univerza v mariboru pravna fakulteta · 2017. 11. 27. · je posebni upravni postopek, vendar...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

GORAZD NOVAK

PRISILNA PRIVEDBA V UPRAVNEM

(DAVČNEM) POSTOPKU

Diplomsko delo

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRISILNA PRIVEDBA V UPRAVNEM

(DAVČNEM) POSTOPKU

Študent: Gorazd Novak

Številka indeksa: 71139547

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Upravno pravo

Mentor: dr. Božo Grafenauer

Maribor, julij 2012

POVZETEK

Upravni postopkovni sistem v Sloveniji sestavljajo pravila splošnega upravnega

postopka, ki so določena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju

ZUP) ter pravila posebnih upravnih postopkov, ki jih določajo nekateri zakoni na

različnih upravnih področjih (npr. na davčnem področju Zakon o davčnem postopku).

Če je predpisan posebni upravni postopek, organ ravna po določbah zakona, ki urejajo

ta postopek, glede vprašanj, ki z njim niso urejena, pa dopolnilno uporablja pravila

ZUP.

V navedeni diplomski nalogi je poudarek na posebnem upravnem postopku oz.

davčnem postopku, ki je urejen predvsem z Zakonom o davčnem postopku (v

nadaljevanju ZDavP). V nalogi je podrobno obravnavan institut vabila, ki ga sicer

ZDavP ne ureja, zato se dopolnilno uporabijo pravila ZUP. Institut vabila je eden od

načinov občevanja med organi in strankami, kjer upravni organ (v tem primeru davčni

organ) povabi stranko ali kakšnega drugega udeleţenca v postopku, ki ga potrebuje za

razjasnitev dejanskega stanja in ugotavljanja določenih dejstev. V primeru, ko se

povabljeni ne odzove in svojega izostanka ne opraviči, upravni organ, ko so za to

izpolnjeni zakonski pogoji, izda sklep o prisilni privedbi in zaprosi Policijo, ki je edini

organ v Sloveniji, ki izvaja in ima pooblastila v zakonu, da privede določeno osebo pred

upravni (davčni) organ.

V diplomski nalogi sem ugotavljal, na katerih področjih izvajanja nalog davčne sluţbe

prihaja do prisilnih privedb oziroma kaj vse mora izpolniti upravni (davčni) organ, da

lahko zaprosi policijo in katere so tiste meje sorazmernosti, da človekove pravice niso

prekomerno prizadete. V teh okvirjih sem izdelal tudi raziskavo na Davčnem uradu

Maribor, kjer sem pridobil podatke o prisilnih privedbah davčnih zavezancev v letu 2011

ter tako svoje hipoteze potrdil oziroma dokazal.

Ključne besede: upravni postopek, posebni upravni postopek, subsidiarna uporaba

ZUP, davčni postopek, vročanje, občevanje, vabila, prisilna privedba, človekove

pravice.

ABSTRACT

The Slovenian administrative procedural system consists of the general administrative

procedure as defined by the General Administrative Procedure Act (hereinafter: APA)

and rules on special administrative procedures defined by acts related to different

administrative areas (e.g. tax issues are regulated by the Tax Procedure Act). If a

special administrative procedure is prescribed, the relevant authority must act in

accordance with such procedure, while areas not covered by such procedure are

regulated by the APA.

The emphasis of the present paper is on the special administrative procedures, i.e. tax

procedures regulated mainly by the Tax Procedure Act (hereinafter: TPA). Detailed

review is given to the institution of summons, not specifically regulated by the TPA;

therefore, regulations stipulated in the APA are applied. The institution of summons is

one of the options available for communication between administrative bodies and

other parties, whereby a body (in this case a tax office) summons an individual or

another party in the proceeding to attend in order to clarify issues of the actual

situation and facts. In the event of the summoned party failing to appear and failing to

excuse their absence, the administrative body may, provided that other legal

requirements have been met, render a decision for forced production and request the

police as the only body in Slovenia vested with powers by law, to produce a certain

individual before the tax body.

This paper is focused on establishing which areas of tax office domain entail forced

production and which conditions must be fulfilled for the tax body to request a forced

production by the police, and which are those border lines of the principle of

proportionality to elude disproportional impairment of human rights. Within such a

framework, a survey was conducted at Maribor Tax Office; data was obtained on

forced production of subjects liable to pay tax in 2011 which validated and proved the

hypothesis.

Key words: administrative procedure, special administrative procedure, subsidiary

application of the APA, tax procedure, delivery, communication, summons, forced

production, human rights.

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................... 1

1.1 Opredelitev problema ................................................................................ 1

1.2 Cilji in postavljene teze ............................................................................. 2

1.3 Uporabljene metode raziskovanja .............................................................. 3

1.4 Strnjeni opis poglavij diplomske naloge ...................................................... 4

2 SPLOŠNO O UPRAVNEM POSTOPKU ........................................................... 6

2.1 Pomen predpisovanja postopkov ................................................................ 6

2.2 Pojem upravnega postopka ....................................................................... 8

2.3 Vrste upravnega postopka ......................................................................... 8

2.3.1 Splošni upravni postopek ......................................................... 9

2.3.2 Posebni upravni postopek in subsidiarna uporaba pravil

ZUP ........................................................................................ 10

2.4 Kateri organi postopajo po ZUP ................................................................. 11

2.4.1 Kdaj se postopa po ZUP ......................................................... 13

2.4.2 Upravna zadeva ali upravna stvar .......................................... 14

2.4.3 Pomen izraza »organ« in »uradna oseba« ............................ 14

3 DAVČNI POSTOPEK KOT POSEBNI UPRAVNI POSTOPEK ......................... 15

3.1 Pojem davčnega postopka ........................................................................ 15

3.2 Načela davčnega postopka ....................................................................... 17

3.3 Subsidiarna raba ZUP v davčnih zadevah ................................................... 19

3.4 Sodelovalna dolţnost davčnega zavezanca ................................................. 20

3.5 Vročanje dokumentov v davčnem postopku ............................................... 21

4 PRISILNA PRIVEDBA V UPRAVNEM (DAVČNEM) POSTOPKU ................... 24

4.1 Splošno o občevanju med organi in strankami ............................................ 24

4.2 Pojem vabila ........................................................................................... 25

4.3 Osebe, ki jih je mogoče vabiti in določene omejitve .................................... 25

4.4 Čas, za katerega se sme vabiti .................................................................. 26

4.5 Dolţnost vabljenega odzvati se na vabilo ................................................... 29

4.6 Ukrepi zaradi neopravičenega izostanka .................................................... 30

5 IZVEDBA PRIVEDBE PO ORGANIH POLICIJE ........................................... 36

5.1 Pojem privedbe ....................................................................................... 36

5.2 Način izvedbe privedbe ............................................................................ 37

6 STATISTIČNI PODATKI O PRISILNIH PRIVEDBAH NA DAVČNEM

URADU MARIBOR V LETU 2011 ................................................................ 38

6.1 Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih zavezancev ................. 38

6.2 Uspešno izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s strani policije ....... 38

6.3 Vsebinski razlogi za odreditev prisilnih privedb in analiza učinkov

opravljenih prisilnih privedb davčnih zavezancev ........................................ 39

7 SKLEP ....................................................................................................... 41

8 BIBLIOGRAFIJA ....................................................................................... 48

8.1 Samostojne publikacije ............................................................................ 48

8.2 Objave v zbornikih in strokovnih revijah .................................................... 49

8.3 Pravni viri in sodna praksa ........................................................................ 50

8.4 Viri iz medmreţja ..................................................................................... 51

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV ...................................... 52

SEZNAM SLOVENSKIH PREVODOV TUJIH IZRAZOV ................................. 52

9 PRILOGE ................................................................................................... 53

KAZALO SLIK

Slika 1: Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih zavezancev .................. 46

Slika 2: Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s strani policije ..................... 47

KAZALO TABEL

Tabela 1: Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih zavezancev ............... 46

Tabela 2: Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s strani policije .................. 47

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema

Spoštovanje procedure (postopka) je bistvo demokracije ter nujna sestavina pravne

urejenosti in varstva človekovih pravic. Spoštovanje procesnih pravil je še posebej

pomembno v vseh primerih, ko oblastni organi z »oblastnimi pooblastili« odločajo o

pravicah, obveznostih in pravnih koristih drţavljanov ter drugih subjektov. Med te

primere pa sodijo tudi pravila o odločanju v upravnem postopku1.

»Upravni (administrativni) postopek je postopek, v katerem pristojni organ javne

uprave odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni

zadevi na določenem upravnem področju. Odločanje o pravici, obveznosti ali pravni

koristi je bistvena vsebina upravnega postopka. Hkrati je upravni postopek tudi bistveni

način za ustanovitev oziroma ugotovitev pravnega razmerja v konkretni upravni

zadevi«2.

Naš upravni postopkovni sistem, ki ureja vse procesne situacije, tako sestavljajo pravila

splošnega upravnega postopka, ki so določena v Zakonu o splošnem upravnem

postopku (v nadaljevanju ZUP), ter pravila posebnih upravnih postopkov, ki jih določajo

nekateri zakoni na različnih upravnih področjih (npr. na davčnem področju Zakon o

davčnem postopku).

Za splošni upravni postopek je značilno, da vsebuje splošna pravna pravila, ki

omogočajo vodenje upravnega postopka v celoti in da velja za odločanje o upravnih

zadevah na najrazličnejših upravnih področij ter za vse organe, ki odločajo o

konkretnih upravnih zadevah.

Pravila splošnega upravnega postopka, vsebovana v ZUP, veljajo torej kot edina in

izključna pravila za postopek pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah na vseh

upravnih področjih, za katera ni predpisan poseben postopek. Na upravnih področjih,

za katera so z zakoni predpisani posebni upravni postopki, se uporabljajo določbe teh

zakonov, določbe ZUP pa le v vprašanjih, ki niso urejena s takimi posebnimi postopki.

Pravila splošnega upravnega postopka tako na teh upravnih področjih dejansko

dopolnjujejo pravila posebnih upravnih postopkov. V diplomski nalogi sem se omejil na

davčni postopek, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki

je posebni upravni postopek, vendar nekaterih institutov ne ureja, zato se po načelu

subsidiarnosti uporabijo pravila ZUP. Eden od institutov, ki ga ZDavP-2 ne ureja, je tudi

institut vabila, ki je primarnega pomena za to diplomsko nalogo.

1 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, Upravno pravo: procesni del: upravni postopek in upravni

spor, GV Zaloţba, Ljubljana 2009, str. 103. 2 V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, predelana in dopolnjena izdaja, GV Zaloţba, Ljubljana 2006, str. 28.

2

Za vse upravne postopke veljajo temeljna načela. So minimalni standardi postopka,

medtem ko posebna načela veljajo za posamezne faze ali posamezna dejanja.

Temeljna načela po ZUP so:

– načelo zakonitosti;

– načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi;

– načelo materialne resnice;

– načelo zaslišanja stranke;

– načelo proste presoje dokazov;

– načelo dolţnosti stranke govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice;

– načelo samostojnosti pri odločanju;

– načelo pravice do pritoţbe;

– načelo ekonomičnosti postopka.

Vsa načela so enako pomembna. Prvo načelo zakonitosti je najbolj pomembno, zadnje

načelo ekonomičnosti postopka pa je podrejeno vsem ostalim. Temeljna načela so

vsebovana v ZUP in Ustavi Republiki Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

Eno od področij, ki jih ureja ZUP, je tudi občevanja organov ter strank in je

predstavljeno v petem poglavju od 63. do 82. člena. Je eno ključnih dejanj upravnega

postopka, kjer pride do stika med upravo in ljudmi – stranke si med seboj sporočajo

različna sporočila v različnih oblikah. Občevanje organov in strank v jeziku ZUP, pomeni

formalno komunikacijo z uporabo upravnih institutov. ZUP pod tem naslovom

obravnava vloge, vabila in zapisnike, kar vse predstavlja osnovne oblike oz. načine, na

katere prihajajo v stik organi in stranke ter drugi udeleţenci v postopku. Upravni

postopek je splet institutov, diplomska naloga pa podrobneje predstavlja institut vabila,

ki edini od institutov lahko pod določenimi pogoji privede do prisilne privedbe. Privedba

(začasen odvzem prostosti) pa pomeni poseg v ustavne pravice osebe, ki pa je seveda

dopusten le v primerih in po postopku, ki ga določa posamezen zakon. Tako lahko

ugotovimo, da je postopek vabljenja strank in drugih udeleţencev v upravnem

postopku, zelo pomembno dejanje ne le s tehničnega, ampak tudi z vsebinskega

vidika. Uradna oseba oziroma organ mora pri vabljenju upoštevati predvsem

upravičenost vabiti (nujnost udeleţbe določene osebe v postopku), pa tudi sam način

vabljenja, obliko in vsebino vabila ter sankcije, ki jih lahko odredi zoper tistega, ki ne

ravna po vabilu.

1.2 Cilji in postavljene teze

Glavni cilj predvidene diplomske naloge je teoretični in pravni prikaz zakonskih

pogojev, postopkov in drugih okoliščin, ki so potrebni za zakonito in pravilno odreditev

privedbe s strani uradne osebe oziroma organa, ki vodi upravni postopek.

Pri tem nameravam, glede na predhodno opredelitev problematike in upoštevajoč

3

osnovne ter glavne cilje predlagane diplomske naloge, postaviti kot raziskovalne teze

naslednje trditve:

Postopek vabljenja strank in drugih udeleţencev v upravnem postopku s poudarkom na

prisilni privedbi je pravno utemeljen in sorazmeren posegu v temeljne človekove

pravice.

Upravni organi pri uporabi tega instituta (prisilne privedbe) upoštevajo načelo po

katerem se ta ukrep odredi zgolj v primerih, ko drugače ni mogoče izvesti uradne

naloge oziroma upravnega postopka.

Da policisti pri izvedbi privedbe ravnajo v skladu z Ustavo in zakoni ter spoštujejo

človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so lahko omejene zgolj z Ustavo in zakoni

v izjemnih primerih.

Iz tega razloga prikazujem ter nekoliko podrobneje obravnavam predvsem zakonske

pogoje, postopek in druge okoliščine, ki so potrebni za zakonito in pravilno odreditev

privedbe s strani uradne osebe oziroma organa, ki vodi upravni postopek. Okvirno pa

prikazujem tudi pravila, po katerih pri izvedbi privedbe ravnajo organi policije, ki

morajo pri tem prav tako postopati v skladu z Ustavo in zakoni ter spoštovati in

varovati človekove pravice in temeljne svoboščine.

Poleg teoretičnega dela sem naredili praktično raziskavo na Davčnem uradu Maribor.

Raziskal sem, koliko je bilo izdanih sklepov in zahtevkov za prisilno privedbo davčnih

zavezancev, koliko je bilo uspešno izvedenih privedb davčnih zavezancev s strani

Policije in vsebinske razloge za odreditev prisilnih privedb in analiza učinkov opravljenih

prisilnih privedb davčnih zavezancev.

1.3 Uporabljene metode raziskovanja

V diplomski nalogi sem uporabil več veljavnih znanstvenih metod, ki so privedle do

ţelenih rezultatov raziskovanja, in sicer: metodo kompilacije, sistemizacije, klasifikacije

in selekcije; metodo analize in sinteze; metodo abstrakcije in konkretizacije; metodo

dokazovanja in ovrţenja ter metodo kabinetnega raziskovanja, na kateri je izdelava

navedene diplomske naloge tudi temeljila.

Metodo kompilacije, sistemizacije, klasifikacije in selekcije sem uporabil pri analizi in

problemski sistemizaciji literature ter vseh ostalih relevantnih dokumentov. Moje

raziskovanje je temeljilo na proučevanju domače literature in nekaj malega tuje

literature, ki je navedena v osmem poglavju diplomske naloge. Iz navedene literature

so povzeta določena spoznanja in stališča, ki jih dopolnjujem z lastnimi raziskavami in

razmišljanji.

4

Metodo analize sem uporabil pri razčlenjevanju kompleksnejših pojmov na njihove

enostavnejše posamezne dele in elemente, kar je omogočilo njihovo temeljitejšo

proučitev.

Metodo sinteze pa sem uporabil predvsem v zaključnih mislih, kjer so predstavljeni

rezultati, relevantna spoznanja in ključne ugotovitve ter osebna razmišljanja, s katerimi

so potrjene postavljene hipoteze.

Metodo abstrakcije in konkretizacije sem uporabil predvsem pri izločanju nebistvenih

elementov. To mi je omogočilo laţje osredotočenje na bistvena in pomembna

vprašanja, ki jih je bilo potrebno v diplomski nalogi konkretno obdelati in na podlagi

tega nato podati odgovore z uporabo metode konkretizacije.

Metodi dokazovanja in ovrţenja sta med znanstvenimi metodami skorajda

najpomembnejši, saj zdruţujeta rezultate raziskovanj, do katerih pridemo z uporabo

drugih znanstvenih metod (analiza, sinteza itd.). Z njuno pomočjo sem resničnost

posameznih ţe obstoječih spoznanj in ugotovitev (stališč, ki jih zastopajo posamezni

avtorji) potrdil ali ovrgel.

1.4 Strnjeni opis poglavij diplomske naloge

Diplomska naloga je razdeljena na osem delov (poglavij), ki so medsebojno povezani in

predstavljajo zaključeno celoto.

Za uvodnim delom naloge nato v drugem poglavju opisujem pomen, pojem, vrste

upravnega postopka, subsidiarno uporabo pravil ZUP, kdaj se postopa po ZUP, kaj je

upravna zadeva in pomen izraza »organ« in »uradna oseba«. Najprej na kratko opišem

pomen predpisovanja postopkov, potem definiram pojem upravnega postopka. V

nadaljevanju poglavja definiram, kaj je splošni in kaj so posebni upravni postopki ter

razloţim, kdaj se subsidiarno uporabijo pravila ZUP. V zadnjem delu poglavja na kratko

prikaţem, kateri organi postopajo in kdaj postopajo po ZUP, na koncu pa še kaj je

upravna zadeva in kaj pomenita izraza »organ« in »uradna oseba«.

V tretjem poglavju diplomske naloge uvodoma prikazujem pojem davčnega postopka in

naštejem njegova temeljna načela, bolj podrobno pa opišem načelo zakonitosti, ki je

prvo in vrhovno načelo v davčnih zadevah ter dve načeli, ki sta pomembni za

diplomsko nalogo in sicer načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja davčnih

obveznosti ter načelo dolţnosti dajanja podatkov. V nadaljevanju poglavja razloţim, v

katerih primerih se subsidiarno uporabi ZUP v davčnih zadevah, nato pa sodelovalno

vlogo davčnega zavezanca v davčnem postopku, ki je na nek način obvezna. V

zadnjem delu opišem institut vročanja, ki ga sicer ureja ZUP, vendar ima ZDavP-2

nekatere specialne določbe glede vročanja napram ZUP.

5

V osrednjem, četrtem delu diplomske naloge, na začetku poglavja na splošno prikaţem

institut prisilne privedbe v upravnem (davčnem) postopku. V nadaljevanju poglavja

prikazujem občevanje med organi in strankami v upravnem postopku, posebej

podrobno pa definiram pojem vabila, ki je edini institut, ki lahko pripelje do privedbe v

upravnem (davčnem) postopku. Nato pa govorim o osebah, ki jih je mogoče vabiti in

omejitvah glede vabljenja oseb, nato opišem čas za katerega se sme vabiti, obliko in

vsebino vabila, dolţnost vabljenega odzvati se vabilu, na koncu poglavja opišem

ukrepe, ki sledijo zaradi neopravičenega izostanka.

V petem poglavju diplomske naloge opišem, kdo izvaja privedbo, nato definiram pojem

privedbe. Na koncu poglavja še prikazujem, na kakšen način se privedba izvede.

V šestem poglavju, ki je raziskovalni del diplomske naloge, prikazujem statistične

podatke o prisilnih privedbah na Davčnem uradu Maribor v letu 2011. V prvem delu

prikazujem statistiko izdanih sklepov in zahtevkov za prisilno privedbo davčnih

zavezancev. V drugem delu prikazujem uspešno izvedene prisilne privedbe davčnih

zavezancev s strani Policije in na koncu poglavja prikazujem vsebinske razloge za

odreditev prisilnih privedb in analizo učinkov opravljenih prisilnih privedb davčnih

zavezancev.

V predzadnjem, sedmem poglavju, v okviru sklepnih misli navajam vsa relevantna

spoznanja, ključne ugotovitve in moja osebna razmišljanja, ki dokazujejo oziroma

potrjujejo postavljene hipoteze.

V zadnjem, osmem poglavju, navajam spisek uporabljene domače in tuje literature,

domačih ter tujih pravnih virov, kot tudi druge (predvsem spletne) vire, ki sem jih

uporabil pri proučevanju in pisanju diplomske naloge.

Zaradi laţjega razumevanja, boljše predstavitve in ponazoritve posameznih primerov, v

diplomski nalogi v prilogi 1 prilagam: Sklep o prisilni privedbi, ki se nanaša na

davčnega zavezanca, ki se vabilu ni odzval, prav tako pa ni opravičil svojega izostanka,

čeprav je bil na posledice opozorjen in se posledično uporabi poseben ukrep – prisilni

privod. V prilogi 2 prilagam: Zaprosilo za prisilno privedbo, ki ga izda davčni organ

»zaprošenemu« organu, to je Policiji. V prilogi 3 prilagam: Izdane sklepe in zahtevke za

prisilno privedbo davčnih zavezancev z grafičnim prikazom podatkov Davčnega urada

Maribor. Prav tako dodajam v prilogi 4: Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev

s strani Policije z grafičnim prikazom podatkov na območju Policijske uprave Maribor.

6

2 SPLOŠNO O UPRAVNEM POSTOPKU

Posamezna upravna področja urejajo zakoni in drugi na zakonu temelječi predpisi, ki

določajo dejavnost posameznih organov javne uprave (upravnih organov drţave in

lokalnih skupnosti, drugih drţavnih organov, nosilcev javnih pooblastil) ter na splošno

urejajo javnopravna razmerja med posamezniki (fizičnimi ali pravnimi osebami) in

drţavo oz. lokalno skupnostjo kot oblastvenima subjektoma, določajo pa tudi pogoje za

pravice, obveznosti in pravne koristi, ki jih lahko imajo posamezniki iz pravnih razmerij

na teh področjih (npr. na področju industrije, energetike, urbanizma, prometa, financ,

šolstva, obrambe itd.)3.

Namen upravnega postopka je zadovoljitev javne koristi in zakonite koristi

posameznika, pristojni organ pa ugotavlja in presoja na zahtevo posameznika ali po

lastni pobudi (uradoma) na podlagi zbranega dokaznega gradiva, ali so v konkretno

določenem primeru izpolnjeni predpisani pogoji za pridobitev, povečanje, zmanjšanje

ali izgubo določene pravice oziroma za naloţitev, povečanje, zmanjšanje, ukinitev ali

oprostitev določene obveznosti ter izda o tem ustrezen konkreten upravni akt, upravno

odločbo. V upravnem postopku je vselej udeleţen posameznik, ki mu je skladno s

temeljnim civilizacijskim in ustavnim načelom spoštovanja človekovega dostojanstva

treba v okviru upravnega postopka zagotoviti poloţaj subjekta, in ne zgolj objekta v

postopku. Posledično pa to pomeni vzpostavitev ustreznih procesnih pravic, ki

posamezniku omogočajo aktivno sodelovati v postopku odločanja in z delovanjem

uveljaviti zaščito svojih zakonsko priznanih interesov pri sprejemanju odločitev. Kršitev

teh pravic zaradi njihove pravne vrednosti in pomena pomeni bistveno kršitev pravil

postopka, in to ne glede na to, ali je ta kršitev vplivala na ugotavljanje dejanskega

stanja. S tem je povezana tudi potreba po obstoju učinkovitih pravnih sredstev, na

podlagi katerih lahko posameznik doseţe pravno varstvo svojih procesnih pravic4.

2.1 Pomen predpisovanja postopkov

Značilnost pravne drţave je zakonska urejenost postopkov, v katerih sodišča, ostali

drţavni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil

odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov. Z zakoni so

določena pravila postopka, po katerih pristojni organi odločajo. Zakoni določajo, kdo so

pristojni organi za odločanje o posameznih vrstah zadev in podrobno urejajo način

uveljavljanja pravic in obveznosti torej način izvajanja postopka.

Postopkovno zakonodajo v Republiki Sloveniji lahko v osnovi delimo na zakone, ki

urejajo upravne postopke, ter na zakone, ki urejajo sodne postopke in zakone, ki

urejajo specifične druge postopke.

3 Prim: V. Androjna, E. Kerševan, n. d., str. 28–30. 4 Prim: V. Androjna, E. Kerševan, n. d., str. 27–30.

7

Za pravno varnost je pomembna predvsem postopkovnost prava, kajti o vsem, kar je

pravno pomembno, je treba odločati v vnaprej predvidenih postopkih in legalno. Smisel

postopkovnosti je tudi v tem, da nudi okvir, v katerem se razrešujejo vsebinska

(vrednostna) nesoglasja. Za postopkovna pravila je značilno, da so tehnično zelo

izdelana in povečini kogentne narave.

»Postopek je natančno določen potek ravnanj pri ustvarjanju pravnih aktov, sestavljajo

pa ga posamezna dejanja, ki si sledijo in se opravljajo na predpisan način in po

določenem redu. Z njim se določajo vrsta, vsebina, oblika, potek, čas, kraj, način,

namen ... posameznega dejanja oziroma akta. Postopek torej sestavljajo procesni

instituti, po katerih se opravljajo procesna dejanja. Postopki potekajo po natančno

določenih postopkovnih pravilih, ki so potrebna zato, da organi, ki v konkretnih

postopkih odločajo, v vsakem primeru in za vsakega udeleţenca v postopku vedo, kako

morajo ravnati. Postopki torej predvidevajo sistematično in vnaprej predpisano

ravnanje (procedere – postopati)«5.

Spoštovanje procesnih pravil je pomembno v vseh primerih, ko oblastni organi oziroma

organi z »oblastnimi pooblastili« odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih

drţavljanov ter drugih fizičnih in pravnih oseb. Za vsako delovanje in odločanje

oblastnih organov je temelj v pravnih pravilih materialne in procesne narave. Materialni

zakoni, ki na abstraktni ravni določajo vsebino pravic in obveznosti ter

upravnopravnega delovanja na posameznih področjih, se uresničujejo z uporabo v

konkretnih in posamičnih primerih. To pa omogočajo procesni zakoni, ki določajo

obliko, način in pot za uresničitev pravnih norm materialne narave. Pravna pravila

dejansko zaţivijo na ravni svoje praktične uporabe, kar pa je pogosto povezano z

uporabo (izvedbo) predpisanega postopka in izdajo konkretnega upravnega akta.

Norme upravnega prava urejajo način delovanja drţave pri uresničevanju izvršilne in

upravne veje oblasti. V ta upravnopravna razmerja vstopajo organi drţavne in javne

uprave takrat, ko na podlagi norm upravnega prava odločajo o pravicah, obveznostih in

pravnih koristih posameznikov in organizacij v posameznih upravnih zadevah6.

»Procesni zakoni zagotavljajo, da bodo tisti, ki neposredno uporabljajo pravo in

odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, pri tem delali na vnaprej predviden

način ter z vso potrebno pozornostjo in premišljenostjo«7.

Upravni postopki se urejajo s pravnimi pravili zato, ker se s tem preprečuje samovoljno

(arbitrarno) ravnanje oblastnih organov pri postopanju in odločanju v konkretnih

upravnih zadevah. S tem se omeji vsemogočnost oblasti in zaščiti posameznika kot

šibkejšega v tem razmerju.

5 B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 104–105. 6 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 103–104. 7 B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 104.

8

2.2 Pojem upravnega postopka

»Upravni (administrativni) postopek je postopek, v katerem pristojni organ javne

uprave odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni

zadevi na določenem upravnem področju. Odločanje o pravici, obveznosti ali pravni

koristi je bistvena vsebina upravnega postopka. Hkrati je upravni postopek tudi bistveni

način za ustanovitev oziroma ugotovitev pravnega razmerja v konkretni upravni

zadevi«8.

»Postopek je torej sredstvo, ki ima po eni strani za cilj uveljavitev namena, ki je

vsebovan v materialnem predpisu, po drugi strani pa nakazuje pot, po kateri se pride

do tega cilja. Ta cilj je doseţen, če je bila konkretna upravna zadeva pravilno in

zakonito rešena«9.

Postopkovna pravila so potrebna zato, da organi, ki odločajo v konkretnih postopkih, v

vsakem primeru in za vsakega udeleţenca v postopku vedo, kako morajo ravnati. Torej

gre za sistematično predvidevanje in vnaprej predpisano ravnanje10.

2.3 Vrste upravnega postopka

Pristojni organi vodijo dve vrsti postopka, in sicer splošni upravni postopek, ki je le

eden in ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku in pribliţno 4.000 posebnih

upravnih postopkov, in sicer: izdaja gradbenega dovoljenja, izdaja dovoljenja za

prebivanje, izdaja oroţnega lista, izdaja prometnega dovoljenja, odmera dohodnine,

registracija vozila, dodelitev otroškega dodatka, izbira koncesionarja in še veliko

drugih.

Načeloma velja, da se lahko upravni postopek predpiše le z zakonom. Osnova za tak

pristop je podana ţe v ustavnih določbah. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju

Ustava RS)11, kot temeljni in najvišji splošni pravni akt ne vsebuje posebnih določb o

uporabi upravnega postopka pri upravnih organih, vendar pa je mogoče na podlagi

nekaterih ustavnih določb (npr. načelo pravne drţave iz 2. člena, uresničevanje in

omejevanje pravic iz 15. člena, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva iz 21.

člena, enako varstvo pravic iz 22. člena, pravice do pravnega varstva iz 25. člena,

pravnomočnost iz 158. člena itd.) interpretirati splošna načela, ki se nanašajo tudi na

ureditev upravnih postopkov. Iz teh določb izhaja, da mora biti urejanje temeljnih

8 Pravna pravila, ki urejajo upravni postopek, se razlikujejo od pravil v drugih postopkih.

Upravni postopek je zato treba ločiti od pravdnega, nepravdnega, kazenskega in drugih postopkov, v katerih se ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov v

konkretnih upravnih zadevah (V. Androjna, E. Kerševan, n. d., str. 28 in 30). 9 V. Androjna, E. Kerševan, n. d., str. 29. 10 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 105. 11 Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004 in 68/2006. Ustava je bila sprejeta in razglašena 23. decembra 1991 in je bila do sedaj petkrat spremenjena.

9

pravil upravnega postopka in procesnih pravic strank pridrţano zakonodajalcu,

podzakonski predpisi pa lahko postopek urejajo le v posameznih rešitvah v okviru in na

podlagi posebnega zakonskega pooblastila.

Upravni postopkovni sistem v Sloveniji, ki ureja vse procesne situacije, tako sestavljajo

pravila splošnega upravnega postopka, ki so določena v Zakonu o splošnem upravnem

postopku12 ter pravila posebnih upravnih postopkov, ki jih določajo nekateri zakoni na

različnih upravnih področjih (npr. na davčnem področju Zakon o davčnem postopku).

2.3.1 Splošni upravni postopek

Za splošni upravni postopek je značilno, da vsebuje vsa splošna pravna pravila, ki

omogočajo vodenje upravnega postopka v celoti, da velja pri odločanju o upravnih

zadevah za najrazličnejša upravna področja, ne glede na to, kateri materialni predpis

se uporabi in da velja za vse organe, ki odločajo o konkretnih upravnih zadevah.

Pravila splošnega upravnega postopka ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (v

nadaljevanju ZUP)13, ki je splošen postopkovni predpis in omogoča vodenje postopka in

odločanje načeloma v vseh upravnih zadevah, razen v tistih, ki zaradi svoje

specifičnosti potrebujejo posebna postopkovna pravila. Ta zakon ureja vsa potrebna

pravila za vodenje postopka in odločanje14.

Splošna pravila upravnega postopka, po katerih se ravna v vsakem upravnem

postopku, so: temeljna načela postopka, pristojnost, občevanje med organi in

strankami, stranke in njihovo zastopanje, jezik v postopku, vročanje, roke in narok ter

vrnitev v prejšnje stanje, vzdrţevanje reda, stroške postopka15.

Pomen enotne ureditve splošnega upravnega postopka v enem, splošnem zakonu, je v

tem, da se zagotovi enoten nabor procesnih kavtel kot (minimalnih) standardov za

varstvo pravic strank na vseh upravnih področjih na eni strani, na drugi strani pa, da je

kodifikacija postopkov z enim zakonom, ki se uporablja podrejeno, ekonomična in

12 Zakon o splošnem upravnem postopku je razvrščen v šest delov, znotraj njih pa na skupaj

dvajset poglavij. Prvi del zakona vsebuje splošne določbe, ki urejajo splošna vprašanja oziroma

pravila, ki veljajo za celotni postopek. V posameznih poglavjih pa so obravnavani: temeljna načela postopka, pristojnost, stranka in njeno zastopanje, jezik v postopku, občevanje organov

in strank, vročanje, roki in naroki, vrnitev v prejšnje stanje, vzdrţevanje reda, stroški postopka. Drugi del obravnava postopek na prvi stopnji, in sicer: začetek postopka in zahtevki strank,

postopek do izdaje odločbe, dokazovanje, odločba, sklep. Tretji del vsebuje določila o pravnih

sredstvih, in to v okviru dveh poglavij – poglavju o pritoţbi in poglavju o izrednih pravnih sredstvih. Četrti del obravnava izvršbo, peti del nadzor nad izvajanjem ZUP in posebnim

upravnim postopkom, šesti del pa vsebuje določila o izvajanju zakona ter predhodne in končne določbe. 13 Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 22/2005, 119/2005, 24/2006, 105/2006, 126/2007, 65/2008, 47/2009, 48/2009, 8/2010. 14 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 109 in 110. 15 Prim: T. Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2007, str. 13–14.

10

smotrna v celotnem pravnem sistemu16.

2.3.2 Posebni upravni postopek in subsidiarna uporaba pravil ZUP

ZUP, ki predstavlja enotna oziroma kodificirana pravila upravnega postopka in

zaokroţen sistem pravnih norm, ki urejajo upravni postopek, pa v 3. členu določa, da

se lahko posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje v

posebnem zakonu drugače uredijo, če je za postopanje na takem upravnem področju

to potrebno. Nekatera upravna področja so tako specifična, da se zaradi smotrnejšega

teka postopka lahko upravni postopek prilagodi, tako da je npr. hitrejši, proţnejši,

preprostejši. V takih primerih govorimo o posebnih upravnih postopkih, pri čemer so

posamezne procesne določbe vključene v materialne zakone, ki urejajo posamezna

področja (npr. področje upravnih notranjih zadev, inšpekcijskega nadzora, razlastitve,

denacionalizacije, davkov ipd.).

Posebni upravni postopki se lahko predpišejo samo z zakonom, kadar je to dejansko

potrebno zaradi specifičnosti nekega področja oziroma kadar se lahko posebej urejajo

samo posamezna procesna vprašanja upravnega postopka in da so pravila posebnega

postopka v skladu s temeljnimi načeli splošnega upravnega postopka, kar pomeni, da

so zagotovljeni temeljni procesni standardi in varstvo pravic v vseh upravnih

postopkih17.

Posebni upravni postopki so praviloma kratki in so sestavljeni samo iz nekaterih

procesnih določb znotraj materialnih predpisov. Izjema pa so tisti, ki zaradi posebnosti

določenega upravnega področja zahtevajo dodatno procesno ureditev in so zato pravi

posebni postopki (npr. davčni postopek). Za to diplomsko nalogo je predvsem

pomemben davčni postopek, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku, ki je zaradi

večjega obsega, kar pomeni več postopkovnih specifičnosti, ki jih je treba posebej

urediti, sprejel zakonodajalec »poseben« procesni zakon.

»Ko torej pride do drugačne ureditve oziroma odstopanja od splošnega upravnega

postopka, mora biti to odstopanje oziroma drugačna ureditev uporabljena le za tista

procesna pravila, ki jih pogojuje specifičnost ureditve nekega področja. Posebne

(specialne) določbe morajo torej biti utemeljene ob upoštevanju specifike konkretnega

upravnega področja. Na posameznih upravnih področjih so tako posebej urejena samo

posamezna vprašanja upravnega postopka, za vse drugo pa veljajo in se uporabljajo

16 Prim: T. Jerovšek, Uvodna pojasnila v: Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) z

uvodnimi pojasnili prof. dr. T. Jerovška in s stvarnim kazalom, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000, str. 35. 17 V posebnih postopkih se lahko posebej npr. uredijo: posamezna vprašanja upravnega postopka (npr. način vloţitve vloge, sestavni deli vloge, poseben rok za izdajo odločbe, ipd.);

lahko se predvidi kakšen nov institut (npr. posebna pravna sredstva – ugovor, revizija); lahko se

izključi kakšen institut splošnega upravnega postopka (npr. pritoţba, vrnitev v prejšnje stanje) ali uredi kakšna druga značilnost konkretnega postopka (npr. obvezen razpis ustne obravnave).

11

pravila splošnega upravnega postopka«18.

Subsidiarna (dopolnilna, podrejena) uporaba zakona o splošnem upravnem postopku

Posamezna vprašanja upravnega postopka so lahko za določeno upravno področje v

posebnem zakonu urejena drugače kot v ZUP-u. Če je predpisan posebni upravni

postopek, organ ravna po določbah zakona, ki urejajo ta postopek. Glede vprašanj, ki z

njim niso urejena, pa dopolnilno ali subsidiarno uporablja pravila splošnega upravnega

postopka. Največkrat področni zakoni vsebujejo določbo, da se v postopku

uveljavljanja posameznih pravic uporablja ZUP, če s tem (področnim, materialnim)

zakonom ni drugače določeno, ali na drugačen način napotujejo na uporabo ZUP19.

2.4 Kateri organi postopajo po ZUP

»S stališča drţavne organiziranosti oziroma drţavne strukture spada odločanje v

upravnih zadevah v izvršilno vejo oblasti, in sicer v njej upravni del, ki je zadolţen za

neposredno izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Sicer pa, ko govorimo o izvršilni

oblasti, mislimo hkrati vlado in njeno dejavnost ter na drţavne upravne organe

(ministrstva in druge upravne organe). Kot skupen izraz za vlado in upravne organe

(predvsem ministrstva) pa se uporablja termin drţavna uprava – ta pomeni sistem

upravnih organov, prek katerih drţava uresničuje upravne naloge«20.

Zakon določa, da morajo po ZUP postopati različne skupine organov. Pri čemer pa kot

organ zakon razume osebo javnega prava, osebo zasebnega prava, pravno ali fizično

osebo, če imajo te osebe oblastno pooblastilo. Kot organ pa nastopajo tudi deli

organizacijske enote samostojnega subjekta.

Po ZUP morajo postopati upravni in drugi drţavni organi, organi samoupravnih lokalnih

skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno

uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih

posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (prvi odstavek 1. člena ZUP). ZUP

uporabljajo izvajalci javnih sluţb, v primeru, ko odločajo o pravicah ali obveznostih

uporabnikov njihovih storitev (tretji odstavek 3. člena ZUP). ZUP se smiselno uporablja

tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo narave upravne zadeve, kot je

opredeljena v ZUP, če ta področja niso urejena s posebnim postopkom (ZUP 4. člen).

Organi drţavne uprave

Organe drţavne uprave imenujemo tiste drţavne organe, ki v mejah svojih pooblastil

na podlagi zakonov in drugih predpisov opravljajo naloge na določenem področju

18 B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 111. 19 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 113–115. 20 B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 125–126.

12

drţavne uprave – torej tudi odločajo o upravnih zadevah. Po Ustavi RS (121. člen)

naloge uprave upravljajo neposredno ministrstva, organizacijo uprave, njene

pristojnosti in način imenovanja funkcionarjev pa ureja zakon. Tako so upravni organi

opredeljeni v Zakonu o drţavni upravi21, kjer določba 14. člena določa, da upravne

naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote.

Drugi drţavni organi

Drugi drţavni organi so lahko: drţavni zbor, drţavni svet, vlada, sodišča, drţavni

toţilec, druţbeni pravobranilec. Pri teh organih je treba ugotoviti, da je primerov, v

katerih organi odločajo o upravnih zadevah, relativno malo. Veliko upravnih postopkov

pa denimo vodi informacijski pooblaščenec.

Organi samoupravnih lokalnih skupnosti

Organi, ki v občinah postopajo po ZUP, so: občinska uprava, ţupan, občinski svet in

organi skupne občinske uprave več občin. Po 67. členu Zakona o lokalni samoupravi22

odloča o upravnih zadevah iz lastne pristojnosti na prvi stopnji občinska uprava ali

skupna občinska uprava, na drugi stopnji pa ţupan, če zakon ne določa drugače. Po

določbah 17. člena ZUP je za odločanje o upravnih zadevah iz prenesene drţavne

pristojnosti na občino na prvi stopnji pristojna občinska uprava, če zakon ne določa

drugače, o pritoţbah zoper te posamične akte pa odloča pristojni drţavni organ, ki ga

določa zakon.

Nosilci javnih pooblastil

Po določbah 121. člena Ustave RS lahko z zakonom ali na podlagi zakona pravne ali

fizične osebe prejmejo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog drţavne

uprave. V takih primerih gre praviloma za javne agencije (Agencija za pošto in

elektronske komunikacije, Agencija za energijo, Agencija za trg vrednostnih papirjev

itd.), javne sklade ali javne zavode (Javni vzgojno-varstveni zavod, Zavod za

pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavod za zdravstveno zavarovanje itd). Pravne

osebe zasebnega prava kot nosilci javnih pooblastil so praviloma organizirane kot

gospodarske druţbe po Zakonu o gospodarskih druţbah23, lahko pa tudi društva ali

zavodi. Javno pooblastilo je pravica posameznikov in organizacij, ki niso drţavni organi,

da izvršujejo funkcije uprave. Na podlagi javnega pooblastila lahko izdajajo nekatere

splošne pravne akte, lahko so pooblaščeni za vodenje postopka in odločanje v upravnih

zadevah, lahko upravljajo upravna dejanja, izdajajo upravne odločbe, izdajajo javne

21 ZDU-1, Uradni list RS, št. 52/02, 56/03, 83/03-UPB1, 61/04, 97/04-UPB2, 123/04, 24/05-

UPB3, 93/05, 113/05-UPB4, 48/09. 22 ZLS, Uradni list RS, št. 72/93, 57/94, 14/95, 63/95, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 70/00,

51/02-ZLS-L, 72/05, 100/05-UPB1, 60/07, 94/07-UPB2, 76/08, 100/08, 79/09, 14/10, 51/10. 23 ZGD, Uradni list RS, št. 42/06, 60/06, 26/07-ZSDUB, 32/07-ZSReg B, 67/07-ZTFI, 10/07, 10/08, 68/08, 23/09, 42/09, 65/09-UPB3, 83/09.

13

listine, potrdila itd. Pri vodenju postopka in odločanju v upravnih zadevah morajo

postopati po ZUP in po predpisih, ki urejajo posebne upravne postopke.

Izvajalci javnih sluţb

Izvajalci javnih sluţb postopajo po ZUP, kadar odločajo o pravicah ali obveznostih

uporabnikov njihovih storitev. Pri izvajalcih javnih sluţb gre za izvajalce dejavnosti, ki

so nujne za delovanje in razvoj druţbe. To so lahko dejavnosti na področju

negospodarstva in dejavnosti na področju gospodarstva, ko govorimo o gospodarskih

javnih sluţbah. Te dejavnosti so opredeljene s področnimi zakoni, opravljajo pa jih:

– gospodarske javne sluţbe: reţijski obrati, javni gospodarski zavodi, javna

podjetja, izvajalci koncesioniranih javnih sluţb itd.;

– javni in drugi zavodi: šole, bolnišnice, muzeji itd.

Okvirna zakona, ki se nanašata na izvajanje javnih sluţb, sta: Zakon o zavodih24, kjer

je v 1. členu ZZ zavod opredeljen kot organizacija, ki se ustanovi za opravljanje

dejavnosti vzgoje in izobraţevanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega

varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja, če cilj

opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička, in Zakon o gospodarskih javnih

sluţbah25, ki opredeljuje zagotavljanje javne dobrine kot proizvode in storitve, katerih

izvajalec je občina ali druga lokalna skupnost, zaradi zadovoljevanja javnih potreb,

kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (1. člen ZGJS).

2.4.1 Kdaj se postopa po ZUP

Po ZUP morajo pristojni organi postopati, kadar v upravnih zadevah, neposredno

uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih

posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (1. člen ZUP).

»ZUP se uporablja tudi v primerih, ko izvajalci javnih sluţb odločajo o pravicah ali

obveznostih uporabnikov njihovih storitev, smiselno pa tudi v drugih javnopravnih

zadevah, ki nimajo narave upravne zadeve, če ta področja niso urejena s posebnim

postopkom«26.

Posamezne določbe ZUP se uporabljajo tudi v primerih, ko ne gre za upravno zadevo in

odločanje v smislu, kot so dikcije ZUP, ampak za uresničevanje predpisov na

posameznih upravnih področjih (npr. v primeru vodenja uradnih in drugih evidenc in

izdajanje potrdil iz njih). V takšnih primerih pristojni organ ne odloča o pravici ali

obveznosti v upravni zadevi in ne izda odločbe, je pa pri postopanju v razmerju do

24 ZZ, Uradni list RS, št. 12/91, 45l/94, 8/96, 18/98, 36/00-ZPDZE, 127/06-ZJZP. 25 ZGJS, Uradni list RS, št. 32/93, 30/98-ZZLPPO, 127/06-ZJZP, 38/10 ZUKN. 26 B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 136.

14

stranke vezan na postopkovna pravila ZUP27.

2.4.2 Upravna zadeva ali upravna stvar

ZUP v svojem 2. členu definira upravno zadevo kot odločanje o pravici, obveznosti ali

pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma stranke z nekega drugega upravnega

prava. Pri čemer pa se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno,

da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda

upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

Upravnih zadev je nekaj tisoč (kolikor pravic in dolţnosti): odmera dohodnine, izdaja

gradbenega dovoljenja, določitev statusa vojnega invalida, odvzem otroka, pravica do

očetovskega dopusta ...

2.4.3 Pomen izraza »organ« in »uradna oseba«

ZUP v svojem 5. členu uporablja izraz organ, ki se nanaša na organ drţavne uprave ali

drug drţavni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti in nosilca javnih pooblastil,

ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari.

S terminom »organ« ZUP opredeljuje vse v 1. členu navedene organe, ki imajo do

strank oblastna upravičenja, ne glede na to ali gre za javnopravne ali zasebnopravne

subjekte, drţavne oziroma občinske organe ali samostojne pravne osebe ali celo fizične

osebe. Če po ZUP niso mišljeni vsi našteti organi, jih zakon poimenuje omejeno (na

primer upravna enota, ministrstvo, organ lokalne skupnosti). Za pojem upravnega

organa ni bistvena umeščenost nekega organa v neko vejo oblasti glede na njegovo

temeljno poslanstvo, ni merodajen njegov status niti to, ali gre za subjekt javnega ali

zasebnega prava. Bistvena je pristojnost tega subjekta, kar mora biti opredeljeno v

veljavnih predpisih28.

Prav tako pa uporablja izraz uradna oseba, ki se nanaša na osebo, katera je v skladu z

zakonom pooblaščena za odločanje v upravni zadevi ali za opravljanje posameznih

dejanj v upravnem postopku. Npr. te osebe so: ţupan, načelnik upravne enote,

minister, inšpektor …

V upravnem postopku običajno sodeluje več uradnih oseb, zlasti uradna oseba, ki

postopek vodi, ter uradna oseba, ki odloči (izda končni akt). Pojem uradne osebe je

treba ločiti od pojma organa, čeprav lahko ista oseba predstavlja tako organ kot tudi

deluje v vlogi uradne osebe (na primer ţupan ali zasebnik koncesionar)29.

27 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 136. 28 Prim: T. Jerovšek, P. Kovač, Upravni postopek in upravni spor, Fakulteta za upravo, Ljubljana

2010, str. 22. 29 Prim: T. Jerovšek, P. Kovač, n. d., str. 22.

15

3 DAVČNI POSTOPEK KOT POSEBNI UPRAVNI POSTOPEK

»Davčni postopek je eden izmed najzahtevnejših in tudi najobseţnejših posebnih

upravnih postopkov v Sloveniji. Področje davkov je namreč še posebej občutljivo z

vidika zagotavljanja enakosti strank v postopku. Zakonska ureditev davčnega postopka

mora preko normiranja različnih posebnih davčnih institutov zagotoviti moţnost

ustreznega in učinkovitega oblastnega ukrepanja, po drugi strani pa mora enakopravno

obravnavati tudi davčnega zavezanca in njegove pravice, saj se mu v davčnem

postopku praviloma nalagajo bremena. Pri tem mora biti ureditev davčnega postopka

tudi »prijazna« do zavezancev. Zlasti jih mora spodbujati k prostovoljnem izpolnjevanju

njihovih davčnih obveznosti, kot tudi k modernim oblikam elektronskega poslovanja, s

katerim se jim omogoča čim laţje izpolnjevanje njihovih obveznosti«30.

V Sloveniji je določen vsebinski in tudi pojmovni okvir postopkovnega davčnega

sistema predvsem z Zakonom o davčnem postopku, pa tudi s pravili drugih davčnih

zakonov. Zakon o davčnem postopku ni izključno postopkovni predpis, saj vsebuje tudi

nekatere materialne določbe (npr. plačilo, vračilo, odpis davka, ipd.), ki se uporabljajo

za vse zavezance in vse vrste davkov, razen če so z Zakonom o davčnem postopku ali s

predpisom o obdavčenju izrecno izključene.

Odkar je Slovenija polnopravna članica EU, so sestavni deli Zakona o davčnem

postopku tudi direktive Evropske skupnosti, ki so v zakonu bodisi povzete, bodisi se

zakon na njih sklicuje. Z vidika odločanja v davčnem postopku je potrebno upoštevati

še odločbe sodišča Evropske skupnosti glede predhodnih vprašanj, ki jih v postopku

zastavljata Vrhovno in Ustavno sodišče RS.

3.1 Pojem davčnega postopka

Davčni postopek je urejen v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2)31,

ki vsebuje posebna postopkovna pravila, po katerih mora postopati davčni organ, kadar

odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v

postopku pobiranja davkov, kadar daje pomoč pri pobiranju davkov ali izmenjavi

podatkov drugim drţavam članicam EU, ali kadar izvaja mednarodno pogodbo o

izogibanju dvojni obdavčitvi, ki obvezuje Slovenijo.

ZDavP-2 ni zgolj posebni upravni postopek, ki ob dopolnilnih temeljnih davčnih načelih

drugače ureja nekatere splošne procesne institute ZUP ter določa nekatere posebne

procesne institute značilne za davčni postopek, pač pa vsebuje tudi več materialnih

institutov in drugih določb, ki so skupne vsem davkom, določenim v materialnih

30 M. Špilar, Legal regulation of the tax procedure in the Republic of Slovenia, v: Křepelka, F.

(ur.), Selucká, M. (ur.), Knez R. (ur.), Principles, rules and limits of europeanization of national

legal system, Maribor; Brno: Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, 2011, str. 349–364. 31 Uradni list RS, št. 117/2006 (ZDavP-2), 125/2008, 110/2009, 1/2010, 43/2010, 97/2010.

16

davčnih zakonih, če ni drugače določeno. Iz tega razloga je ZDavP-2 v Sloveniji

najobseţnejši zakon, ki z očitno stvarno utemeljitvijo odmika od splošne ureditve po

ZUP, celovito ureja posebni upravni postopek. Le-ta po svoji strukturi, številu poglavij

in členov presega celo ZUP, kar seveda kaţe na njegovo prenormiranost. Na

prenormiranost ZDavP-2 kaţe tudi primerjalni pogled. V Republiki Avstriji ureja pravila

davčnega postopka in splošna davčna pravila Bundesabgabenordnun (v nadaljevanju

BAO)32. Ta v davčnih zadevah izključuje subsidiarno rabo pravil splošnega upravnega

postopka, kar pomeni, da ureja tudi splošna procesna pravila glede strank, zastopanja,

vlog itd. Pri tem pa BAO kljub ureditvi vseh vprašanj davčnega postopka v enem

zakonu vsebuje 324 členov za razliko od našega zakona, ki vsebuje 424 členov, kar

postavlja pod vprašanj tudi njegovo »prenormiranost«.

ZDavP-2 je razdeljen na sedem delov in znotraj njih na 35 poglavij ter vsebuje skupaj

kar 424 členov.

Prvi del zakona vsebuje splošne določbe, in sicer o vsebini in postopanju po tem

zakonu, o pobiranju davkov, o načelih davčnega postopka ter o udeleţencih v tem

postopku. Nadalje vsebuje določbe o pravici do informiranja zavezancev za davek ter

varovanju podatkov (davčne tajnosti). Vsebuje pa tudi določbe o vodenju in hranjenju

poslovne dokumentacije, uporabi davčne številke, dajanju podatkov davčnemu organu

za pobiranje davkov, davčni obveznosti in načinih njenih izpolnitev ter o posebnih

postopkih odmere davka (cenitvi).

Drugi del zakona vsebuje določbe o davčnem postopku, in sicer o stvarni in krajevni

pristojnosti v davčnih zadevah ter začetku davčnega postopka. Nadalje vsebuje določbe

o ugotovitvenem postopku in dokazovanju v davčnih zadevah, o odločbi od odmeri

davka, o vročitvi in o pravnih sredstvih (rednih in izrednih) v davčnem postopku ter o

plačilu in vračilu preveč plačanega davka. Prav tako ta del vsebuje tudi določbe o

odpisu, odlogu in obročnem plačilu davka, o zavarovanju izpolnitve in zastaranju ter o

davčnem nadzoru (inšpekcijski nadzor, davčne preiskave itd.).

Tretji del zakona celovito ureja področje davčne izvršbe, in sicer vsebuje načela davčne

izvršbe, splošne določbe o začetku postopka izvršbe in izvršilnih naslovih, določbe o

predmetu izvršbe, kot tudi o omejitvah in izvzetjih sredstev in predmetov iz davčne

izvršbe. Nadalje vsebuje tudi določbe o načinih oziroma oblikah davčne izvršbe (na

denarne prejemke dolţnika, na njegova denarna sredstva pri bankah, na premično

premoţenje itd.).

Četrti del zakona ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in vsebuje določbe

o medsebojni upravni pomoči med drţavami članicami EU, medsebojni pomoči pri

32 V tej zvezi velja opozoriti, da se pri nas »BAO« pogosto prevaja kot »Zvezni dajatveni red«,

vendar to ni povsem pravilen prevod. Pravilen prevod je »Zakon o pobiranju zveznih dajatev«

(P. Apovnik, L. Karničar, Wörterbuch der Rechts – und Wirtschaftssprache, 1. knjiga, Mohorjeva Zaloţba, Manz 1989, str. 65).

17

izmenjavi podatkov in vročanju dokumentov med članicami EU za neposredne davke in

davke na zavarovalne premije ter o izmenjavi podatkov med članicami EU in izvajanju

mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

Peti del zakona vsebuje določbe o postopku pobiranja posameznih davkov (dohodnina,

obvezni prispevki za socialno varnost, davek od dohodkov pravnih oseb, davek od

premoţenja).

Predzadnji šesti del zakona, vsebuje kazenske določbe za posamezne davčne prekrške

in predpisuje globe, zadnji sedmi del pa ureja posebne, prehodne in končne določbe.

Glede na prikazano vsebino in strukturo veljavnega ZDavP-2 je potrebno poudariti, da

nekateri strokovnjaki s področja upravnega procesnega prava opozarjajo poleg

prenormiranosti zakona tudi na njegovo delno nesistematičnost in nepreglednost.

Sistematiki zakona je namreč na več mestih poleg mešanja materialnih in procesnih

pravil mogoče očitati tudi nejasnosti, ker se isti ali zelo povezani instituti obravnavajo v

različnih delih zakona, kar oteţuje preglednost in razumevanje tematike (npr. cenitev

davčne osnove je poseben ugotovitveni postopek in se ne obravnava med določbami o

ugotavljanju dejstev, temveč posebej)33. Hkrati pa je na več mestih mogoče zakonu

očitati tudi nedoslednost in nepotrebno podvajanje nekaterih procesnih določb, ki ne

pomenijo specialne ureditve v primerjavi z ZUP (npr. začetek davčnega postopka iz 72.

člena), kar ne nazadnje tudi vpliva na njegovo prenormiranost.

»Velja pa tudi opozoriti, da veljavni ZDavP-2 iz leta 2006 več ne vsebuje določb o

pobiranju vseh posameznih davkov, kot je to veljalo predvsem za prvi ZDavP iz leta

1996. Te določbe namreč vsebujejo tudi nekateri zakoni o obdavčenju (Zakon o davku

na promet nepremičnin, Zakon o davku na motorna vozila, Zakon o davku na dodano

vrednost itd.), saj to po mnenju zakonodajalca pripomore k preglednosti teh predpisov.

Iz teh razlogov tudi pride v poštev njihova postopkovna subsidiarnost. Tako so sedaj ta

pravila za nekatere davke urejena v ZDavP-2, za ostale davke pa v posameznih zakonih

o obdavčenju. Taka ureditev pa seveda ni odraz ustrezne preglednosti teh norm v

davčni zakonodaji in ne nazadnje tudi pravne varnosti na tem področju«34.

3.2 Načela davčnega postopka

ZDavP-2 ureja v prvem delu, takoj za uvodnimi splošnimi določbami, tudi nekatera

temeljna načela davčnega postopka, ki so se oblikovala iz sodne prakse in teorije.

Značilnost teh načel je, da se v davčnem postopku uporabljajo kot posebna načela

skupaj z načeli ZUP ter v postopku davčnega nadzora tudi z načeli Zakona o

33

K. Klepac, Erbida Gol -

Hadjar, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, 1. izdaja, Davčno finančni

raziskovalni inštitut, Maribor 2008, str.181. 34 M. Špilar, n. d., str. 363.

18

inšpekcijskem nadzoru35.

Načela ZDavP-2 se v davčnem postopku štejejo za posebna načela, značilna za davčne

zadeve, kolikor so v odnosu do ZUP specialna, sicer pa temeljna načela ZUP niso

predmet subsidiarnosti po 3. členu tega zakona. To po sodni praksi posebej velja za

načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP36.

Z navedenimi temeljnimi načeli davčnega postopka, ki so v skladu s Pogodbo o EU in

Pogodbo o delovanju EU, Ustavo RS in ostalimi sistemskimi predpisi, se uravnava

občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer

javna korist pri pobiranju davkov ni absolutna in neomejena. Prav načela postavljajo

dopusten okvir poseganja davčnega organa v sfero premoţenjskega poloţaja

zavezanca, kar se zrcali zlasti v načelu sorazmernosti iz 6. člena zakona. Namen teh

načel je tako dvojen. Po eni strani predstavljajo minimalne procesne standarde, ki

morajo biti v vsakem davčnem postopku upoštevani in izvedeni, hkrati pa predstavljajo

tudi razlagalna pravila pri uporabi posameznih postopkovnih institutov in tudi določb

zakonov o obdavčenju37.

Skupek načel davčnega postopka v ZDavP-2 zaradi osnovnega cilja normiranja, tj.

uravnoteţenja učinkovitega pobiranja davkov in varstva pravic posameznikov, vključuje

nekaj načel, ki preteţno zavezujejo davčni organ (načelo zakonitosti, načelo materialne

resnice, načelo sorazmernosti, načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči ter načelo

davčne tajnosti) in dve načeli, ki preteţno bremenita zavezance za davek (načelo

zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja davčnih obveznosti ter načelo dolţnosti

dajanja podatkov).

Načelo zakonitosti iz 4. člena ZDavP-2 je prvo in vrhovno načelo v davčnih zadevah.

Zakonitost je sicer načelo ţe po Ustavi RS in po ZUP, vendar je bilo potrebno to načelo

urediti tudi v ZDavP-2 in to iz več razlogov.

Prvi razlog je stroţje pojmovanje zakonitosti v davčnih zadevah, kot v drugih upravnih

postopkih. Poudarjena je namreč dolţnost davčnega organa, da obravnava zavezanca

za davek nepristransko, s čimer je prepovedana arbitrarna uporaba davčnih predpisov.

Zakonitost vključno z nepristranskostjo in upoštevanjem utemeljenih pričakovanj, je kot

vezanost uprave na zakone v davčnih zadevah stroţja, ker gre z naloţitvijo dajatev za

poseganje v svobodo in materialni poloţaj zavezancev. Zato mora imeti vsaka odločba

davčnega organa, s katero se odloča o davčni zadevi, podlago v materialnem zakonu38.

35 ZIN, Uradni list RS, št. 56/02, 26/07, 43/07-UPB1. 36 Prim: T. Jerovšek et al., n. d., str. 15. 37 Prim: T. Jerovšek, P. Kovač, Posebni upravni postopki, 1. ponatis, Fakulteta za upravo,

Ljubljana 2008, str. 49. 38 Pomen zakonitosti v davčnem postopku izpostavljajo zlasti nemški avtorji. Vodilni nemški

komentator (Isensee/Kirchof) tesnejšo vezanost uprave v davčnem pravu utemeljuje na posebni

naravi davka kot dajatve, ki je namenjena za pokrivanje javnih finančnih potreb na splošno (ni naloţena zaradi pokritja posebne potrebe niti za uresničitev konkretnega namena). Uprava

19

3.3 Subsidiarna raba ZUP v davčnih zadevah

ZDavP-2 nekaterih splošnih procesnih pravil, ki izhajajo iz ZUP, ne ureja, zaradi česar

se ta po načelu subsidiarnosti, kot taka uporabljajo tudi v davčnih zadevah. Tako se v

davčnih postopkih uporabljajo določbe ZUP glede vabila, zapisnika, vročanja, vrnitev v

prejšnje stanje, strank v postopku, zastopanja, pooblaščanja, izločitve uradne osebe,

jezika v postopku, itd.

Določene splošne procesne institute, ki jih ureja ZUP, ureja ZDavP-2 delno ali v celoti

drugače, ker je zaradi specifičnosti davčnega postopka to potrebno (npr. dokazovanje v

davčnem postopku, zapisnik, sestavine odločbe, izključitev javnosti, vročanje, obnova

postopka itd). Pri tem velja poudariti, da nekateri strokovnjaki opozarjajo, da

zakonodajalec pri normiranju teh institutov ne sledi dosledno zahtevi 3. člena ZUP, po

kateri se lahko posamezna vprašanja upravnega postopka v posebnem zakonu drugače

uredijo kot v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno. Za

specifično ureditev namreč morajo obstajati razvidni in razumni razlogi. To je v svojih

odločbah ţe nekajkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče RS39.

Iz navedenih razlogov je v davčnih postopkih zelo pomembno razumevanje subsidiarne

rabe ZDavP-2, saj gre v davčnih zadevah za večdimenzionalno razmerje nad- in

podrejenosti predpisov. Pri tem pa je treba v okviru ZDavP-2 upoštevati še nadrejenost

posebnega dela zakona (postopki pobiranja posameznih davkov) v razmerju do

splošnega dela. V davčnih zadevah se tako postopa po naslednjih predpisih oziroma

vrstnem redu40:

1. po mednarodni pogodbi, ki obvezuje Republiko Slovenijo;

2. po zakonu o obdavčenju;

3. po ZDavP-2;

4. po Zakonu o davčni sluţbi in Zakonu o carinski sluţbi;

5. po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru;

6. in na koncu po ZUP glede vprašanj, ki s predhodnimi predpisi niso urejena.

Na tem mestu velja opozoriti, da ne glede na to, da gre pri nekaterih od naštetih

predpisov za materialne oziroma organizacijske predpise, imajo prav vsi tudi

postopkovne določbe, zaradi česar njihova postopkovna subsidiarnost prihaja v poštev.

Po navedenem vrstnem redu pa je potrebno postopati tudi z vidika hierarhije teh

predpisov. Namen subsidiarnosti namreč je, da davčni organ postopa, zavezanec za

mora biti zato v davčnem pravu močneje vezana na zakon. Velja merilo določnosti (rule of reason) (Prim: L. Šturm v Komentar ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske,

drţavne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 872). 39 V Odločbi št. U-I-252/00-12 z dne 8. 10. 2003 (Ur. list RS, št. 105/2003), je ustavno sodišče

ugotovilo, da je posebna ureditev stroškov v davčnem postopku (ZDavP iz leta 1996), kot posebnem upravnem postopku, ki odstopa od splošne ureditve stroškov upravnega postopka, v

neskladju z ustavnim načelom enakosti, ker pri tem ni razvidnih razlogov za odstop od te

splošne ureditve (B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 111). 40 Prim: T. Jerovšek, P. Kovač, n. d., 2008, str. 45.

20

davek pa lahko zahteva, da davčni organ najprej postopa po najvišjem in najbolj

specialnem predpisu, ki ureja določen davek (npr. Zakonu o dohodnini, če se odmeri

dohodnina), nato pa po ZDavP-2 oziroma drugem niţje navedenem predpisu, če višji

predpis nima ustreznih določb.

3.4 Sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca

Bistvena značilnost, po kateri se davčni postopek razlikuje od mnogih drugih postopkov,

je sodelovalna dolţnost davčnega zavezanca v postopku, ki je celo določena kot ena od

obveznosti davčnega zavezanca. S tem je mišljeno upravičenje davčne uprave do

komunikacije, ki zagotavlja učinkovit nadzor in s tem enakost zavezancev pred

zakonom.

Sodelovalna dolţnost davčnega zavezanca je določena v dveh temeljnih načelih ZDavP-

2, ki preteţno bremenita zavezance za davek in to sta:

1. načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja davčnih obveznosti;

2. načelo dolţnosti dajanja podatkov.

Načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja davčnih obveznosti iz 9. člena ZDavP-

2 je primarno in zavezujoče za zavezance za davek. Načelo pomeni osnovno

odgovornost strank v davčnih postopkih, s čemer se realizira pojem splošne koristi v

davčnih zadevah. Pri tem je podlaga pravilom v celem zakonu izhodišče, da zavezanec

plača le toliko davka (ne več in ne manj), kot določa zakon. Zoper davčne dolţnike pa

se lahko vrši davčno izvršbo le v rokih in na načine, ki jih določa zakon.

Načelo dolţnosti dajanja podatkov, ki ga ZDavP-2 ureja v 10. členu, je načelo dolţnosti

dajanja podatkov, ki je v bistvu dopolnilno načelu predhodno navedenemu načelu, saj

praviloma odmera oziroma izterjava davkov ni mogoče, če vhodni podatki ne ustrezajo

resničnemu stanju. Zato mora zavezanec v skladu z davčnimi predpisi dajati podatke, ki

so resnični, pravilni in popolni.

»Kadar je v davčni postopek vnesen element kontradiktornosti v smislu izrecnega

izpodbijanja ugotovljenih dejstev v razmerju med davčnim organom in zavezancem,

mora slednji, če naj bi svoje obveznosti zmanjšal ali celo izničil, prevzeti del dokaznega

bremena. Dokazovanje in dokazno breme je tako natančneje urejeno v zakonu v

poglavjih o dokaznem postopku oziroma davčnem nadzoru, zlasti pri cenitvah davčne

osnove, prijavi premoţenja itd«41.

Poleg zavezancev za davek pa so dolţni podatke za pravilno pobiranje davkov

davčnemu organu v skladu s predpisi dati tudi drugi organi ali osebe, zaradi česar je

zakon določil posebno načelo dolţnosti posredovanja podatkov. Te podatke so dolţni

drugi organi dati brez zaračunavanja pristojbin oziroma stroškov. Podatke morajo dati

41 M. Špilar, n. d., str. 360.

21

ne le na zahtevo davčnega organa, ampak tudi avtomatično, če jih tako zavezuje

predpis, s čimer se na načelno raven dvigne sicer le operativno pojmovanje pravil o

pridobivanju in dajanju podatkov po določilih ZUP in ZDavP-242.

Sodelovalna dolţnost pa nikakor ni absolutna. Njene omejitve lahko izvirajo iz oteţene

moţnosti sodelovanja (določeni dokazi so lahko sčasoma teţje dostopni ali celo

nedostopni), varstva poklicne tajnosti ali pa drugih pravno varovanih interesov

zavezanca, ki pretehtajo nad neomejenim sodelovanjem. Obseg sodelovalne dolţnosti

se v teh mejnih primerih (kazuistično) presoja v skladu z načelom sorazmernosti, ki

vključuje tehtanje ustavnih načel (vseh prizadetih ustavnih dobrin).

Pri vsakem obisku davčnega inšpektorja se srečamo z davčnim postopkom, v katerem

davčni zavezanec ni zgolj pasivna stranka med izvajanjem davčnega inšpekcijskega

pregleda, kajti ima moţnost, da ţe od začetka sodeluje z davčnim inšpektorjem, se

informira o poteku postopka in tako naprej. Ves čas med postopkom ima moţnost

predlagati izvedbo posameznih dokazov ter navajati dejstva, za katera meni, da so

pomembna za odločanje o pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja

posameznih vrst davčnih obveznosti. To postopkovno pravico mora davčni inšpektor

upoštevati po uradni dolţnosti. V nasprotnem primeru resno krši pravila postopka, kar

je razlog za odpravo odločbe, izdane v konkretni davčni zadevi.

3.5 Vročanje dokumentov v davčnem postopku

Vročitev je prenos upravnega dokumenta od organa k stranki in je nujna komponenta v

komunikaciji med izvršilno vejo oblasti na eni strani ter posamezniki in pravnimi

osebami na drugi.

Vročitev ima pomembne pravne posledice za dokument, ki se mora vročiti, tako za

organ kot za stranko. Pravni učinek odločbe ter uresničevanje pravic in obveznosti sta

odvisna od vročitve odločbe, saj takrat pričnejo teči roki za pritoţbo ali drugo pravno

sredstvo. Od vročitve pa je tudi odvisno, kdaj bo odločba postala dokončna,

pravnomočna in izvršljiva.

»Vročanje je torej opravilo postopka, s pomočjo katerega organ izroči vabila, sklepe,

odločbe in druge uradne dokumente oz. pisanja naslovniku. Vročitev je izročitev oz.

prenos upravnega dokumenta od organa k osebi – naslovniku, ki mu je dokument

namenjen«43.

Dokler upravni akt ni vročen stranki, ne povzroči nobenega pravnega učinka. Odločilno

42 Drţava in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki ter

drugimi dajatvami, s katerimi zagotavljajo sredstva za splošne druţbene potrebe (146. člen Ustave RS). Posledično mora drţava zbrati podatke o dohodkih fizičnih in pravnih oseb. Od tu

izvira splošna obveznost vsakogar, da daje drţavi podatke, potrebne za pobiranje davkov (Prim:

T. Jerovšek, P. Kovač, n. d., 2008, str. 78). 43 B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 351.

22

je pravno in dejansko stanje ob vročitvi odločbe stranki, ne pa na dan inšpekcijskega

pregleda, zaslišanja stranke ali izdelave odločbe44.

Vročanje ureja ZUP od 83. do 98. člena. ZDavP-2 ne ureja instituta vročanja, zato je

urejeno po ZUP-u vendar pa pozna nekatere izjeme. Tako je vročanje v davčnem

postopku glede odločb in sklepov ter drugih dokumentov (85. člen ZDavP-2), od

katerih vročitve začne teči rok, praviloma navadno in ne osebno, kot to določa 87. člen

ZUP. Ta določba predstavlja novost v davčnem postopku in med strokovnjaki odpira

nekatera vprašanja o smotrnosti drugačnega urejanja nasproti ZUP. Zakonodajalec

drugačno ureditev instituta vročanja argumentira izključno na temelju zniţanja

materialnih stroškov davčnega organa, kar odpira vprašanja razumnega razloga za

specialno urejanje vročanja v davčnem postopku, kajti z vidika varstva pravic strank in

formalnosti postopka ne vzdrţi, saj so določbe ZUP o osebnem vročanju kavtele v

korist strankam in ne nepotrebno in drago administriranje. Takšno urejanje posebej

krši načelo sorazmernosti, saj prihranek pri materialnih izdatkih ni temelj javnih koristi

pri pobiranju davkov oz. je ta cilj zakonodajalca nesorazmeren s prizadetostjo davčnih

zavezancev. Razlogi proti navadni vročitvi so še številčnejši in predvsem vsebinsko

tehtnejši.

Med te razloge sodijo predvsem:

– institut davčne tajnosti, saj pisanja, ki se v davčnem postopku vročajo,

vsebujejo občutljive podatke, do katerih lahko po načinu navadne vročitve

dostopa vsakdo, ki ima dostop do hišnega predalčnika zavezanca;

– ZDavP-2 vsebuje niz rezervnih klavzul navadnega vročanja (npr. v postopku

davčnega nadzora in izvršilnem postopku, kjer se ohranja ureditev po ZUP) –

vprašanje, ki se postavlja, pa je, kolikšen deleţ aktov bo dejansko vročen

navadno in kolikšen bo obseg prihrankov materialnih stroškov;

– ZDavP-2 vzpostavlja fikcijo vročitve (20. dan od odprave), vendar je pisanje v

resnici praviloma vročeno prej, kar lahko povzroči absurden poloţaj – da

zavezanec vloţi pritoţbo zoper odločbo še preden se ta šteje za vročeno, kar

pomeni, da je po 129. členu ZUP takšna pritoţba prezgodnja in jo je treba

zavreči, kar je nesmiselno;

– navadna vročitev predstavlja probleme tudi kar se tiče stališča sodišč v

upravnem sporu, po katerem se vse dvome o vročitvi razlaga v korist stranke45.

Zato tudi davčni organ izvršilni naslov (odločbo, sklep ali drug dokument) vroči

zavezancu, ne glede na načelo navadne vročitve, osebno, če zavezanec

obveznosti ne izpolni (poravna) v paracijskem roku;

– po zgledu ZDavP-2 navadna vročitev nastopa v vse več posebnih predpisih, kar

predstavlja razširjanje če te neustavne, pa vsekakor nesistemske regulacije46.

Davčni organ po ZDavP-2 izvršilni naslov (odločbo, sklep ali drug dokument) vroči

44 Sodba VS SRS U166/82-5 z dne 3. 6. 1982. 45 VS RS, U77/94-9. 46 Prim: Kovač Polonca, Vročanje v upravnem postopku (od vročitve upravne odločbe do njene izvršitve), Podjetje in delo, št. 7, GV Zaloţba, 2008, str. 1302–1316.

23

zavezancu ne glede na princip navadne vročitve osebno, če zavezanec obveznosti ne

izpolni v paracijskem roku. Napake pri vročanju je potrebno v skladu s sodno prakso

tolmačiti v korist stranke47.

Zaradi vnaprej obstoječega konfliktnega odnosa med davčnim organom (ki varuje javni

interes) in koristjo zavezanca v različnih postopkih davčnega nadzora in v celotnem

postopku davčne izvršbe je potrebno osebno vročanje za vsa pisanja v kontrolnih,

inšpekcijskih in izvršilnih zadevah. Osebno vročanje je posebej pomembno zaradi

nastopa fikcije vročitve po preteku 15 dni, odkar vročevalec pusti naslovniku sporočilo

o prispelem pismu, če ga ob prvem obisku ne dobi na naslovu. Fikcijo pa omogoča le

vročanje s predpisano modro ovojnico po Uredbi o upravnem poslovanju48, povratnica

namreč tega učinka nima. Osebno vročanje v davčnih postopkih poteka po pravilih 87.

člena ZUP.

47 Sodba VS RS, U77/94-9. 48 Uradni list, RS, št. 106/2005, 30/2006, 86/2006, 32/2007, 63/2007, 115/2007 (122/2007 popr.), 31/2008, 35/2009, 58/2010, 101/2010.

24

4 PRISILNA PRIVEDBA V UPRAVNEM (DAVČNEM)

POSTOPKU

Da bi upravni organi, ki vodijo upravni postopek, lahko sprejeli pravilno in zakonito

odločitev v konkretni upravni stvari, morajo v skladu z načelom materialne resnice (8.

člen ZUP) ugotoviti resnično dejansko stanje oziroma vsa dejstva, ki so pomembna za

zakonito in pravilno odločbo. Pri tem lahko v postopku odredijo izvedbo vsakega

dokaza, ki je potreben, med drugim tudi vabijo stranke in druge udeleţence, katerih

navzočnost je nujna. V primeru, ko se pravilno vabljena oseba vabilu ne odzove in

svojega izostanka ne opraviči, pa lahko organ oziroma uradna oseba odredi prisilen

privod take osebe, ki ga izvršijo organi policije, v skladu z njihovimi pooblastili.

Taka privedba (začasen odvzem prostosti) nedvomno pomeni poseg v ustavne pravice

osebe, predvsem v pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena in tudi pravico do

varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave RS, ki pa je dopusten v

primerih in po postopku, ki ga določa posamezen zakon.

4.1 Splošno o občevanju med organi in strankami

Področje občevanja ali komuniciranja49 med organi in strankami in drugimi udeleţenci v

upravnem postopku postaja vse pomembnejše, razvija se zlasti elektronsko poslovanje,

ki poudarja večje moţnosti za stranke in upravne organe zlasti v smislu večje

dostopnosti in ekonomičnosti. Uprava do svojih odjemalcev uveljavlja partnerski odnos

v mejah javnega interesa in to se kaţe pri odpravi nepotrebnih postopkov, laţjemu

uveljavljanju svojih pravic ter sodobnemu in stranki prilagojenemu komuniciranju. Gre

za formalno komunikacijo z določenimi pravnimi učinki. Komunikacija na relaciji

uprava–stranke narašča upoštevaje splošna načela sodobne uprave, predvsem

usmerjenost k strankam, učinkovitost in odprtost50.

Za občevanje med organi in strankami veljajo vsa temeljna načela ZUP-a, vendar pa se

izvedbeno izpostavlja načelo varstva pravic strank, načelo zaslišanja stranke ter načelo

ekonomičnosti postopka.

»ZUP obravnava občevanje v postopku v oţjem smislu z vlogami, vabili, zapisniki in

pravico pregleda dokumentov v določbah posebnega podpoglavja, pred oziroma za

njim pa ureja rabo jezika v postopku in vročanje. Vsi ti instituti skupaj predstavljajo

občevanje v širšem smislu. Nekateri predstavljajo eno-, drugi dvosmerno

komunikacijo«51.

49 Termin »občevanje« nekateri pojmujejo kot arhaičen in ga nadomeščajo z izrazom

»komuniciranje«. 50 Prim: T. Jerovšek, P. Kovač, n. d., 2010, str. 100. 51 T. Jerovšek, P. Kovač, n. d., 2010, str.100.

25

4.2 Pojem vabila

Pri izvedbi postopka je večkrat potrebno osebno in neposredno sodelovanje kakšnega

od udeleţencev postopka. Vabilo (poziv) je sredstvo, s katerim organ zahteva od

udeleţenca (stranke, priče, izvedenca, tolmača ali druge osebe), katerega navzočnost

je potrebna v postopku, naj pride zaradi sodelovanja pri določenem dejanju postopka

(pri zaslišanju, ustni obravnavi, ogledu na kraju samem itd.)52.

Organ, ki vodi upravni postopek, ima pravico vabiti omenjene osebe; tej pravici ustreza

dolţnost povabljenega, da se zglasi na vabilo (1. odst. 70. člena in 1. odst. 73. člena

ZUP)53.

4.3 Osebe, ki jih je mogoče vabiti in določene omejitve

Organ, ki vodi postopek, ima pravico povabiti tistega, čigar navzočnost je v postopku

potrebna, ob pogoju, da ta prebiva (stalno ali začasno) na njegovem območju.

Od tega pravila pa obstajajo izjeme:

– udeleţenca postopka sme povabiti le organ, ki vodi postopek. To pomeni, da ne

gre za splošno pravico organa vabiti kogarkoli in kadarkoli. Čeprav ni izrecno

določeno, je načeloma pravica organa, da vabi udeleţence, omejena na

obstoječe, torej ţe uvedene postopke.

– organ lahko povabi tudi nekoga, ki prebiva zunaj njegovega območja, vendar

samo na ustno obravnavo v dveh primerih:

○ če se s tem postopek pospeši ali olajša. Praviloma bo organ, ki je pristojen

za odločanje v upravni zadevi, zaprosil za posamezna dejanja postopka

(npr. za zaslišanje priče), ki jih je treba opraviti zunaj njegovega območja,

tisti organ, na čigar območju je treba opraviti dejanja.

○ če zaprošeni organ zaradi zamotanosti zadeve ne bi mogel laţje in hitreje

sam opraviti dejanja, lahko opravi to dejanje organ, ki vodi upravni

postopek.

– če je navzočnost povabljene osebe pri tem organu nujno potrebna. V tem

primeru bo uradna oseba odredila, da se bo opravila ustna obravnava in mora

zato ukreniti vse, kar je potrebno, da se bo ustna obravnava izvedla in dosegel

namen, zaradi katerega jo je odredila. Če te izjeme zakon ne bi določal, bi

moral organ glede dejanj z osebami, ki ţivijo izven območja njegove krajevne

pristojnosti, ravnati po 33. členu ZUP, ki pravi, da za posamezna dejanja v

postopku, ki jih je treba opraviti izven območja pristojnega organa, zaprosi ta

organ tisti drţavni organ, na katerega območju je treba to dejanje opraviti.

Moral pa bi tudi upoštevati 166. člen ZUP, ki pravi, da če je dokazovanje pred

organom, ki vodi postopek neizvedljivo ali povezano z nesorazmernimi stroški

52 Prim: V. Androjna, E. Kerševan, n. d., str. 212. 53 Prim: V. Androjna, E. Kerševan, n. d., str. 212.

26

ali z veliko zamudo, se lahko opravi dokazovanje ali izvedejo posamezni dokazi

pred zaprošenim organom. Takšno ravnanje bi bilo nesmiselno v primeru ustne

obravnave in ne bi vodilo k ţelenemu cilju, saj bi popolnoma zgrešilo namen,

zaradi katerega se ustna obravnava odredi. 163. člen ZUP namreč določa, da je

na ustni obravnavi treba ugotoviti to, kar je predmet ugotovitvenega postopka.

Če je za to potrebna navzočnost udeleţenca, ki ne prebiva na območju krajevne

pristojnosti organa, ki vodi postopek, se ga izjemoma lahko povabi na ustno

obravnavo. Organ oziroma uradna oseba pa mora pred vabljenjem ugotoviti, ali

se bo s tem postopek pospešil ali olajšal, oziroma če je navzočnost takega

udeleţenca nujno potrebna. Organ oziroma uradna oseba se tako ne mora

prosto odločati, ali bo uporabil izjemo ali ne, ampak jo je moţno uporabiti le, če

so za to izpolnjeni določeni pogoji. Če niso, mora glede dejanj z osebami, ki

prebivajo izven območja njegove krajevne pristojnosti, organ ravnati po 33.

členu ZUP, v skladu z načelom ekonomičnosti pa mora upoštevati tudi 166. člen

ZUP.

– po ZUP praviloma ni dovoljeno povabiti koga zato, da se mu vroči odpravek

odločbe ali sklepa, ali da se mu sporoči nekaj, kar bi se mu lahko sporočilo po

pošti ali na drug način, primernejši za tistega, ki mu je treba kaj sporočiti.

Izjemoma je dovoljeno nekoga povabiti zaradi vročitve dokumenta, če to

zahteva narava ali pomen dokumenta, ki ga je treba vročiti. Narava ali pomen

dokumenta, ki ga je treba vročiti, je odločilen znak (ne pa siceršnja praksa

organa) in mora biti z zakonom ali drugim predpisom določen. Uradna oseba

sama se ne more brez izrecne določitve primerov, ki jih določa zakon ali drug

predpis, odločiti, kdaj bo ravnala po tej določbi.

4.4 Čas, za katerega se sme vabiti

Pri vabljenju oseb mora organ upoštevati načelo ekonomičnosti. Zaradi tega je

potrebno vabiti za tak čas, ki je za vabljenega najbolj ugoden in bo najmanj oviran pri

opravljanju svojega rednega dela. Organ mora upoštevati delovni čas povabljenega,

prometne zveze in druge okoliščine. Nihče ne more biti povabljen, naj pride ponoči

(med 22. in 6. uro zjutraj), razen če gre za nujne in neodloţljive ukrepe. Pri »nujnih

ukrepih« gre za ukrepe, ki naj bi zagotovili javni mir in varnost, odvrnili neposredno

nevarnost za ţivljenje in zdravje ljudi ali za premoţenje, pri »neodloţljivih« ukrepih pa

za posebno nujne ukrepe. Kdaj je dejansko stanje takšno, da zahteva nujne oziroma

neodloţljive ukrepe, presoja pristojni organ glede na okoliščine posameznega primera.

Praviloma posebni predpisi določajo primere in ukrepe, ki jih lahko organi izvedejo (na

primer vpoklic na vojaške vaje ali ukrepi, ki bi zagotovili javni mir in varnost; odvrnili

neposredno nevarnost za ţivljenje in zdravje ljudi ali za premoţenje)54. Prav tako pa

54 V Murski Soboti so izbrali 200 naključnih moških in jih vpoklicali na sluţenje v Civilni zaščiti. Iz

mestne občine Murska Sobota so jih obvestili, da morajo sodelovati v sistemu zaščite in

reševanja, čeprav se za sodelovanje niso nikoli prostovoljno odločili. Mestna občina Murska Sobota je izvedla postopek, v katerem je 200 naključnih moţ pozvala, naj se evidentirajo kot

27

nihče ne more biti vabljen v nedeljo ali na drţavni praznik, ko se ne dela v upravnih

organih in organizacijah z javnimi pooblastili. Termin »ponoči« je dejansko vprašanje,

odvisno od kraja in letnega časa, ki pa je lahko opredeljen s posebnimi predpisi. Pri

nekaterih predpisih, razen pri področnih specifikah, pomeni čas od mraka do zore.

4.5 Oblika in vsebina vabila

Oblika vabila

Praviloma se vabi s pisnim vabilom, ki mora biti poslano z osebno vročitvijo, če ni s

posebnimi predpisi določen drugačen način. Pisna oblika vabila (posamično ali

individualno vabilo) je najzanesljivejša, saj lahko sluţi kot dokaz, da je bila oseba res

pravilno vabljena. Zoper osebo, ki je bila pravilno povabljena in na vabilo ne pride,

izostanka pa tudi ne opraviči, je namreč mogoče izreči določene ukrepe.

ZUP ureja tudi določitev ustnega vabila s posebnim predpisom, vendar mora biti to

izrecno določeno s posebnim predpisom, ki mora določati tudi posebne razloge, ki

upravičujejo moţnost takšnega izjemnega ravnanja.

Stranka, ki je vlogo vloţila po elektronski poti, je lahko vabljena na enak način, če je v

pisni vlogi navedla svoj elektronski naslov, na katerem je dosegljiva.

Stranko se lahko povabi po telefonu v nujnih zadevah, zlasti to velja za inšpekcijske

zadeve, če nujnost zadeve to terja oz. če to dopusti področni predpis (npr. pri kontroli

davčnih obračunov), čeprav se v teh zadevah lahko odloči tudi brez stranke.

ZUP ureja še eno vrsto vabila, in sicer javno naznanilo (kolektivno ali ediktalno vabilo),

ki je namenjeno večjemu številu oseb. Organ javno naznanilo uporabi, kadar mora

povabiti večje število oseb, ki mu niso znane. Javno naznanilo mora vsebovati poleg

vseh sestavin, ki morajo biti v pisnem vabilu (posamičnem vabilu), še povabilo k

obravnavi vsem, ki menijo, da se zadeva tiče njihovih pravno zavarovanih koristi.

Naznanilo se objavi na oglasni deski organa, lahko pa tudi v javnih glasilih ali drugih

sredstvih javnega obveščanja ter na krajevno običajen način. Če je vabilo poslano tako,

se šteje, da je vročeno po 15-ih dneh od objave.

Javno naznanilo uporabi organ pri razpisu ustne obravnave (159. člen ZUP):

– če je nevarnost, da ne bo mogoče pravočasno vročiti posamičnih vabil;

pripadniki Civilne zaščite, med njimi pa naj bi izbrali manjše število tistih, ki morajo sodelovati v

akcijah zaščite in reševanja. Dolţnost sodelovanja v Civilni zaščiti se začne z 18. letom in traja do 63. leta pri moških in do

55. leta pri ţenskah. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da morajo drţavljani po potrebi dati v uporabo tudi svoja vozila, stroje, zemljišča, objekte in energetske

vire. Izvzeti pa so tisti, ki so razporejeni k opravljanju vojaške ali posebne delovne dolţnosti. V

primeru, da se na vpoklic ne odzove, ga lahko upravni organ privede s prisilo (Prim: Buovski David, Slovenija te potrebuje!, Ţurnal, 2012, Ţurnal Media, 1. 4. 2012, str. 3).

28

– če je verjetno, da so prizadete osebe, ki še niso nastopile kot stranke;

– če to narekujejo drugi podobni razlogi.

Vsebina vabila

Praviloma (če ni s posebnimi predpisi določen drugačen način) se vabi s pisnim

vabilom. Zakon v 71. členu določa sestavine pisnega vabila. Vsako vabilo mora

vsebovati naslednje sestavine55:

– ime in sedeţ organa, ki vabi;

– ime, priimek in naslov tistega, ki je povabljen;

– kraj in dan, če je mogoče, pa tudi uro prihoda povabljenega;

– zadevo, v kateri je oseba vabljena (npr. zaradi odmere davka itd.);

– kot kaj je oseba povabljena (kot stranka, priča, tolmač, zastopnik stranke,

izvedenec …);

– pripomočke in dokazila, ki naj jih povabljena oseba prinese s seboj (potni list,

vozniško dovoljenje, medtem ko v vabilu na ustno obravnavo se od stranke

lahko zahteva, naj prinese pisna in druga dokazila, lahko pa se stranka opozori

tudi na to, da sme pripeljati priče, na katere se namerava sklicevati);

– ali mora povabljeni priti osebno ali pa lahko pošlje pooblaščenca, ki ga bo

zastopal, ali lahko da zgolj pisno izjavo;

– opozorilo, da mora, če se vabilu ne bi mogel odzvati, to sporočiti organu, ki je

vabilo poslal;

– opozorilo na posledice, če se povabljeni vabilu ne bi odzval ali če ne bi sporočil,

da ne more priti (denarna kazen, privedba, naloţitev stroškov postopka).

Če narava zadeve dovoljuje, se lahko prepusti povabljenemu, da do določenega dne

poda potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno.

Načeloma je stranki treba vabilo poslati pravočasno, vsekakor pa nekaj dni pred tem,

ko se mora zglasiti pri uradni osebi. Organ mora osebam, ki so povabljene na ustno

obravnavo, pustiti dovolj časa, da se pripravijo in da pravočasno in brez izrednih

stroškov pridejo na obravnavo. V takem primeru se povabljenim pusti praviloma osem

dni od vročitve vabila do dneva obravnave)56.

55 »Posamezni organi si pogosto sami pripravijo obrazce vabil, takšne vzorce pa lahko skladno z

določili 6. odstavka 322. člena ZUP predpiše tudi minister, pristojen za upravo. V tem trenutku obstaja na primer »stari« obrazec (OU-2), pričakujemo pa lahko, da bo pristojni minister

predpisal nove obrazce, in to tudi zaradi zagotovitve enotnih pravil in celostne podobe. Tudi v

Uredbi o poslovanju organov javne uprave z dokumentarnim gradivom (Uradni list RS, št. 91/01) je v 78. členu predvideno, da minister, pristojen za upravo, izda priročnik celostne

podobe drţavne uprave, ki vsebuje tudi vzorčne tipske dokumente (ta priročnik ima pravno naravo podzakonskega predpisa – navodila).

Zoper poziv – vabilo se povabljeni ne more pritoţiti, ker z vabilom ni prizadeta kakšna njegova pravica ali pravna korist. Sodba X Ips 1470/2003 z dne 1. 3. 2007, VS18525.« (B. Grafenauer,

J. Breznik, n. d., str. 333). 56 »Tudi po presoji pritoţbenega sodišča morajo biti v disciplinskih postopkih, ki jih vodijo organi visokošolskih zavodov, spoštovana procesna pravila, ki zagotavljajo enakopravno obravnavanje

29

V vabilu na ustno obravnavo lahko organ od stranke zahteva – zaradi ekonomičnosti

postopka – naj prinese pisna ali druga dokazila, lahko pa stranko opozori tudi na to, da

lahko pripelje priče, na katere se namerava sklicevati (2. odst. 71. člena ZUP). Če je za

obravnavanje na ustni obravnavi potrebno, da povabljeni poznajo načrte, spise ali

druge predmete, jim je treba dati te predmete na vpogled hkrati z razpisom obravnave,

v vabilu na obravnavo pa navesti, kdaj in kje si jih lahko ogledajo (158. člen ZUP).

Nepopolno in pomanjkljivo sestavljeno vabilo ne daje povabljenemu pravice, da ne bi

prišel k dejanju postopka, h kateremu je povabljen; lahko pa bi bila ta okoliščina razlog

za pritoţbo zoper odločbo v upravni zadevi, če npr. povabljenemu zaradi tega ne bi bilo

omogočeno, da zbere ustrezne dokaze. Treba je gledati na to, da je vabilo popolno in

pravilno sestavljeno in tudi pravočasno poslano povabljenemu, da se pripravi na

dejanje, ki ga mora organ opraviti v njegovi navzočnosti in z njegovim sodelovanjem,

obenem pa bo organ zavaroval tudi hitro izvedbo postopka.

4.5 Dolžnost vabljenega odzvati se na vabilo

Povabljeni se mora odzvati na vabilo. Zoper vabilo se ne more pritoţiti, ker z vabilom ni

prizadeta kakšna njegova pravica ali pravna korist in tudi ne kakšne druge osebe, ima

pa pravico zahtevati dopolnitev pomanjkljivo sestavljenega vabila (npr. v vabilu se ne

navaja zadeve, v kateri je vabljen).

Vabila v upravnem postopku imajo pravno naravo poziva. To pomeni, da za vabljenega

veljajo sankcije, če se vabilu ne odzove. Odzove se lahko z udeleţbo pri dejanju, na

katerega je vabljen, ali pa z opravičilom, če zaradi bolezni ali zaradi kakšnega drugega

upravičenega razloga ne more priti, mora to takoj po prejemu vabila sporočiti organu,

ki mu je vabilo poslal, če nastane vzrok pozneje, pa takoj ko zanj izve. V tem primeru

mora, ko sporoči organu odsotnost, predloţiti tudi dokazilo, ki opravičuje izostanek.

Takšno dokazilo bo na primer potrdilo o zdravljenju v bolnišnici ali drugo zdravniško

potrdilo ipd. Uradna oseba preveri podatek po uradni dolţnosti, če na primer vabljeni

po telefonu sporoči, da se ne more odzvati na ustno obravnavo, ker je na zdravljenju v

bolnišnici. Drug opravičen vzrok je lahko samo takšen, ki povabljenemu onemogoča

priti ali pa bi zaradi prihoda imel velike teţave ali škodo. Takojšne sporočilo o

zadrţanosti povabljenega je potrebno zato, da bi lahko organ pravočasno ukrepal v

zadevi (preloţil ustno obravnavo, dostavil vabilo drugemu izvedencu ali tolmaču itd.).

strank v postopku. To pa med drugimi vsekakor so tudi pravila o vabljenju na obravnavo in o

pravočasni seznanitvi osebe o tem, zakaj oziroma kot kaj se jo vabi. Tistemu, ki je vabljen na ustno obravnavo, mora biti omogočeno, da se lahko nanjo pripravi. Opustitev teh pravil pomeni

kršitev določb postopka, ki bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Toţena stranka se ne more uspešno sklicevati, da bi v primeru, če bi toţnico seznanila, zakaj jo vabi,

obstajala nevarnost, da bi toţnica vplivala na priče, saj bi si morala dokaze za obtoţbo pridobiti

in zavarovati ţe pred tem. VS RS I Up 131/2002 z dne 3. 4. 2003, VS15228« (B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 334).

30

ZUP ima tudi posebej določeno še, da se šteje, če stranka dokazila ne predloţi, čeprav

bi bilo to mogoče, da izostanek ni opravičen. Ta določba je pomembna v povezavi z

vprašanji stroškov postopka, pa tudi v povezavi z vprašanji umika zahtevka, če stranka

ne pride k ustni obravnavi, ki je bil na njeno zahtevo začet postopek, čeprav je bila v

redu povabljena, iz celotnega stanja pa se da domnevati, da je predlog umaknila,

organ ustavi postopek (161. člen ZUP)57.

4.6 Ukrepi zaradi neopravičenega izostanka

Če povabljeni na vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, se lahko uporabijo naslednji

ukrepi:

– privedba58;

– kaznovanje z denarno kaznijo do 200 evrov;

– plačilo stroškov, ki so nastali v postopku zaradi izostanka povabljenega (plačilo

stroškov, ki so nastali drugim udeleţencem v postopku, ker se procesno

dejanje, pri katerem je vabljeni izostal, ni moglo izvesti).

Če povabljeni na vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, se lahko privede, poleg tega

pa tudi kaznuje z denarno kaznijo do 200 evrov; naloţi se mu, da plača stroške, ki so

nastali zaradi njegovega izostanka.

Za uporabo navedenih ukrepov morajo biti izpolnjeni pogoji, da se lahko izrečejo te

sankcije. Te pogoji so:

– da je bilo vabljenemu vabilo vročeno osebno59;

– da povabljeni izostanka ni opravičil;

– da je bilo v vabilu navedeno, da se bodo ti ukrepi uporabili60.

Pričo, ki je v redu povabljena na ustno obravnavo, ne pride in svojega izostanka ne

opraviči, ali če se brez dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi

morala biti zaslišana, sme upravni organ, ki vodi postopek, odrediti, da se s silo privede

in da trpi s tem povezane stroške ter plačilo stroškov nastalih zaradi njenega izostanka.

Organ pa lahko izda priči sklep o denarni kazni v višini do 500 evrov (zaradi

nenadomestljivosti) – 1. odst. 187. člena ZUP.

57 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 334–335.

Prim: V. Androjna, E. Kerševan, n. d., str. 216–217. 58 »V inšpekcijskem postopku je sanitarni inšpektor upravičen povabiti vsakogar, čigar navzočnost je v postopku potrebna. Zato ravnanje sanitarnega inšpektorja, ki je toţniku poslal

vabilo z opozorilom o moţnosti privedbe, če vabljeni na osebo vročeno vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, ni šikanozno. Ukrep, ki je sledil vabilu, je samo posledica toţnikovega

ravnanja in temelji na tretjem odstavku 37. člena ZUP. Ob zakonitem inšpekcijskem ukrepu pa se na kršitev človekovih pravic toţnik ne more sklicevati. VS RS U 579/92-6 z dne 26. 5. 1993,

VS10241.« (B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 335). 59 Sodba X Ips 79/2005. 60 B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 335.

31

Izvedenec, ki je bil v redu povabljen in ne pride in svojega izostanka ne opraviči ali pa

pride in noče opraviti izvedenskega dela ali ne predloţi v danem roku pisnega dela ali

pisnega izvida in mnenja, se lahko kaznuje v denarno kaznijo do 500 evrov. Plača tudi

stroške postopka, ki nastanejo zaradi njegovega neopravičenega izostanka ali zaradi

neopravičene odklonitve izvedenskega dela, če tako odredi organ (1. odst. 197. člena

ZUP).

Če se vabilu ne odzove vojaška oseba ali delavec policije, se lahko organ obrne na

predstojnika take osebe z zahtevo, naj jo pripelje, lahko pa jo organ kaznuje z denarno

kaznijo oziroma ji naloţi plačilo stroškov (4. odstavek 73. člena ZUP).

Ti ukrepi se ne morejo uporabiti proti stranki ali stranskemu udeleţencu, saj je njuna

udeleţba pri dejanju postopka njuna pravica in ne obveznost.

Torej sankcije so vezane na kumulativno izpolnitev treh pogojev, ki so: pravilno

vročeno vabilo (stranka mora prejeti vabilo vsaj osem dni pred narokom), neopravičen

izostanek in v vabilu izrecno navedeno opozorilo na sankcije, ki se bodo uporabile ob

odsotnosti povabljenega. V primeru, da vabilo ni vsebovalo predhodnega opozorila,

sankcije za neopravičen izostanek kasneje ni mogoče naloţiti61.

Prisilno se ne privede in s to sankcijo ne grozi, če na poziv organa ne pride stranka,ki

pred organom, ki vabi, uveljavlja svoj zahtevek, ker se v tem primeru lahko upošteva

fikcija umika zahtevka in organ lahko na podlagi 161. člena ZUP ustavi postopek s

sklepom (161. člen).

Vse te sankcije se lahko izrekajo posamezno ali vse skupaj. Ne morejo se izrekati, če

61 Če ni v interesu davčnega zavezanca, da se inšpekcijski pregled opravi čim prej in se razkrije

dejansko stanje poslovanja, potem bo zavlačeval s preloţitvijo poslovnih knjig, dokumentov in evidenc inšpekcijskem organu ali pa se bo soočanju z inšpektorjem celo izogibal. V navedenem

primeru inšpekcijski organ takoj pristopi k pisnemu komuniciranju z davčnim zavezancem in izda pisno vabilo (71. člen ZUP). V kolikor se zavezanec vabilu ne odzove in se ne opraviči, izda

inšpektor sklep za privedbo davčnega zavezanca oz. njegovega zastopnika, če gre za pravno

osebo. Sklep je uradni akt, ki ga podpiše direktor davčnega urada, ki pa za to dejanje lahko pooblasti tudi druge osebe. Sklep za privedbo davčnega zavezanca se vroči policijski postaji na

območju, katere ima zavezanec (fizična oseba) stalno prebivališče, sklep za privedbo zakonitega zastopnika pa policijski postaji, na območju katere ima stalno prebivališče le-ta.

V sklepu o privedbi mora biti navedeno naslednje:

– organ, ki zahteva privedbo,

– organ, ki mora privedbo izvršiti,

– točni podatki osebe, ki mora biti privedena,

– točen kraj, datum in čas privedbe (npr. Davčni urad Maribor, Oddelek za davčno

inšpiciranje, Partizanska 34, Maribor, soba št. 10, dne 12. 12. 2003, ob 10. uri),

– v obrazloţitvi mora biti naveden vzrok privedbe (zavezanec se ni odzval vabilu za

inšpekcijski pregled),

– navedeno mora biti, kdo je plačnik izvršitve,

– pravni pouk: pritoţba ni moţna.

32

vabljeni ni v vabilu izrecno opozorjen nanje. O izreku denarne kazni, privedbi in plačilu

stroškov se izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritoţba, ki ne zadrţi njegove

izvršitve. Uradna oseba, ki vodi postopek, v soglasju z uradno osebo, ki je pooblaščena

za odločanje o zadevi, izda sklep (poleg tega pa še nalog za privedbo policijski postaji)

policijski postaji, ki izvrši ta sklep.62

62 Prim: B. Grafenauer, J. Breznik, n. d., str. 335.

33

Priloga 1: Sklep o prisilni privedbi

DAVČNA TAJNOST

REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA FINANCE

DAVČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

Davčni urad Maribor Sektor za davčno izvršbo in register Oddelek za terensko davčno izvršbo

Titova cesta 10, 2502 Maribor T: 02 235 65 00

F: 02 235 65 05

E: [email protected]

www.durs.gov.si

Številka: DT 42914-2/2011

Datum: 06.12.2011

UP: 2011 DURS 22 P2

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor izdaja na podlagi 13. čl. Zakona o

davčni službi - ZDS-1 (Uradni list RS, št. 1/07-UPB2), 73. čl. Zakona o splošnem upravnem

postopku - v nadaljevanju ZUP (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 , 105/06-ZUS-1, 126/07,65/08 in

8/10)

SKLEP O PRIVEDBI

Davčni zavezanec (ime in priimek), roj. (datum rojstva), stanujoča na naslovu (naslov bivanja), se v postopku davčne izvršbe privede na Davčni urad Maribor, Titova 10, v sobo 131, I. nadstropje v obdobju med 03.01.2012 in 06.01.2012 od 8. do 11. ure. Privedbo stranke bodo opravili delavci Policijske postaje Slovenska Bistrica.

Stroške privedbe nosi davčni dolžnik.

Obrazložitev:

Zoper davčnega zavezanca (ime in priimek) je zaradi neporavnanih davčnih obveznosti Davčni urad Maribor uvedel postopek davčne izvršbe iz premičnega premoženja. Ker gre za postopek, ki nujno terja prisotnost zavezanke, le-te pa na naslovu stalnega bivališča ni bilo mogoče najti, ji je bilo dne 06.10.2011 in 28.10.2011 pravilno vročeno vabilo, naj se oglasi na sedežu davčnega urada v Mariboru. V vabilu je bila davčna dolžnica posebej opozorjena na določilo 3. odst. 73. čl. ZUP, ki določa, da se lahko tisti, ki mu je bilo vabilo v redu vročeno in na vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, privede. Ker se davčna zavezanka vabilu ni odzvala, prav tako pa ni opravičila svojega izostanka, čeprav je bila na posledice opozorjena, se uporabi poseben ukrep – prisilni privod, kot je navedeno v izreku tega sklepa.

34

Pouk o pravnem sredstvu: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v Ljubljani, v 8 dneh od vročitve tega sklepa. Pritožba se vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri Davčnem uradu Maribor, Titova 10, 2000 MARIBOR.

Postopek vodil/-a:

Daniel VRZEL,

IZTERJEVALEC

Marko HORVAT,

VODJA ODDELKA

Vročiti: Ime in priimek, naslov bivanja - osebno

35

Priloga 2: Zaprosilo za prisilno privedbo

DAVČNA TAJNOST

REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA FINANCE

DAVČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

Davčni urad Maribor Sektor za davčno izvršbo in register Oddelek za terensko davčno izvršbo

Titova cesta 10, 2502 Maribor T: 02 235 65 00

F: 02 235 65 05

E: [email protected]

www.durs.gov.si

POLICIJSKA UPRAVA MARIBOR

POLICIJSKA POSTAJA LENART

Industrijska ulica 8

2230 Lenart v Slovenskih Goricah

Številka: DT 42914-5/2011

Datum: 06.10.2011

UP: 2011 DURS 30 P2

ZADEVA: (IME IN PRIIMEK) - ZAPROSILO ZA PRISILNO PRIVEDBO

Na podlagi 23. člena v povezavi s 73. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list

RS, št. 24/06-UPB2, 105/06, 126/07, 68/08 in 8/10) vas prosimo, da v prilogi zaprosila priloženi

Sklep o privedbi proti podpisu vročite davčnemu zavezancu (ime in priimek) ter ga kot stranko v

davčnem postopku privedete v prostore Davčnega urada Maribor, Titova ulica 10, Maribor, v

času, ki je naveden v sklepu o privedbi.

Za vaše sodelovanje se vam zahvaljujemo.

Postopek vodil/-a:

Verica Germ

Višja davčna inšpektorica

mag. Viktorija Hudernik

NAMESTNICA DIREKTORJA

Priloge: Sklep o privedbi z vročilnico

Poslati: Naslovniku – osebno

http://www.durs.gov.si/

36

5 IZVEDBA PRIVEDBE PO ORGANIH POLICIJE

Privedba je uradno opravilo policista, katerega namen je privesti določeno osebo na

določeno mesto. Določeno mesto je lahko med drugim tudi uradni prostor upravnega

(davčnega) organa. Pri privedbi gre dejansko za omejitev svobode, pri tem je omejitev

začasnega značaja za razliko od ukrepa pridrţanja ali pripora, pri katerem gre

načeloma za odvzem prostosti in dalj časa trajajoč ukrep, pri katerem mora policist

praviloma dati osebi pouk o njegovih ustavno zagotovljenih pravicah, tako da lahko

ugotovimo, da so razlike formalne in dejanske. Ena od oblik privedbe je tudi

spremljanje oseb, ki je uradno opravilo, katerega namen je privesti (pripeljati) eno ali

več oseb in jih predati organu, katerega sedeţ je izven kraja, kjer se je pričela

privedba. Pri tej obliki privedbe gre bolj za izvedbeno obliko privedbe, kajti to je oblika

policijskega dela in ne policijsko pooblastilo63.

Privedbo stranke, ki jo s posebnim sklepom odredi pooblaščena oseba upravnega

organa (odredba), torej v nadaljnjem postopku neposredno izvrši pristojni organ

Policije, ki deluje na območju stalnega ali začasnega bivališča osebe, ki jo je treba

privesti, v skladu s svojimi pooblastili.

Pri tem je treba poudariti, da »soglasje« zaprošenega organa (Policije) k privedbi ne

pomeni, da le-ta preverja utemeljenost zahtevka organa, ki je privedbo odredil v smislu

ali je privedba upravičena ali ne. Policija namreč v svojem postopku zgolj preveri, ali je

zaprosilo upravnega organa popolno (pisni sklep in pisni zahtevek), ali se nanaša na

točno določeno osebo, ali je jasno določen kraj in čas, kamor je osebo treba privesti

ipd. ter ali morebiti obstajajo kakšni drugi razlogi, ki preprečujejo zakonito izvedbo

privedbe.

5.1 Pojem privedbe

Pri opravljanju nalog policije smejo policisti uporabiti pooblastila, določena z Zakonom

o policiji (v nadaljevanju ZPol-UPB6)64 in drugimi zakoni. Eno izmed pooblastil je tudi

privedba osebe, določena v 42. členu. S privedbo, policisti privedejo osebo v svoje

uradne prostore, v uradne prostore drugega organa (npr. na upravni davčni urad) ali

na določen kraj. Privedba se lahko opravi na podlagi odredbe pristojnega organa, pa

tudi brez odredbe, v primerih, ko zakon tako določa. Pred privedbo policisti osebo

seznanijo z razlogi privedbe in jo opozorijo na posledice, če se bo privedbi upirala ali

63 Pri postopku privedbe pravila stroke zahtevajo, da je treba upoštevati določena generalna

priporočila, katerih namen je, da se zavaruje policista, poleg tega pa tudi osebe, ki so v postopku privedbe. Najbolj pomembno določilo kar kaţe tudi policijska praksa, je, da se pri

vsaki privedeni osebi opravi varnostni pregled, kajti primeri iz policijske prakse kaţejo, da so se osebe med privedbo samopoškodovale ali pa so med privedbo z oroţjem ali nevarnim orodjem

napadle policiste (Prim: M. Ţaberl, Temelji policijskih pooblastil, Fakulteta za policijsko-

varnostne vede, Ljubljana 2006, str. 107–118). 64 Uradni list RS, št. 107/06.

37

skušala pobegniti. Če se oseba privedbi upira, jo policisti privedejo prisilno.

Policisti so seveda pri opravljanju svojih nalog (tudi privedbe) dolţni ravnati v skladu z

Ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine.

Le-te lahko omejijo zgolj v primerih, določenih z Ustavo in zakoni (1. in 2. odst. 30.

člena ZPol-UPB6).

5.2 Način izvedbe privedbe

Podrobnejše določbe o načinu izvedbe privedbe, določa Pravilnik o policijskih

pooblastilih65, v členih 37. do 43.

V skladu z navedenimi pravili mora policist pred privedbo osebi, za katero je privedba

odrejena, izročiti pisno odredbo o privedbi. V kolikor oseba, ki jo je potrebno privesti,

zahteva obveščanje bliţnjih ali zagovornika, ji mora policist to omogočiti, razen če

varnostne okoliščine tega ne dopuščajo, vendar pa obveščanje teh oseb ne zadrţi

privedbe in drugih policijskih ukrepov. Če osebi, ki jo je potrebno privesti, zaradi

objektivnih okoliščin ni mogoče takoj vročiti pisne odredbe, jo policist seznani z njeno

vsebino. Odredba se ji nato vroči takoj, ko je to mogoče, najpozneje pa na sedeţu

organa, h kateremu je privedena.

Policist se mora v postopku ravnati po odredbi za privedbo, ki določa, kdaj in h

kateremu organu oziroma uradni osebi je treba osebo privesti. Policist mora pri

določitvi časa začetka izvajanja odredbe za privedbo upoštevati vse okoliščine, ki bi

lahko vplivale na uspešno izvedbo privedbe, pri čemer od prijetja do izročitve osebe

pristojnemu organu oziroma uradni osebi ne sme preteči več kot 6 ur. Če policist

ugotovi, da se oseba skriva ali drugače izmika privedbi ali iz drugih razlogov ni bila

prijeta, takoj obvesti o tem organ, ki je privedbo odredil.

Policist ne sme privesti osebe, katere gibanje je zelo oteţeno zaradi bolezni,

onemoglosti, telesne poškodbe ali nosečnosti, ali osebe, katero zdravstveno stanje bi

se zaradi privedbe poslabšalo.

Kadar je treba privesti osebo, ki neguje, ali skrbi za otroke ali druge osebe, policist

pred privedbo obvesti pristojni organ socialnega skrbstva ali drugo javno sluţbo, če

oseba sama ne more zagotoviti, da bi kdo poskrbel zanje. Če oseba, ki jo je treba

privesti, opravlja delo, od katerega je odvisna varnost ljudi ali bi bila zaradi prekinitve

dela lahko povzročena velika materialna škoda, je dovoljeno privedbo začasno odloţiti.

Policist ravna podobno tudi v drugih primerih, če ugotovi, da je potrebno kaj ukreniti za

varnost ljudi ali za preprečitev škode, ki bi lahko nastala zaradi privedbe. O vseh

okoliščinah, ki onemogočajo izvedbo privedbe ali zahtevajo njeno odloţitev, mora

policist takoj obvestiti organ, ki je privedbo odredil.

65 Uradni list RS, št. 40/06, 56/08.

38

6 STATISTIČNI PODATKI O PRISILNIH PRIVEDBAH NA

DAVČNEM URADU MARIBOR V LETU 2011

V okviru navedenega poglavja navajam statistične podatke o opravljenih prisilnih

privedbah na Davčnem uradu Maribor v letu 2011. Podatki izhajajo iz Letnega poročila

o delu davčnega urada v letu 2011, kot tudi iz individualnih podatkov, ki sem jih

pridobil na davčnem uradu na moje zaprosilo66.

6.1 Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih

zavezancev

Davčni urad Maribor je v letu 2011 v okviru izvajanja nalog davčne sluţbe (predvsem

davčne izvršbe in davčnega inšpekcijskega nadzora) izdal skupaj 115 sklepov o prisilnih

privedbah oseb. Hkrati je policiji posredoval tudi 115 pisnih zahtevkov za izvedbo

prisilne privedbe davčnih zavezancev, ki se na predhodno pravilno izdana vabila niso

prostovoljno zglasili k davčnem uradu oziroma svojega izostanka pravočasno

opravičili67.

6.2 Uspešno izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev

s strani policije

Na podlagi prejetih 115 zaprosil za izvedbo prisilne privedbe davčnih zavezancev k

davčnemu organu, je policija (preko več policijskih postaj na območju Policijske postaje

Maribor), v letu 2011 izvedla prisilno privedbo oseb k davčnemu uradu v 67 primerih. V

15 primerih je policija, kljub izdanemu sklepu in zaprosilu za prisilno privedbo osebo,

napotila, da se sama takoj oziroma v navedenem roku zglasi k davčnemu uradu, kar

pomeni, da je bilo privedbi zadoščeno. Očitno je policija v teh postopkih ocenila, da se

bo ta oseba zanesljivo zglasila k organu, ki je sicer privedbo odredil. V preostalih 33

primerih pa prisilna privedba ni bila uspešna, saj policija osebe, ki bi jo bilo potrebno

privesti, ni našla. Običajno je šlo za osebe, ki so ţe zapustile Republiko Slovenijo in pri

tem svojega stalnega ali začasnega prebivališča niso odjavile, so pa ostale davčni

dolţnik v evidencah Davčnega urada Maribor.

66 Davčni urad Maribor je drugi največji območni urad v Davčni upravi Republike Slovenije, ki

pokriva teritorialno območje 5 upravnih enot in 22 občin. Pod njegovo pristojnost spada okrog 280.000 fizičnih oseb s prebivališčem na tem območju, 10.000 samostojnih podjetnikov in

drugih fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost ter prav tako okrog 10.000 pravnih oseb. Davčni urad Maribor na letni ravni sprejme od navedenih davčnih zavezancev okrog 300.000 t. i.

vhodnih dokumentov in izda okrog 400.000 izhodnih dokumentov (odločb in sklepov). 67 Primer izdanega Sklepa o prisilni privedbi je razviden iz Priloge-1, primer zaprosila za prisilno privedbo policiji pa iz Priloge-2.

39

6.3 Vsebinski razlogi za odreditev prisilnih privedb in

analiza učinkov opravljenih prisilnih privedb davčnih

zavezancev

Na Davčnem uradu Maribor je bilo v letu 2011 največ izdanih sklepov o prisilni privedbi

davčnih zavezancev v notranje organizacijski enoti, ki izvaja naloge davčne izvršbe, tj.

Sektor za davčno izvršbo in register. Le-ta je izdal kar 110 sklepov od vseh 115

sklepov. Ostalih 5 sklepov pa se nanaša na privod davčnega zavezanca v postopku

davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se izvaja v Sektorju za davčno inšpiciranje in

preiskave.

V postopku davčne izvršbe se je največ sklepov za prisilno privedbo nanašalo na fizične

osebe z davčnim dolgom, nekaj pa tudi na fizične osebe, ki opravljajo podjetniško

dejavnost. Prisilnih privodov zoper odgovorne osebe pravnih oseb pa v postopkih

davčne izvršbe v letu 2011 ni bilo.

V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora so se vsi sklepi za prisilno privedbo

nanašali na odgovorne (fizične) osebe pravnih oseb, ki so bile v postopku nadzora.

Glede vsebinskih razlogov za odreditev prisilne privedbe v postopku davčne izvršbe

velja ugotovitev, da je šlo v vseh postopkih za zagotovitev prisotnosti davčnega

dolţnika v postopku davčne izvršbe iz premičnega premoţenja. Policijski privodi so bili

zahtevani izključno v primerih, kadar dolţnika ni bilo mogoče najti na prijavljenem

naslovu prebivališča (puščeno vabilo v hišnem predalčniku), hkrati pa ni odreagiral na

vabilo, ki mu je bilo vročeno osebno po pošti. Prisotnost dolţnika je pri opravi rubeţa

premičnega premoţenja nujno potrebna, saj lahko le-ta razpolaga s premičnim

premoţenjem, ki ga npr. nosi tudi na sebi (zlatnina, ura, mobitel itd.).

Glede vsebinskih razlogov za prisilno privedbo v postopku davčnega inšpekcijskega

nadzora pa velja ugotovitev, da je v 4 primerih šlo za primere hujšega neizpolnjevanja

davčnih obveznosti pri predlaganju davčnih obrazcev in plačilu socialnih prispevkov

zaposlenim delavcem pri pravnih osebah. Pri tem inšpektorica v postopku zaradi

kršenja sodelovalne dolţnosti odgovornih oseb pravne osebe ni razpolagala s potrebno

dokumentacijo ali podatki, na podlagi katerih bi lahko zakonito odločila v davčnem

postopku. Odgovorne osebe davčnih zavezancev se namreč kljub pozivom, vabilom in

sklepom za predloţitev dokumentacije in tudi kaznovanju v prekrškovnem postopku s

plačilnim nalogom, niso odzvale. Tako je bila v nadaljnjem postopku potrebna

odreditev prisilne privedbe teh oseb. Zadnji primer prisilnega privoda v postopku

davčnega inšpekcijskega nadzora pa se je nanašal na odgovorno osebo pravne osebe,

ki se je znašla v postopku mednarodnega davčnega nadzora s strani drugih davčnih

uprav drţav članic Evropske unije in je bilo potrebno s strani davčnega urada Maribor

opraviti določena dejanja v postopku in o njih obvestiti pristojni organ drţave članice

Evropske unije.

40

Iz prikazane analize prisilnih privedb davčnih zavezancev v letu 2011 je mogoče tudi

ugotoviti, da v letu 2011 ni bilo odrejenih prisilnih privedb s strani največje

organizacijske enote davčnega urada tj. Sektorja za kontrolo in odmero davkov, kjer se

sicer izvaja največ davčnih postopkov.

41

7 SKLEP

V zaključnih mislih lahko ugotovimo, da se v praksi glede instituta vabila pojavlja nekaj

kritičnih stvari. Prva je ta, da se glede sestavnih delov vabila vse premalokrat izrablja

priloţnost stranko in druge vabljene opozoriti, da jim ni treba priti osebno, da lahko

podajo pisno izjavo ali pošljejo pooblaščenca, da naj kakšno listino prinesejo ali

dodatno pričo pripeljejo s seboj ipd. Druga spornost v praksi se kaţe v neuporabi in

napovedi vseh moţnih sankcij od plačila stroškov, denarne kazni do prisilne privedbe.

Tukaj so sporne dve stvari, in sicer prva se nanaša na to, da nekateri nosilci javnih

pooblastil namerno/nenamerno pozabijo v vabilu vstaviti opozorilo na posledice

neopravičenega izostanka, ki jih potem ni mogoče izreči in se postopek zavlačuje in

draţi na škodo drugih udeleţencev in javnega interesa. Druga sporna stvar pa se

nanaša na privedbo strank v postopkih na njihovo zahtevo. Tak represiven pristop ni

primeren oz. potreben, saj je v takih primerih smotrneje uporabiti specialno določbo

tretjega odstavka 161. člena ZUP, ki določa, da v primeru, ko k ustni obravnavi, kljub

pravilnemu vabljenju, ne pride stranka, na katero zahtevo se je postopek začel, organ

postopek s sklepom ustavi, če se da iz celotnega stanja zadeve domnevati, da je

stranka predlog umaknila. Če takšna domneva ni moţna oz. v primeru, da je potrebno

postopek v skladu z javnim interesom nadaljevati po uradni dolţnosti, se ustna

obravnava opravi brez te stranke oz. če je njena navzočnost nujna, se ustna obravnava

lahko preloţi.

Prav tako pa tudi ni zaznati prizadevanj uradnih oseb, da bi uresničevale prvi odstavek

72. člena ZUP, ki pravi, da mora organ pri vabljenju gledati na to, da povabi tistega,

katerega navzočnost je potrebna, za tak čas, ko bo najmanj oviran pri opravljanju

svojega rednega dela. Po drugi strani ni primerna praksa, da se stranke vabi na

pretirano prijazen način, saj ima vabilo v upravnem postopku, vendar značaj poziva.

Prva od mojih raziskovalnih tez v diplomski nalogi je bila, ali je postopek vabljenja

strank in drugih udeleţencev v upravnem postopku s poudarkom na prisilni privedbi

pravno utemeljen in sorazmeren posegu v temeljne pravice. Ugotovimo lahko, da je

takšen poseg pravno utemeljen, kajti v davčnem postopku, ki sem ga podrobno

analiziral, davčni organ z vabilom, ki je sicer institut upravnega prava, vendar ga

ZDavP-2 ne ureja, zato se subsidiarno uporabijo določbe ZUP, pozove, da se davčni

zavezanec zglasi pri njem zaradi ugotavljanja in pojasnjevanja dejanskega stanja

konkretnega primera, ki zanimajo davčni organ. Ker eden izmed temeljnih načel

davčnega postopka določa, da mora davčni zavezanec sodelovati z davčnim organom

oz., da ima t. i. sodelovalno dolţnost, ki je sestavljena iz dveh delov, in sicer dolţnost

dajanja popolnih in resničnih podatkov ter predlaganje posameznih dokazov. Po drugi

strani pa s tem, ko sodeluje, razbremeni davčni organ pri razjasnitvi (preiskovanju)

dejanskega stanja. Moja ugotovitev je, da je pravilno, da v primeru komulativno

izpolnjenih pogojev davčni organ zahteva, da se davčni zavezanec privede na davčni

urad z asistenco policije, ker se obnaša pasivno v postopku. V Republiki Sloveniji za vse

http://www.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Zak:ZUP#161._.C4.8Dlen

42

drţavljane veljajo enaka pravila glede plačevanja davčnih obveznosti in v primeru, da

bi se neenakopravno obravnavali davčni zavezanci in ne bi bilo sistemskega nadzora

nad njimi, bi to pripeljalo do razpada pravnega sistema in ena od skrajnosti, ki bi se

pojavila, bi bila tudi izogibanje plačevanja davčnih obveznosti.

Druga od raziskovalnih tez v diplomski nalogi je bila, ali upravni organi pri uporabi tega

instituta (prisilne privedbe) upoštevajo načelo, po katerem se ta ukrep odredi zgolj v

primerih, ko drugače ni mogoče izvesti uradne naloge oziroma upravnega postopka.

Ugotovitev je, da je uradna oseba, v našem primeru upravni (davčni) organ, upošteval

upravičenost vabiti (nujnost udeleţbe določene osebe v postopku), pa tudi sam način

vabljenja, obliko in vsebino vabila ter sankcije, ki jih lahko odredi zoper tistega, ki ne

ravna po vabilu.

Torej ugotovimo lahko, da odreditev privoda, ki temelji na vsebinski upravičenosti

organa vabiti, pravilnem postopku z vabilom ter neupravičenim izostankom stranke, je

zakonita. Kot je v sodbi (VS RS U579/92-6 z dne 26. 5. 1993, VS10241) ugotovilo

Vrhovno sodišče RS, je takšen ukrep, ki je vabilu sledil, samo posledica toţnikovega

ravnanja in temelji na 3. odst. 73. člena ZUP. Ob zakonitem ukrepu uradne osebe

oziroma organa pa se na kršitev človekovih pravic toţnik ne more sklicevati.

V nasprotnem primeru, ko uradna oseba upravnega organa zakonskih pravil o

vabljenju udeleţencev v postopku ne bi dosledno upoštevala in bi npr. odredila privod

določene osebe, katera predhodno ni bila pravilno vabljena (z osebno vročitvijo vabila,

ali pa vabilo ne bi vsebovalo opozorila o privodu), pa bi s tem povzročila kršitev pravic

take osebe, ki bi bila posledično neupravičeno privedena. Navedeno bi lahko seveda

pomenilo poleg disciplinske tudi odškodninsko odgovornost uradne osebe oziroma

organa, po 26. členu Ustave RS68.

V zaključnih mislih lahko ugotovimo, da je postopek vabljenja strank in drugih

udeleţencev v upravnem (davčnem) postopku zelo pomembno dejanje ne le s

tehničnega, ampak tudi z vsebinskega vidika.

Tretja od raziskovalnih tez je bila, ali policisti pri izvedbi privedbe ravnajo v skladu z

Ustavo in zakoni ter spoštujejo tako človekove pravice, kot tudi temeljne svoboščine, ki

so lahko omejene zgolj z Ustavo in zakoni v izjemnih primerih. Ugotovimo lahko, da

Policija kot ustanova drţavne represije, vstopa v razmerja s posamezniki na podlagi

relativno strogo pravno reguliranih pristojnosti, kar pomeni, da ji je dovoljeno le tisto,

kar jim predpisi izrecno dovoljujejo. Za delovanje demokratične druţbe je pomembna

pravna in osebna varnost posameznikov, ki je zavarovana z ustavnimi pravicami, ki so

68 Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem sluţbe ali kakšne druge dejavnosti drţavnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s

svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako sluţbo ali dejavnost opravlja.

Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je tako škodo povzročil.

43

opredeljene in normirane v Ustavi RS. Zelo je pomembno, da Policija, kot eden izmed

varnostnih organov, spoštuje in varuje človekove pravice oz. posameznike kot njihove

nosilce, kajti glede na pristojnosti, ki jih ima, je njeno poseganje v posameznikovo

avtonomno sfero še posebej intenzivno. Najpomembnejše pristojnosti oz. pooblastila,

ki jih ima Policija pri svojem izvrševanju, so opredeljene z zakonom, zato je

ugotavljanje kršitev temeljnih pravic v resnici ugotavljanje utemeljenosti posegov v

pravice, ki so kot takšni dovoljeni z zakonom.

V diplomski nalogi me je predvsem zanimala ena izmed temeljnih osebnostnih pravic,

ki jih vključuje Ustava RS, in to je pravica do svobode gibanja. Omenjena pravica

opredeljuje individualno sfero svobode in zasebnosti, v katero drţava oz. kdorkoli drug

ne sme posegati, če posegi niso dovoljeni in utemeljeni v Ustavi RS.

Svojo ugotovitev glede teze ali policisti pri izvedbi privedbe ravnajo v skladu z Ustavo

in zakoni ter spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so lahko omejene

zgolj z Ustavo in zakoni v izjemnih primerih, bom podal na koncu diplomskega dela,

kjer bom teoretične ugotovitve podkrepil z raziskovalnim delom.

Poleg teoretičnega dela sem naredil praktično raziskavo na Davčnem uradu Maribor.

Cilj raziskovanja je bil, koliko sklepov in zahtevkov za prisilno privedbo davčnih

zavezancev je izdal prej omenjeni urad. Poleg tega me je zanimalo, koliko je bilo

uspešno izvedenih prisilnih privedb davčnih zavezancev s strani policije. V zadnjem

delu raziskave sem ugotavljal vsebinske razloge za odreditev prisilnih privedb in analiza

učinkov opravljenih prisilnih privedb davčnih zavezancev.

Davčni urad Maribor je v letu 2011 v okviru izvajanja nalog davčne sluţbe (predvsem

davčne izvršbe in davčnega inšpekcijskega nadzora) izdal skupaj 115 sklepov o prisilnih

privedbah oseb. Hkrati je policiji posredoval tudi 115 pisnih zahtevkov za izvedbo

prisilne privedbe davčnih zavezancev, ki se na predhodno pravilno izdana vabila niso

prostovoljno zglasili k upravnemu (davčnem) uradu, oziroma svojega izostanka

pravočasno opravičili.

Ugotovimo lahko, da je v letu 2011 na Davčnem uradu Maribor izdal največ sklepov

Sektor za davčno izvršbo in register, ki izvaja naloge davčne izvršbe. Le-ta je izdal

96 % vseh izdanih sklepov. Največ sklepov za prisilno privedbo iz postopka davčne

izvršbe se je nanašalo na fizične osebe, ki imajo davčni dolg, nekaj pa tudi na fizične

osebe, ki opravljajo podjetniško dejavnost. Zanimivost pa je ta, da prisilnih privodov

zoper odgovorne osebe v postopkih davčnih izvršb v letu 2011 ni bilo. Glede vsebinskih

razlogov za odreditev prisilne privedbe v postopku davčne izvršbe velja ugotovitev, da

je šlo v vseh postopkih za zagotovitev prisotnosti davčnega dolţnika v postopku davčne

izvršbe iz premičnega premoţenja. Policijski privodi so bili zahtevani izključno v

primerih, kadar dolţnika ni bilo mogoče najti na prijavljenem naslovu prebivališča

(puščeno vabilo v hišnem predalčniku), hkrati pa ni odreagiral na vabilo, ki mu je bilo

vročeno osebno po pošti. Prisotnost dolţnika je pri opravi rubeţa premičnega

44

premoţenja nujno potrebna, saj lahko le-ta razpolaga s premičnim premoţenjem, ki ga

npr. nosi tudi na sebi (zlatnina, ura, mobitel itd.).

Sektor za davčno inšpiciranje in preiskave, ki izvaja naloge davčnega inšpekcijskega

nadzora na Davčnem uradu Maribor, je izdal 4 % vseh izdanih sklepov. Vsi izdani sklepi

prej omenjenega sektorja se nanašajo na privode davčnih zavezancev, ki so bili

odgovorne osebe različnih pravnih oseb, ki so bile v postopku nadzora. Glede

vsebinskih razlogov za prisilno privedbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora

pa velja ugotovitev, da je v 4 primerih šlo za primere hujšega neizpolnjevanja davčnih

obveznosti pri predlaganju davčnih obrazcev in plačilu socialnih prispevkov zaposlenim

delavcem pri pravnih osebah. Pri tem inšpektorica v postopku zaradi kršenja

sodelovalne dolţnosti odgovornih oseb pravne osebe ni razpolagala s potrebno

dokumentacijo ali podatki, na podlagi katerih bi lahko zakonito odločila v davčnem

postopku. Odgovorne osebe davčnih zavezancev se namreč kljub pozivom, vabilom in

sklepom za predloţitev dokumentacije in tudi kaznovanju v prekrškovnem postopku s

plačilnim nalogom, niso odzvale. Tako je bila v nadaljnjem postopku potrebna

odreditev prisilne privedbe teh oseb.

Zadnji primer prisilnega privoda v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pa se je

nanašal na odgovorno osebo pravne osebe, ki se je znašla v postopku mednarodnega

davčnega nadzora s strani drugih davčnih uprav drţav članic Evropske unije in je bilo

potrebno s strani davčnega urada Maribor opraviti določena dejanja v postopku in o

njih obvestiti pristojni organ drţave članice Evropske unije.

Iz prikazane analize prisilnih privedb davčnih zavezancev v letu 2011 je mogoče tudi

ugotoviti, da v letu 2011 ni bilo odrejenih prisilnih privedb s strani največje

organizacijske enote davčnega urada tj. Sektorja za kontrolo in odmero davkov, kjer se

sicer izvaja največ davčnih postopkov.

Kar se tiče uspešno izvedenih prisilnih privedb davčnih zavezancev s strani Policije, ki

so bile naslovljene na območje več policijskih enot na območju Policijske uprave

Maribor, lahko ugotovimo, da je Policija v letu 2011 prisilno privedla k davčnemu

organu od vseh prijetih zaprosil s strani Davčnega urada Maribor, uspešno privedla

davčne zavezance k davčnemu uradu v 58 % primerih. V 29 % primerih prisilna

privedba ni bila uspešna, saj Policija osebe, ki bi jo bilo potrebno privesti, ni našla. V 13

% primerov je, kljub izdanemu sklepu in zaprosilu za prisilno privedbo, osebo napotila,

da se sama takoj oz. v navedenem roku zglasi k davčnemu uradu, kar pomeni, da je

Policija očitno ocenila, da se bo ta oseba zanesljivo zglasila k organu, ki je sicer

privedbo odredil, kar pomeni, da je bilo privedbi zadoščeno. Lahko pa je v tem primeru

varnostni organ, v našem primeru je to Policija, ocenil in ravnal v skladu z Ustavo RS.

Dejstvo je, da npr., ko policist zahteva, naj se posameznik odpelje z njim na policijsko

postajo ali v našem primeru upravni (davčni) organ, je to poseg v pravico do varstva

osebne svobode (npr. odvzem prostosti). V tem primeru ima sicer konkreten poseg v

temeljno pravico (npr. odvzem prostosti) podlago v Ustavi RS in je podrobneje

45

opredeljen z zakonom, vendar je dovoljenost takšnega posega odvisna od razumnosti

in potrebnosti posega. Omenjena pravica opredeljuje individualno sfero svobode in

zasebnosti, v katero drţava oz. kdorkoli drug ne sme posegati, če posegi niso dovoljeni

in utemeljeni v slovenski Ustavi.

Kadar ima konkreten poseg v temeljno pravico (npr. odvzem prostosti) podlago v

Ustavi RS in je podrobneje opredeljen z zakonom, je dovoljenost takšnega posega

odvisna od razumnosti in potrebnosti posega. Čeprav policija na podlagi zakona posega

v temeljno pravico posameznika, je omejena z načelom sorazmernosti69.

Za konec je treba povedati, da Policijo, kot organ, ki pri izvrševanju svojih pristojnosti

oz. izvajanju pooblastil vstopa v razmerja s posamezniki, obvezujejo merila in kriteriji,

ki jih mora spoštovati, če bo njeno omejevanje oz. poseganje v temeljne pravice kljub

utemeljenosti v zakonu tudi dejansko dovoljeno. Meje omejevanja oz. poseganja v

človekove pravice in njeno konkretno vsebino opredeljuje Slovensko ustavno sodišče. Z

doslednejšim in temeljitejšim pristopom k človekovim pravicam, ki bo upošteval

normativne in še posebej ustavno-sodne standarde njihovega dopustnega omejevanja,

bodo človekove pravice v takšnih okoliščinah postale odraz legitimne demokracije.

69 Posegi v temeljne pravice torej niso prepovedani, vendar morajo izpolnjevati pogoje, ki jih

določa Ustava in izhajajo iz načela pravne drţave. Ustavna doktrina na področju ustavno-sodne prakse vključuje t. i. test dopustnosti posegov v človekove pravice, ki se je uveljavil tudi v

presoji slovenskega Ustavnega sodišča. Temeljne pravice je dopustno omejevati (vanje posegati):

1. če ima poseg podlago v Ustavi in je opredeljen z zakonom; 2. če je poseg razumen in potreben za dosego v Ustavi oz. zakonu opredeljenega javnega

interesa in

3. če je ukrep, s katerim se posega v pravico, sorazmeren z interesom, ki ga zasleduje zakonodajalec.

46

Priloga 3: Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih

zavezancev

Tabela 1: Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih zavezancev

Število Odstotek

1 110 96

2 5 4

Skupaj 115 100

1 Sektor za davčno izvršbo in register

2 Sektor za davčno inšpiciranje in preiskave

Slika 1: Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih zavezancev

Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo

davčnih zavezancev

96%

4%

1

2

Vir: Davčni urad Maribor.

47

Priloga 4: Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s strani

policije

Tabela 2: Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s strani policije

Število Odstotek

1 67 58

2 15 29

3 33 13

Skupaj 115 100

1 Uspešna privedba davčnih zavezancev k davčnemu uradu

2 Neuspešna prisilna privedba (policija osebe ni našla)

3 Privedbi zadoščeno

Slika 2: Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s strani policije

Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s

strani policije

58%29%

13%

1

2

3

Vir: Davčni urad Maribor.

48

8 BIBLIOGRAFIJA

8.1 Samostojne publikacije

Androjna Vilko, Kerševan Erik, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni

spor, predelana in dopolnjena izdaja, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006.

Arhar France, Blaha Miran, Bučar France, Čebulj Janez, Deisinger Mitja, Dular Janez,

Friedl Joţe, Graselli Andrej, Jadek Pensa Dunja, Jaklič Klemen, Jambrek Peter, Jerovšek

Anton, Klemenčič Goran, Končina Peternel Mateja, Kresal Barbara, Mavčič Arne Marjan,

Mozetič Miroslav, Novak Marko, Orehar Ivanc Metoda, Pernuš – Grošelj Barbara, Pirnat

Rajko, Plauštajner Konrad, Ribarič Miha, Rijavec Vesna, Sladič Jorg, Sovdat Jadranka,

Steinman Tatjana, Šorli Marko, Šturm Lovro, Testen Franc, Toplak Ludvik, Trampuţ

Miha, Trpin Gorazd, Virant Gregor, Vlaj Stane, Zakrajšek Frančiška, Zalar Boštjan,

Zupančič Boštjan M., Komentar ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske,

drţavne in evropske študije, Ljubljana, 2002.

Breznik Janez, Štucin Zdenka, Marflak Jonika, Zakon o splošnem upravnem postopku s

komentarjem, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Zaloţba, Ljublajana, 2008.

Grafenauer Boţo, Breznik Janez, Upravno pravo: procesni del: upravni postopek in

upravni spor, 1. natis, GV Zaloţba, Ljubljana, 2009.

Jerovšek Tone, Kovač Polonca, Posebni upravni postopki, 1. ponatis, Fakulteta za

upravo, Ljubljana, 2008.

Jerovšek Tone, Upravni postopek in upravni spor, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2007.

Jerovšek Tone, Kovač Polonca, Upravni postopek in upravni spor, Fakulteta za upravo,

Ljubljana, 2010.

Jerovšek Tone, Upravno procesno pravo, 1. izdaja, Fakulteta za drţavne in evropske

študije, Kranj, 2009.

Jerovšek Tone, Uvodna pojasnila v: Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP)

z uvodnimi pojasnili prof. dr. T. Jerovška in s stvarnim kazalom, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana, 2000.

Jerovšek Tone

-

Hadjar, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, 1. izidaja, Davčno finančni

raziskovalni inštitut, Maribor, 2008.

49

Jerovšek Tone, Trpin Gorazd, Bugarič Bojan, Kerševan Erik, Muţina Aleksij, Pličanič

Senko, Kovač Polonca, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut

za javno upravo pri Pravni fakulteti, Nebra, 2004.

Kruhar Puc Romana, Ko nas obišče davčni inšpektor, Primath, Ljubljana, 2004.

Štriker Marijan, Sedonja Joţe, Todorović Nikola, Vzorci uradnih pisanj v upravnem

postopku, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Zaloţba, Ljubljana, 2008.

Tratar Boštjan, Kruhar Puc Romana, Novi davčni postopek, Legat, Lesce, 2005.

Ţaberl Miroslav, Temelji policijskih pooblastil, Fakulteta za policijsko-varnostne vede,

Ljubljana, 2006.

8.2 Objave v zbornikih in strokovnih revijah

Buovski David, Slovenija te potrebuje!, Ţurnal, 2012, Ţurnal Media, 1. 4. 2012, str. 3.

Grafenauer Boţo, Lesjak Benjamin, Pravna ureditev vročanja po ZUP, v: Pravna praksa,

št. 38, GV Zaloţba, 2005, 25–39.

Jerovšek Tone, Pomen načel v upravnem postopku, v: Javna uprava, št. 3, Inštitut za

javno upravo pri PF, Ljubljana 1998, str. 343–362.

Jerovšek Tone, Pravica do prostega preudarka, Dnevi slovenskih pravnikov, zbornik

referatov, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, št. 5, GV Zaloţba, 1996, str. 1100–

1108.

Kovač Polona, Vročanje v upravnem postopku (od vročitve upravne odločbe do njene

izvršitve), Dnevi slovenskih pravnikov, zbornik referatov, Podjetje in delo, št. 7, GV

Zaloţba, Portoroţ, 2008, str. 1302–1316.

Simič Ivan, Novi davčni postopek in vloga davčnega organa, v: 18. davčno

izobraţevalni dnevi, Zbornik referatov, Davčno izobraţevalni inštitut, Terme Čateţ,

2006, str. 3–9.

Špilar Marjan, Legal regulation of the tax procedure in the Republic of Slovenia, v :

KŘEPELKA, Filip (ur.), SELUCKÁ, Markéta (ur.), KNEZ, Rajko (ur.), Principles, rules and

limits of europeanization of national legal system, Maribor; Brno: Pravna fakulteta

Univerze v Mariboru, 2011, str. 349–364.

http://www.pasadena.si/knjigarna/?qA=mag%2E+Bo%9Atjan+Tratar

50

8.3 Pravni viri in sodna praksa

Apovnik Pavel, Karničar Ludwig, Wörterbuch der Rechts- und Wirtschaftssprach. 1, Mohorjeva zaloţba, Manz, 1989. Poročilo o delu Davčne uprave RS v letu 2009, Spletna stran DURS, URL=http://www.durs.gov.si/fileadmin/durs.gov.si/pageuploads/Davcni_uradi_in_urad

ne_ure/Letna_poro__ila_o_delu_DURS/Porocilo_o_delu_v_letu_2010-1.pdf

(25. 9. 2011).

Pravilnik o policijskih pooblastilih, Uradni list RS, št. 40/06, 56/08.

Resolution Council of Europe No. 77 (31) on the Protection of the Individual in Relation

to the Acts of Administrative Authorities.

Uredba o upravnem poslovanju Uradni list, RS, št. 106/2005, 30/2006, 86/2006, 32/2007, 63/2007, 115/2007 (122/2007 popr.), 31/2008, 35/2009, 58/2010, 101/2010. Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003,

69/2004 in 68/2006.

Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/2006, 125/2008, 110/2009, 1/2010,

43/2010, 97/2010 in 13/2011.

Zakonu o drţavni upravi, Uradni list RS, št. 52/2002, 56/2003, 83/2003, 61/2004,

97/2004, 123/2004,24/2005, 93/2005, 113/2005, 48/2009.

Zakonu o gospodarskih druţbah Uradni list RS, št. 42/2006, 60/2006, 26/2007,

32/2007, 67/2007,10/2007, 10/2008, 68/2008, 23/2009, 42/2009, 65/2009, 83/2009.

Zakon o gospodarskih javnih sluţbah Uradni list RS, št. 32/1993, 30/1998, 127/2006,

38/2010.

Zakona o inšpekcijskem nadzoru Uradni list RS, št. 56/2002, 26/2007, 43/2007.

Zakona o lokalni samoupravi , Uradni list RS, št. 72/1993, 57/1994, 14/1995, 63/1995,

26/1997, 70/1997, 10/1998, 74/1998, 70/2000, 51/2002, 72/2005, 100/2005,

60/2007, 94/2007, 76/2008, 100/2008, 79/2009, 14/2010, 51/2010.

Zakon o policiji, Uradni list RS, št. 107/06-UPB6.

Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002,

73/2004, 119/2005, 126/2007, 65/2008, 8/2010.

51

Zakon o zavodih Uradni list RS, št. 12/1991, 45/1994, 8/1996, 18/1998, 36/2000,

127/2006.

Judikati:

– Odločba US RS, U-I-252/00.

– Sodba VS RS I Up 131/02.

– Sodba VS RS U166/82-5.

– Sodbo VS RS, U77/94-9.




– Sodba X Ips 1470/03.

– Sodba X Ips 79/05.

8.4 Viri iz medmrežja

Ministrstvo za javno upravo (MJU), URL=http://mju.gov.si

Ministrstvo za notranje zadeve, Policija RS, URL=http://www.policija.si

Ministrstvo za finance, Davčni urad Maribor,

URL=http://www.durs.gov.si/si/o_davcni_upravi/davcni_uradi_in_uradne_ure/davcni_u

rad_maribor/

52

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV

RS Republika Slovenija

EU Evropska unija

SEZNAM SLOVENSKIH PREVODOV TUJIH IZRAZOV

Prevodi iz angleškega jezika

rule of reason- načelo razumne presoje

Prevodi iz nemškega jezika

Bundesabgabenordnung – Zakon o pobiranju zveznih dajatev

53

9 PRILOGE

Seznam prilog

Priloga 1: Sklep o prisilni privedbi davčnega zavezanca

Priloga 2: Zaprosilo za prisilno privedbo davčnega zavezanca

Priloga 3: Izdani sklepi in zahtevki za prisilno privedbo davčnih zavezancev

Priloga 4: Izvedene prisilne privedbe davčnih zavezancev s strani policije

univerza v mariboru pravna fakulteta · 2017. 11. 27. · je posebni upravni postopek, vendar...

Documents