UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

SLOVENIJA IN EVROPSKA EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA

Kandidat: Mitja PODLESNIK Študent izrednega študija Številka indeksa: 82142764 Program: univerzitetni študij Študijska smer: Denarništvo in finance Mentor: dr. Davor SAVIN

Ljubljana, marec 2004

2

Študent Mitja PODLESNIK izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela. Zagotavljam, da sta tiskana in elektronska verzija istovetni. Kot avtor dovoljujem njegovo objavo na spletni strani fakultete Ljubljana, 29. marec 2004 Podpis:

3

1 KAZALO 1 KAZALO ................................................................................................................................................ 3

2 PREDSTAVITEV DELA ...................................................................................................................... 5 2.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA................................................................................... 5 2.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE................................................................................................ 5 2.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ....................................................................................... 6

3 EVROPSKA EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA.................................................................. 7 3.1 ZGODOVINA EVROPSKE EKONOMSKE IN MONETARNE UNIJE (EMU) ............................................... 7

3.1.1 Sistem Bretton Woods................................................................................................................ 7 3.1.2 Resolucija iz leta 1971............................................................................................................... 7 3.1.3 Evropski monetarni sistem (EMS) kot predhodnik Evropske monetarne unije.......................... 8

3.2 PROCES USTANOVITVE EVROPSKE EKONOMSKE IN MONETARNE UNIJE ........................................ 10 3.2.1 Prva faza ustanovitve EMU..................................................................................................... 11 3.2.2 Druga faza ustanovitve EMU .................................................................................................. 12 3.2.3 Tretja faza ustanovitve EMU................................................................................................... 12

3.3 EVROPSKA CENTRALNA BANKA .................................................................................................... 13 3.3.1 Neodvisnost in kredibilnost ECB ............................................................................................. 14 3.3.2 Evropski sistem centralnih bank (ESCB)................................................................................. 15 3.3.3 Monetarna politika ESCB........................................................................................................ 16 3.3.4 TARGET .................................................................................................................................. 16

4 PRIKLJUČEVANJE SLOVENIJE EVROPSKI UNIJI IN EVROPSKI EKONOMSKI IN MONETARNI UNIJI.................................................................................................................................... 17

4.1 POGOJI VKLJUČEVANJA V EU........................................................................................................ 17 4.2 PRIKLJUČEVANJE SLOVENIJE EU IN EMU..................................................................................... 18 4.3 FINANČNI UČINKI VKLJUČITVE V EU IN EMU ............................................................................... 19 4.4 KONVERGENČNI KRITERIJI ............................................................................................................ 20

4.4.1 Kriterij glede inflacije ............................................................................................................. 21 4.4.2 Kriterij glede obrestne mere.................................................................................................... 21 4.4.3 Kriterij glede proračunskega primanjkljaja ............................................................................ 22 4.4.4 Kriterij glede javnega dolga.................................................................................................... 23 4.4.5 Relna konvergenca .................................................................................................................. 24 4.4.6 Slovenija in izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev ................................................................ 25

5 EVRO – NOVA EVROPSKA VALUTA ........................................................................................... 27 5.1 UVEDBA EVRA .............................................................................................................................. 27 5.2 RAZLOGI ZA UVEDBO EVRA........................................................................................................... 28 5.3 VPLIV UVEDBE EVRA NA RAZLIČNE TRGE...................................................................................... 30

5.3.1 Trg kapitala in vrednostnih papirjev ....................................................................................... 30 5.3.2 Pretok blaga ............................................................................................................................ 32 5.3.3 Pretok storitev ......................................................................................................................... 32 5.3.4 Prost pretok oseb ..................................................................................................................... 33

5.4 UVEDBA EVRA V SLOVENIJI .......................................................................................................... 33 6 VPLIV UVEDBE EVRA NA PODJETJA V DRŽAVAH EMU IN SLOVENSKA PODJETJA . 39

6.1 POVEČANJE KONKURENCE ............................................................................................................ 40 6.2 ZNIŽANJE CEN ............................................................................................................................... 41 6.3 VPLIV NA STROŠKE ....................................................................................................................... 42 6.4 DOLGOROČNE INVESTICIJE............................................................................................................ 43 6.5 SPREMENJENA PRIČAKOVANJA POTROŠNIKOV............................................................................... 43 6.6 NOVA TRŽIŠČA IN NOVE POSLOVNE PRILOŽNOSTI.......................................................................... 44

4

6.7 LOKACIJA PODJETIJ IN STRATEŠKA PARTNERSTVA ........................................................................ 44 6.8 RACIONALIZACIJA PROIZVODNJE IN ZDRUŽITEV TRŽNIH ZNAMK................................................... 44 6.9 NOVE PRILOŽNOSTI ZA MASOVNO PROIZVODNJO IN MALOSERIJSKO PROIZVODNJO VISOKO PRODUKTIVNIH IZDELKOV ........................................................................................................................... 45 6.10 NOVI VIRI SUROVIN ....................................................................................................................... 45 6.11 LOKACIJA PROIZVODNIH OBRATOV ............................................................................................... 46

7 SPREMEMBE IN PRILAGODITVE NA KLJUČNIH PODROČJIH POSLOVANJA V PODJETJIH .................................................................................................................................................. 47

7.1 PRODAJA IN TRŽENJE..................................................................................................................... 47 7.2 FINANCE IN RAČUNOVODSTVO ...................................................................................................... 50 7.3 INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA ..................................................................................................... 51 7.4 KADRI ........................................................................................................................................... 53 7.5 PRAVNE ZADEVE IN DAVKI ............................................................................................................ 54

8 SPREMEMBE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE IN POGOJI TRGOVANJA Z DRŽAVAMI NEKDANJE JUGOSLAVIJE............................................................................................... 55

8.1 PAKT STABILNOSTI........................................................................................................................ 58 8.2 HRVAŠKA...................................................................................................................................... 58 8.3 BOSNA IN HERCEGOVINA .............................................................................................................. 58 8.4 MAKEDONIJA ................................................................................................................................ 59 8.5 ZVEZNA REPUBLIKA JUGOSLAVIJA................................................................................................ 59

9 EMU IN SLOVENSKE BANKE ........................................................................................................ 60 9.1 STANJE V SLOVENSKEM BANČNEM SEKTORJU ............................................................................... 60 9.2 SKUPNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKIH BANK..................................................................................... 61 9.3 PRIMERJAVA Z DRŽAVAMI SREDNJE IN VZHODNE EVROPE ............................................................ 61 9.4 VPLIV UVEDBE ENOTNE EVROPSKE VALUTE NA SLOVENSKE BANKE IN POTREBNE PRILAGODITVE ZAHTEVAM EMU......................................................................................................................................... 62 9.5 PRIMER SPREMEMB V SKB BANKI PO UVEDBI EVRA...................................................................... 64

10 ZAKLJUČEK....................................................................................................................................... 66

11 SEZNAM VIROV ................................................................................................................................ 68

12 SEZNAM KRATIC ............................................................................................................................. 72

5

2 PREDSTAVITEV DELA

2.1 Opredelitev področja in opis problema Oblikovanje EMU in uvedba skupne evropske valute evra v večini članic Evropske unije je bil dogodek, ki je imel za posledico velike spremembe v gospodarstvih držav članic. Spremembe v teh državah so se odrazile tudi v gospodarstvih držav, ki še čakajo na vstop v EU. Države članice so se morale najprej prilagoditi trajnim fiksnim deviznim tečajem med evropskimi valutami, nato pa uvedbi evra in odpravi nacionalnih valut. Slovenija trenutno še ni vključena v nobeno od oblik monetarnih integracij, kar pomeni, da ima polno monetarno suverenost, lastno valuto, lastno centralno banko ter samostojno denarno in tečajno politiko. Monetarne samstojnosti Slovenije pa članstvo v Mednarodnem denarnem skladu in CEFT-i ne omejuje. Evro v splošnem ne predstavlja pomembnih sprememb za podjetja in jim ne prinaša večjih težav. V smislu samega poslovanja uvedba evra pomeni le poenostavljeno devizno poslovanje. Tako kot so prej podjetja poslovala v različnih valutah evropskih držav, z uvedbo evra poslujejo le z eno. Vendar kljub temu enotna evropska valuta vpliva na slovensko gospodarstvo.

2.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomske naloge je analizirati vpliv vključitve Slovenije v skupno monetarno področje. Pri tem mi bo v pomoč moje delo v računalniškem podjetju, kjer sem v stalnem stiku s podjetji iz tako imenovanih tranzicijskih držav in s podjetji iz držav, ki so že članice monetarne integracije. Cilj Cilj diplomske naloge je predstaviti pogoje, ki jih mora Slovenija doseči za vstop v evropske integracije, ter odstopanja in spremembe, ki bodo nujne v podjetjih in še nekaterih drugih gospodarskih in negopodarskih subjektih po vstopu Slovenije v EU in EMU. Trditve Vstop Slovenije v evropske integracije je nujnost, vednar pa vstop ne bo minil brez posledic za gospodarske in negospodarske subjekte. Za obstoj in uspešno delovanje bodo potrebne precejšnje spremembe.

6

2.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Ob pisanju diplomske naloge kot osnovno predpostavko upoštevam, da bo Slovenja članica Evropske unije 1. 5. 2004 in da je cilj Slovenije čim hitrejši vstop v evropske monetarne integracije. Ta vstop pa bo imel zanesljive posledice za vse subjekte, ki v tem procesu sodelujejo. Omejitve Pri delu pričakujem, da se bom srečal z omejitvami predvsem zaradi dejstva, da je EMU začela delovati pred dvema letoma. Vplivi političnih sprememb na gospodarstvo se ne pokažejo v kratkem obdobju, zato je težje priti do uporabnih informacij.

7

3 EVROPSKA EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA

3.1 Zgodovina Evropske ekonomske in monetarne unije (EMU)

3.1.1 Sistem Bretton Woods Cilj prvotne pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti ni bil ustanovitev ekonomske unije, temveč je bila prvotna zamisel zgolj oblikovanje skupnega trga. Denarne zadeve in denarna politika je bila prepuščena svetovni denarni ureditvi ali tako imenovanemu Bretton Woods sistemu. V ameriškem mestu Bretton Woods je bil namreč leta 1944 podpisan sporazum, v katerem so bila zapisana tri temeljna načela (Gros 1998, 13):

- konvertibilnost valute; - uravnotežena plačilna bilanca; - ohranjanje fiksnih paritet v razmerju do zlata.

V tem času je bila cena zlata v razmerju do nacionalnih valut podcenjena, zato so se mednarodne transakcije opravljale v ameriških dolarjih. To je Združenim državam Amerike omogočilo, da so denarno politiko podredile lastnim političnim in gospodarskim ciljem. Amerika je kupovala izdelke evropskih držav tako, da so preprosto natisnili velike količine denarja, kar jim je skupaj z visokim plačilno-bilančnim primanjkljajem omogočilo vzdrževanje vojaškega aparata in zavezniških vlad po svetu. Na drugi strani se je pojavljala stalna nekonvertibilnost evropskih valut, kar je omejevalo svetovno trgovino. Ko je uvoz ameriškega blaga v Evropo močno presegel izvoz evropskih držav v Ameriko, je prišlo do plačilno-bilančne krize v evropskih državah. Leta 1950 je zato 15 evropskih držav ustanovilo Evropsko plačilno unijo, ki je zmanjšala dolarski prepad in omogočila konvertibilnost mnogih evropskih valut. S tem je bila potrjena pomembnost gospodarskega sodelovanja v Evropi in nujnost lastnega denarnega sistema v Evropi. Vendar po začetnih uspehih evropski denarni sistem ni dal konkretnejših rezultatov na področju zbliževanja evropskih držav v političnem in gospodarskem smislu.

3.1.2 Resolucija iz leta 1971 Evropska nemoč v svetovnem denarnem sistemu je prepričala članice Evropske skupnosti, da so se v 70-ih letih uprle prevladi ameriškega dolarja in ameriških multinacionalk. Ideja oblikovanja skupnega monetarnega sistema kot nadgradnja skupnega trga je bila prvič zapisana v neobvezujoči resoluciji iz leta 1971. Ideja je bila uresničena šele leta 1978, ko je bil ustanovljen evropski denarni sistem. Pred oblikovanjem resloucije iz začetka 70-ih let so nastali prvi resni načrti o evropskem denarnem povezovanju. Najprej je leta 1969 nastal Schillerjev načrt, ki je predlagal koordinacijo med evropskimi denarnimi sistemi. Koordinacija naj bi potekala na področju obrestnih mer in fiskalne politike. Schiller je zagovarjal tezo, da je pred ustanovitvijo Evropske denarne unije

8

potrebno z izbranimi kriteriji zbližati evropska gospodarstva in ustanoviti Evropski rezervni sklad za morebitne plačilno-bilančne težave. Leta 1970 je takratni predsednik francoske vlade izdal svoj načrt, v katerem je, poleg rezervnega sklada, zagovarjal tudi oblikovanje skupne valute in bančni sistem, ki bi ga nadziral Svet evropskih guvernerjev. Predsednik luksemburške vlade Werner se je pri svoji ideji o oblikovanju Evropske denarne unije navezoval na načrt francoskega predsednika vlade. Werner je opredelil tri stopnje pri oblikovanju Evropske denarne unije:

1. prva stopnja 1971–1974: države članice ES naj bi odpravile ovire za prost pretok kapitala in uskladile proračunsko in fiskalno politiko;

2. druga stopnja: začetek koordinacije kratkoročnih denarnih in kreditnih politik in počasna odprava nihanja tečajev;

3. tretja stopnja: predvidoma naj bi se končala leta 1980 z ustanovitvijo Sistema centralnih bank držav Evropske gospodarske skupnosti (v nadaljevanju: EGS).

Wernerjev načrt je bil sprejet in Svet ministrov je sklenil, da se začne vzpostavljanje Evropske denarne unije po Wernerjevem predlogu 1. 1. 1971. Na načrt oblikovanja denarne unije v Evropi so reagirale tudi ZDA, ki so sprejele odločitev o ukinitvi konvertibilnosti dolarja v zlato, kar je omogočilo nihanje dolarja in s tem zaščito ameriškega trga pred prevelikim uvozom iz drugih držav. Ta ukrep je pomenil konec Bretton Woods sistema. Mednarodno denarno krizo pa je še poglobila naftna kriza v 70-ih letih. Vse navedene spremembe so povzročile, da do začetka druge stopnje, opredeljene v Wernerjevem načrtu, ni prišlo.

3.1.3 Evropski monetarni sistem (EMS) kot predhodnik Evropske monetarne unije Države takratne EGS so leta 1979 ustanovile Evropski monetarni sistem (v nadaljevanju: EMS). Namen njegove ustanovitve je bil doseči monetarno stabilnost. Le-ta bi bila dosežena s stabilnim razmerjem menjalnih tečajev med valutami držav. Stabilno razmerje med različnimi valutami in doseganje dogovorjenih inflacijskih stopenj bi bil tudi pogoj za nemoten prehod na monetarno unijo. Evropski monetarni sistem je bil sestavljen iz treh stebrov:

- ECU-ja, ki je bil košarica valut nekaterih držav članic EGS; ECU so uporabljali kot kazalec razlik med valutami držav EGS, kot indikator za intervencijske ukrepe in sredstvo za obračun terjatev in obveznosti med nacionalnimi centralnimi bankami;

- evropskega mehanizma deviznih tečajev (ERM - Exchange Rate Mechanism), ki je uporabljal ECU kot osnovno vrednostno enoto pri določanju tečajnih razmerij v državah EGS;

- skupnega evropskega denarnega sklada za pomoč nacionalnim monetarnim oblastem v primeru valutnih in plačilno-bilančnih kriz.

ECU je bil abstraktna valuta, oblikovana kot košarica valut izbranih monetarnih članic. To pomeni, da v ECU niso sodelovale vse države članice EGS. Delež posamezne valute v košarici je bil odvisen od velikosti družbenega produkta in vrednosti zunanje trgovine

9

posamezne države članice. Teža nacionalnih valut se je od uvedbe ECU-ja precej spreminjala. Pri teži so pridobile države z nižjo inflacijsko stopnjo. Največji delež sta prispevali nemška marka in francoski frank. Strukturna vrednost se je izračunavala vsakih pet let. Mehanizem deviznih tečajev je za vse članice določal sistem trdnih medsebojnih menjalnih tečajev in sistem prilagodljivih tečajev nasproti valutam držav nečlanic. Kolikor je menjalni tečaj posamezne države članice presegel določeno mejo, so morale nacionalne denarne oblasti posredovati in zadržati tečaj v predpisanih mejah. Ta mehanizem je zelo uspešno deloval v 80-ih letih, kar se je kazalo v manjši nestabilnosti menjalnih tečajev nacionalnih valut in večji usklajenosti makroekonomskih politik. Naloge EMS so bile zagotoviti večjo konvergenco na področju makroekonomske politike med državami članicami EGS, nadzorovati stopnjo inflacije na enotnem trgu EGS in zagotoviti stabilnost deviznih tečajev med evropskimi valutami. Pri zagotavljanju določenih menjalnih tečajev so imele države različne težave. Tako je na primer nemška marka ves čas dosegala zgornjo mejo. Zato je nemška centralna banka s prodajo valute skušala zmanjšati vrednost marke. Ostale centralne banke so nasprotno z nakupi valut poskušale zvišati vrednost nacionalnih valut. Leta 1993 je EMS zašel v krizo. Pojavil se je problem nezaupanja in špekulacij na valutnih trgih, dodatno pa je dogajanje zaznamovala še ekonomska recesija. Najhujše probleme so povzročali britanski funt, italijanska lira, španska pezeta in portugalski eskudo. Sledil je začasen izstop nekaterih omenjenih valut iz sistema. Umetno vzdrževanje menjalnih tečajev s tem ni bilo več mogoče. Za ohranitev EMS je bilo finančno ministrstvo prisiljeno povečati razpon dovoljenih gibanj menjalnih tečajev valut, s tem pa se je EMS spremenil v zelo rahlo skupnost. Vzroki za krizo EMS so predvsem naslednji:

- liberalizacija kapitalskih tokov v EGS je okrepila možnosti špekuliranja pri finančnih posrednikih;

- stroški združitve Nemčije so v tej državi povzročili proračunski primanjkljaj, zato je morala nemška centralna banka povišati obrestne mere;

- leta 1992 je precejšnja negotovost okrog ratifikacije maastrichtske pogodbe in nestabilnost na valutnih trgih zamajala ravnotežje v EMS;

- slabo sodelovanje med centralnimi bankami: države z močnimi valutami (predvsem Nemčija) niso bile pripravljene sprejeti povečane ponudbe denarja, ki so jo povzročale države s šibkimi valutami z namenom ohranjanja vrednosti svojih valut.

EMS ni deloval kot je bilo predvideno in zamišljeno, zato je obveljalo mnenje, da ne moremo govoriti o skupnem evropskem trgu, in sicer zaradi samostojnih monetarnih politik, ki so jih vodile posamezne države.

10

3.2 Proces ustanovitve Evropske ekonomske in monetarne unije Evropski integracijski proces se je začel z gospodarsko integracijo kot začetno točko in vodilno silo, nadaljeval pa z monetarno in politično integracijo. SLIKA 1. Proces evropske integracije

Ekonomska integracija

Politična integracija

Monetarna integracija

Vir: Mongelli, 2002 Kljub prvemu neuspelemu poskusu ustvarjanja skupnega evropskega monetarnega prostora so se procesi združevanja odvijali naprej. Cilj držav članic Evropske skupnosti je bil oblikovanje nove evropske valute (evro) in ustanovitev Evropske centralne banke (v nadaljevanju: ECB), ki bi vodila skupno monetarno politiko. Od tukaj dalje so morale evropske države med seboj uskladiti še nekaj drugih predpogojev, kot so popolna in nepovratna konvertibilnost valut, popolna liberalizacija trga kapitala, integracija bančnega trga in drugih finančnih trgov, ukinitev mejnih nihanj in nepovratna zamrznitev valutnih tečajev. Na teh temeljih se je lahko začela pot do končnega cilja - uporaba enotne valute in izkoriščanje njenih prednosti v trgovini med povezanimi članicami (Gros 1998, 43). Samo oblikovanje Ekonomske in denarne unije je bilo sprva predvideno kot enkraten proces, vendar se je kmalu izkazalo, da bo ta cilj laže doseči po natančno začrtanih fazah. Komite pod vodstvom Jacquesa Delorsa je pripravil načrt treh faz prehoda na skupno valuto.

11

TABELA 1. Stopnja monetarne integracije - povzetek Obdobje Glavne značilnosti marec 1957–avgust 1979 sistem fiksnih deviznih tečajev Bretton Woods september 1971–februar 1979 zelo spremenljivi devizni tečaji, neuspešen poizkus

ustanovitve menjalnega mehanizma (The Snake), obdobje recesije 1973-75

marec 1979–avgust 1987 mehki ERM: predstavitev EMS s pogostimi popravki, posebno do 1983

september 1987-december 1992 trdi ERM: brez popravkov1 do krize EMS septembra 1992, integracija trga produkcijskih faktorjev z rezultatom ustanovitve enotnega evropskega trga (1. januar 1993)

januar 1993-december 1998 obdobje pred EMU, stopnjevanje nominalne konvergence

od januarja 1999 naprej evropska monetarna unija Vir: Dorrucci, 2002

3.2.1 Prva faza ustanovitve EMU V prvi fazi ustanovitve Evropske monetarne unije (v nadaljevanju: EMU), ki se je začela julija 1990, si je takratna Evropska skupnost (v nadaljevanju: ES) za cilj postavila boljše sodelovanje na naslednjih področjih:

- gospodarska politika, - finančna politika, - monetarna politika, - sistem mehanizma menjalnih tečajev.

Ustanovljen je bil Odbor za denarno politiko, v katerega so države članice Evropske komisije imenovale vsaka po dva člana. Odbor za denarno politiko je imel zgolj svetovalno vlogo. S podpisom Maastrichtskega sporazuma (februar 1992) se je dvanajst članic ES zavezalo k medsebojnem sodelovanju pri graditvi novega evropskega pravnega sistema, skupni notranji in zunanji politiki, varnostni politiki in ustanovitvi EMU kot končnemu cilju. Poudarek je bil predvsem na liberalizaciji tokov kapitala med državami članicami, konvergenci njihovih gospodarstev, usklajevanju ekonomskih politik in na krepitvi monetarnega sodelovanja med državami članicami EU. Prva faza je bila zaključena decembra 1993.

1 Z izjemo popravka, povezanega z vstopom italjanske lire v ERM območje januarja 1990.

12

3.2.2 Druga faza ustanovitve EMU Druga faza se je začela januarja 1994. S tem datumom so vse članice ES postale članice nove Evropske unije (EU). Druga faza naj bi se končala januarja 1997, vendar je bil konec prestavljen na januar 1999. Razlogi za zamudo so predvsem v tem, da članice v določenem obdobju niso izpolnile vseh določenih pogojev, ki bi bili potrebni za začetek zadnje faze ustanovitve EMU. Najpomembnejše naloge, ki naj bi jih dosegle članice v drugi fazi, so naslednje (Harrop 2000, 17):

- ustanovitev Evropskega monetarnega instituta (EMI), - priprava konvergenčnih programov, - priprave na ustanovitev Evropske centralne banke, - stopnjevanje koordinacije med nacionalnimi centralnimi bankami, - postopno usklajevanje monetarnih politik, - preverjanje uresničevanja konvergenčnih kriterijev.

Evropski monetarni institut kot naslednik Sveta guvernerjev vseh nacionalnih centralnih bank, je bil ustanovljen takoj ob prehodu v drugo fazo. EMI, ki naj bi se v zadnji fazi prelevil v ECB, je bil v tej fazi najpomembnejša institucija EU. Evropskemu monetarnemu institutu je bila dodeljena pravica oziroma možnost hranjenja in upravljanja deviznih rezerv nacionalnih centralnih bank. Določeno je bilo, da se struktura košarice ECU-ja ne bo smela več spreminjati. To je bilo zlasti pomembno pri uvedbi nove valute evro, ki naj bi nastal s konverzijo iz ECU v razmerju 1 : 1.

3.2.3 Tretja faza ustanovitve EMU Pred začetkom tretje faze, je Svet EU zahteval poročilo Evropske komisije in EMI o napredku pri vzpostavljanju gospodarske in denarne unije ter doseganju visoke konvergenčne stopnje držav članic s pomočjo štirih konvergenčnih kriterijev: inflacijske stopnje, javnega primanjkljaja in javnega dolga, dolgoročnih obrestnih mer in stabilnosti menjalnih tečajev. Na podlagi tega poročila je Svet EU leta 1997 sprejel Pakt stabilnosti in rasti - Stability and Growth pact (Fact sheets on the European Union 1999, 269). Pakt je bil sprejet z namenom proračunske discipline med tretjo fazo oblikovanja EMU. Tretja faza se je začela januarja 1999. Zadnja faza ustanovitve je bila še podrobneje razdeljena na tri obdobja: Obdobje A, ki se je začelo maja 1998, predvideva nslednje aktivnosti:

- določiti države, ki naj bi vstopile v EMU 1. 1. 1999, - ustanoviti Evropsko centralno banko, - končati priprave prehoda na novo valuto v bančnem in finančnem sektorju.

Obdobje B, ki naj bi trajalo od januarja 1999 do decembra 2001, predvidene aktivnosti pa:

- določiti in fiksirati menjalne tečaje, - razglasiti evro za uradno valuto v EMU,

13

- spodbujati uporabo evra za gospodarske transakcije in vodenje računovodstva. Skladno z maastrichtskim sporazumom je Evropski svet 2. maja 1998 v Bruslju sprejel sklep, da Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Italija, Irska, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija sodelujejo v tretji fazi oblikovanja EMU. V krog navedenih držav je s 1. januarjem 2001 stopila tudi Grčija. Velika Britanija in Danska sta si izbojevali pravico do odstopanja od dela skupne zakonodaje, ki temelji na maastrichtski pogodbi. Podobno pravico si je zagotovila Švedska, čeprav formalno ni izpolnjevala kriterijev, ker je tečaj švedske krone odstopal od tečaja evra za več kot 15 %. To je bilo v nasprotju s konvergenčnim kriterijem, ki določa fiksni devizni tečaj, pri katerem je bilo dovoljeno odstopanje od tečaja evra le za 15 %. Obdobje C, ki je trajalo od 1. 1. 2002 do 1. 7. 2002, predvideva nasčednje aktivnosti:

- v celoti zamenjati nacionalne valute z novimi bankovci in kovanci, - dokončno preusmeriti plačilne sisteme na novo valuto.

Članice so se ob vstopu v EU vključile v prostotrgovinsko območje, članice Carinske unije (CU) pa so to postale naknadno. V Evropsko monetarno unijo je enajst članic evro območja vstopilo 1. 1. 1999, medtem ko je Grčija vstopila dve leti kasneje. Danska, VB in Švedska niso vključene v EMU. Za članice je vstopni režim spremenjen, članice EU in carinske unije bodo nove članice postale hkrati, vstop v EMU pa je za bodoče članice obvezen. TABELA 2. Države Evropske unije Država Članica EU od Vstop v CU Vstop v EMUEU-6 (Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska)

1957 1968 1999

Irska 1973 1977 1999 Danska 1973 1977 -2

Velika Britanija 1973 1977 - Grčija 1981 1986 2001 Španija, Portugalska 1986 1995 1999 Avstrija, Finska 1995 1995 1999 Švedska 1995 1995 - Vir: Temeljni akti Evropskih skupnosti, 2002.

3.3 Evropska centralna banka Ob uvedbi enotne valute je potrebno nekoliko podrobneje predstaviti tudi institucijo, ki bo vodila monetarno politiko v EMU in tako v veliki meri vplivala na obnašanje in trdnost nove evropske valute. Omenil sem že, da lahko za začetek monetarne unije štejemo nastanek Evropskega monetarnega sistema in evropske valute ECU. Od tu naprej so morale evropske države uskladiti in izpolniti celo vrsto pogojev: zamrznitev valutnih tečajev, liberalizacija trga 2 Danska sodeluje v tečajnem mehanizmu ERM II, ni pa vključena v monetarno unijo.

14

kapitala, povezovanje bančnega in drugih finančnih trgov. Prehod na skupno valuto je bil predviden v treh fazah, ki sem jih podrobneje opisal v predhodnem poglavju. Evropska centralna banka je bila kot ustanova prvič predstavljena na zasedanju Evropske skupnosti v Hannovu leta 1988, način delovanja in njene funkcije pa so utemeljili v Maastrichtskem sporazumu. Način delovanja ECB je bil določen po vzoru ene najmočnejših centralnih bank v Evropi, nemške Bundesbank. Sodelovanje nemške valute v monetarni uniji je bilo namreč pogojeno z oblikovanjem ECB po vzoru nemške centralne banke. Izbira sedeža nove institucije v Frankfurtu je bila torej logična. Preobrazba evropskega denarnega instituta v Evropsko centralno banko se je začela s 1. 7. 1998, ECB pa je začela delovati leta 1999. ECB ima tri vodilne organe: izvršni odbor, upravni odbor in generalni odbor (Učakar 2001, 14-15). Izvršni odbor sestavlja šest članov, in sicer predsednik, podpredsednik in štirje člani, ki jih predlagajo države članice s skupnim dogovorom. Predsednik je odgovoren za uresničevanje denarne politike ECB in daje potrebna navodila centralnim bankam držav. Izvršni odbor torej skrbi za dnevno delovanje banke in deluje v stavbi ECB na njenem sedežu v Frankfurtu. Upravni odbor sestavljajo člani izvršnega odbora in guvernerji centralnih bank držav članic, ki aktivno sodelujejo v oblikovanju denarne unije. Člani odbora imajo 5-letni mandat in predvideno je, da se bodo sestali vsaj desetkrat na leto. Na sestankih upravnega odbora lahko sodelujeta tudi predsednik Evropske komisije in Sveta EU, vendar nimata pravice glasovanja, medtem ko države članice, ki niso udeležene pri oblikovanju denarne unije, ne smejo prisostvovati na srečanjih upravnega odbora. Glavna naloga upravnega odbora je oblikovati takšno denarno politiko ECB, ki bo zagotavljala stabilnost cen na področju evra. Generalni odbor je predviden v statutu evropskega sistema centralnih bank (v nadaljevanju: ESCB) za tiste primere, ko niso vse države članice vključene v denarno unijo. Tako generalni odbor sestavljajo poleg članov upravnega odbora še guvernerji centralnih bank tistih držav članic, ki niso članice denarne unije. Generalni odbor ne more sprejemati obvezujočih odločitev pri oblikovanju in vodenju denarne politike EU. Naloga generalnega odbora je skrb za komunikacijo z državami, ki niso članice monetarne unije in pomoč tistim, ki se želijo monetarni uniji priključiti.

3.3.1 Neodvisnost in kredibilnost ECB Kredibilnost nove institucije je za stabilno delovanje monetarnega sistema zelo pomembna. Za doseganje tega cilja je nujno ločiti upravljanje monetarne politike od države, kajti tudi raziskave so pokazale, da je inflacijska stopnja nižja ob višji politični neodvisnosti centralne banke. Neodvisnost ECB je določena v Maastrichtskem sporazumu, kjer je vsaka sprememba praktično nemogoča. Z namenom doseganja neodvisnosti in kredibilnosti je ECB uvedla nekaj strogih določil. 107. člen v Maastrichtskem sporazumu določa, da ECB ter nobena

15

nacionalna centralna banka ne sme sprejeti nobenih navodil od institucij EU ali od vladnih organov. Zaenkrat lahko ugotovimo, da je neodvisnost ECB zagotovljena in dokaj varna, zlasti na področjih, kjer ima ECB svoje najvišje pristojnosti (monetarna politika). Težave lahko nastopijo le na področjih, kjer lahko pride do prepletanja med centralno-bančno politiko in delovanjem vlade, najočitnejši primer je devizni tečaj. V delovanju se kljub temu ne pričakujejo odstopanja od "normale". Kredibilnost centralne banke lahko razložimo s sposobnostjo izpolnjevanja zastavljenih ciljev in obljub. Finančni trgi bodo začeli dvomiti v centralno banko, ki svoje odločitve in projekcije sprejema glede na politična posredovanja, saj postane delovanje v takšnih pogojih nepredvidljivo. V splošnem pa je kredibilnost centralne banke pogoj za učinkovito alokacijo denarja in ostalih virov na različnih trgih, razen tega pa ima dober vpliv tudi na protiinflacijska gibanja. Glede kredibilnosti ECB se mnenja strokovne javnosti razlikujejo. Izbrana monetarna politika se zdi nekaterim premalo transparentna, zato svarijo pred izgubo kredibilnosti. Spet drugi menijo, da je transparentnost sicer zaželena, vendar lahko na primer pri pomembnih glasovanjih tudi škodi. Če bo javnost vedela za odločitev predstavnika, to je guvernerja nacionalne centralne banke, bo zagotovo nanj izvajala določen pritisk, ki ga mlada institucija ne potrebuje (Učakar 2001, 16).

3.3.2 Evropski sistem centralnih bank (ESCB) Skupaj z nacionalnimi centralnimi bankami bo ECB tvorila Evropski sistem centralnih bank (ESCB). V sistemu centralnih bank sodelujejo tudi centralne banke držav, ki se niso odločile priključiti skupni valuti. Te banke imajo poseben status, saj lahko same vodijo svojo monetarno politiko, zato pri odločitvah o skupni monetarni politiki niso udeležene. ESCB izvaja svoje aktivnosti v skladu z določili Maastrichtskega sporazuma in statuta ESCB ter ECB. Osnovna naloga ESCB je vzdrževanje stabilnosti cen in s tem čim nižje stopnje inflacije. Poleg tega mora delovati po sistemu odprtega trga s svobodno konkurenco. Pri svojem delovanju ima ESCB zelo malo omejitev. Med pomembnejše sodi prepoved financiranja javnih deficitov ali kupovanje državnih vrednostnih papirjev. ESCB izvaja vse naloge, ki jih v državah, ki niso članice EMU, izvajajo nacionalne centralne banke (Učakar 2001, 17):

- oblikuje in vodi monetarno politiko, - vodi mednarodno devizno izmenjavo, - hrani in skrbi za devizne rezerve držav članic, - skrbi za učinkovitost plačilnega sistema, - skrbi za izvajanje strategij in ekonomske politike (tistih, ki jo izvajajo druga telesa

EU), tako da zagotavlja nadzor nad finančnimi institucijami, - skrbi za stabilnost finančnega sistema.

16

3.3.3 Monetarna politika ESCB Monetarna politika ESCB temelji na zagotavljanju čim nižje stopnje inflacije. Povezava med ponudbo denarja in inflacijo omogoča doseganje tega cilja z določanjem količine denarja v obtoku. Monetarna politika ESCB je opredeljena kot zelo fleksibilna politika na treh stebrih. Prvi steber je denarni steber, ki bo skrbel za rast denarnega obsega. Drugi steber je inflacijski steber, ki bo skrbel za čim nižjo inflacijsko stopnjo. Cene potrošnega blaga na letni ravni naj bi se spreminjale za največ 2 %. Zagotavljanje nizke inflacije namreč pomeni osnovo za razvoj gospodarstva. Tretji steber je v primerjavi s prvima dvema neopredeljen in je sestavljen iz drugih indikatorjev. Opredeljena monetarna politika kljub dejstvu, da se je enajst evropskih gospodarstev zelo prilagodilo skupni uniji, zanesljivo ne bo zadovoljila vseh članic. Kritike monetarne politike se nanašajo predvsem na to, da ni tako fleksibilna kot jo predstavljajo. Očitajo ji tudi, da bo težko dosegala kredibilnost in zanesljivost, ki jo ima nemška Bundesbank, ki je služila kot model pri oblikovanju ECB. Odprto ostaja tudi vprašanje, kako bo ECB dosegala zastavljene cilje, ne da bi pri tem prišla v konflikt z evropskimi težnjami po gospodarski rasti in temu prilagojeni fiskalni politiki. Fiskalno politiko vodi vsaka država zase, kar lahko privede do neravnovesja, kar bo zavrlo gospodarsko rast.

3.3.4 TARGET Ob uvedbi evra so za potrebe izvajanja plačilnega prometa uvedli sistem TARGET - Trans-European Auromated Real-Time Gross Settlement Express Transfer (Učakar 2001, 13). Učinkovit plačilni sistem je odločilnega pomena za nemoteno delovanje gospodarstva znotraj monetarnega področja in s tem tudi pogoj za uspešno gospodarsko rast. Sistem uporabljajo za denarni promet med ESCB in bankami. Plačilni sistem, ki temelji na sprotni bruto poravnavi (Real Time Gross Settlement), naj bi tako s seboj prinašal: večjo učinkovitost plačilnega prometa, minimiranje tveganj v mednarodnih plačilih, potrebe po enotni denarni politiki v okviru EU, ki se izraža v enotni denarni politiki EU, enotnem finančnem trgu in integriranem plačilnem prometu znotraj EU.

17

4 PRIKLJUČEVANJE SLOVENIJE EVROPSKI UNIJI IN EVROPSKI EKONOMSKI IN MONETARNI UNIJI

4.1 Pogoji vključevanja v EU Po 49. členu Pogodbe o Evropski uniji lahko postane članica EU vsaka evropska država, ki spoštuje načela določena v 6. členu Pogodbe o EU. Država, ki želi članstvo v EU, mora nasloviti prošnjo na Svet EU. Soglasje k članstvu nove države mora dati tudi Evropski parlament, ki odloča z absolutno večino svojih članov. Na zasedanju evropskega sveta v Kopenhagenu leta 1993 so se države članice EU dogovorile, da lahko srednje- in vzhodnoevropske države, ki imajo status pridruženih članic, zaprosijo za članstvo v EU, če to želijo. V EU se bodo lahko polnopravno vključile, ko bodo sposobne sprejeti obveznosti članstva z izpolnjevanjem zahtevanih ekonomskih in političnih meril. Sedanja širitev s predhodnimi ni primerljiva, saj je njen cilj predvsem podpreti proces gospodarske in politične preobrazbe v državah kandidatkah. Gre za države srednje in vzhodne Evrope oziroma tranzicijske države, ki si prizadevajo vzpostaviti demokratične sisteme in si zagotoviti trajno integracijo v Evropo. Poleg tega morajo biti nove kandidatke na vstop v EU bistveno bolje pripravljene kot države v prejšnjih širitvah. Pomemben dokument, ki ga je EU sprejela v zvezi s širitvijo, je Agenda 2000. Agenda vsebuje navodila za širitev EU in opredeljuje vstopne kriterije, imenovane tudi kopenhagenska merila. Mednje spadajo: 1. politična merila (demokracija, pravna država, človekove pravice, varstvo manjšin); 2. gospodarska merila (obstoj delujočega tržnega gospodarstva in sposobnost soočiti se

s konkurenčnimi pritiski in tržnimi silami znotraj Unije); 3. sposobnost prevzema obveznosti članstva (usposobljenost za izvajanje evropskega

pravnega reda). V podporo procesu širitve oziroma povezovanja je bila oblikovana predpristopna strategija, ki jo podpirajo tako evropski sporazumi kot tudi programi Phare, ki nudijo pomoč državam kandidatkam pri pripravah za članstvo v Evropski uniji. Decembra 1997 je Evropski svet na svojem zasedanju v Luksemburgu kot glavni instrument krepitve predpristopne strategije opredelil pristopno partnerstvo.3 Pristopno partnerstvo je dokument, ki predstavlja okvir za določitev prednostnih nalog pri pripravah za članstvo, kot jih je v svojih mnenjih opredelila evropska komisija. Pristopno partnerstvo vsake države jasno določa njene kratkoročne in srednjeročne prednostne naloge. Vsaka kandidatka je bila pozvana, da pripravi državni program za prevzem evropskega pravnega reda, v katerem so opredeljeni način, človeški in finančni viri ter časovni roki izvajanja prednostnih nalog iz pristopnega partnerstva. Evropski pravni red je celota

3www.evropska-unija.si/index.html

18

zakonodaje in pravil, političnih usmeritev, običajev in obveznosti, ki so jih države članice opredelile v pogodbah o EU, zlasti v rimski, maastrichtski in amsterdamski pogodbi. Napredek v smislu uresničevanja zastavljenih ciljev so kandidatke naredile s preoblikovanjem zakonodaje ter z reformami in odpiranjem finančnih trgov. V nadaljevanju pa morajo države nadaljevati z uveljavljanjem gospodarskih politik, ki bodo zagotavljale gospodarsko rast brez prevelikih nihanj.

4.2 Priključevanje Slovenije EU in EMU Diplomatski odnosi med Slovenijo in EU so se začeli aprila 1992. 10. 6. 1996 je Slovenija podpisala Evropski sporazum o pridružitvi EU in hkrati vložila prošnjo za polnopravno članstvo v EU. Evropski sporazum je bil v slovenskem parlamentu potrjen julija 1997, veljati pa je začel 1. 2. 1999, ko so ga ratificirale vse članice EU. S podpisom Evropskega sporazuma je Slovenija pokazala pripravljenost sprejeti cilje, vrednote in načela EU in s tem željo, da postane polnopravna članica EU v prvem krogu širitve. V letu 1998 sta Slovenija in EU podpisali dokument Skupna ocena prednostnih nalog srednjeročne ekonomske politike Slovenije, ki zagotavlja preverjanje in ustreznost makroekonomskih politik in strukturnih reform (Brataševec 2000, 48). Izvleček iz Skupne ocene prednostnih nalog srednjeročne ekonomske politike Slovenije predpostavlja monetarno politiko in liberalizacijo cen ter naslednje cilje: Strateški cilj: postati članica EMU do leta 2005. Do takrat naj bi Slovenija izpolnjevala tri maastrichtske kriterije na področju monetarne in devizne politike; gre za znižanje inflacije na letno raven 3-5 % in do predvidene stopnje do leta 2004, doseganje realne obrestne mere držav članic EMU do leta 2004 in povečanje stabilnosti deviznega tečaja ob vključitvi v območje evra. Cilj 1: stabilnost cen: tečajna politika bo vse pomembnejši instrument zniževanja inflacije. Cilj 2: popolna liberalizacija kapitalskih tokov. Zakon o deviznem poslovanju, ki so ga sprejeli konec januarja 1999, predvideva popolno liberalizacijo dolgoročnih kapitalskih tokov. Na področju kratkoročnih prilivov bodo omejitve postopno odpravljene, okrepil pa se bo nadzor prednosti poslovanja. Cilj 3: zniževanje realnih obrestnih mer kot posledica večje konkurence med bankami in nižja inflacija lahko prispevata k hitrejši gospodarski rasti in omogočita zmanjšanje razlike med aktivno in pasivno obrestno mero. Slovenska vlada je marca 1998 imenovala 31 delovnih skupin za pripravo pogajalskih izhodišč Slovenije v procesu pridruževanja EU. Za področje EMU Slovenija ni zahtevala prehodnega obdobja oziroma posebne obravnave. Razlog je dejstvo, da je pravna ureditev večinoma že usklajena s pravnim redom EU, razen deloma na področju centralno-bančne zakonodaje. V začetku pogajanj se je Slovenija zavzemala, da bi ji EU priznala stabilnost tolarja, doseženo v času pred vstopom v EU, kot izpolnjevanje tečajnega kriterija za uvedbo skupne valute. Tečajni kriterij zahteva dvoletno vključenost v Sistem deviznih tečajev, do

19

katerega pa imajo vstop le članice EU. Stališče EU je bilo, da takšen odstop od splošnih pravil ni možen. Slovenija so bo v EMU lahko včlanila po vstopu v EU v skladu z določenimi pravili. Decembra 2002 je Slovenija končala pristopna pogajanja na vseh področjih. Polnopravna članica EU naj bi postala 1. maja 2004. Včlanitev Slovenije v EU in kasneje v EMU se smatra kot dejstvo, vendar obstajajo razlogi tako za kot proti. Zagovorniki vključevanja poudarjajo, da je Slovenija že sedaj preko trgovanja močno povezana z EU, podobno kot so med seboj povezane članice EU. Nasprotniki združevanja poudarjajo izgubo ekonomske suverenosti, ki bi ji z uvedbo evra sledila izguba denarne suverenosti. Mnenje ekonomistov (Ribnikar 1998, 19) je, da je za majhna, odprta gospodarstva, kakršno je tudi slovensko, izguba avtonomnosti monetarne politike v primeru monetarne integracije manj pomembna, kot so prednosti, ki jih prinaša fiksni tečaj in skupna valuta. Ob vstopu v EU naj Slovenija veže tolar na evro in s tem dejansko uvede evro. V tem primeru bi prišli do dolgoročnih nominalnih obrestnih mer, ki bi bile v skladu s konvergenčnimi kriteriji.

4.3 Finančni učinki vključitve v EU in EMU Finančni učinki vstopa Slovenije v EU in EMU bodo vidni na posameznih področjih gospodarskega delovanja. Na področju kmetijstva se odpira možnost kritja neposrednih plačil iz lastnega proračuna. Višina neposrednih plačil naj bi bila že v letu 2007 enaka kot v državah EU. Dogovorjene proizvodne kvote so nad ravnjo trenutne proizvodnje. Glede razvoja podeželja bo Slovenija lahko sodelovala pri obsežnem in razvojno zanimivem projektu. Z vključitvijo Slovenije v EU se bo tako imenovana. Schengenska meja prestavila na slovensko južno mejo. Posebni načini varovanja meje EU seveda prinašajo višje stroške, ki pa jih ne bo nosila Slovenija sama, saj bo EU prevzela del stroškov (v letih 2004–2006 naj bi delež EU znašal 45 % predvidenih stroškov). Vključitev v EMU bo Sloveniji z izgubo monetarne politike prinesla tudi izgubo dohodka, ki izvira iz monopola nad tiskanjem denarja. Država s samostojno valuto lahko ustvarja t. . monopolni dobiček. Denarna rezerva (bankovci, kovanci in obvezne rezerve) imetnikom ne prinašajo obresti. Na drugi strani pa centralna banka za vrednostne papirje, ki jih s tem denarjem kupi, dobiva obresti. S tem ustvarja dobiček, ki se običajno prenaša v proračun. V Sloveniji monopolni dobiček nikoli ni bil proračunski vir, ampak ga Banka Slovenije zadržuje v obliki kapitalskih rezerv, ki so namenjene kritju stroškov intervencij na deviznem trgu. Za Slovenijo je strošek izgube monopolnega dobička kljub vsemu zelo majhen in ni primerljiv z dolgoročnimi koristmi vstopa v EMU. Sloveniji bo tudi pripadel delež monopolnega dobička, ki bo sorazmeren slovenskemu deležu v kapitalu banke. Ta je določen glede na delež slovenskega prebivalstva v številu vseh prebivalcev držav EMU in delež našega BDP v proizvodu vseh držav evroobmočja. Glede na tekoče podatke in razdelitveni ključ ECB bi slovenski delež v kapitalu ECB znašal približno 0,3 % ( Majcen

20

in Žemva 2002, 23).

4.4 Konvergenčni kriteriji Konvergenčni kriteriji so pogoji, ki jih morajo izpolnjevati države članice Evropske unije, da se lahko vključijo tudi v Evropsko ekonomsko in monetarno unijo. Kriteriji so bili opredeljeni v Maastrichtski pogodbi o Evropski uniji. Konvergenčni kriteriji so naslednji (Lavrač 1997, 4-5):

- doseganje visoke stabilnosti cen, kar se kaže v nizki stopnji inflacije; - vzdrževanje stabilnega položaja javnih financ, ki se kaže v finančnem položaju

države brez pretiranega deficita; - upoštevanje normalnih meja nihanj nacionalnih valut v mehanizmu Evropskega

monetarnega sistema in vsaj dve leti brez devalvacije; - trajnost konvergence in udeležbe v mehanizmu deviznih tečajev Evropskega

sistema, ki se kaže v nivoju dolgoročne obrestne mere. Če o konvergenčnih kriterijih govorimo vsebinsko, gre za štiri kriterije dejansko pa je opredeljenih pet kriterijev. Od tega imamo štiri številčno opredeljene vrednosti in en kriterij (devizni tečaj), ki je določen opisno.Osnovna ideja konvergenčnih kriterijev je v tem, da morajo države članice EU pred včlanitvijo v EMU doseči zadostno usklajenost ekonomskih politik in približevanje makroekonomskih spremenljivk. Manjša odstopanja od dogovorjenih kriterijev so sprejemljiva pri proračunskem primanjkljaju, za katerega velja, da je rahlo presežen kriterij lahko sprejemljiv, če se izkaže, da je preseganje začasne narave. Prav tako je manjše odstopanje možno pri kriteriju javnega dolga, če je v daljšem obdobju vidna konstantna naravnanost proti zahtevanemu pragu. S 1. 1. 2002, ko je EMU s skupno valuto dejansko zaživela, so se med članicami pojavili dvomi o ustreznosti opredeljenih konvergenčnih kriterijev, ki naj bi jih izpolnjevale države, ki želijo postati članice EMU. Tako se je pojavila ideja, da se med kriterije, ki bi jih morale izpolnjevati nove članice, uvrsti tudi stopnja tranzicije - realna konvergenca. Gre za zelo ohlapen kriterij, katerega izpolnjevanje je zelo težko preverjati, hkrati pa pomeni, da so s tem države, ki še čakajo na članstvo v EU in EMU postavljene v slabši položaj. Realna konvergenca ni v nobenem od dokumentov ECB ali komisije EU neposredno omenjena kot kriterij za vstop v denarno unijo. Ti kriteriji tudi niso kvantificirani tako kot so nominalni konvergenčni kriteriji, čeprav Maastrichtska pogodba posredno omenja potrebo po ekonomski in socialni koheziji, ki naj bi odpravila razlike med državami in regijami. Kljub temu je zahtevo po izpolnjevanju kriterijev realne konvergence moč razbrati iz govorov visokih predstavnikov ECB. Pri tem je zahteva po realni konvergenci razdeljena na dohodkovno in strukturno konvergenco. Dohodkovna konvergenca se nanaša na raven BDP na prebivalca, strukturna konvergenca pa zajema reformo institucionalnega okvira, v katerem posluje gospodarstvo.

21

4.4.1 Kriterij glede inflacije Kriterij stopnje inflacije predpisuje, da mora država kandidatka doseči in v določenem obdobju ohranjati inflacijsko stopnjo, ki lahko za največ 1,5 odstotne točke presega tehtano povprečje inflacijskih stopenj treh držav z najnižjo inflacijsko stopnjo (Lavrač 1997, 12). Stopnja inflacije se ugotavlja kot indeks rasti potrošniških cen. Inflacijska stopnja v Sloveniji v letu 2002 je bila 7,2 %, v letu 2003 pa 4.3%. To pomeni, da je kriterij inflacije za Slovenijo najbolj problematičen s tendenco padanja pa bi ga lahko dosegli. V Sloveniji kot kazalec stopnje inflacije upoštevamo indeks rasti cen življenjskih potrebščin, kot ga izračunava Statistični urad RS. Ko bomo morali uradno primerjati našo inflacijo z inflacijo v EU, bo postalo pomembno tudi vprašanje, ali je naš kazalec inflacije primerljiv z evropskim in v tem smislu ustrezen. To vprašanje je pomembno zato, ker je za odpravo statističnih neusklajenosti potrebnih nekaj let. SLIKA 2. Inflacija v EU in v izbranih članicah držav kandidatk

Vir: Banka Slovenije, 2003

4.4.2 Kriterij glede obrestne mere Kriterij obrestne mere se nanaša na nominalne obrestne mere za dolgoročne državne obveznice. Določena zahteva je, da so leto pred vstopom nominalne dolgoročne obrestne mere največ za dve odstotni točki nad tehtanim povprečjem dolgoročnih obrestnih mer v treh najbolj stabilnih članicah (Lavrač 1997, 13). Kot reprezentativna obrestna mera se smatra obrestna mera, ki je določena pri vrednostnemu papirju, ki ga izdaja država in ima še približno 10 let do zapadlosti. Višina obrestne mere kaže na zaupanje investitorjev v finančne instrumente in hkrati odraža njihova inflacijska pričakovanja.

22

Pri preverjanju izpolnjevanja tega kriterija se v Sloveniji in tudi drugih tranzicijskih državah srečamo s problemom slabše razvitosti kapitalskega trga. To pomeni, da se lahko primerljivemu kazalcu le približamo. Republika Slovenija izdaja dolgoročne vrednostne papirje z dospelostjo 3, 5 in 10 let. Kriterij obrestne mere se izračunava na temelju dolgoročnih državnih obveznic z 10-letno dospelostjo. V letu 2003 so bili že določeni kriteriji za določitev relevantne obrestne mere in s tem tudi obveznica RS, ki zaenkrat služi za ugotavljanje izpolnjevanja kriterija obrestnih mer. SLIKA 3. Dolgoročne obrestne mere

Vir: Banka Slovenije, 2003

4.4.3 Kriterij glede proračunskega primanjkljaja Kriterij proračunskega primanjkljaja zahteva, da primanjkljaj v državnem proračunu ne sme presegati 3 % doseženega bruto domačega proizvoda. Ta kriterij kaže na stanje in usmerjenost proračunske politike. Primerljivost med različnimi državami zagotavlja dodatek k Maastrichtski pogodbi, ki določa obe spremenljivki – deficit in bruto domači proizvod. Stanje javnih financ sicer ustreza maastrichtskim kriterijem, kljub temu pa je gibanje proračunskega primanjkljaja po ESA95 metodologiji v zadnjih letih zelo blizu meje 3 %. Ob tem uradne projekcije za naslednja leta kažejo, da se bo proračunski primankljaj zniževal in bo na srednji rok izravnan. Tako raven prihodkov kot odhodkov proračuna sta pod povprečjem EMU in sta na ustrezni ravni, če ju primerjamo s podobno razvitimi državami EU.

23

SLIKA 4. Proračunski primanjkljaj

Vir: Banka Slovenije, 2003

4.4.4 Kriterij glede javnega dolga Kriterij glede javnega dolga postavlja zahtevo, da skupni zunanji in notranji javni dolg, merjen v odstotku od doseženega BDP, ne sme presegati 60 % doseženega BDP. Značilnost javnega dolga je, da gre za dolgoletno akumulacijo proračunskih primanjkljajev, kar pomeni, da je nanj v kratkem času težko vplivati oziroma ga spreminjati. V Sloveniji je izračunani javni dolg precej pod opredeljeno mejo, kar je predvsem posledica mladosti naše države. Vendar pa je tudi v tem primeru izračunani kazalec pogojen z nekoliko drugačnim izračunom kot ga izvajajo v EU. Kriterij glede deviznega tečaja zahteva, da mora biti država članica Evropskega menjalnega mehanizma (ERM) in mora vsaj dve leti pred vstopom v EMU dosledno spoštovati dogovorjene meje nihanja nacionalne valute okoli referenčne paritete EMS. Problem Slovenije glede izpolnjevanja kriterija je da še ni članica EU in posledično članica Evropskega monetarnega sistema in njegovega mehanizma deviznih tečajev (ERM). Nadaljnji problem je tudi v tem, da Slovenija uporablja sistem drsečega deviznega tečaja, medtem ko EMS temelji na fiksnih deviznih tečajih.

24

SLIKA 5. Delež javnega dolga ( % BDP)

Vir: Banka Slovenije, 2003

4.4.5 Relna konvergenca Kljub temu, da realna konvergenca ni formalni kriterij za prevzem evra in je pogosto omenjena kot neformalna zahteva, pa Slovenija že zadošča tudi tem kriterijem. Realna konvergenca ni v nobenem od dokumentov ECB ali komisije EU omenjena kot kriterij za vstop v denarno unijo. Ti kriteriji tudi niso kvantificirani tako, kot so določeni nominalni konvergenčni kriteriji. Maastrichtska pogodba sicer posredno omenja potrebo po ekonomski in socialni koheziji, ki naj bi opravila razlike med državami in regijami, vendar pa kriteriji realne konvergence niso konkretno specificirani. Realna konvergenca je razdeljena na odhodkovno in strukturno konvergenco. Dohodkovna konvergenca se nanaša predvsem na raven BDP na prebivalca in raven cen, strukturna konvergenca pa zajema reformo institucionalnega okvira, v katerem posluje gospodarstvo. Realna dohodkovna in strukturna konvergenca sta močno povezani. Strukturno konvergenco in institucionalne reforme lahko obravnavamo kot podlago bolj ugodnega poslovnega okolja in učinkovitejše alokacije finančnih sredstev v prihodnosti, medtem ko realno dohodkovno konvergenco običajno merimo z BDP na prebivalca, kar je tudi pokazatelj razvitosti države. Pri strukturni konvergenci se srečamo s problemom merjenja le te, saj ni neposredno merljiva. Uporabimo lahko le rezultate anket, kakršna je anketa Svetovne banke (2001) o kakovosti državne uprave, ki vključuje kazalce odgovornosti vlade pri njenih odločitvah, stopnjo razvitosti pravnega sistema, učinkovitost državne uprave in kakovost pravne ureditve. Rezultati anket kažejo, da Slovenija pri večini kazalcev nekoliko zaostaja za povprečjem EU, a je primerljiva z Italijo, Portugalsko in Grčijo, v nekaterih indikatorjih pa tudi s Francijo in Belgijo.

25

4.4.6 Slovenija in izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev TABELA 3. Izpolnjevanje Maastrichtskih kriterijev (primerjava med državami, članicami EU in Slovenijo)

Opombe:

(1) Zadnjih 12 mesecev se nanaša na povprečje podatkov do vključno septembra 2003 (Nizozemska in Grčija do avgusta 2003).

(2) Za Slovenijo je kot približek za izračun dolgoročne obrestne mere vzeta obveznica RS54 izdana v oktobru 2003.

(3) Donosnost do dospetja 10-letne državne obveznice (ker je bila obveznica izdana 23. oktobra 2003, ni povprečja 12 mesecev).

Vir: SURS, MF, EUROSTAT, Bloomberg, Centralne banke, 2003 Dejansko izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev sem opisal že pri razlagi posameznih kriterijev. Tu le še nekaj vsebinskih dopolnitev. Slovenija se glede izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev lahko primerja z državami, ki so že članice EU, v primerjavi z državami v tranziciji pa je Slovenija v boljšem položaju. Razlogi za to so predvsem naslednji:

- Slovenija je že vključena v CEFT-o, - srednjeevropska tradicija Slovenije, - dobri makroekonomski razultati v procesu tranzicije.

Problem, s katerim se srečamo tako v Sloveniji kot tudi v ostalih državah v tranziciji, je dostopnost in ustreznost podatkov, na podlagi katerih preverjamo izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev. Mogoče je priti do relativno zanesljivih podatkov, ki se nanašajo na inflacijo in podatkov o proračunskih primanjkljajih. Tudi glede izpolnjevanja kriterija glede deviznega tečaja je mogoče priti do primerljivih podatkov. Podatki glede obrestnih mer in javnega dolga pa so težje primerljivi. Vzrok za to je nerazvitost finančnih trgov in pomanjkanje finančnih instrumentov, ki bi bili primerljivi s podobnimi v EU.

26

TABELA 4. Izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev za Slovenijo 2003 2004 2005 2006 2007 Inflacija Obrestne mere Proračunski saldo Javni dolg Stabilnost tečaja Vir: Banka Slovenije, 2003

27

5 EVRO – NOVA EVROPSKA VALUTA

5.1 Uvedba evra Evro je 1. 1. 1999 postal nova skupna valuta 11-ih držav članic EU (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija). Te države predstavljajo tako imenovano evro območje. V evro območje se niso vključile Velika Britanja, Danska, Švedska in Grčija. Velika Britanja, Danska in Švedska so izkoristile zakonsko možnost, ki dopušča zavrnitev skupne valute z možnostjo naknadnega sprejema, Grčija pa ni izpolnjevala strogih maastrichtskih pogojev. Z 31. 12. 1998 so postala menjalna razmerja med nacionalnimi valutami navedenih držav in evrom nepreklicno določena. TABELA 5. TEČAJI EVRA IZRAŽENI V ENOTAH NACIONALNIH VALUT

5.1.1.1 Država Valuta 1 Evro Avstrija ATS 13,7603 Belgija BEF 40,3399 Finska FIM 5,94573

Francija FRF 6,55957 Italija ITL 1936,27 Irska IEP 0,787564

Luksemburg LUF 40,3399 Nemčija DEM 1,95583

Nizozemska NLG 2,20371 Portugalska PTE 200,482

Španija ESP 166,386 Vir podatkov: SKB banka, 2002 Obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2001 lahko opredelimo kot prehodno obdboje, v katerem so države evro območja opravile postopen prehod na dejansko uporabo evra v celotnem gospodarstvu. Odločilen datum glede dejanske uvedbe evra je bil 1. 1. 2002, ko so bili v 12-ih državah članicah EU (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija), ki tvorijo evro območje, dani v obtok evro bankovci in kovanci. Evra kot plačilnega sredstva niso uvedle Švedska, Danska in Velika Britanjia. Švedska na podlagi konvergenčnega poročila z dne 22. 5. 2002 ni izpolnjevala vseh konvergenčnih kriterijev. Danska in VB pa imata poseben položaj, saj sta v teku pogajanj dosegli, da se sami odločita, če želita uvesti evro. Imata tako imenovano »opt-out« pravico, kar pomeni, da jima ni potrebno uvesti evra kljub izpolnjenim konvergenčnim kriterijem4. Države članice EU, ki evra niso uvedla, so kljub temu vezane na skupno valuto. Zanje je bil ustanovljen skupni režim deviznih tečajev - ERM II, ki bo še naprej osrednji

4www.bsi.si//html/projekti/evro.html Osnovni podatki o evru

28

mehanizem za nadzor nad nihanjem tečajev. Vse članice EU so namreč s pogodbo zavezane, da mora biti njihova tečajna politika v skladu s skupnim interesom EU. V praksi to pomeni, da se morajo, zaradi nevarnosti ogrožanja enotnega trga, izogibati prevelikim nihanjem tečajev nacionalnih valut. Centralne banke držav, ki niso uvedle evra, so skupaj z nacionalnimi bankami dvanajsterice in z ECB povezane v Evropski sistem centralnih bank, vendar imajo posebni status. Ker še naprej same vodijo nacionalno denarno politiko, v sprejemanje odločitev o skupni denarni politiki niso vključene. Države, ki v EMU polno ne sodelujejo, so pristopile k Paktu o stabilnosti in rasti, čeprav ta zanje ni zavezujoč v enaki meri kot za evro države. Namesto strategij za proračunsko stabilnost morajo predložiti konvergenčne programe, ki vsebujejo strategijo za izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev, ter cilje denarne politike na področju tečajev in inflacije. S 1. 1. 2002 se je začelo obdobje tako imenovanega »dvojnega obtoka«. V obtoku so bili tako novi bankovci in kovanci evra kot gotovina nacionalnih valut in z obema je bilo možno tudi plačevati. V času dvojnega obtoka so se nacionalni bankovci in kovanci umikali iz obtoka. V teh državah po koncu dvojnega obtoka za zakonito plačilno sredstvo velja le evro. Obdobje dvojnega obtoka se je zaključilo 28. 2. 2002. Zamenjava nacionalne valute v evro je bila v bankah nekaterih državav možna še do 30. 6. 2002 oziroma do 31. 12. 2002. Prednosti uvedbe enotne valute na evropskem trgu sta predvsem dve:

- ukinitev transakcijskih stroškov pri trgovini med državami evro območja - odprava tveganja spremembe deviznih tečajev nacionalnih valut držav članic EMU.

Zaradi transparentnosti in večje primerljivosti cen in stroškov prinaša evro občutno povečanje konkurence tako na notranjem trgu kot tudi na območju zunaj EMU. Rast konkurence na evro tržišču pomeni za podjetja v EMU in za podjetja zunaj EMU tako priložnost kot tudi nevarnost za prihodnjo poslovno uspešnost. Evro tako spreminja prodajne in tržne strategije podjetij v EMU in zunaj nje. Ker evro kot knjižni denar obstaja že od 1. 1. 1999, njegova dejanska uvedba kot plačilno sredstvo za gospodarske subjekte ne predstavlja popolne novosti. Združeno evro območje v gospodarskem smislu na svetovnem prizorišču nastopa kot gospodarska velesila, ki je primerljiva z ZDA in je pred Japonsko. Uvedba evra zadeva tudi kandidatke za članstvo EU, za katere je petnajsterica prvi zunanjetrgovinski partner. Te se bodo morale postopno uskladiti z vsemi pravili EMU, saj je ta del skupne zakonodaje. Po ocenah EU nobena kandidatka takoj ob vstopu v Unijo ne bo sposobna uvesti evra.

5.2 Razlogi za uvedbo evra Odločitev za uvedbo evra so povzročili notranji (integracijski) in zunanji (globalizacijski) razlogi. Oblikovanje notranjega trga zagotavlja članicam EU najboljše učinke samo ob pogoju, da v uporabo uvedejo en sam skupen denar. Podjetja držav članic EU opravijo več kot 70 % trgovine znotraj EU, zato je notranji trg in uporaba enotne valute pogoj za doseganje hitre in stalne gospodarske rasti. Poleg trgovine pa evro ugodno vpliva tudi na menjavo storitev in na kapitalske tokove. Uvajanje notranjega trga je sprožilo številne procese podjetniških povezav in prevzemov prek meja posameznih članic EU.

29

Prvi zunanji razlogi za dokončno uvedbo evra segajo v začetek 70-ih let (Wernerjevo poročilo), ko je svetovna valutna kriza ogrozila svetovno gospodarsko stabilnost in že utečeno ekonomsko integracijo tedanje Evropske gospodarske skupnosti oz. današnje EU. Kasneje so procesi ekonomske globalizacije okrepili potrebo po uvedbi skupne valute članic EU. Prostor EU podjetjem ni nudil dovolj možnosti za stalno rast. Uveljavljanje v globalni ekonomiji je lažje, če je obseg in vrsta tveganj čim manjša. Med tveganji so plačilna in tečajna tveganja med najtežje obvladljivimi oziroma je njihovo obvladovanje povezano s precejšnjimi dodatnimi stroški. Nujna globalizacija podjetij iz EU naj bi bila lažja, varnejša in cenejša, če podjetja pri poslovanju uporabljajo evro. Nobena posamična valuta ne more zagotoviti enake kakovosti zmanjševanja tveganj pri poslovni globalizaciji, kot je to zagotovljeno z uporabo evra. Razloge za uvedbo enotne evropske valute lahko razdelimo v dve skupini. Ločimo gospodarske in politične razloge (Ferlinc in Ješovnik 2002, 13). Gospodarski razlogi uvedbe evra so:

- odprava nihanja deviznih tečajev in s tem stabilen notranji trg; z enotno valuto se nihanja nacionalnih valut odpravijo;

- evropska podjetja za svoje naložbe pričakujejo oziroma zahtevajo večjo finančno stabilnost in nižje stroške pri financiranju mednarodnih finančnih naložb – obe zahtevi sta z uvedbo evra doseženi;

- odpravljanje valutnih tveganj in transakcijskih stroškov pospešuje ponudbo cenejšega kapitala na skupnem evropskem trgu, hkrati pa zagotavlja uspešno povezovanje nacionalnih finančnih trgov;

- konvergenčni kriteriji, določeni kot osnova za uresničitev EMU, so temelj za zdravo ekonomsko rast držav in ekonomski pogoj za uspešno uvedbo skupnega denarja.

Politični razlogi za uvedbo evra pa so naslednji:

- oblikovanje EMU kaže integracijsko pripravljenost držav članic EU, zato njeno delovanje pozitivno vpliva na poglabljanje in širitev evropskega procesa združevanja;

- povečevanje politične moči EU po uvedbi evra; - uvedba evra daje možnost, da se premagajo nasprotovanja glede potrebnih

strukturnih reform v EU (tako v javnem sektorju kot tudi v zasebnem gospodarstvu);

- interes držav članic EMU je tudi, da bi evro vplival na večji mednarodni ugled držav članic;

- interes EMU je, da bi bil evro denarna protiutež ameriškemu dolarju. Obstaja želja, da bi evro nadomestil ameriški dolar kot svetovno valuto, skupni izvoz držav EMU pa naj bi presegel delež ameriškega izvoza v svetovni trgovini. Če bi poleg tega še sosednje države (Norveška, Švica, države vzhodne in srednje Evrope) vezale vrednost svojih valut na evro, bi se območje monetarne stabilnosti znatno povečalo.

S prehodom na evro je EU dobila enotno denarno politiko. Ustanovljena je bila Evropska centralna banka (ECB), ki skupaj s centralnimi bankami držav članic sestavlja Evropski

30

sistem centralnih bank (ESCB). Evro ima pozitiven učinek za vse državljane EU, saj je njegova najpomembnejša posledica ekonomska stabilnost, ki bo vidna predvsem v nizki inflaciji in nizkih obrestnih merah. Z makroekonomskega vidika bo torej evro pomenil večje zaupanje v evropsko ekonomijo. Seveda pa se lahko zgodi, da bo evro celo škodil tistim podjetjem (tako majhnim kot velikim), ki nanj ne bodo pripravljena. Prav zato se na priprave na evro ne sme gledati izključno kot na strošek. Za podjetja, ki bodo nanj pripravljena, bo namreč pomenil izjemno strateško prednost.

5.3 Vpliv uvedbe evra na različne trge Uvedba enotne evropske valute vpliva na dogajanja na trgih znotraj denarne unije, na trg kapitala, trg blaga in storitev ter pretok oseb.

5.3.1 Trg kapitala in vrednostnih papirjev Prost pretok kapitala je ena od štirih temeljnih svoboščin na katerih temelji enotni trg Evropske unije. Kapitalske tokove je skupnost začela sproščati že v 60-ih letih. Sprostitev dolgoročnega, srednjeročnega in kratkoročnega kapitala pa je bila uvedena v 80-ih letih. Prost pretok kapitala zajema opravljanje vseh kapitalskih transakcij med rezidenti in nerezidenti držav članic EU in vse prenose premoženja prek meje. 5. Gre za transakcije kot so neposredne naložbe, nepremičninske naložbe, kreditni posli, posli z vrednostnimi papirji, depozitni posli, osebni kapitalski prenosi, fizični prenosi denarja prek meje. Maastrichtska pogodba določa prost pretok kapitala med članicami EU. Prost pretok kapitala pomeni, da pri kapitalskih transakcijah ne sme biti deviznih niti plačilnih omejitev. Vse ovire (administrativne, davčne, postopkovne) morajo biti odpravljene. EU z Mastrichtsko pogodbo ureja tudi pretok kapitala proti tretjim državam. Pogodba članicam omogoča ohranjanje določenih omejitev, vendar le tiste, ki so bile v veljavi do 31. 12. 1993. Države članice morajo te omejitve postopoma sproščati. Določilo o prostem pretoku kapitala določa le eno izjemo, ki si jo je izborila Danska. Gre za trajno izjemo tujih lastnikov nepremičnin, ki so sekundarna bivališča (tako imenovane vikend hiše). Slovenija je obvezo za zagotavljanje prostega pretoka kapitala sprejela z Evropskim sporazumom, ki je stopil v veljavo 1. 2. 1999. Skladno z določili sporazuma so državljani držav članic EU, ki so imeli tri leta stalno bivališče na ozemlju Slovenije, ob pogoju vzajemnosti, dobili pravico do nakupa nepremičnine. Pogoj vzajemnosti določa, da državljani držav članic lahko kupijo nepremičnino v Sloveniji, če lahko tudi slovenski državljani kupijo enakovredno nepremičnino v tujčevi državi. Vzajemnost ugotavlja pravosodno ministrstvo.

5 http://evropa.gov.si/publikacije/zgibnke/pretok-kapitala

31

Slovenija se je v procesu pogajanj zavezala, da bo svoj pravni red postopno v celoti uskladila z evropskim pravnim redom najpozneje do polnopravnega članstva. Slovenija za področje pretoka kapitala ni zahtevala prehodnega obdobja. Sproščanje trga bo potekalo skladno z evropskim sporazumom, za transakcije, ki v sporazumu niso opredeljene, pa postopno in skladno z domačimi makroekonomskimi razmerami. S polnopravnim članstvom bo Slovenija morala sprostiti poslovanje z nepremičninami tako do držav članic unije kot do tretjih držav, pri katerih si je pridržala pravico omejitev. Največja nevarnost sprostitve pretoka kapitala je, da bi bil ta proces slabo pripravljen. Do tega bi lahko prišlo, če ne bi bili izpolnjeni vsi pogoji, kot so visoka stopnja gospodarske stabilnosti države, primerljiva inflacija in obrestne mere. Prost pretok kapitala zahteva razvit finančni sektor, predvsem bančno področje. Skladno s tem se je Slovenija postavila na stališče, da je potrebno najprej vzpostaviti minimalne pogoje in nato postopoma sproščati kapitalske tokove. Popolna liberalizacija bo najbolj koristila gospodarstvu, ki mu bo omogočeno vključevanje v mednarodne tokove in dostop do cenejših finančnih virov. Za posameznike pa sprostitev kapitalskih tokov pomeni, da bodo odpirali in investirali v podjetja v tujini, v tujini najemali posojila. Uvedba evra vpliva tudi na poslovanje borz v Evropi in Sloveniji. Poleg enotne zakonodaje in popolnega odprtja kapitalskih pretokov med državami Evropske unije bo uvedba evra eden od osnovnih dejavnikov za povezovanje njihovih finančnih trgov, še posebej njihovih borz. Z denominacijo vrednostnih papirjev v evrih bo prišlo do večje cenovne preglednosti in tekmovalnosti med borzami, s tem pa do nižanja stroškov in zmanjševanja naložbenega tveganja in relativno večje vloge borz pri vlaganju in financiranju. Mnogi so prepričani, da bo z uvedbo evra pri bodočih članicah EU prišlo do uresničitve zamisli o vseevropskem finančnem trgu, ki bo konkurenčen ameriškemu trgu. Večji kapitalski pretok med državami in poenotenje finančne zakonodaje sta dva od dejavnikov, ki omogočata nastanek evropskega finančnega trga. Že sedaj prihaja do povezovanja tistih evropskih borz, na katerih je uvrščenih največ prvovrstnih delnic. Posledica enotne valute je boljša preglednost cen vrednostnih papirjev, kar naj bi pripeljalo do večje vloge borz pri vlaganju in financiranju. Zmanjševalo se bo valutno tveganje, zato bo za tekmovalnost borz še bolj pomembno dobro obvladovanje naložbenih tveganj. Uvedba evra bo vplivala na odločitve slovenskih izdajateljev vrednostnih papirjev in vlagateljev. Majhne borze, kot je slovenska, bodo lahko ostale v tekmi z velikimi evropskimi borzami, če se bodo sposobne vključevati v njihove povezave. K temu pa lahko prispeva tudi razvoj slovenskega kapitalskega trga. Ta trg je nastal in se doslej razvijal s privatizacijo, zares pa bo zaživel z razvojem nacionalnih varčevalnih shem, nadaljevanjem privatizacije, financiranjem novih investicij prek borze, reformo davčnega sistema ter uveljavitvijo zakonodaje in predpisov usklajenih s smernicami Evropske unije.

32

5.3.2 Pretok blaga Države EU so najpomembnejše zunanjetrgovinske partnerice Slovenije, saj Slovenija z njimi opravi dve tretjini blagovne menjave. Prost pretok blaga ureja zelo obsežna zakonodaja, ki jo bo morala prevzeti tudi Slovenija. Zakonodaja omogoča zmanjševanje administrativnih ovir, hkrati pa zagotavlja varnost in neoporečnost izdelkov. Ugotavljanje in potrjevanje skladnosti izdelkov v Sloveniji opravlja 15 neodvisnih ustanov. Poleg njih sodelujejo še tržna, veterinarska, zdravstvena in druge inšpekcije. Z nastankom notranjega trga EU se je podjetjem ponudila priložnost proizvajati in prodajati izdelke kjer koli na območju EU. Poleg carinskih stopenj so bile poenotene tudi zahteve za skladnost izdelkov, postopki za pridobivanje potrdil pa so se poenostavili. Združitev notranjih trgov je imela predvsem gospodarski vpliv, s tem se je povečala notranja menjava. Okrepili so se tudi trgovinski tokovi z ostalim svetom. Slovenija je svojo pravno ureditev na področju pretoka blaga že uskladila s pravnim redom. Izjema sta le dve področji: zdravila za humano uporabo in uporaba nevarnih snovi (v Sloveniji veljajo strožja določila o uporabi nekaterih pesticidov zaradi zaščite podtalnice,…).6 Prehodno obdobje pri zdravilih je pomembno za slovensko farmacevtsko industrijo. Vso dokumentacijo, ki se nanaša na posamezno zdravilo, mora farmacevtska industrija pripraviti na način kot določajo evropski predpisi. Revizija dokumentov ni mogoča do predvidenega vstopa v EU, saj predstavlja veliko finančno, profesionalno in administrativno nalogo.

5.3.3 Pretok storitev Pomen in delež storitev v zunanjetrgovinski menjavi narašča. Slovenija z menjavo že več let ustvarja presežek, ki je namenjen predvsem pokrivanju primanjkljaja v blagovni menjavi. Z oblikovanjem notranjega trga tudi za storitve velja, da niso več podvržene carinskemu nadzoru in drugim oblikam necarinskih zaščit. Takšna ureditev je imela za posledico večjo gospodarsko rast, konkurenčnost in nastajanje novih delovnih mest. V storitvenem sektorju (transport, turizem, finance, gostinstvo …) je zaposlenih približno 100 miljonov ljudi. Vzrok za to je predvsem dejstvo, da so stroški ustanavljanja storitvenih podjetij nižji, večja pa je tudi dodana vrednost. Za investicijsko dejavnost pa so najpomembnejše finančne storitve. Slovenija si je v procesu pogajanj na nekaterih področjih zagotovila nekaj izjem oziroma prehodnih obdobij. Prvo prehodno obdobje je zahtevala za uveljavitev kapitalskih in drugih zahtev varnega poslovanja hranilno-kreditnih služb. Drugo prehodno obdobje je zahtevala na področju trga vrednostnih papirjev in investicijskih skladov. Ocenjuje se, da borznoposredniške hiše do l. 2005 ne bodo sposobne nuditi ravni in obsega jamstva za sredstva vlagateljev, ki bi bila višja od minimalnega. 7

6 http://evropa.gov.si/publikacije/zgibanke/pretok-blaga 7 http://evropa.gov.si/publikacije/zgibanke/pretok-storitev

33

Področje zavarovalništva bo usklajeno z evropskim pravnim redom z novim zakonom o zavarovalništvu. Pri nefinančnih storitvah pa je stopnja prilagojenosti zelo različna. Pomembna so predvsem področja obrti, trgovine in kmetijstva.

5.3.4 Prost pretok oseb S ciljem, da se spodbudi priliv delovne sile na področje jeklarstva in premogovništva, je bil l. 1951 v omejeni obliki uveden prost pretok ljudi. Prost pretok oseb pomeni, da si smejo državljani EU poiskati delo v kateri koli državi članici Unije. Diskriminacija pri zaposlovanju na podlagi nacionalnosti, razen pri javnih službah, je prepovedana. Oseba, ki si poišče delo v drugi državi, naj ne bi imela težav s priznavanjem dosežene izobrazbe, saj zakonodaja določa medsebojno priznavanje diplom in spričeval. Ob pridobitvi zaposlitve imajo državljani EU pravico, da se tam nastanijo in pridobijo stanovanje pod enakimi pogoji kot državljani te države. Pravico nastaniti se v tej državi in uživati enakopraven položaj in dostop do šolanja in ugodnosti imajo tudi člani družine. Pogodba EU poleg pridobitve zaposlitve omogoča tudi opravljanje gospodarskih dejavnosti kot samozaposleni in ustanavljanje podjetij. Državljan EU je vsaka oseba, ki ima državljanstvo države članice. Pravice do bivanja na ozemlju EU nimajo le ekonomsko aktivne osebe, temveč tudi študentje, upokojenci ali kdor koli drug, le pod pogojem, da so socialno zavarovani. V primeru bivanja v drugi državi članici sme državljan EU tam voliti in kandidirati na volitvah v Evropski parlament in na občinskih volitvah. Prost pretok oseb je za članice EU z vidika priključitve novih držav najbolj problematičen. Članice namreč skrbi, da bo ob vključitvi novih držav cenejša delovna sila iz teh držav preplavila njihov trg delovne sile. Na ta problem Slovenija odgovarja z dejstvom, da po povprečnem standardu Slovenija presega druge kandidatke. Poleg tega analize različnih institucij kažejo na to, da je selitvena mobilnost v Sloveniji precej slabša kot v državah EU. Slovenska delovna sila naj ne bi imela tako močnega razloga za iskanje boljšega zaslužka pa tudi mobilnost delovne sile v Sloveniji ni velika. Po statističnih podatkih je imela Slovenija ob koncu 90-ih let začasno v tujini 33.450 oziroma 1,6 % državljanov. Tujci (vključno z begunci) v Sloveniji predstavljajo 2 % vseh državljanov. Z vključitvijo v EU se bodo meddržavne selitve nekoliko povečale, predvsem na področju najbolj usposobljenih in iskanih profilov.

5.4 Uvedba evra v Sloveniji Uvajanje nove skupne valute je dolgotrajen proces, ki bo potekal v treh fazah: 1. predpristopna faza, 2. pristopna faza, 3. faza uvajanja evra.

34

SLIKA 6. Proces vključevanja v EU in ekonomski programi

Predpristopno obdobje

Participacija v EMU z omejevanjem

EURO

Predpristopni ekonomski program

Konvergenčni program

Program stabilnosti

Uvedba euraVstop v EU

Pridružitveni sporazum

Vir: Naudts, 2002 1. Predpristopna faza To je obdobje pred vstopom v EU. V tej fazi Slovenija izvaja ekonomske reforme, ki so potrebne, da bi izpolnila kopenhagenske ekonomske kriterije. Ti od držav kandidatk zahtevajo:

- stabilnost institucij, ki zagotavljajo demokracijo, pravno urejenost, spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin;

- tržno gospodarstvo, ki se je sposobno spoprijeti s konkurenčnimi pritiski in tržnimi silami znotraj EU;

- sposobnost prevzemanja obveznosti, ki jih članstvo v evropskih integracijah prinaša.

Izpolnjevanje navedenih ekonomskih kriterijev predstavlja splošen ekonomski okvir, ki je osnova za nadaljnje prilagoditve. V tej fazi mora Slovenija zagotoviti naslednje:

- liberalizacijo kapitalskih tokov; - prepoved financiranja javnega sektorja s strani centralne banke in prepoved

priviligiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij; - zagotovitev neodvisnosti centralne banke.

Izpolnitev navedenih pogojev je Slovenija dosegla z novo devizno zakonodajo (september 1999), junija 2000 pa je bil sprejet časovni okvir liberalizacije kapitalskih tokov s tujino. Glede neodvisnosti centralne banke pa je v pripravi nov zakon o Banki Slovenije. V tem obdobju ima Slovenija še vedno proste roke pri izbiri tečajnega režima in samostojno denarno politiko.

35

2. Pristopna faza Pristopna faza se bo začela z vstopom v EU in končala z vstopom v EMU. Ko bo slovensko gospodarstvo pripravljeno, se bo Slovenija za obdobje dveh let vključila v sistem deviznih tečajev (ERM2), kar je eden od konvergenčnih kriterijev. Mehanizem ERM2 zahteva vezavo nacionalne valute glede na evro. Vstop v ERM2 pomeni, da bo centralna banka, torej Banka Slovenije, sprejela fiksni tečajni režim, vezan na evro, pri čemer bo potrebno dosegati dovoljeno odstopanje tržnega tečaja tolarja od evra za 15 %. Slovenija se pred vstopom v EU ne more vključiti v ERM2. O določanju fiksnega menjalnega tečaja SIT/EUR se Slovenija pogaja z Evropsko centralno banko, ministri in guvernerji držav članic EU in Evropsko komisijo. Ko bomo v mehanizmu ERM2, Slovenija ne bo imela sistema dvojnih valut, kakor ga je imelo v prehodnem obdobju (1. 1. 1999 – 31. 12. 2001) sedanjih dvanajst članic. Do vstopa Slovenije v EMU bo kot plačilno sredstvo veljal le tolar. Vstop Slovenije v ERM2 pa je povezan tudi s tveganji. Tveganja glede na njihove učinke na makroekonomske spremenljivke razdelimo v dve skupini: 1. Tečajna tveganja so tista, ki lahko povzročijo preveliko nihanje tečaja in s tem

omejitev ERM2. Tečajna tveganja sestavljajo povečani špekulativni prilivi kapitala, povečani prilivi kapitala iz prodaje premoženja in povečana likvidnost.

2. Makroekonomska tveganja, ki lahko povzročijo povečanje makroekonomskih neravnovesij (povečanje inflacije, povečanje javnofinančnega primanjkljaja ali povečanje plačilnobilančnega primanjkljaja). Makroekonomska tveganja so predvsem: inflatorno povečanje domače potrošnje, pritiski na rast cen nemenjlnih dobrin in storitev, oživitev konjukture, povečanje javnofinančnega primankljaja in zunanji naftni šoki.

Pomemben je tudi časovni okvir za uvedbo evra za kandidatke, ki je predstavljen na sliki 7. Pomembno je predvsem časovno sosledje in ne datumi. Datumi, predvideni v dokumentih Banke Slovenije, so opisani v nadaljevanju.

36

SLIKA 7. Časovni okvir uvedbe evra

2007

2004

2005

2006

Januar

DecemberJa

nuar

DecemberJa

nuar

DecemberJa

nuar

Začetek članstva v evro območju (uvedba evra)

Devizni tečaj

Inflacija, obrestna m.

1 leto

1 leto

2 leti

Deficit , javni dolg

Datum do katerega mora biti izpolnjen posamezen kriterij

Vir: Csajbok, Csermely, 2002 3. Faza uvajanja evra Faza uvajanja evra se prične z vstopom v EMU in ESCB. Pogoj za vstop v EMU je doseganje potrebne makroekonomske stabilnosti, kot jo opredeljujejo maastrichtski konvergenčni kriteriji. Slovenija ne izpolnjuje le monetarnega kriterija inflacije. Pogoj za izpolnjevanje monetarnega kriterija je znižanje stopnje inflacije z dosedanjih 6,2 % na evropsko raven, ki znaša v povprečju 2,8 % (podatki iz avgusta 2003), z možnostjo odstopanja 1,5 odstotne točke. Ko bomo izpolnili ta pogoj, bo smiselno preiti na sistem fiksnega deviznega tečaja. Prav tako pa se bodo znižale dolgoročne obrestne mere, ki jih je v Sloveniji težko določiti, ker nimamo ustreznega dolgoročnega instrumenta.

37

Slovenija bo po vstopu v EMU uvedla evro in ukinila tolar. Pri vodenju denarne politike bo imela enake pravice in obveznosti kot druge države evro območja. Slovenija je oktobra 1997 pripravila uradno strategijo vključevanja Slovenije v EU. Strategija vključuje tudi pričakovane časovne roke glede vstopanja Slovenije v EU in EMU.Tako je bilo za vstop Slovenije v EU najprej predvideno leto 2002, za vstop v EMU pa leto 2005. Vendar se ta strategija ni uresničila. Nova strategija iz leta 2001 predvideva vključevanje Slovenije v EU leta 2004. Istega leta bi po napovedih Banke Slovenija vstopili v sistem EMR2, leta 2006 pa bi uvedli evro. Cilji slovenske monetarne politike: − doseganje stabilnosti cen oziroma evropsko primerljive inflacijske stopnje − približevanje dolgoročno ravnovesnemu nominalnemu deviznemu tečaju, ki bo ob

sprejemu sistema ERM2 predstavljal centralno pariteto tolarja − popolna liberalizacija dolgoročnih kapitalskih tokov , ki jo predvideva nov zakon; − zniževanje realnih obrestnih mer kot posledica večje konkurence med bankami in

normalizacija gospodarstva zaradi znižanja inflacije; oboje prispeva k hitrejši gospodarski rasti.

Prednosti vključenosti Slovenije v EMU so: − zmanjšanje izpostavljenosti valutnim tveganjem zaradi trajno fiksnega deviznega tečaja

in kasneje uporabe skupne valute; − zmanjšanje transakcijskih stroškov; − nižja inflacija, nižje obrestne mere, monetarna stabilnost, večje naložbe in gospodarska

rast. Negativne strani, ki jih prinaša EMU, so podobne kot v drugih državah EMU: − izguba nacionalne valute; − izguba monetarne avtonomije; − izguba deviznega tečaja kot instrumenta za prilagajanje mednarodne konkurenčnosti

gospodarstva. Z vključitvijo v EMU se bo Slovenija odrekla monetarni suverenosti in se podvrgla centralno vodeni denarni politiki ECB, ki pri svojem odločanju upošteva ekonomsko dogajanje v celotni Uniji. Samostojna denarna politika se povezuje s sposobnostjo stabilizacije nihanj v gospodarski aktivnosti. Z vstopom v denarno unijo se lahko poveča variabilnost poslovnih ciklov, kar kljub nespremenjeni povprečni gospodarski rasti slabo vpliva na družbeno blaginjo. Višino stroškov je težko napovedati v številkah. V svetovni literaturi niti za razvite države še ni trdnih dokazov o višini teh stroškov. Zato je potrebno višino teh stroškov oceniti s posrednimi kazalci. Prednost Slovenije je, da je majhna in odprta, struktura njene proizvodnje in izvoza pa zelo raznolika in že sedaj močno vključena v menjavo z EU.

38

4. Predvideni načrt izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev Če Slovenija vstopi v ERM2 do konca leta 2004 in želi ostati v tem mehanizmu največ dve leti (uvesti evro v začetku leta 2007) bi moralo biti konvergenčno poročilo obravnavano najkasneje jeseni 2006. Da bi bilo lahko konvergenčno poročilo obravnavano v predvideni proceduri, je rok za njegovo oddajo konec junija 2006. V obdobju dveh let mora država članica spoštovati normalne meje odstopanja predvidene v tečajnem mehanizmu (15 % nihanje od izbrane centralne paritete) Referenčno obdobje za izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev bi bilo tako od junija 2005 do maja 2006, ko bo potrebno izpolniti kriterije inflacije, obrestnih mer, javnega dolga in javnofinančnega deficita.

39

6 VPLIV UVEDBE EVRA NA PODJETJA V DRŽAVAH EMU IN SLOVENSKA PODJETJA

Cilj Slovenije je vstop v EU in kasneje tudi v EMU. Uvedba skupne evropske valute je prinesla vrsto sprememb. Zato je nujno, da se slovenska podjetja seznanijo z vplivom evra na podjetja v državah, ki so že članice EMU in ki so že uvedle evro kot edino plačilno sredstvo. Poznavanje problematike bo slovenskim podjetjem olajšalo spreminjanje in prilagajanje poslovanja. Prednosti uvedbe skupne valute naj bi vplivale na povečanje učinkovitosti notranjega trga, povečanje gospodarske rasti in zaposlovanja ter povečanje mednarodne stabilnosti. Evro prispeva k učinkovitejšemu izkoriščanju prednosti evropskega notranjega trga predvsem z ukinitvijo transakcijskih stroškov pri trgovini med državami članicami EMU, odpravo tveganj pri deviznih tečajih, večji transparentnosti cen in večanjem konkurence. Kot že omenjeno pomeni uvedba evra za podjetja predvsem nižje stroške in večjo varnost v poslovanju. To je predvsem velika prednost za manjša in srednja podjetja, ki prej niso imela zadostnih denarnih sredstev za prodiranje na nova tržišča. Glavne prednosti, ki jih je uvedba evra prinesla podjetjem v državah EMU lahko strnemo v naslednje točke (Ferlinc in Ješovnik 2002, 20):

1. ukinitev tveganja zaradi nihanja deviznih tečajev, kar pomeni zmanjšanje stroškov, ki so bili prej potrebni za zavarovanje tečajnih tveganj in stroškov, ki so nastajali pri menjavi valut;

2. enotni kapitalski trg daje večje možnosti za pridobitev cenejšega kapitala; zaradi konkurence se bodo zniževale obrestne mere in povečevala ponudba finančnih virov;

3. uveljavitev evra omogoča povečevanje transakcij s tretjimi državami; 4. naštete prednosti uvedbe evra bodo omogočile večji pretok blaga, kapitala in

storitev. Uvedba evra kot edine valute vpliva tudi na slovenska podjetja, saj je Evropska unija slovenski najpomembnejši zunanjetrgovinski partner. Podatki za leto 2000 kažejo, da izvoz v države EU predstavlja 64 % vsega izvoza, uvoz iz držav EU pa 68 % vsega uvoza. Vpliv uvedbe evra v državah EMU na slovenska podjetja se kaže na naslednjih področjih:

1. partnerji slovenskih podjetij zahtevajo poslovanje v evrih; 2. tečaj tolarja proti evru je še vedno drseč, zato tveganje spremembe deviznega tečaja

z vidika slovenskih podjetij ostaja; tveganje tečajnih razlik se je zmanjšalo le zaradi manjšega števila nacionalnih valut; tolar tako ne drsi proti dvanajstim valutam, ampak le proti eni;

3. konkurenti iz držav EMU postajajo močnejši zaradi nižjih finančnih in administrativnih ovir.

Zaradi uvedbe evra so se spremenili tržni pogoji, povečala se je konkurenca, stroški in cene pa so postali bolj pregledni in primerljivi. Vse to vpliva na oblikovanje strateških ciljev podjetja. Podjetje oblikuje strateške cilje glede na vpliv evra na panogo, v kateri se podjetje

40

nahaja. Oceno strateških prednosti in analizo vpliva evra na strateška področja mora pripraviti vsako podjetje. Ker je seznam strateških področij širok, podjetja podrobno preučijo le področja, ki so za posamezno podjetje najzanimivejša. V nadaljevanju bom opisal nekaj strateških področij, na katere bo vplivala uvedba evra.

6.1 Povečanje konkurence Tržišča držav EU so se z uvedbo evra iz zunanjih trgov spremenila v notranji trg. To v prvi fazi pomeni, da se podjetja iz držav članic EMU veliko lažje selijo v okviru skupnega tržišča. Z objavo cen v eni valuti se povečuje preglednost cen in veča konkurenčnost na notranjem trgu, to pa vpliva tudi na večjo stabilnost cen v okviru držav EMU. Cenovne razlike za posamezen izdelek med državami EMU so bile pred uvedbo enotne valute zelo različne, kar je bilo predvsem posledica različnih davčnih stopenj v posameznih državah, tehničnih specifikacij in stroškov dela. Ker so bile cene izdelkov izražene v različnih valutah, so bile razlike v cenah prikrite. Objava cen v eni valuti pomeni torej velik pritisk na usklajevanje cen med različnimi državami. Ta pritisk je še posebej izrazit v obmejnih območjih, nanaša pa se predvsem na izdelke višjih vrednosti, kjer so bile razlike tudi največje. Na področju držav članic EMU se je torej oblikoval notranji trg, ki bo imel določene posledice tudi za slovensko gospodarstvo oziroma njene subjekte. Na eni strani to pomeni olajšan vstop naših podjetij na nova tržišča, na drugi strani pa bodo imela tudi podjetja iz držav EU olajšan vstop na naš trg. To bo seveda povečalo konkurenco, kar bo prisililo domača podjetja v iskanje novih tržnih priložnosti in v pripravljenost na odzive konkurentov. Stalno spremljanje dogajanja na trgu in razumevanje vpliva tržnih sprememb na končne potrošnike, povečuje možnosti podjetij za uspešen nastop na skupnem notranjem trgu. Ko bo Slovenija članica EMU, bo tudi sama uvedla evro. Ta bo tako kot v drugih državah, ki so že v EMU, odpravil tveganje spreminjanja deviznega tečaja in s tem pospešil razvoj trgovinske menjave. Podjetja bodo vstopala na trge drugih držav EU brez tveganja izgub zaradi nihanja deviznih tečajev. Podjetja lahko na skupnem trgu uspešno delujejo, če poznajo razmere v svojem podjetju in svoj položaj na trgu. V ta namen izdelajo tako imenovano S.W.O.T. (Strenghts, Weaknesses, Opportunities, Threts). analizo (Ferlinc in Ješovnik 2002, 23). S to analizo ugotavljajo svoje prednosti, ki jih imajo pred konkurenti ter svoje pomanjkljivosti, ki znižujejo njihovo konkurenčnost. Na podlagi rezultatov analize podjetja tudi spoznavajo priložnosti, ki jih ponujajo nova tržišča in nevarnosti, ki se jim je potrebno izogniti. Po opravljeni analizi začnejo podjetja analizirati najpomembnejše konkurente. S tem ugotovijo njihov položaj na trgu in njihove odzive na uvedbo evra. S to analizo se podjetja lahko zgledujejo po svojih konkurentih in posnemajo njihov model uvajanja evra. Kot že omenjeno, bodo po sprostitvi trga na domači trg vstopili novi konkurenti, ki lahko ponudijo nadomestne izdelke za izdelke domačih podjetij. Na vstop tujih konkurentov se

41

morajo domača podjetja pripraviti tako, da izdelajo več scenarijev – od najbolj optimističnega do najbolj pesimističnega – po katerih bodo v določeni situaciji reagirala. Prihod nove konkurence lahko vpliva na trženje, tržne znamke, embalažo, način pakiranja, pomožne storitve (distribucijo), na celotne stroške in ceno ter s tem na rentabilnost poslovanja. Glede vstopa novih konkurentov na slovensko tržišče je potrebno poudariti, da je Slovenija že sedaj gospodarsko zelo odprta, in da se slovenska podjetja že srečujejo z zelo močno konkurenco. To še posebej velja za manjša in srednje velika podjetja, ki poslujejo z nizko dodano vrednostjo. Kljub temu morajo biti slovenska podjetja po uvedbi evra in vstopu v EMU pripravljena na še večje število konkurentov in še ostrejši konkurenčni boj.

6.2 Znižanje cen Pred uvedbo evra so bile cene izdelkov in storitev izražene v nacionalnih valutah in zaradi tega zelo težko primerljive. V prehodnem obdobju (od 1. 1 1999 do 31. 12 .2001) so posamezna podjetja vpeljala dvojni valutni sistem, kar pomeni, da so cene svojih izdelkov prikazovala v nacionalni valuti in v evrih. Po 1. 1. 2002 pa so vse cene izražene le v skupni valuti – evru. Posledica tega dejstva je, da imajo potrošniki večjo preglednost nad cenami in jih lahko primerjajo med posameznimi nacionalnimi trgi. Večja preglednost cen in večja konkurenca povzročata večji pritisk na podjetja, da spremenijo, torej znižajo, cene svojim izdelkom in storitvam. Razlike v cenah izdelkov in storitev na različnih nacionalnih trgih bodo lahko obstajale le za izdelke, pri katerih cena ne vpliva ali pa vpliva v manjši meri na povpraševanje po njih. Pri ostalih izdelkih bodo razlike v cenah le do meje, ki jo bodo določali transportni ali drugi podobni stroški. Čez čas se bo za veliko izdelkov oblikovala evropska raven cen, ki bo sledila trendu upadanja cen. Zaradi navedenega je priporočljivo, da podjetja ocenijo vpliv evra na trge, na katerih nastopajo in na obnašanje tržnih udeležencev. Pri tej oceni je treba upoštevati, da bo vpliv evra različen glede na vrsto izdelka in glede na njegov tržni položaj. Podjetja morajo tudi vedeti, kako so njihovi izdelki cenovno občutljivi – kako vpliva sprememba cen na njihovo povpraševanje. Glede na cenovno občutljivost svojih izdelkov in storitev naredijo podjetja novo tržno segmentacijo. To pomeni, da si lahko podjetja v odvisnosti od tržnih navad in konkurenčnih razmer kljub vsemu privoščijo določene razlike v cenah svojih izdelkov in storitev na različnih nacionalnih trgih evro območja. Na podlagi analize vpliva evra na cene izdelkov in storitev naredijo podjetja še analizo vpliva spremenjenih cen na stroške, proizvodnjo, trženje in potencialno tržno segmentacijo. Zaradi večje konkurence bodo nekatera podjetja prisiljena znižati prodajne cene izdelkov in storitev, posledično bodo razmišljala tudi o reorganizaciji proizvodnje, da bi znižala stroške. Kadar si podjetja ne morejo privoščiti nižjih cen, skušajo ohraniti konkurenčnost z diferenciacijo izdelkov. Podjetja, ki zaenkrat poslujejo le na slovenskem nacionalnem trgu, lahko preučijo reakcije

42

drugih podjetij na evro in se tako konkurenčno odzovejo na transparentnost cen, kar lahko privede do odločitve za vstop na druge trge evro območja.

6.3 Vpliv na stroške Dve glavni značilnosti uvedbe evra sta večja konkurenca in večja transparentnost cen. To ima za posledico zniževanje cen izdelkov in storitev, posebno majhnih, pa tudi velikih podjetij. Kadar se prodajna cena izdelkom podjetij, ki so cenovno nekonkurenčna, zniža, imajo podjetja na izbiro dvoje: lahko se zadovoljijo z nižjimi dobički (vsako podjetje ima neko mejo, do katere lahko spusti prodajne cene in še vedno posluje z zadovoljivim dobičkom) ali pa temu ustrezno znižajo stroške proizvodnim faktorjem (delo, surovine in materiali, kapital). Ker večina podjetij raje izbere večji dobiček, bo zato posledica nižjih prodajnih cen, znižanje stroškov. Prva reakcija podjetij na znižanje prodajnih cen bo tako verjetno vnovična analiza stroškov, s katero bodo ocenili, koliko je treba znižati stroške, da bi ohranili željeno donosnost. Hkrati pa je treba identificirati tiste elemente proizvodnih faktorjev, katerih stroški se bodo, zaradi večje preglednosti stroškov, povečali. Vodstvo bo moralo razmišljati tudi o tem, ali bo zniževanje stroškov kakor koli vplivalo na delovne in proizvodne procese v podjetju. Pritiski na zniževanje stroškov bodo v veliko primerih zahtevali prestrukturiranje podjetij. Večja konkurenca med podjetji lahko na eni strani ogroža položaj podjetja na trgu, na drugi strani pa omogoča podjetju, zaradi konkurence med dobavitelji, nižje nabavne stroške. V predpristopnem obdobju bo znižanje nabavnih stroškov najbolj izrazito pri tistih slovenskih podjetjih, ki uvažajo iz držav članic EMU. Ko pa bo Slovenija postala članica EMU, bo to vplivalo na vsa podjetja, tudi na tista, ki poslujejo le na slovenskem trgu. Zato je pomembno, da podjetja naredijo analizo, s katero ugotovijo, kako lahko najbolje izkoristijo prednosti nižjih nabavnih stroškov, ki so nastali kot posledica uvedbe evra v državah članicah EMU. Znižanje nabavnih stroškov se bo odrazilo na znižani prodajni ceni, zato bodo podjetja bolj konkurenčna. Največji strošek predstavljajo zaposleni, ki pa so hkrati tudi največji »kapital« podjetja. Stroške dela je tako najtežje nižati. V podjetju je potrebno preučiti stroške dela, vključno s stroški pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Ugotoviti je potrebno, na katerih nacionalnih trgih je mogoče ohraniti razlike v stroških in na katerih ne. Zniževanje stroškov dela zahteva spremenjeno kadrovsko politiko in nova pogajanja z zaposlenimi. Za lažje obvladovanje sprememb delovnih in proizvodnih procesov lahko podjetja sestavijo časovno lestvico, iz katere bo vidno, kdaj bo prišlo do kakšne spremembe.

43

6.4 Dolgoročne investicije Glavna naloga Evropske centralne banke je voditi takšno denarno politiko, ki bo zagotavljala čim nižjo inflacijo. Enotna valuta, preglednost cen in nižje obrestne mere omogočajo podjetjem dostop do kapitala na različnih kapitalskih trgih evro območja. Ponudba cenejšega kapitala bo večja, kar pomeni nižje stroške kapitala. Gre za dolgoročne naložbe podjetja, ki se financirajo z dolgoročnimi viri. Pojem kapital se v financah praviloma uporablja za dolgoročne finančne oblike, pri podjetju torej za dolgoročne vire financiranja. Nižji stroški kapitala bodo spodbudili podjetja v pridobivanje dolgoročnih virov financiranja in s tem na vlaganje v dolgoročne naložbe. Poleg nižjih stroškov kapitala bodo na investicijske odločitve podjetij vplivali tudi že omenjeni dejavniki: odprava transakcijskih stroškov in tečajnega tveganja, pospešitev trgovanja, enotna referenčna obrestna mera EURIBOR, večja konkurenca. Našteti dejavniki bodo spodbudili podjetja, da bodo ponovno preučila obstoječo investicijsko politiko in možne vire financiranja. Pri tem morajo upoštevati tudi odziv domače ekonomske politike na ukrepe ekonomske politike, ki jih izvaja ECB. Ko bo Slovenija vstopila v EMU, bodo pristojnosti Banke Slovenije prešle na ECB, kar pomeni, da Slovenija ne bo uravnavala domačega gospodarstva z lastno denarno politiko. Pri odločitvah o dolgoročnih naložbah je odločilna zahtevana stopnja donosa in drugi investicijski dejavniki oz. kriteriji. Dolgoročno investiranje v osnovna sredstva zahteva preučitev vpliva takšnih investicij na stroške, predvsem na fiksne. Podjetje se lahko znajde v položaju, da bo v prihodnosti zaradi tržnih sprememb zmanjšalo kapacitete proizvodnje ali pa bo zamenjalo proizvodni proces. Pri oblikovanju nove investicijske politike mora podjetje upoštevati tudi pogoje domače davčne politike in državno porabo, ki jo izvaja vlada kot odgovor na ukrepe Evropske centralne banke.

6.5 Spremenjena pričakovanja potrošnikov Največja prednost, ki jo od uvedbe evra lahko pričakujejo potrošniki, je večji pregled nad cenami izdelkov na nacionalnih trgih evro območja. Primerljivost posameznih nacionalnih trgov evro območja bo sčasoma vplivala na obnašanje potrošnikov. Ob primerljivih cenah se bodo potrošniki zato usmerili na trge, kjer pričakujejo večjo kakovost storitev. Obnašanje potrošnikov bo podjetja v državah EMU in tudi slovenske izvoznike v države EMU primoralo v zmanjševanje razlik v kakovosti, kar posledično pomeni višje stroške. Podjetja, ki poslujejo le v nacionalnih mejah, lahko spremljajo ukrepe velikih mednarodnih podjetij in jih ob primernem času posnemajo, če so se ukrepi izkazali kot uspešni. Spremenjena višja pričakovanja potrošnikov zahtevajo, da podjetja preučijo vrsto standardov, ki so nastali med potrošniki na različnih tržiščih. Standardizacija pričakovanj potrošnikov glede kakovosti, embaliranja in ravni storitev posledično prinaša podjetju stroške, kot so na primer stroški spremembe proizvodnega procesa in strojev za embaliranje proizvodov. Povečani stroški pritiskajo na prodajne cene

44

izdelkov, zato morajo podjetja preučiti vpliv teh stroškov na cene na različnih trgih in vpliv na donosnost podjetja. To velja tako za podjetja v državah EMU kot tudi za slovenska podjetja, ki so dejavna ne skupnem evropskem trgu.

6.6 Nova tržišča in nove poslovne priložnosti Glavni koncept EMU je oblikovanje enotnega notranjega tržišča, kjer velja načelo prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in oseb. Z oblikovanjem EMU se podjetjem odpre tržišče z več kot 300 milijoni potrošnikov. Oblikovanje tako velikega tržišča pomeni za podjetja lažji vstop na nove trge zaradi primerljivih cen, manjših administrativnih stroškov, manjšega tečajnega tveganja in dostopnješega kapitala. Glede na dejstvo, da slovenska podjetja že nastopajo na evro tržišču in dosegajo določen tržni delež, se morajo na nove konkurenčne razmere pripraviti, kolikor želijo dosežen tržni delež ohraniti ali mogoče še povečati. Podjetja, ki so doslej izvažala predvsem v eno državo članico EMU, bodo lahko razširila trg tudi v druge države EMU. Tako na primer slovenska podjetja 35 % skupnega izvoza izvozijo v Nemčijo, kar je več kot polovica vsega izvoza v EMU. Z uvedbo evra pa bodo morda postali zanimivi tudi trgi drugih držav v evro območju. Razlog za tako velik delež izvoza na eno tržišče je lahko v večjih stroških in tveganjih, ki so se pojavljali zaradi poslovanja z več valutami na enotnem tržišču. Ti stroški se bodo z uvedbo evra bistveno zmanjšali, kar lahko deluje spodbudno za slovenska podjetja.

6.7 Lokacija podjetij in strateška partnerstva Ob vse večji konkurenci je geografska bližina velikim trgom zelo pomembna. Podjetja lahko v ta namen ustanavljajo v državah EMU podružnice in poslovne enote, lahko pa iščejo strateške partnerje med podjetji v državah EMU.

6.8 Racionalizacija proizvodnje in združitev tržnih znamk Kljub skupnemu evro tržišču razlike med posameznimi nacionalnimi tržišči ostajajo. Gre predvsem za kulturne razlike med potrošniki, za njihove potrebe, vrednote in pričakovanja. Da bi se približali potrošnikom, lahko podjetja za nekatere specifične trge razvijejo nove tržne znamke in nove različice izdelkov (na primer. drugačno embalažo). Vendar pa ustvarjanje novih tržnih znamk prinaša podjetju precejšnje stroške, predvsem kar zadeva proizvodno linijo in trženje. Obstoj enotnega trga in večja preglednost cen na drugi strani dajeta priložnost podjetjem, da preučijo nakupne navade potrošnikov in na podlagi tega racionalizirajo proizvodnjo. Pomembno je ugotoviti, ali bo odnos potrošnikov v novih tržnih razmerah na posameznih trgih ostal enak ali se bo spreminjal. Če podjetje za svoje izdelke lahko ugotovi standardizirane potrebe potrošnikov, to zanj pomeni veliko prednost z vidika stroškov, ki so povezani z uvajanjem novih tržnih znamk

45

in novih proizvodnih linij. Standardizirane potrebe potrošnikov pomenijo, da mora podjetje za celotno novo tržišče oziroma njegov večji delež razviti le eno novo tržno znamko.

6.9 Nove priložnosti za masovno proizvodnjo in maloserijsko proizvodnjo visoko produktivnih izdelkov

Posledica prehoda na evro je torej enoten velik trg, ki ne prinaša le večje konkurence, temveč ponuja podjetjem vrsto novih priložnosti. Ena od teh priložnosti je tudi razvoj novih proizvodnih procesov in izdelkov. Proizvodnja posameznih izdelkov je bila na manjših nacionalnih trgih neekonomična, ker na teh trgih ni bilo zadostnega povpraševanja po takih izdelkih. Zaradi različnih ovir, ki jih je prinašalo veliko število nacionalnih trgov (transakcijski stroški, stroški zavarovanja pred tveganjem spremembe deviznih tečajev, administrativni stroški), podjetja teh izdelkov niso ponujala na drugih nacionalnih trgih. Z nastankom skupnega tržišča so se našteti stroški zmanjšali ali v celoti odpravili, kar pomeni, da lahko podjetja v prihodnosti vidijo v skupnem in velikem trgu priložnost za masovno proizvodnjo določenih izdelkov (ekonomija obsega). Z večanjem obsega proizvodnje in prodaje podjetja pokrijejo fiksne stroške, zato postane proizvodnja ekonomična. Majhni nacionalni trgi prav tako niso imeli dovolj kupcev za izdelke visokih vrednosti. Zmanjšanje stroškov, preglednost cen, večji enotni trg pomenijo priložnost tudi za maloserijsko proizvodnjo visoko produktivnih izdelkov.

6.10 Novi viri surovin Dejstvo je, da podjetja vseh potrebnih surovin niso mogla pridobiti na svojih nacionalnih tržiščih in so bila zato prisiljena iskati dobavitelje in sklepati nabavne pogodbe na drugih nacionalnih trgih. Tak način delovanja je seveda bil povezan s tveganjem zaradi nevarnosti spreminjanja deviznih tečajev. Zdaj, ko tega tveganja ni več, lahko podjetja znova razmislijo o novih virih surovin, ki so jih prej opustila zaradi morebitnih izgub. Zaradi relativno nestabilnih nacionalnih trgov in tveganj spremembe deviznih tečajev je bilo za podjetja smotrno sklepanje le kratkoročnih nabavnih pogodb, odprava teh tveganj pa jim omogoča sklepanje dolgoročnih, bolj zanesljivih in ugodnejših pogodb. Za slovenska podjetja odprava tečajnih tveganj seveda ne velja, ker imamo sistem drsečega deviznega tečaja. Vendar pa je evropski trg s skupno valuto za slovenska podjetja bolj odprt in pregleden, tolar pa namesto proti dvanajstim valutam drsi le proti eni, zato so tudi tečajna tveganja in stroški menjave nižji. Čeprav imajo podjetja že oblikovano mrežo dobaviteljev surovin in materiala, pa EU podjetjem vendarle priporoča, naj pregledajo obstoječe nabavne ureditve in ugotovijo, ali bodo obdržali dosedanje dobavitelje ali pa bo morda sprememba dobaviteljev znižala nabavne stroške. Sprememba strukture nabavnih cen lahko sčasoma privede do razvoja novih izdelkov ali drugih konkurenčnih odzivov.

46

6.11 Lokacija proizvodnih obratov Odprava tečajnih tveganj in transparentnost cen v državah EMU daje podjetjem v teh državah možnost premestitve proizvodnih procesov v cenejše in bolj učinkovite proizvodne obrate, ki so bližje perspektivnim trgom in distributerjem. Podjetja naj zato ocenijo možnosti za preselitev proizvodnih procesov bližje potencialnim kupcem. Pri tem naj upoštevajo cene, kakovost, učinkovitost, nastajajoče trge in distribucijo. Prevladujoč kriterij pri preselitvi proizvodnih obratov je bruto cena delovne sile, ki vsebuje neto davke in prispevke. Konkurenco slovenskim podjetjem pri tem predstavljajo cenejši trgi dela v ostalih državah, ki so po razvitosti in velikosti podobne Sloveniji (Portugalska, Slovaška, Češka, Madžarska). Skrb podjetij bo predvsem priprava na zaostrene konkurenčne razmere, vendar bo morala v tem primeru tudi država zagotoviti fiskalno konkurenčnost v razmerju do drugih držav.

47

7 SPREMEMBE IN PRILAGODITVE NA KLJUČNIH PODROČJIH POSLOVANJA V PODJETJIH

Zaradi prevladujoče uporabe evra v transakcijah med slovenskimi podjetji in njihovimi poslovnimi partnerji znotraj evro območja bodo podjetja vedno bolj občutila vpliv evra na svoje poslovanje. Dosedanje trgovanje med slovenskimi in podjetji EU je v veliki meri potekalo v nacionalnih valutah držav EU. Poslovanje s podjetji iz držav, ki niso članice EU (države bivše Jugoslavije), je potekalo večinoma v nemški marki, ki je kot plačilno sredstvo veljala v BiH in Črni gori. Tudi ta del poslovanja je po 1. 1. 2002 prešel skoraj v celoti na evro. Vse navedeno bo v podjetjih prineslo spremembe in prilagoditve na naslednjih področjih poslovanja (Ferlinc in Ješovnik 2002, 39): 3. prodaja in trženje, 4. finance in odnosi s finančnimi institucijami, 5. računovodstvo, 6. informacijska tehnologija, 7. kadri, 8. pravno področje in davki.

7.1 Prodaja in trženje Uvedba evra zmanjšuje stroške menjave in odpravlja valutno tveganje, kar pospešuje trgovanje med članicami EMU. Podjetja iz držav EMU bodo zaradi enotne valute v večji meri poslovala z drugimi podjetji v evro območju. Pred vstopom Slovenije v EMU to dejstvo za slovenska podjetja pomeni ostrejši konkurenčni boj. Ohranitev sedanjega obsega izvoza bo možna le ob primernem znižanju cen ter izboljšanju kakovosti izdelkov in storitev. Po vstopu Slovenije v EMU bo dosedanji izvoz v države članice EMU postal del domače prodaje. Nov evro trg bo postal mnogo dostopnejši in podjetja bodo imela priložnost razširiti trgovanje v druge države EMU. Z vidika prodaje postanejo pomembne naslednje lastnosti trga: trg, izdelki in cene.

Trg: − odprtost trga: po vstopu v EMU bo večja odprtost evropskega trga olajšala vstop

slovenskim podjetjem na evropski trg in hkrati omogočila vstop tujim podjetjem na slovenski trg in s tem povečala konkurenčnost.

− večja konkurenca: povečana konkurenca bo na slovenskem trgu povzročila izgubo tržnega deleža podjetij, zato bodo morala podjetja poiskati in opredeliti novo ciljno skupino potrošnikov, kar jim bo omogočilo ohranjati ali povečati dosežen tržni delež. Večja preglednost bo podjetjem omogočila hitrejšo identifikacijo nove ciljne skupine potrošnikov. Pri opredelitvi nove ciljne skupine potrošnikov morajo podjetja oceniti potrebe in pričakovanja potrošnikov, ki pa so lahko zaradi kulturnih razlik precej različna od domačih potrošnikov.

− uvedba evra bo povzročila reorganizacijo prodajnih služb, kajti vstop na evropski

48

trg bo povzročil zmanjšanje števila posrednikov pri prodaji. − sprememba distribucijskih kanalov: nov enoten in pregleden evro trg omogoča

slovenskim izvoznikom in uvoznikom uvajanje nekaterih novih distribucijskih kanalov: neposredna prodaja, elektronska prodaja, licenčne pogodbe itd. Možnosti novih načinov prodaje se bodo po vstopu v EMU še povečale.

− nižanje cen: evro bo podjetjem občutno znižal stroške (transakcijski stroški, stroški zavarovanja valutnega tveganja, ceniki in katalogi v samo eni valuti itd.) in jim s tem omogočil znižanje cen svojih izdelkov ter povečanje konkurenčnosti na evropskih in tujih trgih.

Izdelki:

− evro bo omogočil podjetjem (še posebej malim in srednje velikim) vstop na 300- milijonski trg. Da bi lahko podjetja zadovoljila potrebe novih potrošnikov, bodo nekatera uvajala tudi nove izdelke in storitve, ki jih bodo razvijala na podlagi raziskav tržišča.

− širitev prodaje izdelkov slovenskih podjetij na evro tržišče zahteva od podjetij, da preučijo evropski trg in ugotovijo morebitne spremenjene zahteve potrošnikov. Posledica uvedbe evra je večja transparentnost cen, kar bo povečalo cenovno konkurenčnost in pritisk na znižanje cen. Podjetja bodo zato po potrebi prilagodila in spremenila določene značilnosti izdelkov (glede kakovosti, oblike, pakiranja …), da bi zagotovila cenovno konkurenčnost.

Cene: − cene, izražene v evrih, bodo potrošniki lahko neposredno primerjali. Podjetja

morajo zato primerjati cene svojih izdelkov in storitev s cenami svojih konkurentov ter po potrebi ukrepati.

− slovenski izvozniki so do uvedbe evra cene svojih izdelkov na trgu evropskih držav izražali v nacionalnih valutah držav. Po uvedbi skupnega evropskega tržišča so podjetja cene iz nacionalnih valut pretvorile v evre po fiksnem menjalnem tečaju, kot to določajo smernice Evropske unije. Ob vključitvi Slovenije v EMU pa bodo cene izdelkov iz tolarjev v evre pretvorila vsa podjetja po fiksnem tečaju, ki bo določen v obdobju, ko bo Slovenija v sistemu deviznih tečajev ERM2. Pretvorba cen v evre ima lahko naslednje posledice:

- zaokrožanje lahko povzroči razlike v cenah. Primer: izdelek stane 6 DM, kar preračunano pomeni 3,08 €. Trgovec zaradi komercialnih razlogov ceno zaokroži na 3 €, kar pomeni, da je cena izdelka tako za 0,08 € oziroma za 2,5 % nižja.

- podjetja, ki so imela pred pretvorbo v evre signalne cene (npr. 8,99 DM), bodo po pretvorbi prilagodila ali oblika izdelka ali pa njegovo ceno, če bodo hotela imeti spet takšne cene. Podjetja v evro območju so večinoma zaokrožila cene izdelkov navzgor (npr. 8,99 DM je 4,60 €, podjetje pa bo ta znesek zaokrožilo na psihološko ceno 4,99 €), kar bo po pričakovanjih povečalo inflacijo v Evropi za okrog 1 %.

- prihod novih konkurentov bo vplival na oblikovanje novih ravni cen.

− slovenski izvozniki bodo za nastop na evro tržišču morali prilagodili vse

49

dokumente, ki vključujejo cene: kataloge, cenike, oglaševalski material, podatkovne baze itd. Najpozneje do prehoda Slovenije na evro pa bodo cene iz tolarjev v evre spremenila vsa podjetja.

− vstop Slovenije v EMU in uvedba evra bo zaradi vseh prednosti (odprava valutnega

tveganja, znižanje transakcijskih stroškov in večja primerljivosti cen) olajšala vstop mnogim slovenskim podjetjem na trge držav EMU in spremenila izvozno politiko slovenskih izvoznikov. Za uspešen prodor na evropski trg bodo slovenska podjetja izvajala več dejavnosti (Ferlinc in Ješovnik 2001, 45): - analizirala bodo svoj položaj na trgu ter ugotavljala prednosti in slabosti svojih

izdelkov in storitev; - raziskovala evropske trge, identificirala možne kupce, ugotavljala njihove

vrednote in potrebe ter iskala potencialne konkurente; - na podlagi analize svojega položaja na trgu in potencialnih kupcev bodo

ugotavljala potrebe po razvoju novih proizvodnih linij in storitev, izračunavala stroške prilagoditve izdelkov in storitev novim potrošnikom, pri čemer bo potrebno upoštevati kulturne razlike potrošnikov;

- večja cenovna primerljivost, h kateri pripomore tudi sodobna informacijska tehnologija, bo zahtevala prestrukturiranje neučinkovitih in nekonkurenčnih podjetij;

- podjetja bodo primerjala cene svojih izdelkov in storitev s konkurenco in po potrebi primerno ukrepala;

- večja cenovna primerljivost bo vplivala na znižanje nabavnih stroškov, ker bodo podjetja imela večji pregled nad cenami potencialnih dobaviteljev;

- nove tržne priložnosti za posamezna podjetja lahko izkoristijo za krepitev svoje blagovne znamke, kar pa je povezano z visokimi stroški, ki jih lahko zmanjša skupna tržna strategija;

- podjetja bodo analizirala možne distribucijske kanale in izbrala primerne; - uvedba evra daje veliko priložnosti za poslovanje prek interneta, zato je

priporočljivo, da podjetja preučijo uporabo tega medija in ugotovijo prednosti, ki izhajajo iz elektronskega poslovanja (večja primerljivost cen, zanimive in uporabne spletne strani, ki ponudijo potrošnikom vse potrebne informacije o podjetju).

Prav tako kot izvoznikom bo evro tudi slovenskim uvoznikom iz EMU omogočil večji pregled nad dobavitelji in znižal nabavne stroške. Slovenska podjetja, ki uvažajo iz EMU, morajo biti pozorna na naslednja dejstva:

− zaradi večje preglednosti cen lahko podjetja primerjajo cene dobaviteljev, ki se razlikujejo predvsem zaradi različnih davčnih stopenj in različnih prevoznih stroškov.

− na cenejših trgih podjetja prepoznajo alternativne dobavitelje. − podjetja ocenijo, ali je primerno zamenjati dobavitelje s cenejšimi, kar lahko

naredijo v štirih korakih:

1. zberejo informacije o cenah dobaviteljev znotraj EMU (informacije so dostopne prek interneta, pri trgovinskih združenjih);

2. primerjajo cene dobaviteljev, pri čemer pretvorijo cene iz nacionalnih valut v evre, vključijo davčne stopnje in nato ugotovijo morebitne razlike v

50

cenah;

3. preverijo necenovna razmerja z dobavitelji: valutno tveganje, geografsko oddaljenost, zanesljivost dobavitelja (upoštevanje rokov dobave), stroške ohranjanja stikov (obiski, telefon, faks...), prevozne stroške, stroške zunanjega skladiščenja, stroške nepravočasnih dobav (izgubo kupčevega naročila, izgubo prihodnjih priložnosti), administracijske in vodstvene stroške, stroške posredovanja itd,

4. primerno ukrepajo z vnovičnimi pogajanji z obstoječimi dobavitelji, razpršitvijo dobaviteljev, utrditvijo odnosov z manjšim številom dobaviteljev, odstranitvijo posrednikov.

− zaradi spremenjenih cen bodo dobavitelji morda spremenili fizične lastnosti

izdelkov. − plačilni pogoji (predvsem v smislu spoštovanja plačilnih rokov) so se med

državami zelo razlikovali, evro pa bo te razlike zmanjšal. − uvedba elektronskega poslovanja podjetjem občutno olajša naročanje in plačevanje

ter omogoča večji pregled nad mrežo dobaviteljev. Pri prodaji in nakupu so morala podjetja v EMU:

− pretvoriti vse kupoprodajne pogodbe iz nacionalne valute v evro, − izdajati račune v evrih, − imeti kreditni limit v evrih, − pregledati dogovore o cenah in jih preveriti pri svojih partnerjih, − obvladati obrazce za naročila v evrih, − biti pozorna na pogodbe, katerih veljavnost poteče v prehodnem obdobju, katerih

veljavnost poteče po prehodnem obdobju in tiste, ki so sklenjene v prehodnem obdobju,

− ugotoviti, kakšen je odnos kupcev in dobaviteljev do poslovanja v evrih, − prilagoditi kataloge, cenike, propagandni material, embalaže (če so cene natisnjene

na njej).

7.2 Finance in računovodstvo Uvedba evra v Sloveniji bo vplivala tudi na področje financ v vsakem podjetju. Glede na dejstvo, da vsa opravila v finančno-računovodskem področju potekajo preko računalnikov, je potrebno zagotoviti strojno in programsko opremo, ki bo omogočala nemoten prehod na novo valuto, ko bo to potrebno. Ob tem je potrebno zagotavljati dobro povezavo med uporabniki znotraj podjetja in z zunanjimi strankami. Gre predvsem za banke oziroma elektronsko poslovanje z bankami. Uvedba evra je zmanjšala število valut, kar poenostavi delovanje finančne funkcije podjetja, ker podjetjem ni več potrebno konstantno spremljati spreminjanja deviznih tečajev. Zmanjšalo se je število računovodskih postavk, ki izhajajo iz vodenja več valut. Podjetja, ki imajo devizne račune v več valutah, morajo nenehno spremljati stanje na teh računih ter skrbeti za ravnovesje med prilivi in odlivi. V primeru negativne bilance na

51

deviznih računih imajo podjetja odprt poseben račun, iz katerega črpajo sredstva za pokrivanje teh razlik, kar pa spet povzroča stroške. Uvedba evra podjetjem omogoča neposredna plačila na glavni račun podjetja in posamezni devizni računi niso več potrebni. Večina slovenskih podjetij ima že sedaj opravka z evrom zaradi poslovnih in lastniških povezav s podjetji iz držav EMU. To zadnje se kaže v vodenju poslovnih knjig in izdelavi računovodskih poročil matičnim podjetjem v EMU. Podjetja pripravljajo konsolidirane računovodske izkaze. Sestavljeni so iz konsolidirane bilance stanja ter iz konsolidiranega izkaza uspeha z ustreznimi pojasnili pod pogoji in na način, ki jih določajo računovodski standardi.

7.3 Informacijska tehnologija Informacijska tehnologija (IT) podpira vsa področja poslovanja podjetja, zato morajo podjetja, ki se pripravljajo na evro, najprej ugotoviti, katera področja bo treba spremeniti in prilagoditi evru. Proces prilagajanja informacijske tehnologije je dolgotrajen in zapleten, zato si bo vsako podjetje naredilo načrt dejavnosti, ki jih bo izvajalo v naslednjih letih za tekoč prehod na evro. Načrt sestavljajo tri stopnje: 8 1. Analiza vpliva evra na informacijsko tehnologijo Skupina strokovnjakov iz podjetja ali najeti strokovnjaki s področja informacijske tehnologije v podjetju analizirajo vplive uvedbe evra na poslovne funkcije in s tem tudi na informacijski sistem v podjetju. Analiza zajema pregled vpliva evra na naslednjih področjih. Časovno usklajevanje Uvedba evra zahteva spremembo informacijskega sistema, ki lahko poteka postopno ali pa naenkrat. Pri postopnem spreminjanju podjetje prilagaja denarne zneske postopno, tako kot se gibljejo med posameznimi sistemi, vendar prav zaradi tega obstaja možnost napak, ker lahko uporabniki podatkov delujejo v več sistemih. Pri enkratni spremembi informacijske tehnologije podjetje določi datum spremembe, pred tem pa izdelajo načrte, izobražujejo uporabnike in preizkušajo spremembe. Programska oprema (software) Projektna skupina je zadolžena, da preveri vse informacijske sisteme, ki se trenutno v podjetju uporabljajo, in ugotovi, kateri sistemi operirajo z denarnimi zneski ter kako so med seboj povezani.Med programsko opremo, ki jo bo potrebno spremeniti, sodijo računovodski in finančni programi, elektronsko plačevanje, izdajanje in sprejemanje računov, knjiženje, obdelovanje naročil, finančno načrtovanje, določanje proračuna, stroškovni sistemi, obračun osebnih dohodkov, finančne pogodbe.Vsak program je treba pregledati s poslovnega in tehničnega vidika in ugotoviti, ali ga je možno prilagoditi zahtevam evra.

8 FEE euro case study: the introduction of the euro in company x

52

Strojna oprema (hardware) Čeprav evro najbolj vpliva na programsko opremo, je treba prilagoditi tudi nekatero strojno opremo, kot so centralni računalnik, stranka/strežnik, mreža osebnih računalnikov, blagajne, POS-terminali, aparati za kovance in drugo. Zaradi novejše programske opreme bo potrebno posodobiti velik del obstoječe strojne opreme. Sistem elektronskih povezav Kot del analize vpliva evra je treba preučiti tudi programsko in strojno opremo za sistem elektronskih povezav, kot so računalniška izmenjava podatkov, internet, intranet. Poslovne potrebe Uvedba evra in spremembe oziroma prilagoditve, ki jih ta zahteva, dajejo podjetjem tudi priložnost za posodobitev informacijske tehnologije, kar jim omogoča lažje, učinkovitejše in cenejše poslovanje. Valutni sistemi Programska oprema obdeluje denarne zneske na več načinov:

− nekatera podjetja vse finančne podatke prikazujejo le v eni valuti (navadno nacionalni); pri transakcijah v tuji valuti bo program pretvarjal zneske iz tujih valut v domačo;

− druga možnost je knjiženje transakcij v uporabljeni valuti in pretvarjanje v domačo valuto le, kadar je to potrebno.

Stroški Naloga analize vpliva evra na spremembo informacijske tehnologije je ugotoviti stroške, ki so povezani s posodobitvijo obstoječe opreme oziroma nakupom nove. Na podlagi pregleda obstoječe opreme se bodo podjetja odločila, ali bodo obstoječo opremo le posodobila ali kupila novo. Podjetje bo najlažje prilagodilo sisteme, ki so dobro dokumentirani in programirani v modernem programskem jeziku. Najtežje pa bo prilagodilo tiste sisteme, pri katerih se ne ve, od kod izhajajo, ki so zastareli in imajo edinstven podatkovni format. 2. Predlagana rešitev Na osnovi analize vpliva evra na informacijske sisteme predlaga podjetje določene rešitve in določi ustrezne ukrepe. Kadrovski viri Za prilagoditev obstoječih informacijskih sistemov oziroma za nakup novih potrebuje podjetje strokovnjaka, ki je lahko zaposlen v podjetju ali pa prihaja od zunaj. Če najame podjetje zunanjega sodelavca, je priporočljivo, da v proces prilagoditve vključi tudi svoje informatike, ki celoten proces spremljajo in nadzorujejo. Programska oprema Pri nakupu nove programske opreme bo podjetje upoštevalo svoje prihodnje potrebe, potrebe različnih skupin uporabnikov, lastnosti in kakovost programskih paketov in njihovo ustreznost zahtevam EMU. Nakup nove programske opreme pomeni za podjetja priložnost posodobitve informacijskih sistemov, kar jim daje možnost za lažje,

53

učinkovitejše in cenejše poslovanje. Strojna oprema (hardware) Čeprav vpliva uvedba evra predvsem na programsko opremo, pa bodo morala nekatera podjetja prilagoditi tudi računalniško opremo. Največje spremembe v računalniški opremi bodo nastale kot posledica spremenjenih kapacitet.

3. Izvedba

Zadnji korak uvajanja evra v informacijsko tehnologijo je pretvorba v evre in implementacija nove oziroma prilagojene informacijske tehnologije. Pretvorba podatkov Vse podatke, kot so računovodski podatki, podatki o prodaji, dolžnikih, upnikih, kupcih, dobaviteljih, bodo podjetja pretvorila iz nacionalnih valut v evre. Zaokroževanje cen Pri zaokroževanju cen morajo podjetja upoštevati določena pravila, ki veljajo na tem področju. Ta pravila so naslednja: denarni zneski v evrih se zaokrožijo navzgor ali navzdol na najbližji cent. Če je rezultat preračunavanja znesek, ki je točno na sredini, se ta zaokroži navzgor. Če je število tretjega decimalnega mesta manjše od pet, se znesek v evrih zaokroži navzdol. Sistem dokumentacije Po opravljenih zahtevanih spremembah mora biti vsa dokumentacija v zvezi z informacijskimi sistemi pregledana in posodobljena. Pregled in testiranje informacijskega sistema Nov oziroma prilagojen informacijski sistem je treba preizkusiti in znova analizirati.

7.4 Kadri Med takojšnje spremembe, ki so podjetju potrebne kot posledica uvedbe evra v dvanajstih državah članicah EMU, sodi tudi ustrezno izobraževanje zaposlenih. Slovenska podjetja bodo pred vključitvijo v EMU dajala večji poudarek izobraževanju zaposlenih v marketingu, ker imajo ti še posebej v izvoznih in uvoznih podjetjih prvi stik s kupci, dobavitelji in drugimi poslovnimi partnerji z evro območja. Njihovo znanje o tržnih vplivih evra na poslovanje podjetja bo pomagalo podjetjem odkrivati nove priložnosti, ki jih ponuja evro trg. Izobraževanje zaposlenih je potrebno na naslednjih področjih: 9

- zaposlene je treba seznaniti s cenami izdelkov podjetja v evrih in s cenami surovin, materiala ter uvoznega blaga v evrih.

- zaposlenim je treba predstaviti kakršno koli novo trgovinsko politiko podjetja, ki jo izvaja podjetje zaradi cenovnih in trgovskih zahtev evro tržišča (na primer način pakiranja in specifikacija kot odgovor na nove psihološke cene).

9 FEE study Trading with eurozone

54

- cene izdelkov je treba iz nacionalnih valut spremeniti v evre tako, da bodo cene v evrih primerljive s cenami izraženimi v nacionalnih valutah.

- cene dobaviteljev je treba primerjati pred pretvorbo v evre in po njej. - zaposleni naj razumejo pravila konverzije nacionalnih valut v evro in pravila o

zaokroževanju. - v podjetjih, ki omogočajo gotovinsko plačevanje v evrih (na primer bencinske

črpalke), je treba seznaniti zaposlene z varnostnimi elementi, ki jih vsebujejo bankovci in kovanci evra, da bi preprečili plačevanje s ponarejenim denarjem.

7.5 Pravne zadeve in davki Pri že sklenjenih pogodbah velja načelo kontinuitete, zato prehod na evro ne bo občutno vplival na obstoječe pogodbe, ki jih imajo slovenska podjetja sklenjene s poslovnimi partnerji iz EMU. Pogodbe, ki so vsebovale zneske v dvanajstih nacionalnih valutah držav članic EMU, so se po fiksnem tečaju konvertirale v evro, pri čemer je treba upoštevati pravila konvertiranja in zaokroževanja. Uvedba evra je zgolj tehnični postopek, ki ni bistveno vplival na nadaljnji obstoj že sklenjenih pogodb. Uvedba evra zato tudi ne sme biti vzrok za spremembe že obstoječih pogodb, za spremembe pogodbeno dogovorjenih zneskov (cen), za enostransko odpoved pogodbenih razmerij in za neizpolnitev pogodbenih obveznosti. Vse nove pogodbe s podjetji z evro območja bodo praviloma sklenjene v evrih. Po vstopu Slovenije v EMU bodo podjetja vse pogodbe, ki jih imajo sklenjene z drugimi podjetji, finančnimi institucijami in drugimi organizacijami, konvertirala v evre po fiksnem tečaju, ki bo takrat veljal med tolarjem in evrom. Davki v evro območju so odmerjeni, obračunani in plačani v evrih. V Sloveniji še najmanj do leta 2006 ne bomo imeli evra, zato se bodo davki, med katerimi je za podjetja še posebej pomemben davek na dodano vrednost, še naprej obračunavali in plačevali v tolarjih, čeprav bodo nekateri računi izraženi v evrih. Ker bo tudi Slovenija nekoč članica EMU, lahko slovenska podjetja že sedaj spremljajo evropski davčni sistem in evropsko zakonodajo, kar jim bo olajšalo prehod na evro, zmanjšalo administracijo, preprečilo računovodske težave in olajšalo poslovanje v evrih.

55

8 SPREMEMBE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE IN POGOJI TRGOVANJA Z DRŽAVAMI NEKDANJE JUGOSLAVIJE

Po osamosvojitvi leta 1991 in zmanjšanju trga je Slovenija začela hitro liberalizirati zunanjo trgovino. Slovenija je sklenila sporazume o prosti trgovini s 33. evropskimi državami. Po začetni liberalizaciji trgovine z EU bo vstop v EU imel pomembne učinke na slovensko gospodarstvo. Slovenija bo v celoti sprejela zunanjetrgovinsko politiko EU. To pomeni tako sprejem skupne carinske tarife kot tudi sprejem vseh sporazumov in obveznosti, ki jih ima EU z drugimi državami ali mednarodnimi organizacijami, na primer Svetovno trgovinsko organizacijo. Obenem pomeni tudi sprejem splošnih ciljev in usmeritev trgovinske politike EU ob dejstvu, da Slovenija pri oblikovanju teh ciljev in usmeritev ni sodelovala. Temeljne usmeritve trgovinske politike EU kot tudi vsi elementi izvajanja te politike, na primer ukrepi trgovinske zaščite, bodo v trenutku vstopa začeli veljati v celoti in brez izjem. Vsi ukrepi ali postopki preverjanja, ki ga vodijo bodoče članice, na primer anti-dumping postopki proti podjetjem iz tujine, bodo za nove članice izgubili pravno veljavnost. Postopki, ki jih vodi EU, bodo tekli dalje tudi po širitvi, razen v primeru, ko tečejo proti podjetjem iz držav kandidatk. V takih primerih bodo postopki ustavljeni. Glavna načela trgovinske politike EU, ki pomenijo najširši okvir za zaščito in dostop do tretjih trgov za slovenska podjetja po vstopu so: – zavzemanje EU za prost dostop do tretjih trgov, – zavzemanje EU za zagotavljanje poštene konkurence na vseh zunanjih trgih, – zavzemanje EU za spoštovanje in uveljavljanje dogovorov in pravil Svetovne

trgovinske organizacije. Urejanje dostopa na trg EU in zaščitni ukrepi v praksi pomenijo, da ima EU že pred širitvijo eno od najnižjih carinskih zaščit za industrijske proizvode. Ta nizka zaščita bo veljala tudi za nove članice, s tem da bo zanje veljala tudi obveza, da v letu 2004 EU ukine večino carinskih ovir za uvoz industrijskih proizvodov. Poleg hitre krepitve tuje konkurence na slovenskem trgu, bo EU ohranila olajšave za dostop na trg EU za države v razvoju. Kot ukrepe trgovinske zaščite EU uporablja tri skupine aktivnosti, ki bodo krojile tudi zaščitno okolje za slovenska podjetja: – postopke anti-dumpinga, – postopke proti nedopustnemu subvencioniranju, – posebne zaščitne ukrepe. Pri zagotavljanju dostopa na tretje trge za poslovne subjekte iz EU, so v trgovinski politiki EU opredeljeni splošni cilji, ki se uresničujejo preko: − meddržavnih sporazumov in dogovorov,

56

− finančnih aranžmajev izvajanih preko Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj in posebnih programov pomoči manj razvitim državam.

Prevzem trgovinske politike EU bo po eni strani prinesel slovenskim podjetjem nove možnosti na tretjih trgih. Po drugi strani vstop v EU prinaša nove probleme povezane s potrebo po solidnem in hitrejšem spoznavanju tistih elementov trgovinske politike EU, ki ustvarjajo prednosti pri večjem prodoru slovenskih podjetij na trge izven EU. Prevzem carinske tarife EU za Slovenijo pomeni razveljavitev nekaterih že sklenjenih sporazumov o prosti trgovini in sklenitev novih. Razen sporazumov z državami CEFT-e in EFT-e terz baltiškimi državami ima Slovenija sklenjene sporazume še s Hrvaško, Makedonijo, BiH, Izraelom in Turčijo ter sporazume o gospodarskem sodelovanju z 18. državami, med njimi tudi z ZRJ. Vplivi prevzemanja sporazumov EU in posledice ukinjanja nekaterih sporazumov, ki jih ima s tretjimi državami sklenjene samo Slovenija, bodo odvisni od tega, kako pomembna je za nas trgovina s temi državami. Manjše pretrese lahko pričakujemo, ko bo naša država zaradi vstopa v EU morala zamenjati posamezne sporazume, kar bo povzročilo spremembe na področju kmetijstva in živilske industrije ter posameznih industrijskih izdelkov. Slovenska podjetja bodo v prvi fazi morala proučiti spremembe, ki so vezane na trge držav bivše Jugoslavije v smislu dostopnosti teh trgov, ki jih opredeljujejo obstoječi Stabilizacijsko asociacijski sporazumi (SAS). Proučiti bo potrebno vsebino sporazumov, ki jih ima EU z državami bivše Sovjetske zveze, saj posamezne določbe nudijo dodatne možnosti izvoznega prodora. Rezultati poslovnih naporov pa bodo boljši, če bo slovenska trgovinska politika aktivneje sodelovala pri oblikovanju trgovinske politike EU. Čeprav daleč največji delež zunanjetrgovinske menjave odpade na Evropsko unijo, postaja za slovenske izvoznike trg, ki zajema države nastale na območju bivše Jugoslavije, vse bolj pomemben. Delež izvoza na to področje predstavlja 18 % vsega izvoza. Okvirni podatki kažejo, da se je izvoz blaga na to področje v letu 2002 povečal za 11,5 %. Rast izvoza na področje bivše Jugoslavije raste hitreje kot izvoz v celoti. Skoraj polovico tega izvoza predstavlja izvoz na Hrvaško, druga po višini izvoza je Bosna in Hercegovina. Največjo rast beležimo pri izvozu v ZRJ.

57

SLIKA 8. Izvoz Slovenije

Izvoz Slovenije

EUHrvaškaBiHRusijaOstali

Vir: Bank Austria, 2003 SLIKA 9. Uvoz Slovenije

Uvoz Slovenije

EUHrvaškaZDAOstali

Vir: Bank Austria, 2003 Značilno za trgovino z državami na območju bivše Jugoslavije je, da Slovenija dosega velik presežek, ki se ne zmanjšuje, ampak celo nasprotno – v vseh teh državah se nadaljuje trend zmanjševanja uvoza. Edina izjema je ZRJ. Tak položaj povzroča očitanje teh držav, da sporazumi o prosti trgovini, ki jih imamo sklenjene z njimi, niso v ničemer prispevali k rasti njihovega izvoza v Slovenijo. Pogoje poslovanja s podjetji iz posameznih držav bom predstavil v naslednjem poglavju. Ukinitev prostotrgovinskih sporazumov z državami nekdanje Jugoslavije lahko ob vključitvi Slovenije v EU bistveno preusmeri trgovinske tokove v panogah, ki so sedaj močno odvisne od izvoza na te trge.

58

8.1 Pakt stabilnosti S podpisom tako imenovanega pakta stabilnosti so se države JV Evrope zavezale, da bodo do konca leta 2002 med seboj sklenile mrežo dvostranskih sporazumov o prosti trgovini. Ustanovitev območja proste trgovine na področju JV Evrope bo prinesla koristi tudi Sloveniji v smislu povečanja investiranja slovenskih podjetij v teh državah. S tem se odpira nov trg, ki zajema 55 milijonov prebivalcev, upoštevati pa je potrebno tudi sporazume o prosti trgovini, ki jih imajo te države sklenjene z Rusijo in Ukrajino, kar še povečuje območje proste trgovine.

8.2 Hrvaška Hrvaška je 29. 10. 2001 podpisala Stabilizacijski in asociacijski sporazum (v nadaljevanju: SAS) med Republiko Hrvaško ter državami članicami EU. Sporazum se je začel uporabljati 1. 1. 2002. 1. 2. 2003 pa je Hrvaška postala tudi pogodbenica CEFT-e. To za Slovenijo pomeni, da bo izvoz v države članice CEFT-e narasel na 17,5 %. Pristop Hrvaške k CEFT-i za slovenska podjetja ne pomeni bistvenih sprememb v smislu carinskih stopenj. Edina sprememba glede na dosedanji dvostranski sporazum se nanaša na pravila o poreklu blaga. Hrvaška še ni vključena v panevropsko kumulacijo o poreklu blaga, zato ne more avtomatično pristopiti k enotnim evropskih harmoniziranim pravilom o poreklu blaga, ki jih sedanje članice CEFT-e uporabljajo med seboj. Do vključitve Hrvaške v panevropsko kumulacijo o poreklu blaga se bodo med državami CEFT-e in Hrvaško uporabljala pravila o poreklu blaga, ki so določena v posebnem Protokolu 7 (Jerina 2003, 2). Ravnanje po določenem protokolu zagotavlja, da se blago po poreklu iz Hrvaške preko držav pogodbenic CEFT-e ne uvaža preferencialno oziroma neocarinjeno. Nova pravila bodo tudi omogočala, da se bodo pri pridobivanju slovenskega porekla izdelka upoštevali poleg slovenskih materialov tudi materiali s poreklom iz ostalih držav članic panevropske komulacije (npr. EU). SAS določa, da se bo prehodno obdobje končalo konec leta 2006. To pomeni, da bo izvoz industrijskih izdelkov po poreklu iz EU prost 1. 1. 2007. Zaradi kratkega prehodnega obdobja je SAS s Hrvaško za Slovenijo zelo ugoden, zato negativne posledice zaradi prevzema SAS namesto prostotrgovinskega sporazuma za slovensko industrijo ne bodo velike. Ukinitev prostotrgovinskega sporazuma s Hrvaško po našem vstopu v EU bo najslabše vplivala na slovensko živilsko, kemično, tekstilno, strojno in avtomobilsko industrijo. To je posledica carinskih ovir na Hrvaškem, ki zdaj za naša podjetja še ne veljajo.

8.3 Bosna in Hercegovina

Sporazum o prosti trgovini med Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bil podpisan 3. 10. 2001 . Sporazum je zelo pomemben za slovensko gospodarstvo, saj je BiH šesti najpomembnejši izvozni partner Slovenije. Največji slovenski izvozniki so sporazum

59

ocenili zelo pozitivno. Sporazum je asimetrične narave tako na področju industrijskih kot tudi kmetijskih izdelkov. Asimetričnost se kaže v tem, da bo BiH svoj trg odpirala počasneje kot Slovenija. Z dnem uveljavitve sporazuma je Slovenija v celoti odpravila carine pri uvozu kmetijskih in industrijskih izdelkov s poreklom iz BiH. BiH pa bo carine za slovenske izdelke odpravljala postopoma, dokončno s 1. 1. 2005. Ukinitev sporazuma o prosti trgovini bo pomenila zmanjšanje izvoza in posledično manjšo rast industrijske proizvodnje.

8.4 Makedonija Sporazum o prosti trgovini med Slovenijo in Makedonijo je bil sklenjen 1. 7. 1996. Trgovina z industrijskimi izdelki je popolnoma liberalizirana že od 1. 1. 2000. Na področju kmetijskih izdelkov se določajo liste za koncesije vsako leto sproti. Učinek ukinitve sporazuma po vstopu Slovenije v EU bo zaradi skromnejše menjave med državama manjši. Med bolj prizadetimi pa bodo živilska, kemična, tekstilna in avtomobilska industrija. Makedonija je 9. 4. 2001 podpisala tudi SAS s članicami EU. SAS z Makedonijo je za Slovenijo manj ugoden od sporazuma s Hrvaško. Prvi razlog je v dolgem prehodnem obdobju (10 let) do popolne ukinitve carin in majhnem številu tarifnih postavk, za katere bodo carine ukinjene že z začetkom uvajanja sporazuma. Med izdelke, ki bodo obremenjeni s carinami do konca prehodnega obdobja, sodijo zdravila, ki imajo v našem izvozu največji delež, okna, vrata iz lesa, železne in jeklene konstrukcije, akomulatorji, hladilniki, leseno pohištvo. Od pomembnejših izvoznih izdelkov bodo tako carine prosti le pralni stroji, pnevmatike, papir in karton, iverne plošče in podobno. Pogoji pri izvozu slovenskega blaga v Makedonijo se bodo bistveno poslabšali, kar bo opazno predvsem v prvih letih članstva Slovenije v EU. Tudi na področju kmetijskih izdelkov je z Makedonijo dogovorjen način dodeljevanja koncesij.

8.5 Zvezna republika Jugoslavija Tudi z ZRJ smo se dogovorili za asimetričen model liberalizacije trgovine z industrijskimi izdelki v jugoslovansko korist. To pomeni, da bi bile za industrijske izdelke jugoslovanskega porekla pri uvozu v Slovenijo carine ukinjene z dnem začetka veljavnosti sporazuma, za uvoz izdelkov slovenskega porekla v ZRJ pa bi se carine zniževale postopoma in bi bile v celoti ukinjene 1. 1. 2007.

60

9 EMU IN SLOVENSKE BANKE

9.1 Stanje v slovenskem bančnem sektorju Z monetarno osamosvojitvijo je Slovenija dosegla popolno monetarno suverenost, ki temelji na lastni nacionalni valuti, lastni centralni banki, lastnem tečajnem sistemu in neodvisni denarni politiki (Tomaž 2000, 20). Osnovne značilnosti slovenskega bančnega sektorja so majhnost, šibkost in zelo velika razpršenost. Slovenski bančni sektor trenutno sestavlja 23 bank, od tega je večina manjših bank in dve večji, od katerih je ena še v večinski državni lasti. Po letu 1990 se je kreditni portfelj bank poslabšal predvsem zaradi slabega poslovanja mnogih podjetij. Izvedena je bila tako imenovana sanacija bank. Po zaključku sanacije slovenskih bank kot prve faze njihovega preoblikovanja, se začenja druga faza. Gre za kapitalska povezovanja z močnejšimi partnerji, tudi iz tujine. Ta povezovanja naj bi omogočila uspešnejše delovanje in povečala konkurenčnost slovenskih bank. Ob tem pa se odpira zelo aktualno vprašanje prodaje saniranih bank in iskanje možnosti načinov samostojnega nastopanja slovenskih bank ali bančnih skupin navzven. Po mnenju Evropske komisije (Agenda 2000 – Commission Opinion on Slovenia´s Application for Membership of the European union 1997, 56) so zaradi pomanjkanja konkurence poslovni stroški bank še vedno visoki, posledica tega pa je, da bančništvo svoje funkcije ne opravlja dovolj učinkovito. Zgoraj navedeno število bank je za slovenski trg preveliko, kar pomeni, da manjše banke ne dosegajo ekonomije velikosti. To vodi v slabše izkoriščanje razpoložljivega kapitala in kadrov. Večina bank podjetniškemu sektorju ponuja klasične bančne storitve, bolj izpopolnjeni proizvodi in storitve, kot je na primer investicijsko bančništvo, pa so še na začetni stopnji razvoja. Celo tuje banke, ki so v slovenski bančni sistem vstopile v zadnjih letih, niso veliko prispevale k uvajanju novih finančnih produktov. Približevanje EU oziroma izpolnjevanje zahtev Asociacijskega sporazuma zahteva odpiranje bančnega sektorja konkurenci iz tujine. Banke naj bi v času institucionalnih sprememb poslovale normalno in finančno uspešno, zato je potrebna usklajenost med institucionalnimi premiki in poslovanjem bank. V bodočem sistemu bo konkurenčni boj potekal med domačimi in v manjši meri med domačimi in tujimi bankami. Domače banke namreč ne obvladujejo poslovanja na spreminjajočih se tujih denarnih in finančnih trgih. Da Slovenija ne bi izpustila možnosti za oblikovanje močnega bančnega temelja slovenskemu gospodarstvu, ne more ostati izven trenda prevzemov in združevanj, s katerimi vsi naši zahodni sosedi in glavni ekonomski partnerji oblikujejo nacionalne poslovne banke (Štiblar 1999, 35). Iz ekonomskih potreb uspeva tovrstnim bankam premagati politične, regionalne in druge ovire združevanja bank med seboj.

61

Takšne banke bodo posegle tudi na slovenski trg. Slovenski bančni trg v procesih konsolidiranja ne more biti izjema, če želi ostati konkurenčen tujim bankam. Zato je potrebno omogočiti čimbolj neoviran proces združevanja zelo razdrobljenega slovenskega bančnega sektorja. Z nastankom dovolj velike nacionalne poslovne banke bi si slovenski bančni sektor zagotovil možnost izkoriščanja ekonomije obsega in širine različnih vrst opravljanja storitev. Dodatni ekonomski razlogi združevanja so neposredno povečanje informacijskega kapitala in večja moč, ki banki z zadostno kritično maso omogoči pridobivanje finančnih virov na mednarodnih trgih po ugodni ceni, kar rezultira v višji rating in nižje marže (Tomaž 2000, 21). Preprečevanje združevanja s konsolidacijo slovenskih bank pomeni neposredno onemogočanje njihove stroškovne konkurenčnosti, pridobivanja kritične mase in komuliranja informacijskega kapitala v boju s tujo konkurenco. Tako ravnanje bo potisnilo slovenske banke na raven hranilnic.

9.2 Skupne značilnosti slovenskih bank Slovenske banke so ali pretežno regionalnega značaja (sedež v regiji, skoraj monopolno pokrivanje regije z mrežo, z neto zbiralci prihrankov in manjšimi kreditnimi projekti; imajo malo mednarodnih stikov in manj povezav z državnimi projekti) ali centralnega značaja (sedež v prestolnici države, z neto kreditojemalci, ki sodelujejo v državnih investicijskih projektih; imajo razvite poslovne odnose s tujino). Med bankami so velike razlike v profilu, strankah in strategiji. Obe skupini bank sta po številu približno enako veliki. Slovenske banke se srečujejo predvsem s pomanjkanjem strokovnega znanja in premajhno udeležbo na tujih finančnih trgih. Inovativnost na področju depozitov na domačem trgu pa zavirajo omejitve, ki onemogočajo konkurenco. Med temi omejitvami je potrebno omeniti medbančni dogovor o maksimalni pasivni obrestni meri. Dogovor je odobren s strani Banke Slovenije, kar pa je v nasprotju s konceptom tržno usmerjenega finančnega sistema. Vse banke izpolnjujejo mednarodne kriterije kapitalske ustreznosti. Dobičkonosnost bančnega sektorja se je v zadnjem času izboljšala zaradi višjih prihodkov in večjega nadzora nad stroški. Ponudba bančnih storitev pa je kljub opaznemu napredku še vedno skromna .

9.3 Primerjava z državami srednje in vzhodne Evrope Države srednje in vzhodne Evrope, vključno s Slovenijo, imajo glede razvitosti bančnega sistema nekatere skupne značilnosti (Grenko 1997, 8):

1. hitra rast, vendar počasno finančno poglabljanje, posledično pa banke ne spremljajo potreb komitentov:

62

- ni dolgoročnega financiranja (z izjemo Češke), vzroke za to pa je potrebno poiskati v inflaciji, tečaju, obrestnih merah, neurejenosti zakonodaje na področju hipotek; našteti vzroki ne spodbujajo dolgoročnega varčevanja ;

- zanemarjanje segmenta majhnih in srednjih podjetij zaradi večjega tveganja in stroškov poslovanja;

- nerazvito poslovanje s prebivalstvom.

2. visoka koncentracija bančnega sistema in veliko število manjših bank: - 60 % bančnega sistema predstavlja nekaj velikih bank; - nekatere banke so še vedno v državni lasti; - vse velike banke izhajajo še iz časov prejšnjih državnih ureditev; - veliko število novih, predvsem majhnih bank.

3. omejevanje tuje konkurence:

- na bančnih trgih vzhodne Evrope je prisotno večje število tujih bank; - države so uvedle moratorij na podeljevanje bančnih licenc; - omejevanje možnosti nakupa lastniških deležev domačih bank.

4. posnemanje strategij tujih bank:

- usmeritev predvsem k najboljšim komitentom kot so velika podjetja in premožni posamezniki in na drugi strani zanemarjanje majhnih in srednjih podjetij ter posameznikov s srednjimi dohodki.

5. relativno visoki donosi in delež kapitala v bilančni vsoti:

- visoki donosi se pojavljajo predvsem v državah z višjo inflacijo; - visok delež kapitala odstopa od standardov v državah EU.

6. problematika slabih naložb:

- slabe naložbe so posledica posameznih političnih odločitev iz preteklosti; - pomanjkanje izkušenj pri ocenjevanju bonitet podjetij in posameznikov.

V primerjavi z drugimi državami srednje in vzhodne Evrope je za Slovenijo značilno:

- po koncentraciji (delež največjih bank) je nad povprečjem primerjanih držav; - zaostanek po deležu kreditov in depozitov; - najbolj razširjena mreža komercialnih bank med prebivalstvom; - preveliko število bank, ki se zmanjšuje s konsolidacijo bank; - relativno nižje nominalne obrestne mere; - nižji delež tujega kapitala v slovenskih bankah.

9.4 Vpliv uvedbe enotne evropske valute na slovenske banke in potrebne prilagoditve zahtevam EMU

Uvedba evra je za slovensko gospodarstvo v celoti, za banke pa še posebej, zelo pomembno dejstvo, saj se v večini poslov s tujino uporablja evro. Nova valuta pomeni pritisk na banke, da znižajo stroške poslovanja in nevtralizirajo zmanjšanje dobičkov, ki jih bo povzročilo zmanjšanje prihodkov. Prihodki se bodo znižali zaradi izpada ali bistvenega zmanjšanja nekaterih doslej pomembnih bančnih poslov, kot sta npr.

63

menjalništvo in plačilni promet. Gledano kratkoročno bodo stroški bank zaradi uvedbe evra narasli. O zmanjšanju stroškov lahko govorimo na dolgi rok. Tuje banke bodo postale ob enotni valuti bolj konkurenčne v domicilnih državah, konkurenca med bankami čez mejo pa se bo povečala. Nekatere domače banke računajo na prednost ustaljene mreže oziroma inercijo komitentov, vendar je računanje zgolj na konzervativnost komitentov slaba in pasivna strategija preživetja. Konkurenčnost bank držav, kjer so bile doslej zahtevane stopnje rezerv relativno nižje, se bo znižala. Nižje rezerve so bankam omogočale večji kreditni potencial. Po uvedbi evra se je poslovanje s tujo valuto zmanjšalo; delno ga lahko nadomesti poslovanje z dolarjem in jenom. Uvedba evra vodi banke v prestrukturiranje, ki bo temelj preživetja banke. Prišlo bo do nadaljnjih konsolidacij bank znotraj in zunaj EU in EMU, čeprav bo pritisk na dobičke do določene mere zaviral proces konsolidacije (Štiblar 1999, 28). Enotna bančna skupina je edina možnost za razvoj investicijskega bančništva v Sloveniji in posredno tudi mreže v tujini. Imela bo ustrezni mednarodni kreditni rating in bo predstavljala hrbtenico slovenskemu gospodarstvu. S to trditvijo se posredno zanika tezo, da so slovenske banke dobre le dolgoročno in lahko preživijo le kot hranilnice, torej kot zbiralke finančnega presežka za velike tuje banke, katerim bodo prepustile tudi zahtevne in moderne bančne storitve in dohodke . Ob vstopu Slovenije v evropske integracije se pojavlja tudi vprašanje tujih lastnikov slovenskih bank. Lastništvo bank ni pomembno le do našega vstopa v EU, ampak tudi po vstopu in v času članstva. To se kaže v konsolidaciji bank v državah članicah še danes. Kljub enotnemu monetarnemu prostoru se v državah EMU še vedno oblikujejo vodilne nacionalne banke kot trdnjave nacionalnega gospodarstva. Nepreklicna vezava vrednosti tolarja na evro bi pomenila za Banko Slovenije zelo ostre omejitve, ki bi jih morala upoštevati. Nakupni in prodajni tečaj evra bi bila fiksno določena, kar bi pomenilo, da je Banka Slovenije izgubila svojo monetarno suverenost. Uvedba evra ima zaradi visokega deleža slovenske menjave z državami članicami EU in EMU pomembne posledice tudi za slovenske banke. Glede na dejstvo, da Slovenija še ni članica evropskih integracij, imajo slovenske banke status zunanjih bank. V prehodnem obdobju do trenutka vstopa v evropske integracije se bodo slovenske banke morale pripraviti predvsem na povečano konkurenco na slovenskem bančnem trgu. Večina slovenskih bank se je na poslovanje z evrom začela pripravljati že leta 1998. Pri tem delovanju so banke ubrale različne poti. Najpogostejša je bila, in je še vedno, individualna priprava in prilagajanje, ki zajema:10

- pregled obstoječega poslovanja, - ocene, v katerih delih in v kakšnem obsegu bodo potrebne spremembe, - ustanavljanje projektnih skupin (velja predvsem za večje banke),

10 www. zbs-giz.si

64

- udeležba na posvetovanjih v tujih finančnih institucijah, - kontakti in pomoč tujih partnerskih bank, - usposabljanje zaposlenih, - oblikovanje nove evro ponudbe, - informiranje komitentov o novostih.

Banke morajo poskrbeti za vzpostavitev učinkovitega plačilnega sistema v evrih in tako omogočiti poslovanje slovenskih podjetij na evropskem trgu. Banke, ki bodo pravočasno in ustrezno pripravljene na opravljanje evro poslov, bodo pridobile pomembne začetne tržne deleže in s tem prednost pred bankami, ki so priprave zamudile.

9.5 Primer sprememb v SKB banki po uvedbi evra Uvedba skupne evropske valute v državah evro območja je povzročila spremembe na naslednjih področjih bančnega delovanja:

1. tečajne liste, 2. devizni računi SKB banke pri drugih bankah , 3. devizni računi komitentov pri SKB banki, 4. mednarodni plačilni promet, 5. mednarodni denarni trgi, 6. kreditne in depozitne pogodbe, 7. mednarodni kapitalski trgi, 8. poslovanje s tujo gotovino.

1. Tečajne liste

Z uvedbo nove evropske valute so se spremenile tečajne liste. Objavljajo se le tečaji nove valute, tečaji evropskih valut držav, ki niso članice EMU ter valute nekaterih pomembnejših neevropskih držav. Za vse valute se objavljata nakupni in prodajni tečaj.

2. Devizni računi banke pri drugih bankah

SKB banka ima v državah članicah EMU svoje devizne račune le v evru, saj je ocenila, da bo tako najceneje in z najmanj težavami opravljala plačilni promet enako kakovostno kot doslej (SKB 2002 http). Cilj banke je, da bi do konca prehodnega obdobja imela v vsaki državi članici EMU le po en evro devizni račun, seveda ob zagotovitvi ustrezne devizne likvidnosti in nemotenega mednarodnega poslovanja banke. Pri odločitvi o evro računih si je banka pomagala s poznavanjem novega vseevropskega plačilnega in poravnalnega sistema TARGET, ki je dostopen centralnim bankam (po dostopnih informacijah bo to predvidoma veljalo tudi za našo BS), torej posredno tudi poslovnim bankam.

65

3. Devizni računi komitentov banke

V prehodnem obdobju od 1999 do 2001 so imeli komitenti banke prosto izbiro, v kateri valuti bodo pri banki hranili svoja sredstva. Po dejanski uvedbi evra je banka v skladu z objavljenimi pravili avtomatično konvertirala ta stanja v novo valuto. Konverzije stanj na računih v valutah držav članic EMU so bile izvršene po fiksnih menjalnih tečajih, določenih 31. 12. 1998 in brez dodatnih stroškov. Devizni računi, ki jih sedanja zakonodaja dovoljuje le podjetjem, ki opravljajo z zakonom opredeljeno dejavnost, bodo z novim Zakonom o deviznem poslovanju dovoljeni vsem pravnim osebam. V skladu z zakonskimi možnostmi jih bodo tako lahko odpirale pri poslovnih bankah v valuti po lastni izbiri, torej tudi v evru.

4. Mednarodni plačilni promet

Tečaj posamezne valute proti evru je sestavljen iz 6 številk, ne glede na pozicijo decimalne vejice. Znesek v evru (preračunan iz nekdanje valute) je zaokrožen na dve decimalni mesti.

Vse banke na področju EMU morajo pred izvedbo vsakega plačilnega naloga v tujino nalogodajalcu podati naslednje informacije: v kolikšnem času bo izveden nalog (do prejemnika v tujini), način izračuna kakršnihkoli provizij ali stroškov (zaračunanih tako nalogodajalcu kot prejemniku naloga) ter kateri menjalni tečaj je bil uporabljen. Stroški plačilnega prometa se zaradi uvedbe evra niso spremenili.

5. Kreditne in depozitne pogodbe

Pri sklenjenih kreditnih in depozitnih pogodbah velja načelo, da pogodbenega partnerja ni mogoče prisiliti v spreminjanje obstoječe pogodbe zaradi spremembe valute ali obrestne mere. Hkrati velja princip ohranitve dosedaj sklenjenih pogodb, katerih spreminjanje vsebine je mogoče (npr. z aneksi k pogodbam) le ob soglasju vseh pogodbenih strani.

6. Poslovanje s tujo gotovino

Evro bankovci in kovanci so bili vpeljani v obtok v obdobju od 1. 1. 2002 do 28. 2. 2002, od 1. 3. 2002 pa sta evro kovanec in bankovec edino zakonito plačilno sredstvo na področju EMU. Medtem ko bodo bankovci in prednje strani kovancev enotni za celotno območje EMU, pa ima vsaka država pravico do lastnega znaka na zadnji strani kovancev. Gotovina držav članic EMU bo v prehodnem obdobju edino zakonito plačilno gotovinsko sredstvo; za te valute bodo tako proti slovenskemu tolarju še naprej obstajali nakupni in prodajni tečaj.

66

10 ZAKLJUČEK Ustanovitev EMU in uvedbo skupne valute opravičuje dejstvo, da podjetja držav EU opravijo več kot 70 % trgovine znotraj EU, zato je notranji trg in enoten denar pogoj za optimalne rezultate ekonomske integracije. Optimalni rezultati pomenijo hitro in stalno gospodarsko rast. Države članice EMU od evra pričakujejo vrsto pozitivnih posledic. Evro kot močna in stabilna valuta vpliva na povečanje učinkovitosti notranjega trga in gospodarske rasti, posledično pa tudi na večjo zaposlenost in mednarodno stabilnost. Uvedba evra odpravlja transakcijske stroške in stroške za zavarovanje pred valutnimi tveganji. V državah članicah EMU so ti stroški v celoti odpravljeni, v državah izven območja EMU pa bodo ti stroški manjši. Varnješe in cenejše poslovanje poglablja enotni trg in pospešuje trgovanje med članicami. Novi pogoji poslovanja predstavljajo veliko priložnost predvsem za manjša in srednja podjetja, ki do sedaj niso imela finančnih sredstev za prodiranje na nove trge. Pomembna posledica uvedbe evra je izraženost cen v eni valuti, kar pomeni večjo preglednost. Potrošniki bodo cene lažje medsebojno primerjali, kar pomni večjo konkurenčnost in nižanje cen. Razlike v cenah bodo ostale le pri tistih izdelkih, pri katerih cena ne vpliva ali vpliva v manjši meri na povpraševanje po njih. Cene standardiziranih in cenovno prožnih izdelkov se lahko razlikujejo le do meje, ki ustreza razliki v davčnih stopnjah in transportnih stroških. Čez čas se bo na evropskem trgu oblikovala evropska raven cen, ki pa bo sledila trendu upadanja. Ker podjetja ne bodo mogla izpostavljati svojih izdelkov le s ceno, bodo več pozornosti namenjala kakovosti in inovaciji ter boljši prilagodljivosti potrebam kupcev. Podjetja bodo prisiljena zniževati stroške, katerih največji delež predstavljajo stroški delovne sile. Podjetja se ne bodo srečala le z ostrejšo konkurenco kot prodajalci, ampak bodo na drugi strani imela tudi koristi kot dobavitelji, prdvsem z nižanjem nabavnih stroškov. EU je najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica, saj podjetja v te države izvozijo okrog dve tretjini vsega izvoza. Slovenska podjetja imajo opraviti z evrom na tri načine. Najpogosteje se z evrom srečajo podjetja, ki so v delni lasti podjetij iz držav EMU. Ta podjetja sestavljajo v evrih računovodska poročila, za kar imajo prilagojeno tudi informacijsko tehnologijo. Za izvoznike in uvoznike iz držav EMU pomeni prehod na evro poenostavljeno poslovanje. V tretjo skupino pa sodijo podjetja, ki poslujejo le znotraj slovenskih meja in se z evrom srečujejo le v posameznih primerih. Ta podjetja imajo pogosto najmanj informacij o vplivih prehoda na evro. Evro nudi slovenskim podjetjem vrsto novih priložnosti za poslovanje na trgih EMU, kjer prej niso bila prisotna. Vendar daje varnejše in cenejše poslovanje podjetjem znotraj evro območja konkurenčne prednosti pred podjetji izven EMU. To je priložnost za slovenska podjetja, da izboljšajo konkurenčne prednosti svojih izdelkov in storitev, kajti le tako bodo lahko ohranila obseg dosedanjega izvoza. Slovenija bo 1. 5. 2004 postala polnopravna članica EU. Po vstopu v EU mora slovensko gospodarstvo izpolniti konvergenčne kriterije, predvsem na področju inflacije in

67

dolgoročnih obrestnih mer. Pred vstopom v EMU se mora Slovenija vključiti v ERM2. To pomeni, da Banka Slovenije sprejme fiksni tečajni režim vezan na evro, pri čemer bo dovoljeno odtopanje od tržnega tečaja tolarja od evra za največ 15 %. Če bi se tolar po dveh letih izkazal kot stabilna valuta, bi Slovenija uvedla evro v letih 2006–2007. Do dejanske uvedbe evra v Sloveniji je še nekaj časa, vendar je prav, da začnejo slovenska podjetja razmišljati o procesih uvajanja evra v svoje poslovanja, predvsem kar zadeva identificiranje tržnih priložnosti znotraj evro območja, prilagajanja informacijske tehnologije, računovodske in finančne funkcije. Najpomembnejše pa je izobraževanje zaposlenih, zato da bo prehod na novo valuto potekal čimbolj tekoče.

68

11 SEZNAM VIROV

1. Borak, Neven. (2000). Države srednje in vzhodne Evrope ter Ekonomska in

monetarna unija (EMU). [online]. Zbornik Slovenija proti združeni Evropi,

Društvo 2000. Available: http://neutro.k2.net/html/publikacije/114/borak/html. (24.

9 .2002).

2. Brataševec, Miranda. (2000). Evro in slovenska podjetja. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta

3. Centrih, Peter. (1999). Plačilni promet v državah EMU in z njimi. Bančni vestnik 6:

13-17.

4. Csajbok Attila, Csermely Agnes: Adopting the Euro in Hungary: Expected costs,

Benefits and Timeing. National Bank of Hungary Occasional Papers, 24, 2002.

5. Dorrucci Ettore, Firpo Stefano, Fratzscher Marcel, Mongelli Francesco Paolo:

European Integration: What lessons for other regions? European Central Bank

Working Paper, WP 185, Oktober 2002.

6. EMU and the single currency: how enterprises could approach the changeover.

(1998). [online]. European Commission Directorate General II Economic and

financial affairs. Available: http://europa.en.int./euro/html/dossiers/00023/00023-

en.pdf . (10. 10. 2002).

7. EMU business awernes campaign. (1998). [online]. Issues for Business. Available:

http://www.emuaware.fortas.ie/business/busemu.html. (12. 2. 2002).

8. Evro – izziv tretjega tisočletja. (2001). [online]. SKB banka. Available:

http://www.skb.si/info/evro/info-prav.html#pet. (12. 9. 2002).

9. Evro: kdaj in zakaj – zgodovina gospodarske in denarne unije (EMU). (2002).

[online]. Urad vlade za informiranje. Available: http://evro-evropska-unija.si-

kdaj.html. (24. 10. 2002).

10. FEE euro case study: the introduction of the euro in company X. (2000). [online].

Fédération des Experts Comptables Européens.

Available:http://europa.en.int/euro/htm/dossiers/00689/00689-en.pdf. (4. 11. 2002)

69

11. Ferlinc, M. in Ješovnik P. (2002). Prilagajanje slovenskih podjetij evru. Ljubljana:

Gospodarska zbornice Slovenije

12. Gros, Daniel. (1998). European Monetary Integration. Harlow: Longman.

13. Grenko, Barbara. (2000). Internacionalizacija bank v srednji in vzhodni Evropi.

Bančni vestnik 4: 36-41.

14. Harrop, Jeffrey. (2000). The political economy of integration in the EU.

Cheltenham (UK), Northampton (USA): E. Elgar.

15. Kaj pomeni prost pretok storitev? (2000). [online]. Urad vlade za informirnaje.

Available: httm://evropa.gov.si/evropomočnik/question/6-3/ (21. 11. 2002).

16. Katere države lahko postanejo članice EU in kako?. (2003). [online]. Urad vlade za

informiranje. Available: http://evropa.gov.si/europomočnik(question/605-155. (2.

2. 2003).

17. Lavrač, Vladimir. (2002). Kdaj lahko pričakujemo vključevanje Slovenije v

Evropsko monetarno unijo. Bančni vestnik 6: 7-13.

18. Lavrač, Vladimir. (2000). Slovenija in skupna evropska monetarna politika po

vstopu Slovenije v EMU in EU. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

19. Lavrač, Vladimir. (1997). Slovenija in maastrichtski kriteriji konvergence.

Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makoekonomske analize in razvoj.

20. Lavrač, Vladimir. (2000). Priprave na vključevanje Slovenije v evropsko

ekonomsko in monetarno unijo. [online]. Zbornik Slovenija proti združeni Evropi,

Društvo 2000. Available: http://neutro.k2.net/html/publikacije/114/lavrac.html.

(24.9. 2002).

21. Letno ekonomsko ogledalo: Ekonomska in monetarna unija – menjalna razmerja.

(2002). [online]. UMAR. Available:

www.sigov3/zmar/arhiv/og1102/easl1102.html. (13. 10. 2002).

22. Majcen, Š. in Žemva M.. (2002). Pomembnejše finančne prilagoditve centralne

banke ob vstopu v EMU. Ljubljana. Banka Slovenije, str. 23.

23. Mongelli Francesco Paolo: New views on the Optimum Currency Area theory:

What is EMU telling us? European Central Bank Working Paper, April 2002

70

24. Osnovni podatki o evru. (2001). [online]. Banka Slovenije. Available:

www.bsi.si/html/projekti/evro.html. (3. 9. 2002).

25. Ocena makro in mikroekonomskih učinkov vstopa Slovenije v Evropsko unijo.

(2003). Ljubljana . Gospodarska zbornica.

26. Program vstopa v ERM II in prevzem evra. (2003). [online]. Banka Slovenije.

Available:

http://www.bsi.si/html/publikacije/evropa/ERM2%20_BS_Vlada_200311.pdf . (21.

11. 2003)

27. Prost pretok kapitala. (1999). [online]. Urad vlade za informiranje. Available:

http://evropa.gov.si/publikacije/zgibanke/pretok-kapitala/.

28. Prost pretok storitev. (1999). [online]. Urad vlade za informiranje. Available:

http://evropa.gov.si/publikacije/zgibanke/pretok-storitev/. (12. 9. 2002).

29. Prost pretok oseb. (1999). [online]. Urad vlade za informiranje. Available:

http://evropa.gov.si/publikacije/zgibanke/pretok-oseb/. (12. 9. 2002).

30. Prost pretok blaga. (1999). [online]. Urad vlade za informiranje. Available:

http://evropa.gov.si/publikacije/zgibanke/pretok-blaga/. (12. 9. 2002).

31. Ribnikar, Ivan. (1998). Slovenija in nastajajoče denarno področje Evro. Maribor:

Slovenija in skupna evropska valuta.

32. Roney, Alex. (2000). The EC/EU fact book – a complete gudie. London: Kogan

Page

33. Štiblar, Franjo. (1999). Kakšen bo slovenski bančni sektor ob vstopu v EU.

Gospodarska gibanja 304: 28-46.

34. Temeljni akti Evropskih skupnosti. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije,

2002.

35. The Impact of the Euro on Companies in Central and Eastern Europe. (1999). [online]. AMUE – Association for the Monetary Union of Europe. Available: http://www.amue.lf.net/efiles/euro/euroframe/prein/easteurope_e_1htm (12.2.2002).

36. Tomaž, Aljoša. 2000. Evropska (monetarna) unija in slovenske banke. Bančni

vestnik 5: 20-22.

71

37. Trading with eurozone. (2001). [online]. Fédération des Experts Comptables

Européens. Available:http://europa.en.int/euro/htm/dossiers/00689/00689-en.pdf.

(4. 11. 2002).

38. Učakar, Mitja. 2001. Evropska centralna banka. Kapital 266: 12-17.

39. Usmeritve denarne politike Banke Slovenije. (2001). [online]. Banka Slovenije. Available: http://www.bsi.si/ (15 .2. 2002).

40. Veselinovič, Draško. (2001). Mednarodne poslovne finance. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

72

12 SEZNAM KRATIC EMU – evropska ekonomska in monetarna unija EGS – evropska gospodarska skupnost ECU – european currency unit ERM – exchange rate mechanism ECB – evropska centralna banka EU – evropska unija EMI – evropski monetarni (denarni) inštitut ESCB – evropski sistem centralnih bank BDP – bruto družbeni proizvod CEFTA – Central European free trade associassion SAS – Stabilizacijsko Asociacijski Sporazum