diplomsko delo kultura in umetnost 19. in 20 ...3 izjava o avtorstvu spodaj podpisana alenka...
TRANSCRIPT
1
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Diplomsko delo
KULTURA IN UMETNOST 19. IN 20. STOLETJA V
OBČINI SLOVENJ GRADEC
Mentor Kandidatka:
Izr. prof. dr. Andrej VOVKO Alenka TRIPLAT
Somentor:
Doc. dr. Igor KRAMBERGER
Maribor, februar 2009
2
ZAHVALA
Najprej se iskreno zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Andreju Vovku in
somentorju doc. dr. Igorju Krambergerju, ki sta s svojimi strokovnimi nasveti in
strokovno pomočjo nadzorovala in usmerjala nastajanje in dokončanje
pričujočega diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi zaposlenim v knjiţnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu, ki
so mi bili v veliko pomoč pri zbiranju in iskanju gradiva .
Še posebna zahvala pa velja moji druţini in fantu Gregi, ki so me v času študija in
nastajanju diplomskega dela podpirali in spodbujali.
3
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Alenka TRIPLAT, rojena 7. 2. 1983, študentka Filozofske
fakultete Univerze v Mariboru, smer zgodovina in sociologija, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Umetnost in kultura 19. in 20. stoletja v občini
Slovenj Gradec pri mentorju dr. Andreju VOVKU in somentorju dr. Igorju
KRAMBERGERJU avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
Alenka TRIPLAT
Razbor, februar 2009
4
POVZETEK
Pričujoče delo predstavlja kulturo in umetnost v občini Slovenj Gradec v 19. in
20. stoletju.
Namen moje naloge je opisati kulturo in umetnost v občini v omenjenem
obdobju, ter ugotoviti kakšne so bile druţbene spremembe v mestu v 19. in 20.
stoletju in kako je razvoj mesta v preteklosti pripomogel k razvoju kulture in
umetnosti danes.
Občina Slovenj Gradec s širšo okolico sodi med pokrajinsko najzanimivejše in
kulturno zelo bogate predele Slovenije. Bogat kulturni in umetnostni razvoj mesta
v preteklosti kaţejo bogate arheološke najdbe na tem območju.
V mestu so nepogrešljive kulturne ustanove, ki so nastale v prejšnjih stoletjih.
Slovenj Gradec je rojstno mesto številnih umetnikov, ki ţivijo in delajo v drugih
središčih, toda še vedno se čutijo navezane na domači kraj, kamor se radi vračajo.
Velja tudi, da so mnogi prišli v Slovenj Gradec in si tu z zavzetim in
poţrtvovalnim delom ustvarili ugled in tako povzdignili sloves ustanove, v kateri
delajo, in mesta, kjer so doma.
Za občino in njen kulturni razvoj je pomembna glasbena dejavnost. V Slovenj
Gradcu in okolici je bilo glasbeno ţivljenje ţe v preteklosti zelo ţivahno in tako je
tudi danes.
Pomembno je tudi šolstvo. V občini delujejo štiri matične osnovne šole s svojimi
podruţnicami. Pomembni je tudi srednje in visoko šolstvo. Slednje s v zadnjem
času vedno bolj razvija in s tem privablja študente tudi iz drugih krajev.
Občani mesta Slovenj Gradec smo zelo ponosni tudi na mednacionalne povezave
mesta in na naziv Mesto glasnik miru.
5
Raziskava je pokazala, da sta kultura in umetnost v majhnem mestu na Koroškem
bili prisotni ţe od nekdaj in tako bo tudi v prihodnje.
KLJUČNE BESEDE: sociološki vidik, Slovenj Gradec, 19. in 20. stoletje,
kultura, umetnost, šolstvo, glasba, Mesto glasnik miru.
6
ABSTRACT
This paper is about culture and art in the municipality of Slovenj Gradec in 19th
and 20th centuries.
The purpose of my paper is to describe culture and art in the municipality in a
previously mentioned era, as well as to find out which changes in society occurred
in Slovenj Gradec in 19th and 20th centuries. I am also interested in how the
development of the town in the past helped to the development of culture and art
nowadays.
Slovenj Gradec and its surroundings belong to the most interesting and culturally
the richest parts of Slovenia. Archaeological findings in this area are a sign of a
rich cultural and artistic development of the town in the past.
There are some important cultural institutions in town, which were all built in
previous centuries. Slovenj Gradec is a birthplace of numerous artists, who live
and work in other towns; however they still feel attached to their home town,
where they have gained reputation with their unselfish and hard work. In this way
they have helped to establish a reputation for the institution they work in, as well
as to the town they live in.
Music activity is important for the municipality and its cultural development.
Music has been a very important part of Slovenj Gradec and its surroundings
already in the past, and it is no different today.
Educational system is very important as well. There are four central primary
schools with their subsidiary schools in Slovenj Gradec. High education and
higher education are also of great importance. Lately, the latter has been well
developing, and thus also inviting students from other towns.
Citizens of Slovenj Gradec are very proud of the town's international connections,
and especially of its title the "Peace Messener City".
7
The research has shown that culture and art have always been present in this small
town in Carinthia and they will remain present also in the future.
KEY WORDS: sociological aspect, Slovenj Gradec, 19th and 20th centuries,
culture, art, education, music, Peace Messenger City
8
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .................................................................................................................. 1
1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA ..................................................................... 12
1.2 NAMEN OZ. CILJI ..................................................................................... 13
1.3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................. 14
1.4 PREDVIDENA METODOLOGIJA DELA ................................................ 14
2 DRUŢBENE SPREMEMBE V 19. IN 20. STOLETJU ............................. 15
2.1 RAZVOJ MESTA V ČASU CESARSKE AVSTRIJE ................................ 15
2.2 RAZVOJ MESTA V ČASU KALJEVINE JUGOSLVIJE .......................... 16
2.3 SLOVENJ GRADEC V ČASU 2. SVETOVNE VOJNE ............................ 18
2.4 MESTO V ČASU SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE ............................... 19
2.5 RAZVOJ MESTA V ČASU DEMOKRATIČNE SLOVENIJE ................. 21
2.6 RAZVOJ ŠOLSTVA IN PISMENOSTI ..................................................... 22
2.6.2 Vpliv osnovne in srednje šola na razvoj kulture in umetnosti .............. 27
3 KULTURA 19. IN 20. STOLETJA V SLOVENJ GRADCU .................... 29
3.1 OPREDELITEV KULTURE ...................................................................... 29
3.2 SODOBNE KULTURNE USTANOVE..................................................... 30
3.2.1 Sodobno patronstvo .............................................................................. 30
3.2.1.1 Meškova bukvarna ........................................................................ 31
3.2.2 Vmesna oblika ...................................................................................... 31
3.2.2.1 Knjiţnica ....................................................................................... 32
3.2.2.2 Radio ............................................................................................. 35
3.2.2.3 Kulturni dom in kino ..................................................................... 37
3.2.3 Drţavna oblika ..................................................................................... 39
3.2.3.1 Koroški pokrajinski muzej ............................................................. 40
3.2.3.2 Galerija likovne umetnosti ............................................................ 42
3.2.3.3 Glasbena šola ................................................................................ 44
3.2.3.4 Sokličev muzej ............................................................................... 46
4 UMETNIKI 19. IN 20. STOLETJA ............................................................. 51
4.1 SOCIOLOŠKA OPREDELITEV UMETNOSTI ........................................ 51
4.2 UMETNIKOVA VLOGA V DRUŢBENEM ŢIVLJENJU ........................ 51
4.3 UMETNIKI ROJENI V SLOVENJ GRADCU ........................................... 52
4.3.1 Hugo Wolf ............................................................................................ 53
4.3.2 Franc Berneker .................................................................................... 55
4.3.2.1 Bernekerjava nagrada ................................................................... 58
4.3.3 Ernest Goll ........................................................................................... 58
4.4 UMETNIKI, PRISELJENI V SLOVENJ GRADEC .................................. 59
4.4.1 Franc Ksaver Meško ............................................................................ 59
4.4.2 Ljuba Prenner ...................................................................................... 61
4.4.3 Karel Pečko .......................................................................................... 64
4.4.4 Joţe Tisnikar ........................................................................................ 66
4.4.5 Bogdan Borčić ...................................................................................... 69
5 GLASBENA DEJAVNOST .......................................................................... 71
9
5.1 LJUBITELJSKO UKVARJANJE Z GLASBO ........................................... 71
5.1.1 Štirje kovači .......................................................................................... 72
5.1.2 Oktet Lesna .......................................................................................... 73
5.1.3 Pihalni orkester .................................................................................... 74
5.1.4 Carinthia Cantat .................................................................................. 76
5.1.5 Moški pevski zbor Adoramus ............................................................... 77
5.1.6 Ţenska vokalna skupina Nova .............................................................. 78
5.2 PROFESIONALNO UKVARJANJE Z GLASBO ...................................... 79
5.3 POSLOVNO UKVARJANJE Z GLASBO ................................................. 79
5.3.1 Glasbeni studio Melopoja .................................................................... 79
6 KULTURA IN UMETNOST SLOVENJ GRADCA V PRETEKLOSTI . 81
6.1 CERKEV SVETE ELIZABETE ................................................................. 82
6.1.1 Mihael Scobl......................................................................................... 83
6.1.2 Franc Mihael Strauss .......................................................................... 84
6.1.3 Janez Andrej Strauss ............................................................................ 84
6.1.4 Ivan Mihael in Andrej Satori ............................................................... 85
6.1.5 Janez Jurij Mersi .................................................................................. 85
6.2 CERKEV SVETEGA DUHA ...................................................................... 85
6.3 CERKEV SVETEGA JURIJA .................................................................... 86
6.4 CERKEV SVETEGA PANKRACIJA ........................................................ 86
6.5 SOCIOLOŠKI VIDIK UMETNIŠKIH STVARITEV V PRETEKLOSTI . 87
7 ODRAZ KULTURNEGA RAZVOJA IN MEDNACIONALNE
POVEZANOSTI MESTA .................................................................................. 89
7.1 SLOVENJ GRADEC MESTO GLASNIK MIRU ...................................... 89
7.2 SODELOVANJE Z MESTI ČEŠKY KRUMLOV, HAUZENBERG IN
VÓCKLABRUCK ............................................................................................ 91
7.3 EVROPSKA KULTURNA PRESTOLNICA ............................................. 92
8 SKLEP ............................................................................................................. 93
LITERATURA.....................................................................................................84
10
KAZALO SLIK
SLIKA 1: GRAŠČINA ROTENTURN ................................................................ 24
SLIKA 2: KULTURNI DOM SLOVENJ GRADEC ........................................... 39
SLIKA 3: GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI .............................................. 44
SLIKA 4: ROJSTNA HIŠA HUGA WOLFA ...................................................... 46
SLIKA 5: SOKLIČEV MUZEJ ............................................................................ 49
SLIKA 6: HUGO WOLF ...................................................................................... 55
SLIKA 7: BERNEKERJEVA ROJSTNA HIŠA...................................................58
SLIKA 8: SLIKA DR. LJUBE PRENNER ......................................................... 64
SLIKA 9: SLIKA KARLA PEČKA Z NASLOVOM URŠLJA GORA .............. 66
SLIKA 10: SLIKA JOŢETA TISNIKARJA ........................................................ 69
SLIKA 11: OSTANKI RIMSKE NASELBINA COLATIO (STARI TRG) ........ 82
SLIKA 12: CERKEV SV. ELIZABETE .............................................................. 83
SLIKA 13: BAROČNI OLAR CERKVE..............................................................72
SLIKA 14: NOTRANJOST CERKVE SV. DUHA ............................................. 86
SLIKA 15: POGLED NA CERKEV SV. PANKRACIJA ................................... 87
SLIKA 16: SIMBOL MESTA GLASNIK MIRU ................................................ 90
SLIKA 17: SIMBOL SREČANJA PARTNERSKIH MEST ............................... 92
11
KAZALO TABEL
TABELA 1: NASTANKI OSNOVNIH ŠOL V OBČINI SLOVENJ GRADEC
................................................................................................ ...............................22
TABELA 2: NASTANEK SREDNJIH ŠOL V OBČINI SLOVENJ GRADCU
................................................................................................... ............................25
TABELA 3: RAZVOJ KOROŠKEGA RADIA ................................................... 36
12
1 UVOD
1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA
Kultura in umetnost občine Slovenj Gradec sta me zanimali ţe od nekdaj, zato o
naslovu diplomske naloge nisem dolgo premišljevala. Ker pa pričujoče diplomsko
delo nastaja na oddelku sociologije, bo skozi celotno nalogo rdeča nit sociološki
vidik kulture in umetnosti. Naloga je nastajala s pomočjo dveh avtorjev in njunih
del: Raymonda Williamsa (Navadna kultura – izbrani spisi) in Arnolda Hauserja
(Umetnost in druţba).
Umetniške stvaritve preteklih časov presojamo po lastnem umetnostnem hotenju
in se jim posvečamo z novim zanimanjem in razumevanjem šele tedaj, ko se nam
zazdi, da so nekje v smeri sodobnih ciljev, ki jih je potrebno še uresničiti.
V nalogi bo večji poudarek predstavljalo 20. stoletje, do neke mere pa bo
upoštevano tudi 19. stoletje, ki je pomembno, da razumemo sedanjost.
V prvem poglavju diplomskega dela bodo predstavljene druţbene spremembe
mesta Slovenj Gradec.
Sociologija kulture se ukvarja z ustanovami in formacijami kulturne produkcije,
kajti to je eno njenih najbolj izrazitih področij. Williams v svoji knjigi Navadna
kultura loči tri vrste sodobnih kulturnih ustanov. Take kulturne ustanove pa se
nahajajo tudi v občini Slovenj Gradec.
V nalogi bodo podrobneje predstavljene tiste ustanove, ki ţe imajo neko tradicijo
in so pomembne za kulturni razvoj mesta. Te ustanove sem lahko uvrstila v eno
izmed treh kategorij, ki jih Williams navede v svoji knjigi. Ostale kulturne
ustanove, ki so nastale kasneje, pa bodo v nalogi le omenjene.
Najbolj veljavna značilnost umetnosti je to, da je enkratna, nova in neponovljiva.
Umetnostna dela so vezana na čas svojega nastanka. Umetnik postane umetnik
šele tedaj, ko vstopi v medčloveške odnose. Tako so umetniki, kot vsi ljudje,
proizvajalci in proizvodi druţbe.
13
Umetniki, ki so se rodili v Slovenj Gradcu ali prišli v mesto od drugod, bodo
predstavljeni v osrednjem delu diplomske naloge. Umetniki, predstavljeni v
nalogi, so bili zbrani po kriteriju najbolj zasluţnih osebnosti za razvoj kulture in
umetnosti ter so mednarodno prepoznavni.
Za uspešen kulturni in umetnostni razvoj je pomembna tudi glasbena dejavnost. V
nalogi bo predstavljeno ljubiteljsko, poklicno (profesionalno) in poslovno
ukvarjanje z glasbo.
V predzadnjem poglavju diplomskega dela bo predstavljen pomen kulture in
umetnosti v naši občini v preteklosti, poudarek bo na sakralnih objektih in
umetnikih, ki so pripomogli k temu, da te objekte občudujemo še danes. Poglavje
zaključi sociološki vidik umetnostnega ustvarjanja v preteklosti.
V zadnjem poglavju so predstavljene mednacionalne povezave mesta Slovenj
Gradec. Najprej bo opisan Slovenj Gradec kot Mesto glasnik miru, v nadaljevanju
pa še ostale povezave z drugimi drţavami, ki so pomembne za kulturni razvoj in
prepoznavnost mesta izven naših meja.
1.2 NAMEN OZ. CILJI
Cilji:
- Ugotoviti, kakšne so bile druţbene spremembe v mestu v 19. in 20. stoletju.
- Ugotoviti, kako je razvoj mesta v preteklosti pripomogel k razvoju kulture in
umetnosti danes.
- Opisati in predstaviti kulturne ustanove v mestu.
- Opisati in predstaviti umetnike, rojene v Slovenj Gradcu in tiste, ki so se v
mesto Slovenj Gradec preselili.
- Ugotoviti, kakšen pomen za kulturo im umetnost mesta imata razvoj šolstva
in glasbe.
- Navesti medkulturne povezanosti mesta Slovenj Gradec.
14
1.3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
- Zgodovinski razvoj je pustil velik pečat današnji podobi in statusu mesta. To
kaţejo tudi arheološke najdbe na tem območju.
- V Slovenj Gradcu so se rodili številni umetniki, ki dajejo mestu velik pomen in
so še danes pomembni za prepoznavnost mesta.
- Danes je Slovenj Gradec pomembno kulturno središče. V mestu so pomembne
kulturne ustanove, ki so nastale v prejšnjih stoletjih in so za razvoj mesta
nepogrešljive.
- Slovenj Gradec je »rojstno mesto« številnih ansamblov, skupin, orkestrov, ki s
svojim delovanjem in uspehi segajo tudi izven naših meja.
- Za razvoj kulture, umetnosti in drugih dejavnosti je v veliki meri pripomogel
tudi zelo bogat razvoj šolstva.
- Za občino Slovenj Gradec so zelo pomembne mednacionalne povezanosti mesta.
1. 4. PREDVIDENA METODOLOGIJA DELA
Pri pisanju diplomske naloge bom uporabila različne raziskovalne metode.
V prvem in drugem delu naloge, kjer bom pisala o zgodovini mesta, ter njeni
kulturi in umetnosti, bo poudarek predvsem na zgodovinski in deskriptivni metodi
zbiranja podatkov. Tu bom poleg ostale literature uporabila tudi Koroške
zbornike, časopise, kjer je zbrano gradivo o zgodovini Slovenj Gradcu in njegovi
okolici. Uporabila bom tudi komparativno metodo, vse skupaj bom kombinirala z
metodo analize in sinteze.
15
2 DRUŢBENE SPREMEMBE V 19. IN 20. STOLETJU
2.1 RAZVOJ MESTA V ČASU CESARSKE AVSTRIJE
Na začetku 19. stoletja je bil Slovenj Gradec del cesarske Avstrije, od leta 1867
del Avstro-Ogrske.
Napoleonove osvajalne vojne so Slovenj Gradec dodobra razgibale. Leta 1810 je
oddelek Macdonaldovih čet korakal iz Gradca skozi Slovenj Gradec na Kranjsko.
Mesto se je Francozom uprlo, zato so dva meščana obsodili na smrt. Enega so
ustrelili (pokopan je pri cerkvi sv. Duha), drugi pa se je z begom rešil. (Slovenj
Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 48)
V predmarčni dobi (1814–1848) so iskali in kopali ţelezovo rudo okrog Mislinje,
Šoštanja in Vitanja. Dobra prometna povezanost je vplivala na razvoj obrti,
trgovine, ţelezarstva, steklarstva, lesne predelave.
Ko so s franciscejskim katastrom (po cesarju Francu, 1804–1835) na novo uredili
zemljiški davek, so joţefinske davčne občine zamenjale nove, franciscejske
katastrske občine, na osnovi katerih so po revoluciji leta 1848 oblikovali prve
moderne politične skupnosti – občine. Vsa zemljišča so natančno premerili in
ocenili. Glede na rodovitnost so jih porazdelili v različne razrede. (Slovenj Gradec
ob 700 letnici, 1951, str. 19)
V letu pomladi narodov, 1848, so Slovenci dobili prvi politični program
Zedinjena Slovenija. O nemirih in spopadih so poročali tudi iz Slovenj Gradca. V
mestu so ustanovili narodno straţo. Zaradi revolucionarnih nemirov v
večnacionalni monarhiji je cesar izdal zakon o zemljiški odvezi (7. september
1848). Kmet, ki je obdeloval zemljo, je postal lastnik, toda z odškodnino. Številne
obveznosti (davki, odškodnina), slabe letine in konkurenca večjih posestev so
mnoge pehale v razslojevanje in drobitev posesti. (Monografija Slovenj Gradec,
1980, str. 9)
Leta 1849 je Avstrija uvedla novo upravno ureditev. Slovenj Gradec je postal
sedeţ okrajnega glavarstva za sodne okraje Slovenj Gradec, Radlje ob Dravi in
16
Šoštanj. Območje današnje občine Slovenj Gradec se skoraj ujema z območjem
sodnega in davčnega okraja Slovenj Gradec iz leta 1850. Okraj je imel 14 občin
ali sosesk.
Na prehodu v 20. stoletje je prevladovala agrarna proizvodnja, postopoma pa se je
začel pojavljati intenzivnejši razvoj trgovine, podjetij, delavnic, ki so kasneje
prerasle v industrijska podjetja. Cesta skozi Hudo luknjo (1829) in ţelezniška
povezava (Celje-Dravograd, 1899) sta Mislinjsko dolino in širši prostor odprla
ţivahnejšemu gospodarskemu in druţbenemu razvoju. To dokazuje rast tovarn in
trgovin, razvoj drugih dejavnosti (denarništvo, upravne ustanove) ter druţbenih
dejavnosti (zdravstvo, šolstvo, kultura) od 2. polovice 19. stoletja naprej. Slovenj
Gradec je dobil električno razsvetljavo iz lastne elektrarne leta 1903.
Prva svetovna vojna je močno zarezala v vsakdanje ţivljenje ljudi in zavrla
gospodarski razvoj. (Turičnik, 1992, str. 20–22)
2.2 RAZVOJ MESTA V ČASU KALJEVINE JUGOSLVIJE
Slovenj Gradec in Mislinjska dolina sta vojno doţivljala tudi po koncu vojne, v
času bojev za severno mejo 1918/1919. Slovenski vojaki so zasedli del Koroške
do Velikovca. V začetku maja 1919 so organizirali slabo pripravljeno ofenzivo
proti Celovcu, ki se je popolnoma ponesrečila. Umakniti so se morali preko
Slovenj Gradca v Šoštanj in naprej proti Celju. Vojaki s Koroške so pribeţali v
Slovenj Gradec, potem pa naprej. Nemški vojaki sicer ne bi smeli po pogodbi
prekoračiti stare koroške meje, a ker je bil Slovenj Gradec brez obrambe, so
nemški vojaki prišli v Slovenj Gradec, razobesili nemške zastave, »razkuţili«
mestno občinsko pisarno ter bili prepričani, da bodo znova prevzeli oblast in da se
bo Slovenj Gradec priključil nemški Avstriji. To upanje je kmalu splavalo po
vodi. Čez dva dneva so maloštevilni slovenski vojaki, ki so bili okoli Homca,
vkorakali v Slovenj Gradec, za njimi se je vrnilo tudi poveljništvo, oroţništvo in
uradniki. V mestu so zopet začeli govoriti slovensko po vseh uradih in tudi v
cerkvi je bila odpravljena nemščina. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 50–
51)
17
Drţava Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala 29. oktobra 1918, se je ţe 1.
decembra 1918 pridruţila Kraljevini Srbiji; nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov
in Slovencev. Konferenca v Saint Germainu (1919) je z drţavno mejo razkosala
slovenski etnični prostor (Slovenj Gradec je po razdelitvi ostal na obrobju
slovenskega prostora). (Turičnik, 1992, str. 23)
Nemški videz Slovenj Gradca je zamenjala slovenska podoba. Ulice, upravna
poslopja, obrti, trgovinski in gostinski lokali so dobili slovenska imena, učni in
uradni jezik je bil slovenski, vendar se nekateri meščanski veljaki niso mogli
otresti tradicije in navad.
Kraljevina SHS ni povsem prevzela stare upravne ureditve. Ukinila je manjše
enote in jih priključila središčnim krajem. Namesto prejšnjih 14 občin je bilo leta
1921 10 občin, leta 1939 pa samo še 6. V Slovenj Gradcu je bil med vojnama
sedeţ okrajnega glavarstva.
Gospodarsko, upravno in kulturno najpomembnejša je bila mestna občina. Mesto
je razvijalo obrt in trgovino. Upravne sluţbe, bolnišnica, meščanska šola in
sodstvo so opravljali naloge za širši prostor. Ljudje so se zaposlovali v Tovarni
usnja, Tovarni meril, Tovarni kos v Slovenj Gradcu. Veliko je bilo privatnih ţag
in več manjših elektrarn. Kulturno ţivljenje je bilo v mestu v preteklosti ţivahno
in pestro, saj so delovala številna društva, ki so organizirala kulturne in druţabne
prireditve, na katerih so nastopali pevski zbori, glasbeniki, godbe na pihala in
dramske skupine. Leta 1919 je bilo v Slovenj Gradcu ustanovljeno telovadno
društvo Sokol, svoj dom je dobilo leta 1936. Aktivno so delovale atletska,
odbojkarska, plavalna, smučarska, kegljaška, kolesarska in strelska sekcija.
Najbolj dejavni so bili smučarji, kolesarstvo je močno zaţivelo po letu 1934.
Na območju sedanje občine Slovenj Gradec je bilo po registru med leti 1918 in
1945 v 32 obrtnih strokah 156 obrtnikov. Obrtniki so imeli svoja zdruţenja in
društva, ki so veliko storila za izobraţevanje svojih članov, skrbela za razvedrilo
in druţabnost. (Turičnik, 1992, str. 23)
18
2.3 SLOVENJ GRADEC V ČASU 2. SVETOVNE VOJNE
Marčne dogodke (25. in 27. marca) leta 1941 so ljudje Mislinjske doline in
Slovenj Gradca spremljali zelo zaskrbljeno. Tragični dogodki so se zvrstili hitro:
napad na Jugoslavijo, okupacija, razkosanje Slovenije in Jugoslavije. V Slovenj
Gradec je prikorakala prva nemška kolona vojakov ţe 10. aprila 1941. (Potočnik,
1985, str. 3)
Okupator je najprej organiziral izpostave svoje tajne policije; ţe 16. aprila je začel
delovati v mestu gestapo. Nemški okupator je prebivalcem Mislinjske doline
namenil enako usodo kot vsemu slovenskemu narodu – uničenje. V večjih naseljih
je organiziral in utrdil svoje vojaške postojanke, posebno močno so bile
zastraţene ţelezniške postaje. Nemška uprava in gestapo sta nadzirala poloţaj in
ravnanje ljudi. Da bi uresničili Hitlerjevo zapoved, »napravite mi to deţelo spet
nemško«, je začel novi reţim izseljevati ljudi po vnaprej pripravljenem seznamu.
Mnoge Slovenjgradčane in prebivalce drugih krajev so zaprli ţe sredi aprila 1941.
(Turičnik, 1992, str. 25).
Nemški okupator je izseljeval, ponemčeval priimke in krajevna imena, prepovedal
slovenska društva, uničeval slovenske knjige in odpravil slovenske šole, v katerih
so slovenske učitelje zamenjali nemški. Ljudi so glede na rasno pripadnost
kategorizirali z izkaznicami: rdečimi, belimi, zelenimi. Proti nemškim načrtom,
okupatorjevemu nasilju in ustrahovanju, pobijanju talcev, poniţevanju in
izgnanstvu se je stopnjeval in rasel odpor. Na čelu tega organiziranega odpora je
bila KPS. Slovenjgraški komunisti so bili povezani s celjskim in mariborskim
partijskim okroţjem.
V Mislinji so skojevci ţe 1. maja 1941 razbili table z nemškimi krajevnimi imeni.
Tudi v napisnih akcijah v noči od 6. na 7. julij so sodelovali skojevci in komunisti
po vsej Mislinjski dolini in v Slovenj Gradcu.
Od okupacije do pomladi 1942 so Nemci močno prizadeli delo KP in OF v
Mislinjski dolini: z aretacijami najvidnejših članov, preganjanjem, izselitvami,
terorjem in streljanjem talcev. Sledilo je krajše zatišje. Poleti 1942 je prišel na
19
Štajersko Kranjčev bataljon, ki je prerasel v Pohorski bataljon. Pohorski bataljon
je izvedel več kot sto uspešnih akcij. Znano je, da so borci omenjenega bataljona
junaško padli na Osankarici 8. januarja 1943.
Prihod 14. divizije na naše območje je pomenil novo spodbudo za razmah NOB.
To je bila moralna, vojaška in politična pomoč Štajerski. XIV. divizija je imela
pomembno vlogo v zaključnih vojaških operacijah od 9. do 15. maja 1945.
Zaradi reliefne razgibanosti prostora, obširnih in teţko prehodnih gozdov in
zemljepisne lege je imel NOB v Mislinjski dolini mnoge specifičnosti. Gozdovi
Pohorja, Graške Gore in Razborja, ob njih pa še zavedne kmečke domačije, so
dajale varno zavetje partizanskim bolnišnicam in partizanskim tehnikam.
(Potočnik, 1985, str. 3–5)
11. novembra 1944 je bil v Starem trgu ustanovljen odbor OF za Slovenj Gradec.
Konec tega leta so delovale v okraju tudi partizanske »leteče šole«.
Med drugo svetovno vojno je okupator uveljavil svojo upravno razdelitev.
Območje današnje občine Slovenj Gradec je pripadalo Spodnji Štajerski. S to
upravno razdelitvijo, ki je začela veljati 1. julija 1941, je bil okraj Slovenj Gradec
ukinjen, območje današnje občine pa je bilo vključeno v novo formirano okroţje
Maribor. V Slovenj Gradcu je imela sedeţ izpostava političnega komisarja
okroţja do februarja 1943. Namesto prejšnjih šestih občin so jih organizirali pet.
(Turičnik, 1992, str. 27)
2.4 MESTO V ČASU SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE
Po osvoboditvi je območje današnje občine sodilo k okroţju Celje in okraju
Šoštanj. Po volitvah leta 1945 so ustanovili 17 krajevnih narodnoosvobodilnih
odborov. Ţe leta 1946 so bili odpravljeni, ustanovljeni pa so bili krajevni ljudski
odbori. Pozneje so območje današnje občine Slovenj Gradec izločili iz okroţja
Celje ter ga priključili okroţju Maribor in okraju Prevalje. Od maja 1949 je bil
sedeţ okraja v Slovenj Gradcu. Okraj je obsegal Meţiško, Mislinjsko in del
Dravske doline. Leta 1952 so bili odpravljeni krajevni ljudski odbori in
ustanovljene štiri občine: Mislinja, Podgorje, Slovenj Gradec in Šmartno pri
Slovenj Gradcu.
20
Ţe leta 1955 je bil sprejet nov zakon. Takrat so se vse občine zdruţile v občino
Slovenj Gradec, okraj Slovenj Gradec pa je bil odpravljen.
Najpomembnejši razvoj je predstavljala Tovarna usnja. Ves čas se je potrjevala z
izdelki različnih proizvodnih programov na domačem in tujem trgu. Prva tovarna
iz druţine TUS je postala samostojno mešano slovensko-nemško podjetje Tovarna
gumirane ţime in penastih mas Naue NTU (1990). Podjetje izdeluje avtomobilske
sedeţe in drugo notranjo opremo za številne evropske avtomobilske proizvajalce.
V okviru TUS delujejo podjetja Uteks, Ko-si, Prevent in Mikon. Tudi druge
tovarne so hitro spreminjale svojo podobo: najstarejša tovarna – Tovarna kos – se
je razdelila v več manjših enot, Tovarna meril je izoblikovala tri podjetja.
Nekatera obrtna podjetja so prerasla v industrijska: Prevent, Mikon, Nova oprema.
(povzeto po Turičnik, 1992, str. 26–27)
Razmeroma ugodne moţnosti zaposlovanja in tudi stanovanjske zidave v dolini so
sproţile razslojevalne procese v hribovskih predelih. Število kmečkih prebivalcev
se je hitro krčilo. Zelo se je razvila stanovanjska gradnja v mestu. Veliko delavcev
je našlo delo v okoliških občinah. Med leti 1961 in 1991 je število prebivalcev
občine naraslo za 33, 4 %, tudi število nezaposlenih je naraščalo. Polovica ljudi je
bilo takrat zaposlenih v industriji, druga pa v drugih dejavnostih: kmetijstvu,
gozdarstvu, gradbeništvu, prometu, trgovini, gostinstvu, turizmu, finančnih in
tehničnih dejavnostih ter negospodarstvu.
Ob vseh navedenih gospodarskih in socialnih spremembah so sledile novim
zahtevam tudi druţbene dejavnosti, bodisi tiste, ki so ţe imele tradicijo, ali tiste,
ki so pognale korenine v povojnem času. Velik razvoj je doţivela bolnišnica v
Slovenj Gradcu. Pridobila je številne nove prostore, sodobno medicinsko opremo,
laboratorij, transfuzijo, razvila pet oddelkov, številne ambulante,
fizioterapijo…(Turičnik, 1992, str. 29)
Kulturno ţivljenje so ţe kmalu po ustanovitvi razgibale naslednje kulturne
ustanove: knjiţnica, ki je začela delovati leta 1945, uradno ustanovljena leta 1949;
muzej (1951), glasbena šola (1953), Galerija likovnih umestnosti (1957). Leta
1989 je mesto Slovenj Gradec dobilo listino OZN – Glasnik miru. K ţivahnemu
21
kulturnemu in druţabnemu ţivljenju so prispevala svoj deleţ kulturna društva, ki
delujejo v vseh večjih krajih občine, pevski zbori, ansambli… (Turičnik, 1992, str.
30)
Kulturne ustanove bom podrobneje predstavila v osrednjem delu svoje diplomske
naloge.
2.5 RAZVOJ MESTA V ČASU DEMOKRATIČNE SLOVENIJE
Občina Slovenj Gradec meri 173.7km² in je upravno središče občine, nekatere
ustanove pa imajo pomen za širše območje. Občinski oblastni in upravni organi
delajo v skladu z zakoni in statutom. Občina sodeluje s sosednjimi občinami.
Sodelovanje je najintenzivnejše v okviru koroških občin, saj z njimi zaokroţa s
številnimi interesi, potrebami in ţivljenjskimi tokovi povezano koroško pokrajino.
Občinske upravne sluţbe so dobro organizirane. Posebne interesne skupnosti so
krajevne skupnosti. Teh je šest: Sele-Vrhe, Pameče, Slovenj Gradec, Podgorje,
Šmartno in Stari trg; opravljajo naloge, ki sodijo v lokalno samoupravo.
Drţavno-upravna ustanova je sodišče s sedeţem v Mariboru in enoto v Slovenj
Gradcu in s sodno pristojnostjo za območje koroških občin. Enako velja za
toţilstvo in Zemljiško knjigo. (Turičnik, 1992, str. 58)
Še nekaj značilnosti za današnji Slovenj Gradec:
zasebna obrt je dobro razvita,
število kmečkih gospodarstev se zmanjšuje,
izobrazbena struktura se počasi spreminja,
druţbeni proizvod hitro raste,
slovenjgraška podjetja veliko izvaţajo, velikih podjetij oz. gigantov
nimamo,
število industrijskih panog se veča.
Dolgoročna prizadevanja za izboljšanje kvalitete bivanja:
oskrba mesta in okoliških krajev z zdravo pitno vodo,
22
nadaljnja raziskava virov geotermalne vode,
gradnja obvozne prometnice,
prenova mestnega jedra,
dograditev velikega in modernega šolskega poslopja ob športni hali,
gradnja čistilnih naprav.
2.6 RAZVOJ ŠOLSTVA IN PISMENOSTI
Začetki šolstva v Slovenj Gradcu segajo v srednji vek (leta 1228 je nastala prva
osnovna šola). Iz 17. stoletja je veliko podatkov o učiteljih, ki so bili hkrati tudi
organisti. Ţe v času cesarice Marije Terezije je bil pouk v poslopju blizu mestne
cerkve. Šola je bila najprej enorazrednica, od 1827 dvorazrednica, 1849 pa je
postala glavna šola. V letih 1830 do 1850 jo je obiskovalo okoli 100 učencev, leta
1868 pa ţe 160. Sem so prihajali tudi otroci iz okoliških krajev.
Leta 1805 je Franc I. uveljavil politično šolsko ustavo, ki je med drugim uvedla
novo izobraţevalno obliko zasilne šole z močno zmanjšanim obsegom tedenskega
pouka, namenjene predvsem kmečkim in delavskim otrokom, ki niso mogli
obiskovati redne šole. V takih zasilnih šolah, ki so pogosto bile začasne
predhodnice stalnih pravih šol, so se vsaj malo naučili pisati in brati. Nadzor nad
šolstvom je ustava ponovno vrnila Cerkvi, spodbudila pa je nastanek nedeljskih
šol, ki so po določilih zakona bile kot ponavljalnice prvenstveno namenjene
utrjevanju znanja iz začetne šole. Prav temu zakonu pa moramo pripisati, da je
spodbudil ustanovitev večine še danes delujočih osnovnih šol v Mislinjski dolini.
(Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, 199, str. 264–266)
Tabela 1: Nastanki osnovnih šol v občini Slovenj Gradec
Osnovna šola Leto nastanka
Slovenj Gradec 1228
Šmartno 1811
Podgorje 1821
Pameče 1853
23
Šmiklavţ 1858
Razbor 1874
Sele 1898
Šola s prilagojenim programom
Slovenj Gradec
1967
Vir: Lasbaher (1996, str. 24)
S tretjim šolskim zakonom je bila uvedena osemletna obvezna ljudska šola do
izpolnjenega 14. leta starosti. Šele s tem zakonom je bilo odpravljeno učiteljevo
neposredno sluţbovanje Cerkvi. Učitelji so postajali vedno bolj izobraţeni. Ţe po
letu 1848 smo dobili prva prava učiteljišča. Zaradi nenehnih slovensko nemških
trenj je Schulverein v mestu Slovenj Gradec končno izsilil in leta 1901 ţe dogradil
bogato opremljeno nemško šolo, slovensko prebivalstvo je za 40.000 kron za
svojo šolo odkupilo mestno graščino1, ki so jo potem za osnovno šolo uporabljali
vse do leta 1967. (Turičnik, 1992, str. 45).
1Leta 1361 so gospodje Aufensteini izročili Habsburţanom stolp v Slovenj Gradcu kot oglejski fevd.
Stolp se takrat omenja kot »der turn«, kasneje pa kot »der turen zu Wyndischgratz«leta 1493 je bil stolp
prezidan tako, da je bil pripravljen za obrambo. V 16. stoletju se je stolp imenoval po Seifriedu in
Štefanu Rottenbergerju. Šele kasneje se je stolp oz. dvorec imenoval Rotenturn. V 17. in 18. stoletju je
bil prezidan v dvorec, kakršen se nam je v temeljnih potezah ohranil do danes. Leta 1900 so dvorec
preuredili v šolo, ob obnovitvenih delih 1986/87 pa je dobil današnjo funkcijo. (Slovenj Gradec in
Mislinjska dolina I., 1999, str. 161–162)
24
Slika 1: Graščina Rotenturn
Fotografirala Alenka Triplat
Nemške šole so v naših krajih delovale samo do konca I. svetovne vojne leta
1918, po tem so bile ukinjene in vpeljan je bil slovenski pouk.
(Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, 1999, str. 267–269)
Kraljevina SHS se je z enotno ureditvijo šolstva dolgo obotavljala in zakon o
narodnih šolah je bil sprejet šele proti koncu leta 1929. Z novim zakonom so
dobili dve stopnji osnovne šole. Imenovali sta se niţja in višja narodna šola; vsaka
je trajala po štiri leta. Po tem zakonu so bili osnovnim šolam lahko dodeljeni tudi
otroški vrtci. V mestu Slovenj Gradec so ta zakon prehiteli. Enooddelčni vrtec je
začel z delovanjem ţe v šolskem letu 1927/1928.
Šolstvo v času nemške okupacije so prevzeli Nemci in jim dodelili nemške
učitelje. Pouk je potekal v nemškem jeziku, kar je bilo za otroke zelo hudo, saj
niso poznali jezika. Slovenske učitelje so izgnali.
Zelo močno voljo po zavestnem ohranjanju slovenske narodne samobitnosti so
tudi na našem območju izpričevale zasilne oblike šolstva med
narodnoosvobodilnim gibanjem. Tak način pouka se je izvajal na dva načina:
otroci so se v manjšem številu zbrali na določenih kmetijah ali pa so jih
partizanski učitelji posamično obiskovali po domovih. Oktobra 1944 je začela
delovati tudi »leteča ali potovalna šola osvobodilne fronte« z obiskom
25
posameznih učencev na njihovih domovih. (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina
II, 1999, str. 269–275)
Razvoju osnovnega šolstva je bila po vojni posvečena posebna pozornost. V
občini so bile štiri matične osnovne šole: Pogorje, Šmartno, Mislinja in Slovenj
Gradec. Druge so podruţnične in organizacijsko povezane z matičnimi: Sele,
Pameče, Razbor, Pod Graško Goro, Dolič, Završe in Paški Kozjak ter posebna
osnovna šola v Slovenj Gradcu.2
Večina šolskih poslopij je bilo med vojno porušenih ali poškodovanih. Po
osvoboditvi je veljala prva skrb obnovi le-teh oziroma novim gradnjam.
(Pogačnik, 1981, str. 23)
Gospodarski in druţbeni razvoj je terjal tudi ustanavljanje srednjih in strokovnih
šol. Vajenska nedeljska šola je delovala ţe prejšnje stoletje, njeno dediščino je
prevzela obrtna nadaljevalna šola, ki se je po osvoboditvi razvila v obrtno šolo
različnih strok. Leta 1924 so v Slovenj Gradcu ustanovili tudi trgovsko
nadaljevalno šolo. Reorganizacija šolstva v Sloveniji je slabila obrtno šolo: učenci
so odhajali v večja središča, šolo so odpravili leta 1961. (Pogačnik, 1981, str. 24)
Tabela 2: Nastanek srednjih šol v občini Slovenj Gradcu
Srednja šola Leto nastanka
Ekonomska šola 1960
Trgovska šola 1971
Zdravstvena šola 1973
Upravno-administrativna šola 1975 do 1984
Gostinska šola 1976
Administrativna šola 1978 do 1982
Lesarska šola 1987
2 Danes je drugače. Mislinja je leta 1995 postala samostojna občina. Današnje osnovne šole v občini
Slovenj Gradec so Pogorje, Šmartno in Slovenj Gradec (Prva in Druga osnovna šola, Osnovna šola s
prilagojenim programom ter podruţnične šole: Razbor, Šmiklavţ, Sele in Pameče).
26
Podjetniško poslovanje – tajnik 1992
Podjetniško poslovanje – tehnik 1995
Gimnazija 1996
Vir: Lasbaher (1996, str. 24)
Skupno ime za ekonomsko in trgovsko šolo se je uveljavilo leta 1971 – Šolski
center. Taka organiziranost je omogočila ustanavljanje še drugih šol. Kot je vidno
iz tabele, se je srednje šolstvo v Slovenj Gradcu zelo razmahnilo po letu 1970.
Tako je Šolski center danes najmočnejša vzgojno-izobraţevalna ustanova v
koroški krajini. Šolski okoliš sega še v velenjsko občino.
Pestre izobraţevalne naloge je v dvajsetih letih (1959–1979) opravila delavska
univerza v Slovenj Gradcu, ki je organizirala številne izobraţevalne oblike:
predavanja, seminarje, tečaje in s ter pritegnila okoli 64. 000 različnih
poslušalcev. Vseh predavateljskih ur so ob dvajsetletnici našteli okoli 120. 000.
Posebno vzgojno-izobraţevalno nalogo pa opravlja šolski izobraţevalni center pri
Lesni. Ta skrbi za strokovno usposabljanje ţe zaposlenih delavcev. (Pogačnik,
1981, str. 24–25)
Še posebej smo Slovenjgradčani ponosni na hiter razvoj višjega šolstva. Višja
strokovna šola Slovenj Gradec je bila ustanovljena 6. januarja 2000 kot
organizacijska enota Šolskega centra Slovenj Gradec.
Višješolski programi:
- poslovni sekretar,
- komercialist,
- računovodja,
- prenovljena programa poslovni sekretar in ekonomist.
Na šoli si ves čas prizadevajo za zagotavljanje kakovostnega izobraţevanja in pri
tem sledijo povezovanju s podjetji in ustanovami doma in v tujini. Predavatelji se
aktivno vključujejo v številne mednarodne projekte, študenti pa imajo moţnost
opravljanja praktičnega izobraţevanja v tujini preko mednarodnega projekta
Erasmus. (http://www.sc-sg.net, 9. 10. 2008)
27
2.6.2 Vpliv osnovne in srednje šola na razvoj kulture in umetnosti
Tako osnovne kot tudi srednje šole s svojimi dejavnostmi poskrbijo za večji
kulturni razvoj v mestu samem in njegovi okolici. Ta prizadevanja so se povečala
v zadnjem desetletju, vidna pa so ţe tudi v 20. stoletju.
Na osnovnih šolah za večji kulturni razvoj poskrbijo z:
Glasbenimi projekti – šole organizirajo pevske zbore, ki jih vodijo učitelji
glasbene vzgoje. Med šolskim letom vadijo in se pripravljajo za
najrazličnejše nastope. Udeleţujejo se tekmovanj, koncertov, kulturnih
prireditev. Na šolah pa poteka tudi učenje individualnih instrumentov.
Nekateri otroci pa se odločijo za obisk glasbene šole.
Plesnimi projekti – šole učencem nudijo več vrst plesov (ljudski plesi, med
njimi je najbolj »popularna« folklora, moderni plesi...).
Gledališkimi projekti – učenci lahko izbirajo med gledališkim, dramskim
in lutkovnim kroţkom.
Fotografskimi projekti – slike, ki jih učenci sami razvijejo, potem tudi
razstavijo, kamor povabijo starše, učitelje in ostale.
Šolskim novinarstvom.
Različnimi sejmi– letos je osnovna šola Podgorje s svojima podruţnicama
organizirala boţično – novoletni sejem na šolskem igrišču. Za kulturni
program so otroci poskrbeli sami, v veliko pomoč pa jim je bil tudi pevec
Adi Smolar.
Na srednjih šolah dijaki organizirajo kulturne večere. Nanje povabijo učitelje,
starše, prijatelje…Kulturni večeri se med seboj razlikujejo. Nanje povabijo
glasbenike, igralce, pesnike, pisatelje…V preteklosti so jih obiskali ţe: Društvo
mrtvih pesnikov, Dane Zajc, Tomaţ Pengov, Matjaţ Javšnik in ostali. Na srednjih
šolah dijaki izdajajo pesniške zbirke, se udeleţujejo najrazličnejših pevskih
zborov, plesnih tečajev. Pri učenju plesa jim je v veliko pomoč tud plesna šola
28
Devţej3, ki maturante pripravlja na maturantski ples. Ob koncu šolskega leta pa
maturantje vseh srednjih šol skupaj zaplešejo četvorko na ulicah mesta Slovenj
Gradec.
Dijaki in učitelji gimnazije v Slovenj Gradcu pa so zelo ponosni na gledališko
skupino SPUNK, ki jo sestavljajo dijaki omenjene gimnazije. Vsako leto
pripravijo igro in jo potem predstavijo občinstvu v kulturnem domu v Slovenj
Gradcu. Igrali so igre o Ljubi Prenner, Piki Nogavički…
Učenci osnovnih in srednjih šola pa se udeleţujejo tudi različnih mednarodnih
projektov, izmenjav…in njihovih predstavitev. Vse to daje mestu še bogatejši
kulturni razvoj.
3 Organizirano plesanje na Koroškem sega v leto 1988. Tega leta so začele s plesnimi tečaji po OŠ v
Mislinjski dolini. Prvi plesni pari so najprej plesali v PK Velenje. Leta 1992 je bil ustanovljen prvi
plesni klub na Koroškem, ki se je ob registraciji plesne šole Devţej 1993 leta preimenoval v Koroški
plesni klub Devţej. V
plesni šoli največ pozornosti posvečajo delu z otroki in mladino. Letno naučijo plesat devetošolce na
več kot tridesetih OŠ in organizirajo ter vodijo maturantske plese v Slovenj Gradcu.. Sedeţ ima plesna
šola v poslovno-trgovskem centru Katica v Slovenj Gradcu. (www.rr-vel.si, 1. 1. 2009)
29
3 KULTURA 19. IN 20. STOLETJA V SLOVENJ GRADCU
3.1 OPREDELITEV KULTURE
»Kultura« – zgodovino in rabo tega kompleksnega pojma lahko preučujemo pri
Kroeberju, Kluckhohnu in Williamsu. Če je bil to sprva samostalnik procesa-
kultura (gojenje) posevkov ali (reja in razmnoţevanje) ţivali, z razširitvijo pa
kultura (dejavno gojenje) človeškega duha – je v poznem osemnajstem stoletju
predvsem v nemščini in angleščini postal samostalnik konfiguracije ali
generalizacije »duha«, ki je označeval »celosten način ţivljenja« posamičnega
ljudstva. Širok pluralni pojem je bil nato še zlasti vaţen v razvoju primerjalne
antropologije v devetnajstem stoletju, kjer je še naprej pomenil celosten in
poseben način ţivljenja. (Williams, 1997, str. 44)
Nadalje gre za temeljna vprašanja o naravi formativnih ali določujočih elementov,
ki tvorijo te posamične kulture. Različni odgovori na ta vprašanja so dali spekter
operativnih pomenov v antropologiji in širše: od starejšega poudarjanja
»značilnega duha« do sodobnejših poudarkov na »ţivi kulturi«, ki jo določajo
predvsem drugi in zdaj drugače imenovani druţbeni procesi – običajno oblike
političnega ali gospodarskega reda.(Williams, 1997, str. 44–45)
V splošnejši rabi je prišlo hkrati do močnega razvoja pomena »kulture« kot
kultiviranja duha. Ločimo lahko več pomenov: od razvitega stanja duha – recimo
»kulturen človek«, »kultiviran človek« – do procesov tega razvoja – recimo
»kulturni interesi«, »kulturne dejavnosti« – in sredstev teh procesov – recimo
kultura kot »umetnosti« in »humane intelektualne stvaritve«. Danes je slednji,
splošni pomen, najpogostejši, čeprav najdemo vse tri. Pojavlja se skupaj z
antropološko in širšo sociološko rabo za označevanje »celostnega načina
ţivljenja« posamičnega ljudstva ali druge druţbene skupine. (Williams, 1997, str.
45)
30
Ločimo dve glavni obliki:
1. poudarjanje »značilnega duha« celostnega načina ţivljenja, ki se kaţe v
celem spektru druţbenih dejavnosti, najjasneje pa v »specifično kulturnih«
dejavnostih: jeziku, umetniških slogih, vrstah intelektualnega dela; in
2. poudarjanje »celotnega druţbenega reda«, v katerem kulturo, ki jo lahko
opredelimo z umetniškimi slogi in vrstami intelektualnega dela, vidimo
kot neposreden ali posreden rezultat reda, ki ga predstavljajo predvsem
druge druţbene dejavnosti.
Pomen teh dveh stališč je v tem, da nujno vodita k poglobljenemu preučevanju
razmerij med
»kulturnimi« dejavnostmi in drugimi oblikami druţbenega ţivljenja.(Williams,
1997, str. 45)
3.2 SODOBNE KULTURNE USTANOVE
Sodobnih kulturnih ustanov ne moremo razumeti le v pojmih korporativnega trga
in ohranitve nekaterih zgodnejših trţnih oblik. Pomembne so tri vrste post-trţnih
ustanov; ločimo jih lahko kot:
1. sodobno patronstvo,
2. vmesno in
3. drţavno obliko.
Njihova pogostost v različnih druţbah na primerljivih stopnjah splošnega razvoje
je različna.(Williams, 1997, str. 81)
V nadaljevanju bom opisala sodobne kulturne ustanove, kot jih definira Williams.
Vsaki pa bom dodala tudi primer ustanove, ki jo najdemo v občini Slovenj
Gradec.
3.2.1 Sodobno patronstvo
Sodobno patronstvo najdemo običajno v razvitih kapitalističnih druţbah. Posebne
ustanove, recimo fundacije, naročniške organizacije in še vedno nekateri zasebno
patroni podpirajo nekatere umetnosti, ki v trţnih pogojih ne prinašajo dobička ali
jim celo ne uspe preţiveti.(Williams, 1997, str. 81)
31
3.2.1.1 Meškova bukvarna
Marsikdo se je ţe kdaj vprašal: kam s starimi knjigami ?
Marsikdo je ţe razmišljal, da bi jih lahko odnesel v vrtec, če so bile to otroške
knjige, ali pa morda v šolo ali v knjiţnico, če zbira in sprejema stare knjige. Ko je
človek postavljen pred dejstvo, da mora odstraniti nekaj knjig zaradi
pomanjkanja prostora ali zaradi tega, ker so jih otroci prerasli, vedno pomisli, da
bi morda komu utegnile še koristiti.
Otroci se včasih zelo teţko ločijo od knjig, tudi kasneje, ko odrastejo, saj so se na
knjige, s katerimi so se druţili dolga leta, čustveno navezali. Take knjige običajno
kroţijo v širši druţini, nekateri starši pa knjige svojih otrok prihranijo tudi za
svoje vnuke.
Tudi v Slovenj Gradcu so razmišljali o tem in odprli Meškovo bukvarno. Vsak
lahko knjige odnese v Meškovo bukvarno, ki se nahaja na Glavnem trgu 28.
Ustanovljena je bila z namenom, da lahko ljudje vanjo prinesejo knjige, ki so jim
odveč, hkrati pa lahko v njej najdejo kako knjigo, ki jih zanima. Bukvarna je
torej prostor, kjer je mogoče oddati knjige, za katere smo se odločili, da jih bomo
izločili iz osebne knjiţnice, hkrati pa lahko v njej naletimo na kako zanimivo
knjigo in jo kupimo po simbolični ceni. Vsak, ki se je odločil, da bo izločil nekaj
knjig iz svoje knjiţnice, naj jih ne zavrţe, ampak jih odnese v Meškovo bukvarno.
(http://www.sg.sik.si, 12. 8. 2008)
3.2.2 Vmesna oblika
Vmesna oblika med temi in popolnoma vladnimi ustanovami so telesa, ki se v
celoti ali v veliki meri financirajo iz javnih prihodkov in podpirajo posamezne
umetnosti. V isti splošni kategoriji so tudi ustanove, ki so odvisne od ene ali druge
oblike javnega prihodka, a imajo svojo lastno produkcijo. (Williams, 1997, str.
81–82)
32
3.2.2.1 Knjižnica
Po osvoboditvi je knjiţničarstvo organizirala Ljudska prosveta Slovenije preko
okrajnih izvršnih odborov in pospešeno ustanavljala ljudske, šolske, sindikalne in
druge knjiţnice. Tako je knjiţnica v Slovenj Gradcu začela delovati ţe leta 1945;
uradno pa je bila ustanovljena 1. decembra leta 1949. (Pogačnik, 1981, 37)
Ob ustanovitvi je knjiţnica imela 1230 knjig in redno zaposlenega knjiţničarja.
Leta 1950 je imela ţe 1256 knjig in prvi abecedno imenski katalog. Sredstva za
delo je prejemala iz proračuna okraja in mestnega ljudskega odbora. Leta 1955 je
bil ukinjen okraj Slovenj Gradec, tako je okrajna knjiţnica postala občinska,
financiral pa jo je ljudski odbor, ki je bil tudi njen ustanovitelj. Knjiţnica je
delovala kot samostojna enota. Imela je svoj knjiţnični svet kot posvetovalni in
druţbeno-nadzorni organ, a je bila zaradi zastarele opreme in neurejenih prostorov
obsojena na dolgoletno stagnacijo. (Prodnik, 1999, str. 37–38)
Leta 1965 je skupščina občine določila občinski knjiţnici nov status – postala je
matična – in ji naloţila dodatne naloge: knjiţnica naj zbira in strokovno obdeluje
ter hrani knjiţno gradivo, organizira in vodi javno čitalnico, izposoja knjige, skrbi
za pospeševanje knjiţnične dejavnosti v občini, vodi pregled vsega knjiţnega
gradiva, skrbi za vzgojo in strokovno izpopolnjevanje knjiţničarjev in razvija
bralno kulturo. (Pogačnik, 1981, 37)
Leta 1972 je knjiţnica dobila namensko opremo in uvedla prost pristop do
knjiţničnega gradiva. 19.12.1972 so odprli prenovljene prostore knjiţnice na
Glavnem trgu 24. Tako ji je prvi od knjiţnic na Koroškem uspelo pribliţati
knjiţnično gradivo uporabnikom, bralcem s pomočjo prostega pristopa do
knjiţnih polic; prej je namreč bil običajen pultni sistem, ki pa do uporabnikov ni
bil prijazen. Na novih knjiţnih policah je bila postavljena komaj polovica knjiţne
zaloge. Fond je takrat obsegal 12.000 knjig. Starejše in dotrajane knjige so morali
še naprej hraniti v omarah na hodniku, pa tudi za dopolnjevanje zaloge ni bilo
33
prostora. V tem obdobju pa so v knjiţnici pripravili tudi nekaj odmevnih razstav
kar na hodniku pred prostori knjiţnice.(Odsevanja, 2003, str. 87)
Leta 1974 se je knjiţnica preimenovala v Knjiţnico Ksaverja Meška in se leta
1975 vključila v novoustanovljeni Zavod za kulturo. Leta 1980 se je knjiţnica
preselila v nove prostore v samostojno zgradbo. Novi prostori so omogočali
ureditev čitalnice in razvejano dodatno dejavnost. Zaţivelo je delo z mladino,
organizirane so bile predstavitve knjig, razstave na različne teme in podobno.
Knjiţnica se je ţe po nekaj letih začela srečevati s prostorsko stisko, premajhnim
dotokom novega gradiva in neustrezno tehnično opremljenostjo. (Prodnik, 1999,
str. 38–39)
Leta 1991 je knjiţnica postala po sprejetju Zakona o zavodih Knjiţnica Ksaverja
Meška samostojen javni zavod in osamosvojitev je pomenila hitrejši razvoj
knjiţnice v vseh segmentih delovanja. Velika prostorska stiska, slaba
komunikacijska povezava, nefunkcionalnost stavbe. Vsi ti razlogi so vplivali na
pospešeno iskanje novih ustreznejših prostorov. Konec leta 1995 se je knjiţnica
preselila na novo lokacijo. V trgovsko storitvenem centru, ki je zrasel sredi
novega stanovanjskega naselja, je dobila funkcionalno urejene prostore v velikosti
1060 m². Primerna oprema in ureditev knjiţničnega gradiva nudi moţnosti za
zadovoljitev različnih uporabnikovih potreb: tiho študijsko delo, hitro
informiranje, samostojno brskanje po knjiţničnem gradivu, sodelovanje pri
prireditvah. (Prodnik, 1999, str. 39)
Zadnje desetletje je v razvoju knjiţničarstva zagotovo najbogatejše:
vse knjiţnice so v tem obdobju dobile nove prostore in opremo;
dotok novega gradiva je največji, čeprav še ne povsem zadovoljiv;
knjiţnice so se kadrovsko okrepile;
delo v vseh enotah je računalniško podprto, vse enote so povezane v
enotni slovenski knjiţnični sistem COBISS;
izposoja na dom in v čitalnico narašča;
moţen je dostop do svetovnega informacijskega spleta;
34
popestritev prireditvenih dejavnosti v vseh enotah.(Odsevanja, 2000,
str. 88)
V vseh enotah je gradivo razporejeno na dva osnovna oddelka: oddelek za odrasle
in oddelek za mladino, pomembne pa so tudi njihove dejavnosti.
Na oddelkih za odrasle je pestra izbira leposlovja v slovenskem in tujih jezikih, od
zelo zahtevnih vsebin pa do takih za sprostitev in zabavo. Poleg leposlovja je na
voljo še veliko strokovnih in poljudnoznanstvenih knjig, ki bodo potešile
radovednost in pomagale razrešiti zastavljeno vprašanje ali nalogo. Obseţna je
tudi izbira časnikov in časopisov, jezikovnih tečajev, filmov in glasbe na
videokasetah in drugih medijih. V priročnih zbirkah so enciklopedije, leksikoni,
slovarji, bibliografije in temeljna dela z najrazličnejših področij človekove
ustvarjalnosti. (Partner 92 d.o.o, 2003)
Dejavnost knjiţnice se ne omejuje samo na izposojo gradiva, ampak je delo
knjiţnice zastavljeno veliko širše. Za odrasle ponujajo:
predavanja in predstave,
predstavitve knjig in ustvarjalcev,
literarne in potopisne večere,
tematske delavnice,
mesečne razgovore o novih knjigah,
predstavitvene oglede knjiţnice z informacijami o postavitvi gradiva,
bibliopedagoške ure. (Partner 92 d.o.o, 2003)
Mladi lahko zbirajo med leposlovnimi in poučnimi knjigami za različne starostne
stopnje: od predšolskih otrok do mladostnikov. Mladim obiskovalcem so na voljo
otroške in mladinske revije, zvočne in videokasete, zgoščenke in drugi mediji.
Na mladinskih oddelkih vseh enot knjiţnice pripravljajo prireditve za otroke:
ure pravljic s petjem, risanjem, igrami in izdelavo različnih izdelkov,
vrtec na obisku,
35
počitniški program,
knjiţne uganke na najrazličnejše teme in za različne starostne skupine,
projekt knjiţni moljček,
moljčkova bralna značka,
knjiţne kvize,
srečanja z različnimi literarnimi ustvarjalci. (Partner 92 d.o.o, 2003)
3.2.2.2 Radio
Koroški radio Slovenj Gradec se je razvil iz skromnih osnov. Datum 10. junij
1962 je povezan s prvo uradno oddajo radia na srednjem valu. (Pogačnik, 1981,
33)
Zanimiva je zgodba o nastajanju radia pred letom 1962. To je zgodba o gospodu
Ivanu Mihevu, začetniku in ustanovitelju Radia Slovenj Gradec, ki sega ţe v
obdobje pred drugo svetovno vojno. Leta 1935 je Ivan Mihev sam izdelal prvi
oddajnik, ki ga je uporabljal tudi med nemško okupacijo. Njegova oprema v tem
času je bila doma izdelan oddajnik, angleški gramofon na ročni pogon in plošče.
Pri delu mu je pomagala ţena. Med oddajami je hodil po Slovenj Gradcu in zato
kljub temu, da je domov v Šmartno pri Slovenj Gradcu dobival veliko tuje
literature s področja radioamaterstva, oblastem ni bil sumljiv. Tekstov ni oddajal,
program je bil sestavljen iz glasbe in domoljubnih parol. Začel je prenašati Radio
London, ki so ga ljudje v okolici Slovenj Gradca pogosto poslušali, po koncu
programa pa se je na isti valovni dolţini oglasila njegova ţena. Oddajala sta na
valovni dolţini 42 do 48 metrov. Proti koncu leta 1944 je Ivan Mihev prenehal z
oddajanjem, ker je obstajala nevarnost, da bo radijsko postajo okupator odkril.
Leta 1950 je ponovno začel oddajati z vojaško radijsko postajo. Ko je Radio
Ljubljana po 20. uri končal svoj program, ga je na isti frekvenci nadaljeval Ivan
Mihev. Najprej je oddajal z močjo 15 wattov, sčasoma pa je z izboljšavami na
oddajniku moč povečal za toliko, da so njegov program slišali tudi v Savinjski
dolini in po vsej Koroški. Program pa ni bil samo glasbeni, ampak tudi
informativni. Za delovanje radia brez imena so vedeli tako organi oblasti kot
strokovnjaki Radia Ljubljana. Ko je začel Radio Ljubljana s celodnevnimi
36
oddajami, se je Mihev »preselil« na predvojno frekvenco. Tako je 10. junija 1962
ob 10. 00 začel uradno oddajati Radio Slovenj Gradec.(httt://www.koroski-
radio.si, 12. 8. 2008)
Tabela 3: Razvoj Koroškega radia
10. 6. 1962 Prva uradna oddaja radia Slovenj Gradec
15. 2 . 1978 Začetek oddajanja na UKV področju, 88. 9 MHz in 92. 2 MHz
7. 7. 1980 Prvi nočni program
September
1982
Radio Slovenj Gradec se preimenuje v Korški radio
Junij 1983 Preselitev v nove prostore v stavbi občine Slovenj Gradec
3. 10. 1988 Radio začne z vsakodnevnim programom
16. 12. 1989 Prva oddaja v stereo tehniki
2. 9. 1991 Začetek jutranjega programa
Februar 1993 Pridobitev samostojne frekvence 97. 2. MHz
Leto 1996 Preoblikovanje statusa v d.o.o.
Junij 2002 Praznovanje 40-letnice Koroškega radia
Vir: (httt://www.koroski-radio.si, 12. 8. 2008).
Danes je Koroški radio osrednji informativni elektronski medij na Koroškem. Za
to grobo definicijo se skriva radio, ki počne vse, kar je zanimivo za ustvarjalce ter
poslušalce. Tudi Celjani in Savinjčani mu radi prisluhnejo. To je vzpodbuda za
več kot 70 delavcev ter 12 redno zaposlenih, ki skupaj poskrbijo za 126 ur
programa na teden. Največ vrtijo glasbo, pri kateri si podajajo roke prevladujoč
okus in bolj izbrani stili. Poslušalci izvedo tudi vse o pomembnih svetovnih
dogodkih. Raziskava javnega mnenja pa Koroški radio uvršča med 10 najbolj
poslušanih postaj v Sloveniji, v celoti z nacionalnimi in s komercialnimi vred.
(httt://www.koroski-radio.si, 12. 8. 2008)
37
3.2.2.3 Kulturni dom in kino
Leta 2004 je Slovenj Gradec obeleţil 100-letnico ustanovitve Narodnega doma
(nekdaj Druškovičeva hiša, zdaj Koroška banka), v katerem so nekdaj nastopale
igralske in pevske skupine in skupaj s čitalnico (1905) krepile slovensko narodno
zavest. V ta čas segajo tudi zametki mestne godbe, ki jo je snoval slovenski učitelj
in nadarjeni glasbenik Karel Job. (Odsevanja, 2003, str. 81)
Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je tudi Slovenj Gradec doţivljal številne
spremembe. Narodno in društveno ţivljenje so razvijali: salonski orkester,
planinsko društvo, društvo Sokol in druga. Društvo Sokol je za svoje dejavnosti
nujno potrebovalo telovadni dom. Graditi so ga začeli z donacijami meščanov leta
1929 in ob desetletnici ustanovitve Sokola v Slovenj Gradcu so ţe imeli v njem
telovadno akademijo, dogradili in opremili pa so ga sredi 1936 leta. V okviru
društva Sokol so delovali dramski odsek, pevski zbor, lutkarji in čitalnica. Po
osvoboditvi so predvojni člani obnovili dejavnost dramske skupine. Prizorišče
predstav so bile pred vojno v sokolskem domu, na dvorišču Rotenturna. Po vojni
je sokolska dejavnost v prostorih sokolskega doma nadaljevalo telesno-vzgojno
društvo Partizan (TVD). Doma TVD Partizan niso uporabljali le športniki in
rekreativci, pač pa so v teh prostorih organizirali dejavnost tudi kulturni delavci,
društva, klubi, namenjeni so bili še številnim zborovanjem, proslavam in
druţbenim srečanjem. Za občinski praznik (4. junij 1983) je bil nekdanji telovadni
dom obnovljen in prenovljen ter tako postal kulturni dom, ki ga je v upravljanje
prevzel Kulturni dom Slovenj Gradec. (Odsevanja, 2003, str. 81)
Slovenjgradčani so si prvi film z naslovom Volga v dvorani hotela Goll lahko
ogledali leta 1928, zavrtel pa ga je Albert Puncer4. (Večer, 2003, str. 15)
4 Albert Puncer se je rodil v številni druţini leta 1890. Leta 1907 se je v Zagrebu seznanil s potujočim
kinematografom. Na njegovo gorečo prošnjo so ga sprejeli medse in ga naučili operaterstva. Iz prve
svetovne vojne se je vrnil invalid. Leta 1923 se je poročil in postal Slovenjgradčan. Vse pogosteje je
razmišljal o svojem kinu. Odločil se je in kupil projektor in ustanovil podjetje. Predstave so postale
stalne. Imel je posluh za novosti. Filme si je izmenjaval s kinom v Šoštanju. Albert Puncer je dosegel
visoko starost, umrl je leta 1973. (70 let kina Slovenj Gradec, 1998, str. 5–7)
38
V času pred drugo svetovno vojno je kinematograf privabljal vedno več gledalcev.
Veliko vlogo je takrat imela propaganda. Kupili so tiskarski stroj in sami tiskali
plakate, razlagali vsebino filma, predstavljali igralce in vabili v kino.
Kinematograf je nadvse uporaben prostor za obveščanje in širjenje propagande.
Tega se je še posebej dobro zavedala medvojna nemška oblast, saj je Albertu
odvzela licenco ter mu zaplenila aparature. Med okupacijo so pod budnim očesom
cenzorjev filme vrteli štirikrat tedensko v prostorih današnjega kulturnega doma.
Po vojni je nova oblast kino vrnila lastniku, a Puncer ga je prodal. (70 let kina
Slovenj Gradec, 1998, str. 7)
Razvoj kina po drugi svetovni vojni:
1945 do 1952 kino vrnejo v dvorano hotela Korotan.
Marca 1952 ustanovijo Mestni kino Slovenj Gradec. Konec tega leta so
nabavili nov projektor in zgradili novo projekcijsko kabino. Dvorana je
bila v slabem stanju.
18. julija 1953 so obiskovalcem prvikrat zavrteli film na prostem.
Prenovljena dvorana je vrata odprla 28. novembra in veljala je za
najsodobnejšo v drţavi. V njej je bilo 180 sedeţev.
20. marca 1954 so se v mesto z vlakom pripeljali igralci filma Vesna.
Slovenj Gradec je bil na nogah.
V začetku aprila 1962 se je Slovenj Gradec spremenil v filmsko mesto.
Deset let kina so proslavili s pestrim filmskim programom.
Januarja 1977 se Kino Slovenj Gradec z enotami v Podgorju, Mislinji in
Doliču zaradi slabega finančnega stanja priključi Kinematografu Prevalje
– TOZD Kinematografi.
Junija 1983 je bila otvoritev prenovljenega doma TVD Partizan, ki je
odtlej prevzel funkcijo Kulturnega doma s kinodvorano.
V letih 1984–86 je bil kino pomemben in odmeven del programa
Kulturnega doma. Obisk je bil zavidljiv.
Leta 1987 je začelo število obiskovalcev filmskih predstav v vsej drţavi
upadati.
39
Januarja 1991 je Skupščina občine Slovenj Gradec ustanovila javni zavod
za organizacijo kulturno-zabavnih in drugih prireditev – Kulturni dom.
Število obiskovalcev je še vedno upadalo.
Do leta 1992 je bil kulturni dom enota Zavoda za kulturo Slovenj Gradec,
po tem letu pa je postal samostojni javni zavod.
V letu 1997 so ţe četrtič vpisovali v filmski abonma. (povzeto po knjigi 70
let kina Slovenj Gradec, 1998, str. 9–25)
V sezoni 2003/04 je kulturni dom Slovenj Gradec ponujal štiri različne abonmaje:
filmskega, lutkovnega, gledališkega in glasbenega. V vse skupaj je bilo vpisanih
več kot 800 abonentov. Na filmskem področju so obogatili svojo ponudbo s
torkovimi večernimi predstavami umetniškega art filma, saj se je slovenjgraški
kino vključil v slovensko Art kino mreţo. (Delo, 2003, st. 3)
Slika 2: Kulturni dom Slovenj Gradec
Fotografirala Alenka Triplat
3.2.3 Drţavna oblika
V nekaterih kapitalističnih druţbah in v večini post-kapitalističnih so kulturne
ustanove – še zlasti v sodobnih medijih – postale drţavni sektorji. V podobnosti
ureditev je veliko različic, toda tipični odnosi proizvajalcev v teh razmerah so
40
odnosi usluţbencev v drţavnih korporacijah, ali v nekaterih primerih, drţavnih
strokovnjakov. Razmere nadalje variirajo od tistih, v katerih so kulturne ustanove
in njihovi proizvajalci popolnoma podrejeni splošni drţavni politiki, do bolj
niansiranih situacij. (Williams, 1997, str. 81–82)
3.2.3.1 Koroški pokrajinski muzej
Bogdan Ţolnir (1908–1997) je na pobudo okrajnega odbora OF v Dravogradu
začel zbirati gradivo in dokumente iz NOB. Bil tedanji učitelj na niţji gimnaziji v
Slovenj Gradcu in poznejši dolgoletni ravnatelj muzeja NOB. Gradivo se je
mnoţilo, shranjeval ga je v šolskem kabinetu. Začele so se zahteve po ustanovitvi
muzeja: odprli so ga 22. aprila 1951 v pritličju Ţeleznikarjeve hiše na Trgu
svobode. Odločbo o ustanovitvi je okraj Slovenj Gradec izdal 17. februarja 1955,
v prostore na Glavnem trgu pa se je muzej preselil leto dni pozneje. (Pogačnik,
1981, str. 37)
V novih prostorih je muzej razvil bogato dejavnost:
zbiral je gradivo in dokumente;
urejal je zbirko in objavljal spoznanja;
organiziral je številne razstave in prikaze ob različnih priloţnostih;
oblikoval je stalne muzejske zbirke;
pripravljal je potujoče razstave;
pomagal je pri oblikovanju kotičkov NOB na šolah;
izdelal je načrt in razporedil muzejsko zbirko v prostorih v Dravogradu,
kjer je okupator mučil koroške rodoljube. (Pogačnik, 1981, str. 37)
Tako je muzej ţivo obujal in dokumentiral revolucionarno preteklost in postal
nepogrešljiva kulturna ustanova, ki je zbrala in hrani bogato zgodovinsko gradivu
o boju Korošcev proti sovraţniku v najteţjih dneh slovenske zgodovine; enkratno
vrednost pa imajo dokumenti o sklepnih bojih v 2. svetovni vojni med
Dravogradom, Poljano in Pliberkom. (Šerbelj, 1981, str. 44)
41
Leta 1978 je muzej pridobil še nekaj novih prostorov. V skladu z novimi
potrebami, zlasti po varovanju naravne in kulturne dediščine pa je od 1986 začel
postopoma preraščati v splošni pokrajinski muzej. Proces preobrazbe teče še
danes. Muzej je v zadnjih letih mnogo pridobil. Ima deset stalno zaposlenih in
pokriva arheološko, etnološko in zgodovinsko področje ter pedagoško in
restavratorsko dejavnost. Tudi prostorsko se je povečal, tako da deluje na več
lokacijah. Bistveno je napredoval tudi pri opremljenosti s sodobnimi tehničnimi
pripomočki. (Šerbelj, 1981, str. 44)
Poleg svoje osnovne dejavnosti muzej tudi :
raziskuje preteklost in način ţivljenja na Koroškem, rezultate pa objavlja
(tudi v samostojnih publikacijah);
ima bogat arhiv s fototeko (okrog 30 m arhivskega gradiva in spominskih
zapisov);
ima strokovno knjiţnico (z okrog 4000 enotami gradiva);
restavratorske delavnice za les, kovine in keramiko ter sodobne depoje (v
bivši osnovni šoli v Podgorju) z okrog 8000 predmeti (od teh jih je 6700
inventariziranih, večje število pa tudi restavriranih).
Gradivo pridobiva z odkupi, volili, darili in arheološkimi izkopavanji. Med
gradivom je tudi nekaj bogatih zaključenih zbirk. Pripravil je več lastnih občasnih
razstav, v gostovanje pa sprejema razstave drugih ustanov. Pri tem skuša
zadovoljiti čim širši interes publike. S strokovnimi nasveti pomaga javnim in
zasebnim zbirkam.(http://www.gostje.kivi.si, 13. 8. 2008)
Stalne razstave :
Kotiček dr. Ljube Prenner (z neobaročno sedeţno garnituro).
Slomšek v Vuzenici (1838–1844).
Partizanska saniteta na Koroškem.
Arheologija Koroške krajine.
Razstava o Koroškem plebiscitu.
Maks Kunc (naravoslovni fotograf).
42
Zbirke po depojih:
Arheološka zbirka.
Cankarjeva zbirka o zgodovini.
Etnološka zbirka iz Libelič.
Zbirka novejše zgodovine.
Čarfova zbirka panjskih končnic.
Prodnikova zbirka etnoloških predmetov.
Zbirka Koroškega radia.
Zbirka o dr. Ljubi Prenner.
Zbirke, nad katerimi ima muzej strokovni nadzor:
Muzej na Muti,
Sokličev muzej.
(http://www.gostje.kivi.sip,14. 8. 2008).
3.2.3.2 Galerija likovne umetnosti
Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je muzej moderne
umetnosti, ki ima s svojo ţivahno razstavno dejavnostjo in s svojimi zbirkami
dolgo tradicijo. (http://www.glu-sg.siu, 18. 8. 2008)
Zamisel za ustanovitev Umetnostnega paviljona je izoblikovala akademska
skupina iz Slovenj Gradca leta 1956. Umetnostni paviljon si je uredil lepe in
funkcionalne razstavne prostore. Kmalu so prireditve vzbudile široko pozornost,
postajale so vse bolj zanimive, obseţnejše in kvalitetne, njihov pomen je obogatil
slovenski, jugoslovanski in mednarodni likovni prostor.(Pogačnik, 1981, str. 39)
Leta 1966 se je zgodil edinstven primer v Sloveniji v takratnih druţbenih
razmerah. Zgradili so namenske prostore za galerijo in tako ustvarili moţnosti za
resno galerijsko delo in prezentacijo likovnih zbirk. Istega leta je bila organizirana
tudi prva mednarodna likovna razstava, ki je ambiciozno začrtala mednarodno
razstavno politiko. Zvrstile so se številne razstave, s katerimi so domači in
43
gostujoči kustosi spremljali aktualno likovno dogajanje doma in v svetu,
dejavnost je izstopala po angaţirani likovni praksi, domača likovna produkcija pa
je bila postavljena v bok s tujo. (Pogačnik, 1981, str. 39)
Mesto Slovenj Gradec je tudi zaradi prizadevanj Galerije dobilo zveneč naziv
Mesto glasnik miru. V galeriji je z darili, volili in odkupi nastajala mednarodna
likovna zbirka. V njej so zastopani mednarodno uveljavljeni likovni umetniki
(tako domači, kot tudi tuji). Donacija del Pina Poggija tvori zasnovo za nastajanje
Mednarodnega muzeja za socialno estetiko.(Pogačnik, 1981, str. 39)
Posebno mesto pa imajo v galerijski zbirki dela umetnikov, ki so povezani s
Koroško in Slovenj Gradcem. Stalne zbirke v Galeriji likovnih umetnosti so:
Franc Berneker (1874–1932), ki je pomemben za razvoj modernega
kiparstva v Sloveniji.
Joţe Tisnikar (1928–1998), je s svojo ekspresivno izraznostjo in značilno
ikonografijo Ţivljenja in smrti postal eden najbolj prepoznavnih slikarjev
doma in v svetu. Zbirka se imenuje Hommage Tisnikarju, ker so ob
Tisnikarjevih delih tudi dela drugi avtorjev ekspresivne izraznosti.
Bogdan Borčić je leta 2003 podaril galeriji štirideset slik: Borčić je
raziskovalec v slovenskem slikarstvu in eden najbolj vitalnih interpretov
vizualnega sveta. Prepletata se besednjak grafika in slikarja.
Donacija del slikarja Karla Pečka fundaciji, ki nosi njegovo ime in skrbi
za šolanje nadarjenih mladih na področju humanistike in druţboslovja, pa
je vezana na slikarjevo aktivno sooblikovanje kulturnega utripa in razvoj
Slovenj Gradca ter Koroške.
Inge Morath (1923–2002), ki ima korenine po materini strani prav tako v
Slovenj Gradcu. Velika in odmevna razstava njenih fotografij je spomladi
2003 gostovala v Koroški galeriji likovnih umetnosti in še utrdila
sodelovanje z Gradcem. (http://www.glu-sg.si,18. 8. 2008)
44
Slika 3: Galerija likovnih umetnosti
Fotografirala Alenka Triplat
3.2.3.3 Glasbena šola
Glasbena šola Slovenj Gradec je javni vzgojno-izobraţevalni zavod. Za prvega
ravnatelja je bil imenovan Miroslav Jarc, član opernega orkestra v Mariboru. Šola
je začela delovati 15. septembra 1953 v prostorih rojstne hiše slavnega skladatelja
Huga Wolfa na Glavnem trgu 3 (danes Glavni trg 40). (Leskovar, 1988, str. 4)
Za pouk je bila na voljo le manjša dvorana, v kateri je do takrat mladina igrala
namizni tenis. V drugih prostorih so prebivali stanovalci, tu pa je imela pisarne
tudi Okrajna obrtna zbornica Slovenj Gradec. V teh prostorih, ki z njimi v celoti
upravlja šola, poteka pouk še danes. V vseh 55-letih od ustanovitve obstoja je šola
doţivljala vzpone in padce. Najteţji so bili pionirski časi. Bile so kadrovske
teţave, pomanjkanje glasbil, notnega materiala in sredstev. Ker ni bilo na voljo
not za nekatere instrumente, so jih morali učitelji in učenci sami prepisovati.
Kljub teţavam je število učencev iz leta v leto raslo.(Odsevanja, 2003, 89)
Ţe v prvem letu delovanj je imela šola vse oddelke, ki so potrebni za normalno
razvito glasbeno šolo. Poţrtvovalni Ciril Cajnko je ustanovil tudi harmonikarski
orkester. Šola je hitro stopila v korak z ţe razvitimi šolami v večjih mestih in se
kmalu vključila v kulturni utrip mesta in okolice. Ob prvih 110-ih učencih v letu
1953 se jih je v letu 1954 vpisalo ţe 135. Prva javna produkcija je bila v maju
1955. Od prvih dni do danes kaţejo podatki na vsestransko rast. Kvaliteta pouka
45
je vidno rasla, saj so prihajali na šolo kvalificirani glasbeni pedagogi, ki so
upoštevali vse sodobne učno-vzgojne postopke. (Leskovar, 1988,str. 6)
Leta 1985 je bila zgradba, ki je kulturno-zgodovinski spomenik, v celoti
obnovljena. Učilnice so bile opremljene z ustrezno opremo. Na voljo so
najnujnejši instrumenti. Uredili so nekaj novih prostorov in vsak učitelj ima svojo
učilnico. Učenci 1. in 2. razreda osnoven šole obiskujejo pripravnico, ki jih
pripravlja na poznejši redni vpis in intenzivnejše glasbeno izobraţevanje. Poleg
instrumentalnega pouka in spoznavanj nauka o glasbi sodelujejo učenci glasbene
šole tudi v komornih skupinah in šolskem orkestru. Šola se redno vključuje v
kulturna dogajanja v mestu. (Leskovar, 1988, str. 6)
Z dejavnostjo Glasbene šole Slovenj Gradec so v mestu, okolici in regiji povezani
številni nastopi, proslave, revije, koncerti in druge manifestacije. Učenci se
vključujejo v pevske zbore, šolske orkestre, komorne sestave, igrajo v različnih
ansamblih in orkestrih, nekateri so izbrali solistično, drugo pedagoško pot,
mnogim pa sta glasba in igranje instrumenta pomenila sprostitev ob vsakdanjiku.
Kar nekaj učencev in učiteljev je sodelovalo v zelo uspešnem slovenjgraškem
pihalnem orkestru in drugih orkestrih v bliţnjih krajih. (Odsevanja 49/50, 2003,
str. 89)
Glasbeno šolo v slovenj Gradcu je v petdesetih letih uspešno opravilo več tisoč
učencev. Zdaj šolo, ki ima prostore kar na petih krajih v mestu, obiskuje nekaj več
kot tristo učencev. Na slovenjgraški glasbeni šoli poučujejo kar dvaindvajset
inštrumentov, mladi se najbolj zanimajo za pouk klavirja. V Slovenj Gradcu se
učenci v glasbeni šoli lahko naučijo tudi igranja na stare inštrumente, to je na citre
in diatonično harmoniko, ki ji pravijo tudi frajtonarica. (Delo, 2003, str. 7)
Šola je včlanjena v Zvezo slovenskih glasbenih šol (ZSGŠ) in s tem povezana z
Evropsko zvezo glasbenih šol (EMU). Dobro sodeluje tudi z glasbenimi šolami na
Koroškem:
- z glasbeno šolo iz Raven na Koroškem,
46
- z glasbeno šolo Radlje ob Dravi,
- s slovensko glasbeno šolo na avstrijskem Koroškem.
Sodeluje tudi s partnerskimi šolami:
- v Sloveniji (Ljutomer, Ilirska Bistrica),
- v zamejstvu (Glasbena matica v Trstu),
- v tujini (Zakladna umelecka škola iz Češkega Krumlova).
(http://www.glasbena-sg.com, 28. 8. 2008)
Ţelje vseh so, da bi končno tudi v Slovenj Gradcu, v mestu, kjer je bil rojen eden
največjih glasbenikov Hugo Wolf, našli dovolj moči in volje za dolgoletne ţelje
učencev in delavcev zavoda, da bi dobili ustrezne prostore za nemoteno
ustvarjanje in glasbeno izobraţevanje. V teh bo v mestu in okolici glasbeno
ţivljenje še pestrejše. (Odsevanja 49/50, 2003, 89)
Slika 4: Rojstna hiša Huga Wolfa
Fotografirala Alenka Triplat
3.2.3.4 Sokličev muzej
Jakob Soklič se je rodil leta 1893 na Bledu, leta 1917 je bil posvečen v
duhovnika. Od 1918 do 1928 je sluţboval v različnih krajih na Primorskem, od
koder je moral zbeţati. Oglasil se je pri mariborskem škofu, ki mu je namenil
ţupnijo Sv. Vid pri Ptuju. Tu je deloval do leta 1933, od tam je prišel v Slovenj
Gradec. (Odsevanja, 2001, str. 88)
47
Takoj, ko je prišel v mesto, je začel proučevati preteklost mesta,
kulturnozgodovinske spomenike, umetnostne doseţke in dokumente, hkrati je
zbiral najrazličnejše zgodovinsko in umetnostno gradivo ter tako ustvaril bogato
zbirko zgodovinskih in umetnostnih predmetov. (Pogačnik, 1981, str. 33)
V začetnem obdobju je zbiral predvsem umetnine in knjige. Po letu 1937, ko je
Jakob Soklič muzej uradno odprl, je začel z zbiranjem tudi drugih muzejskih
predmetov. Kot ustanovitelj je dal muzeju naziv Sokličev muzej.
Predmete za zbirko je pridobil na različne načine:
- del predmetov je bilo ţe predhodno v ţupnišču in v lasti cerkve;
- predmete je pridobival z aktivnim zbiranjem, precej predmetov so mu
podarili posamezniki;
- podpiral je umetnike, omogočil jim je delovanje, le-ti pa so mu pustili dela, s
katerimi je dopolnjeval zbirko umetniških del;
- imel je izoblikovan čut za vredne stvari, tako je leta 1945 pred uničenjem
rešil nekaj originalnih muzealij iz muzeja Huga Wolfa. (Koselj, 1997, str. 23–
24)
Soklič je imel odločilno vlogo pri ohranjanju predmetov, pomembnih za kulturno
zgodovino. Danes zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje lokalne
zgodovine. Tako je Soklič opravil temeljne muzejske naloge zbiranja,
evidentiranja, preučevanja, restavriranja in razstavljanja lokalno pomembnega
gradiva. Lahko rečemo, da je bil prvi muzejski delavec v Slovenj Gradcu. (Koselj,
1997, str. 24)
Njegova zbirka šteje okrog 1500 muzealij. Poleg zgodovinskih, arheoloških in
etnoloških predmetov je v zbirki največ umetniških del in umetno obrtnih
predmetov. Soklič je zbral umetniška dela starejših avtorjev: J.A. Straussa, J.J.
Mersija, N. Knüpferja, O.v. Pistorja in dela slovenskih ter tujih umetnikov, svojih
sodobnikov: L.Šušmelja, F. Goloba, M. Maleša, F. Miheliča, L. Spacala, J.
Tisnikarja, K. Pečka, B. Jakca, L. Pandurja, Z. Mušiča, T. Stegovec, J. Oltjena, T.
in L. Kasimir, W. Berga… Soklič je vneto zbiral tudi sodobna likovna dela. Bil je
48
osebni znanec in prijatelj mnogih slovenskih umetnikov, kar mu je pripomoglo, da
si je v muzeju ustvaril majhno galerijo naše umetnosti. (ČZN, 1973, str. 9)
Po prihodu okupatorjev in aretaciji aprila 1941 je po zaporniških dneh v
Šmartnem, Mariboru in Brestanici prišel preko Zagreba v Stično, kjer je dočakal
leto 1945 in z njim svobodo. Junija istega leta se je ţe vrnil v Slovenj Gradec.
(Odsevanja, 2001, str. 88)
Dne 30. aprila 1951 je na dan praznovanja 700. obletnice posvetitve ţupnijske
cerkve napisal listino, kjer je vso zbirko podaril v trajno last ţupnijski cerkvi.
Umrl je malo pred boţičem leta 1972. V listini je zapisal:
» Zgodovinski in umetnostni predmeti naj se oddajo v mestni zgodovinski muzej,
ko bo in če bo muzej ustanovljen... Dokler mestni zgodovinski muzej ne bo
ustanovljen, ostanejo vse stvari v obeh sobah mestnega ţupnišča.« (Koselj, 1997,
str. 24–25)
Danes poloţaj Sokličevega muzeja ocenjujejo iz druge perspektive, ki jo je videl
in imel Soklič leta 1951. Z muzejskega stališča bi bilo idealno, če bi Sokličeva
zbirka predstavljala osnovni fond splošnega muzeja, vendar se zamujenega ne da
popraviti. Današnja situacija je drugačna: spremenili so se strokovni pogledi in
relacije med institucijami. Sokličeva zbirka ima določeno vrednost, ki pa jo bo
ohranila v primeru, da ostane skupaj v današnji obliki in na isti lokaciji. V
primeru, da bi zbirko prenesli na novo lokacijo, bi z novo postavitvijo prišle do
izraza samo pomembnejše muzealije, ostale pa bi pospravili v depo. Sokličevo
ime pa bi ostalo samo še na papirju. V sedanji situaciji pa tvorijo vse muzealije (z
večjo ali manjšo vrednostjo) ambient, ki ima pridih zbiralca. Muzejska zbirka je
izrazito osebno naravnana, predmeti, s katerimi je ţivel in delal Soklič, so razen
manjših sprememb, ostali na mestih, ki jim jih je sam določil. Njegova spalnica
ponuja moţnosti, da se dodatno uredi kot njegova spominska soba. (Koselj, 1997,
str. 25–26)
49
Sokličev muzej je primer zakladne sobe – muzeja, kakršni so nastajali od 16.
stoletja dalje. Zbiratelj je predmete umestil v svoje bivalne in delovne prostore ter
ţivel z njimi. Njegova zbirka je redkost ne samo v slovenskem, ampak tudi v
širšem prostoru. S postavitvijo v prvem nadstropju mestnega ţupnišča na
specifičen način prikazuje lokalno zgodovino. Zbirka predstavlja atraktivno točko
v sklopu turistične ponudbe mesta. (http://www.gostje.kivi.si, 13. 8. 2008)
Od leta 1996 za zbirko strokovno skrbi Koroški pokrajinski muzej. Prizadevajo si
za nadzor nad zbirko, ki ga pridobivajo s strokovnim delom. V prihodnje
načrtujejo izdelavo inventarizacije zbirke. Inventarizacija je eden od osnovnih
pogojev za pripravo odloka o zaščiti zbirke kot javnega spomenika. V knjigi
vtisov je bila dne 28. 12. 1996 vpisana naslednja misel:
»Das Soklič Museum ist wie
die Eremitage in St.Petersburg –
nur kleiner aber wunderschön«. (Koselj, 1997, str. 25–26)
Slika 5: Sokličev muzej
Fotografirala Alenka Triplat
Poleg ţe omenjenih kulturnih ustanov pa za razvoj umetnosti skrbijo tudi različna
društva (kulturna, športna, planinska, gasilska…), klubi in zdruţenja:
50
Politična – v letu 1990 so ob pripravah na demokratične volitve zaţivele
različne politične stranke.
Kulturna – ljubiteljska kulturna dejavnost je v svoji notranjosti prepletena
s številnimi organizacijskimi nitmi, navzven pa tudi s poklicnimi
ustanovami. Oblik in zdruţenj je veliko, povezovalno jedro je Zveza
kulturnih organizacij občine Slovenj Gradec. Znotraj te skupine bi omenila
literarni klub, ki skupaj z Zvezo kulturnih organizacij izdaja časopis za
literaturo in kulturna vprašanja Odsevanja. Poleg literarnih besedil oz.
pesmi objavlja časopis poročila o kulturnih dogodkih, ocene, kritike in
razmišljanja.
Športna – številna tovrstna društva in klubi v mestu in občini skrbijo za
razvoj telesne kulture in šport.
Poklicna. (povzeto po Turičnik, 1992, str. 68-69)
Najpomembnejši primer porasta zaposlenih s plačo v kulturni produkciji najdemo
v ustanovah novih medijev, kjer je integrirana druţbena produkcija postala
normalna in nujna. Kino, radio, televizija (vse tri najdemo tudi v Slovenj Gradcu)
so izstopajoči primeri, v katerih kapitalistične in nekatere nekapitalistične
korporacije organizirajo produkcijo od vsega začetka in v teh razmerah ponujajo
plačano ali pogodbeno zaposlitev. Zaradi velikega kulturnega pomena teh novih
medijev so taka druţbena razmerja ob koncu dvajsetega stoletja prevladujoča in
celo tipična. (Williams, 1997, str. 80)
51
4 UMETNIKI 19. IN 20. STOLETJA
4.1 SOCIOLOŠKA OPREDELITEV UMETNOSTI
Hauser umetnost, ki je zanj »intenzivna totalnost«, izloči iz »ekstenzivne«
ţivljenjske totalnosti: umetnost se v nasprotju z vsakdanjo izkušnjo uveljavlja kot
homogenost proti heterogenosti, kot urejenost proti kalnosti; kot nekaj
diskontinuiranega proti kontinuiranemu kaotičnemu toku vsakdanjosti. (Hauser,
1980, str. 7)
Najbolj splošno veljavna značilnost umetnosti – o kateri je mogoče sicer izjavljati
najbolj nasprotujoče si stvari, saj je hkrati navezana na obliko in tvarino, je
občasno spontana in konvencionalna, namenska in nenamenska, osebna in
neosebna – je to, da je nova, enkratna in neponovljiva, skratka to, da so umetniška
dela vezana na čas svojega nastanka. Dejstvo, da je umetnost dragocen
pripomoček za pridobivanje, so ljudje spoznali ţe zelo zgodaj in jo od vsega
začetka v ta namen tudi temeljito izkoriščali. Dolgo pa je trajalo, da so se zavedeli
skrite moči snubljenja, ideološkega pomena in učinka umetniških stvaritev ter
tega, da hote ali nehote uveljavljajo praktične cilje. (Hauser, 1980, str. 158–159)
4.2 UMETNIKOVA VLOGA V DRUŢBENEM ŢIVLJENJU
Tako kot človek postane to, kar je, v tem ko izpolnjuje druţbene naloge, tudi
umetnik postane umetnik šele tedaj, ko stopi v medčloveške odnose. Samo
izjemoma, v posebnih okoliščinah, ki se pa le redko pojavljajo hkrati, se dogaja,
da se uveljavlja teţnja k umetniškemu ustvarjanju in nastajajo umetnine, ne da bi
za to obstajale kake druţbene potrebe in zahteve. Zgodovino umetniške dejavnosti
zato na splošno lahko predstavljamo kot zgodovino nalog, ki pripadajo umetniku.
Večkrat jo je teţje razlagati kot zaporedje stvaritev, doseţkov, za katere je
potrebno šele iskati namembnost, kakor pa kot zaporedje dolţnosti, na katere se
umetnik odziva. (Hauser, 1980, str. 150)
52
Resnično razmerje med umetnikom in druţbo kaţe tudi v tem pogledu podobo, ki
se nikakor ne ujema z nauki idealistične umetnostne teorije. Umetniki so tako kot
njihovi soljudje proizvodi in proizvajalci druţbe, se pravi, niso niti popolnoma
samostojni in v vseh pogledih neodvisni niti ţe kar vnaprej izkoreninjeni in
odtujeni ljudje. (Hauser, 1980, str. 86)
Naloge, ki jih ima umetnik v tej zvezi, lahko izpolnjuje na dva načina. Ideje,
vrednosti in pravila, za katera se zavzema, utegne uveljavljati v obliki izrecnih
izjav – kot odkrito izpoved, očiten program, jasno razglašeno tendenco – ali pa
zgolj v obliki implikacij – kot svetovnonazorski pogoj dejavnosti, o katerem ne
govori, ga ne razkriva, se ga včasih niti ne zaveda, pogoj, ki je videti v praktičnem
pogledu nepomemben. Njegova dela lahko nosijo pečat brezovinkarske
propagande ali pa zastrte, skrite, potlačene ideologije. V stvarnem ţivljenju
utegne biti meja med tema načinoma teţko določljiva, načelno pa je jasno
spoznavna. Besednik in posredovalec se vselej zavedata smotra in pomena
izrečene izpovedi ali naročenega in po naročilu posredovanega sporočila in
naslovljenec zavestno sprejema poziv ali pa ga zavrača. Pobuda, ki izhaja iz
umetnine, pa utegne ostati tudi nezavedna. Pomembno je dejstvo, da je druţbeni
in politični učinek posameznega dela toliko močnejši, kolikor manj si prizadeva in
snubi za pritrjevanje. (Hauser, 1980, str. 151)
Umetnik je v veliki meri proizvod vloge, ki jo igra v ţivljenju druţbe. Njegova
vloga pa se menjava glede na to, kakšnemu oz. kateremu delodajalcu sluţi,
kakšnega pokrovitelja ali stalno stranko mora zadovoljiti, in pa glede na stopnjo
samostojnosti, s katero se lahko loti svojega dela, ter še glede nato, kako
neposreden vpliv ima lahko na umetnostno področje in odnos do umetnosti
nasploh. (Hauser, 1980, str. 186)
4.3 UMETNIKI ROJENI V SLOVENJ GRADCU
Slovenj Gradec so na prehodu v 20. stoletje zaznamovale močne umetniške
osebnosti, ki so se uveljavile v zavesti domače in mednarodne javnosti. Svetovno
znani skladatelj Hugo Wolf, pesnik Ernest Goll in kipar Franc Berneker. Vsem
53
trem je podeţelsko mestece nudilo »tisto nekaj«, pa vendar premalo, zato so
iskali izobrazbo in potrditev v večjih evropskih središčih.
(Zlatar, 2003, str. 2)
Te tri umetnike in njihove usode bom v nadaljevanju diplomske naloge tudi
predstavila.
4.3.1 Hugo Wolf
Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu. Po materini in tudi po
očetovi strani so bili njegovi predniki slovenskega rodu. Doma so ga vzgajali v
nemškem duhu. Njegov oče Filip je bil navdušen glasbenik: igral je violino,
kitaro, flavto in harfo. Ustanovil je celo hišni orkester. Huga je glasbeno najprej
vzgajal oče, ki ga učil igrati violino in klavir. Ker je bil glasbeno zelo nadarjen
(imel je absoluten posluh), je hitro napredoval. S petim letom starosti je ţe
sodeloval v očetovem orkestru. Igral je drugo violino. S šestim letom je prvič
javno nastopil. Leta 1865 je začel obiskovati dvojezično osnovno šolo. Ko je bil
Hugo star deset let, so ga vpisali v niţjo gimnazijo v Gradcu; nato je nadaljeval
šolanje v Št. Pavlu na Koroškem in v Mariboru. Bil je izvrsten pevec in igrati je
znal na klavir in orgle. (Dorschel, 1990, str. 6–7)
Leta 1875 je odšel na Dunaj in se vpisal na konservatorij. Študiral je klavir,
harmonijo in kompozicijo. Po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij.
Nastopila so leta velike revščine, pomanjkanja, poniţevanja ter telesnega in
duševnega trpljenja. Preţivljal se je s priloţnostnim igranjem na klavir,
korepetiranjem in poučevanjem klavirja. Ob tem pa je vztrajno študiral dela
velikih glasbenikov (Bacha, Beethovna, Schuberta, Schumanna, Berlioza,
Wagnerja) in pesnikov (Goetheja, Heineja…). Redno je obiskoval koncerte,
operne predstave in druge glasbene prireditve. (Dorschel, 1990, str. 7)
Leta 1881 je dobil mesto drugega dirigenta opere v Salzburgu, a se je po enem
letu vrnil na Dunaj in leta 1884 postal glasbeni kritik pri časopisu Wiener
Salonblatt. Leta 1887 mu je nenadoma umrl oče, kar ga je zelo prizadelo. Nesreča
54
in ţalost pa sta v njem odprla neusahljivi vrelec in sprostila njegov genij.
Nastopila so najplodnejša leta njegovega ustvarjanja. Zaloţbe so začele objavljati
njegova dela. Na koncertih so izvajali njegove pesmi in od povsod so prihajala
priznanja. Leta 1897 je bilo ustanovljeno društvo Hugo Wolf na Dunaju.
Ustvarjalno delo pa je ustavila neozdravljiva bolezen. Doţivel je ţivčni zlom. Po
neuspelem poskusu samomora so ga premestili v bolnišnico za duševne bolezni,
kjer je 22. 2. 1903 umrl. Pokopan je na Dunaju v bliţini Beethovna in Schuberta.
(Dorschel, 1990, str. 8–9)
Napisal je preko 300 samospevov, ki so izšli v zbirkah: Goethejeve pesmi (51),
Morikejeve pesmi (53), Eichendorffove pesmi (43), Španska pesmarica (30),
Italijanska pesmarica (46) in več manjših zvezkov; poleg tega pa je ustvaril še več
zborovskih del, skladb za klavir, orkester, opero Der Corregidor in pesmi z
orkestralno spremljavo… V svojih pesmih je glasbo podredil besedilu. Izrazne
moţnosti klavirja je povzdignil do zvočnih razseţnosti simfoničnega orkestra. Po
Schubertu je največji mojster samospeva, kar jih pozna zgodovina glasbe.
(Leskovar, 1988, str. 17)
Spomin na Huga Wolfa ţivi še danes:
Prireditve ob 130-letnici rojstva in uradna potrditev Wolfovega
slovenskega rodu so imele velik odmev. 13. marca 1990 je v Slovenj
Gradcu potekala osrednja slovesnost, na kateri so nastopili Simfonični
orkester RTV Ljubljana, Novi ljubljanski godalni kvartet in pevci solisti.
V okvir prireditve je spadalo tudi odkritje Wolfovga bronastega doprsnega
kipa na pročelju rojstne hiše in otvoritev mednarodne razstave o Hugo
Wolfu v Galeriji likovnih umetnikov.
Leta 1993 je bilo v Slovenj Gradcu ustanovljeno Društvo Hugo Wolf, ki
spodbuja raziskovanje in izvajanje njegovih del. Ob sodelovanju Mestne
občine so izvedli 1. mednarodni simpozij o ţivljenju in delu priznanega
glasbenika.
55
Leta 1994 je v Slovenj Gradcu prvič sploh izšla knjiţica Modeste Wolf-
Strasher, Hugove najmlajše sestre, Spomini na dom in sicer dvojezično v
izvirni nemščini in v prevodu v slovenščini.
Za krajane pa je danes najzanimivejša njegova rojstna hiša na Glavnem
trgu, kjer prebiva Glasbena šola . Tam redno prirejajo Wolfove
mednarodne solovske šole. (Lasbaher, 1999, str. 73–74)
Wolf je v svetu zelo priznan skladatelj; predvsem v ZDA in na Japonskem so
ustanovili društva in inštitute Huga Wolfa. Sodelovanje slovenjgraškega društva s
temi institucijami lahko razumemo kot še eno obliko nadnacionalnih povezav, ki
so utemeljene na načelih omreţij. To je pomembno za slovenjgraški turizem in
kulturo, saj vsako leto Wolfovo rojstno hišo obišče več organiziranih skupin in
nenajavljenih posameznikov iz domovine in tujine.(Lasbaher, 1999, str. 75)
Slika 6: Hugo Wolf
Vir: Dorschel, (1990, str. 1)
4.3.2 Franc Berneker
Franc Berneker je bil rojen leta 1874 na Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je
nezakonski, zato je najzgodnejše otroštvo preţivel pri stari mami v hribih. Po
56
njeni smrti ga je k sebi vzela mati, ki je bila perica in sluţkinja v starotrškem
ţupnišču. (Turičnik, 1992, str. 53–54)
V letih 1878–1898 je Berneker obiskoval ljudsko šolo v Slovenj Gradcu. Končal
je samo štiri razrede osnovne šole. Prvi kiparski pouk je pridobil v obrtniški
delavnici pri mojstru Ignaciju Oblaku, ko je le ta s svojimi pomočniki prišel
obnavljat stranske oltarje v ţupnijski cerkvi na Selah. Štiriletno sluţenje v
pozlatarski in podobarski delavnici je bilo dinamično, delavnica pa se je selila iz
kraja v kraj, kjer je izvrševala različna naročila. To je Bernekerja kmalu začelo
dolgočasiti. Po štirih letih je delavnico zapustil brez mojstrovega učnega
spričevala. Po tem se odpravil v tujino. V Gradcu je kot hospitant obiskoval
obrtno šolo, kjer se je uril v modeliranju, risanju in slikanju. Profesor na obrtni
šoli je opazil njegovo nadarjenost in ga začel spodbujati k študiju.(Španţel in
Zlatar, 2001, str. 14)
Berneker je bil v šolskem letu 1897/98 sprejet kot izredni študent na Akademijo
za upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Po štirih letih je končal študij na splošni
kiparski šoli pri profesorju Edmundu Hellmerju. Med študijem je prejemal
podporo pri Posojilnici v Celju in od rojstnega okraja Slovenj Gradec. Največ mu
je pomagal Ignacij Oblak. Po končanem študiju je ţivel in ustvarjal na Dunaju.
Uredil si je skromen atelje, v katerem je ustvaril svoja najboljša dela. Bil je
sopotnik slovenskih impresionistov, z njimi je razstavljal in bil član umetniškega
kluba Sava.(Čopič, 1984, str. 22–23)
Franc Berneker je na Dunaju v prvem desetletju 20. stoletja ustvaril svoja
najboljša kiparska dela. Njegova dela je mogoče razvrstiti v več kategorij:
1. Dela s tragično vsebino: Beda (1902), Proletarec (1903), Samota (1903),
Naplavljenec (1903), Katastrofa (1905), Ţrtve (1905).
2. Portreti: Portret dečka (1904), prvi portret Otona Ţupančiča (1905), drugi
portret Otona Ţupančiča (1907), dvojni portret Zdenka Vidic in Mira Ban (ok.
1907), ţenska glava (1909), deklica Suzanica (1912). Kipar je v portretih pokazal
57
velik razpon klesarskega znanja Iz kamna je znal oblikovati tudi najmanjše
detajle, obrazno fiziognomijo, notranjo napetost in čustvovanje protagonistov.
3. Spomeniki in nagrobniki: osnutek za spomenik Adamiču in Lundru (1908),
spomenik Primoţu Trubarju (1908- 1910), osnutek za Kettejev spomenik (1910),
osnutek za Krekov spomenik (1918), osnutek za Krekov nagrobnik (1918),
osnutek za Turnerjev nagrobnik, Štirje letni časi (1900-1901), nagrobnik s
poprsjem dr. Ivana Dečka (1910)… (Povzeto po Španţel in Zlatar, 2001, str. 21–
31)
Bernekerjevih kipov na razstavah ni bilo veliko, toda dovolj, da si je utrdil sloves
najboljšega slovenskega kiparja. Nova imena mladih kiparjev ga niso ogroţala.
Kiparsko delo je na začetku prve svetovne vojne odpadlo, proti koncu vojne pa je
dobil v obrtnem muzeju prostor za kiparjenje v prostem času. (Čopič, 1984, str.
10)
Berneker je po vojni prišel v Ljubljano, saj je bil njegov atelje na Dunaju med
vojno uničen. Nastanil se je v Ljubljani. Začele so se pojavljati materialne teţave.
Boleča zanj pa je bila tudi odrinjenost in zgroţenost nad novimi in surovimi
oblikami, ki so vdirale v kiparstvo (takrat so jih imenovali moderna umetnost) . V
tem obdobju je ustvarjal in vedno znova dobival nova naročila. Leta 1930 je
Berneker dobil honorarno zaposlitev na tehnični srednji šoli namesto obolelega
profesorja. Delo z mladimi ga je znova spodbudilo. Stanoval je v Narodni galeriji.
Po kratkotrajni bolezni je 16. maja 1932 v Ljubljani umrl. (Čopič, 1984, str. 10–
11)
Bernekerjeva kiparska dela večina hranita slovenjgraška galerija in Narodna
galerija v Ljubljani. Bil je pomemben razvojni člen slovenskega kiparstva zaradi
svoje umetniške kvalitete, s katero je dosegel v kratkem času lepo stopnjo
realističnega kiparstva. Le-tega je obogatil z novimi oblikami. Odločilna je bila
njegova kvaliteta. (Odsevanja, 2002, str. 62)
58
Slika 7: Bernekerjeva rojstna hiša
Fotografirala Alenka Triplat
4.3.2.1 Bernekerjava nagrada
Bernekerjevo nagrado so prvič podelili leta 1975: podeljuje jo občinska kulturna
skupnost kot najvišje občinsko priznanje za kvalitetno, ustvarjalno in dolgoletno
delo in za prispevek k samoupravni organiziranosti kulturnega področja v občini
Slovenj Gradcu.
Tudi Bernekerjevo plaketo so prvič podelili leta 1975: s tem priznanjem občinska
kulturna skupnost spodbuja ustvarjalnost in moralno priznava uspešno in
dolgoletno delo na kateremkoli kulturnem področju v občini. (Pogačnik, 1981, str.
35)
Letos je Bernekerjevo nagrado dobil Franc Šegovc, plakete pa Anton Uršej,
Mihaela Lenart in Godalni orkester Glasbene šole Slovenj Gradec.
4.3.3 Ernest Goll
Ernest Goll se je rodil v Slovenj Gradcu 14. marca 1887 v ugledni nemški
druţini. Njegovi starši so bili lastniki hotela in pošte na Glavnem trgu. Obiskoval
je realno gimnazijo v Mariboru. (Tuičnik, 1992, str. 53)
59
Leta 1905 se je preselil v Gradec, kjer je najprej študiral pravo, zatem se je
prepisal na študij germanistike in francoščine. V času njegovega ţivljenja je bil
Goll neprepoznaven med domačini. Njegova nestrpnost do polovičnih čustev in
polovičnih razmerij med ljudmi ga je morda pripravila do tega, da je
petindvajsetletni naredil samomor s skokom z okna v drugem nadstropju graške
univerze. (Lasbaher, 1999, str. 76)
Aprila 1997 so v rojstni hiši pesnika, v kateri je ţe od nekdaj mestni hotel,
predstavili dvojezično Gollovo edino pesniško zbirko V trpki deţeli človeka- Im
bitteren Menschenland. V slovenščino je objavljeni del Gollovih pesmi prevedel
Vinko Ošlak. Knjigo, ki je nedvomno lep doseţek slovenjgraške zaloţbe
Cerdonis, je uredil Andrej Makuc.
Glavno študijo z naslovom Pozabljeni in zamolčani pesnik iz Slovenj Gradca je
prispeval prevajalec Vinko Ošlak sam. Predstavitev knjige so se udeleţili bliţnji
in daljni Gollovi sorodniki ter številni gostje iz Avstrije. Ob tej priloţnosti so
pesniku na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. (Lasbaher, 1999, str. 76)
4.4 UMETNIKI, PRISELJENI V SLOVENJ GRADEC
V tem poglavju bom pisala o umetnikih, ki so v Slovenj Gradec prišli od drugod
in tu zasloveli s svojim delovanjem in ustvarjanjem.
4.4.1 Franc Ksaver Meško
28. oktobra 1874 se je v Ključarovcih blizu Ormoţa rodil slovenski pisatelj
Franc Ksaver Merško. Po osnovni šoli je obiskoval niţjo gimnazijo na Ptuju, višjo
pa v Celju, kjer je leta 1894 maturiral. (Janeţič, 1994, str. 7–8)
Ţe v ljudski šoli je odkrival svoj pisateljski talent. Meško se je najprej vpisal v
mariborsko bogoslovje (1894), študij pa zaključil v Celovcu (1897). V Mariboru
se ni povsem znašel, nekoliko bolje je bilo v Celovcu, kjer je našel tudi
somišljenike. Duhovniško sluţbo je najprej opravljal po raznih ţupnijah na
60
Koroškem. Leta 1921 je prišel na Sele in tam ostal do svoje smrti. (Odsevanja,
2004, str. 9)
Med prvo svetovno vojno je bil zaprt v Beljaku, po koncu vojne je moral beţati s
Koroške. Tudi med drugo svetovno vojno ja bil zaprt, potem pa pregnan na
Hrvaško. Kasneje se je zatekel v samostan v Stično na Dolenjskem, kjer je
dočakal konec vojne. V svojo ţupnijo se je vrnil 15. junija 1945. Ob svojih
duhovniških opravilih se je sedemdesetletni pisatelj ponovno lahko posvetil
knjigam, prijazno je sprejemal obiske ter potrpeţljivo prenašal bolezen in starost.
11. januarja leta 1964 je Meško umrl v slovenjgraški bolnišnici. (Janeţič, 1994,
str. 8)
Meško je začel pisati ţe v gimnaziji, najprej pesmi (prva objava leta 1892), potem
vse bolj prozo. Kmalu je začel sodelovati v Ljubljanskem Zvonu (1895), Domu in
svetu ter drugih revijah in listih. Njegove knjige so izhajale zlasti pri Slovenski
Matici in Mohorjevi druţbi. Najlepše se je Meško izpovedal v svojih
razmišljajočih črticah, ki jih je izdal v dveh knjigah: Ob tihih večerih (1904) in
Mir boţji (1906). Ljubezen do domovine izpričuje zlasti roman Na Poljani (1907)
in Kam plovemo?, zgodovinsko snov obravnavajo povesti Drama izza davnih dni
(1908), Črna smrt (1911), Kobilice (1914). Meško je napisal tudi več iger z
domoljubno, kmečko in versko vsebino in celo vrsto črtic, novel, razmišljanj,
legend, člankov, esejev, potopisov ter osebnih spominov, dram: Na smrt obsojeni,
Pri Hrastovih, Mati. Še posebej se je uveljavil kot mladinski pisatelj, o čemer
priča zlasti šest zvezkov mladinskih zgodb z naslovom Mladim srcem (1911–
1964). V posebni knjigi so izšle tudi Meškove pesmi (1945). (Janeţič, 1994, str.
8–9)
Spomin na Meška ţivi še danes:
Prejšnjo Cerkveno ulico so preimenovali v Meškovo ulico.
Pevci s Sel so leta 1966 ustanovili moški pevski zbor in ga poimenovali po
njem. Meškovo ime je prevzelo tudi selsko kulturno društvo.
61
Meškovo pot so uredili krajani Sel, Vrh in Gmajne v okviru turističnega
društva MURN.
Doprsni kip Ksaverja Meška so v Slovenj Gradcu odkrili pred cerkvijo Sv.
Duha ob 120-letnici njegovega rojstva (29. 10. 1994).
Knjiţnica v Slovenj Gradcu je prevzela pisateljevo ime v svoj naslov oz.
poimenovanje leta 1974, ob 100-letnici njegove smrti.
Kmalu po Meškovi smrti je Jakob Soklič v mestnem ţupnišču uredil
Meškovo spominsko sobo in zbral nekatere dragocene predmete,
predvsem pa prenesel v ta muzej pisateljevo knjiţnico, in tako pribliţal
pisateljevo delo in ţivljenje obiskovalcem.
Knjiţnica Ksaverja Meška je leta 2004 počastila pisatelja s tem, da je
odprla sredi mesta prodajo oz. posredovalnico starih knjig – Meškovo
bukvarno.
Tako Slovenj Gradec in Sele spoštljivo ohranjata spomin na Franca Ksaverja
Meška, pisatelja, dramatika, pesnika, duhovnika in bojevnika za pravice
Slovencev na Koroškem. (Odsevanja, 2004, str. 17)
4.4.2 Ljuba Prenner
Ljuba Prenner se je rodila 19. junija 1906 na Fari pri Prevaljah na Koroškem.
Krstili so jo za Amalijo, vendar si je kasneje spremenila ime v Ljuba. Njen oče je
bil Kočevski Nemec, mama pa Slovenka. Oče je zelo slabo govoril slovensko,
mama pa ni znala nemško in Ljuba se je v strpnem druţinskem ozračju ţe od
malih nog zelo dobro naučila jezikov obeh staršev. Po nekajkratnih selitvah se je
druţina Prennerjevih ustalila v Slovenj Gradcu. Ţe v mladostnih letih je Ljuba
zelo rada brala.(Gabrič et al., 2000, str. 185)
V prvi razred so jo vpisali v Rušah. Ostale tri razrede ljudske šole je končala v
Slovenj Gradcu. Leta 1919 se je vpisala na niţjo gimnazijo na Ptuju, kjer je
naredila prve tri razrede. Očetu je zmanjkalo denarja za nadaljevanje šolanja, zato
se je vrnila domov in v naslednjem letu končala četrti razred v Celju ter opravila
malo maturo na Ptuju. Za štiri leta se je zaposlila v advokatski pisarni dr. Ferda
62
Pirnata v Slovenj Gradcu, po advokatovi smrti je odšla v Beograd. O njenem
beograjskem obdobju vemo zelo malo. Po vrnitvi domov je delala izpit za sedmi
razred gimnazije. 11. junija 1930 je redno maturirala. Jeseni istega leta se je
vpisala na pravno fakulteto, ki jo je leta 1936 uspešno končala. (Horvat et al.,
1997, str. 7–10)
Po diplomi se je za nekaj let vrnila v Slovenj Gradec, kjer je najprej opravljala
prakso na sodišču, potem pa delala kot odvetniška pripravnica. Ţivljenje v
majhnem mestu ji ni bilo pisano na koţo, saj je pogrešala gledališče in literarno
druţbo. Tako se je leta 1939 vrnila v Ljubljano. Še istega leta je postala članica
društva slovenskih knjiţevnikov. V tem času je začela pisati: Trojica (roman iz
dijaškega ţivljenja), Pohorska vigred (povest o kmečkih ljudeh), Mejniki ali
kronika malega mesta, Ţivljenje za hrbtom (opisale je ţivljenje po vojni). Neznani
storilec (prva slovenska kriminalka, napisala jo je leta 1939), Veliki moţ in
Gordijski vozel (komediji). (Gea, 2005, str. 73–74)
Ljuba Prenner je leta 1941, potem ko je opravila tri rigorozne izpite, dosegla
doktorat prava. Naslednje leto je opravila še advokatski izpit, tako da je lahko
samostojno opravljala delo advokata. V času druge svetovne vojne se je dejavno
vključila v Osvobodilno fronto (OF), saj je bil zanjo to edini pravi način obrambe
domovine. Poleg tega je raznašala in tiskala ilegalni tisk. Najpomembnejše pa je
bilo njeno reševanje Slovencev iz zapora. Prennerjeva jih je branila na sodišču.
Ker se po vojni ni strinjala s političnim in idejnim svetom nove komunistične
oblasti, je bila zaprta in poslana na prisilno delo. Ljuba Prenner vsekakor ni bila
tipična ţenska – ne po poklicu in ne po zunanjosti. (Gea, 2005, str. 74–75)
Leta 1950 se je vrnila iz zapora. Bila je brez sluţbe. Leta brez advokature so jo
zaznamovala z zagrenjenostjo in ţalostjo. Dosegla je, da so jo 17. marca 1954
ponovno vpisali v imenik odvetnikov in odprla je svojo pisarno. Zaradi
nespoštovanja kulturnega molka so jo izključili iz Društva slovenskih pisateljev.
Moţnosti za literarni razvoj so bile omejene. Nobena zaloţba ni sprejela njenih
besedil v objavo. (Horvat et al., 1997, str. 30–34)
63
Vzroke za Ljubino drugačnost je teţko iskati. Katere sile so jo vodile, da je
počasi, a vztrajno spreminjala svojo zunanjo podobo?
Glavni kamen spotike je bil njen zunanji moški videz, ki mu je sledila vse svoje
ţivljenje. V rodnem Slovenj Gradcu so jo poznali kot veseljaško in zelo druţabno
dekle z veliko moškimi lastnostmi. Ko si je v najstniških letih ostrigla dolge lase,
je počasi prevzemala moško drţo. S cigareto v roki in samozavestno drţo je
začela nositi moško srajco, kravato, krilo, moške čevlje in moški plašč. Eden
njenih prijateljev je zapisal: »Bili smo fantovska druţba, ki se je pozno ponoči
vračala iz gostilne, majali smo se in peli, pa se spomni eden da gre lulat. Vsi smo
ga posnemali in šli lulat in tudi Ljuba je lulala tako kot mi. Bila je kot fant in nam
enaka.« Večje teţave pri sprejemanju njene moške identitete je imela starejša
generacija. Ko se je neko nedeljo v cerkvi prikazala v moški obleki in klobukom
na glavi, so na njej obstale oči in zlobni nasmehi vseh prisotnih. Ljuba je zbeţala
domov in se zjokala. Večkrat je jokala. Nekoč je rekla, da je vsak moški vreden
več od nje samo zaradi tistega koščka telesa več. (Cosmopolitan, 2003, str. 27)
Njena volja, da najde ţivljenjsko srečo jo je vodila naprej. Iskala je druţino,
druţinsko vzdušje, otroke in ljubezen. Pomoč in tolaţbo je našla pri Bučinekovih
iz Šmiklavţa. Po letu 1970 pa se je njeno zdravje začelo slabšati. Zbolela je za
rakom. Umrla je 18. septembra 1977 v Ljubljani. (Horvat e tal., 1997,str. 30–34)
Leto 2006 je bilo za Slovenjgradčane, Korošce in tudi širše na Slovenskem z
nekaj prireditvami ter spominskimi slovesnostmi povezano z ţivljenjem in delom
dr. Ljube Prenner. Za časa njenega ţivljenja so jo ljudje tako rekoč vzeli za svojo:
kot odvetnico, pisateljico in še posebej kot preprostega, dobrega človeka.
Prireditve ob 100. obletnici rojstva dr. Ljube Prenner:
Natis in izid romana Bruc. Zaloţila ga je slovenjgraška zaloţba Cerdonis.
Odkritje spominske plošče na Fari. 16. junija so odkrili na Prevaljah
spominsko ploščo na hiši, kjer se je Ljuba rodila.
64
18. junija 2006 je bila v večnamenski polni dvorani OŠ Šmiklavţ
uprizoritev spevoigre Vasovalci.
Odkritje Stričkove sobe pri Bučineku. Šmiklavška postavitev Vasovalcev
je bila velik poklon domačinov spominu na Ljubo Prenner, ki je zadnja
leta svojega ţivljenja preţivela v njihovem kraju, in hkrati lep pevski,
gledališki in kulturni dogodek. Po predstavi je bila slovesna otvoritev
spominske Stričkove sobe (Striček so jo klicali domači).
Spominska slovesnost na pokopališču v Starem trgu.
Slika 8: Slika dr. Ljube Prenner
Vir: Gabrič et al. (2000, str. 54)
4.4.3 Karel Pečko
Akademski slikar in umetnik Karel Pečko se je rodil 29. 9. 1920 v Vuhredu. Ţe v
mladosti je moral v svet, kjer je kot priloţnostni delavec pomagal urejati
hudournike; bil je gozdarski delavec, delal je tudi v tovarni na Muti, kjer se je
priučil kovaštva. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran in poslan na
prisilno delo v Nemčijo. (Pečko, 1992, str. 154)
Leta 1946 so se mu začele izpolnjevati sanje. Najprej je nadomestil manjkajoče
razrede gimnazije, nato se je vpisal na šolo za umetno obrt v Ljubljani in potem na
Akademijo za likovno umetnost, kjer je ţe leta 1954 diplomiral. Študijsko je
65
potoval v Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Češko in Slovaško. Od 1954 do
1962 je bil likovni pedagog na niţji gimnaziji na osnovni šoli v Slovenj Gradcu.
Leta 1957 so ustanovili Umetnostni paviljon, ki ga je sprva vodil ob svojem
rednem delu v šoli, od 1963 pa je bil ravnatelj galerije. Od leta 1975 dalje je vodil
tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. (Sedej, 1989, str. 107)
Tako kot za vse Pečkovo delo je tudi za njegovo slikarstvo bistveno, da je
najtesneje povezano z domačim koroškim ambientom. Posvečeno je odkrivanju in
počastitvi njegovega naravnega in kulturnega izročila, ki mu je vtisnila pečat ţe
srednjeveška in baročna umetnost. V Pečkovi umetnosti so ob značilnejših
portretih sprva najbolj izstopale risbe slovenjgraških dvorišč, ki jih je dojel kot
srca hiš. Kasneje je potopil pogled na slovenjgraški trg ali krošnje v drevoredih.
Po letu 1974 se je usmeril na Uršljo goro. Gora, ki jo je postopoma posvojil, je
bila še »neosvojena«. Izkazal ji je prav ljubeče razmerje, jo slikal v vsemogočnih
oblikah, ponekod jo je učlovečil in jo upodobil kot zamišljeno belo ţeno, ali jo
prebudil iz stoletnega sna kot ţametno naslikan kip. Uršlja gora mu je naklonila
trajen navdih. (Ampak, 2006, str. 54)
Slikarjev opus zajema poleg številnih skic, risb, oljnih slik, mozaikov in pastelov
tudi več stenskih kompozicij na javnih mestih in tapiserij. Njegova dela lahko
najdemo tudi na številnih javnih mestih: Splošni bolnišnici Slovenj Gradec,
restavraciji Bellevue, dvorcu Rotenturn, hotelu Kompas, poslovni stavbi Lesne in
v zasebnih hišah. Na Bledu je v vili »Moj mir« tudi umetnikov vitraj. Njegova
dela je mogoče najti v zasebnih zbirkah po vsem svetu: Avstriji, Nemčiji, Švedski,
Franciji, Švici, Angliji, Grčiji, Tunisu, na Japonskem, v Avstraliji, ZDA in Kanadi
. (Sedej, 1989, str. 107)
Pečko se je ukvarjal tudi z oblikovanjem keramike, grafičnim oblikovanjem
monografij, katalogov in plakatov, delal je scene za lutkovno gledališče, hkrati pa
bil mentor drugim slikarjem (Joţetu Tisnikarju in drugim). Kot galerist je ves čas
spremljal sodobno slovensko likovno umetnost in sodeloval pri njenem
predstavljanju. Pod njegovim vodstvom se je slovenjgraška galerija vključila tudi
66
v mednarodno likovno dejavnost. Za svoje delo na likovnem področju je dobil več
nagrad in priznanj. Karel Pečko pa je imel tudi veliko samostojnih in skupnih
razstav. (Sedej, 1989, str. 107)
Kljub visoki starosti je še danes ena ključnih osebnosti slovenjgraške umetnosti in
kulture.
Slika 9: Slika Karla Pečka z naslovom Uršlja gora
Vir: Pečko (1992, str. 127)
4.4.4 Joţe Tisnikar
Joţe Tisnikar se je rodil 28. februarja 1928 v Mislinji. Kadar se je Joţe spominjal
otroštva, je največ govoril o materi. Bila je dobra ţenska, polna neizčrpne
ţivljenjske sile in potrpeţljivosti in imela je vedno čas za vse. Osnovno šolo je
obiskoval v Mislinji, vendar jo je ţe po štirih letih prenehal obiskovati. Po očetovi
smrti 1947 je delal v Tovarni papirja in materi pomagal skrbeti za brate in sestre.
Leta 1951 pa se je zaposlil v slovenjgraški bolnišnici na oddelku za hudo bolne.
(Tomašević, 1978, str. 44–52)
Po nekaj letih dela na tem oddelku je pričel z delom v prosekturi. Prvič je
obduciral moškega, ko mu je bilo okoli trideset let.
In kako je začel slikati?
67
Nekega dne je prišel Joţe v mrtvašnico, kjer je bilo več mrličev. Stopil je k
vozičku in privzdignil črno ponjavo. Bil je zaprepaden. Pod pregrinjalom je
zagledal prijatelja, o katerem ni vedel, da je umrl. Ko je ostal sam, se je poskušal
spomniti, kakšen je bil njegov prijatelj, ko je bil še ţiv. Spomniti se ga je poskušal
v različnih okoliščinah, v spomin si je poskušal priklicati njegov obraza, besede...
Prišlo mu je na misel, da bi ga narisa. Vzel je list in svinčnik in začel risati.
Ugotovil je, da ga risba spominja na mrtvega prijatelja.(Sodobnost, 1997, str,
1002–1004)
Takrat je Tisnikarju pomagala tudi srečna okoliščina, da je v mestu ţivel profesor
Karel Pečko. Ob neki priloţnosti mu je Tisnikar pokazal izdelek in Pečko je bil
navdušen. Tisnikarja je začel spodbujati in ga slikarsko usmerjati. Zaradi teh
spodbud ga je zgrabila slikarska strast. Slikal je vedno, kadar je bil prost. Na
njegovih slikah prevladuje zeleno modra barva, ki jo je pripravljal sam iz
organskih snovi, ker ni maral uporabljati kupljene barve iz tube.
» Tudi stari mojstri so si sami pripravljali barve iz krvi in ţolča, zato so njihove
barve obstojne. Razen tega je vsa prosektura v zelenem in modrem, pa lahko ljudi,
ki se trudijo priti k meni, prikaţem samo z barvami, ki jih naredim sam.«
(Tomašević, 1978, str. 31)
Sam, ločen od ljudi, najpogosteje ponoči, je Tisnikar prebil večji del svojega
ţivljenja v globokem prepričanju, da pomaga človeku, tako mrtvemu, kot tistemu,
ki je zjutraj prišel v bolnišnico. Iz te njegove vere, posvečenosti, se je rodila moč,
pretresljivost in enkratnost njegovega slikarstva. V več kot petindvajsetletnem
slikarskem obdobju je Joţe Tisnikar naslikal okoli 400 slik. Toda tako kot pogosto
ni bil zadovoljen s svojim ţivljenjem, ni bil zadovoljne s svojimi slikami. V
depresivnem stanju jih je večkrat tudi uničeval. (Tomašević, 1978, str. 30–31)
Tisnikarjevo umetniško ustvarjalnost je moţno strniti na več tematskih krogov:
okolje bolnišnice, prosekture, mrtvašnice (npr. Pouk v secirnici, Pred
mrtvašnico, Bolnišnica, Secirnica);
minljivost, slovo (Grobarji, Na pokopališču);
68
gostilniško ozračje (Gostilna, Mislinjske gostilne, Rozmanova gostilna);
tradicija, folklora;
ţivali, ki jih prikazuje Tisnikar, razkrivajo antropomorfne poteze. Najbolj
pogosto upodobljeni ţivali sta krokar5 in čriček;
avtoportreti;
med zadnjimi slikami je nekaj karnevalskih motivov. (Sodobnost, 1997,
str, 1005–1006)
Pod mentorstvom Karla Pečka je lata 1958 prvič samostojno razstavljal v
Ljubljani. Leta 1964 je postal član društva likovnih umetnikov in prvič razstavljal
v tujini. Za lutkovno igro Mrtvec pride po ljubico je leta 1986 naredil likovno
zasnovo, leta 1989 pa scenske predloge za dramo Sings za Shakespeare Theatre v
Londonu. Leta 1990 je nastopil v predstavi Brigade lepote in igral samega sebe.
Od leta 1958 je več kot stokrat samostojno razstavljal doma in v tujini ter
sodeloval na številnih skupnih razstavah. (Odsevanja, 1999, str. 62)
Joţe Tisnikar je nekoč dejall:
» Ţivljenje je globoko kot morje. Človek priplava na površje, odigra svojo vlogo,
se malo nasmeji in spet potone v globino. Za njim pa pridejo drugi.« (Odsevanja,
1999, str. 61)
Joţe Tisnikar je ustvarjal vse do smrti. Umrl je 30. oktobra 1998.
Lani je minilo deset let od Tisnikarjeve smrti. V Galeriji likovnih umetnosti v
Slovenj Gradcu so v njegov spomin priredili:
razstavo del Joţeta Tisnikarja in zbirke »Hommage Tisnikarju«;
5Krokarja je imel Tisnikar udomačenega. Simbolika krokarja v evropskem prostoru in novejšem času
pomeni nekaj negativnega, zloveščega, znanilca smrti. V Mahabharati je slednje sorodno, sicer pa
Vzhod praviloma pozna krokarja v pozitivnem smislu, vse do Stare zaveze, ko Noe izpusti krokarja,
ţeleč preveriti ali se je ţe pokazalo kopno. (Sodobnost, 1997, str, 1005)
69
simpozij o ţivljenju in delu slikarja Joţeta Tisnikarja. Fenomen slikarja so
spoznavali ob predavanjih umetnostnih zgodovinarjev, filozofov, estetov,
sociologov in drugih strokovnjakov. (Štalekar, Novak, 2008, str. 22)
Slika 10: Slika Joţeta Tisnikarja
Vir: Tomašvić (1978, srt. 145)
4.4.5 Bogdan Borčić
Bogdan Borčić se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani. Končal je Akademijo
za likovno umetnost v Ljubljani in na isti akademiji vpisal podiplomski študij
slikarstva. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Evropi, od leta 1958 in
do 1959 v slovitem ateljeju v Parizu. Na ALU v Ljubljani je poučeval na
slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od 1973 do 1984 pa na grafičnem
oddelku. Leta 1979 je deloval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku
Likovne akademije v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 ţivi in ustvarja v Slovenj
Gradcu. (Povzeto po Borčić, 2001)
Za razvoj slikarstva Bogdana Borčića so pomembne tri slikarske smeri: abstraktni
ekspresionizem, informel in geometrijska abstrakcija. Vendar so ti motivi ostali v
ozadju; Borčićevo delo so usmerjali kot nekakšna podtalna motivacija.
Informel je v Borčićevem slikarstvu pomemben, ker ga je spodbudil k
razmišljanju o reprezentacijski funkciji slike ter o materialu, iz katerega je slika.
Barva ima tako moč, da lahko govorimo o totalnem doţivetju barve v fizičnem in
70
duhovnem smislu, ki ji je enakovredna le notranja intenzivnost snovi, torej
struktura njenega bistva, platnu, pastoznih nanosih in uporabi drugih, neslikarskih
materialov. Na nekaterih slikah je olju primešal mavec, drugod beli oljni barvi
mivko in tako dobil prostorsko sliko povsem dvodimenzionalnega motiva.
(Borčić, 2003, str. 15)
Več kot stokrat je samostojno razstavljal in sodeloval na mnogih pomembnih
razstavah grafike doma in v tujini. Od leta 1959 je sodeloval na vseh razstavah
Mednarodnega grafičnega likovnega bienala v Ljubljani in bil tudi nagrajen. Za
svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, še posebej veliko v tujini. Leta
1999 je predstavil ves grafični opus na retrospektivni razstavi v Galeriji likovnih
umetnosti v Slovenj Gradcu, izbore še v Mestni galeriji v Piranu in Mestni galeriji
v Ljubljani (2000). Njegova dela hranijo pomembne zbirke doma in v tujini, ves
grafični opus (809 grafik) pa je zbran (avtorjeva donacija) v Borčićevem kabinetu
grafike v Galeriji Boţidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Pregledna razstava
slikarskega opusa od 80. leta dalje, postavljena v Galeriji likovnih umetnosti
Slovenj Gradec od 5. julija do 8. septembra 2002, je osnova za izbor stalne
postavitve – Borčićeve zbirke slik. (Zlatar, 2003, str. 2–3)
Borčić je raziskovalec v slovenskem slikarstvu, kar pomeni, da odkriva drugačen
predstavni svet, kot ga vidimo običajno: z odmikom od vseh znanih predstav
vizualnega poustvarjanja je to način, ki ne prenese površnosti in neiskrenosti. Zato
ni pretirano mnenje dr. Tomaţa Brejca, da je Bogdan Borčić eden najbolj
nadarjenih slikarjev svoje generacije, ki s svojim poznim abstraktnim stilom
sintetizira slikarsko mišljenje, v katerem je zaobjeto vse, kar je umetnik občutil,
doţivel in dokončno občutil. (Povzeto po Borčić, 2001)
71
5 GLASBENA DEJAVNOST
V Slovenj Gradcu in Mislinjski dolini je bilo glasbeno ţivljenje v zadnjih stotih
letih zelo ţivahno. V 19. stoletju je Wolfova druţina imela pomembno vlogo pri
širjenju vokalne ter instrumentalne glasbe. Pred 1. svetovno vojno so nastale v
nekaterih krajih vaške godbe in tamburaški zbori. Slovenj Gradec je imel salonski
orkester ţe leta 1919. Med obema svetovnima vojnama je krajši čas obstajal jazz
ansambel, mestna godba Slovenj Gradec pa je bila ustanovljena ţe l. 1934.
Aktivne so bile vaške godbe v Šentilju, Trobljah, na Vrhah in v Starem trgu. Z
okupatorjevim prihodom so orkestri in vaške godbe utihnili. V zadnjih desetletjih
so v tem prostoru med Pohorjem in Uršljo goro delovali in še delujejo različni
orkestri in ansambli. (Potočnik, 1997, str. 5)
Danes ţivi in deluje v Slovenj Gradcu in okolici veliko različnih ansamblov,
skupin in posameznikov, ki se ukvarjajo z glasbo in širijo njeno tradicijo. V
diplomski nalogi bom omenila le nekatere.
5.1 LJUBITELJSKO UKVARJANJE Z GLASBO
Nekatere kulturne skupine so večinoma številčno majhne in ponujajo malo
moţnosti za obliko zanesljive statistične analize, ki je normalna pri večjih
ustanovah in skupinah. Te skupine trajajo relativno kratek čas, pogosto zelo
kratek čas. Pri relativno ali popolnoma neformalnih skupinah ali zdruţenjih sta
hitrost oblikovanja in razpustitve ter kompleksnost notranjih razhajanj in spajanj
lahko videti dokaj osupljivi. (Williams, 1997, str. 91–92)
Tudi v naši občini so obstajale razne glasbene skupine, zbori, ansambli, ki so
trajali relativno kratek čas. Nekatere se obdrţijo le nekaj mesecev, tednov,
nekatere več. V nadaljevanju bom pisala o tistih skupinah, ansamblih in zborih, ki
so se obdrţali na sceni in imajo velik pomen za občino in njen kulturni razvoj.
72
5.1.1 Štirje kovači
Štirje kovači so danes eden izmed najstarejših še aktivnih narodnozabavnih
ansamblov na Slovenskem. S svojo značilno glasbo, ki se je vseskozi razlikovala
od glasbe drugih narodnozabavnih ansamblov, so si ţe v začetku pridobili svoj
krog poslušalcev, ki pa se je z leti vse bolj širil. Z igranjem so začeli ţe daljnega
leta 1954. Kar nekaj časa so iskali primerno ime. Ker pa so vsi štirje glasbeniki
(Franc Šegovc, Tone Breznik, Tine Lakovšek, Maks Klančnik), kolikor jih je bilo
na začetku, bili zaposleni v Tovarni kos, kjer je bila glavna dejavnost kovanje
različnih izdelkov, so se odločili za ime Štirje kovači. To ime izstopa od imen
ostalih narodnozabavnih ansamblov. (Vrhovnik, 1994, str. 22)
Nastopali so na porokah, veselicah, na hotelskih terasah in v dvoranah. Vse
pogosteje so nastopali, igrali valčke in polke po mestih in vaseh med Pohorjem,
Uršljo goro in Peco. Tedaj so bili zelo znani in priljubljeni Avseniki. Njihova
glasba jih je pritegnila in navdušila. Vodja ansambla pojasnjuje: »Zavedali smo
se, da so Avseniki le enkratni in nedosegljivi.« (Potočnik, 1994, str. 4)
Ko so ţe imeli nekaj svojih skladb, so bili leta 1955 povabljeni na radijsko
snemanje za oddajo »Naša vas«, ki je potekalo na travniku ob navadnem
magnetofonu. Leta 1966 so prvič snemali za televizijo. V tem obdobju so prvič
posneli tudi svojo ploščo, na kateri so še danes priljubljene skladbe »Na pavre«,
»Kam le čas beţi« in druge.
Na začetku sta prepevala Franc Šegovc in Tine Lekovšek, ki je bil avtor takratnih
besedil. Teme zanje je našel pri preprostem človeku, kmetu, v svojem vsakdanjem
ţivljenju in naravi sami. V teh skladbah so ljudje prepoznavali svoj vsakdanjik.
Ko so glasbeniki ţeleli petje v ansamblu obogatiti, so k sodelovanju povabili
Hermino Šegovc. (Vrhovnik, 1994, str. 22)
Štirje kovači so se prvič predstavili v tujini leta 1969. Tedaj jih je povabila
Slovenska izseljenska matica na turnejo po drţavah Zahodne Evrope. Peli in igrali
so v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Luxenburgu in v Nemčiji. Turnejo v te
73
deţele so ponovili še leta 1980. Številne nastope so imeli tudi v sosednji Avstriji,
gostovali pa so tudi na Japonskem. Čez Atlantski ocean so poleteli ţe večkrat. Tja
jih je povabila Kanadsko-slovenska skupina iz Toronta. Vodja ansambla Šegovc
se spominja: » Ko smo leta 1976 prvič gostovali med izseljenci, me je stisnilo pri
srcu. Skoraj nisem verjel, da naša glasba izpoveduje tako globoka čustva.«
(Potočnik, 1994, str. 6)
Štirje kovači so si v petdesetih letih delovanja prisluţili številne nagrade:
Franca Šegovca, vodja, harmonikarja, skladatelja in aranţerja ansambla so
leta 1997 okronali za kralja slovenskih polk in valčkov;
leta 1998 je Franc Šegovc izdal knjigo z naslovom Naš »pobej« bo
muzikant;
leta 2000 je bila njihova skladba Kam le čas beţi izbrana za viţo stoletja;
leta 2001 so iz rok Štefke Kučan prejeli priznanje Ljudje odprtih rok za
dobrodelnost;
leta 2002 so prejeli zlatega petelina v zvrsti narodnozabavne glasbe;
leta 2004 je direktor zaloţbe Zlati zvoki Igor Podpečan podelil Francu
Šegovcu zlato ploščo za dvojni album Pol stoletja;
istega leta so v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu
pripravili razstavo o Štirih kovačih. Obiskovalci so si lahko ogledali
plošče, pesmarico, note, priznanja, fotografije, stara glasbila, staro narodno
nošo… Svoja dela so razstavljali tudi likovni ustvarjalci in ustvarjalci
kovin. (Nograšek, 2004, str. 12)
5.1.2 Oktet Lesna
Slovenjgraški pevci so leta 1977 ustanovili oktet. Oktet se je na začetku imenoval
oktet Korotan Slovenj Gradec. Ţe naslednje leto so prvič nastopil na televizijski
oddaji »Iz vsakega jutra raste dan«. Leta 1980 se je oktet preimenoval v »Oktet
Lesna« Slovenj Gradec. Leta 1990 so sodelovali na promociji g. Milana Kučana
za prvega predsednika Republike Slovenije. Začeli so z gostovanji. Naslednje leto
so sodelovali na Marjanci. Leta 1992 so izdali video kaseto, tega leta pa so
74
priredili jubilejni koncert ob petnajsti obletnici. Gostovali so v ZDA in Kanadi. Za
leto 1993 so prejeli Bernekerjevo nagrado. (povzeto po Turičnik, 2002)
V teh tridesetih letih je oktet nastopil v številnih koroških krajih in po vsej
Sloveniji, bili so na vseh kontinentih, razen v Afriki. Prepevali so po mnogih
drţavah Evrope, v ZDA, v Kanadi, v Avstraliji, v juţni Ameriki v Aziji. V oktetu
so posebej ponosni na svoj zgodovinski nastop pod slovensko zastavo v OZN v
New Yorku 3. avgusta 1992. Bili so prvi, ki so v političnem središču sveta zapeli
Zdravljico. Pred petnajstimi leti so slovenjgraški oktetovci zapeli na vrhu enega
od dvojčkov svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. (Praprotnik, 2002, str.
7)
Na povabilo Slovenske izseljenske matice so bili oktetovci iz Slovenj Gradca na
številnih gostovanjih med slovenskimi rojaki po svetu. Največkrat so bili pri
Slovencih v ZDA in Kanadi. Njihovi nastopi v Clevelandu, Pittsburhu, Chicagu,
Hamiltonu, na Niagari, v New Yorku, Washingtonu in drugje, niso bili le
doţivetje za tamkajšnje Slovence, marveč tudi za pevce same. Tone Gašper je
rekel, da ni kraja na svetu, kjer ne bi ţiveli Slovenci. »Tudi v gorah Juţne
Amerike, kjer smo bili na obisku, smo zapeli za svojo dušo. Odziv je hitro prišel.
Neki mladenič je zajuckal in rekel, glej, naši Slovenci.« (Praprotnik, 2002, str. 7)
Leta 2003 se je oktet odpravil tudi na daljno Islandijo. Tam so se srečali s pevci
domačega mešanega pevskega zbora. Osrednja točka gostovanja okteta je bil
nastop v mestni katedrali Domkirjan, ki je bil posvečen islandskemu drţavnemu
prazniku. (Praprotnik, 2003, str. 7)
5.1.3 Pihalni orkester
Kot rojstno leto orkestra je zapisano leto 1934, čeprav nekateri viri posredno
dokazujejo, da korenine segajo globlje v preteklost. Preverljivi podatki sporočajo,
da je marca 1934 mestni občinski odbor prejel odlok, da v Slovenj Gradcu
ustanovijo mestno godbo. Njeni prvi člani so postali godbeniki različnih glasbenih
75
skupin iz mesta in okolice. Med drugo svetovno vojno se je godba zaradi vojnih
razmer razšla.
Kmalu po vojni so jo hoteli nekateri posamezniki obnoviti, a so ugotovili, da je
premalo godbenikov in da se je ohranilo le nekaj instrumentov. Šele leta 1947 je
bilo zamisel mogoče uresničiti. Tedaj se je zanjo zavzela Tovarna meril,
natančneje, njeno vodstvo in sindikat, povabili so skupaj godbenike in kupili
glasbila in godba je začela vaditi in nastopati. (Breznik, 2001, str. 79)
Prvi godbeniki so bili skoraj vsi zaposleni v Tovarni meril. Godba je uspešno
nastopala na mnogih proslavah in prireditvah, tudi na koroških festivalih. Na
okrajni reviji godb v Rušah so jo poslušalci pozdravili z velikim navdušenjem
(1959). Do leta 1960 jo je podpirala Tovarna meril. Potem se je preimenovala v
Delavsko godbo Slovenj Gradec in postala samostojno društvo. Takrat so se ji
pridruţili tudi godbeniki iz drugih podjetij. (Potočnik, 1997, str. 57–61)
Za 20-letno zelo bogato glasbeno in kulturno delo je godba leta 1967 prejela
občinsko nagrado. Godba si je to nagrado zasluţila, saj je uspela kljub
pomanjkanju materialnih sredstev ustvariti v tej zvrsti kulturne dejavnosti
pomembno institucijo. V dvajsetih letih je godba imela 550 nastopov, vsak
godbenik pa je vadil preko 3500 ur. (Bukovec e tal., 1982, str. 12)
Sledili so hudi časi. Tovarna ni zmogla več vseh potreb, ki bi omogočale
normalno delo, zato je prevzel skrb za godbo občinski sindikat in tako razširil
krog pristašev in sofinancerjev na celotno občinsko območje. Kadrovsko jo je
pomagala okrepiti glasbena šola, od koder so prihajali godbeniki s primernim
teoretičnim in praktičnim znanjem. S kvalitetno rastjo, kadrovsko krepitvijo,
vključitvijo v Zvezo godb Slovenije, s preimenovanjem v pihalni orkester in
organizacijsko osamosvojitvijo društva Pihalni orkester Slovenj Gradec so nastale
razmere za vztrajno in prodorno napredovanje do uspehov, ki jih je orkester
dosegel v zadnji letih. Slovenjgraški pihalni orkester vodi ţe več kot petnajst let
Peter Valtl iz Mute. (Breznik, 2001, str. 79)
76
Godba je in še vedno prireja številne samostojne koncerte, igra na proslavah,
slavjih ob otvoritvah novih šol in tovarniških objektov, mostov, cest, krajevnih,
občinskih in drţavnih praznikih, odkritjih spominskih znamenj, na pogrebih, na
okrajnih in republiških revijah pihalnih godb itd. Poleg tega pa v orkestru skrbijo
tudi za zabavo, rekreacijo in šport. Večkrat so sodelovali tudi na pustnih
maškaradah in prikazali izvirne maske, ki so predstavljale tegobe kraja. Prirejajo
tudi zimske športne igre. (Potočnik, 1997, str. 62–65)
Peter Valtl, dolgoletni dirigent slovenjgraškega orkestra, je povedal, da ima godba
na repertoarju več kot 300 različnih skladb, od koračnic, klasike, rocka, popa,
jazza, narodnozabavnega, zabavnega ţanra itd. (Praprotnik, 2003, str. 7)
V slovenjgraškem pihalnem orkestru so šestdeset let zavzeto, vztrajno in uspešno
ter z veliko ljubeznijo igrali številni godbeniki in godbenice. Vodstvo društva ves
čas skrbi za pomlajevanje članstva. Učencem višjih letnikov v glasbeni šoli
plačujejo šolnino. Trenutno ima orkester doslej največje število glasbenikov in
glasbenic (60 rednih in 10 zunanjih sodelavcev). Igrajo učenci in dijaki, študentje,
delavci, trgovci in tehniki, profesorji in upokojenci in drugi. O finančnih tegobah
pretirano ne tarnajo. Orkester se v glavnem vzdrţuje s sredstvi, ki jih namenjajo
zaposleni v občini od neto OD (tega denarja je okoli 60%), 5% pomenijo dotacije
občinske ZKO in okrog 5% zberejo lastnih sredstev, drugo prispeva Mestna
občina Slovenj Gradec. (Potočnik, 1997, str. 86)
V zadnjem času je slovenjgraški pihalni orkester kvalitetno vztrajno napredoval,
dosegel nekaj zavidljivih priznanj in se uvrstil med najboljše tovrstne slovenske
glasbene sestave, več, posegati je začel po najvidnejših naslovih tudi v
mednarodni konkurenci, in to v koncertni skupini. (Breznik, 2001, str. 79)
5.1.4 Carinthia Cantat
Mešani komorni zbor Carinthia Cantat (v prevodu Koroška poje) je bil
ustanovljen 22. oktobra 1996 na pobudo zborovodje Toneta Gašperja. Na začetku
je zbor štel 10 članov, kmalu pa se mu je pridruţilo še več pevk in pevcev. Prvič
77
se je predstavil na občinski reviji pevskih zborov 17. aprila 1997 v Slovenj
Gradcu in se uvrstil tudi na medobčinsko revijo. Obakrat je bil odziv občinstva
zelo dober, prav tako pa so bile zelo spodbudne tudi strokovne ocene. Pri delu sta
kot mentorja sodelovala gospa Danica Ţvar in gospod Tomaţ Tozon.
(http://sl.wikipedia.org, 12. 12. 2008).
V letu 1998 so ustanovili lastno kulturno društvo in ga poimenovali KD Carinthia
Cantat. V okviru društva se sami poskušajo vključiti v okolje in to jim v veliki
meri tudi uspeva.
Zbor se je širšemu slovenskemu zborovskemu avditoriju prvič odmevno
predstavil na 16. osrednjem tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem
1999, kjer je osvojil bronasto plaketo mesta Maribor.
Carinthia Cantat je bil prvi slovenjgraški zbor, ki se mu je uspelo uvrstiti na Našo
pesem, kar je bilo potrdilo njihovega prizadevnega dela, s katerim na svoj način
sooblikuje bogato kulturno-umetniško podobo Slovenj Gradca. Dve leti kasneje se
je zbor znova udeleţil tekmovanja Naša pesem v Mariboru in dosegel doslej
največji uspeh, osvojil je srebrno plaketo. (po Praprotniku, 2001, str. 13–16)
Vsako leto svojim poslušalcem pripravijo letni koncert s popolnoma novim
repertoarjem. Koncertni program vselej zdruţuje umetno in ljudsko pesem
različnih glasbenih obdobij, avtorjev in narodov. Od klasike do svetovnih
uspešnic. V svoj program ne pozabijo uvrstiti tudi v Slovenj Gradcu rojenega
znanega skladatelja Huga Wolfa. Nastopajo ob različnih priloţnostih; na
koncertih, ob proslavah, različnih slovesnih dogodkih, na tekmovanjih in
gostovanjih. Zbor je medijsko zelo aktiven. Nastopajo po radiu, na televiziji,
posneli so ţe svojo prvo zgoščenko. (Praprotnik, 2001, str. 19)
5.1.5 Moški pevski zbor Adoramus
Zbor je začel delovati jeseni leta 1999. Takrat se je zbralo nekaj mladih fantov iz
Mislinjske doline in začeli so vaditi in prepevati. Na začetku je zbor prepeval v
domačem kraju in Mislinjski dolini, kasneje pa so jih vabili tudi v druge kraje po
78
Sloveniji. Na veliko veselje slovenskih zdomcev so imeli dva koncerta tudi v
Parizu.
Ob peti obletnici prepevanja so prestopili k samostojnemu projektu in izdali
zgoščenko z 21 pesmimi (Bele cvetlice), kot strokovni mentor in producent pa je
podpisan g. Tomaţ Tozon. Večino svojih koncertov namenijo za dobrodelne
namene različnih vrst.
Ob koncu pevske sezone 2006/2007 je zbor dobil novo zborovodkinjo, gospo
Barbaro Rošer, ki je zboru postavila nove smernice in cilje. Zbor si ţeli še
nadaljnjega sodelovanja z drugimi pevskimi skupinami in rasti v pevski kvaliteti,
poslušalcem v uţitek in sebi v ponos. (www.adoramus – sg.com,19. 12. 2008).
5.1.6 Ţenska vokalna skupina Nova
Deluje kot samostojno kulturno društvo v okviru Mestne občine Slovenj Gradec.
Ob 70. letnici zborovodje g. Joţeta Leskovarja so se zbrale njegove nekdanje
pevke Dekliškega pevskega zbora zbrale, da bi s pesmijo počastile njegov jubilej.
Ponovno druţenje po dvajsetih letih jih je tako prevzelo, da so se odločile, da
ponovno prepevajo skupaj.
Osnovna nit njihovega delovanja je gojenje različnih zvrsti zborovskega petja.
Pojejo predvsem koroške narodne in ponarodele skladbe, ponarodele pesmi drugih
slovenskih pokrajin in pesmi izven meja, umetne skladbe, zabavne priredbe,
črnske duhovne zborovske pesmi... (www.kd.-nova.si, 19. 12. 2008)
79
5.2 PROFESIONALNO UKVARJANJE Z GLASBO
Glasbena šola Slovenj Gradec6 je javni vzgojno izobraţevalni zavod. Strokovni
aktivi glasbene šole in šol slovenjgraške regije se ţe več let povezujejo v študijske
skupine, ki jih je za stalno strokovno izpopolnjevanje formiral in oblikoval Zavod
za šolstvo. Strokovne aktive glasbene šole Slovenj Gradec vodijo učitelji, ki jih je
na šoli preko petnajst. Na glasbeni šoli poučujejo profesionalni glasbeniki:
KLAVIR – Amra Kabil Ðukanović, Maja Kastratovik,Vlasta Šmon.
GODALA – Violina, Viola – Branko Čepin, Nina Graošelj, Mykhaylo
Madan
KONTRABAS – Benjamin Pirnat.
VIOLONCELO – Jerica Ţgeč.
PIHALA – Mitja Repnik, Soja Lavrinšek Pepelnik, Matjaţ Dobnik, Matjaţ
Isak.
TROBILA – Martin Šmon.
TOLKALA – Janez Marin.
BRENKALA – Aleksander Ðukanović, Viktor PoplaZ.
HARMONIKA – Branka Kašnik, Suzana Popič.
DIATONIČNA HARMONIKA – Andrej Švab.
PETJE, HARFA – Tanja Vogrin.
NAUK O GLASBI – Vanja Mori. (http://www.glasbena-sg.com, 28. 8.
2008)
5.3 POSLOVNO UKVARJANJE Z GLASBO
5.3.1 Glasbeni studio Melopoja
V občini Slovenj Gradec se z glasbo nekateri ukvarjajo tudi poslovno. V občini se
nahajata glasbeni studio in zaloţba.
6 Več o glasbeni šoli na str. 32-34.
80
Glasbeni studio Melopoja ponuja moţnost snemanja vseh glasbenih zvrsti.
Površina studia, ki se nahaja v prijaznem, naravnem okolju, znaša, vključno s
šestimi snemalnimi kabinami, 200 m². Opremljen je z najsodobnejšo digitalno in
analogno opremo, ki skupaj s snemalci omogoča vrhunske posnetke. V studiu
Melopoja so še posebej veseli, da lahko ponudijo tudi koncertni klavir
Bösendorfer, originalne Hammond orgle B3 z lesenim leslijem 122, Hammond
orgle M100 z lesenim leslijem 760, električni klavir Fender Rhodes... Ustvarjeni
so vsi pogoji za dobro in kvalitetno delo. V glasbenem studiu so snemali ţe
številni znani Slovenci. V zaloţbi Melopoja lahko vsak izda vse vrste nosilcev
zvoka pod izredno ugodnimi pogoji, zagotovljena je tudi distribucija po celi
Sloveniji. (http://www.melopoja-vrh.si, 20. 12. 2008)
81
6 KULTURA IN UMETNOST SLOVENJ GRADCA V
PRETEKLOSTI
Slovenj Gradec s širšo okolico sodi med pokrajinsko najmikavnejše in
spomeniško najbogatejše predele Slovenije. Sredi Mislinjske doline ima čudovito
lego: vse naokrog njega so gore, od zelenega Pohorja na vzhodu, pa vse do temne
Uršlje gore, ki ga varuje z zahodne strani, tako da je res pravo »mestece med
gorami«. Kar pa zadeva spomeniško bogastvo, se ima v veliki meri zahvaliti
posebni zgodovinske usodi, ki mu ge je naklonila. (Zadnikar, 1966, str. 3)
Odkritje rimske naselbine Colatio in pripadajočega grobišča dolgujemo graškemu
notarju dr. Hansu Winklerju, ki je v letih 1909–1912 izkopal nekaj temeljev hiš v
naselbini in na delu grobišča. Hiše so skrbno zidane in imajo po več stanovanjskih
prostorov. Časovno spadajo v obdobje od 1. do 4. stoletja. Pokopališče, ki še
zdaleč ni povsem raziskano, je kot večina rimskih ob cesti, ki vodi v naselbino, na
juţni strani Starega trga. Bogatejši naseljenci, predvsem njeni upravni organi, so
zase in za druţinske člane gradili bogate nagrobne kapelice, kamor so polagali
ţare s seţganimi ostanki pokojnika ter vse pridelke hrane in nakita. Bolj luksuzna
kapelica je bila obdana z doprsnim zidcem, ki je imela na oglih marmorne leve za
grobne straţarje. Gotovo je bilo grobišče obsajeno z ţalnim drevjem. Grobovi
revnejših so bili preprosti, vkopani v prst, včasih ţara ni bila zaščitena niti z
lesenimi deskami. Vsi ti načini pokopavanja kaţejo na rimski vpliv. Nekaj med
njimi je grobov, ki kaţejo na stare načine pokopavanja pod gomilami, tako kakor
so nekoč pokopavali svoje mrtve Iliri na Legnu. Grobišče v Colatiu spada v čas 1.
in 2. stoletja. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 10)
V letih 1977 in 1978 je Zavod za spomeniško varstvo Maribor pod vodstvom
Mire Strmčnik-Gulič raziskoval grobišče rimske naselbine. Ta izkopavanja dajejo
dokaj jasno sliko o bogati arhitekturi zidanih grobnic v času razcveta Norica. Del
grobišča je ohranjen v prvotni obliki in odkriva vsebinski in estetski poudarek
naselja. Bogati in vsebinsko izpovedni so bili tudi grobni pridatki v časovnem
razponu pribliţno treh stoletij. (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina,1992, str. 10)
82
V rimskih grobovih so največkrat našli: čaše, bronaste novce, vrče z enim ročajem
- izdelane na lončarskem vretenu, lonce, ploščate kroţnike, trinoţno skodelo iz
rjavo rumene ţgane gline, različne bronaste fibule, fragment bronaste ploščice, tri
fragmente brona, bronaste igle, ţelezne ţeblje, steklo v različnih barvah in
oblikah.(Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I., 1995, str. 51–52)
Slika 11: Ostanki rimske naselbina Colatio (Stari trg)
Fotografirala Alenka Triplat
V nadaljevanju bom poskušala opisati ohranjenost »starosvetnega« značaja
slovenjgraške občine in bogatega tkiva spomenikov arhitekturne dediščine.
Prevladovali bodo sakralni objekti, ki so bili zgrajeni v preteklosti, občudujemo
pa jih lahko še danes. V to poglavje bom vključila tudi umetnike, ki so
pripomogli k veličastnosti teh stavb. Največ sakralnih objektov je nastalo v času
srednjega veka. V kasnejših stoletjih so bili obnovljeni in prenovljeni.
6.1 CERKEV SVETE ELIZABETE
Najstarejša zgradba v mestu je cerkev svete Elizabete, ki jo je oglejski patriarh
Bertold leta 1251 posvetil svoji nečakinji Elizabeti. Od prvotne stavbe so se
ohranile romanska ladja in dve romanski okni. Cerkev so v gotiki, renesansi in
baroku dopolnili. Oprema je v glavnem baročna. Glavni oltar v cerkvi je eden
največjih doseţkov slovenske baročne oltarne arhitekture. Izdelal ga je Janez
Jakob Schoy – deţelni in dvorni kipar v Gradcu in vodilna osebnost štajerskega
baročnega kiparstva. (Zadnikar, 1966, str. 6–8)
83
Slika 12: Cerkev Sv. Elizabete Slika 13: Baročni oltar cerkve
Vir: (http://www.slovenj-gradec.si, 12. 8. 2008)
Poleg Janeza Jakoba Schoya so za cerkev Sv. Elizabete in ostale cerkve
pomembni tudi naslednji umetniki:
6.1.1 Mihael Scobl
Najbolj znan slikar te dobe v Slovenj Gradcu je bil Mihael Scobl. Njegov rod je
bil star slovenjgraški rod. Iz tega rodu zasledimo slikarje, pisatelje, mestne
sodnike… Slikar Mihael Scobl je bil 1644 mestni sodnik, umrl pa je leta 1646. 12.
aprila 1632 je poţar uničil skoraj vso mesto. V spomin na ta poţar so dali
postaviti nov oltar v cerkvi sv. Duha. Scobl je na nastavek oltarja naslikal podobe
sv. Jurija. Tudi drugi stranski oltar te cerkve ima sliko, ki je njegovo delo, ki je
slikana na desko. Glavno in najlepše Scoblovo delo je slika sv. Katarine v
stranskem oltarju v mestni cerkvi. Slika je slikana na platno in je vdana v širok,
bogato pozlačen okvir. Slikar se je nanjo podpisal leta 1638. Scobl ni pravi
baročni slikar. Njegov slikarski način je vez med tradicionalno gotiko in novo
umetnostjo baroka, ki je polno zaţivela v 18. stoletju. (Slovenj Gradec ob 700
letnici, 1951, str. 42)
84
6.1.2 Franc Mihael Strauss
Najbolj znana umetnika 18. stoletja sta bila oba Straussa, oče in sin. Ta dva
baročna umetnika sta pristna Slovenjgradčana.
Vpisi v ţupnijskih knjigah so govorili, da je bil Franc Mihael Strauss izredno
spoštovan meščan. Ohranjenih je zelo malo njegovih slik , v domačih krajih pa se
je pojavil zelo pozno (med leti 1715 in 171). Njegove slike najdemo v Mekinjah,
v Vuzenici, Rušah in v Slovenj Gradcu. Največja in najlepša slika tega mojstra je
oltarna slika svete Elizabete v mestni cerkvi. Ta slika je bila izdelana leta 1732 in
meri 320x176 cm. Elizabeto je slikar postavil sredi 16 oseb na stopnice. Svetnici
je na obraz vdihnil neko posebno milino. Na monumentalni figuralni kompoziciji
je sredi številnega Elizabetinega spremstva upodobil tudi samega sebe. (Turičnik,
1992, str. 51)
6.1.3 Janez Andrej Strauss
Rojen je bil v Slovenj Gradcu 13. novembra 1721. Kot mladenič je pomagal očetu
v slikarski delavnici in jo po njem prevzel. Ko mu je umrl oče, je bil star komaj
19 let. O njegovem šolanju ne vemo veliko, prav gotovo je izkušnje dobil pri
očetu. Za razliko od očeta je ves čas ţivel in deloval v mestu, saj je velika
mnoţica njegovih del iz različnih obdobij raztresena po vsej bliţnji in daljni
okolici. Skoraj ni cerkve v Mislinjski dolini, da ne bi v oltarjih našli sliko Straussa
mlajšega. (Turičnik, 1992, str. 51)
Slike Janeza A. Straussa nikakor ne dosegajo po kakovosti slik njegovega očeta.
Mladi Strauss je delal bolj šablonsko, se opiral na razne slikarje in deloval po
njihovih kompozicijah. V svoji zbirki ima tri slike, ki so zelo zanimive, tri lovska
tihoţitja. S temi slikami je dokazano, da sta Straussa delovala tudi izven cerkva,
mlajši Strauss pa je slikal tudi portrete. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str.
44)
85
6.1.4 Ivan Mihael in Andrej Satori
V istem času je v Slovenj Gradcu ţivel tudi Ivan Mihael Satori. Nobeno
njegovih del ni ohranjeno. Njegov sin Andrej je bil rojen leta 1739 in je bil zelo
dober kipar. Njegovo delo je kredenca s pozlačenimi okraski v mestni cerkvi. Zelo
lep je oltar v cerkvi sv. Lenarta, ki ga je naredil leta 1793.(Slovenj Gradec ob 700
letnici, 1951, str. 42)
6.1.5 Janez Jurij Mersi
V Slovenj Gradec, kjer si je leta 1757 uredil kiparsko delavnico, je prišel iz
Rogatca. Rodil se je v znani kiparki druţini. Po očetovi smrti je nadaljeval
njegovo delo v Rogatcu, nato se je osamosvojil in se preselil. Njegova dela
odlikujejo odmerjena učinkovitost in umirjenost, ki ne podlega kičasti natrpanosti
ljudskega pojmovanja baroka. Poleg oltarjev so zelo značilne njegove priţnice –
zelo lepa je tista v cerkvi svete Elizabete v Slovenj Gradcu. Lepe so tudi svetniške
figure na stranskih oltarjih iste cerkve. Z njegovo smrtjo leta 1788 je Slovenj
Gradec izgubil velikega umetnika, ki je bil poln novih zamisli in oblik. Bil je
kipar rokoko dobe, vendar se ni vdajal pretiranim rokokojskim oblikam, ki
človeka odbijajo. Vsa Mersijeva dela kaţejo, da je bil velik mojster in dober
rezbar. (Turičnik, 1992, str. 52)
6.2 CERKEV SVETEGA DUHA
Leta 1417 je premoţni priseljenec Janez iz Loke v mestu zgradil meščanski Špital,
ki je skrbel za stare, onemogle in bolne meščane. Za potrebe te ustanove so
zgradili cerkev Sv. Duha –špitalska cerkev (prvič omenjena leta 1428). Cerkev je
lep primer neokrnjene gotske arhitekture, ki se je ohranila do danes, saj ni nikoli
pogorela. Pri vhodu je grb celjskih grofov, ki pove, da so celjski grofje prispevali
za cerkev. Vrata sama so lepo kovaško delo 15. stoletja. Glavni okras cerkve so
freske v prezbiteriju, ki so nastale v letih 1450 in 1460 in predstavljajo Kristusovo
trpljenje, ki je sestavljeno iz 27 slik. Freske so v 17. stoletju prebelili.
(http://www.slovenj-gradec.si)
86
Slika 14: Notranjost cerkve Sv. Duha
Vir: (http://www.slovenj-gradec.si, 12. 8. 2008)
6.3 CERKEV SVETEGA JURIJA
Cerkev stoji na obrobju legenske terase nad Šmartnim. V osnovi je
poznoromanska iz 13. stoletja, vendar se je v 17. stoletju deloma porušila, zato
danes ne kaţe svoje prave starosti. Cerkev s svojim steklenim dnom razkriva
zgodnjesrednjeveške ostanke iz 9. stoletja.(Gulič, 1994, str. 7–10)
6.4 CERKEV SVETEGA PANKRACIJA
Cerkev Svetega Pankracija je iz sredine 13. stoletja in je po svoji arhitekturi in
nastanku enkratna v širšem evropskem prostoru, zato sodi med najpomembnejše
spomenike na Slovenskem. Zvonik je ločen od cerkve in je edini ostanek
nekdanjega gradu. Zidovi so v pritličju debeli kar tri metre. (http://www.slovenj-
gradec.si, 19. 11.2008)
87
Slika 15: Pogled na cerkev Sv. Pankracija
Fotografirala Alenka Triplat
6.5 SOCIOLOŠKI VIDIK UMETNIŠKIH STVARITEV V PRETEKLOSTI
Umetnostne smeri in umetniške stvaritve preteklih časov vrednotimo,
precenjujemo ali zanemarjamo skladno s postavljenimi cilji in vrednostnimi merili
svoje lastne sedanjosti. Presojamo jih po lastnem umetnostnem hotenju in se jim
posvečamo z novim zanimanjem in sveţim razumevanjem šele tedaj, ko se nam
zazdi, da so nekje v smeri sodobnih ciljev, ki jih je potrebno deloma še uresničiti.
Zato je na primer renesanso odkrila na novo in jo prevrednotila generacija
meščanskega liberalizma sredi prejšnjega stoletja, barok obdobje impresionizma,
manierizem pa šele pobude, ki jih jevčlovek dobil iz ekspresionizma in
surrealizma, filma in psihoanalize.
Očitno je, da so bila vsa ta vrednotenja in tolmačenja opredeljena predvsem
pragmatično in ideološko, ne pa empirično in logično. Manj so bila plod
znanstvenega raziskovanja kot večkrat skokovito spreminjajoče se uporabe
znanja, ter se niso opirala na brezčasne in nepristranske pojme resnice, temveč
vselej na tiste ţivljenjske okoliščine kot sočasna umetnostna gibanja. Tudi
zgodovina umetnosti ima vrsto nalog, pri katerih naj bi odločala pravila
raziskovanja dejstev in merila objektivne resnice. Gre predvsem za vprašanja
datiranja in presojanja del, tehničnih doseţkov in razmerja med proizvodnjo in
88
potrošnjo, ki jih je moţno nekoliko odmakniti od ideoloških vprašanj. (Hauser,
1980, str. 184–185)
Namesto da se vedno znova pritoţujemo, da je tolmačenje umetnin in slogovnih
smeri in presojanje njihove estetske kakovosti in zgodovinske vloge odvisno od
naprej utrjene, na stališče in izhodišče vezane ideologije, bi bilo bolj primerno, da
se vprašamo, ali bi bil popolnoma nepristranski in neopredeljen vidik v tej zvezi
sploh zaţelen in potreben. Ali je sploh potrebno in mogoče opazovati in preverjati
umetnine kot v kakem laboratoriju, popolni čistosti in razkuţenosti,
neobčutljivosti in nedotaknjenosti? Mar nista njihov namen in vrednost prav v
tem, da izpolnjujejo ideološko pogojene naloge, da obvladujejo vprašanja, ki jih
postavljata enotnost in totalnost vsakokratne ţivljenjske prakse? (Hauser, 1980,
str. 185)
Filozofija zgodovine umetnosti, spoznanje njenih moţnosti in njene metode, nam
omogoča, da postanemo pravičnejši problemu ideologije, njeni vlogi v celoti
kulture, njeni spodbudni sili, ki stopnjuje ţivljenje kulturnih stvaritev. Naj so
posamezne ideologije še tako napačne, varljive in zmotne, je ţelja po tem, da bi
jih bili osvobojeni, samo različica filozofske misli o odrešenju, ki naj bi ljudem
odprlo dostop v svet, ki je onkraj zgodovine, nadnaraven in neogroţen svet
večnih in absolutnih vrednosti. Iz perspektive zgodovine umetnosti nam postane
najbolj jasno, da ne moremo priti v noben takšen svet, ker ga pač ni, in da
ideologija nikakor ni samo zmota, zakrivanje in prevara, ampak tudi zahteva, ţelja
in hotenje, pogled na preteklost kot odsev sedanjosti s pogledom v prihodnost.
(Hauser, 1980, str. 186)
89
7 ODRAZ KULTURNEGA RAZVOJA IN
MEDNACIONALNE POVEZANOSTI MESTA
7.1 SLOVENJ GRADEC MESTO GLASNIK MIRU
Zdruţeni narodi so leto 1986 proglasili za mednarodno leto miru. Kot del
prireditev in dogodkov v počastitev tega leta je Center za mirovne študije
Zdruţenih narodov razvil koncept mest Glasnik miru. Izbrali so šestintrideset
mest vsega sveta in jim podelili ta naslov, kot priznanje za njihov prispevek k
ohranjanju svetovnega miru. Kriteriji za izbor teh mest so vključevali
prizadevanja mesta samega, način in kvaliteto njegove zavezanosti svetovnemu
miru in sodelovanje prebivalcev mesta. Naloga izbranih mest je proučiti vlogo, ki
jo imajo pri zagotavljanju in vzdrţevanju svetovnega miru skozi lokalna
udejstvovanja globalne interakcije. (Lasbaher, 1999, str. 47)
Naziv Glasnik miru nosi danes dvaindevetdeset mest z vseh kontinentov sveta. Od
leta 1988 se redno sestajajo na letnih konferencah, ki sluţijo izmenjavi izkušenj in
iskanja moţnosti skupnega delovanja v akcijah za mir in globalno soţitje.
Konference mest Glasnikov miru so edinstvena prilika za mirovna prizadevanja
navadnih ljudi, četudi seveda tudi v tem primer s posredništvom krajevne oblasti.
(www.si2012.si, 20. 10. 2008)
Slovenj Gradec so kot mesto miru in sporazumevanja zaznamovale mednarodne
prireditve, ki so pod pokroviteljstvom generalnih sekretarjev Zdruţenih narodov
zvrstile od prve velike manifestacije »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi«
leta 1966 do zadnje leta 2005 v znamenju gesla » Ţiveti«. V središču vsakokratnih
prireditev je bila likovna razstava v slovenjgraški Galeriji likovnih umetnosti. Ob
atraktivnih mednarodnih likovnih razstavah se je v Galeriji izoblikovala
pomembna stalna zbirka likovnih del, ki jim je skupno angaţirano humanistično
sporočilo v znamenju kulture miru in sodelovanja.(www.si2012.si, 20.10. 2008)
Krona dolgoletnih prizadevanj je listina, s katero je generalni sekretar Zdruţenih
narodov Perez de Cuellar 19. septembra 1989 Slovenj Gradec imenovala za
90
»Mesto glasnik miru« Zdruţenih narodov. Slovenj Gradec je naziv Mesto-glasnik
miru vgradil s svojo podobo, s
katero skuša na poseben in izviren način omogočiti humanistično vsebino
ţivljenja svojim prebivalcem, kot tak pa se predstavlja tudi navzven. Odločil se je
za aktivno vlogo v Mednarodnem zdruţenju Mest glasnikov miru, s čimer si je
pridobil mednarodni ugled, ne zgolj zase, temveč tudi za Slovenijo. Dejavnost
Mest-glasnikov miru je usmerjena predvsem v lastna lokalna okolja, od koder pa
naj bi z zgledom delovali tudi širše. Med konkretnimi akcijami sta zlasti uspešna
vsakoletni natečaj za otroško literarno in likovno delo na angaţirane teme z
jasnim mirovniškim sporočilom. (Prodnik, 1999, str. 36)
Slovenj Gradec simbol Mesta-glasnim miru uporablja na vseh materialih, s
katerimi se mesto predstavlja. Tako nas v vseh vpadnicah v mesto pozdravi lepo
oblikovana tabla z grbom in imenom mesta in simbolom mesta miru. Slovenj
Gradec je v Sloveniji edino Mesto-glasnik miru, zato je podobo mirovniško
usmerjenega mesta smiselno razvijati tudi v prihodnje in v svojem domačem
okolju ta prizadevanja še razširjati v šolah, Unesco klubu7 in v sodelovanju s
prijateljskimi mesti v drugih deţelah. (Prodnik, 1999, str. 36)
Slika 16: Simbol Mesta glasnik miru
Vir: Prodnik (1999, str. 69)
7 Unesco klub je nevladna organizacija, ki je članica Mednarodnega zdruţenja Unesco klubov s
sedeţem v Parizu. Člani Unesco kluba se udeleţujejo seminarjev v različnih deţelah sveta, veliko pa
prispevajo tudi k dejavnostim v samem Slovenj Gradcu. V aktivnosti poslanstva Glasnika miru se
vključuje ţe od leta 1987. (www.si2012.si, 20. 10. 2008).
91
7.2 SODELOVANJE Z MESTI ČEŠKY KRUMLOV, HAUZENBERG IN
VÓCKLABRUCK
Slovenj Gradec ima tudi številne druge mednacionalne povezave. Pomembni so
stiki s češkim mestom Česky Krumlov, ki so vse od njihove vzpostavitve leta
1993 zelo intenzivni ravno zaradi skupne privrţenosti OZN in kulturi. Mestno
jedro Českega Krumlova spada v svetovno kulturno dediščino UNECSA in mesto
se rado predstavlja kot mesto kulture. Mesti naj bi sodelovali na področju kulture,
kot npr. galerijskih izmenjav, pevskih zborov, folklore, nastopov glasbenih šol in
simfoničnih orkestrov. Dobrodošlo pa bi bilo tudi sodelovanje med društvi
(taborniki, filatelisti, gasilci). (Lasbaher, 1999, str. 67–68)
Intenzivnost stikov je bila leta 1996 očitna. Vrhunec je bil doseţen od 19. do 21.
septembra, ko se je v Slovenj Gradcu predstavilo mesto Česky Krumlov.
Tridnevna predstavitev je imela predvsem kulturni značaj. V listini o prijateljstvu
in sodelovanju, slavnostno podpisani v okviru tridnevnih prireditev v Slovenj
Gradcu 19. septembra 1996, je zapisano, da mesti z njo potrjujeta odločnost, da se
vzpostavijo trajne oblike sodelovanja med prebivalci, organizacijami in zdruţenji
obeh mest; pripravljenost za razvijanje sodelovanja in za njihovo poglabljanje na
področju kulture, športa, socialnega skrbstva, gospodarstva in drugih področjih
druţbenega ţivljenja na načelih enakopravnosti, reprocitete in obojestranske
koristi. (Lasbaher, 1999, str. 68–69)
V zadnjem času se mesti Slovenj Gradec in Česky Krumlov povezujeta tudi z
mestoma Hauzenberg v Nemčiji in Vöcklabrück v Avstriji. Štiri navedena mesta
tvorijo majhno nadnacionalno omreţje. Nadnacionalne povezave v njem temeljijo
predvsem na kulturi
92
Slika 17: Simbol srečanja partnerskih mest
Vir: (Glasnik Mestne občine Slovenj Gradec, 2008, str. 3)
7.3 EVROPSKA KULTURNA PRESTOLNICA
Mestna občina Slovenj Gradec je skupaj s partnerskimi mesti Maribor, Murska
Sobota, Novo mesto, Ptuj in Velenje kandidatka za Evropsko kulturno prestolnico
leta 2012 s projekti pod skupnim naslovom Čista energija. Dokončna odločitev o
podpori projekta bodo evropske komisije v Bruslju sprejele februarja letos.
Mestna občina Slovenj Gradec bo v tem projektu sodelovala s svojimi ţe
uveljavljenimi in obogatenimi kulturnimi programi, ki se navezujejo na teme
globalne kulture miru (Mesto glasnik miru), znanosti in kulture (Noordung) in
mladinske kulturne ustvarjalnosti (MKC). V okviru teh povezovalnih tem bi
razširili in oplemenitili nekatere tradicionalne, mednarodno prepoznavne kulturne
prireditve, vezane na kulturno sodelovanje s partnerskimi mesti, prireditve,
povezane s skladateljem Hugom Wolfom in druge kulturno-umetniške tradicije
našega mesta in širokega prostora Koroške ob čezmejnem sodelovanju.(Glasnik
Mestne občine Slovenj Gradec, 2008, str. 10)
93
8 SKLEP
Med pisanjem diplomske naloge sem ugotovila, da je Slovenj Gradec majhno, a
mednarodno prepoznavno kulturno središče. Ta prepoznavnost se je začela ţe v
preteklosti, ko so nastajale čudovite stvaritve, ki jih lahko občudujemo še danes
(cerkve Sv. Elizabete, Sv. Duha, Sv. Pankracija in druge). Tu so delovali številni
umetniki, katerih delo in stvaritve so vidne povsod po mestu in njegovi okolici.
Promocije kulturne dediščine (Koroški pokrajinski muzej, Koroška galerija
likovnih umetnosti) ter medobčinski javni kulturni zavodi (Kulturni dom,
Knjiţnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec, Glasbena šola) so skupaj z nekaterimi
drugimi akterji kulturnega ţivljenja (društva, galerije, privatne muzejske zbirke)
nosilci razvejane mreţe oblikovalcev bogatega kulturnega ţivljenja v občini in
širši regiji.
Za tako bogat kulturni razvoj in prepoznavnost mesta so po mojem mnenju
zasluţni številni umetniki, ki so se rodili v Slovenj Gradcu, pozneje ţiveli in delali
v slovenskih in evropskih središčih a so se vedno radi vračali v rodni Slovenj
Gradec. Mnogi so prišli v Slovenj Gradec in si tu z delom in naporom ustvarili
ugled. Mednje sodijo Franc Berneker, Hugo Wolf, Joţe Tisnikar, Karel Pečko, dr.
Ljuba Prenner in ostali.
Za Slovenj Gradec, njegov kulturni razvoj in ugled je bistveno še dvoje: glasbena
dejavnost in šolstvo. Glasba je za naše mesto nepogrešljiva. Skoraj si ne morem
predstavljati, da bi bilo mesto in okolica brez ansamblov, skupin, zborov in
posameznikov, ki skrbijo za zabavo, sprostitev in dobro voljo. Vse to je v
današnjem času še kako potrebno. Prav tako je nepogrešljivo tudi šolstvo, ki skrbi
za mlade in tudi starejše občane in njihovo izobrazbo. Zelo ponosni smo na višje
šolstvo, ki se vsako leto bolj razvija.
Še posebej smo ponosni na mednacionalne povezave mesta Slovenj Gradec.
Velikega pomena za občane in okolico je tudi naziv mesta, pridobljen leta 1989,
94
Mesto glasnik miru Zdruţenih narodov, ki se je uveljavil daleč preko naše
domovine. Pomembno je tudi to, da Slovenj Gradec sodeluje v srečanju
partnerskih mest in da je kandidat za Evropsko prestolnico kulture leta 2012. Vse
to je pomembno za mesto samo in za njegovo razpoznavnost v Evropi in svetu.
Med pisanjem diplomske naloge so se potrdile vse hipoteze, ki sem si jih zadala
na začetku pisanja.
S pridobivanjem literature nisem imela teţav, saj obstaja veliko knjig, zbornikov,
kronik, časopisnih člankov in internetnih strani, ki vsebujejo tematiko moje
diplomske naloge in so mi bili v veliko pomoč.
Zelo sem vesela in ponosna, da sem prebivalka občine Slovenj Gradec. S
ponosom lahko vsakemu tujcu pokaţem veliko kulturne dediščine, ki je nastala v
preteklosti. Upam, da se bodo tudi prihodnje generacije tega zavedale in še bolj
spodbujale razvoj in razmah kulture na vseh področjih ţivljenja. Tako bosta
kultura in umetnost v majhnem mestu na- Koroškem ostali večno ţivi.
95
LITERATURA
1. Borčić, B. (2003). Zbirka slik v Koroški galeriji likovnih umetnosti.
Slovenj Gradec: Koroška galerija likovnih umetnosti.
2. Borčić, B. (2001). Bogdan Borčić: grafike. Kostanjevica na Krki: Galerija
Boţidar Jakac.
3. Berdnik, T. (2001). Uspeh slovenjgraškega pihalnega orkestra. Odsevanja,
43/44, str. 79–80.
4. Bukovec,V., Solčnik J., Jurjec F. (1982). 35 let pihalnega orkestra Slovenj
Gradec. Slovenj Gradec.
5. Celin, M. (7. 10. 2003). Stičišče kultur. Delo, 232, str. 7.
6. Curk, I. (1976). Rimljani na slovenskem. Ljubljana: Drţavna zaloţba
Slovenije.
7. Čepin, B. (2003). 50 let glasbene šole Slovenj Gradec. Odsevanja, 49/50,
str. 89.
8. Čopič, Š. (1984). Franc Berneker 1874–1932. Retrospektivna razstava ob
110-letnici umetnikovega rojstva. Slovenj Gradec: Galerija likovnih
umetnosti.
9. Detela, J. (2. 10. 2003). Kino in kulturni dom praznujeta. Večer, 228, str.
15.
10. Dorschel, A. (1990). Hugo Wolf 1860–1903. Celovec: Drava.
11. Gabrič, A., Kekec, P., Rajšter, B. (2000). Odvetnica in pisateljica Ljuba
Prenner. Ljubljana: Nova revija.
96
12. Gedrih, I. (1997). Ob 70-letnici Joţeta Tisnikarja. Odsevanja, 33/34, str.
62–63.
13. Gologranc, A. (2006). Prireditve ob 100. obletnici rojstva dr. Ljube
Prenner. Odsevanja, 63/64, str. 82–85.
14. Gulič, M. (1994). Sveti Jurij – zakladnica podatkov. Slovenj Gradec:
Izvršni svet Skupščine občine.
15. Hauser, A. (1980). Umetnost in druţba. Ljubljana: Drţavna zaloţba
Slovenije.
16. Horvat, H., Kekec, P., Rapuc, B. (1997). Dr. Ljuba Prenner (1906–1977)
ob 90. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti. Slovenj Gradec: Koroški
pokrajinski muzej.
17. Janeţič, S. (1994). Franc Ksaver Meško (1874–1964). Ormoţ.
18. Keber, K. (7. 4. 2003). Ljuba Prenner (1906–1977). Odvetnica in
pisateljica. Gea, 4, str. 72–75.
19. Komelj, M. (april 2006). Ljubica Uršlja gora. Ampak, 4, str. 54.
20. Koselj, S. (1997). Zbornik ob 25. letnici Sokličeve smrti. Slovenj Gradec:
Ţupnijski urad sv. Elizabete.
21. Lasbaher, F. (1996). Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
97
22. Lasbaher, J. (1999). Kulturne, politične in gospodarske vezi mesta Slovenj
Gradec. Slovenj Gradec, Mestna občina: Zavod Republike Slovenije za
šolstvo, Območna enota.
23. Leskovar, J. (1988). Glasbena šola Slovenj Gradec 1953–1988. Slovenj
Gradec: Glasbena šola.
24. Nograšek, D. (3. 4. 2004). Udarni kovači. Pilot RTV, str. 12–13.
25. Pečko, K. (1992). Monografija Karla Pečka. Ljubljana: Mladinska knjiga.
26. Pirnar, M. (2. 10. 2003). Dr. Ljuba Prenner – pozabljena odvetnica.
Cosmopolitan, 10, str. 25–30.
27. Plešivčnik, D. (1999). Svetel spomin na Joţeta Tisnikarja. Odsevanja,
33/34, str. 62–63.
28. Plohl, M. (2004). Franc Ksaver Meško. Odsevanja, 55/56, str. 8–10.
29. Pogačnik, B. (1981). Slovenj Gradec. Ljubljana: Drţavna zaloţba
Slovenije.
30. Potočnik, J. (1985). Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec.
Slovenj Gradec.
31. Potočnik, J. (1994). Štirje kovači (1954–1994). Slovenj Gradec.
32. Potočnik, J. (1997). Ob 50- letnici Pihalnega orkestra Slovenj Gradec.
Slovenj Gradec: Oktet Lesna.
33. Potočnik, J. (2003). K zgodovini kulturnega doma v Slovenj Gradcu.
Odsevanja, 51/52, str. 81.
98
34. Potočnik, J. (2004). Poimenovanja po Mešku. Odsevanja, 55/56, str. 15–
17.
35. Praprotnik, I. (28. 3. 2002). Petdeset let glasbene šole. Delo, 72, str. 7.
36. Praprotnik, I. (19. 9. 2002). Oktet je obkroţil svet. Delo, 216, str. 7.
37. Praprotnik, I. (17. 6. 2003). Slovenska pesem med Vikingi. Delo, 138, str.
7.
38. Praprotnik, I. (11. 9. 2003). Orkester ponos mesta. Delo, 210, str. 7.
39. Prodnik, A. (1999). Posebna zbirka OZN in Mesta-glasnik miru v knjiţnici
Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v
Mariboru, Pedagoška fakulteta.
40. Sedej, I. (1989). Karel Pečko. Ljubljana: Mladinska knjiga.
41. Spanţel, Š. (2002). Franc Berneker: pionir slovenskega modernega
kiparstva. Odsevanja, 45/46, str. 60–61.
42. Šerbelj, F. (1981). Slovenj Gradca. Slovenj Gradec: Ţupnijski urad.
43. Španţel, Š., Zlatar, N. (1984). Franc Berneker 1874–1932. Slovenj
Gradec: Galerija likovnih umetnosti.
44. Štalekar, M., Novak, R. (2008). Joţe Tisnikar – ob 10 letnici umetnikove
smrti. Slovenj Gradec. Koroški program prireditev, 9, str. 22.
45. Tomašević, N. (1978). Tisnikar. Svet obujenih mrtvecev. Ljubljana:
Drţavna zaloţba Slovenije.
99
46. Turičnik, T. (1992). Slovenj Gradec in Mislinjska dolina. Slovenj Gradec:
Galerija N. Kolar.
47. Turičnik, T. (2001). Pomnik zasluţenemu kulturnemu delavcu. Odsevanja,
41/42, str. 88–89.
48. Turičnik, T. (2002). Slovenjgraški oktet Lesna (1977–2002). Slovenj
Gradec: Oktet Lesna.
49. Vrhovnik, D. (22. 4. 1994). Njihovih štirideset let. Prepih, 7, str. 22.
50. Zadnikar, M. (1966). Umetnostni spomeniki Slovenj Gradca. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
51. Zlatar, M. (2003). Bogdan Borčić. Slike. Slovenj Gradec: Cerdonis.
52. Waltl, A. (2000). 50 let knjiţnice Ksaverja Meška Slovenj Gradec.
Odsevanja, 37/38, str. 86–89.
53. Williams, R. (1997). Navadna kultura. Ljubljana: Studia humanitatis.
54. Slovenj Gradec ob 700 letnici. (1951). Slovenj Gradec.
55. Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I. (1995). Slovenj Gradec.
56. 70 let kina Slovenj Gradec. (1998). Slovenj Gradec: Kulturni dom.
57. Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II. (1999). Slovenj Gradec.
58. Produkcija: Partner 92 d. o. o., november 2003.
100
59. Glasnik mestne občine Slovenj Gradec, 2008, št. 8, str. 3–20.
60. Evropska prestolnica kultura 2012. Pridobljeno 20. 10. 2008, iz
http://www.si2012.si/si/. html.
61. Galerija likovnih umetnosti. Pridobljeno 18. 8. 2008, iz http://www.glu-
sg.si/uvodglu.htm.
62. Glasbena šola Slovenj Gradec. Pridobljeno 28. 8. 2008, iz
http://www.glasbena-sg.com/ucitelji.html.
63. Glasbeni studio Melopoja. Pridobljeno dne 20. 12. 2008, iz
http://www.melopoja-vrh.si/melopoja1.html.
64. Koroški radio. Pridobljeno 12. 8. 2008, iz http://www.koroski-
radio.si/?stran=info&sklop=main&lang=si.html.
65. Komorni zbor Carinthia Cantat. Pridobljeno 11. 12. 2008, iz
http://sl.wikipedia.org/wiki/Me%C5%A1ani_komorni_zbor_Carinthia_Ca
ntat_(Slovenj_Gradec).html.
66. Mestna občina Slovenj Gradec. Pridobljeno 12. 8. 2008, iz
http://www.slovenj-
gradec.si/o_mestu/o_mestu/znamenitosti__kulturni_in_
drugi_spomeniki__cerkve. html.
67. Meškova bukvarna. Pridobljeno 12. 8. 2008, iz
http://www.sg.sik.si/index.phpstran=bukvarna&sklop=main&lang=si.
68. Moški pevski zbor Adoramus. Pridobljeno 19. 12. 2008, iz
http://www.adoramus-sg.com/index.php?p=predstavitev.html.
101
69. Plesna šola Devţej. Pridobljeno 1. 1. 2009, iz http://www.rr-
vel.si/it/devzej.html.
70. Temeljni mejniki razvoja višje strokovne šole Slovenj Gradec. Pridobljeno
9. 10. 2008, iz http://www.sc-sg.net/visja/index.php/mejniki.html.
71. Ţenski pevski zbor Nova. Pridobljeno 19. 12. 2008, iz http://www.kd-
nova.si/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=6Itemid=
7.html.