chaucer cantenburyjske zgodbe_prelom

C

Naslov izvirnika:

Geoffrey ChaucerCANTERBURY TALES

© za slovensko izdajo Cankarjeva založba, d. o. o., Ljubljana, 2012

Prevedel Marjan Strojan

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu: emka.si

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111’01-13 821.111’01.09Chaucer G.

CHAUCER, Geoffrey Canterburyjske povesti / Geoffrey Chaucer ; [prevedel, z opombami in drugim spremnim aparatom opremil ter spremno besedilo napisal Marjan Strojan]. – 1. izd. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 2012

Prevod dela: Canterbury tales

ISBN 978-961-231-770-6

264873728

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Geoffrey ChauCer

Canterburyjskepovesti

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA

Prevedel Marjan Strojan

veliki prolog h Canterburyjskim povestim

Veliki prolog

V aprilu, ko blag dež prodre z višinskoz marčno sušo vse do korenin,

in s takšnim sokom slednjo zel preplavi,da zacvetijo rože po dobravi,in ko Zefira topli dih stori,da v logu vsak brstič ozeleni,ko v znaku Ovna z vsakim dnem vse višemuževno sonce svoj polkrog izrišein drobni slavček spev svoj gostoli

10 in noč prespi z odprtimi očmi –tako Narava drobna srca vname –, takrat rad vsakdo pot pod noge vzamein s palmo tuja obiskat obzorjahiti k svetnikom znanim onstran morja.Še prav posebej v Angliji tedajpa v Canterbury, v ta naš sveti krajporoma tisti, kdor bolan si upaiskat k mučencu blaženemu upa. Kot drugi sem v tem času se odpravil

20 tja tudi sam in se pod noč ustavilpri Kratki suknji v Southwarku, da zbrangrem in spočit naprej naslednji dan.Zvečer je v krčmo kup ljudi prišlo,devetindvajset jih je vseh bilo,naključje jih je zbralo, da so šliv prijetni družbi skupaj kos poti.Prostorne sobe so bile in hlevin vsak dobil je, kar si je želel.

Geoffrey Chaucer Canterburyjske povesti

In v tem, ko sonce že je leglo spat,30 sem s tem in onim šel poklepetat,

sopotnik brž tej druščini postalin se domenil, da bom zgodaj vstal,samo če z njimi v Canterbury smem.Kako sem hodil, zdajle vam povem. A zdi se mi, da še bolj prav ravnam,če vam opišem, zdaj ko čas imam,kdo vse na božjo pot je krenil z nami –kateri šli so vkup, kateri sami,kaj ta in oni bil je na pogled

40 in kakšnega stanu in kak ugledje užival v svetu ali s sabo vzel;če smem, bi kar pri Vitezu začel. Med nami bil je Vitez, zgled odlik.Odkar se v sedlo vzpel je, brez razlikje ljubil viteštvo, svobodo, častin vdanost. Za Gospodovo oblastvse kraje je prejezdil, kjer poganje v boju bil premagan in pregnan.Nihče se hrabro ni kot on boril,

50 kdor ga poznal je, vsak ga je slavil.V Aleksandriji se je bojeval,kot gost omizju je načelovalv časteh pri kralju in na dvoru pruskem;bil v daljni Litvi je in v mrazu ruskem,bil zraven, ko je padel Algezir,skoz Benmarin se s konjem gnal je v dir,Atalijo zavzel, v Lyas udarilin s križarji vse morje prekrižaril.Prestal je petnajst bitk, ne manj ne več,

60 a vedno znova spet prijel za meč,odkar je prvič jezdil v krst ognjen.Za vero šel se bit je v Tramessenin trikrat na turnirjih brez težavvse zmagal in si lovorik nabral.

7


S palatskim knezom hrabro se in vdanonekoč je s Turki bíl za stvar kristjanov.Cenili so ga kot človeka vsi,saj, dasi plemič, ni bil brez soli,v besedah kot nevesta sramežljiv,

70 a skromen in v vedenju dopadljiv,grobost mu še na misel ni prišla.Bil vitez je, ki se mu stan poda.Kar se oprave tiče, bi dejal,da na obleko ni kaj dosti dal.Par iskrih konj sicer na pot je vzel,a haljo je umazano imel,vso v madežih, ki pušča jih oklep:iz boja šel na sveti je potep. Še sin njegov, Oproda, mlad kadet,

80 je romal z njim, skušnjava vseh deklet,navitih kodrov in razposajen,ne ravno velik, a lepo grajen,in kot uganil sem, star dvajset let,pa močen in okreten kot atlet.Že mlad okusil viteški je stan,ko je v Artois in k Flamcem bil poslanter v Pikardijo, z upanjem sevé,da tam si milost pribori gospé.Kot log pomladni, ko je razcveten,

90 je bil z vezenim cvetjem okrašen.Na flavto je igral ves dan in pel,kot mesec maj bil mlad je in vesel.Lep, kratek plašč s širokimi rokavimu je visel z ramen; in v tej opravikot blisk je jezdil, plesal, verze pisal,drog vešče sukal in podobe risal.In od ljubezni vnet in zdihujočje s slavcem prebedel premnogo noč.Pa blag in vljuden kot le kdo na svetu

100 pri mizi rad postregel je očetu.


Še Svobodnjak – edini, ki na potga kot služabnika je vzel gospod,je s pažem v Vitezovo družbo štel.Zelen, dolg plašč s kapuco je imelin šop puščic, ki ostre in kovanejih s pavjim perjem kakor počesaneob strani nosil shranjene je v tok.V desnici stiskal je mogočen lok.Rjav obraz izdajal je moža,

110 ki v svojem gozdu slednjo sled pozna.Na roki ščitnik nosil je bleščeč,ob boku majhen ščit in zraven mečin bliskav nož, kot kopje naostren,ter lovski rog, pripet na trak zelen,okrog vratu pa Krištof iz srebra –res, cel logar, od glave do peta! Še nuna Prednica je tam bilaz nasmeškom skromnim, plahim kar se da.Klicali so jo mati Eglantyne.

120 Že vzklik Moj Bog! se ji je zdel zločin.Pri maši zbor ji nikdar ni bil kos,tako lepo je pela skozi nos.Imela fin francoski je naglas,ki šoli v Stratfordu je bil v okras,a po pariško ji ni dobro šlo.Pri mizi se je vedla res lepo:noben grižljaj ni padel ji na tlain prstov ni pomakala do dnav omako, temveč je nositi znala

130 jed v usta, ne da bi se popackala.Olika ji bila je prava strast:tako do kraja si je s kruhom mastpopila z ustnic, da najmanjšo sledmasti na kupi ni pustila jed.Priljuden je in blag bil njen značaj,a kot je to zahteval položaj,

9


se v družbi vedno je na moč trudila,da bi po šegah dvora se nosilain v čislih vsem bila, saj sveti stan

140 redovniški povsod je spoštovan.Odlike te ji vsak je rad priznal,a kar se čustev tiče, bi dejal,bila je nežna, krhka vsa, takoda pri tej priči ji na jok je šlo,če videla je miš, ujeto v past;a njenim psičkom najbolj šla sta v slastkruh v mleku in pečenka; in potrtjo je premagal jok, če bridka smrtin tepež sta ji kdaj na pot prišla.

150 Nihče ni bil bolj mehkega srca.Imela je fin nos. Naglavnik stkanje bil na tanko in drobnó nabran,oči bleščeče, kakor steklo sive,in ustne majhne, rdeče in vabljive.Za ped visoko čelo, kot se zdi,poznalo ni ne gub in ne skrbi.Njen stas je, kot njen plašč, bil prav krojen.V koralnem rožnem vencu pa zelenje bil vsak očenaš. In vmes se mala,

160 sijajna zlata sponka je bleščala,na njej pa krona in pod krono Ain spodaj Amor vincit omnia. S seboj vodila je ves čas potiše eno nuno in duhovne tri. A prav tako Menih je z nami bil,ki rad v gozdovih je divjad lovil.Kot prokurator je lahko vsak danzapustil po opravkih samostan.Prekrasnih konj nakupil si je v hlev,

170 in ko je jezdil, uzde glas zvenelje skozi žvižge vetra pod nebotako razločno in tako glasno


kot zvon v kapeli, kjer je naš gospodza patra bil, čaščen in znan povsod.Ker menil je, da sta že zastarela,sta Benedikt in Maver pri njem oplela;ubiral raje nove je poti.Na modrijanstvo tisto, ki uči,da lovski stan ni najbolj lep in svet

180 in da menih, ki je opustil red,je kakor riba iz vode, kot se ve – je figo dal; in roko na srce,če prav premislim, je zares tako:mar v bukvah naj čepi, mojstri glavó,da se od same pameti mu zmeša?Mar naj na polju, dokler ne opeša,kot Avguštin uči, ves dan gara?Naj Avguštin kar sam, če se mu da.Zato je raje konja gnal v galop

190 in v sled naganjal urnih hrtov trop.In ježa, ki ji zajec pot ravna,mu radost je in prava strast bila.V rokave plašča mu krojač je všilnajboljše krzno, kar ga je dobil.Prelepo zlato iglo je imel,da z njo pod brado je kapuco spel,na igli kakor snubec pentljo zalo,na glavi plešo, gladko kot zrcalo.V obraz je bil kot z oljem namaščen,

200 sicer pa krepek in lepo rejen.Res lep prelat, opravo je imelin škornje, kot bi iz škatlice jih vzel.Obračal je izbuljene oči,kot oglje žive, kadar zažari,in ni bil bled kot duh iz dna pekla,pečena gos mu najbolj v tek je šla.Na pot pa rjavca si je osedlal. Z njim Frater, veseljak, je potoval,

11


ki kot berač je, kot je običaj,210 za cerkev hodil prosit v svoj okraj.

V vseh štirih redih prav nihče ni znalbolj spreten biti, zvit in jezikav.Premnogo deklico je že, siroto,omôžil dobrosrčnež z lastno doto.Vse bogatine, ki jih je obral,in mestne dame je povsod poznal.Ker si pridobil je licenciat,veljal je več kot far ali kurat.Meništvu bil je pravi zgled odlik,

220 med ljudstvom pa priljubljen spovednik.Prijazno rad prisluhnil je kesanju,sladko nasmehnil se pri odpuščanju,in če je grešnik bil odprtih rok,ni bil natančen, ne s pokoro strog,saj znano je, da tisti, ki kaj da,kar brez pokore pride do neba.Za vsakogar, ki mu je ofer dal,je bil to znak, da se je pokesal,zakaj premnogo duš je, ki molče

230 brez stisk in solz prenašajo gorje,zato namesto solz in bolečinpri fratrih bolj zaleže kak cekin.Pod kuto bucike in sponke skril je,ki nanje žensko mladež rad lovil je.Precej okroglih znal je in v zabavona harfo milo brenkal za spremljavo.Močan je bil kot bik, a vrat imelje kakor lilija deviško bel.Poznal je v vsakem mestu vse beznice,

240 pa krčme prav tako in krčmarice, vsekakor bolje te kot pa beračeter kužne gobavce in postopače,ker res se ne spodobi za moža,ki v svetu in pred Bogom kaj velja,


da h gobavcem bi hodil za berača:to ni pošteno in se ne izplača.Zato se rajši je s trgovci družil,sevé z namenom, da bi kaj zaslužil,in tam, kjer mu dobiček je zvonil,

250 je bil olikan, blag in ustrežljiv.Bolj vrlega moža res ni nikjer,za ves svoj red je bil svetal primer.Da bi kak frater mu ne hodil v zelje,revir beraški kar v zakup si vzel je.Svoj In principio je reči znaltako prijazno, da je z njim obralše zadnjo vdovo v vasi ter pospravilv svoj žep še mnogo več, kot je prijavil.A dokaj zdrah je zgladil in prikril

260 na spravni dan, priliznjen, kot je bil.In ni bil reven kot ubog sholar,ne razcapan kot kloštrski vrtnar,prej bi prisodil mu škofovski stan:lep kratek plašč je nosil, dvojno tkan,ki kot ulit mu padal je z ramen.Da bil bi bolj prikupen in meden,je iz pohote včasih pošešljal.A kadar si na harfo je igral,takrat lesket mu je v očeh sijoč

270 migljal kot zvezde v jasno, zimsko noč.Brat Hubert smo redovniku dejali. Med drugimi, ki so na pot se zbrali,je bil Trgovec, v pisan plašč zavit,bradat in s flamsko bobrovko pokrit.Vzravnan ponosno se je v sedlo vzpenjalin škornje s čedno sponko je zapenjal.Nadvse preudarno je ves čas govoril,kaj vse je dobrega z dobičkom storilin da za varnost holandskih obal

280 bi morali zaščititi Kanal.

13


Posojal, menjal je ter kupčevalin pred ljudmi tako se vesti znal,da ni nihče posumil, da stojina trhlih nogah in v dolgeh tiči;sicer je bil pošten, kot vsi ljudje,pozabil žal njegovo sem ime. Sholar iz Oxforda je z nami bil,ki se iz knjig je logike učil.Njegov krevsač je bil kot presušen,

290 pa tudi jezdec ni bil prav rejen.Obraz imel je resen in izpit,površnik pa bolj strgan kot zašit.Za beneficij je bil še premladin vse preveč pobožen za v urad.In v čumnati ni hranil ne brokata,ne gosli, ne psaltirja, ne škrlata,zato pa Aristotelovih zbralje dvajset v usnje vezanih razprav.Čeprav se je med filozofe štel,

300 zlata bolj malo v skrinji je imel;še tisto, kar pri znancih je nabral,za učenost in knjige je razdal;dolgove pa, namesto da bi plačal,hvaležno jim z molitvami je vračal.Ves božji čas je v uk bil zatopljen,redkobeseden, a zelo učen,v pogovoru pa kar se da izbranin kratek in v vsem dobro podkovan.Zavzemal vedno se je za krepost,

310 se rad učil in sam delil modrost. In Pravnik prav tako ves čas potije z nami jezdil, zguban od skrbi,odličen na pogled in zaupljiv.V Preddverju v Templu stranke je lovilin modrih besedi, kot se je zdel,je v sodnem stolu mnogokrat sedel,


nastavljen s potrdili in s patenti.Z ugledom si in z znanjem med klientilivrej in honorarjev je nabral.

320 Zemljiških pravd nihče ni bolje gnal:lastniške akte, kar jih je sestavil,legalno je z lastnino vred pospravil.Zavzet bil videti je in marljiv,a vendar bolj, kot je v resnici bil.Primere vse je znotraj naših mejpoznal od kralja Viljema naprej.Da ne bi kdo nosu v papirje vtikal,je po zakonih skrpal jih in zlikal,saj paragrafe je na pamet znal.

330 Ogrnjen v znošen plašč je potoval,prepasan s svilo. A dovolj o tem,o njem molčim in več vam ne povem. V njegovi družbi pa je jezdil smeloPosestnik, z brado kot marjetke belo,zardelih lic, vesel in ljubezniv.Za zajtrk kruh si v vino je drobil,sicer pa menil je, da srečo srečalbo le, kdor se užitkom bo posvečal;in srečo, kot zvest Epikurjev sin,

340 imel je za vrlino vseh vrlin.A po dobroti tam, kjer je živel,je bolj kot sveti Julijan slovel.Bel kruh je cenil, bil za pivo vnetter sam imel najboljšo vinsko klet.Nikoli mu ni zmanjkalo pijače,ne mesnih pit, ne rib in ne pogače,tako da v slednjo sobo in v vsak kotje v hiši kar snežilo teh dobrot.In v skladu z letnim časom za kosilo

350 je izbral najboljše, kar se je dobilo.Kar trlo se je v kletkah jerebicpa ščuk v tolmunu, leščev in mladic –

15


gorje, če kuhar bi jih kdaj skazil,premalo kaj začinil in solil.In miza, ki v obednici je stala,ga je pogrnjena ves dan čakala.Doma je bil sodnik in vselej radje izbran bil v parlament in magistrat.Svilena mošnja je, kot mleko bela,

360 za pasom ob bodalu mu visela.Kot šerif je nad vsem imel pregled.V grofiji vsakomur je bil za zgled. Na pot so šli še Tkalec in Krošnjar,Tapiserist in Barvar in Tesar,v enakih nošah, v barvah in obrobikot slavnim mojstrom ceha se spodobi.V opravi, vse do mošenj in pasov,se vsak je bleščal zlikan in kot nov,izza pasov pa so se jim bleščala

370 srebrna, ostro brušena bodala.In vsak od njih, kot kaže, bil je zrel,da v rotovžu bolj spredaj bi sedelter z leti, če bo pametno ravnal,še mestni svétnik in gospod postal,saj rente so se jim kar pravšnje zdele,pa tudi žene so tako hotele.Prav vsaka namreč slej ko prej spozna,da se »madam« bolj sliši kot »gospa«,ter nosi plašč k večernicam in vrat

380 slovesno kot kraljica svoj brokat. A njihov Kuhar, znan po kostni juhis piščancem in začinjeni prikuhi,izvrstno se na pivo je spoznal,posebej londonsko, kot je dejal,ter dobro pekel, pražil in dušil,in kar je skuhal, vselej prav zalil.Koleno pa, obvezano za silo,se revežu je prav grdo gnojilo.


Tu bil je Pomorščak, ki so poznali390 ga v vseh trgovskih lukah po obali,

posebej v Dartmouthu, kjer je živel.Bolj po mornarsko v sedlu je sedel,oblečen v težko suknjo do kolen.Pod plaščem nosil je na trak usnjenokrog vratu obešeno bodalo.Poletje ga po licih je ožgalo.Premnog bokal bordojca je uničilmed vožnjo, ne da bi se opravičiltrgovcu, ki pod palubo je spal.

400 Na čisto vest ni ravno dosti dal:premagano posadko kar čez krov,po mokri cesti, je poslal domov.A kar se tiče plovne obrti,tokov, oseke, vetra in čeriod Hulla pa vse tja do Kartagenenobeden ni imel njegove cene.Bil drzen je, a zvit in zanesljiv,že mnog vihar mu brado je škropil.Od Gotlanda poznal je do Bretanje

410 vse zvezde in jih vselej vzel na znanje,in z Maudelayne, kot barko je krstil,na Španskem je prejadral vsak zaliv. Tu bil je Doktor, velik učenjak;v zdravilstvu mu nihče ni bil enak,saj modrijan je poleg kirurgijepoznal še dober kos astronomije:opazoval je ure v zodiaku,računal čas ter vedno v pravem znakuin s čari, kot zahteva zvezdoznanstvo,

420 opravljal svoje vzvišeno poslanstvo.Po suhem, mokrem, mrazu in vročiniugotavljal vzrok je vsaki bolečini,določil njen izvor in svoj vidik:brez dvoma bil izjemen je zdravnik.


Če zle besede se vzdržiš, ne skrbi –jih vsaj, moj sin, ne boš dobil po grbi;a kdor je z njo pohitel, brž verjame,da ni načina, da nazaj jo vzame.Kar je dejal, ostane izrečeno.Čeprav se kisa in mu ni vseeno,s tem drugemu se v roke je predal,pa naj mu bo kasneje stokrat žal.Ne dájaj se v zobe, saj – naj že bodi

360 resnica ali laž – oboje škodi.Sin, v družbi, naj bo nizka, naj izbrana,zadrži jezik, spomni se na vrana!«

Explicit.

prekliC

005 Veliki prolog029 Vitezova povest093 Mlinarjeva povest123 Oskrbnikova povest137 Pravnikova povest171 Povest Gospodinje iz Batha209 Povest Beraškega brata223 Učenjakova povest265 Trgovčeva povest301 Posestnikova povest327 Zdravnikova povest337 Odpustkarjeva povest359 Pomorščakova povest (kapitanova povest)373 Povest matere prednice (predničina povest)383 Sir Topaz393 povest nuninega kaplana411 Upravnikova povest

Preklic

Prosim vse tiste, ki bi slišali ali brali to malo razpravo, naj se, če je v njej karkoli, kar jim ugaja, zahvalijo našemu Gos-

podu Jezusu Kristusu, ki od njega prihajata vsa modrost in dobrota; če pa je v njej kaj takega, kar jim ni všeč, naj to pripišejo mojemu neznanju in ne hotenju, saj bi, ko bi mogel, gotovo povedal bolje. Ka-kor pravi Sveto pismo: »Vse, kar je spisano, je spisano za naš poduk,« in to je bil ves moj namen.

In zato vas ponižno rotim, da pri božjem usmiljenju molite zame, ki naj se me Kristus usmili in mi oprosti grehe, še posebej prevode in avtorstvo del posvetne ničevosti, ki sem jim v tem preklicu odpove-dujem: Troilus in Kresida, Hiša slave, Legenda o dobrih ženah, Knjiga vojvo-dinje, Ptičji parlament, tistim med Canterburyjskimi povestmi, ki se nagi-bajo h grehu, in Knjiga o levu in še mnoge nespodobne pesmi in dosti drugega, česar se ne spomnim. Za prevod Boetijeve Tolažbe in za dru-ge knjige in legende svetnikov ter moralna in verska dela pa se zahva-ljujem našemu Gospodu Jezusu Kristusu in njegovi blaženi Materi in vsem svetnikom v nebesih s priprošnjo, naj mi naklonijo milost ob-žalovanja grehov in premišljevanja odrešenja odslej pa do dneva moje smrti, kakor tudi milost resničnega pokesanja, spovedi in pokore še za življenja po milostnem usmiljenju Njega, ki je Kralj kraljev in Sveče-nik svečenikov in ki nas je z dragoceno srčno krvjo vse odrešil, da bi na sodni dan tudi jaz mogel biti odrešen. Qui cum patre et Spiritus Sanc-to vivit et regnat Deus per omnia secula. Amen.

Tu se konča Knjiga Canterburyjskih povesti, ki jih je zbral Geoffrey Chaucer, in Jezus Kristus naj se usmili njegove duše.

opombe

OPOMBE H CANTERBURYJSKIM POVESTIM

Veliki prolog H Canterburyjskim povestim

Prolog h Canterburyjskim povestim je edinstvena literarna kompozicija v angleški in evropski književnosti. Žanrsko gre za družbeno, t.�i. »sta-ški in evropski književnosti. Žanrsko gre za družbeno, t.�i. »sta-ki in evropski književnosti. Žanrsko gre za družbeno, t.�i. »sta-ževnosti. Žanrsko gre za družbeno, t.�i. »sta-evnosti. Žanrsko gre za družbeno, t.�i. »sta-Žanrsko gre za družbeno, t.�i. »sta-anrsko gre za družbeno, t.�i. »sta-žbeno, t.�i. »sta-beno, t.�i. »sta-novsko« satiro, ki si je zadala za cilj predstaviti presek angleške družbe svojega časa. Nastala naj bi v letu 1387 ali takoj zatem, na prehodu iz Chaucerjevega tako imenovanega italijanskega obdobja, v katerem se je z adaptacijami in izvirnim delom zgledoval po Danteju, Boccacciu in Petrarki, v tako imenovano angleško obdobje. Toda ta poimenovanja so le abstraktne delitve, saj so Canterburyjske povesti polne italijanskega duha, pokrajine in literature. Celo pesnikovo obdobje pred tem, torej njegov čas mladostnega, francoskega vpliva, je še vedno močno navzo-čas mladostnega, francoskega vpliva, je še vedno močno navzo-as mladostnega, francoskega vpliva, je še vedno močno navzo-še vedno močno navzo-e vedno močno navzo-čno navzo-no navzo-če tako s tematiko kot v načinu komponiranja in izbire gradiva. Samo Veliki prolog stoji popolnoma samostojno in ob Lang landovem alego-ričnem popotniku Oraču Petru (Piers Plowman) tudi navzven pred- stavlja angleško književnost in kulturo druge polovice 14. stoletja.

1 V aprilu Za točnejši datum gl. Prolog k Pravnikovi povesti.

16 Canterbury Angleško versko, upravno in romarsko središče s katedralo, v kateri je bil 1170. umorjen sv. Tomaž, Thomas Becket.

21 pri Kratki suknji »Tabard« – oblačilo, navadno daljši zaščitni brezrokavnik, ki so ga nosili pod oklepom. Krčma v londonskem predmestju Southwark na južnem bregu Temze.

51 V Aleksandriji se je bojeval Opis Vitezovih junaštev se nanaša na križarske po-hode ciprskega kralja Pierra de Lusignana (Petra Ciprskega) proti Arabcem v šestdesetih letih 14. stoletja, boje z Mavri v Granadi (Algeciras, 1344), Turčiji (Adalia – današnja Antalya, 1361), v Alžiriji in Maroku (Tramessen – današnji Tlemcen, Benmarin), v današnji Armeniji (Lyas – pristanišče Ayas, 1367) in na poznejše pohode tevtonskih vitezov proti poganskim vojskam v Litvi.


65 S palatskim knezom Palatskega bega je v zvezo s kristjani zavezovala mirovna pogodba s ciprskim kraljem; končal jo je Bajazid leta 1390 z begovim iz-gonom.

86 Artois Chaucer, ki je bil vzgojen kot paž na dvoru princa Lionela, je kot opro da sodeloval v omenjenih pohodih leta 1369; tam so ga ujeli in pozneje ga je kralj odkupil.

115 Krištof iz srebra Svetinjica s podobo zavetnika popotnikov, lovcev itd.

119 Eglantyne Ime priljubljene junakinje ljubezenskih romanov. Vrsta vrtnice.

124 v Stratfordu (atte Bowe) Francosko se je naučila v šoli; pomeni, da ni bila plem- kinja, ampak so ji premožni starši kupili službo in naslov.

146 njenim psičkom Redovnice niso smele imeti psov.

153 kakor steklo sive Zelene, v naravni barvi stekla. Njen opis in mladost ustrezata privzetemu imenu.

162 Amor vincit omnia Ljubezen vse premaga. »Omnia vincit Amor, et nos cedamus amori.« Vergil, Eclogae., x, 69.

167 kot prokurator … samostan Chaucer pravi, da je bil »outridere« – dobesedno »zunanjik« – redovnik, zadolžen za opravila zunaj samostana, podobno kot brat Janez v Pomorščakovi povesti.

176 Benedikt in Maver Sv. Benedikt in njegov učenec, ustanovitelja benedik tin-skega reda leta 529 na Montecassinu.

187 kot Avguštin uči Sv. Avguštin, škof iz Hipona, v pismih in nagovorih ver-nikom, iz katerih Benedikt deloma povzema redovna pravila.

217 licenciat Spovedniško dovoljenje.

255 In principio »V začetku«, prve besede Janezovega evangelija. »In principio erat Verbum, et Verbum erat apud Deum, et Deus erat Verbum.« Jn 1, 1.

299 med filozofe Humoren namig na priljubljeno enačenje filozofov z alkimisti, po katerem naj bi se sholastični filozofi (»modroslovci«) ukvarjali z ma-gijo – z iskanjem »kamna modrosti«, sredstva za pridobivanje zlata iz ne-žlahtnih kovin. Cerkev je to dejavnost izrecno prepovedovala. Za odnos med filozofijo in »naravoslovjem« prim. Učenjakovo povest.

314 V Preddverju v Templu V tej četrti so se na omenjenem kraju v bližini so-dišč in pravne fakultete shajali advokati in pravniki. V bližini so bila tudi študentska bivališča, kolegij. Gl. spodaj, v. 580. Chaucer je morda tam štu-diral, čeprav je bila njegova formalna izobrazba dvorjana vezana na njegove zaščitnike in delodajalce.

326 kralja Viljema Viljema Osvajalca.

391 Dartmouthu Večje pristanišče ob Rokavskem prelivu in zloglasno piratsko gnezdo.

431 Dioskorida itd. Imena tedanjih medicinskih avtoritet, značilen primer šolske učenosti – verzne mnemotehnike.

427

opombe

589 kolerik Eden štirih Hipokratovih in Galenovih osebnostnih tipov, t. i. »tem-peramentov«, pomembnih za Chaucerjevo razumevanje človeka in sveta.

621 Pri Baldswellu v Norfolku Konkretna omemba tako značilne biografske po - drobnosti je za stanovsko satiro nenavadna in diši po parodiji – gl. Oskrb-nikova povest. Ker to velja še za nekatere druge značaje, npr. za Trgovca in Pravnika, je verjetneje, da gre v Prologu za mešano satirično-parodično zvrst poezije, ki je bližja svobodnejši, bolj »realistični« umetnosti kot čisti žanrski zasnovi. Večina povesti se bolj ali manj drži ustaljenih žanrskih pravil, vendar so prvine parodije navzoče zlasti v nižjih žanrih, kot sta fabliau ali živalska zgodba (basen).

646 Questio quid iuris Po katerem pravu (paragrafu) – tj. ali po cerkvenem ali po posvetnem pravu.

669 iz Roncevalla Tedaj zavetišče v bližini Charing Crossa v Londonu.

752 marešala Šef osebja v palači, majordom.

757 v Cheapsidu »Cheape«, v 14. st. poslovno središče Londona, z glavno tržnico.

Vitezova povest

Vitezova povest je bila napisana pred glavnino Canterburyjskih poves-ti, okrog leta 1380. Chaucerjeva vira sta Stacijeva pesnitev Tebaida in Boccaccieva Tezeida, ki temelji na omenjenem delu rimske klasi-ke. Chaucerjevo najboljše delo, roman v verzih Troilus in Kresida (vir za Shake spearovo igro), ki je nastalo leta 1385, je prav tako svobodna adaptacija iz Boccaccia (Il Filocolo), vendar gre v obeh primerih za pes-niško samostojno delo. Tezeida je obsežna epika v dvanajstih knjigah (spevih) z več kot deset tisoč verzi. Primerjava pokaže, da je Chaucer v Vitezovi povesti uporabil vsega nekaj sto verzov Tezeide, največ med ver-č med ver- med ver-zoma 2222 in 2683, ki ustrezajo sedmi knjigi Tezeide. V več kot tri tisoč verzov obsegajočem epilionu je tako ali drugače v zvezi s Tezeido ne-kaj manj kot osemsto verzov Vitezove povesti, vse drugo je pesnikov iz-mislek (F. N. Robinson, The Complete Works of Geoffrey Chaucer, Oxford, 1974, str. 670). Vitezova povest je bila sprva skoraj gotovo napisana v se-demvrstični kitični obliki, tako kot Troilus in nekaj drugih povesti, in šele pozneje, najbrž že z mislijo na Canterburyjske povesti, preoblikova-na v zdajšnjo podobo.

Chaucerjev čas

1240–1260 Roman o roži. Prvi del: Guillaume de Loris. Nadaljevanje: Jean de Meun. Chaucer prevede prvi del.

1300Rodi se Guillaume Machaut, francoski pes nik in glasbenik, pozneje tajnik češke-ga kralja. S Chaucerjem sta se poznala in imela pisne stike. S pesnitvijo Ogledalo po- roke (Le Miroir de Mariage) močno vpli-val na osrednjo skupino Canterburyjskih povesti, tako imenovano »Mariage Group«. Umre 1377.

1304Rodi se Francesco Petrarka, italijanski pesnik in humanist, poet lavreat in pomemben pesnikov literarni vir za Canterburyjske povesti. Verjetno sta se osebno spoznala med pesnikovim drugim bivanjem v Italiji.

1309Papež Klemen V. prenese papeški sedež v Avignon.

1312 ali 1313Rodi se oče Geoffreyja Chaucerja, John, sin znanega londonskega vinarja Roberta Chaucerja. Leta 1324 ga ugrabi teta v upanju na poroko z njeno hčerjo, s čimer bi družina lahko obdržala posesti v Ipswichu. Obsojena je na viso-ko globo 250 funtov, kar pomeni, da so Chaucerjevi sodili med elito tedanje meščanske družbe.

1313Rodi se Giovanni Boccaccio, italijanski humanist, pesnik in pripovednik, Chaucerjev najpomembnejši literarni vir, med drugim za roman v verzih Troilus in Kresida (vir za Shakespearovo igro) in Canterburyjske povesti.

chaucerjev časZgodovinsko in kulturno ozadje

canterburyjskih povesti


1321Umre Dante Alighieri, poleg Ovida pesnik z najbolj trajnim vplivom na Chaucerja (Hiša slave idr.).1330Rodi se John Gower, angleški pesnik in Chaucerjev prijatelj, začetnik t. i. Chaucer- jeve šole v angleški poeziji; umre 1408.

Okrog 1335John Chaucer se poroči z Agnes Copton.

1336?Rodi se Eustache Deschamps, Machautov učenec, francoski pesnik, avtor številnih balad in Chaucerjev prijatelj; umre 1406.

1337–1453 Angleški kralj Edvard III. zahteva franco-s ko krono; izbruhne t. i. stoletna vojna za angleške posesti v Franciji.

1338 Boccaccio, Il Filostrato, vir za Chaucerje-vo pesnitev Troilus in Kresida (Troilus and Criseyde).

1340–1345Rodi se Geoffrey Chaucer.

1340Angleži zmagajo v pomorski bitki pri Sluysu.

1341 Boccaccio, Tezeida (Il Teseida delle Nozze d’Emilia), vir za Chaucerjevo Vitezovo povest.

1342 Petrarka začne pisati zbirko Pesmi (Canzoniere).

1343–1344 Angleški vitezi sodelujejo pri obleganju Algecirasa.

1346Angleži zmagajo v bitki pri Crecyju.

459

Chaucerjev čas

1348–1350Kuga, imenovana tudi črna smrt. Umre skoraj tretjina prebival stva.

1351Boccaccio, Dekameron. Najpomembnejši sodobni vir za Canterburyjske povesti.

1356Angleži zmagajo pri Poitiersu. Kralj Janez Dobri se preda Gauntu. Skupaj z mnogi-mi drugimi vitezi tri leta kot talec preživi v Londonu. Njegov dvor v Towru močno vpliva na kulturno življenje Londona.

1357Chaucer preživlja otroštvo kot paž pri Eli zabeti, grofici Ulstrski.

1359Še mladoleten se udeleži vojaške odprave princa Lionela, sina Edvarda III., v Fran ciji.

Okrog 1360?Nastanek rokopisa, ki v Britanski knjiž-nici nosi oznako Cotton Nero A. x in vsebu je anonimne pesnitve Sir Gawain and the Green Knight, Pearl, Patience in Cleanness, ki pomenijo vrh poznosred-njeveške poezije v midlandskem na-rečju srednjeveške angleščine (Middle English), v kateri je pisal tudi Chaucer, le da, drugače kot pes nik Sira Gawaina, uporablja londonsko narečje.

1360Chaucer zajet v Franciji, Edvard III. ga odkupi za 16 funtov.

1360Mirovna pogodba v Bretignyju, do 1369.

1361Ponovni izbruh kuge v Angliji in drugod.

1361–1365Pierre de Lusignan (kralj Peter Ciprski) zavzame Aleksandrijo, Atalio in Ayas.

1361–1367Rodi se Jean Froissart, francoski kronist in pesnik, umre 1404. Član osebja kralji-ce Filipe, žene Edvarda III.


1364Umre francoski kralj Janez Dobri, nasledi ga Karel V.

1366Chaucer se poroči s Philippo de Roet, sestro vplivne Katherine Swynford.

1366John Chaucer umre.

1366Chaucer v Španiji.

1366Kralj odobri dosmrtno rento Chaucerje-vi ženi Philippi v višini 10 mark letno za službo v kraljičinem spremstvu.

Okrog 1366William Langland, angleški pesnik, začne pisati pesnitev Peter Orač (Piers Plowman, besedilo A), zadnje veliko delo angleške srednjeveške književnosti (na-pisano v aliteracijskem verzu).

1367Chaucer nastopi službo osebnega dvor-jana in pozneje oprode Edvarda III. 20. junija mu kralj dodeli dosmrtno plačo v znesku 20 funtov.Rodi se pesnikov sin Thomas, vir mnogih dokumentov, ki osvetljujejo tedanje življenje.

1367Najstarejšemu sinu Edvarda III. Edvardu Woodstocku (Črnemu prin-cu) se rodi sin, ki ga pozneje okronajo za kralja Riharda II. 1367Johnu Gauntu, vojvodi Lancastrskemu, in vojvodinji Blanche se rodi sin Henry Bolingbroke, Rihardov bratranec, poznejši kralj Henrik IV., deveti iz dinastije Plantagenetov in prvi iz rod-bine Lancaster, ki se je pozneje zapletla z yorško vejo v t. i. vojno rož.

1368Chaucer napiše Knjigo o vojvodinji, The Book of the Duchess, sanjsko elegijo v spomin Blanche, umrli vojvodinji Lancastrski.

1368–1370Chaucer v Franciji (in v Italiji?) »v službi kralja«.

1368Umre Blanche, vojvodinja Lancastrska, prva žena Johna Gaunta in Chaucerjeva pokroviteljica.

1368Rodi se Thomas Hoccleve, samooklicani predstavnik tako imenovane Chaucerje-ve šole. Umre 1450.

spremna beseda

Spremna beseda

Veliko zla na svetu je nastalo iz preveč besed, kjer jih zadošča malo.

Canterburyjske povesti so fragmentarna zbirka štiriindvajsetih be-sedil različnih vrst in oblik, povezanih z okvirno zgodbo. Ta jih

predstavi kot zgodbe romarjev, ki naj bi si jih pripovedovali na poti iz Londona v Canterbury in nazaj. Zbirko uvaja Veliki ali Splošni pro-log (The General Prologue), v katerem avtor, tudi sam eden izmed ro-marjev, podrobno predstavi svoje sopotnike in oriše pravila igre, po katerih naj bi potekalo pripovedovanje. Zgodbe naj bi si sledile v za-poredju, ki ga izbere žreb, njegov izid pa ustreza hierarhiji pripove-dovalcev. Pripovedna tehnika okvirjanja zgodb je skoraj gotovo indij-skega izvora, saj podoben tip pripovedi predstavljata že Ramajana in Mahabharata, na Zahodu pa se kot podtip prvič pojavi v Odiseji, v kate-ri junak na dvoru fajaškega kralja Alkinoa pripoveduje zgodbe s svojih potovanj. Ta tip prvoosebne okvirne pripovedi najbolj razvije sirsko-arabska zbirka Tisoč in ena noč (8. stoletje), ki v svojem dolgem razvo-ju vpliva na toskanski Novellino (1280–1300), ki ga kot model upora-bijo Boccaccio, Sercambi in drugi avtorji 14. stoletja, vendar v okvirni zgodbi že razširjenega in razčlenjenega s številnimi pripovedovalci. Canterburyjske povesti predstavljajo nadaljnjo stopnjo razvoja tega tipa, saj besedilo tretjeosebno pripoved podreja značajem in poreklu pripo-vedovalcev, prvoosebno pa nekakšni »pričevanjski drži« avtorja same-ga, s čimer se odnosi znotraj okvirja dramatično zaostrijo. Že navzven pa se Chaucerjeva zbirka od njemu sodobnih del razlikuje po obliki. Zbirka je z izjemo dveh dolgih besedil, ki jih večina izborov izpušča, napisana v vezani besedi. To dejstvo samo na sebi ne pomeni veliko, saj bi lahko šlo samo za zamenjavo ene konvencije pisanja z drugo, vendar pa se je izkazalo, da opuščanje vezanih oblik pripovedi spre-


minja značaj zbirke do tiste mere, da so prozni prevodi Canterburyj-skih povesti v zgodovini prevajanja redkost. Druga posebnost zbirke je izbor snovi in njena prezentacija. Če bi upoštevali samo statistiko, bi bila tako Chaucer kot Boccaccio največ dolžna Novellinu, ki je bil še v Sercambijevi izdaji bolj anonimna zbirka eksemplov kot zgodb in je šele v renesančnih priredbah in samostojnih izdajah dobil obliko, ki je prerasla relativno anonimnost in s prevodi vplivala na avtorje zunaj italijanskega prostora (npr. Novellino Masuccia Salernitana kot vir za Shakespearovo igro Romeo in Julija). Po drugi strani je Boccac-cio ob Danteju in Petrarki najbolj vpliven avtor svojega časa, ki mu Chaucer po letu 1373 v nekaterih drugih svojih delih dolguje prav toliko kot Guillaumu de Lorrisu, Machautu ali Deschampsu. Toda kar sedem zgodb iz Canterburyjskih povesti ima svoje vzporednice v Dekameronu, in zdi se neverjetno, da pesnik, ki je imel v rokah druga Boccaccieva dela, Dekamerona ne bi poznal. A preprosta resnica je, da nobena od Boccaccievih zgodb ne kaže oprijemljivih znakov, da bi bila lahko primarni in neposredni vir za katero od povesti – če pa že, kot npr. pri Vitezovi povesti, pa je njihov vir katero drugo Boccac-cievo delo in ne Dekameron.

Takšna odvisnost od referenčnega materiala ni presenetljiva, saj je v poz ni srednjeveški in humanistični književnosti splošen pojav. Tudi natančno branje Dekamerona pokaže, da niti ena zgodba v njem ni iz-virna, ampak so vse povzete po drugih virih, največkrat – tako kot pri Chaucerju – kar kombinacija dveh, treh ali še več virov. Celo sloviti Boccacciev predgovor k zbirki, ki, prisegli bi, črpa iz osebnih izku-šenj, je napisan na podlagi opisov kuge, ki jih je avtor našel pri Pavlu Diakonu.

Chaucerjev način prezentacije materiala je drugačen. Ne le da svo-je vire navaja, jih hvali, z njimi polemizira itd., ampak jih tudi prikra-ja, dopolnjuje, jih v tekstu krajša in izpušča, povzema ali kar prevaja, »prepisuje« ali celo potvarja njihovo avtorstvo in izvor. Tak način raz-polaganja z viri je za literarne zgodovinarje precejšen problem, saj iz-postavlja »avtorstvo« povesti kot literarno kategorijo, kar v pesniko-vem času nikakor ni bilo običajno.

Posebno težavo pri določanju izvora »povesti« in »novel« pome-nijo ustni viri. Boccaccio o nekaterih zgodbah trdi, da jih je slišal od

471

spremna beseda

matere, medtem ko po Chaucerju nimamo ohranjenega niti enega samega stavka osebnega pričevanja o čemerkoli. Med skoraj petsto dokumenti, ki so se v javnih arhivih ohranili o pesniku, se niti eden ne dotika njegove literarne dejavnosti, tako da bi bilo vsaj načelo-ma mogoče, da sta visoki javni uradnik Geoffrey Chaucer in pesnik enakega imena dve različni osebi. Po drugi strani pa ni nemogoče, da bi pesnik na svojih evropskih potovanjih in – zakaj ne? – na poti v Canterbury v resnici slišal nekatere od zgodb, ki so v njegovem času pripadale ustni kulturi, jih zabeležil ali si jih zapomnil in jih pozneje uporabil pri pisanju povesti. Tu gre predvsem za vire, ki jih literarna zgodovina išče med fabliaux, in tistimi, ki imajo svoj izvir v drugih oblikah pripovedne kulture, kot je npr. zgodba iz Odpust-karjeve povesti. Nedvomno je določene vzporednice mogoče iskati tudi v avtorjevi neposredni bližini. Pesniška tekmovanja in tekmo-vanja v pripovedovanju so bila tedaj priljubljena zabava v Londonu in drugod in njihovo prizorišče nemalokrat krčma ali kak podoben javni prostor. Tudi nagrade so bile podobne kot v Prologu in v neka-terih povestih – večerja, zastonjska pijača, sodček nasoljenega mesa. Še zlasti, ker se v Prologu in drugod navedeni datumi fiktivnega ro-manja ujemajo z avtorjevim obiskom Canterburyja v letu 1387 in ker tudi začetek pisanja Canterburyjskih povesti literarna zgodovina postavlja prav v ta čas.

Vendar pa takšnemu gledanju nasprotuje referenčni okvir, s ka-terim razpolagajo pripovedovalci zgodb, neredko pa kar »avtor« sam, včasih v njihovem in včasih v svojem imenu. V primerjavi z drugi-mi podobnimi deli, pri katerih se zdi referencialnost brez pomena za zgodbo samo, igrajo »viri« v Canterburyjskih povestih pomembno vlo-go. Še bolj presenetljiv pa je njihov nabor. Obsegajo vse, od biblič-nih, zgodovinskih, filozofskih, literarnih, znanstvenih in apokrifnih navedkov vseh vrst, od patristike in hagiografij do kabale, kot bi šlo za zbirko razprav, ne pa za beletristiko in poezijo. Slog »enciklopedič-nega« pisanja sicer ni Chaucerjeva posebnost, toda postopki njegove izvedbe v Povestih so zlasti v primerjavi z avtorjevim dotedanjim pisa-njem velika novost, v očitni zvezi s spremembami »avtorske« pozici-je, ki jo pri Chaucerju opazimo v letih, ko se je nalezel italijanskega vpliva.


Do svojega drugega obiska v Italiji je bil pesnik kulturno bliže francoski kot angleški literaturi in, kar zadeva slednjo, gotovo bolj prevajalec kot pesnik. Tako ga razumejo tudi Francozi sami (Ma-chaut). Toda po tistem, ko se je na prvem potovanju po Italiji sezna-nil z Dantejevo Božansko komedijo, je zdaj odkril Petrarko in Boccac-cia, ki sta bila tedaj še živa. Njuno sodobno pisanje, pa tudi njuno zavzemanje za italijanski jezik kot vodilo nove humanistične kul-ture na polotoku, je moralo v njem nekaj premakniti. Namesto pre-vajalca nenadoma stoji pred nami pesnik. Njegovo tako imenovano angleško obdobje namreč ni drugega kot splet tistega, kar se je do tlej naučil o vrstah in žanrih pisanja, in tega, kar je prinesel iz Italije – svobodno kombiniranje gradiva z živostjo pripovedi v domači govo-rici, obrušeni z eleganco francoščine, v kateri je bil vzgojen. Vse to pa podano z glasom, ki je nedvomno samo njegov, vseskozi malce ironičen, včasih grobo humoren, včasih distanciran in zelo redko sarkastičen in zajedljiv.

Pesniški glas ni nekaj, kar bi se dalo preprosto naučiti iz knjig. V glavnem nas k njemu vodijo izkušnje in predvsem njihova izbira med neštetimi drobci, ki jih pred naš slušni in vidni aparat postav-lja življenje. V veliki meri pesniški glas pomeni projekcijo naše sa-mopodobe, očiščene vse dnevne navlake, ki zamegljuje ostrino po-gleda. Če je trden, se v njem počutimo tisto, kar bi radi bili in kar včasih tudi smo. Skratka, gre za nekaj, kar ni preneseno izključno z literarno izkušnjo, ampak vključuje naše duhovno bitje, tempera-ment in značaj, če se izrazim po starem. Po več kot šeststo letih nam je v Chaucerjevem primeru nekaj namigov v tej smeri še vedno na voljo. Čeprav je, kot bi pri pesnikovi službi pričakovali, večina v mno žici z njim povezanih zapiskov upravne in knjigovodske nara-ve, so med njimi tudi dokumenti, ki zbujajo zanimanje drugačne vrste. Iz sodnih dokumentov vemo, da je bil nekajkrat zelo na tes-nem z denarjem, da so ga ob neki priliki dvakrat ali trikrat napad-li in oropali, da je bil spet ob drugi priložnosti obsojen na plačilo dveh šilingov globe, ker je na Fleet Streetu pretepel nekega frančiš-kana. Prav ta incident je še posebej zanimiv, ker ga postavlja v zvezo s pravno fakulteto v Londonu ali vsaj z njenimi oblastmi. Kakšna je bila pesnikova formalna izobrazba, ni znano. Ker je bil od malih nog

5 Veliki prolog29 Vitezova povest93 Mlinarjeva povest

115 Oskrbnikova povest129 Pravnikova povest171 Povest Gospodinje iz Batha209 Povest Beraškega brata223 Učenjakova povest265 Trgovčeva povest301 Posestnikova povest327 Zdravnikova povest337 Odpustkarjeva povest359 Pomorščakova povest373 Povest matere Prednice383 Sir Topaz393 Povest Nuninega duhovna411 Upravnikova povest

423 Preklic425 Opombe457 Časovnica469 Spremna beseda

Kazalo

Geoffrey ChaucerCANTERBURYJSKE POVESTI

Prva izdaja

Prevedel, z opombami in drugim spremnim aparatom opremil

ter spremno besedilo napisal Marjan Strojan

Uredil Zdravko Duša

Opremila in tehnično uredila Mojca Kumar Dariš

Izdala Cankarjeva založba − Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2012

Direktor Miha Kovač

Tisk Grafika Soča, d. o. o., Nova Gorica

Naklada 500 izvodov

Izšlo s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

chaucer cantenburyjske zgodbe_prelom

Documents