Življenje in kako ga preživeti

3

ŽIVLJENJE in kako ga preživeti

Robin Skynner / John Cleese

Ilustracije:Bud Handelsman

4

Posvečeno Joshu in Dingu.

Robin Skynner / John Cleese:Življenje in kako ga preživetiLife and How to Survive It© Robin Skynner in John Cleese 1993© Ilustracije: Methuen London

Slovensko izdajo založila: Založba Tangram,Dolenjska cesta 242 b, Ljubljana

Prevod: Helena MarkoLektoriranje: Jelka J.MakoterUredila: Bojana HudnikOblikovanje ovitka: Marko Tušek

Vse pravice pridržane. Noben del te publikacije se ne sme brez vnaprejšnjega pisnega soglasja

založbe na noben način in v nobeni obliki reproducirati, kopirati, razmnoževati in razširjati.

CIP – Kataloški zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

SKYNNER, Robin in CLEESE, John

Življenje in kako ga preživeti / Robin Skynner, John Cleese;

Ilustracije Bud Handelsman; [prevod Helena Marko]. Ljubljana : Založba Tangram 2013. Prevod

dela: Life and How to Survive It

ISBN

5

VSEBINA

Zahvale 2 Uvod 3

1 Je kdo za zdravje? 9 Naknadna misel: Treba se je smejati 86

2 Glej, mami, predsednik mednarodnega ... 106 Naknadna misel: Preveč dela, premalo zabave 162

3 Pusti me iti naprej: skupaj ali samostojno ... 173 Naknadna misel: Okoli denarja se svet vrti 258

4 Cena vsega in vrednost ničesar 271 Naknadna misel: Konec? 352

5 Vsi se spremenimo, prosim 373

Opombe 465 Priporočena literatura 467

6

Zahvale

Rada bi se zahvalila spodaj naštetim prijateljem in kolegom, ki so si vzeli čas za branje in komentiranje delov rokopisa, nama priskrbeli informacije ali ponudili nasvet. Prevzemava vso odgovornost za poglede, ki so izraženi v knjigi, pa tudi za morebitne napake in izpuščene podatke:Douglas Bennett, Eddie Canfor-Dumas, Roger Clark, Cynthia Cleese, John Crook, James Crowden, Alyce Faye Eichelberger, Ron Eyre, Patrick Gaffney, Merete Gardiner, Peter Haynes, Alan Hutchinson, Iain Johnstone, Peter Kellner, Peter Luff, Jacob Needleman, Helena Norberg-Hodge, Josh Partridge, Philip Philippou, Monty Python, Sogyal Rinpoche, Win Roberts, Denis Robinson, Margaret Robinson, Becky Salter, Andy Sargent, Michael Shamberg, David Skynner, Jane Skynner, Prue Skynner, Ian Stevenson, Takeshi Tamura, Stephen Verney, Nick Wapshott, Tom Wilkinson, Charlotte Wood, John Wood in Irena Young.

Zahvaljujeva se za dragocene uredniške prispevke Ann Mansbrigde, Davida Watsona in, še posebej, Christopherja Falkusa – njegovi domiselni predlogi so nama bili spet v veliko pomoč. Zelo sva hvaležna June Ansell, Henritti Williams, Melanie Bowker in Garryju Scott - Irvineu za njihovo neumorno pretipkavanje najinih pogovorov in pripravo številnih osnutkov besedila.

Na koncu naj se zahvaliva še hotelu Mount Nelson v Capetownu v Južni Afriki, ki nama je ponudil svoje prostore.

7

Uvod

Ko sva pred desetimi leti napisala knjigo Družine in kako v njih preživeti, sva želela na razumljiv in dostopen način predstaviti psihološke vidike vedenja in delovanja družin; kaj je tisto, zaradi česar nekatere družine uspevajo, druge pa propadajo? Kako se lahko družine pomaknejo po lestvici navzgor, k boljšemu zdravju in večji sreči? Ugotovila sva, da izbire partnerja ali partnerice ne narekuje le družinsko ozadje ; še več, na novo nastali družinski odnosi težijo k temu, da ohranjajo dinamiko družinskih ozadij z dobrimi in s slabimi lastnostmi vred. Pregledala sva družinske tabuje in potlačena čustva ter raziskovala uničujočo naravo čustev, ki jih pometamo “pod preprogo”, ker si jih nočemo priznati. Razložila sva, kako lahko ta čustva “projiciramo” na druge – na svojega partnerja, svojo partnerico ali kakšnega drugega grešnega kozla v družini – ki ta čustva prevzame od nas in jih avtomatično udejani. Preiskovala sva strukturo lastne osebnosti – opazovala sva notranjega “otroka”, ki se skriva v slehernem človeku in nas lahko, če mu pustimo, pripelje do izkrivljenega načina gledanja, s katerim svet vidimo le skozi sebe in svojih potreb. Ogledala sva si tudi naš “starševski” del, ki lahko – če nam preprečuje izražanje našega otroškega jaza – na enako škodljiv način kvari naše odnose z ljudmi.

V najino zadovoljstvo so te ideje ljudje dobro sprejeli, tako da je knjiga Družine in kako v njih preživeti postala neke vrste učbenik ne le med strokovnaki, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, pač pa tudi med laičnimi bralci, za katere sva knjigo napisala. S knjigo Življenje in kako ga preživeti nadaljujeva najino raziskovanje. Najprej se osredotočava na dejavnike, ki vzpodbujajo zdravje pri posameznikih in družinah; pri tem presegava klinična opažanja in vključujeva izsledke nedavno opravljenih in manj znanih raziskav o izjemno zdravih družinah, ki so nam na voljo. Nato te ideje razširiva in razvijava zunaj družinskega konteksta: raziskujeva naše vedenje na delovnem mestu; vedenje v podjetijih in v organizacijah; ravnanje družb in družbenih skupin;

8

To je knjiga o duševnem zdravju posameznikov in skupin – od najmanjših do najbolj obsežnih.

V poglavjih, naslovljenih “Naknadna misel”, ki jih najdete med naslovi glavnih tem, preučujeva nekatere medsebojno povezane teme, denimo povezavo med humorjem, smehom in zdravjem; spreminjajoče se družinske odnose v času, ko je toliko žensk in moških zaposlenih, posvetiva se jedru vedno bolj zevajočega prepada med bogatimi in revnimi, zaključiva pa z vprašanjem o vlogi smrti.

Knjigi Družine in kako v njih preživeti in Življenje in kako ga preživeti sta dva dela projekta, ki sva ga začela uresničevati spomladi leta 1980. Splošni javnosti sva želela na dojemljiv način predstaviti tiste vidike psihologije, za katere sva menila, da so nama najbolj pomagali, ko sva želela svoji življenji bolje razumeti in osmisliti ter napraviti bolj prijetno.

Čeprav se zavedava, da o tako široki paleti idej ni mogoče postaviti dokončnih trditev, se nama ta hip zdi, da se dovolj dobro ujemajo, da lahko razjasnijo številna pomembna vprašanja in vzpodbudijo izmenjavo mnenj. Zaradi tega vam ti knjigo ponujava, podobno kot Družine in kako v njih preživeti, kot del nenehnega procesa raziskovanjaza katerega upava, da se bodo ljudje želeli pogovarjati o njem. Veseliva se razprav, ki jih bo zanetila knjiga Življenje in kako ga preživeti, in čepravne bova mogla osebno odgovoriti vsem, ki se bodo vključili vanje, že razmišljava o tem, kako bi lahko s prejetimi mnenji v prihodnosti izdala še boljšo verzijo knjige. Vsekakor pa si želiva, da bi številni bralci z nama delili veliko veselje, ki sva ga občutila pri iskanju odgovorov.

Je kdo za zdravje? 9

John: Ko sva pisala knjigo Družine in kako v njih preživeti, si večkrat ome-nil, da so strokovnjaki opravili nekaj raziskav o nenavadno duševno zdravih družinah.

Robin: Res je. Te družine so izjemni primeri – so kot nosilci zlatih olimpijskih medalj, tako rekoč.

John: Hecno, še nikoli nisem slišal koga tako govoriti o tem.

Robin: Imaš prav, jih je pač malo, lahko bi jih preštel na prste.

John: Človek bi sklepal, da vsaj psihiatri razpravljajo o tem, vendar tega ne počno. Čudna reč pri psihiatriji je to, da v celoti temelji na preučevanju ljudi, ki jim ne gre zelo dobro – zanimajo jo ljudje »s problemi«. Če bi denimo želel napisati knjigo o tem, kako slikati, igrati šah, ali kako postati dober direktor, bi najprej preučeval ljudi, ki jim gredo te stvari dobro od rok, kajne? Od knjige z naslovom Spoznajte skrivnosti dvajsetih najslabših igralcev golfa na svetu in postanite vrhunski igralec golfa ni mogoče pričakovati, da bo šla za med.

Je kdo za zdravje?1

Je kdo za zdravje?10

Robin: Drži. Preden se zdravniki odpravijo na bolniške oddelke preu-čevat bolezni, se poučijo o normalnem delovanju človeškega telesa, o anatomiji in fiziologiji. Za psihiatre pa se zdi, kot da jih zanimajo iz-ključno patološki ljudje.

John: Mogoče se psihiatri izogibajo temi o naravno zelo zdravih ljudeh, ker čutijo, da lahko kakšnemu »srečkoviču« zavidajo prav toliko kot mi navadni smrtniki. Kaj pa ti meniš o takih raziskavah?

Robin: Psihiatriji sem se posvetil predvsem zato, ker me je precej bolj kot duševna bolezen zanimalo duševno zdravje.

John: Morda veš, zakaj?

Robin: Že dolgo pred to odločitvijo sem imel občutek, da v resnici ne razumem drugih ljudi. Njihovo vedenje se mi je pogosto zdelo nerazumljivo. Najprej sem sklepal, da je tako zato, ker je nekaj narobe z mano, ker jaz nisem normalen. Nato pa sem postal radoveden, kaj prava »normalnost« sploh je.

John: Hočeš reči, da se ti je zdelo, da so ljudje večino manormalni, torej dobro prilagojeni, odrasli, racionalni in čustveno stabilni? Mislim, da večina ljudi tako razmišlja v svojih mladih letih …


Robin: Da, toda kmalu sem začel spoznavati, da to, kar si pravkar opisal, sploh ni tako »normalno«. Z drugimi besedami, sploh ni tako pogosto. Ko sem se začel poklicno usposabljati, sem iskal podatke o duševno zares zdravih ljudeh – in presenečeno ugotovil, da so se strokovnjaki tej temi izogibali v velikem loku. Šele veliko pozneje sem odkril dva pomembna ameriška projekta. Prvi je potekal v mestu Timberlawn v ameriški zvezni državi Dallas, ki sem ga večkrat obiskal. Drugi projekt pa je bil dolgoročna študija vzorca zdravih in uspešnih harvardskih dip-lomantov.

John: Kakšni pa so izsledki teh študij – presenetljivi, očitni ali …?

Robin: Vsega po malem. Bližja, kot ti postaja tematika, bolj se ti zdi, da vse nekako spada skupaj, a na začetku te utegnejo določeni podatki precej šokirati!

John: Res? Mi lahko za začetek razkriješ splošno načelo, ki se skriva za nenavadno zdravim vedenjem?

Robin: To je vse prej kot lahka naloga. Strokovnjaki so knjigo o raziskavi v Timberlawnu naslovili No Single Thread 1, saj niso uspeli najti načina, s katerim bi preprosto pojasnili, kaj imajo skupnega vse njihove različne ugotovitve o teh družinah. Različne vidike si bomo torej morali ogledati enega za drugim. To, o čemer ti bom pripovedoval, je moj poskus razumevanja vsega, česar sem se naučil iz številnih različnih virov. S tem ne mislim le na raziskovalne študije, temveč tudi na skoraj štiri desetletja dela s posamezniki in z družinami, ki sem jim pomagal do boljšega zdravja. Potem so tu še izkušnje in razpravljanja, ki sem jih imel s kolegi in prijatelji; družina, v kateri sem odraščal, in družina, v kateri igram vlogo očeta. In ne nazadnje uvidi, do katerih sem se dokopal skozi svoj lastni boj za boljše zdravje.

John: Povej že, kaj je ta dobro varovana skrivnost?

Robin: Preden se ji posvetiva, bi rad še nekaj dodal. Gre za tole: ko pos-kušamo opisati odlično duševno zdravje ter ga primerjati s slabim in »povprečnim« zdravjem, s kakršnim številni ljudje živimo večino časa … se je težko upreti težnji, da bi o različnih stopnjah duševnega zdravja govorili kot o povsem ločenih zadevah, ki se tičejo povsem različnih


ljudi. V resnici se naše zdravje ves čas spreminja. Vsi se počutimo bolj zdravi, ko imamo dober dan, ko smo dobre volje, ko nam gredo stvari dobro od rok, ko se počutimo cenjeni in ljubljeni, ko pri nečem damo vse od sebe. In vsi se počutimo manj zdravi, ko smo pod stresom, ko ostanemo brez običajnih virov podpore, ko razočaramo sami sebe, ali ko »vstanemo z napačno nogo«. Stopnja našega zdravja ni enaka na vseh področjih našega delovanja. Nekdo, ki je na splošno »povprečen«, je v določenih pogledih morda izjemno zdrav, čeprav v drugih deluje slabo.

John: Tu je še dejstvo, da se s časom splošno zdravstveno stanje lahko spremeni ... sicer bi ti ostal brez službe.

Robin: Domnevam, da se zato zanimaš za to temo – tudi mene je to za-nimalo, ko sem postal psihiater. Verjetno bi rad izvedel, kako postati bolj zdrav.

John: Zadeli ste žebljico na glavico, gospod. Komaj čakam. Če si to-rej končal z vsemi pridržki, s kvalifikacijami ter z modifikacijami in opomini … mi, lepo prosim, povej kaj več o teh zdravih ljudeh in njihovih družinah. Kaj ti je najbolj padlo v oči?

Robin: Te izbrane zdrave družine imajo nenavadno pozitiven odnos do življenja in soljudi. Na splošno vzbujajo vtis, da se v svoji koži izvrstno počutijo in da jim družba prija; člani teh družin radi navezujejo stike in so z drugimi ljudmi prijateljski.

John: Kakšno razočaranje za britanski tisk. Prijazni so, torej.

Robin: Da, zelo. Na enem izmed svojih obiskov Timberlawna sem kot »ocenjevalec« sodeloval v njihovi raziskavi; gledal sem videoposnetke družin, ki kažejo različne stopnje zdravja, jih med seboj primerjal inocenjeval. Raziskovalci mi niso smeli povedati, katere družine so smatrali kot najbolj zdrave, saj bi to vplivalo na moje ocenjevanje in pokvarilo njihove rezultate, toda razlike so bile zelo očitne. Tudi kolegi, ki so preučevali nekaj zdravih družin tukaj, v Angliji, so prišli do enakih sklepov. Kadarkoli sem gledal video posnetke takšnih družin, sem se zalotil pri razmišljanju, kako prijetno bi bilo biti njihov sosed. Ko tako opazuješ njihovo vedenje, si ne moreš kaj, da se ne odzval z občutki topline in naklonjenosti. Še več, raziskave so pokazale, da skupnosti, v katerih te družineživijo, še posebej cenijo njihovečlane in članice.


John: Ali to pomeni, da jih zlahka prineseš naokoli? Svet, v katerem živimo, je lahko zelo neizprosen. Če je človek preveč odprt ali preveč optimističen glede ljudi, je lahko skregan z realnostjo.

Robin: Beseda optimističen tukaj ni najprimernejša, saj je tako optimist kot pesimist človek, ki na svet gleda enostransko. Eno izmed meril zdravja je stopnja, do katere so ljudje sposobni videti svet takšen, kakršen je, ne da bi ga popačili,zato da bi bolj ustrezal njihovim fantazijam. Ljudje iz zdravih družin so zelo stvarni; vedo, da so lahko ljudje dobri in slabi, zato jih ni enostavno pretentati. Ljudi sprejemajo takšne, kakršni so – sprejemajo torej dobro in slabo.Ponavadi ljudem, ki se na prvi pogled zdijo nepriljudni, ponudijo še eno možnost. Na prijazen in sprejemajoč način nagovorijo neznanca in se, če se ta ne odzove toplo, ne umaknejo kar takoj.

John: Če je torej navidezno neprijazen sosed zgolj malce plašen, oziroma je imel v preteklosti slabe izkušnje in je zato še posebej previden ... bodo njegovo plašnost ali opreznost premagali s prijaznostjo?

Robin: Da. Zato take družine dobivajo od vseh pozitivne odzive, saj njihovo vedenje iz ljudi izvabi najboljše.


John: Toda kaj pa je pri tem tako posebnega? Vsi vemo, da se ljudje, če se jim približamo dobrodušno in prijazno, skoraj zagotovo tako tudi odzovejo. To je pravilo, »kako si pridobiti prijatelje in kako vplivatina ljudi«.

Robin: To je res. Vendar pri teh zdravih ljudeh ne gre za to, da delajo nekaj povsem drugega, pač pa, da to, kar delajo, počnejo tako dobro in dosledno. Kar je pri njih nenavadnega, je stopnja njihove odprtosti in prijaznosti ter to, kako naravno se jim zdi, da se vedejo na tak način.

John: Hočeš reči, da se jim ni treba kaj posebej truditi, da bi bili prijazni in omikani?

Robin: Natanko tako: zdi se, kot da jim je to v krvi. Pri njih ne dobiš občutka, da prijaznost igrajo, da bi v ljudeh spodbudili ugoden odziv – tako kot ga dobiš pri nekaterih ljudeh, ki so obiskovali seminar Dalea Carnegieja, ali pri tistih, ki so »verni« in poskušajo biti dobri, tako da togo upoštevajo zakone ali Biblijo. Resnično zdravi ljudje se ne vedejo dobrohotno zato, da bi prijaznost dobili povrnjeno, čeprav se jim na koncu zgodi prav to. Zdi se, kot da imajo blaginje in veselja v tolikšnem izobilju, da si velikodušnost preprosto lahko privoščijo. So kot nekateri zelo bogati ljudje, ki dobrodelnim organizacijam podarjajo velike vsote, saj vedo, da bodo zase vedno imeli več kot preveč denarja in jim takšna razsipavanja ne morejo škoditi. Temu bi lahko rekli »filozofija obilja«.

John: Pogosto je vzrok za dobro vedenje naša želja po tem, da si pridobimo in ohranimo odobravanje drugih ljudi. Pri teh ljudeh pa se zdi, da se počutijo tako dobro, da jim skoraj ni treba iskati potrditvev drugih – njihova prijaznost ni manipulativna.

Robin: Ne, spontana je. Seveda jim odobravanje drugih ljudi godi, a se jim zanj ni treba truditi.

John: Kakšne so primerjave tega odprtega, prijaznega in spontanega védenja z vedenjem ljudina različnih stopnjah duševnega zdravja?

Robin: No, najprej si oglejva najbolj negativno skrajnost. Navadno imajo člani zelo nezdravih družin tudi zelo slabe odnose z drugimi ljud-mi. Po mojih izkušnjah se v družinah, v katerih je eden ali več članov


v psihološkem smislu zelo bolan, pogosto izkaže, da družina kot celo-ta kaže zelo visoko stopnjo negativnih čustev, tako pri medsebojni komunikaciji kot v odnosih z ljudmi zunaj družinskega kroga. Večina psihiatrov, ki jih zanima tudi, kaj se skriva pod površjem, in ne verjamejo brez pridržkov vsemu, kar jim ljudje povedo, bi se s tem strinjala.

John: Kaj pa velja za«povprečne« ljudi? Mednje sodiva tudi midva, kajne?

Robin: Res je ... S pojmom »povprečne« družine misliva na veliko veči-no ljudi na sredini lestvice, med na eni strani »izjemno zdravimi« in, na drugi strani »izjemno nezdravimi« družinami, pri katerih ne bomo opazili ekstremno negativnih čustev, kakršna sem pravkar opisal – razen morda le obËasno, v trenutkih nenavadnega stresa ali če jih kdo izziva.Vendar pa pri njih tudi ne bomo našli neverjetno pozitivnih odnosov, ki jih najdemo pri izjemno zdravih družinah, Ëeprav imajo tudi običajne družine svoje trenutke, ko so sijajne volje; dneve, ko jim gre vse kot po maslu; ali ko v stiski »odločno stopijo skupaj«.

John: Torej, kaj to pomeni? Kakšne so v resnici povprečne družine?

Robin: V osnovi je odnos takšnih družin do človeške narave rahlo ne-zaupljiv. V glavnem to uspešno skrivamo, toda za zunanjimi izrazi vljud-nosti ali prijaznosti se skoraj vedno skriva delno oprezno, zadržano in preračunljivo vedenje. Zdi se, kot bi čutili, da je zaloga dobrih stvari precej omejena, zaradi česar moramo biti ves čas na preži, da nam nihče ne bi odvzel našega deleža. Pri povprečnih družinah najdemo več ravnanja na način, »kaj pa imam jaz od tega«, tudi v odnosu z zakonskim partnerjem ali z otrokom, kaj šele v odnosu do sosedov ali ljudi, ki so nam tuji. Naš pogled na odnose s soljudmi zelo spominja na poslovne dogovore, ki jih vpletene strani budno nadzorujejo, da bi dobi le točno toliko, kot so vložile, oziroma upajo, da bodo dobile še malo več in ust-varile dobiček.

John: Prav nič prijetno mi ni tega priznati, vendar opažam, da tudi sam večino časa tako delujem – razen kadar sem zelo dobre volje. Večino dni se trudim biti prijazen v mejah normale in bodrim druge ljudi, a če za to dokaj hitro ne prejmem nekega pozitivnega odziva, me več ne mika biti


»prijazen«. Izklopim se in ohranim minimalno spoštljivost. Opazil sem, da postanem, kadar sem pod hudim stresom, v osebnih odnosih zelo »posloven« – tak, kot si pravkar opisal. Na način: »Naredil sem to, to in to – kaj si pa naredil ti?« Domnevam, da se takšno ravnanje prenaša iz generacije v generacijo. Večina ljudi, ki jih poznam, se spomni stavkov svojih staršev: »Po vsem, kar sem naredila zate, hočeš ti …« ali »Šele ko me ne bo več, me boš znal ceniti«. Ti pa praviš, da resnično zdrave družine tega preprosto ne počno?

Robin: Te družine ne zapisujejo dolgov, ne pregledujejo računov in ne vodijo čustvenih knjig, da bi se prepričale, ali se saldo ujema. Njihovi člani se, kot sem že povedal, vedejo, kot bi živeli v tolikšnem izobilju dobrotljivosti in veselja, da ju lahko svobodno razdajajo – zato, ker si to želijo, brez najmanjše preračunljivosti.

John: Torej … to je prva značilnost izjemno zdravih družin. Katera pa je druga?

Robin: Njihova druga lastnost je veliko bolj presenetljiva. Spomnim se, da sem bil, ko sem prvič bral o tem, precej šokiran. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem sprejel to idejo. »Ljubezen«, ki je imajo te družine v tolikšnem obilju, je namreč precej drugačna od tega, kar si drugi predstavljamo pod to besedo.


John: Kako to misliš?

Robin: Ena izmed poglavitnih značilnosti »ljubezni« je želja po bližini – toda bližina lahko pomeni dve stvari. Lahko pomeni, da uživamo v intimnosti, lahko pa pomeni tudi odvisnost: občutek, da smo tako navezani na drugo osebo, da nam je zelo težko živeti brez nje. Za nekatere ljudi intimnost pomeni, da se dobesedno prilepijo na drugo osebo, saj ves čas bolno hrepenijo po stiku z njo. Ko te osebe ni v bližini, zelo trpijo, kar seveda povzroča posesivnost in ljubosumje.

John: V čem pa je tako presenetljiva »ljubezen« v zdravih družinah?

Robin: Vključuje bližino in ločenost. Ti ljudje so sposobni čutiti veliko intimnost in ljubezensko naklonjenost. Hkrati so samozadostni, samo-zavestni in svobodni, zaradi česar ne občutijo bolne potrebe po bližini drugega človeka. Ko niso v njegovi bližini , zaradi tega ne trpijo; še več, lahko se celo izvrstno zabavajo!

John: Hočeš reči, da ne »pogrešajo« drug drugega?

Robin: Vse je odvisno od tega, kaj misliš s »pogrešati«. Zagotovo se s toplino spominjajo partnerja ali partnerice; radi razmišljajo o njem/njej in uživajo v prijetnih čustvih, ki jih to prebujav njih. Ne »pogrešajo« pa ga/je tako zelo, da bi se zaradi tega počutili nesrečni in nesposobni uživati v drugih lepih stvareh, ki so jim v tistem hipu na voljo.


John: Koliko so ti ljudje resnično čustveno neodvisni, v smislu, da ne »potrebujejo« drug drugega?

Robin: Sreča, ki jo prinese razmerje z drugo osebo, je razkošje, je dodatek. Zato drugih področij njihovega življenja ne kvarijo strahovi o tem, kaj bi se zgodilo, če bi ta zveza razpadla, in kako bi se sprijaznili z izgubo svojega partnerja ali svoje partnerice. Bolj, ko lahko svoje življenje uživaš in bolj kot si samozavesten, ko si sam, bolj zanimiva oseba postajaš in več lahko deliš s svojim partnerjem ali svojo partnerico, ko se spet snideta.

John: Torej se partnerja, ki sta čustveno neodvisna drug od drugega, ob vnovičnem snidenju ne utesnjujeta s svojimi potrebami? Ni jima treba paziti, kaj točno bosta rekla ali naredila, da ne bi slučajno ogrozila teh potreb; zato sta lažje to, kar sta.

Robin: To je isto, kot če drugim članom družine dovolimo in omogočimo, da se ukvarjajo s svojimi aktivnostmi; da jim ni treba viseti drug na dru-gem, kot psi pod jedilno mizo, zaskrbljeni, da bodo kaj zamudili.

John: Aha. Kako pa to vpliva na intimnost?

Robin: Prav zato, ker si lahko vzamejo čas in prostor zase, kadar si to zaželijo, ne da bi se njihovi bližnji poskušali prilepiti nanje ali jim

Čustvena neodvisnost


vzbujati občutke krivde, se počutijo varni, kadar lahko drugemu nudijo bližino in intimnost.

John: Hočeš reči, da ne občutijo strahu, da bi se, če bi se ljudem preveč približali, od njih ne mogli več ločiti in si pridobiti prejšnje neodvisnosti.

Robin: Točno tako. Najprej se nam zdi paradoksalno, a v resnici je tako: več »ločenosti« postaviš na eno stran tehtnice, več »združenosti« lahko postaviš na njeno drugo stran.

John: Lahko po tem sklepam, da bolj kot »potrebuješ« druge ljudi, bolj čutiš potrebo po tem, da bi jih nadziral?

Robin: Da, to je neizogibno. Bolj kot si samozavesten in samostojen, manj potrebno se ti zdi nadzirati svojo partnerico ali svojega partnerja. Lahko uživata drug z drugim, namesto da bi se utapljala v odvisnosti in skrbeh, da od človeka ob sebi ne bosta dobila tistega, kar si želita! To skupno zadovoljstvo je zanju kot hrana in krepčilo, iz njega črpata samozavest za čas, ko nista skupaj. Ta spirala vodi navzgor, namesto navzdol, v »začaran krog«, temelječ na tisti lepljivi odvisnosti od druge osebe.

John: Lahko malce podrobneje opišeš odvisnostno spiralo?

Robin: Če razmerje temelji na zaskrbljenosti oziroma anksiozni potrebi po biti skupaj, partnerja tesno oklepata drugega in si dokazujeta, da brez nje ali njega ne moreta živeti. Da bi bilo to čim bolj prepričljivo, se mora zdeti, da vsak zase, kadar nista skupaj, ne moreta biti zadovoljna. Zaradi tega se vse bolj odpovedujeta svojim lastnim, drugačnim inte-resom in svojemu krogu prijateljev ter postajata vse bolj odvisna in ne-močna!

John: Odpovedovanje lastnim, samostojnim dejavnostim ju vse bolj hromi?

Robin: Da, njuno razmerje pa postaja vse bolj togo in dolgočasno.

John: Spomnim se, da sem slišal za idejo o čustveni neodvisnosti na svoji prvi skupinski terapiji pri tebi, leta 1975, in … bil sem precej zgrožen nad tem, da občutenje obupne potrebe po nekom ni temelj resnične ljubezni!


Robin: Se spomniš, zaradi česa si se takrat zgrozil?

John: Predvsem zato, ker se mi je enačenje resnične ljubezni z globoko čustveno potrebo po drugi osebi zdelo skoraj sveto. Tej ideji sem bil čustveno zelo predan. Pa vendar, nihče mi ni tega kdaj rekel, nihče mi tega ni narekoval. Tako sta me pač vzgajala moja starša, pripadnika angleškega nižjega srednjega sloja. Alternativa temu – odnos temelječ na večjisamostojnosti in samozavesti– se mi je, iskreno rečeno, zdela brezčutna. V mojih očeh to ni imelo ničesar skupnega z »ljubeznijo«!

Robin: Prav na to sem mislil, ko sem rekel, da se bodo bralcem določene ideje v tej knjigi morda zdele šokantne. Tudi sam sem se tako počutil, ko sem prebral prvo študijo o izjemnem duševnem zdravju, na katero sem naletel pred petintridesetimi leti, ko sem bil še študent. Če povzamem – članek je omenjal, da je v neki zdravi družini partner umrle zaradi svoje izgube nekaj časa zelo globoko žaloval, nato pa se je pošteno postavil na noge,… si ustvaril novo razmerje in živel naprej brez prevelikih težav. Spomnim se, da me je zabolela že misel na kaj takega; kar srh me je spreletel. Slutil sem, da je verjetno res prav tako, vendar sem potreboval veliko časa, preden sem sprejel, da je takšno ravnanje res zelo zdravo.

John: Ta ideja prisoli klofuto naši fantaziji o romantični ljubezni, kajne? Vsem tem »ustvarjena sva drug za drugega«, »umrl bi brez tebe«, »zame si en in edini na vsem svetu«… in podobnim puhlicam.

Robin: Res je. Nekateri pari se na terapiji na vse kriplje upirajo (tudi po več let) dejstvu, da je mogoče biti resnično neodvisen in hkrati globoko povezan z drugo osebo. Zelo težko jim je sprejeti, da je to dvoje združljivo ...

John: Povej mi, kakšen vpliv ima »čustvena neodvisnost« na zvestobo? Mar ljudje v parih, ki drug drugega manj potrebujejo, raje skačejo čez plot?

Robin: Moja izkušnja z zdravimi pari je, da so si bolj predani – ker so se zato odločili. Ne mika jih prevarati partnerja, ker si tega ne želijo – mogoče tudi zato, ker bi to lahko storili, če bi hoteli. Ko so pokojnega igralca Paula Newmana nekoč vprašali, zakaj je tako zvest svoji ženi Joanne Woodward, jim je odgovoril: »Zakaj bi šel na hamburger, če me

Spolna razmerja


doma čaka zrezek?« In raziskave podpirajo njegovo trditev, saj je pri najbolj zdravih parih opaziti vzorec dolgotrajne zakonske zvestobe.

John: Res?

Robin: Oglejva si za primerjavo oceno iz leta 1992, kjer so ugibali o ne-zvestobi med britanskim prebivalstvom kot celoto.Večina jih je nekje na sredini lestvice – nezvestih je bilo vsaj 40 % žensk in kar 75 % moških …

John: Vem, da misliš, da je zvestoba pomembna. Toda, zakaj? Morebiti zato, ker nezvestoba neizogibno pripelje do laganja, to pa uničuje za-upanje in intimnost?

Robin: Laganje pomeni, da ne znaš biti odprt in v polni meri to, kar si, to pa seveda onemogoča razvoj prave intimnosti. Kadar so ljudje res zdravi, so drug z drugim iskreni tudi, če jih privlači nekdo drug. Ker niso posesivni in se partnerja ne oklepajo, ni razloga za to, da bi občutki »privlačnosti« do predstavnikov nasprotnega spola, s katerimi niso v zvezi, povzročali probleme. Še več, pričakoval bi, da bo iskrenost glede tega celo izboljšala njihovo razmerje, odnosa se bodo lahko bolj zavedali in se še bolj predali drug drugemu. Dejansko začeti drugo spolno razmerje pa je nekaj drugega; v takem primeru nobeno izmed razmerij ne more zaživeti v polni meri. Sicer res lahko vozimo dva motocikla hkrati – kot lahko včasih vidimo v cirkusu – vendar ne z enako


spretnostjo in enakim užitkom, kakršnega občutimo pri vožnji enega! Zato od zdravih parov pričakujem, da se za zvestobo ne odločijozaradi strahu pred krivdo ali partnerjevim odzivom, pač pa zato, ker je njihov obstoječi odnos tako bogat, da ga želijo ohraniti in razvijati.

John: Zanimivo. Ne bom poskušal zagovarjati vrednot čustvene odvis-nosti, saj si me s svojim pogledom na te stvari popolnoma spreobrnil, takoda lahko zdaj opazim le še to, koliko trpljenja nam prinese idealiziranje odvisnosti. Poglej vse te velike ljubezenske zgodbe: Romeo

in Julija, Traviata, Ana Karenina, Karmen, Antonij in Kleopatra, Aida, Doktor Živago, Tristan in Izolda. Ko jih omeniš ljudem, njihove oči zastre zasanjana meg-lica in rečejo ti: »Oh, kako čudovite zgodbe so to, tako romantične …« V resnici pa sploh niso čudovite. To so zgodbe skoraj prvinske bridkosti. V nobeni ni niti za deset minut dobre, vsakodnevne sreče in zabave. Ljubimci dobijo svoj požirek pretirane ekstaze – vse, kar sledi, pa je črna luknja trpljenja. Zabodejo jih; žive zazidajo v grobnice; vržejo se pod vlak; naredijo samomor, se zastrupijo; umrejo od jetike ali se v agoniji odpovejo drug drugemu. Prepričani so, da lahko najdejo srečo z eno samo osebo, ki so jo namerno izbrali zato, ker je zanje nedostopna. Torej, gospod doktor, kaj meniš, zakaj vso to odvisnost in posledično vse to trpljenje enačimo s pravo ljubeznijo?

Iskanje podpore


Robin: Navsezadnje pa – prva ljubezen, ki jo izkusimo, ljubezen do naših mam – je takšna. Na začetku svojega življenja smo popolnoma odvisni in res hudo trpimo, če mame ni ob nas, ko jo potrebujemo. In čeprav bomo vedno potrebovali ljubezen in podporo, moramo tak otroški način zahtevanja ljubezni prerasti, sicer se bomo do svojih ljubimcev obnašali na enak način; poskušali jih bomo prisiliti, da za nas skrbijo kot starši, in če tega ne bodo hoteli, se bomo počutili ogrožene.

John: Zaradi takšne vrste ljubezni se počutimo »posebni«, kajne? Tako kot dojenčki, ki so deležni vse te izjemne pozornosti. Očitno pa resnično zdrave družine ne verjamejo, da trpljenje njihovim življenjem prinaša kakšno dodano vrednost.

Robin: Ne. Člani teh družin niso tako zelo lačni pozornosti, da bimorali svoje otročje potrebe opravičevati s hudim trpljenjem, kadar jim kdo ne ugodi.

John: Naj te vprašam nekaj, kar me že dolgo bega. Tudi najbolj zdravi ljudje občasno potrebujejo čustveno podporo, da se prebijejo skozi kakšno posebno težavno obdobje. Ker so tako zdravi, jim ni težko prositi za podporo, ko jo potrebujejo, in njihovim partnerjem, ki so tudi zdravi, te podpore ni težko dati. V čem je torej razlika med takimi pari in ljudmi, ki se drug drugega«oklepajo«?

Soočenje z žalovanjem

Življenje in kako ga preživeti

Documents