DNIXIVV E L I K A N O Č 1 0

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Aa p r i l 1 0

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

GOTT

HAR

DT

novo življenje

Z vstajenjem v

ŠTIRINAJST DNIXIV2 ŠTIRINAJST DNI

v e l i k a n o č 1 0Pripravila M i c k a O p e t n i k

Vedno znova se v življenju Rožanke Gabi Amruš pojavijo trenutki in obdobja, ko poglobljeno razmišlja o svojem delu, po­

klicu in prisluhne božjemu glasu, kam jo vodi. Nekdanjo tajnico Slovenske gimnazije in dežel­nega šolskega sveta je pri 26. letih pritegnil čla­nek o pastoralnih asistentih v Nedelji – in v tre­nutku se je zavedla: »Na to pot me kliče Bog.« Za štiri leta se je odpravila na šolanje na Dunaj, kar je zanjo in za njene domače pomenilo veliko spremembo in preusmeritev nalog. Obširno izo­braževanje jo je obogatilo in ji dalo na pastoral­no pot zvrhano košaro idej, metod in zasidrano­sti v osebni veri. Bogato obdarjena se je odpravila na prvo službeno mesto v Pliberk, kjer je kot žen­ska in pastoralna asistentka kar nekaj časa pora­bila za iskanje potreb v farni pastorali. Odkriti je morala, da dobre izobrazbe in inovativnih idej ni tako preprosto uskladiti s potrebami ljudi. V tem času se je naučila spoštovati vedenje ljudi. Sča­soma je pri mladini in otrocih našla področje, na katerem je skupaj z mladimi ustvarjala in jih spremljala na njihovi poti. S ponosom se danes spominja takratnih otrok in mladincev, ki so da­nes mladi odrasli, ki pokončno stojijo v življenju in ga samozavestno mojstrijo. Veliko število ča­stnih sodelavcev v fari ji je dajalo moč in energi­jo za obširno delo na področju razvijanja osebne duhovnosti posameznika.

Iz Podjune na ZiljoPred desetimi leti se je Gabi Amruš iz Podjune preselila na Ziljo. Sprva v štirih farah (Melviče, Brdo, Gorjane in Bistrica na Zilji) je danes kot pastoralna asistentka odgovorna za faro Gorja­ne. »Tudi na tej poti in pri teh odločitvah me je vodil Bog.« Čeprav majhna fara, imajo Gorjane strukturo velike fare. Gabi Amruš je odgovor­na za liturgijo, pripravo zakramentov, vodi mi­nistrantsko skupino in je pred kratkim zbrala v skupino mlade mame z majhnimi otroki. Ob sre­čanjih se je razvila prijateljska vez. Pastoralna asistentka Gabi pa poskuša ustrezno cerkvenemu letu oblikovati srečanja in ponuditi duhovne im­pulze. »Najraje delam v timu,« pravi in se veseli mame, po rodu Slovakinje, ki jo podpira pri vna­šanju verskih elementov. »V takih trenutkih se večkrat spomnim Jezusovega naročila: „Pojdite

Notranji glas jo je vedno vle-kel k delu z ljudmi. Prisluhniti člove-

ku, biti ob njem, ga spremljati na njegovi življenjski

Na strani ljudi – v veselju in žalosti

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Na strani ljudi – v veselju in žalosti

poti. Če je bilo v začetkih njenega dela pasto-

ralne asistentke težišče delo z otroki in mla-

dino, se danes prvenstveno posveča starej-

šim ljudem. Kot rdeča nit vodi božja roka Gabi

Amruš na Bistrici na Zilji na vseh njenih služ-

benih in osebnih poteh.

M i c k a O p e t n i k

po dva in dva in oznanjajte moj evangelij.“ Lepo bi bilo, če bi imela pri svojem delu v fari še kake­ga glavnopoklicnega sodelavca Cerkve, s katerim bi skupaj načrtovala, iskala in razvijala projekte za pastoralno delo.«In tako se zgodi, da se pri delu poglabljanja in šir­jenja vere v Gorjanah včasih počuti zelo osamlje­no. »Tudi slovenščina je tematika, ki ni obdela­na, ki jo samo prekrivamo, namesto da bi o njej spregovorili odkrito in pošteno. Včasih imam ob­čutek, da smo spet malo zrahljali zemljo tega po­dročja, spet je zraslo malo trave in – upajmo! – celo kaka rožica, a že pride kaj novega in je spet vse pomendrano.« Nenehna skrb in uravnoveša­nje jezikovne podobe liturgije ji jemljeta veliko moči. Njeno veliko vprašanje pa je: kako na otro­ke prenesti pozitivno in osrečujoče vzdušje sv. maše, če pa se prav tam slovenščina ne spoštuje?

Vezni člen med starimi in faroPa je tudi na Zilji prišel čas, ko je Gabi Amruš is­kala svojo pot in jo našla v izobraževanju za oskr­bovalko starejših. Pri 40. letih se je začela izobra­ževati pri koroški Caritas. Pri praktičnem delu v domovih je odkrila, da je to njeno poslanstvo. Da je prišel čas, da večji del svojega časa in dela po­sveti starejši generaciji. Ob delu je spoznala, da je poleg strežbe le malo časa za pogovor, posre­dovanje duhovnih vrednot in preprosto za po­slušanje starega človeka. Navdajal jo je občutek, da ljudje od nje pričakujejo veselo sporočilo, in v sebi je spoznala, da hoče in mora spremljati ljudi na duhovni in duševni ravni. Odgovorni so ugodi­li njeni prošnji, tako da sedaj že dve leti spremlja bolne, umirajoče in njihove družine in sorodnike v farah Gorjane in Bistrica. S kolesom, peš ali z avtom je na poti do starih ljudi. Izobrazbi pasto­ralne asistentke in oskrbovalke starih ji pomaga­ta pri boljšem razumevanju starih in njihovih po­treb. Dobro oskrbovani ljudje se na svojem domu vsakič razveselijo Gabi, ki jo sprejemajo kot ve­zni člen s Cerkvijo. »Ti stari ljudje nosijo v sebi globoko vero in povezanost s Cerkvijo. Starost jim ne dovoljuje več obiskovanja sv. maš. Moje obiske sprejemajo kot podporo njihovemu ve­rovanju in kot vez s faro in Cerkvijo. Najbolj pa si želijo odprtega ušesa, nekoga, ki ima čas.« In ta čas si Gabi vzame in je hvaležna, da se lahko ob obisku popolnoma posveti staremu človeku.

Nisva sami, Bog je z namaPripovedovanje o minulih časih, pogovori o vseh temah življenja in tudi molitev so sestavni del obiskov. Stari ljudje s hvaležnostjo in spoštova­njem sprejmejo sv. obhajilo, ki jim ga prinese pastoralna asistentka. Po potrebi obiskuje stare ljudi na njihovih domovih tedensko, štirinajst­dnevno ali mesečno. Ljudje ji ob obisku naložijo tudi svoje skromne želje in skrbi. Moč in luč za delo, ki ji jemlje tudi energijo, prejema od Boga, v katerega zaupa in kateremu izroča bolečino in trpljenje starih ljudi. Enkrat na teden pa obišče ljudi v domu za ostarele v Podkloštru. Pogovor, nasmeh in skupno pitje kava prinašajo veselje lju­dem, ki jih obišče.

Spremljanje v žalostiStarost in osamljenost oblikujeta vsakdan starih ljudi, ki se vsakič razveselijo obiska pastoralne asistentke. Od nje pričakujejo, da jim prinese ne­kaj duhovne in verske hrane. »Veseli so vsakega obiska, toda obisk od nekoga, ki prihaja v imenu Cerkve, ima zanje drugo kvaliteto,« se odgovor­ne službe zaveda pastoralna asistentka Gabi. Ob delu s starimi se je razvilo tudi delo in spremlja­nje umirajočih in žalujočih sorodnikov. Prav ob teh ljudeh in v njihovi stiski in žalosti čuti Gabi Amruš veliko potrebo po duhovnem spremstvu. Ljudje obeh far se ob smrti zatekajo k pastoralni asistentki, ki jim stoji ob strani pri sestavljanju pogrebnih obredov, pri molitvi in „vahtanju“ pri umrlem. Spremljanje žalujočih doživlja kot spre­jemanje in dajanje. »Ljudem poskušam pomaga­ti in biti z njimi v trenutkih žalosti.« Praznik ve­like noči in božiča pa je priložnost, da skupaj z župnikom Trapom napišeta pismo vsem, ki so v tem letu izgubili dragega človeka. »Pisno zago­tovilo, da misliva nanje, da sva jim vedno na vo­ljo, je žalujočim v veliko pomoč.«

Ko se poslavljam od vesele pričevalke vere, na mizi gori sveča. Spominja na ženo, ki jo je pasto­ralna asistentka Gabi Amruš kar nekaj časa obi­skovala na njenem domu na Bistrici in je prav na dan mojega obiska umrla v bolnišnici. Moja pot me vodi nazaj v Celovec, pastoralna asistentka pa nabira moči za spremljanje sorodnikov, ki jim hoče stati ob strani v njihovi žalosti.

Pastoralni asistent/pastoralna asistentka

Od leta 1947 delujejo v krški škofiji pastoralni asistenti/pastoralne asistentke (prvotna poklicna oznaka: dušnopastirske pomočnice). Delu­jejo v farnem dušnem pastirstvu in prevzema­jo naloge na področjih škofijskih služb. Od leta 1994 jih škof s posebnim pooblastilom odpošlje v pastoralno službo. Osebna vera in prip­ravljenost, da delujejo v Cerkvi in za ljudi, je predpogoj za oprav­ljanje tega poklica.

Na Koroškem deluje 44 pastoralnih asistentov in asistentk.

XIV ŠTIRINAJST DNI4

p o g o v o r

Živimo v času in družbi, ki zahteva od člo­veka, da je vedno mlad, zdrav, uspešen v po­klicu. Pa pride trenutek, ko se ena teh „vred­not“ zruši in se človeku dobesedno podre svet. Zakaj ljudje postajamo odvisni od teh zahtev in kje vidite izhod iz te prisile?Dr. Metka Klevišar: Verjetno se ta problem pojavlja skozi vso zgodovino človeštva, vča­sih bolj in potem spet manj. Človek bi si že­lel poiskati bližnjico do ugodja, ne da bi sam kaj prispeval k temu. Pa seveda ne gre tako preprosto. Človek raste in se razvija ob vsem, kar doživlja, tudi ob vsem težkem. Kdor ima srečo in odrašča v družini, ki mu privzgo­ji neki realen optimizem, se pozneje veli­ko laže spopada s težavami. Seveda si to ži­vljenjsko držo lahko postopoma pridobi tudi sam, a z nekoliko več napora. Najprej mora spoznati, da je treba za svoje življenje nekaj aktivno narediti, se potem za to odločiti in nato delati korake. To ni vedno lahko.

Kaj pomeni za vas kot zdravnico zdravje in dobro življenje?Klevišar: Ko sem študirala medicino, smo slišali definicijo zdravja Svetovne zdravstve­ne organizacije iz leta 1946, ki pravi tako­le: „Zdravje je popolno telesno, duševno, social no in duhovno blagostanje, ne samo odsotnost bolezni.“ Danes se lahko ob tej de­finiciji samo še nasmehnemo. Zdravje ni bla­gostanje, temveč pot, ki jo hodi človek med vsem, kar ga doleti, in pri tem lovi ravno­težje. Zdravje pomeni biti v nekem smislu kos vsemu, kar te doleti, morda tudi bolezni.

Po vaših blogih pri „Družini“ vas pozna­mo kot pozorno opazovalko sveta in druž­be. Sprejemamo ljudje življenje kot vredno­

to, kot dar, ki smo ga prejeli in katerega naj bi skrbno varovali?Klevišar:: Ljudje me res precej poznajo po kolumni v Družini, ki jo pišem že 14. leto, najprej kot „Čisto vsakdanje stvari,“ potem pa „Pogled z vozička“. Poleg tega pa že četr­to leto pišem blog. Vse te drobne zgodbe so vzete iz resničnega življenja in prav to pisa­nje mi je pomagalo, da sem zelo pozorna na vse, kar se dogaja okrog mene. Res bi bilo ve­liko bolje, če bi se ljudje bolj zavedali, kako zelo pomembno je naše čisto vsakdanje ži­vljenje in kako zelo je dragoceno. Prav nič posebnega ne potrebujemo.

Ljudje se kaj radi ob vsaki malenkosti zate­čemo k zdravilom. Kaj se skriva za to gesto in odločitvijo?Klevišar: Tu bi se dalo na dolgo razpravljati o tem, kaj pomeni biti zdrav, kaj bolan, kaj pomeni zdraviti, kdo zdravi. Nekateri ljudje mislijo, da se da z zdravili in dobro medicino vse doseči, pa še zdaleč ni tako. Tudi kljub najboljši medicini bodo ljudje vedno umira­li. Pomembno pa je, kako jim pomagamo, da lahko do smrti čim bolje živijo, da vidijo smi­sel svojega življenja.

Leta 1995 ste v Sloveniji ustanovili dru­štvo Hospic. Ste občutili posebno potrebo za ustanovitev društva, ki dostojno in v vsem spoštovanju spremlja umirajoče?Klevišar: Dvajset let sem delala z bolniki s pljučnim rakom in se srečevala s stiskami umirajočih bolnikov in njihovih svojcev. Ču­tila sem, da bi bilo dobro v družbi naredi­ti nekaj, da bi jim bilo laže. V tujini sem se srečala z gibanjem hospic. Moj namen niti ni bil, da bi ustanovila organizacijo s hišo, tem­

ali nismo premalo velikonočni kristjani ?

p O G O v O R j e p R i p R A v i l A m i c k A O p e T n i k

Govoriti o smrti pomeni govoriti o življenju

Že desetletja zdravnica dr. Metka Klevišar ve-dno najde toplo bese-do za ljudi, ki se v svoji bolezni počutijo osa-mljene. Sama je doži-vljala strahove bolezni, ko je komaj 19-letna zbolela za multiplo sklerozo. Kljub bolezni je doštudirala medicino in se zaposlila na onko-loškem inštitutu. Leta 1995 je bila pobudnica za slovensko društvo Hospic, ki svoje delo posveča hudo bolnim in umirajočim. Pri svo-jem delu, pisanju in na številnih predavanjih se dr. Klevišarjeva zavze-ma za etičen in nara-ven odnos do umiranja. Za delo, ki ga oblikujejo trdne vrednote in glo-boka vera, je dr. Metka Klevišar meseca febru-arja v Trstu prejela na-grado Nadje Maganja.

Gospa Klevišar,

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

več da bi v ljudeh, kjerkoli že, čimbolj prebudila zavest, da je skrb za umira­joče potrebna za kvaliteto našega ži­vljenja.

Kaj je najpomembneje pri spremljanju umirajočih?Klevišar: Tudi o tem bi se dalo marsi­kaj reči. Najpomembneje od vsega je, da znamo umirajočega dobro posluša­ti, da znamo zaznati njegove želje in potrebe, da mu ne vsiljujemo tega, kar mi mislimo, da je zanj dobro. Sicer pa to ne velja samo za spremljanje umi­rajočih.

Zakaj se ljudje bojijo neizbežne situa­cije – umiranja in smrti? Klevišar: Smrt je za nas vse velika uganka in skrivnost, zato ni čudno, da se je ljudje bojijo. Nihče od nas ne more vedeti, kako bo, lahko samo upa­mo in verujemo.

Zakaj smrt ni več običajna, naravna stvar, trenutek, ki spada k življenju?Klevišar:: Kljub temu, da v medijih ne­nehno poslušamo o smrti, je smrt da­nes precej izrinjena na rob družbe in o tem neradi govorimo. Morda tudi zato, ker so jo včasih prikazovali v precej čudni luči, kot kazen. O tem bi lahko razmišljali ob tekstu Škofjeloškega pa­sijona, ki je bil napisan leta 1721. Mi­slim, da se sedaj ob smrti vendarle za­čenja razmišljati drugače. Vendar se te spremembe dogajajo zelo počasi.

Kako naj sprejemamo smrt?

Klevišar: Smrt je preprosto del življe­nja, če to hočemo ali ne. Govoriti o smrti pomeni vedno govoriti o življe­nju. Hkrati je to tudi nekaj, kar pogosto težko sprejemamo. Velikokrat se člo­vek niti ne boji tako zelo smrti same, boji pa se trpljenja. Ali pa se boji smrti svojih najbližjih. Če bi se o tem več po­govarjali, bi nam bilo morda laže pre­boleti smrt človeka, ki smo ga imeli radi. Takrat trpi žalujoči, ne pokojni. Ampak življenje je takšno, da nas vse to čaka. Tudi to je skrivnost.

Čas in družba vnašata v življenje po­sameznika mnogo sprememb. Tako tudi ob smrti. Kakšna naj bi bila v da­našnji družbi kultura poslavljanja, ki bi omogočala spoštljivo slovo in dajala svojcem varnost in tolažbo? Klevišar: O smrti in o žalovanju mora­mo preprosto govoriti, ker je to zelo bi­stven del našega življenja. Pomembni so tudi obredi, vsa kultura poslavljanja. Ta se lahko spreminja in je na različ­nih koncih sveta različna. Pomembno je, da se tega čim bolj zavemo.

Velika noč je svetel praznik, praznik vstajenja, ki daje upanje v življenje po smrti. Ali nismo kristjani preveč za­gledani v veliki petek in smo premalo velikonočni kristjani?Klevišar:: Kristjan naj bi bil vsak tre­nutek velikonočni kristjan, ker je to bi­stveno za našo vero in tudi za vse naše življenje. Velika noč nas v vsakem tre­nutku lahko navdaja z upanjem, da je naše življenje, takšno kot je, smiselno

in da smrt ni zadnje poglavje. Se mi pa zdi zelo dragocen tudi veliki petek. Naše življenje je pogosto podobno veli­kemu petku, in zavest, da je tudi Jezus, božji sin, doživljal trpljenje, nas lahko navdaja z velikim upanjem. Tako nam prav veliki petek govori o solidarnosti Boga z nami, ki je šel celo tako daleč, da si je nadel človeško podobo in trpel kot mi ljudje.

Katero upanje vas navdaja pri vašem delu?Klevišar:: Brez upanja ne bi mogla ži­veti – in prav ob svojih bolnikih sem se morala vedno znova spraševati, kaj po­meni upati, ko si hudo bolan, ko umi­raš. Res sem se veliko naučila od njih in sem jim za to neizmerno hvaležna. Zame sta dve vrsti upanja, obe zelo po­membni. Najprej je tisto veliko upanje, da nekoč mora biti vse dobro, kljub bo­lezni, kljub smrti, kljub trpljenju, kljub zlu v svetu in tako dalje. Nekoč bo Bog obrisal vse naše solze, kot piše v Knji­gi razodetja. Drugo upanje pa je upanje majhnih korakov. Ne kako bo čez leto dni, čez pol leta, čez en mesec, tem­več kaj lahko tukaj in zdaj naredimo za človeka, ki je pred nami, da mu bo laže. Nikoli ne smemo reči, da ne mo­remo nič narediti. Res ga ne bomo oz­dravili, lahko mu pa vsak trenutek, do­kler živi, olajšamo življenje. Upanje je v tem, da te ljudje, ki so ob tebi, nikoli ne bodo pustili samega. Pri tem ostane medicina nekje ob strani in pride do iz­raza človeški odnos. In upanje v božjo navzočnost. To je velika noč.

XIV ŠTIRINAJST DNI6

v ž a r i š č u

d r a g o c e n o s t i m u z e j a

Kakšnega pomena je Škofijski muzej za Cerkev na Koroškem in kakšno je njegovo mesto med koroškimi muzeji?Eduard Mahlknecht: Med koroškimi muzeji je Škofijski muzej nekaj en­kratnega, saj nikjer drugod ni mogo­če videti tako zgoščenega reprezen­tativnega prikaza vrhunske sakralne umetnosti na Koroškem. Za Cerkev na Koroškem in za sakralno umet­nost na Koroškem pa je muzej lepo opozorilo, da brez preteklosti ni pri­hodnosti. Škofijski muzej je velik kot povprečna cerkev, izbrani umetniški dragulji pa opozarjajo na neštete dra­gocenosti, ki jih je mogoče najti tudi v več kot tisoč cerkvah škofije.

Napovedali ste že, da se bo muzej iz Celovca v senci stolnice preselil v Krko. Zakaj ste se odločili za ta korak?Mahlknecht: Vzrok je neustrezen kraj. Muzej je v tretjem nadstropju stanovanjske hiše z neprivlačnim sto­pniščem in dvigalom, v katerega gre­do samo štiri osebe. Škofijskega mu­zeja ni mogoče skriti bolje kot na kraju, kjer je sedaj. Že v času škofa Kapellarija smo za­čeli razmišljati, kje bi našli bolj pri­meren kraj za Škofijski muzej. Okrog leta 2004 se je med možnimi kra­

ji pojavil grad Pöckstein. Toda izka­zal se je za neustreznega. Ko pa so salvatorijanci napovedali svoj od­hod iz Krke, je bilo zame jasno: Krka je pravi kraj za Škofijski muzej. Pravi kraj zato, ker je blizu stolnice, najpo­membnejše sakralne zgradbe v krški škofiji. Tako lahko pride do sinergij. To je bil močan argument za preseli­tev in tako smo zdaj sredi načrtovanj za nov Škofijski muzej.

Katere so tiste dragocenosti, ki bi jih radi imeli v Škofijskem muzeju, a jih nimate?Mahlknecht: Nimam takih želja. Kot vodja nimam namena, da bi polnil muzej z umetniškimi dragocenost­mi iz cerkva krške škofije. Najbolje je, če lahko objekte pustimo tam, kjer so vedno bili, ali pa jih vrnemo na kraje, kjer so bili prvotno. Na Koroškem pa je tako, da je od 1000 cerkva več kot 650 podružničnih cerkva. Te so naj­večkrat nekoliko odmaknjene in tudi ogrožene. Zato smo nekatere drago­cenosti prenesli tudi v Škofijski mu­zej in jih tako zaščitili.

Šele pred kratkim se je v škofijo vrnil del ukradene slike iz cerkve St. Leon­hard v Labotski dolini. Kaj ste občuti­

li pri predaji in kaj je tisto dragoceno na taki sliki?Mahlknecht: To je zelo prijetno na­ključje. V tem primeru vrednost sli­ke ni v materialni vrednosti, temveč je vrednost v tem, da se za njo skriva neka posebna zgodba. Ukradena slika je bila razdeljena na tri dele, dva dela sta bila vrnjena. Izginil je tudi pod­pis. Za ljudi v župniji je to sedaj slika s posebno vrednostjo in je povezana z upanjem, da bo kdaj vrnjen še tretji del. Iz Italije pa sta bila leta 1990 vr­njena tudi dva ukradena dela oltarja iz farne cerkve v Brežah.

Ste škofijski konservator in včasih mo­rate tudi odločiti, kaj je dragoceno in kaj ne. Je naloga to razložiti faranom lahka naloga?Mahlknecht: Potrebnega je veliko prepričevanja. Navadno ni večjih te­žav. Treba si je, kot v vsakem drugem poklicu, vzeti čas in imeti potrpljenje. V največ primerih imajo ljudje kar izo stren občutek za to, kaj je tisto, kar je v njihovi cerkvi dragocenega.

Vi gotovo poznate vse cerkve v škofiji. Poznate tudi tiste na dvojezičnem oze­mlju. So glede umetnin v cerkvah na dvojezičnem ozemlju kake posebnosti?

»Kaj je najdragocenejše? Vse!«Eduard Mahlknecht, vodja Škofijskega muzeja, se že veseli preselitve iz Celovca v Krko

Pripravil V i n c e n c G o t t h a r d t

Preprosti križ (okrog leta 1800)

Ena od dragocenosti Škofijskega muzeja je tale preprost, a zaradi izpovednosti dragocen križ. Zelo težko je določiti natančen čas nas­tanka. Strokovnjaki na podlagi ra­ziskav lesa in barv izhajajo iz tega, da je križ nastal okrog leta 1800. Križ je tako drugačen od vseh dru­gih križev, da ga ni mogoče pripisa­ti kakemu umetniškemu obdobju.

Vstali Kristus z Obirskega (gotika)

Gotska slika vstalega Kristusa z Obirskega je del dragocene­ga gotskega slikarstva na Koroškem. Dragocenost slike ni le v njenih močnih in simboličnih barvah, temveč v palici. Kristus drži v roki palico, ki ima na vrhu križ, ne pa vstajenjsko zastavico, kot je to običajno.

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

»Kaj je najdragocenejše? Vse!«Eduard Mahlknecht, vodja Škofijskega muzeja, se že veseli preselitve iz Celovca v Krko

Mahlknecht: Da bi poznal vse cer­kve v škofiji, je nekoliko pretirano. Manjka mi še ta ali ona. Poznam pa dragocenosti v njih. Dvojezič­nost je prej v krški škofiji zajema­la večje območje, saj je bila skoraj vsa Koroška dvojezična in so tako posebnosti ostale zelo minimal­ne. V umetnosti je prihajalo do iz­menjave, pripadnost kakemu jezi­ku pa ne igra nobene vloge. Kjer je mogoče zaznati kako posebnost, so krepkejše barve. To velja pred­vsem za barok. Prebivalci so si že­leli krepkejših barv, umetniki pa so jim, kakor kaže, ustregli.

Ste že odkrili vse umetniške drago­cenosti krške škofije? Mahlknecht: Moje delo vedno zno­va poskrbi za kaka presenečenja. Ko sem pred leti začel delati kot ško­fijski konservator, sem lahko tu in tam še odkril kake prekrite freske. Vedno znova sem kaj našel tudi na podstrešjih cerkva in to umestil v cerkev, kjer je to že prej stalo več stoletij. Umetniške dragocenosti ni­majo kaj iskati na podstrešjih. Vča­sih pa se tudi čudim, da se med ke­lihi, ki so še v uporabi, najde kakšen gotski kelih. Vedno računam s pre­

senečenji, čeprav vem, da je mo­žnost vedno manjša.

Katera umetnina v muzeju je za vas najdragocenejša?Mahlknecht:Vsaka umetnina ima zame svojo zgodbo. Morda je po­sebna koroška nota to, da umetnine s svojimi podobami pripovedujejo še posebej radoživo. Schmölzerjev križ, edina umetnina iz čistega zlata, ki so jo podarili muzeju, pa sliki iz Blač ... Vsaka stvar v muzeju, vse je zame najdragocenejše.

Škofijski muzej se seli v Krko

Vsak objekt v Škofijskem muzeju krške škofije ima svojo zgodbo. Že pri vhodu je kip. Ohranil se je, ker je našel nov dom na kmetiji. Kmet ga je dal v črno kuhinjo in ga tako rekoč „konserviral“. Zdaj je v Škofijskem muzeju eden od dragocenih kipov.

»Po vrednosti objektov je Škofijski muzej eden najpomembnejšh škofijskih muzejev v Avstriji,« pravi vodja Eduard Mahlknecht. Ustanovljen je bil leta 1917, namen pa je bil rešiti umetnine pred razprodajo, krajo in razpadom. Na podstrešjih, v zakristijah in v odročnih podružničnih cerkvah so bile umetnine zbrane in nato restavrirane.

Leta 1937 je bila zbirka prvič dostopna javnosti v škofijski rezidenci. Leta 1974 se je Škofijski muzej preselil v novozgrajeno hišo ob stolnici v Celovcu. Muzej hrani pomembne priče umetnosti romanike. Koroška značilnost je gotika z neštetimi dragocenimi objekti, slikami, liturgičnim orodjem in postnim prtom. Poleg nek­aterih baročnih del so na ogled tudi priče ljudske umetnosti.

Vodja muzeja Mahlknecht pa je, čeprav bo muzej odprl svoja vrata šele 1. junija, spet sredi dela. V dveh letih bo tako daleč: muzej se bo preselil in odprl svoja vrata v Krki. Več preberite v pogovoru z Eduar­dom Mahlknechtom.

Sv. Leonhard (14. stoletje)

Značilnost kipa sv. Le­onharda je, da je gotski, njegova drža pa roman­ska. Ta kip kaže koroške razmere na prehodu od zgodnje do visoke gotike.

Oltarni krili iz cerkve Marija v Grabnu v Blačah (okrog leta 1485)

Še leta 1955 sta oltarni krili služili za zakrivan­je počenega stekla cerkvenih oken. Kadar so postavili božji grob, so služila za zagrnitev oken. Da bi bilo na teh deskah kaj poslikane­ga, se je dalo samo slutiti. Leta 1966 sta bili oltarni krili delno restavrirani in shranjeni v župnišču v Blačah. Med letoma 1994 in 1995 sta bili oltarni krili popolnoma obnovljeni in sta od tedaj v Škofijskem muzeju.

XIV ŠTIRINAJST DNI8

JEZIKOVNE POČITNICE

TED

EN MLADIH U

ME

TN

IKO

V

DELO Z MLADIMI • gledališe ­ lutke

Od ideje

Pri Krščanski kulturni zvezi je prišlo pred kratkim do večjih sprememb v vodstvu. Po dvanajstih letih podpredsedništva in

sedemindvajsetih letih predsednikovanja sem odložil odgovorne funkcije, ne pa svoje tesne po-vezanosti z našo kulturno centralo, saj bom kot navaden odbornik tudi v prihodnje sodeloval, če bo potrebno in zaželeno.

Kakor mojim predhodnikom, ki so bili ves čas pre­težno duhovniki, je bilo seveda tudi zame samo­umevno, da mora biti duhovna osnova vsega delo­vanja organizacije idejna opredelitev ustanoviteljev predhodnice Krščanske kulturne zveze na začetku 20. stoletja, ko je stolni kaplan Lambert Ehrlich za­snoval Slovensko krščansko socialno zvezo za Ko­roško. Na tej tradiciji se nič ni spremenilo, ko je po­stal predsednik laik Erich Prunč in ko sem bil kot naslednik župnika Lovra Kaslja leta 1983 izvoljen za predsednika. Ta poudarek na idejni tradiciji so ne­

kateri mnogokrat iz nevednosti ali zlonamerno tol­mačili kot vztrajanje pri prevzetih in preživelih pri­stopih h kulturni politiki, niso pa hoteli ali znali videti, kaj vse se je novega pojavilo pri KKZ v zad­njih štirih desetletjih, koliko inovativnih projek­tov smo večinoma z izrednim uspehom postavili na noge. Največkrat to ni bila pobuda enega samega funkcionarja, temveč zasluga vodilne ekipe, čeprav je treba poudariti, da sta Erich Prunč in dolgoletni tajnik Nužej Tolmajer marsikatero stvar premaknila z izrednim angažmajem in veliko fantazije.Nekateri se danes še spominjajo, da takratna Jugo­slavija pred štiridesetimi leti Krščanske kulturne zvezo praktično ni upoštevala, nismo bili niti pogo­vorni partner, kaj šele, da bi dobivali kako finančno podporo! Le počasi se je trezen odnos do vseh ko­roških struktur uveljavil tudi v Ljubljani, čeprav je moral še marsikateri režiser ali pevovodja na zasli­šanje in zagovor pred partijske funkcionarje, ker je sodeloval s KKZ.

Ko je posta­la tudi KKZ deležna fi­

nančnih podpor iz Ljubljane, se je moglo razširiti tudi njeno delovanje.

Predvsem se je začelo zelo intenzivno delo z mladino. Po gostovanju mariborskih lutkarjev v

Celovcu na začetku sedemdesetih let smo tudi sami naredili prve korake z dijaki Slovenske gimnazije in »lut­

ke mladje« so dobile podporo tudi iz Jugoslavije, nepogre­šljiva mentorja pa sta bila od vsega začetka Breda in Tine Varl.

Kmalu se je formiral tudi »oder mladje« in gimnazijci so se pod vodstvom Francija Končana angažirali z velikim navdušenjem. Danes je delo z mladino glavno težišče delovanja naše osrednje or­ganizacije, in kar se dela na tem področju, nam je lahko v ponos. Lutkarstvo ima dve izredno aktivni središči: Katoliško Prosvetno društvo Šmihel, ki je obhajalo tridesetletnico lutkarije, in Slovensko kulturno društvo v Celovcu, kjer imajo kar več skupin. Lutkarske in mladinske gledališke skupine se za vsako novo sezono pripravlja­jo na gledališki delavnici, ki je bila dolga leta v Fiesi, v zadnjem času pa poteka v Ankaranu. Tam v dveh tednih do dvajset mla­dinskih skupin s povprečno dvesto igralci naštudira nove pro­

dukcije, s katerimi potem nastopajo doma in na gostovanjih. Skoncentrirano pa se predstavijo na srečanju mladinskih

gledaliških skupin za šolsko mladino v celovških dvo­ranah. Več kot trideset let pa že prirejamo sreča­

nja mladinskih zborov, kjer nastopa okoli 20 skupin s približno 400 mladimi pevka­

mi in pevci.

Dru­ga uspešnica so

Tedni mladih umetni­kov na Rebrci, ki jih je ini­

ciiral župnik Poldej Zunder in so dosegli današnjo dimenzijo v

sodelovanju s KKZ. Tudi ta projekt je bilo treba razdeliti na dva tedna –

mnogim je žal, da ne moremo spreje­ti več kot 130 otrok, ki se urijo in uživajo ob petju, igranju, plesanju, slikanju, obli­kovanju in nastopanju. Na sklepnih prire­ditvah po pičlem tednu intenzivnih priprav ne uživajo le otroci, najmanj tako navduše­ni so tudi starši in prijatelji. Nadaljnja inicia­tiva za kulturno, konkretno glasbeno izo­braževanje mladine, je Glasbena šola, katere ustanovitev je leta 1977 predlagal takratni podpredsednik KKZ na zborovanju obeh krovnih organizacij in ljubljanske ZKOS. Čeprav se naša Glasbena šola slej ko prej otepa s finančnimi težavami, se uči raz­nih instrumentov blizu 600 mladin­

cev, lahko pa se pohvali tudi z vr­sto domačih in mednarodnih

priznanj.

do tradicijejanko zerzerPredsednik KKZ 1983–2010

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

OD

NOS D

O SLOVENCEV PO SVETU

JEZIKOVNE POČITNICE

TED

EN MLADIH U

ME

TN

IKO

V

ŠTIRINAJST DNI 9XIV

GO

TTH

AR

DT

Tudi drugo stvar si KKZ šteje za precej­

šen uspeh: odnos do Slovencev po svetu. Dolga desetletja so bili politični begunci uradno

izvrženci, čeprav so na Koroškem prav begunski duhov­niki opravljali neprecenljivo kulturno delo in smo jih pozna­

li kot poštene osebnosti, ki niso poznale sovraštva do tistih, pred katerimi so morali zbežati. Z emigrantskimi skupnostmi na drugih ce­

linah sploh ni prihajalo do stikov. Edini, ki jih je obiskoval, je bil župnik Vinko Zaletel, ki jim je pripovedoval o življenju v domovini in na Koroškem

in kazal skioptične slike o naših lepih krajih. Leta 1986 pa sva se v Argentino odpravila dr. Reginald Vospernik kot glavni urednik Celovškega zvona, ki je imel

tam precej naročnikov, in jaz kot predstavnik KKZ. Kar sva tam doživela, je na naju naredilo silen vtis. Tako razgibanega in bogatega kulturnega življenja, in to na osnovi nepopisnega idealizma, nisva pričakovala. Imponirala mi je tudi mladina, ki je želela spoznati izgubljeno domovino svojih staršev in ni imela pomislekov pri sooča­nju z režimom, ki jih je pognal v tujino. Da so v političnih krogih sanjali o samostoj­ni slovenski državi, sem imel za fantastiko. Po vrnitvi na Koroško je prišlo na jugoslo­vanskem konzulatu do srečanja z najvišjimi ljubljanskimi funkcionarji za kulturo, ki sem jim poskušal orisati kulturno zavzetost in idealizem beguncev, njihovo trdno narodno zavednost in odprtost mladine. Skrajni čas naj bi bil, da bi uradna Slove­nija našla drugačen, spravljiv odnos do svojih zdomskih rojakov. Res sem našel odprta ušesa – in še isto leto je Ljubljana omogočila pevske nastope Bernarde

Fink, hčere domobranca, ji priskrbela in financirala spremljevalko ter po­leg koncertov v Trstu in Celovcu organizirala tudi večer v veliki dvorani

Slovenske filharmonije v Ljubljani. Prepričan sem, da je bil s tem do določene mere led prebit, saj so kmalu sledila gostovanja v obe

smeri, na osnovi teh kontaktov, ki jih je KKZ zavestno go­jila, pa so končno lahko šli gostovat v Argentino ko­

roški pevci in so se prek oceana razvila pra­va prijateljstva.

Mladim in njiho­vemu jezikovnemu izobraže­

vanju so namenjene Jezikovne počitnice v Novem mestu. Kot učitelj na Slovenski gimna­

ziji sem z veliko zaskrbljenostjo opazoval, da je bilo pri vedno večjem številu učencev jezikovno znanje zelo pomanj­

kljivo, kar je imelo seveda negativne posledice za učni uspeh. Ta­krat je moja hči ravno končala tretji razred s prvim letom angleščine

in poslali smo jo na jezikovne počitnice na Irsko, da bi se ji v šoli še laže godilo. Imponiralo mi je, kako vestno se je za to zadolžena gospa seznanila z

družino in nato izbrala primerno družino v irskem mestecu Skerries. Uspeh je bil fenomenalen, kajti po treh tednih je naša hči, ki je imela le nekaj ur pouka, si­

cer pa je počitnice preživljala z vrstniki in njihovimi starši, gladko klepetala angle­ško z rahlim irskim akcentom. Nekaj takega se nam je zdelo primerno tudi za naše učence, zato smo takoj navezali stike s slavističnim oddelkom na Filozofski fakulte­ti v Ljubljani. To pa ni šlo tako gladko, kakor smo pričakovali, kajti najprej smo sreča­li strokovnjake, ki so nam hoteli vsiliti poletno šolo, kar nikakor ni bilo v našem smislu. Končno pa smo le našli pametne partnerje, ki so nam svetovali Novo mesto, ker se tam govori najlepša slovenščina. Še večjo srečo pa smo imeli, da smo na Osnovni šoli Grm našli učitelje, ki so se z vso vnemo vključili v naš projekt. Težave so bile prva leta le na Koroškem, ker vsi partnerji niso hoteli slediti našemu konceptu. Končno pa so starši in učitelji le spoznali, kakšen napredek se da doseči z igrivim izboljševanjem jezikovne kompetence, tako da v zadnjih letih ne moremo sprejeti vseh prijav.

do tradicije Seveda ni mogoče, da bi na tem mestu naštel vse inovativne projek­te Krščanske kulturne zveze, ki jih je uresni­čevala naša organiza­cija v zadnjih štirih de­setletjih. Če bi naštel še več, bi lahko nastal vtis, da sem docela zadovo­ljen s tem, kar smo do­segli. To je seveda iluzi­ja. Ena stvar pa me tako teži, da ne najdem miru: kljub vsem prizadeva­njem, zlasti na podro­čju mladinskega dela, si­cer raste število tistih, ki sodelujejo v mladin­skih pevskih ali igralskih skupinah naših društev, ki se v šoli ali na tečajih bolj ali manj intenzivno učijo slovenskega jezi­ka, hkrati pa dramatično upada znanje domačega družinskega jezika, ki je edina osnova našega pre­živetja. Na tem podro­čju bodo potrebni še po­množeni napori – in to čim prej, Krščanska kul­turna zveza pa bi lah­ko prevzela pobudo za kompleksno kampanjo za rešitev naše lepe go­vorice.

XIV ŠTIRINAJST DNI10

N A POTI v s O D e l O v A n j u z Dom v Tinjah

Drage bralke, dragi bralci Nedelje!

Vsak naročnik Nedelje si lahko pri potovanjih pri­varčuje kar nekaj denarja. Poleg že ustaljenega partnerstva z Domom v Tinjah smo v prid našim bralcem zdaj sklenili še sodelovanje z nemškim Dušnopastirskem uradom, ki pod imenom »Der Sonntag unterwegs« že leta prireja zanimiva poto­vanja. Dogovor z Dušnopastirskim uradom obse­ga naslednje točke: Za vsa potovanja »Der Sonntag unterwegs« tudi naročniki Nedelje plačajo zniža­no ceno. Ta potovanja so praviloma z nemško go­vorečim vodičem. Poleg tega bo nekaj skupnih po­tovanj z dvojezičnim oz. s slovenskim vodičem ali

spremljevalcem. Kot tretje bomo spet uvedli po­tovanja izključno za bralce Nedelje (kot pred leti v Benetke ali ob našem jubileju v Rim). Zato vas, dragi bralci, prosimo, da nam sporočite vaše želje, kam bi radi potovali z Nedeljo (redakcija@nedelja.at). Poleg potovanj obsega sodelovanje z Dušnopa­stirskim uradom tudi skupno organiziranje dveh ali treh pešromanj na leto.

Tako upamo, da bomo še utrdili vez z vami, saj bo tako še bolj veljalo našo geslo: Nedelja ni draga, je pa dragocena.

Hanzi Tomažič, glavni urednik

Bralci Nedelje potujejo bolj poceni

N e k a j i z b r a N i h p o t o v a N j N a š i h p a r t N e r j e v

Ni draga, je pa dragocena.Za študente in študentke samo 16,- EUR letno

redna naročnina samo 32,- EUR letno

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

N O V I N A R O Č N I K

Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,­ EUR študentski abo za 16,­ EUR

Der Sonntag unterwegs • Tarviser Straße 30, 9020 Celovec • Tel.: 0463/5877­2501

Dom v Tinjah • Proštijska pot 1, 9121 Tinje • Tel.: 042 39' 26 42

Berlin30. 5–2. 6. 2010 Vodi: dr. Jože Marketz

Svetniki Italijeod 12. do 17. septembra 2010

Vodi: dr. Jože Marketz

Sveta dežela – po Mojzesovih sledovihod 7. do 17. novembra 2010Vodi : dr. Jože Marketz

Lurd4. 6–11. junija 2010 Vodi: dekan Peter Sticker

Islandijaod 11. do 16. julija 2010

Vodi: žpk. Peter Olip

Obisk Slovencev v Evropskem parlamentu v Strasbourgu od 4. do 7. juijaSpremljajo: Jože Kopeinig, Klemen Žumer in Špela Čelik

439,- €za naročnike Nedelje

- 40,- €

615,- €za naročnike Nedelje

- 30,- €

499,- €za naročnike Nedelje

- 50,- €

1.310- €za naročnike Nedelje

- 40,- €

1.539,- €za naročnike Nedelje

- 60- €

260,- €za naročnike Nedelje

- 20- €

(več v naslednji družinski prilogi)

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

Ko boste križanko rešili, naj­dete v rumenih poljih naše

geslo. Rešeno križanko poš ljite najpozneje do ponedeljka 26. aprila 2010, na uredništvo Ne­delje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Kla­genfurt/Celovec. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

Velikonočna nagradna križanka1. Vpis v dobro za »koroško mavžno« v vrednosti 150 evrov družine Franci in Magdi Baumgartner iz Bistrice pri Št. Jakobu v Rožu 2. Ura švicarske garde v vrednosti 110 evrov. Uro je daroval šef koroških mežnarjev Flori Juch 3. Ikona v vrednosti 50 evrov 4. Dragoceno nalivno pero in kuli v vrednosti 45 evrov. Darovala Mohorjeva knjigarna 5. Vodne barve (24 barv) 6. Zgoščenka »Zvezdni utrinki« (pesmi in melodije Lenčke Kupper) 7. Zgoščenka »Pokrajina pesmi« (Janez Gregorič-kitara in Bernarda Fink-mezzosopran) 8. Mihec in Maja. DVD, CD in knjiga (Nagrade 6, 7, 8 in 13 je prispevala Krščanska kulturna zveza) 9. Gloria – molitvenik in pesmarica 10. Janko Zerzer: Dobri pastirji (Naši rajni duhovniki) 11. Južna Koroška in njena cerkvena podoba v 20. stoletju. Uredila Marija Vrečar 12. France Vrbinc: 365 x slovensko. Z jezikovnimi kotički skozi leto 13. DVD Mojca Pokrajculja. Koroško narodno pripovedko predstavlja skupina Lutke mladje 14-16. Vpisi v dobro za potovanje z »Nedeljo na poti« v vrednosti 25 evrov.

Nagra

de v

vred

nosti

575 e

vrov.

»Ko

rošk

a m

avžn

a«, u

ra šv

icars

ke g

arde

, ikon

a, dr

agoc

eno

naliv

no p

ero,

zgoš

čenk

e, kn

jige

...

sestavil:sIMoN BIZJaK

Tantal

Luka svetec

Že umrla ameriška filmska igralka

g e s l oRimski hišni bog

Mi, vi, ?

Likovna oprema prizorišča v filmu

oče, ata

Španska manekenka in igralka sastre

Nicole Kidman

Prisilno delo kaznjencev (v Rusiji)

Prireditelj skladbe

otožna, žalostna pesem, elegijaNajvečji slovenski dramatik (Hlapci)

Zabavi namenjeno gledališče

Ljudevit Gaj

Regulacija, uravnava

NasloniloNem. mesto (saška)

Češki smučarski skakalec (Jakub)

Način izražanja, slog

Bistvo, jedroNanašanje laka

Državna blagajnaam. politik Gore

sergio Leone

George Eliot„Nebeški kruh“

sl. narod-nozabavni ansambel

sl. pop pevka (Tinkara)

sestav več povezanih aparatov

Nekdanji ameriški tenisač agassiIt. novinarka in pisateljica Fallaci

staja v planinahIt. dežela (Rim)

Jamajška glasbena zvrst

Likovno deloNem.-fr. dadaist

oddelek v želez-niškem vagonu

Že umrli angleški igralec Guinness

Teniški rekvizit, reket

Bosanska ljubezen-ska pesem

obri

Cankarjev lit. junakoklepno vozilo

Brat Fidela CastraCilj strelcev

Gorovje okrog Panonske nižine

smučarka WachterJesenska solata

Paul Eluardsl. politik (Janez)

Humo-ristka Putrih

Polnilo v testuagrarno posestvo

ovčji samec, oven, jagnje

Prekinitev dela, štrajk

Tekstilni izdelekGrški otok, Limnos

Pisateljica Mihelič

Prevleka na železuIzražanje veselja

Zelo majhna količina tekočine

Zdravilna rastlina z rumenimi cveti

Revna mestna četrt (v ZDa)

Banja za kopanjePastir koz

Mučenica

Prodajalec rib

Reka ob severnem vznožju Kavkaza

Lirično pesništvo

Loček(narečno)Hrv. pevka Cetinić

Nekdanji italijanski premier (Giuliano)

Zapreka, bariera

(stari oče)

Nemški pisatelj (Thomas)Žid

Vladimir Nabokov

ogibanje

Novo mesto

sredina„kočije“Čarli Novak

Živalsko grobišče

Užitna goba, pše-ničnik ali ajdovček

Glavno mesto Eritreje

alojz Rebula

Hči brez bratov in sester

1. nagrada Kmečka mavžna za 150 evrov

Ura za 110 evrov

Ikona za 50 evrov

Pero in kuli za 45 evrov

XIV ŠTIRINAJST DNI12

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Recepti za velikonočno mizo

vp

RA

šAln

ik

Velikonočno pecivo iz kvašenega testaMlečni kruh500 g moke½ kocke svežega kvasa ali 1 zavitek suhega kvasa30 g maslapribl. ¼ l mleka1 jajce1 čajna žlička soli1 čajna žlička janeža

Iz sestavin zamesimo kvašeno testo. Ko je vzhajalo in ko smo ga pregnetli, ga položimo v namaščen model za pogačo ali v pravokotni model. Pustimo, da še enkrat vzhaja. Premažemo ga z mešanico mleka in rumenjaka. Hlebec z ostrim nožem navzkrižno zarežemo. Pečemo 1 uro pri 180°C.

Velikonočni zajčki iz kvašenega testaKvašeno testo za 6 velikonočnih zajčkov:500 g pšenične moke½ kocke svežega testa ali1 zavitek suhega kvasa180 g sladkorja2 zavitka vanilijevega sladkorjaPribl. ¼ l mleka125 g maslanaribana limonina lupinica1 ščepec soli

Za okras:klinčki za očišpageti za brke

Za premaz:1 rumenjak + 2 jedilni žlici mleka

Zamesimo kvašeno testo in pustimo, da vzhaja. Testo še enkrat pregnetemo in razdelimo na 12 kosov. Oblikujemo 6 kosov, ki jih lahko napolnimo z orehovim nadevom. Kose izoblikujemo in jih s škarjami ali nožem do sredine zarežemo. Zgornji del glave do sredine dodatno zarežemo za ušesa. Za trup zarezane dele ob strani privzdignemo. Noge in ušesa umestimo v zareze in čvrsto stisnemo. Trup še nekoliko oblikujemo. Za oči v testo pritisnemo dva klinčka. Iz špagetov naredimo brke. Zajčke premažemo z rumenjakom in jih zložimo na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Premažemo z mešanico mleka in jajca in pečemo približno 40 minut pri 180°C.

V knjižnem daru za leto 2010 je izšla knjiga Nataše Partl Koroška pohača. Učiteljica v šentjakobski Višji šoli za gospodarske poklice

je izbrala recepte za različice koroške pogače. Izbrali smo dva recepta za velikonočni kruh in velikonočne zajčke.

Več receptov in nasvetov najdete v knjigi: Nataša Partl, Koroška pohača, ISBN: 978-3-7086-0504-3, knjiga je izšla tudi v nemščini.

I z z a l o ž b eKnjige Mohorjeve Celovec za porabske SlovenceMohorjeva družba Celovec je letos prvič podarila knjige v vrednosti več tisoč evrov (pribl. 1.600 knjig) Slovencem v Porabju. Knjige so prejele posamezne ustanove in šole tamkajšnje narodne skupnosti, predaja pa je potekala ob navzočnosti predsednika komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Mira Petka  in vodje Mohorjeve za­ložbe Celovec Franca Keliha.Mohorjeva Celovec na ta način lahko spet uresničuje pr­votni namen svoje ustanovitve, namreč širjenje slovenske knjige med slovenske ljudi, ki sicer stežka pridejo do be­riva v tem jeziku. Donacija naj posebej poudarja pomen splošne omike, ki naj se goji tudi v finančno težavnejših okoliščinah in časih. Hkrati pa Mohorjeva Celovec s to akcijo spet dokazuje svojo zelo pomembno vlogo živega mostu med Avstrijo in Slovenijo ter Madžarsko.

Na sliki od desne:  dr. Breda Mulec, sekretarka Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, predsednik komisije za odnose s Slovenci v zamej­stvu in po svetu Miro Petek, generalni konzul v Monoštru mag. Drago Šiftar, predsednik nodzornega odbora Mohorjeve družbe v Celovcu Karel Smolle in vodja Mohorjeve založbe Celovec Franc Kelih

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Gunther Spath

N a š i a v t o r j i

Kje bi radi živeli? Na Koroškem ali na Gradiščanskem ali pa na Štajerskem ... Avstrija je lepa!

Kaj je za vas največja nesreča? Vsaka, ki prizadene moje najdražje.Kaj je za vas popolna sreča na svetu? Harmonija, zdravje, ljubeča žena in v redu otroci.Katere napake najprej odpustite? Tiste, ki nastanejo kljub iskrenemu prizadevanju.Vaša najljubša zgodovinska osebnost? Leonidas, kralj Špartancev.Vaše najljubše osebnosti v romanih? Nobena – fantazijski liki nikoli niso junaki.

Vaši najljubši slikarji? Michelangelo, od novejših Chagall.Vaši najljubši književniki? Friedrich Dürrenmatt.Vaš najljubši pesnik? Erich Kästner. Vaši najljubši skladatelji? Ludwig van Beethoven. Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski? Inteligenco, zmožnost pogovora, čut za izravnavanje.Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem? Inteligenco, zmožnost pogovora, sposobnost uvidevanja. Vaša najljubša zaposlitev? Pisanje. Vaša najznačilnejša lastnost? Odprtost. Pokončna drža. Kdo ali kaj bi radi bili? Leonardo da Vinci. Kaj najbolj cenite pri prijateljih? Sposobnost razpravljanja. Vaša največja napaka? Nepotrpežljivost. Vaše sanje o sreči? Da bi sedel s svojo ženo na terasi lastne počitniške hiše v zdraviliškem kraju

in užival poletni večer – žal so to le sanje.Vaši junaki v resničnosti? Vsi, ki si prizadevajo za boj proti sovraštvu, fanatizmu in nasilju, tudi če so

pri tem osebno ogroženi.Kaj bi bila za Vas največja nesreča? Vsaka velika nesreča/huda bolezen v družini.Vaše junakinje v zgodovini? Vse ženske, ki so pomagale blažiti norost na tem svetu – in še vedno poma­

gajo.Vaša najljubša imena? Silvija, Irina, Gregor, Ulrich.Kaj najbolj obsojate? Zavestno zlobo in ignoranco.Katero zgodovinsko osebnost najbolj odklanjate? Vse množične morilce, od Aleksandra Velikega prek Hitlerja do Stalina in

Miloševiča itd. itd. – žal se seznam ne konča.Katere reforme najbolj občudujete? Reforme Martina Luthra. Vaša najljubša barva? Modra ­ kot morje. Vaš najljubši ptič? Kos. Kateri naravni dar bi radi imeli? Boljši spomin. Vaše trenutno duševno stanje? Sproščen in sprejemljiv za novo.Vaše geslo? Moraš živeti to življenje, ker nimaš drugega!

vp

RA

šAln

ik

Brigadir Gunther Spath se je rodil 23. aprila 1951 v Belja­ku, po maturi v Beljaku se je vpisal v vojaško šolo v Wie­ner Neustadtu in je naredil vojaško kariero. Od leta 2006 je vojaški poveljnik za koroško, njegove službene poti so ga vodile tudi v tujino, mdr. med vojnimi dogodki 90­ih letih v nekdanjo Jugoslavijo in na Kosovo. V prostem

času se ukvarja s športom in sodeluje na maratonih in tri­atlonih. Znan je kot zavzet govornik in pisec strokovnih člankov, posebej pa se posveča književnosti. V Mohor­jevi so medtem izšle že štiri pesniške zbirke. Guntherja Spatha pa odlikujejo tudi pokončna drža in jasne besede v zvezi s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem.

XIV ŠTIRINAJST DNI14

v e l i k o n o č n a v o š č i l a slovenskih duhovnikov na koroškem

Vstali Gospod je naše upanje! Blagoslovljene praznike Vam želi

Jože Kopeinig v imenu vseh v Domu v Tinjah

vam želi

Kristus je vstal!Blagoslovljene praznike vam želi

Peter Sticker,dekan in župnik v Globasnici

Vsem romarjem v Dolini vošči blagoslovljene velikonočne praznike

Leopold Silan,kurator cerkve ob avtocesti v Dolini

Blagoslovljene velikonočne praznike želi

Slavko Thaler,župnik v Galiciji in Mohličah

Ivan Olip, dekan pliberške dekanijein župnik v Pliberku in Vogrčah

Veselo alelujo želi

Janko Krištof,dekan boroveljske dekanije in župnik v Bilčovsu

Veselo Alelujo

Veselo alelujo želi

Peter Olip,župnik v Št. Lenartu pri Sedmih studencih in na Brnci

Veselo in blagoslovljeno veliko noč želi

Stanko Olip,dekan Beljak­dežela, župnik v Štebnu, Maloščah in Ločah

Upanja in veselja polno prazno­vanje velikonočnih skrivnosti Vam želi

Florijan Zergoi,župnik v pokoju

z Vstajenjem

v novo življenje!

Veselo alelujo želi

Jože Marketz,ravnatelj Dušnopastirskega urada, škofovski vikar in župnik na Radišah

»Minil je dan trpljenja, aleluja! Prišel je dan vstajenja, aleluja!Kdo zdaj se ne bi radoval, saj Jezus je iz groba vstal. Aleluja, aleluja«!S to slovensko velikonočno pesmijo želim, da bi se v srce vsakega bral­ca Nedelje naselilo veselje, da nas Vsemogočni preko Kristusa ljubi in nas preko Kristusa odrešuje. Lepo pozdravlja

Martin Horvat,župnijski upravitelj v Žitarji vasi in Št. Lipšu.

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

v e l i k o n o č n a v o š č i l a

POSOJILNICAZVEZA BANK

member of

Vesele velikonočne praznike

Vam želijo

Že danes se dogovorite za svetovalni sestanek pri naših kompetentnih svetovalcih.

tvoritirezerve

koristitimožnosti

izpolniti želje in sanje

optimalno koristiti možne

podpore

ustvariti stanovanjsko

lastnino

varovatise

tveganjposkrbeti

za finančnovarnost

Boljša informacija – boljša naložba!

DDr. Jaklitsch & Mag. Picej

Deutenhofenstraße 12 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: + 43 (0) 463 - 561 960e-mail: jaklitsch.picej@aon.at § V a š i s t r o k o V n j a k i z a

- davčna vprašanja - podjetniško svetovanje - družbeno pravo - čezmejno poslovanje

V esele velikonočne praznike!

GRILC & PARTNERR E C H T S A N W Ä LT E • O DV E T N I K I • AT T O R N EY S AT L AW

www.grilc.at

Želimo vsem bralcem in bralkam vesele velikonocne praznike.

ˆ

R E C H T S A N W Ä LT E • O DV E T N I K I • AT T O R N EY S AT L AW

Blagoslovljene velikonočne praznike vam želijo sodelavke in sodelavci Mohorjeve

knjigarna · zalozba tiskarna · Slomskov domwww.mohorjeva.at

www.akroneu.com schranksysteme@akron.si

SALON CELOVEC

A-9020 KLAGENFURTPriesterhausgasse 24tel. +43 676 76 77 300gsm +386 31 562 111

Salon je odprt po predhodnem telefonskem dogovoru

tel. 0664 23 56 443wieser.johann@utanet.at

Nove dimenzije vašega prostora

Za brezplačen predstavitveni CD in katalog pošljite SMS na +386 31 562 111.

Oglas_Koroska_AKRON_210x148.indd 1 2.4.2009 15:55:04