GOSPODARSKO ŽIVLJENJE

SVETOPISEMSKI VIDIKI

V Stari zavezi naletimo na dvojni odnos do gospodarskih dobrin in bogastva. Na eni strani spoštovanje do tako imenovanih za življenje nujnih dobrin: na tedanje obilje – ne pa na bogastvo ali razkošje – so gledali kot na božji blagoslov.

Na drugi strani pa gospodarskih dobrin in bogastva niso obsojali samih na sebi, ampak njihovo zlorabo. Preroki tako obsojajo prevare, oderuštvo, izkoriščanje, kričeče krivice, zlasti storjene najrevnejšim.

V luči razodetja je treba dojemati in razvijati gospodarsko dejavnost kot hvaležen odgovor na klic, ki ga Bog naslavlja na vsakega človeka. Postavil ga je v vrt, da bi ga obdeloval in varoval, ga v jasno določenih mejah izkoriščal, si prizadeval za njegovo izpopolnjevanje.

Dobro upravljanje s prejetimi darovi, tudi z gmotnimi dobrinami, je delo pravičnosti do sebe in do drugih ljudi: kar smo prejeli, moramo dobro uporabljati, ohranjati in povečevati, kakor uči prilika o talentih (prim. Mt 25,14–30; Lk 19,12–27).

MORALA IN GOSPODARSTVO

Zveza med moralo in ekonomijo je nujna in notranja: gospodarska dejavnost in moralno obnašanje se kar najtesneje prežemata. Obvezno razločevanje med nravnostjo in gospodarstvom ne dopušča ločitve med dvema območjema, nasprotno, poudarja pomen vzajemnosti.

»Tudi v gospodarsko-socialnem življenju moramo spoštovati in pospeševati dostojanstvo človeške osebe in njeno celotno poklicanost, pa tudi blagor vse družine. Človek je namreč začetnik, središče in cilj vsega gospodarsko-socialnega življenja.«

Dolžni smo učinkovito prispevati k proizvodnji dobrin... Ni pa sprejemljiva gospodarska rast, ki bi jo dosegali na škodo ljudi, celih narodov ali družbenih skupin, obsojenih na bedo in odrinjenost.

Če je moralno, je torej gospodarstvo dosežek medsebojnega služenja, ki s proizvodnjo dobrin in storitev, koristnih za rast vsakogar postaja priložnost za vsakega človeka, da živi solidarnost in poklicanost v občestvo »z drugimi ljudmi, za katerega nas je Bog ustvaril«.

ZASEBNA IN PODJETNIŠKA POBUDA

…»Podjetja ne smemo gledati kot izključno ‘družbo kapitala’, temveč kot ‘občestvo ljudi’, h katerim kot partnerji vsak na svoj poseben način in s svojsko odgovornostjo prispevajo tako tisti, ki za dejavnost vlagajo potrebni kapital, kakor tisti, ki sodelujejo s svojim delom«.

Močan in pomenljiv zgled v tej smeri so dejavnosti, ki se nanašajo na kooperacijska podjetja, mala in srednja podjetja, obrtniške delavnice in na družinske kmetije.

Ti prispevajo k vrednotenju dela, h krepitvi občutka osebne in družbene odgovornosti, k demokratičnemu življenju in človeškim vrednotam, koristnim pri napredku trga in družbe.

Po drugi strani pa lahko v nekaterih primerih opazimo, »da je gospodarska bilanca v redu, hkrati pa so ljudje, ki predstavljajo najdragocenejše premoženje podjetja, ponižani in v svojem dostojanstvu ranjeni«.

Če je pri gospodarskem in denarnem poslovanju zasledovanje pravičnega dobička sprejemljivo, pa je zatekanje k oderuštvu moralno nedopustno: »Trgovci, ki z oderuštvom in prekupčevanjem povzročajo lakoto in smrt svojih človeških bratov, posredno zagrešijo umor. Treba ga je prisojati njim.«

Podjetniška pobuda je izraz človekovega uma in zahteve, da je treba odgovoriti na človekove potrebe ustvarjalno in v sodelovanju z drugimi.

V ustvarjalnost in sodelovanje je vtisnjeno pristno pojmovanje podjetniškega tekmovanja: cum petere, se pravi skupno iskanje najprimernejših rešitev, s katerimi bi najbolje odgovorili na potrebe, ki se kar naprej pojavljajo.

Občutek odgovornosti, ki izhaja iz svobodne gospodarske pobude, se oblikuje kot individualna krepost, nadvse potrebna za posameznikovo človeško rast, pa tudi kot socialna krepost, nujna za razvoj solidarne skupnosti: »Pri tem dogajanju sodelujejo važne kreposti kakor marljivost, previdnost v tveganju, zanesljivost in zvestoba v medčloveških odnosih, odločnost pri izvajanju težkih, toda za podjetje potrebnih nalog, in pri obvladovanju morebitnih udarcev usode.«

GOSPODARSKE USTANOVE V SLUŽBI ČLOVEKA

Delovanje države in drugih javnih oblasti se mora prilagoditi načelu subsidiarnosti in ustvariti ugodne okoliščine za svobodno gospodarsko delovanje; to delovanje se mora tudi navdihovati ob načelu solidarnosti in določiti meje neodvisnosti posameznih strani, da bi branilo najšibkejšo.

Solidarnost brez subsidiarnosti se namreč lahko izrodi v socialno pomoč, medtem ko subsidiarnost brez solidarnosti tvega, da bo začela podpirati oblike sebičnega lokalizma.

Spoštovanje načela subsidiarnosti mora spodbuditi javne oblasti k iskanju ugodnih okoliščin za razvoj individualne pobude, avtonomije in osebne odgovornosti državljanov ter se vzdržati vsakega posega, ki bi lahko neprimerno omejeval podjetništvo.

Uravnotežene, učinkovite in dejavne javne finance mojstrsko vplivajo na gospodarstvo, ker spodbujajo zaposlovanje, podpirajo podjetniško dejavnost in nepridobitno podjetnost ter krepijo zaupanje v državo, poroka sistemov socialnega zavarovanja in socialnega varstva, ki so namenjeni zlasti pomoči najšibkejšim.

Zasebne nepridobitne organizacije imajo poseben prostor na gospodarskem področju. Te organizacije se odlikujejo po pogumnem poskusu, da bi skladno povezale učinkovito proizvodnjo s solidarnostjo.

»NOVE STVARI« IN GOSPODARSTVO

»Postavljeni smo pred izziv, kako zagotoviti globalizacijo ob hkratni solidarnosti, globalizacijo brez marginalizacije, to je brez izrinjanja kogar koli na rob.«

»Globalizacija ne sme postati nova vrsta kolonializma. Spoštovati mora različnost kultur, ki so v okviru vesoljne harmonije narodov ključi do razlage življenja. Zlasti ne sme revežev spraviti ob tisto, kar jim je ostalo najdragocenejšega, vključno z verovanjem in versko prakso, ker je pristno versko prepričanje najočitnejši dokaz človeške svobode.«

V dobi globalizacije je treba močno poudarjati solidarnost med generacijami. »V preteklosti je v številnih deželah veljala solidarnost med rodovi za naravno držo družine; danes je postala tudi družbena obveznost.«

Pri odkrivanju novih potreb in možnosti za njihovo zadovoljitev naj nas vodi takšna podoba človeka, ki objema vse razsežnosti njegovega bitja in tudi gmotno ter nagonsko podreja notranjemu in duhovnemu. (...)

V premislek

»Kako naj delamo dobro bližnjemu,« se sprašuje Klemen Aleksandrijski, »če nihče ničesar nima?«

V premislek

Po videnju Janeza Zlatoustega imajo nekateri bogastvo zato, da si lahko pridobijo zasluge, če ga delijo z drugimi. Bogastvo je dobro, ki prihaja od Boga: kdor ga ima, ga mora tako uporabljati, da kroži. Tako se ga bodo lahko veselili tudi potrebni. Zlo je v pretirani navezanosti na bogastvo, v volji, da ga zagotovimo sebi.

V premislek

Sv. Bazilij Veliki vabi bogate, naj odprejo vrata svojih kašč in vzklika: »Velika reka se izliva v tisočerih jarkih na rodovitna tla: tako poskrbi tudi ti, da bogastvo na tisočero načinov doseže prebivališča siromakov.«

V premislek

Bogastvo, pojasnjuje sv. Bazilij, je kakor voda, ki je pri izviru čista, če jo pogosto točimo, zaudarja pa, če studenca ne uporabljamo.

V premislek

Bogataš, je pozneje rekel sv. Gregor Veliki, je le upravitelj tega, kar ima v lasti; dati potrebnemu, kar potrebuje, je dejanje, pri katerem je treba biti spoštljiv, kajti dobrine ne pripadajo tistemu, ki jih deli. Kdor hrani bogastvo le zase, ni nedolžen; deliti potrebnemu pomeni odplačevati dolg.

Literatura

- Kompendij družbenega nauka Cerkve

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike Nadškofije Ljubljana