna človeška osebnost. Torej ta skupnost angaţira celega
človeka v vseh njegovih razseţnostih, tudi najbolj intimnih. Ravno zato Sveto
pismo stare zaveze govori o ''enem mesu'' in sicer v polnem in integralnem
pomenu besede. V tem pa je tudi tisti temeljni pomen zakona, ki ga loči od
kakršne koli druge človeške zveze, ki more povezovati dve osebi za dosego
skupnih ciljev kot so ekonomski, kulturni in drugi.'' (Košir, 1997, str. 13–14.)
143
Zakonska zveza je postavljena na radikalno različnost med spoloma, na njuno
fizično in duhovno komplementarnost. Vzpostavi se med enim moškim ter eno
ţensko, po svoji naravi pa je naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo
otrok. ''Bonum coniugum'' pa predstavlja medsebojno pomoč ter povezanost dveh
bitij, torej moţa in ţene, ki se drug drugemu podarjata in sprejemata. Poleg tega
Papeţ Janez Pavel . v svojem Apostolskem pismu Familiaris consortio poudarja,
da ima zakonska ljubezen na sebi nekaj celostnega, se pravi nekaj, kar zaobjame
vse razseţnosti osebe: telo, nagon, čustveno moč, efektivnost, teţnjo duha in
volje. Hkrati je naravnana na najgloblje, osebnostno enost, ki presega zgolj
telesno zdruţitev ter usmerja k zdruţitvi srca in duše. Poudarek je tako na tem, da
zakonska zveza ni preprosta vez, v kateri dva ţivita skupaj in tudi ne sobivanje
''more uxorio''. Na ţalost je slednje v druţbi vedno bolj pogost pojav, ki hoče na ta
način opravičiti tako imenovane zakone za ''week-end'' oziroma zakone na
poizkušnjo, hkrati pa tudi svobodno ljubezen. V tem primeru gre tako za izroditev
svete ustanove, katero predstavlja zakon. Torej, zakonska zveza je stalna vez, ki
se vzpostavi s formalnim in slovesnim dejanjem, je sankcionirana in zaščitena z
zakonom. Poleg tega je zakonska zveza tudi pogodba, ki povzroči pravne
obveznosti. Izraz ''zveza'' ima biblični izvor. Sveto pismo ga uporablja takrat,
kadar ţeli označiti vez med Bogom ter ljudstvom. Iz tega potem sledi, da je zakon
vez med moţem in ţeno, katerega začetnik je Bog sam. K temu kanon dodaja, da
je zakon med krščenimi od Kristusa povzdignjen v dostojanstvo zakramenta.
Drugače pa ima vsak zakon tri razseţnosti, in sicer:
naravno, v kolikor je zakon ustanova, ki ima svoj izvor, strukturo, zakone in
bistveno vsebino v sami človeški naravi;
socialno, ker ga zaradi njegovega pomena druţba brani in sankcionira;
osebnostno, kajti nastane s privolitvijo zaročencev in vzpostavlja intimno
ţivljenjsko skupnost.
Četrta razseţnost pa predstavlja le krščanski zakon, ki je sklenjen med krščenimi.
Gre za nadnaravno, zakramentalno razseţnost, saj je bila zakonska zveza od
Kristusa povzdignjena v dostojanstvo zakramenta. Tako kanon 1055, ki prinaša
definicijo zakona, v prvi vrsti razloţi naravno osnovo zakona (Zakonska zveza, s
katero moţ in ţena ustanovita dosmrtno ţivljenjsko skupnost in je po svoji naravi
144
naravnava v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok). To pa potem nadgradi z
nadnaravno, zakramentalno razseţnostjo (je med krščenima od Kristusa Gospoda
povzdignjena v dostojanstvo zakramenta) (Košir, 1997, str. 14–15).
Ob takih razpravah se pojavi vprašanje, ali je zakon institucija in pogodba hkrati.
Namreč pojmovanje zakona kot pogodbe je prevladujoče predvsem v
kanonskopravni znanosti, sprejeti v zakonik. S takim gledanjem pa se niso
strinjali številni avtorji, ki so poudarjali predvsem personalistično razseţnost
zakona. Pri tem so poudarjali, da v zakonu ne gre v prvi vrsti za sklepanje
pogodbe, kjer si dva izmenjata pravice in sprejmeta določene dolţnosti, ampak
gre za medsebojno podarjanje in sprejemanje. Iz tega razloga tudi ne moremo
govoriti o pravi pogodbi. Vsekakor pa ob tem ne gre zanemariti dejstva, da
institucionalistični koncept opredeli nekatere vidike zakona, ki se ga
kontraktualistični ne dotakne, zaradi česar nima polne sposobnosti izraziti vsega
bogastva človeškega in krščanskega zakona. Kljub temu pa velja prepričanje, da je
gledanje na zakon kot pogodbo bolj pravno in da lahko bolje izrazi nekatere
bistvene razseţnosti zakona ter vsebino, predvsem v njegovem nastajanju.
Kakorkoli pa, v končni fazi med enim in drugim gledanjem ni pravega notranjega
nasprotja.
Namreč zakon je v danem trenutku tako pogodba kot ustanova, pri čemer je
institucionalni značaj zakona sam po sebi abstrakten, pogodbeni značaj pa realen,
učinkovit, takšen, kakršnega stranki sklepata. Te polemike so bile prisotne ţe v
času papeţa Pija XI. Rešil jih je z omenjanjem obeh razseţnosti v encikliki Casti
connubi. V njej najprej poudari Boţji izvor zakona (institucionalni vidik), prav
tako pa tudi vlogo strank, kar se kaţe v dejstvu potrebnosti privolitve (pogodbeni
značaj). Tako se v področju prava govori o zakonu kot pogodbi (o zakonski
pogodbi), za katero velja, da je ''sui generis'', popolnoma svojevrstna, zaradi česar
se razlikuje od vseh ostalih pogodb, ki jih človek sklepa. Velikokrat pa lahko tudi
zasledimo, da pojmovanje zakona kot pogodbe izhaja iz rimskega prava, kar pa
dejansko ne drţi. Namreč pri Rimljanih v primeru zakona ni šlo za pogodbo v
dejanskem pomenu besede, ampak bolj za pravno utrditev realnega stanja, kot je
ţe bilo vzpostavljeno v dejanskem ţivljenju. Torej je šlo za ''ţiveti skupaj'', ki je
temeljilo na ţelji ''biti skupaj'', pri čemer je ţelja morala biti predhodna in trajna.
Če tega ni bilo, je zakon razpadel. Nenazadnje sta bila zakon ter druţina pri
Rimljanih in tudi drugih starih narodih bolj socialna kot pravna ustanova. Ravno
145
zato pa večkrat opaţamo popolno pomanjkanje pravnih razseţnosti, ne glede na
to, da so morali sklenitev zakona obhajati zelo slovesno. To pa ne toliko zaradi
vzpostavitve pravnih posledic, marveč zaradi njegove druţinske in socialne
pomembnosti (Košir, 1997, str. 15–17).
Zakon se od pravih pogodb razlikuje po:
religiozni in sveti naravi, pa ne le v človeškem in naravnem pomenu, ampak
med krščenimi predvsem v nadnaravnem pomenu, saj gre za pogodbo, ki je
istočasno zakrament, znamenje in sredstvo milosti;
nadnaravnem izvoru, katerega ščiti naravni zakon;
objektu in notranjih ciljih;
bistvenih lastnostih, vsebovanih v dejanju svobodne privolitve, katera ne more
biti preklicana ali spremenjena v temeljnih razseţnostih;
strogo osebnem značaju, namreč privolitve, ki jo dasta zaročenca, ne more
nadomestiti nobena človeška oblast;
temeljni dvostranskosti dolţnosti in pravic, ki imajo svoj izvor prav v
zakonski pogodbi;
gledanju na pogodbena subjekta, ki morata biti le dve osebi različnega spola;
namreč zakonska pogodba, sklenjena med osebama istega spola ali sklenjena
med več osebami različnih spolov (poligamija), bi bila neveljavna.
Zakonska pogodba pa je tudi konsensualna v svojem bistvu, kar pomeni, da
temelji izključno na privolitvi obeh strani (prav tam, str. 57–58).
Za zakon kot zakrament ne gre le v trenutku sklepanja, pač pa za trajno
zakramentalno prisotnost. Ta nauk, katerega je posebej zagovarjal ţe sv. Robert
Bellarmin, je ponovno poudaril tudi Pij XI. v encikliki Casti connubii. Dokler so
torej zakonci ţivi, je njihov zakon vedno zakrament v Kristusu in Cerkvi. Lahko
bi pa tudi rekli, da zakrament svetega zakona v poročenih povzroči nekakšno
trajno posvečenje, torej na enak način kot pri zakramentih, ki dajejo določen
status (na primer sveti krst, sveta birma in podobno).
Ta zakramentalna razseţnost pa nikakor ne spreminja prve, katera ostaja
nespremenjena v svoji naravni osnovi, pa tudi z ozirom na človeške vrednote, ki
so privzete v zakramentalno resničnost. Tako s tem ne izgubijo pomena, ampak so
z novo zakramentalno razseţnostjo obogatene z ozirom na pomen in vsebino. V
146
bistvu je Gospod povzdignil naravno pogodbo v nadnaravno področje
zakramentalnosti, česar posledica je dejstvo, da je zakon med krščenimi (čeprav
so heretiki, shizmatiki ali apostolati) vedno pogodba in zakrament. V tem primeru
gre tako za dve nerazdruţljivi stvarnosti. To pomeni, da med kršenimi ni zakonske
pogodbe, ki ne bi bila zakrament in ni zakramenta, ki bi hkrati bil zakonska
pogodba. Znotraj tega načela pa je zakrament tudi civilni zakon dveh krščenih, ki
sta s formalnim dejanjem izstopila iz katoliške Cerkve. Namreč ker zaradi
formalnega izstopa nista vezana na katoliško obliko, je njun civilni zakon tudi
zakramentalni. Pogodba in zakrament tako tvorita eno in nerazdruţljivo enoto, gre
za dve razseţnosti (naravno in nadnaravno) iste resničnosti. Ob tem pa
zakramenta ne moremo opredeliti kot nekaj naddodanega ali spremljajočega
pogodbi ter kot nekaj ločljivega od pogodbe. Omenjena identičnost med
razseţnostima je v bistvu popolna. Zakon postane zakrament takrat, ko zaročenca
izmenjata privolitev po predpisani kanonični obliki oziroma ''coram Ecclesia'',
razen če s pozitivnim dejem volje izključita zakramentalnost svojega zakona v
smislu kanona 1101, §2. S tem pride do razdvajanja dveh neločljivih elementov
zakona, zaradi česa izključitvi zakramentalnosti avtomatsko sledi izključitev
pogodbe, s tem pa neveljavnost zakona.
Kadar pa skleneta zakon dva nekrščena, gre sicer za veljaven zakon, ne pa tudi za
zakrament. Po mnenju avtorjev postane takšen zakon zakrament šele tedaj, ko
prejmeta krst, pri čemer ni potrebno, da obnovita privolitev. Nekateri pa trdijo
(Werwnz-Vidal, Cappello idr.), da je privolitev potrebna, v kolikor tvori materijo
in formo zakramenta. Torej v takem primeru, z dejstvom krsta zakrament ne
umanjka, niti ne more umanjkati, v kolikor je bila privolitev veljavno dana in traja
zaradi nerazveznosti zakonske vezi. Tudi v primeru, ko zakon sklepata dva
nekrščena, a ne po predpisani obliki, ker ju ne veţe, je privolitev nepreklicna, saj
ko je enkrat dana, ni več odvisna od volje zaročencev. Tako sklenjen zakon se
izvrši, ko oba prejmeta zakrament svetega krsta (Košir, 1997, str. 54–55).
Povezava med zakonom kot pogodbo na eni ter zakonom kot zakramentom na
drugi strani je utemeljena v stalnem učenju Cerkve od papeţa Pija VI. (1775–
1779) do Janeza Pavla II. Omeniti velja tudi Pija IX. in Leona XIII. Nauk o
povezanosti pogodbe ter zakramenta pri krščenih pa je ponovno poudarila tudi
mednarodna teološka komisija decembra 1977. Prav tako je takrat poudarila, da
tudi prisotnost krščenih, ki niso verni, predstavlja danes velik teološki problem ter
147
pastoralno dilemo, še posebej, ko se zdi, da gre za popolno umanjkanje vere
oziroma njenemu nasprotovanju. Hkrati se pojavi vprašanje, če takšni zaročenci
zares ţelijo skleniti zvezo, ki predstavlja povezanost med Kristusom in Cerkvijo.
Namreč takšen namen bi moral biti vsaj minimalno prisoten, da bi na področju
zakramentalnosti lahko govorili, da gre pri sklepanju zakona res za človeško
dejanje. Ob tem je potrebno tudi ločiti namen skleniti zakon in osebno vero, ker
ne sovpadata popolnoma. Zaradi tega ne smeta biti med seboj niti pomešani niti
čisto ločeni, v kolikor sta naravnani druga na drugo. Pravi namen se rodi in hrani
z ţivo vero. Tako da kjer ni nobenega sledu o veri, niti nobenega hrepenenja po
milosti in večnem zveličanju, se postavi resno vprašanje, koliko je takšen splošen
namen res zakramentalen ter posledično, koliko je takšen zakon med krščenima
veljaven. Je ţe res, da osebna vernost zaročencev sama po sebi ne pogojuje
zakramentalnosti zakona, vendar se kljub temu postavi vprašanje, kaj je z
zakonom pri krščenih, kjer vera popolnoma umanjka. Vsekakor pa ob povedanem
ne gre zanemariti dejstva, da gre pri neločljivosti pogodbe in zakramenta za stalno
učenje Cerkve. Ker pa na tem področju ni bila izdana nobena avtentična
definicija, moremo trditi, da gre za nauk, ki more biti tudi modificiran. Ugotoviti
moramo, da so teţave, ki jih povzroča nauk o neločljivosti pogodbe in zakramenta
v primeru krščanskega zakona velike tako na teološkem kot pastoralnem področju
(Košir, 1997, str. 56–57).
Kar se pa tiče samega namena zakonske zveze oziroma zakona, loči kanon 1013
starega zakonika med prvotnimi in drugotnimi nameni. Ta trditev je bila potrjena
s strani Svetega oficija s posebnim dekretom 1. aprila 1944. V novem zakoniku, ki
je pod vplivom Drugega vatikanskega koncila, takšne hierarhije več ni, vsaj v
formalnem pomenu besede ne. Namreč ''Blagor zakoncev'' je postavljen na isto
raven kot ''roditev in vzgoja otrok''. S tem je bila doseţena tudi medsebojna
polnost zaročencev, v skladu z moderno miselnostjo ter napredkom bioloških,
psiholoških in antropoloških znanosti. Koncil tudi dodaja, da so vrednote in
nameni zakona največjega pomena za nadaljnji obstoj človeškega rodu, za
osebnostni razvoj posameznih članov druţine ter za njihovo večno usodo,
dostojanstvo, trdnost, mir in blagor druţine same in hkrati vse človeške druţbe.
To je prineslo tudi pomembne pravne posledice. Na eni strani so se razširili vzroki
neveljavne sklenitve zakona na vse psihične anomalije, ki onemogočajo sprejetje
bistvenih zakonskih obveznosti. Na drugi strani pa se je spremenil pojem spolne
148
impotence v smislu dekreta Kongregacije za nauk vere z dne 13. maja 1977. Po
tem dekretu za polnost zakonskega dejanja ni več potrebna ejakulacija ''pravega
semena'' kot je veljalo do tedaj. Rojevanje skupaj z vzgojo pa je lasten in temeljni
namen zakonske zveze. Zakon je na ta cilj naravnan ''natura sua''. Kljub temu pa
se lahko zgodi, otrok v zakonu ni. To je lahko posledica sterilnosti enega ali
drugega zakonca ali zaradi odgovornega starševstva, kjer se zakonca legitimno
odločita, da se odpovesta zakonskim pravicam. Tudi v tem primeru zakon obstoji
v polnosti. Prav tako je res, da predvsem otroci dajejo zakonu bolj polni značaj in
večjo vrednost. Točno otroci so tisti, s katerimi se zakonci trudijo ustvariti
uspešen zakon. Hkrati s spočetjem otrok zakonci uresničujejo in bolj polno
izrazijo sami sebe, pa tudi človeške in krščanske vrednote ter s tem postajajo
razlagalci in sodelavci Boţje ljubezni do človeka. Iz tega je tako potrebno
spoznati, da sta zgoraj omenjena temeljna zakona, kot ju posredujeta koncil in
zbornik, notranje globoko povezana in drug na drugega korelativno naravnana
(prav tam, str. 17–19).
Po definiciji je krščanski zakon tisti, ki je sklenjen po kanonični formi, katero je
predpisala Cerkev, medtem ko je civilni zakon tisti, ki je sklenjen na način ter
pred pooblaščenim uradnikom, predpisanima s strani drţave. Civilni zakon je
sicer veljaven tudi pred Cerkvijo, če zaročenca nista krščena, ter neveljaven, če ga
poskušata skleniti dva, katera veţe kanonična oblika (oziroma vsaj enega od
njiju).
V starem zakoniku je bilo govora tudi o polkrščanskem zakonu, katerega je
predstavljal zakon med krščenim in nekrščenim, medtem ko v novem zakonu tega
ne najdemo več. Pri ne-zakramentalnih zakonih pa je v posebnih primerih mogoča
razveza v korist vere, ki pa je vedno pridrţana papeţu (pavlinski in petrinjski
privilegij) (Košir, 1997, str. 20–22).
Krščansko pojmovanje zakona je neposredno vezano na Sveto pismo. Temeljno
sporočilo o stvarjenju govori tudi o odnosu med moţem in ţeno, katero pa se je po
besedah Gospoda, zaradi trdote srca izvoljenega ljudstva, skozi zgodovino
nekoliko zameglilo. Po tem poročilu je ţena moţu dopolnitev, predstavlja drugo
stran človeka. Prav zaradi tega bo moţ zapustil očeta in mater ter se pridruţil svoji
ţeni, da bosta eno telo. Recimo pri Judih je bil zakon ustanova, ki naj sluţi moţu
predvsem za nadaljevanje njegovega rodu in ne toliko za ustanovitev druţine.
Zaradi tega so otroci Boţji dar. Če par ni imel otrok je pomenilo, da je od Boga
149
kaznovan, kar je hkrati predstavljalo najhujšo sramoto. Devištvo kot posvečeni
stan pa je judovskemu okolju bilo tuje. Drugače pa je namen zakona bila še
medsebojna pomoč, radost spolnega ţivljenja, vendar vedno v interesu
ohranjevanja rodu. Sama moţnost razveze pa je bila dana le moţu, a ne le iz
razloga nerodovitnosti, ampak iz vseh tistih, ki v končni obliki vplivajo na
številčnost rodu.
V novi zavezi ne najdemo popolnoma izdelanega nauka o zakonu, niti pravnih
norm v tej zvezi, lahko pa najdemo nekatera ključna navodila, ki so za naše
področje izjemnega pomena. Zakon so smatrali za ţivljenjsko danost, torej za
civilno-pravno zadevo. Nova zaveza obravnava zakon le priloţnostno v zvezi z
zakonsko nezvestobo, nečistovanjem ter ločitvijo. Zakon so smatrali za samo po
sebi umevno druţbeno ustanovo na področju kulture, v kateri so ţiveli. Po
takratnem prepričanju judovsko-helenistične kulture je zakon predvsem domena
moţa, ki je glava ţeni in ji gospoduje (Košir, 1997, str. 29).
Na kratko naj omenimo še teologijo krščanskega zakona. Sama prenova
krščanskega zakona je nakazana v konstituciji Cerkev v sedanjem svetu (CS),
poglobljeno teološko pojmovanje pa v apostolski vzpodbudi papeţa Janeza Pavla
II. o druţini Familiaris consortio (FC). V začetku našega stoletja so na zakon še
vedno gledali v okviru velike druţine. Gledali so ga kot pogodbeno razmerje,
katerega namen je ohranitev druţine. Le-ta je v prvi vrsti bila zakonito mesto
legitimne poti rojevanja otrok. Staro pravo pravi, da je predmet zakonske pogodbe
pravica do telesa za deje, ki so sami po sebi primerni za roditev otrok. Tako
razpad velike druţine, osamosvojitev zakoncev, zlasti v mestnem okolju,
oddaljena delovna mesta in gospodarska osamosvojitev, nalagajo zakoncem
veliko večje zahteve. Poudarek je torej na psihični zrelosti, osebni sreči ter
zakonski harmoniji (prav tam, str. 34).
''V zavesti, da spadata zakon in druţina med najdragocenejše dobrine človeštva,
ţeli Cerkev, da bi slišali njen glas in bili deleţni njene pomoči tisti, ki vrednost
zakona in druţine ţe poznajo in temu ustrezno ţive, tisti, ki negotovo in nemirno
iščejo resnico, kakor tudi tisti, ki se srečujejo s krivičnimi ovirami pri svobodnem
uveljavljanju svojega pojmovanja druţine. S podpiranjem prvih, poučevanjem
drugih in pomočjo slednjim je Cerkev pripravljena sluţiti vsem ljudem, ki
razmišljajo o usodi zakona in druţine.'' (Košir, 1997, str. 34.)
150
Sam krščanski nauk o človeku izhaja iz spoznanja, da je človek ustvarjen po Boţji
podobi ter sličnosti, druţina pa je Boţja ustanova. Ta skupnost pa se vzpostavi z
zakonsko zvezo, torej z osebno nepreklicno privolitvijo. S takšnim dejanjem, kjer
se zakonca drug drugemu izročita in se sprejemata, nastane tudi pred druţbo po
Boţji volji trdna ustanova. Takšna sveta vez je tako zaradi blagra zakoncev,
potomstva in tudi druţbe odtegnjena človeški samovolji. Tako je Bog sam
začetnik zakona, obdarjenega z različnimi vrednotami in nameni. Nadalje pa o
namenih, katere je Bog postavil druţini, pravi koncil, da sta zakon in zakonska
ljubezen po svoji naravi naravnana na roditev in vzgojo potomstva. Poudarja, da
so otroci največji dar zakona in največ, kar se da, prispevajo k blagorju staršev. Iz
tega razloga sledi poudarjanje, da le pravilno pojmovana zakonska ljubezen in iz
nje izvirajoči način druţinskega ţivljenja (ne da bi podcenjevali druge namene
zakona) teţita k temu, da bi bili zakonci pogumno pripravljeni sodelovati z
ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki po njih stalno razširja in bogati svojo
druţino. Poleg tega pa v zakonu ne gre le za posredovanje ţivljenja potomstvu.
Namreč sam značaj zakona kot nerazvezljive zveze med osebama in blagor otrok
zahteva, da se v pravem redu izkazuje, napreduje ter dozoreva tudi medsebojna
ljubezen zakoncev. Ravno iz tega razloga, četudi ni otrok, ponavadi tako
zaţelenih, zakon kot nedeljena skupnost celotnega ţivljenja obstoji še naprej ter
ohrani svojo veljavnost in nerazvezljivost. Iz povedanega lahko tako z gotovostjo
trdimo, da sta tako blagor zakoncev kot otrok v zakonu enako pomembna.
Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in sebi sličnega. Tako je tistega, ki ga je
poklical v ţivljenje iz ljubezni, poklical hkrati tudi k ljubezni. V FC Janez Pavel
II. izhaja iz svetopisemske ugotovitve, da je človek eno telo, ki ga oţivlja duh.
Pravi, da tako kot duša, ki se izraţa v telesu, in kot telo, katerega oţivlja in
oblikuje nesmrtni duh, je človek v vsej tej zedinjeni celoti poklican k ljubezni.
Torej ljubezen vključuje tudi človeško telo, katero pa je tudi soudeleţeno pri
duhovni ljubezni. Na enak način se tudi v zakonu moţ in ţena celostno z dušo in
telesom medsebojno podarjata. Prav tako v tem odnosu ne more biti izvzeta
spolnost. To je nemogoče iz razloga, ker je človekovo bivanje mogoče razumeti le
v njegovem odnosu do Boga, v ta odnos pa je privzeta vsa njegova telesno-
duhovna narava. Iz tega sledi, da spolno ţivljenje ni več le nekaj biološkega,
ampak del človeka, ki je od Boga tako ustvarjen. Ob tem velja poudariti, da je po
nauku Cerkve izključno zakon mesto za telesno zdruţitev moškega in ţenske, ki
151
zahteva popolno podaritev. Pri tem ustanova zakona ni nedovoljeno poseganje
druţbe ali kakšne oblasti ali da bi bila od zunaj vsiljena formalnost. Ustanova
zakona je notranja zahteva zakonske ljubezenske zveze, ki se s tem javno
razodeva kot nekaj edinstvenega in izključnega, da bi se tako v polnosti
uresničevala zvestoba stvariteljskemu Boţjemu načrtu.
Sami zakonci s svobodno privolitvijo ne morejo določiti vsebine ustanove zakona,
saj je dana od Boga in jo urejajo Boţji ter cerkveni zakoni. To pa ima zelo velik
pomen za nadaljnji obstoj človeškega rodu, osebnostni razvoj posameznih članov
druţine ter njihovo večno usodo, za dostojanstvo, trdnost, mir in blagor druţine
same pa tudi vse človeške druţbe. Ustanova zakona ima tako nadnaravno
razseţnost, katero urejata cerkveno in naravno pravo. Odločitev za drugega
vključi tudi sprejetje od Boga dane ustanove zakona in je zato nepreklicna.
Privolitev zajame vso negotovo prihodnost do večnosti, in sicer tako veselje in
ţalost, zdravje in bolezen kot tudi srečo in nesrečo, hkrati pa pomeni odgovorno
vključitev zakona v druţbeno ţivljenje širše skupnosti, ker je druţina osnovna
celica druţbe. Nenazadnje pa je zakon tudi podoba zaveze med Bogom in
človeštvom, ob tem pa realno znamenje Kristusove ljubezni do Cerkve, torej
misterij ali zakrament. V bistvu dobi zakonsko ţivljenje v Cerkvi posebno
vsebino. Namreč je podoba in uresničenje Kristusove ljubezenske zveze s
Cerkvijo. V moči zakramentalnosti se moţ in ţena med seboj poveţeta na
globoko neločljiv način. Njuna medsebojna pripadnost je v bistvu na temelju
zakramentalnega znamenja stvarno ponavzočenje odnosa med Kristusom in
Cerkvijo (Košir, 1997, str. 34–37).
Zakonska ljubezen je tisti integralni del vsakega zakona, ki ne sme umanjkati. Iz
tega razloga, kot poudarja Janez Pavel II. v apostolskem pismu Familiaris
consortio, je potrebno zakon razumeti predvsem kot ''ljubezensko zvezo''.
Zakonska ljubezen sicer ne vstopa na pravno področje zakona, pa vendar
predstavlja veliko nalogo, ki jo morajo zakonci izpolniti. Predstavlja moč na
področju psihološkega, ki ji je Bog sam odkazal prostor v področju zakona. Je pa
tudi res, da če ni ljubezni, zakonci niso sposobni uresničiti vseh nalog, ki jim jih
zastavlja zakonska zveza. Velja pa tudi obratno, da v kolikor je zakonska ljubezen
prisotna v polnosti, zvestobi do smrti, lahko takšen zakon doseţe tisto popolnost,
ki jo more doseči po svoji naravi. Tako da kljub temu, da je zakonska ljubezen
potrebna za dosego ciljev zakonske zveze, pravno ni temeljni element, ki bi
152
pogojeval veljavnost sklenitve zakona. Če v trenutku sklepanja zakonske zveze
slučajno manjka ljubezen, še to ne povzroči neveljavne sklenitve zakona. Sicer
odsotnost ljubezni more biti predstavljena kot dokaz za uveljavljanje
neveljavnosti zakona, ki pa mora nastopiti iz drugih razlogov, kot so pomanjkanje
svobode, navzočnost strahu, simulacija in drugi (Košir, 1997, str. 50−52).
Zakonsko pravo Cerkve pa govori tudi o bistvenih lastnostih zakona, enosti ter
nerazveznosti. Obe sta bili dokončno definirani na 24. seji Tridentinskega koncila,
11. novembra 1563. Sta bistveni lastnosti zakona, ki je bil veljavno sklenjen, ne
glede na to, ali gre za zakon med krščenimi ali za legitimni zakon med
nekrščenimi (naravni zakon). Torej se Kristusove besede (kar je torej Bog zdruţil,
tega naj človek ne loči) nanašajo na katerikoli zakon, tudi le na naravni, a
legitimni. Namreč vsakemu pravemu zakonu pritiče nerazvezanost, kateri je
podvrţen. Ta ni v pristojnosti zakoncev in katerekoli civilne oblasti. Iz tega potem
sledi, da sta enost in nerazvezanost naravni zakonitosti, ki se nanašata na vse ljudi,
ki sklepajo zakon. To poudarjata tako koncil kot stalno učenje Cerkve.
Enost zakona obstoji v monogamni zvezi, v zvezi enega moškega z le eno ţensko.
S tem je izključena poligamija tako v obliki poliandrije (zveza več moških z eno
ţensko) kot poliginije (zveza več ţensk z enim moškim). Drugi vatikanski koncil
tako pravi: ''Ta ljubezen, potrjena z med seboj dano besedo in predvsem
posvečena s Kristusovim zakramentom, ostaja zvesta v sreči in nesreči, telesno in
duhovno nerazvezljivo zvesta. Tuja sta ji torej kakršnokoli prešuštvo ali razveza
zakona.'' Enost zakona v bistvu izključuje zakonsko nezvestobo, saj je to direktna
posledica enosti. Je ţe res, da tudi poligamične zveze zahtevajo zvestobo, vendar
hkrati drţi, da je z nastopom krščanstva, ki je obnovilo zakon v svoji prvotni
obliki, ki odgovarja Boţji zamisli, zvestoba sinonim za enost zakona. Tako po tem
gledanju ni mogoče govoriti oziroma misliti na zakon, ki ne bi bil sklenjen le med
enim moškim in eno ţensko, kar pa je tudi zavarovano s civilnimi zakonodajami
po vsem svetu.
Nerazvezanost zakona pa naredi zakonsko vez absolutno. Iz tega razloga traja vse
ţivljenje in ne more prenehati, razen če eden od zakoncev umre. Tako je ločitev
izključena. Nerazvezanost je lahko notranja (relativna) ali zunanja (absolutna).
Prva naredi zakon neločljiv s strani zakoncev, ki so ga sklenili (preklic privolitve),
a sama po sebi ne onemogoča ločitve s strani javne oblasti, medtem ko druga
odstrani moţnost ločitve zakonske vezi s strani javne oblasti.
153
Po učenju katoliške cerkve je zakon tako notranje nerazvezen, ker je privolitev
zaročencev nepreklicna, zato zakonska vez v nobenem primeru ne more biti
predmet njune lastne presoje.
S tem načelom soglaša tudi civilna zakonodaja. Namreč iz razloga, da je zakonska
skupnost zelo pomembna znotraj druţbenega ţivljenja ter zaradi velikih posledic
ločitve za druţbo, zakonci nimajo pooblastila za odločanje o lastnem zakonu. Zato
je nujno, da tako pri sklepanju kot ločitvi zakona sodelujejo civilne oblasti.
Morebiten preklic zakonske privolitve s strani zakoncev pa je pravno brez moči;
in sam po sebi je zakon tudi zunanje nerazvezen, zaradi česar je ločitev zakona
moţna le:
s spregledom rimskega papeţa, če gre za sklenjen a neizvršen zakon;
s pavlinskim privilegijem;
iz namestniške oblasti rimskega papeţa (petrinski privilegij).
Ob tem pa ne smemo mešati ločitve zakona in proglasitve neveljavnosti. Le-ta
pride v poštev, ko zakon zaradi hibe v privolitvi, pomanjkanja oblike ali
prisotnosti razdiralnega zadrţka ni bil veljavno sklenjen. Tako gre za neobstoječ
zakon, pri čemer sodba pristojne cerkvene oblasti s tem potrdi neveljavnost
zakona in ne njegovo ločitev. Poudariti pa velja, da sta obe lastnosti med seboj
tesno notranje povezani. Predstavljata dve komplementarni razseţnosti iste
stvarnosti ter popolnost in absolutnost zakonske zveze moţa in ţene (prav tam,
str. 40–42).
Ločitev je vedno izjema in ne pravilo. Poznamo pa dve obliki le-te in sicer:
1. Razvezo zakonske zveze
Razvezo trdnega in neizvršenega zakona,
ki je mogoča, ko in če zakon med krščenima ali med krščenim in nekrščenim ni
bil izvršen, torej, da zakonca nista storila zakonskega dejanja, po katerem bi se
obdarila z otroki. Papeţ lahko razveţe tak zakon le iz upravičenega razloga, to je
blagor duš zakoncev, ki prosita. Za ugodno rešitev prošnje je potrebno tudi
zagotovilo, da takšna razveza ne bo povzročila nobenega pohujšanja med verniki.
Velja pa še poudariti, da se razveza lahko podeli tudi proti volji enega od
zakoncev. Prošnjo za razvezo pošlje prosilec svojemu škofu, pri čemer sta
154
prosilca lahko oba zakonca ali eden od obeh, čeprav proti volji drugega. Prošnja
mora vsebovati čim več podatkov o sklenjenem zakonu ter zakaj ni prišlo do
njegove izvršitve. Ob koncu prošnje prosilec (prosilca) napiše še ime škofije,
kateri pripada, datum in podpis. Slednji potrjuje verodostojnost prošnje. Nato škof
da prošnjo škofijskemu cerkvenemu sodišču v svoji škofiji ali pa primer zaupa
sposobnemu duhovniku. Spisi se hkrati s prošnjo enega ali obeh zakoncev ter z
mnenjem sodišča in škofa pošljejo apostolskemu sedeţu. Zbrani spisi se pošljejo
na kongregacijo za kult in disciplino zakramentov. Ta je pristojna za reševanje
neizvršenih zakonov tudi za tiste vernike, ki bivajo na ozemlju, ki spada pod
kongregacijo za evangelizacijo narodov ali kongregacijo za vzhodne Cerkve. Spisi
morajo biti zbrani po moralnem (prisege zaslišanih strank in njihovih prič, da
sklenjeni zakon ni bil uresničen), medicinskem (zdravniška diagnoza, ki potrjuje,
da med zakoncema res ni bilo storjenega nobenega dejanja, s katerim bi se zakon
izvršil) in časovnem (različne okoliščine, ki so onemogočale izvršitev zakona npr.
poziv v vojsko) kriteriju. Pripravljalni postopek, s katerim se ugotovi utemeljenost
prošnje, pa se izvede v škofiji, kjer ima prosilec stalno ali začasno prebivališče in
sicer v skladu s kan. 1697-1706. Na koncu postopka reskript o spregledu
neizvršenega zakona apostolski sedeţ pošlje škofu, kateri ga izroči strankama.
Krajevnemu ţupniku pa naroči, da se podeljeni spregled vpiše v poročno in krstno
knjigo (Slatinek, 2005, str. 122–124).
Razvezo zakona s pavlinskim privilegijem,
ki razveţe zakon dveh nekrščenih v korist vere zakonca, ki je prejel krst. Pavlinski
privilegij je opisan v Svetem pismu v 1 Kor 7, 12–16. Tukaj apostol Pavel
omenja, kako naj nekrščena ţena ali moţ po krstu ţivi skupaj z nekrščenim
zakoncem. Čeprav ne omenja novega zakona, ki bi ga krščeni lahko sklenil, pušča
to moţnost odprto, v kolikor se nekrščeni od njega loči. Za ta privilegij je
pomembno, da eden od nekrščenih zakoncev prejme veljavni krst, drugi nekrščeni
zakonec pa zaradi tega ne ţeli z njim ţiveti v miru in brez sramotenja Stvarnika.
Dejstvo, da se nekrščeni ţeli ločiti od krščenega, mora raziskati krajevni ordinarij.
Nekrščenega lahko izpraša sam škof, krščeni sozakonec ali tudi kdo drug. Škof pa
lahko izpraševanje iz upravičenih razlogov opusti. Nato se naredi zapisnik tako o
tem, kako je nekrščeni odgovarjal ali o tem, da je škof vprašanja spregledal.
Pavlinski privilegij pa ni mogoč, če se nekrščeni noče ločiti od krščenega. V tem
primeru je krščenemu na voljo, da obnovi zakonsko skupnost z nekrščenim, prosi
155
papeţa za spregled od zakonske skupnosti, v kolikor hoče prejeti sveti red ali da
prosi papeţa za razvezo nezakramentalnega zakona v korist vere (in favorem
fidei). Prav tako pa pavlinski privilegij ni mogoč, če nekrščeni noče ţiveti v miru
s krščenim zaradi drugih razlogov: ker je nekrščen alkoholik, nasilneţ ali se
nespodobno vede. Na tak način daje krščenemu zakoniti razlog za ločitev z
odločbo krajevnega ordinarja, vseeno pa njuna zakonska zveza še vedno traja.
Tako da pavlinskega privilegija v tem primeru krščeni ne more uveljavljati. Ne
more ga pa uveljavljati tudi takrat, ko je njegova krivda, da nekrščeni z njim ne
more ţiveti v miru. Drugače pa se na podlagi pavlinskega kriterija lahko krščeni
znova poroči s krščenim ali z nekrščenim, ampak mora imeti pravi namen.
Recimo, če je nekdo spoznal drugo osebo, s katero se ţeli poročiti ter je to razlog,
da se krsti, to potem ni pravi namen in privilegij ni mogoč. S spregledom
apostolskega sedeţa pa lahko prejme celo sveti red ali vstopi v novicitat (prav
tam, str. 125–127).
Razvezo zakona s petrinskim privilegijem,
ki je v bistvu razveza nezakramentalnega zakona. Petrinski privilegij se prvič
omenja leta 1944, pogosteje pa se omenja razveza zakona v korist vere. Danes je
ta privilegij bolj znan kot ''privilegij vere''. Uporablja se v primeru poligamije in
poliandrije. Recimo nekrščeni moţ, ki ima več nekrščenih ţena, lahko po krstu v
katoliški Cerkvi ostane pri eni izmed njih, potem ko je druge odpustil. Podobno
velja za nekrščeno ţeno, ki ima več nekrščenih moţ. Po krstu morata tako moţ kot
ţena, ko si izbereta svojega bodočega partnerja, zakonsko privolitev izreči pred
škofom, lastnim ţupnikom ali drugim pooblaščenim duhovnikom ali diakonom ter
dvema pričama. Takšen privilegij pa se uporablja tudi v primeru ujetništva ali
pregnanstva. Kadar nekrščeni moţ ali ţena zaradi ujetništva, pregnanstva po
prejetem krstu v katoliški Cerkvi ne more obnoviti skupnega bivanja z nekrščenim
zakoncem, lahko na podlagi petrinskega privilegija sklene nov zakon. Ne moreta
pa privilegija uveljaviti nekrščena zakonca, ki sta po prejetem krstu ţe opravila
zakonsko dejanje (Slatinek, 2005, str. 127).
Razvezo nezakramentalnega zakona,
ko škofijski postopek v primeru razveze zakona v korist vere vodi sam krajevni
škof ali pa imenuje preiskovalnega sodnika, kateremu pomagata branilec vezi in
notar. Preiskovalni sodnik zaslišuje stranke in njihove priče. Lahko je duhovnik
ali laik, ki po potrebi imenuje še sodnika zasliševalca, ki zbira procesno gradivo.
156
Tisti, ki so od sodnika povabljeni na zaslišanje, morajo zapriseči, da bodo govorili
resnico. Če tega nočejo storiti, so zaslišani kot nezapriseţeni, kar se zabeleţi v
zapisnik zaslišanja. Vprašanja za zaslišanje pripravi sodnik sam ali branilec vezi,
morajo pa se nanašati na vsebino toţbenega spisa. Pri samem zaslišanju pa se
upoštevajo skupne norme ZCP kan. 1558-1571. Nadalje, notar je lahko laik, mora
pa imeti neoporečen ugled in biti prost vsakega suma. Njegova naloga je, da se
udeleţi vsakega postopka, poleg strank in sodnika podpisuje spise, ali pa da v
posebnih primerih namesto preiskovalnega sodnika posluša izpovedi strank ter
njihovih prič. Podpis notarja je tisti, ki zagotavlja pristnost in verodostojnost
spisov, kateri se lahko le kot taki pošljejo kongregaciji za nauk vere. Branilca vezi
pa imenuje škof z namenom, da pojasni vse, kar je mogoče pametno navajati proti
razvezi zakona. Lahko je klerik, laik, neoporečen, doktor ali vsaj magister
cerkvenega prava. Mora biti navzoč pri zaslišanju strank in njegovih prič, lahko
pa tudi sam postavi vprašanja. Za tem, ko pa škof imenuje sodišče, se začne
zbirati dokazno gradivo v skladu z ZCP v obliki dokumentov in zaslišanj. Prvi
spis v škofijskem postopku je dekret o imenovanju sodnika, branilca vezi ter
notarja.
Prvo sodnik zasliši zakonca in njune priče. Dolţna sta mu povedati, zakaj nista
mogla vzpostaviti zakonskega ţivljenja ter kako je nekrščeni oviral krščenega pri
praktičnem ţivljenju vere. Zakonec, ki nastopa kot toţitelj, mora pripraviti toţbeni
spis in ga nasloviti na papeţa. V njem prosi za razvezo zakona v ''korist vere'' ter
navede vse podatke o bodočem zakoncu. V kolikor katera od strank ali prič kljub
zakonitemu povabilo ne ţeli ali ne more prit na zaslišanje, jo lahko zasliši tudi
notar ali se zasliši na kakšen drug zakoniti način. Pisni odgovori so dovoljeni
izključno v primerih, ko stranke ali prič ni mogoče drugače zaslišati. Uvrstijo pa
se lahko med sodne spise šele takrat, ko se je notar prepričal o izvirnosti takih
odgovorov ter jih podpisal. Če se pa stranka ali priča nahajata na ozemlju druge
škofije, lahko sodnik prosi za pomoč tamkajšnjo pristojno sodišče, da opravi
zaslišanje. Ko je sodnik moralno gotov, da je stranka vabilo prejela in kljub temu
ne pride na zaslišanje, jo z dekretom razglasi za odsotno v sodnem postopku ter
odloči, da se postopek vseeno nadaljuje. Ta dekret priloţi procesnemu gradivu.
(Slatinek, 2005, str. 128–131).
Najpomembnejše v samem postopku je dejstvo, da je bil v času sklepanja zakona
eden od obeh zakoncev nekrščen ter da sta za sklenitev mešanega zakona prejela
157
dovoljenje in spregled različne vere. Iz tega razloga sodnik krščenega zakonca
najprej vpraša glede njegove vere kot tudi vere bodočega zakonca. K
dokumentom priloţi krstni list enega ali obeh ter priporočilo ţupnika, ki ju
pripravlja na poroko. Nekrščenega zakonca pa prvo vpraša glede njegovega
otroštva in domače vzgoje. Zelo pomembno je tudi vedeti, zakaj nekrščeni ni
prejel krsta ali zakaj se kasneje ni dal sam krstiti. Priče nekrščenega so njegovi
starši, bratje, sestre, tete, strici ali kakšen stari druţinski prijatelj. Priporočata se
vsaj dve priči, pri čemer število prič ni toliko pomembno kot to, če priča veliko ve
o nekrščeni stranki. Da sodnik dobi še več informacij o nekrščenem zakoncu, se
lahko pozanima o njem tudi v kraju, kjer je ta ţivel, npr. če je obiskoval kakšen
vrtec ali šolo, kjer otrokom nudijo krščansko vzgojo ali je zahajal v mladinsko
skupino, ki obravnava verske teme. Mora se pozanimati tudi o tem, če je
nekrščeni imel stike s kako sekto, ki podobno krščuje svoje člane kot krščanske
Cerkve. Tako vse pisne odgovore kot tudi dovoljenje in spregled za mešani zakon
različne vere priloţi dokaznemu gradivu. Namreč vsi ti dokumenti sodniku
dvigajo moralno gotovost, ki odstrani kakršen koli dvom, da nekrščeni res ni bil
krščen, ko je sklenil cerkveni zakon.
Kljub vsemu pa ostaja moţnost, da se je nekrščeni ali bodoči zakonec spreobrnil
in prejel krst. Za sodnika je zelo pomembno, kdaj in zakaj je do tega prišlo. Mora
se ugotoviti ali je šlo za resnično spreobrnjenje in ţeljo po krstu. Za vse te
odgovore se vpraša nekrščenega, ţupnika, druge duhovnike in laike, ki so
kakorkoli sodelovali pri katehetski vzgoji novokrščenca.
Pomemben podatek je tudi, ali je nekrščeni po prejemu krsta še ţivel skupaj s
krščenim zakoncem ali sta se razšla ţe pred tem. V kolikor sta ţivela skupaj,
četudi bi bila med tem ţe civilno ločena, se predpostavlja, da sta svoj razpadli
zakon po krstu nekrščenega tudi izvršila. Kot pa sem ţe prej povedala, trdnega in
izvršenega zakona ne more razvezati nobena oblast, le smrt. Tako se o tem,
kakšen odnos sta imela zakonca po prejemu krsta nekrščenega, vpraša tako obe
stranki kot priče. Namreč sodnik potrebuje moralno gotovost, da zakonca po
prejetem krstu nekrščenega nista več ţivela na način zakona. Sodnik pa vpraša
stranki in priče tudi po razlogih razpada zakona. Lahko zasliši tudi bodočega
zakonca. Za rešitev postopka je pomembno vedeti, da bodoči zakonec ni bil kriv
za razpad zakona, ampak se je zakonec, ki prosi za razvezo, z njim spoznal šele po
razpadu svojega zakona. Pozanima se pa sodnik tudi o tem, če je kateri od obeh
158
zakoncev ţe sklenil nov civilni zakon ali se je odločil za posvečeno ţivljenje. V
kolikor so v razpadlem zakonu prisotni še otroci, vpraša sodnik toţitelja o tem,
kako namerava poskrbeti za njihovo versko vzgojo v skladu z zakoni in svojimi
sposobnostmi, če je poskrbel oziroma namerava poskrbeti za bivšega zakonca in
če ima kakšne pravne ali moralne obveznosti do njega. Pri tem gre za pomembno
socialno drţo do drugega zakonca in do lastnih otrok, katero je zdrav zakonec
dolţan vestno izpolnjevati. Opuščanje take dolţne skrbnosti bi upravičeno
povzročilo ne le pohujšanje med verniki, pač pa tudi administrativno prepove
sklenitev novega zakona v skladu s kanonom 1071 §1, toč. 3 ZCP (Slatinek, 2005,
str. 131–134).
Ko preiskovalni sodnik zaključi pripravo dokazov, spise s primernim poročilom
izroči branilcu vezi. Ta je dolţan predloţiti in pojasniti vse, kar je mogoče
pametno navajati proti razvezi zakona. Stranke v postopku teh spisov ne morejo
videti. K zbranim dokumentom doda svoje mnenje še krajevni škof in ga tudi
podpiše. S tem zagotavlja, da ni nobenega dvoma o resnosti primera ter da ni
nevarnosti, da bi zaradi razveze zakona med verniki prišlo do pohujšanja. V
kolikor se morajo dokumenti prevesti, mora prevajalec podpisati prisego, da so vsi
dokumenti verodostojno prevedeni. Vsi dokumenti pa se nato v treh izvodih (od
tega dva izvoda fotokopij) izročijo kongregaciji za nauk vere. Znotraj nje deluje
urad za zakrament zakona, kjer pregledajo dokumente, če slučajno kaj manjka.
Kompletne dokumente potem pregleda branilec vezi, posebej določen od
kongregacije za nauk vere. Nato dokumente dobijo v roke trije komisarji, katere
''ad hoc'' imenuje prefekt kongregacije. Po tem ko primer pregledajo, se sestanejo
in pod vodstvom šefa urada odločijo o zadevi. Če odločijo v prid razveze zakona,
se prefekt kongregacije obrne na papeţa in ga prosi za spregled v korist vere.
Spregled v obliki reskripta se pošlje krajevnemu škofu, ki o njegovi vsebini
seznani prosilca za razvezo zakona. Prvi zakon se razveţe v trenutku sklenitve
novega zakona, oboje se pa potem zabeleţi v poročni in krstni knjigi (prav tam,
str. 128–136).
2. Ločitev zakona ob obstoječi zakonski vezi
predvideva fizično ločitev zakoncev ob obstoječi zakonski zvezi. Do tega je
recimo upravičen nedolţni zakonec, do katerega se sozakonec vede nemoralno in
159
nepravično. Takšna ločitev je priloţnost, da zakonca resnično premislita o vseh
zakonskih problemih ter se trudita, da bi čim prej obnovila skupno zakonsko
ţivljenje. To se zgodi s tihim ali izrečenim odpuščanjem nedolţnega zakonca. Zna
se tudi zgoditi, da zakonec, ki je povzročil ločitev, prosi nedolţnega zakonca za
spravo. Mora pa ob vsaki ločitvi biti zagotovljeno dolţno vzdrţevanje sozakonca
in vzgoja otrok. Najpogostejši vzrok take ločitve je prešuštvo. Pri tem je potrebno
poudariti, da pa ima nedolţni zakonec pravico do ločitve le takrat, če ni privolil v
prešuštvo, zanj dal povoda ali celo sam prešuštoval. Drugi zakoniti razlog, da
zakonec zapusti sozakonca pa je takrat, če kateri od zakoncev prestopi v
nekatoliško ločino, če vzgaja otroke nekatoliško, če hudobno in sramotno ţivi, če
zelo ogroţa duševne in telesne dobrine sozakonca in otrok ter ne skrbi za blagor
druţine ali kako drugače povzroča, da je skupno ţivljenje preteţko. Če se eden od
zakoncev odloči za ločitev, pomeni, da so razlogi resni in je velika nevarnost, če
odlaša. Kakorkoli pa imata zakonca vsak svoje razloge za ločitev, ni moţno
govoriti o sporazumni ločitvi. Takšno ločitev, ne glede na vzrok, mora dovoliti
škof in traja le določen čas. S tem ne prizadene obstoječe zakonske zveze, pač pa
kliče zakonca k spravi in odpuščanju. Če nedolţni zakonec ni pripravljen drugemu
odpustiti, lahko za nekaj časa razdre skupno zakonsko ţivljenje, dokler ne pride
do sprave. Škof pa mora dati odločbo o ločitvi. Da pa ločitev ne postane trajna, je
potrebno storiti vse, da se nedolţni zakonec čim prej odloči za odpuščanje krivde
svojemu sozakoncu (Slatinek, 2005, str. 136−137).
Kar se pa tiče same ločitve in Boţjega zakona, pa v luči razuma in razodetja
predstavlja le-ta eno izmed najhujših kršitev Boţjega zakona, hkrati pa enega
izmed najhujših napadov na druţino in druţbo. Namreč nerazveznost zakona
predstavlja temeljno vrednoto, in sicer za polno udejanjanje posebnega ţivljenja
poročenih, dveh bistveno komplementarnih bitij po fizičnim in psihičnim vidiku,
za trdnost in napredek druţine ter za dobrobit celotne druţbe. V nasprotju s tem
pa zagovorniki ločitve tolmačijo nerazveznost zakona, katero brani katoliška
Cerkev, kot socialno zavoro, samo ločitev pa kot izraz svobode in civiliziranosti.
Kljub temu pa je resnica ravno drugačna, kajti ločitev je odraz egoizma, ne
svobode, moralnega ter socialnega propada, ki je bil v krščanstvu ţe preseţen.
Poleg tega pa je v sodobnem svetu tudi mnogo zmot, ki ţelijo opravičiti ločitev.
Ţe v okroţnici, izdani s strani Kongregacije za nauk vere 11. aprila 1973, so bili
katoličani pozvani, naj bodo previdni glede določenih sodobnih mnenj, katera si
160
prizadevajo zanikati oziroma postavljajo pod vprašaj nauk o nerazveznosti
zakona, kakor ga je cerkveno učiteljstvo vedno učilo. Takšna mnenja pa se niso
širila le po časopisih, ki se imajo za katoliške, ampak tudi po semeniščih,
katoliških šolah ter v praksi nekaterih škofijskih cerkvenih sodišč (Košir, 1997,
str. 42−43).
Pri samem zakramentu svetega zakona pa moramo enako kot pri vsakem drugem
zakramentu ločiti tudi materijo in formo. Materia remota zakramenta zakona sta
sami osebi zaročenec, materia proxima pa je medsebojna privolitev, ki mora biti
izraţena po veljavnih cerkvenih normah kot dar samega sebe v skladu z namenom
zakonske zveze. Formo predstavlja sama privolitev, katero razumemo kot
obojestransko sprejetje dane podaritve. Je pa razlika od ostalih zakramentov v
tem, da sta pri zakramentu svetega zakona zaročenca tudi sama delitelja
zakramenta, pri ostalih zakramentih sta pa prejemnik in sluţabnik zakramenta dve
različni osebi. Duhovnik ali diakon je ob tem le uradna priča, ki sprejme in
registrira privolitev zaročencev ter blagoslovi njuno zvezo v Boţjem imenu in
imenu Cerkve. Vse to pa izhaja iz dejstva, da krščanski zakon pojmujemo kot
pogodbo. Ravno iz tega razloga sta potem delilca pogodbeni stranki sami oziroma
zaročenca. Le-ta si z izmenjavo privolitve posredujeta Boţjo milost, katera za vse
ţivljenje oplemeniti njuno človeško in krščansko ljubezen. Duhovnik pa ob tem
ostane sluţabnik svetih obredov, ki spremljajo sklenitev zakona ter kot tak na
novoporočence kliče Boţji blagoslov (prav tam, str. 73).
Določbe novega zakonika pa posebej izpostavljajo pristojnost Cerkve pri
sklepanju zakona med katoličani. Stari zakonik je poudarjal pristojnost Cerkve le
pri zakonih, ki so sklenjeni med krščenimi, medtem ko novi zakonik s kanonom
11 to pristojnost razširja le na tiste zakone, ki so sklenjeni med katoličani, pri
čemer je dovolj, da je le ena izmed strani katoliška. Poleg tega novi zakonik, za
razliko od starega poudarja, da so zgolj civilni učinki zakona v pristojnosti drţave.
To so pa tisti učinki, ki ne spadajo k samemu bistvu zakona, niti se ne nanašajo na
bistvene lastnosti ter namene zakona, ampak na elemente kot so ekonomski, dota,
dedovanje in podobno. Na nekaterih področjih je pristojnost tudi mešana, o čemer
govori ţe stari zakonik, in sicer: področje kaznovanja bigamije, povračilo škode
ob krivičnem razdrtju zaroke, področja interpersonalnih pravic ter dolţnosti
zakoncev in druga. V izključni pristojnosti Cerkve pa so tako imenovani
neodtujljivi elementi. Nekateri sicer trdijo, da je takšna izključna oblast Cerkve
161
nad zakoni katoličanov v nasprotju z zgodovinskimi gibanji, vendar to ne drţi.
Namreč gre za načelo katoliškega nauka, ki ga varuje kanonsko pravo, katerega
Cerkev ne more odstopiti, ker izhaja iz dejstva neločljivosti med pogodbo in
zakramentom. Omenjena izključna pristojnost Cerkve je utemeljena tudi v
dejstvu, da je zakon nekaj svetega, v kolikor je zakrament, hkrati pa je velikega
pomena za versko ţivljenje tako zakoncev kakor njihove druţine ter celotne
cerkvene skupnosti. Prav zaradi tega pa Cerkev svoje pristojnosti razširja še na
zakone, ki so sklenjeni med krščenim in nekrščenim, torej na zakone, ki po najbolj
sprejetem mnenju niso zakramentalni.
Košir (1997) navaja, da Cerkev glede svoje pristojnosti upošteva realno stanje, ki
vsebuje situacijo, ko:
1. sta zakonsko zvezo sklenila in v zakonu ţivela dva nekrščena. V tem primeru
Cerkev priznava pristojnost izključno drţavi; le-ta z lastno zakonodajo ureja
zakone svojih drţavljanov ob istočasnem upoštevanju naravnega zakona.
2. obstaja zakonska zveza dveh oseb, ki pripadata nekatoliški skupnosti. V tem
primeru Cerkev izhaja iz domene, da pripada: pristojnost sama po sebi Cerkvi,
kar je določeno v 6. točki dekreta Unitas redintegratio, ki govori o ureditvi
vzhodnih Cerkva. Ob tem pa je potrebno poudariti, da v mnogih protestantskih
Cerkvah ni prave zakonodaje, ki bi urejala sklepanje zakona. Če gre zgolj za
uvajanje civilne in naravnopravne prakse, potem ti zakoni ostajajo pod
izključno pristojnostjo drţave.
3. sta sklenila zakonsko zvezo dva katoličana pa je pristojnost katoliške Cerkve;
če pa gre za stvari, ki imajo popolnoma civilne učinke, je pristojna drţava.
Pristojnost Cerkve je njej sami lastna, zaradi tega je po Boţjem zakonu neodvisna
od človeške oblasti. Je hkrati polna in popolna, saj vsebuje zakonodajno, izvršno,
sodno ter kaznovalno oblast nad zakonsko vezjo, poleg tega pa tudi:
določa pogoje, ki so potrebni za veljavno in dopustno sklenitev zakona;
avtentično razglasi boţjepravne zadrţke ter za krščene postavi cerkvenopravne
zadrţke;
določa obojestranske pravice in dolţnosti zakoncev;
razsoja po določbah lastne zakonodaje zakonske pravde, ki zadevajo zakone
katoliško krščenih;
162
podeljuje spregled ''super rato'' in
kaznuje napade na zakon.
Zakon dveh oseb, kjer je le ena katoliška, druga pa ne (mešani zakon) ali pa sploh
ni krščena (zakon z različno vero). V takih primerih je v prvi vrsti pristojna
Cerkev. Njeni zakoni prevladujejo, kar je posledica enovitosti zakona (Košir,
1997, str. 62–64).
Cerkveni zakon oziroma zakon kot zakrament ne pomeni le to, da zakonca gresta
v cerkev in si pred Bogom ter duhovnikom podarita ljubezen. Namreč zavedati se
je potrebno, da zakon ni zgolj poroka, pač pa tudi ţivljenje po poroki. V končni
fazi je zakramentalnost in duhovnost zakona v tem, da Bog za vedno vstopi v
ţivljenje moţa in ţene. Z boţjo pomočjo drug drugega tudi posvečujeta, dvigata
in rešujeta, drug drugemu pomagata, da bosta postala boljša pred Bogom in
ljudmi. V tem je tako tretja razseţnost zakonske ljubezni (Košiček, idr. 2001, str.
87).
Sama poroka pa se praviloma opravi v domači ţupnijski cerkvi. Kot bo opisano
kasneje, se za ta dan zaročenca tudi duhovno pripravita. K poroki prideta v
zbranosti cerkve v zavedanju, da stojita pred Bogom in se odločata za vse
ţivljenje. Prav tako se bosta premišljeno in svobodno odločila, ko bosta
odgovarjala na ţupnikova vprašanja ter si podelila zakonski prstan kot znamenje
zvestobe. Ob poroki pa se priporoča tudi vključitev maše, kjer zaročenca prejmeta
obhajilo, na kar morata biti dobro pripravljena. Na tak način bosta začutila boţjo
bliţino ter molila za srečen zakon. Če bodo pa navzoči tudi verni sorodniki,
prijatelji ter člani ţupnije, se jima bodo v tej duhovnosti pridruţili še oni. Iz tega
razloga je lahko poroka v domači ţupnijski cerkvi veliko lepša kot tam, kjer
zaročencev nihče ne pozna.
Drţavljani se torej cerkveno poročajo zato, ker:
poroka poteka v tišini in zbranosti cerkve ter zavesti, da stojimo pred Bogom,
kjer si partnerja podarita ljubezen za vse ţivljenje;
s cerkveno poroko povabimo Boga v zakon kot prijatelja. Zaročenca bosta v
dobrem in slabem vedela, da imata prijatelja, ki bo vedno z njima, ne le ob
poroki in kateri ju bo zapustil le, če ga napodita ali razbijeta zakon. Namreč
zakrament, ki ga prejmeta, ne pomeni boţje navzočnosti le v cerkvi, ampak
163
tudi doma v druţini. Je pa priporočljivo, da iz razloga, ker Boga ne vidimo,
imata zaročenca v stanovanju kakšno boţjo podobo (kriţ, sliko ...).
Vse, kar zakonca storita iz ljubezni, je dobro delo tudi pred Bogom. Namreč
zakonca si s svojo ljubeznijo ter boţjo pomočjo gradita srečen zakon, hkrati pa si
sluţita nebesa. Druţina tako postane majhna Cerkev (prav tam, str. 90–92).
Zanimiva je tudi ugotovitev, da gledajo ljudje na zakon malone v vseh kulturah,
ne le v naši zahodnoevropski, kot na nekaj svetega, posledično zato slovesnega in
nedotakljivega. Kot taka je zadeva celotne druţbe ter presega zgolj zasebne
kompetence obeh partnerjev. V nasprotju s tem pa gledajo ljudje na ljubezen, še
posebej na spolno občevanje, četudi vodi celo do otroka, kot na zasebno stvar, ki
je kot taka manj sveta. Tako je zakon skoraj v vseh kulturah nekaj skrivnostnega
in ga redno spravljajo v zvezo z boţanstvom, ki ga tako rekoč nadzoruje in sta mu
zakonca odgovorna. S takim pojmovanjem pa ljudje nehote izraţajo prepričanje,
da se ustvarja nekaj novega, nadindividualnega (Trstenjak, 1994, str. 133).
Danes je Cerkev glede veljavnosti cerkvenega zakona veliko bolj kritična, kakor
je bila poprej. V tem se ne oddaljuje od svojih načel, svoje prakse in kanonov
cerkvenega zakonika, le bolj stvarno razlaga njihovo vsebino. Pastoralisti se
vedno bolj zavedajo, da je pri veljavno sklenjenem zakonu lahko kljub vsemu
vmes pomota ali celo prevara ter da ne smejo prisegati na črko ampak gledati na
vsebino in okoliščine, v katerih je zakon sklenjen in zaradi katerih utegne biti pred
Bogom neveljaven, čeprav je bil pred ljudmi veljavno sklenjen. V takem primeru
danes cerkveno sodišče redno izda odločbo o neveljavnosti zakonske zveze in se
zakonca lahko zopet veljavno cerkveno poročita. Cerkev vztraja na načelu
nerazdruţljivosti zakona, pač pa je glede njegove veljavnosti bolj stroga. Ne gre
za spremembo načel, ampak previdnejšo prakso (prav tam, str. 130).
Glede na vse omenjeno, na poudarjanje veličine samega zakona oziroma zakonske
zveze, pa je tudi pričakovano, da Cerkev daje veliki poudarek tudi pripravi na
zakon, o kateri bomo spregovorili v naslednjem poglavju.
164
5.3.3 Priprava na zakon
Z vso gotovostjo lahko trdimo, da je dandanes priprava mladih ljudi na zakon in
druţinsko ţivljenje bolj potrebna kot kadarkoli prej. Še vedno obstajajo deţele, v
katerih po starem izročilu so druţine tiste, ki s postopno vzgojo in uvajanjem
mladih posredujejo vrednote, vezane na zakonsko in druţinsko ţivljenje. Kljub
temu pa spremembe, ki so med tem zajele skoraj vse moderne druţbe, zahtevajo,
da se ne le druţine ampak tudi druţba ter Cerkev trudita ustrezno pripraviti
mladino na odgovornosti, ki jih čakajo. Mnogi negativni pojavi znotraj druţin, ki
jih danes na ţalost opaţamo, so pripeljali tudi do tega, da mladi v novih razmerah
niso izgubili le pravilnega reda vrednot, ampak da nimajo več niti pravih meril za
svoje ravnanje, niti ne vedo kako bi se spopadali z nastalimi teţavami. Vemo pa
ţe iz izkušenj, da mladi, ki so dobro pripravljeni na druţinsko ţivljenje, na
splošno bolje uspevajo kot drugi. Še posebej to velja za krščanski zakon, ki ima za
veliko moţ in ţena veliko vrednost na njihovi poti k popolnosti. Prav zato je
naloga Cerkve, da razvije boljše in intenzivnejše programe za pripravo na zakon, z
namenom odstraniti teţave, s katerimi se ubada veliko število zakonskih parov ter
da bi pozitivno podpirala nastajanje in zorenje uspelih zakonov (Košir, 1997, str.
80).
Ni skrivnost, da ţe veliko let govorimo o hudi krizi zakona in druţine, hkrati pa se
zavedamo, da je potrebno na tem področju nujno nekaj storiti. Civilna druţba je
ţe pred nekaj leti poskušala ukrepati, a ker njena oblika neposredne priprave na
zakon ni uspela, je odnehala.
Tudi Cerkev se ţe nekaj časa trudi, da bi vsaj z nekaj predavanji osveščala mlade
kristjane, preden se cerkveno poročijo, še pred tem pa otroke in mladino v okviru
rednega verouka ali občasnih daljnih priprav na zakon. Kljub temu pa je potrebno
priznati, da so dosedanje dolgoročne in neposredne priprave na zakon nezadostne,
ne glede na to, da so še tako dobre in hvalevredne. Sicer je prav, da te oblike
ostanejo, predvsem za tiste, ki do drugih načinov ne pridejo ali se zanje ne čutijo
sposobne. Vsekakor pa je še veliko mladih, ki so jih vzgajali po mnogih dobrih
veroučnih skupinah ter si zelo ţelijo daljšo in temeljitejšo pripravo, saj se
zavedajo odgovornosti, ki je pred njimi (Vider, 1998, str. 5).
Tudi podatki s terena kaţejo na to, da se na civilnem področju s pripravo na zakon
in druţino v Ljubljani in Sloveniji največ ukvarja prav Katoliška cerkev. Vendar
165
jih ne more s svojo dejavnostjo opravljati tako celovito kot to zahtevajo današnje
potrebe. Zaradi tega je nujno tudi prizadevanje drţave in drugi civilnih subjektov,
prav tako pa medsebojno sodelovanje vseh pri delu na tem področju. Načeloma je
Katoliška cerkev ţe od nekdaj v svojem pravnem kodeksu določala, da mora
duhovnik pred cerkveno poroko zaročencema dati poseben pouk o zakonu in
druţini. Poleg nje je tudi Drugi vatikanski koncil (1962–1965) na tem področju
dal odločne spodbude za prenovo in posodobljenje. Tako o ''skrbi vseh za boljše
stanje zakona in druţine'' govori 52. člen znane Pastoralne konstitucije o Cerkvi v
sedanjem svetu, ki v 6. odstavku pravi: ''Razne ustanove, zlasti zdruţenja druţin,
naj si prizadevajo, da mlade ljudi in zakonce, posebno še novoporočence,
podpirajo z nasveti in dejanji in jih uvajajo v druţinsko, socialno in apostolsko
ţivljenje.'' (Gaudim et spes, člen 52.)
RKC je predporočni pouk posodabljala v dveh smereh. Vsebinsko so zgolj verski
in cerkveno-pravni vidik dopolnjevali s psihološkimi, zdravstvenimi, socialnimi,
vzgojnimi in podobnimi vsebinami. Glede metodike pa so frontalni individualni
pouk para dopolnjevali s celovitejšimi tečaji in dolgotrajnejšimi skupinami, kjer je
usposabljanje potekalo po sodobnih andragoških metodah. Tako da izvajalci niso
bili več le duhovniki, ampak tudi zdravniki, psihologi, socialni delavci, sociologi
ter podobni strokovnjaki, še zlasti pa zakonski pari s svojo ţivo izkušnjo. Takšna
usmeritev cerkvene priprave na zakon se je v slovenski Cerkvi začela okrog leta
1970 v Ljubljani, v mariborski in koprski ţupniji pa ţe nekoliko prej.
V Ljubljani (podobno je tudi drugod po Sloveniji) obsega danes ta ponudba
naslednje vrste programov in dejavnosti:
redne tečaje neposredne priprave na zakon in druţino
Ti so se začeli izvajati leta 1970 v Mariboru, Celju, Ptuju, Prekmurju, Zasavju,
Dravski dolini ter na Primorskem, leta 1971 pa po ljubljanskih škofijah, zlasti po
večjih, in tudi po večjih krajih v ljubljanski nadškofiji. Tečaj organizira Prvi
arhidiakonat ljubljanske nadškofije, glavni vodja in spremljevalec vseh tečajev pa
je ţe od začetka Joţef Kvas. Tečaji se financirajo s prostovoljnimi prispevki
tečajnikov ali pa doda potrebno vsoto organizator (predvsem pri tečajih na
podeţelju). Predavateljske skupine so stalne, sestavljene iz duhovnika,
zakonskega para, zdravnika, psihologa ter strokovnjakov drugih poklicev.
Uporabljene metode pa so predavanja, diapozitivi, filmi, odgovarjanje na
vprašanja, pogovor z zakonskim parom ter anketa o tečaju. Praviloma prideta na
166
tečaj zaročenca skupaj, le izjemoma en sam. Drugače pa tečaj opravi okrog 80%
vseh cerkveno poročenih (v ljubljanski škofiji sklene cerkveno poroko dve tretjini
zakoncev). Drugače pa izvajalci spremljajo tečaj in njegovo uspešnost z
individualno prijavnico, podpisom prisotnosti vsakega udeleţenca vsak večer ter
anonimno anketo, ki jo vsak dobi prvi večer v ovojnici in jo odda zadnji večer. V
njej udeleţenec poda svoje doţivljanje tečaja v celoti in njegovih posameznih
predavanj, metod in drugega, zapiše morebitne predloge za izboljšanje tečaja v
prihodnje ter odgovori, če bi ţelel imeti tečaje oziroma predavanja za zakonce tudi
po poroki. Povzetke teh anketnih odgovorov predstavi voditelj Kvas na delovnem
pogovoru, katerega se enkrat letno udeleţijo vsi predavatelji. Nekateri predavatelji
pa ţe tudi sami sproti preberejo vse anketne odgovore udeleţencev.
posebni skupinski tečaji neposredne priprave na zakon
Ti so se začeli leta 1993 kot tečaji za manjšo skupino, do deset parov, ki poteka od
sobote ob 9. uri dopoldne do nedelje opoldne v domu duhovnih vaj Visoko v
Poljanski dolini. Tudi tu je organizator Prvi arhidiakonat ljubljanske nadškofije,
glavni vodja pa je p. Miha Ţuţek. Vsebinsko je ta tečaj enak rednemu, iste so pa
tudi predavateljske ekipe. Prednost tega tečaja je strnjeno skupno bivanje ter
manjša skupina, tako da delo poteka bolj pogovorno. Na ta način se tako njegove
moţnosti od preteţno informativnega pouka povečajo v smeri utemeljevanja in
spreminjanja stališč ter socialnega učenja.
skupina predzakonskih parov
Z njimi v slovenski Cerkvi ţe od leta 1974 največ dela jezuit p. Vital Vider. To so
najbolj temeljita oblika organizirane priprave na zakon in druţino v slovenski
Cerkvi, ki predstavljajo predhodnico zakonskim skupinam.
zakonske skupine
Tudi s temi se ukvarja in jih sistematično uvaja v Cerkvi na Slovenskem zgoraj
omenjeni Vital Vider. Prvo je ustanovil leta 1971, od tedaj pa vedno nove, katere
so deloma nastajale iz poročenih parov, ki so bili člani skupine predzakonskih
parov, deloma pa po duhovnih vajah za zakonce, katere Vider pogosto vodi. Poleg
Vidrovih zakonskih skupin pa delujejo v Ljubljani tudi druge ţupnijske in
medţupnijske zakonske skupine pa tudi kaka druţinska. Več o teh zakonskih
skupinah je zapisano v nadaljevanju.
167
Druţinski center Betanija
Tega je organizirala ljubljanska nadškofija (Komisija za druţino pri
Medškofijskem pastoralnem svetu) v osemdesetih letih, pobuda zanj in strokovne
priprave pa so se začele leta 1983. Deluje na Ciril-Metodovem trgu in obsega tri
programe:
1. Svetovanje v stiskah zaradi odnosov v druţini
To svetovanje se s pomočjo mlademu zakonu in druţini deloma ujema z
zadnjim obdobjem za organizirano pripravo na zakon in druţino. Svetovalce
sestavljajo prostovoljci, strokovni delavci ter zakonci, ki so se za to delo
usposabljali na posebnem tečaju, ki ga je pripravila svetovalnica.
2. Pouk o naravnih metodah za uravnavanje spočetja
Ta dejavnost predstavlja sestavino organizirane bliţnje in neposredne priprave
na zakon in druţino, hkrati pa nudi pomoč mlademu zakonu. Vodijo jo
zdravniki in nekateri drugi posebej za to usposobljeni strokovnjaki, vsi pa so
prostovoljci.
3. Svetovalnica Betanija – novo upanje
Gre za svetovanje in skupinsko socialno učenje za samske in ovdovele, ki
ţelijo pomoč pri iskanju vernega zakonca. Tako v bistvu sodi v bliţnjo in
neposredno pripravo na zakon in druţino, kolikor pa ostajajo povezave z ţe
poročenimi pari iz tega programa, je tudi pomoč mlademu zakonu, ki je v tem
primeru še posebej potrebna. Začetki te svetovalnice segajo v leto 1990. Samo
dejavnost vodi strokovnjakinja, dipl. teologinja Marija Maučec-Suša. Drugače
pa dejavnosti te svetovalnice zajemajo:
o individualno svetovanje;
o skupine, kjer se kandidati za zakon srečujejo enkrat na mesec, kjer poteka
medsebojno spoznavanje in socialno učenje (s pogovori, pikniki, izleti v
hribe in podobno);
o skupinska srečanja nekajkrat letno za člane skupin ob koncu tedna, kjer
poteka medsebojno spoznavanje, povezovanje in intenzivnejše socialno
učenje v mirnem, duhovnem okolju, kot so Brezje, Stična in Nazarje;
ekipo vodijo trije strokovni sodelavci (Zakonske skupine kot pomoč
poročenim pri njihovi osebni rasti, b. d.).
168
Pogled na zakon se je v zadnjih desetletjih v marsičem spremenil. Namreč pred
desetletji je bilo ţivljenje bolj umirjeno, prav tako je večino priprav na zakon
opravil krajevni ţupnik. Poleg formalnosti glede same priprave na zakon je ţupnik
tudi poučeval in spraševal o verskem znanju, kar je zadevalo predvsem vzgojo
otrok. Kasneje se je verski pouk vsaj pri nas zelo skrčil. Hkrati so nastali še novi
problemi v pojmovanju zakonske zvestobe. Opazimo lahko, da je vedno več le
civilno poročenih, nastajajo tudi nove skupnosti brez vsake poroke. Najbolj
zastrašujoč podatek pa je, da je pribliţno 30% zakonov v Sloveniji ločenih. Vsi ti
razlogi so pripeljali do tega, da je bilo potrebno razmišljati o boljši pripravi na
zakon. Še posebej vernim je bilo potrebno pokazati podobo krščanskega zakona.
In ker pa ţupnik sam tega več ni zmogel, so nastali tečaji in skupinske priprave na
zakon. Začeli so se pribliţno pred tridesetimi leti in so predvsem predavateljske
narave. Pogovora je bolj malo, še posebej, če so skupine velike. Ponekod pa je
uvedena tudi ţe Šola za zakon, še novejša oblika priprave na zakon, poteka pa v
majhnih skupinah. Tukaj zaročenci skupaj preţivijo dva dni ob koncu tedna, kjer
se vršijo skupni pogovori (Košiček idr., 2001, str. 97−98).
Vider (1998, str. 6 – 8) navaja, da je Šola za zakon potrebna predvsem zato, ker:
se marsikomu ţivljenjski poklic, odnos med moţem in ţeno ter starši in
otroki zdi sam po sebi umeven. Sicer je res, da sta temu poklicu dana tako
privlačnost med spoloma kot očetovski in materinski nagon. Pa vendar, to še
zdaleč ni vse, je le podlaga, ki jo je potrebno še kako obdelovati, razvijati,
počlovečevati ter pokristjanjevati; in ker
današnji čas od poročenih zahteva veliko več kot nekoč, poleg tega pa tudi
druţina mladim ne da v dovolj veliki meri vsega, kar bodo v zakonu
potrebovali. Ţe sam način ţivljenja, prezaposlenost staršev, nepopolne
druţine in podobno mladim onemogočajo, da bi tako ob druţini kot širšem
socialnem okolju pridobili dovolj spoznanj, védenj, vzorcev, zgledov ter
navad za svoj bodoči zakon. Iz tega razloga se morajo sami naučiti tisto, kar
je potrebno za ţivljenje v dvoje. To pa ni moţno s predavanji ali krajšimi
natečaji. Veliko boljše se teh stvari lahko naučijo v skupini, kjer se med seboj
pogovarjajo, izmenjujejo stališča, prepoznavajo probleme, upoštevajo razlike
in drugo. Vse to jim pa nudi ravno Šola za zakon.
169
''Šola za zakon je dolgoročna neposredna priprava fantov in deklet, ki resno hodijo
skupaj, za človeško in krščansko zrelo hojo ter za bodoči zakon in druţino.'' (Prav
tam, str. 10.)
Vzgaja in izobraţuje obiskovalce na poseben način. Bodoči zakonski par se
načrtno najprej pogovarja med seboj o vprašanju, ki so ga v šoli izbrali kot
predmet razmišljanja ter pogovora do naslednjega srečanja. Kasneje pa ta njuna
spoznanja in izkustva o tem posreduje ostalim v skupini. Tako da udeleţenci niso
in ne smejo biti poslušalci predavanj o zakonu in poti vanj, niti predmet
obravnave, ampak so raziskovalci ter ustvarjalci lestvice vrednot na tem področju.
Šola torej temelji na izmenjavi spoznanj, védenj ter vzorov iz lastne izkušnje.
Šola traja vsaj eno šolsko leto, srečanja so dvakrat mesečno. Ker se pa v njej
dotaknejo vseh bistvenih vprašanj za skupno hojo ter kasnejše ţivljenje poročenih,
jim omogoča poleg zgoraj omenjenega tudi pridobivanje znanja. Neke vrste
predavanje, ki sledi šele po njihovem pogovoru o témi, pa je le o tem, kako
krščanstvo gleda na vlogo spolnosti v sluţbi ljubezni, o uravnavanju spočetij ter o
zakramentu zakona. Poleg tega pa je vključen tudi pogovor udeleţencev enkrat z
mlajšim in starejšim zakonskim parom.
Pri pogovorih veljajo pravila skupinske dinamike. Na vrsto pride vsakdo, govori
pa hkrati le eden. Med tem ostali poslušajo in ga ne motijo s kakšnimi
pripombami ali drugimi prekinitvami. Vsak si povedano le vzame na znanje ter se
s tem obogati, v kolikor to ţeli. Na tak način, preko spoštljivega poslušanja
drugega ter spoštovanja njegove različnosti ter enkratnosti, se med udeleţenci
vzbuja veliko zaupanje. Dobijo tudi občutek, da so sprejeti takšni kot so, kar jih
hkrati odpira za mnenja ali izkušnje drugih. Tako so v pravi skupini vsi
enakovredni, kar je v Šoli za zakon izrednega pomena, saj se le-ta redno
podaljšuje v zakonsko skupino (prav tam, str. 9−10).
Vprašanja za pogovore je potrebno dobro izbrati, prav tako si morajo razvojno
slediti in sicer teţja za laţjimi ter osebna za splošnimi. Tako Vider (1998) navaja
nekaj spletov vprašanj za pogovor in sicer:
''Kako sva se našla, Najini začetki, Prehojena obdobja, Kje sva trenutno
Kako odkrivava, da sva takšna, kakršna sva in tako različna, sposobna za
trajno ţivljenje v dvoje
Iz kakšnega zakona svojih staršev prihajava, Kako so naju na zakon
pripravljali doma, v šoli, Cerkvi in javnosti, Kakšen naj bi bil najin zakon
170
Kako naj bi se pogovarjala, da bi razumela in sprejemala notranji svet drug
drugega, Kako drug drugega poslušava
Kakšne razlike opaţava med najino moško in ţensko naravo na vseh
področjih, Kako spoznavava in oblikujeva značaja
Kako usklajujeva različnosti, kako poravnavava nesporazume in spore
Najin odnos do obojnih staršev, pravičen odnos do enih in drugih, najine
različne potrebe v stikih z njimi
Najin pogled na svet in vrednote, Domača verska vzgoja, Verovanje v dvoje
Kako bo spolnost v sluţbi ljubezni, Najino vrednotenje ljubezni in vzori
Kakšna je najina ţelja po otrocih – koliko otrok, kdaj in zakaj – kaj, če otrok
ne bo
Kaj je odgovorno starševstvo, Kakšno uravnavanje spočetij, Jasen pogled na
splav
Kako bova vzgajala otroke, Za kakšne vrednote in kako, Vloga obeh?
Zakaj se bova poročila cerkveno, Zakon kot zakrament, Odnos do duhovnika
in ţupnije
Najin odnos do tvarnih dobrin, Sluţba - dom, Ţena v sluţbi ali doma,
Stanovanje, gradnja hiše, pri starših, sama.'' (Vider, 1998, str. 15−16.)
K vsakemu od teh spletov vprašanj pa je dobro pred srečanji dati parom tudi nekaj
opornih točk, s katerimi se nakaţejo moţne smeri razmišljanja, da se potem laţje
pogovarjajo.
Skupina ima tudi svojega voditelja. Ta pa nima vloge predavatelja, ampak
povezovalca parov v skupini. Le-ti namreč, kot smo ţe višje omenili, sami
izmenjujejo svoje poglede, izkušnje in doţivetja o različnih vprašanjih glede
predzakonskega, zakonskega in druţinskega ţivljenja ter se na tak način učijo
vrednotiti vse, kar je povezano s tem. Ravno zato voditelj ne sme posegati v
razmišljanje posameznega udeleţenca ali para, niti ga popravljati. Njegova naloga
je, da skrbi za urejen in dogovorjen način pripovedovanja in poslušanja v skupini.
Prav tako uvede skupino v pogovor, šele ko se ta končna, ima priliko, da doda
kakšno svojo misel, dopolnilo ali poudarek. In ravno iz razloga, ker je voditelj
nepridigarski, nevsiljiv in spoštljiv, mu udeleţenci zelo prisluhnejo. Sicer je ţe
res, da imajo voditelji, ki so duhovniki, poleg posvečevalne in vodstvene sluţbe
171
tudi poučevalno ali oznanjevalno, kljub temu pa psihološko in pedagoško ni
vseeno, kako to storijo. Namreč mlade je potrebno veliko poslušati, saj si s tem
pridobivajo izkušnje, ki jih sami nimajo. To pa njihov ugled in vpliv le še
povečuje. Bo pa vodja ali povezovalec Šole za zakon dolgoročno uspešen le, če se
bo natančno drţal omenjenih navodil. Tudi usposabljanje le-teh je v bistvu
preprosto in manj zahtevno, kljub temu pa morajo poznati in se drţati zakonitosti
ter jasnih ciljev takega šolanja. Poleg tega pa potrebujejo tudi čut za mlade in
njihove potrebe ter veliko ţeljo, da jim pomagajo. Velja tudi poudariti še to, da ni
nujno, da Šolo za zakon vodijo le duhovniki. Odlično lahko to vlogo opravijo tudi
poročeni pari v zakonskih skupinah, še posebej tisti, ki imajo to šolo za sabo. K
sreči je teh vedno več in so pripravljeni pomagati duhovnikom, ki si to ţelijo
(Vider, 1998, str. 28−29).
Med cilji Šole za zakon še posebej izstopajo:
da, se bodoči zakonci učijo govoriti o svojem notranjem svetu ter da znajo
poslušati drug drugega. To je v bistvu nenadomestljiv temelj za pristni odnos
med fantom in dekletom, za notranji odnos, brez katerega dober zakon ni
moţen. Za tak odnos pa je v prvi vrsti potreben pogovor, katerega pa večine
mladih ni nihče učil.
Navajanje bodočih zakoncev k pogovoru o vseh vprašanjih povezanih s
skupno hojo, zakonskim in druţinskim ţivljenjem, ne le o tistih vprašanjih, ki
so morebiti v tistem trenutku najbolj pereča. V končni fazi bodo prej ali slej
prišla na vrsto kot ţivljenjski problem tudi ostala vprašanja.
Osamosvajanje in samoprepoznavanje ter sprejemanje vrednot, o katerih se
pogovarjajo in jih drug drugemu posredujejo. Namreč na enkratnih
predavanjih se par lahko marsikaj nauči, a ostaja vprašanje, koliko misli
takšnega predavanja postane tudi njuna last in vpliva na ţivljenj. Drugače pa v
Šoli za zakon resnice o dobrem in krščanskem zakonu rastejo iz njih ter se
vanje postopoma ukoreninjajo, saj se zadnje dolgo časa svobodno odločajo.
Povezovanje enako ali podobno mislečih kristjanov. Ti bodo najverjetneje tudi
kasneje, kot poročeni, imeli ţeljo sodelovati med seboj ter si pomagati čim
bolje ţiveti svoj zakon, še posebej sredi današnjega razčlovečenega in
razkristjanjenega sveta.
172
Zraven tega pa bodoči zakonci lahko opravljajo tudi tako imenovano ''prakso''.
Recimo nekateri pari iz Šole za zakon občasno varujejo otroke na duhovnih vajah
za zakonske pare. Na tak način od blizu gledajo poročene pare ter se preko
izkustev srečujejo z otroško dušo ter vprašanji vzgoje. Prav tako se recimo lahko
udeleţijo poroke para iz skupine ter opazujejo, kako se nekateri poročijo in hkrati
ob tem razmišljajo o svoji poroki, na primer kako bi se sami ţeleli poročiti.
Drugače pa je Šola za zakon odprta ne le za ''praktične'' kristjane, ampak tudi za
tiste, ki morda to niso, pa se vseeno ţelijo resno pripraviti na cerkveni zakon. Ti
kmalu uvidijo ţivljenjsko gledanje krščanstva in Cerkve na vrednote zakona in
druţine, posebej ob razmišljanjih o verskem svetu in zakramentalnosti
krščanskega zakona. Tako da ko pridejo takšna vprašanja na vrsto, tak par
doţivlja Boţjo zamisel v dvoje, ki daje temu načinu večnosti smisel. Načeloma pa
ni redek pojav, da nekateri pari obiskujejo to šolo kar par let. Dobra polovica se
jih poroči po enem letu, četrtina po dveh, drugi pa po treh ali več letih. Namreč
človek je iz leta v leto bolj zrel in nekoliko drugače, globlje gleda na ţivljenjska
vprašanja. Pri tem so pa v veliko pomoč tudi novi pari, ki jih dodatno bogatijo s
svojimi izkušnjami. No, na drugi strani pa je k sreči velika manjšina tistih, ki
odnehajo, kar pa storijo večinoma ţe po nekaj srečanjih (prav tam, str. 12–14).
Košir (1997) opozarja, da ima sama priprava na zakon osebnostni ter splošni
značaj. Splošni del vsebuje predvsem prilagojeno katehezo, katera mora biti
dostopna vsem, tako otrokom, mladim kot odraslim. Iz tega razloga bi se naj v tej
pripravi uporabljala vsa potrebna sredstva, da bodo verniki dovolj poučeni o
pomenu krščanskega zakona, katerega razumemo kot poklic in poslanstvo. To
poslanstvo pa mora temeljiti na naravnih in nadnaravnih danostih ter tudi na
nalogah, ki jih imajo zakonci in starši.
Po drugi strani pa je osebna priprava neposredna ter se izvaja preko tečajev ter
podobnih sredstev. Njen namen je poglobiti zakonsko katehezo, s poudarjanjem
svetosti in dolţnosti, ki jih prinaša zakonski stan. Skrbno pripravljeno pa mora biti
tudi liturgično obhajanje sklenitve zakona, ker ima posebni namen. Namreč
pokazati hoče, da sta zaročenca vidno znamenje tiste povezave, ki obstoji med
Kristusom in Cerkvijo. Ob tem velja poudariti, da pa se zakonska pastorala
nadaljuje tudi po sklenitvi zakona. Namreč novoporočenci prav tako potrebujejo
pomoč kasneje, vsaj toliko časa, da se utrdijo v poloţaju, katerega prinaša zakon
ter da se v okviru svojih mladih druţin trudijo za čim večjo krščansko popolnost.
173
Še posebno skrb za pripravo takšne kateheze imajo krajevni ordinarji, na področju
ţupnije pa ţupniki. Posebno nalogo pa imajo na tem področju tudi oznanjevalci
Boţje besede, kateri naj posredujejo nauk Cerkve v zvezi z zakonom in druţino z
ozirom na zahteve ţivljenja ter dolţnosti, ki se v tem smislu oblikujejo (Košir,
1997, str. 79−80).
Še vedno pa se dogaja, da se veliko mladih zakoncev pritoţuje, da se je RKC
zanje zanimala le pred poroko. Najverjetneje ta očitek ni vedno upravičen, do
njega pa prihaja zaradi nepoznavanja delovanja Cerkve. Namreč po ţupnijah se
ustanavljajo tako imenovana zakonska občestva oziroma skupine zakoncev
(prijateljske skupine). V teh skupinah se ponavadi zbirajo zakonski pari pribliţno
istih let in enakega zakonskega staţa, ponavadi tudi z enakimi ali podobnimi
problemi in ţeljami. Pogostost srečanje določijo sami, ponavadi pa je to mesečno
ob določeni uri. Od začetka se ponavadi zbirajo v cerkvenem prostoru pod
vodstvom ţupnika, kasneje pa tudi po stanovanjih posameznih parov, pri čemer
vodstvo prevzamejo laiki. V kolikor je moţno, jih obiskuje tudi duhovnik, kateri
jih na splošno le spremlja in jim pomaga, še posebej pri reševanju problemov.
Sama vsebina srečanj se začne z duhovno mislijo, sledi pogovor o zakonskem in
druţinskem ţivljenju, pomaganje z izkušnjami, tretji del pa zajema prijetno
druţabno srečanje (Košiček idr., 2001, str. 111−112).
Vprašanja iz posameznih področij si zastavijo ţe mesec prej, tako da imajo do
naslednjega srečanja čas razmišljati o njem. Vsakdo pove svojo osebno izkušnjo,
pri čemer ne gre za nobeno modrovanje, teoretiziranje, razkazovanje znanja, še
manj pa za dajanje napotkov drugim. Vsak tudi govori primerno kratko, drugi pa
poslušajo. Vider Vital, jezuit, ki se edini v slovenski RKC povsem posveča
zakonu in druţini, za svojo skupino pravi, da se najstarejša zbira ţe 22 let in to
brez izjeme vsak mesec v letu.
Torej cilj teh skupin je en sam, in sicer pomagati moţu in ţeni do čim globljega
soţitja, da dozorevata v čim bolj razumevajoč, ubran in ljubeč zakonski par ter
odgovorna starša. Tako gre za utrjevanje zakonske vezi, ki je prava in vzdrţljiva
ob različnih preizkušnjah le tedaj, če raste in se razvija, če je torej vedno bolj
grajena na duhovni ljubezni. Ta ne izključuje, ampak vključuje telesno in duševno
ljubezen. In ravno za takšen odnos oziroma takšno ljubezen Kristus nudi svojo
navzočnost ali pomoč, kot pa pravimo s cerkvenim jezikom, nudi svoj zakrament
zakona in njegovo neločljivost. Ravno iz tega razloga pa večina parov, ki to
174
dojame, rada vztraja v takšnih skupinah (Zakonske skupine kot pomoč poročenim
pri njihovi osebni rasti, b. d.).
Košiček idr. (2001, str. 112) v tej zvezi navaja, da je med člani boljša povezava,
če je v skupini omejeno število parov. Vsekakor pa priprava na zakon ne poteka
le v omenjenih oblikah niti se ne razume kot kratkotrajen proces. Začenja se ţe
mnogo časa pred vstopom v zakon. Potrebno jo je razumeti in izvajati kot stalen
proces, ki zajema tri stopnje: daljno, bliţnjo in neposredno pripravo.
Daljna priprava, katere del priprave zajema otroško, deško in odraščajočo dobo.
Osnova takšne dobre priprave je v modri druţinski vzgoji katere cilj je, da otroci
odkrivajo sami sebe kot ljudi z bogatim ter večplastnim duševnim ţivljenjem in
osebnosti z njim lastnimi dobrimi stranmi ter slabostmi. Je tudi doba, ko v otrocih
prebujamo smisel za vsako pristno človeško vrednoto v medsebojnih ter
druţbenih odnosih. To pa igra veliko vlogo pri oblikovanju značaja, obvladovanju
samega sebe, pravilnem uporabljanju lastnih nagnjenj, pri tem, kako gledamo na
osebe nasprotnega spola in se z njimi srečujemo ter podobno. Zelo pomemben je
tudi pogovor v druţini, še posebej v času pubertete. Zraven omenjena pa je zlasti
za kristjane nujna tudi klena duhovna in katehetska vzgoja ter izobrazba. Torej
takšna, ki zna prikazati resnično poklicanost in poslanstvo zakona, ne da bi pri
tem izključevala moţnost popolne podaritve samega sebe Bogu v duhovniškem ali
redovniškem ţivljenju. Se pravi, če je druţina dobra in urejena, daje otroku
občutek varnosti, izkušnjo ljubezni ter dobrih medsebojnih odnosov, bo tudi otrok
laţje te stvari uresničil v svojem bodočem zakonu, v nasprotnem primeru le z
veliko teţavo (Košir, 1997, str. 80 in Košiček idr., 2001, str. 98).
Bliţnja priprava se nadaljuje po daljni pripravi. To je čas, ko se fantje in dekleta
odločajo za ţivljenjskega sopotnika, je čas dozorevanja, ne pa še tudi skupnega
bivanja. V svetu to obdobje imenujejo čas zaroke. Še prej pa se postavlja
vprašanje, kdaj bi bilo smiselno, da fant in dekle sploh začneta hoditi skupaj. To
bi naj bilo, ko sta za to oba zrela, pri čemer zrelost zajema več vidikov. Najprej
gre za telesno zrelost, kar zajema zdrav, razvit in odporen organizem. Nadalje je
potrebna duševna zrelost. Pri nas dekleta redno dozorijo nekako okrog dvajsetega
leta ali malo čez, pred tem pa ţivljenje, še bolj pa ljubezen in zakon navadno
jemljejo preveč romantično in premalo ţivljenjsko. Fantje pa duševno dozorijo še
nekoliko kasneje od deklet, kajti recimo očetovski nagon v fantu pred tem časom
še dokaj spi. Torej v bistvu gre za razvoj moških in ţenskih lastnosti, nujnih in
175
potrebnih za zakonsko ţivljenje. Namreč brez te duševne zrelosti je zakon
preteţak in ostaja vse ţivljenje nezrel. Pomembna je tudi poklicna in neka gmotna
zrelost. Trden poklic je nujni pogoj za znosno ţivljenje v zakonu in druţini, ki
zahtevata tvarno podlago. V končni fazi tudi zavedanje, da ne zmoreš vsega sam,
pomeni biti zrel (Vider, 2003, str. 15−16 in Košiček idr., 2001, str. 97−98).
Naslednje področje se nanaša na ljubezen in spolnost. V bistvu noben zakon naj
ne bi bil sklenjen brez ljubezni (večkrat primerjana z ognjem), kajti bil bi
preteţaven. In četudi to v začetku zakona velja oziroma je ljubezen prisotna,
izkušnje kaţejo, da se včasih ohladi ali morebiti celo izgine. Velja omeniti
predvsem dva vzroka. Kot prvo se včasih zgodi, da zakonca ob drugih stvareh
pozabita skrbeti za ohranjanje ljubezni, ali mislita, da bo gorela sama od sebe.
Vendar znano je, da gorivo za trajno zakonsko ljubezen predstavljajo predvsem
dejanja, kot so nenehna pozornost, čeprav le v majhnih stvareh, ustreţljivost,
razumevanje, pripravljenost za odpuščanje in podobno. Tako da če kateri od
partnerjev gre v zakon s prevelikimi in neutemeljenimi pričakovanji, kako mu bo
partner stregel, dočim sam na to ni pripravljen, bo ogenj začel kmalu ugašati.
Zavedati se morata, da je ljubezen podaritev, ne pa iskanje uslug in sebičnost.
Drugi vzrok iz katerega se kmalu rodi razočaranje, pa je napačno oziroma le
delno razumevanje ljubezni. Namreč ljubezen mora biti celostna, mora prevzeti
celega človeka. Glede na to pa potem ločimo tudi tri razseţnosti ljubezni kot so
telesna, duševna in duhovna (Košiček idr., 2001, str. 83).
Tako tudi spolnost igra zelo pomembno vlogo v zakonskem ţivljenju. Zato je
razumljivo, da se pripravnika na zakon z njo srečata na poseben način, hkrati pa
morata do nje zavzeti svoj odnos kot naravna človeka in prepričana kristjana. Prav
tako se morata zavedati, da je vsak nagon Boţji dar, spolni še posebej zaradi
velike naloge, ki jo opravlja v ţivljenju človeka in druţine. Je pa ob tem
pomembno poudariti, da lahko vsako strast človek uporablja pametno ali
nespametno, v korist svojega človeškega razvoja ali njegovo zaviranje, v svojo
srečo ali nesrečo ter v korist ali škodo tudi drugih. Prav s takim zdravim, odprtim
in treznim pogledom pristopata mlada kristjana tudi k vprašanju svoje spolnosti v
pripravi na zakon.
Pomembno področje v pripravi na zakon predstavljajo tudi starši. Vsak mlad par
izhaja iz določene druţine, znotraj katere je lahko dolga leta opazoval od blizu,
kaj sta pravzaprav zakon in druţina. V otroških letih je sicer to opaţanje bilo manj
176
zavestno, starejši kot pa je človek, bolj lahko opaţa določene značilne poteze,
prednosti in hibe druţine, iz katere je izšel. Prvo spoznanje, ki doleti mladi par, je
verjetno to, da prav tako kot pri starših, tudi v njunem zakonu ne bo vse lepo in
gladko ter da je ţivljenje res trdo, kjer odpade vse, kar ni res pristno in trdno. Zato
morata računati na to, da bo tudi v njunem zakonu to ali ono odpadlo, zaradi česar
ne smeta biti prehitro zadovoljna s pripravo. Kajti potrebnih bo veliko zalog in
nikoli več ne bo toliko časa za njihovo zbiranje kot zdaj. Recimo sigurno oba
občudujeta marsikatero potezo njunih staršev in lepo bi bilo, da jim to uspešnost
tudi priznata. Še posebej bi imelo velik pomen, če bi jih skušala posnemati. Bo pa
to veliko laţje, če bosta poizkusila odkriti ali pa od njih izvedeti, kako so kljub
teţavam uspeli doseči to ali ono na sebi in v svoji druţini. Po drugi strani pa
opaţata tudi napake, za katere naj ne obsojata staršev, ampak jih skušajta
razumeti, še več, naredita vse, da teh napak ne bi ponavljala v svojem zakonu.
Lahko se pa tudi zgodi, da se odnos staršev nekoliko spremeni, ko izvedo, da se
bo mlad par poročil. Moţno je, da bodo začeli z raznimi opozorili, celo kakšni
stvari nasprotovali ali jo zahtevali. Pomembno je, da ob tem mlad par ostane
miren in trezen. Namreč ţe drţi, da so starši dolţni svetovati, mlad par pa jim je
dolţan prisluhniti, ne pa kar tako, brezglavo ubogati, saj sta sedaj odrasla. Prav
tako tudi drţi, da je starše potrebno spoštovati in jih ljubiti, pa kljub temu ni ravno
zaţeleno, da mlad par ţivi pri starši enega ali drugega. Gre za različna svetova,
različno gledanje na ţivljenje, kar je tudi normalno. Zato če je le mogoče, je
priporočljivo, da gre mladi par na svoje. V kolikor pa ţivita skupaj s starši, morata
osvojiti predvsem to, da morata vedno drţati skupaj, hkrati pa spoštovati starše ter
jim na miren in odločen način povedati, če bo kdaj kaj potrebno. Še posebej pa si
velja zapomniti, da je modrost pametnega soţitja med zakoncema ter med
starejšimi in mladimi v medsebojnem vţivljanju drug v drugega (Vider, 2003, str.
30–32).
Pomembno področje zajema tudi rojstvo in vzgoja otrok. Zato se bi naj o
sprejemanju otrok zaročenca pogovarjala ţe pred poroko. Namreč nemalokrat
pride do razočaranja in napetosti v zakonu, če imata moţ in ţena različno mnenje
o tem. Recimo eden si ţeli veliko druţino, drugi pa mogoče le enega otroka ali
celo nobenega ter podobno. Pred poroko je potrebno tudi razmisliti o veliki razliki
v letih, če je kateri od partnerjev veliko starejši ali mlajši. Ni sicer nujno, da tak
zakon ne uspe. Kljub temu pa pogosto velika razlika v letih povzroča
177
nerazumevanje, ker pač partnerja marsikatero stvar doţivljata drugače. Prav tako
ni vedno hudih posledic, še največkrat gre za ljubosumje, ki pa ima ponavadi v
ozadju tudi še kakšne druge razloge. Nadalje je potrebno v pogovor pred poroko
vključiti izobrazbo partnerja. Ne malokrat se poročita dva, ki sta si po izobrazbi
kar daleč narazen. In kaj hitro se lahko zgodi, da bo partner z višjo izobrazbo
zaničeval ali morebiti javno poniţal partnerja z niţjo izobrazbo. S pravočasnim
pogovorom se temu lahko izogneta, zaţeleno je, da partner z višjo izobrazbo
drugemu pomaga, da se zbliţata še na tem področju. Posledično bosta lahko imela
tudi iste prijatelje ali celo hodila v isto sluţbo. Da ne bi prihajalo do nepotrebnih
trenj, nezaupanj, je pred poroko dobro, da se partnerja prav tako pogovorita o
njuni blagajni v smislu, ali bo skupna ali ločena, kako kateri gleda na denar, na
njegovo uporabo in podobno. Vir napetosti in razočaranj pa je lahko tudi
nepoznavanje duševnih razlik med moškim in ţensko. Tu so mišljene razlike, ki
so ţe v naravi ter jih ne moremo kaj dosti spremeniti. Problem so pa lahko tudi
partnerji, ki ne sprejemajo niti sebe, kjer pa vzrok izhaja velikokrat iz druţine.
Takšno nesprejetost pa lahko odnese s seboj tudi v zakon, čeprav za to ne bo imel
razloga. In ker je takšen človek po navadi nagnjeni h godrnjanju nad vsem, ga tudi
partner potem teţko sprejme. Tako da zaročenca, ki vstopata v zakon, morata
imeti dobro ter zdravo mišljenje o drugem spolu, hkrati pa morata sprejemati tudi
sebe. Tema, katere tudi ne smeta zaobiti, pa je še enakopravnost partnerjev, kar se
velikokrat zanemarja. Zdi se, da celo sama beseda ni dovolj jasna. V kolikor se
recimo zakonca nenehno bojujeta za enakopravnost, zakon ni prijeten. V končni
fazi zakon in druţina nista bojišče za pravice, ampak prostor za ljubezen.
Partnerja se naj kljub različnosti spoštujeta, se skušata razumeti ter naj različnost
izključita kot povod za prepire. Namreč kakorkoli, ni dovolj, da se pred poroko
dobro poznata ne le kot konkretni osebi, pač pa tudi glede razlik, ki izhajajo iz
njune narave, kjer je teţko karkoli spreminjati (na primer razlike v moči, v načinu
doţivljanja in umevanja, razlike v zaznavanju, govorjenju in izraţanju, vernosti
ter podobno) (Košiček idr., 2001 str. 73–82 in 105).
Omenili smo le nekaj značilnih področij priprave na zakon, vseh je pa vsaj
dvajset, in sicer: kako odkriti ali sta za skupno ţivljenje, o ''dediščini'', ki sta jo
prejela iz zakonskega in druţinskega ţivljenja svojih staršev, kako se pogovarjati
o vajinem notranjem svetu, kaj misliti o otrocih in kaj, če jih ne bo ali bodo bolni,
o odnosu do tvarnih dobrin, o udejstvovanju v ţupniji in podobno.
178
Vider (2003, str. 19–39) pa mlade opozarja, da bosta morala skupna pogovorna
jedra postavljati na skupni imenovalec. To pomeni, da morata iskati čim večjo
zdruţenost obeh pogledov na vse ţivljenjske probleme ter skupaj doţivljati
ţivljenje, kot recimo izlete, študij, kulturne prireditve, druţbo in druščino, razne
skupine ter versko ţivljenje. Na tak način bosta počasi drug drugega vedno bolj
razumela, pa tudi vedno bolj ţivela. Zavedati se morata, da je takšno zdruţevanje
dveh poti v eno za trajno zakonsko skupnost nenadomestljivo.
Neposredna priprava poteka nekaj mesecev pred poroko. Mora biti takšna, da
podeli nekako nov smisel, vsebino in obliko tako imenovanemu izpraševanju
ţeninov in nevest kot ga zahteva cerkveno pravo. Takšna priprava je potrebna še
posebej za tiste zaročence, katerim manjka znanje krčanskega nauka ali imajo
teţave v tem ter prakticiranju krščanstva. Zajemala bi pa naj tudi poglobljeno
poznavanje skrivnosti Kristusa in Cerkve, razumevanje milosti in odgovornosti v
krščanskem zakonu, hkrati pa pripravo na dejavno in zavestno udeleţbo pri
obhajanju poročne liturgije (Košir, 1997, str. 81).
Torej za verne zaročence naj bo predvsem duhovno usmerjena, pri čemer naj
ţupnija omogoči duhovna srečanja, duhovne vaje, medtem ko jih naj ţupnijsko
občestvo spremlja s prijateljskim vključevanjem v ţupnijo. Ob tem se pojavi tudi
vprašanje, kaj je v pripravi na zakon in kasnejšemu spremljanju zakoncev po
poroki sploh preostalo za ţupnika. Res je, da imajo duhovniki, predvsem ţupniki,
odgovornost za pripravo srečanj in duhovnih obnov v vseh obdobjih priprave na
zakon. Pa vendar je zaţeleno, da v to delo vključijo tudi laike, da ne delajo vsega
sami. Ampak ker je zakon zakrament, je za pripravo odgovoren predvsem krajevni
ţupnik. Tako ima tudi med neposredno pripravo še veliko dela. Ţupniku naj bi se
prijavili za poroko nekje pol leta prej, čeprav je do sedaj veljalo nekako en mesec.
Zgodnja prijava je potrebna predvsem za boljšo duhovno pripravo. Vsekakor pa
pri prijavi ne gre zgolj za prijavo kot tako, pač pa za medsebojne stike, kajti v tem
času je potrebno še marsikaj pripraviti ter se o marsičem pogovoriti.
V zadnjih desetletjih pa je ţupnik v zadnjem mesecu pred poroko opravil
naslednje naloge. Kot prvo se morata zaročenca prijaviti pri domačem ţupniku.
Če sta iz različnih ţupnij, se prijavita ali pri ţupniku iz ţeninove ali nevestine
ţupnije. Ko prijavita poroko, ţupnik naredi poseben zapisnik, velja kot dokument.
V kolikor sta bila zaročenca krščena v domači ţupniji, ne rabita nobenih
dokumentov za prijavo poroke, saj je vse zapisano v ţupnijski krstni knjigi.
179
Zaročenec, ki ni krščen v tej ţupniji, pa prinese iz svoje ţupnije potrdilo, da je
kršen, samski in birman, se pravi prinese krstni list. Kadar pa gre za prijavo
versko mešanega zakona, če en zaročenec ni krščen, pa mora le ta predloţiti
ţupniku izpis iz civilne rojstne knjige, dobljenega na drţavnem matičnem uradu,
saj v tem primeru krstnega lista nima. Svoj samski stan pa dokaţe z dvema
pričama, ki ga dobro poznata in kateri (pod prisego) izjavita, da je zaročenec
samski. Nadalje se ţupnik z zaročencema pogovori, kje in kdaj bo poroka. Ta bi
sicer naj bila v domači ţupniji, lahko pa je tudi v drugi, če imata zaročenca za to
utemeljen razlog. V takem primeru vse potrebno za poroko opravi ţupnik, kjer sta
zaročenca prijavila poroko, nekaj dni pred njo pa jima ta ţupnik izda še
odpustnico. Z njo se lahko poročita drugje, pred tem pa morata obvestiti tudi
tamkajšnjega ţupnika, da bo takrat doma. Prijava pa vsebuje tudi dogovor o
oklicih. Pri oklicih ţupnik med ostalimi oznanili ter obvestili ob koncu nedeljske
maše (po navadi zadnjo nedeljo pred poroko) pove, kdo se bo poročil. V kolikor
oklicevanje ni ustno je lahko pisno in sicer tako, da je na cerkveni oglasni deski
vsaj tri dni objavljeno sporočilo o nameravani poroki. Če sta zaročenca iz
različnih ţupnij, je oklic v obeh. Drugače pa je bil glavni namen oklicev nekoč, da
je ţupnik imel moţnost zvedeti ali obstaja kakšna ovira oziroma zadrţek za
nameravano poroko. Poleg tega pa sta namena oklicev v današnjem času tudi
pričevanje vere ter spodbuda za mlajše.
Ţupnik pa v pogovoru zaročenca tudi povabi, da pred poroko opravita dobro
spoved in prejmeta obhajilo. Na tak način bosta šla v cerkev in zakon kot boţja
prijatelja. Recimo če kateri od zaročencev ni krščen ali je krščen pa nima ostalih
zakramentov, teh zakramentov sedaj ne more dobiti. O pripravi glede teh se je
potrebno posebej pogovoriti. Nadalje zaročenca tudi opozori na navzočnost prič
ob poroki. Načeloma je to lahko vsaka odrasla oseba, moški ali ţenska, kljub temu
pa je zaţeleno, da pri cerkveni poroki sodelujejo verni. Osnovno kar se pa od prič
zahteva pa je vsaj primerno obnašanje in sodelovanje.
Kljub temu pa, da zaročenca opravita posebno pripravo na tečaju ali obiščeta Šolo
za zakon ali dvodnevni pogovor ob koncu tedna, se tudi domači ţupnik z njima
pogovori o stvareh, ki so potrebne in koristne vsakemu konkretnemu paru, ne le o
splošnih stvareh, ki so namenjene vsem. Takšen oseben pogovor je potreben
predvsem zaradi dejstva, da največkrat ţivijo zaročenci v zelo različnih
ţivljenjskih razmerah, imajo različno vzgojo, versko in duhovno ţivljenje. Hkrati
180
pa lahko na tak način tudi zaročenci ţupnika sprašujejo o stvareh, za katere se jim
zdi potrebno in jih zanimajo. Za nekatere je recimo pomembno, če vnaprej vedo,
kakšni so zadrţki ali ovire, zaradi katerih ne bi mogli skleniti cerkvenega zakona.
Le-ti na tem mestu ne bodo omenjeni, ker so omenjeni v nadaljnjem tekstu
(Košiček idr., 2001, str. 99–101).
Priprava na zakon, na zakonsko in druţinsko ţivljenje je izredno pomembna za
blagor Cerkve. Zakrament svetega zakona ima dejansko velik pomen za celotno
krščansko občestvo, v prvi vrsti za sama zakonca. Njuna odločitev je takšne
narave, da ne sme biti podvrţena improvizaciji ali prenagljeni izbiri. Nekdaj je
priprava na zakon lahko računala na podporo druţbe, ki je priznavala vrednote in
dobrine zakona. Cerkev je brez ovir in negotovosti branila svetost zakona,
zavedajoč se, da je zakrament zakona kot ţivljenjska celica Boţjega ljudstva
deleţen eklezialne gotovosti. Podpora cerkvenih občestev je bila, vsaj kar zadeva
poglobljeno evangelizirana občestva, gotova, enotna in trdna. Na splošno so bile
zelo redke ločitve zakoncev in neuspeli zakoni, razveza pa je veljala za »druţbeno
kugo«. Danes pa smo, nasprotno, v mnogih primerih priče vedno večjemu
propadanju druţine in določenemu izničenju vrednot zakona. V mnogih, zlasti
gospodarsko razvitih narodih, se je zmanjšalo število porok. Zakon se sklepa v
vedno poznejši dobi, narašča število ločitev in razvez celo v prvih letih skupnega
ţivljenja. Vse to neizogibno prinaša neštetokrat izraţen pastoralni nemir in
tisočkrat ponovljeno vprašanje: ali so tisti, ki se poročajo, dejansko pripravljeni na
zakon? Vprašanje priprave na zakrament zakona in na zakonsko ţivljenje, ki temu
sledi, je predvsem pomembna pastoralna naloga, ki je v korist samih zakoncev,
celotnega krščanskega občestva in druţbe. Zato povsod raste zanimanje za ta
vprašanja in se mnoţijo pobude, da bi pripravili primerne in ustrezne odgovore
glede priprave na zakrament zakona (Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti,
2001, str. 57−58).
Vidimo lahko, da priprava na zakon zajema marsikatero pomembno področje
ţivljenja bodočih zakoncev in kot taka lahko v veliki meri pripomore, da bosta
bodoča zakonca laţje shajala v zakonu. Vsekakor je res, da tisti pari, ki jim zakon
veliko pomeni, se bodo za to, da bo uspešen, trudili po svojih najboljših močeh in
se jim mogoče sama priprava zaradi tega ne zdi toliko pomembna. Pa vendar niti
takim ne bi bilo odveč, če bi se je udeleţili zraven tistih, ki vidijo v pripravi na
zakon pomemben člen njihovega uspešnega zakonskega in druţinskega ţivljenja.
181
In po tem, ko se bodoča zakonca ustrezno pripravita na zakon, pride čas, da zakon
tudi skleneta oziroma pride do zakonske privolitve.
5.3.4 Zakonska privolitev in hibe pri privolitvi
Obred sklepanja zakonske zveze poznajo tako stare kulture kot moderne
civilizacije. Tako je v antičnem Rimu poroka med moškim in ţensko pomenila
trajno skupnost, kljub temu pa je zakon lahko razpadel zaradi smrti enega od
zakoncev, prenehanja volje do skupnega ţivljenja ali ločitve. V klasičnem
rimskem pravu pa je zakon največkrat prenehal, če zakonca nista imela več ţelje,
da bi skupaj ţivela kot moţ in ţena. Šele krščanstvo pa je potem bilo tisto, pod
vplivom katerega se je skušala zakonska zveza zaščititi pred človeško samovoljo.
Zakonska privolitev je najbolj svobodno in odgovorno dejanje zaročencev, s
katerim si zakonska sopotnika izrazita svojo voljo po brezpogojni in trajni
zakonski zvezi. Iz tega razloga zakon nastane s privolitvijo, ki jo na zakoniti način
izrazita pravno sposobna zaročenca. Tako je temeljni pogoj za veljaven krščanski
zakon, da si pravno sposobna zaročenca, prosta vsakega zadrţka, zakonsko
privolitev izrečeta svobodno in brezpogojno.
Da sta dva zaročenca pravno sposobna pomeni, da:
ravnata dovolj razumno, sta razsodna glede sprejema in izročitve zakonskih
pravic in dolţnosti ter pripravljena sprejeti vse zakonske obveznosti.
Sta pripravljena eden drugega sprejeti ter se drug drugemu tudi izročiti. Volji
obeh morata biti prosti kakršnekoli sile ali hudega zunanjega strahu, kajti če
enemu ali pa obema zaročencema manjka svoboda oziroma je hudo prizadeta,
je zakon neveljavno sklenjen.
Vesta vsaj to, da je zakon trajna skupnost moškega in ţenske, katera je s
spolnim sodelovanjem naravnana na rojevanje otrok. Ob tem je zelo
pomembno, da si zaročenca ţe na začetku same privolitve ţelita otroke, sta jih
pripravljena sprejeti in krščansko vzgajati. Namreč, vsaka trajna in popolna
izključitev rojstva ali vzgoje otrok povzroči neveljavno sklenitev zakona.
Nevednost zaročencev glede samega zakona, zakonskih dejanj, ciljev in
namenov zakona, zmota o osebi ali o lastnosti osebe, zvijačna prevara, vsaka
182
simulacija in sklepanje zakona pod pogojem pomenijo hibo v zakonski
privolitvi.
Zaradi omenjenih pa zakonska zveza nikoli ne more biti veljavno sklenjena.
Privolitev oziroma zakonska zaobljuba je tudi dejanje volje, s katero se zaročenca
drug drugemu nepreklicno izročita ter se sprejmeta za ustanovitev zakona. Poznati
morata tudi ţe predhodno omenjeni bistveni lastnosti enost in nerazveznost.
Hkrati se morata zavedati, da gre za dosmrtno ţivljenjsko skupnost, katera je po
svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok. Prav tako,
če je vsaj eden od skleniteljev krščen, ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki
ne bi bila hkrati tudi zakrament. Po sami izvršitvi zakona pa le-ta postane trden,
katerega pa zaradi zaščite s strani posebnega varstva prava ne more razvezati
nobena človeška oblast, le smrt.
Privolitev predstavlja za Cerkev torej nujno potrebno prvino, brez katere zakonca
ne moreta veljavno skleniti zakona. Zakonska privolitev je tako nenazadnje
dejanje volje, s katero moţ in ţena, ki se nameravata poročiti, izrazita ţeljo po
poroki in pripravljenost, da bosta sprejela vse dolţnosti ter obveznosti zakona.
RKC pa loči med zunanjo in notranjo privolitvijo. Zunanjo privolitev dasta
zaročenca na zakonit način pri poročnem obredu z naslednjimi besedami: ''Jaz I.,
sprejmem tebe, I., za svojo ţeno/svojega moţa in obljubim, da ti bom ostal/a
zvest/a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil/a in spoštoval/a
vse dni svojega ţivljenja.'' Takšna privolitev se tako najpogosteje izraţa z
besedami, katere pa lahko nadomestijo tudi enakovredna dejanja. Z namenom pa,
da bi zakonca res ostala zvesta dani besedi, izrečeta svojo privolitev javno v
navzočnosti duhovnika in dveh prič. Zaradi duhovnikove navzočnosti ali
diakonove, ki zakonsko privolitev sprejme v imenu Cerkve, pa je takšna privolitev
tudi liturgično dejanje ter se obhaja v javnem bogosluţju Cerkve. Za razliko od
zunanje privolitve, pa je notranja privolitev skrita očem. Namreč nihče ne ve, kaj
si zaročenca dejansko ţelita in po čem hrepenita v času sklepanja zakonske zveze.
Tako le zaročenca sama poznata vsak svojo notranjo privolitev. Vseeno pa se ob
tem domneva, da je ta privolitev zaročencev, ki jo imata v svoji volji, skladna z
besedami, katere javno izrečeta (Slatinek 2005, str. 5, 8, 12−13).
183
Košir (1997) pa dodaja, da mora zakonska privolitev biti tudi:
osebna: kar pomeni, da je zakonska privolitev akt dveh subjektov, moškega in
ţenske, ki stopata v zakon, katerega ne more nadomestiti nobena človeška
oblast;
svobodna: kar pomeni, da privolitev ne sme biti obremenjena s teţkimi
psihičnimi motnjami oziroma teţkim pomanjkanjem intelektualnih
sposobnosti (nevednost, zmota, prevara) ali volutivnih sposobnosti (nasilje ali
strah), saj drugače ni dovolj svobodna in ima za posledico neveljavno
sklenitev zakona;
premišljena (odgovorna): kar pomeni, da je sposobna spoznati ter z zadostno
zrelostjo oceniti temeljne pravice in dolţnosti zakona, ki obvezujejo za celo
ţivljenje;
z namenom: ki mora biti aktualen (človek ga oblikuje v trenutku sklenitve
zakona) ali vsaj virtualen (je bil enkrat vzpostavljen in kasneje ne preklican;
zato traja toliko časa, dokler ni bil s pozitivnim dejem preklican);
celostna: torej brez pozitivnih pridrţkov ali izključitev lastnosti in namenov
zakona;
obojestranska: ker je zakon po svoji naravi dvostranski posel, sam po sebi
zahteva enaki volji moţa in ţene, ki ga sklepata; in
istočasna: kar izhaja iz določila kanona 1104, §1, ki pravi, da morata za
veljavno sklenitev zakona zaročenca biti navzoča hkrati osebno ali po
zastopniku; če zakon sklepata osebno, gre za fizično istočasnost privolitve, če
pa po zastopniku, gre pa za pravno istočasnost privolitve; ter
nepreklicna: saj je zakon po svoji naravi neločljiv.
Iz povedanega sledi, da zakonska privolitev ni skupek dejanj, ampak le eno samo,
ki ne potrebuje nobene kasnejše izpopolnitve, da bi prišlo do zakonske vezi.
Namreč ta obstoji v vseh pravnih razseţnostih od trenutka, ko je bila dana
privolitev. Tako da niti izvršitev niti roditev otrok ne dopolni bistva tako
sklenjenega zakona (Košir, 1997, str. 48–50).
Velikokrat slišimo med ljudmi, da se je ta ali oni znanec cerkveno ''ločil'' in potem
ponovno cerkveno poročil. Vendar je potrebno poudariti, da v takih primerih ne
gre za cerkveno ločitev, ampak se ugotovi ničnost zakona. Sicer je zakonska vez
184
navidezno nekaj časa res obstajala, ampak jo je sodišče iz utemeljenih razlogov
razglasilo za nično oziroma nikoli obstoječo. Torej je zakon formalno obstajal,
pred Bogom pa ga zaradi privolitve v hibi nikoli ni bilo. Iz tega potem sledi, da ko
je zakon razglašen za ničnega, sta oba zakonca prosta in se lahko cerkveno še
enkrat poročita oziroma prvič veljavno poročita.
Razlogi za ničnost pa so predvsem: nezadostna psihična zrelost, pomanjkanje
razumnosti, izključitev enosti in nerazveznosti, popolna ali delna simulacija,
pogojna sklenitev zakona, strah in prisila, impotenca, napaka v osebi ter zvijačna
prevara. Ob tem je treba poudariti, da za razglasitev ničnosti ni dovolj razpad
zakona le zaradi enega od naštetih razlogov. Namreč sodišče lahko na prošnjo
enega ali drugega zakonca razglasi zakon za ničnega le tedaj, ko pride do moralne
gotovosti, da je vsaj eden od zakoncev v trenutku sklenitve zakona s pozitivnim
dejanjem volje izključil kak bistveni del oziroma ni bil sposoben sprejeti kakšne
od bistvenih razseţnosti zakona ali pa da je šlo za drugo hibo v privolitvi.
Pomemben poudarek je tudi na tem, da pri samem sklepanju zakonske zveze gre
vedno za vprašanje svobodne volje, hotenja in poznavanja zakonskega stanu v
trenutku njegove sklenitve. Kaj se je pa pri presojanju (ne)veljavnosti zakona
zgodilo kasneje, pa nima bistvene teţe. Kakorkoli pa, najteţje pri ugotavljanju
ničnosti je vprašanje, kako sploh dokazati, da določena oseba pravzaprav ni
vedela, mogla ali ni hotela stopiti v zakon.
Sama cerkvena statistika kaţe na naraščajoče število prošenj za ugotovitev
(ne)veljavnosti zakonske zveze. Veča se število parov, ki v zakon stopajo
nepripravljeni ali pa so izrekli privolitev neskladno s svojo voljo. Razumljivo je,
da takšni zakoni potem prej ali slej razpadejo. Sam povod za začetek postopka
pred cerkvenim sodiščem pa je ponavadi dejstvo, da si je eden od zakoncev po
civilni ločitvi ţe našel drugega partnerja, s katerim se ţeli tudi cerkveno poročiti.
Takšna oseba se po posvetovanju z domačim ţupnikom ali z drugim
strokovnjakom obrne na pristojno sodišče v svoji škofiji s prošnjo, da se razišče,
ali mogoče ni bil njegov zakon zaradi tehtnega razloga sklenjen neveljavno.
Sodniki nato skrbno raziščejo, kakšna je bila zakonska privolitev zaročencev v
trenutku sklenitve zakona. Ob tem se predpostavlja, da je bila v tem času
zakonska privolitev brezhibna. Če pa zaročenca vesta za kakšno hibo ali na njo
sumita, sta dolţna podati čim več dokazov, da se lahko hiba dokaţe ali potrdi njen
185
sum. Namreč neveljavnost zakona se lahko razglasi šele takrat, ko se hiba v
privolitvi tudi dokaţe.
Slatinek (2005, str. 14) navaja, da imajo pravico za ugotavljanje veljavnosti ali
neveljavnosti na način, da pristojno cerkveno sodišče po določbi prava zakonito
prosijo za pomoč, vsi verniki, tako krščeni kot nekrščeni. To istočasno ne pomeni,
da imajo tudi pravico, da jim sodišče zakon razglasi za ničnega. V kolikor pa se
dokaţe, da je bila zakonska privolitev res nepopolna, bo Cerkev brez dvoma tak
zakon razglasila za neveljavnega.
Razloge pa, zaradi katerih nikoli ne more nastopiti situacija sklenitve zakonske
zveze, v kanonskem pravu imenujejo hibe v privolitvi.
Mednje uvrščajo:
Bolezni razuma
Tisti, ki ne morejo dovolj razumno ravnati, niso sposobni veljavno skleniti
zakona. To so duševni bolniki, katere pa kanonsko pravo omeji zgolj na tiste, ki
trpijo za popolno ali delno blokado razuma. Takšni so shizoidni, duhovno
razdvojeni ljudje s simptomi shizofrenije. Takšni osebi je potrebno zakon
odsvetovati. Hkrati pa je dolţnost tistega, ki recimo ve, da eden od zaročencev trpi
za teţko psihozo, da to pove tistemu, ki zaročenca pripravlja. V nasprotnem
primeru bi tako prišlo do navidezne sklenitve zakona, torej pravega zakona ne bi
bilo. Bolezni razuma pa lahko nastopijo iz različnih vzrokov in ob različnem času,
saj so nekateri takšni ţe od rojstva, drugi zbolijo kot odrasli ljudje. Recimo oseba,
ki je stara 25 let in je razumsko na stopnji petletnega otroka, ne more skleniti
veljavne zakonske zveze. Bi pa zakon bil veljavno sklenjen takrat, če bi oseba, ki
je veljala za duševnega bolnika, ozdravela v trenutku sklepanja zakonske zveze.
Tako bi zdravniška diagnoza, s katero bi bilo ugotovljeno, da je bolnik ozdravel
pred samo sklenitvijo zakonske zveze, zagotovila veljavnost sklenjenega zakona.
Pomembno pa je tudi dejstvo, da pa vsaka duševna bolezen, ki se pojavi po
sklenitvi zakonske zveze, sama po sebi ne more razveljaviti zakona. Kot je tudi ţe
omenjeno, je veljavno sklenjen zakon pod posebnim varstvom prava, kjer je
neveljavnost zakona potrebno šele dokazati (prav tam, str. 18−19).
Pomanjkljiva razsodnost
Ta ovira zaročenca, da bi uvidel bistvo zakona, saj gre za pomanjkanje
sposobnosti. Ne zaveda se niti svojih niti partnerjevih pravic in dolţnosti, kar
186
pomeni, da jih zaradi pomanjkljive notranje svobode ne prepozna. Vzroki za
takšno stanje so velikokrat bolezenski. Vendar tukaj ne gre za prave duševne
bolezni, ampak bolj za neke drţe, ovire in teţave, ki spominjajo na kakšno
bolezen. V bistvu povzročajo blokade, ki se opazijo šele takrat, ko se takšni
zaročenci ţelijo poročiti. Namreč imajo drugačno prepričanje o zakonu ter samo
vizijo, kar pa je v nasprotju s samim zakonom. Iz tega razloga se tudi postavi
vprašanje, kako sploh pri zaročencih ugotoviti, da gre za takšno hibo in kje je
kritična meja, ko lahko govorimo o hudem pomanjkanju razsodnosti.
O pomanjkanju razsodnosti govorimo tudi, ko se človek ne more odreči svojim
napačnim navadam ali da v svojih odločitvah razodeva izredno pomanjkanje
modrosti ter inteligence ali pa ko je zelo vidna pomanjkljiva vzgoja osebnosti. O
kritični meji pa takrat, ko sta na svoj način prizadeta posameznikov razum in
volja. RKC namreč zahteva, da je za veljavno sklenitev zakona potrebna vsaj
tolikšna razsodnost, da zaročenca vesta, kaj je bistvo zakona. Naj bi vedela vsaj
to, da je zakon trajna skupnost s spolnim sodelovanjem med moškim in ţensko,
naravnana na roditev otrok. Kdor recimo niti tega ni sposoben doumeti, dejansko
trpi zaradi pomanjkljive razsodnosti glede sprejema in izročitve zakonskih pravic
in dolţnosti ter ni sposoben za zakon.
To hibo torej RKC razume kot skrito motnjo osebnosti. RKC takšne ljudi
ocenjuje kot na videz čisto zdrave, ko pa se le-ti znajdejo v drugačnih okoliščinah,
ki jih niso vajeni, pa udari ta njihova skrita motnja osebnosti na dan. Sem uvrščajo
razne psihoze, še bolj pa nevroze ter psihopatije. Zakoni, ki se sklenejo v takih
primerih, se po oceni RKC lahko razglasijo za neveljavne, če zaradi njih v zakonu
nastopijo velike teţave. Ne glede na to, za kako vrsto motnje osebnosti gre, pa je
za pravo sodbo potrebna sodnikova modrost in strokovno mnenje psihiatra. Če ni
zbranih dovolj trdnih dokazov za neveljavnost, ostane zakon veljaven. Kakorkoli,
samo mnenja niso dovolj, ko ţelimo ugotoviti, koliko je prizadeta svobodna
volja. Zato je med drugim potrebno za pridobitev moralne odgovornosti glede
tega, če določena oseba res trpi zaradi pomanjkljive razsodnosti, odgovoriti še na
nekatera vprašanja, kot recimo: Kako je potekal čas zaroke in predvsem zaradi
katerih dejstev so med zaročencema nastajale teţave? Je kateri od zaročencev
čustveno moten, na primer nagnjen k istemu spolu ali pa ima velike teţave pri
komunikaciji z nasprotnim spolom? Se je kateri od zaročencev zdravil za kakšno
187
psihično boleznijo in kakšna je bila zdravniška diagnoza? Kako se je zaročenec
obnašal, ko je izrekel svojo privolitev? (Slatinek, 2005, str. 20–23).
Nesposobnost sprejeti bistvene zakonske obveznosti
Po kanonu 1095, točka 3., so za sklenitev zakonske zveze nesposobni tisti, ki
zaradi psihičnih vzrokov niso sposobni sprejeti bistvenih zakonskih obveznosti.
Gre za veliko teţavo sprejeti obveznosti, ki izvirajo iz zakona. Takšna oseba tudi
nima zadostne notranje svobode. Bistvene zakonske obveznosti so navade ali
obnašanja, ki so lastna zakonski skupnosti. Ne gre zgolj za dobrobit zakona
samega, ampak vsakega, ki zakonsko skupnost sestavlja. Takšne zakonske
obveznosti naj tukaj še enkrat poudarim: blagor zakoncev, roditev ter vzgoja
otrok, enost in nerazveznost zakona. Od teh na poseben način izstopa blagor
zakoncev, ki sega na vsa področja ţivljenja moţa in ţene, vse tja do najbolj
intimnih. Da pa lahko govorimo o zakonski skupnosti moţa in ţene je potrebno,
da je doseţen vsaj minimum blagra zakoncev. To pomeni, da sta si moţ in ţena
sposobna podeliti vsaj majhno medsebojno pomoč, moralno ali materialno. Gre za
minimalno pomoč, ki jo oseba potrebuje v trenutkih bolezni oziroma pomoč pri
vzgoji. Takšen minimum pa je nujno potreben, da še RKC lahko govori o veljavni
zakonski zvezi, kadar pa ni doseţen, govorimo o nesposobnosti za sklenitev
zakona. Drugače pa resnične nesposobnosti navaja takrat, ko navade posameznika
prestopijo normalne meje zdravega pogovora, razmišljanja in delovanja. Pri tem
poudarjajo, da oseba, ki trpi zaradi nesposobnosti, ki izvira iz različnih psihičnih
vzrokov, ni bolna.
So pa klasiki prava to hibo imenovali tudi psihična nepravilnost. Namreč gre za
posebno psihično stanje osebe, ki zaradi svojih kulturnih, vzgojnih ter čustvenih
navad ni sposobna sprejeti naravnih obveznosti, ki izvirajo iz zakona. V bistvu
zaradi psihičnih vzrokov niti ni sposobna ţiveti drugačnih vzorcev ţivljenja, kot
jih je bila navajena v mladosti. Iz tega razloga lahko tukaj govorimo o motnjah
osebnosti, kot so nagnjenost k egoizmu, sadizmu, mazohizmu, pretirani
ljubosumnosti in podobno, ki delajo osebo nesposobno za normalen odnos s
sočlovekom. Ob koncu velja omeniti še dejstvo, da mora biti nesposobnost
predhodna, trajna in gotova, da lahko za osebo rečemo, da ni sposobna skleniti
zakona. Tako da samo takrat, če je sposobnost zgolj relativna, je moţno, da oseba
188
sklene zakon z drugo osebo, ki v njej ne prebuja navzoče psihične motnje
osebnosti (prav tam, str. 26–29).
Neznanje ali nevednost
RKC predpostavlja, da morata moški in ţenska za veljavno sklenitev zakonske
zveze dobro poznati namene in cilje zakona. Torej: kaj je zakon, morata pa biti
tudi sposobna za zakonsko skupnost. To pomeni, da vesta vsaj to, da je zakon
trajna skupnost med moškim in ţensko, naravnana na roditev otrok z nekakšnim
spolnim sodelovanjem ter da sta dovolj zrela, da to uresničita. V kolikor pri sami
privolitvi tega ne vesta, sta nevedna glede samega zakona ter namenov in ciljev
same zakonske skupnosti. Sta ignoranta glede same zakonske identitete. Kot
takšna ne moreta skleniti veljavne zakonske zveze. Je pa neznanje, nevednost
potrebno ločiti od zmote. Pri prvem gre za nepopolno vedenje o neki stvari, pri
drugem pa za napačno vedenje o stvari.
Načeloma se sicer domneva, da po puberteti ne prihaja več do nevednosti o
omenjenih stvareh, kljub temu pa obstaja moţnost, da so zaročenci nevedni glede
samega zakona. Namreč zaradi vse bolj pogoste ločitvene miselnosti, se med
mladimi zaročenci lahko ukoreninijo ideje o zakonu, ki niso natančne in popolne.
Posledično lahko imajo potem zaročenci nepopolno vedenje o tem, da je zakon
trajna skupnost med moškim in ţensko. Neznanje zaročencev se lahko nanaša tudi
na to, kdo lahko sklene zakonsko skupnost, še posebej o vse pogostejših idejah
istospolnih zakonskih skupnostih. Kljub temu pa so kanonisti mnenja, da je v
primerjavi z naštetim veliko več nevednosti glede samega spolnega sodelovanja
med moškim in ţensko, ki je naravnano na roditev otrok. Se pa ob tem upravičeno
postavlja vprašanje, ali je sploh še mogoče, da so v 21. stoletju ob tolikšnem
govorjenju o spolnosti takšni zaročenci, ki so nevedni oziroma so ignoranti glede
samih spolnih odnosov. Na ţalost je odgovor pritrdilen (prav tam, str. 31−32).
Zmota v osebi
Kanonsko pravo na več mestih spregovori o človeku kot osebi. Sam zakonik
cerkvenega prava govori o človeku kot fizični osebi, ki je lahko krščena,
nekrščena, katehumen, katoličan ali nekatoličan. Človeška oseba pa lahko pomeni
tudi spol, starost, stan in vero. Tako postane človek v Cerkvi oseba s krstom. S
tem se tudi včlani v Cerkev ter znotraj nje postane oseba z dolţnostmi in
189
pravicami. Krščene veţejo direktno tudi čisto cerkveni zakoni, medtem ko to ne
velja za nekrščene ali krščene zunaj katoliške Cerkve. Slednje veţejo le v primeru,
ko si ti ţelijo dobrine katoliške Cerkve, ko se recimo nekatoličan ţeli cerkveno
poročiti s katoličanom.
Oseba, ki se ţeli poročiti, mora biti pozorna predvsem na dejstvo, da so
nesposobne za zakon osebe, ki ne morejo dovolj razumno ravnati, trpijo zaradi
pomanjkljive razsodnosti glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic
in dolţnosti ter tiste, ki zaradi psihičnih vzrokov niso sposobne sprejeti bistvenih
zakonskih dolţnosti. Prav tako mora vedeti, da je lahko oseba nesposobna
veljavno skleniti zakon zaradi razdiralnega zadrţka, ali pa je zaradi hibe v
privolitvi lahko storjeno dejanje neizvršeno. Ne gre tudi zanemariti ţe
omenjenega, da mora biti oseba za sklenitev zakona pravno sposobna. Takšna
pozornost je potrebna predvsem iz razloga, ker se lahko zgodi, da se kdo poroči z
osebo, ki je popolnoma drug človek kot si ga v resnici ţeli. V tem primeru
govorimo o zmoti v osebi, kar pomeni, da oseba, s katero se je nekdo poročil, ni
ta, ki jo je poznal, ampak gre za drugega človeka. Velja poudariti, da ta hiba v
kanonskem pravu ne predstavlja zgolj zmote v telesu, ampak zajema tudi zmoto o
vseh bistvenih lastnostih osebe, ki segajo na vsa področja duha in duše. Se pravi,
da se zmota v osebi dotika vsega, kar določa kvaliteto osebe. Gledano iz pravnega
vidika pa govorimo o tej hibi takrat, ko se v trenutku sklepanja zakonske zveze na
mestu, kjer bi moral biti eden od zaročencev, nahaja neka druga oseba.
Pomembno je tudi dejstvo, da je določena oseba zares hotena. Recimo če bi se
nekdo ţelel poročiti zgolj zato, da ne ostane sam in bi mu bilo vseeno, kdo je
njegov partner, ne bi šlo za zmoto v osebi, ampak bi bil zakon veljaven. Se pa
dandanes dostikrat dogaja, da se zaročenci med seboj ne poznajo dovolj, še
posebej, ko v kratkem sklenejo zakon. Ob tem se zelo hitro zgodi, da se v
zaljubljenosti vse vidi drugače kot je dejansko stanje in pride do zmote v osebi,
zaradi česar pa je zakon neveljavno sklenjen (Slatinek, 2005, str. 34–36).
Zmota o lastnosti osebe
RKC zmoto o lastnosti osebe prepoznava po sledečih kriterijih:
o Lastnosti osebe morajo biti vidne in spoznavne. Npr. moški se ţeli poročiti z
bogato ţensko. Bogastvo je vidna lastnost, ki to ţensko strogo določa. Ta
lastnost moškemu pomeni vse, je edini razlog, zakaj se ţeli s prav to (bogato)
190
ţensko poročiti, saj če ţenska ne bi bila bogata oz. bi moški vedel, da to ni,
se z njo nikoli ne bi poročil.
o Lastnosti morajo biti dosegljive. Npr. moški se ţeli poročiti s svetlolasko, po
poroki pa z grozo spozna, da je ţenska črnolasa. Torej gre za zmoto v
lastnosti osebe, ki bi lahko bila dosegljiva. Namreč za moškega je svetlolasost
osebe tako pomembna lastnost, da njeno pomanjkanje pri ţenski zanj pomeni,
da gre za drugo osebo. Tako zaradi zmote v lastnosti manjka tudi privolitev.
o Lastnosti morajo biti naravnost in predvsem hotene. Recimo moški si pri
svoji zaročenki ţeli določene lastnosti in kvalitete, njemu zelo pomembne.
Vendar vsako pomanjkanje teh lastnosti zakona še ne naredi neveljavnega.
Zakon postane neveljaven le takrat, če so te lastnosti osebe naravnost in
predvsem hotene. To pa pomeni, da kakor hitro moški ugotovi, da zaročenka
takih lastnosti, ki jih je naravnost in predvsem hotel, nima, postane ţalosten,
potrt in obupan.
o Lastnosti morajo biti nujno osebne ali moralne vrline. Npr. moški si
naravnost in predvsem ţeli, da bo njegova nevesta rodovitna, gre za ţeljo po
potomstvu. V kolikor pa se zgodi, da je nevesta nerodovitna in ne more imeti
otrok, je tak zakon zaradi zmote o lastnosti osebe, ki je bila naravnost in
predvsem hotena, neveljavno sklenjen. V tem primeru gre tako za lastnost, ki
zaročencu pomeni neobhodni pogoj, ki določa drugo osebo.
Zmoto o lastnostih osebe potrjujejo tudi izjave kot na primer: ''Če bi prej vedel, da
ne boš mogla imeti otrok, te nikoli ne bi poročil,'' ali ''Če bi vedela, da imaš
sladkorno bolezen, se s teboj ne bi nikoli poročila,'' in podobno. Take izjave v
bistvu potrjujejo, da je bila ţeljena lastnost glavni razlog za poroko oziroma je
sama privolitev bila dejansko vezana le na obstoj ţelene lastnosti. In če partner
nima ţelene lastnosti, lahko govorimo o hibi v privolitvi zaradi zmote o lastnosti
osebe, zaradi katere je zakon neveljavno sklenjen (prav tam, str. 38−39).
Zvijačna prevara
nastopi, ko eden od zaročencev s prevaro pridobi drugega za poroko.
Najpogosteje gre za laţi in prekrivanja resnice o sebi in svojih lastnostih.
Načeloma so dejanja, storjena zaradi zvijačne prevare, sama po sebi veljavna,
kljub temu pa jih je s sodbo sodnika mogoče razveljaviti. To se lahko stori ali na
191
zahtevo prizadete stranke ali njenih pravnih naslednikov ali pa po uradni
dolţnosti. Zvijačna prevara zapelje človeka v zmoto, ki ravna podobno kot ravna
v nevednosti, pozabljivosti ali malomarnosti. Prizadene njegov razum, kateri pa
vpliva na voljo, da se človek odziva zmotno. Iz tega razloga prevarana oseba
ravna drugače, kot bi v primeru, če bi bila popolno svobodna. O zvijačni prevari
lahko govorimo kot o naključni in postranski ali pa o bistveni. Za prvo gre takrat,
ko zvijačna prevara le zmanjša svobodno odločanje in so storjena dejanja še
vedno veljavna. Za drugo pa gre takrat, če zavede razum in posredno voljo v
popolno zmoto, kar ima za posledico, da so storjena dejanja neveljavna. Iz
povedanega sledi, da v zakonu, sklenjenem zaradi zvijačne prevare, ne pride do
svobodne privolitve, brez katere pa ni zakona. Zato je takšen zakon neveljaven.
So pa za to, da je zakon sklenjen zaradi zvijačne prevare, potrebni trije kriteriji.
o Zvijačna prevara se nanaša na neko konkretno fizično ali moralno lastnost
osebe, ki sklepa zakon; kot primer lahko vzamemo osebo, odvisno od
alkohola, ki prikrije to lastnost, saj ve, da se druga oseba ne bo poročila, če za
to lastnost izve. Zaradi prikrite lastnosti se potem druga oseba zmotno odloči
in vseeno sklene zakon.
o Zvijačna prevara je krivična, ker nastopi glede take lastnosti, ki more po svoji
naravi zelo motiti zakonsko ţivljenjsko skupnost. Npr. ker dekle zelo trpi
zaradi očetovega alkoholizma, se prav zato odloči, da se bo poročila le s
fantom, ki ne bo pil, saj ve, da alkohol zelo moti ţivljenjsko skupnost. Toda,
ko in če fant prikrije svoj alkoholizem, potem dejansko krivično prevara svoje
dekle, ker zamolči lastnost, ki ne bo samo zmotila njune zakonske skupnosti,
ampak tudi povzročila, da bo le-ta popolnoma nemogoča za skupno ţivljenje.
o Zvijačna prevara je storjena z namenom pri partnerju doseči zakonsko
privolitev; npr. moški pred drugimi ne skriva odvisnosti od alkohola, pred
svojim dekletom pa, saj ţeli doseči, da se bo odločila za poroko z njim, torej z
zvijačo doseţe sklenitev zakonske zveze.
Torej kadar sovpadajo vsi trije razlogi, govorimo o zvijačni prevari. V takem
primeru je potem zakon neveljavno sklenjen in ničen (Slatinek, 2005, str. 42−43).
192
Zmota o enosti in nerazveznosti zakona
Ker sta enost in nerazveznost bistveni lastnosti zakona, brez njiju RKC ne
pojmuje pravega krščanskega zakona. Enost zakona RKC pomeni, da moški
izbere eno ţensko za zakon oziroma obratno. Pomeni tudi, da izključuje zakonsko
zvezo v smislu poligamije ali poliandrije. Nerazveznost pa pomeni, da moški in
ţenska skleneta zakonsko zvezo za celo ţivljenje. Iz tega razloga nerazveznost
izključuje tudi vsako samovoljno ločitev zakoncev, ki bi postala stalna oblika
ţivljenja.
Velja poudariti, da v bistvu RKC nikoli ni razumela kot neveljavne zakone, ki so
bili sklenjeni zaradi zmote glede enosti in nerazveznosti, razen ko je zmota
odločujoče vplivala na voljo. Ali morata zakonca natančno vedeti, kaj pomeni
enost ali nerazveznost zakona, pa je potrebno upoštevati pravilo, ki pravi, da je
neko stvar mogoče hoteti tudi, če je ne poznamo oziroma se o njej motimo. Tako
recimo tisti, ki ţeli skleniti zakon, ţeli s tem tudi vse, kar spada k zakonu, kot so
na primer bistvene lastnosti zakona: enost in nerazveznost, četudi jih ne pozna ali
pa se o njih zelo moti. Tako da za veljavno sklenitev zakona je potrebno vedeti
predvsem, da je zakon trajna skupnost med moškim in ţensko ter da je naravnan
na roditev otrok. Torej potrebno je poznati bistvo zakona, ne pa čisto vsega, kar
spada zraven. To ima za posledico, da lahko vsak, ki hoče bistvo zakona in
zavestno ne išče le svoj prav, sklene veljaven zakon.
Drugače pa kanonsko pravo govori o:
o preprosti zmoti glede enosti in nerazveznosti zakona; obstaja le na ravni
razuma; ne prizadene volje ter posledično ne povzroči hibe v privolitvi; na
primer moški lahko zmotno misli, da bo v zakonu lahko imel več ţensk in
obratno, tako da v kolikor njuna zmota ne vpliva na voljo, ostaja domneva, da
zaročenca hočeta skleniti veljaven zakon;
o pravni zmoti glede enosti in nerazveznosti zakona, pri čemer gre za zmotno
prepričanje, da je zakon razvezljiv ter da se lahko sklepa z več osebami.
Pravna zmota vpliva na voljo, ker zaročenca z izrečenim in pozitivnim
dejanjem volje pravita, da hočeta skleniti zakon, kakor si ga zmotno
predstavljata. Torej njuna volja izključuje eno od bistvenih lastnosti zakona,
zaradi česar preneha domneva, da zaročenca v resnici ţelita katoliški zakon.
Rečemo lahko, da pravna zmota temelji na zmotni sodbi, in sicer o neobstoju
enosti v zakonu ter o njegovi razvezljivosti. Na osnovi take zmote zaročenca
193
izrečeta privolitev, ki izključi enost in nerazveznost. To tudi pomeni, da z
jasno voljo ţelita poligamičen in razvezljiv zakon. Gre za zmoto, ki spremeni
vedenje in mišljenje človeka ter odločujoče vpliva na voljo. Pravna zmota tako
vpliva na voljo, da povzroči hibo v privolitvi, zaradi katere je zakon
neveljavno sklenjen. V primerjavi s tem pa, če nekdo raste v okolju z
prevladujočo ločitveno miselnostjo ter si zaradi tega pridobi napačne predstave
o enosti in nerazveznosti zakona, še to ne pomeni, da bo njegov zakon
neveljavno sklenjen. Tako da dejstvo je, da zmota o enosti in nerazveznosti
sama po sebi še ne povzroči ničnosti zakona. Ta nastopi šele takrat, ko zmota
v toliki meri prizadene voljo, da se ''pogojuje'' oziroma ''izključuje'' nekaj, kar
je zakonu bistvenega. Se pravi, da je za ničnost nujno edino to, da oseba s
pozitivno voljo izrazi, da ţeli skleniti zakon, ki bo razvezljiv in brez enosti
(prav tam, str. 45–48).
Zmota o zakramentalnem dostojanstvu
Lahko nastopi zaradi pomanjkljivega znanja o zakramentu zakona ali pa zaradi
napačnih predstav. Toda samo ta zmota za RKC še ne pomeni, da je zakonska
zveza neveljavna. Ta postane neveljavna šele, če odločujoče vpliva na voljo
zaročencev, ker si le-ta ţelita čisto nekaj drugega kot sta prejela. Drugače se pa
zmota o zakramentalnem dostojanstvu, ki odločujoče vpliva na voljo, kaţe na več
načinov, in sicer:
o Zaročenec ima zmotno prepričanje na način, da si razlaga zakramentalno
dostojanstvo zakona kot poseben privilegij, kjer si v zakonu lahko lastiš
svojega sozakonca. Takšna zmota povzroči, da je zakon neveljaven.
o Zaročenec je zmotno prepričan, da mu bo zakrament zakona prinesel poseben
poloţaj v Cerkvi in druţbi. Lahko si razlaga, da zakrament zakona recimo
pomeni, da bo zaradi tega bolj bogat, nasmehnila se mu bo sreča, Bog ga ima
še posebej rad in podobno. Na nek način gre za predrzno zaupanje v Boţjo
pomoč, saj človek vse preloţi na Boga, sam se pa za zakon ne zmeni.
Velikokrat zakonca ali pa eden od njiju tudi pričakujeta, da bo zakrament
zakona čudeţno spremenil njuno ţivljenje. Takšna zmota pa, ki se na zunaj
kaţe kot velika pasivnost ali vraţevernost, ima za posledico neveljavnost
zakona.
o Zaročenec je zmotno prepričan, da mu je z zakramentom zakona ţe
zagotovljena srečna večnost ter se mu zato kot verniku v ţivljenju ni potrebno
194
nič truditi. Gre za zelo veliko pasivnost v zakonu. V takšno zmoto zapadejo
predvsem ljudje, ki so precej praznoverni in zakrament zakona razumejo
magično. Do sozakonca pa znajo biti brezsrčni, krivični ter nasilni. Tudi
takšna zmota povzroči neveljavnost zakonske zveze.
Tako velja poudariti, da opisana hiba ne pomeni, da zakonec ne ţeli skleniti
zakona kot zakrament, ampak da s svojim ravnanjem kaţe, da je zakramentalno
dostojanstvo zakona razumel drugače, kakor ga uči Cerkev (Slatinek, 2005, str.
49–51).
Izključitev zakona
Zavestna izključitev zakona pomeni popolno simulacijo. Namreč kdor samo na
videz izreče zakonsko privolitev, v srcu pa jo zanika, takrat simulira. Simulacija je
lahko popolna ali delna. Tako zaročenec pri simulaciji le na zunaj privoli v zakon,
v resnici pa ga izključuje. Ker pa gre pri tem za zelo jasno dejanje volje, je takšno
simulacijo potrebno ločiti od zmote. Tako da, če zaročenec v srcu ne ţeli skleniti
zakona in gre vseeno k obredu ter na zunaj izreče besede privolitve, je sklenitev
zakona še v istem trenutku neveljavna. Drugače pa je pri popolni simulaciji
potrebno upoštevati naslednja dejstva:
o Da je zaročenec pri poročnem obredu simuliral, morajo po poroki s svojimi
izjavami potrditi njegovi prijatelji in znanci; potrebno je zaslišati zanesljive
priče.
o Razloge, zaradi katerih je zaročenec simuliral. Namreč vsaka normalna in
zdrava oseba ima ob sklepanju zakona zelo jasen namen, tukaj pa je potrebno
ugotoviti tisti aktualni namen zaročenca, zaradi katerega je sklenil zakonsko
zvezo. Recimo nekdo lahko sklene zakonsko zvezo tudi zato, da si pridobi
bogastvo, drţavljanstvo in podobo.
o Okoliščine, ki so vodile v zakonsko skupnost, besede, dejanja in duševno
stanje zaročenca, še posebej v času pred samo sklenitvijo zakonske zveze.
Izpovedi zaročenca je potrebno podkrepiti še z dokazi. Recimo velik dokaz za
to, da je pri poroki šlo za popolno simulacijo, je v tem, da simulant v ničemer
ne spremeni svojega ţivljenja. Ne glede na to ali je šli za popolno ali delno
simulacijo, se mora sodnik prepričati o verodostojnosti samih dokazov.
195
o Torej izključitev zakona ali popolno simulacijo je potrebno dokazati, kar se pa
''de facto'' teţko dokaţe. Podobna je delni simulaciji, ko na primer nekdo v
zakonu noče otrok ali pa izključi enost in nerazveznost zakona. Iz tega razloga
ni slabo, da se ţe pri pripravi na zakon ugotovi, ali sta zaročenca iskrena ali pa
je kateri nagnjen k simuliranju. Do suma o simulaciji lahko privede tudi
dejstvo, če se kateri od zaročencev potoţi, da njegov partner rad laţe, pretirava
ali se posluţuje neresnic. Po drugi strani pa obstajajo tudi taki, ki zaradi svoje
mladoletnosti niso sposobni govoriti resnice, ampak takrat ne govorimo o
simulaciji pač pa o nezrelosti (prav tam, str. 53−54).
Izključitev zakonske zvestobe
Zakonska zvestoba je sestavni del zakona ter po svoji naravi spada v zakonsko
zvezo moţa in ţene. Pomeni, da se bodo intimna dejanja, katera sama po sebi
vodijo v roditev otrok, izvrševala izključno med zakoncema le znotraj zakona, ne
pa tudi izven. Zakonska zvestoba vključuje tudi pravico do telesa in izvrševanje te
pravice. Tudi sam obred sklenitve cerkvenega zakona postavi na prvo mesto
obljubo zakonske zvestobe. Pri tem je treba poudariti, da kdor bi obljubil
zakonsko zvestobo le na zunaj, v srcu si je pa ne bi ţelel, bi simuliral. Šlo bi za
delno simulacijo, ker bi zaročenec izključil eno od bistvenih lastnosti zakona –
zvestobo svojemu partnerju. O popolni simulaciji bi pa bilo govora, če zaročenec
ne bi ţelel niti zakona, čeprav bi šel k obredu ter na zunaj izrekel besede
privolitve. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je danes zelo veliko neveljavno
sklenjenih zakonov zaradi hlinjene zakonske zvestobe.
Prvič se izključitev zakonske zvestobe v sodbi Rimske Rote samostojno
obravnava leta 1963. Sodba pravi, da izključitev zakonske zvestobe pomeni, da se
zakonec z jasno voljo noče popolnoma izročiti svojemu sozakoncu in sprejeti
pravice do njegovega telesa. Pojavi se vprašanje, kako pa danes dokazati, da je
zakonec izključil zakonsko zvestobo. RKC kot prvi namig razume redna prešuštva
z osebami, s katerimi je zakonec spolno ţivel ţe pred zakonom. Vendar redno
prešuštvovanje še ne pomeni, da je zaročenec zavestno in hote izključil zvestobo,
saj mogoče gre le zato, da zaradi svoje slabotnosti znova in znova podleţe
skušnjavam. Tako prešuštvo še ni nujno dokaz za izključitev zvestobe. Drugi
namig so pa lahko vsa druga občasna prešuštva (Slatinek, 2005, str. 56–58).
196
Kakorkoli pa, če je zakonec hote in zavestno dejaven v prešuštvu, potem njegova
odločitev za zakon vsekakor ni preprosta zmota. Takrat gre za hibo v privolitvi,
saj s pozitivnim dejanjem volje, torej hote in zavestno, izključuje zakonsko
zvestobo. Se pravi da gre za zmoto, ki odločujoče vpliva na njegovo voljo, kakor
beremo v Zakoniku cerkvenega prava. Takšen zakonec, ki pogosto prešuštvuje,
tudi ni sprejel obveznosti zvestobe, ampak jo je izključil, kar pa pomeni hlinjenje
zakonske zvestobe. Razlogov za hlinjene zakonske zvestobe oziroma za njeno
izključitev je veliko, kot recimo nenaklonjenost zvestobi druţbe, v kateri ţivimo,
poudarjanje človekove svobode, prepričanje, da si je v ţivljenju potrebno tudi kaj
privoščiti se vztrajno prenaša na zakon in podobno. Pogosto pa se izključitev
zakonske zvestobe kaţe še v izjavah kot: ''Ko bom poročen, si bom privoščil še
kakšno dekle. Sem svoboden in lahko delam kar hočem. Obljubil bom zakonsko
zvestobo, ampak se obljube ne bom drţal.'' V bistvu gre za zelo jasno voljo
izključiti zakonsko zvestobo.
Drugače pa so pri izključitvi zakonske zvestobe pomembna naslednja dejstva:
o Vzgoja, katere sta bila deleţna zaročenca.
Kdor ni bil versko vzgojen, ima čisto svojo lestvico vrednot. Čisto moţno
je, da kateremu zvestoba nič ne pomeni, drugi jo razume na čisto svoj
način, kot recimo, da se od zakonca ne bo nikoli ločil ali da bo večino
svojega časa preţivel v svojem zakonu, da ne bo z nikomer ţivel na način
zakona in drugo.
o Kako sta zaročenca preţivela čas zaroke.
Pametno ju je vprašati, če sta v tem času hotela še komu ugajati, sta bila
zvesta svojim besedam ali so bile te le vedno prazne in ohlapne in
podobno. Kljub temu se mnogi velikokrat celo poročijo z ljudmi, ki se ne
drţijo svojih obljub.
o Da si zakonca zaupata dejanja nezvestobe.
V kolikor jima vest ničesar ne očita, je večja verjetnost, da sta zakon
sklenila z namenom izključiti zakonsko zvestobo. Če pa dejanja ne
obţalujeta, pa je več moţnosti, da sta nesposobna sprejeti bistvene
zakonske obveznosti.
o Vedeti, če nezvesti zakonec uresničuje druge zakonske obveznosti, kot so
sprejemanje in vzgajanje otrok, če v druţino vlaga svoj denar ali ga potroši
le zase, ali se zna čemu odreči v korist druţine ali vedno išče le svoje
197
pravice. Namreč največji dokaz izključevanja zakonske zvestobe je stalno
iskanje osebnih pravic, kajti simulant išče predvsem sebe ter svoje koristi.
Prav tako ni pripravljen niti na nobeno ţrtev niti odpoved (Slatinek, 2005,
str. 58–60).
Izključitev blagra zakoncev
Blagor zakoncev predstavlja največjo dobrino zakonske zveze. Je dobrina, ki se
kaţe v medsebojnem spoštovanju, sprejemanju, podarjanju zakoncev drug
drugemu. Prav tako se ozira na dobro zakonca, ki sklepa zakon, na dobro partnerja
in samega zakona. Ima tudi enako teţo kot roditev in vzgoja otrok, saj skupaj s
tem tvori bistvene namene in cilje krščanskega zakona. Se pa blagor zakoncev po
svoji naravi razlikuje od bistvenih lastnosti zakona od enosti in nerazveznosti.
Namreč prvega ščitijo pravne norme, enost in nerazveznost pa moralne norme.
Blagor zakoncev je predvsem osebna dobrina vsakega zakonca. V prvi vrsti išče
vsak zakonec blagor zakoncev najprej v svojem zakonu, šele nato izven zakona.
Ravno zaradi tega pa je zakonskemu blagoru tuje vsako iskanje le osebnih koristi.
Med konkretna znamenja blagra zakoncev bi lahko uvrstili izkazovanje
medsebojne ljubezni, pripravljenosti, solidarnosti, darovanja in sprejemanja.
Pravimo, da ta dobrina spada med komplementarne dobrine, saj si jo zakonca med
sabo podarjata in jo kot tako tudi prejemata. Tako da blagor niso le odnosi med
zakonci, ampak je v to dogajanje vključen ves zakon. Poleg omenjenega pa
vključuje blagor zakoncev še pravice in dolţnosti, ki jih imata zakonca drug do
drugega. Kjer jih ni, je odsoten tudi vsak najmanjši blagor zakoncev. Zato je tudi
pomembno, da si ţe na začetku zakona ţelita medsebojni blagor.
Zakonec, ki bi ob sklenitvi cerkvenega zakona zavestno izključil blagor svojega
partnerja, bi sklenil neveljavni zakon. Najpogostejša primera izključitve blagra
zakoncev sta tako zavestna in podzavestna izključitev.
o Zavestna izključitev je lahko direktna ali indirektna. O prvi govorimo, ko eden
od zakoncev sklene zakon z namenom, da bo sozakoncu v zakonu povzročal
veliko trpljenja (npr. sklene zakon zaradi uţaljenosti, maščevalnosti itd.), ga
zavestno trpinčil. O drugi pa govorimo, kadar zakonec svoja negativna čustva
kot so jeza, sovraštvo in bes, usmeri na druge ljudi, recimo na starše svojega
partnerja, sorodnike, prijatelje. Torej sklene zakon z namenom, da bo tem
ljudem povzročal bolečino in trpljenje. Zakonski partner je tako v tem primeru
198
le indirektna ţrtev. Načeloma pa gre v obeh primerih za zakonca, ki bi bil po
vsej verjetnosti psihično (sadist, sadomazohist) ali etično (hudoben) motena
osebnost.
o Podzavestna izključitev pa se kaţe v sklenitvi zakona z namenom, da bo
zakonec dobro ţivel. Takšen zakonec čuti do svojega partnerja predvsem
koristolovsko in egoistično ljubezen, zavestno ga sprejema le toliko, kolikor
mu ugaja, podzavestno pa ga zavrača, odbija ali kako drugače trpinči. Tudi v
tem primeru je zakonec po vsej verjetnosti psihično ali etično motena
osebnost.
Obstajajo pa še laţje oblike izključitve blagra zakoncev, kjer so zakonci v zakonu
popolnoma pasivni, nekomunikativni, apatični, se ne odzivajo in podobno, ne
povzročajo pa nobenega fizičnega nasilja. Partnerja sprejemajo s pasivnostjo in
apatijo, prav tako njegove pobude ter vse druge cilje zakona, kot sta roditev in
vzgoja otrok. Pri takšnih oblikah izključitve, poleg podzavestnih, je več
verjetnosti, da je zakon veljavno sklenjen, četudi ga je moţno s primernimi dokazi
razglasiti za neveljavnega, za razliko od zavestne izključitve blagra zakoncev, ki
edina ţe sama po sebi povzroči neveljavno sklenitev zakonske zveze (Slatinek,
2005, str. 61–64).
Izključitev dobrine otrok
Dobrina otrok spada v kanonskem pravu med bistvene sestavne dele krščanskega
zakona. Iz tega razloga so nesposobni za zakon ljudje, ki trpijo zaradi hudo
pomanjkljive razsodnosti glede zavedanja, da je eden od bistvenih namenov
zakona roditev otrok ter tisti, ki zaradi psihičnih vzrokov niso sposobni vzgajati.
Tako po kanonskem pravu velja, da če en zakonec ali oba s pozitivnim dejanjem
volje za trajno izključita dobrino otrok, je tak zakon neveljavno sklenjen. Sicer
poznamo več oblik izključitve otrok, pri čemer še vsaka ne pomeni, da je zakon
neveljavno sklenjen.
1. Trajna izključitev otrok
o zaradi dedne bolezni eden od zakoncev sklene, da v zakonu ne bo imel
svojih otrok, ampak bosta s partnerjem otroka raje posvojila;
o vdova ţe ima enega otroka iz prejšnjega zakona, pri čemer zaradi
ekonomskih razlogov sklene, da pa v novem zakonu ne bo imela otrok;
199
o zdravnik se ţeli popolnoma posvetiti svoji karieri, zato sklene, da v svojem
zakonu ne bo imel otrok.
V vseh teh opisanih primerih gre za zelo jasen namen, torej za trajno izključitev
dobrine otrok. Gre za hibo v privolitvi, kar ima za posledico neveljavno sklenitev
zakona. Podobno je tudi, ko se oba zakonca dogovorita za izključitev dobrine
otrok in gre za hibo v privolitvi iz obeh strani (Slatinek, 2005, str. 67).
2. Začasna izključitev otrok
Ta se kaţe v namenu zaročencev, da nekaj časa ne bosta imela otrok. To pa ne
pomeni, da hočeta skleniti zakon brez telesne intimnosti, po kateri se moţ in ţena
podarjata drug drugemu. Za tak poseg se odločita recimo za čas enega ali dveh let,
morebiti zaradi zdravljenja, študija, nujnega potovanja in podobno, kar pa še nima
za posledico neveljavno sklenjenega zakona. Najbolj pogoste oblike takšne
izključitve so:
o začasna izključitev pravice do telesa
Pomeni, da si eden od zakoncev ţeli začasno izključiti spolna dejanja, pri
čemer so lahko razlogi duhovni ali pa materialni. Pri tem je pomembno, da
se moţ in ţena čim prej, ko minejo razlogi za takšno izključitev, spet drug
drugemu telesno izročita in sprejmeta, kajti drugače lahko zakonska
privolitev izgubi svojo veljavo. Namreč takšna izročitev, podaritev, se
najbolj uresniči v pravici do telesa, sad take podaritve pa je lahko rojstvo
otroka. Je pa takšen zakon še vseeno veljavno sklenjen, saj omenjena
izključitev še ne pomeni trajne izključitve rojstva otrok.
o začasna izključitev izvrševanja pravice do telesa
Pomeni, da zakonec sklene zakon z namenom, za določen čas drugemu
zakoncu odreči pravico do svojega telesa. Zakon je v tem primeru veljavno
sklenjen.
o začasna poljubna izključitev otrok
Takšna izključitev more zakonsko skupnost zelo motiti. Zato velja pravilo,
da je zakon najbolj rodoviten, če je pravica do zakonskih dejanj stalna,
neprekinjena in nikoli le v presledkih.
Prav zaradi opisanega dobrina otrok ne pomeni zgolj to, da sta zakonca
popolnoma odprta za roditev otroka, ampak da sta odprta tudi za medsebojno
200
telesno podaritev drug drugemu. Le v takšni perspektivi popolne telesne izročitve
je mogoče govoriti o rodovitnem zakonu in šele takrat se moreta zakonca iz
upravičenih razlogov odločiti tudi za začasno izključitev otrok oziroma za
naravno urejanje rojstev. Tako da samo takrat, ko začasna vzdrţnost, metode
urejanja rojstev in zatekanje k neplodnim obdobjem, ne pomenijo sebičnosti, se
skladajo z objektivnimi merili nravnosti ter ne vodijo v popolno izključitev otrok,
kar bi imelo za posledico neveljavno sklenjen zakon (prav tam, str. 67–68).
Izključitev roditve otrok (neplodnost)
Eden od bistvenih namenov zakonske zveze za RKC je rojevanje otrok, kljub
temu pa je veliko zakoncev brez otrok. Statistika kaţe, da je brez njih pribliţno 10
odstotkov vseh zakoncev, pri 30 odstotkih takih zakoncev pa je vzrok pri moţu.
Včasih se sicer otroci v zakonu ne rodijo takoj, ker sta se zakonca pač odločila za
odgovorno urejanje rojstev, pogosto pa si jih ţelita, pa jih ne moreta imeti.
Ponavadi je takrat eden ali sta oba zakonca neplodna, kar je za mlada zakonca
zelo teţko spoznanje. Kot pomoč jima je lahko njun duhovni voditelj, s katerim
bosta laţje razumela, da telesna neplodnost ni absolutno zlo. Namreč ko izčrpata
vse zakonite moţnosti glede ozdravitve neplodnosti, lahko ob duhovnem
spremstvu svojo neplodnost spremenita v duhovno rodovitnost ali s posvojitvijo
zapuščenih otrok ali z izpolnjevanjem zahtevnih opravil sluţenja boţjemu. Tako
da neplodnost niti ne prepoveduje niti ne onemogoča zakona ali ga razglasi za
neveljavnega. Pomembno je le, da si zaročenca pred sklenitvijo povesta, če je
kateri do njiju neploden. Naj bi si zaupala tudi kakšne bolezni, katere sta prebolela
in ki bi lahko povzročile neplodnost oziroma nesposobnost za rojevanje. Vse to je
potrebno iz razloga, ker bi zamolčanje neplodnosti lahko enega od zakoncev
odvrnilo od poroke, še posebej, če bi si zelo ţelel otroka in nikoli ne bi sklenil
zakona z neplodno osebo. Takšen zakon bi bil potem lahko neveljavno sklenjen.
Neveljaven bi bil zakon zaradi neplodnosti tudi v primeru, če bi se zakonec
svobodno odločil za sterilizacijo oziroma umetno odpravo lastne plodnosti. Šlo bi
za zlo dejanje, ki bi sluţilo kot cilj ali sredstvo za preprečitev porajanja ţivljenja.
Na ta način bi zaročenec izključil ne samo dobrine otrok, pač pa izmaličil tudi
resničnost zakonske ljubezni, ki naj bi bila podaritev celotne osebe. Ker bi v tem
primeru šlo za svobodno in hoteno neplodnost z jasnim namenom, da v zakonu ne
bo otrok, ne bi moglo priti do veljavno sklenjenega zakona. Neveljavno bi pa
201
sklenil zakon tudi zaročenec, ki bi dejanje neposredne sterilizacije namerno prikril
svojemu partnerju, da bi lahko vstopil v zakonsko zvezo (Slatinek, 2005, str. 70–
72).
Izključitev vzgoje otrok
Prvi glavni vzgojitelji otrok so njihovi starši. Ti imajo zelo teţko dolţnost in
hkrati prvenstveno pravico, da po svojih močeh z besedo in zgledom skrbijo za
telesno, druţbeno, kulturno, nravno in versko vzgojo otrok. Tako je vzgoja otrok
temeljna ''naloga'' in naravna ''pravica ter dolţnost'' zakoncev. Še natančneje, je
nenadomestljiva pravica in dolţnost staršev. Nenadomestljiva ravno zato, ker ima
le druţina vsa sredstva za popolno vzgojo. Ostali vzgojitelji pa lahko staršem le
pomagajo pri vzgoji. Druţina pa je tudi prva praktična šola krščanskega ţivljenja,
saj se otrok v njej nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni,
velikodušnega odpuščanja, zlasti pa čaščenja Boga z molitvijo in darovanjem
svojega ţivljenja.
Verska vzgoja otroka se začne s krstom in od takrat veţe starše tudi dolţnost, da
ga krščansko vzgajajo. Predvsem to vrsto pa starši zaradi prevelike zaposlenosti
zelo radi tudi zanemarjajo. Spet drugim je verska vzgoja preteţka in jo zato
prepuščajo cerkvenim ustanovam. Kakorkoli pa, gre v obeh primerih za naključno
in nehoteno izključevanje verske vzgoje otrok. V takih primerih se zakonci ne
zavedajo, da je tudi verska vzgoja otrok njihova pravica in dolţnost, saj trpijo
zaradi pomanjkljive razsodnosti glede svojih pravic in dolţnosti oziroma niso
sposobni otrokom nuditi verske vzgoje, ker zaradi psihičnih vzrokov niso
sposobni sprejeti zakonskih obveznosti.
Znani so pa tudi teţji primeri, ko starši s pozitivnim dejanjem volje izključijo
versko vzgojo otrok, kar predstavlja velik problem sodobnih krščanskih druţin. V
sodbah rimske rote omenjajo naslednje primere:
o starši nočejo versko vzgajati otrok, ker so sami bili deleţni zelo stroge verske
vzgoje; posledično zagovarjajo načelo, da je potrebno otroku pustiti vso
svobodo glede odločanja o veri,
o starši izključijo versko vzgojo otrok, ker se ţelijo posvetiti svojemu poklicu,
sluţbi in karieri in jo prepuščajo šoli ter cerkvenim ustanovam,
o starši izključijo versko vzgojo otrok zato, ker jim je odvratna ali pa so do vere
in RKC sovraţno nastrojeni.
202
Posledično so takšni zakoni, kjer gre ob sklenitvi zakonske zveze za zavestno
izključitev verske vzgoje otrok, neveljavno sklenjeni (Slatinek, 2005, str. 73–76).
Izključitev nerazveznosti zakona
V predhodnem tekstu je ţe omenjeno, da nerazveznost predstavlja eno od
bistvenih lastnosti zakona. Pomeni obljubo moţa in ţene, da bosta ostala skupaj
do smrti, hkrati pa pomeni nepreklicno zvezo, popolno izročitev in sprejetje
drugega z odpovedjo kakršnegakoli egoizma. Je torej naravna resničnost, ki izraţa
popolno svobodo moškega in ţenske, da se v medsebojni ljubezni drug drugemu
lahko za vedno podarita in sprejmeta. Danes temu predstavlja veliko prepreko
vedno večja nagnjenost človeka k egoizmu, kar ima za posledico krizo v zakonski
skupnosti. Namreč v nerazvezni zakonski skupnosti se človek zelo teţko
popolnoma izroči drugemu. Tako da če zakonca s pozitivnim dejanjem volje
izključita nerazveznost, je njun zakon neveljavno sklenjen. Z izključitvijo
nerazveznosti zaročenec v bistvu hlini svojo privolitev, v resnici pa se noče
popolnoma izročiti drugemu zakoncu, niti ga noče popolnoma sprejeti, ampak v
prvi vrsti streţe svojemu egoizmu. Načeloma se pa lahko nerazveznost izključi z
dejansko, navidezno ali pa običajno voljo. Dejansko voljo ima zaročenec v
trenutku privolitve ko recimo razmišlja, da se ne bo vezal za celo ţivljenje, s
čimer izključi nerazveznost. Posledično je zakon neveljaven. Navidezna volja pa
nastane veliko prej kot dejanska, ostane ves čas nespremenjena, z njo pa
zaročenec tudi ves čas ţivi. Recimo zaročenec ves čas in tudi v trenutku privolitve
razmišlja, da če ne bo srečen, se bo pa ločil. Tudi pod vplivom take volje je zakon
neveljavno sklenjen. Za razliko od omenjenih volj pa običajna volja ne povzroči
neveljavnosti zakona. Tukaj gre za način razmišljanja, kulturo okolja, v katerem
se zaročenec nahaja. Recimo zaročenec ţivi v okolju, kjer je veliko ločenih
zakonov in se veliko razmišlja proti nerazveznosti. Posledično tako pod vplivom
takega okolja tudi izreče svojo privolitev. Vendar kljub temu, da je zrasel v
okolju, ki je nasproten zakonski zvestobi, še ne moremo govoriti o hlinjeni
privolitvi (Slatinek, 2005, str. 78–79).
Načeloma pa je najbolj pogosta oblika izključitve nerazveznosti takrat, ko se
zaročenec drugemu le delno izroči. Sicer hoče skleniti zakon, kot ga pozna RKC,
vendar ni pripravljen na popolno izročitev (zakoncu se daje zgolj na pósodo),
zaradi česar delno hlini svojo privolitev in zato je zakon neveljavno sklenjen.
203
Torej do neveljavnega zakona pride, ker zaročenec po eni strani hoče zakon, po
drugi pa noče sprejeti bistvene lastnosti zakona – nerazveznost. Gre za simulacijo,
hlinjeno privolitev, ker bistveno lastnost zakona namerno spregleda ter je ne ţeli
sprejeti. Drugi primer izključitve nerazveznosti pa pomeni, da zaročenec nima
pravega namena v času sklepanja zakona. Zakon sklepa z namenom pridobitve
bogastva, prikrivanja lastnega egoizma, da bi pridobil streho nad glavo in
podobno. Zraven tega pa nasprotuje nepreklicni zvezi, hoče biti popolnoma
svoboden. Torej popolnoma hlini svojo privolitev, saj izključuje tako zakon kot
bistveno lastnost zakona – nerazveznost. Prav tako je zakon v tem primeru
neveljavno sklenjen (prav tam, str. 79–80).
Izključitev zakramentalnega dostojanstva zakona
Da pride do veljavnega zakona je potrebno, da imata pravi namen ter da svojo
privolitev izrečeta pred duhovnikom, s čimer skleneta zakramentalni zakon. Tako
da sta privolitev in zakrament med seboj tesno povezana in ju ni mogoče ločiti. V
bistvu niti ne gre za dve dejanji, ki se med seboj poveţeta, ampak le za eno, ki se
imenuje zakrament zakona. Kljub temu, pa nekateri zaročenci ne ţelijo skleniti
zakona kot zakramenta, kar pa v okviru RKC s strani krščenih ni mogoče. To
pomeni, da nimajo pravega namena in posledično ne morejo dati privolitve.
Namreč zakrament zakona ni nekaj, kar se zakonu doda ali odvzame, ampak je
sam zakon dveh krščenih zakrament ali pa ga ni.
Pomembno je dejstvo, da je zelo malo takih zaročencev, ki jasno vedo, kaj si
ţelijo ob sklepanju cerkvenega zakona. Več je takih, ki simulirajo, se pravi, da
svoj namen prikrijejo, potem pa hote izključijo kakšen bistven sestavni del
zakona. Kadar izključijo zvestobo, roditev in vzgojo otrok, govorimo o delni
simulaciji, kadar pa izključijo sam zakon ter vse njegove bistvene lastnosti pa gre
za popolno simulacijo. V bistvu tisti, ki noče, da bi njegov zakon bil zakrament,
sploh noče samega zakona, saj je zakrament temelj zakona (Slatinek, 2005, str.
81–82).
Zakramentalno dostojanstvo zakona lahko zaročenec izključi podzavestno ali
zavestno:
o Podzavestna izključitev se kaţe v tem, da zaročenec ţeli skleniti zakonsko
zvezo, ni pa nad zakonom kot zakramentom najbolj navdušen. Svoj namen
izrazi z besedami: ''Čeprav ne ţelim, da bo moj zakon zakrament, bom kljub
204
temu sklenil zakonsko zvezo.'' Ker pa takšna izključitev ne vpliva na voljo, je
sklenjen zakon veljaven ter je hkrati tudi zakrament.
o Zavestna izključitev se kaţe v tem, da zaročenec ne ţeli skleniti zakonske
zveze, ki bo tudi zakrament. Namen bi izrazil z besedami: ''Ţelim skleniti
zakonsko zvezo, vendar če to pomeni, da bo moj zakon tudi zakrament,
zakona raje ne bom sklenil.'' Zaročenec, ki na tak način izključi zakrament,
dejansko ne ţeli skleniti zakona kot ga pozna Cerkev, zato bi sklenitev zakona
v tem primeru bila neveljavna. Do takšne izključitve pa največkrat pride zaradi
pomanjkanja vere oziroma nevere zaročencev. Vendar samo to še ne vpliva na
neveljavnost zakona, če zaročenci vseeno hočejo skleniti zakon kot ga pozna
Cerkev. V kolikor pa nevedni zaročenci s pozitivnim dejanjem volje izključijo
zakramentalno dostojanstvo zakona, pa je zakon neveljavno sklenjen, saj
hočejo skleniti drugačen zakon, kot ga pozna Cerkev.
Poznamo tudi dva primera takšne izključitve, in sicer:
o prvič gre za zaročence, ki so neverni in ne vedo, kaj je to cerkveni zakon. Ob
sklepanju takega zakona nimajo nobenega namena skleniti zakramentalni
zakon, bolj gre za to, da s cerkveno poroko izpolnijo ţelje staršev in
sorodnikov. Tako je njihov namen zgolj izpolniti golo formalnost, kar pomeni,
da namen sklepanja zakona ni enak kot ga pozna Cerkev, zato je tudi zakon
neveljavno sklenjen. V določenih primerih pa takšna izključitev lahko preide
tudi v zmoto o zakramentalnem dostojanstvu.
o Drugič pa gre za sovraţno razpoloţenje do zakramentalnega dostojanstva.
Tukaj zaročenci, ki so brez vere ali so sovraţno nastrojeni do vere in Cerkve,
nočejo skleniti zakramentalnega zakona. Tudi to je v nasprotju z namenom
sklepanja zakona, kot ga pozna Cerkev, zaradi česar je zakon neveljavno
sklenjen (prav tam, str. 82–84).
Sila in strah
Ta dva dejavnika sta velikokrat prisotna pri sklepanju zakona. Prav zato je zelo
pomembno, da se v pripravi na zakon zaročenca vpraša, če v zakon vstopata
prostovoljno ali ju kdo sili.
Sila se lahko kaţe v moralni obliki (kot groţnja, izsiljevanje) ali fizični (fizični
pritisk na človeka). V obeh primerih je cilj prisile enak, da se ţrtev odloči za
205
poroko. Silo lahko vrši eden ali več ljudi, jo povzročajo okoliščine, pogosto pa
moralno silo povzročajo sami zaročenci. Recimo eden od zaročencev lahko grozi
drugemu in tako od njega zahteva poroko. Primer fizičnega pritiska recimo na
nevesto bi lahko bil, ko ji starši ali sorodniki kupijo poročno obleko, določijo
datum poroke, najamejo godce in podobno. Najboljši primer sile pa je, ko ima
nekdo rad določenega človeka, poroči se pa s človekom, ki so ga izbrali drugi.
Iz povedanega sledi, da biti prisiljen v zakon pomeni, da se zakona ne sprejema
kot ţeljo, ampak edino rešitev iz stiske. V končni fazi kdor sklepa zakon s silo ni
v stanju popolne svobode, kajti sila le-to odločno zmanjša. Vendar pa velja
poudariti, da če je zakon sklenjen zaradi fizične sile, povzročene od zunaj, kateri
se oseba ni mogla upreti, dejanje ni bilo izvršeno, zakon ni bil sklenjen, ker je
manjkala privolitev. Za razliko od te sile pa moralna nikoli ne nastopa sama,
ampak jo vedno spremlja tudi strah. Če ţelimo govoriti o hibi v privolitvi zaradi
strahu, mora ta biti navzoč v trenutku sklenitve zakona, velik ali hud, krivičen,
neupravičeno prizadejan in zunanji. O velikem strahu govorimo, ko se mu človek
ne more upreti, ne da bi sklenil zakon, se pravi da nima druge poti, da se reši
strahu, kot je sklenitev zakona. Vsaki drugi strah, ki omogoča rešitev, je majhen.
Strah nastopa kot krivičen in neupravičeno prizadejan. Krivičen zato, ker od
človeka zahteva nekaj, česar si v tem trenutku ne ţeli ali pa še ni sposoben storiti.
Zunanji strah je pa tisti, ki pride od zunaj, povzročajo ga lahko ljudje ali naravni
dogodki. Notranji strah, to je psihični strah, ki se navzven kaţe kot simulacija, ne
zadošča. V bistvu gre pri tem bolj za pomanjkljivo razsodnost glede sprejema in
izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolţnosti. Za razliko od tega pa zunanji
strah vedno spremlja moralna ali fizična sila. Tako da, kadar ljudje ali okoliščine
človeka s konkretnimi dejanji silijo v zakon, gre za silo in zunanji strah.
Govorimo pa tudi o absolutnem in relativnem strahu. Za prvega gre, če oseba čuti
pritisk iz vseh strani, tako od ljudi (staršev, prijateljev, sodelavcev …),
ţivljenjskih okoliščin (nosečnost, visoka starost …) in naravnih dogodkov (zaradi
poţara je nekdo izgubil premoţenje). Drugi pa se kaţe v pritisku na osebo zgolj iz
ene strani, recimo le od določene osebe ali okoliščine.
Ob tem velja poudariti, da je v pripravi na zakon zelo priporočljivo razloţiti, da je
zakon, sklenjen iz sile ali strahu, neveljaven. Se pa mora kakršnokoli prisila ali
ustrahovanje dokazati, kar pa ponavadi ne gre brez teţav. Največkrat so dokazi
izjave, ki so jih zaročenci pred poroko izrekli svojim prijateljem. Dokaz je lahko
206
tudi odpor, ki ga zaročenec čuti do samega zakona ali partnerja, s katerim se mora
poročiti. Pomembno je tudi obnašanje v času zaroke, med samim sklepanjem
zakona ter v prvem obdobju po sklenitvi zakona in podobno (Slatinek, 2005, str.
86–88).
Spoštljivostni strah
Vemo, da obstajajo starši, ki silijo svoje otroke k poroki, jim celo izbirajo njihove
partnerje. Dostikrat se tudi zgodi, da če so otroci zelo navezani na starše, si
izberejo ravno partnerja po ţelji staršev. Takšna povezanost ni napačna, dokler se
odvija v popolni svobodi. Tako da, če otroci svobodno izberejo zakonskega
partnerja, čeprav na ţeljo svojih staršev, je zakon vseeno veljaven. Drugače pa je,
če sklenejo zakon pod pritiskom staršev in sorodnikov, torej zaradi strahu.
Prisiljeni so se poročiti, ker ne ţelijo izgubiti starševske ljubezni. Vemo pa ţe od
prej, da je takšen zakon, sklenjen zaradi prisile ali hudega zunanjega strahu,
neveljaven (Slatinek, 2005, str. 90).
Spoštljivostni strah je torej strah, ki ga starši povzročijo otrokom ob sklepanju
zakonske zveze. Pogosto se pojavlja v razbitih druţinah, druţinah alkoholikov ali
tistih, kjer starši trpijo za kakšno duševno boleznijo. Starši prvi vzgajajo otroka in
medtem tudi prebudijo strah iz spoštovanja. Če so otroci bolj svojevoljni in se ne
strinjajo vedno s starši, govorimo o majhnem strahu, ki ne vpliva na veljavnost
zakona. Največkrat pa je strah velik, takrat, ko od otrok zahtevajo popolno
pokorščino in poslušnost. To avtoriteto podkrepijo še z groţnjami, fizičnim ali
psihičnim pritiskom. Groţnje, ki povzročajo strah, so lahko verbalne (močno
kričanje, jok …) ali neverbalne (mučno obnašanje in pogledi). Strah pa lahko
povzročijo tudi določene okoliščine, kot recimo to, da imajo starši veliki kmetijo
in rabijo nekoga, da bo delal; starši, kjer je pri hiši veliko otrok, si ţelijo, da se ti
čim prej poročijo. V takih razmerah se spoštljivostni strah še poveča in otroci brez
besed izpolnjujejo voljo svojih staršev. Tako da sila in velik zunanji strah
zmanjšata sposobnost svobodnega odločanja. Iz povedanega sledi, da
spoštljivostni strah pomeni, da otrok iz spoštovanja do svojih staršev počne nekaj,
česar drugače ne bi naredil. Pomeni, da ne ţeli razočarati očeta ali mame ter zato
izpolni njuno ţeljo – poroči se, čeprav si v srcu tega ne ţeli. Takšen zakon, ki je
sklenjen zaradi sile in velikega spoštljivega strahu, hkrati proti volji tistega, ki se
poroči, je neveljaven.
207
Primeren čas za odkrivanje navzočnosti takega strahu je priprava na zakon. Kajti v
primeru, če zaročenec pove, da sklepa zakon zgolj zaradi ţelje enega od staršev,
se zakon ne sme dovoliti. Prav tako mora duhovnik vse storiti, da bosta zaročenca
prosta vsake sile ter velikega strahu. Po potrebi bi se naj tudi pogovoril s starši ali
njihovimi namestniki.
Torej, vsak zakon, sklenjen zaradi velikega, krivičnega, neupravičeno
prizadejanega in zunanjega strahu, je neveljaven. Iz razloga pa, ker sila in strah
povzročata delno nesposobnost uporabe razuma, segata tudi na področje nravnega
prava. Posledično tako veljata za hibe v privolitvi tudi pri zakonih nekatoličanov
(prav tam, str. 90–92).
Zakon pod pogojem
Kadar bodoča zakonca stopata pred oltar, se predpostavlja, da resnično ţelita
skleniti zakrament zakona, da je njuna notranja duševna privolitev v skladu z
besedami in znamenji, ki jih uporabljata pri obredu. Poleg tega se pričakuje, da si
zakonsko privolitev izrečeta brez kakršnegakoli pogoja. Če bi recimo sklenila
zakon pod bodočim pogojem, bi ta bil neveljaven. V kolikor bi ga sklenila pod
sedanjim ali preteklim pogojem, pa bi bil zakon lahko veljavno ali pa neveljavno
sklenjen, odvisno od narave pogoja.
Skleniti zakon pod pogojem pomeni, da je zaročencu pomembnejši pogoj kot sam
zakon in posledično je ta neveljavno sklenjen. Ni sicer nujno, da oseba, ki na tak
način sklepa zakon, ve, da ni mogoče skleniti zakona pod bodočim pogojem.
Kljub temu pa je ţe dovolj dejstvo, da mu uresničitev pogoja pomeni več kot pa
sklenitev same zakonske zveze. Bodoči pogoji so velikokrat nemogoči, ţaljivi in
sramotni. Za samo navzočnost pa morajo biti zelo jasno zastavljeni. Najbolj
pogosti bodoči pogoj, ki ima za posledico neveljavno sklenjen zakon je na primer,
ko zaročenec sklene zakon pod pogojem, da se bosta s partnerjem ukvarjala s
prostitucijo, z njo sluţila denar ter druge podobne zadeve.
Kadar se pa zakon sklene pod sedanjim ali preteklim pogojem, je pa takšen zakon
veljaven ne glede na to, če osnova za pogoj obstaja ali ne. Pod takim pogojem pa
je mogoče dopustno skleniti zakon le s pisnim dovoljenjem krajevnega škofa
(Slatinek, 2005, str. 93–95).
208
5.3.5 Pojem in narava zakonskih zadrţkov ter njihova razdelitev
O zadrţkih lahko govorimo v širokem ali ozkem pomenu besede. V širokem
pomenu je zadrţek vse, kar nasprotuje sklenitvi zakona kot na primer
pomanjkanje oblike, hibe v privolitvi in podobno. V ozkem (pravnem) pomenu, ki
ga opredeljuje kanon 1073 pa je zakonski zadrţek razdiralni zadrţek oziroma
zunanja okoliščina ali osebni odnos, ki po Boţjem ali človeškem pravu
prepoveduje sklenitev zakona in osebe naredi opravilno nesposobne za pravni
posel (sklenitev zakona). Morebitna sklenitev zakona bi tako ne bila le
nedopustna, ampak ''ipso iure'' neveljavna.
Boţjepravni, cerkvenopravni ali civilnopravni zadrţki sami po sebi nimajo
namena biti nekakšno omejevanje, ki pripada vsakemu človeku, ampak so le
potrebna regulacija njegove aplikacije. Motivi za to so etični, religiozni, socialni,
v povezavi z zadrţkom krvnega sorodstva pa tudi genetični v interesu samih
zaročencev in druţine, prav tako tudi za zaščito reda in javnega dobrega. Poleg
tega so zadrţki utemeljeni tudi v dejstvu, da ob sklenitvi zakonske zveze ne gre le
za privatni pravni posel, ampak javni, saj ima velik pomen v javnem ţivljenju
civilne druţbe in Cerkve. Prav tako gre pri zadrţkih za zakone, ki odrekajo
veljavnost ali sposobnost, tako da nepoznanje ali zmota njihovega učinka ne
zadrţi. Ker ti zakoni v bistvu omejujejo svobodno izvrševanje pravic, jih je
potrebno razlagati ozko. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je zadrţek naravnan na
zakon kot pogodbo in ne na zakon kot zakrament. Ker je pa potrebno zakon jemati
celostno, povzroči zadrţek neveljavnost zakona na obeh straneh tudi takrat, če
nastopi le pri enem pogodbeniku (Košir, 1997, str. 117).
Kar se pa tiče same delitve zadrţkov, so najbolj splošno sprejete naslednje:
1. Z ozirom na izvor oziroma pravni vir
o Boţjepravni (imajo izvor v naravnem zakonu, katerega avtor je Bog); po
splošni sodbi so to popolna spolna nezmoţnost, predhodna zakonska vez
in krvno sorodstvo v ravni črti.
o Cerkvenopravni (za svoje vernike jih je določila Cerkev): mladoletnost v
mejah, določenih v kanonu 1083, različnost vere, sveti res, javna večna
zaobljuba čistosti v neki redovni ustanovi, ugrabitev ţene, zločin z
umorom, krvno sorodstvo v stranski črti, svaštvo, javna spodobnost in
zakonito sorodstvo.
209
Takšna delitev je pomembna zaradi pravnih posledic:
o boţjepravnim zadrţkom so podvrţeni vsi ljudje, cerkvenopravnim pa le tisti,
ki so krščeni v katoliški Cerkvi oziroma so vanjo sprejeti;
o boţjepravni zadrţki ne morejo biti odstranjeni s spregledom, saj so izvzeti iz
vsake človeške oblasti, medtem ko morejo cerkvenopravni zadrţki biti
spregledani s strani pristojne cerkvene oblasti;
o boţjepravne zadrţke (npr. zadrţek predhodne vezi) cerkvena oblast le razglasi
in se zgolj omeji na avtentično razlago vsebine ter pomembnosti takih
zadrţkov kot varuhinja in učiteljica vernih; teh zadrţkov ne more spreminjati
ali od njih odvezovati.
o Za razliko od teh pa cerkvenopravne zadrţke (npr. zadrţek svetega reda)
pristojna cerkvena oblast vzpostavlja. Po drugi strani pa jih more Cerkev
spreminjati, ukiniti in spregledati (Košir, 1997, str. 120).
2. Z oziroma na pravno klasifikacijo
o Javni: so tisti, ki ne morejo biti dokazani v javnem področju oziroma s
pravnimi sredstvi (izpoved strank, verodostojna priča, javne ali privatne
listine ter podobno). Recimo kot javni zadrţek bi lahko omenili zadrţek
krvnega sorodstva. Razviden je iz matičnih knjig, čeprav zanj ne vesta niti
zaročenca niti njihovi straši, sorodniki in prijatelji.
o Tajni: so vsi ostali. Zdi se, da ima ta v nekaterih drugih kanonih bolj širok
pomen. Tako je tajno ne le tisto, kar je tajno na pravnem področju (pravno
nedokazljivo), ampak tudi tajno ''de facto'', se pravi ne razširjeno med
ljudmi, kljub temu da je pravno dokazljivo v zunanjem področju (prav
tam, str. 121).
3. Z ozirom na stopnjo zavesti
Tukaj gre za delitev zadrţkov na gotove in dvomne, pri čemer je lahko dvom
pravni ali stvarni.
o Pravni dvom se nanaša direktno na zakon: na obstoj, njegovo dejansko
postavitev oziroma veljavnost; glede na njegove bistvene elemente:
proglasitev, legitimnost in obveznost; glede na njegovo vsebino ter širino.
210
o Stvarni dvom pa se ne nanaša na zakon, ki je sam po sebi gotov, ampak na
konkretno dejstvo: če dejstvo obstoji in ima vse tiste elemente, ki
pogojujejo v področje določenega zakona.
Kadar gre za pravni dvom v skladu z načelom ''lex dubia, lex nulla'', ne glede na
to ali gre za cerkvenopravne ali boţjepravne zadrţke, v smislu kanona 14, ti ne
veţejo. Pravno etično izhodišče omenjenega določila je v dejstvu, da dvomen
zakon (lex) ni dovolj promulgiran. In če umanjka promulgacija, zakon ostaja brez
učinka in ne veţe. V primeru, da se ţupnik znajde pred pravnim dvomom, se je
zaradi gotovosti dolţan obrniti na krajevnega ordinarja.
Kadar pa gre za stvarni dvom, pa sam zakon (lex) ostane neprizadet. Njegova
veljavnost oziroma neveljavnost pa je odvisna od stvarne prisotnosti zadrţka.
(Košir, 1997, str. 122).
4. Z ozirom na naslovljence
o Absolutni: izključujejo zakon s katerokoli osebo (npr. predhodna veljavna
zakonska vez).
o Relativni: izključujejo zakon le z nekaterimi osebami (npr. osebami v
krvnem sorodstvu) (prav tam, str. 123).
5. Z ozirom na trajanje
o Trajni: veţejo ''ex se'' celo ţivljenje (npr. sveti red).
o Začasni: lahko prenehajo po določenem času ali ko se spremenijo
okoliščine (npr. mladoletnost preneha po preteku določenega časa, zadrţek
ugrabitve preneha, ko postane ţenska svobodna in je na varnem mestu in
podobno) (prav tam).
6. Z ozirom na spregledljivost
Ločimo spregledljive in nespregledljive zadrţke. Ţe zgoraj je omenjeno, da
spregled v polnem pomenu besede izključujejo vsi boţjepravni zadrţki, medtem
ko so načelno vsi cerkvenopravni zadrţki spregledljivi. Dejansko pa se spregled
dá ali zavrne z upoštevanjem konkretne okoliščine oziroma glede na
prisotnost/neprisotnost upravičenega razloga.
211
Drugače pa jih glede na področje, katerega posamezni zadrţki obravnavajo,
moremo deliti v štiri kategorije:
o zadrţki iz razloga fizične nesposobnosti: mladoletnost, spolna nezmoţnost;
o zadrţki iz razloga pravne nesposobnosti: obstoječa zakonska vez, različna
vera, sveti red in javne večne zaobljube;
o zadrţki zaradi delikvence: ugrabitev ţene, zločin z umorom;
o zadrţki iz razloga posebnega medsebojnega odnosa: krvno sorodstvo,
svaštvo, javna spodobnost, zakonito sorodstvo (Košir, 1997, str. 123–124).
Pristojnost za razglasitev zadrţkov gre vrhovni oblasti Cerkve, in sicer rimskemu
papeţu ter zboru škofov v edinosti s papeţem. Tako nimajo nobenih pooblastil
glede tega niţje cerkvene oblasti (območni cerkveni zbori, škofovska konferenca,
krajevni škofi), niti deklarativne, niti institutivne ali abrogativne. Sicer pa je bila
veliko stoletij disciplina zadrţkov v pristojnosti krajevnih škofov ter območnih
cerkvenih zborov. Od 13. stoletja dalje pa je to izključno pristojnost vrhovne
cerkvene oblasti. V tem primeru gre sicer za cerkvenopravno določbo, ampak z
namenom, da se v Cerkvi doseţe potrebna enovitost v tako pomembni zadevi.
Tudi sam običaj ne more niti uvesti novega zadrţka niti ukinjati veljavnih, tudi
takrat, ko si pridobi moč zakona oziroma ukinja obstoječe. Na področju zadrţkov
se deloma celo ukinjajo ter so pravno brez moči. Cilj te prepovedi pa je v ţelji
Cerkve, da bi imela na področju zakonskih zadrţkov povsod notno disciplino.
Zgodovinsko gledano pa je bil z običajem uveden zadrţek različne vere. Kar se pa
pristojnosti drţave tiče, pa ima pravico ''iure proprio'' določiti tako razdiralne kot
oviralne zadrţke za tiste drţavljane, ki niso krščeni. To pravico ji ob upoštevanju
naravnega prava priznava tudi Cerkev. Kar se pa tiče krščenih v katoliški Cerkvi,
pa so ti po njenem prepričanju podvrţeni izključno njenim predpisom. Iz tega tako
sledi, da drţava nima nobene pristojnosti postavljati zadrţke, ki so samo v
pristojnosti Cerkve, razen če gre za čisto civilne učinke zakona (prav tam, str.
125–127).
Ob koncu omenimo še pasivne subjekte zakonskih zadrţkov. Po kanonu 11
Splošnih norm ZCP so to vse osebe, ki jih veţejo zgolj cerkveni zakoni oziroma
osebe, ki so krščene v katoliški Cerkvi oziroma so bile vanjo sprejete. To velja, če
v konkretnih primerih ni drugače določeno. Določilo 11. kanona je tudi ena izmed
pomembnih novosti novega zakonika. Torej po določilih nove zakonodaje niso
212
subjekti cerkvenopravnih zadrţkov nekrščeni vključno s katehumeni ter osebe,
krščene v nekatoliških Cerkvah ali skupnostih, katerim še vedno pripadajo (t. i.
ločeni bratje). Dolţnost upoštevati cerkevnopravne zadrţke je za te osebe zgolj
indirektna, v kolikor se pač oseba, ki ni krščena v katoliški Cerkvi, poroči z osebo,
krščeno v katoliški Cerkvi. Subjekti cerkvenopravnih zadrţkov pa še vedno
ostanejo osebe, krščene v katoliški Cerkvi, čeprav so iz nje kasneje formalno
izstopile ter osebe, ki so načeloma krščene v kakšni nekatoliški Cerkvi
(pravoslavni, protestanti, anglikanci), ampak so kasneje vstopile v katoliško
Cerkev, pa čeprav kasneje iz nje spet izstopile. Drugače pa kanon 11 predvideva
tudi izjemo ko pravi, da čisto cerkveni zakoni veţejo tiste, ki so v katoliški Cerkvi
krščeni ali vanjo sprejeti, razen če je v pravu izrecno določeno kaj drugega. Tako
je potrebno v zvezi s tem omeniti kanon 1086, §1, ki pravi, da oseba, ki je bila
krščena v katoliški Cerkvi in je kasneje formalno iz nje izstopila, pri sklepanju
zakona z nekrščeno osebo ne zapade zadrţku različne vere (Košir, 1997, str. 128).
5.3.6 Poveljavljenje zakona
Kljub vsem strogim predpisom in normam, ki onemogočajo, da neveljaven zakon
postane ponovno veljaven, pa je v določenih primerih moţno poveljavljenje
zakona.
O tem govorimo, kadar je mogoče neveljavno sklenjen zakon tudi ozdraviti.
Ločimo dve obliki: navadno poveljavljanje zakona in ozdravitev v korenini. Kar
se tiče prve oblike, smo ţe predhodno omenili, da je zakon lahko neveljavno
sklenjen zaradi navzočnosti razdiralnega zadrţka (recimo mladoletnosti), hibe v
privolitvi ali hibe v obliki. Slednja pomeni, da obred privolitve ni potekal v celoti
pravilno. To se lahko kaţe v tem, da duhovnik ali diakon, ki sta bila udeleţena pri
obredu, nista bila pravilno pooblaščena ali da sta pri poroki manjkali dve priči.
Posledica tega je sicer neveljavno sklenjen zakon, ampak če sta zakonca kljub tej
hibi v obliki srečno poročena, se njun neveljavni zakon lahko poveljavi.
V kolikor je zakon bil neveljavno sklenjen zaradi razdiralnega zadrţka, ga
lahko poveljavi škof, ţupnik, drug pravilno pooblaščeni duhovnik ali diakon.
Še prej pa mora zadrţek prenehati. V kolikor preneha sam in zanj vesta le
zakonca, lahko poveljavitev izpeljeta sama z zasebno in tajno obnovitvijo
213
privolitve. Poveljavljanje se ne vpiše nikamor. Če pa zadrţek ne preneha sam,
mora ţupnik ali drug pravilno pooblaščeni duhovnik v imenu zakonca, ki ve za
zadrţek, prositi škofa za spregled. Ko škof spregleda zadrţek, mora zakonec,
ki je vedel za obstoj zadrţka, obnoviti svojo privolitev oziroma to storita oba,
če je zadrţek znan obema. Enako storita, če nobeden od zakoncev svoje
privolitve po poroki ni preklical. Je pa takšna obnovitev privolitve nujna za
veljavnost poveljavljenja zakona. Tako da privolitev lahko zakonca obnovita
zasebno in tajno, če se pa razdiralni zadrţek dokaţe, je potrebna obnovitev
privolitve v kanonični obliki, torej se poročni obred še enkrat ponovi.
Poveljavljenje zakona pa se vpiše v poročno in krstno knjigo.
Tudi za poveljavljenje zakona, ki je bil sklenjen zaradi hibe v privolitvi, je
potrebna obnovitev privolitve. To mora storiti zakonec, ki na dan poroke ni
privolil, in sicer zasebno in tajno, razen če se hiba v privolitvi lahko dokaţe. V
tem primeru morata oba zakonca svojo privolitev obnoviti v kanonični obliki,
kar pomeni, da jo izrečeta pred škofom ali ţupnikom, pravilno pooblaščenim
duhovnikom ali diakonom ter dvema pričama. O tem se naredi zapisnik ter
vpis v poročno in krstno knjigo.
Za poveljavljenje zakona, sklenjenega zaradi hibe v obliki, pa morata zakonca
privolitev obnoviti pred škofom ali ţupnikom, pooblaščenim duhovnikom ali
diakonom ter dvema pričama. V kolikor gre za mešani zakon, se kanonična
oblika zahteva le za dopustnost, za veljavnost pa se zahteva sodelovanje
posvečenega sluţabnika. Če pa kanonični obliki nasprotujejo velike teţave, jo
lahko škof spregleda in za veljavnost zahteva vsaj civilno poroko. Na koncu
sledi vpis v poročno in krstno knjigo.
Poveljavljen neveljavno sklenjeni zakon lahko razveţe edino smrt. Lahko se celo
zgodi, da kateri od zakoncev kljub temu, da sta bila povabljena k obnovitvi
zakonske privolitve, ne privoli, pride do civilne ločitve. Tako lahko nedolţen
zakonec vloţi toţbo na pristojno cerkveno sodišče ter še enkrat zaprosi za
ugotovitev neveljavnosti poveljavljenega zakona. Takšna toţba kaţe, da eden od
zakoncev svoje privolitve ni izrekel zares in če se to dokaţe, se tudi poveljavljeni
zakon lahko razglasi za neveljavnega. Po tem se zakon, razglašen za
neveljavnega, vpiše v poročno in krstno knjigo (Slatinek, 2005, str. 100–102).
214
Kar se pa tiče druge oblike, jo redno podeli apostolski sedeţ, in sicer, ko gre za
več zakonskih primerov, neveljavnih zaradi nepooblaščenega duhovnika, ko gre
za razdiralne zadrţke, ki so pridrţani apostolskemu sedeţu (sveti red, javne večne
zaobljube čistosti v papeškopravni redovni ustanovi in zadrţek hudodelstva) in ko
gre za neveljavno sklenjeni zakon zaradi boţjepravnega zadrţka, ki je minil (npr.
predhodna zakonska vez). V vseh drugih posameznih primerih jo lahko podeli
tudi krajevni škof. Zakon, ki se ozdravi v korenini, je lahko neveljavno sklenjen
zaradi:
razdiralnega zadrţka
Ozdravitev v korenini neveljavnega zakona zaradi razdiralnega zadrţka je
mogoča, le da privolitev obeh zakoncev še traja. Potrebna je tudi moralna
gotovost, da ţelita zakonca nadaljevati zakonsko ţivljenje. Tako da če
kateri od zakoncev zaradi razdiralnega zadrţka ni privolil od začetka ali je
privolil kasneje, je mogoče zakon ozdraviti v korenini od trenutka, ko je
bila dana privolitev (prav tam, str. 104−105).
pomanjkljive zakonite oblike
Pomeni, da je bil zakon neveljavno sklenjen ker duhovnik, ki je
prisostvoval, ni imel pooblastila, pri poroki je manjkala ena ali obe priči
ali ker sta zakonca sklenila le civilno poroko. Takšen neveljavno sklenjen
zakon se lahko ozdravi v korenini le, če ni dvoma, da privolitev pri obeh
zakoncih še traja, v kolikor pa privolitve od začetka ni bilo ali je bila
preklicana, ozdravitev ni moţna.
Prošnjo škofu za ozdravitev v korenini napiše ţupnik v imenu zakoncev ali
tistega, ki je vedel za navzočnost razdiralnega zadrţka ali pomanjkljive oblike.
Lahko jo pa napiše tudi na lastno pobudo, če edini ve, da je bil zakon neveljavno
sklenjen ter je prepričan, da privolitev zakoncev še traja in je ţelja ohraniti
zakonsko skupnost prisotna pri obeh. Se pa ozdravitev lahko podeli tudi brez
vednosti zakoncev. Tako se neveljavni zakon poveljavi za nazaj vse do trenutka
sklenitve. Prav tako postanejo po poveljavitvi otroci, ki so bili prej nezakonski,
zakonski. Odlok o ozdravitvi, ki ga nato izda škof, je upravni akt. Z njim škof
spregleda morebitni razdiralni zadrţek in kanonično obliko. Zakon je brez
ponovne privolitve zakoncev veljaven od trenutka izdaje škofovega odloka. Sledi
215
vpis ozdravitve v korenini tako v poročno kot krstno knjigo (Slatinek, 2005, str.
104–106).
5.3.7 Pomen zakonske zveze in druţine z vidika Katoliške cerkve za
celotno druţbo
V zadnjem času se veliko razmišlja o vlogi zakonske zveze na področju Cerkve in
civilne druţbe. Še posebej takšna razmišljanja pridejo v ospredje v zadnjem času,
ko je zakonska zveza v veliki meri izpostavljena človeški samovolji ter ločitveni
miselnosti. To pa povzroča veliko škodo in postavlja zakon pod vprašaj. V
nasprotju s temi miselnimi tokovi pa Cerkev vedno govori v prid zakona, ga brani
in varuje. Ljudem, ki so sposobni in si ţelijo skleniti zakonsko zvezo, pomaga, da
se njihovo ţivljenje ne pogrezne v uničujočo zagledanost v samega sebe. Poudarja
tudi, da je nujno, da se zakonca, ko skleneta zakonsko zvezo, uresničita v popolni
podaritvi drug drugemu. Prav tako lahko zakonca v zakonu postaneta le dar drug
za drugega, kajti v nasprotnem primeru zakon izgubil svoj smisel in obstoj. Hkrati
zakon tudi pomeni, da zakonca ne le bivata drug ob drugem oziroma drug z
drugim, ampak da sta drug z drugim. Namreč, če partner vidi v svojem partnerju
nasprotnika, celo sovraţnika, je njun odnos pokvarjen, s čimer je ogroţena sama
zakonska zveza. Posledično se zaradi takšnega golega iskanja samega sebe
ljubezen popači, nastane odnos, ki ljubezen zaničuje, jo ubija ter končno
nadomesti z jarmom prevlade enega spola nad drugim. Na ţalost se pa potem v
takih tragičnih razmerah po eni strani izgubijo tudi cilji zakonske skupnosti, kot
so blagor zakoncev, rojevanje in vzgoja otrok, po drugi pa bistvene lastnosti
zakona, kot sta enost in nerazveznost. Predvsem se je potrebno zavedati dejstva,
da sta si zakonca med seboj različna in takšna bosta ostala vse ţivljenje. Potrebno
je le to različnost sprejeti, a ne kot razlog za nesoglasje, pač pa kot moţnost
sodelovanja, ki se uresničuje v medsebojnem spoštovanju različnosti. Med
ostalimi osnovnimi vrednotami, ki so še potrebne, pa še posebej velja omeniti
sposobnost biti za drugega. Preko tega se kaţe posebna kvaliteta zakoncev, da se
v zakonu zavzemata za blagor drugega, njegovo rast ter varstvo. Ta sposobnost, ki
je globoko vtisnjena v osebnost moţa in ţene, v zakonu doseţe svojo zrelost in
odgovornost. Namreč vsak zakonec je določen za to, da je za drugega. Le v taki
216
perspektivi je mogoče skleniti zakonsko zvezo. Vsaka druga perspektiva, v kateri
bi se pa ţelela uveljaviti tekmovalnost med moţem in ţeno, predstavlja iluzijo ter
nevarnost. Končala bi se v osamitvi in izničenju zakonske zveze. V končni fazi
zakon ne more biti veljavno sklenjen, če je v njem prisotno nezaupljivo in
egocentrično nasprotovanje. Zato je nujno, da odnos zakoncev poteka v ţivljenju
za drugega, kar dejansko pomeni odnos v sreči in ljubezni. Te lastnosti naj bi
zaznamovale vsak zakon. Poleg tega pa je le v tej perspektivi mogoče skleniti
zakon, ki je obličje Kristusa in Cerkve (Slatinek, 2005, str. 162–164).
Cerkev zakon in druţino sprejema kot Boţjo ustanovo, katera ima posebno mesto
v Boţjem načrtu s človekom in človeštvom. Prav tako v duhu svetopisemskega
razodetja prepoznava v zakonu in druţini znamenje Boţje ljubezni ter navzočnosti
in nalog, ki jih mora uresničiti. Drugače pa se skrb Cerkve za zakon in druţino
izraţa na različnih ravneh: o tem je spregovorila na koncilu, v mnogih
dokumentih in izjavah, za vrednote zakona in druţine se zavzema na ravni
mednarodnih in druţbenih ustanov, vse do ravni ţupnije, cerkvenih skupnosti in
same druţine. Ob tem se nekako zdi, kot bi bila edina, ki si vztrajno prizadeva za
priznanje in ohranjevanje druţinskih vrednot.
Kar se pa tiče same druţbe, priznava ta zakonu in druţini tudi posebno mesto med
druţbenimi ustanovami, kar je razvidno tudi iz ustav posameznih drţav. Problem
pri tem je, da se vedno ne drţi svojih prepričanj in deklaracij, še manj je pa
dosledna v samem ravnanju. Posledično je tudi v prizadevanjih glede skrbi za
druţino neučinkovita. Zavedati se je namreč potrebno, da je vrednota zakona in
druţine etična kategorija, katero je mogoče varovati in ohraniti z upoštevanjem
etičnih načel. In ravno v tem je velika slabost ter nedoslednost današnje druţbe. Iz
tega sledi, da je popolnoma normalen klic Cerkve, ki pravi, da morajo druţbene
zakonodaje prispevati svoj deleţ k ohranjevanju te vrednote. Namreč v končni
fazi je prihodnost druţbe in Cerkve odvisna od druţine, ker je tudi prihodnost
posameznega človeka vraščena v druţino (Zakon, druţina in zunajzakonske
skupnosti, 2001, str. 5−6).
Teţava ki se ob tem pojavi, je vedno večje naraščanje zunajzakonskih skupnosti.
Sam izraz obsega celoto mnogih in zelo različnih človeških stvarnosti, katere
imajo kot značilnost skupno bivanje (spolnega značaja) brez zakonske zveze.
Njihova značilnost je prav v tem, da zanemarjajo, odlagajo ter celo zavračajo
obveznost zakonske zveze, kar ima pa hude posledice. Namreč z zakonsko zvezo
217
se z javno zakonsko pogodbo pred druţbo prevzema vse odgovornosti, ki izhajajo
iz tako utrjene vezi. Iz tako druţbeno sprejetih odgovornosti pa izhaja korist ne le
za zakonce in otroke glede njihove čustvene ter vzgojne rasti, ampak tudi za vse
ostale člane druţine. Poleg tega je druţina, utemeljena na zakonski zvezi, osnovna
in dragocena dobrina za celotno druţbo, katere trdni temelji slonijo na vrednotah,
ki se uresničujejo v druţinskih odnosih, ki imajo lastno gotovost v trdnosti
zakonske zveze. Podobno je korist, izhajajoča iz zakonske zveze, bistvenega
pomena tudi za Cerkev, ki priznava druţino kot ''domačo Cerkev''. Na ţalost pa je
to ogroţeno, če zanemarimo zakonsko zvezo, kar se dogaja pri zunajzakonskih
skupnostih (Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 18).
Namreč takšna ''skupnost'' ne prevzema nase nobenih dolţnosti, še najmanj
medsebojno zvestobo. Razmišljanje gre v smeri, da bosta pač skupaj ţivela,
dokler jima bo, ko se bo pa eden naveličal, bosta šla narazen. To pa je še posebej
hudo za otroke, če jih imata. V taki druţbi se tako zastraševalno razodeva
anomična druţba, v kateri se ne moreš zanesti na nič. Preko tega pa tako dobi tudi
vprašanje zakonske zveze novo osvetlitev, kjer je potrebna prej močna transfuzija
ljubezni, da se zakon na novo poţivi. Šele ko bi se taki poizkusi transfuzije
izkazali kot docela neuspešni, morebiti celo prepozni, bi se smelo odpirati
vprašanje drugih rešitev (Trstenjak, 1994, str. 133).
To sicer ni zgolj vprašanje, ki se tiče le Cerkve in druţbe. Pa vendar velja posebno
pozornost nameniti dejstvu, da veliko drţav z neustrezno druţinsko zakonodajo
dejansko zanemarja zakon ter druţino in podpira zunajzakonske skupnosti, čeprav
pa morda tega izrecno ne ţelijo. Poleg tega zmanjšuje pomen zakona in druţine
tudi izenačevanje različnih oblik skupinskega ţivljenja, prav tako istospolne zveze
z zakonsko skupnostjo. Na nek način ju celo degradira ter povzroča razkroj
celotne druţbe. S tem pa ni storjena nobena usluga niti zunajzakonskim
skupnostim niti zakonu in druţini. Namreč zunajzakonske skupnosti so poleg
zmote, v kateri ţivijo, dobile še druţbeno potrditev in oporo, medtem ko je
druţina, utemeljena na zakonski zvezi, prenehala biti ideal, za katerega si morata
posameznik in skupnost prizadevati.
Naslednja teţava ki se ob tem pojavi, je vprašanje pravičnosti kot temelja
druţbenega in občestvenega ţivljenja. Vsekakor ni opravičljivo izenačevati
druţine ter zunajzakonske skupnosti, ki na noben način ne prispevata v enaki meri
k skupni blaginji druţbe. Druţina gradi na naravnih osnovah s tem, ko zavestno
218
sprejema odgovornost glede stalnosti in zvestobe, rojevanja ter skrbi za otroke,
kar je v korist tako njej sami kot druţbi. Za razliko od druţine pa zunajzakonska
skupnost ne sprejema omenjene odgovornosti, ampak od druţbe le pričakuje, da ji
bo priznala ţeleni status. Iz tega razloga pa sledi tudi poziv druţbi, tudi
mednarodnim in drugim ustanovam in drţavam, da s pametno zakonodajo
preprečijo nadaljnje naraščanje zunajzakonskih skupnosti ter tako zavarujejo
dobrobit zakona in druţine. Kajti v takem odnosu druţbe do druţine prihaja do
izraza ne le kršitev osnovnih pravic druţine, ampak tudi določena privilegiranost
zunajzakonskih skupnosti, katere pa, kot je omenjeno ţe nekoliko višje, le
prejemajo, brez da bi hkrati prispevale svoj deleţ k skupni blaginji. Zagotavljanje
takih privilegijev slednjim s strani druţbe pa ne le nasprotuje načelu pravičnosti,
za katero si morata posameznik in druţba prizadevati, ampak tudi dela škodo
druţini, ki je s tem oropana vrednotenja, spoštovanja, varovanja in skrbi, dolţnega
s strani druţbe. Sicer se tudi sama Cerkev zaveda, da tega pojava ni mogoče v
celoti preprečiti, ga pa je moţno omejiti in tako zmanjšati negativne posledice
(Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 7–9).
Kakorkoli pa, niti druţba niti Cerkev ne moreta ostati ravnodušni ob pojavu
zunajzakonskih skupnosti. S strani druţbe so sicer mnoga vprašanja na
deklarativni ravni dokaj uspešno rešena. Tisti del vprašanj, ki pa niso rešena, se pa
nanaša na vzgojne naloge, druţbeno zakonodajo ter ekonomsko pomoč, ki jo
druţba dolguje druţini. Cerkev pravi, da mora druţba iz načela pravičnosti ter
skupnega blagra varovati druţino kot svojo osnovno celico, če ţeli, da ji bo
druţina zagotavljala moralno moč, zdravje in tudi preţivetje. V tem smislu pa
mora druţba skrbeti še za ekonomska vprašanja druţine, kot so izobraţevanje,
zaposlovanje, delo in zavarovanje, da ne bo pomanjkanje teh stvarnosti razlog za
nastajanje in povečanje števila zunajzakonskih skupnosti. Cerkev se hkrati
zaveda, da se to ne da rešiti čez noč. Ravno zato pa mora druţinska politika
dolgoročno razmišljati, kako bi lahko ustvarila moţnosti za urejeno druţinsko
ţivljenje, kako vzpodbuditi mlade, da si bodo sami prizadevali za srečno
prihodnost ter jim to tudi na zunaj omogočiti. Poleg omenjenega se mora druţba
zavedati, da so neodtujljive naloge, ki jih mora opraviti v korist druţine, pogoj za
zdravo ter urejeno ţivljenje celotne druţbe. Če se to ravnovesje podre, je naloga
druţbe, da si toliko bolj prizadeva za ozdravitev druţine in same druţbe.
Pomislimo samo na razne oblike socialne patologije, na primer neurejene druţine,
219
razne zasvojenosti, bolezni in podobno, ki v kurativi zahtevajo toliko več naporov
in sredstev. Gotovo pa sem spadajo tudi zunajzakonske skupnosti, ki so za druţbo
eden izmed kazalcev socialne patologije ter odstopanja od virov urejene in
harmonične druţbe (prav tam, str. 10–12).
Na drugi strani pa Cerkev ne beţi pred nalogami, ki se tičejo zakona in druţine.
To se zelo nazorno kaţe v tisočletni zgodovini judovstva in krščanstva, kjer je
imela druţina vedno posebno in privilegirano mesto. Pa tudi drugače sta zakon in
druţina pomembni področji oznanjevanja in delovanja Cerkve. Tako nevernim in
drugače mislečim kliče Cerkev v spomin pomen druţine. Druţine, ki je
utemeljena na človekovi naravi, njegovi spolni določenosti, ki je izvor
dopolnjevanja med osebami ter prokreativnosti, ki je v sluţbi nadaljevanja
človekovega rodu. Poleg tega se Cerkev trudi, da bi mladim z vzgojo za ljubezen
predstavila vrednote druţinskega ţivljenja in jih posledično odvrnila od napačnih
miselnih poti ter ţivljenjskih ravnanj. Tudi pri obhajanju poroke nagovarja vse
navzoče o pomenu zakona v naravnem ter odrešenjskem redu, medtem ko
zakoncem pomaga tudi odkrivati njim lastno poklicanost, katero uresničujejo kot
zakonci in starši v odgovornem starševstvu. Vse verujoče pa hkrati vzpodbuja, da
naj pred drugimi ne skrivajo svojega prepričanja ter da si naj tudi v druţbenem
ţivljenju prizadevajo za uveljavitev etičnih načel glede zakona in druţine. Na tak
način je potem oznanjevanju pridruţeno še pričevanje. Poseben pomen pa ima
zakon tudi kot zakrament, ki ga je Bog izbral za znamenje svoje ljubezni do
človeštva, o čemer smo pisali ţe v začetku tega poglavja.
Enako kot ne moreta ostati ravnodušni do zunajzakonskih skupnosti Cerkev ter
druţba, pa velja tudi za posameznike, cerkvene in druţbene ustanove, ki ţelijo
dobro tako sebi kot drugim, še posebej pa to velja za samo druţino, ki je ob
pomoči Cerkve in druţbe prva odgovorna zase. Sicer Cerkev veliko stori za
druţino, kljub temu pa ne moremo reči, da je storila vse, kar bi bilo potrebno in
mogoče. Namreč številni vzgojni programi (verouk, občestva mladih, priprave na
zakon, zakonska občestva, vzgoja staršev, pomoč druţini v stiski in podobno) so
premalo načrtovani ter enotno zastavljeni, da bi bili učinkovitejši in druţbeno
odmevni. Na ţalost pa se vse prevečkrat zdi, da je druţina kot taka v mnogih
primerih nemočna pred izzivi sodobne druţbe, v kateri ţivijo njihovi otroci. Še
bolj ţalostno je, da so to bolj otroci svojega časa kot pa svojih staršev. Četudi je
recimo staršem uspelo ohraniti še neko lestvico vrednot v svojem ţivljenju, je
220
problem v tem, da jih zaradi močnega vpliva vrstnikov in javnega mnenja teţko
prenesejo na otroke. Zatorej zaupanje in pogovor med starši in otroki, skupno
iskanje odgovorov na ţivljenjska vprašanja, posredovanje izkustev, še posebej pa
zdravih vzgojnih izhodišč, utemeljenih tudi na verskem prepričanju, morejo dati
ustrezen odgovor na ta vprašanja. Pri tem velja izpostaviti tudi dejstvo, da je na
tem področju, podobno kot na drugih vzgojnih področjih, pomembno imeti oporo
v občestvu enako mislečih, k čemur pripomorejo prijateljska občestva mladih kot
tudi zakonska občestva. To pa velja tako za starše in vzgojitelje kot tudi mlade
ljudi, ki stojijo pred ţivljenjem.
Kakorkoli pa, vsi skupaj, tako verni kot neverni, katere zdruţujeta zakon in
druţina kot skupna skrb, se morajo zavedati, da vprašanja zunajzakonskih
skupnosti ni mogoče rešiti brez skupnih naporov tako druţbe, Cerkve, druţine kot
občestev. Namreč kakor gre za vplive sodobne svobodnjaške in neodgovorne
miselnosti z ene strani, tako gre po drugi strani za prizadevanja ljudi in ustanov, ki
bodo s skupnimi močmi sposobni zvoziti iz slepe ulice. Tako je pogovor prva
stvar, ki se mora zgoditi, da stvari ne bodo ostale nedorečene (Zakon, druţina in
zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 10– 14).
Oziroma še več, druţina ima pravico, da jo druţba brani in podpira, kakor je
izjavljeno v mnogih ustavah po vsem svetu. Namreč gre za pravno priznanje
temeljne naloge, ki jo druţina, utemeljena na zakonski zvezi, opravlja v druţbi.
Tej prvotni pravici druţine pa ustreza s strani druţbe ne le moralna, ampak tudi
druţbena obveznost. Iz tega sledi, da mora biti pravica druţine, ki je utemeljena
na zakonski zvezi, da jo druţba in drţava branita ter podpirata, zapisana v zakonu.
V končni fazi gre za stvar, ki se tiče javnega blagora (prav tam, str. 34).
K omenjenemu kot potrditev naj dodamo še besede Janeza Pavla II.:
''Pomembno je, da tisti, ki so poklicani odločati o usodi narodov, sprejemajo in
potrjujejo ustanovo zakonske zveze; dejansko ima zakonska zveza specifičen
pravni status, ki priznava pravice in dolţnosti zakoncev, drug do drugega in do
otrok. Vloga druţine v druţbi, s katero ji zagotavljajo kontinuiteto, je prvobitna.
Druţina omogoča socializacijo mladih in prispeva k zajezitvi raznih oblik nasilja
tako s posredovanjem vrednot kot z izkustvom bratstva in solidarnosti, ki ju
uresničuje vsak dan. V iskanju zakonitih rešitev za sodobno druţbo ne more biti
postavljena na isto raven kot navadna zdruţenja ali skupnosti, zato tudi slednje ne
221
morejo biti deleţne posebnih pravic, ki so namenjene izključno obrambi zakoncev
in druţine, utemeljene na zakonski zvezi kot občestvu ţivljenja in trdne ljubezni,
ki je sad popolne predanosti in zvestobe zakoncev ter odprta za ţivljenje.'' (Zakon,
druţina in zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 34−35.)
Podobno kot gre za problem izenačevanja zakonske zveze z zunajzakonskimi
zvezami, predstavlja hude druţbene posledice tudi priznanje istospolnih zvez.
Janez Pavel II. je celo izjavil, da je zahteva po priznanju zakonske vezi osebama
istega spola neprimerna. To podpira dejstvo, da ne obstaja objektivna zmoţnost,
da bi takšna zveza bila rodovitna v posredovanju ţivljenja, kot je po Boţjem
načrtu vpisano v samo strukturo človeškega bitja. Zraven tega gre za odsotnost
pogojev za medsebojno dopolnjevanje moškega in ţenske tako na psiho-
biološkem kot psihološkem področju, kakor je hotel Stvarnik. K temu tudi dodaja,
da so zunajzakonske skupnosti med istospolnimi partnerji pačenje tega, kar bi
moralo biti občestvo ljubezni in ţivljenja med moţem in ţeno v medsebojnem
darovanju, odprtem za ţivljenje. Zatorej je teţnja izenačitve takšne zveze z
''zakonitimi zvezami'' nekaterih sodobnih iniciativ še toliko hujše zlo. Še večjo
nevarnost k povedanemu pa predstavljajo iniciative za pravno moţnost posvojitve
otrok v istospolnih zvezah. Namreč po besedah Janeza Pavla II. zveza dveh
moških ali dveh ţensk ne more oblikovati prave druţine, še manj pa more k temu
prispevati pravica posvojitve otrok zunaj druţine. Kakorkoli pa, opozorilo glede
druţbene preseţnosti resnice o zakonski ljubezni, zato tudi poudarjanje, da bi bilo
priznavanje in izenačenje zakonske zveze z istospolnimi zvezami velika zmota,
nikakor ne pomeni diskriminacije teh oseb. Gre za to, da skupni blagor druţbe
zahteva, da zakonodaja priznava, podpira in varuje zakonsko zvezo kot temelj
druţine, ki bi bila v nasprotnem primeru oškodovana (Zakon, druţina in
zunajzakonske skupnosti, 2001, str. 41).
Zakon in druţina predstavljata druţbeno dobrino najvišjega reda. Druţina poraja
odgovornost za tisto posebno skupno dobro, v katerem je vključeno dobro
vsakega člana druţinske skupnosti. Sicer vsi zakonci in vse druţine ne razvijejo
vsega moţnega osebnega in skupnega dobrega. Zato pa je naloga druţbe, da
priskoči na pomoč, ko daje na voljo potrebna sredstva, da bi prispevala k razvoju
vrednot, ki so druţini lastne. Se pravi, potrebno je storiti vse, da bo druţina
priznana kot izvirna druţba ter v določenem smislu ''suverena'', saj je ta
''suverenost'' nepogrešljiva za blagor druţbe. Če na omenjen način pojmujemo
222
zakon in druţino, sta dobrina za druţbo, kajti s tem varujeta dragoceno dobrino
tudi za sama zakonca. Dejansko druţina kot naravna tvorba obstaja pred drţavo
ali katero koli drugo skupnostjo in je deleţna pravic, ki so neodtujljive. Vsekakor
pa je jasno tudi to, da ima dober druţbeni red korist takrat, ko sta zakon in druţina
takšna, kot morata biti, kot trdna stvarnost. Ob tem pa celovitost medsebojnega
darovanja moţa in ţene, katera vključuje moţnost očetovstva in materinstva, ter
izključujoča in trajna edinost med starši in otroki, ki iz tega izhaja, izraţajo
brezpogojno zaupanje. Le-to pa predstavlja moč in bogastvo za vse. Nadalje,
samo dostojanstvo človeške osebe zahteva, da je ta rojena staršem, zdruţenim v
zakonski zvezi; iz intimne, celostne, medsebojne in trajne zveze, kakor zahtevajo
uradne ustanove in izhaja iz poloţaja zakoncev. Poleg tega druţina predstavlja
tudi najbolj ugodno okolje za sprejem otrok, okolje, ki v največji meri zagotavlja
čustveno gotovost, ki zagotavlja edinost in trajnost razvoja druţbene integracije in
vzgoje. Hkrati je specifični deleţ, ki ga starša dajeta svoji druţini in po njej
druţbi, vreden največjega spoštovanja. Končno pa, trajna zveza med zakoncema,
očetovstvo in materinstvo, sorodstvo, odvrača od druţbe številne in teţke
probleme, ki nastajajo, ko se prekinejo vezi med raznimi dejavniki in vsak izmed
njih deluje neodvisno od drugih (prav tam, str. 41–43).
Zakonska zveza kot druţbena stvarnost je tudi za ostale člane druţine neka
dobrina. Namreč v druţini, ki je utemeljena na zakonski zvezi, niso le novi rodovi
sprejeti in se učijo sodelovanja pri skupnih nalogah, ampak imajo tudi starejši
rodovi priloţnost prispevati k skupnemu bogastvu (npr. posredovanje lastnih
izkušenj, medgeneracijski pogovor, ki je pogosto tako plodovit itd.). V bistvu je
tako druţina prostor, kjer se srečujejo mnogi rodovi in si med seboj pomagajo v
rasti v človeški modrosti ter v zdruţevanju pravic posameznikov z drugimi
zahtevami druţbenega ţivljenja. Hkrati morejo osebe v tretji ţivljenjski dobi
gledati na prihodnost z zaupanjem in gotovostjo vedoč, da bodo obkroţeni in
oskrbovani s strani tistih, ki so jih sami dolga leta oskrbovali. Torej, ko neka
druţina v resnici izpolni vloge, so starejše osebe v njej deleţne take pozornosti,
katere ne morejo nadomestiti druge ustanove, tuje njihovemu okolju, ne glede na
to, koliko so usposobljene in opremljene.
Lahko pa razmišljamo tudi o dobrinah za celotno druţbeno skupnost, ki izhajajo
iz zakonskega občestva, ki je temelj zakona in izvor druţine. Tako na primer o
načelu identifikacije drţavljanov: najprej načelo primarnega pomena in trdnosti
223
sorodstvenih vezi, ki so osnova primarnih odnosov v druţbenem ţivljenju; načelo
izmenjave dobrin in kulturnih vrednot; načelo subsidiarnosti: izginotje druţine bi
dejansko prisililo drţavo, da stopi na njeno mesto glede nalog, ki so ji po naravi
zaupane; načelo gospodarskega pomena, vključno z upravnimi postopki: ko se
namreč druţina razbije, mora drţava povečati svoje posege, da bi neposredno
rešila vprašanja, ki bi morala ostati del zasebnega ţivljenja in biti v njem tudi
rešena, za kar so potrebne visoke dajatve, tako na psihološki kot ekonomski ravni.
Zraven tega pa je druţna veliko več kot le pravna, sociološka ali ekonomska
enota. Namreč ustvarja občestvi ljubezni in solidarnosti, na edinstven način vzgaja
in posreduje kulturne, etične, druţbene, duhovne in verske vrednote, bistvene za
razvoj in dobro njenih članov in druţbe. Končno je daleč od tega, da bi prispevalo
k rasti osebne svobode, propadanje druţine razlog, da postanejo njeni člani bolj
ranljivi in nemočni pred drţavno oblastjo, ki s svoje strani potrebuje vedno bolj
zapleteno pravno moč, ki jo v resnici siromaši (Zakon, druţina in zunajzakonske
skupnosti, 2001, str. 43–45).
Za RKC je človeško, druţbeno in gmotno podpiranje druţine, utemeljene na
zakonski zvezi in pravno varstvo dejavnikov, ki jo zdruţujejo v njeni enosti, ne le
dobrina za vsakega izmed članov druţine kot posameznika, ampak tudi za njeno
podobo ter za uspešno splošno urejanje medsebojnih odnosov, za ravnovesje
moči, zagotovilo svobode, vzgojnih interesov, identifikacijo drţavljanov in
razdelitev nalog med razne drţavne ustanove. Tudi sam Janez Pavel . v
okroţnici Evangelij ţivljenja pravi, da je vloga druţine pri graditvi kulturnega
ţivljenja odločilna in nenadomestljiva. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bila kriza
druţine v določenih okoljih in pod različnimi vidiki eden izmed razlogov, da je
drţava vedno bolj posegala na področja lastna druţini, hkrati pa ni nič manj res,
da so pobude zakonodajalca v mnogih drugih okoliščinah in pod drugačnimi
vidiki pospeševale in sproţile teţave in kdaj tudi razkroj velikega števila zakonov
in druţin. Velja poudariti, da je danes bolj kot kadarkoli potrebno, tako za druţino
kot celotno druţbo, da posvetimo kar največjo skrb vprašanjem, s katerimi se
soočata zakon in druţina, vedno pa v absolutnem spoštovanju njene svobode.
Posledično je v ta namen potrebna zakonodaja, ki varuje njune bistvene elemente,
brez omejevanja svobode odločanja, zlasti kar zadeva delo ţensk, ko je to
nezdruţljivo z vlogo ţene in matere, »kulturo napredka«, ki preprečuje tistim, ki
224
so sredi ţivljenja, da bi lahko zdruţevali poklicno delo z druţinskimi
obveznostmi, odločitev za rojstvo otroka, ki jo morajo zakonci sprejeti po svoji
vesti, obramba trajnega značaja zakona, do katerega imajo zakonci pravico,
versko svobodo in dostojanstvo ter enakost pred zakonom, načela in svobodne
izbire glede vzgoje otrok, davčna politika in druge uredbe o lastništvu (dedovanje,
stanovanje itd.), razprava o zakoniti avtonomije druţine in končno spoštovanje in
podpora njenih iniciativ na področju politike, zlasti tiste, ki se tičejo druţine. Iz
tega razloga je zato potrebno na ravni druţbe jasno opredeliti razliko med
dejavniki, ki so različni po svoji naravi glede na pravne vidike in na ravni
njihovega prispevka k skupnemu blagru, in jih tako tudi obravnavati. K temu pa
Listina pravic druţine dodaja, da morajo javne oblasti podpirati tudi
institucionalno vrednost zakona ter da poloţaj neporočenih parov ne sme biti
postavljen na isto raven kot pravilno sklenjen zakon (prav tam, str. 45−46).
RKC priznava obstoj in osnovno in nezamenljivo poslanstvo druţine, utemeljene
na zakonski zvezi. Druţino razume kot nujno in nenadomestljivo za celotno
druţbo, zaradi česar mora biti v pravu priznana, varovana in pospeševana s strani
celotne druţbe. Zato iz njenih naukov izhaja, da celotna druţba trpi škodo, če je
druţina na tak ali drugačen način napadena. Prav tako poudarja večji pomen
druţine od pojava zunajzakonskih skupnosti, saj slednjo razume kot
razvrednotenje ljubezni, ki jo prinaša in dodaja, da gre predvsem za to, da je za
vernike pomembno prepoznavanje različnih razlogov (ideoloških in ekonomskih)
za takšno stanje in da zato ti ne uklonijo demagoškim zahtevam nasilnih skupin,
ki ne upoštevajo skupnega blagra druţbe. Ravno zato pa Cerkev poziva vse, ki se
zanimajo za človeka, da zdruţijo svoje napore za pospeševanje druţine in njenega
intimnega izvira ţivljenja, ki je zakonska zveza (Zakon, druţina in zunajzakonske
skupnosti, 2001, str. 63−64).
Vidimo lahko, da kljub številnim spremembam, ki so doletele tako zakon kot
druţino, pomen obeh še vedno ostaja velik, še posebej iz vidika Cerkve. Prav bi
bilo, da bi si tudi v prihodnje prizadevali za to, ne le na ravni posameznikov,
ampak tudi druţbe kot celote. Glede na omenjeno pa lahko tudi ţe sklepamo,
kakšen je odnos Cerkve do razveze, o čemer bomo na kratko spregovorili v
naslednjem poglavju.
225
5.3.8 Odnos nekaterih cerkva in religij do razveze
5.3.8.1 Katoliška cerkev
Katoliška cerkev je imela sprva negativen odnos do razveze zakonske zveze.
Namreč, nerazveznost zakonske zveze je bila posledica tega, da je zakonska zveza
sveta skrivnost. ''Vsak, kdor se od svoje ţene loči – razen če se zaradi nečistovanja
– je kriv, da ona prešuštvuje; in kdor se z ločeno oţeni, prešuštvuje.'' Enako
stališče je podal tudi Marko, kjer je dodal še Kristusove besede: ''Zaradi tega bo
človek zapustil očeta in mater in se bo pridruţil svoji ţeni in bosta dva eno meso.
Zatorej nista več dva, ampak eno meso. Kar je Bog zdruţil, tega človek ne loči.''
Znan pa je tudi ta stavek: ''Zakonskim pa naročam, ne jaz, temveč Gospod, naj se
ţena od moţa ne loči; če se pa ţe loči, naj ostane neomoţena, ali pa naj se z
moţem spravi; tudi moţ naj ţene ne odpušča.''
Ali je prešuštvo razlog za razvezo ali ne, je bila tematika mnogih koncilov. Na
koncilih, npr. v Rimu leta 826 in leta 1439 v Florenci, je bilo zastopano stališče,
da se zakonska zveza lahko razveţe zaradi prešuštva. Vendar kljub temu pa
katoliška cerkev od Tridentinskega zbora (1563) dalje zastopa stališče o
nerazveznosti zakonske zveze (Geč-Korošec, 2000, str. 101–102).
5.3.8.2 Pravoslavna cerkev
Pravoslavna cerkev je prevzela stališče, da je zakonsko zvezo moţno razvezati
zaradi prešuštva. Pri tem pa prešuštvo ne more biti edini razvezni razlog, kajti po
njenem nauku zakonska zveza ni le seksualna skupnost, tako da lahko do
omajanosti zakonske zveze pripeljejo tudi drugi vzroki, ki lahko mnogo močneje
vplivajo na omajanost zakonske zveze kot prešuštvo. Prav zaradi tega dejstva je
potrebno dopustiti razvezo tudi iz drugih vzrokov. Nekoč je pravoslavna cerkev
dopuščala razvezo zakonske zveze zaradi nestalnosti enega zakonca, neupravičene
(zlobne) zapustitve zakonske skupnosti in triletne impotentnosti moţa. V
novejšem času pa dopušča razvezo zakonske zveze tudi v primeru obsodbe na
zaporno kazen najmanj sedem let ter neozdravljive bolezni in moralne
pokvarjenosti. Prav tako je pravoslavna cerkev uvedla dve do tedaj neznani obliki
226
prenehanja zakonske zveze, in sicer ločitev od mize in postelje ter razveljavitev
zakonske zveze (prav tam, str. 102).
5.3.8.3 Protestantska cerkev
Protestantska cerkev je bila ţe od samega začetka zagovornik razveze zakonske
zveze. Nauk evangelistov, da človek ne more razstaviti tega, kar je bog zdruţil, je
Martin Luter tolmačil s trditvijo, da je ta maksima naperjena proti neupravičeni in
enostranski razvezi zakonske zveze, ki jo je poznalo rimsko pravo. Vendar pa ta
maksima nima pomena, če razvezo zakonske zveze izvaja pristojen drţavni organ,
ki nastopa v boţjem imenu, kajti oblast izhaja od boga. Po Lutrovem mnenju na
podlagi tega mnenja razveze zakonske zveze ne opravlja človek, ampak bog, ki je
zakonsko zvezo tudi sklenil. In tako iz tega sledi, da razveza zakonske zveze ni
akt človeške volje, temveč akt boţje volje (Geč-Korošec, 2000, str. 102).
5.3.8.4 Šeriatsko pravo
Po Mohamedovih besedah v šeriatskem pravu predstavlja zakonska zveza enega
od virov človeške ljubezni in zemeljske sreče. Iz tega sledi, da se na zakonsko
zvezo gleda kot na sveto ustanovo, pri čemer so drţavni in verski organi dolţni
intervenirati, kakor hitro opazijo, da v zakonski zvezi obstajajo nesoglasja. V
primeru, da kljub vsem naporom drţavnih in verskih organov nesoglasij ni moţno
odpraviti, se dopusti razveza zakonske zveze. Načeloma pa razveza zakonske
zveze poteka zelo enostavno. Moţ lahko zakonsko zvezo razveţe celo z
enostransko izjavo svoje volje (talak – zapustitev ţene) (prav tam, str. 102–103).
5.4 SOCIOLOŠKI VIDIK ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE
Do sedaj smo pogledali ţe nekaj pomembnih vidikov zakonske zveze in razveze,
njihove značilnosti, pomene, na tem mestu bomo pa izpostavili še sociološki
vidik.
227
5.4.1 Poroka in zakonska zveza danes
V naši kulturi in podobno tudi v drugih veljata poroka in sklenitev zakona za
normalen in zaţelen pojav, ki naj potrdi globlje vezi med partnerjema in naj
omogoči, da oblikujeta druţino. V mnogih kulturah in civilizacijah je zakon tudi
nekaj svetega. Na primer za verne kristjane pomeni sklenitev zakona in poroka
svetinjo, trajno zvezo, ki jo sklene Bog in ki presega običajne omejitve in jim ne
podlega. Kljub temu veliko partnerjev in celih druţin ţivi zunaj zakonske zveze.
Ta oblika je bila prisotna tudi ţe v preteklosti, vendar jih druţba ni odobravala.
Danes se v naši kulturi na njih gleda veliko bolj liberalno, posledično pa je zakon
izgubil posebno vrednost. Kljub temu pa je poroka in zakon še vedno daleč
prevladujoča in najbolj pričakovana oblika nadaljevanja resnih partnerskih
odnosov, predvsem teh, ki naj bi se razvili v oblikovanje druţine in druţinske
odnose. Po raziskavah, ki so jih naredili v mnogih deţelah razvitega sveta, tudi pri
nas, kakih 90 odstotkov mladostnikov, kar je ogromno, pričakuje, da se bodo
poročili. Le 3 odstotke jih poroka ne zanima. To pa dejansko ustreza realnosti, saj
se jih nato velika večina tudi poroči.
Poroka, zakon in druţina z otroki je še vedno cilj večine mladih ljudi, ki vstopajo
v svet odraslih. To kaţe tudi dejstvo, da se v razvitem svetu poroči in ţivi
zakonsko in druţinsko ţivljenje kakih devet desetin ljudi. Namreč poroka, zakon
in zakonska druţina še vedno predstavljajo druţbeno in kulturno normo. Prav tako
poroka in zakon v večini primerov nista le golo nadaljevanje predzakonskega
odnosa, saj poroka predstavlja tudi simbolno, obredno dejanje, ki zaznamuje nov
način ţivljenja (dejansko, ne le simbolno). Le-ta pa naj bi bil podlaga za
oblikovanje druţine. Za dobršen del zakoncev pa poroka pomeni še vedno začetek
spolnih odnosov. Pri navezovanju tesnejših partnerskih odnosov pa so prej ali slej
pomembni tudi podobnost in drugi dejavniki, ki vplivajo na medosebno
privlačnost in partnerstvo. Namreč še vedno se v glavnem poročajo osebe
podobnega poloţaja, socioekonomskega statusa, rase, narodnosti in vere. Vendar
izjeme naraščajo, saj je vse več porok med rasno in religiozno mešanimi pari.
Kljub temu pa ti dejavniki v večji meri pomenijo nekakšen filter, ki omejuje naš
izbor moţnih partnerjev, ki pa ne določa v tolikšni meri samih najtesnejših
partnerstev (Musek, 1995, str. 130–131).
228
Čačinovič Vogrinčič utemeljuje svoje gledanje na vprašanje »potrebe« zakonske
zveze, da je zakon moţnost in ne nekakšna nuja. Poroka ne bi smela biti
obveznost ali pritisk. Je neke vrste zaveza, in pravi, da pozna veliko ljudi, ki
pravijo, da to za njih ni pomembno. Vseeno pa je veliko ţensk, ki si poroko
vendarle ţelijo, ne toliko iz religioznih razlogov kakor zaradi zaveze,
formalizacije odnosa. Po njenem mnenju ima tako poroka precejšnjo teţo. Meni,
da partnerstvo, zveza med dvema človekoma, ne more biti pogojno, potrebuje
neko zavezo za trajnost. Za to sicer ni nobenega zagotovila, a če ne vstopimo v
zvezo z ţeljo, da bi trajala in z absolutno odločenostjo, da bo trajala, potem ne
ostane veliko moţnosti. Ali vlagaš v odnos, ker vanj veruješ, ali ne vlagaš. Če bo
zveza trajala, sicer ne moremo vedeti, moramo pa vedeti, kaj je za nas pomembno
in kam stopamo. Tako poroka je in mora biti formalizacija odnosa in zaveza
trajnosti, je pa tudi res, da pa še nikogar ni obvarovala (Aţman, 2008, str. 13).
McGoldrickova (1988) pravi, da je sam obred poroke tudi ena najmočnejših
priloţnosti, kjer lahko partnerja spoznata in razrešita svoje vezi z izvirno druţino.
V poroko je prav tako na poseben način vključeno vse, kar imata, kar sta in kar sta
bila: njuni druţini, njuni starši in njihovo partnerstvo, njihova ekonomska moč in
socialni poloţaj, njuno sodelovanje, njuna finančna in čustvena neodvisnost od
domačih, njuna intimna izbira, ki je zdaj na očeh vsem. Vse govori le o njima in
njunem odnosu in vse je odvisno od njiju, samo če tako hočeta in zmoreta. Zdaj
sta zares sama in podrobnosti iz poroke ju bodo spremljale dokler bosta skupaj
(Kompan Erzar, 2003, str. 71).
Poleg omenjenega je pri poroki pomembno, da se vključi čim več druţinskih
članov ter da ta prelomni dogodek postane kraj srečanja in razrešitve druţinskih
vezi. Poroka je vedno druţinski dogodek – slovo od druţine – in ni le stvar
partnerjev. Tudi če se partnerja tega ne zavedata, je poroka obred, v katerega so ţe
vključeni njuni starši, bratje in sestre ter drugi sorodniki in intimni prijatelji. Prav
zato je bistveno, da jih na smiseln način vključita v obred. V tem smislu poroka ni
le pokazatelj njune preteklosti, ampak tudi prihodnosti. Namreč, če partnerja ob
organizaciji poroke uspeta vzpostaviti odnose do primarne druţine tako, da se
lahko razmejita in ohranita tople vezi, bo njuna skupna pot veliko manj stresna in
polnejša (prav tam, str. 71−72).
Mnoţica raziskovalnih podatkov priča o prednostih zakonskega ţivljenja. Ţe
desetletja se ohranja podatek, da so poročeni bolj zadovoljni in srečni v ţivljenju
229
kot samski, razvezani, ločeni ali ovdoveli. To velja za moţe in ţene, res pa je, da v
zadnjih letih razlika med njimi ni več tako velika. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da
se današnji samski moški ocenjujejo kot bolj srečne v ţivljenju kot so se še pred
petnajstimi leti. A današnje poročene ţenske se ocenjujejo kot manj srečne od
svojih vrstnic pred petnajstimi leti. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je morebiti
zaradi sprememb v slogu ţivljenja postalo samsko ţivljenje za moške relativno
bolj privlačno, za ţenske pa zakonsko ţivljenje še manj kot prej (Musek, 1995,
str. 131).
Do podobnih zaključkov je prišla ameriška sociologinja Jessie Bernard v delu
Prihodnost zakonske zveze (1976). Pravi, da mora imeti vsaka analiza zakonske
zveze dva dela, in sicer pregled moškega zakona in ţenskega zakona. Meni, da so
stvari, ki jih oba potegneta iz zakonske zveze, zelo različne. Poudarja dobre strani
zakonske zveze za moške. Meni, da bodo poročeni moški v primerjavi z
neporočenimi imeli uspešno kariero, visok dohodek in poklic z visokim statusom.
Prav tako bo njihovo duševno in fizično zdravje znatno boljše, verjetneje pa bodo
ţiveli tudi dlje in srečneje (Haralambos, M. in Holborn, M., 1999, str. 641−642).
Za razliko od moških pa poroka ţenske prikazuje drugačno sliko. Več raziskav je
pokazalo, da več ţensk kot moških izraţa frustracijo v zakonu ter nezadovoljstvo
ter menijo, da je njihov zakon nesrečen in se ţelijo razvezati. V primerjavi s
svojimi moţmi trpijo ţene mnogo več stresa, strahu in depresije. Kar se pa tiče
primerjave s samskimi ţenskami, pa poročene ţene trpijo pogosteje za depresijo,
vrsto nevroz in raznimi drugimi psihološkimi problemi. Samske ţenske so tudi
dosti bolj fizično zdrave kot poročene. Najbolj zaprepaščujoča pa je primerjava
med neporočenimi moškimi in ţenskami. Raziskave kaţejo, da samski moški v
primerjavi s samskimi ţenskami trpijo za raznimi psihološkimi boleznimi, njihove
plače in sluţbeni poloţaj pa so daleč niţji do samskih ţensk. Delno gre to razliko
pripisati poroki s partnerjem iz niţjega sloja. To pomeni, da se moški pogosteje
poročajo z ţenskami z niţjim statusom, kot ga imajo sami. Tako so po mnenju
Bernardove (1976) nikoli poročene ţenske »smetana«, nikoli poročeni moški pa
»dno soda«. Na koncu pa Bernardova primerja še poročene moške z neporočenimi
ţenskami. Med njimi najde poleg razlik še dejstvo, da so ţenske mnogo na
boljšem, kar se tiče simptomov psiholoških teţav. To pomeni, da ţenske začnejo s
prednostjo, ki se pa v zakonu obrne. Nadalje tudi pravi, da je glede pridobitev in
izgub v zakonu teţko ne videti moţa kot zmagovalca in ţeno kot poraţenko.
230
Paradoksalno je, da mnoge ţene, če ţe ne večina, pravijo, da so v zakonu
zadovoljne in najdejo izpolnitev. Bernardova sklepa, da je to zaradi dejstva, da so
bile ţenske socializirane v mišljenju, da tako čutijo. Kljub vsemu pa Bernardova
meni, da ni zakonska zveza sama po sebi problem, ampak je vloga gospodinje
tista, ki škodljivo vpliva na ţensko. Namreč pravi, da gre ţenskam v resnici na
bruhanje, da so gospodinje. Tiste ţenske, ki ne delajo zunaj doma, tudi najbolj
trpijo zaradi psihičnih in fizičnih bolezni. Zato Bernardova meni, da bi lahko bil
»sindrom gospodinje« javni zdravstveni problem številka ena. (Haralambos, M.
in Holborn, M., 1999, str. 642).
Kakorkoli pa, zakonsko ţivljenje je v povprečju še vedno bolj zadovoljivo kot
ţivljenje samskih, ločenih, razvezanih ali ovdovelih oseb. Zanimiv je tudi
podatek, da so poročene osebe tako telesno kot duševno bolj zdrave kot
neporočene (Bloom, Asher&White, 1978). Seveda pa ni zanesljivo, da ravno
zakon in druţinsko ţivljenje naredi ljudi bolj zdrave. Moţno je, da so bolj zdravi
ljudje tisti, ki se bolj poročajo in ki vztrajajo v zakonu. Najbrţ je celo oboje res.
Poročene osebe imajo v povprečju bolj zdrave ţivljenjske navade, manj razvad in
drugih oblik izzivanja zdravja: manj pijejo, manj kadijo in bolj ubogajo
medicinske sestre (Argyle, 1990). Slednji je celo ugotovaljal, da je imunski sistem
pri osebah, ki ţivijo v druţinskih razmerah, bolj aktiviran in učinkovit (Musek,
1995, str.132).
Borneman (1987) ugotavlja, da zakon nominalno, torej takšen, kakšen bi naj bil,
temelji na obojestranski ljubezni, spoštovanju in zvestobi. V praksi, torej tak,
kakršen je, pa se največkrat razvija ravno brez te obojestranske ljubezni,
spoštovanja in zvestobe. Poleg tega Cheril Benard in Edith Schlaffer (1987) v
svoji knjigi Čisto običajno nasilje v zakonu trdita, da ima večina ljudi, še posebej
mladi, le pribliţne in po večini romantizirane predstave o tem, kakšne obveznosti
si nalagajo, kakšnim omejitvam in zahtevam se izpostavljajo, ko vstopajo v zakon.
Menita, da niso pripravljeni na dejanska dogajanja zakonskega vsakdana. Razlog
tiči v tem, da zakona svojih staršev ne doţivljajo primarno kot zakon, ampak kot
druţino, pa tudi sami starši se pobrigajo za to, da svoj medsebojni odnos prikaţejo
pred otroki kot harmoničen ter ga ovijajo s tančico skrivnostnosti, privatnosti in
tabuiziranega področja konfliktov in spolnosti. Tako mladim »laţejo«, in to
dobronamerno ali zlonamerno. Pogosto jim pripovedujejo romantične pravljice in
le redko jih pripravljajo na resničen zakon, ki jih čaka (Brajša, 1986, str. 41).
231
Verjetnost, da bodo mlajše, neporočene osebe nekoč sklenile zakonsko zvezo, se
skozi desetletja konkretno zniţuje. Vzroke zato lahko iščemo v podaljšanju
trajanja zakona in povečanju gospodarskih moţnosti za razdrtje zakona.
Povprečno trajanje zakona se je v zadnjih sto letih podvojilo. Par, ki je stopil v
zakon leta 1870, je v povprečju ţivel skupaj 23,4 leta; leta 1900 je v povprečju
ţivel skupaj 28,2 leta; leta 1930 36 let in leta 1970 kar 43 let, razen če se zakon ni
predčasno končal zaradi ločitve ali razveze. Posledično se je povečala verjetnost,
da se bodo v tako dolgotrajnem zakonu pojavili pogostejši in kvalitativno
drugačni konflikti, saj so se pričakovanja, ki jih ljudje povezujejo z zakonom in
druţino, prav tako povečala. Slednja namreč merijo onkraj pragmatične
zagotovitve eksistence k izpolnitvi luksuznega upanja v srečo. Kar se pa tiče laţje
razvezljivosti zakona Sieder ugotavlja, da ima predvsem gospodarske in s tem
povezane psihosocialne vzroke. Manj ko sta zakonca v svoji gospodarski in
socialni eksistenci odvisna drug od drugega, prej lahko začneta razmišljati o
moţnosti ločitve ali razveze zakona, v katerem se počutita nesrečna. Prav zaradi
tega pa zaposlenost ţensk v kriznih zakonih še zvišuje pripravljenost na ločitev ali
razvezo in jo gospodarsko omogoča (Sieder, 1998, 248−249).
Tudi v zadnjih letih se zmanjšuje število zakonskih zvez. Mladi razmišljajo na
način, da je tako ali tako vseeno, ali smo poročeni ali samo ţivimo skupaj. To pa
je odraz hitrega tempa ţivljenja, saj se nimamo časa posvečati niti sebi, kaj šele
drugim. In, v kolikor se nam partner ne prilagaja ali ni dovolj strpen, ga enostavno
odslovimo.
Kakorkoli ţe, poroka ni igra na srečo, ampak odgovornost, zaupanje in
spoštovanje do človeka, ki nam dovoli stopiti v svojo bliţino. Pri sklepanju
zakonske zveze morata partnerja poleg osnovnih pogojev (privlačnosti, zaupanja,
iskrenosti, ljubezni, spoštovanja) imeti skupne cilje in interese. S poroko dobimo
pripadnost, s partnerjem postanemo tim, ki skupaj prehodi pot do ţelenega in
začrtanega cilja, ta pa je lahko veliko polnejši in bliţji. Imamo tudi večjo
motivacijo, saj dva zmoreta več. Kljub temu pa sta še vedno oba partnerja
popolnoma samostojna in lahko kadarkoli odideta. Pomembno je, da se partnerja
zavedata, da v zakonu ni nič samoumevno, na primer, od partnerja lahko
pričakujemo zgolj to, kar smo mu pripravljeni dati. Odnos mora biti popolnoma
iskren. Recimo ko smo jezni na partnerja, mu moramo povedati in navesti vzrok,
ne pa se skrivati, kuhati jezo ali odklanjati pogovor. Tudi če nam partner pove
232
resnico, moramo biti hvaleţni, saj smo spoznali napako, ki jo lahko popravimo.
Tako je priporočljivo, da si zakonca postavita pravila, ki jih morata redno
prilagajati in se oba z njimi strinjati. Prav tako je odnos potrebno negovati in
ohranjati. In če je osvajanje delovalo na začetku zveze, mora tudi danes. Recimo
partnerju prinesemo roţe, mu povemo, da ga imamo radi, ga poslušamo in
podobno.
Vse pogosteje se postavlja vprašanje, koliko morata biti partnerja stara ob poroki
in kakšna je lahko razlika v letih. Po statistiki se je v zadnjih desetih letih
starostna meja pri ţenskah dvignila v drugo polovico dvajsetih let, pri moških pa v
prvo polovico tridesetih let. Kljub temu pa za pravo leto za poroko štejemo tisto,
ko se počutimo zreli, naj bo to pri dvajsetih ali osemdesetih. To sugerira po eni
strani na to, da postajamo zrelejši, a po drugi strani bolj razvajeni in se ne ţelimo
prehitro vezati. Enak podatek velja skoraj za vse evropske drţave. Tudi razlika v
letih ni točno definirana. Po statistiki pa so najbolj uspešne zveze tiste, v katerih
so partnerji pripadniki iste generacije ali odmika leto oziroma dve. Namreč takšna
partnerja imata zelo podobne poglede na svet in podobne izkušnje. Posledično
obstaja večja verjetnost, da bosta našla skupne cilje in bo komunikacija veliko
boljša. Se pa nemalokrat zgodi, da si moški poiščejo starejše ţenske, ker v njih
vidijo mame in obratno, dekleta starejše moške, ker v njih vidijo svoje očete
oziroma neke vrste mentorje za ţivljenje. A takšne zveze ne trajajo dolgo, saj se
ob sprejemanju skupnih odločitev pojavljajo različni pogledi. Starejši so veliko
bolj previdni od mlajših in tako se prične razkorak, ki je vedno večji. Splošne
formule pa vsekakor ni, vsak se pač odloči kot se mu zdi primerno.
Trajno zakonsko zvezo pa sklenemo s podpisom poročnega lista, kar formalno
pomeni upravni postopek. Tega na tem mestu ne omenjamo, ker je ţe opisano v
poglavju o pravnem vidiku zakonske zveze. Tukaj bomo omenili le to, da
obstajajo mnenja, ki predlagajo omejen rok trajanja poročnega lista, pet ali deset
let. Potem bi po vsakem obdobju partnerja ponovno zaprosili za poroko.
Posledično bi zakoni bili manj monotoni, partnerji bi se bolj posvečali drug
drugemu in si izkazovali večjo pozornost. Vse to pod pogojem, da ţelijo ostati
skupaj, sicer bi bil odhod iz partnerske zveze veliko enostavnejši. To pa ne
pomeni, da bi se s tem izgubile pravice in odgovornosti do otrok, nepremičnin in
vsega, kar sta partnerja skupaj ustvarila v zvezi (Pavlica Krajnc, 2006, str. 13–15).
233
Zanimivo bi bilo videti, kako bi se takšen predlog uresničeval v praksi.
Najverjetneje pa bi imel dokaj pozitiven vpliv, saj bi zakonci bolj svobodno
gledali na zakon. Sicer ne v smislu, da lahko počnejo kar ţelijo, ampak bolj v
smislu, da po preteku poročnega lista lahko odidejo iz zakonske zveze v kolikor
so nezadovoljni, namesto da se mogoče spuščajo na nivo varanja, zapostavljanja
partnerja in podobno, ker vedo, da so poročeni ''za vedno'' in si iz zakona ne
upajo, ne zmorejo, ali kljub nezadovoljstvu ne ţelijo.
5.4.2 Pravice v zakonu
Velikokrat imajo ljudje občutek, da ko vstopijo v zakon, to avtomatsko pomeni,
da postane od takrat naprej vse, kar jim je ljubo, nepomembno oziroma morajo
postaviti na stranski tir. Pa vendar ni res. Vsekakor osebne ţelje posameznikov ne
smejo biti zanemarjene, kar pa poudarjajo tudi sledeče pravice v zakonu, pri
katerih gre za nekatera najpomembnejša pričakovanja, ki se morajo v zakonski
zvezi izpolniti, da med zakoncema ne pride do trenj in konfliktov:
Druţba. Najverjetneje se vsak, ki se poroči, poroči prav zaradi druţbe. In če
naš zakonec vse večere bulji v knjigo ali sedi pred televizorjem ure in ure, se
smemo z vso pravico pritoţevati. V kolikor nam to veliko pomeni, je
pomembno, da ţe pred zakonom premislimo o številnih osamljenih dneh, še
posebej, če smo v odnosu z kakšnim zdravnikom, pilotom in podobnimi
poklici, kajti sicer se bomo glede tako pomembne sestavine zakonske sreče
počutili ogoljufani.
Spolnost. To je področje, kateremu se ne rabimo odreči oziroma biti celo
tedne in mesece brez spolnih odnosov, kajti potem bi lahko tako ţiveli tudi
izven zakona. Imamo pa tudi pravico, da spolni odnosi včasih potekajo tako,
kakor si mi ţelimo. Recimo če nam je všeč, da imamo s partnerjem spolne
odnose zjutraj, njemu pa zvečer, lahko problem rešimo po načelu daj–dam. Ali
če eden ţeli spati v pidţami, drugi pa gol, lahko včasih vztrajamo, da bo tako,
kot hočemo mi, drugič tako, kot hoče partner.
Osebnostni razvoj. Ta pravica je še pomembnejša od pravice do spolnosti.
Namreč gre za pravico, da razvijemo svojo osebnost in svoje sposobnosti tako,
kot sami mislimo, da je za nas primerno. Recimo če ţelimo končati študij, nas
234
naš partner nima pravice omejevati pri tem in ga lahko brez slabe vesti
končamo. Pravico imamo si širiti obzorje, četudi se naš partner čuti
ogroţenega zaradi našega osebnostnega razvoja.
Zrelost. Od svojega zakonskega partnerja imamo pravico pričakovati (ne tudi
zahtevati), da se vede primerno zrelo. Nismo niti odgovorni niti dolţni, da vse
ţivljenje porabimo zato, da ves čas na račun svoje lastne sreče skrbimo za
njegovo. Namreč njegova dolţnost je, da sam poskrbi za to in da nekatere
svoje ţelje uresniči, ne da bi morali biti mi ves čas prisotni. Tako na primer, če
se ţena na druţabnih prireditvah drţi ob strani, nima pravice pričakovati, da
bo enako postopal njen moţ.
Zasebnost. Gre za to, da si lahko brez slabe vesti dovolimo, da smo v zakonu
kdaj pa kdaj tudi sami, na primer, da ţelimo zvečer kako uro v svoji sobi v
miru brati knjigo, da gremo sami na sprehod ali morda celo na počitnice in
podobno. Zato je pomembno, da svojega zakonskega partnerja naučimo
sprejeti, da smo nekaj časa tudi narazen, čeprav nekateri včasih ne razumejo
takih samotarskih nagibov.
Osvobojenost od suţenjstva. V bistvu je prav tragično, da so nekateri zakoni
komaj kaj več kot pogodba med suţnjem in gospodarjem. Nemalokrat lahko
zasledimo, da so moţje prepričani, da imajo zato, ker so se poročili in
vzdrţujejo svojo ţeno, pravico, da od nje zahtevajo, da so doma, zahtevajo
spolne odnose in da skrbijo za njih ter jih razvajajo. Zase pa mislijo, da se
lahko zabavajo z drugimi, gredo zvečer v kino ali na sestanek, če jim je pač
tako všeč. Enako noro je tudi, ko ţena misli, da je moţ njena lastnina in lahko
gospodari z njegovim ţivljenjem kot jo je volja.
Kakorkoli, do osebnega dostojanstva in svobode imamo v zakonu vso moralno
pravico. Nismo suţenj nikogar in tudi zakon ne sme iz nas narediti suţnja.
Nihče ne more posedovati našega telesa niti duše, če mu tega ne dovolimo.
Zdravim parom je to jasno, ne da bi jim kdo posebej razlagal. Zavedajo se, da
so njihovi zakonci z njimi po lastni izbiri in da po svoji lastni izbiri lahko tudi
odidejo.
Poštena delitev druţinskih dohodkov. To pomeni, da imata oba partnerja
pravico da si delita dohodek. Če dobivamo plačo, si ne smemo domišljati, da
je ves dohodek naš le zato, ker smo ga mi prinesli. Na primer, ko druţina ţivi
235
od moţevih dohodkov, je ţena privolila v to, da neha hoditi v sluţbo, kar pa ne
pomeni, da je nehala delati. Tudi gospodinjenje in skrb za otroke je delo. Če bi
se ţena odločila, da gre v sluţbo, bi bila finančno neodvisna. V kolikor pa se
je umaknila iz trţišča delovne sile in vstopila v zakonsko partnerstvo, pa je
edino pošteno, da tudi ona odloča o uporabi dohodka druţine in da ji pripada
deleţ dohodka (Hauck, 1987, str. 71–74).
5.4.3 Miti o zakonu
O sami zakonski zvezi obstajajo stereotipi in miti. Navedli bomo nekaj
najpogostejših:
Zakonska zveza ni to, kar si mislite.
Večina ljudi gleda na zakon precej idealistično. Za skoraj vse ljudi je zakonsko
razmerje tudi najpomembnejše razmerje njihovega ţivljenja. Pri tem pa zakonski
svetovalec dr. Paul Hauck poudarja, da je bolje, da na zakon gledamo stvarno, ne
skozi oči pesnikov, če ţelimo dejansko spoznati, kaj zakon je. V svoji dolgoletni
praksi je prav tako spoznal, da imajo ljudje, ki so glede zakona bolj objektivni,
bolj srečne zakone kot tisti, ki imajo najrazličnejše predstave o tem, kakšne
čudovite stvari se bodo zgodile same po sebi, čim bodo izrekli svoj ''da''. Ob tem
je pomembno še to, kako pojmujemo ljubezen (Hauck, 1987, str. 15).
Hauck pravi: '' Ljubezen je čustvo, ki ga čutite do nekoga, ki zadovoljuje vaše
potrebe in vaše najgloblje ţelje, ki jih je zadovoljeval v preteklosti ali jih bo
zadovoljeval v prihodnosti.'' (Prav tam, str. 10.)
Prvič to pomeni, da ljudi ljubimo zato, ker so dobri, ker nam radi naredijo veselje
in ker smo za njih pomembni. Drugič pa pomeni, da nekoga ljubimo samo zaradi
tega, kar mislimo, da bo za nas naredil, ali zaradi tega, kar sedaj dela za nas, ali
zaradi tistega, kar je za nas ţe naredil. Torej najprej ljubimo njegova dejanja, šele
kasneje njega, ki ta dejanja vrši, in sicer ravno zato, ker vrši ta lepa dejanja, ki so
nam v zadovoljstvo. V bistvu je to gledanje na ljubezen povsem drugačno od
razširjenih nazorov, ki izvirajo od romantičnih pesnikov in pisateljev. Ta dokaj
praktični pogled na ljubezen pa lahko utrdimo še s sledečimi dejstvi:
Ločitev vedno pomeni, da sta dva človeka drug zaradi drugega razočarana
in prizadeta. Posledično je v obtoţbah v samem postopku ločitve vedno
236
navedena okrutnost, nezvestoba in neskladnost značajev. Drugače rečeno,
zakonca si tako ne nudita več tistih zadovoljstev, ne zadovoljujeta tistih
potreb, zaradi katerih sta stopila v zakon. Ta razočaranja in prizadetosti,
ker njune potrebe in ţelje ostajajo nezadovoljene, so potem vzrok, da
ljubezen ugasne. Tako se njuna ljubezen neha natančno iz enakih razlogov
kot se je začela.
Zaljubimo se v tistega, za katerega mislimo, da bo najbolje zadovoljil naše
potrebe in ţelje ali da je najboljši, ki ga lahko dobimo.
Ljubezen kot vseobsegajoče in močno čustvo le malokdaj poklonimo
komu le na osnovi ene same njegove vrline, kot na primer inteligentnost,
lepa zunanjost ali bogastvo. Da bi ljubezen preţivela, potrebuje več kot en
dar. To je tudi razlog, da se zelo močno zaljubimo le takrat, kadar ima
ljubljena oseba številne take vrline, ki jih tisti, ki jo ljubi, visoko ceni. Če
te in številne druge vrline ta človek ima, se zaljubimo, ampak šele potem,
ko se prepričamo, da jih res ima in le v primeru, če so za nas pomembne.
Prava ljubezen nikoli ne temelji na prvem pogledu in je mogoča šele, ko
smo imeli priloţnost človeka dodobra spoznati. Takšna ljubezen temelji na
eni ali na nekaterih posameznih vrlinah, ki so nas pri človeku pritegnile.
Tako da, če kasnejše izkušnje prvi vtis potrdijo, se ljubezen razcvete, če
ne, pa uvene (prav tam, str. 11–13).
Torej, če je na primer za nekoga pomembna lepota in spolno zadovoljstvo, je to
tudi temelj njegove ljubezni. Če ţena ţe kmalu izgubi svojo telesno privlačnost,
morda ne bo dovolj časa, da bi se razvile druge kvalitete, ki bi nadomestile stalno
prisotno spolno poţelenje. V kolikor pa se njena zunanjost spremeni šele po
tridesetih letih zakona, lahko izgubo spolne privlačnosti nadomestijo spomini na
skupno ţivljenjsko pot in številne druge kvalitete. Recimo Rudi je bil poročen leto
dni, ko je pri gradbenem delu utrpel moţgansko poškodbo. Postal je razdraţljiv,
pozabljiv in miselno upočasnjen. Tako so nekatere njegove najpomembnejše
vrline, ki jih je ţena pri njem občudovala, čez noč izginile, s tem pa tudi njena
ljubezen do njega, čeprav si je to teţko priznala. Čez dve leti sta se ločila.
Velja opozorilo, da moramo tudi na tem področju biti objektivni. Hauck pravi, da
bomo na tak način vsekakor prišli do zaključka, da nekoga ljubimo šele potem, ko
smo bili od njega deleţni take pozornosti, ki smo jo močno potrebovali in si je
237
ţeleli. Posledično tako nikdar ne ljubimo nekoga zgolj zaradi njega samega (prav
tam, str. 13−14).
In če dobro premislimo, je to še kako res. Nadalje je Hauck tudi prepričan, da
ljubezen raste iz prepričanja, da bo partner zadostil naši skrbi za nas. Je sebično
čustvo, ki temelji na številnih pogojih. Če ti niso izpolnjeni, ljubezen usahne. To
se lahko zgodi hitro ali počasi, odvisno od tega, koliko je bilo razočaranj. Prav
tako ni potrebno, da imamo občutek krivde, če nekoga nehamo ljubiti, saj to
ponavadi pomeni, da naše potrebe niso bile zadovoljene, niti ţelje izpolnjene.
Človeka naj ljubimo tako dolgo, dokler je vsaj zmerno prijeten (razen če slučajno
ne uţivamo v trpljenju).
Kar se pa zakona tiče Hauck pravi, da gre za posel. Zakon je podjetje dveh ljudi,
za katerega je potrebno drţavno dovoljenje, nekaj kapitala in prostor za nastanitev
podjetja (dom). Tudi nekatere druţbe v Evropi in na Daljnem vzhodu pojmujejo
zakon na tak način. Recimo v Indiji zaročajo ţe otroke, da se zdruţijo premoţne
druţine. Prav tako so ne daleč nazaj ţenske potrebovale doto v gotovini, da so
lahko računale na moţitev. Enako se potem tudi danes poročamo iz poslovnih
razlogov, ne glede na to, da sta morda pri poslu udeleţena le dva. Ţenska
moškega dobesedno najame, da postane njen moţ ter pri tem računa na določene
usluge. Moški najame ţensko, da postane njegova ţena in jo bo ljubil le, dokler bo
delala tisto, kar je zanj pomembno. Tudi ni pomembno, če nek par te stvari
opredeli z določenimi besedami, ampak ţe samo dejstvo, da jih predpostavlja.
Ţena od moţa pričakuje, da kot njen usluţbenec opravlja svoje delo, enako pa
pričakuje on od nje. In kadar se kateri od obeh odloči, da dela ne bo opravil,
nastopijo teţave. Takšen poloţaj se potem lahko enači s stavko. Stavka je dejanje
enega udeleţenca v poslovnem razmerju zoper drugega z namenom, da si pridobi
določeno prednost. Tako da na primer moţ, ki gre po druţinskem prepiru na divje
krokanje, ne počne nič drugega kot stavka. Enako ţenska, ki uţaljeno odkoraka iz
spalnice in spi na kavču.
Hauck opozarja, da se naj le redkokdaj ţrtvujemo toliko, da bomo sami nesrečni,
med tem ko bo naš zakonec sijal od sreče. Namreč večina zakonov ne more
preţiveti, če je en zakonec stalno srečen, drugi pa nenehno potrt. Tudi staromodna
ideja, naj se ţena nesebično ţrtvuje za moţa, je nesmiselna. V bistvu je srečen tak
zakon, v katerem si zakonca veselje in zadovoljstvo pribliţno enako delita. Vse,
kar je manj kot to, vodi v potrtost ter druge čustvene simptome: nezvestobo,
238
alkoholizem, trpinčenje otrok in občutek, da smo z zakonsko zvezo naredili hudo
napako, ki je ne bomo mogli več popraviti, ne da bi svoje ţivljenje postavili na
glavo. Temu se pa lahko izognemo s spoznanjem, če se o pomembnih stvareh
odločamo z glavo, ne pa s srcem. Tako recimo ţena, ki vsakič zapelje do gostilne,
da pobere svojega zapitega moţa, misli le s srcem. Ob tem niti ne pomisli, da ga
tako nagrajuje za njegovo vedenje. Če bi pa mislila z glavo, bi mu dala vedeti, da
z njim ne misli ravnati kot z otrokom, ki potrebuje mamo. Bolje bi bilo, da bi
razmišljala v smeri, da če se ne more obvladati, naj ostane v gostilni tako dolgo,
dokler se ne strezni. Poleg tega, dokler ne bo znal za svoja neodgovorna dejanja
sprejeti odgovornosti, naj trpi njihove posledice. Namreč, če ţena popušča
njegovemu manevriranju, je vsekakor nevarnejše, kot če bi ga poskusila obvladati.
Drugo spoznanje pa gre v smeri zavedanja, da pri večini zakonov razmerje ves čas
niha med vojno in mirom. Mirna obdobja lahko trajajo nekaj mesecev ali celo let.
Pa vendar je potrebno računati s tem, da bo prej ali slej eden od zakoncev ţelel in
zahteval nekaj, kar bo v velikem navzkriţju z ţeljami in zahtevami drugega. Ta
bojna obdobja pa niso le neizbeţna ampak tudi zdrava. Namreč nič ne ostane
dolgo nespremenjeno in ljudje kakršni pač smo, hočemo spremembe. Tako da mit,
ki ga je ob tem potrebno razbiti, je mit, da če se dva dovolj ljubita, bosta večino
zakona preţivela brez konfliktov. Se pravi, da vse kar morata narediti je, da prideta
do pravega razumevanja, katerega vodi močna medsebojna ljubezen, in vse bo za
večno v redu in prav (Hauck, 1987, str. 14–18).
Hauck (1987) pa navaja še naslednje mite:
Zakonska zveza človeka umiri in mu izbije iz glave ţeljo, da bi še norel
okoli,
kar včasih sicer drţi, še večkrat pa se zgodi, še posebej, če je ţenin še mlad, da je
še zelo vročekrven in se hoče še znoreti. Hauck svetuje, da če pri partnerju pred
poroko ne opazimo očitnih znakov, da bi se rad ustalil in ţivel druţinsko ţivljenje,
naj počakamo, dokler se taki znaki ne pojavijo ali pa ga pustimo in si poiščimo
drugega partnerja.
Dva človeka bosta zaradi sklenitve zakonske zveze avtomatično bolj
srečna.
Lahko se sicer zgodi, da so ljudje v zakonski zvezi srečnejši, kot so bili prej, kar
pa bodo mukoma dosegli. Razmerje velikokrat variira in kaj hitro se lahko zgodi,
da zakonca ne dosegata tistega lepega ravnoteţja, za katerega sta upala, da bo
239
trajalo ves čas skupnega ţivljenja. Pričakovati je, da v zakonski zvezi prihaja tudi
do kriznih obdobij.
Na vsem svetu je le en človek, ki je ustvarjen prav za nas.
V bistvu se ljudje lahko zaljubijo v več ljudi in to enako globoko ter pristno, če le
srečajo človeka, ki bo zadovoljeval njihove potrebe in najgloblje ţelje. Problem
nastane, če zakonec, ki se mu to redno dogaja, ne zna obvladovati svojih čustev in
svojega obnašanja oz. ne poišče ustrezne strokovne pomoči.
Partner bo za nas, ker nas ljubi, vedno naredil vse, kar bomo hoteli.
Ob tem se velikokrat pozablja na to, da tako razmišljata oba partnerja. A vedno
gre za vprašanje, za koga je stvar bolj pomembna, čigava potreba ali ţelja je večja.
To ugotovita tako, da primerjata, kako močno si stvar ţeli eden in kako močno
drugi. Tega pa ni brez časa, pogovora in kompromisa.
Med pari, ki se zares ljubijo, ni nobenih prepirov.
Ne glede na to, koliko ljubezni je med partnerjema, zakon prinese nič koliko
konfliktov. Namreč ljubezen ni nobena garancija za zakonske konflikte. In kakor
v vsakem podjetju je tudi v zakonu bolje, če se partnerja z njimi spopadeta z
dvignjeno glavo. Še bolje je, če vljudno in diplomatsko vztrajata pri lastnih
pogledih. Za vsako ceno morata biti neomajna, a ne razburljiva. Pa tudi če
povzdigneta glas, to še ne pomeni, da postane prepir nekaj umazanega. Hauck
poudarja, da so po njegovih izkušnjah najboljši zakoni tisti, pri katerih se
problemi rešujejo odprto in pošteno. Pritoţbe je potrebno povedati in to naravnost.
Ţenske ljubijo moške, ki si kar naprej prizadevajo, da bi jim ustregli.
Pri tem grešijo zlasti mladi moški. Recimo ko gredo s svojim dekletom na
zmenek, ji skušajo ves čas izraziti svojo brezmejno ljubezen tako, da upoštevajo
vse in vsakršne njene ţelje. Vendar pri ţenski izpadejo navadni tepci, namesto
galantni plemiči, saj ţenske ne spoštujejo moškega, ki se ukloni vsaki njihovi
muhi. Namreč bolj kot to, da moški ugodi ţenski, ji je pomembna varnost. Če
srečajo nekoga, ki se jim nikoli ne postavi po robu, se ustrašijo, ker si mislijo, da
ni moţ, temveč fantè. Vendar o tem v začetku še niso prepričane. Da bi jih bolje
spoznale, jim postavljajo vedno večje zahteve in vsakič upajo, da bodo moţakarji
pokazali vsaj malo hrbtenice in jim bodo kdaj pa kdaj tudi odrekli. V bistvu si v
svojih srcih ţelijo, da se jim moški postavijo po robu in tako dokaţejo svojo
neodvisnost. Tako je Hauck prišel tudi do ugotovitve, da se ţenske le pretvarjajo,
240
kadar začnejo cepetati in potočijo par solz. Ob tem moškim svetuje, da naj ne
popustijo, kajti ţenske na tak način le preizkušajo. In če to preizkušnjo prenesejo,
si prisluţijo njihovo spoštovanje. V kolikor ne, postanejo še bolj divje, ker jim
moški kaj odklonijo, hkrati si pa po tihem ţelijo, da bi bil partner trdnejši. K temu
še kot nasvet moškim dodaja, da če si ţelijo v ţivljenju pridobiti ţensko, morajo
biti prijazni, obzirni in ljubeznivi, a ne smejo pretiravati. Kakorkoli ţe, si morajo
v prvi vrsti pridobiti njeno spoštovanje, šele potem si bodo lahko pridobili
ljubezen. Spoštovanje si pa pridobijo tako, da ţenski pokaţejo, da je ne
potrebujejo, čeprav jim je veliko do nje.
Vsak zakon lahko uspe, če se partnerja dovolj potrudita.
V bistvu gre za tole, da obstajata dve vrsti zakonov. V prvo vrsto sodijo takšni, v
katerih se da ţiveti, saj se zakonci med seboj ujamejo, le občasno ne morejo
shajati zaradi nevrotičnih problemov enega ali drugega. Partnerji, ki svoje teţave
predelajo sami ali s pomočjo zakonskega svetovalca, lahko ponovno izboljšajo
zakon. V drugo vrsto pa sodijo zakoni, ki sploh ne bi smeli biti sklenjeni. Razlike
med zakoncema so tolikšne, da ju nobeno razumevanje ne bo povezalo, ne da bi
se eden izmed njiju moral odreči svojim najglobljim prepričanjem. Je pa res, da
obstajajo tudi zakoni, kjer partnerja šele po mnogih letih ugotovita, da se nikakor
ne moreta ujeti, ker sta si preveč različna. Namreč ko njuni nazori in pogledi
dozorijo, spoznata, da imata v ţivljenju različne cilje in različna pota. Takšen par
potem lahko vztraja naprej v zakonu, še najpametnejša pa je ločitev, saj zakonsko
svetovanje jim lahko le malo pomaga, ker so napako naredili ţe s tem, da so se
sploh poročili. Vsekakor se je potrebno sprijazniti z dejstvom, da z dobrimi
nameni in velikim trudom lahko naredimo čudeţe, pa vendar obstajajo tudi tako
zgrešeni zakoni, da jim to ne more nič pomagati. Vsakemu zakonu s teţavami se
ne da pomagati (Hauck, 1987, str. 19–24).
5.4.4 Pametni in nevrotični razlogi za zakon
Ljudje vstopajo v zakon iz takšnih ali drugačnih razlogov. Po večini so ti razlogi
pametni, lahko bi tudi rekli, da imajo nek zdrav namen, cilj. Kot prvo bi na tem
mestu izpostavili ljubezen.
241
Ljubezen je za človeka najpomembnejša duševna hrana, odločilen pogoj za
čustveno zdravje v zakonu. Mnogi si tega nočejo priznati. Ljubezen pa mora
človek v zakonu tudi dajati, ne le prejemati. In ker je ljubezen med partnerjema
poglavitna in največja vrednota v zakonu, je medsebojna ljubezen najbolj
normalna in najbolj zdrava pobuda za zakon, kajti pri obeh poraja močno ţeljo po
skupnem ţivljenju (Košiček idr., 2001, str. 11).
Med pametne razloge za zakon sodi tudi dejstvo, da si izberemo partnerja, v čigar
druţbi močno uţivamo. Torej, če hočemo biti v zakonu srečni, je najbolje, da se
poročimo z nekom, ki nam je kot prijatelj. Če pa hočemo ugotoviti, ali nam je
druţba našega parterja v veselje ali ne, moramo biti pozorni na to, kaj čutimo, ko
je odsoten. Pri tem niso zanemarljivi skupni interesi. Namreč zakon je podjetje in
več kot imata delavca, ki sta v njem zaposlena, skupnih interesov, laţje bosta
shajala. Tako da če partnerja ne zdrţita skupaj ne da bi šla v posteljo ali ne da bi
skupaj kaj delala ali ne da bi sprejemala obiske, potem druţba, ki jo nudita drug
drugemu, ni ravno močna točka njunega zakona. V kolikor pa imamo občutek, da
smo radi v druţbi svojega najboljšega prijatelja, je to dobro zagotovilo, da smo se
glede zakona pametno odločili.
V to kategorijo razlogov sodi tudi varno in prikladno spolno ţivljenje. Moški in
ţenske vstopajo v zakon zato, ker jim to omogoča ugodnejše zadovoljevanje
spolnih potreb kot kateri koli drugi način. Ne gre za to, da bi za spolno ţivljenje
morali nujno biti poročeni, vendar če ţelimo varno in prikladno spolno ţivljenje,
je skoraj vedno bolje, da smo poročeni. V zakonu pa spolnost ni bolj varna le iz
vidika spolnih bolezni, ampak je manj teţav tudi v primeru nezaţelene nosečnosti.
Takšen razlog predstavlja tudi dejstvo, da je zakon še vedno najboljša ustanova za
nego in varstvo otrok. Večina parov ţeli imeti otroke, še pomembneje je, da jih
ţelijo sami negovati in vzgajati. V kolikor starši svoje dolţnosti dobro opravljajo,
je vzgajanje otrok lahko pravi uţitek, enako kot je uţitek biti otrok, ki ga vzgajajo
ljubeči in razumni starši. Namreč nobena šola, ne internat niti skupina otrok, ki
skrbijo drug za drugega, ne morejo nuditi sreče, ki jo najdemo v naročju matere in
očeta, v njunih poljubih in toplih besedah.
Nenazadnje sodi med te razloge tudi dejstvo, da se poročamo z namenom doseči
ţivljenjski slog, ki nam najbolj ustreza. Vemo, da naša druţba daje prednost
poročenim. Posledično je bolj verjetno, da bodo znanci povabili na večerjo nas in
našega zakonca, kakor le nas. Drugače pa tudi v mnogih drugih stvareh laţje
242
uspemo, če smo poročeni, kar še posebej velja za ţenske (Hauck, 1987, str. 35–
38).
Nemalokrat pa lahko zasledimo, da ljudje vstopajo v zakon tudi iz nevrotičnih
razlogov, kateri so sledeči:
Kljubovanje staršem, ki ga srečujemo predvsem pri tistih mladostnikih,
katerim dobronamerni starši odsvetujejo ali preprečujejo poroko. Straši
vztrajajo pri tem, da imajo več moči kot otroci, ti pa dokazujejo, da so
močnejši od staršev. Poroka zoper starše je ena klasičnih borb za premoč, v
katero se mladi včasih zapletejo. Čez leta bo tisti, ki se je poročil iz tega
razloga, morda spoznal, da je naredil napako, a mu bo preveč nerodno, da bi jo
priznal. Kljubovalni mladostnik tako postane nesrečen zakonec, s čimer se pa
teţave šele prav začnejo.
Premagovanje manjvrednostnega kompleksa je nevrotičen razlog zato, ker
nam nihče drug ne more pomagati, da bi se čutili enakovredne. Občutje
manjvrednosti izhaja iz mnenja, da smo slabi, ker včasih ravnamo neustrezno.
Temu rečemo obtoţevanje samega sebe, iz česar se potem razvije občutek
krivde, depresija in občutek manjvrednosti.
Hauck ob tem svetuje, da če ţelimo premagati ta občutek manjvrednosti,
moramo sami prevzeti odgovornost za ta problem in ga tudi reševati sami. Ne
smemo se zanašati, da bo to naredil kdo drugi namesto nas. Ni recimo
napačno, če se poročimo z nekom, ki nas bo učil in nam bo pri naši osebni
rasti v oporo, a vendar ne smemo problema v celoti nalagati na njegova
ramena. Čeprav s pomočjo drugih, moramo svoje dolţnosti konec koncev
vedno opraviti sami. Drugačna pričakovanja so nevrotična in pripeljejo zakon
v pogubo (prav tam, str. 25–27).
Biti terapevt svojemu zakoncu, ko zakonska zveza temelji na neizrečeni
pogodbi, da bo en partner igral vlogo starša, drugi pa otroka. Če ima človek
potrebo, da se počuti pomembnega in ima širokogrudno srce kot je polje, je
prvovrstni kandidat za terapevtski zakon. Iz nas bo tak človek izvabil naše
materinske in negovalne nagone kot še nihče doslej. V terapevtskem zakonu si
partner ţeli, da je njegov zakonec nestabilen, negotov, da se ne zna odločiti in
je čim bolj nezrel. Ţena se lahko včasih pritoţuje nad moţevo
neodgovornostjo, da ga mora spravljati v posteljo ali da mora plačevati
varščino, da ga spravi iz ječe. Lahko mu napravi pravi pekel, da se počuti
243
večvredno. Tako da dokler takšno ravnanje ne uide iz vajeti, se zakon veselo
nadaljuje tako, da ga ona zmerja kot mati mladoletnega sina, hkrati pa uţiva v
svoji pomembnosti; on pa se čuti varnega, ker nekdo skrbi zanj in njegove
koristi. Ni pa nujno, da se vsak tak zakon konča s katastrofo. V kolikor si
močnejši zakonec resnično ţeli, da šibkejši zakonec osebnostno dozori, potem
ga, kadar se napije ali zabrede v kvartopirske teţave ali dela vse narobe, ne bo
zmeraj reševal iz kaše. Namesto tega mu pomaga s tem, da ga recimo ni
pripravljen izvleči iz ječe z varščino. Je pa pomembno, da se močnejši partner
zaveda, da se mora tudi sam prilagoditi dozorevanju šibkejšega partnerja. Še
pomembneje pa je, da se zavedamo, da če ima partner zoprne napake ţe pred
poroko, jih bo imel tudi v zakonu, saj jih sama ljubezen ne more spremeniti.
Strah pred osamelostjo oz. ostati samski, katerega zasledimo pri študentih,
ki prekinejo izobraţevanje, saj se jim poroka zdi enakovredna šolskemu
uspehu njihovih vrstnikov. Zasledimo ga tudi takrat, ko se nekateri iz klape
poročijo, tisti, ki pa še ostanejo neporočeni, včasih izgubijo ţivce ter pohitijo
pred oltar, da se ne bi počutili zapostavljene. Nemalokrat k takšnemu razlogu
pripomorejo tudi starši, ki silijo otroke v zgoden zakon ali zato da bi se jih
znebili ali iz strahu, da se nikoli ne poročijo. Pri tem se ne zavedajo, da če nisi
poročen ni to nič sramotnega. Potrebno se je zavedati, da so pomembna le naša
stališča. Poleg tega pa nas ljudje ne morejo čustveno prizadeti, tako da
postanemo jezni, potrti, ţivčni ali poniţani, če jim tega ne omogočimo. To si
lahko storimo le sami. Kadar si recimo samo zato, ker se ne moremo
postavljati z bleščečim zaročnim prstanom, mislimo, da smo ničvredni, se
sami silimo v nevrotično stiskalnico (Hauck, 1987, str. 27–30).
Tako se dekle včasih poroči z moškim, ki je sicer prijeten druţabnik in
sogovornik, a je spolno ne privlači. Poroči se, ker ni več rosno mlada, boji se,
da ne bo srečala ''pravega'', če ga doslej ni, hkrati pa je obremenjena s
predsodkom, da se ţenska popolnoma uveljavi šele, ko se poroči in postane
mati. Na takšne odločitve pogosto vplivajo starši, ki kaţejo vedno večje
nezadovoljstvo, da je hči samska. In če dekle omeni materi ali kateri drugi
sorodnici, da je bodoči moţ spolno ne privlači, jo prepričujejo, da ga bo ţe
spolno vzljubila, ko bo z njim ţivela. Vendar to se nikoli ne zgodi. Namesto
tega se muči s spolnimi odnosi, moţa začne spolno odklanjati, kar postane
vzrok za vse hujše prepire, čustveno odtujevanje in na koncu propad njunega
244
zakona. Se pa tudi moški včasih poroči zaradi tega, ker se počuti osamljenega
in hrepeni po lastnem domu ter druţinskem gnezdu. V takšnem duševnem
stanju se je pripravljen poročiti s prvo ţensko, ki ga močno spolno privlači,
čeprav z njo nima globljega čustvenega stika. Pogosto se slepi, da je njegovo
spolno poţelenje po tej ţenski ljubezen in zadosten temelj za uspešen zakon. V
kolikor tak moški ni plehka oseba, bo v zakonu kmalu razočaran, saj ga bo
motilo pomanjkanje čustvenega stika z ţeno. To bo pa pospešilo njegovo
spolno odtujevanje od nje in v njem kmalu ne bo več nič, kar bi ga vezalo na
ţeno (Košiček idr., 2001, str. 12).
Strah pred neodvisnostjo. Vemo, da je dozorevanje odraslega človeka vedno
nekoliko boleče, zato se ljudje posluţujejo številnih strategij, da bi se temu
izognili. Ena izmed njih je tudi zgodnja poroka. To še posebej velja za dekleta.
Odličen način, da se izogne spoznanju, kaj zmore, je to, da si pri sedemnajstih
ustvari svoj dom. Tako lahko neha obiskovati šolo, lahko zanosi in se posveti
druţini. V bistvu se tako dekle niti ne zaveda, da skrbeti za druţino ni lahko.
Misli, da bo vse lepo in prav ter da ji mora uspeti. Kmalu ji je tudi jasno, da bo
njen mladi moţ, ki nima strokovnih kvalifikacij in je kilometre daleč od svojih
poklicnih ciljev, preveč nezrel, da bi lahko svoje dolţnosti kot moţ in oče
opravljal odgovorno. Moţu bo tudi veliko še do popivanja s klapo, namesto da
bi se druţil s svojo mlado ţeno, kateri bo druţbo morda delal le dojenček.
Posledično ni noben čudeţ, da je odstotek ločitev pri mladih parih pogostejši.
V bistvu se takšna dekleta poročajo iz nezaupanja in iz strahu, da bi se nekaj
časa same spopadale z ţivljenjem. Poročijo se s človekom, ki je v njihovih
očeh močan in na katerega se lahko naslonijo. To pa ne bi bilo narobe, če bi to
naredile, ker ţelijo dozoreti, ne pa se dozorevanju izogniti. Gre za dekleta, ki
se pozneje, pri tridesetih, iztrgajo iz vajeti in skušajo uţiti vse, kar so v
mladosti zamudile: znanstva z različnimi fanti, zabave, potovanja in podobno.
Mnoge med njimi ţelijo kasneje tudi dokončati študij. Zato je pomembno, da
se zavedamo, da bolj bomo odvisni od sebe, bolj se bomo počutili varne.
Naučiti se moramo, da sami odločamo, delamo napake, se na njih česa
naučimo in potem ponovno poskušamo. Če vztrajamo pri tem več let,
postanemo bolj samozavestni. V kolikor pa bomo v ţivljenju sedeli za
šoferjem in dovolili, da z njim upravlja naš zakonec, bomo vse manj
245
samozavestni, medtem ko se bo le-ta pri zakoncu večala (Hauck, 1987, str.
30–31).
Iz razočaranja. Tukaj zakona ne sklenemo le iz enega nevrotičnega razloga,
ampak kar iz dveh. Recimo, da je oseba izgubila v ljubezni. Presenetljivo hitro
se potem lahko poroči s nekom, samo da bi kljubovala osebi, ki jo je zavrnila
ali pa da bi dokazala, da je še vedno zaţeljena in vredna ljubezni. Takšni
zakoni ponavadi ne vozijo dobro. Še posebej je pri tem ţalostna nepoštenost
do novega partnerja, ki je nedolţna ţrtev in je bil zaveden v prepričanje, da je
prejšnja ljubezen stvar preteklosti in da nova ljubezen poganja iz lastnih
korenin. To pa ni tako, kadar nevesta, ko koraka pred oltar, misli na
kljubovanje in maščevanje prejšnjemu fantu. Je pa nepošteno zato, ker ţenina
uporablja za svoje maščevanje, kar pa bi ga lahko prestrašilo, če bi vedel, kaj
se v resnici dogaja. Zato je bolje, da si vzamemo čas, da prejšnjo ljubezen
prebolimo in se nato spet veţemo.
Strah, da ne bi druge osebe prizadeli. V takih primerih se ljudje poročijo
zato, da ne bi imeli hudih občutkov krivde, ker bi s tem, da bi razmerje razdrli,
partnerja hudo prizadeli. Velikokrat lahko slišimo, da partner reče svojemu
partnerju, ki ţeli prekiniti razmerje, da brez njega ne more ţiveti in se bo celo
ubil. Iz strahu potem ta drugi partner ostane v zakonu. To, da bi partnerja
pognali v smrt mi, se niti ne more zgoditi, saj nismo odgovorni za to, da je bil
prizadet, ko smo ga zavrnili. Vse to si stori on sam in ne mi. Tako da nimamo
prav niti nismo upravičeni, da se zato, ker nekdo drug na naše ravnanje reagira
nevrotično, počutimo krive.
Zaljubljenost in/ali zaradi ţe skupnega spolnega ţivljenja. Nekateri ljudje
imajo ideje, da se morajo poročiti z vsakim, ob katerem jim poskoči srce.
Mislijo, da ljubezen enostavno vodi v zakon. Ne moti jih, da svojega partnerja
ne poznajo dovolj, niti da bodo očitne neskladnosti povzročale teţave, niti to,
da bi se prav tako lahko zaljubili v vrsto drugih partnerjev, če bi si le vzeli
priloţnost. Še posebej ţenske so nagnjene k takemu načinu. Druga variacija na
isto temo pa je, zlasti pri starejših ţenskah, da se mora dekle z osebo, s katero
je imelo spolne odnose, tudi poročiti, sicer je pokvarjeno. Pred nekaj desetletji
je tako razmišljajo še mnogo ţensk, na srečo pa ta košček ljudske »modrosti«
izumira (prav tam, str. 31–34).
246
Zaradi pobega od nesrečnega doma. To se dogaja v primerih, če
mladoletnika/co dolga leta zmerjajo, če je njegova mati kot zmaj, če ima očeta
pijanca in podobno. Čim so dovolj stari, skušajo pobegniti stran od klavrnega,
včasih celo norega ţivljenja doma. Začnejo se ozirati okoli, da bi našli nekoga,
ki bi jih ljubil tako kot so si ţeleli, da bi jih ljubili doma. Če imajo srečo, da se
dobro poročijo, je teţav lahko konec, še večkrat pa se zgodi, da gredo iz deţja
pod kap.
Hauck takim ljudem svetuje, da je pametneje, da prenašajo slab dom, dokler se
sami ne morejo preţivljati. Namreč preveč so prizadeti, preobčutljivi, jezni,
zagrenjeni, da bi lahko bili dobri partnerji. Zato je več kot potrebno, da se po
več letih ţivljenja z nevrotičnimi starši najprej umaknejo v mirno okolje,
vzamejo čas ter priloţnost, da se po teţkih letih umirijo. Šele nato naj
razmišljajo o zakonu (Hauck, 1987, str. 34).
Materialni razlogi. Ljudje, ki se poročajo iz materialnih razlogov, delajo
veliko napako. Na primer, fant privlači dekle, vendar se z njim ne bi poročila,
če ne bi dobro zasluţil in ji zagotovil brezskrbnega, mogoče celo razkošnega
ţivljenja. Ali pa dekle privlači fanta, vendar bi imel z njo le beţno avanturo, če
ne bi imela svojega stanovanja ali celo hiše. Vendar čeprav sta takšna mlada
človeka materialista in vidita poroko kot sredstvo za dosego boljšega
materialnega poloţaja, globoko v sebi pričakujeta v zakonu tudi ljubezen.
Vprašanje pa je, kako jo naj najdeta, če je nista prinesla v skupno ţivljenje. Če
se takšna zakonca ne ukvarjata drug z drugim, se njuna čustva kmalu ohladijo
in od njune ljubezni ne ostane nič, tudi če je pri poroki bila navzoča. Vsekakor
pa je vprašanje, če je takrat sploh bila navzoča, saj takšni ljudje svojo
ţivljenjsko energijo usmerjajo predvsem v pridobivanje materialnih dobrin in
v sebi ponavadi nimajo dovolj čustvene energije za pravo ljubezen. Če se
takšni ljudje poročijo, začnejo čez nekaj časa čutiti praznino v svojem zakonu
kljub bogastvu, ki jim omogoča ţivljenje na veliki nogi.
Zanositve oz. gravidnosti. Niso redki primeri, ko dekle zanosi, čeprav si
otroka ne ţeli in se s partnerjem ni pripravljena poročiti. Poleg tega je
izpostavljena še različnim pritiskom okolja kot so starši ali partner, ki zahteva,
da otroka obdrţi. V kolikor ima še moralne zadrţke glede splava, bo otroka
rodila. Medtem se bo najverjetneje tudi poročila, saj ne ţeli imeti
nezakonskega otroka. Tako se bo poročila torej zaradi nosečnosti in ne zaradi
247
ljubezni do partnerja. Poleg tega ţenska, ki se v zakonu ne more uveljaviti kot
ljubezensko in spolno bitje, vztraja pa v zakonu brez ljubezni, pogosto ne
more ravnati z otroki s pravo materinsko ljubeznijo. To je pa velika nevarnost
za njihov čustveni razvoj. Še huje pa je, ko dekle izkoristi nosečnost, da bi
partnerja, ki nima ţelje ţiveti z njo, prisilila v poroko. Postavlja se vprašanje,
kako naj takšno ţensko moški, ki ga je v ta odnos prisilila, resnično ljubi in
tudi kako naj v takem primeru otroku kaţe očetovsko ljubezen. Kajti moţno
je, da bo otroka, čeprav mogoče nezavedno, krivil za ţivljenje, ki si ga ni ţelel,
kar pa lahko pusti velike poškodbe v otrokovi duševnosti.
Priporočitev partnerja. Zelo nespametno je, če ljudje sklenejo zakonsko
zvezo z osebo, ki jim jo je nekdo priporočil, ker je ta oseba recimo zelo
postavna, zanesljiva in se bo v zakonu zagotovo pokazala kot dober moţ
oziroma dobra ţena. Zavedati se morajo, da je izbira partnerja popolnoma
subjektivna in v domeni lastnih odločitev. Tako na primer, če je določen fant
všeč dekletovi materi, to še ne pomeni, da bo tudi njeni hčeri oziroma da ga bo
celo vzljubila. V bistvu ne vemo točno, zakaj se zaljubimo v določenega
človeka. Kasneje, ko smo ţe zaljubljeni vanj, si ponavadi prizadevamo
pojasniti sebi in drugim, zakaj smo se zaljubili prav v to osebo, vendar gre pri
tem vedno za poskus, da bi z razumom opravičili dejanja, ki so jih vodila naša
čustva. Vemo pa tudi, da se s čustvi vedno odzovemo hitreje in močneje kot z
razumom. Zato se včasih zgodi, da se zaljubimo v človeka, ki ni brez
pomanjkljivosti, do osebe, ki je z objektivnega stališča popolnejša, pa
ostanemo ravnodušni.
Ozdravitev. Nekateri ljudje gledajo na zakon kot na moţnost, da v njem
ozdravijo, torej, da se otresejo določenih lastnosti, ki jih motijo. Na primer
moški, ki po svoji spolni naravi ni čisto heteroseksualen, ampak tudi bolj ali
manj homoseksualen, se tega zaveda in je zato nezadovoljen s seboj. Upa, da
se bo v rednem spolnem ţivljenju z ţensko znebil homoseksualnega dela svoje
spolne sle in se spremenil v popolnoma heteroseksualno osebo. Vendar se to
ne zgodi, ker je človekova spolna narava gensko določena.
Potreba po materinstvu. Nemalokrat zasledimo ţenske, katere moški
čustveno ali spolno preveč odbijajo, da bi z njim ţelele skupno ţivljenje,
vendar pa čutijo močno potrebo po materinstvu. Tako se zaradi ţelje, da bi
otrok imel očeta, ker je pač to do otroka pošteno, se z moškim kljub temu
248
poročijo. Na ţalost pa, ker se niso odločile za zakon zaradi ljubezni do moţa,
njuno soţitje ne more biti srečno. V takem primeru se bo otrok prisiljen
razvijati med staršema, ki mu ne dajeta pravega zgleda glede ljubezni med
spoloma niti pravilne vzgoje. Če si ţenska ţeli otroka in ga rodi zato, da
zadovolji svojo ţeljo po materinstvu in izkazovanju materinske ljubezni, je za
otroka bolje, da oče ohrani stik z njim, ne da bi ţivel z njegovo materjo
(Košiček idr., 2001, str. 13–16).
Ugotavljamo, da so ljudje, ki sklepajo zakonsko zvezo iz takšnih (nespametnih in
nerazumnih) razlogov, čustveno moteni in bi jim tako kot za katerokoli drugo
psihično motnjo lahko dali diagnozo. Hauck celo predlaga, da bi za tiste, ki se
pripravljajo, da iz ljubezni naredijo nekaj hudo brezglavega in samouničevalnega
in ki so zaradi ljubezni tako zaslepljeni, da se ustrašimo za njihovo prihodnost,
uvedli diagnozo ljubezenska nevroza. Sam tudi pravi, da če bi lahko, bi sprejel
zakon, ki bi prepovedal poroke ljudem, mlajšim od petindvajset let, ki so rizična
skupina. Namreč njihovi značaji se šele razvijajo in čez nekaj let lahko postanejo
povsem drugačni ljudje, kot so, ko se poročijo. In v teh letih, ko bi jih naj
preţiveli prosti in sebi v uţitek, si nalagajo najteţje odgovornosti – vse v imenu
ljubezni. Vendar tudi sam ugotavlja, da se pa takšen problem ne bo toliko rešil z
zakoni, kakor z ustrezno vzgojo in prosveto. Poleg tega bi za našo druţbo bilo tudi
neskončno bolj zdravo, če bi bilo zakonsko zvezo dosti teţje skleniti in nekoliko
laţje razvezati (Hauck, 1987, str. 38−39).
5.4.5 Institucionalni in medosebni vidik zakona ter njegove
klasifikacije
Prvo kar je potrebno mladim pojasniti, je razlika med zakonom kot institucijo,
ustanovo in zakonom kot ţivo medosebno skupnostjo. Različni avtorji to
razlikujejo takole:
M. Buber (1977) razume ustanovo kot tisto »zunanje«, v čemer smo iz različnih
razlogov, v čemer delamo, vplivamo, konkuriramo, organiziramo, upravljamo,
ţivo medosebno skupnost pa imenuje občutenje, ki ga definira kot »notranje«, v
katerem ţivimo in se spočijemo od institucij.
249
G. N. Groeger (1972) razlikuje v zakonu osebni odnos nasproti institucionalnemu.
Osebni odnos razume kot medsebojno priznavanje svobode, ki je odvisno od moči
osebnosti (ego) in dogovora partnerjev. Institucionalni odnos pa nudi partnerjem
zaščito, ki jo človek potrebuje zaradi svoje šibkosti.
O. Schwarz (1964) pa opozarja, da v kolikor izkušnja zakonskega ţivljenja
preneha (to je ţiva medosebna skupnost), lahko zakon kot institucija zadrţi
drugega partnerja, ampak se tedaj spremeni v suţenjstvo in partner si ţeli iz njega
pobegniti na svobodo.
Za institucionalnost lahko rečemo, da je tista, ki ohranja zakonsko zunanjost.
Vzdrţuje se z zakoni, druţbenimi navadami, javnim mnenjem, ekonomskimi
dejavniki in otroki. Partnerja ohranja v zakonu fizično, ne pa tudi psihično.
Nekako tudi bolj varuje druţino kakor zakonsko zvezo. Bolj tudi ščiti otroke in
eventualno ekonomske pravice zakonskih partnerjev, ne zagotavlja pa njihovega
psihičnega in emocionalnega zadovoljstva. Zato je potrebno mladim pojasniti, da
so le oni odgovorni za tisto bistveno v zakonu – in sicer to, kar imenujemo
zakonska sreča, zadovoljstvo – in ne institucija zakona. Prav tako jim zakonske
sreče ne zagotavlja niti zaljubljenost niti začeta ljubezen, s katero so prišli v
zakon, ampak jo morajo v zakonu skupaj razvijati in ohranjati.
Naj omenimo še nekatere klasifikacije zakonskih zvez:
Lederer in Jackson (1976) v knjigi Privid zakona razlikujeta zadovoljiv in
nezadovoljiv zakon in sicer kot:
Zadovoljiv in stanoviten zakon
To je zakon, ki predstavlja popolno harmonijo, je vrhunec skupnosti, ki ga
doseţemo s popolnim prilagajanjem obeh partnerjev. V takšnem zakonu partnerja
drug drugega jasno razumeta in enopomensko odgovarjata, kar vzpostavlja
zaupanje med njima. Sprejemata tudi različnosti in priznavata enakopravnost.
Neskladnost jemljeta kot izziv in iščeta skupne rešitve. Tak odnos ne deluje na
principu konkurence. Takšen zakon le redko najdemo v resničnosti, zato je takšen
zakon za avtorja le hipoteza.
Zadovoljiv in nestanoviten zakon
To je zakon po petih ali desetih letih. Razočaranja med partnerjema so očitna,
kljub temu da sama verjameta, da je zakon dober. Ob stresih in obremenitvah
prihajajo na dan sovraţnosti in medsebojno skrito maščevanje. Poleg tega
partnerja drug drugega psihično prizadevata. Od tega se nekatere rane zacelijo,
250
vendar ostanejo kraste in brazgotine. Zakon se kljub temu ohranja (Brajša, 1986,
str. 42−43).
Poleg tega poznamo še več vrst zadovoljivih zakonov. V simbiotsko zadovoljivih
zakonih sta partnerja povezana, izjemno podobna sta si po značaju in stališčih,
mnenjih in usmeritvah. Izjemno sta si blizu ter kot dvojčka ţivita v nenavadni
harmoniji. Teh zakonov je najmanj. V funkcionalno ustreznih zakonih ni izredne
podobnosti in harmonije med partnerjema. To ju ne moti, saj imata druge
praktične razloge (npr. ekonomske, poklicne, starševsko-vzgojne in podobno), da
sta skupaj. Tako je zaradi vidnih rezultatov (recimo ekonomskega standarda,
poklicnega napredka, uspešne vzgoje otrok itd.) vse drugo manj pomembno.
Nadalje obstajajo kompromisno zadovoljivi zakoni. To so uspešna »trgovska
podjetja«, znotraj njih vladajo trgovski odnosi »daj – dam«, kjer vse plačajo in
poravnavajo in izpolnjujejo dogovorjene pogoje za skupno bivanje. Obstajajo pa
še skupinsko zadovoljivi zakoni. Ti se ohranjajo in delujejo kot utečeni,
demokratični in uspešni teami. V njih priznavajo razlike, negujejo dogovarjanje,
odkrito komunicirajo in se med seboj prilagajajo v skupno zadovoljstvo obeh
zakonskih partnerjev. Lederer in Jackson imenujeta takšna zakonska partnerja
»genija teamskega dela« (prav tam, str. 41−42).
V nezadovoljivih zakonih sta partnerja nezadovoljna. Med njima prevladuje
kroničen, sovraţen in razdiralen prepir ali pa svoje nerazumevanje prikrivata ter
ustvarjata neiskreno in nezdravo vzdušje. Da ne premišljujeta o neprijetni
zakonski resnici, se lahko zatekata v bolezen, alkoholizem, frigidnost in podobno.
Zgodi se pa tudi, da vse v svojem okolju razglašata za skupne sovraţnike, do
katerih razvijata paranoidno stališče in taktiko, s čimer pa spet odvračata
pozornost od njunih problemov. Takšen nezadovoljiv, kronično prepirljiv,
patologiziran in paranoiden zakon omogoča zakonskima partnerjema, da vzdrţita
in preţivita teţko partnerstvo (prav tam, str. 41).
Isti avtor pa razlikuje še:
Nezadovoljiv in stanoviten zakon, ki je zanj najhujši tip zakona. Tukaj
partnerja na druţbeno sprejemljiv in tolerirajoč način bolj trpita, globlje
sovraţita in drug drugemu prizadevata več hudega kot partnerji v drugih
kategorijah zakona. Med seboj sta povezana s strupenim lepilom sovraštva, ki
251
ga vidi le izšolano oko raziskovalca človeškega vedenja ali posebej nadarjen
pisec.
Nezadovoljiv in nestanoviten zakon, v katerem vlada izrazita in nenehna
zakonska vojna, ki se uspešno nadaljuje in ohranja ob pomoči psihologa,
psihiatra ali socialnega delavca, v kolikor se ne konča z umorom, samomorom
ali ločitvijo. Če se partnerja utrudita, najdeta tolaţbo v alkoholu, zdravita
frigidnost in impotenco ali beţita v kar največjo poklicno zaposlenost. Sem
sodi največji odstotek ameriških zakonov, kateri so tudi najpogosteje
psihološko ali psihiatrično obravnavani.
Tako kot morajo mladi znati ločiti institucionalno fasado in notranjo vsebino
zakonske zveze ter dojeti, da za fasado skrbi zakon, vsebina pa je odvisna od njih,
tako morajo doumeti, da niso vse zakonske zveze zadovoljive in da obstojnost,
trajanje in uspešno vzdrţevanje fasade zakonske zveze lahko teče ob zadovoljivi
in nezadovoljivi notranji vsebini. Avtorja pa tudi opaţata, da le nestanovitni in
nezadovoljivi zakoni iščejo pomoč strokovnjaka. Prav tako je mladim potrebno
dopovedati, da vse tipe zakonov ustvarjajo in razvijajo sami zakonski partnerji z
obojestransko aktivnostjo ali z obojestransko ali enostransko pasivnostjo.
Pripraviti jih je potrebno na resnični, ne na idealni zakon. Le tako se bodo
potrudili ustvariti zadovoljiv zakon in ne bodo samo pasivno čakali, da jim bo
zakonska sreča padla z neba. Na tak način tudi potem ne bodo tarnali, da so
prevarani, in ne bodo ţiveli razočarano (Brajša, 1986, str. 41–44).
Howard in Charlotte Clinebal (po Ruthu 1979) pa zakone razumeta kot:
prepirljiv zakon, v katerem sta prepir in sovraštvo navada, oblika intimnosti in
glavno povezujoče sredstvo.
Odmrli zakon s praznim odnosom, partnerja nimata skupnih interesov in ţivita
drug mimo drugega. Intimnost takega zakona lahko primerjamo s še
nepokopanim truplom. Takšen zakon je kletka navajenosti.
Pasivni zakon, ki vsebuje le pasivne odnose med zakoncema, ki se izogibata
konfliktom, med njima prevladuje laţna vljudnost in konvencionalnost.
Spolnost igra stransko vlogo.
252
Vitalni zakon z visoko stopnjo intimnosti, intenzivne psihične povezanosti,
sodelovanja, gre za skupnost in ţiv odnos.
Totalni zakon, ki predstavlja ideal, za katerega je značilno resnično
prijateljstvo in partnerstvo. Partnerja si skupno delita vse in se znata na vseh
področjih tudi obdarovati.
Brajša (1986) pa razlikuje dva tipa zakonskega soţitja:
Neohranjevan zakon, kjer zakona partnerja ne negujeta, ne ohranjata in ne
razvijata odnosov v njem. Prav tako je komunikacija med njima nekvalitetna
in neuspešna, drug drugemu pa se prilagajata neenakopravno in enosmerno.
Partnerja zakon ohranjata s kvaliteto tistega, kar se v njem dogaja, ampak
vedno z nečim, kar je izven zakona (otroci, pritisk zunanjega mnenja, ţenin
ljubimec ali moţeva ljubica, skupni ali posamezni konjički zakonskih
partnerjev in podobno). Torej zakonca ostajata skupaj samo zato, ker se jima
to splača zaradi nečesa izven zakona, kar omogoča odnos, ne pa ker bi si ţelela
bit v zakonu.
Ohranjevan zakon, ki vsebuje recipročen medsebojni odnos, v katerem se
zakonska partnerja aktivno angaţirata pri ohranjanju, razvijanju in
napredovanju dolgega intimnega zakonskega odnosa s partnerjem. Gre za
ohranjanje kvalitetnih medsebojnih odnosov med zakonskima partnerjema, za
odkritost in skladnost njune komunikacije ter pravično in obojestransko
medsebojno prilagajanje, ki zadovoljuje oba. Zakonca ostajata skupaj ker si
ţelita, ne ker morata. Partnerja v takšnem zakonu drug drugega sprejemata
kljub razlikam, ki se spreminjajo v izziv in priloţnost za stalno medsebojno
proučevanje, boljše spoznavanje, stalno dogovarjanje in sporazumevanje.
Moţnost ločitve sicer obstaja, a se s stalnim izpopolnjevanjem in
spremembami oba borita proti njej. Takšen zakon pa tudi ne potrebuje
»tretjega« ali »tretje«, če pa ga sprejema, le-ta ne ogroţa resnične kvalitete v
zakonskem dogajanju (Brajša, 1986, str. 42−43).
253
Pri tem Brajša (1982) navaja pomen temeljnih oblik zakonskih odnosov, ki pa ju
loči kot :
1. stvaren, ţiv, enakopraven, resnično human, odnosni, proţen, resnično
altruističen, obojestransko zadovoljujoč odnos in
2. navidezen, mrtev, neenakopraven, laţen, nehuman, neodnosen, rigiden,
egoističen in enostransko zadovoljujoč.
Avtor pa ti dve obliki zakonskih odnosov tudi poimenuje, in sicer prvega kot
odnosno-obojestransko zadovoljujoč zakon, drugega kot odnosno-enostransko
zadovoljujoč zakon.
V odnosno-enostransko zadovoljujočem zakonu je vse podrejeno enemu od
zakonskih partnerjev, zato ni moţnosti za enakopravno zadovoljevanje potreb
obeh partnerjev. Tak odnos pomeni neenakost partnerjev, neenako doţivljanje
lastne veljave v odnosu, enostransko fiksiranost ali v poloţaju subjekta ali
objekta. Posameznemu partnerju je tudi onemogočeno, da bi bil glede na svoje
trenutne potrebe tako močan kot šibek, tako trden kot negotov, tako sposoben kot
nesposoben in podobno. V takšnem zakonu vlada odnos uporabnosti, izrabljanja,
instrumentalne uporabe. Posamezen partner v takem odnosu ni samostojna in
enovita oseba, pomemben za drugega partnerja, ampak kot aparat, ki ga partner
zdaj vključi zdaj izključi. Prav tako ni v takem odnosu ne srečanja ne dialoga,
ampak medsebojno izrabljanje, bolj ali manj prefinjene, bolj ali manj grobe
zahteve. Prilagaja se le šibkejši močnejšemu, manj sposobni sposobnejšemu. V
takem zakonu se ne srečujeta človek s človekom ampak predvsem moški z
ţensko. Posledično prihaja do delitve na moški in ţenski poloţaj, na moške in
ţenske zadeve, moške in ţenske kvalitete, moške in ţenske pravice … Seks je
izključen iz odnosa kot celote, partnerja ga obravnavata kot področje, omejeno na
zakonsko posteljo in dobro delovanje spolnih organov. Vsak od partnerjev varuje
svoje »karte«, svojega »aduta«, zato je najpogostejša taktika laţna ali fasadna
harmonija, za katero se skrivajo prikriti konflikti, ki izbruhnejo šele v kritičnih
trenutkih.
V odnosno-obojestransko zadovoljujočem zakonu pa zakonski odnos sluţi obema
partnerjema, ki enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. To je moţno le, če oba
partnerja enako doţivljata svojo veljavo, razvijata dialog, če je dovoljena in
moţna odkrita ter poštena konfrontacija o njunih razlikah, katere ne prikrivata niti
254
ţrtvujeta, ampak jih kompromisno usklajujeta in dopolnjujeta. Pogoj za to pa je
poznavanje in priznavanje svojih in tujih potreb, kar omogoča le razvita lastna
identiteta in priznavanje partnerjeve identitete. V takšnem odnosu se srečujeta
osebnosti in ni »igre«. Zagotovljeni so vsi pogoji za stvarno intimnost, za
neposreden jaz – ti odnos. Poloţaj posameznega partnerja določa trenutna
odnosna potreba obeh partnerjev. To pomeni, da vedenja posameznega partnerja
določajo usklajene potrebe obeh partnerjev. Posledica je stabilen zakon, kjer ni
nobene potrebe po tretji osebi. Takšna odnosna kvaliteta je tako največje poroštvo
za zvestobo, najboljše varovalo pred prekinitvijo zakona in ločitvijo. V takem
zakonu ostajamo zato, ker nam je lepo in si ţelimo ostati, ne zato ker moramo biti
v njem.
Stvaren zakon je mešanica obeh tipov zakonskih odnosov. Vsak zakon se lahko
pribliţuje enkrat prvemu, drugič drugemu opisanemu zakonu. Je pa res, da bo
zakon tem boljši, čim bolj in čim pogosteje se bo pribliţeval tipu obojestransko
zadovoljujočega zakona. Dejstvo je, da zakon določa kvaliteta odnosa v njem ter
njegova vsebina. To je tisto, kar bi moralo ohranjati zakon, po čemer bi morali
zakon ocenjevati, soditi (Brajša, 1982, str. 277–280).
5.4.6 Ljudje, ki niso sposobni za zakon
Tako kot na marsikaterem področju ţivljenja velja, da vsak človek ni sposoben
opravljati določene vloge, recimo biti fizični delavec, biti umetnik, športnik in
podobno, tako obstajajo tudi ljudje, ki niso sposobni igrati vloge zakonca, se
pravi, da niso sposobni za zakon.
To so ljudje, ki so navadno nevrotične osebnosti. Za njih je značilno, da niso
čustveno popolnoma dozoreli, njihove čustvene funkcije so bolj ali manj
neuravnovešene, neubrane, protislovne. V bistvu vstopajo v zakon brez ljubezni
do partnerja. Takšni ljudje imajo tudi teţave sami s seboj, saj se spopadajo z
lastnimi ţeljami, potrebami in nagoni, ki jih ne znajo vključiti v celoto osebnosti.
Veliko energije zapravljajo za notranje spopade, intrapsihične konflikte, zaradi
česar jim ne ostane veliko energije za koristne dejavnosti okrog sebe.
Prav tako ima nevrotičen človek teţave v navezovanju stikov z drugimi ljudmi.
Ima šibko samozavest, katera mu preprečuje, da bi se čustveno odprl drugemu
255
človeku, se vanj vţivel, mu popolnoma zaupal in z njim iskreno sodeloval. Odnos
take osebe do drugih ljudi je prepleten z večjim ali manjšim nezaupanjem do njih,
z zadrţanostjo ali napadalnim ravnanjem. Slednje je v bistvu obrambni
mehanizem, ki naj bi skril negotovost nevrotičnega človeka ob stiku z okoljem.
Takšna oseba je tudi nagnjena k varanju samega sebe, lastna podoba ji ni všeč, ne
verjame pa, da je zmoţna odstraniti svoje pomanjkljivosti in postati zrelejša ter se
vesti bolj naravno. Posledično opravičuje svoje ravnanje z raznimi
racionalizacijami kot obrambnim mehanizmom. Racionalizacija je razumsko
pojasnilo nekega ravnanja, ki je na videz popolnoma sprejemljivo, vendar ni
njegov resnični motiv.
O projekciji kot obrambnem mehanizmu pa lahko govorimo tudi, ko takšen
človek vedno išče vzrok svojih teţav in neuspehov pri drugih ljudeh, v svojem
okolju ali v ţivljenjskih okoliščinah, nikoli pa v sebi.
Problem nevrotične osebe je tudi, da se ne ceni dovolj, ni zadovoljna sama s sabo,
nima zaupanja vase. Ta čustva usmerja tudi na druge ljudi. Sama sebe nima rada,
vsaj ne popolnoma, zato ni zmoţna resnično ljubiti drugega človeka. Boji se
samega sebe, svojih pomanjkljivosti in tudi drugega človeka, saj ga sodi po sebi.
Ta strah pa je zavora ljubezenskih čustev. Namreč ne moremo res ljubiti tistega,
česar se bojimo (Košiček, 1993, str. 78–80).
Nevrotičen človek tudi pogosto in naglo menjava čustva: strastno poţelenje do
partnerja se kaj hitro sprevrţe v napadalnost do njega.
Nevrotična oseba pa rada potisne iz zavesti spoznanje o svoji nezadostni
sposobnosti za ljubezen ne le z omenjenimi obrambnimi mehanizmi, pač pa tudi z
raznimi predsodki o odnosu med spoloma. To se kaţe v samoprevari, da je
ljubezen tako ali tako kratkotrajna in v zakonu kmalu izgine, se spremeni v
navajenost, da ni pomembna ali sploh ne obstaja. Ena takšna samoprevara je tudi
mnenje, da skupno ţivljenje samo od sebe vzbudi ljubezen med partnerjema in ni
nujno, da bi bila navzoča med njima še pred poroko. Kakorkoli pa se človek
vztrajno slepi in si laţe, da recimo ljubi svojega partnerja ali da je zelo
nezadovoljen z njim, ne more prevarati svoje narave. Razočaranje nad partnerjem
in nezadovoljstvo s skupnim ţivljenjem ne izgine.
Vzroki za takšno nezrelo, nenaravno vedenje v ljubezenskem ţivljenju izhajajo iz
različnih vzrokov. Pogosto gre za občutek manjvrednosti, ki je globoko
zakoreninjen v mnogih nevrotičnih osebah.
256
Vzrok za takšno vedenje je lahko tudi strah. Veliko ţensk je takih, ki se bojijo
moških, nimajo zaupanja v njih. Kljub temu večina od njih išče intimen stik z
moškimi, celo ţelijo zakonsko ţivljenje. Ravno ta protislovnost jim preprečuje, da
bi se v ljubezenskem ţivljenju obnašale naravno. Spodbuja jih k uporabi raznih
obrambnih mehanizmov, kompromisov in samoprevar kot so: čustvena in spolna
zadrţanost v odnosu z moškim, gospodovalno oziroma napadalno ravnanje z
moškim, spogledljivost, spolna promiskuiteta, brezobzirno izkoriščanje partnerja,
igranje z njegovimi čustvi, poniţevanje in podobno. Takšen strah pred moškimi
pa ima korenine v otroštvu takšne ţene. Pogosto ga vcepi oče ali očim s svojim
neprijetnim, neprijaznim, hladnim, grobim odnosom, zaradi česar ga dekle ne
more čustveno navezati nase, se zbliţati z njim in si pridobiti zaupanja do njega.
Doţivlja ga kot človeka, ki se za njo sploh ne zanima ali le formalno (npr. uspeh v
šoli). Če pa pride z njim v stik, je ta po navadi zelo boleč, neprijeten, saj se oče
pogovarja z njo tako, da ji kaj očita, jo zmerja, podcenjuje, zapostavlja ali tudi
tepe. Takšnega očeta doţivlja dekle tudi kot slabega zakonca. Nemalokrat sliši
njegov prepir z ţeno, kako jo ţali in telesno napada. Opaţa, da je tudi do je
neprijazen in grob. Vidi, da oče izkorišča mamo in je do nje brezobziren. Ne uide
ji prav tako materino tarnanje v pogovoru s prijateljicami zaradi teţav z moţem,
njene solze, potrtost in prepiri z moţem. Posledično deklica nezavedno posplošuje
te dolgoletne izkušnje o očetu kot predstavniku moškega spola in pripisuje
njegove lastnosti vsem moškim. Ko se pojavi v njej ţelja po druţenju z moškim,
trči ob omenjeno zakoreninjeno odklonilno stališče do moških. To pripelje dekle v
protislovno čustveno stanje, ki spodbuja k nevrotičnemu obnašanju v
ljubezenskem ţivljenju. Ne potrudi se, da bi bolj spoznala moškega, ki jo privlači.
Ker vedno stopi v razmerje z nezaupanjem, je razočarana, kar pa ima za dokaz, da
z moškim ni mogoče ustvariti uspešne ljubezenske zveze. Vrti se v začaranem
krogu, njen strah do moških se samo še poglablja, čeprav se je ţe zdavnaj ločila
od očeta (prav tam, str. 78–84).
Dekle se pa ponavadi vseeno poroči, čeprav jo obremenjuje nezaupanje do
moškega spola. Na ţalost pa v zakonu ostane čustveno in spolno zadrţana, moţu
se ne odpre, do njega ni spolno popolnoma iskrena, ima svoje skrivnosti, ne upa si
biti do njega spontana in prisrčna ter skriva čustva do njega. Je preobčutljiva, rada
nasprotuje moţu in postane celo napadalna, takoj ko moţ počne nekaj, kar ji ni
všeč. Takoj je uţaljena in se rada maščuje. Teţko moţu odpusti kakšen »greh«.
257
Lahko pa se pogosto do moţa obnaša ironično, ga zbada, je muhasta, včasih
prijazna, drugič osorna. Enako je v spolnosti, enkrat spolni odnos strastno
sprejme, drugič ga grobo odkloni. Tako si kvari zakon, moţ se ji začne čustveno
odtujevati, kar pa krepi njeno zaupanje do njega. Spet stopi v začaran krog strahu
pred moškim.
Poročijo pa se tudi ţenske, ki imajo odklonilen odnos do moških (zmerjajo,
sumničijo, očitajo, so vedno slabe volje, z ničemer zadovoljne, vedno pripravljene
za prepir, odklanjajo spolne odnose in podobno). Ta huda napaka dela njihov
zakon nevzdrţen, čeprav se moţ morda zelo trudi, da ga reši. Nemalokrat se
zgodi, da so matere tiste, ki hčeram zavestno in sistematično sugerirajo takšno
stališče do moških. To počne, ker je gospodovalna in hoče obdrţati hčerko pri
sebi, ali ker je zavistna in noče, da bi vsaj hči spoznala ljubezensko srečo, če je ţe
sama ni doţivela. Ni je pa doţivela, ker je nesposobna za katerokoli vrsto
ljubezni. Ponavadi goji takšna ţenska do moškega posestniški odnos, za moţa si
izbere slabiča, ki dovoli, da ga podvrţe svoji oblasti. Enako ravna z otrokom.
Največkrat ravna s hčerjo kot z malim otrokom – določa ji čas vrnitve, nerada
dovoli, da sploh gre od doma, zahteva natančno poročilo kje je bila in s kom, o
čem se je pogovarjala itd. Ljubosumna mati pa poleg tega zahteva tudi to, da
hčera preţivlja prosti čas z njo, hodi na sprehode, prireditve in podobno. Če hči se
temu upre, ker bi raje bila s fantom, je mati uţaljena, včasih celo uprizori nenaden
glavobol, slabost itd (Košiček, 1993, str. 84–85).
Prav tako se zna zgoditi, da mati sistematično nagovarja hčerko zoper moške.
Prikazuje jih kot pošasti, od katerih ţenska ne more ničesar pričakovati ali da so
vsi hinavci, brezobzirni sebičneţi, ljudje brez občutkov, grobi in nasilni. Svetuje
ji, da se je sicer potrebno poročiti, ker se to spodobi, vendar naj moţu nikar ne
zaupa, naj bo do njega zadrţana, ga podvrţe svoji oblasti in naj se obnaša
zapeljivo, da bi ga navezala nase s svojim poţelenjem. Ko ljubosumna mati dovoli
hčeri, da se poroči, to ne sme biti iz ljubezni. Zato jo ovira v ustvarjanju kakršne
koli trdnejše ljubezenske zveze ali pa od nje zahteva, da se poroči s prvim
moškim, kateremu se je »vdala«. V kolikor se dekle vseeno druţi z mladeniči in
se celo zaljubi, se takšna mati nenehno vtikuje v njuno razmerje, tako da je
indirektna, netakna, na njenem partnerju išče pomanjkljivosti in podobno. Tako ji
mati spodkoplje ljubezensko zvezo, velikokrat jo celo uniči ali pa direktno od
hčere zahteva, da partnerja pusti, ker njej ni všeč. Na ţalost nekatera dekleta
258
dovolijo, da jim mati zasuţnji čustveni del osebnosti. Čeprav se ji upirajo, ne
počnejo tega dosledno in brez kompromisov. Ljubezensko ţivljenje sicer začnejo
po lastni odločitvi a se poročijo proti materini volji, kateri pa je tudi uspelo v
hčerko vcepiti občutek krivde. Kljub temu hčerko navdaja ţelja, da bi ugajala
materi, čemur nasprotuje dolgoletno nezadovoljstvo z gospodovalno materjo.
Odtod potem izvira protislovno obnašanje do matere in do moţa. Hčerka čuti
potrebo, da bi mater obiskovala, se ji zaupala oziroma potoţila nad svojim
zakonskim ţivljenjem. Velikokrat stečejo k materi ţe pri najmanjšem prepiru z
moţem, kar pa matere takoj izkoristijo za nagovarjanje hčere zoper moţa, da bi
poglobila nezaupanje do njega. Je res, da se hči dostikrat upre materinim napadom
na zeta, se tudi spre z njo, a se ob prvi priloţnosti tudi vrne. Ambivalentna pa ţena
ni le do matere, ampak tudi do moţa. Ko ni v stiku z materjo, se do moţa obnaša
pozitivno, si upa pokazati, da ga ljubi, ko se pa vrne od matere, pa je vselej slabe
volje, zadrţana, prepirljiva in napadalna do moţa. Tedaj ni potrebno veliko, da se
med zakoncema vname prepir. Dovoli tudi materine napade na zeta, če pa on reče
kaj proti tašči, se ţena z njim cele dneve ne pogovarja. Nemalokrat pa je mamina
hčerka v tolikšni meri materina čustvena suţnja, tako brez lastne osebnosti, da
ničesar ne stori brez njenega dovoljenja oziroma brez predhodnega posvetovanja z
njo (prav tam, str. 85–90).
Še pogosteje srečujemo moške, ki se bojijo ţensk. Vzroke tega najdemo ţe v sami
moški naravi, velikokrat pa moški raste ţe v takem okolju, ki je preţeto s
predsodki o domnevni premoči moškega spola nad ţenskami. Takšno okolje ţe
majhnemu dečku vcepi prepričanje, da se mora zato, ker je moški, vedno in
povsod kazati sposobnejšega od ţensk. Vemo pa, da povprečen moški ni ne
pametnejši ne sposobnejši od povprečne ţenske, kar ga kmalu naučijo tudi
ţivljenjske izkušnje, a si tega ne sme priznati. Ker nima prednosti pred ţensko, ki
mu jih pripisujejo, mu preostane le to, da jih igra. Posledično sistematično
podcenjuje ţensko, jo zavira, ji onemogoča osebnostni razvoj, da bi tako dosegel
sorazmerno prednost pred njo. Kljub vsemu pa ta fasada navidezno večje
vrednosti pred ţensko moškega ne prepriča ravno najbolj. Nekje v sebi čuti, da
laţe sebi in drugim, ko igra nekaj, kar ni. Patriarhalno vzgojen moški se venomer
boji, da bi lak na površini njegove osebnosti razpokal, odpadel in bi se pokazal
njegov resnični obraz. To bi bil hud poraz v odnosu do ţenskega spola, ki ga
njegova nečimrnost nebi prenesla. Tako negotovost v odnosu do ţenske spodbuja
259
moškega k avtoritativnemu, gospodovalnemu, bahavemu, egocentričnemu,
brezobzirnemu, celo nasilnemu vedenju. Lahko pa je takšno nezaupanje do ţensk
posledica negativne izkušnje iz otroštva. Pri tem je najpomembnejše njegovo
doţivljanje matere ali mačehe ter sestre ali kakšne druge ţenske, poleg katere je
rasel. Če je bila mati do njega negativno čustveno naravnana (na primer ga je
doţivljala kot breme, ga zanemarjala, bila vzkipljiva in podobno), se to v moškem
ukorenini in posledično ne more res vzljubiti ţenske, je čustveno sprejeti, čeprav
jo spolno potrebuje. Tako ga splošno odklonilno stališče do ţensk, ki mu ga je
vcepila mati, dela v odnosu do partnerice zadrţanega, nedostopnega, grobega,
celo napadalnega. Moški, ki je odrasel brez materine ljubezni, se včasih bojuje za
njo vse ţivljenje. Dobrika se materi, trudi se ji ustreči v vsem, vse, da bi jo
prepričal o svoji vdanosti. Mati pa navadno sprejema sinovo prilizovanje, ga
izkorišča, včasih ga celo zlorabi, vendar to v njej ne vzbuja materine ljubezni.
Namreč, če je ni čutila takoj ko se je rodil, je tudi kasneje ne bo. A zanemarjeni
sin še dalje upa. Po drugi strani se ne more globlje čustveno navezati na dekle in
jo v glavnem potrebuje le za zadovoljevanje spolnih potreb. Tako se za jalovim
bojem za materino ljubezen pravzaprav skriva njegova nesposobnost za resnično
ljubezen do ţenske (Košiček, 1993, str. 91–94).
Mati škodi otroku tudi, če je ljubezen do njega nevrotična. Z otrokom se sicer
ukvarja, a napačno. Včasih je preveč stroga, včasih preveč popustljiva, v obeh
primerih pa mu poškoduje duševni razvoj. Stroga mati meni, da jo mora otrok
ubogati, spoštovati, ji biti hvaleţen in se je bati. Otroka ne dojema kot osebnost, ki
ima pravico do razvoja na temelju osebnih lastnosti, nagnjenj in potreb, ampak ga
smatra za bitje, ki ga je treba oblikovati po lastnem okusu, mu vsiliti podobo
lastne osebnosti. Pri tem je hladna in osorna, pogosto napadalna (otroka ţali, nanj
vpije in ga pretepa). Tako ravna, ker je nezadovoljna sama s seboj, s svojim
ţivljenjem, predvsem pa z zakonom. Vse to pa velja tudi za togega, strogega,
avtoritativnega očeta. S takim ravnanjem se vzbujajo pri otroku negativna čustva
do vzgojiteljev, katera pa potem kot odrasel prenaša na druge ljudi. Problem je
tudi, ko mati razvadi otroka. Takšen otrok se razvije v sebično, egocentrično bitje,
kar ga naredi nesposobnega za pravo ljubezen, še posebej za polnovredno spolno
ljubezen. Zelo je pripravljen prejemati, ne zna pa dajati, zato se izogiba
medčloveških odnosov, kjer bi moral predvsem dajati. Izogiba se ljubezni, ker se
boji.
260
Pogost, morebiti celo najpogostejši vzrok čustvene zadrţanosti moškega do
partnerice oziroma njegove nesposobnosti za uspešno ţivljenjsko skupnost z njo
je pretirana navezanost na mater (mamini sinčki). Teh je veliko več kot maminih
hčerk. Takšna mati nadomešča odsotnost materinske ljubezni do sina z oblastjo
nad njim. Sina hoče imeti kot nadomestilo, vsaj delno, vsaj v domišljiji, za vse
tisto, česar ni doţivela v ljubezenskem oziroma zakonskem ţivljenju. Sinovo
partnerico doţivlja ne le kot nevarnost za svojo oblast nad njim, ampak tudi kot
spolno-ljubezensko tekmico. Erotična potreba po otroku je vzrok, da takšna mati
usmerja posestniške ţelje pogosteje na sina kot na hčerko. Gospodovalna mati
ravna s sinom enako kot s hčerjo, le bolj napadalno. Sistematično ga ovira, da bi
se druţil z dekleti, ponavadi tako, da ga čim bolj zaposli. Če mladenič kljub temu
najde priloţnost za druţenje z dekleti, mu vztrajno sugerira nezaupanje do ţensk
(npr. mu svetuje bolj površna razmerja, ţali njegovo partnerico v pričo njega in
podobno), vse, samo da se sin ne bi zaljubil ali da ţe obstoječa veza ne bi uspela.
Z to sugestijo pa tako močno vpliva na osebnost svojega otroka, da se ta ne upa
upreti njenim zahtevam. Po navadi je niti nima rad, ampak se je samo boji.
Obstaja pa še eno močno sredstvo, s katerim mati drţi sina pod svojo oblastjo,
občutek hude krivde (glede njenega razpoloţenja, telesne motnje, spoštovanja do
nje in podobno). Lastniška mati pa si tudi pogosto prizadeva sina nase navezati še
spolno. Med otroštvom ga vedno sama kopa, pa tudi v puberteti, ko umiva tudi
njegovo spolovilo. Dovoljuje mu razne telesne neţnosti z njo, ki prestopajo mejo
naravne neţnosti med materjo in sinom (recimo boţanje prsi). Nekateri mamini
sinčki se spolno res usmerijo na mater, kar je pa tudi njen končni cilj. Nekateri
mamini sinčki se včasih sicer poskušajo upreti materini oblasti, a to počnejo le
deloma. Odločajo se za ljubezenska razmerja in se celo poročijo. A se postavijo
takoj na materino stran, ko se mati spre s snaho. Sin bi se sicer ţelel znebiti
materine podrejenosti, vendar nima moči. Podobno je, če se mamin sinček poroči
kljub nasprotovanju matere. V materini prisotnosti ne upa biti pozoren do svoje
ţene, pogosto pa jo celo napada skupaj z materjo. Prav tako se ne upajo ločiti od
matere, četudi ţena to zahteva. Raje privolijo v razvezo ali ločeno ţivljenje, kakor
da bi se zamerili materi. Nekateri takšni moški v zakonu popolnoma spremenijo
vedenje do ţene še posebej, ko jo pripeljejo v mamino stanovanje. Namreč moški,
ki je bil dotlej pozoren do svoje ţene, jo v materini prisotnosti zanemarja, recimo
z materjo se več pogovarja, šali, je usluţen, medtem ko na ţeno stresa jezo, je do
261
nje zadrţan, se ji posmehuje, jo ţali in se sploh ne zmeni za njene potrebe. Poleg
tega od ţene zahteva, da uboga taščo. Če ta kaj očita snahi, se mamin sinček brez
premišljevanja strinja z njo, je popolnoma nekritičen do materinega ravnanja.
Tako da moški, ki jim je mati hudo izmaličila moškost, kmalu zanemarijo ţeno, s
katero so se poročili. Vedno manj časa preţivijo v druţini in več z materjo.
Posledično se od ţene odtujujejo tako čustveno kot spolno. Tisti čas, ki ga pa le
preţivi z njo, jo pa ţali, ji nenehno kaj očita. S tem skuša skriti in opravičiti pred
seboj svojo nesposobnost, da bi skupne trenutke z ţeno izpolnil z ljubeznijo.
Včasih pa se tudi zgodi, da mamin sinček celo dovoli svoji materi, da ovira
njegovo spolno ţivljenje. Poleg tega se pogosto pri maminih sinčkih pojavijo
motnje spolnih funkcij. Vse te motnje so posledica hudih prepovedi, ki jih je mati
dajala v zvezi s spolnostjo. Obstajajo pa tudi mamini sinčki, ki so spolno uspešni,
dokler je mati vsaj na videz zadovoljna s snaho in ţivijo v samoprevari, da niso
prizadeli matere, ko so se poročili. Vendar jim spolna moč začne hitro upadati, ko
jim mati začne očitati zaradi ţene in ko naredijo nekaj, kar materi ni všeč
(Košiček, 1993, str. 94–102).
Nenazadnje obstajajo mamini sinčki (ambivalentni), ki so po eni strani bolestno
navezani na mater, po drugi strani pa vdani ţenski, s katero ţivijo. Razpeti so med
priklenjenostjo na mater in odporom do nje ter med ljubeznijo do ţene in
nezaupanjem do nje. Ambivalentni sinček vedno doţivlja neuspeh pri poskusu, da
bi vzpostavil čustveno ravnovesje med materjo in ţeno. Nobena mu ne dovoli, da
bi se ukvarjal z drugo. Zaradi tega je trajno nezadovoljen, napet, nestrpen in
napadalen do obeh ţensk. Znotraj zakona se ta ambivalenca kaţe tako, da se z
ţeno sicer ukvarja, je do nje pozoren, a vedno le na pol in preveč zadrţano.
Tudi v spolnih odnosih je pogosto premalo neţen in preveč zadrţan. Prav tako z
ţeno preţivlja prosti čas, vendar ne toliko, kolikor si ta ţeli, kajti precejšen del ga
preţivi z materjo. Mater obiskuje, čeprav ţeni to ni všeč. Sicer nasprotuje materini
vsiljivosti glede njegovega zakona, se prepira z njo, a pri tem ni dosleden in išče
način, kako se čim prej pobotati z materjo. V spopadu matere in ţene ali brani
slednjo, a ji potem očita, da ni bolj popustljiva do tašče ali pa si prizadeva ostati
nevtralen. To včasih počnejo tako, da hodijo na sluţbeno pot, tudi takrat, ko to ni
nujno ter si jo prizadevajo podaljšati, da bi bili čim manj navzoči pri vojskovanju
snahe in tašče. Včasih tudi prevzemajo funkcija v raznih odborih ali komisijah v
delovnih organizacijah, da bi bili čim manj doma. Ukvarjajo se tudi s športom ali
262
prosti čas preţivlja v druţbi s prijatelji. In končno, ambivalentni sinček se zameri
obema stranema, saj mu nobena ne odpusti, da ni popolnoma njen. Njegovi
kompromisi ţalijo obe in tako počasi izgublja obe, vendar ţeno hitreje kot mater,
vsaj čustveno in spolno, če ţe ne formalno. Mati je tudi čedalje pogosteje in dlje
uţaljena, postaja vse manj dovzetna za sinove poskuse, da bi se ji prikupil.
Posledično je zaradi nenehne razdvojenosti med ţeno in mamo takšen mamin
sinček v kronični duševni napetosti. Velikokrat išče rešitev v alkoholu, kjer
nemalokrat tudi končno najde pogum, da pokaţe vso svojo napadalnost, tako do
ţene kot matere. Namreč obe ga enako obremenjujeta, najraje bi se znebil obeh, a
za to nima poguma. Delno zadoščenje najde v tem, da je v pijanosti grob do obeh
ţensk. Ţali ju in celo napada, vendar ničesar ne stori, da bi spremenil odnos do
njiju, saj še vedno ostaja razpet med obema. Nekateri ambivalentni mamini sinčki
pa iščejo tolaţbo v hrani. V nadaljnjo skupino maminih sinčkov pa sodijo moški,
ki so sicer podvrţeni materi, a so njihove zdrave duševne lastnosti močnejše od
nevrotične navezanosti na mater. Ne dovolijo materi, da bi se vmešavala v njihova
ljubezenska razmerja ali uničila zakon. Kljub temu pa jih delna odvisnost od
matere moti pri ustvarjanju uspešnega zakona. Od matere se tudi ločijo, si uredijo
ţivljenje neodvisno od nje, a ničesar pomembnejšega v osebnem ţivljenju ne
naredijo, preden se o tem ne posvetujejo z njo. V kolikor se mati ne strinja z
odločitvijo, a jo vseeno uresničijo, so nezadovoljni, saj jih bremeni občutek
krivde. Takšni delni mamini sinčki sicer hodijo v zakonu po lastni poti, ne
upoštevajo materinih ţelja ali ugovorov, vendar ne dovolijo ţeni, da bi tašči kaj
očitala ali se pritoţila čez njo. Mati je še vedno kočljiva tema, o kateri se ne more
pogovarjati, če pa se, pride med zakoncema do prepira. Delni mamini sinčki
nimajo teţav v spolnem ţivljenju tako dolgo, dokler so odnosi z materjo dobri
(Košiček, 1993, str. 102–105).
Obstajajo pa tudi moški, ki na videz niso obremenjeni s čustveno odvisnostjo od
matere, a v zakonu imajo vseeno teţave. Ti moški so se znebili materine spolno-
ljubezenske oblasti in se razvili v čustveno neodvisne osebe, a ta osvoboditev ni
popolna. Takšen moški je do ţene zadrţan, preveč nadzoruje svoje vedenje,
čeprav ji zagotavlja, da jo ljubi, kar je najbrţ res. Kadar se čuti negotovega v
odnosu do ţenskega spola, si izbere partnerico, ki mu ni enakovredna ter z njo
ravna avtoritativno. Takšen mamin sinček je tudi nagnjen k poroki z ţensko,
precej starejšo od njega, da v njej doţivlja mater, čeprav podzavestno, ter da
263
potem na njo usmeri ostanek navezanosti na mater. Latenten mamin sinček se v
zakonsko ţivljenje ne vključi popolnoma. Ne trudi se za poglabljanje čustvenih
vezi z ţeno, prepušča ji večji del zakonskih in druţinskih obveznosti, izogiba se
gospodinjskim opravilom ter negi in vzgoji otrok. Prizadeva si, da del prostega
časa preţivi brez ţene. Je pa tudi redko neţen do nje, kar se najbolj pokaţe pri
navzočnosti tretje osebe.
Vsi takšni ljudje se bojijo spolne ljubezni, dajejo in sprejemajo jo le delno, z
ambivalenco, s protislovnimi čustvi. Ali pa se je izogibajo in se trudijo, da bi jo
nadomestili z drugačnim čustvenim odnosom do drugega spola. Takim ljudem, ki
se izogibajo spolni ljubezni, pravimo erotofobi. To pa niso le tipi osebnosti, ki
smo jih omenili do sedaj. Erotofobija je pogosta tudi pri ljudeh, ki v otroštvu niso
spoznali ljubezni. In če niso imeli te moţnosti, jim ljubezenska čustva ostanejo
tuja, včasih celo nerazumljiva. V človeški naravi pa je, da se človek tistega, česar
ne razume, boji. Potrebno je poudariti, da se človek ponavadi rodi s sposobnostjo
za ljubezen, a mora se naučiti, kaj je ljubezen, da bo jo znal graditi ter jo
nakopičiti v sebi, da bi jo lahko dajal. To pa doţivi le, če ţivi med ljudmi, ki ga
imajo radi. Šele ko ljubezen vsrka v svojo ljubezen, postane sposoben, da jo daje.
V kolikor si človek ni pridobil ljubezni drugih ljudi, dokler se je razvijal v zrelo
osebo, ne zna ljubiti drugega človeka, niti pripadnikov drugega spola. Pa vendar
za spolno ljubezen niso dovolj sposobni niti tisti, ki so v otroštvu sicer doţivljali
nekaj ljubezni do sebe, ampak niso videli ljubezni med spoloma. Včasih ţe človek
po svoji naravi teţko sprejema ljubezen, še teţje jo pa daje. To je najbolj vidno,
ko se sooči s spolno ljubeznijo. V tem primeru gre za prirojeno ali primarno
ljubezensko nemoč, saj je njen temelj prisoten ţe od začetka človekovega
duševnega razvoja, torej še preden so nanj začeli vplivati vzgojni dejavniki. Taki
primer so shizotimne osebnosti. Takšen človek sicer nosi v sebi čustveno
ţivljenje, včasih tudi zelo bogato, a ne more čustev v zadostni meri usmeriti na
okolje, na ţivljenje okrog sebe, na druge ljudi. V kolikor vstopi v ljubezensko
razmerje oziroma v zakon, se kmalu pokaţe njegova čustvena zavrtost,
nezmoţnost, da bi se čustveno vţivel v partnerja, da bi ga res ljubil. Takšna
nesposobnost za spolno ljubezen do osebe drugega spola je pa prisotna tudi pri
homoseksualcih. Kljub temu pa ni rečeno, da homoseksualno usmerjen človek ni
sposoben za spolno ljubezen. Je, če je čustveno zrel, če je zmoţen ljubiti, tudi
spolno, ampak ta čustva pač usmerja na osebo lastnega spola. Najpopolnejšo
264
ljubezensko nemoč pa srečamo pri čustveno pohabljenih ljudeh. Taki ljudje so se
rodili brez sposobnosti, da bi razvili v sebi močnejša čustva. Pravimo jim
psihopati ali sociopati. Sociopatska osebnost se ne more vţiveti v drugo osebo, ne
more ničesar čutiti do nje in posledično je ne more ljubiti. Ţal se veliko takih ljudi
tudi poroči, čeprav so popolnoma nesposobni za spolno ljubezen. Seveda je njihov
zakon obsojen na propad. Prirojene sociopatske lastnosti bi teoretično lahko
omilila pravilna vzgoja v otroštvu. Toda človek s takimi lastnostmi se navadno ţe
takrat obnaša tako neprilagodljivo, asocialno in agresivno, da ga je zelo teţko
pravilno vzgajati. Pozitivno vzgojno ravnanje je pri njem veliko manj uspešno kot
pri otroku, ki se je rodil z normalno duševno zgradbo. Ravno zato je teţko
pričakovati, da bo ljubezen okolja usposobila psihopata za ljubezen. To je tem
manj verjetno, ker je skoraj nemogoče imeti rad otroka, ki se obnaša vsak dan bolj
asocialno.
Lahko rečemo, da je nevrotičnost najpogostejši vzrok, da se človek ne znajde v
ljubezenskem in zakonskem ţivljenju, se v njem ne zna naravno obnašati in
posledično ni zmoţen ustvariti uspešne in trajne ljubezenske zveze oziroma
ţivljenjske skupnosti (Košiček, 1993, str. 105–112).
5.4.7 Odnosi po poroki z razširjeno druţino
Poroka v prvi vrsti pomeni, da gre za zdruţitev dveh oseb v eno skupnost, v
skupno ţivljenje. Nadalje pa tudi pomeni, da gre tudi za zdruţitev z ostalimi člani
širše druţine, v katero se posameznik poroči.
Namreč ob poroki dobimo s svojim zakonskim partnerjem tudi nove druţinske
člane; taščo in tasta, svaka in svakinjo, tete in strice. Vsakodnevne izkušnje
kaţejo, da je sreča zakoncev marsikdaj odvisna od tega, koliko jima je uspelo
uskladiti odnose z novimi sorodniki. Zlasti so ti odnosi pomembni v prvih letih
zakona, pri čemer lahko brez pretiranega premišljevanja ugotovimo, da imata od
teh odnosov najbolj pomembno vlogo tašča in tast (Brajša, 1982, str. 69−70).
Po navadi se ţena po poroki zbliţa s svojo druţino, moţ pa oddalji. To pa ima
vpliv na njuni drţi in njuno počutje v zakonu. Recimo za mnoge partnerje pomeni
poroka pobeg pred izvirno druţino, za druge vstop v druţino, kakšno so si vedno
ţeleli, a je niso imeli. Včasih je poroka tudi priloţnost, da se poveţejo člani
265
druţine, ki ţe dolgo nimajo stika ter na ta način dopolnijo razpoke izvirne druţine
ter pospremijo mladi par na pot samostojnosti. Najpogostejši izid poroke pa je, da
se nekatere druţinske vezi otopijo, druge postanejo konfliktne, nekatere nove
vzpostavijo in stare izgubijo na svoji moči. Slednje vse zaradi tega, da se čustvene
napetosti, ki so prej vezale druţinske člane, sprostijo, na novo preuredijo ali
poglobijo. V kolikor poroka napetosti niti malo ni zmanjšala, mlad par ne more
zaţiveti svojega novega ţivljenja. Problem tega je, da izvirni druţini obeh
partnerjev ostajata nespremenjeni, se nočeta oziroma ne moreta soočiti z izgubo,
zmedo in konflikti, ki jih povzroči odhod enega izmed druţinskih članov oziroma
prihod tujca v to druţino. To velja celo bolj za tiste, ki radikalno prekinejo odnose
z domačimi, kot za tiste, ki s teţavo odidejo od doma. Namreč bolj kot sta se
mladoporočenca ločila od svoje druţine s prekinitvijo stika, manj sebe bosta
prinesla v zakon in bolj bodo v njunem zakonu prisotni oče, mati, sestre in bratje
vsakega izmed njiju.
Občasno se tudi zgodi, da partnerja drug od drugega nevede pričakujeta, da bosta
drug drugemu razrešila probleme v izvirnih druţinah. Ampak takšni upi se hitro
sprevrţejo v razočaranje, obtoţbe in nemoč, saj se problem zaradi vmešavanja
''tretjega'' (zeta/snahe) v najboljšem primeru odloči, v najslabšem pa zaostri do
konflikta. Nadalje, velikokrat partnerji nezavedno izberejo nekoga, ki je za starše
tako nesprejemljiv, da se konflikt prenese med starše in partnerja, medtem ko
lastni sin ali hči ta boj opazuje iz varne razdalje. Lahko se pa tudi zgodi, da se bo
sin oziroma hči znašla med dvema ognjema, ko bosta tako druţina kot partner
zahtevala od nje, da stori nekaj v njihovo korist ter v škodo druge strani, česar ona
ne bo hotela niti zmogla, še manj pa bo razumela, zakaj se je znašla med kladivom
in nakovalom. Takrat bosta čutila, kot da je neuspeh njunega zakona za starše
pomemben dokaz tega, kar ţe ves čas trdijo in doţivljajo ob svojem otroku:
pomembnejšo vlogo je igral otrok v ţivljenju svojih staršev in v vzdrţevanju
njunega odnosa, manj bo čutil, da mu starši ''dovolijo'', da je njegov zakon
uspešen. V takšnih primerih je tako za starše veliko bolj sprejemljivo, da se jezijo
na otrokovega partnerja, ki je odpeljal ljubljenega otroka, kot da bi se soočili z
odsotnostjo stika med njimi in svojim otrokom (Kompan Erzar, 2003, str. 72–74).
Še posebej je pri ločitvi od staršev ločitev mladega zakonskega moţa in njegove
matere. Pomembno je, da si moţ dovolj zavestno dopove, da se ta podzavestna
čustvena vez z njegovo materjo mora pretrgati. Zato je modro in preudarno, da se
266
mlada ţena varuje vsakega nastopa proti tašči. S tem bi spravila moţa v dvome in
odločitve, v katerih se bo v prvih letih zakonskega ţivljenja navadno postavil za
zagovornika svoje matere. Pametno bo, če se bo mlada ţena v takih primerih
borila ne zase, ampak za zakon. Našla bo marsikatero priloţnost, da bo izkazala
ljubezen tudi moţevi materi. S tem in z odkrito besedo med obema ţenama se
bodo razrešile tudi teţave, ki se bodo zdele skoraj nerešljive. Vsekakor pa
pomenek v nobenem primeru ne sme biti usmerjen ne proti moţevim staršem, ne
proti moţu, ampak k novemu zakonu in k miru ter k medsebojnemu razumevanju
v druţini.
Nadalje se navezanost na starše lahko kaţe tudi tako, da se pogosto omenja, kaj bi
v posameznem primeru naredili moţevi ali ţenini starši. Prav tako ni v redu, če se
zakonca s svojimi starši zaupno menita o vseh podrobnostih novega ţivljenja, celo
o medsebojnih zadregah. Dejstvo je, da čim bolj normalno so bili mladi zakonci
kot otroci vzgajani, čim bolj so jih starši vodili k svobodnosti in samozavesti, tem
bolj zdrave in pravilne odnose bodo ohranili mladoporočenci do svojih staršev.
Poleg tega pa morajo tudi starši po poroki paziti, da zavzamejo pravo stališče do
svojih ţe poročenih otrok in njihovih partnerjev. Zaţeleno je, da spoštujejo
svobodo poročenih in naj se nikoli ne odločajo za kakšne »vzgojne« ukrepe in
posege, ki bi omejevali svobodo mladih. Vsekakor ni lepšega kot iskreni in topli
odnosi med zakoncema in njunimi starši. Ti se pa porajajo iz medsebojnega
spoštovanja in niso v korist le mlademu zakonu, ampak se bodo odraţali tudi v
odnosu med starimi starši in vnuki.
Glede pomoči lahko rečemo, da je velika podpora zakonu v njegovi »otroški
dobi«. Kljub temu pa je potrebno opozoriti na nevarnost, da bi tašča ali mati
odtujevala otroke mladi materi in jih bolj navezovala nase. Še posebej je to
problem, če babica nima svojega gospodinjstva in sedaj na samem lepem začuti,
da se ji spet ponuja omenjena priloţnost. V bistvu pa je babica dolţna storiti vse,
da svoje vnuke čim bolj naveţe na njihove starše (Krščanski zakon, 1999, str. 55–
58).
Večkrat se recimo tudi zgodi, da mladi in stari zakonski par začneta skupno
ţivljenje z veliko vedrine in zaupanja, a kmalu se pojavijo teţave. Njun otrok
(mladi moţ/mlada ţena) pozna navade svojih staršev in niti ne opazi, da le-ti
nehote – redko hote – vsiljujejo nekatere svoje načine sinu ali hčerki, s tem pa tudi
sozakoncu, ki pa jih ni vajen. Tisti, ki se priţeni, je le prišlek, ki se mora
267
prilagajati novemu okolju. Pomembno se je zavedati, da je stari zakon ţe utrjen in
ga stvari ne vrţejo kar tako iz tira. Med tem je na drugi strani mladi zakon še
neutrjen, ni še čisto preizkušen in ga vsaka večja teţava lahko konkretno zamaje.
Zato bi morali na splošno reči, da se mora starejši zakonski par bolj prilagajati
mlajšemu in ne obratno, čeprav vemo, da se starejši ljudje zelo teţko prilagajajo.
Znano pa je tudi, da se moški laţje prilagodi glede domačih navad ţeninim
staršem kot se mlada ţena navadi načina moţevih staršev. Po drugi strani moţ v
hiši ţeninih staršev trpi, ker je nekako vedno ''sin'' in ''mlajši'' in naj bi se oziral na
voljo ţeninega očeta. Kakorkoli pa, bi v takih primerih morala prevladovati
najprej pamet. Če ţe ţivijo skupaj iz kakršnih koli razlogov pač, morajo ţiveti in
ravnati tako, da ne bo preteţko ne enemu ne drugemu. Mladi par si mora priboriti
zaupanje starega para in obratno. Mnogi pari si idealno predstavljajo soţitje s
starši, imajo skupaj celó gospodinjstvo in kuhinjo. A kmalu uvidijo, da je bolje, če
ima vsaka gospodinja svoje ''kraljestvo'', predvsem na začetku zakona, ko se
mlada zakonca šele usklajujeta. Celo v primeru, ko ne ţivijo skupaj, rado pride do
teţav, ne da ne bi prišlo, če so skupaj. Ni pa tudi dobro, če ob nesporazumih
hodita partnerja k svojim staršem po tolaţbo.
Še najbolj pomembno je zavedanje, da vsako nasprotje škodi tudi otrokom, ki po
naravi ţelijo, da so si vsi ljudje dobri med seboj in ki ne poznajo predsodkov, saj
so zrasli iz novega poloţaja, ko ţe od vseh začetkov gledajo stare in mlade starše
skupaj. Velikokrat tašča in tast pazita otroke mlade druţine in se znata z njimi
zelo lepo ujeti in razumeti. Mladi par se mora zavedati, da je to zelo velika usluga
in biti hvaleţen. Z druge strani gre ob tem spet za nevarnost dvojne vzgoje in
navezanost otrok na stare starše ter moţnost neke ljubosumnosti mladih na stare.
Prav gotovo drţi, da stari starši ne bi smeli bistveno drugače vzgajati vnukov kot
jih njihovi starši in jim recimo dovoljevati tega, kar jim starši ne dovolijo. Res pa
je tudi to, da če stara starša varujeta otroke, ne moreta s tem postati enaka mladim
staršem. In nenazadnje, stari starši prej ali slej potrebujejo pomoč, za katero bodo
snahi in zetu navadno hvaleţni. Tega se morata zavedati tudi mlada zakonca, ki
morata misliti na to, da bosta tudi sama enkrat doţivela poroko svojih otrok in si
bosta ţelela lepih odnosov s snahami in zeti.
Zato razumevanje, strpnost, dobrota in v končni fazi krščanska ljubezen naj bi
vedno znova pomagali iskati zlato sredino. Vsekakor je za laţje prenašanje in
preraščanje teţav potrebno razumeti, da otrok, ki je bil dve desetletji noč in dan
268
pri starših, ne more kar izginiti iz njunega sveta, še posebej iz materinega. To niti
ne bi bilo naravno. Zato je razumljivo velika naloga in hkrati teţava za vsako
mater, da se prilagodi novemu poloţaju. Tako je zelo veliko odvisno od značaja
ter duševne in duhovne moči tašče ali tasta, da znata na eni strani ohraniti pristni
prijateljski, ljubezenski odnos do svojega poročenega sina ali hčere, hkrati pa
puščati vso potrebno svobodo sinovi ţeni ali hčerkinemu moţu. Logično je tudi
dejstvo, zakaj se laţje ujame tast s hčerinim moţem ali s sinovo ţeno kot tašča, ali
zakaj se teţje to posreči snahi ali zetu. Namreč ţenska narava je ponavadi bolj
čustvena, čuteča, bolj osebna in občutljiva za medsebojne odnose in vse doţivlja
bolj v povezavi s celoto kot pa moški. Posledično bo pametna tašča zelo obzirna
do svoje snahe, saj se bo spominjala svoje mladosti in svojega vstopa v krog tujih
ljudi svojega moţa, kjer se je morala znajti in kjer je sama dobro čutila, kaj
pomeni razumevajoča tašča, ki se ne vtika v mladi zakon in kaj pomeni tašča, ki
vsega tega ne razume ali noče razumeti. Po drugi strani pa bo snaha skušala
razumeti starše svojega moţa in vedeti, da se njun svet teţko spreminja in da
lahko dobrota, treznost in razumevanje naredijo zelo veliko (Vider, 2003, str. 88–
90 in 145−146).
Za mlade, ki sklepajo zakonsko zvezo, je pomembno, da imajo realno stališče do
sorodnikov. Ubrani odnosi do sorodnikov lahko veliko pripomorejo k sreči
zakoncev. Ob tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je mnogim staršem veliko do
tega, da imata njihova otroka srečno in ubrano skupnost. Kar se pa tiče tega, če
lahko sorodniki porušijo zakonski odnos, pa je takole. V kolikor je zakonska
skupnost dveh uspešna in stabilna, kjer zakonca vztrajata pri svojem, se znata in
ţelita odkrito ter objektivno pogovoriti o svojih sorodnikih in sta prepričana o
vzajemni ljubezni, poseganja sorodnikov ne bodo uspešna. Če pa ţe nastopijo
problemi v odnosu s sorodniki, pa včasih pomaga tudi to, da zakonca zmanjšata
stke z njimi, še posebej, če jima ne uspe najti zadovoljive rešitve za oba. Čeprav
oddaljevanje od sorodnikov ni najboljša rešitev, a vsaj v prvih letih zakona
olajšuje vzajemno prilagajanje med zakoncema (Brajša, 1982, str. 72–74).
Velja poudariti, da je skupno ţivljenje različnih rodov vedno večji problem, ker se
povprečna doba človekovega ţivljenja podaljšuje in je vedno več starih staršev.
Zato velja pravilo, da čim bolj bo moţ s poroko zapustil svojo mater in ţena svoje
starše, tem bolj bo to pomagalo zorenju mladega zakona in tem bolj se bodo med
269
mladima zakoncema ter njunimi starši tkale in poglabljale vezi pristnega
prijateljstva (Krščanski zakon, 1999, str. 58).
Nenazadnje tudi bratje in sestre partnerjev ter mesto partnerja med brati in
sestrami imajo zelo pomembno mesto znotraj zakonske dinamike mladega para.
Omogočijo posamezniku, da razširi svoj pogled na sistem, iz katerega je odšel. Po
navadi pa je vez med brati in sestrami močno pogojena z vlogami, ki so jih igrali
kot otroci zakonskega odnosa med očetom in materjo (na primer starostne razlike
med njimi, rivalstva, njihov pomen za očeta in mater ter podobno). Torej,
močnejše vloge ko so morali odigravati v zakonu svojih staršev, manj razviti so
njihovi medsebojni odnosi in manj povezanosti bodo občutili med seboj. Kar se
tiče partnerjev bratov in sester, lahko prevzamejo vlogo nekoga, ki uravnava
konflikt med njimi, skrbi za razmejitve med njimi ali postane razlog za
oddaljevanje med njimi. Včasih partnerji celo prevzamejo vlogo ''človeka za stike''
z moţevo ali ţenino izvirno druţino. Na tak način le še povečajo izvirne napetosti,
ki so bile v tej druţini ţe prej.
Se pravi, tako kot je eden izmed ključev, kakšen bo zakon mladega para, zakon
njunih staršev, je enako pomemben ključ odnos med njima in njunimi brati ter
sestrami. V bistvu je zelo pomembno, ali je bil moţ najstarejši brat v druţini in je
vzgajal in učil mlajše sestrice, in ali je bila njegova ţena najmlajša sestrica, ki je le
čakala na to, kaj bodo drugi naredili. Prav tako je razlika, ali sta partnerja ţivela
samo med brati ali samo med sestrami ali med brati in sestrami. In vse te vezi
potem zaznamujejo posameznikov odnos do zakona in do skupnega ţivljenja s
partnerjem (Kompan Erzar, 2003, str. 74−75).
S tem smo pa tudi ţe nakazali nekatere smernice za uspešen zakon, o katerem
bomo več povedali v naslednjem poglavju.
5.4.8 Kako do uspešnega zakona
Uspešen oziroma srečen zakon bi lahko z drugo besedo poimenovali tudi
enakopraven partnerski zakon.
N. in G. O Neill (1975) definirata v knjigi Odprti zakon ta odprti partnerski odnos
kot pošten, iskren odnos med človekoma, ki temelji na enaki svobodi in enaki
pravici do lastne osebnosti; kot skupen podvig, znotraj katerega se lahko izpolnijo
270
potrebe obeh partnerjev, brez da bi bil kdo od njiju prisiljen v odvisnost, ki bi
tlačila njegovo osebnost; kot sodelovanje pri neodvisnem razvijanju partnerja; kot
obojestransko spoštovanje in upoštevanje ţelja in potreb partnerja. Vse omenjeno
pa se odvija na osnovi svobodnega odločanja, ne prisile.
Martin Buber (1977) pravi, da je resnični zakon tisti, v katerem dve človeški bitji
medsebojno odkrivata Ti.
G. in R. Blanck (1978) pa v svoji knjigi Zakon in psihični razvoj razlagata uspešen
in razvojno zrel zakon kot tisti zakon, v katerem sta partnerja dosegla stadij
objektne ljubezni in objektne konstantnosti. Šele ta omogoča, da ljubimo partnerja
neodvisno od svojih potreb. To zahteva, da z energijo z ravni zadovoljevanja
potreb zasedemo ljubljeni objekt, kar je edino pravo zagotovilo za zakonsko
zvestobo in stanovitnost monogamnega zakonskega odnosa. Poleg tega morata
zakonska partnerja predhodno uspešno končati razvojne stopnje objektnih
odnosov otroštva in adolescence. V okviru tega je najpomembnejše psihično
ločevanje od staršev, katerega posledica je individualizacija. Šele to pa partnerja
usposablja za resnično in kvalitetno ljubezen.
Torej, uspešnost v zakonu zahteva določeno psihično, psihosocialno, odnosno
zrelost, hkrati pa pripravljenost za nadaljnje skupno razvijanje v zakonu. Gre za
proces, razvoj. Poleg tega je uspešen zakon teţko opisati, saj je vsak posebej
enkraten in specifičen. Moramo se zavedati, da je kvaliteten zakon napor, ki se
obrestuje. Namreč enakopraven partnerski zakon, osnovan na svobodnem
odločanju in svobodnem ostajanju v njem, zahteva vsakdanji boj za to svobodno
skupnost (Brajša, 1986, str. 46−47).
Do uspešnega zakona je mogoče priti na različne načine. V prvi vrsti se je na
zakon potrebno pripraviti, o čemer je bilo veliko povedanega ţe v poglavju
Priprava na zakon. Mladi se lahko dobro pripravijo na zakon le, če sprejmejo
resnice o ljubezni, seksu in zakonu.
Nekatere izmed teh so:
''Zakon se večinoma zasnuje iz ljubezni, ki ima svoj razvoj, na tega pa lahko
vplivata oba partnerja. Zakon lahko vzdrţujeta z ljubeznijo, vendar mora biti
ta na zrelejši in bolj razviti stopnji. Zakon lahko sklenemo iz zaljubljenosti, ne
moremo pa ga le z njo ohraniti.
271
Vsaka ljubezen traja tako dolgo, dokler jo partnerja, ki se ljubita, vzdrţujeta in
razvijata. Ljubezen je umetnost, ki se je moramo naučiti in jo stalno
izpopolnjevati.
Seksualne tehnike in orgazem so potrebni, ne pa zadostni za spolnost.
Orgazem dokazuje orgazem, ne more pa biti tudi dokaz ljubezni. Seks ni
sredstvo za reševanje drugih problemov v zakonu. Njegova kvaliteta je
odvisna prvo od tega, če so drugi problemi rešeni.
Izvor zakonskih teţav nista različna značaja ali spola, ampak slabi odnosi,
nekvalitetna komunikacija in nepošteno obnašanje med različnima značajema
(ki sta najbolj normalen pojav v zakonu) in različnima spoloma (ki sta še bolj
normalen pojav). Teh problemov ne rešimo tako, da po značaju in spolu
drugačnega partnerja zapustimo in iščemo primernejšega, ampak tako, da smo
se pripravljeni skupaj učiti in ohranjati kvalitetne odnose, odkrito
komunikacijo in pošteno vedenje.
Dober in slab zakon se ne razlikujeta po tem, da v enem ni prepirov,
konfliktov in različnih mišljenj, v drugem pa so. Razlikujeta se po načinu
prepiranja in reševanja konfliktov ter po pristopih k medsebojni različnosti.
Najslabše je molčanje, odrivanje in obhajanje problemov.
Slabega zakona otroci ne rešujejo, ampak ga še poslabšajo, obenem pa sami
trpijo v njem. Samo dober zakon otroci še izboljšajo.
Pogoj za enakopraven in partnerski zakon je razvita in trdna identiteta vsakega
zakonskega partnerja. Poklicna in ekonomska samostojnost k temu le
prispevata, ne moreta pa identitete partnerjev nadomestiti. Taka samostojnost
namreč še ne pomeni psihološke in emocionalne samostojnosti. V zakonu ne
obstaja le ekonomsko manipuliranje, ampak tudi psihično.'' (Brajša, 1986, str.
49−50.)
Tri tehnike, kot tri osnovna pravila za uspešen zakon, ki bi jih mladi morali
poznati:
Tehnike za vzdrţevanje kvalitetnega odnosa
Gre za to, da se morata zakonca z medsebojnim eksperimentiranjem naučiti, kako
ravnati z bliţino in distanco v svojem odnosu. Najti morata lastno mero. Enako
velja za regresivno (otročje) vedenje oziroma progresivno (odraslo) vedenje v
272
odnosu, za podobnost in različnost, aktivnost in pasivnost, zadovoljevanje in
frustriranje. Vse te polarnosti morajo biti enakomerno in obojestransko
razporejene, hkrati pa obojestransko in skupno odmerjene. Tako je od
fleksibilnosti, recipročnosti in reverzibilnosti odvisna kvaliteta in trajanje
zakonskega odnosa. Torej, ni dovolj, da se mlade le opozori, da je za ohranjanje
zakona ţe od začetka potrebno skupno delo, ampak jih je potrebno tudi konkretno
naučiti, kako takšen odnos vzdrţevati.
Tehnike za vzdrţevanje kvalitetne komunikacije
Komunikacija je osnova vsakega partnerskega odnosa, tudi zakonskega. Pri tem je
poudarek na dvosmernosti komunikacije, namreč, da znamo govoriti in pa tudi
poslušati, kar je za ţiv in resničen zakon bistveno. Zelo pomembna je tudi
neverbalna komunikacija. Posledično se je potrebno naučiti prepoznavati
neverbalne informacije in jih spreminjati v besede ter na ta način reducirati
njihovo večpomenskost, ki je lahko stalen vir konfliktov in nesporazumov. Zato je
tako v verbalnem kot neverbalnem potrebno imeti dober posluh za odnosno,
katerega je treba dešifrirati in enopomensko ubesediti. Namreč sporočilo ne
govori le o vsebini, ampak tudi o odnosu tistih, ki komunicirajo. V kolikor pa
postane vsebina zakonske komunikacije samo sredstvo za odnosno prerekanje,
potem se komunikacija spremeni v neskončen prepir, problemi pa postanejo
nerešljivi. Tako je potrebno poudariti, da je vse to umetnost, katero se je treba
naučiti, jo izpopolnjevati in prilagajati lastnemu zakonu (prav tam, str. 50–51).
Velja poudariti, da komunikacija v marsičem določa kakovost zakona. Uspešna
zakonska komunikacija omogoča zakonskima partnerjema, da drug drugega
odkrivata do konca ţivljenja, sta vedno znova zanimiva drug za drugega, se vedno
znova zaljubita drug v drugega in obnavljata medsebojne čustvene vezi.
Pomanjkljiva/motena komunikacija pa je značilna za nekvalitetne, nehumane
zakone, ki se slej ko prej sprevrţejo v zakonski pekel. V končni fazi ima
komunikacija vpliv na uspešnost oziroma neuspešnost zakonske seksualnosti.
Namreč seks z istim partnerjem v daljšem obdobju, ki naj zadovolji oba partnerja
ni moţen, če ni dobre medsebojne komunikacije. Od kvalitete komunikacije med
zakoncema pa je odvisna tudi kvaliteta komunikacije med starši in otroki.
Zakonska komunikacija tako določa kakovost druţinske komunikacije. Nekateri
avtorji v komunikaciji celo vidijo dejavnik, ki je odločilen v zakonu. Posledično
pravijo, da je glavni smoter sleherne intervencije v skaljenem zakonu naučiti
273
zakonska partnerja, kako naj se pogovarjata in kako naj med seboj komunicirata.
Zakonska komunikacija je potemtakem bistvo zakona, dobra zakonska
komunikacija pa pogoj, da bi lahko v zakonu ţiveli človeško (Brajša, 1982, str.
291−292).
Tehnike za pošteno vedenje med zakonskima partnerjema
Pošteno vedenje je tukaj mišljeno kot oblika takega medsebojnega uporabljanja, v
katerem partnerja zadovoljujeta svoje potrebe na način, da ni noben od njiju
izkoriščan, zlorabljen ali zmanipuliran. Na ţalost pa se zakon dostikrat spremeni
prav v to. Zelo pomembno je, da ima partner izostren posluh za sopartnerjeve
potrebe in jih zna usklajevati v obojestransko zadovoljstvo. Enostranskost je
značilnost slabega zakona. Tako zlorabljanje pogosto poteka nezavedno, zato tudi
niso razvidni dejanski vzroki za nezadovoljstvo drugega partnerja. Zakon je
pogosto zelo kompliciran sistem takih odnosnih obrambnih mehanizmov, ki jih ne
prepoznamo, so pa lahko vzrok mnogim teţkim konfliktnim poloţajem in
napetostim.
Mladi, ki se pripravljajo na kvaliteten in uspešen zakonski odnos, pa morajo nujno
imeti tudi zunanjo organizacijsko obliko, se pravi strokovnjake, ki se bodo z njimi
ukvarjali. Po zakonu o zakonski zvezi je v Sloveniji predzakonsko svetovanje
obvezno in ga organizirajo centri za socialno delo po občinah. Zaenkrat se odvija
v obliki krajših razgovorov s socialnim delavcem ali psihologom ali v obliki
predavanj, odvisno od občine. Takšno predzakonsko svetovanje ne bi smelo biti
mesto, kjer dobiš informacije, ampak naj bi dajalo tudi praktično znanje o tem,
kako ţiveti v zakonu. Zelo uspešna metoda pri takšnem svetovanju je skupinsko
delo. Kakorkoli pa, od vsega je najpomembneje, da mladih v to ne silimo, ampak
se morajo za to odločiti sami. Potrebno jim je stvar ponuditi, potem se pa sami
odločijo, ali bodo sprejeli ali zavrnili.
Na ţalost je predzakonsko svetovanje pri nas šele v zametkih, več se ukvarjamo z
ločitvijo oziroma posledicami nepripravljenosti za zakon. Vsekakor bi bilo bolje,
da bi se ukvarjali z vzroki in preventivo. Še posebej dejstvo, da v zavoţenih
zakonih trpijo predvsem otroci, bi nas moralo spodbuditi, da bi kaj storili za
spremembo naših zakonov (Brajša, 1986, str. 51–52).
274
Za uspeh zakona je v bistvu le en pogoj, več pa je pogojev, da bo ta pogoj
izpolnjen. Edini neizogiben in sam po sebi zadosten pogoj za to, da partnerja
ustvarita ţivljenjsko skupnost, je prava in obojestranska ljubezen, tudi spolna
ljubezen, več dejavnikov pa mora pripomoči k temu, da bi v odnosu med
zakoncema takšna ljubezen bila mogoča. Zakon, v katerega pravo ljubezen
prinese le en partner, je obsojen na neuspeh. Medsebojno ljubezen partnerjev pa
lahko definiramo kot nenehno čustveno izmenjavanje, čustveno gibanje drugega
proti drugemu, dajanje in sprejemanje naklonjenosti in spodbud. Predhodnica
pravi ljubezni pa je spolna oziroma erotična očaranost, ki se pogosto pojavi ţe na
prvem zmenku ali kmalu po njem. Ljubezen je sad čustvenega dogajanja v
človeški duši, kar pa potrebuje čas. Pri človeku, ki je očaran, se hkrati pojavi
ţelja, da bi s to osebo, ki ga je očarala, navezal tesnejši stik. V kolikor je ta ţelja
obojestranska, je samo po sebi umevno, da se bosta ţelela še naprej sestajati, kar
najpogosteje. Namen tega je, da se čim bolje spoznata in si dasta priloţnost, da se
med njima razvije ljubezen. Spoznavala se bosta v pogovorih, kjer bosta drug
drugemu razodevala svojo osebnost. Vaţno je, da sta pri tem odkrita, tudi glede
kakih neuspehov in pomanjkljivosti. Duševna sorodnost je temeljni pogoj, da se
ljubezen začne razvijati. V kolikor jo odkrijemo pri osebi, katera nas tudi vedno
bolj spolno privlači in seveda tudi mi njo, lahko govorimo o razvoju spolne
ljubezni.
Recimo, če nekoga zares ljubimo, bomo vedno imeli dovolj časa zanj, ga
spoštujemo, sprejemamo kot enakopravnega sopotnika, smo z njim odkriti in mu
zaupamo. Partnerjevo zaupanje pa najuspešnejše spodbujamo in krepimo, če se
vedno vedemo do njega tako, kot v določenih okoliščinah ţeli in pričakuje.
Recimo zelo pomembno je, da v določenem trenutku začutimo, kaj partner
pričakuje od nas, kakšno naše vedenje ali dejanje mu bo všeč. Če smo to sposobni
uganiti, bo to okrepilo partnerjevo zaupanje, nam pa bo dokaz, da ga resnično
ljubimo (Košiček idr., 2001, str. 18–27).
Pravi sovraţnik zaupanja je varanje. Sicer ne gre za varanje z drugimi ljudmi ali
nezvestobo, ampak za vsakdanje malenkosti, kot na primer: ţena ve, da moţ ne
mara njene prijateljice, a vseeno mu prikriva, da se z njo vendarle še na tihem
obiskuje. S tem moţu pokaţe, da mu ne zaupa čisto, (saj se ga ''boji''), hkrati se
pa ne zaveda, da s takim ravnanjem izgublja zaupanje pri moţu. Take majhne
prevare počnejo ljudje iz velikanske obzirnosti, da bi drugemu prihranili jezo ali
275
neprijetnost. Ne zavedajo pa se, da s tem krhajo temelje medsebojnega zaupanja
in posledično srečnega zakona, tako da ga niti ljubezen ne more prav nadomestiti
(Trstenjak, 1994, str. 105−106).
Prava ljubezen do partnerja nas tudi usposablja, da začnemo čutiti kot on, se pravi,
da se na določena doţivetja, spoznanja in dogodke odzivamo s podobnimi čustvi
kot on. Skladnost se kaţe tudi v tem, da partnerja vedno bolj ugotavljata, da o
nečem enako mislita. Posledično se redko prepirata, četudi se glede določene
stvari ne ujemata ali si nasprotujeta. Njuni prepiri so konstruktivni in jih ponavadi
hitro končata. Velja pa poudariti, da je skladnost med ljubezenskima partnerjema
in nenehna krepitev njune čustvene vezi moţna le v primeru, če sta si partnerja po
zgradbi svojih osebnosti podobna, kar ne pomeni, da sta si enaka. Zato se morata
drug drugemu prilagajati, če se hočeta ujemati. In ravno medsebojna ljubezen
omogoča, da se prilagajat spontano. Celo vesela bosta, ko bosta imela priloţnost
sprejeti kako partnerjevo navado ali se odpovedati kaki svoji, ki partnerju ni všeč,
recimo način prehranjevanja, urejanja stanovanja in drugo.
Drugače pa je, če se razlikujeta v temeljnih lastnostih, recimo v vrednotenju
ţivljenja, v stališču do odnosa med spoloma. Takrat se bosta morala siliti v
prilagajanje kaki partnerjevi pomembni lastnosti ali odpovedovanju kaki svoji. To
pa vsekakor ni plus za ohranjanje odnosa, saj se ne moremo večno siliti v nekaj,
kar nam ni všeč. Zelo pomembna je tudi pozornost do partnerja, ki se kaţe na
različne načine: izpolnjevanje ţelja (četudi je mogoče partner ne omeni), dajanje
darilc, pohvala njegovi zunanjosti, priznanje vsakega uspeha, pohvala vsakega
napredka in podobno. Zelo pomemben način izraţanja ljubezni pa je tudi neţno
ravnanje s partnerjem, kot so ljubeznive besede, naklonjeni pogledi, topli nasmeh,
neţni dotiki, poljubi, objemi. Ta je še posebej pomembna v spolnem odnosu.
Slednji je sicer predvsem uţivanje v intimnem telesnem stiku z ljubljeno osebo in
doseganje vrhunca, hkrati pa pripomore tudi k boljšemu spoznavanju partnerja.
Namreč kadar se partnerja slečeta do golega pred spolnim odnosom, se tudi v
psihološkem smislu razgalita drug pred drugim. Ob tem morata biti odkrita drug
do drugega (si povedati, kaj si ţelita, s čim sta zadovoljna, v čem najbolj uţivata),
če ţelita v odnosu res uţivati in se popolnoma ujeti (Košiček idr., 2001, str. 27–
32).
Na tem mestu naj omenimo še prihod otroka, ki pomeni največji izziv strukturi
zakona, saj je čustveno izrazito zahteven, hkrati povsem odvisen od svojih staršev
276
in njihovega funkcionalnega sodelovanja. Otrok niti ni enakovreden, zahteva pa
ogromno pozornosti, nenehni razvoj novih potencialov in odpiranje tistih področij
čustvovanja, ki so bila lahko dotlej zaprta. Lahko rečemo, da otrok dobesedno
postavi vse na glavo, od urnika do gospodinjskih opravil, zlasti pa pod vprašaj
postavi dotedanjo strukturo časa za sluţbo, časa zase, za drugega in dom. Tako sta
se starša prisiljena soočiti z otrokovimi potrebami po prisotnosti in varnosti, po
negi, varstvu ter čustveni razpoloţljivosti, ki jo potrebuje otrok za svoj razvoj.
Odnos, v katerega se otrok rodi, je lahko tak, da za njega ni prostora ne le
časovno, ampak tudi čustveno, ali pa otrok celo zapolni vakuum, ki je nastal med
zakoncema. Kakorkoli gledamo, ustvariti prostor za otroka je zelo zahtevna
naloga, ki nastane v tistem odnosu, kjer zakonca lahko sodelujeta kot samostojna
odrasla posameznika, ki ne krivita drug drugega za svojo nemoč in nesposobnost
in kjer drug drugega ne posnemata, ampak vsak razvije svojo starševsko vlogo
tako, da ne odriva ali izriva drugega. Nadalje, prostor za otroka je v ranljivosti
vsakega zakonca, katerega predstavlja prostor njune intime. In kolikor je med
njima prisotno deljenje ranljivosti, toliko je prostora za otroka. Otrok prinese v
zakon ranljivost, kajti najkrhkejša čutenja, ki jih človek lahko doţivi v svojem
ţivljenju, jih doţivi ob otroku, ob novorojenčku. Za njega je popolno odgovoren,
nima pa nobenega ključa, kaj otrok v določenem trenutku potrebuje, razen svojega
lastnega čutenja, ki mu ga otrok vzbuja. Sedaj partnerja ne moreta biti več na enak
način pozorna drug do drugega, na svoje sluţbene skrbi, telesne teţave, odnose s
starši in prijatelji. Vendar naravni razvoj odnosa in druţine od njiju terja, da na
nek način to obdobje preţivita in iz njega črpata moči za naslednja obdobja. Tako
lahko nehote poglobita tudi svojo intimo. Prav tako s prihodom otroka spolnost ni
več samoumevna, kar povzročijo novi fizični napori, pomanjkanje spanja, časa in
tesnoba. Posledično telesna ljubezen in spolnost najde v tem obdobju neskončno
mnoţico novih izrazov, bogastvo stika, neţnosti in predanosti, ki ga prej ni bilo.
Šele ta polnost telesne povezanosti med moţem in ţeno potem odpre prostor, v
katerem je otrok varen, ljubljen in sprejet.
Bradt (1988) tako pravi, da pretirana pozornost na zakonski odnos in odnos do
prijateljev na račun zanemarjanja vezi starši – otrok lahko pripelje do
zanemarjanja otrok in ostarelih članov širše druţine ter izgube občutka za
poskrbljenost in kontinuiteto ţivljenja. Po drugi strani pa pretirano poudarjanje
vezi starši – otrok prinaša tveganje za zakonski odnos ter lahko vodi v čustveno
277
zlorabo otroka oziroma pretirano navezanost staršev na otroka. Zato prav
ravnoteţje časa, energije in psihosocialnih vezi prinaša nov vir zdravja in razvoja
v sistem sam (Kompan Erzar, 2003, str. 105 – 110).
Ob tem velja poudariti dejstvo, da kvaliteten partnerski in zakonski odnos
pozitivno vpliva na vzgojo otrok in obratno, kar so pokazale tudi raziskave. Mama
in oče, ki zmoreta biti tudi moţ in ţena, bosta zakonsko vzdušje prenašala tudi na
otroka. Pokaţeta mu, kako se sprejema drugega, kako se sliši ţelje in reagira na
potrebe, kako se upošteva drugega, naučita ga, kako se rešujejo konflikti, kako se
pogovarjati, pogajati. Pokaţeta mu tudi, kako biti intimen, kako poskrbeti za svoje
telo, delo, prosti čas in podobno. Vse to z odnosom, ki ga imata med sabo in med
njima ter otrokom (Klobučar Rijavec, 2007, str. 40−41).
Se pravi, člani druţine so povezani na različne načine in so med seboj odvisni. To
pa ne izhaja le iz osnovnih potreb za preţivetje, ampak se te povezave in
odvisnosti ves čas sproti razvijajo in dopolnjujejo v čustvenem doţivljanju,
spoznavnih izkušnjah, oblikovanju socialne podpore in osebne rasti slehernega
druţinskega člana. Vse, kar se dogaja z enim članom druţine, se na tak ali
drugačen način zrcali na vseh preostalih. In vsaka sprememba, ki jo doţivi druţina
kot celota, pusti v ţivljenju vsakega člana druţine svojo posebno sled (Tomori,
1994, str. 18).
Tako lahko tudi rečemo, da je zakonski odnos gibalo druţine. Se pravi, če ţelimo,
da se druţina razvija, se mora razvijati tudi zakonski oziroma partnerski odnos, ki
lahko sčasoma postane za oba partnerja varen kraj intime, medosebnega
spoštovanja in odrasle medsebojne pomoči. V kolikor zakon ne nudi dovolj
varnosti, da bi partnerja drug pred drugim lahko pokazala lastno šibkost, strah,
nemoč, bolečino, potem se bosta ranljivih občutenj ubranila tako, da jih bosta pri
sebi zanikala, pri drugem pa nehote spodbujala in povzročala. Ta čustvena
dinamika nerazrešenega konflikta bo zakonca povezala v začarani krog
ponavljajočih se vedno enih in istih čustvenih stanj, ki jima ne bodo omogočili
nobenega razvoja in ju bodo na paradoksalen način varovali pred ranljivostjo
oziroma intimnostjo, ki si jo oba ţelita. Posledice tega pa so zelo razdiralne.
Namreč, ker sta partnerja nesposobna odgovoriti na osnovne čustvene potrebe
samega sebe, drug drugega in otrok ter druţine kot celote, se bodo posledice te
blokade najprej pokazale v razvoju otrok in tudi celotne druţine (Kompan Erzar,
2003, str. 37).
278
Do uspešnega zakona pa lahko pridemo tudi z upoštevanjem karakteristik
zdravega odnosa. Firestone (2000) govori o naslednjih karakteristikah zdravega
odnosa:
iskrenost in integriteta
Za iskrene ljudi je značilno, da so netolerantni do neskladja med lastnimi
besedami in dejanji. Takšen posameznik se bo drugim kazal dejansko takšen,
kakršen je. To pa pomeni, da je nekoč moral iti dovolj globoko vase, da je sploh
ugotovil kdo in kakšen je ter sprejeti tudi neprijetne dele sebe, se z njimi soočiti in
jih priznati. Osebe z določeno stopnjo integritete sebe ne bodo sovraţile zaradi
svojih pomanjkljivosti, ampak bodo postopno delale na teh področjih, da bi lahko
sprejele svoje omejitve in navezale odnose z drugimi ljudmi prav v teh omejitvah
ter se naučile prositi za pomoč. Posledično obstaja največje nezadovoljstvo med
partnerji, kjer noben od partnerjev ni v stiku s seboj. To pa ima za posledico
nepredvidljive obrate, nenapovedane odhode, nasilne reakcije in naredi odnos
nepredvidljiv in nevaren. Ponavadi takšni odnosi, temelječi na ''dvojni vezi'',
razpadejo.
spoštovanje drugega, svoboda
Tam kjer je odnos med partnerjema resnično ljubeč, prepoznata, da so motivi,
ţelje in hrepenenja drugega enako pomembni kot njegovi sami. Zato se tudi
svoboda enega partnerja ne izključuje s svobodo drugega. Posamezniki, ki so
razvili svojo lastno identiteto, se veselijo drugačnosti partnerja, katero doţivljajo
kot obogatitev, vrednoto v odnosu. Pogoj za to pa je zvestoba. Šele ko sta se oba
sposobna svobodno odločiti, da bosta prisotna v tem odnosu, lahko začneta graditi
bogastvo intime. Tako da pomanjkanje neodvisnosti in samostojnosti kaţe na to,
kako pretirana in nerealna so pričakovanja, ki jih imajo drug do drugega. Drugi
recimo nikoli ne more nadomestiti praznine, ki jo nekdo čuti v sebi, ali
nadomestiti varnosti, ki jo je oseba pogrešala kot otrok, lahko smo edino ob njej.
Na ţalost veliko ljudi na različnih ravneh verjame, da si bodo s podrejanjem
dominantnemu partnerju, kateremu bodo prepustili svojo individualnost,
zagotovili večno varnost in pripadnost. Z vzpostavitvijo takšne dinamike v odnosu
se moţnost za enakovreden, spontan, pristen in prijateljski odnos izrazito zmanjša.
279
empatija in razumevanje drugega
Empatija pomeni razvita sposobnost razumevanja in sprejemanja drugega
takšnega, kot je ter hkrati ohranitev odprtega dialoga o podobnostih in različnostih
čustvovanja in dojemanja sveta, drugega in sebe. To je temelj intimnega odnosa.
odsotnost manipulacije, kontrole, ustrahovanja
V zdravem odnosu ne sme biti nikakršnega fizičnega, spolnega in čustvenega
nasilja, ustrahovanja, manipulacije in kontrole. Manipulacije se kaţejo kot odkrito
odvisniško vedenje, čustveni zlomi, kaznovanje partnerja s tišino in podobno.
Nekateri ljudje manipulirajo tako, da izpuščajo pomembne detajle informacij.
Veliko manipulacij pa je tudi takih, ko partner s svojo pasivnostjo, navidezno
nemočjo in pasivno agresivnostjo drţi drugega v šahu (igra moči).
zvestoba, fizična privlačnost
Neţna čustva med partnerji, odkrito besedno in telesno izraţanje naklonjenosti do
drugega so pozitivne karakteristike odnosa. Predstavljajo pozitivno napoved za
razvoj trajnega in zrelega odnosa. Značilne so za odnose, kjer telesna privlačnost
in spolnost nista osrednji vsebini odnosa, slednja je le del odnosa, dar. V teh
odnosih neţnost in čustveni stik pomagata ohraniti izvirno bliţino in povezanost
med partnerjema. Tudi raziskave kaţejo, da spolnost ni nekaj, kar bi pogojevalo
odnose, niti ni ključni moment odnosov (Kompan Erzar, 2003, str. 200–203).
Zvestoba je ena izmed pomembnejših vrednot v odnosu, čeprav se najde tudi kdo,
ki se ne bi strinjal. Zato je pomembno, da se o njej pogovorimo ţe pred vstopom v
zakon, saj je ena izmed najbolj občutljivih tem v zakonu. Na ţalost pa se partnerji,
še posebej v fazi zaljubljenosti, premalo ukvarjajo z njo. V prvi vrsti moramo
začeti pri sebi, se vprašati, ali smo sami zmoţni biti zvesti, ali je zvestoba takšna
vrednota, da bomo zaradi nje nekoč tudi trpeli, če bo treba in podobno. Nadalje pa
se je potrebno pogovoriti še s partnerjem, kaj pričakuje od nas in mi od njega ter
moramo tudi izraziti svoje dvome (Kruder, 2007, str. 36).
Za uspešen odnos je tudi pomembno, da partnerja drug drugemu jasno in
konkretno izrazita svoja pričakovanja. Namreč pričakovanja so tista, ki so gonilna
sila naše dejavnosti. Če imamo nizka pričakovanja, se bomo manj trudili in
obratno. In ker je partnerska zveza tako intimna, ker so naša pričakovanja tako
neposredno vezana na določeno osebo, so razočaranja, ko naša pričakovanja niso
izpolnjena, toliko večja. Na začetku veze izraziti svoja pričakovanja ponavadi niti
ni potrebno, saj nam partner ţelje bere iz oči še preden jih izrazimo. Ko smo pa ţe
280
dlje časa skupaj, pa se začne pogosto dogajati, da partner reagira uţaljeno, če ne
izpolnimo njegovih pričakovanj.
In nenazadnje, zelo pomemben člen predstavlja to, da znamo poslušati in tudi biti
slišani. Ţal večkrat ne znamo in ne zmoremo poslušati in slišati. Ne moremo si
vzeti časa, se brzdati, da resnično poslušamo in ne komentiramo. Se pa ob tem v
partnerski zvezi postavi vprašanje, kje je meja med tem, kaj povedati in tem, kaj
naj bi bilo v partnerski zvezi normalno. Recimo obstajajo partnerske zveze, kjer je
potrebnih zelo malo besed in se partnerja odlično razumeta. A to ne pomeni, da
partner partnerju ni kako drugače sporočil svojih ţelja in pričakovanj. V dobri
partnerski zvezi igra zelo pomembno vlogo neverbalna komunikacija. Na primer
telesna in obrazna mimika, pogledi, dotiki, pisemca … Vse to so moţnosti, s
katerimi partnerju najprej pokaţemo, da ga imamo radi in si ga ţelimo. V takem
vzdušju tudi ni teţko izraziti, kaj si ţelimo in kaj pričakujemo, da bo partner za
nas ali oba storil. V kolikor je eden od partnerjev bolj zaprt, je zaţeljeno, da ga
drugi partner, ki je bolj odprt in laţje komunicira, spodbuja h komunikaciji.
Ozračje pogovora naj bo prijetno, enako razpoloţenje, lahko celo partnerja
spodbudimo tako, da sami izrazimo ţelje. Pri tem moramo biti strpni, iz partnerja
najprej ''zvlecimo'' preproste stvari, ţelje, ki niso nič posebnega in jih ima vsak
človek. Tako se bo navadil izraziti to, kar čuti, hkrati bo spoznal, da ni nič narobe,
če o tem spregovori. Na tak način se bosta oba laţje spopadala s frustracijami, ki
jih s sabo prinesejo neuresničena pričakovanja, katerih je v vsakdanjem ţivljenju
veliko (prav tam, 2007, str. 36−37).
Osnova dobrega partnerstva je vsekakor dobro poznavanje samega sebe. To
pomeni kar nekaj vrtanja po sebi in preizkušanja, kaj nam je dejansko pomembno.
Le-to izhaja iz naših potreb, česar pa ne bomo mogli v celoti spremeniti, četudi bi
ţeleli. Zato je pomembno, da se naučimo ţiveti sami s sabo, se sprejemati takšne
kot smo, z vsemi svojimi slabimi in dobrimi lastnostmi. Bolj nam je jasno, kdo
smo, laţje bomo to povedali partnerju. Tako bomo lahko ţe vnaprej predvidevali,
čemu se v partnerstvu lahko odpovemo, brez da bi izgubili svoj jaz. Celo prijetno
nam bo, ker bomo vedeli, da se znamo prilagoditi, veliko dati v nov »midva« in to
z veseljem ter občutenjem, da ne izgubljamo, ampak dobivamo. Da pa to znamo,
moramo jasno poznati svoje meje (Kruder, 2007, str. 36).
Kakorkoli, potrebno se je zavedati, da zakon mora »šele« shoditi. Je čas, ko začne
namesto »jaza« v ospredje stopati »ti«. Vsak zakonec misli, da bo v zakonu
281
ohranil nekaj svobode, pravic in zasebne lastnine, a kmalu spozna, da ni tako.
Vendar slednje ne preidejo v zakonu na drugega, temveč odslej pripadajo
enakovredno in enakopravno obema zakoncema, kajti zdaj nista več »jaz« in »ti«
ampak samo in edino »midva«. Dokler se zakonca med seboj bojujeta za svobodo,
pravico, oblast in premoţenje in se sklicujeta na enakopravnost, še nista doumela
pravega bistva zakonske zveze. Na začetku zakona morata šele odkriti in spoznati
harmonijo srca in razuma. Šele to jima omogoča pravo zakonsko soţitje. Zato ni
smiselno, da si ţe od začetka nalagata dolţnosti, katerim še nista dorasla, recimo
ne more biti mlada ţena ţe prvi dan odlična gospodinja.
Podobnih funkcij je v zakonu še mnogo, a za njih morata oba šele postopoma
dozorevati. Ravno zato je zelo pomembno, da imata zakonca drug za drugega
veliko posluha, mnogo pripravljenosti za medsebojno pomoč in še več dobre
volje. Hkrati moramo poudariti, da se morata mlada zakonca ţe takoj v začetku
odvaditi ţaljive kritike za vsako ceno, saj se v njej skriva smrtonosen strup.
Zakonski par se mora tudi iz dneva v dan bolj osvobajati navezanosti na svoje
nekdanje okolje in nekdanjo druţbo. Podoba zakona ni dana s sklenitvijo
zakonske zveze kot darilo, ampak jo je potrebno vzajemno, prizadevno in
nesebično iskati, ustvarjati in oblikovati. In ravno zato je obdobje medsebojnega
prilagajanja, ki mu pravimo tudi »otroštvo zakona« tolikšnega pomena (Krščanski
zakon, 1999, str. 55, 58−59).
Omenimo še rizične faktorje za začetek zakona, ki predstavljajo tveganje za
trajnost in trdnost zakonske zveze. Vsi kaţejo na nerazrešene teme iz izvorne
druţine, ki so po mnenju McGoldrickove (1988) naslednji:
partnerja se poročita zelo hitro po boleči izgubi ali smrti;
k odločitvi za poroko je največ prispevala ţelja, da se mladi par reši svojih
izvirnih druţin;
zelo različno okolje izvirnih druţin (glede izobrazbe, vere, sociale, velika
razlika v starosti …);
nekompatibilna pozicija med brati in sestrami (oba prva otroka, oba zadnja
otroka, čustveni otrok, izgubljeni otrok);
ţivljenje para izrazito blizu ali izrazito daleč od izvirnih druţin;
psihična, finančna ali fizična odvisnost para od ene izmed izvirnih druţin;
partnerja se poročita mlajša od 20 let;
282
partnerja se odločita za poroko prej kot po šestih mesecih ali kasneje kot po
treh letih skupne zveze;
odsotnost staršev in prijateljev na poroki;
zanositev ţene pred poroko ali v prvem letu zakona;
slabi odnosi s starši in brati ter sestrami kateregakoli izmed partnerjev;
partnerjevo doţivljanje otroštva ali mladostništva kot ţalosten ali nesrečen
čas;
nestabilnost zakonskega odnosa v razširjeni druţini katerega izmed
partnerjev.
Tako je s poroko, ki je največkrat povezana tudi s preselitvijo in organizacijo
samostojnega gospodinjstva, mladi par postavljen pred številne izbire, ki se jih ne
zaveda. Na novo mora premisliti, kakšen odnos ţeli, katere vrednote bo
zasledoval in kakšno obliko ţivljenja si bo izbral. V tem je bolj kot kadarkoli prej
svoboden, saj se generacije med seboj razlikujejo predvsem glede izobrazbe,
moţnosti in razvoja, medtem ko se po čustveni plati vsaka generacija sooča z isto
stisko, tesnobo in negotovostjo. Vsaka generacija pa prinaša na eni strani model
zakonskega odnosa iz izvirne druţine ter stopi pred izziv novega odnosa na drugi
strani (Kompan Erzar, 2003, str. 75−76).
Sklenemo lahko, da je v bistvu resnična zmoţnost partnerjev, da ohranijo
pozitivno vzajemnost (v besedah, dejanjih, čustvih in izrazih), ena od največjih
skrivnosti zakonske in druţinske sreče. Ohranjati je potrebno izraze simpatije,
naklonjenosti, ljubezni, zbliţevanja in medsebojne pomoči, neţnosti in spolnega
zanimanja. A ob tem ni dovolj le ţelja, da bi partnerju ostali všeč, ampak se je
potrebno potruditi, da mu bomo še vedno ugajali. Formula za vse to je sicer zelo
preprosta, ni pa je moţno tako preprosto uresničiti.
Za uspešen zakon je tudi pomembno, kako odreagiramo v resnejših zakonskih
zaostritvah in krizah. Odziv je lahko najprej aktiven ali pasiven. Še bolj je
pomembno, kako je obnašanje (aktivno ali pasivno) usmerjeno k pozitivnim ali k
negativnim pričakovanjem. V kolikor imamo pozitivna pričakovanja, se lahko
odločimo za aktivnosti, s katerimi bomo skušali izboljšati odnos, ali pa bomo
pasivno čakali, da se bo izboljšanje pojavilo samo od sebe. Če pa imamo
negativna pričakovanja, bomo lahko z aktivnostjo prekinili z odnosom ali pasivno
283
čakali, da se odnosi še poslabšajo. Tako da če smo mnenja, da je odnos vredno
ohraniti, je najboljša strategija aktivno in pozitivno delovanje, torej poskušati, da
se odnosi izboljšajo.
Tudi socialna moč (vpliv in dominacija) ter njena razporeditev v zakonu lahko
vpliva na uspešnost zakona. Po raziskavah so najbolj srečni tisti zakoni, kjer so
odnosi med zakoncema enakopravni tudi v tem pogledu, kar postaja nekakšen
kulturni ideal razvitega človeštva.
Velja poudariti, da je usoda vsakega zakona odvisna največ od zakoncev, včasih
tudi od drugih okoliščin, ki jih zakonci ne morejo v celoti nadzorovati. Prav tako
ni zanesljivo veljavnih receptov za zakonsko srečo. Vendar kljub temu je moţno
iz ţivljenjskih izkušenj in raziskovalnih podatkov svetovati zakoncem, ki ţelijo
ohraniti dobre medsebojne odnose ali jih poglobiti, sledeče:
Vzdrževanje pozitivnih in prijetnih izkušenj, pozitivnih vrednotenj in
povezovanje teh izkušenj s partnerjem.
Zakonsko ţivljenje prinaša obilico rutinskih, velikokrat tudi ne ravno prijetnih in
razveseljujočih pravil (na primer gospodinjstvo, reševanje zdravstvenih in
finančnih problemov …). Prav je, da si jih partnerja razdelita in jih opravljata ob
vzajemnih spodbudah. Zelo pomembno pa je, da si ob njih najdeta dovolj časa za
prijetne izkušnje in uţivanje, si rezervirata dovolj časa za intimnost ter najdeta
trenutke, ko se lahko predata drug drugemu.
Ohranjevanje privlačnosti, pozornosti, prijateljstva.
Zavedati se moramo dejstva, da se je partnerstvo začelo zaradi privlačnosti in
zaradi nje potem lahko tudi traja. Je res, da ne moremo ves čas biti prijetni,
privlačni in pozorni, pa vendar ne smemo pozabiti na to. Na ţalost nekateri
zakonski partnerji po poroki ne dajo več veliko na to, da bi še naprej ugajali
partnerju, kar je po eni strani nepozorno in nespametno do njega.
Ohranjanje podobnosti in vzajemnosti.
Da so odnosi v zakonu dobri, je potrebno veliko medsebojnega prilagajanja in
usklajevanja. Določena mera podobnosti v stališčih, prepričanjih, vrednotah in
interesih je celo pogoj za medsebojno privlačnost. Vemo pa, da se v zakonu
pojavijo tudi razna neujemanja in nesoglasja. Pomembno je, da znamo takšna
neujemanja urediti, če gre za stvari, ki so za zakonske in druţinske odnose vaţne
(na primer nasprotna stališča glede vzgoje otrok, spolnih odnosov, poklicna in
finančna vprašanja, zdravje …), da se partnerja pogovorita in skušata svoja
284
stališča prilagoditi in se izogniti konfliktu. Ogibanje tem spornim zadevam je pa
nespametno, saj se zaradi njihove pomembnosti ne moremo izogniti tudi
konfliktom, ki jih izzivajo. Tako da če je le moţno, jih v pogovoru razrešimo.
Velja poskusiti, saj se potem lahko zgodi, da se bodo konflikti ublaţili ali celo
povsem prenehali. Ob tem je koristno, da najdeta glede spornih zadev vsaj skupne
cilje. Namreč dostikrat se zgodi, da obstajajo razlike bolj v metodah in prijemih
kot samih ciljih (npr. vzgoja otrok). Tako lahko zavest, da nam gre vendarle za isti
in skupen cilj, v veliki meri ublaţi občutje nesoglasja in razhajanja. Vsekakor pa
je povsem nesmiselno, da partnerji diskutirajo o nesoglasjih v zadevah, ki so
nepomembne (npr. nestrinjanje glede drţavne politike).
Velja pa poudariti, da mora medsebojno prilagajanje imeti mero. Namreč če se
partnerja drug drugemu skušata v vseh pogledih prilagoditi, bosta začela svoj
odnos doţivljati kot omejevanje in ogroţanje osebne svobode in ustvarjalnosti.
Celo pametno je, da partnerja spodbudimo v pogledih, kjer je uspešen in
talentiran, četudi se v njih zelo razlikuje od nas. Takšno pozitivno vrednotenje nas
ne more motiti in če je poleg tega še vzajemno, je to velika spodbuda za oba
(Musek, 1995, str. 149–153).
Vsekakor drţi, da kdor se zmore prilagajati, laţje funkcionira v partnerstvu. Se pa
velikokrat zgodi, da na začetku zveze kaj hitro pozabimo nase. Posledično
naredimo vse, kar mislimo ali vemo, da partner od nas pričakuje. Problem
nastane, ko počasi zaljubljenost mine, a partner nas je vseeno navajen takšnega,
kot smo bili na začetku (pozorni, prilagodljivi, ustreţljivi v vseh njegovih ţeljah)
in pričakuje, da bomo tudi v prihodnje. Potrebno je na novo postaviti svoja
pričakovanja, ki smo jih za nekaj časa potisnili v ozadje ter postaviti meje. Ob tem
se lahko oba partnerja počutita slabo. Zato je zelo pomembno, da se še v času, ko
je zveza vroča, pogovorimo o tem. Takrat je laţje sprejeti dejstvo, da je partner v
marsičem drugačen kot mi in da so nekatere njegove ''drugačnosti'' tako
pomembne zanj in tudi za zvezo, da se jim ne bo ţelel odreči. V bistvu se jim niti
ne sme, če ţeli v zvezi dobro funkcionirati. Pomembno je pretehtati, ali so druge
lastnosti dovolj, da bomo v zvezi lahko shajali. Ţal se v stanju zaljubljenosti ne
zavedamo, kako zelo pomembno je za resno zvezo, da najdemo dovolj lastnosti,
potreb, ţelja, ki so v »presečni mnoţici« nas in našega partnerja, katere so
potrebne za gradnjo naše skupne prihodnosti in v katere bi naj vlagali največ.
285
Poleg omenjenega pa ne smemo pozabiti tudi na to, kar na vsak način ţelimo
ohraniti čisto zase tudi v zelo dobri zvezi. To lahko zvezo le okrepi, če se tega
jasno zavedamo in tudi partnerju jasno izrazimo. Namreč le če bomo ohranili
dovolj svojih lastnosti, bomo lahko dovolj prispevali v skupen odnos. To pomeni,
da zavestno ohranjamo stike z ljudmi, ki jih imamo radi, se ukvarjamo s športom
in podobno. Lepo je, če v to vključimo še partnerja in ugotovi, da mu je to všeč, ni
pa nujno.
V odnosu gre vedno za iskanje ravnoteţja med tem, kaj in koliko dati ter koliko
sprejeti, koliko v svojo intimo spustiti drugega, koliko se mu predati in koliko
umakniti (Kruder, 2007, str. 36−37).
V srečnem zakonu lahko vsak izmed zakoncev postaja polnejša osebnost, ki se je
zmoţna ustrezno soočati in uspešneje bojevati z nenehnimi spremembami v
ţivljenju. Tak zakon sloni na sodelovanju in vzajemnem tovarištvu. Prav tako daje
moţnost, da vsak izmed zakoncev uveljavi svoje osebne zmoţnosti, istočasno pa
lahko s svojimi močmi in sposobnostmi obogati svojega partnerja. Partnerja, ki sta
zdruţena, lahko še bolj povečata svoja zadovoljstva ţe s tem, da jih delita, laţje pa
tudi prenašata ţivljenjske udarce. Partnerja se morata zavedati, da absolutne
svobode ni, ne v zakonu in ne v druţini. Namreč v vsaki skupnosti se mora
posameznik odreči delu svoje osebne svobode, katero pa nadomestijo dobre strani
skupnega ţivljenja. Kot je bilo ţe omenjeno, pa k srečni skupnosti dveh spadajo
tudi otroci in druţinsko ţivljenje. Slednje bi naj zagotavljalo zdravo čustveno
ozračje za naraščaj. Ravno iz tega razloga zakonca, ki ţivita v harmonični
skupnosti, razumno dopuščata pomanjkljivosti in poskušata odpravljati napake,
spoštujeta in priznavata vrline drug drugemu, trdno odločena, da ohranita svojo
skupnost, kljub skušnjavam, s katerimi se srečujeta, oblikujeta vzorec zdravega
zakonskega in druţinskega ţivljenja, ki ga posnemajo otroci (Kristančič, 1981, str.
39−40).
Nenazadnje tudi raziskave potrjujejo staro resnico, da je zakonska sreča pol, če ne
celo več, ţivljenjske sreče. Sreča v partnerskih in zakonskih odnosih je
pomembna sestavina ţivljenja, ki ga angleški psiholog Argyle imenuje ''srečni
ţivljenjski slog'', ki se kaţe v socialnih odnosih, pri delu in pri sprostitvenih
oziroma zabavnih dejavnostih (Musek, 1995, str. 154).
Dejansko je res tako. V kolikor nismo srečni v zasebnem ţivljenju, se to odraţa
tudi na vseh ostalih področjih. To pa tudi nakazuje na dokaj velik pomen zakona
286
in druţine v ţivljenju posameznika in posledično druţbe, ki se je skozi zgodovino,
pod vplivom različnih druţbenih sprememb, nazorov spreminjal. Temu bomo
nekaj več besed namenili v naslednjem poglavju.
5.4.9 Spremenjeni pomen in vloga zakonske zveze ter druţine danes
Če zasledujemo zakonsko ţivljenje ne le skozi čas ali zgodovino (v podolţnem
prerezu), ampak tudi skozi prostor ali zemljepis (v prečnem prerezu), vidimo
povsod in v vseh časih, da so moţje izbirali ţene predvsem po druţbenih interesih
in potrebah »druţine«, »hiše«, gospodarstva, druţbenega poloţaja, ali ker jim je to
narekovala tradicija pripadnosti k določeni druţbeni plasti (razredu, rodu, stanu,
poklicu in podobno), ne pa po lastnem osebnem nagnjenju zaradi »ljubezni«. V
večini kulturnih in religioznih skupin prejšnjih ljudstev, delno tudi današnjih,
zakon ni pomenil prvenstveno osebnega odnosa ali celo nagnjenja moţa do ţene,
pač pa je v prvi vrsti predstavljal vmesni člen med druţino (hišo) in širšo druţbo.
Prav tako je prvenstveno pomenil posebno sociološko ureditev, šele nato osebni
odnos med moţem in ţeno. Še posebej je bilo to razvito v patriarhalni druţbi, kjer
je bil »oče« poglavar celotne druţbe, ki je obsegala več rodov z otroki in
sluţinčadjo vred.
Klasične primere takšnega zakona lahko najdemo ţe med svetopisemskimi očaki
stare zaveze (Abraham – Sara, Izak – Rebeka, nadaljujemo s porokami vladarjev
in končamo s porokami industrijskih mogotcev). V prečnem prerezu pa lahko
damo za primer naše kmete, na katere so precej vplivali gospodarski in druţbeni
vidiki ali nekatera afriška ljudstva, kjer mora moţ nevesto odkupiti. V kolikor
dobi otroka, jo mora od njenega očeta še enkrat odkupiti z otrokom vred, če ne, jo
oče lahko proda boljšemu ponudniku. Pri tem so stvari šle tako daleč, da se
nevesta in ţenin pred poroko niti videla nista, ampak šele kasneje, ko je bila
ţenitna kupčija ali pogodba ţe sklenjena. To se je dogajalo na Zahodu v
aristokratskih krogih podobno kot v drugih »manj razvitih deţelah in ljudstvih«.
Ampak tudi tam, kjer so se mladi sami odločali, so imeli starši še vedno pravico
do ugovora. Takšen nenapisan veto velja danes še marsikje (Trstenjak, 1994, str.
9–10).
287
Tako lahko opazimo v preteklosti in delno še v sedanjosti sledečo dvojnost: zakon
kot osebna zadeva in druţina kot sociološka ureditev. Lahko bi rekli, da ima
zakon dve funkciji. Prvič ureja razmerje med moţem in ţeno, obenem pa daje
posebno druţbeno ureditev. Slednje pomeni, da zagotavlja varstvo materi in
otroku, porazdeljuje delo in ureja odnose do drugih druţin ter javnih institucij.
Drugače rečeno, razlikovati moramo zakon v oţjem pomenu besede (moţ – ţena)
kot osebno in zasebno povezanost dveh ljudi in druţino, ki obsega posebno
interesno in druţbeno skupino. In tukaj je potrebno dodati odločilno dejstvo, da je
po vsem svetu, tudi v zahodni kulturi, druţina do nedavnega s svojimi
sociološkimi interesi skoraj docela prekrivala zakon in njegove osebne interese.
V preteklosti je tako bil »zakon« močno podrejen »druţini«, kar je bil tudi razlog,
da med njima (oziroma bolje rečeno funkcijama) sploh ni nastal pravi razkol ali
konflikt. V bistvu je bilo razmerje med moţem in ţeno tako odvisno od ustaljenih
navad in sporočila pradedov, zato seveda neosebno, da vidnejši konflikt sploh ni
mogel nastati. Kolikor je bilo razhajanja med osebno zakonsko potrebo in
druţbeno interesno sfero, je ostalo zgolj v mejah zasebne nezadoščenosti. Nikakor
pa to ni moglo vplivati na zakon ali druţino kot institucijo, kot primarno druţbo,
ki jo uravnavajo javni interesi.
Zato kljub nekaterim izjemam »nesrečnih zakonov« zakon kot tak in z njim
druţinsko ţivljenje ni bil nikoli v krizi. Prav tako nihče ni oporekal ustanovi kot
taki, niti ni izkopaval njenih teoretičnih temeljev. V novejšem času se je začel
»zakon kot osebna zadeva dveh« vedno bolj osamosvajati od druţine kot
interesnega območja širše druţbe. Posledično je bila vedno večja in vidnejša
razpoka med obema, in bolj so se tudi začeli majati temelji zakonskega ţivljenja
samega. Prav tako je postajal vedno bolj vidnejši razkol med interesnim
območjem druţinske tradicije in njenih nespremenljivih norm na eni strani in med
osebnimi, zato pa kaj spremenljivimi nagnjenji med moţem in ţeno na drugi
strani.
Danes stopa v ospredje vedno bolj zakon ljubezni, med tem ko se druţina kot
interesno območje širše druţbe (tradicija, zakonodaja, utesnitev osebnih nagnjenj
itd.) umika v ozadje. Takšno je pač sodobno »ţivljenjsko občutje«. Zanimivo je,
da so bili literarni in pesniški krogi vseh časov prvi vidni zagovorniki osebne
ljubezni v nasprotju z druţino, njeno tradicijo ter njenimi druţbenimi interesi in
obveznostmi. Pravzaprav je celo mučno, ko moramo ugotoviti, da so umetniško
288
najlepše opevane ljubezni izven zakona (na primer Tristan in Izolda, Prešeren in
Julija ter podobni). Tako vsaj v literarnih umetninah postavljajo nasprotje med
ljubeznijo in zakonom ali druţino kot zunanjo institucijo (prav tam, str. 10–12).
Na pojmovanje in podobo druţine je vsekakor vplivala potrošniška ali industrijska
druţba (tudi sekularizirana, pluralistična, neosebna). Ta je druţini vzela nekdanjo
gospodarsko in druţbeno samostojnost. Ta proces je trajal stoletja. Nekoč je
druţina v glavnem sama sebi zadostovala, bila sklenjena in zavarovana v sebi. Ni
bila le »dom«, ampak hkrati »šola«, sluţbeno mesto (delavnica in tovarna v
malem), hranilnica in posojilnica, poklicna in zakonska posvetovalnica ter
»posredovalnica«. Prav tako je bila zavarovalnica za bolezen in starost, bolnišnica
in dom onemoglih. Stika z druţbo in javnostjo je imela malo, pa še to je občutila
kot obremenitev. V sodobni druţini je prisiljena hoditi vsak dan v sluţbo poleg
očeta tudi mati. In to ven iz druţine. Posledično druţina izgublja središče in
teţišče ţivljenja za vsakega posameznega člana kot celoto. Otroci so drugačni,
drugače se razvijajo, drugače mislijo in čustvujejo kot njihovi predniki nekoč v
patriarhalni druţini.
V sodobni druţbi je druţina, ki velja za primarno naravno druţbo, postala povsem
institucionalizirana. Postala je predmet neštetih predpisov in javnopravnih določil.
Hkrati je tako zelo navezana na druţbo in njene pridobitve, da brez tega ne more
več ţiveti. Dom ni več »dom«; druţina, ki pomeni za človeka naravno varnost,
išče zavarovalnico v javnih institucijah; člani druţine ne delajo več za »dom«,
marveč »za podjetje«, za delodajalca, za širšo druţbeno skupnost, za drţavo itd.
Poleg tega sta nekoč bila stanovanje in hiša za druţino in njene člane obenem
pravi »dom«, medtem ko moderna druţina več nima pravega »doma«, čeprav
imajo »svojo hišo«. Dom je pomenil skupnost ţivljenja, ki je osredotočena v
lastno ognjišče, pri čemer vse silnice, čustva, interesi in vsa pota vodijo iz druţbe
in tujine nazaj v dom. Danes je večinoma obratno. Vsa pota, delo, interesi in
čustva gredo proč od lastne hiše in druţine. Človek je ob pomoči prometnih
sredstev stalno na potovanju, izletih in podobno.
Sodobna druţba (drţava in njeni organi) tako do podrobnosti predpisuje načine
ţivljenja tudi posameznim članom druţine. Nenazadnje je industrializirana druţba
vzela sodobni druţini njeno nekdanjo duhovno samovlado. Nekoč so starši skoraj
neomejeno »v svojem duhu« vzgajali in usmerjali svoje otroke. Vplivi od zunaj so
bili majhni, lahko so jih pa starši tudi sami izbirali. Zato se je nekoč govorilo o
289
»druţinskem duhu« in druţinski miselnosti, po kateri se je druţina razlikovala.
Danes pa masovna druţba z masovnimi občili vpliva in duhovno pregnete vsako
druţino. Gre za neke vrste pranje moţganov, kakor ga izvajajo na človeka vse
institucije od osnovne šole pa prek dnevnega časopisja in oglasov, izloţb in
trgovin do radijskih in televizijskih oddaj. Posledično se otrok, ki je glede tega
bolj dojemljiv, vse bolj oddaljuje staršem iz dneva v dan, je miselno in čustveno
vedno bolj oddaljen od domačega ognjišča in mišljenja staršev. Prej je otrok
podedoval ne le zemljo in hišo, ampak tud poklic. In če ni bilo niti prvega niti
zadnjega, sta kljub temu oče in mati v tradicionalni druţinski povezanosti in
zavarovanosti tudi v meščanski druţini odločilno usmerjala otrokovo vzgojo in
poklic. Danes se pa mora otrok o vsem tem sam odločati. Predelati mora neštete
vplive masovnih občil in javnega mnenja, institucionaliziranega in od zunaj
vsiljenega mišljenja. To pa gre na njegovo škodo, saj tako kot je vse drugo
institucionalizirano, se institucionalizira tudi njegova osebnost sama. Prav tako je
imel človek nekoč ţe preizkušene »vzorce obnašanja«, posredovane po ustaljeni
tradiciji, danes se pa vedno znova znajde med mnoţico gibanj, struj in mode.
Nekoč je imel človek pregled čez razmere in moţnosti, vedel je, kdo odloča v
njegovem ţivljenjskem prostoru. Od tod tudi domačnost in občutek varnosti, a
hkrati tudi neizbeţnosti (Trstenjak, 1994, str. 14–16).
Danes pa so sile, ki usmerjajo človekovo ţivljenje, anonimne in brezosebne,
nepregledne. Navdajajo nas z občutkom nemoči in negotovosti, čeprav smo na vse
strani in za vsako stvar zavarovani. Namreč teţnja modernega človeka po čim
večji zavarovanosti izvira ravno iz globokega občutka nezavarovanosti,
negotovosti, anonimnosti in pomanjkanja pravega osebnega kontakta. Recimo
nekoč je imel človek manj kontakta z ljudmi, a je bil le-ta bolj oseben in je imel
pomen osebnega poznanstva. Danes pa – več kot poznamo ljudi, manj imamo
osebnega poznanstva. Vsak stik je le prehoden, beţen, neoseben. Stiki sodobnega
človek imajo le sluţben ali funkcionalen pomen.
Človek ima tudi nešteto vlog, vsak dan drugačno, katera je pa njegova prava, na
ţalost navadno ne ve. Velja poudariti, da bolj ko sodobna masovna druţba
človeku jemlje njegov zasebni, intimni čustveni svet, bolj ta čuti potrebo, da
reklamira v zakonskem in druţinskem ţivljenju prav to intimno območje. Zaradi
vseh omenjenih potez je v tradicionalni druţini vladala tudi avtoriteta staršev. Ti,
zlasti oče, so za otroka predstavljali vse. Oče ni bil le moţ ţeni in oče otrok,
290
ampak tudi delodajalec, vir dohodkov. Danes pa imajo otroci očeta dobesedno
»preštetega« in predstavlja le enega izmed njih. Vsekakor sta oče in mati enako
instutucionalizirana kot otroci, zato njuno mnenje in njuna odločitev v njihovih
očeh ne pomeni kaj dosti, če sploh. Otroci namreč vedo, da starši le redko sami
odločajo, pogosto tudi sploh ne vedo kaj bi.
Torej, če je druţina nekoč slonela na tradiciji, sama sebi zadoščala, je bil tudi dom
stalen, »hiša očetova« simbol trdnosti, varnosti in povezanosti s starši. To je bila
dobesedna statičnost tradicionalne druţine. Danes je pa druţina z druţbo vred
dinamična. To se recimo kaţe v tem, da otroci zapuščajo očetovo hišo in si zidajo
novo ali vsaj najamejo stanovanje. Nekoč je bila druţina tudi veliko večja, imela
je veliko otrok, ki so ostali pri starših, saj so pomenili delovno moč in
gospodarsko postavko v druţini. Druţina z malo otroki je bila revna. V sodobni
masovni druţbi pa ima druţina malo otrok, načrtno, saj otrok za njo ne pomeni
več gospodarske obogatitve, ampak obremenitev ter zato, ker se otroci hitro
izselijo iz očetove hiše in si poiščejo neodvisno stanovanje ali zazidajo svojo hišo.
Sem spada še sodobni pojav regulacije rojstev. Moţ in ţena uravnavata rojstvo
otrok, da ga skrčita na njima ustrezni minimum. Poleg tega, druţina, ki je bila
nekoč produkcijska druţba – otroci so bili glavni vzrok blaginje – se je skrčila in
spremenila v navadno potrošniško druţbo, v kateri oče ni več delodajalec, ampak
tudi sam delojemalec (Trstenjak, 1994, str. 16–19).
Tako se poraja odločilno spoznanje, da je industrializirana in socializirana
masovna druţba strukturo nekdanje druţine postopno spremenila, po mnenju
nekaterih celo »razrušila« in ta proces je nepovraten. Potrebno je gledati naprej,
pravilno spoznati smer razvoja, ki mu sledi novodobna druţina. Poleg tega je
potrebno priznati to smer razvoja in ji slediti, izluščiti iz nje zdravo jedro, ki lahko
postane kal nove rasti in nove podobe druţine v prihodnosti. To jedro pa sta ob
zmanjšanem številu in regulaciji rojstev spet moţ in ţena sama v svoji teţnji po
osebni ljubezni in intimnosti. Kot pravi H. Begemann, podlaga moderne druţine
je personalna in ne gospodarska. Teţišče sodoben druţine se je premaknilo in
institucionalnega območja v intimno sfero, iz zakonskega, točneje zakonitega
območja, v ljubezensko, iz neosebnega potrošniškega ozračja v osebno sfero.
Medtem ko je druţina druţbi in njenim institucijam odstopila številne materialne
funkcije, so ji postale osebne in duševne funkcije pomembne kot še nikoli prej v
zgodovini. Povečana potreba po intimnosti in ljubezni je vsaj delno odpor proti
291
frustriranosti, ki jo posameznik kot oseba doţivlja sredi masovne druţbe, delno pa
je posledica dviga kulturne ravni. Namreč ob stopnjevanem ţivljenjskem
standardu človek ni odkril, ustvaril le številne tehnične in civilizacijske
pridobitve, olajšave in udobnosti, ki mu delajo ţivljenje udobnejše in mikavnejše,
ampak je odkril tudi globine osebnega čustvenega ţivljenja.
Tako je ob stopnjevanem vrednotenju materialnih dobrin in tehničnih pridobitev
postal začuda občutljiv tudi za osebne vrednote svojega čustvenega in intimnega
ţivljenja. Danes se recimo ljudje ne poročijo zato, ker jih k temu sili druţina, ime
ali posest, ampak da bi od zakonskega ţivljenja tudi »osebno nekaj imeli«. In če
so glede tega razočarani, so kmalu nagnjeni k ločitvi ali razvezi zakona. V kolikor
gledamo na sodobno zakonsko ţivljenje v tej luči, ne smemo zdravja sodobnega
zakona meriti po številu ločitev. In kot pravi Bovet, če so se zakoni v preteklosti
redkeje ločevali ali sploh nikoli, to ni bilo zaradi notranje trdnosti, ampak iz
nerazrušljive strukture druţbe. Namreč duševna in duhovna povezanost med
moţem in ţeno je v sodobnem zakonu po vsem tem, kar poznamo iz zgodovine,
neprimerno globlja, bogatejša in trdnejša, kot je bila kadarkoli prej v starih časih.
Prav tako pa obremenitve in konfliktov, ki jih morajo prenesti današnji zakoni in
prispevajo celo k njihovi notranji utrditvi, nekdanji zakoni najbrţ ne bi mogli
prenesti.
Tako sodobna druţina predstavlja res konec njene dosedanje tradicionalne
podobe, hkrati pa se ţe nakazujejo obrisi nove druţine, ki bo veliko bolj intimna
kot pretekla (Trstenjak, 1994, str. 19–21).
Druţina postaja sodobnemu človeku, ki se v masovni druţbi čuti osamljen in brez
osebnega stika, ko je v stiskah, vedno zavestneje edinstveno ognjišče resnične
topline, osebnega stika, medsebojne povezanosti, zaskrbljenosti in postreţljivosti.
Daje mu tudi trdnost. Recimo človek nenehno menjava sluţbo, poklic, stanovanje,
celo domovino, način ţivljenja, medtem ko druţine, ţene, moţa in otrok ne more
kar tako menjati. Prav tako še edina napolnjuje človeka s čutom osebne
odgovornosti pred ţeno ali moţem in otroki ter pred širšo druţbo. Povsod drugod
se človek ţe stiska in skriva za številnimi predpisi in skozi špranje uhaja pravi
ţivljenjski odgovornosti. Druţina pa v sodobni druţbi ni nenadomestljivo ognjišče
le za ljubezenska čustva med moţem in ţeno, pač pa predvsem tudi za otroke.
Namreč otrok, ki je bil prikrajšan za toplino, ne podlega le številnim telesnim
boleznim, ampak tudi ţivčnim in duševnim motnjam, njegova osebnost se slabo
292
razvija. Tako druţina v sodobni druţbi na novo vstaja iz navideznega razsula. Prej
tako poveličana svobodna ljubezen se je sredi masovne druţbe znašla razočarana,
zreducirana na potrošniško blago po načelu daj – dam, brez prave resnične srčne
topline, iskrenosti in osebnega odnosa, zlasti pa brez kakšne koli zvestobe.
Posledično se ljubezen sama, globoko razočarana, začenja vračati nazaj v zakon, v
druţino, kjer je njeno edino zanesljivo področje. Ta povratek je sicer še nekoliko
boječ, a je ţe očiten. S tem je razvojni krog zaključen, in sicer ljubezen, ki jo je
tradicionalna druţina doslej zapostavljala in je prav zato »napadala druţino«, se
sedaj pod vplivom brezsrčne masovne druţbe zopet vrača v zakon in druţino, kot
da išče v njej svoje zatočišče. V resnici pa išče v zakonu in druţini svoje zatočišče
sodobni človek, ki je bolj kot pravice lačen in ţejen ljubezni (prav tam, str. 22–
24).
V sodobnem pojmovanju zakona je v ospredju volja partnerja in »osebna
odločitev«, zaradi česar je tudi vprašanje nerazvezanosti zakona mnogo
kočljivejše in ostrejše kot je bilo nekoč. Namreč v preteklosti je druţba sama s
svojo druţinsko tradicijo, imenom hiše, poloţajem, javnim mnenjem in celotnim
socialnim sistemom trdnost zakona podpirala in ločitev praktično onemogočala.
Krščanski zakon je tako v krizi predvsem zato, ker sodobni svet ne priznava več
nerazvezanosti zakona. Ljudje se nenehno razvezujejo in zopet obvezujejo z drugo
in tretjo osebo. Vendar pa takšno tarnanje ni pravilno, ker zagrabi problem pri
posledicah in ne pri vzrokih (Trstenjak, 1994, str. 38 in 98).
Temeljno spoznanje sodobne druţbe je, da bi se naj z dvigom ţivljenjskega
standarda ali gospodarske blaginje vzporedno dvigala tudi raven osebnostne sreče.
In vzporedno s tem gospodarskim in duhovnim razvojem naj bi se razvijala tudi
druţina kot osnovna celica človeške druţbe, se pravi da bi naj dobila novo
podobo. Znano je, da je stara podoba druţine temeljila na patriarhalnem
pojmovanju, po katerem je oče poglavar druţine, ţena oziroma mati pa se je
podrejala. Nova podoba druţine pa temelji na enakopravnosti med moţem in
ţeno. Gre za teţnjo, da tudi ţena razvije v druţini polnovredno svojo osebnost in
soodloča o svojih ţeljah in načrtih, ki jih ima kot partnerica v zakonu. Kot
posledica zahteve enakopravnosti med moţem in ţeno pa se kaţe tudi zahteva po
odprtosti zakona. Recimo stara podoba druţine je predstavljala zaprt tip zakona.
Zakon je bil dejansko, sicer ne načelno, nekakšna kletka, v kateri je imel moţ ali
oče svojo ţeno in mater svojih otrok tako rekoč zaprto. Četudi je bil moţ do ţene
293
zares dober in jo imel še tako rad, je bilo dejansko nehote, ţe zaradi javnega
mnenja, da je bil moţ nekak nasilneţ (njegova beseda je bila zakon), ţena pa le
gospodinja, torej sluţkinja, ki je podpirala tri, včasih štiri vogale hiše in ni mogla
nikamor. Tako je le moţ vzdrţeval stike med domom in širšo druţbo. Če pa je
bilo izjemoma tako, da je imela ţeno glavno besedo, je isto javno mnenje moţa ţe
zaničevalo kot manjvredno mevţo. Prav tako pa je moral moţ biti bolj izobraţen
kot ţena. Najslabše pri vsem pa je bilo, da zaradi zaprtosti zakona (torej tudi
zaprtosti pred svetom) ni prišlo do medsebojne izmenjave misli med moţem in
ţeno. V takem zaprtem zakonu sta si zapirala moţnosti za širši razvoj in
posledično celo pot do medsebojnega intimnega razumevanja. Ţivela sta pač po
prepričanju, da je treba upoštevati navade iz starih časov. Ta pa ni vključevala
pogovora o medsebojnih zakonskih odnosih, ki bi lahko sproti odpravljali manjše
nesporazume, ki pa so se počasi razraščali v neprehodne ţive meje.
Rečemo lahko, da je jedro zaprtega zakona v napačnem (pretiranem) pojmovanju
ţe znanega stavka: ''Ti si moj(a), jaz sem tvoj(a)'' Tako bi se naj nehalo
kakršnokoli zasebno ţivljenje enega ali drugega; vedno nastopata le kot par, njuni
prijatelji morajo biti skupni obema, ţivita kakor okleščeno telo, ki se lahko dviga
le k višku; razen sluţbenih poti morajo biti skupna tudi njuna pota in podobno. Pri
tem imata tudi ţe po stari navadi razdeljeno delo na moška in ţenska opravila. To
sicer vse lepo zveni, ampak takšen vzorec je nadčloveški in nedosegljiv. Namreč
tudi poročen človek je in ostane ter mora ostati samostojna osebnost, ki potrebuje
za zdravo in srečno ţivljenje svoj ţivljenjski in duhovni prostor, v katerem se
prosto giblje, ne da bi bil na svojega zakonskega partnerja privezan kot klop. Gre
za navidez idealne zakone, ki so tako zelo vase zaprti, da ob kaki večji spremembi
(menjava sluţbe, stanovanja, kraja in podobno) pride takoj do resne krize. Torej
razmišljati je potrebno v smeri, da zakonska skupnost ne zahteva, da morata
zakonca zaradi vraščanja v enoto ţrtvovati lastno individualnost in osebnost. V
bistvu celo zahteva dve samostojni in močni osebnosti, ki se zaradi medsebojne
zvestobe ne čutita v svojem svetu nič ovirani in prikrajšani, saj imata le tako
dovolj moči, da brez grenkobe in očitkov vsaka zase prispevata vse za skupno
srečo. Namreč le tisti, ki je celovita in neokrnjena osebnost, ves sam svoj, se more
kot takšen dajati za skupno srečo (Trstenjak, 1994, str. 97−101).
Definicije porok so v antropologiji vedno povezane z druţino in sorodstvenimi
razmerji. Velja, da je druţina v najširšem pomenu besede skupina oseb, ki so med
294
seboj povezane s poroko, posvojitvijo ali biološkimi vezmi med starši in otroki.
Ker pa v antropologiji velja, da je poročna vez prva, ki je potrebna za nastanek
druţine in je univerzalna druţbena institucija, velja po mnenju mnogih uglednih
znanstvenikov za prvotno sorodstveno vez ter predstavlja prvo druţinsko
razmerje. Pomembna pa je tudi v odnosu do otrok, ki so s poroko prepoznani kot
pravi potomci poročnega para. Hkrati pa je bila poroka tradicionalno tudi
presečišče druţbenega nadzora dveh interesov. Prvo spolnega, saj omogoča
privilegiran dostop do partnerjevih spolnih uslug, in ekonomskega. Slednji je
danes sicer manj pomemben, čeprav ne moremo zanikati, da poroka ali katerakoli
druga trajna zveza pogosto omogoča boljši ekonomski poloţaj (Kerţan, 2006, str.
61−62).
Kakorkoli, zakon in druţina sta dve različni stvarnosti. Popolne enosti med njima
ni bilo nikoli, pač pa takšna skladnost, da se ljudje dvojnosti po večini niti prav
zavedali niso. Danes je ta zavest dvojnosti vedno bolj kričeča. Odpira novo dobo,
od nas pa zahteva novo preusmeritev, če nočemo zapraviti tako zakona kakor
druţine (Trstenjak, 1994, str. 11).
Povedano nam pa nakazuje ţe novo obdobje, ki ga imenujemo postmoderna,
kateremu smo priča zadnjih nekaj deset let. Tudi to pušča določene posledice pri
obeh pojavih, tako druţini in druţinskem kot zakonskem ţivljenju. Kljub temu da
druţinsko ţivljenje v postmodernosti v marsičem zaznamujejo moderne
dimenzije, pa to ne pomeni, da spremembe niso signifikantne. Spremembe
pomenijo uveljavljanje načela spreminjanja raznolikosti kot temeljnega načela
delovanja druţine danes. To velja tako za intradruţinsko dinamiko (ki ne sledi več
modernemu druţinskemu poteku in je precej bolj spremenljiva) kot za raznolikost
in spreminjanje strukture različnih tipov druţin v dani druţbi. Tako je osnovni
proces, ki določa spreminjanje, druţinska pluralizacija, ki se izraţa v pluralizaciji
druţinskega ţivljenja in pluralizaciji druţinskih oblik.
Druţino se sedaj v več pogledih razume drugače kot so jo definirale
modernistične sociološke teorije. Druţina ni le socialna institucija, gledano
statično in strukturno, ampak tudi splet odnosov. Pri tem se nujno preseţe striktno
definirane meje druţine kot zaprtega izoliranega miljeja. Poleg tega ji dodamo
tudi tiste zunanje odnose, ki so za druţinske člane osebno pomembni (sorodstvo,
prijatelji, starši in otroci, ki ne ţivijo skupaj oziroma reorganizirane druţine idr.).
295
Njihova komunikacija pa temelji na načelih simbolne menjave, ki je bistvo
zasebnega oziroma druţinskega ţivljenja.
Druţina kot primarni milje zagotavljanja ontološke varnosti posameznikov najprej
skozi primarno socializacijo, nato pa še prek stabiliziranja odraslih, igra v
postmodernosti ključno vlogo. In zdi se, da je ravno proces druţinske pluralizacije
tisti, ki omogoča ohranjanje druţine kot totalnega druţbenega fenomena oziroma
njeno delovanje v smeri vzpostavljanja ravnovesja med individualizmom in
skupnostjo. Ne more si privoščiti, da bi propadla. V postmodernih pogojih
rizičnosti, akceleracije časa itn. mora najti le prave mehanizme za transformacijo
napetosti, ki jih postmodernost producira. Tako da druţina po svoji
funkcionalnosti sicer ostaja moderna, se pa od moderne druţine razlikuje po
načinih, na katere je druţbeno funkcionalna. Opredelitev druţine se ne razširja le
zato, ker se zdi modernistična definicija omejena in nezadostna (v nekaterih
vidikih, predvsem s poudarjanjem nuklearnosti in na njo vezanih druţbenih vlog v
druţini, pa tudi ideološka), ampak ker na to nezadostnost opozarja spreminjanje
druţinskega ţivljenja. (Švab, 2001, str. 3, 45–46 in 83).
Kar se tiče pluralizacije druţinskih oblik zajema več vzporednih pojavov, kot so
zmanjšanje števila nuklearnih druţin, naraščanje števila reorganiziranih druţin in
enostarševskih druţin, pojav t. i. parastarševanja, naraščanje števila istospolnih
druţin in enočlanskih gospodinjstev. Hkrati pa se odvija proces zmanjševanja
števila druţinskih članov, kar je po vsej verjetnosti povezano s trendom upadanja
stopenj rodnosti.
Druţinsko ţivljenje postaja eden najpomembnejših segmentov v ţivljenju ljudi.
To se izraţa v tem, da druţina ontološko temelji na materinstvu. Slednje je
druţbeno zaţeleno tudi zato, ker se ideološko sicer zelo propagirano novo
očetovstvo še ni docela realiziralo. Pomembno (p)ostaja starševstvo, kar se med
drugim izraţa v vedno večjem zanimanju za hitro razvijajoče se reproduktivne
tehnologije, razumevanju protektivnega otroštva in poskusih aktivnega
vključevanja očetov v aktivno starševanje. Prav tako lahko kot odraz
pomembnosti druţinskega ţivljenja razumemo podatke o naraščanju števila
razvez, upadanju števila sklenitev zakonskih zvez in upadanju rodnosti. Namreč
druţinski člani lahko po razvezi ostanejo v stikih in ustvarjajo nova druţinska
razmerja, hkrati pa se razvezane druţine pogosto reorganizirajo. Kar se pa tiče
zakonske zveze, le-ta izgublja na pomenu. Veča se število kohabitacij, kar nekako
296
kaţe na to, da je ljudem bolj pomembno druţinsko ţivljenje kot pa njegova
formalna potrditev. Upadanje števila rojstev pa lahko razumemo kot odraz
premišljene odločitve za otroka, da bi mu tako lahko zagotovili najboljše moţnosti
za razvoj (prav tam, str. 86).
Druţinska pluralizacija producira tudi nasprotujoče si fenomene, ki so tipična
značilnost druţinskega ţivljenja v postmoderni. Na primer:
osvobajanje druţine od bioloških determinant: odločitev za starševstvo ni več
nujni pogoj za kreacijo druţine (osvobajanje ţensk od reproduktivne funkcije,
druţina so lahko tudi prijatelji ipd.); heteroseksulanost ni edina moţna spolna
usmerjenost v druţinskem ţivljenju (istospolne druţine); nasproti temu pa
hkratno intenziviranje pomena bioloških, še posebej reproduktivnih
determinant (hiter razvoj reproduktivnih tehnologij in naraščanje pomena ter
zanimanja za njih); intenziviranje pomena starševstva – hrepenenje po
starševstvu;
druţbena promocija preloţenega materinstva ob ohranjanju temeljnega
strukturnega načela druţine – materinstva skozi nocije obveznega
materinstva;
sočasen pojav novega vpletenega očetovstva in druţbena legitimizacija
očetovske neprisotnosti;
legitimnost nuklearne druţine kot modernega druţinskega modela in ostalih
druţinskih oblik (oziroma soobstoj raznolikih druţinskih oblik, ki so enako
druţbeno legitimne in podobno) (Švab, 2001, str. 81−82).
Druţinsko ţivljenje danes bolj kot kadarkoli prej zaznamujejo raznolikost,
kompleksnost, spremenljivost. Na primer druţbena funkcionalnost druţine,
značilna za moderni model, se lahko ohranja le toliko, kolikor se pomembno
spremeni oziroma se spreminja. To pa lahko le skozi novi proces, fenomen, ki ga
moderna druţba ne predvideva – druţinska pluralizacija. Gre tudi za to, da so se
spremenili načini druţinskega ţivljenja. Še pred desetletji je prevladoval nuklearni
druţinski model, iz katerega so molele kvečjemu še redke enostarševske druţine
(največkrat matere samohranilke). Danes so, kot ţe omenjeno, v ospredju različne
oblike druţin. Prav tako si druţinsko ţivljenje lahko organizira vsak po svoje,
katero se tudi vseskozi spreminja. Ljudje tudi vedno hitreje prehajajo iz enega
297
načina druţinskega ţivljenja v drugega. Druţinski poteki niso več strogo linearni
in predvidljivi, dogodke v druţinskem poteku je zelo teţko napovedati. Kljub
spremembam pa v druţinski zasebnosti še naprej ostaja osrednja druţinska vloga
in praksa, ki konstituira druţino, materinstvo. Tako se modernost druţinskega
ţivljenja v tem pogledu še intenzivira. Z vidika tipično modernih druţinskih
struktur pa so spremembe precej počasne in subtilne. Asimetrija spolne alokacije
druţinskega dela še ne kaţe smeri radikalnega spreminjanja. Ta segment druţino
še naprej pomembno determinira po spolu. Prav tako se zdi, da je fenomen novega
očetovstva, ki bi po mnenju mnogih teoretikov naj pripomogel k enakomernejši
delitvi dela v druţini, tisti fenomen, ki se spreminja najpočasneje. A bolj kot
zaznavna povečana vpletenost očetov v druţinsko ţivljenje, se zdi novost te
druţinske vloge legitimna moţnost izbire očetov med druţinsko prisotnostjo in
odsotnostjo. Tako lahko rečemo, da če je še pred desetletjem moderno druţinsko
ţivljenje kot predmet sociološke analize ustvarjalo vtis, da je o njem več ali manj
povedano, se danes za postmoderno druţinsko ţivljenje zdi, da bo o njem šele
treba spregovoriti (Švab, 2001, str. 178–180).
Druţinsko ţivljenje se konstituira okoli novih pomenov osebnih odnosov in
intimnosti. Gre za intimizacijo druţinskega ţivljenja, vezano na sledeče
spremembe: večanje avtonomije posameznikov pri definiranju individualne
zasebnosti, prestrukturiranje intimnosti, spreminjanje pomenov zasebnosti (Švab,
2001, str. 155).
5.4.10 Kaj se dogaja pred in med razvezo pri partnerjih in tudi otrocih
Razpad zakona je takoj za smrtjo najhujša duševna obremenitev za odrasle.
Ločitveni proces praviloma prinaša številne znane vzroke stresa, kot so recimo
selitev, teţave s partnerjevimi sorodniki, spremenjene ţivljenjske okoliščine in
prešolanje otrok. In če upoštevamo vse dejavnike skupaj, utegne stres, ki ga
doţivljajo ljudje v ponesrečenih zakonih, pomeniti precejšnje zdravstveno
tveganje za moţa, ţeno in tudi njune otroke (Charlish, 1998, str. 9).
Načeloma vsi gojimo upe, da bomo zmogli ohraniti dom kot harmonično
zatočišče in varno pribeţališče pred zunanjim svetom. V kolikor zakon postane
bojišče, ne ponuja več takšne dobrodošlice. Nekateri bodo skušali najti mir z
298
odhodom od partnerja. Zato je pomembno naše prizadevanje, da se prepiri
končajo, še preden zdravje zakona tako spodkopljemo, da ne more več obstati.
Vsekakor pa, tudi kadar ločitev postane neizogiben korak, ga je treba narediti
skrajno previdno. To ne pomeni, da se je za vsako ceno potrebno izogniti ločitvi,
ampak da se je ne lotimo v duhu maščevanja. O njej bi morali začeti razmišljati le
takrat, če je zakon dokončno in nepopravljivo propadel. Namreč ločitev je redko
rešitev, s katero so vsi zadovoljni. Številne ţenske in moški obţalujejo, da so se
ločili, saj pogosto pridejo do spoznanja, da bi se ločitvi lahko izognili (prav tam,
str. 14−15).
Zadnji dnevi zakona so navadno nastlani s prepiri, kot da bi bilo potrebno
dokazati, da ni več nobenega upanja. Čim bolj sta partnerja v prepirih razkačena,
tem bolj se zdijo upravičene namere za ločitev. Na ţalost pa se v takšne vojne
pogosto vpleta otroke in druge bolj ali manj nedolţne opazovalce. Vsekakor pa
velja, da razveza zakona je eno, čustvena ločitev pa čisto nekaj drugega. Namreč v
kolikor se dva nekdanja partnerja ob vsakem srečanju zapleteta v prepir ali sploh
nočeta govoriti drug z drugim, sta čustveno še vedno povezana (Asen, 1998, str.
191).
Več kot očitno je, da sodobni zakonci niso več pripravljeni potrpeţljivo čakati, da
se partner umiri, uravnovesi in zaţivi vlogo, ki jo druţina pričakuje. Zakonci se
ločujejo po krajšem staţu, kar pomeni, da razpad zakonske zveze vključuje mlajše
otroke kot nekoč. Ne glede na to pa se morajo odrasli zavedati, da je odločitev za
razvezo izključno njihova stvar. Starša otrok naj ne sprašujeta, če se naj razveţeta,
ker je to prelaganje odločitve na njih. Ko se eden od staršev v sebi odloči, se naj
najprej pogovori s partnerjem. Pogosto pa odkrit pogovor ni mogoč, ker se partner
ne strinja z njegovo/njeno odločitvijo. V tem primeru mu/ji lahko napišejo pismo,
kjer brez obtoţevanj razloţijo svoja čustva in pričakovanja, ki se niso uresničila.
Partner mora povedati, da je odločitev dokončna in da prosi za sodelovanje, da
postopek razveze izpeljeta tako, da bo čim manj čustveno boleč. Razločiti je
potrebno, da je pismo uporabil zaradi nezmoţnosti pogovora, kar pa ne pomeni,
da se ni pripravljen pogovarjati in doreči za oba, predvsem pa za otroke,
najprimernejšo rešitev. O odločitvi za razvezo pa se naj starši pogovorijo brez
navzočnosti otrok. Naj prosijo dedke, babice ali prijatelje, da v tem času otrokom
nudijo varstvo (Majhen, 2003, str. 22−23).
299
Razpade zakonskih zvez lahko razdelimo na tri glavne kategorije:
razvezo (formalno-pravna prekinitev zakonske zveze);
ločitev (fizična ločitev zakonskih partnerjev, ki tako ne prebivata več skupaj);
prazne zakonske zveze (partnerja ţivita skupaj, pravno ostajata poročena, a
njuna zveza obstaja le kot formalnost).
(Haralmbos in Holborn, 1999, str. 379).
Razpadi zakonskih zvez pa niso enakomerno porazdeljeni med prebivalstvo.
Spremembe, ki vplivajo na pogostost razpadov zakonskih zvez, ne vplivajo na vse
člane druţbe na enak način, ampak pri tem posreduje druţbena struktura.
Spremembe v druţbi se filtrirajo skozi razredni sistem in do neke mere različno
vplivajo na pripadnike različnih razredov. Posledice tega so razlike v pogostosti
razpadov zakonskih zvez glede na razred. Na primer v ZDA obstaja obratno
razmerje med dohodkom in razpadom zakonske zveze. Niţji je dohodek, večja je
pogostost razveze in ločitve. Nizek dohodek lahko povzroča napetost v razmerju.
Nekateri pa celo dokazujejo, da so na revnih območjih pričakovanja uspešnega
zakona niţja, kot je niţja tudi stigma, pripisana razpadu zakonske zveze. Tako
obstaja mnenje, da je začel razpad zakonske zveze v skupinah z nizkim dohodkom
vzdrţevati samega sebe. V Veliki Britaniji so razmere podobne.
Tudi glede starosti ob poroki in razvezi obstaja obratno razmerje. Niţja kot je
starost ob poroki, večja je pogostost razveze. Recimo v Britaniji je bila pogostost
razvez najstniških zakonskih zvez v letih 1985–1989 pribliţno dvakrat večja od
povprečne pogostosti, medtem ko je bila med tistimi, ki so se poročili po
petinštiridesetem letu, manj kot polovična. Razlogi zato so različni: ekonomski
pritisk na najstniške zakonske zveze, saj sta zakonca šele začela z delovnim
razmerjem in sta njuni plači verjetno nizki; velik del najstniških porok v
primerjavi z ostalimi je posledica nosečnosti; najstniki pogosto spremenijo svoje
poglede in pride do neujemanja med zakoncema; pomanjkanje izkušenj sebi
primernega partnerja; premalo se zavedajo odgovornosti, ki jih sproţa zakonska
zveza. Drugi del razlogov pa lahko predstavlja razred. Namreč pari v delavskem
razredu se poročijo kot najstniki in tako lahko na pogostost ločitev kot glavni
dejavnik vpliva njihov razred, ne pa starost ob poroki.
Obstaja tudi zveza med verjetnostjo razveze zakoncev in zakonskim poloţajem
njihovih staršev. Če imata eden ali oba zakonca starše, ki so bili razvezani, obstaja
300
večja moţnost, da se bo njuna zakonska zveza končala z razvezo. Razlog je
ponavadi konflikt v zakonski zvezi staršev, ki povzroča psihološko nestabilnost
pri otrocih, ki le-to prenesejo v svojo zakonsko zvezo. Poleg tega lahko izkustvo
razvezanih staršev zmanjša naklonjenost do razveze.
Poreklo in pričakovanja glede vloge lahko tudi vplivajo na pogostost razvez. Po
statistiki se moţnosti za razpad zakonske zveze povečajo, če imata zakonca
različno socialno poreklo (različni razred ali etnična skupina ...). Tako je lahko
konflikt posledica različnih pričakovanj partnerjev glede na vloge, ki izvirajo iz
subkulture posamezne druţbene skupine. V razviti industrijski druţbi tako
naraščanje druţbene in geografske mobilnosti povzroča večje moţnosti za poroko
med različnimi druţbenimi porekli, s čimer se tudi veča moţnost za konflikt v
zakonski zvezi.
Nenazadnje pa je ugotovljena tudi povezava med poklici in pogostostjo razvez.
Zakonci, katerih delo zahteva pogosto ločenost od partnerjev (vozniki
tovornjakov, trgovski potniki, nekateri inţenirji in tehniki …), imajo v povprečju
večjo pogostost razvez. Poleg moţnosti zmanjševanja odvisnosti med zakonskima
partnerjema nudijo takšna dela predvsem moţu večjo moţnost za srečevanje
nasprotnega spola, ko zakonski partner ni navzoč. Podobna je tudi ugotovitev za
igralce, pisatelje, umetnike, upravnike podjetij in hotelirje, ki se pogosteje
razveţejo, kar je posledica visoke ravni predanosti njihovemu delu in nizke
predanosti zakonski zvezi. Vse to so pa le nekateri izmed mnogih dejavnikov,
povezanih z razlikami v pogostosti razvez (prav tam, str. 383−384).
Kot je bilo ţe omenjeno, je razveza ponavadi razdiralna, boleča in polna stresa
tako za starše kot za otroke, pa vendar lahko za nekatere druţine pomeni najboljšo
alternativo. Namreč precej raziskovalcev je opazilo, da je otrokom v druţini z
enim staršem bolje kot pa otrokom iz druţin z dvema staršema, kjer so prepiri na
dnevnem redu. V nekaterih druţinah je razveza dobro pretehtano dejanje, ki konča
napetosti, tesnobo in razprtije. Raziskave v tujini pa so se na veliko ukvarjale tudi
z vprašanjem, kateri so dejavniki, ki vodijo do razveze. O tem bomo spregovorili
sicer v naslednjem poglavju, zatorej tukaj navajamo le glavno ugotovitev.
Izkazalo se je, verjetno proti pričakovanjem, da iz ne/zadovoljstva v zakonu ne
moremo z veliko zanesljivostjo sklepati, ali bo prišlo do ločitve ali ne. Tako so se
nove teorije o razvezi bolj osredotočile na teţave pri komuniciranju in na
ne/zmoţnost reševanja sporov med zakoncema, s tem da so različne teorije
301
poudarile različne vidike procesov komuniciranja in reševanja problemov.
Raziskovalci so pa tudi pogosto opazili, da so med moţem in ţeno prisotne velike
razlike v izkušnjah in dojemanju njunega zakona ter načinu reševanja konfliktov.
Tako nekateri menijo, da bi lahko govorilo o njegovem in njenem zakonu, v
primeru razveze pa o njegovi in njeni razvezi.
Tradicionalno je razveza pomenila dogodek, s katerim se je končalo druţinsko
ţivljenje, moţno pa jo je sprejeti tudi kot proces, ki lahko traja več let, kot
določeno obdobje v karieri druţine. Razveza sicer konča zakonsko zvezo, ampak
je od konkretne izkušnje odvisno, ali se bo končala z razcepljeno in uničeno
druţino ali bo nuklearno druţino transformirala v binuklearni druţinski sistem
(Moxnes, 1993), če otroci po razvezi obdrţijo stike z obema staršema. Tako zdaj z
otrokovega vidika druţinski sistem sestavljata dve enoti, materino in očetovo
gospodinjstvo, kateri pa nimata vedno enake »središčne lege«. (Zavrl, 1999, str.
152−153).
5.4.10.1 Nesporazumi v zakonu
Večina parov v svojem zakonu doţivlja slabe čase, ko se zdi, da sta prepir ali
molk njuni glavni dejavnosti. Številni, ki se jim posreči razrešiti teţave, te krize
preţivijo, tisti, ki teţav ne razrešijo, pa ne. Ponekod med partnerjema sicer ni
pravih problemov, zaradi katerih bi med njima prišlo do resničnih in globokih
nesoglasij. Iz tega razloga se jima zdi samo po sebi umevno, da se prepirata o
povsem nepomembnih in vsakdanjih stvareh. To pa ne vodi k srečnemu in
trajnemu zakonu. Nekateri pa se prepirajo predvsem zato, ker so v zakon prinesli
takšen vzorec iz svoje druţine. Navadili so se, da se v druţini pač prepira in da so
nenehni spopadi (Charlish, 1998, str. 13).
Človek je nad svojim zakonom lahko razočaran zaradi različnih razlogov, če ne
doţivlja tistega, kar od zakona pričakuje.
V prvi vrsti pričakujejo ljubezen, spolno ljubezen, ne glede na to, ali jo imajo za
temelj zakonske skupnosti ali ne. Iščejo jo tudi, če so stopili v zakon brez prave
ljubezni do partnerja ali pa imajo zakon za sredstvo, da bi dosegli kakšen drugi
cilj. V kolikor partner ljubezni ne doţivlja, je s sopartnerjem nezadovoljen. Če pa
jo ţeli v njem zbuditi, pa mu ne uspeva, pa je nanj jezen, do njega nestrpen in
napadalen ali pa se mu odtuji.
302
Včasih se nam v skupnem ţivljenju zgodi, da spoznamo partnerjeve lastnosti, ki
nam niso všeč in jih ne moremo sprejeti. Smo razočarani in se skušamo o tem
pogovarjati. Od zakonca pričakujemo, da se bo pripravljen pogovoriti, sprejeti
naše očitke in se potrudil popraviti svoje vedenje. Če to stori, bo zakonska
skupnost napredovala. Vendar nekateri se nočejo pogovarjati o svojih
pomanjkljivostih oziroma razvadah, ki motijo zakonca. S tem jasno pokaţejo, da
se niso pripravljeni prilagoditi zakoncu in hkrati razodevajo šibkost svoje ljubezni
do njega. Nestrpnost med zakoncema, ki se razvija postopoma, se tako samo še
stopnjuje.
Nestrpnost pa lahko povzročijo tudi različni nesporazumi v postelji, kot na primer
hlinjenje orgazma, moţeva/ţenina pasivnost in podobno.
Nadalje, zanemarjanje partnerja je lahko tudi velik vir nesoglasij. Ukvarjanje z
zakoncem pomeni, da se druţimo z njim, se pogovarjamo, šalimo, skupaj
preţivljamo prosti čas. Preko tega imamo priloţnost, da z zakoncem izmenjujemo
misli in vtise, da mu kaj zaupamo, da mu pokaţemo ljubezenska čustva. V kolikor
tega ni, to občutimo kot čustveno oddaljevanje od nas in smo vedno bolj
nezadovoljni. V končni fazi zanemarjanje zakonca lahko pojasnimo le z
pomanjkanjem ljubezni.
Nezadovoljstvo v zakonu lahko predstavljajo za moţa ''mamine hčerke'', za ţene
pa ''mamini sinčki''. Gre za čustveno odvisnost od matere.
Nadalje se lahko luknja v zakonu pojavi zaradi skoparjenja s čustvi, predvsem s
strani moških. Navadno je ta zelo razumen, resen, ţivljenjske probleme rešuje s
hladno logiko. Ob nobeni priloţnosti ne pokaţe vsaj malo toplejših čustev. Deluje
hladno, nedostopno, je molčeč, nikomur ne zaupa, teţko je ugotoviti, kaj misli in
kaj doţivlja. Torej, gre za človeka, ki ni sposoben za nobeno vrsto ljubezni, še
najmanj za zakonsko. Posledično je ţenska razočarana. Veliko ţensk se sicer vrsto
let zaman trudi, da bi prebudile takšnega moţa, da bi ga spodbudile h kakršnemu
koli ljubezenskemu ravnanju. Ko pa ugotovijo, da je vse zaman in da se človeške
narave ne da spremeniti, jim preostane le še priprava na razvezo (Košiček, 1993,
str. 27–40).
Velikokrat se zgodi, da je posredi moţevo razočaranje nad zakonom zaradi ţenine
gospodovalnosti. Namreč nekatere ţenske so prepričane, da si morajo moţa
podrediti, da si on ne bi njih. Takšna ţena mora imeti vedno prav, vedno zadnjo
303
besedo. Od moţa pričakuje, da bo vedno pripravljen izpolniti vsako njeno ţeljo,
ne zdi pa se ji, da bi se tudi ona prilagajala njemu.
Podcenjevanje oziroma vzgojiteljski odnos do ţene predstavlja tudi vir nesoglasij.
Ţena je v tem primeru za moţa manjvredna, manj inteligentna, manj sposobna,
manj podjetna in bolj nagnjena k nespametnemu, bolj čustvenemu ravnanju. In če
ima moški tako mnenje o drugem spolu, pogosto ravna z ţeno kot vzgojitelj.
Prizadeva si, da bi ji vsilil svoje ţivljenjske poglede, nagnjenosti, potrebe in jo uči
obnašati se tako, kot je njemu najbolj všeč. Vendar k sreči je le malo ţensk, ki
prenesejo, da jih moţ prevzgaja. Čedalje več je takih, ki pričakujejo v zakonu
enakopraven odnos, kar je pametno in dobro. Na ţalost pa gospodovalen moški ne
prenese odpora in takoj pride navzkriţ z ţeno, ko ta poskusi pokazati svojo voljo.
Če pri tem vztraja, nastanejo prepiri, ki se postopoma zaostrujejo do vzajemnega
sovraštva. Zato ţenska, ki se počuti kot sluţkinja, čedalje bolj razmišlja o ločitvi.
Še bolj takrat, ko dojame, da je moţevo izkoriščevalsko ravnanje zanesljiv dokaz,
da ne čuti ljubezni do nje.
Problem je tudi nezaupanje. Nezaupljiv človek ni sposoben ustvariti nobenega
intimnejšega čustvenega odnosa z nikomer. Zato je nezadovoljen z ţivljenjem,
vendar noče sprevideti, da je vzrok v njem samem. Nezaupljiv moški bo recimo v
vsakem trenutku dvomil o ţenini zvestobi. To se kaţe na način, da mu mora ţena
natančno poročati, kaj je počela takrat in takrat, s kom se je pogovarjala, jo
pogosto obtoţuje, da je nezvesta in podobno. Takšen odnos hudo rani ţenina
čustva, saj jo grobo ţali in poniţuje.
Nezvestoba je naslednji problem. Nekateri ljudje takoj odpišejo zakonca, če
zvedo, da je bil nezvest in zahtevajo ločitev, še pogosteje pa ostajajo v zakonu in
ga spremenijo v bojišče. Na vse moţne načine poizkušajo partnerja prepričati, da
konča zunajzakonsko razmerje. Prosijo ga, rotijo, drugič mu grozijo, ga
izsiljujejo, posmehujejo in podobno. V kolikor se nezvesti zakonec ne odpove
zunajzakonski zvezi, se vojna nadaljuje, dokler se eden od partnerjev ne odloči za
razvezo ali to naredita sporazumno. Če se pa odloči vrniti v zakon, pa tudi to ni
zagotovilo, da bo borba v zakonu prenehala. Vsekakor pa je dolgotrajna ali
ponovljena zakonska nezvestoba pogosto vzrok, da se prevarani zakonec čustveno
ohladi do nezvestega partnerja. Ne more ga več sprejeti kot polnovrednega
partnerja, čeprav se trudi. To pa velikokrat spodbudi prevaranega zakonca, da
sproţi razvezo zakona (Košiček, 1993, str. 40–48).
304
Kakorkoli pa, obstajajo tudi izjeme. Številni ljudje so tudi zadovoljni v zakonu, v
katerem je eden od partnerjev v preteklosti imel zunajzakonsko razmerje. Zakon
sicer ni več tak kot prej, lahko pa dozori in preţivi. Koristno tako za partnerja kot
otroke je, če sprejmeta pomoč poklicnega svetovalca, ki jima pomaga odpustiti, se
sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in pogledati naprej. Tako da ločitev v takšnih
okoliščinah nikakor ni neizogibna, vendar mine precej časa, preden jeza popusti
ter izgineta neizmerna občutka izdajstva in krivde (Charlish, 1998, str. 22).
Nenazadnje pa lahko do nezadovoljstva pride tudi zaradi spolnega zanemarjanja,
kot je na primer odklanjanje spolnega pribliţevanja, teţave s potenco, prezgodnji
izliv in druge spolne motnje. Še posebej so lahko problem sprevrţene spolne
zahteve, kot na primer analni spolni odnos, spolni odnos v troje, sadomazohistične
variante in podobno.
Pogost vzrok nestrpnosti in nezadovoljstva do zakonca pa je odvisnost od
alkohola. Navadno gre za ţensko in redkeje za moţa. Alkoholik se navadno
obnaša zoprno, sitnari, blebeta, ţali ţeno, je do nje grob in drugo. To ţeno odbija.
Posebej je do tega nestrpna, če je bila tudi v otroštvu priča alkoholiku. Njena
nejevolja se okrepi, če moţ zahteva spolne odnose. To ga spodbudi k še hujši
napadalnosti. Vse to pa potem povzroča hude prepire, grobe spopade in koplje
med zakoncema čedalje globlji čustveni prepad. Nekatere ţene alkoholikov so
sprva sicer zelo strpne do njih in se trudijo jim pomagati ter jih spodbujajo k
zdravljenju. Vendar če s tem sčasoma ne doseţejo nobenega uspeha, slej ali prej
izgubijo potrpljenje in začnejo misliti na razvezo.
Včasih pa se zgodi, da so otroci tisti, na katere kaţejo starši kot razloge, da se ne
razumejo. Vendar ni res, da otroci sprejo zakonca, ampak so ti le sredstvo za
medsebojno kljubovanje. Tako se zakonca ne prepirata zaradi otrok ampak s
pomočjo otrok. Ti so njuno največje oroţje. Zato je zanju najpametnejše, da se
ločita, nehata mučiti drug drugega in škodovati duševnemu razvoju svojih otrok
(Košiček 1993, str. 48–53).
Hauck je v svoji knjigi Uspešen zakon celo zapisal najpomembnejše vzroke
razočaranja in nesreče v zakonu glede na izjave zakonskih parov, ki so prišli na
svetovanje. Ker so se nekateri vzroki med seboj razlikovali le za odtenek, jih je
zdruţil.
305
Tabela 1: Najpomembnejši vzroki razočaranja in nesreče v zakonu
jeza in gospodovalnost 58
odklanjanje, zanemarjanje (ljubezen, ljubosumje, obujanje bivših zvez,
občutek, da nas zakonec zanemarja) 37
pasivnost in odvisnost 30
spolnost 26
druţba (moţ preveč dela, ne znava se pogovoriti) 25
druţina in sorodstvo (nesporazumi glede vzgoje otrok (11), konflikti s
sorodniki (9), naveličanost materinstva (3), moţ zanemarja otroka (1)) 24
nevrotično vedenje (npr. pomanjkanje samodiscipline, pretirana
natančnost, alkoholizem) 15
skupaj 215
(Hauck, 1987, str. 41).
Glavne izvore konfliktov v partnerskih odnosih, tako za ţenske kot za moške, pa
je opisal tudi Buss (1989):
''Obnašanje partnerjev, ki zelo moti tako moške kot ţenske: nezvestoba,
fizično zlorabljanje, besedno zlorabljanje.
Obnašanje moških partnerjev, ki najbolj moti ţenske: izsiljevanje spolnih
odnosov, zavračanje ali ignoriranje ţenskih mnenj, poniţevalno ravnanje,
prikrivanje čustev, pretirana trdota, preveč kajenja ali pitja, zanemarjanje in
ignoriranje, opuščanje izrazov simpatije in ljubezni, brezobzirnost, grobost,
okrutnost.
Obnašanje ţenskih partnerjev, ki najbolj moti moške: zavračanje seksualnih
iniciativ, spolna neodzivnost, muhavost, kaprice, preokupiranost z izgledom in
oblačenjem.'' (Musek 1995, str. 143.)
Vezi med partnerji se lahko ohladijo tudi zato, ker se drug drugega naveličajo in
se začnejo dolgočasiti. Nekateri se celo pritoţujejo, da so postali nezanimivi
spolni odnosi s partnerjem. Pomembno je, da se zakonca te nevarnost pravi čas
zavesta in skušata zavestno vnašati v svoj vsakdanji ţivljenjski repertoar
spremembe in presenečenja. To lahko pomeni nove dejavnosti in interese, obiske,
izlete in podobno. Dolgočasje je posebej problematično za ljudi, ki po svoji naravi
306
stremijo k spremembam in stimulaciji, za razliko od oseb, ki se čutijo bolj gotovo
in udobno, če ostanejo v ustaljenih razmerah.
Med najbolj ogroţajočimi pojavi za odnose med zakoncema in sploh odnose v
druţini je ljubosumnost. Velika nevarnost te izhaja iz dejstva, da se ljubosumnost
kot nekakšna druga stran medalje drţi ljubezni. Zlasti na začetku zaljubljenosti je
nekaj ''posedovalnih'' občutij povsem normalno. Se pa lahko spridijo v obliko, ko
ta posedovalna občutja nadomestijo pravo ljubezen. Verjetno je res, da je
ljubosumnost tem večja, čim večja sta ljubezen in partnerska medsebojna
zavezanost in obratno. V vsakem primeru pa gre za sklop negativnih emocij, ki
močno prizadene partnerja in nato rušilno vpliva na partnerski odnos v celoti.
Ljubosumnost pa se lahko pojavi celo takrat, kadar dejansko ni ''tretje osebe''.
Zanimivo pa je, da je ljubosumnost odvisna tudi od kulturnega okolja. V različnih
kulturah namreč sproţijo ljubosumnost različna obnašanja. Tako je na primer
spolni odnos močan povod za ljubosumnost v mnogih kulturah, v Mehiki pa ne
vzbuja veliko ljubosumja.
Do nesoglasij v zakonu pa lahko privede tudi sprememba pozitivne vzajemnosti
med partnerjema v negativno. Za partnerstvo je namreč značilna vzajemnost
medsebojnih interakcij, stikov in čustev. Dokler je pozitivna, so tudi odnosi med
zakonskima partnerjema dobri. Največkrat se intenziteta te vzajemnosti začne
zmanjševati po poroki, ko se morata partnerja posvetiti številnim novim nalogam
in dejavnostim. Delovni napori lahko ta proces še potencirajo. V bistvu ţe
upadanje pozitivne vzajemnosti povzroča upadanje medsebojne privlačnosti, s
čimer ogroţa duševni temelj zakonskega partnerstva, povečevanje negativnih
vrednotenj in izmenjav pa partnerske odnose še neposredno spodkoplje.
Negativna vzajemnost ima tako porazen učinek na zadovoljstvo s partnerjem, z
zakonom in v druţini (prav tam, str. 145–148).
Sedanji pravni razlogi za ločitev so nezvestoba, nespametno vedenje in
nepremostljiva nasprotja. Znotraj teh se skriva cela vrsta teţav v zakonu. Nekatere
od njih je mogoče ublaţiti, še preden postane ločitev neizogibna, a pod pogojem,
da sta se oba partnerja pripravljena pogajati in se dogovoriti.
Charlish Anne (1998) pa navaja naslednje razloge za ločitev:
teţave v spolnem ţivljenju, kar pa je ponavadi znamenje drugih teţav;
nenehni in siloviti prepiri o spolnosti, denarju, otrocih in domačih opravilih;
velike spremembe v ţivljenju zakoncev (rojstvo otroka, selitev …);
307
neutemeljeno ljubosumje;
nezvestoba;
teţave z otrokom ali otroki;
usihanje ljubezni, odtujitev in razlike v pogledih na to, kaj partnerja ţelita od
zakona in ţivljenja;
alkoholizem in uţivanje mamil.
(Charlish, 1998, str. 19−20).
Nekateri omenjeni razlogi, ki zvezo rahljajo, so manj vidni in jih partnerja uspeta
do neke mere prikrivati pred sabo in otrokom. Vendar ker so druţinski člani
povezani med seboj in počutje enega vpliva na počutje in vedenje drugega, lahko
ţe majhen otrok zazna, da nekaj ni v redu. Mnogi otroci so izpostavljeni pogostim
prepirom med staršema, kar je za njih izredno obremenjujoče.
Tako je ločitev zadnji korak v rušenju medsebojnega odnosa dveh partnerjev. V
kolikor ga potrdi sodišče s sodbo, govorimo o razvezi (Štadler idr., 2009, str. 41).
Sicer pa zakon, ki je v teţavah, lahko hitro prepoznamo po značilnostih, kot so:
čustvena hladnost, zavračanje, molčečnost, nezanimanje, razdraţljivost, napadi
besa, prenehanje stikov (tudi telesnih), vidna in očitna sprememba vedenja in
razpoloţenja, telesni in besedni napadi, samouničevalno vedenje (popivanje, igre
na srečo, prezadolţenost ...), depresija, teţave z otroki ter kot glavno občutek, da
si izgubil svojega najboljšega prijatelja in partnerja (Charlish, 1998, str. 10).
Najpomembnejše orodje za uravnavanje konfliktov je pogovor. Ob tem je
potrebno veliko skupnega in zavestnega treninga, da se počasi učimo, kako
partnerju povedati lastne misli in čustva na način, ki bo zanj sprejemljiv. Na ţalost
ponavadi laţje nekaj očitamo kot da bi povedali, kaj čutimo npr: ''Vedno ti je
televizija pomembnejša …'' namesto: ''Tako si ţelim, da bi si nocoj vzela čas drug
za drugega.¨ Kar smo izrekli odprto in iskreno, je tudi bolj sprejemljivo. Če pa se
partnerja zabarikadirata za ''pametnimi utemeljitvami'', konflikt ostaja. Namesto
da bi se pogovarjali, razpravljamo in tako ne doseţemo ţelenega rezultata.
Pomembno je, da znamo doseči kompromis. V končni fazi je cilj kultiviranih
zakoncev najti rešitve, ki so najbolj sprejemljive za oba. Če sta torej zakonca
ustrezno razvila pogovor kot instrument uravnavanja konfliktov, bo to vedno
znova pomembno za nadaljnji potek njunega zakonskega partnerstva. Potem bosta
308
znala premostiti tudi teţave, ki se v različnih obdobjih zakona znova javljajo, ne
glede na to, ali ge za menjavo poklica, puberteto otrok, finančne teţave, nege
potrebne starše in podobno. Na tem mestu je lahko v pomoč tudi zakonska
svetovalnica. Sicer v prejšnjih časih je skoraj veljalo za nedostojno, če je par imel
teţave, zaradi česar še posebej ljudje bolj v letih teţko prestopijo prag zakonske
svetovalnice. Pri mladih se to spreminja. Lahko se celo zgodi, da bomo kdaj v
prihodnosti gledali na zakonsko svetovalnico kot na običajen servis, ki ga ponuja
druţba za pomembno področje zakona in druţine. Ne sme nam namreč biti teţko
si priznati, da določene situacije v zakonu ne zmoremo rešiti sami in se obrnemo
na svetovalca. Ob tem lahko celo izkusimo, da se konfliktov ni potrebno le bati,
ampak da so lahko spodbuda za nadaljnji razvoj partnerstva (Liss, 1991, str.
65−66).
Ravno slednje, občutek, da smo vsemogočni, nemalokrat preprečuje, da bi rešili
določene nesporazume v zakonu in tako preprečili najhujše. Niso redki, ki se raje
vdajo v usodo zaradi različnih razlogov, kot da bi poskusili rešiti, kar se rešiti še
da. Še večji problem pa se zdi pomanjkanje volje in potrpljenja za reševanje
nesporazumov, kar pa ima vzroke spet v drugih stvareh (npr. pomanjkanje
ljubezni, pomanjkanje ţelje biti z partnerjem itd.).
5.4.10.2 Faze v razveznem procesu in vključevanje druţinskega terapevta
Razveza je proces, ki poteka na več ravneh in v več etapah, katerega je potrebno
prehoditi, da bi ga lahko uspešno zaključili. Na ţalost se vse prepogosto dogaja,
da si oba partnerja neznansko prizadevata, da bi dokazala, predvsem z
nepomembnimi, velikokrat tudi izmišljenimi argumenti, kako je njuna zveza
postala nevzdrţna. Je pa razveza zakona pogosto tudi poskus boja za identiteto,
katere v zakonu ne moremo doseči ali je potrditi na zadovoljiv način. In identiteta
je nekaj, kar je po svoji naravi povezano z drugim partnerjem, z njegovim
potrjevanjem, priznanjem, podpiranjem. V kolikor tega ni, postane partner ali oba
negotova, pričnejo se dvomi o osebi, iskanje potrditve tega, česar v sedanjem
zakonskem odnosu ne dobimo, drugje.
Torej je razveza dolgotrajen in pogosto mučen proces počasnega prekinjanja
odnosa. Poleg tega se globoko zareţe v tiste, ki so bili v njem udeleţeni.
Pravzaprav je zelo lahko stopiti v zakon, a teţko v njem vztrajati, še teţje pa iz
309
njega oditi. Razvezni proces zajema pet faz, v katerih se partnerja srečujeta z
nujnostjo urejanja zadev tako na praktični kot čustveni ravni (Lampreht, 1995, str.
139−140).
. faza: Osebno prepoznavanje in odločanje
To obdobje se prične ţe veliko prej pred sprejemom odločitve in razmišljanja o
razvezi. Eden od partnerjev se pogosto sam bori z idejo moţnosti razveze kot
rešitve za nezadovoljstvo, ki ga občuti v zakonu. Velikokrat pa takšno breme
razmišljanja in odločanja postane za partnerja neznosno. V bistvu poizkuša tako ta
partner iz sebe iztrgati nekoga, ki je postal sestavni del njegove osebnosti, del
odnosnega sistema. Partnerja v tej fazi označujejo tudi stanja kot so stresi, borbe z
bridkostjo, graje, razvrednotenje partnerja, depresije, anksioznost in ambivalenca.
Sem pa sodijo tudi ljubezenske afere in razmerja, ki pogosto to določitev še
pospešijo. Terapevt, ki se ponavadi sreča z zakoncem, ki je pobudnik razveze, je
postavljen pred posebne naloge. V prvi vrsti mora podpirati partnerja, ki se bori z
odločitvijo, predvsem pa omogočiti razjasnitev in uvid v situacijo. Spoznanje o
nujnosti partnerjevega sodelovanja pa je ključna naloga tako za terapevta kot
partnerja, ki pride z idejo o razvezi (prav tam. str. 140).
. faza: Seznanitev druţine
Za večino druţinskih članov je seznanitev z nastalo situacijo čas velikega
neravnoteţja in negotovosti. Znano je, da si v večini razveznih situacij razvezo
ţeli eden od partnerjev bolj kot drugi. To potrjujejo tudi študije. Najpogosteje so
to ţenske, pri čemer moški njihovi odločitvi nasprotujejo, čeprav v zakonu tudi
sami niso zadovoljni. Tako v tem obdobju izraţajo pripravljenost za spreminjanje
odnosov, a jim ţenske največkrat ne verjamejo, ne zaupajo obljubam. Drugače pa
partner, ki v procesu odločanja ni zaznaval, kaj se dogaja, doţivlja zaradi
nenadnosti odločitve osebno izkušnjo majhnega samospoštovanja, nemoči in
poniţanja. Terapevtova naloga v tem času, ki je dramatičen tako za partnerja kot
druţino kot celoto, je predvsem to, da zakoncema omogoča spoznavati, zaznavati
in prepoznavati čustveno bolečino ter preko tega prihajati do spoznanj, da razveza
in vso dogajanje, ki je z njo povezano, lahko prinese tudi pozitivne in nove
moţnosti. Nujno ob tem je, da se terapevt zaveda, da je odločitev za razvezo ali
proti njej izključno stvar zakoncev (prav tam, str. 141).
310
. faza: Razveza
Je čas dejanske razveze. Čas, ko se partnerja razhajata, razvezujeta, ločujeta,
posledično pa tudi druţina. Tako za partnerja kot druţino je to teţko obdobje, je
pa rezultat v veliki meri odvisen tudi od tega, kako so razrešili prejšnji dve fazi.
Partnerja sta v tej fazi zelo ranljiva, kar ovira normalno delovanje. Prav tako je pri
obeh zakoncih moţno opazovati naslednje simptome: nesposobnost ali vsaj
zmanjšana sposobnost za učinkovito in uspešno delo; slabo zdravstveno stanje;
spremembe telesne teţe; nespečnost; uporaba tablet, alkohola …
Oba partnerja sta ambivalentna. Nemalokrat partner, ki je razvezo predlagal, to
obţaluje in ţeli spravo. Po drugi strani pa si je ţe partner, ki ni bil pobudnik
razveze, uredil svoj način ţivljenja. Ţeli ţiveti po svoje, predvsem pa ni več
pripravljen tvegati, da se ponovno znajde v takšnem poloţaju.
Za to fazo je tudi značilno, da sta partnerja nagnjena k velikanskim čustvenim
preobratom z vzponi in padci. Ko situacija ţe kaţe na to, da se je čustveni nemir
zmanjšal, se ponovno pripeti nekaj, kar vrţe enega ali pa tudi oba partnerja
ponovno v fazo neumirjenosti. Ta proces se lahko ponavlja eno, dve ali celo več
let. Medtem se partnerja srečujeta z občutki nemoči, izgubo nadzora nad dogodki
v ţivljenju, občutki nekompetentnosti, izgubljenosti, osamljenosti, pogosto so v
ospredju tudi problemi z identiteto. Vse to se nekako kaţe v obliki predlogov za
zvišanje preţivnine, zmanjšanje ali sploh ukinitev ali prepoved stikov, običajno
očeta z otrokom. Sčasoma se intenzivnost nihanja zmanjša, kar velja tudi za
preţivljanje obdobja razvezovanja in dejanske ločitve. Kakorkoli pa, lahko
razveza za partnerja, ki je ţe pred njo deloval obrobno, pomeni stopnjevanje
njegovih teţav, za nekatere pa stimulator njihove osebne rasti, katere v zakonu
mogoče sploh nikoli ne bi dosegli. Za mnoge ţenske je to morda prvič v ţivljenju,
da najdejo in izkusijo svojo avtonomijo, postopoma izkusijo na novo najden
občutek kompetence in iz tega izhajajoče dobro počutje. Nekateri pari pa najdejo
v tem času tudi moţnost za reorganizacijo svojega partnerskega in druţinskega
ţivljenja. Kar se pa socialne mreţe tiče, se pri paru, ki se razvezuje, le-ta
najpogosteje premika od starih prijateljev k novim, v začetku sicer bolj k
vsakdanjim priloţnostnim znanstvom. V bistvu, ko se zakonca srečujeta z vso
realnostjo razveze, le s teţavo najdeta pot in čas za vprašanja in razmišljanja o
311
svojem ravnanju ter odzivanju. Je pa ravno zaključevanje razveze tisti čas, ko sta
pred ta vprašanja neizbeţno postavljena.
Vloga terapevta je v tem, da mora pogledati in videti ter poiskati moč, ki jo imajo
partnerji in druţina. Namreč vse informacije in bolečine, ki jih ljudje prinesejo v
terapijo, skoraj nič ne povedo. Pri tem je pomembno dejstvo, da je v bistvu zelo
teţko samo pogledati, videti in ne obsojati, vrednotiti ali celo diagnosticirati.
Vsekakor je prevzemanje odgovornosti za terapevtski proces trdo delo in velika
odgovornost, pri čemer je olajševalna okoliščina ta, da je pa terapevt odgovoren
samo in zgolj za terapevtski proces. Za svoje odločitve in svoje ţivljenje so
odgovorni klienti sami (Lampreht, 1995, str. 141–143).
IV. faza: Reorganizacija druţine
Na tem mestu gre v prvi vrsti za proces razčiščevanja in določanja novih meja ter
pravil v druţini. Vsi člani imajo za seboj izkušnjo nereda in zmedenosti. Velik
problem je tudi to, da so nastale spremembe v gospodinjstvu, vodenju druţine in v
odnosih med člani druţine velikokrat tako ogroţajoče, da se več časa posveča
naporom, da bi te spremembe obšli, kot pa potrebi in nujnosti vpogleda v nov
sistem. Drugače pa na vsa področja odnosov vplivajo tako izguba enega od
staršev, mnoge spremembe v funkcioniranju druţine kot tudi posledice stresnih
situacij. Poleg tega, kolikor bolj je neprisotni partner izključen iz dogajanja, toliko
večja je moţnost za nedelovanje druţine.
Razviti je potrebno nova pravila in vzorce za vse navade in rutine vsakdanjega
ţivljenja, kar ne dovoljuje odlašanja. Namreč spremenjene so vloge, meje niso
jasne, ni strukturne hierarhije in dejansko je prizadet tudi vsak podsistem znotraj
druţine, in sicer: moţ/ţena, starši/otroci, stari starši/otroci, partnerja/njune
matične druţine, partnerja/druţina partnerja, odnosi zunaj druţine/prijatelji,
sluţba, druţba.
Za partnerja je proces zaključitve partnerskega odnosa ob tem, ko je potrebno
vzdrţevati in ohranjati starševski odnos, zelo teţka naloga. Velja pa poudariti, da
mora biti čustvena razveza med zakoncema končana, če ţelita uspešno reševati
stvari na drugih področjih. Tako da, če partnerja med sabo ne govorita ali sta
nenehno v sporih, ta pogoj najverjetneje ni izpolnjen. Partnerja pa morata tudi
opraviti s svojimi občutki krivde. Kar se otrok tiče, imajo le-ti teţave glede
312
lojalnosti do staršev. Kakorkoli pa stvari obračamo, gre za dejstvo, da ima večina
ljudi v postopku razveze jasno predstavo o tem, česa ne ţelijo več in česa ne ţelijo
narediti, na ţalost pa nimajo jasne predstave o tem, kaj si ţelijo storiti.
Velja poudariti, da je ţivljenje v enostarševski druţini v večini predhodna
stopnica pred novo poroko in oblikovanjem druţine. Kljub temu pa bo za druţino
in terapevta, ki jih obravnava, koristno in uspešno predvsem to, če druţine ne bo
obravnaval kot druţine v »prehodu« iz enega dvostarševskega gospodinjstva v
drugo, ampak kot druţino v »prehodu« v drugačno strukturo in organizacijo. Tako
da cilj obravnave naj ne bi bilo pomagati jim pretrpeti obdobje »čakanja«, ampak
pomoč videti sebe kot aktivne udeleţence v udejanjanju novega načina ţivljenja.
Namreč »čakanje« je lahko stopnja za občutke neuspešnosti, saj podpira mišljenje
ţensk »pomoč pride«, pa tudi to, da ţenske ne morejo načrtovati zadovoljnega
ţivljenja brez partnerja. Takšno mnenje pa kasneje intenzivira realne občutke
obremenjenosti in preobremenjenosti z nalogami in teţi k oblikovanju občutka
nemoči. Vse našteto pa potem lahko ima za posledico neuspešne druţinske
poskuse dobro opraviti z razvezo.
Dejstvo je, da se partnerji v postopku razveze ţe tako ali tako teţko prilagajajo
novemu ţivljenju, še posebej pa jim je trn v peti pri prilagajanju tako opravljanje
praktičnih kot finančnih zadev. To poveča krizo, saj postanejo finančne zadeve
glavna skrb večine parov v razveznem postopku – ne glede na to, na katerem delu
druţbene lestvice se nahajajo. Sicer terapevt ne more spremeniti finančnega
stanja, lahko pa recimo pomaga ţenski, da pride do novih spoznanj o moči in
sposobnostih, ki jih ima za opravljanje tega področja svojega ţivljenja.
Terapevtski cilj torej ni, da se razvezanemu partnerju (največkrat materi) pomaga
iskati kopijo tega, kar se je dogajalo v zakonskem gospodarjenju. Cilj je iskati in
ustvarjati nove moţnosti za reševanje čustvenih in finančnih potreb. Za terapevta
pa je poleg omenjenega še pomembno, da je pripravljen opraviti tudi vodenje v
praktičnih zadevah, ki spremljajo razvezne okoliščine (Lampreht, 1995, str. 143–
145).
V. faza: Nova druţina – dopolnjena druţina
Ko partnerja in druţina uspešno opravijo in razrešijo naloge iz prejšnjih faz, naj bi
druţina prišla do nove samodefinicije. Podoba druţine v tej zadnji fazi razveznega
in porazveznega procesa bi se naj odraţala v tem, da so meje in pravila postavljeni
313
ter razčiščeni, vloge jasne in da so vsi člani vključeni. Da se pa ponovno vzpostavi
občutek »pripadnosti« v teh novih druţinah, je potreben čas od treh do petih let.
Obdobje je ponavadi daljše, če je v druţini adolescent. Največji premik naredijo
druţine v prvem letu, ko vsaj delno odpravijo občutek »ţivljenja v neki drugi
hiši«. Kakšna bo pa kvaliteta odnosov v tej novi druţini, je pa zelo odvisno od
odnosa, ki ga imata partnerja do stikov s prejšnjimi partnerji. Za reševanje stikov
otroka z odsotnim staršem je tako odgovoren biološki starš, kar pa ne pomeni
izključenosti dopolnilnega starša. Slednji ima sicer pravico pričakovati, da ga bo
otrok spoštoval in upošteval, nima pa pravice pričakovati ali zahtevati otrokove
ljubezni. Je pa lahko spoštovanje posebne vezi med otrokom in biološkim
staršem, ki ga bo izkazoval, moţnost za ustvarjanje pristnih vezi z otrokom.
Velja poudariti, da je za uspešno delovanje dopolnjenih druţin pomembno, da se
glede odgovornosti otrok ne izključuje biološkega starša. To v vsakdanjiku
druţine pomeni, da vsak od partnerjev v povezavi z bivšim zakoncem prevzema
osnovno odgovornost za vzgojo in disciplino svojega otroka. Raziskave pa kaţejo
tudi na to, da je zakonsko zadovoljstvo partnerjev v dopolnjenih druţinah zelo
tesno povezano s stopnjo doseţenega zadovoljstva v dopolnjenem starševstvu.
Kar se pa tiče dela terapevta, mora ta slediti predvsem:
dejstvu, da te druţine pričenjajo skupno ţivljenje na različnih ţivljenjskih
stopnjah;
temu, da si druţine prizadevajo vzdrţevati mit o odlični druţini, kar je dodatna
obremenitev.
Druţini je prav tako nujno potrebna pomoč pri pridobivanju sposobnosti za
toleriranje nejasnosti. Člani druţine teţijo k temu, da bi enkrat za vselej razrešili
stvari. Morajo pa tako druţina kot terapevt sprejeti dejstvo, da se druţina ne more
razviti čez noč. V tem sklopu je potrebno še posebej opogumljati dopolnilnega
starša, da tolerira otrokove negativne reakcije, naj jih ne jemlje osebno, pač pa
otroku pomaga premagati občutke krivde v zvezi z lojalnostjo, ambivalentnostjo
ter druge teţave. Vsekakor bo pa zadovoljstvo tako terapevta kot druţine največje
takrat, če bo druţina prišla do moţnosti pogovarjanja, pogajanja in sklepanja
kompromisov o tem, česar ni mogoče spremeniti (Lampreht, 1995, str. 145−146).
314
Vidimo lahko, da je vsaka faza na svoj način stresna tako za oba partnerja kot
otroka/otroke. Eni in drugi se soočajo z različnimi negativnimi občutki, vprašanji,
pomisleki, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju.
5.4.10.3 Občutja in doţivljanje samega procesa razveze pri obeh partnerjih
Moški in ţenske se na sam proces razveze odzivajo zelo različno, z različnimi
teţavami in z zelo različnimi načini reševanja le-teh. Nekaj je bilo omenjenega ţe
pri fazah razveznega procesa, tukaj bomo pa stvar obdelali še nekoliko širše.
Nekateri so globoko razočarani in jezni ali celo besni, uţaljeni, uničeni, drugi spet
srečni, navdušeni, razbremenjeni, ko olajšano zajadrajo prostosti ali novi zvezi
nasproti. Tisti, ki se na dostojen način osvobodijo spon neperspektivne zveze in z
ločitvijo ponovno zaţivijo, lahko to svetu pokaţejo tudi tako, da priredijo zabavo,
katero poznavalci na drugi strani Atlantika imenujejo split-party. Je pa res, da so
Američani v tem nekoliko bolj svobodoljubni kot Evropejci. Takšna zabava bi pri
nas bila malo nenavadna, saj razveza v evropski kulturi še vedno velja za nekaj
nezaţelenega in neprijetnega oziroma vsaj bolečega, če ne celo tragičnega, vsaj za
otroke (Mazi, 2000, str. 27).
Kljub temu, da vsak posameznik doţivlja razvezo različno, obstajajo osnovne
čustvene izkušnje, prepoznavne v vsakem ločitvenem dogajanju. Tako je
doţivljanje resnega zakonskega konflikta podobno procesu ţalovanja in poteka po
sledečih stopnjah:
Šok: partnerja ga doţivita ob spoznanju, da se pri reševanju teţav in
nesporazumov zapletata v bolečo čustveno igro, pri čemer se vsi poskusi končajo
s prepirom ter medsebojnimi obtoţbami. Gre za čas, ko navadno ne moremo
razumeti vpliva tega, kar se je pravkar zgodilo in ne moremo dojeti, da je to res.
Šok lahko traja od nekaj ur do nekaj mesecev. Kadar so ljudje v šoku, se navadno
vedejo kot roboti. Recimo pozabijo ali zamešajo podrobnosti, ljudje govorijo, a jih
ne slišijo, kaj pravijo in podobno. Ko pa začneta šok in otopelost popuščati,
začnemo razumevati, kakšno je stanje.
Zanikanje: partnerja se začneta zavedati, da njuna odločitev za skupno
ţivljenje vodi v nova razočaranja; razvijeta lahko obrambni mehanizem zanikanja
(saj ni tako hudo, imel/-a sem slab dan ipd.). Je zelo podobno šoku in nastane
315
skoraj istočasno kot šok. Z njim se branimo pred resnično situacijo. Ne moremo
se soočati z občutji, ki jih v nas poraja novo stanje. Tako smo navajeni starih
vzorcev in situacij, da sprememb nočemo sprejeti. Namesto tega zanikamo njen
obstoj. In dlje kot zanikamo, dlje odlašamo s tem, da bi ţalosti pogledali v oči.
Obstajajo različne stopnje zanikanja: uţivanje alkohola in drog, novo razmerje
takoj po ločitvi, druge motnje in fantazije, s katerimi si zaposlijo um in podobno.
V bistvu se sami s sabo igramo duševne igrice. Te postanejo še krutejše, če z
zanikanjem nadaljujemo. Na koncu pa vseeno nastopi resničnost. Torej, ko stanje
zanikamo, prikrijemo bolečino in ravnamo, kot da je vse normalno. Vendar če
ţelimo stvari ozdraviti, je potrebno bolečino občutiti. S tem pa ohromimo še
ostala čustva, ljubezen in smeh, ki so potrebna, da je naše ţivljenje znosno in
prijetno. Zato je potrebno po izgubi občutiti vsa čustva, če ţelimo, da si hitro
opomoremo. Ko pa postane zanikanje ţe tako močno, da se oseba noče soočiti s
takim ţivljenjem ali zaţiveti v novi resničnosti, je potreben terapevt.
Jeza: pojavi se ob spoznanju, da nikoli ne bo drugače in da je prav partner
tisti, ki drugemu zadaja najgloblje rane. V kolikor si partnerja zaradi neuspešne
komunikacije zadajata vedno nove rane, se lahko jeza nevarno poveča. Izbruhi
potlačene jeze, ki je ni mogoče več zadrţevati, so lahko zelo destruktivni. Tako se
jeza usmerja predvsem na tiste, za katere se meni, da so odgovorni, ker smo se
znašli v določenem poloţaju. Nekateri preţivljajo stadij jeze zelo dolgo, nekateri
celo ves preostanek ţivljenja. Izraţanje jeze je sicer zdravo, kajti dokler jo tlačimo
v nas, ostaja v našem telesu in se navadno izrazi kot bolezen ali nezmoţnost. Jeza
je čustvo, ki je jasno razvidno v odnosih z drugimi (npr. vpitje). Bolje bi pa bilo,
če bi se jo naučili izraţati brez da bi prizadeli druge (npr. telesna vadba in
aktivnost; kričanje nekje v naravi; mirno povemo človeku, na katerega smo jezni
in se ne znašamo in podobno). Jezo je pa potrebno sprostiti, sicer se spremeni v
bes, kar ima v druţbi negativne posledice. Ko se jeze osvobodimo, občutimo
olajšanje.
Krivda: ljudje se pogosto počutijo, kot da niso uspešno opravili dolţnosti ali
obveznosti ali da so storili kaj narobe. Drugi vidik krivde pa je samoobtoţevaje.
Potrebno se je zavedati, da dejstvo, da se počutimo krive zaradi nečesa, kar se je
zgodilo, dogodka ne bo spremenilo. Krivda bo v vsakem primeru zavrla
ozdravitev srca. Namesto tega je bolje gledati razumsko na razmere.
Ţalost in depresija: najprej globoka ţalost, kateri lahko sledi depresija, se
316
pojavita ob bolečem spoznanju razočaranja. Slednja je lahko odsev izgube
partnerja, ki se je, vsaj v očeh drugega partnerja, povsem spremenil. Ob tem
pogosto pozabljata, da je ţalovanje naravni proces poslavljanja od starih vzorcev
vedenja. Če sta na tem mestu še pripravljena na soočenje s svojim dejanskim
stanjem, ki je pogosto lahko odsev njune preteklosti, bosta nemara zmogla
razrešiti svojo dramo glede razpada partnerske zveze. Sicer je pa ţalost čustvo, ki
je po izgubi najbolj očitno. Začnemo se izogibati druţbenim stikom, se dajemo v
osamo, kjer se počutimo popolnoma nemočni in sami. Prehajamo v najrazličnejše
potrtosti. Je eden najteţavnejših stadijev, ki lahko traja precej časa. Gre za
zavedanje, da oseba, ki smo jo izgubili, fizično ne bo več z nami. Ponavadi se
sprašujemo, kako bomo ţiveli naprej brez te ljubljene osebe. Spoznamo, da so se
okoliščine spremenile in da ţivljenje nikoli več ne bo takšno kot prej. Ob tem je
pomembno, da znamo prepoznati znake potrtosti ter smo se sposobni iskreno
sprijazniti s tem, kar doţivljamo. Blaga potrtost je normalna, če traja predolgo, pa
postane škodljiva. Potem se človek sprehaja naokoli kot mesečnik in postane
samotar. Nekateri znaki hude potrtosti so sledeči: izguba zanimanja za vse, kar je
bilo nekoč del našega ţivljenja; izrazita sprememba navad v prehranjevanju in
spanju; pogosti in nenadzorovani izbruhi joka, potreba po popolni samoti,
samomorilske misli in podobno.
Pogajanje: do tega pride, kadar partnerja svojega razhajanja ne zmoreta več
preusmeriti in se ponovno pribliţata drug drugemu; pogajanje poteka na osnovi
»daj – dam« oziroma »če boš ti – bom jaz«. Pogajata se o različnih stvareh, kot so
otroci, materialne zadeve, druţinske obveznosti in podobno. To samo dela še večji
prepad med njima. Morda se niti ne zavedata, da se v takem medsebojnem odnosu
trgajo še zadnje niti njune zveze. Pogajanje nam tako kot zanikanje preprečuje, da
bi se soočili z resnico. Mnogi verjamejo, da se bo zgodil čudeţ in se poskušajo
pogajati z Bogom v upanju, da se bo stanje uredilo, če bodo začeli znova, drugače.
K takšnemu razmišljanju se zatečemo zato, ker je šok zaradi izgube včasih tako
velik, da ga ne moremo prenesti. Pogajanje nekatere pri sprejemanju resnice o
stanju začasno potolaţi. Ta stadij je nekaj časa normalen, če pa traja predolgo,
lahko onemogoči zdravljenje in sposobnost zaţiveti na novo.
Obup: partnerja spoznata, da nista več sposobna in pripravljena drug
drugemu dajati in se medsebojno podpirati. Pride celo do čistega nasprotja, in
sicer drug drugemu predstavljata nevarnost, zato se začneta drug drugega bati.
317
Ločitev – dejanska in/ali čustvena (Sprejetje): partnerja doţivljata in
spoznavata, da so njuni konflikti nerazrešljivi. Zadnji izhod vidita v razvezi.
Lahko pa si najdeta vsak svoj intimni svet in se tako čustveno ločita, čeprav še
vedno fizično ţivita blizu. V obeh primerih pa je med njima dejansko prišlo do
ločitve. Sprejetje izgube je nujno, če ţelimo pozdraviti rane in zaţiveti dalje. To
sicer ne pomeni, da smo je veseli ali da smo nehali ţalovati.
Ko sprejmemo izgubo, začnemo reševati teţavo in si obnavljati moči. Ţivljenje
lahko na novo ocenimo in se recimo vprašamo, česa nas je ta situacija naučila,
kakšne priloţnosti je prinesla, koliko smo se spremenili itd. V tem stadiju lahko
ponovno vlagamo vase in svojo prihodnost. Ustvarimo si tudi popolnoma nov niz
vrednot, na primer se odločimo, da bomo pogosteje hodili na sprehode ali
preţivljali več časa v naravi ali da se bomo vrnili na fakulteto ali zamenjali poklic
in podobno. Kakorkoli se torej odločimo, bomo ugotovili, da je izguba prinesla
priloţnosti.
Ţalost pa vpliva tudi na telo, kar se kaţe kot izguba teka, razvijanje srca,
vrtoglavost in omedlevica, nespečnost, glavoboli, suha usta, pomanjkanje dnevne
higiene, bolečine v mišicah in podobno. V bistvu je normalno, da smo med
procesom ţalovanja zaskrbljeni, zbegani, negotovi, zmedeni, včasih celo panični.
Pomembno je, da razumemo, da so naši fizični simptomi del našega čustvenega
stanja. Eno ne more obstajati brez drugega.
Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da so vsa omenjena čustva začasna in
normalna. S tem ko izraţamo svoja občutja in preţivljamo različne stopnje
ţalovanja, začutimo olajšanje. Pošten jok lahko premaga preboleti ţalost in strah.
Pogovor s prijatelji in sosedi pa pomaga, da se prizemljimo v resničnost (Štadler
idr., 2009, str. 41–43 in VAN Praagh, 2004, str. 24–38).
Ni nujno, da partnerja doţivita vse stopnje v takšnem vrstnem redu. Prav tako se
lahko posamezne stopnje ponovijo, nekatere so tudi bolj očitne, druge manj. Do
ločitve pa lahko pride ţe prej, še posebej, če si je kdo od partnerjev našel drugo
osebo, ob kateri se počuti varno in sprejeto.
Ločitev navsezadnje daje tudi priloţnost, da partnerja o svojem preteklem
ţivljenju in o svoji vlogi v bivšem partnerstvu temeljito razmislita. Mogoče pa po
tej izkušnji kdaj kasneje celo ustvarita učinkovitejše in srečnejše intimne odnose
(Štadler idr., 2009, str. 43).
318
Veliko ljudi ţaluje samih, nekateri pa tega ne zmorejo. Potrebujejo pomoč ali
napotke drugih, kot so terapevt, pomočnik, druţinski član ali prijatelj. Ti lahko
spodbujajo, da vztrajamo in komu zaupamo svoje notranje občutke in misli. Tako
je velikokrat edino, kar človek ob izgubi potrebuje, pogovor z nekom. Ne na
način, da bi ga ta sodil ali mu ogovarjal, ampak le poslušal. Poslušanje
ţalujočemu pomaga ubesediti ali izraziti bolečino. In četudi se izgube razlikujejo,
kot na primer izguba zakonca ali sluţbe, je proces enak. Vsekakor pa je stopnja
naše prizadetosti odvisna od tega, kako globoko občutimo izgubo (VAN Praagh,
2004, str. 24).
Vidimo, da razveza prinaša najrazličnejše negativne posledice, duševno in
čustveno ţalost. Sanje o skupni prihodnosti so uničene, hiša je prazna in čutimo,
da nam nekaj manjka. Ţivljenja, ki se je nekoč zdelo tako varno, ni več in
potrebno je ugotoviti, kako se spopasti s to uničujočo spremembo. Poleg tega pari
z otroki ostanejo brez skupnih upov in sanj za prihodnost. Za povrh pa je potrebno
še soočenje z drugimi sorodniki, prijatelji ter znanci in njihovimi odzivi. Prvi
odziv na razvezo je ponavadi obtoţevanje, hkrati pa se mnogi sorodniki in
prijatelji postavijo na stran enega ali drugega zakonca, kar situacijo le še poslabša.
V prvi vrsti tako izgubimo zakonca, počutimo se sami, na koncu pa obrnejo hrbet
še sorodniki. Poleg tega nas izključijo še poročeni prijatelji iz svojega kroga
dejavnosti. Torej prizadeti smo na več načinov in osamljenost se zdi velikanska.
Je pa tudi res, da se razveza podobno kot druge izgube, nikoli ne zgodi ob
primernem času. Pogosto celo takrat, ko se kupuje novo hišo ali avtomobil,
nastopi z novo sluţbo ali ob rojstvu otroka. Takšne pomembne ţivljenjske
spremembe navadno sproţajo v našem duhu tudi vprašanja o drugih ţivljenjskih
področjih, kot recimo, je to tisto kar ţelimo, smo izpolnjeni, smo zadovoljni z
načinom ţivljenja in drugo. In ko dosegata svoje cilje oba zakonca in čutita, da
gledata v isto smer, gre vse dobro, ko pa čutita, da sta prerasla drug drugega in
imata nasprotne cilje ter usmeritve, se pa zdi razveza kot edina mogoča izbira.
Tipično je tudi, da se moţ in ţena počutita izdana (Kako je mogla? Zakaj mi je to
storil?); navadno se tudi počutita kriva (Ko bi ji le večkrat povedal, da jo ljubim.
Ko bi le preţivela več časa z njim.). Vsi ti odzivi so zelo pogosti. Mnogo
zakoncev enači razvezo z neuspehom zato, ker so prepričani, da bi se lahko bolj
potrudili, krivijo sebe in ugibajo (Lahko bi vedel, da se bo to zgodilo. Le kako
sem lahko bila tako neumna?).
319
Pred razvezo bi pari vseeno morali poiskati strokovno pomoč. Partner se za
razvezo v večini odloči po tehtnem premisleku. V kolikor se partner počuti
neizpolnjenega, bo do drugega najverjetneje postal zelo strog in imel
brezkompromisna pričakovanja. Kadar partner preraste razmerje, občutja
ponotranji in o njih ne govori. Na tej točki sporazumevanje tako odpove, da od
čustev ostaneta le še jeza in obtoţevanje. Tako sprava tudi ob sodelovanju
najboljšega terapevta ni moţna oziroma je le malo verjetna.
Ponavadi ko partner partnerja zapusti, se zapuščeni počuti prizadetega. Hitro
pomisli, da je storil kaj narobe in tudi trpi zaradi slabe samopodobe. Včasih si
prizadeva ohraniti odnos in zanika njegov konec. To pa na ţalost le še podaljšuje
trpljenje, saj zanikanje potlači globoka čustva jeze in sramu (prav tam, str. 150–
151).
Ločitev je zelo zapleten proces in reševati je potrebno nekaj skupnih osnovnih
problemov. Prvo gre za odnose med partnerjema, ki se ločujeta, potem za otroke
iz zakona, na koncu pa še za problem skupnega stanovanja ter v nekaterih
primerih še problem vzdrţevanja materialno nepreskrbljenega, nezaposlenega in
morda bolnega zakonskega partnerja. Sicer je običajno, da je teţišče problemov
pri otrocih, vendar se rado pozablja, da je ta problem nerešljiv, če se pred tem
odnos med partnerjema ne uredi tako, da je dogovor in pogovor sploh moţen.
Brez tega otrok postane sredstvo za nadaljnje medsebojno obračunavanje.
Vsekakor pa velja, da je kvaliteta ločitve zakona odvisna predvsem od reševanja
neurejenih odnosov med partnerjema. Pogosto slišimo, da partnerja rečeta, da je
ločitev njuna privatna zadeva in se drugih ne tiče ter da se o tem ne ţelita
pogovarjati. Vendar če ostaneta pri takšnem razmišljanju, gre ločitev avtomatsko
v napačno smer. Tako bomo na tem mestu omenili še dejstva o tem, kaj se dogaja
in kaj bi se moralo dogajati med zakonskima partnerjema med ločevanjem.
Zakonska partnerja se morata pogovarjati o svojih medsebojnih odnosih in jih
skušati reševati, vendar ne samo o problemu otrok in skupne lastnine.
Zakonska partnerja se morata odkrito in neposredno pogovarjati o svojih
medsebojnih odnosih – ne samo zaradi moţne sprave, ampak predvsem zato,
ker je to predpogoj za kvalitetno, humano in kulturno ločitev zakona.
Zakonska partnerja se morata pogovarjati o sebi in svojih medsebojnih
odnosih, da tako ugotovita dejanske razloge, kar je spet predpogoj za humano
in kulturno dokončanje tega odnosa.
320
Zakonca ne bi smela mešati svojih partnerskih odnosov s starševskimi odnosi
do otrok. Z ločitvijo nista več zakonska partnerja, še vedno pa sta starša. Na
njune starševske odnose ne bi smeli vplivati konflikti njunih skaljenih
zakonskih odnosov.
Pogovor morata uporabiti za dogovor, ne pa za napade, ţalitve in
obtoţevanja, ne glede na to, ali se bo pogovor končal s spravo ali pa zares z
ločitvijo.
Pogovor o tretjem ne vodi nikamor. Vrniti se je treba k samemu zakonskemu
odnosu in v njem poiskati dejanske razloge za to, da se je pojavil tretji.
Morata se pogovarjati o spolnosti, vendar moramo imeti pred očmi tudi
dejstvo, da je seks v zakonu posledica, ne pa vzrok tistega, kar se dogaja v
odnosih med zakonskima partnerjema.
Pomembno vlogo imajo starši in sorodstvo posameznega partnerja.
Njihovega vmešavanja so krivi pomanjkljivi in nerazviti odnosi med
zakonskima partnerjema.
Starša ne smeta zlorabljati otroka kot sredstvo za izsiljevanje, kot zaveznika
ali zaupnega prijatelja, kot kurirja ali kot »problem«, zaradi katerega se
izogibata dejanskim problemom itd.
Pogosto poudarjena fraza »neujemanje značajev« ne pomeni nič drugega kot
nesposobnost zakonskih partnerjev, da bi sprejela medsebojne razlike in z
obojestransko aktivnostjo prav v njih našla nove stične točke, drugačno
podobnost, osveţeno in za oba bolj zadovoljivo skupnost.
Ločitev ne bi smela biti nepoštena igra, v kateri je eden zmagovalec, drugi pa
poraţenec, ampak pošten, enakopraven in odkrit sporazum zakonskih
partnerjev, ki sta se odločila, da ne bosta več skupaj.
S strokovnjaki in svetovalci se morata nujno pogovarjati o svojih
medsebojnih odnosih in si prizadevati, da bi jih z njihovo pomočjo kar
najbolje uredila. Če zakonska partnerja tega ne storita, tudi vseh drugih
dogovorov, npr. o otrocih, najverjetneje nikoli ne bosta izpeljala.
Naloga strokovnjaka je, da jima omogoči, da čim bolj resnično in objektivno
spoznata svoje medsebojne odnose, ne pa da namesto njiju odloča o njuni
spravi ali ločitvi (Brajša, 1986, str. 141–149).
321
Ob koncu tega poglavja navedimo še nekatere smernice za zdravljenje, ki lahko
razvezanima zakoncema pomagajo ponovno vnesti ravnovesje v njuno novo
ţivljenje:
dovoliti si potovanje skozi celoten proces ţalovanja;
oceniti svoj zakon in se vprašati po občutkih; ugotoviti stanje na čustveni,
duhovni, duševni in fizični ravni ter ga oceniti;
sprostiti se in meditirati, osredotočiti se in uravnovesiti;
namesto smiljenja samemu sebi je potrebno prevzeti nadzor nad svojim
ţivljenjem;
vnesti pozitivno energijo na vsa področja ţivljenja in se na vso moč truditi,
gledati kot na nov začetek in novo ţivljenjsko priloţnost;
ţivljenju pustiti prosto pot in se ne truditi obvladovati okoliščine;
razviti in utrditi podporno mreţo prijateljev in druţbenih skupin; se mogoče
dodatno izobraţevati, stopiti na novo poklicno pot; vzeti čas za pretres vseh
razpoloţljivih moţnosti in se oprijeti tiste, ki je zanimiva;
s posledicami razveze in ţalovanja se seznaniti preko knjig, seminarjev in
interneta, kjer je na razpolago veliko informacij;
vzeti si čas tako za ţalovanje kot ozdravljenje in vstopanje v novo razmerje;
ustvarjanje nove druţine, kjer je potrebno znova oţiviti druţino in starševske
vloge brez kakršnekoli oblastnosti in manipulacije, se pogovoriti o finančnih
dogovorih, zamenjavi šole in urniku obiskov; vsekakor je to potrebno storiti
prijateljsko, ţe zaradi otroka;
novo ţivljenje zasnovati tako, da bodo tudi otroci imeli besedo pri odločanju;
opisovanje občutij in razmer ter stvari, ki bi jih v prihodnosti radi zase in za
svoje otroke, v dnevnik;
odpustiti tako sebi kot drugemu partnerju; sprevideti mora, da se je človek, ki
ga je nekoč ljubil, spremenil; naj mu zaţeli vse dobro, saj sta se iz tega oba
nekaj naučila; dolgoročno je obema koristilo;
zavedati se, da nista sama; ljubezen je vsepovsod okoli njiju, ustvarjena sta iz
ljubezni in na zemlji je tudi obilo priloţnosti, da se bosta znova ljubila. (VAN
Praagh, 2004, str. 69–71).
322
5.4.10.4 Seznanitev otroka z razvezo in njegovo doţivljanje ob tem
Vsekakor ni potrebno poudarjati, da ne glede na to, kako teţka in obremenjujoča
je razveza za partnerja, je še veliko teţja prav za otroka. Zatorej je zelo
pomembno, da se starša zavedata, kako bosta otroku povedala, da se razhajata in
kako bosta ravnala ob otrokovih odzivih.
V bistvu je zelo teţko ugotoviti, kdaj je treba otrokom povedati, da je ločitev
neizogibna. Včasih je to tudi nemogoče, še posebej, ko eden od partnerjev
preprosto odide, ne da bi pomislil na odziv otroka. Najpomembneje je, da
otrokom problem razloţimo tako, da ga bodo lahko razumeli. Marsikateri otrok
ve, da je ločitev resna stvar, ampak sama beseda jim pa ne pomeni veliko, še
posebej zelo majhnim otrokom. In potem še prej verjamejo kakim na pol
''razumljenim'' resnicam, ki jih utegnejo pobrati na šolskem dvorišču kot na
primer: ''Ločitev pomeni, da boš dobil novo hišo in novega očka.''
Torej, otroku je potrebno povedati takrat, kadar smo pripravljeni podati popolno
in smiselno razlago tega, kaj bo zanje pomenila ločitev.
Predvsem jim je potrebno odgovoriti na sledeča vprašanja:
Kateri od staršev bo še naprej skrbel zanje, jih hranil, oblačil …?
Kateri od staršev bo odšel od doma?
Kje bosta ţivela otrok in roditelj, ki bo ostal z njim? Potrebno ga je seznaniti s
tem, ali bo ostal v istem stanovanju ali se bo preselil v novi dom.
Kje bo ţivel roditelj, ki bo odšel ter kdaj in kako pogosto ga bodo otroci lahko
videvali?
Kako bo med počitnicami?
Ali bodo še naprej hodili v isto šolo, čeprav se bodo preselili?
Ali se strinjajo s tem, da povedo tudi svojim prijateljem? Namreč mnogi otroci
skušajo ločitev staršev prikriti, saj se ne zavedajo dejstva, da so tudi številni
drugi otroci v enakem poloţaju.
Poleg tega jim je pa treba zagotoviti, da ne glede na vse, bodo še vedno lahko
obiskovali svoje prijatelje. Hkrati pa, da če je predvidena selitev, se bodo z njimi
skupaj preselili tudi hišni ljubljenčki.
323
Mnogi starši se slepijo, da otroci o ločitvi nočejo nič vedeti, ker kaţejo malo
zanimanja, na primer ob seznanitvi nemo pokimajo in ne postavljajo vprašanj. A
se motijo, kajti to ne pomeni, da jih druţinsko ozračje in občutek grozeče
spremembe ne begata, ampak da so le preveč prestrašeni, da bi se s tem soočili.
Mnogi strokovnjaki pa so tudi opazili, da otroci kasneje trdijo, da jim starši v
zvezi z ločitvijo niso veliko povedali ali sploh nič, čeprav so bili deleţni popolne
in skrbne razlage. Vzrok za to je lahko strah, panika ali stiska pred tem, kaj bi
slišali. Zato je za kratkoročni in dolgoročni blagor otrok pomembno, da starš ob
vsaki priloţnosti zagotovi, da jih ima rad, bo vedno skrbel zanje in da bo starš, ki
je odšel, vedno njihov starš, četudi ne ţivi z njimi (Charlish, 1998, str. 38–41).
Otroku je za razvezo potrebno povedati ravno dovolj zgodaj, da ima čas razmisliti
o naših besedah ter po potrebi postaviti vprašanja. Po mnenju strokovnjakov je to
najbolje dva tedna pred dejansko ločitvijo, ko se na primer eden od staršev odseli.
Formalna razveza pri tem ne igra vloge, saj so otroku pomembni konkretni
dogodki in ne besede na papirju. Poleg tega se otroku ne sme ločitve predstaviti
kot nekaj groznega, kajti tako otroku vcepimo strah pred prihodnostjo.
Razumljivo je, da otrok v glasu starša začuti odtenek ţalosti zaradi dogodkov, ki
so ga prizadeli, pa vendar mora začutiti tudi optimizem glede prihodnosti in
ţivljenja, ki je še pred njim in starši. Strokovnjaki tudi predlagajo, da starša otroku
povesta novico skupaj. S tem bo dobil občutek, da je pomemben član druţine in
ga starša ne zanemarjata. To bo tudi eden izmed virov moči, da bo laţje prebrodil
prve kritične dni. Otroku ni potrebno razlagati podrobnosti, ki so pripeljale do
razveze, ker če je razlog tretja oseba, bi lahko otrok začel kriviti enega od staršev
za konec obdobja, ko so bili srečna druţina.
Nedvoumno pa je otroku ob novici potrebno pojasniti, da ni kriv za razvezo, saj
otroci zelo hitro za teţave v druţini začnejo kriviti sebe. Namreč otroci so
egocentrični in tako kot sebe postavljajo v središče sveta, se postavljajo v središče
nastalega problema. Zato jim je treba povedati, tudi neštetokrat ponoviti, da oni
niso krivi. Tudi če recimo mesece po ločitvi otrok dogodka ne omenja, je
zaţeleno, da ga starš, pri katerem ţivi, občasno vpraša, če kdaj pomisli na to, da
sta se starša ločila zaradi njega. Ne glede na otrokov odgovor pa mu je treba
ponovno pojasniti, da za razvezo ni kriv on. Hkrati mu je treba razloţiti, da je
ţivljenje dveh odraslih ljudi in konec skupnega ţivljenja samo v rokah odraslih –
otrok ni kriv za ločitev, ne more pa tudi ne prisiliti staršev, da bi ţiveli skupaj.
324
Otroku je tudi potrebno čim prej razloţiti, kakšne spremembe se bodo zgodile in
katere stvari se NE bodo spremenile. V kolikor otrok postavi vprašanje, na
katerega starši ne morejo ali ne znajo odgovoriti, mu je to treba pošteno in odkrito
odgovoriti. Če je le mogoče, naj otrok ostane v istem vrtcu ali šoli, dokler ne
preboli prvega šoka spremembe v druţini. Namreč ločitev od prijateljev in znane
okolice samo še oteţi prilagajanje novim razmeram. Poleg tega si morata starša
vzeti čas, da otroku zagotovita, da bosta kljub razvezi še naprej skrbela zanj,
čeprav bosta ţivela ločeno (Ţagar, 2000, str. 25−26).
Velja še poudariti, da kadar otroka ni doma in je recimo v internatu, je bolje, da
mu povemo med počitnicami, vendar ne čisto ob koncu. Skratka, neprimerno je,
če otroku povemo takšne stvari, ko je zdoma (Charlish, 1998, str. 39).
Zaţeleno je tudi, da se pogovora o razvezi ognemo v situacijah, ki ţe same po sebi
terjajo dodaten napor, kot na primer izguba domače ţivali, ob menjavi vrtca, pred
začetkom šolskega leta, ob praznovanju rojstnega dne sorodnikov ali ob praznikih.
Namreč lahko se zgodi, da se bodo vse ţivljenje ob vsaki podobni situaciji
spominjali pogovora ločitvi. Zelo pomembno je, da otroci za razvezo zvejo od
staršev ne pa od sosedov, sicer jim ne bodo nikoli oprostili. Ko starši povedo
otrokom, je priporočljivo, da povedo še staršem in sorodnikom ter jih prosijo za
praktično in čustveno podporo (ne za obsodbe). Prosijo tudi, da opogumijo otroke,
jih kdaj povabijo na izlet ter jih spodbudijo za razumevanje obeh staršev (Majhen,
2003, str. 23).
Po tem, ko starši povedo otrokom za razvezo, je prav, da o razmerah v druţini
obvestijo tudi njegovo učiteljico ali ravnatelja šole, da bodo tudi oni lahko
spremljali, kako otrok preţivlja najteţje trenutke in po potrebi pomagali. Če je
potrebno, lahko na pomoč priskoči še šolski psiholog. Ta seznanitev pa ne
pomeni, da bi morala okolica starše in otroka obravnavati kot poseben primer, saj
ločitev ne pomeni, da je druţina razpadla. Zato se je še vnaprej potrebno obnašati
kot prava druţina, ne pa kot osamljene osebe, ki po naključju ţivijo v istem
stanovanju (Ţagar, 2000, str. 26).
Posledica tega, da učitelju povemo za ločitev, je lahko pozitivna ali tudi
negativna. Pozitivna v smislu, da učitelj utegne biti toplejši in bolj razumevajoč
do otroka, ki doţivlja teţave. Negativna pa v smislu, da imajo nekateri ločitev še
vedno za sramotno, pri čemer utegne učitelj biti še bolj pozoren na morebitno
otrokovo neprimerno vedenje in slabo učenje. Nekateri otroci celo menijo, da bi
325
jih učitelj, če bi vedel, v razredu pomiloval in jih tako spravil v zadrego. Večina
otrok pa ne mara biti v središču pozornosti. Bojijo se, da se bo zgodilo ravno to,
če bodo starši učiteljem povedali o druţinskih zadevah. Raziskave v ZDA so
razkrile, da številni učitelji niso bili sposobni nuditi podpore, ki bi si jo starši
ţeleli, zato v številnih primerih razkritje domačih teţav ni doseglo svojega
namena. Učitelji, ko so bili obveščeni o preoblikovanju druţin svojih učencev, so
v mnogih primerih celo pričakovali, da bodo takšni otroci imeli teţave.
Vprašanje ali povedati učitelju ali ne je zelo zapleteno in je odvisno od primera do
primera. Vsak starš najbolje pozna svojega otroka zato se predpostavlja, da on
najbolje ve, kaj je za otroka v danem trenutku primerno. V kolikor imajo starši s
šolo redne stike in z otrokovimi učitelji dobre odnose, je morda najbolje povedati.
Je pa tudi res, da se je otrokom z učitelji pogosto teţko pogovarjati o dogajanju
doma. Večina se jih zateče po pomoč k drugim otrokom in ne k učiteljem
(Charlish, 1998, str. 43−44).
Odziv na samo ločitveno dogajanje in kako bo to vplivalo na njegov kasnejši
razvoj je poleg teţe konfliktnosti v druţini in stiske ob razpadu celovitosti druţine
odvisno tudi od otrokove starosti, temperamenta, drugih osebnostnih značilnosti
in samega spleta okoliščin, v katerih se ločitveno dogajanje odvija. Tako bo
njegov odziv drugačen, če bo imel na voljo v bliţini drugo osebo, ki mu ohranja
občutek varnosti (babica, dedek, brat, sestra, vzgojiteljica …), kot če takšne osebe
ne bo.
Tako konfliktnost med partnerjema kot razpad celovitosti druţine pa se kaţeta
skozi naslednje posebnosti:
v druţini obstajajo stopnjevani konflikti med staršema, ki se pojavijo ţe pred
razvezo in spremljajo tudi samo razvezo;
nastopijo spremembe v odnosih med starši in otrokom, ki so povezane s
stresno situacijo in čustvenimi stiskami, ki jih doţivljajo starši;
porušijo se ustaljene navade in vloge v druţini;
nastopi izguba redne in sproščene prisotnosti enega od staršev;
nastopijo različne prikrajšanosti otroka zaradi odsotnosti enega od staršev;
v otroku porasteta zmedenost in strah, ker ni zmoţen razumevanja situacije in
predvidevanja nadaljnjega poteka dogodkov;
326
za druţino pomeni vsaj za nekaj časa ta sprememba porast splošne
negotovosti;
ob vsem tem dogajanju se otroku resno ogrozi občutek varnosti (Štadler idr.,
2009, str. 45−46).
Zelo majhni otroci teţko prenašajo nestabilno starševsko skrb, gmotno in
čustveno negotovost ali obseţne spremembe v svojem ţivljenju. Trpijo zato, ker
ločitev s sabo prinese spremembe, kot so selitev, drugačne druţinske okoliščine in
manj denarja. In kadar se otroci bojijo najhujšega, ne sprašujejo veliko. Četudi
opaţajo, da zakon propada, dopuščajo, da je to normalno in ne pričakujejo, da se
bo teţaven zakon končal in bodo ostali brez matere ali še najverjetneje brez očeta.
Pa četudi otroci vidijo, da je eden od staršev odšel, nočejo zastavljati vprašanj, še
posebej, če vidijo, da je starš, ki je ostal z njimi, prizadet. Tako da ko se otroci
zavejo, da njihova vprašanja še povečajo ţalost in na materin obraz prikličejo
solze, se navadijo ne spraševati, čeprav so zaradi negotovosti v še večji stiski
(Charlish, 1998, str. 37−38).
Nekoliki višje smo ţe omenili, da je odziv otrok na ločitveno dogajanje odvisen
od različnih dejavnikov. Na tem mestu si bomo pa natančneje pogledali njihov
odziv na ločitveno dogajanje glede na starost:
Od rojstva do drugega leta: spremembe dnevnega ritma, druge spremembe
in hitre odločitve jih razburijo. Prizadene jih daljša ločitev od oseb, s katerimi so
močno povezane – separacijski strah. Posledica so naraščajoč nemir in jok,
spremembe prehranjevalnih in spalnih navad, odmaknjenost, pasivnost in druge
oblike vedenja, ki jih prej pri otroku ni bilo. Otroci v tem obdobju potrebujejo
usklajenost in rutino, pomirjeni so v okolju in med ljudmi, ki jih poznajo in so
nanje navezani. Spremenjeno druţinsko situacijo prepoznavajo v glavnem preko
sprememb v ravnanju z njimi samimi.
Od drugega do petega leta: v tem času otroci ţe jasneje prepoznavajo
spremenjeno druţinsko situacijo. Gre za obdobje aktivnega razvoja lastne
samostojnosti, zato potrebujejo usklajeno vodenje staršev. Stres se lahko kaţe v
tem, da začnejo otroci ponovno sesati prst, imajo teţave s kontrolo odvajanja in s
spanjem ali izraţajo drugo vedenje, značilno za mlajše otroke. Pogostejša sta jok
327
in izbruhi jeze. Lahko se pojavita tudi nemir in jeza, ki je zavestno usmerjena na
enega izmed staršev. Tudi strahovi se lahko pojavijo, še posebej ta, da bo otroka
zapustil starš, ki je ostal z njim.
Od petega do devetega leta: aktivno spremljajo spremenjeno druţinsko
situacijo in jo skušajo razumeti. Razmere v druţini si lahko narobe razlagajo,
pogosto v povezavi s seboj (npr. čutijo se krive za prepir med staršema).
Najpogostejša znamenja otrokove čustvene stiske so: otopelost in potrtost, pogosti
strahovi, jokavost, neobičajna pridnost, izguba interesa za igro z vrstniki ali teţave
v medsebojnih odnosih, dnevno sanjarjenje in zamišljenost, umik vase, nemirnost,
upornost, agresivnost, pretirana zaskrbljenost glede odsotnega starša … Z
ţalostjo, jezo in agresivnostjo izraţa otrok občutje nesreče. Moţne telesne teţave
pa se lahko kaţejo kot bolečina v ţelodcu, neješčnost, glavobol, motnje spanja in
odvajanja ter drugo. Otrok potrebuje kakovostno preţivljanje časa z obema
staršema. Pomembna mu je pravičnost, saj ţeli, da oba starša z njim preţivita
zadostno količino časa. Zanima ga, kdo je kriv za ločitev. Ločitev bo laţje sprejel,
če bo lahko z vsakim staršem posebej preţivel dovolj časa. Vsekakor pa je v tem
obdobju otrokom zaradi različnih razvojnih dejavnikov laţje razloţiti situacijo.
Namreč mineva zelo močno čustveno obdobje navezanosti na starše. Otrok
postaja vedno bolj razumsko raziskovalno usmerjen. V pomembni meri dozori
njegovo besedno izraţanje in razumevanje. Dokaj preprosto se mu da razloţiti, da
ima vsak otrok očeta in mater, če ţivita skupaj ali ne. Sposoben pa je tudi
razumeti, da se njihova druţinska situacija dogaja tudi v več drugih druţinah in da
on ni edini otrok ločenih staršev (Štadler idr., 2009, str. 48−49).
Po devetem letu je otrokom laţje razloţiti odnose in teţave zakonskih
partnerjev. Poleg tega lahko otroku pomagajo njegovi vrstniki in sorodniki.
Recimo v času pubertete so burne reakcije otrok razumljive, katere ločitev lahko
še podpihuje. Ker otrok ţivi le z enim staršem, ga je teţje nadzirati in vzgajati.
Poleg tega, če odnosi v druţini po ločitvi ostanejo napeti, lahko pride do tega, da
bo otrok zaradi razočaranja ali maščevanja postal neukrotljiv. Nevarnost alkohola,
droge, bega od doma, izostankov v šoli in laţi je velika. Temu pa se je s pravilnim
pristopom staršev mogoče izogniti. Pa tudi otroke, ki se ţe podajo na tako pot, kaj
hitro mine ţelja po tem in ''kaznovanju'' svojih staršev. K sreči le malo število
otrok zabrede tako globoko, da kljub pomoči druţine in okolice ne najde poti
nazaj.
328
Odhod enega od staršev tako najlaţje prenesejo otroci pred tretjim letom starosti,
medtem ko so predšolski otroci in šolarji do devetega leta starosti najbolj prizadeti
in tudi potrebujejo največ časa, da se sprijaznijo s spremembo. Kar se pa tiče
razlik med spoloma glede doţivljanja razveze, pa se dečki teţje prilagajajo novim
razmeram kot deklice. Po eni strani iz razloga, ker so čustveno bolj občutljivi, po
drugi strani pa, ker otroke v ločitveni razpravi najpogosteje dodelijo materi, pri
čemer dečki iz svoje neposredne okolice izgubijo moškega vzornika (Hočevar,
1997, str. 59–60)
Glede temperamenta so bolj dovzetni za neugodna dogajanja tisti otroci, ki se ţe
od rojstva teţje prilagajajo. So bolj impulzivni, nestanovitni in na sploh vzgojno
zahtevnejši. Posledično so v večji meri deleţni kritike staršev, hkrati pa imajo
manjše sposobnosti, da takšne odnose predelujejo in obvladujejo. Prav tako se
pogosteje na razvezo staršev odzivajo z dolgotrajnimi emocionalnimi motnjami.
Otroci, ki se laţje prilagajajo, pa lahko kljub večjim obremenitvam in
prikrajšanostim ostanejo v psihičnem in socialnem smislu bolj zdravi.
Sicer so pa občutki in čustva otrok ob razvezi izrazito močno negativni: zanikanje
(če se mama ves čas trudi biti močna in ves čas ponavlja, da se ni nič spremenilo
in da je ţivljenje brez očeta celo boljše, se tudi otrok privadi takega razpoloţenja;
drugega od staršev podzavestno kljub temu pogreša, ne glede na to, kolikokrat ga
je v ţivljenju razočaral), občutek krivde, sramu, ţalosti, jeze, doţivljanje apatije,
obup, negotovost, osamljenost, strah … Svoje občutke in čustva laţje in
učinkoviteje izrazijo z vedenjem kot z besedami. Recimo sanjarijo pri belem
dnevu, so čustveno odmaknjeni, lahko izgubijo motivacijo za stvari, ki so jih prej
radi počeli ali se pretirano posvečajo določenim dejavnostim. Lahko postanejo
plahi ali izrazito jezavi. Izraţati začnejo močnejšo potrebo po bliţini odraslih
oseb. Zato potrebujejo dodatno pozornost in zagotovilo, da bo zanje poskrbljeno,
ne glede na dogajanje med staršema. Otroci potrebujejo odgovore na številna
vprašanja glede ločitve staršev. A mnogi ţal sploh nočejo zastavljati vprašanj, ker
se bojijo, da so oni krivi za nastalo situacijo ali da bodo s svojimi vprašanji
katerega od staršev prizadeli. Poleg tega na začetku niti ne dobi odgovorov od
staršev, saj je bolečina še preveč prisotna, da bi se lahko o situaciji z njim realno
pogovorili (Štadler idr., 2009, str. 50−51).
Kakorkoli gledamo, so skoraj vsi otroci staršev, ki se ločujejo, globoko pretreseni.
Zelo malo jih je veselih ob odhodu enega od staršev, ne glede na to, kako grozen
329
je bil zakon. Prav tako kot odrasli ob seznanitvi izraţajo celo paleto čustev,
omenjenih predhodno. Le da za razliko od odraslih niso dovolj čustveno zreli, da
bi lahko obvladali takšna boleča čustva, niti ne zmorejo nadzorovati nastalega
poloţaja, saj nočejo, da bi se starši ločili. V kolikor se pojavijo teţave, omenjena
čustva, lahko traja kriza nekje dve leti, kar je pri otrocih dolga doba. Marsikje pa
traja tudi pet let ali več, da otrok popolnoma sprejme in razume izgubo enega od
staršev. Bridkost otroci doţivljajo skozi štiri faze: zanikanje, jeza, ţalost in
sprijaznjenje. Deklice manj pogosto kaţejo jezo kot fantje, pri čemer je večja
verjetnost, da bodo postali agresivni pogosteje v šoli kot doma.
Posledica teh negativnih otrokovih čustev je tudi zmeden ţivljenjski slog, kot je
zmanjšano posvečanje pozornosti učenju in domačim nalogam, pozno hodijo spat,
zamujajo pouk ter pogosto tudi zbolevajo za psihosomatskimi boleznimi
(glavobol, boli jih trebuh, bruhajo itd.), zaradi katerih ne hodijo v šolo. Na slednje
morajo starši biti še posebej pozorni in poiskati pomoč pri druţinskem zdravniku.
Kajti otroci utegnejo imeti teţave na enem od številnih področij svojega ţivljenja
pogosteje, kot na vseh področjih (Charlish, 1998, str. 44–46).
Navedimo še nekaj »prepovedanih fraz«, katerim se morata starša v času ločitve
ali po njej v vsakem primeru izogniti, ko se pogovarjata z otrokom:
Očka (mama) gre na »sluţbeno pot«.
Oče (mama) se je grdo obnašal/a.
Ločujeva se, ker se ne preneseva več.
Očka/mama se je zaljubil/a v drugo osebo.
Ločujeva se v tvoje dobro.
Tvoj oče/mama je rekel/a.
Nikar ne joči, lahko si srečen. Lep dom imaš, veliko prijateljev. Mamica
in očka bosta vedno s teboj, tudi če se ločita …
Sam izberi, s kom ţeliš preţiveti konec tedna …
Brezpogojno pa je potrebno obiti naslednje fraze:
Pomisli, kako lepo se bova imela brez njega, nje …
Nisem jaz odgovoren-a za to, kaj se dogaja.
Tvoj oče (mati) je velik egoist.
Zdaj si ţe velik-a, samo majhni otroci jočejo.
330
Tudi če mamica in očka nista več skupaj, se ne bo nič spremenilo.
(Privošnik, 2004)
V času razveze se morajo starši izogibati sledečim stvarem:
Otroku ne smejo lagati in prikrivati resnice. Otroci hitro opazijo ali vsaj
začutijo, če je v druţini kaj narobe. Zato starši ne smejo dopustiti, da otrok
zaznava napetosti in nesoglasja ter da o vseh svojih skrbeh in občutjih ne more
z nikomer pogovoriti. Prav tako otroku ne smejo dajati laţnih obljub, da se bo
drugi starš vrnil.
Otroka naj ne izpostavljajo partnerskim prepirom. Prepiri so v času
ločitve med partnerjema pogosti in intenzivni, za otroka škodljivi, če jim je
izpostavljen. Namreč zmotno je, če starši mislijo, da prepiri otroku ne morejo
škoditi, ker ''ne razume njihove vsebine'' ali ker ''jih je ţe navajen''.
Starši zaradi napetosti, kot posledice dogajanj v partnerskem odnosu, naj
ne bodo do svojega otroka vzkipljivi in zadirčni. Takšen način lahko v
otroku še okrepi občutke krivde za nerazumevanje med staršema. Zato si naj
starši prizadevajo, da so prijazni, potrpeţljivi in ljubeče skrbijo za otroka. Naj
ga ne kritizirajo v stilu, da je ravno tak/-a kot njegov/-a oče/mama.
Starši naj ne vpletajo otroka v dinamiko partnerskega odnosa. Otrok ne
sme biti grešni kozel, jabolko spora ali prenašalec sporočil. Starša naj ne
tekmujeta za njegovo naklonjenost, saj znajo otroci to hitro izkoristiti v svoj
prid, da jim starši omogočijo različne privilegije in jih posledično razvajajo.
Pred otrokom ne smejo govoriti grdo o enem izmed staršev. V kolikor to
počnejo, lahko otrok dobi občutek, da podobno mislijo tudi o njem. Otrok ima
rad oba starša, zato bi to v njem povzročilo močan notranji konflikt,
nasprotujoča si sporočila staršev pa bi povečala njegovo negotovost in zmedo.
Starejši otroci pa lahko blatenje med staršema uporabijo tudi kot strategijo
nasprotovanja obema.
Po ločitvi ne smejo otroka vzgajati v prepričanju, da se partnerski odnos
ne splača. Ločitev naj ne pusti v otroku občutka, da dober partnerski odnos ni
zmoţen in ne more biti smiseln. Kljub številnim ločitvam obstaja veliko parov,
ki imajo dober in obojestransko zadovoljujoč odnos.
331
Ne smejo siliti otroka, da sprejme krušnega starša. Otroku je potrebno dati
na razpolago čas, da sprejme nadomestnega starša. Poskusi krušnega starša, da
se pribliţa otroku svoje partnerke/partnerja, so koristni in zaţeleni, a ne smejo
biti vsiljivi. Vsiljivost lahko povzroči nasproten učinek. Če se to zgodi, je
treba druţinske relacije otroku natančno razloţiti. Otrok mora vedeti, da rodni
oče (mama) za vedno ostane rodni. Novi partner pa naj v odnosu do otroka
zavzame pozicijo prijatelja in otrok naj ga kliče po imenu. Šele čez čas, ko se
odnos poglobi, bo otrok v novem partnerju očeta ali matere sprejel tudi vlogo
starša. Takrat ga bo mogoče po lastni volji poimenoval kot roditelja (Štadler
idr., 2009, str. 68–70).
Od časa do časa je zaţeleno, da starši tudi premislijo, kako bi otroke brez večjih
dodatnih stroškov razvajali in jih tako razveselili. Če so otroci majhni, se jim
lahko speče kolač ali kakšno drugo pecivo. Je poceni in zabavno. Dobro dene tudi
sprehod po sveţem zraku, vsaj enkrat na teden. Ob koncu tedna jih lahko peljejo
plavat, morda celo skupaj s prijatelji. Tako bodo lahko sprostili potlačeno energijo
in se zabavali, hkrati pa negovali ţe sklenjena prijateljstva. Ni potrebno razvajanje
z dragimi stvarmi, kajti otroci radi počnejo kaj ''odraslega'', na primer kuhajo ali
pečejo. Zato je zaţeleno, da se jih čim bolj zaposli s stvarmi, ki jih je potrebno
narediti, in sicer na način, da bo delo videti zabavno. Noben otrok ne sliši rad, ko
starš reče, ne zdaj, imam drugo delo, še najmanj pa ţalosten otrok (Charlish,1998,
str. 64).
Zaključimo lahko, da se otroci zelo teţko sprijaznijo z dejstvom, da imajo radi
oba starša, onadva pa drug drugega ne ljubita. Ker ima majhen otrok neomajno
vero v presojo svojih staršev, pogosto zaide v neznosen spor s samim seboj, ko
ugotovi ne le to, da starša nista enotna, ampak tudi, da drug z drugim ne moreta
ţiveti. Tako da če otrokom po eni strani rečejo, da jih bo eden od staršev zapustil,
po drugi jim zagotavljajo, da jih ima še vedno rad, se ponovno znajdejo v
neznosnem dvomu. Namreč okoliščine od otroka zahtevajo čustveno zrelost,
vendar je veliko otrok še nezmoţnih tega. Zato čim bolj bodo starši otroku
pomagali skozi to teţko in najverjetneje škodljivo obdobje njihovega ţivljenja,
bolje se bodo lahko kratkoročno in dolgoročno znašli v novih okoliščinah (prav
tam, str. 50).
332
5.4.10.5 Vloga in pomen staršev ter sorodstva obeh partnerjev in pomoči od zunaj
V času razveze je tako za oba partnerja kot druţino zelo pomembna podpora in
razumevanje mnogih ljudi, kot so: otrok, članov razširjene druţine, prijateljev,
ljubimca, sodelavcev, odvetnikov, svetovalnih delavcev, terapevtov. Ob tem je
pomembno poudariti dejstvo, da četudi so prijatelji in znanci v začetnem obdobju
razveze v podporo, še posebej ţenske v kratkem času spoznajo, da se ta podpora
zmanjšuje. Posledično pa je brez podpore tudi prilagajanje teţje. Dogaja se tudi
to, da se nekateri partnerji odzovejo z umikom iz druţine ter prijateljev ravno v
času, ko bi podporo najbolj potrebovali. Nekateri to imenujejo samokaznovanje.
Do tega lahko pride, ker posameznik čuti, da okolje in najbliţji niso naklonjeni
njegovi odločitvi ali pa zazna, da so ljudje okrog njega naveličani zgodbe, ki se
nenehno ponavlja. Večkrat so sorodniki in prijatelji ujeti v zanko lojalnosti do
drugega partnerja (Lampreht, 1995, str. 142).
Na tem mestu omenimo še zakonsko svetovanje. Le-to parom omogoča, da se
popolnoma odkrito pogovorijo, pogajajo in sklepajo dogovore v zvezi s svojimi
teţavami. S pomočjo svetovalca analizirajo vsebino prepirov, ki navadno
onemogočajo pogovor, v upanju, da bo iz te vsebine mogoče izvleči delček
resnice, pomembne za obe strani. A tudi kadar eden od partnerjev ne sodeluje kot
bi moral, se na srečanjih navadno ob pomoči strokovnjaka oba zakonca veliko
naučita. Pri svetovanju ne gre za reševanje zakona za vsako ceno, ampak za
odkrivanje skritih teţav, za odkrito zastavljanje spornih vprašanj in razpravljanje
o njih v upanju, da se razrešijo. Partnerjema poskuša omogočiti uspešno
sporazumevanje. To pa ne pomeni nujno, da bi se morala sporazumevati, da bi
podaljšala trajanje zakona. Namreč če se je eden od partnerjev odločil, da ga
razdre, zakonski svetovalec pomaga, da partnerja ločitev izpeljeta čim bolj zrelo.
Način in usmerjanje pogovora sta lahko zelo različna, saj sta odvisna od
partnerjev, teţav ter svetovalčeve metode, znanja in zmoţnosti vţivljanja.
Svetovalec ne razsoja, kar pomeni, da zakonci lahko svobodno rečejo, kar hočejo
in priznajo stvari, ki so jih storili. Vse to brez strahu, da bi pri svetovalcu sproţili
šok ali zgraţanje. Morda ju bo pozval, da poskušata ugotoviti, kakšno imata
mnenje o izrečenem in narejenem, vendar v nobenem primeru ne bo obsojal. Prav
tako so lahko tema pogovora stvari, ki jih je morda izrekel ali storil kateri od
partnerjev. Tudi v tem primeru se terapevt ne bo zgraţal, bil naklonjen ali se
333
kakorkoli osebno odzval. Preprosto bo le omogočil, da partnerja razčistita svoje
občutke in čustva.
Vsekakor lahko učinkovito pogajanje in sklepanje dogovorov zakonu koristi ali
vsaj zmanjša škodo, ki jo ločitev prizadene partnerjema in otrokom. Zakonsko
svetovanje pa načeloma lahko pomaga vsakomur, ki zares išče pomoč in kjer je
prisoten zadosti usposobljen in izkušen terapevt. Nekateri menijo, da svetovanje
enemu samemu partnerju ni učinkovito in ne more prispevati k spremembi.
Izkušeni zakonski terapevti pa so deljeni glede tega. Eni menijo, da je svetovanje
uspešno le, če sodelujeta oba, drugi temu oporekajo. Zakonsko svetovanje lahko
pomaga vsakomur, ki resnično išče pomoč, seveda če je terapevt dovolj
usposobljen in izkušen.
So pa številni ljudje zelo previdni glede strokovnih svetovalnih sluţb. Namreč
menijo, da je odraz šibkosti, če sprejmejo takšno pomoč. Po drugi strani pa
preseneča, da se jim ne zdi čisto nič sramotno, če sprejmejo pomoč prijateljev. In
vendar sta podpora in pomoč, ki ju dobijo od prijateljev, podobni pomoči, dani s
strani psihoterapije (Charlish, 1998, str. 28−29).
V Veliki Britaniji pa je v veljavi vsaj petnajst let tudi ţe posredniška druţba. Ta
nudi pomoč staršem, da se lahko pogovorijo z nepristransko tretjo osebo
(usposobljenim posrednikom) in načrtujejo otrokovo prihodnost. Podatke o teh
sluţbah posreduje socialna sluţba. Številne odvetniške pisarne, ki se ukvarjajo
predvsem z druţinskim pravom, pa omogočijo staršem začetni brezplačni polurni
sestanek, kjer lahko razčistijo večino nejasnosti o procesu ločitve in razveze. Tudi
v ZDA se k posredovanju zatekajo ţe več let. Tam je prvo druţinsko sodišče bilo
ustanovljeno v Ohiu leta 1910, pri čemer so določbe od drţave do drţave različne.
(prav tam, str. 69).
5.4.10.6 Statistični pogled na število zakonskih zvez in razvez v Republiki
Sloveniji
V predhodne tekstu smo ţe omenili, da je za današnji čas, čas postmoderne,
značilno zmanjševanje števila sklenjenih zakonskih zvez in večanje števila razvez.
334
Tabela 2: Število zakonskih zvez in razvez v Republiki Sloveniji med leti 1989–
2009
1989 1999 2005 2006 2007 2008 2009
Število sklenjenih
zakonskih zvez 9.776 7.716 5.769 6.368 6.373 6.703 6.542
Število razvezanih
zakonskih zvez 2.161 2.074 2.647 2.334 2.617 2.246 2.297
Deleţ razvez glede
na število sklenjenih
zakonskih zvez v %
22,11 26,88 45,88 36,65 41,06 33,51 35,11
Povprečna starost
ţenina 27,8 31,3 33,0 32,8 33,2 33,2 33,1
Povprečna starost
neveste 24,7 28,1 29,8 30,0 30,3 30,2 30,3
(Vir: Statistični urad Republike Slovenije, b. d.).
Po podatkih iz tabele lahko vidimo, da je število sklenjenih zakonskih zvez do leta
2006 kar naglo padalo, medtem ko se je od leta 2007 do 2009 stanje nekoliko
umirilo. Izstopa leto 2008, kjer opazimo rahel poskok v številu sklenjenih
zakonskih zvez (6.703). Zakaj se vedno manj ljudi odloča za sklepanje zakonske
zveze ima lahko različne razloge, kot recimo bi lahko bilo dejstvo, da jim
formalna oblika zveze ne pomeni nič in se razumejo enako dobro s partnerjem, če
nimajo papirja ali da je zunajzakonska skupnost po pravni poti izenačena z
zakonsko skupnostjo, zaradi česar se jih večina odloči za ţivljenje v
zunajzakonski skupnosti. Razlogi so lahko tudi materialni, ker poroka veliko stane
ali pa mogoče čisto subjektivni.
Kar se pa tiče števila razvez zakonskih zvez pa gre v smeri naraščanja, ne tako
intenzivnega, pa vendar. Nekoliko več jih je bilo celo v letu 2005 (2.647) in v letu
2007 (2.617). Tudi tukaj so po mojem mnenju razlogi za takšno stanje različni: od
tega, da se ljudje premalo poznajo, ko vstopijo v zakon, imajo premalo izkušenj in
se posledično ne znajo ''obnašati'' v zakonu, niso potrpeţljivi, ne zmorejo
učinkovite komunikacije in še bi lahko naštevali.
Torej še vedno je razmerje nekje ena razveza na 3 sklenjene zakonske zveze.
Menimo, da se bo takšen trend nadaljeval, saj imajo ljudje na razpolago ţe toliko
335
alternativnih oblik skupnosti, da ne bodo videli smisla v sklepanju zakonske
zveze, razen pač kot odraz svoje lastne ţelje po formalni potrditvi partnerstva.
Opazne so pa spremembe tudi v povprečni starosti ţenina in neveste ob sklepanju
zakonske zveze. Povprečna starost ţenina je recimo v dvajsetih letih narasla za
dobrih 5 let, iz 27,8 (1989) na 33,1 (2009), neveste pa za slabih 6 let, iz 24,7
(1989) na 30,3 (2009). Višanje povprečne starosti ob sklenitvi zakonske zveze bi
pri obeh spolih lahko mogoče povezali s tem, da se jih vedno več odloča za študij
na univerzah in posledično prelagajo sklepanje zakonske zveze in oblikovanje
druţine na kasnejša leta.
5.5 POSLEDICE IN VPLIV RAZVEZE NA DRUŢINO (PRAVNI
IN SOCIOLOŠKI VIDIK)
5.5.1 Pravne posledice razveze zakonske zveze
Razveza ima tako kot sklenjena zakonska zveza, o kateri smo veliko povedali ţe v
poglavju o pravnih vidikih zakonske zveze, določene posledice. Te se nanašajo na
razmerje med razvezanima zakoncema in na razmerje med njima ter njunimi
otroki.
5.5.1.1 Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema po razvezi
zakonske zveze
a) Preţivljanje razvezanega zakonca
V bistvu so pogoji za preţivljanje nepreskrbljenega zakonca po razvezi zakonske
zveze enaki pogojem za preţivljanje zakonca v času trajanja zakonske zveze (81.
člen ZZZDR), kar je bilo ţe predhodno razloţeno. Prav tako kot vprašanje krivde
za razvezo ni pomembno, tako ni pomembno za preţivljanje po razvezi. Kljub
izpustu principa krivde pa lahko sodišče pri odločanju o preţivnini upošteva
vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdrţna (3. odst. 81.a člena).
Nepreskrbljeni zakonec pa lahko zahteva preţivljanje le, če ga je drugi zakonec
zmoţen preţivljati (Geč-Korošec, 2000, str. 110−111).
Zaradi jasnejše razlage poglejmo nekatere člene, ki jih navaja ZZZDR:
336
81. člen:
''Zakonec, ki nima sredstev za ţivljenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima
pravico od drugega zakonca zahtevati preţivnino.''
81.a člen:
1)''Nepreskrbljeni zakonec sme zahtevati preţivnino v postopku za razvezo
zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno toţbo, ki jo mora vloţiti v enem letu,
odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana.
2)''S toţbo iz prejšnjega odstavka sme zakonec po koncu postopka za razvezo
zakonske zveze zahtevati preţivnino le, če so pogoji za preţivljanje obstajali ţe v
času razveze in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preţivnino.''
3)''Sodišče lahko zahtevek za preţivnino zavrne, če bi bilo plačilo preţivnine
upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdrţnosti zakonske zveze,
krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred tem ali med postopkom za
razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje
zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.'' (Zupančič in Novak, 2008, str.
327.)
Vidimo, da lahko sodišče tudi kljub obstoju pogojev zavrne zahtevek na
preţivljanje v primeru, ko bi bila določitev preţivnine nepravična glede na
ravnanje in obnašanje zahtevajočega zakonca med zakonsko skupnostjo v
razmerju do zakonca, ki naj bi dajal preţivljanje. Zahtevek za preţivljanje pa je
potrebno zavrniti tudi v primeru, ko se socialne oziroma gmotne razmere
zahtevajočega zakonca s sklenitvijo zakonske zveze niso bistveno spremenile ter
se tudi z razvezo zakonske zveze ne bodo. To velja predvsem takrat, kadar je
zakonska zveza trajala kratek čas. V času veljavnosti Temeljnega zakona o
zakonski zvezi pa po sodni praksi zakonec ni mogel dobiti preţivljanja tudi v
primeru, da je ţivljenjska skupnost med zakoncema v času trajanja zakonske
zveze prenehala, ali po sporazumu zakoncev ali po krivdi zahtevajočega zakonca.
Sedaj pa naj velja, da ni preţivljanja med zakoncema, ki ţe pred razvezo nista
ţivela skupaj in nista bila ekonomsko odvisna drug od drugega. Pri tem pa ni
pomembno, zakaj je prišlo do prenehanja ţivljenjske skupnosti (Zupančič, 1993,
str. 76).
337
ZZZDR nadalje navaja:
81.b člen:
1)''Zakonca lahko skleneta sporazum o preţivnini v primeru razveze zakonske
zveze v obliki izvršljivega notarskega zapisa.''
2)''Sporazum iz prejšnjega ostavka, zlasti sporazum o odpovedi pravice do
preţivljanja, ne sme ogroziti koristi otrok.
82. člen:
''Preţivnina se sme priznati tudi za določen čas, da se razvezani zakonec vţivi v
nov poloţaj in da si uredi razmere.''
82.a člen:
''Preţivnina se določi glede na potrebe upravičenca in zmoţnosti zavezanca.
82.b člen:
1)''Preţivnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od
trenutka, ko je bila vloţena toţba za preţivnino.''
2)''Izjemoma se preţivnina lahko določi v enkratnem znesku ali na drugi način, če
to opravičujejo posebni razlogi.''
3)''Preţivnina, določena v obliki iz prejšnjega odstavka, ne sme bistveno
poslabšati poloţaja upravičenca, ki bi ga imel, če bi prejemal preţivnino vnaprej
v obliki mesečnih zneskov, niti ne sme pomeniti prehudega bremena za
zavezanca.''
82.c člen:
''Zakonec ni dolţan preţivljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroţeno
njegovo lastno preţivljanje ali preţivljanje mladoletnih otrok, ki jih je po tem
zakonu dolţan preţivljati.''
82.č člen:
''Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniţa ali odpravi z
izvršilnim naslovom določeno preţivnino, če se spremenijo potrebe upravičenca
ali zmoţnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preţivnina določena ali če je
upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.''
82.d člen:
1 ''Z izvršilnim naslovom določena preţivnina se uskladi enkrat letno z indeksom
rasti cen ţivljenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. Uskladitev se opravi v
mesecu marcu, pri čemer se upošteva kumulativna rast cen ţivljenjskih potrebščin
338
od meseca, od katerega je bila preţivnina nazadnje določena oziroma usklajena.
Količnik uskladitve preţivnin objavi minister, pristojen za druţino, v Uradnem
listu Republike Slovenije.''
2)''Sodno poravnavo, pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršljivi notarski
zapis je sodišče oziroma notar dolţan poslati pristojnemu centru za socialno delo,
če ni bil dogovorjen drugačen način usklajevanja.''
3)''Center za socialno delo pisno obvesti upravičenca in zavezanca o vsakokratni
uskladitvi in novem znesku preţivnine. Obvestilo centra za socialno delo je skupaj
s sodno poravnavo, pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršljivim notarskim
zapisom izvršilni naslov.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 327–328.)
Iz zapisanega sledi, da se višina preţivnine določi z razvezno sodbo, na zahtevo
nepreskrbljenega zakonca ali na podlagi sporazuma med zakoncema. Lahko pa o
preţivnini odloči sodišče tudi v posebni pravdi, in sicer takrat, če nepreskrbljeni
zakonec zahteva preţivnino kasneje, po končanem razveznem postopku. Ob tem
velja pogoj, da so bili pogoji za preţivninski zahtevek podani ţe v času razveze
zakonske zveze in obstajajo še v času, ko zakonec zahteva preţivljanje.
V določeni situaciji pa sodna praksa ne vztraja niti pri zahtevi, da morajo pogoji
za preţivljanje obstajati v času razveze zakonske zveze. To se zgodi tedaj, ko
lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo zakonec, ki zahteva preţivnino, v
doglednem času po razvezi ostal brez (zadostnih) sredstev za ţivljenje, kot npr. za
delo ne bo več sposoben, za pokojnino pa ne bo izpolnjeval pogojev. Sodišče
lahko potem na osnovi tega stališča prisodi zakoncu, ki zahteva preţivnino,
simbolično preţivnino. Gre za preţivnino v enkratnem znesku, ki jo bo sodišče po
potrebi, ko upravičenec ne bo imel več zadostnih sredstev za eksistenco, na
njegovo zahtevo povečalo (z novo sodno odločbo zaradi spremenjenih razmer).
Na tak način se sicer lahko zagotovi socialno varnost razvezanemu zakoncu, kljub
temu pa ta rešitev ni čisto v skladu z zakonsko ureditvijo pogojev za preţivljanje.
Nenazadnje je potrebno poudariti še dejstvo, da je pravica do preţivnine strogo
osebna pravica zakonca ter ugasne z njegovo smrtjo, pa tudi s smrtjo zavezanega
zakonca. Po 83. členu ZZZDR pa le ta preneha, če razvezani zakonec, ki je
preţivnino prejemal, pridobi premoţenje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko
preţivlja, sklene novo zakonsko zvezo ali ustanovi zunajzakonsko skupnost.
Slednjega zakon sicer posebej ne določa, vendar izhaja iz dejstva 12. člena
339
ZZZDR, da ima zunajzakonska skupnost za partnerje enake pravne posledice kot
zakonska zveza. Enkrat izgubljena pravica do preţivnine razvezanemu zakoncu pa
ne oţivi več, ne glede na tehtnost, trajanje itd. razloga, zaradi katerega je
prenehala (Geč-Korošec, 2000, str. 111 in Zupančič, 1993, str. 77).
b) Vračanje daril
Pri tem gre za vračanje daril razvezanih zakoncev, katera sta drug drugemu dala
pred sklenitvijo zakonske zveze ali med samo zakonsko zvezo. Slovenski ZZZDR
loči med ''običajnimi darili'' in ''drugimi darili''. Prvih (npr. darilo za rojstni dan,
obletnico poroke itd.) ni potrebno vračati, ne glede na to, ali sta si jih zakonca dala
pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo (1. odst. 84. člena
ZZZDR). Morajo se pa vrniti ''druga darila'', katera so predvsem taka, ki niso v
sorazmerju s premoţenjskim stanjem zakonca, ki je darilo dal. Vrniti se morajo v
takem stanju, kot so bila takrat, ko je nastal vzrok za razvezo (2. odst. 84. člena
ZZZDR). Ta čas pa je pri edinem razveznem razlogu, ki ga zakon pozna
(nevzdrţnost zakonske zveze) teţko oziroma celo nemogoče določiti. Namreč
nevzdrţnost se ne zgodi v trenutku, ampak nastajanje nevzdrţnosti traja določen
čas, niti do nje ne pripelje en sam vzrok, ampak je odločilnega pomena
celokupnost vzrokov, njihova povezanost in trajanje. Darila se vračajo v naravi, če
pa je obdarjeni zakonec darilo odsvojil, se namesto odsvojenega darila vrne
vrednost ali stvar, prejeta zanj.
Enaka pravila glede vračanja daril pa veljajo v primeru, če je zakonec po vloţitvi
toţbe za razvezo zakonske zveze umrl. Sicer pravica toţbe na razvezo zakonske
zveze ne preide na dediče, lahko pa le-ti nadaljujejo ţe začeti toţenčev postopek,
da bi dokazali utemeljenost toţbe za razvezo (Geč-Korošec, 2000, str. 213−214 in
Zupančič, 1993, str. 78).
K temu pa še 2. odst. 85. člena ZZZDR dodaja sledeče:
''Darila, ki jih je preţiveli zakonec dobil od svojega bivšega zakonca, kakor tudi
darila, ki mu jih je sam dal, se vračajo po pravilih, ki veljajo glede daril po
razvezi zakonske zveze.'' (Zupančič in Novak, 2008, str. 329.)
c) Delitev skupnega premoţenja
Tudi to je ena izmed pomembnih pravnih posledic razveze zakonske zveze, katera
se opravi bodisi po sporazumu ali odločbi sodišča. Je pa bilo o samem pojmu
340
skupnega premoţenja in o načinu delitve ţe obširno povedano v predhodnem
tekstu o premoţenjskopravnih posledicah zakonske zveze in ker veljajo enaka
pravila tudi ob delitvi skupnega premoţenja v primeru razveze zakonske zveze,
jih tukaj ne bomo več ponavljali (Geč-Korošec, 2000, str. 114).
d) Priimek zakoncev
Glede spremembe priimka po razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze najdemo
določila v Zakonu o osebnem imenu iz leta 1987. Po 1. odst. 17. člena tega
zakona ob razveljavitvi ali razvezi zakonske zveze razvezana zakonca obdrţita
priimek, ki sta ga izbrala ob sklenitvi zakonske zveze. Lahko pa zahtevata tudi
spremembo. Namreč kot določa 2. odst. 17. člena mora zakonec, ki je spremenil
priimek in ţeli po razvezi imeti priimek, katerega je imel pred sklenitvijo
zakonske zveze, to sporočiti v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe o
razvezi pristojnemu občinskemu upravnemu organu za notranje zadeve. To izjavo
pa lahko poda le v primeru, če v času trajanja zakonske zveze priimka ni
spreminjal (Zupančič in Novak, 2008, str. 525−526).
e) Stanovanje razvezanega zakonca
Določila o tej pravni posledici najdemo le v 64. členu ZZZDR, kjer je govora o
sporazumni razvezi. Med drugim sta se zakonca dolţna sporazumeti tudi o tem,
kdo od njiju bo najemnik stanovanja, kajti ostane lahko le en. V primeru
nesporazuma se ne moreta sporazumno razvezati. O tem, kdo bo ostal najemnik
stanovanja, pa se lahko sporazumeta tudi, če gre za razvezo po toţbi enega
zakonca. V kolikor se tudi tukaj ne sporazumeta, odloči o tem sodišče v
nepravdnem postopku. Pri tem upošteva stanovanjske potrebe razvezanih
zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki z njimi stanujejo ter druge okoliščine.
Razvezani zakonec, ki pa ne obdrţi stanovanjske pravice, se mora izseliti v roku,
določenem s strani sodišča (najmanj 60 in največ 90 dni). Praviloma pa omenjena
ureditev ne velja za sluţbena stanovanja. Namreč, če se stranki najemne pogodbe
ne dogovorita drugače, ostane najemnik stanovanja razvezani zakonec, ki je dobil
stanovanje zaradi sluţbenih potreb. Ustrezna določila najdemo tudi v
stanovanjskem zakonu iz leta 1991 (Geč-Korošec, 2000, str. 116 in Zupančič,
1993, str. 79).
341
f) Dedna pravica
Po 1. in 2. odst. 22. člena Zakona o dedovanju se pravne posledice glede dedne
pravice glasijo:
''Zakonec nima dedne pravice, če je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana
ali razveljavljena, ali če je njuna ţivljenjska skupnost po krivdi preţivelega
zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala.''
''Zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vloţil toţbo za razvezo zakonske
zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila toţba utemeljena, ali če se
njegova zakonska zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti iz vzroka,
za katerega je preţiveli zakonec vedel ob sklenitvi zakonske zveze.''
(Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju, 2001.)
5.5.1.2 Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi zakonske zveze
Na tem mestu se pojavljata predvsem dve vprašanji, in sicer:
- pri kom bodo skupni otroci ţiveli v varstvu in vzgoji po razvezi,
- kako bo preţivljanje skupnih otrok razdeljeno med staršema.
V prvi vrsti se vprašanji nanašata na mladoletne otroke, vprašanje glede
preţivljanja pa tudi na polnoletne otroke, ki študirajo in redno izpolnjujejo svoje
študijske obveznosti ter za polnoletne otroke, ki so zaradi telesne ali duševne
prizadetosti nesposobni, da bi sami pridobivali sredstva za ţivljenje (Zupančič,
1993, str. 79).
2. odst. 64. člena ZZZDR pravi: ''Preden sodišče razveţe zakonsko zvezo, mora
ugotoviti ali je s sporazumom zakoncev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in
preţivljanje skupnih otrok ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo
otrok ter pridobiti o tem mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi
otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam
izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.'' (Zupančič in
Novak, 2008, str. 324.)
342
V primeru pa, da sodišče ugotovi, da tak sporazum ne ustreza koristim otrok in
hkrati zakonca sporazuma ustrezno ne spremenita, sodišče o tem ne more samo
odločati, ampak zavrne predlog za sporazumno razvezo.
Sodišče pa lahko razveţe zakonsko zvezo še na podlagi toţbe zakonca zaradi
nevzdrţnosti zakonske zveze (65. člen ZZZDR), prav tako pa sámo odloči o
varstvu, vzgoji in preţivljanju skupnih otrok (1. odst. 78. člena ZZZDR). Tudi
tukaj se starši lahko o tem sporazumejo in sodišče ta sporazum odobri, če je le v
korist otrok. V kolikor do sporazuma med staršema ni prišlo ali ni v korist njunih
otrok, odloči o varstvu, vzgoji in preţivljanju sodišče sámo. Lahko se odloči tako,
da vsi otroci ostanejo v varstvu in vzgoji pri enem od staršev ali da ostanejo eni
pri enem, drugi pri drugem staršu ali da jih zaupa kaki tretji osebi ali zavodu.
Preden pa sodišče kakorkoli odloči, mora ugotoviti, kako bodo otrokove koristi
najbolje zagotovljene, hkrati si mora pridobiti še mnenje pristojnega centra za
socialno delo. Upošteva pa tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po
osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen ter
posledice (2. odst. 78. člena ZZZDR). Naloga centra za socialno delo pa je, da
ugotovi, kdo lahko otroku nudi več pogojev za njegov fizični, moralni in
intelektualni razvoj. Odločujoča pri vsem je torej le otrokova korist, ki sovpada z
namenom roditeljske pravice: omogočanje pogojev za zdravo rast, skladen osebni
razvoj in usposobitev za samostojno ţivljenje in delo. Je pa potrebno poudariti še
to, da mnenje pristojnega centra za socialno delo o otrokovi koristi za sodišče ni
obvezno, kajti le-to mora podatke, ki jih dobi, po potrebi preizkusiti in samo
oceniti (Geč-Korošec, 2000, str. 117 in Zupančič, 1993, str. 80).
Pa poglejmo še nekoliko natančneje odločitve sodišča glede tega, komu dodeli
otroke.
Velja opozoriti, da če se sodišče odloči zaupati v varstvo in vzgojo otroke le
enemu od staršev, ne sme nobenega preferirati, saj po 3. odst. 4. člena ZZZDR
roditeljska pravica pripada tako očetu kot materi. Iz tega sledi, da mora odločitev
sodišča biti le izraz njegove ugotovitve oziroma rezultat skrbnega preizkusa vseh
okoliščin, da lahko izbrani roditelj nudi boljše pogoje za uveljavljanje otrokove
koristi. Prav iz tega naslova je nemogoče zagovarjati stališče, ki prevladuje v
sodni praksi ter domači in tuji literaturi, da je potrebno majhnega otroka
praviloma zaupati materi in le izjemoma očetu. Takšno stališče v bistvu temelji na
domnevi, da mati v največji meri zagotavlja otrokovo korist. Posledica tega
343
stališča pa je, da sodišča ugotavljajo v največji meri le tiste okoliščine, ki so
pomembne za ţivljenje otroka pri materi in če le-te ne ogroţajo otrokovega
zdravja, razvoja in vzgoje, ji sodišče otroka zaupa. Okoliščine pri očetu pa se v
takih primerih, ko mati iz omenjenih razlogov ni diskvalificirana glede varstva in
vzgoje otrok, raziskujejo le površno. Vsekakor se pa na tak način ne da ugotoviti,
pri kateremu od staršev bo otroku bolje, čeprav bi to moralo biti osnovno pri
odločitvi, komu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo. Tako bi bilo
potrebno na podlagi skrbnega preizkusa vseh relevantnih okoliščin primerjati
pogoje za uveljavljanje otrokove koristi tako pri materi kot pri očetu. Namreč le
takrat, kadar so pri obeh starših podani enako ugodni pogoji za otroka, lahko
sodišče upošteva tudi interes starša ali njegove individualne posebnosti. To pa, da
je mati ţe sama po sebi primernejša za varstvo in vzgojo otroka, pa v največji
meri izhaja iz stereotipa patriarhalne delitve vlog med očetom in materjo. Gre za
to, da so poslanstvo nezaposlene matere vsakodnevna vzgojna opravila in vodenje
gospodinjstva, medtem ko pa je oče v skrbi za materialno ţivljenje druţine
odrinjen od otrok. Takšen stereotip je več kot očitno še danes prisoten. Je pa res,
da zaradi globalnih strukturalnih sprememb v druţini, do katerih je pri nas prišlo
predvsem zaradi zaposlitve ţensk oziroma mater ter njihove ekonomske
emancipacije, nima realne podlage. Na drugi strani pa tudi moderna otroška
psihologija ugotavlja, da ni nobene posebne, biološko determinirane vezi med
materjo in otrokom, prav tako spol pri vzgoji v najširšem smislu nima nobene
vloge. Torej sledi, da sta tako oče kot mati lahko enako dobra starša.
Poudariti je treba tudi, da koristi otroka ne zagotavljajo le ugodne materialne
razmere starša, niti dejstvo, da lahko nudi otroku boljšo izobrazbo, ampak
predvsem tudi sposobnost starša za vzgojo otroka ter intimno, čustveno
povezanost z otrokom. V določenih primerih se lahko za odločanje štejejo kot
pomembne še te okoliščine: spol, značaj, posebne sposobnosti otroka, zdravstveno
stanje otroka in staršev, osebnost staršev ter njihove lastnosti, dosedanji in bodoči
kraj ter okolje bivanja in šolanja otroka, navezanost na starša in iz nje izhajajoča
ţelja otroka, da bi ţivel pri njem, če je sposoben dojeti, za kaj gre in sposoben
ţeljo izraziti oziroma oblikovati (nevarnost vplivanja, posebno na manjšega
otroka). Pri odločitvi pa so lahko pomembne tudi okoliščine razveze. Posebno
takrat, ko ravnanje in obnašanje starša ni pripeljalo le do omajanosti zakonskega
razmerja, ampak je ogrozilo tudi otrokove koristi. Kakorkoli pa sodišče odloča
344
glede na okoliščine, ki obstajajo v času odločanja, ne sme pozabiti tudi na razvoj
situacije, ki ga lahko z gotovostjo in ne le verjetno, pričakujemo. Nenazadnje je
potrebno k temu dodati še, da tisti od razvezanih staršev, ki mu otrok ni bil zaupan
v varstvo in vzgojo, ne izgubi roditeljske pravice, ampak je le v znatni meri
omejen v njenem izvrševanju. Tako da, četudi zakon predpisuje, da izvršuje
roditeljsko pravico tisti od staršev, pri katerem otrok ţivi, ima drugi starš vendarle
določena upravičenja, s katerimi izvršuje roditeljsko pravico, čeprav v manjši
meri (Zupančič, 1993, str. 80−81).
Lahko se tudi zgodi, da sodišče zaupa ene otroke materi, druge očetu. Nasproti tej
rešitvi tako govori okoliščina, da se na tak način bolj upoštevajo interesi staršev
kot otrok. Namreč otroci se ne ločujejo le od staršev, ampak tudi od bratov in
sester. Prav tako pa, kot v zgornjem primeru, starš, kateremu sodišče ni zaupalo
otroka v varstvo in vzgojo, ne izgubi roditeljske pravice.
Kot slednje, oddaja otroka tretji osebi (v rejništvo), še bolj pa oddaja v zavod, sta
pa izjemna ukrepa. Ta ukrepa sodišče uporabi le takrat, ko ni nobene moţnosti, da
bi otrok ţivel pri enem ali drugem staršu oziroma, če bi bile njegove koristi,
razvoj, pri enem ali drugem staršu ogroţene. Na to bi lahko kazala okoliščina, da
sta oba starša v razvezni pravdi izrabljala otrokova čustva za medsebojna
obračunavanja. Kljub temu pa tak ukrep ne pride v poštev le, ko so podani razlogi
za odvzem otroka (120. člen ZZZDR) ali celo za odvzem roditeljske pravice (116.
člen ZZZDR). Zakon namreč določa poseben primer, ko se lahko otroka zaupa v
varstvo in vzgojo tretji osebi, z enakimi pravnimi posledicami, kot jih ima odvzem
otroka po 120. členu ZZZDR (prav tam, str. 81−82).
Tisti od staršev, kateremu otrok ni bil zaupan v varstvo in vzgojo, ima pravico do
osebnih stikov z otrokom. To velja ne le takrat, ko otrok ţivi pri drugem staršu ali
tretji osebi ali celo v zavodu, ampak tudi tedaj, ko mu je otrok odvzet, dan v
vzgojni zavod ali rejništvo, morebiti pa tudi ob odvzemu roditeljske pravice, kar
zna biti nekoliko sporno.
Pravica osebnih stikov zajema pravico do obiska otroka, do sodelovanja pri
vzgoji, odločanja o dogodkih, ki bi lahko občutno vplivali na otrokovo ţivljenje,
pravico peljati otroka na počitnice in drugo. Iz tega sledi, da je namen osebnih
stikov v tem, da otrok ohrani občutek povezanosti, medsebojne pripadnosti in da
lahko starš, ki nima otroka pri sebi, vpliva na njegovo vzgojo. Kakor namreč
nadaljevanje osebnih stikov lahko koristi otroku, tako lahko koristi tudi staršu. V
345
bistvu gre staršu pravica do stikov ţe po samem zakonu. Lahko pa se zgodi, da
otrok čuti odpor do osebnih stikov, čeprav ima starš pravico do njih in vztraja na
njihovem izvrševanju. Takrat je potrebno zaradi varovanja otrokovih pravic in
koristi take stike prekiniti. Vseeno pa je za vsak slučaj potrebno za vsak primer
posebej preveriti in ugotoviti, od kod izhaja otrokov odpor (ali je posledica
slabega ravnanja v preteklosti, fizičnega nasilja, posledica vpliva drugega roditelja
itd.). Velikokrat se pa v praksi pojavljajo zahteve tudi drugih oseb, povezanih z
otrokom, kot so tete in strici, stari starši, rejniki), da se jim prizna pravica do
osebnih stikov. Sicer ZZZDR govori le o pravici staršev do osebnih stikov, vendar
pa se lahko drugim osebam na podlagi 119. člena ZZZDR, če obstajajo utemeljeni
razlogi, tudi prizna pravica do osebnih stikov. Namreč ta člen določa, da je center
za socialno delo dolţan storiti posebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo
otroka ali varstvo njegovih premoţenjskih ter drugih pravic in koristi. To pa
izhaja tudi iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Ta v 1. odst. 3. člena določa,
da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom, bodisi da jih opravljajo
drţavne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali
zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi (Geč-Korošec, 2000, str. 118
in Zupančič, 1993, str. 118−119).
Sodišče pa lahko v odločbi, pri kom bo otrok, pravico do stikov omeji ali celo
odvzame, če je mnenja, da stiki ne bi bili v otrokovo korist. V kolikor sodišče tega
ne stori, ne sme staršu nihče omejevati pravice do stikov. Največkrat tega ne
upošteva predvsem tisti starš, pri katerem je otrok. Le-ta meni, da je ekskluzivni
imetnik in izvrševalec roditeljske pravice ter si kot tak lasti pravico do presoje ali
bo stike dovolil ali ne. To razmišljanje naj bi omajala predvsem zakonska
določba, po kateri je starš, pri katerem otrok ţivi, dolţan omogočiti drugemu
staršu stike z otrokom (2. odst. 106. člena ZZZDR). Tako da glede na namen
osebnih stikov, ki smo ga opisali nekoliki višje, je vsako onemogočanje ali
oteţevanje stikov ravnanje, ki ni v skladu z otrokovo koristjo.
Načeloma pa način izvrševanja osebnih stikov uredita starša sporazumno, v
kolikor pa ne pride do sporazuma, o tem odloča pristojni center za socialno delo.
(Zupančič, 1993, str. 82 in 119).
Nenazadnje pa je pravica sodišča tudi ta, da na zahtevo razvezanega zakonca ali
pristojnega centra za socialno delo izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka
ter o osebnih stikih, če to glede na spremenjene razmere zahteva korist otroka
346
(recimo, če je starš, pri katerem otrok ţivi, zbolel za teţko, nalezljivo boleznijo
idr.). Med takšne ključne spremenjene razmere se uvršča smrt starša, ki mu je bil
otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odvzem roditeljske pravice tega starša ali
odvzem njegove poslovne sposobnosti. Velja pa poudariti, da tudi tukaj ne preide
pravica do varstva in vzgoje otroka na drugega starša avtomatično, ampak o tem
odloča sodišče. Le-to pa lahko, če tako zahteva otrokova korist, zaupa otroka v
varstvo in vzgojo tudi tretji osebi ali zavodu. Kajti ne gre zanemariti dejstva, da bi
avtomatični prihod otroka v varstvo in vzgojo k preţivelemu staršu lahko bilo v
konkretni situaciji v nasprotju s koristjo otroka. Namreč moţno bi bilo, da ta starš
ţe ob razvezi ni bil primeren za to funkcijo ter mu zato sodišče ni zaupalo otroka,
ali pa je postal kasneje neprimeren. In ravno zaradi varstva otrokovih koristi je
potrebno upoštevati take moţnosti ter izpeljati postopek. V njem se ugotovi, ali je
preţiveli starš sposoben za izvrševanje varstva in vzgoje otroka, hkrati pa tudi, ali
druge okoliščine konkretnega primera govorijo za prehod izvrševanja varstva in
vzgoje otroka nanj. Torej je vprašanje, ali naj izvrševanje varstva in vzgoje otroka
(ponovno) pridobi zaradi spremenjenih razmer, rešiti v pravdi. Novo odločbo torej
izda sodišče na zahtevo razvezanega zakonca (drugega starša) ali pristojnega
centra za socialno delo, kateri zahtevo podajo v obliki toţbe. V primeru, da
zahteva novo odločbo razvezani otrokov starš, bo sodišče zahtevalo še mnenje
pristojnega centra za socialno delo.
Zakon sicer posebej ne določa, kako se izvrši izrek sodbe, ko se otroka zaupa v
varstvo in vzgojo enemu od staršev ali tretji osebi oziroma zavodu. Je pa potrebno
pri taki izvršitvi, ki jo opravi sodišče po pravilih za prisilno izvršitev
nenadomestnih dejanj, upoštevati zlasti potrebo varovanja osebnosti otroka.
Izvršbo lahko sodišče najprej opravi s pomočjo denarnih kazni, če pa to nima
učinka, se otrok odvzame staršu in se ga izroči drugemu staršu, tretji osebi ali
zavodu. V postopku izvršitve pa mora sodišče zahtevati strokovno pomoč
pristojnega centra za socialno delo.
Po razvezi pa je vsak od staršev dolţan tudi preţivljati svoje otroke. Veliko je bilo
o tem povedanega ţe pri pravni ureditvi razmerij med starši in otroki, zato bomo
tukaj le na kratko povzeli. Preţivnino za otroka določi sodišče po uradni dolţnosti
v sodbi o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze njegovih staršev. Če se
preţivnina ne določi po uradni dolţnosti, pa jo lahko otrok (če ni poslovno
sposoben po zastopniku) zahteva s posebno toţbo. V razvezni sodbi se določi tudi
347
višina preţivnine v skladu z moţnostmi staršev in z otrokovimi potrebami. Se pa
lahko na zahtevo vsakega od staršev ali otroka izda nova odločba o preţivnini, če
so se spremenile razmere, kar pomeni, če so se povečale ali zmanjšale potrebe
otroka ali zmoţnosti staršev (Zupančič, 1993, str. 82–83).
Geč Korošec (2000, str. 119) zato navaja, da ''pravica očeta do stikov z otrokom
ne more biti odvisna od rešitve premoţenjskih vprašanj in ostalih nesporazumov
med staršema''. In da ''tudi za polnoletnega otroka, ki ni sposoben za nadaljnje
šolanje na določeni šoli in se zato zaposli kot vajenec, so starši dolţni skrbeti do
končanja učne dobe. Samo en spodrsljaj otroka ne oprošča staršev skrbi zanj.''
Ter da ''pri odločanju o tem, kateremu od staršev naj se otrok dodeli, je ob drugih
pogojih, ki jih izpolnjujeta oba starša, pomembno, pri katerem od staršev otrok ţe
ţivi, in da se ne iztrga iz okolja, v katerem ima šolske in druge prijatelje.''
5.5.2 Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi
Čustvena bolečina po razvezi zakonske zveze je znamenje, da razvezanci (in
hkrati ločenci) potrebujejo pozornost. V času po razvezi jim bolečina tudi
omogoča, da prično spoznavati, kdo v resnici so in kaj si v bodoče ţelijo. V tem
času je potrebno biti popolnoma odkrit, kajti le tako lahko izstopijo iz bolečine in
trpljenja. Dokler nadaljujejo z zanikanjem svoje in partnerjeve resnice, ţivijo v
boleči osamljenosti.
Velja poudariti, da je zelo pomembno, da pričnejo razreševati svoje travme in
negativne emocije, ki jih ne smejo zanemariti. Sicer obstaja latentna nevarnost, da
bodo kaj hitro ponovno v razmerju, v katerem en partner zlorablja drugega,
vladajo zasvojenost, obsesije, depresije, kronične bolezni in negativen pogled
nase, na druge ter na ves svet. In še hujše, če ne sprejmemo priloţnosti, da bi si
ogledali in ozdravili svojo bolečino, bomo zelo verjetno spodrsljaj ponovili. Zato
je nujno, da ta čas uporabijo za zdravljenje, ki je najpomembnejša pot vrnitve v
stanje zavedanja, v katerem lahko doţivimo celovitost (Ford, 2003, str. 3–7).
348
5.5.2.1 Ţivljenje bivših zakoncev po razvezi in vloga pomoči od zunaj
Kar se med zakoncema dogaja po ločitvi in razvezi, je sestavni del tistega, kar se
je dogajalo pred in med njo. Ločitev pomeni prekinitev globokega, intimnega in
intenzivnega medčloveškega odnosa, v katerem sta partnerja ţivela 24 ur skupaj.
V večini primerov je nastalo tudi človeško bitje. Zato je tak odnos zelo teţko
prekiniti. To morata opraviti sama, ker v kolikor ne, se zna zgoditi, da vpleteta
tudi druge vzporedne odnose, ki s tem postanejo slabši in moteni. To se pogosto
dogaja, zato je njuno ţivljenje po ločitvi oteţeno. Tako da česar nista storila v
ločitvenem postopku, morata storiti po njem, sicer se bosta še leta obremenjevala
zaradi formalno, ne dejansko prekinjenih zakonskih odnosov.
Na ţalost je eden od načinov, kako skušata nekdanja zakonska partnerja svoj
odnos dejansko prekiniti, zamenjava naklonjenosti in ljubezni z agresivnostjo in
sovraţnostjo. Začneta se intenzivno sovraţiti, napadati, ţaliti, opravljati in črniti.
Vse to počneta s tehnikami, kot je onemogočanje stikov z otroki, postavljanje
nesprejemljivih pogojev, prepiranje zaradi alimentov, vlečenje sodnih postopkov
zaradi razdelitve imetja, okolici in otroku prikazujeta drug drugega v najbolj
črnih barvah in podobno. Vsak od partnerjev se obkroţi s svojimi somišljeniki ter
z otrokom, ki ga je podkupil in neprizanesljiva vojna se nadaljuje. Poleg otroka,
sorodnikov in prijateljev oba angaţirata še odvetnike, sodnike, socialne delavce in
druge strokovnjake. Ţalostno je, da mnogi zakonski partnerji menijo, da se je
moţno ločiti le z medsebojnim sovraštvom, brez moţnosti dogovarjanja in
sporazumevanja. Še bolj ţalostno pa je, da mislita, da ni dovolj, da se sama
sovraţita in je potrebno vključiti še otroke in druge iz okolice. To je tipično stanje
po nekvalitetni ločitvi, ki greni ţivljenje ne le ločenima partnerjema ampak tudi
otrokom. Starš ne sme otroka spremeniti v sredstvo, s pomočjo katerega rešuje ali
nadomešča nedokončano in manjkajoče po ločitvi. To je egoistično in sebično.
Namreč otroci kaj kmalu ugotovijo, da roditelju niso potrebni zaradi sebe in svoje
sreče, ampak zaradi njega in njegove sreče, da ta z njim zapolnjujejo praznino. V
bistvu je to zloraba otroka. Vse to se v glavnem dogaja nezavedno, zato niti
roditelj niti otrok tega na začetku ne vidita. Šele kasneje začenja otrok to čutiti kot
nevidno breme, ki ga muči in mu ne dovoljuje svobodnega lastnega razvoja ter mu
kasneje tudi oteţuje ločitev od tega roditelja. Edina rešitev temu je, da roditelj
349
svoje osebne sreče ne povezuje izključno z otrokom, ampak da jo išče in
zadovoljuje po drugih odraslih in zrelih poteh.
In čim bolj natančno gledamo, vidimo, da ločitev sploh ni prekinitev dotedanjih
zakonskih odnosov, saj mnogi partnerji po ločitvi zakonsko igro nadaljujejo.
Maščevanje se nadaljuje, pri čemer so največje ţrtve otroci. V tem se odraţa
nesposobnost partnerjev, da bi svoj neuspešen zakon končala, se ločila v pravem
pomenu besede. To pa je nerešljivo, če ločena starša ne dojameta, da morata svoje
nedokončane partnerske odnose ločiti od starševskih. Tako ne gre le za zlorabo
otroka, ampak njunega starševstva, ki ga podredita nekdanjemu zakonu.
Eden od problemov po ločitvi je tudi spolno ţivljenje nekdanjih partnerjev. Ni
pametno stopiti v novo vezo takoj po ločitvi, še bolj nespametno pa je trmasto
odbijanje vsake nove zveze in se ''ţrtvovati'' za dodeljenega otroka, samo zato, da
bi nekdanjemu partnerju dokazali svoje ''poštenje'' in ''neoporečnost''. Za tem se
ponavadi skriva zloraba otroka, ki postane zamenjava za tisto, kar bi bilo treba z
več truda zadovoljevati med odraslimi ter zbujanje krivde pri nekdanjem
zakonskem partnerju, kar je prefinjena oblika maševanja. Vsekakor otrok
potrebuje tudi v ločenem roditelju, kateremu je dodeljen, stabilno, zanesljivo in
srečno osebnost. To je predpogoj za njun zdrav odnos. Zato kot je napačno
mišljenje, da lahko otrok reši zakon, je tudi napačno ter za otroka škodljivo
mnenje, da lahko pomaga ločenemu roditelju, da se bo v novem ţivljenju znašel
tudi brez novega partnerja.
Ne smemo pozabiti, da pa je zakon tudi ekonomska skupnost, katere prekinitev
ima hude ekonomske posledice. Tako je za stanje po nekvalitetni ločitvi značilna
zloraba starševskih in ekonomskih odnosov za reševanje konfliktnih partnerskih
odnosov med ločenima partnerjema. Finančno-materialne okoliščine ločitve
postanejo sredstvo, s pomočjo katerega se nekdanja zakonska partnerja
medsebojno prizadevata, maščujeta. S tem je mišljeno plačevanje alimentov
bodisi za otroka, bodisi za partnerja, ki nima sredstev za ţivljenje, stanovanjski
problem in razdelitve skupne lastnine. Vse to je teţje rešiti, če se spreminja v
oroţje medsebojne borbe bivših zakoncev. Prav zato je tako pomembno najprej
končati in humano rešiti odnosno problematiko zakonskih partnerjev.
Bivša zakonca pa pogosto potrebujeta tudi strokovno pomoč. Če so med ločitvijo
potrebne kakšne zakonske svetovalnice, ne bi bilo slabo, če bi za čas po ločitvi
imeli kakšno posvetovalnico za ločene zakonske partnerje. Namreč pogosto se
350
teţko znajdejo v novih razmerah. Prepuščeni sami sebi naletijo na veliko
nerazumevanje okolice, ki jih spremlja, obsoja in le redko razume. Obstaja pa tudi
razlika glede moških in ţenskih meril. Tisto, česar ločenim moškim nihče ne
zameri, je pri ločeni ţenski hudo obsojano. Vemo, da je v večini primerov otrok
dodeljen materi in posledično se od nje pričakuje, da se bo posvetila le
materinskim dolţnostim. Na njene poskuse, da si uredi partnersko ţivljenje se ne
gleda dobronamerno. Zdi se, kot da ni moţnosti, da bi vzporedno opravljala
obveznosti do otroka in zadovoljevala svoje odrasle potrebe. Vsi se večinoma
nagibajo k temu, da se gleda na mater kot na človeka, ki je odgovoren za otroka,
očetu pa se ''dovoljuje'', da predvsem išče nove partnerske odnose. Kar se pa tiče
novih odnosov je tako, da ali partner za vsako ceno začne nov odnos ali pa
vztrajno ostaja sam. Niti prvo niti drugo ni dobro. Zato je zakonskima partnerjema
po ločitvi potrebno pomagati, da na osnovi izkušenj iz dotedanjega zakona
ustvarita boljše nove odnose. Zavedati bi se morali, da je to pogosto zelo teţko in
da ni sramotno, če takrat poiščejo strokovno pomoč (Brajša, 1986, str. 150–155).
V kolikor se seštejejo ekonomske, socialne in druţinske napetosti, se ne gre
čuditi, da ima lahko razveza resne (vsaj kratkoročne) posledice tako za matere kot
za očete, če jih gledamo kot posameznike. E. M. Hetherington (1988) je opravila
raziskavo, kjer je ugotovila, da starši na čustvenem področju niso preveč dobro
uspevali. V prvem letu po razvezi so bili bolj negotovi, depresivni in ogorčeni kot
starši, ki niso bili razvezani. Posledice so bile bolj resne in dolgotrajne pri
razvezanih mamah (še posebej pri mamah s sinovi) kot pri razvezanih očetih. Še
po dveh letih so se počutile manj sposobne, bolj negotove in ogorčene kot
poročene matere ali matere s hčerkami. Očetje pa so zaradi okrnjenih stikov z
otroki trpeli na emocionalnem področju. Nekateri drugi raziskovalci pa so
ugotovili, da se razvezani odrasli pogosteje vedejo asocialno in impulzivno in celo
pogosteje zagrešijo umore in samomore. Prav tako bi naj večkrat trpeli zaradi
motenega delovanja imunskega sistema. Novejše raziskave tudi poudarjajo, da so
očetje, ki ne ţivijo več s svojimi otroki, še posebej ogroţeni, kar se tiče
dolgoročnih problemov, ter da je pomanjkanje stikov z otroki povezano s stiskami
in psihičnimi teţavami teh očetov. Hkrati pa raziskave potrjujejo, da se kljub temu
večina ločenih staršev, vključno z očeti, ki ne ţivijo s svojimi biološkimi otroki,
nazadnje prilagodi.
351
In tako kot se v času med razvezo konflikti med staršema prenašajo na otroke, se
dejanski in čustveni razdori odsevajo tudi v odnosih med starši in otroki po
razvezi. Tako matere kot očetje so po razvezi manj učinkoviti v starševski vlogi,
še posebej po prvem letu, a sčasoma se njihova učinkovitost spet poveča.
Razvezani starši pa odobravajo tudi manj zrelo in manj odgovorno ravnanje otrok,
kot bi ga sprejeli starši iz druţin, kjer ni prišlo do razveze.
Se pa razvezani očetje in matere razlikujejo tudi po tem, kako prizanesljivi in
prijazni ali strogi in negativno razpoloţeni so do svojih otrok. Razlike niso
presenetljive, saj so ponavadi matere tiste, ki ţivijo z otroki in so za njih
odgovorne, medtem ko imajo očetje na voljo omejene in manj pogoste stike z
otroki. Raziskave so pokazale, da so razvezane mame manj naklonjene svojim
otrokom kot poročene matere, ne glede na spol otroka. Poleg tega so razvezane
matere do svojih sinov bolj stroge in jim večkrat grozeče ukazujejo (Zavrl, 1999,
str. 154–156).
Bivši zakonci se morajo po ločitvi prilagoditi številnim spremembam, marsičesa
se naučiti na novo in se spoprijeti z novonastalimi problemi. Pri iskanju in izbiri
rešitev sta v veliko pomoč njihova lastna ustvarjalnost, odprtost za nove izzive in
odprtost za sprejemanje potrebne pomoči. Ob tem bodo tem bolj učinkoviti, čim
bolj se bodo ţe od začetka zavedali, da je kakovost njihovega ţivljenja v veliki
meri odvisna od njih samih oziroma njihovega ravnanja.
Starši lahko gledajo na ločitev tako, da iščejo krivde za probleme in svoje
nezadovoljstvo pri drugih ter bore malo ukrenejo sami, da bi boljše ţiveli. V tem
primeru ločitev vzamejo kot razlog za obupavanje in neskončno obtoţevanje
partnerja. Posledično so tudi manj aktivni in zadovoljni pri ustvarjanju pogojev za
pomoč sebi in otroku kot bi bili, če bi se v svoji notranjosti usmerili drugače.
Lahko pa starši gledajo na ločitev optimistično, kjer bodo sicer iskali razloge
neuspešnega partnerstva ter jih skušali ozavestiti, a bodo kljub temu ločitev videli
kot izziv, kot priloţnost za nova spoznanja v ţivljenju. Ob tem je zelo pomembno,
da so starši po ločitvi usmerjeni k uporabi različnih virov moči, ki so jim na voljo
ali v njih samih ali v okolici. Marsičesa se lahko starši naučijo na novo, lahko
pridejo do izraza različna znanja in sposobnosti, ki jih morda do sedaj niso
potrebovali (tehnična znanja, gospodinjska znanja, konstruktivno izraţanje čustev
jeze, ţalosti …), včasih pa je lahko neprecenljiva morda le začetna pomoč
njihovih lastnih staršev ter povezovanje s sorodniki in prijatelji. Od tega, kako se
352
bodo starši soočili z ločitvenimi izzivi pa je odvisno tudi to, kako uspešno bodo
lahko pomagali svojim otrokom v procesu ločitve in kakšne pogoje jim bodo
nudili za njihov čim boljši razvoj.
Vprašanja in izzivi, ki najpogosteje doletijo starše ob ločitvi:
Kako naj ob ločitvi ohranijo vero vase?
Kako naj kontrolirajo svoja močna čustva, ki so večinoma negativna?
Kako naj predelajo zamere do svojega partnerja in mu odpustijo?
Kje najdejo podporo in pomoč, da bo ţivljenje kljub vsemu teklo naprej?
Kako se naj spoprimejo s svojimi strahovi?
Kaj če po ločitvi ne bo mogel dovolj dobro skrbeti za otroke?
Kako naj ravnajo z občutki krivde, da so otroka prikrajšali za enega od
staršev?
Kaj naj storijo z občutki praznine po odhodu partnerja?
Kje naj poiščejo upanje?
Kako se naj soočijo s strahovi glede vzpostavljanja novega partnerskega
odnosa po ločitvi?
Takšna in podobna vprašanja so pri starših ob ločitvi običajna, pomembno je le,
da si prizadevajo najti odgovore in si ustvariti zadovoljive rešitve.
Sicer se pa stres, ki je vsekakor povezan z ločitvijo, lahko premaguje z različnimi
načini sproščanja, med katerimi so ţe nekateri tudi bili omenjeni, in sicer s
sprehodom, rekreacijo, pogovorom s prijateljem, branjem zanimive knjige in
podobno. Tako pred, med in po ločitvi so pa lahko zelo koristni svetovalni
pogovori s strani usposobljenih strokovnjakov, kasneje tudi psihoterapija. Pred
ločitvijo je svetovanje (psihoterapija) usmerjeno v ohranjanje oziroma izboljšanje
obstoječega odnosa, kar lahko poteka individualno ali preko partnerskega
svetovanja oziroma partnerske terapije. Nekatere oblike pomoči so lahko tudi
skupinske. Po ločitvi lahko ti pristopi pomagajo staršem razumeti, kaj so sami
doprinesli k neuspehu v reševanju partnerskega konflikta. Kajti ko uvidijo lastno
delovanje in morebitne šibke točke, lahko poiščejo in usvojijo nova znanja in
spretnosti, ki jim bodo pomagala, da bodo v bodoče uspešnejši. Ob ločitvi pa je
smisel svetovanja ta, da pomaga partnerjema spoprijeti se s problemi, ki nastanejo
353
v intenzivni ločitveni dinamiki, tukaj in zdaj. Se pravi, da posamezniku pomaga
''preţiveti''.
Po ločitvi se je potrebno prilagoditi tudi materialnemu področju. Vsaj eden od
partnerjev se sreča s selitvijo, ki ţe sama po sebi predstavlja stres. Poleg tega se
razdeli premoţenje, dohodek druţine se zmanjša. Starši se ukvarjajo z
vprašanjem, kako otroku zagotoviti enake materialne pogoje kot so bili prej. Na
različne načine pa pomaga tudi drţava (večji otroški dodatek, olajšava za
vzdrţevane druţinske člane pri odmeri dohodnine, niţje plačilo vrtca, po potrebi
denarna socialna pomoč). Pomaga tudi, če starši naredijo pregled izdatkov in
izločijo stvari, ki so manj ali celo nepotrebne. Namreč ob manjšem dohodku je v
novonastalih enostarševskih druţinah breme roditelja, ki skrbi za otroka, ponavadi
večje kot prej, saj mora dodatno opraviti tudi določena opravila, ki jih je prej
opravljal partner. Iz tega razloga je smiselno razmisliti o morebitni pomoči pri
domačem delu (sorodnikov, prijateljev ...), vsaj v začetnem, najteţjem obdobju
(Štadler idr., 2009, str. 56–59).
Moški in ţenska, ki se razideta, lahko ostaneta dobra znanca – morda prijatelja –
in lahko brez posebnih pretresov, zavor, psihičnih travm kmalu spet zaţivita in
uţivata v novi zvezi, ki jo zmoreta graditi na izkušnjah nekdanje izzvenele
ljubezni. Na tak način tudi svojim otrokom in ostalim članom druţine prihranita
nepotrebne čustvene in psihične travme ter frustracije. V nasprotnem primeru pa
se kot brodolomca, polna predsodkov in negativnih izkušenj, v stiski slepo
odločita za novo avanturo, se spustita v novo zvezo in ugotavljata, da je ţivljenje
bolj podobno bedi bolečine in razočaranja kot razkošju ljubezni in prijateljstva.
Nekateri pa ne zmorejo toliko dobrohotnosti in poguma, da bi z bivšim zakoncem
ostali v dobrih odnosih. Čeprav bi k temu morali stremeti predvsem razvezani pari
z otroki (Mazi, 2000, str. 27).
Potrebno je poudariti, da prijateljski (ali vsaj sodelujoč) odnos med bivšima
partnerjema zahteva stanje, ki je očiščeno nevoščljivosti, sovraštva in hrepenenja
po obnovitvi nekdanjega odnosa. K takšnemu razvoju prispeva izkušnja, da so kot
osebnost zmoţni samostojno in ustvarjalno oblikovati lastno ţivljenje v socialnem
okolju, poklicno in v prostem času. Iz aktivnosti na teh področjih izvira
samopotrjevanje in utrjevanje osebne identitete. Zavist in sovraštvo rodi izkušnje
lastnih pomanjkljivosti, iz polnosti ter zadovoljstva pa vzcveti prijateljstvo. Po
ločitvi so ţenske kot vzgojiteljice in skrbnice pogosto finančno potisnjene ob zid,
354
medtem ko imajo moţje druge, ne pa teh problemov, zaradi česar je pot do
prijateljstva in sodelovanja vsaj za takšne pare teţko izvedljiva. Takšne matere so
na robu ali pod moţnostmi za preţivetje in če morajo gledati na vsak cent, potem
je tisti, ki ima več in ne plačuje dovolj vsekakor sovraţnik in ne prijatelj. V
kolikor razvezani pari nimajo tega problema, pa je potrebno preseči stališča kot
so, da partnerju gre bolje, ker nima toliko dela, ker ne ţivi sam, ker nima toliko
odgovornosti do otroka. Kako se pa komu dejansko godi, pa je moţno ugotoviti le
z razgovorom. Kakorkoli pa, je za večino ljudi odločilni dejavnik za premirje v
korist samostojnosti in interesov drugega vendarle čas. Ljudje, ki so še čez leta
razdvojeni, vzdrţujejo notranje ravnovesje s sovraštvom do tistega, ki je kriv za
nesrečo. Posledice so lahko onesposobljenje in invalidnost na področju
zaznavanja in doţivljanja, kakor tudi posploševanja sovraţnih čustev do bivšega
partnerja na vse osebe njegovega (njenega) spola. Zbliţanje, ki pa se vzpostavi
kmalu po ločitvi, pa daje vtis, kot da partnerja sploh nista skušala razrešiti
čustvenih spon. Tako vztrajanje v sovraštvu še po letih izraţa isti primarni odnos,
in sicer raje povezan v sovraštvu kot resnično sam (Kuntzag, 1997, str. 70−71).
Ločevanje med partnerjema za sabo potegne tudi ločevanje od partnerjevih
sorodnikov. To je lahko zelo dolgotrajen proces, še zlasti, če se čutimo komu
dolţni za pomoč ponujeno v preteklosti. Eden ali oba partnerja pa lahko sorodnike
izrabita za posrednike in s tem podaljšata gonjo. Recimo ko si eden od partnerjev
zasnuje novo druţino, je eno teţjih vprašanj, kako vanjo vključiti člane stare
druţine. Ne gre le za nekdanje partnerje, ampak tudi za stare starše. To, da bi
partnerja rada pozabila na preteklost, je več kot razumljivo, vendar se ločiti od
ţene/moţa je eno, tudi izvedljivo, ločiti vnuke od starih staršev pa zaenkrat ni
moţno. Sicer iz pravnega vidika. V praksi pa se na ţalost dostikrat dogaja, da
stare starše njihovi bivši zeti in snahe kaznujejo na tak način, da jim prepovedo
vse stike z vnuki. Ti se pa lahko čutijo enako kaznovane in prikrajšane za bliţino
tistih, s katerimi so morda navezali zelo pomembne odnose. Kljub temu imajo
pogosto še vedno zelo radi svoje stare starše, strice in tete, ne glede na to, ali so po
naključju povezani z ''krivo stranko''. Potrebno se je zavedati, da je za otroka zelo
pomembno, da ne izgubi stika s sorodniki, saj je zanje ponavadi dovolj hudo ţe to,
da je trdnost njihovega doma omajana. V kolikor k temu dodamo še izgubo stikov
z ljudmi, ki so mu blizu, je lahko škoda še veliko večja. Tako da, če so tako starši
355
kot sorodniki sposobni razmišljati na tak način, bodo otrokom kljub pomembnim
spremembam uspeli zagotoviti nekaj stalnosti (Asen, 1998, str. 192−193).
Kar se pa tiče ustvarjanja novih odnosov pa je ponavadi tako, da v novo zvezo
človek običajno prinese večino svojih prvotnih razvad in navad. To predvsem
pozitivnih, zgrešene pa je potrebno čim prej pozabiti ali vsaj spremeniti in
izboljšati. Prav tako se z morebitno druţino, sorodniki in prijatelji svojega novega
partnerja praviloma obnaša podobno, kot je imel navado v prvem zakonu. Najbolj
občutljivi so vsekakor odnosi s partnerjevimi otroki, pogosto tudi z lastnimi. S
slednjimi posebej takrat, kadar partner ţeli prekiniti odnos z drugim partnerjem,
otrok pa je nanj močno navezan. Z otroki partnerja je potrebno biti prijazen in
usluţen. Zaţeleno je, da se jih obravnava kot lastne, morda še celo bolj rahločutno
in obzirno, a ne vsiljivo in pretirano skrbno, da se jih ne odvrne s prekomerno
pozornostjo. Potrebno jim je biti naklonjen, jih skušati vzljubiti predvsem in zlasti
zaradi partnerja. To še toliko bolj takrat, če imajo otroci novega partnerja svojega
roditelja za konkurenco. Morda se zdi v začetku nemogoče, ampak na tak način je
mogoče ljubezen v tem primeru tudi spodbuditi in se je naučiti (Mazi, 2000, str.
27).
Vsekakor lahko največ da otroku srečen in zadovoljen roditelj. To pomeni, da ne
sme pozabiti nase, naj gre za moškega ali ţensko. Poskrbeti zase ne pomeni
zanemarjati otroka, vendar skrb zanj ne more biti učinkovita, če starši ne pazijo
tudi nase. Tukaj je mišljeno recimo branje dobre knjige, obisk frizerja,
kozmetičarke, maserja itd., pa četudi čaka razmetano stanovanje. Potrebno je, da
si vzamejo nekaj časa čisto zase, da poskrbijo za svoje telo in dušo, si napolnijo
baterije. Preseganje ustaljenih navad, v okviru katerih na primer ţenska vedno
skrbi le za otroka, sebi pa nič ne privošči, zahteva od nje, da se nauči ţiveti
drugače. To v smislu, da se ji ne bo zdelo nič narobe, če si najstnik sam pripravi
kosilo, ko se ona izmučena vrne iz sluţbe, ali da ji na pomoč priskočijo njeni
starši, ko zaradi bolezni ne more poskrbeti za otroka. Lahko pa v pomoč vključi
tudi svojega otroka, seveda starosti primerno. Recimo tako, da s pravili in
obveznostmi prispeva k njunemu druţinskemu ţivljenju ter s svojo dolţnostjo
starša vsaj malo razbremeni (npr. odnašanje smeti, pobiranje pošte, brisanje
posode in drugo). Na tak način bodo tudi otroci spoznali, da skupno sobivanje
ustvarjate skupaj ter da je še tako majhen prispevek dobrodošel in cenjen (Rijavec
Klobučar, 2007, str. 37).
356
In ne glede na vse, kot je bilo opisano, ni mogoče zanikati, da ločitev v ţivljenje
staršev prinese poleg moţnega olajšanja številne teţave in stiske. Hkrati pa tudi
drţi, da je v vsaki stiski in teţavi tudi nekaj pozitivnega. Namreč uspešno
spoprijemanje s teţavami dela ljudi močnejše, v njih razvija modrost in osebno
zrelost. Predstavlja priloţnost za učenje dragocenih spoznanj, če smo le dovolj
odprti zanje (Štadler idr., 2009, str. 60).
5.5.2.2 Vpliv razveze na otroka (duševni in socialni razvoj) ter pomoč pri
prilagajanju na nove razmere
Otroci zaradi ločitve trpijo tako kratkoročno, kar se kaţe skozi hujše in očitne
teţave ob ločitvi, pogosto pa na ţalost tudi dolgoročno. Nekateri otroci lahko tako
začetno trpljenje in prikrajšanost zaradi ločitve staršev prebolijo v času enega do
treh let, potem se njihovo ţivljenje ustali in po začetni stiski zaţivijo zdravo in
zadovoljno. Za dolgoročne posledice pa gre, kadar se zaradi ločitvenega in
poločitvenega dogajanja med staršema v času otrokovega otroštva zmanjšajo
kasnejše zmoţnosti za kakovostno ţivljenje. Ključna dejavnika tega, ali bo otrok
po začetni stiski v ţivljenju lahko ţivel brez teţav, sta učinkovitost odnosa med
očetom in materjo po ločitvi ter zadovoljstvo otroka v novi (reorganizirani)
druţini. Namreč izguba roditelja predstavlja za otroka največjo stisko, takoj za
tem pa izguba celovitosti druţine in sproščen odnos vsaj z enim od staršev.
Posledično se zgodi, da se otrok v novi druţini nikakor ne more ustalili, ostane
nesrečen in teţaven. Še vedno upa, da se bodo starši pobotali.
Ločitev pa ima lahko za otroka tudi ekonomske in socialne posledice, katere v
najslabšem primeru trajajo vse ţivljenje. Raziskave kaţejo, da je pri otrocih
ločenih staršev večja verjetnost, da bodo imeli v šoli slabši uspeh, se bodo bolj
zgodaj poročali in tudi pogosteje ločevali. Po drugi strani pa je ugotovljeno, da je
šolski uspeh otrok z enim staršem, ki ima podporo svoje primarne druţine, svojih
staršev, enako dober kot uspeh ostalih otrok. Kakorkoli pa je pomembno
zavedanje, da lahko negativne posledice ločitve za otroka pomembno zmanjšamo
ali vsaj omilimo. Namreč v času ločitve in še več let kasneje otroci ločenih staršev
potrebujejo posebno podporo (Štadler idr., 2009, str. 54).
357
Boleči ločitvi navadno sledijo motnje spanja. Otrok sili, da bi spal s staršem, pri
katerem je ostal, hkrati pa tudi osamljeni zakonec verjetno ''potrebuje'' otroka. A
pri tem ni smiselno popuščati. Namreč otrok mora znati ceniti in razvijati svojo
samostojnost, prav tako mora starš sam razrešiti svoja nerazrešena vprašanja. V
kolikor mora otrok izpolnjevati potrebe zapuščenega osamljenega starša, to lahko
zavre njegov razvoj identitete. Tudi odnosi s staršem nasprotnega spola lahko
postanejo preveč intenzivni, kadar ni kot zaščita navzoč tretji član trikotnika.
Otrok, ki ţivi z enim od staršev, bi zelo verjetno teţje zadostil svoji potrebi, da se
identificira z vsakim od staršev. Bliţino enega starša bo lahko čutil kot nevarno na
način, ki sploh ne bi bil mogoče, če bi bila prisotna oba starša (Brazelton, 1999,
str. 275−276).
Pomembno je, da se otroka ne duši s preveliko mero pozornosti. To se največkrat
dogaja v začetnem obdobju po ločitvi, ko se je potrebno soočiti s fizično
odsotnostjo zakonca, ki je odšel. Tako se mamice velikokrat trudijo, da bi otroku
omilile praznino v hiši, na načine kot so večerja v pizzeriji, obisk kina, kupovanje
takšnih in drugačnih igrač, samo da bi jih zamotile. A vse zastonj, saj očetova
odsotnost ostane kljub temu več kot očitna. Otrok jo namreč enako dobro zaznava
kot materine napore, da bi pozabil. Praznine pri otroku se skratka ne da napolniti
na silo, otrok se mora naučiti ţiveti z nastalo situacijo tudi sam. Sprejeti,
upoštevati in premleti mora materino ali očetovo odsotnost, zato je bolje, da starš
otroku stoji ob strani, kot da ga duši s prekomerno pozornostjo (Privošnik, 2004).
Razveza ima za otroke bolj kratkotrajne negativne učinke, za katere se zdi, da so
zanje bolj dojemljivi fantje. Dolgoročnejši vplivi so manj raziskani. Kar se tiče
deklic, v predšolskem obdobju in osnovni šoli dobro uspevajo, prilagoditveni
problemi pa so večji v času adolescence. Takrat lahko nastopi obdobje pogostejših
in globljih konfliktov z materami, antisocialno vedenje, nejevoljnost, čustvena
zmeda, izguba samozavesti. Očitno ima razveza zakasnel dolgoročen vpliv na
dekleta v adolescenci in na začetku poti v odraslost.
Hetheringtonova (1988) pa je v longitudinalni študiji deklic, ki so v zgodnjem
otroštvu izkusile razvezo staršev, opazila, da je bilo bolj verjetno, da se bodo kot
mlade ţene poročile zelo zgodaj, zanosile pred poroko in izbrale psihološko manj
stabilne, manj izobraţene in ekonomsko slabše preskrbljene moţe. Dečki iz iste
raziskave pa so tudi v dolgoročnem obdobju »ostali problematični zase in za svoje
matere«. Ločene matere so preţivele s svojimi sinovi manj časa in so se počutile
358
manj povezane z njimi kot matere iz nerazvezanih zakonov. Prav tako so
razvezane matere, ki so ţivele same s svojimi otroki, manjkrat kot poročene
matere vedele, kje so njihovi otroci, kaj počnejo in s kom se druţijo: za fante je to
pomenilo, da so več časa preţiveli z vrstniki in se večkrat zapletli v asocialno
vedenje.
Omenjena raziskovalka pa je prišla tudi do spoznanja, da je tako pri fantih kot
dekletih iz druţin razvezanih staršev, ne glede na to, če po razvezi ţivijo z očetom
ali mamo, prisotne več ekstravertiranosti kot pri otrocih, kjer v druţini ni prišlo do
razveze. Sicer je precej raziskav prišlo do sklepa, da tako fantje iz druţin
razvezanih staršev kot tisti, kjer se starša nista razvezala, izraţajo več
ekstravertiranega vedenja. Je pa v stresnih situacijah bolj verjetno, da se bodo
odzvali z ekstravertiranostjo, dekleta pa z introvertiranostjo. Oblika
esktravertiranega vedenja pa se pri obeh spolih razlikuje tako, da so za dekleta
značilni zgodnji spolni odnosi in nosečnost, za fante pa agresivne in delikventne
dejavnosti.
Med razvezo in po njej postanejo stari starši, tete in strici, bratranci pomemben vir
podpore in zaščite otrok razpadle druţine. Otroku pomagajo dojeti razdor, hkrati
pa zadostijo njegovi potrebi po bliţini zanesljivih in ljubečih oseb. Ščitijo ga pred
neizogibnim strahom, da bi ostal zapuščen. Poleg tega so pomembni tudi stari
starši in druţina roditelja, ki se je odselil. Zato se mora starš, ki je ostal z otrokom,
čustveno spraviti s sorodniki razvezanega roditelja in spoštovati otrokovo potrebo,
da jih ohranja kot del svoje druţine. Vendar pa lahko stari starši ob tem, ko nudijo
pomoč, spodbujajo tudi negativni učinek tega. Namreč v času ločitve zelo pogosto
»razvajajo« otroke. Roditelj, ki je ostal z otrokom, postane zgroţen, ko ugotovi,
da pri babici ni več nobenih pravil. To znajo otroci še kako dobro izkoristiti v
stilu: »Babica mi ustreţe v vsem, kar ţelim. Ti pa si zlobna (zloben) in se ne
zavedaš, kaj preţivljam.« Ker ima tudi starš še odprte rane, ga ta kritika vsekakor
prizadene. Največkrat celo pobesni, še posebej, če se to zgodi pri sorodnikih po
zakončevi strani. Naloga starša je, da se o tem pogovori in dogovori s sorodniki,
da dobi podporo pri poskusih, da bi otroku pomagali s trdnimi pravili in jasno
disciplino. Ta postane po ločitvi še pomembnejša. Če ni discipline, je otrok še bolj
izgubljen, zato je nujno potrebna. Tako spoštljivo izvajanje disciplinske mere
pomeni za otroka vir varnosti (Brazelton, 1999, str. 276−277).
359
V kolikor socialno omreţje, torej prijatelji in sorodniki, ne zdrţi obremenitve, ki
jih doţivljajo druţine v ločitvi, je primerno, da se obrnemo v posvetovalnico za
otroke, mladostnike in druţine. Vzgojitelji, učitelji in zdravniki lahko s svojimi
priporočili pomagajo premagati strah, zaradi katerega mnogi starši ne iščejo
strokovne pomoči. Kot je ţe bilo povedano, otroci ob ločitvi ţe zgodaj izraţajo
različne negativne telesne in duševne znake, opozarjajo na moţnost neugodnega
razvoja. In ker to lahko resno škoduje otrokovemu razvoju, je potrebno zagotoviti
pomoč ob pravem času. Še pred tem si pa morajo starši priznati, tako sebi kot
otroku, da v zvezi z ločitvijo obstajajo problemi, sicer je malo verjetno, da se
bodo odločili za posvetovalnico. Kot ovira je lahko tudi njihova slutnja, da bodo v
posvetovalnici postavljali najrazličnejša vprašanja, ki se bodo dotikala občutljivih
točk in vzbudila občutke, za katere je bolje, da ostanejo potlačeni, ker tako manj
bolijo. Sicer pa strokovnjaki za teţave v in po ločitvi dajejo prednost dvema
različnima načinoma. K otroku usmerjena terapevtsko-pedagoška pomoč poteka v
obliki terapevtskih iger za posameznika ali v skupini. Individualna terapevtska
obravnava je dobrodošla, ko se pri otroku zazna, da je občutno prizadeto njegovo
počutje in/oziroma obvladovanje zunanjih zahtev. V kolikor pa je prišlo do zelo
okrnjenih stikov z drugimi otroki zaradi strahu ali občutkov manjvrednosti, je
bolje, da se otrok udeleţi igralne skupine. Pri slednjem lahko na idealen način
svoja doţivetja predelajo samo otroci iz ločenih zakonov. Kot izbirna moţnost ali
dopolnilo k omenjeni ponudbi pomoči so pogovori z očetom in materjo ali tudi
ločeno. Na tak način bi s podporo postopnemu oddaljevanju in zmoţnostjo
reševanja konfliktov pomagali staršem, kar gre v prid otrok, da bi se redkeje
vpletli v krize staršev, kjer bi zlahka ponovno postali ţrtve. Terapevtski ukrepi
lahko prav v krizi ţe kmalu pokaţejo učinke. Je pa potrebna velika mera
občutljivosti pri istočasni odprtosti in pripravljenosti za sprejemanje podpore.
Zdravljenje predšolskih in osnovnošolskih otrok z zdravili je po ločitvi staršev
precej pogosto zaradi nemoči, ki je značilna za zvezo med starši in zdravniki.
Posledično otroci mirneje sedijo v šoli in spijo celo noč. Na zunaj sicer delujejo v
redu, a duša je še vedno nemirna. Zato klici na pomoč več ne silijo na plano ali so
prepozni, saj so pravi trenutki za nudenje usmerjene pomoči ţe zdavnaj mimo
(Kuntzag, 1997, str. 63–65).
Koliko časa bo trajala prilagoditev otroka na novi poloţaj je odvisno od kvalitete
starševstva po razvezi. Kalter (1987), Ahrons in Rogers (1987) ter Schiller (1986)
360
so proučevali dejavnike, ki omogočajo hitrejše in boljše prilagajanje otroka na
razvezo:
sposobnost staršev, da na zdrav način zadovoljujejo svoje čustvene potrebe,
hkrati pa otroku zagotavljajo čustveno varno in stimulativno okolje,
sposobnost staršev, da nadaljujejo z učinkovitim in kvalitetnim starševstvom,
sposobnost staršev, da se uspešno spoprijemajo s preteklimi nesporazumi in se
znajo učinkovito pogajati, ko nastopijo nova vprašanja v zvezi z otroki,
sposobnost otrok, da se uspešno prilagodijo na spremembe v predločitveni
fazi,
sposobnost zagotoviti stike z odsotnim staršem,
sposobnost zagotavljanja stabilnega okolja, s čim manj spremembami tako v
druţini kot v širšem okolju (Ribičič, 1995, str. 155).
Tako med ločitvijo kot po njej lahko starši otroku pomagajo tako, da mu nudijo
varnost in pozornost, mu izkazujejo ljubezen, so zanj dosegljivi, sprejemajo
občutke otrok in spodbujajo izraţanje teh občutkov, pomagajo otroku sprejeti
spremembe, so dosledni, otroku zagotavljajo stabilnost in opozorijo otroka na vse
tiste ljudi, ki ga imajo radi in skrbijo zanj.
Ker pa otroci večino dneva preţivijo v vrtcu ali šoli, je zaţeleno, da vzgojiteljica v
vrtcu ali šoli posebno pozornost nameni tudi obravnavanju ločitvene problematike
ter da se o tem veliko in sproščeno pogovarja z otroki. Le-tako bodo otroci
pokazali strpnost do svojih sovrstnikov v stiski, jih sprejeli in spoštovali. Ob tem
se lahko med drugim posluţijo sledečih aktivnosti:
otrokom pojasnijo, da obstajajo različne druţine, s čimer preprečijo
posmehovanje;
otroke je potrebno učiti strpnosti do drugačnosti – predstaviti je potrebno
pozitivne točke drugačnosti ter poudariti, da drugačno ni nujno tudi slabo;
oblikovanje druţinske knjige z naslovom ''Vse vrste druţin'';
otrokom je potrebno povedati, da druţino sestavljajo ljudje, ki se imajo radi in
skrbijo drug za drugega;
uprizoritev lutkovne predstave ''Različne druţine'' (Ţibret, 2004, str. 48).
361
Z otrokom pa se starš mora pogovoriti tudi o strahovih v zvezi z njegovo smrtjo in
strahom pred tem, da bi ga zapustil. Otroku mora dati jasno vedeti, da ga ne bo
zapustil pod nobenim pogojem. Priporočljivo pa je tudi, da si starš prebere tudi
kakšno knjigo o ločenih druţinah. Namreč današnji otroci niso majhna manjšina,
vendar je še vedno koristno, če vedo, da se morajo ločitvi prilagajati tudi drugi
otroci.
Otroci, ki so v času razveze bili deleţni dovolj ljubezni in podpore in ki so jih
spodbujali, da se sami prilagodijo novo ustvarjeni druţini, lahko imajo od tega
korist in razvijejo dodatno osebno moč (Brazelton, 1999, str. 277–280).
Poleg tega, če bo otrok po ločitvi staršev zaţivel v urejeni druţinski situaciji, če
bosta njegova starša uspela razviti sodelujoče starševstvo, bo imel velike
moţnosti, da se bo sčasoma počutil dobro in bodo začetne stiske in teţave minile
brez kakšnih večjih negativnih posledic. Da pa bi starši po ločitvi dosegli v
druţini pogoje za zdrav razvoj svojih otrok, morajo v svoj način ţivljenja in
medsebojnega sodelovanja vlagati mnogo truda in zavestne kontrole svojih
čustvenih odzivov (Štadler idr., 2009, str. 55).
Na tem mestu bomo navedli še določena ravnanja, ki so otroku v pomoč:
otroku je potrebno povedati, kaj se dogaja in zakaj;
poudariti je treba, da za razhajanje staršev ni kriv otrok;
otroku je treba posvetiti več pozornosti, časa, neţnosti in zaščite kot običajno;
starši naj otroku omogočijo izraţanje čustev;
ţivljenje otroka in druţine naj poteka čim bolj po ustaljenem redu;
upoštevati je potrebno dejstvo, da ima lahko otrok sam pri sebi skriti načrt ali
namen, da bo spravil očeta in mamo nazaj skupaj;
starši naj pomagajo sebi, da bodo lahko pomagali svojemu otroku;
tudi stari starši lahko pomagajo, včasih je ločitev staršev priloţnost, da se stari
starši dejavneje vključijo v skrb za otroka;
upoštevati je potrebno, da je otroku teţko;
Po potrebi je potrebno poiskati pomoč (svetovalna sluţba v vrtcu ali šoli,
centri za socialno delo, svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše, ob
dlje časa trajajočih teţavah tudi pedaopsihiatrični dispanzer);
362
po ločitvi si naj starši prizadevajo oblikovati dobro delujočo druţino, ki bo
vsaj tako ali še bolj trdna kot prejšnja;
omogočiti otroku stike z drugim roditeljem (izjema so primeri, v katerih so ob
stikih z drugim roditeljem prisotni nasilje in druge vrste zlorab ali
zanemarjenj);
stiki z drugim roditeljem naj bodo kakovostni.
Torej, četudi starša presodita, da je ločitev za njiju edini izhod, se morata jasno
zavedati, da za njunega otroka predstavlja dramatični dogodek. Ali se bo otrokov
svet ob ločitvi samo vratolomno zanihal ali pa porušil, je v veliki meri odvisno od
ravnanja staršev v odnosu do njega. Zato je zelo pomembno, da je ločitev
izpeljana z odgovornostjo do vseh vpletenih, še zlasti do otrok, ki predstavljajo
šibkejše, tišje in ranljivejše udeleţence (Štadler idr., 2009, str. 62–68).
Po ločitvi pa začne otrok ţiveti tudi v drugačni druţini (reorganizirani), in sicer je
to lahko:
enoroditeljska druţina (otrok ţivi z enim od staršev); je lahko trajna ali pa
prehodna,
dopolnjena druţina (otrok ţivi v druţini z enim staršem in njegovim
partnerjem),
starša se lahko sporazumno dogovorita za skupno skrbništvo.
Recimo otrok izmenično ţivi pri obeh starših (tedensko menja ţivljenjsko
okolje). Ob tem vsekakor potrebuje starša, ki se znata dogovarjati in
sporazumno reševati vprašanja njegovega ţivljenja, da bodo ti prehodi iz
druţine v druţino manj stresni (prav tam, str. 73).
Starši morajo biti pri seznanitvi otroka z novim partnerjem zelo previdni. Pametno
je, da počakajo, dokler niso čisto prepričani, da je odnos takšen, da se lahko otrok
nanj zanese. Kajti če se odnos ne obnese, bo otrok spet globoko razočaran. Prav
tako je potrebno, da starš, ko ustvari nov trajen odnos, otroku razloţi, da so
''prijatelji'' in krušni starši nekaj drugega kot pravi starši, vendar pomeni ogromno,
če ima lahko človek ob sebi ene in druge. Krušni otroci bolj kot ne redko
sprejmejo krušne starše, še večkrat ga doţivljajo kot okupatorja, ki jim je prevzel
roditelja, ki je ostal v hiši. Namreč čim bolj otrok potrebuje roditelja, tem bolj je
363
nastrojen proti novo prihajajočemu. Zelo verjetno pa nastopijo tudi teţave v zvezi
z disciplino, s spanjem, prehranjevanjem ter v bistvu na vseh razvojnih področjih.
Zato se bo krušni oče ali mama, ki je pameten, umaknil korak nazaj in prepustil
staršu, da sam odloči, kdaj in kako naj ravna. Ko pa gre zares, otroci jasno
pokaţejo, da jim ni treba ubogati in da niti ne mislijo. Tako morata še pred
končnim spopadom pravi in krušni roditelj izdelati načrt za skupen odgovor.
Poleg tega bo krušni starš prej ali slej gotovo začutil, da mu otrokov naravni
roditelj ne daje dovolj podpore. V kolikor pa ima še občutek, da naravni roditelj
pretirano ščiti svoje otroke, bo vzdrţevanje discipline še teţje. Tako zakonca
pogosto ugotavljata, da se precej bolje ujemata takrat, ko sta sama. Vsekakor pa je
zelo vaţno, da si vzameta čas zase (Brazelton, 1999, str. 277−279).
Poleg omenjenih teţav, se otrok v reorganizirani druţini lahko sooča še s
sledečimi teţavami:
Ima teţave pri preţivljanju časa z odseljenim staršem, še posebej, če med
staršema ni razumevanja. Velikokrat ne morejo sprejeti nove ureditve
ţivljenja odseljenega starša (nove partnerske zveze), saj nezavedno čutijo
bolečino drugega starša. Zato je za njih zelo teţko, ko jih neodseljeni starš
vpraša, kako je bilo pri očetu. Pogosto takrat niti ne izrazijo pravih čustev.
Po ločitvi se razširi krog otrokovih sorodnikov. Poleg dveh druţin so
pogosto vključeni še starši novih partnerjev, polbrati in polsestre ...
Odnosi med njimi lahko postanejo povezani in zaupni, včasih so pa tudi
odklonilni ali kako drugače nezadovoljujoči. Zato je potrebno upoštevati, da
vsakdo, ki vstopa v nove odnose, potrebuje dovolj časa, da se nanje prilagodi.
Roditelj, ki ţivi z otrokom, včasih toţi o teţavah, ki jih ima z otrokom, ko
se ta vrne od odseljenega roditelja. Kaţejo se kot nemir in neprilagojeno
vedenje, v skrajnem primeru kot močenje postelje ali agresivnost. To se
pojavlja pogosto takrat, kadar starša otroka uporabljata za medsebojno
obračunavanje. Kljub prostorski ločitvi mnogokrat odnosi na čustveni ravni še
naprej obstajajo in vplivajo na vse vključene. Teme, ki so sproţile ločitev para
in ki vzbujajo strah, lahko ostajajo zamolčane. Nemalokrat se tudi zgodi, da
starš zaslišuje otroka, kako je bilo pri bivšem partnerju in obratno. Otrok se pa
običajno nauči potrditi tisto, kar izpraševalec ţeli slišati. Posledično se počuti
slabo, nesrečnega in osamljenega.
364
Otrok ima praviloma rad tako mamo kot očeta. Ko se otrok vrne domov od
odseljenega roditelja, se pogosto, če je odseljen oče, sreča z materinim
objokanim obrazom. To se pa nikakor ne ujema z njegovo voljo. Tako da, če
otrok doţivlja, kako mater vznemirja njegova sreča in sproščenost v obdobju
po ločitvi, se lahko zgodi, da se počuti omejevanega, zataji svoja čustva,
doţivlja občutke krivde ali celo zataji ljubezen do svojega očeta.
Otrok pogosto prevzema skrb za roditelja, s katerim ţivi. Zaradi različnih
dejavnikov teţi k prevzemanju vloge partnerja, ki je odšel. To je zanj
obremenjujoče, mu jemlje svobodo in ga pretirano čustveno veţe na starša.
Zaradi tega se kasneje teţje vključi v druţbo vrtnikov, čeprav jo potrebuje.
Otroci laţje obvladajo posledice ločevanja, če redno obiskujejo roditelja.
Nekateri odseljeni starši sčasoma opustijo stike z otrokom. Tega ne bi smeli
in bi se morali zavedati, da otroci po ločitvi močno potrebujejo in imajo radi
oba starša.
Otroci hitro opazijo nesoglasja med starši v vzgojnih pogledih in
velikokrat pričnejo taktizirati. To gre v stilu, če mi ne dovoliš ti, mi bo pa
oče. Oče in mati naj bi se po ločitvi obojestransko odvezala drug od drugega,
okrepila svoje osebne moči, istočasno pa sodelovala v dobro svojemu otroku.
Navadno je tako, da otroci idealizirajo starša, s katerim ne ţivijo, saj je v
njihovem ţivljenju bolj odsoten in posledično bolj popustljiv pri pravilih. V
času po ločitvi se starša nekako bojujeta za otrokovo naklonjenost kot za
nekakšno dragocenost. Ta je staršem velikokrat v uteho in jo jemljejo kot
dokaz, da otrok ne doţivlja čustvene prikrajšanosti. To jih pomirja, zmanjšuje
občutek krivde, ni pa nujno, da je takšno ravnanje dobro tudi za otroka. Sicer
pa so se starši, ki razvijejo varno čustveno povezanost z otrokom, zmoţni
veseliti, da je otroku pri bivšem partnerju prijetno. Tako zaradi naklonjenosti
otroka do drugega starša ne bodo izgubili naklonjenosti otroka do sebe.
Otroci se pogosto močno upirajo novim zvezam staršev, ker še vedno v
sebi gojijo pričakovanja, da se bosta starša pobotala, nova zveza pa to
onemogoča. Otrok do biološkega starša čuti zvestobo in do njega goji močna
čustva in posledično odklanja novega druţinskega člana (partnerja matere ali
očeta), čeprav ga ima mogoče rad.
365
Kadar se nova druţina poveča, se v otrocih pogosto porajajo vprašanja,
kot so: »Ali me bo imela mami/očka še rada? Ali mu jaz nisem dovolj?«
Otrok se lahko počuti odrinjenega (Štadler idr., 2009, str. 73–76).
5.5.2.3 Stiki staršev z otroki po razvezi
Najverjetneje ni potrebno posebej poudarjati, da so stiki ena izmed najbolj
kritičnih posledic razveze za otroka. Kritičnih zato, ker se teţave s stiki otroka s
staršem, ki ne ţivi doma, nemalokrat vlečejo celo leta in leta ter s tem podaljšujejo
agonijo razveze, kar ima v največji meri negativen vpliv v na otroka.
Po razvezi ponavadi oba starša nadaljujeta s tipom vedenja iz časa zakonske
zveze. Odločilno pa je, da se popolnoma spremeni očetova vloga, saj otroci
ponavadi ostanejo z materjo. Mnogi avtorji tudi opozarjajo, da se očetovo
sodelovanje v druţinskem ţivljenju vse prevečkrat neha z razvezo zakona.
Nekateri druţinski terapevti pa verjamejo, da ostanejo očetje v času razveze in
tudi kasneje v glavnem enaki kot so bili v zakonski zvezi. Kontinuiteto naj bi
iskali v izvorni druţini, kjer je nekdo odraščal. Po mnenju B. Bawin-Legrosa je (v
Belgiji) v času razveze mogoče razlikovati vsaj štiri tipe očetov:
1. BLAGI OČE: je prisoten v vseh druţbenih razredih in vedno skrbi za
svoje otroke. Za tip druţin, ki si jo ţeli zgraditi, je značilna avtonomija za
člane, komunikacija med njimi, odprtost navzen. Takšen oče ima tudi sam
ponavadi blagega očeta in mater, s katero se ne more identificirati.
Odločen je, da bo podoben svojemu očetu, v kolikor bo prišlo do krize v
njegovi lastni druţini. So dobri očetje, a imajo teţavo z vzpostavitvijo reda
znotraj druţine. Ţenske, ki ţivijo s takšnimi očeti, so »strukturni elementi«
takšne druţine. V kolikor pride do razveze pa takšni očetje zahtevajo
pravico do skupnega varstva in vzgoje otrok. Imajo občutek, da so lahko
kos vsakodnevnim starševskim obveznostim.
2. ODMAKNJENI OČE: ponavadi prihaja iz niţjega druţbenega razreda. V
partnerskem donosu se obnaša kot da je zanemarjen. Osnovne teţave iz
izvorne druţine (na primer stalne ločitve) mu preprečujejo, da bi našel
zadovoljujočo domačnost in intimnost. Za tip druţine, ki si jo ţeli, je
značilna introvertiranost in povezanost. Na splošno pa nima občutka
366
pripadnosti in zato kot oče nima odgovornosti. Ko pride do razveze, skuša
intenzivirati odnos z otroki, a ga bo razveza, gledano dolgoročno,
izključila iz pomembnih odločitev, ki zadevajo vzgojo otrok. Temeljne
teţave, ki jih je tak oče izkusil v svojih primarnih odnosih, so ga vodile do
latentne depresivne osebnosti s primanjkljajem v emocionalni strukturi,
tako v starševskih kot partnerskih odnosih.
3. ZLOBNI OČE: ponavadi pripadajo druţinam srednjih oziroma zgornjih
srednjih razredov. Takšen moški se poroči z ţensko iz višjega druţbenega
razreda, da si zagotovi druţbeno mobilnost ali se poroči z ţensko, ki ji z
lahkoto dominira. V obeh primerih mu je cilj diskvalificirati ţeno in njeno
druţino. V druţini, ki si jo gradi, mu je osebni razvoj pomembnejši od
druţinskih vezi. Postavlja pravila v druţini, a sledi načelu, da delaj tisto,
kar ti rečem in ne tistega kar počnem jaz. V času razveze ne bo skrbel za
svoje otroke, bo pa skušal narediti vse, da jih loči od matere. Posluţil se bo
sodišč in sklenil zavezništvo s starimi starši in odvetnikom, samo da bi
onemogočil mamo kot skrbnico. To poskuša celo z denarjem, saj ima
otrokovo mater za sovraţnika številka ena. Kot moţ in oče deluje na
osnovi takojšnje reciprocitete.
4. UBEŢNIŠKI OČE: lahko pripada različnim druţbenim razredom, pri
čemer se dinamika njegovega vedenja spreminja glede na njegov druţbeni
status. Sebe vidi bolj v vlogi partnerja kot v vlogi starša. Svojo druţino
zapusti, ni nujno da za zmerja, ker se zaljubi drugje. Svoj načrt pobega
prilagodi glede na to, kdaj zapusti druţino (ali na primer v času
otrokovega rojstva ali ko otrok postane neodvisen). Če se zgodi ob
otrokovem rojstvu in ugotovi, da partnerke ne more sprejeti v vlogi
matere, je to lahko tudi definitiven umik. V kolikor pa se zgodi, ko je
otrok ţe neodvisen, je njegov umik lahko le začasen pobeg pred otrokovo
adolescenco. Takšni očetje so odsotni tako v času razveze kot kasneje.
Takšen oče je tudi v prvi vrsti ljubimec, v njegovi hierarhiji vrednot pa je
»jaz« pomembnejši kot »mi« (Zavrl, 1999, str. 158–160).
Starši, ki ne ţivijo več stalno s svojimi otroki, postanejo sčasoma izključeni iz
odgovornosti vzgoje otrok. Ponovna poroka vsakega izmed staršev pa še zmanjša
verjetnost njunega sodelovanja, čeprav F. F. Furstenberg in G. Spanier (Seltzer in
367
Brandreth, 1996) menita, da navedeni razlog ni tako pomemben dejavnik za
ne/nadaljevanje odnosov med starši in otroki, kot bi mogoče pričakovali. Bolj
pomembni so pogoji, kot je kvaliteta odnosov med bivšima zakoncema, starost
otrok in geografska oddaljenost. Čeprav nekatere očete res da strezni šele ločitev
od svojih otrok in dejstvo, da ne ţivijo več z njimi, pa odnosi do druţinskih
odgovornosti in očetovstva, ki se razvijejo v času razveze, verjetno lahko vplivajo
na vpletenost po razdoru. Za nekatere moške pa pomeni ločitev osveščanje o
vrednosti očetovstva. Sprevidijo, da lahko ločitev od ţene prinese tudi izgubo
otrok, če zanje ne bodo plačevali ali začeli deliti odgovornost za zadeve, ki se
tičejo celotne skrbi za otroke (Zavrl, 1999, str. 161).
Skrb za otroke se lahko izvršuje na različne formalne načine, katerim je vsem
skupno dejstvo, da starševstvo z ločitvijo ne preneha, prav tako pa ne pravica
otrok do stikov z obema staršema. Tako otrokom kot staršema bo laţje, če bosta
oba pripravljena sodelovati, če bosta vsaj minimalno spoštovala drug drugega,
skrbela za medsebojno informiranje in usklajevanje ter zmogla razmejiti odnos do
skupnih otrok do čustev, ki izvirajo iz njunega intimnega odnosa (Štadler idr.,
2009, str. 59−60).
E. E. Maccoby (Hetherington in Stanley-Hagan, 1997) je s sodelavci identificirala
tri starševske vzorce, s katerimi bi opisala delitev starševstva v druţinah, kjer je
bil otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo oziroma v varstvo in vzgojo enemu
od staršev:
kooperativno starševstvo: takšna starša se drug z drugim pogovarjata o svojih
otrocih, se izogibata prepirom ter drug drugega bolj podpirata kot
onemogočata pri nalogah starševstva;
navzkriţno starševstvo: starša sicer govorita o svojih otrocih, a sta pri tem
drug do drugega kritična, zajedljiva, nepopustljiva in podcenjujeta starševske
napore drug drugega;
ločeno starševstvo: oba starša se posvečata otrokom, a privzemata ''paralelni
model'', kar pomeni, da vsak starš uporablja svoj lasten stil in se ne vmešava
v stil drugega; oba se izogibata medsebojne komunikacije, razen morda preko
otrok, kar zmanjšuje verjetnost neposrednih sporov, hkrati pa onemogoča
sodelovanje (Zavrl, 1999, str. 166).
Čeprav se je zakonodaja glede razveze zakonske zveze v razvitih drţavah precej
liberalizirala v korist razveze, vsaj kar se tiče njene dostopnosti, pa je tisti del, ki
368
se nanaša na razmerje staršev in otrok po razvezi, ostal precej tradicionalen. V
zahodnoevropskih drţavah so otroci v večini primerov dodeljeni materam. Na
odločitev sodišča, komu bo dodelilo otroka, vpliva eden ali več naslednjih
dejavnikov (D. Bönnekamp, 1993): trenutno bivališče otroka; nova druţina enega
izmed staršev; prejšnje vedenje staršev do otroka, vključno z opravili, ki se tičejo
vsakodnevne nege otroka; prihodnja dobrobit otroka, ki je odvisna od psiholoških
vezi; izobrazbene in emocionalne kvalitete vsakega izmed staršev.
(prav tam, str. 183−184.)
Tudi pri nas se skoraj polovica vzdrţevanih otrok po razvezi običajno dodeli
materam. Leta 1998 je bilo materam dodeljenih 57,6% teh otrok. V letu 2008 pa
45% vzdrţevanih otrok. Očetom je dodeljenih okoli 4–5% otrok. Leta 2008 jim je
bilo dodeljenih 4,5% (Statistični urad Republike Slovenije, b. d.).
Tako zahodnoevropska kulturna tradicija, ki je vztrajala, da otrok prvenstveno
pripada materi, še naprej sledi zakonu, ki mnogokrat tretira razvezo zakona kot
ločitev, kjer je eden izmed partnerjev kriv in mora plačati za prekršek. Sodišče pa
takšen konvencionalni vzorec institucionalizira, s čemer zagovarja, da je mati
najbolj primerna za vzgojo otrok, hkrati pa s tem izolira očeta, kar lahko pripelje
do resnične izključenosti, če oče izgubi stik s svojimi otroki. K sreči pa prihaja v
ospredje načelo V interesu otroka in počasi uvaja spremembe v zakoreninjena
stališča. Bistvo tega pojma smo opisali ţe v poglavju Pravni vidiki, zato ga na tem
mestu ne bomo več razčlenjevali. To nevtralno načelo v interesu otroka se tako
postavlja nad odločitve, ki favorizirajo matere kot najbolj primerne za varstvo in
vzgojo otrok. Namreč izkazalo se je, da očetje niso nič manj sposobni starši kot
matere, poleg tega pa je vse več podpore očetovemu pozitivnemu prispevku v
otrokovem razvoju. Pa tudi Konvencija Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah
navaja, da ima otrok pravico tako do očeta kot matere in je zanj najbolje, če mu je
omogočen dostop do obeh.
Največkrat se starša sama dogovorita, kdo bo imel skrbništvo. Pri tem pa še
večinoma sledijo kulturnim šablonam, še posebej ob krizah kot je razveza, ko se
morajo odločati o starševstvu. Te šablone pa po večini pripeljejo do sprejetja
tradicionalne ureditve, ne da bi resnično pretehtali vsestranske posledice.
369
Loewen (1993), navaja nekaj razlogov, kaj lahko na očeta vpliva, da skrb za
varstvo in vzgojo otrok prepusti materi:
vztrajnost tradicionalnih starševskih vlog;
predvidevanja bivše ţene, da bo dobila skrbništvo;
pomanjkanje podpore sorodnikov;
pomanjkanje alternativnih modelov vlog;
pesimizem njegovega odvetnika;
se prenaglijo in ne pretehtajo svojih in otrokovih dolgoročnih interesov;
imajo slabo vest, ker so razdrli zakon;
zaradi jeze in razburjenosti se odločijo za odhod v naglici, samo da bi ubeţali;
po lastni ţelji se odločijo, da bodo v ţivljenju otrok igrali stransko vlogo.
(Zavrl, 1999, str. 186−187).
Nekateri starši pa se borijo za pravico, da bi smel otrok ţiveti z njimi, najamejo
odvetnika in investirajo velik del svoje energije. To počnejo v nasprotju z nasveti
prijateljev, odvetnika in morda celo s svojo lastno materjo. Bitka se lahko dogaja
ţe med razvezo ali kasneje, ko sta si starša ţe nekoliko uredila ţivljenje ali se celo
ponovno poročila. Paradoksalno pa je, da imajo na novo poročeni moški večje
moţnosti za pridobitev pravice do varstva in vzgoje otrok kot samski moški.
Videti je, da je na novo ustvarjena druţina nujen pogoj za očeta, ki ţeli skrbeti za
varstvo in vzgojo otrok. Očetje, ki zahtevajo »svojo pravico«, se tega očitno
zavedajo, saj se večina izmed njih na sodišču predstavi z novo partnerko ali ţeno.
Na ţalost pa k prikrajševanju in dejanski prekinitvi odnosov med otrokom in
očetom na svoj način prispevajo tudi sodišča. M. Končina-Peternel (1993) to
utemeljuje z dejstvom, da kljub ustavni določbi o posebnem varstvu očetovstva le-
to pri nas ne uţiva enake podpore kot materinstvo. Pri tem je poudarek na
problemu izvrševanja pravice očetov do vzgoje in varstva otrok po razvezi
zakonske zveze. Namreč iz prakse domačih in tujih sodišče ter organov socialnega
varstva je razvidno, da matere zato, da bi po razvezi onemogočile stike očeta z
otrokom, uporabljajo razna sredstva, ki so očitno v nasprotju s koristjo otroka.
Tako so se najprej v tujini, v zadnjem času pa tudi v Sloveniji, začeli pojavljati
primeri, da matere podajo laţno ovadbo o spolni zlorabi otroka, samo da bi
preprečile stik očeta z otrokom.
370
Ker pa so tudi moški dokazali svoje sposobnosti na področju skrbi za otroke in so
ţenske danes vse bolj aktivne na trgu delovne sile, pa ni presenetljivo, da vse več
drţav spreminja pravno ureditev in sodno prakso tako, da otroka ob razvezi dodeli
v varstvo in vzgojo obema staršema, v kolikor to dopuščajo okoliščine
konkretnega primera (Zavrl, 1999, str. 188−189).
Pri nas o načinu izvrševanja osebnih stikov odloča pristojni center za socialno
delo. Sicer bi se pa naj skupno varstvo in vzgoja otroka v našem pravu uveljavilo
ob dveh pogojih: da to predlagata oba starša in da je njun predlog v korist otroka.
Skupno varstvo in vzgoja otroka se je pojavilo, da bi pravično uravnavalo potrebe
staršev in otrok, a kljub temu ne pomeni najboljše alternative. V mnogih primerih
je onemogočeno, saj bivša zakonca ne zmoreta preseči občutkov zagrenjenosti,
krivde in sovraštva kot posledice konfliktov med njima ali posledice same
razveze. Včasih se tudi sprevrţe v eno izmed inačic materinega varstva in vzgoje
otrok z ostanki očetove pravice do osebnih stikov z otrokom (Bronstein, 1988).
Nekateri avtorji pa menijo, da je skupno varstvo in vzgoja otroka zgolj orodje v
rokah borcev za očetove pravice. Omenjeno sicer res najbrţ ni odrešitev za
razvezane druţine, še posebej za razvezane očete. Namreč zdi se, da so očetov
vpliv in stiki z otroki bolj odvisni na primer od geografske oddaljenosti in
odnosov z bivšo ţeno, kot od tega, kako je urejeno varstvo in vzgoja otroka. R. E.
Emery (1988) meni, da je pri skupnem varstvu in vzgoji otrok, gledano
dolgoročno, za starše in otroke pomembna njegova simbolična vrednost. In sicer,
očetu pomeni sporočilo, da je obdrţal svoje starševske pravice in dolţnosti,
otrokom pa sporoča, da je oče še naprej član njihove spremenjene druţine ter
hkrati pomemben lik v njegovem ţivljenju (prav tam, 1999, str. 190–192).
Nedavne primerjave ureditev, kjer so bili otroci po razvezi dodeljeni v varstvo in
vzgojo enemu izmed staršev, so z ureditvijo skupnega varstva in vzgoje otrok
odkrile: ko razvezani zakonci prostovoljno zaprosijo ali sprejmejo skupno varstvo
in vzgojo otrok ter so sposobni razrešiti probleme brez pretiranih nesoglasij,
potem deljeno starševstvo resnično spodbuja zavzetost starša, ki ne ţivi z otrokom
in tudi pozitivno vpliva na prilagoditev staršev. Previdnost pa je potrebna takrat,
kadar med starši tudi po razvezi prepiri in sovraţni odnosi ne pojenjajo. Takrat
zahteva po skupnem varstvu in vzgoji otrok samo povečuje konflikte in spore ter
vzdrţuje procese, ki zavirajo funkcioniranje druţine, kar ima za posledico teţave
pri prilagajanju otrok. Kljub temu pa, da imajo lahko otroci koristi od tako
371
oblikovanega varstva, je verjetno le malo druţin takih, ki so sposobne ustvariti
pozitivno izkušnjo z maloštevilnimi stresnimi situacijami.
V zadnjem času je vse bolj prisotna v primeru razveze tudi zahteva po izenačitvi
očetovih in materinih pravic. Številni avtorji in avtorice menijo, da je avtomatično
dodeljevanje otrok materam diskriminatorno in tudi v nasprotju z otrokovimi
koristmi. Pri tem jih podpirajo še odkritja sodobne psihologije otroka, ki trdijo, da
čustvena vez med očetom in otrokom nikakor ni šibkejša od vezi med materjo in
otrokom. Tudi borci za očetovske pravice poudarjajo, da gre za razkol med tem,
kar se danes pričakuje od očetov (večje sodelovanje pri skrbi za otroka, delitev
dela v gospodinjstvu itn.) ter med njihovimi pravicami do otrok v primeru
razveze. Recimo tudi v primerih, ko je bil otrok pred razvezo bolj navezan na
očeta kot na mater, je pristal v materinem gospodinjstvu. Tako je skupno varstvo
in vzgoja otrok kot najboljša rešitev po mnenju mnogih ''jeznih'' očetov zgolj
teoretična zadeva. Pritoţujejo se pa tudi nad tem, da so obsojeni na plačevaje
preţivnine, sicer jim grozi zaporna kazen, hkrati pa nimajo nobene pravice
odločati o tem, kako se bo ta preţivnina porabila. Je pa tudi v Sloveniji vse več
nezadovoljnih razvezanih očetov. Prav tako med procesom razveze zakonske
zveze številni očetje občutijo, da jih je sodišče odtrgalo od njihove očetovske
vloge, da je bilo krivično in so bili zlorabljeni (Zavrl, 1999, str. 193–195).
Glede na to, da je očetova samostojna skrb za vzgojo in varstvo otrok po razvezi
še vedno dokaj redek pojav, pa se po ameriških raziskavah vseeno počasi zvišuje.
In prav zaradi izjemnosti teh očetov ima večina do njih drugačen odnos kot do
razvezanih mater s pravico do varstva in vzgoje otrok. Takšni očetje so deleţni
več pomoči (varovanje otrok, povabila na kosilo …) s strani sorodnikov,
prijateljev, sosedov, tudi večjega spoštovanja. Matere samohranilke pa so le redko
deleţne dodatnih pohval in odobravanja, ker same skrbijo za svoje otroke.
Namreč očetova samostojna skrb za otroke (prav zaradi izjemnosti) pomeni
izredno, nenavadno, posebno vlogo, od mater samohranilk pa vsi pričakujejo, da
to morajo storiti in lahko storijo.
Se pa razvezani očetje ukvarjajo s precej podobnimi problemi kot razvezane
matere. Poročajo o preutrujenosti, druţabni izolaciji, zaskrbljeni so nad svojimi
starševskimi sposobnostmi. Hkrati opaţajo, da samostojno starševstvo prihaja
navzkriţ z zahtevami na delovnem mestu in z druţabnim ţivljenjem. Prav tako so
mnogim očetom, ki po razvezi ţivijo s svojimi otroki (v nasprotju z materami, ki
372
po razvezi ţivijo s svojimi otroki) na voljo nekatere ugodnosti, kot so boljši
ekonomski poloţaj ter posledično boljši bivalni pogoji, boljše soseske, šole in
moţnosti za otroško varstvo.
Vsekakor pa je marsikaj odvisno tudi od tega, ali si oče res ţeli skrbeti za otroke
in se trudi zanje, ali mu je bilo varstvo in vzgoja otrok dodeljeno, ker mati ni
ţelela prevzeti tovrstne odgovornosti oziroma je bila označena kot neprimerna za
starša. Sta pa J. W. Santrock in K. A. Warshak (1988) v svoji raziskavi prišla do
zaključka, da ima očetovo varstvo in vzgoja otrok določene prednosti, ko gre za
sinove. Ti fantje so se izkazali kot zrelejši, bolj druţabni, bolj samozavestni kot
fantje iz gospodinjstev, kjer je imela pravico do varstva in vzgoje mati. Za dekleta
pa je veljalo ravno obratno, da so bolj zrele in neodvisne postale, če so za njih
skrbele matere.
Sklepamo lahko, da so moški, ki so pridobili pravico do varstva in vzgoje svojih
otrok, svojevrstni posebneţi, saj je dodeljevanje te pravice še vedno bolj izjema
kot pravilo. Ti očetje so morda še posebno nadarjeni in predani starši, morda so ţe
pred razvezo uspeli razviti še bolj zavezujoče odnose s svojimi otroki, kar je lahko
tudi eden izmed razlogov, da so se trudili pridobiti pravico do varstva in vzgoje
otrok (Zavrl, 1999, str. 203–206).
Očetje, ki vzdrţujejo stike z otroki, so ponavadi bolj permisivni kot avtoritarni.
Posledično je bolj verjetno, da bo njihova vloga imela bolj razvedrilne in
prijateljske karakteristike kot vzgojne. Koliko časa bo oče namenil otroku, je
odvisno od druţine do druţine, včasih tudi od otrokovega spola. Po raziskavah so
ugotovili, da so fantje bolj pogosto ter za dlje časa videvali svoje očete kot
dekleta. Sicer pa strokovnjaki priporočajo, da so stiki očeta z otrokom kar se da
široki, pogosti in rutinski, saj bodo tako bolj uspešni (prav tam, 1999, str.
210−211).
Načeloma pa večina otrok ločenih staršev redko videva svoje očete. Stiki so dokaj
redni še nekje prvi dve leti, enako velja za pisma in telefonske klice, potem pa
začnejo usihati. Preţivnina se vzdrţuje nekoliko bolje kot stiki, a tudi zanjo je z
leti značilno upadanje (Furstenberg in Cherlin, 1991). Na ţalost številnim staršem
pomeni konec zakona tudi konec njihovega starševskega sodelovanja. Kakorkoli
pa gledamo na stike med očeti in otroki, pa ne gre preprosto za indiferentnost ali
pomanjkanje zanimanja s strani očetov. Samo če se upošteva splet različnih
dejavnikov, se lahko bolje razume »očetovski umik iz starševstva«. Ti dejavniki,
373
ki lahko oteţujejo izpeljevanje stikov, so na primer ţivljenjski pogoji, selitve in
geografske razdalje, nove druţinske obveznosti, ki jih ima oče do svoje nove
druţine. Tudi ponovna poroka matere lahko oteţuje stike z očetom, saj je
potrebno uskladiti še več odnosov. Vlogo pa igra tudi stališče očeta, ki ne ţivi več
s svojimi otroki, o druţinskih vrednotah. V kolikor tako oče, ki ni z otrokom in
njegova nova ţena podpirata druţinske vrednote, ki vključujejo predano
opravljanje starševske vloge, je manj verjetno, da bi oče opustil starševske
dolţnosti, vezane na otroke iz prvega zakona.
Ob vsem tem pa je pomemben tudi odnos starša, kateremu so bili otroci dodeljeni.
Večkrat lahko zasledimo, da matere skušajo onemogočiti stike otrok z očetom. To
svojo »vratarsko dejavnost« lahko ohranijo (tudi) po razvezi. Omejujejo očetove
stike z otroki in določajo pogoje, v katerih naj bi se odvijali. E. M. Hetherington
in M. M Stanley-Hagan (1997) menita, da je za to verjetnost še večja takrat, kadar
se prepiri med zakoncema nadaljujejo. Tako očetje, ki svoje otroke po razvezi ţe
tako redko videvajo, se morajo nemalokrat spopadati še z ţeljami in pričakovanji
svojih bivših ţena. Tako na očetove stike z otrokom pogosto vpliva mnenje
njegove bivše ţene o njegovih starševskih sposobnostih, njen pogled na otrokove
potrebe in njena nerazčiščena čustva iz zakona in obdobja po razvezi zakona.
Teţavo pri izpeljavi stikov pa lahko predstavlja slab gmotni poloţaj očeta, pa tudi
otrokove značilnosti lahko vplivajo na stopnjo vpletenosti očeta, ki ne ţivi z
otrokom. Namreč očetje imajo ponavadi manj stikov z mlajšimi otroki kot z
adolescenti, kar se tiče spola pa jih bolje vzdrţujejo, če imajo opravka s sinovi
(Zavrl, 1999, str. 207–209 in 216−217).
Oteţevanje stikov ima lahko za razlog tudi neplačevanje preţivnine, čeprav je
moţno tudi obratno, da odsotni starš neha plačevati preţivnino, ker mu bivši
zakonec oteţuje ali onemogoča stike. Lahko gre za potrebo starša, pri katerem je
otrok, da dokaţe, da lahko sam skrbi za otroka in posledično prekine stike ali pa
ţeli eden ali drugi bivši zakonec zaradi bolečih izkušenj v zakonu ali ob razvezi
prekiniti s preteklostjo. Lahko starš sam prekine stike, ker je prizadet, da ni bil
otrok dodeljen njemu. Negotovost in ljubosumnost starša, pri katerem je otrok, ker
ima odseljeni starš mogoče boljši odnos z otrokom in mu uspeva zadovoljevati
otrokove potrebe, lahko tudi oteţuje stike. Slednje lahko oteţujejo tudi drugi
druţinski člani (npr. stari starši) zaradi odklonilnega stališča do bivšega partnerja.
Še pogosteje pa se zaplete ob prihodu novega partnerja, saj gre za ljubosumnost s
374
strani biološkega starša. V novem partnerju bivšega zakonca vidi tekmeca, ki ga
lahko izrine iz njegovega mesta (Ribičič, 1995, str. 156−157).
Sestavna dela »očetovstva na obroke« sta zagotovo tudi frustracija in bolečina,
občutki jeze in krivice, četudi starš, pri katerem je otrok, ne ovira stikov. Take
občutke lahko premaga poseben dogovor o poteku, času in trajanju obiskov. Poleg
tega imajo zelo malo vpliva na načrtovanje otrokove prihodnosti. Posledično se
raje popolnoma odrečejo svojim otrokom, kot da bi gledali, kako njihovi lastni
otroci odraščajo kot tujci. Lahko se pa zgodi, da otrok zavrača stike, zaradi česar
so očetje obupani. Tako so uspešno izpeljani stiki odvisni tudi od očetove
sposobnosti, da se spoprime s svojimi lastnimi občutki ţalosti in nemoči. Starši in
otroci, ki se videvajo neredno in le pod določenimi pogoji, izgubljajo občutek
intimnosti, ki je bil nekoč prisoten. Starševska avtoriteta se zdi tuja, očetje ne
vedo ali naj vzgajajo svoje otroke ali pa so to otroci nekoga drugega in kaj naj
sploh počnejo z njimi (Zavrl, 1999, str. 211–215).
Velja pa poudariti, da se prekinjene stike z otrokom da tudi obnoviti. Precej
raziskovalcev meni, da otrokova navezanost vztraja kljub obdobjem brez stikov.
Pa vendar, če se pozitiven odnos ne oblikuje v prvem letu po razvezi, se oče in
otrok počasi prilagodita svoji razvezi in sodelovanje v prihodnje postane manj
verjetno in pomembno za dobrobit vsakega izmed njiju.
Ohranjanje stikov pa tudi ni vedno dobrodošlo. To v primerih, ko se oče ne strinja
s svojo bivši ţeno glede vzgojnih načel, ima do nje negativen odnos ali je
čustveno nezrel (prav tam, 1999, str. 214).
Kadar ţelita oba zakonca obdrţati otroka, se naj o otroku pogovorita čim bolj
objektivno. O njegovi prihodnosti morata razmišljati s stališča njegovih potreb, ne
pa njunih ţelja. Zato ni toliko pomembno, pri katerem bo otrok, ampak da bo pri
tistem, ki ima več volje in moţnosti, da se ukvarja z otrokom, ki je to počenjal
tudi do sedaj in navezal z otrokom globlje in bolj zdrave čustvene stike kot drugi
roditelj. Ţe v predšolski dobi morata vprašati otroke, pri kom bi raje ostali, kar je
tudi priloţnost, da povesta otroku, da se bosta ločila. To morata storiti mirno,
kratko in enostavno. V pogovoru mu morata poudariti, da ne bo izgubil očeta, če
bo ostal z mamo in obratno. Lahko pa starša uredita stvari tako, da otrok en čas
ţivi pri enem, en čas pri drugem itd. Vsekakor je ţeljo otroka potrebno upoštevati.
Navadno se odloči za roditelja, ki mu bolj zaupa, bolj spoštuje in se je nanj bolj
čustveno navezal. V kolikor je enako navezan na oba starša, se bo teţko odločil.
375
Takrat morata starša sama odločiti, kdo bo vsaj trenutno njegov glavni vzgojitelj.
Včasih otrok celo prosi starša, naj se ne razideta, saj ima oba enako rad. Ampak
ker otrok potrebuje vzor zdravega odnosa med spoloma, da bi se duševno prav
razvijal, njegova ţelja ne sme omajati odločitve staršev o razvezi. Sicer se pa
starejši otroci, tisti na pragu pubertete ali so ţe v puberteti, včasih odločijo za
roditelja, ki ima več moţnosti, da jim zagotovi udobno ţivljenje. Nesmiselno pa
je, da bi otroka starš silil, da mora biti nujno pri njem, saj bo v takšnem primeru
kljuboval in povzročal razne teţave. In od tega ne bo imel koristi ne starš in ne
otrok. Zato naj raje ostane pri roditelju, ki ga je izbral. Kakorkoli pa, edino kar se
naj ne bi zgodilo je, da si oče ali mati izbori otroka na sodišču, potem ga pa
prepusti tretji osebi, na primer stari mami. Zato je bolje, če oseba po ločitvi ne
more biti glavni vzgojitelj otroka ali se ne čuti sposobnega za to, naj otroka
prepusti bivšemu zakoncu, ki je pripravljen otroku biti polnovreden vzgojitelj.
Šele ko ne mati ne oče nista sposobna biti dobra starša, bo kdo tretji prevzel
odgovornost za vzgojo otrok.
V kolikor je en otrok bolj navezan na mamo, drugi na očeta, je naravno, da bo
prvi ostal pri mami, drugi pri očetu. Dolţnost staršev pa je omogočiti, da se otroka
redno sestajata. To jima daje priloţnost, da se znebita medsebojnega rivalstva,
zavisti in drugih nezdravih čustev, v kolikor so bila prisotna.
Roditelj, pri katerem otrok ţivi, je dolţan omogočiti bivšemu zakoncu stike z
otrokom. Če se bo slednji obnašal do otroka naravno in ugodno vplival na
razpoloţenje otroka, se bo otrok vračal domov vesel, zadovoljen in bo komaj
čakal naslednje snidenje. V tem primeru je naravno, da mu bo roditelj, pri katerem
ţivi, omogočil sestajanje z drugim roditeljem tako pogosto, kot si ţeli otrok
oziroma ločeni roditelj. Za mlajše otroke, tiste v predšolski dobi, so primerni
pogostejši, a krajši sestanki (na primer vsak drugi dan 1–2 uri). Pogostejši zato,
ker sestanek ne pusti v otroku toliko čustvenih sledi, da bi roditelja tudi po
daljšem času sprejel z enako vdanostjo in zaupanjem, s kakršnim se je poslovil od
njega na prejšnjem sestanku. Ko pa je otrok starejši, hodi v šolo, so lahko sestanki
bolj redki in trajajo dlje časa (tudi ves dan). V kolikor pa si je roditelj ustvaril
novo druţino, ni razloga, da se otrok iz prejšnjega zakona ne bi druţil s polbratom
ali polsestro. Ni primerno, da roditelj, pri katerem otrok ţivi, temu nasprotuje,
seveda če se otrok počuti dobro. Če pa uvidi, da sestanki z bivšim zakoncem slabo
vplivajo na otroka (da je napet, kljubovalen, potrt itd.), mora ravnati drugače. V
376
kolikor bivši zakonec slabo ravna z otrokom, ne upošteva mnenja glavnega
roditelja, mu ta več ne bo dovolil sestajanja z otrokom (Košiček, 1993, str. 162–
165).
Največja ironija ob vsem pa je, da hkrati s tem, ko se od očetov zahteva vse večja
udeleţba pri druţinskem delu in ob predpostavki, da so vsaj nekateri to sprejeli,
pa ravno ti očetje v primeru razveze ostanejo praznih rok. Četudi so postali
čustveno vpleteni v skrb za svoje otroke, so po razvezi njihova prizadevanja
razveljavljena. In glede na to, da je danes razveza zelo pogost pojav, se
pravzaprav ne smemo preveč čuditi, da so jezni očetje vse bolj glasni. Morda pa
tudi, v prihodnosti razvezani očetje, ne bodo več naleteli na toliko ovir pri
vzdrţevanju stikov po razvezi, saj bo vse več sodnikov, pravnikov in bivših
partneric upoštevalo zahteve tistih očetov, ki bodo dokazali svoj prispevek pri
druţinskem delu. Ker pa se spreminja tudi poloţaj ţensk, bodo v prihodnosti
morebiti bolj pripravljene podpreti moške pri prizadevanjih za obseţnejšo
udeleţbo v ţivljenju njihovih otrok po razvezi (Zavrl, 1999, str. 220).
Na to temo bomo navezali še plačevanje preţivnine, katero očetje večkrat
zanemarjajo. Na nek način to izhaja iz dejstva, da se v tradicionalni druţini očetje
mnogokrat ne čutijo odgovorne za zadeve, ki se tičejo otrok. Le-te vidijo kot
ţenin podaljšek, kar ima za posledico, da, ko prekinejo odnos z materjo svojih
otrok, je vprašljivo tudi plačevanje preţivnine. Nekateri očetje mislijo, da jim po
razvezi ni treba več plačevati za otroke, če ti ostanejo pri materi. Neplačevanje
preţivnine opravičujejo z dejstvom, da je otrok bil vedno bolj ţenin kot njegov.
Zato se zdi, da imajo moški večkrat otroke samo, dokler imajo ţeno. Nekateri celo
menijo, da plačevati preţivnino pomeni pravico videti otroke (Zavrl, 1999, str.
161−162).
Velik problem je tudi vedno večje število očetov, ki ne plačujejo preţivnine za
otroke, ki jih niso dobili v varstvo in vzgojo ter imajo z njimi le minimalne stike.
To je druţbeni problem, saj se izraţa tako v čustveni kot ekonomski
prikrajšanosti. Ni pa jasno, ali očetom, ki po razvezi ne ţivijo s svojimi otroki, ne
uspe plačevati preţivnine zaradi njihove neodgovornosti pri sprejemanju
druţinskih obveznosti ali ker jih omejujejo pri stikih z otroki ali pa zaradi
ekonomskih razlogov.
377
Nekateri dejavniki, ki vplivajo na ne/plačevanje preţivnine:
pomanjkanje dohodkov;
kratkotrajna zakonska zveza;
ponovna poroka (pogosto se zanemarja otroke iz prve zakonske zveze, še
posebej, če sta starša v času razveze bila drug do drugega nastrojena);
določene druţbeno-ekonomske skupine so bolj nagnjene k neplačevanju
preţivnine kot druge;
kadar je oče tradicionalno orientiran smatra, da lahko po razvezi upravičeno
preneha plačevati preţivnino; namreč v tradicionalnih druţinah način
funkcioniranja druţine (oče je prisoten samo kot hranilec druţine, pri
dejavnostih, ki zadevajo preostalo nego in skrb za otroke, je le malo ali nič
prisoten) spodbuja očetovo marginalnost; na tak način pomeni neplačevanje
preţivnine nekakšno zvestobo začetnemu projektu zakonske zveze, ki razvezo
izključuje (Bawin-Legros, 1992);
objektivni dejavniki – ločitev največ stane revnejše, tako moške kot ţenske;
nekatere ţenske so se v zameno za avtonomijo pripravljene odpovedati
finančni podpori, kar pomeni, da se očetje, ki ne plačujejo, tudi ne vmešavajo;
če se očetje po razvezi odselijo in ţivijo daleč stran, je manj verjetno, da bodo
redno plačevali (Hetherington, 1997);
vlogo ima tudi ureditev pravic glede varstva in vzgoje otrok – kjer je to
skupno, očetje bolj redno plačujejo preţivnino;
po raziskavi K. Moxnes (1993) ni plačevala preţivnine ali jo je plačevala
manj, kot je bilo dogovorjeno na sodišču, ¼ očetov. Zavračali so jo, ker so
menili, da morajo plačevati preveč ali da premalo vidijo otroke za denar, ki ga
dajejo. Na ţalost pa to, da nekateri očetje gledajo na preţivnino kot na ceno, ki
jo morajo plačati za ''uţitek'' ter da je vse več staršev, ki preţivnine ne plačuje,
v veliki meri kaţe na to, da nekateri starši ne gledajo več na ekonomsko
dimenzijo starševstva kot na starševsko pravico ali dolţnost.
Očetje, ki vzdrţujejo redne stike z otroki in sodelujejo pri odločitvah, ki
zadevajo otroke, bolj redno plačujejo preţivnino. Mogoče je, da očetje, ki so
tesneje povezani s svojimi otroki, občutijo večjo dolţnost in potrebo po
rednem plačevanju preţivnine. Nasprotno pa lahko očetje, ki ne zmorejo
378
plačevati preţivnine, zmanjšajo ali celo prekinejo stike z otroki (Zavrl, 1999,
str. 162–164).
Najniţja sodno določena preţivnina v Sloveniji znaša pol centa, najvišja 1250
evrov, sicer pa večina otrok razvezanih staršev v Sloveniji prejema preţivnino v
višini sto evrov. Kako preţiveti otroka s sto evri na mesec oziroma dvesto, če
prištejemo k znesku preţivninskega zavezanca še sto evrov zakonitega zastopnika,
pa ostaja za večino staršev, pri katerem otrok ţivi, uganka.
Vse institucije v drţavi bi se morale zamisliti nad podatkom, da v Sloveniji od
60.000 otrok, ki so upravičeni do preţivnine, kar tretjina te sploh ne prejema,
sodišča in pristojna ministrstva pa bi po večletnem opozarjanju na ta problem
neplačnikom morala bolj stopiti na prste. Breme plačevanja nepreţivnine tako
pade na starša, pri katerem je otrok. Ti morajo poleg vseh ostalih skrbi še sproţati
dolge in drage sodne postopke zoper starša, ki se izmika roki pravice. Nekdanja
drţavna toţilka Zdenka Cerar pa ugotavlja, da je najbolj kruto to, ko slednji
najamejo odvetnika, da bi dokazali, kako preţivnine ne morejo plačevati. Sodni
postopki trajajo leta, medtem pa otroci rastejo in potrebujejo sredstva vsak dan.
Marsikateri otrok prej postane polnoleten ali pa se je primoran sam preţivljati.
Cerarjeva predlaga ustanovitev specializiranih druţinskih sodišč, kjer bi teme s
področja civilno, kazensko, nepravdno, izvršilno bile obravnavane celovito,
povezano in hitro. V okviru le-teh bi deloval posebni izvršilni oddelek za
preţivnine s posebej usposobljenimi izvršitelji in posebnim sistemom plačila
stroškov. Nadalje, v izogib "pogajanjem o višini preţivnine" naj bi se ta ob
razvezi staršev določila avtomatično z upoštevanjem premoţenjskega razreda, v
katerega je druţina razporejena glede na svoje premoţenje in dohodke staršev.
Spremembe posebnih okoliščin, ki so podlaga za takšno ugotovitev, pa bi se
uveljavljale v posameznem zahtevku za zvišanje ali zniţanje tako določene
preţivnine.
Tudi preţivninski sklad ne bi smel več biti potuha za dolţnike, temveč visoko
usposobljena institucija, ki bo imela pooblastilo izvršilnih organov s pravico
direktnega rubeţa dolga zoper dolţnike. Sam bi moral tudi ugotavljati pojave
izmikanja in neplačevanja preţivnine ter predlagati kazenske postopke v primerih,
ko bi nastopal kot zastopnik upravičenih otrok.
379
A kakorkoli jo obračamo, bo vedno nekaj takšnih staršev, ki preţivnine za otroka
ne bodo zmogli plačevati, zato jim naj izdatneje pomaga drţava. Nedopustno pa
je, da drţava dopušča neplačevanje preţivnin za otroke, kadar starši to zmorejo,
pa iz takšnih ali drugačnih nerazumnih razlogov nočejo. V teh primerih je lahko
učinkovito le takojšnje in brezkompromisno ukrepanje pristojnih institucij ter, kot
pravi Zdenka Cerar, "splošna moralna obsodba tistih, ki primerne preţivnine ne
plačujejo". Med neplačniki namreč sploh niso redki mnogim znani in sicer
spoštovani ljudje, ki jim takšnega ravnanja nikoli ne bi pripisali (Milakovič,
2009).
Vsekakor je ena izmed moţnosti za pravičnejšo razdelitev starševskih dolţnosti
po razvezi dejstvo, da bodo očetje sčasoma spoznali, kako prav je, da v
starševstvu aktivno sodelujejo ter hkrati upoštevajo svoje moške atribute od dneva
otrokovega rojstva naprej (če ne ţe v času nosečnosti) in da je to koristno tudi za
njih same. Morda bodo na tak način očetje tudi po razvezi in morebitni poroki
občutili potrebo, da ostanejo še naprej prisotni v ţivljenju svojih otrok in si ne
bodo privoščili izključenosti. Kljub temu pa zgolj dobronamerna pripravljenost
očetov za sodelovanje ni dovolj, če ni objektivnih pogojev (Zavrl, 1999, str. 166).
Zaključimo lahko, da sta dobra starša tista, ki znata preseči osebne zamere, se kot
bivša sopotnika znata drug drugemu zazreti v oči in tam videti človeka, očeta,
mater, ne pa sovraţnika, tekmovalca. Do otroka lahko pristopita kot oče in mama,
ki bosta to za vedno, takrat, ko zmoreta postaviti mejo med vsem razočaranjem,
trpljenjem, bolečino, ki sta jo čutila drug ob drugem in svojih dejanjih, ter med
starševsko vlogo. Dobri starši so torej tisti, ki se ne bojijo na trenutke biti tudi
»nedobri« partnerji, se ne bojijo priznati tako sebi kot partnerju, da so razočarani,
v stiski, da se čutijo nerazumljene in odtujene … Le tako svojega razbolelega
intimnega odnosa ne bodo prelagali na otroka, ampak mu skušali dati največ –
ljubezen, zaupanje in varnost. Poleg tega tudi model, da lahko svoje konflikte
uspešno rešiš kot odrasel človek, ne da bi vanje vključeval otroke (Klobučar
Rijavec, 2007, str. 41).
In nenazadnje, kot ţe neštetokrat povedano, a v praksi velikokrat pozabljeno:
veliko manj nesrečnih otrok bi bilo, če bi starši v času razveze na prvo mesto
postavili svojo starševsko vlogo in ne partnerske.
380
5.5.2.4 Razveza kot zdravilo
Ob koncu pa poglejmo še na razvezo v nekoliko drugačni luči. Ni namreč nujno,
da je razveza zgolj nekaj slabega, ampak lahko včasih pomeni pravo olajšanje.
Vsekakor je to v primeru mrtvega zakona.
Mrtev zakon ne spada v človeško ţivljenje in če se ga partnerja vztrajno oklepata,
se jima bo to hudo maščevalo. O mrtvem zakonu govorimo, kadar partnerjev več
ne veţe medsebojna spolno-ljubezenska privlačnost, nimata ţelje biti skupaj,
ţivita eden mimo drugega, a še vedno eden poleg drugega. Takrat zakon nima več
vsebine, nima moči da bi ţivel in v bistvu niti ne obstaja več. Navzoča je le še
druţbenopravna forma. Zakon je tudi mrtev, ko sicer obstaja ţelja obnoviti
čustveno razmerje s partnerjem in je prisoten tudi trud, a to ne uspe, ker partner ne
kaţe ţelje po tem. Ko izgine spolno-ljubezenska navezanost zakoncev, se namesto
nje ne more pojaviti ravnodušnost med partnerjema. Pri partnerjih, ki se nehata
ljubiti, a ostaneta skupaj, se kvečjemu pojavi vzajemna nestrpnost. Če vztrajata v
mrtvem zakonu, se nestrpnost krepi in se lahko spremni v hudo sovraštvo. Oseba
v mrtvem zakonu sama sebe slepi. Zagotavlja si, da ima zakon, a ga pravzaprav
nima. Posledično je razočarana ter se jezi sama nase. To jezo nezavedno usmerja
na zakonca, ker si noče priznati nesmiselnosti goljufanja samega sebe.
Kadar zakonca ugotovita, da je zakon umrl, ko so padli v vodo vsi poskusi, da bi
ga rešila, je nesmiselno odlašati z razvezo. Odlašanje ne koristi, ampak škodi. Z
njim si partnerja samo podaljšujeta trpljenje. Za vztrajanje v mrtvem zakonu ni
opravičila. Vendar ljudje, ki bi se radi razvezali, a si tega ne upajo narediti,
navajajo številne razloge. Kot najpogostejši razlog navajajo otroke. Je pa splošno
znano, da jim s siljenjem v slabem zakonu ne delajo usluge. Namesto tega hudo
poškodujejo njihov čustveni razvoj ter jih pogosto onesposobijo za zdrave spolno-
ljubezenske odnose. Otroci ne smejo biti razlog, da se formalno ohrani zakon, ki
je umrl. Prav zaradi otrok je bolje, da se takšen zakon razveţe. Na ţalost je veliko
otrok, ki bi bili srečnejši, duševno bolj zdravi in bi imeli več moţnosti se razviti v
čustveno uravnovešene ljudi, če ne bi bili obsojeni na ţivljenje poleg staršev, ki se
obnašajo kot sovraţniki, namesto da bi bili otrokom vzor ljubezni med spoloma.
Zanimivo je še dejstvo, da ta občutek odgovornosti do otrok, ki ga ljudje tako radi
omenjajo kot razlog, pri njih največkrat sploh ni prisoten. Namreč, če bi ga res
imeli, ne bi dovolili, da otroci trpijo zaradi zakonskih prepirov. Kakorkoli,
381
opravičevanje z otroki je hinavsko, je krinka, za katero ljudje pogosto skrivajo
dejanske razloge (sebičnost, strahopetnost ...) za vztrajanje v mrtvem zakonu.
Včasih se ţenske tudi bojijo, da same ne bodo mogle uspešno vzgajati otrok.
Vendar znano je, da starša, ki se ne ujemata, ne moreta enotno in posledično
uspešno vzgajati otrok. Tako je bolje, da samo en roditelj vzgaja otroke, kot da ga
vzgajata oba vsak po svoje. Poleg tega ţenske, ki tako mislijo, pogosto priznajo,
da je moţ malo časa doma, se redko ukvarja z otroki oziroma se niti ne zanima za
njih. Otroci od takšnega očeta nimajo koristi, ampak jih le poškoduje. Namreč
otrok od očeta, ki ga ima, pričakuje, da se bo oče z njim ukvarjal, mu izkazoval
ljubezen. Če tega ni, se počuti ogoljufanega, zanemarjenega, nezaţelenega. Zato
je za otroka manj hudo, če nima očeta, kakor da je ta telesno prisoten, vendar
čustveno odsoten. Nadalje, nekateri očetje pravijo, da se ne razveţejo, ker so se
otroci čustveno navezali nanje, sami pa jih imajo tudi ''preveč radi'', da bi ji
zapustili. Vendar ravno ljubezen do otroka, če je resnična, ne bo dovolila, da se ga
izpostavlja duševnim poškodbam v slabem zakonu. Če se starša ločita, lahko oče
otroka še vedno obiskuje, ga vodi na sprehode, izlete ipd. Tako bo imel otrok
moţnost, da razvije čustveni odnos do očeta, ta pa bo lahko vplival na otrokov
duševni razvoj. Po razvezi ima oče celo več časa za otroka, na primer zato, ker
nima dvojnega ţivljenja (tistega v zakonu in v zunajzakonskem razmerju), pa tudi
navadno je bolj umirjen kakor takrat, ko je ţivel v mrtvem zakonu. Posledično se
lahko bolj čustveno usmeri na otroka. Z otrokom je prijaznejši, potrpeţljivejši in
bolj sproščen. Bolj je zadovoljen s seboj, zato je tudi boljši oče oziroma roditelj.
Nekateri opravičujejo vztrajanje v mrtvem zakonu tudi zato, ker bi po razvezi bili
na slabšem (na primer skupno stanovanje bi morali zamenjati z manj udobnim,
delitev premoţenja, pri čemer se izgubijo določene materialne dobrine). Ljudje, ki
se krčevito oprijemajo materialnih dobrin, pridobljenih v zakonu, in se raje mučijo
v mrtvem zakonu, so ljudje, ki ne vedo, kaj je ljubezenska sreča, saj niso sposobni
doţiveti resnične ljubezni. Vendar človek, ki ima rad sam sebe, bo pripravljen
ţrtvovati marsikaj, samo da bi se znebil neznosnega bremena, s katerim mu mrtev
zakon teţi dušo (Košiček, 1993, str. 155–159).
Torej ne otroci, ne stanovanje, ne premoţenje niso resnični razlogi, da človek ne
zapusti mrtvega zakona. Dejanski razlog je v človekovi šibki samozavesti. Na
ţalost mu tudi vztrajanje v mrtvem zakonu ne bo pomagalo, da bi bil bolj
zadovoljen s seboj in si pridobil več zaupanja vase. Namesto tega ga takšen zakon
382
duševno poškoduje in ga dela čedalje manj gotovega. Edino razveza mu lahko
pomaga pridobiti več samospoštovanja. Zraven tega mu omogoča, da se napoti v
novo in bolj srečno ţivljenje. Vse to pa lahko pomembno prispeva k človeškemu
duševnemu zdravju. In ker tretiramo mrtev zakon kot strup, ki razjeda dušo, je
razveza zdravilo, ki vrne zdravje. Ravno zato ni nobenega dejanskega razloga, da
bi se bali razveze zakona (prav tam, str. 160).
Ob odločitvi za razvezo je pametno najprej zapustiti skupno ţivljenje z zakoncem
in šele nato urediti vse formalnosti. Namreč nobene koristi ni, če se partnerja
sodno razveţeta, drugače pa še ţivita skupaj. To je mučno tudi takrat, ko sta
dosledno opravila »ločitev od mize in postelje«. To pomeni, da zakonca nimata
več skupnega gospodinjstva, denarno sta se popolnoma ločila, le za otroke si
delita stroške, poleg tega sta ločila tudi spalnice in nimata nobenih intimnih
stikov. Kljub temu se srečujeta v stanovanju, pri čemer hodijo na plan čustva iz
preteklosti. Pri zakoncu, ki ni zahteval razveze, se na tak način lahko pri vsakem
srečanju vzbudi ţelja, da bi se spet zbliţal z bivšim partnerjem. Slednjega to moti,
vznemirja, s čimer se obnovijo napetosti in prepiri. Lahko sta pa bivša zakonca
tudi napadalna drug do drugega, kajti ne moreta pozabiti vsega grdega in
neprijetnega, kar se je dogajalo med njima. Skupno stanovanje pa lahko bivšima
zakoncema tudi omogoča, da povzročata drug drugemu razne sitnosti, si grenita
ţivljenje z drobnimi hudobijami, še posebej če čutita potrebo po maščevanju.
Namreč razpad zakonske skupnosti doţivljata kot osebni poraz, tega pa ne
preneseta, zlasti če sta nevrotični osebnosti. Včasih sta po razvezi celo še bolj
napadalna, zato je skupno bivanje razvezanih zakoncev pogosto še bolj mučno,
kot je bilo pred razvezo zakona. Teţava je tudi pri organiziranju novega
ljubezenskega ţivljenja, v kolikor še vedno skupaj ţivita. Teţko je pripeljati v
skupno stanovanje novega partnerja, saj se pogosto vsi trije počutijo neprijetno ali
pa se kateri izmed njih začne obnašati napadalno. Pri bivšem zakoncu se namreč
pogosto pojavi tudi ljubosumnost, kar povzroča spopade, ki delajo skupno bivanje
čedalje bolj neznosno. Torej, če se zakonca odločita za razvezo, se naj čim prej
poskusita dogovoriti, kako se bosta ločila stanovanjsko. Prostorska ločitev
zakoncev je tako pomembna za uspešnost razveze, da je pogosto vredno kaj
ţrtvovati v premoţenjskem smislu, le da bi človek dosegel tisto, kar si ţeli, to je
popolno ločitev od osebe, s katero ne more več ţiveti. Duševna umirjenost je
vendarle največja vrednota. Poleg tega, če se ne spoštujemo in sami sebi nismo
383
prijatelji, smo teţko zadovoljni z ţivljenjem. Na ţalost pa je stanovanje pogosto
sredstvo medsebojnega kljubovanja zakoncev, ki pa je posledica duševne revščine
in čustvene neuravnovešenosti enega izmed zakoncev.
Najhuje pa je, da so sredstvo medsebojnega vojskovanja zakoncev med
ločevanjem največkrat otroci, kar se pa nadaljuje tudi po ločitvi. Takšno ravnanje
je zelo škodljivo za otroke, starši pa preko tega dokazujejo, da do otrok ne čutijo
ljubezni.
Pomembno je tudi, da se starša dogovorita o stikih glede otrok, o čemer smo na
širše spregovorila v poglavju Stiki staršev z otroki po razvezi (Košiček, 1993, str.
161–162).
Napaka, ki jo delajo partnerji, ko premišljujejo ali se razvezati ali ne je, da se
pogosto izpovejo staršem in vprašajo za mnenje. Včasih iščejo nasvet tudi pri
sorodnikih in prijateljih. To počnejo, da bi s kom delili odgovornost za svoje
dejanje, kar omili njihov občutek krivde pred lastno vestjo. Tega ne bi smeli
početi, ker so za svoja dejanja v prvi vrsti odgovorni sami in tudi posledice teh
dejanj nosijo sami, naj so pozitivne ali negativne. Zato se morajo, če jih obide
dvom, sami odločiti, kaj bodo storili. Problem je prav tako, ker so bliţnji ljudje
teţko objektivni. Če imajo do osebe pozitiven odnos, bodo pristranski. Ne bodo
priznali njenih napak, pomanjkljivosti in posledično ne bodo opazili njenega
deleţa pri nastanku problema. Prav zaradi tega ne bodo mogli nakazati rešitve. Je
pa še druga skrajnost, v kateri starši, sorodniki in znanci niso vedno
dobronamerni. Včasih so zavistni, ljubosumni ali napadalni iz kakšnega drugega
razloga. Takrat bodo njihovi nasveti zlonamerni, čeprav se tega mogoče niti ne
bodo zavedali. Še posebej pa se je treba izogibati vsiljivih svetovalcev. Ti
ponavadi komaj čakajo priloţnost, da bi vohljali po tujem ţivljenju in se
vmešavali vanj. Za njihovimi nasveti se pogosto skriva zakrinkana zlonamernost,
ki je plod zavisti. Namreč gre za osebe, ki imajo tudi same neurejeno ljubezensko
ţivljenje oziroma zgrešen zakon, vendar ne zanjo ali ne upajo rešiti svojih teţav.
Samozvani svetovalec ne more dati zanesljivega nasveta glede zakona niti takrat,
ko je dobronameren, saj govori iz svoje osebne perspektive oziroma lastne
izkušnje. Tako se je smiselno pogovoriti zgolj z ljubezenskim partnerjem oziroma
zakoncem in strokovnim svetovalcem. S prvim se je potrebno pogovarjati, ker gre
za skupni problem, drugi pa je nevtralna oseba, zato objektivna in nepristranska,
poleg tega ima strokovno znanje. Ravna deduktivno, gre od splošnega k
384
posameznemu, kar ga bistveno razlikuje od samozvanega svetovalca (prav tam,
165–166).
Kadar rešujemo svoje intimne probleme, se ni potrebno ozirati na javno mnenje,
saj gre navadno za mnenje peščice ljudi okrog nas, ne gre za splošno mnenje,
ampak subjektivno mnenje posameznikov. Prav tako si ni potrebno beliti glave s
tem, kaj kdo misli o naši odločitvi, saj ti ''prijatelji'' in dobronamerni ''svetovalci''
niso niti najmanj pripravljeni pomagati, če oseba zaide v teţave. Nihče nima
pravice kritizirati odločitve, saj z njo oseba ne škodi niti ne vpliva na ţivljenje teh
kritikov. Ponavadi je res tako, da se ljudje bojijo obrekovanja, vendar takšen strah
je neutemeljen. Naravno je, da ne ţelijo slišati slabega mnenja od ljudi, ki jih
cenijo, vendar se ravno ob taki priloţnosti kot je ločitev pokaţe, kdo je pravi
prijatelj. Ta ki je, osebo spoštuje in ne bo brskal po njenem osebnem ţivljenju in
je obrekoval. V kolikor pa ni prijatelj, nadleguje z radovednostjo ali opravlja, zato
ga oseba ne more ceniti in se tudi ne rabi ozirati na njegovo mnenje. Tako da, če
se oseba odloči za razvezo zakona, je prepričana, da drugače ne more izboljšati
svojega ţivljenja, mora vztrajati pri svoji odločitvi ne glede na mnenja staršev,
sorodnikov ali znancev. Za njo oseba odgovarja le pred lastno vestjo. In če je res
ugodna za vse osebe, na katere se nanaša, ne more biti napačna.
Obstajajo pa tudi ljudje, ki se nočejo ločiti iz moralnih razlogov. Drţijo se
patriarhalno-krščansko-malomeščanskih načel, po katerih je ločitev sama po sebi
nemoralno dejanje oziroma greh. Ponavadi gre tu za neiskrenost, morala je
uporabljena le kot pretveza. Ta sicer ljudem pogosto ugaja, jih razoroţi, vendar to
ne spremeni dejstva, da gre za laganje samemu sebi, to pa ni nobena moralna
vrednota. Tako da, če se človek reši neznosnega ţivljenja v mrtvem zakonu, si da
moţnost, da ţivi srečnejše, je razveza zakona nedvomno moralno pozitivno
dejanje. Ne gre za sebičnost, ampak za uresničevanje smisla svojega obstoja.
Nenazadnje pa z razvezo mrtvega zakona oseba stori uslugo tudi svojemu
partnerju. Osvobodi ga duševnega bremena, s čimer mu daje moţnost, da si
ustvari uspešnejšo ljubezensko skupnost. Več kot levjo uslugo pa naredi tudi
otrokom, o čemer je veliko povedano ţe tekom celotnega besedila.
Torej, dokler človek ţivi v slabem zakonu, si pogosto prizadeva, da si ustvari
uspešno zunajzakonsko razmerje, a ga ovira dejstvo, da je še vedno vezan. To ga
dela čustveno razpetega in nezadovoljnega. Zato je bolje, da se razveţe. Takrat
ima moţnost, da zapluje v novo ljubezensko skupnost s polnimi jadri in najde v
385
njej zadovoljitev svojih spolno-ljubezenskih potreb. Vsekakor pa je koristno, da se
uči iz izkušenj v zgrešenem zakonu, uvidi napake, ki jih je tam delal in se jim v
novi ljubezenski skupnosti izogiba (Košiček, 1993, str. 166–168).
6 SKLEP
Najprej smo analizirali zastavljene izhodiščne raziskovalne hipoteze in ugotovili,
da je:
H1, s katero smo menili, da zakonska zveza ni več pogoj za kreacijo druţine –
v celoti potrjena.
Nekoč sta bili zakonska zveza in druţina skoraj neločljivo povezani. Zakonska
zveza je opravljala celo vrsto funkcij druţbenega pomena, kot je reguliranje
spolnosti in prokreacije, skrbela za reprodukcijo, nastopala kot enota v
ekonomskem in pravnem prometu. Za razliko od tega pa je v sodobnem
pojmovanju zakona v ospredju volja partnerja in »osebna odločitev«, ljudje se
poročajo zato, da bi od zakona tudi ''osebno nekaj imeli''. Posledično je vprašanje
nerazvezanosti zakona mnogo kočljivejše in ostrejše kot je bilo nekoč. Namreč v
preteklosti je druţba sama s svojo druţinsko tradicijo, imenom hiše, poloţajem,
javnim mnenjem in celotnim socialnim sistemom trdnost zakona podpirala in
ločitev praktično onemogočala. Krščanski zakon je tako v krizi predvsem zato,
ker sodobni svet ne priznava več nerazvezanosti zakona. Ljudje se nenehno
razvezujejo in zopet obvezujejo z drugo in tretjo osebo. Poleg tega ni nujno, da se
zakonca, ki imata otroke, poročita, da bi potem lahko rekli, da so druţina. Kajti
druţina ima danes številne oblike, kot so razširjene druţine, dopolnjene druţine,
druţina, kjer sta partnerja v zunajzakonskem odnosu, druţine istospolnih
partnerjev itn., tako da ni omejena zgolj na zakonski odnos.
H2, s katero smo menili, da se stališče Rimskokatoliške cerkve do razveze ni
spremenilo – v celoti potrjena.
Rimskokatoliška cerkev še vedno zagovarja pomembno komponento zakona, in
sicer njegovo nerazveznost. Za njo ima zakon, skupaj z druţino posebno mesto v
Boţjem načrtu s človekom in človeštvom. Tudi če pogledamo nazaj v zgodovino
386
je katoliška cerkev dajala velik pomen zakonu in druţini. Dandanes se s tem
ukvarja še bolj, ko so druţinske vrednote v krizi skupaj z zmanjšanjem pomena
zakonske zveze. Ta njena skrb za zakon in druţino pa se vrši preko različnih
mednarodnih in druţbenih ustanov, ţupnij, cerkvenih skupnosti in tudi same
druţine. Da daje velik pomen zakonski zvezi se kaţe tudi v njenem
zaskrbljujočem pogledu na vse večje število zunajzakonskih skupnosti, še posebej
v njihovem izenačevanju z zakonsko zvezo. Vendar cerkev sama na tem področju
ne bo mogla rešiti teţav, ampak se bodo v to morale vključiti še druge drţavne in
mednarodne institucije. Glede na to, da ima cerkev do razveze odklonilen odnos,
bi potem bilo moč tudi razumeti dejstvo, zakaj je veliko več civilnih porok kot
cerkvenih. In ker je skoraj v modi, da če nisi v zakonu zadovoljen, si pač najdeš
drugega partnerja in se ponovno poročiš, se nima smisla poročiti še cerkveno, ker
se ne moreš kar tako razvezati. Torej zakaj bi sami sebi oteţevali razvezo, če ni
potrebno. Morebiti bi pa bilo tudi manj civilnih razvez, če bi ljudem malo
prikrojili njihovo samovoljo v razumevanju pomena zakonske zveze.
H3, s katero smo menili, da se je odnos ljudi do zakonske zveze na prehodu iz
moderne v post-moderno spremenil – v celoti potrjena.
Zakonska zveza je izgubila na pomenu, kar se kaţe v vse večjem številu
kohabitacij. Ljudem je v prvi vrsti pomembno druţinsko ţivljenje in ne toliko
formalna potrditev. Glavna pokazatelja tega sta vedno manjše število sklenjenih
zakonskih zvez in vedno večje število zakonskih razvez. Vsekakor pa je delni
krivec za takšno stanje tudi dejstvo, da je zakonska zveza iz pravnega vidika
izenačena z zunajzakonsko skupnostjo. Vprašanje pa je, koliko je to pravično in
pravilno. Namreč sama na to vseeno gledam nekoliko bolj konzervativno in zdi se
mi prav, da če dva ţivita skupaj, da to potrdita tudi formalno. Ampak glede na to,
kako naše druţbene institucije delujejo in kaj vse dopuščajo ter glede na način
ţivljenja, ki ga imamo, ni čudno, da se jih večina ne odloči za formalno potrditev
svojega odnosa. Če samo omenimo dejstvo, da na tak način dobijo več bonitet na
različnih področjih, je ţe dovolj tehten razlog. Da o namenski razvezi (od drţave
potegniti čim več) sploh ne govorim. In nemalo takih primerov poznam tudi sama.
387
H4, s katero smo predpostavljali, da slab ţivljenjski standard vpliva na
porast razvez zakonskih zvez – ni potrjena.
Do nedavnega so strokovnjaki bili mnenja, da se bo v času recesije število razvez
še povečalo. Denarne teţave bi za seboj potegnile še kup drugih teţav. Podobno
menita tudi Haralambos in Holborn (1999), da v ZDA obstaja obratno sorazmerje
med dohodkom in razpadom zakonske zveze, podobno velja za Veliko Britanijo.
A v letu 2009 so Američani prišli do novih zaključkov, saj bi se naj število
zakonskih razvez zmanjšalo za 40%. Za to so si celo izmislili ime V postelji s
sovraţnikom. Namreč ni skrivnost, da večina zakoncev ne gre narazen kljub
pomanjkanju čustev ali celo sovraštvu. Stanje opisujejo z dejstvom, da v kolikor
denar po eni strani povzroča in povečuje teţave znotraj zveze, je po drugi stani
povezovalno sredstvo, saj je ţivljenje v paru oziroma v druţini cenejše kot ločeno.
Prav tako se s padanjem vrednosti hiš, avtomobilov, delnic …, širjenjem
brezposelnosti zmanjšuje občutek finančne varnosti. Tako so mnogi kljub
številnim nepremostljivim razlikam pripravljeni potrpeti v zakonu (Recesija ubila
ločitev!, b. d.).
Vprašanje pa je, koliko bi te podatke lahko uporabili pri nas. Tako kot sem
omenila pri četrti hipotezi, bom tukaj poudarila še enkrat. Četudi navedeni podatki
drţijo, še vedno mislim, da gremo v smeri naraščanja razvez zaradi ţe poprej
omenjenih razlogov.
H5, s katero smo predpostavljali, da so najpogostejši razlogi za razvezo
pomanjkanje komunikacije, alkohol in nezvestoba – delno potrjena.
Dejansko bi lahko z veliko gotovostjo trdili, da je tako. Do teh spoznanj prihaja
tudi Košiček v svojem delu Zakon na razpotju. Da so to najpogostejši razlogi, se
skoraj ni čuditi. Namreč v kolikor med partnerjema ni komunikacije, se ne more
odnos niti razvijati, prav tako se ne morejo reševati teţave. Tako se lahko zgodi le
dvoje, ali se vztraja v takem nezadovoljivem zakonu ali pa pride do razveze. Kar
se tiče alkohola kot vzroka, bi ga mogoče lahko pojasnili s tem, da pomeni beg
pred teţavami, ki jih prinaša ţivljenje (na primer brezposelnost, finančni problemi
in podobno), kar pa na drugi strani gre v škodo partnerskega odnosa. Še posebej
moški so nagnjeni k temu. Posledično se grdo obnašajo do svojih partnerk, jih
zanemarjajo, jim ne pomagajo pri opravilih, kar ima za posledico vedno
številčnejše prepire in vedno večje nezadovoljstvo partnerke. In ko stanje doseţe
388
vrh, ponavadi sledi razveza. Glede nezvestobe pa nekateri celo pravijo, da je
skoraj ne moremo šteti med vzroke, ampak bolj med posledice nesporazumov v
zakonu. Namreč razlog tega, da eden od partnerjev pristane v objemu tretje osebe,
gre iskati ţe v predhodnem nezadovoljstvu v domačem odnosu zaradi drugih
stvari. Tako da nezvestoba ni toliko sama po sebi razlog, kakor so ljudje
prepričani. In če dobro pomislim je res tako. Se ţe zgodi, da nekdo gre s tretjo
osebo tudi zato, ker je pač takšen po svoji naravi, ampak po večini je pa razlog v
slabem partnerskem odnosu.
H6, s katero smo menili, da kvaliteta dobrega zakonskega odnosa pomembno
vpliva na delovanje druţine kot celote – v celoti potrjena.
Kakorkoli obračamo, je zakonski odnos gibalo druţine. Če je dober, sta zakonca
zadovoljna, kar se odraţa tudi v njunem odnosu do otrok in ostale druţine. V
kolikor so med zakoncema napetosti, se kaj hitro poruši stabilnost tudi v ostalih
podsistemih. Je pa res, da se kvalitetnega odnosa ne da ustvariti čez noč, niti brez
truda. In tega se po mojem mnenju večina zakoncev premalo zaveda. Mislijo da
bo zakon dober sam po sebi, da ga bodo morebiti ohranjali celo otroci (kar je
nepojmljivo) in da če ne bo uspel, bodo šli pač v novo zvezo.
H7, s katero smo predpostavljali, da se bodoči zakonci premalo posluţujejo
priprav na zakon – je delno potrjena.
Če se posluţujejo premalo ali preveč, je v bistvu dokaj relativno. V kolikor
pogledamo število razvez, bi mogoče lahko celo rekli, da se premalo posluţujejo
priprav na zakon, čeprav je to le en vidik vpliva na razpad zakona. Vsekakor pa je
res, da četudi se ne posluţujejo priprav v veliki meri, bi se morali zavedati
vrednosti le-teh. V današnji druţbi, ob pomanjkanju temeljnih ţivljenjskih
vrednot, hitrem tempu ţivljenja, pomanjkanju pozitivnega vzora iz lastne druţine,
so takšne priprave več kot dobrodošle. V njih lahko bodoča zakonca sama ali ob
pomoči izkušenj drugih prideta do marsikaterih spoznanj tako na čustveni kot
duhovni ravni, katera so lahko neprecenljivi vir kvalitetnega odnosa.
389
H8, s katero smo predpostavljali, da se še vedno v večini primerov razvez
otrok dodeli materi, katere pa nemalokrat oteţujejo stike očetov z otroki – v
celoti potrjena.
Ta predpostavka v celoti drţi, katero dokazujejo tudi statistični podatki. Recimo
pri nas je bilo v letu 2008 materam dodeljenih 45% vzdrţevanih otrok, medtem ko
očetom le 4,5%. To se dogaja predvsem zato, ker še vedno prevladuje mnenje, da
otrok prvenstveno pripada materi. Enako se dogaja v ostalih zahodnoevropskih
drţavah. Načeloma je sicer najbolje, kadar se starša sama uspeta dogovoriti za
skupno skrbništvo nad otroki, pa vendar je v praksi to marsikdaj nemogoče. Še
posebej če bivša zakonca ne uspeta v sebi predelati sovraštva drug do drugega.
Ponavadi so to ţenske, kar ima za posledico, da oteţujejo stike očeta z otrokom na
različne načine. Na ţalost pri tem velikokrat pozabljajo na otroke in njihove
občutke ob tem. K sreči pa je po drugi strani vedno več ''jeznih'' očetov, ki se
borijo za to, da bi bili vključeni v ţivljenje svojega otroka tudi po razvezi.
Kakorkoli ţe, četudi je razveza za oba bivša zakonca stresna, ne bi smeli pozabiti
na to, da četudi niso več partnerji, so še vedno starši. In ţe za voljo otrok bi morali
ob takih stvareh pozabiti na medsebojne zamere, blatenja in podobno, saj v končni
fazi otroci niso nič krivi. Pa vendar ni malo primerov, kadar se bitka za otroke
nadaljuje leta in leta, zgolj zato, ker sta v ospredju egoizem in maščevanje ne pa
otrok.
H9, s katero smo menili, da starši velikokrat ostajajo v slabem zakonu le
zaradi otrok, misleč, da bo to za otroka bolje – v celoti potrjena.
Strokovna literatura sicer ne daje poudarka na tem, da bi se to velikokrat dogajalo,
ampak navaja to kot enega izmed mnogih razlogov, da starši ostajajo v slabem
zakonu. Vendar starši pri tem slepijo sami sebe. Dejansko je razlog nekje drugje
(recimo strah pred tem, da bi ostali sami, da bi jim šlo slabše, kot jim gre v
zakonski zvezi), ne pa v otroku. Ne zavedajo pa se, da na tak način oteţujejo
ţivljenje ne le sami sebi, ampak tudi otroku. Namreč ti vsekakor čutijo, da med
staršema nekaj ni v redu, pa četudi skušata to prikriti. Ţalostno je, da marsikateri
zakon ''vozi'' tako leta in leta, ko pa otroci gredo svojo pot, se razidejo. Zakaj pa je
potrebno tako dolgo mučenje, ostaja odprto vprašanje vsakega para posebej.
390
H10, s katero smo predpostavljali, da je ţivljenje otrok in njihov razvoj po
razvezi zakonske zveze toliko kvaliteten, koliko kvaliteten odnos imata starša
in koliko sta zmoţna uresničevati ''skupno starševstvo'' – v celoti potrjena.
To hipotezo bi lahko celo postavili ob bok šesti hipotezi, kajti poanta je ista, le da
gre za čas po razvezi. Zatorej, koliko se bosta bivša zakonca sposobna otresti
negativnih oznak drug drugega, koliko se bosta sposobna pogovarjati kot človek s
človekom in dajati poudarek starševski vlogi, toliko boljše pogoje bosta ustvarila
za ţivljenje svojih otrok. Ţal pa večina staršev tega ne zmore in se ne zaveda, da
so otroci naše največje bogastvo.
Glede na obravnavana dejstva in spoznanja iz literature smo tako sedem hipotez v
celoti potrdili (H1, H2, H3, H6, H8, H9, H10), dve le delno (H5 in H7), eno smo
pa zavrnili (H4).
V splošnem bi lahko rekli, da sta tako zakonska zveza kot razveza zakonske zveze
zelo kompleksna pojava, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Znotraj posameznih
vidikov, ki se med seboj na nek način prepletajo, ju določajo različna gledanja,
pomeni, razlage in tudi kritike. O vsem tem smo ţe veliko povedali, zato bi na tem
mestu mogoče zgolj poudarili sociološki vidik, ki je v vsakdanjem ţivljenju
nekako najbolj prisoten. Vsi bi se najverjetneje strinjali, da je dober zakon,
posledično srečno druţinsko ţivljenje, najboljše, kar se lahko posamezniku zgodi.
Pa vendar, pot do tega ni tako enostavna. Stvari niso niti dobre niti slabe same po
sebi. In tako je tudi z zakonom. Kakšen bo, je odvisno predvsem od obeh
partnerjev. Bolj zrela bosta stopila v zakon (tako glede spolnosti, lastnih ţelja in
pogledov, sposobnosti komunikacije in reševanja teţav, empatije, odgovornosti
itd.) ter se nanj ţe predhodno pripravila, več moţnosti bo, da jima bo zakon uspel.
Poleg tega morata k osnovi zakonske zveze, torej zakonski ljubezni, še dodati
enakopravnost, pravičnost in človečnost, kajti brez tega v bistvu zakon ne more
shajati. Torej tako kot za vsako stvar, če ţelimo da uspe, se je potrebno tudi v
zakonu nenehno truditi in vanj vlagati. Še posebej bi na tem mestu izpostavili
potrpeţljivost, katere v današnjih zakonih več kot primanjkuje. Hitri tempo
ţivljenja, različne moţnosti ter načini izbire partnerjev, ki so tudi laţji in hitrejši
kot nekoč (npr. internet, oglasi), kaj hitro človeku zameglijo razum, še posebej, če
so v zakonu teţave ţe od prej. Torej zakaj bi se trudili, če je lahko v trenutku lepše
kje drugje, vprašanje je le, kako dolgo.
391
Prav tako kot zakonska zveza pa tudi razveza ni dobra ali slaba sama po sebi,
ampak je odraz zrelosti akterjev v njej. Vsekakor ni problem v sami ločitvi,
ampak v dejstvu, da če je slaba, je škodljiva v prvi vrsti za otroke ter tudi za
starše. Na ţalost se vse prevečkrat dogaja, da se ravno ob razvezi starši pokaţejo
kot najmanj socializirana bitja, še posebej, ko gre za otroke. Ljubosumje,
maščevalnost, egoizem jim kaj hitro zameglijo razum in pozabijo, da so v prvi
vrsti starši in šele nato partnerji. Kljub temu pa se stvari počasi izboljšujejo, saj je
v današnji druţbi skupno skrbništvo ţe dokaj pogost pojav.
Glede na to, da pa zakon kot ena izmed najpogostejših oblik ustvarjanja intimnih
socialnih odnosov še vedno prevladuje in najverjetneje tudi bo, je dolţnost
druţbe, da mladim pojasni, kaj je zakon, kaj jih v njem čaka ter jih seznani s tem,
kako reševati probleme, ki se bodo v njem pojavljali. Poleg tega igra ključno
vlogo tudi druţina oziroma starša, ki s svojim odnosom dajeta otroku
najpomembnejši vzgled. Četudi pogostost razvez ni odvisno zgolj od tega, upamo,
da bodo omenjeni načini vsaj delno zmanjšali njihovo število ter povrnili zaupanje
v to, da je zakonsko zvezo kljub današnjemu tempu, vrednotam, pogledom in
praksam moţno oblikovati kot srečno in uspešno skupnost.
392
LITERATURA
Asen, E. (1998). Druţine. Ljubljana: DZS.
Aţman, R. (2008). Tako kot zdaj ţivimo, ne bo šlo. Jana, 36 (9), 12-14.
Bingham, J. (2006). Zakaj se druţine razhajajo?. Ljubljana: Grlica.
Brajša, P. (1982). Človek, spolnost, zakon: psihodinamika odnosov,
seksualnosti in zakona. Ljubljana: Delavska enotnost.
Brajša, P. (1986). Se da ţiveti v dvoje?. Ljubljana: Delavska enotnost.
Brazelton, T. B. (1999). Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Charlish, A. (1998). Med dvema ognjema. Ljubljana: DZS.
Drţavni zbor Republike Slovenije. (2001). Zakon o spremembah in
dopolnitvah zakona o dedovanju (ZD-B). V Neobstoj in izguba dedne
pravice (22. člen). Pridobljeno 15. 5. 2010, iz http://www.uradni-
list.si/1/objava.jsp?urlid=200167&stevilka=3565)
Ford, D. (2003). Razveza – začetek novega ţivljenja. Kranj: Ganeš.
Geč-Korošec, M. (1987). Pravna ureditev ţivljenja v dvoje. Ljubljana:
Gospodarski vestnik.
Geč-Korošec, M. (2000). Druţinsko pravo (3. izd.). Ljubljana: Pravna
fakulteta.
Haralambos, M in Holborn, M. (1999). Sociologija: Teme in pogledi.
Ljubljana: DZS.
Hauck, P. (1987). Uspešen zakon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hočevar, M. ( 1997). Ločeni starši. Mama, 1 (3), 58–60.
Kerţan, D. (2006). Razveza poroke in druţine. V Z. Kobe in I. Pribac (Ur.),
Prava poroka? 12 razmišljanj o zakonski zvezi (str. 61–74). Ljubljana:
Krtina.
Klobučar-Rijavec, N. (2007a). Dobri partnerji-dobri starši. Otrok in druţina,
40-41.
Kobe, Z. in Pribac, I. (2006). Uvod. V Z. Kobe in I. Pribac (Ur.), Prava
poroka? 12 razmišljanj o zakonski zvezi (str. 7–9). Ljubljana: Krtina.
393
Kompan Erzar, K. (2003). Skrita moč druţine. Ljubljana: Frančiškanski
druţinski inštitut.
Košiček, M. (1993). Zakon na razpotju. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Košiček, M., Kvas, J., Erniša, G. in Legan, J. (2001). Poročila se bova:
priročnik za mladoporočence. Ljubljana: DZS.
Košir, B. (1997). Zakonsko pravo cerkve. Ljubljana: Druţina.
Kruder, T. (2007). Partnerstvo in naša pričakovanja. Otrok in druţina, 36–37.
Krščanski zakon: knjiga za mladoporočence. (1999). Ljubljana: Druţina.
Kristančič, A. (1981). Odnosi med zakoncema. V B. Milica. (Ur.), Vajino
skupno ţivljenje (str. 35-39). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine
Slovenije.
Kuntzag, L. (1997). Ločitev boli: otroci in starši v ločitvenem dogajanju.
Ljubljana: Kres.
Lampreht, M. (1995). Faze v razveznem procesu, značilnosti posameznih faz
in vključevanje druţinskega terapevta. V V. Velikonja idr. (Ur.),
Izkustvena in druţinska terapija – teorija in praksa (str. 139–146).
Ljubljana: Quatro.
Lisec, M. (2006). Mediacija – nova kultura odnosov. Otrok in druţina, 30–31.
Liss, B. (1991). Uspešen zakon. Ljubljana: Katehetski center – Knjiţice.
Mazi, N. (2000). Bonton in razveza. Mama, 4 (33), 26–27.
Majhen, Z. (2003). Dileme ob razvezi in po njej. Moj malček, 7 (4), 22–24.
Milakovič, T. (2009). Izmikanje plačilu (ţe tako skromne) preţivnine.
Bonbon. Pridobljeno 7. 12. 2009, iz
http://bam.czpvecer.si/bonbon/default.asp?kaj=1&id=5437903
Miller, K. (2000), Otrok v stiski: priročnik za vzgojitelje, učitelje, strokovnjake
in starše, ki se srečujejo z otroki, ki doţivljajo stiske, krize in stres.
Ljubljana: Educy.
Musek, J. (1995). Ljubezen, druţina, vrednote. Ljubljana: Educy.
Pavlica Krajnc, M. (2006). Loči se vsak tretji par. Zakaj bi se sploh še
poročali?! Bonbon, 1 (10), 13–15.
Privošnik, D. (2004). Ločitev staršev. Moj malček, 8 (2).
Recesija ubila ločitev!. (b. d.). Pridobljeno 10. 7. 2010, iz
http://cekin.si/clanek/davki/zakaj-recesija-ni-primeren-cas-za-locitev.html.
394
Rener, T., Sedmak, M. in Švab, A. (2006). Uvod v raziskovanje druţin in
druţinskega ţivljenja v Sloveniji. V T. Rener, M. Sedmak, A. Švab in M.
Urek (Ur.), Druţine in druţinsko ţivljenje v Sloveniji (str. 27–62). Koper:
Univerza na Primorskem in Zaloţba Annales.
Ribičič, V. (1995). Stiki staršev z otroki po razvezi. V V. Velikonja idr. (Ur.),
Izkustvena druţinska terapija – teorija in praksa v Sloveniji (str. 155–160).
Ljubljana: Quatro.
Sieder, R. (1998). Socialna zgodovina druţine. Ljubljana: Studia humanitatis.
Slatinek, S. (2005). Zakon, ki ga ni bilo. Maribor: Slomškova zaloţba.
Statistični urad Republike Slovenije. (b. d.). Pridobljeno 28. 6. 2010, iz
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2527
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1784
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=363
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3245
Statistični urad Republike Slovenije. (b. d.). Pridobljeno 10. 7. 2010, iz
(http://www.stat.si/doc/pub/DemografskaPodobaSlovenije2008.pdf, 2010)
Štadler, A., Starič Ţiklič, N., Borucky, V., Kriţan Lipnik, A., Černetič, M.,
Perpar, I. idr. (2009). Otrok in ločitev staršev: da bi odrasli laţje razumeli
otroke. Ljubljana: Otroci.
Švab, A. (2001). Druţina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
Tomori, M. (1994). Knjiga o druţini. Ljubljana: EWO.
Trstenjak, A. (1994). O druţini: izbrana dela Antona Trstenjaka. Ljubljana:
Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno.
Ustava Republike Slovenije. (b. d.). Pridobljeno 10. 6. 2010 iz http://www.dz-
rs.si/?id=150&docid=27&showdoc=1
Van Praagh, J. (2004). Zdravljenje ţalosti. Trţič: Učila International.
Verovnik, S. (2006). Kakšen odnos imamo Slovenci do poroke? Bonbon, 1
(10), 13–15.
Vital, V. (1998). Šola za zakon. Ljubljana: Salve.
Vital, V. (2003). Moţ in ţena: krščanski pogled na zakon. Koper: Ognjišče.
Zakon, druţina in zunajzakonske skupnosti. (2001). Ljubljana: Druţina.
395
Zakonske skupine kot pomoč poročenim pri njihovi osebni rasti. (b. d.).
Pridobljeno 15. 5. 2010 iz http://www.rkc.si/najina-pot/?q=predavanje_2
Zavrl. N. (1999). Očetovanje in očetovstvo. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
Zupančič, K. (1993). Oris druţinskega prava. Ljubljana: Uradni list RS.
Zupančič, K. in Novak, B. (2008). Predpisi o zakonski zvezi in druţinskih
razmerjih. Ljubljana: Uradni list RS.
Ţagar, V. (2000). Naj otroka ločitev čim manj prizadene. Mama, 4 (39), 24-26.
Ţibret, V. (2004). Kako ločitev staršev vpliva na duševni razvoj otroka?
Mama, 8 (79), 46–48.
Ţnidaršič Skubic, V. (2006). Pravna narava zakonske zveze. V Kobe, Z., in
Pribac, I. (Ur.), Prava poroka?: 12 razmišljanj o zakonski zvezi (211–231).
Ljubljana: Krtina.
396
PRILOGE
PRILOGA A: Dodatki besedila k posameznim poglavjem
1. Razvoj ureditve zakonskega prava v kraljevini SHS, Jugoslaviji, bivši FLRJ in
SFRJ ter Republiki Sloveniji do leta 1946 (glej poglavje 5.1.2)
Pravno območje Srbije in Makedonije
Na tem območju je veljal Srbski drţavljanski zakonik iz leta 1844. Preteţni del
določil zakonskega prava znotraj tega zakonika je predstavljal kodifikacijo
zakonskega prava pravoslavne cerkve. Tako so za pripadnike pravoslavne cerkve
glede vprašanj veljavnosti zakona, ločitve od mize in postelje ter razveze veljala
določila Srbskega drţavljanskega zakonika, v primeru pomanjkanja teh določil pa
Cerkveni zakonski pravilnik srbske pravoslavne cerkve.
Na podlagi konkordata iz leta 1914, sklenjenega med Kraljevino Srbijo in rimsko
kurijo, je bila za rimske in grške katolike glede zgoraj omenjenih vprašanj podana
pristojnost katoliških cerkvenih sodišč, ki so razsojala po predpisih katoliške
cerkve (codex iuris canonici iz leta 1917). Na podlagi konkordata iz leta 1914, ki
ga je sklenila prejšnja Kraljevina Srbija z rimsko kurijo, se je dopustila sklenitev
zakonske zveze med katoliki (rimski katoliki in grški katoliki) in pripadniki
pravoslavne vere v katoliški cerkvi po katoliškem obredu ter se je priznala
pristojnost katoliških duhovnih sodišč glede vprašanja veljavnosti zakonske zveze
ter ločitve od mize in postelje (Geč-Korošec, 2000, str. 37−38).
Katoliška cerkvena sodišča so razsojala v zakonskih sporih po predpisih katoliške
cerkve, zakonske spore pripadnikov drugih priznanih verskih skupnosti pa so po
uredbi iz leta 1861 reševala drţavna sodišča. Le-ta so morala uporabljati glede
materialnega prava konfesionalne predpise tiste verske skupine, kateri so stranke
pripadale, pri mešanih zakonskih zvezah pa predpise tiste cerkve, v kateri je bila
sklenjena zakonska zveza. Velja pa še omeniti pristojnost sodišč v zakonskih
zadevah. Glede vprašanja zakonske zveze, razveze ter ločitve od mize in postelje
so bila pristojna duhovna sodišča srbske pravoslavne in rimskokatoliške oz.
grškokatoliške cerkve. Duhovna sodišča pravoslavne cerkve so bila pristojna
takrat, če sta bila oba zakonca ali vsaj eden od njiju pripadnika pravoslavne vere,
razen v primeru, ko je bila takšna mešana zakonska zveza sklenjena v katoliški
397
cerkvi. Katoliška sodišča pa so bila pristojna takrat, kadar sta bila oba zakonca
katolika, v primeru mešanega zakona pa, ko je bila zakonska zveza sklenjena v
katoliški cerkvi. V pristojnost duhovnih sodišč pa je spadala tudi odločitev
preţivljanja ţene ter odločitev o dodelitvi in preţivljanju otrok za čas trajanja
postopka ter po končanem postopku. Po uredbah iz leta 1851 pa so sodišča dobila
še pristojnost odločanja glede odškodnine za primer razdrtja zaroke. Velja
poudariti še to, da so bila za druge zakonske spore (izključujoč zgoraj navedene
primere) za pripadnike vseh veroizpovedi, razen za muslimane, izključno pristojna
drţavna sodišča (prav tam, str. 38).
Pravno območje Bosne in Hercegovine
Na tem pravnem območju je za pripadnike vseh veroizpovedi veljalo njihovo
konfesionalno pravo za sklenitev in veljavnost zakonske zveze ter za vprašanje
razveze oziroma ločitve od mize in postelje. Tako so za pripadnike
rimskokatoliške in grškokatoliške cerkve veljali predpisi codex iurius canonici iz
leta 1917, za pripadnike pravoslavne cerkve pa Zakonski pravilnik srbske
pravoslavne cerkve iz leta 1933.
Glede vprašanja veljavnosti zakona, razveze zakonske zveze oziroma ločitve od
mize in postelje so bila pristojna cerkvena sodišča. Za premoţenjskopravna
vprašanja iz zakonskih odnosov, razen za muslimane, pa so bila pristojna drţavna
sodišča, po stalni sodni praksi pa so se za takšna razmerja uporabljala pravila
ODZ (Geč-Korošec, 2000, str. 39).
Pravno območje Črne Gore
Tukaj je bilo pravo podobno urejeno kot na pravnem območju Bosne in
Hercegovine. Glede vprašanj sklenitve in veljavnosti zakonske zveze, ločitve od
mize in postelje ter razveze je veljalo konfesionalno pravo posamezne verske
skupnosti, ki je izhajalo iz uvodne uredbe k črnogorskemu zakonu o sodnem
postopku v civilnih sporih iz leta 1905. Poloţaj pripadnikov rimskokatoliške
cerkve je bil urejen s konkordatom iz leta 1886, po katerem so za njih veljali
predpisi katoliške cerkve, pri čemer so za te zakonske spore bila pristojna
cerkvena sodišča. Le-ta so bila pristojna tudi v sporih mešanih zakonov, vendar
samo v primeru, če je bila zakonska zveza sklenjena v katoliški cerkvi. Za
premoţenjskopravne spore v zakonskih zadevah (razen za spore med muslimani)
398
pa so bila pristojna drţavna sodišča, ki so uporabljala določila iz Općega
imovinskega zakonika za kneţevinu Crnu Goru z dne 25. 3. 1988 ( prav tam, str.
40).
Pravni poloţaj muslimanov
Za muslimane je na celotnem ozemlju veljalo šeriatsko pravo, prav tako pa so na
celotnem drţavnem ozemlju bila pristojna za odločitve v zakonskih zadevah
muslimanov le šeriatska sodišča. V veljavi sta bila zakon o islamski verski
skupnosti iz leta 1930 in zakon o ureditvi šeriatskih sodišč ter o šeriatskih
sodnikih iz leta 1929 (prav tam).
2. Pogoji za veljavnost zakonske zveze (glej poglavje 5.2.2.2)
pogoj svobodne privolitve – strahovanje
Primer iz sodne prakse:
'' Marija je s Petrom sklenila zakonsko zvezo, ker ji je ta grozil, da bo v primeru,
če bo odklonila sklenitev zakonske zveze, razgrnil njeno nekorektno vedenje do
Jugoslavije v času njenega bivanja v tujini, kar bi imelo za posledico izgubo njene
ugledne sluţbe in izgubo visoke politične funkcije njenega očeta. '' (Geč-Korošec,
1987, str. 11.)
pogoj svobodne privolitve – zmota
Primera iz sodne prakse:
''Peter je sklenil zakonsko zvezo z Marto, ki je kot dvojčica popolnoma podobna
Mariji, ter je mislil, da sklepa zakonsko zvezo z Marijo.''
''Marija je sklenila zakonsko zvezo s Petrom Knezom, ki se je izdajal za samskega,
brez otrok ter diplomiranega inţenirja, v resnici pa je bil Pavel Kralj, oče treh
otrok in tehnik.'' (Geč-Korošec, 1987, str. 12.)
399
3. Absolutno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.1)
Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost
Primer iz sodne prakse:
'' Zakonska zveza, ki jo sklene umobolna oseba, se razveljavi na zahtevo osebe, ki
ima pravico do toţbe, ne glede na to, ali je bolnik ali drugi zakonski tovariš v času
sklenitve zakonske zveze vedel za duševno bolezen ali ne. '' (Geč-Korošec, 2000,
str. 66)
Navzočnost obeh zakoncev ali enega zakonca ter pooblaščenca drugega
Primer iz sodne prakse:
''Če zaročenec, ki ga je pri sklenitvi zakonske zveze zastopal pooblaščenec, ni
preklical pooblastila, je zakonska zveza veljavna, čeprav je bila zakonska zveza
sklenjena po poteku treh mesecev od izdaje pooblastila.''
(Geč-Korošec, 2000, str. 68.)
Zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja zakoncev
Primeri oseb, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da se zakonska zveza
razveljavi:
1. Sostanovalec, če zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega
ţivljenja, temveč samo zato, da bi en sostanovalec drugega sostanovalca
onemogočil pri uveljavljanju pravic iz zakona o stanovanjskih razmerjih.
2. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nima pravice do toţbe na
razveljavitev zakonske zveze zavarovanca, čeprav ima pravni interes, da vdovi
zavarovanca izpodbija pravico do druţinske pokojnine (Zavod torej ne bi imel
neposrednega pravnega interesa po 1. odst. 36. člena ZZZDR).
(Geč-Korošec, 1987, str. 25.)
Primer iz sodne prakse:
''Če zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega ţivljenja, temveč z
drugimi ciliji, in če zakonca ţivljenjske skupnosti nista niti kasneje ustvarila, je
takšna zveze neveljavna. Če je samo en zakonec sklenil zakonsko zvezo z drugim
400
ciljem, en pa zaradi skupnosti ţivljenja, ni mogoče zahtevati razveljavitve
zakonske zveze na tej osnovi.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 69.)
4. Relativno neveljavna zakonska zveza (glej poglavje 5.2.4.2)
Teţja duševna prizadetost in nerazsodnost (3. odst. 36. člena v zvezi z 19.
členom)
Primer iz sodne prakse:
''Dejstvo, da je bil zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze v depresivnem stanju
in imel akutno psihozo, to pa drugemu zakoncu ni bilo znano, ni razlog za
razveljavitev zakonske zveze, če tako stanje ni obstajalo ob sklenitvi zakonske
zveze.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 70−71.)
Pomanjkanje svobodne privolitve (39. člen v zvezi s 17. členom)
Primera iz sodne prakse glede zmote o bistvenih lastnostih zakonca:
''Bistvena lastnost zakonskega partnerja, ki bi drugega odvrnila od sklenitve
zakonske zveze, mora obstajati ne samo v trenutku sklenitve zakonske zveze,
temveč tudi v času vloţitve toţbe in v času odločanja sodišča.''
''Neveljavna je zakonska zveza, če je bil zakonec v zmoti, da je ţena noseča z njim,
nosečnost z drugim pa bi ga odvrnila od sklenitve zakonske zveze in je zaradi te
okoliščine postalo ţivljenje nevzdrţno.'' (prav tam, str. 71.)
Mladoletnost (40. člen v zvezi z 18. členom)
Primer iz sodne prakse:
''Mladoletni otrok, ki je dopolni 16 let, lahko sklene zakonsko zvezo z dovoljenjem
sodišča (po 23. členu z dovoljenjem centra za socialno delo). Nasprotovanje
staršev, da se otroku te starosti dovoli sklenitev zakonske zveze, ni edini niti
odločilni razlog za zavrnitev prošnje za dovoljenje sklenitve zakonske zveze, ker o
tem odloča sodišče odvisno od tega ali so podani utemeljeni razlogi, zaradi
katerih bi bilo mogoče spregledati mladoletnost kot zadrţek za sklenitev zakonske
zveze, pri čemer ima mnenje staršev samo posvetovalni značaj.'' (prav tam, str.
72.)
401
5. Premoţenjskopravno razmerje zakoncev (glej poglavje 5.2.5.3)
Preţivljanje nepreskrbljenega zakonca
Primeri iz sodne prakse:
''Okoliščina, da sta zakonca več let ţivela ločeno, ni sama po sebi razlog, ki
izključuje pravico enega od njiju, da od drugega zahteva preţivnino.''
''Preţivnino je treba praviloma dajati v denarju. Samo če to ni mogoče ali ne bi
bilo mogoče v celoti ali če sta se stranki drugače sporazumeli, jo je mogoče dajati
tudi na drug način.''
''Obveznost vzdrţevanja zakonskega partnerja ima prednost pred obveznostjo
vzdrţevanja staršev. Ker je slednja obveznost odvisna od materialnih moţnosti, te
pa so izčrpane z vzdrţevanjem zakonskega partnerja, se toţenec, pozvan, da
plačuje preţivnino staršem, ne more obremeniti še s tem, da vzdrţuje tudi še
starše.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 82.)
Posebno premoţenje zakoncev
Primera iz sodne prakse:
''Premične stvari, namenjene osebni uporabi, so last tistega, ki jih uporablja za
osebno uporabo, in to ne glede na to, ali so pridobljene med trajanjem zakonske
zveze s skupnim delom ali kot darilo ali na kakšni drugi dovoljeni podlagi.''
''S sodelovanjem pri odplačilu dela posojila v času trajanja zakonske zveze, s
katerim je eden od zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze kupil stanovanje,
drugi zakonec ne pridobi stvarne pravice na delu tega stanovanja, ampak
obligacijskopravni zahtevek v sorazmerju s sredstvi, vloţenimi v odplačilo
posojila.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 85−86.)
Skupno premoţenje zakoncev
Primera iz sodne prakse:
'' Če sta zakonca ţe pred sklenitvijo zakonske zveze ţivela v ţivljenjski in
ekonomski skupnosti, se njuno dotedanje pridobivanje upošteva enako kot tisto
med trajanjem zakonske zveze. Če pa sta pred tem ţivela in delala ločeno in
pridobivala vsak zase, tega upoštevanja ni.''
'' Kupna pogodba, ki jo zakonec sklene brez vednosti ali proti volji drugega
zakonca za nepremičnino, pridobljeno med trajanjem zakonske zveze in je v
402
zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, je glede deleţa, pripadajočega drugemu
zakoncu, neveljavna, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da nepremičnina sodi v
skupno premoţenje.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 89.)
Sklepanje pravnih poslov med zakonci
Primer iz sodne prakse:
''Ni veljavna pogodba med zakoncema, s katero eden izmed njiju drugemu obljubi
podaritev določenega premoţenja, če ta privoli v sporazumno razvezo zakonske
zveze.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 90.)
Odgovornost zakoncev za obveznosti
Primera iz sodne prakse:
''Za terjatve in obveznosti iz tekočega poslovanja obrtne delavnice je legitimiran
nosilec obrti, ne pa tudi njegov zakonec.''
''Za obveznosti nasproti tretjim osebam odgovarjata oba zakonca solidarno s
skupnim in posebnim premoţenjem.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 91.)
6. Razveza zakonske zveze (glej poglavje 5.2.6)
Nevzdrţnost zakonske zveze
Primera iz sodne prakse:
''Če zakonca ţivita v skupnem gospodinjstvu, skupaj skrbita za otroke in
vzdrţujeta intimne stike, potem niso izpolnjeni pogoji za razvezo zakonske zveze,
ker navedene okoliščine kaţejo, da odnosi med zakoncema niso skaljeni do te
stopnje, da bi bilo skupno ţivljenje nevzdrţno.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 105.)
''Trenutna nevzdrţnost zakonske zveze ne more biti zakonska podlaga za razvezo
zakonske zveze oziroma prenehanje druţine, v kateri so mladoletni otroci. Zakon
o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih daje druţini zaradi varstva koristi otrok
zaščito. Zato je sodišče dolţno, da zaradi varovanja koristi otrok stremi k
ohranitvi zakonske zveze ter druţine, in šele, če ugotovi, da so zaradi določenega
vzroka, ki pa mora biti resen, zakonski odnosi teţko oziroma globoko skaljeni in
403
omajani, skratka nevzdrţni, lahko zakonsko zvezo po zahtevi enega od zakoncev
razveţe.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 105−106.)
Sporazumna razveza zakonske zveze
Primer iz sodne prakse:
'' Sklenitev sporazuma o delitvi premoţenja in o imetništvu stanovanjske pravice
je procesna predpostavka za sporazumno razvezo le takrat, če zakonca
premoţenje oziroma stanovanje imata. Če tega nimata in to izjavita v predlogu,
sodišče predlog za sporazumno razvezo obravnava potem, ko zakonca na zapisnik
izjavita, da premoţenja oziroma stanovanja nimata. Takšna izjava ima enak
pomen kot po sodniku overjen sporazum.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 108.)
7. Priprava na zakon (glej poglavje 5.3.3)
Vedno več je pa tudi takih parov, ki kakšen mesec pred poroko opravijo
predporočne duhovne vaje. Takrat lahko še enkrat temeljito in dokončno pred
svojo vestjo in Bogom spoznajo, ali prav njih Bog kliče na skupno pot skozi
ţivljenje v zakonu, in če Bog dá, tudi v druţini. (Vider 1998, str. 14).
Nekaj primerov pričevanj udeleţencev Šole za zakon:
''Odkar hodiva k predzakonski skupini – to je zdaj drugo leto – ugotavljava, da so
v najinem odnosu vse prepogosti trenutki, ko se nama ne ljubi pogovarjati se. Kot
bi se bala odkrivati vedno nove razlike, ki obstajajo med nama. Naporno je
namreč odkrivati stvari, ki naju razdruţujejo. Raje bi doţivljala samo
zaljubljenost ali ljubezen. Toda vse skupaj močno olajša spoznanje, da imajo
drugi pari podobne teţave pa tudi podobne radosti.'' Martina in Mitja
''Več razlogov je botrovalo najini odločitvi, da začneva obiskovati Šolo za zakon,
v katero hodiva drugo leto. V današnji druţbi je vedno več razvezanih zakonov.
Midva si ne ţeliva biti eden izmed njih. Zato se hočeva na zakon kar se dá dobro
pripraviti. Zdi pa se nama, da je za dober zakon pomembno ţivljenje dekleta in
fanta pred poroko. Malo naju je gnala tja tudi radovednost, kaj lepega nam bo
pater povedal. Pa sva bila takoj presenečena, kajti povedal je le uvod in na koncu
zaključek. Glavno besedo pa smo imeli ''učenci'' Šole za zakon sami. Na začetnih
404
srečanjih je bilo treba premagati kar precej treme, ko sva govorila o najinih
mnenjih, občutkih, načrtih … Trud pa je bil kmalu poplačan, saj sva s srečanj
vedno odhajala nabita z energijo in mislijo, da se tudi drugi pari srečujejo s
podobnimi problemi in da nisva samo midva nekakšna ''konzervativca''. Vedno
bolj čutiva, da je pogovor potreben. Tako se zbliţujeva, izmenjujeva si mnenja in
najgloblje občutke. Hkrati s tem pa najin odnos zori in najini srci se vedno bolj
pripravljata na trajno zvezo. Veliko lepih misli se porodi v skupini. Za naju je
najbolj dragocena tale: Ljubezen ni samo čustvo, ampak je predvsem nenehno
odločanje za nekoga.'' Ester in Amadej (Vider, 1998, str. 32–35.)
Vider Vital, jezuit, ki se edini v slovenski RKC povsem posveča zakonu in
druţini, za svojo skupino pravi, da se najstarejša zbira ţe 22 let in to brez izjeme
vsak mesec v letu.
Prihod para bi naj preprečil le izjemno upravičen razlog. Nova skupina nastane
pribliţno vsako leto in pol, tako da je sedaj teh skupin 19 s 163 pari, se pravi 8,5
para na skupino. Pomemben podatek pa je tudi to, da je v teh 22. letih prišlo v teh
skupinah le do ene ločitve. Prav tako od začetka vztraja ţe 163 parov, 30 pa jih je
odšlo.
Ţe sama dolţina ţivljenja teh skupin in tudi njihovo širjenje pa zagotovo dovolj
zgovorno kaţeta na to, kako dragocene so te skupine ter kako pomagajo, da bi
poročeni rasli vedno bolj čvrsti v svoji človečnosti, povezanosti ter druţinskosti
(Zakonske skupine kot pomoč poročenim pri osebni rasti, b. d.).
Vsak se najprej razvija ob tem, ko svoja ravnanja primerja s Kristusovim
pogledom na ţivljenje, človeka, zakon, druţino in otroka. Prav tako se v skupini
uči govoriti o svojih mislih, čustvih, teţavah, kar pa je osnovni pogoj za zdrav
odnos med moţem in ţeno. Poleg tega pa s poslušanjem drugih parov, ki si enako
kot on sam prizadevajo, da bi čim bolje uresničili svoje ţivljenjsko poslanstvo
poročenega človeka, vidi, kako ti rešujejo svoje probleme in jih primerja s svojimi
poskusi reševanja. Nadalje pa sta posameznika tudi udeleţenca kot par, na
skupino se pripravljata skupaj. Namreč v skupinah se vedno vračajo k bistvu
zakona – ţivljenju v dvoje – ter se ne skrivajo za otroki kot to počne veliko
poročenih. Drugače pa se razvijata zakonca tudi v vlogi očeta in matere preko
izmenjave svojih vzgojnih izkušenj. Torej ob vsem tem tako posameznik kot par
doţivlja sebe kot enkratnega, sprejetega, spoštovanega in potrebnega, kar je
405
temeljno za človekovo rast in zdravo samozavest. Posledično pa je največji plus
kot reden sad udeleţevanja v teh skupinah, da takšen vedno bolj zreli odnos jaz –
ti, moţ – ţena vpliva na dobro ozračje dóma, ki je potem odličen vzgojitelj otrok.
Vedno boljša ubranost zakoncev, ki sta sposobna sproti reševati tudi teţave, z leti
zanimivo rojeva ţeljo po več otrocih, pač odvisno od moţnosti za odgovorno
starševstvo.
Poleg mesečnih srečanj pa se ti zakonski pari vsako leto zvrstijo še na duhovnih
vajah zanje, kjer se srečujejo z drugimi pari iz Slovenije. Pri tem vsak par posveti
dva ali tri dni le sebi. Druţijo pa se tudi tako, da hodijo skupaj na izlete, si
medsebojno pomagajo pri urejanju domov in podobno. Imajo tudi svoje
dvomesečno glasilo Najina pot, kar je njihovo skupno ime in kamor pišejo o
svojih osebnih izkušnjah. Imajo tudi sklad pomoči, kjer si lahko brezobrestno
sposodijo denar. Vendar vse to je malenkost v primerjavi s pomočjo drug
drugemu, da z veseljem ţivijo svoj zakonski in druţinski poklic ter skušajo tudi
drugim omogočiti, da bi podobno vrednotil zakon kot temeljno človekovo
dobrino. Mnogi od teh sodelujejo še na tečajih priprave za zakon, spet drugi
pomagajo voditi mlajše skupine zakonskih parov. So pa udeleţenci teh skupin tudi
kristjani, zato je pomembno tudi njihovo versko zorenje. Tega so deleţni ob svoji
dolgoletni udeleţbi v teh skupinah, kjer znova in znova iščejo odgovore na
ţivljenjska vprašanja zakona in druţine v evangeliju ter so ţivi člani svojih
ţupnijskih občestev s svojim mnogoterim sodelovanjem. Posebna moţnost za
razvoj zakonskega in druţinskega ţivljenja pa se prav tako kaţe v medsebojnem
svetovanju in pogovoru zakonskih parov z voditeljem (prav tam).
Trden poklic je nujni pogoj za znosno ţivljenje v zakonu in druţini, ki zahtevata
tvarno podlago.
Še posebej za kristjana pa je potrebna neka verska zrelost, v kolikor ţeli svoj
zakon ţiveti krščansko zrelo. Takšna zrelost se kaţe v tem, da imata fant in dekle
osebno vero, torej vero iz prepričanja, iz znanja in prakse, iz ţivljenja ter ne le
podedovane vere. Gre za vero, ki se ne ozira na druge, gre za osebno doţivetje
Boga, ko te v bistvu nihče več ne more prepričati, da ga ni in da ni čudovit. Se
pravi, da je vsaj neka začetna verska zrelost potrebna krščanskima zakoncema, če
hočeta v sodobnem svetu začeti svoj zakon in ga tudi nadaljevati res krščansko.
Namreč marsikdo ga ţivi drugače. Nenazadnje pa je pred začetkom bliţnje
406
priprave potrebno tudi to, da se fant in dekle ne osamita. Človek je druţbeno bitje
tudi v ljubezni in zakonu, sam je lahko le čudak ali samorastnik. Tako da
kakorkoli je ţe razumljivo, da fant in dekle sama rešetata svoj namen stopiti na
skupno pot, jima bodo vrstniki in starejši, s katerimi se bosta od časa do časa
pogovorila o svoji nameri, lahko veliko pomagali (Košiček idr., 2001, str. 15–16).
Fantu in dekletu se vedno bolj zdi, da sta drug za drugega prava, čeprav včasih
pridejo trenutki, ko v to podvomita ali se celo začasno spreta. Spoznata, da bosta
morala dlje časa hoditi skupaj, preden bosta lahko rekla, da sta resnično za skupaj.
Vsekakor pa je ta čas odločitve odvisen od pogostosti in dolţine srečanj, pa tudi
značaja obeh. Ponavadi pa ta doba traja nekaj mesecev ali celó leto. V tem času
sta ponavadi zaljubljena, posledično v svojem opazovanju in svojih sodbah drug o
drugem precej netočna, z veliko mero dobrohotnosti, tudi neizkušenosti ter nekega
polepševanja. Stopnja takšne zagledanosti je večinoma odvisna od starosti. Čim
starejša sta, manj je te zaljubljenosti ter manj časa traja, kljub temu pa je tudi v
tem veliko odvisno od značaja. Ob tem se postavi vprašanje, kaj bi pa naj takšna
dva mlada človeka in kristjana v tej pomembni dobi iskanja storila, da bi bila le-ta
čim bolj koristnejša in plodnejša. V prvi vrsti se morata veliko pogovarjati o
vsem, iskreno, odkrito in ljubeče. To pa velikokrat ni lahko, vendar se je potrebno
zavedati, da se v bistvu vsaka neiskrenost ali nepoznavanje drug drugega kasneje
maščuje. Zato je pomembno, da to nalogo kolikor toliko dobro opravita.
Pogovor bo sigurno kmalu nanesel na vero. Zavedati se je potrebno, da so različne
tako stopnje vernosti kakor tudi načini verskega čutenja, gledanja, izraţanja,
navad, vzgoje. Namreč lahko se zgodi, da fant, ki je bil prepričan, da bo lahko
vzljubil le verno dekle, sreča neverno, a se mu vseeno zdi, da je to oseba, s katero
bi lahko ţivel v zakonu; lahko se zgodi tudi, da ateistka vzljubi vernega fanta.
Vidi, da je to zanj zelo velika vrednota, da se celo sprašuje, ali naj gre v njegovi
naklonjenosti do nje naprej v zvezi ali jo prekine, kar lahko porodi v dekletu
pravo ljubosumje do Boga. Lahko se pa tudi zgodi, da fant in dekle v času skupne
hoje odkrijeta, da je veren eden ali drugi, morda celo oba, pri čemer ta vera ne
posega veliko v ţivljenje. Še posebej pride ta površinska vernost do izraza ko
pomislita na cerkveno poroko. Moramo se zavedati, da sploh ni lahko premostiti
takih velikih, včasih prav nasprotujočih si razlik s področja vere oziroma nevere,
prepričane vernosti ali nevernosti, ki je več ali manj puhla navada. Prav zato je
zelo pomembno, da fant in dekle v takih primerih pametno ravnata. V kolikor se
407
bosta veliko in iskreno pogovarjala ter morebiti vključila še kakšnega
strokovnjaka s tega področja, bosta najverjetneje začela tudi odkrivati veliko
skupnih stvari, za katere uporabljata le različne izraze. V veliko pomoč jima je
lahko tudi proučevanje knjig, ki pišejo o osebni veri. Marsikateri par je na tak
način prečistil vprašanje vere, kateremu je sledilo posredovanje resničnih vrednot
drug drugemu, katere sta spoznala, ţivela ter jih tudi oba sprejela. To je pa bilo
moţno le v primeru, če sta poizkusila iti stvári čim bolj do dna ter jo dosledno
spoznanju začela tudi ţiveti. Ne gre pa zanemariti dejstva, da se pa po drugi strani
lahko zgodi, da več ali manj ostaneta vsak pri svojem. Čeprav v tem primeru ni
toliko pomembno, kdo bo popustil, ali če ni bolje, da gresta narazen, ampak
zavedanje, da je edino pravilno to, da poiščeta glede vere skupni imenovalec.
Namreč v nasprotnem primeru lahko tvegata marsikaj slabega v odnosih med
njima in kasneje med njima in otroki. Kakorkoli pa, le iskrena ţelja odkriti resnico
in samo resnico ter pristna ljubezen med dvema bosta najboljše jamstvo, da bosta
odkrivala Boga, ki je resnica in ljubezen (Vider, 2003, str. 18–24).
Ob vsem povedanem pa gre tudi za fanta in dekle, ki sta oba več ali manj verna ter
bi morala poleg tolikih drugih stvari veliko govoriti tudi o veri in svoji vernosti. V
bistvu je čas pred poroko izredno ugoden za razvoj vere v mladih, katere bistvo je
ljubezenski odnos do Boga in zato tudi do človeka. Tako da s tem ko se fant in
dekle vedno bolj poznata in ljubita, doţivljata bistvo vsake ljubezni, tudi tiste do
boga, in sicer izkustveno. Posledično sta tudi bolj razpoloţena in pripravljena, da
razumeta in dojemata bolj kot sicer jedro vere, ki je v spoznanju, zaupanju in
ljubezni do Boga. Hkrati pa se verna pripravnika na zakon prav tako na verskem
področju kot ostalih trudita, da čim več stvari čim bolje spoznavata, doţivljata in
ţivita skupaj. Torej ne hodita le skupaj na sprehode, v kino, k staršem, v trgovino,
ampak tudi skupaj v cerkev, k molitvi, branju in razmišljanju Sv. pisma. Veliko
vlogo pri tem ima Cerkev, ki se mora zanje zanimati, jih zbirati in se z njimi
pogovarjati.
Kakor se fant in dekle pred poroko navajata bliţine drug drugega, da bosta v
zakonu znala to vzajemnost ţiveti iz dneva v dan, se morata tudi v svoji prvi
ljubezni, v svojih pogovorih, načrtih, teţavah, iskanju pa tudi neţnostih učiti
Kristusove navzočnosti in njegove volje za svojo pot v zakon. V bistvu le táko
gledanje oziroma vţivljanje pomeni boriti se za osebno, doţiveto vero. Le takšna
ima potem vpliv tudi na ţivljenje in ne predstavlja samo neke navade, poročne
408
slovesnosti in nič več. Da pa gredo ti verni pari skozi to pripravo nekoliko laţje, si
radi poiščejo pametne svetovalce. To so lahko poročeni ljudje z več izkušnjami ali
prijatelji, ki gredo po isti poti priprave in lahko z izmenjavo svojih misli in
izkušenj pomagajo. Še posebej pa je lahko na področju vere veliki prijatelj ter
svetovalec duhovnik. Ta pomaga Jezusovo evangeljsko sol mešati z vsakdanjim
ţivljenjem fanta in dekleta, katera se skozi upanja, načrte, uspehe ter neuspehe
pripravljata na zakramentalno srečanje s Kristusom pri poroki (Vider, 2003, str.
24–25).
Prav s takim zdravim, odprtim in treznim pogledom pristopata mlada kristjana
tudi k vprašanju svoje spolnosti v pripravi na zakon.
Tako je prej ali slej čas tudi za telesno bliţino, izkazovanje neţnosti ter zunanjih
znakov notranjega razumevanja z namenom, da spoznata ali sta tudi na tem
področju za skupaj. Namreč zelo hitro lahko odkrijeta kako in koliko sta si
zunanje in telesno privlačna. Iz tega razloga potem tudi ne drţi trditev, da je za
pravo spoznavanje potrebno pred zakonom imeti spolne odnose. Namreč
skladnost in neskladnost v spolnem ţivljenju nista odvisni predvsem od odzivanja
organizma, temveč od duševnosti, od skladnosti oziroma neskladnosti dveh v
mnogih stvareh skupnega ţivljenja. Hkrati tudi ne more biti zakonskih okoliščin
pred zakonom, zato ne moremo vedeti, kako bo spolnost resnično funkcionirala
znotraj zakona. Tudi večina poročenih lahko potrdi, da je spolna skladnost po
večini odvisna od duševne skladnosti, razen če gre za kakšne bolezenske pojave.
Fant in dekle, ki prehitro preideta k večji telesni bliţini, s tem zavreta duševno
spoznavanje. Do telesnega stika je sicer lahko priti, je tudi prijeten, ampak
spoznavanje parterja s poglabljanjem v njegovo notranjost pa je zelo počasno in
nemalokrat garaško delo. To pa je mogoče le z veliko medsebojnega
pogovarjanja. Ob vsem tem pa je še najpomembneje, kaj imata mlada človeka in
kristjana za vzor. Ali odkrivata velik vzor v tem, da se celovito razvijata duševno
in telesno tako, da dozorita za polno, tudi telesno predanost, ob času poroke ali pa
ne (Vider, 2003, str. 19 in 27−28).
Torej poudariti je potrebno, da postane spolno ţivljenje lepo šele, ko se mu
pridruţi duševna ljubezen. V končni fazi je ljubezen ujemanje src in ne spolnih
organov. Tako da se duševna ljubezen pred poroko kaţe predvsem kot hrepenenje
po bliţini partnerja. Srečna sta, kadar sta skupaj in tudi komaj čakata, da se
naslednjič srečata, vendar ne le zaradi spolnega ţivljenja. V zakonu pa se taka
409
ljubezen izraţa v medsebojnem spoštovanju predvsem zaradi partnerjevih lepih
lastnosti. Največkrat se kaţe v majhnih pozornostih, ki nič ne stanejo in za katere
je priloţnosti več kot dovolj. Prav tako je duševna ljubezen tista, v kateri čutiš s
partnerjem, drug do drugega čutita odgovornost tudi v stvareh, pri katerih sta si
različna. Poleg tega v pogovorih nista jaz in ti temveč midva.
Poleg telesne privlačnosti ter duševne čustvene ljubezni pa je za popolno ljubezen
potrebna še njena duhovna razseţnost. Ta predstavlja najvišjo stopnjo ljubezni.
Apostol Pavel je celo zapisal, da naj moţ ljubi svojo ţeno kot Kristus ljubi svojo
Cerkev. Tako je zakonska ljubezen, v kolikor je resnična, nekaj svetega. Zakonca
sta si jo pred Bogom obljubila ter podarila. S tem je Bog stopil v njuno ţivljenje,
da bosta z njegovo pomočjo laţje ohranila in krepila svojo ljubezen.
Ob tem je potrebno poudariti, da bosta zakonca imela srečen zakon le, če ga bosta
gradila v podobi velike črke A. Zavedati se namreč morata, da se s poroko
prizadevanje za krepitev ljubezni ne konča, ampak nadaljuje, da se vedno bolj
zbliţujeta. Otroci pa imajo v takem zakonu ponavadi vlogo povezovalca, kot
vodoravna črta pri črki A. Kljub temu pa, če se v ljubezni sama ne zbliţujeta, jima
tudi otroci ne morejo pomagati oziroma rešiti načetega stanja. Tako obstaja
nevarnost, da bo njun zakon dobil obliko črke H, kjer ne bo več nobenega
zbliţevanja. Najslabša pa je varianta zakona v obliki črke V. Nakazuje, da sta
zakonca začela v skupni točki, kasneje pa je sledilo razhajanje in oddaljevanje.
Kakorkoli pa, brez prizadevanja se ljubezen teţko ohrani, kar je pa po besedah
apostola Pavla trajna naloga. Na ţalost se tudi med vernimi zgodi, da zmanjka
prizadevanja in njihovi zakoni razpadejo, četudi so jih sklenili pred Bogom.
Namreč Bog se ne vsiljuje, če mu človek ne odpre srca (Košiček idr., 2001, str.
85−86).
Skratka, do neke mere se morata mlada človeka, ki se pripravljata na zakon,
osamiti in biti usmerjena v svoj ljubezenski slog. Vendar pa je ob tem potrebno
izpostaviti še eno stvar, katere ne smeta pozabiti, in sicer, da kljub vsemu ostajata
druţabni bitji. V končni fazi v zakonu ne bosta ţivela izven ostalega sveta, ampak
v sredini. Prav zato morata ţe na poti v zakon razumeti in ţiveti zakonitosti
človeka v smislu, da potrebuje soljudi. V odnosu do svojih staršev mor biti mlad
par dovolj samostojen, a po drugi strani se ne sme ločevati od njih, ampak si
prizadevati za čim bolj ţivahne stike, se z njimi pogovarjati, jih spraševati o
njihovih izkušnjah ter izmenjevati mnenja, poglede ter načrte. Enako je s prijatelji
410
in znanci, na katere marsikdo pozabi, ko spozna svojega bodočega partnerja. Zato
se mora mladi par zavedati, da ni ravno prav, da jih zaradi medsebojnega
spoznavanja pustita ob strani, kajti kasneje jih bosta sigurno še kako potrebovala.
V končni fazi je prijateljstvo, ki je enkrat pretrgano, zelo teţko spet oţiveti.
Zelo koristno pa je v času priprave tudi to, da se mlad par najde s kakim drugim
mladim parom, ki se enako pripravlja na zakon. Skupaj se lahko pogovorijo o
svojih opaţanjih in izkušnjah, razočaranjih, teţavah, upih in načrtih (na primer ţe
prej omenjene zakonske skupine). Pozneje pa se ta predzakonska poznanstva in
prijateljstva razvijejo v zakonska, tako imenovana zakonska občestva.
Na tem mestu omenimo še ţupnijo, v kateri mlad par (v kolikor sta kristjana) ne bi
smel biti nič manj prisoten kot kjerkoli drugje. Tukaj je mišljeno predvsem
ţupnijsko ţivljenje s svojimi mašami, razna srečanja, romanja, misijoni in
podobno, kar lahko ima na njiju le pozitiven vpliv (Vider 2003, str. 33−34).
V pripravi na zakon kristjanov pa gre tudi za razmišljanje o zakonu kot o
zakramentu, o čemer je bilo ţe veliko povedano v poglavju o krščanskem zakonu.
Zaročenca se torej morata pred poroko dobro poznati. Če se premalo poznata, se
kaj hitro lahko zgodi, da si tudi premalo zaupata, ne vesta ali bo partner zvest ali
ne. In nemalokrat se zgodi, da se res premalo poznata. Velikokrat se pred poroko
le telesno poznata in tako ugotovita, da se dobro ujemata. V zgodnjo poroko ju
prisili nosečnost, čeprav nanjo nista pripravljena. Kmalu po poroki pa ugotovita,
da sta si preveč različna, da bi lahko zdrţala skupaj. Včasih šele po poroki
odkrijeta veliko ter neskladno različnost značajev. Je ţe res, da ni potrebe, da se v
vsem ujemata, ampak izkušnje kaţejo na to, da je pa vseeno bolje, če se moţ in
ţena v pomembnih stvareh čim bolj ujemata. Tako je bolje, da se ţe pred poroko
ugotovi in spozna partnerjev temperament kot temeljno potezo človekovega
značaja. Ta poteza je prirojena in se ne spreminja. Močna zakonska ljubezen jo
sicer lahko prenese, ampak spremeniti je pa ne more. Svoj temperament
velikokrat pred poroko radi prikrivamo ali zaradi ljubezni celo spregledamo, po
poroki pa je to ţe teţje prikrivati in spregledati. Lahko se zgodi, da bo zakon kljub
temu obstal, ampak za ceno velikega potrpljenja, na katerega smo pa ţal danes
bolj malo pripravljeni. To pa iz razloga, da veliko zaročencev vstopa v zakon z
velikim idealizmom ter upanjem, da se bo partner spremenil oziroma da bosta
spremenila drug drugega. Zaradi dobrega razumevanja kasneje v zakonu je
potrebno tudi, da se zaročenca ţe pred poroko pogovorita o svojih navadah in
411
razvadah (slabe navade – kot na primer alkoholizem). Zelo zaţeleno je tudi, da
drug drugemu odkrijeta svojo preteklost, še posebej, če nista kje blizu doma. Ne
bi namreč bilo prijetno, če bi kateri od partnerjev šele po poroki izvedel o drugem
partnerju kaj neprijetnega, tudi kaj takega, kar bi ju lahko ločilo ţe pred poroko, v
kolikor bi bilo pravi čas odkrito. Vseeno pa ob takih presojah partnerja ne smeta
biti malenkostna, kajti napake imamo vsi. Tako da gre bolj za stvari, ki so lahko
resnično boleče (na primer, da ţena šele po poroki izve, da ima njen moţ z drugo
ţensko otroka in ji je to zamolčal). Nadalje si morata zaročenca povedati še kaj o
svojem zdravju, pri čemer lahko prav tako pride do očitkov in teţav, če si
zamolčita kaj hujšega (na primer zelo lahko prizadene duševna bolezen) (Košiček
idr., 2003, str. 73−77).
8. Mnenja znanih Slovencev o poroki (glej poglavje 5.4.1)
Maja Slatinšek, pevka:
''Poroka mi pomeni veliko, saj je neke vrste priznanje ljubezni drug drugemu pred
pričami. Po drugi strani je v Sloveniji tako, da dokler bodo neporočene ţenske,
moški in pa tako imenovane matere samohranilke imeli več ugodnosti kot
poročeni, bo še vedno več samskih.''
Mojca Mavec, televizijska voditeljica:
''Če gledam najuspešnejše predstavnice moje generacije, se stvari pogosto
zapletejo: imele bi resno zvezo, a obenem potrebujejo svobodo in več časa zase. V
redu, bi se poročile, a v bistvu še vedno čakajo ljubezen svojega ţivljenja, s
svojim moškim si delijo druţinski paket pri mobilnem operaterju, a vztrajajo pri
ločenih bančnih računih … Da, imele bi otroka, hkrati pa jih skrbi, kaj bo z
njihovo kariero. Sploh pa je lahko ţivljenje tridesetletnikov brez otrok zelo
naporno. Ker te potem zasleduje gruča nemirnih babic, mater, očetov, sester in
prijateljic, ki kar umirajo od ambicije, da bi končno postali prababice, babice,
dedki in botre …''
412
Jadranka Juras, glasbenica:
''Poroka mi ne pomeni nobene garancije, da bo zveza uspela oziroma da me
ljubljeni moški ne bo zapustil. Danes poroke ne jemljemo tako resno kot včasih,
ko je veljala zvestoba do groba in podobno. Seveda je to odvisno od vsakega
posameznika. Poroka zame nima nobene teţe, sploh ves ''pomp'' okoli poročnega
dne mi je odveč. Če se dva iskreno ljubita, se bosta ljubila do konca svojih dni s
prstanom na roki ali brez njega.''
Heliodor Cvetko, psiholog iz Svetovalnega centra Maribor:
''Večinsko mnenje mladih danes je, da je poroka nepotreben tradicionalističen
ritual, ki predvsem veliko stane, nima pa nobene večje praktične vrednosti. Morda
lahko trdimo, da si ţenski del mlade populacije v nekoliko večjem deleţu ţeli
poroke, a zgolj iz sentimentalnih razlogov. Za nekatere je poroka priloţnost za
razkazovanje bogastva in pomembnosti posameznikov ali druţinskega klana. Le
redki, preredki pa razumejo poroko kot javno in slovesno obljubo partnerju v
nameri pomoči, zvestobe in spoštovanja. Še redkeje pa v ţelji po boţjem
blagoslovu (poroka kot zakrament) in druţinskem ţivljenju z rojevajočimi se
otroki kot osebnem poslanstvu oziroma smislu ţivljenja.''
(Verovnik, 2006, str. 12.)
9. Ljudje, ki niso sposobni za zakon (glej poglavje 5.4.5)
Primer:
Ţenska ţivi v slabem zakonu, se ţeli razvezati, a ničesar ne ukrene za to.
Velikokrat trdi, da tega ne stori zato, da otroci ne bi ostali brez očeta. Dejansko se
pa ne razveţe, ker se noče ločiti od premoţenja, ki ga je pridobila z moţem
(Košiček, 1993, str. 79).
Primer:
Moţ pogosto obdolţuje ţeno, da je čustveno hladna, gospodovalna, samoljuba,
zato se ji ne more čustveno pribliţati. Velikokrat je pa resnica ravno obratna. Moţ
ne vnaša v zakonsko ţivljenje nobenih čustev, obnaša se gospodovalno, do ţene je
413
brezobziren, zaradi česar se ona zaman trudi, da bi ustvarila globlji čustveni odnos
z njim (prav tam).
Pogosto gre za občutek manjvrednosti, ki je globoko zakoreninjen v mnogih
nevrotičnih osebah.
Recimo nekatere ţenske dvomijo o svoji mikavnosti in ne verjamejo, da so
zmoţne zbuditi pravo spolno ljubezen. Ker je ne pričakujejo, je niso pripravljene
niti dajati. Kljub temu pa si ţelijo ljubezensko zvezo, še bolj ţivljenjsko skupnost
z moškim. Protislovje jih pripelje do hude napake, da se naveţejo na prvega, ki
pride mimo. Pogosto gre za mlačna čustva do moţa, brez spolnega poţelenja do
njega. Ni jim vaţno, ali se moški z njimi poroči zaradi spolnega poţelenja ali ţelje
po udobnem ţivljenju. Kar je najbolj kruto, ker dvomijo, da bi lahko navezale
partnerja nase z ljubeznijo, to storijo s pomočjo otroka. Zanosijo po »naključju«,
včasih celo proti svoji volji, nato pa od partnerja zahtevajo, da se poroči, da bo
»otrok imel očeta«.
Recimo nekateri moški se čutijo tudi manjvredne kot spolna bitja. Sami sebi se
zdijo nesposobni, da bi ţensko lahko spolno zadovoljili, kar jih velikokrat napelje
k sklepanju kompromisov. Recimo si izberejo partnerico, ki je skorja še otrok, ali
kakšno neprivlačno, neenakovredno ali po poloţaju, izobrazbi in podobno. Pri tem
se ulovijo v lastno past, saj pričakujejo ljubezen, ki je niso pripravljeni dajati, in to
od osebe, ki jih ne privlači ali jo celo zaničujejo. Posledično so globoko
razočarani, ker v ljubezenskem razmerju ne doţivljajo zadovoljstva, ki ga ţelijo.
(Košiček, 1993, str. 79–81).
10. Pravne posledice v razmerju med razvezanima zakoncema po razvezi
zakonske zveze (glej poglavje 5.5.1.1)
Preţivljanje razvezanega zakonca
Primera iz sodne prakse:
''Sodišče mora določno ugotoviti pogoje za preţivnino, to pomeni, ali je zakonec
nepreskrbljen, ker nima sredstev za ţivljenje. Ugotoviti je treba hkrati, da ni
sposoben za delo ali pa se ne more zaposliti. Toda nadaljnji pogoj za preţivnino
je, da je drugi zakonec sploh zmoţen plačevati preţivnino. Pri preţivnini za
414
določen čas je treba ugotoviti potrebo, da se zakonec vţivi v novi poloţaj in da si
uredi razmere. Obstoj teh subjektivnih in objektivnih okoliščin je pogoj za začasno
preţivnino.''
''Zunajzakonska skupnost, ustanovljena v času trajanja zakonske zveze, ki obstoji
v času razveze zakonske zveze oziroma uveljavljanja pravice do preţivnine, je
ovira za priznanje pravice zakoncu do preţivnine.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 112.)
Vračanje daril
Primer iz sodne prakse:
- ''Iz razloga razveze zakonske zveze toţnik ne more zahtevati razveljavitve darilne
pogodbe, saj zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR). Okoliščine, ki
so nastopile po tem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, namreč na veljaven
nastanek pogodbe nimajo vpliva. Lahko pa pomenijo, da je zaradi njihovega
poznejšega nastanka odpadla podlaga tega pravnega posla (1. odst. 51. člena
ZOR). S tem je pravni posel prenehal veljati, stranki, ki sta ob izvrševanju darilne
pogodbe dali ali prejeli, pa imata pravico zahtevati nazaj dano oziroma dolţnost
vrniti prejeto.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 114.)
Delitev skupnega premoţenja
Primera iz sodne prakse:
''Pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi skupnega premoţenja zakoncev
iz 1. odst. 64. člena ZZZDR ne pomeni le sporazumno določitev deleţev zakoncev
na skupnem premoţenju in delitev tega premoţenja, ampak soglasje zakoncev o
obsegu premoţenjske mase, ki je skupno premoţenje, torej o tem, kaj sploh spada
v skupno premoţenje. Zato pozneje, po sporazumni razvezi zakonske zveze, ni
mogoče v pravdi ugotavljati, ali neko premoţenje, ki je bilo sicer pridobljeno v
času trajanja zakonske zveze, ni pa bilo zajeto v sporazumni delitvi skupnega
premoţenja zakoncev, čeprav sta razvezana zakonca ob sklenitvi omenjenega
sporazuma zanj vedela, spada v njuno skupno premoţenje.
Opomba: Sporazum o delitvi skupnega premoţenja mora biti od 1. junija 1995
dalje sklenjen v obliki notarskega zapisa (glej noveliran 129. člen Zakona o
notariatu).''
415
''Pogodba med zakoncema o delitvi skupnega premoţenja je pravno veljavna tudi,
če je sklenjena v času trajanja zakonske zveze.'' (Geč-Korošec, 2000, str.
114−115.)
11. Pravne posledice v razmerju staršev do otrok po razvezi zakonske zveze (glej
poglavje 5.5.1.2)
Pravice in dolţnosti staršev in otrok
Primeri iz prakse:
''Pravica staršev, da ţivijo skupaj s svojim otrokom in nasprotno, je njihova
osebna pravica. Le če se ugotovi, da je ločitev med njimi nujna za otrokovo korist,
je mogoče otroka ločiti od staršev (102., 103. in 105. člen ZZZDR, 8. in 9. člen
Konvencije OZN o otrokovih pravicah). V primeru kršitve navedenih pravic (ki so
osebnostnega in druţinskega značaja) imajo starši in otroci pravico do pravnega
varstva po določilu 1. odst. 157. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vsebino
pravic, ki so lahko predmet varstva po navedenem določilu, pa določajo različni
materialnopravni predpisi, med drugim ZZZDR in Konvencija ZN o otrokovih
pravicah.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 175.)
''Dolţnost staršev, da preţivljajo otroka, ni le moralna, marveč tudi zakonsko
utemeljena (1. odst. 123. člena ZZZDR). Res je sicer obveznost staršev za
preţivljanje polnoletnega otroka, ki študira, manj stroga, saj je podana le v
primeru, če se redno šola, in res mora mladoletnik, ki je dopolnil 15 let in je
zaposlen, prispevati za svoje preţivljanje in izobraţevanje. Vendar v
obravnavanem primeru toţnik ni zaposlen, marveč si s priloţnostnimi deli očitno
na račun svojega prostega časa izboljšuje svoj standard, ki bi bil glede na
skromen toţenčev prisojeni preţivninski prispevek na zelo nizki ravni.'' (Geč-
Korošec, 2000, str. 176.)
''Otroci imajo pravico do takšnega premoţenjskega standarda, kakršnega imajo
njihovi starši. Starši z boljšimi premoţenjskimi razmerami so zato dolţni
prispevati toliko ali več, kot znašajo osnovne otrokove potrebe, starši s slabimi
premoţenjskimi razmerami pa sorazmerno manj. Sodišča so zato dolţna v vsakem
primeru posebej upoštevati tako potrebe otrok kot zmoţnosti staršev in v skladu z
njimi določiti ustrezno preţivnino. Zato je pavšalna primerjava med zneski
prisojenih preţivnin brez vsakršne teţe.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 179.)
416
''Bistveno je ob toţbi za zniţanje preţivnine dognati, ali so se spremenile
okoliščine, na podlagi katerih je bila poprej določena preţivnina (132. člen
ZZZDR). Pri tem pa je seveda potrebno raziskati in upoštevati vse okoliščine, ki
so pomembne za to, da se ugotovijo tako potrebe preţivninskega upravičenca
kakor tudi moţnosti preţivninskega zavezanca (129. člen ZZZDR). Sodišče mora
nadalje imeti pred očmi ne le naravno in moralno, marveč tudi zakonsko dolţnost
staršev, da omogočijo svojim otrokom pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni
razvoj in usposobitev za samostojno delo in ţivljenje (102. člen ZZZDR) ter po
svojih močeh skrbijo za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo glede na njihove
sposobnosti, nagnjenja in ţelje (2. odst. 103. člena ZZZDR). Šele presoja z vseh
naštetih vidikov lahko odgovori na vprašanje, ali je upravičeno zniţanje poprej
določene preţivnine.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 180.)
''Prodaja nepremičnin mladoletnih otrok, ki jo je izvršil roditelj brez odobritve
skrbstvenega organa, je pravnoveljavna, če ji otroci takoj po polnoletnosti niso
oporekali.'' (Geč-Korošec, 2000, str. 181.)
''Odobritev pravnega posla, s katerim starši razpolagajo s premoţenjem
mladoletnega otroka, sme pristojni skrbstveni organ odreči ţe, če tega ne terjajo
koristi mladoletnika, in ne šele, če je posel očitno v njegovo škodo.'' (Geč-
Korošec, 2000, str. 182.)
Pravice in dolţnosti otrok
''Otrokova obveznost preţivljanja roditelja pride v poštev šele, ko roditeljev
zakonec sploh nima ali nima dovolj moţnosti za preţivljanje svojega zakonca.''
(Geč-Korošec, 2000, str.188.)
''Starši sicer lahko uveljavljajo preţivninski zahtevek proti enemu samemu izmed
več otrok (32/2. in 33/2. člen TZRSO – 124. in 126. člen ZZZDR).'' (Prav tam.)
Ukrepi centra za socialno delo in sodišča
''Pri materi, ki je zasvojena z alkoholom, otrok nima moţnosti za normalen fizični
in psihični razvoj, ker mu tega mati ni zmoţna zagotoviti.'' (Geč-Korošec, 2000,
str. 195.)
417
12. Ţivljenje bivših zakoncev in otrok po razvezi (glej poglavje 5.5.2)
Sedem duhovnih zakonov razveze
Duhovno razvezo uporabimo, da bi svoje ţivljenje dvignili na višjo kakovostno
raven in da izkušnja razveze postane prej dobitek kot izguba. Duhovna razveza
nas poveţe z našim najvišjim bistvom in celi razpoko med našim jazom in dušo.
Torej kadar razvezo uporabimo za zdravljenje svojih ran, tako da se učimo,
rastemo in se razvijamo v bolj ljubeča in zavedajoča se bitja, prejmemo duhovno
izkušnjo in notranjo osvoboditev. Tako si v navzočnosti našega najvrednejšega
bistva povrnemo moč, radost in neomejeno svobodo ter si ustvarimo ţivljenje, ki
nam je drago. Sedem duhovnih zakonov univerzuma pa pomaga odkriti, zakaj je
prisotna bolečina ob razvezi. Ta načela vodijo skozi sam proces zdravljena in
pripeljejo nazaj v prostor globoko v nas, ki je izpolnjen z modrostjo, vednostjo in
usmiljenjem do človeškega izkustva.
a) Zakon sprejemanja: gre za zakon, pri katerem je vse tako, kakor mora biti. Nič
se ne zgodi slučajno, naključij ni. V naših ţivljenjih je vsakomur od nas
namenjeno natanko to, kar potrebuje, da lahko podpira ta edinstven razvojni
proces.
b) Zakon predajanja: če se nehamo upirati in se prepustimo situaciji natanko
takšni kakor je, se začnejo stvari spreminjati. Namreč z upiranjem si
najmočneje odrekamo zdravljenje. Upiramo se pa zato, ker nas je strah, ki nam
pravi sledeče: če se prepustimo in predamo, bomo izgubili nadzor nad svojim
ţivljenjem ali pa se soočili z okoliščinami, ki jim nismo kos. V kolikor smo pa
pripravljeni si ogledati svoj poloţaj in priznati, da ne vemo, kako bi ga uredili,
smo pripravljeni na pomoč, ki jo potrebujemo.
c) Zakon boţanskega vodstva: velja načelo, da bo Bog stal ob strani v tistem,
česar samo ne zmoremo. Če se odrečemo svoji poti kot edini pravilni in se
nehamo braniti, postanemo poniţni. In edino tako lahko notranje Boţansko
vodstvo vstopi v vaše ţivljenje. Brez poniţnosti pa mislimo, da lahko stvari
naredimo povsem sami. Prav tako nam naš varljivi občutek ponosa preprečuje,
da bi videli celoten poloţaj z jasnimi očmi. Ta vlada tako dolgo, dokler ne
odstopimo od svojega pravičniškega prepričanja, da smo neodvisna in
izolirana bitja. Dokler je ta mit nedotaknjen, si zapiramo vrata do prave
modrosti.
418
d) Zakon odgovornosti: ob boţanskem vodstvu natančno vidimo, kako smo
sodelovali in soustvarjali dramo svoje razveze. Začnemo sprejemati
odgovornost za svojo celotno situacijo in se sprijaznimo s preteklostjo.
e) Zakon izbire: ko smo sprejeli odgovornost, lahko izberemo nove načine
odzivanja, ki nam dajejo moč za nove moţnosti. Postanemo odgovorni in
oblikovalec svoje notranje stvarnosti. Od svojega partnerja se notranje
osvobodimo in prereţemo karmično vez, s tem da vzamemo nazaj tiste svoje
vidike, ki smo jih bili projicirali na partnerja. Spoznamo, kakšno je bilo naše
obrambno vedenje in se naučimo, kako naj ravnamo, namesto da bi se v
teţavnih situacijah odzvali z uporom ali protinapadom.
f) Zakon odpuščanja: potem, ko prereţemo karmično vez, smo sposobni poiskati
odpuščanje. Iskanje o tem nam omogoča, da opustimo svoje sodbe in mnenja
o tem, kaj je prav in kaj narobe in tako omogočimo usmiljenje za svoje celotno
bitje. Usmiljenje se razgrne, ko sebe doţivimo v drugem. To se zgodi z
globljim razumevanjem teţav in negotovosti, ki jih imamo kot človeška bitja.
Usmiljenje je boţanska milost za tiste, ki ga iščejo. Ko pa smo sami prejeli
usmiljenje, bomo sposobni dati usmiljenje in odpuščanje tudi svojemu
partnerju.
g) Zakon ustvarjanja: doţivetje svobode odpuščanja nam odpira vrata k novi
stvarnosti. Odpuščanje pretrga vse vezi, ki nas veţejo na preteklost. Omogoči
nam izkusiti nedolţnost srca, izpolnjenega z ljubeznijo in radostjo do ţivljenja.
Je čas ustvarjanja nove prihodnosti, temelječe na boţanski resnici v nas (Ford,
2003, str. 3–7).