Večer moških, 24. 1. 2014

Od 13. do 22. maja 2011 smo imeli v Trnovem misijon. Geslo dogodka je bilo Bog je ljubezen. Spraševali smo se: je Bog človekov nasprotnik? Je njegov zaveznik? Je za koga uganka? Je Bog lahko rešitev? Prepričaj se sam! Ne odrivaj teh vprašanj od sebe, kajti čas se Ti izteka! Odgovore na ta vprašanja mora človek čimpreje najti. Od tega bo tudi odvisna Tvoja časna in večna usoda. Saj ne moreš biti srečen, dokler ne veš, čigav si in komu pripadaš? Najbrž se zavedaš, da ne moreš biti sam sebi kriterij za oce-no svojega življenja. Normative življenja je postavilo Življenje. Človek je odgovoren zase, da jih najde.

V taki smeri je potekal Trnovski misijon v letu 2011. V četrtek, 19. maja 2011 je bil v misijonskem programu ob 20.30 v Gostilni Pod Vrbo Večer za moške. Tema večera je bila: Kako ostati pošten in obdržati glavo na ramenih? Voditelj pogovora je moškim postavil nekaj vprašanj: Kakšno vlogo ima Bog v življenju moškega? Ali moški verujejo drugače? Ali je molitev samo za ženske? Kaj je zares pomembno v življenju?

Udeleženci prvega večera so izrazili željo, da bi take večere pripravljali vsako leto. 24. januarja 2014 je bil v Gostilni pri Vrbincu na Ižanski cesti 4. Večer moških. Tema večera je bila evharistija. Voditelj in povezovalec je bil radijski napovedovalec Jure Sešek. Med gosti pa še poseben gost Gregor Čušin. Ker se nam je vsebina večera in potek zdel zelo koristen, smo se odločili, da povzetek večera objavimo v časopisu, ki ga imate v rokah. Vabimo Vas, da vse skrbno preberete.

Sadovi v Trnovem – 2011misijona

2

Pogovor o evharistiji

Povezovalec

Martina Petrič nam je na flavto zaigrala dve skladbi. Uglasili sta nas na čudovito temo, ki smo ji posvetili današnji večer. Evhari-stijo nekateri dojemajo precej lahkotno, drugi zelo pogloblje-no. Mnogi ste prišli z velikimi

pričakovanji. Kaj in zakaj dobro ve gospod Tone Kompare, ki nas je zbral skupaj. Gre za novo varianto že uveljavljenih večerov. Prosim vas, g. Kompare, za pozdravno besedo in dobrodošlico.

Župnik Tone

Hvala, Jure. Prav prisrčen poz-drav in dober večer vsem, ki ste se odzvali. S tem večerom se navezujemo na naš misijon pred tremi leti. Takrat smo ime-li v misijonskem programu tudi moški večer. Ker ste bili udele-

ženci zelo zadovoljni, smo se dogovorili, da bomo vsako leto posku-sili pripraviti večer za moške. Hvala Bogu, letos nam je zopet uspelo zbrati kar pisano družbo. Hvala tudi ženam in dekletom, ki ste nas

prišle podpreti. Da bo večer lepo potekal, bosta skrbela gospod Jure in gospod Gregor. Še posebej pozdravljam naše sogovornike in že-lim, da bi bili čimbolj sproščeni. Dobrodošli!

Povezovalec

Hvala lepa, gospod Kompare. Spoštovani gostje, slišali ste in prebrali v vabilih, da je gost večera tudi dramski igralec Gregor Čušin. Mnogi ga dobro poznate. Tisti, ki ste se že srečali z njegovim delom, veste, da človek veliko dobi, tudi če nič ne sprašuje. Gregor ni eden tistih, ki čaka na vprašanja moderatorja, nasprotno, prišel je s svojo mislijo in najbolje, da mu prepustim mikrofon.

Gregor Čušin

Dober večer. Gospod Tone mi je sicer dal nekaj smernic, toda naredil je eno, ne bom rekel ka-tastrofalno, ampak klasično na-pako: rekel je, da imam proste roke. To bom resno vzel. Za za-četek bi vam prebral odlomek iz moje knjige šmarničnega branja. Gre za fanta Petra, ki se lepega dne začne v cerkvi pogovarjati s Kristusom, s svetniki, s podobami, in tako naprej. Tole je en delček, ki govori o evharistiji:

Župnik in Peter sta pokleknila pred tabernakljem in duhovnik je tiho pomolil k Svetemu Duhu, da bi mu dal pravih besed, nato pa spregovoril:

»Če te vprašam, Peter, kje prebiva Jezus, mi boš odgovoril … ?«»V nebesih!« je odgovoril deček, hitro in prepričano, kot da je v šoli pred tablo.»Res je,« se je nasmehnil župnik, »a kaj boš rekel, če te vprašam, kje so nebesa?«Peter je nagubal svoje malo čelo.»Joj, tega pa res ne vem!« je priznal. »A mogoče vi veste?!«»Mogoče,« se je župnik skrivnostno namuznil. »Glej…, če Jezus prebiva v nebesih,

potem so nebesa povsod tam, kjer je Jezus.«»Ampak Jezus je vsepovsod!« se je deček začel ozirati po cerkvi. »Na križu je, pa pri

Mariji v naročju, pri vodnjaku s Samarijanko, pa z otroki in s čredo … in z apostoli pri zadnji večerji … Še pri meni doma …«.

»Vse to je res,« je prikimal duhovnik, »ampak, Peter, pusti slike in podobe … resnično živ in vedno navzoč je Jezus v posvečeni hostiji.«

»Seveda …, v tabernaklju,« je zašepetal deček in se zazrl v pozlačena vratca.»Tako je … In zdaj povej, kdo ima ključe od tabernaklja?«»Vi, gospod župnik!« Župnik je resno pokimal. »Vidiš, zato sem postal duhovnik …, ker hočem ljudem odpirati vrata v nebesa! In

nebesa niso le za temi bleščečimi vrati. Nebesa so, ko pri maši dvignem hostijo in rečem: ›To je moje telo!‹ Takrat sva jaz in Jezus eno. V tej hostiji je Jezus! Ta hostija je Jezus!«

»Ampak, gospod župnik,« je zdaj dvom zavrtal v otroka, »pri vsaki maši gre toliko ljudi k obhajilu in vsak prejme hostijo. A to pomeni, da se Jezus razdeli?« »Jezus se deli, res je, a ni razdeljen. V vsaki hostiji, v vsaki najmanjši drobtini tega svetega

Pogovor Večer moških, 24. 1. 2014

o evharistiji

3

Večer moških, 24. 1. 2014

kruha je On navzoč popolnoma … in ves! Ni razdrobljen! To, da je v hostiji, ne pomeni, da ga je zato v nebesih kaj manj. In ko ga prejmeš v obhajilu, je v tebi navzoč z enako močjo in ves … kot v nebesih … in kot je navzoč v nekom, ki je šel k obhajilu na čisto drugem koncu sveta …«

Peter je strmel, župnik pa nadaljeval: »Podobno kot poleti, na morju, ko plavaš, postaneš del morja, je res?! In s tabo vred vsi plavalci. Ne le na tej obali, temveč na vseh obalah sveta, ki se jih dotika to morje. In ko uživaš, plavaš, se potapljaš …, si vsaj za kratek hip na skrivnosten, a čisto stvaren način povezan z nekom, ki ravno tako plava v tem morju, nekje daleč, pa čeprav ga ne poznaš in ga nisi nikoli srečal in ga morda tudi nikoli ne boš …«

Da bi videl, če je vse prav razumel, je Peter na glas razmišljal: »Ker je v vseh hostijah en sam in isti Jezus, smo tako preko obhajila vsi, ki ga prejmemo, povezani med seboj? Ker smo povezani z Njim?«

»Tako je,« je potrdil župnik. »In smo, kljub temu da nas je veliko, eno telo, ena cerkev … a verjameš to? Verjameš, da je v tem koščku kruha Jezus?«

»Seveda,« je brez kančka dvoma vzkliknil otrok, »saj je to Jezus sam rekel! In On že ne bi lagal. On ne laže!«

»Ne, to pa res ne. Jezus je resnica. In življenje. In pot!« je župnik malo pomešal vrstni red, pa se mu to ni zdelo preveč narobe. Peter pa je dal duška svoji radovednosti:

»In kako je pri maši, gospod župnik, ko dvignete hostijo? A vidite Jezusa? A kaj čutite?«

Duhovnik je pogledal svoje dlani, pogledal k tabernaklju in odgovoril:»Ne vidim ga vedno …, a čutim, da me gleda. In včasih … bi ga najraje ne izpu-

stil. Držal bi ga in občudoval … Včasih pa čutim tako ljubezen in toplino, da se na da opisati …, kot ko sta me kot otroka objemala oče in mati …«.

Župnik se je nenadoma zdrznil.»Ojoj, čisto sem pozabil! Poklicati moram tvoje starše, tvojega očka … in mu pove-

dati, da si tu in da je s teboj vse v redu … Takoj bom nazaj!« in je pohitel iz cerkve, da je še poklekniti skoraj pozabil.

Zakristijska vrata so se s treskom zaprla, ko je župnik odhitel telefonirat v župnišče. Peter je ostal sam v prazni cerkvi. a zaradi dogodkov zadnjih dni je vedel, da cerkev nikoli ni prazna … in da v cerkvi nikoli nisi sam. Dvignil je glavo. Nenadoma je začutil, da se lahko z Jezusom v tabernaklju pogovarja prav tako kot z Jezusom na križu. Glas, ki ga je poklical, ga ni presenetil.

»Peter! Oprosti, sem te prestrašil?«»Ne, nisem se ustrašil,« se je branil fantič, »le …«»No, kar povej,« se je nasmehnil Jezus v Najsvetejšem oltarnem zakramentu. »Kaj

– le?«Peter je bolj slutil kot čutil ali vedel, da se pogovarja tudi z Očetom in Duhom.»Kar ne morem verjeti, da si res živ in da se lahko pogovarjam s tabo.« Nasmeh je

nenadoma postal žalosten, a je bil še vedno nasmeh.»O, Peter …, ko bi ti vedel, koliko ljudi je, ki ne verjamejo, da sem … Koliko ljudi

je, ki iz nedelje v nedeljo prihajajo sem, v cerkev, k maši, pa ne verjamejo, da sem živ. In

še mnogi tisti, ki verjamejo, da sem živ, ne vedo, da se lahko pogovarjajo z mano … ali pa se celo nočejo pogovarjati… Prihajajo k obhajilu, a ne spoznajo in ne doumejo …«

»Če je temu tako,« se je razhudil Peter, »zakaj potem sploh prihajajo? Zakaj jih ne napodiš?!«

»Zato, Peter,« se mu je Jezus zazrl naravnost v oči, »ker jih imam rad. Prav tako kot imam rad tudi tebe.« Petru je postalo kar toplo pri srcu, ko je slišal, da ga ima Jezus rad …, vedno Navzoči pa je nadaljeval:

»Glej, Peter, če bi ti praznoval rojstni dan in bi priredil zabavo, pa bi kdo od tvojih prijateljev ali sošolcev, ki si jih povabil, prišel brez darila, bi mu zaprl vrata pred nosom? Bi ga napodil?«

»Ne, seveda ne,« se je zamislil fantič. Težko si je predstavljal, da bi kdo na zabavo prišel brez darila. »Bil bi žalosten …, morda celo užaljen, a napodil ga ne bi.«

»No, vidiš … Za veliko noč ali pa na božič, recimo, na moj rojstni dan, je tale vaša cerkev nabito polna, a toliko ljudi pride brez darila.«

»Kakšno darilo pa bi rad dobil?« je zanimalo Petra.Jezus ga je spet pogledal v oči:»Jaz hočem vse, Peter. Hočem tvoje srce … vsa človeška srca. Vse v človekovem

srcu  … Čeprav,« se je grenko, a še vedno prijazno nasmehnil Najsvetejši, »bi bil srečen že, če bi dobil čisto majhen prostorček. Toliko, kolikor ga je potrebno, da zasadiš drobno seme, ki potem vzklije in raste …, da niti ne veš, kdaj in kako …«

»Kot regrat,« se je zasmejal Peter.»Ali pa gorčično zrno,« se je smehu pridružil še vedno Ljubeči.Nato sta nekaj časa le molčala … in se gledala. Potem je Troedini vprašal: »Peter, ali me imaš rad?« In mali je odgovoril: »O, Jezus, … saj ti vse veš … Ti veš, da te imam rad!«»Hodi za menoj!« ga je ljubeče povabil Večni.In nenadoma je nastal šum, kot bi se bližal vihar. Vsa cerkev se je stresla kot v potresu

… in vse podobe, vse slike in kipi, vsi sveti, vsi angeli so hipoma oživeli … Vsa cerkev, večna in živa, večno živa, je slavila Vsemogočnega. Cerkvena vrata so se odprla in na pragu so, presenečeni nad nevsakdanjim čudežem, nepremično kot kipi obstali župnik in Petrova družina: očka, mamica in Lucija. Prva se je zavedla Lucija. Segla je v žep, izvlekla mobilca in odtipkala številko.

»Stara, ne boš verjela, kje sem … V cerkvi, a kaj dogaja? Vse živo … v cerkvi je vse živo!«

Tedaj jih je opazil tudi Peter. Skočil je k očku in mamici, ju objel in navdušen vprašal:»A vidita? A vidita?! Mi zdaj verjameta?!«Mamica ga je pobožala po skuštrani glavi: »Verjameva, Peter, seveda ti verjameva!« In tudi očka, ves prevzet od nebeške množice, je rekel: »Verjameva!«Peter pa se je ves srečen obrnil še k župniku: »A ni lepa naša cerkev, gospod župnik?!«In župnik, moder mož, ki bi bil menda dober tudi za papeža, je rekel:»Lepa je …, ker je živa!«

Gregor Čušin

Tako, za začetek majčkeno otroškega. Nenazadnje je Jezus rekel, da če ne postanemo kakor otroci, ne bomo prišli tja, kamor moramo priti. Zdaj bom spregovoril o treh velikih svetkih: o božiču, o veliki noči in o telovem (svetem Rešnjem telesu in krvi). Za božič radi rečemo, da je to najbolj razširjen krščanski svetek, za veliko noč, da je to največji krščanski svetek, za sveto Rešnje telo in kri, za evharistijo, ostane le še dimenzija globine. Da je božič tako razširjen, ni nič čudnega. Rojstvo je sestavni del življenja, vsaj običajno je to vesel dogodek, ki spravi v dobro voljo vse vpletene in njihove bližnje. Da pa je otrok, čigar rojstni dan slavimo na božič, sam Božji Sin, to je pa podatek, ki so ga čistilni filtri potrošniške logike precedili tako temeljito, da božič lahko brez predsodkov in problemov praznujejo celo muslimani in judje. Se pravi, božič je za vse ljudi. Za veliko noč je že malo težje. Tudi smrt je sestavni in neizogibni del življenja, ampak prav ta neizogibnost vzbuja nelagodje in odpor. O smrti se ne govori, razen če se zgodi kaj velikega, če nekdo premaga smrt. Toda kljub temu, da je to storil sam Božji Sin, je tako neverjetno. Se pravi, velika noč je za kristjane. Kaj pa reči o evharistiji, o svetem Rešnjem telesu in krvi? Da bi lahko doumel, če je to sploh mogoče, norost Boga samega, ponižanega v stvarnost kruha, se moram odpraviti, moram odriniti ne samo na globoko, kjer Božji Sin stoji na valovih, na gladini vode in pravi: »Pri-

di«, ampak še naprej oziroma navzdol, navznoter, skratka v globine. Evharistija je za verne! In o tej veri, o tem srečanju z Jezusom v evharistiji, vam bom za konec zapel še eno pesmico. Tone je rekel, da imam proste roke, in jaz v proste roke rad vzamem kakšen inštrument. Ta instrument je ukulelca.

Povezovalec

Hvala Gregorju Čušinu, ki ga morda niti niste poznali kot avtorja pesmi, tako melodij kot besedil, in večkrat nagrajenega za besedila. Bi tudi župnik Tone rekel besedo dve o evharistiji?

Župnik Tone

Hvala, Jure. Danes je k maši prišel študent, si nadel ministrantsko oblačilo in rekel: »Ta teden sem naredil dva izpita in sem se prišel zahvalit«. Torej, maša je zahvala. Zahvala za čisto vse. To lahko odkrije

»Samo če postanemo kakor otroci, lahko pridemo tja, kamor moramo priti.«

»Božič lahko praznujejo celo Judje in muslimani.«

Pogovor

4

Pogovor o evharistiji

vsak človek. Kdor pa ve za Jezusovo poslanstvo, je njegova zahvala še bolj specifična. Sveta večerja, v kateri se daruje Kristus, ko se obna-vlja spomin njegovega trpljenja, ko se duša napolnjuje z milostjo in se nam deli prihodnja slava. Božja ljubezen se je na mnogo načinov sklonila k človeku. Bog je želel povedati, da noro ljubi človeka in vse stvarstvo, ki ga je naredil zaradi človeka. Jedro njegovega sporočila je,

da je dal Sina, in ta Sin je poka-zal očetovo ljubezen na nezna-ni način, na najtežji, na najbolj radikalen način, to je, da nima nihče večje ljubezni kakor tisti, ki da življenje. Maša je doživlja-

nje, je slavljenje, je obhajanje Božje smrti in Božjega vstajenja. Samo zaradi človeka, ki ga ima tako neskončno rad. Za otroke so te stvari izredno zahtevne. Nekoč je prof. Strle rekel, da ta tema ni za otroke. Potrebno je paziti na besede, ki so v središču evharistije: »Vzemite in jejte, to je moje telo. Vzemite in pijte, to je moja kri«. Kdor to Telo prejme in to Kri pije, postaja eno z Njim. In potem postaja njegovo življenje Gospodovo življenje, to pa je najtežja naloga. Torej, ko du-hovnik izreče te besede, mora biti njegovo telo za ljudi. Ko kristjan sprejme obhajilo, mora svoje telo dati za ljudi. Torej gre za različne vidike, ki so pa vsi božanski in jih človek samo občuduje. Morda bo nocojšnji večer pomagal k razumevanju, globini ali vsaj občudovanju te skrivnosti. Hvala lepa.

Gregor Drnovšek

Jaz imam zelo praktične razloge za obiskovanje nedeljske maše. Moj poklic mi vzame skoraj ves teden, tako da sem zelo malo s svojimi otroki. V trnovski župni-ji je nedeljska maša za otroke ob 11.00. V tem smislu gledam

na evharistijo, namreč da preživim s svojimi najbližjimi nekaj časa. Vsi smo med seboj zelo povezani, tudi stari starši. Skratka, ob nedeljah imamo skupno kosilo in tudi to je del evharistije, za kar sem hvaležen Bogu in domačim.

Marjan Strnad

Nedelje so nekako utečena zgodba, ritem. Odvisno od ob-dobja, od razpoloženja. Včasih je doživetje evharistije večje, ko je cerkev skoraj prazna. Ker, ko je polna, je veliko motečih faktorjev.

Marko Petrič

Preden sva se z ženo poročila v Trnovem, sva se veliko pogovar-jala. Imela sva problem in to je bil verouk. Meni se to ni zdelo težava in smo se odločili, da je verouk nujno potreben. Bistve-no je, da je družina skupaj, in

če hodimo k maši, gremo vsi. Drugače to ne gre. Zato zelo redno hodimo v cerkev, včasih tudi v soboto. To ni navada, zame je postala tudi potreba.

» Vzemite in jejte, to je moje telo. Vzemite in pijte, to je moja kri«

Bruno Šneberger

Navezal se bom na besede go-spoda Gregorja, precej podob-no razmišljava. Dejansko danes živimo v nekih okvirjih. Imamo delo, dejavnosti otrok, športne aktivnosti, tako da je prostega časa resnično malo. Moje mnenje o evharistiji je pozitivno, a se je ne udeležujem pogosto. Cerkev obiščem ob velikih praznikih. Je pa moja žena bolj aktivna. Meni se zdi zelo lepo in tudi dobro se počutim, kadar z ženo in sinovi obiščemo cerkev.

Martin Jaklič

Jaz sem velik optimist, stvari postavljam in gledam z Božjega zornega kota. Sem veren človek, zelo veren kristjan. Kristus je osrednja točka, bistvo in vsebi-na mojega življenja. Moram po-vedati, da v življenju nisem imel nobenih večjih verskih težav. Od osnovne šole in gimnazije v Črnomlju, ko sem hodil k verouku, pa do fakultete, ko sem se pridružil podobno mislečimi kristjanom. Vso elektrotehnično znanost sem vedno povezoval s Stvarnikom. Pri meni je bil v ozadju vedno Bog. Tudi v moji družini Kristus ostaja središčna oseba, življenja brez njega si ne predstavljam. Spoštujem človeka in ga imam rad. Vem, da je to glavna zapoved Jezusa Kristusa, ki je rekel: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in vso močjo«. In druga je tej enaka: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Ne vem, če je lahko kaj večjega, kaj bolj jasnega. Ko sem imel majhne otroke, jih nisem nikoli silil k maši. Tudi jim nisem govoril: »Morate verovati«. Otroci so sami dojeli, kaj oče misli. Bogu sem hvaležen, da imajo vsi vero, vsaj tako mislim. Bog je osebni Bog. Jezusu Kristusu lahko rečeš: »Poslušaj, glej kakšne težave imam, daj rešitev!«

Povedal vam bom svoje doživetje. V času čečenske vojne sem bil pri maši zgodaj zjutraj. Bilo mi je hudo in med evharistijo sem rekel Je-zusu: »Kako lahko dovoliš, da v tistem blatu tanki vozijo čez otroke«? To sem govoril iskreno. Ko sem prišel domov in odprl časopis, je na prvi strani pisalo: Čečenska vojna – dva dneva premirja. Začutil sem, da je bila moja želja od Boga uslišana. Seveda sam ne morem ustaviti čečenske vojne, a to je bil signal.

Glede evharistije in življenja pa bi rekel naslednje: Janezov Evangelij najmanj petinštiridesetkrat omenja življenje s Kristusom. Kristus je tudi evharistija, ki daje življenje. Ne samo večno življenje, ki je od človeka odmaknjeno, ampak tudi življenje, ki ga živimo tukaj. Evharistija je po-darjanje življenja, ki ga živimo. Življenje v polnosti, pravi Kristus, vam podarjam v vsej polnosti, življenje tudi s težavami. Imeli boste stisko, pravi v evangeliju, ampak jaz sem svet premagal, zaupajte. Ko prebiram Janezov evangelij, 5. poglavje, 26. vrstico, pravi: »Kakor ima Oče življe-nje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje sam v sebi«. Torej, Oče daje Sinu Jezusu Kristusu življenje, da ga ima sam v sebi. In potem pravi sveti Janez: »In vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje v sebi«. To je pretresljivo. Še enkrat, Jezus Kristus pravi: »Imam življenje, pa nočete priti k meni, da bi ga imeli.« Zame je to pretresljiva resnica.

Gregor Lavrič

Še pred rojstvom hčerke sva se z ženo pogovarjala o najini bo-doči družini. Strinjala sva se, da bomo vključeni v cerkev. Zdaj redno z dojenčkom obiskuje-mo mašo. Seveda je otrok tudi nemiren, vendar poskušamo ostati pri maši.

5

Večer moških, 24. 1. 2014

Gregor Drnovšek

V nedeljo je težko vso družino zbrati in peljati v cerkev. Z ženo si te obveznosti, tudi glede verouka, razdeliva.

Mitja Rutar

Vsak živi svojo vero, tako oseb-no kot v občestvu. Občestvo od-slikava, ali živiš prav ali ne. Te stimulira ali pa odvrača.

Ko govorimo o nedeljski maši, bi dejal naslednje: ko vstopim

v cerkev, vidim levo in desno stran ločeno, oltar zgoraj, se pravi, ni nekaj združevalnega. Potrebujem čas, da vse to nakako povežem. Spraševal sem se, zakaj mi je sveto obhajilo najlepši trenutek maše. Že kot otrok, ko sem hodil k verouku, sem globoko doživljal obhajilo. V zadnjem času se mi je ta občutek povrnil, hočem reči, da je obhajilo nekaj najlepšega. Takrat namreč pride do združitve, ljudje pridejo iz klopi, župnik pride iz prezbiterija, vsi se znajdemo skupaj. Skupnost živi, ni več razdeljena, je povezana. Zdi se mi, da je največja moč vere in občestva v takšni združitvi. Če si vključen, povezan, lahko prejmeš. So seveda tudi ljudje, ki ne potrebujejo takšne združitve.

Jaz potrebujem spodbudo. Sem iz verne družine, vedno sem hodil v cerkev in se nikoli nisem spraševal, zakaj. To je bilo na vasi. Kasneje, ko sem se preselil v mesto, je bilo vedno več tistih, »ki niso hodili po pravi poti«. Ko sem izgubil starše, sem žal izgubil tudi odnos do Boga. Nenadoma se mi je vse sesulo in naj povem, da sem šele po pedesetem letu začel iskati pot nazaj. V tem času sta se mi rodila dva otroka, ki nimata nobene verske vzgoje. Danes imam z njima velike težave, ko jih prepričujem o svoji integriteti, kar ni preprosto. Ker mladi doživljajo cerkev racionalno, se pravi, z vsemi njenimi napakami, spodrsljaji in nelogičnostmi, je problem še toliko večji.

Gregor Sočan

Evharistija je nujna, ker je obče-stven dogodek. Mislim pa tudi, da nikoli ne bo ustrezala vsem. Prav je, da obstajajo bogoslužja v različnih oblikah, z različno glasbo, a pomembna je neka tr-dna struktura, kakršna je vgraje-

na v misal. Ta daje trdnost in gotovost obredu, a ne v dogmatičnem smislu, temveč v psihološkem.

Marjan Strnad

Na nek način smo vključeni v možnost sprememb, neke oblike so, precej pa lahko tudi sami doprinesemo. Kako? S svojim sodelovanjem. Lahko smo aktivni tudi v sami evharistiji, pri maši. Lahko preberemo berilo in smo vključeni. Naši otroci so vključeni v pevski mladinski zbor in k temu jih spodbujamo. V Sloveniji imamo verjetno srečo, da imamo, na primer v Trnovem, štiri nedeljske maše. Drugje v svetu, celo bolj razvitem, se morajo peljati k nedeljski maši v drugo župnijo. Dejansko so pri nas v Trnovem možnosti res velike. Od glasbe ob 8. uri z mešanim pevskim zborom pa do otroško-mladinske maše. Maša ob 9.15 je nekje vmes, večerna je pa mladinska z inštrumenti, ki so lah-ko zelo bučni, da motijo starejše gospe. Če jim ne ustreza, si morajo izbrati kakšen drug termin. Hvala Bogu, lahko si izberemo mašo, ki nam najbolj ustreza in pri kateri najbolj globoko doživimo evharistijo.

Marko Petrič

V vsakdanjem hitenju in noriji je evharistija neke vrste zatočišče. Vsaj ena urica na teden, če ne drugače, ko malo razmisliš, ali je bilo vse v redu ali bi lahko bilo kaj boljše. Če je doma prepir, si med mašo po-damo roke, si izrečemo mir. Tega ne moreš narediti neiskreno, ne da pogledaš v oči. Ko si podamo roke, se spori poravnajo. Tako dan posta-ne lepši. Včasih se doma pogovarjamo o maši. Sam osebno zelo dobro poslušam in razmišljam. Prav veliko pa se ne pogovarjamo o evangeliju.

Bruno Šneberger

Vsekakor bi vam rad povedal, da imam včasih kar malo moralnega mač-ka. Zakaj? Zato, ker moji otroci in žena gredo v cerkev, jaz pa ostanem doma. Zakaj ostajam doma? Odgovor je čas, v katerem živimo, okvirji, v katere smo vstavljeni, gre za pomanjkanje časa…Veliko ljudi, ki jih poznam, živi v nekakšni coni udobja. Znotraj nam je lepo, imamo za jesti, imamo za piti, toplo nam je, dobro nam je in kar nekako nočemo izstopiti iz te cone udobja. To sem vam hotel povedati. Seveda, so tudi druge stvari. Mogoče kakšna navada, ki jo delim s prijatelji.

Martin Jaklič

Zame osebno je obisk maše potreba, hrepenenje. Ne vem, ali je to Božja milost, ali je to moja mama, ki me je vzgajala, ali jaz. Ne vem, kaj je. Toda brez tega ne bi mogel živeti. Čeprav sem star, ni to, da bi se bal umreti in bi zato tekal v cerkev. Zame je to stil življenja in Kristus je moj Bog. Kako naj drugače povem? Seveda, razumem tudi mlade družine, razumem vse. Zunaj sonce sije, mi pa naj gremo med štiri zidove. To vse razumem. Bog bo tudi razumel in bo gotovo pravilno ukrepal. Mene ne moti hrup v cerkvi. Lahko je tiho, seveda imam rajši

6

malo tišje. Mene oblike ne motijo, jaz sem zadovoljen, če sem vsebinsko povezan s tistim, kar evharistija predstavlja. Evharistija je življenje.

Naj preberem citat iz svetega Janeza, ko pravi: »Jaz sem kruh življenja«. To je ena stvar. Po-glejmo naprej: »Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili Njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi«. To je bila beseda, ki je takrat, ko jo je Je-zus izrekel, povzročila veliko

zmešnjavo, celo odpad. Rekli so namreč: »Trda je ta tvoja beseda, kaj hočeš od nas, mi naj bi jedli tvoje meso in pili tvojo kri«, in so odšli od njega. Tedaj je rekel svojim učencem: »Ali hočete tudi vi oditi?«. Odgovorili so: »Ne, mi pa ne, ti imaš besede večnega življenja«. Ali pa ko pravi: »Tako tudi tisti, ki uživa mene, bo živel po meni«. Spet življenje, to je življenje. Ali pa: »Jaz živim in tudi vi boste živeli«. Spet življenje, vse to je evharistija. Na koncu je rečeno: »To pa je zapisano, da bi verovali, da je Jezus Maziljenec, Kristus, Božji Sin. In da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu«.

Torej, evharistija ni razumski pristop k stvari, k življenju, ampak pri-stop po veri. Vera, ne bom rekel, da ni razumna, ampak prav evha-ristija je nekaj posebnega. Mene take stvari ne motijo, da ne bi šel v cerkev. Že malo prej se pripravim na mašo, z veseljem grem, čutim potrebo. Kako se pripravim? No, če mi žena dovoli, se lepo uredim. Grem z namenom, da se osebno srečam s svojim Stvarnikom, s svojim Gospodom, z Jezusom. Da se osebno srečam. To je moja vera.

Gregor Lavrič

Do mojih srednješolskih let je bilo takole: na vasi je bilo bogosluž-je naravnano na liturgične vzorce. To je nas mlade odvračalo. Ni bilo takšnih možnosti, kot so v mestu. Tudi ljudje niso tako globoko razmišljali. To nas je več ali manj odbijalo. Ko sem odrastel in začel razmišljati s svojo glavo, bi kmalu vse skupaj opustil. K sreči sem se vpisal v šolo, kjer so zelo poudarjali in vzpodbujali vero. Vpisal sem se v neko skupnost in šele takrat me je vera pritegnila. Jezus mi je bil predstavljen iz zornega kota za mlade. Še bolj sem začutil vero, ko sem se poročil z žensko, ki je bila zelo verna. Na začetku sem v cerkev samo hodil, danes je to postala potreba, in tega sem zelo vesel. Vem, da če bom dvomil, bodo tudi moji otroci dvomili. Mislim, da pred-vsem mlade moti, da nas novinarji bombardirajo s slabimi novicami o Cerkvi. Poznam kolege, ki so zato prenehali hoditi v cerkev. So ljudje, ki ohranjajo vero, a ne zahajajo v cerkev. Mislim, da potem tudi vero

opustijo. Imam tudi občutek, da bi se to tudi meni zgodilo, če se ne bi potrudil in šel vsako nedeljo v cerkev. Med tednom težko najdem čas.

Gregor Drnovšek

V zadnjem obdobju, odkar imam hčerke, so se me v trnovski cerkvi zelo dotaknili krsti. Običaj, ki ga je uvedel gospod Tone, je dokaj mladostniški. Dvigovanje, oziroma predstavitev krščenca župnijskemu občestvu, se me vedno znova dotakne. Svoj čas sem hodil na Rakov-nik, bil sem tudi ministrant. Na Rakovniku so bile čudovite maše z več kot sto ministranti. Takrat smo res z veseljem, z žarom hodili v rakovniško cerkev. Bila je povezanost, ki ostane v spominu. Tako kot gospoda Toneta žalostijo govorice o dolgih mašah, si tudi jaz želim prilagoditve maš sodobnemu času. Moje mnenje je, da je še vedno vse preveč ukalupljeno, tudi pri evharistiji. Cerkev kot institucija ima tako dobre kot slabe strani.

Gregor Čušin

Gospod Tine je zelo lepo povedal. Vsi ste povedali precej lepih, is-krenih misli. Lep večer je bil in še bo. Tine je izpostavil, da je Bog ljubezen, da je prva in največja zapoved ljubiti Boga in bližnjega, in če nam Bog daje svobodo do izbire, moramo svobodo dovoliti in privoščiti drug drugemu.

Naj bom provokativen? Sicer sem že star oziroma starejši, a spadam med mlade družine. Šest otrok imam, a v vseh letih nismo zamudili ene nedeljske maše. Če gremo na morje, gremo tam k maši. Če ne moremo iti v nedeljo, gremo v ponedeljek, v torek, in to imamo za nedeljsko mašo. Včasih mi je kakšna kolegica rekla: »Ti pa danes gre-šiš, ali ne?« Sem vprašal: »Zakaj?« »Nedelja je, ti pa nisi bil pri maši«. Sem rekel, da sem bil že prejšnji dan, a je rekla: »To ne velja«. Res je, a mislim, da to goljufijo Bog dopušča. Hočem samo reči, človek si vzame čas za to, kar mu nekaj pomeni, za tisto, kar mu polni dušo. Hvala Bogu, da vam polni dušo družina, obisk, da vam ne polni dušo lenarjenje ali pa da bi si rekel, cel teden me ni, v nedeljo me pustite na miru. Človek si vzame čas za to, kar mu polni dušo, kar mu nekaj pomeni. Seveda, nobenega ne smemo prepričevati, kaj naj mu polni dušo.

Zakaj takšen dolg uvod? Imam vprašanje za vse? Zakaj greste k maši takrat, ko greste k maši? Nekdo je zelo lepo rekel, da gre v nedeljo iz navade, med tednom pa iz potrebe. Tudi jaz tako čutim. Nedelja je nedelja, to je refleks, ki so nam ga starši ubili v glavo. Včasih med tednom pa grem, ker me Nekdo pokliče ali pa jaz rabim Njega. Torej,

»K maši grem, da se osebno srečam s svojim Stvarnikom in svojim Gospodom, z Jezusom. Da se osebno srečam z Njim. To je moja vera.«

7

Večer moških, 24. 1. 2014

zakaj greste k maši takrat, ko greste, in to tisti, ki ne hodite redno? Za-kaj tisti dan greste? Kaj takrat doživljate? To me zanima. Če me nekaj ne zanima, potem nikomur ne bom govoril o telovadbi, o športnih aktivnostih, ker je to nekaj, kar me ne zanima. Trenutno sem v gle-dališču in telovadim, a me čudno gledajo. Hočem reči, da telovadim zato, ker moram. Kaj je tisto »moram« za vas? Ker nekaj je. Ko bo službena obveznost minila, ne bom telovadil. Vem, da ni prav, da ni lepo. To je nekaj, kar ni v mojem refleksu. Tako kot ni vsakotedenski obisk maše v vašem refleksu, zato me zanima, kaj je tisto, kar vam takrat vzbudi refleks? Je to samo navada? Zakaj se napotite k maši, če vam maša nič ne pomeni?

Bruno Šneberger

Moj najmanjši sin ministrira in to zelo predano. Grem pa k maši takrat, ko me najmanjši sin vpraša: »Oči, ali greš ti danes z nama k maši?« Takrat pa začnem razmišljati, kdaj sem že bil nazadnje pri maši? Tako jima odgovorim, da grem z njima. Tam kaj novega slišim, vidim kakšnega prijatelja, zadnje čase igra zelo dober ansambel, tudi pojejo lepo. Vsekakor moram pohvaliti našega župnika in pevski zbor na koru. Za naslednjo nedeljo pa še ne vem, kako bo.

Martin Jaklič

Bruno, čestitam ti za iskrenost. Tako je prav. Tukaj smo se zbrali, da vsak pove svoje mnenje, ne pa da bi si nasprotovali.

Bruno Šneberger

Rad bi dodal, da poznam zelo veliko ljudi, ki so dobri, ki naredijo veliko dobrega, a ne hodijo redno k maši. Na drugi strani vidim ljudi, za katere bi bilo boljše, da ne bi hodili k maši. Veste, kaj hočem s tem povedati? Ne obnašajo se tako, kot bi se morali.

Marko Petrič

Strinjam se s tem, kar je bilo povedano. Delno sem že odgovoril. Ni vse v razumu, so tudi občutja, enostavno čutiš, da je dobro. Sem hotel še nekaj dodati. Jaz si vzamem kratek trenutek takrat, ko so prošnje in pomislim na ljudi, ki niso več z nami, pa sem jih imel rad. Takrat je trenutek, ko se spomnim na ljudi, s katerimi se ne razumem najbolje in pomislim, oh, saj so tudi oni dobri. Pa mi žena pravi, kako se moreš takrat, ko so prošnje, naenkrat spomniti na dvajset ljudi? Ampak se da. To smo pozabili povedati. Govorim o pokojnih, pa tudi o drugih. Ni samo 1. november dan, ko na nekoga pomisliš. To lahko narediš vsak teden.

Marjan Strnad

Težko rečem, kaj bi bilo, če bi me soproga ovirala in bi v nedeljo ne hotela k maši. Če bi se to zgodilo kar naenkrat, si težko predstavljam. Če pa bi se to vprašanje pojavilo takrat, ko sva se spoznavala, bi se o tem gotovo veliko pogovarjala. Tudi jaz sem bil rojen v družini, kjer smo hodili k maši bolj iz navade.

Jože Kurinčič

Nisem med povabljenimi gosti in bi vseeno nekaj povedal. Ra-zumem ene in druge. Zaradi provokacije bi se postavil med tiste, ki ne hodijo k maši. Če-prav sem velikokrat pri maši, tudi po službeni dolžnosti. Za-

poslen sem v katoliški šoli. Občutek imam, da se v cerkvi darujejo maše ob takšnih in drugačnih slovesnostih. Kadar zmanjka programa, vstavijo mašo. Takšnih maš je ogromno, veliko več kot jih lahko doživi-mo. Marsikdo se s tem ne strinja. Toda ne mečite biserov med svinje.

Cerkveno zapoved, naj bomo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno pri sv. maši, sem doživel v času otroštva kot smrtni greh, če se je ne udeležim. Danes nimam več občutka, da je to smrtni greh.

Ko sem bil prejšnjo nedeljo nekje pri maši, je tamkajšnji župnik pove-dal, koliko ljudi hodi k maši in koliko ne. Pritožil se je nad tistimi, ki ne hodijo. Potem je povedal, koliko je bilo krstov: na 180 rojstev samo 50 krstov. Dalje je povedal, koliko ljudi je umrlo neprevidenih in se spet pritoževal. Pa sem pomislil, da nisem bil še na nobeni prireditvi, kjer bi se kdo pritoževal, da ni obiskovalcev. Pomislil sem, da takšna prireditev ne more pritegniti ljudi. Če bi utemeljil evharistijo, kot jo je gospod Tone, bi verjetno več ljudi prišlo k maši. Obstajajo tudi objektivni vzroki, da je potek maše premalo globok, morda gremo tudi prevečkrat k maši in je ne moremo tako globoko doživeti. Razu-mem, da gre nekdo namesto ob nedeljah k maši raje ob delovnikih, ker je nedeljska maša morda za koga preveč hrupna. Občutek imam, da je pri maši premalo tišine. Ogromno ljudi, predvsem mlade, moti hrup. Tišine ni nikjer, ni prostora za osebno meditacijo, ni prostora za misel na Boga. V tem smislu je obisk maše med tednom pravi balzam. Maša je res nekaj fantastičnega, je podoživetje in sporočilo bistva življenja, Božjega bistva, darovanje življenja za druge. Mi ne bomo nikoli dosegli Božje vsemogočnosti. To me pretrese in takrat čutim, da je bila maša doživeta. Je model, kako naj človek živi svojo človeškost. To nam je Bog zapustil v Jezusu Kristusu in to se sedaj pred nami dogaja, obnavlja. Ta vzorec je res nekaj fantastičnega. Je paradoks, kako izgubiti življenje, da ga spet pridobimo. To je globoko sporočilo. In vendar, če pogosto hodimo k maši, imam občutek, da pozabimo na sporočilo in smo v veliki skušnjavi, da evharistija postane rutina. Hvala lepa.

Andrijan Drinovec

Dober večer, jaz bi najprej pove-dal, kaj meni pomeni evharisti-ja. Evharistija, to je živi Jezus, ki daje mir, ki me edini razume, ki ga lahko prosim, ki me ne raz-očara, me usliši in na koncu še v nebesa vzame, pomeni, da je najboljši prijatelj. Zakaj hodim v cerkev? Zaradi sebe in zaradi Jezusa. Ne hodim zaradi soseda, ki je tako ali tako oblečen, ki me lepo ali grdo gleda. Ne, jaz hodim zaradi sebe in Jezusa.

Danes me zelo boli glava, to traja že dvanajst let. In kaj mi daje moč? Evharistija mi je dala moč, da nisem zašel v drogo, alkohol, cigarete, da nisem naredil samomora. Tako močni so moji glavoboli. Jezusu sem rekel, tebi zaupam. Pomagal mi je že 80 %, še 20 % manjka, pa tudi to bo enkrat. Naslednja stvar, ki sem jo hotel še poudariti je to: Bog nam je dal 24 ur časa, ali imamo mi vsak dan eno uro časa za Njega, da gremo k maši? Ob nedeljah imamo, kaj pa vsak dan, imamo eno uro časa? Brez Njega nas ne bi bilo tukaj.

Aha, še to: kako prideš v nebesa? Vsem želim, da bi še veliko let žive-li na zemlji, a ne vemo, dragi moji, kdaj nas bo Gospod poklical. Če gre človek vsako nedeljo v cerkev ali pa vsak dan k maši, če je dober, če izpolnjuje zapovedi, ki niso lahke, in če ga Bog pokliče, ko ni bil v nedeljo pri maši, ne verjamem, da gre v nebesa. Nisem vas hotel prestrašiti, saj je Jezus rekel: »Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta«. Jezus nas ima rad! Hvala.

» Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta«.

Pogovor o evharistiji

Karmen

Ali lahko zastavim vprašanje vsem, ki ste sodelovali v pogo-voru? Imate živ, oseben odnos z Jezusom? Ali ste se kdaj pogovar-jali z Njim, tako kot je na začet-ku povedal Gregor, na otroško preprost način? Moja osebna iz-

kušnja je naslednja: evharistija je sonce mojega življenja, k maši grem vsak dan, ker se mi zdi, da je kot zrak, ki ga diham, da tam prejmem vse, kar potrebujem za življenje. Zame je zelo pomemben prav ta ose-ben odnos. Beseda, ki jo slišim, je lepše sprejeta, če ljubim tistega, ki jo izgovarja. To opazimo tudi v medčloveških odnosih. Nekdo, ki nam je drag, ga bolj poslušamo. Enako je z Besedo, ki nam jo Jezus daje: se nas dotakne, je živa in dejavna, obrodi sad. Kot bralka beril lahko pričujem, da me je Beseda že velikokrat ganila do solz, me napolnila z neizmernim mirom ali pa z nepopisnim veseljem, ki sem ga hotela vsem prinesti, vsem razdeliti. To so največji biseri, ki so nam dani. In potem, ko pride Jezus, kralj vesoljstva, ko pademo na kolena, mi, majhni črvički, in On se nam daruje v preprosti beli hostiji in postane On v nas in mi v Njemu. Iz tega lahko živimo Ljubezen in jo delimo drugim, saj sami tega ne zmoremo. Ne moremo ljubiti vseh ljudi, kaj šele sovražnike. Ljubimo jih lahko samo v Njegovi ljubezni. In ta nam je podarjena pri maši vsak dan. V Sloveniji imamo maš v obilju, deset mi-nut potrebujemo, da pridemo do cerkve. A mi bežimo proč, bežimo od Boga. On pa je Ljubezen, premalo ljubljena, ki ne sili, ki čaka, ki nežno vabi, da se sami odločimo, da sami rečemo tisti svoj da, zgodi se. Samo to je potrebno. In še enkrat bi prosila za odgovor na vprašanje: Kdo ima živ, oseben odnos z Jezusom, kdo med vami se z Njim pogovarja?

Gregor Sočan

Takšen oseben odnos začutim najbolj takrat, ko mi je težko, ali pa ko mi je zelo dobro. Takrat se zahvaljujem. To je največkrat zvečer pred spanjem.

Martin Jaklič

Rad imam Boga, z njim imam oseben odnos. Ker je bila omenjena ljubezen do sovražnikov, menim, da to presega vse, kar je mogoče. Monolit zla, ki je v svetu, ki ga občutimo in vidimo, lahko načne samo takšna ljubezen. Ne samo ljubezen med nami, ki smo enako misleči, ampak tudi ljubezen do sovražnikov. To je nekaj, kar je nečloveško, kar je nad človekom. To je lahko le Božje. Sem veren človek in slišali ste, kakšen je moj odnos do Boga. Ne rečem, da sem brez greha, brez greha ni nihče, razen Jezusa Kristusa in hostije, ki je nekaj material-nega in v kateri ni nikakršnega zla in ga ne more biti, ker predstavlja samega Jezusa. Vse ostalo, vse materialno je zlo in zato razpadljivo. Edino v hostiji, v Jezusu, ne more biti zla. To je nekaj nedoumljivega.

Bruno Šneberger

Prav pogosto se z Jezusom ne pogovarjam. A v zadnjih štirih letih je bilo precej zdravstvenih težav v družini. Ko je bilo najhujše, sem se spomnil na Njega in ga pač prosil za pomoč. Sin je potem res ozdra-vel. Ustavilo se mu je srce in so ga oživljali. Hudo je bilo. Jezusu sem se zahvalil z molitvijo. Drugič sem se z Njim pogovarjal, ko je žena izvedela, da ima raka. Lahko si predstavljate, kako je težko majhnim otrokom povedati, da je mamica hudo zbolela. Spet se je vse dobro končalo. Jezusu sem se zahvalil. To je moja izkušnja.

Marko Petrič

Bojim se, da bom razočaral poslušalce. Odločil sem se, da ne bom odgovoril, ker sprašujete po mojem osebnem odnosu. Menim, da so nekatere stvari zelo intimne in naj takšne tudi ostanejo.

Gregor Drnovšek

Moj odgovor je naslednji: Zavedno, vsak dan, gotovo nisem z Jezu-som intimen. Nezavedno pa sem morda z Njim vsak dan intimen. Morda dva do trikrat na leto. Pred večjimi prazniki imam navado iti k spovedi. To je zame najbolj odkrit pogovor. Od časa do časa to naredimo tudi doma, vsaj z otroki. Na primer pred božičem, ko smo skupaj prižigali sveče in molili. Pogovor je vključil vse člane družine.

Marjan Strnad

So obdobja, ko imam veliko vprašanj, a dobim malo odgovorov. So obdobja, ko pričakujem odgovor, pa dobim nekaj drugega. So tudi obdobja, ko se sporečeva, ko rečem: »Jaz sem si to dobro zamislil, ti pa mi mečeš polena pod noge«. Načini so zelo različni, so samo v mislih ali v besedah. Je odnos in zanimiv pogovor.

Mitja Rutar

Zadnje čase prakticiram osebno molitev vsak dan. Ne morem reči, da se kdaj zgodi, da je ni. Zdi se mi, da ima ta osebna molitev nek obrazec, strukturo in glede na okoliščine tudi aktualno vsebino. Zato ne čutim dnevne, tedenske potrebe po maši, ker mi že molitev, stik z Bogom daje vse. Maše na duhovnih vajah ali maše, ko se pri sv. Jožefu dobivamo moški, so občestvene, z medsebojno povezanostjo. Rad imam kvalitetno mašo, nekvalitetna je premalo, ne zadovolji. Rekel bi, da sem izbral strukturo, osebno molitev, doživeto mašo v oblikah, ki sem jih omenil.

Gregor Sočan

Krščansko vero bi lahko definirali kot odnos z Bogom. Po mojem mnenju imamo vsi oseben odnos z Bogom, seveda, če smo verni, če se Boga bolj ali manj zavedamo. Mogoče nima takšne oblike kot oseben odnos z neko osebo, s katero smo v stalni izmenjavi informacij. To je mogoče eden od paradoksov krščanske vere: da imaš oseben odnos z nekom, ki ga ne slišiš. Tako je tudi evharistija, polna nekih naspro-tij. Korenine vsega so v tem, da je evharistija po eni strani občestven dogodek, po drugi strani pa skrajno intimen dogodek. Združevati dve tako različni stvari je dejansko bistvo evharistije, ki je povezano z dejstvom, da je krščanski Bog troedini, hkrati eden in občestven. Tu se zrcali osnovna struktura krščanskega Boga. Spremembe liturgije iz tega vidika so nerešljive, ker je prisotna neka inherentna napetost.

Ga. Dolenc

Navezala bi se na zadnjo misel, da je vera tako intimna, oseb-na kot občestvena. Človek kot duhovno bitje, kot molilec, naj bi bil vseskozi povezan s svojim Bogom preko molitve. Že samo življenje naj bi bila molitev. Naj povem svojo izkušnjo, da je bila med mašo, ko je bilo prisotnih štirideset tisoč ljudi, taka tišina, da bi slišali šivanko, če bi padla. Tisti, ki hodite na romanja, veste, o čem govorim. Ko človek zjutraj naravna svoj kom-pas in gre proti glavnemu cilju, ki je Jezus Kristus, največja Ljubezen. Njegovo ljubezen prenašamo na druge ljudi, na vsakega človeka, ki ga srečamo. Želim povedati, da je evharistija najvišja oblika molitve. Tudi Marija, največja molilka, vedno poudarja: »Evharistija je višek molitve. Molitev, molitev rožnega venca, molitev obrazcev, osebna molitev, toda evharistija, kjer se moj Sin daruje za vas, to pa je najvišja oblika«.

Župnik Tone

Hvala vsem, še zlasti vsem sodelujočim. Napovedujem že srečanje za naslednje leto. Morda bi bila primerna tema o zakonu. Zakon da – ne, katoliški zakon, mešani zakoni in vse, kar sodi k temu. To bo zelo zani-miva in koristna debata, zato vas že vnaprej vabim. Gotovo je ta tema neizčrpen zaklad. Pa saj imamo še nekaj življenja pred sabo, hvala lepa!

8

Sadovi misijona v Trnovem – 2011Izdala: Župnija TrnovoZanjo: Tone Kompare

Natisnjeno: 2500 izvodovLjubljana, september 2014

Slika na naslovnici: dr. Andrej ZoreOblikovanje in izvedba: Studio SignumTisk: Birografika Bori