Anton Trstenjakv

Stirje letni casi cloveškega življenja

Izhajam iz primerjave: cloveško živ­ljenje je podobno štirim letnim casom; obrojstvu se zacenja s pomladjo in raste v vro­ce poletje, se dopolnjuje z rodovitno jesen­jo in koncuje v zimi.

Odlocilno za nas v tej primerjavi jedejstvo, da so ljudje do nedavnega poveli­cevali predvsem pomlad, njeno lepoto, pri­vlacnost cvetja in odprtost v ustvarjalnoprihodnost.

Na starost so nehote gledali bolj z mrki­mi ocmi, kot na usihajoco dobo, ko se živ­ljenje bliža svojemu neizogibnemu koncu.Tak odnos do starosti so imeli celo zdravni­

ki, ki so bolniku v sivih letih brezobzirno,

kar cinicno v obraz rekli: »Kaj pa še hocete,ste pac stari.« To je bila edina tolažba, ki joje znal dati zdravnik bolnemu v starih letih.Starost je pac najbolj neozdravljiva bole­zen, cetudi je zdrava: vsak dan je bliže smr­ti. Kakor da to ne bi veljalo za vse življen­je, tudi za nežno mladost.

Danes imamo vedno vec smisla za sta­

rost. Imamo celo novo vzgojeslovno vedo ­gerontagogiko, v zdravstvu pa geriatricneklinike, ki se posvecajo boleznim starostnedobe.

4

Vrednotenje se pomika s pomladi najesen in zimo. Kako radi se ljudje veselijojesenskih barv, ki so bogatejše v svoji pisa­nosti; zima je cedalje bolj »obljudena« zzimskimi športniki, zimski šport velja zapleme~ito dejavnost, ki se ji mnogi posve­cajo; zima postaja pomembno torišce po­sebne dejavnosti, iger in veselja, kakor ni­koli prej.

»Starost je najlepša doba življenja,« mije zatrjeval star gospod, ki je umrl v 98. letuživljenja. »Veste vse mladostne skrbi in za­blode so za nami, zdaj samo z veseljem pri­cakujemo odhod! In occursum Dei ibimus­v narocje božje pojdemo.«

Starosti danes priznavajo, da ni samoodmiranje in konec življenja, ampak da imatudi svojo posebno življenjsko funkcijo,vlogo, ki je mlajše dobe nimajo.

Predvsem je danes starost pomaknjenaznatno višje. Nekdaj, pred dolgimi tisoc­letji, je bila povprecna dolžina cloveškegaživljenja tam okoli 40 let. Tako ugotavljajoantropologi. S civilizacijo se je dolžina živ­ljenja postopno podaljševala. Še pred 80leti so postavljali zacetek prave starosti všestdeseto leto, nato so ga podaljševali, da­nes pa šteje za pravo starost šele osemdesetlet. Tudi število starostnikov je po statisti­cnih podatkih cedalje vecje.

Starost ima glede na vse, kar smo doslejrekli, tudi sama v sebi svojo vrednost. Ce jemladost za clovekovo življenje vrednota,ne pozabimo, da je tudi starost vrednotaživljenja.

Kako?

Napacno govorijo, ko pravijo, da je sta­rost konec življenja. Ne! Starost je dopolni-

Kakovostna starost, št. 1, let. 1, 1998 © Inštitut Antona Trstenjaka

lo življenja, je njegova dopolnitev. Pac vpomenu vzdiha: Dopolnjeno je! - kakor gaberemo iz Jezusovih ust na križu.

Starost ni konec, marvec višek življe­nja. To je doba, v kateri se vsi dosežki živ­ljenja iz prejšnjih let zgmejo v eno samodopolnjeno celoto, v nelocljivo vrednoto, kije življenje samo.

Zato gredo krivulje ustvarjalnosti, ki jihdobivajo psihologi, mimo življenja. Saj ve­mo, da življenje ni v številkah. Kako neres­nicna je krivulja, da clovek doseže vrh ust­varjalnosti pri petdesetih, ce je znanstvenikali podjetnik; ce je pesnik že pred tridese­tim letom; kakor da potem pol stoletja nicvec ne dela. Te statisticne številke bi s svojopametjo kar vse mlade ljudi že s petdesetimletom spravile v pokoj. To je tipicno raz­hajanje med številkami in življenjem.

Ne, clovek je ustvarjalen vse življenjedo pozne starosti, ce je seveda zdrav.

Zato ima starost tudi sama v sebi svojsmisel, ne samo življenje v preteklih deset­letjih.

Zdaj smo pri jedru vprašanja!Zaradi omenjenih problemov zahteva

starost razen geriatrije tudi posebno antro­pohigieno, socialno gerontologijo in geron­tagogiko. Ne ustrašite se ucenih tujih be­sed! Gre za to, da najdemo pravo mesto zastarost.

5

Starost ima posebne lastnosti in naloge,ki se jih premalo zavedamo.

V starosti zmaguje duh nad materijo.Bolj ko peša telo, bolj se utrjuje duh.

Odtod znani pojav, da je starost že ne­kako povelicana.

Tu se ponovno opiram na modrost sta­rega profesorja: »Veste, starost je najlepšadoba clovekovega življenja. Vse mladostnestrasti, stranpota in nezanesljivo gledanje vprihodnost odpadejo. Clovek ima pred se­boj samo še srecen sklep življenja. In oc­cursum Dei ibimus,« je vzkliknil.

Starost je v tej luci pravzaprav brez­skrbnost, zavest zanesljivosti, zavest, dasmo življenjske naloge izpolnili.

Tako se povelicanosti starosti pridru­žuje še zavest dopolnitve življenja. Starostni »konec« življenja, temvec dopolnitev,vrhunec, višek vsega ustvarjenega.

To je zavest, pravzaprav skrb, kaj najpo mojem življenju še ostane za menoj.Nobeno premoženje in nobeno delo ne grez nami na oni svet. Samo dobra, zaslužna

dela so nelocljiva, zato gredo s clovekompo smrti na oni svet. Pac pa ostanejo nazemlji sadovi našega življenja. Ni treba, daso to ravno knjige ali umetnine, dovolj je,da clovek posadi na vrtu drevo, ki ga imaposebno rad, kot spomin, kot nekakšnooporoko mladim. »Da bo nekaj še za

Kakovostna starost, št. 1, let. 1, 1998 © Inštitut Antona Trstenjaka

menoj ostalo.«Tako si starost sama brez posebne uce­

nosti najde smisel življenja vzporedno sštevilom let.

Da, smisel starosti. Ta je v tem, da jestarost dopolnilo življenja, njegov višek.Nanj gleda star clovek z zadošcenjem.

Najti smisel življenja je sploh glavnaclovekova naloga vsa leta od pomladnemladosti preko zrelega poletja v globokojesen življenja, ki prehaja v zimo.

Smisel starosti. Starost ni samo odmi­

ranje, ni samo slovo od življenja, temvecdopolnitev življenja in prehod v - novo živ­ljenje.

Se pravi, da je starost ožarjena obenemz vero v posmrtno življenje. Govorimo na­ravnost! Dokler je clovek mlad, lahko dvo­mi ali celo zavraca temeljne resnice živ­ljenja, ko pa se mu leta množijo in prihaja vstarost, je v njem zmeraj mocnejša - Kantbi rekel- prakticna pamet, ki živi od postu­latov tega, kar je v mladosti prezrl.

Da, življenje v starosti je življenje pos­tulatov in zahtev, ki jih postavlja prakticna,nagonska, custvena stran clovekove dušev­nosti. Nekako tako se ji godi, kakor Ašker­cevemu Abduramanu v Caši nesmrtnosti:

»...lek biti mora ... vecno cem živeti!« To ježelja in zahteva po vecnem življenju.

Bolj ko se cloveku izteka zemeljskominljivo življenje, bolj je v njem živa željaz zahtevo po vecnem življenju. Priznajmo,clovek ne bi rad umrl za vedno, clovek hoce

vecno živeti. Ta želja je vidna celo pri Jo­sipu Vidmarju, v njegovi knjigi Mrtvaškiples. Na vec mestih se mu takorekoczarece, ceš, »nic ne vemo, kako bo tam«. Ta

»tam« vsebuje že neizpovedano vero v po­smrtnost. Ce bi bilo s smrtjo vsega konec,potem pac ni vec nikakršnega »tam«. Us­miljenka, ki mu je stregla, ga je nekega dnevprašala: »Gospod predsednik, kaj pa ste

6

danes tako zamišljeni?« On: »Premišlju­jem, kje neki je zdaj duša moje pokojnežene.«

Tako. Ob koncu življenja je samo ševprašanje, kam gremo po smrti. Vera je po­stala zahteva ali želja po nesmrtnosti. - Panaj mi noben nevernik ne ocita, da ga ho­cem s temi mislimi indoktrinirati, mu vsili­

ti svoje nazore. Ne, pustim ga pri miru,samo zase hvalim Boga, da lahko izpove­dujem svojo vero.

Mimogrede: danes številni ljudje veru­jejo v reinkarnacijo, to je veckratno poto­vanje (vstajenje) duše iz enega telesa v dru­go. Zanimivo: enkratnega vstajenja v vecnoživljenje ne priznavajo, veckratno pa, ko jejasno, ce ne moreš priznati niti enkratnegavstajenja mrtvih, je še teže priznati veckrat­no. No, ljudje so cudno nedosledni izpopolne nevernosti prehajajo v praznover­stvo.

Je že tako: star clovek postaja jasnovi­den. Je videc. Se vede, kakor bi Nevidnegagledal. Skozi zastor telesnosti vidi nevidniduhovni svet, skozi zemeljsko življenje vidiže odsvit vecnega življenja.

Ni cudno, da veljajo pri vseh ljudstvihstarci za vidce. Pri Rusih je starec že karnekakšen poklic, nanj se obracajo v živ­ljenjskih krizah, zagatah, dvomih.

Pri Izraelcih je bil starec tudi že prerok:videc prihodnjih dni. Starost je tudi sredimed nami še zmeraj obdarjena s prero škojasnovidnostjo prihodnosti.

Premalo smo pozorni na vse to. Nisohalucinacije, so res prava razsvetljenja, kostarcki zazro pred seboj svojo smrt. V temposekajo zdravnike, ki se bolj spoznajo naživljenje, manj na smrt.

Vsaj tri zgovorne zglede vam navedem,saj sem jim bil sam prica:

Pri nas doma je bil mož, ki je stalnotrdil, da bo umrl na dan, ko bo umrl papež.

Kakovostna starost, št. 1, let. 1, 1998 © Inštitut Antona Trstenjaka

Mož ni vedel, da je papež bolan, toda umrlje res isti dan, 8. oktobra 1958, kakor papežPij XII. Vsa okolica se je zamislila: ta pa jeres umrl, kakor je bil napovedal... Tudimoja mati je zacudeno gledala in se vpricomene sklicevala na njegove izjave, ki semjih tudi sam ponovno slišal.

Pri nas je bil tudi ocanec, star 95 let.Sklical je k sebi sinove in hcere, da bi seposlovil. Takole je rekel: »Nocoj bom zavselej zatisnil oci.« Sinu Jožefu je napo­vedal še 15 let. Res se je vse tako zgodilo ­na spoštljivo zacudenje njegove okolice.

In še zgled župnika, pisatelja FranaSaleškega Finžgarja. K njemu je ob ne­deljah redno zahajala njegova družba, tudisam sem sodil vanjo. Ko je bil Finžgar v 92.letu, je neke nedelje rekel zbranim prija­teljem: »Tako, danes zadnjikrat, prihodnjonedeljo ne vec.« In res: prihodnjo nedeljo jebil že na mrtvaškem odru. Kako je to vedel,

7

saj ni bil nic posebnobolan, ves cas pokon­ci, seveda tudi o sa­momoru ni niti misliti.

Za konec navežemše misel na uvodno

prispodobo o štirihletnih casih. Glejte,vsa rastlinska narava

pozimi otrpne in za­mre v zimskem span­ju, toda na pomlad zo­pet oživi iz istih ko­renin v novo življenje.

In clovek - najvišerazvito živo bitje, zosebno zavestjo, kiedini zre smrti v oci,

edini z neunicljivoželjo po vecnem živ­ljenju - naj bi ne imeldvojnega življenja, ze­

meljskega in nebeškega?Milan Vidmar, šahovski mojster, veliki

elektrotehnik in mislec, navaja še prispo-dobo iz živalstva. Gosenica buba

metulj, zemeljsko življenje - smrt ­nebeško življenje.

Da! Starec je videc in prerok; vidi v pri­hodnost, ki je drugim prikrita. Starost jepoduhovljena in povelicana in vsa obrnjenav neminljivo prihodnost, vsa obdarjena zmodrostjo, ki ni od tega sveta! •

Opomba:To je zadnje Trstenjakovo vecje javno

predavanje; imel ga je ob slovesni promo­

ciji prve lokalne mreže medgeneracijskihskupin za kakovostno starost v Ajdovšcini12. decembra 1995.

Kakovostna starost, št. 1, let. 1, 1998 © Inštitut Antona Trstenjaka