UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomski seminar

INDIVIDUALNE METODE ZA PREMAGOVANJE STRESA

Junij 2014 Sabrina Udrih

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega seminarja

INDIVIDUALNE METODE ZA PREMAGOVANJE STRESA

Individual Methods for Coping with Stress

Kandidatka: Sabrina Udrih Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Management in organizacija poslovanja Mentorica: prof. dr. Sonja Treven Študijsko leto: 2013/2014

Maribor, junij 2014

»Grazie di tutto, eternamente grazie. Meglio aver male che essere un fantasma.

Grazie per i tuoi giorni giovani che a me hai dedicato. Grazie per i tuoi fronte contro fronte.«

Biagio Antonacci

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Sonji Treven, ker me je znala prebrati in že ob iskanju ustrezne teme diplomskega seminarja razumela, v katero smer se nagibajo moja zanimanja. Tako sem lahko raziskovala in pisala o temi, ki me zanima, zaradi česar mi je bila hoja po poti nastajanja končnega izdelka v veselje in v užitek. Zahvaljujem se ji tudi za prijazno in hkrati strokovno svetovanje ter vodenje pri pisanju diplomskega seminarja.

Lektorici Ireni Štusej se zahvaljujem za skrben pregled mojega dela ter za odpravo slovničnih, pravopisnih in tipkarskih napak.

Za vso pomoč, spodbudo, razumevanje in podporo v času študija ter zato, ker so bili tam v vseh lepih in tudi manj lepih trenutkih, pa gre iskrena zahvala moji družini in prijateljem.

POVZETEK

Način življenja postaja vse bolj umeten. Ljudje se oddaljujejo od narave, ne poslušajo in ne upoštevajo več sebe, svojega telesa, temveč hitijo, da bi uspeli slediti in postati del sprememb, ki jih prinaša sodobno življenje. Posledično se povečujeta psihična in fizična obremenjenost, kar posameznika vodi v stres. Naravni stres človeku ni škodljiv, medtem ko je umeten stres vzrok številnim boleznim današnjega časa. S seboj prinaša mnoge negativne posledice, ki se kažejo na telesni, vedenjski, miselni, čustveni, zdravstveni in osebnostni ravni posameznika. Vendar pa je stres lahko tudi priložnost, da se posameznik začne kot oseba razvijati in rasti. To je mogoče doseči z individualnimi metodami za premagovanje stresa, saj z njimi ne premagujemo zgolj stresa kot takega, ampak postajamo tudi močnejša, bolj umirjena in ljubeča oseba.

Individualnih metod za premagovanje stresa je veliko. V diplomskem seminarju bomo predstavili jogo, meditacijo, vizualizacijo, psihoterapijo, hipnoterapijo, reiki, masažo, aromaterapijo, zdravljenje z zelišči, terapijo s pomočjo živali, ples, življenje v sedanjem trenutku, smeh in številne druge metode, s katerimi se je mogoče učinkovito spopasti s stresom in že preventivno preprečiti njegove škodljive posledice. Predstavili bomo tudi Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor, ki s ponudbo različnih vrst vadb skrbi za dobro počutje svojih članov, med katere sodijo tudi otroci, nosečnice in starostniki.

Ključne besede: stres, zdravje, osebnostna rast, individualne metode za premagovanje stresa, Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor

ABSTRACT

The way of life is becoming more and more artificial. People are distancing themselves from nature, they do not consider and listen to themselves and to their bodies any more, but only rush in order to follow and to become a part of the changes that are the result of the modern way of life. Mental and physical workloads are growing as a consequence, and push every individual person to suffer stress. Natural stress does not harm anyone, however, artificial stress is a cause for numerous modern diseases. It brings many negative consequences that get expressed at the physical, behavioural, mental, emotional, health and personal level of every individual. However, stress may also be an opportunity for an individual for personal development and growth. This may be achieved through individual methods for coping with stress as they not only help us to overcome stress as such, but help us to become a stronger, calmer and more loving person.

There are many methods to overcome stress. In this diploma seminar, we will present yoga, meditation, visualization, psychotherapy, hypnotherapy, Reiki, massage, aromatherapy, treatments with herbs, animal-assisted therapy, dance, living in the present moment, laugh and many other methods that can be used to help successfully cope with stress and implement preventive measures against its harmful effects. We will also present the Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor society (Yoga in Daily Life Maribor Society) that is engaged in offering various types of workouts for the welfare of its members, including children, pregnant women and the elderly.

Key Words: stress, health, personal growth, individual methods of coping with stress, Yoga in Daily Life Maribor Society

i

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

1.1 Opis področja in opredelitev problema ____________________________________________ 1

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave _________________________________________________ 2

1.3 Predpostavke in omejitve ________________________________________________________ 2

1.4 Predvidene metode raziskovanja _________________________________________________ 3

2 STRES ...................................................................................................................... 4

2.1 Opredelitev stresa ______________________________________________________________ 4

2.2 Naravni stres __________________________________________________________________ 5 2.2.1 Stres kot posledica občutka ogroženosti ................................................................................... 5

2.2.2 Stres kot posledica občutka ugodja ........................................................................................... 6

2.3 Umetni stres __________________________________________________________________ 6 2.3.1 Stres kot posledica resničnih omejitev iz okolja ....................................................................... 6 2.3.2 Stres kot posledica privzgojenih, namišljenih omejitev ............................................................ 7

2.4 Odziv na stres _________________________________________________________________ 7 2.4.1 Vedenjski odziv ......................................................................................................................... 8

2.4.2 Avtonomni odziv....................................................................................................................... 8

2.4.3 Hormonski odziv ...................................................................................................................... 8

2.5 Posledice stresa ________________________________________________________________ 9 2.5.1 Telesne posledice ...................................................................................................................... 9

2.5.2 Vedenjske posledice ................................................................................................................ 10

2.5.3 Miselne posledice ................................................................................................................... 10

2.5.4 Čustvene posledice ................................................................................................................. 10

2.5.5 Zdravstvene posledice.............................................................................................................. 11 2.5.6 Osebnostna rast ........................................................................................................................ 11

3 INDIVIDUALNE METODE ZA PREMAGOVANJE STRESA ...................... 12

3.1 Joga ________________________________________________________________________ 12

3.2 Meditacija ___________________________________________________________________ 13

3.3 Vizualizacija _________________________________________________________________ 14

3.4 Psihoterapija _________________________________________________________________ 14

3.5 Hipnoterapija ________________________________________________________________ 15 3.6 Avtogeni trening ______________________________________________________________ 15

3.7 Reiki ________________________________________________________________________ 16

3.8 Masaža ______________________________________________________________________ 17

3.9 Akupresura __________________________________________________________________ 18

3.10 Refleksologija ________________________________________________________________ 19

3.11 Terapija z zvokom in glasbo ____________________________________________________ 20 3.12 Aromaterapija _______________________________________________________________ 21

3.13 Homeopatija _________________________________________________________________ 23

3.14 Zdravljenje z zelišči ___________________________________________________________ 23

3.15 Hidroterapija ________________________________________________________________ 24

3.16 Pravilno dihanje ______________________________________________________________ 25 3.17 Terapija s pomočjo živali _______________________________________________________ 26

3.18 Zdrava prehrana _____________________________________________________________ 27

3.19 Telesna vadba ________________________________________________________________ 28

3.20 Ples _________________________________________________________________________ 29

3.21 Spanje ______________________________________________________________________ 30

3.22 Upravljanje s časom ___________________________________________________________ 31 3.23 Življenje v sedanjem trenutku __________________________________________________ 33

3.24 Življenjska poklicanost in smisel ________________________________________________ 34

3.25 Smeh _______________________________________________________________________ 34

ii

4 DRUŠTVO JOGA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU MARIBOR ..................... 36

4.1 Predstavitev Društva Joga v vsakdanjem življenju Maribor __________________________ 36

4.2 Vrste vadbe ___________________________________________________________________ 36 4.2.1 Klasična osemstopenjska vadba joge ...................................................................................... 36

4.2.2 Joga proti stresu ...................................................................................................................... 37

4.2.3 Joga za hrbtenico ..................................................................................................................... 37

4.2.4 Joga za nosečnice .................................................................................................................... 37

4.2.5 Joga za predšolske otroke ....................................................................................................... 38

4.2.6 Joga za starejše ........................................................................................................................ 39 4.2.7 Vadba Khatu Pranam ............................................................................................................... 40

4.2.8 Meditacija samoanalize ........................................................................................................... 40

4.3 Druge aktivnosti_______________________________________________________________ 41 4.3.1 Joga v parku ............................................................................................................................ 41

4.3.2 Vegetarijanske delavnice ......................................................................................................... 41

4.3.3 Duhovna srečanja – satsang .................................................................................................... 41

5 SKLEP .................................................................................................................... 43

LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 45

iii

KAZALO SLIK

SLIKA 1: JOGA OBRAZA .............................................................................................................................. 13

SLIKA 2: REFLEKSNE TOČKE NA STOPALIH .................................................................................................. 20

SLIKA 3: TERAPEVTSKI PES ......................................................................................................................... 27

SLIKA 4: JOGA ZA PREDŠOLSKE OTROKE .................................................................................................... 39

SLIKA 5: JOGA ZA STAREJŠE ........................................................................................................................ 40

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Ameriški inštitut za stres ugotavlja, da je za 75 odstotkov vseh obiskov ljudi pri zdravniku danes kriv stres. Druga statistika napoveduje, da bodo čez dobro desetletje najbolj razširjene zdravstvene težave razvitega sveta bolezni srca in ožilja ter depresija, ki so prav posledica stresa (Pretnar v Starc 2008, str. 14). Stres torej postaja resen problem 21. stoletja.

Na prvi pogled se zdi danes življenje dosti preprostejše, kot je bilo pred nekaj sto ali tisoč leti. Po hrano nam ni treba na lov, ampak le stopimo do trgovine, ki je že na vsakem koraku. Za oprana oblačila se nam ni potrebno mučiti; damo jih le v pralni stroj in pritisnemo na gumb. Če želimo priti v nekaj kilometrov oddaljen kraj, nam ni treba pešačiti, zajahati konja ali kolesariti, temveč se le usedemo v avto in se odpeljemo. Imamo telefone, računalnike, najsodobnejšo tehnologijo. Pa nam je vse to res olajšalo življenje ali pa ga je v resnici le še bolj zapletlo?

Dostikrat rešitev prinese nov problem ali več le-teh. Mogoče se danes redkeje znajdemo v situaciji, ko bi bili neposredno fizično ogroženi, medtem ko se je psihična ogroženost izjemno povečala. Dan za dnem se soočamo s preobremenjenostjo, hitrim življenjskim ritmom, težnjo po socialni in finančni varnosti, z bombardiranjem z informacijami, s številnimi skrbmi in strahovi, z nenehnim iskanjem potrditev in zadovoljitev v zunanjem svetu, ki navadno delujejo le na kratek rok. Tu so še pomanjkanje časa za čustveno in telesno sprostitev, čedalje večja odtujenost v odnosih, še najbolj kritična pa je odtujenost človeka s samim seboj.

Svet, v katerem živimo, se spreminja hitreje, kot smo se mi sposobni spreminjanju prilagoditi. Tako se naše telo na stresni dejavnik še vedno odzove enako kot telo naših prednikov pred nekaj tisočletji. Sprostijo se stresni hormoni, ki telo optimalno pripravijo na beg ali boj. Jamski človek je lahko te hormone v akciji pokuril, medtem ko so danes stresni dejavniki večinoma takšni, da nam ne omogočajo telesne reakcije, zaradi česar izplavljeni hormoni ostanejo v telesu neporabljeni, kar lahko vodi do kvarnih posledic. Do neke mere stres ni škodljiv, je celo koristen. Omogoča, da se lažje osredotočamo, sprejemamo odločitve in delujemo pozitivno. Če se približuje dogodek, ki je pomemben za nas, čutimo pritisk, na katerega se telo odzove. Ko je dogodek za nami, pa se ponovno sprostimo, telo zopet deluje normalno. Problem nastane, če stres traja in se ravnovesje v telesu ne obnovi. Takrat se pričnejo kazati neprijetne posledice stresa.

Metode za premagovanje stresa pripomorejo k naši osebnostni rasti, saj s skrbjo zase razvijamo ljubezen in spoštovanje do sebe. Ko se bolj spoštujemo in zavedamo sebe, ne izgubljamo toliko časa v iskanju površinskih zadovoljitev, ampak se usmerimo v prave, tiste, ob katerih čutimo, da nam igra srce. Tako postajamo bolj izpopolnjena, srečna in pozitivna oseba, kar se odraža tudi navzven. Posledično se na marsikaj, kar bi še nekoč za nas predstavljalo stresni dejavnik, odzovemo z nasmeškom, s stresnimi dejavniki pa smo se sposobni učinkoviteje in manj samouničujoče spopasti. Poleg nekaterih metod za premagovanje stresa bomo v diplomskem seminarju predstavili tudi Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor ter vadbe in ostale aktivnosti, ki jih društvo ponuja.

2

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen: Namen diplomskega seminarja je predstaviti vrste stresa in z njimi povezane stresne dejavnike. Predstavili bomo stresni odziv in telesne, vedenjske, miselne, čustvene in zdravstvene posledice stresa ter njegov vpliv na osebnostno rast. Stres je vedno bolj prisoten v našem življenju; zaradi mnogih negativnih posledic, ki jih povzroča, je pomembno, da se znamo z njim primerno soočiti. V ta namen bomo opisali številne individualne metode, s katerimi lahko učinkovito premagujemo stres. Predstavili pa bomo tudi Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor.

Cilji:

- opredeliti stres, predstaviti vrste stresa in z njimi povezane stresne dejavnike, - predstaviti vedenjski, avtonomni in hormonski odziv na stres, - predstaviti posledice, ki jih povzroči stres pri posamezniku, - predstaviti in opisati individualne metode za premagovanje stresa, - predstaviti Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor.

Hipoteze:

- Stres postaja vse večji problem današnjega časa in je odgovoren za nastanek številnih bolezni.

- Stres ni nujno negativen. - Obstajajo številne individualne metode, s katerimi lahko posameznik premaguje

stres. - Metode za premagovanje stresa se med seboj dopolnjujejo. - Z izvajanjem metod za premagovanje stresa pozitivno vplivamo tudi na

osebnostno rast.

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavke: - Stres je prisoten v življenju vsakega posameznika. - Stres lahko ima na človeka tudi ugoden vpliv. - Kar nekomu predstavlja vzrok za stres, ni nujno, da ga tudi drugemu. - Na stres se vsak posameznik različno odziva. - Stres lahko pripelje do hudih zdravstvenih težav, ki se kažejo tako na fizični kot

na psihični ravni posameznika. - Stres je mogoče premagovati s številnimi individualnimi metodami. - Individualne metode za premagovanje stresa pripomorejo k osebnostnemu

razvoju.

Omejitve: Zaradi želje po predstavitvi čim večjega števila individualnih metod za premagovanje stresa, posamezne metode ne bo mogoče podrobneje opisati. Tema diplomskega seminarja je tudi izredno obsežna, zaradi česar marsikatere priznane in zanimive metode, s katerimi lahko posameznik premaguje stres, ne bodo predstavljene.

3

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Diplomski seminar bo teoretičen. Nastal bo torej na osnovi študija literature in ostalih ustreznih virov. Pri predstavitvi Društva Joga v vsakdanjem življenju Maribor nam bo v veliko pomoč spletna stran društva. Na zastavljena raziskovalna vprašanja bomo odgovarjali z analizo in primerjavo dosedanjih znanstvenih spoznanj o predmetu raziskovanja, odkrivali posebnosti ter izpeljali bistvene ugotovitve in predloge.

Uporabljene teoretske metode bodo: - metoda analize, - metoda kompilacije in - metoda sinteze.

4

2 STRES

Zgodbo o stresu, kakršnega poznamo danes, je začel pisati Hans Selye. Leta 1925 je študiral medicino v Pragi. Že po prvih kliničnih predavanjih ter srečanjih z bolniki je njegovo pozornost pritegnilo nekaj, o čemer njegov profesor von Jaksch ni nikoli govoril. Namreč vse paciente so povezovali isti bolezenski znaki: slabost, vročina, pomanjkanje apetita, bolečine v mišicah in sklepih in podobno. Ti znaki ne povedo ničesar o kakšni določeni bolezni, zato jih je Selye opredelil kot »nespecifični znaki«, kasneje pa je sindrom imenoval »sindrom nespecifične obolelosti«. Deset let kasneje se je zopet srečal s tem sindromom, in sicer se je takrat v upanju, da odkrije nov hormon, ukvarjal z raziskovanjem spolnih hormonov. Najprej je podganam vbrizgaval izvlečke iz jajčnikov in poporodnih otrebkov. Pri poskusnih živalih so vedno nastopale enake reakcije: skorja nadobistnih žlez je nabreknila, razvili so se čiri na želodcu in dvanajsterniku, skrčil se je priželjc, pomanjšale so se bezgavke in vranica. Sklepal je, da je v njegovih izvlečkih doslej neznan hormon, a v vse skupaj podvomil, ko je ugotovil, da takšne reakcije sprožijo tudi izvlečki iz drugih tkiv in celo formalin. Spraševal se je, kako je z drugimi snovmi, in ugotovil, da je sindrom nespecifične obolelosti mogoče sprožiti tudi s hormoni, na primer z adrenalinom in inzulinom, ter da ta sindrom izzove prav vse, kar prizadene ali mogoče škoduje telesu. Tekom svojih raziskav je spoznal, da zgoraj omenjenih reakcij ne sprožijo le škodljivi fizikalni in kemijski dejavniki, ampak tudi fiziološki dogodki in duševna doživetja. Vsoto vseh teh nespecifičnih učinkov dejavnikov, kateri lahko vplivajo na telo, je nazadnje poimenoval z besedo »stres« (Lindemann 1982, str. 12-16).

2.1 Opredelitev stresa

Beseda stres izhaja iz angleščine (angl. stress) in se je na začetku uporabljala na področju fizike. Označuje pritisk, napetost, obremenitev oziroma silo, ki deluje na določeno površino. Ljudje, ki se ukvarjajo s stresom, ga prevajajo kot obremenitev, kar se nanaša na psihično obremenitev. Danes stres opredeljujemo kot odziv telesa na vsak stresni dejavnik (Starc 2007, str. 23).

Powell (1999, str. 6) pravi, da smo stresu podvrženi vsi. Določena količina stresa je koristna, ker nas spodbudi k večji učinkovitosti, medtem ko preveč stresa povzroči negativne posledice. Slednje velja tudi za premajhno stresno obremenitev, saj ta vodi v počasnost, brezvoljnost in neučinkovitost.

Obdobje stresa si najlažje predstavljamo s tehtnico, kjer so na eni strani zahteve, na drugi strani pa naše sposobnosti njihovega obvladovanja. Ko se tehtnica prevesi na stran previsokih zahtev, na primer, če se otežijo pogoji preživetja ali postanejo celo nevarni, nas občutek ogroženosti prisili, da poiščemo ustreznejše okolje (npr. živali se preselijo), ali pa povečamo naše sposobnosti njihovega obvladovanja (npr. živali dobijo kožuh, mi se topleje oblečemo). Ko pa se tehtnica prevesi na stran naših sposobnosti, nam to prinaša občutek zadovoljstva, varnosti in vznemirljivosti. Ta se po določenem času umiri in uravnoteži z novimi zahtevami (Schmidt 2001, str. 7).

Obstajajo številne definicije stresa. Dernovšek s soavtorji (2006, str. 8) pravi, da je stres fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi na dejavnik stresa oziroma stresor. Pri tem je stresor dogodek, oseba ali

5

predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in povzroči stres. Stresor začasno zmoti posameznikovo ravnovesje; stres je popolnoma normalno odzivanje na to dogajanje.

Po Ihanu (2004, str. 11) je stres reakcija celotnega telesa na nevarnost. Razvila se je v pradavnini kot priprava na soočenje z nevarnostjo, na primer s plenilsko zverjo. Danes se človek redko sooči s plenilsko zverjo, vendar naše telo kljub temu zelo pogosto sproži stresno reakcijo, saj se ta sproži vedno, ko smo ogroženi. Čeprav ne doživljamo napadov divjih zveri, se v zapleteni mreži medčloveških odnosov pogosto počutimo ogrožene.

Battison (1999, str. 6) pa je zapisal, da »stres ni le zdravstveno stanje, temveč splet telesnih, duševnih in čustvenih občutij, ki so posledice pritiskov, zaskrbljenosti in strahu.«

2.2 Naravni stres

Z naravnim stresom se srečujejo vsa živa bitja. Nastane kot posledica občutka ogroženosti, zaradi katere se telo pripravi na beg ali boj, kar je pomagalo človeštvu obstati. Lahko pa se pojavi kot posledica občutka ugodja, v tem primeru gre za prijetni stres (Schmidt 2001, str. 9).

2.2.1 Stres kot posledica občutka ogroženosti

Stres kot posledica občutka ogroženosti se pojavi kot reakcija na nevarnosti iz okolja. Ima nalogo obrambe, pobega ali napada (Schmidt, 2001, str. 9). Kot klasičen primer lahko navedemo primer jamskega človeka in sabljastega tigra. Čim je jamski človek zagledal sabljastega tigra, so njegovo telo preplavili stresni hormoni, kar je vodilo k napetosti njegovih organov in ga pripravilo na beg ali boj. Prvotno nas je ta odziv ubranil pred nevarnostjo in omogočil, da človek kot vrsta preživi (Kennedy & Jennings 2009, str. 84).

Človek še danes reagira na dejavnike, ki sprožijo občutek ogroženosti, tako, kot so nanje reagirali njegovi živalski predniki. V primeru nevarnosti tako človek kot žival v hipu sprožita vse razpoložljive sile, ki so v stiski potrebne (Lindemann 1982, str. 16). Kadar nam recimo naproti pridrvi avto ali nas hoče kdo napasti, telo vključi stanje najvišje pripravljenosti in je nared za delovanje. Takšen odziv se zaradi hitrosti in nujnosti imenuje alarmna reakcija ali preplah. Časa je zelo malo, zato se je potrebno v delčku sekunde odločiti o ustreznem delovanju – begu ali boju (Looker & Gregson 1993, str. 38).

Stres je v primeru ogroženosti naravna reakcija in telesu neškodljiv. Z obrambo, pobegom oziroma napadom se porabijo pripravljene nakopičene snovi v telesu, po prenehanju nevarnosti pa se telo zopet vrne v uravnoteženo stanje in prične normalno delovati (Schmidt 2001, str. 9).

6

2.2.2 Stres kot posledica občutka ugodja

Stres kot posledica občutka ugodja je pozitiven oziroma prijeten stres. Daje energijo, spodbudo, navdušenje in dviguje ustvarjalnost. Doživljanje prijetnega stresa je najboljša obramba proti umetnemu stresu. Doživljamo ga, kadar (Schmidt 2001, str. 10):

- Naša usposobljenost presega določeno zahtevo. Imamo občutek, da se bomo s situacijo z lahkoto soočili in jo obvladali, zato komaj čakamo nanjo ali jo iz želje po dokazovanju celo namerno izzovemo. Ta stres nastane pred samim doživetjem, v nas sproža prijetno, vznemirljivo pričakovanje in željo, da bi dogodek nastopil čim prej. Potencialni vzroki takšnega stresa so dobra pripravljenost na izpit, prikaz spretnosti, ki jih obvladamo, pričakovanje zmenka z ljubljeno osebo, trenutki pred ljubljenjem, dolgo pričakovana selitev v novo hišo, nakup obleke, sanjskega avtomobila, pričakovanje pomembnih dogodkov kot je rojstvo otroka, poroka ipd.

- Se povežemo s trenutkom. Gre za občutke sreče in zadovoljstva v trenutkih zmagoslavja, ob doseženih ciljih, meditaciji, sproščanju, ko se nam utrne dobra misel, ideja, v trenutkih hvaležnosti za to, kar nam je dano. Tudi v trenutkih, ki jih preživljamo s svojimi najdražjimi, z družino, s prijatelji, z ljubljeno osebo, v trenutkih občudovanja narave in vsega lepega …

2.3 Umetni stres

Umetni stres je človeku škodljiv in nastopi, ko zahteve presežejo naše zmogljivosti. Umeten je zato, ker ni poznan v naravi, temveč je izum človeka oziroma družbe, ki postavlja vedno višje kriterije in zahteve. Pogojuje eno najhujših bolezni našega časa. Sproža neprestane skrbi, napetosti in nezmožnost posameznika, da bi svoje življenje uravnovesil med zahtevami in zadovoljstvom, ki ga na eni strani daje dobro opravljeno delo, na drugi strani pa vse lepe stvari, zaradi katerih je vredno živeti (Schmidt 2001, str. 11).

Homo sapiens že več kot štirideset tisoč let ni spremenil svoje biološke sestave. Urbanizacija, industrializacija in razvoj visoke tehnologije so novi pojavi v evoluciji človeka. Ti so v izredno kratkem času povzročili velikanske spremembe okolja, na katere naš biološki sistem ni prilagojen, zato se z njimi še vedno soočamo s stresno reakcijo iz pradavnine. Nič čudnega torej ni, da trpimo, saj se naš zastareli biološki sistem že dolgo ne more več kosati s sodobnimi zahtevami in pritiski (Looker & Gregson 1993, str. 76-77).

Umetni stres nastane zaradi prehude obremenjenosti, občutka, da ne zmoremo več obvladovati vseh zahtev iz okolja. Ta občutek lahko nastane kot posledica resničnih omejitev iz okolja ali kot posledica privzgojenih, namišljenih omejitev (Schmidt 2001, str. 11).

2.3.1 Stres kot posledica resničnih omejitev iz okolja

Umetni stres kot posledico resničnih omejitev iz okolja sprožijo vzroki oziroma omejitve, na katere nimamo vpliva; teh omejitev pa ne moremo ali nočemo sprejeti kot dejstvo. Omejitve so na primer, da nekaj pokvarimo, razbijemo, uničimo, stojimo v cestnem zamašku, v vrsti pred blagajno, zamudimo letalo, izgubimo službo, izvemo za nezvestobo partnerja, za smrt ljubljene osebe … Lahko pa izberemo odnos, ki ga bomo

7

zavzeli do problema, in se naučimo sprejeti vse, kar se nam zgodi, saj nam to odpira drugačne možnosti, morda celo boljše, ki nam bodo koristile v nadaljnjem življenju (Schmidt 2001, str. 12). Eno od najpomembnejših spoznanj je, da nič na svetu ni dobro ali slabo oziroma pravilno ali nepravilno samo po sebi. Dogodki se nam takšni zdijo šele, ko jim damo pomen, jih primerjamo s preostalimi življenjskimi izkušnjami in ovrednotimo možne posledice. Glede na pomen, ki ga pripišemo okoliščinam in dogodkom, se bomo tudi počutili in obnašali. Če na nekaj gledamo v drugačni luči, temu pogosto pripišemo tudi drugačen pomen, zaradi česar ima na nas drugačen vpliv. Pomembno se je zavedati, da imamo na izbiro, v kakšni luči bomo nekaj videli oziroma kakšen pomen bomo temu pripisali (Gregorc 2014, str. 12-15).

2.3.2 Stres kot posledica privzgojenih, namišljenih omejitev

Do umetnega stresa, ki je posledica privzgojenih, namišljenih omejitev, pride zaradi moralnih in etičnih vrednot družbe, zastarelega mišljenja in predsodkov ter stereotipov, ki izvirajo iz duhovnih omejitev naših avtoritet in njihove kontrole nad nami. Ko nas preplavi občutek nesposobnosti, se v resnici za njim skriva sugerirana omejitev različnih avtoritet, naj bodo to starši, vzgojitelji ali družba. Četudi so vsi prepričani, da so omejitve v nas vsajali v naše dobro, je njihovo početje pustilo negativne posledice. Za vse kar smo si kdaj želeli storiti, a nismo, ali pa si danes želimo narediti, a si ne upamo, je razlog skupen. Nekdo nam je zaradi svojih omejenosti vzel vero v naše sposobnosti. Osebe, ki izvajajo avtoriteto moči, želijo namreč namesto nas misliti, sprejemati odločitve, nas kaznovati in nas obremenjujejo s svojimi omejitvami in strahovi. Stavki, s katerimi nam lahko avtoritativne osebe vzbujajo občutek krivde in jemljejo vero v nas, so na primer: »Misliš, da si nekaj posebnega?, »Naredi raje kaj pametnega, namesto da fantaziraš.«, »Sem ti rekel, da ti ne bo uspelo.«, »Nič nisi vreden.«, »Iz tebe tako nikoli nič ne bo.« (Schmidt 2001, str. 12).

2.4 Odziv na stres

Na vzroke stresa se vsak človek odziva po svoje, različno močno. Nekdo sploh ne občuti žalitve, ki je lahko stresna, medtem ko bo drugega prizadela in se bo še dolgo vznemirjal zaradi nje. V tem primeru imajo eni ljudje debelejšo kožo kot drugi. Tudi neumnost ali brezbrižnost varujeta pred stresom. Nekateri ljudje pa so toliko duševno uravnovešeni, da jih marsikateri stresni dejavnik sploh ne zmoti. Prav tako se lahko isti človek na isti stresni dejavnik odzove različno, saj je to odvisno tudi od njegovega trenutnega telesnega in duševnega stanja. Razlika je namreč, ali je spočit, pravkar iz dopusta, ali utrujen od dela (Lindemann 1982, str. 20).

Ihan (2004, str. 43) pravi, da je stres telesni odziv, ki ga sproži centralno živčevje zaradi velikega pritoka opozorilnih signalov - stresorjev. Ko centralno živčevje na podlagi izkušenj, strahov ali projekcij dojame neko spremembo kot morebitno nevarnost, ki je z rutinskimi življenjskimi prilagoditvami ni možno ugodno sprejeti ali se ji izogniti, nastane stres. Čustveni aktivaciji, katero sprožijo kognitivni sistemi velikih možganov in medmožganov, ko zaznajo stresor, sledijo tri temeljne vrste odzivov. S temi odzivi se človek prilagaja spremembam v svojem notranjem ali zunanjem okolju. Gre za vedenjski, avtonomni in hormonski odziv.

8

2.4.1 Vedenjski odziv

Za človeka je danes vedenjski odziv najpomembnejši in najučinkovitejši za uspešno prilagoditev na spremembe in odpravo stresnega vzroka. Ljudje smo visoko integrirana socialna bitja, zato so skoraj vse naše stresne situacije posledica spremenjenih psihosocialnih odnosov. Od vedenjske prilagoditve je odvisno, kako konstruktivno bomo razrešili stresno situacijo in si povrnili duševno in telesno ravnovesje. Nemalokdaj se zgodi, da stresno situacijo odpravljamo na napačen način in zgolj navidezno, s čimer se ta le poglablja in prinaša dolgoročno škodo (npr. kajenje, alkoholizem, zadolževanje …) (Ihan 2004, str. 44).

2.4.2 Avtonomni odziv

Avtonomni živčni sistem deluje brez naše volje, saj podzavestno upravlja delovanje organov. Sestavljen je iz dveh uravnoteženih sistemov, ki sta si po učinkih delovanja nasprotna. Njune učinke si je mogoče predstavljati s pedalom za plin (simpatikus) in zavoro (parasimpatikus) v avtomobilu. Spodbuda simpatikusa mobilizira vse telesne vire za soočenje telesa s stresno situacijo, medtem ko vzdraženje parasimpatikusa povzroči nasprotne učinke (upočasni srčni utrip, pospeši črevesno peristaltiko) in omogoča, da se telo spočije in regenerira. V trenutku, ko je naše telo aktivno, je to posledica delovanja simpatikusa in parasimpatikusa. Stimulacijo simpatikusa spremlja zaviranje parasimpatikusa in obratno, vzdraženje parasimpatikusa spremlja zaviranje simpatikusa. Simpatikus je kralj akcije, aktiven je podnevi, parasimpatikus pa je kralj noči in omogoča počitek ter regeneracijo (Starc 2007, str. 38-39).

Avtonomni stresni odziv spremeni delovanje organizma. Njegov nastanek sega daleč v evolucijo in je pripravil organizem na beg ali boj. Najprej se pokaže v aktiviranju simpatičnega živčevja, saj prek simpatičnih živcev spremeni delovanje številnih organov. To se zgodi že v nekaj sekundah, kaže pa se v pospešenem bitju srca, povečanem krvnem tlaku, pospešenem dihanju itd. Simpatični živci v sredici nadledvične žleze pa povzročijo izločanje hormona adrenalina in noradrenalina, o katerih bomo več povedali v naslednjem podpoglavju. Avtonomni stresni odziv je koristen predvsem za živali, ko se znajdejo v kratkotrajni, ogrožajoči nevarnosti. Ljudje pa se danes redko znajdemo v situacijah, ki bi nas neposredno ogrožale in bi nam avtonomni stresni odziv koristil. Koristen je pri vrhunskih športnikih, v vojaških akcijah in podobnih redkih situacijah, ali če se sproži zaradi okužbe, saj v takem primeru pomaga uravnavati imunski odziv. Ker so danes stresni dejavniki večinoma povezani s psihosocialnimi spremembami, na katere se lahko najučinkoviteje prilagodimo zgolj z vedenjskimi spremembami, je pri teh prilagoditvah avtonomni stresni odziv neučinkovit. Če je avtonomni stresni odziv kratkotrajen, organizmu ne povzroči večje škode. Dolgotrajni avtonomni stresni odziv pa je škodljiv za organizem in praviloma nastane kot posledica neuspešne psihosocialne reintegracije, ki bi jo moral posameznik izvesti s primernim vedenjskim odzivanjem (Ihan 2004, str. 45-47).

2.4.3 Hormonski odziv

Ukazi, s katerimi možgani vplivajo na delovanje organov, lahko potujejo tudi s pomočjo hormonov, ki nastajajo v žlezah z notranjim izločanjem. Hormoni po krvi potujejo v organe in jim prenesejo sporočilo, ki ga posamezni organ razbere kot navodilo za

9

spremembo delovanja. Hormonski stresni odziv v največji meri povzroča delovanje hormonov noradrenalina, adrenalina in kortizola (Looker & Gregson 1993, str. 50-51).

Kadar možgani ocenijo, da je nevarnost obvladljiva, pošlje hipotalamus simpatičnemu živčevju ukaz za izločanje noradrenalina. Noradrenalin nas pripravi na napad; njegovo delovanje občutimo kot agresivnost, vzburjenost, maksimalno budnost, (prijetno) vznemirjenost, večjo telesno moč, energijo, telesno pripravljenost in pozornost. Močno se poveča učinkovitost organizma, v možganih pa se sproščajo tudi hormoni ugodja. Kadar pa možgani ocenijo, da je nevarnost prevelika in ji ne bomo kos, dajo ukaz za izločanje hormona adrenalina, ki telo pripravi na beg (Ihan 2004, str. 50). Adrenalin v nekaj sekundah doseže vse organe in celice, na katere deluje. Razširi koronarne arterije in arterije v skeletnih mišicah, s čimer poveča njihovo hitrost in moč. Pospeši dihanje, mobilizira zaloge glukoze iz glikogena v mišicah in jetrih, razširi zenice in pospeši strjevanje krvi. Pri mentalnem ali telesnem stresu se njegova koncentracija za nekajkrat poveča, odvisno od nevarnosti stresne situacije. Med počitkom (podnevi ali ponoči) in med spanjem pa je raven adrenalina v krvi nizka. Noradrenalin ima v telesu podobne učinke kot adrenalin z razliko, da povzroča krčenje arterij po telesu (razen koronarnih) in zvišuje arterijski tlak. Njuna trajajoča čezmerna raven se kaže v številnih kvarnih učinkih, predvsem kot akutne srčno-žilne bolezni (Starc 2007, str. 41-42).

V primeru stresa, ki je človeku škodljiv, možgani ocenijo, da se obeta težko rešljiva, dolgotrajna nevarnost, zaradi česar se poveča izločanje hormona kortizola. (Ihan 2004, str. 50). Kortizol je hormon, ki je ključnega pomena za življenje. V jetrih spodbuja tvorbo glukoze iz beljakovin in tako zvišuje vrednost glukoze v krvi. Spodbuja razgradnjo beljakovin, prerazporeditev maščevja ter deluje protivnetno in protialergijsko (Starc 2007, str. 44-45). Stalno zvišan kortizol ima številne negativne učinke. Onemogoča spanec, počitek, okrevanje telesa, povzroča številne presnovne bolezni, negativno vpliva na možgane od zmanjšanih mentalnih sposobnosti do paničnih napadov in depresije, zaviralno vpliva na imunski sistem in ima številne druge kvarne učinke (Starc 2008, str. 193).

Hormone v telesu lahko primerjamo z glasbenimi inštrumenti v orkestru. Normalne vrednosti in razmerja hormonov prinašajo uglašeno glasbo, ko vsi skupaj igrajo. Hormonsko ravnovesje ne pomeni, da je vrednost hormonov ves čas konstantna. V tem razgibanem delovanju obstajajo referenčna območja in če ravni hormonskih vrednosti skačejo izven okvirjev teh območij, občutimo negativne znake, ki so značilni za hormonsko neravnovesje (Lifestylenatural 2014).

2.5 Posledice stresa

Izpostavljenost stresu, predvsem umetnemu, ki je človeku škodljiv, nosi številne posledice. Te so lahko telesne, vedenjske, miselne, čustvene, zdravstvene, lahko pa stres vpliva tudi na posameznikovo osebnostno rast. Omenjene posledice bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju, pri tem pa naj opomnimo, da seznami še zdaleč niso popolni, poleg tega pa imajo vse te posledice končno posledico v posameznikovem zdravju.

2.5.1 Telesne posledice

Telesne posledice stresa so (Powell 1999, str. 7): - povišan srčni utrip,

10

- povišan krvni sladkor, - visok krvni tlak, - težave z dihanjem, - težave s požiranjem, - slabost, - hiperventilacija, - napete, skrčene mišice, - bolečine v hrbtenici, - zmanjšana odpornost, - navali vročine in mraza, - pogosto uriniranje, - zardevanje, - težave s kožo, - potenje, - odrevenelost, - zbadanje v udih, - razširjene zenice, - suha usta.

2.5.2 Vedenjske posledice

Vedenjske posledice stresa so (Powell 1999, str. 7) : - nespečnost, - zgodnje zbujanje, - čustveni izbruhi, - agresivnost, - požrešnost ali izguba apetita, - alkoholizem, - kajenje, uživanje mamil, - podvrženost nesrečam, - izogibanje določenim situacijam, - pasivnost.

2.5.3 Miselne posledice

Miselne posledice stresa so (Powell 1999, str. 7): - težave s koncentracijo, - neodločnost, - težave s spominom, - pretirana občutljivost, - negativne misli o sebi, - sprevržene misli, - toga stališča.

2.5.4 Čustvene posledice

Čustvene posledice stresa so (Powell 1999, str. 7): - anksioznost (živčnost, napetost, fobije, panika), - depresija (nezadovoljstvo, žalost, nizko samospoštovanje, apatija, utrujenost), - občutki krivde in sramu,

11

- potrtost, - osamljenost, - ljubosumje.

2.5.5 Zdravstvene posledice

Zdravju najbolj škodujemo, če telesu ne dopustimo, da bi se med enim in drugim stresnim dogodkom vrnilo v normalno stanje. Tesnoba in strah silita telo v stalno pripravljenost in napetost, s čimer je povezano povišanje krvnega tlaka in holesterola v krvi, motnje v delovanju prebavil, plitvo dihanje, neenakomerno bitje srca itd. Ko se telo ne more več prilagajati nenehnim pritiskom in utrujajočim dejavnikom, reagira z boleznijo. S tem telo izda opozorilo, da nehajmo z neustreznim življenjskim slogom ali miselnimi zahtevami zavirati normalen ritem in delovanje telesa (Schmidt 2003, str. 19).

Zdravstvene posledice stresa so (Powell 1999, str. 7): - bolezni srca in ožilja, srčna kap, - želodčni čiri, slabost, sindrom razdražljivega črevesja, - migrena, glavobol, - astma, seneni nahod, - kožni izpuščaji, - neredne menstruacije, - diareja, - rak.

Stres je lahko tudi posledica bolezni. Bolezen človeka obremeni s strahovi in skrbmi. V njem povzroči žalost, osamljenost, občutek odvisnosti in nemoči. Prinaša spremembe in pogosto postavlja na glavo marsikatera dotedanja stališča, navade in vrednote. Mnoge bolezni, predvsem kronična obolenja, močno vplivajo na kakovost posameznikovega življenja. Dolgo zdravljenje v bolnišnicah umika posameznika iz domačega okolja in mu onemogoča izvajanje določenih poklicnih in družbenih aktivnosti. Prav tako ga omejuje v izvajanju ljubiteljskih in rekreativnih dejavnostih ter ga tako vse bolj oddaljuje od občutka lastne vrednosti in potrebnosti (Rakovec-Felser 1991, str. 61).

2.5.6 Osebnostna rast

V stresu se človek obnaša precej drugače in manj prijetno, kot bi se sicer brez stresa. Predvsem se v stresu utišajo evolucijsko mlajše možganske funkcije, ki so omogočile razvoj človeka v socializirano, racionalno, kulturno, ljubezensko, humorno, moralno in etično bitje. Pobudo nad uravnavanjem vedenja prevzamejo nagonske možganske funkcije, ki skušajo človeka rešiti iz nevarne situacije. Ljudje, ki živijo v nenehnem stresu, mnogokrat sploh ne kažejo svojih osebnostnih potez, ker njihovo osebnost nenehno prekriva stresna reakcija (Ihan 2004, str. 48). Pri tem lahko gre celo tako daleč, da stresna reakcija ne le prekriva, ampak postane njihova osebnost. V tem primeru stres na posameznikovo osebnostno rast vpliva zaviralno oziroma negativno. Kot pravi Božič (2003, str. 55), so lahko problemi tudi priložnosti, da postanemo boljši. Tako se lahko s premagovanjem stresa osebnostno razvijamo in rastemo, saj se moramo naučiti preseči miselnost, ki nas omejuje, se znebiti strahov, izboljšati samozavest in se motivirati za izzive slehernega dne. Ravno zato lahko rečemo, da nam stres koristi pri osebnostni rasti, saj nam na nekakšen prisiljen način pomaga, da nismo leni, da delamo na sebi in postajamo zrela, umirjena oseba.

12

3 INDIVIDUALNE METODE ZA PREMAGOVANJE STRESA

»Nekega dne je Brahma, gospodar bogov, sklical zborovanje nižjih bogov, da bi razpravljali o usodi človeštva. Takole so govorili: »Človeku hočemo dati prav takšno moč, kot jo imamo mi sami, toda te moči ne sme izkoriščati. Kako bi dosegli, da bi samo modri ljudje imeli dostop do te moči?« Eden izmed bogov je predlagal, da bi to moč zakopali v središče Zemlje, toda Brahma je pomislil, da bodo nekega dne ljudje, pohlepni moči, izkopali globoke vodnjake, da bi se dokopali do božanske moči. Nato je drugi predlagal globino oceanov, toda prej ali slej bi ljudje slabih namenov šli raziskovat morsko dno, da bi na površje prinesli moč bogov. Brahma je zato predlagal, da bi moč zakopali v največje globine vsakega človeka. Od tistega časa naprej ljudje v želji po moči tekajo sem in tja po zemlji in nebu, ne da bi se zavedali, da tisto, kar tako vneto iščejo, nosijo v sebi. Zadostovalo bi že, da bi se za trenutek ustavili in odprli svoje srce, pa bi našli kar iščejo.« (Newhouse 2000, str. 65).

Gre za simbolično zgodbo, ki ima jasno sporočilo. Ljudje imamo omejeno telesno moč, medtem ko so meje duševnosti dosti bolj oddaljene, zabrisane in manj znane. Svetniki, preroki in veliki modreci, so bili na začetku le preprosti ljudje, a so vsi želeli iz svojega življenja narediti koristno in dobro delo, v kar so vložili veliko truda. Vsak človek popolnoma samostojno izbere svojo življenjsko pot. Zunanji dogodki imajo toliko teže, kot jim je pripisujemo. Že občutek, da imamo možnost vplivati na izboljšanje svojega življenja, sam po sebi zmanjšuje stres. Vsi ljudje nosimo v sebi oazo miru in veselja, kar pomeni, da rešitev problematike stresa vsekakor obstaja, ampak jo moramo poiskati v sebi (ibid. str. 65). To nam lahko uspe preko različnih metod za premagovanje stresa; nekaj jih bomo predstavili v nadaljevanju. Pri tem je potrebno poudariti, da različnim ljudem odgovarjajo različne metode in da je teh toliko, da lahko prav vsak najde ustrezno zase. Poleg tega se določene med seboj tudi dopolnjujejo, sam uspeh pa je odvisen od vztrajnosti, zato bo včasih moralo preteči kar nekaj časa, da bosta naša potrpežljivost in trud bogato poplačana.

3.1 Joga

Joga izvira iz Indije. Svetu so jo podarili indijski svetniki in jogiji, ki so to znanost razvijali skozi tisočletja. Vodila jih je želja, da bi lahko pomagali ljudem v vseh življenjskih situacijah brez zdravil ali zunanjih pripomočkov. Iskali so metodo, ki bi bila odvisna le od stvari, ki so na voljo vsakemu človeku. To so telo, razum in duh (Maheshwarananda 1993, str. 10). Joga sestoji iz telesnih vaj in položajev, imenovanih asane, jogijskega dihanja, imenovanega pranajama, pravilne sprostitve ter pozitivnega mišljenja in meditacije. Asane oglašujejo živčni sistem, izboljšujejo krvni pretok, sproščajo napetost in stopnjujejo prožnost. Ko jih počasi in sproščeno izvajamo, ne razvijajo le snovnega telesa, temveč širijo tudi umske sposobnosti in spodbujajo duhovne zmožnosti. Globoko dihanje čisti in hrani snovno telo. Ko globoko vdihnemo, dovajamo telesu obilo kisika, prvine, ki je bistvena za vsako telesno celico. Ob izdihu pa odstranjujemo odpadne snovi. Dihanje povezuje snovno telo z baterijo, sončnim pletežem, kjer je nakopičeno veliko energije. S posebnimi tehnikami jogijskega dihanja (pranajama) se ta življenjska energija ali prana usmeri v telesno in umsko pomlajevanje. Počitek in sprostitev sta naravna načina, da telo znova napolnimo z energijo, saj sta telo

13

in um nenehno preobremenjena in v stresu, zato se njuna naravna učinkovitost krči. Jogijske metode na novo naučijo telo in mišice, da se povsem sprostijo. Redna meditacija pripomore k nadzoru, jasnejšemu umu in stopnjuje sposobnost osredotočenja. Pozitivno mišljenje pa prečisti razum in prinaša izkustvo modrosti in notranjega miru (Joga 1998, str. 10-11).

V tradicionalni indijski medicini, ki jo na zahodu poznamo kot ajurvedo, prevladuje prepričanje, da lahko pri kroničnih zdravstvenih stanjih, kjer zgolj zdravljenje z zdravili ni učinkovito, veliko pomaga joga. V starodavnih besedilih o jogi najdemo številne koristne nasvete glede telesnih položajev in dihalnih tehnik, ki lahko pomagajo pri različnih boleznih. Sčasoma so se na osnovi takih nasvetov izoblikovale precej prilagojene oblike vaj, ki ustrezajo potrebam posameznikov. Z vadbo joge se lahko borimo proti bolezni in dosežemo, da se bo naše telo v prihodnosti drugače odzvalo na enake dražljaje (Evans 2008, str. 231).

Poznamo veliko število pristopov in vrst joge. Nekatere od jog so bolj dinamične, druge sledijo striktnemu načrtu izvedenih sekvenc položajev in zaporedju, tretje so meditativne narave itd. V današnjem času se razvijajo tudi novi stili joge. Nekatere vrste joge so: Ashtanga joga, Kundalini joga, Hatha joga, Raja joga, Iyengar joga, Tantra joga, Nada joga, Krija joga, Joga v vsakdanjem življenju, Jnana joga, Bhakti joga, Bikram joga, Joga smeha, Joga obraza, Mantra joga, Karma joga idr. (Svetloba 2014).

Slika 1: Joga obraza

Vir: (Faceforceyoga 2014a).

3.2 Meditacija

Meditacija je tehnika sproščanja, ki izvira iz vzhoda. Gre za tehniko poglabljanja vase in razširjanja duševnih sposobnosti. Zaradi vsestranskega interesa jo na različne načine (čaščenje, koncentracija …) uporabljajo vse religije (Newhouse 2000, str. 157).

Poznamo več oblik meditacije. Za nekatere so značilne zapletene vizualizacijske tehnike, druge temeljijo na ponavljanju določenih besed ali glasov, imenovanih mantre. Učinek meditacije na telo je izmerljiv. Izboljša se sposobnost sproščanja, kakovost

14

spanca, zniža se krvni tlak, koristna pa je tudi za ljudi, ki trpijo zaradi bolezni stresa. Ker je za kvalitetno meditacijo potrebna vzravnana drža, se posledično z meditacijo popravi tudi telesna drža. Vpliv meditacije na um se kaže v izboljšanju koncentracije in večji samozadostnosti. Človek, ki meditira, lažje opusti razne odvisnosti, v katerih vidi beg pred resničnostjo. V nasprotju s tem pri meditaciji ne gre za beg iz resničnega sveta, temveč vodi do poglabljanja vase, večjega zavedanja sebe, namen tega pa je spreminjanje (Evans 2008, str. 172).

Ena od najosnovnejših oblik meditacije temelji na osredotočenju na en sam predmet oziroma situacijo. Poteka tako, da zavzamemo naš najljubši položaj za meditiranje, vzravnamo hrbtenico, pogled usmerimo k timusu in zapremo oči. Sledi umirjeno dihanje, v mislih pa se popolnoma osredotočimo na neki namišljen ali stvaren predmet oziroma situacijo. Nato pasivno razmišljamo o tem in odganjamo nadležne misli ter se v duhu vračamo k cilju. Sprva se nepomembne misli vsiljujejo vsakih nekaj sekund, z vztrajnostjo pa lahko podaljšamo presledke med njimi. Deset minut brez motenj je idealen dosežek, a so že dve ali tri nemotene minute dovolj za povrnitev notranjega miru in zmanjšanje napetosti (Battison 1999, str. 63).

3.3 Vizualizacija

Vizualizacija je metoda, pri kateri skušamo v mislih ustvariti predstavo dogodka, ki ga želimo doživeti. To kar si želimo, si moramo predstavljati, saj je to prvi korak k uresničitvi želje. Predstave in podobe projiciramo z močjo in s silo, kot bi imeli pred seboj ekran. Zavrtimo si film, v katerem imamo glavno vlogo, in si kadre ogledamo z vseh zornih kotov. Smo le pozoren igralec in v kadre ne mešamo čustev in samoljubja. Bolj kot je neka misel intenzivna, bolj vpliva na podzavest. Ko je podzavest o neki stvari prepričana, podzavestno delujemo tako, da se ta stvar zgodi. Na svojo podzavest vplivamo tako, da si ustvarimo in ponavljamo močne misli. Lahko si predstavljamo tudi vonj, besede, hrup, vzdušje ali le podobo določenega dogodka. Tehnike vizualizacije so izjemno učinkovite in močne, zato je pomembno, da jih uporabljamo zgolj v konstruktivne namene, kajti vsakdo prej ali slej žanje sadove svojih dejanj. Z vizualizacijo lahko pomagamo tako sebi kot drugim (Newhouse 2000, str. 159-160).

3.4 Psihoterapija

»Psihoterapija je namerna uporaba kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spremeniti klientovo vedenje, mišljenje, čustva in/ali druge osebnostne značilnosti v smer, ki jo klient želi« (Prochaska in Norcross 2003, povzeto po Žvelc et al. 2011, str. 1).

Obstaja več smeri, ki raziskujejo miselne procese pri psihoterapiji, psihoterapevtske tehnike pa segajo od preprostega svetovanja do celovitih psihoanalitičnih teorij, ki analizirajo čustva za dejanskimi težavami in iščejo poti njihove osvoboditve. Pri psihoterapiji gre za posameznikovo željo, da bi se o sebi in svojih težavah z nekom pogovoril. Pomeni prostor, v katerem lahko posameznik z občutkom zaupanja in brez strahu ter obsojanja izrazi svoje težave. Pogovor je podoben pogovoru z dobrim prijateljem in terapevtova naloga ni zgolj poslušanje, ampak predvsem podpora klientovim mislim, tako da se ta odpre in spregovori o vsem, kar mu tisti trenutek leži na duši. Velik del psihoterapije temelji na pasivnem poslušanju. Do psihoterapevtovih občasnih prekinitev pride z namenom ustavljanja pri točkah, ki se jih klient izogiba, jih

15

nejasno izraža ali jih niti ne opazi. Pri psihoterapiji je odnos med terapevtom in klientom pomembnejši kot pri katerikoli drugi terapiji in včasih je potrebnega kar nekaj časa, da vzpostavita pravo zaupanje in povezavo (Evans 2008, str. 176).

Psihoterapija je primerna za ljudi v vseh starostnih obdobjih. V psihoterapevtsko obravnavo se lahko vključijo otroci, mladostniki, odrasli in starostniki. S psihoterapijo lahko posameznik razreši različne težave, kot so: anksiozne, depresivne motnje in druge čustvene motnje, psihotične motnje, psihosomatske motnje, vedenjske težave, težave z odvisnostjo, osebnostne motnje, motnje hranjenja, spolne motnje in težave v odnosih (Žvelc et al. 2011, str. 8).

3.5 Hipnoterapija

Hipnoterapija je metoda zdravljenja, pri kateri se uporablja hipnoza. Izraz »hipnoza« izvira iz grške besede hypnos, ki pomeni spanje, a v resnici gre za dve različni stanji. Oseba, ki je v hipnozi, ne spi, ampak se običajno še bolj zaveda dogajanja okoli sebe. Hipnozo lahko opredelimo kot stanje globoke sproščenosti in povečanega zavedanja vključno z letargičnim občutkom miru. V stanju hipnoze se poveča sposobnost sprejemanja sugestij in iskanja potlačenih spominov, ki so v naši podzavesti. Stanje hipnoze je zelo prijetno, a nič več kot to in je v določenih pogledih podobno stanju, ki ga dosežemo med jogo ali meditacijo. Za terapevtski učinek je potrebno sodelovanje med terapevtom in pacientom (Evans 2008, str. 164).

Hipnoza lahko pomaga ozdraviti ali ozdravi številne bolezni. Uspeh zdravljenja je odvisen tako od terapevta kot od pacienta. Za terapevta je pomembno, da tehniko zdravljenja s hipnozo dobro obvlada. V klasični medicini se pozablja na pomen bolnikove vloge pri zdravljenju. Če se bolnik zaradi kakršnegakoli razloga, običajno nezavednega, ne želi otresti svojega simptoma, mu ne bo pomagala nobena terapija. Zato je pomembno, da zna terapevt pri zdravljenju s hipnozo izbrskati razlog in pripraviti bolnika do tega, da ga sprejme (Kerforne 2000, str. 15).

Zaradi medijev je med ljudmi razširjena napačna predstava o hipnozi, saj hipnotizerji v nekaterih televizijskih oddajah kombinirajo enostavne tehnike hipnoze z magijo ali čarovništvom. Njihov namen je zgolj pritegnitev in zabava gledalcev; pravim hipnotizerjem s tem povzročajo precejšnjo škodo. Ravno zaradi njihovega medijskega vpliva obstaja med ljudmi bojazen, da se lahko hipnotizirano osebo prisili v delovanje proti lastni volji. Ta bojazen lahko zavira postopek hipnoze ali pa vpliva na njegovo učinkovitost. V resnici je hipnoza uspešna le v primeru, ko se oseba zanjo prostovoljno in zavestno odloči. Tudi v globoki hipnozi ne bo nihče naredil nečesa, kar je v nasprotju z njegovimi življenjskimi načeli. Če pride do tega, pomeni, da izraža svoje potlačene želje, ki jih stanje zavednega ne pozna. Vendar je stvar etike, da terapevt ne izzove obnašanja, ki bi ga pacienti v budnem stanju obsojali (ibid. str. 15).

3.6 Avtogeni trening

Avtogeni trening (v nadaljevanju tudi AT) je pri nas ena najbolj poznanih metod preprečevanja in zdravljenja stresa. Gre za preprosto obliko samohipnoze, ki jo človek doseže z avtosugestijo in samosprostitvijo (Lindemann 1982, str. 110).

16

Načeloma se AT lahko nauči vsak, ki želi izboljšati svoje počutje, je pozitivno naravnan do vplivanja na samega sebe in ima zadostno mero motivacije za vsakodnevno vadbo. Izkušnje pravijo, da je učenje AT uspešnejše, če imamo že na začetku konkreten razlog za vadbo, pa naj gre za slabo koncentracijo, živčnost ali pogoste glavobole. AT ni primeren za ljudi, ki trpijo zaradi težkih psihoz. Nenadzorovana vadba lahko vodi do napačnih indikacij, napak pri vadbi in zdravju škodljivih naravnanosti, zato je na začetku najprimernejša vadba pod strokovnim vodstvom (Avtogeni 2008, str. 23-24).

Avtogeni trening sestoji iz šestih vaj za zmanjševanje napetosti psihične koncentracije. Te so (Luban-Plozza & Pozzi 1994, str. 111):

- popuščanje mišične napetosti (vaja teže), - popuščanje toplote v žilnih stenah (vaja toplote), - vaja za srce, - vaja za dihanje, - vaja za sončni pletež in - vaja za hladno čelo.

Vsaka vaja ima naslednje tri elemente (Avtogeni 2008, str. 34):

1. zavzamemo položaj za vajo, 2. v mislih si ponavljamo formulo, 3. preklic.

Avtogeni trening se prilagaja vsakemu posamezniku in ni neutemeljeno mišljenje, da kolikor je vaditeljev, toliko je avtogenih treningov. Vsak človek je enota zase in vsak ima določene manjše prilagoditve pri sprejemanju vaj avtogenega treninga, kar je povsem naravno. Pri avtogenem treningu ne gre za mistiko ali abstraktne svetove, ampak za inštrument, s katerim lahko posameznik preprečuje preveliko porabo energije v vrvežu današnjega časa in odkrije v sebi moči, ki so mu dane že po naravi, a so zaradi določenih življenjskih ovir zavrte. Avtogeni trening je šola življenja, z njim ne dosežemo le sproščanja telesa, temveč tudi duha (Gruden 1999, str. 10).

3.7 Reiki

Ljudje večinoma živimo zelo hektično in neharmonično. V kratkih obdobjih se izmenjujejo pomembne in obremenjujoče situacije, ki so tako izrazite, da dostikrat preobremenijo živce in organe. Takšna ekstremna doživetja počasi vodijo do nezanimanja, odrekanja in cinizma, zaradi česar pogosto iščemo odrešitve v površnih doživetjih (veliko, pogosto, bogato, lepo). Ta iskanja pa zopet povzročijo stres, saj gre za doživetja, v katerih ni mogoče najti trajnega zadovoljstva in harmonije. Življenje se pretežno odvija v zunanjosti (želja po uveljavljanju) in notranjosti (odrekanje). Kar doživimo, ostane na površini osebnosti in ne moremo združiti s človekovo bitjo, ker ta nima odnosa do nalog, ki so ji bile dane za inkarnacijo (Lübeck 1995, str. 20).

Beseda reiki je sestavljena iz dveh zlogov. Rei, ki pomeni »univerzalna«, in ki, ki pomeni »življenjska energija«1. V vsakemu izmed nas je delček te energije, sicer bi bil naš obstoj nemogoč. To energijo poseduje tudi vsako bitje v naravi. Ljudje imamo že v

1 Na Japonskem ji rečejo ki, na Kitajskem chi ali qi (izg. či) in v Indiji prana (Brown 2005, str. 8).

17

svojih genetskih kodah vsajeno seme reikija, zato zadostuje, da mojster reikija z iniciacijo odpre dodatni tok te energije (Ostermann 1997, str. 33).

Reiki je najpreprostejša metoda zdravljenja s pomočjo življenjske energije, spiritualne energije, energije univerzuma ali kakorkoli jo poimenujemo. Je zdravljenje ljudi, živali in rastlin z energijo brezpogojne ljubezni in svetlobe ter se izvaja s polaganjem rok ali pošiljanjem energije na daljavo. Reiki uporabljamo za zdravljenje, izboljšanje počutja, osebni razvoj, odpravo blokad in negativnih miselnih vzorcev, zaščito, odpravo zasvojenosti in izboljšanje medosebnih odnosov. V reiki te posveti mojster. Učenca uskladi s to energijo, s čimer mu da dovoljenje za uporabo in odpre njegove čakre za prenos univerzalne energije. Vsak sprejme reiki na tisti stopnji razumevanja, na kateri se nahaja v času posvetitve. Nadaljnji napredek pa je odvisen od našega dela (Frumen 2012, str. 19-21).

Pri reikiju poznamo tri stopnje, nato sledi še učiteljska oziroma mojstrska stopnja. Prva stopnja se nanaša na naše fizično telo in je namenjena delu na sebi. Naše fizično telo se začne očiščevati, spreminjati in uravnovešati. Druga stopnja je namenjena čustvenemu in mentalnemu telesu. Naša čustva in misli se začnejo spreminjati, prihajati v ravnovesje in harmonijo. Misli, ki so za nas škodljive, destruktivne, počasi odhajajo, pojavlja se več dobrih, pozitivnih. Tretja stopnja pa se nanaša na duhovno raven (Zavor 2013).

Reiki z rednim izvajanjem vaj umirja tokove življenja. Postopoma se notranji in zunanji način življenja ugladita. Ko se približujemo popolni osebni življenjski poti, nemir in površnost počasi izgineta. Iz zavestne želje po učenju se poraja zadovoljstvo, kar pripomore k bogatenju osebnosti in zvišuje kakovost življenja. Fizične in psihične bolezni se izboljšujejo in pozdravijo, ali jih je mogoče ozdraviti z medicinskimi metodami, ki so prej odpovedale (Lübeck 1995, str. 20).

3.8 Masaža

Za masažo lahko nedvomno rečemo, da je najstarejša oblika zdravljenja. Lajšanje bolečin z dotikom, skrb za udobje drugega in izkazovanje ljubezni so stari toliko kot človeštvo, vsi ti nagoni pa so prisotni tudi pri živalih, saj je to naraven način zbliževanja in izmenjevanja čustev. Masaža odpravlja stres, izčrpanost, tegobo, krepi imunski sistem, ohranja prožnost notranjih organov, blaži bolečine in vzbuja občutek ugodja. Na masažo pogosto gledamo kot na dejavnost, za katero sta potrebna dva, vendar se lahko masiramo tudi sami. Že, če si le podrgnemo čelo ali napeto mišico na ramenu, sami sebi privoščimo nekakšno minimasažo (Evans 2008, str. 184-186).

Obstajajo različne masažne tehnike, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju (povzeto po Keating et al. 2013, str. 114-123):

- Blago glajenje. Blago glajenje je zelo sproščujoča tehnika, ki uporablja rahel dotik in blago drsenje z dlanmi po koži. Je najbolj preprosta masažna tehnika v aromaterapiji.

- Držanje. Tehnika držanja greje, sprošča in mobilizira mišično tkivo. Izvaja se tako, da del telesa, kot je roka ali noga, primemo in ga nekaj časa držimo. S to tehniko lahko začnemo in končamo masažo.

- Lahno drsenje. Gre za blago različico tehnike drsenja, ki ji včasih pravijo tudi drsenje čez živčne točke. Pri tej tehniki s konicami prstov v lahnem in počasnem

18

ritmu drsimo čez del telesa, ki ga masiramo. Gibi lahko potekajo tudi tik nad kožo, kjer deluje energetsko polje, ki obdaja prejemnika. Nekatere ljudi ta tehnika žgečka.

- Drsenje. Blago tekoče drsenje prstnih konic čez območje telesa lahko uporabljamo pred pretrkavanjem ali pa kot samostojno masažo za sproščanje kateregakoli dela telesa. To je ena najbolj vsestranskih tehnik masaže, ki je najbolj učinkovita, ko jo uporabimo za zaključek masaže.

- Gnetenje. Gnetenje se vedno uporablja po blagem glajenju pri švedski masaži, ko so mišice že ogrete. Tehnika s palci, prsti in dlanmi dviguje, valja, stiska in premika mehko tkivo mišic, kar blaži napetost.

- Masiranje s trenjem. Ta natančna tehnika, pri kateri se premikajo površinske mišice, fascija ali koža čez kosti, po navadi uporablja majhne krožne ali ravne gibe čez koščena območja telesa. To je tehnika, ki čudovito sprošča in blaži, ko jo uporabimo na sencih.

- Tresenje. Tehnika tresenja blaži in sprošča napetost v mišicah in sklepih. Preprosto vzpostavimo stik s prsti in dlanmi, jih tresemo ter si zamišljamo, da naše roke sproščajo valove napetosti.

- Pretrkavanje. Pretrkavanje se uporablja na koncu švedske masaže ali aromaterapije. Obsega šest tehnik, ki jih je treba izvajati s sproščenimi rokami in prsti v ponavljajočem se ritmičnem udarjanju, ki deluje kot odboj. Te tehnike so: (i) sekljanje, ki se izvaja z robovi dlani in mezinci obeh rok, (ii) masiranje s skodelicami, pri čemer s prsti in dlanmi oblikujemo skodelici in ritmično pritiskamo na masirano območje, (iii) trepljanje z dlanmi, (iv) udarjanje s pestmi (v) skubljenje, pri čemer ščipamo in vlečemo kožo na območjih, kjer se ta zlahka naguba in (vi) pretrkavanje s prsti.

- Akupresura. Pri tej tehniki s palci, prsti in dlanmi pritiskamo na izbrane točke telesa, kar povzroča zaželene učinke. Te točke so del energetskega sistema, v katerem se energija pretaka po kanalih do organov in posameznih delov telesa. Podrobneje jo bomo predstavili v naslednjem podpoglavju.

- Raztezanje. Raztezanje je najprimerneje uporabiti po popolni masaži telesa, ko je območje ogreto in sproščeno. Raztezanje podaljšuje mišična vlakna, kar obnavlja njihovo normalno delovanje. Pri raztezanju je potrebno paziti, da ne povzročamo bolečin.

3.9 Akupresura

Akupresura je več kot 3000 let stara kitajska metoda za odpravljanje bolečin. Imenuje se tudi digitopresura ali akupunktura brez uporabe igel. Akupresura temelji na teoriji 14 velikih akupunkturnih meridijanov, ki si jih lahko predstavljamo kot nevidne kanale, polne življenjske energije, imenovane či. Razvejani so po celem telesu ter povezani z glavnimi, življenjsko pomembnimi organi. Zaradi te povezave je mogoče pojasniti, zakaj lahko na primer s pritiskom določene točke na nogi okrepimo delovanje tako oddaljenega organa kot so jetra. Meridijani so nam lahko v pomoč tudi pri odkrivanju energijskih blokad v telesu, ki se izražajo z bolečino in pri pomanjkanju energije či, ki se kaže v poslabšanem delovanju organa, vezanega na ta meridijan (Edde 1989, str. 7).

Vsak meridijan ima določeno število akupresurnih točk, imenovanih tsubo, pri akupresuri se s palci in drugimi prsti, dlanmi, komolci, koleni in podplati pritiska na

19

ustrezne točke, s čimer se umiri ali stimulira energijo či vzdolž celotnega meridijana (Brown 2005, str. 22).

Akupresura povečuje sposobnost telesa za samozdravljenje, preprečuje razvoj bolezni, najuspešnejša pa je pri odpravljanju bolezenskih stanj, ki so posledice stresa, kot so alergije, astma, bolečine v križu, migrene, nespečnost, napetost in depresija (Battison 1999, str. 74). Izvajamo jo lahko tudi sami, saj je, kot pravi Edde (1989, str. 7), brez škodljivih stranskih učinkov tudi v primerih, ko je ne izvajamo pravilno. Za izvajanje niso potrebni nobeni instrumenti, igle ali zdravila, ampak zadostujejo naše roke oziroma prsti. Metoda stimulacije pa je preprosta in se jo zlahka naučimo.

3.10 Refleksologija

Refleksologija je stara več tisoč let, saj je omenjena že v kitajskih kot tudi v egipčanskih rokopisih in se uporablja kot dopolnilo konvencionalni medicini. Temelji na zdravilni moči dotika, pri čemer gre za masiranje nekaterih točk na podplatih (pri samopomoči tudi na dlaneh). Tako imenovane refleksne točke se ujemajo z določenim organom ali delom telesa, pri čemer desni podplat ustreza desni polovici telesa, levi podplat pa levi polovici. Refleksolog zdravi simptome in išče vzroke za bolezenska stanja. Ko se s pacientom pogovori o težavah, ki ga pestijo, mu pregleda podplate in prične z zelo natančno masažo. Ta vsebuje čvrsto pritiskanje s palci in ostalimi prsti na določene točke na obeh podplatih, ki se ujemajo s prizadetimi deli telesa. Načeloma so ti deli med masažo še posebej mehki, mehkoba pa izraža stopnjo neravnovesja v telesu. Izkušen refleksolog po mehkobi tkiva presodi, s kakšno močjo mora pritiskati na refleksne točke, pri čemer je potrebno upoštevati, da nimamo vsi ljudje enako občutljivih podplatov (Battison 1999, str. 75-76).

Že samo krčenje in sproščanje stopal ugodno vpliva na prekrvavitev in sprosti telo. Nežno masažo stopal lahko tako izvajamo tudi doma, vendar ne zmore nadomestiti strokovne refleksne masaže. Refleksologija je izjemno učinkovita pri odpravljanju težav, povezanih s stresom, lajšanju bolečin in izboljšanju delovanja nekaterih organov. Lahko se uporablja tudi kot pomoč pri postavitvi diagnoze, saj je mogoče s pritiskanjem na občutljive refleksne točke odkriti izvor telesnih težav (Evans 2008, str. 197).

20

Slika 2: Refleksne točke na stopalih

Vir: (Med.over.net 2012).

3.11 Terapija z zvokom in glasbo

Zvok je valovanje, ki ga ustvarjajo nihajoči delci ali telesa. Je energija, ki jo najdemo ne le na našem planetu, temveč v celotnem vesolju. Zaradi omejenosti človeške fiziologije naša ušesa zaznajo le majhen del tega širokega vibracijskega spektra. Na kozmični lestvici zvok predstavlja univerzalno nevidno moč, ki omogoča spremembe na fizični, čustveni, duševni in duhovni ravni. Glasba je posebna vrsta zvoka. Je vsesplošen in neomejen človeški jezik. Jezik posvetitve v obredih prehajanja, vodnik skozi labirinte razširjene zavesti, pot h globinskemu zdravljenju in duhovni izpolnitvi. Začetki zdravljenja z zvokom in še posebej z glasbo segajo v predzgodovino (Dewhurst-Maddock 1999, str. 8).

Zvočni valovi z vstopom v telo sprožijo v celicah tresljaje z isto frekvenco, kar pomaga obnoviti in okrepiti organizem. Voda, ki jo vsebujejo tkiva, pomaga pri prenašanju zvoka; učinek je podoben globinski masaži na atomski in molekularni ravni. Atomi, molekule, celice, tkiva in organi nenehno oddajajo frekvence na telesni, čustveni, duševni in duhovni ravni (ibid. str. 13).

Zvok odpravlja napetosti in stare zapise travm, ki smo jih pripravljeni opustiti. Na poškodovanem telesu ima več dela, zato oseba na tem delu telesa močneje čuti določene občutke, kot je na primer ščemenje. Zvok in glasba vplivata na delovanje možganov, srčni utrip in dihanje. Po besedah terapevtov zvok odstranjuje energijske zastoje, harmonizira čakre, vzpostavlja notranje ravnovesje, umirja in preprečuje razne psihične napetosti in težave, krepi notranje organe, sprošča napetosti telesa, zmanjšuje bolečino

21

in obnavlja telo. Zvok tudi preprečuje in zmanjšuje utrujenost ter stres, izboljšuje kakovost življenja, pozitivno vpliva na osebnostno rast, zdravi čustva in v človeku prebuja speče možnosti. Terapevti pri svojem delu uporabljajo glasbila, kot so gongi, kristalne sklede, himalajske pojoče posode, ropotulje, didžeridu in bobni (Jug 2014).

Kot že omenjeno, so gongi eno od glasbil, ki se jih uporablja pri terapiji z zvokom. Gong sodi v skupino glasbil, imenovano idiofoni. Gre za glasbila, ki sama ustvarjajo zvok, ko po njih drgnemo, udarjamo ali z njimi trzamo brez drugih materialov. Navadno so kovinski, okrogli in imajo zapognjen rob. Tradicionalno so bronasti, najdemo pa tudi gonge iz drugih kovin in zlitin. Gongi s ploščato površino so znani kot moški gongi, imajo nekončno intonacijo in nanje se ne udarja na sredini. Gongi z izbočeno sredino so znani kot ženski gongi, imajo končno intonacijo, nanje se vedno udarja na sredini. So različnih velikosti, od 15 cm do skoraj treh metrov v premeru. Običajno se zvok proizvaja s tolkalcem ali kladivom, na Javi pa nanje udarjajo s pestjo (Benton 2010, str. 6-7).

Močan zvok gonga stimulira dermatome na telesu. To so deli povrhnjice, ki se začnejo na hrbtenici in nadaljujejo po celem telesu. Dermatomi so preko živcev povezani z različnimi deli telesa in ustreznimi deli hrbtenjače. Z zvočnimi valovi jih lahko stimuliramo podobno, kot se to dogaja pri masaži, in preko njih vplivamo na organe in ostale dele telesa. Na fizični ravni zvok gonga spodbuja prekrvavitev in stimulira živčne končiče, kar pomaga, kadar okrevamo po poškodbah, pri katerih so bili poškodovani živci. Prav tako zvok gonga pozitivno vpliva na našo čustveno energijo. Ker njegov zvok globoko sprošča, je idealen tudi za premagovanje stresa (ibid. str. 34-35).

3.12 Aromaterapija

Aromaterapija je metoda zdravljenja z uporabo eteričnih olj. Že prve civilizacije, zlasti egipčanska in grška, so priporočale uporabo dišav za blaženje stresa, naporov ter povečanje telesnega in duševnega zdravja. Danes pa je tudi znanstveno potrjeno, da imajo posamezna eterična olja širok spekter terapevtskih lastnosti (Keating et al. 2013, str. 12). Tako na primer sivkino eterično olje zmanjšuje stres in nespečnost, hladi kožo in blaži bolečino pri pikih žuželk. Eterično olje vrtnice deluje antidepresivno, krepčilno in je afrodiziak. Eterično olje kamilice pa je najbolj blažilno olje, zmanjšuje tesnobo, stres, alergije in predmenstrualni sindrom (Evans 2008, str. 138).

Eterična olja so izvlečki aromatičnih rastlin, znani tudi kot esence ali esencialna olja. Eterična olja se zbirajo v žlezah ali mešičkih v vlaknih rastline; njihova vloga je v tem, da prispevajo k boljšemu opraševanju, pomagajo rastlini preživeti in odganjajo plenilce. Eterična olja se lahko nahajajo v različnih delih rastline. Nekaj jih bomo našteli v nadaljevanju (Sibley 2008, str. 9):

- cvetovi (sivka, vrtnica), - plodovi (limona), - listi (evkalipt), - jagode (črni poper), - smola iz lubja (kadilna bozvelija), - storži (cipresa), - korenika (ingver), - korenine trav (vetiverija).

22

Eterična olja je mogoče pridelati s parno destilacijo, pri čemer dajo rastlinski material v veliko posodo ali kotel iz nerjavečega jekla. Nato skozi material spustijo paro pod tlakom, zaradi česar rastlinska vlakna oddajo eterična olja v obliki dišeče meglice, ki skozi cev potuje v kondenzator. Tam jo obda hladna voda, ki zniža njeno temperaturo, tako da se ponovno spremeni v aromatično tekočino. Na gladini te tekočine plava eterično olje, ki ga zlahka odstranijo. Pridelati pa ju je mogoče tudi z navadnim iztiskanjem in iztiskanjem s topilom. Prva metoda se uporablja zlasti pri citrusih, kot so bergamotka limona, limeta, mandarina in pomaranča, pri njej se eterično olje v stiskalnici iztisne iz rastlinskega materiala. Pri iztiskanju s topilom pa sodelujejo kemična sredstva, navadno pridobljena iz nafte, ki eterično olje ločijo od rastlinskega materiala. Na tak način pridobljene dišave so priljubljene v industriji parfumov, saj zagotavljajo visoko naravno kakovost, medtem ko je v aromaterapiji prisoten strah, da olja vsebujejo tudi sledove topila, kar lahko povzroči alergijski odziv (Keating et al. 2013, str. 12). Kot zanimivost lahko povemo, da je za eno žličko vrtničnega olja potrebnih tudi do 5000 vrtnic (Evans 2008, str. 138).

Glavni načini uporabe eteričnih olj so: masaža, kopel, inhalacija in vdihavanje hlapov v prostoru. Poleg teh obstajajo še drugi, na primer savnanje in obkladki. Podrobneje jih bomo predstavili v nadaljevanju (povzeto po Postić 2006, str. 54-66):

- Masaža. Masaža je eden najučinkovitejših načinov uporabe eteričnih olj. Z uporabo eteričnih olj pri masaži stopimo v svet zdravljenja, v katerem sta združena zdravilni dotik rok in vonj zdravilnih dišav. Že samo to deluje blagodejno, pomaga pregnati potrtost in pospeši zdravilne procese v telesu. Pri masaži vedno uporabljamo eterična olja, zmešana z osnovnimi, nosilnimi olji (marelično olje, sončnično olje, mandljevo olje, grozdno olje …), saj eteričnih olj zaradi močne koncentracije ni priporočljivo dajati neposredno na kožo.

- Kopel. Pri kopeli prav tako kot pri masaži istočasno olja absorbiramo skozi kožo in vdihujemo. Ker eterična olja niso topna v vodi, potrebujemo emulgator. Med materiali, ki jih najdemo v gospodinjstvu, je najprimernejša sladka smetana. En deciliter smetane zmešamo z nekaj kapljicami eteričnega olja (odvisno od želenega učinka) in to vlijemo v vodo. V dišečo kopel se potopimo oprhani, ker med kopeljo ne smemo uporabljati mila; z umivanjem po njej pa uničimo njen učinek, ker odstranimo eterična olja s kože. Takšna kopel zmanjšuje telesne in duševne utrujenosti, stres, napetosti, izloča škodljive snovi iz presnove, izboljša krvni in limfni obtok, blaži bolečine, kožna vnetja in povzroča užitek.

- Inhalacija in vdihavanje hlapov v prostoru. Eterična olja hlapijo, ko pridejo v stik z zrakom in oddajajo svoj vonj v okolico. Tako jih lahko vdihujemo neposredno (s pomočjo inhalatorja) ali posredno (ko vdihujemo hlape v prostoru). Olja lahko v zrak izparevajo s pomočjo aroma svetilke, električnih razpršilcev ali podlage za eterična olja. Razpršena olja v zraku dišeče oplemenitijo prostor, v katerem se nahajamo, in ga razkužijo, saj vsa eterična olja delujejo antiseptično.

- Obkladki. Obkladke pripravimo tako, da pet kapljic eteričnega olja kanemo v en deciliter vode, premešamo in v vodo namočimo tkanino (gazo, vato, robec ipd.), jo ožamemo in položimo na mesto, ki ga zdravimo. Na tak način lajšamo gnojna obolenja, blažimo vnetja, bolečino, zmanjšujemo oteklino, izboljšamo gibljivost sklepov in zmanjšujemo telesno ter duševno utrujenost.

- Savna. Toplota in para v savni odpirata pore na koži in s tem izločata škodljive snovi iz telesa. Hladna voda, ki ji sledi, pore zapira, napne in osveži kožo.

23

Eterična olja lahko v savni uporabimo tako, da v pol litra vode, s katero polivamo kamenje, kapnemo 3-4 kapljice eteričnega olja.

Aromaterapija ima blagodejni vpliv na telesno, miselno in duhovno raven tistih, ki potrebujejo nego. Zdravje prikazuje kot pozitivno stanje, ne kot odsotnost bolezni. Poudarja enkratnost posameznika, zaradi česar je potrebno zdravljenje prilagoditi potrebam vsakega človeka posebej. Z vonjanjem in uživanjem v aromah eteričnih olj drobne molekule skozi nos vdirajo v telo in pošiljajo kemične znake možganom, naj izboljšajo razpoloženje (Sibley 2008, str. 15).

3.13 Homeopatija

Beseda homeopatija izvira iz grških besed homios, ki pomeni enak, in pathos, ki pomeni trpeti. Zdravljenje temelji na načelu enakosti, kar pomeni, da dajemo bolniku majhne odmerke pripravkov, ki bi pri zdravem človeku povzročile enake simptome, kot jih ima bolnik. Homeopatija se zelo dobro obnese pri zdravljenju alergij. Do številnih med njimi pride zaradi oslabelosti imunskega sistema, ta pa je posledica stresa (Battison 1999, str. 74).

Njeni začetki segajo na konec 18. stoletja, sam postopek pa je bil poznan že veliko prej. Okrog leta 1780 je nemški zdravnik Samuel Hahnemann pričel nasprotovati agresivnim postopkom zdravljenja, ki so jih takrat uporabljali v medicini, kot sta na primer puščanje krvi in čiščenje telesa, ker naj bi bolnika še bolj oslabila. Med prevajanjem knjige o zeliščih je naletel na trditev, da lubje kininovca (iz katerega so kasneje začeli pridobivati kinin) pomaga zdraviti malarijo, saj deluje tako, da stisne tkiva. Tako se je odločil lubje kininovca preizkusiti na sebi. Po nekaj dneh so se mu začeli pojavljati simptomi malarije, čeprav bolezni sploh ni imel. Ugotovil je, da simptomi niso bili znamenje bolezni, ampak poskus telesa, da bolezen premaga, kininovec je namreč ta telesni odziv le še okrepil. Na sebi in svojih prijateljih je preizkušal še druge pripravke in nazadnje zapisal: »similia similibus curantur«, kar pomeni: »podobno se zdravi s podobnim«. Homeopatija ima naslednja načela (Evans 2008, str. 143):

- Homeopatski pripravki sprožijo večji imunski odziv, s čimer pospešijo zdravljenje.

- Pripravek sam po sebi ne ozdravi, ampak zdravljenje izvira iz nas samih. - Pravo zdravilo je tisto, ki pri zdravem človeku povzroči enake simptome, kot jih

bolezen povzroča pri bolnem. - Da bi kar se da omejili ali celo preprečili poslabšanje simptomov, je potrebno

pripravke dajati v zelo majhnih odmerkih. - Z redčenjem in močnim stresanjem se učinek pripravka potencira, zato je tako

njegov učinek hitrejši in večji.

3.14 Zdravljenje z zelišči

Kulture po celem svetu so že od nekdaj uporabljale različna zelišča za zdravljenje. Nekatere, kot sta indijska in kitajska, imajo močno zeliščno tradicijo že stoletja, v Evropi in Severni Ameriki pa se je ta vedno bolj umikala pred vse večjim vplivom zahodne medicine. Danes zanimanje za naravne pripravke znova narašča in zelišča postajajo čedalje bolj cenjena, saj so varna in imajo številne zdravilne učinke. Tako se poklicni zdravilci srečujejo tudi z ljudmi, ki jih pestijo resne ali kronične bolezni.

24

Njihov način dela je takšen, da pri zdravljenju upoštevajo celostno zdravstveno stanje bolnika in ne zgolj simptomov bolezni. Takšen celosten pristop je le še razlog več, zaradi katerega postaja naravno zdravilstvo vedno bolj priljubljeno. Zeliščno zdravilstvo poudarja pomen preprečevanja bolezni in skrbi za zdravje tudi, ko je naše telo načeloma ozdravljeno. Prav to pa številne ljudi pritegne k vsakodnevni uporabi zelišč (Evans 2008, str. 126). Zdravilna zelišča najdemo v različnih oblikah, in sicer (ibid. str. 128-131):

- listnata zelišča (bazilika, peteršilj, meta, majaron, rožmarin, žajbelj, timijan …), - aromatična semena (janež, koper, komarček, kumina, kardamom, koriander …), - plodovi in čebulice (feferoni, česen, brinove jagode, poprova zrna …), - gomolji in skorja (cimet, ingver, hren, krompir …).

Mnoga zelišča vsebujejo veliko vitaminov, mineralov in mikroelementov. Imajo tudi izvrstne presnovne lastnosti ter bogato aromo. Zaradi vseh teh lastnosti je njihova uporaba v prehrani med najprimernejšimi načini uživanja zdravilnih zelišč (ibid. str. 126). Pater Simon Ašič, eden najpomembnejših predstavnikov slovenskega zeliščarstva, omenja še druge načine uporabe zdravilnih zelišč. Kot pravi Ašič (1990, str. 198) lahko iz njih pripravljamo čaje, sirupe in sokove, alkoholne izvlečke in tinkture, praške, obkladke in ovitke, poparke za kopeli in mazila. Čaji in ostali pripravki iz zdravilnih rastlin imajo pred kemičnimi sredstvi (tablete itd.) to prednost, da navadno nimajo škodljivih stranskih učinkov. Za zdravje pa so pomembni, ker čistijo kri, preprečujejo in blažijo vnetja, pomirjajo, urejajo krvni obtok in presnovo ter ohranjajo normalno telesno temperaturo. Poleg tega izpirajo iz telesa strupene kemične snovi, ki pridejo vanj s kondenzirano, umetno, gnojeno ali škropljeno hrano in jih telo ne more samo izločiti. Zaradi vitaminov, naravnega sladkorja in drugih snovi pa tudi krepijo naš organizem.

3.15 Hidroterapija

Hidroterapija je zdravljenje s pomočjo vode in izvira iz starodavnih civilizacij. Že Grki in Rimljani so uporabljali tople in hladne kopeli; mnoga evropska zdravilišča so nastala na krajih rimskih kopališč. Tudi ameriški staroselci so poznali številne hidroterapevtske tehnike in za telesno in duhovno čiščenje uporabljali potilnice. Skozi čas se je precej znanja o tem izgubilo. Zasluge za ponovno oživitev hidroterapije v Evropi pripisujejo bavarskemu menihu Sebastianu Kneippu. Bil je prepričan, da so sposobnosti za zdravljenje ljudem prirojene in da je z vodo mogoče spodbuditi ali pospešiti telesu lastno sposobnost zdravljenja. Njegove zamisli živijo še danes in tako je v Nemčiji kar petdeset različnih oblik zdravljenja z vodo. Najbolj znane so vroče-hladne vodne kopeli. To so sedeče kopeli, pri katerih je spodnji del trupa okrog bokov potopljen v vročo ali hladno vodo, stopala pa imamo v kopeli z nasprotno temperaturo vode, da bi spodbudili krvni obtok. Nekatere druge oblike hidroterapije so še uporaba hladne vode pod pritiskom, razne oblike drgnjenja, povijanje telesa z vročimi ali hladnimi ovitki in kopeli z dodatnimi sestavinami npr. kopeli z blatom, kopalnimi solmi ali morsko vodo (talasoterapija), ki so namenjene posameznikom s prav določenimi težavami (Evans 2008, str. 160).

Hidroterapija pospešuje izločanje endorfinov, ki pomagajo blažiti bolečino in sproščati napetost. Ena od oblik hidroterapije je hidrokopel oziroma kopel z mehurčki. Ti sproščajo napetost v mišicah, zmanjšujejo oteklost sklepov in tako povečujejo gibljivost ter lajšajo bolečino. Drobni mehurčki, ki jih proizvaja hidrokopel, imajo na telo

25

pomirjevalen učinek in pomagajo odpraviti stres in napetost. Pomembna oblika hidroterapije sta tudi vadba v bazenu s toplo vodo in plavanje. Vadba v vodi je blag način razgibavanja mišic in sklepov, saj voda s silo vzgona nudi sklepom podporo, lajša gibanje in nudi upor za krepitev mišic. Medtem pa namakanje v topli vodi poviša telesno temperaturo, razširi žile in tako pospeši prekrvavitev. S plavanjem v topli vodi zmanjšamo okorelost sklepov, krepimo oslabele mišice in lajšamo mišične krče. Kadar nas nekaj boli ali smo pod stresom, se v telesu povečata srčni utrip in krvni pritisk. Z redno hidroterapijo je mogoče te simptome ublažiti, saj sprošča otekle sklepe in upočasni proces odziva na stres. Tako se lahko sprostimo, pozabimo na skrbi in se lažje spopademo z bolečino (Slovenia-terme 2014).

3.16 Pravilno dihanje

Dihanje oskrbuje telo s kisikom in odnaša iz njega ogljikov dioksid, ki je produkt metabolizma. Začne se s prvim dihom ob rojstvu in nas spremlja vse do zadnjega diha ob smrti. Je bistvena značilnost vseh živih bitij. Dihanje ne pomeni le preskrbe celic s kisikom, ampak je naša energijska komunikacija s kozmosom (Zagorc 1994, str. 24).

Kadar smo sproščeni in zadovoljni, je naše dihanje enakomerno in umirjeno. Pri tem se premikata trebušna prepona in ves prsni koš. Ob znakih telesnega ali duševnega vznemirjenja se ritem dihanja spremeni. To postane hitrejše, neenakomerno, z globokimi vdihi, ki zagotavljajo organizmu več zraka. V primeru, da pri dihanju uporabljamo le zgornji del prsnega koša, je dihanje plitvo. Hitro, plitvo dihanje pospeši izločanje ogljikovega dioksida iz krvi. Tako lahko človek v stresu vdihne več kisika, ko ga potrebuje, in izdihne več ogljikovega dioksida. To vodi do neravnovesja obeh plinov v organizmu (Battison 1999, str. 58-59). Powell (1999, str. 130), kot posledico takega neravnovesja navaja zoženje krvnih žil v možganih, upočasnjeno cirkulacijo kisika, trzanje mišic, palpitacije, omotičnost, bolečine v prsih in slabost. Gre za tako imenovano hiperventilacijo.

Nekateri z leti razvijejo izjemno slabe dihalne navade, ki jim onemogočajo normalno dihanje. To je posledica kroničnega stresa in slabe drže. Ti ljudje dihajo hitro in plitvo tudi, kadar so sproščeni. Čeprav dihanje nadzoruje avtonomni živčni sistem, ki deluje podzavestno, brez naše volje, je mogoče delovanje nekaterih delov tega sistema s pozitivnimi ukazi tudi preusmeriti, kar pomeni, da se lahko naučimo nadzorovati in uravnavati svoje dihanje, kadar je to potrebno. Pri tem se je najbolje osredotočiti na izdih, sproščujoči del dihalnega procesa (Battison 1999, str. 59).

Jogijskemu dihanju se pripisujejo naslednje prednosti: telo postane močno in zdravo, odvečna maščoba izgine, obraz postane jasen, oči svetlejše, glas pa nežen in ubran. Izboljša se koncentracija, prebava in očisti celotno telo. Stalna vadba prebudi skrite duhovne moči in vodi do sreče ter moči (Zagorc 1994, str. 25). Popolno jogijsko dihanje združuje tri načine dihanja, ki se pri zdravem in naravnem dihanju povezujejo v tekoči val, ki ob vdihu potuje od spodaj navzgor, ob izdihu pa od zgoraj navzdol. Pri vdihu se trebušna stena izboči, prsni koš se razširi, pri izdihu pa se trebušna stena in prsni koš vrneta v izhodiščni položaj. Načini dihanja so (Maheshwarananda 2000, str. 22):

- Trebušno dihanje ali dihanje s prepono. Ob vdihu se prepona skrči, pomakne navzdol in stisne organe v trebušni votlini, tako da se trebušna stena izboči. Ob izdihu se prepona vrne v izhodiščni položaj, trebušna stena je znova ploska. Izdih je nedejavni proces, vdih pa dejavni. Trebušno dihanje je temelj dihanja.

26

Popolnoma izkoristi pljučne zmogljivosti, upočasni dihanje in poglobi sprostitev.

- Prsno dihanje. Ob vdihu se dvignejo rebra, tako da se prsni koš razširi. Ob izdihu se rebra vrnejo v izhodiščni položaj. Vdihne se manj zraka. Prsno dihanje je hitrejše in plitvejše kot trebušno dihanje.

- Dihanje z vršički pljuč. Pri tem dihanju se pljučni vršički napolnijo z zrakom. Ob vdihu se dvigne gornji del prsnega koša s ključnicami, ob izdihu se vrne v izhodiščni položaj. Dihanje je zelo plitvo in hitro.

3.17 Terapija s pomočjo živali

Živali so imele v preteklosti ključno vlogo za življenje ljudi. Na začetku so predstavljale le vir prehrane, ponekod so jih začeli religiozno častiti. Kasneje so spoznali, da so živali uporabne za mnogo stvari. Tako so jih pričeli uporabljati kot prevozna sredstva, za pomoč pri delu na poljih, v gozdovih, za pomoč pri lovu in za svojo varnost. Počasi pa so spoznali, da je žival lahko tudi prijatelj, družabnik (Marinšek in Tušak 2007, str. 11).

Storitve, ki jih lahko nudi terapevtski par (terapevtska žival in njen vodnik), skupno imenujemo terapija s pomočjo živali, podrobneje pa jih delimo na dve podveji, in sicer (Ilič 2013, str. 12):

- Aktivnosti s pomočjo živali. Vanje so zajeti družabništvo in igre. Poleg uporabnika in terapevtske živali je prisoten tudi vodnik terapevtske živali, medtem ko prisotnost strokovne osebe ni nujno potrebna. Gre za dejavnost s terapevtskim učinkom, ne gre pa za terapijo v medicinskem pomenu besede. Težave uporabnika niso opredeljene, prav tako se ne zastavi ciljev terapije in ne beleži njenih učinkov.

- Terapija s pomočjo živali. Gre za zahtevnejšo dejavnost, čeprav lahko vključuje tudi družabništvo in igre. Pri terapiji s pomočjo živali je vedno prisotna strokovna oseba. Prepoznajo in opredelijo se težave uporabnika, vodnik živali in strokovna oseba se dogovorita, katere cilje bo potrebno doseči, in naredita načrt, kako bodo doseženi. Poleg tega je pomembno merjenje napredka v doseganju ciljev.

Pri aktivnostih s pomočjo živali se uporablja živali, ki so bile izbrane s strogimi kriteriji in izšolane. Te nato spremljajo svoje lastnike na obiskih v bolnišnicah, domovih za ostarele, zavodih in podobnih ustanovah. Glavni cilj tega programa je socializacija. Pri terapiji s pomočjo živali se uporablja živali, ki so vključene v program po vnaprej določenih strogih pravilih in so bile v vseh pogledih preizkušene, veterinarsko pregledane, izšolane za poslušnost in so uspešno zaključile poskusno dobo v bolnišnici. Te živali uporabljajo strokovnjaki pri zdravljenju, ki je usmerjeno k določenemu cilju, kot pomoč bolnikom pri doseganju optimalnega učinka. Primerne živali za terapijo so psi, mačke, ribe, ptiči, hrčki, konji, morski prašički, zajci in druge domače živali, kot so koze, ovce, kokoši, prašiči, krave, kjer pogoji to omogočajo pa tudi delfini (Marinšek in Tušak 2007, str. 141).

Terapevtska žival izredno pozitivno vpliva na zdravje človeka. Pozitivnih učinkov je veliko in jih v grobem delimo v tri skupine (Ilič 2013, str. 12):

- Učinki na fizični ravni: hitrejše in lažje okrevanje po poškodbah, hitrejše celjenje ran, uporaba živčno mišičnega sistema, blagodejen vpliv na krvožilni sistem, ne nazadnje pa ne smemo pozabiti oziroma zanemariti moči dotika.

27

- Učinki na psihični ravni: izboljšanje samopodobe in samospoštovanja, umirjenost, sproščenost, sposobnost gledati iz različnih kotov ali stališč, povečanje samozaupanja, krepitev stika z realnostjo, pozitivna čustva in izkušnje.

- Učinki na socialni ravni: zmanjšanje občutka osamljenosti, stik z zunanjim svetom, zmanjšanje strahu pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi, večanje težnje po sodelovanju, izgradnja zdrave osebne distance ter vzpostavitev bližine.

Slika 3: Terapevtski pes

Vir: (Pes.si 2014).

3.18 Zdrava prehrana

Zdrava prehrana ugodno vpliva na razpoloženje in vitalnost, daje energijo, krepi mišice, pospešuje krvni obtok, varuje pred boleznimi, izboljšuje imunski sistem in zagotavlja moč za obrambo pred stresi vsakdanjega življenja (Powell 1999, str. 134). Zdravo prehranjevanje je sestavljeno iz uravnotežene, varne in varovalne prehrane. Z uravnoteženo prehrano preprečujemo deficitarne bolezni2 in debelost, z varno prehrano preprečujemo akutne in kronične zastrupitve z aditivi3 in s kontaminanti4 v hrani, medtem ko z varovalno prehrano preprečujemo sodobne civilizacijske bolezni5 (Starc 2008, str. 312).

2 Deficitarne bolezni – bolezni in stanja, ki nastanejo zaradi pomanjkanja ene ali več hranilnih snovi, ki jih organizem potrebuje, zaradi motenj v uživanju ali prebavi, ali zaradi bistveno povečanih potreb po posameznih hranilnih snoveh (Radivo 2012).

3 Aditivi – snovi in kemikalije, ki jih uporabljamo za izboljševanje kakovosti, polepšanja živila, varnosti ali podaljševanja roka uporabe (Starc 2008, str. 313).

4 Kontaminanti – onesnaževala v živilih. Onesnaževalo je vsaka snov, ki ni namerno dodana hrani in je v njej kot posledica proizvodnje (vključno s postopki v poljedelstvu, živinoreji in veterinarski medicini), izdelave, predelave, priprave, obdelave, predstavljanja, pakiranja, prevoza ali shranjevanja take hrane ali kot posledica onesnaženosti okolja (Mz.gov.si 2014).

5 Civilizacijske bolezni – civilizacijske bolezni so povezane s preobiljem. Značilne so za razviti svet. Močno so povezane s sedečim življenjskim slogom, telesno nedejavnostjo, kajenjem in tveganim pitjem alkoholnih pijač. So posledica nezdravega življenjskega sloga (Radivo 2012).

28

Hrana mora biti takšna, da organizem iz nje pridobi vso potrebno energijo in gradbene snovi. Prilagojena mora biti potrebam človeka, te pa se spreminjajo glede na starost in razvojno obdobje, delo in druge dejavnosti, bolezni in mnoge življenjske okoliščine (Ihan 2004, str. 134). Otroci in najstniki zaradi rasti potrebujejo več beljakovin in hranljivih snovi, podobno tudi nosečnice. Potrebo po bolj kalorični hrani imajo športniki in ljudje, ki opravljajo težka fizična dela, medtem ko starejši ljudje in tisti, ki se manj gibljejo, potrebujejo manj kalorično hrano. Vsi pa potrebujemo svežo, polnovredno in raznoliko prehrano, v kateri uživamo. Dobro si je zagotoviti več obrokov dnevno in ne pozabiti na zadostne količine pitja vode ali nesladkanega čaja (Evans 2008, str. 152).

Nekatera živila, kot so na primer sladkor, sol, alkohol in kofein, vplivajo na razpoloženje. V primeru, da jih zaužijemo preveč, povzročijo stres (Powell 1999, str. 134). Sladkor, sadni sokovi in vsa sladka živila povzročijo, da sladkor hitro preide v kri. To ne vpliva samo na delovanje inzulina, ampak negativno učinkuje tudi na stresni hormon kortizol. Ta se izloča vsakič, ko raven sladkorja v krvi upade, potem ko pojemo ali spijemo kaj sladkega. Zaradi tega je raven kortizola kronično visoka. To vodi v izločanje inzulina, ker je v telesu preveč sladkorja, končna posledica pa je inzulinska odpornost. Inzulinska odpornost je stanje, pri katerem celice postanejo odporne na učinke tega hormona. Telo začne izločati čedalje več inzulina, da bi zmoglo presnoviti hrano. Kadar se razvije inzulinska odpornost oziroma imamo preveč inzulina, se zredimo (Faceforceyoga 2014b). Povprečen odrasel človek potrebuje dnevno 1,4 gramov soli, zgornja meja je 5 gramov Pri našem načinu prehranjevanja dnevno zaužijemo kar 11–14,3 gramov soli (Nesoli 2014). Znanstveno je potrjeno, da veliko soli v hrani lahko poveča tveganje za srčno-žilne bolezni. Sol zvišuje krvni pritisk, ki je nevaren dejavnik tveganja za nastanek možganske kapi, srčnega infarkta, srčnega popuščanja, za razvoj ateroskleroze in bolezni ledvic. Z zmanjšanjem količine soli v prehrani lahko znižamo krvni pritisk, še posebno, kadar je to del zdrave prehrane. Ob manjšem soljenju je tudi delovanje zdravil za znižanje krvnega pritiska učinkovitejše (Kaplan-Pavlovčič 2014). V zmernih količinah je alkohol lahko sestavina zdrave prehrane. Njegovi najboljši lastnosti sta, da zmanjšuje nevarnost srčnega infarkta in daje občutek sproščenosti. Nasprotno pa lahko pretirano pitje alkohola pripomore k depresivnosti in povišanju krvnega tlaka. Povzroči lahko tudi upadanje ravni testosterona in spolne sle ter poškoduje jetra, možganske celice in srčno mišico (Battison 1999, str. 35). Kava, pravi čaj in kokakola vsebujejo kofein, ki zvišuje raven kortizola, adrenalina in noradrenalina. Po zaužitju kofeina je njihova vrednost v krvi višja od ravni zabeleženih vrednosti, izzvanih z mentalnim stresom. S tem kofein povzroča nižji prag in močnejši stresni odziv. Ko učinek stresnih hormonov izzveni, nastopi utrujenost, kar osebo spodbudi k novemu zaužitju kave oziroma kofeina. Takšen začaran krog na koncu dne povzroči utrujenost in izčrpanost ter vodi do številnih zdravstvenih problemov (Starc 2008, str. 194-195).

3.19 Telesna vadba

Učinek telesne vadbe na telo in zdravje najbolje ponazarja latinski rek »zdrav duh v zdravem telesu«. Premalo gibanja in pretežno sedeče delo povzročata oslabitev telesa in številne težave z zdravjem. Telesna vadba je pomembna v vseh življenjskih obdobjih. Za otroke, da razvijejo čvrste kosti in mišice, za odrasle, da ohranjajo telesno kondicijo in zdravje ter za starejše, da zmanjšajo vpliv osteoporoze in čim dlje ostanejo gibljivi. Redna telesna vadba je torej koristna za vsakogar. Vpliva tudi na izboljšanje delovanja

29

srca in pljuč, učvrsti mišice, vpliva na pravilno telesno držo, zmanjšuje skrbi in učinek stresa, izboljšuje samopodobo in vsesplošno daje zdrav, svež videz (Evans 2008, str. 154).

Naše telo na stresno situacijo reagira tako kot je v pradavnini. Takrat so imeli naši predniki na voljo beg ali boj, pri čemer so lahko porabili nakopičene stresne hormone, ki jih je telo pripravilo za telesno akcijo. Danes pa se soočamo z drugačnimi vrstami stresnih situacij. Tako prepir s sogovornikom na drugi strani žice v nas nemudoma sproži preplah, telo se pripravi na beg ali boj, vendar povsem odveč. Jezno odložimo slušalko in nadaljujemo svoje delo s povišanimi maščobami in sladkorjem v krvi, ki se bo zaradi tega veliko hitreje zgoščala, kar bo povečalo tveganje za nastanek strdkov. Najboljši način, da se vsega tega znebimo, so telesne vaje (Looker & Gregson 1993, str. 152).

Ukvarjanje s telesno vadbo je lahko zelo poceni, saj ni treba kupiti drage športne opreme in telovadnih naprav. Sprehod in tek v naravi sta popolnoma zastonj, potrebno je le izbrati kvalitetno obutev. Redna telesna vadba je tudi dobra priložnost za navezovanje novih poznanstev in sklepanje prijateljstev. Pomembno je, da si izberemo takšno obliko vadbe, ki nam bo v veselje in se ne bo sčasoma sprevrgla v novo obveznost, katera nam bo grenila življenje. Prav tako je potrebno izbrati vadbo, ki ustreza našim sposobnostim, urniku in osebnosti (ibid. str. 152-153).

Telesna čilost je odvisna od naše vzdržljivosti, gibkosti in moči. Enakomerno razvijanje vseh treh je pogoj za dobro zdravje in počutje. Telesne aktivnosti, ki jih lahko brez premora izvajamo vsaj dvanajst minut, imenujemo aerobni športi. To sta na primer tek in kolesarstvo. Najbolj so priporočljivi za dvig splošne telesne forme, še posebej pa za srce, pljuča in mišice. Nasprotno pa anaerobne dejavnosti, na primer dvigovanje uteži, ki jih sestavljajo intenzivni izbruhi mišične aktivnosti, za telesno vitalnost niso posebno koristne. Če dlje časa nismo bili telesno aktivni, je potrebno z vadbo začeti previdno in jo postopoma uvajati v dnevni urnik. Začnemo lahko s krajšimi sprehodi in namesto dvigala izberemo stopnice. Priporočljivo je, da telesni vadbi namenimo vsaj 30 minut dvakrat tedensko, intenzivnost vadbe pa počasi stopnjujemo. Ne smemo pa pozabiti niti na raztezanje pred vadbo, s katerim ogrejemo mišice in preprečimo marsikatero poškodbo (Powell 1999, str. 133).

3.20 Ples

Ples oziroma izražanje z gibi in telesom je umetnost, stara kot človeštvo. Kot najbolj neposreden način človekovega komuniciranja s svetom, z bogovi in z drugimi ljudmi se je razvil v celovito kulturo, ki spremlja vse stopnje njegovega razvoja. Srečamo ga že na jamskih poslikavah iz kamene dobe, na grškem vaznem slikarstvu in nasploh v antični umetnosti. Plesalo se je torej že od nekdaj, tako iz religioznih kot iz posvetnih vzgibov, ob ljubezenskem dvorjenju, ob kultnem obredju, ob rojstvu in ob smrti, ob setvi in ob žetvi, ob pripravah na lov ali boj, ob raznih ceremonijah ter za zabavo in sprostitev (Kroflič et al. 1989, str. 7).

Ples ni povezan le s človekovim telesnim, temveč tudi z njegovim duševnim in duhovnim svetom. Je poseben izraz človekove zavesti, potreb duha in spoznanj, čustev ter hotenj. Številni umetnostni teoretiki in kritiki smatrajo ples za najstarejšo in po izrazni moči lepotnega sporočanja najbolj skladno ter v nekem smislu najbolj eksaktno

30

umetnost, pri kateri človek z uporabo lastnega telesa izrazi svoje notranje doživljanje (Zagorc 1992, str. 10).

Ples pozitivno učinkuje na srce, ožilje in krepitev imunskega sistema. Med plesno aktivnostjo se iz telesa izločajo škodljive snovi, kar razstruplja organizem in pripomore k izgorevanju maščob. Zaradi raznolikosti in intenzivnosti plesnih gibov postajajo tudi mišice močnejše in bolj prožne, kar pozitivno vpliva na našo zunanjost, posledično pa na samozavest in zaupanje vase. Že med samim plesom ljudje zaradi preusmeritve pozornosti na pravilne gibe, poslušanje prijetne glasbe in na uživanje ob gibanju telesa, pozabimo vsakodnevne skrbi in težave. Po končani vadbi pa se tako kot pri ostalih fizičnih aktivnostih v našem telesu sproščajo endorfini, hormoni sreče, ki pripomorejo k občutku zadovoljstva. Zaradi boljše telesne pripravljenosti in pozitivne energije, ki jo dobimo s plesom, se lažje soočamo z stresnimi dejavniki svojega vsakdana (Jurišič & Meršak 2010).

Obstajajo številne zvrsti plesa. Nekatere se izvajajo v skupinah, druge v parih, tretje pa so individualne. K boljšemu počutju pripomore že, da zavrtimo svojo najljubšo skladbo, začutimo ritem, se zlijemo z njim in preprosto zaplešemo.

3.21 Spanje

»Pravo spanje je najmočnejše superživilo na svetu, najboljši zdravnik, najbolj vrhunski pomlajevalni in lepotni tretma. Je tudi zaščitnik pred stresom, ki revitalizira možgane, je eno najmočnejših shujševalnih sredstev, krepi spomin in koncentracijo, stabilizira čustva, obnovi imunski sistem in napolni baterije notranje energije ter kreativnosti« (Atai 2014, str. 25).

Bioritem je tisočletja določala narava. Razvoj civilizacije pa je vrgel človeka iz tega naravnega ritma. Umetna osvetljava, centralna kurjava, nočno delo in ostali takšni prilastki civilizacije močno uničujejo naš bioritem (Lindemann 1982, str. 118).

Ko pade noč, se prične sproščati hormon melatonin, ki je hormon z največjim antioksidantnim delovanjem. Melatonin znižuje nivo stresnega hormona kortizola, če želimo zaspati, mora biti vrednost kortizola nizka, zjutraj pa najvišja, da se zbudimo polni elana. Kortizol povzroča budnost; »nočno ptičarstvo« je neravnovesje kortizola. Ljudje, ki so najbolj produktivni ponoči, imajo v resnici moten bioritem. Ponoči deluje tudi hormon rasti. Ta se ustvarja izključno med enajsto in eno uro ponoči. Skrbi za rast, elastičnost in prožnost kože, izgradnjo mišic, povečuje samozavest, moč odločanja in voljo. Prav tako znižuje kortizol in omogoča regeneracijo. Kadar je kortizol previsok in ga ne podpiramo z dodatnimi aktivnostmi, ga melatonin in rastni hormon brez problema uravnovesita. Problem nastane, ko tega ne zmoreta več, saj je divjanje kortizola preveliko in prepogosto, zaradi česar trpi naš spanec. Če nam uspe zaspati ter se zbujamo med drugo in šesto uro in ne moremo zaspati nazaj, potem je kortizol ušel z vajeti. Previsok kortizol onemogoči hormone ščitnice, pooblaščene za metabolizem, rastni hormon, zaradi česar se pospeši staranje, smo brez volje in energije, ter spolne hormone, kar je vzrok za vse več neplodnosti in spolnih disfunkcij pri mladih. Le ravnovesje teh treh hormonov omogoča dobro spanje (Toljan 2014, str. 19-21).

Ni dovolj le, da spimo dovolj časa, temveč tudi kako spimo in kako se na spanje pripravimo. Namreč, če se ne nam zvečer ne umiri kortizol in ne pade telesna

31

temperatura, tudi ob idealnih pogojih od spanja ne bomo odnesli dosti koristnega. Za pravilno spanje je pomembno, da spimo v čim bolj temnem prostoru, kajti že majhen žarek svetlobe vpliva na kožne receptorje, ki pošljejo sporočilo v možgane, ti potem porušijo naš bioritem in posledično tudi proizvodnjo melatonina. Delovanje melatonina s svojim valovanjem motijo tudi digitalne naprave. Zato je dobro, da jih pred spanjem umaknemo iz prostora. Ker se melatonin sprosti le v primeru, če se naši možgani toliko izklopijo, da se zniža telesna temperatura v glavi za pol stopinje, je pomembno, da se zvečer sprostimo. Tako pred spanjem ni dobro gledati televizije ali biti kako drugače preaktiven, medtem ko je seksualno življenje za pravilno delovanje hormonov koristno. Priporočljiva temperatura prostora je 22 stopinj ali še malo manj. V primeru, da živimo v hrupni soseski, je dobro investirati v izolacijo ali se odločiti vsaj za ušesne čepke. Da se nam stresni hormon ne dvigne še preden odpremo oči, pa je najbolje imeti budilko z nežnim zvonjenjem. Pomembno je, da gremo vsak dan spat ob isti uri in to pred polnočjo. Raziskave pravijo, da smo v rizični skupini obolelosti za rakom, če spimo na noč manj kot 6 ur ali več kot 9. Velikega pomena za naše psihično zdravje je tudi sanjanje. V REM fazi, ko globoko sanjamo, rešimo marsikatere probleme, ki se nabirajo v naši podzavesti (T. G. 2013).

3.22 Upravljanje s časom

K ohranjanju zdravja pomembno prispeva tudi usklajevanje življenjskih aktivnosti. Po navadi ljudje področju, na katerem imamo težave, namenimo več časa. Oseba, ki čuti velik pritisk pri pomembnem projektu, nameni več časa službi oziroma delu, manj pa družini. Takrat se tudi manj posveča športu ter kulturnim in družabnim dejavnostim. Tako svojih življenjskih aktivnosti nima usklajenih, kar lahko negativno vpliva na zdravje. Kadar človek namenja ustrezno pozornost vsem področjem življenja, so njegove aktivnosti usklajene. Pri delu je bolj sproščen in osredotočen, s problemi pa se je sposoben učinkoviteje spopasti. Številni ljudje ne znajo dobro izkoristiti časa in ne zmorejo opraviti vsega, kar so si za določen dan ali teden zadali. Glavni razlog je v slabem razporejanju časa, ki ga namenjajo za posamezne dejavnosti. Z ustrezno organizacijo je mogoče opraviti dvakrat več nalog, kot bi jih sicer s slabo (Treven 2005, str. 71).

Kot pravi Powell (1999, str 94) je načelo uspešnega upravljanja s časom to, da ga čim več porabimo za dejavnosti, ki so nam v veselje in ki prispevajo k uresničevanju naših ciljev. To pomeni, da moramo najti ravnovesje med delom in zabavo. V nadaljevanju bomo predstavili pravila za uspešno upravljanje s časom. Ta so (povzeto po Powell 1999, str. 96-103):

- Načrtovanje ciljev. Dobro je, da vemo, kaj si v življenju želimo doseči in si na podlagi tega postavimo realno dosegljive cilje. Z načrtovanimi cilji damo življenju nekakšno usmeritev, hkrati pa se motiviramo za njihovo dosego in si na podlagi njih razporedimo čas. Včasih ni dovolj, da si cilje postavimo le v glavi, saj si tako podzavestno puščamo odprte možnosti. V primeru, da jih ne dosežemo, si lahko rečemo, da jih tako ali tako nismo nameravali. Zato je priporočljivo svoje cilje napisati. Ko imamo enkrat napisane, pa je dobro, da jih razporedimo na več manjših. Namreč vsak dosežen cilj ponudi motivacijo za dosego novega. V primeru, da imamo pred očmi le en velik cilj, pa bo potrebno zanj vložiti veliko več časa in truda, zaradi česar lahko že predčasno obupamo.

32

Pri uresničevanju svojih ciljev se je hkrati dobro zavedati tudi znanega pregovora, ki je pravi, da je pomembna pot in ne cilj. Kajti pot je tista, ki nas največ nauči, dosežen cilj je le »pika na i« dobro prehojeni poti.

- Odvajanje od odlašanja. Ljudje dostikrat preložimo delo na kasnejši čas. Tega se poslužujemo v okoliščinah, ko se nam dolžnost ne zdi tako nujna in imamo zanjo še dovolj časa, ali kadar nas v trenutku, ko bi se morali lotiti dela, premami kaj drugega. Da bi se odvadili odlašanja z delom, si je dobro narediti seznam dolžnosti, s katerimi odlašamo, razmisliti o razlogih odlašanja ter se pogumno lotiti dela. Pri tem si je smiselno neprijetno nalogo uvrstiti na seznam dnevnih dolžnosti in jo opraviti že takoj zjutraj, da se je potem rešimo. Če je naloga preobsežna, jo razporedimo na manjše dele, zraven pa si privoščimo tudi prijetnejše dejavnosti. Lahko si postavimo rok, v katerem jo bomo opravili, da bo odločitev bolj obvezujoča, pa jo zaupamo družini in prijateljem.

- Upiranje želji po popolnosti. Za večino ljudi je delo zaključeno, ko se izkaže, da z dodatnimi napori ne bi dosegli bistvenih izboljšav. Pripravljeni so nehati in se preusmeriti v kaj koristnejšega. Nasprotno pa je perfekcionist človek, ki teži k popolnosti in zaradi zunanjih dejavnikov, kot so čas, zanemarjanje drugih dolžnosti ipd. ni pripravljen znižati svojih meril. Perfekcionisti so navadno zelo napeti, pretirano kritični do sebe in do drugih, kar slabo vpliva na njihove odnose z ljudmi, izogibajo se izzivom in tveganju. Ljudje z zdravim odnosom do popolnosti pa so zadovoljni s seboj, ni jih strah neuspeha in pokazati ranljivosti. Za premagovanje perfekcionizma si mora posameznik najprej priznati, da ga ta v bistvu le ovira. Dobro si je postaviti časovni rok, v katerem bo neko delo dokončano, in se osredotočiti na sam proces dela, ne zgolj na rezultat. Nič hudega, če bo ta samo povprečen, pomembno je tudi uživati v samem delu.

- Prerazporejanje dolžnosti. Pri prerazporejanju dolžnosti gre za uresničevanje ciljev z delom drugih ljudi. Delegiranje oziroma sposobnost prenašanja lastnih dolžnosti na druge je pomembna veščina, potrebna tako v službi kot doma. Marsikdo zelo nerad zaupa svoje dolžnosti drugim. Razlogi so lahko v občutku krivde, da bomo nekoga le še bolj obremenili, strah pred neuspehom, saj lahko tisti, ki mu nalogo zaupamo, stori kaj narobe. Prav tako je lahko razlog v zavisti ali strahu, da bi nas prezrli, kajti kdo drug lahko delo opravi boljše od nas in pa v tako imenovanem »mučeniškem sindromu«, ko človek vse naredi sam, da se bo lahko upravičeno počutil mučenika, saj mu nikoli nihče ne pomaga. Naloge, ki jih lahko drugim brez skrbi zaupamo, so tiste, ki jih drugi obvladajo enako dobro kot mi, iz katerih se lahko drugi kaj naučijo, za katere mi nismo usposobljeni, in rutinske naloge.

- Upočasnitev načina življenja. Ljudje živimo v vedno večji naglici, hitro potujemo, hitro se oskrbujemo z informacijami, hitro jemo in to hitro pripravljeno hrano. Vse večja je potreba po uspešnosti, občutek pomanjkanja časa, razočaranje, če naletimo na oviro, ter nenehna napetost in prezaposlenost. Da bi premagali takšno vedenje, je za začetek potrebno načrtno upočasniti hojo in obedovanje. Lahko si zmanjšamo število dnevnih aktivnosti in si tako za vsako vzamemo dovolj časa. Prav tako si je potrebno vzeti čas zase, za sproščanje in za lastne konjičke, ki nas napolnijo s pozitivno energijo. Smiselno pa se je poglobiti tudi v vzroke, čemu nenehna potreba po dokazovanju in osvajanju novih ciljev.

33

3.23 Življenje v sedanjem trenutku

Izogibanje sedanjosti je v današnjem svetu že skoraj bolezen, saj neprestano svojo sedanjost žrtvujemo za bodočnost. To ne pomeni zgolj odrekanja užitkom v sedanjosti, ampak tudi izogibanje sreči za vedno. Ko pričakovana bodočnost pride, se spremeni v sedanjost, ki jo moramo zopet uporabiti za pripravo na novo bodočnost. Izogibanje sedanjosti pogosto vodi v idealiziranje prihodnosti. Mislimo, da se bo v nekem čudežnem trenutku v življenju vse spremenilo, uredilo in bomo srečni. Ko bo prišel ta pomemben dogodek (diploma, služba, poroka, otrok …), se bo življenje šele zares začelo. Ampak navadno ti dogodki ne izpolnijo naših pričakovanj, zato znova idealiziramo prihodnje dogodke (Dyer 1993, str. 30-31), se tako vrtimo v začaranem krogu in življenje preživimo v enem samem čakanju na večni jutri. Razmišljanje o prihodnosti nosi s seboj tudi strah. Po Tolle-u (2005, str. 29) gre za psihološko stanje strahu, ki je ločeno od kakršnekoli resnične nevarnosti. Kaže se v oblikah, kot so nelagodje, tesnoba, živčnost, napetost, groza, fobija ipd. Ta vrsta psihološkega strahu se vselej nanaša na nekaj, kar se utegne zgoditi, in ne na nekaj, kar se dogaja zdaj, v tem trenutku. Mi smo v sedanjem trenutku, naš um pa se ukvarja s prihodnostjo. S sedanjim trenutkom se lahko vedno soočimo, medtem ko se s prihodnostjo, ki je le projekcija uma, ne moremo.

Drug način izogibanja sedanjosti pa je razmišljanje in obujanje preteklosti. Kot pravi Tolle (2005, str. 61), lahko gre za prijetne spomine ali za negativne izkušnje, ki smo jih doživeli. To razmišljanje pogosto vzbuja občutke ponosa, zamere, jeze, obžalovanja in samopomilovanja. Več pozornosti kot se namenja preteklosti, večja moč se ji daje. Tako se ponavljajo stari vzorci mišljenja, čustvovanja, vedenja, odzivanja in želja. Seveda je preteklost del nas, toda le, če jo bomo sposobni opazovati brez kritiziranja, razčlenjevanja ali obsojanja, bomo lahko opravili z njo. Namreč sebe ne moremo najti s poglabljanjem v preteklost, temveč le z vstopom v sedanjost.

To, čemur pravimo življenje, je pravzaprav naš življenjski položaj. To je psihološki čas: preteklost in prihodnost. Nekatere stvari se v preteklosti niso zgodile, kot bi si želeli, in se morda temu še vedno upiramo, hkrati pa se upiramo tudi temu, kar se dogaja okrog nas zdaj. Upanje nam pomaga, da še dalje vztrajamo, vendar se zaradi njega osredotočamo na prihodnost, s čimer zanikamo sedanji trenutek in tako podaljšujemo svojo nesrečo. Potrebno se je naučiti uporabljati čas v praktičnih vidikih svojega življenja. Ta čas je imenovan »urni čas«; ko je zadeva opravljena, se je potrebno nemudoma vrniti v stanje zavestne navzočnosti, v ta trenutek. Tako se ne navezujemo na psihološki čas, za katerega je značilno istovetenje s preteklostjo in vztrajno zaziranje v prihodnost. Tudi pri postavljanju ciljev je potrebno uporabljati urni čas, s čimer se zavedamo, kam bi radi šli, kaj bi radi dosegli, hkrati pa vso pozornost namenjamo koraku, ki ga delamo. Kadar smo preveč osredotočeni na cilj, ne doživljamo poti; takrat urni čas postane psihološki. Življenje ni več dogodivščina, temveč obsedena potreba po doseganju cilja (ibid. str. 42).

Sedanji trenutek je edino, kar imamo, vedno je z nami in najlepše ga lahko doživimo, če vpijamo iz njega vse ter izključimo preteklost, ki je že minila, in prihodnost, ki bo prišla ob svojem času (Dyer 1993, str. 31).

34

3.24 Življenjska poklicanost in smisel

Beseda poklic izvira iz latinske besede vocare in pomeni »poklicati«. Poklic nas kliče, da prispevamo svoje talente in znanje delu, ki ga radi opravljamo in verjamemo vanj. Poleg tega pa tudi usmerja in vpliva na našo kariero. Ljudem, ki svoje talente uporabljajo pri delu, ki ga imajo radi, je uspešna kariera zagotovljena. Dajanje prednosti karieri pred poklicem pa pomeni, da nas bolj zanima vzpenjanje po lestvici in napredovanje. To lahko pripelje do prijemov, ki so videti pametni, a v resnici so pogosto manipulativni, brez integritete, kar se na koncu vedno obrne proti nam. Danes je za mnoge ljudi denar pomembno merilo uspeha. Vendar pa lov za denarjem ne sme biti prioriteta pred zadovoljstvom in uživanjem v delu in življenju (Macnally 1998, str. 25).

Če se ne čutimo koristne, naše življenje postane prazno, kajti koristnost je naš primarni smisel v življenju. Če nismo koristni, potem temu nasprotujemo, saj zavestno uničujemo svoje talente in ustvarjalnost. Žrtvujemo veselje, srečo, mir, izpolnitev in zadovoljstvo. Rodimo se, da bi bili ob smrti popolnoma iztrošeni. Kar ne pomeni, da se izčrpavamo z nepomembnimi dejavnostmi, ampak da smo ustvarjeni za izpolnitev določenega cilja, kar nas krepi, navdušuje ter daje pomen našemu življenju. Vsak od nas ima določen smisel v življenju in možnost, da prispeva človeštvu nekaj, česar nihče drug ne more (ibid. str. 37-38).

Zaznavanje poklicanosti je ena največjih sreč, ki jo lahko človek doživi. Gre za človekovo lastno uzrtje delovanja, v katerem se lahko izpolni kot osebnost. Potrebno je biti dovolj občutljiv, da prepoznamo signale, ki pridejo iz podzavesti, in jim sledimo ne glede na predsodke drugih ali nas samih. Najpomembnejše merilo tega, da smo prepoznali notranji klic, je nenaden občutek živosti, občutek, da bi lahko od energije poleteli. Poklicanost je namreč opravilo, ki zbere vsa čustva; tako strahove in komplekse kot strasti, nadarjenost in motivacije posameznika. Ker je naša poglavitna energija v čustvenih stanjih, ki skladno v en cilj usmerijo naše delovanje, je razumljivo, da pri opravljanju takega opravila človek začuti ogromno energije (Ihan 2004, str. 142-143).

Igra življenja se mora igrati. V njej vsi aktivni udeleženci zmagajo, rezultat pa ni pomemben. Pomemben je samo nivo predanosti. Tisti, ki ne tvegajo in življenje zgolj opazujejo, so stimulirani le s svojo domišljijo. Potem je igra kar naenkrat končana. Določitev poslanstva je vstopnica za v igro. Je proces, v katerem razkrijemo tisto, kar v resnici želimo od življenja. Pri tem nam pomagajo duša, srce in ustvarjalno mišljenje. Duša je tista, ki nas odvrača od brezsmiselnosti življenja. Srce nam kaže prava čustva o tem, kam hočemo iti in kar želimo delati. Kreativno mišljenje pa nam pomaga premagovati strahove in ovire na poti (Macnally 1998, str. 88).

3.25 Smeh

Že star pregovor pravi, da je smeh pol zdravja. Smeh je enostaven, nalezljiv, čustveno in telesno sprošča ter olepšuje probleme in usmerja pozornost stran od njih. S smehom

35

odpravljamo stres, saj zmanjšuje stresne hormone in zvišuje hormone dobrega počutja. Z njim krepimo imunski sistem, zmanjšujemo nezadržno lakoto, znižujemo arterijski tlak in zvišujemo prag za bolečino. Smeh je tudi mišična vadba, saj med smehom krčimo trebušno prepono, trebušne in obrazne mišice ter mišice ramenskega obroča, ki so po krčenju sproščene. Smeh na telo deluje pomirjujoče in antidepresivno. Je najboljši pokazatelj čustvenega stanja posameznika, pokazatelj subjektivne kakovosti življenja (Starc 2008, str. 342-344).

O smehu se lahko veliko naučimo od otrok. Otroci se smejijo naravno in spontano. Zdi se, da intuitivno vedo, da je smeh iz trebuha zdrav in ohranja notranje ravnovesje. Zato imajo nenehno potrebo po veselju in zabavi (Matthews 1997, str. 53). Raziskave kažejo, da se otroci zasmejejo 300 do 400 krat dnevno, medtem ko se povprečen odrasel človek nasmeje manj kot 15 krat (Krebs 2010).

Naši možgani ne razlikujejo med naravnim in narejenim smehom, oba namreč povzročita izločanje endorfinov, hormonov sreče. Za njihovo izločanje je dovolj že, da samo ustne kotičke obrnemo navzgor. Med smehom se aktivira desna polovica možganov, ki skrbi za našo ustvarjalnost. Tako se v nas prebudijo skriti potenciali in kreativnost, prav tako pa s smehom prebudimo tudi radostnega, spontanega in navihanega otroka v sebi (ibid. 2010).

36

4 DRUŠTVO JOGA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU MARIBOR

4.1 Predstavitev Društva Joga v vsakdanjem življenju Maribor

Začetki Društva Joga v vsakdanjem življenju Maribor in posredno tudi Joge v vsakdanjem življenju v Sloveniji segajo v leto 1988, ko je priznani mariborski fotograf in bioenergetik Jože Gal srečal Paramhans Svamija Mahešvaranando - Svamidžija (avtorja sistema "Joga v vsakdanjem življenju") na seminarju joge na Pohorju. Društvo je bilo uradno ustanovljeno leta 1991, prva redna vadba joge pa se je pričela že jeseni leta 1990 v Mariboru. Iz ene vadbene skupine je postopoma nastalo več vadbenih enot, v okviru katerih trenutno poteka vadba joge v vseh večjih krajih severovzhodne Slovenije. Tako se tečaji odvijajo še na Ptuju, v Slovenski Bistrici, Rogaški Slatini, Murski Soboti, Lendavi, Gornji Radgoni, Velenju, Slovenj Gradcu in Šmartnem ob Paki. V okviru vseh vadbenih enot letno vadi jogo povprečno 1500 ljudi (Joga-Maribor 2014a).

Tečaji joge so organizirani dvakrat letno, to je v pomladanskem in jesenskem semestru, in trajajo štiri do pet mesecev. V okviru njih se izvaja sistematična stopenjska vadba po sistemu "Joga v vsakdanjem življenju", ki omogoča vzpostavljanje in ohranjanje zdravja, notranjega miru, telesne in duševne vitalnosti in duhovni razvoj. Poleg te osnovne dejavnosti v okviru društva redno potekajo tečaji jogijskih tehnik, duhovna srečanja (satsangi), vegetarijanske delavnice ter različne dobrodelne prireditve (ibid.).

4.2 Vrste vadbe

V Društvu Joga v vsakdanjem življenju Maribor se izvaja osem različnih vrst vadbe, ki jih bomo podrobneje predstavili v naslednjih podpoglavjih. To so: Klasična osemstopenjska vadba joge, Joga proti stresu, Joga za hrbtenico, Joga za nosečnice, Joga za predšolske otroke, Joga za starejše, Vadba Khatu Pranam in Meditacija samoanalize.

4.2.1 Klasična osemstopenjska vadba joge

Sistem Joga v vsakdanjem življenju je osemstopenjski. Vsaka od stopenj vsebuje telesne vaje in položaje (asane), dihalne vaje (pranajame), sproščanje in meditacijo. Stopnjam je potrebno slediti sistematično od nižjih do višjih. Vaje se metodično povezujejo, stopnjujejo, tako da optimalno učinkujejo na telo, duha in dušo. Zato je najbolje, da se vaje ne izpuščajo, razen v primeru zdravstvenih težav. Na prvi stopnji so sarva hitta asane (vaje, ki so dobre za vsakogar). S temi predvajami za prave asane se je mogoče brez težav vključiti v Jogo v vsakdanjem življenju. Prvi, pripravljalni stopnji, sledi sedem stopenj, ki postopno vodijo k zahtevnejšim asanam in pranajamam (Maheshwarananda 2000, str. 33).

Asana je sanskrtska beseda. Pomeni telesne vaje oziroma položaj pri jogi. Asane močno učinkujejo na telo in duha. Stoja na glavi (siršasana) in lotos (padmasana) sta najvišji ali kraljevski asani. Številne druge asane se imenujejo po živalih (na primer: mačka, srna, tiger, zajec), saj temeljijo na njihovih nagonskih gibih in položajih. S posnemanjem teh

37

človek pomaga sebi: mardžari (mačka) preteguje hrbtenico; bhudžangasana (kobra) odpravlja nasilnost in spodbuja izražanje čustev; šašankasana (zajec) sprošča. Asane učinkujejo na mišice, sklepe, dihanje, srce, ožilje, živčni in limfni sistem, vse organe in žleze, tudi na duševnost, duh in čakre. To so psihosomatske vaje, ki krepijo živčni sistem in usklajujejo njegovo delovanje ter utrjujejo duševno stanje. Izvajanje asan pomirja, umirja duha, sprošča, vzbuja občutek notranjega miru in svobode (ibid. str. 17).

Pranajama je zavestno vodenje dihanja (prana - energija, ajam - uravnavanje, nadzorovanje). Z vsakim vdihom dobi telo poleg kisika tudi prano, življenjsko energijo oziroma moč, ki ustvarja, ohranja, spreminja in je osnovni element življenja ter zavesti. Z zavestnim usmerjanjem prane se povečuje vitalnost in telesna odpornost, razstruplja telo, poglablja sproščenost ter umirja in bistri duh (ibid. str. 19).

4.2.2 Joga proti stresu

Joga proti stresu je vadba joge, ki je primerna tako za začetnike kot za tiste, ki so jogo že izvajali. Posebej je priporočljiva za ljudi, ki močno občutijo posledice današnjega hitrega tempa življenja, in za vse, ki se želijo naučiti tehnik, s katerimi bodo premagali in odpravili stres. Vadba je zasnovana s poudarkom na telesni in mentalni sprostitvi. Izvajajo se (Joga-Maribor 2014b):

- poglobljene vaje sproščanja, ki odpravljajo napetosti, - vaje za ozaveščanje in poglabljanje dihanja (pranajama), - telesne vaje (asane), ki odpravljajo stres in vodijo h globoki sprostitvi.

4.2.3 Joga za hrbtenico

Vadba Joga za hrbtenico je primerna za vse, ki se soočajo s težavami s hrbtenico, prav tako pa je odlična tudi kot preventiva. Večina ljudi se zaradi različnih vzrokov vsaj enkrat v življenju sreča s težavami v hrbtenici. Pri nekaterih se težave ponavljajo ali nastopijo celo kronične bolečine, najpogosteje v vratnem, prsnem ali ledvenem delu hrbtenice. Z redno vadbo jogijskih vaj (asan) se krepijo in raztezajo vse mišice, ki so potrebne za ohranitev oziroma vzpostavitev dobre telesne drže. Slednja namreč zagotavlja pravilno obremenitev kosti, sklepov, vezi in mišic. Znanstveno je dokazano, da je redna vadba asan v primerjavi s terapijo z zdravili in drugimi terapevtskimi vajami, bolj učinkovita pri lajšanju in odpravljanju bolečin v hrbtenici. Vadba Joga za hrbtenico je primerna tudi za osebe, ki so prestale operacijo na hrbtenici, na primer zaradi zdrsa medvretenčne ploščice. Bolniki, ki pričnejo z intenzivno telesno vadbo že po nekaj tednih po operaciji, hitreje in bolje okrevajo kot tisti, ki telesnih vaj ne izvajajo ali jih izvajajo manj intenzivno. Vadba poteka pod strokovnim vodstvom, saj je zelo pomembno, da se posameznik zaveda svojih omejitev in vaje izvaja pravilno (Joga-Maribor 2014c).

4.2.4 Joga za nosečnice

Temelj uspešne priprave na položaje in porod je dobra in pravilna sprostitev. Zato se med jogo za nosečnice bodoče mamice postopoma naučijo globoko sprostiti celotno telo, saj lahko le sproščene vzpostavijo poglobljen stik s seboj. Sprostitev in umiritev med popadki je zelo pomembna tudi med prvo porodno dobo, saj se tako ne izgublja odvečna energija in se jo hrani za sam porod. Vadba poteka tako, da se po začetni sprostitvi izvajajo razgibalne in raztezne vaje, ki izvirajo iz joge in fizioterapije, ter so

38

posebej prilagojene nosečnicam. Vaje temeljijo na počasnem in kontroliranem izvajanju gibov, zavestnem občutenju telesa, razgibavanju sklepov in razbremenitvi hrbtenice. Nosečnice se naučijo tudi različnih dihalnih vaj in tehnik, ki so še posebej koristne med popadki, ter preizkusijo in se fizično pripravijo na položaje, ki jih bodo lahko uporabile med samim porodom. Pozitiven učinek vadbe je viden že po nekaj obiskih in se kaže v telesni razgibanosti nosečnic ter lažjem sprejemanju in obvladovanju spreminjajočega se telesa. Vadba ima tudi močan povezovalni učinek, saj si udeleženke med seboj izmenjujejo veliko koristnih informacij, druga drugo spodbujajo in se podpirajo. Tako strah pred rojevanjem počasi izginja, nadomesti pa ga radostno pričakovanje poroda (Joga-Maribor 2014č).

4.2.5 Joga za predšolske otroke

Vadba Joge za predšolske otroke po sistemu Joga v vsakdanjem življenju ni namenjena le razvoju motoričnih sposobnosti, gibljivosti, moči in prožnosti posameznih mišičnih sklopov, temveč tudi občutenju lastnega telesa, razvijanju sposobnosti komunikacije s samim seboj ter sposobnost koncentracije in sprostitve. Otroci v predšolski dobi se težje dlje časa osredotočajo na neko dejavnost, zaradi česar se vadba izvaja na igriv način, ki je otrokom bližji. Tako se njihova pozornost pritegne s pravljicami, posnemanjem živali, z uporabo različnih, otrokom varnih predmetov (npr. mehke knjige, valji, žoge) in z uporabo prispodob iz vsakdanjega življenja. Z vajami joge se spodbujajo naravne oblike gibanja, kot so plezanje, kotaljenje, hoja po kolenih, vzravnana hoja, plezanje, tek in različni poskoki. Poleg tega se otroci postopoma učijo pravilnega dihanja, tako da so pozorni na trebuh, ki se pri vdihu dviga in pri izdihu spušča kot balon, iz katerega spuščamo zrak. K sami vadbi sodijo tudi preproste tehnike sproščanja, prilagojene starosti otrok. Otroka se umiri s preusmeritvijo njegove pozornosti iz zunanjega sveta k občutenju in poslušanju svojega telesa, bitja srca in opazovanju dihanja. Med sproščanjem lahko otrok sedi ali leži v položaju, ki je zanj prijeten. Pri tem pa je zaželeno sodelovanje staršev oziroma oseb, ki jih otrok dobro pozna, saj se tako počuti prijetno in varno ter se laže sprosti in umiri. Nadgradnja vadbe so osnove meditacije, pri čemer otroci za nekaj sekund ali kakšno minuto zaprejo oči in ozavestijo razmišljanje in občutenje znotraj sebe. Pri tem se jih lahko vodi, da si predstavljajo to, kar jim je všeč in imajo radi, ter na koncu izrazijo, kaj so doživeli. Celotna vadba joge je zasnovana tako, da se v otrocih vzbujajo pozitivne misli, rahločutnost, ustvarjalnost in razumevanje drugih. Otroka se vodi k razlikovanju vrednot, da se bo razvil v zrelo, samostojno osebnost s pozitivno samopodobo (Joga-Maribor 2014d).

39

Slika 4: Joga za predšolske otroke

Vir: (Joga-Maribor 2014d).

4.2.6 Joga za starejše

Joga za starejše je namenjena vsakomur, ki si želi v tretjem življenjskem obdobju narediti nekaj zase in za svoje zdravje. Z redno vadbo joge je mogoče upočasniti proces staranja in ohraniti zdravje ter vitalnost do visoke starosti, zato je ta za dobro počutje starejših toplo priporočljiva. Vaje so zasnovane tako, da so prijazne do starejših, poleg tega pri jogi ni nobene tekmovalnosti, ampak si mora vsak posameznik prisluhniti in telesne vaje izvajati skladno s svojimi sposobnostmi. Poleg telesne vadbe vključuje joga tudi blagodejne tehnike sproščanja, tehnike dihanja in meditacijo. V Mariboru poteka vadba joge za starejše v prostorih društva in v Domu Danice Vogrinec. Vadba je prilagojena vadečim, saj v domu starejših poteka v sedečem položaju, da jo lahko izvajajo tudi stanovalci doma, ki uporabljajo invalidski voziček, ob vodstvu učiteljic joge in fizioterapevtke (Joga-Maribor 2014e).

Redna vadba joge ugodno vpliva na srce in ožilje, presnovo, telesno moč, gibljivost in psihično počutje. Pripomore k preprečevanju bolezni, vzdrževanju kondicije ter pridobivanju čustvene stabilnosti in mentalne jasnosti, kar prispeva k bolj samostojnemu in kvalitetnemu življenju. Da je življenje dar, se je potrebno zavedati v vsakem starostnem obdobju. Z jogo se je mogoče naučiti pogledati na življenjske izzive z drugega zornega kota. Tako človek ni več usmerjen v tisto, česar ne zmore, ampak se prične posvečati tistemu, kar zmore, ter odkriva in razvija nove potenciale. Joga ni zgolj vadba, temveč način življenja, kar se kaže v boljšem počutju tako vadečega kot njegovih bližnjih (ibid.).

40

Slika 5: Joga za starejše

Vir: (Joga-Maribor 2014e).

4.2.7 Vadba Khatu Pranam

Vadba Khatu Pranam je intenzivnejša vrsta vadbe. V ospredju vadbe je sklop asan Khatu Pranam, izvajan na različne načine. Intenzivna in poglobljena je tudi pranajama. Vadba vključuje tudi druge asane, meditacijo in pogovor o uporabnih duhovnih vsebinah. Pogoj za vključitev v skupino Khatu Pranam je zaključena vsaj prva stopnja vadbe po sistemu Joga v vsakdanjem življenju. Vadba Khatu Pranam je primerna za vse tiste, ki si želijo nekoliko intenzivnejšo vadbo, s katero se razteza in krepi celotno telo, kot tudi vadbo poglobljenih dihalnih tehnik (Joga-Maribor 2014f).

4.2.8 Meditacija samoanalize

Na vadbi meditacije samoanalize se udeleženci pogovarjajo o psiholoških in duhovnih temah, izvajajo poglobljene sprostitvene vaje, delajo asane za pripravo na daljše sedenje ter se učijo jogijskih meditativnih tehnik. S tehnikami meditacije samoanalize se je mogoče bolje spoznati, razviti in obvladati. Z njimi je mogoče doseči cilj – izkusiti in uresničiti svojo božansko Bit (Atmo) - vendar tega ni mogoče doseči čez noč, ampak je potrebno veliko vadbe in obvladanja samega sebe, pri čemer nas mora voditi duhovni učitelj. Pogoj za vključitev v skupino Meditacija samoanalize je opravljen vsaj en semester vadbe po sistemu Joga v vsakdanjem življenju, saj je meditacija grajena na osnovah vadbe joge. Meditacija samoanalize se začne z iskanjem odgovora na vprašanje: »Kakšen sem?« in konča z odgovorom na temeljno bivanjsko vprašanje: »Kdo sem?«. Prične se z vajami za popolno sprostitev telesa in umiritev uma. Nato sledijo vaje za izboljšanje zbranosti in sposobnosti vizualizacije. Potem posameznik preusmeri pozornost na zavest, na svoje lastnosti, mišljenje in predstave. Zelo pomembno je, da odpravimo vnaprej oblikovana mnenja in sodbe ter da smo nepristranski. Le tako je mogoči širiti svoja obzorja in priti do novih spoznanj. Z meditacijo samoanalize se učimo nadzirati orodja zavesti (um in čutila), ne da bi ovirali njihovo delovanje. Meditacija samoanalize nas uči razumeti sebe in ostale ljudi ter odpuščati sebi in drugim. Z njeno pomočjo čistimo podzavest in postopoma odpravljamo notranje zavore in predsodke. Misli postanejo bolj jasne in urejene,

41

izognemo se težavam oziroma jih premagamo. S takšno meditacijo je mogoče spoznati najvišji cilj in smisel življenja - svojo Bit (Joga-Maribor 2014g).

4.3 Druge aktivnosti

4.3.1 Joga v parku

Namen projekta, imenovanega »Joga v parku«, je, da po vzoru večjih svetovnih mest, kjer se v parkih poleg običajnih sprehodov dogaja še marsikaj drugega, poživi dogajanje v slovenskih parkih in hkrati obiskovalcem približa vadbo joge, pri čemer imajo priložnost, da se tudi sami prek enostavnih vaj preizkusijo v njej. Vadba joge v parku je brezplačna, priključi pa se ji lahko vsak, ki želi narediti nekaj koristnega zase. Vadbi se je mogoče priključiti kadarkoli tudi med samo vadbo. Izbor vaj je takšen, da je primeren za vsakogar, ne glede na starost in telesno pripravljenost ter ne zahteva posebnega naprezanja in predpriprav. Vsaka vaja je najprej dobro razložena in prikazana, po skupnem izvajanju pa sledi še pogovor o njenih učinkih. Priporočljivo je, da obiskovalci pridejo v lahkih, ohlapnih oblačilih, podlago za vadbo pa lahko dobijo tudi na mestu vadbe (Joga-Maribor 2014h).

4.3.2 Vegetarijanske delavnice

Tečaji vegetarijanske kuhinje so primerni za vsakogar, ki želi pripraviti okusno jed brez mesa. Na vegetarijanski delavnici se udeleženci učijo kuhanja lahkih vegetarijanskih jedi. To so jedi, ki ne vključujejo mesa, rib in jajc. Seznanijo se z osnovami uravnotežene prehrane in vegetarijanstva, z ustreznim kombiniranjem živil, z različnimi tehnikami priprave hrane in s pravilno uporabo začimb in dišavnic. Udeleženci so razdeljeni v majhne skupine; vsaka prejme recept za kosilo, ki ga nato ob pomoči kuharskih mentorjev pripravi. Temu sledi bogata pogostitev, kjer ima vsak udeleženec priložnost preizkusiti vse jedi, domov pa se vrne opremljen z novim znanjem in s kuharskimi recepti vegetarijanskih jedi (Joga-Maribor 2014i).

4.3.3 Duhovna srečanja – satsang

Satsang je duhovno srečanje. Svamidži, avtor sistema Joga v vsakdanjem življenj, pravi, da je satsang za duhovno pot zelo pomemben ter da »sat« pomeni resnico, »sang« pa druženje. Gre za srečanje oziroma druženje ljudi z enakimi duhovnimi cilji; skupaj pojejo pesmi, se pogovarjajo o duhovnosti, meditirajo in se posvečajo duhovni poti. Nasprotno od satsanga je kusang. Kusang je srečanje, kjer se kritizira, grdo govori o drugih in zapravlja čas za nepomembne stvari. Satsang se načeloma začne s petjem duhovnih pesmi, imenovanih badžani. Nato sledi ogled videa, branje odlomka iz knjige ali članka ali zgolj pogovor na temo, ki je trenuten navdih tistemu, ki satsang vodi; to je vsak teden nekdo drug. Izbrane teme so v povezavi z življenjem kot na primer življenjske preizkušnje, ljubezen, odnosi, smisel življenja, bolezen, smrt, pomoč ljudem v stiski ipd. Srečanje se nato nadaljuje z vodeno meditacijo in zaključi z molitvijo. Satsang je način, kako se umirimo, si napolnimo baterije in se pozitivno naravnamo. Satsang ni nujno le srečanje v duhovnem centru, saj ga lahko imamo tudi s prijatelji, ko se navdušujemo za pozitivne stvari in smo ustvarjalni. Ne nazadnje pa je pomemben naš

42

notranji satsang, torej pozitivna notranja naravnanost do samega sebe in drugih. Za vsakega duhovnega iskalca je satsang dragocen dragulj (Joga-Maribor 2014j).

43

5 SKLEP

Stres postaja vedno večja tegoba današnjega časa. Vse večja psihična obremenjenost, s katero se vsakodnevno spopadamo, pušča številne neprijetne posledice, ki se kažejo na posameznikovem zdravju. Tisoče in tisoče let je bilo potrebnih, da naše telo in možgani delujejo tako, kot delujejo danes. Problem nastane, ker se hitremu življenjskemu ritmu in spremembam, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, ne moremo prilagoditi v tako kratkem času. Ob stresnih dejavnikih se danes v telesu še vedno sproži enaka reakcija, kot se je pri jamskem človeku. Telo se pripravi na beg ali boj, povečajo se vznemirjenost, strah in fizična moč, medtem ko zahteve in izzivi današnjega dne od nas zahtevajo preudarnost, modrost, razum in sposobnost socialnega dialoga. Prav zato je vedenjski odziv najpomembnejši pri soočanju s stresnimi dejavniki, saj je od naše vedenjske prilagoditve odvisno, kako konstruktivno bomo razrešili stresno situacijo in si povrnili duševno in telesno ravnovesje. Stres ni nujno nekaj negativnega. Poznamo namreč tudi pozitiven oziroma prijeten stres, ki je posledica občutka ugodja. Ta nam daje energijo, spodbudo, navdušenost in dviguje našo ustvarjalnost. Poleg tega lahko tudi na umetni stres, ki je človeku škodljiv, pogledamo z drugačnega vidika. Dostikrat se začnemo zavedati, da nekaj ni v redu šele, ko nam to zada prvi udarec. Ko prične človek pri sebi opažati telesne, vedenjske, miselne, čustvene in zdravstvene posledice stresa, dobi priložnost, da se zave, da z njegovim načinom življenja nekaj ni v redu. Vendar ni dovolj, da se tega zavedamo, nadaljujemo pa z ustaljenim načinom življenja, saj bodo slej kot prej sledili novi udarci, ki bodo morda še bolj boleči. Individualne metode za premagovanje stresa omogočajo vsakemu posamezniku, da se nauči in se začne s stresom učinkovito spopadati ter tako že preventivno prepreči njegove negativne posledice. Učinkovitih metod za premagovanje stresa je veliko; zaradi omejenosti strani v diplomskem seminarju številnih nismo predstavili. Metode za premagovanje stresa se med seboj tudi dopolnjujejo. Tako lahko na primer jogo in meditacijo izvajamo hkrati. Prav tako masažo in aromaterapijo. Poslušanje glasbe, ki nam je všeč in pozitivno vpliva na naše počutje, lahko združimo s plesom. Če imamo psa, lahko gremo z njim na sprehod v naravo, kjer se nadihamo svežega zraka ter spotoma naberemo še kakšno zdravilno zelišče, iz katerega si potem doma pripravimo čaj. Tako na nekakšen način združimo terapijo z živaljo, telesno aktivnost, pravilno dihanje in zdravljenje z zelišči. Pomembno se je tudi zavedati, da ni dovolj le zdravo prehranjevanje, medtem ko bi telesno vadbo zanemarjali. Prav tako moramo pozornost nameniti tudi pravilnemu spanju, s čimer svojemu telesu vsako noč privoščimo regeneracijo, telo pa nas nagradi z optimalno pripravljenostjo na nov dan. Z izvajanjem metod za premagovanje stresa se na koristen način posvečamo sebi, spoznavamo sebe in si damo priložnost, da si prisluhnemo. Odpirajo se nam nova miselna obzorja, z ljubečo skrbjo zase pa razvijamo pozitiven odnos in spoštovanje do sebe. Ko tako osebnostno rastemo, ne izboljšujemo le odnosa s samim seboj, temveč tudi z okolico. Posledično vse v življenju nekako steče, življenje postane polno malih čudežev, odnosi z drugimi pa bolj izpolnjujoči.

44

Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor ponuja različne vrste vadb, pri čemer ni pozabilo niti na otroke, nosečnice in osebe v tretjem življenjskem obdobju. Tako lahko vsak najde ustrezno vadbo zase in za svoje najdražje. Z ostalimi aktivnostmi, kot je Joga v parku, pa širi pomen zdravega načina življenja in približa jogo tudi tistim, ki je ne poznajo dobro oziroma se sicer za vadbo joge ne bi odločili.

45

LITERATURA IN VIRI

1. Ašič, S. (1990). Pomoč iz domače lekarne II. Celje: Mohorjeva družba.

2. Atai, S. (2014). Vaš telesni stražar za stres in spanje. Savina Atai, 1 (2), str. 25. Pridobljeno 1. maj 2014 iz ISSUU: http://issuu.com/faceforce/docs/savinaatai_02.

3. Battison, T. (1999). Premagujem stres. Ljubljana: DZS.

4. Benton, M. (2010). Gong joga: zdravljenje in razsvetljenje s pomočjo zvoka. Ljubljana: Center Sospita Rea Silvia Novak & Co.

5. Božič, M. (2003). Stres pri delu. Ljubljana: GV.

6. Brown, S. (2005). Spodbudimo življenjsko energijo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

7. Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., & Juriček, H. (2006). Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.

8. Dewhurst-Maddock, O. (1999). Zdravilna moč glasbe in zvoka: samozdravljenje z glasbo in glasom. Ljubljana: Tangram.

9. Dyer, W. W. (1993). Življenje kot igra. Ljubljana: Geneš.

10. Edde, G. (1989). ABC Akupresure. Ljubljana: Mladinska knjiga.

11. Evans, M. (2008). Naravna pot do zdravja: alternativne terapije za zdravje in dobro počutje. Ljubljana: Mežek.

12. Faceforceyoga. (2014a). Zakaj joga obraza? Pridobljeno 1. maj 2014 iz Faceforceyoga: http://www.faceforceyoga.com/tecaji/joga_obraza.

13. Faceforceyoga. (2014b). Kortizol. Pridobljeno 12. april 2014 iz Faceforceyoga: http://www.faceforceyoga.com/vsebina/kortizol.

14. Frumen, T. (2012). Reiki: energija ljubezni. Maribor: Tatjana Frumen s.p.

15. Gregorc, I. (2014). Zakaj je vsaka stvar za nekaj dobra. Savina Atai, 1 (3), str. 12-15. Pridobljeno 3. maj 2014 iz ISSUU: http://issuu.com/faceforce/docs/savinaatai_maj-junij.

16. Gruden, V. (1999). Avtogeni trening: z vajo do sreče. Šmarješke toplice: Stella.

17. Ihan, A. (2004). Do odpornosti z glavo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

46

18. Ilič, N. (2013). Terapija s pomočjo živali – kaj to je in kako jo lahko uporabim? Ljubljana: Lunba.

19. Joga-Maribor. (2014a). Predstavitev društva. Pridobljeno 3. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/O-drustvu/Predstavitev.aspx.

20. Joga-Maribor. (2014b). Joga proti stresu. Pridobljeno 3. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Vrste-vadbe/Joga-proti-stresu.aspx.

21. Joga-Maribor. (2014c). Joga za hrbtenico. Pridobljeno 3. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Vrste-vadbe/Joga-za-hrbtenico.aspx.

22. Joga-Maribor. (2014č). Joga za nosečnice. Pridobljeno 3. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Vrste-vadbe/Joga-za-nosečnice.aspx.

23. Joga-Maribor. (2014d). Joga za predšolske otroke. Pridobljeno 3. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Vrste-vadbe/Joga-za-prešolske-otroke.aspx.

24. Joga-Maribor. (2014e). Joga za starejše. Pridobljeno 4. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Vrste-vadbe/Joga-za-starejše.aspx.

25. Joga-Maribor. (2014f). Vadba Khatu Pranam. Pridobljeno 4. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Vrste-vadbe/Vadba-Khatu-Pranam.aspx.

26. Joga-Maribor. (2014g). Meditacija samoanalize. Pridobljeno 4. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Vrste-vadbe/Meditacija-samoanalize.aspx.

27. Joga-Maribor. (2014h). Joga v parku. Pridobljeno 4. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Druge-aktivnosti/Joga-v-parku.aspx.

28. Joga-Maribor. (2014i). Vegetarijanska kuharska delavnica. Pridobljeno 5. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Druge-aktivnosti/Vegetarijanske-delavnice.aspx.

29. Joga-Maribor. (2014j). Satsang. Pridobljeno 5. maj 2014 iz Društvo Joga v vsakdanjem življenju Maribor: http://www.joga-maribor.org/Druge-aktivnosti/Duhovna-srečanja-satsang.aspx.

30. Jug, Z. (2014). Uglaševanje na vseh ravneh z zvočno terapijo. Pridobljeno 25. april 2014 iz Zdravje: http://www.zdravje.si/zvocna-terapija.

47

31. Jurišič, S., & Meršak, K. (2010). Ples – aktivnost, ki zmanjšuje stres. Pridobljeno

22. april 2014 iz Filternet: http://filternet.si/os/clanki/ples-aktivnost-ki-zmanjsuje-stres/.

32. Kaplan-Pavlovčič, S. (2014). Škodljivost soli. Pridobljeno 2. maj 2014 iz Zveza društev ledvčnih bolnikov Slovenije: http://www.zveza-dlbs.si/sol.html.

33. Keating, S., Bayliss, S., Bayliss, E., & Allardice, P. (2013). Masaža in aromaterapija: tehnike za popolno masažo telesa, terapevtske lastnosti eteričnih olj. Ljubljana: Mladinska knjiga.

34. Kennedy, J. M., & Jennings, J. (2009). Dihamo!: kako v petnajstih minutah na dan obvladati stres in poskrbeti za zdravo srce. Ljubljana: Orbis.

35. Kerforne, P. (2000). Hipnoza in avtohipnoza: uvajanje v vsakodnevno rabo. Ljubljana: Tomark.

36. Krebs, S. (2010). Smeh brez razloga - smejalna telovadba. Pridobljeno 20. maj 2014 iz Osreci.se: http://www.osreci.se/clanki/58-clanki/58-smeh-ni-polovica-zdravja-je-mnogo-vec.html.

37. Kroflič, B., Škerlj, M., Vogelnik, M., & Vogelnikova, M. (1989). Ples. Ljubljana: Cankarjeva založba.

38. Lifestylenatural. (2014). Estrogenska dominanca in kako doseči hormonsko ravnovesje? Pridobljeno 8. april 2014 iz Lifestlyenatural: http://www.lifestylenatural.com/5024/Estrogenska-dominanca-in-kako-doseci-hormonsko.

39. Lindemann, H. (1982). Premagani stres. Ljubljana: Cankarjeva založba.

40. Looker, T., & Gregson, O. (1993). Obvladajmo stres: Kaj lahko z razumom storimo proti stresu. Ljubljana: Cankarjeva založba.

41. Luban-Plozza, B., & Pozzi, U. (1994). V sožitju s stresom. Ljubljana: DZS.

42. Lübeck, W. (1995). Reiki: od temeljev do nazorne prakse: celovit priročnik za praktično delo z reikijem. Ljubljana: D. Doblanovič, Quatro, cop.

43. Macnally, D. (1998). Celo orli potrebujejo zalet. Ljubljana: Lisac & Lisac.

44. Maheshwarananda, P. S. (1993). Joga v vsakdanjem življenju. Del 1, Stopnje 1-6. Ljubljana: Društvo Joga v vsakdanjem življenju.

45. Maheshwarananda, P. S. (2000). Sistem joga v vsakdanjem življenju. Dunaj: Ibera.

48

46. Marinšek, M., & Tušak, M. (2007). Človek- žival: zdrava naveza. Maribor: Založba Pivec.

47. Matthews, A. (1997). Bodi srečen: s sedemdesetimi ilustracijami avtorja. Žalec: Sledi.

48. Med.over.net. (2012). Masaža stopal – refleksna masaža. Pridobljeno 11. maj 2014 iz Med.over.net: http://med.over.net/clanek/i19854/#.U2_Tk4F_ssp.

49. Mz.gov. (2014). Onesnaževala v živilih (kontaminanti). Pridobljeno 8. maj 2014 iz Ministrstvo za zdravje: http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/javno_zdravje/sektor_za_varnost_in_zdravstveno_ustreznost_hrane/podrocja_varne_hrane_splosno/onesnazevala_v_zivilih_kontaminanti/.

50. Nesoli. (2014). Koliko soli zadošča. Pridobljeno 2. maj 2014 iz Nesoli: http://nesoli.si/koliko-soli-zadosca/.

51. Newhouse, P. (2000). Življenje brez stresa. Ljubljana: Tomark.

52. Ostermann, G. (1997). Reiki: čudežna zdravilna energija. Velenje: G. Ostermann.

53. Postić, S. (2006). A kot aromaterapija. Izola: Meander.

54. Powell, T. (1999). Kako premagamo stres. Ljubljana: Mladinska knjiga.

55. Radivo, M. (2013). Prehrana in dietetika. Pridobljeno 8. maj 2014 iz Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/Strukturni_skladi/Gradiva/MUNUS2/MUNUS2_128PrehranaInDietetika_DeficitInCivilizBolezni.pdf.

56. Rakovec-Felser, Z. (1991). Človek v stiski, stres in tesnoba. Maribor: Obzorja. 57. Schmidt, A. (2001). Najmanj kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana:

Samozaložba.

58. Sibley, V. (2008). Aromaterapija: eterična olja za krepitev uma, telesa in duha. Tržič: Učila International.

59. Slovenia-terme. (2014). Hidroterapija. Pridobljeno 11. april 2014 iz Slovenia-terme: http://www.slovenia-terme.si/ponudba/wellness/medicinski-wellness/hidroterapija/.

60. Starc, R. (2007). Stres in bolezni: od stresa do debelosti, zvišanih maščob, arterijske hipertenzije, depresije, srčnega infarkta, kapi in prezgodnje smrti. Ljubljana: Sirius AP.

49

61. Starc, R. (2008). Bolezni zaradi stresa. 2, Od bolečin v križu, ledvičnih kamnov, neplodnosti in impotence do človeškega dejavnika, prezgodnjega staranja in obvladovanja stresa. Ljubljana: Sirius AP.

62. Svetloba. (2014). Vrste joge. Pridobljeno 17. april 2014 iz Svetloba: http://www.svetloba.si/joga/vrste-joge.

63. T. G. (2013). Savinina stotka: 4. teden je v znamenju zdravega spanja. Pridobljeno 22. april 2014 iz Portal Zadovoljna: http://www.zadovoljna.si/clanek/fit-in-zdrava/savinina-stotka-4-teden-je-v-znamenju-zdravega-spanja.htm.

64. Toljan, S. (2014). Če ne spimo, zbolimo in se redimo. Savina Atai, 1 (2), str. 19-21. Pridobljeno 1. maj 2014 iz ISSUU: http://issuu.com/faceforce/docs/savinaatai_02.

65. Tolle, E. (2005). Živeti v sedanjem trenutku. Kranj: Geneš.

66. Treven, S. (2005). Premagovanje stresa. Ljubljana: GV založba.

67. Avtogeni trening: pot do uravnoteženosti in sprostitve. (2008). Tržič: Učila International.

68. Zagorc, M. (1992). Ples – ustvarjanje z gibom. Ljubljana: Fakulteta za šport.

69. Zagorc, M. (1994). Sprostimo se. Ljubljana: Fakulteta za šport.

70. Joga uma in telesa. (1998). Ljubljana: Mladinska knjiga.

71. Zavor, Z. (2013). Reiki – energija ljubezni. Pridobljeno 25. april 2014 iz Preprost – naravno: http://www.preprosto-naravno.si/sl/reiki-zdravilna-energija-ljubezni.

72. Žvelc, M., Možina, M., & Bohak, J. (2011). Psihoterapija. Ljubljana: IPSA.