univerza v ljubljanipefprints.pef.uni-lj.si/4704/1/diplomsko-delo_ferkolj_4.9...ferkolj, a....

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Anka Ferkolj

MORFOLOGIJA KOŽE ČLOVEŠKE RIBICE

(Proteus anguinus anguinus)

Diplomsko delo

Ljubljana, 2017

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Dvopredmetni učitelj biologije in gospodinjstva

Anka Ferkolj

Mentorica: doc. dr. Lilijana Bizjak Mali

MORFOLOGIJA KOŽE ČLOVEŠKE RIBICE

(Proteus anguinus anguinus)

Diplomsko delo

Ljubljana, 2017

Ferkolj, A. Morfologija kože človeške ribice (Proteus anguinus anguinus).

Dipl. Delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Biologija in gospodinjstvo, 2017.

3

Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študija biologije in gospodinjstva. Opravljeno je

bilo na Katedri za zoologijo, v skupini za Funkcionalno morfologijo vretenčarjev Oddelka za

biologijo Biotehniške fakultete, Univerza v Ljubljani.

Študijska komisija Pedagoške fakultete je potrdila temo in naslov diplomskega dela ter za

mentorico imenovala doc. dr. Lilijano Bizjak Mali.

Komisija za oceno in zagovor:

Predsednik: prof. dr. Iztok Tomažič

Član: prof. dr. Lilijana Bizjak Mali

Član: prof. dr. Jelka Strgar

Datum zagovora:

Naloga je rezultat lastnega raziskovalnega dela.

Podpisana se strinjam z objavo svoje naloge v polnem tekstu na spletni strani Digitalne

knjižice Pedagoške fakultete.

Izjavljam, da je naloga, ki sem jo oddala v elektronski obliki, identična tiskani verziji.

Anka Ferkolj



4

KLJUČNA DOKUMENTACIJA (KDI)

ŠD Dn

DK

KG morfometrija/koža/Leydigove celice/sluzne žleze/Proteus anguinus anguinus

AV FERKOLJ, Anka

SA BIZJAK MALI, Lilijana

KZ SI-1000 Ljubljana, Kardeljeva ploščad 16

ZA Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

LI 2017

IN MORFOLOGIJA KOŽE ČLOVEŠKE RIBICE

TD Diplomska naloga

IJ sl/en



5

KEY WORDS DOCUMENTATION (KWD)

DN Dn

DC

CX Morphometry/skin/Leydig cells/mucous gland/ Proteus anguinus anguinus

AU FERKOLJ, Anka

AA BIZJAK MALI, Lilijana

PP SI-1000 Ljubljana, Kardeljeva ploščad 16

PB University of Ljubljana, Faculty of Education

PY 2017

TI Morphology of skin of the European blind cave salamander Proteus anguinus

DT Graduation thesis

LA sl/en



6

ZAHVALA

Posebna zahvala gre najprej moji družini, še posebej mami in očetu, ki sta mi omogočila

študij, me pri tem spodbujala in nudila podporo.

Zahvaljujem se tehniški sodelovki Tajdi Gredar za pomoč in nasvete pri obdelavi podatkov.

Zahvaljujem se vsem prijateljem in sošolcem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali, nudili

podporo in pomoč med študijem in pri izdelavi diplomske naloge.

Zahvaljujem se moji mentorici doc. dr. Lilijani Bizjak Mali za sodelovanje in pomoč.

Hvala.



7

POVZETEK

Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus) je jamska repata dvoživka, endemit

podzemnih voda Dinarskega krasa. Je neotenična dvoživka, ki spolno dozori na stopnji

ličinke. Značilnosti ličink se odražajo tudi v zgradbi njene kože. V diplomskem delu smo na

histoloških preparatih prečnih prerezov trupa analizirali zgradbo kože različno velikih

osebkov. Primerjali smo debelino kože in relativno gostoto Leydigovih celic (Lyc) v

epidermisu in večceličnih sluznih žlez (SŽ) v dermisu. Ugotovili smo, da je pri večini

osebkov koža hrbtne strani trupa debelejša, kot na trebušni strani. Prav tako je debelejša pri

večjih osebkih. Relativna gostota Lyc je večja v epidermisu na hrbtni strani, kot na trebušni

strani trupa. Manjši osebki imajo v epidermisu več Lyc, večji osebki pa več SŽ v dermisu.



8

ABSTRACT

The olm or proteus (Proteus anguinus) is a cave-dwelling urodelan amphibian, endemic to the

underground waters of the Dinaric karst. It is a neotenic amphibian that achieves sexual

maturity in its larval stage. Its larval characteristics are also reflected in the structure of its

skin. In my Bachelor’s thesis, we used the histological slides of cross sections of the body to

analyse the skin grossmorphology in specimens of different size. We compared the thickness

of the skin and the relative density of the Leydig cells ( “Lyc”) in the epidermis, and the

relative density of the multicellular mucus glands (“MG”) in the dermis. The research showed

that the skin on the dorsal side of the body is, in most cases, thicker than on the the ventral

side, as well as thatthe skin is thicker in larger specimens. The relative density of Lyc is larger

in the epidermis on the dorsal side of the body. Smaller specimens havemore Lyc in the

epidermis, whereas the larger ones have more MG in the dermis.



9

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

D - dermis

E - epidermis

H - hrbtenjača

K - koža

Lyc - Leydigove celice

M - skeletne mišice trupa

N - nevromast

SC - podkožje ali subcutis

SG - stratum germinatvum

SM - stratum mucosum

SŽ - sluzna žleza



10

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................................... 1

2 PREGLED LITERATURE ...................................................................................................................... 3

2.1 KOŽA VRETENČARJEV .............................................................................................................. 3

2.2 KOŽA DVOŽIVK ......................................................................................................................... 4

2.3 KOŽA ČLOVEŠKE RIBICE ........................................................................................................... 5

3 NAMEN DELA IN HIPOTEZE .............................................................................................................. 7

4 MATERIALI IN METODE ................................................................................................................... 8

4.1 MATERIAL ................................................................................................................................ 8

4.2 MORFOMETRIČNA ANALIZA .................................................................................................... 9

5 REZULTATI...................................................................................................................................... 10

5.1 ZGRADBA KOŽE TRUPA .......................................................................................................... 10

5.2 DEBELINA KOŽE TRUPA ......................................................................................................... 13

5.3 RELATIVNA GOSTOTA LEYDIGOVIH CELIC IN SLUZNIH ŽLEZ .................................................. 15

6 DISKUSIJA ...................................................................................................................................... 17

7 SKLEPI ........................................................................................................................................... 19

8 LITERATURA..................................................................................................................................20



11

KAZALO SLIK

Slika 1: Troglomorfna bela podvrsta človeške ribice (Proteus anguinus anguinus). ............................... 1

Slika 2: Koža trupa na prečnem prerezu, P.a.anguinus. ........................................................................ 11

Slika 3: Koža trupa pod večjo povečavo, P.a.anguinus, prečni prerez .................................................. 12

Slika 4: Koža trupa pri mlajšem osebku, P.a.anguinus, prečni prerez. ................................................. 12

Slika 5: Primerjava debeline kože hrbtne in trebušne strani trupa med različno velikimi osebki bele

podvrste močerila (P.a.anguinus). ........................................................................................................ 14

Slika 6: Primerjava relativnih gostot Leydigovih celic epidermisa dorzalne (Lyc-D) in ventralne strani

(Lyc-V) trupa med različno velikimi osebki bele podvrste močerila (P.a anguinus). ........................... 16

Slika 7: Primerjava relativnih gostot sluznih žlez7 dermisa na dorzalni (SŽ-D) in ventralni strani (SŽ-

V) trupa med različno velikimi osebki bele podvrste močerila (P.a. anguinus) .................................... 16

KAZALO TABEL

Tabela 1: Podatki o živalih bele podvrste močerila (P.a.anguinus). .......................................... 8

Tabela 2: Povprečna debelina epidermisa in dermisa pri osebkih bele podvrste močerila

(P.a.anguinus). ......................................................................................................................... 13

Tabela 3: Relativna gostota Leydigovih celic (Lyc) v epidermisu in sluznih žlez (SŽ) v

dermisu kože hrbtne in trebušne strani trupa pri beli podvrsti močerila (P.a. anguinus).........15



1

1 UVOD

Močeril ali človeška ribica (Proteus anguinus) je jamska repata dvoživka iz družine

močerilarjev (Proteidae). Je edini pravi jamski vretenčar v Evropi in hkrati najpomembnejša

biološka znamenitost podzemeljskih voda Dinarskega Krasa (Sket, 1997). Prav tako je tudi

neotenična dvoživka, saj se ne preobrazi (Durand, 1971; Fox in Durand, 1990), kot to velja za

večino ostalih dvoživk (Duellman in Trueb, 1986). Zaradi upočasnjenega telesnega razvoja in

normalnega razvoja gonad doseže spolno zrelost na stopnji ličinke. Kot odrasla in spolno

zrela ohrani nekatere mladostne (juvenilne) znake ličinke, kot so zunanje škrge, škržne reže,

koža z mnogimi značilnostmi ličinke in repna kožna plavut (Bulog in sod., 2000; Bulog,

2014).

Z odkritjem črnega močerila leta 1986, je bila vrsta Proteus anguinus razdeljena na dve

podvrsti, na prvo poznano troglomorfno belo podvrsto močerila (P.anguinus anguinus) in

drugo ne-troglomorfno črno podvrsto močerila (P.anguinus parkelj) (Sket in Arntzen, 1989).

Bela podvrsta človeške ribice (P. anguinusanguinus) je popolnoma troglomorfna z zunanjo

podobo jamskih živali: koža brez temnega pigmenta, pokrnele oči z ostanki očesne leče in z

degeneriranimi čutnicami v mrežnici, nesorazmerna rast glave v dolžino z njenim podaljšanim

in prisekanim sprednjim delom (Slika 1) (Bulog, 2014).

Slika 1: Troglomorfna bela podvrsta človeške ribice (Proteus anguinus anguinus) (Foto: Domin

Dalessi, 2012; Speleološki laboratorij Oddelka za biologijo).

Človeška ribica je tudi biološko prilagojena na podzemlje: potreba po hrani je sorazmerno

majhna, presnova upočasnjena, osebni razvoj počasen, število potomcev je majhno; nekatera

čutila (kemoreceptorji, mehanoreceptorni nevromasti, elektroreceptorni ampularni organi in



2

notranje uho) pa ima bolj razvita in občutljiva kot pa površinske dvoživke, sposobna pa je tudi

zaznavati zemeljsko magnetno polje (Bulog in sod., 2000; Bulog, 2014).

Raziskave človeške ribice so bile usmerjene tudi v analizo njene kože. Narejena je bila

biokemijska analiza kožnih pigmentov (Istenič in Ziegler, 1974), raziskovali so vplive

hormonov ščitnice na spremembe v koži (Fox in Durand, 1990), narejene so bile tudi

raziskave elekto- in mehanoreceptorjev v epidermisu kože (Istenič in Bulog, 1984; Mali,

1990) in podrobna analiza ultrastrukture kože (Kos, 1992).

Koža dvoživk ima pomembno zaščitno in respiratorno vlogo ter omogoča transport vode in

ionov (Liem, 2001). Te različne funkcije kože dvoživk se odražajo v njeni kompleksni

zgradbi. Ob metamorfozi se v koži pojavijo številne spremembe, enocelične žleze epidermisa

izginejo, v dermisu pa se oblikujejo večcelične sluzne in strupne žleze. Izločki žlez kožo

vlažijo in preprečujejo evaporacijo vode ter ščitijo pred patogenimi bakterijami in glivami.

Vrhnji stratum mucosum epidermisa nadomesti tanek poroženeli sloj ali stratum corneum

(Liem, 2001).

Pri odraslih neoteničnih dvoživkah koža ohrani mnoge značilnosti ličink in tako je tudi pri

človeški ribici (Fox in Durand, 1990; Kos, 1992). Koža ima zunanji tanek in neporoženeli

stratum mucosum, v epidermisu so številne žlezne celice ali Leydigove celice in

mehanoreceptorni nevromasti. V dermisu so tudi večcelične sluzne žleze, ki so značilne za

kožo odraslih dvoživk.



3

2 PREGLED LITERATURE

2.1 KOŽA VRETENČARJEV

Koža je ena od najbolj izpostavljenih mejnih plasti telesa (Liem in sod., 2001). Med svojimi

številnimi funkcijami je predvsem odgovorna za ohranjanje strukturne in fiziološke pregrade

med notranjim in zunanjim okoljem organizma (Seifert in sod., 2012). Koža vretenčarjev je

sestavljena iz številnih tkiv, vključno z epitelijem, vezivnim tkivom v katerem so krvne žile,

žleze, senzorični receptorji, živci, maščobne celice, gladke mišice in druge strukture. Koža

ščiti pred ultravijoličnim sevanjem in drugimi zunanjimi dejavniki. Izločki žlez imajo zaščitno

vlogo, služijo kot kemični signali v komunikaciji ali pa imajo prehranske funkcije. Koža pri

višjih vretenčarjih sodeluje pri sintezi vitamina D in uravnava krvni tlak ter ima pomembno

imunološko funkcijo. Pri dvoživkah ima pomembno obrambno vlogo pred plenilci in

mikroorganizmi, služi dihanju ter transportu ionov in vode (Chammas in sod., 2014).

Osnovna struktura kože in njen embrionalni razvoj sta enaka pri vseh vretenčarjih (Liem in

sod., 2001). Zunanji del kože, vrhnjica ali epidermis, ki jo gradi stratificiran epitelij, nastane

iz embrionalnega ektoderma. Leži na bazalni lamini in prekriva dermis iz fibroznega veznega

tkiva, ki je po nastanku iz mezenhimskih celic (Liem in sod., 2001).

Pri vseh vretenčarjih je epidermis oblikovan v več slojev, najbolj notranji sloj je t. i. temeljna

plast ali stratum germinativum, ki je običajno iz enega do dveh slojev celic. V temeljni plasti

nastajajo nove celice epidermisa, se pomikajo proti površini, spreminjajo obliko in pri

kopenskih vretenčarjih postopoma poroženijo in oblikujejo zunanji poroženeli sloj ali stratum

corneum. Epidermalne celice imajo torej sposobnost sinteze keratina, ki je v vodi netopen

protein. Jedro in ostali celični organeli v poroženelih celicah propadejo, mrtve celice pa se iz

poroženele plasti luščijo (Liem in sod., 2001).

Dermis je vlaknato vezivno tkivo, sestavljeno predvsem iz zunajceličnega kolagena in

elastičnih vlaken vgrajenih v osnovo iz makromolekul, ki vežejo vodo, kar daje dermisu

želatinasto konsistenco. Primarni celični elementi dermisa so podolgovate vezivne celice ali

fibrobasti, ki sintetizirajo vlakna. V dermisu so maščobne celice, gladka mišična vlakna, bele

krvničke in makrofagi. Makrofagi so fagocitne celice, ki pomagajo zaščititi telo pred tujimi



4

mikroorganizmi in okužbami (Liem in sod., 2001). V vezivnem delu kože rib, dvoživk in

plazilcev so tudi pigmentne celice ali kromatofore.

2.2 KOŽA DVOŽIVK

Koža dvoživk je bila od nekdaj predmet številnih morfoloških in fizioloških raziskav (cit. v

Perrota in sod., 2011). Večina raziskav je bila narejenih na brezrepih dvoživkah, predvsem

zaradi sprememb, ki se zgodijo ob preobrazbi ali metamorfozi.

Vodne ličinke dvoživk imajo kožo podobno ribji, vendar brez lusk. Po metamorfozi ostaja

povrhnjica relativno tanka, njene celice pa sintetizirajo roževino ali keratin, ki se kopiči v

vrhnjih celicah epidermisa. Odrasle dvoživke imajo tanek roževinasti sloj ali stratum

corneum, iz redko več kot le nekaj slojev celic, zato je kožno dihanje še vedno mogoče. Tanek

roževinasti sloj pa ne zagotavlja popolne zaščite pred izsuševanjem in drgnjenjem, s čimer se

soočajo vsi kopenski vretenčarji. Zunanji roženi del epidermisa se redno lušči in obnavlja.

Njegovo luščenje kontrolirajo hormoni (Liem in sod., 2001). Na različnih predelih telesa in

med različnimi fazami življenjskega cikla dvoživk je debelina epidermisa zelo raznolika

(Chammas in sod., 2014).

V dermisu kože odraslih dvoživk so večcelične alveolarne žleze. Žleze so predvsem dveh

tipov: sluzne žleze, katerih izločki ščitijo površino kože, zmanjšajo izgubo telesne vode in

ohranjajo površino vlažno, in granularne žleze, ki izločajo toksične snovi. Razdražljivi izločki

odvračajo potencialne plenilce, kače, rakune in druge plenilce. Izločki kožnih žleze dvoživk

tudi ščitijo pred patogenim bakterijami in glivami, ki so prisotne v mokriščih in vlažnih tleh,

kjer živijo dvoživke (Liem in sod., 2001).

Koža dvoživk je prepustna, dobro ožiljena in bogata z žlezami, ki so razporejene po celem

telesu (Chammas in sod., 2014).

SPREMEMBE V KOŽI MED METAMORFOZO

Pri ličinkah dvoživk je epidermis iz treh glavnih slojev, in sicer iz zunanjega sloja ali stratum

mucosum, notranjega temeljnega sloja ali stratum germinativum, v vmesnem sloju pa so 1 do

3 plasti celic vrhnjice, ki vključujejo tudi Leydigove celice in celice bogate z mitohondriji

(Perrota in sod, 2011).



5

Življenjski krog večine dvoživk vključuje fazo ličinke, ki je običajno vodna, medtem ko so

odrasle dvoživke večinoma kopenske. Prehod ličink do odraslega načina življenja vključuje

številne strukturne, fiziološke in vedenjske spremembe (Duellman in Trueb, 1986). Proces

preobrazbe ali metamorfoze je postopen in reguliran s hormoni (Chammas in sod., 2014).

Intenzivnim spremembam med razvojem ličink predvsem pa med metamorfozo je podvržena

tudi koža. Slednja postopoma postaja vse bolj kompleksno grajena, med metamorfozo pa se

dogodijo tudi strukturne spremembe. Nekatere celice, ki imajo pomembno vlogo v zgodnjem

življenju ličink, izginejo, druge strukture, kot so dermis in kožne žleze pa se formirajo

(Duellman in Trueb, 1086). Med metamorfozo se razvijejo večcelične sluzne in zrnate žleze,

znane tudi kot strupne žleze (Chammas in sod., 2014).

Diferenciacija kože dvoživk je pod kontrolo hormonov ščitnice. Pri poznih fazah ličink raven

ščitničnih hormonov narašča, kar spodbudi izrazite spremembe v epiteliju. Te spremembe

vključujejo izginotje nekaterih tipov celic in razvoj večceličnih žlez. Poveča se število slojev

celic epidermisa zaradi intenzivnih mitotskih delitev celic v temeljnem sloju in njihove

migracije celic na površino. V vrhnjem sloju epidermisa so celice ploščate in tudi poroženele,

saj je med metamorfozo aktiviran tudi proces sinteze keratina v celicah epidermisa (Chammas

in sod., 2014).

Za epidermis ličink so značilne Leydigove celice (Lyc), ki so pri večini dvoživk prisotne le do

metamorfoze (Lindinger, 1984). Največ študij na Lyc je bilo narejenih na ličinkah repatih

dvoživk (cit. v Lindinger, 1984). Lyc so velike in zavzemajo skoraj celotno debelino

epidermisa; raztezajo se od spodnjega stratum germinativuma do vrhnjega stratum mucosuma.

Predvidevajo, da je vloga Leydigovih celic notranja zaloga tekočine, ki je ključna v primeru

izsuševanja vodnega telesa, v katerem se ličinke zadržujejo (Kelley, 1966 cit. v Lindinger,

1984). Izloček, ki ga Lyc proizvajajo, se sprošča v intersticielne prostore med celice. Nekateri

trdijo, da je izloček vodnati, drugi, da je mukozen, ščitil pa naj bi pred bakterijami in virusi

(cit. v Fox in Durand, 1990).

2.3 KOŽA ČLOVEŠKE RIBICE

Dosedanje raziskave kože človeške ribice so bile usmerjene v biokemijsko analizo kožnih

pigmentov (Istenič in Ziegler, 1974), v ugotavljanje sprememb kože pod vplivom hormonov



6

ščitnice (Fox in Durand, 1990), v raziskave elekto- in mehanoreceptorjev epidermisa (Istenič

in Bulog, 1984 ; Mali, 1990) in v podrobno analizo ultrastrukturne zgradbe (Kos, 1992).

Proteus je obligatno neoteničen, torej se ne preobrazi, saj so njegova tkiva neobčutljiva za

hormone ščitnice (Langecker, 2000 cit v Bulog in sod., 2000). Slednje se odraža tudi v

zgradbi njegove kože, saj so ohranjene značilnosti kože ličink; epidermis je tanek in

neporoženel, v njem so številne Leydigove celice, ciliarne celice in čutilni organi, kot so

mehanoreceptorni nevromasti in elektroreceptorni ampulalni organi (Istenič in Bulog, 1984;

Fox in Durand, 1990; Kos, 1990). V dermisu so večcelične sluzne žleze, ki so značilne za

kožo odraslih dvoživk. Koža pri beli podvrsti človeške ribice je le rahlo pigmentirana;

pigmentnih celic, ki sintetizirajo pigment melanin, je malo. Njena koža pa vsebuje tudi

riboflavin, zaradi česar je lahko rumenkasto bela ali rožnatih barv (Istenič in Ziegler 1974).

Celotni živeljnjski cikel človeške ribice je vezan na vodno okolje, to pa tudi pomeni, da je

izpostavljena potencialnim onesnažilom v njenem okolju. Preko njene tanke kože, škrg in

prebavnega trakta namreč prehajajo kovine in druga potencialna onesnažila (Bulog in sod.,

2000). Ker pa je človeška ribica dolgoživa, njena življenjska doba je 70 let ali več, so lahko

zanjo usodne že nižje, a dolgotrajne koncentracije strupenih snovi, ki se v njenih tkivih

postopoma kopičijo (Bulog in sod., 2000, Bulog in sod., 2002).



7

3 NAMEN DELA IN HIPOTEZE

Namen naloge je primerjati morfološko zgradbo kože trupa med različno velikimi oz. starimi

osebki bele podvrste močerila (Proteus anguinus anguinus). Primerjati želimo predvsem

debelino kože ter relativno gostoto Leydigovih celic v epidermisu in večceličnih sluznih žlez

v dermisu trupa na hrbtni in trebušni strani.

Predvidevamo, da bo koža pri mlajših osebkih tanjša in z večjim številom enoceličnih žleznih

vključkov. Pričakujemo tudi razlike v debelini kože hrbtne in trebušne strani trupa.



8

4 MATERIALI IN METODE

4.1 MATERIAL

Analizo kože smo naredili na histoloških preparatih prečnih prerezov trupa bele podvrste

človeške ribice ali močerila (Proteus anguinus anguinus). Naš vzorec je vključeval histološke

preparate sedmih osebkov, ki so bili izlovljeni v Planinski jami (JV Slovenija) (Tabela 1).

Živali so bile velike od 192 do 290 mm, s premerom trupa od 5 do 16 mm (Tabela 1).

Histološki preparati so bili tudi že barvani in so del arhivske zbirke skupine za Funkcionalno

morfologijo vretenčarjev, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Tabela 1: Podatki o živalih bele podvrste močerila (P.a.anguinus).

Evidenčna

številka

osebka

Lokaliteta Datum

ulova

Dolžina

osebka

(mm)

Premer

trupa

(mm)

PaaR Planinska

jama

/ / 5

Paax5 Planinska

jama

/ / 5

Paa46 Planinska

jama

12.1.1981 192 6

Paa82 Planinska

jama

2.9.1983 245 10

Paa84 Planinska

jama

7.11.1983 260 10

Paa58 Planinska

jama

20.10.1981 290 12

Paax1 Planinska

jama/

/ / 15



9

4.2 MORFOMETRIČNA ANALIZA

Morfometrija je zajemala naslednje meritve:

- merjenje debeline kože na hrbtni in trebušni strani trupa, vedno v osrednjem delu

prereza, za vsak osebek deset meritev za vsako stran trupa, vedno v področju kože, ki

je vključevala sluzne žleze v dermisu

- štetje Leydigovih celic v epidermisu in sluznih žlez v dermisu na hrbtni in trebušni

strani kože pod 100x povečavo in na dolžini kože 1500 µm. Za vsak osebek je bilo

narejenih deset štetij na naključno izbranih serijskih rezinah trupa.

Preparate smo pregledovali s svetlobnim mikroskopom OPTON-Axioskop, opremljenim z

digitalno kamero Leica DFC290 HD. Debelino kože smo izmerili s pomočjo programa LAS

V4 (Leica). Vedno smo merili v osrednjem delu prečnega prereza trupa hrbtne in trebušne

strani.

Podatke meritev smo vstavili v Excelovo tabelo in izračunali povprečja in standardne odklone

ter rezultate grafično predstavili.



10

5 REZULTATI

Na prečnih prerezih trupa sedmih osebkov bele podvrste močerila (Proteus anguinus

anguinus) smo izmerili debelino kože hrbtne in trebušne strani trupa ter prešteli Leydigove

celice v epidermisu in sluzne žleze v dermisu na dolžini kože 1500 µm.

5.1 ZGRADBA KOŽE TRUPA

Kožo gradi tanek epidermis in pod njim ležeči tanek dermis (Slika 2A). Epidermis je

večplasten ploščati epitel iz pet do največ osem plasti celic, odvisno od velikosti osebka (Slika

2B, 3, 4). Pri manjših osebkih je epidermis tanjši. Celice epidermisa oblikujejo štiri med seboj

težko ločljive sloje (Kos, 1992): 1) najbolj notranji temeljni sloj ali stratum germinativum, 2)

nad njim ležeči trnasti sloj ali stratum spinosum, 3) sledi zrnati sloj ali stratum granulosum in

4) najbolj zunanji mukozni sloj ali stratum mucosum. Stratum germinativum gradijo kubične

do cilindrične celice, ki ležijo nad bazalno lamino, celice stratum spinosuma so okrogle,

poligonalne in podaljšane, stratum granulosum ima kubične celice, celice v zunanji plasti

(stratum mucosum) pa so sploščene (Kos, 1992). Temu ustreza tudi izgled njihovih jeder, ki

so pokončna v germinalni plasti, v vmesnih plasteh so okrogla ter sploščena in ležeča v vrhnji

plasti (Slika 3).

V epidermisu so številne Leydigove celice (Lyc) (Slika 2A-B, 3), ki so tipična značilnost kože

ličink dvoživk (Fox in Durand, 1990; Kos, 1992). Slednje so videti številčnejše pri

mlajših/manjših osebkih (Slika 4). Lyc so velike in ovalnih oblik, jedro je majhno in v centru

celice (Slika 3, 4). Lyc so v koži hrbtne kot tudi trebušne strani.

V epidermisu so tudi mehanoreceptorni nevromasti, ki so čebulastih oblik in se raztezajo čez

celo debelino epidermisa (Slika 3).

Dermis je dobro ožiljen, v njem so okrogle večcelične sluzne žleze, ki se z izvodilom odpirajo

na površje (Slika 2A-B, 3). Epitel sluznih žlez je sploščen (Slika 3).



11

Slika 2: Koža trupa na prečnem prerezu, P.a.anguinus. E, epidermis; H, hrbtenjača; D, dermis, K,

koža; Lyc, Leydigove celice; M, skeletne mišice trupa; SC, podkožje ali subcutis; SG, stratum

germinatvum; SM, stratum mucosum; SŽ, sluzna žleza. Mallory Haid barvanje.



12

Slika 3: Koža trupa pod večjo povečavo, P.a.anguinus, prečni prerez,. E, epidermis; D, dermis, Lyc,

Leydigove celice; N, nevromast; SC, podkožje ali subcutis; SG, stratum germinatvum; SM, stratum

mucosum; SŽ, sluzna žleza. Trikromno barvanje.

Slika 4: Koža trupa pri mlajšem osebku, P.a.anguinus, prečni prerez. D, dermis, Lyc, Leydigove

celice; SC, podkožje ali subcutis; SG, stratum germinatvum; SM, stratum mucosum; SŽ, sluzna žleza.

Barvanje H&E.



13

5.2 DEBELINA KOŽE TRUPA

Razpon debeline epidermisa hrbtne strani trupa različno velikih osebkov je od 51,3µm (±

13,5) do 136,2µm (± 29,8) in trebušne strani od 37,3µm (± 4,1) do 131,8 (± 14,4) (Tabela 2).

Razpon debeline dermisa hrbtne strani pa od 93,1 (± 5,2) do 266,1 (± 45,9), in od 80,4 (± 6,6)

do 238,6 (± 20,3) z trebušne strani (Tabela 2).

Pri večini osebkov je koža hrbtne strani trupa debelejša (Slika 5). Koža je debelejša pri

osebkih, ki so večji oz. imajo večji premer trupa (Tabela 2, Slika 5). Manjši osebki so imeli

kožo tanjšo.

Tabela 2: Povprečna debelina epidermisa in dermisa pri osebkih bele podvrste močerila (P.a.

anguinus).

Številka

osebka

Premer

trupa

(mm)

Povprečna debelina kože in standardni odklon

Hrbtna stran trupa Trebušna stran trupa

Debelina

epidermisa (µm)

Debelina

dermisa

(µm)

Debelina

epidermisa

(µm)

Debelina

dermisa (µm)

1 5 67,1 ± 5,8 133,6 ± 11,1 70 ± 8,4 109,3 ± 15,2

2 5 51,3 ± 13,5 93,1± 5,2 37,3 ± 4,1 80,4 ± 6,6

3 6 98,9 ± 29,8 154,4 ± 18,7 84,6 ± 14,1 134,3 ± 15,2

4 10 136,2 ± 29,8 257,8 ± 30,3 131,8 ± 14,1 232,1 ± 15,2

5 10 97,0 ± 8,1 253,6 ± 15,9 110,2 ± 16,7 236,2 ± 17

6 12 101,9 ± 22,1 248,5±19,94 117,2 ± 20,37 235,9 ± 19,38

7 15 135,8 ± 43,0 266,1 ± 45,9 104,1 ± 9,0 238,6 ± 20,3



14

Slika 5: Primerjava debeline kože hrbtne in trebušne strani trupa med različno velikimi osebki bele

podvrste močerila (P.a.anguinus). Osebki 1, 2, 3 so imeli premer trupa od 5 do 6mm, osebki 4, 5 in 6

pa od 10 do 16 mm.



15

5.3 RELATIVNA GOSTOTA LEYDIGOVIH CELIC IN SLUZNIH

ŽLEZ

Pri manjših osebkih (s premerom trupa od 5 do 6 mm) je bilo število Leydigovih celic (Lyc)

na hrbtni strani trupa od 23,1 (± 3,8) do 26,3 (± 4,4) in na trebušni strani trupa od 13,7 (± 2,9)

do 17,7 (± 4,3) (Tabela 3). Pri večjih živalih (s premerom trupa od 10 do 15 mm) je bilo

število Lyc na hrbtni in trebušni strani nižje kot pri manjših osebkih, in sicer od 18,5 (± 3,1)

do 24,4 (± 5,9) na hrbtni strani trupa in od 9,7 (± 3,9) do 14,6 (± 2,84) na trebušni strani

(Tabela 3). Relativna gostota Lyc pri vseh osebkih je večja v epidermisu hrbtne strani trupa

(Tabela 3, Slika 6).

Pri manjših osebkih (s premerom trupa od 5 do 6 mm) je bilo število sluznih žlez (SŽ) na

hrbtni strani od 1,9 (± 0,7) do 3 (± 0,7) in na trebušni strani od 1,4 (± 0,7) do 3,2 (± 0,9)

(Tabela 3). Pri večjih živalih (s premerom trupa od 10 do 15mm) je bilo število sluznih žlez

na hrbtni in trebušni strani večje kot pri manjših osebkih, in sicer na hrbtni strani od 2,3 (±

0,95) do 4,3 (± 1,2) ter na trebušni strani od 3,7 (± 0,67) do 4,9 (± 1,2) (Tabela 3). Relativna

gostota sluznih žlez (SŽ) v dermisu je večja pri večjih osebkih (Tabela 3, Slika 7).

Tabela 3: Relativna gostota Leydigovih celic (Lyc) v epidermisu in sluznih žlez (SŽ) v dermisu kože

hrbtne in trebušne strani trupa pri beli podvrsti močerila (P.a. anguinus).

Osebki Premer

trupa (mm)

Relativna gostota Lyc in

standardni odklon

Relativna gostota SŽ in

standardni odklon

Lyc-D Lyc-V SŽ-D SŽ-V

1 5 23,1 ± 3,8 17,7 ± 4,3 1,9 ± 0,7 1,4 ± 0,7

2 5 26,3 ± 4,4 13,7 ± 2,9 3,0 ± 0,7 1,9 ± 0,7

3 6 26,1 ± 3,4 17,3 ± 2,9 2,9 ± 0,7 3,2 ± 0,9

4 10 22,8 ± 3,4 13,2 ± 2,9 3,8 ± 0,7 4,3 ± 0,9

5 10 18,8 ± 3,2 9,7 ± 3,9 3,2 ±0,6 4,9 ± 1,2

6 12 18,5 ± 3,1 14,6 ± 2,8 2,3 ± 0,9 3,7 ± 0,7

7 15 24,4 ± 5,9 10,7 ± 3,4 4,3 ± 1,2 4,9 ± 1,0

Legenda: Lyc-D, Leydigove celice dorzalne strani trupa; Lyc-V, Leydigove celice ventralne strani trupa; SŽ-D,

sluzne žleze dorzalne strani trupa; SŽ-V, sluzne žleze ventralne strani trupa.



16

Slika 6: Primerjava relativnih gostot Leydigovih celic epidermisa dorzalne (Lyc-D) in ventralne strani

(Lyc-V) trupa med različno velikimi osebki bele podvrste močerila (P.a anguinus). Osebki 1–3 so

imeli premer trupa od 5 do 6mm, osebki 4–7 pa od 10 do 15 mm.

Slika 7: Primerjava relativnih gostot sluznih žlez7 dermisa na dorzalni (SŽ-D) in ventralni strani (SŽ-

V) trupa med različno velikimi osebki bele podvrste močerila (P.a. anguinus). Osebki 1–3 so imeli

premer trupa od 5 do 6mm, osebki 4–7 pa od 10 do 15 mm.



17

6 DISKUSIJA

V diplomskem delu smo primerjali morfološko zgradbo kože trupa med različno velikimi oz.

starimi osebki bele podvrste močerila (Proteus anguinus anguinus). Izmerili smo debelino

kože ter na 1,5 mm kože prešteli število Leydigovih celic v epidermisu in večceličnih sluznih

žlez v dermisu na dorzalni in ventralni strani trupa.

Z nastopom metamorfoze se v koži dvoživk pojavijo morfološke spremembe, ki vključujejo

stratifikacijo epidermalnih plasti ter izginotje tipičnih larvalnih celic (cit. v Perrotta in sod.,

2011). Epidermis odraslih dvoživk sicer ostaja tanek, vendar kaže enako splošno ureditev

značilno za druge vretenčarje, z zunanjim roženim slojem ali stratum corneum in

spremenljivim številom celic epidermisa (Perrota in sod., 2011). Koža odraslih neoteničnih

dvoživk obdrži tipične značilnosti ličink, le da se epidermis stratificira, v dermisu pa se

oblikujejo večcelične žleze (Lindinger, 1984; Fox in Durand, 1990; Chammas in sod., 2014).

Rezultati primerjalne študiji kože ličink in odraslih osebkov neoteničnega repatca rodu

Necturus (Lindinger, 1984) so potrdili kompleksnejšo zgradbo epidermisa in dermisa pri

odraslih osebkih, kot pa jo imajo njihove ličinke. Tudi koža proteusa ima vse značilnosti kože

ličink, epidermis je tanek in vključuje številne Leydigove celice, v vrhnji plasti epidermisa ni

rožene plasti, temveč tanek stratum mucosum Tanek je tudi dermis, ki pa vključuje tudi

večcelične mukozne žleze, ki so sicer značilne za kožo odraslih dvoživk.

Pri večini osebkov proteusa v naši raziskavi je bila koža hrbtne strani trupa debelejša, prav

tako je bila koža debelejša pri večjih osebkih. Do podobnih rezultatov so prišli tudi Chammas

in sodelovci (2014), le, da so v omenjeni raziskavi merili debelino kože pri krastači Rhinella

granulosa (Bufonidae). Debelejša koža predvsem hrbtnega dela odraslih dvoživk je posledica

razvoja dermisa in večceličnih žlez kot tudi debelitve rožene plasti epidermisa (Chammas in

sod., 2014). V koži proteusa smo pri večjih osebkih našli več sluznih žlez (SŽ). Razen pri

manjših/mlajših osebkih, pri ostalih osebkih nismo našli bistvenih razlik v relativni gostoti SŽ

med hrbtno in trebušno stranjo kože. Pri mlajših osebkih je relativna gostota SŽ večja v

hrbtnem delu kože.

Značilnost epidermisa kože človeške ribice so številne velike Leydigove celice in čutilni

organi sistema bočne linije (Fox in Durand, 1990). Naša analiza je pokazala, da je Leydigovih

celic (Lyc) več na hrbtni strani trupa, prav tako je njihovo število večje pri manjših osebkih.



18

Fox in Durand (1990) ugotavljata, da je povrhnjica starejših proteusov podobna

komponentam kože ličink, kar kaže na to, da se Lyc spreminjajo s starostjo. Lyc so

nameščene med zunanjimi in bazalnimi epidermalnimi celicami in se z njimi spenjajo preko

dezmosomov (Fox in Durand, 1990). Lyc imajo tipično morfologijo, v njihovi citoplazmi so

številne okrogle do ovalne ali pa podolgovate in elektronsko goste granule ter svetli vezikli

(Fox in Durand, 1990). Izloček, ki ga producirajo, se sprošča v intersticielne prostore med

celice. Vloga Lyc pravzaprav ni razjasnjena. Nekateri trdijo, da je sekret vodnati, drugi, da je

mukozen, ščitil pa naj bi pred bakterijami in virusi (cit. v Fox in Durand, 1990).



19

7 SKLEPI

Z rezultati raziskave lahko potrdimo:

1. da je debelina kože hrbtne strani trupa večja kot je debelina kože na trebušni strani trupa,

2. da je koža pri manjših / mlajših osebkih tanjša od kože večjih / starejših osebkov,

3. da je relativna gostota Lyc večja v epidermisu na hrbtni strani, kot na trebušni strani trupa.

4. da je pri mlajših osebkih relativna gostota Leydigovih celic večja,

5. da je relativna gostota sluznih žlez v dermisu večja pri večjih osebkih.



20

8 LITERATURA

Bizjak Mali, L. (2010). Primerjalna anatomija vretenčarjev. Študijsko gradivo, Oddelek za

biologijo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani. str. 101.

Bulog, B., Mihalj, K., Jeran, Z., & Toman, M. (2002). Trace element concentrations in the

tissues of Proteus anguinus (Amphibia, Caudata) and the surrounding environment. Water Air

Soil Poll. 136: 147–163.

Bulog, B. (2014). Človeška ribica. Narava Bele krajine. Metlika: Belokranjski muzej Metlika.

str. 177.

Bulog, B., Bizjak-Mali, L., Kos, M., Mihajl, K., Prelovšek, P. M., & Aljančič, G. (2000).

Biology and functional morphology of Proteus anguinus (Amphibia, Caudata). Acta biologica

Slovenica, 43 (3): 85–102.

Chammas, S. M., Carneiro, S. M, Ferro, R. S., Antoniazzi, M. M., & Jared, C. (2014).

Development of integument and cutaneous glands in larval, juvenile and adult toads (Rhinella

granulosa): a morphological and morphometric study. Acta Zoologica. Stockholm. 0: 1–18.

Duellman, W., & Trueb, L. (1986). Biology of Amphibians. In: Duellman, W. (ed.): Musculo-

Skeletal System,1st ed. McGraw-Hill, New York, pp. 289–365.

Fox, H., & Durand, J. (1990). An examination of the effect of thyroid hormone on the skin of

the neotenic Proteus anguinus. Eur Arch Biol (Bruxelles) 101:269–284.

Istenič, L., & Ziegler, I. (1974). Riboflavin as »Pigment« in the Skin of Proteus anguinus L.

Die Naturwissenschaften 12: 686–687.

Istenič, L., & Bulog, B. (1984). Some evidence for the ampullary organs in the European cave

salamander Proteus anguinus (Urodela, Amphibia). Cell Tissue Res, 235 (2): 393–402.

Kos, M. (1992). Ultrastruktura kože močerila (Proteus anguinus Laurenti, Urodela,

Amphibia) in primerjava kože nepigmentiranega in pigmentiranega osebka. Diplomsko delo,

Univerza v Ljubljani. str. 1–33.

Liem K.F., Bemis W. E., Walker W. F., & Grande L. (2001). Functional anatomy of the

vertebrates: An evolutionary perspective. Third editions. Thomson Brooks/Cole. USA.



21

Lindiger, M.I. (1984). Fine structure of the abdominal epidermis of the adult mudpuppy,

Necturus maculosus (Rafinesque). Cell Tissue Res 238:395–405.

Perrotta, I., Sperone, E., Bernabo, I., Tripepi, S., & Brunelli, E. (2011). The shift from aquatic

to terrestrial phenotype in Lissotriton italicus: larval and adult remodelling of the skin. 115:

170–178 .

Seifert, A. W., Monaghan, J. R., Voss, S. R., & Maden, M. (2012). Skin regeneration in adult

Axolotls: A Blueprint for scar-free healing in Vertebrates. PlosOne 7 (4): e32875.

Sket, B., & Arntzen, J. W. (1994). A black, non-troglomorphic amphibian from the karst of

Slovenia: Proteus anguinus parkelj n. ssp. (Urodela: Proteidae). Bijdragen tot de Dierkunde,

64 (1), 33–53.

Sket, B. (1997). Distribution of Proteus (Amphibia: Urodela: Proteidae) and its possible

explanation. Journal of Biogeography, 24, 63–280.

univerza v ljubljanipefprints.pef.uni-lj.si/4704/1/diplomsko-delo_ferkolj_4.9...ferkolj, a....

Documents