racionalizacija embalaŽe za vodo

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Petra Lapuh

RACIONALIZACIJA EMBALAŽE ZA VODO

diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Krško, september 2014

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Petra Lapuh

RACIONALIZACIJA EMBALAŽE ZA VODO

diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Mentor: izr. prof. dr. Andrej Lisec Somentor: asist. mag. Stanislav Levičar

Krško, september 2014

Mariborska cesta 7

3000 Celje, Slovenija

IZJAVA O AVTORSTVU

zaključnega dela

Spodaj podpisana Petra Lapuh, študentka visokošolskega strokovnega študija, z vpisno

številko 20018933, sem avtorica zaključnega dela: Racionalizacija embalaže za vodo.

S svojim podpisom zagotavljam:

• da je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

• sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v zaključnem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del zaključnega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v zaključno delo in sem to tudi jasno zapisala v zaključnem delu;

• se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

• se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru;

• je zaključno delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala prof. slovenščine Barbara Bosina.

V Celju, dne ________________ Podpis avtorja/-ice:___________________

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Andreju Liscu in somentorju asist. mag.

Stanislavu Levičarju za strokovno pomoč in usmerjenje pri izdelavi diplomske naloge.

Zahvalila bi se tudi družini in prijateljem, ki so mi tekom študija nudili pomoč in

moralno podporo.

Racionalizacija embalaže za vodo

V diplomskem delu sta predstavljena problem uporabe plastenk ob pitju mineralne vode in strmenje k racionalni uporabi le-teh. Embalaža je predstavljena kot pomemben dejavnik, poudarki so namenjeni steklu in plastiki. Steklena embalaža je predstavljena kot idealen material za pitje vode, saj ne vpliva na zdravje ljudi in v primerjavi s plastično embalažo manj škoduje okolju. Plastična embalaža za embaliranje vode ima poleg svojih slabosti tudi prednosti, zaradi katerih bo vedno prisotna na trgu. Kot primer dobre slovenske prakse embalažnih materialov za pitje vode je predstavljena izvirska voda Zala z lažjo plastenko. Kot racionalna rešitev problematike je v delu predstavljena steklenička Flaška, ki je prav tako slovenski produkt. Izvedena je anketa, ki zajema uporabo embalirane vode in vode iz domačega vodovoda, ločevanje odpadne embalaže ter vpliv embalažnih materialov na zdravje ljudi. Rezultati prikazujejo, da večina anketirancev uživa vodo iz domačega vodovoda, pravilno ločuje plastenke in steklenice; le polovica anketiranih pa se zaveda nevarnega vpliva plastenk na zdravje človeka.

Ključne besede: embalaža, steklenica, plastenka, voda

Rationalization of packaging water

The objectives of this thesis are the problem of the use of mineral water plastic bottles and a tendency towards their rational use. With packaging being presented as a key factor, this research focuses on glass and plastic. Unlike plastic bottles, glass is considered as an ideal packaging material for drinking water since it is environmentally friendly and its use does not harm human health. Plastic packaging will always have a market presence because of its advantages as well as its disadvantages. A good example of sustainable packaging in Slovenia is Zala, spring water bottled in lighter bottles. Furthermore, another Slovene product, glass bottle Flaška, is presented as a rational solution to the problem. A survey was conducted on the use of water from domestic water supply and bottled water, waste packaging separation, and the impact of packaging materials on human health. The results show that most of the respondents consume water from domestic water supply and properly separate plastic and glass bottles. Jet only half of respondents are aware of the impact of plastic bottle on human health. Key words: packaging, glass bottle, plastic bottle, water

Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Visokošolski študijski program

Petra Lapuh: Racionalizacija embalaže za vodo iv

KAZALO

UVOD ..................................................................................................................................... 1

Cilji, teze in namen diplomskega dela ................................................................................ 1

Predpostavke in omejitve raziskave .................................................................................... 2

Uporabljene raziskovalne metode ....................................................................................... 3

1 EMBALAŽA IN ODPADNA EMBALAŽA .................................................................... 4

1.1 Funkcije embalaže ......................................................................................................... 6

1.2 Razvrščanje embalaže ................................................................................................... 7

1.3 Embalažni materiali in embalaža .................................................................................. 8

1.3.1 Steklo in steklena embalaža ................................................................................... 9

1.3.2 Plastika in plastična embalaža ............................................................................. 14

1.4 Ustekleničena voda ..................................................................................................... 18

1.4.1 Vpliv embalažnih materialov na ustekleničeno vodo .......................................... 19

1.5 Definicije ravnanja z odpadno embalažo .................................................................... 21

1.6 Odpadna embalaža ...................................................................................................... 22

2 OBSTOJEČE STANJE ................................................................................................... 25

2.1 Glavni viri nastajanja odpadne embalaže .................................................................... 29

2.2 Učinki ločenega zbiranja odpadkov ............................................................................ 32

2.3 Slovenska izvirska voda Zala ...................................................................................... 33

2.4 Flaška d. d. .................................................................................................................. 35

2.5 Kritična analiza ........................................................................................................... 36

3 PRENOVA OBSTOJEČEGA STANJA ........................................................................ 50

3.1 Racionalizacija plastenk izvirske vode Zala ............................................................... 50

3.1.2 Reciklirana plastenka – lažja plastenka ............................................................... 51

3.2 Uporaba stekleničk ...................................................................................................... 52

3.3 Kakovost PET plastenke in steklenice ........................................................................ 53


Petra Lapuh: Racionalizacija embalaže za vodo v

3.4 Predlogi izboljšav ........................................................................................................ 56

3.5 Analiza ankete ............................................................................................................. 59

ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 66

Ocena učinkov ................................................................................................................... 66

Pogoji za uvedbo rešitve ................................................................................................... 69

Možnost nadaljnjega razvoja ............................................................................................. 70

LITERATURA IN VIRI .................................................................................................... 71

PRILOGE


Petra Lapuh: Racionalizacija embalaže za vodo vi

KAZALO SLIK

Slika 1: Lastnosti embalažnih materialov ............................................................................... 8

Slika 2: Prednosti in slabosti steklene embalaže .................................................................. 12

Slika 3: Prednosti in slabosti plastične embalaže ................................................................ 14

Slika 4: Embalaža iz plastike ................................................................................................ 16

Slika 5: Mobiusova zanka ..................................................................................................... 23

Slika 6: Krožni tok PET ( PET FORUM 2007) .................................................................... 23

Slika 7: Poraba embalirane vode v litrih na prebivalca EU v letu 2012 ............................. 28

Slika 8: Deleži uporabljenih embalažnih materialov v Evropi ............................................. 29

Slika 9: Deleži embalažnih materialov na Slovenskem v letu 2005 ...................................... 30

Slika 10: Etiketa izvirske vode Zala ...................................................................................... 34

Slika 11: Stekleničke Flaške ................................................................................................. 35

Slika 12: Vzročno-posledični diagram ................................................................................. 37

Slika 13: Vplivi na okolje, ki jih povzročajo steklenice, PVC in PET plastenke

(preračunano na pakiranje 1000 l mineralne vode) ............................................................. 42

Slika 14: Zemljevid sveta z označenimi otoki plastike ("gyres") .......................................... 44


Petra Lapuh: Racionalizacija embalaže za vodo vii

KAZALO TABEL

Tabela 1: Polimeri, primerni za izdelavo plastične embalaže; opisi polimerov in njihovi

simboli ................................................................................................................................... 17

Tabela 2: Teorija o količini plastenk glede na povprečno letno količino popite

embalirane vode na Slovenca ............................................................................................... 26

Tabela 3: Podatki o prodaji slovenske embalirane vode (v milijonih litrov) ....................... 27

Tabela 4: Primerjava vode, embalirane v steklenici in plastenki ......................................... 47

Tabela 5: Težnja k neuporabi plastenk ................................................................................. 49

Tabela 6: Primerjava embalaž - plastenka in steklenica ...................................................... 55

Tabela 7: Prikaz podatkov, pridobljenih z anketo ................................................................ 62


Petra Lapuh: Racionalizacija embalaže za vodo viii

SEZNAM KRATIC

BPA – bisfenol A

CDS – Centers for Disease Control and Prevention

CO2 − ogljikov dioksid

EFWB – European Federation of Bottled Water

EIWD – European Institute for Water Diagnostics

EU – Evropska unija

EUR – evro

HACCP – Hazard Analysis Critical Control Point

m3 − kubični meter

MJ – megajoule

NAPCOR – The National Association for PET Container Resources

PET – polietilentereftalat

pr. n. št. – pred našim štetjem

PVC − polivinilklorid

ZDA – Združene države Amerike


Petra Lapuh: Racionalizacija embalaže za vodo 1

UVOD

Logistika je znanstvena veda, ki se ukvarja z upravljanjem toka informacij in toka

materialov vse od vira, proizvajalca in trgovca do porabnika. Zajema vse procese v

podjetju, in sicer povpraševanje, nabavo, načrtovanje potreb, načrtovanje proizvodnje,

materialno poslovanje, napredovanje, skladiščenje, manipuliranje z materiali,

komisioniranje, embaliranje, pripravo zaloge končnih izdelkov, fizično distribucijo,

načrtovanje distribucije, transport, prodajne in poprodajne storitve. V času globalizacije

postaja logistika vse bolj pomembna, vse bolj pomembna pa je tudi skrb za okolje, ki se

v logistiki odlikuje z uveljavljanjem zelene logistike (Vorina, 2010, str. 4).

Logistika je proces vodenja vseh aktivnosti, ki so namenjene za premikanje surovin,

polproizvodov in gotovih proizvodov do dobaviteljev, nato pa znotraj podjetja vse do

kupcev. Cilj logističnega sistema je optimalno preskrbovanje proizvodnje s potrebnim

materialom in energijo ter optimalna oskrba porabnikov s proizvodi v želeni količini,

kakovosti in pravem trenutku ob pravi ceni (Ogorelc, 1996, str. 11, 23).

Cilji, teze in namen diplomskega dela

Voda je vir življenja in jo za preživetje potrebujemo vsa živa bitja. Na prodajnih policah

lahko zasledimo embalirane izvirske vode v plastični in stekleni embalaži. Embalaža je

v svetu zelo pomembna za pakiranje vseh vrst izdelkov, saj s svojimi lastnostmi izdelek

varuje in predstavlja. V Sloveniji je voda iz domačega vodovoda primerna za pitje, zato

je nakup embaliranih izvirskih vod skoraj nepotreben. Plastenke, v katerih je izvirska

voda embalirana, namreč niso racionalne. Predstavljajo velik okoljski strošek. Nakup

embalirane vode predstavlja tudi ekonomski strošek, kajti embalirana izvirska voda je

veliko dražja od vode iz domačega vodovoda, ki je po svoji strukturi primerna za pitje.

Plastenke so dandanes problem, s katerim se srečujejo ljudje po vsem svetu. Negativno

vplivajo na zdravje ljudi in predstavljajo velik okoljski problem. Njihova razgradnja je

dolgotrajna. Plastenke, ki niso primerno odložene in kasneje reciklirane, končajo v

naravnem okolju, torej v morju, gozdovih … Kljub praktični uporabi plastenke niso

primerne, saj so sestavljene iz materialov, ki pri določenih pogojih v tekoče živilo



izločajo nevarne snovi. Pri opazovanju in preučevanju problema plastenk smo ugotovili,

da so plastenke problem današnje družbe ter da je steklo veliko bolj primerno za

uporabo. Steklo namreč ne vsebuje in ne izloča nevarnih snovi, ki bi lahko s časom

prešle v živilo in ogrozile zdravje ljudi. Steklo je tako veliko bolj racionalno. Namen

diplomske naloge je predstaviti plastiko in steklo kot embalažni material za embaliranje

mineralne vode. Poudarek je namenjen embalaži kot glavnemu dejavniku, ki vpliva na

ustekleničeno tekočino. Prikazane so pozitivne in negativne lastnosti uporabe plastične

in steklene embalaže. Namen je tudi prikazati dejansko stanje porabe embalirane

izvirske vode v Sloveniji in svetu, njen negativen vpliv na zdravje ljudi in področje

onesnaževanja s plastično embalažo. Poudariti želimo racionalno uporabo surovin,

materialov in energije ter posledično zmanjševanje negativnih učinkov in vplivov na

okolje.

Cilj diplomskega dela je prikazati neprimerno uporabo plastične embalaže za vodo in se

osredotočiti na steklo, primernemu materialu za pitje vode. Kot prikaz idealne rešitve je

predstavljena steklenička Flaška, omenjen je pa tudi primer dobre prakse Pivovarne

Union − lahka plastenka za izvirsko vodo. Namen naloge namreč ni diskriminacija

plastenke, vendar težnja k manjši uporabi plastenk. Pot reševanja problema uporabe

plastične embalaže za vodo je predstavljena skozi kritično analizo, ki vodi k težnji po

racionalni uporabi plastenk. Delo temelji na predpostavki, da se za prenašanje in pitje

vode uporablja steklenička, primerna človeku in okolju.

Predpostavke in omejitve raziskave

Diplomsko delo je razdeljeno v 4 sklope. V prvem (teoretičnem) sklopu so predstavljeni

embalažna materiala steklo in plastika ter ustekleničena voda z embalažo kot

najpomembnejši dejavnik. V drugem sklopu diplomske naloge je predstavljeno

obstoječe stanje s podano kritično analizo. Prenova obstoječega stanja pa predstavlja

tretji sklop. Zadnji sklop diplomske naloge je namenjen anketnemu vprašalniku in

mnenju anketirancev, predstavljena je analiza rezultatov. Racionalizacija embalaže v

diplomski nalogi zavzema področja okoljskega stroška, stroška embalažnih materialov

in stroška pitne vode v primerjavi z embalirano izvirsko vodo. Z racionalizacijo

stroškov želimo zmanjšati nepotrebne stroške pitja vode.



Omejitve diplomske naloge se nanašajo na embalažni material, pri čemer sta

izpostavljena embalažna materiala za embaliranje vode plastika in steklo. Zaradi

razširjenosti diplomske naloge smo usmerjeni na stekleno in plastično embalažo.

Predpostavljamo, da je za pitje embalirane vode in vode iz domačega vodovoda najbolj

primerna steklena embalaža. Predpostavka temelji na lastnosti stekla (embalažnega

materiala), ki posledično nima negativnega učinka na zdravje ljudi in kot odpadek

predstavlja manjši okoljevarstveni problem kot plastenke.

Uporabljene raziskovalne metode

Metode, ki so bile upoštevane pri reševanju problema:

• spremljanje in prebiranje okoljevarstvenih člankov;

• komunikacija z mentorjem in somentorjem;

• upoštevanje mnenj in podanih podatkov znanstvenikov;

• analiza člankov in pridobljenih podatkov;

• opazovanje navad ljudi, opravljena anketa.



1 EMBALAŽA IN ODPADNA EMBALAŽA

Logožar (v Radonjič, 2008, str. 21) je mnenja, da ima embalaža ključni pomen in je

nepogrešljivi člen vsakega izdelka, je glas proizvoda in mora potencialnega kupca

prepričati v nakup. Sama beseda embalaža je francoskega izvora (l'emballage), ki v

najširšem smislu pomeni nosilec ali ovoj oz. sredstvo, v katerega zavijemo, polnimo ali

vstavimo določeno blago. V Sloveniji se uporablja za embalažo tudi izraz ovojnina, ki

je uveljavljen predvsem v farmacevtski industriji. Embalaža mora biti oblikovana tako,

da ne zavzema preveliko prostornino, omogoča lažji prevoz blaga in skladiščenje le-

tega. Izraz embalaža slovenska določila definirajo kot vse tiste izdelke iz katerega koli

materiala, ki so namenjeni temu, da blago ne glede na to, ali gre za surovine ali izdelke,

obdajajo ali držijo skupaj zaradi hranjenja ali varovanja, rokovanja z njim, njegove

dostave ali predstavitve na poti od embalerja do končnega uporabnika. Izraz embaliranje

opredeljuje izdelek kot predmet oziroma objekt embaliranja, embalažo kot sredstvo, v

katero embaliramo, embaliranje samo pa delovni postopek 'združevanja' blaga in

embalaže. Embaliranje je del logistike in je definirano kot zaščita proizvodov z

zavijanjem v osnovni ovoj ali s shranjevanjem v osnovni posodi, ki je direktno v stiku z

določenim (zadevnim) proizvodom. Definicija zajema še osnovni ovoj (ali osnovno

embalažo) in pakiranje (vstavljanje enega ali več embaliranih ali neembaliranih

proizvodov v sekundarno embalažo) ter samo embalažo. Pakiranje pa razlagamo kot

dajanje blaga (ali izdelkov) v ovoj (embalažo) zaradi zaščite, prenosa, prevoza.

Predvidevamo, da začetki uporabe embalaže segajo v čas blagovne menjave, vendar

točnega podatka o samem začetku uporabe embalaže ni. Hrano, olje in vino so v

amforah hranili starodavni narodi in tako prispevali svoj delež k zgodovini embalaže.

Mejnik razvoja embalaže predstavlja iznajdba stekla in papirja. K razvoju embalaže so

kasneje vplivali sejmi v večjih evropskih mestih. Nekoč je bila embalaža obenem

transportna in prodajna; imeli so glinene posode, lesene sode, košare. Izreden vzpon

napredka pri izdelavi embalaže opazimo s prvo industrijsko revolucijo v 18. stoletju in z

razvojem industrije v 19. stoletju. Industrializacija in urbanizacija sta imeli pomemben

vpliv na rast proizvodnje in trgovine in s tem na povečanje potrebe po večjih količinah

cenejše embalaže. Spremembe so povzročile potrebo po sodih, škatlah, koših in torbah;

začela se je razvijati panoga embalažne industrije. Med dejavnike, ki so sčasoma



vplivali na razvoj embalaže, prištevamo tudi higieno, estetiko in tržno konkurenco. Na

razvoj embalaže za živila je vplival tudi izum hladilnika, saj je živilom podaljšal rok

uporabe. Z razvojem sodobnih materialov, razvojem porabniške družbe in z novimi

načini prodaje v 20. stoletju je na trg prišlo veliko novih embalažnih materialov

(Radonjič, 2008, str. 21−22).

Pregrad et al. (v Radonjič, 2008, str. 33) so mnenja, da so od proizvajalca do prodajalca

pakirani izdelki izpostavljeni raznim vplivom, ki s svojim delovanjem spreminjajo

značilnosti pakiranih izdelkov in ga s tem lahko poškodujejo. Poškodovan izdelek ali

embalaža lahko pomeni delno ali popolno izgubo uporabne vrednosti. Glede na način

delovanja lahko dejavnike, ki vplivajo na poškodbe pakiranih izdelkov in embalaže

delimo na:

• stalno delujoče (temperatura, zračna vlaga …);

• občasno delujoče (padec, tresljaji pri prevozu, tlak …);

• eksogene ali zunaj delujoče (tresljaji, temperatura, škodljivci …);

• endogene ali znotraj delujoče (delovanje znotraj izdelka, občasno povezani z

delovanjem dejavnikov).

Dejavnike, ki delno ali popolno razvrednotijo kakovost izdelka ali embalaže, lahko

razvrstimo še na vrsto delovanja (Radonjič, 2008, str. 33− 34):

• mehanski dejavniki poškodb (statični in dinamični);

• vremenski dejavniki poškodb (temperatura, zračna vlaga, sončna ultravijolična

svetloba, zračni tlak);

• biološki dejavniki poškodb (živalski škodljivci in mikroorganizmi).

Stroški embalaže in pakiranja so odvisni od funkcij embalaže in zavzemajo pomemben

delež v strukturi cene izdelka. Za podjetje embalaža pomeni strošek, toda strošek zaradi

nezadostnega pakiranja je lahko mnogo večji. Stroški pakiranja prinesejo ekonomsko

korist, in sicer nepoškodovan in nepokvarjen izdelek. Na enoto se stroški izdelka lahko

razlikujejo v razponu od 1 do 40 % prodajne cene deleža. Cena embalaže je lahko

včasih celo dražja od samega embaliranega izdelka. Dopustna višina stroškov pakiranja

je odvisna od vrednosti in občutljivosti blaga. Ob večji občutljivosti blaga in vrednosti

izdelka so dopustni višji stroški pakiranja. Zniževanje stroškov pri pakiranju izdelkov



ima lahko občasno samo navidezne prednosti, kajti z nezadostnim pakiranjem narašča

višina škode pri izdelkih; nasprotno pa stroški čezmernega pakiranja presegajo zahteve

zaščitne funkcije in posledično povzročijo predrago in nesmotrno pakiranje. Stroški

škode se v primeru povečevanja jakosti zaščite blaga najprej počasi, nato pa hitreje

zmanjšujejo. V teh primerih ima embalaža večjo sposobnost zaščite (Radonjič, 2008,

str. 35−37).

1.1 Funkcije embalaže

S funkcijami embalaže poimenujemo določene cilje, ki so za embalažo potrebni in

zagotavljajo zadovoljiv način izpolnjevanja svojih funkcij ob najnižjih stroških.

Embalažne funkcije so medsebojno povezane in soodvisne, njihov pomen se je z leti

uporabe spreminjal. Iz sredstva za prenašanje in zaščito blaga je kasneje funkcija

embalaže pridobila na pomenu prepoznavnosti embalaže. Danes je funkcija embalaže

zelo okrepljena kot prodajna vloga izdelka, vse bolj se pa se ji približuje tudi okoljska

funkcija. Funkcije embalaže se širijo in dopolnjujejo ob proizvodnji novih izdelkov. V

nadaljevanju sledijo najpomembnejše funkcije embalaže (Radonjič, 2008, str. 29−32):

• zaščitna funkcija (embalaža varuje izdelek pred mehanskimi, kemičnimi,

mikrobiološkimi in atmosferskimi vplivi od nastanka pa vse do uporabe, včasih tudi

med uporabo; hkrati varuje naravno okolje v primeru nevarnih snovi);

• distribucijska funkcija (je pogoj za racionalizacijo prostora pri skladiščenju in

transportu; omogoča enostavnejši in varnejši prevoz in skladiščenje);

• identifikacijska funkcija (s svojo obliko, dimenzijo, izbiro materialov, z barvo itd.

razlikuje izdelek od konkurenčnih);

• informacijska funkcija (vsebuje informacijo o pakiranem izdelku in navodila za

uporabo);

• prodajna funkcija (racionalizira proces prodaje in spodbuja k nakupu);

• tehnološka funkcija (gre za zahtevo po embalaži, ki omogoča, da se operacije

pakiranja navezujejo neposredno in usklajeno na proizvodnjo);

• funkcija praktičnosti (omogoča poenostavljeno ravnanje z izdelkom in pri tem

končnemu uporabniku da občutek zadovoljstva);



• okoljska funkcija (med proizvodnjo in po uporabi mora embalaža čim manj

obremenjevati okolje);

• funkcija ekonomičnosti (embalaža mora opravlja vse funkcije čim bolj racionalno).

1.2 Razvrščanje embalaže

Stričević (v Radonjič, 2008, str. 17-18) je mnenja, da je razvrščanje embalaže možno ob

različnih merilih. Najpogostejša in najpomembnejša razvrščanja embalaže so glede na

embalažni material, glede na namen uporabe oz. glede na osnovno funkcijo in glede na

trajnost.

Glede na embalažni material ločimo papirno in kartonsko embalažo, kovinsko, stekleno,

leseno, plastično, tekstilno in kompleksno embalažo (možna je še podrobnejša

klasifikacija glede na značilnosti). Embalaža je glede na namen oz. osnovno funkcijo

razvrščena v tri skupine (Radonjič, 2008, str 18-20):

• prodajna embalaža ali primarna embalaža (varuje in obdaja osnovno prodajano

enoto in je namenjena končnemu uporabniku);

• ovojna, skupinska ali sekundarna embalaža (obdaja skupaj več osnovnih enot);

• transportna, prevozna ali terciarna embalaža (namenjena skupnemu pakiranju več

prodajnih enot).

Glede na trajnost embalaže delimo embalažo na:

• vračljivo ali povratno embalažo (zagotovljeno kroženje embalaže);

• nevračljivo ali nepovratno embalažo (uporaba le za enkratno pakiranje blaga).

Snoj (v Radonjič, 2008, str. 19-20) je mnenja, da se embalaža lahko razvršča tudi na

osnovne oblike, ki so tesno povezane z materiali, iz katerih je izdelana. Mednje

prištevamo škatle, zaboje, sode, palete, folije, tube … Embalažo lahko razvrščamo tudi

glede na njeno spojenost z izdelkom in tako ločimo ločljivo in neločljivo embalažo.

Neločljiva embalaža predstavlja sestavni del izdelka in se od izdelka običajno loči po

njegovi končni uporabi, medtem ko ločljiva embalaža ne predstavlja sestavnega dela

izdelka. Prav tako lahko embalažo ločimo glede na porabniško območje, ki mu je



izdelek namenjen. Ločimo embalažo za izdelke široke potrošnje in za izdelke

industrijske uporabe.

1.3 Embalažni materiali in embalaža

Najpomembnejši element za oblikovanje embalaže je embalažni material; od izbora le-

tega je odvisno, ali bo določena embalaža varovala določeno blago ob transportu,

skladiščenju in uporabi. Tudi izbira tehnologije oblikovanja ter pakiranja, videz in cena

embalaže so odvisni od embalažnega materiala. V industriji embalaže in pakiranja je na

voljo veliko materialov s specifičnimi značilnostmi, v osnovi pa ločimo med osnovnimi

in pomožnimi embalažnimi materiali. Vsak material ima svoje pozitivne in negativne

lastnosti, zato je izbor le-teh pomemben dejavnik katerega koli razvoja embalaže: glej

sliko 1. Hiter razvoj plastične embalaže je vnesel na področje embalaže in pakiranja

spremembe, še posebej sedaj, ko je plastična embalaža sposobna nuditi visoke zaporne

lastnosti škodljivih plinov in prenesti temperaturne sterilizacije. Embalažni materiali

imajo različne tradicije, različne fizikalne in kemične sposobnosti, različne cene in

različno tehnološko razvijanje. Ves čas potekajo procesi nadomeščanja materialov in

tako je tržna konkurenca velika: glej sliko 1.

Slika 1: Lastnosti embalažnih materialov

Vir: Pregrad, 1978a, str. 104

Stričević (v Radonjič, 2008, str. 39) je mnenja, da so embalažni materiali lahko narejeni

iz več slojev. V tem primeru zunanji sloj embalaže tvori material, ki je zaradi stalnega

stika z zunanjo atmosfero kemijsko obstojen. Kemijska obstojnost je pomembna prav

tako zaradi razgradnje materiala, saj vpliva na mehanske lastnosti in izgled materiala.



Obstojnost notranjega sloja mora biti prilagojena tako, da ni mogočih motenj, ki lahko

vodijo do razgradnje embalažnega materiala ali do sprememb pakiranja blaga. Za

embalažne materiale, ki se uporabljajo za prehrambne namene, je pomembno, da so

netoksični ter nevtralnega okusa in vonja.

Znižanje mase materialov je mogoče dosegati z menjavo in nadomeščanjem materialov;

material z višjo gostoto nadomeščajo s tistim, ki ima nižjo gostoto. Hekter je s sodelavci

v obsežni študiji pokazal, da je z uporabo lažjih materialov za izdelavo prodajnih

embalažnih izdelkov (z nadomeščanjem ustreznejših materialov) že pri proizvodnji

mogoče zmanjšati letne emisije CO2 za 9 % ter za 10 %. V povezavi s prodajno

embalažo in uvedbo novih proizvodnih in pakirnih tehnologij pa tudi do 50 % vseh

emisij CO2 (Radonjič, 2008, str. 133).

1.3.1 Steklo in steklena embalaža

Super viskozno tekočino, ki vsebuje kremen in enega ali več kovinskih oksidov v

nekristalnem oz. amfortnem stanju, imenujemo steklo. Kremenčev pesek je osnovna

sestavina za izdelavo stekla. Steklo je svetlikavo in prozorno zaradi svoje amorfne

zgradbe. Običajno se mehča pri temperaturi 700°C. Lomni količnik je vsekakor značilna

lastnost stekla, pojavlja se zaradi razmerja sinusov vpadnega in odbojnega kota

svetlobe. Barvitost stekla se doseže z dodajanjem različnih kovinskih oksidov. Steklo se

pri prehodu iz tekočega stanja v trdno ne krči, kajti pri prehodu ne nastajajo kristali z

manjšo prostornino od amorfne snovi. Različne vrste stekla svetlobo prepuščajo in

odbijajo skozi različne valovne dolžine, prehod je nemoten (Žarnič, 2005, str. 68−69).

Steklo lahko s pihanjem, valjenjem, vlečenjem in ulivanjem obdelamo v kakršno koli

obliko. Pri njegovi izdelavi lahko v veliki meri vplivamo na njegove lastnosti. Lahko ga

pridobivamo na kontinuirni postopek, po postopku po Pittsburgu in po postopku za

pridobivanje votlih steklenih teles. Kontinuirni postopek za pridobivanje stekla se

uporablja za proizvodnjo ploskega stekla; s tem postopkom dnevno naredijo 800 ton

ploskega v stekla, kar znaša mesečno kar 3,6 milijonov kvadratnih metrov ploskega

stekla. Postopek po Pittsburgu se prav tako uporablja za izdelavo ploskega stekla in

danes skorajda več ni v uporabi, kajti pridobljeno steklo ni dovolj gladko. S postopkom



pridobivanja votlih steklenih teles s pihanjem se pridobivajo posode, steklenice, svetila

… Pozitivna lastnost stekla je, da je higienično, kar pomeni, da ne prevzema okusa in je

brez vonja. Slaba lastnost stekla in steklenih izdelkov je ta, da je steklo ob velikih

obremenitvah in padcih lomljivo (»Reciklaža in zgodovina stekla« [Slovenski kemijski

portal], b. d.).

Zgodovina in procesi pridobivanja stekla. Naravno steklo nastaja ob izbruhih vulkanov,

udarih strele ter ob trkih meteoritov z Zemljo. Določene kamnine se ob visokih

temperaturah v naštetih primerih stopijo, nato pa v relativno hitrem času ohladijo in

strdijo, ter tako postanejo naravno steklo. Starorimski zgodovinar Plinej je zapisal, da

naj bi steklo odkrili Feničanski trgovci okoli leta 5.000 pr. n. št. Zapisal je, da so trgovci

pristali ob obali in pristavili lonec na nekaj kosov natrona (natrijeva spojina), ki so ga

prevažali s seboj. Pripravili so si ogenj, pod katerim se je pesek začel topiti v tekočino,

nato se je shladil in strdil v steklo. Skozi stoletja je človek sam želel izdelati steklo. Prvi

stekleni izdelki naj bi bili stekleni biseri, ki segajo v čas 4.000−3.500 pr. n. št. Prva

votla steklena telesa naj bi 1.500 let pr. n. št. s tehniko peščenega jedra izdelali

Egipčanski obrtniki. Uporabljali so kovinsko palico, na katero so namestili v želeno

obliko oblikovano mešanico gline in gnoja. Med postopkom so segreto mešanico

potopili v posodo z raztopljenim steklom in površino gladili na ploščatem kamnu. Vrat,

stojalo ali/in ročaj so pritrdili naknadno. Na koncu so palico odstranili in peščeno jedro

izpraskali; izdelovali so manjše posode, vaze … Feničani so v 2 stoletju pr. n. št. prišli

do naprednega odkritja − s pihanjem so začeli oblikovati steklo. Uporabljali so

steklopihaško cev, ki je imela na eni strani ustnik in je bila dolga približno 1,20 metra.

Pihalec stekla je s koncem cevi zajel majhno količino staljenega stekla in jo je povaljal

po kovinski ali leseni plošči. S tem je snov malo strdil in dobil zunanjo obliko. Nato je s

pihanjem v cev naredil mehur, ta stekleni mehur je nato segreval, pihal in z valjanjem

oblikoval tako dolgo, da je dobil želeno trdoto in obliko stekla. Pihanje stekla je obstalo

vse do 19. stoletja najpomembnejša tehnika oblikovanja steklenih posod. Preko Sirije je

tehnika pihanja stekla prišla v Rim. S pihanjem je bilo moč izdelati večje količine

izdelkov in tako je steklo postalo vsakodnevno. Uporabljali so ga za okenska stekla,

kozarce in posode vseh vrst. Okoli leta 100 so Rimljani steklu dodali manganov oksid in

tako odkrili brezbarvno steklo. Propad rimskega cesarstva je zamrznil izdelavo steklenih

izdelkov, vendar se je v srednjem veku v Evropi zopet pojavila proizvodnja stekla.

Nemški obrtniki so v 11. stoletju izdelali tehniko pridobivanja ploskega stekla,



dokončno so tehniko razvili beneški obrtniki v 13. stoletju. Rimljani so plosko steklo

vlivali v vlažne lesene modele, v srednjem veku pa so steklene plošče pridobivali s

pihanjem. Napihnili so cilinder dolg 3 metre in širok do 45 centimetrov, po dolžini so ga

prerezali, razprostrli, pogladili in tako izdelali plosko steklo. Do konca 19. stoletja so

plosko steklo izdelovali po tem postopku. Ob koncu industrijske revolucije so začeli

steklo masovno proizvajati. Stroj za pihanje steklenic je ob koncu 19. stoletja izumil

ameriški inženir Micheal Owens, zmogljivost stroja je bila 4 steklenice na sekundo.

Belgijec Fourcault je leta 1905 prvič vertikalno iz taline povlekel nepretrgano ploščo

stekla ter s tem uvedel novost v izdelavi ploskega stekla. Pred tem so segreto in

raztopljeno steklo zlili na platoje, povaljali v plošče, ohladili, zbrusili in pološčili. Po 2.

svetovni vojni, leta 1959, so v britanski tovarni Piklington uvedli kontinuirani postopek

pridelave stekla. Danes je kontinuirani postopek znan po vsem svetu, najbolj znan

produkt postopka je okensko steklo. Steklo je v 21. stoletju postalo nenadomestljiva

snov. Razvoj pridelave stekla in steklenih izdelkov se v hitro razvijajoči informacijski

tehnologiji nadaljuje in razvija (»Reciklaža in zgodovina stekla« [Slovenski kemijski

portal], b. d.).

V primeru prehitrega ohlajevanja steklene embalaže se v steklu lahko pojavijo

strukturne črte. Ob pojavu le teh je potrebno embalažo preizkusiti v laboratoriju, da ne

bi ob pritisku, ki se izvaja ob polnjenju in zapiranju, prišlo do loma. Stekleno embalažo

glede na obliko delimo v dve skupini, in sicer na embalažo z ozkim grlom in embalažo s

širokim grlom. Med embalažo z ozkim grlom prištevamo razne steklenice, med

embalažo s širokim grlom pa kozarce (Malek & Öri Kuhar, 2003, str. 102−104).

Reciklaža stekla. Pojem reciklaža stekla predstavlja reciklažo embalažnega stekla in se

ločuje od sistema vračljive embalaže. Pri vračljivi stekleni embalaži gre namreč za

uporabo istih steklenic, največkrat za enak namen uporabe brez pretaljevanja stekla v

steklarskih pečeh. Reciklaža steklene embalaže pa predstavlja pretaljevanje in predelavo

v novo stekleno embalažo. Za steklo je značilna skoraj 100 % reciklaža brez izgube

lastnosti in kakovosti stekla. Pravilno zbiranje in recikliranje odpadnega stekla je

pomembno. Za ekonomsko učinkovitost delovanja obrata za reciklažo stekla so namreč

potrebne dokaj velike količine odpadnega stekla. Učinkovitost reciklaže steklene

embalaže je odvisna od stopnje čistoče črepinj, zato je predpogoj ločevanja odpadnega

stekla ločevanje po barvi in odstranjevanje nečistoč, zaradi katerih lahko v steklu



prihaja do napak. Tako med pomembne operacije ponovne predelave odpadnega

embalažnega stekla spadata sortiranje in priprava črepinj − nevarna je namreč prisotnost

laboratorijskega stekla in tudi okenskega in avtomobilskega stekla. Ročno se prebirajo

grobe nečistoče, kasneje sledi avtomatizirano zbiranje nečistoč. Zdrobljeno prečiščeno

steklo nato zmešajo s svežimi surovinami in vse skupaj talijo v steklarski peči.

Pridobljeno reciklirano steklo se lahko ponovno uporabi za embaliranje ali proizvodnjo

drugih steklenih izdelkov (Radonjič, 2008, str. 202−203).

Stekleno embalažo zaradi svojih lastnosti uporabljamo za pakiranje prehrambnih

izdelkov, kemikalij, kozmetike, zdravil, čistilnih sredstev … Osnovne sestavine za

proizvodnjo embalažnega stekla so kremenčev pesek, soda, dolomit in kalcit, ki se mu

dodajo še pomožna sredstva za razbarvanje, barvanje, bistrenje in pomotnenje stekla.

Dodajajo se še druge sestavine, ki izboljšajo talilne lastnosti stekla, njegovo trdnost in

njegov izgled. Za barvanje embalažnega stekla se uporabljajo kovinski oksidi ali sulfidi,

občasno tudi grafit. Barva je lahko različna tudi glede na vrsto stekla in njegove

toplotne obdelave. Nenadomestljiva je v farmacevtski, živilski in kozmetični industriji.

Steklena embalaža ima gladko površino in lesk, je prozorna in se z vodo lahko očisti.

Zaradi enostavnega oblikovanja ima raznovrstne oblike, ki zadovoljujejo vse praktične

in estetske zahteve uporabnikov. Steklena embalaža izpopolnjuje lastnosti, kot so večja

kemijska odpornost stekla, večja toplotna odpornost, večja odpornost na hidrostatični

pritisk in mehanske udarce, manjši koeficient toplotnega raztezanja, tanjše debeline

sten, manjša teža, trajnost polnjenih izdelkov … Med pomembne lastnosti steklene

embalaže uvrščamo neprepustnost plinov, vlage in vonja; večkratno uporabo ter

fiziološko neoporečnost. Slabost steklene embalaže je vsekakor relativna krhkost, ki jo

dandanes rešujejo s plemenitenjem površin stekla. Steklena embalaža ima tako kot vsa

ostala embalaža svoje prednosti in slabosti: glej sliko 2 (Radonjič, 2008, str. 42).

Slika 2: Prednosti in slabosti steklene embalaže

STEKLENA EMBALAŽA

PREDNOSTI POMANJKLJIVOSTI

Velika kemijska obstojnost Krhkost, lomljivost Odlične optične lastnosti (prosojnost) Masa oziroma teža

Različne oblike embalaže Nezmožnost oblikovanja embalaže v okviru postopka pakiranja

Možnost pasterizacije in sterilizacije Praviloma nižje proizvodnosti (npr. v primerjavi s plastiko)



Možnost vzpostavitve sistema vračljive embalaže

Slaba grafična obdelava

Možnost reciklaže

Odlične zaporne lastnosti

Vir: Radonjič, 2008, str. 43.

Glavna oblika steklene embalaže so steklenice. S pojmom steklenica poimenujemo

valjasto, koničasto ali prizmatično oblikovano embalažo iz stekla. Poznamo številne

različne steklenice, ki se lahko razlikujejo po obliki, dnu, vratu, velikosti, barvi, odprtini

in čepu. Ko govorimo o velikosti steklenice, imamo v mislih prostornino le-te,

razlikujemo pa nazivno in dejansko prostornino. Nazivna prostornina je del steklenice

od dna do začetka ukrivljenosti proti vrhu, medtem ko dejanska prostornina steklenice

zajema volumen od dna pa vse do začetka grla. Z vidika potrošnika in prodajalca je

pomembna nazivna prostornina steklenice. Večje steklene posode z vsebino od 3 do 12

litrov, večinoma hruškaste oblike, imenujemo stekleni baloni. Določeni modeli se

izdelujejo tudi v valjasti obliki in so običajno zaprti z gumijevimi kapicami. Stekleni

baloni se uporabljajo za prevoz in hrambo tekočin; primerni so za hrambo in prevoz

vseh tekočin, razen fluorovodikove kisline. Poznamo ročno pihane balone in strojno

delane balone, razlikujejo se pa po debelini sten. Verjetnost loma stekla je manjša pri

strojno izdelanih balonih, saj je steklena zmes v straneh enakomernejša in ima debelejše

dno. Pred poškodbami so stekleni baloni zavarovani z opletenim šibjem ali lesenimi

ohišjem; obstaja tudi možnost pločevinastega ohišja in prav tako pločevinastih trakov

(Pregrad, 1978a, str. 95−97).

Steklenico naredijo tako, da zmes zmletih surovin z 20 do 30 % odpadnega stekla v

kadnih pečeh stalijo. Po segrevanju in stiskanju iz zmesi nastane talina z mehurčki, ki

kasneje v procesu prečiščevanja izginejo. Proces prečiščevanja povzroči mešanje taline.

Talino ohladijo na približno 1.100°C in tako povečajo trdnost, pri kateri je možna

nadaljnja obdelava. Postopki za predelovanje taline so različni, vendar za pridobitev

steklenice potrebujemo postopek pihanja votlih teles. Steklenico izdelajo tako, da

vtisnejo ali upihnejo talino v jekleni model. Strojno oz. avtomatsko pihanje steklenic

poteka tako, da kapljo taline prvo napihnejo v prvem jeklenem modelu, ki ga

avtomatizirani del stroja prenese v drugi model. V tem napihnjeno talino ponovno

segrejejo in dokončno oblikujejo steklenico s pihanjem (»Reciklaža in zgodovina

stekla« [Slovenski kemijski portal], b. d.).



1.3.2 Plastika in plastična embalaža

V kemičnih procesih nastale visoko molekularne spojine imenujemo plastični tvori, ki

se praviloma lahko oblikujejo v plastičnem stanju. Lastnosti plastičnih tvorov odlikuje

nizka prostorninska masa, odpornost proti kemičnim vplivom, neprepustnost plinov in

tekočin, občasno je prepustnost delna. Plastični tvori niso toksični, imajo relativno

dobre mehanske lastnosti, obdelujejo se na avtomatskih strojih serijsko in omogočajo

možnosti obarvanosti in grafičnega oblikovanja. Uporabljajo se za trdo, poltrdo in

fleksibilno embalažo v obliki plastenk, vrečk, folij … S plastično embalažo se

nadomeščajo mnogi drugi materiali; slaba lastnost plastične embalaže je mikrobiološka

odpornost in posledično onesnaževanje okolja (Pregrad, 1978b, str. 89).

Plastika predstavlja najobsežnejšo skupino polimernih materialov, ki jih delimo na dve

glavni skupini (Pregrad, 1978b, str. 89):

• termoplaste ali plastomere (pod vplivom toplote so taljivi);

• duroplaste ali duromere (prostorsko ireverzibilno zamreženi, pri čemer dobijo trajno

obliko in se ne talijo).

Plastična embalaža zajema specifično skupino sintetičnih polimernih materialov. Zaradi

različnih vrst in tipov polimerov je polimernih embalažnih materialov veliko. Za

izdelavo plastične embalaže je potrebno izbrati material, ki bo nudil najboljše lastnosti

ob nizki ceni in najnižjih stroških predelave. Kot smo omenili, imajo embalažni

materiali svoje prednosti in slabosti. Tako plastično embalažo odlikujejo nizka gostota,

prilagoditev na oblikovanje, sorazmerno nizka cena itd., njene pomanjkljivosti pa so

nezadovoljive zaporne lastnosti, slaba odpornost na vlago, toplotna nestabilnost itd. :

glej sliko 3.

Slika 3: Prednosti in slabosti plastične embalaže

POLIMERNA PLASTIČNA EMBALAŽA

PREDNOSTI SLABOSTI

Nizka gostota Večinoma nezadovoljive zaporne lastnosti Velika prilagojenost za oblikovanje Zelo slaba odpornost na vlago Visoke proizvodnosti Različna obstojnost proti agresivnim

medijem in topilom Možnosti prilagajanja mnogim sistemom embalaže in kombiniranja z drugimi

Toplotnomehanska razgradnja pri reciklaži



embalažnimi materiali Sorazmerno nizka cena Pri več različnih polimerih zelo oteženi

postopki reciklaže zaradi nemešljivosti Sorazmerno velika obstojnost proti kemikalijam in zunanjim vplivom

Možna fiziološka oporečnost nezreagiranih monomerov

Prosojnost

Možnost pestrih dekorativnih učinkov

Dobre mehanske lastnosti

Možnost kakovostnega tiska


PET plastenka varuje in ohranja vsebino, je vir informacij za potrošnika in marketinška

poteza prepoznave blagovne znamke. Embalaža za vodo oz. plastenka svojih lastnosti

ne sme spremeniti od proizvodnje, distribucije, skladiščenja, prodaje pa vse do končne

uporabe. Zakonodaja zahteva, da plastenka za vodo ohranja lastnosti več mesecev,

običajno najmanj leto dni (»Združenje polnilcev embaliranih vod« [Embalirana voda],

b. d.).

Plastenka je narejena iz enega najpomembnejših embalažnih materialov PET, ki

predstavlja polimer z najvišjo stopnjo letne proizvodnje. Nizka gostota, izvrstna

prepustnost za svetlobo, odpornost na povišano temperaturo, kemijska odpornost,

dimenzijska stabilnost in visoka žilavost so odlične lastnosti PET. Zaporne lastnosti

zadržujejo CO2, neprepustnost za kisik pa omogoča uporabo PET kot embalažo za

pakiranje hrane. Zaporne lastnosti so primerne za gazirane pijače, vendar niso primerne

za embaliranje piva in sadnih sokov (Radonjič, 2008, 56−57).

Plastična embalaža je v naših gospodinjstvih prisotna v različnih oblikah. V plastični

embalaži lahko kupimo različne stvari: glej sliko 4. Na embalaži lahko zasledimo

različne kratice polimerov, in sicer PET (plastenke za pijačo in embalaža čistil), PP

(embalaža za pripomočke za osebno higieno (palčke za čiščenje ušes, blazinice za

čiščenje obraza in embalaža za šumeče tablete), PEHD (embalaža za šampon), HDPE

(embalaža za milo in kreme) in PS (embalaža za namizno sladilo).



Slika 4: Embalaža iz plastike

Plastična embalaža je zaradi tehnološkega razvoja v povprečju med 20 do 75 % lažja od

embalaže pred dvajsetimi leti. V Nemčiji so (raziskava o uporabi plastične embalaže)

ugotovili, da se je pri njih zmanjšala masa plastenk (1991–2000) povprečno za 21 % na

enoto pakiranega izdelka. Zniževanje mase izdelkov je neposredno varčevanje s

surovinskimi viri, zraven pa lahko prištejemo tudi pozitiven učinek pri transportu

embaliranega blaga. Kot primer dobre prakse plastične embalaže pri transportu

embaliranega blaga s transportnim sredstvom je prevoz PET plastenk, kjer se

transportira 93 % mase pijače in 7 % mase plastenk PET. V primerjavi z isto količino

pijače v primeru steklene embalaže masa steklenic znaša 43 % (Radonjič, 2008, str.

137−138).

Plastične mase lahko pridobimo tudi iz naravnih polimerov, in sicer s kemičnimi

spremembami naravnih polimerov. Le-ti nastajajo s presnovo ogljikovih hidratov,

beljakovin in kavčuka. Znani in pomembni naravni polimer je celuloza, ki je prisotna v

vlaknih naravnega izvora, med katerimi prevladujejo lan, bombaž in les (Jug-Hartman,

1997, str. 20−21).

Pri Zvezi industrije plastike so leta 1988 razvrstili izdelke iz plastike v 7 skupin in jih

ponazorili s simboli: glej tabelo 1 (Zveza potrošnikov Slovenije, b. d.).



Tabela 1: Polimeri, primerni za izdelavo plastične embalaže; opisi polimerov in njihovi simboli

Oznaka Kemijsko ime Lastnosti Uporaba

PET/PETE − polietilen tereftalat Odpornost na toploto, ne prepušča vlage in plinov Plastika je zelo primerna za recikliranje in sežiganje

Plastenke za vodo, gazirane pijače, rastlinska olja, sok

HDPE − polietilen z veliko gostoto

Neprepustnost za vlago in mnoge kemikalije, prepušča pline Lončki za jogurt, vrečke itd.

PVC, V − polivinil klorid Odpornost na maščobo, olje, nekatere kemikalije itd. Plastenke za olja, folije itd.

LDPE − polietilen z majhno gostoto

Nepropustnost za vlago, prozornost Vrečke za kruh itd.

PP − polipropilen Nepropustnost za vlago, odpornost na toploto, maščobo, olje in kemikalije

Lončki za jogurt, embalaža za sirup, slamice itd.

PS − polistiren Enostavnost oblikovanja, majhna prevodnost toplote in dobra toplotna izolacija. V trdni ali pihani obliki (kot stiropor)

Krožniki, lončki, jedilni pribor, plastična embalaža za jajca itd.

DRUGO − plastika, ki ni uvrščena v katero od prejšnjih skupin

Polikarbonatna plastika Izdelava plastenk, posode itd.



1.4 Ustekleničena voda

Prodajna embalirana voda evropskih držav je večinoma naravna mineralna in izvirska

voda. Izvor vode je iz zaščitenega podzemnega vira, v katerem mora biti voda varna za

pitje že v naravnem stanju, torej brez kemijske obdelave. Voda, ki je primerna za

embaliranje, se ne sme transportirati s cisternami, vendar se mora polniti direktno ob

izvoru. Izvor vsake embalirane vode je zagotovljen in prav tako je zagotovljena tudi

njena sledljivost. Vse mineralne in tudi večina izvirskih vod ima stabilno mineralno

sestavo, ki je označena na etiketi steklenice oz. plastenke. Polnilnica vode je z vsemi

pripomočki sestavljena iz materialov, ki ne spreminjajo značilnosti vode. Podjetja, ki se

ukvarjajo z embaliranjem vode, zagotavljajo zaščito vodnih virov in možnost njihove

nadaljnje uporabe ter preprečujejo onesnaževanje sosednih vodnih virov in sledijo

evropskim zahtevam držav članic. Embaliranje vod je urejeno s posebno zakonodajo za

ustekleničene vode ter s pravili za splošno označevanje živil. Dovoljene so tri prodajne

oznake, in sicer naravna mineralna voda, izvirska voda in pitna voda; dovoljene so

različice za naravno mineralno vodo glede na prisotnost in odsotnost CO2. Embalaža

embaliranih vod mora biti skladna s predpisi; potrebno je izpostaviti skladnost, ki

zajema materiale in izdelke, namenjene za stik z živili (»Združenje polnilcev

embaliranih vod« [Embalirana voda], b. d.).

Kakovost ustekleničene vode je v skladu s pravilnikom o pitni vodi nadzorovana je po

nekoliko strožjih kriterijih glede na mikrobiološke parametre. Pri embalirani vodi

obstaja možnost, da voda v plastenki pred uporabo dlje časa stoji, vendar to ni znak, da

je varnejša in boljša kot voda iz domačega vodovoda. Zahteve za preverjanje kemijskih

snovi, kot so pesticidi, nitrati in težke kovine, v embalirani vodi so enake zahtevam pri

preverjanju vode iz domačega vodovoda (»Pitna voda« [Ministrstvo za zdravstvo RS],

b. d.).

Mineralne vode vsebujejo velike količine mineralnih snovi in izvirajo iz naravnih

vrelcev. 1 liter naravne mineralne vode mora vsebovati najmanj 1.000 miligramov trdih

raztopljenih sestavin in do 4 grame CO2. Mineralne vode z dodatkom CO2 imenujemo

kisle vode ali slatine. Polnitev mineralnih vod poteka v zelene steklenice ali PET

plastenke, ki morajo biti neprepustno zaprte (Požar, 1997, str. 109).



Ob nakupu ustekleničene vode ne kupimo samo plastenke, temveč tudi etikete, plastične

folije, razne reklamne lističe, ovite okoli vratu plastenke, deklaracije … V ozadju pa so

prisotni tudi materiali, ki sestavljajo sekundarno embalažo − embalažo, v kateri

plastenke prispejo v trgovske centre. Sekundarno embalažo prav tako predstavljajo

razne plastične folije, kartonski podstavki, etikete, ki predstavljajo odpadek ob nakupu

embalirane vode (»Združenje polnilcev embaliranih vod« [Embalirana voda], b. d.).

Med prednosti ustekleničene vode v plastenkah uvrščamo njeno priročnost, primernost

uporabe plastenk na kriznih območjih in območjih slabe kakovosti vode iz vodovoda.

Eden glavnih razlogov za nakup embalirane vode je vsekakor priročnost. Krizna

območja so tista, kjer ustekleničena voda v plastenkah predstavlja vir življenja, mednje

prištevamo naravne nesreče, vojne, neobstoječe vodovodne sisteme … Obstajajo

območja, kjer voda iz vodovoda ne zadostuje sanitarnim kriterijem − v teh območjih je

embalirana voda idealna rešitev. Omenimo, da je samo 10 % prebivalstva v Evropski

uniji izpostavljeno potencialno oporečni vodi (Pivovarna Union d. d. , b. d.).

1.4.1 Vpliv embalažnih materialov na ustekleničeno vodo

Živila so v procesu polnjenja in pakiranja izpostavljena raznim materialom in napravam.

Tako je mineralna voda v stiku z različnimi materiali (poliester, polivinil klorid,

polietilen, etilen-propen-dien-monomer, polietilentereftalat, polikarbonat, epoksidni

premazi, steklo, steklo, nerjaveče jeklo itd.), in zelo pomembno je poznavanje

materialov in aditivov, ki se dodajajo osnovnemu materialu. PET plastenka ima v

osnovi polietilen, vendar se zaradi lažje izdelave dodajo aditivi, ki lahko ob nepravilnem

vodenju procesa in nepravilnem skladiščenju vplivajo na embalirano vodo. Zaradi

nepravilnosti lahko nastane migracija, ki vpliva na staranje embalirane vode.

Poznavanje sestave materiala in kompatibilnosti embalažnega materiala z živilom je

ključnega pomena, da embaliranje poteka nemoteno (Rkman, 2007, str. 16).

Polimerni materiali lahko negativno vplivajo na zdravje ljudi zaradi ostankov

nezreagiranih monomoerov, bisfenola A, bisfenola S, akrilonitriola, tereftalne kisline,

vinil klorida, dodatkov (bakrove, magnezijeve, barijeve, litijeve, kositrove spojine itd.)

in ostankov katalizatorjev polimerizacije (antimon oz. antimonov oksid). Pomembna so



tudi tiskarska sredstva, saj se lahko uporabljajo samo na površinah embalaže in ne

smejo priti posredno v stik z živilom. Prav tako so pokrovčki, lepila in potiskane

površine lahko vir migracij, ki so odvisne od temperature, časa in kislosti oz. bazičnosti

vsebine (Radonjič, 2008, str. 275).

Od leta 1930 znanstveniki dokumentirajo, da sestava bisefenola A, kasneje omenjenega

kot BPA, moti in uničuje hormonski sistem, povzroča neplodnost in rak. BPA se na

široko uporablja v plastenkah, pločevinkah hrane in pijač, otroških stekleničkah, računih

iz trgovin, denarju, kartušah iz tiskalnikov, zobnih plombah, kozmetiki … BPA je

industrijska kemikalija, ki ob izpostavljanju negativno vpliva na zdravje ljudi. Kemijska

struktura BPA deluje estrogensko, kar pomeni, da BPA posnema ženski hormon

estrogen in tako povzroča motnje hormonskega sistema (moti delovanje žlez z

notranjim izločanjem). Večina izdelkov, ki vsebujejo BPA na uporabnike neposredno

ne vpliva, problematična je le prisotnost BPA v plastiki, ki je v stiku s hrano in pijačo.

Izluževanje BPA iz plastične embalaže je dokazano in bolj aktivno pri višjih

temperaturah. Letno je proizvedenih 3.175 milijonov ton BPA in kar 90 % Evropejcev

in Američanov ima v svojem telesu zaznavne količine te zdravju nevarne kemikalije.

Leta 2010 je Kanada kot prva država prepovedala BPA v določenih izdelkih, kasneje je

trend prepovedi BPA v določnih izdelkih sledil tudi v evropskih državah, v nasprotju v

Združenih državah Amerike prepoved uporabe BPA v določenih prodajnih izdelkih ni

bila sprejeta (»Negativni učinek na zdravje ljudi« [weareexchange], b. d.).

Na zdravje negativno vpliva tudi izluževanje antimona iz plastične embalaže.

Mednarodna organizacija za raziskavo rakavih obolenj je antimonov trioksid razvrstila v

2B skupino, kar pomeni, da je lahko karcinogen za ljudi. Povprečna količina antimona v

1 kilogramu PET je od 100 do 300 miligramov. Raziskave potrjujejo, da se antimon iz

plastenk v vodo izloča ter da se koncentracija antimona povečuje predvsem z

izpostavljanjem višjim temperaturam in z daljšim časom hranjenja vode v PET

embalaži, torej času od embaliranja do zaužitja embalirane vode (Pivovarna Union d. d.

, b. d.).



1.5 Definicije ravnanja z odpadno embalažo

Da se določena snov opredeli kot odpadna embalaža ali embalažni material skladno s

pravilnikom o ravnanju z odpadki mora biti ta predmet ali snov razvrščen(a) v eno od

skupin odpadkov (Viler Kovačič, 2001, str. 17):

• da ga oziroma jo imetnik zavrže, namerava ali mora zavreči;

• da se ga oziroma jo uvrsti v katerokoli klasifikacijsko številko iz klasifikacijskega

seznama odpadkov.

Ostanki materiala, ki nastanejo ob izdelavi embalaže, ne štejejo kot odpadna embalaža;

zanje veljajo splošna določila o odpadkih. Ravnanje z odpadno embalažo zajema

zbiranje, prevažanje, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže, vključno s

kontrolo ravnanja in okoljevarstvenimi ukrepi po zaključku delovanja naprave ali

objekta za odstranjevanje ali predelavo odpadkov. Zbiranje, skladiščenje, prevoz,

predelava in odstranjevanje odpadne embalaže morajo biti izvedeni tako, da ni ogroženo

človeško življenje, in brez metod in postopkov, ki bi čezmerno obremenjevali okolje ter

povzročili (Viler Kovačič, 2001, str. 17-18):

• čezmerno obremenitev zraka, vode in tal;

• čezmerno obremenjevanje s hrupom ali vonjavami;

• bistveno poslabšanje življenjskih pogojev rastlin in živali;

• škodljive vplive na območje ali krajino, ki sta zavarovani po predpisih o varstvu

narave in po predpisih o varstvu kulturne dediščine.

Pravilnik ravnanja z embalažo in odpadno embalažo deli odpadno embalažo na

embalažo, ki je komunalni odpadek, in embalažo, ki ni komunalni odpadek. Odpadna

embalaža, ki je komunalni odpadek, je odpadna prodajna ali skupna embalaža, ki

nastaja kot odpadek v gospodinjstvu ali kot po naravi in sestavi gospodinjskim

odpadkom podoben odpadek v industriji ali obrtni, storitveni ali drugi dejavnosti.

Medtem ko je odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, odpadna prodajna,

sekundarna ali transportna embalaža, ki nastaja kot odpadek pri opravljanju proizvodne,

trgovske, storitvene ali katere druge dejavnosti. Eden izmed načinov ravnanja z odpadki

je predelava odpadkov. Z vidika koristne uporabe in zmanjševanja odpadkov ter z



vidika varstva okolja velja za najbolj ustrezen način ravnanja z odpadki. Osnovno

načelo pravilnika o ravnanju z odpadki zavezuje imetnike k predelavi odpadkov, v

primeru da za predelavo obstajajo tehnične možnosti in možnosti nadaljnje uporabe

predelanih odpadkov ali sestavin le-teh. Izjemoma odpadkov ni potrebno predelati v

primeru nesorazmerno višjih stroškov predelave od stroškov odstranitve odpadkov ali

če odstranitev odpadkov predstavlja manjši vpliv na okolje kot njihova predelava (Viler

Kovačič, 2001, str. 17−18; 114).

1.6 Odpadna embalaža

Pri obremenjevanju okolja je embalaža ključni dejavnik; pojavlja se kot industrijski in

komunalni odpadek − velike količine odpadkov. Prav tako je viden vpliv plastične

embalaže na okolje pri porabi fosilnih goriv za proizvodnjo energije in materialov, pri

porabi anorganskih snovi, porabi procesne vode, učinku tople grede, fotokemijskem

smogu, kemijski porabi kisika ter onesnaženosti zraka in vode. Okoljski problemi s

področja embalaže so razdeljeni v naslednja osnovna in soodvisna področja (Radonjič,

2008, str. 101):

• izčrpavanje naravnih virov;

• vplivi na okolje pri proizvodnji embalažnih materialov in embalažnih izdelkov, pri

pakiranju in transportu;

• migracija in vsebovanje toksičnih snovi;

• odpadna embalaža, ter ravnanje z odpadno embalažo.

Ključni dejavnik za reciklažo odpadne embalaže je homogenost odpadkov, k temu

pripomore učinkovito ločevanje odpadkov glede na vrsto materiala. V Evropski uniji

morajo izdelki nositi ustrezne znake za okolje, zato so za označevanje embalaže v

uporabi mednarodne določene identifikacijske oznake ali reciklažni simboli. Namen

označevanja embalaže je pravilna informacija o materialu embalaže. V EU ureja

okoljsko označevanje embalaže Odločba komisije o določitvi sistema prepoznavanja

embalažnih materialov (97/129/ES). Mobiusova zanka je najbolj razširjeni znak,

sestavljen iz treh puščic (krakov) v obliki trikotnika: glej slika 4. Vsak krak simbolično

predstavlja del reciklažne verige, in sicer zbiranje, predelavo in ponovno uporabo. V



središču trikotnika se nahaja identifikacijska številka materiala, običajno pa je pod

številko zapisana kratica materiala. Uporabljajo se različne grafične Mobiusove zanke:

znak, ki se uporablja splošno z uporabo različnih tiskanih tehnik (glej slika 3, levo) ter

znak, primeren za uporabo pri tisku in pri neposredni gravuri na embalažni material

(slika 4, desno). Občasno se v Mobiusovi zanki napiše tudi delež uporabljenega

recikliranega materiala v izdelku. Znak vračljive embalaže je označen z dvema

vzporednima puščicama, ki kažeta v nasprotno smer (Radonjič, 2008, str. 209−213).

Slika 5: Mobiusova zanka

Vir:Radonjič, 2008, str. 211

Reciklaža PET plastenk. Uspešna in razširjena je reciklaža PET odpadnih plastenk, ki

jih je mogoče v celoti reciklirati. Reciklaža PET plastenk je postopek, za katerega je

uveljavljen pojem plastenka v plastenko, kar pomeni, da je reciklat ponovno uporabljen

v proizvodnji nove plastenke PET. Krožni tok PET materiala je sestavljen iz predelave

surove nafte do oblike PET embalažnega materiala v obliki granulata. Ta se lahko

uporabi za izdelavo različnih izdelkov, v primeru plastenke iz granulata izdelajo

epruvete, ki predstavljajo polizdelek. Iz epruvet pihajo plastenke, ki preidejo v

maloprodajo, nato sledi uporaba le-teh. Ob pravilnem zbiranju odpadkov sledi reciklaža

in predelava v PET v obliki granulata, ki se zopet uporabi za izdelavo izdelkov in

polizdelkov: glej sliko 6.

Slika 6: Krožni tok PET ( PET FORUM 2007)




Ključni problem reciklaže PET plastenk predstavlja sistem zbiranja in ločevanja

odpadkov. Postopek reciklaže poteka tako, da najprej ločijo plastenke PET od plastičnih

mas plastenk iz PVC in drugih polimerov. Nato plastenke operejo, odstranijo nalepke in

lepila, jih zmeljejo in predelajo v granulat. Za kakovostni regenerat PET je potrebno

učinkovito izločiti različne odpadne polimerne materiale in nečistoče. Sodobna tehnika

za reciklažo PET je opremljena z natančnimi infrardečimi čitalci, ki prepoznajo različne

vrste polimerov, jih avtomatsko ločujejo, meljejo in perejo ob ločevanju etiket in

zamaškov. Mlete delce posušijo in vodijo skozi napravo za elektronsko ločevanje, kjer

se izločijo še ostale nečistoče. Z avtomatiziranimi linijami reciklaže PET embalaže se

poveča produktivnost tudi za desetkrat, stroški pa se znižajo za približno 25 %.

Poznamo več različnih tehnik recikliranja odpadnih PET. Ločimo jih na dve skupini, in

sicer na mehanske in na kemijske načine recikliranja odpadne PET embalaže. Sodobni

načini recikliranja omogočajo proizvodnjo primerne kakovosti, ki je v skladu z

zahtevami stika embalaže z živili (Radonjič, 2008, str. 199−202).



2 OBSTOJEČE STANJE

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je podala podatek, da človek v svojem

življenju zaužije 60.000 litrov vode (v hrani in pijači). Zato je pomembno, da uživamo

kvalitetno pitno vodo. Kanalizacije gospodinjstev, industrijski odpadki, rafinerije,

umetna gnojila in pesticidi so vzroki onesnaženja, ki pitni vodi s svojimi lastnostmi

lahko spremenijo vonj, okus in barvo. Glede na trdoto vode ločimo zelo mehko, mehko,

srednje trdo, precej trdo, trdo in zelo trdo pitno vodo (trdota je odvisna od količine

mineralnih snovi v vodi). Najprimernejša za pitje je srednje trda voda (Suwa Stanojević,

2006, str. 8−9).

V Sloveniji 52 % pitne vode pridobimo iz podtalnice z največjimi viri na Sorškem,

Dravskem, Ljubljanskem, Murskem, Celjskem, Ptujskem in Krško-Brežiškem polju.

Preostalih 48 % pitne vode pridobimo iz izvirov. Suša in pomanjkanje vode v Sloveniji

ne predstavljata večjih težav, medtem ko tretjini prebivalcev našega planeta

pomanjkanje vode predstavlja problem. Združeni narodi poročajo, da bosta do leta 2025

pomanjkanje pitne vode občutili dve tretjini prebivalcev našega planeta (Malek & Öri

Kuhar, 2003, str. 75−76).

Po podatkih Evropske fundacije embalirane vode (EFBW) kar 44 % brezalkoholnih

pijač predstavlja embalirana voda. Podatki prikazujejo, da povprečen Slovenec letno

spije 67,1 litrov embalirane vode. Tipična enolitrska plastenka potrebuje za svojo

izdelavo, za izdelavo zamaška in ostalega pakiranja okoli 3,4 MJ energije. V sodčku

nafte je shranjenih okoli 6.000 MJ energije, kar pomeni, da iz sodčka nafte pridobimo

toliko energije, da naredimo okoli 1.760 litrskih plastenk (Kozorog Blatnik, 2009).

Glede na podatek, da povprečen Slovenec letno spije 67,1 litra embalirane naravne

vode, smo pripravili teorijo o količini plastenk, ki bi jih v letu uporabili: glej tabelo 2.

Tabela je sestavljena iz:

• letne količine plastenk s skupnim seštevkom količine embalirane vode 67,1 litra;

• količine 1,5-litrskih plastenk;

• količine 0,5-litrskih plastenk;

• delež pravilno reciklirane plastike v Sloveniji.



Prišli smo do spoznanja, da bi v primeru pitja embalirane vode v 0,5-litrski embalaži

povprečen Slovenec zavrgel 134 pollitrskih plastenk. V tem primeru bi bilo pravilno

recikliranih 27 pollitrskih plastenk. V primeru pitja embalirane vode v 1,5 litrski

embalaži bi zavrgel 45 plastenk, od katerih bi bilo 9 plastenk pravilno recikliranih. Ker

so možne tudi različice nakupa embalirane vode, smo pripravili tudi kombinirano

teorijo. V primeru pitja embalirane vode iz 1,5-litrske embalaže (30 plastenk) in 0,5-

litrske embalaže (44 plastenk) bi tekom leta povprečen Slovenec zavrgel 74 plastenk, od

katerih bi bilo pravilno recikliranih 15 plastenk. V teoriji pitja embalirane vode iz 1,5-

litrske embalaže (18 plastenk) in 0,5-litrske embalaže (80 plastenk) bi povprečen

Slovenec zavrgel letno 98 plastenk, od katerih bi bilo pravilno recikliranih 20 plastenk.

V primeru pitja embalirane vode iz 1,5-litrskih plastenk povprečen Slovenec ustvari

manj odpadkov. Kot vidimo v primeru, bi povprečen Slovenec za količino 67,1 litra

embalirane vode ob pitju embalirane vode iz 0,5-litrske plastenke letno zavrgel 89

plastenk več kot v primeru pitja embalirane vode iz 1,5-litrske plastenke.

Tabela 2: Teorija o količini plastenk glede na povprečno letno količino popite

embalirane vode na Slovenca

Količina plastenk 1,5-litrska plastenka 0,5-litrska plastenka 20 % reciklaže

134 0 134 27

45 45 0 9

74 30 44 15

98 18 80 20

Po podatkih članic Združenja polnilcev embaliranih vod Slovenije se je prodaja

slovenskih embaliranih vod (glede na leto 2007) leta 2008 povečala, leta 2009 znižala in

nato močno povečala leta 2010. Prodanih je bilo 24,2 milijonov litrov več embalirane

vode, nato je leta 2011 prodaja upadla. Prav tako je bila prodaja v letu 2012 nižja od

prodaje v letu 2007. Letno se proda vsaj 3-krat večja količina naravne mineralne vode

kot ostale embalirane vode slovenskih polnilcev (Dana d. d., Pivovarna Laško d. d.,

Pivovarna Union d. d., Radenska d. d. Radenci, Uskok d. d.). Večina Slovenske

embalirane vode se proda v Sloveniji, v povprečju se letno na ostalih trgih proda 32



milijonov litrov embalirane vode. Glede na embalažne materiale se večina vode proda v

plastični embalaži, povprečno se je letno (2007−2012) prodalo 19 milijonov litrov

slovenske embalirane vode v stekleni embalaži. Največja prodaja je bila leta 2007, in

sicer se je prodalo 21 milijonov litrov embalirane vode; nato je prodaja embalirane vode

v stekleni embalaži do leta 2011 upadala, med leti 2007 in 2011 je razlika znašala kar

3,2 milijona litrov. Medtem ko se je leta 2008 prodaja embalirane vode v plastični

embalaži povečala, se je leta 2009 znižala, leta 2010 povečala in nato zopet znižala.

Največja količina prodane embalirane vode v plastenkah je bila leta 2010, in sicer 151,1

milijona litrov: glej tabelo 3.

Tabela 3: Podatki o prodaji slovenske embalirane vode (v milijonih litrov)

2007 2008 2009 2010 2011 2012

Skupaj 145,5 145,2 134,8 169,7 130,7 135

Vrsta vode:

naravne

ostale

110,6

l35

113,5

31,7

108,5

26,3

134,6

35,1

107,6

23,1

107,7

27,3

Prodajni trg:

Slovenija

ostali trgi

108,8

36,8

113,3

31,9

106,6

28,2

141

28,7

99,5

31,2

99,8

35,2

Embalaža:

steklo

plastika

21

124,5

19,9

125,3

18,6

116,2

18,6

151,1

17,8

112,9

18,5

116,5

Vir: »Združenje polnilcev embaliranih vod« [Embalirana voda − prodaja], 2012

Plastenke na slovenskem trgu so namenjene enkratni uporabi in zanje velja nepisano

pravilo, ki nekako določa, da plastenke sodijo na trgovske police, medtem ko

stekleničke v gostinske lokale. Pred dvajsetimi leti je bilo steklo embalažni material

embaliranih vod, vendar se je to spremenilo zaradi želja in zahtev potrošnikov. Steklena



embalaža namreč ni primerna za avtomate, je težja za prenašanje in lomljiva (Kosi,

2009, str. 12−13).

Kljub temu na policah slovenskih trgovskih centrov lahko zasledimo v stekleni

embalaži:

• Radensko Classic in Radensko Naturelle (klasična litrska steklenica, 0,25-litrska in

0,33-litrska steklenička);

• mineralno vodo Costello (0,25-litrska in 0,75-litrska steklenička);

• izvirsko vodo Zalo (0,33-litrska in 0,75-litrska steklenička).

Pitje embalirane vode v Evropski uniji se na prebivalca razlikuje od države do države,

povprečje porabe embalirane vode iz leta 2012 prikazuje 104,3 litre popite embalirane

vode na prebivalca EU. Največ embalirane vode v EU popijejo Italijani, in sicer 180,5

litrov embalirane vode na prebivalca, v nasprotju pa imajo Finci s 17,2 litri najnižjo

porabo embalirane vode. Slovenci smo s povprečjem 67,1 litrom popite embalirane

vode na prebivalca na lestvici porabe v EU na 10 mestu: glej sliko 7.

Slika 7: Poraba embalirane vode v litrih na prebivalca EU v letu 2012

Vir: »Embalirana voda« [EFBW], 2012

Poraba naravnih virov ob polnjenju, shranjevanju in transportu je več kot očitna. Vidni

so tudi negativni vplivi na okolje, povečujejo se emisije toplogrednih plinov, množijo se

odpadki ... V Sloveniji namreč pravilno recikliramo samo okoli 20 % plastične

embalaže. 29 milijonov plastenk za vodo je letno izdelano samo za prebivalce ZDA, po



podatkih organizacije v Washingtonu je za izdelave tolikšne količine plastenk potrebno

17 milijonov sodčkov surove nafte (»Plastika« [Livesciene], 2012).

V Sloveniji se letno proizvede 14.000 ton plastične embalaže, pri čemer prevladujejo

plastenke. Preostale embalaže pa se letno proizvede 21.000 ton. Torej skupno se v

Sloveniji letno proizvede 35.000 ton embalaže. Od tega se 150 milijonov plastenk

brezalkoholnih pijač v sklopu Pivovarne Union, Radenske, Fructala in Vitala proizvede

in proda v PET embalaži (Huremovič, 2008, str. 10–11).

2.1 Glavni viri nastajanja odpadne embalaže

Na trgu imajo embalažni materiali različno tradicijo, različno sestavo, različne kemične

in fizikalne lastnosti, različen cenovni vzpon in tudi tehnološko se razvijajo različno.

Razmerje tržnega deleža uporabljenih materialov v Evropi je takšno, da prevladuje

papirna embalaža, sledijo plastična embalaža, kovinska embalaža in steklena embalaža:

glej sliko 8.

Slika 8: Deleži uporabljenih embalažnih materialov v Evropi

Vir: Global Packaging Alliance (v Radonjič, 2008, str. 39)

Na slovenskem trgu so deleži embalažnih materialov razporejeni malo drugače.

Prevladuje prav tako papirna embalaža, sledijo plastična embalaža, steklena embalaža,

lesena embalaža in kovinska embalaža: glej sliko 9. Kot vidimo, plastična embalaža

zavzema nekaj več kot tretjinski delež med embaliranimi materiali, vanjo pa v Sloveniji

pakirajo 53 % vsega pakiranega blaga (Radonjič, 2008, str. 39).

Papir

42%

Kovine

14%Steklo

8%

Plastika

36%



Slika 9: Deleži embalažnih materialov na Slovenskem v letu 2005

Vir: ARSO (v Radonjič, 2008, str. 40)

Oblika embalaže, velikost embalaže, konstrukcija embalaže, izbran embalažni material

in usklajenost porabe materiala s sistemom embalaže materiala so dejavniki, ki vplivajo

na količino porabe materiala za izdelavo embalaže. Glede na racionalizacijo potrebe po

materialu smo osredotočeni na racionalno uporabo materiala in energije. Do izpolnitve

cilja racionalnosti pa vpliva še minimalen okoljski vpliv. Od leta 1973 pa vse do danes

v industrijsko razvitih državah znižujejo maso embalažnih materialov. Materiale

nadomeščajo z materiali, ki imajo iste ali boljše lastnosti (glede na izdelek, ki ga

embalirajo), vendar imajo manjšo prostorninsko maso (Musil, Pregrad & Žerjal, 1995,

str. 186−187).

Leta 2006 je od 2,7 milijona ton plastike PET (plastenke, plastični krožnički …) na

policah ameriških prodajalcev bilo le 20 % te PET plastike primerno odložene. The

National Association for PET Container Resources (NAPCOR) ocenjuje, da je vrednost

potrebne količine čistih surovin za izdelavo 5,5 milijonov plastenk 4,5 milijona

dolarjev. Ta znesek torej ne zajema stroškov poslovanja, transporta, skladiščenja … Po

podatkih neprofitne organizacije Container Recycling Institute za leto 2005 je v ZDA za

okoli pol milijona dolarjev vrednih PET plastenk pristalo neprimerno odloženih na

odlagališčih. Leta 2008 je bila globalna uporaba plastike ocenjena na skoraj 260

milijonov ton, do leta 2015 bo predvidoma dosežena številka 297.500 milijonov ton

uporabe. Ob podatku, da letno razni proizvajalci proizvedejo okoli 260 milijonov ton

plastike, je podan podatek, da 10 % te plastike pristane v svetovnih oceanih (vsa

proizvedena plastika ni odpadek). To pomeni letno 26 milijonov ton več plastičnih

odpadkov v oceanu, 70 % teh odpadkov sčasoma potone in poškoduje morsko življenje

Papir

40%

Plastika

22%

Steklo

18%

Kovine

8%

Les

12%



na dnu. Ostali odpadki so vidni v otokih plastike ali pa so naplavljeni vzdolž obal.

Nekatere plaže Havajskega otočja so zakopane pod 5 do 10 metri plastičnih odpadov,

medtem ko razdrobljena in razgrajena plastika v svetovnih oceanih ni vidna. V letu

2008 so bili v morjih in oceanih najbolj pogosti odpadki cigaretni ogorki, sledijo

plastične vrečke in plastične posode za shranjevane živil, med katerimi prevladujejo

plastenke. Ob znanju, da je plastika narejena iz zelo vzdržljivega in počasi

razgrajajočega materiala, je ta podatek za okoljevarstvenike zaskrbljujoč (»Plastično

onesnaževanje« [plastic-pollution], b. d.).

Ocene prikazujejo, da odpadna embalaža prispeva okoli 5 % celotnih trdih odpadkov v

Evropski uniji, kar znaša 66 milijonov ton. Odpadna embalaža zavzema med

komunalnimi odpadki od 20- do 30-odstotni delež. Po navedbah statističnega urada RS

vsaka oseba letno proizvede 425 kilogramov odpadkov, pri čemer 80 kilogramov

odpadkov predstavlja odpadna embalaža. Evropsko povprečje odpadne embalaže pa

znaša 150 kilogramov na osebo (Radonjič, 2008, str. 102−103).

Količina recikliranega PET materiala se iz leta v leto povečuje, v letu 2005 je bilo

recikliranih 796.000 ton PET plastenk, leta 2004 pa 15,1 % manj. Dejstvo je, da se

količina odpadnih PET plastenk iz leta v leto veča. V Evropi so leta 2005 reciklirali 35

% vseh odpadnih plastenk, kar pomeni okoli 800.000 ton odpadne PET plastike.

Uporaba recikliranih PET je namenjena za proizvodnjo plastenk pijač, čistil in

detergentov, za proizvodnjo sintetičnih tekstilnih vlaken, za nahrbtnike, preproge,

spalne vreče … Približno dve tretjini recikliranega PET se predela v tekstilni industriji,

okoli 30 PET plastenk je potrebno predelati za izdelavo puloverja. Reciklaža PET

embalaže in embalaže z dodatkom recikliranega PET je 100 % mogoča zaradi enakih

lastnosti materialov (Huremovič, 2008, str. 10−11).

Leta 2009 so v Pivovarni Union prvi v Sloveniji napolnili izvirsko vodo Zala v 2000 bio

razgradljivih plastenk, ki so bile izdelane iz polimlečne kisline (pridobljene iz

koruznega škroba). Leta 2011 so razvili lažjo plastenko in z njo zmanjšali emisije

toplogrednih plinov in prav tako ogljični odtis za 10 %. Leta 2012 so začeli proizvajati

plastenke iz 20 % recikliranega PET materiala. Leta 2012 je bil plastenka izvirske vode



Zala v primerjavi s prvotno plastenko lažja za 23 %, ogljični odtis pa je bil manjši za 15

% (Pivovarna Union d. d. , b. d.).

2.2 Učinki ločenega zbiranja odpadkov

Leta 2010 smo Slovenci povzročili 864.000 ton komunalnih odpadkov, kar predstavlja

približno 422 kilogramov na prebivalca. V slovenskih gospodinjstvih je nastalo

približno 701.000 ton odpadkov, in sicer 67 % mešanih komunalnih odpadkov, 9 %

odpadne embalaže, 6 % odpadnih biorazgradljivih odpadkov iz vrtov in parkov, 5 %

odpadnih kosovnih odpadkov, 3 % odpadnega papirja in kartona, 3 % odpadnih

gradbenih odpadkov, 2 % odpadnega lesa, 1 % odpadnih biorazgradljivih kuhinjskih

odpadkov in 4 % drugih odpadkov. Predelanih je bilo 5,9milijona ton odpadkov in

odstranjenih okoli 1,6 milijona ton odpadkov. V okviru predelave je bilo 84 %

odpadkov recikliranih (všteto je tudi recikliranje), z namenom energetske izrabe je bilo

zažganih 5 % odpadkov, v druge postopke predelave pa je bilo vključenih 11 %

odpadkov. V okviru odstranjevanja je bilo 72 % odpadkov odstranjenih z odlaganjem

na odlagališča, s sežigom sta bila odstranjena 2 % odpadkov, v druge postopke

odstranjevanja odpadkov je bilo vključenih 26 % odpadkov (Statistični urad Republike

Slovenije, 2011).

Najstarejša sortirnica odpadkov v Sloveniji je Center za ravnanje z odpadki Vrhnika

(CRO Vrhnika), ki od leta 2007 deluje kot samostojna hčerinska družba evropskega

podjetja za izvajanje storitev gospodarnega ravnanja z odpadki Saubermacher

Dienstleistungs AG iz Gradca. Prve ekološke otoke in enostavni zbirni center so

postavili leta 1995, leto dni kasneje pa tudi sortirnico. V njej ročno prebirajo embalažo,

jo sortirajo, stisnejo v kocke ter odpeljejo v nadaljnjo predelavo. Javne komunalne

službe zbrane mešane komunalne odpadke po sortiranju odlagajo na deponijah, medtem

ko v Vrhniki končajo biološko razgradljivi odpadki iz gospodinjstev in zbrana mešana

odpadna embalaža iz ekoloških otokov. Navajajo, da je tona plastenk iz različnih

materialov, vredna približno 200 EUR, medtem ko tona sortiranih plastenk po barvah

dosega tudi 2-krat višjo ceno. Najvišjo vrednost ima tona embalaže iz aluminija, iz

katerega je narejenih večina pločevink pijač, in sicer 750 EUR. 99 % embalaže v

sortirnici predelajo v prvotne materiale oziroma polizdelke, v glavnem granulat.



Izdelke, ki niso namenjeni predelavi, in preveč onesnaženo embalažo stisnejo in

predelajo v alternativno gorivo. Osnova vsega je učinkovito ločevanje odpadkov brez

neustreznega odlaganja umazane embalaže in odpadkov, ki ne sodijo v ekološke otoke

(Zupančič, 2013).

Pojem varovanje okolja obstaja od druge polovice 20. stoletja. V grobem pomenu je

varovanje okolja skrb za ohranjanje čistega okolja in izboljševanje že onesnaženega

okolja. Velike razsežnosti onesnaževanja so se v svetu pričele z industrijsko revolucijo.

Okoljska zavest človeka mora težiti k dolgoročnemu doseganju ravnovesja med

človekom in naravo. Ko govorimo o vodi, se osredotočimo na človeške potrebe, vendar

ne smemo pozabiti na varovanje okolja. Vodo pijemo, jo uporabljamo za pripravljanje

jedi, z vodo skrbimo za osebno higieno, potrebna je za industrijske dejavnosti, razvoj

mest, kmetijstva … Zaradi naštetih dejavnikov je potrebno ozaveščati javnost o

varovanju vodnih virov in okolja (Smrekar, 2006, str. 14−17).

2.3 Slovenska izvirska voda Zala

Slovenska izvirska embalirana voda Zala je negazirana pijača Pivovarne Union. Na

svoji poti od izvira do pivovarne izvirska voda topi določene minerale, ki s svojimi

lastnostmi vplivajo na končno sestavo in okus izvirske vode Zala. Na slovenskem trgu

je v plastenkah prisotna od leta 1995, v balonih od leta 1999 ter v steklenici od leta

2008 (0,33 litra in 0,75 litra). V raziskavi Trusted Brand, kjer so sodelovali bralci revije

Reader's Digest, je izvirska voda Zala (med slovenskimi embaliranimi vodami) najbolj

zaupanja vredna embalirana voda. Oblika plastenke izvirske vode Zale sledi trendu trga

negaziranih brezalkoholnih pijač in ima okoljevarstveno vlogo, kajti pollitrska plastenka

Zale je trenutno najlažja plastenka na trgu slovenske embalirane vode. Naziv lažja

plastenka dejansko pomeni manj odpadkov in posledično manjši vpliv na okolje.

Ustreznost plastenk in ostale embalaže je v skladu z zakonom o zdravstveni ustreznosti

živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Pivovarna Union d. d. , b. d.).

V pivovarni plastenke napihujejo sami, od zunanjih dobaviteljev nabavijo samo

predforme, ustrezne gramture in sestavine. Nabava predform je odvisna od cen tržišča in

pogoja, da dobavitelj zadošča njihovim pogojem in standardom. Predforma, iz katere



izdelujejo plastenke, je kvadratne oblike, sestavljena je iz 20 % predelane embalaže in

80 % nove PET embalaže (Jurkas, osebna komunikacija, 9. september 2013).

Embalaža plastenk naravnih vod predstavlja do 40 % cene embalirane naravne vode. K

ceni embalaže prištevamo folije, etikete in zamaške: glej slika 10. Dražja je embalirana

voda s športnim zamaškom, saj je zamašek 3-krat do 4-krat dražji od običajnega

klasičnega zamaška. Klasični zamašek je zamašek, ki se uporablja na večini plastenk

(pokrovček brez dodatkov). Športni zamašek pa je zamašek, ki ga ob uporabi ni

potrebno odviti od plastenke, potrebno ga je samo privzdigniti (Černe, 2010, str.

10−11).

Slika 10: Etiketa izvirske vode Zala

Kakovost vode Zale je preko Pivovarne Union nadzorovana od izvira pa vse do nas −

končnega potrošnika. Voda je primerne kakovosti od izvira, kar dokazujejo opazovalne

vitrine, imenovane piezometri. Nadzorovana je tudi po embaliranju, kar dokazujejo

akreditivni laboratoriji, ki izvajajo teste že embalirane vode. S testi dokazujejo, da ima

voda Zala enake lastnosti vse od izvira. V plastenke jo polnijo iz podtalnice, zaščitene z

neprepustnimi plastmi gline in iz manj poseljenega območja. Voda, ki priteče v

polnilnico po cevovodu, sestavljenem iz nerjavečega jekla, se brez obdelave napolni v

kemično in mikrobiološko neoporečne plastenke. Izvirsko vodo spremljajo v skladu s

sistemom zagotavljanja varnih živil HACCP tudi laboratoriji Inštituta RS za varovanje

zdravja, Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto ter mikrobiološki in kemijski

laboratorij Pivovarne Union. Za testiranje vode sta ustrezna dva strokovno priznana

biološka testa na genetičnost, ki ju izvajajo na Nacionalnem inštitutu za biologijo in ki

sta v skladu z mednarodno predpisanimi postopki ocenjevanja tveganja kemikalij. In

sicer sta to Bakterijski test oz. Amesov test ter test komet s celicami humanega

hepatoma (jetrne celice, ki imajo ključno vlogo pri presnovi in razstrupljanju telesa)

(Pivovarna Union d. d. , b. d.).



2.4 Flaška d. d.

Podjetje Flaška d. d. se nahaja v Bugunjah na Gorenjskem, njihova dejavnost pa je

izdelava stekleničk Flašk. Lastnik Maks Vrečko je novembra 2009 izdelal prvo testno

Flaško. Na slovenskem trgu je Flaška prisotna od 10. marca 2010, leta 2012 pa je

stekleničko Flaško uporabljalo že preko 60.000 uporabnikov. Obstaja veliko različnih

vrst stekleničk Flašk: glej sliko 11.

Slika 11: Stekleničke Flaške

Vir: »Flaška d. d.– steklenička Flaška«, b. d.

Flaške se odlikujejo po svoji stekleni izdelavi, zaščitni nogavički in tesnjenim

zamaškom, ki je izdelan iz plute (določeni modeli zamaška imajo lesen vrh) ter po tem,

da so izdelane v Evropski uniji. Možen je tisk ali graviranje na nogavičke ter na

zamaške. Steklenička je lahko ovita v neoprensko zaščitno nogavico, silikonsko ali

bombažno nogavico, ki je lahko obarvana z različnimi barvami, vzorci, barvnimi

kombinacijami ali ima dodane originalne kristale Swarovski . Nakup stekleničke je

možen preko spletne trgovine ali v 87 prodajnih mestih po Sloveniji. V podjetju sami

tiskajo na neoprenske nogavice in sami gravirajo na stekleničke ter s tem zmanjšujejo

stroške (okoljske in finančne) transporta (»Flaška d. d.– steklenička Flaška«, b. d.).

Maja 2012 je Flaška postala uradni partner gibanja za promocijo rabe stekla Friends of

Glass, ki deluje z namenom promocije rabe stekla za embalažo hrane in pijače na

temelju prednosti, ki jih steklo prinaša za zdravje, okolje in estetiko (»Friends of glass –

friend of glass around the world«, b. d.).



2.5 Kritična analiza

Vzročno-posledični diagram smo razdelili v sedem skupin: glej sliko 12. Vsaka skupina

diagrama predstavlja problem, ki vodi k težnji racionalne uporabe plastenk. Z kritično

analizo ne želimo diskriminirati uporabo plastenk, vendar želimo preprečiti njihovo

nepotrebno uporabo.



Slika 12: Vzročno-posledični diagram

komercializacija

posredni in neposredni

vplivi na okolje

ustvarjanje profita posledica potrošene

energije izločanje snovi

uporaba nafte

poraba energije premajhna količina

transport plastenk recikliranih plastenk

ustekleničena voda je dražja

RACIONALNA

UPORABA

PLASTENK

ENERGIJSKA

PORABA

OKOLJE

OGLJIČNI

ODTIS

DRUŽBA

ZDRAVJE

ODPADKI EKONOMIJA



Plastenka izloča zdravju nevarne snovi (BPA, antimon), zato je iz tega vidika bolj

primerno piti vodo iz stekleničk za prenašanje vode. Ob nakupu plastenk pripomoremo

k večanju ogljičnega odtisa in večanju količine odpadkov. Ob primernem ločevanju

plastenke ta ne pristane na odlagališčih ali nekje v naravi, vendar se reciklira. Pri

reciklaži le-te pa je zopet potrebna energija. S pitjem vode iz stekleničk za prenašanje

vode dodatno ne onesnažujemo okolja in ni potrebna dodatna poraba energije. Voda v

embalaži je komercializirana in reklamirana, tako da se nakupu le težko izognemo,

vendar se z okoljevarstvenega vidika in z vidika skrbi za naše zdravje nakupu moramo

izogniti. Nakup plastenke z vodo v Sloveniji (izjemoma v izrednih situacijah) ni

potreben. Kadar ne kupimo plastenke z vodo, namreč privarčujemo denar in zmanjšamo

energijsko porabo, ki je izdelovalcem in polnilcem potrebna za izdelavo, polnjenje,

transport in hlajenje vode. Ugotovitve so utemeljene na razlagi skupin.

1 skupina: zdravje. Raziskave, ki potrjujejo neprimernost BPA in antimona v embalaži

za shranjevanje embalirane vode (»Negativni učinek na zdravje ljudi« [weareexchange],

b. d.):

• Raziskavo iz leta 2006 sta z namenom dokazovanja neprimernosti zajemanja

vzorcev podtalnice za analize vsebnosti antimona v vodi, embalirani v plastični

embalaži, izvajala William Shotyk in Michael Krachler. Izvedla sta tudi analizo

vpliva trajanja stika vode z embalažo na izluževanje antimona in prišla do zaključka,

da PET embalaža oddaja v embalirano vodo antimon ter da koncentracija s časom

narašča. Prav tako sta dokazala, da steklo ne izlužuje antimona ter da na stopnjo

izluževanja antimona v embalirano vodo vpliva kakovost embalaže in lastnost

embalirane vode. Vzorci raziskav niso presegli dovoljene stopnje antimona v vodi.

• Raziskava inštituta Franenhofer je prav tako odkrila povezavo med stopnjo izločanja

antimona, časa in temperature. Do zaključka so raziskovalci prišli z izvedbo

eksperimentalne raziskave in matematičnega modeliranja.

• Raziskavo je izvedla tudi Fakulteta za tehnologijo in metalurgijo na Beograjski

univerzi. Prav tako so ugotovili, da PET plastenke izlužujejo antimon v embalirano

vodo. Spoznali so tudi, da na stopnjo izluževanja vplivata temperatura in sestava

vode (ionska moč).

• Leta 2004 je študija centra CDS odkrila prisotnost BPA v urinu več kot 90 %

populacije ZDA. Dokazano je, da BPA lahko spremeni spolno življenje.



• Raziskava dveh vodilnih inštitutov, Hardvard in Yale, je dokazala, da ima BPA

negativne učinke na ščitnico, na razvoj zarodka, povzroča nevrološke težave,

debelost in tudi nizko težo, vpliva tudi na razvoj raka dojk in prostate.

Zaključimo, da ima BPA tako na ženske, kot tudi na moške hormone negativne učinke.

Laboratorijske raziskave na živalih so podale trajne spremembe genitalnega trakta,

spremembe v tkivih dojk, pričetke rakavih obolenj ter dolgoročne rakotvorne učinke,

probleme s prostato, prezgodnji začetek pubertete, večjo občutljivost na hormone,

manjši materinski nagon, zaviranje materinskega nagona, zaviranje nevrološkega

razvoja, motnje v razvoju jajčnikov, odpravljanje normalnih razlik med spoloma v

možganski strukturi in razvoju … BPA lahko znižuje moško plodnost. V ZDA so se

zadnjem desetletju podvojilo število bolnikov z rakavimi obolenji in sladkorno

boleznijo, predvidevajo tudi velik problem neplodnosti do leta 2024 v zahodnem svetu,

med drugim kot posledico vpliva BPA.

Ameriški znanstveniki so pod vodstvom Leonarda Trasandea z newyorške medicinske

fakultete dokazali povezavo med prekomerno težo otrok in sintetično kemijsko spojino

BPA. V raziskavi, ki so jo pripravili, je sodelovalo okoli 3.000 otrok in mladostnikov.

Otroke in mladostnike so razdelili v štiri skupine in dokazali, da imajo otroci in

mladostniki z višjo koncentracijo BPA v urinu, težave s povečano telesno težo. 22 %

mladostnikov in otrok, ki se nahaja v skupini z največjo stopnjo BPA v urinu, ima

prekomerno težo. 10 % otrok, ki pripada skupini z najmanjšo stopnjo BPA v urinu, ima

primerno težo. Dodali so podatek, da je za razvito debelost potreben čas. Za preostali

dve skupini otrok in mladostnikov ni podanih podatkov (Kržišnik, b. d.).

Po vseh navedenih raziskavah predvidevamo, da je pitje vode iz plastenke zdravju

škodljivo. Daljša izpostavljenost BPA, antimonu in drugim kemikalijam v embalažnem

materialu plastenk torej ni primerna za naše telo. Tako smo prišli do zaključka, da

uporaba plastenk negativno vpliva na naše zdravje ter da je prva skupina vzročno-

posledičnega diagrama primerna in ključna težnja, ki vodi k racionalni uporabi plastenk.

Globalno zaskrbljenost pa povzroča prav tako vpliv zdravju strupenih kemikalij ob

prehranjevanju z morsko hrano. Pojavljajo se vprašanja, ali kemikalije plastične

embalaže in ostalih plastičnih delcev ob zaužitju sčasoma preidejo v kri in tkivo živali.



Prav tako se pojavlja vprašanje, ali kemikalije nadaljujejo svojo pot po prehrambni

verigi vse do človeka.

Dokazano je, da BPA ne le pri človeku, temveč tudi pri živalih povzroča hormonske

motnje. V Proceedings of the National Academy of Sciences objavljena ameriška študija

dokazuje spremembe pri mišjih samcih, izpostavljenih BPA. Študija je bila opravljena

na mišjih samcih, ki so bili že od rojstva izpostavljeni BPA. Izpostavljeni samci so se

obnašali kot samice in so bili samicam manj zaželeni za parjenje. Prav tako so se

izpostavljeni samci slabše znašli na testih sposobnosti in opravljanju prostorskih nalog.

Študija pripomore k razumevanju tudi drugih vrst, npr. ljudi, saj imamo tudi mi

prirojene razlike med moškim in ženskim spolom. Kljub trenutno nejasni primerljivosti

učinkov na zdravje miši in ljudi je pomemben poudarek namenjen tveganju in skrbi za

naše zdravje zaradi prisotnosti BPA (»Negativni učinek na zdravje ljudi«

[weareexchange], b. d.).

2 skupina: ogljični odtis. Izraz ogljični odtis predstavlja skupek CO2 in drugih

toplogrednih plinov, ki so v okolje posredno ali neposredno izpuščeni ob izvajanju

določenih aktivnosti objekta, naprave, izdelka, procesa ali človeka v nekem časovnem

obdobju. Mogoče ga je izračunati in ovrednotiti; izračun ogljičnega odtisa prikaže, kako

se izbor uporabe različnih energij odraža kot prihranek energije in kot zmanjševanje

ogljičnega odtisa. Ob podlagi izračuna je možno zagotoviti boljšo optimizacijo načina

življenja in poslovanja, posledično zmanjšati stroške in izboljšati proizvodnih

procesov(»Ogljični odtis« [CO2], b. d.).

Študija Quantis Internation, ki naj bi izboljšala razumevanje okoljskega odtisa različnih

vrst pijač, je dokazala, da je embalirana mineralna voda najbolj odgovorna izbira

embalirane pijače. Dokazali so, da voda predstavlja 41 % porabe vseh embaliranih pijač

potrošnika in predstavlja 12 % človekovega vpliva na spremembe podnebja. Športne

pijače, vode z okusom in gazirane vode imajo na enoto 50 % večje emisije CO2 kot

mineralna embalirana voda. Pivo, sok in mleko pa imajo kar okoli trikrat večje emisije

CO2. Med življenjskim ciklom ekološko dizajnirane 0,5-litrske embalirane vode se

sprosti 140 gramov toplogrednih plinov, medtem ko se med življenjskim ciklom 0,5 -

litrske PET embalirane vode sprosti 160 gramov toplogrednih plinov. 250−260 gramov

toplogrednih plinov se sprosti v življenjskem ciklu 0,5-litrske vode z okusom ali športne



pijače. Transport, hlajenje in recikliranje imajo tudi prav tako velik pomen na okoljski

odtis (Radonjič, 2008, str. 191).

Kljub študiji, ki dokazuje, da je embalirana mineralna voda najbolj odgovorna izbira

embalirane pijače v primerjavi z embalirano gazirano pijačo, pivom, mlekom in sokovi,

je podatek, da pol litrska PET plastenka v svojem življenjskem ciklu sprosti 160 gramov

toplogrednih plinov, vpadljiv.

3 skupina: okolje. Embalaža se oblikuje oz. izdela s pomočjo tehnoloških procesov, med

katerimi večinoma nastajajo najrazličnejši vplivi na okolje. Za materialno proizvodnjo

in za proizvodnjo potrebne energije potrebujejo in trošijo primarne surovinske vire.

Ogromne količine naravnih virov troši embalažna industrija. Ocenjujejo, da v Zahodni

Evropi proizvodnja prodajne embalaže prispeva od 2 % do 4 % k emisijam

toplogrednega plina CO2. Okoli 2 % delež naj bi industrija plastične embalaže

prispevala tudi k učinku kislega dežja in k evtrofikaciji vode (Radonjič, 2008, str.

102−103).

Vplivi plastične embalaže na okolje se prikazujejo ob porabi fosilnih goriv za

proizvodnjo energije in materialov, pri porabi anorganskih snovi, porabi procesne vode,

učinku tople grede, fotokemičnem smogu, kemijski porabi kisika, onesnaženosti zraka

in vode. Zaradi velike potrošnje primarnih surovinskih virov in negativnih vplivov na

okolje je težnja k racionalni uporabi plastenk upravičena.

4 skupina: družba. Embalirana izvirska voda je povezana s problemom komercializacije

oz. privatizacije skupnega dobrega. Pod pomenom privatizacije vodnih virov

razumemo, da pitna voda, ki je v Sloveniji ustavna pravica, postane privatizirana v

zasebnih družbah. Zavedati se moramo, da je voda skupna dobrina državljanov in ne

tržno blago. Slabe izkušnje privatizacije vode so vidne tako v državah v razvoju, kot

tudi v razvitih evropskih državah (Nemčija, Portugalska, Francija, Velika Britanija). Iz

izkušenj je vidno, da s privatizacijo vodnih virov pitna voda postane dražja in manj

kakovostna ter da vsebuje večje koncentracije klora. S privatizacijo vode po besedah

Lučke Kajfež Bogataj postane pravica do vode potreba po vodi (Lešnik, 2013).



Spore med državami, kjer je voda redka dobrina, rešujejo z raznimi sporazumi. Vendar

vedno to ni možno, še vedno ostajajo nemiri. V Južni Ameriki se pojavljajo nemiri

zaradi porečja La Plata, znan je tudi spor med Indijo in Bangladešem zaradi reke

Ganges in na Bližnjem vzhodu ostajajo spori zaradi porečja reke Jordan. Vodni viri so

tako tesno povezani z ekonomsko nestabilnostjo držav, s spopadi in nemiri,

kmetijstvom, širitvijo bolezni in številom beguncev (Aralica et al. , 2013, str. 35−36).

Podjetja občasno nudijo potrebno pomoč prebivalstvu z moteno oskrbo vode, ob večjih

nesrečah se vedno odzovejo pozitivno. Prav tako podjetja za prepoznavnost svojih

embaliranih vod podpirajo pozitivne pobude po vsem svetu, med drugim financirajo

vrtanje in vzdrževanje vodnih virov v Severni Afriki (»Združenje polnilcev embaliranih

vod« [Embalirana voda], b. d.). Prav tako skupine družbe težijo k neuporabi plastične

embalaže predvsem zaradi privatizacije skupnega dobrega.

5 skupina: energijska uporaba. V energijsko uporabo prištevamo fosilna goriva,

anorganske surovine, učinke in porabo vode, učinek tople grede, zrak, smog, odpadke.

Slika 13: Vplivi na okolje, ki jih povzročajo steklenice, PVC in PET plastenke

(preračunano na pakiranje 1000 l mineralne vode)

OKOLJSKI INDIKATOR Vračljiva steklenica

(1l)

Nevračljiva plastenka iz PET (1,5l)

Nevračljiva plastenka

( PVC)

Poraba fosilnih goriv – proizvodnja energije (MJ)

1.750 1.880 1.240

Poraba fosilnih goriv – proizvodnja materialov (MJ)

- 736 724

Poraba anorganskih surovin (kg)

26,7 0,18 11,6

Poraba procesne vode (kg) 2.110 402 521

Učinek tople grede (kg CO2 – ekv.)

168 191 116

Fotokemični smog (g C2H4 – ekv.)

260 333 206

Acidifikacija (g SO2 – ekv.) 995 761 1060

Evtrofikacija voda (g PO4 – ekv.)

126 93,7 83,1



Kemijska poraba kisika (g) 245 65,3 46

Neradioaktivni odpadki (kg) 18,2 14,4 14,3

Radioaktivni odpadki (g) 3,7 3,5 3,2

Onesnažen zrak (m3) 306.000 216.000 232.000

Onesnažene vode (m3) 246 27,3 60,0

Vir: Borgo et al. (v Radonjič, 2008, str. 222)

Če bi vsak Slovenec vsak dan v letu popil eno litrsko plastenko vode, bi pomenilo, da

smo Slovenci samo za embalirano vodo iz plastenk porabili približno 415.000 sodčkov

nafte. Zraven pa moramo prišteti fosilna goriva ter to, da so vodo polnili, prevažali, jo

hladili v trgovinah in nato tudi doma v hladilniku. Energija se porabi prav tako ob

komunalnem odvozu smeti in pri morebitnem recikliranju le-teh. Energija za izdelavo

tipične enolitrske plastenke, zamaška in preostalega pakiranja se lahko primerja s četrt

litra nafte. Proizvajalci med izdelovanjem litrske plastenke ustekleničene vode dodatno

porabijo še približno tri litre vode, ki je večinoma definirana kot odpadna voda. Torej

proizvodnja enolitrske embalirane vode z zamaškom in ostalim pakiranjem potrebuje

3,4 MJ energije in 3 litre pitne vode iz vodovoda (Kozorog Blatnik, 2009).

Ob primerjavi PET, PVC in vračljive steklenice so vplivi na okolje dejansko

predstavljeni. Vračljiva steklenica ima v procesu izdelave tudi določene večje vplive na

okolje, a je treba omeniti, da se izdela samo enkrat in se kasneje zopet uporablja.

Medtem ko plastenke iz PET in PVC ob vsaki izdelavi potrebujejo določeno količino

porabljene energije: glej sliko 13.

Plastenka v primerjavi s pločevinko in nevračljivo steklenico najmanj obremenjuje

energetske resurse. V primeru, da k primerjavi dodamo vračljivo steklenico, vračljiva

steklenica izrine plastenko, saj najmanj obremenjuje energijske resurse oz. za svojo

izdelavo in ponovno uporabo porabi manj virov energije kot plastenka. Za proizvodnjo

plastičnih mas v svetu izkoristijo 1,6 % proizvodnje fosilnih goriv, od tega pa je četrtina

uporabljena za plastično embalažo (Musil et al., 1995, str. 189).

Vidimo, da je vpliv na okolje ob izdelavi plastenk večji kot ob izdelavi vračljive

steklenice, ki se oblikuje samo enkrat in se večkratno uporabi. Težnja k neuporabi



plastenk je zopet več kot očitna. Opazimo, da so skupine energijske porabe, ogljičnega

odtisa in okolja tesno povezane in prepletene. Zaradi svojih negativnih vplivov na

okolje so razdeljene v posebne skupine. Težnja racionalne uporabe plastenk je tako

posamično, kot tudi skupno zopet več kot očitna.

6 skupina: odpadki. S pitjem vode iz plastenk ustvarjamo odpadke in s tem

onesnažujemo okolje. Premalo plastičnih mas se reciklira, če govorimo o PET

plastenkah ali o katerih drugih plastičnih masah. Na spletni strani podjetja, ki izdeluje

okolju prijazne Flaške, so objavljeni podatki, da v Sloveniji predelamo 20 % plastike

(»Flaška d. d.–steklenička Flaška«, b. d.).

Danes so odlagališča in plaže zaznamovane s plastično embalažo. Po vsem svetu

plastika povzroča ekološki problem. Problem onesnaževanja s plastiko se pojavi že na

kopnem ob razumnem bitju – človeku. Zakonodaja bi morala omejevati uporabo

plastike, dati večji poudarek na reciklaži plastične embalaže ter ponovni uporabi

plastike. Prav tako bi bil potreben večji poudarek na razvoj trajnostne embalaže in večjo

okoljevarstveno zavest posameznika. Oceani skupaj z vetrom in zemeljsko rotacijo

ustvarjajo tako imenovane plastične otoke, ki se v angleškem jeziku imenujejo gyres.

To so otoki z nakopičenimi plastičnimi odpadki (plastenke, plastična embalaža za

hrano, plastične vrečke, bovle, obutev itd.). Poznamo pet večjih znanih otokov plastike,

in sicer: North Pacific Gyre, South Pacific Gyre, North Atlantic Gyre, South Atlantic

Gyre in Indian Ocean Gyre: glej sliko 14 (Onesnaževanje s plastiko« [5gyres], b. d).

Slika 14: Zemljevid sveta z označenimi otoki plastike ("gyres")

Vir: »Onesnaževanje s plastiko«[5gyres],b. d.



Leta 2002 je na Francosko obalo naplavilo kita, katerega želodec je vseboval 800

kilogramov plastičnih vrečk. Od 50 do 80 % morskih želv letno umre zaradi zaužitja

plastičnih delcev, prav tako znanstveniki odkrijejo plastične delce v drobovju rib.

Raziskava o vsebini želodca mrtvih ptic, ki je potekala od leta 1982 do leta 2001, na

Nizozemskem, je pokazala, da 96 % mrtvih ptic v želodcu vsebuje plastične delce,

najdeno je bilo povprečno 23 plastičnih delcev na mrtvo žival. Po podatkih

okoljevarstvenikov iz leta 2006 je dokazano, da je minimalno 267 različnih živalskih

vrst trpelo zaradi zaužitja plastičnih delcev. Prav tako so podali podatek, da plastični

odpadki letno ubijejo 100.000 morskih sesalcev ter na milijone rib in ptic.

Za plastenko v oceanu so značilna sledeča dejstva: (»Onesnaževanje s plastiko«

[5gyres], b. d.; »Plastično onesnaževanje« [plastic-pollution], b. d.):

• prepluje velike razdalje, plastenke niso enotno razporejene;

• potrebuje od 7 do 10 let, da prepluje pot od ZDA do Japonske;

• pluje počasi z vodnimi tokovi in je tako prenašalka raznih organizmov;

• je narejena iz vzdržljivega in počasi razgradljivega materiala, razgrajajo jo UV žarki

v vedno manjše delce;

• drobljenje in razpadanje plastenke je prav tako možno zaradi valov, peska in

oksidacije;

• plastenka razgrajuje in izloča nevarne kemikalije; Marine Conservancy je objavila,

da plastenka v oceanu za dokončno razgradnjo potrebuje 450 let.

7 skupina: ekonomija. Dejstvo je, da je ustekleničena voda dražja kot voda iz lokalnega

vodovoda. Različni parametri cenovno razlikujejo embalirano vodo, pomembni so

dejavniki blagovne znamke, lokacije nakupa in velikosti pakirane embalaže. Tudi cene

vode iz vodovoda se razlikujejo, in sicer glede na geografske in demografske dejavnike.

Ob pitju litra vode na dan človek letno popije 365 litrov vode. Ob pitju vode iz

vodovoda, ki povprečju znaša 0,05347 EUR na m³ oz. 1.000 litrov, človek potroši letno

povprečno 0,20 EUR. Ob nakupu 365 litrov najcenejše ustekleničene negazirane vode

človek v enem letu potroši 274-krat več in sicer 54,80 EUR. Ob nakupu najdražje

ustekleničene vode človek zapravi 2695-krat več, kar v povprečju znaša 539 EUR. Ob

množenju popite vode s ceno in številom družinskih članov je dejanska potrošnja

denarja ob nakupu ustekleničenih naravnih vod večja.



Kakovost pitne vode v Sloveniji ni vprašljiva, saj se v sistemih za oskrbo s pitno vodo

izvajata dve obliki nadzora, in sicer notranji nadzor, ki ga izvaja vodovodno podjetje in

ki je urejen z osnovami HACCP sistema. Monitoring ali spremljanje je zunanji nadzor,

ki ga izvaja država po vnaprej pripravljenem letnem programu in ki ga potrjuje minister

za zdravje. Kakovost pitne vode se kaže preko treh parametrov, in sicer mikrobioloških,

kemijskih in fizikalnih. Največja pozornost je posvečena mikrobiološki onesnaženosti

pitne vode zaradi živalskih in človeških iztrebkov. V nižjih koncentracijah so lahko

običajno v vodi prisotne tudi kemijske snovi (»Pitna voda« [Ministrstvo za zdravstvo

RS], b. d.).

Pitna voda od izvira do domačega vodovoda priteče po ceveh iz različnih materialov,

sestavljenih iz svinca, azbesta in plastike. Torej cevi so sestavljene iz umetnih

materialov, vendar zaradi filtrov je voda, ki priteče v naše domove pitna in z določenimi

vibracijskimi vplivi, ki ne vplivajo na zdravje človeka (»Flaška d. d.– steklenička

Flaška«, b. d.).

Občasno lahko opazimo, da je pitna voda bele barve, vendar to ni zaradi klora. Pitna

voda je občasno bele barve zaradi črpanja vode, saj v vodi nastanejo drobni mehurčki

zraka, ki posledično vodo iz domačega vodovoda obarvajo belo. Možnost bele barve

vode pa lahko razložimo tudi kot posledico vodnega kamna v vodi. Analize vode iz

vodovoda bi moral vsak upravljavec priskrbeti uporabnikom. V določenih predelih

Slovenije lahko občasno v pitni vodi najdemo sledi mikrobiološkega onesnaževanja,

najpogosteje je to onesnaževanje s pesticidi v manjših vodovodih, ki so bolj kritični.

Pitni vodi se dodaja klor, da se nevtralizirajo mikroorganizmi fekalnega izvora. Klor

namreč velja za najučinkovitejše sredstvo za uničevanje tovrstnih mikroorganizmov

(Kozorog Blatnik, 2009).

Pitna voda iz domačega vodovoda ni primerna za shranjevanje v prazni plastični

embalaži. Kot smo že omenili, embalažni materiali izlužujejo zdravju nevarne snovi v

embalirano naravno vodo, prav tako izlužujejo zdravju nevarne snovi v vodo iz

domačega vodovoda, ki jo ljudje shranjujejo v prazni plastični embalaži. Posledično

tudi pitje vode z domačega vodovoda ni primerno iz že uporabljene plastenke. Kljub

znanju in zavedanju ljudi, da je pitna voda iz domačega vodovoda cenejša, je

embalirana naravna voda zaradi svoje priročnosti dobro prodajani naravni vir. Ker



vemo, da je voda iz domačega vodovoda primerna za pitje in cenovno ugodnejša kot

embalirana voda, je skupina vzročno-posledičnega diagrama utemeljena.

Primerjava med embalirano vodo v plastenki in embalirano vodo v steklenici. Tabela

temelji na postavkah: vpliv embalirane vode na zdravje ljudi, vpliv embalaže na okolje,

poraba fosilnih goriv ob proizvodnji energije in materialov, poraba procesne vode,

odpadki ob proizvodnji, teža in lomljivost embalaže ter cenovna primerjava z vodo iz

vodovoda: glej tabelo 4.

Tabela 4: Primerjava vode, embalirane v steklenici in plastenki

Voda, embalirana v

plastenki

Voda, embalirana v

steklenici

Vpliv embalirane vode na

zdravje ljudi

Plastika v vodo izlužuje

antimon in BPA, ki lahko

vplivata na zdravje ljudi

Steklo ne izlužuje snovi v

vodo in posledično ne

vpliva za zdravje ljudi

Vpliv nepravilno odvržene

embalaže na okolje

Izluževanje antimona in

BPA − vpliv na živali,

odpadki

Odpadek

Poraba fosilnih goriv ob

proizvodnji energije in

materialov

2616 MJ – PET 1,5 l

(preračunano na pakiranje

1000 l)

1750 MJ – 1 l (preračunano

na pakiranje 1000 l)

Poraba procesne vode 402 kg – PET 1,5 l

(preračunano na pakiranje

1000 l)

2110 kg – 1 l (preračunano


Odpadki ob proizvodnji

(1000 l–1,5 l)

14,4035 kg (preračunano na

pakiranje 1000 l)

118,2037 kg (preračunano


Teža embalaže 15 g težka pollitrska

plastenka

120 g težka litrska

steklenica

Masa ob prevozu 93 % masa embalirane 57 % masa embalirane



embalirane pijače pijače in 7 % masa plastenk pijače in 43 % masa

steklenic

Lomljivost embalaže

(padec)

Plastenka spremeni obliko Steklenica se razbije

Cenovna primerjava z vodo

iz vodovoda

Glede na različne cene embaliranih vod in ne glede na

vrsto embalaže jo ljudje ob nakupu preplačamo od 274-

krat pa vse do 2695-krat.

Zbrani podatki in preučevanje kritične analize prikazujejo zaključke: glej tabelo 5:

• uporaba PET plastenk negativno vpliva na zdravje ljudi;

• PET plastenka izlužuje v vodo antimon, zaradi vpliva časa in temperature;

• PET plastenka izlužuje BPA, ki vpliva na ženske in moške hormone ter prav tako na

živalske hormone;

• v življenjskem ciklu 0,5-litrske PET plastenke se sprosti 160 gramov toplogrednih

plinov (ekološka plastenka v svojem življenjskem ciklu sprosti 140 gramov

toplogrednih plinov);

• ob izdelavi plastične embalaže se porabljajo primarni surovinski viri in nastajajo

najrazličnejši vplivi na okolje;

• pitna voda s privatizacijo postane dražja in slabše kakovosti;

• zaradi pitne vode v predelih, kjer je voda redka dobrina, prihaja do nemirov;

• poraba energijskih virov ob proizvodnji energije in materialov je tesno povezana z

vplivi na okolje;

• poznamo pet večjih otokov odpadne plastike (North Pacific Gyre, South Pacific

Gyre, North Atlantic Gyre, South Atlantic Gyre in Indian Ocean Gyre);

• voda iz domačega vodovoda primerna za pitje in v primerjavi z ustekleničeno vodo

cenovno ugodnejša.



Tabela 5: Težnja k neuporabi plastenk

Skupina Negativne lastnosti

ZDRAVJE • Antimon lahko spremeni hormonsko delovanje

• BPA lahko vpliva na prekomerno težo otrok,

znižuje moško plodnost, zavira materinski nagon

itd.

OGLJIČNI ODTIS • S transportom, hlajenjem in recikliranjem se

izločajo toplogredni plini

OKOLJE • Poraba fosilnih goriv, poraba anorganskih snovi,

poraba procesne vode, onesnaževanje zraka in

vode

• Učinek tople grede in evtrofikacija vode

DRUŽBA • Pitna voda je skupna dobrina državljanov

ENERGIJSKA UPORABA • Poraba fosilnih goriv, poraba anorganskih snovi,

poraba procesne vode, onesnaževanje zraka in

vode

• Učinek tople grede, fotokemični smog,

evtrofikacija vode, acidifikacija in odpadki

ODPADKI • Kopičenje plastičnih odpadkov v oceanih

• Umiranje živali zaradi uživanja plastičnih delcev

EKONOMIJA • Voda v PET plastenki je najmanj 274-krat dražja

od vode iz domačega vodovoda



3 PRENOVA OBSTOJEČEGA STANJA

Prenova obstoječega stanja je sestavljena iz racionalizacije plastenk izvirske vode Zala

in prav tako steklenic in pločevink pijač Pivovarne Union, racionalne uporabe

stekleničke Flaške in predlogov izboljšav. Racionalizacija je usmerjena k sistemu

vračanja plastenk, pločevink in steklenic v trgovine za določeno količino denarja.

Uporaba stekleničk za pitje vode iz steklenih stekleničk je podana k težnji pitja vode z

domačega vodovoda in nični količini odpadkov. Predlogi izboljšav so usmerjeni k

racionalni uporabi plastenk in k težnji uporabe steklene embalaže kot boljši alternativi

za pitje vode. Pitje vode je pomembno za vsako živo bitje in zato je pomembno, da je

uživanje le-te zdravo. Izpostavljanje plastenk z vodo višjim temperaturam je lahko

dolgoročno nevarno za naše zdravje. V tem primeru je vprašljiva tudi vsebina pijače, ki

naj bi bila brez izluženih snovi iz embalažnega materiala plastenke. Plastenke torej

dolgoročno lahko negativno vplivajo na zdravje ljudi, nepravilno odložene plastenke in

tone drugih nepravilno odloženih odpadkov pa predstavljajo ekološki problem.

3.1 Racionalizacija plastenk izvirske vode Zala

Kot smo omenili, Pivovarna Union spodbuja uporabnike k ločenemu zbiranju plastenk

in posledično vpliva na predelavo le-teh. Izvirsko vodo Zalo polnijo v plastenke, ki so

delno narejene in recikliranega materiala in ki jih je mogoče 100 % reciklirati. Vendar

plastenke vedno niso pravilno odložene in njihova reciklaža ni mogoča − v Sloveniji se

reciklira 20 % plastenk.

Količine neprimerno odloženih plastenk bi bilo mogoče zmanjšati s sistemom zbiranja

določenih plastenk za določeno količino denarja, recimo 0,10 EUR po plastenki izvirske

vode Zala, in prav tako drugih plastenk, steklenic in pločevink, v katere se polnijo

pijače Pivovarne Union; plastenke bi zbirali v trgovskih centrih. Takšno prakso zbiranja

plastenk imajo v na Hrvaškem. Da bi se izognili brskanju po smetnjakih in

pretovarjanjem plastenk v samokolnicah, kot to lahko vidimo v sosednji državi, bi

morali določiti omejitve v predlaganem sistemu. Omejena bi morala biti količina

vračanja embalaže Pivovarne Union v trgovine, recimo 10 plastenk, pločevink ali

steklenic na osebo na dan. Torej v primeru 10 embalaž pijač Pivovarne Union na dan bi



to pomenilo 1 EUR na dan in približno 30 EUR na mesec (odvisno od dni v mesecu) ter

360 EUR na leto.

3.1.2 Reciklirana plastenka – lažja plastenka

Rastoče cene plastike, ki se dvigajo zaradi višanja cene nafte in zemeljskega plina, so

prisilile podjetja k razmišljanju, kako in kolikšno količino plastičnih mas je še smotrno

in racionalno uporabljati v embalaži njihovega izdelka, torej plastenki. Začeli so

uporabljati lažje plastenke, ki so narejene z večjim deležem reciklirane smole oz.

plastične mase. Končna oblika plastenke ima v svoji sestavi okoli 30 % manj plastične

mase, trdnost in ohranitev oblike ji zagotavlja tekočina v notranjosti. Celoletna izdelava

lažjih steklenic z manjšim procentom plastične mase bi za proizvodnjo pomenila manjše

stroške nabave surovin za izdelavo (»Plastično onesnaževanje« [plastic-pollution], b.

d.).

Glavna razlika med PET plastenko in plastenko iz recikliranega materiala je količina

recikliranega materiala, ki ga dodajo novemu PET materialu. Z večjo uporabo

recikliranega materiala je teža plastenk nižja in posledično je manjši vpliv na okolje,

manjši je izpust CO2 (Kondža, 2013).

Lažja plastenka ima manj trpežno embalažo. Za polnjenje gaziranih pijač ni primerna,

saj preko embalažnega materiala lahko izhaja CO2, kar vpliva na tekočino v plastenki.

Posledično lahko tekočina spremeni okus in tudi uporabnost le-te se lahko skrajša. V

Radenski v določenih plastenkah uporabljajo 15 % PET reciklata, v plastenkah naravne

izvirske vode Zale pa (kot smo že omenili) 20 % PET reciklata. Podajmo podatek, da je

reciklat v Italiji prepovedan (Černe, 2010, str. 10−11).

Z uvedbo projekta plastenka za plastenko lahko vsaka pravilno odložena plastenka

postane nova plastenka. Projekt je okoljevarstveni poziv Pivovarne Union o pravilni

razvrstitvi odpadne plastične embalaže. Ločeno zbrane plastične odpadke komunalna

podjetja odpeljejo v zbirne centre, kjer plastenke operejo, očistijo in pošljejo v mlin. V

mlinu plastenke zmeljejo v granulat iz katerega se napravijo predforme oz. epruvete, ki

se strojno napihnejo v plastenke. Prav te plastenke, narejene iz recikliranih plastenk, v



Pivovarni Union napolnijo z izvirsko vodo Zalo. Varovanje okolja in varnostni razvoj

označuje tudi oznaka na etiketi plastenka za plastenko: glej sliko 9. Oznaka opominja o

pomembnosti ločevanja odpadne PET embalaže. Namreč brez pravilno odložene

embalaže in ločevanja odpadkov ni recikliranja in novih plastenk iz reciklirane

embalaže. Pivovarna sodeluje s podjetjem Slopak že nekaj let, skupaj zbirajo odpadno

embalažo v zabojih za reciklažo po vsej Sloveniji. Iz reciklirane embalaže se namreč

lahko proizvedejo nove plastenke ali kateri drugi plastični materiali (Pivovarna Union d.

d. , b. d.).

Lažje plastenke, ki so narejene iz recikliranega materiala, imajo v primerjavi z navadno

PET plastenko različne fizikalne lastnosti. Prav zaradi fizikalnih lastnosti materiala v

proizvodnji pihanja lažjih plastenk potrebujejo manjšo temperaturo ob napihovanju, kar

posledično pripomore k manjši porabi energijskih virov in k manjšemu ogljičnemu

odtisu. Kot smo omenili, so lažjo plastenko leta 2011 izdelali tudi v Pivovarni Union.

Skozi leta bodo delež recikliranega materiala k novemu PET materialu povečevali,

vendar samo do določenega odstotka (podatek ni znan). Odstotek recikliranega

materiala se bo višal do te mere, da ne bo vplival na kakovost vode (»S plastenko na

pravi poti« [razglej.se], b. d.).

3.2 Uporaba stekleničk

Že kot posamezniki lahko pripomoremo k boljšemu jutri. Študenti ob svojih dejavnostih

potrebujemo tekočino in voda je vedno najboljša rešitev. Vedno vnovični nakup

embalirane vode ni racionalen. Podali bomo primer racionalnega nakupa stekleničke.

Stekleničko Flaško Neo Design 0,5 litra smo kupili pred 10 meseci, zanjo smo odšteli

26,99 EUR. Uporabljamo jo vsak dan v tednu, povprečno jo napolnimo 3-krat na dan. V

primeru, da ima mesec 31 dni, stekleničko povprečno napolnimo kar 93-krat. Pred

nakupom le-te smo dnevno kupovali embalirano vodo in sicer dnevno 1,5 litrsko

plastenko, občasno pa dve 0,5-litrski plastenki. Zaokrožimo, da smo 25-krat v mesecu

kupili 1,5-litrsko plastenko embalirane vode, ter 6-krat po dve plastenki 0,5-litrske

embalirane vode. Uporaba stekleničke se je v našem primeru pokazala kot racionalna.

Ker smo kupili stekleničko, smo povprečno mesečno manj odvrgli 37 plastenk (25

plastenk po 1,5 litra in 12 plastenk po 0,5 litra). Embalirano vodo Zalo smo vedno



kupovali v istem trgovskem centru po ceni 0,43 EUR za 1,5 litrsko plastenko in 0,36

EUR za 0,5 litrsko plastenko. Mesečno smo povprečno potrošili 15,07 EUR. V 10

mesecih smo povprečno privarčevali 150,70 EUR. Približni strošek 465 litrov vode, ki

smo jo v tem časovnem obdobju natočili v stekleničko je minimalen. V desetih mesecih

smo zaradi nakupa stekleničke Flaške Neo Desigen in pitja vode iz domačega vodovoda

privarčevali 123,71 EUR. Flaška je zaradi svoje neoprenske nogavičke nepoškodovana

kljub večkratni dnevni uporabi, prav tako plutasti zamašek dobro tesni (večkratno

odpiranje in zapiranje, povprečno 10-krat na dan). Za izdelavo naše stekleničke so

proizvajalci porabili 0,05 litra nafte.

Voda iz domačega vodovoda ni vprašljiva za pitje. Podatki, zapisani na embalaži

plastenke, predstavljajo lastnosti vode pred embaliranjem, tako da iz podatkov ni

razvidno izluževanje BPA in antimona. Parametri vode morajo biti skladno s predpisi ne

le pri embalirani naravni vodi, temveč tudi vodi iz domačega vodovoda.

Podjetje Ekogenca je za podjetje Flaška d. d. izračunalo ogljični odtis, ki je potekal v

skladu z mednarodno priznanim standardom PAS 2050. Ugotovljeno je, da bi povprečni

Slovenec, ki uporablja stekleničko Flaško (4 leta) namesto plastenke za pitje vode,

zmanjšal emisije glede na pitje vode za kar 36,81 kg CO2 oz. za 95 %. Velik emisijski

odstotek prispevajo prevozi med podizvajalci (»Bodi eko – Ekologija in okolje«, 2011).

3.3 Kakovost PET plastenke in steklenice

Za preizkus kakovosti embalaže uporabljamo laboratorijske metode preizkušanja

(preizkušanje materiala za embalažo in preizkušanje končne embalaže za njeno

uporabno vrednost) in preizkušanje z metodo opazovanja. Kakovost embalaže se

ugotavlja s poizkusi odpornosti proti prostemu padu, odpornosti proti tlaku, odpornosti

proti udarcem, odpornosti proti tresljajem in odpornosti proti prevračanju. Metoda

opazovanja pa potrebuje določen čas in sistematično zbiranje podatkov ter je usmerjena

k opazovanju izven laboratorija (Musil et al., 1995, str. 195−196).

Kakovost embalaže smo opravili tudi sami, med seboj smo primerjali plastenko in

steklenico: glej tabelo 6. Preizkus smo opravili kar domačem okolju. Uporabili smo 1,5-



litrsko plastenko Zale in litrsko steklenico Radenske. Testiranje smo opravljali tako s

polno, kakor tudi s prazno embalažo. Preverjali smo trdnost tovarniško zaprte embalaže

z vodo in prišli do rešitve, da tako kot plastenke, tudi steklenice, polne z vodo, ne

moremo preoblikovati. Medtem ko prazno plastenko lahko s silo telesa preoblikujemo,

steklenico zaradi lastnosti stekla ne moremo preoblikovati. Polno steklenico in

plastenko (tovarniško pakiranje) z vodo lahko brez težav prenašamo v roki ali torbi, ne

bi ob tem prišlo do razlitja. Torej plastenka in steklenica ne prepuščata tekočine in

drugih tekočih snovi. Opazili smo, da je debelina stene steklenice debelejša kot stena

plastenke. Z debelino sten je povezana tudi teža embalaže, kar dejansko pomeni, da je

steklenica težja od plastenke. Steklenico in plastenko smo greli z odprtim ognjem.

Steklenica po dveh minutah gretja ni spremenila oblike, medtem ko je plastenka v roku

petih sekund že spremenila obliko in v plastičnem materialu je nastala luknja (ter

specifičen vonj). Padec z višine je za steklenico kritična točka. Polna in prazna

steklenica se ob padcu z višine 2 metrov (na beton) razbije. Plastenka ob padcu z višine

ostane cela. Kljub padcu z višine 2 metrov (na beton) je polna plastenka še vedno

primerna za shranjevanje vode. Ob padcu smo opazili samo manjše spremembe oblike

plastenke, medtem ko prazna plastenka ob enakem padcu ne spremeni oblike.

Preizkusili smo tudi odpornost plastenke in steklenice na udarce. Polna in prazna

steklenica sta se ob udarcu s kladivom razbili (udarec po sredini steklenice), medtem ko

je polna plastenka skoraj neopazno spremenila obliko (udarec po sredini plastenke).

Prazna plastenka je ob udarcu spremenila obliko. Prav tako smo preverili odpornost

plastenke in steklenice na tresljaje. Po minuti tresljajev sta steklenica in plastenka ostali

celi. Na polni in prazni plastenki so bile vidne odrgnine. Polna plastenka je ob tresljajih

minimalno spremenila obliko spodnjega dela. Prav tako so bile vidne odrgnine na polni

in prazni steklenici. Polna steklenica se je ob tresljajih malo deformirala, vendar je bila

še vedno primerna za pitje in ni prepuščala vode. Steklenico radenske smo uporabili

namesto stekleničke Flaške, saj je Flaška bistveno dražja kot steklenica Radenske.

Predvidevamo, da so podatki, pridobljeni ob preizkusih s steklenico Radenske, enaki

podatkom, ki bi jih dobili z uporabo stekleničke Flaška (dopuščamo možnost manjših

razlik).



Tabela 6: Primerjava embalaž - plastenka in steklenica

PET plastenka 1,5 litra Steklenica 1 liter

Trdnost originalno zaprte

embalaže z vodo

Plastenka je trdna in je ne

moremo preoblikovati

Steklenica je trdna in je ne

moremo preoblikovati

Trdnost prazne embalaže Plastenko z lahkoto

preoblikujemo

Steklenice zaradi svoje

trdnosti ne moremo

preoblikovati

Prepustnost embalaže Plastenka ne prepušča

tekočine, masti in olja

Steklenica ne prepušča

tekočine, masti in olj

Debelina sten embalaže Glede na steklenico je stena

plastenke ožja

Glede na plastenko je stena

steklenica debelejša

Toplotna obstojnost

(segrevanje embalaže)

Plastenka v 5 sekundah

spremeni obliko, se

preluknja

Steklenica s segrevanjem (2

minute) ne spremeni oblike

Padec z višine prazne

embalaže na betonsko

podlago (2 metra)

Plastenka ne spremeni

oblike

Steklenica se razbije

Padec z višine polne

embalaže na betonsko

podlago (2 metra)


oblike; viden je kot, pod

katerem je padla


Odpornost prazne

embalaže proti udarcem

(udarec s kladivom)

Plastenka spremeni obliko,

vendar je še vedno

uporabna


Odpornost polne embalaže

proti udarcem (udarec s

kladivom)


oblike


Odpornost proti tresljajem Plastenka malo spremeni Steklenica se malo



– polna embalaža (uporaba

stroja za mletje koruze – 1

minuta)

obliko na spodnjem delu,

vidne so odrgnine

deformira, vendar ne

prepušča embalirane vode

Odpornost proti tresljajem

– prazna embalaža

(uporaba stroja za mletje

koruze − 1 minuta)

Na plastenki so vidne

odrgnine

Na steklenici so vidne

odrgnine, vendar je steklo

celo

3.4 Predlogi izboljšav

Zavedamo se, da so plastenke cenejša embalaža z vidika potrošnika. Vendar so iz vidika

podane kritične analize neprimerne za dolgoročno uporabo, prav tako z vidika

okoljskega vpliva, zdravja človeka in ekonomskih stroškov. Ti so s pitjem vode z

domačega vodovoda mnogo manjši.

Zaradi lastnosti plastične embalaže oz. plastenk predlagamo:

• embaliranje naravnih vod in ostalih pijač v stekleno embalažo;

• zmanjšanje uporabe plastenk v industriji;

• zmanjšanje uporabe plastenk med potrošniki, nakup in uporaba plastenk le v

izrednih primerih;

• vračilo plastenk v trgovske centre, menjava plastenke za denar;

• uporaba stiskalnikov za plastenke;

• pravilno in redno ločevanje plastenk in ostale embalaže;

• uživanje vode iz domačega vodovoda;

• uporaba stekleničk za prenašanje vode iz domačega vodovoda.

Embaliranje naravnih vod in ostalih pijač v stekleno embalažo. Embaliranje pijač v

stekleno embalažo bi lahko dolgoročno gledano postalo dobra praksa. Menjava

steklenic v trgovskih centrih bi morala postati navada potrošnikov. Potrebno bi bilo

reklamirati in dodobra pritegniti potrošnikovo pozornost s stekleno embalažo. Kljub

izrabi energijskih virov, ki so potrebni za izdelavo steklenic, bi bilo dolgoročno gledano



(kljub razbitju) racionalno uporabljati samo steklenice. Vendar kljub vsemu uporaba

samo steklene embalaže za embaliranje pijače ne bo nikoli dosežena. Potrošniki smo

namreč tisti, ki kljub zavedanju o neprimernosti plastike zaradi priročnosti ne bomo

nikoli kupovali samo steklene embalaže. Izredni primeri so tisti, ki vsekakor potrošnika

prisilijo k poseganju po bolj praktični embalaži, ki je vsekakor plastika. Vendar za

nakup plastične embalaže ni vedno krivo izredno stanje, tako da predvidevamo, da bi

ostal še vedno zadosten odstotek ljudi, ki bi želeli še vedno kupovati pijače v plastični

embalaži. Odpadkov ob uporabi steklene embalaže ne bi bilo. Razbite steklenice bi

pravilno ločevali in te bi se kasneje reciklirale in postale nove steklenice. Dodaten

strošek ob uporabi steklenic bi predstavljala količina vode, ki bi bila potrebna za pranje

vračljivih steklenic (predvidevamo okoli 3 litre vode na plastenko).

Zmanjšanje uporabe plastenk v industriji. Manjše količine plastenk v industriji bi

pripomogle k zmanjšanju odpadkov, manjši količini odpadnih voda, manjšemu učinku

tople grede … Primer dobre prakse bi bil, da bi polnilci vod lahko letno napolnili samo

določeno količino pollitrskih plastenk embalirane vode. In povečali uporabo večjih

plastenk, recimo 2-litrskih plastenk vode, kar bi pomenilo večje pakiranje, manj

odpadkov, manjšo porabo fosilnih goriv in manjše izpuste. Uporabo 1,5-litrskih

plastenk pa bi ukinili. Domnevamo, da večje plastenke kratkoročno gledano ne bi bile

zanimive za potrošnike. Vendar v dolgoročnem pogledu bi bile ob primernem

reklamiranju in okoljskem ozaveščanju potrošnikov dobro sprejete.

Zmanjšanje uporabe plastenk med potrošniki, nakup in uporaba le v izrednih primerih.

Nakup plastenke naj bo dobra praksa samo v izrednih primerih, med katere prištevamo

suše, poplave, onesnaženje pitne vode, potovanja v eksotične dežele, vojno stanje … V

naštetih primerih je pitje embalirane vode pomembno, saj je voda vir življenja. Pitje

onesnažene vode pa ni primerno ne za nas ljudi ne za živali. Količina popite embalirane

vode se v predelih, kjer so ljudje prizadeti zaradi naravnih katastrof, močno poveča.

Dober primer predstavljajo letošnje poplave na Balkanu, kjer je bila pitna voda

onesnažena in je bila pomoč v obliki embalirane vode (ter v obliki drugih življenjsko

potrebnih dobrin) nujna.

Vračilo plastenk v trgovske centre, menjava plastenke za denar. V primeru, da bi ljudje

za vračilo plastenk v trgovske centre dobili 0,10 EUR po plastenki (pločevinki ali



steklenici), bi verjetno večina ljudi redno vračala embalažo za pijačo v trgovski center

ter bi posledično redno in pravilno ločevala odpadno embalažo. V primeru izračuna, ki

je že prikazan, bi človek z vračilom plastenk lahko letno privarčeval približno 360 EUR.

Predvidevamo, da bi se količina recikliranih plastenk v Sloveniji povečala in posledično

bi bilo manj neprimerno odloženih plastenk, pločevink in steklenic. O primerih dobre

prakse varčevanja plastenk v trgovske centre poročajo iz Hrvaške in Nemčije.

Uporaba stiskalnikov za plastenke. Glede na podatke, ki prikazujejo dejansko stanje o

velikih količinah uporabe plastenk (in težnje po vedno večji uporabi) priporočamo

uporabo stiskalnika za plastenke. Na trgu poznamo ročne in električne stiskalnike

plastenk. Plastenko brez pokrovčka preprosto vstavimo v napravo in, v primeru ročnega

stiskalnika, povlečemo ročico navzdol. Prostornina plastenke se bistveno zmanjša, in

sicer na nekaj centimetrov višine. V primeru električnega stiskalnika vstavimo

plastenko brez pokrovčka v napravo in vključimo napravo. V povprečju lahko v višino

1,5-litrske plastenke zložimo 7 stisnjenih plastenk. Plastenka se namreč zniža, njena

širina pa ostane enaka. Z uporabo stiskalnika za plastenke ne bomo bistveno manj

vplivali na okolje. Manjša bo prostornina plastenk, ki jih bomo pravilno odvrgli. V

primeru, da bi vsa slovenska gospodinjstva uporabljala stiskalnik, bi lahko komunalna

podjetja ob odvozu odpadne plastike odpeljala veliko večjo količino odpadnih plastenk.

S tem bi vplivali na manjši izpust tovornega vozila in na uspešnejšo reciklažo plastenk

(v plastenkah ne bi bilo odpadne tekočine).

Pravilno in redno ločevanje plastenk in ostale embalaže. Ločevanje odpadkov je

ključno pri ohranjanju našega planeta, pa naj govorimo o embalažnih materialih ali

katerem koli drugem odpadku. Potrebno jih je pravilno in redno ločevati. Kljub razviti

in civilizirani družbi odpadki danes predstavljajo problem, ki ga ljudje po našem

mnenju prav gotovo še stoletja ne bodo rešili. V letu 2010 smo Slovenci pravilno

odložili 864.000 ton komunalnih odpadkov (povprečno 422 kilogramov na Slovenca),

od tega 9 % odpadne embalaže, kar znaša 77.760 kilogramov. Pravilno odložene

plastenke in steklenice se reciklirajo in postanejo nov izdelek ter tako ne onesnažujejo

okolja z odpadki. Ob reciklaži je potrebna energija, ki vpliva na ogljični odtis. Ker je

plastenka narejena iz trpežnega materiala, je v naravi njena razgradnja dolgotrajna, zato

mora biti naša okoljevarstvena zavest toliko večja.



Uživanje vode iz domačega vodovoda. Voda iz domačega vodovoda v Sloveniji je pitna

in nadzirana, cena m³ vode stane 0,05347 EUR. Voda, ki od izvira pa do našega doma

priteče, ne vsebuje BPA in antimona, ki ju vsebujejo plastenke, zato je z vidika

zdravega življenja bolj primerna in zdrava za pitje. Pitno vodo doma natočimo v

kozarec ali stekleničko (za lažje prenašanje) in tako ne ustvarimo odpadkov, ne

vplivamo na okolje in ne trošimo naravnih virov. Cenovna razlika je več kot očitna, v

trgovskem centru za pol liter embalirane vode (seveda zraven vode kupimo in plačamo

embalažo) plačamo več kot za 1.000 litrov pitne vode, ki jo natočimo doma. Vodo lahko

doma prenašamo tudi v stekleničkah, ki smo jih pred tem kupili z embalirano vodo,

kajti steklo ne izlužuje snovi v vodo in posledično ne vpliva na zdravje ljudi.

Uporaba stekleničk za prenašanje vode iz domačega vodovoda. Nakup stekleničke za

pitje in prenašanje vode iz domačega vodovoda predstavlja enkraten strošek (nakup).

Kupimo lahko različne modele cenovno ugodnih plastičnih flašk za prenašanje vode

(BPA free), vendar mora biti naša osredotočenost usmerjena k steklu − embalažnem

materialu prihodnosti. BPA free stekleničke v vodo naj ne bi izluževale BPA, vendar ne

smemo pozabiti, da so BPA free stekleničke še vedno plastenke. Vsekakor je bolje piti

vodo iz prave steklene stekleničke, kajti steklo, kot vemo, ne izlužuje snovi in tako

dejansko brez tveganja pijemo vodo iz domačega vodovoda. Dolgoročno gledano

steklenička za pitje vode ne vpliva na naše zdravje in dejansko ne povzroča stroškov ob

rednem pitju vode z vodovoda. Njena slabost je le ta, da se nam ob padcu z višine na

trdo podlago lahko razbije. Z nakupom stekleničke za vodo manj vplivamo na okolje,

kar pomeni manj odpadkov in posledično manjši ogljični odtis.

3.5 Analiza ankete

S pomočjo spletnega portala MojaAnketa.si smo opravili anketo. Anketo je rešilo 112

ljudi, 37 moških in 75 ženk. Starostni razpon je bil med 19 in 67 let, povprečna starost

anketirancev pa 31 let. Starostni razpon je zadovoljiv, saj smo v raziskavo želeli zajeti

populacijo, ki ima večjo kupno moč. Zastavljenih je bilo 10 vprašanj, odgovori nanje pa

so prikazani v obliki vprašanj in odgovorov. Prikazan je prav tako hitri pregled v tabeli:

glej tabelo 7.



Ali pijete vodo iz domačega vodovoda? Med 112 anketiranimi osebami so 104 osebe

odgovorile, da pijejo vodo iz domačega vodovoda, kar predstavlja 92,9 % vseh

anketiranih. Vode iz domačega vodovoda ne pije 8 anketirancev, kar predstavlja 7,1 %

vseh anketiranih.

Ali pijete embalirano naravno izvirsko vodo? Med 112 anketiranimi osebami jih je 76

odgovorilo, da pije embalirano naravno, izvirsko vodo; kar predstavlja 67,9 %

anketirancev. 36 anketirancev ne pije naravne embalirane vode, kar predstavlja 32,1 %

vseh anketiranih.

Kako pogosto kupujete embalirano naravno izvirsko vodo? Med 112 anketiranimi

osebami je najbolj pogost odgovor nekajkrat letno, in sicer je ta odgovor podalo 42

anketirancev, kar predstavlja 37,5 % vseh. Najmanj pogost odgovor je bil povprečno 5-

krat na teden, in sicer so bili taki odgovori štirje, kar predstavlja 3,6 % vseh. 36

anketirancev povprečno 1-krat na teden kupi naravno izvirsko vodo, kar predstavlja

32,1 % vseh anketiranih. 11 anketirancev povprečno 3-krat na teden kupi naravno,

izvirsko vodo, medtem ko 19 anketirancev ne kupuje naravne izvirske embalirane vode,

kar predstavlja 17 % vseh anketiranih.

Kakšna se vam zdi cena embaliranih naravnih, izvirskih vod? Med 112 anketiranimi

osebami je bil z 40 odgovori najbolj pogost odgovor cena je previsoka, kar predstavlja

35,7 % vseh anketiranih. Nihče od anketiranih ni bil mnenja, da ima embalirana naravna

izvirska voda prenizko ceno. Glede primernosti cene embalirane naravne izvirske vode

se strinja 35 anketirancev, kar predstavlja 31,3 % vseh. 21 anketiranih ni pozornih na

ceno ob nakupu naravne embalirane vode, kar predstavlja 18,8 % vseh anketiranih.

Ali pravilno ločujete plastenke? Med 112 anketiranimi je bil z 91 odgovori najbolj

pogost odgovor redno in pravilno ločujem plastenke, kar predstavlja 81,3 % vseh

anketiranih. 3 anketiranci ne ločujejo plastenk od ostalih odpadkov, kar predstavlja 2,7

% vseh. 18 anketirancev občasno ločuje plastenke od ostalih odpadkov, kar predstavlja

16,1 % vseh anketiranih.

Ali po vašem mnenju embalažni materiali plastenk (embalaže za vodo in drugih pijač)

vplivajo na zdravje ljudi? Med 112 anketiranimi osebami je bil z 91 odgovori najbolj



pogost odgovor ja, po mojem mnenju embalažni materiali plastenk vplivajo na zdravje

ljudi, kar predstavlja 64,3 % vseh anketiranih. Trije anketiranci menijo, da embalažni

materiali plastenk ne vplivajo na zdravje ljudi, medtem ko 18 anketiranih ne ve, ali

plastenke negativno vplivajo na zdravje ljudi (ti predstavljajo 20,5 % vseh anketiranih).

Ali uporabljate razne prazne plastenke za prenašanje in pitje vode iz domačega

vodovoda? Med 112 anketiranimi osebami 79 anketiranih uporablja razne prazne

plastenke za prenašanje in pitje vode iz domačega vodovoda, kar znaša 70,5 % vseh. 33

anketiranih ne uporablja raznih praznih plastenk za prenašanje in pitje vode iz

domačega vodovoda, kar predstavlja 29, 5 % vseh anketiranih.

Ali pravilno ločujete steklenice? Med 112 anketiranimi osebami 91 anketirancev redno

in pravilno ločuje steklenice, kar predstavlja 81,3 % vseh anketiranih. Dva anketiranca

ne ločujeta steklenic od ostalih odpadkov, kar predstavlja 1,8 % vseh anketiranih. 19 jih

občasno ločuje steklenice od ostalih odpadkov, kar predstavlja 17 % vseh anketiranih.

Ali poznate slovensko podjetje Flaška d. d., ki proizvaja okolju prijazne stekleničke za

prenašanje vode? Med 112 anketiranimi osebami 67 anketirancev pozna podjetje Flaška

d. d., kar predstavlja 59,8 % vseh anketiranih. 45 anketiranih ne pozna podjetja Flaška

d. d., kar predstavlja 40,2 % vseh anketiranih.

Ali je po vašem mnenju voda iz domačega vodovoda boljša, kakor embalirana naravna

izvirska voda? Med 112 anketiranimi osebami 65 anketiranih misli, da je voda iz

domačega vodovoda boljša od embalirane naravne izvirske vode, kar predstavlja 58 %

anketirancev. 17 anketirancev misli, da je embalirana naravna izvirska voda boljša od

naravne vode iz domačega vodovoda, kar znaša 15,2 % vseh anketiranih. 30

anketirancev ne ve, katera voda je boljša oz. o tem ali nima mnenja. Ti predstavljajo

26,8 % vseh anketiranih.



Tabela 7: Prikaz podatkov, pridobljenih z anketo

Podatki, pridobljeni z anketo

Pitje vode z domačega vodovoda

92,9 % anketirancev pije vodo z domačega vodovoda

Pitje naravne embalirane vode 67,9 % anketirancev pije naravno embalirano vodo

Nakup naravne embalirane vode • 83 % anketiranih kupuje naravno embalirano vodo

• 17 % anketiranih ne kupuje naravne embalirane vode

Cena naravnih embaliranih vod • 35,7 % anketiranih je mnenja, da je naravna embalirana voda predraga

• 31,3 % anketiranih je mnenja, da ima embalirana voda primerno ceno

• 18,8 % anketiranih ni pozornih na ceno

Pravilno ločevanje plastenk • 81,3 % anketiranih redno ločuje plastenke

• 16,1 % anketiranih občasno ločuje plastenke

• 2,7 % anketiranih ne ločuje plastenk

Vpliv plastenk na zdravje človeka

• 64,3 % anketiranih meni, da embalažni materiali plastenk vplivajo na zdravje ljudi

• 20,5 % anketiranih ne pozna vpliva plastenk

• 15 % anketiranih je mnenja, da embalažni materiali ne vplivajo na zdravje ljudi

Uporaba plastenke za prenašanje vode iz vodovoda

• 70,5 % anketiranih uporablja plastenke za prenašanje vode iz vodovoda

• 29,5 % anketiranih ne uporablja plastenke za prenašanje vode iz domačega vodovoda

Pravilno ločevanje steklenic

• 81,3 % anketiranih redno ločuje steklenice

• 17 % anketiranih občasno ločuje steklenice

• 1,8 % anketiranih ne ločuje steklenic

Poznavanje podjetja Flaška d. d. • 59,8 % anketiranih pozna podjetje

• 40,2 % anketiranih ne pozna podjetja

Primerjava vode iz domačega vodovoda z naravno embalirano vodo

• 58 % anketiranim je mnenja, da je boljša voda iz vodovoda

• 15,2 % anketiranih je mnenja, da je boljša embalirana voda

• 26,8 % anketiranih ne ve oz. nima mnenja



Z analizo ankete smo ugotovili, da večina anketiranih oseb pije vodo iz domačega

vodovoda. Kar je primerno in racionalno, saj je voda iz domačega vodovoda primerna

za pitje, ne ustvarja okoljskega odtisa in je cenovno ugodna. Prav tako skoraj polovica

anketiranih oseb pije embalirano naravno,izvirsko vodo. Dobrih 80 % anketirancev tudi

kupuje embalirano vodo redno, in sicer manj kot 5 % (povprečno 5-krat na teden),

vendar skoraj 45 % anketiranih oseb v povprečju tedensko kupuje naravno izvirsko

embalirano vodo. S tem potrjujejo količino popite embalirane vode med Slovenci.

Domnevamo, da se odstopanja med podano količino plastenk ob nakupu in med pitjem

embalirane vode na osebo razlikujejo od odgovorov, pridobljenih v anketi zaradi

različnih navad potrošnikov. Določeni ljudje embalirano naravno vodo kupujejo redno,

medtem ko jo določeni anketirani kupijo le v določenih primerih, tako da ne moremo

točno določiti koliko plastenk (in s kakšno prostornino) določena oseba letno kupi in

kakšne so zaradi tega posledice na okolje. 35 % anketiranih oseb misli, da je cena

naravne, izvirske vode previsoka, 30 % anketiranih pa misli, da je cena primerna. Torej

anketiranci se ne zavedajo, da je embalirana naravna izvirska voda precenjena. Skoraj

vse anketirane osebe pravilno ločujejo plastenke in steklenice (velika večina redno,

določeni samo občasno) od ostalih odpadkov, vendar tudi tukaj se pojavijo izjeme. S

tem pridemo do spoznanja, da so skoraj vse anketirane osebe okoljsko ozaveščene. Po

mnenju dobre polovice anketirancev plastenke negativno vplivajo na zdravje ljudi,

medtem ko je manj kot petina anketiranih oseb mnenja, da plastenke ne vplivajo na

zdravje ljudi. Torej domnevamo, da anketiranci sledijo trendom in vedo, da embalažni

materiali negativno vplivajo na zdravje ljudi. 70 % anketiranih oseb uporablja prazno

plastenko za prenašanje in pitje vode iz domačega vodovoda. Kljub temu, da se

zavedajo, da embalažni materiali vplivajo na zdravje ljudi. Prav tako anketirane osebe

uporabljajo prazne plastenke za prenašanje in pitje vode z domačega vodovoda. Več kot

polovica anketirancev pozna podjetje Flaška d. d. in njihov proizvod − okolju prijazno

stekleničko Flaško. Prav tako več kot polovica anketiranih oseb misli, da je voda iz

domačega vodovoda boljša kakor naravna izvirska embalirana voda. S tem da so

anketiranci mnenja, da je voda iz domačega vodovoda boljša, in da poznajo stekleničko

Flaško, lahko domnevamo, da so ljudje dobro okoljsko ozaveščeni; vendar zaradi

določenih dejavnikov še vedno posegajo po embalirani vodi.

Primerjava pridobljenih podatkov in dejanskega stanja. Na raznih forumih, spletnih

straneh, med pogovorom s prijatelji in znanci pridemo do spoznanja, da večina ljudi pije



vodo iz domačega vodovoda. Prav tako naše spoznanje podkrepi analiza ankete, ki z

92,9 % ustreznih odgovorov potrdi pitje vode z domačega vodovoda. Embalirana

naravna voda je prodajna dobrina, kar dokazuje 67,9 % anketirancev, ki pijejo naravno

izvirsko embalirano vodo. Namreč embalirano vodo je najprej potrebno kupiti. Kot smo

omenili, povprečen Slovenec letno spije 67,1 litra embalirane naravne vode. Podatki so

pravilni, saj EFBW izračuna povprečje. Določena količina Slovencev ne pije

embalirane naravne vode, medtem ko je določena količina Slovencev lahko spije

nadpovprečno. 17 % anketirancev nikoli ne kupuje embalirane vode, medtem ko

preostalih 83 % anketirancev vsaj 1-krat letno kupi naravno embalirano vodo. Za 3,6 %

anketirancev lahko trdimo, da redno (približno 5-krat tedensko) kupujejo embalirano

vodo. Ti podatki zavržejo našo teorijo o nakupu 134 pollitrskih plastenk (oziroma

kombinacijo različnih velikosti plastenk) na posameznega Slovenca, saj določeni

anketiranci nikoli ne kupijo embalirane naravne vode. Prav tako podatki zavržejo teorijo

(Kozorog Blatnik) o porabi litrske plastenke na posameznega Slovenca in posledični

porabi 415.000 sodčkov nafte. Najverjetneje številk o nakupu embalirane vode na

posameznika ne bomo nikoli natančno poznali, saj je nakup embalirane vode različen od

vsakega posameznika. Neki posameznik ne bo nikoli kupil naravne embalirane vode,

medtem ko nekdo drug dnevno kupi več litrov embalirane naravne vode. Podatki

pravijo,, da je embalirana naravna voda 274-krat pa vse do 2695-krat dražja od vode iz

domačega vodovoda, vendar je samo 35,7 % anketirancev mnenja, da ima embalirana

naravna voda previsoko ceno. Domnevamo, da višja cena embalirane vode ne bi

vplivala na manjšo prodajo. Kajti 31,3 % anketirancev je mnenja, da ima naravna

embalirana voda primerno ceno. Tu dodamo še podatek, da 18,8 % anketiranih ni

pozornih na ceno embalirane naravne vode. Torej bi jo najverjetneje kupovali tudi ob

višji ceni, saj ni le cena pomemben faktor nakupa. 81,3 % anketirancev pravilno in

redno ločuje odpadke, medtem ko 16,1 % anketiranih občasno ločuje plastenke, 2,7 %

anketiranih pa ne ločuje plastenk. Iz teh podatkov nam je razvidno, zakaj je na svetu

toliko odpadkov. Res je, da večina anketirancev redno in pravilno ločuje odpadke,

vendar so tudi odstotki, ki prikazujejo občasno ločevanje in neprimerno odlaganje

plastenk. Tudi tukaj predvidevamo, da obstajajo različni ljudje in različne navade.

Oseba, ki redno in pravilno ločuje, lahko kupi veliko manj plastenk kot oseba, ki ne

ločuje plastenk. 64,3 % anketirancev je mnenja, da embalažni materiali vplivajo na

zdravje ljudi. Obstaja namreč veliko člankov in dokumentarcev na temo izluževanja

zdravju nevarnih snovi (BPA in antimon) iz plastenk. Nasprotno pa 15,2 % anketiranih



meni, da embalaža plastenke ne vpliva na vodo in posledično na zdravje ljudi. Najbolj

zanimiv pa je podatek, da 20,5 %, anketirancev ne ve, ali embalažni materiali vplivajo

na embalirano vodo in posledično na zdravje ljudi. 70,5 % anketiranih uporablja prazne

plastenke za prenašanje in pitje vode z domačega vodovoda. 29,5 % anketiranih pa tega

pravilno ne počne, kajti so, kot smo omenili, plastenke slovenskih polnilcev namenjene

za enkratno uporabo. Plastenke,in steklenice redno in pravilno ločuje 81,3 %

anketiranih. Medtem ko 2 anketiranca ne ločujeta steklenic od ostalih odpadkov, 17 %

anketiranih občasno ločuje steklenice od drugih odpadkov. Struktura odgovorov

anketiranih o ločevanju plastenk in stekla od ostalih odpadkov je podobna. Omenimo,

da je steklo okolju manj nevaren odpadek kot plastenka. Plastenka je namreč narejena iz

materiala, ki izlužuje snovi v okolje. Steklenica se prej ali slej razbije in razdrobi v

manjše koščke, ki ne vplivajo na okolje. Plastenka pa je narejena iz bolj odpornega

materiala in, kot smo omenili, se lahko razgrajuje (v oceanu) kar 450 let. 59,8 %

anketiranih pozna podjetje Flaška d. d., medtem ko ostali anketirani ne poznajo

podjetja. Zanimivo je dejstvo, da je steklenička Flaška reklamiran in dobro prodajan

izdelek, zato smo presenečeni nad odstotkom anketirancev, ki ne poznajo podjetja.

Domnevamo, da anketiranci, ki ne poznajo stekleničke Flaška, vedo za katero drugo

stekleničko za prenašanje vode. 58 % anketiranih misli, da je pitna voda iz domačega

vodovoda v primerjavi z embalirano naravno izvirsko vodo boljša. V nasprotju 15,2 %

anketiranih misli, da je boljša embalirana naravna izvirska voda. S tem odgovorom

pridemo do spoznanja, zakaj določena skupina ljudi kupuje embalirano vodo. 26,8 %

anketiranih nima mnenja o tem, katera voda je boljša. Domnevamo, da tudi ta odstotek

ljudi kupuje embalirano naravno izvirsko vodo.



ZAKLJUČEK

V nalogi smo predstavili embalažo, poudarek smo namenili stekleni in plastični

embalaži. Predstavili smo negativne in pozitivne lastnosti teh dveh embalažnih

materialov in prišli do zaključka, da je steklo kljub določenim negativnim lastnostim

najbolj racionalna izbira embalaže za pitje vode. Kritično analizo smo usmerili k težnji

po racionalni uporabi plastenk in tako prišli do spoznanja, da je ima plastična embalaža

velik vpliv na naše zdravje in okolje. Kot posamezniki lahko k problemu prekomernih

odpadkov zaradi plastenk naredimo veliko, če preprosto več ne kupujemo embalirane

vode ali drugih pijač. S tem bomo zmanjšali ogljični odtis in porabo primernih surovin

ter ne bomo škodovali svojemu zdravju.

Zavedati se moramo, da lahko izbiramo, katero vodo bomo pili in prav tako iz česa jo

bomo pili. Steklo je najboljša alternativa za skladiščenje in uživanje vode, kajti

embalirana voda v plastenki je lahko pred nakupom izpostavljena raznim dejavnikom,

ki sporno delujejo na embalažo in posledično na ustekleničeno vodo. Glede na aktiven

način življenja je vodo iz domačega vodovoda danes z lahkoto nositi s seboj. Za

ponovno napolnitev so neustrezne že uporabljene plastenke vode ali soka. Na prodajnih

policah raznih trgovskih centrov lahko namreč kupimo veliko različnih plastenk, ki v

vodo ne prenašajo zdravju nevarnih snovi, vendar ne smemo pozabiti, da gre v tem

primeru še vedno za aktivno uporabo plastike. Najboljša rešitev uporabe steklenice za

večkratno uporabo je vsekakor slovenski proizvod – Flaška. Flaška je steklenica, ki je

zdrava in okolju prijazna. Seveda je uporaba drugih steklenih embalaž za prenašanje in

pitje vode prav tako primerna zaradi lastnosti stekla.

Ocena učinkov

V nalogi smo spoznali negativne lastnosti uporabe plastične embalaže in prišli do

spoznanja, da je voda iz domačega vodovoda okolju in zdravju bolj prijazna in finančno

bolj ugodna. Bisfenol A in antimon sta dejavnika, ki najbolj vplivata na zdravje ljudi, ne

smemo pa pozabiti tudi etikete, lepila in barve, ki so združene skupaj s plastenko.

Stekleničke so primerna rešitev vsakega posameznika, saj z njihovo rabo ne bomo

škodovali sebi ter bomo ohranjali naš planet. Okoljska ozaveščenost je pomembna tema



in je do danes pridobila na svoji teži. Še nekaj desetletij nazaj namreč ni bilo

pomembno, kakšen vpliv je imela embalaža na okolje.

Ocene posameznih učinkov naših predlogov

Embaliranje mineralnih vod in ostalih pijač v stekleno embalažo:

• v primeru, da bi polnilci polnili embalirano vodo (ter ostale pijače) v stekleno

embalažo, bi s strani okoljevarstva naredili velik napredek − manj bi bilo plastične

odpadne embalaže;

• poraba naravnih virov bi bila še vedno izrazita, dodatno bi bila potrebna večja

količina vode, ki bi se uporabljala ob pranju steklenic;

• prav tako bi bil manjši vpliv na zdravje ljudi, saj vemo, da je steklo kot embalažni

material bolj primerno za pitje (brez izluževanja BPA in antimona).

Zmanjšanje uporabe plastenk v industriji:

• v primeru, da bi polnilci imeli določeno količino plastenk, ki bi jih lahko v

določenem obdobju napolnili, bi bilo vsekakor manj plastenk;

• prav tako bi se zmanjšala količina manjših plastenk, če bi imeli določeno

razporeditev glede na količino plastenk;

• posledično manjši vpliv na okolje in manj odpadkov.

Zmanjšanje uporabe plastenk med potrošniki, nakup in uporaba le v izrednih primerih:

• nakup embalirane vode le v nujnih primerih je teorija, ki najverjetneje ne bo nikoli

dosežena;

• embalirana naravna voda je reklamirana in prodajna dobrina, ki po našem mnenju ne

bo izginila iz trgovskih polic;

• posamezniki lahko kupujemo embalirano vodo le v izrednih in nujnih primerih, s

čimer bomo zmanjšali količino odpadkov in manj energije se bo porabilo ob

izdelavi in reciklaži embalaže.

Vračilo plastenk v trgovske centre, menjava plastenke za denar:

• primer dobre prakse, ki ga poznamo že iz drugih držav;



• domnevamo, da bi ljudje sprejeli sistem vračanja plastenk, pločevink in steklenic v

trgovske centre in količina pravilno odloženih plastenk bi se povečala.

Uporaba stiskalnikov plastenk:

• kot smo omenili, s stiskanjem plastenk zmanjšamo njihovo prostornino, saj v višino

1,5-litrske plastenke zložimo 7 plastenk;

• posledično bi bila prostornina odpadkov manjša, v tovornih vozilih za prevažanje

odpadkov bi bilo več prostora, manjša bi bila količina izpustov tovornih vozil in

lažja bi bila reciklaža (praznih plastenk).

Pravilno in redno ločevanje plastenk, kakor tudi ostale embalaže:

• pravilno se reciklira samo 20 % plastike v Sloveniji; če bi prebivalci Slovenije

začeli pravilno ločevati, bi se odstotek pravilno reciklirane plastike povečal;

• menimo, da pravilno in redno ločevanje ni tako zahtevno in je ključ do lepše

prihodnosti našega planeta.

Uživanje vode iz domačega vodovoda:

• v Sloveniji pitje vode iz domačega vodovoda ne predstavlja težav, zato je veliko

bolj zdravo in racionalno piti vodo iz domačega vodovoda;

• s pitjem vode iz vodovoda ne vplivamo na okolje, voda pa je primerna za pitje in

predstavlja minimalen strošek.

Uporaba stekleničk za prenašanje vode iz domačega vodovoda

• prenašanje vode v stekleničkah je racionalno, izdelava stekleničke za prenašanje

vode pa ima manjši vpliv na okolje, ne povzroča kopičenja odpadkov in ne vpliva

negativno na naše zdravje.

Vrednostno povzet celoten učinek. V primeru 50 % polnjenja naravnih vod in ostalih

pijač, ki so sedaj polnjene v plastični embalaži, v stekleno embalažo, bi zmanjšali

količino plastenk za polovico, povečala pa bi se količina steklenic. Preračunano glede

na 1000 litrov (primerjava 1,5-litrske PET plastenke in litrske steklenice) bi bila poraba

fosilnih goriv ob proizvodnji energije in materialov za 866 MJ manjša. Poraba procesne

vode bi bila večja za 1708 litrov in v proizvodnji bi nastalo 103,8002 kilogramov več



odpadkov. Glede na 50 % manjši delež plastenk lahko zagotovimo, da bi bilo manj

nepravilno odvrženih plastenk in s tem manjši vpliv na okolje. Glede na povečano

količino steklenic predvidevamo, da bi se povečala količina nepravilno odloženih

steklenic, ki imajo manjši vpliv na okolje. Prav tako bi se ob manjši količini

uporabljenih plastenk v industriji spremenile količine porabljenih fosilnih goriv ob

proizvodnji energije in materialov, količine procesne vode in odpadkov. Predvidevamo,

da bi se ob vračilu plastenke, steklenice ali pločevinke v trgovski center za 0,10 EUR po

enoti zmanjšala količina nepravilno odložene embalaže za 95 %. Z vračanjem embalaže

bi bil tudi boljši odstotek reciklirane embalaže. V primeru, da bi vsak drugi Slovenec

uporabljal stekleničko za prenašanje vode, bi vsako polnjenje le-te, vplivalo le na

količino iztočene vode (polnjenje in pranje). V domačem gospodinjstvu 1.000 litrov

vode stane 0,05347 EUR, medtem ko za 0,5-litrsko plastenko izvirske vode odštejemo

povprečno 0,35 EUR. Če bi vsak drugi Slovenec uporabljal stekleničko, bi se zmanjšal

odstotek odpadne embalaže, ki sedaj predstavlja 9 % oz. 38 kg. Zmanjšal bi se tudi

vpliv na okolje in poraba virov, ki so dejavni ob izdelavi, polnjenju, transportu in

hlajenju embalirane vode. O natančnih številkah ne moremo govoriti, saj so navade

posameznikov glede nakupa embalirane vode različne.

Pogoji za uvedbo rešitve

Prišli smo do spoznanja, da je plastičnih odpadkov veliko ter da negativno vplivajo na

okolje. Ogrožene so tudi živalske vrste v svetovnih oceanih, ki majhne delce plastike

zamenjujejo za hrano. Tone plastičnih odpadkov po svetu predstavljajo vpadljiv

podatek. V svetu reciklaže in reciklažnih materialov je že sama misel na kupe

nepravilno odložene in reciklirane plastike nemogoča, vendar resnična. V Sloveniji ima

reciklaža odpadkov velik pomen, ne samo plastenk, temveč tudi stekla, papirja,

bioloških odpadkov, baterij … Ekološki otoki so postavljeni že skoraj v vsaki vasi, v

mestih pa je ekoloških otokov lahko tudi več, odvisno od števila prebivalcev. Nekaj več

kot 400 kilogramov je povprečna letna količina odpadkov na Slovenca. Količina je

vsekakor prevelika, zato je pravilno ločevanje odpadkov in reciklaža le-teh pomembna.

Odpadki so ključnega pomena za ljudi, ki pa nikoli ne bodo popolnoma zadovoljno

živeli, to pomeni v družbi brez kupov neprimerno odloženih odpadkov. Saj kot smo



opazili v anketi, večina ljudi pravilno ločuje odpadke, vedno pa se najdejo osebe, ki

nepravilno ločujejo odpadke. Nekateri to počno občasno, drugi ves čas.

Pogoji za prenovo obstoječega stanja so enostavni. Z nakupom okolju in zdravju

prijazne stekleničke Flaška ne škodujemo svojemu zdravju, ne onesnažujemo okolja,

ogljični odtis je minimalen, uporaba naravnih surovin je v primerjavi z vsakodnevno

uporabo plastenk nična. Poznamo tudi druge okolju prijazne stekleničke, ki so enako

primerne za pitje in shranjevanje pitne vode. Nakup mineralne embalirane vode naj bo

odločitev le v nujnih primerih.

Možnost nadaljnjega razvoja

Nadaljnji razvoj stekla ni vprašljiv, saj steklo postaja vse bolj iskan embalažni material

na področju prehrambne, farmacevtske in kozmetične industrije. Ob pogledu petih

razlogov za uporabo stekla, ki so jih navedli prijatelji stekla (Friends of Glass), je tudi

nadaljnja uporaba stekla zagotovljena (»Flaška d. d.– steklenička Flaška«, b. d.):

• steklo spoštuje naravo in ljudi;

• steklo ima stil;

• steklo reciklira način razmišljanja;

• steklo »nazdravlja« našemu zdravju;

• steklo ima 5.000 let izkušenj.

Razvoj področja plastične embalaže še ni končan in verjetno nikoli ne bo, zato lahko na

prodajnih policah pričakujemo vedno nove proizvode z novimi in boljšimi lastnostmi.

Tako je mogoče, da bo tudi pitje vode iz plastenke v prihodnosti varno in racionalno.



LITERATURA IN VIRI

Aralica, A., Bračun, U., Čebela, T., Jerman, B., Kumer, P. & Učakar, U. (2013). Več

prostora za vode. Ljubljana: Društvo za Združene narode za Slovenijo.

Bodi eko – Ekologija in okolje (2011). Najdeno 25. julija 2014 na spletnem naslovu

http://www.bodieko.si/flaska-z-izracunanim-ogljicnim-odtisom

Černe, B. (2010). V ceni izdelka več kot tretjina za embalažo.

EOL, str. 10 in 11.

Embalirana voda [EFBW] (2012). Najdeno 5. septembra 2013 na spletnem naslovu

http://efbw.eu/bwf.php?classement=07

Flaška d.d.– steklenička Flaška (b. d.). Najdeno 8. avgusta 2013 na spletnem naslovu

http://www.flaska.si/

Friends of glass – friend of glass around the world (b. d.). Najdeno 25. julija 2014 na

spletnem naslovu http://www.friendsofglass.com/friends-of-glass-around-the-

world/

Huremović, T. (2008, junij−julij). Embalažni materiali: PET je »in«, a krog ni sklenjen.

EOL, str. 10 in 11.

Jug-Hartman, M. (1997). Naravoslovje s poznavanjem blaga: kemično, tekstilno in

tehnično področje. Ljubljana: DZS.

Kosi, M. (2009, november). Steklo ali plastika.

EOL, str. 12 in 13.

Kondža, B. (2013, 17. april). Sodobna čutarica je do okolja prijaznejša. Slovenske

novice. Najdeno 1. julija 2014 na spletnem naslovu

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/sodobna-cutarica-je-do-okolja-

prijaznejsa

Kozorog Blatnik, T. (2009, 31. avgust). Neprijetna resnica o vodi iz plastenke. Najdeno

19. aprila 2013 na spletnem naslovu http://www.rtvslo.si/okolje/neprijetna-

resnica-o-vodi-iz-plastenke/211153

Kržišnik, M. (b. d.). Otroci debeli zaradi bisfenola A? Najdeno 18. avgusta 2013 na

spletnem naslovu http://www.bibaleze.si/clanek/malcek/otroci-debeli-zaradi-

bisfenola-a.html

Lešnik, A. (2013, 9. februar). Voda je življenje in dobiček? Najdeno 20. maja 2014 na



spletnem naslovu http://www.rtvslo.si/okolje/voda-je-zivljenje-in-

dobicek/302077

Malek, N. & Öri Kuhar, J. (2003). Blago in storitve. Murska Sobota: Ekonomska šola

MS.

Musil, V., Pregrad, B. & Žerjal, B. (1995). Tehnološki sistemi in proizvodi. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor.

Negativni učinek na zdravje ljudi [weareechange] (b. d.). Najdeno 8. maja 2013 na

spletnem naslovu http://wearechange.si/bisfenol-a/

Ogljični odtis [CO2] (b. d.). Najdeno 19. aprila 2013 na spletnem naslovu

http://co2.ctfc.cat/

Ogorelc, A. (1996). Logistika, organiziranje in upravljanje logističnih procesov.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

Onesnaževanje s plastiko [5gyres] (b. d.). Najdeno 8. avgusta 2013 na spletnem naslovu

http://5gyres.org/see_global_research/

Pitna voda [Ministrstvo za zdravstvo RS] (b. d.). Najdeno 8. avgusta 2013 na spletnem

naslovu

http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/javno_zdravje/sektor_za_preventivo_

in_razvoj_javnega_zdravja/okolje_in_zdravje/pitna_voda/

Pivovarna Union d. d. (b. d.). Izvirska voda Zala. Najdeno 19. aprila 2013 na spletnem

naslovu http://www.zala.si/voda_zala

Plastično onesnaževanje [plastic-pollution] (b. d.). Najdeno 8. avgusta 2013 na

spletnem naslovu http://coastalcare.org/2009/11/plastic-pollution/

Plastika [Livesciene] (2012). Najdeno 10. maja 2013 na spletnem naslovu

http://www.livescience.com/32231-does-recycling-plastic-cost-more-than-

making-it.html

Požar, S. (1997). Poznavanje blaga. Ljubljana: Center za tehnološko usposabljanje.

Pregrad, B. (1978a). Nauk o blagu I. Maribor: Založba Obzorja.

Pregrad, B. (1978b). Nauk o blagu II. Maribor: Založba Obzorja.

Radonjič, G. (2008). Embalaža in varstvo okolja: zahvale, trendi in podjetniške

priložnosti Maribor: Založba Pivec.

Reciklaža in zgodovina stekla [Slovenski kemijski portal] (b. d.). Najdeno 17. maja 2013

na spletnem naslovu http://www.kemija.org/index.php/kemija-mainmenu-38/24-

kemijacat/55-reciklaa-in-zgodovina-stekla



Rkman, M. (2007, junij−julij). Varna živila in materiali v stiku z živili.

EO, str. 16.

Smrekar, A. (2006). Zavest ljudi o pitni vodi. Ljubljana: Založba ZRC.

S plastenko na pravi poti [razglej.se] (b. d.). Najdeno 1. julija 2014 na spletnem

naslovu http://www.razglej.se/s-plastenko-na-pravi-poti/

Statistični urad Republike Slovenije. (2011). Evropski teden zmanjšanja odpadkov

2011. Najdeno 13. septembra 2013 na spletnem naslovu

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4347

Suwa Stanojević, M. (2006). Brezalkoholne in alkoholne pijače. Ljubljana: Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

Viler Kovačič, A. (2001). Ravnanje z odpadki. Ljubljana: GV Založba.

Vorina, A. (2010). Poslovna logistika. Ljubljana: Poslovno-komercialna šola Celje.

Združenje polnilcev embaliranih vod [Embalirana voda] (b. d.). Najdeno 2. maja 2013

na spletnem naslovu http://www.voda.si/index.php?param=1

Združenje polnilcev embaliranih vod [Embalirana voda − prodaja] (2012). Najdeno 29.

julija 2014 na spletnem naslovu www.voda.si/dokumenti/prodaja2012.pdf

Zupančič, J. (2013, 9. junij). Že zdaj bi se utapljali v smeteh. Delo. Najdeno 13.

septembra 2013 na spletnem naslovu

http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/ze-zdaj-bi-se-utapljali-v-smeteh.html

Zveza potrošnikov Slovenija (b. d.). Plastika za živila. Najdeno 8. Avgusta 2013 na

spletnem naslovu http://www.zps.si/hrana-in-pijaca/kakovost-zivil/plastika-za-

zivila.html?Itemid=414

Žarnić, R. (2005). Lastnosti gradiv. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo.

PRILOGE

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Anketni vprašalnik ........................................................................................... 1

Priloga 2: Rešen anketni vprašalnik, predstavljen z grafi ................................................. 3

1

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Pozdravljeni.

Sem Petra Lapuh in sem študentka Fakultete za logistiko. V okviru diplomske naloge

želim opraviti krajšo anketo, s katero bi rada ugotovila vaš pogled na pitje izvirske

embalirane vode in pitje vode iz domačega vodovoda; podana pa so tudi vprašanja o

embalaži.

Anketa je popolnoma anonimna in bo služila kot pomoč pri izdelavi diplomske naloge.

Vzela vam bo največ 5 min časa. Prosim, da na podana vprašanja odgovarjate iskreno.

Za pomoč se vam zahvaljujem.

1. Ali pijete vodo iz domačega vodovoda?

− Ja pijem vodo iz domačega vodovoda.

− Ne, ne pijem vode iz domačega vodovoda.

2. Ali pijete embalirano naravno, izvirsko vodo?

− Ja, pijem embalirano naravno, izvirsko vodo.

− Ne, ne pijem embalirane naravne, izvirske vode.

3. Kako pogosto kupujete embalirano naravno izvirsko vodo?

− Povprečno 5-krat na teden.



− Nekajkrat letno.

− Ne kupujem embalirane naravne izvirske vode.

4. Kakšna se vam zdi cena embaliranih naravnih izvirskih vod?

− Cena je primerna.

− Cena je previsoka.

− Cena je prenizka.

− Ne kupujem embaliranih naravnih izvirskih vod in ne poznam cene.

− Ob nakupu naravne izvirske vode ne pogledam cene.

5. Ali pravilno ločujete plastenke?

− Redno in pravilno ločujem plastenke.

− Ne ločujem plastenk od ostalih odpadkov.

− Občasno ločujem plastenke od ostalih odpadkov.

2

6. Ali po vašem mnenju embalažni materiali plastenk (embalaže za vodo in drugih

pijač) vplivajo na zdravje ljudi?

− Ja, po mojem mnenju embalažni materiali plastenk vplivajo na zdravje ljudi.

− Ne, po mojem mnenju embalažni materiali plastenk ne vplivajo na zdravje ljudi.

− Ne vem.

7. Ali uporabljate razne prazne plastenke za prenašanje in pitje vode iz domačega

vodovoda?

− Ja, uporabljam razne prazne plastenke za prenašanje in pitje vode iz domačega

vodovoda.

− Ne, ne uporabljam raznih praznih plastenk za prenašanje in pitje vode iz domačega

vodovoda.

8. Ali pravilno ločujete steklenice?

− Redno in pravilno ločujem steklenice.

− Ne ločujem steklenic od ostalih odpadkov.

− Občasno ločujem steklenice od ostalih odpadkov.

9. Ali poznate slovensko podjetje Flaška d. d., ki proizvaja okolju prijazne stekleničke

za prenašanje vode?

− Poznam podjetje Flaška d. d. in okolju prijazno stekleničko Flaška.

− Ne poznam podjetja Flaška d.d. in okolju prijazne stekleničke Flaška.

10. Ali je po vašem mnenju voda iz domačega vodovoda boljša, kakor embalirana

naravna izvirska voda?

− Voda iz domačega vodovoda je boljša od embalirane naravne izvirske vode.

− Embalirana naravna izvirska voda je boljša od vode iz domačega vodovoda.

− Ne vem, nimam mnenja.

3

Priloga 2: Rešen anketni vprašalnik, predstavljen z grafi

1. Ali pijete vodo iz domačega vodovoda?

2. Ali pijete embalirano naravno izvirsko vodo?

3. Kako pogosto kupujete embalirano naravno izvirsko vodo?

4

4. Kakšna se vam zdi cena embaliranih naravnih izvirskih vod?

5. Ali pravilno ločujete plastenke?

6. Ali po vašem mnenju embalažni materiali plastenk (embalaže za vodo in drugih

pijač) vplivajo na zdravje ljudi?

5

7. Ali uporabljate razne prazne plastenke za prenašanje in pitje vode iz domačega

vodovoda?

8. Ali pravilno ločujete steklenice?

9. Ali poznate slovensko podjetje Flaška d. d., ki proizvaja okolju prijazne

stekleničke za prenašanje vode?

6

10. Ali je po vašem mnenju voda iz domačega vodovoda boljša, kakor embalirana

naravna izvirska voda?

racionalizacija embalaŽe za vodo

Documents