1.predmet, izhodišča, perspektive · + vprašanja so vnaprej pripravljena, + sogovornika sledita...

1

OPREDELITEV SOCIOLOGIJE PREDMET SPOZNAVANJA oz. RAZISKOVANJA: družba – družbeno ; človek kot družbeno bitje Kaj je družba? človek - DRUŽBA Človek je naravno in družbeno bitje. Sociologija deli svoj predmet z ostalimi družboslovnimi vedami: EKONOMIJO, PSIHOLOGIJO, ZGODOVINO, POLITOLOGIJO, ANTROPOLOGIJO. definicija: SOCIOLOGIJA je znanost ali veda, ki se sistematično ukvarja s proučevanjem družbe, družbenega življenja in življenja posameznika v družbi. - sociologija je znanost o družbenih skupinah; - je znanost o družbenih pojavih in oblikah: o družbenem kot procesu

zbliževanja in oddaljevanja v družbenem prostoru; - je znanost o družbenih dejstvih in ustanovah, ki imajo moč prisile

nad posamezniki, same pa so neodvisne od posameznikov; - je znanost, ki proučuje družbeno pogojena obnašanja. Sociologijo je kot znanost poimenoval in utemeljil Auguste Comte (1798- 1857). sociološki pristop – značilnosti in razlike od drugih pristopov

1

VSAKDANJE SPOZNANJE IN SOCIOLOGIJA zdravorazumsko (vsakdanje) spoznanje – znanstveno spoznanje ( je 1.splošno, 2.preverljivo, 3.sistematično) sociološka imaginacija – omogoča razumevanje družbenega vpliva na človekovo vsakdanje življenje; potrebno je preseči ozke okvirje in predsodke iz svojega, vsakdanjega družbenega okolja TEORETSKE PERSPEKTIVE V SOCIOLOGIJI Na sociologijo so pomembno vplivale tri teoretske perspektive:

- funkcionalizem - konfliktna teorija - interakcionizem

FUNKCIONALIZEM - Durkheim, Parsons, Merton; - organistična analogija: vsak del organizma ima nek prispevek k celoti; - če hočemo razumeti vlogo elementa (npr. družine, religije, kriminala,…) moramo poznati njegov prispevek k ohranjanju celote – FUNKCIJO , ki jo del opravlja za celotno; - družba je STRUKTURA oziroma SISTEM, zgrajena iz medsebojno povezanih delov, vsak del pa vpliva na druge dele in sistem kot celoto; - povezanost med družbenimi enotami temelji na minimalnem soglasju o temeljnih vrednotah, kar imenujemo VREDNOSTNI KONSENZ - za ohranjanje učinkovitega delovanja družbe je nujna določena stopnja STABILNOSTI in REDA; - konflikti v družbi so samo motnje sistema; - funk. je MAKROSOCIOLOŠKA teorija - KRITIKE : konflikti v družbi niso vedno samo motnje; _______________________________

1

KONFLIKTNE TEORIJE - v ožjem pomenu: Marx in marksizem - različne družbene skupine imajo različne interese => konflikt v družbi je stalen in nujen - tip EKONOMIJE določa družbene odnose; - družba je sestavljena iz EKONOMSKE BAZE (proizvodnja dobrin, proizvajalne sile in odnosi) in NADSTAVBE (pravo, znanost, religija, umetnost,…) - vsa nasprotja v družbi temeljijo na tem, da v družbi obstaja skupina ljudi, ki ima v lasti proizvajalna sredstva (LASTNIKI , KAPITALISTI) in skupina ljudi, ki delovno silo prodaja (NELASTNIKI , DELAVCI) - v kapitalizmu DELAVCI prodajajo svoje delo, KAPITALISTI pa jih izkoriščajo - družbeni odnosi, ki opravičujejo izkoriščanje, pa dobijo legitimacijo v nadstavbi - ta ureditev pa se lahko preseže le s spremembo EKONOMSKE BAZE - tudi konf. teorije uvrščamo med MAKROSOCIOLOŠKE ; - KRITIKE : delitve in konflikti v družbi niso vedno tako ostri oz. polarizirani. ________________________ INTERAKCIONIZEM - predhodnik – Weber; predstavniki: G.H. Mead, Blumer, Goffman - interpretativni pogled na družbeno delovanje: družba nima jasne strukture, zato se osredotoča na INTERAKCIJE v majhnem obsegu; - če hočemo razumeti delovanje akterjev moramo razumeti POMENE, ki jim pripisujejo - ukvarja se z razlago družbenega delovanja z vidika pomenov, ki jih posamezni situaciji, osebam,itd. pripisujejo posamezniki (npr. moški prižge svečo ob prisotnosti ženske) - MIKROSOCIOLOŠKA teorija (obrat od družbenih sistemov k posameznikom) - KRITIKE : družba ni samo vsota posameznikov

1

1) METODOLOGIJA SOCIOLOŠKEGA RAZISKOVANJA

Sociologija je znanstvena disciplina, saj :

- ima opredeljen predmet raziskovanja;

- ima oblikovan sistem znanstvenih spoznanj;

- metode raziskovanja

Načela (principi) znanstvenega spoznanja:

� splošnost,

� objektivnost,

� preverljivost,

� veljavnost,

� zanesljivost in natančnost merjenja podatkov in

� sistematičnost.

2

2) VIRI IN NA ČINI ZBIRANJA PODATKOV viri: primarni in sekundarni

pristopi k raziskovanju:

A) pozitivistični (kvantitativni) pristop:

- sociologija mora uporabljati načela in metode znanstvenega

raziskovanja, kot jih uporabljajo naravoslovne znanosti;

- kvantitativni podatki zagotavljajo večjo objektivnost;

- družbena dejstva (zakonitosti, pojavi) imajo realnost zunaj

posameznikov;

- obstajajo vzročne zveze med pojavi, naloga sociologov pa je, da

jih analizirajo v skladu z znanstvenimi načeli;

- notranji motivi posameznika so nepomembni, saj jih ne moremo

kvantitativno raziskovati.

B) interpretativni (kvalitativni) pristop:

- človek je bitje pomenov, ki osmišljuje svet okoli sebe, tega pa se

preprosto ne da kvantitativno izmeriti;

- splošno, objektivno spoznanje je v sociologiji zato nemogoče

zagotoviti, kakor je to mogoče npr. v fiziki;

- osredotočiti se moramo na delovanje posameznika, njegovo

razumevanje in interpretiranje družbenih pojavov.

3

3. PROCES OBLIKOVANJA ZNANSTVENEGA SPOZNANJA

- ugotavljamo red in povezanost med dogodki in pojavi;

Nepreverjeno domnevo o povezanosti med pojav imenujemo

HIPOTEZA, za katero je bistveno, da:

� je predlog raziskovanja za razumevanje pojavov in procesov

ter njihove medsebojne povezanosti;

� zameji polje raziskovanja (kaj bomo raziskovali in kaj ne);

� usmerja naše raziskovalno delo;

� vedno jo moramo preveriti/dokazati z ustreznimi metodami;

� postavljamo jih na podlagi že raziskanih sekundarnih virov.

Sociologi proučujejo različne pojave in lastnosti, ki se spreminjajo – spremenljivke (variable). Poznamo ODVISNO in NEODVISNO spremenljivko. korelacija – stopnja povezanosti med pojavi

vzročnost – en pojav povzroča drugega, le-ta pa ne more obstajati, ne da bi bil povzročen vzrok, povod, navidezna povezava

4

STATISTI ČNI POJMI vzorčenje = pravila na podlagi katerih izbiramo enote v vzorec populacija = množica vseh enot pojava, ki ga preučujemo. vzorec = del populacije na podlagi katerega posplošujemo rezultate reprezentativnost vzorca vrste vzorcev: naključnostni vzorec (navadni in sistemski), strukturirani vzorec, kvotni vzorec, vzorec snežne kepe srednje vrednosti: aritmetična sredina, modus, mediana

- aritmeti čna sredina ali povprečje je kvocient med vsoto in številom enot. (Primer za izračun ocene ob končnem preverjanju znanja: vse ocene seštejemo in delimo s številom učencev v razredu)

- modus je tista vrednost, ki se največkrat pojavlja. (Ocena, ki se največkrat ponavlja)

- mediana je srednja vrednost, kjer ima polovica enot manjšo, polovica pa večjo vrednost. (Izračunamo povprečje ocene, kjer ima polovica učencev nižjo, polovica pa višjo oceno.) __________________ korelacija je stopnja povezanosti določenega pojava. (Če sta pojava nujno povezana, je vrednost 1, če pa povezanost ni dokazana je vrednost 0) Varianca in standardni odklon sta enoti, ki kažeta na raztros vrednosti.

5

4. METODE SOCIOŠKEGA RAZISKOVANJA U / 29-31

= načini pridobivanja podatkov v sociologiji;

- kvantitativne in kvalitativne metode;

- metodološki pluralizem.

- as je denar.«,

Raziskovalna strategija:

- študija posamičnega primera (case studies);

- primerjalna analiza; ( primerjava različnih skupin ljudi)

- longitudinalna študija; (raziskovanje istega pojava v

daljšem časovnem obdobju)

- pilotna študija ( v primeru dotlej neraziskanega področja

- grobe informacije)

VRSTE METOD V SOCIOLOGIJI:

o METODA OPAZOVANJA

o EKSPERIMENT

o METODA SPRAŠEVANJA

o METODA POSLUŠANJA ( etnografska metoda)

o METODA ANALIZE DOKUMENTOV

6

1) METODA OPAZOVANJA

• Predmet opazovanja mora biti natančno opredeljen;

• opazovanje mora biti sistematično;

• potrebno je voditi natančno dokumentacijo;

• izhajati moramo iz teoretskih izhodišč;

• opazovalne rezultate bi naj bilo mogoče preveriti.

Razlikujemo opazovanje Z in BREZ udeležbe raziskovalca. Z UDELEŽBO – na pr. terenska raziskava BREZ UDELEŽBE – s pomočjo informatorja

Prednosti:

+ Izčrpno preučevanje določenega pojava.

+ Sposobnost globjega razumevanja pomenov.

+ Ugotavljanje časovne dinamike – longitudinalna

raziskava.

Slabosti:

– primerna je samo za manjše skupine;

– zahteva ogromen oseben angažma raziskovalca;

– posploševanje podatkov na celotno populacijo je vprašljivo;

– raziskav ni mogoče v celoti ponoviti v enakih pogojih;

– izgubljanje znanstvene distance (subjektivnost);

– opazovani spremenijo obnašanje.

7

2) EKSPERIMENT

- metoda, ki je pogosta v naravoslovnem raziskovanju in

psihologiji;

- raziskovalec namerno vpelje spremenljivko;

- imamo KONTROLNO in EKSPERIMENTALNO skupino

- v eksperimentalni skupini vpeljemo spremenljivko, katere vpliv

želimo proučevati in opazujemo vplivanje neodvisne spremenljivke

na odvisno.

Prednosti:

+ nadzorovanje spremenljivk;

+ rezultate lahko ponovno preverimo

Slabosti:

– etični pomisleki

– ljudje se večkrat obnašajo v skladu s pričakovanji

8

3) METODA SPRAŠEVANJA

o Pogosto uporabljana metoda,

o relativno poceni,

o možnost velikega vzorca,

o možnost posploševanja,

o hiter dostop do informacij.

o poznamo dve metodi spraševanja:

- INTERVJU (strukturirani in nestrukturirani)

- ANKETO (z zaprtimi in odprtimi ter kombiniranimi tipi

vprašanj)

strukturiran INTERVJU

+ Vprašanja so vnaprej pripravljena,

+ sogovornika sledita temi,

+ majhen vpliv izpraševalca.

– Skopi odgovori,

– respondent ne more izraziti svojega videnja problema.

nestrukturiran INTERVJU

+ Spraševalec in respondent se pogovarjata sproti, slednji predstavlja svoje videnje pojava, ki ga morda spraševalec ni predvidel.

– Odgovori so obsežni,

– neprimerljivi ter

– zahtevni za obdelavo,

– premočan vpliv spraševalca.

9

ANKETA

+ Pisno odgovarjanje na zastavljena vprašanja.

+ ODPRTA (respondent izrazi svoje stališče) in

+ ZAPRTA vprašanja, kjer respondent izbira med

možnimi odgovori.

+ KOMBINIRANA

– Odgovore na odprta vprašanja je težje obdelovati z numeričnimi

metodami.

– Sugestivna ter

– nejasna vprašanja.

– Nerelevantna vprašanja.

Vrednotenje metod spraševanja:

+ velik vzorec,

+ kvantificiranje podatkov,

+ relativno poceni,

+ hitro pridobivanje podatkov,

+ primerljivost informacij.

+ Možnost posploševanja.

– Ne zajamemo pojava v celoti,

– vpliv spraševalca.

– Pojav lahko opišemo samo v obsegu predvidenih informacij. (ki

se jih zavedamo.)

10

4) METODA POSLUŠANJA - etnografska metoda

5) METODA ANALIZE DOKUMENTOV

Pisni dokumenti:

� NEOSEBNI dokumenti različnih institucij in organizacij (vlade, sindikati, podjetja, šole, društva, dobrodelne ustanove, cerkve,…):

- uradne statistike,

- množična občila,

- zgodovinski viri,

- vladna poročila,

- arhivi,

- …

� OSEBNI dokumenti posameznikov:

- pisma,

- dnevniki,

- avtobiografije.

Prednosti:

� omogoča spremljanje razvoja pojava skozi daljši čas;

� veliko možnosti za primerjanje podatkov;

� veliko podatkov o življenju določene skupine ljudi ali

posameznikov.

11

Slabosti:

> problem verodostojnosti virov (sekundarni viri!)

> problem interpretacije podatkov

STOPNJE (FAZE) RAZISKOVALNEGA DELA Vsako resnejšo raziskavo je potrebno načrtovati in izdelati program dela. Stopenj (faz) raziskovalnega dela je 7 in si sledijo po vrsti:

1. Opredelitev problema, ki mora biti čimbolj konkretna. 2. Pregled obstoječe literature nam pomaga osvetliti doseženo

stanje na določenem področju.

3. Opredelitev hipoteze je pomemben korak, ki daje raziskavi težo, še posebej, če uspemo pokazati odnos med pojavi, ki nam je bil do sedaj prikrit.

4. Izbor metod je odvisen od izbranega problema in od podatkov,

ki so nam na voljo.

5. Zbiranje podatkov v tej fazi je potrebno voditi natančno dokumentacijo.

6. Analiza rezultatov. V tej fazi je potrebno podatke postaviti v

povezavo s hipotezami.

7. Zaklju čki. Predstavimo rezultate raziskave in opozorimo na nekatere omejitvein prednosti naših ugotovitev.

1

KULTURA

Problemi pri opredelitvi pojma- zaradi:

• Širine področja ( duhovno-materialno)

• Pestrosti vsebin

• Vsaka od definicij poudarja določena področja

( umetnost, vedenjski vzorci, umetnost, znanost,...)

Definicija kulture , ( ki jo upoštevajo antropologi in mnogi

sociologi):

je način življenja pripadnikov neke družbe → t.j. celotno

področje idej, navad, prepričanj, jezika, vzorcev vedenja,

znanja, materialnih proizvodov, itd., ki jih je pro izvedel in

oblikoval človek in ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

ZNAČILNOSTI KULTURE:

- ZNAKI in SIMBOLI

( najpomebnejši znakovni sistem v čl. komunikaciji

= jezik

- NAUČENA (inkulturacija = proces učenja kulture)

- SKUPNA

Kaj pa v modernih družbah?

- INTEGIRANA (povezane, prepletene sestavine)

2

SESTAVINE KULTURE Po načelih znanstvenega spoznanja kulturo sestavljajo: 1. SIMBOLI, ZNAKI - vse, kar ima nek pomen; vsebina oz. pomen je določen s kulturo neke družbe ( debelost, obleka, križ,...) 2. JEZIK – sistem glasovnih znakov, ki omogoča članom družbe,

da se sporazumevajo med seboj.

Značilnosti:

- komunikacijska funkcija

- sredstvo kulturne reprodukcije/ dediščina

- simbolna funkcija

- splet pravil

- družbeno sprejet sistem

Živalska človeška komunikacija

Gensko določena ni gensko določena

Signalna( zvočni, vidni, ...) simbolna

Stalnost, ista vsebina

JEZIK IN GOVOR

• jezik je tudi družbena institucija

• govor je individualna uporaba jezika

• govora ni brez jezika

• z govorom se jezik ohranja in spreminja

3

3. VZORCI VEDENJA – ponavljajoča se oblika ravnanja, skupna

vsem pripadnikom določene družbe

4. VREDNOTE – sistem idej o tem, kar je družbeno sprejeto,

pravilno in zaželeno

• Vrednote so splošna načela delovanja, norme pa navodila, kako

ravnati pri uresničevanju vrednot.

• Vsaka družbena skupina ima specifično lestvico vrednot, ki

izraža prioritete, ker se nekatere vrednote izključujejo.

• Funkcionalisti govorijo o vrednotnem konsenzu.

• Marksisti vidijo vrednote kot inštrument gospostva vladajočega

sloja.

5. NORME - so pravila, ki nam povedo, kaj je v določeni družbi

sprejemljivo, kaj se pričakuje, zahteva, prepoveduje.

Vrste norm: navade, običaji, moralne norme, religiozne norme, pravne norme.

Norme so NEFORMALNE ali FORMALNE

• SANKCIJE ( ukrepi):

o neformalne – formalne

6. UMETNOST, ZNANOST, RELIGIJA, MAGIJA,…

7. MATERIALNA KULTURA sestoji iz materialnih objektov, ki jih je izoblikoval ali naredil človek

4

SPREMINJANJE KULTURE

Kulture se spreminjajo zaradi:

�� izumov in odkritij

�� generacijskih razlik

�� difuzije sestavin kulture

�� globalizacije

�� srečanje različnih kultur =>

=> POSLEDICE STIKOV MED KULTURAMI =>

� difuzija kultur - etnocid

� asimilacija

� akulturacija – kriza identitete

� interkulturalizem

� multikulturalizem

� globalizacija

� etnocentrizem

� kulturni relativizem

5

KULTURNA PLURARNOST

dominantna kultura – skupni 'imenovalec' vseh družbenih skupin

določene kulture

subkultura – skupina znotraj glavnega toka kulture s svojimi

posebnimi značilnostmi ( vrednote, vzorci vedenja, stil oblačenja)

mladinske subkulture

kontrakultura – subkultura, ki je v neposrednem konfliktu s

prevladujočo in dominantno kulturo

visoka (elitna) kultura

množična kultura

MNOŽI ČNI MEDIJI (26)

- kulturna industrija- dobi ček

( povratna informacija: branost, poslušanost, gledanost)

- enosmerna komunikacija z občinstvom

( malo možnosti za obojestransko komunikacijo); ne velja za

internet ( interaktivnost)

- razvedrilna funkcija

- vir informacij

- model življenja

- ( vplivajo na vrednote, norme, pomembna prostočasovna

dejavnost – TV

6

- vir moči, nadzora v družbi

- pasivizacija potrošnikov ????

- velik vpliv na zasebno in javno življenje

1

SOCIALIZACIJA - opredelitev in pomen

- je aktiven, vseživljenjski proces vraščanja posameznika v

družbo. Najbolj intenzivna je v prvih letih. človekovega

življenja.

S socializacijo:

- se ljudje prilagajamo družbi, v katero smo se rodili, se

vključujemo vanjo in sprejemamo njeno kulturo

(vrednost, norme, prepričanja,…);

- se naučimo prevzemati in opravljati družbene vloge;

- oblikujemo specifične vzorce vedenja, govora, mišljenja,

čustvovanja,…;

- se posameznik izoblikuje kot osebnost s svojo

indentiteto/istovetnost;

- povezuje različne generacije (reprodukcija družbe);

- omogoča, da se večina ljudi obnaša na družbeno

sprejemljiv in predvidljiv način.

Potek socializacije ni v vseh obdobjih enako intenziven,

nima enakih učinkov in vsebine in enakih dejavnikov.

2

VRSTE SOCIALIZACIJE:

1. Primarna socializacija:

- poteka v otroštvu, v prvih letih človekovega življenja (do 6

leta starosti- vstopa v šolo);

- poteka znotraj družine;

- močne čustvene vezi;

- otrok nima možnosti izbire;

- proces učenja: posnemanje (imitacija), igranje vlog,

identifikacija;

- oseben in neformalen sistem nagrad in kazni;

- fundamentalna pomembnost te faze (divji, nesocializirani

otroci).

2. Sekundarna socializacija:

- vsaka nadaljnja socializacija;

- poleg družine vključuje še družbene skupine, organizacije

in institucije izven družinskega okolja (šola, vrstniki,

mediji,…);

- učenje in prevzemanje številnih novih vlog;

- večje možnosti izbire, razumevanje sebe in drugih;

- v ožjem pomenu je sekundarna socializacija obdobje

šolanja (pozno otroštvo in adolescenca)

- socializacija odraslih (terciarna soc.) – socializacija po

končanem šolanju

3

Meje med posameznimi fazami niso ostr, jasne.

3. Resocializacija

- ponovna socializacija;

- izničijo se učinki prejšnje in oblikujejo nove oblike

vedenja in ravnanja;

- osebnost se na novo oblikuje;

- pri pojavih odklonskosti;asimilacije, hudih bolezni

- navadno ne daje želenih učinkov ( prisila, razvita osebnost,

stigmatizacija okolja)

SOCIALIZACIJA IN ŽIVLJENJSKI POTEK

- socializacijski procesi se prepletajo z biološko in

genetsko določenimi procesi rasti in razvoja (ter tudi

pešanja življenjskih moči).

- obdobja človekovega življenja so tudi družbeno

določena;

- vloga adolescence v modernih družbah;

- mladi – prestari za otroke, premladi za odrasle

4

V modernih družbah je socializacija pluralistična – večja

odgovornost za lastno socializacijo – večja avtonomija in

tveganje.

DEJAVNIKI ( oz. agensi) SOCIALIZACIJE:

- družina;

- skupine vrstnikov;

- šola;

- množični mediji;

- delovno okolje;

- religiozne skupine;

- prostočasne skupine…

1. DRUŽINA

- ključen dejavnik primarne socializacije;

- prve izkušnje dobi otrok v družini;

- neformalni odnosi in vezi v družini;

- poznamo več tipov družin in različna družinska okolja;

- velik vpliv vzgoje;

- permisivna, neavtoritarna vzgoja v sodobni družbi;

2. SKUPINE VRSTNIKOV

- skupno šolanje v moderni družbi;

- neformalni odnosi, pravila in družbene vezi med vrstniki;

- večja demokratičnost odnosov;

5

- omogočajo pridobivanje pomembnih socialnih izkušenj;

- dajejo možnost sodelovanja in primerjanja;

- lahko se organizirajo kot subkulturne skupine

3. ŠOLA

- formalna ustanova;

- prenašalka znanja in posredovalka vrednot in norm;

- formalna in neformalna pravila;

- bolj brezosebni odnosi.

4. MNOŽIČNI MEDIJI

- TV, radio, revije, časopisi, knjige, internet,…;

- najpomembnejši m.m.- TV;

- omogočajo pretok in pridobivanje novih informacij in znanj;

- oblikujejo in spreminjajo naše vsakdanje življenje.

SOCIALIZACIJA IN INDIVIDUALNA SVOBODA

- procesi socializacije ne potekajo s pasivnim sprejemanjem

družbenih vplivov;

- socializacija v tradicionalni v moderni družbi;

↓ ↓

NE DA/ NE ( frankf.šola, Neshbit)

6

Teoretiki, ki poudarjajo večjo individualno svobodo:

• vključevanje v razne prostočasne skupine – patchwork

identiteta ( skrpana )

• družbena in prostorska mobilnost

• pridobljen status

Teoretiki, ki poudarjajo manjšo individualno svobodo:

• pritiski k uniformnosti

• številne družbene omejitve » Sem takšen, kakršnega me

želite.« ( E. From)

1

OPREDELITEV IN VRSTE ODKLONSKEGA VEDENJA 1) KONFORMNOST in ODKLONSKOST

- ujetost v mrežo pravil (zaželjeno-nezaželjeno, dovoljeno-prepovedano)

Norme določajo, kaj je v neki družbi konformno in kaj odklonsko (oz. deviantno)

Zakaj se podrejamo normam? Zato, ker so:

- ponotranjene;

- naučili smo se, kaj je za nas prikladnejše;

- prisotne so družbene institucije, laterih cilj je odvračanje od kršenja.

KONFORMIZEM – prilagajanje posameznika določeni družbeni skupini; ravnanje v skladu s pravili

=>

konformno ravnanje = upoštevanje pravil

Kaj pa ODKLONSKOST? ( vse, kar odstopa od konformnosti) 2) DEFINICIJA: odklonsko je vsako ravnanje, delovanje, ki krši družbene norme in s tem odstopa od pričakovanj in zahtev neke družbe ali družbene skupine. V grobem delimo tri vrste odklonskosti:

a) kršenje neformalnih norm

b) kriminaliteta (ogrorožanje obstoječega reda)

c) 'izjemno' ravnanje

3) Dojemanje in opredeljevanje odklonskosti je VEDNO družbeno in kulturno pogojeno.

Odvisno je od naslednjih okoliščin:

1) KJE?

2) KDAJ?

3) KDO?

4) konkretne okoliščine

4) Različni teoretični pristopi pri pojasnjevanju odklonskosti (35):

A) biološke teorije odklonskosti (36)

Cesare Lombroso – Delikventni človek:

+ posebni znaki (anatomski, fiziološki, psihični);

+ določene telesne značilnosti;

+ možnost kasnejše spremembe v delovanju možganov;

+ posebnosti ženske-zločinke.

Ugovori:

- vnaprejšnja stigmatiziranost;

- vprašanje vzorca;

2

- vprašljiv obstoj t.i. ''zločinskih genov''

Te raziskave so še vedno aktualne, iščejo pa genske predispozicije za odklonskost.

B) (SOCIALNO)PSIHOLOŠKE TEORIJE (36)

Odklonskost je posledica neustrezne primarne socializacije:

1) če so starši odklonski, je zelo velika verjetnost, da bodo tudi otroci;

2) do odklonskosti pride zaradi pomanjkanja materine ljubezni – ni občutka

krivde

3) neustrezne družinske razmere (ločeni starši, alkoholizem, nasilje,…)

B2) PSIHOANALIZA – Sigmund Freud, 1856-1939

zločinsko vedenje je rezultat premočnega nadjaza, ki povzroča neznosne občutke krivde, zločin

pa razreši to notranjo travmo. Žrtev potem čuti olajšanje ob kaznovanju.

C) SOCIOLOŠKE TEORIJE ODKLONSKOSTI

Temeljna razlika med psihološkimi in sociološkimi teorijami:

psihologi – osebnostne značilnosti posameznikov

sociologi – družbena pogojenost posameznikov v družbi

� FUNKCIONALISTIČNE RAZLAGE ODKLONSKOSTI

Emile Durkheim, 1858-1917

Splošno: posameznika ne ženejo individualni motivi in koristi;

- družba je realnost posebne vrste, ki je pred in nad posamezniki;

- nujni pogoj integriranega družbenega življenja je družbena solidarnost;

- družbena solidarnost temelji na »kolektivni zavesti« (družbeni realnosti);

- kol. zavest sestavljajo družbena dejstva: prepričanja, ideje, vrednote, norme,…, ki so

skupne vsem pripadnikom družbe;

- kol. zavest je ključni del individualne zavesti posameznikov;

- zaradi različnih vplivov družbenega okolja se pri vseh posameznikih kol. zavest ne odraža

enako;

- zaradi tega je v vsaki družbi vedno nekaj posameznikov, ki kršijo družbene norme.

Odklonskost po Durkheimu (37):

- je univerzalno in nujno družbeno dejstvo;

- je normalen vidik družbenega življenja;

- je pozitivna in funkcionalna;

- prispeva k utrjevanju kolektivne zavesti in družbene solidarnosti;

- utrjuje konformnost večine;

- omogoča družbene spremembe;

3

Kadar pa je odklonskosti in sprememb v družbi preveč, pride v družbi do stanja anomije.

ANOMIJA je družbeno stanje, ko veljavne družbene vrednote in norme ne veljajo več, oziroma jih

posamezniki ne doživljajo kot smotrne in zavezujoče, prav tako pa se niso pripravljeni ravnati v

skladu z njimi.

Robert Merton, 1910-2003

Splošno:

- strukturna napetost in anomija kot vzrok odklonskosti;

- za obstoj družbe je potrebno soglasje glede temeljnih vrednot;

- v družbi obstajajo predpisani pogoji in načini doseganja temeljnih družbenih ciljev;

- po Mertonu se anomija pojavi, ker je v družbi prevelik poudarek na vrednotah (npr.

finančnem uspehu), ni pa dovolj sredstev za njihovo doseganje (slabša pozicija za

doseganje);

- dostop do sredstev omogoča šolanje, delo, varčnost,…;

- razkorak med družbeno zaželenimi cilji in sredstvi povzroča strukturno napetost;

- odziv posameznikov na stanje strukturne napetosti je prilagoditev (adaptacija) na enega

od naslednjih petih načinov:

� konformizem; cilji (+) , sredstva (+)

� inovatorstvo; cilji (+) , sredstva (-)

� ritualizem; cilji (-) , sredstva (+)

� ubežništvo; cilji (-) , sredstva (-)

� uporništvo; novi cilji, nova sredstva

� TEORIJA ODKLONSKE SUBKULTURE

- kritika Mertonove teorije;

- odklonskost NI individualna reakcija na družbeno izkušnjo, ampak JE kolektivna;

- pri Mertonu je vprašljiva predpostavka o skupnih vrednotah;

Teor. odkl. subk. odklonskost razume kot rezultat nasprotja oziroma konflikta med

dominantno kulturo (in njenimi vrednotami) ter subkulturnimi vrednotami.

''statusna furstracija'' – mladi fantje iz delavskega razreda zaradi nizkega položaja ne morejo

doseči ciljev, zato oblikujejo norme in vrednote nasprotne dominantnim normam in vrednotam –

kradejo, da kradejo in ne zaradi materialnih koristi;

� TEORIJA OZNAČEVANJA – ETIKETIRANJA

- interakcionistična teorija (39);

- prejšnje teorije se ukvarjajo predvsem z nižjimi sloji, zaradi statistično visoke prisotnosti

pri kriminalnih dejanjih;

- odklonskost kot objektivno dejstvo ne obstaja ! ;

- neko dejanje je odklonsko, ker je v interakciji med posamezniki označeno kot odklonsko;

- odklonske posameznike označijo (etiketirajo) nosilci družbenega nadzora => pomemben

je proces označevanja;

4

- ločimo primarno in pa sekundarno odklonskost:

primarna – vsak kdaj prekrši norme, neodkrita odkl.;

sekundarna – odklonskost, ki temelji na predhodni oznaki;

- družba proizvaja odklonskost, označeni pa so le nekateri – posamezniki iz ekonomsko in

socialno šibkejših skupin;

- formalni družbeni nadzor je bolj usmerjen k tem kategorijam ljudi

� KONFLIKTNA TEORIJA

- poudarek na družbeni moči;

Zakone pišejo tisti, ki imajo družbeno moč in VSE, kar ogroža interese le-teh, je označeno kot

odklonsko.

NOBEN zakon ni izraz obče volje in če se uporablja, se uporablja selektivno – nikoli ne prizadene

interesa vladajočih.

Med organiziranim zločinom in oblastjo je vedno tesna povezava, zato je vsaka 'vojna proti

kriminalu' zgolj sipanje peska v oči.

Kriminal »belih ovratnikov« naredi več ekonomske škode, se ga pa skoraj ne preganja.

� (ponovno FUNKCIONALIZEM)

DRUŽBENE FUNKCIJA ODKLONSKOSTI:

Durkheim – zločin (odklonskost) je neizogiben del življenja in prispeva k funkcioniranju družbe.

Kako?

a) zagotavlja družbene spremembe;

b) utrjuje konformnost;

c) je varnostni ventil (omogoča izražanje nezadovoljstva);

d) opozarja na družbene probleme;

e) daje delo veliko ljudem (!)

f) vedno da 'grešnega kozla' – stalnega krivca za vse težave v družbi.

DRUŽBENI NADZOR

- cilj d.n. je obvladovanje človekovega vedênja.

FORMALNI DRUŽBENI NADZOR

- temelji na pravu;

- prepovedana ravnanja so vnaprej znana;

- sankcija tudi.

- Izvajajo ga specializirane institucije in

- nadzor izvaja profesionalno izšolan kader.

kazen v f.d.n.:

- v tradicionalnih družbah je šlo za povračilo in maščevanje;

- v moderni družbi gre bolj za resocializacijo posameznikov.

institucije f.d.n.: zapori, CSD-ji, psihiatrične ustanove, stroka

5

delovanje in (ne)učinkovitost f.d.n.(41):

- konfliktni teoretiki trdijo, da je f.d.n. sredstvo vladajočega razreda za nadzorovanje in

discipliniranje podrejenih;

- najbolj intenzivno se izvaja med najnižjimi socialnimi sloji;

- interakcioniski trdijo, da posamezniki od institucij f.d.n. dobijo trajno stigmo;

- postopki zoper storilce so dolgotrajni, potratni in neučinkoviti;

- žrtve pogosto ne zaupajo organom f.d.n;

- sankcije ne dajo vidnih rezultatov (začaran krog).

NEFORMALNI DRUŽBENI NADZOR (42)

- temelji na nenapisanih pravilih;

- poteka med ljudmi v vsakdanjem življenju;

- panopticizem;

- posameznik je hkrati v vlogi nadzorovalca in nadzorovanega;

- sankcije so neformalne (poleg negativnih še pozitivne);

- sredstvo n.d.n. so tudi množični mediji.

Družbena struktura –

1) RAZLAGA POJMA DRUŽBENE STRUKTURE:

A) zajema obsežen, zapleten in integriran sistem: družbenih odnosov,

- dr. statusov,

- vlog,

- skupin,

- organizacij in

- institucij,

v katere se posamezniki rodijo in se v njih socializirajo. Na splošno gre za sestavljenost in urejenost družbenega življenja, ki poteka predvidljivo in organizirano po določenih pravilih .

B) TEORIJE o družbeni strukturi:

- funkcionalisti (Emile Durkheim) trdijo, da je družbena struktura

pojav s svojimi lastnimi značilnostmi in svojo lastno realnostjo, ki

presega posameznike.

Dr. struktura ima moč nad posameznikom in se počasi spreminja.

- interakcionisti (Max Weber) trdijo, da je družbena struktura

dinamičen odnos simbolne komunikacije med posamezniki in ne biva

neodvisno od delovanja posameznikov.

Dr. strukture se spreminjajo glede na načine delovanja posameznikov.

22)) DDRRUUŽŽBBEENNII OODDNNOOSSII –

so temeljni strukturni element družbe, ki ga sestavljajo socialne

interakcije in komunikacije ter so razporejeni v določen sistem, ki ni

zamenljiv s sistemi drugih vrst.

Pogoja:

a) socialna interakcija – vsi procesi, ki se dogajajo med

posamezniki, med posameznikom in skupino ali pa med

skupinami.

b) komunikacija – sporazumevanje, izmenjava informacij

Družbene odnose glede na vsebino ločimo na :

a) združevalne ali konjunktivne odnose.

Sem uvrščamo: sodelovanje ali kooperacijo

- prilagajanje ali akomodacijo

- popolno prilagoditev ali asimilacijo

b) razdruževalne ali disjuktivne odnose

Sem uvrščamo: tekmovanje

- nasprotovanje

- konflikt

3) DRUŽBENI STATUSI (položaji)

I. Def.:

•••• Je mesto posameznika/ice v družbeni strukturi.

Z družbenimi statusi se povezujejo družbene dobrine, kot so ugled,

bogastvo in moč.

So različno rangirani in vrednoteni.

Posameznik lahko zaseda več družbenih statusov, lahko pa imajo tudi

družbene skupine svoj status.

II. Statuse ločimo na a) pridobljene in b) pripisane statuse.

a) pripisani statusi: posameznik jih izjemno težko spremeni

- določeni so z rojstvom in dedovanjem

- značilni za predmoderne, tradicionalne družbe

- v modernih družbah imajo manjši pomen

Dejavniki/ determinante, ki v modernih družbah vplivajo na pripisane

statuse:

> Spol, starost

> etnična in rasna pripadnost

> verska pripadnost

> družinsko poreklo

b) pridobljeni st.: na te lahko posameznik vpliva in jih spreminja

- oblikujejo se pod vplivom lastnih prizadevanj

- pomembna dejavnika v oblikovanju pridobljenih statusov sta

poklic in izobrazba, zaposlitev

III. klju čni status – status, ki je najbolj prepoznaven in ima večji

vpliv kot drugi statusi- najpomembnejši za posameznika

IV. statusni simboli – prepoznavna znamenja statusa/ zunanji

znaki statusa, preko katerih lahko sklepamo o družbenem statusu

posameznika oziroma posameznice (npr. uniforma, vozni park, način

govora,materialne dobrine, vključevanje v klube, službene

uniforme…)

S časom se spreminjajo.

V različnih družbah uporabljajo različne simbole.

- statusno neskladje / inkonsistenca/ konsistenca= (ne)ujemanje med

statusom in simboli

4) DRUŽBENE VLOGE –

Družbena vloga je celota družbenih pravil, norm in pričakovanih

vzorcev obnašanja in delovanja, ki se povezujejo z določenim

statusom

So obnašanje posameznika na položaju ( vloge so dinamične, statusi-

dinamični)

Učenje poteka v procesih prevzemanja družbenih vlog –

internalizacija in z medsebojnimi odnosi

izvajanje družbenih vlog: konflikti in napetosti :

- znotraj vloge ( nejasno opredeljene vloge, nasprotna pričakovanja)

- med različnimi vlogami ( preobremenjenost z vlogami)

5) DRUŽBENE SKUPINE –

družbeno skupino tvorita dva ali več ljudi, ki so povezani z

razmeroma rednimi družbenimi interakcijami in odnosi

Delitev:

a) glede na občutek pripadnosti

-lastne

-tuje

Razlike :

- Prostorske

- socialna distanca

Bolj ali manj trajna in stabilna skupina temelji na povezovalnih

elementih:

- skupni dejavnosti;

- skupnih ciljih

- odnosih integracije;

- skupnem vrednotnem sistemu in normah;

- občutku pripadnosti skupini (skupinska identiteta).

a) dihotomna klasifikacija:

glede na odnose, občutek pripadnosti, norme vrednote

primarne ( družina, prijatelji, soseščina) in sekundarne skupine (

šola, podjetje, stranke)

formalne in neformalne skupine

c)družbene mreže in omrežja – socialni kapital (!)

skupinska dinamika in referenčne skupine (48)

6) DRUŽBENE ORGANIZACIJE

- formalne (in sekundarne) družbene skupine, ki nastajajo zaradi

doseganja jasno opredeljenih ciljev in zadovoljevanja posebnih

družbenih potreb.

Značilnosti organizacij:

- v organizaciji ima posameznik le eno izmed družbenih vlog;

- nihče ni nenadomestljiv;

- so razmeroma trajne družbene tvorbe; hierarhična

organizacija.

Množično se pojavljajo v modernih družbah, so posledica družbene

delitve dela in specializacije na različnih področjih člpvekovega

življenja.

BIROKRATSKA ORGANIZACIJA( Weber)

- njena organizacija izhaja iz racionalne sfere človekovega

delovanja ( jasno opredeljeni cilji, sredstva za dosego ciljev i

podrejanje avtoriteti predpisov in zakonov

- jasna delitev dela;

- hierarhična struktura;

- sistem abstraktnih pravil v pisni obliki;

- delo je nepristransko in brezosebno;

- zagotovljena je strokovnost storitev;

- popolna ločenost od zasebnega življenja

- spoštovanje pravil

Negativne plati birokratske organizacije:

- brezosebni odnosi med birokratzi in klienti

- razosebljanje zaposlenih

-dušitev ustvarjalnosti in iniciativnosti

V modernih družbah govorimo o človeku organizacije

(menadžer)

TOTALNA ORGANIZACIJA ( E. Goffman) – v njih so osebe za

daljši čas z namenom intenzivne resocializacije izolirane od zunanjega

sveta ( npr. zapori, vzgojni in prevzgojni zavodi, komune, vojašnice)

Odzivi posameznikov na 'prevzgojo' v t.o.:

- umik vase ( minimalni stikli z drugimi)

- uporništvo ( odkrito nasprotovanje pravilom)

- kolonizacija( privajanje na institucinalizacijo)

- spreobrnitev ( sprejem vloge vzornega člana)

- prilagoditev ('play it cool'- ne priteguje pozornosti

in ne povzroča problemov, ki bi ji podaljašali bivalnje v

t.o.)

preoblikovanje birokratskih org . – informacijska družba-

virtualne organizacije

7) DRUŽBENE INSTITUCIJE –

družbena institucija predstavlja najširši, splošno veljaven sistem

družbeno priznanih in varovanih vlog, odnosov in statusov, preko

katerih poteka zadovoljevanje individualnih in družbenih potreb.

Določena dejavnost, ki je v družbenem interesu, je tako urejena na

predvidljiv, družbeno sprejemljiv in pričakovan način.

Področja delovanja d.i.:

- reprodukcija vrste (pr. družina, rod, tabu,…);

- prenos znanj in spretnosti (pr. šola, jezik,…);

- preskrba z materialnimi dobrinami (menjava blaga,…)

- upravljanje javnih zadev in funkcij oblasti (pr. sodstvo,

parlament, inšpekcije,…)

- ohranjanje temeljnih vrednotnih usmeritev in zadovoljevanje

duhovnih potreb (religijske, naravovarstvene inst., …)

Funkcije dr. institucij:

- omogočajo kontinuiteto( trajnost in neprekinjenost) družbenega

življenja

- opravljajo funkcijo družbenega nadzora

- stabilizirajo/utrjujejo družbeno življenje

1

OPREDELITEV DRUŽBENE NEENAKOSTI IN

SLOJEVITOSTI

1. DRUŽBENA NEENAKOST:

- vsa razlikovanja med ljudmi, ki jih prepoznava in označuje

družba, skupine oz. posamezniki, kaže pa se v neenakem

dostopu do vrednotno zaželenih družbenih dobrin: družbene

moči, ugleda in materialnih dobrin;

- obnavljajo in utrjujejo družbene institucije

2. DRUŽBENA SLOJEVITOST (SOCIALNA

STRATIFIKACIJA ):

- posebna oblika družbene neenakosti, ko se na temelju enakega ali

podobnega statusa oblikujejo družbene kategorije–sloje, ki so med

seboj v odnosih hierarhije.

- pripadnost sloju določa življenjske možnosti posameznika (kvaliteta

življenja)

- za obnavljanje družbene slojevitosti poskrbijo temeljne družbene

institucije: ekonomski, pravni, politični in izobraževalni sistem;

religija; družina, zakonska zveza,…

- obstoječ sistem družbene slojevitosti je legitimiziran (utemeljen kot

pravičen)

- družbena slojevitost je lahko legitimizirana z mitologijo, religijo,

pravom, znanostjo ali kako drugače.

- sopomenki za sloj – stratum, strata

2

ZAPRTI SISTEMI DRUŽB. SLOJ. – status je pripisan

ODPRTI SISTEMI DRUŽB SLOJ. – obstajajo možnosti za spremembo

statusa

3. OBLIKE DRUŽBENE SLOJEVITOSTI

a) kastni sistem

- kasta - zaprta družbena skupina z določenim položajem in odnosom

do drugih takih skupin (SSKJ);

- najbolj znana oblika kastnega sistema je indijska;

- poroke samo znotraj iste kaste (endogamija);

- status posameznika je popolnoma pripisan;

- legitimiziran je s hindujsko religijo (karma).

b) sužnjelastništvo

- sužnji so lastnina, orodje;

- zaprti sistem družbene slojevitosti;

- legitimiziran je s pravom;

- etnocentrizem.

c) stanovi

- zaprta oblika družbene slojevitosti;

- duhovščina, plemstvo in tlačanstvo (tretji stan) v srednjem veku;

- pravno legitimiziran s sistemom pravic in dolžnosti za vsak sloj;

- pa tudi Cerkev (religija) je upravičevala to obliko slojevitosti;

- prehodi so bili mogoči.

3

d) razredi

- sistem družbene slojevitosti moderne kapitalistične družbe;

- višji, srednji in nižji (delavski) razred;

- pomen pridobljenega statusa je velik;

- težko je reči, kateremu razredu kdo pripada;

- odprt sistem družbene slojevitosti.

4. DOLOČNICE DRUŽBENE SLOJEVITOSTI:(Weber)

a. ekonomsko stanje - imetje in dohodek

b. ugled – spoštovanje in priznanje

c. moč

statusno neskladje: nekdo lahko zasluži velikanske vsote, a bo

imel nizek ugled in družbeno moč

5. TEORETIČNE RAZLAGE DRUŽBENE SLOJEVITOSTI (50)

A) FUNKCIONALISTI ČNE TEORIJE (50)

Vsak družbeni pojav ali institucijo je potrebno presojati s stališča,

koliko pripomore h integraciji družbe, njenemu delovanju in

stabilnosti.

Davis & Moore:

- družbena slojevitost je nujna v vsaki družbi;

- bolj pomembne položaje družba bolje nagrajuje;

4

- vsak družbeni položaj mora zasesti najbolje usposobljen;

- s tekmovanjem najboljši dosežejo najboljše položaje, ki so tudi

najbolje nagrajeni;

- položaj je najpomembnejši, če je edinstven in so drugi položaji

odvisni od le-tega.

Vzrok družbene slojevitosti je torej v tem, da ljudi razvrsti glede na

sposobnosti na položaje v družbi (najsposobnejši zavzame

najpomembnejši položaj, itd.)

KRITIKE:

- kako vemo kateri položaj je najpomembnejši?;

- včasih so razlike med poklici bolj posledica moči neke poklicne

skupine;

- nekateri so v slabšem startnem položaju;

- slojevitost prispeva k izključevanju nižjih slojev.

B) KONFLIKTNE TEORIJE (51)

a) KK aarr ll MM aarr xx (1818-1883)(kapitalisti, delavci, razredni boj)

Presežki v proizvodnji povzročijo nastanek privatne (zasebne)

lastnine proizvajalnih sredstev, kar povzroči nastanek dveh razredov

lastnikov in pa nelastnikov proizvajalnih sredstev, ki je za preživetje

prisiljen delati za lastnike. Zato družbena povezanost služi

5

izkoriščanju podrejenega razreda, kar vodi v konflikte , ne prispeva

pa k stabilnosti družbe.

ČASOVNO si po Marxu sledijo:

prazgodovina z brezrazredno (egalitarno) družbo =>

sužnjelastništvo* (stari vek) => fevdalizem* (srednji vek) =>

kapitalizem (novi vek)=> komunizem (s ponovno egalitarno družbo).

KAPITALIZEM:

- obstajata razred lastnikov kapitalistov (buržoazija) in pa

nelastnikov delavcev (proletariat);

- kapitalisti imajo v lasti proizvajalna sredstva, proletariat samo

svojo delovno silo, ki jo potem prodaja kapitalistom;

- kapitalisti izkoriš čajo proletariat z nižanjem mezd (plačil) in

prilaščanjem presežne vrednosti v obliki dobička (profita);

- več ko delavski razred ustvari, več si prilastijo kapitalisti.

- med kapitalisti in proletariatom poteka stalen konflikt, t.i.

RAZREDNI BOJ , ki se bo končal, ko bo proletariat z

revolucijo prevzel oblast in odpravil zasebno lastnino.

- odprava zasebne lastnine je zagotovilo za družbeno enakost

VZROKI za nastanek družbene slojevitosti so v ekonomski sferi (t.i.

ekonomska baza), ta pa določa družbene odnose v vseh ostalih

družbenih institucijah (t.i. družbena nadstavba)

6

Kdor meni, da so obstoječi družbeni odnosi izkoriščanja povsem

normalni, je žrtev lažne zavesti oziroma ideologije vladajočega

razreda.

b) MM aaxx WWeebbeerr (1864-1920)(razredi, statusne skupine in pol. stranke)

Na družbeno slojevitost vplivajo:

ekonomska, statusna in politična ureditev.

i. ekonomska ureditev določa razrede glede na

podobnost tržnega položaja

ii. status je odvisen od družbenega prestiža in ugleda

določene statusne skupine

iii. politi čna ureditev se kaže v združevanju v različne

politične stranke, ki si prizadevajo pridobiti

družbeno moč

Weber: razredi in statusi so med sabo tesno povezani.

cc)) RRaall ff DDaahhrr eennddoorr ff (53)

- moderne družbe so čedalje bolj heterogene;

- vedno večja delitev dela;

- delitev na lastnike in nelastnike proiz. sredstev je zastarela;

- tudi razreda se znotraj sebe delita v številne sloje.

Tisti, ki nadzirajo vedno bolj zapletene dejavnosti v družbi, si lahko

pridobijo večjo moč in bogastvo, kot pa tisti, ki samo izvršujejo.

7

6. DRUŽBENA SLOJEVITOST V SODOBNIH DRUŽBAH

- razlike in meje med sloji so v modernih družbah zabrisane;

- razvoj družbe in slojevitost;

↑ predmoderna oblika stratifikacije ↑ moderna oblika stratifikacija

Splošna delitev: višji, srednji in nižji (delavski) razred

1. višji razred – zelo majhen delež ljudi, z veliko družbenega

bogastva in najvišjimi dohodki;

2. srednji razred – sloj nemanualnih delavcev, t.i. ''beli

ovratniki'', zaposleni v storitvenem sektorju;

3. delavski razred – sloj ročnih (manualni) delavcev, t.i. ''plavi

ovratniki''

družbeno dno =>

8

7. => REVŠČINA

- sodi med družbeno nesprejemljive oblike neenakosti in s tem

prikrajšanosti ne samo v ekonomskem stanju, ampak tudi na

družbenem področju dostopnosti do izobrazbe, zdravja,

kulturnih dobrin, socialnih stikov, možnosti zaposlitve,…

NAČINI OPREDELJEVANJA REVŠČINE:

absolutna revščina –temelji na določitvi minimalnih potreb ( hrana,

obleka, bivališče,zdravje, izobrazba), ki morajo biti zadovoljene za

obstanek... S kvantitativnimi metodami meri zgolj materialno

pomanjakanje.

Kritika: težko je dolo čiti potrebe, ki bi bile temeljne za vse ljudi v

vseh družbah

relativna revščina – revščino lahko opredelimo le v odnosu do

družbeno sprejemljivega načina življenja;

subjektivna revščina

visoka socialna izključenost

nizek socialni kapital

9

Revščini so najbolj izpostavljene naslednje družbene skupine:

- gospodinjstva, kjer ni nihče delovno aktiven (brezposelni);

- samska gospodinjstva s starejšimi od 65 let;

- najemniki zasebnih stanovanj;

- gospodinjstva, v katerih ima nosilec gospodinjstva le OŠ;

- samohranilne družine;

- družine z večjim številom otrok.

TEORIJE REVŠČINE:

a) teorija začaranega kroga – ni izhoda iz revščine

b) teorija o subkulturi revščine – med revnimi so se izoblikovali

posebni vzorci vedenja, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

c) teorija situacijske prisile – ravnanje posamezikov je posledica

trenutne situacije. Kritika teorije subkulture revščine

d) konfliktne teorije - revščina je nujen proizvod kapitalistične

družbe in pogoj za bogastvo lastnikov proizvajalnih sredstev.

e) funkcionalizem – revščina je funkcionalna, zato ker:

- nekdo pač mora opraviti slabo plačana in nizka dela,

- ustvarja delo drugim, t.i. ''industrija revščine'',

- revni so lahko 'ogledalo uspeha' drugih

10

8. DRUŽBENA MOBILNOST-

- možnost, da človek spremeni svoj položaj znotraj enega sloja

(horizontalna mobilnost) ali pa preide v višji ali nižji družbeni sloj

(vertikalna mobilnost).

Glede na ČAS se lahko to zgodi intrageneracijsko (v eni generaciji)

in pa intergeneracijsko (otroci višje kot starši).

družbena mobilnost in zgodbe o uspehu

samorekrutacija elite

9) RAZISKOVANJE DRUŽBENE NEENAKOSTI

anketni vprašalniki

subjektivna metoda - sam sebe uvrstiš nekam; enostavna, a

nezanesljiva

reputacijska metoda – kako bi razporedil druge ljudi; primerna samo

za manjše skupine

objektivna metoda – določimo kriterije, ki jih je možni izmeriti

(višino dohodka, poklic, izobrazbo, kulturne navade,zdravstveno

stanje,…)

1

SPOL IN SPOLNA RAZILKA (58-73)

1. BIOLOŠKI IN DRUŽBENI SPOL

biološki spol – določitev spola glede na fiziološke značilnosti

družbeni spol – družbene določnice spolnih razlik

SESTAVINE: spolna identiteta

- spolna vloga (asimetrija) in

- spolni značaj

seksizem (ideologija)

spolna diskriminacija

2. RAZLAGE RAZLI ČNIH POLOŽAJEV V DRUŽBI

a) Tiger & Fox – biogramatika

- v primerjavi z ženskami so moški bolj dominantni in agresivni in

te spolne razlike so gensko določene

b) Murdock – biološke razlike med spoloma so temelj za delitev

dela v družbi; razdelitev dela glede na spol pa je najbolj učinkovit

način organiziranja družbe

2

c) Parsons – vloga ženske v družini je ekspresivna, vloga moškega

pa instrumentalna. Moški je oskrbnik družine, ženska pa ustvarja

toplino, varnost in čustveno oporo za socializacijo naraščaja ter

sprošča napetost oskrbovalca družine.

d) Blowlby – teorija o maternalni depriviaciji

e) Oakley – kritika mačizma v sociologiji, domestifikacija žensk

3. SPOL IN KULTURA – odnos in vloge med spoloma se razlikujejo

od kulture do kulture

Oakly in Mead dokazujeta, da so spolne vloge družbeno in

kulturno pogojene in ne biološko.

Dokazi : empirični dokazi o življenju ljudi v razli čnih kulturah.

FILM: Obredi življenja

4. SPOL IN SOCIALIZACIJA - pomen primarne socializacije

- »halo efekt«;

- igre in izbor igrač;

- oblačila;

- pomen šole

- vrstniki

- mediji

3

5. SPOL IN DRUŽBENE NEENAKOSTI

- položaj ženske se ne ravna več po njenem možu;

- spolna slojevitost: moč, delitev dela, spolne vloge

pred industrijsko revolucijo:

- ženske vezane na dom

- materinska vloga je neizrazita

po industrijski revoluciji:

- ženske so vezane na dom IN HKRATI službo izven doma

- vloga materinstva je še bolj poudarjena

ZAPOSLOVANJE ŽENSK:

- povečane potrebe po delovni sili;

- feministično gibanje;

- težnja po neodvisnosti;

- ekonomska nuja.

Gerson- možne poti odločitve žensk v zvezi z delom:

a) tradicionalna pot

b) vmesna pot

c) netradiconalna pot

d) dom kot pribežališče

4

NEENAKOPRAVNI POLOŽAJ:

- feminizacija poklicev – horizontalna in verikalna segregacija

- razlike v plačah

- izvrševalna funkcija

- izpostavljenost brezposelnosti

- (institucionalizirani) seksizem

6. SPOL IN POLITIKA

moški svet politike;

zgodovina;

volilna pravica

7. FEMINIZEM je gibanje oziroma ideologija, ki:

• meni, da so ženske v družbi v podrejenem položaju;

• zagovarja uveljavitev enakosti pravic žensk;

• je prepričana, da odnos med spoloma ni posledica bioloških

razlik med njima;

• zagovarja spremembo obstoječih razmerij med spoloma

Časovno se feminizem deli na:

- zgodnji feminizem konec 18. stoletja

- ''zlata doba'' feminizma v letih 1870-1920

- moderni feminizmi: radikalni, liberalni, marksistični, rasni,…

1

DRUŽBENA MOČ IN OBLAST

1. OPREDELITEV

družbena moč (DEF) – možnost, da človek ali skupina ljudi uresniči

svojo voljo v skupnem delovanju, tudi če v temu nasprotujejo drugi, ki

v tem delovanju sodelujejo

nasilne in nenasilne oblike izražanja moči

družbena moč in družbena slojevitost

oblast – legitimna oblika družbene moči; sprejema se kot upravičena

in pravična;

prisila – oblika oblasti, kater podrejeni ji ne priznavajo legitimnosti

TIPI LEGITIMNE OBLASTI (po Webru):

a) karizmati čna – temelji na izjemnih lastnostih in sposobnostih

vodje, ki mu jih pripisujejo podrejeni; čustvene vezi med

vodjo in privrženci; izrazito osebna oblast.

b) tradicionalna – temelji na splošnem sprejemanju tradicije;

značilna za predmoderne oblike oblasti

c) racionalno-legalna oblast – temelji na sprejemanju

neosebnih pravil oz. zakonov; pojmujemo jo kot oblast

zakonov in ne oseb; najbolj značilna za moderne tipe oblasti

2

2) TEORETIČNE RAZLAGE DRUŽBENE MO ČI

A) FUNKCIONALISTI ČNA (75)

T. Parsons:

družbena moč je sposobnost celotne družbe in posameznih skupin, da

dosežejo cilje, ki so skupni vsem posameznikom v družbi.

To, da nekateri ukazujejo, drugi pa se podrejajo koristi vsem pri

doseganju skupnih (kolektivnih) ciljev.

Kritike: naivnost Parsonsovih izhodišč

B) KONFLIKTNA RAZLAGA (75)

K. Marx:

družbena moč je v družbi neenakomerno porazdeljena in te razlike

povzročajo družbene konflikte.

Moč vladajočega razreda temelji na ekonomskih virih oz. na lastništvu

proizvajalnih sredstev, ta prevlada pa se upravičuje z ideologijo

vladajočega razreda.

C) TEORIJE ELIT:

- družba se deli na vladajočo manjšino (elito) in vladano

večinoV.

⇒ Pareto (»lèvi« in »lisice«):

- demokracija in brezrazredna komunistična družna nista mogoči;

- v vsaki družbi obstaja sposobna elita, ki obvladuje množice;

3

- pripadnost eliti je pogojena s psihološkimi oziroma osebnostnimi

lastnostmi posameznikov;

- obstajata dva tipa elit: LÈVI in LISICE;

- »lèvi« se zatekajo k uporabi sile, »lisice« pa k diplomatski

zvijačnosti;

- če »lèvom« manjka lisičje zvitosti, propadejo (obratno velja tudi

za »lisice«);

- ena elita takó zamenja drugo, kar se ponavlja v nedogled

(kroženje oz. cirkulacija elit).

⇒ Wright Mills (elita oblasti: ekonomija, politika in vojska):

- proučeval je ZDA v petdesetih letih 20.stol;

- ugotovil je, da so ZDA bistveno manj demokratične kot se

deklarirajo;

- večino pomembnih odločitev v ZDA sprejema ozka elita ljudi –

t.i. elita oblasti – ki je sestavljena iz vodilnih ljudi v ekonomski,

politični in vojaški sferi;

- člani vseh treh delov se medsebojno podpirajo in so drug od

drugega odvisni (samorekrutacija elite);

- centralizacija sodobne oblasti, rast gospodarstva in posledično

rast vojaške moči so prispevali k utrditvi elite oblasti;

- mediji dajejo eliti oblasti legitimno podobo v javnosti.

D) PLURALISTI ČNA

4

- v sodobni demokratični družbi obstaja razpršenost elit oz.

centrov moči odločanja;

- različne družbene skupine zastopajo različne - tudi konfliktne –

interese;

- vsem pa demokratični sistem daje možnost, da sodelujejo pri

upravljanju oblasti (na ravni političnih strank, interesnih skupin,

javnega mnenja,…);

- nobena skupina nima vnaprej priznanega statusa elite – vedno

obstaja politi čni »boj« med temi skupinami;

- demokratična država je posrednik, ki institucionalizira ta

politični »boj« za redke družbene vire (oblast, denar in prestiž);

- dolgoročno ta boj vodi k ravnovesju moči, ker nobena družbena

skupina ni dovolj močna, da bi si v celoti prisvojila in prikrojila

politično areno.

3.POLITIKA

3A) Klasična (filozofska) pogleda (76) Aristotela in

Machiavellia, ki sta vplivala na sodobno opredelitev politike.

Aristotel (384-322 pnš.): človek je zoon politikon;

- politika je javna dejavnost svobodnih ljudi, ki se kaže kot

prizadevanje, da bi zagotovili red, stabilnost in pravičnost v

družbi.

-

5

Machiavelli (1469-1527):

- politika je boj za oblast, ki naj posameznikom ali skupinam , ki

se dokopljejo do nje, zagotovi nadvlado nad družbo in

privilegijev , ki iz tega izhajajo;

- makijavelizem (SSKJ): načelo, ki zagovarja uporabo tudi

zvijačnih, nemoralnih sredstev za dosego cilja

3B) WEBROVA DEFINICIJA POLITIKE:

v širšem pomenu: vse vrste dejavnosti, v katerih gre za upravljanje

nekih institucionaliziranih družbenih skupin;

v ožjem pomenu: politika je težnja po sodelovanju v oblasti ali po

vplivu na razdelitev oblasti znotraj neke države med skupinami ljudi,

ki jih obsega, ali pa med državami.

4.DRŽAVA

(pred-moderne države 77)

Def. po Webru: država (⇒) je zgodovinsko določena oblika

organizacije moči oziroma zgradbe oblasti, ki ⇒ ima zakonit

monopol nad sredstvi prisile na določenem (svojem) ozemlju. Ta

monopol moderna država uveljavlja s pravom in pa birokratskim

upravljanjem (racionalizacija oblasti).

V širšem pomenu je geografsko-politična tvorba, ki je opredeljena z

■ ozemeljsko celovitostjo;

■ prebivalstvom na tem ozemlju (ljudstvo);

6

■ suvereno oblastjo.

V ožjem pomenu je država suverena oblast, t.j. zapleten sistem

politi čnih institucij (npr. parlament, vlada, 'šef' države, sodišča,

upravni organi, odbori,…), ki delujejo v družbi oziroma izvajajo

oblast.

Oblast pa se v moderni državi deli na: ZAKONODAJNO, IZVRŠNO

in pa SODNO OBLAST.

5. TEORETIČNE RAZLAGE DRŽAVE

A) FUNKCIONALISTI ČNA RAZLAGA (78)

• moderne družbe so zelo zapleteno organizirane in zato

neformalni nadzor, navade in običaji ne zadostujejo več za

funkcioniranje družbe;

• moderna država ureja in usklajuje delovanje institucij,

uveljavlja formalne norme in s tem stabilizira družbo;

• država je institucija, ki omogoča obstoj, skladen razvoj in

stabilnost delovanja družbe.

B)KONFLIKTNE RAZLAGE DRŽAVE (78)

o država je sredstvo, s katerimi vladajoče elite/sloji uveljavljajo

moč nad drugimi skupinami in tudi v škodo le-teh skupin;

o sredstva prisile (vojska, policija) so bistveni del države;

o z državo in ideologijo predstavlja vladajoča elita svoje interese

kot splošne družbene interese.

7

6. POLITI ČNI SISTEMI

- oblike družbene oblasti. V osnovi sta dve skrajnosti: demokracija in

pa avtokracija (samodrštvo; tiranija, oligarhija, totalitarizem,…)

6.A) DEMOKRACIJA

• oblika političnega sistema, kjer je oblast izvoljena in

zamenljiva;

• v ustavi (temeljnem aktu države) so zagotovljene osnovne

politi čne, človekove, ekonomske, socialne,…, pravice;

• politične pravice: aktivna in pasivna volilna pravica, pravica do

svobode izražanja,…;

• poznamo NEPOSREDEN in POSREDEN (predstavniški) tip

demokracije;

• politi čna participacija – udeležba državljanov v družbenem

dlovanju pri odločanju o javnih zadevah.

6.B1) AVTOKRACIJA

o oblika oblasti v avtoritarni državi;

o avtoritarna država ne priznava raznolikosti družbenih interesov

in omejuje temeljne človekove in politične svoboščine;

o ZNAČILNOSTI A.D.:

8

- v politični areni obstaja samo ena stranka;

- ostale stranke so prepovedane ali pa v okras;

- volitve so farsa,

- omejuje se svoboda govora,…

6.B1+) TOTALITARIZEM

□ oblika oblasti v totalitarni državi ;

□ totalitarizem je skrajna oblika avtokracije , ki:

- ne spoštuje temeljnih človekovih pravic (svobode,

življenja, lastnine);

- v t. državi ni delitve oblasti;

- ena stranka zapolnjuje ves politični prostor;

- v t.d. stalen boj proti »sovražniku«;

- dogaja se nasilje nad državljani in državljankami ter

manjšinami.

7. POLITI ČNE STRANKE IN INTERESNE SKUPINE

7A) politi čne stranke - organizacije, ki skušajo z volitvami priti na

oblast.

7B) interesne skupine – organizacije ali neformalne skupine, ki

nimajo namena sodelovati na volitvah in priti na oblast, v politiko pa

se vključujejo, ko je to v njihovem lastnem interesu.

Poznamo zaščitne interesne skupine (npr. sindikati) in pa ciljne

interesne skupine (npr. civilne iniciative)

9

8. VOLITVE IN VOLILNO VEDENJE

� posredne in neposredne volitve;

� volilni programi strank;

� volitve in množični mediji;

� volilna (ne)udeležba in socialna stratifikacija;

� volilna (ne)zvestoba.

9. DEMOKRACIJA IN POLITI ČNA PARTICIPACIJA V

SLOVENIJI (?)

1

DRUŽINA

1. OPREDELITEV DRUŽINE:

- z vidika menjave generacij razlikujemo družino orientacije in

družino prokreacije;

- je primarna družbena skupina: močna povezanost med starši

in otroki, intimni, trdni in relativno dolgotrajni medsebojni odnosi;

- razumevanje tega, kaj družina sploh je, je zelo različno;

- nek tipičen, univerzalen tip družine ne obstaja;

- definicija družine po OZN: »Družino sestavlja oseba ali skupina

oseb, ki skrbi za otroka.«

- s sociološkega vidika je družina dvogeneracijska skupnost in

institucija . Obstoj otrok, je kriterij, ki družino razlikuje od ostalih

oblik skupnosti vsakdanjega življenja.

2. ZAKONSKA ZVEZA

– legitimno priznanje zakonske in ekonomske skupnosti dveh

ali več ljudi, ki je relativno trajna;

– priznava jo določena kultura in pa partnerji sami.

– navezuje se na tabu incesta: nekatere izbire so prepovedane

– nekatere so lahko zapovedane

OBLIKE Z.Z.

- monogamija; (stopenjska monogamija);

- poligamija: polignija in poliandrija

2

PRAVILA SKLEPANJA Z.Z.:

- eksogamija;

- endogamija.

SORODSTVO

- pravila endogamije ali pa eksogamije ustvarjajo družbeni nadzor

nad sklepanjem zakonske zveze.

GOSPODINJSTVO

- ekonomsko-statistična kategorija oz. skupnost ljudi, ki živijo

skupaj v bivališču in skupaj vsaj delno trošijo materialne dobrine

3. VRSTE DRUŽIN

jedrna (nuklearna) družina – dvogeneracijska skupnost vsaj enega

starša in otroka;

razširjene družine – poleg jedrne družine še drugi sorodniki v

horizontalni (npr. strici, tete,…) ali pa vertikalni sorodstveni liniji

(stari starši)

velike družine – več družin v skupnem družinskem gospodinjstvu

Ta tipologija družin ne izčrpa vse pojavne pestrosti družinskih oblik.

Za sodobne družine je značilna še velika pojavnost enostarševskih

družin, modificiranih razširjenih družin in pa reorganiziranih družin.

3

4. FUNKCIJE DRUŽINE

A) Talcott Parsons

V predindustrijskem , tradicionalnem razširjenem tipu družine je

družina opravljala vrsto družbenih funkcij: ekonomskih, izobrazbenih,

reproduktivnih, političnih, religioznih,…

Moderni tip družine se je skrčil na nuklearno družino, ki je večino

funkcij nehala opravljat, ostali pa sta ji temeljni in nezamenljivi

funkciji primarne socializacije otrok in čustvene stabilizacije

odraslih.

B) Večina sociologov danes meni, da družina opravlja naslednje

temeljne družbene funkcije- societalne:

- reproduktivno,

- socializacijsko,

- ekonomsko in

- čustveno funkcijo.

5. NASILJE V DRUŽINI

- družbeni vzroki in razlogi za nasilje v družini

6. DELITEV DELA IN VLOG V DRUŽINI:

segrerirana (asimetrična)

integirana (simetrična)

4

7. DEZORGANIZACIJA DRUŽIN IN RAZVEZE ZAKONSKE

ZVEZE

strukturna dezorganizacija – spremeni se oblika družine

funkcijska dezorganizacija – družina ne opravlja več svojih

temeljnih funkcij

Vzroki za porast števila razvez z.z.:

- spremenjena socialna funkcija z.z.;

- družbena sprejemljivost razvez (upad pomena religijskih

dejavnikov);

- pričakovanja so se spremenila;

- spremenjen družbeni položaj žensk;

- višji življenjski standard in kvaliteta življenja;

- manjši vpliv neformalnega sorodstvenega nadzora.

- itd.

8. RAZLI ČNI POGLEDI NA SPREMINJANJE DRUŽINE –

KRIZA DRUŽINE?

dodatno

1

ŠŠOOLL AA

1) ŠOLA kot institucija

DEFINICIJA: šola je družbena institucija, v kateri poteka

načrtno in sistematično izobraževanje ter načrtna in sistematična

vzgoja } edukacija.

Ne gre samo za učenje pač pa tudi za prenos vnaprej določenih in

izbranih vzorcev vedênja, znanj, delovnih spretnosti, vrednot in norm

mlajšim generacijam, ki omogočajo ohranitev, reproduciranje in

razvoj temeljnih družbenih institucij .

Vloge učitelj/u čenec so nezamenljive in formalizirane.

Učitelj ''prenaša'' vednost, učenec pa to posredovano vednost sprejme

in ponotranji.

2) NASTANEK IN POMEN MNOŽI ČNEGA ŠOLANJA

Dejavniki, oziroma modernizacijski procesi, ki vplivajo na razvoj

množ. šolanja:

• INDUSTRIALIZACIJA (* tema modernizacija)

• URBANIZACIJA (* tema prostorske skupnosti)

• DEMOKRATIZACIJA (* tema družbena moč in oblast)

• OBLIKOVANJE NACIONALNIH DRŽAV (* tema etnija,

narod, nacija)

2

Pomen množičnega izobraževanja:

- prenos kulture v družbi (jezik, znanja, veščina,…);

- prenos nekaterih funkcij iz družine;

- starostna segregacija;

- državljanska vzgoja;

- prispevek posameznika k napredku in moči države;

- sredstvo pri vcepljanju vrednot trdega dela, poštenosti in

moralnosti;

- preventiva pred nezaželenimi družbenimi pojavi (kriminal,

anarhija,…)

…

Šolanje - obveznost in pravica, ki je za vse enaka (?)

človek in birokracija (?)

človek – cilj ali sredstvo (?)

formalno in dejansko (?)

3) FUNKCIJE ŠOLE:

a) družbena integracija (Durkheim)

– posredovanje skupnih družbenih vrednot in norm;

b) dejavnik socializacije

- družina kot dejavnik socializacije v modernih družbah ne

zadostuje (Parsons);

- šola je model družbenega sistema in predstavlja most med

družino in družbo (Parsons);

3

- odnosi v šoli so formalizirani, kar velja tudi za družbo kot

celoto;

- posredovanje posebnih spretnosti, nujnih za opravljanje

prihodnjega poklica;

c) razporeja posameznike v skladu s sposobnostmi

(meritokracija):

- moderne družbe temeljijo na pridobljenih statusih;

- merila uspešnosti so enaka za vse – univerzalistična merila;

- najbolj sposobni in nadarjeni zasedejo najbolj zahtevne in

pomembne položaje;

- v šoli so pomembni dosežki, ne pa družinsko, etično, rasno,…

poreklo posameznika;

- družina uveljavlja nepotizem, šole univerzalizem – tekmovanje

pod enakimi pogoji za vse.

4) ŠOLANJE IN DRUŽBENA NEENAKOST

- kritika funkcionalističnih pogledov na uspeh v šoli in končno

izobrazbo ter doseženem statusu posameznika v družbi;

- pričakovanje, da brezplačno šolanje lahko odločilno vpliva na

družbeno mobilnost, se ni uresničilo;

- obstaja močna korelacija med pripadnostjo različnim

družbenim kategorijam (npr. sloji, etnija, rasa, spol,…) ter šolskim

uspehom in dolžino šolanja.

4

BERNSTEIN (restriktivni, elaborirani kod), subkultu rne razlike

govorni kodi – načini izražanja in uporabe jezika, ki je lasten

posameznim družbenim slojem in so neposredno povezani z

uspešnostjo v šoli;

restriktivni kod – govorni kod značilen za nižje sloje (pripadnike

delavskega razreda, reveže), ki se kaže v omejenem besednem

zakladu, slovnični preprostosti, konkretnosti uporabe, …

elaborirani kod – govorni kod značilen za srednji in višji družbeni

sloj. Značilen zanj je večji besedni zaklad, strožja slovnična pravila,

omogoča izražanje abstraktnih idej…

BOURDIEU kulturni kapital in subkulturne razlike

- vladajoči družbeni sloji imajo moč, da svojo dominantno kulturo

vsilijo drugim družbenim skupinam;

- otroci iz višjih družbenih slojev imajo v šoli prednost, ker so že

bili socializirani v dominantno kulturo, na kateri potem gradi

šolski sistem;

- pravimo, da imajo otroci iz višjih družbenih slojev 'kulturni

kapital' , saj bolje obvladajo jezik, načine izražanja in

vrednotenja, kar jim omogoča doseganje boljšega šolskega

uspeha in višje stopnje izobrazbe v primerjavi z otroci iz nižjih

družbenih slojev, katerih družinska vzgoja in kultura temeljita na

drugačnih prvinah;

- kulturni kapital in etična stratifikacija (*tema etnija, narod, nacija)

5

BOUDON družinsko poreklo, materialne okoliščine

- poleg subkulturnih razlik in kulturnega kapitala na šolski uspeh

in končno stopnjo izobrazbe vpliva še startna pozicija;

- materialne okoliščine, predvsem pa finančni viri, odločajo o

uspehu in stopnji izobrazbe.

5. ŠOLA IN IDEOLOGIJA

kulturna reprodukcija – ker je šolski sistem sistematično in trajno

povezan s kulturo vladajočih slojev, trdimo, da šolski sistem obnavlja

oziroma reproducira družbeno neenakost;

družbena neenakost postane na ta način legitimna, saj se razlogi za

neenakost pripisujejo šolskemu uspehu in doseženo stopnjo izobrazbe.

šola kot ideološki aparat države (Althusser)

- za celotno delovanje družbe je pomemben ustroj državnega

aparata: represivnega in ideološkega a.d..

- vloga šole in drugih aparatov države v modernih družbah je

ohranjanje in reproduciranje obstoječih družbenih odnosov, ki

so izkoriščevalski in hierarhi čni;

- teh odnosov ni mogoče na legitimen način ohranjati s prisilo –

oblikovati se mora ideologija, ki utemeljuje, da si nadrejeni in

podrejeni svoj položaj zaslužijo;

- šola kot ideološki aparat države privzgaja sprejemljive in

zaželene oblike družbenega obnašanja: podložnost, poslušnost,

nezadovoljnost,…, skratka – konformnost;

6

- šola tako prenaša ideologijo vladajočega razreda in tako

legetimira.

uradni in skriti kurikulum (Apple)

kurikulum – postopki in vsebine vzgoje in izobraževanja ;

uradni kurikulum – cilji šole, ki so jasno in neposredno opredeljeni;

skriti kurikulum – vrednote in norme, ki niso neposredno izraženo v

uradnih šolskih pravilnikih, učnih programih in načrtih, a se kažejo v

interakciji med učitelji in učenci.

(Primer: uradni kurikuluum bo med cilji izobraževanja vseboval

vsestranski osebnostni razvoj učenca, dejansko pa se bodo v učilnici

ta prizadevanja skozi skriti kurikulum izničevala.)

6. PROTISLOVNOST DRUŽBENE VLOGE ŠOLE

- ohranja obstoječe družbene odnose;

- seznanja in vzpodbuja z novostmi.

7. DRUGI NAČINI IZOBRAŽEVANJA

- alternative obstoječi šoli;

- različni pogledi na organizacijo javnega šolstva;

- občutljivost, ker nas vse zadeva in je za vsakogar obvezni del

življenja.

1

DELO IN PROSTI ČAS – poskus opredelitve po S. Parkerju:

1. Delo je čas, ki ga preživiš na plačanem delovnem mestu (ali v

šoli, kar pa seveda ni plačano)

2. Delovne obveznosti se nanašajo na čas, ki ga porabiš kot

posledico zaposlitve, vendar pa ga dejansko ne preživiš delovno.

Primer delovne obveznosti sta vožnja na delo in z njega.

3. Nedelovne obveznosti vključujejo dejavnosti, kot je

gospodinjsko delo, nega otrok in domača naloga.

4. Čas odvzamejo tudi fiziološke potrebe. Ljudje morajo preživeti

čas za opravljanje dejavnosti, kot so prehranjevanje, spanje,

umivanje in opravljenje potrebe.

5. Preostali čas pa označimo kot prosti čas.

DELITEV DELA

družbena: po starosti in po spolu;

□ umsko - fizično;

□ poklicno – nepoklicno.

2

OPREDELITEV IN POMEN DELA IN PROSTEGA

ČASA SKOZI ZGODOVINO

1. STARI VEK: v sužnjelastništvu so smatrali fizično delo kot nujno

zlo, ki ga morajo opravljati sužnji. Svobodni ljudje so se ukvarjali s

politiko in vojskovanjem.

2. SREDNJI VEK: cenili so predvsem umsko delo, medtem ko je

imelo fizično delo nizko družbeno veljavo. Plemstvo in tudi

duhovščina sta se ukvarjala s politiko in vojskovanjem.

3. REFORMACIJA: protestanti (predvsem kalvinisti, puritanci) so

prevrednotili vrednost dela – delo je postala moralna dolžnost,

sredstvo za zveličanje; brezdelje, zabava in pa nesmotrno trošenje

pa največje pregrehe.

4. KAPITALIZEM 19.stoletja: Karl Marx in F. Engels sta delo

pojmovala kot najpomembnejšo primarno človekovo dejavnost.

Delo osvobaja človeka naravne nujnosti, spreminja naravo in

samega sebe. Delo je temeljna razsežnost človekove eksistence

(samouresničenja).

Ali je delo potreba?

Razvrstitev potreb po Aldardtu:

- fiziološke in materialne potrebe;

- societalne potrebe (po pripadnosti, ljubezni in samospoštovanju);

- personalne potrebe (po samouresničevanju).

3

Potrebe silijo ljudi k delu – proizvodnji dobrin in opravljanju

storitev. Zadovoljevanje potreb je odvisno od časa in od družbe.

V kapitalizmu z naraščajočo proizvodnjo raznovrstnih novih dobrin

in storitev ter s širjenjem porabe nastajajo nove potrebe in načini

njihovega zadovoljevanja.

Σ => => => => DELO je povezano s časom, ko proizvajamo dobrine in/ali

storitve za zadovoljevanje potreb. V vseh družbah je delo temelj

ekonomskega sistema.

PROSTI ČAS - dejavnosti si izbiramo sami (prej trošimo kot

proizvajamo)

DRUŽBENOZGODOVINSKA POGOJENOST NA

DELO IN NA PROSTI ČAS

Določitev delovnega časa:

1. V industrijski družbi je delo natančno določeno (če ni, je delo

ovirano). Kot proizvodnja dobrin in storitev se je prostorsko in

časovno ločilo od vseh drugih področjih človekovega življenja.

2. V predindustrijski družbi je odvisno od naravnih danosti in je

povezano z družabnim življenjem (pr. trgatev, koline, mlatev,…)

4

Delo kot zaposlitev:

- je natančno določeno (dnevno, tedensko, letno);

- je časovno in prostorsko ločeno od drugih dejavnosti;

- je plačano/nagrajeno;

- zaposleni je v vlogi delojemalca (delavca) nasproti delodajalcu

(lastnik proizvajalnih sredstev)

Zunajdelovni čas – tisti, ko nisi na delovnem mestu, a to hkrati (še)

ni prosti čas.

Samozaposlitev – zaposlovanje na lastnih proizvajalnih sredstvih

V modernih industrijskih družbah je neplačano delo pogosto dojeto

kot nedelo.

delo

formalno:

- določene organizacija,

- družba regulira status dela,

- je plačano.

neformalno:

- neplačana proizvodnja,

- družinsko delo

- vzajemna pomoč,

- plačano delo zunaj

institucij.

Pod neformalno obliko dela, ki pa je plačano, vendar poteka zunaj za

to določenih institucij, uvrščamo sivo ekonomijo.

Tudi formalno delo pozna različne oblike zaposlitve: fleksibilne

oblike zaposlitve (delo po pogodbi, priložnostno delo, delo za

5

določen čas) nudijo manj socialnih ugodnosti za delavca in nižje

stroške za delodajalca kot redno delovno razmerje za nedoločen

odpovedni rok in za polni delovni čas.

POMEN ZAPOSLITVE:

- veliko odraslih ljudi preživi na delovnem mestu dobršen del

svojega življenja;

- zaposlitev je veliko ljudi klju čni vir dohodka;

- zaposlitev določa družbeni status posameznika (ekonomsko

stanje, pa tudi družbeni ugled in družbeno moč);

- je velikokrat klju čni statusni simbol posameznika;

- zaposlenost prinaša nekatere socialne pravice;

- je podlaga za ustvarjanje socialnega kapitala posameznika.

DELO IN ODTUJITEV (ALIENACIJA)

1. Nekateri negativni vidiki dela v sodobni kapitalistični družbi.

2. Delo je temeljna razsežnost človekove eksistence (K. Marx).

3. Lastniki posedujejo proizvajalna sredstva, ne-lastniki (večina,

delavci) pa samo svojo delovno silo, zato so ne-lastniki

prisiljeni delati za manjšino lastnikov, da bi preživeli.

4. Delavci ustvarjajo bogastvo, katerega pa samo majhen del

pripada njim, večino pa si v obliki dobička (profit) prisvojijo

lastniki proizvajalnih sredstev.

5. Lastniki si prilaščajo rezultate dela delavcev, ki ne delajo zase,

6

pač pa za lastnike – delavec v proizvodu ne vidi produkta

svojega dela.

6. Tudi delavci sami postanejo tržno blago (več kot je delovne sile

v nekem sektorju, manj je delo nagrajeno).

7. Glavni smoter kapitalizma je brezobzirno izkoriščanje

človeka-delavca in ne zadovoljevanje človekovih potreb;

Σ => => => => Vse to so po Marxu razlogi, da smatra delo v sodobnem

kapitalizmu za vir odtujitve in ne vir za zadovoljevanje potreb.

Manjšina si prilašča rezultate tistih, ki nimajo lastnine; produkti se

delavcu zdijo nekaj tujega. Rešitev vidi v skupni družbeni lastnini v

komunistični organizaciji družbe.

RAZVOJ TEHNOLOGIJE IN DRUŽBENE

POSLEDICE

1. Tehnologija – sistem proizvodnih postopkov in procesov, ki so

med seboj povezani v procesu izdelave določenega izdelka.

Za produkcijo dobrin uporabljamo različne tehnologije. Uporaba

takšne ali drugačne pa ima različne posledice:

• vpliva na poklicno in izobrazbeno strukturo zaposlenih in

brezposelnosti;

• vpliva na produktivnost dela;

• določa organizacijo dela;

7

• vpliva na položaj človeka v delovnem procesu in na njegovo

doživljanje dela;

• izpopolnjevanje tehnologije je pomemben dejavnik pri

skrajševanju delovnega časa.

2. Čas pred industrijsko revolucijo: tehnologija, ki je temeljila na

uporabi žive fizične sile, preprostega orodja in v omejenem pomenu

tudi naravne sile (mlini na vodo,…)

3. Industrijska revolucija: (

� prva ind.rev., konec 18. in začetek 19.stol. – parni stroj;

� druga ind.rev., konec 19. in začetek 20.stol – elektrika;

Izumi in odkritja! (poglej še temi kultura, modernizacija!)

4. Gospodarstvo delimo na:

• primarni (kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo);

• sekundarni (industrija, gradbeništvo) in

• terciarni ali storitveni sektor. To je razvoj izpopolnjevanja

delovnih sredstev in procesov.

Pred industrijsko revolucijo je imel največji delež primarni sektor,

gospodarstva, po industrijski revoluciji sekundarni, z uveljavitvijo

informacijske tehnologije pa pridobiva na pomenu storitveni

sektor.

8

MEHANIZACIJA IN ZNANST. ORGAN. DELA

1.Vrste tehnologij in

obrtna tehnologija – izdelava celotnega izdelka (ročna izdelava)

mehanizacija - uvedba strojev v procese proizvodnje;

tehnologija tekočega traku – vsak stroj opravi točno določeno

opravilo: poenostavitev dela,

- odvzem človekovih funkcij,

- ni treba veliko učenja.

2. Znanstvena organizacija dela:

■ tajlorizem – natančna razdelitev opravil, ločeno načrtovanje,

izvrševanje in kontrola; čas vsakega postopka je normiran;

■ fordizem – uvedba tekočega traku – večja produktivnost dela;

Učinki tekočega traku na delavce:

� dolgočasno delo;

� odvzeta kvalificiranost, odgovornost;

� delovni proces je nepregleden.

Poskusi preseganja slabih strani tekočega traku:

� pomoč pri vzdrževanju opreme;

� majhne delovne skupine – celotni izdelek;

� menjavanje zaposlenih – rotacija.

9

NOVE TEHNOLOGIJE

1. Avtomatizacija in informacijska tehnologija

■ človek v postopkih predelave ni več potreben (40-,50-ta leta);

■ delo opravljajo stroji, ki so pod avtomatsko kontrolo;

■ zaposleni:

- nadzorniki, nakladalci, operaterji, vzdrževalci

- tehniki, inženirji – načrtovalci

2. Informacijska tehnologija – kibernetizacija – nadzor prevzame

računalnik.

Spremembe in novosti informacijske revolucije:

• nastali so novi poklici (npr. računalniški programerji,

analitiki, oglaševalci,…);

• zahtevajo se komunikacijske spretnosti;

• dom – delovno mesto?;

• fleksibilnost v organizaciji dela (ni prostora za

birokracijo);

• globalizacija gospodarstva;

• sprememba življenjskih navad prebivalstva.

10

VPLIV NOVIH TEHNOLOGIJ NA DELO IN DOŽIVLJANJE

DELA

1. vidik – delu se vračajo lastnosti, ki jih je imel v preteklosti,

krajša se delovni čas, težko delo prevzamejo stroji;

2. vidik – prejšnja pričakovanja se označijo kot »mit tehnološke

spremembe« ali tehnološki optimizem – tudi tu je delo rutinsko,

dolgočasno, ustvarjalno delo pa je privilegij ozke elite…

Možnosti napredovanja za večji del zaposlenih niso velike.

Prihaja do bifurkacije delovne sile – na eni strani strokovnjaki,

na drugi pa vedno več nekvalificiranih delavcev, ki opravijo

večino ''oslovskega'' dela (rutinska in nezanimiva opravila).

ORGANIZIRANOST ZAPOSLENIH

SINDIKATI – začetek 19.stoletja; kasneje so jih sprejeli kot

legitimne; industrijska demokracija – Dahrendorf

1. Sredstva sindikatov za doseganje ciljev:

• kolektivno pogajanje; kolektivna pogodba; urejanje

medsebojnih obveznosti;

• stavka.

2. Zaton pomena sindikatov? Zakaj?

■ število delavcev včlanjenih v sindikate pada;

11

■ neuspešnost nekaterih velikih stavk;

■ zadeve, za katere so se prvotno zavzemali, so urejene;

■ sindikati so bili organizirani predvsem za fizično delovno silo v

industrijskem sektorju, te delovne sile pa je vedno manj.

PROFESIONALNA ZDRUŽENJA

»Vsaka profesija je poklic, ni pa še vsak poklic profesija.«

1. Obstaja razlikovanje med poklicem in profesijo:

- za profesijo je potreben daljši čas šolanja;

- profesionalna dejavnost temelji na avtoriteti strokovne sodbe;

- profesije uživajo podporo, zanimanje in varstvo javnosti;

- dostop do profesionalnih dejavnosti je omejen;

- pripadniki in pripadnice profesij gojijo posebno profesionalno

kulturo;

- tržne prednosti profesij nasproti običajnim poklicem.

2. Profesionalna združenja za ljudi z visoko strokovno izobrazbo

(notranji nadzor, uveljavljanje načel profesionalne etike):

■ predanost svojemu delu

■ medsebojna podpora

■ poglobljeno strokovno delo

■ upoštevati morajo interese in blaginjo celotne skupnosti;

3. Družbena funkcija profesionalnih združenj

■ funkcionalisti – p.z. so družbeno potrebna, vodijo jih nesebični

12

interesi; da bi preprečili sebičnost in individualizem je treba

vzpostaviti etični kodeks, ki izhaja iz potreb celotne družbe;

dejavnosti profesionalnih združenj regulira država;

■ Weber: namen profesionalnih združenj je zagotoviti monopol

nad izvajanjem storitev;

■ kritike – s sklicevanjem na strokovnost onemogočajo nadzor

širše družbe; ustvarjajo vtis o svoji nezamenljivosti

BREZPOSELNOST

1. Razlikujemo med registrirano , uradno brezposelnostjo in

brezposelnostjo ugotovljeno po metodi Mednarodne organizacije za

delo (ILO ).

2. Vrste brezposelnosti:

■ sezonska – delo ob letnih časih

■ frikcijska – kratkotrajna; iskanje dela po študiju, odpustu

■ strukturna – ni povpraševanja po določenih poklicih, ponudba

pa je prevelika

Strukturna brezposelnost ogroža predvsem naslednje kategorije

prebivalstva: ljudi z nizko izobrazbo,

� mlade, ki iščejo prvo zaposlitev;

� starejše odpuščene delavce (tehnološki višek);

� invalide.

13

3. Izobrazbena struktura

■ potrebe industrije po splošnem izobraževanju

■ zahtevana je formalna izobrazba – ekspanzija šolstva

■ usposabljanje na delovnem mestu

4. Segmentirani trg delovne sile. Obstajata:

- primarni trg delovne sile ( + );

- sekundarni trg delovne sile ( − − − − ).

BREZPOSELNOST V SLOVENIJI

1. Polna zaposlenost in ustavno zagotovljena pravica do dela v

obdobju socializma; gospodarska kriza v 80-ih.

2. Leto 1990: nov zakon o delovnih razmerjih je poenostavil

odpuščanje zaposlenih.

3. Po 1990: obdobje tranzicije in ponovnega uveljavljanja tržnih

načel v zaposlovanju.

TEHNOLOŠKE SPREMEMBE IN BREZPOSELNOST

1. Delen razlog visoke stopnje brezposelnosti v sodobnih državah je v

uvajanju novih tehnologij;

2. Toda dolgoročno tehnološke spremembe ne vodijo k zmanjševanju,

pač pa k povečanju števila delovnih mest in zaposlitev.

3. V zadnjih desetletjih je opazen trend, da se kljub razvoju tehnologije

nova delovna mesta NE odpirajo .

Σ => => => => Je to konec obdobja polne zaposlenosti?

14

brezposelnost in globalizacija

neoliberalizem – ekonomska doktrina svobodnega trga

POSLEDICE BREZPOSELNOSTI.

Ob visoki stopnji brezposelnosti:

- se poslabšuje kakovost življenja – zaradi večje ponudbe delovne sile

ostajajo mezde na nižji ravni, zaposlitev pa je manj varna;

- se zmanjša zaposlitvene možnosti skupin z manjšo družbeno močjo

(npr. priseljenci, etnične manjšine, ženske,…); te lahko dobijo vlogo

tudi »grešnega kozla«;

- se poveča stopnjo samomorov, nasilja in drugih oblik kriminala;

- se zmanjša število in kvaliteta socialnih stikov posameznika

(socialni kapital);

- že pridobljene spretnosti in znanja posameznika ''zakrnijo'' ;

- posameznik izgublja pozitivno samopodobo.

Seveda pa različni ljudje različno doživljajo brezposelnost.

PROSTI ČAS

- 12 in več urni delavnik je bil v zgodnjem kapitalizmu prej pravilo

kot izjema;

- življenjski standard zaposlenih raste,

- s tem pa tudi možnosti kvalitetnejšega preživljanja prostega časa.

15

PODALJŠEVANJE IN PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA

Delovni čas se krajša, daljša se prosti čas. Viša se tudi standard

zaposlenih, kar lahko pelje v:

- kakovostnejše preživljanje prostega časa;

- ustvarjanje pasivnega potrošnika;

- prosti čas kot nadaljevanje neustvarjalnega in

poneumljajočega dela;

- skozi ponujene izbire načinov preživljanja prostega časa

posameznik ustvarja lastno identiteto.

MEDSEBOJNA ODVISNOST DELA IN PROSTEGA ČASA

Vpliv dela na prosti čas

• zaposlitev ima osrednje mesto

• zaposlitev je temeljni vir dohodkov

• zaposlitev določa status posameznika

• del zunajdelovnega časa je namenjen reprodukciji delovne sile

Dejavnosti v prostem času so lahko odvisne od (po S.Parker):

□ stopnje avtonomije na delovnem mestu

□ stopnje zadovoljstva z delom

□ stopnje zavzetosti pri delu

Vzorci povezovanja dela in prostega časa:

■ vzorec razširitve – ni meje

■ vzorec nevtralnosti – ostra razmejitev

■ vzorec opozicionalnosti – sovražen odnos do dela

16

KAJ VPLIVA NA PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA?

Na preživljanje prostega časa vplivajo:

■ vrsta dela, višina dohodka;

■ družbena ureditev;

■ razlike v kulturi;

■ spol, starost, izobrazba,…;

■ množični mediji;

■ komercializacija – industrija prostega časa;

■ romantične iluzije in iskanje sreče..

INSTRUMENTALNI ODNOS DO DELA

• pomen – delo je sredstvo za doseganje drugih ciljev (denar)

Protestantsko etiko je zamenjala etika prostega časa.

1

PROSTORSKE SKUPNOSTI

PROSTOR IN IDENTITETA

Prostor (ozemlje), na katerem živi/deluje določena družbena skupina,

ima za to skupino :

• bivanjski pomen

• simbolni pomen.

Pripadniki in pripadnice družbenih skupnosti se istosvetijo s fizičnim

prostorom, ki se kažejo v podobi določenih krajev, ki imajo za njih

simbolni pomen:

- dom, domači kraj, domovina, država; pa tudi podjetje, v

katerem so zaposleni, družbene skupine prostočasnih

dejavnosti, vrstniške skupine,…

Funkcije prostorskih simbolov:

- življenjska orientacija;

- domačnost, pripadnost in varnost.

GLOBALIZACIJA

= procesi povezovanja, združevanja, medsebojnega vplivanja in

soodvisnosti v sodobnem svetu v zadnjih desetletjih, ki so se uveljavili

zaradi hitrega razvoja informacijsko-komunikacijske tehnologije.

Immanuel Wallerstein – teorija svetovnega sistema:

kapitalističen sistem gospodarstva je postal globalen sistem

gospodarstva – globalna ekonomija

2

Negativni vidiki globalizacije:

- močnejši in vplivnejši narodi, kulture in države so nosilci

( ZDA, Z Evropa) globalizacijskih procesov in težijo k poenotenju

(unifikaciji) sveta;

- »amerikanizacija« sveta – ameriški način življenja prevlada

(ameriška angleščina, »American way of life«, fastfood,

Hollywood, MTV, MS,…);

- vse to zbuja protiglobalizacijski odpor : lokalne identitete

pridobivajo na pomenu; tribalizem .

diferenciacija in osamosvajanje manjših enot in skupnosti

(lokalne identitete)

OBLIKE PROSTORSKEGA ZDRUŽEVANJA (tipologija)

Vse oblike prostorskega povezovanja so zamejene s prostorom/

ozemljem, na katerem potekajo politi čni, gospodarski, socialni in

kulturni procesi.

Prostorske skupnosti se med seboj ločijo po:

- velikosti zamejenega ozemlja;

- številu in porazdeljenosti prebivalstva;

- načinu življenja;

- osnovnih funkcionalnih dejavnostih

3

Tipologija prostorskih skupnosti:

� lokalne skupnosti (ožji prostor, vas, mesto)

� regionalne skupnosti (regije, pokrajine)

� nacionalne skupnosti (države, federacije)

� mednarodne skupnosti (politične, ekonomske)

� globalna skupnost – svetovna družba

PODEŽELSKE/RURALNE SKUPNOSTI

■ najstarejša oblika družbenega bivanja;

■ temeljna dejavnost je kmetijstvo (primarni sektor);

■ deagrarizacija (velike spremembe podeželja po industrijski

revoluciji): beg s podeželja in depopulacija,

• propadanje kulturne dediščine,

• mehanizacija in avtomatizacija kmetijstva,

• uničevanje biotopa,

• vnašanje arhitekturnih »tujkov« v kulturno krajino

podeželja.

Funkcije podeželja:

- pridelovanje hrane, pridobivanje lesa in ostalih surovin;

- oddih od mestnega načina življenja in rutine (rekreacija);

- ohranjanje naravne in tradicionalne kulturne dediščine

4

revitalizacija podeželja – načrtno urejanje in usmerjanje

prostorskega razvoja na podeželju

Razlike od mestnih naselij:

• odvisnost od naravnega okolja;

• majhno število pripadnikov;

• primarne družbene skupine;

• nižja stopnja delitve dela;

• tradicija, običaji; neformalne sankcije

• omejena družbena mobilnost.

Vpliv znanosti in tehnologije na spremembe načina življenja

podeželskih skupnosti.

URBANIZACIJA

- označuje procese nastajanja zelo velike koncentracije/gostote

prebivalstva na razmeroma majhnem ozemlju.

- Ta ozemlja dobijo vlogo centrov s pomembno gospodarsko,

upravno, izobraževalno in kulturno vlogo.

- vključuje spremembe v načinih bivanja, novih življenjskih

slogih, vedenjskih in kulturnih vzorcih, ki se radikalno razlikujejo

od tradicionalnih, ruralnih.

Nastanek: obrt, industrijska revolucija; migracije.

5

Primer za London:

1100 – okoli 12.000 prebivalcev 1300 – okoli 35.000 1340 – okoli 12.000 (črna kuga) 1500 – okoli 40.000 1600 – okoli 200.000 1700 – 575.000 1800 – 1 milijon 1837 – 2 milijona 1901 – 6,5 milijona danes - okoli 7 milijonov

Stopnja urbanizacije:

VB 97%, ZDA 87%, SLO 65%, svet 51%

Pojavi, ki spremljajo urbanizacijo:

- metropolizacija,

- suburbanizacija,

- somestja – konurbacija,

- megalopolis,

- v tretjem svetu pa še: slumi, favele

Značilnosti družbenega življenja v mestih:

• mesta so civilizacijska središča modernih družb

(kulturna, izobraževalna, poslovno-finančna, znanstvena);

• anonimnost posameznika je izrazita;

• prostorska bližina je velika;

• zapletena organizacija družbenega živlejnja;

6

• razdrobljenost družbenih vlog;

• formalni družbeni nadzor;

• urbana kultura

Problemi: pomanjkanje stanovanj, kriminal, ekološka ogroženost,

propadanje mestnih središč, brezdomstvo; urbana segregacija in

ločevanje.

Prednosti: zaposlitev, nevezanost, povezovanje v primarne skupine

UREJANJE PROSTORA

urbanizem – znanost o načrtvovanju in urejanju mest

Posledice urbanističnega načrtovanja:

� z načrtnim in natančnim načrtovanjem in upravljanjem

mest se skuša družba čim bolj izogniti nekaterim

problemom (pre)velike poselitve na majhnem prostoru;

� spremenjena vloga arhitekture;

� družbeni učinki urbanističnega planiranja;

Cilji urbanističnega načrtvovanja:

� odprava negativnih učinkov urbanizacije v preteklosti

� trajnostni razvoj;

� višja kakovost življenja.

7

Problemi in dileme:

� razbremenitev urbanih področij;

� prostorska segregacija;

� estetska degradacija okolja;

� komunalna in prometna infrastruktura;

� mestna jedra;

� stanovanja (vprašanje črnih gradenj);

� ekološki problemi;

� usmerjanje prostorskega razvoja regij

trajnostni razvoj mest in podeželja

1

RELIGIJA (vera)

- sestavina kulture;

- kulturna univerzalija in raznolik pojav;

- vera v nadnaravno (bog, bogovi, duše, duhovi, demoni, svetniki,

nevidne sile…)

2) DEFINICIJE RELIGIJE

V. Pavičević: ''Religija je organizirana celota verovanj, občutenj,

simbolov, kulturnega delovanja in moralnih predpisov, navezanih na

idejo oziroma predstavo o nadnaravnem.''

G. Vernon: ''Religija je del kulture, ki je sestavljena iz skupnega

verovanja in običajev, ki določajo nadnaravno in sveto ter človekov

odnos do njiju.

R. Otto (fenomenološka teorija 151): Bistvo religije je poseben

občutek in doživetje svetega, numinoznega, ki se v odnosu do

vsakdanjega sveta kaže posamezniku kot skrivnostno (fascinans) in

hkrati kot strašljivo (tremendum).

3) VSEBINSKE PRVINE ali razsežnosti RELIGIJE:

A) verska pripoved

– sestavina vsake religije, ki v obliki mita pojasnjuje in razlaga

nastanek in razvoj stvarnosti ter položaj človeka v stvarnosti

- je kot ustno izročilo ali pa sveti teksti

2

B) verske dogme

- verske resnice obvezujoče za vse člane skupnosti. O resničnosti

verskih dogem se člani religijske skupnosti ne sprašujejo.

C) versko ravnanje (obredi)

- v širšem smislu: ravnanje ljudi pri vsakdanjih opravilih v skladu z

verskimi normami

- v ožjem smislu: skupinsko ravnanje ljudi, preko katerih se oblikujejo

posebni odnosi med ljudmi

D) verska simbolika

- svete reči (predmet, zgradbe, besedila, oseba, kraj, čas,

dejavnost,…)

- sveto (izjemno, nevsakdanje)- profano (običajno vsakodnevno)

E) versko doživetje – doživetje svetega (npr. molitev, meditacija,

ekstaza, trans, zamaknjenost,…) = subjektivno

F) etika, morala

Izvor nauka je lahko božji ali človeški

Vklju čuje idejo o retribuciji za člov. dejanja / dobro z dobrim , zlo

z zlim

3

4) TIPI RELIGIJ

Religijo razlikujemo glede na

1. stopnjo razvitosti: PRVOBITNE in RAZVITE RELIGIJE;

2. razširjenost: UNIVERZALNE (svetovne) – LOKALNE;

3. stopnjo organiziranosti: OHLAPNO O. in na STROGO

ORGANIZIRANE;

4. težnjo po širitvi: MISIJONARSKE in na NEMISIJONARSKE;

5. predmet čaščenja:Po Reecu McGeeju

- ENOSTAVNI SUPERNATURALIZEM,

- ANIMIZEM (znotraj je pojmovan TOTEMIZEM),

- TEIZEM (POLITEIZEM, MONOTEIZEM),

- ETIČNE RELIGIJE

Osnovne značilnosti treh svetovnih religij: krš čanstvo

- budizem

- islam

5) VRSTE RELIGIJSKIH ORGANIZACIJ

(iz zgodovine razvoja krščanstva):

A) CERKEV:

- zelo velika in močna organizirana skupnost;

- stalna in posebej izšolana profesionalna duhovščina;

- hierarhična in birokratsko organizirana;

- razširjena je med večino prebivalstva določene skupnosti;

4

- članstvo je določeno z rojstvom;

- ima se za edino pravo;

- teži, da je vključena v celotno družbo.

B) DENOMINACIJA:

- po ravni organiziranosti je na nižji ravni kot cerkev;

- ne teži k univerzalizmu, kakor cerkev;

- večji poudarek na individualni dejavnosti članov;

- demokratični nadzor nad verskimi funkcionarji;

- članstvo ni določeno z rojstvom;

- nima se za edino pravo;

- najbolj so razširjene v ZDA.

C) SEKTA/ločina:

- odcepila, izločena in v sporu s cerkvijo;

- po številu pripadnikov majhna religijska organizacije;

- ima se za edino pravo;

- članstvo je prostovoljno;

- medsebojna povezanost in solidarnost sta izredno veliki

- uporaba izraza 'sekta' se v sociologiji opušča.

D) KULT/obred:

- najnižja oblika organizacije;

- ohlapna, šibko organizirana religijska skupnost;

- maloštevilna, brez institucionalizacije skupinskih norm;

5

- članstvo je izključno prostovoljno in ni formalizirano;

- ni v konfliktu s prevladujočo religijo.

6) FUNKCIJE RELIGIJE

Psihološke funkcije:

- osmislitev življenja, tolažba;

- potreba po varnosti in pripadnosti.

Družbene funkcije religije (153) -

- proučujemo vpliv religije na delovanje celotne družbe.

DRUŽBENE FUNKCIJE RELIGIJE:

A) FUNKCIONALISTI ČNE RAZLAGE:

- v religiji iščejo tisto, kar prispeva k delovanju družbe

1) Socialno-integracijska funkcija - religija kot del kulture ima

povezovalno vlogo.

2) Socialno-kontrolna funkcija - deluje na posameznikovo zavest v

obliki neformalnega družbenega nadzora.

3) Osmišljevalna funkcija - religija odgovarja na človekova

vprašanja o sebi in o svetu, v katerem živi.

B) RAZLAGE KONFLIKTNIH TEORIJ:

1) Kompenzacijska funkcija - poudarja, da je religija s predstavami

o onostranskem življenju dopolnilo in nadomestek za tostransko

realnost. (kompenzator)

6

MARX:" Religija je opij ljudstva"; je nadomestilo za tostransko neenakost; omogoča izkoriščanje mnogi v religiji najdejo upanje, odrešitev za težave, tostransko neenakost

2) Konzervativna funkcija - religija ohranja družbene vrednote in

norme in nasprotuje hitrim spremembam v družbi.

3) Legitimacijska funkcija - religija ustvarja obstoječo oblast za

legitimno (upravičeno)

S sklicevanjem na npr. izvor družbenega reda in/ali oblasti se upravičuje (legitimizira) obstoječe stanje- družbeni red in položaj posameznika v njem kot izraz božje volje – opravičuje se družbena neenakost. ta funkcija se povezuje s kompenzacijsko ( npr. poudarjanje enakosti pred bogom, odrešenje,plačilo v onostranstvu) V modernih družbah izgublja pomen

C) WEBER - razvojna funkcija (154-156)

sprememba v religiji pripelje do razvoja družbe, primer: protestantizem in nastanek

kapitalizma. WEBER je v delu Protestantska etika in duh kapitalizma ( klasično soc. delo religije) analiziral vpliv protestantizma/ kalvinizma na razvoj kapitalizma v zahodni Evropi in Ameriki. UGOTOVITVE:

o Protestantske dežele (od 16.stol.) so hitreje razvijale kapitalizem, ki je temeljil na racionalnosti (načrtovanju,investiranju, usmerjenosti k dobičkom) in delu.

POKLIC = vir posameznikove identitete in družbenega položaja.

o Kapitalizem zavrača tradicionalno podrejenost običajem npr prepoved dela ob

verskih praznikih

o VZHODNE RELIGIJE (hinduizem in konfucionizem)so bil e zaradi odrekanja materialnim dobrinam največja ovira za razvoj kapitalizma.Manjkala je kalvinisti čna etika.

7

KALVINISTI ČNA ETIKA = asketska etika:

� Skromnost, vzdržnost od užitkov � Samodisciplina � Preprost življenjski slog � Trdo delo v poklicu investiranje v proizvodnjo in trgovino. � » MOLI Z DELOM

Kljub kritikam, da je Weber zamenjal vzrok in posledico ( kapitalizem in kalvinizem), je protestantizem postal ideologija zgodnjega kapitalizma.

7) SEKULARIZACIJA:

- zmanjševanje družbenega pomena religije, religioznega mišljenja,

ravnanja in religijskih institucij v sodobni družbi;

- zmanjševanje vpliva in pomembnosti religije v družbi ( gospodarsko, politično in družbeno področje) LAIZACIJA DRUŽBE ( šole, sodstva, umetnosti, ločitve cerkve od države)

- je en od modernizacijskih procesov; (* tema modernizacija);

- v modernih družbah naj bi upadla tudi religioznost med

prebivalstvom;

Upadanje religioznosti se kažev manjšem obisku verskih obredov in opravljanju verskih dolžnosti, manjšem zanimanju za duhovniške poklice, neupoštevanju verskih norm v vsakdanjem življenju.

Izjave o vernosti prebivalcev Slovenije,1968-1998

1968 1973 1978 1983 1988 1993 1998 Verni 67,8 66,4 45,3 47,7 56,3 60,8 64,7 Neverni 29.6 29,8 42,8 38,6 30,7 21,2 25,8 neopredeljeni 2,6 10,8 11,9 13,7 13,0 15,9 9.6 V % 100 100 100 100 100 100 100 N = 2475 2098 2064 2067 2075 1044 1018 VIR; Toš, N. in drugi (1999): Podobe o cerkvi in religiji(na Slovenskem v 90-ih),FDV – IDV, Ljubljana, str.167

8

Primer argumenta za sekularizacijo:

1.Iz obiskovanja verskih obredov lahko sklepamo na religioznost ljudi.

2.Večja kot je prisotnost ljudi pri maši, večji je družbeni pomen religije.

3.Konec 19.stoletja je bila obiskovanost verskih obredov v rimskokatoliški cerkvi sv. XY v kraju Nekje bistveno večja kot pa stoletje kasneje 4. Nekateri sociologi dokazujejo, da je nastajanje novih kultov, sekt, duhovnih gibanj posledica sekularizacije . 5. Vloga verskih institucij se je zmanjšala, kar pomeni, da sta se zmanjšali tudi legitimacijska in integracijska funkcija religije;

=> Torej se je pomen religije v družbi zmanjšal.

- Problem tega argumenta je, da iz (ne)obiskovanja cerkvenih obredov

(t.i. fenomen praznih klopi) še ne moremo sklepati o (ne)religioznosti

ljudi.

PRIVATIZACIJA RELIGIJE - religija je umeščena v

posameznikovo zasebno sfero in njegov prosti čas.

SEKULARNA RELIGIJA (158) – v modernih sekulariziranih

družbah nekatere posvetne dejavnosti, ki so izjemnega pomena za

družbo ali družbeno skupino, dobijo status svetega in so s tem predmet

kvazi religioznega čaščenja, ki je podobno čaščenju v ''tradicionalnih''

religijah. (npr. nogometno moštvo Manchester United kot predmet

čaščenja navijačev)

9

CIVILNA RELIGIJA (255) – pojav znotraj sekularne religioznosti,

ki vključuje sestavine religije, ki spominjajo na ''tradicionalno''religijo,

a vendar postavi povsem samostojen sistem sekulariziranih religijskih

dejavnost in praks, ki integrirajo in legitimizirajo večvrednost

družbene skupine ali družbe/naroda kot celote. (npr. Poljaki –

Kristusov narod)

Izraz civilna religija je vpeljal R. BELLAH , ki je izhajal je iz ameriških razmer ( ločitev cerkve od države in hkrati mnoštvo cerkvenih organizacij). Po njegovem mnenju se s krščanstvom v sekularnem političnem življenju legitimizirajo temeljne družbene institucije , vrednote in norme. (» In God We Trust« - inavguracija ameriškega predsednika,prič na sodišču. Bistvo : civilna religija je nadomestila »klasično« pri integracijski in legitmacijski funkciji v okviru nacionalne države. Dodatni primeri civilnih religij : o komunizem – politična ideologija; odrešitev = pravična

brezrazredna družba podrejanje ljudi tej ideologiji. o sakralizacija naroda- narod dobi sveti pridih, sveto poslanstvo

podrejanje ljudi narodni ideji

LJUDSKA RELIGIOZNOST

= razširjena verovanja v magično, vedeževalsko, okultno (skrivno) prakso,

� verovanje v usodo, čudeže, astrologijo, horoskope � ljudska pobožnost ( krajevni prazniki svetnikov, procesije, romanja (nova –

Medjugorje)

� religiozna praznovanja:

• božično, velikonočno praznovanje • martinovanje

10

1. značilna za moderne sekularne družbe = posvetni dogodki, osebe iz sveta politike

,medijev se pogosto dojemajo na religiozen način: - spoštovanje - malikovanje ( čaščenje) - občudovanje - oboževanje

primeri ( športnih, filmskih pevskih zvezd, politikov); smrt princese Diane, Elvis Presly)

NOVA RELIGIOZNA GIBANJA (157) – ang. New age (Nova

doba) – v modernih sekulariziranih družbah se je uveljavilo na tisoče

malih verskih skupnosti, ki sicer izhajajo iz starih neevropskih in

judokrščanskih tradicij, a vendar njihovo izročilo povsem na novo

interpretirajo. Za novodobna religiozna gibanja sta značilna

eklekticizem in sinkretizem verskih pogledov.

VERSKI EKLEKTICIZEM IN SINKRETIZEM – gre za procese

prevzemanja in spajanja različnih, pogosto celo nasprotujočih si

verskih sistemov, pogledov, ugotovitev v bolj ali manj skladno celoto.

(npr. bahajska vera povzema iz židovske vere, hinduizma, izročila

Zaratustre, budizma, krščanstva in islama.)

VERSKI PLURALIZEM - soobstoj različnih religij in religijskih

organizacij, od katerih so vse na formalno pravni ravni v enakem

položaju. sobivanje pripadnikov različnih izpovedi zahteva visoko

stopnjo verske tolerance.

11

VERSKI FUNDAMENTALIZEM (159)–

= RAZNOVRSTNI KONZERVATIVNI VERSKI NAUKI, GIBANJA IN SKUPINE, KI SO USMERJENI PROTI:

o moderni družbi o modernemu načinu življenja o znanosti o prilagajanju » tradicionalnih« religij modernemu svetu...

Fundamentalistična (temeljna ) gibanja in skupine: Npr.

o moralna večina v ZDA o ortodoksne židovske skupine o religijsko-politična gibanja v islamskem svetu

Razlikujejo se v VZROKIH NASTANKA, CILJIH,NAČINIH DOSEGANJA CILJEV Skupne poteze/značilnosti verskih fundamentalizmov

- priseganje na nezmotljivost svetih besed dobesedno branje -zavračanje verskega pluralizma -obsojajo potrošništvo, uživaštvo, vrednotni pluralizem -zavzemanje za vrednote v skladu z vero -nasprotujejo feminizmu, gibanjem za pravice istospolno usmerjenih, splavu moralnemu propadu - vera = temelj družbenega življenja

- uporaba nasilnih sredstev ( napadi na zdravstvene ustanove zaradi opravljanja splava ...)

ISLAMSKI FUNDAMENTALIZEM: = odgovor na izzive modernizacije/ srečanje z njo v razmerah kolonizacije, v procesu globalne družbe kot družbe neenakih delov

12

Odnosa do modernizacije v islamskem svetu

1. Modernisti

o Podpirajo ločitev države in religije o Pristajajo na laično šolstvo, enake pravice moških in žensk

2. Radikalni islamisti fundamentalistična gibanja

o Modernizacija = grožnja lastni državi in kulturi o Podpirajo vero kot temelj družbenega življenja / Koran je naša ustava

V krščanstvu se fundamentalisti borijo proti lastni modernizaciji, v islamu pa

proti modernizaciji, ki poteka od zunaj / globalizaciji.

REVITALIZACIJA RELIGIJ

Ali religija ponovno pridobiva na pomenu?

Razlogi ZA revitalizacijo religije:

- Od 80-ih let dalje je opazno naraščanje udeležbe pri verskih obredih, zlasti ob velikih praznikih, večje število cerkvenih porok, krstov. - Zmanjševanje deleža nevernih in ateistov

- ohranjanje in širjenje različnih oblik ljudske religioznosti;

13

širjenje novodobnih religijskih gibanj; razširjenost malih verskih skupnosti - kultov in sekt po celem svetu

- oživljanje raznih fundamentalizmov.

9. RELIGIJA IN RELIGIOZNOST V SLOVENIJI

(160-163)

11

ETNIJA, NAROD, NACIJA

1.ETNIJA (etnična skupina) – skupnost ljudi, ki jih povezujeta

skupna kultura in zavest o medsebojni kulturni povezanosti;

posebnosti in razlike.

2.KULTURNI DEJAVNIKI, ki vplivajo na oblikovanje in

ohranjanje etnične skupine:

a) ozemlje,

b) prepričanje o skupnem izvoru in zgodovinski spomin,

c) skupna kultura (def. kulture!),

d) religija,

e) etnična identiteta.

3. ETNOCENTRIZEM – prepričanje o kulturni večvrednosti lastne

etnične skupine ob hkratnem podcenjevanju ostalih etnij, npr.

evropocentrizem, etnonacionalizem

4. ETNIČNA STRATIFIKACIJA – neenakost etničnih/rasnih

skupin v določeni družbi na podlagi etnične pripadnosti, ki je dejavnik

pripisanega družbenega statusa. (kar je tudi razlog sovpadanja

etničnih in razrednih delitev).

etnična manjšina, etnična večina; narodnostne manjšine; etnična

segregacija; etnična distanca; predsodki in diskriminacija;

institucionalizacija teh predsodkov.

22

5. ETNOCID - uničevanje kulturnih znamenj in vrednot posameznih

etničnih skupin

GENOCID - fizično uničevanje etničnih skupin

RASIZEM - zaradi določenih fizičnih znakov se ljudje delijo na manj

in več vredne

rasne razlike, ki so biološko pogojene, so podlaga za družbeno

razlikovanje

kulturna simbolika: belo – dobro; črno – zlo

6. POJAVNE OBLIKE ETNIČNIH SKUPNOSTI:

a) plemenska skupnost oz. domorodno, naravno ljudstvo

b) ljudstvo (z vidika evropskega razvoja so ljudstva etične skupine

pred obdobjem industrijske revolucije, ki so bile ozemeljsko in

politično vezane v dinastičnih državah)

c) narod =>

d) nacija =>

7. => NAROD. Kulturna in etnična vsebina.

Narodna zavest in identiteta: pri narodu sta izrazitejši kot pri ostalih

etnijah.

Zgodovinski dejavniki za nastanek narodov:

a) kulturni dejavniki: enotni, standardiziran jezik,

- iznajdba tiska,

- izjemne osebnosti (intelektualne elite),

33

- religija – velik pomen reformacije

(bogoslužje v domačem jeziku),

- nacionalna mitologija;

b) gospodarski vzroki (razvoj kapitalizma, industrijska

revolucija);

c) politični vzroki (stoletna vojna, tridesetletna vojna; ameriška,

francoska, marčna revol.); država in politična ideologija nacionalizma

8. => NACIJA. Politično organiziran narod. Narod uveljavlja

kulturne, politične in gospodarske interese v lastni državi.

Oblikovanje nacij je politični proces, ki je potekal na naslednje

načine:

a) Skupni razvoj narod – nacija (zahodnoevropske države).

Značilnosti nastanka:

- najprej je oblik. nacij potekalo v zahodnoevropskih državah;

- pred nastankom naroda je obstajala močna centralizirana država;

- manjše etnične skupine asimilira večinska;

- enotni izobraževalni sistem in dvig pismenosti.

b) Imigrantske nacije - celine, ki so jih kolonizirali Evropejci.

c) Kasnejše oblikovanje nacij:

- najprej narod, potem nacija (zamudništvo);

- v srednji in vzhodni Evropi;

- pomlad narodov 1848, razpad imperijev 1918, propad socializma

1989;

44

- posamezne etnične skupine uspejo uveljaviti svoje kulturne,

gospodarske in nazadnje politične interese;

- pomen jezika kot kriterija ločevanja med različnimi etnijami;

- združitev več političnih enot v enotno nacionalno državo (pr.

Italija, Nemčija).

d) Dekolonizacija:

- zunaj Evrope;

- vsiljenost nacionalne države zelo različnim etničnim skupnostim

(podsaharska Afrika) – tribalizem ;

- številni konflikti

9. NACIONALIZEM. Sestavine:

- zavest o posebnostih določenega naroda (skupen izvor, jezik ali

religija);

- skupne norme in zgodovinski spomin;

- ideologija, ki jo zastopa politični program;

- občutek skupnega poslanstva;

- pozitivne in negativne pojavne oblike nacionalizmov.

pozitivne: nacionalna zavest, boj za osvoboditev, patriotizem

negativne: sovražni govor (hate speech), ksenofobija, etnocentrizem,

rasizem, genocid, diskriminacija,

1

ZNANOST

Znanje – vedenje o določenem problemu – kako ga pridobimo

– lastna izkušnja

– posredovana izkušnja drugih

Povezanost znanj s konkretnimi življenjskimi okoliščinami.

ZNANSTVENO SPOZNANJE IN VSAKDANJE IZKUSTVO

Temeljne razlike – načela znanstvenega spoznanja

■ sistematičnost

■ meja znanja (pogoji)

■ natančnost v formulacijah

empirizem – raziskovalni pristop, ki se omejuje samo

na neposredna, čutna izkustva;

pozitivizem (Comte) – raziskovalni pristop, ki se zavestno omejuje na

podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati, preveriti;

naravoslovne – družboslovne znanosti;

2

VLOGA IN DRUŽBENE FUNKCIJE ZNANOSTI

odvisnost od časa in prostora

temeljne funkcija:

■ spoznavna funkcija znanosti – sistem znanja o nekem

področju, ki je temeljna uporabi določenih metod raziskovanja,

teoretičnemu mišljenju in logičnemu sklepanju; cilj znanosti je

objektivno spoznanje;

- zgodovinskost znanosti – vezanost na čas in prostor nastanka;

- relativnost – znanost ne razkriva absolutne, gotove resnice;

- družbenost spoznanja (kontinuiranost).

■ prakti čna funkcija znanosti – instrument za podrejanje in

urejanje narave in preurejanje družbe;

- vpliv na gospodarski razvoj;

- razsodnik v družbenih procesih.

■ politi čna funkcija znanosti – avtoriteta v pomoč politiki;

■ kulturološka funkcija znanosti – vpliv znanosti na mišljenje,

dojemanje stvari (morala, religija, umetnost);

3

Dimenzije sodobne znanosti:

■ spremenjen odnos do narave;

■ matematizacija mišljenja

■ redukcionizem

DRUŽBENE OKOLIŠ ČINE NA RAZVOJ ZNANOSTI

Vzroki spremenjene vloge znanosti:

■ namesto tradicionalne predstave o harmoničnosti je človek

gospodar narave;

■ protestantizem – poseganje v naravo in ne toliko več v

onostranstvo (uporabna vrednost, pragmatičnost)

■ eksperiment

■ profesionalizacija, znanstvena skupnost

ZNANSTVENA SKUPNOST

institucionalizacija (biti znanstvenik - poklic)

Norme, ki usmerjajo znanstveno skupnost (Merton):

■ avtonomnost (brez politike in religije);

■ univerzalizem (na voljo vsem);

■ nepristranost

■ organizirani skepticizem

problemi kršitve teh načel

4

DRUŽBENA VERIFIKACIJA ZNANSTVENIH SPOZNANJ

»Od družbene moči, ki jo ima nosilec novega spoznanja, je odvisno,

katero spoznanje bo sprejeto kot znanje.« (M. Foucault)

■ paradigma – način razumevanja neke znanosti, ki določa

raziskovalni problem, izbiro metod in interpretacijo ter

potrjevanje novih spoznanj;

■ generacijska problematika – včasih je potrebno, da stari

znanstveniki preprosto pomrejo in se uveljavijo novi s

svežimi idejami;

■ tradicionalnost – pretirano upoštevanje znanstvenih norm

vodi v okostenelost znanstvenega sistema (glej temo odklonskost!)

problem uveljavljanja novega

ETIČNI PROBLEMI ZNANOSTI

a) pridobivanje znanstvenih spoznanj (zbiranje podatkov, varstvo

osebnih podatkov,…);

b) družbena odgovornost znanosti.

1. DRUŽBENE SPREMEMBE:

- pomembnejša in opazna predrugačenja oblik (vzorcev)

družbenega ravnanja in odnosov med posamezniki, skupinami in

družbami;

- preoblikovanje vrednot, pravnih in drugih družbenih norm,

družbenih simbolov, strukture in kulture, ipd.;

- z nastopom moderne dobe so postale dr. spr. povezane z

razumevanjem razvoja in napredka;

- v predmoderni družbi so razlagali dr. spr. kot cikli čen proces.

� NAPREDEK – linearni razvojni proces v družbi.

� intelektualni napredek v znanosti;

� tehnični in materialni napredek;

� socialno-politični napredek.

Okoliščine napredka:

� razsvetljensko zaupanje v moč razuma;

� težnja po obvladovanju narave in procesov v naravi;

� družbeno-politične ideje;

� predpostavka, da je družbo mogoče razumeti.

Protislovni učinki napredka

- Rousseau (18.stol): napredek v znanosti in umetnosti pomeni

hkrati moralno nazadovanje.

- Ricardo (18.stol): tehnični napredek ne koristi vsem družbenim

skupinam enako.

- Hegel (1.pol.19.stol.): ponižanje človeka na raven stroja.

- Sodobni skepticizem: ponavljajoče se gospodarske krize,

ekološka kriza, politične krize, negotova prihodnost.

Kazalci (indikatorji) družbenih sprememb in razvoja:

▪ višina BDP-ja;

▪ pismenost in izobraženost;

▪ stopnja urbanizacije;

▪ politične svoboščine; …

2. DRUŽBENI EVOLUCIONIZEM – procesi spreminjanja

od enostavnih k zapletenim družbenim oblikam;

�� A. Evolucionizem v biologiji: nauk, ki poučuje postopni

razvoj živih bitij od enostavnih k zapletenim organizmom s pomočjo

naravnega izbora;

�� B. Klasični evolucionizem ali teorije unilinearne evolucije

razvoj družbenih oblik in funkcij od enostavnih (nedifereniciiranih) k

zapletenim (diferenciiranim).

funkcionalna diferenciacija – funkcije, ki jih je prej opravljala ena

institucija, se razdelijo na več različnih med seboj ločenih institucij

(npr. izobraževanje).

H. Spencer – socialni darvinizem: procesi razvoja družb in človeške

civilizacije lahko uspešno razloži Darwinov model evolucije.

Morganova shema linearnega evolucijskega razvoja družb. Vsaka

družba mora iti skozi vse faze razvoja:

stopnje razvoja po Morganu oblike gospodarstva

- starejša stopnja nabiralništvo

- srednja stopnja nabiralništvo in lov

divjaštvo

- kasna stopnja lov, lončarstvo

- starejša stopnja živinoreja,nomadništvo

- srednja stopnja poljedelstvo

barbarstvo

- kasna stopnja obdelava železa

civilizacija - uvedba fonetične abecede in pisave

Razlike so v kompleksnosti in diferenciiranosti posameznih družb.

Lovsko-nabiralniške družbe imajo enostavno strukturo v primerjavi s

poljedelskimi, te pa spet v primerjavi s civilizacijami.

Primer kompleksnosti in diferenciiranosti � DRUŽINE, �PROSTORSKE

SKUPNOSTI, � RELIGIJE in � ETNIJE

�� C. Teorije multilinearne evolucije, ki upoštevajo še ločenost

razvoja, cikličnost in naključnost sprememb (Gerhard, Lenski)

�� D. KRITIKE TEORIJ DRUŽBENE EVOLUCIJE:

- družbenih sprememb ni mogoče primerjati z biološko evolucijo;

- koncept prilagoditve (adaptacije): ljudje se ne prilagajamo

naravi, pač pa naravo prilagajamo svojim potrebam;

- enostavne družbe so lahko tudi bolj kompleksne kot moderne

(npr. pri opredeljevanju sorodstvenih odnosov);

- ideologije večvrednosti evropske kulture in civilizacije;…

3. KONFLIKTI KOT VIRI DRUŽBENIH SPREMEMB

A) Marx-Engelsov model zgodovinskega razvoja:

faze zgod. razvoja oblika družbenih odnosov

družbena razreda v konfliktu

prazgodovina enakopravni, a primitivni družbeni odnosi stari vek sužnjelastništvo sužnjelastniki(A)

proti sužnjem (B) srednji vek fevdalizem fevdalci(A1) in

duhovščina(A2) proti t.i. tretjemu stanu(B)

novi vek kapitalizem buržoazija(A) (kapitalisti) proti proletariatu(B) (delavskemu razredu)

komunizem enakopravni in ustvarjalni družbeni odnosi

- progresivni razvoj proizvajalnih sil je določen z obliko

proizvajalnih odnosov;

- človek lahko z delom spreminja naravo in jo prilagaja svojim

potrebam;

- razredni boj – konflikt med razredom (A), ki poseduje

proizvajalna sredstva, in med razredom (B), ki so brez takšne

lastnine, in hkrati med razredom (novi A ali B), ki je nosilec novega

načina proizvodnje in razredi (stari A ali B), ki težijo k temu, da bi

ohranili obstoječa razmerja družbene neenakosti.

- prehod iz vsake stopnje zgodovinskega razvoja se dovrši z

revolucijo, v kateri nove sile, ki so nosilci novih načinov proizvodnje,

zmagajo.

�� Razredni boj omogoča družbene spremembe.

B) Model družbenih odnosov po Marxu:

politika religija pravo šolstvo (…)

DDRRUUŽŽBBEENNAA NNAADDGGRRAADDNNJJAA

EKONOMSKA BAZA

Spremembe se vedno najprej zgodijo v ekonomski bazi, t.j. v načinih

proizvodnje. Ekonomski odnosi ustvarjajo družbeno nadgradnjo, z vsemi

političnimi, religioznimi, pravnimi,…, institucijami. Npr. ekonomski odnosi

značilni za sužnjelastniško družbo, ne morejo omogočiti nastanka in

ohranjevanja institucij značilnih za moderno kapitalistično družbo (moderna

država, izobraževalni sistemi, represivni organi,…).

� Podrejeni imajo vedno interes za spremembo, nadrejeni poskušajo

z družbeno nadgradnjo obstoječe razmerje družbene neenakosti.

C) KRITIKE:

- ekonomski dejavniki so pomembni povzročitelji sprememb,

vendar lahko tudi sprememba v t.i. nadgradnji povzroči spremembe v

ekonomski bazi (npr.Weber, religija – kalvinizem kot razvojni

dejavnik ekonomskih sprememb);

- pretirano poudarjanje razrednega boja (Dahrendorf - poleg

razrednega konflikta so pomembni še konflikti: med etnijami,

državami, religijami,…; odnosi dominacije se ne vzpostavljajo samo

na ravni polarizacije razredov);

- Marxova vizija komunizma se je v razmerah sodobnega

kapitalizma izkazala za neuresničljivo; konflikti v družbi ne bodo

nikoli odpravljeni.

4. CIKLI ČNE TEORIJE

Evolucionistične teorije poudarjajo linearen razvoj od enostavnega h

kompleksnemu.

Ciklične teorije pa zavračajo idejo progresivnega napredka.

Vsaka kultura in civilizacija ima svoje obdobje vzpona, zrelosti in

propada. Na pogorišču propadlih kultur in civilizacij, pa se rojevajo

nove.

1

MODERNIZACIJA

beseda 'moderno' se je uporabljala že v 13.stoletju

prehod iz tradicionalne v moderno družbo

samozadostnost

zaprtost

statičnost

odprtost

dinamičnost

spremenljivost

Modernizacija pomeni prehod iz tradicionalne (predmoderne,

predindustrijske) družbe v moderno (industrijsko) družbo.

Časovni potek modernizacije �� povezava z zgodovino !

Tönnies - prehod od skupnosti (die Gemeinschaft) k družbi (die

Gesellschaft)

▪ temeljitost sprememb

▪ hitrost sprememb

▪ obseg sprememb

▪ nove institucije

Najpomembnejši procesi modernizacije:

� industrializacija;

� urbanizacija;

� spremembe v družbenem razslojevanju;

� politi čna modernizacija

2

�� INDUSTRIALIZACIJA

ekonomski vidik – ekonomsko tehnološka M

Sprememba načinov in vrst produkcije:

� iz naturalne v blagovno-denarno menjavo;

� težišče proizvodnje se je preneslo iz sekundarnega v primarni

sektor; dodatno se razvija storitveni sektor;

� fevdalni (nesvobodni) delovni odnosi so se zamenjali s

kapitalisti čnimi (osebno svobodna delovna sila);

� delo se časovno in prostorsko loči od ostalih dejavnosti;

��URBANIZACIJA

urbano – ruralno; mesto - podeželje

moderne družbe so urbane, tradicionalne ruralne.

Industrializacija je tesno povezana z urbanizacijo.

S spremembami, ki jih je industrializacija sprožila v tehnologiji,

proizvodnji, potrošnji, komunikacijah,…, so bili dani pogoji za

nastajanje in rast mest ter spremembe v načinih življenja prebivalstva

v mestih.

Razlogi za hitro naraščanje prebivalstva:

- v prvih modernih družbah v 19.stoletju (mesta so nastala

blizu tovarn);

- danes v tretjem svetu (industrializacija bistveno zaostaja za

urbanizacijo).

3

Mesta in rast prebivalstva: večji je delež mestnega prebivalstva,

manjša je splošna rast prebivalstva; zakaj?

��SPREMEMBE V DRUŽBENEM RAZSLOJEVANJU

� stanovsko-fevdalna družba se je preoblikovala v razredno

družbo z možnostmi družbene in geografske gibljivosti;

� upadanje pomena pripisanega statusa;

� spremembo statusa sta omogočila splošno izobraževanje in

širjenje izobraževalnih možnosti;

� dejavnik družbenih sprememb je bilo najprej meščanstvo,

kasneje pa še ostale depriviligirane družbene skupine

(delavstvo, ženske);

� porast številčnosti srednjega razreda (od piramidne oblike

socialne stratifikacije k deltoidni � glej temo dr. struktura! );

� prehajanje od dihotomne polarizacije (manjšina zelo bogatih

– večina revnih) v zgodnji kapitalistični družbi k izrazito

razpršeni družbeni strukturi (meje med posameznimi sloji

so nejasne);

� rast profesij v poklicni strukturi zaposlovanja (glej temo delo in

p.č.!)

��POLITI ČNA MODERNIZACIJA

� širjenje civilnih in političnih pravic na vse prebivalstvo;

� ločitev religije/tradicije od politike;

4

� oblikovanje nacionalne države, ki je vezana na natančno

določeno ozemlje, na katerem izvaja suverén nadzor (� glej

temo etnija, narod, nacija) ;

� posamezniki (najprej) in posameznice dobijo državljanske

pravice in svoboščine;

� civilne, politične in socialne pravice;

� pravna in demokratična država � socialna država in država

blaginje;

� enakost državljanskega statusa in socialna pravičnost;

� sem prištevamo tudi feminizem in boj za pol. pravice žensk

(� glej temo spol in spolna razlika).

� OSTALI PROCESI/DEJAVNIKI MODERNIZACIJE:

� slabitev neformalnega nadzora in krepitev formalnega (� glej

temo odklonskost in dr.nad.!);

� usmerjenost k rasti, proizvodnji večje količine raznovrstnih

dobrin in storitev;

� izboljšanje življenjskih pogojev (� glej temo kvaliteta življenja!);

� zaupanje v moč razuma (razsvetljenstvo);

� znanstveno-tehnološki in ekonomski razvoj (� glej temo znanost!);

� rast birokratskih organizacij (� glej temo dr.struktura);

� sekularizacija (� glej temo religija!);

� individualizacija;

� …

5

TEMATIZACIJA V SOCIOLOGIJI (209)

- modernizacija pogojuje razvoj sociologije;

- če je možno vse raziskati, je možno tudi družbo.

Trije temeljni in klasični teoretični pristopi pri pojasnjevanju bistva

M: A� Durkheimov, B� Marxov in C�Webrov.

A) FUNKCIONALNA IN STRUKTURNA

DIFERENCIACIJA – Durkheim

delitev dela: družbene dejavnosti (funkcije), ki jih je prej opravljala

ena družbena institucija, se razdelijo (diferencirajo) na več med

seboj različnih in ločenih institucij;

integracija – družbena solidarnost

prehod:

od družbe mehanske solidarnosti

k družbi organske solidarnosti

Moderna, industrijska družba je družba organske solidarnosti.

Temeljni problem moderne, industrijske družbe je anomija –

zmanjšuje občutek solidarnosti;

konflikt med »kultom posameznika« in družbeno solidarnostjo

možnosti za odpravo anomije - pogodbena razmerja:

- profesionalna združenja

6

- stroga moralna vzgoja

B) KOMODIFIKACIJA (POBLAGOVLJENJE) – Marx

Kapitalisti čni način proizvodnje določa družbene odnose v

kapitalistični (moderni) družbi.

� proizvodi so namenjeni prodaji, dobički se ponovno vlagajo v

proizvodnjo; gospodarska rast – razvoj proizvajalnih sil;

� blago postane tudi delovna sila;

� izboljševanje tehnologije in organizacija proizvodnje;

� polarizacija na maloštevilne kapitaliste in na številčno

naraščajoči osiromašeni proletariat bo vedno bolj nevzdržna.

C) RACIONALIZACIJA IN BIROKRATIZACIJA - Weber

racionalno družbeno delovanje; izpodrivanje religije, nadzor nad

naravo in družbenimi procesi; depersonalizacija (razosebljanje)

družbenih odnosov (glej temo dr.struktura!)

Značilnosti racionalne družbene organizacije:

▪ ločene in razmeroma avtonomne družbene institucije;

▪ velike birokratske organizacije;

▪ osebna disciplina;

▪ zavest o času kot cenjeni in minljivi vrednoti;

▪ avtoriteta znanja;

▪ brezosebnost

7

NAČINI MODERNIZACIJE

Splošna delitev razvitosti (moderniziranosti) družb:

prvi svet – dežele, ki so se prve modernizirale

drugi svet – zamudniki modernizacije, (bivše) socialistične družbe

tretji svet – periferija prvega sveta (bivše kolonije)

( tudi bogati »Sever« - revni »Jug« )

Procesi modernizacije imajo globalne učinke.

A) TEORIJA SVETOVNEGA SISTEMA (I. Wallerstein):

center > polperiferija > periferija > izključeni svet

Razlike v intenzivnosti modernizacijskih procesov:

• okoliščine zaradi katerih so se začeli;

• nosilci, katerih interes je (bil), da se je določena družba

modernizirala;

• osnovne panoge industrije (razpoložljivost surovin);

• odprtost trgov;

• dejavniki: notranji (endogeni) in zunanji )eksogeni(

8

B) ODVISNA MODERNIZACIJA

Revščina »tretjega sveta« je posledica industrializacije (in sploh

modernizacije) prvega sveta:

- kolonizacija in izkoriščanje virov kolonizirani h družb

(industrijske surovine, sužnji);

- svet povezati v celoto neenakih delov;

- modernizacijo sprožijo zunanji dejavniki – povezovanje

obstoječega, predindustrijskega in industrijskega - dualni

razvoj;

Posledice?

- proizvodnja je namenjena Z tržišču, ne pa domačim potrebam;

- nastajanje revščine – spremembe v kmetijstvu;

- koristi ima le domača elita;

- selitev umazanih tehnologij;

- demografske spremembe

MODERNIZACIJA DRUGEGA SVETA (214)

� socializem � komunizem;

� projekt uresničevanja pravične in brezrazredne družbe;

� podedovane razmere – zamudniki M;

� vloga države – etatizirano gospodarstvo, totalitarizem;

� delna M;

� zlom socializma konec 80-ih.

9

MODERNIZACIJA IN GLOBALIZACIJA (217)

Globalizacija – glej temo prostorske skupnosti!

Štiri dimenzije globalizacije (A. Giddens):

a) svetovna kapitalistična ekonomija;

b) sistem nacionalnih držav;

c) svetovna vojaška ureditev;

d) mednarodna delitev dela.

Pomembni vidiki globalizacije:

▪ razmah komunikacijskih tehnologij;

▪ (pre-)moč transnacionalnih korporacij (multinacionalk);

▪ globalna ogroženost zaradi kopičenja orožja in grožnja

uporabe orožja za množično uničevanje;

▪ teroristična grožnja;

▪ gospodarstvo razvitih držav išče cenejšo delovno silo v

tretjem svetu in izkorišča suverenost manjših državic za

skoraj neobdavčene finančne transakcije (davčne oaze);

▪ pavperizacija (obubožanje) tretjega sveta;

▪ kulturna globalizacija (amerikanizacija sveta).

10

POSTMODERNIZACIJA

- označuje družbene spremembe, ki potekajo v gospodarsko

razvitih družbah v zadnjih desetletjih. V ožjem pomenu to pomeni,

da se industrijske družbe preobražajo v postindustrijske družbe;

- v širšem pomenu pa pomeni, da e obstaja nekega enotnega

odgovora na družbene spremembe, ki so jih spodbudili

modernizacijski procesi;

- nadaljevanje modernizacije ali vstop v novo družbeno dobo ?

Alvin Toffler – tretji val družbenih sprememb;

prvi val – agrarna revolucija;

drugi val – industrijska revolucija;

tretji val – informacijska revolucija.

POSTINDUSTRIJSKA DRUŽBA

� industrija ni več temeljna družbena sila razvoja;

� družba informacij, družba znanja, družba storitev,…;

� spremembe v strukturi zaposlenih in izobrazbeni strukturi;

� spremembe življenjskih slogov;

� dinamična globalna ekonomija;

� naraščajoča neenakost in polarizacija v svetovnem merilu;

kritike – ali gre za bistvene spremembe glede industrijske družbe?

11

MODERNE DRUŽBE KOT DRUŽBE TVEGANJ

Urlich Beck - bolje kot o postmodernih družbah je bolje govoriti o

razvitih modernih družbah v primerjavi z zgodnje modernimi

družbami 19. stol.;

Razvita moderna družba je družba tveganja – poudarjen pomen je na

vlogi posameznika in posameznice, ki so prisiljeni v pogojih razvite

moderne družbe sami sprejemati odločitve in izbire v svojem

življenju.

Tveganje: ker so dane velike možnosti za odločanje, je odgovornost

za neuspeh pripisana posameznikom in posameznicam. Možnosti

izbire so tudi bistveno omejene.

Zaupanje v napredek in moč znanosti, da bo rešila vse probleme, sta

pod vprašanjem.

DEMOGRAFSKE SPREMEMBE 220

- rodnost prevelika ali pa premajhna; staranje prebivalstva;

- smrtnost;

- naravni prirastek;

- migracije;

- časovni zaostanek v padanju rodnosti; okoliščine –

zaposlovanje žensk, visok soc. status otrok, otroci niso

vključeni v proizvodni proces…

12

MODERNIZACIJA IN DEMOGRAFSKI PREHOD 223

predindustrijska, tradicionalna družba:

� izjemno visoka rodnost in smrtnost;

� zaradi bolezni, vojn, naravnih nesreč izjemno velika nihanja

prebivalstva (procentualno);

� nizka povprečna življenjska doba;

� religiozne doktrine in moralne tradicije.

Klasična teorija demografskega prehoda:

▪ najprej upade smrtnost (napredek medicine);

▪ ker upade zlasti smrtnost otrok, se močno poveča število

reproduktivno sposobnega prebivalstva;

▪ poledica je pospešena rast prebivalstva;

▪ ker je prebivalstva več, je zato tudi večji pritisk na obstoječe

vire, ki zagotavljajo preživetje;

▪ večji pritisk na obstoječe vire je sprožil spremembo

rodnostnega vednenja (padanje rodnosti, zmanjšan pomen

instituta zakonske zveze, nadzorovanje rojstev s

kontracepcijo);

▪ ob koncu demografskega prehoda je stanje naslednje:

- obnavljanje prebivalstva ob nizkih

stopnjah rodnosti in smrtnosti;

- podaljšana življenjska doba;

- večji delež starejšega prebivalstva.

13

VZROKI PADANJA RODNOSTI V M. DRUŽBAH 226

Padanje rodnosti se nadaljuje tudi po končanem demografskem

prehodu. Razlogi za to so:

- spremembe v družinskem načinu življenja;

- jedrna družina se je osamosvojila od širšega sistema

sorodstva(� glej temo družina!);

- mlajše generacije so začele dobivati prednost pred starejšimi;

- vpeljava množičnega obveznega šolanja;

- doktrina odgovornega starševstva;

- čedalje več zaposlenih žensk;

- ženske imajo večji vpliv na načrtovanje družine;

- veliko število otrok lahko ogrozi kakovost bivanja (večje

tveganje revščine);

- podaljševanje šolanja in težave z zaposlitvijo.

NEDOKONČAN DEMOGRAFSKI PREHOD V TRETJEM

SVETU – padanje rodnosti ne sledi padanju smrtnosti; razlogi

1

KVALITETA ŽIVLJENJA

1) KAZALCI BLAGINJE DRUŽBE

družbena in individualna blaginja družbe

materialna blaginja in kvaliteta življenja

Kazalci družbenega razvoja: objektivni (ekonomski)

� subjektivni (osebne ocene ljudi in njihovo vrednotenje

življenjskih razmer)

2) ŽIVLJENJSKA RAVEN (standard).Kazalci življenjske ravni:

▪ dohodki in s tem kupna moč prebivalstva;

▪ zdravje in dostop do zdravstvenih storitev;

▪ posedovanje predmetov trajne potrošnje;

▪ delovne razmere oziroma položaj na delovnem mestu;

▪ prehrano;

▪ kvaliteto naravnega okolja in ohranjenost le-tega;

▪ stanovanjske razmere;

▪ izobrazbo, itd…

Trije pristopi merjenja življenjske ravni:

� indeks življenjske ravni;

� kazalci temeljnih človekovih potreb;

� kazalci življenjske ravni.

Razlikujejo se po tem, katere življenjske danosti bodo vključene v

merjenje v raziskavi. Vsi trije pristopi pa hkrati pokrivajo

ugotavljanje: družbenega dohodka in stanovanja;

- dostopnost do izobraževanja in zdravstvenih storitev.

2

3) KVALITETA ŽIVLJENJA - širši pojem kot pa življenjska raven;

- ugotavljamo želene življenjske razmere oziroma želen

življenjski standard za posameznika;

- vključuje potrebe, ki jih je mogoče zadovoljiti skozi medosebne

in družbene odnose.

Kazalci, ki zajemajo »duhovne dobrine«:

� vključenost posameznikov v mrežo socialnih odnosov

(societalne potrebe);

� možnost izbire življenjskega stila, izražanja svoje osebnosti in

stališč;

� dostop do kulturnih dobrin (npr. izobraževanja);

� možnost udeležbe v javnem življenju in vplivanje na urejanje

javnih zadev.

Namen takih raziskav:

- dobiti informacije o različnih vidikih kvalitete življenja

prebivalstva

- ugotoviti ogroženost posameznih kategorij prebivalstva

- ugotoviti spremembe (smer, področja)

- načrtovanje socialne politike in usmerjanje družbenega razvoja

RAZISKOVANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V RS:

Cilji projekta Kakovost življenja v Sloveniji v letu 1984:

- oblikovati kazalce (minimalnih) virov za zadovoljevanje potreb

na različnih področjih življenja;

3

- meriti porazdelitev virov med različne kategorije prebivalstva in

ugotoviti razlike v zadovoljenosti potreb;

- spremljati razvoj skozi čas.

Danes se poučevanje kakovosti življenja osredotoča na proučevanje

posameznih stanj in dogodkov v življenju posameznika/ce.

INDEKS ČLOVEKOVEGA RAZVOJA

- raziskave v okviru OZN

Gospodarska rast ni več cilj, pač pa sredstvo za izboljšanje

človekovega razvoja. Ta se spreminja na treh ravneh:

a) na ravni življenja, ki naj bo zdravo in dolgo;

b) na ravni dostopa do virov, ki ljudem omogočajo dostojno

življenje;

c) na ravni znanja in zmožnosti, da ljudje izkoristijo svoje

potenciale v okviru družbenih danosti.

Pomembni razvojni dejavniki: človekove pravice

- enake možnosti

- družbena blaginja

- skrb za okolje

Pojmovanje kakovosti življenja se med kulturami zelo razlikuje.

ZDRAVJE – pomemben kazalec kakovosti življenja in človekovega

razvoja.

Telo – biološka in družbena dimenzija telesa

Zdravje – samo odgovornost posameznika?

1

EKOLOŠKA KRIZA IN PERSPEKTIVE ČLOVEŠTVA

ekosfera (naravni ekosistem) – sociotehnosfera (kulturni ekosistem)

sociotehnosfera – okolje materialne kulture, t.j. vseh objektov, ki jih

je v naravi in iz naravnih surovin proizvedel človek

TEZE:

1. Med ekosfero in sociotehnosfero obstaja konflikt , ki lahko uniči

človeka in naravo. (DA ali NE?)

2. Nebrzdana gospodarska rast je kot temeljni pogoj za nadaljnji

uspešen razvoj človeštva uničuje naravo. (DA ali NE?)

3. Ker so naravna bogastva na voljo v omejenih količinah,

zmanjšujemo možnost preživetja naslednjim generacijam. (DA ali

NE?)

4. Sposobnost narave, da se obnavlja je omejena. (DA ali NE?)

5. Vedno večja nevarnost ekoloških nesreč in katastrof. (DA ali

NE?)

� Čim več pritrdilnih odgovorov na zgornje teze, tem večje

nestrinjanje s človekovimi posegi v naravo, ki so vzrok ekološke

krize (porušenega ravnotežja med človekom in naravo).

Meje rasti:

- življenjski prostor;

- omejene količine naravnih virov;

- omejene samočistilne zmogljivosti narave.

2

VZROKI EKOLOŠKE KRIZE:

antropocentrizem - v središču sveta je človek in narava je človeku

podrejena;

modernizacija – šele z nastopom industrijske dobe se začnejo zaradi

pospešene rasti prebivalstva v vedno večjih količinah izkoriščati

naravni neobnovljivi viri;

matematizacija mišljenja – pojave v naravi je treba meriti z

znanstvenimi metodami in iz izračunov lahko pridobimo podatke, ki

imajo tudi praktično vrednost;

urbanizacija – visoka koncentracija prebivalstva, porabe virov in

produkcije odpadkov;

tehnologija (B. Commoner) – vedno novi načini proizvodnje vedno

večje količine potrošniških izdelkov, ki pa na koncu pristanejo na

smetišču;

…

EKOLOŠKA KRIZA IN GLOBALIZACIJA

globalno spreminjanje podnebja - Kyotski protokol

ekološki načini gospodarjenja:

- čiste tehnologije;

- reciklaža odpadkov;

- uporaba obnovljivih virov energije;

- načrtno poseganje v prostor.

»Nerazviti« in ekološki načini gospodarjenja: korelacija med skrajno

revščino in umazanimi tehnologijami.

3

MOŽNOSTI ODPRAVLJANJA EKOLOŠKE KRIZE

ekotehnološki pesimizem – ker ljudje nismo sposobni spremeniti

svoje ekološke naravnanosti do narave, bo do ekološke in s tem

civilizacijske katastrofe nujno prišlo;

ekotehnološki pesimizem – sedanja ekološka kriza je samo začasna;

z novimi, okolju prijaznejšimi tehnologijami jo bomo presegli;

model stacionarne ravnovesne ekonomije – neomejena rast s

pomočjo novih tehnologij je nemogoča; morali bomo obrzdati apetite

po neomejeni gospodarski rasti;

koncept »okoljskega prostora« - raven porabe naravnih virov in

emisija odpadkov ne bi smela presegati stopnje obnavljanja naravnih

virov in samočistilnih zmogljivosti okolja.

EKOLOŠKA ETIKA – spoštovanje do narave (moralno delovanje v

odnosih med ljudmi razširimo tudi na naravo)

avtonomna – zdravo okolje je potrebno ohranjati, zato ker je vrednota

sama po sebi.

heteronomna – instrumentalna in pragmatična etika; okolje je

potrebno ohranjati, ker nam to koristi

1.predmet, izhodišča, perspektive · + vprašanja so vnaprej pripravljena, + sogovornika sledita...

Documents