univerza v mariboru pravna fakulteta vanesa … · Študijska smer: obligacijsko pravo mentor: dr....

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

VANESA ŠTEFANOVSKI

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V

POSTOPKIH TRANSPLANTACIJE

Diplomsko delo

Maribor, 2014

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V

POSTOPKIH TRANSPLANTACIJE

Študent: Vanesa Štefanovski

Številka indeksa: 71168103

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Obligacijsko pravo

Mentor: dr. mag. Nataša Samec

Maribor, avgust 2014

»Without continual growth and progress, such words as improvement,

achievement, and success have no meaning.«

― Benjamin Franklin

(Brez nenehne rasti in napredka, besede kot so izboljšanje, desežek in uspeh

nimajo pomena.)

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem za strokovno pomoč in spodbudne besede,

mentorici dr. mag. Nataši Samec.

Posebna zahvala gre mojim staršem za vso spodbudo in podporo skozi študijska

leta.

POVZETEK

Avtorica se v diplomskem delu ukvarja s vprašanji v katerih primerih in pod

kakšnimi pogoji transplantacijski center odškodninsko odgovarja za ravnanje

zdravnika in zdravstvenega osebja. Ob tem izpostavlja osrednje vprašanje ali

zdravstveni zavod v teh primerih odgovarja po načelu subjektivne odgovornosti ali

po načelu objektivne odgovornosti. Njeno delo temelji zgolj na ugotovitvah

odškodninske odgovornosti transplantacijskega centra UKC Ljubljana, saj je edini

pristojen za transplantacijo organov, medtem ko ostali zavodi, ki so povezani s

postopkom transplantacije (donorski centri, Center za tipizacijo tkiv in Slovenija-

transplant) opravljajo naloge, ki so posredno povezane s presaditvijo ali opravljajo

postopke transplantacije tkiv, zato bi široka obravnava vseh zavodov presegala

okvir diplomskega dela. Vendar se lahko ugotovitve dela smiselno uporabijo tudi za

te zavode. Iz sodne prakse je razvidno, da oškodovanci večinoma uveljavljajo svoj

odškodninski zahtevek na podlagi subjektivne odgovornosti, in sicer poostrene

oblike krivdne odgovornosti, vendar objektivna odgovornost v posebnih primerih ni

izključena.

KLJUČNE BESEDE: Odškodninska odgovornost, poostrena krivdna odgovornost,

transplantacija, presaditev organov, pacient, zdravnik.

ABSTRACT

Author of the thesis is dealing with issues in which cases and under which

conditions the transplantation center is liable for the conduct of doctors and other

medical stuff. At the same time points out the central question of whether the

transplantation center in such cases is liable under the principle of strict liability, or

the principle of fault liability. Her work is based only on the conclusions of liability

of transplantation center UKC Ljubljana as it is responsible for the organ transplant

activity while the rest of the institutions (donor centers, the center for Tissue-

typing and Slovenia-Transplant) perform tasks that are indirectly related to the

organ transplantation or they perform tissue transplantation, and an extensive

consideration of all the institution exceeded the framework of the thesis. However,

the findings of work can apply for these institutions as well. Jurisprudence shows

that most clients file claims on the grounds of fault liability, namely stricter form of

fault-based liability, but it doesn’t exculpate claims on the grounds of strict liability.

KEYWORDS: Liability, stricter form of fault liability, transplantation, organ

transplantation, patient, doctor.

KAZALO

1. UVOD ...........................................................................................................................1

2. USTAVNA IN ZAKONSKA UREDITEV TRANSPLANTACIJE V RS .............................................5

2.1. SPLOŠNO O POSTOPKIH TRANSPLANTACIJE ..............................................................5

2.2. USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE ................................................................................7

2.3. ZAKON O ODVZEMU IN PRESADITVI DELOV ČLOVEŠKEGA TELESA ZARADI ZDRAVLJENJA ...................................................................................................................8

2.4. ZAKON O KAKOVOSTI IN VARNOSTI ČLOVEŠKIH TKIV IN CELIC, NAMENJENIH ZA ZDRAVLJENJE .................................................................................................................. 11

2.5. ZAKON O PRESKRBI S KRVJO ................................................................................. 12

2.6. ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH ......................................................................... 12

3. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V POSTOPKIH TRANSPLANTACIJE ............................... 13

3.1. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST IN ODŠKODNINSKA OBVEZNOST ................................ 13

3.1.1. Temeljna načela odškodninskega prava ................................................................. 14

3.1.1.1. Prepoved povzročanja škode ......................................................................... 14

3.1.1.2. Načelo skrbnosti ........................................................................................... 15

3.2. PODLAGA ZA UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI .................................. 17

3.2.1. Poslovna odškodninska odgovornost .................................................................... 19

3.2.2. Civilni delikt ....................................................................................................... 21

3.3. PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI ........................................................... 22

3.3.1. Nedopustno škodljivo dejstvo .............................................................................. 23

3.3.1.1. Pravni temelj odgovornosti ............................................................................... 24

3.3.2. Pravno priznana škoda ....................................................................................... 27

3.3.3. Vzročna zveza ................................................................................................... 30

3.3.3.1. Problematika dokazovanja vzročnosti ................................................................. 32

3.3.4. Odgovornost ..................................................................................................... 34

3.3.4.1. Objektivna odgovornost ................................................................................... 35

3.3.4.2. Subjektivna (krivdna) odgovornost .................................................................... 37

4. TEMELJNE ZAKLJUČNE UGOTOVITVE GLEDE ODGOVORNOSTI V POSTOPKIH TRANSPLANTACIJE .............................................................................................................. 42

4.1. NASTANEK ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI ............................................................... 42

4.2. SUBJEKT ODGOVORNOSTI, ODGOVORNOST PRI SODELOVANJU VEČIH SPECIALISTOV IN ODGOVORNOST DAROVALCA ....................................................................................... 42

4.3. OBLIKA ODGOVORNOSTI ....................................................................................... 44

5. ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 46

6. LITERATURA ............................................................................................................... 48

6.1. MONOGRAFIJE IN ČLANKI ...................................................................................... 48

6.2. PRAVNI PREDPISI.................................................................................................. 50

6.3. SODNA PRAKSA ..................................................................................................... 50

6.4. SPLETNE STRANI .................................................................................................. 52

1

1. UVOD

Odškodninski spori z naslova zdravljenja so tako v Sloveniji kot tudi v drugih

evropskih državah v stalnem porastu. Razlog za to je na eni strani razvoj

sodobnega odškodninskega prava in sodne prakse v smeri vedno strožjih zahtev

profesionalnosti pri zdravljenju pacientov, na drugi strani pa obstaja zdravstveni

sistem, ki tem strogim standardom profesionalne skrbnosti ne more več slediti.1 V

zadnjih letih je v Sloveniji narastlo število sodnih odločb, ki se ukvarjajo in urejajo

vprašanja zdravnikove odgovornosti za povzročeno škodo pacientom.2 V

mednarodnem kakor tudi v slovenskem odškodninskem pravu velja splošno načelo

»neminem leadere« ki določa, da se mora vsakdo vzdržati ravnanja, ki utegne

drugemu povzročiti škodo.3 Odškodninski zahtevki zoper oškodovalca so upravičeni

takrat, kadar lahko zdravniku očitamo napako v postopku zdravljenja. Napake so

stalni spremljevalec človeškega ravnanja, ki pa lahko pri opravljanju poklicne

dejavnosti vodijo do civilnih, kazenskih ter disciplinskih sankcij. Diplomsko delo je

omejeno le na pravne posledice, ki nastanejo na civilno pravnem področju.

Pravila, ki zadevajo predpostavke in posledice odškodninske odgovornosti, so

določena v splošnem delu Obligacijskega zakonika4. V primeru kršitve pri postopkih

transplantacije, kadar so podane splošne predpostavke odškodninske obveznosti,

se krivda domneva, saj je po Obligacijskem zakoniku uveljavljeno obrnjeno

dokazno breme5. To pomeni, da mora zdravstvena organizacija, kjer je zdravnik

zaposlen oziroma zavarovalnica, kjer je škoda zavarovana dokazati, da je zdravnik

pri zdravljenju ravnal z vso dolžno skrbnostjo oziroma da ni kriv. V kolikor slednje

1 Povzeto po: Bogomir Horvat, Odškodninski spori iz zdravstvene dejavnosti, Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta univerze v Mariboru in Splošna bolnišnica Maribor, Maribor, 2006, str. 280. 2 Sodba VSRS II Ips 203/2012 z dne 21.3.2013, sodba VSL II Cp 2932/2009 z dne 11.11.2009, sodba VSRS II Ips 1145/2008 z dne 28.1.2010, sodba VSRS II Ips 88/2009 z dne 26.11.2009. 3 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij-splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 176. 4 Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), Uradni list RS, št. 97/2007. 5 Glej več o tem: 1. odst. 131. člena OZ, po katerem mora toženec dokazati, da ni kriv za nastalo škodo.

2

uspe dokazati, ne gre za zdravniško napako ampak za zaplet in oškodovanec nima

upravičenja za povrnitev škode. Izjema od načela krivdne odgovornosti je

objektivna odgovornost, ki jo OZ ureja v 149. členu.

Kadar je pri medicinskem posegu storjeno nedopustno ravnanje, in je podana

vzročna zveza med ravnanjem zdravnika in škodo, ki je nastala pacientu se pojavi

vprašanje, kakšna je odgovornost za poseg in kateri subjekt odškodninsko

odgovarja. To je tudi temeljno vprašanje, ki se proučuje skozi diplomsko delo.

Zakoni, ki urejajo postopek transplantacije, ne dajejo odgovora na to vprašanje,

zato se uporabljajo splošna pravila o odgovornosti.6

V diplomskem delu so predstavljene predpostavke odškodninske obveznosti in

opredeljene napake, ki jih storijo zdravniki in zdravstveno osebje v postopkih

transplantacije. S pomočjo zakonodaje in sodne prakse je pojasnjeno kdaj so v

omenjenih primerih podani pogoji za obstoj odškodninske obveznosti, za kakšno

obliko odgovornosti v omenjenem primeru gre, ter kateri subjekt odgovarja.

Cilj diplomskega dela je ugotoviti, ali dejstvo, da je transplantacija radikalen in

rizičen poseg v telo posameznika, vpliva na odločitve sodne prakse pri presojanju

odgovornosti oziroma ali sodbe zato težijo k uveljavitvi objektivne odgovornosti, ali

prevladuje krivdna oziroma subjektivna odgovornost. S pomočjo teorije in

obstoječe sodne prakse se ugotavlja ali je teza diplomske naloge, ki glasi

»Transplantacijski center objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala pacientu

zaradi ravnanja zdravnika ali zdravstvenega osebja v postopkih transplantacije in

zato so njegovi razbremenilni razlogi omejeni«, potrjena ali ovržena. Čeprav je

sodna praksa s področja medicinsko-odškodninskega prava bogata7, je področje

odškodninske odgovornosti v postopkih transplantacije skromno. Zato so pri

6 Povzeto po: Dragica Wedam- Lukić, Pravni problemi presaditve delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 255. 7 Od leta 1993 do avgusta 2013 je bilo vloženih 523 odškodninskih zahtevkov iz naslova zdravljenja. (Povzeto po: http://www.mladina.si/147545/lekcija-po-dolencu/)

3

raziskovanju teze uporabljeni primeri iz sodne prakse, ki so podobni po teži

postopka kot tudi po odgovornosti.

Kot pomoč pri izdelavi diplomskega dela sem uporabila slovensko zakonodajo,

literaturo in internetne vire s področja odškodninskega prava. Z metoda diskripcije

je teoretično predstavljena odškodninske obveznost. Z metodo kompilacije so

oblikovana lastna mnenja in stališča, in sicer tako da so izpeljani iz splošnih stališč

konkretni sklepi (deduktivna metoda), iz posamičnih dejstev pa splošna spoznanja

(induktivna metoda).

Diplomsko delo je razdeljeno na šest vsebinskih sklopov. V uvodnem delu so

omenjena splošna načela odškodninskega prava, ter problematika s katero se delo

ukvarja. Zajeti so cilji, metode in teza dela.

Drugi poglavje je sestavljeno iz pravne ureditve transplantacije v slovenskem

pravnem sistemu s poudarkom na ustavni in zakonski ureditvi transplantacije v RS.

Uvod je dopolnjen s splošnimi informacijami o postopkih transplantacije, ki

zajemajo podatke o organizaciji in pristojnosti centrov, ki so povezani s to obliko

zdravljenja.

V tretjem vsebinskem sklopu so zajeti splošni podatki o odškodninski obveznosti in

odškodninski odgovornosti, ter pravna temelja za uveljavljanje odškodninskih

zahtevkov. Prikazane so predpostavke odškodninske obveznosti s prikazom

institutov pravno priznane škode, nedopustnega škodljivega dejstva, vzročne zveze

in odgovornosti. Poglavje je zaključeno z obrazložitvijo ali je podana pri postopkih

transplantacije krivdna ali objektivna odgovornost in kateri subjekt odškodninsko

odgovarja.

Četrto poglavje vsebuje ključni odgovor na zastavljeno vprašanje in vsebuje

ugotovitve o nastanku obveznosti, obliki odgovornosti, kot tudi kateri subjekti

4

odškodninsko odgovarjajo v postopkih transplantacije. V tem poglavju so strnjene

splošne ugotovitve o odškodninski odgovornosti ter smiselna primerjava z

odškodninsko odgovornostjo v postopkih transplantacije.

V petem delu so podane sklepne ugotovitve, stališča in zaključek. Na koncu dela je

podan seznam literature in virov.

5

2. USTAVNA IN ZAKONSKA UREDITEV TRANSPLANTACIJE V

RS

V tem poglavju je natančno predstavljena pravna ureditev transplantacije, in sicer

ustavna in zakonska ureditev v Republiki Sloveniji. S pravnimi, etičnimi in

medicinskimi problemi transplantacije se je prvotno začela ukvarjati pravna teorija,

kmalu pa so se pojavili primeri tudi v sodni praksi, zato je nastala potreba po

pravnem normiranju postopkov transplantacije.8 Sprva se je širila misel, da pravo

z določanjem pogojev za transplantacijo zavira medicinsko stroko. Danes velja

mnenje, da pravno urejanje spodbuja to področje in olajšuje morebitne situacije

zapletov in povzročitve škod pacientom, hkrati pa varuje vse prizadete in izključuje

možnost zlorab.9 Ob pravnem urejanju v slovenskem pravu so strokovnjaki sledili

mednarodnim virom10, ki povzemajo temeljna načela s področja transplantacije.

2.1. SPLOŠNO O POSTOPKIH TRANSPLANTACIJE

Transplantacija oziroma presaditev je metoda zdravljenja, ki se opravi tako, da se

odvzame organ ali tkivo živemu darovalcu ali umrli osebi, ter se presadi v

prejemnikovo telo.11 Presaditev organov je zelo pomembna metoda za reševanje

življenja in zdravja ljudi. Bistvo tega posega je, da se izboljša kvaliteta življenja

pacienta ali celo podaljša življenje. Zato se ta dejavnost v sodobnem času naglo

razvija, tako po svetu, kakor tudi v Sloveniji. S tem pa nastajajo konflikti in pravne

dileme med medicino in pravom. Pravno urejanje tega področja je nujno potrebno,

8 Povzeto po: D. Wedam-Lukić, Pravni problemi presaditve delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str.250. 9 Povzeto po: D. Wedam-Lukić, Pravni problemi presaditve delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 281. 10 Direktiva 2010/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o standardih, kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev; Splošne smernice o postopkih transplantacije je sprejela Svetovna zdravstvena organizacija v Resoluciji WHA 44.25; Resolucija Sveta Evrope o harmonizaciji zakonodaj držav članic na področju odvzema, vsaditve in transplantacije človeških substanc iz leta 1978. 11 Glej več o tem: http://www.revija-vita.com/index.php?stevilkavita=81&naslovclanek=Transplantacija_ohranja_%C5%BEivljenje.

6

saj ureja kolizije med interesi in vrednotami prejemnikov organov in tkiv, hkrati pa

varuje telesno integriteto posameznika oziroma nedotakljivost trupla. Ker je

transplantacija zelo široko področje, se delo ukvarja zgolj s postopki transplantacije

organov.12

Za uspešno opravljanje transplantacijske dejavnosti je nujno potrebna brezhibna

strokovna organizacija in povezovanje na nacionalnem ter mednarodnem nivoju.

Nacionalna transplantacijska mreža je sestavljena iz desetih donorskih centrov,

transplantacijskega centra, Centra za tipizacijo tkiv in Zavoda Republike Slovenije

za presaditev organov in tkiv (Slovenija-transplant).13 Slovenija-transplant je

osrednja institucija katere naloga je povezovanje donorskih centrov s

transplantacijskih centrom in Centrom za tipizacijo tkiv.14 Med drugim so njene

temeljne naloge zagotoviti varnost in zakonitost vseh postopkov pridobivanja in

presajanja organov, zagotavljati kakovost postopkov, zagotavljati državljanom

enako dostopnost do zdravljenja s postopki transplantacije in preprečevati

kakršnekoli zlorabe na tem področju.15 Da lahko transplantacijska mreža deluje

brezhibno je pomembna tesna povezava zavoda Slovenija-transplant z donorskimi

centri. V Sloveniji imamo 10 donorskih centrov vključno s Kliničnim centrom v

Ljubljani, ki je edini pristojen tudi za transplantacijsko dejavnost. V donorskem

centru izvajajo naslednje naloge: odkrivajo možne mrtve darovalce, ugotavljajo

možgansko smrt, ugotavljajo primernost organov in tkiv za presaditev, seznanjajo

pokojnikove svojce o nameravani presaditvi, ohranjajo delovanje organov mrtvih

darovalcev in sodelujejo pri odvzemu organov in tkiv, ki jih izvajajo domače in tuje

12 Transplantacijska dejavnost v Sloveniji zajema postopke presaditve organov in tkiv. Katera tkiva so primerna za presaditev je odvisno od tega ali se odvzem opravi pri umrlih ali živih darovalcih. Pri umrlih darovalcih se lahko daruje roženica, kosti ali koža. Pri živih darovalcih pa kostni mozeg. (Več o tem: www.slovenija-transplant.si). 13 Glej več o tem: www.slovenija-transplant.si 14 Povzeto po: Jasna Vončina, Dušica Pleterski-Rigler, Organizacija transplantacijske dejavnosti v Sloveniji, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 89. 15 Glej več o tem: http://www.slovenija-transplant.si/index.php?id=nacionalna-mreza&L=0

7

kirurške ekipe.16 Zaradi majhnega števila prebivalcev in posledično majhnega

števila letno izvedenih transplantacij, je v Sloveniji upravičen obstoj enega

transplantacijskega centra. To pristojnost ima Klinični center v Ljubljani, katerega

program presaditev trenutno obsega presaditev ledvic, srca, jeter in pljuč.17 Naloge

transplantacijskega centra obsegajo pripravo prejemnikov za uvrstitev na čakalni

spisek, presajanje organov in vodenje bolnikov po presaditvi.18 Pri vsakem

postopku presajanja organov in tkiv sodeluje Center za tipizacijo tkiv, ki deluje v

sklopu Zavoda RS za transfuzijsko medicino. Program nalog med drugim obsega

ugotavljanje tkivne skladnosti pred presaditvijo.

Od leta 2000 je Slovenija članica organizacije Eurotransplant. Slednja je neprofitna

mednarodna transplantacijska mreža, ki jo sestavljajo posamezni transplantacijski

centri sedmih držav (Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Avstrija, Nemčija, Slovenija

in Hrvaška.)

2.2. USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

Ustava Republike Slovenije19 je temeljni akt slovenske pravne ureditve. URS ureja

osebnostne pravice, ki varujejo človekovo telesno in duševno celovitost, njegovo

dostojanstvo in zasebnost. Osebnostne pravice so individualne in neločljivo

povezane s posameznikovo osebnostjo. Za področje transplantacije so pomembne

predvsem štiri določbe, ki so urejene v poglavju o človekovih pravicah in

svoboščinah. URS v 17. členu določa nedotakljivost človekovega življenja. Ta

osebnostna pravica se nanaša tako na pravico odločati o začetku življenja, kakor

16 Povzeto po: Jasna Vončina, Dušica Pleterski-Rigler, Organizacija transplantacijske dejavnosti v Sloveniji, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 88. 17 Tudi presajanje kostnega mozga se izvaja samo v Kliničnem centru, presajanje tkiv mrtvih darovalcev pa se izvaja tudi v večjih bolnišnicah po Sloveniji. (Povzeto po: Jasna Vončina, Dušica Pleterski-Rigler, Organizacija transplantacijske dejavnosti v Sloveniji, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 89.) 18 Glej več o tem: http://www.slovenija-transplant.si/index.php?id=nacionalna-mreza&L=0 19 Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 6/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006, 47/2013.

8

tudi pravico odločati o koncu življenja. Iz tega izhaja, da ima posameznik pravico

odločiti ali bo daroval organe in tkiva ali ne. Spoštovati se mora pravica ljudi, da

sami odločajo o svojem življenju, posledično pa tudi o svojem telesu. URS v 34. in

35. členu ureja pravico do osebnega dostojanstva, zasebnosti in osebnostnih pravic

in s tem poudarja varstvo človekove telesne in duševne celovitosti, ter varstvo

osebnostnih pravic. Med pomembnimi določili URS v povezavi s temo diplomskega

dela je potrebno še izpostaviti določbo 51. člena, ki zagotavlja pravico do

zdravstvenega varstva. Predvsem je pomemben tretji odstavek 51. člena ki določa,

da ni nikogar moč prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Vsebina te določbe izraža izrecno prepoved prisilnega zdravljena, kar je povezano z

izrecno privolitvijo pacienta v poseg transplantacije.20

2.3. ZAKON O ODVZEMU IN PRESADITVI DELOV ČLOVEŠKEGA

TELESA ZARADI ZDRAVLJENJA

Temeljni zakon na področju Slovenije, ki ureja postopke transplantacije je Zakon o

odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja21 iz leta 2000.

Slednji ureja pogoje za odvzem organov in tkiv živih in umrlih darovalcev zaradi

transplantacije, katere namen je zdravljenje druge osebe. Odvzem krvi in drugih

delov človeškega telesa so pravno urejeni v drugih zakonih.

Prvi slovenski Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa v zdravstvene

namene, ki je veljal od leta 1985, je zamenjal Zakon o odvzemu in presaditvi delov

človeškega telesa zaradi zdravljenja. Zakon ureja temeljna načela s področja

transplantacije. Načelo medicinske upravičenosti določa, da mora zakon natančno

opredeliti kriterije ter pogoje za dopustnost postopkov transplantacije. Tako v 2.

členu 2. odstavka določa, da je transplantacijo dovoljeno izvesti le takrat, kadar

gre za skrajni ukrep humane medicine oziroma kadar je ukrep nujno potreben za 20 Več o tem v nadaljevanju diplomskega dela. 21 Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (v nadaljevanju ZOPDCT), Uradni list RS, št. 12/2000, 61/2007.

9

ohranitev prejemnikovega življenja. Presaditev mora biti medicinsko upravičena in

se lahko izvede šele, ko so vse ostale metode zdravljenja odpovedale. Zakon kot

dodatni kriterij določa, da mora biti škoda, ki nastane dajalcu bistveno manjša od

pričakovane koristi prejemnika.

Načelo neodplačnosti določa, da morajo darovalca voditi izključno neodplačni

nameni.22 Kakršne koli nagrade so prepovedane, saj mora darovalca voditi

izključno humanost. Načelo neodplačnosti je tudi eno glavnih načel transplantacije,

kar pa ne izključuje povrnitve stroškov in nastale škode.

Načelo varstva osebnosti določa, da se lahko transplantacija opravi le z izrecnim

soglasjem v poseg s strani prejemnika in darovalca. V Sloveniji zakon dopušča

odvzem delov telesa živega darovalca in odvzem delov telesa umrle osebe, pogoje

pa določa v II. in III. poglavju. Osrednji predmet pravnega urejanja je varstvo

darovalca in načelo medicinske upravičenosti posega.

Zakon izrecno določa pisno privolitev kot pogoj za odvzem organa, vendar nadalje

določa drugačne kriterije glede na to ali se odvzem opravi umrli osebi ali živemu

darovalcu. Živi darovalec izpolnjuje pogoje, če je v poseg pisno privolil in če je

tveganje sorazmerno v primerjavi s pričakovano koristjo prejemnika. Privolitev

izraža darovalčevo svobodno voljo in če v odvzem ne privoli, ga ne doleti nobena

sankcija. Kot izhaja iz obligacijskega prava je zaveza veljavna le, če je bila

privolitev dana svobodno in zavestno. Njegova svobodna izjava volje pa mora biti

podana šele po poprejšnjem posvetovanju z zdravnikom, ko prejemnik pridobi vse

informacije o morebitnih tveganjih in škodljivih posledicah. Poudarja se, da mora

biti pojasnilna dolžnost zdravnika še strožja in širša, saj se poseg ne opravlja v

njegovo korist.23 Po podani privolitvi si lahko darovalec kadarkoli premisli in jo

prekliče. Načeloma lahko v odvzem privoli le polnoletna oseba, ki je sposobna 22 Povzeto po: Viktor Planinšec, Prikaz pravne ureditve transplantacije delov Človeškega telesa, Medicina in pravo, izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 56. 23 Več o tem sledi v poglavju Pravni temelj odgovornosti.

10

oblikovati svojo voljo. Dilema se pojavi pri odvzemu dela telesa mladoletniku ali

poslovno nesposobni osebi. Šteje se, da takšne osebe ne morejo pravno veljavno

izraziti volje za sklepanje pravnih poslov, zato se pojavi vprašanje, ali je odvzem v

teh primerih sploh dopusten. Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega

telesa zaradi zdravljenja določa, da se lahko opravi odvzem takšnim osebam,

vendar le, če zakoniti zastopnik to odobri in če mladoletnik ali poslovno

nesposobna oseba temu izrecno ne nasprotujeta in sta sposobni razumeti pomen

svoje izjave.24

V praksi se običajno deli telesa namenjeni za transplantacijo, pridobijo od umrlih

oseb, kar je urejeno v III. poglavju tega zakona. Od umrle osebe25 se lahko

odvzamejo deli telesa, šele ko se ugotovi smrt darovalca, kar se običajno razglasi z

nastopom možganske smrti. Pri darovanju organov je bistvena volja umrlega.

Pokojniku se sme odvzeti organ ali tkivo, če je še v času življenja v to privolil.

Takrat je volja umrlega jasna, zato je tudi darovanje nesporno. Privolitev je lahko

podana na kartici darovalca ali na kartici zdravstvenega zavarovanja. Obstajajo pa

primeri, ko se umrli ni opredelil glede darovanja. V takšni situaciji se zastavi

vprašanje, kdo lahko izrazi voljo v imenu umrlega. Naše pravo se zavzema za

naslednjo razlago, ki je podprta z 15. členom ZOPDCT: »Deli telesa umrle osebe,

ki je državljan Republike Slovenije oziroma ima v Republiki Sloveniji stalno

prebivališče, se smejo odvzeti zaradi presaditve tudi v primeru, kadar oseba v

to izrecno ni privolila, če odvzema izrecno ni prepovedala, razen če iz drugih

okoliščin izhaja, da bi temu nasprotovala.«. Ne glede na določbo prejšnjega

odstavka je prepovedan vsakršen odvzem, če je pokojnik v času življenja odvzemu

nasprotoval ali če odvzemu nasprotuje oseba, ki je bila z umrlim v tesni družinski

ali čustveni vezi.26

24 Glej več o tem: 11. in 17. člen Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja. 25 Ali s tujko “ex mortuo«. 26 ZOPDCT določa v 4. odst. 15. člena katere osebe se štejejo za osebe, ki so umrlemu blizu. To so: zakonec ali izvenzakonski partner, polnoletni otroci, starši ter bratje in sestre, ter osebe, za katere se da iz splošnih okoliščin sklepati, da so bile umrlemu blizu.

11

ZOPDCT tudi določa, da je minister za zdravje pristojen določiti, katere

pooblaščene organizacije lahko opravljajo transplantacijsko dejavnost. V ta namen

je Vlada RS ustanovila zavod Slovenija-transplant.

2.4. ZAKON O KAKOVOSTI IN VARNOSTI ČLOVEŠKIH TKIV IN CELIC,

NAMENJENIH ZA ZDRAVLJENJE

Je dopolnilen zakon27, ki ureja področje transplantacije in se uporablja za

postopke, ki niso urejeni v ZOPDCT.28 Ta zakon ureja darovanje, testiranje,

pridobivanje, obdelavo, shranjevanje, pridobivanje, dodeljevanje in razdeljevanje

človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje ljudi.29 V 4. členu opredeljuje

pojme, ki so povezani s postopki transplantacije.

Za izvajanje določb tega zakona skrbi javna agencija za zdravila in medicinske

pripomočke, ki oblikuje in organizira enote za delovanje ustanov za tkiva in celice,

ter imenuje in izdaja dovoljenja ustanovam, ki sodelujejo v postopku

transplantacije (ustanove za tkiva in celice, donorski centri, uporabniki tkiv in celic

za zdravljenje s presaditvijo).30 V 12. členu zakon dosledno opredeljuje pristojnosti

zavoda Slovenija- transplant in med drugim določa, da je na področju presajanja

organov osrednja ustanova, ki opravlja nadzor ter obdeluje podatke o zbranih

tkivih in celicah, vodi pa tudi javno dostopen register ustanov za tkiva in celice.

Enako kot ZOPDCT ureja splošna načela za darovanje tkiv in celic in določa

prostovoljnost, neodplačnost in anonimnost kot temeljna načela postopka.

27 Zakon o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje (v nadaljevanju ZKVČTC), Uradni list RS, št. 61/2007. 28 Določbe tega zakona se ne uporabljajo za organe ali dele organov, če se uporabljajo za enak namen kot cel organ v človeškem telesu, saj področje ureja ZOPDCT. 29 Glej več o tem: 2. člen omenjenega zakona. 30 Glej več o tem: 5. člen ZKVČTC.

12

2.5. ZAKON O PRESKRBI S KRVJO

Zakon o preskrbi s krvjo31 ureja standarde kakovosti in varnosti pri preskrbi

prebivalstva s krvjo. Transfuzija krvi je presajanje tkiva (krvne celice predstavljajo

živo tkivo), zato se v širšem pogledu uvršča med postopke transplantacije. Zakon

določa pogoje in splošna načela za postopke transfuzije.32

2.6. ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH

Zakon o pacientovih pravicah33 ureja pravice pacientov kot uporabnikov

zdravstvenih storitev. Pomembno je določilo o pojasnilni dolžnosti, ki ga

podrobneje ureja 20. člen zakona, ki določa kdaj in na kakšen način mora biti

pojasnitev podana pacientu, ter kakšna mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti.

Zakon ureja temeljno določilo o pacientovem samostojnem odločanju o

zdravljenju. Ureja določbe glede privolitve pacienta v poseg, obliko privolitve in

kdaj se lahko izvede poseg brez privolitve pacienta.

31 Zakon o preskrbi s krvjo (v nadaljevanju ZPKrv-1), Uradni list RS, št. 104/2006. 32 Pisna privolitev, načelo anonimnosti, prostovoljnosti in neodplačnosti. 33 Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), Uradni list RS, št. 15/2008.

13

3. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST V POSTOPKIH

TRANSPLANTACIJE

Pri opravljanju zdravniškega poklica se pojavljajo konflikti in vprašanja o

odgovornosti zdravnika. V tem poglavju so obravnavani pravni temelji

odškodninske odgovornosti pri postopkih transplantacije. Še prej pa je pojasnjena

funkcijo odškodninskega prava.

Odškodninsko pravo ima dve funkciji, reparacijsko in preventivno. Pomen

reparacijske funkcije34 je, da se odstrani nepravičen položaj oškodovanca v

katerem se je znašel, torej da se odpravi njegov prikrajšan položaj. Preventivna

funkcija pa služi kot »grožnja« oziroma opozorilo pred določenim ravnanjem, ki

ima za posledico plačilo škode. Torej, oškodovanec se lahko zanese na ustrezno

varstvo svojih pravic in interesov, na kar kaže obveznost povračila škode oziroma

odprava njegovega prikrajšanja.

3.1. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST IN ODŠKODNINSKA

OBVEZNOST

Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je

obveznost odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo za katero odgovarja, ter

pravica oškodovanca zahtevati povrnitev nastale škode od odgovorne osebe.35

Sestavine odškodninske odgovornosti so torej:

- odgovorna oseba in oškodovanec (subjekt razmerja),

- izpolnitveno ravnanje oziroma povrnitev škode (predmet razmerja),

- medsebojne obligacijske pravice in obveznosti subjektov obligacijskega

razmerja (vsebina razmerja).36

34 Povzeto po : S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana. 2003, str. 169. 35 Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo- splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 469.

14

Odškodninska obveznost je torej obveznost subjekta, da poravna škodo, ki izvira iz

njegove odgovornosti, in sicer takrat, ko so izpolnjene vse predpostavke določene

vrste odškodninske obveznosti. Tej obveznosti nasproti stoji terjatev oziroma

pravica oškodovanca, da od odgovorne osebe zahteva povrnitev škode.37

Iz zgoraj navedenega lahko izpeljemo razliko med odškodninsko odgovornostjo in

obveznostjo. Oseba, ki je odškodninsko odgovorna ima obveznost, da poravna

škodo, za katero je odgovorna. Da odškodninska odgovornost nastane, morajo

nastopiti določena pravna dejstva, katerih posledica je povrnitev škode.

Odškodninsko pravo nam pove ali je nastala škoda podlaga za nastanek

odškodninske obveznosti. Odškodninska odgovornost pa nam pove, kdo je nosilec

škode oziroma kdo bo moral povzročeno škodo povrniti oškodovancu.

3.1.1. Temeljna načela odškodninskega prava

Za ugotavljanje obstoja odškodninske odgovornosti je potrebno izpostaviti dve

temeljni načeli obligacijskega prava, prepoved povzročanja škode in načelo

skrbnosti.

3.1.1.1. Prepoved povzročanja škode

Načelo prepoved povzročanja škode ali neminem laedere je splošno načelo

obligacijskega prava, ki generalno prepoveduje povzročanje škode. To načelo OZ

izraža v 10. členu ki določa, da se mora vsakdo vzdržati ravnanja, s katerim utegne

drugemu nastati škoda. To načelo velja tako za poslovna kot tudi neposlovna

36 Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. Knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 665-666. 37 Povzeto po: S. Cigoj, Obligacije, Uradni list SRS, Ljubljana, 1976, str. 402.

15

razmerja. Za neposlovna razmerja določa OZ v členih od 131 do 198 (oddelek o

povzročitvi škode) za poslovna razmerja pa je zajeto v členih od 239 do 246 v

odseku pravica do povračila škode.

3.1.1.2. Načelo skrbnosti

OZ v 6. členu določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri

izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu

zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij. Takšna skrbnost se imenuje

skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja. Drugi

odstavek pa nadaljuje, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri

izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po

pravilih stroke in po običajih. Torej, določa strožjo obliko skrbnosti oziroma

skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Drugi odstavek omenjenega člena zajema primere, kadar gre za škodo v zvezi z

opravljanjem poklicne dejavnosti, zato se zahteva strožja skrbnost oziroma

skrbnost dobrega strokovnjaka.38 Poklicna skrbnost ni opredeljena, ampak se

ocenjuje konkretno od primera do primera. Za zdravnike in zdravstvene delavce

velja strožje pravilo skrbnosti, saj morajo kot pripadniki poklicne skupine pri

opravljanju zdravstvene dejavnosti ravnati po pravilih stroke39 in po običajih.

Kljub temu je potrebno poudariti, da zdravnik odgovarja za obligacijo prizadevanja

in ne rezultata, kar pomeni, da se ne zaveže za uspeh oziroma ozdravitev ampak,

da bo opravil poseg z zahtevano skrbnostjo in po pravilih stroke.40

38 V obrazložitvi sklepa I Cp 963/2012 z dne 23.10.2012, je Višje sodišče v Mariboru poudarilo, da je pri strokovnjakih potrebno upoštevati njihovo znanje in sposobnosti, ki so v stroki večje od znanja povprečnega človeka, kadar strokovnjak storil dejanje, ki terja njegovo posebno znanje mora odgovarjati strožje. 39 Znanje udeležencev ožjega poslovnega kroga. 40 Povzeto po: V. Flis, Medicinska napaka, Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika, medicinska napaka, Slovensko Zdravniško društvo Maribor In Pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 2004, str. 53-54.

16

V jedru sodbe II Ips 938/2006 z dne 1.7.2009, je Vrhovno sodišče RS razjasnilo,

da standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi

morebiti še lahko v konkretnem primeru storili, da bi bilo zdravljenje tožnice čim

bolj uspešno, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih konkretnih

okoliščinah storjeno, kar določajo trenutne zmožnosti, praksa in standardi

zdravljenja.

V zdravstvu se pri proučevanju odškodninskih zahtevkov praksa največkrat

osredotoči na proučevanje standarda dolžne skrbnosti, saj je ta standard

pomemben pri stopnjevanju krivde. Pomembno je dejstvo, da sta stopnja skrbnosti

in stopnja krivde obratno sorazmerni. Načelo skrbnosti vsebuje različne pravne

standarde, ki se uporabljajo kot merilo za presojo, ali je stranka ravnala krivdno,

oziroma se uporabljajo za določitev stopnje krivde.41 Krivdna odgovornost se

odraža v neskrbnem ravnanju oziroma ravnanju, ki ni lege artis.42 Znanje

strokovnjakov o stroki je večje od znanja povprečnega človeka, vendar lahko tudi

pri strokovnjaku presojamo ali je storjeno dejanje takšno, da ga ne bi storil

povprečen strokovnjak, ali pa takšno, da ga ne bi zagrešil niti posebno pazljiv

strokovnjak.43 Teža zdravnikove krivde se določi glede na dejstvo s kakšnim

odstopanjem dolžne skrbnosti je bila škoda povzročena. Obligacijski zakonik določa

kot krivdni obliki namen in malomarnost, vendar nobene oblike ne definira.44

Najtežja oblika krivde je naklep, o manjši stopnji krivde pa je govora takrat, ko je

škoda povzročena malomarno oziroma je podano odstopanje od zahtevane dolžne

41 Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. Knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 102. 42 Povzeto po: A. Polajnar-Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 97-98. 43 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij-splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 186. 44 Povzeto po: I. Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne prakse s študijo primerov, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2002, št. 5, str. 840.

17

skrbnosti. Naše pravo pozna dve stopnji malomarnosti, hudo in lahko, vendar ju ne

definira.45

3.2. PODLAGA ZA UVELJAVLJANJE ODŠKODNINSKE

ODGOVORNOSTI

Pravna teorija določa, da lahko pacient v primeru nastale škode pri postopkih

transplantacije uveljavlja odškodninski zahtevek na osnovi dveh pravnih podlag.

Podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je lahko pogodbeni ali deliktni

temelj. Kadar govorimo o poslovni (pogodbeni) obveznosti, gre za kršitev posla

med strankama oziroma gre za kršitev sklenjene pogodbe. Neposlovna (deliktna)

obveznost pa nastane, kadar nekdo poseže v tuje koristi ne da bi bil z

oškodovancem v kakršnikoli poslovni zvezi. Ena izmed bistvenih razlik je ta, da je

pri neposlovni odškodninski obveznosti prekršena pravna norma, pri poslovni pa

odločitev strank, torej norma, ki sta jo postavili stranki.46 Po Cigoju ima vsaka

izmed obveznosti različen izvor, vendar trdi, da ju je potrebno obravnavati kot

enotno institucijo, saj ni bistvenih razlik med njima oziroma te razlike ne morejo

odtehtati pretežnih podobnostih obeh vrst obveznosti.47

V sodni praksi lahko vidimo različne načine uporabe pravnega temelja pri vložitvi

odškodninskega zahtevka. Prevladujoče je stališče, da je razmerje med zdravnikom

in pacientom praviloma pogodbene narave, izjemoma (v primeru nujnih

medicinskih posegov in postopkov) pa ga lahko opredelimo kot delovanje brez

pogodbenega temelja oziroma kot poslovodstvo brez naročila.48

45 Več o tem v nadaljevanju diplomskega dela v poglavju Subjektivna (krivdna) odgovornost. 46 Povzeto po: Stojan Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 166. 47 Povzeto po: Stojan Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 169. 48 Povzeto po: V. Žnidaršič Skubic, Posamezni pravni elementi razmerja med zdravnikom in pacientom (povzetek predavanja), Zbornik izvlečkov/ 19. posvetovanje medicina in pravo: Odgovornost v zdravstvu, Univerzitetni klinični center Maribor, Maribor, 2010, str. 51.

18

Nekatere odločbe sodišč zavzemajo stališče, da bo poslovna odgovornost prišla v

poštev takrat, kadar je bila storjena strokovna napaka49, deliktna odgovornost pa

je podana takrat, ko se izvede postopek brez pacientovega soglasja v poseg.50

Enako stališče zagovarja navedena sodba:

Sodba VSRS, opr. št. II Ips 378/2004 z dne 20.10.2005

»Odgovornost zdravstvene organizacije za škodo, ki nastane pacientu, je dveh

vrst: poslovna odškodninska odgovornost in civilni delikt. Sklicevanje na strokovno

napako predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti. Zato tožeča

stranka v nadaljevanju postopka s pavšalnim sklicevanjem na opustitev pojasnilne

dolžnosti ne more uspeti. Gre namreč za prvino druge podlage- civilnega delikta.«.

Vendar v sodni praksi najdemo tudi drugačne odločitve, ki določajo da se

odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt.51

Menim, da je to stališče pravilneje. Strokovna napaka je opredeljena kot kršitev

zdravniške doktrine, medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih

kodeksov. Torej gre za kršitev določenih pravnih norm in ne pogodbe.52 Dodatno

še podpiram svoje mnenje s pravno prakso, ki navaja, da se lahko povzročitelj

razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Če

bi zdravniška napaka pomenila kršitev pogodbene obveznosti, potem bi sodišče v

danem primeru moralo presojati ali so bile prekršene pogodbene obveznosti ali ne.

Navidezno nejasno je razmerje zato, ker pacient poda privolitev v poseg in s tem

nastane pogodbeno razmerje. Vendar sodna praksa enotno zavzema stališče, da

kadar pogodbenik s svojim nestrokovnim ravnanjem prekrši pogodbo in s tem

sopogodbeniku nastane škoda, se poslovna odškodninska obveznost prelije v

neposlovno, deliktno odgovornost.53

49 Sodba VSRS, opr. št. II Ips 378/2004 z dne 20.10.2005. 50 Sodba VSRS, opr. št. II Ips 716/2006 z dne 26.2.2009., sklep VSL, opr. št. II Cp 3008/2012 z dne 3.7.2013, 51 Sodba VSL, opr. št. II Cp 2457/2009 z dne 2.9.2009. 52 Sodba VSL, opr. št. I Cp 2457/2009 z dne 2.9.2009. 53 Sodba VSL, opr. št. I Cp 2417/2009 z dne 2.9.2009.

19

Pri kršitvi pojasnilne dolžnosti je uveljavljeno sklicevanje na deliktni temelj. O tem

ni dvoma, kajti pogodbeno razmerje med strankama ne obstaja. Kršitev pojasnilne

dolžnosti je vsak neutemeljen poseg v telesno integriteto, in vsak takšen poseg

predstavlja škodo, za katero povzročitelj odgovarja. Deliktna odgovornost se lahko

uveljavlja le, če pogodbe ni in kadar pacient ne poda privolitve v poseg,

pogodbeno razmerje ne obstaja.54 Iz tega izhaja, da ni bila sklenjena nikakršna

pogodba, zato pravila o poslovni odškodninski odgovornosti sploh ne pridejo v

poštev.

Po pravu RS lahko stranka prosto izbira temelj, na podlagi katerega bo vložila

odškodninski zahtevek. V obeh primerih je poudarek na presojanju zdravnikovega

ravnanja in ugotavljanju ali je storil napako pri zdravljenju.55 V nadaljevanju sta

predstavljena oba pravna temelja za uveljavljanje odškodninske odgovornosti

zdravnika.

3.2.1. Poslovna odškodninska odgovornost

Razmerja med bolnikom in zdravnikom so praviloma pogodbene narave. Ni razlike

med zdravnikom zasebnikom ali tistim, ki je zaposlen v zdravstveni ustanovi, saj

gre v obeh primerih za pogodbeno razmerje. Razlika je le-ta, da je v prvem

primeru sklenjeno pogodbeno razmerje neposredno med zdravnikom in bolnikom,

v drugem primeru pa se vzpostavi pogodbeno razmerje med bolnikom in

zdravstvenim zavodom in se razmerja presojajo po pravilih odgovornosti za

delavce.56

54 Povzeto po: A. Polajnar-Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana,, 1998, str. 95-96. 55 Povzeto po: Ada Polajnar Pavčnik, zdravnikova strokovna napaka – delikt ali kršitev pogodbe, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 271. 56 Povzeto po: Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 92.

20

Če govorimo o pogodbenem temelju nastane med strankama obligacijsko

razmerje, ki ustanovi pravice in obveznosti. Protipravnost kot predpostavka

odškodninske obveznosti se kaže v kršitvi pogodbenih določil.

Naša teorija je zavzela stališče, da je pogodba o zdravljenju podjemna pogodba

oziroma pogodba o delu57 iz katere izhajata obveznosti obeh strank. Obveznost

bolnika je plačilo opravljene storitve, obveznost zdravnika pa opravljena

zdravstvena storitev. Potrebno je poudariti, da po pogodbi o zdravljenju zdravnik

ne odgovarja za uspeh, torej ozdravitev pacienta, pač pa gre za pogodbo o

prizadevanju58. To pomeni, da si zdravnik prizadeva opraviti delo v skladu z dolžno

skrbnostjo.59 Tudi Cigoj zagovarja to stališče in poudarja, da se pri pogodbi o

zdravljenju zdravnik obveže samo, da bo ravnal s takšno skrbnostjo, ki jo stroka

zahteva, vendar za zdravljenje ne garantira. Torej, gre za obveznost za dosego

delovanja in ne rezultata.60 Iz pojma podjemne pogodbe61 lahko ugotovimo, da je

značilnost te pogodbe obligacija rezultata, kar pomeni, da se zdravnik zaveže

doseči določen rezultat zdravljenja, za katerega tudi odgovarja. Čeprav teorija in

praksa zagovarjata, da gre za obligacijo prizadevanja, menim, da bi bilo primerneje

uvrstiti pogodbo o zdravljenju med mandatne pogodbe62.

Torej, za poslovno odškodninsko odgovornost so zahtevane dodatne predpostavke,

ki presegajo obseg splošnih predpostavk za civilni delikt. Poleg splošnih

57 Ali s tujko »locatio conductio operis«, je pogodba o delu s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. (619. člen OZ). 58 Ne glede na drugačno ureditev v primerjalnem pravu, bodisi da se uvršča pogodba o zdravljenju med mandatne bodisi med podjemne pogodbe, je doktrina enotna po tem, da gre po naravi stvari za obveznost prizadevanja in ne rezultata, 59 Povzeto po: Polajnar-Pavčnik Ada, Varstvo ustavnih človekovih pravic med zdravljenjem, PiD letnik 1998, št. 6, stran 1270; hkrati pa avtorica opomni, da se lahko pri določenih posegih, na primer lepotnih operacijah, protetiki, anesteziji, zahteva tudi obveznost doseči določen rezultat. 60 Povzeto po: Stojan Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 48. 61 Podjemna pogodba je v OZ opredeljena v členih 619.-648. 62 Mandatna pogodba je v OZ opredeljena v členih 766.-787.

21

predpostavk odgovornosti za škodo, morata biti izpolnjeni še dodatni dve, in sicer

obstoj pogodbe in kršitev te pogodbene obveznosti.63

3.2.2. Civilni delikt

Kadar gre za neposlovno odškodninsko razmerje, govorimo o civilnem deliktu

oziroma deliktni odgovornosti. Značilnost deliktnega temelja je, da stranki pred

nastankom odgovornosti nista v nikakršnem pogodbenem razmerju. Ta vrsta

odgovornosti izhaja iz temeljnega načela obligacijskega zakonika »neminem

leadere«, ki določa, da se mora vsakdo vzdržati dejanja, ki utegne drugemu

povzročiti škodo.64 Iz tega izhaja, da je podlaga za odškodninski zahtevek iz

civilnega delikta kršitev 131. člena OZ, ki v prvem odstavku določa: «Kdor povzroči

drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez

njegove krivde.«. Za obstoj civilnega delikta morajo biti izpolnjeni določeni

elementi, ki jih sodišče ugotavlja v pravdnem postopku, ki se začne na zahtevo

oškodovanca.65 Kadar so v konkretnem primeru izpolnjene vse predpostavke

odškodninske obveznosti, povzročitelj odgovarja. O civilnem deliktu v zdravstvu

govorimo takrat, kadar je škoda posledica neutemeljenega posega v telesno

integriteto oziroma kadar je poseg opravljen brez pacientovega soglasja. Gre za

nedopusten poseg v absolutno zavarovane dobrine, kot sta življenje in zdravje.66

Protipravnost kot predpostavka civilnega delikta je izključena, če oškodovanec sam

privoli v škodo (140. člen OZ)67. To seveda ne pomeni, da si pacient s privolitvijo v

poseg želi nastanka škode ampak, da je z morebitnimi tveganji in škodnimi

63 Povzeto po: B. Horvat, Odškodninski spori iz zdravstvene dejavnosti, Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in Splošna bolnišnica Maribor, Maribor, 2006, str. 284. 64 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, zdravnikova strokovna napaka – delikt ali kršitev pogodbe, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica, Maribor, 2004, str. 272. 65 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 91. 66 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 105. 67 140. člen OZ: Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode,ki mu jo je s tem povzročil.

22

posledicami seznanjen, pa je kljub temu privolil v poseg. Zato poseg

transplantacije opravljen lege artis, ob privolitvi pacienta, ne more biti podlaga za

uveljavljanje odškodninskega zahtevka, četudi ni bil dosežen pričakovani uspeh in

niti, če se je stanje prejemnika poslabšalo.68 Šteje se, da predpostavka

protipravnosti ni podana, kar pomeni, da je odškodninska odgovornost izključena.69

3.3. PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI

Odškodninski spori iz zdravstvene dejavnosti se uvrščajo med ene najtežjih

dokaznih pravnih postopkov. Za oškodovanca je najtežje dokazovanje obstoja

predpostavk odškodninske obveznosti. Če so izpolnjene vse predpostavke določene

vrste odškodninske odgovornosti, nastane odškodninska odgovornost kot vrsta

obligacijskega razmerja, katerega vsebina sta odškodninska obveznost odgovorne

osebe in tej obveznosti nasprotna terjatev oškodovanca.70 To pomeni, da z

nastankom odškodninske odgovornosti nastane na eni strani obveznost

povzročitelja povrniti škodo ter na drugi strani tej obveznosti nasprotna pravica

oškodovanca zahtevati povrnitev škode (odškodninska terjatev).

Predpostavke odškodninske obveznosti delimo na splošne in posebne. Med splošne

uvrščamo tiste predpostavke, ki so skupne vsem vrstam odškodninskih obveznosti.

Predpostavke odškodninske obveznosti so:

- protipravnost oziroma nedopustno škodljivo dejstvo,

- nedopustna škoda,

- vzročna zveza in

- odgovornost.71

68 Povzeto po: Ada Polajnar-Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 95. 69 Povzeto po: Ada Polajnar-Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 95. 70 Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 469. 71 Primerjaj N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 470: »V teoriji se kot posebna predpostavka odškodninske odgovornosti včasih

23

Vse predpostavke morajo biti podane kumulativno, kar pomeni, da izostanek vsaj

ene predpostavke povzroči izključitev odškodninske obveznosti. Dokazno breme

prvih treh predpostavk nosi tožnik, tožena stranka pa mora, če se želi razbremeniti

odgovornosti dokazati, da za škodo ni kriva oziroma odgovorna. Slednje določa

tudi sodna praksa:

Sodba VSRS, opr. št. III Ips 117/2001 z dne 21.3.2001

»Čim ene od predpostavk odškodninske obveznosti ni, ni odškodninske

odgovornosti. V takšnem primeru sodišču ni treba ugotavljati, ali so ostale tri

predpostavke odškodninske obveznosti izpolnjene. Ohranjeno dokazno breme velja

samo za ugotavljanje odgovornosti za škodno dejanje.«.

3.3.1. Nedopustno škodljivo dejstvo

Škodljivo dejstvo je bodisi dogodek bodisi ravnanje. Kadar govorimo o dogodku, so

to dogodki, ki so izven sfere človekovega ravnanja. Kadar pa dogodek povzroči

človek, gre za ravnanje.72 Škodljivo dejstvo je vzrok za nastanek škode. Za

nastanek odškodninske odgovornosti mora biti škodljivo dejstvo protipravno

oziroma nedopustno. Ravnanje je protipravno takrat, kadar oškodovalec s svojim

ravnanjem poseže v pravno zavarovan interes oškodovanca. Drugače povedano

gre za kršitev prava oziroma postavljenih norm, s katerimi so zavarovane pravice

oškodovanca.

Protipravnost ne obsega samo protipravnega lastnega ravnanja odgovorne osebe,

ampak tudi druge vzroke. Iz tega izhaja, da ni nujno, da je odgovorna oseba hkrati

obravnava tudi odgovornost. Razvrščanje odgovornosti med predpostavke odškodninske odgovornosti ni povsem dosledno, saj pomeni enačenje vzroka (predpostavke odgovornosti) s posledico (odgovornostjo).«. 72 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 175.

24

povzročitelj škode, kot pogoj je določeno le, da škoda izvira iz sfere odgovorne

osebe.73

3.3.1.1. Pravni temelj odgovornosti

V medicinski praksi je pogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka protipravno

ravnanje zdravnika ali zdravstvene ustanove, zato je pomembna opredelitev kdaj

se šteje ravnanje kot protipravno in katere primere zakon izključuje. Pravna teorija

navaja dva najpogostejša primera za odškodninsko odgovornost zdravnika oziroma

zdravstvenega osebja, in sicer:

- zdravniška napaka oziroma kršitev pravil zdravstvene stroke,

- zdravljenje brez pristanka pacienta.74

V praksi je zaslediti, da se najpogosteje ugotavlja odškodninska odgovornost

zdravnika pri zdravniški napaki. Zdravniška napaka je podana takrat kadar gre za:

»kršitev splošno priznanih pravil stroke ob pomanjkanju dolžne skrbnosti ali

previdnosti«.75 Drugače povedano gre za napako zdravnika oziroma zdravstvenega

osebja in je podana takrat, kadar ravnanje ni v skladu z zahtevami sprejete

zdravstvene doktrine. Zdravnik odškodninsko odgovarja zaradi zdravniške napake

takrat kadar je podana krivdna oblika ravnanja zdravnika, ki se kaže pri povzročitvi

škode v obliki naklepa, opustitve zdravstvene pomoči ali malomarnega zdravljenja.

Naklep se presoja po konkretnih merilih76, kar pomeni, da je potrebno v

konkretnem primeru ugotoviti ali je storilec vedel za škodljivo posledico in nikakor

ne presojati po abstraktnem merilu, kot velja za presojo malomarnosti.77 Naklep se

73 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 192. 74 Povzeto po: Ada Polajnar-Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str.95. 75 Povzeto po: Ada Polajnar-Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str.99. 76 Sodba VSRS, opr. št. III Ips 352/2008 z dne 27.9.2010. 77 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 184.

25

torej ugotavlja pri storilcu samem, medtem ko se malomarnost presoja po

abstraktnih merilih skrbnosti človeka oziroma se presoja po osebah, ki imajo

bistveno enake lastnosti kot storilec.78

Podlaga za odškodninsko odgovornost zdravnika oziroma zdravstvene ustanove je

lahko tudi medicinski poseg, ki se opravi brez pacientove privolitve. V tem primeru

govorimo o kršitvi pojasnilne dolžnosti. Pred samim posegom mora zdravnik

pacientu dati razlago, s katero ga seznani s samim potekom zdravljenja kakor tudi

z morebitnimi zapleti, ki se lahko pojavijo. Iz tega je razvidno, da je privolitev

relevantna le, če je bila pacientova volja izoblikovana na podlagi pogovora z

zdravnikom, ki mu je razjasnil celoten položaj. Celoten položaj zajema pojasnitev

diagnoze, različne metode zdravljenja, morebitna tveganja in predvidljivost

uspeha. Šele, ko zdravnik poda odgovore na ta vprašanja in pacient privoli v

postopek zdravljenja, lahko govorimo o relevantni privolitvi. Če takšne privolitve ni,

se s tem poseže v človekovo osebnostno pravico do nedotakljivosti telesne

integritete. Kot je že bilo poudarjeno, pri prikazu nedopustnosti ravnanja, kot

predpostavki za civilni delikt, pacientova privolitev v poseg izključuje element

nedopustnosti. Protipravnost je izključena na podlagi splošnega načela »volenti

non fit iniuria«79, kar pomeni, da oškodovanec ne more uveljavljati odškodninskega

zahtevka.80 Pojasnilna dolžnost pa nikakor ne izključuje odškodninske odgovornosti

zdravnika za medicinsko napako.

Torej, zdravljenje brez veljavne privolitve je protipravno in je podlaga za

odškodninsko odgovornost zdravnika oziroma zdravstvene ustanove. Poseg brez

soglasja je dopusten le takrat, kadar sta kumulativno izpolnjena naslednja dva

78 O tem več v nadaljevanju dela v poglavju Subjektivna (krivdna) odgovornost. 79 Glej več o tem: 140. člen OZ. 80 Poudariti je potrebno, da kadar pacient privoli v poseg se vzpostavi poslovno razmerje. Odgovornost zdravnika se presoja po pravilih poslovne odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da deliktna odgovornost ne pride v poštev.

26

pogoja, da je medicinski poseg nujen in da pacient zaradi zdravstvenega stanja ni

sposoben dati privolitve ali odločati.

V sodni praksi zasledimo vedno več primerov odškodninskih zahtevkov zoper

zdravnika zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti:

Sklep VSL, opr. št. I Cp 4295/2009 z dne 19.5. 2010

»Če pride med zdravljenjem, za katerega je dal bolnik privolitev, do zapletov,

zaradi katerih se zdravljenje podaljša ali tudi do nesrečnih posledic ni zdravnikove

odgovornosti, ker je z osveščeno privolitvijo ,,prevaljena'' na bolnikova ramena. Če

pa zdravnik v okviru pojasnilne dolžnosti ni opozoril bolnika na morebitne zaplete

in nesrečne posledice in ta ni dal privolitve v tako zdravljenje, do prevalitve

odgovornosti ne pride. Zato je podana zdravnikova odgovornost za zaplete in

nesrečne posledice tudi, če je sicer zdravljenje potekalo strokovno neoporečno.«.

Ob zdravniški napaki in kršitvi pojasnilne dolžnost je potrebno še omeniti

komplikacijo ali zaplet. Teorija navaja, da je komplikacija zaplet, ki se dogodi med

zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in v skladu s skrbnostjo

dobrega strokovnjaka. Pojavlja se naključno in je kljub predvidljivosti ni mogoče

preprečiti.81 Vsak medicinski poseg nosi tveganje. V praksi bolniki različno reagirajo

na postopke zdravljenje kljub temu, da bolehajo za isto boleznijo. V medicini so

lahko takšni zapleti delno predvidljivi, vendar se jih ne da preprečiti, lahko pa se ob

zdravljenju pojavijo popolnoma novi zapleti. Pred postopkom zdravljenja je

zdravnikova dolžnost, da pacienta seznani o možnih zapletih. Če je oškodovanec

privolil v poseg, zdravnik ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči zaplet, v kolikor pa

opravi poseg brez privolitve, odškodninsko odgovarja. Drugačna pa je situacija

kadar zdravnik pojasni možne zaplete, vendar ne v celoti oziroma pomanjkljivo.

Tukaj se pojavi vprašanje v kakšnem obsegu mora biti podana pojasnilna dolžnost.

81 Povzeto po: U. Kežmah, Zapleti v medicini- prikaz praktičnih primerov, Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta, Splošna bolnišnica, Maribor, 2006, str. 293.

27

Zakon obseg pojasnila ne določa, vendar je mogoče razbrati iz sodne prakse, da

opustitev pojasnila o morebitnih posledicah posega pomeni opustitev strokovnega

zdravljenja in s tem nastanek odškodninske odgovornosti.82 Polajnar-Pavčnik

navaja, da kadar zdravnik v poglavitnih točkah in na ustrezen način bolniku prikaže

njegovo zdravstveno stanje, ga seznani s prognozo in ga opozori na običajno redno

tveganje, izpolni svojo obveznost glede pojasnilne dolžnosti.83 Poglavitne točke in

način pojasnila se razlikujejo od primera do primera, kar pomeni, da je obseg in

način pojasnila odvisen od postopka zdravljenja pacienta. Teorija navaja, da

morata biti podrobnost in obseg pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo

posega. Nadalje določa, da je treba pacienta vedno opozoriti na redne rizike84

oziroma stranske, nezaželene učinke posamezne metode zdravljenja.85 Enako

določa sodna praksa, ki navaja, da zdravnik ni dolžan pacienta poučiti o vseh

možnih zapletih, temveč mora v poglavitnih točkah in na ustrezen način opozoriti

na običajno, redno tveganje.86 Na podlagi navedenega je mogoče sklepati, da

kadar zdravnik opozori na redne zaplete, ki spremljajo poseg, odškodninsko ne

odgovarja, v kolikor pa o tem pacienta ne pouči, odgovarja.

3.3.2. Pravno priznana škoda

Definicijo škode določa OZ v 132. členu, ki glasi: »Škoda je tisto zmanjšanje

premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni

dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter

okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).«.

82 Sodba VSRS, opr. št. II Ips 225/97 z dne 30.9.1998, 83 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 114. 84 V sodbi VSL, opr.št. II Cp 682/2011 z dne 18.5.2011, je sodišče pojasnilo, da je obveznost zdravnika opozoriti pacienta na redne rizike, ki spremljajo posamezen postopek in nadalje odločilo, da:«zaplet, kakršen je nastal pri tožniku, se pojavi pri 0,1 do 1,1% operacij na hrbtenici, zato ga ni mogoče šteti za redno tveganje.«. 85 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 108-109. 86 Sodba VSL, opr. št. II Cp 682/2011 z dne 18.5.2011.

28

Škoda predstavlja le tisto prikrajšanje, ki je pravno priznano87, kar pomeni, da ni

vsaka škoda pravno relevantna.88 Odškodninska obveznost obstaja le, če je

odgovorna oseba s protipravnim ravnanje povzročila tisto obliko škode, ki je

pravno priznana. Obligacijski zakonik v 132. členu določa vrste pravno priznanih

škod, kot predpostavke odškodninske obveznosti. Iz navedenega člena je razvidno,

da OZ deli škodo na premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Premoženjska škoda se kaže v obliki navadne škode (damnum emergens)89 ali kot

izgubljen dobiček (lucrum cessans)90. Odškodnina za to obliko škode se odmeri za

vzpostavitev premoženja v prvotno stanje, ki je obstajalo pred nastankom škodne

posledice.

Nepremoženjska škoda pomeni vsak poseg v osebnostne pravice oškodovanca.91

Značilnost te oblike škode je več varstvenih temeljev, saj naše pravo ne uvršča pod

nepremoženjsko škodo samo razne vrste bolečin, ampak šteje pod to vrsto škode

vsakršen poseg v osebnostne pravice.92 Po določbi 179. člena je pravno priznana

škoda škoda, ki izvira iz tistega posega v osebnostne pravice, ki povzroči posledico

telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu.93 Nepremoženjska škoda je

neizmerljiva, pri povračilu škode gre za satisfakcijo oziroma zadoščenje, ki je lahko 87 Pomeni, da zakon kot sankcijo za nastalo škodo določa odškodninsko odgovornost. 88 Škodo razlagamo v širšem in ožjem pomenu. Škoda v širšem pomenu predstavlja negativni poseg v pravno sfero drugega oziroma vsako kršitev pravice drugega. Škoda v ožjem pomenu pa je pravno priznana škoda, ki je predpostavka odškodninske obveznosti. (Povzeto po: N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. Knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 756. 89 Pomeni efektivno zmanjšanje premoženja oškodovanca, na primer stroški zdravljenja. 90 Pomeni preprečitev povečanja premoženja oškodovanca, na primer izpad zaslužka. 91 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 214-215. 92 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 215. 93 Glej več o tem: 179. člen OZ: (1) Za pretrpljene telesne, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. (2) Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

29

denarno ali moralno94. Temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode sta načeli

individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.95

Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine96, medtem

ko načelo objektivne pogojenosti pomeni, da je višina odškodnine za

nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te

odškodnine, nikakor pa ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo

in namenom97. Enako stališče podpira sodna praksa:


»Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo

individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti. Načelo

individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz

spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in duševno

celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja

upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih

primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom

in enakega varstva pravic.«.

Škoda se pri postopkih transplantacije kaže v poslabšanju bolnikovega

zdravstvenega stanja ali morebiti smrti po opravljenem posegu. Dokazno breme

glede dokazovanja škode bremeni pacienta, ki je utrpel škodo, oziroma svojce

pacienta, če je ta preminul. Pacient oziroma svojci umrlega morajo torej dokazati,

da mu je škoda nastala kot posledica nestrokovnega ravnanja zdravnika ali

zdravstvenega zavoda.

94 Objava sodbe, opravičila. 95 Sodba VSRS, opr. št. II Ips 189/2013 z dne 21.11.2013. 96 Glej več o tem: 1. odst. 179. čl. OZ. 97 Glej več o tem: 2. odst. 179. čl. OZ.

30

3.3.3. Vzročna zveza

Za nastanek odškodninske odgovornosti mora obstajati vzročna zveza med

nedopustnim ravnanjem in škodno posledico. Vzročna zveza se presoja po splošnih

pravilih o vzročnosti in je ena izmed predpostavk za obstoj odškodninske

odgovornosti. O vzročni zvezi govorimo, kadar obstaja zveza med ravnanjem

stranke in med posledicami, ki pomenijo škodo. To pomeni, da je oškodovalec

dejansko odgovoren za nastale posledice, če je njegovo dejanje ali opustitev

privedlo do škode in če so njegovi postopki v razmerju do škode vzrok nasproti

posledicam.

Ugotavljanje vzročne zveze v primerih škod v zvezi z zdravljenjem predstavlja

zapleteno strokovno vprašanje. Velikokrat imamo opravka s t.i. nesrečnimi primeri,

ki jih ne moremo pripisati zdravnikovem neskrbnemu ravnanju.98 Od vsakega

posameznika je odvisno, kako bo reagiral na določeno metodo zdravljenja, zato je

potrebno presojati vsak posamezni primer posebej. OZ vzročne zveze ne

opredeljuje, vsebino določata sodna praksa in teorija.


»Ob ugotovitvi, da je do okužbe prišlo v letih 1977 do 1980, torej devet let

pred tem, ko je bil virus hepatitisa C odkrit, je pravilna odločitev, da prvi

toženki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s strokovnimi merili in

neskrbnosti. Glede na to, da je do okužbe prišlo najkasneje leta 1980, tudi ne

more biti nobene vzročne zveze med tožnikovo škodo in zatrjevano

zakonodajno protipravnostjo, ki naj bi jo zagrešila druga toženka99, ker je

uzakonila obvezno testiranje tri oziroma štiri leta po odkritju virusa, kar je po

mnenju tožnika prepozno.«. V omenjeni sodbi je tožnik zahteval odškodnino, ki

98 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 98. 99 V omenjeni sodbi je toženec tožil prvo toženo bolnišnico in drugo toženo RS zaradi okužbe z virusom hepatitisa C, s katerim naj bi se okužil pri prvi toženki s transfuzijo okužene krvi.

31

mu je nastala pri zdravljenju v bolnišnici. Prva obtožba se je glasila na

bolnišnico, druga pa na RS. Do okužbe z virusom hepatitisa C naj bi prišlo pri

prejemanju transfuzij. V konkretnem primeru ne obstoji vzročna zveza med

nedopustnim ravnanjem in škodo, saj o nedopustnosti ravnanja sploh ne

moremo govoriti. Ravnanje zdravstvenega osebja je bilo strokovno in

neoporečno, čeprav niso ugotovili, da je bila prenesena kri okužena z

omenjenim virusom, saj virus hepatitisa C takrat še ni bil odkrit. Šele od leta

1993 je uzakonjeno obvezno testiranje krvi. Vzročna zveza bi bila podana, če

bi do okužbe prišlo po letu 1993, od kar je pregled krvi obvezen. V takšnem

primeru bi lahko zdravstvenemu osebju pripisali nestrokovno ravnanje.

Sodba VSL in sklep I Cp 3223/2011 z dne 12.10.2011

»Vzročnost v obravnavanem primeru ni očitna (»naravna«), pač pa pravna, saj gre

za očitek opustitve ravnanja, kakršnega naj bi od strokovnjaka terjale okoliščine.

Zato je ni mogoče spregledati in nadomestiti z golo ugotovitvijo o časovnem

zaporedju dogodkov. Sodišče bi moralo ugotoviti (to dokazno breme pa je na

tožniku), da je ravnanje toženčevih zdravnikov povečalo verjetnost njegove škode,

ki mu je nastala (izguba presajene ledvice in vsa škoda, ki jo s tem v zvezi

ustrezno opredeljujejo).« V omenjeni sodbi toženec zahteva odškodnino za škodo,

povzročeno zaradi strokovne napake pri transplantaciji ledvice. Ledvica je bila

transplantirana leta 1989. Tožnik trdi, da je do poškodbe ledvice prišlo v nizu

opravljenih posegov100 v letu 2001, torej 12 let po opravljeni transplantaciji.

Sodišče je odločilo, da v tem primeru ne moremo govoriti o naravni vzročnosti, saj

ni direktne povezave med nedopustnim ravnanjem in škodo. Transplantirano

ledvico so že od presaditve iz leta 1989 spremljala obolenja in poslabšana

prekrvavitev. Do škode je pripeljal skupek dogodkov in ni možno vzpostaviti

vzročne zveze s samo enim ravnanjem. Sodišče bi moralo presojati v kolikšnem

delu je ravnanje toženčevih zdravnikov povečalo verjetnost nastale škode, vendar

100 Posegi so bili opravljeni 8.1.2001, 12.1.2001 in 13.1.2001.

32

to dokazno breme je na tožniku, tožnik pa v konkretnem primeru tega ni

dokazoval.

Sodba VSRS II Ips, 334/2010 z dne 31.5.2010

»Odškodninska odgovornost je zakonsko predvidena le za primere zdravniških

napak, ne pa za primere bolezni in zdravstvenih stanj, ki so posledica naravnega

poteka same bolezni in jih ni bilo mogoče preprečiti. Tveganje za takšno naključno

škodo (poslabšanje zdravja), trpi vsak (pacient) sam.«. Iz navedene sodbe izhaja,

da kadar kljub strokovno neoporečnem zdravljenju nastane škoda in je ta škoda

hkrati posledica naravnega teka bolezni, ni odškodninske odgovornosti. V kolikor

pa so pri zdravljenju storjene napake, je potrebno iskati vzročno zvezo med

ravnanjem in škodo, vendar mora sodišče tudi presojati, koliko je naraven tek

bolezni povečal verjetnost za nastalo škodo. Četudi napak ni bilo, se lahko

zdravstvena ustanova razbremeni odgovornosti, če dokaže, da poslabšanje zdravja

kljub zahtevani skrbnosti ni bilo mogoče preprečiti.

3.3.3.1. Problematika dokazovanja vzročnosti

Najtežjo nalogo sodišča pri presojanju odškodninskih sporov iz zdravstvene

dejavnosti predstavlja dokazovanje vzročne zveze. V večini primerov je

ugotavljanje vzročne zveze zelo zapleten proces in jo je praktično nemogoče

ugotoviti. Razlog se skriva v posebnosti človeškega telesa in reakcijah posameznika

ob določenih posegih. Sodniki ne razpolagajo z medicinskim znanjem, zato v

postopku oškodovanec predlaga postavitev izvedenca in če je prošnja utemeljena,

ga sodišče odobri. Izvedenec nato pripravi izvedeniško mnenje v skladu s stroko.

Če je izvedeniško mnenje nejasno ga sodišče pozove na dopolnitev, kadar pa se

pojavi dvom o strokovnem mnenju izvedenca, bo sodišče praviloma postavilo

drugega izvedenca medicinske stroke. Če se mnenji izvedencev ne skladata, razlik

pa se ne da odpraviti z zaslišanjem, je potrebno ponovno dokazovanje z drugim

izvedencem. To seveda prispeva k dolgotrajnemu reševanju sporov pred sodišči,

33

vendar je edini način, da lahko sodišče z gotovostjo presodi ali je vzrok

poslabšanja zdravja nepravilno zdravljenje ali komplikacija.

Na podlagi mnenja izvedenca, sodne prakse in pravnih teorij o vzročni zvezi,

sodišče poda odgovor na vprašanje ali obstoji v konkretnem primeru vzročna zveza

med nedopustnim dejanjem in škodo. Dokazno breme nosi pacient oziroma

oškodovanec.101 Pogosti so primeri, ko se izvedenec sklicuje na dejstvo, da iz

medicinske dokumentacije ni razvidna nobena napaka, vendar v realnosti to še ne

pomeni, da do napake ni prišlo.

O vzročni zvezi obstaja v pravnih sistemih več teorij.102 Avstrijska in nemška teorija

se zavzemata za uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, ki omogoča izključitev

nepredvidljivih, netipičnih ter neobičajnih škod. V sistemu common law pa ob

dodatni zahtevi o predvidljivosti prevladuje teorija »sine qua non«, po kateri

zdravnik odgovarja za škodo le v primeru, če brez njegovega napačnega

zdravljenja ne bi nastopila.103 V slovenski sodni praksi je mogoče zaslediti uporabo

teorije o adekvatni vzročnosti v primeru zdravnikove odgovornosti.104

Pri presojanju vzročne zveze je potrebno upoštevati mejni prag zadostne

verjetnosti, in sicer oškodovanec mora dokazati, da je verjetnost protipravnega

ravnanja z več kot petdesetimi odstotki vplivala na nastanek škodne posledice.105

101 Povzeto po: Bogomir Horvat, Odškodninski spori iz zdravstvene dejavnosti, Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in Splošna bolnišnica Maribor, Maribor, 2006, str. 283. 102 Teorije o vzročni zvezi se delijo na teorijo o naravni vzročnosti (teorija »sine qua non«) in teorije o pravno relevantni vzročnosti. Nadalje se teorije o pravno relevantni vzročnosti delijo na šest podkategorij: teorija o izključitvi povzročitve posledice, teorija o enakosti pogojev pri povzročitvi posledice, teorija o nujni kreativni vzročnosti, teorija o adekvatni vzročnosti, teorija o predvidljivosti ter teorija o »ratio legis« vzročnosti. (Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 222-224.) 103 Povzeto po: A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 98. 104 Sodba VSL, opr. št. I Cp 631/2000 z dne 17.10.2001, Sodba VSL, opr. št. II Cp 682/2011 z dne 18.5.2011., Sodba VSRS, opr. št. II Ips 671/2008 z dne 20.11.2008. 105 Sodba VSL, opr. št. II Cp 682/2011 z dne 18.5.2011.

34

3.3.4. Odgovornost

Tožena stranka ima obveznost povračila škode samo, če je odgovorna za škodo. V

slovenskem pravnem redu poznamo različne pravne podlage za odgovornost. Naše

pravo uveljavlja načelo subjektivne (krivdne) odgovornosti, ki jo OZ ureja v prvem

odstavku 131. člena, kot izjemo pa v posebnih primerih določa objektivno

odgovornost. Obe obliki odgovornosti se med seboj razlikujeta po krivdi kot pogoju

za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Zato je predpostavka za subjektivno

odškodninsko odgovornost krivda, pri objektivni odgovornosti pa tega pogoja ni.

Ko je že bilo poudarjeno, za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjene

določene predpostavke, vendar pa se subjektivna in objektivna odgovornost ne

razlikujeta le po predpostavki krivde, pač pa prihaja do razlik tudi pri predpostavki

vzročne zveze. Obligacijski zakonik v 149. členu določa, da za nastanek

odškodninske obveznosti na temelju objektivne odgovornosti ni relevantna vzročna

zveza med protipravnim dejanjem in škodo, temveč vzročna zveza med nevarno

stvarjo oziroma dejavnostjo in nastalo škodo. Omenjeni člen vsebuje zakonito

domnevo, da je vzrok za škodo nevarna stvar oziroma dejavnost. Če je ta domneva

izkazana, se domneva tudi vzročna zveza.

Za razrešitev vprašanja odgovornosti v postopkih transplantacije je najprej

potrebno opredeliti obe vrsti odgovornosti.

35

3.3.4.1. Objektivna odgovornost

Objektivna (kavzalna) odgovornost je odgovornost ne glede na krivdo. Deli se na

dva dela: odgovornost za škodljive učinke stvari in njenega delovanja in na

odgovornost za ravnanje drugih ljudi106.

V teoriji je mogoče zaznati razprave o tem ali je odgovornost za škodo, ki jo

povzroči zdravnik pri delu objektivne ali subjektivne narave. Za določitev

odgovornosti je potrebno predhodno proučiti temeljno vprašanje, in sicer ali

transplantacijska dejavnost sodi med nevarne dejavnosti. Teorija kot nevarno

dejavnost šteje vsako stvar, ki je po svojih lastnostih, namenu, kraju in načinu

uporabe, položaju ali kako drugače predstavlja v konkretnih okoliščinah povečano

nevarnost za nastanek škode v okolju in je zato treba z njo ravnati posebej

skrbno.107 V pravni teoriji je možno zaznati intenzivne tendence za uveljavitev

načela objektivne odškodninske odgovornosti v zdravstvu. Kot razlog zagovorniki

navajajo različne metode zdravljenja108, vključno z uporabo medicinski

pripomočkov in zdravil, ki predstavljajo povečano nevarnost za paciente.109 Sodišče

v posameznem primeru oceni ali je dejavnost, ki je povzročila nastalo škodo,

nevarna dejavnost za pacienta.

Sodba VSL, opr. št. II Cp 1511/2013 z dne 2.10.2013

»O nevarni dejavnosti, ki ima za posledico objektivno odškodninsko odgovornost

(2. odstavek 131. člena OZ), je mogoče govoriti le, ko se kljub potrebni skrbnosti

nastanku škode ni mogoče izogniti v večjem številu primerov, ne pa ko gre za

106 Odgovornost za ravnanje drugih ljudi pomeni, da mora odgovorna oseba povrniti škodo, ki jo povzročijo osebe, ki so z odgovorno osebo v posebnem odnosu. (Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 187-188.) 107 Povzeto po: V. Planinšec, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško odgovornost, Pravna praksa, številka 4, 2005, str. 17. 108 Uporaba različnih tehničnih naprav in sodobnih medicinskih tehnik, kot so CT, laparoskopija, laser, nuklearna medicina, telemedicina itd.. 109 Povzeto po: V. Planinšec, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško odgovornost, Pravna praksa, številka 4, 2005, str. 17.

36

statistično gledano zanemarljivo število primerov. Po neprerekanih ugotovitvah

izvedenskega mnenja v Sloveniji do potransfuzijskega hepatitisa B prihaja zelo

redko (v obdobju od leta 2002 do leta 2007 v treh primerih). Splošno znano je, da

se transfuzije uporabljajo pri zdravljenju bolnikov vsakodnevno in to v precejšnjem

številu ter da je transfuzija pri večini bolnikov koristna. Tudi pri pacientih, ki

prejmejo veliko transfuzij, in pri katerih je odpornost oslabljena, glede na

pričakovano koristnost prejem darovane krvi ne more predstavljati podlage za

odgovornost ne glede na krivdo.«. V sodbi je izpostavljeno, da kadar nastane

škoda v zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti, gre za krivdno obliko

odgovornosti. V obrazložitvi je podan odgovor zakaj ni mogoče pripisati objektivne

odgovornosti transfuzijski dejavnosti, in sicer zato ker transfuzijske dejavnosti ne

moremo opredeliti kot nevarno dejavnost. Kljub prizadevanjih za uvedbo

objektivne odgovornosti v postopkih transplantacije, bi morda lahko to odločitev

smiselno uporabili v postopkih transplantacije, med drugim tudi zato, ker se

transfuzijska dejavnost uvršča med širše oblike transplantacije. Dejstvo je, da je

transplantacija organov zahtevnejši poseg, ki ga spremlja večje število usodnejših

rizikov, vendar pri presoji ali spada dejavnost pod nevarno dejavnost je primarno

potrebno oceniti statistično verjetnost nastalih komplikacij in posledic, kljub vsej

zahtevani skrbnosti. Kot je v omenjeni sodbi določeno, spada pod nevarno

dejavnost dejavnost, pri kateri kljub zahtevani skrbnosti nastane več škodnih

primerov. Glede na statistiko uspešno opravljenih letnih transplantacij v Sloveniji bi

lahko transplantacijo uvrstili med nenevarne dejavnosti.

Naslednji argument za uveljavitev krivdne odgovornosti je tudi, da pacient sam

pristane na določeno obliko zdravljenja in njegova bolezen že sama po sebi pomeni

nevarnost, zato naj sam nosi riziko za morebitno škodo.110 Razlog za to je tudi, da

so pacientovi interesi že tako dovolj zaščiteni s strogimi standardi skrbnosti in s

pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu.

110 Povzeto po: V. Planinšec, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško odgovornost, Pravna praksa, številka 4, 2005, str. 17.

37

Vendar trditev o izključitvi objektivne odgovornosti v zdravstvu ni absolutna. Če

sodišče ugotovi, da je prišlo do škode zaradi nepravilne postavitve osebja111,

opustitve nadzora, uporabe iztrošenega oziroma starega medicinskega aparata ali

zaradi slabega vzdrževanja oziroma uporabe invazivne medicinske tehnike, ki

predstavlja povečano tveganje za zdravje, ni razloga, da se odgovornost ne bi

presojala po načelu objektivne odgovornosti.112 V primeru objektivne odgovornosti,

v tem primeru odgovornosti zdravstvenega zavoda, kjer je delavec zaposlen, se

lahko odgovorni subjekt izjemoma razbremeni odgovornosti le, če dokaže

okoliščine iz 153. člena OZ. Teorija določa, da lahko stranka v izjemnih primerih

dokaže posebne okoliščine, ki so določene v zakonu, na podlagi katerih se lahko

svoje odgovornosti razbremeni. Zakon določa kot posebne okoliščine višjo silo113,

ravnanje tretje osebe in ravnanje oškodovanca114 (v obeh primerih morajo biti

podani elementi kvalificiranega naključja).115

3.3.4.2. Subjektivna (krivdna) odgovornost

OZ v 131. členu določa krivdno odgovornost in pravi, da kdor drugemu povzroči

škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove

krivde. Pri subjektivni odgovornosti se krivda domneva in oškodovalec mora

dokazati, da ni kriv. Uveljavljeno je pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu.

Torej, o krivdni ali subjektivni odškodninski odgovornosti govorimo takrat, kadar je

poleg protipravnega ravnanja, škode in vzročne zveze še podana krivda.

111 V primeru, ko je zdravnik utrujen od prekomernega dela. 112 Povzeto po: B. Horvat, Odškodninski spori iz zdravstvene dejavnosti, Medicina in pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in Splošna bolnišnica Maribor, Maribor, 2006, str. 286. 113 Je vzrok, ki je zunaj stvari in katerega učinkov ni mogoče pričakovati, se jim izogniti ali odvrniti. Dogodek mora biti izreden, nepričakovan. 114 Zakon določa, za primere kadar oškodovanec sam prispeva k nastanku škode delno razbremenitev objektivne odgovornosti. 115 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 189.

38

Za presojo krivde sta pomembna dva elementa, to sta razum in volja. Po

intenzivnosti podanih elementov se določijo različne stopnje krivde. Zakon pa v

135. členu določa, da je krivdna odgovornost podana kadar je dejanje povzročeno

naklepno ali malomarno.116

Najtežja oblika krivde je naklep (dolus). Kazenski zakonik117 določa, da je dejanje

storjeno z naklepom takrat, kadar je storilec vedel za protipravno posledico, ki bo

nastala iz njegovega dejanja, pa jo je kljub temu hotel.118 Pri naklepu sta torej

zajeti obe sestavini za presojanje krivde, volja in zavest. Kot že omenjeno, se

naklep presoja v konkretnem primeru, kjer se ugotavlja ali je storilec vedel za

škodljivo posledico in ali si je želel nastanek takšne škode. Ni dovolj dejstvo, da je

ljudem splošno znano, da utegne iz določenega ravnanja nastati protipravna

posledica.119 Primeri, kjer pride do naklepnega poslabšanja zdravja pacienta so v

sodni praksi redki.

Manjša stopnja krivde je malomarnost. Malomarnost kot lažja oblika krivde se

presoja po abstraktnih merilih, kar pomeni, da se ravnanje oškodovalca presoja po

tretji osebi, po določenem vzoru. Kadar gre za opravljanje poklicne dejavnosti velja

pravilo, da se ravnanje povzročitelja presoja po skrbnosti dobrega strokovnjaka.120

V praksi se zgodijo strokovne napake najpogosteje zaradi malomarnega

zdravljenja. Ključno vprašanje, ki ga sodišče rešuje je ali je zdravnik v konkretnem

primeru ravnal tako, kakor bi moral ravnati. Da lahko o tem odloči, mora ravnanje

povzročitelja primerjati z abstraktnim tipom človeka (ali ožje skupine), bistveno

enakih lastnostih, znanj in sposobnostih. Kriteriji presoje malomarnosti zdravnikov

116 Razvrščanje krivde na različne stopnje je pomembno pri odmeri odškodnine. Oblika krivde ni pomembna za nastanek obligacijskega razmerja. 117 Kazenski zakonik Republike Slovenije-1 (v nadaljevanju KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008, 39/2009, 55/2009. 118 Glej več o tem: 25. člen KZ-1. 119 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 184. 120 Povzeto po: S. Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 186.

39

so v našem pravu strožji, saj gre za opravljanje poklicne dejavnosti. Zdravstvo je

stroka, za katero je potrebno večletno izobraževanje in izpopolnjevanje, ki pa

laičnemu povprečnemu človeku ni blizu. Tako ne moremo vzeti kot vzorec

gradbenika, za ugotavljanje zdravniške malomarnosti. Teorija določa, da je

potrebno primerjati storilca z vzorcem ožje skupine oseb, ki jim zdravnik pripada

po kriterijih izobrazbe, znanj, spretnosti, sposobnosti reagiranja, itd. Upoštevati je

potrebno, da je znanje strokovnjaka o stroki večje od povprečnega človeka. Tako

je potrebno presojati splošnega zdravnika z izkušenim zdravnikom splošne prakse,

ravnanje specialista pa z drugim specialistom. V kolikšni meri ravnanje

povzročitelja odstopa od zahtevane stopnje skrbnosti je kriterij za delitev

malomarnosti na hudo (culpa lata) in lahko malomarnost (culpa levis).121 Pri

presojanju odškodninske odgovornosti v zdravstvu nas zanima ali je odgovornost

podana za obe obliki malomarnosti. OZ v 242. členu določa, da ni mogoče s

pogodbo vnaprej izključiti odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost.

Nadalje določa, da lahko sodišče na zahtevo zainteresirane stranke razveljavi tudi

pogodbeno določilo o izključitvi odgovornosti za lahko malomarnost, če takšen

sporazum izhaja iz neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma. Torej,

določbe o lahki malomarnosti so dispozitivne oziroma jih lahko pogodbeni stranki s

pogodbo izključita. Tudi po besedah dr. Ivanjka je odgovornost delavca za škodo,

ki jo povzroči s svojim delom tretji osebi, omejena le na namerno povzročeno

škodo in škodo povzročeno z hudo malomarnostjo.122

Na podlagi omenjenega je mogoče izpeljati, da je odgovornost v zdravstvu krivdna,

saj se lahko zdravnik oziroma zdravstvena organizacija razbremeni odgovornosti če

je zdravnik ravnal v skladu s skrbnostjo in pravili stroke. Torej, razbremenilni 121 Stopnje krivde so pomembne, saj vplivajo na odmero odškodnine. Težka malomarnost pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se pričakuje od vsakega človeka, gre za kršitev navadne skrbnosti. Zdravnik se je zavedal morebitnega nastanka škode, ki ga sicer ni želel, je pa dopuščal možnost, da škoda nastane. Lahka malomarnost pa pomeni zanemarjanje pazljivosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka. (Povzeto po: Stojan Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 186. 122 Povzeto po: Š. Ivanjko, Odgovornost in zavarovanje odgovornosti zdravnika, Medicina in pravo, Sodobne dileme II, Zdravniško društvo, Maribor, 2010, str. 182.

40

razlogi so drugačni kot pri objektivni odgovornosti. Standard skrbnosti dobrega

strokovnjaka nekoliko objektivizira subjektivno odgovornost, zato je govora o

poostreni krivdni odgovornosti.123 Poostrena krivdna odgovornost124 je odgovornost

za drugega, kjer se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Po teoriji prof.

Cigoja lahko pri poostreni krivdni odgovornosti stranka, ki ni storilec, odgovarja

kakor storilec, če je s storjenim dejanjem v ozki zvezi.125 Enako stališče zagovarja

sodna praksa:

Sodba VSL, opr. št. II Cp 1511/2013 z dne 2.10.2013

»Odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu,

ni objektivna. Gre za krivdno odgovornost, in sicer poostreno po 2. odstavku 6.

člena OZ, saj se od zdravstvene organizacije zahteva ravnanje z večjo skrbnostjo,

po pravilih stroke in običajih- skrbnost dobrega strokovnjaka oz. profesionalna

skrbnost.«.

Sodba VSRS, opr. Št. II Ips 245/2001 z dne 18.4.2002

»Bolnik in zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je

zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev objektivno odgovorna, vendar

odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (170. Člen ZOR-

poostrena krivdna odgovornost). Zdravnik pa ne ravna kot je treba, če ravna

nestrokovno in profesionalno neskrbno.«.

VSM sodba in sklep I Cp 1517/2008 z dne 4.11.2008

»V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako ali

opusti pojasnilno dolžnost, je podana krivdna odškodninska odgovornost

zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom Zakona o obligacijskih razmerjih-

ZOR.«. Čeprav sodba ne navaja poostrene oblike krivdne odškodninske

123 O tem več v poglavju Subjektivna (krivdna) odgovornost. 124 Glej več o tem: 2. odst. 6. čl. OZ. 125 Več o tem: Stojan Cigoj, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 187.

41

odgovornosti, je to mogoče razbrati iz samega besedila odločbe. Sodba navaja, da

ravnanje zdravnika ni bilo v skladu s standardnimi pravili stroke oziroma

profesionalnim ravnanjem. Pomeni, da je zdravnik odstopal od skrbnosti dobrega

strokovnjaka, kar je podlaga za poostreno krivdno odgovornost.

42

4. TEMELJNE ZAKLJUČNE UGOTOVITVE GLEDE

ODGOVORNOSTI V POSTOPKIH TRANSPLANTACIJE

4.1. NASTANEK ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI

Odškodninska obveznost transplantacijskega centra nastane, če so izpolnjene

splošne predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti. Torej obveznost

nastane kadar kirurg ali medicinsko osebje ravna nedopustno oziroma opravi poseg

transplantacije v nasprotju s stroko, pravom ali moralo. Protipravnost ravnanja je

podana kadar se transplantacija izvede brez pacientovega soglasja v poseg in

kadar se poseg opravi v nasprotju s pravili stroke (zdravniška napaka). Med

protipravnim ravnanjem in škodo, ki se kaže v poslabšanju zdravja ali smrti

pacienta, mora obstajati vzročna zveza. V kolikor so komulativno izpolnjene vse tri

predpostavke, se odgovornost domneva.

4.2. SUBJEKT ODGOVORNOSTI, ODGOVORNOST PRI

SODELOVANJU VEČIH SPECIALISTOV IN ODGOVORNOST

DAROVALCA

Delo zdravnika je zelo zahteven poklic, ki zahteva veliko mero skrbnosti,

strokovnosti in profesionalnosti. Pri medicinskem posegu je lahko usodna že

majhna napaka. Velikokrat pa napake zdravnika sploh ni, pa pacientu nastane

škoda na zdravju. Zahtevna operacija se lahko konča s smrtjo ali trajno

invalidnostjo, kar pa lahko vodi v visoke odškodninske zahtevke. Iz tega vidika je

nujno potrebno, da zdravnika varuje zdravstvena ustanova pri kateri je zaposlen

oziroma s katero ima sklenjeno pogodbo o sodelovanju.126 Navadno oškodovanec

kadar utrpi škodo pri zdravljenju, toži zdravstveno ustanovo in zavarovalnico127,

126 Povzeto po: Urša Marn, Lekcija po Dolencu, Mladina, 23.8.2013. 127 Zakon o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), Uradni list RS, št. 72/2006 (UPB-3), 15/2008, 58/2008, v 61. členu določa, da mora biti zdravnik, ki dela neposredno s pacienti zavarovan za

43

redko kdaj pa se zgodi, da tožbo naslovi neposredno na zdravnika. Enako določa

147. člen OZ, ki določa da za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči

delavec pri delu ali v zvezi z delom velja, da delavec sam ne odgovarja

oškodovancu za povzročeno škodo, ampak mora odškodnino plačati njegov

delodajalec.128 Oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode neposredno od

zdravnika le v dveh primerih, in sicer kadar opravlja zdravstveno dejavnost

samostojno ali če je zaposlen v zdravstvenem zavodu in je zdravnik povzročil

škodo namenoma. V tem primeru je odškodninska odgovornost zdravstvenega

zavoda in zdravnika solidarna v razmerju do oškodovanca.129

Postopek transplantacije je kompleksen postopek, katerega organizacija je zelo

zapletena in navadno vključuje več specialistov (anestezisti, perfuzionist,

inštrumentarka in kirurgi), ki organ odvzamejo, nato pa ga predajo drugi ekipi

kirurgov, ki opravi postopek presaditve. Pri bolj kompleksnejših operacijah kot je

presaditev organa sodeluje ne le več specialistov, pač pa več ustanov na nacionalni

ali mednarodni ravni. Vse faze, od ugotavljanja možganske smrti darovalca do

same presaditve morajo biti izvedene v najhitrejšem možnem času, kar še poveča

verjetnost nastanka škode. Zato je pomembno razrešiti vprašanje odgovornosti.

Teorija navaja, da mora vsak specialist delo opraviti po veljavni strokovni doktrini,

v skladu s prakso.130 Kadar opravi poseg ekipa specialistov velja, da je vsak

odgovoren za svoj del in tudi za celotno zdravljenje. Enako določa ZDR-1131 v 3.

odstavku 177. člena ki pravi, da če ni mogoče ugotoviti od vsakega delavca

odgovornost za škodo, ki morebiti nastane pri njegovem delu, ter da mora zdravnika zavarovati delodajalec. V Sloveniji so za odškodninsko odgovornost zavarovane vse bolnišnice. Skoraj v vseh sporih pred slovenskimi sodišči je bila tožba vložena proti zdravstveni ustanovi ali na zavarovalnico. 128 OZ v 3. in 4. odstavku 147. člena določa, da ima podjetje pravico regresirati škodo od delavca, katero je poravnalo oškodovancu, če je delavec povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. Ta pravica zastara v šestih mesecih. 129 Primerjaj s 186. členom OZ. 130 Glej več o tem: J. Balažic, Posebni primeri odgovornosti zdravnika, 19. Posvetovanje Medicina in pravo na temo Odgovornost v zdravstvu, Zdravniško društvo Maribor in Pravniško društvo Maribor v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, Maribor, 2010, str. 50. 131 Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), Uradni list RS, št. 21/2003.

44

kolikšen del škode je povzročil, vsi delavci odgovarjajo v enakih delih. Tudi OZ

določa, da kadar odgovornosti ni mogoče pripisati nobeni izmed seboj povezanih

oseb, te osebe odgovarjajo solidarno.132

V tuji sodni praski, predvsem ameriški obstaja veliko primerov presaditve

okuženega organa darovalca, s katerim se prenese bolezen na prejemnika. Pri tem

nas zanima ali dajalec lahko odškodninsko odgovarja. Darovalca morajo voditi

humani nameni in kakršnokoli plačilo je prepovedano, zato je odgovornost

izključena. Odgovornost bi lahko bila podana le, če bi zavestno daroval okužen

organ, stopnja krivde pa bi se presojala po kriteriju ali je bilo ravnanje storjeno

naklepno ali malomarno.

Vprašanje odgovornosti se pojavi tudi v primeru, če darovalec prekliče privolitev v

odvzem organa in s tem povzroči zdravstveni ustanovi škodo, ki je nastala zaradi

priprav na poseg. V normalnem spletu okoliščin načeloma ni podana odgovornost,

saj zakon zavezuje darovalca s trenutkom posega. ZOPDCT v 10. členu določa, da

lahko darovalec prekliče privolitev v poseg vse do začetka posega. Torej, v kolikor

prekliče poseg pred odvzemom organa, odškodninsko ne odgovarja. Če pa bi

darovalec preklical privolitev po postopku odvzema, torej govorimo o naknadnem

preklicu, pa se uporabijo splošno veljavna načela o odgovornosti za škodo.133

4.3. OBLIKA ODGOVORNOSTI

Podlaga za odgovornost transplantacijskega centra se lahko presoja po pravilih

odgovornosti za delavce (zdravniki, medicinske sestre, zaposleno nemedicinsko

osebje)135, lahko pa zdravstvena ustanova odgovarja na podlagi odgovornosti za

132 Glej več o tem: 1. odst. 186. člena OZ. 133 Glej več o tem: 20. člen OZ, ki določa odškodninsko odgovornost v fazi pogajanj in pravi, da stranka odgovarja za nastalo škodo, če se je pogajala ne da bi imela namen skleniti pogodbo, ali če se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila. 135 Objektivna odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje svojih delavcev, katere pa se lahko razbremeni, če dokaže,da je v konkretnih okoliščinah delavec ravnal tako, kot je treba.

45

lastno ravnanje, kadar nastane škodna posledica zaradi njenega neskrbnega

ravnanja (neskrbna izbira zdravstvenega osebja, slaba organizacija pri prevzemu

organov ali pri darovanju). Transplantacijski center odgovarja za škodo, ki jo je

povzročil delavec pri delu objektivno (za delavca), vendar pa se bo lahko

razbremenil iz istih razlogov kot delavec (če je delavec ravnal kot je treba), torej

odgovarja z razbremenilnimi razlogi krivdne odgovornosti, če štejemo (oziroma

upoštevamo sodno prakso), da transplantacije ni mogoče šteti kot nevarno

dejavnost. Ker pa se od zdravstvene organizacije zahteva ravnanje z večjo

skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih, govorimo o poostreni obliki krivdne

odgovornosti.136 Pacient in transplantacijski center sta v pogodbenemu razmerju,

zaradi česar zdravstvena ustanova odgovarja za ravnanje svojih delavcev, vendar

odgovarja samo, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba. Enako stališče

zavzema sodna praksa, ki določa, da se v zdravstvu odškodninski zahtevki vlagajo

na temelju poostrene oblike krivdne odgovornosti.

136 Glej več o tem: 147. člen OZ.

46

5. ZAKLJUČEK

Pri izdelavi diplomskega je bilo ugotovljeno, da je odškodninska odgovornost v

postopkih transplantacije pri nas še dokaj neurejeno področje. Razlog za to je

majhno število opravljenih transplantacij v primerjavi z drugimi večjimi evropskimi

državami (za primerjavo, število presaditev je skoraj za polovico nižja kot v

sosednji Avstriji) in kakovostni program presaditev137, kar posledično pomeni, da v

sodni praksi ne obstaja veliko število sporov iz tega področja.

Na podlagi ugotovitev in sodne prakse je podan zaključek, da je teza diplomskega

dela, ki glasi »Transplantacijski center objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala

pacientu zaradi ravnanja zdravnika ali zdravstvenega osebja v postopkih

transplantacije in zato so njegovi razbremenilni razlogi omejeni«, zavržena.

Kljub tendencam o uveljavitvi objektivne odškodninske odgovornosti zaradi

uporabe nevarnih medicinskih pripomočkov in novih tehnik zdravljenja sodna

praksa sledi krivdni odškodninski odgovornosti. Objektivna odgovornost je za

zdravstvo nasploh preveč stroga ureditev, menim pa, da je potrebno razmisliti o

argumentih za uveljavitev objektivne odgovornosti vsaj za tiste zdravstvene

dejavnosti oziroma področja, ki pomenijo povečano nevarnost za bolnika in kjer je

potrebna uporaba zahtevne tehnologije,aparatov in novih metod zdravljenja. V ta

segment bi transplantacijska dejavnost lahko spadala, vendar do sedaj sodna

praksa ni zavzela takšno stališče. Poudarja pa se, da je potrebno presojati vsak

primer posebej in da v izjemnih primerih objektivna odgovornost ni izključena

oziroma ne bi smela biti.

Poostrena krivdna odgovornost predstavlja vmesno stanje med objektivno in

subjektivno odgovornostjo. Transplantacijski center krivdno odgovarja za ravnanje 137 Če izpostavim besede kardiovaskularnega kirurga mag. Knževič, dr. med., ki pravi, da so v Sloveniji od leta 1990 pa do marca 2011 opravili več kot sto operacij srca z odličnimi rezultati. (Več o tem: http://pza.si/Clanek/mag-Ivan-Knezevic-dr-med-.aspx)

47

zdravnika, če ta ni v konkretnem primeru postopal kot bi moral. Torej, odgovornost

ni podana, če zdravnik uspe dokazati, da je ravnal v skladu z načelom skrbnosti

oziroma kot dober strokovnjak. Takšna ureditev predstavlja ravnovesje med

odnosom zdravnik-bolnik in na eni strani varuje bolnika kot šibkejšo stranko

(domneva krivde, če so podane ostale predpostavke), prav tako pa pomeni varstvo

za zdravnika, ki lahko dokaže, da je ravnal v skladu s stroko in doktrino, ter se

razbremeni odškodninske odgovornosti.

Transplantacija je izjemno pomembna oblika zdravljenja za ljudi, na kar kaže

podatek, da se v Sloveniji število transplantacij vsako leto povečuje. To pa

posledično predstavlja nove izzive za pravnike.

48

6. LITERATURA

6.1. MONOGRAFIJE IN ČLANKI

- Balažic J., Posebni primeri odgovornosti zdravnika, 19. Posvetovanje Medicina

in pravo na temo Odgovornost v zdravstvu, Zdravniško društvo Maribor in

Pravniško društvo Maribor v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, Maribor, 2010.

- Cigoj Stojan, Obligacije,Uradni list SRS, Ljubljana, 1976.

- Cigoj Stojan, Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS,

Ljubljana, 2003.

- Dolenc Anton, Poklicna odgovornost zdravnika, Medicina in pravo II,

Odgovornost zdravnika-medicinska napaka, Slovensko zdravniško društvo

Maribor in Pravniško društvo v Mariboru, Maribor, 1994

- Flis Vojko, Medicinska napaka, Medicina in pravo II, Odgovornost zdravnika-

medicinska napaka, Slovensko zdravniško društvo Maribor in Pravniško društvo

v Mariboru, Maribor, 1994.

- Horvat Bogomir, Odškodninski spori iz zdravstvene dejavnosti, Medicina in

pravo, Sodobne dileme, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in Splošna

bolnišnica Maribor, Maribor, 2006.

- Ivanjko Šime, Odgovornost in zavarovanje odgovornosti zdravnika, Medicina in

pravo, Sodobne dileme II, Zdravniško društvo, Maribor, 2010.

- Kersnik Janko, Zdravstvene napake: 19. učne delavnice za zdravnike družinske

medicine, Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, ljubljana, 2002.

- Kežmah U., Zapleti v medicini- prikaz praktičnih primerov, Medicina in pravo,

Sodobne dileme, Pravna fakulteta, Splošna bolnišnica, Maribor, 2006.

- Planinšec Viktor, Odškodninsko pravo: Razlogi za objektivno zdravniško

odgovornost, Pravna praksa, številka 4, 2005, str.17.

49

- Planinšec Viktor, Prikaz pravne ureditve transplantacije delov človeškega telesa,

Medicina in pravo, izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna bolnišnica,

Maribor, 2004.

- Plavšak N., Juhart M., Vrenčur R., Obligacijsko pravo- splošni del, GV Založba,

Ljubljana, 2009.

- Plavšak N., Juhart M., Jadek Pensa D., Kranjc V., Grilc P., Polajnar Pavčnik A.,

Dolenc M., Pavčnik M., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1.

Knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003.

- Polajnar Pavčnik Ada, Obligacijski vidik razmerja med bolnikom in zdravnikom,

Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.

- Polajnar-Pavčnik Ada, Varstvo ustavnih človekovih pravic med zdravljenjem,

Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, št. 6.

- Polajnar Pavčnik Ada, Zdravnikova strokovna napaka – delikt ali kršitev

pogodbe, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna

bolnišnica, Maribor, 2004.

- Strnad Igor, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu in prikaz sodne

prakse s študijo primerov, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana,,

2002, št. 5.

- Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Odškodninska, disciplinska, statusna in

kazenska odgovornost fizičnih in pravnih oseb, Založniška hiša Primath,

Ljubljana, 2004.

- Vončina Jasna, Pleterski-Rigler Dušica, Organizacija transplantacijske dejavnosti

v Sloveniji, Medicina in pravo, Izbrana poglavja 2001, 2002, 2003, Splošna

bolnišnica, Maribor, 2004.

- Wedam- Lukić Dragica, Pravni problemi presaditve delov človeškega telesa

zaradi zdravljenja, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998.

- Žnidaršič Skubic Viktorija, Posamezni pravni elementi razmerja med zdravnikom

in pacientom, Zbornik izvlečkov/ 19. posvetovanje medicina in pravo na temo

Odgovornost v zdravstvu, Univerzitetni klinični center Maribor, Maribor, 2010.

50

6.2. PRAVNI PREDPISI

- Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000,

- 24/2003, 69/2004, 68/2006.

- Kazenski zakonik Republike Slovenije-1, Uradni list RS, št. 55/2008,

- 66/2008, 39/2009, 55/2009.

- Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/2007 (UPB-1).

- Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja,

- Uradni list RS, št. 12/2000, 61/2007.

- Zakon o preskrbi s krvjo-1, Uradni list RS, št. 104/2006.

- Zakon o zdravniški službi, Uradni list RS, št. 72/2006 (UPB-3), 15/2008,

- 58/2008.

- Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 21/2013.

- Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008.

6.3. SODNA PRAKSA

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 716/2006 z dne 26.2.2009, baza

Ius-Info.


Ius.Info.


Ius-Info.


Ius-Info.


Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. Št. II Ips 166/2005 z dne 28.3.2007, baza

Ius-Info.

51


Ius-Info.


Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 117/2001 z dne 21.3.2001, baza

Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 352/2008 z dne 27.9.2010, baza

Ius-Info.


Ius-Info.


Ius-info,


Ius-Info.


Ius-Info.


Ius-Info.

- Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 225/97 z dne 30.9.1988, baza Ius-

Info.

- Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 293/2009 z dne 11.11.2009,

baza Ius-Info.


baza Ius-Info.


baza Ius-Info.


baza Ius-Info.

- Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2417/2009 z dne 2.9.2009, baza

Ius-Info.

52

- Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3223/2011 z dne

12.10.2011, baza Ius-Info.

- Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 4295/2009 z dne 19.5.2009, baza

Ius-Info.

- Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 631/2000 z dne 17.10.2001,

baza Ius-Info.

- Sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 963/2012 z dne 23.10.2012,

baza Ius-Info.

- Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3008/2012 z dne 3.7.2013, baza

Ius-Info.

6.4. SPLETNE STRANI

- www.slovenija-transplant.si

- www.sodisce.si

- www.sodnapraksa.si

- www.mladina.si/147545/lekcija-po-dolencu/

- http://pza.si/Clanek/mag-Ivan-Knezevic-dr-med-.aspx

- www.revija-vita.com/index.php?stevilkavita=81&naslovclanek=Transplantacija

ohranja %C5%BEivljenje

univerza v mariboru pravna fakulteta vanesa … · Študijska smer: obligacijsko pravo mentor: dr....

Documents