Avtorica: Nevenka Lučić Stanimirović

OBLIGACIJSKO PRAVO

- Vprašanja in odgovori -

SPLOŠNI DEL I/1

[1]

1. Na kakšnih dveh pravnih temeljih lahko nastanejo obveznostna razmerja? Katera so glavna zakonska obveznostna razmerja?

Čl. 9 OZ – opredeli obveznostno razmerje kot takšno razmerje, kjer dolžnik izpolni obveznost, upnik pa je upravičen zahtevati. Pomeni podlago za določene dajatvene ali storitvene obveznosti ali siceršnje dolžnosti ravnanja. Obveznosti in pravice so le med strankama; pravno razmerje je med njima relativno (odločilna razlika od stvarnih pravic-npr: lastninske pravice, ki je absolutna-se uveljavlja proti vsakomur).

V kolikor se nanaša na pravne posle, obveznostno pravo ima v grobem 2 cilja:

- Omogoča posamezniku, da sam zasleduje svoje koristi (s pravnim poslom, kot sredstvom za dosego ciljev)

- Varuje pravne dobrine in pravice posameznikov pred posegi tretjih in tako omogoča primerno izravnavo za nastalo škodo in morebitne neupravičene premike premoženja (to nalogo opravlja deliktno pravo in pravo neupravičene pridobitve).

2. Katere obveznosti so glavne in katere stranske?

GLAVNE OBVEZNOSTI – tvorijo bistvene sestavne dele pogodbe; značilne so za pogodbeni tip vsakokratnega obveznostnega razmerja; stranke jih določijo ob sklenitvi pogodbe, drugače pogodba ni sklenjena; npr.: pri prodajni pogodbi (čl. 435 OZ) sta glavni obveznosti prenos LP na stvari (ali prenos pravice) in plačilo kupnine- po teh dveh značilnostih se prodajna pogodba razlikuje od drugih pogodbenih tipih; pri menjalni (čl. 528 OZ) gre za menjavo stvar za stvar; pri podjemni (čl. 619 OZ) gre za opravo posla za denar (ne za odsvojitev stvari ali pravice)

STRANSKE OBVEZNOSTI – nanašajo se na glavne obveznosti in podpirajo njihovo izpolnitev; imajo služečo funkcijo; npr.: stranska obveznost pri prodajni pogodbi (čl. 33 ZVPot) je izročitev navodil za uporabo, če je to potrebno.

3. Katere obveznosti so primarne (prvotne) in katere drugotne (sekundarne)?

Glede na časovno točko nastanka se razlikujejo; sekundarne (drugotne) obveznosti so lahko enako pomembne, kot primarne in se jih ne sme zamešati s stranskimi obveznostmi.

PRIMARNE OBVEZNOSTI (prvotne) – naj se bi izpolnile glede na to, kakšno je obveznostno razmerje v času nastanka obveznosti; npr.: pri prodajni pogodbi glede premične stvari (čl. 435/odst. 1 OZ) sta primarni obveznosti izročitev stvari in prenos lastninske pravice (s strani prodajalca) ter plačilo (kupca);

SEKUNDARNE OBVEZNOSTI (drugotne) – če nastane motnja pri izpolnjevanju primarne obveznosti stopijo ob stran primarne obveznosti (npr.: odškodnina zaradi zamude z izročitvijo predmeta obveznosti, ki obstaja poleg zahtevka za izročitev obveznosti- čl. 239/odst. 1 in 2

[2]

OZ) ali na njeno mesto (npr.: odškodnina po odstopu pogodbe zaradi zamude; primarna obveznost ugasne, nadomesti je odškodnina zaradi neizpolnitve obveznosti – čl. 111/odst. 1 OZ);

Obveznosti dosežka (rezultata) - npr.: pri prodajni pogodbi je glede stvari prodajalec dolžan izročiti stvar in prenesti LP na kupca, torej mora poskrbeti za uspeh brez »če« in »ampak«, ta je v prenosu LP; kupec pa mora stvar plačati in ne zgolj prizadevati se za plačilo;

Obveznosti ravnanja (prizadevanja) – dolžnik izpolni svojo obveznost že, če se ravna na določen način- dolgovano je prizadevanje za dosego cilja, ne pa njegova dosega sama (npr.: pogodba o trgovskem zastopanju- čl. 814/odst. 2 OZ – mora se prizadevati za posredovanje ali sklepanje poslov, ne pa dolžan doseči, da se posli resnično sklenejo. Naročitelj pa ima obveznost do zastopnika, in sicer plačati provizijo in to je obveznost dosežka);

Pri razlikovanju med obveznostmi ravnanja in dosežka je bistveno , kaj konkretno dolguje dolžnik v določenem obveznostnem razmerju.

4. Katera obveznostna razmerja so trajna in kakšne so značilnosti?

Glede na vpliv časa izvrševanja pogodbenih obveznosti; Nekatera obveznostna razmerja so takšna, da so usmerjena na enkratno dajatev ali storitev – npr.: prodajna pogodba, pri kateri se le enkrat opravi prenos LP in plačilo kupnine, ker to ne zahteva veliko časa in pravna zgradba takšne pogodbe ji to omogoča; torej se izvrši lahko naenkrat in prodajna pogodba neha dajati učinke. Drugače je pri trajnih obveznostnih razmerjih.

TRAJNA OBVEZNOSTNA RAZMERJA – čl. 332 OZ – trajajo dalj časa in zaradi njene temeljne strukture, ne more biti drugače. V času trajanja takšnega razmerja lahko nastanejo nove obveznosti, npr.: zakupna (najemna) pogodba- ne glede koliko časa traja najem (nekaj ur ali nekaj let oz. desetletja pri kmetijskih zemljiščih), vselej se mora raztezati na določeno časovno obdobje; bistvo: čl. 587 OZ – da se vzpostavi določeno stanje v zakupnikovo korist, torej, da uporablja in uživa stvar; če trajanje ni bilo vnaprej določeno, takšna razmerja prenehajo z odpovedjo (čl. 333/odst. 1 OZ).

Pogodbe z zaporednimi obveznostmi (dobavne pogodbe, npr.: glede dobave piva v gostilno ali vode v stanovanje) – pri njih se vedno znova ponavljajo določene dajatve ali storitve; Glede odstopa (čl. 108 OZ), učinkuje odpoved pogodbe za bodoče obveznosti in le redko za pretekle.

5. Kaj je glavna in kaj stranska (akcesorična) pravica?

STRANSKA (akcesorična) PRAVICA – sledi neki drugi pravici; je močno povezana z glavno pravico, ker je glede nastanka, obsega in prenehanja odvisna od glavne pravice; če preneha sledna, preneha tudi ona; lahko pa se v teku časa spreminja ne glede na glavno pravico zaradi katere je nastala; lahko tudi preneha pred glavno pravico (npr.: poroštvo – je akcesorno k glavni obveznosti (dolžnikovi), ker njegov obseg ne more biti večji od dolžnikovega; s spremembo poroštvene pogodbe se lahko zmanjša, če se tako dogovorita upnik in porok, celo lahko preneha ali poveča; preneha pa samodejno s prenehanjem dolžnikove obveznosti);

[3]

Akcesorične obveznostno-pravne pravice, kot so ara, pogodbena kazen, obresti (najmanj značilne, ker so namenjene tudi povrnitvi škode, ki jo je upnik utrpel zaradi dolžnikove zamude) in poroštvo in akcesorične stvarno-pravne pravice, kot so hipoteka in ročna zastava služijo zavarovanju izpolnitve glavne obveznosti.

NEAKCESORIČNE PRAVICE – tudi lahko služijo zavarovanju izpolnitve glavne obveznosti, zlasti bančna garancija, zemljiški dolg, prenos LP v zavarovanje in odstop terjatve v zavarovanje.

6. Kateri so glavni pravni viri obveznostnega prava sedaj?

Glavni vir obveznostnega prava je obligacijski zakonik (OZ), vendar so tudi drugi zakoni, ki spadajo k t.i. stranski obveznostno-pravni zakonodaji, ki ima formalno enako pravno moč kot OZ; to je treba upoštevati zlasti pri morebitni koliziji zakonskih določb.

Predloga za nastanek OZ -je bil v letu 1978 sprejet ZOR; s sprejetjem OZ je ZOR bil v največji meri razveljavljen, kasneje še del tega ostanka razveljavljen, tako da se zdaj uporabljajo še členi od 1065-1088 ZOR.

Med stranskimi obveznostno-pravnimi zakoni, dopolnjujejo OZ še: ZVPot (zakon o varstvu potrošnikov), ZPotK-1 (zakon o potrošniških kreditih), ZVKSES (zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb), ZPSPP (zakon se nanaša na najem poslovnih prostorov), SZ-1 (stanovanjski zakon), ZKZ (zakon o kmetijskih zemljiščih); treba omeniti čl. 11 OZ, ki pravi, da se za pogodbe o zaposlitvi uporabljajo »…splošna pravila civilnega prava…«, drugače je to urejeno v ZDR (zakon o delovnem razmerju iz leta 2003).

7. Kakšen je bil zgodovinski razvoj obveznostnega prava od leta 1811 naprej?

Prvi pomemben zakon s področja obveznostnega prava je bil ODZ (splošni državljanski zakonik) sprejet 1.6.1811, začel veljati 1.1.1812, in sicer v avstrijskem delu habsburške monarhije; veljal je torej na celem ozemlju sedanje SLO, brez Prekmurja (bil sestavni del madžarskega dela habsburške monarhije) in tudi ODZ ni veljal v Beneški Sloveniji. ODZ je med drugim urejal obveznostno pravo; urejal je tudi stvarno pravo (razlikovanje med premičninami in nepremičninami je nemško-pravnega izvora); je bil noveliran 1914, 1915, 1916; zadnja novelacija je precej spremenila obveznostno pravo. Leta 1945 so z Uredbo bili razveljavljeni vsi predpisi, ki so veljali na dan 6.4.1941; takšna ureditev je bila zakonom potrjena leta 1946; vseeno se je uporabljalo nekako še naprej. Družinsko (najprej 1946 in pol 1950) in dedno pravo (urejeno 1955) se je nekako hitro uredilo v Jugoslovanski (slovenski) zakonodaji; ZOR (zakon o obligacijskem razmerju) je sprejet 1978, ZTLR (zakon o temeljnih lastninskih razmerjih) pa 1980;

1953 leta je sprejet zakon o zastaranju terjatev in 1954 pa Splošne uzance za blagovni promet.

V Republiki Sloveniji, se pravno stanje sprva ni spremenilo; prvo večjo vsebinsko spremembo sta prinesla ZVPot leta 1998 in ZPotK leta 2000 (po svoji vsebini sta delno prinesla razveljavitev OZ in nadomestitev s določbami potrošniškega prava).

[4]

Resnično vsebinsko spremembo je prinesel sprejeti OZ leta 2001, začel veljati leta 2002. Temelj za izdelavo OZ je bil ZOR in veliki del njegovih norm je bil dobesedno prevzet v OZ. Kljub temu je OZ prinesel določen napredek, tako je na primer v OZ urejena darilna pogodba. OZ ni razveljavil stranske obveznostno-pravne zakonodaje, tako je še naprej ostal v veljavi že leta 1974 sprejet ZPSPP, enako tudi ZKZ iz leta 1996, kot tudi ZVPot in ZPotK.

8. Kakšna je zgradba in predmet urejanja OZ?

OZ je sestavljen iz dveh knjig: prva knjiga (»splošni del«), čl. 1-434 OZ – urejeno je vse kar se nanaša na obveznostna razmerja vključno z zakonskimi obveznostnimi razmerji in druga knjiga (»posebni del«), čl. 435-1059 OZ- urejene so pogodbe (eno in dvostransko zavezujoče); Poleg »formalne« členitve OZ ureja: civilne delikte, neupravičeno obogatitev, poslovodstvo brez naročila.

Temeljni gradnik v OZ je pogodba za pravno-poslovni nastanek obveznostnih razmerij; določbe, ki veljajo za pogodbe se smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle (npr.: enostranske pravne posle- čl. 14 OZ)

V posebnem delu OZ so urejeni posamezni zakonski pogodbeni tipi, ki so urejeni podrobneje in imajo svoje značilnosti; PRIMERI: prodajna pogodba (čl. 435 OZ)- ena stranka se zaveže prenesti LP na stvari, druga pa mu plačati; menjalna pogodba (čl. 528 OZ)- obe stranke dolgujejo ena drugi stvar in ne denar; zakupna pogodba (čl. 587 OZ)- ena stranka se zaveže drugi stranki omogočiti rabo določene stvari, druga ji plača za to.

9. Kdo so stranke obveznostnega razmerja?

OZ načeloma velja za obveznostna razmerja, ki obstaja med vsaj dvema osebama s kakršnimikoli lastnostmi (stranka ni treba imeti posebnega pravnega položaja);

Nekatere maloštevilne določbe OZ veljajo za gospodarske pogodbe (sklepajo jih gospodarski subjekti- čl. 13/odst. 2 OZ) – gospodarske pogodbe so le dogovori, ki odstopajo od splošnih pravil o pogodbenih določbah; tako lahko kupec po splošnih pravilih obvesti prodajalca o stvarnih napakah v 8 dneh, pri gospodarski prodajni pogodbi pa nemudoma (čl. 461 OZ)

ZVPot se nanaša na pravna razmerja med podjetjem in potrošnikom (čl. 1/odst. 1 ZVPot), vendar od tega pravila potem sam odstopi (čl. 11a in 21 ZVPot)- zato je treba paziti na koga se zadevna stranska obveznostno-pravna zakonodaja nanaša.

10.Katera obveznost je popolna in katera nepopolna?

Na splošno mora dolžnik izpolniti svojo obveznost (čl. 9/odst. 1 OZ), če pa ne, upnik ima na razpolago različna upravičenja za dosego izpolnitve;

POPOLNA TERJATEV – ali normalna terjatev je iztožljiva, izvršljiva, jo upnik lahko izterja s pobotom in z njo razpolaga (z odpustom, odstopom, pobotom in zastavitvijo);

NEPOPOLNA TERJATEV – njej manjka ena od lastnosti popolne terjatve (to lahko določa zakonodaja ali dogovor strank); terjatve so na primer neiztožljive že po zakonu, potem ko so

[5]

zastarane (čl. 335/odst. 1 OZ); iz dolžnikovega stališča se takšne terjatve imenujejo naravne obveznosti (prim. npr. čl. 192 OZ);

Nekaterih obveznosti ni mogoče pobotati (čl. 316 in 317 OZ) – terjatve, ki jih ni mogoče zarubiti; ki so nastale z namerno povzročitvijo škode; in terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, itn., nekaterih pa ni mogoče odstopiti (čl. 417/odst. 1 OZ) – prenos je z zakonom prepovedan in tiste obveznosti, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

11. Kaj je ara in kakšno posebno upravičenje daje?

Ara je nek znesek denarja ali količina drugih nadomestnih stvari dana v znamenje, da je pogodba sklenjena (čl. 64/odst. 1 OZ); je za drugo stranko znak resnosti dajalca are; če se pogodba izpolni, ara se lahko vračunava v izpolnitev (ima pomen delne izpolnitve). Ara ima funkcijo pogodbene kazni, kar pomeni, če je za neizpolnitev pogodbe odgovoren dajalec are, prejemnik ima pravico obdržati aro (čl. 65/odst. 1 OZ); če pa je za neizpolnitev odgovoren prejemnik are, dajalec ima pravico zahtevati »vrnitev« dvojne are (čl. 65/odst. 2 OZ)

12.Kaj je odstopnina in v katerih primerih se sploh lahko uporabijo zakonske določbe o odstopnini?

Odstopnina je dajatev, ki je mora dati ena stranka drugi, če izkoristi svojo pogodbeno pravico do odstopa od pogodbe (čl. 67/odst. 1 OZ), vendar ne more zahtevati izpolnitve pogodbe (čl. 67/odst. 3 OZ); ta pravica obstaja dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev obveznosti upravičenca do odstopa, seveda, če se stranki nista dogovorila drugače. Pravica preneha, če upravičena stranka začne izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati izpolnitve od druge stranke (čl. 67/odst. 5 OZ). Za odstop od pogodbe, poleg tega, da morajo biti izpolnjene zakonske predpostavke, se lahko pogodbene stranki dogovorita za upravičenje do odstopa od pogodbe in tudi za način uresničevanja upravičenja; to lahko storita, če določita dodatne predpostavke in, ena od njih je plačilo odstopnine (čl. 67 in 68 OZ).

Če je bila dogovorjena pravica do odstopa, se šteje ara za odstopnino. Pravne posledice so podobne, ki veljajo za aro v primeru neizpolnitve pogodbe.

13.Za kakšne vrste pogodb gre v kataloški prodaji?

Kataloška prodaja je vključena v pojem na daljavo sklenjene pogodbe o dobavi blaga in opravljanju storitev, ki so sklenjene na podlagi organiziranega programa za ponujanje blaga ali storitev na daljavo in za sklenitev uporablja komunikacijska sredstva (katalogi, telefonski pogovori, pisemske pošiljke itn...), kot tudi prek interneta.

Pravico do odstopa od pogodbe ima potrošnik, če blago ima stvarne napake, in sicer, če je podjetje izpolnilo obvestilne obveznosti, rok pa za odstop teče od sprejetja blaga.

Po sklenitvi pogodba zavezuje in, stranki ne moreta odstopiti razen, če si to pravico niso posebej pridržale. Če je pogodba sklenjena prek interneta, potrošniku morajo biti podani,

[6]

poleg že danih podatkov še navedbe tehnoloških sredstev, ki omogočajo pripoznavo napak še pred oddajo naročila, s katerim se potrošnik sam obvaruje pred posledicami lastne napake.

Od pogodbe potrošnik lahko odstopi brez navedbe razloga, izjeme: vrednost blaga ali storitev odvisni od nihanj na finančnem trgu; bilo blago izdelano po potrošnikovih natančnih navodilih; če je potrošnik odprl varnostni pečat na dobavljenem blagu, ki so video in avdio posnetki, ter računalniški program; potrošnik vrne blago, če je njegova količina zmanjšana brez potrošnikove krivde, uničena ali pokvarjeno blago.

Pravne posledice: stranka mora vrniti druga drugi, kar je prejela; podjetje zaradi zamude mora plačati zamudne obresti, tudi 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri plačilu; strošek potrošnika pa je strošek vračila blaga.

14.Kako zakonodajalec varuje potrošnike pri zunaj poslovnih prostorov sklenjenih pogodbah?

Zunaj poslovnih prostorov sklenjene pogodbe so tiste pogodbe, (ki jih zastopnik ali pooblaščenec) o nabavi blaga ali opravljanju storitev, ki so sklenjene bodisi med srečanjem izven poslovnih prostorov podjetja bodisi med obiskom zastopnika ali pooblaščenca podjetja na potrošnikovem domu ali njegovem delovnem mestu, če do obiska ne pride na njegovo izrecno željo; te pogodbe se lahko sklenejo tudi med sejmi.

Potrošnikove koristi so zavarovane z razmeroma široko obvestilno dolžnostjo podjetja ter z odstopnim upravičenjem, katerega potrošnik lahko izkoristi v 14 dni, če je podjetje kršilo katero od svojih dolžnosti (čl. 46 b in c ZVPot); razlog ni pomemben in ga potrošniku ni treba navesti.

15.Katere tri modalitete opredeljujejo dolžnikov dolg do upnika?

Dolžnik dolguje opravo obveznosti; obveznost pa predvsem določa troje: predmet obveznosti, čas in kraj, v katerem oziroma na katerem se mora izvršiti dolžnikova obveznost. Dolžnik je torej dolžan dati dajatev (pojem ni ozek, nanaša se tako na opredmetene predmete, kot so premičnine in nepremičnine, torej stvari, kot tudi na pravice različnih vrst), ali storitev (vključuje tudi opustitev, kot negativno storitev, opustitev tudi trpljenje) v dogovorjenem času in dogovorjenem kraju (npr.: 15.12.2010 v Ljubljani); Treba je razlikovati med:

1. Pogodbeno dogovorjeno ali zakonsko določeno obveznostjo (=tem, kaj naj bi bilo izpolnjeno), zlasti glede predmeta, časa in kraja

2. Dejansko opravljeno dajatvijo ali storitvijo (=tem, kaj je dejansko opravljeno)

PRIMER: Dolžnik na temelju pogodbe dolguje 1000 eur, ki jih mora plačati upniku 15. 12. 2010 v Ljubljani – če tako plača je mogoče to označiti, kot dejansko opravljeno dajatev; ker je dolžnik v celoti zadostil svoji obveznosti, je njegova dejansko opravljena dajatev hkrati tudi izpolnitev.

Če dolžnik in upnik iz kakršnegakoli razloga ne določita podrobnosti o obveznosti, potem te praznine zapolnijo zakonske določbe, ki določajo kakšni so dolgovani predmet (npr. pri

[7]

prodajni pogodbi stvar ali pravica in denarni znesek), ter čas (če se stranki ne dogovorita praviloma mora dolžnik izpolniti takoj) in kraj (premična stvar in denar se morata izročiti v kraju prodajalčeva sedeža ali prebivališča) izvršitve obveznosti.

16.Kakšna so pravila za čas dajatve ali storitve? Kakšna so za kraj?

ČAS IZPOLNITVE

OZ razlikuje med primeri, v kateri upnik in dolžnik nista dogovorila roka, in v katere sta se dogovorila za rok izvršitve, ali pa je dolžniku zaradi različnih okoliščin očitno potreben rok za izvršitev.

Praviloma dolžnik mora izvršiti obveznost takoj. Izjeme veljajo, če je določen rok, ali iz namena posla, narave obveznosti ali drugih okoliščin izhaja, da dolžnik rabi nekaj časa za izvršitev obveznosti.

Posebno pravilo velja, če se plačilo opravi preko banke; šteje se da je dolg poravnan, ko prispe banki, kjer ima upnik račun, denarno nakazilo v upnikovo korist, ali vsaj sporočilo dolžnikove banke, naj odobri računu upnika določen znesek; v vmesnem času, ko dolžnik da banki vplačilo banki in trenutkom ko prispe nakazilo, dolžnik je še vedno dolžan. Izjema velja za plačilo po pošti.

Za potrošnike pa velja pravilo (čl. 27 ZVPot), da se denarna obveznost šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog banki za plačilo.

KRAJ IZPOLNITVE

To je kraj na katerem bi moral dolžnik izvršiti svojo dajatev ali storitev. Dolgovani kraj izvrševanja (je lahko določen s pravnim poslom ali zakonom) je treba razlikovati od dejanskega kraja izvrševanja obveznosti; vzrok za razlikovanje je, da lahko upnik naknadno privoli, da sprejme obveznost kje drugje.

Če kraj ni določen niti določljiv, potem je potrebno izvrševati obveznost v kraju, kjer je imel dolžnik ob nastanku obveznosti sedež, torej upnik mora priti iskati k dolžniku (predmet obveznosti je iskovina); izjema je pri denarni obveznosti – pri njej je kraj izvrševanja obveznosti upnikov sedež in dolžnik ga mora prinesti (predmet obveznosti je prinosnina);

Tretja možnost je npr. pri prodajni pogodbi (čl. 452 in 453 OZ) – upnik in dolžnik se dogovorita, da mora dolžnik upniku poslati predmet obveznosti, torej pravilni kraj izvrševanja obveznosti je kraj dolžnikovega sedeža, s tem da mora predmet obveznosti odposlat (»pošiljatvenina«).

17.Kaj je določena in kaj vrstna stvar? Zakaj je ta razlika pomembna v obveznostnem pravu?

Člen 286 OZ se nanaša le na stvari; smiselno se uporablja tudi na pravice.

[8]

DOLOČENA stvar je določno individualno opredeljena; slovenske besede za te stvari ni, se označujejo kot species ali opisno kot individualno določena stvar. Takšen dolg (obveznost) bi se po nemškem vzgledu lahko poimenoval kosovni dolg (kosovna obveznost).

VRSTNE (generične) OBVEZNOSTI so opredeljeni po svojih splošnih značilnostih (kot vrsta); kasneje morajo biti še konkretizirani (čl. 286/odst. 1 OZ). V gospodarskem življenju imajo velik pomen. PRIMERI vrstnih stvari so: cement, tekočine (voda, bencin) in plini (zemeljski plin); lahko so tudi tehnično zapleteni industrijski izdelki (računalniki, vozila določenega tipa). Ker je vrsta navedena iz velikega števila predmetov, je treba še navesti količino (npr. 1 vozilo določenega tipa).

Vrstni dolg se večinoma nanaša na nadomestljive stvari (le pravilo), vse pa niso nadomestljive. Za opredelitev vrstne stvari je odločilnega pomena volja strank. Pri razlikovanju nadomestljivih in nenadomestljivih stvari je odločilno objektivno merilo (slike so zaradi svojih individualnih lastnostih nenadomestljive stvari, pogodbeni predmet pa je lahko slika slikarja X); tudi zemljišče je nenadomestljivo, stranki pa se lahko dogovorita, da dolžnik kupcu priskrbi zemljišče v določeni velikosti in legi.

Dolžnikova pravica izbire – dolžnik lahko izbere predmet iz cele vrste stvari, mora pa dati stvari srednje kakovosti, če ni drugače dogovorjeno (čl. 286/odst. 1 OZ). Če je dolžniku bil znan namen, mora dati stvari ustrezne kakovosti (čl. 286/odst. 2 OZ), vendar, če ne ustrezajo dolgovanemu standardu, upnik jih lahko zavrne.

Dolžnikova dolžnost priskrbetja (nabave) stvari – če se stvar s katero je dolžnik imel namen izpolniti svojo obveznost uniči, tudi brez njegove krivde (naključno), dolžnik lahko izpolni s katerokoli vrstno stvarjo v pravi količini (ima pravico izbire); torej ni prost svoje obveznosti, če tudi ni odgovoren za okoliščine zaradi katerih je stvar uničena (čl. 330/odst. 1 OZ). Uničena stvar ne pripelje do izpolnitve obveznosti, kar pomeni nevarnosti naključnega uničenja nosi dolžnik, tudi nosi pravne posledice uničenja, če odgovarja zanj.

Torej, o dolžnikovi dolžnosti nabave stvari govorimo le takrat, če dolžnikova obveznost ostane, stvar pa lahko priskrbi nekje drugje.

Obveznost preneha, če so predmet obveznosti po vrsti določene stvari, ki jih je treba vzeti iz neke množice takih stvari, če je uničena cela množica (čl. 330/odst. 2 OZ) – določba se nanaša na omejeno vrstno stvar, vključno z zalogovnim dolgom (stvar se vzame iz neke zaloge) kot njegovim pod-primerom.

18.Kaj je konkretizacija, pri katerih vrstah obveznosti sploh obstaja in kakšen učinek ima na obveznost samo?

Konkretizacija (koncentracija; specifikacija) ni zakonski pojem; urejena je le v zvezi s prodajno pogodbo, smiselno tudi pri drugih pogodbenih tipih.

[9]

Pri konkretizaciji gre za to, da dolžnik stvari, namenjene za izročitev izloči, jih označi (nalepka ali napis na ovojnici) in obvesti upnika (čl. 437 /odst. 2 OZ ). Če pa so stvari takšne, da se ne morejo izločiti, dolžnik stori vse, da upnik prevzame stvar in ga o tem obvesti (čl. 437/ odst. 3 OZ) – PRIMER: pogodba sklenjena za 10.000 litrov bencina že zaradi problemov skladiščenja je dolžnik ne more konkretizirati.

Konkretizacija je zgolj priprava na izpolnitev, vendar pomeni dolžnikovo voljo po izpolnitvi obveznosti.

UPNIKOVA zamuda – je takrat, če iz utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve (čl. 300/odst. 1 OZ)

Pravna posledica konkretizacije je upnikova zamuda po njej, vendar , če je dolžnik bil že v zamudi, upnikova zamuda pa preneha; v vsakem primeru nanj preide naključno uničenje ali poškodovanje stvari.

Konkretizacija na opisan način ima smisla pri iskovini. Pri prinosnini ali pošiljatvenini bi dolžnik s koncentracijo še ne dosegel pravnih učinkov, saj bi moral stvar pripeljati na določen kraj ali jo odposlati, da bi ti nastopili.

Po konkretizaciji in upnikovi zamudi, naključno uničenje nosi upnik, dolžnik je prost obveznosti (če upnik mora nositi sam izgubo). Če je konkretizirana vrstna stvar, kot iskovina po naključju uničena, izgubo nosi upnik v zamudi tako, da dolžniku ni treba več izpolniti (čl. 329/odst. 1 OZ - ne nanaša se le na vrstne, temveč tudi na določene stvari – po svojem izvoru, vrstna stvar v istem položaju, kot določena).

Upnik ni odgovoren za naključno uničene stvari (npr. požar v skladišču zaradi strele), vendar je odgovoren zaradi nepravočasnega prevzetja stvari, ker stvar takrat ne bi bila uničena in je s tem upnik odgovoren za dolžnikovo ne možnost izpolnitve.

DOLŽNIKOVA ne možnost izpolnitve – pravne posledice naključnega uničenja stvari so urejene v 117 čl./odst. 1 OZ (pri obojestranskih zavezujočih pogodbah) ; dolžnikova ne možnost izpolnitve ni dejanska, saj vrstna stvar obstaja še naprej, vendar ne konkretna vrstna stvar, ki je zaradi konkretizacije v enakem pravnem položaju, kot določena stvar. Dolžnikova ne možnost izpolnitve je zato iz pravnih razlogov.

Dolžnikova nasprotna terjatev ne ugasne, obstaja še naprej. Primer – če bi dolžnik konkretiziral za izročitev namenjeni les in bi ta zgorel med upnikovo zamudo, v požaru po udaru strele, bi bili 2 pravni posledici:

- Upnik ne bi mogel zahtevati lesa, niti pogorelega, niti drugega- Upnik bi moral plačati les

19.Kaj je izbirna obveznost? Kaj je nadomestno upravičenje?

Izbirna ali alternativna obveznost je, če ena sama obveznost ima dva ali več predmetov; v takšnem primeru je dolžnik prost svoje obveznosti, če da enega (čl. 384 OZ), ter upravičenje

[10]

do izbire ima upnik, kot tudi dolžnik; če pa ni posebnega dogovora, izbirno pravico ima dolžnik in upnik lahko zahteva le to, da se dolžnik odloči s katerim predmetom bo izpolnil, če ta, to sam pravočasno ne naredi (čl. 386/odst. 1 OZ); v obratnem primeru, pri izbirni terjatvi, dolžnik zahteva od upnika, kateri predmet bo zahteval, če si ga upnik ne izbere v roku (čl. 386/odst. 2 OZ).

Izbira obveznosti ni vrstna, temveč se dolguje različne predmete in sicer vsaj dva; če so pa predmeti vrstni, morajo pripadati različnim vrstam.

Izbirne obveznosti so redke (PRIMER: hotelski gost se prehranjuje v hotelu, ta pa nudi 3 menije, med katerim upnik izbira).

Upravičenje do izbire je oblikovalna pravica; z izbiro se obveznost spremeni iz alternativne v enostavno in se šteje, da je od začetka bila enostavna in od začetka njen predmet bila izbrana stvar (čl. 385/odst. 2 OZ). Če kakšen predmet obveznosti ni mogoč zaradi kakega dogodka se obveznost omeji na preostali predmet (čl. 388 OZ).

Fakultativna obveznost ( nadomestno upravičenje) in terjatev – (čl. 390 OZ na začetku) – dolžnik dolguje le eno stvar in upnik ne more izbirati sam niti ne zahtevati od dolžnika, da izbere kakšen drug predmet kot dolgovanega, vendar dolžnik lahko izbere in sicer s nadomestnim predmetom (čl. 390 OZ).

Čl. 329/odst. 1 OZ – če dolžnik ni odgovoren, njegova obveznost ugasne, torej dolžnikova obveznost se ne omeji (skrči) na preostali/le predmet, čeprav bi bila izpolnitev s njim še mogoča.

Če upnik ne zahteva drugega predmeta namesto dolgovanega, mora dolžnik izpolnit s edinim, ki je pač dolgovan; nadomestno upravičenje ima le upnik.

Razlika med upnikovim nadomestnim upravičenjem in izbirno terjatvijo se kaže v primeru ne možnosti , za katero ni odgovorna nobena stranka. Dolžnik postane prost po splošnih pravilih (čl. 329/odst. 1 OZ) ter se njegova obveznost ni omejila na drug predmet, temveč je prenehala v celoti, saj je od samega začetka obstajala glede tega predmeta.

20.Katere vrste obresti obstajajo?

Obstajata glavnica (je tisti denarni znesek od katerega se obračunavajo obresti) in obresti (so stranska-akcesorna obveznost, torej brez glavnice ne morejo obstajati); Glede na svoj pravni temelj, razlikujemo med zakonskimi in pogodbenimi obrestmi.

ZAMUDNE obresti so zakonska posledica nastanka zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti; z njimi se upnika odškoduje za zaradi zamude nastalo škodo. Upnik je do zamudnih obresti upravičen v vsakem primeru; te so objektivna posledica zamude ne glede na krivdo in ne glede na to, da upnik škode sploh ni imel; čl. 380/ odst. 2 OZ upniku daje še zahtevek za povrnitev škode, ki je zamudne obresti ne krijejo, in sicer, če bi moral najeti premostitveno posojilo pri tretjem, pri katerem so višje obresti, kot so zamudne; razliko bi torej upnik lahko terjal na temelju tega člena.

[11]

Zakon določa obrestno mero, in sicer Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO) v čl. 2/ odst 1; to je vodilna obrestna mera, povečana za 8 odstotnih točk;

DOGOVORJENE (pogodbene) obresti – obrestni dogovor je običajen, kadar ena stranka prepusti uporabo denarja za dalj časa; npr. pri kreditni pogodbi so obresti bistveni sestavni del celega posla. Pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico.

21. Kaj so procesne obresti in zakaj jih OZ ureja?

Za njih je osnova znesek neplačanih obresti; če dolžnik ne plača pravočasno obresti, potem je v zamudi tudi s plačilom obresti, kar bi pomenilo tudi glavnico od katere bi se morale plačati obresti; te se tudi imenujejo procesne obresti.

Obrestovanje obresti OZ prepoveduje, da bi se pogodbeno dogovorilo obrestovanje zapadlih zamudnih obresti (čl. 375/odst. 2 ), ker bi bilo zelo nepregledno in bi vodilo do skokovitega naraščanja dolžnikove obveznosti, vendar čl. 381 OZ dovoljuje to, in sicer od dneva, ki je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (odločilen je torej dan vložitve tožbe za njihovo plačilo, ne pa njegova vročitev)

22. Kateri zakoni omejujejo višino pogodbenih zamudnih obresti in kako?

OZ (Obligacijski zakonik)

Zamudne obresti so posledica nastanka zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. (čl.378/odst. 1 OZ). Z zamudnimi obresti se upnika odškoduje za zaradi zamude nastalo morebitno škodo (čl. 380 OZ); škoda lahko nastane upniku, ker ni mogel uporabljati denar, ki mu ga je dolžan dolžnik, zato in si ga je upnik moral izposoditi pri tretjem (premostitveno posojilo), pri katerem so obresti višje, kot so zamudne obresti (čl. 380/odst. 2 OZ). Upnik je v vsakem primeru upravičen do zamudnih obresti, ne glede na krivdo, in ne glede na to, da upnik škode sploh ni imel (čl. 380/odst. 1 OZ); Stranke tudi same lahko določijo obrestno mero (čl. 379 OZ).

ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih)

Pri določenih pogodbah, npr. pri kreditni pogodbi, so obresti sploh bistveni sestavni del celega posla (čl. 1065 ZOR);

ZPOMZO -1(Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti)

Obrestna mera je po čl. 2/odst. 1 ZPOMZO-1 je vodilna obrestna mera, povečana za 8 odstotnih točk;

ZVPot (Zakon o varstvu potrošnikov)

Obrestna mera zamudnih obresti za potrošnika znaša največ toliko, kot je zakonska obrestna mera zamudnih obresti (čl. 27a ZVPot);

ZPotK-1 (Zakon o potrošniških kreditih)

[12]

23. Če so pogodbene zamudne obresti oderuške, kakšna je pravna posledica?

Če so pogodbene zamudne obresti oderuške, pravna posledica ni jasno določena, zdi pa se, da bi bilo najprimerneje delna ničnost, v tistem delu, ki presega najvišjo še dovoljeno obrestno mero.

OZ ne določa višino pogodbenih obresti, te se prosto oblikujejo na trgu, in seveda so lahko tudi oderuške. Oderuške so, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več, kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Dokaz nasprotnega je mogoč, vendar težak, ker upnik lahko dokaže da je posojilo izjemno tvegano.

24. Upnik in dolžnik se dogovorita, da bo znašala obrestna mera zamudnih obresti 5% mesečno. Dopustno ali nedopustno, in zakaj?

Od uvedbe EVRA, Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, čl. 2/odst. 1) določa obrestno mero, ta pa je vodilna obrestna mera, povečana za 8 odstotnih točk, in znaša 9% za celotno obdobje (npr. zadnje je od 1.1.2011-30.6.2011);

Če sta se upnik in dolžnik dogovorila, da bo znašala obrestna mera zamudnih obresti 5% mesečno, je to dopustno, ker bi v celotnem obdobju bile obresti nižje od 50%, ki ne pomeni oderuške obresti; torej, če bi se dogovorili za 6 mesecev, krat 5% je 30%. Če bi to obdobje bilo 1 leto ali več, pol bi obresti bile večje od zakonitih zamudnih obresti in, bi takrat tak dogovor bil nedopusten.

25. Kakšen je položaj pričakovalca, preden izpolni predpostavko (»pogoj«) za pridobitev nagrade in potem?

Pričakovalec sploh ni zavezan in, dokler ni izpolnil predpostavke niti ni upravičen. Stališče obljubitelja – z njegovega stališča ni razloga, da bi se obljuba ne mogla preklicati, dokler kateri od pričakovalcev ne izpolni predpostavk (upravičenje mu podeljuje 208 čl./odst. 1 OZ). Obstaja možnost, da je nekdo opravil dejanje, ni pa vedel ali ni moral vedeti, da je obljuba nagrade preklicana, on pa je imel izdatke glede javnega razpisa.

Čl. 208/odst. 1 OZ – obljubitelj mora dati obljubljeno nagrado oziroma povrniti stroške.

Čl. 208/odst. 2 OZ – če je bil določen rok za obvestilo o izpolnitvi predpostavke, potem javna obljuba nagrade ni preklicljiva.

Pravna posledica izpolnitve predpostavke (»pogoja«) – pričakovalec pridobi pravico do nagrade (čl. 207/odst. 1 OZ) in sicer tisti, ki prvi opravi dejanje (čl. 209/odst. 1 OZ), ter ko doseže uspeh, postane pričakovalec upnik že na temelju zakona; ne rabi biti poslovno sposoben, niti, da sodeluje v njej in tudi ne, da sprejme nagrado.

Če dajanje opravi več oseb, vsaka dobi enaki del razen, če pravičnost ne zahteva drugačne delitve (čl. 209/odst. 2 OZ), čeprav bi delitev bila lahko tudi drugačna, če bi se pričakovalci dogovorili med seboj za delitev, pravičnost takrat ne bi nasprotovala; takšna delitev pride v

[13]

poštev, če bi, kot skupina, delovali za pridobitev nagrade; seveda bi se v naprej dogovorili kakšna bi bila višina njihovega deleža v primeru uspeha.

26. Kaj je sinalagma? Zakaj je pomembna?

Sinalagmatsko razmerje je razmerje vzajemnosti. Kadar upniku in dolžniku pripadajo iz obojestransko zavezujoče pogodbe vzajemne terjatve, potem je vsaka od strank hkrati upnik in dolžnik.

Če ni drugače dogovorjeno ali ni zakonom določeno, vsaka stranka (druga drugi), morata opraviti obveznost sočasno (iz roke v roko = zug um zug). Pri pogodbah v vzajemni in sočasni obveznosti, sta se stranki zavezali, da prejmeta izpolnitev hkrati (pri premičninah, npr. pri t.i. ročni prodajni pogodbi).

Obstajata dve vrsti sinalagmi: genetska in funkcionalna. Genetska sinalagma je tista, pri kateri nobena obveznost iz pogodbe ne more nastati brez druge (npr., če je dolžnikov predmet nemogoč, je pogodba nična – terjatev upnika do dolžnika in obratno, ne obstaja). Funkcionalna sinalagma je tista, pri kateri ni mogoče uveljavljati nobene od obeh terjatev, če ni zagotovljena izvršitev obveznosti druge pogodbene strani (v obojestransko zavezujoči pogorbi).

Ugovor neizpolnjene obveznosti (izraz funkcionalne in ne genetske sinalagme) se praviloma uporablja za glavne obveznosti in sicer tiste, ki so v medsebojnem razmerju vzajemnosti (sinalagma) – PRIMER: izročitev in prenos lastninske pravice na eni strani, in plačilo, vzajemni obveznosti (čl. 435/odst. 1 OZ). Stranki se s pogodbo lahko dogovorita kaj drugega – PRIMER: zakupna pogodba (čl. 587/odst. 1 OZ) – izročitev stvari v rabo in pačilo zakupnine sta glavni obveznosti, nista pa v razmerju vzajemnosti, ker se zakupnina plačuje za nazaj, ko je ima zakupnik nekaj časa v posesti (čl. 602/odst. 2 OZ); lahko pa se zakupnik in zakupodajalec dogovorita, da se zakupnina plača vnaprej, zakupodajalec pa potem izroči stvar v zakup (v tem primeru je vzajemnost).

Predpostavke za uveljavljanje ugovora neizpolnjene pogodbe so:

- Dvostransko zavezujoča pogodba - Zapadlost obveznosti ugovarjajočega dolžnika - Neizpolnitev obveznosti nasprotnika - Obstoj sočasnosti izpolnitve obveznosti .

Pravna posledica: je nastanek ugovora sočasnosti izpolnitve s katerim dolžnik lahko zavrača svojo izpolnitev, vse dokler upnik ne izpolni svojo obveznost.

27. Pod kakšnimi predpostavkami lahko dolžnik uveljavlja ugovor neizpolnjene pogodbe? Podobno: v katerih primerih se lahko dolžnik, ki je tudi sam upnik, brani z ugovorom neizpolnjene pogodbe?

Kadar upniku in dolžniku pripadajo, iz istega pravnega razmerja vzajemne terjatve, potem je vsak od njih hkrati upnik in dolžnik. Če bi upnik nekaj terjal, ne pa bil pripravljen izpolniti

[14]

svojo obveznost, krši svojo pogodbeno obveznost do dolžnika; dolžnik pa zaradi neizpolnitve krši svojo obveznost; torej oba kršita pogodbeno obveznost in, prav na to se nanaša pravilo sočasne izpolnitve (čl. 101 OZ).

Če ena stranka zahteva izpolnitev obveznosti, ni pa pripravljena izpolniti svoje, druga stranka ima pravico do ugovora neizpolnjene pogodbe (uporablja se za vzajemne pogodbe; obveznost pripelje do izpolnitve – je izmenjava za drugo).

28. Pod kakšnimi predpostavkami lahko dolžnik uveljavlja ugovor negotovosti (ogroženosti)?

Ugovor negotovosti (ogroženosti)

Dolžnost izpolnitve pogodbenih obveznosti se začne z zamikom (obojestransko zavezujoče pogodbe). Obstaja bojazen, da druga stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti. V nasprotju s načelom vestnosti in poštenja (čl. 5/odst. 1 OZ) bi bilo, če bi prva izpolnila obveznost, kljub negotovosti ali bo druga izpolnila; na to se nanaša čl. 102/odst. 1 in 2 OZ (ugovor negotovosti- ogroženosti).

Predpostavke so: - obstoj dvostranske pogodbe

- Obveznost prve stranke, ki mora biti izpolnjena vnaprej - Poslabšanje premoženjskih razmer druge stranke - Po sklenitvi pogodbe - Negotovost izpolnitve druge stranke (kot posledica poslabšanja premoženjskih

razmer)

Ugovor se lahko uveljavlja tudi, če so bile težke premoženjske razmere že pred sklenitvijo pogodbe, prva stranka pa ni vedela za to (čl. 102/odst. 2 OZ).

Svojo izpolnitev lahko zavrača tudi prva stranka, dokler druga ne izpolni, torej preneha obveznost vnaprejšnje izpolnitve prav zaradi ugovora; če druga stranka da zadostno zavarovanje za izpolnitev, ugovor preneha. Prva stranka lahko postavi rok za izpolnitev zavarovanja in, če ta ni izpolnjen lahko odstopi od pogodbe (čl. 102/odst. 3 OZ).

29. Kaj je pridržna pravica? Kakšne so predpostavke za njeno uveljavljanje, do kakšnih posledic vodi?

Pridržna pravica

Upnik zapadle terjatve, v katerih rokah je dolžnikova stvar, jo lahko pridrži, dokler obveznost ni izpolnjena (čl. 261/odst. 1 OZ) in sicer, lahko se poplača iz njene vrednosti enako, kot zastavni upnik (čl. 264 OZ) – ni potrebno, da bi upnik imel stvar v svojih rokah na temelju pravnega posla, kar pomeni, da zveza med upnikovo posestjo in imetništvom nad stvarjo in

[15]

njegovo terjatvijo se ne zahteva. V tem se razlikujeta pridržna pravica in ugovor sočasne izpolnitve.

Predpostavke pridržne pravice so:

- Terjatev - Zapadlost - Lastnina dolžnika na stvari - Posest ali imetništvo stvari s strani pridržnega upravičenca - Dolžnikova prostovoljna izguba posesti (izjema: hramba in posodba) - Neobstoj katere od izjem (neprodajljive stvari, zlasti še dolžnikovo pooblastilo in

druge dolžnikove listine)

Predpostavka ni zveza med posestjo, imetništvom in terjatvijo.

Po nastanku plačilne nesposobnosti se ne zahteva več zapadlost terjatve, kot eno od predpostavk.

Pravne posledice: upravičenje za pridržanje stvari (čl. 261/odst. 1 OZ) in upravičenje do poplačila iz stvari enako, kot zastavni upnik (čl. 264 OZ)

Pravne posledice ne nastanejo, če dolžnik upniku ponudi ustrezno zavarovanje njegove terjatve (čl. 263 OZ).

30. Ali je krivda na splošno predpostavka za nastanek pravnih posledic kršitve pogodbe?

Glede na čl. 131/ odst. 1 OZ je krivda ena predpostavk za kršitev pogodbe (po enotnostni teoriji); Po dvojnostni teoriji pa sta temelja odgovornosti dva: 1- čl. 239 OZ pravi, da krivda ni predpostavka odgovornosti; 2 – čl. 240 OZ (postavlja se vprašanje ali to normo razlagati, kot subjektivno ali objektivno odgovornost); SLO literatura enotno zastopa dvojnostno stališče, sodna praksa pa se nagiba subjektivni odgovornosti, vendar brez jasnih razlogov.

Krivda je predpostavka za nastanek dolžnikove odgovornosti zaradi kršenja pogodbene obveznosti, če tako OZ določa, vendar na splošno rečeno, krivda ni predpostavka za nastanek pravnih posledic zaradi kršenja pogodbene obveznosti; torej pravne posledice nastanejo tudi, če dolžnik ni ravnal krivdno.

V zasebnem pravu, skupno ime za namen in malomarnost je krivda, torej za nastanek odškodninske obveznosti zadošča malomarnost (to je tisto ravnanje pri katerem odškodninsko odgovorna oseba ni ravnala s posebno skrbnostjo) – to pove čl. 6 OZ: stranka obveznostnega razmerja mora ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja; v gospodarskih pogodbah, kot dober gospodarstvenik; iz svoje poklicne dejavnosti pa mora stranka ravnati po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Izpolnitveni pomočnik: je oseba, ki glede na dejanske okoliščine primera deluje po dolžnikovi volji pri izpolnjevanju dolžnikovih obveznosti (dolžnikov delavec ali drug

[16]

podjetnik). Dolžnik odgovarja za ravnanje izpolnitvenega pomočnika, kot da bi sam izpolnil obveznost.

31. Katere vrste nemožnosti izpolnitve obstajajo in kakšne so v grobem njene posledice pri posamezni vrsti nemožnosti?

Vrste: začetna (obstaja že ob nastanku obveznosti), naknadna (vsaka kasnejša – ne razlikuje se med objektivno in subjektivno in veljajo ista pravila), objektivna (absolutna – ne more je nihče izpolniti), subjektivna (ta je relativna – ne more izpolniti dolžnik, drug pa lahko), zakrivljena, nezakrivljena.

Posledice v grobem: pogodba je nična, če je predmet obveznosti nedopusten ali nemogoč; pri začetni objektivni nemožnosti pravne posledice, zaradi ničnosti nastanejo sekundarni zahtevki (vrnitveni – čl. 87/odst. 1 OZ in odškodninski zahtevek – čl. 91 OZ); pri začetni subjektivni nemožnosti pa so odvisne od dolžnikovega ravnanja; če mu uspe izpolniti, začetna subjektivna nemožnost izpolnitve nima pravnih posledic, če pa mu ne uspe potem bo objektivno odškodninsko odgovoren (čl. 239/odst. 2 OZ).

32. Kakšne so pravne posledice začetne nemožnosti izpolnitve?

Čl. 35 OZ – pogodba je nična, če je predmet obveznosti nedopusten (v nasprotju s predpisi – objektivna okoliščina) ali nemogoč (če je predmet obveznosti nemogoč, pogodba je nična).

Zaradi ničnosti pogodbe, ne nastanejo primarni zahtevki, temveč sekundarni (gre za vrnitveni zahtevek – čl. 87/odst. 1 OZ in za odškodninski zahtevek – čl. 91 OZ.

Pravne posledice začetno subjektivno nemogoče obveznosti so še odvisne od dolžnikovega ravnanja, ker, če mu uspe izpolniti, začetna subjektivna nemožnost izpolnitve nima pravnih posledic, če pa mu ne uspe potem bo objektivno odškodninsko odgovoren (čl. 239/odst. 2 OZ).

33. Kakšne so pravne posledice naknadne nemožnosti izpolnitve pri enostranskih obveznostih?

Obveznost preneha (ugasne dolžnikova obveznost – čl. 329/odst. 1 OZ), če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja, vendar jih mora dokazati. Poleg tega ni odškodninsko odgovoren, saj za to ni pravne podlage v OZ (to pravilo je za določeno stvar). Dolžnik določene stvari, ki je prost svoje obveznosti zardi nemožnosti izpolnitve, mora odstopiti upniku pravico, ki bi jo imel nasproti tretjemu zaradi nastale nemožnosti (odškodninski zahtevek ali zavarovalnino).

V primeru naključnega uničenja dolgovane vrstne stvari, obveznost ne postane nemogoča, če so uničene vse stvari določene vrste, ki jih dolguje dolžnik, temveč obveznost preneha, če je uničena cela množica stvari.

34. Kakšne so pravne posledice naknadne nemožnosti izpolnitve pri pogodbah?

[17]

Čl. 116 in 117 OZ urejata kakšne so pravne posledice za vzajemno obveznost v dvostransko zavezujočih pogodbah; ta dva člena vsebujeta pravila, ki opredeljujejo tudi pravne posledice za nasprotno obveznost (ki je še ostala, še mogoča). Če je izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ne odgovarja nobena od strank, ugasne tudi obveznost druge stranke, vendar, če je ta izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev neupravičeno pridobljenega; če pa je delna nemožnost izpolnitve nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če ne ustreza njenim potrebam, sicer ostane pogodba v veljavi ter druga stranka ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.

Če izpolnitev obveznosti ni mogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne in obdrži svojo terjatev do druge stranke, vendar jo zmanjša za toliko, koliko je od nje imela koristi; če pa izpolnitev ni mogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

V dvostransko zavezujočih pogodbah, vsak od pogodbenikov drug drugemu dolguje (sta oba dolžnika in upnika).

35. Kateri dve vrsti zamude obstajata?

Zamuda je lahko dolžnikova in upnikova.

36. Kaj je dolžnikova zamuda in kakšne posledice ima?

Dolžnik zaide v zamudo, ko upnik od njega zahteva izpolnitev, dolžnik pa ne izpolni (čl. 299/odst. 2 OZ); trenutek nastanka zamude je treba ločiti od trenutka zapadlosti (terjatev zapade takoj, ko nastane – čl. 289 OZ). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v izpolnitvenem roku (čl. 299/odst. 1 OZ) in upniku ni potrebno posebej zahtevati izpolnitev.

Dolžnikova obveznost izpolnitve ne nastane toliko časa kolikor lahko sam uveljavlja zoper upnika ugovor neizpolnjene pogodbe, vendar mora biti obveznost mogoča in, če ni, nastanejo pravne posledice kot pri vsaki nemožnosti izpolnitve.

V času zamude dolžnik odgovarja objektivno (odgovoren je za nemožnost izpolnitve in ne glede na krivdo – čl. 239/odst. 4 OZ), vendar ni odškodninsko odgovoren, če je predmet obveznosti naključno uničen, tudi v primeru pravočasne izpolnitve (čl. 239/odst. 5 OZ).

Povrneta se le navadna škoda in izgubljeni dobiček, glede na čl. 243/odst. 1 OZ, torej nepremoženjska škoda se ne povrne, izjemoma pri organiziranem potovanju se povrne (čl. 883 in nas. OZ).

37. Kaj je upnikova zamuda in kakšne posledice ima?

Redkejša je od dolžnikove in se dogodi takrat, ko je dolžnik upravičen izpolniti svojo obveznost in to ponudi, upnik pa noče sprejeti brez utemeljenega razloga (čl. 300/odst. 1 OZ) in je dolžnik še mogel izpolnit (čl. 300/odst. 3 OZ). Upnik ni upravičen zavrniti dajatve ali

[18]

storitve, če ta ustreza dolžnikovi obveznosti; Upnik vseeno pride v zamudo (čl. 300/odst. 2 OZ), če ni pripravljen nuditi izpolnitev svoje zapadle obveznosti.

Pravne posledice so številne:

1. Prenehanje dolžnikove zamude (čl. 301/odst. 1, 2. ps. OZ)2. Prehod nevarnosti naključnega uničenja (čl. 301/odst. 1, 3. ps. OZ)3. Prenehanja teka obresti pri denarnih terjatvah (čl. 301/odst. 2 OZ)4. Nastanek dolžnosti povrnitve škode in stroškov hrambe (čl. 301/odst. 3 OZ)5. Nastanek upravičenja do položitve ali samopomočne prodaje (čl. 302 – 307 OZ)

Upnikova zamuda pri prodajni pogodbi – čl. 437 OZ – če zaradi kupčeve zamude stvar ni bila izročena, preide nevarnost na kupca, ko pride v zamudo; če so predmet pogodbe stvari, določene po vrsti, preide nevarnost na kupca v zamudi, če je prodajalec izločil stvari, namenjene za izročitev in o tem poslal kupcu obvestilo; kadar so stvari po vrsti takšne, da prodajalec ne more izločiti njegovega dela, zadošča, da prodajalec stori vse, da jih kupec prevzame in ,da obvesti kupca o tem.

38. Katere so pravne posledice dolžnikove zamude pri izvrševanju denarne obveznosti? Katere so pravne posledice dolžnikove zamude, če upnik zahteva vrstne stvari?

Čl. 299 OZ razlikuje med tem, da je določen izpolnitveni rok, in da ni določen; če izpolnitveni rok ni določen, dolžnik zaide v zamudo, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti, ta pa je ne izpolni; če je izpolnitveni rok določen, dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v tem roku;

Nastanek zamude lahko prepreči kateri od ugovorov, npr.: ugovor sočasne izpolnitve pri dvostransko zavezujoči pogodbi (upnik je upravičen zahtevati od dolžnika, vendar je dolžen tudi sam izpolniti); čeprav je v zamudi, dolžnik je še vedno zavezan izpolniti (njegova primarna obveznost ne ugasne).

Denarne obveznosti

Pri skoraj vseh obojestransko zavezujočih pravnih poslih je denar dajatev, ki jo en pogodbenik dolguje drugi; torej je denar zelo pomemben tudi pri pogodbenih obveznostih. Po OZ je denar stvar (nadomestna). Tako bankovci kot kovanci so zakonito plačilno sredstvo. Dolžnik je že po zakonu dolžan dati, če želi plačati dolg, upnik je hkrati dolžan sprejeti, če želi dolžnik poravnati denarno obveznost. Denarna obveznost preneha z izpolnitvijo, ki je OZ imenuje plačilo (prim. npr. čl. 371 OZ); Dolžnik se ne more sklicevati na nemožnost izpolnitve, saj denarja ne more zmanjkati (čl. 330 OZ)

Pravna posledica dolžnikove zamude so zamudne obresti (zakonska posledica)- čl. 378/ odst. 1 OZ. Upniku je nastala škoda, ker ni mogel uporabljati denarja in zato ni mogel prislužiti obresti pri drugih poslih (upniku je manjkal denar, ki ga dolžnik ni pravočasno plačal, in si je mogel izposoditi denar pri nekom tretjem) – upnik je v vsakem primeru upravičen do zamudnih obresti; te so objektivna posledica zamude ne glede na krivdo, in ne

[19]

glede na to ali je upnik imel škodo; čl. 380/odst. 2 OZ daje upniku še zahtevek za povrnitev morebitne škode, ki je zamudne obresti ne krijejo; PRIMER: upnik najde premostitveno posojilo pri tretjem, pri katerem bi bile višje obresti, kot so zamudne. Razliko bi torej upnik lahko terjal na temelju čl. 380/ odst. 2 OZ;

Zakon določa tudi obrestno mero, ki je 8% letno. Lahko so tudi oderuške obresti, ki so za 50% višje od zakonitih zamudnih obresti.

Vrstne stvari

Pravna posledica: Če dolžnik dolguje vrstne stvari, ima upnik izbirno upravičenje. Dolžnika lahko obvesti, da si bo kupil istovrstne stvari in, da bo zahteval povrnitev kupnine in škode (čl. 265, 1. alt. OZ); lahko pa se upnik odloči, da bo zahteval vrednost dolgovanih stvari in povrnitev škode, vendar o svoji nameri mora predhodno obvestiti dolžnika (čl. 265, 2. alt. OZ) .

Če je obveznost v storitvi, potem upnik lahko sam stori tisto kar bi moral dolžnik, in zahteva povrnitev stroškov in odškodnino zaradi zamude ter druge morebitne škode, vendar mora o tem obvestiti dolžnika pred to storitvijo (čl. 266 OZ).

39. Katere pogodbe so fiksne? Kako jih ureja OZ?

Fiksne pogodbe – stranki se izrecno dogovorita, da je pogodbo treba v določenem roku izpolniti in, če ne, pogodba bo razvezana; lahko je iz okoliščin razvidno, da je treba pogodbo izpolniti v roku, brez, da se stranki dogovorita, sicer za upnika nima pomena (prim. čl. 104/odst. 4 OZ); PRIMER: prodajna pogodba – novoletne smreke gojitelj proda kupcu, da jih ta naprej proda svojim kupcem – iz vsebine pogodbene obveznosti je jasno, da izročitev novoletnih smrek po novem letu nima nobenega smisla več.

Pri fiksnih pogodbah, zamuda povzroči nemožnost izpolnitve. Pravne posledice: če dolžnik fiksne pogodbe ne izpolni v roku, je pogodba razvezana že po zakonu (čl. 104/odst. 1 OZ), vendar, če hoče upnik, takšno pogodbo obdrži v veljavi (čl. 104/odst. 2 OZ).

40. Dolžnik vztrajno trdi, da je izvršil svojo pogodbeno obveznost, upnik pa misli drugače. Ne gre za fiksno pogodbo. Kaj lahko stori upnik, da bo presekal negotovost, ali bo dolžnik vendarle še izvršil svojo obveznost, ali ne?

Da preseka to negotovost, upnik lahko odstopi od pogodbe, pod določenimi predpostavkami: a) Dolžniku upnik mora pustiti dodaten rok za izpolnitev; če v tem roku dolžnik ne izpolni, upnik lahko odstopi od pogodbe, podati pa mora ustrezno izjavo; pravna posledica je, da je pogodba razvezana. Naknadni rok ni potreben, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku.

[20]

b) Še pred potekom roka je odstop mogoč, če je očitno, da je dolžnikov gospodarski položaj tako brezupen, da je nemogoče, da izpolni obveznost;

c) Pri strogo osebnih obveznosti, do neizpolnitve lahko pride zaradi dolžnikove bolezni.

41. Ali lahko upnik na kakšen način doseže, da bo pogodba razvezana, če dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti? Če lahko, kako?

Če izpolnitev v določenem roku ni bistvena, dolžnik lahko izpolni tudi v zamudi; če pa hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora dolžniku pustiti dodatni rok za izpolnitev (čl. 105/odst. 2 OZ); če pa tudi takrat dolžnik ne izpolni, upnik lahko, ko poda ustrezno izjavo, odstopi od pogodbe (čl. 109 OZ). Pravna posledica je, da je pogodba razvezana.

Naknadni rok ni potreben, če je razvidno, da dolžnik ne bo izpolnil niti v dodatnem roku (čl. 106 OZ); tudi je mogoč odstop še pred pretekom roka, če je očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe (čl. 107 OZ).

41. Katere so pravne posledice razvezane pogodbe?

Pravne posledice razvezane pogodbe:

1. Upnik in dolžnik sta prosta vsaka svojih primarnih obveznosti 2. Morebitne dajatve je treba vrniti, če je to še mogoče (čl. 111/odst. 2 OZ), in sicer iz

roke v roko (čl. 101/odst. 1 OZ) 3. Upnik in dolžnik (zlasti on) sta odškodninsko odgovorna 4. Vsaka stranka mora povrniti koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti ali

povrniti5. Če je denarna obveznost, je treba še plačati obresti (višina ni opredeljena)

Razveza pogodbe vodi do tega, da se po nastanku razveznega razloga pogodbena smer spremeni; pred nastankom tega, pogodba je služila opravljanju medsebojnih obveznosti, po njegovem nastanku pa vračanje dejansko izvršenih dajatev in storitev. Pogodba je, po večinskem mnenju razvezana ex tunc. Enake so posledice, kot pri neveljavnosti pogodbe zaradi ničnosti.

42. Kakšen je abstraktni in kakšen konkretni izračun škode v zvezi z odškodnino za kršitev pogodbe?

KONKRETNI IZRAČUN ŠKODE – je tisti, pri katerem upnik trdi in dokaže, kakšen dobiček bi dosegel, če bi dolžnik ne kršil pogodbe. Pri tem mora upoštevati konkretne okoliščine primera.

Primer: Kupec (K) sklene prodajno pogodbo za neko stvar, za 10.000 evr; to stvar še pred izročitvijo proda naprej nadaljnjemu kupcu (kupčevemu kupcu-KK) za 11.000 evr; če K stvar zaradi nemožnosti ne izroči KK mu uide 1000 evr dohodkov (to je finančno gledano njegova izguba), pa še 200 evr izdatkov, do izročitve. Hkrati, ne bi imel 200 evr izdatkov (torej nekaj prihrani. Razlika je torej 800 evr (upnik je v minusu 800 evr); če pa bi prodal stvar za 10. 200

[21]

evr, bi K-ju ne nastala nobena škoda; če bi prodal za manj kot toliko, bi mu nastal celo hipotetični dobiček, in od prodajalca ne bi mogel zahtevati nobene odškodnine.

ABSTRAKTNI IZRAČUN ŠKODE – upnik zgolj dokaže kakšen dobiček bi lahko pričakoval pri običajnem teku stvari, ne da bi pri tem upošteval posebne okoliščine primera. Vpraša se torej, koliko je upnik bil prikrajšan, ker bi si (hipotetično) isti predmet dajatve ali storitve moral priskrbeti v okoliščinah pri nekom drugem.

Primer: če je kupec (K) preprodajalec stvari (stvar kupi in jo naprej proda), prodajalec pa zaradi nemožnosti ne izroči stvar K-ju, slednjem nastane škoda, ker ne more prodati naprej (ta škoda se odmeri tako, da se vzame povprečen dobiček iz preteklosti, ki ga je K dosegel pri nadaljnji prodaji (preprodaji); Abstraktna odmera odškodnine se izračuna tako, da se vpraša koliko bi stvar stala, ki jo je dolgoval dolžnik in, ki je ni izpolnil, pri drugemu prodajalcu; to je temelj za odškodnino, če stvar ima dnevno ceno, značilna dnevna cena je pa borzna cena.

43. V katerih primerih obstaja stvarna napaka? Pojasnilo: od tu, vsebinsko enaka vprašanja se pojavijo pri prodajni pogodbi.

Stvar ima stvarno napako (čl. 459 OZ):

1. Nima lastnosti, ki so običajne za njeno rabo ali promet 2. Nima posebne lastnosti zaradi katere je kupec kupuje, prodajalec pa je vedel ali bi

moral vedeti3. Nima lastnosti, ki so izrecno ali molče dogovorjene , kar pomeni, da nima lastnosti, ki

sta se stranki dogovorili, da se izročena stvar mora ujemati z modelom ali vzorcem.

44. Kakšne so predpostavke za uveljavljanje stvarne napake?

Glede obstoja stvarne napake:

1. V času prehoda nevarnosti na upnika (čl. 459 OZ), ne glede ali se pokaže kasneje (čl. 458/odst. 1 in 2 OZ)

2. Znatnost napake (čl. 458/odst. 3 OZ)3. Dolžnik ni zagotovil, da stvar nima napak in da ima stvar določene lastnosti 4. Upniku napaka ni bila znana in ni mogla biti znana (čl. 461/odst. 1 OZ)

45. Kakšna so upnikova upravičenja v primeru obstoja stvarne napake?

Odprava napake ali zamenjava stvari, zmanjšanje kupnine in odškodninska zahtevka.

Upnikovi zahtevki, v enem letu od odpošiljanja obvestil so:

1. Na odpravo napake ali zamenjavo stvari (samo vrstne ) – čl. 468/odst. 1, št. 1 OZ2. Zmanjšanje kupnine – čl. 468/odst. 1, st. 2 OZ

Upnik ima tudi dva odškodninska zahtevka zaradi :

1. Napake same in ne predpostavlja krivde (čl. 468/odst. 2 OZ)2. Škode na drugih dobrinah z krivdno odgovornostjo (čl. 468/odst. 3 OZ)

[22]

Primarna pogodbena obveznost se izpolni z odpravo napake ali zamenjavo stvari; z odškodninskim zahtevkom se izravna škoda, ker ni uspela izpolnitev primarne obveznosti.

Odstop od pogodbe in odškodninska zahtevka

Predpostavke za odstop (razvezo) od pogodbe so:

1. Neizpolnitev pogodbe v dodatnem roku (čl. 470/odst. 1 OZ)2. Možnost vrnitve stvari, kot je bila v času prejema (čl. 475/odst. 1 OZ), vendar odstop

od pogodbe je mogoč kljub temu, če je stvar bila uničena ali poškodovana zaradi napake, po naključju ali zaradi pregleda; če je del stvari porabljen ali zamenjan ali tudi, če je poškodba nepomembna (čl. 475/odst. 2 in 3 OZ)

Pravna posledica – če dolžnik ne izpolni pogodbe tudi v dodatnem roku se razveže pogodba (enaka, kot pri odstopu od pogodbe zaradi neizpolnitve). Ugasneta primarna zahtevka in oba pogodbenika morata vrniti prejeto, upnik pa ima še oba odškodninska zahtevka.

46. Kaj je pravna napaka? Na čem lahko obstaja?

Ta je kot pri prodajni pogodbi (čl. 488 OZ).

Prodajalec odgovarja, če ima na stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico.

48. Prodajalec (P) proda kupcu denarno terjatev do dolžnika (D) v višini 1.000 evr in mu jo odstopi. Kupec (= novi upnik) uveljavlja terjatev do D. D sicer obstoju terjatve, kot takšne sploh ne odgovarja, vendar je tudi ne plača, ker je nelikviden in kmalu zaide v stečaj. Ta se konča tako, da upniki ne dobijo nikakršnega plačila svoji terjatev. Ali lahko kupec terjatve zahteva sedaj vsaj od P plačilo 1.000 evr?

Kupec ne more zahtevati od prodajalca plačilo 1.000 evr, ker je kupovanje terjatev za kupca tvegan posel, vsaj dokler se prodajalec in kupec držita zakonskih določb; lahko se pa stranki dogovorita za npr. izterljivost odstopljene terjatve (čl. 424 OZ).

49. Primer kot zgoraj, le da uspe kupec izterjati od D 100 eur, preden se začne stečajni postopek. Ali lahko zahteva od P 900 eur?

Ne , ker je kupovanje terjatev za kupca tvegan posel, vendar se lahko dogovorita drugače (čl. 424 OZ).

50. Za kaj gre pri spremembi okoliščin?

Ureditev spremenjenih okoliščin predpostavlja, da se že po sklenitvi pogodbe spremenijo okoliščine, vendar se te upoštevajo pod določenimi predpostavkami; naknadno spremenjene okoliščine morajo biti za stranko nepredvidljive, posledice pa neogibne in ne odpravljive.

[23]

Do spremenjenih okoliščin lahko pride zaradi »višje sile«, tudi ravnanje tretjega, ki je v povezavi s samo pogodbo.

51. Kakšne so predpostavke za uporabo določb o spremembi okoliščin?

Predpostavke so: nastanek spremenjenih okoliščin po sklenitvi pogodbe, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali onemogočajo dosego namena pogodbe, tako zelo, da pogodba ne ustreza več pričakovanjem strank, in je nepravično pogodbo ohraniti v veljavi z dosedanjimi pogodbenimi določili. Ne sme biti podana nobena od dveh ovir , in sicer: stranka, ki je prizadenejo spremenjene okoliščine, jih ni mogla upoštevati ob sklenitvi, ne izogniti in, ne odpraviti njihove posledice, ter da se okoliščine niso spremenile po izteku izpolnitvenega roka.

52. Kakšne so pravne posledice spremenjenih okoliščin (in če jih stranki sploh uveljavljata)?

Zahtevek imata obe stranki.

Bistvena pravna posledica spremenjenih okoliščin je razveljavitev pogodbe, ki jo stori sodišče (to ima stranka, ki jo spremenjene okoliščine prizadenejo negativno -čl. 112/odst. 1 OZ); strankam ni potrebno izvršiti obveznosti, vendar do razveze pogodbe opravljene dajatve ali storitve je treba vrniti. Če je druga stranka pripravljena sprejeti prilagoditev pogodbe, potem pogodba ostane v veljavi. Stranka, ki ni zahtevala razveljavitev pogodbe ima odškodninski zahtevek na »povrnitev pravičnega dela škode«

Če stranki sami že vnaprej upoštevata določene okoliščine, imajo takšni dogovori prednost pred zakonskimi določbami. Stranki se npr. dogovorita za uporabo razveznega pogoja, pogodbeno odstopno pravico ali pravico do odpovedi; lahko pa se dogovorita, da se določene okoliščine, če se spremenijo, ne bodo upoštevale (čl. 115 OZ).

Ureditev posameznih pogodbenih tipov predvideva, da imajo spremenjene okoliščine vpliv na pogodbo (primer: darilna pogodba, ki se lahko prekliče zaradi po sklenitvi pozneje rojenih otrok- čl. 541 OZ)

53. Kaj lahko upnik stori, če mu dolžnik ponudi slabo dajatev, to je takšno, ki nima potrebnih lastnosti? Zlasti: ali mora stvar prevzeti?

Upnikova upravičenja (večinsko mnenje se opira na čl. 501 OZ), v primeru slabega opravljanja pogodbenih obveznosti sta naslednji:

a) Zavrnitev ponujene dajatve ali storitve (dolžnik ne izpolni in pravne posledice so zamuda)

b) Sprejetje ponujenega (če sprejme hibno, nastanejo pravne posledice hibne oprave).

54. Naštej nekaj najbolj značilnih načinov prenehanja obveznosti!

[24]

Pojem izpolnitve – obveznost je izpolnjena, če je dolžnik v vsem zadostil svoji obveznosti (čl. 282/odst. 1 OZ); obveznost pravilno preneha, če je bila izpolnjena ali ni bila kršena (čl. 270/odst. 1 OZ); torej, če preneha glavna obveznost, prenehajo tudi stranske obveznosti, kot so: poroštvo ali zastava (čl. 270/odst. 2 OZ).

Samopomočna prodaja je podobna položitvi; pride v poštev, če stvar ni primerna za hrambo ali, če so stroški z njeno hrambo nesorazmerno visoki. Takšno stvar lahko dolžnik proda na javni dražbi in znesek položi pri sodišču (čl. 308/odst. 1 OZ).

Položitev stvari - dolžnik, dolgovano stvar upniku, položi pri sodišču (čl. 302/odst. 1 OZ), vendar mora obvestiti upnika, seveda, če ve zanj in, če ve kje je (čl. 302/odst. 3 OZ); če pa je stvar takšna, da je ne more položiti pri sodišču, dolžnik lahko zahteva od sodišča, da določi osebo, katera bo na stroške in na račun upnika imela stvar v hrambo (čl. 304/odst. 1 OZ) in, če stroški hrambe niso plačani v primernem roku, sodišče odredi prodajo stvari (čl. 310/odst. 1 OZ). Dolžnik lahko vzame položeno stvar nazaj (čl. 305/odst. 1 OZ) razen, če upnik sprejme položeno stvar ali s pravnomočno odločbo ugotovi, da je takšna položitev pravila izpolnitev (čl. 305/odst. 3 OZ); torej, odločilen je trenutek položitve, kar pomeni, da je dolžnik prost obveznosti ko položi stvar.

55. Kaj je pogodbena kazen? V katerih primerih jo lahko zahteva pogodbenik?

Čl. 247/odst. 1 OZ – akcesorna v svojem nastanku (čl. 249 OZ); če obveznost (zavarovana s PK) sploh ni nastala zaradi neveljavnosti pogodbe, dogovor o PK tudi ne velja.

Bistvene značilnosti PK: zavarujejo se obveznosti iz druge pogodbe; je v praksi, zlasti med gospodarski subjekti, mora dolžnik plačati upniku določen denarni znesek ali priskrbeti kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni pogodbene obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo.

PK ima 2 funkciji:

1. Je sredstvo pritiska na dolžnika, da izpolni svojo obveznost 2. Omogoča upniku , v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti ali zamude, da

pridobi odškodnino v višini pogodbene kazni, in sicer brez dokaza konkretne škode (pomembno je, ker je škodo v časih težko ali nemogoče dokazati)

PK je pogosta v gradbeništvu in se imenuje penali (za primer zamude ).

Pavšaliranje odškodnine – stranki se lahko dogovorita v naprej kolikšni bo odškodninski znesek (če se krši pogodbena obveznost); s tem si prihranita dokazovanje škode.

Pogodbenik jo lahko zahteva v primerih, ko je:

1. PK dogovorjena za neizpolnitev pogodbene obveznosti, lahko upnik zahteva izpolnitev te ali PK (čl. 251/odst. 1 OZ). Kumulacija (združevanje) ni mogoča.

[25]

2. Če se upnik odloči za PK, ne rabi izpolnit svoje pogodbene obveznosti, ker je v sinalagmatskem razmerju (njegova glavna obveznost) z dolžnikovo neizpolnjeno, glavno pogodbeno obveznostjo.

3. Pogodbena kazen sili dolžnika k izpolnitvi , zato dolžnik mora izpolniti svojo pogodbeno obveznost in nima pravice samo plačati pogodbeno kazen in odstopiti od pogodbe, razen, če je to drugače dogovorjeno, ker je zakonsko predvideno (čl. 251/odst. 3 OZ)

4. Če je PK dogovorjena za primer dolžnikove zamude, upnik ima pravico zahtevati izpolnitev obveznosti in pogodbeno kazen (čl. 251/odst. 4 OZ); kumulacija (združevanje) je mogoče. Če je upnik sprejel zamujeno dajatev ali storitev lahko upnik zahteva PK, in sicer, če si je nemudoma pridržal pravico do PK, če ne, pravico izgubi (čl. 251/odst. 5 OZ)

56. Kaj je nadomestna izpolnitev in kaj izročitev v prodajo?

Nadomestna izpolnitev – če se upnik in dolžnik sporazumeta lahko upnik sprejme tudi kaj drugega od tistega, kar dolguje dolžnik (čl. 283 OZ), kar pomeni, da je treba skleniti pogodbo o spremembi prvotne pogodbe ali to možnost predvideti že v prvotni pogodbi;

Izročitev v prodajo – dolžnik lahko izroči upniku kakšno stvar ali pravico, da jo proda in iz tega poplača, vendar preostanek mora izročiti dolžniku.

57. Dolžnik ne ve, kje se nahaja njegov upnik ali pa ne ve, kdo je. Kaj lahko stori, da bo izpolnil svojo obveznost?

Če so razlogi za izpolnitev na strani upnika, zato dolžnik včasih ne more izpolniti svoje obveznosti (upnik v upniški zamudi…je neznan…se ne zna zanesljivo, kdo je – npr. ni razjasnjeno, kdo je pravni naslednik prvotnega upnika – upnik poslovno nesposoben in nima zakonitega zastopnika ali pa ne ve kje je upnik). V tem primeru dolžnik, dolgovano stvar upniku, položi pri sodišču (čl. 302/odst. 1 OZ), vendar mora obvestiti upnika, seveda, če ve zanj in, če ve kje je (čl. 302/odst. 3 OZ); če pa je stvar takšna, da je ne more položiti pri sodišču, dolžnik lahko zahteva od sodišča, da določi osebo, katera bo na stroške in na račun upnika imela stvar v hrambo (čl. 304/odst. 1 OZ) in, če stroški hrambe niso plačani v primernem roku, sodišče odredi prodajo stvari (čl. 310/odst. 1 OZ)

58. Kaj je pobot? Kakšne so glavne predpostavke pobota?

Pobot se opravi s izjavo o pobotu, ki jo je treba dati drugi stranki (čl. 312 OZ). Če so podane predpostavke za pobot, obe terjatvi ugasneta do višine nižje od obeh terjatev ter učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobot (čl. 312/odst. 2 OZ).

Pobot im dvojno funkcijo:

1. Dolžnik, ki da pobotno izjavo, izpolni svojo obveznost ( izpolnitvena funkcija )2. Dolžnik doseže izvršitev svoje terjatve ( izvršitvena funkcija )

[26]

Materialnopravno pobotanje je treba razlikovati od procesnopravnega, za katerega so podane še posebne predpostavke in ima procesne posledice.

Predpostavke za pobot:

Glede terjatev treba je razlikovati pogodbeno od enostranskega pobotanja.

Pogodbeno pobotanje – pogodbeni stranki sami opredelita, katere vzajemne terjatve bosta pobotali, in ta vrsta pobotanja ni vezana na posebne predpostavke.

Enostransko pobotanje – to je pri pobotanju z izjavo, ki jo je dal dolžnik upniku (ureja ga OZ); morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke glede terjatev:

1. Vzajemnost 2. Istovrstnost 3. Zapadlost obeh terjatev (čl. 311 OZ)4. Iztožljivost dolžnikove terjatve zoper upnika vsaj v trenutku steka pogojev za pobot

(čl. 314/odst. 1 OZ)5. Veljavnost in izpolnljivost dolžnikove terjatve do upnika

Pobotna izjava – čl. 312/odst. 1 OZ - za pobotanje, poleg obstoja predpostavke glede terjatev, je potrebna pobotna izjava – izjava volje stranke (pobot je odvisen od nje).

Ovire za pobot – čl. 316 OZ – ne sme obstajati kakšna ovira; s pobotom ne morejo prenehati naslednje dolžnikove terjatve:

1. Nezarubljiva terjatev 2. Stvari (tudi vrednosti stvari) dane dolžniku v hrambo ali na posodo ali brezpravno

vzete (ali zadržane) s strani dolžnika3. Z namerno povzročitvijo škode nastala terjatev 4. Z okvaro zdravja ali povzročitvijo smrti povzročena odškodninska terjatev 5. Iz zakonite obveznosti preživljanja izvirajoča terjatev

Čl. 317 OZ - nanaša se na oviro, ko upnik ima zoper dolžnika terjatev, vendar je že nekdo tretji segel v njo in jo zarubil; zoper takšno terjatev dolžnik ne more uveljavljati v pobot svoje terjatve (po določbah izvršilnega prava, dolžnik ne sme več izpolniti upniku takšne terjatve).

59. Kaj je poravnava? Katere vrste poravnave obstajajo?

Poravnava je pogodba s katero se konča spor ali negotovost pravnega razmerja z vzajemnimi popustitvami (čl. 1050/odst. 1 OZ) in tudi z njo lahko preneha obveznostno razmerje.

Poravnava se sklene zunaj civilnega procesa, mogoča pa je tudi sodna poravnava (ima materialno pravne in civilno procesne poravnave).

Predpostavke – za sklenitev sodne poravnave mora obstajati spor ali negotovost glede pravnega razmerja, popuščanje obeh strank (če popusti samo ena, ne gre za poravnavo, vendar lahko bi šlo za odpust dolga).

[27]

Obstajajo naslednje vrste poravnave: prenovitev, odpust dolga, združitev.

60. Kaj je odpust dolga? Do kakšnih pravnih posledic pripelje?

To je pogodba med dolžnikom in upnikom, kateri izjavi, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti, dolžnik pa se s tem strinja (čl. 319/odst. 1 OZ); enostranski odpust dolga ni mogoč; odpust je neobličen (čl. 319/odst. 2 OZ). Poroku pa ne pripeljejo, odpust dolga in odpoved zavarovanju, do prenehanja obveznosti glavnega dolžnika.

S splošnim odpustom dolga ugasnejo vse obveznosti dolžnika (vse terjatve upnika do dolžnika) razen tistih za katere ni vedel, ko je dolgove odpustil (čl. 322 OZ ).

61. Kaj je prenovitev? Predpostavke!

Je oblika prenehanja obveznosti (čl. 325/odst. 1 OZ), če se upnik in dolžnik sporazumeta, da obstoječo obveznost nadomestita z novo, in sicer, ta mora imeti drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (čl. 323/odst. 1 OZ ali čl. 1376 ODZ), PRIMER: prodajalec in kupec se sprva dogovorita za izročitev kuhinjske opreme, vendar pride do izročitve pohištva za spalnico (nov predmet); če pa se dogovorita za izročitev tega drugega pohištva, pride do prenove obveznosti.

Za prenovo obveznosti pa ne gre, če se dogovorita o spremembi ali dodatku stranskih določil (čl. 323/odst. 2 OZ), v katere štejejo: dogovori o rokih, kraju in načinu izpolnitve, obrestih, pogodbeni kazni, kakor tudi zavarovanju izpolnitve; v členu 323/odst. 3 OZ je dodatna domneva, da za prenovitev ne šteje izdaja čeka ali menice zaradi kakšne prejšnje obveznosti.

Pravne posledice prenovitve - preneha prejšnja obveznost, hkrati akcesorni zavarovanji (poroštvo in zastava) ter druge stranske pravice povezane s prejšnjo obveznostjo (čl. 325/odst. 2-3 OZ); nastane pa nova obveznost, čigar nastanek je odločilen zaradi začetka teka novega zastaralnega roka (čl. 370 OZ).

62. Kaj je odpoved pogodbe? Kakšen je pravni učinek izjave o odpovedi? Katere vrste odpovedi obstajajo?

Je oblikovalna pravica; z odpovedjo je mogoče prenehati trajno dolžniško razmerje (čl. 333/odst. 1 OZ);

Obveznostno razmerje preneha dajati pravne učinke; odpoved učinkuje vnaprej (ex nunc); če je določen odpovedni rok, potem od podaje odpovedne izjave do prenehanja učinkovanja pogodbe preteče še odpovedni rok; če ni odpovednega roka, izjava o odpovedi učinkuje tako, kot vsaka prejemna izjava volje, in sicer od prejema naprej.

Poseben razlog ne rabi, da pride do odpovedi (to je redna odpoved) razen, ne more biti ob neprimernem času (čl. 333/odst. 3 OZ), ker trajno dolžniško razmerje še traja (ne preneha) do izteka odpovednega roka; če ta ni določen s pogodbo ali z zakonom, traja še primeren čas (čl. 333/odst. 4 OZ)

[28]

Izredna odpoved je tista, za katero obstaja pomemben razlog (kršitev pogodbe s strani druge pogodbene stranke); v časih je brez odpovednega roka ali pa mora upnik dolžnika opomniti; lahko je kakšna druga predpostavka (primer izredne odpovedi je v čl. 601 OZ, v zvezi z zakupno pogodbo).

Smrt: s smrtjo upnika ali dolžnika obveznost načeloma ne preneha (čl. 334 OZ- nanaša se na fizične osebe), preneha pa, če je nastala obveznost glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

Čl. 334 OZ se vsebinsko navezuje na čl. 125/odst. 2 OZ, ki določa, da pogodba ima učinek za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank razen,če ni dogovorjeno kaj drugega ali pa, če so strogo osebne obveznosti; PRIMER: čl. 142/odst. 1 in 2 ZD – za zapustnikove dolgove je odgovoren dedič razen, če se je odpovedal dediščini.

63. Ali lahko upnik svojo terjatev prenese na nekoga tretjega? V katerih primerih lahko to stori in kako?

Obveznostno razmerje povezuje le upnika in dolžnika; dolžnik je zavezan izpolniti le upniku, vendar neredko je potrebno, da na mesto starega upnika stopi novi upnik. Tak pravni posel se imenuje odstop terjatve s pogodbo (cesija – čl. 417 OZ). Predmet obveznosti ostane isti. Odstop terjatve se imenuje cesija, odstopnik – cedent, prevzemnik – cesionar, ter dolžnik – cesus. Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel, zavezovalni je nek drugi, npr. prodajna pogodba glede terjatve.

Za veljavnost odstopa terjatve mora biti sklenjena pogodba med starim in novim upnikom. Pravica zahtevati izpolnitev obveznosti je prenosljiva saj na upnikovi strani, pod določenimi predpostavkami tudi na dolžnikovi; s tem terjatev postane približana stvarnim pravicam; te pa so prenosne, ker učinkujejo nasproti vsakomur.

Upnik lahko prenese bodoče terjatve, če so določene ali vsaj dovolj določljive (iz razlogov pravne varnosti po načelu specialnosti) in, če je upnik imetnik terjatve; odstop terjatve bo imel učinek, ko nastanejo te terjatve (primeri vnaprejšnjega odstopa, ki igra vlogo pri podaljšanem pridržku LP).

Vse terjatve niso prenosne, in sicer tiste, ki so po zakonu prepovedane (npr. prepoved prenosa odškodnine v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega, zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja), tiste osebne narave (npr. pravica do spoštovanja, zaupanja in pomoči, ki obstaja med zakoncema), nezarubljive terjatve; Pravna posledica je prehod terjatve na prevzemnika (novega upnika), že s podpisom pogodbe. Na prevzemnika preidejo tudi stranske pravice, k katerim spadajo akcesorne pravice zavarovanja (hipoteka, zastavna pravica, pravica do prednostnega poplačila, poroštvo), kot tudi akcesorne pravice vezane na glavnico (obrestna pravica, pogodbena kazen)

64. Ali je obvestitev dolžnika predpostavka za prenos terjatve na novega upnika?

[29]

V interesu novega upnika je, da je dolžnik seznanjen s odstopom, vendar ni treba, da se dolžnik strinja; slednjega o odstopu obvesti odstopnik (stari upnik), ker do obvestila o odstopu je obveznostno razmerje le med odstopnikom in dolžnikom.

Obvestitev dolžnika ni predpostavka za prenos terjatve na novega upnika, ker je to sklenjena pogodba med starim in novim upnikom, in ker se lahko dogovorita, da dolžnika ne obvestita o odstopu (obvestitev samo spremeni položaj dolžnika).

65. Kaj je tihi odstop terjatve (tiha cesija) in zakaj se tako imenuje?

Stari in novi upnik se dogovorita, da o odstopu ne obvestita dolžnika, in v takem primeru gre za tihi odstop (tiha cesia); tak odstop se v SLO pravu imenuje tudi fudiciarna cesia, če služi kot sredstvo zavarovanja (druge) terjatve.

Do obvestila o odstopu terjatve dolžnik lahko izpolni staremu upniku, prost svoje obveznosti je, če od obvestila naprej izpolni novemu upniku. Tihi odstop terjatve ima prednosti, za novega upnika pa je tvegana, ker stari upnik lahko odstopi terjatev še komu, in o tem odstopu obvestil dolžnika; ta drugi (novi) upnik pol ima prednost pred prvim (novim) upnikom.

Odstopnik (stari dolžnik) mora izročiti dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah (OZ posebej omenja zadolžnico, če ta obstaja), ter mora na zahtevo prevzemnika izdati overjeno potrdilo o odstopu.

Prenos terjatve lahko pripelje do tega, da bi dolžnik ne imel kakšnih ugovorov, ki jih je imel še do odstopnika, vendar v čl. 421/odst. 2 OZ je poskrbljeno, da dolžnik ne izgubi teh ugovorov, in sicer tistih, ki je imel do odstopnika, in vseh tistih, ki jih ima proti prevzemniku. Vseeno, dolžnikov položaj je drugačen, kot pred prenosom terjatve; če je prevzemniku ob prenosu terjatve bila predložena listina, ki izkazuje obstoj terjatve, iz te pa ne izhaja prepoved o prenosu, potem prepoved praviloma učinkuje, torej dolžnik ugovora neprenosnosti ne bo mogel uveljavljati. Poleg tega dolžnik lahko ugovarja neveljavnost pogodbe o odstopu terjatve in sicer, če je pogodba neveljavna, dolžnik lahko izpolni nekomu drugemu, kar bi pomenilo, da dolžnikova obveznost do upnika ni ugasla.

Pobotno upravičenje dolžnika ni ugovor, temveč oblikovalna pravica. Temeljno pravilo: dolžnik lahko odstopljeno terjatev uveljavlja v pobot s prevzemnikom terjatve, ki bi jo lahko pobotal do obvestila o odstopu s odstopnikom, vendar te terjatve morajo zapasti do obvestila o odstopu.

66. Kaj je odstop namesto izpolnitve? V čem se razlikuje od odstopa v izterjavo?

Čl. 425/odst. 1 OZ- odstop namesto izpolnitve predpostavlja, da je odstopnik (stari upnik) hkrati dolžnik prevzemnika (novega upnika) iz nekega drugega razmerja; z odstopom namesto

[30]

izpolnitve ugasne dolžnikova obveznost do zneska odstopljene terjatve že z odstopom (to je poseben primer nadomestne izpolnitve).

Odstop v izterjavo (čl. 425/odst. 2 OZ)- dolžnik v takšnem primeru odstopi svojo terjatev, njegova obveznost pa se zmanjša ali ugasne šele, ko upnik izterja odstopljeno terjatev (podobna je izročitev v prodajo).

V obeh primerih mora prevzemnik izročiti odstopniku morebitni presežek; če pa je terjatev bila odstopljena v zavarovanje prevzemnikove terjatve, potem mora sledni skrbeti za izterjavo (kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar) odstopljene terjatve, in po izterjavi izročiti presežek.

67. Kaj je subrogacija?

Subrogacija je zakonsk sprememba upnika, če so seveda izpolnjene predpostavke; so primeri, v katerih je določena oseba izvršila obveznost, ki v svojem temelju ni bila njegova (pravi razlog za izpolnitev je tuja obveznost), in očiten primer je poroštvo, pri katerem porok odgovarja za dolžnikovo obveznost, čeprav poroštvo nastane s poroštveno pogodbo, in je samostojna obveznost do upnika, zgolj akcesorna.

Če je nekdo izpolnil tujo obveznost, pa za to ni imel pravnega interesa, očitno nanj ne preide, pač pa je dolžnik zaradi tega neupravičeno obogaten.

68. Katere so značilnosti prevzema dolga? V čem se razlikujejo od pristopa k dolgu? Kaj pa prevzem izpolnitve?

PREVZEM DOLGA

Kot se lahko zamenja upnik, se lahko zamenja tudi dolžnik, vendar je veliko bolj problematično. Zamenjava dolžnika ni mogoča brez sodelovanja upnika zato, ker je vrednost terjatve odvisna od plačilne sposobnosti dolžnika (solventnosti) in, če je solventen lahko izvrši dolgovano obveznost. Prevzem dolga se drugače imenuje privativna (oproščujoča) sprememba dolžnika. Dolžnik postane prost obveznosti.

Predpostavke: najprej je treba skleniti pogodbo med starim in novim dolžnikom, pri tem pa mora privoliti upnik. Domneva se, da je upnik privolil, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu.

Čl. 428 OZ v zvezi z hipoteko – če je z hipoteko obremenjene nepremičnine, ob odtujitvi, med odsvojiteljem in pridobiteljem bilo dogovorjeno, da bo pridobitelj prevzel dolg nasproti hipotekarnemu upniku, soglasje slednega se fingira, če ga izrecno ni odklonil, vendar hipotekarni upnik mora dati pisno privolitev, o posledicah treba opozoriti.

Pravne posledice: stari dolžnik ne postane prost svoje obveznosti, če je ob prevzemu novi dolžnik bil prezadolžen, upnik pa tega ni vedel in ni bil dolžan vedeti. To velja za glavno obveznost, stranske pravice ostanejo še naprej (ne velja za upnikove stranske pravice, ki so jih

[31]

dale tretje osebe in služijo zavarovanju); te praviloma prenehajo razen, če poroki in zastavitelji ne privolijo v odgovornost tudi za novega dolžnika.

PRISTOP K DOLGU

To je kumulativna sprememba dolžnika, in dolžnik ne postane prost svoje obveznosti; obstajata pogodbeni in zakonski pristop k dolgu.

Pogodbeni pristop k dolgu: pogodba med upnikom in tretjim, slednji se zaveže upniku, da bo izpolnil upnikovo terjatev do dolžnika; dolžnik ni stranka pogodbe, vendar dolžnikova obveznost ne preneha, upnik samo pridobi še eno terjatev, in sicer do tretjega (še en upnikov dolžnik za obstoječo terjatev); ko izpolni ali dolžnik ali tretji, je upnikova terjatev prenehala.

Zakonski pristop k dolgu: je predviden za primer, če na koga po pogodbi preide kakšna premoženjska celota ali njen posamezni del; takšna oseba odgovarja poleg imetnika in solidarno z njim za ta dolg, vendar do vrednosti aktiv; pogodbena izključitev pristopa k dolgu ni mogoča (čl. 433/odst. 2 OZ), vendar je ta norma, v nekaterih primerih izključena že na temelju zakona, kot je to pri izročilni pogodbi (čl. 533 OZ).

PREVZEM IZPOLNITVE: sklene se pogodba med dolžnikom in tretjim, pri kateri upnik ni stranka pogodbe, vendar se s to pogodbo tretji zaveže, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost nasproti njegovemu upniku; tretji odgovarja le dolžniku, če ne izpolni obveznost, upnik nima pravice terjati tretjega, ker tretji ni kršil nobene obveznosti do njega.

69. Ali je pogodbo mogoče prenesti? Če je, kakšni so učinki?

Poleg zamenjave dolžnika in upnika, je mogoča zamenjava ene stranke v obojestransko zavezujoči pogodbi, ki se opravi s pogodbo, ta pa se imenuje »pogodba o prenosu pogodbe«; da pride do tega je predpostavka, da v to mora privoliti še druga stranka obojestransko zavezujoče pogodbe.

Pravne posledice: prevzemnik popolnoma preide v položaj prenosnika, ker s pogodbo preide celotno pogodbeno razmerje (vse oblikovalne pravice, terjatve in obveznosti); za stranske pravice se smiselno uporabljajo določbe pogodbe o prevzemu dolga (čl. 122/odst. 4 OZ); Prenositelj ne odgovarja za veljavnost prenesene pogodbe in prevzemniku ne za to, da bo druga stranka izpolnila obveznost; prenositelj tudi ne odgovarja drugi stranki, da bo prevzemnik izpolnil obveznosti iz dvostransko zavezujoče pogodbe. Druga stranka lahko uveljavlja proti prevzemniku vse ugovore iz prenesene pogodbe, vendar ne more uveljavljati ugovore, ki jih ima proti prenositelju (čl. 124 OZ).

70. Kaj je bistvena značilnost pogodbe v korist tretjega?

Čl. 125/odst. 3 OZ predvideva možnost sklenitve pogodbe v korist tretjega; pogodba v breme tretjega pa ni mogoča, saj jo OZ ne predvideva.

Značilnosti: ni samostojen pogodbeni tip, lahko se dogovori z vrsto pogodbenega tipa, kot sta npr. prodajna ali zakupna pogodba v korist tretjega; značilno za pogodbo v korist tretjega je,

[32]

da tretji namreč pridobi samostojno pravico, čeprav ni bil predhodno vključen v sklenitev pogodbe, in tudi, če ni naknadno podal nobene izjave volje.

Udeleženci pogodbe v korist tretjega so trije, in sicer: upnik (pogodbenik, ki je po pogodbi upravičen zahtevati od sopogodbenika, da tretjemu izpolni obveznost), dolžnik (drugi sopogodbenik) in tretji. Med njimi obstajajo naslednja razmerja: a) med upnikom in dolžnikom kritno razmerje, b) med upnikom in tretjim valutno razmerje in c) med dolžnikom in tretjim izvršitveno razmerje;

Upnikova pravica do preklica: upnik lahko prekliče pravico tretjega, vse dokler jo slednji ne sprejme; če pa je dogovorjeno, da dolžnik izpolni po upnikovi smrti, lahko upnik tudi z oporoko prekliče pravico v korist tretjega (čl. 127/odst. 2OZ).

Pravni položaj dolžnika: čl. 128 OZ preprečuje, da bi zgolj zaradi sklenitve pogodbe v korist tretjega tretji pridobil pravico, ki ne bi bila obremenjena z ugovori, ki jo dolžnik dolguje upniku, kot takšno.

Pravni položaj tretjega: če hoče tretji izkoristiti kar mu nudi pogodba v korist tretjega, je dovolj, da pusti, da dolžnik izpolni svojo obveznost njemu; lahko pa odkloni, vendar izgubi pravico do izpolnitve, ker pravica namreč pripada upniku (čl. 129/odst. 1 OZ).

71. Kakšne so različne možnosti glede obstoja mnoštva upnikov ali dolžnikov in katere so, v enem stavku, bistvene značilnosti vsake od njih? Pojasnilo: mišljene so deljene/solidarna/skupna terjatev (mnoštvo upnikov) in deljena/solidarna/skupna obveznost (mnoštvo dolžnikov)

Mnoštvo upnikov ali dolžnikov obstaja, če sta upnika ali dolžnika vsaj dva (pogodba se sklene z več osebami ali, mnoštvo upnikov ali dolžnikov nastane s dedovanjem). Nastane vprašanje, kdor komu mora izpolniti in koliko;

MNOŠTVO UPNIKOV

Pomembno je, kateri so deljivi, in kateri so nedeljivi predmeti obveznosti.

Deljene terjatve: če je upnikov več, dolžnik le eden, in obveznost deljiva, potem se terjatev med upniki deli na enake dele; vsak upnik lahko zahteva le svoj del terjatve (čl. 393/odst. 2 OZ);

Solidarne terjatve: terjatev je solidarna, če vsak solidarni upnik zahteva od skupnega dolžnika cele obveznosti; če je eden od upnikov poplačan, preneha obveznost nasproti vsem, vendar ostali upniki od poplačanega upnika lahko zahtevajo svoj delež.

Skupne terjatve: predmet obveznosti je lahko nedeljiv ne le iz dejanskih, temveč tudi iz pravnih razlogov.

MNOŠTVO DOLŽNIKOV

[33]

Deljena obveznost: če je obveznost deljiva, in je dolžnikov več, upnik pa le eden, nastanejo samostojne terjatve upnika zoper vsakega dolžnika, torej vsak od slednih je odgovoren za svoj del dolga.

Solidarna obveznost: upnik lahko zahteva od vsakega dolžnika izpolnitev solidarne obveznosti od vsakega dolžnika dokler obveznost ni izpolnjena; ko eden od dolžnikov izpolni, preneha ista za vse dolžnike, vendar lahko zahteva od ostalih dolžnikov povrnitev dela svoje izpolnitve.

Skupna obveznost: dolgovane obveznosti ni mogoče izpolniti brez vseh dolžnikov skupaj, ker je predmet nedeljiv iz dejanskih ali pravnih razlogov.

72. Katere so bistvene značilnosti solidarnosti terjatev (solidarnosti dolžnikov)?

Dolžnik je eden, vsem upnikom;

Dolžnik sam izbere kateremu upniku bo izpolnil, če je predmet deljiv; dolžnik lahko pobota svojo obveznost s terjatvijo nasproti upniku, ki zahteva od njega izpolnitev; s terjatvijo, ki jo ima do katerega drugega upnika pa le del, ki odpade na tega upnika;

Če je dolžnikov več, obveznost pa nedeljiva, obveznost morajo izpolniti vsi skupaj; če pa je dolžnik eden, upnikov več, in obveznost nedeljiva, potem dolžnik lahko izpolni le vsem upnikom skupaj, izjema je,če en upnik ima pooblastilo od drugih upnikov da mu dolžnik izpolni, pol lahko dolžnik izpolni obveznost samo tem upniku.

Pri skupni lastnini je značilna povezanost oseb, in ena od teh oseb, ne more prosto razpolagati s skupno lastnino (skupna lastnina v zvezi z dedovanjem in s pridobivanjem premoženja v zakonski zvezi); skupne obveznosti lahko izpolnijo le vsi dolžniki skupaj.

73. Katere so bistvene značilnosti solidarnosti obveznosti (solidarnosti upnikov)?

Če je obveznost deljiva, in je en upnik, dolžnikov pa več, nastanejo samostojne delne terjatve upnika zoper vsakega dolžnika (velja za vse pogodbe razen gospodarskih, pri katerih se v takšnih primerih domneva solidarnost);

Če je upnikov več, dolžnik pa eden, in obveznost deljiva, potem se terjatev med upniki deli na enake dele;

Pri solidarnem (nerazdelnem) dolgu, upnik lahko zahteva izpolnitev solidarne obveznosti od vsakega dolžnika posebej, vse dokler obveznost ni izpolnjena; PRIMER: upnik si lahko izgovori, da dva dolžnika solidarno dolgujeta eno novo vozilo- predmet je nedeljiv, lahko pa ga izpolni vsak od dolžnikov solidarno, kadarkoli; prav tako si lahko dolžnik izgovori, da dva dolžnika solidarno dolgujeta denarni znesek, ki pa je deljiv predmet obveznosti.

[34]

SPLOŠNI DEL I/2

74. V čl. 131/odst. 1 OZ se nahaja generalna klavzula glede odškodninske odgovornosti. Kaj določa? Podobno: Katere so predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti, kot jih vidita literatura in sodna praksa? Kaj jim je mogoče očitati?

Čl. 131/odst. 1 OZ je prva generalna klavzula – določa, da se odgovarja za vsako krivdno povzročeno škodo, torej za vsako premoženjsko in nepremoženjsko škodo (sledno OZ nekoliko omejuje); odgovornost za nevarno stvar ali dejavnost urejuje druga generalna klavzula, ki je čl. 131/odst. 2 OZ (sodna praksa pa opredeljuje katere so nevarne stvari in dejavnosti, ker to OZ ne ureja).

Čl. 131/odst. 1 OZ določa: »Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde«; stališča pa glede dejanskega stanu in o ostalih predpostavk so različna; po enem stališču so predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost, drugo stališče (Jadek Pensa in Plavšak): protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda.

Najprej je treba preizkusiti ali obstaja ali so podane predpostavke, ki spadajo k dejanskem stanu, tem predpostavkam sledijo tiste, ki se nanašajo na protipravnost, in na koncu se preizkuša krivda (protipravno in krivdno ravnanje je konkretno, ne katerokoli).

Vzročna zveza je povezava med vzrokom in posledico; v zasebnem pravu je pomembna povezava med človekovim ravnanjem in nastalo posledico, v deliktnem pravu pa, med človekovim ravnanjem in nastalo škodo.

Izhodiščna točka za razmišljanje o vzročni zvezi je vzročna zveza v naravoslovnem smislu. Najprej je treba ugotoviti povezavo med človekovim ravnanjem (storitev ali opustitev) in nastalo posledico; npr.: gibi pod vplivom absolutne sile, nezavestno stanje ali refleksna dejanja niso ravnanja in ne pripeljejo do odškodninske odgovornosti; ekvivalenčna teorija: če bi oseba povzročila prometno nesrečo in s tem škodo, z osebnim avtom, bi bila kriva njegova starša, ker sta ga oplodila, in tudi bi bil kriv proizvajalec, ker je izdelal osebni avto (njun prispevek škodi je kavzalen, dokler se kavzalnost razume naravoslovno); adekvatna teorija: ta teorija želi omejiti odgovornost za škodo; mogoče jo je razumeti, kot nesamostojni del teorije o ratio legis; teorija ratio legis daje prepričljive rezultate, če je bilo ravnanje povzročitelja škode takšno, da je kršilo konkretno zakonsko normo. SLO sodna praksa in literatura menita, da zadostuje že vedenje v nasprotju običajnimi normami vedenja in dobrimi običaji; takšno ravnanje ni v nasprotju s kakšnimi pravnimi normami, zato v takšnih primerih omenjena teorija ne more biti uporabljena.

[35]

Predpostavke so: obe generalni klavzuli, poleg njih pa še cela vrsta posameznih dejanskih stanov, ki urejajo odgovornost v posebnih primerih; npr. odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči otrok (čl. 142/odst. 1 in 4 OZ), za po delavcih povzročeno škodo (čl. 147/odst. 1 OZ).

Posamezne podlage za odgovornost se nahajajo tudi v drugih zakonih, kot so npr. ZVPot, Zakon o javnih uslužbencih, čl. 26 Ustave itn;

Dobrine, ki jih varuje OZ so: premoženje (npr. mogoče je doseči varstvo relativne pravice, in to je terjatve), življenje, telo, zdravje, osebne pravice (npr. do življenja, zdravja in telesne integritete, do prostosti, časti in dobrega imena, do imena, osebne identitete, do pisemske tajnosti, do duševne integritete itn) ; torej, če nekdo s svojim ravnanjem prizadene katero od teh dobrin, je odškodninsko odgovoren.

75. Pojem odškodninskega in deliktnega prava in kakšen je njun namen?

Jamčevanje pomeni odgovornost za neko ravnanje s to posledico, da mora odgovorni subjekt iz lastnega premoženja odpraviti na tujih dobrinah nastalo škodo.

Deliktno pravo – je v svojem temelju jamčevalno pravo; v tem pravu gre za odločitev ali je nekdo sploh odgovoren za škodo; urejeno je v čl. 131 OZ in nas. Z deliktnim pravom je zakonodajalec želel doseči različne namene, in sicer, da nosi škodo povzročitelj, ne nujno imetnik prizadete dobrine (v določenih vrstah povzročene škode je zagotovljena preskrba oškodovanca); to pravo ima neko vrsto zastraševalnega učinka (učinkuje na povzročitelja, ker ve da bo odgovarjal in se vede bolj odgovorno);

Treba je ločiti civilno deliktno pravo (odgovornost za civilni delikt) od kazenskega deliktnega prava (odgovornost za kazenski delikt), čeprav sta povezani; lahko je civilnopravna odgovornost posledica storjenega kaznivega dejanja, vendar v številnih primerih obstaja civilni delikt, čeprav ni storjeno nobeno kaznivo dejanje.

Odškodninsko pravo – se ukvarja s pravno posledico jamčevanja, to je z odškodnino. Odškodnina se lahko da na različne načine: če je stvar uničena se priskrbi nova stvar; če je bila stvar poškodovana se poškodba lahko odpravi ali da denarno nadomestilo (če je bila stvar edinstvena na svetu, če je oškodovanec trpel telesne bolečine). To pravo je urejeno v odseku o povrnitvi škode, in sicer v čl. 164 – 171 OZ. SLO literatura uporablja pojem odškodninskega prava drugače, ker je nastanek škode predpostavka za uporabo tako deliktnega, kot tudi odškodninskega prava. O vrsti in višini odškodnine ima smisel odločati šele, ko je odločeno o odgovornosti nasploh (deliktna norma pripeljala do sklepa, da je odgovornost podana) – to je namen odškodninskega prava.

Pravila odškodninskega prava se smiselno uporabljajo v primeru odgovornosti za kršitev pogodbenih obveznosti (čl. 246 OZ) – je bistveno drugačno področje uporabe, kot pri deliktnem pravu.

[36]

Če se napravi povzetek: deliktno pravo je urejeno v čl. 131- 163 in v čl. 186-188 OZ; odškodninsko pravo je urejeno v čl. 164-185 OZ.

76. Kateri dve glavni vrsti škode obstajata in katere (pod) vrste škode vključujeta?

Škoda je prikrajšanje, ki jo kot škodo opredeli kakšen predpis; škoda je opredeljena, kot: premoženjska (materialna=gmotna) in nepremoženjska (imaterialna=negmotna). Zmanjšanje do škodnega dogodka obstoječega premoženja se imenuje navadna škoda, izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja premoženja.

Škoda je torej, vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja, vsaka povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu ter okrnitev ugleda pravne osebe.

Odločilni sta dve razliki med premoženjsko in nepremoženjsko škodo, in sicer: vrsti prizadete dobrine in v določbah o povrnitvi škode.

PREMOŽENJSKA ŠKODA: uničena je npr. stvar, ki je v oškodovančevi lasti ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Povrne se vsaka premoženjska škoda, vzrok za nastanek premoženjske škode načeloma ni pomemben. Vsaka kršitev tistih pravic, ki spadajo k premoženjskim pravicam, lahko pripelje do odškodninske odgovornosti.

NEPREMOŽENJSKA ŠKODA: je tista, zaradi katere se premoženje ne spremeni; to so npr. duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena, okrnitve svobode ali smrti bližnjega itn; telesne bolečine (sodna praksa jih je opredelila, kot krajšo nezavest ali vezanost na posteljo) in strah.

77. Kaj je protipravnost (nedopustno ravnanje/škodljivo dejstvo)? Kakšno vlogo igra protipravnost pri krivdni in kakšno pri objektivni odgovornosti? Je kje urejena ali ne?

Stališče sodne prakse in literature je, da je protipravnost ravnanje, ki nasprotuje kakšni konkretni pravni normi, vendar ne le ta; konkretni normi nasprotujejo ravnanja, ki pomenijo npr. kršitev cestnoprometnih znakov, ravnanje, ki nasprotuje dobrim običajem itn; razume se, da je vsako ravnanje, s katerim se prizadene v OZ varovana dobrina (npr. lastnina, življenje...), po vsebinski plati protipravno. V ostalih primerih pa bi moralo veljati, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano.

Škodo je treba povrniti, ne glede na to ali je ravnanje protipravno ali pa, da ravnanje nekoga samo po sebi ni bilo nedopustno.

78. Kaj naj bi izključilo protipravnost?

Protipravnost naj bi izključili 4 primeri, ki jih OZ določa, i sicer: silobran, stiska, dovoljena samopomoč in oškodovančeva privolitev (določa le, da povzročitelj škode zanjo ne odgovarja).

[37]

Literatura meni, da čl. 138-140 OZ izključujejo protipravnost in, ne krivdo.

SILOBRAN: je tista obramba, ki je neogibno potrebna za odvrnitev sočasnega protipravnega napada oškodovanca na povzročitelja škode. V tem primeru se izključi protipravnost ravnanja in odgovornost za povzročeno škodo.

STISKA: se razume, kot ravnanje potrebno, da oškodovanec od sebe ali koga drugega odvrne sočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejana škoda ni večja od škode, ki je grozila. V tem primeru je izključena protipravnost dejanja.

SAMOPOMOČ: je pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in, če način odvračanja kršitev ustreza okoliščinam v katerih nastaja nevarnost; V tem primeru naj bi bila izključena protipravnost dejanja in škode.

PRIVOLITEV OŠKODOVANCA izključi protipravnost.

79. Kaj je krivda? Kdo je lahko krivdno (deliktno) odgovoren? Kdo ne?

Krivda je podana, če oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. To je subjektivni odnos do ravnanja; predpostavka pa za krivdo je, da je oseba sploh sposobna biti kriva; ta sposobnost se imenuje deliktna (krivdna) sposobnost.

Deliktna (krivdna) sposobnost je sposobnost osebe, da ravna krivdno in posledično odgovarja za delikt. Naprej je treba preizkusiti, ali je neka oseba sploh sposobna biti kriva.

Deliktno (krivdno) sposobni so: mladoletniki od 14-18 leta starosti; polnoletniki (ostanejo deliktno sposobni do smrti razen, če ni nerazsoden); osebe v prehodni nerazsodnosti, če so v to stanje prišle po svoji krivdi (npr. vinjena oseba).

Deliktno (krivdno) nesposobni so: nerazsodne osebe (to so tiste osebe, ki zaradi motnje v duševnem razvoju, ali zaradi težav duševnega zdravja niso sposobne razsojati); osebe, ki so prehodno nerazsodne, pa v takšno stanje niso prišle po svoji krivdi; mladoletnik do dopolnjenega 7. leta starosti; mladoletnik od 7-14 leta starosti ni krivdno odgovoren, razen, če se dokaže njegova razsodnost.

Namen krivde: dovolj je, da se oseba zaveda ali bi se morala zavedati, da bo nastala določena posledica iz njenega ravnanja. Vendar je namen manj pomemben, kot je malomarnost.

Malomarnost je podana, če povzročitelj škode ne ravna, kot skrbni gospodar ali gospodarstvenik, tudi ne, kot dober strokovnjak. Razlikujemo dve vrsti malomarnosti, in sicer: hudo (skrajna nepazljivost) in majhno (navadna) malomarnost. Literatura navaja, da se domneva majhna (navadna) malomarnost, vendar to ni pomembno za samo odgovornost, pomembna je lahko krivdna oblika, predvsem za odmero škode.

Povzročitelj škode mora dokazati, da ni ravnal krivdno, torej nosi dokazno breme; če mu ne uspe dokazati, bo odgovoren za nastalo škodo.

[38]

Razlika med trditvenim in dokaznim bremenom: pri trditvenem bremenu, oseba mora postaviti ustrezne trditve, pri dokaznem bremenu pa mora trditve dokazovati; praviloma oba bremena nosi oseba, za katero je neko dejstvo ugodno. Literatura meni, da dokazno breme nosi oškodovanec, glede obstoja krivde, povzročitelj škode pa mora nositi trditveno breme, glede nekrivdnosti lastnega ravnanja.

80. Kateri so razlogi, ki lahko izključujejo odgovornost neke osebe?

Za škodo načeloma odgovarja povzročitelj škode. Odgovornost izključuje kakšen razlog, zaradi katerega povzročiteljevo ravnanje ni bilo protipravno;

Razlogi so: a) krivdna nesposobnost povzročitelja škode; b) ali povzročitelj ni ravnal krivdno; c) ali je za nastalo škodo odgovornih več oseb. Ti razlogi so po generalni klavzuli (čl. 131/odst. 1 OZ).

Pravilo je, da za škodo odgovarja povzročitelj škode, če izpolnjuje še ostale predpostavke odškodninske odgovornosti (če obstaja posebna podlaga za odškodninsko odgovornost, potem je treba preizkusiti ali so izpolnjeni znaki dejanskega stanu te norme vključno z vzročnostjo).

81. Ali je šestleten (desetleten, petnajstleten) otrok deliktno odgovoren?

Otrok do 7. leta starosti ni krivdno odgovoren, zato šestleten otrok ni krivdno (deliktno) odgovoren; od 7- 14 leta starosti je otrok omejeno deliktno sposoben, če je razsoden; v tem primeru je omejeno deliktno sposoben desetletni otrok, če je razsoden, vendar so starši krivdno odgovorni za takega otroka; od 14-18 leta starosti so popolnoma deliktno odgovorni, zato petnajstletnik odgovarja deliktno, čeprav so tudi starši krivdno odgovorni za otroka do 18 let starosti.

82. Kako je urejena odgovornost staršev in nadzornih oseb za po otroku povzročeno škodo?

Čl. 142/odst. 1-4 OZ – odgovornost staršev za po otroku povzročeno škodo; starši so odgovorni za po otroku povzročeno škodo od dopolnjenega 7-18 leta starosti otroka, in sicer odgovornost je krivdna, breme dokazovanja nekrivde nosijo sami.

Za otroka do 7. leta starosti, starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči ta otrok ne glede na svojo krivdo, ker ne bi bilo prav, da oškodovanec ne dobi povrnjeno škodo, če se še upošteva, da starši imajo roditeljsko pravico in so v okvirju te pravice dolžni nadzorovati otroka.

Če je otrok pod nadzorstvom skrbnika, odgovarja skrbnik (šola oziroma druga ustanova) razen, če dokaže, da je opravljal nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu; če za škodo odgovarja tudi mladoletnik, je odgovornost solidarna (čl. 144 OZ).

Odgovornost staršev in nadzornih oseb preneha šele z otrokovo polnoletnostjo.

[39]

83. Kako odgovarjajo sostorilci in udeleženci? Kateri so tipični primeri sostorilstva in udeležbe?

Za škodo, ki je povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (čl. 186/odst. 1 OZ). Tipični primeri so s poškodovanjem tuje lastnine; tudi napeljevalec in pomagač, ter tisti, ki so pomagali, da se ne odkrijejo odgovorne osebe, odgovarjajo solidarno s sostorilci. Če je več oseb, pa so škodo povzročili neodvisno drug od drugega in ni mogoče ugotoviti njihovega deleža pri povzročitvi škode, odgovarjajo solidarno; tudi takrat, ko je škodo povzročila ena izmed več oseb, pa so te osebe med seboj povezane, in ni mogoče ugotoviti katera je povzročila škodo (značilno za pretepe) – gor povedano se nanaša na zunanje razmerje; notranje razmerje – je regresno, kar pomeni, da tisti solidarni dolžnik, ki je plačal več, kot je njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika da mu povrne, kar je plačal zanj.

Če delež odškodnine ni mogoče določiti, so deleži enaki razen, če pravičnost zahteva drugačno odločitev (npr.: eden je zelo močan, drug pa šibke postave).

Upravičenec do odškodnine je načeloma neposredni oškodovanec, vendar izjeme so: nekateri družinski člani dobijo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega; v primeru težke invalidnosti, sodišče presodi odškodnino otrokom ali staršem, in sicer za njihovo duševno bolečino; odškodninski zahtevek je mogoče tudi odstopiti in podedovati, sicer ta možnost je omejena v primeru terjatve za povrnitev nepremoženjske škode.

84. Kako je urejena objektivna odgovornost in kateri je značilni primer objektivne odgovornosti? Kaj je nevarna stvar? Kaj je nevarna dejavnost?

Temeljna določba se nahaja v čl. 131/odst. 2 OZ: » Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo« - iz te določbe je razvidno, da krivda ni predpostavka odgovornosti, zato se ta vrsta odgovornosti imenuje objektivna odgovornost. Pravni temelj za odgovornost sta čl. 131/odst. 1 OZ in čl. 131/odst. 2 OZ.

Po mnenju literature, predpostavke objektivne odškodninske odgovornosti so: škodni dogodek, škoda, vzročna zveza in objektivna odškodninska odgovornost. Ker je odgovornost posledica in, ne vzrok za odgovornost, zakonodajalec v čl. 131/odst. 1 OZ to pojasnjuje, zato so predpostavke za objektivno odgovornost: nevarna stvar ali dejavnost, škoda in vzročna zveza.

Pri objektivni odgovornosti OZ varuje iste dobrine, kot pri subjektivni odgovornosti (premoženje, življenje, telo, zdravje, osebne pravice); iz čl. 131/odst. 2 OZ izhaja, da obstaja objektivna odgovornost, če škodo povzroči nevarna stvar in nevarna dejavnost.

Pravna posledica je dolžnost povrnitve škode, torej oškodovanec ima odškodninski zahtevek do imetnika (je imetnik nevarne stvari) oziroma do obratovalca (to je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

[40]

Niti nevarna stvar, niti nevarna dejavnost nista zakonski opredeljena, zato jih opredeljuje sodna praksa, ki se opira na čl. 131/odst. 1 in 2 OZ – nevarne stvari (same po sebi so nevarne) in nevarne dejavnosti so tiste, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico.

Lahko je nenevarna stvar, vendar v določenih okoliščinah postane nevarna (PRIMER: stopnice so nenevarne, lahko pa postanejo nevarne, npr. v gostinskem lokalu je stopnica nenevarna, postane pa nevarne, če je na nepričakovanem mestu in slabo vidna).

85. Kaj izključuje objektivno odgovornost?

Ker krivda in protipravnost nista predpostavki objektivne odgovornosti, odpadeta ne krivdno in tudi ne protipravno ravnanje, kot razloga za morebitno oprostitev odgovornosti. Tudi, sicer so razlogi za oprostitev pri objektivni odgovornosti zelo omejeni.

IMETNIK - Če škoda ni nastala in, če je ni povzročil imetnik nevarne stvari, odgovornosti NI. Imetnik je prost odgovornosti tudi, če je škoda povzročena zaradi višje sile ali pa zaradi ravnanja, ki ga imetnik ni pričakoval, niti mogel preprečiti (torej ravnanje drugih v vzročni zvezi z nastalo škodo). Imetnik bo odgovoren, če bo skrbnost varovanja nevarne stvari manjša od potrebne. Namesto imetnika bo odgovarjal tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo.

OBRATOVALEC – je tisti, v čigar interesu se je opravljala določena dejavnost, ter odgovarja za povzročeno škodo; če pa obratovalec sklene obveznostno-pravno pogodbo z nekom tretjim, to bi pol lahko bil najemnik ali izposojevalec in, bi odgovarjali za škodo.

86. Kako je urejena soodgovornost oškodovanca v zvezi z objektivno odgovornostjo?

Imetnik je lahko le deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (PRIMER: oškodovanec med premikanjem vlaka odpre vrata in skoči iz vlaka, pri tem pa utrpi škodo). Če je kdo tretji prispeval k nastanku škode, ta tretji odgovarja oškodovancu solidarno z imetnikom stvari. Soodgovornost se pogosto izraža v odstotkih.

Primeri soodgovornosti so pogosti in, npr. pride do soodgovornosti, če oškodovanec ravna v nasprotju s predpisi (PRIMER: v cestnem prometu – pride do prometne nesreče, v kateri so udeleženi pešci in motorna vozila – pešci pogosto kršijo pravila v cestnem prometu in postanejo soodgovorni za nastalo škodo).

87. Kako je urejena soodgovornost oškodovanca, če se ponesreči v nesreči, ki jih povzročijo premikajoča se motorna vozila?

Če škodo povzročita dva premikajoča se motorna vozila, odgovarjata vsak imetnik v sorazmerju s svojo krivdo; če je kriv eden imetnik, se uporabljajo pravila krivdne odgovornosti; če pa škodo utrpijo drugi, odgovarjajo oba imetnika motornih vozi solidarno.

Sodna praksa vseskozi preizkuša, ali so bila kršena cestnoprometna pravila. Iz utemeljenih sodnih odločb se lahko sklepa, da je kriv tisti, ki krši cestnoprometna pravila. Po načelu

[41]

sokrivde, kršita cestnoprometna pravila tako povzročitelj, kot oškodovanec (PRIMER: čez križišče po prednostni cesti vozi prvo vozilo s preveliko hitrostjo, iz stranske ceste pa neprevidno zavije na prednostno cesto drugo vozilo, ki prvemu zapre pot).

88. Kako je urejena odgovornost delodajalcev za po delavcih povzročeno škodo tretjim in kako odgovornost delavcev za isto škodo?

Delavec je sam odgovoren za škodo, ki je povzroči naklepno, pri opravljanju dela. Če delavec, pri opravljanju svojega dela ali v zvezi s delom, povzroči tretjemu škodo iz navadne malomarnosti, za to škodo odgovarja delodajalec, ker je merilo za delavčevo ravnanje takšno, kot velja za delodajalca samega.

Mogoče je tudi, da tretjemu odgovarja tako delodajalec, kot delavec; predpostavka je, da je delavec povzročil škodo naklepno.

Delodajalec lahko zahteva povrnitev škode tretjemu od samega delavca, in sicer za naklepno povzročeno škodo, kot tudi povzročeno iz hude malomarnosti. Zastaralni rok znaša 6 mesecev od plačila odškodnine.

Ker je večinoma škoda povzročena iz navadne malomarnosti pomeni, da delavec v največjih primerih ne odgovarja.

89. Kako je urejena odgovornost pravne osebe za delovanje njenega organa in kako je urejena odgovornost samih članov organa za povzročeno škodo?

Poslovno ali deliktno sposobna pravna oseba sama po sebi ne more biti že po naravi stvari, ker je pravna oseba zgolj pravna konstrukcija in, kot takšna je pravno sposobna. Zanjo morajo ravnati ljudje in, če so ti člani organov pravne osebe, razumljivo je, da osebno odgovarjajo za povzročeno škodo, vendar tudi ta pravna oseba odgovarja za ravnanje svojega organa pri opravljanju svojih funkcij. Pravna oseba ima pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska (regresni zahtevek) od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana.

PRIMER: če poslovodja pri poslovnem sestanku povzroči telesno poškodbo svojemu sogovorniku, bo za takšno krivdno ravnanje odgovarjala tudi pravna oseba (povzročitev škode pri opravljanju funkcije); lahko se zgodi, da poslovodja povzroči prometno nesrečo pri poslovni vožnji (to pa je povzročitev škode v zvezi s opravljanjem funkcije).

90. Kako je urejena odgovornost proizvajalca stvari z napako?

Proizvajalec, ki da v promet stvar z napako, odgovarja za po napaki povzročeno škodo in, je njegova odgovornost objektivna.

Proizvajalec je lahko odgovoren tudi, če ni preprečil nastanka pričakovane škode z opozorilom, varno ovojnino ali kakšnim drugim ustreznim ukrepom in, je zato nastala škoda zaradi kakšne nevarne lastnosti stvari (čl. 155/ odst. 2 OZ).

[42]

91. Kako je urejena povrnitev premoženjske škode?

Premoženjska škoda sta zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).

Temeljno pravilo je, da mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje pred nastankom škode, torej je dolžna popolnoma nadomestiti škodo, in sicer v naravi (npr. je dolžan popraviti v prometni nesreči poškodovano vozilo). Oškodovanec lahko zahteva denarno odškodnino, namesto v naravi povrnitev škode (ta denarni znesek je potreben oškodovancu, da povrne prejšnje stanje, pred škodljivim ravnanjem); sodišče zahtevi mora ugoditi razen, če okoliščine v danem primeru opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja.

Odškodnina ima obliko denarne rente (dosmrtne ali za določen čas), v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja.

Pri zmanjšanju premoženja (navadna škoda), je treba primerjati premoženje pred škodnim dogodkom in, po njem; razliko mora v denarju nadomestiti povzročitelj škode razen, če se ne odpravlja v naravi.

Pri povečanju premoženja (izgubljenem dobičku), ocenjevanje je obvezno, pri katerem se upošteva, kakšno bi bilo premoženje, če ne bi bilo škodnega dogodka in, ki bi ga bilo mogoče pričakovati na normalen tek stvari.

Deljena odgovornost (oškodovančev prispevek pri nastanku škode) – je v praksi pogosta; če oškodovanec prispeva pri nastanku škode, del škode mora nositi sam (PRIMER: pretepi med dvema osebama- ena stranka začne pretep, druga se prekomerno brani).

Po vsebinski plati primera oškodovančevega prispevka so: presežena hitrost, neuporaba varnostnega pasu, vožnja pod vplivom alkohola itn...

Za deljeno odgovornost ne gre, če je oškodovanec zaradi svojih telesnih značilnosti podvržen nastanku posebne, neobičajne škode ( PRIMER: oškodovanka zaradi okužbe s salmonelo zboli za reaktivnim artritisom in, zaradi redke dedne podlage posledična bolezen ne bi bila mogoča).

Če nekdo povzroči smrt drugega, povzročitelj škode mora plačati stroške pogreba. Preživela oseba, ki jo je umrli preživljal in preživninski upravičenec ima pravico do povračila škode, ki jo je utrpela zaradi smrti, in sicer v obliki denarne rente.

V primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, morajo biti povrnjeni stroški zdravljenja, ter izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti za delo. Če poškodovani ni zmožen za delo in posledično izgubi zaslužek, povzročitelj mu mora plačati denarno rento, kot obliko odškodnine (PRIMER: če bi zaposleni zaradi telesne poškodbe bil invalid, in bi zaradi nekoč višje plače prejemal nižjo invalidnino, razliko bi lahko zahteval v obliki rente).

92. Kako je urejena odgovornost za nepremoženjsko škodo?

[43]

Povrnitev nepremoženjske škode je odvisna od pravice, ki je bila kršena. Če je bila kršena osebnostna pravica je drugače, kot npr. v prometni nesreči povzročene telesne poškodbe.

Škoda se mora kazati v obliki telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in strahu. Pomembnejša ko je prizadeta dobrina, odškodnina mora biti višja, vendar objektivnega merila ni, zato pomembno vlogo ima sodna praksa, ki je oblikovala merila za te primere (čl. 180 OZ).

93. Katere so predpostavke obogatitvenega zahtevka pri zavestnem in namenskem povečanju tujega premoženja? Katere primere te vrste OZ ureja še posebej?

Cilj prava neupravičene obogatitve je, odpraviti obogatitve, za katerega ni pravnega temelja; s tem služi tudi pravičnosti ( ker je nekdo osiromašen zaradi obogatitve drugega), da se odpravi takšna osiromašenost.

Pravo neupravičene obogatitve (PNO) ne daje obogatitvenega zahtevka komurkoli, in ne zgolj zaradi kakorkoli pravičnosti. Smisel PNO je, da se obogatitev obogatenega prenese na osiromašenega.

OZ ureja neupravičeno obogatitev v čl. 190 - čl. 198 OZ; dve specialni normi sta o posledicah ničnosti v čl. 87 OZ, in o posledicah razveljavitve pogodbe v čl. 96 OZ – obe se nanašata na le na obogatitev zaradi neveljavnosti pravnega posla.

Temeljne normi sta dve, in sicer čl. 190 OZ, ki daje pravni temelj za zahtevek iz neupravičene obogatitve, in druge sta v čl. 192 in čl. 193 OZ, ki opredeljujejo vsebino zahtevka. Temu lahko dodamo še čl. 95 in 96 SPZ, ki urejata zahtevke, koz tudi vsebino zahtevka.

Splošne predpostavke za nastanek zahtevka iz neupravičene obogatitve so: obogatitev, neobstoj pravnega temelja za obogatitev in obogatitev »na stroške« osiromašenega.

Obogatitveni zahtevek pri zavestnem in namenskem povečanju tujega premoženja – čl. 190/odst. 1 OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten...prejeto mora vrniti; mišljeno je zelo široko; predmet obogatitve je lahko dajatev, kot tudi storitev in, tudi nima vedno premoženjski značaj (npr. družinske fotografije, ki nimajo nobeno premoženjsko vrednost). »Prejeto« mora biti natančno določeno.

Obogatitev se lahko kaže v treh oblikah, in sicer: pozitivno povečanje premoženja; obogatitev, kot oprostitev obveznosti in, obogatitev, kot pridobitev s storitvijo.

Pozitivno povečanje premoženja se pridobi: a) s pridobitvijo absolutnih pravic (npr. lastninske pravice), b) s pridobitvijo obveznostno-pravnih pravic (npr. terjatvijo – s prodajno pogodbo), c) s pridobitvijo posesti, d) s pridobitvijo pravice razpolaganja (npr. z vpisom v zemljiško knjigo);

[44]

94. Katere so predpostavke obogatitvenega zahtevka pri nezavestnem in nenamenskem povečanju tujega premoženja?

Do obogatitve pride, če obogateni uporabi varovani pravni položaj dolžnika brez njegovega dovoljenja za lastne namene in, tako poveča svoje premoženje na njegovo škodo.

Pravice s dodelitveno vsebino so vse absolutne pravice, značilna je LP (ima premoženjsko-pravno in dodelitveno vsebino); kdor torej uporablja stvar v tuji lasti, mora vrniti to stvar in, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Podobno je z užitkom, kot stvarno-pravno pravico; kdor ima užitek na stvari ali pravici, lahko zahteva vrnitev od neupravičeno obogatenega in, tudi izročitev koristi.

Poseg v pravico s dodelitveno vsebino lahko dovoli zakon, lahko pa vanj privoli upravičenec (to sta lahko pravna temelja za poseg).

V določenih primerih zakon določa, da obogateni obdrži opredmeteno obogatitev, ne določa pa ali ima osiromašeni vrnitveni zahtevek do obogatenega (gre za različne primere, npr. spojitev dveh lastnikov pripadajočih nepremičnin, v novo nepremičnino, za zlitje in pomešanje, za izdelavo nove premičnine itn...). Pri dobroverni pridobitvi LP (npr. na temelju zaupanja v zemljiško knjigo, na temelju priposestvovanja ali dobroverne pridobitve od ne lastnika); določbe o dobroverni pridobitvi LP varujejo dobrovernega pridobitelja in, ne bi smelo biti dopustno, da bi se te določbe obšle z obogatitvenim zahtevkom.

95. Katere so predpostavke obogatitvenega zahtevka pri zavestnem in namenskem povečanju tujega premoženje, ki jih OZ ureja, zlasti v splošnem delu?

Pravni temelj za obogatitev je v zakonu ali pravnemu poslu in, je treba razlikovati med primeri zavestnega in namenskega povečanja (do povečanja pride s sklenitvijo pravnega posla), in med drugimi primeri (v teh primerih ne pride do sklenitve pravnega posla). Pravni temelj je pomemben, ker se z njim opredeli ali obstaja ena od predpostavk za zahtevek iz neupravičene obogatitve, ter do koga ta temelj sploh obstaja.

Pri zavestni in namenski opravi dajatve ali storitve sta stranki: obogateni in osiromašeni, torej se ve do koga zahtevek obstaja; pravni temelj obstaja, če je bila dajatev ali storitev dana z namenom izpolnitve neke obveznosti (npr. pri prodajni pogodbi se prodajalec zaveže, da bo prenesel LP in, tudi prenese LP na kupca – pravni temelj je v obojestransko-zavezujočem pravnem poslu, kupec pa da bo plačal kupnino). Če ni dosežen namen poravnave obveznosti, obstaja vrnitveni zahtevek.

96. Kaj je vrnitveni zahtevek zaradi dajatve ali storitve na nedolg (»condictio indebiti«)?

Osiromašeni je opravil dajatev ali storitev, pa je v resnici ni dolgoval, zato pride do vrnitvenega zahtevka; osiromašeni je namensko in zavestno, vendar v zmoti opravil dajatev ali storitev zaradi dosege izpolnitve obveznosti. Najbolj značilna primera sta čl. 87 OZ

[45]

(ničnost pogodbe) in čl. 96 OZ (izpodbojnost pogodbe). Če je pogodba neveljavna, so vse predpostavke za vrnitveni zahtevek podane, torej osiromašeni lahko zahteva vrnitev obogatitve.

97. Kaj je vrnitveni zahtevek zaradi naknadnega odpada podlage (»condictio ob causam finitam«)?

Urejena je v čl. 190/odst. 1 in 3, 2. primer OZ. Osiromašeni izpolni svojo obveznost do upnika, vendar pravni temelj naknadno odpade. Vrnitveni zahtevek pride v poštev zlasti pri izpolnitvi razveznega pogoja, po preteku roka ali nastopu razveznega termina (PRIMER: oče da svoji hčerki avto na razpolago v času študija, sicer LP obdrži; torej je sklenil darilno pogodbo, vendar hči mora osebno vozilo vrniti po končanem študiju).

OZ posebej ureja vrnitveni zahtevek pri preklicu darilne pogodbe (čl. 539-541 OZ: darovalec lahko prekliče pogodbo, če je po sklenitvi ogroženo njegovo preživljanje; zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca lahko prekliče; če darovalec dobi otroka itn...ne more pa preklicati, če bi se obdarjencu s tem preklicem ogrozilo njegovo preživljanje...); z izjavo o preklicu darovalec zahteva vrnitev darovane stvari (čl. 542 OZ).

98. Kaj je vrnitveni zahtevek zaradi pravnega temelja, ki se ni uresničil (»condictio ob rem«)?

Ta vrnitveni zahtevek je urejen v čl. 190/odst. 1 in 3, 1. primer OZ. Osiromašeni lahko zahteva od obogatenega vrnitev nečesa, kar je dal ali storil, v pričakovanju nekega prihodnega dogodka, ta dogodek pa se ni uresničil.

Condictio ob rem se ne more uporabljati, če pride do motenj pri opravljanju pogodbenih obveznosti (npr. zamude); tudi se ne more uporabljati, če je bila podlaga dogovorjena, kot pogoj, vendar se v takšnem primeru uporabi vrnitveni zahtevek zaradi naknadnega odpada podlage. Uporabi pa se lahko takrat, kadar se brez pogodbene obveznosti uporabi (ker bi ta bila neveljavna), kadar je bil namen dajatve ali storitve v tem, da se pripravi prejemnika k izjavi volje ali nekemu ravnanju, v katerem ni mogoče videti izjava volje (PRIMER: A da B denarni znesek, da npr. poroči A-jevo hčerko; B vzame denar in obljubi, da bo to storil, vendar tega ne stori. Morebitna B-jeva obveznost je neveljavna zaradi ničnosti, ker preveč posega v prostost osebnosti B).

99. Kaj je vrnitveni zahtevek zaradi ničnosti nemoralne pogodbe (»condictio ob turpem vel iniustam causam«)?

Ta vrnitveni zahtevek je urejen v čl. 87/odst. 2 OZ. Pogodba je nična zaradi nemoralnosti ene ali druge stranke. Tudi nemoralno ravnajoča stranka lahko zahteva vrnitev danega, če je dala dajatev ali storitev. Sodišče lahko zavrne vrnitveni zahtevek - upošteva se moralnost ravnanja obogatenega in, samo težo nemoralnosti.

100. Kakšne so povezave med vrnitvenimi zahtevki in stvarnim pravom?

[46]

STVARNO PRAVOLastnik stvari lahko izgubi lastninsko pravico na stvari zaradi prirasti (čl. 54 SPZ), spojitve (čl. 55 SPZ), pomešanja (čl. 56 SPZ) in izdelave nove premičnine, če je material pripadal različnim lastnikom (čl. 57/odst. 3 SPZ). V takih primerih dosedanji lastnik stvari izgubi LP, nekdo drug jo pridobi. Ker se je stvar vključila v drugo stvar, da je postala njena sestavina.

OZ

Čl. 619 OZ – podjemna pogodba – razširitev LP na nekdaj samostojne premičnine se lahko opravi na temelju te (PRIMER: če je krojač všil gumbe v suknjič, katerih lastnik je on sam,to je storil, da bo izpolnil pogodbeno dolžnost iz podjemne pogodbe, torej izravnavo za izgubo LP na gumbih bo dobil povrnjeno s pogodbenim plačilom. V tem primeru ne more biti obogatitvenega zahtevka, ker je izpolnil dolžnost iz podjemne pogodbe. Če pa bi bila podjemna pogodba neveljavna, potem bi se uporabila pravila o vrnitvenih zahtevkih zaradi zavestnega in namenskega povečanja premoženja. V zgoraj navedenem primeru, če bi npr. krojač, brez pogodbe, ki ga zavezuje pomotoma všil gumbe, potem se o vrnitvi obogatitve določa na osnovi čl. 95 in čl. 96 SPZ, ter čl. 190 OZ in sicer, če oseba, ki je povzročila s svojim ravnanjem izgubo LP (osiromašeni) se uporabijo določbe SPZ, ker so bolj specialne; seveda, te specialne določbe pridejo v poštev, če osiromašeni ima posest nad stvarjo, če ne, se uporabijo bolj splošna pravila o vrnitvenem zahtevku (čl. 190 in nasl. OZ), zaradi porabe premoženja v tujo korist.

101. Kakšen zahtevek ima osiromašeni zoper obogatenega – in kakšen ima obogateni zoper osiromašenega?

ZAHTEVEK OSIROMAŠENEGA:

Glede naravnih in civilnih plodov, obogateni mora osiromašenemu dati plodove, ki jih ima, ter plačati zamudne obresti (pošteni pridobitelj od vložitve zahtevka, nepošteni od dneva pridobitve).

Obogateni namreč, mora vrniti obogatitev (tisto kar je bilo prejeto, če je še mogoče), oziroma mora vrniti v naravi, tisto kar še ima.

Osiromašeni ima torej zahtevek za vrnitev stvari v naravi, če to ni mogoče pa ima zoper obogatenega denarni zahtevek. Predmet obogatitve po eni strani prinaša koristi (npr. plodovi), po drugi stroške za obogatenega.

ZAHTEVEK OBOGATENEGA:

Osiromašeni mora povrniti potrebne stroške obogatenemu, če jih je ta imel z predmetom neupravičene obogatitve, saj je ta predmet ohranjal pred propadom; mora povrniti tudi koristne stroške (poštenemu pridobitelju pripadajo koristni stroški v vsakem primeru, nepoštenemu pridobitelju pa le do zneska, ki pomeni povečanje vrednosti ob vrnitvi).

102. Katere so bistvene značilnosti neupravičene pridobitve? Zlasti še: kakšne zahtevke imata obogateni in osiromašeni?

[47]

Obogateni – je treba vrniti le korist, ki je nastala osebno zanj. Velikokrat se zgodi, da obogatitev, kot takšna ne obstaja več, v tem primeru obstaja surogat (denarno nadomestilo, ki ga plača zavarovalnica, kar pomeni vrednost dosežene koristi). Če je stvar uničena in, ni več niti surogata, ker obogateni ni imel koristi, potem mu ni treba vrniti ničesar.

Pri nepredmetni pridobitvi (storitvi), obogateni mora dati nadomestilo za tisto kar je prihranil, vendar mu ni treba ničesar dati, če ni imel prihrankov.

Osiromašeni – ima pravico na vrnitev koristi, ki jih je imel obogateni ali pa denarno nadomestilo, ki ga plača zavarovalnica, če obogatitev obogatenega ne obstaja več. Če je stvar uničena in, obogateni ni imel koristi, ne dobi nič. Pri storitvah pa dobi od obogatenega nadomestilo od prihrankov, ki jih je imel obogateni.

Smisel določb o neupravičeni obogatitvi je odprava obogatitve pri obogatenemu, odprava premoženjskega prikrajšanja pri osiromašenemu.

103. Katere vrste poslovodstva brez naročila obstajajo?

Poslovodstvo brez naročila (PBN) je takrat, kadar ne obstaja pravno razmerje med poslovodjo brez naročila in gospodarjem posla.

Pravila o PBN ustvarjajo zakonsko obveznostno razmerje, ki je v določeni meri podobno naročilu (čl. 200/odst. 3 OZ).

Obstajata dva nasprotujoča si interesa: a) preprečevanje vtikanja v tuje posle (ohranja se prostost gospodarja posla) in b) zaželeno je, da drugi posežejo v zadeve gospodarja posla, ker mu tako pomagajo (PRIMER: zaželeno je, da sosed gasi požar na sosednji hiši, če ve, da je njen lastnik odsoten).

Vrste poslovodstva brez naročila:

Čl. 199-205 OZ – pristno poslovodstvo brez naročila (PBN), njegov namen je, da priskrbi koristi za gospodarja posla;

Čl. 205/odst. 1 OZ – nepristno PBN, pri katerem je namen poslovodje brez naročila, da obdrži zase dosežene koristi;

Čl. 204/odst. 1 OZ – neupravičeno PBN, katerega se poslovodja brez naročila loti, kljub prepovedi gospodarja posla.

104. Katere so značilnosti pristnega poslovodstva brez naročila? Zlasti še: kakšne zahtevke ima poslovodja brez naročila do gospodarja posla in obratno?

[48]

Predpostavke PBN so: a) opravljanje posla (čl. 199 OZ) – gre za vsako pravno-poslovno ali dejansko ravnanje; b) tujost posla (čl. 199 OZ); c) namen opravljanja tujega posla (ar. e. čl. 205/odst. 1 OZ); d) brez naročila ali siceršnjega pravnega temelja (čl. 199 OZ) in e) upravičenost pravnega posla (posel mora biti neodložljiv, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena korist – čl. 199 OZ).

Poslovodja brez naročila mora voditi posle, kot skrbni gospodarstvenik, oziroma gospodar, torej mora ustrezati dejanskim namenom in potrebam gospodarja posla, ter mora biti tisto, kar gospodar posla zahteva.

Stranska dolžnost poslovodje brez naročila, hkrati stranski zahtevek gospodarja posla je, da mora prvi nemudoma obvestiti drugega o svojem ravnanju in nadaljevati začeti posel, drugi pa (torej gospodar posla) po končanem poslu zahtevati račun in prepustitev vsega pridobljenega od prvega (torej od poslovodje brez naročila).

Poslovodja brez naročila lahko zahteva, da ga gospodar posla oprosti vseh prevzetih obveznosti, da mu povrne potrebne in koristne stroške, ter nastalo škodo tudi, če pričakovani uspeh ni dosežen. Ima celo pravico za trud, če je odvrnil škodo od tistega, ali pridobil korist, ki v vsem ustreza namenom gospodarja posla. To plačilo je vezano na uspeh, povrnitev izdatkov in škode pa na prizadevanje.

Če gospodar posla kasneje odobri PBN, poslovodja se šteje za prevzemnika naročila (čl. 206 OZ).

105. Kaj je neupravičeno in kaj nepristno poslovodstvo brez naročila?

NEUPRAVIČENO PBN:

Gre za to, da se poslovodja brez naročila vtakne v tuji posel brez odobritve gospodarja posla (kljub prepovedi), pri čemer je vedel ali bi moral vedeti za prepoved. Poslovodja nima pravic PBN in, objektivno odškodninsko odgovarja za nastalo škodo, vendar, če gospodar posla pozneje odobri PBN, se šteje za prevzemnika naročila.

NEPRISTNO PBN:

Gre za to, da poslovodja brez naročila opravlja tuji posel in ve, da gre za tuji posel, vendar dela to, da obdrži dosežene koristi zase. Če gospodar posla zahteva koristi, poslovodja brez naročila mu jih mora dati in, celo plačati odškodnino, ter povrniti stvari v prejšnje stanje. Gospodar posla lahko pozneje odobri PBN in, v tem primeru se poslovodja brez naročila šteje za prevzemnika naročila.

[49]

POSEBNI DEL

1. Katere so glavne obveznosti prodajalca in kupca pri prodajni pogodbi?

Prodajalčeve obveznosti – prodajalec je dolžan izročiti stvar tako, da bo kupec pridobil LP (čl. 435/odst. 1 OZ)., po čl. 60/odst. 1 SPZ, izročitev stvari v posest (pri premičninah), pri nepremičninah pa z vpisom v ZK (čl. 49/odst. 1 SPZ). Pri slednjih, prodajalec mora sestaviti še z.k. dovolilo in predlagati kupca, kot lastnika v ZK, da bo kupec sploh lahko pridobil LP.

Prodajalec mora nositi stroške z izročitvijo in, stroške pred njo sam. Stvar mora izročiti v kraju svojega sedeža oziroma stalnega prebivališča (takšna stvar bi bila iskovina); če se prodajalec in kupec dogovorita, da je kraj izročitve kupčev sedež ali stalno prebivališče, takšna stvar je prinosnina, če pa prodajalec sklene pogodbo s prevoznikom in mu izroči stvar, ker stvar mora odposlati kupcu, takšna stvar bi bila odpošiljatvenina.

Po sklenitvi pogodbe mora prodajalec izročiti stvar v primernem roku ali terminu (če je bil dogovorjen), točno na dogovorjen dan brez napak (v brezhibnem stanju).

Stranske obveznosti prodajalca so npr., da izroči navodilo za uporabo, če je to potrebno.

Stvar mora biti v pravnem prometu, če ni je prodajna pogodba nična. Prodajalec ne odgovarja za naknadno nemožnost izpolnitve.

[50]

Prodajalec lahko odstopi od pogodbe, če je pravočasno ponudil izročitev stvari, vendar je kupec brez utemeljenega razloga ni hotel prevzeti; prodajalec utemeljeno dvomi, da mu bo kupec plačal kupnino (to je nadaljnja predpostavka za odstop od pogodbe s strani prodajalca), da kupcu dodaten rok in, če kupec niti v dodatnem roku ne izpolni svojo obveznost ali je očitno, da je ne bo izpolnil, prodajalec lahko odstopi od pogodbe.

Kupčeve obveznosti – kupec se s prodajno pogodbo zaveže, da bo plačal kupnino. Kupnina je načeloma prinosnina in, se plača v kraju, kjer se izroči stvar. Pri zaporednih dobavah, kupec mora plačati kupnino za vsako dobavo ob prevzemu (čl. 498/odst. 1 OZ). Kupec je dolžan prevzeti stvar in, od izročitve naprej nosi stroške sam, zlasti prevozne stroške. Kršitev obveznosti prevzema, lahko pripelje celo do odstopa od pogodbe (čl. 499/odst. 2 OZ).

Če je stvar ob sklenitvi pogodbe le delno uničena, kupec lahko odstopi od pogodbe ali ostane v njej ob sorazmernem zmanjšanju kupnine (čl. 439/odst. 2 OZ).

2. Kako je urejeno nošenje nevarnosti naključnega uničenja v prodajni pogodbi in kaj to pomeni (kakšne so pravne posledice)?

Praviloma, nevarnost naključnega uničenja nosi njen lastnik, vendar so mogoča odstopanja od tega pravila. Naključno uničenje stvari je mogoče že pred prenosom LP na kupca (za premičnine), mogoče je tudi za nepremičnine.

Naključno uničenje se lahko zgodi med prevozom, v času skladiščenja, ko stvar čaka na kupca, tudi v času kupčeve zamude je mogoče itn.

Pravne posledice niso posebej urejene v OZ, to je, kot pri vsaki objektivni in naknadni nemožnosti izpolnitve.

Pri izročitvi stvari: dokler prodajalec nosi sam nevarnost naključnega uničenja stvari seveda, če je vrstna stvar, ni prost svoje obveznosti; posledica je v tem, da mora izročiti drugo nadomestno stvar; drugače je, če je uničen species in sicer, takrat nastanejo pravne posledice objektivne naknadne nemožnosti izpolnitve.

Sicer, sama izročitev stvari ne pomeni nujno prenos LP, zato ne bi bilo pravično, da nevarnost naključnega uničenja nosi prodajalec, če stvar nima več v posesti in, to je urejeno tako, da prodajalec nosi nevarnost do izročitve, kupec pa po izročitvi (čl. 436/odst. 1 OZ). Kupec ne nosi nevarnost tudi takrat, ko je zaradi napake na stvari odstopil od pogodbe ali, če je zahteval zamenjavo stvari in, takrat plača drugo stvar, prvo pa ni več obvezen plačati.

Kupčeva zamuda: če je pogodbeni predmet vrstna stvar, kupec preide v zamudo šele, ko je prodajalec izločil stvar (specificiral) in o tem obvestil kupca razen, če je stvar takšna, da

[51]

se ne more izločiti del stvari, takrat zadošča že, da prodajalec omogoči prevzem stvari in, o tem obvesti kupca (čl. 437 /odst. 2 in 3 OZ).

»Pošiljatvena« prodajna pogodba: načeloma je stvar, kot predmet prodajne pogodbe iskovina in, je kraj izročitve prodajalčev sedež, tam pa tudi preide nevarnost naključnega uničenja na kupca; lahko se pa prodajalec zaveže, da bo on opravil prevoz, sklene s prevoznikom prevozno pogodbo (čl. 453 OZ) in je s tem njegova obveznost končana, ker je v tem primeru prodajalec bil le organizator prevoza.

Čl. 42 ZVPot vsebuje določbo, glede prinosnine in sicer, podjetje je dolžno kupcu pripeljati stvar na dom (v njegovo stanovanje), vendar ne zadošča, da stvar pusti na dvorišče; mora poiskati kupca, če je le mogoče, izročiti mu stvar in, šele takrat prodajalčeva obveznost ugasne.

3. Kaj je stvarna napaka? Kako je urejena odgovornost za stvarne napake pri prodajni pogodbi?

Čl. 459 OZ – Napaka je stvarna, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; če stvar nima lastnosti za posebno rabo, za katero je kupec kupuje, prodajalcu pa je bila znana ali bi morala biti znana; če stvar nima izrecno ali molče dogovorjene ali predpisane lastnosti in, če se izročena stvar ne ujema z vzorcem ali modelom razen, če je stvar bila pokazana zaradi obvestila. Neznatna stvarna napaka se ne upošteva.

Če sta se stranki dogovorili glede lastnosti in odlike stvari, potem je ta njun dogovor odločilen za presojo, ali obstaja stvarna napaka.

Prodajalec odgovarja za stvarno napako, če je obstajala v času, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to ali mu je bilo znano ali ne, vendar odgovarja tudi za stvarno napako, ko je nevarnost prešla na kupca, če je posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem (čl. 458 OZ).

Delna napaka , kot vrta stvarne napake

Ima napako del izročene stvari (gre za sestavljeno stvar in, je napaka na enem delu)

Je bil izročen del stvari (nanaša se na delno neizpolnitev sestavljene stvari)

Je bila izročena manjša od dogovorjene količine (nanaša se na vrstne stvari, pri katerih pride do delne neizpolnitve)

4. Kateri dve glavni vrsti stvarnih napak obstajata (očitna, skrita) in, kakšne so predpostavke za njihovo uveljavljanje (grajanje, roki, itn)? Pojasnilo: to vprašanje se deloma nanaša na predhodno

Očitna je napaka, če jo je možno opaziti z običajnim pregledom; skrita je, če je z običajnim pregledom ni mogoče opaziti;

[52]

Pri očitnih napakah so predpostavke, da kupec mora nemudoma pregledati stvar; če je prodajalec odsoten ga mora obvestiti v 8 dneh (pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma); kupec mora napako natančno opisati in poklicati prodajalca, da stvar pregleda.

Zakonsko jamčevanje za skrito napako je 6 mesecev od izročitve stvari. Če je prodajalec vedel za napako ali bi moral vedeti, potem kupec lahko uveljavlja upravičenje tudi, če ni stvar pregledal nemudoma, če je ni grajal v roku in celo, če se je pokazala tudi po 6 mesecih od izročitve (čl. 465 OZ).

5. Katera so kupčeva upravičenja zaradi stvarnih napak? V katerih primerih kupec lahko odstopi od pogodbe zaradi stvarne napake? Če odstopi, kakšne so pravne posledice odstopa zanj in za prodajalca?

Kupec lahko zahteva izpolnitev pogodbe in sicer, zahteva odpravo napake; pri vrstnih stvareh poleg tega tudi izročitev druge stvari brez napake, ter lahko zahteva znižanje kupnine.

Kupec lahko odstopi od pogodbe, če izpolni predpostavki in sicer, če da prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe in, če ta mine brezplodno, lahko stvar vrne v stanju, v kakršnem je bila v času prejema (čl. 475/odst. 1 OZ), vendar obstajajo izjeme. Kupec lahko odstopi od pogodbe tudi brez dodatnega roka, če prodajalec izjavi, da pogodbe ne bo izpolnil ali pa lahko odstopi od pogodbe, če stvar ne more vrniti in, ne v stanju v kakršnem jo je prejel, če so podane predpostavke zaradi izjem:

- Uničenje ali poškodovanje stvari zaradi napake ali zaradi naključja in tudi zaradi pregleda stvari; lahko odstopi od pogodbe zaradi porabe ali zamenjave dela stvari med običajno rabo in nepomembnosti poškodbe ali zamenjave.

Če pogodba ni niti v dodatnem roku izpolnjena, je pogodba razvezana po samem zakonu (čl. 471 OZ), vendar lahko kupec obdrži pogodbo v veljavi, če nemudoma obvesti kupca, da pogodba ostaja v veljavi.

6. Kateri dve vrsti odškodnine lahko kupec uveljavlja zaradi stvarne napake in na kakšne predpostavke sta vezani?

Kupec lahko zahteva povrnitev škode zaradi napake na sami stvari (odškodninska nevarnost vezana na številne predpostavke in kratke roke) ali zaradi škode, ki nastane kupcu na drugih dobrinah (odgovarja prodajalec po splošnih pravilih – zastaralni roki so 3 in 5 let).

Kupec lahko uveljavlja različna upravičenja v 1 letu od dneva, ko je prodajalca obvestil o napaki na stvari, če ne njegovo upravičenje naj bi ugasnilo, vendar tudi po preteku tega roka ima kupec pravico ugovora in sicer, da ugovarja znižanje kupnine, pa še odškodninski zahtevek ohrani v veljavi.

7. V katerih zakonih in kako je urejena garancija?

[53]

Čl. 481/odst. 1 OZ – z garancijo proizvajalec jamči kupcu za brezhibno delovanje stvari v določenem roku in sicer, če gre za tehnično blago.

Garancija in odgovornost za stvarne napake nista vsebinsko zelo različni, ker nepravilno (hibno) delovanje stvari je posledica obstoja stvarne napake, zato je v čl. 481/odst. 2 OZ urejeno, da se obe vrsti (torej garancija in odgovornost za stvarne napake) odgovornosti med seboj ne izključujeta, temveč sta druga od druge neodvisni, vendar ne povsem, ker je delovanje hibno, če ne ustreza utemeljenim pričakovanjem, to pa posredno opredeljuje obstoj stvarne napake.

V OZ je urejena še odgovornost samostojnih proizvajalcev končnemu proizvajalcu za sestavne dele in opravljene storitve na predmetu prodajne pogodbe, in rok za njihovo odgovornost proizvajalcu, za nepravilno delovanje stvari se podaljša do takrat, ko preneha odgovornost končnega proizvajalca nasproti kupcu (čl. 486 OZ).

Sama ureditev garancije ni uporabna brez posebnega predpisa, ki bi opredeljeval tehnično blago in garancijski list, takšnega predpisa za enkrat ni, je pa poseben, ki temelji na ZVPot in velja za garancije po ZVPot, vendar velja za blago na splošno, ne le za tehnično blago (čl. 15b/odst. 1 ZVPot); za posamezne vrste blaga je čl. 15b/odst. 2 ZVPot; V »Pravilniku o blagu, za katere se izda garancija za brezhibno delovanje izdelka obstaja garancijska obveznost (čl. 15b/odst. 2 ZVPot), prostovoljna garancija pa je urejena v čl. 18/odst. 4 ZVPot. Prodajalec seveda mora biti podjetje in sicer, garancije se uporabljajo, če je prodajalec registriran za opravljanje dejavnosti za rabljeno blago (čl. 16/ odst. 7 st. 1 ZVPot).

8. Kaj je garancija, kakšna upravičenja ima kupec iz nje in do koga?

Garancija je jamčevanje za brezhibno delovanje stvari, ne glede na to, ali je napaka obstajala že v času prehoda nevarnosti. Potemtakem, prodajalec odgovarja celo, če napaka v času prehoda nevarnosti sploh še ni obstajala, kar kupčev položaj močno izboljša.

Predpostavke so: obstoj tehničnega blaga, izročitev garancijskega lista kupcu in pojava napake v času garancije.

KUPČEVE PRAVICE – kupec lahko v garancijskem roku zahteva (če se seveda pokaže napaka) popravo stvari ali zamenjavo, in tudi odškodnino zaradi nemožnosti uporabe stvari (čl. 482/odst. 1 in 2 OZ). Kupec te svoje pravice lahko uveljavlja ne le do prodajalca, temveč tudi do proizvajalca. Kupec lahko odstopi od pogodbe, zniža kupnino in še zahteva odškodnino, če prodajalec v primernem roku ne popravi ali zamenja stvar (čl. 484 OZ), vendar teh pravic ne more uveljavljati do proizvajalca, ker z njim ni sklenil pogodbe.

Garancija torej vpliva na dolžnosti proizvajalca in prodajalca v razmerju do kupca.

9. Kaj so pravne napake?

[54]

Pravna napaka je, če ima nekdo tretji pravico na prodani stvari, ki izključuje ali omejuje kupčevo pravico, v katero kupec ni privolil (npr.:LP je pravica tretjega, ki povsem izključuje kupčevo pravico, zastavna pravica pa jo le omejuje).

10. Kako je urejena odgovornost za pravne napake?

Prodajalec odgovarja za pravne napake, in tudi za obstoječe in pričakovane omejitve javnopravne narave, vendar takrat, če kupec zanj ni znal, prodajalec pa je zanj vedel ali vsaj mogel vedeti, da jih je mogoče pričakovati, pa kupca ni obvestil o tem.

Čl. 489 OZ – tretji trdi, da ima pravico na stvari, kupec o tem mora obvestiti prodajalca sicer izgubi upravičenje, vendar je izjema in sicer, če se kupec spusti v spor z tretjim, in izgubi spor, potemtakem izgubi tudi upravičenje iz stvarne napake le, če prodajalec dokaže, da je imel sredstva s katerim bi dosegel zavrnitev zahtevka tretjega (čl. 491 OZ); kupec pa ne izgubi pravice, če ni obvestil prodajalca, in se ni spustil v spor s tretjim, če je pripoznal utemeljeno pravico tretjega (čl. 492/odst. 1 OZ).

Čl. 495/odst. 1 OZ – kupčeva pravica ugane po 1 letu od dneva, ko je izvedel za pravico tretjega.

Kupec pa lahko zahteva , da prodajalec poskrbi, da preneha zahteva ali pravica tretjega; če so pogodbeni predmet vrstne stvari, lahko kupec zahteva izročitev druge stvari brez pravne napake (čl. 489 OZ). Kupčeva nadaljnja upravičenja so da, če prodajalec ne oprosti stvar zahteve ali pravice tretjega, odstopi od pogodbe, in zahteva lahko povrnitev škode; tudi, če je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena zaradi ravnanja tretjega, lahko odstopi od pogodbe ali zahteva sorazmerno zmanjšanje kupnine. Kupec lahko zahteva povračilo škode, če mu je stvar odvzeta, in s tem pogodba razvezana po zakonu (PRIMER: kupec kupi ukradeno vozilo, to vozilo ostane v lasti tretjega, ker je ukradeno, s tem pa samo preneha prodajalčeva posest; ko se razkrije kdo je lastnik vozila, in se mu vozilo vrne, pogodba med tatom in kupcem se razveže po samem zakonu, ter kupec lahko zahteva povrnitev škode).

11. Kako je urejena prodaja pravice?

Čl. 435/odst. 2 OZ – s prodajno pogodbo glede pravice se prodajalec zaveže, da bo kupcu priskrbel prodano pravico, če pa izvrševanje pravice predpostavlja še posest stvari, prodajalec se zaveže, da bo kupcu stvar še izročil. Za prenos pravice ni dovolj sklenitev prodajne pogodbe, temveč je treba skleniti še dodaten pravni posel in sicer, odstop terjatve s pogodbo (čl. 417/odst. 1 OZ ). Prodaja terjatve ni tako redka (primer je factoring).

Obveznosti prodajalca in kupca:

Prodajalec je dolžan priskrbeti prodano pravico, in je prenesti na kupca, in sicer z posebnim pravnim poslom, ki se imenuje odstop terjatve s pogodbo (cesija), ki je nedvomno razpolagalni pravni posel; odstopnik je lahko tudi tretji.

[55]

Predmet prodajne pogodbe je lahko denarna terjatev do tretjega. Prodajalec lahko proda pravico, ki je ima neka oseba, ki ni udeležena pri prodajni pogodbi (četrta oseba) in, ta bi bila izpolnjena, če bi četrta oseba pravico (do tretjega) s cesijo prenesla na kupca. Če izvrševanje pravice zahteva posest stvari, prodajalec je dolžan stvar izročiti (npr. užitek na premičnini – čl. 230 SPZ, ali rabo – čl. 244 SPZ, ter služnost stanovanja – čl. 247 SPZ). Kupec je dolžan pravico plačati in sicer, ob prodajalčevi izpolnitvi obveznosti in je prinosnina (čl. 295/odst. 1 OZ).

Nemožnost izpolnitve in pravne napake:

Posebna določba je v čl. 488/odst. 2 OZ – prodajalec pravice odgovarja, da ta obstaja. Zaupanje, ki ga pokaže kupec nasproti prodajalcu opravičuje, da je prodajalčeva odgovornost strožja, in je vsebinski razlog tega člena, ki se nanaša na začetno nemožnost. Odstop neobstoječe terjatve je nemogoč, in zato ničen (čl. 35 OZ).

Pravne napake na pravici: čl. 100/odst. 3 OZ se smiselno uporablja za ureditev stvarne in pravne napake v vseh vrstah pogodbe, vendar v čl. 488/odst. 2 OZ so urejene pravne napake na pravici. Pravne ovire za uveljavljanje pravice so, če je terjatev zarubljena, zastavljena, če ima dolžnik ugovore zoper terjatve (npr. pobota ali zastaranja) ali pa nekdo tretji pravico na pravici. Nepravna ovira za uveljavitev pravice je dolžnikova plačilna nesposobnost (to je dejanski razlog), za katero prodajalec ne odgovarja.

Stranke se lahko dogovorita za odgovornost za izterljivost terjatve, pri katerem je odstopnikova odgovornost omejena in sicer do višine prejete prevzemnikove nasprotne terjatve, obresti in stroškov.

Pri odstopu terjatve, prevzemnik ne da nobene nasprotne terjatve ali storitve, je torej neodplačen pravni posel. Prodajalčeva odgovornost za pravne napake je izključno odškodninska, in v vsakem primeru navzgor omejena ( čl. 424 OZ ).

12. Kaj je faktoring in kakšne so njegove značilnosti?

Podjetnik se s pogodbo o factoringu zaveže, da bo banki ali drugemu podjetju (= faktor) ponudil v odkup celotne terjatve, ki jih ima zoper svoje stranke, pri čemer se faktor zaveže, da bo prevzel terjatve, in protivrednost terjatve plačal v podjetnikovo korist, vendar plača nekaj manj (ne celotno nominalno vrednost), ker obdrži zase provizijo (nagrada za faktorja); s tem podjetnik zmanjšuje potrebo po knjigovodenju in izterjavi terjatev. Obstajata pristni in nepristni factoring:

Pristni factoring – prenese tveganje na faktorja, da terjatev ne bo plačana. Pristni factoring ima pravno naravo prodajne pogodbe, kot tudi posojilne in kreditne pogodbe, vendar je v vsakem primeru potreben še razpolagalni pravni posel, in ta je odstop terjatve s pogodbo.

Nepristni factoring – pri tem odgovarja podjetnik za kakovost (boniteto) terjatev, torej posledica je, da podjetnik mora plačati faktorju, če ta ne uspe prodati terjatev. Odstopljene terjatve se uporabijo v zavarovanje faktorjevega zahtevka na vračilo posojila ali kredita, iz

[56]

izterjanih terjatev pa se lahko faktor poplača. Tudi pri nepristnem factoringu je potreben razpolagalni pravni posel (odstop terjatve s pogodbo – cesija).

13. Kakšna je (specialna) ureditev potrošniške prodajne pogodbe?

Pri potrošniški pogodbi je kupec potrošnik (čl. 1/odst. 2 ZVPot).

Stvarne napake – določbe o stvarnih napakah so enostransko prisilne, kar pomeni, da prodajalčeve obveznosti ni mogoče omejiti ali izključiti (čl. 37č/odst. 1 ZVPot); opredelitev stvarne napake se ne razlikuje od tiste v OZ, vendar primernost blaga za rabo se presoja glede na kakršnokoli izjavo proizvajalca, kot tudi prodajalca, in sicer z oglaševanjem, z predstavitvijo izdelka ali z navedbami na blagu samem (čl. 37/odst. 3 ZVPot).

Glede grajanja napak in jamčevalnega roka, ter dokaznega bremena so določbe v ZVPot bistveno drugačne, kot v OZ. Rok za obvestilo o napaki znaša 2 meseca; jamčevalni rok za stvarne napake znaša 2 leti za nove stvari, in 1 leto za rabljene stvari. Potrošnikova pravica do prodajalca ne ugasne in traja 2 leti, če pravočasno in pravilno graja napake. Kupčeva upravičenja do izpolnitve in znižanju kupnine se ne razlikujejo od tistih v OZ. Kupec lahko zahteva vrnitev plačanega zneska, če je bila prodajna pogodba razvezana, vendar so te določbe v OZ, in ne v ZVPot.

Čl. 41/odst. 1 ZVPot določa glede kupčeve dolžnosti plačila, da podjetje mora obrestovati preplačilo kupca po obrestni meri, za hranilne vloge, vezane nad 3 mesece, vendar ne za preplačilo, pri katerem je minilo samo 3 delovnih dni od dobave.

Stranske obveznosti podjetja – podjetje mora dati podrobna navodila in pojasnila o prodanem blagu (čl. 32/odst. 2 ZVPot), ter tudi posebna navodila za blago, če je za njegovo uporabo potreben določen postopek ali z njegovo napačno uporabo, potrošnik povzroči nevarnost ali onesnaži okolje (čl. 33/odst. 1 ZVPot).

Podjetje je dolžno prodati v primerni ovojnini, in je obvezno izdati račun, da potrošnik lahko preizkusi pravilnost zaračunanega zneska.

14. Katere so značilnosti prodajne pogodbe s predkupno pravico?

Predkupna pravica je obveznostno pravna , in ne stvarna pravica, ter učinkuje med konkretnim predkupnim upravičencem in konkretnim lastnikom, torej je relativna pravica. Ni je mogoče odtujiti niti dedovati (čl. 509 OZ), kljub temu se lahko vpiše v zemljiško knjigo, če je nastala na temelju pogodbe (čl. 13/odst. 3 št. 3 OZ).

Pravni temelj za predkupno pravico je lahko pogodba ali zakon, vendar razlika med obema je velika. Zakonita predkupna pravica učinkuje absolutno, in ne relativno, kar pomeni, da učinkuje med vsakokratnim lastnikom in vsakokratnim upravičencem. Številne zakonite predkupne pravice so v zvezi z nepremičninami (npr. solastnik nepremičnin ima predkupno pravico na solastninskem deležu, ki je na prodaji).

[57]

Pravne posledice – ko predkupni upravičenec prejme lastnikovo obvestilo o nameravani prodaji, ima čas 30 dni, da sprejme ponudbo, hkrati s tem mora plačati kupnino ali jo položiti na sodišču (čl. 508/odst. 1 in 2 OZ), torej je lastnik obvarovan, da bo dobil plačilo, za kupca pa je ta rok kratek, ker mora zbrati kupnino in odločiti se o nakupu, v tem času.

Pogodbena predkupna pravica traja največ 5 let od sklenitve pogodbe, ki je temelj za nastanek predkupne pravice. Lastnik lahko krši predkupno pravico tako, da ne obvesti predkupnega upravičenca o nameravani prodaji ali ga obvesti napačno, vendar lastnik s kršenjem predkupne pravice doseže, da upravičenec doseže razveljavitev pogodbe med lastnikom in tretjim, vendar tretji bi moral vedeti za to kršitev; predkupni upravičenec lahko izpodbija pogodbo v 6 mesecih od takrat, ko je izvedel za prodajno pogodbo, sicer absolutni rok za izpodbijanje pogodbe je 5 let od prenosa LP na tretjega. Pravno varstvo pa ima tretji, če ni vedel ali ne bi moral vedeti za predkupno pravico.

Vpis predkupne pravice v ZK ima smisel, da uniči dobrovernost tretjega, ki se do vpisa domneva (čl. 6/odst. 1 in 2 ZZK-1).

15. Katere so značilnosti kupa na pokušnjo?

Pri sklenitvi prodajne pogodbe si želi kupec preizkusiti predmet prodajne pogodbe in le, če mu to omogoči prodajalec, ter tako skleneta kup na pokušnjo. Obstajata subjektivni (osebni) in objektivni pokušnji.

Pri subjektivni pokušnji, kupec je povsem prost v svoji odločitvi, pri objektivni pa ne.

Prodajalec nosi sam nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je bila kupcu izročena na pokušnjo.

Če kupec ne da soglasja za sklenitev prodajne pogodbe pomeni, da odstopa od nje ali, če stvar ostane pri prodajalcu, kupčev molk pomeni nesoglasje. Kupec soglaša, če je rok določen za pokušnjo, on pa ni vrnil predmet prodajne pogodbe, ki ga je imel na pokušnjo; mora dati kupec tudi soglasje, če stvar ima dogovorjene lastnosti.

16.Katere so značilnosti prodaje po vzorcu ali modelu? Katere pa prodaje s specifikacijo?

Prodaja po vzorcu in modelu je urejena v čl. 518 OZ – če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali model, potem obstaja stvarna napaka razen, če je vzorec ali model bil pokazan zaradi obvestila, v takem primeru prodajalec ne odgovarja za neustreznost.

[58]

Prodaja s specifikacijo – premet prodajne pogodbe še vedno ni določen, ker si kupec pridrži pravico, da pri sklenitvi prodajne pogodbe, določi obliko, mero ali druge podrobnosti glede predmeta prodaje, vendar če kupec ne opravi specifikacijo, lahko to stori prodajalec seveda, če so mu znane kupčeve potrebe; lahko prodajalec tudi odstopi od pogodbe namesto specifikacije (čl. 519/odst. 1 OZ).

17. Katere so značilnosti prodaje z lastninskim pridržkom?

Kupec si lahko močno želi stvar, kljub temu, da jo ne more plačati takoj ali v celoti, prodajalec, v tem primeru lahko sklene pogodbo ali ne; če jo sklene, prodajalec kupca kreditira (v gospodarskem pomenu) na več načinov in sicer, da kupec plača celotno kupnino po določenem času ali se dogovorita za obročno plačilo, torej prodajalec nosi tveganje do plačila. Če pa prenese LP na kupca, še preden je plačana kupnina, lahko se upniki poplačajo iz stvari, če pride do izvršbe na stvar (prodajalec ima pravico ugovora tretjega in tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe) ali stečaja nad dolžnikom (prodajalec ima izločitveno pravico), vendar se temu lahko izogne in sicer: a) lahko kupec na stvari ne pridobi LP, dokler ne plača kupnine in b) če prodajalec izgubi LP na stvari, pridobi pa zastavno pravico ali zemljiški dolg, ki je značilen za nepremičnine.

Pridržek LP služi interesu prodajalca.

Preprosti pridržek LP – pridržek LP je torej dogovor, pri katerem si prodajalec pridrži LP še potem, ko je stvar izročena kupcu, dokler sledni ne plača celotno kupnino seveda, če obstaja v pogodbi posebno pogodbeno določilo (čl. 520/odst. 1 OZ). Dogovor je lahko tudi brezobličen razen, če je kupec v stečajnem postopku ali, če je rubež, dogovor velja le, če je na pogodbi z posebnim določilom kupčev podpis overjen pri notarju; na ta način se izogne antidatiranje dogovora o pridržku LP, ki bi prikrajšal upnike.

V vmesnem času med sklenitvijo prodajne pogodbe z dogovorom o pridržku LP in popolnim plačilom kupnine, ima kupec pričakovalno pravico, ker ko plača celotno kupnino, LP samodejno preide nanj; v tem primeru nevarnost naključnega uničenja nosi kupec (čl. 521 OZ).

18. Katere so značilnosti prodaje na obroke?

Sodobna ureditev prodaje na obroke je v ZVPot, čeprav se ne razlikuje veliko od OZ, vendar obstaja tudi ureditev v ZPotK-1, vendar se ta dva specialna zakona uporabljata, če je ena pogodbena stranka potrošnik.

V času do popolnega plačila kupnine, prodajalec kreditira kupca (v gospodarskem pomenu), zato je pogost dogovor o obrestovanju še neplačanih obrokov kupnine.

UREDITEV v OZ – pri prodaji na obroke se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno stvar še preden bo kupnina izplačana, kupec se zavezuje, da bo stvar plačal v obrokih, v določenih časovnih presledkih – velja izključno za premičnine (čl. 522 OZ), torej je prodajalec obvezan k vnaprejšnji dajatvi; ne obstaja sinalagma, ker je tako dogovorjeno (čl. 101/odst. 1 OZ). Pogodba je v pisni obliki, in bistvene sestavine so stvar

[59]

in cena; ostale podrobnosti so skupen znesek vseh obrokov, znesek posameznih obrokov, ter število teh, kakor tudi roki odplačevanja.

Ključni del je odstop od pogodbe in sicer velja na splošno, da je ta prodajalčeva oblikovalna pravica omejena v korist kupca. Če kupec zamudi s prvim obrokom (to kaže na nezanesljivost kupca), prodajalec lahko odstopi od pogodbe, vendar če kasneje zamudi s kakšnim obrokom, prodajalec je omejen glede odstopa; če kupec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki znašata 1/8 kupnine, prodajalec lahko odstopi od pogodbe, če pa je samo 4 obroka, dovolj je da kupec zamudi z enim, da prodajalec lahko zahteva celotno kupnino, vendar mora kupcu pustiti 15 dni roka za to.

Pravne poledice – prodajalec mora vrniti kupcu prejete obroke, ter obresti od dneva prejema s skupnimi stroški, ki jih je imel, kupec pa mora vrniti stvar v stanju v katerem mu je bila izročena skupaj s povračilom za njeno uporabo do razveze pogodbe (čl. 526/odst. 2 OZ).

UREDITEV v ZVPot – določbe se bistveno ne razlikujejo od tistih v OZ. uporabljajo se tudi za obročno plačilo za opravljeno storitev (čl. 49/odst. 3 ZVPot). Pogodba mora biti v pisni obliki, in mora biti izrecno navedeno, da potrošnik lahko predčasno poplača svoje obveznosti brez obresti, izvzemajoč izdelavo obračuna predčasnega odplačila; če to opravičujejo okoliščine primera, sodišče lahko podaljša roke za zamujene obroke (na zahtevo potrošnika), če da potrošnik zavarovanje, prodajalec ne trpi zaradi tega. Potrošnik lahko odstopi od pogodbe v 15 dneh od podpisa. Prodajalčeve pravice do odstopa so enake tistim v OZ.

Pravne posledice: tudi pravne posledice se ne razlikujejo od tistih po OZ in sicer, če se pogodba razveže, kupec mora vrniti blago v stanju v katerem je prejel, ter povračilo za njegovo uporabo do razveze pogodbe, prodajalec pa mora vrniti obroke z zakonitimi obrestmi od dneva prejema, ter nujne stroške v zvezi z blagom.

Čl. 56/odst. 1 ZVPot se lahko uporabi tudi za druge dogovore, kot npr. zakupno pogodbo z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če je določen čas plačeval zakupnino (pogodba o leasingu – prednost pri tej pogodbi je, da še ne pripelje do prenosa LP, s tem je zavarovan lizingodajalec pred neplačilom lizingojemalca).

Določbe o prodaji na obroke se uporabljajo za posojilo dano potrošniku za nakup določenega blaga, vendar se o tem morata sporazumeti prodajalec in potrošnik v prodajni pogodbi; gre torej za kreditno ali posojilno pogodbo povezano s prodajno pogodbo.

19. Katere so bistvene določbe ZVKSES o prodaji stanovanj in enostanovanjskih stavb? Kakšna je še zlasti ureditev glede zamude in jamčevanja za stvarne napake?

ZVKSES vsebuje dopolnilna pravila k določbam OZ. Do sprejetja ZVKSES so prodajalci lahko oblikovali pogodbena določila prodajnih pogodb v svojo korist, z uporabo gibkih

[60]

določil OZ, ter kršili prodajno pogodbo brez posebnih pravnih posledicah. ZVKSES varuje kupca, in so določbe enostransko prisilne za prodajalca.

Čl. 6/odst.1 ZVKSES določa, da prodajalec mora natančno opredeliti, kateri je njegov predmet izpolnitve (tehnične lastnosti predmeta glede izvedbe del, ter vgrajene opreme in naprav). V preteklosti so prodajalci sklenili prodajno pogodbo glede stanovanj, toda na stanovanjih ni obstajala etažna lastnina, kar pomeni, da je kupec imel samo posest in, ne LP. Danes, če je predmet prodajne pogodbe posamezni del stavbe, mora na njem obstajati etažna lastnina (čl. 7/odst. 1 ZVKSES).

Mora biti tudi določen rok za izročitev nepremičnine, ter natančne prodajalčeve obveznosti ob izročitvi le te, ki se kažejo v tem, da kupec poleg posesti mora dobiti še dvojnik uporabnega dovoljenja za stavbo, certifikate, garancijske liste, izjavo o skladnosti za opremo, naprave in projekte izvedenih del; vse to mora biti v zapisniku, ki ga sestavita prodajalec in kupec, vendar ta zapisnik mora vsebovati še kupčeve zahteve za odpravo ugotovljenih napak, ter izjavo kupca o pogodbeni kazni v primeru zamude prodajalca. Zaradi manjših napak kupec ne more odkloniti prevzem nepremičnine, kvečjemu lahko zadrži del kupnine. Prodajalec pa mora opozoriti kupca, da ima pravico na odpravo napak, na pravico do pogodbene kazni zaradi prodajalčeve zamude, ter ga poučiti, da bo izgubil te pravice, če jih ne uveljavlja ob izročitvi (čl. 19/odst. 2 ZVKSES). Prodajalec mora plačati, če zamudi, 0,5 promile kupnine za vsak zamujen dan, vendar je omejitev te kazni mogoča, če ni zmanjšana pod 50% kupnine.

Čl. 10 ZVKSES – temeljno načelo – prodajalec ni upravičen, razen kupnine, do nobenih drugih stroškov v zvezi s sklenitvijo pogodbe razen morebitnih zamudnih obresti. Izjema je ara za katero se dogovorita, in ne sme biti višja od 10% kupnine, ki se vračuna v prvi obrok kupnine.

Kupec ni dolžan plačati nobenega obroka kupnine, dokler ni izpolnjena predpostavka za vknjižbo LP, in dokler prodajalec ni sposoben izročiti nepremičnino. Lahko kupec plača, vendar prodajalec mora dati ustrezno zavarovanje. Če se ugotovijo očitne napake, kupec lahko zadrži 5% kupnine, ter še 5% kupnine, če prodajalec ne izroči bančne garancije za skrite napake, kakor tudi še 5% kupnine, dokler prodajalec ne izpolni predpostavke za vknjižbo LP na nepremičnini v kupčevo korist.

Prodajalec je močno omejen kar se tiče odstopa od pogodbe zaradi kupčeve zamude s plačilom kupnine (čl. 14 ZVKSES).

Stvarne napake – prodajalec mora odkloniti, v roku 1 meseca napake, če ne lahko kupec odpravi napako, zahteva povrnitev stroškov ali pa znižanje kupnine. V primeru bistvene napake, ki ovira normalno uporabo, kupec lahko odstopi od pogodbe ali pa zahteva odpravo napake, in ne odstopi od pogodbe.

Jamčevalni roki – splošni jamčevalni rok za skrite napake je 2 leti, za napake solidnosti gradbe pa 10 let od prevzema nepremičnine. Glede skritih napak, mora kupec obvestiti prodajalca v roku 2 mesecih, odkar je odkril napako, če pa bistveno ovira uporabo pa

[61]

takoj. Kupčeva upravičenja zaradi napake preidejo tudi na vse nadaljnje pridobitelje etažne lastnine, vendar se rok prednikov všteva (čl. 28 ZVKSES).

20.Katere so značilnosti menjalne pogodbe? Kaj je prodajno naročilo (starinarska pogodba)?

Menjalna pogodba – čl. 528/odst. 1 OZ – stranki se zavežeta, da druga drugi izroči stvar; predmet te pogodbe so lahko tudi pravice. Menjalna pogodba je podobna dvojni prodaji s pobotom terjatve (npr. pri prodaji rabljenih vozil, dajatev stvari »na račun«).

Prodajno naročilo (starinarska pogodba) – čl. 530/odst. 1 OZ – prevzemnik naročila se zaveže, da bo določeno stvar prodal za določeno kupnino v določenem roku, ali jo bo vrnil, če ne, se šteje, da jo je kupil. Dokler starinar ima stvar v posesti, ima tudi upravičenje, da prodaja v svojem imenu in na lasten račun, vendar je naročnik lastnik, dokler stvar ni prodana.

21.Kakšna je razlika med ročnim darilom, darilno obljubo in darilom za primer smrti?

Razlikujemo med ročnim darilom, darilno obljubo in darilom za primer smrti, ki se razlikujeta v času izpolnitve (prenosa). Prenos mora biti takšen, da obdarjenec lahko prosto razpolaga s stvarjo ali pravico.

Ročno darilo – prenos se izvrši pri sklenitvi darilne pogodbe; je ne oblično.

Darilna obljuba – prenos se izvrši v vmesnem času ; je veljavna tudi, če ni pisna, ker je darovalčeva obveznost sicer obstoječa, vendar naravna; po navadi je v pisni obliki.

Darilo za primer smrti – prenos se izvrši po darovalčevi smrti in, mora pogodba biti sestavljena v obliki notarskega zapisa, ter listina izročena obdarjencu.

22.Katere so bistvene značilnosti darilne pogodbe?

Darilna pogodba – čl. 533/ odst. 1 OZ – darovalec se zaveže, da bo na obdarjenca neodplačno prenesel lastninsko ali drugo pravico ali, na drug način obogatil obdarjenca, v breme svojega premoženja; seveda, s tem se mora strinjati obdarjenec.

Za obdarjenca je lahko darilo obveznost ali mu povzroči škodo, da prepreči to, se obdarjenec najprej mora strinjati z darilom; okolica lahko pritiska nanj, da mora biti hvaležen in, prav zaradi tega je prav, da obdarjenec odloča od koga bo sprejemal darila in koliko. Darilna pogodba je konsenzualni pravni posel, kar pomeni, da je sklenjena, če je doseženo soglasje (razen darilo za primer smrti) in, je tudi enostransko zavezujoča, namreč je darovalec zavezan nekaj storiti.

PREDMET IN VSEBINA DARILNE POGODBE – pogosto je predmet darilne pogodbe stvar, vendar je lahko še pravica (npr. obveznostno pravna), in tudi odpoved kakšni pravici (npr. odpoved terjatvi do obdarjenca). Darovalec lahko sklene darilno

[62]

pogodbo iz hvaležnosti ali druge moralne obveznosti, vendar to ni pravni temelj za sklenitev, ker obdarjenec ne more s tožbo zahtevati darila in, ne iz hvaležnosti dati kakšno odmeno za predmet darila.

Obveznosti iz darilne pogodbe niso podedljive, ker tudi občasne darovalčeve obveznosti ugasnejo z njegovo smrtjo.

MEŠANO DARILO – je darilna pogodba le v tistem delu, za katerega darovalec ne prejme odmene .

Od namena strank je odvisno ali gre za pogodbo po prijateljski ceni (stvar prodana pod ceno) ali pa za darilno pogodbo. V dvomu pa ne gre za mešano pogodbo, saj ni mogoče domnevati, da bo ena stranka drugi prostovoljno naklanjala premoženjsko korist. Pri mešanem darilu sta dve teoriji in sicer, teorija ločevanja (pogodba se razdeli na dve pogodbi, in se vsaka presoja posamično – darovalec ne prejme nobene odmene), in teorija enotnosti (pogodba se presoja enotno, pač glede na to, kateri je del pretežni- pogodba se nanaša na nedeljivo stvar).

Odgovornost za napake stvari, ter ostale kršitve pogodbenih obveznosti – darovalec je dolžan opozoriti na napake stvari ali na njene nevarne lastnosti; darovalec odgovarja, če mu je mogoče očitati krivdo pri kršitvi obveznosti, ter njegova odgovornost je izključno odškodninska. Če pa darovalec podari stvar v tuji lastnini (pravna napaka), odgovarja odškodninsko le, če je vedel in, če obdarjenca o tem ni obvestil.

Darovalčevo varstvo – eden od načinov varovanja je omejena odgovornost darovalca za stvarne napake in nevarne lastnosti stvari, kakor tudi, da je mogoče darilno pogodbo preklicati iz treh razlogov: darovalčevo preživljanje je ogroženo; obdarjenčeva huda nehvaležnost in rojstvo darovalčevega otroka (čl. 539-541 OZ).

Preklic pogodbe in pravne posledice preklica – če po sklenitvi pogodbe pride do ogroženega preživljanja darovalca, lahko ta prekliče pogodbo, vendar s preklicem ne sme priti do ogrožanja obdarjenčevega preživljanja. Obdarjenec lahko darilo obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje.

Darovalec lahko prekliče pogodbo tudi, če se obdarjenec hudo vede proti darovalcu ali njegovemu bližnjemu. To lahko stori tudi darovalčev dedič, če je razlog podan še za časa darovalčevega življenja.

S preklicem darilna pogodba preneha dajati učinke, ter obdarjenec mora vrniti predmet darilne pogodbe ali poplačati vrednost obogatitve. Darilno pogodbo je mogoče preklicati v 1 letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog preklica (čl. 543 OZ ), ter preklicu se ni mogoče odpovedati, ker bi bil ničen (čl. 544 OZ).

23.Katere so bistvene značilnosti izročilne pogodbe?

Izročilna pogodba se mora skleniti v obliki notarskega zapisa, s katero se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem in

[63]

njihovim potomcem (čl. 546 OZ). Obstajata 2 kroga oseb: izročitelj, njegovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ter osebe, ki se morajo strinjati z izročilno pogodbo (izročiteljev zakonec ni obvezna stranka pogodbe, in zakončeva pravica do nujnega deleža je ne okrnjena, vendar če izročitelj upošteva zakonca, predpostavka je, da se zakonec strinja, s tem zavaruje svoje koristi, če ne, izgubi pravico do nujnega deleža).

Izročilna pogodba ne predvideva odmene za izročiteljevo izročeno premoženje, vendar izročitelj si lahko pridrži užitek na premoženju ali njegovemu delu, ali si izgovori dosmrtno preživljanje ali dosmrtno rento.

Izročeno premoženje ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti, s tem pa potomci izgubijo kakršnekoli dedno-pravne pravice.

Izročilna pogodba se lahko prekliče zaradi hude nehvaležnosti (po izročitvi se potomec vede tako, da bi bilo nepravično, da potomec obdrži prejeto; potomec ne daje izročitelju dogovorjeno preživnino ali ni poravnal izročiteljev dolg, ki mu je naložen).

Upniki lahko izpodbijajo izročitev ali razdelitev izročiteljevega premoženja ob pogojih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj (čl. 533/odst. 2 OZ).

24.Katere so bistvene značilnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju? Kaj pa pogodba o preužitku?

Pogodba o dosmrtnem preživljanju – preživljalec (prvi pogodbenik) se zaveže, da bo preživljal preživljanca (drugi pogodbenik), sledni pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del tega, ki obsega nepremičnine in pritikline nepremičnin. Pogodba je sklenjena v obliki notarskega zapisa, vendar je izročitev odložena do izročiteljeve smrti.

Zavarovanje preživljalca – čl. 559 OZ – preživljalec se lahko odpove razpolaganju s premoženjem v korist preživljanca (ker bi ta lahko odsvojil premoženje v času razpolaganja) z vpisom v ZK, s katerim se doseže visoka stopnja zavarovanja koristi preživljalca.

Pri tej vrsti pogodbe obstaja dogovorjena odmena in sicer, dolžnost preživljanja, ki je lahko v denarju, stvareh ali kakšni storitvi, vendar lahko pride do nemožnosti opravljanja storitve s strani preživljalca (npr. lahko pride do naključnega poslabšanja zdravja). V tem primeru lahko sodišče, na zahtevo ene ali druge stranke, uredi razmerje strank ali ga celo razveže (čl. 562/odst. 1 OZ).

Pogodba o preužitku – preužitkar se zaveže, da bo na prevzemnika prenesel LP na določenih nepremičninah, prevzemnik pa se zaveže, da bo preužitkarju ali komu drugemu do smrti nudil določene dajatve ali storitve (čl. 564/odst. 1 OZ). Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Prenos LP na prevzemnika pride po sklenitvi

[64]

pogodbe, in še pred preužitkarjevo smrtjo. Preužitek se lahko vpiše v ZK, kot stvarno breme (čl. 566 OZ).

25.Kakšno je razmerje med posojilno, posodbeno in zakupno pogodbo? Kakšna pa je razlika med posojilno in kreditno pogodbo?

Za te pogodbe velja, da ena drugi izroči neko stvar, vendar se razlikujejo po tem, kaj lahko stori prejemnik stvari s stvarjo in, kaj mora vrniti izročitelju stvari.

Posojilna pogodba – čl. 569 in nasl. OZ – posojilodajalec izroči določeno količino nadomestnih stvari (pogosto denar), posojilojemalec mora vrniti enako količino istovrstnih stvari, torej ne nujno, istih stvari.

Posodbena pogodba – čl. 579 OZ – posodnik izroči izposojevalcu določeno stvar v rabo, slednji ne rabi dati nobene odmene, vendar mora vrniti prav to določeno stvar.

Zakupna (najemna) pogodba – čl. 587/odst. 1 OZ – zakupodajalec (najemodajalec) izroči določeno stvar zakupniku (najemniku), slednji stvar uporablja (tudi plodove), za kar mora plačati odmeno, ki se imenuje zakupnina (najemnina).

Te tri pogodbe so si v marsičem podobne, vendar se tudi bistveno razlikujejo.

Stališče prejemnika - pri posojilni pogodbi, posojilojemalec stvar lahko porabi, pri posodbeni in zakupni pa ne, vendar jo lahko samo uporablja.

Stališče izročitelja – pri posojilni pogodbi, izročitelj stvari neodplačno pomaga prejemniku, vendar se lahko dogovori za odmeno (npr. obresti). Pri posodbeni ne sme zahtevati odmene, če pa zahteva, je to zakupna (najemna) pogodba.

Posojilna in kreditna pogodba sta si v svojem jedru zelo podobni, namreč pri obeh gre za prepustitev denarnega zneska, za nekaj časa, proti vračilu istega in še obresti.

Kredit (posojilo) – gospodarski smisel tega je, da ena stranka drugi omogoči izpolnitev obveznosti z odlogom (npr. pri prodajni pogodbi kupec je obvezan plačati, prodajalec pa prenesti LP na kupca, torej sta njuni obveznosti vzajemni in hkratni); Če se prodajalec strinja s plačilom kupca enkrat kasneje, pomeni, da kupca kreditira, vendar je možno tudi, da kupec kreditira prodajalca, če mu plača celotni znesek še preden mu ta prenese LP. Prodajalce tudi kreditirajo njihovi dobavitelji ali opravitelji storitev. V gospodarstvu je pogosto sklepanje kreditnih pogodb, pri čemer je izreden pomen bančništva.

Ureditev posojilne in kreditne pogodbe v SLO pravu – zakonska ureditev je razdeljena med 3 zakone, in sicer: v OZ, ZOR in ZPotK-1;

OZ – v čl. 569-578 je urejena posojilna pogodbe, ter kreditna pogodba na podlagi zastave vrednostnih papirjev (VP), v čl. 1069-1071; v OZ se uporablja pojem »posojilo«, mišljeno pa je na predmet posojilne pogodbe, torej nadomestne stvari, h katerim spada tudi denar.

ZOR – je urejena kreditna pogodba v čl. 1065-1068;

[65]

ZPotK-1 – je urejena pogodba, v kateri je jemalec kredita potrošnik, dajalec pa oseba ali skupina oseb, v okvirju svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica (čl. 2 št. 2 in 9 ZPotK-1), ter temelji na posebni opredelitvi potrošniške kreditne pogodbe. Predpostavka za uporabo tega zakona ni niti sklenjena posojilna, niti kreditna pogodba, temveč je bolje govoriti o potrošniških kreditih, torej stvarno področje ZPotK-1 je veliko širše od posojilne in kreditne pogodbe; v osebnem smislu je ta zakon ožji, saj velja za razmerja med potrošniki in v njem posebej opredeljeni dajalci kredita.

26.Katere so značilnosti posojilne pogodbe (predmet, pravice in obveznosti)?

Posojilodajalec se zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določeni znesek denarja ali nadomestne stvari, slednji se zavezuje, da bo po določenem času vrnil enak znesek denarja ali enako količino stvari iste vrste in kakovosti (čl. 569/odst. 2 OZ), pri čemer posojilojemalec pridobi LP. Če je posojilna pogodba gospodarska pogodba, dolguje posojilojemalec še obresti tudi, če niso dogovorjene, če pa ne gre za gospodarsko pogodbo, se dogovor o obresti ne domneva, je pa mogoč.

Pravna ureditev posojilne pogodbe se nanaša na gotovinska posojila.

Čl. 1065 ZOR – sodobnejša ureditev kreditne pogodbe, da bo posojilojemalec dal določen znesek denarnih sredstev tudi v obliki negotovinskega posojila (njegova je odločitev kako bo to storil).

Če je posojilna pogodba obrestovana, potem gre za dvostransko-zavezujočo pogodbo, torej je sinalagmatska povezava med izročitvijo nadomestnih stvari in plačilom obresti, kar pri kreditni pogodbi ni dvoma, da je takšno razmerje, saj uporabnik kredita dolguje obresti.

Razlika med zakupno in posodbeno, ter posojilno pogodbo je, da pri prvih dveh ne pride do prenosa LP , ker se stvar prepušča v uporabo, pri posojilni pa se opravi prenos LP na stvareh.

Razlika med posojilno in darilno pogodbo je, da pri darilni pogodbi načeloma ne obstaja dolžnost vrniti predmet te pogodbe; pri shranjevalni pogodbi, shranjevalec mora vrniti stvar in, nanj LP ni prenesena, vendar pri nepristni hrambi je LP prenesena, le da se za položnika uporabljajo pravila posojilne pogodbe, glede časa in kraja vrnitve stvari pa pravila shranjevalne pogodbe.

Sklenitev posojilne pogodbe – je sklenjena neoblično, za razliko od kreditne ali kreditne pogodbe na podlagi zastave vrednostnih papirjev, za katere se zahteva pisna oblika. Posojilna pogodba je lahko sklenjena brez povezave s kakšnim obstoječim dolgom (PRIMER: trgovsko podjetje sklene s posojilodajalcem posojilno pogodbo, da bi naprej prodajalo izdelke kupcem z odlogom plačila ali na obroke), lahko jo sklene pa zaradi neke druge obveznosti (PRIMER: posojilojemalec dolguje denar iz nekega drugega pravnega posla, kot so prodajna ali podjemna pogodba); v tem primeru ima upnik 2 možnosti, in

[66]

sicer se dogovori s posojilojemalcem, da bo denarni znesek vračal kot posojilo; druga možnost je, da upnik dolžniku odloži plačilo v celoti ali delno, ali mu omogoči plačilo v obrokih (to plačilo ostane odmena za dajatev ali storitev iz pogodbe), kar pomeni, da posojilna pogodba sploh ni sklenjena, zato se določbe iz posojilne pogodbe ne morejo uporabiti.

Varstvo posojilojemalca – posojilna pogodba je lahko neveljavna (čl. 377/odst. 1 OZ), prav zaradi oderuškega dogovora zamudnih ali pogodbenih obveznosti, ki bi v tem primeru bile za več kot 50% višje od predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Tak dogovor se domneva, vendar pri gospodarski pogodbi domneva ne velja. Posojilodajalec lahko izpodbija domnevo, lahko npr. dokazuje, da je šlo za posebno tvegano posojilo, ki opravičuje visoko obrestno mero in da je posojilojemalec izkušen, ne lahkomiseln ali neodvisen (npr. odvetnik). Če je dogovor o obrestni meri oderuški, se uporabi čl. 119/odst. 1 in 2 OZ.

Obveznosti posojilodajalca – posojilodajalec je dolžan izročiti stvari v dogovorjenem roku ali na posojilojemalčevo zahtevo, dolžan je tudi prenesti LP na stvareh. Če posojilodajalec izroči denarni znesek posojilojemalcu (pri kreditni pogodbi), se neredko dogovorita, da se denar izroči posojilojemalčevemu upniku (npr. prodajalcu vozila).

Če posojilodajalec ne izpolni v roku, se znajde v dolžniški zamudi, pri čemer pride v poštev plačilo zamudnih obresti in odškodninski zahtevek.

Čl. 572 OZ – lahko posojilodajalec odkloni izročitev posojila, če se izkaže, da so posojilojemalčeve premoženjske razmere takšne, da je negotovo, da bo vrnil posojila, seveda ob predpostavki, da ob sklenitvi pogodbe ni poznal premoženjskega stanja posojilojemalca ali so se te poslabšale po sklenitvi pogodbe, vendar mora izpolniti svoje obveznosti, če mu posojilojemalec da zadostno zavarovanje.

Posojilodajalec še odgovarja za stvarne napake pri obrestovanem posojilu, pri ne obrestovanem pa le, če so mu napake bile neznane ali mu niso mogle ostati neznane in o njih ni obvestil posojilojemalca (čl. 573/odst. 2 OZ).

Obveznosti posojilojemalca – glavna obveznost je, da mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti (čl. 574/odst. 1 OZ), če pa rok ni dogovorjen, mora vrniti v primernem roku, kateri ne more biti krajši od 2 meseca.

Če je posojilo obrestovano, mora dati še obresti (druga glavna dolžnost).

O nemožnosti izpolnitve ne moremo govoriti, če je treba vrniti denarni znesek, ker denar treba imeti; če je treba vrniti enako količino in kakovost nadomestnih stvari pa jih ni, potem je treba dati denarni znesek, ki ustreza vrednoti stvari. Posojilojemalec lahko vrne posojilo tudi pred časom za vrnitev, vendar o tem najprej mora obvestiti posojilodajalca.

Odpoved in odstop od posojilne pogodbe – posojilna pogodba je trajno dolžniško razmerje, ki preneha z odpovedjo, če rok ni dogovorjen in sicer, z redno odpovedjo (čl. 333/odst. 1 OZ). Posojilojemalec lahko izredno odstopi od pogodbe in sicer, pred

[67]

dogovorjenim rokom, vendar mora obvestiti posojilodajalca, in mu povrniti škodo, ker ta ne bo dobil pogodbeno dogovorjenih obresti za preostali čas do izteka pogodbe. Glede na čl. 576 OZ, posojilojemalec lahko odstopi od pogodbe, že ko so mu izročene obljubljene stvari, vendar mora povrniti škodo posojilodajalcu, če jo je imel zaradi tega.

27.Kakšne so razlike med posojilno in posodbeno pogodbo?

Pri posodbeni pogodbi ne pride do prenosa LP na stvareh,ker stvar lahko samo uporablja, pri posojilni pogodbi pa pride do prenosa LP na stvareh, ker je namen, da se stvar porabi, drugače prenos LP ne bi bil mogoč. Pri posodbeni pogodbi, izročitelj ne sme zahtevati odmene, ker to bi pol bila zakupna (najemna) pogodba, pri posojilni pa izročitelj stvari neodplačno pomaga prejemniku, lahko pa se dogovori za odmeno, in to so npr. obresti.

28.Kaj je namensko posojilo in kakšne so njegove značilnosti?

Namensko posojilo – posojilojemalcu je treba omogočiti porabo nadomestnih stvari (zato se nanj prenese LP, drugače ne bi bilo mogoče), vendar je dogovor lahko drugačen in sicer, da denar porabi v določen namen; takšno posojilo se imenuje namensko posojilo, ki je v zakonu urejeno le za denarna posojila. Če tega dogovora posojilojemalec krši, lahko posojilodajalec odstopi od pogodbe, ker je to glavna dolžnost posojilojemalca.

29.Kaj je kreditna pogodba? V čem je podobna posojilni, kakšne so razlike med posojilno in kreditno pogodbo?

S kreditno pogodbo se banka zavezuje, da bo uporabniku dala nek denarni znesek za nek čas, uporabnik pa se zavezuje, da bo banki vrnil dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja, v času in način dogovorjen v pogodbi (čl. 1065 ZOR). Posojilojemalec je uporabnik, posojilo pa se imenuje kredit. Kreditna pogodba ureja tudi negotovinske kredite, ker banka ni dolžna izročiti denarja, temveč lahko da sredstva zgolj na razpolago.

Uporabnik lahko vrne kredit pred rokom vrnitve ali pa odstopi od pogodbe preden začne uporabljati kredit, vendar je v obeh primerih odškodninsko odgovoren, in je obvezen o odstopu banko obvestiti. Banka lahko izredno odpove pogodbo pred iztekom roka, če uporabnik postane insolventen, pravna oseba preneha ali uporabnik umre.

Podobnosti in razlike med posojilno in kreditno pogodbo - sta si v svojem jedru zelo podobni, namreč pri obeh gre za prepustitev denarnega zneska, za nekaj časa, proti vračilu istega in še obresti. Posojilna pogodba je urejena v OZ, kreditna pogodba v ZOR. Kreditna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki, medtem ko je posojilna pogodba lahko sklenjena ustno.

Kreditna pogodba na podlagi zastave vrednostnih papirjev – gre za povezavo kreditne pogodbe in zavarovanja kredita z zastavo vrednostnih papirjev (čl. 1069 ZOR). Ta vrsta pogodbe mora biti pisna, in vsebovati mora dodatne določbe, ki se

[68]

nanašajo na zastavo vrednostnih papirjev in sicer, o njihovi vrednosti. Če uporabnik kredita ne vrne pravočasno, lahko banka proda zastavljene vrednostne papirje.

30.Za katere vrste pogodb in pogodbenikov velja ZPotK-1?

ZPotK-1 ureja predvsem primere kreditiranja potrošnikov s strani podjetij. Potrošniška kreditna pogodba je urejena v tem zakonu, oziroma je to vsaka pogodba s katero se kreditira potrošnika. Stvarno področje uporabe ZPotK-1 obsega npr. tudi prodajno pogodbo, če je pri njej plačilo odloženo, kupčev dolg pa obrestovan. Torej določbe tega zakona se uporabljajo pri različnih vrstah pogodb, urejenih v OZ, in tudi pri brezimenskih pogodbah (odlog plačila kupnine, ki ga da prodajalec z dogovorom o plačilu na obroke, vendar je kupčeva denarna obveznost obrestovana). V takšnem primeru se uporabljajo, poleg določb iz OZ, tudi določbe ZVPot, kakor tudi ZPotK-1.

Potrošnik je fizična oseba, ki deluje za namen zunaj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, dajalec kredita pa je fizična ali pravna oseba ali skupina teh oseb, ki da kredit v okvirju svoje dejavnosti, poklica ali poslovanja (čl. 2 št. 1 ZPotK-1). ZPotK-1 velja le za razmerja med potrošniki in v ZPotK-1 posebej opredeljenimi dajalci kredita. Izjeme – določbe o potrošniški kreditni pogodbi se ne uporabljajo pri pogodbi o najemu, finančnem najemu (lizingu), če določa, da LP ne preide na najemnika, pri prodajni pogodbi na obroke ali v enkratnem znesku, brez plačila obresti in drugih stroškov, pri kreditni pogodbi z rokom 3 mesecev, s plačilom stroškov, ki ne presegajo 0,1% skupnega zneska kredita ali zneska 10 evrov, pri kreditni pogodbi, ki se nanaša na brezplačen odlog plačila obstoječega kredita, ter pri pogodbah o trajnem opravljanju storitev ali dobave blaga enake vrste, ki dospevajo letno ali občasne terjatve. ZPotK-1 se ne uporablja tudi za pogodbe o prekoračitvah na plačilnih računih, vendar se lahko uporabijo nekatere njegove določbe (čl. 4 ZPotK-1).

31.S katerimi določbami se varujejo potrošniki v ZPotK-1?

Določbe ZPotK-1 so »pol-prisilne«, ter se od njih ne sme odstopiti v potrošnikovo škodo (čl. 27/odst. 1 in 2 ZPotK-1).

Dajalec kredita mora še pred sklenitvijo pogodbe dati potrošniku potrebne informacije, katere morajo biti pisne, da potrošnik lahko primerja različne ponudbe in presodi ustreznost kredita (čl. 6/odst. 1 ZPotK-1). Informacije morajo vsebovati lastnosti in pogoje kredita, ter pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank (čl. 6/odst. 2 ZPotK-1). Dajalec kredita mora pridobiti informacije o kreditni sposobnosti potrošnika, katere lahko dobi od potrošnika samega, če jih ta želi dati (čl. 8/odst. 1 in 2 ZPotK-1), vendar jih lahko pridobi iz zbirke podatkov, ki jih centralno za celo SLO vodijo na temelju čl. 390 in nas. ZBan-1.

Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, pravna poledica je ničnost (čl. 55/odst. 1 OZ). Potrošniška hipotekarna pogodba pa mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, ob obvezni prisotnosti lastnika nepremičnine, če je ta potrošnik (čl. 10/odst. 6 st. 1 in 2

[69]

ZPotK-1), torej zastopanje ni mogoče, ker mora potrošnik biti poučen o pravnih posledicah hipotekarne obveznosti, ki jo je prevzel.

Vsebina potrošniške pogodbe - ta mora vsebovati efektivno obrestno mero (EOM), skupni znesek, število obrokov, oziroma način plačila, ter zamudno obrestno mero ( čl. 10/odst. 3 št. 7, 8 in 12 ZPotK-1).

EFEKTIVNA OBRETNA MERA (EOM) – to so skupni stroški kredita, izraženi, kot letni odstotek odobrenega kredita (čl. 2 št. 2 ZPotK-1), ter lahko znaša na dan sklenitve pogodbe največ 200% zadnje objavljene povprečne EOM, ki jo uporabljajo bane in hranilnice, in če je ta višja, je nična glede presežka nad še dopustno EOM (čl. 24/odst. 1 in 2 ZPotK-1); uporablja se za obrestovane kredite, ter skuša varovati potrošnika prav glede dolgovanih obresti in sicer, ker je za potrošnika ta izračun zapleten; tudi dodatni stroški, ki se prištejejo obrestim, zaračuna pa jih kreditodajalec, te pa povečajo potrošnikove obveznosti. Z določbami EOM, potrošnik dobi informacijo o njegovih resničnih obveznostih.

PREPOVED ZAVAROVANJA Z VREDNOSTNIMI PAPIRJI (VP) – v zvezi z potrošniško kreditno pogodbo je prepovedano zavarovanje plačil, ki potrošnika zavezujejo k izdaji ali sprejemu bianko menice, čeka ali drugega plačilnega inštrumenta, ker obstaja nevarnost, da bi potrošnik bil hitro obsojen v postopku za izdajo plačilnega naloga (čl. 431 in nas. ZPP). Če pa je potrošnik vseeno dal nedovoljeno zavarovanje z VP, lahko zahteva od dajalca kredita vrnitev VP, dajalec kredita pa je tudi objektivno odškodninsko odgovoren (čl. 21/odst. 2 in 3 ZPotK-1).

POTROŠNIKOVA PRAVICA DO ODSTOPA OD POGODBE, TER DO PREDČASNEGA ODPLAČILA

Odstop od pogodbe – potrošnik lahko odstopi od pogodbe brez navedbe razloga ali, če potrošniška kreditna pogodba krši nekatere natančno določene določbe ZPotK-1 (npr. nima nekaterih posebej pomembnih sestavin).

Pravica do odstopa ni časovno omejena, kar pomeni, da če potrošnik v roku enega meseca od plačila prve obveznosti po pogodbi, ne odtopi od pogodbe, vztraja pri pogodbi (čl. 14/odst. 2 ZPotK-1). Če pa odstopi, dajalec kredita mora vrniti vse plačane zneske, potrošnik pa kredit, pri čemer potrošniku ni treba plačati obresti ali druge stroške (čl. 14/odst. 3 ZPotK-1). Potrošnik brez razloga lahko odstopi v 14 dneh od sklenitve pogodbe celo, če je kredit v celoti ali delno dan, vendar mora vrniti glavnico in tudi dati obresti (čl. 17/odst. 3 ZPotK-1).

Predčasno odplačilo – potrošnik ima pravico do predčasne delne ali popolne izpolnitve obveznosti, s katerim zmanjša stroške svoje obveznosti, torej mora odplačati preostalo vrednost glavnice, ne pa tudi obresti (čl. 12/odst. 1 in 2 ZPotK-1).

KREDITODAJALČEVA PRAVICA DO ODSTOPA OD POGODBE – če je potrošnik v zamudi z začetnim obrokom ali dveh zaporednih obrokov, kreditodajalec ga opomni, in mu da dodaten rok (15 dni) za izpolnitev obveznosti; če pa potrošnik niti v tem roku ne

[70]

izpolni, kreditodajalec lahko odstopi od pogodbe (čl. 15/odst. 1 do 3 ZPotK-1), potrošnik pa mora plačati zamudne obresti, po zakonski obrestni meri za zamudne obresti (čl. 15/odst. 5 ZPotK-1).

32. Kako je urejena posodbena pogodba? Kateri so glavni pravni viri zakupne (najemne) pogodbe v SLO pravu? Kaj ureja vsak od njih (v grobem)?

POSODBENA POGODBA – posodnik se zaveže, da izroči izposojevalcu stvar v neodplačno rabo, izposojevalec se zaveže, da bo stvar vrnil (čl. 579 OZ). to je konsenzualna in neformalna pogodba, saj se za njeno sklenitev ne zahteva nobena oblika, po sklenitvi pa nastane trajno dolžniško razmerje. Pogodbeni predmet so le stvari, pravice pa ne morejo biti.

Posodnikove dolžnosti – dolžan je izročiti stvar, in trpeti rabo stvari, vendar ni dolžan trpeti nemoteno rabo; posodnik ni dolžan vzdrževati stvar, ker je redno vzdrževanje dolžnost izposojevalca. Posodnik naj bi opozoril izposojevalca na napake ali nevarne lastnosti stvari, če tega ne naredi, in nastane zaradi tega škoda izposojevalcu, posodnik odgovarja za škodo. Odgovornost za stvarne in pravne napake je v vseh ostalih primerih izključena, saj splošna pravila ne urejajo takšne vrste odgovornosti v enostransko ali nepopolno dvostransko zavezujočih primerih (čl. 100 OZ).

Dolžnosti izposojevalca – lahko uporablja stvar le za določeni pogodbeni namen, če pa ni določen, uporablja stvar kot dober gospodar, in le samo on, torej je ne sme prepustiti v uporabo tretji osebi brez dovoljenja posodnika. Izposojevalec odgovarja za naključno uničenje ali poškodovanje stvari, če jo je uporabljal na nedovoljen način, ne odgovarja pa za uničenje stvari , ki je običajna posledica rabe. Izposojevalec nosi stroške rednega vzdrževanja stvari, vendar lahko zahteva stroške vzdrževanja po pravilih poslovodstva brez naročila, če je opravil delo, ki ga zaradi grozeče škode ni mogel odložiti; lahko tudi zahteva povrnitev potrebnih in koristnih izdatkov. Če na posojeni stvari namesti kakšno napravo, po prenehanju posodbe jo lahko odstrani, če jo je mogoče odstraniti, tudi stvar mora vrniti po prenehanju posodbe.

Končanje pogodbe – lahko se konča z redno (če čas in namen nista določena, lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli) ali izredno (posodnik lahko zahteva stvar takoj, če izposojevalec umre, uporablja stvar v nasprotju s pogodbo, če jo neupravičeno prepusti v rabo tretji osebi ali, če stvar zaradi nepredvidljivih okoliščin potrebuje sam) odpovedjo.

Pogodba preneha brez odpovedi, če sta rok in namen določena.

ZAKUPNA (NAJEMNA) POGODBA

Glavni pravni viri so: poleg zakona o obligacijskih razmerjih, iz leta 2002, ki temelji na skoraj nespremenjenih določbah ZOR iz leta 1978 (OZ) - (čl. 587-618 OZ) še zakon o kmetijskih zemljiščih, iz leta 1996 (ZKZ), zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorov, iz leta 1974 (ZPSPP), ter stanovanjski zakon, iz leta 2003 (SZ-1).

[71]

OZ se uporablja predvsem za premičnine , za nepremičnine pa, če kateri od drugih zakonov ne določa nič, ter se uporablja za nepremičnine, ki niso niti poslovne stavbe, niti poslovni prostori, niti kmetijska zemljišča (npr. garaža, ki jo lastnik da v najem svojemu sosedu).

ZKZ in SZ-1 se uporabljata za zakupno (najemno) pogodbo le manjši del, glavni del je pa urejen v ZPSPP.

33.Katera je glavna razlika med posodbeno in zakupno (najemno) pogodbo?

Posodbena pogodba – čl. 579 OZ – posodnik izroči izposojevalcu določeno stvar v rabo, slednji ne rabi dati nobene odmene, vendar mora vrniti prav to določeno stvar.

Zakupna (najemna) pogodba – čl. 587/odst. 1 OZ – zakupodajalec (najemodajalec) izroči določeno stvar zakupniku (najemniku), slednji stvar uporablja (tudi plodove), za kar mora plačati odmeno, ki se imenuje zakupnina (najemnina).

34.Katere so glavne pravice in obveznosti pri zakupni (najemni) pogodbi po OZ?

BISTVO – zakupodajalec (najemodajalec) se zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo za neko časovno obdobje, ta pa se zavezuje, da bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino); to razmerje je trajno obveznostno razmerje. Predmet zakupne pogodbe je lahko le stvar.

Raba stvari je pri zakupni pogodbi odplačna. Pri tej vrsti pogodbe, zakupnik pridobi le posest, lastnina stvari se ne spremeni.

Sklenitev zakupne pogodbe – sklene se lahko ne oblično. ZKZ, ZPSPP in SZ-1 pa zahtevajo pisno obliko.

Dolžnosti zakupodajalca – zakupodajalec je dolžan izročiti stvar v rabo in v uživanje (pobiranje naravnih plodov), oziroma izročiti stvar v neposredno posest, včasih je dovolj dostop do stvari (npr. zakupodajalec da v zakup reklamno površino na kakšni steni ali v prevoznem sredstvu). Zakupodajalec mora trpeti rabo in uživanje stvari v času trajanja zakupa.

Vzdrževanje stvari – zakupodajalec mora med zakupom stvar vzdrževati, po potrebi popravljati, vendar ni dolžan nositi vse stroške popravila (npr. drobna popravila bremenijo zakupnika). Stroški obratovanja stvari so tudi zakupnikovi.

Ostale dolžnosti – če zakupnik doda stvari kakšne dodatke , po prenehanju zakupa jih lahko odstrani, vendar brez poškodbe stvari, zakupodajalec pa mora to trpeti.

Zakupodajalčevo jamčevanje za stvarne in pravne napake – čl. 592-599 OZ

[72]

Splošne predpostavke – najprej stvarna napaka mora obstajati (manjkajo dogovorjene lastnosti stvari ali stvar se ne more uporabiti za dogovorjeno ali običajno rabo), da se lahko uveljavlja zahtevek zaradi nje (čl. 592/odst. 1 OZ).

Do pravne napake pride npr. v primeru dvojne zakupne pogodbe, če zakupnik (ki nima posesti nad stvarjo) zahteva od zakupnika (posestnika) izročitev stvari.

Zahtevki in pravice zakupnika – stvarne napake lahko obstajajo že ob izročitvi ali se pokažejo kasneje, v zvezi z njimi pa razlikujemo neodpravljivo napako (zakupnik lahko odstopi od pogodbe, zahteva znižanje kupnine, in tudi zahteva lahko odškodnino) in odpravljivo napako (zakupnik zahteva odpravo napake, znižanje kupnine ali, če se ne odpravi napaka v dodatnem roku, odstopi od pogodbe in tudi zahteva lahko odškodnino).

V primeru pravnih napak – če se ugotovi, da tretji ima pravico, ki popolnoma izključuje zakupnikovo pravico do rabe stvari, pogodba je po smem zakonu razvezana, ter zakupodajalec mora povrniti škodo zakupniku; če pa je zakupnikova pravica zgolj omejena, lahko po lastni izbiri odstopi od pogodbe, zahteva znižanje kupnine, in tudi povrnitev škode.

Izključitev zahtevkov – odgovornost za stvarne napake se lahko omejijo ali izključijo, že s pogodbo (čl. 595/odst. 1 OZ).

Najemnikove dolžnosti in jamčevanje

Plačilo najemnine – zakupnik je dolžan plačati zakupnino v dogovorjenih rokih, sicer pride v zamudo. Čl. 602/odst. 2 OZ določa, da se zakupnina plača polletno, če je stvar dana v zakup vsaj za leto dni, če pa je dana za manj, kot eno leto, se plača po izteku roka. Zakupodajalec lahko odpove pogodbo, če zakupnik ne plača zakupnine, kljub opominu, po 15 dneh (čl. 603/odst. 1 OZ).

Dolžnost varovanja in obveščanja – zakupnik je dolžan predmet varovati in je mora vrniti nepoškodovano, kar vključuje tudi spremembe na sami stvari. Dolžan je tudi obveščati zakupodajalca o vsaki stvarni in pravni napaki, tudi je dolžan obveščati zakupodajalca o vsaki nepričakovani nevarnosti, ki grozi v zakup dani stvari, da ta lahko pravočasno ukrepa. Če zakupnik tega ne naredi, je odškodninsko odgovoren.

Raba v skladu s pogodbo – zakupnik mora rabiti stvar v skladu z njenim namenom, in sicer kot dober gospodar ali dober gospodarstvenik, vendar lahko da stvar v podzakup.

Zakupnik ni odgovoren za obrabo stvari, če jo uporablja v skladu z njenim namenom, prav tako ne odgovarja, če je stvar doslužila (popolnoma izrabljena). Zakupodajalec lahko zahteva odškodnino, če zakupnik krši pogodbene dogovore o rabi stvari, lahko tudi odstopi od pogodbe, če grozi nevarnost, da mu bo nastala precejšnja škoda, mora pa prej

[73]

opomniti zakupnika, opomin pa mora ostati brez učinka na zakupnikovo ravnanje. Odpoved je brez odpovednega roka (izredna).

Vrnitev stvari – zakupnik mora stvar vrniti, tudi pritikline, ki so mu bile izročene, če ne vrne, zakupodajalec ima pravico do povrnitve neupravičene pridobitve zaradi rabe stvari (čl. 190 OZ).

Prenehanje zakupa – če je zakupna pogodba sklenjena s rokom, potem, preneha po izteku tega roka, vendar če zakupnik stvar še naprej uporablja (ko je pretekel rok), velja, kot da sta pogodbenika sklenila novo pogodbo brez roka, z enakimi pogoji.

Zakonski odpovedni rok znaša 8 dni. Pogodba lahko preneha z redno odpovedjo, odpoved pa se ne sme dati ob neprimernem času.

Zakupna pogodba lahko tudi preneha zaradi izredne odpovedi zakupodajalca, in je mogoče zaradi rabe stvari v nasprotju dogovorom, zaradi neplačila kupnine in zaradi nedovoljenega podzakupa. Lahko tudi preneha zaradi višje sile, zaradi odsvojitve stvari (prenos LP s pravnim poslom). Čl. 610/odst. 1 OZ, določa, da se zakupna pogodba prenese na pridobitelja, že po zakonu, ter pravice in dolžnosti iz pogodbe na novega latnika in zakupnika. Smrt zakupnika ne pomeni prenehanje pogodbe, ker se zakon nadaljuje dediči.

35.Kakšna je razlika med zakupno in najemno pogodbo?

Bistvena razlika je v uživanju stvari, to je v pridobivanju plodov. Zakupodajalec mora omogočiti zakupniku uživanje plodov, pri tem so mišljeni naravni plodovi, kar je razvidno iz čl. 587/odst. 2 OZ. Zakupnik lahko da stvar v podzakup, najemnik pa ne more.

36.Nepremičnino je dal njegov lastnik v najem, še med časom zakupa pa jo je prodal. Kakšne so posledice za najemnika:a) Če je nepremičnina kmetijsko zemljišče

Zakupnik ostane zakupnik še naprej, in najmanj do izteka zakupnega roka, če ne, ima vse ugovore zoper novega lastnika, ki bi jih imel nasproti staremu lastniku, če ta odpove pogodbo brez utemeljenega razloga, pa še ima zahtevek za povrnitev vloženega kapitala, katerega še ni povrnil z plodovi.

b) Če gre za PS ali PP

Najemnik lahko ostane še naprej najemnik, vendar, če novi lastnik iz lastnih potreb potrebuje PS ali PP, kakor tudi, če najemnik ni plačal 2 meseca najemnino, kljub

[74]

opominom, novi lastnik lahko odpove najemno pogodbo, ker ima vse ugovore starega lastnika.

c) Če gre za stanovanje

Samo pri tržnih stanovanjih lahko novi lastnik odpove najemno pogodbo, in sicer po zakonsko določenem odpovednem roku.

d) Če gre za nepremičnino, ki ni niti kmetijsko zemljišče, niti PS ali PP, niti stanovanje

V tem primeru, najemodajalec lahko odpove najem iz krivdnih razlogov, vendar lahko odpove po izteku določenega roka v pogodbi. Najemnik pa lahko odpove v 15 dneh.

37.Lastnik da premičnino v zakup, med časom zakupa jo proda. Kakšne so posledice za zakupnika?

Zakupnik še naprej ima stvar v zakupu, le da pravice in dolžnosti tedaj preidejo med novim lastnikom in zakupnikom.

38.Kaj je podzakup (podnajem)?

Podzakup – čl.605/odst. 1 OZ – podzakup je, če zakupnik da zakupljeno stvar drugemu v zakup; načeloma je dovoljen, vendar se zakupodajalec lahko dogovori, da ga ne dovoli, in sicer iz utemeljenih razlogov, ter na tak način zakupno pogodbo odpove (čl. 607 OZ). Zakupodajalec ima direktni zahtevek od podzakupnika, če mu kaj dolguje zakupnik. Podzakup preneha, ko preneha zakup (čl. 609 OZ).

39.Katere so posebnosti zakupa kmetijskih zemljišč?

Če je predmet zakupa kmetijsko zemljišče, se uporabljajo določbe OZ, razen če drugače ne določa ZKZ.

Prednostno pravico zakupa imajo zakupniki- kmeti (čl. 26/odst. 2 št. 2 ZKZ). Prednost ima najprej dosedanji zakupnik, potem zakupnik mejnega zemljišča, za njim kmet- lastnik mejnega zemljišča itn. Posebno vlogo v kmetijstvu imajo trajni nasadi, in povračanje vloženega kapitala za te, se imenuje amortizacija. Zakupnik ima pravico povrniti vloženi kapital preko plodov, zato so določeni roki za odpoved zakupne pogodbe, in najkrajši rok je 10 let (v tem roku se lahko izravnajo morebitne izredne koristi ali izgube zaradi neobvladljivega vremena). Če so na zakupljenem zemljišču osnovani trajni nasadi, zakupna pogodba se lahko sklene na 15, tudi 25 let, vendar obstajajo izjeme. Poleg zemljišča, predmet zakupne pogodbe so tudi pripadajoči objekti.

Zakupna pogodba mora biti pisna, in mora vsebovati podatke o zemljišču, objektih, napravah, nasadih, o amortizacijski dobi in zakupnini (čl. 26/odst. 2 ZKZ). Nična je določba, s katero bi bila zakupnina določena v obliki dela ali v obliki deleža pričakovanega dohodka na zakupodajalčevi kmetiji.

[75]

Obveznosti zakupodajalca in zakupnika – če zakupnik napravi trajne nasade, zakupodajalec jih mora trpeti, če je tako dogovorjeno, ter zakupodajalec pri prenehanju zakupa mora povrniti stroške še neamortiziranih vrednosti, nasada, objektov in naprav; če je to zakupnik naredil brez soglasja, nima pravice povrnitve stroškov, lahko pa odstrani naprave, če je to mogoče in brez škode. Zakupnik ne sme dati zemljišče v podzakup.

Zakupno pogodbo mora odobriti upravna enota. na temelju zakupne pogodbe kmetijskega zemljišča nastane obveznostno-pravno razmerje, kljub temu pa se lahko vpiše v ZK na temelju izrecne zakonske določbe (čl. 28/odst. 1 ZKZ).

Prilagoditev in prenehanje zakupne pogodbe – obe stranki imata pravico zahtevati, da pogodba preneha ali se spremeni, če za eno stranko okoliščine postanejo pretežke, posledično pripelje do izgube (npr. zaradi zakupnikove bolezni, onemoglosti itn.).

Zakupna pogodba preneha iz več razlogov, in sicer: najmanj 6 mesecev pred iztekom zakupnega roka, ena od strank odpove (če ne, pogodba se podaljša za enak rok), lahko preneha sporazumno, če zakupno zemljišče preneha biti kmetijsko zemljišče, preneha lahko z odstopom (odpovedjo, ki učinkuje za naprej).

40.Katere so značilnosti, zlasti še posebnosti najema PS ali PP?

Čl. 2/odst. 1 ZPSPP – poslovna stavba je stavba, ki je namenjena za poslovne dejavnosti in se pretežno uporablja v ta namen.

Čl. 2/odst. 2 ZPSPP - poslovni prostor je eden ali več prostorov namenjenih za poslovno dejavnost, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod.

Najemna pogodba mora biti pisna, če ne, je nična, ter o njej mora biti obveščen občinski upravni organ v 30 dneh.

Najemodajalec mora izročiti PS ali PP najemniku, v stanju, ki omogoča pogodbeni namen, in je tudi dolžan vzdrževati predmet najema, sicer najemnik lahko odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino. Lahko najemnik sam odpravi napako, in zahteva povrnitev stroškov, lahko pa zahteva odškodnino in odstopi od pogodbe. Najemnik mora plačevati najemnino vnaprej, in tudi ne sme dati predmeta najema v podnajem.

Prenehanje najemne pogodbe – najemna pogodba lahko preneha z redno odpovedjo, če ni določen rok, drugače je rok 1 leto, in se zdi razmeroma dolg, vendar je najemnik gospodarsko odvisen od PS ali PP in ne more hitro priskrbeti nadometnega prostora. Odpoved je vselej sodna, kar pomeni, da odpovedujoča stranka mora vložiti na sodišče posebno vlogo za odpoved pogodbe (sodišče preizkusi ali so podane predpostavke za odpoved, in če so, izda nalog). Če najemnik še naprej uporablja prostore, mora najemodajalec odpovedati v 1 mesecu, sicer se šteje, da je pogodba obnovljena brez kakšnega roka, če pa najemnik odpove pogodbe, sodišče vroči odpoved najemodajalcu brez izdaje naloga.

[76]

Nadaljnji razlogi za odpoved pogodbe so, lastnikova lastna potreba, tudi zamujanje s plačilom najmanj 2 meseca od opomina (pogodba se odpove izredno, brez odpovednega roka). Ob izročitvi izpraznjene PS ali PP, najemodajalcu je potrebno sestaviti zapisnik o

stanju.

41.Katere so značilnosti, še posebej najema neprofitnih stanovanj?

Vrste stanovanj so: neprofitno (plačuje se neprofitna najemnina, oziroma so to socialna stanovanja, z razmeroma nizkimi najemninami), tržno (plačuje se tržna najemnina, katera se lahko oblikuje prosto do meje oderuštva, ter najemno pogodbo lahko sklene vsakdo z vsakim, po izbiri ), službeno (oddajajo se za zadovoljevanje službenih potreb) in namensko (so namenjena institucionalnem varstvu starejših oseb, upokojencem ali posebnim skupinam odraslega prebivalstva) najemno stanovanje.

Neprofitno najemno stanovanje – najemnik neprofitnega stanovanja je v boljšem položaju, kot najemnik katerekoli druge vrste stanovanja, ker je najemna pogodba sklenjena brez roka, redna odpoved je zelo težka, za izredno pa so določeni natančni razlogi, najemnina pa je določena po ne tržnih merilih; po najemnikovi smrti, bližnji sorodnik lahko zahteva sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji.

Če najemnik neprofitnega stanovanja ni plačal najemnine v celoti, ni mu mogoče odpovedati najemne pogodbe (zaradi izrednih okoliščin), vendar mora v 30 dneh od nastanka teh okoliščin obvestiti lastnika stanovanja, ter sprožiti postopek za subvencioniranje najemnine in za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja.

Sklenitev najemne pogodbe – poleg podatkov o stanovanju, je treba navesti še vrsto stanovanja, ter pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Oročitev najemne pogodbe je mogoča, razen za neprofitna stanovanja, vendar ni samodejne ponovne sklenitve pogodbe, sklepata pa jo lastnik in najemnik.

Najemnikove obveznosti in bremena – najemnika zadene breme uporabljati najemno stanovanje, če ga pa ne uporablja več kot 3 mesece brez presledka, je to razlog za izredno odpoved, vendar ta pravila ne veljajo za tržna stanovanja. Najemnik je dolžan plačevati najemnino in stroške, opustitev te obveznosti, je razlog za izredno odpoved.

Obveznosti najemodajalca – najemodajalec mora v določenih primerih trpeti spremembe na stvari, ki jih je napravil najemnik, kar za zakupodajalca ne velja, torej ni dolžan trpeti sprememb, in tudi ne lastnik prostorov, opreme in naprav.

Najemodajalec mora dati soglasje, če je poseg v skladu s sodobnimi tehničnimi zahtevami in v osebnem interesu najemnika (to se fingira), če stroške nosi najemnik in če sprememba ne ogroža interese lastnika stanovanja in ostalih lastnikov, tudi če s spremembo niso povezane poškodbe skupnih delov večstanovanjske stavbe in zunanji videz (to dokazuje najemnik). Najemnik ima tudi pravico do povrnitev stroškov koristnih potrebnih vlaganj, v soglasju z lastnikom (v primeru izselitve in, ne prenehanja najemne pogodbe).

[77]

Če najemodajalec ne zagotovi normalno uporabo stanovanja, lahko najemnik predlaga stanovanjski inšpekciji, da odredi dela, ki so potrebna opraviti za normalno rabo stanovanja, če pa to ne opravi lastnik, lahko opravi najemnik, lastnik pa mu mora plačati ali priskrbeti drugo stanovanje, lahko pa zahteva zmanjšanje najemnine.

Prenehanje najemne pogodbe – najemodajalec lahko odpove najemno pogodbo tudi, če za to nima nobenega razloga, vendar mora priskrbeti najemniku drugo stanovanje, ter nositi stroške selitve; odpoved je redna, in rok znaša 90 dni.

Najemodajalec lahko izredno odpove najem neprofitnega stanovanja, iz krivdnih razlogov po predhodnem opominu; odpoved je mogoča tudi, če najemnikov zakonec ali izven-zakonski partner ima drugo primerno stanovanje. Razlogi za odpoved morajo biti že v pogodbi.

Pri drugih stanovanj je mogoče tudi odpoved najemne pogodbe iz istih razlogov, razen pri tržnem stanovanju, pri katerem ni mogoča odpoved, če najemnik ne uporablja stanovanje ali ima njegov zakonec (izven-zakonski partner) v lasti drugo stanovanje.

Najemodajalec lahko odpove najemno pogodbo iz utemeljenih razlogov (potrebe lastnika po bivanju v stanovanju), odpoved mora biti pisna, če pa pride do spora o utemeljenosti odpovedi, mora biti odpoved sodna.

42.Kaj je časovni zakup in kako skuša zakonodajalec varovati zakupnika?

Časovni zakup temelji na evropski direktivi, čigar namen je, preprečiti zlorabe v zvezi s časovno omejenim zakupom nepremičnin v inozemstvu.

Čl. 59/ odst. 1 ZVPot – časovni zakup je sklenjena pogodba za obdobje najmanj 3 let, s katero podjetje potrošniku proti plačilu cene, zagotovi ali obljubi zagotoviti pravico do uporabe stanovanjskega objekta v določenem obdobju, in ne sme zmanjšati manj kot 7 dni; torej zakupnik pridobi pravico uporabe, vendar ne za celo leto, temveč določeni del leta (pravica je delna in časovno omejena na določen del leta, torej ni izključna). Pravico do časovnega zakupa nekdo pridobi tudi na temelju članstva v posebni družbi, ki se ukvarja z dajanjem nepremičnin v zakup (npr. namesto najema hotelske sobe, časovni zakupnik izbere časovni zakup, da bo lahko prenočeval).

ZVPot varuje potrošnike, tako da zakupodajalec interesentu da prospekt (vsebuje koristna obvestila) in mora biti v slovenskem jeziku, če je za SLO interesenta. Potrošnik lahko odstopi od pogodbe brez navedbe razloga, v 15 dneh od sklenitve pogodbe. Prepovedana so pogodbena določila o predplačilu dela cene ali stroškov, v nasprotnem primeru je pogodba nična (čl. 60č ZVPot).

43.Kaj je licenčna pogodba? Katerim dvema drugim pogodbama je podobna in zakaj?

[78]

Z licenčno pogodbo se dajalec licence zavezuje, da bo pridobitelju licence odstopil pravico izkoriščanja patenta, znamke, modela ali tehničnega znanja in izkušenj (kolektivna znamka in geografska označba sta neprenosljivi). Čl. 704 OZ omenja še vzorec, kot mogoči predmet licenčne pogodbe, ZIL-1 pa tega ne pozna.

Licenčna pogodba mora biti sklenjena pisno, in sta 2 vrsti licenc: ne izključna (dajalec licence lahko sklepa pogodbe z več osebami) in izključna (samo pridobitelj lahko ima pravico izkoriščanja, in nihče drug; dajalec licence ne sme še s kom drugim skleniti pogodbe, tudi ne izkoriščati predmeta licence sam). Če v pogodbi ni navedena vrsta licence, se domneva, da je bila dana ne izključna licenca.

Bistvo licenčne pogodbe je prepustitev izkoriščanja pravice industrijske lastnine ali tehničnega znanja in izkušenj (know how).

Prenos časovno omejenih pravic je časovno omejen, lahko pa se pridobi pravica industrijske lastnine trajno, tako da pridobitelj sklene prodajno pogodbo (glede pravice) z imetnikom pravice.

Obveznosti in odgovornost dajalca licence – dajalec licence je dolžan izročiti predmet licence, tehnično dokumentacijo, navodila in obvestila za uspešno izkoriščanje licence. Odgovarja za tehnično izvedljivost in uporabnost licence, ter za pravne napake.

Obveznosti pridobitelja licence – pridobitelj mora licenco plačati, če pa je plačilo odvisno od obsega izkoriščanja predmeta licence, mora poročati dajalcu licence o obsegu izkoriščanja, in v tem primeru plačilo obračunavati letno. Pridobitelj lahko izkorišča predmet licence na dogovorjen način in v dogovorjenem obsegu, ter zaznamovati blago z označbo o proizvodnji po licenci.

Pod-licenca – je dopustna, vendar jo lahko podeli le pridobitelj izključne licence (čl. 721/odst. 1 OZ).

44. Katere so bistvene značilnosti podjemne pogodbe (stranki, obveznosti itn.)?

Podjemna pogodba – podjemnik se zavezuje, da bo opravil določen posel, in ne le opravljal (čl. 619 OZ), naročnik pa mora plačati za opravljeno delo, torej je to obojestransko zavezujoča pogodba.

Predmet podjemne pogodbe je lahko izdelava ali sprememba stvari, kot tudi kakšno umsko delo.

Za sklenitev podjemne pogodbe se uporabljajo splošna pravila; posebnost podjemne pogodbe je, da je pogodba sklenjena tudi, če plačilo ni določeno s pogodbo, temveč je dolgovano takšno plačilo, ki ustreza vrednosti dela. Po sklenitvi pogodbe, podjemnik izvršuje delo, vendar se pojavijo napake, v tem primeru naročnik pregleda izvršeno delo, graja napake, ter postavi zahtevek za odpravo napake, torej se napaka odpravi, naročnik

[79]

prevzame naročeno delo, ter plača za to. Če napak ni, potem se pregled konča s prevzemom izvršenega dela.

Stranki podjemne pogodbe sta podjemnik (je nosilec pravic in dolžnosti, mora biti samostojen v socialnem smislu, ter samostojno razpolaga s svojim delovnim časom; lahko pa je podjemnik, več subjektov s katerimi je naročnik v pogodbenem razmerju z vsemi podjemniki, ali posel opravlja več podjemnikov, drug poleg drugega, s katerimi je naročnik v pogodbenem razmerju z vsakim posebej) in naročnik (je tisti, ki mu podjemnik dolguje pogodbeno dogovorjen uspeh in, ki je zanj dolžan plačati).

Podjemnik lahko ima izpolnitvene pomočnike ali posel zanj opravijo samostojni podjemniki (v gradbeništvu so to podizvajalci). Pogodba lahko določa, da mora opraviti posel sam podjemnik, ker to zahteva narava posla. Podjemnik je dolžan omogočiti nadzorovanje posla in ravnati po naročnikovih navodilih. Mora opozoriti naročnika na napake materiala, na pomanjkljivosti v naročilu, mora stvari hraniti, ter za njih skrbeti tudi še po prevzemu s strani naročnika.

Naročnik – njegova dolžnost je prevzeti izvršeno delo po pogodbenih določilih in po pravilih posla (pregleda in prevzame stvar, to je telesni prevzem, oziroma pridobitev posla).

Plačilo – če ni dogovorjeno, velja kot dogovorjeno primerno plačilo, vrednost dela, ter običajno potreben čas. Obstajata 2 možna dogovora: izračun brez izrecnega jamstva (predračun), mora o prekoračitvi plačila nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi pravico terjati del, ki je prekoračen, in izračun z izrecnim jamstvom (lahko zahteva samo dogovorjeno plačilo, torej ne more zahtevati plačilo za več vloženo delo, ter stroške, ki jih je imel s tem, in tveganje nosi sam) . OZ tega ne razlikuje.

Plačilo zapade s potrditvijo dela, torej s prevzemom dela. Naročnik kljub temu, da je prevzel delo, lahko kasneje uveljavlja upravičenje zaradi skritih napak (čl. 634 OZ).

45. Kako razmejiti prodajno od podjemne pogodbe?

Ti dve pogodbi se v načelu bistveno razlikujeta: pri prodajni pogodbi gre za prenos LP na stvari, pri podjemni pogodbi pa gre za izdelavo neke stvari ali opravo česa nesnovnega, pri čemer se ne prenese LP. Če stvar treba izdelati, postane lastnik materiala lastnik izdelane stvari; če pa nekdo izdela stvar iz tujega materiala, postane lastnik stvari, če vrednost dela ni bistveno nižja od vrednosti materiala; če pa se ena stranka zaveže drugi stranki dobaviti neko stvar, in sicer se zaveže izdelati stvar, v dvomu se šteje za prodajno pogodbo, ker stvar izdela iz svojega materiala, torej postane lastnik stvari, šele potem mora prenesti LP na drugega pogodbenika. Pogodba pa je podjemna, če se naročnik zaveže dati bistven del ali celoten material, druga stranka pa se je zavezala izdelati stvar iz tega materiala; torej je pogodba podjemna, če sta oba pogodbenika imela v mislih podjemnikovo delo, zlasti kadar je izvršeno delo odvisno od sposobnosti podjemnika, in je njegova storitev ne nadomestna (npr. izvedensko mnenje ali izdelava umetniške slike).

[80]

Lastništvo materiala odločilno vpliva, kdo nosi nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari pred izročitvijo naročniku. Naročnik: če je prišel v zamudo, če je stvar ostala pri podjemniku po pregledu stvari; podjemnik: če je podjemnik izdelal stvar iz svojega materiala po naročilu naročnika, stvar pa je naključno uničena pred izročitvijo, to je na podjemnikovo škodo.

46. Kako jamči podjemnik za stvarne napake (pred zahtevo za pregled in prevzem in potem)? Podobno vprašanje: katero je naročnikovo glavno upravičenje v primeru stvarnih napak? Kakšne so podrobnosti glede odgovornosti?

Opredelitev napake – glede na čl. 459/odst. 1 OZ mora imeti izvršen posel (delo, izdelek) naslednje lastnosti: biti mora primeren za običajno rabo, mora imeti lastnosti za posebno rabo, ter biti mora izdelana stvar v skladu z vzorcem ali modelom. Za opredelitev pravnih napak je čl. 488 OZ – podjemnik odgovarja, če nekdo drugi ima pravico na izdelani stvari, ki omejuje naročnikovo pravico, pa o tem sledni ni bil obveščen in ni privolil, da bo prevzel stvar, ki je z njo obremenjena, podjemnik pa lahko zanika pravico drugega.

Čl. 38 ZVPot – naročnik ima pravico zahtevati odpravo pomanjkljivosti, zahtevati vrnitev dela plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo, ponovno opravo storitve ali vračilo plačanega zneska. Odgovornost za stvarne napake je posebej urejena v čl. 37-37c ZVPot.

Odgovornost za napake med opravljanjem dela – če med opravljanjem dela kaže, da delo ne bo opravljeno po dogovoru, lahko naročnik graja izvrševanje del in postavi rok za odpravo napake, preden podjemnik zahteva prevzem in pregled dela., v nasprotnem primeru, lahko naročnik odstopi od pogodbe in mu pripada tudi odškodninski zahtevek.

Odgovornost za napake po opravljenem delu

OČITNE NAPAKE – ko je delo izvršeno, naročnik ga pregleda in, če obstaja napaka, je nemudoma graja. Naročnik da primeren rok podjemniku, da ta odpravi napako, če ne ima naročnik pravico med različnimi zahtevki: lahko ostane pri pogodbi, odpravi napako in zahteva povrnitev stroškov odprave napake; lahko ostane pri pogodbi, zniža plačilo in zahteva povračilo škode; lahko tudi odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino. Upravičenje do odstopa nima zaradi neznatne napake.

Naročnik ni dolžan zahtevati odpravo napake, če je delo opravljeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji ali sploh ni opravljeno, v teh dveh primerih, naročnik lahko odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino.

Način odpravljanja napake je stvar podjemnikove odločitve: lahko jo skuša odpraviti ali pa posel opravi na novo. V tem primeru verjetno pride do podjemnikove zamude, naročnik pa ima pravico do povračila škode. Podjemnik ni dolžan v vsakem primeru

[81]

odpraviti napako, če bi to zahtevalo pretirane stroške, vendar v tem primeru ima naročnik pravico do odstopa od pogodbe ali znižati plačilo, in tudi pravico do povrnitve škode.

Če naročnik brez utemeljenega razloga ne pregleda dela ali jih brez utemeljenega razloga ne prevzame, podjemnik ne odgovarja tudi za očitne napake.

SKRITE NAPAKE – so tiste, ki jih pri pregledu ni mogoče opaziti. Naročnik lahko uveljavlja skrito napako, če podjemnika obvesti čim prej o njej, vendar v roku 1 meseca od kar je bila odkrita. V primeru obstoja skrite napake, naročnik ima vse zahtevke, kot pri očitnih napakah.

Uveljavljanje zahtevkov zaradi očitnih napak praviloma preneha prevzemom stvari, za skrite napake pa je izključeno, če naročnik podjemnika ne obvesti o teh, po 2 letih od prevzema opravljenega posla. Naročnik ima pravico, po obvestilu, 1 leto časa sodno uveljavljati svoj zahtevek zaradi napake, če to ne stori, ostane mu ugovor na znižanje plačila, ter s pobotnim ugovorom lahko uveljavlja zahtevek na povračilo škode.

Podjemnikova zamuda – v primeru zamude pri opravi fiksnega posla, je podjemna pogodba razvezana že po samem zakonu, naročnik pa ima odškodninski zahtevek namesto izpolnitve. Če je rok bistvena sestavina pogodbe, naročnik lahko odstopi pred iztekom roka, če je očitno, da bo podjemnik zašel v zamudo, celo pri nefiksnem poslu.

47. Kdo nosi nevarnost naključnega uničenja materiala, če ga je dal podjemnik oziroma naročnik?

Podjemnikov material za izdelavo – če je material dal najemnik, pa je stvar uničena ali poškodovana pred izročitvijo najemniku, nosi nevarnost uničenja podjemnik, ter nima povračila za dani material, kakor tudi pravice do plačila dela (nosi stvarno in cenovno nevarnost). Še enkrat mora dati material, in še enkrat stvar izdelati; šele ko stori to, prost je svoje obveznosti. Če pa naročnik pride v zamudo, nevarnost naključnega uničenja preide nanj, in mora plačati podjemniku delo in tudi brez izročene stvari ostane.

NAROČNIKOV MATERIAL ZA IZDELAVO – če je bil material uničen po naključju, nevarnost nosi lastnik (naročnik). V tem primeru podjemnik nima pravice do plačila (cenovno nevarnost nosi podjemnik, stvarno pa naročnik).

Varovanje zahtevka na plačilo odmene – podjemnik ima zastavno pravico na izdelanih ali popravljenih, kakor tudi drugih naročnikovih predmetih in, le za zavarovanje terjatve iz podjemne pogodbe.

Naročnikova pravica do odstopa – naročnik lahko odstopi od pogodbe do dokončanja naročenega posla, in mu ni treba navesti nobenega razloga. V tem primeru, podjemnik ima pravico do delnega plačila, to pa je dogovorjeno plačilo zmanjšano za prihranjene stroške, zaslužek drugje in namenoma opuščeni zaslužek.

48. Kako bi opredelili gradbeno pogodbo in njene značilnosti?

[82]

Čl. 649/odst. 1 OZ – gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu, v dogovorjenem roku opravil gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno.

Predmet gradbene pogodbe je izvedba gradbenih del (izgradnja gradbe je vrsta gradbenih del), pri podjemni pogodbi pa je predmet pogodbe oprava načeloma poljubnih del.

Določbe o gradbeni pogodbi se nanašajo predvsem na ceno, jamčevalne roke in odgovornost izvajalca za pomanjkljivost zemljišča. V praksi se še vedno uporabljajo Posebne gradbene uzance (PGU), posebej prilagojene gradbeni dejavnosti.

Zasebno in javno gradbeno pravo

Javno pravo, ki močno vpliva na gradbena dela, se deli na: pravo urejanja prostora (opredeljuje katere vrste gradbenih del so sploh dovoljene na določenih zemljiščih, za katere se odloča s prostorskimi akti, ki veljajo za vnaprej nedoločeno število primera, in imajo pravni pomen predpisa) in gradbeno pravo (na temelju gradbeno-pravnih predpisov se odloča. Ali določena oseba, na določenem zemljišču, opravi in na kakšen način, določena gradbena dela). V okvirju gradbenega prava se odloča o izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja (obe dovoljenji sta odločbi in ne predpisi).

Javno gradbeno pravo določa tudi o obveznem nadzoru po nadzorniku, ter še vrsto določb o gradbenih delih.

Sklenitev gradbene pogodbe

Čl. 649/odst. 2 OZ – gradbena pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki, tudi za vsak odmik od pogodbeno dogovorjenih del, je potrebno naročnikovo pisno soglasje, tudi zaradi višjega plačila teh dodatnih del izvajalcu. Gradbena pogodba je dvostransko zavezujoča pogodba. Zaradi kršitve gradbene pogodbe, naj ne bi izvajalec dobil višjega plačila, vendar se lahko stranki dogovorita (tihi dogovor), da je izvajalec upravičen do višjega plačila, zato je takšno plačilo tudi dolgovano.

Čl. 649/odst. 1 OZ – gradbena dela se morajo opravljati po določenem načrtu. Bodoči naročnik del zato da izdelati gradbeni načrt (projekt), projektantu, s katerim sklene ustrezno pogodbo, ki ni gradbena.

Za pravno razmerje NAROČNIK – IZVAJALEC se uporablja gradbena pogodba; NAROČNIK – PROJEKTANT, praviloma podjemna pogodba, ki se imenuje pogodba o projektiranju, ter za razmerje NAROČNIK – GRADBENI NADZORNIK se uporablja pogodba o naročilu, ki se pogosto imenuje pogodba o nadzoru.

Nujna nepredvidena dela – nepredvidena dela so po zakonski opredelitvi tista dela, ki jih treba nemudoma opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne nastane škoda, povzroči jih izreden in nepričakovani dogodek, ki sta dva: nepričakovana težja

[83]

narava zemljišča in nepričakovana voda. Lahko izvajalec ta dela opravi sam, zaradi nujnosti, brez soglasja naročnika, ima pa tudi pravico do pravičnega plačila teh del.

Naročnik lahko odstopi od pogodbe, če bi cena nepredvidenih del bila previsoka, vendar izvajalcu mora plačati za že opravljena dela.

Cena del – čl. 654 in 659 OZ – lahko se določijo na 3 načine cena na enoto (npr. 10 evrov za 1 meter kubični za vgrajen beton), pri tej ceni bo izvajalec dobil zvišano plačilo za morebitni večji obseg del, kot je bil prvotno predviden ; skupaj dogovorjena cena (npr. 150.000 evrov za, po načrtu zgrajen objekt); kot cena, določena s klavzulo »ključ v roke«, in ta cena je podvrsta skupaj dogovorjene cene, ter vključuje vrednost nepredvidenih in preseženih del, tudi manjkajočih del.

49. Katere so glavne določbe o odgovornosti za stvarne napake, ki so v gradbeni pogodbi drugačne kot v podjemni pogodbi?

Za odgovornost za napake se praviloma uporabljajo določbe o podjemni pogodbi (čl. 600 OZ), pri kateri odgovarja za napake podjemnik naročniku, ter kasnejši pridobitelj stvari, zato ne more uveljavljati jamčevalnih zahtevkov.

Odgovornost za napake pri gradbeni pogodbi – pravice naročnika nasproti izvajalcu preidejo tudi na vse poznejše pridobitelje gradbe ali njenega dela, ter se jamčevalni rok ne podaljša izvajalcu zaradi pravnega nasledstva.

Napaka se lahko graja v 6 mesecih od dneva, ko je bila napaka ugotovljena., uveljavljajo se pa pravice v 1 letu od grajanja napake. Splošni rok je sicer, kot v podjemni pogodbi, 2 leti, vendar jamčevalni rok za solidnost gradbe znaša 10 let od izročitve in prevzema, ta rok je tudi za morebitne pomanjkljivosti zemljišča, in sicer odgovarja izvajalec (čl. 662/odst. 2 OZ).

Projektant tudi odgovarja za napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost in, če izvirajo iz kakšne napake v načrtu, in sicer na temelju pogodbe o projektiranju. Jamčevalni rok je tudi 10 let, če se uporabi čl. 662/odst. 1 OZ.

Čl. 662/odst. 4 OZ – projektant in izvajalec odgovarjata poleg naročniku, še vsakemu drugemu pridobitelju gradbe. Določbe za odgovornost izvajalca in projektant so prisilne, jih ni mogoče izključiti, niti omejiti, njuna odgovornost do naročnika pa je solidarna, imajo pa drug do drugega regresne zahtevke.

50. Kateri so glavni notranje pravni (slovenski) in mednarodni pravni viri, ki urejajo prevozne pogodbe? Kakšen je glede na to, stvarni pomen ureditve prevozne pogodbe v OZ?

OZ urejuje 2 vrsti povezanih pogodb: pogodba o prevozu stvari in pogodba o prevozu oseb. Skupno teh pogodb je, da lahko pošiljatelj, in tudi potnik odstopi od pogodbe, še preden se začne izvrševati, proti povrnitvi škode, zaradi zamude prevoznika, ker dogovorjen prevoz za njiju nima več smisla.

[84]

Glede na rednost prevoza med dvema krajema, razlikujemo med enkratnim prevozom in linijskim prevozom.

Prevozna pogodba je urejena v številnih slovenskih pravnih virih: Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (ZPPŽP), v cestnem prometu (ZPPCP-1), Zakon o obligacijskih in stvarno-pravnih razmerjih v letalstvu (ZOSRL), ter pomorski zakonik (PZ) in mednarodnih pravnih virih: Enotna pravila o pogodbi o mednarodnem železniškem prevozi oseb in prtljage (CIF), ki so dodatek A k Konvenciji o mednarodnih železniških prevozih (COTIF), z dne 9.5.1980; Enotna pravila o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM), ki so dodatek k COTIF, z dnem 9.5.1980, ter Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni promet blaga (CMR).

Vsi navedeni pravni viri so specialni v razmerju do določb OZ o prevozni pogodbi in predstavljajo stransko obveznostno-pravno zakonodajo.

Pogodba o prevozu stvari je prava pogodba v korist tretjega.

OZ deloma urejuje tovorni list in potrdilo o prevzemu za prevoz.

Tovorni list – vsebuje podatke o pošiljatelju, prevozniku, pošiljki, namembnem kraju, znesku prevoznine; morata ga podpisati prevoznik in pošiljatelj. Tovorni list je VP.

Potrdilo o prevozu za prevzem – potrjuje prevzem pošiljke za prevoz, ter nikoli ni VP, samo služi v dokazne namene.

51. Katere so pogodbene stranke in drugi udeleženci, ter njihove pravice in obveznosti pri pogodbi o prevozu stvari? Pozor: pri odgovoru je treba zlasti paziti na to, da niso vsi udeleženci hkrati pogodbene stranke, da pa imajo lahko kljub temu pravice in obveznosti, kot da bi bili! Kaj pa pogodba o prevozu oseb?

Pri pogodbi o prevozu stvari, se prevoznik zavezuje pošiljatelju, da bo pripeljal kakšno stvar na določen kraj in jo tam izročil pošiljatelju ali prejemniku.

Stranke prevozne pogodbe so: v pogodbi o prevozu oseb sta to prevoznik in potnik, pri prevozu stvari pa prevoznik, pošiljatelj in prejemnik. Potnik in pošiljatelj morata plačati prevozniku prevoz.

Čl. 666/odst. 1 OZ – prevozna pogodba se sklene med prevoznikom in pošiljateljem, prejemnik pa ni dolžan zahtevati izročitve pošiljke; OZ takšne dolžnosti ne pozna.

[85]

Prejemnik ima do prevoznika določene dolžnosti in upravičenja, ni pa dolžan stopiti v pravno razmerje z njim.

Pošiljatelj je dolžan plačati prevoz in stroške v zvezi z njim, vendar pod določenimi pogoji je to dolžan tudi prejemnik. Mora obvestiti prevoznika o vrsti, vsebini in količini pošiljke, še posebej, če so v pošiljki dragocenosti ali VP, nevarna stvar ali stvar, za katero so potrebni posebni pogoji. Mora tudi poskrbeti za običajno ali predpisano ovojnino. Prevozniku je odgovoren odškodninsko, če mu ne da podatke o pošiljki ali da napačne. Odgovarja po splošnih pravilih o zamudi.

Prejemnik je dolžan plačati prevoz in stroške namesto pošiljatelja, če tovorni lit ni bil izdan, če je pošiljko prevzel in, če v prevozni pogodbi ni bilo napisano kaj drugega, sicer ni dolžan plačati, če je to že storil pošiljatelj. Ni stranka prevozne pogodbe. Prejemnik, kot tudi pošiljatelj, odgovarja za zamudo po splošnih pravilih.

Prevoznik – mora pripeljati stvari po dogovorjeni poti, če ta ni dogovorjena pa po ustrezni poti. Dolžan je pošiljatelja opozoriti na pomanjkljivosti pakiranja, ki jih je mogoče opaziti, ter obveščati pošiljatelja o okoliščinah, ki vplivajo na prevoz. Prejemniku je dolžan dati pošiljko, in predložiti tovorni list, praviloma, ko pošiljka prispe v namembni kraj. Mora ugotoviti istovetnost pošiljke in tudi, če je, in v čem poškodovana. Če je prevoznik odgovoren za prevoz, in pride do prekinitve prevoza, ima pravico do delnega prevoza, vendar je tudi odškodninsko odgovoren, če pa ni odgovoren ima pravico do plačila sorazmernega dela voznine. Če zaradi višje sile ne more izpolniti, ne more zahtevati nobenega plačila, vendar če prejemnik zavrne pošiljko ima pravico do samopomočne prodaje in poplačati svoje terjatve. Ima zastavno pravico na stvareh dokler jih ima v posesti ali, dokler ima listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi.

Če se pošiljka izgubi, pride do nemožnosti izpolnitve s strani prevoznika, ki za to odgovarja odškodninsko, če pa je pošiljka poškodovana, pomeni, da je prišlo do napake med prevozom, in tudi, če je prevzemnik prevzel pošiljko brez ugovora, je odgovoren prevoznik. Tudi za zamudo odgovarja odškodninsko, toliko bolj, če zamudi z začetkom. prevoza, da za drugo stranko prevoz nima več pomena; v tem primeru, druga stranka lahko odstopi od pogodbe.

Mnoštvo prevoznikov pri pogodbi o prevozu stvari – prevoznik ni dolžan opraviti prevoza sam, lahko to stori njegov izpolnitveni pomočnik, za katerega odgovarja.

Če je prevoznikov več, lahko postane drugi prevoznik pogodbena stranka (le, če je od prvega prevoznika prevzel pošiljko in tovorni list), čeprav je prvi prevoznik sklenil pogodbo. Odgovornost obeh nasproti pošiljatelju je solidarna, vendar sta tudi solidarna upnika (njuna deleža v prevozu sta sorazmerna njuni udeležbi).

Če se več prevoznikov zaveže z eno pogodbo, opraviti prevoz (zaporedoma), in sicer, če to določi pošiljatelj, je odgovornost prevoznikov deljena (omejena na tisti del, ki ga opravi posamezno).

POGODBA O PREVOZU OSEB

[86]

Čl. 699 OZ – prevoznik se zaveže, da bo osebo pripeljal na določen kraj, ta pa se zaveže, da bo prevoz plačala.

Prevoznikove dolžnosti – so pravočasen in varen prevoz potnika, ter njegove prtljage z dogovorjenim prevoznim sredstvom, z higienski in udobnostni pogoji, ki so nujni glede na prevozno sredstvo in dolžino potovanja.

Potnikove dolžnosti – dolžan je plačati prevoz.

Evropsko-pravne določbe o odpovedi prevoza in zamudi

Letalski prevoz – sta dve uredbi: prva uredba (Ur. št. 261/2004) – uporablja se za potnike, ki odhajajo iz letališča na ozemlju države članice EU ali za potnike, ki prihajajo na letališče na ozemlju države članice. Ureja 3 vrste kršitev prevozne pogodbe: zavrnitev vkrcanja, odpoved leta in zamudo leta.

Če je let odpovedan, potnik ima pravico do pomoči (pravico zahtevati povračilo cene vozovnice ali prevoz v namembni kraj, takoj ko je to mogoče) in oskrbe (obsega obroke hrane in osvežilne pijače, hotelsko nastanitev, 2 brezplačna telefonska klica, 2 elektronski sporočili). Lahko potnik zahteva odškodnino, in sicer nadomestitev nastale škode, ne pa tudi več kot to, kar pomeni, da pravica do odškodnine ne obstaja, če je let odpovedan zaradi izrednih razmer (vremenske razmere, politični nemiri), in ne zaradi tehnične napake.

Zamude sta 2 vrsti: mala zamuda (ne pripelje do pravnih posledic) in velika zamuda (traja dlje časa), ki ima pravne posledice. Potnik ima pravico do pomoči in oskrbe, ter do odškodnine, če je zamuda trajala najmanj 3 ure.

Železniški prevoz – (Ur. št. 1371/2007) - če pričakovana zamuda na namembni kraj znaša več, kot 60 minut, potniki imajo pravico povračilo celotne cene vozovnice in pravico do povratnega prevoza ali nadaljevanje prevoza do namembnega kraja, ter pravico do oskrbe. Če je vlak obtičal na progi, morajo prevozniki čim prej priskrbeti nadometni prevoz.

52. Katere so bistvene značilnosti shranjevalne pogodbe?

Po svoji vsebini je poseben primer pogodbe o naročilu, in sicer takšne, ki ni odplačna, vendar se plačilo dogovori, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo. Značilno je, da shranjevalec mora hraniti stvar in jo vrniti, torej jo nima pravice uporabljati, vendar obstajata 2 izjemi: prva izjema se nanaša na uporabo stvari, in sicer se lahko dogovorita stranki o uporabi stvari in se v tem primeru uporabljajo pravila posodbene pogodbe; druga izjema se nanaša na vrnitev stvari, in sicer, shranjevalec mora vrniti, prav v hrambo sprejeto stvar. Pri nepristni hrambi pa je treba vrniti isto količino istovrstnih stvari (zanjo večinoma veljajo pravila posojilne pogodbe).

[87]

Na temelju te pogodbe nastane trajno obveznostno razmerje (stvar je v hrambi določen čas), enostransko zavezujoča pogodba, če pa položnik dolguje plačilo, je pa dvostransko zavezujoča.

Obveznosti shranjevalca – shranjevalec je dolžan sprejeti in hraniti stvar sam, drugemu je lahko izroči le, če položnik dovoli ali, če je sila. Kraj in način shranjevanja so določeni v pogodbi, shranjevalec pa lahko karkoli od tega spremeni, če se spremenijo okoliščine.

Shranjevalec mora izročiti, poleg stvari, še plodove in druge koristi, in sicer v kraju shranjevalčeva sedeža, takoj, ko položnik zahteva, tudi pred iztekom roka. Mora tudi obvestiti položnika o vsaki spremembi na stvari ali poškodbe stvari.

Če gre za neodplačno hrambo, stvar mora hraniti kot lastno, če pa gre za odplačno hrambo, pa jo mora hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar.

Če shranjevalec stvar uporablja, mora plačati položniku odškodnino za proti-pravno uporabo stvari, in tudi je odgovoren za morebitno uničenje ali poškodovanje stvari, vendar ni odgovoren za naključno uničenje in poškodovanje.

Obveznosti položnika – je dolžan povrniti opravičene stroške za ohranitev stvari in škodo, vendar plačilo za hranjenje stvari ni dolžan dati, razen: če je tako dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s tem in, če je plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla. Položnik mora stvar prevzeti, če grozi stvari nevarnost uničenja, poškodbe ali, če bi mu nastala škoda, o tem pa ga shranjevalec obvesti in zahteva prevzem s strani položnika.

Hramba ne potrošne stvari ob njeni dovoljeni uporabi – med shranjevalcem in položnikom se v tem primeru uporabljajo pravila posodbene pogodbe, vendar glede časa in kraja vrnitve, se uporabljajo pravila shranjevalne pogodbe.

Nepristna hramba – za njo veljajo pravila posojilne pogodbe, razen časa in kraja vrnitve stvari. Treba je vrniti isto količino istovrstnih stvari.

53. Kateri dve posebni vrsti shranjevalne pogodbe obstajata in v čem se razlikujeta od splošnih pravil o shranjevalni pogodbi?

Posebne oblike shranjevalnih razmerij so urejene v posebnih pogodbah, in sicer: skladiščna pogodba – čl. 747 OZ – pri kateri se skladiščnik zaveže, da sprejme in hrani stvar, ter jo na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal in pogodba o deponiranju vrednostnih papirjev (VP) – čl. 1047-1051 OZ).

54. Kakšna je ureditev gostinske hrambe, zlasti glede strank, odgovornosti gostinca itn.?

Čl. 741 OZ – gostinci so v pravnem položaju, kot shranjevalci, kot da bi sklenili shranjevalno pogodbo, pa niso. Gostinska hramba pripelje do zakonskega obveznostnega razmerja, med gostincem in gostom.

[88]

Določbe o gostinski hrambi se smiselno uporabljajo tudi za bolnišnice, garaže itn.

Predpostavke in meje odgovornosti – odgovornost gostinca je splošna (gostinci odgovarjajo za stvari, ki so jih gosti prinesli seboj, in da so izginile ali poškodovale, in sicer do višine vrednosti stvari, vendar ne več kot 208, 65 evrov), posebna (v primeru nastanitve, gostinec odgovarja za stvari gostov, ki so izginile ali so poškodovane, v višini vrednosti stvari, vendar ne več kot 625,99 evrov) in popolna (gostinci odgovarjajo za stvari, ki so jih prejeli v hrambo, in katere so dolžni sprejeti, če gost tako želi. Če gostinec noče sprejeti stvar v hrambo, dolguje gostu popolno odškodnino, če stvar izgine ali poškoduje).

V prvih dveh primerih, gostinci niso odgovorni, če so stvari uničene ali so izginile po krivdi gosta ali, če se je to zgodilo zaradi okoliščin, katere ni bilo mogoče odvrniti ali se jim izogniti.

Gostinčeva pridržna pravica – gostinci imajo pravico pridržati stvari gostov, ki jih sprejemajo na prenočišče, do popolnega plačila za njihovo prenočitev in druge storitve.

55. Kaj je pogodba o naročilu? V čem se razlikuje od pogodbe o zaposlitvi in od podjemne pogodbe? Kakšna je ureditev?

Čl. 766/odst. 1 in 3 OZ – prevzemnik naročila se zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, ter ima v zameno pravico do plačila za svoj trud.

Pogodba o naročilu je obojestransko zavezujoča, vendar se pogodbeniki lahko dogovorijo, da prevzemnik nima pravice do plačila in, v takem primeru je pogodba o naročilu enostransko zavezujoča pogodba.

Mandat je isto, kot pogodba o naročilu.

Glede sklenitve pogodbe o naročilu se uporabljajo splošne določbe (čl. 15 in nas. OZ). Molk na naročiteljevo ponudbo za sklenitev pogodbe, še ne pripelje do sklenitve, niti tedaj ne, če naslovnik ponudbe opravlja poklicno tuje posle ali, če se za to ponuja. Edina obveznost za takega naslovnika je, da nemudoma zavrne ponudbo, sicer je odškodninsko odgovoren.

Opravljanje poslov je bistveni znak pogodbe, obsega pa pravno-poslovna in dejanska ravnanja.

Razlika med pogodbo o naročilu, pogodbo o zaposlitvi in podjemni pogodbi:

Pogodba o naročilu – prevzemnik naročila se zavezuje, da bo opravil določene posle za naročitelja, torej bo opravil in ne opravljal (jezikovna razlaga!!); v nemškem pravu je to pogodba o odplačnem opravljanju poslov; nemška sodna praksa, razmejuje to pogodbo od pogodbe o zaposlitvi in podjemne pogodbe, ker meni, da ta pogodba obsega gospodarske interese gospodarja posla, meni tudi, da bi se gospodar posla moral najprej sam ukvarjati s tem poslom, in ga prevzemnik razbremeni, ker opravljanje prevzame nase. V ZOR je bilo

[89]

dolgovano le prizadevanje za dosego uspeha; prevzemnik ima pravico do plačila za svoj trud;

Pogodba o zaposlitvi – pri tej pogodbi, delavec dolguje delo, ki je opredeljeno po vrsti, po navodilih delodajalca (določena vrsta dela); sklene se brez roka (»za nedoločen čas«), namenjena je trajnemu opravljanju dela; delavec ima pravico na plačilo za opravljanje dela;

Podjemna pogodba – posel se lahko opredeli natančno, torej bi hkrati bila pogodba o naročilu; tudi tu gre za opravo posla – jezikovna razlaga (čl. 619 OZ), ki pripelje do sklepa, da gre za obveznosti iste vrste; podjemnik dolguje končni uspeh;

Določenost poslov ali posla odpade, kot zanesljivi razmejitveni znak.

Dolžnosti prevzemnika naročila

Izvršitev naročila – če naročitelj ni dal določenih navodil, prevzemnik naročila je dolžan ravnati, kot dober gospodarstvenik ali gospodar, če pa je pogodba o naročilu neodplačna, pa s skrbnostjo, kot v lastni stvari. Odmik od naročila in navodil je mogoče s soglasjem naročitelja, če pa prevzemnik prekorači meje naročila ali se odmakne od dobljenih navodil, pol je njegov pravni položaj poslovodje brez naročila. Če kasneje naročitelj odobri kar je prevzemnik že storil, potem je prevzemnik v prevzemnikov položaj, in ne poslovodje brez naročila. Prevzemnik mora delo opraviti sam, le to lahko drugi naredi namesto njega, če dovoli naročitelj ali je prisiljen zaradi okoliščin, torej v tem primeru odgovarja za izbiro namestnika in, ne za delo

Obveznosti dajanja računa in poračuna – prevzemnik mora dati račun o opravljenem delu, in naročitelju o tem poročati, na naročiteljevo delo in tudi pred opravo posla.

Dolžnost izročitve – prevzemnik mora naročitelju povrniti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupnih poslov, če pa je prejel denar in ga je uporabljal, mora naročitelju plačati obresti po najvišji dovoljeni pogodbeni obrestni meri.

Kršitve obveznosti – uporabljajo se splošna pravila glede kršitve obveznosti.

Naročiteljeve obveznosti - naročitelj je dolžan na zahtevo, prevzemniku naročila dati za pričakovane izdatke potrebno vsoto denarja – vse potrebne stroške mu mora povrniti, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obresti, ter škodo, ki je prevzemniku nastala brez krivde pri izpolnjevanju naročila (čl. 777 OZ).

Plačilo – dogovorita naročitelj in prevzemnik naročila. Če se ne dogovorita drugače, naročitelj dolguje običajno, če običaja ni, pa pravično plačilo, in sicer po opravljenem poslu plača.

Končanje naročila – naročitelj lahko vselej odstopi od pogodbe, vendar mora izplačati ustrezen del plačila in, zaradi odstopa škodo.

[90]

Če odstopi prevzemnik (to stori lahko kadarkoli), tudi potem mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročnik ne najde rešitve, torej odpoved v tem primeru, ne pripelje do razveze pogodbe. Prevzemnik ne sme odpovedati pogodbo ob nepravem času, če pa je odpove iz utemeljenih razlogov, ni odškodninsko odgovoren, drugače je. Tudi smrt prevzemnika je vzrok za prenehanje pogodbe, naročilo pa ne preneha, če so zaupni posli, sicer bi nastala škoda za naročiteljeve dediče. Če je prevzemnik dobil pisno pooblastilo, ga mora vrniti po prenehanju naročila.

56. Katere so bistvene značilnosti pogodbe o zaposlitvi, in kako je razmejiti s pogodbo o naročilu?

Pogodba o zaposlitvi je pogodba med delavcem in delodajalcem, z njo se delavec zavezuje, da bo po navodilih delodajalca opravljal določeno vrsto dela, ter spoštoval organizacijo dela, delodajalec pa bo za to dal plačo. Nastane obveznostno razmerje, ki se imenuje delovno razmerje.

Delavci morajo biti pod določenimi predpostavkami zdravstveno zavarovani, zavarovani pred invalidnostjo, pred nezaposlenostjo, in pa za primer upokojitve, sicer del prispevkov za to zavarovanje plača delavec, del pa delodajalec.

Razmejitev med pogodbo o zaposlitvi in pogodbi o naročilu – pri pogodbi o zaposlitvi, delavec opravlja dela po navodilih delodajalca, torej delavec ni samostojen pri opravljanju dela, vendar mora točno po delodajalčevih navodilih opraviti delo, ter ni odgovoren za končni uspeh (razen, v količinskem smislu, npr. izdelati določeno število izdelkov), dolžan je da delo opravlja vestno. Pogodba pa je sklenjena za »nedoločen čas« (trajno opravljanje dela), in dobi plačo za to opravljanje. Pri pogodbi o naročilu pa, prevzemnik opravi določeno delo za naročitelja, in ne opravlja dela; to delo je odplačno ali neodplačno (če se pogodbeniki tako dogovorijo). Prevzemnik dolguje prizadevanje za uspeh, ne pa uspeh sam. Podjemnik je dolžan naročnika opozoriti na pomanjkljivosti v naročilu in celo, zaradi napak materiala odstopi od pogodbe; ne rabi mu tudi, da delo opravi sam, torej ohrani svojo samostojnost pri izvrševanju naročila.

57. V katerem zakonu je urejena PZ in koliko in zakaj se za PZ mora uporabljati tudi OZ?

Pogodba o zaposlitvi je najprej bila urejena v ODZ, in sicer kot »mezdno pogodbo«, s 3 delno novelo k ODZ, je leta 1916 vzpostavljena povsem nova ureditev, ter ime pogodbe spremenjeno v službeno pogodbo. Stara in tudi nova ureditev, sta v primerjavi s sedanjo slovensko ureditev, bistveno bolj preprosti.

Po drugi svetovni vojni je prišlo do povečanega varstva delavcev pred odpovedjo (leta 1951 v Zvezni Republiki Nemčiji, kasneje tudi v Avstriji).

ODZ (podobno BGB) urejata službeno pogodbo, pogodbeni stranki sta službo-dajalec in službo-jemalec. Slovenska zakonodaja ureja pogodbo o zaposlitvi (PZ), pogodbeni stranki sta delodajalec in delojemalec (delavec). Vsebinsko, ni razlike, vendar službo-jemalci so

[91]

mišljeni, kot nameščenci in delavci, prvi pa so imeli višji socialni položaj, za katere je veljala drugačna pravna ureditev.

Po drugi svetovni vojni je bilo uveljavljeno delavsko samoupravljanje (delavec soupravljal v podjetju), njegovo varovanje vse močnejše, npr. pred propadom socializma ni bilo mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi zgolj zato, ker je delo delavca postalo nepotrebno.

2002 leta je bil sprejet (začel veljati leta 2003) Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), ki je pogodbo o zaposlitvi uredil in vrnil v civilno pravo, kamor individualno delovno pravo prej ni smelo spadati iz političnih razlogov.

Ureditev pogodbe o zaposlitvi (PZ) v ZDR

Čl. 32 ZDR – delavec mora opravljati delo po navodilih delodajalca, ter jih uresničevati, kolikor jih mogoče delodajalec daje, glede na čas in kraj uresničevanja;

Čl. 31/odst. 1 ZDR – delavec mora spoštovati organizacijo dela;

Čl. 126 ZDR – glavna delodajalčeva dolžnost je plačilo, ki se imenuje plača;

Čl. 142 ZDR – delavec naj bi delal vsak teden največ 40 ur in, ne manj, kot 36 ur ;

PZ se množično sklepajo za krajša časovna obdobja, npr. jih sklepajo študentje za priložnostna dela (kratko trajajoča dela). Za PZ se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (čl. 11/odst. 1 ZDR), ter s to določbo je potrjeno, kar velja od privatizacije naprej, brez kakšne posebne zakonske določbe, in sicer, da je PZ obveznostno-pravna pogodba in nič drugega. Pravila ZDR določbe civilnega prava v veliki meri spreminjajo, tako je PZ najbolj zapletena in najbolj obsežno urejena pogodba, sicer za PZ veljajo tudi pravila, kot so: o pogodbeni prostosti, o obojestranski dajatvi ali storitvi, o kršitvah pogodbenih obveznosti in o odpovedi.

Pravila OZ in glavna odstopanja od ZDR

Pogodbena prostost – ZDR razmeroma natančno določa dolžnosti ene in druge stranke, tudi določa v veliki meri kolektivne pogodbe, in te smejo odstopiti od zakonske ureditve v korist delavca (čl. 7/odst. 1 in 2 ZDR).

Obojestranska obveznost in ekvivalentnost – delavec opravlja delo (njegova dolžnost), delodajalec dolguje plačo za to (njegova dolžnost). Objektivnih meril za delavčevo delo ni, koliko je to vredno, je dogovor med strankama.

Plačilo in delo naj bi bili vzajemni dajatvi, ne pa sočasni, torej je vzajemnost sredstvo za pritisk, da stranki izpolnita obveznost. Drugo sredstvo za pritisk na stranki, je pravica do odstopa od pogodbe zaradi kršitve nasprotne strani (v trajnih obveznostnih razmerjih je to odpoved). Delodajalec je v številnih primerih dolžan plačati delavcu tudi, če ni delal, torej je delavec upravičen do plačila tudi, če ni delal, posledično zaradi tega lahko pride do zlorabe. Koristi delavca so varovane, vendar po OZ obstajajo odstopanja od teh pravil, v

[92]

korist delodajalca. Pravice delavca so številne : delavec je upravičen do odpravnine, čeprav mu delodajalec odpove zaradi nesposobnosti (čl. 109 ZDR), do dodatka na delovno dobo (čl. 129 ZDR), do odpravnine ob upokojitvi (čl. 132 ZDR), do povračila stroškov za prevoz na delo (čl. 130/odst. 1 ZDR), do odsotnosti z dela zaradi letnega dopusta (čl. 159/odst. 1 ZDR), pri čemer ima pravico do nadomestila plače (čl. 137/odst. 2 ZDR), do pravice do odmora v dolžini 30 min., če dela polni delovni čas (čl. 154/odst. 1 ZDR), do odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ne glede ali je odsotnost krivdna (npr. prevozi rdečo luč na semaforju) ali ne-krivdna (npr. naleze se nalezljive bolezni).

Odpoved PZ ni dopustna zaradi »začasne odsotnosti za delo zaradi poškodbe ali bolezni« (čl. 89/odst. 1 ZDR) in, v tem primeru mora delodajalec plačati prvih 30 dni delavčeve odsotnosti, naprej pa nosilec zdravstvenega zavarovanja to plačilo prevzame.

SKLENITEV IN ODPOVED PZ

Sklenitev – glede same sklenitve veljajo splošne določbe OZ (čl. 11/odst. 1 OZ), potreben je torej sporazum o bistvenih sestavinah PZ (čl. 15 OZ), in sicer tako, da ena stranka da ponudbo, druga jo sprejme (čl. 21 in 28 OZ). PZ mora biti pisna (čl. 15/odst. 1 ZDR), kar ni predpostavka za veljavnost, je zgolj zaradi dokaza, vendar pisna pogodba ima veliki pomen. Neoblično sklenjena pogodba mora vsebovati soglasje volje strank glede bistvenih sestavin PZ, kar izrecno določa čl. 15 OZ, delavec in delodajalec morata torej doseči soglasje glede dela in plačila (čl. 4/odst. 1 ZDR).

Odpoved – čl. 333 OZ – odpoved je posebna izjava volje (oblikovalna izjava volje), s katero se obveznostno razmerje preoblikuje, spravi v tek odpovedni rok (čl. 333 OZ in čl. 93 ZDR), ter obveznostno razmerje preneha z njegovim potekom. Odpoved je tudi pravni posel, saj z odpovedjo nastanejo pravne posledice v skladu z zakonom in voljo izjavitelja, morajo pa biti izpolnjene predpostavke, če ne odpoved nima pravnega učinka. Odpovedni razlogi so določeni v zakonu in so zaključeni. PZ odpove delavec, kot tudi delodajalec le, da je drugi dosti več omejen.

POGODBENE OBVEZNOSTI, ZAMUDA, NEMOŽNOST IZPOLNITVE

Delavec – delavec mora opravljati pogodbeno dogovorjeno delo, v dogovorjenem času in na dogovorjenem kraju. Kakšno je to delo, je dogovor med njim in delodajalcem. Dolžan je vestno opravljati delo. Mora obveščati delodajalca o okoliščinah, ki bi ali bi mogle vplivati na izpolnitev pogodbene obveznosti, ima dolžnost opustitve škodljivega ravnanja, ter dolžnost varovanja poslovne skrivnosti itn.

Delavec lahko zamudi z začetkom ali izvršitvijo dela, vendar s tem ne dosega pričakovanih rezultatov, delodajalec lahko redno odpove pogodbo, mora mu pa dati odpravnino po zakonu (čl. 109/odst. 1 OZ). Če delavec stori zamudo iz hude malomarnosti ali naklepa, ni upravičen do odpravnine. Če delavec ne opravlja kvalitetno svoje delo (podobno stvarnim napakam), dobi izredno odpoved.

Glede začetne nemožnosti, ZDR ne določa nič drugega, kot čl. 35 OZ – če je predmet pogodbene obveznosti (npr. delo) nedopusten ali nemogoč, pogodba je nična; to predvsem

[93]

velja za delavca. Nemožnost izpolnitve pri delavcu je lahko bolezen ali poškodba, pri čemer je delavec upravičen do plačila, in mu delodajalec ne sme odpovedati PZ, celo tudi ne, če je nemožnost izpolnitve subjektivne narave (npr. stavka), v tem primeru nima pravice do plačila.

Delodajalec – lahko krši obveznosti zaradi nemožnosti, zamude ali spremenjenih okoliščin. Odpoved PZ omejuje delodajalca. Če delodajalec zamuja s plačilom, mora plačati zamudne obresti. Če vsaj 2 meseca ne plača delavcu ali zmanjša plačo, ta lahko odstopi od pogodbe, kar pomeni izredno odpoved, delodajalec pa mora plačati še odpravnino.

58. Na kakšen način preneha pogodba o zaposlitvi in zakaj?

Delavec lahko odpove redno, razloga mu ni treba navesti, in sicer v roku 1 meseca. Delavec lahko tudi izredno odpove PZ, če je predhodno obvestil delodajalca in inšpektorja za delo, za ne izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Glavna razloga sta dva: če delodajalec vsaj 2 meseca ni zagotavljal dela delavcu, ter vsaj dva meseca mu ni plačal za delo. Delodajalec mora dati še odpravnino delavcu, tudi, če je odpovedal PZ zaradi delavčeve nesposobnosti za delo, kar je v povezavi s čl. 109/odst. 1 OZ.

Delodajalec lahko odpove delavcu iz 3 razlogov: poslovni razlog (če preneha potreba po opravljanju dela s strani delavca), kot smo že omenili razlog, zaradi nesposobnosti delavca in krivdni razlog. Delodajalec lahko odpove zaradi hudih kršitev pogodbenih obveznosti delavca (izredna odpoved – npr. delavec ne pride na delo 5 zaporednih dni). Odpovedni rok ne sme biti krajši od 30, in ne daljši od 120 dni.

59.Katere so bistvene značilnosti pogodbe o kontroli blaga in storitev?

Bistvo – vršilec kontrole se zavezuje, da bo strokovno in nepristransko opravil dogovorjeno kontrolo blaga (ugotovitev identitete, količine in drugih lastnosti blaga) in izdal o tem potrdilo (certifikat), naročnik kontrole pa se zavezuje, da bo za to kontrolo plačal (čl. 871/odst. 1 in 2 OZ). kontrolor dolguje uspeh, ne le prizadevanje, kar se razume, da je podobna podjemni pogodbi, oziroma se je razume, kot njeno posebno vrsto. Glede kontrole storitev, je zakonodaja nedosledna.

Dolžnosti vršilca kontrole – mora opraviti kontrolo, v obsegu in na način, kot je v pogodbi, če tega ni dogovorjeno, mora opraviti kontrolo na način, ki ustreza naravi stvari (čl. 872 OZ). To mora storiti strokovno in nepristransko. Vršilec kontrole mora hraniti blago, vzorec blaga pa najmanj 6 mesecev. Mora pravočasno obveščati naročnika kontrole, med hrambo in kontrolo blaga, o plačanih, potrebnih in koristnih stroškov, za zavarovanje tega plačila pa ima zastavno pravico na v kontrolo izročenem blagu. Vršilec kontrole lahko po posebnem naročilu naročnika kontrole, v njegovem imenu in na njegov račun, opravi posamezna pravna dejanja, tudi prevzame garancijo, da se lastnosti blaga ne bodo spremenile v dogovorjenem roku.

[94]

Dolžnosti naročnika kontrole – dolžan je plačilo za opravljeno delo in hrambo blaga, tudi mora plačati dodatno, če je vršilec kontrole zanj opravil posebna pravna dejanja ali je dal garancijo za lastnosti blaga.

Prenehanje pogodbe – naročnik kontrole lahko odstopi od pogodbe, dokler ni opravljena kontrola, vendar mora vršilcu kontrole plačati sorazmeren del plačila, koristne in potrebne stroške, ter mu povrniti škodo. V tem oziru je podobna podjemni pogodbi.

60. Katere so bistvene značilnosti pogodbe o organiziranju potovanja?

Bistvene značilnosti – zelo je podobna podjemni pogodbi, saj se organizator potovanja zveže priskrbeti skupek storitev (vsaj prevoz in bivanje) proti plačilu skupne cene (pavšalne cene, zaradi katere se imenujejo »pavšalna potovanja« oziroma »paketna potovanja«). Ta vrsta pogodbe je obstajala že v ZOR, sedaj je urejena v OZ (čl. 883 OZ) in v ZVPot.

Stranki pogodbe o organiziranju potovanja so: organizator potovanja, potnik in opravitelj posameznih storitev. Potnik je na temelju pogodbe o organiziranju potovanja v pogodbeni zvezi z organizatorjem potovanja, ta pa v pogodbeni zvezi z opravitelji posebnih storitev, in ne s potnikom.

SKLENITEV POGODBE – veljajo splošna pravila. Organizator mora skleniti pisno pogodbo s potnikom, bodisi izdati potrdilo. Pred sklenitvijo pogodbo mora organizator dati številna obvestila potniku (npr. o sanitarnih formalnostih), celo mora skrbeti za potnikove pravice in koristi, v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Sprememba pogodbe je lahko le ob dogovoru strank. Ceno potovanja lahko spremeni le organizator, če je to dogovorjeno v pogodbi ali pa se spremeni menjalni tečaj valute, tudi tarifa prevoznika.

Potnik lahko odstopi od pogodbe, če se cena zviša za več, kot 10% od dovoljenega zvišanja cene, tudi lahko odstopi v primernem roku pred začetkom potovanja, vendar povrne administrativne stroške; če odstopi nepravočasno, mora plačati določen odstotek dogovorjene cene.

Organizator lahko odstopi, če ni zbrano najmanjše število potnikov, če je število bilo v naprej napovedano, kot predpostavka za izvedbo potovanja.

Odgovornost organizator ne more izključiti, lahko jo pa zmanjša, če vnaprej določi najvišjo odškodnino.

NAPKA IN ODGOVORNOST ZA NAPKO – organizator mora nuditi potniku »kvalitetno« potovanje, če ne, potnik lahko zahteva znižanje cene, če ugovarja 8 dni po končanju potovanja. V ta namen se je uveljavila »Frankfurtska tabela « (pomeni pregled sodne prakse s področja višjega sodišča), katera pove, v kolikšni se meri lahko zniža cena, npr. pomanjkljive opremljene sobe.

[95]

Posebne določbe ZVPot – določbe iz ZVPot veljajo, če sta pogodbo podpisala organizator potovanja in potrošnik. Namen ZVPot je varovati potrošnika, določbe pa so v veliki meri podobne tistim v OZ, torej gre za dopolnitev.

V katalogu ali prospektu o turističnih aranžmajih (prevoz, nastanitev in druge turistične storitve) navedene podrobnosti so praviloma zavezujoče. Potrošnik mora v najkrajšem roku, sporočiti napako, ki jo opazi na kraju samem (če pride do kršitve pogodbe). V tem primeru ima pravico do znižanja cene ali lahko zahteva vrnitev celotne cene (mora se pisno pritožiti organizatorju potovanja ali prodajalcu v roku 2 mesecih po končanju potovanja), in tudi povrnitev škode.

61. Ali potrošnik lahko zahteva povrnitev nematerialne škode zaradi kršitve POP? Če jo lahko, zakaj?

Potrošnik se udeleži potovanja zato, da bi se na njem dobro počutil, če pa organizator to ne zagotovi, potrošnik ima pravico do povrnitve nematerialne škode.

62. Katere so bistvene značilnosti posredniške pogodbe o potovanju?

Posredniško pogodbo o potovanju sklepata posrednik in potnik, s katero se posrednik zavezuje, da bo v imenu in na račun potnika sklenil pogodbo o organiziranju potovanja ali kakšno storitev o potovanju ali bivanju, potrošnik pa se zavezuje, da bo posredniku za to plačal (čl. 904 OZ). Ta vrsta pogodbe je le po imenu posredniška, v resnici je zastopniška. Če potnik da navodila, posrednik se mora ravnati po njih. Posredniku ni potrebno, da sam opravi storitev, lahko to opravi tretja oseba, ki jo posrednik vestno izbere in odgovarja potrošniku za to izbiro. Če posrednik prevzame obveznost, da bo sklenil pogodbo o organiziranju potovanja, mora navesti da je posrednik, če ne se šteje za organizatorja. Da bi posrednik izpolnil svoje obveznosti, mu mora potrošnik (potnik) razkriti kakšno potovanje ali bivanje želi.

63. Katere so bistvene značilnosti pogodbe o najetju gostinskih zmogljivosti?

S pogodbo o najetju gostinskih zmogljivosti ( Alotmajaska) se gostinec zaveže, da bo dal v določenem času turistični agenciji na razpolago določeno število ležišč (oziroma dodeli) v določenem objektu, nudil gostinske storitve osebam, ki jih pošlje agencija, in plačal določeno provizijo. Agencija se zavezuje, da se jih bo prizadevala zasesti, ter plačala ceno opravljenih storitev, če ne, da bo obvestila gostinca, v določenem roku, da tega ne more storiti. Pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.

OBVEZNOSTI TURISTIČNE AGENCIJE DO GOTINCA

Turistična agencija se je obvezna prizadevati za zasedbo nastanitvenih zmogljivosti (čl. 909/odst. 1 OZ), ni pa jih dolžna zasesti. Če turistična agencija ne more zasesti vseh nastanitvenih zmogljivosti, mora o tem obvestiti gostinca v določenem roku, ter mu

[96]

poslati seznam gostov, s katerim jih bo zasedla, ter v obvestilu navesti rok, do katerega gostinec lahko razpolaga s prostimi in ne zasedenimi zmogljivostmi. Mora plačati gostincu opravljene turistične storitve, vendar ne sme zaračunati višjih cen strankam turistične agencije, od tiste, dogovorjene v pogodbi, ter mora izdati listino, katera dokazuje , da je oseba stranka turistične agencije, in iz katere je razvidno, katere storitve naj nudi gostinec.

OBVEZNOSTI GOSTINCA

Gostinec mora dati dogovorjeno število ležišč v uporabo, in nuditi storitve, ne sme spremeniti dogovorjenih cen, če turistično agencijo o tem ne obvesti najmanj 6 mesecev vnaprej razen, če se je spremenil tečaj valut, ki vpliva na dogovorjeno ceno. Dolžan je plačati provizijo turistični agenciji, in sicer od prometa, ki je imel po pogodbi o dodelitvi ležišč, toda v odstotku od cene opravljenih gostinskih storitev.

64. Kaj je bistvo zavarovalne pogodbe? Kakšne vrste pogodba je?

Zasebno zavarovalno pravo – nastane zavarovalno razmerje s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, ki je prostovoljna, razen pri osebnih zavarovanjih, kjer so izjema, vendar tudi tu zavarovanec sam izbere zavarovalnico. Pogodbeni stranki prosto določita vsebino pogodbe. Zasebno zavarovalno pravo je urejeno v OZ (čl. 921-929), poleg tega se uporabljajo določbe splošnega dela OZ, ZVPot in Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP).

Poleg zasebno-pravnega zavarovalnega pogodbenega prava, obstajata še zavarovalniško podjetniško pravo (določa, katere vrst oseb sploh smejo opravljati zavarovalniško dejavnost, podrobnosti glede njihove zgradbe, in katere vrste poslov smejo opravljati; vse to ureja Zakon o zavarovalništvu – ZZavar; le delniške družbe in družba za vzajemno zavarovanje sme biti zavarovalnica – čl. 13/odst. 1 ZZavar) in zavarovalniško nadzorno pravo (nanaša se na nadzor delovanja zavarovalnic in je področje javnega prava).

Javno zavarovalno pravo – nastane pravno razmerje s pogodbo o zaposlitvi in je obvezno, zavarovalec si ne more izbrati sopogodbenika, niti vplivati na vsebino pravnega razmerja.

V zavarovalniški dejavnosti, ki je homogena, se sklepa veliko število pogodb in, prav tam pride do velike zlorabe, kakor malih zavarovancev in zavarovalce, tako tudi celotne skupine teh, posamezne zavarovalnice ali cele zavarovalniške panoge, kar močno zamaje tudi največja gospodarstva, zaradi česa je zavarovalništvo natančno urejeno.

Obvezna zavarovanja – je urejeno v Zakonu o obveznih zavarovanjih (ZOZP), in sicer v katerih primerih morajo skleniti zasebno-pravno zavarovalno pogodbo (npr. morajo biti zavarovani potniki v javnem prometu proti posledicam nesreče). Poleg obveznega zavarovanja obstaja zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki je prav tako obvezno (npr. lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe itn., ni pa dolžan skleniti

[97]

pogodbe za odgovornost za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz – čl. 15/odst. 1 in čl. 16/odst. 1 ZOZP).

Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka in je zakonsko določena. Upravičenec iz obveznega zavarovanja ima direktni zahtevek do zavarovalnice, kar močno okrepi zavarovančevo varstvo. Lastnik prevoznega sredstva mora obvezno zavarovanje skleniti, preden vozilo začne uporabljati v prometu, in tudi ga mora registrirati.

Obstajata 2 vrsti zavarovalnih pogodb za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, in sicer: obvezna zavarovalna pogodba in kasko zavarovalna pogodba (ta se sklene za premoženjsko izgubo, nastalo na vozilu).

65. Kateri dve vrsti zavarovalnih pogodb obstajata? Katere so značilnosti vsake od obeh vrst, v čem se razlikujeta?

Čl. 921 OZ – zavarovalna pogodba je pogodba, s katero se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se dogodi zavarovalni primer, izplačala zavarovalnino ali odškodnino. Je značilno dvostransko zavezujoča pogodba, pri kateri je zavarovalčeva dajatev brezpogojna, zavarovalnice pa ni. Izplačilo zavarovalnine je odvisno od negotovega, od izključne volje pogodbenikov neodvisnega i praviloma bodočega dogodka (čl. 922/odst. 1 OZ).

Bistveni splošni znaki dejanskega stanu so: zavarovalni primer, zavarovalna premija ali prispevek, zavarovalnina ali odškodnina, zavarovalec, zavarovanec in zavarovalnica.

Pogodbenika (zavarovalec in zavarovalnica) lahko medsebojne pravice in dolžnosti uredita drugače, kot je določeno v zakonu le, če je to izrecno dopustno. Zavarovalna pogodba je pisna (torej, ko zavarovalec in zavarovanec podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju) razen, če v zavarovalnimi pogoji ni predvideno, da je brezoblična, in le zadošča že plačilo premije.

V zavarovalni polici morajo biti navedeni pogodbeniki, zavarovana oseba, zavarovana vsota, premija ali prispevek, nevarnost (riziko), trajanje zavarovanja in doba kritja in dan izdaje police. Zavarovalec mora razkriti okoliščine (pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe) od katerih je odvisno tveganje zavarovalnice, in posledično še premija (npr. pri kasko zavarovanju, zavarovalnico zanima, kakšen je tip vozila in kakšna je njegova starost). Če je zavarovalec neresnično prijavil ali namerno zamolčal kakšno okoliščino, zavarovalnica lahko odstopi od pogodbe v 1 mesecu ali pa, če zavarovalnica predlaga zaradi tega zvišanje premije, zavarovalec ni dolžan sprejeti tega predloga, vendar je pogodba razdrta že po zakonu. Zavarovalec mora razkriti okoliščine tudi po sklenitvi zavarovalne pogodbe o vsaki spremembi okoliščin, ki utegne biti pomembna za ocenitev nevarnosti, in sicer, če je povečanje nevarnosti tolikšno, da zavarovalnica sklene pogodbo le proti večji premiji ali sploh ne sklene pogodbe. Oba upravičenja zavarovalnica lahko izkoristi najkasneje v 30 dneh. Če pa se nevarnost zmanjša, zavarovalec lahko zahteva zmanjšanje premije, drugače lahko odstopi od pogodbe, če mu zavarovalnica ne ugodi.

[98]

Obstajata 2 vrsti zavarovalnih pogodb, in sicer: vsotna in škodna zavarovalna pogodba.

VSOTNA ZAVAROVALNA POGODBA – zavarovalnica plača znesek, ki je brez povezavo z izgubo, razlog pa je lahko, da se izguba sploh ne more izračunati. Značilen primer je življenjsko zavarovanje, pri katerem je očitno, da se izguba sploh ne more izračunati, ko nastane zaradi zavarovalnega primera (npr. smrti), in niti ni mogoče oceniti.

ŠKODNA ZAVAROVALNA POGODBA – gre za povrnitev škode zaradi materialne izgube, vendar zavarovalnica plača zavarovalnino le za dokazljivo materialno škodo.

66. Kaj je zavarovalni primer in katere so podrobnosti, ki jih ureja OZ glede zavarovalnega primera?

Zavarovalni primer mora biti bodoči dogodek, negotov in ne odvisen od izključne volje pogodbenikov. Zavarovalna pogodba je nična, če je ob sklenitvi pogodbe že nastal zavarovalni primer ali bil v nastajanju, vendar se lahko tudi sklene za že pretekli čas, če zainteresirana stranka ni vedela, da je zavarovalni primer nastal. S stališča zavarovalca je zavarovalni primer dogodek, zaradi katerega se sklene zavarovanje, s stališča zavarovalnice pa dogodek, zaradi katerega mora izplačati zavarovalnino ali odškodnino.

Če je zavarovalni primer povzročen namenoma ali z zvijačo (prevaro), zavarovalnica ni vezana za nikakršne dajatve (čl. 944 OZ).

Zavarovalni primer se že v načelu razlikuje pri premoženjskem ( gre za zavarovanje premoženja pred njegovim zmanjšanjem) in pri osebnem ( se zavaruje pred nastankom izgub, ki bi nastale na osebi sami) zavarovanju.

UDELEŽENCI ZAVAROVALNE POGODBE so: zavarovalnica (je lahko le delniška družba ali družba za vzajemno zavarovanje, je tista pogodbena stranka, ki se zavezuje, da bo v primeru nastopa zavarovalnega primera izplačala zavarovalnino ali odškodnino), zavarovalec (je pogodbena stranka, ki sklepa zavarovalno pogodbo v lastnem imenu, toda na račun tretjega; tretji je zavarovanec). Tretji ima lastno pravico (od takrat ko nastane zavarovalni primer) do odškodnine iz zavarovanja.

Zavarovalna premija je plačilo zavarovalca zavarovalnici. Če je bilo dogovorjeno, da se plača premijo ob sklenitvi pogodbe, obveznost zavarovalnice, da izplača zavarovalnino ali odškodnini, začne teči naslednji dan po vplačilu premije, v nasprotnem primeru ta obveznost zavarovalnice ni, in sicer, če zavarovalec zamuja s plačilom premije, dogovorjeno za plačilo ob sklenitvi pogodbe. Če pa nastane zamuda kasneje, obveznost zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine ali odškodnine preneha šele 30 dni od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, ter zavarovalnica lahko odstopi od pogodbe brez odpovednega roka.

67. Kaj je zavarovalna vsota in, kaj lastna udeležba pri zavarovanju?

[99]

Pri osebnih zavarovanjih se zavarovalnina imenuje tudi zavarovalna vsota. Za izplačilo zavarovalnine so razmeroma kratki roki, ker se s tem prepreči zavlačevanje zavarovalnice z izplačilom, in sicer ta rok ne sme biti daljši kot 14 dni.

Zavarovalna vsota se določi v polici sporazumno. To je pri premoženjskem zavarovanju najvišji znesek dajatve zavarovalca, pri osebnem zavarovanju pa je to najmanjša predpisana vsota.

Lastna udeležba – z zavarovalno pogodbo se lahko dogovori, da zavarovalec nosi sam del škode, in ta dogovor se imenuje lastna udeležba (s tujko označena, kot franšiza). Je lahko dogovorjena v trdno določenem znesku ali odstotku.

Resnična vrednost zavarovane stvari je lahko višja (gre za nad-zavarovanje), nižja (gre za pod-zavarovanje) ali enaka zavarovalni vsoti.

So-zavarovanje je sklenitev zavarovalne pogodbe z več zavarovalnicami glede ene nevarnosti, pri čemer so zavarovalnice solidarno odgovorne.

Večkratno zavarovanje – gre za sklenitev več zavarovalnih pogodb z različnimi zavarovalnicami, pri čemer vsaka zavarovalnica plača le svojo zavarovalno vsoto.

Dvojno zavarovanje – pri tej vrsti zavarovanja, seštevek zavarovalnih vsot presega vrednost zavarovane stvari (to je podvrsta večkratnega zavarovanja). Zavarovalec je dolžan vsako zavarovalnico obvestiti o nastanku zavarovalnega primera in, če je ravnal pošteno, so vsa zavarovanja veljavna, zavarovanec lahko zahteva zavarovalnino, vendar ne več, kot znaša škoda. Če je ravnal nepošteno, sme vsaka zavarovalnica zahtevati razveljavitev pogodbe, obdržati prejete premije in zahtevati nezmanjšano premijo za tekočo dobo.

68. Katere so značilnosti zavarovanja pred odgovornostjo? Naštejte nekaj primerov zavarovanj pred odgovornostjo, ki so obvezna v Republiki Sloveniji?

Zavarovalec se zavaruje pred nevarnostjo, da bi moral tretjemu (oškodovancu) povrniti škodo in plačati odškodnino iz svojega premoženja, sam pa nima nobenega zahtevka do zavarovalnice, torej, če sam utrpi škodo, jo mora nositi sam. ta vrsta zavarovanja je obvezna, npr. zaradi zavarovanja vozil. Obstajata obvezno in kasko zavarovanje.

Obvezno zavarovanje varuje tretjo osebo pred morebitno škodo v prometni nezgodi, in sicer tako, da ima direktni zahtevek do zavarovalnice. Odgovorna oseba nima zahtevka do odškodnine, če utrpi kakšno škodo na vozilu, lahko pa prepreči premoženjsko izgubo, če sklene kasko zavarovanje vozila (to je podvrsta premoženjskega zavarovanja).

69. Katere vrste osebnih zavarovanj obstajajo in, kaj je njihovo bistvo? Kakšno je premoženjsko zavarovanje?

[100]

Osebna zavarovanja sta 2, in sicer življenjsko in nezgodno zavarovanje. Gre za zavarovanje pred dogodki, ki nastanejo na osebi sami.

Življenjsko zavarovanje je tisto, ki se »nanaša na življenje«. Pri tej vrsti zavarovanja je izrecno zakonsko navedeni zavarovalni primer smrt (čl. 97o/odst. 3, čl. 973-977 OZ), lahko pa je tudi zavarovanje zaradi doživetja določene starosti.

Pogoj za izplačilo zavarovalnine je nastop zavarovalnega primera, torej smrti, če pa ne nastopi, zavarovalnica obdrži zavarovalne premije (pogojno zavarovanje za primer smrti). Da pa zavarovalnica mora brezpogojno izplačati zavarovalnino je, da se plača enotna premija, sestavljena iz dveh delov: prvi del služi kritju tveganja predčasne smrti, drugi del služi zbiranju kritnega kapitala. Končni namen takšnega življenjskega zavarovanja je zagotovitev preskrbe, tako zavarovanca, kot njegovih bližnjih.

Bistveni sestavni deli življenjske police so navedba osebe, na katero se nanaša zavarovanje, datum rojstva in dogodek ali rok, od katerega je odvisen nastanek pravice zahtevati izplačilo zavarovalne vsote. Starost je zelo pomembna okoliščina na katero temelji celotna pogodba, torej zavarovalnica glede starosti ne sme biti v zmoti. Če je starost neresnična, pogodba je nična, če pa zgornja meja starosti ni presežena, se zmanjša zavarovalna vsota, in pogodba ostane v veljavi.

Zavarovalec je tudi upravičenec, lahko pa sklene pogodbo v korist tretjega, vendar je potrebno pisno soglasje tega, ter je namen njegova preskrba.

Nezgodno zavarovanje – gre za zavarovanje pred dogodki, ki bi povzročili kakšno izgubo (premoženjsko ali nepremoženjsko) na telesu osebe same, namreč prizadeto zdravje in, zavarovalna vsota mora biti sporazumno določena med zavarovalcem in zavarovancem. Pri tej vrsti zavarovanja, zavarovalnica je prosta obveznosti, če je zavarovalec namenoma povzročil nezgodo, očitno pa ni prosta, če je nezgodo povzročil zavarovalec iz malomarnosti ali so jo povzročile druge osebe.

Odgovornost in pravice zavarovalnice – je izključena v nekaterih zavarovalnih primerih: samomor zavarovanca v prvem letu zavarovanja, če gre za pogodbo za primer smrti, umor zavarovanca, če ga je storil upravičenec, namerna povzročitev nezgode po zavarovalcu v nezgodnem zavarovanju, ter vojne operacije pri nezgodnem zavarovanju (pri življenjskem, zavarovalnic ni dolžna izplačati celotne vsote, le matematične rezerva).

Zavarovalnica nima upravičenja do regresnega zahtevka od tretjega, ker zavarovalnina nadomesti nastalo izgubo zaradi nastanka zavarovalnega primera, to upravičenje imata zavarovalec, kot tudi upravičenec, in sicer odškodnino zaradi škodnega dogodka in tudi zavarovalno vsoto.

Zavarovalnica ne more sodno zahtevati plačilo premije življenjskega zavarovanja, vendar lahko opomni zavarovalca, če ta ne plača v roku 1 meseca, zavarovalnica lahko zmanjša zavarovalno vsoto na odkupno vrednost zavarovanje, če pa vsaj tri letne premije niso plačane, lahko zavarovalnica odstopi od pogodbe.

[101]

Upnik, ki mu je bila polica zavarovalca izročena v zastavo, lahko zahteva odkup police.

PREMOŽENJSKO ZAVAROVANJE

Namen premoženjskega zavarovanja je povrnitev škode, ki bi nastala v premoženju zavarovanca, če bi nastal zavarovalni primer (čl. 949/odst. 1 OZ).

Pojem škode v premoženjskem zavarovanju – to je premoženjska izguba, katera lahko nastane na aktivah in pasivah. Izguba je lahko posledica dogodkov za katere ni odgovoren nihče (npr. se je mogoče zavarovati zoper zmanjšanja premoženja zaradi požara, ki ga povzroči udar strele).

Čl. 949 OZ – vrhovno pravilo – zavarovalnina ne more biti večja od izgube same, kvečjemu je manjša, v vsakem primeru pa zavarovalec lahko zahteva zgolj povrnitev škode.

Aktiva zavarovanja – z zavarovanjem aktiv se zagotavlja povrnitev izgub, ki nastanejo na stvareh ali pravicah. Kasko zavarovanje je npr. je aktivno zavarovanje. V to vrsto zavarovanja spadajo tudi npr. požarno zavarovanje, zavarovanje stanovanjskih premičnin, prevozno zavarovanje, zavarovanje terjatev itn.

Pasiva zavarovanja – zavaruje se premoženje, kot celota, in sicer, da se ne bi zmanjšalo zaradi obveznosti, ki nastanejo zaradi nastanka zavarovalnega primera. Zavarovanje pred odgovornostjo je npr. pasivno zavarovanje. V to vrsto zavarovanja spada npr. zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti tretjim osebam za škodo.

Premoženjska zavarovanja glede na zavarovalni interes in zavarovalno nevarnost

Zavarovalna nevarnost je dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, kateri mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov.

Zavarovalni interes je pravno razmerje zavarovalca ali zavarovanca do predmeta zavarovanja, če to razmerje utrpi kakšno izgubo zaradi zavarovane nevarnosti, potem obstaja zavarovalni interes.

70. Kaj je bistvo družbe zasebnega prava? Smiselno enako vprašanje: katere so bistvene značilnosti dejanskega stanu družbe zasebnega prava?

Družba zasebnega prava (DzP) nastane s sklenitvijo družbene pogodbe (sklenjenov pisni obliki,vendar je lahko tudi ustno sklenjena), njeno vsebino pa določa čl. 990 OZ. Obstajata morati vsaj 2 družbenika, ki se morata prizadevati za dosego skupnega namena (ta mora biti dopusten), ki tem namenu naklonita prispevke (ki so lahko denar, stvar,

[102]

pravica, terjatev,storitev,dopustitev ali opustitev,če le ima premoženjsko vrednost). DzP ni mogoče vpisati v kakršenkoli register.

DzP je osebna družba. DzP traja dokler so v njej udeleženi družbeniki, vendar če družbenik umre, je to razlog za prenehanje družbe (čl. 1000/odst. 1 št. 4 OZ); če izključijo družbenika, to ne pomeni prenehanje družbe (izjema). DzP lahko preneha tudi zaradi izgube poslovne sposobnosti ali zaradi začetka stečajnega postopka. DzP zaradi svojih značilnosti le težko vodi posle, če je število družbenikov malo večje.

Družbeniki v DzP imajo enake pravice in dolžnosti, prispevki teh morajo biti enaki, koristi in izguba se delijo na enake dele, vsak družbenik pri odločanju ima en glas, in vse to, če ni dogovorjeno drugače.

Družbeniki naj bi vodili posle skupaj; ne obstajajo nikakršni kapitalski deleži, in tudi za vodenje posla niso plačani, torej je to nepoklicna dejavnost družbenikov. DzP ne more imeti lastnega imena (firme), ostale družbe pa ga morajo imeti, z izjemo tihe družbe. DzP je torej osebna družba brez pravne osebnosti in je podobna osebnim gospodarskim družbam, ne pa tudi kapitalskim. V DzP razlikujemo med zunanjim (se nanaša na razmerje družbe do tretjih, kot je npr. prodajalec) in notranjim ( razmerje med družbeniki sami) razmerjem. DzP je urejena v OZ. Dzp ne more imeti enega družbenika, ker OZ ne vsebuje takšnih zakonskih določb.

Pravice družbenikov se razdelijo na pravice upravljanja in premoženjske pravice. Upravljanje se nanaša na družbene zadeve,ki se deli na temeljne odločitve in na poslovodstvene zadeve. O enih in drugih naj bi družbeniki odločali soglasno. Če se načrtovani odločitvi upre le en sam družbenik, potem odločitev ni soglasna, in se posla ne sme opraviti.

Temeljne odločitve – se nanašajo na bistvene lastnosti družbe, na obveznosti in pravice družbenikov, in te so : uporaba dobička in drugih koristi, kritje izgube, vstop in izključitev družbenika, na odškodninski zahtevek zoper družbenika, preklic poslovodstva ter prenehanje pogodbe.

Poslovodstvene zadeve – med katere spada tudi zastopanje družbe, opravljajo načeloma vsi družbeniki skupno in soglasno, in je s tem omogočen medsebojni nadzor.

Vrste družb – so zunanje (se udeležijo poslovnega in pravnega prometa) in notranje (se ne udeležijo poslovnega in pravnega prometa, ter se pri njih ne kaže potreba po poslovodji in zastopniku – npr. tiha družba) družbe. Poleg tega obstajajo še družbe z enkratnim, začasnim in trajnim namenom. Družba z enkratnim namenom in družba z začasnim namenom imata skupno ime, in sicer priložnostna družba (z enkratnim namenom je npr., če se dva sopotnika dogovorita odpeljati na srečanje v drug kraj in i delita stroške), ki služi enemu poslu ali omejenemu številu posameznih poslov, in se opravijo na skupen način; trajna družba je npr., pri kateri bi se dva sovoznika dogovorila, da se vozita v drug kraj vsak delovnik.

[103]

71.V čem se razlikuje DzP od gospodarskih družb, v čem je podobna nekaterim gospodarskim družbam?

DzP nima pravne osebnosti kot gospodarske družbe, in tudi ni vpisana v kakršenkoli register, gospodarske družbe pa so vpisane v sodni register; nekatere pravne osebe so vpisane v poslovni register. DzP nima svojega premoženja, vendar se ukvarja s pridobitveno dejavnostjo, družbeniki pa odgovarjajo primarno in neposredno, oziroma solidarno.

72. Kako je urejeno poslovodstvo v DzP in, kako zastopanje?

Poslovodstvene zadeve – med katere spada tudi zastopanje družbe, opravljajo načeloma vsi družbeniki skupno in soglasno, in je s tem omogočen medsebojni nadzor.

PODROBNOSTI O VODENJU POSLOV IN ZASTOPANJE – vodenje poslov je stvar družbenikov, in tega upravičenja ne morejo prenesti na drugega. Pri vodenju poslov morajo ravnati s skrbnostjo kot pri lastnih poslih, če pa je namen družbe povezan z dejavnostjo ali poklicem družbenikov, so ti dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oz strokovnjaka (čl. 993/odst 2 OZ). Če je družbenik nesposoben npr. nesposoben za vodenje poslov iz kakršnega koli razloga,družbeniki mu odvzamejo upravičenje do poslovodstva ( čl. 992/odst. 6 OZ).

ZASTOPANJE – poslovodja zastopa družbo, če nastopa v imenu družbe, zadošča že,da navede, da zastopa osebe,ki so družbeniki (čl. 995/odst. 2 OZ).

73. Kdo je imetnik premoženja DzP, glede na to, da DzP ni pravna oseba? Kdo je odgovoren za družbene obveznosti in kako?

Družba ima sicer neko premoženje, ki nastane iz poslovanja družbe in s prispevki družbenikov, vendar je ločeno od premoženja družbenika.

Čl. 996 OZ – družbeniki imajo solastninske in soimetniške deleže na premoženje, ki nastane v družbi, torej to premoženje je skupek soimetniških in solastniških deležev. To premoženje je družbeno premoženje le po imenu, ne pa po vsebini. Poenostavljeno: družba so njeni družbeniki, in ne premoženje.

Če družbena pogodba omogoča vstop novega družbenika v družbo (kar po navadi ne omogoča), novi družbenik mora prispevati enak delež, kot ostali družbeniki, vendar je do koristi upravičen le od dneva vstopa v družbo, ter nasproti tretjim odgovarja le za obveznosti, nastale po njegovem vstopu v družbo. Družbeniki lahko izključijo družbenika iz družbe, vendar iz utemeljenega razloga, izključeni družbenik pa lahko s tožbo zahteva razveljavitev sklepa (čl. 999/odst. 1 OZ).

Prenehanje DzP in njena likvidacija – Prenehanje - DzP lahko preneha z redno odpovedjo (če za veljavnost pogodbe ni določen rok, brez navedbe razloga in odpovedni rok je 3 mesece) in z izredno odpovedjo (če je družbena pogodba bila oročena, vendar je treba vložiti tožbo, sicer odpovednega roka ni). DzP lahko preneha tudi zaradi preteka

[104]

roka, dosega namena ali smrti družbenika. Likvidacija – če DzP preneha, družbeniki so obvezni opraviti likvidacijo (čl. 1002/odst. 1 OZ). Družbeniki so dolžni poravnati obveznosti tretjim, če pa družbeno premoženje ne zadošča, morajo to pokriti družbeniki, v razmerju, ki velja za njihove prispevke. Če pa je en družbenik poravnal več, v notranjem razmerju, pol so mu dolžni ostali družbeniki poravnati. Preostanek premoženja se razdeli na enake dele, kot to velja za prispevke.

74. V katerih zakonih v SLO zakonodaji je urejena skupnost pravic (ne le v čl. 1003-1011 OZ)? Kaj o značilnosti skupnosti pravic po OZ?

Skupnost je urejena v čl. 1003- 1011 OZ, pravila se nanašajo na skupnost pravic, in sicer kakršnekoli, tudi stvarno-pravne pravice, vendar se le ta pravila uporabljajo, če zakon ne določa drugače, npr. čl. 65-72 SPZ – pravna ureditev solastnine in skupne lastnine; ZZZDR ima posebne določbe o skupnem premoženju zakoncev.

Razlika med DzP in skupnostjo: pri DzP obstaja namen, ki presega skupno imetništvo pravice, pri skupnosti pravic pa se namen skupnosti omejuje na imetništvo pravice, in na njeno upravljanje.

Deleži in razpolaganja z njimi - s predmetom skupnosti, kot celoto razpolagajo vsi udeleženci soglasno, vendar vsak udeleženec ima svoj delež, ki so določeni v naprej in niso enaki, ter vsak prosto razpolaga z njim; le v dvomu ima vsak udeleženec enak delež.

Uporaba in upravljanje z deleži – temeljna določba je v čl. 1005/odst. 1 OZ, ki pravi, da udeleženci uporabljajo in uživajo predmet skupnosti, kot ustreza naravi in namenu predmeta skupnosti, in sicer sta dve glavni možnosti (delitev in uživanje po delih), tudi pri odločanju in upravljanju je tako. Vsak udeleženec uživa svoj del tako, da ne prizadene drugega udeleženca, vendar v vsakem primeru, pravic udeležencev ni mogoče omejiti brez soglasja samega udeleženca.

Udeleženci glasujejo glede na število svojih glasov, ki so odvisni od njihovega deleža; tako o rednem upravljanju odločajo z večino glasov, o izrednem upravljanju pa z 2/3 večino glasov, vendar ne sme priti do omejitve pravice kakšnega udeleženca, ker bi se pol odločalo o tem soglasno. Lahko se udeleženci soglasno dogovorijo tudi, da o izrednem upravljanju odloča nekdo izmed njih ali tretji.

Če pride do neposredne nevarnosti ali škode, lahko vsak izmed udeležencev opravi kar je nujno. Če se udeleženci ne morejo sporazumeti o skupnih zahtevah, lahko vsak izmed njih zahteva, da sodišče, v nepravdnem postopku imenuje upravitelja (čl. 1005/odst. 2 OZ).

O poslih rednega in izrednega upravljanja, udeleženci odločajo s sklepom, ki poleg udeleženca samega, zavezuje tudi posamičnega pravnega naslednika, velja tudi za pravnega naslednika na temelju npr. dedovanja.

Stroški skupnosti – vsak udeleženec, v sorazmerju svojega deleža nosi stroške (vzdrževanja, upravljanja in skupne uporabe, ter izboljšanja predmeta skupnosti ali ukrepih, ki povečajo vrednost predmeta).

[105]

Prenehanje skupnosti – vsak udeleženec lahko zahteva, da skupnost kadarkoli preneha, in sicer je to mogoče iz utemeljenega razloga (npr., če odsvojijo predmet skupnosti ali ta ne obstaja več). Ob prenehanju se po navadi opravi delitev v naravi, vendar če ne bi bila prizadeta vrednost predmeta skupnosti. Če to ni mogoče, se predmet proda, in po poravnavi obveznosti, razdeli med udeležence v sorazmerju njihovega deleža, vendar je pri tem predvidena predkupna pravica udeležencev. Nepremičnina se proda na javni dražbi (čl. 1010/odst. 3 in 4 OZ).

Skupnost lahko preneha tudi tako, da se ustanovi družba (čl. 1011/odst. 1 OZ).

75. Kaj so kreditna zavarovanja? Čemu služijo? Katere glavne vrste kreditnih zavarovanj obstajajo?

Kreditna zavarovanja so celota poslov s katerim se zavaruje kredit, in vse tisto, s čimer se zavaruje kredit, npr . stvar ali pravica. Že od nekdaj so se upniki skušali zavarovati pred tveganji, ki prinaša kreditiranje dolžnika, in sicer na tak način, da poleg prvotnega (primarnega) pravnega posla, s katerim kreditirajo dolžnika, sklenejo še drugotni (sekundarni) pravni posel. Namen je, povečati verjetnost, da bodo obveznosti izvršene. Posel se lahko sklene z dolžnikom samim ali nekom tretjim, in ta posel je prostovoljni, kar pomeni, da upnik ne more od dolžnika zahtevati sklenitev takšnega posla, vendar prihodni upnik lahko zahteva od prihodnega dolžnika, še pred sklenitvijo primarnega posla, da naj bo terjatev zavarovana s kreditno zavarovalnim pravnim poslom; če tega prihodni dolžnik ne naredi, ne more skleniti ne primarni, ne kakšen drugi pravni posel.

Posel kreditnega zavarovanja omogoča upniku poseg na določeno dobrino dolžnika ali tretjega, ali pa poseg na celotno premoženje tretjega. PRIMER: na določeno dobrino – zastavna pogodba da zastavnemu upniku pravico, do poplačila iz vrednosti predmeta dolžnika ali tretjega; na celotno premoženje tretjega - poroštvo, ki daje upravičenje upniku, da od poroka zahteva izpolnitev dolžnikove obveznosti, če je sam dolžnik ne izpolni (čl. 1012 OZ).

Kreditna zavarovanja se delijo na: osebna (personalna) in realna.

Osebna (personalna) kreditna zavarovanja – dajalec kreditnega zavarovanja se zaveže upniku (kreditodajalcu), da bo izpolnil dolžnikovo obveznost. K tem zavarovanjem spadajo: poroštvo, garancija, pristop dolgu itn. Ta vrsta zavarovanj je urejena v OZ.

Realna kreditna zavarovanja – upnik (kreditodajalec) pridobi pravico, da dolžnik (kreditojemalec) izpolni svojo obveznost upniku, in sicer iz določenega premoženjskega predmeta, kot je to stvar ali pravica. Realna kreditna zavarovanja se delijo na stvarna (izvršitev obveznosti iz stvari, in ta so npr. pridržek LP, zastavna pravica na stvari, zemljiški dolg, če se uporablja v kreditno zavarovalni namen, ter prenos LP v zavarovanje) in pravna (izvršitev obveznosti iz pravic, in ta so npr. odstop terjatve v zavarovanje in zastavna pravica na terjatvi). Ta vrsta zavarovanj je urejena v OZ, in tudi v SPZ, kar je pomembnejša ureditev.

[106]

Kreditna zavarovanja so lahko akcesorna in neakcesorna. Razlika je v vplivu primarnega pravnega posla na sekundarnega, in sicer glede obstojnosti in višine obveznosti.

Akceorna – značilna primera sta poroštvo in zastava premične stvari; če namreč obveznost iz primarne pogodbe preneha obstajati, preneha tudi poroštvo. Višina poroštvene obveznosti je tolika, kolika je višina obveznosti glavnega dolžnika (čl. 1017/odst. 1 OZ).

Neakcesorna – značilna primera sta zemljiški dolg (če je dan v zavarovanje) in prenos v zavarovanje (LP ali odstop terjatve v zavarovanje). Obveznost nastane iz kreditno zavarovalnega posla, čeprav kreditno-dajalni pravni posel sploh ni bil sklenjen, ni veljaven ali pa ni več veljaven, kakor tudi, da ne obstaja povezava med višino obveznosti prvotnega in drugotnega pravnega posla. Lahko se kreditodajalec in dajalec kreditnega zavarovanja o tem dogovorita, in napravita kreditno zavarovalni posel akcesoren.

Neakcesorna kreditna zavarovanja imajo dobro plat, in sicer varujejo upnika (kreditodajalca), saj skrajšuje pot do izvršitve dolžnikove obveznosti, če je dolžnik ne bo izpolnil.

76. Katere so značilnosti poroštvene pogodbe?

Poroštvena pogodba je pogodba med porokom in upnikom (kreditodajalcem), s katero se porok zavezuje nasproti upniku, da bo izpolnil obveznosti glavnega dolžnika, če ta to ne bo izpolnil (čl. 1012 OZ). To je ena od oblik zavarovanja (v gospodarskem smislu, in ne v pravnem) posojil. Je osebna varščina, ker je upniku omogočen poseg na premoženje neke druge osebe (poroka), v nasprotju z npr. lastninskim pridržkom ali hipoteko, ki sta stvarni varščini. Vrednost osebne varščine je odvisna od plačilne sposobnosti dajalca varščine, torej od porokove osebe, pri stvarnih zavarovanjih pa od vrednosti stvari.

Poroštvena pogodba je enostransko zavezujoča, saj za upnika ne nastane obveznost do poroka, po drugi strani pa je porokova obveznost korist za upnika, ki ni stranka poroštvene pogodbe. Obstajata 2 obveznostna razmerja, in sicer: a) glavni dolg – razmerje med upnikom (kreditodajalcem) in glavnim dolžnikom in b) poroštveno razmerje med upnikom (kreditodajalcem) in porokom (dajalcem kreditnega zavarovanja). Obstaja še en razlog (poleg sorodstvenih in prijateljskih ozirov) zaradi katerih porok sklene poroštveno pogodbo, in to je, ker je k tem pogodbeno zavezan z neko drugo pogodbo (npr. pogodba o naročilu ali poslovodstvo brez naročila). Če porok izpolni namesto glavnega dolžnika, upnikove pravice že po zakonu preidejo na dolžnika (čl. 1018 OZ).

Poroštvo je, enako kot hipoteka, akcesorno sredstvo zavarovanja, porokova obveznost je odvisna od obsega in obstoja glavne obveznosti. V razmerju do glavnega dolžnika, je poroštvena obveznost subsidiarna (ni, če gre za obveznosti iz gospodarske pogodbe), kar pomeni, da upnik najprej mora doseči izpolnitev od glavnega dolžnika, če pa ta ne izpolni v roku, določenem v pisni zahtevi, je dolžan izpolniti porok.

[107]

Razmejitve – poroštvo je podobno pristopu k dolgu, ker je obveznost tretjega akcesorna, ni pa subsidiarna. Sodobnejša oblika varstva je patronatska izjava, ki je pogosta pri razmerij, ki so nastala med povezanimi družbami. Primer: pogosto je, da družba mati (patron) da posojilo ali obljubo kreditodajalcu družbe hčere (varovanke), da bo družbo hčere podprla pri odplačilu posojila ali kredita, in sicer razlikuje se med 2 načina: trda (pravna posledica je odškodninska odgovornost) in mehka (ki nima pravnega učinka) patronatska izjava. Patronatska izjava je akcesorna, in je v tem oziru podobna poroštvu.

Poroštvena pogodba je pisna, listino mora porok podpisati, mora poroštveno izjavo podati, torej mora listino izročiti, vendar s pisno obliko se skuša varovati poroka pred tem, da ne prenagli s svojo odločitvijo.

S poroštveno pogodbo se lahko zaveže le popolnoma poslovno sposobna oseba (čl. 1014 OZ), sicer pride do ničnosti pogodbe, če je kršena ta določba (čl. 41/odst. 1 OZ).

Prenehanje poroštvene pogodbe – porok je prost svoje obveznosti, če pride do izpolnitve ali pobota (splošni razlogi), če upnik (kreditodajalec) na porokovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v 1 mesecu izpolnitve od glavnega dolžnika, če upnik opusti katero od kreditnih zavarovanj (npr. zastavno pravico), ali jo izgubi zaradi svoje malomarnosti.

77. V kakšnem razmerju sta porokova obveznost do upnika in obveznost glavnega dolžnika?

S poroštveno pogodbo se porok zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, vendar pa je predmet poroštvene obveznosti lahko vsaka veljavna obveznost, tudi pogojna in bodoča (ki mora biti določena). Porok se zaveže za izpolnitev obveznosti v njenem vsakokratnem obsegu (tudi povečanju, vendar nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, čeprav je odgovornost za kršitev obveznosti večinoma ne krivdna), za pogodbene obresti, ki zapadejo po sklenitvi poroštvene pogodbe. Če ni drugače dogovorjeno, obsega porokova zaveza celotno porokovo obveznost.

Zastaranje – porokova obveznost zastara takrat, ko zastara dolžnikova obveznost, namreč po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika.

78. Kakšne ugovore ima porok? Kaj pa, če se zaveže kot porok in plačnik?

UGOVORI IZ RAZMERJA POROK – DOLŽNIK

Porok lahko uveljavlja iste ugovore kot glavni dolžnik, razen strogo osebnih (npr. zastaranje terjatve). Dolžnikova odpoved ugovoru ali pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku. Lahko porok ne uveljavlja ugovore, ki jih ima glavni dolžnik, vendar je nevarnost, da njegov regresni zahtevek do glavnega dolžnika ugasne. Porok mora obvestiti glavnega dolžnika, da bo poplačal upnikove terjatve, če tega ne stori,

[108]

glavni dolžnik lahko zoper poroka uveljavi tudi ugovor, ki ga je imel glavni dolžnik do upnika, s tem pa lahko zavrne upnikov zahtevek.

UGOVORI IZ RAZMERJA POROK – UPNIK

Porok lahko uveljavlja do upnika osebne ugovore, npr., da je poroštvena pogodba nična, ker ni sklenjena v pisni obliki, poleg tega porok npr. ugovarja pobotanje vzajemnih terjatev. Poseben ugovor, ki je prav poroštvene narave je, da porok zahteva od upnika najprej izpolnitev glavnega dolžnika (ugovor predhodnega terjanja glavnega dolžnika), vendar če porok odgovarja za obveznosti, kot solidarni dolžnik, potem ne more zahtevati od upnika, da najprej izpolni glavni dolžnik.

Če se je porok zavezal kot »porok in plačnik«, potem odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost, in tudi kot solidarni dolžnik, sicer ta odgovornost se predpostavlja pri odgovornosti za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe (čl. 1019/odst. 4 OZ).

Porokov regresni zahtevek – če porok izpolni upnikovo terjatev, preide ta terjatev nanj, z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi (zanesljivo pri akceoričnih jamstvih) za njeno izpolnitev, in to se imenuje subrogacija.

Poleg tega ima porok regresni zahtevek tudi na temelju sklenjene pogodbe med njim in glavnim dolžnikom, ali kakšnega drugega pravnega razmerja.

Porok ima tudi pravico do povrnitve obresti od plačanega zneska, stroškov spora z upnikom in do povračila morebitne škode.

Posebne oblike poroštva – obstaja tudi soporoštvo, in to je, če se zaveže več oseb za isti dolg; njihova obveznost do upnika je solidarna, ne glede ali so se kot poroki zavezali skupaj ali posebej. Poleg soporoštva je mogoče nadporoštvo, kar pomeni, da se porok zaveže za obveznost, ki jo ima nek drug porok (čl. 1016/odst. 4 OZ); v tem primeru je glavni dolžnik drugi porok, glavni dolg pa njegova poroštvena obveznost.

79. V čem se bančna garancija razlikuje od poroštva?

Čl. 1083/ odst. 1 ZOR – bančna garancija je pogodba, s katero banka prevzame obveznosti nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ne bo izpolnila ob zapadlosti, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji.

Ta opredelitev nam pove, da je bančna garancija (BG) po svoji vsebini zgolj vrsta poroštva, in je akcesorna. Nekaj nepomembnih razlik je med poroštvom in BG, glavna razlika pa je, da obveznost nasproti upnika prevzema banka in, da je ta vselej denarna.

80. Kaj so značilnosti bančne garancije »brez ugovora«?

Čl. 1087 OZ – banka se zavezuje, da ne bo uveljavljala proti upravičencu (upniku) ugovorov, ki jih naročitelj (glavni dolžnik), kot dolžnik lahko uveljavlja proti

[109]

upravičencu, torej se banka izpostavlja veliko večjem tveganju, kot pri poroštvu. Enak pomen kot pogodbeno določilo »brez ugovora« ima tudi »na prvi poziv«

Naročitelj (glavni dolžnik) je dolžan plačati banki vsak znesek, ki ga je banka plačala na podlagi garancije brez ugovora, upnik (upravičenec) pa je dolžan povrniti naročitelju znesek, če je neutemeljeno zahteval poravnavo obveznosti od banke.

Bančna garancija brez ugovora je zanesljivo vrsta osebnega zavarovanja, ter zaradi večje likvidnosti terjatve do banke, kot do lastnika nepremičnine iz hipoteke ali zemljiškega dolga, je celo boljša od obeh.

81. Katere so značilnosti nakazila?

Z nakazilom (asignacijo) nakazovalec (asignant) pooblasti nakazanca (asignata), da na njegov račun izpolni nekaj prejemniku nakazila (asignatarju), prejemnika nakazila pa podeli upravičenje, da v svojem imenu sprejme izpolnitev (čl. 1035 OZ); torej je to pravni posel, in je notranje razmerje med nakazovalcem in nakazancem. OZ uporablja pojem nakazila tudi za predmet nakazila (tisto kar naj bi nakazanec izpolnil prejemniku nakazila).

Namen in struktura nakazila – nakazilo omogoča poravnavanje obveznosti, ki je sicer nagib, in vodi do nastanka nakazila, vendar pa so pravna razmerja iz nakazila samostojna in neodvisna. Značilnosti nakazila imajo tudi ček in trasirana menica.

Razmerje med prejemnikom nakazila in nakazancem – prejemnik ima pravico zahtevati od nakazanca šele, ko nakazanec izjavi prejemniku, da nakazilo sprejema, in takrat med njimi nastane dolžniško razmerje, ki je neodvisno tako od kritnega, kot tudi od naklonilnega (valutnega) razmerja, ter je abstraktno razmerje. Nakazanec od sprejema lahko uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, vsebino nakazila, ter osebne ugovore zoper prejemnika (npr. ugovor pobota). Nakazilo je mogoče prenesti; pravica prejemnika nakazila zastara v enem letu.

Razmerje med prejemnikom nakazila in nakazovalcem – upnik ni dolžan privoliti v to, da bi dolžnik izpolnil svojo obveznost z nakazilom, ker samo nakazilo (v smislu pravnega posla) ni izpolnitev; namreč obveznost preneha z nakazančevo izpolnitvijo.

Razmerje med nakazovalcem in nakazancem - če bi imel nakazenec denarni dolg do nakazovalca, mora do tega zneska nakazanec izpolniti prejemniku, če mu ta obveznost ni težja od izpolnitve obveznosti nasproti nakazovalcu, čeprav ta izpolnitev ima posledice tudi za nakazančevo obveznost do nakazovalca, namreč ugasne do višine nakazila. Upravičenje , ki ga podeli nakazovalec nakazancu, je preklicljivo.

82. Katere so značilnosti poravnave?

Poravnava je posebna pogodba s katero se konča spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja s popustitvami, ter s katero preneha pravno razmerje (čl. 1050/odst. 1 OZ). Lahko se sklene zunaj civilnega procesa, mogoča pa je tudi sodna poravnava.

[110]

Predpostavke - za sodno poravnavo so spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, vendar je potrebno vzajemno popuščanje obeh strank. Popuščanje je lahko v delni ali popolni pripoznavi ali odpovedi kakšnega zahtevka, v prevzemu nove obveznosti, v zmanjšanju obrestne mere, v podaljšanju roka, v privolitvi v delna odplačila, ter tudi v dani pravici do odstopnine.

Za poravnavo ni potrebna posebna oblika, razen če se zahteva, je pa potrebna sposobnost razpolaganja s pravico (lahko je vsaka pravica, s katero kdo razpolaga), ki je predmet poravnave.

Zmota pri poravnavi – stranki sta lahko v obojestranski zmoti že glede pravnega razmerja (sta predpostavljali da obstaja, v resnici pa ga ni). PRIMER: stranki soglasno predpostavljata veljavnost lastnoročne oporoke, ki pa je zapustnik v resnici ni podpisal, temveč je podpis ponaredek, nobena od strank pa to ne ve (takšna poravnava je nična); nična poravnava je tudi, ki se nanaša na navadna dejstva.

Ker so popuščanja vzajemna, je poravnava praviloma celota, razumljivo da je zato nična, razen če je sestavljena iz neodvisnih delov.

Pravne posledice – s poravnavo se odpravi spor ali negotovost, in se določijo vzajemne pravice in obveznosti.

Če je s poravnavo izvršena prenovitev obveznosti, potem prenehata akcesorični zavarovanji (poroštvo in poravnava), sicer pa ne, vendar se s poravnavo obveznosti poroka in zastavitelja ne moreta povečati.

83. Kaj je javna obljuba nagrade (JON)? Kdaj nastane za obljubitelja obveznost, in kakšna je ta obveznost?

JON je posebna vrsta pravnega pola, urejena v čl. 207-211 OZ. Predpostavke za nastanek JON so obstoj javnega razpisa in vnaprej opredeljeno dejanje, uspeh, položaj itn. Ko obljubitelj da obljubo nagrade z javnim razpisom, je nanjo vezan, torej obveza je enostranska, in sicer obljubiteljeva, pričakovalec pa ni zavezan, in niti upravičen, dokler ne izpolni predpostavke.

Čl. 208/ odst. 1 OZ - obljubitelj lahko prekliče JON, dokler kateri od pričakovalcev ne izpolni predpostavk. Obljubitelj mora dati obljubljeno nagrado, če je nekdo opravil neko dejanje, vendar ni vedel, niti ni bil dolžan vedeti, da je obljuba nagrade preklicana. Če pa je bil določen rok za dejanje ali za obvestilo o izpolnitvi predpostavke, JON ni preklicljiva.

Pravna posledica izpolnitve predpostavke (»pogoja«) – je da pričakovalec pridobi pravico do nagrade, in sicer tisti, ki prvi opravi dejanje, ter ko doseže uspeh, pričakovalec postane upnik že na temelju zakona. Ni potrebno da je poslovno sposoben, in mu tudi ni potrebno sprejeti nagrade. Če je več oseb hkrati opravilo dejanje, gre vsaki enak del nagrade, razen če se dogovorijo med sabo o porazdelitvi (glede na uspeh).

[111]

Licitacija in javna obljuba nagrade (JON) – določbe o JON so podobne določbam o licitaciji, ki sta del podjemne pogodbe (čl. 623 in 624 OZ), in sicer urejata licitacijo o ceni del in licitacijo za umetniško ali tehnično rešitev nameravanih del. Nagrade naročnik sicer ni obljubil, se pa nekako razume, da je sama sklenitev pogodbe (če je sklenjena), ter plačilo, ki ga bo dobil udeleženec, kot pri vsaki podjemni pogodbi.

Pri JON naj bi obveznosti za naročnika nastale, ko so izpolnjene predpostavke, pri licitaciji pa šele, ko naročnik sprejme katero od ponudb, in sicer od najboljšega ponudnika, vendar pri JON je to tudi mogoče.

Za licitacijo se vsekakor uporabljajo določbe JON; nekateri menijo, da je licitacija podvrsta JON.

[112]