psiholoŠki vplivi na sodniŠke odloČitve v kazenskem · 3 zahvala posebna zahvala gre dr. zlatanu...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

PSIHOLOŠKI VPLIVI NA SODNIŠKE

ODLOČITVE V KAZENSKEM

POSTOPKU

September, 2017 Maja Žarković

2

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

PSIHOLOŠKI VPLIVI NA SODNIŠKE

ODLOČITVE V KAZENSKEM

POSTOPKU

September, 2017 Maja Žarković

Mentor: izr. prof. dr. Zlatan Dežman

3

ZAHVALA

Posebna zahvala gre dr. Zlatanu Dežmanu. Brez Vas zaključno delo gotovo ne bi moglo nastati

v takšni obliki.

Zahvala gre tudi vsem drugim profesorjem, kolegom, prijateljem ter družini, ki so me

vzpodbujali in stali ob strani na poti raziskovanja magistrske naloge ter študijski poti.

4

POVZETEK

PSIHOLOŠKI VPLIVI NA SODNIŠKE ODLOČITVE V KAZENSKEM POSTOPKU

Odločitve sodnikov v kazenskem postopku lahko pomembno vplivajo na življenje

posameznika. Zakon sodniku postavi določene meje, vendar mu hkrati hote ali nehote prepusti

tudi določeno svobodo pri izbiri med možnimi odločitvami. Kljub zakonski ureditvi sodnega

odločanja in visoki strokovni usposobljenosti sodnikov pa prihaja do nekonsistentnih in

nepravičnih sodnih odločitev. Odločanje je namreč človeški proces, v katerem pridejo do izraza

vse človeške mentalne, duhovne in socialne lastnosti. Poleg situacijskih in vrednostnih okvirjev

odločanja h kontekstu odločanja sodijo tudi psihološki in socialni dejavniki odločanja, npr.

utrujenost, čustvena vznemirjenost, pričakovanja in želje izkušnje in znanje, spol, starost,

etična in slojna pripadnost. Visoka kompleksnost odločanja pomeni, da so napake v presojah

odločanja skoraj neizogibne. Pravzaprav se lahko čudimo, kako to, da kljub takšni

kompleksnosti kontekstov odločanja, sodniki praviloma ne delajo velikih napak oz. dosegajo

svoje cilje. Sodniki so tako kot ostali ljudje podvrženi različnim kognitivnim in socialnim

dejavnikom, katerih delovanje je po večini nezavedno. Odločajo kot celostna bitja, z »dušo in

telesom«, s čustvi in razumom, kot člani družbenih celot in ne le kot posamezniki, in prav tako

ne kot neka vrsta avtomati ali računalniki. Vpliva teh dejavnikov se ne da izkoreniniti, lahko

pa zmanjšamo njihov učinek na sodne odločitve z opozarjanjem na njihov obstoj in z

izobraževanjem sodnikov o njihovem delovanju.

Ključne besede: sodnik, kazenski postopek, odločanje, psihološki vpliv, socialna psihologija,

čustva, predsodki, zakonodaja

UDK: 347.962.6 (043.3)

5

SUMMARY

PSYCHOLOGICAL IMPACT ON JUDICIAL DECISIONS IN THE CRIMINAL

PROCEDURE

The decisions of judges in criminal proceedings can have a significant impact on the

individual's life. The law sets a judge to certain limits, but at the same time leaves him with a

certain degree of freedom in choosing between possible choices. Despite the legal order of

judicial decision-making and the high professional qualifications of judges, there are

inconsistent and unfair judgments. Decision making is a human process in which all human

mental, spiritual and social characteristics are expressed. In addition to the situation and value

decision frameworks, the decision-making context also includes psychological and social

factors of decision-making, for example, tiredness, emotional agitation, expectations and

desires experience and knowledge, gender, age, ethical and layered affiliation. The high

complexity of decision-making means that errors in decision-making are almost unavoidable.

In fact, we can wonder how, in spite of the complexity of the contexts of decision-making,

judges generally do not make major mistakes, achieve their goals. Judges, like other people,

are subject to various cognitive and social factors, whose actions are largely unconscious.

They act as integral beings, with "soul and body," with emotions and reason, as members of

the social whole, and not only as individuals, and also not as some kind of machines or

computers. The impact of these factors can not be eradicated, but they can reduce their impact

on judicial decisions by drawing attention to their existence and by educating judges about

their actions.

Key words: judge, criminal procedure, decision-making, psychological impact, social

psychology, emotions, prejudices, legislation

UDK: 347.962.6 (043.3)

6

KAZALO VSEBINE

Vsebina KAZALO VSEBINE ................................................................................................................................. 6

1. UVOD ............................................................................................................................................... 9

2. O ARISTOTLOVI RETORIKI IN NJEN RAZVOJ VSE DO DANES ......................................................... 11

2.1. Aristotlova retorika ........................................................................................................... 11

2.1.1. Pravična in krivična ravnanja ......................................................................................... 12

2.1.2. Sodno govorništvo ......................................................................................................... 12

2.1.3. Dejavniki, ki vplivajo na prepričljivost govora, podoba govornika, razpoloženje,

poslušalstvo ................................................................................................................................... 13

2.1.3.1. Etos ............................................................................................................................ 13

2.1.3.2. Patos .......................................................................................................................... 14

2.1.3.3. Logos ......................................................................................................................... 14

2.1.4. Čustva ............................................................................................................................ 14

2.1.4.1. Jeza ............................................................................................................................ 14

2.1.4.2. Blagost ....................................................................................................................... 15

2.1.4.3. Sram .......................................................................................................................... 15

2.1.4.4. Ljubezen in sovraštvo ................................................................................................ 15

2.1.5. Primernost, skladnost in prepričljivost jezikovnega izraza............................................ 15

2.1.5.1. Splošnosti: sredstva prepričevanja, skupna vsem zvrstem govorništva ................... 15

2.1.5.2. Entimem .................................................................................................................... 16

2.1.5.3. Zavračanje: Različni načini zavračanja ....................................................................... 16

3. ZAKONODAJA ................................................................................................................................ 17

3.1. Odločitve sodišča ........................................................................................................................ 17

3.1.1. Nekonsistentnost sodniških odločitev in diskrecijska pravica pri sprejemanju odločitev v

kazenskem postopku ..................................................................................................................... 17

3.1.2. Načelo pravičnosti ............................................................................................................... 19

3.2. PROTIZAKONITO, PRISTRANSKO IN KRIVIČNO SOJENJE ............................................................. 21

3.2.1. O pojmu pravilnega in izkrivljenega prava .................................................................... 23

3.2.2. 288.člen KZ-1 ................................................................................................................. 24

3.2.2.1. Nomotehnična sprejemljivost določbe 288. člena KZ-1 ................................................... 25

3.2.2.2. Ustavnopravna utemeljenost določbe 288. člena KZ-1 ................................................... 26

3.3. Sodniški mandat ......................................................................................................................... 26

3.3.1. Predlogi izboljšanja stanja v pravosodnem sistemu glede trajnega sodniškega mandata . 28

7

4. TEMELJNI KONCEPTI SOCIALNE PSIHOLOGIJE ............................................................................... 30

4.1. Predsodki ........................................................................................................................... 30

4.2. Stereotipi ........................................................................................................................... 30

4.2.1. Razlika med stereotipi, predsodki in diskriminacijo ...................................................... 31

4.2.2. Rasna in nacionalna stereotipizacija ............................................................................. 33

4.3. Socialne manjšine ....................................................................................................................... 34

4.3.1. Specifični socialni (osebnostni) dejavniki, ki vplivajo na sodno odločanje ......................... 34

4.3.1.1. Videz ................................................................................................................................. 34

4.3.1.2. Spol ................................................................................................................................... 34

4.3.1.2.1. Spol sodnika .................................................................................................................. 34

4.3.1.2.2. Spol obtoženca .............................................................................................................. 34

4.3.1.2.3. Status ............................................................................................................................. 36

4.3.1.2.4. Faktor zavedanja lastne smrti ....................................................................................... 36

5. ČUSTVA IN NJIHOV POMEN ZA PRAVO ......................................................................................... 38

5.1. Kaj so čustva? .................................................................................................................... 38

5.2. Funkcija čustev .................................................................................................................. 40

5.3. Vloga čustev pri sojenju .................................................................................................... 40

5.3.1. Dva pogleda na čustvovanje pri sojenju ............................................................................. 41

5.4. Sodnik in čustva ................................................................................................................. 42

6. KOMUNIKACIJA (diskurz) ............................................................................................................... 45

6.1. Kaj je komuniciranje? ........................................................................................................ 45

6.2. Komunikacija (jezik) v pravu .............................................................................................. 45

6.3 Pomen komunikacije v sodstvu ................................................................................................... 46

6.3.1. Kazenski postopek kot diskurz ............................................................................................ 46

6.3.2. Struktura procesnega diskurza ............................................................................................ 47

6.3.3. Funkcija sodnika kot merilo pravnosti ................................................................................ 48

7. JAVNO MNeNJE IN MEDIJI ............................................................................................................. 50

7.1. Javno mnenje in javni diskurz ............................................................................................ 50

7.1.1. Javno mnenje ................................................................................................................ 50

7.1.2. Pomen in vlogo javnega diskurza v družbi .................................................................... 50

7.2. Punitivnost javnega mnenja .............................................................................................. 51

7.3. Kritike sodstva z vidika javnosti ......................................................................................... 52

7.4. Medijski primeri in raziskave ............................................................................................. 54

7.4.1. Medijske reprezentacije kriminala – študija primera.................................................... 54

8

7.4.2. Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 - raziskava ....................... 55

8. SKLEP ............................................................................................................................................. 57

9. LITERATURA ................................................................................................................................... 59

9

1. UVOD

Kadarkoli razpravljamo o sodnem odločanju, je zmeraj prisotno pričakovanje, da je to odločanje

nepristransko, neodvisno, zakonito, objektivno, racionalno in seveda pošteno.

Za zagotavljanje uresničevanja teh pričakovanj so pomembne pravne določbe, ki urejajo

položaj sodnikov in jim omogočajo, da so pri svojem delu samostojni in pravični. Izhodišča za

delo sodnikov se tako nahajajo že v Ustavi Republike Slovenije, kot temeljnem pravnem in

političnem aktu, v ratificiranih mednarodnih pogodbah in konvencijah, nadalje pa v Zakonu o

delu sodišč, Zakonu o sodniški službi, Zakonu o kazenskem postopku in Kazenskem zakoniku.

Omenjena pravna podlaga postavlja načelo enakosti pred zakonom, načelo neodvisnosti in

zakonitosti ter načelo nepristranskosti za temeljne predpogoje izvrševanja sodne funkcije. Prav

spoštovanje teh načel pomeni večjo stopnjo legitimnosti in zaupanja javnosti v sodstvo, torej

prepričanje, da sodstvo varuje ustavnost, zakonitost in demokracijo.

Zakonitost in legitimnost sodnega odločanja tako temelji na pričakovanjih, da v urejenem

pravnem sistemu sodišča in s tem sodniki ne delajo napak. Taka pričakovanja bi bila utemeljena

le v primeru, če na sodnike gledamo kot visoko strokovno usposobljene stroje in ne kot na ljudi

z osebnimi, psihičnimi in socialnimi značilnostmi, prav tako dojemljivimi za raznovrstne

vplive. Toda sodniki so v prvi vrsti ljudje in že sama narava človekovega odločanja lahko vpliva

na pojav konsistentnih in predvidljivih napak pri odločanju.

Po naravi stvari naj bi sodnik pazil, da njegovo sojenje ni pod vplivom dejavnikov, ki v sojenju

ne sodijo in na njegovo odločanje ne smejo vplivati. Sodnik je pri sojenju, kot običajno rečemo,

vezan na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku, in na veljaven pravni okvir ter njegove bolj

ali manj jasno določene meje. Pri tem svojo nepristranskost utrjuje tako, da, kot na primer

zapoveduje Kodeks sodniške etike Slovenskega sodniškega društva, »... ne dopušča, da bi bilo

sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, ..., ki bi

lahko vplivali na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali bi lahko vzbujale videz takega

neustreznega vpliva.« (op. – kodeks sodniške etike Slovenskega sodniškega društva, čl. III.

Nepristranskost. Neposredno o izročitvi sodnika glej npr. Zakon o kazenskem postopku 39 –

44. člen)

V prvem poglavju bom govorila o Aristotlovi retoriki. Njegova temeljna načela so postala

temelj uspešnih pogajalskih tehnik in strategij prepričevanja. Opisala bom tri dimenzije

prepričevanja: etos, patos in logos ter čustva, ki prav tako vplivajo na prepričevanje.

Zakonodaji in odločitvam sodišč je namenjeno drugo poglavje. V tem poglavju bom opisala

kakšne so naloge sodnika, da pravo interpretira in ga aplicira v družbo. Poiskati mora torej

dejstva, ki so pravno relevantna. V tem poglavju se bom dotaknila tudi 288. člena KZ-1, ki

določa kazensko odgovornost sodnika za „izkrivljeno pravo“ ter sodniškega mandata, ki je v

zadnjem času deležen veliko kritik s strani laične javnosti, stroke in politike.

Temelje koncepte socialne psihologije sem predstavila v tretjem poglavju, kjer sem se bolj

podrobno posvetila predsodkom, stereotipom ter socialnim manjšinam.

Emocijam oz čustvom v zvezi s sodnimi odločitvami sem namenila četrto poglavje imajo

namreč mnogo stičnih točk s kazenskim pravom. Njihovega pomena na področjih, ki

10

vsakodnevno prežemajo delovanje kazenskega pravosodja, v nobenem primeru ne gre zanikati,

zato sem raziskala to področje na visoki ravni, kot si jo zasluži.

V šestem poglavju sem namenila nekaj pozornosti tudi komunikaciji, ki je prav tako pomembna

v sodstvu. Jezik je ključno orodje prava.

V zadnjem, torej sedmem poglavju sem se dotaknila teme javnega mnenja in vpliva medijev na

sodniška odločanja. Med odločitvami sodišča in pričakovanji zainteresirane javnosti namreč

velikokrat pride do razhajanj predvsem glede na izid kazenskih postopkov v odmevnih zadevah.

Za takšno stanje naj bi bili zlasti odgovorni sodniki, ki so po takšni presoji nestrokovni in

premalo prizadevni.

Ker sodniške odločitve lahko pomembno vplivajo na življenje posameznika, je zagotavljanje

načela nepristranskosti in neodvisnosti v sodnih postopkih nujna. Torej je nujno tudi

poznavanje tistih psiholoških dejavnikov, ki to načelo ogrožajo. V svojem magistrskem delu

bom zato analizirala povezavo med pravom in sodnikom na eni ter psihologijo na drugi strani.

Skušala bom izpostaviti predvsem tiste vidike, katerih razumevanje bi lahko pripomoglo k bolj

konsistentnemu sodnemu odločanju.

11

2. O ARISTOTLOVI RETORIKI IN NJEN RAZVOJ VSE DO

DANES

2.1. Aristotlova retorika

V Aristotlevem času je bilo za prebivalce Aten učenje npr. retorike nekaj , kar bi danes dejali

„must do“. V bistvu je prva res odmevna in konsistentna knjiga o retoriki prav Aristotleva

Retorika. Zanimivo je, da so temeljna načela, ki jih je zapisal velik filozof, postala temelj

uspešnih pogajalskih tehnik, strategij prepričevanja in na koncu tudi temeljna načela v skupnem

sklopu – karizmi.

Aristotel nas uči, da je retorika umetnost, h kateri je mogoče pristopiti sistematično, skozi

natančno določeno zaporedje. To je njegov, mogoče, celo najbolj slaven prispevek k

razumevanju in učenju. Karizma pa je osvetlitev treh znamenitih dimenzij prepričevanja: etos,

patos in logos. Trdil je, da so najbolj vplivne (učinkovite) poteze prepričevanja vedno usklajene

skozi vse tri omenjene vidike, ki dobesedno zabetonirajo pot k uspehu.1

Retorika je veščina prepričevanja z besedo oz. govorom v javnosti na sodiščih, na političnih

zborovanjih ali ob pomembnih dogodkih in praznovanjih.2

Časa nastanka Retorike ni mogoče zanesljivo določiti. Delo je nastalo nekje med letoma 367 -

323 pr. Kr.

Aristotel obravnava tri notranja sredstva prepričevanja, ki izhajajo iz govorniške veščine in se

med seboj razlikujejo po tem ali se namen prepričevanja doseže:

- z zadevo samo (tj. s pomočjo argumentov)

- z nastopom govornika

- z vplivanjem na osebo, na katero je govor naslovljen (skozi poslušalca)

To so trije dejavniki, od katerih je odvisna prepričevalna zmožnost govorca. Z zadevo samo je

mogoče prepričati, če jo je mogoče z argumentacijo (logos) dokazati, tj. če dokažemo, da nekaj

je ali ni, da zadeva obstaja ali ne obstaja, da drži ali ne drži. Argumentacija je dveh vrst:

induktivna in deduktivna. Skozi govornika je mogoče prepričati, če je govornik verodostojna

oseba, ki vzpodbuja zaupanje, oz. če ga štejemo za tako osebo (etos). Zato mora govoriti tako,

da daje vtis verodostojnosti. Oblikovati pa ga morajo pametnost (tj. praktična modrost), vrlina

in dobrohotnost. S pomočjo poslušalca je mogoče prepričati , če je v takem ali drugačnem

čustvenem stanju oz. če je pod vplivom takega ali drugačnega čustva. Govorni mora poznati

čustva: kaj so, kaj jih vzpodbuja, kaj so vzroki zanje, kakšni so ljudje v nekem čustvenem stanju

in kako se vedejo, kajti čustva imajo moč, da spreminjajo naše sodbe oziroma odločitve.3

1 Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana, 2013

2 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 23 3 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 38

12

2.1.1. Pravična in krivična ravnanja

Pravično in krivično sta glede na dva zakona opredeljena na dva načina. Ko pravim zakon,

imam v mislih po eni strani posebni zakon, po drugi strani pa splošni zakon. Posebni zakon je

tisti, ki ga skupnosti določajo same zase in ta je lahko napisan ali nenapisan. Splošni zakon pa

je naraven. Obstaja namreč splošno naravno načelo pravičnega in krivičnega, ki ga nekako

slutijo vsi ljudje, četudi niso med seboj povezani v nobeno skupnost, niti nimajo sklenjenega

sporazuma. Očitno o tem govori Sofoklova Antigona, ko pravi, da je bilo pravično pokopati

Polinejka, čeprav je bilo prepovedano, ker je to pravično po naravi. In nanj se sklicuje tudi

Empedokles, ko govori o tem, da je prepovedano ubiti živo bitje, kajti to ni za ene pravično, za

druge pa nepravično. Enako pravi tudi Alkidamant v Mesenijskem govoru: Bogovi so vse ljudi

pustili svobodne; narava nobenega človeka ni naredila za sužnja.4

2.1.2. Sodno govorništvo

Zunanjih sredstev prepričevanja je pet vrst. Te so: zakon, priče, sporazumi, z mučenjem

pridobljena priznanja, prisege. Vsa so značilna za sodno govorništvo.

Jasno je, da se je v primeru, ko napisani zakon nasprotuje zadevi, ki jo zastopamo, treba zateči

k splošnemu zakonu ter razlogom, ki bolj temeljijo na dobrohotnosti in pravičnosti.

Potrebno je povedati, da ustaljena formula » soditi po svoji najboljši presoji« pomeni, da se

pisanih zakonov ni treba togo držati; da dobrohotnost vedno obstaja in da se nikoli ne spreminja,

prav tako tudi ne splošni zakon ( ta je namreč v sladu z naravo). Napisani zakoni pa se pogosto

spreminjajo. Iz tega izhaja misel, zapisana v Sofoklovi Antigoni; Antigona se namreč brani, da

je brata sicer pokopala v nasprotju s Kreontovim zakonom, vendar pa ne v nasprotju z

nenapisanim zakonom. 5

Pravično je nekaj resničnega in koristnega, tisto kar je videti pravično, pa ne, zato tudi napisan

zakon ni nekaj resničnega in koristnega, kajti ne opravlja vedno funkcije zakona. V tem primeru

bi lahko rekli, da je sodnik kakor preizkuševalec srebra, da ločuje potvorjeno pravico od

resnične pravice. Pa tudi, da je za nravstveno boljšega moža značilno, da se raje drži

nenapisanih zakonov in da jim ostaja zvest. Treba je tudi preveriti ali je zakon kje v nasprotju

s kakim priznanim zakonom ali celo sam s sabo. Tako na primer včasih en zakon veleva, da so

vsi sklenjeni sporazumi pravno obvezujoči, drugi zakon pa prepoveduje sklepanje sporazumov

v nasprotju z zakonom. In če je dvoumen, tako da ga je mogoče različno tolmačiti, je treba biti

pozoren kateremu od obeh vodil bo bolj ustrezal, ali pravici ali koristi, nato pa ga je treba

uporabiti. In če razmere , za katere je bil izdan, niso več enake, zakon pa ostaja še naprej v

veljavi, je treba to poskusiti, to razjasniti in se s to utemeljitvijo bojevati proti zakonu. 6

Če v sporu udeležena stranka nima prič, ki bi potrdile pričevanje je treba soditi na podlagi

verjetnega, in to pomeni ustaljena formula »po svoji najboljši presoji«7

4 Povzeto po Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana,

2011 5 Glej Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011 6 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 181-

183 7 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 186

13

V sporu udeležene stranke lahko sklepajo sporazume, ki so veljavni in primerljivi z zakonom.

Ampak sodnik je delivec pravice , torej se mu ni treba ozirati na vsebino sporazuma, ampak na

to kaj je pravičnejše.8

Z mučenjem pridobljena priznanja so vrsta pričevanja, ki daje vtis verodostojnosti, ker

vključuje neko prisilo. Ljudje pod prisilo namreč nič manj ne lažejo, kot govorijo resnico, drugi

pa se zlahka zlažejo, da bi se mučenje hitreje končalo. Priznanja pridobljena z mučenjem niso

resnična, kajti mnogi topoglavci, tisti, ki imajo kot kamen trdo kožo in tisti, ki so v duši močni,

plemenito prenašajo mučenje, strahopetci in previdneži pa so pogumni, dokler ne zagledajo

mučilnih priprav, tako da z mučenjem pridobljena priznanja niso prav nič verodostojna.9

Sodniki v sporih ukrepajo skladno z zakoni pod prisego. In sodnikom je treba reči tudi: »od vas

zahtevajo, da se pri razsojanju držite tega, kar ste prisegli, sami se pa danih priseg ne držijo.«10

2.1.3. Dejavniki, ki vplivajo na prepričljivost govora, podoba govornika,

razpoloženje, poslušalstvo

2.1.3.1. Etos

Etos se nanaša na osebnostne lastnosti posameznika. Aristotel je verjel, da občinstvo lahko

prepriča le nekdo, ki je kredibilen. Po njegovem enostavno, dobrim ljudem raje in močneje

verjamemo.“ Dejal pa je tudi, da, etos ni niti stvar niti kvaliteta, temveč interpretacija, ki je

rezultat interakcije med govorcem in občinstvom.“ Etos torej vključuje stvari kot je oblika

telesa, višina, gibanje, oblačenje, osebna urejenost, ugled, vokalne kvalitete, izbira besed,

očesni stik, iskrenost, zaupanje, izkušnje... Gre za to, kako posameznika dojema njegovo okolje

oz. občinstvo. Aristotel je bil celo prepričan, da je etos najmočnejši del prepričevanja. In resnici

na ljubo je znanost njegove trditve tudi dokazala.11 Kot primer naj omenim študijo, ki sta jo

l.1951 izvedla Hovland in Weiss in kjer sta študentom predala sporočilo. To je bilo sicer v vseh

drugih pogledih popolnoma identično, a se je razlikovalo glede na kredibilnost vira. Rezultat je

nedvoumno pokazal, da je visoko kredibilni vir povzročil številne spremembe mnenj študentov,

medtem ko jih nekredibilni vir ni. Polovica študentov je dobila sporočilo iz znanstvenega

časopisa, polovica pa iz revije. Vsebina sporočila je bila identična. ( raziskava glede spanja)

Študentje, ki so pridobili sporočilo iz bolj kredibilnega vira so dali večinoma boljša mnenja o

odobritvi raziskave, medtem ko so študentje, ki so se seznanili z enako raziskavo v manj

kredibilnem viru niso imeli tako pozitivnega mnenja. Nato so po mesecu dni študentje ponovno

dobili vprašalnik. Pokazalo se je, da so študentje, ki so imeli visoko kredibilni vir večinoma

spremenili svoje mnenje, iz tega sledi, da so pozabili na kredibilnost. Tako pridemo do

zaključka, da je vsebina komunikacija naučena in sčasoma pozabljena oz. se mnenja

spreminjajo skozi čas, namreč kredibilnost vira je bila pozabljena. 12

8 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 187 9 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 188 10 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.

190 11 Več o tem Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana,

2011 12 Hovland, C. I., & Weiss, W., The Influence of Source Credibility on Communication Effectiveness, Public

Opinion Quarterly, 1951, 15, 635-650

14

2.1.3.2. Patos

Patos je v bistvu psihološko stanje občinstva. Ne glede ali gre za občinstvo v gledališču,

avditoriju ipd. ali pa zgolj za druge udeležence slavnostnega sprejema, psihološko stanje

poslušalca lahko odločilno vpliva na izzid kakršnihkoli poizkusov prepričevanja. Aristotel je

celo dejal, da naša presoja v trenutkih, ko smo zadovoljni in prijateljsko razpoloženi do vira

sporočila, ni enaka kot takrat, ko trpimo ali smo sovražno nastrojeni. Kadar razmišljamo o

patosu, moramo upoštevati tako posameznikovo trenutno stanje duha, kot tudi njegovo želeno

stanje. Ko ugotovimo razliko med omenjenimi stanji, lahko to razumevanje razlike uporabimo

sebi v prid. S tem, ko sogovornikom pomagamo, da uvidijo poti iz obstoječega v želeno stanje,

jih lahko prepričamo v karkoli želimo.13

2.1.3.3. Logos

Logos je vsebina sporočila oz. notranja logika, ki zagotavlja verodostojnost (dokaz) našega

sporočila. Aristotel je seveda verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo

odločitve na podlagi smiselnosti. Ta dimenzija torej omogoča občinstvu, da naše sporočilo

dojema kot prepričljivo.14

2.1.4. Čustva

Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje s tem, da se spreminjajo, razlikujejo v svojih sodbah,

spremljata pa jih bolečina in užitek, npr. jeza, sočutje, strah in vsa druga tovrstna čustva, ter

njihova nasprotja.

Tisti, ki je obtožencu v sodnem procesu prijateljsko naklonjen, meni, ali da obtoženčevo

ravnanje ni krivično ali da je njegovo krivično dejanje neznatno, tistemu, ki ga sovraži, pa ravno

nasprotno.15

2.1.4.1. Jeza

Jeza je opredeljena z bolečino pospremljena težnja po očitnem maščevanju zaradi očitnega

omalovaževanja do nekega posameznika ali do koga izmed njegovih bližnjih, in sicer kadar je

omalovaževanje neupravičeno. Spremlja jo hkrati tudi neki užitek, ker misli ljudi obseda

maščevanje.16

Ljudje se jezijo, kadar jih kaj muči, če kdo koga neposredno ovira v čemerkoli.17

Govornik mora z govorom v poslušalcih vzpodbuditi takšno stanje, v kakršnem so jezljivi

ljudje, nasprotnike pa mora prikazati kot krivce za takšne stvari, nad katerimi se ljudje jezijo,

in kot takšne osebe, na kakršne se jezijo.

13 Povzeto po: Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana, 2013 14 Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana, 2013 15 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.

196-197 16 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.


201

15

2.1.4.2. Blagost

Blažitev je opredeljena kot poleganje in pomirjanje jeze. Ljudje so blagi, kadar je njihovo stanje

nasprotno jezi, npr. kadar jim gre dobro, ob uspehu…18

Govorniki, ki želijo pri poslušalcih dosegati občutje blagosti; v njih samih morajo vzpodbujati

takšno čustveno stanje, tiste na katere se jezijo pa morajo predstavljati kot osebe, ki se jih je

treba bati ali kot osebe, vredne, da pred njimi občutimo sram, ali kot osebe, ki so jim izkazale

svojo naklonjenost, ali kot osebe, ki so nekaj storile proti svoji volji, ali kot osebe, ki nadvse

obžalujejo to, kar so storile.19

2.1.4.3. Sram

Sram je opredeljen kot neka bolečina ali vznemirjenost glede bodisi sedanjih bodisi preteklih

bodisi prihodnjih oblik zla, za katera se zdi, da prinašajo izgubo ugleda.20

Sram se najbolj občuti v javnosti. Občutijo ga najbolj tisti,, ki se jim obeta, da se bodo morali

pred očmi javnosti družiti s temi, ki vedo za njihove prestopke.21

2.1.4.4. Ljubezen in sovraštvo

Pojem imeti rad je je opredeljen kot, hoteti za nekoga tisto, kar človek šteje za dobro in sicer

zaradi te osebe, ne zaradi sebe, ter se truditi, da mu to po svojih močeh priskrbi.22

Dejavniki, ki sprožajo sovražnost, so jeza, zasramovanje in obrekovanje. Jeza je stremljenje za

bolečino, sovraštvo pa stremljenje za zlom, kajti tisti, ki se jezi, hoče, da žrtev njegove jeze

občuti jezo, tistemu, ki sovraži pa je vseeno. V tistem, ki se jezi, se lahko ob številnih dogodkih

vzpodbudi sočutje, v tistem, ki sovraži, pa od prav nobenem, kajti kdor se jezi, hoče, da bi tudi

tisti na katerega se jezi, doživel enako trpljenje, kdor sovraži, pa hoče, da osovraženi nebi

obstajal.23

2.1.5. Primernost, skladnost in prepričljivost jezikovnega izraza

2.1.5.1. Splošnosti: sredstva prepričevanja, skupna vsem zvrstem govorništva

Ker je raba prepričljivih govorov usmerjena na sodbo - o stvareh, ki jih vemo in o katerih smo

že podali sodbo, namreč ni treba več govoriti -, za sodbo pa gre, če se kdo z rabo govora obrača

na posameznika in ga k nečemu spodbuja ali od česa odvrača, kot na primer počnejo tisti, ki

svetujejo ali prepričujejo – posameznik namreč ni nič manj kot sodnik, kajti sodnik je preprosto

povedano tisti, ki ga je treba prepričati – podobno velja, če kdo z govorom nastopa proti

18 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.

207 19 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.





215

16

nasprotnikom ali proti neki domnevi, nujno je namreč z govorom izničiti nasprotne utemeljitve,

proti katerim govornik nastopa, kakor da so njegov nasprotnik v procesu.24

2.1.5.2. Entimem

Entimem je silogizem. Zato morajo govorniki govoriti ne na podlagi mnenj vseh, ampak na

podlagi mnenj določene skupine, na primer na podlagi mnenj sodnikov ali tistih, katerih mnenje

ti odobravajo in za to dejstvo se prav zato, ker je tako, zdi, da je jasno vsem ali večini; in sklepe

je treba izpeljevati ne samo iz nujnih premis, ampak tudi iz tistih, ki večinoma držijo.

Kot prvo je treba razumeti, da je treba o tisti zadevi, o kateri je treba govoriti in izpeljati

silogizme, najsi gre za politični ali katerikoli drug silogizem poznati z zadevo povezana dejstva,

bodisi vsa bodisi nekatera. Če namreč človek ne pozna nobenega dejstva, ne more iz ničesar

izpeljevati sklepov.25

Od vseh silogizmov največ obravnavanja požanjejo tisti, ki jih poslušalci predvidijo že na

začetku. Ampak ne zato, ker bi bili ti silogizmi površni, temveč zato, ker so poslušalci veseli

sami zase, da so vnaprej predvideli zaključek.26

2.1.5.3. Zavračanje: Različni načini zavračanja

Tisti, ki se zagovarja ima vedno prednost pred tistim, ki obtožuje, in sicer zaradi napačnega

sklepa. Ker namreč tožnik podaja dokaze s pomočjo verjetnega in ker ni isto zavrniti ali da

argument ni verjeten ali da ni nujen, ugovora pa je vedno deležno tisto, kar se dogaja večinoma.

Sicer tisto, kar se dogaja večinoma, ne bi bilo obenem tudi verjetno, ampak nekaj, kar se dogaja

vedno in kar je nujno. Sodnik pa meni, da če se entimem zavrne na ta način, zadeva ali ni

verjetna ali da on sam ne sme soditi o njej, in izpeljuje, napačen sklep. Ne sme namreč soditi

samo na podlagi nujnih argumentov, ampak tudi na podlagi verjetnih. To pomeni »razsojati po

svoji najboljši presoji«. Zato ni dovolj, če se zavrne argument z utemeljitvijo, da ni nujen,

ampak ga je treba zavračati z utemeljitvijo, da ni verjeten. To pa bo doseženo, če bo ugovor

temeljil na tem, kar se večinoma dogaja.27

Vsi ljudje se namreč pustijo prepričati, ali zato ker so sami kot sodniki pod določenim vtisom,

ali zato, ker domnevajo, da imajo govorniki določene značajske lastnosti, ali zato, ker je bilo

nekaj dokazano.28

24 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.





329

17

3. ZAKONODAJA

3.1. Odločitve sodišča

V formalnem pogledu sodno funkcijo opravljajo sodni organi. V materialnem pogledu pa je

funkcija sodstva predvsem v tem, da v konkretnem primeru kršitve nekega predpisa določi,

kateri predpis velja za ta primer. Primerja dejansko stanje z normo in aplicira zakon. Ne gre

zgolj za razsojanje v sporu temveč tudi za to, da državna oblast na ta način posega v

najpomembnejše interese posameznika in v njegove pravice in svoboščine. Njene odločitve so

dokončne, pri uporabi zakona je popolnoma samostojna in neodvisna od političnih odločitev.

Sodno funkcijo izvajajo sodniki, organizirana pa je preko sodišč. 29

3.1.1. Nekonsistentnost sodniških odločitev in diskrecijska pravica pri

sprejemanju odločitev v kazenskem postopku

Kdor nikdar ni bil sodnik, si dejansko težko predstavlja sodniško delo. Naš zakon pravi, da

mora biti sodnik prepričan, preden razsodi. Ne gre za lahke odločitve. Težja kot je zadeva, težja

je odločitev. Pravila na abstraktni ravni so razumljiva in jasna, a v stiku z dejanskim se vedno

postavi vprašanje, ali ta pravila veljajo tudi v tem konkretnem primeru. Če ne bi bilo tako,

kazenski postopek ne bi bil tako težak.30

Pravo odraža vrednote neke družbe v določenem časovnem obdobju in regulira odnose med

ljudmi. Naloga sodnika je, da pravo interpretira in ga aplicira v družbo. Pravna pravila so

splošna in abstraktna, ker je nemogoče predvideti vsako možno nastalo situacijo. Sodnik zato

pri svoji presoji vedno izhaja iz konkretnega primera, ob katerem išče ustrezno pravno pravilo.

Poiskati mora torej dejstva, ki so pravno relevantna. V tem pogledu sodnik predstavlja most

med pravom in spreminjajočim se življenjem.31 Pri tem ustvarjalnem dejanju povezovanja

pravnega in dejanskega stanja, pa zaradi narave predmeta, o katerem se odloča, sodnik ne more

biti nikoli zagotovo prepričan v pravilnost svoje odločitve. Sodniki namreč odločajo o

edinstvenih dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti na podlagi večjega ali manjšega števila

dokazov. Zato mnoge odločitve temeljijo zgolj na določeni verjetnosti preteklih dogodkov. 32

Sodniki s svojimi odločitvami oz. sodbami pravo tudi ustvarjajo. Če je tako, potem pravo

ustvarja sodna praksa. Toda v kazenskem postopku je kreativnost sodišč zelo omejena. Za

kazensko pravo namreč velja načelo »nullum crimen nulla poena sine lege praevia«, kar

pomeni, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in

ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. To načelo izhaja iz načela zakonitosti.33 Pri

določanju kazni morajo biti tako nujno upoštevana zakonsko določena merila, kot so vrsta

kaznivega dejanja, teža storjenega dejanja, storilčeva krivda, življenjske okoliščine obtoženca,

29 Kaučič, Grad, Ustavna ureditev Slovenije, Gv Založba, Ljubljana, 2001, str. 286 30 Povzeto po: Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju, Ljubljana,

22.3.2013 31 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,

diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 32 Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek, Ljubljana 57, 2006/4,

str 317-330 33 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,

diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011

18

motivi, ipd.. Kljub temu pa se kreativna vloga sodnika najbolje odraža prav skozi njegovo

diskrecijsko pravico pri odmeri kazenske sankcije ter pri prosti presoji dokaznega gradiva.34

Diskrecijska pravica pomeni pravico državnega organa (v našem primeru sodišča), da v

primerih, ko ni mogoče vnaprej predvidevati vseh pravno pomembnih dejanskih okoliščin, sam

presodi katera rešitev najbolj ustreza pravno zavarovanemu javnemu interesu, glede na

značilnosti konkretnega primera. Diskrecijska pravica sodnika ni absolutna, temveč se izvaja v

okvirih in omejitvah zakona. Značilnosti prostega preudarka so zlasti, da ima organ, ki odloča,

na izbiro dve ali več možnosti ali več alternativ. Prosti preudarek ali diskrecija je samo pri

uporabi materialnega prava, nikakor pa ne pri postopkovni zadevah.35

Sodišče mora svojo prosto presojo izoblikovati na podlagi ocene dokazov, ki mora biti logična,

izkustveno sprejemljiva in jo je mogoče preveriti. Odločitev sodišča mora biti obrazložena.

Sodišče mora navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazna ali nedokazna in

iz katerih razlogov. Obrazložitev je sredstvo, ki varuje pred samovoljo, diskrecionalnostjo in

arbitrarnostjo. Pri tem velja pravilo »in dubio pro reo« , ki pomeni, da se mora v dvomljivih

procesnih situacijah, premalo zanesljiva dokazana dejstva, ki naj bi obdolženca obremenjevala,

šteti za neobstoječa. Prosta presoja dokazov pomeni, da sodnik ocenjuje izvedene dokaze v

skladu s svojo logično in psihološko analizo, pri čemer ni vezan z nobenimi zakonskimi pravili

o tem, kako naj presoja njihovo dokazno vrednost.36 Sodišče se tako po načelu proste presoje

dokazov odloča, ali se lahko neko dejstvo na podlagi izvedenih dokazov šteje za resnično ali

ne. Sodišča so torej zavezana pravilom razumnega sklepanja, ki so v danem zgodovinskem

trenutku splošno sprejeta v družbi. Odločitev sodišča mora temeljiti na racionalni presoji

dokazov, kar pomeni, da morajo biti sporna dejstva dokazana do določene verjetnosti na podlagi

previdnega in racionalnega tehtanja dokazov, ki so obenem relevantni in zanesljivi.37

Eden izmed najbolj očitnih problemov sodne odmere kazni je njena neenakost. Temeljni princip

kaznovalne politike je namreč, naj bodo enaki primeri enako obravnavani. Vendar prihaja v

praksi do neopravičenih razlik med izrečenimi sankcijami za podobne primere. Raziskave so

pokazale, da obstajajo celo velike regionalne razlike med izrečenimi sankcijami. Vzrok je

različno represivna klima na posameznih področjih. Pri tem je pri vprašanju neenakosti

potrebno upoštevati tudi, da je sojenje sodni proces vrednotenja in zato nastopa kot pomemben

dejavnik sodnik. Zato za sodno odmero kazni številni strokovnjaki pravijo, da je iracionalna,

da temelji na občutkih sodnika, ki šele potem, ko je kazen iracionalno odmerjena, skuša zanjo

najti opravičila v okviru pravil in določb svoje stroke.38

Diskrecijska pravica je tako pri sodni odmeri kazni dvorezen meč. Sodniku dopušča, da v skladu

z individualizacijo kazni slednjo prikroji oz. izreče primerno kazen, ki ustreza storjenemu

zločinu ter storilcu, hkrati pa predstavlja nevarno področje za potencialne vplive t.i »extra

34 Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek, Ljubljana 57, 2006/4,


diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 36 Dežman, Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003 37 Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek, Ljubljana 57, 2006/4,



19

legal« faktorjev oz. zunaj pravnih faktorjev. Gre za faktorje, ki vplivajo na odločitve sodnikov,

pa niso zakonsko določeni in katerih vplivov na odločanje se tisti, ki odloča, niti ne zaveda.

Sporer in Goodman-Delahunty jih delita na tradicionalne (rasa, spol, etnična pripadnost) in

netradicionalne (posledice, ki jih ima zločin, okoliščine zločina in odmevnost dogodka).39

Ainsworth pa med »extra legal« faktorje prišteva videz obdolženca (atraktivnost), raso, spol in

socialno ekonomski status obdolženca, izobrazbo sodnika, politično orientacijo sodnika ter

videz in status žrtve. Na podlagi slednjega ni neverjetno, da prihaja do nekonsistentnega

kaznovanja. Tudi če bi lahko identificirali vse faktorje, ki potencialno lahko vplivajo na

sprejemanje kazenskih odločitev, bi še vedno lahko protislovja nastala kot posledica

pomembnosti posameznih faktorjev posameznim sodnikom. Problem nastaja pri tem, da

sodniki dajejo različne vrednosti posameznim argumentom. Nikjer ni zapisano kako naj

posamezen argument vrednotijo in kateri je najpomembnejši. 40

3.1.2. Načelo pravičnosti

Nemški pravni filozof Gustav Radbruch je zapisal »pravo je volja do pravičnosti. Pravičnost

pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z isto mero«.41

Načelo pravičnosti je temeljno in najpomembnejše načelo v kazenskem postopku. Gre za

načelo, ki izhaja iz različnih mednarodnih in nacionalnih aktov. To načelo je torej urejeno v

vseh pomembnejših pravnih aktih, vendar pa je poleg določenosti v predpisih potrebna tudi

njegova uresničitev v praksi. Poudarjanje pravičnosti v kazenskem postopku je izrednega

pomena prav zaradi narave kazenskega postopka. V njem namreč prihaja do posegov v osebnost

posameznika, kar pa je posebej občutljivo področje. 42

Pravično sojenje je določeno s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. V

Sloveniji pa je pravičnost kazenskega postopka izpeljana preko številnih ustavnih določb (npr:

enakost pred zakonom, načelo zakonitosti, pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča,

pravica do sojenja v razumnem roku, domneva nedolžnosti, pravica do molka, pravica do

obrambe, pravica do sojenja v navzočnosti, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, pravica

do uporabe svojega jezika in pomoči tolmača, idr.)43. Na pomembnost institutov in načel, ki

izhajajo iz načela pravičnosti, nakazuje določba 371. člena Zakona o kazenskem postopku, ki

kršitev nekaterih načel in institutov, ki zagotavljajo pravičnost kazenskega postopka, določa

kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zato kot razlog za izpodbijanje sodne

odločbe.44

Čeprav so načela in instituti, ki zagotavljajo pravičen kazenski postopek, določena v številnih

mednarodnih in nacionalnih aktih, v praksi iz različnih razlogov prihaja do nekaterih kršitev. V

nasprotju z mnenjem javnosti, pa je ob podrobnem pregledu sodne prakse mogoče ugotoviti, da

39 Glej več o tem: Oswald, Special Psychology of Punishment of Crime, Sporer, Goodman – Delahunty,

Disparities in sentencing decisions, Wiley – Blackwell, England, 2009, str 379 - 401 40 Glej več o tem: Ainsworth, Psychology and Crime: myths and reality, Longman, New York, 2000 41 Radbruch, Filozofija prava, Študijska izd., Cankarjeva založba (Zbirka pravna obzorja; 16), Ljubljana, 2001, str.

267 42 Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, diplomsko delo, Pravna fakulteta, Maribor, 2011 43 Dežman, Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003 44 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list Republike Slovenije, št 63/94, Ljubljana 1994

20

kršitve v kazenskih postopkih niso tako pogoste, še posebej, če jih primerjamo s kršitvami, do

katerih prihaja v civilnih postopkih.45

Dejstvo je, da se zavest o pravnih možnostih, ki jih nudi postopek pred Evropskim sodiščem za

človekove pravice, vedno bolj povečuje. Možnost uveljavljanja in uresničevanja svojih pravic

na mednarodni ravni je znano vedno širšemu krogu ljudi, ki te možnosti tudi izkoristijo. A

vendar po zbranih podatkih se je število pritožbenih zadev leta 2015 znatno znižalo v primerjavi

z letom 2014. (kar za 72.6%). Leta 2016 je državno pravobranilstvo prejelo 25 zadev, pripad

pa se je gleda na leto 2015, ko je prejelo 20 novih zadev povečal za 25%. 46

GRAF: Število prejetih zadev v postopkih pred ESČP v obdobju 2014 – 2016

Pravičnost se v kazenskem postopku Republike Slovenije, dokaj dosledno uresničuje. Sodniki,

ki so vključeni v kazenski postopek, si prizadevajo uresničevati in spoštovati določbe, ki krepijo

pravičnost in ki so določene v številnih mednarodnih in nacionalnih predpisih. Zagotovo se

zavedajo pomembnosti teh določb. Premoči nad posameznikom kot šibkejšo stranko ne

izkoriščajo ter moralno, profesionalno in vestno opravljajo svoje delo. Sodnik pri svojem delu

namreč ni podrejen le spoštovanju in uporabi formalnopravnih virov, ampak tudi

subjektivnemu in vrednostnemu pristopu pri uporabi prava, kar pomeni , da pri sklepanju ne

upošteva zgolj pravnih virov, temveč tudi strokovno zanje, izkušnje ter vest. Seveda pa

sodnikova odločitev nikoli ni odvisna le od subjektivnega vrednostnega sistema, ampak mora

temeljiti na dejanskem stanju in formalnih pravnih virih. Prepričljivost obrazložitve vsakega

sodnika oziroma sodnega senata se seveda razlikuje od primera do primera. V nekaterih

zadevah sodnik že vnaprej sprejme odločitev in mu pravo služi le kot sredstvo za opravičevanje

odločitve. Najbolj prepričljive so tiste sodniške odločitve in ločena mnenja, ki jih sodnik

45 Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, diplomsko delo, Pravna fakulteta, Maribor, 2011 46 Državno pravobranilstvo Republike slovenije, Poročilo o delu za leto 2016, Ljubjana, 2017, str. 104

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Prejeto

2014 2015 2016

21

oziroma sodni senat poda na osnovi temeljite analize pravnih argumentov.47 Proces sodniškega

odločanja je tako neke vrste diskurz, pri katerem ne gre zgolj za subsumpcijo konkretnega

primera pod ustrezen dejanski stan, ampak se od sodnika pričakuje tudi odločitev, ki bo v

skladu s splošnimi interesi družbe.48 Poti sodniškega odločanja so bolj ali manj skrivnostna,

vendar ima sodnikovo subjektivno vrednostno prepričanje ključno vlogo pri razumevanju

dejanskega stanja, ob ustrezni razlagi in uporabi pravnih načel in pravil. Sodnik ni tovarniški

stroj, ki deluje po vnaprej programiranem načrtu oziroma programu dela. Sodnik je človeško

bitje, ki pri odločanju in pisanju sodb in ločenih mnenj izhaja tudi iz osebnega prepričanja in

stališč ter seveda iz osebnih izkušenj, pa tudi iz izkušenj svojega naroda. Sodnik naj ne bi

razlagal pravnih pojmov statično in negibljivo, ampak kot pravno odprte pojme, ki jih je

potrebno v konkretnih primerih napolniti z vsebino, ki izhaja iz trenutnega življenjskega okolja

in ne le iz formalnopravne plasti. Navsezadnje 15. člen Zakona o ustavnem sodišču določa, da

ustavni sodnik po izvolitvi poda naslednjo prisego: »Prisegam, da bom sodil po ustavi in zakonu

in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadeval za ustavnost in zakonitost ter za

varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin«.49

Sodniki prihajajo v sodniški poklic z različnimi izkušnjami in znanjem. Vsak sodnik ima

možnost, da pri sodnem odločanju in pisanju ločenih mnenj poleg pozitivnega prava uporabi

tudi svoje znanje in izkušnje ali pa ne. Sodnik mora obsežno znanje in izkušnje s pravo mero

prenesti v sodno odločanje in se izogibati le formalnopravnemu uporabljanju prava, s čimer

omogoči temeljito in poglobljeno sodno odločanje.50

V zvezi s pojmom pravičnosti je pomembna zlasti opredelitev, da je pravičnost nad pravom.

Pravičnost je namreč tista, ki pogojuje legitimnost vseh preostalih družbenih pravil, kajti vse

norme naj bi smiselno zasledovale pravičnost. Predpisi, ki ne sledijo pravičnosti, pa naj bi

izgubili pravno veljavo. Poleg tega pa je treba omeniti tudi, da je pravo resničnost, katere smisel

je, da služi pravičnosti.51

3.2. PROTIZAKONITO, PRISTRANSKO IN KRIVIČNO SOJENJE

Uzakonitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja je očitno

motivirana z namenom, da se zagotovi tudi kazenskopravno varstvo za demokratično družbo in

pravno državo.(23. člen Ustave). Iz pojma pravičnosti je namreč izpeljan pojem pravilnega

prava. Vendar se v pojmu pravičnosti pojem pravilnega prava ne izčrpa, ker so za to potrebni

še nekateri drugi pravni pojmi, kot so načelo zakonitosti, nepristranskost sodišča, neodvisnost

sodstva, pravila za razsojanje in pojem modernega prava. Demokracija in moderno pravo sta

soodvisna, ker po sinergijskem načelu črpata drug od drugega moč. Če se krepi moč

47 Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=69886 48 Dežman, Doktrina o varstvu človekovih pravic in metodologija kazenskega procesnega prava, Zbornik Pravne

fakultete Univerze v Mariboru, let. 1, Maribor 2005, str 235-255 49 Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=69886 50 Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=69886 51 Redbruch, Filozofija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 67, 267, 269

22

pozitivnega prava, se z njo krepi tudi razsodna moč in s tem pozitivna moč demokracije in

pravne države ter nasprotno. S pešanjem prava slabi tudi demokracija, ki postaja v takšnih

družbenih razmerah dovzetna za bolj ali manj prikrit razvoj avtoritarne oblasti, kar vodi v

totalitarizem. Moderno pravo namreč temelji na procesnem momentu in je večinoma procesne

narave, kajti dogajanje v sodnih postopkih je trenutek resničnosti pravne države. Zato ne

preseneča, da ostajajo vselej aktualne razprave o naravi prava, njegovem odnosu do morale in

politike, njegovi danosti dualni naravi, refleksivni instanci, v kateri naj se prepoznava pozitivno

pravo kot pravilno oziroma pravo in ki je hkrati idejna podlaga za njegovo kritiko in

metodologijo, po kateri naj se uresničuje, da bo ustrezalo pričakovani politični in pravni kulturi,

ki naj jo ima demokracija na doseženi stopnji svojega razvoja. 52

S tem ko 288. člen KZ-1 določa kazensko odgovornost sodnika za „izkrivljeno pravo“,

pravzaprav zakonsko deklarira funkcijo sodnika kot merilo pravnosti ter ga tako afirmira kot

ustvarjalca prava. Na tak simbolen način namreč priznava sodstvu njegov pomen, ne le za

uporabo pravilnega prava, temveč tudi za njegovo soustvarjanje. Problem je zato v tem, ker je

ob takšni inkriminaciji zakonodajalec prezrl svojo odgovornost pri zagotavljanju pogojev za

uveljavljanje pravilnega, pravega prava. Pojem kaznivega dejanja protizakonitega,

pristranskega in krivičnega sojenja lahko temelji le na domnevi: 1.) da je pravo objektivno

dano že vnaprej in da je sodnikova dolžnost samo, da ga torej odkrije v njegovem ontološkem

bistvu; 2.) da je zato spor o pravilni uporabi prava v konkretni zadevi mogoče razrešiti tudi ob

presojanju kazenske odgovornosti sodnika za samo vsebino njegovih odločitev, ker se

domnevno naklepno ni odločil za uporabo pravilnega prava in ga zato naklepno “izkrivil“; 3.)

da mu je tak naklep mogoče dokazati; 4.) da je mogoče s kazenskopravno prisilo izsiliti takšne

osebne lastnosti, kot so: sodnikova osebna in profesionalna poštenost, objektivnost, ustrezna

strokovnost, racionalnost, afiniteta do sodniškega poklica, predanost sodniški službi, njegov

pogum in odločnost, da uporabi pravilno pravo in uveljavi strokovno prepričanje zlasti, če je

jasno, da bo sodba v nasprotju s pričakovanji javnosti in morda celo same vladajoče politike, in

sodnikov pravni občutek kot materialni vir prava. Se pravi na vse tiste lastnosti, ki so pogoj za

zakonito, pravično in nepristransko sojenje, za uporabo pravilnega in pristnega, občutnejšega

prava; 5.) da je takšno kaznivo dejanje kriminalitetno politično upravičeno; 6.) da to ni v

nasprotju s 134. členom Ustave, se pravi z materialno imuniteto sodnikov, in s 125. členom

Ustave, ki zagotavlja neodvisnost sodstva, ter tudi ne z mednarodnimi akti, ki urejajo položaj

sodnikov in sodstva ter 7.) da je določba 288. člena KZ glede na svojo semantično strukturo

dovolj precizna in zato primerna interpretativna shema, v okviru katere naj se v sodni praksi

oblikujejo merila za presojanje pravilnosti posameznih sodniških odločitev tudi na

kazenskopravni način, ter da zato ustrezna zahtevam 28. člena Ustave in 16. člena KZ-1 po

določenosti kaznivega dejanja.53

Če so te predpostavke napačne, se postavlja retorično vprašanje, ne le ali je smotrn in dopusten

poseg v tako subtilen psihološki proces, kot je proces sodniškega odločanja z grožnjo sodniku,

da bo kazensko odgovoren, če ne uporabi „pravilnega“ prava, temveč ali ni takšna inkriminacija

že sama vir neprava oziroma izkrivljenega prava. Zato je torej potrebna analiza pojmovne

52 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV

Založba, Ljubljana, 2010 53 Več o tem: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in

kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010

23

strukture 288. člena KZ-1 s stališča: 1.) pojmov „pravilnega“ in „izkrivljenega“ prava; 2.)

kriterijev za njuno presojo; 3.) funkcije sodnika kot merila pravnosti, 4.) kriminalitetno

politične upravičenosti takšne inkriminacije, 5.) njene nomotehnične sprejemljivosti in 6.) njene

ustavnopravne utemeljenosti. Takšna analiza namreč pokaže, ali takšno kaznivo dejanje sploh

lahko ustreza smislu, ki ga zasleduje, in ali je njegova zakonska koncepcija v skladu s

predpostavkami njegove legitimnosti.54

3.2.1. O pojmu pravilnega in izkrivljenega prava

Spor med jusnaturalisti in pozitivisti o naravi prava je bil presežen, ko je bil dosežen konsenz,

da zakonske določbe še ne ustvarjajo prava, ker nastajajo pravne norme kot rezultat tipizacije

pravnega vrednotenja šele v sodni praksi, in da je sodbo sodišča mogoče razglasiti za pravno,

le če izhaja iz vira, ki ga pravna teorija in sodna praksa priznavata kot pravni vir. Središče tega

spora pa je bilo vprašanje o obsegu sodnikove diskrecionarnosti in o njegovi dolžnosti in

možnosti, da uporabi pravilno pravo. Razumevanje v pravu ni predmetno in tudi ne subjektivno,

temveč je usmerjeno refleksivno in zato situacijsko. Najvišjo stopnjo racionalnosti namreč

lahko doseže le tisti, ki zmore avtorefleksivno spoznavanje o tem, do kod sega njegova

racionalnost in kje je meja, od katere vodilo prevzemajo druge sile, kot so čustva, strasti in

nagoni. Razumevanje prava predpostavlja zavest o lastni iracionalnosti. Prav racionalnost

zahteva, da se ukvarjamo z iracionalnim in zato z razumnim. Uporaba prava poteka skozi

dojemanje sistema pravnih pojmov kot psihološkega pripomočka, s katerim vzpostavljamo

odnos s pravno stvarnostjo. Kot temeljna kategorija logike so pravni pojmi nosilci smisla, zaradi

katerega dobivajo pojavi, ki naj jim ustrezajo, nadosebni, objektivni in zato normativni pomen.

Pravni pojmi so znanstveni pojmi. Kadar so ti razumski miselni konstrukti močno ozaveščeni,

postanejo ključni dejavnik usmerjanja našega mišljenja in delovanja, tako da je mogoče takšno

mišljenje ali delovanje označiti za racionalno, in to ne glede na to, da je še vedno pogojeno tudi

z iracionalnimi dejavniki. Za takšne pojme pa je značilno, da niso dani neposredno, temveč so

odsev posplošenja, abstrakcije konkretnih življenjskih dogodkov, ki naj imajo pravni pomen.55

Za objektivno presojo je namreč celo sama strokovnost premalo, če manjka sodniku voljni

napor, da svoje pravno znanje in izkušnje uporabi ob presoji vsake zadeve na najboljši možen

način in v skladu s svojo osebno in profesionalno etiko. Ne glede na to, da je lahko odločitev

le za eno stranko pravična, za drugo pa razočaranje in zato so dvomi o nepristranskosti sodišča.

Prav prepletanje racionalnih in iracionalnih momentov je namreč vir različnih pogledov na

pravo, in tudi odzivov nanj, kot so težnje, da se ga podredi najrazličnejšim interesom, potrebam

in predsodkom, in zato nezaupanje v sodstvo ter strah pred arbitrarnostjo, sodniško

samovoljnostjo, kot posledico zlorabe sodne oblasti. Ta strah je zgodovinsko pogojen, ker je

pojem izkrivljenega prava sinonim za nepravo, se pravi za predpostavko, da je interpretacija

zakona in dejstev izkrivljena kot posledica takšnih moralnih slabosti, kot so pristranskost,

nepoštenost, pa tudi nestrokovnost, torej človeških slabosti, pred katerimi naj ne bi bil imun

zlasti sodnik. V ta namen se ukvarja s postopkom, v katerem se ugotavlja pravilnost temeljnih

predpostavk pravnega sklepanja, in ne zgolj z logične racionalnosti, ki je po svoji naravi

54 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in

kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010 55 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV

Založba, Ljubljana, 2010

24

notranja, se pravi interna, in da predstavlja tak referenčni okvir za prepoznavanje pravilnega

prava pojem modernega prava. 56

3.2.2. 288.člen KZ-1

Takšna inkriminacija 288. člena KZ-1 je presenetljiva, ker predpostavlja, da za zagotavljanje

ustreznega opravljanja sodniške službe kot pogoja zakonitega, nepristranskega in pravičnega

sojenja ne zadoščajo več: 1.) možnost strank, da zahtevajo izločitev pristranskega sodnika; 2.)

uporaba rednih in izrednih pravnih sredstev; 3.) disciplinske sankcije zoper sodnika, kot so:

pisni opomin, zaustavitev napredovanja, znižanje plače, premestitev na drugo sodišče,

prenehanje sodniške funkcije, če sodnik zaradi težje disciplinske kršitve ni več primeren za

opravljanje sodniške funkcije (82. člen in 8. točka Zakona o sodniški službi, Ur. l. RS, št.

57/2007), ali ker je huje kršil ustavo in zakon (II. in III. odstavek 132. člena Ustave); 4.) kar

osem kaznivih dejanj iz šestindvajsetega poglavja KZ-1, ki jih lahko stori sodnik kot uradna

oseba (2. točka I. odstavka 99. člena KZ-1) pri opravljanju sodniške funkcije in za katera je

odgovoren tudi po pozitivni zakonodaji. Presenetljiva pa je še zlasti zato, ker se sklicuje na

pojem izkrivljenega prava, se pravi neprava. Argument neprava se namreč praviloma uporablja

v pravni državi, ki se odziva na nepravo iz prejšnjih obdobij, ki so bila vsaj v določenem obsegu

neprava in se uporablja v primerih skrajne človeške neznosnosti. Zato jima takšen argument

izjemno simbolno moč. Iz obeh dosedanjih pojasnil pa ni razvidno, da je mišljeno prav takšno

nepravo in da se lahko argument neprava zlorablja v povsem običajni, tako rekoč vsaki zadevi.57

Empiričnih raziskav o tem, da bi sodniki hudo kršili ustavo in zakone, ali da bi bile vsebinsko

napačne odločitve posledica naklepnega izkrivljanja prava namreč ni. Razmeroma redke so tudi

razrešitve sodnikov, ker zaradi nestrokovnost ne ustrezajo sodniški službi, medtem ko kazniva

dejanja zoper pravosodje, ki jih lahko storijo sodniki kot uradne osebe v zvezi s sodniško

službo, prav tako ni. Da takšna ocena ni subjektivna in da stanje v našem sodstvu ni tako slabo,

kot se pogosto iz populističnih in politikantskih razlogov na alarmanten način prikazuje v

škodo zaupanja javnosti v sodstvo in seveda tudi v škodo same na tak način zgrešene politike,

dokazujejo ocene razmer v našem sodstvu v postopkih za pridruženo članstvo v EU. Po teh

ocenah se je približno v desetletju v Sloveniji popolnoma preoblikovala pravna kultura, sodniki

pa so se tej spremembi dobro prilagodili in so tudi ustrezno motivirani, ker opravijo večjo

količino dela, kot ga zahtevajo normativi. Odklonov, zaradi katerih bi bilo treba sodnikom

groziti s kazenskim pregonom, seveda raziskava ne ugotavlja, pač pa opozarja, da je mentaliteta

sodnikov odvisna od njihovega čustvenega doživljanja svoje samopodobe, družbenega ugleda,

kajti bolj kot je sodnikova samopodoba pozitivna in večji kot je ugled sodstva, večja je

verjetnost, da bodo njegovo delo spremljala vzpodbudna čustva. Slovenski sodniki pa naj bi se

po ugotovitvah te raziskave soočali s frustrirano voljo do moči in krizo smisla. Tako naj bi bilo

po mnenju prof. B. M. Zupančiča zato, ker naj bi jim primanjkovalo samozavesti kot nosilcem

56 Glej: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije,

GV Založba, Ljubljana, 2010 57 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV

Založba, Ljubljana, 2010

25

moči in oblasti. Potrebna sodniška samozavest se zaradi inkriminacije po 288. členu KZ-1

seveda ne bo okrepila. 58

3.2.2.1. Nomotehnična sprejemljivost določbe 288. člena KZ-1

Ob določbi 288. člena KZ-1 se poudarjeno zastavlja vprašanje, ali sploh ustreza zahtevi Nullum

crimen sine lege certa.

Z alternativno dispozicijo 288. člena KZ-1 je iz različnih možnih načinov izvršitvenih dejanj

stkana pajkova mreža, v katero naj se zlahka ujame sodnik, ki bo po presoji katere od

nezadovoljnih strank ravnal tako, kot naj bi pojmovno ustrezalo tej zakonski določbi. O tem,

kdaj sodnik izkrivi pravo, v določbah 99. člena KZ-1 z avtentično razlago ni pojasnila. Zato naj

bi bilo to delikatno vprašanje prepuščeno kar sodni praksi.59

Za takšna dejanja bo kazenska odgovornost sodnika podana, če bo namenoma oprl sodno

odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstajajo ali se krivo podtikajo z lažmi ali nedovoljenimi

dokazi, torej za različne ekscese, ki bi jih lahko pripisali naklepnemu ravnanju le skrajno

spletkarskega sodnika. Zastavlja se namreč vprašanje, ali je takšno ravnanje sploh mogoče

glede na strukturo naših sodnih postopkov in na občutljivost strank, javnega mnenja in same

politike. Ali je res mogoče, da bi sodnik v kontradiktornem postopku zavestno na tak način

kršil zakon, saj lahko stranka s takšnim načinom vodenja doseže prekinitev postopka z zahtevo

za sodnikovo izločitev ne glede na to, ali je ta utemeljena (70. člen ZPP, 39. člen ZKP). Kaj le

lahko doseže sodnik s takšnim ravnanjem drugega kot odvzem svojega strokovnega in osebnega

ugleda? Ali je realno pričakovanje, da bo sodnik zavestno oprl svojo odločitev na dokaz, ki ga

ni? Takšna zakonska formulacija zato kvečjemu nezadovoljni stranki omogoča, da v ovadbi ali

v subsidiarni obtožbi trdi, da je sodba naklepno oprta na dokaze, ki jih ni, čeprav je npr. sodišče

le zavrnilo dokazno predlog, ker je ocenilo, da tak dokaz ni potreben, ali pa, če bo presoja

pritožbenega sodišča ugotovila, da je prvo sodišče dejansko stanje zmotno ali nepopolno

ugotovilo. Ali je določen dokaz verodostojen ali pa ga katera od strank sodišču lažnivo podtika,

je seveda stvar dokazne ocene. Proces sodniškega odločanja je namreč vpet v čvrste uzde

pravno logičnega mišljenja, ki je vezano na pravne pojme, zaradi katerih težijo sodniške

odločitve k jasni in racionalni argumentaciji, ki zagotavlja njihovo transparentnost in

preverljivost. Zato sojenje ne dopušča takšnih ekscesov, kot jih predvideva 288. člen KZ-1. To

seveda velja tudi za bojazen zakonodajalca, da bo sodnik oprl sodbo na nedovoljene dokaze.

Kaj je dovoljen dokaz, je pravno vprašanje, ki zadeva varstvo človekovih pravic v vsakem

primeru posebej. Zahteva po varstvu človekovih pravic v sodnih postopkih je temeljni postulat

modernega prava. To je na načelni ravni nesporno. Vprašanje varstva človekovih pravice

postane namreč vprašljivo šele ob sporu o obstoju ali naravi takšne pravice v povsem

konkretnem primeru. Ta spor je toliko bolj izrazit, če sta vsebina in narava teh pravic

razmeroma nejasni in nedoločni. Ustavnopravna tehnika je namreč takšna, da so konture teh

pravic le parcialno določene. Zato je stvar zakonodajne tehnike, da podrobneje določi idejne

smernice njihovega varstva, predvsem pa doktrine in seveda same sodne prakse. Zato jim je

mogoče priznati funkcijo temelja prava pod pogojem, da jim ta ni že vnaprej priznana, temveč


Založba, Ljubljana, 2010 59 Glej več o tem: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in


26

šele na podlagi argumentacije v procesnem diskurzu. Zato je tu vir možnih zlorab in podtikanj

sodišču, da je sodbo oprlo na neveljaven dokaz, ki bi moral biti po mnenju katere od strank

predmet izločitve, in to še preden se dokončno odloči o njegovem procesnem pomenu.

Nomotehnične slabosti določbe 288. člena KZ-1 pa dodatno razgalja tudi njena izrazita

protiustavnost. 60

3.2.2.2. Ustavnopravna utemeljenost določbe 288. člena KZ-1

Kaznivo dejanje protizakonito, pristransko in krivično sojenje ni niti kriminalitetno politično

upravičeno, niti nomotehnično sprejemljivo, prav tako pa ni ustavnopravno utemeljeno.

Določba 288. člena KZ-1 sankcionira sodnikovo odločanje, torej mnenje, ki ga je dal v procesu

sojenja. Takšna zakonska dikcija pa je nezdružljiva s sodnikovo materialno imuniteto, saj je v

neposrednem nasprotju s I. odstavkom 134. člena Ustave. Ta namreč določa, da nikogar, ki

sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na

sodišču. Protislovna z ustavo pa je tudi zato, ker v svoji tendenci po kazenskopravnem varstvu

ustavne pravice do zakonitega, nepristranskega sojenja prezre, da je pogoj za takšno

nepristranskost neodvisnost sodišča. Nepristranskost in neodvisnost sodišča sta namreč dve

komponenti iste ustavne pravice, ki ju takšna inkriminacija po načelu političnega pravnega

voluntarizma na silo razdvaja. Zato prav zaradi varovanja neodvisnosti sodstva tudi ratificirani

mednarodni pravni akti zavračajo ne le kazensko, temveč tudi civilno odgovornost sodnikov.

Temeljna načela o neodvisnosti sodstva tako v 16. členu določajo, da sodniki ne morejo biti

civilno toženi zaradi zlorab ali opustitev pri opravljanju sodniške funkcije. Zato imajo stranke

glede na izid disciplinskih postopkov zoper sodnike pravico zahtevati odškodnino le od države.

Smiselno enako določa tudi Evropska listina o zakonski ureditvi položaja sodnikov Sveta

Evrope. V njeni točki 5.2 je zapisano, da škodo, ki nastane zaradi sodnikovega nezakonite

odločitve ali ravnanja, povrne država. Ta pa lahko z zakonom določi, da se v primeru, ko je šlo

za hudo in neopravičeno kršitev pravil o opravljanju sodniške službe, torej ne zaradi načina

odločanja, sme od sodnika zahtevati, da v določenem obsegu povrne odškodnino, ki jo je zaradi

tega izplačala prizadeti stranki. Zato je določba 288. člena KZ-1 tudi v tem pogledu

nesprejemljiva. 61

3.3. Sodniški mandat

Neodvisnost sodstva je v Republiki Sloveniji zagotovljena z ustavo in znotraj nje z

opredeljenim trajnim sodniškim mandatom. Sodniki so izvoljeni v trajni mandat s strani

državnega zbora na podlagi sodnega sveta.

Trajni sodniški mandat se je skozi zgodovino oblikoval z namenom, da se sodnicam in

sodnikom pri odločitvah v posameznih primerih zagotovi neodvisnost od pritiskov javnosti in

vsakokratne politične oblasti. Kljub ustavno zagotovljenemu trajnemu mandatu je lahko

sodnik v Sloveniji razrešen, če krši ustavo ali huje krši zakon.62


Založba, Ljubljana, 2010 61 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in

kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010 62 Peternelj Ana, Primerjalna analiza sodniškega mandata, diplomsko delo, fakulteta za družbene vede, Ljubljana,

2009

27

V Republiki Sloveniji je v zadnjem času trajni sodniški mandat deležen veliko kritik s strani

laične javnosti, stroke in politike. Mnogi so mnenja, da je prav trajni sodniški mandat krivec za

nezavidljiv položaj slovenskega sodstva in veliko število sodnih zaostankov. Zaradi tega je bilo

v državni zbor vloženih dosti predlogov za spremembo ustave. Pojavljajo se poizkusi, da bi

tako ureditev spremenili, vendar do sedaj še nobeden ni uspel. Med pravnimi strokovnjaki taki

posegi v ustavo ne uživajo odobravanja, politika pa s takšnimi poizkusi skuša vplivati na sodno

vejo oblasti in s tem posledično na sodnike. 63

Odziv iz sodniških vrst je pričakovano negativen, pravni strokovnjaki pa opozarjajo, da bi bilo

omejevanje trajnega mandata lahko zelo nevarno v smislu, da bi na ta način politika dobila

prevelik vpliv na sodstvo.

Torej, trajni sodniški mandat ima svoje zagovornike zlasti med sodniki in drugimi pravnimi

strokovnjaki. Ta institut dojemajo kot zagotovilo sodniške neodvisnosti, učinkovitosti in

nepristranskosti sodstva, ki je po njihovem prepričanju nujen pogoj za uveljavitev načela

enakosti pred zakonom. Zagovorniki trajnega sodniškega mandata poudarjajo zlasti bojazen

pred tem, da bi z ukinitvijo le tega lahko prišlo do velikega vmešavanja politike v sodno vejo

oblasti, kar bi pomenilo konec demokratične družbe in spoštovanja temeljnih človekovih pravic

in svoboščin in bi lahko pripeljalo do zlorabe kazenskega prava za kazenski pregon političnih

nasprotnikov, prirejanje političnih sodnih procesov in temu podobnih pojavov. V ospredje bi

stopili politični in gospodarski interesi pred strokovnimi. Prav tako se z možnostjo ukinitve tega

instituta lahko zgodi spreminjanje najboljšega kadra iz sodniških vrst v vrste odvetnikov in v

gospodarstvo, saj se sodniki v svojem poklicu ne bi čutili varne in bi bili pod stalnim pritiskom

tistih, od katerih bi bilo odvisno njihovo ponovno imenovanje.64

Sodnica Janja Roblek pravi. »Trajni mandat ne predstavlja sodnikovega privilegija, ampak

pravico stranke, da o njej odloča neodvisno, nepristransko sodišče. Če bi to odpadlo in bi bil

sodnik vsakih nekaj let na ponovnem izboru, bi se sodniki bali, da bodo vsakič izgubili mandat

in s tem službo, kar bi bilo zelo slabo,« in dodaja, da v prid trajnemu mandatu govorijo tudi

številna mnenja uglednih tujih institucij.65

Sodnica Nina Betetto pa je v intervjuju, glede trajnega sodniškega mandata povedala: »Trajni

mandat ni naš privilegij, ampak je pogoj za opravljanje sodniške funkcije. Brez trajnega

mandata, ker to je esencialen element neodvisnosti sodstva, ne more biti nepristranskega

sodstva. Lahko si zamišljate, kakšnega sodnika bi imel rajši nekdo, ki je v postopku: tistega, ki

je neodvisen, nepristranski, ali tistega, ki mu narekuje odločitve nekdo od zunaj in ki je v strahu

za svojo službo. Tako je treba gledati na trajni mandat, kot element neodvisnosti sodstva, ne pa

kot naš privilegij. To je civilizacijski standard, o njem se v civiliziranem mednarodnem okolju

sploh več ne razpravlja.66

63 Ude, Lojze, Sodnik kot nosilec sodne oblasti, Podjetje in delo 29 (6–7): 1657–1666, 2003 64 Bavcon Ljubo, Neodvisni sodnik-pogoj za našo svobodo in pravno varnost, Pravna praksa 38 (24): 3., 2005 65 Berdon Sven, Zagotovilo sodniške neodvisnosti, Delo (članek), december, 2012 66 Betetto Nina, Sodnik ne more biti človek brez vonja, barve in okusa, Delo (intervju), september, 2012

28

3.3.1. Predlogi izboljšanja stanja v pravosodnem sistemu glede trajnega

sodniškega mandata

Na Ministrstvu za pravosodje že dlje časa preučujejo možnost omejitev trajnega sodniškega

mandata z uvedbo preizkusnega obdobja za novoizvoljene sodnike. Uvedba preizkusne dobe

pa ne terja samo zakonskih sprememb, temveč tudi spremembo 129. člena Ustave RS, ki določa

trajni sodniški mandat. Vsekakor se pri zagotavljanju pogojev obstoja pravne države med

drugim zavzemamo tudi za trajni mandat sodnikov s poskusno dobo. Ob tem se moramo

zavedati, da je trajni mandat sodnikov vrednota, ki se ji zaradi zagotavljanja neodvisnosti

sodstva ne smemo odpovedati. Uvedba predhodne preizkusne dobe za sodnike začetnike bi

dejansko pomenila zgolj dodaten ukrep uveljavljanja odgovornosti sodnikov za strokovnost

njihovega dela. Tako velja omeniti, da je odgovornost sodnikov opredeljena že z Ustavo RS ter

da so sodniki podvrženi tako rednemu strokovnemu ocenjevanju kot disciplinski odgovornosti.

Ena izmed sankcij v primeru uveljavljanja sodniške odgovornosti je tudi prenehanje sodniške

funkcije, kar dejansko predstavlja omejitev trajnega sodniškega mandata. Odgovornost

sodnikov se lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki je

urejen v 134. členu Ustave RS. S tem členom je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed

prvin neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov, kot to izhaja iz 125. člena Ustave RS.67

Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika, niti sodnika porotnika ni možno

klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno v prvem

odstavku omenjenega člena in predstavlja t. i. materialno imuniteto. V drugem odstavku je

vsebovana druga prepoved, da namreč sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne

sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja državnega organa.

Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju

sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t. i. procesno imuniteto. S takšno ustavno

določbo je zagotovljeno, da bi zakonodajna in izvršna oblast brez omejitev nadzirali sodstvo

oziroma jo ovirali s kazenskimi postopki zoper sodnike, ko za to ne bi imeli pravne podlage. 68

Odgovornost posameznega sodnika za svoje delo pride do izraza tudi v sklopu izdelave ocene

sodniške službe, kar je podrobneje urejeno v 4. oddelku II. poglavja Zakona o sodniški službi.

Širok nabor kriterijev, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene sodniške službe je določen v prvem

odstavku 29. člena ZSS.

Sodniki so nenazadnje tudi disciplinsko odgovorni, če z naklepom ali iz malomarnosti kršijo

sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljajo

sodniško službo, tako da se jim na podlagi disciplinske odgovornosti lahko izreče disciplinska

sankcija. Disciplinski postopek in začasna odstranitev iz sodniške službe je določena v VII.

poglavju ZSS v določbah od 80. do 100. člena. V 82. členu ZSS so določene disciplinske

sankcije, med katerimi je treba izpostaviti predvsem najstrožjo: prenehanje sodniške funkcije.

Prav tako pa ostale disciplinske sankcije (pisni opomin, ustavitev napredovanja, znižanje plače,

67 Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002,

stran 928. 68 Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002,

stran 928.

29

premestitev na drugo sodišče) predstavljajo zadosten nabor ustreznih ukrepov, ki vzpostavljajo

zaključen sistem sankcioniranja sodnikov z upoštevanjem načela sorazmernosti kršitve in

sankcije.69

Poleg tega je treba izpostaviti tudi kazenskopravni vidik odgovornosti sodnikov, saj je v 288.

členu Kazenskega zakonika določeno kaznivo dejanje Protizakonito, pristransko in krivično

sojenje, ki določa, da sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe

zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno

dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz

prvega odstavka 288. člena KZ-1 opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo

ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.70

Ustavno opredeljena odgovornost sodnikov, institut izdelave ocene sodniške službe,

disciplinska odgovornost sodnikov ter kazenskopravna odgovornost sodnikov že v veljavni

zakonodaji predstavljajo relativno zadostno mero možnosti uveljavljanja sodniške

odgovornosti za svoje delo. Ne glede na to pa je Ministrstvo za pravosodje že pripravilo

spremembo zakonodaje, ki v skladu s priporočili GRECO uvaja dodatne možnosti uveljavljanja

odgovornosti sodnikov. Tako se načrtuje povečanje enotnosti, predvidljivosti in preglednosti

meril za izbiro in ocenjevanje sodnikov ter vzpostavitev standardov in oblikovanje kodeksa

pravil poslovnega in osebnega obnašanja, ki bodo veljala za vse sodnike.71

Podrobnejša pravila za poslovno in osebno obnašanje trenutno določa Kodeks sodniške etike.

V njem je naštetih devet načel: neodvisnost, nepristranskost, usposobljenost, predanost,

združljivost, nezdružljivost, diskretnost, odnos in ugled. Kodeks nima določb o spremljanju

njegovega izvajanja in ni namenjen neposredni uporabi kot podlaga za disciplinske postopke

ali ugotavljanje sodnikove odgovornosti. Kodeks sedaj zavezuje le člane Slovenskega

sodniškega društva, v društvo pa je vključena samo približno polovica vseh sodnikov v

Republiki Sloveniji. Cilj Predloga ZSS-M je med drugim tudi določitev obveznosti seznanitve

in upoštevanja načel, ki bodo zapisana v Kodeksu sodniške etike za vse sodnike. Sprejem

kodeksa bo glede na načrtovane spremembe postala pristojnost Sodnega sveta.

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da že veljavna zakonodaja vsebuje precejšen nabor ukrepov

uveljavljanja sodniške odgovornosti. Ne glede na to pa Ministrstvo za pravosodje načrtuje

spremembe sodniške zakonodaje, ki bodo ta nabor še povečale, tako da lahko trdimo, da bo

vzpostavljen učinkovit, širok in sorazmeren sistem uveljavljanja sodniške odgovornosti, ki bo

ustrezno integriran znotraj okvirjev načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva.72

69 Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana, 2015

http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf 70 Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana, 2015



http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf

30

4. TEMELJNI KONCEPTI SOCIALNE PSIHOLOGIJE

4.1. Predsodki

Predsodki so vnaprejšnje in neutemeljene sodbe o ljudeh. Definiramo jih lahko kot stališča, ki

niso upravičena, argumentirana in preverjena. Spremljajo jih intenzivna čustva in so odporni

na spremembe.73 Dokler gre za vsakdanje situacije, za naše odzive na srečanja z drugačnimi

ljudmi, se predsodki zdijo nenevarni in nedolžni. Takrat jih skoraj ne opazimo, tako vsakdanji

se zdijo.74 Pogosto pa so predsodki negativni in slabšalni ter nabiti s čustvom sovraštva.75 Od

stereotipov se ločijo predvsem po tej močni čustveni komponenti.76 Nanašajo se predvsem na

manjšinske skupine, ki razpolagajo z manjšo socialno močjo oz. so manj vplivne in dovolj

očitne v socialnem prostoru velike skupine. To so pripadniki narodnostnih, verskih, ideoloških,

rasnih, poklicnih manjšin, homoseksualci, starejši ljudje, ženske, ljudje s posebnimi potrebami

in ostale manjšine.77 V sodobnem času pa se spreminja tudi vsebina predsodkov. Medtem, ko

se tradicionalni etični predsodki navezujejo na »površinske« razlike med ljudmi v barvi kože,

spolu, običajih, vsakdanjem vedenju, je za sodobne predsodke značilno navezovanje na

»globinske« razlike, ki niso neposredno opazne: na primer razlike v izobrazbi, kulturni ravni,

religiji, v telesnem ali duševnem zdravju. Zoper nove posredne oblike diskriminacije se ne

moremo boriti s tem, da preprečujemo javne odkrite oblike diskriminacije. Ljudje z novimi

oblikami predsodkov so praviloma že ponotranjili normo nediskriminacije, zavračanje,

rasizma, seksizma in svojih predsodkov ne kažejo v javnosti. Uspešnejši so ukrepi, ki so

usmerjeni k oblikovanju pozitivnih norm in zakonov, ki izboljšujejo družbeni položaj,

izobrazbeno in kulturno raven prizadetih skupin. Vsak izmed nas ima najbrž take ali drugačne

predsodke, kar pa ne pomeni nujno, da bomo predsodke dejansko vnesli v svoje obnašanje in

nekoga na podlagi predsodkov sovražno ali diskriminatorno obravnavali.78

4.2. Stereotipi

Najbolj splošno bi bilo mogoče stereotipe opredeliti kot niz prepričanj ali pričakovanj

(poudarjen je torej kognitivni element), ki jih imamo glede posameznika samo zato, ker pripada

določeni skupini. Stereotipi so lahko pozitivni ali negativni, vendar pa so bistveno bolj pogosti

negativni.79

73 Glej: Ule, Mirjana, Temelji socialne pshologije, znanstveno in publicistično središče (zbirka ALFA). Ljubljana,

2000 74 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba

FDV, Ljubljana, 2009 75 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka

policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 76 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba



FDV, Ljubljana, 2009 79 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)

31

Problem stereotipov (kot vsake ideologije) je v tem, da se zdijo samoumevni in »naravni«; so

tudi tako splošno razširjeni, da se o njihovi upravičenosti sploh ne sprašujemo. Tako verjetno

še nihče od nas nikoli ni srečal človeka, ki bi sam zase rekel: »Oh, kako sem poln stereotipov!«

ali »Kako neverjetno stereotipno predstavo imam o homoseksualcih.« Takšnih ljudi, ki zase

mislijo, da so odlični ocenjevalci ljudi, pa kar mrgoli. Stereotipa se navadno zavemo takrat, ko

ga že opuščamo; ko ga torej skorajda že nimamo več. Za raziskovalce so stereotipi v

kriminologiji prav tako izmuzljiva kategorija. Težko je dokazati, da je na primer na nekega

sodnika pri njegovi odločitvi odločilno vplival stereotip. Vendar pa vsi poskusi kažejo na to, da

do takšnih napačnih presojanj dejansko prihaja in zatiskanje oči pred temi dejstvi je zgolj

samozavedanje. Zato je mnogo bolje, da se s temi mehanizmi seznanimo, jih poskušamo

ozavestiti pri sebi in pri drugih in že s tem svoja prepričanja postavimo pod vprašaj ter jih vsaj

nekoliko omilimo.80

Stereotipi so predstopnja predsodkov. Tesno so povezani s kategoriziranjem oz. s

»predalčkanjem« ljudi.81 Pri stereotipih gre za pripisovanje lastnosti posameznikom na osnovi

njihove skupinske pripadnosti. Prepričanja, da so »ženske čustvene«, da so »moški agresivni«,

da so »Gorenjci skopuški«, so stereotipna prepričanja, ker posameznike identificiramo kot člane

določenih socialnih skupin in s tem izkrivljamo realnost. Pri pripisovanju lastnosti prihaja do

dveh usodnih napak. Prva napaka povzroči nekorektno posploševanje. Če namreč ocenjujemo

posameznika na podlagi njegove skupinske pripadnosti, mu navadno pripišemo, da je bolj

podoben članom svoje skupine kot je v resnici. Druga napaka pa se nanaša na dejstvo, da je

zaznavanje drugih skupin pristransko in diskriminatorno, saj smo nagnjeni k prepričanju, da je

skupina, ki ji pripadamo, boljša od tiste, ki ji ne pripadamo.82

4.2.1. Razlika med stereotipi, predsodki in diskriminacijo

Čeprav nam je že na prvi pogled jasno, da so si stereotipi in predsodki podobni in da se

povezujejo še s tretjim pojmom, diskriminacijo, gre za tri različne pojave. Stereotipi so niz

prepričanj ali pričakovanj, ki jih imamo zgolj na podlagi pripadnosti ljudi posamezni skupini.

Stereotipi predstavljajo kognitivno (spoznavno, razumsko) naravo predsodka. Predsodki

vsebujejo predvsem čustveno komponento in večini definicij je skupno pojmovanje: (1) da gre

pri predsodku za (praviloma negativen) odnos do določenega posameznika; (2) da to stališče

temelji samo na pripadnosti določeni skupini. Diskriminacija pa je vedenje, s katerim nekoga

obravnavamo drugače zaradi predsodka, ki ga imamo do skupine ljudi, ki ji pripada. Pri

diskriminaciji je torej poudarjen vedenjski element.83

Če verjamemo, da je določen posameznik samo zato, ker je član določene skupine, len,

nezanesljiv in umazan, imamo o tej skupini in posamezniku stereotipno prepričanje. Če zato

predstavnika te skupine (in celotne skupine) ne maramo, imamo do te skupine predsodek. Če

80 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006), str. 15-27

81 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka


FDV, Ljubljana, 2009, str. 178 83 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)

32

pa skušamo zaradi naših prepričanj temu človeku ali celi skupini odreči določene pravice,

potem gre za diskriminacijo. Obstoj stereotipa je zato pogoj za nastanek predsodka in obstoj

predsodka je pogoj za nastanek diskriminacije. Pri tem pa stereotipno prepričanje ne vodi vedno

do predsodka, prav tako pa predsodek ne vodi vedno do diskriminacije.84

Glede na to, da je velik del pravniškega poklica povezan s presojanjem različnih človeških

situacij, so zgoraj prikazana spoznanja gotovo zelo pomembna za pravo. Znanja o stereotipih

in predsodkih so še posebej pomembna na področju kriminologije, saj imamo tu neprestano

opraviti z ljudmi, ki pripadajo različnim neprivilegiranim skupinam, glede katerih obstajajo

številne stereotipne predstave.

Predstavnika skupine, za katero na primer verjamemo, da je nasilna in divja, bomo mnogo prej

obsodili za nasilno kaznivo dejanje, ne da bi se bili pripravljeni spuščati v presojo okoliščin ali

lastnosti tega posameznika. Ne bomo pripravljeni uvideti, da je morda ravnal v silobranu ali da

je nek splet okoliščin, ne pa njegov značaj, povzročil, da se je odzval nasilno. Obsodili (in

verjetno celo strožje kaznovali) ga bomo, ker je pripadnik te skupine in zato, ker nam je že

vnaprej »jasno«, da vsi pripadniki te skupine ravnajo nasilno. Vnaprej bomo ovrgli domnevo

nedolžnosti in verjetno posegli po strožjem kaznovanju zaradi našega stereotipa ali celo

predsodka do določene skupine. Očitno torej je, da stereotip lahko povzroči napake pri sojenju

ali vsaj bistveno prispeva k nepravičnemu kaznovanju.85

Velja pa tudi obratno. Skupine, za katere veljajo pozitivni stereotipi, bodo v kazenskem

pravosodju privilegirane. Ena od pozitivno stereotipiziranih skupin so spolno privlačni oz. lepi

ljudje. Na splošno velja ozaveščeno ali, še bolj pogosto, nezavedno prepričanje, da so lepi ljudje

tudi po osebnostnih značilnostih boljši; da so bolj pametni, pošteni, prijazni, simpatični, zabavni

ipd. In narobe, manj privlačni ljudje naj bi imeli manj zaželene osebnostne lastnosti (Dion, K.

K, 1972, cit. Po Saladin et al., 1988, s. 252). Raziskave v zvezi s porotnim sojenjem so pokazale,

da so porotniki mnogo bolj prepričani v krivdo manj privlačnih osumljencev v primerjavi z bolj

privlačnimi; manj privlačni osumljenci pa so tudi obsojeni na strožje kazni za podobna kazniva

dejanja (McFatter, 1987, cit. Po Saladin et al., 1988, s. 252). Raziskava, ki so jo opravili Saladin

in drugi, je pokazala, da so neprivlačni ljudje mnogo prej osumljeni kaznivega dejanja kot

privlačni ljudje oz. da neprivlačnim mnogo prej pripišemo »kriminalne« značilnosti. Tako

lahko trdimo, da nezavedno še vedno vsi izhajamo iz »lorribrozianskih izhodišč« - ljudi in

njihovo potencialno »kriminalnost« ocenjujemo glede na njihove fizične lastnosti. Ravno to naj

bi bil tudi razlog za številne napake pri sojenju, ki izvirajo iz napačne identifikacije. Ljudje naj

bi pri identifikaciji »prepoznali« kot storilce ljudi, ki bolj ustrezajo njihovi stereotipni predstavi

o »kriminalcu«.86

84 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006) 85 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006) 86 Glej več o tem: Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za

kriminalistiko in kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)

33

4.2.2. Rasna in nacionalna stereotipizacija

Pri sojenju igrajo posebno vlogo rasni oz. nacionalni stereotipi. Thomas Pettigrew (1979) je

izvedel poskus, v katerem so belim poskusnim osebam kazali video-posnetek spora med dvema

osebama, ki se je končal tako, da je eden drugemu dal klofuto. Poskus je pokazal, da so te osebe

bistveno drugače ocenjevale spor, odvisno od tega, kakšne barve kože je bil kateri od

udeležencev v konfliktu. Ko je belec udaril črnca, so to v 70% ocenili kot trenuten nepomemben

spor, pretiravanje ipd. V primeru, ko pa je v enaki situaciji črnec udaril belca, pa so v več kot

70% to ocenili kot izražanje agresivnosti, slabih namenov ipd. Ker stereotipna predstava o

črncih vsebuje lastnosti kot agresivnost in impulzivnost, je takšen rezultat odraz stereotipnih

predstav in predsodkov zoper črnce. Tako poskusi kažejo, da smo pri pripadnikih lastne skupine

bistveno bolj pripravljeni njihovo ravnanje pripisati situaciji, v kateri se je znašel, medtem ko

pri predstavniku skupine, zoper katero imamo predsodke, to pripišemo njihovi naravi (»takšni

pač so«, »tipično južnjaško vedenje« …)87

Žal v Sloveniji nimamo podobne raziskave, ki bi nam pokazala, kako se razlikuje obravnavanje

različnih stereotipiziranih skupin od obravnavanja nestereotipiziranih v kazenskem postopanju.

Zato se lahko zanašamo samo na znanje o stereotipih in omejene izkušnje. Prof. Katja Šugman

pove v svojem članku: Odgovor na vprašanje, ki ga vsako leto zastavim študentom prava pri

kazenskem procesnem pravu in sodni psihologiji. Vprašam jih, koliko mislijo, da je med

osebami, ki so obdolžene kaznivih dejanj v slovenskem kazenskem postopku, »južnjakov«.

Odgovori se gibljejo med 50% - 75%, pri čemer jih je večina prepričana v višjo številko. Pravi

podatek je približno 25%. Tak odgovor je očitno odraz stereotipa. Upoštevajoč dejstvo, da

imajo pravosodni delavci z osumljenci in pričami izrazito malo stika, je prvi vtis, ki ga oseba

naredi, odločilnega pomena.88

Glede na stereotipne predstave, ki veljajo v Sloveniji o »Neslovencih« in recimo o Romih, se

lahko samo vprašamo, koliko takšne predstave vplivajo na objektivnost sojenja. Lahko si

zamislimo primer, v katerem bi se Rom znašel v postopku zaradi tatvine in bi bili zaradi

stereotipa o tej skupini (»kot je splošno znano, Romi vsi kradejo«) manj vztrajni pri iskanju

druge razlage kot pri izobraženem kranjskem Janezu. Enako velja za slovenski primer, ko je

bil mladoleten romski deček obtožen posilstva mladoletnega dekleta. Ker je v Sloveniji

starostna meja za kazensko odgovornost 14 let, domnevni posiljevalec ni bil obtožen v

kazenskem postopku, pač pa je bil nemudoma deležen vseh mogočih drugih oblik

sankcioniranja (od tega, da so ga izključili iz šole, da so starši organizirali spremstvo deklic na

poti v šolo, da bi jih ubranili nevarnosti, medijskega linča ipd.). Kasneje je skupina neodvisnih

štirih strokovnjakov (dva pravnika, psiholog in pediater) ugotovila, da romski deček nikakor

ni bil storilec tega dejanja, pač pa je bil to najverjetneje eden od Slovencev. Sprašujemo se

lahko, koliko je k ogorčeni reakciji, vsesplošnemu zgražanju in nesposobnosti prijetja pravega

storilca prispevala naša stereotipna podoba o Romih.89

87 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba

FDV, Ljubljana, 2009, str. 197 88 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006) 89 Petrovec Dragan, Mediji in nasilje: obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji, Mirovni inštitut, Zbirka

Mediawatch, Ljubljana, 2003, str. 33,34

34

4.3. Socialne manjšine

4.3.1. Specifični socialni (osebnostni) dejavniki, ki vplivajo na sodno odločanje

4.3.1.1. Videz

Zunanja podoba oz. zunanja privlačnost pomembno vpliva na zaznavanje oseb.90 Načeloma

ljudje verjamemo, kar je lepo, je tudi dobro.91 Privlačnost in všečnost je pomemben dejavnik

prepričevanja in vplivanja. Ta fenomen lahko razlagamo s teorijo užitka in teorijo

pripisovanja.92 Privlačnim osebam tako pripisujemo večjo inteligenco, boljše sposobnosti,

komunikativnost, samozavest, uspešnost in srečo, čeprav je lahko realnost popolnoma

drugačna. Podobno zunanja privlačnost vpliva tudi na odločitve sodnikov in porote.93

4.3.1.2. Spol

Razlikovanje v kaznih na podlagi spola temelji na podlagi spola sodnika in spola prestopnika.

4.3.1.2.1. Spol sodnika

Študija 10.500 primerov hudodelstva v Kaliforniji je pokazala, da sodniki izrekajo milejše kazni

obtoženkam kot obtožencem (Associated Press, 1984 v Kapardis, 2010). Po drugi strani pa

nekatere študije ne ugotavljajo razlik v obravnavi obtožencev ženskega in moškega spola s

strani sodnikov, kar zavrača domnevo, da so sodniki zaradi »očetovskega« odnosa bolj

prizanesljivi do žensk.94

Mulhausen (2004 v Kapardis, 2010) ugotavlja, da so bile sodnice v Pennsiylvaniji bolj

prizanesljive do obtoženk kot sodniki. Myers in Talarico (1987 v Kapardis, 2010) pa sta v

analizi 27.000 primerov ugotovila, da sodnice v primerjavi s sodniki, težijo k bolj strogemu

kaznovanju obtožencev, predvsem posiljevalcev. Bogoch (1999 v Kapardis, 2010) meni, da če

je ženski glas drugačen od moškega, je le-ta v sodniški vlogi utišan. Medtem ko lahko

popustljivost sodnic, ki sodijo samostojno in ne v senatih, pripišemo nagnjenosti žensk k

rehabilitativnemu pristopu in ne kaznovalnem. Po drugi strani, pa jo lahko pripišemo njihovemu

položaju, ki je v sodni stroki še vedno marginaliziran (Bogch, 1999 v Kapardis, 2010).95

4.3.1.2.2. Spol obtoženca

Raziskave so pokazale, da ženske obdolženke, ne glede na rasno pripadnost, v povprečju

prejemajo nižje kazni kot moški (Mulhausen, 2004 v Goodman-Delahunty, 2006). Slednje je

90 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka

policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 91 Accetto, Ambrož, Jager, Kristan, Muršič, Novak, Potočnik, Pribošič, Stubbs, Završnik, Zapoved in zločin,

Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2012 92 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba


policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 94 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,

diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 95 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,


35

bilo dokazano z analizo rezultatov sojenja 54 ameriških sodišč v letih 1990-1996, s katero so

primerjali dosjeje 20.000 moških in 3.729 žensk na podlagi zakonskih (resnost prestopka,

kriminalna preteklost, povratnik, dolžina kazni) in izvenzakonskih variabel (rasa, narodnost,

spol). Nižje kazni lahko pripišemo stereotipnim predstavam odločevalcev, ki dojemajo žensko

kot manj nevarno, manj krivo, z močnejšimi družbenimi vezmi (otroci) in kot tako manj

odklonsko (Steffensmeier in Demuth, 2006 v Sporer in Goodman-Delahunty, 2009). Henning

(1995 v Ainsworth, 2000) pravi, da naj bi veliko število sodnikov, ki so po večini moškega

spola, gledalo na ženske obdolženke, kot da delujejo izven svojih karakternih vlog, odstopajo

od družbeno sprejetega vedenja žensk in so kot take lahko le psihološko motene. Fontain in

Emmily (1978 v Ainsworth, 2000) to potrjujeta in pravita, da sodniki poleg tega dajo večji

poudarek na zunanje okoliščine, v katerih je ženska storila kaznivo dejanje, kot pa to počno pri

moških, ki so storili kaznivo dejanje. S tem se strinjata Wilczynski in Morris (1993 v Ainsworth,

2000), ki ugotavljata, da se bo ženska, ki je kriva, da je ubila svojega otroka, bolj verjetno

zagovarjala kot manj zavestno prištevna in zato obstaja manjša verjetnost, da jo bodo poslali v

zapor. Pravzaprav nobena ženska v njuni raziskavi, ki je storila kaznivo dejanje detomora, ni

prejela zaporne kazni. Če pa je ženska že obsojena na zaporno kazen, pa obstaja velika

verjetnost, da bo v zaporu opravljala gospodinjska dela, kar potrjuje patriarhalno percepcijo

moške in ženske vloge. Veliko je tudi primerov, kjer ženska ubije svojega partnerja, pa je

spuščena na prostost zaradi okoliščin doživljanja predhodnega nasilništva s strani ubitega

partnerja (Ainsworth, 2000).96

Primer: Heidenshon (1997 v Ainsworth, 2000) zaznava, da je 20% obsojenih moških poslanih

v zapor, medtem ko je tja poslanih le 5% žensk.97

Toda ženske, ki storijo zločin, ki ni v skladu s predstavo o tradicionalni in spolni vlogi ženske,

so lahko kaznovane še strožje kot moški. Tako ima na primer ženska, če zabode moškega, več

možnosti, da je spoznana za krivo. Vzrok je v kršitvi tradicionalne spolne vloge, ki jo ima

ženska. Njena vloga ni dominantna, ni nosilka agresivnosti. Kadar si prilasti del moške podobe

(agresivnost velja za neko obliko 'normalnega' moškega vedenja), se pri sodnikih lahko pojavi

težnja po dodatni kazni, ki ni posledica kaznivega dejanja temveč kršenja norm spolnih vlog.98

Pregled kaznivih dejanj umora na 33 sodiščih v Združenih državah Amerike, pa je pokazal, da

ima vpliv na kazenske odločitve tudi spol žrtve – v primeru, da je bila žrtev ženskega spola, je

moški obdolženec prejel daljšo zaporno kazen. Pri kombinaciji ženska žrtev in moški storilec

so bile izrečene daljše kazni kot pri katerikoli drugi kombinaciji spolov obdolžencev in žrtev

(Sporer in Goodman-Delahunty, 2009).99

96 Povzeto po: Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo

sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 97 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,

diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 98 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka

policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 99 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,


36

4.3.1.2.3. Status

Erez (1991 v Goodman-Delahunty, 2006) je prepričan, da različne kazni za podobne zločine

izvirajo iz vrednosti žrtve in ne prestopka. Z njim se strinjata Alicke in Davis (1989 v Sporer

in Goodman-Delahunty, 2009), ki pravita, da so kazni za obdolženca strožje, če je žrtev

predstavljena kot nedolžna, naivna, obdolženec pa kot nevaren kriminalec. Obdolženec na

primer dobi strožjo kazen tudi, če je žrtev zaznana kot ugleden član skupnosti (Greene, 1999 v

Goodman-Delahunty, 2006). Rezultati raziskave, ki so jo delali z navidezno poroto, so namreč

pokazali, da je porota ocenila žrtev, ki jim je bila predstavljena kot ugledna in spoštovanja

vredna, kot bolj prijetno, spodobno in vredno, do nje in njenih sorodnikov so imeli več sočutja

in so dojemali kaznivo dejanje zoper njo kot hujše v primerjavi s poroto, ki so jim bili

predstavljeni dokazi o manj spoštovani in ugledni žrtvi. Boljši kot je socialni status žrtve, več

porotnikov dojema preživele sorodnike, kot ljudi, ki so doživeli veliko škodo – večja je

simpatija do njih, kar lahko posredno vodi do nalaganja strožje kazni (Greene, 1998 v Sporer

in Goodman-Delahunty, 2009).100

Na tem mestu morda velja omeniti tudi vpliv pričevanja žrtve in škode povzročene žrtvi na

odločitve sodnikov. Kaznivo dejanje ima namreč lahko hude fizične, psihične, finančne in

socialne posledice za žrtev. Študija (Erez in Roeger, 1995 v Sporer in Goodman-Delahunty,

2009) je pokazala, da ima pričevanje žrtve majhen vpliv na dolžino zaporne kazni, lahko pa

vpliva na to, ali bo obdolženec obsojen na zapor ali pogojno kazen. Raziskava, kako se z

zločinom soočajo žrtve v primeru ropa ali posilstva, je pokazala, da slabše kot se je žrtev soočala

s posledicami, višje kazni so bile predlagane (Hills in Thompson, 1999 v Sporer in Goodman-

Delahunty, 2009). Simulacijska študija porote Myersa in Greena, (2004 v Sporer in Goodman-

Delahunty, 2009) je pritrdila tem izsledkom - večje kot so bile emocionalne 'poškodbe' žrtve,

ki so sledile dogodku, daljše zaporne kazni so bile predlagane. Še več, če so posledice dejanja

prizadele tudi sorodnike žrtve, je simulacijska porota zahtevala strožje sankcije.101

4.3.1.2.4. Faktor zavedanja lastne smrti

Nekateri avtorji ob bok tem vplivom postavljajo tudi faktor zavedanja lastne umrljivosti. V

mnogih primerih, kjer je poudarjena umrljivost človeka oz. smrtnost žrtve in se nakazuje

umrljivost vseh ljudi (vključno sodnika), to lahko povzroči pri sodniku misel na lastno smrt,

kar pa lahko povzroči, da sodnik reagira bolj kaznovalno, kot bi sicer. Vpliv zavedanja lastne

umrljivosti je bil dokazan z več kot dvesto raziskavami. Vpliv se je pokazal v obliki večjega

števila obsodb in daljših izrečenih kaznih v različnih zločinih – tudi vožnji pod vplivom

alkohola, ropa in poskusa umora (Pickel in Brown, 2003 v Sporer in Goodman-Delahunty,

2009). Bolj kaznovalno so bili usmerjeni avtoritativni udeleženci raziskav. Efekt pa je bil

obraten, ko je obtoženčevo dejanje sovpadalo z nazori sodnika, kar pomeni, da v primeru, da je

ogroženost predstavljala pravzaprav žrtev, je zavedanje lastne umrljivosti prej zmanjšala kot pa

100 Glej več o tem: Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo

sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 101 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,


37

povečala netoleranco do obtoženca (Arndt et al., 2005 v Sporer in Goodman-Delahunty,

2009).102

Prelomna študija na tem področju: Sodniki iz 22 sodišč so odgovarjali na vprašanja glede

osebnosti in odnosa: predstavili so jim primer domnevne prostitutke z eno predhodno aretacijo

in s pomanjkanjem dokazov o družbenih vezeh. Polovici sodnikov so naročili, naj razmišljajo

o lastni smrti, preden določijo višino varščine. Slednji so določili 450 $ varščine v primerjavi s

sodniki v kontrolni skupini, ki niso imeli teh navodil in so določili varščino v višini 50$.

Sodniki, ki so bili v prvi polovici, so bili bolj kaznovalno usmerjeni, ker je misel na njihovo

lastno umrljivost ogrozila njihovo vero v zakon. Teorija upravljanja s strahom razlaga to razliko

s tem, da zavedanje lastne umrljivosti povzroči pri sodnikih ali porotnikih ponovno potrditev

njihovih pogledov na svet in branjenje lastnih vrednot, to pa povzroči, da reagirajo bolj

kaznovalno do oseb, ki ogrožajo njihova stališča (Rosenblatt et al., 1989 v Sporer in Goodman-

Delahunty, 2009103

102 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,

diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 103 Glej več o tem: Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo

sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011

38

5. ČUSTVA IN NJIHOV POMEN ZA PRAVO

»Brez človeških čustev nikoli ni bilo, ni in ne bo človeškega iskanja resnice.« (Lenin).104

5.1. Kaj so čustva?

Čustva ali emocije so duševni procesi in stanja, ki izražajo človekov vrednostni odnos do

zunanjega sveta ali do samega sebe. So kompleksen proces, ki vključuje spoznavne ocene

situacije, fiziološke in obrazne reakcije.105 Torej čustva so zaznave določenega dogodka na

katerega se odzovemo z lastno reakcijo na ta dogodek. Ta zaznava je zunanja ali notranja .

Lahko pa je tudi nekaj v nas samih, da se čustvo sproži. Kakšna potlačena travma. Kadar

doživimo čustvo, takrat nekaj čutimo, v sebi, zato je verjetno nastala beseda čustvo. Čustvo se

sproži, ko je za nas prišlo do spremembe, dobre ali slabe. Recimo, dobra je, kadar doživimo

veselje, slaba pa žalost. Če se počutimo varnega, se sproščajo pozitivna čustva, če pa se

počutimo ogroženega pa negativna. Na določeno situacijo se odzovemo čustveno različno in

vsak drugače (individualno).106

Vsako čustvo ima svoje funkcije in svojo logiko, izražanje emocij pa tudi sporočilno

vrednost.107 Čustvena reakcija je odziv na nekaj, kar subjekt ocenjuje kot pomembno oziroma

zelo pomembno in je namenjena odzivu in prilagoditvi na zunanji dražljaj.108 Ko oseba

določeno situacijo ocenjuje kot tako pomembno, da do nje ne ostane ravnodušna, apatična, se

pri njej sproži čustvena reakcija. To spoznanje je nadvse pomembno: čustev torej ne čutimo ves

čas, temveč samo takrat, kadar nam je nekaj pomembno. In še drugače: če se nekdo čustveno

odzove, lahko vedno vemo, da mu je v tistem trenutku nekaj pomembno. Bolj intenzivna, ko je

čustvena reakcija (seveda v okvirju čustvenega razpona določenega posameznika), bolj

pomembna je zadeva za tega posameznika.

Tako lahko čustvo opredelimo kot »odziv subjekta na dražljaj, ki ga je le-ta ocenil za

pomembnega in motorično, motivacijsko in mentalno pripravlja subjekt na prilagoditveno

dejavnost«.109 Pri tem se moramo zavedati, da zunanja situacija ne določa čustvenega odziva

posameznika, vsak posameznik se namreč na določeno zunanjo situacijo odziva na svoj način.

Na identični dražljajski situaciji se bo nekdo odzval čustveno, kdo drug pa bo ostal

ravnodušen.110

104 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-

content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 105 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-

content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 106 Platiše Janez, Kaj so čustva?(članek), dostopno na: http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/emocije.htm 107 Glej več o tem: Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka

disciplina?, Zbornik znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008, str.151-173 108 Povzeto po: Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,

2008, str. 19,20 109 Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad, 2008, str. 19,20 110 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013,

39

Pravimo, da so čustva intencionalni pojavi, ker ima vsako čustvo svoj objekt oz. svoj razlog za

nastanek. To pomeni, da nismo kar tako jezni, ampak smo jezni zaradi nečesa, prav tako ne

samo ljubimo ampak ljubimo nekoga. In ker se svet in ljudje okrog nas spreminjajo, se

spreminjajo tudi naša čustva. Doživljamo jih ob ljudeh, situacijah, dogodkih, ki so za nas

pomembni, torej imajo v naših očeh posebno vrednost. S čustvi vedno vrednotimo stvari,

vzpostavljamo prijeten ali odklonilen odnos do določenega predmeta, dogodka ali osebe.111

Vse emocije pa so prehodno in časovno omejeno stanje v organizmu. Vrednostni odnos, ki

ga vzpostavimo ni trajen pogled na objekt, ampak odraža tudi naše trenutno stanje in je

zato spremenljiv. Tako lahko do iste osebe ob različnih dogodkih čutimo različna čustva.

Lahko jih ločimo in obravnavamo po različnih kriterijih:

- glede na vrednostni vidik ločimo: prijetna/pozitivna (sreča, ljubezen...) in

neprijetna/negativna čustva (strah, žalost...),

- glede na aktivnostni vidik poznamo pomirjujoča(zadovoljstvo, žalost, potrtost...) in

vzburjajoča čustva (strah, jeza, pričakovanje...),

- glede na sestavljenost pa na osnovna in kompleksna čustva.112

Osnovna čustva so prirojena in univerzalna, kar pomeni, da se pojavljajo v vseh kulturah.

Njihova najpomembnejša funkcija je prilagoditev, torej približevanje stvarem, ki v nas izzovejo

pozitivna čustva ter oddaljevanje in izogibanje stvarem, ki zbudijo negativna čustva. Tako

se orientiramo in prilagajamo v življenju.

Poznamo osem osnovnih čustev, ki si jih lahko predstavljamo v parih; veselje –žalost, strah –

jeza, sprejemanje –zavračanje (gnus) in pričakovanje –presenečenje. To so ločena čustva, ki pa

v vsakdanjem življenju nastopajo tudi pomešana med seboj. Tako nastanejo sestavljena čustva,

kot so ljubezen, sovraštvo, ponos, krivda... in jih pridobimo kasneje v življenju, odvisna pa so

tudi od kulture in družbe v kateri živimo. Čustva so lahko sestavljena iz dveh osnovnih

(ljubezen je veselje in sprejemanje) ali iz treh osnovnih (ljubosumje je ljubezen, torej veselje in

sprejemanje, ki se jima pridruži še strah pred izgubo ljubljene osebe).113

Ljudje imamo različne predstave in prepričanja o sebi, drugih in svetu. Razlikujemo se glede

tega, kako vrednotimo sebe in druge ter na ta način oblikujemo svoje življenjske položaje,

skozi katere se odraža odnos do nas samih in do soljudi. Tovrstne psihične strukture se

prvenstveno razvijejo v zgodnjem otroštvu.114Nastanek oz. pojavljanje čustev ni odvisen samo

od zaznanih dražljajev ali vzburjenosti organizma. Tudi socialno okolje pomembno vpliva na




content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 114 Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka disciplina?, Zbornik

znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008, str.151-173

40

doživljanje in izražanje čustev. Starši so otrokovi prvi učitelji čustvenega izražanja. 115 Rodimo

se brez čustev. Otrok se uči od staršev na kakšen čustven način se mora odzvati kadar je ogrožen

in kadar se čuti varnega.116

5.2. Funkcija čustev

Večina raziskovalcev meni, da imajo čustva prilagoditveno funkcijo, kar pomeni, da omogočajo

učinkovito prilagajanje spremembam v odnosu med posameznikom in zunanjim svetom.

Pogosto so povezana z aktivacijo organizma, ki služi uspešnejšemu soočenju s spremenjeno

situacijo. V primeru, da se nečesa ustrašimo, bomo hitreje bežali in se učinkoviteje branili pred

morebitno nevarnostjo. Čustva delujejo tudi kot motivi, saj se bližamo tistim objektom in

situacijam, ki v nas sprožijo prijetna čustva, izogibamo pa se stvari, ki v nas vzbudijo neprijetna

čustva. Tako čustva utrjujejo tiste oblike doživljanja in vedenja, ki nam omogočajo doseganje

želenih ciljev. Poleg tega imajo čustva tudi pomembno vlogo pri komunikaciji in uravnavanju

socialnih odnosov. Čustveni izrazi in vedenje posameznika, ki doživlja določeno čustvo, služijo

drugim ljudem kot informacija, na podlagi katere lahko uravnavajo svoje vedenje.117

5.3. Vloga čustev pri sojenju

Psihologija in pravo sta znanosti, med katerima lahko vidimo mnogo vzporednic in povezav.

Ustvarjalci in naslovljenci prava smo ljudje, ki čustvujemo. »Biti človek« je »biti čustven« –

po kvantiteti, predvsem pa kvaliteti svojih afektivnih izkušenj, je človek najbolj

emocionalen med vsemi živimi bitji. Emocije, ki v naša življenja vnašajo razgibanost,

raznolikost in barvitost ter so med drugim bistveni del medosebnih odnosov, imajo mnogo

stičnih točk s kazenskim pravom. Njihovega pomena na področjih, ki vsakodnevno prežemajo

delovanje kazenskega pravosodja, v nobenem primeru ne gre zanikati, a vendar si vso dolžno

pozornost zasluži tudi raziskovanje na (naj)širši ravni.118

Veljavni slovenski kodeks sodniške etike sicer nikjer izrecno ne govori o sodnikovih čustvih

ali o njegovem čustvenem odzivanju kot o dejavniku, ki bi lahko vplival na njegovo

nepristranskost v konkretni zadevi, oziroma bi lahko celo »vzbujal videz neustreznega vpliva«.

Po drugi strani pa okoliščin, ki bi lahko spodkopovale sodnikovo nepristranskost (ali njen

videz), kodeks ne našteva izčrpno. Večina strokovnjakov in laikov pa bi se že prvi hip strinjala,

da so sodnikove čustvene reakcije, npr. sovraštvo, zaljubljenost, strah, užaljenost, gnus, jeza,

bes, ljubosumje in podobno, takšne okoliščine, ki bi po Kodeksu »lahko vplivale na njegovo

odločitev v konkretni zadevi ali bi lahko vzbujale videz takega neustreznega vpliva«. Takšno

115 Glej več o tem: Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, Visoka policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 116 Platiše Janez, Kaj so čustva?(članek), dostopno na: http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/emocije.htm


content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 118 Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka disciplina?, Zbornik


41

»sojenje« bi lahko postalo pristransko, (in s tem tudi) nezakonito in bi bilo v celoti nezdružljivo

s prevladujočo predstavo o funkciji sojenja v moderni pravni državi. 119

5.3.1. Dva pogleda na čustvovanje pri sojenju

V literaturi zasledimo dva različna pogleda na vlogo čustev pri sojenju. Prvi prevladujoči

pogled, izhaja iz prepričanja, da so čustva v sodnem procesu ovira in da je treba njihov vpliv

zato čim bolj omejevati. ( Ta teorija se povezuje tudi s prepričanjem, da so čustva »ženska«;

ženske pa naj bi bile - v skladu s tradicionalnimi predstavami – manj racionalne, imele naj bi

slabše moralno presojanje ipd. »Ženske« lastnosti naj bi bile torej tiste, ki niso zaželene pri

sojenju). V skladu s tem pogledom so čustva v sodnem procesu »nebodigatreba«. Če se jih že

ne moremo popolnoma izogniti, jih moramo sprejeti kot nujno zlo, kot neugodno resnico.

Četudi bi kdo rekel, da so čustva nujni spremljevalec sodnikovega dela, to še ne pomeni, da so

dobrodošla. Po tem gledanju je treba njihov vpliv čim bolj zmanjšati, jih čim bolj uspešno

izriniti, potlačiti, oziroma se jim, z eno besedo, izogibati.120

Drugi, novejši pogled, pa izhaja iz prepričanja, da sodnikovo čustvovanje ni (nujno) negativno.

Še več, čustveno ozaveščen oziroma čustveno inteligenten sodnik lahko zaradi svojega

čustvovanja celo izboljša kakovost svojega dela.121

Domneve se, da nas čustvena vpletenost v zadevo odmika od ideala pravilne, neosebne uporabe

prava in v skrajni instanci stran od pravičnosti.

Za ponazoritev takšnega razumevanja vloge sodnika bom navedla na prvi pogled bizarno, a

zelo ilustrativno navodilo, ki ga je dal ameriški sodnik poroti v neki zadevi iz leta 2011. V

svojem navodilu je sodnik naravo odločitve porotnikov ponazoril z lastnostjo fiktivne osebe iz

kultne ameriške znanstveno fantastične nadaljevanke Zvezdne steze (Star Trek). Izrazil se je

takole: »Se spomnite nadaljevanke Zvezdne steze, tiste prve z gospodom Spockom? On je bil

sposoben gledati na stvar popolnoma logično. Ni bil pod vplivom čustev. Bil je tudi brez

predsodkov in to je način, na katerega morate obravnavati to zadevo… Ne smete dovoliti, da bi

na vašo odločitev vplivalo sočutje.« (op. Jones v. South Jersey Industries, Inc.; 2011 WL

3802243, 13 (N.J. Super. A, D. 2011). glej http://io9.com/594060/8-ways-that-judges-have-

cited-star-trek-from-the bench (22.1.2013).122

Komandant Spock je, spomnimo se t.i. zunaj – zemeljski humanoid, bitje, ki je po materi človek

in po očetu Vulkan. Poglavitna značilnost Vulkanov je, da v svojem življenju strmijo k temu,

da bi jih vodila zgolj razum in razumska logika. V razumski logiki se odlikujejo, strogo pa se

izogibajo vsemu nerazumnemu in nelogičnemu, še posebej čustvom in čustvenim odzivom. V

seriji je komandant Spock pozitivni junak, neke vrste simpatični človek – stroj, ki se z ljudmi

ramo ob rami bori proti zlu.

119Povzeto po: Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 120 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 121 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013, str. 136 122 Glej več o tem: Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013

42

Že samo dejstvo, da sodnik porotnikom postavlja za ideal fiktivno bitje, humanoida – pol

človeka in pol Vulkana, lik iz žanra znanstvene fantastike, nas napeljuje k sklepu, da je standard

postavljen nedosegljivo in nerazumno, nečloveško visoko. Da bi ga ljudje kot sodniki, in še

posebej porotniki laiki, dosegli, bi morali, če vzamemo primerjavo dobesedno, nehati pripadati

človeški rasi ter se preleviti v nekaj drugega (vsaj pol Vulkana). Je torej ta ideal napačen, ker

zavezuje sodnike k načinu delovanja, ki ga kot ljudje niti ne morejo doseči?123

5.4. Sodnik in čustva

Ali si torej res želimo sodnika, ki ob svojem delu ne čuti nikakršnih čustev? To bi namreč

pomenilo, da se ga nič, kar vidi in sliši med sojenjem, ne dotakne, da mu je vse nepomembno.

Ali je tak manko človečnosti dober za razsojanje? Celo, če bi lahko ugotovili, da je odgovor na

to vprašanje pozitiven, je povsem jasno, da takšno stanje, z izjemo oseb, ki imajo hude

psihopatološke motnje, človeško gotovo ni mogoče.

V pravu je dandanes čustvena odzivnost sodnika sprejeta kot dejstvo. Odgovor na vprašanje,

ali naj bo oziroma ali je prav, da je sodnik čustven, je torej jasen. Vsak človek, če je duševno

zdrav, je čustven in sodniki niso nobena izjema. Normalno je, da vsi udeleženci sodnih

postopkov tudi v zvezi s predmetom svojega dela čustvujejo. Idealno bi bilo, da bi se teh čustev

zavedali, se jih naučiti prepoznavati in z njimi ravnati, ne pa, da jih poskušajo tlačiti, se jim

izogibati ali se preprosto delati, da jih ni. Kot pravi Milivojevič: »človek, ki se ne zaveda svojih

čustev, je najbolj v njihovi oblasti.« 124

Če sodnik ob obravnavanju določenega primera čuti čustva, kako naj z njimi ravna? V tem

pogledu je naš ideal čustveno ozaveščen, čustveno inteligenten, lahko bi rekli čustveno pismen

sodnik. Taka oseba se zaveda svojega čustvovanja in ga razume; zaveda se tega, kaj mu čustvo

govori, zna presoditi, ali je čustvo ustrezno, ali je njegova jakost v običajnih okvirjih in zna

izbrati, kako ga bo na socialno sprejemljiv način izrazil. Ali, kot Maroney lepo ugotovi za

primer jeze: »sodniška jeza je včasih primerna in včasih ni. Razlika se skriva v razlogih, na kaj

se nanaša čustvo in v delovanju, kako je tako čustvo doživeto in izraženo«. Ali, kot se je izrazil

Aristotel, ki je jasno videl potrebo po srednji meri kot nasprotju pretiravanja ali pomanjkanja.

Jezo je tako pravilno občutiti: »ob pravem času in na pravem kraju, ob pravih ljudeh, iz pravih

nagibov in na pravi način. Takšno ustrezno čustvovanje bo pripomoglo h kakovostni in pravični

pravni odločitvi in bo oplemenitilo razumski del odločitve. »

Čustva so smerokaz po naših vrednotah; bolj pomembna vrednota ko je ogrožena ali potrjena,

bolj intenzivno bo naše čustvo. Če smo torej toliko v stiku s samim seboj, da se zavedamo, da

naša močna čustvena reakcija pomeni našo močno vrednostno angažiranje, potem lahko temu

primerno tudi ravnamo kot sodniki. Namesto da bi se borili proti čustvu (kakršnokoli že to je.

Lahko gre recimo za jezo, celo bes, za gnus, prezir, užaljenost, sovraštvo), ki ga ob določenem

primeru čutimo, bi bilo bolje, da bi se zavedali, da nam to čustvo govori o tem, da je za nas

nekaj v tem primeru pomembno. Če dojamemo to sporočilo svojih čustev, potem nam bo tudi

jasno, da si moramo v pomembnih zadevah vzeti več časa za odločitev, jim posvetiti več

123 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013, 124Povzeto po: Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,

2008, str. 47

43

premisleka in se hkrati bolje zavedati posledic, takšnih odločitev. Najmanj kar lahko sodnik iz

svojih čustev zaznava je, da je neka zadeva ali njen vidik zanj pomemben. 125

V zvezi s tem se seveda lahko vprašamo, kakšna vrednota stoji za nekim čustvom. Je ta vrednota

takšna, da nepristranskemu sojenju koristi ali ne? Jeza, ki se sproži, kadar človek doživlja, da

je nekdo neupravičeno ogrozil njegovo vrednoto, je torej v svojem bistvu vezana na vrednostni

okvir posameznika. Če bi nas v psihoterapiji zanimalo, katere vrednote so za posameznika

zdrave, si bomo v zvezi s sojenjem morali postavili širše vprašanje: kršitev katerih vrednot naj

pri sodniku sproži za sojenje primerno in konstruktivno jezo. Že na prvi pogled ugotovimo, da

gre za vrednote, kot so pravičnost, zaščita šibkih, spolna nedotakljivost, enakopravnost ipd.126

Ponazorimo to s primerom: če bo sodnika, recimo, razjezilo brezobzirno ali kruto vedenje

obdolženca med izvrševanjem kaznivega dejanja, potem je takšna jeza, če temelji na pravi

percepciji in apercepciji in je izražena na ustrezen način (npr. odmera primerne kazni), gotovo

lahko konstruktivna in prispeva h kakovostnem sodnem odločanju. (seveda pa zgolj v okviru

veljavnega zakonskega okvira). Če pa se bo sodnik razjezil na obdolženčevega zagovornika in

mu bo stalno segal v besedo ter zlorabljal procesne pravice in bo zato (zavestno ali nezavedno)

izrekel višjo sankcijo obdolžencu, taka jeza gotovo ne bo ustrezna.127 Do podobne, neustrezne

posledice bo prišlo, če bo vrednota, iz katere izhaja sodnikovo čustvo, že na prvi pogled

neadekvatna: recimo rasna večvrednost, predsodek do določene skupine ljudi ipd. Če torej

vrednota, iz katere izvira čustvo, ni ustrezna, bo tudi čustvena reakcija, prav gotovo neustrezna,

posledice pa se bodo prej ko slej pokazale pri rezultatu sojenja.128

Vprašanje, ali so bila čustva sodnika ob odločanju primerna in ustrezna, je izhodiščno vprašanje

za presojo vpliva čustev na sodnikovo racionalno delo. Če torej sodnik pri sojenju čuti bes in

frustracijo je to, s tem bi se verjetno vsi strinjali, normalno. Če pa to čustvo čuti neobičajno

močno ali neobičajno šibko, če to čustvo doživlja samo zoper določen tip obdolženih morilcev

ali podobno, lahko trdimo, da je čustvena reakcija neustrezna. In če je takšna čustvena reakcija

neozaveščena, lahko iz teh razlogov vodi k pristranski sodbi. 129

Pri tem pa je treba poudariti, da nekatera čustva v sodni situaciji nikoli ne bodo ustrezna. To

predvsem velja za čustvo sovraštva, pogosto pa tudi za čustvo prezira, ki bi ju sodnik morda

čutil do udeležencev postopka. Ti dve čustvi namreč vedno izhajata iz položaja, v katerem tisti,

ki ju čuti, sebe doživlja kot večvrednega, osebe do katerih čuti ta čustva, pa ne kot dovolj vredne

ali celo nevredne človeškega. Milivojevič opredeljuje sovraštvo kot čustvo, ki ga subjekt občuti

do neke druge osebe, za katero verjame, da je zla in da ogroža neko njegovo vrednoto. Rezultat

sovraštva je lahko želja povzročiti škodo objektu tega čustva, povzročiti, da taka oseba trpi in

se muči. Končni rezultat je težnja po izničenju osebe, ki jo sovražimo. V vsakodnevnem

125 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 126 Povzeto po: Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 127 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 128 Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad, 2008, str.

156,157 129 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013

44

življenju je čustvo sovraštva vedno neustrezno. Tako je tudi neprimerno za sodnike, saj vodi k

reakcijam, ki so bliže kruti maščevalnosti kot pa neodvisnemu in nepristranskemu sojenju. Če

bi torej sodnik začutil do obdolženca sovraštvo, bi se moral že po definiciji izločiti iz sojenja.130

Podobno neka oseba čuti prezir, če ocenjuje, da oseba, ki je »predmet« prezira, kot človeško

bitje ni dovolj vredna. Oseba, ki čuti prezir, drugega ne sprejema ali ga celo zavrača, kaže mu,

da je inferiorno. Tudi ta drža je za sodnike načeloma neprimerna ( Lahko si predstavljamo

sodnika, ki bi preziral recimo homoseksualce. V takem primeru bi imel težavo izreči

nepristransko sodbo zoper homoseksualnega obdolženca.) Razlika med sovraštvom in prezirom

je v tem, da objekt sovraštva doživljamo kot hudobnega, medtem, ko gre pri preziru bolj za

oceno, da je objekt tega čustva nedostojen in nevreden. Če je vedenjska tendenca pri preziru,

da človeka, do katerega čutimo prezir, želimo izločiti in ponižati, je pri sovraštvu ta tendenca

izničenje. Zelo verjetno je, da takšen čustveni odnos ne bo vodil do pravične, objektivne in

nepristranske sodbe. Tudi v tem primeru velja, da bi sodnik moral intenzivno samoanalizirati

to čustvo, da bi lahko izrekel pravično sodbo, sicer pa bi bilo bolje, da bi se iz sojenja izločil.131

Nobena oblast ne sme delovati s pozicij samovolje in arbitrarnosti, ki bi ju navsezadnje lahko

kar sama opravičila (ne pa upravičila) tudi znotraj okvirov pojma legalnosti. Prav iz tega razloga

se zahteva, da je v sodobnih demokratičnih ureditvah razmerje med državo in posameznikom

urejeno (v prvi vrsti) na legitimnih temeljih še posebej v kazenskem pravu, ki izmed vseh

pravnih področij najgloblje posega v človekove pravice in svoboščine.132

130 Glej več o tem: Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,

2008 131 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013, 132 Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka disciplina?, Zbornik


45

6. KOMUNIKACIJA (DISKURZ)

6.1. Kaj je komuniciranje?

Komuniciranje je širok pojem, ki vsebuje tako procese znotraj človeka, kot v interakciji z

drugimi. Sama beseda komuniciranje izvira iz latinske besede communicare in pomeni deliti,

narediti nekaj skupno, sporočiti. Je proces, ki zadeva prejemanje in posredovanje informacij

med vsaj dvema osebama v obeh smereh. Za proces komuniciranja je prvi pogoj informacija

ali sporočilo, ki omogoča ali vzdržuje komunikacijo. Informacija nastane in je predana s strani

osebe, ki jo imenujemo oddajnik ali avtor. Osebe, ki jo sprejmejo, pa so sprejemniki. Človek se

od drugih živih bitij loči po tem, da je komunikacija v veliki meri tesno povezana z govorom,

lahko pa poteka nebesedno, z mimiko, nebesednimi in slikovnimi simboli.133

Komuniciranje je bistveno odvisno od občutka za razlike med ljudmi in obenem od želje, da bi

kljub tem razlikam razumeli drug drugega, torej da bi ustvarili skupno podlago za pogovor.

Sodelovanje in usklajevanje sta torej v vsakem komuniciranju nujno potrebna procesa. 134

6.2. Komunikacija (jezik) v pravu

Na eni strani pravo, ki temelji v načelu pravne države. To zahteva jasen in predvidljiv vsebinski

in postopkovni pravni okvir za zagotovitev pravne varnosti in enakega obravnavanja. Na drugi

pa jezik, z vso lepoto in nadležnostjo bogatega besednjaka s pogosto negotovim, nejasnim ali

dvoumnim pomenom.

A vendar je prav jezik ključno orodje prava: pravo želi vplivati na ravnanja njegovih

naslovnikov z uporabo besed, ki nimajo le spoznavne, ampak tudi preskriptivno in konstitutivno

funkcijo. Ravno zato bi si v luči zahtev načela pravne države želeli, da bi bili pravni izrazi zgolj

poimenovanja za pravila in načela, ki bi bila neodvisna od konkretnega sodnika ali pravnika.

Ampak to se v praksi vsekakor ne izide.135

Primer problema jezika v pravu: Klasično razpravo, sta sprožila H.L.A. Hart in Lon Fuller, o

razlagi pojma »vozilo« iz hipotetičnega primera pravnega pravila, ki bi vstop v mestni park

prepovedovalo »vsem vozilom«. »Pravilo je na prvi pogled zelo jasno, kot si ga je najbrž

zamislil tudi njegov avtor: vsakdo, kdor bi se z avtomobilom zapeljal v park, bi ga očitno

prekršil. Toda, ali ta prepoved velja tudi za dekle na kotalkah, fantiča z avtomobilom-igračo?

Mamo z otroškim vozičkom? Podobna vprašanja bi si morda lahko zastavljali v nedogled. 136

Jezik posameznika odraža značilnosti socialnega okolja, v katerem je človek odraščal in v

katerem se giblje in je tako zraščen s prepričanji, vrednotami in predsodki tega okolja. Za vse

133 Ule,M,, Psihologija komuniciranja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005

134 Ule,M,, Psihologija komuniciranja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005

135 Povzeto po: Accetto, Pravo in jezik, IUS INFO (članek), 17.7.2013, dostopno na:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=101321 136 Glej več o tem: Accetto, Pravo in jezik, IUS INFO (članek), 17.7.2013, dostopno na:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=101321

46

jezike velja, da obstaja neko soglasje znotraj jezikovne skupine o tem, katera oblika govora je

standardna, in vse oblike, ki od tega odstopajo, so vrednotene kot slabše.137

Raziskave so pokazale, da dialekt oz. način govora (npr. način, kako govorijo črnci v ZDA ali

pri nas Neslovenci) v hipu vzbudi pri poslušalcih predstavo oz. stereotipu o tej skupini. Način

govorjenja oz. izrekanja torej nosi sporočilo o pripadnosti skupini (razredni, socialni,

narodnostni ipd.).138

Pri nas je v jezikovnem smislu za sodni postopek najbolj odločilno dejstvo, da vsa pričevanja

in zaslišanja za zapisnik povzame sodnik s svojimi besedami in tako nepristranskemu

opazovalcu kot strokovni oceni psihologa je jasno, da sodnik deloma prikroji povedano v skladu

z lastno presojo oz. oceno stvari. Jezik je v pravu moč. Pravniki razumemo jezik kot svoje

orodje: »Z njim ustvarjamo in urejamo svet«. Z jezikom se dopušča tudi drugim pravnim

udeležencem, da vstopijo v svet pravne enakosti. Lahko začenjajo pravne spore, se v sodnem

postopku zagovarjajo, ugovarjajo pravnim odločitvam in pišejo pritožbe. Za svojo pravno

enakost se lahko borijo po pravni poti.139

Kljub vsemu pa neenakosti še vedno obstajajo. Ne samo da ljudje pogosto niso zadovoljni s

pravnimi odločitvami, še več: na sodišču se počutijo ponižane, zdi se jim, da niso mogli

povedati svoje resnice, ne razumejo sodnih odločb, ne razumejo pravnih pravil. Potrebujejo

»vodnika« pravnika ipd. In ta odtujen svet v katerem se ne znajdejo preveč, odloča o njihovih

usodah. Kako je to mogoče, če pa smo vendar hoteli doseči enakost? 140

Del odgovora se verjetno skriva v jeziku, drugi del pa v moči. Vsi, ki govorimo nek jezik, ne

govorimo istega jezika141

6.3 Pomen komunikacije v sodstvu

6.3.1. Kazenski postopek kot diskurz

Moderno pravo je racionalno. V praksi se legitimira skozi pravno urejen diskurz, kot način

razpravljanja o pravnih temah. Diskurzivno mišljenje je postopni, logični proces, v katerem se

sklepa od ene logične prvine k drugi, ter na tak način iz posameznih prvin tvori celoto. Ker je

izrazito racionalno, v njem ni neposrednosti in nazornosti ter izkustvenega spoznanja.

Posebnost pravnega diskurza je predvsem ta, da nihče ne more vstopiti vanj, če ne izpolnjuje

določenih pogojev in če ni zato ustrezno kvalificiran. Zlasti procesni pravni diskurz ni odprt in

prepusten diskurza, ki bi omogočala enakovredno polemiko vsakomur. 142

137 Glej: Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 /

2005 / 1 138 Glej več o tem: Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana

56 / 2005 / 1, str. 32 - 44 139 Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 / 2005 / 1,

str. 32 - 44 140 Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 / 2005 / 1,

str. 32 - 44 141 Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 / 2005 / 1,

str. 32 - 44 142 Povzeto po: Dežman, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete Univerze v

Mariboru ISSN: 1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008), str. 51-67

47

Vprašanje procesnih pravil je tudi vprašanje, kako se pride do resnice.. Diskurz resnice v

kazenskem postopku se razlikuje od drugih diskurzov resnice. Sodišče npr. oprosti obdolženca,

novinarka pa napiše knjigo, da je kriv. Drugega sodišče obsodi, vsi pa pišejo, da ni storilec. O

kaznivem dejanju, ki ga obravnava sodišče, lahko steče politični, medijski, filozofski, literarni,

moralni diskurz, vendar je družbeno relevanten le rezultat kazenskega postopka, ker gre v njem

za diskurz oblasti. Prav v tem pa je bistvo nerazumevanja, zakaj se odločitve sodišč razlikujejo

od pričakovanj javnosti. 143 Pravni diskurz je imun na kateri koli drug diskurz, ki zadeva

predstave o drugačni uporabi prava. Diskurz je več kot komunikacija. Bistveni elementi

diskurza so pravila in kriteriji, ki določajo katere vrste izjav in vednosti so kot take smiselne,

resnične in za obravnavo teme koristne. Za kazenski postopek je ta ugotovitev pomembna zato,

ker se procesna dejanja opravljajo kot procesne izjave sodišča in strank. Šele procesne izjave

sodišča in strank dajejo obravnavanem dogodku pravni pomen. Normativne izjave so zato

vezane na pravila razsojanja, kajti pravila za razsojanje zagotavljajo relativno doslednost pri

objektivnem obravnavanju v življenjskem pogledu sicer različnih, a pravno podobnih primerov

(sodniškim pravom). 144

6.3.2. Struktura procesnega diskurza

Za procesni diskurz je značilno, da ga sestavljajo: 1.) sporno vprašanje, 2.) udeleženci diskurza,

3.) avditorij, 4.) pogoji argumentacije, 5.) stališča in argumenti in 6.) racionalni viri argumentov

oziroma toposi. Predmet sodniškega odločanja je sporni dogodek iz preteklosti, ki naj bi dobil

kot proceduralni predmet sodnega postopka svoj pravni pomen šele skozi strokovno

argumentiran, racionalen proces razpravljanja o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih.

Dogodek, ki je dan vnaprej v presojo, je namreč le življenjski dogodek ali zgolj teza o dogodku,

ki ima po oceni upravičenega tožilca oziroma tožnika določen pravni pomen. Tak postopek

predpostavlja racionalni diskurz, v katerem poteka ugotavljanje in pravno vrednotenje dejstev,

ki se ugotavljajo v sodnem postopku kot pravno pomembna dejstva. Zato določajo vsebino

„temo“ razprave šele njeni udeleženci na tak način, da bistveno prispevajo k takšni ali drugačni

odločitvi sodišča. Kakšen bo rezultat razprave oziroma ocena pravnih in dejanskih vprašanj, je

odvisno od tehtnosti argumentov strank in načina, na katerega jih presoja sodišče. Od njihove

teže je namreč odvisna moč argumentacijskega pritiska na sodišče. Namen argumentacije je

prepričevanje avditorija, se pravi tistega, ki mu je namenjena, se pravi sodišču. Zgolj zaradi

takšnega pritiska je lahko določena zadeva v očeh sodišča težka. Zahtevnost zadeve pa je

odvisna od kompleksnosti, števila racionalnih argumentov oz. topičnih mest (toposov), iz

katerih ti argumenti izvirajo. Zato je razumljivo, da se skuša sodobni zakonodajalec izogniti

zapletenemu reševanju sporov v sodnih postopkih s poravnavami v civilnih in s tako

imenovanim plea bargaining načinom reševanja kazenskih postopkov. (Pogajani dogovor med

tožilcem in obdolžencem, na katerem obdolženi prizna krivdo za milejše kaznivo dejanje ali na

143 Glej: Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju, Ljubljana,

22.3.2013 144 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in


48

eno izmed večih očitanih kaznivih dejanj, v zameno za ugodnost tožilca – običajno nižja kazen,

ali odpustitev pregona zoper druga kazniva dejanja). 145

6.3.3. Funkcija sodnika kot merilo pravnosti

Glede na to, da pravila procesnega diskurza proizvajajo spoznanje o resnici, se zastavlja

vprašanje funkcije sodnika. Do pojma prava in pravičnosti ne pridemo zgolj deduktivno. Za

naravnopravno pojmovanje je pravo diskurz pravne znanosti, za pravne pozitiviste pa

legistativni diskurz, diskurz zakonodajalca. Čeprav je za pravno znanost dedukcija

nepogrešljiva, ker je s svojo abstraktnostjo analitična, za razumevanje ključnih problemov

prava ne zadošča, ker ni inovativna. Zato je potrebna indukcija, ki je konkretna, ker se ukvarja

s stvarnostjo, se pravi z družbenim dogajanjem, v katerem nastanejo konflikti, zaradi katerih

prihaja pri njihovem pravnem reševanju do stika med dejanskim in pravnim. Šele konflikt in

način njegovega reševanja postavlja vprašanje morale in prava. S sklicevanjem na konflikt in

na metodo njegovega reševanja se namreč moderno pravo legitimira kot pravilno, pravično, kot

pravo pravo. Takšna njegova lastnost pa se lahko izkaže le v vsakem konkretnem primeru

posebej v procesu sodniškega razsojanja, če naj bo pravna odločitev produktivno dejanje, se

pravi rezultat pravilnega načina procesnega razpravljanja, dokazovanja in pravnega

vrednotenja. Pravno vrednotenje dveh nasprotujočih si tez ustvarja pritisk. Ta je toliko večji,

ker ni pravila za racionalno dojemanje vrednot. Zato je vprašanje racionalnega vrednotenja

vprašanje filozofije prava. Vrednotenje kot specifična oblika pravnega dojemanja se v sodni

praksi izraža kot spoznavni proces sodniškega silogizma, kajti obravnavani dogodek, ki naj bi

imel določen pravni pomen, lahko dobi pravno relevantnost šele v procesnem diskurzu med

temeljnimi procesnimi subjekti (sodiščem in strankama), se pravi s takšnim načinom

razpravljanja, pri katerem upoštevajo vsi njegovi udeleženci določena formalna pravila, v

okviru katerih skušajo logično in izkustveno sprejemljivo argumentirati svoje teze o obstoju oz.

neobstoju pravno pomembnih dejstev. Pravo se namreč rojeva v sodni praksi v večjih ali

manjših krčih pod pritiskom racionalno-iracionalno pogojene argumentacije nasprotujočih si

stališč strank. Na področju sodobne teorije prava ni dileme, da je funkcija sodnika merilo

pravnosti. Obveznost spoštovanja prava namreč nastane na najbolj očiten način prav na ravni

sodnika, za katerega se domneva, da pravo pozna in da ga zato tudi spoštuje prav s tem, ko

pripoznava pravila za prepoznavanje pravilnega prava, saj ga prav to konstituira kot sodnika.146

Da je tako, je poudarjal že Dworkin. Na vprašanje, ali je pravo vnaprej dano dejstvo in ali

sodniki »odkrivajo ali si izmišljujejo pravo«, kot naj bi po Dworkinovi presoji domnevali ne le

laiki, temveč celo nekateri akademsko izobraženi pravniki, daje sam Dworkin povsem jasen

odgovor, ko pravi, da sodniki ustvarjajo novo pravo.147 Ta pravila pa seveda še niso zagotovilo

pravnosti. Postavljajo le zahtevo, da sodnik po njih ravna in utrdi njihov pomen z ustrezno

interpretacijo, odvisno od posebnosti obravnavanega primera, ob katerem se najbolj konkretno

izrazi stik med dejanskim in pravnim. Prava ne tvori toliko pravne norme, ki so rezultat

pravnega vrednotenja, kot normativne izjave. Šele procesne izjave sodišča in strank

obravnavanemu dogodku torej dajejo pravni pomen. Sodnik je pri razsojanju nenehno

145 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in

kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010 146 Glej več o tem: Dežman, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete Univerze v

Mariboru ISSN: 1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008), str. 51-67 147 Dworkin, Izbrane razprave, GV Založba, Ljubljana, 2011

49

izpostavljen sorazmernemu argumentacijskem pritisku obeh strank, s katerim ti izsiljujeta vsaka

zase ugodno odločitev s tem, ko od sodišča zahtevata, da izreče v dejanskem pogledu pravilno,

s stališča uporabe prava pa zakonito sodbo v takšnem smislu, ki jo predlagata. Zato je jamstvo

pravnosti lahko le racionalno razpravljanje o obstoju pravno pomembnih dejstev. Sojenje je

praktična znanost, namen katere je argumentirano utemeljevanje odločitev. Zato lahko

prepoznavamo pravo in tudi pravičnost le v vsakem konkretnem primeru posebej. Šele način,

na katerega je izoblikoval sodnik zgornjo premiso, omogoča konsenz o tem, da je bil sodni

postopek vsaj v svojem normativnem izhodišču pravilno usmerjen. Šele sprejemljivost

utemeljitve oz. obrazložitve njegovih odločitev je lahko jamstvo pravnosti. Zato dobi obveznost

spoštovanje zakona pravni pomen šele na ravni sodnika, kajti temelj prava so zgolj pravila za

prepoznavanje pravnosti. Zato dobi obveznost spoštovanje zakona pravni pomen šele na ravni

sodnika, kajti temelj prava so zgolj pravila za prepoznavanje pravnosti. Zato se seveda postavlja

vprašanje, ali je sploh mogoče in smotrno na učinkovit način posegati s kazenskopravno

represijo v tako občutljiv psihološki proces, kot je sodniško odločanje. Pravo se namreč rojeva

v sodni praksi v večjih ali manjših krčih pod pritiskom racionalno – iracionalno pogojene

argumentacije nasprotujočih se si stališč strank in zato v od odvisnosti od poteka in od ostrine

procesnega diskurza oz. od njegove strukture. Zato se naravnost vsiljuje vprašanje, ali je sploh

mogoče racionalno poseči v tak procesni diskurz in sodniške odločitve v njem presojati na

kazenskopravni način. 148

148 Dežman, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru ISSN:

1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008), str. 51-67

50

7. JAVNO MNENJE IN MEDIJI

7.1. Javno mnenje in javni diskurz

7.1.1. Javno mnenje

Najbolj bi se definiciji kaj je javno mnenje približali z razlago, da je javno mnenje večinsko

mnenje o neki sporni zadevi, v dani družbi, v določenem času. V stik z njim pridemo skozi

medije.

Javno mnenje v osnovi pomeni vlado nad vlado kot odnosom med državo in državljani. Obče

sprejete definicije javnega mnenja ni.149

Preučevanje javnega mnenja je pridobilo nove razsežnosti z razmahom množičnih medijev,

začenši z vznikom radia in zlasti televizije po drugi svetovni vojni. V zadnjih letih je tehnologija

še dodatno preplavila vsa področja kulturne produkcije. Spremenila se je kulturna vloga

množičnih medijev, digitalna revolucija pa je prek transformiranih praks uporabe medijev

vplivala na oblikovanje novih izkušenj, idej in podob med občinstvom ter preoblikovala

psihološki prostor postmodernih zahodnih družb. 150

7.1.2. Pomen in vlogo javnega diskurza v družbi

Javni diskurz je tisto, kar konstituira polje javnega, zaznamuje družbo, ji daje smernice njenega

delovanja danes in v prihodnje ter pri tem, kar je najbolj pomembno, določi meje sprejemljivega

ter nesprejemljivega v družbi ter opredeli kriterije, na podlagi katerih ločimo kaj je resnično in

kaj ne.151

Ustvarjalci javnega diskurza so, primeroma našteti, mediji: od rumenih do najbolj resnih, v

katerih nastopajo politiki, javni komentatorji, javni intelektualci (laični in versko angažirani)

ter, slednjič, predstavniki najrazličnejših, največkrat družboslovno obarvanih strok. Skozi njih

ideje, besede in stavke se oblikuje naš družbeni svet, naša stvarnost in tako tudi mi kot družbena

bitja.152

Dober javni diskurz zdrave družbe temelji na resnicoljubnosti, vsakršni integriteti njegovih

ustvarjalcev in na zavezanosti k nekemu moralnemu oz. vrednostnemu prav. Nasprotje dobrega

javnega diskurza je slab javni diskurz, katerega značilnost je prikrojevanje diskurzivnih

sredstev vsakokratnemu cilju, ki največkrat, pravzaprav vselej, nima nič opraviti s skupnim

dobrim, torej javnim.153

149 Splichal, Slavko, Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju, znanstvena monografija, Fakulteta za

družbene vede, 2005 150 Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega) kazenskopravnega

sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2 (apr.-jun. 2011), str.

155-167 151 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495 152 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:


http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495

51

V slabem javnem diskurzu je dovoljeno vse. Besede izgubijo svoj konvencionalni pomen in se

napolnjujejo z vsebino, ki nikakor ne ustreza njihovim naslovnikom, pa vendarle nihče ne

reagira, čeprav vsi, ali pa vsaj večina, vemo, da gre le še za besede, ki za seboj in pred sabo

nimajo nobene realne in resnične teže, temveč le kuliso videza, včasih pa ustrezajo tudi čisti

osebni maščevalnosti, celo hudobi.154

S tem ravnanjem, ko iracionalnemu, če že ne pokvarjenemu, javnemu diskurzu podelimo status

normalnega in sprejemljivega, transformiramo sami sebe, našo družbo, prav v to, v nenormalno,

patološko, morda tudi elementarno pokvarjeno politično skupnost. V kateri, da ne bo pomote,

nihče ni brez krivde, vključno s tistimi, ki so se pod pritiskom, takšnim in drugačnim, umaknili

v zasebnost in stanju iracionalnega s pasivizacijo dopustili primat.155

Ko stvari enkrat pridejo do te stopnje, je pot nazaj v stanje normalnega zelo težka, če je sploh

še mogoča. Zakaj, ko nenormalno postane normalno, narobe prav, in pokvarjeno obče

sprejemljiva diskurzivna teoretična in materialna praksa, se spremenijo tudi kriteriji

normalnosti.156

7.2. Punitivnost javnega mnenja

Punitivnost je kompleksen pojav, ki ga je težko opredeliti. Punitivnost na splošno je

abstrakten pojem, konkretneje pa obstajajo različni vidiki kaznovalne naravnanosti

do določenih oblik odklonskosti in kriminalitete. Tako govorimo o individualni,

kolektivni in institucionalizirani punitivnosti, ki je odvisna od stališč javnosti

do kazenskih sankcij oz. pričakovanj do kaznovanja storilcev kaznivih ravnanj.157

Večina ljudi ima kompleksen vzorec prepričanj o delovanju kazenskopravnega sistema, denimo

o vprašanjih glede (ne)učinkovitosti delovanja policije, tožilstva, sodišč, zaporov in drugih

akterjev kazenskega pravosodja; (ne)učinkovitosti zmanjševanja kriminalitete ( da se na primer

stopnja kriminala zvišuje, da je nasilne kriminalitete (pre)več, kakšna je struktura izrečenih

sankcij, kolikšen je delež zaporne kazni …); (ne)pravičnosti obravnavanja domnevnih storilcev

in žrtev. Ena očitnejših zablod laične javnosti, včasih pa žal tudi strokovnjakov na

»preganjalski« strani sistema, je, da se (ne)uspešnost kazenskega postopka meri s kriterijem

izrečene sankcije, ne pa na podlagi razjasnitve zadeve oziroma razrešitve spora. Stališča

praviloma ne ustrezajo realnosti, saj temeljijo na nezadostnem številu informacij. Upoštevati

velja dejstvo, da večina ljudi vendarle nikoli ne pride v stik s kazenskopravnim sistemom

neposredno. Nadalje med posamezniki obstajajo pomembne demografske razlike, ki se

odražajo v njihovem dojemanju kriminalitete in kazenskega pravosodja. Na primer starost, spol,

stopnja izobrazbe, prihodek, družbeni položaj, etnična pripadnost. Pa tudi psihološke razlike,

154 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:



http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495 157 Več o tem: Meško, Šifrer, Vošnjak, Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih

varstvoslovja-rezultati spletne ankete, varstvoslovje, let.14, št.1, str.75-96, dostopno na:

https://www.fvv.um.si/rv/arhiv/2012-1/05_Mesko_Sifrer_Vosnjak.pdf

52

te pa so na primer (ne)nagnjenost k stereotipiziranju in predsodkom, (ne)nagnjenost k

(ne)punitivnosti, (ne)avtoritarna osebnostna struktura, (ne)nagnjenost k

liberalnosti/konservativnosti, (ne)nagnjenost k (ne)dogmatizmu, naklonjenost do oblasti

oziroma poslušnost do avtoritete. 158

Miti o kriminaliteti nastajajo na neznanstveni podlagi, na podlagi ustnega izročila –

pripovedovanja zgodb o storilcih, kriminaliteti, sodbah, prestajanju zaporne kazni ipd.

Največkrat gre za senzacionalne zgodbe, ki pri ponovnem pripovedovanju pogosto dobijo nov

pomen, za nekatere ljudi pa pomenijo edino resničnost o kriminaliteti in življenju in delu

storilcev kaznivih dejanj. Te zgodbe se pogosto zelo razlikujejo od resnice in se z vsakim

pripovedovanjem spreminjajo.159 Miti o kriminaliteti nastajajo tako z izmišljanjem 'resnic' o

storilcih kaznivih dejanj in kriminaliteti kot tudi s spreminjanjem in izkrivljanjem dejanskih

resničnih, pomembnih informacij.160

Ena najpogostejših zablod o tem, kaj se dogaja v kazenskem postopku, je, da se je nekaj zgodilo,

sodišče pa potem storilca ni obsodilo. Ampak to, da se je nekaj zgodilo, še ne pomeni, da se je

zgodilo kaznivo dejanje, in še ne pomeni, da ga je storil obdolženec. Ampak oprostilna sodba

se vedno razume kot dokaz nedelovanja pravne države, ne pa obratno. Temu je tako, ker se

učinkovitost sodstva meri po obsodilnih sodbah. Funkcija sodstva pa ni v tem, pač pa v tem, da

se zakonito uporabljajo procesna pravila, ne glede na to, če bi to, če karikiram, pomenilo, da se

vse leto izrekajo samo oprostilne sodbe. V pravu ni nič gotovega, le spoštovanje procesnih

pravil. Namen kazenskega postopka je ločiti krive od nedolžnih. Obsodilnih sodb je toliko, da

bi človek prej rekel, da jih je preveč. Ali kot je nedavno rekla neka vrhovna tožilka, naše

obtožnice so podlaga za obsodilne sodbe v 92 odstotkih zadev, če bi bilo kaj več, sodišča sploh

ne bi potrebovali. Je to pravna država, če smo vsi obsojeni? Bom dober sodnik, če bom vse

obsodil ali če bom zanesljivo ločil krive od nedolžnih? A na stvar gledamo tako, vemo, da je

nekdo kriv, samo država tega ni bila zmožna dokazati. Vendar so ta način razmišljanja in viri,

ki ljudi prepričujejo o krivdi, drugačni od sodnih.161

7.3. Kritike sodstva z vidika javnosti

Med odločitvami sodišča in pričakovanji zainteresirane javnosti velikokrat pride do razhajanj

predvsem glede na izid kazenskih postopkov v odmevnih zadevah, med katerimi izstopajo

gospodarske zadeve. Tukaj se najpogosteje postavljajo vprašanje pravne države. Oprostilne

tožbe naj bi bile dokaz, da državi ni uspelo dokazati kaznivega dejanja, obdolženec pa se je

obsodilni sodbi spretno izmuznil, predvsem zaradi spretnosti svojega zagovornika. Za takšno

stanje naj bi bili zlasti odgovorni sodniki, ki so po takšni presoji nestrokovni, premalo

prizadevni, zaradi različnih vplivov pristranski, če že ne kar naravnost skorpurirani, ter da zato

odločajo v nasprotju z zahtevo po nepristranskem in strokovno izvedenskem kazenskem

postopku. Javnost meri učinkovitost sodstva očitno po obsodilnih sodbah, kar je razumljivo,

158 Stephen D.,Farrall, Jonathan Jackson, Emily Gray, Social Order and the Fear of Crime in Contemporary

Times, Oxford University Press, Oxford New Oxford New York, 2009, dostopno na:

https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=nesSwIIJoagC&oi=fnd&pg=PR13&dq=gray+2009+research+crimi

nal+law&ots=CcSkcNENKx&sig=QTs5zlCaDeHo_R-XwWoYvJzwrpQ&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false 159 Ule, M., Socialna psihologija, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1992, 92–149 160 Meško, G. (2000). Miti o kriminaliteti v ZDA. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51/4, str. 305–313 161 Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju, Ljubljana, 22.3.2013

53

ker se ne zdi logično, da je nekdo, ki je obtožen, oproščen, država pa po dolgotrajnem in

zapletenem kazenskem postopku prevzema breme nemajhnih stroškov. Po obsodilnih sodbah

meri ta svoj uspeh tudi policija in državno tožilstvo. Če se pri tem upošteva še, da se v svojih

odločitvah v istih kazenski zadevi razhajajo tudi same sodne instance, potem se lahko bolj

upravičeno vsiljuje vtis, da je bilo kaznivo dejanje sicer storjeno, sodišče pa ni znalo ali hotelo

pripeljati zadeve do obsodilne sodbe. Tukaj si lahko postavimo vprašanje, kaj pa če se prav v

takšnih primerih, ko se domneva, da je država kot pravna odpovedala, v bistvu le ta dokazuje

kot prava država, in da je prav kritika sodstva lahko tista, ki s sklicevanjem na ideal pravne

države, tak ideal v bistvu negira162 Glede na to se torej upravičeno zastavlja vprašanje, kje tičijo

razlogi za razhajanja. Odgovore na to daje sama narava prava. Šele v kompleksih zadevah, v

katerih prihaja do razhajanj v različnih pravnih ocenah se namreč razkrije prava narava

prava.163 V kolikor bi pravo reševalo le neproblematične in ne konfliktne primere, bi bilo

odvečno. V naravi prava je, da rešuje sporne, konfliktne situacije, v katerih ni jasnih in vnaprej

danih neposrednih rešitev. Za reševanje konkretnih pravnih problemov se zahteva zato dodaten

napor. Noben primer se vnaprej ne sklada z obstoječimi zakoni. Skladnost med zakonom in

primerom je dosežena šele naknadno s sodniškim izrekom. V kolikor bi obstajal jasen, naprej

predvidljiv, za vsakega razumljiv in neposredno uporabljiv zakon, bi bilo delo sodišča odveč164.

Zgolj zakon ne zagotavlja ničesar, ker je šele praksa dokaz pravnosti. Še ostrejši so tako

imenovani »novi ekonomisti«. Rešitev, ki jo predlagajo pa je, da se vse sodnike in državne

tožilce odpusti in jih nadomesti s tujimi, bolj učinkovitimi, študente prava pa pošlje študirat v

tujino. Tožilce in sodnike je torej po tej logiki treba resetirati, spremeniti način pravnega

razmišljanja, če pa to ni mogoče, pa je najbolje, da se jih kar zamenja s tujimi. Današnjim

kritikom sodstva, ne glede nato, ali se uvrščajo ti v strokovno ali laično javnost, je skupno

predvsem to, da nastopajo s pozicije, kot da dobro vedo, na kakšen način bi se morala

uresničevati pravna država, ker so prepričani, da bolje poznajo resnico k kaznivem dejanju,

katere sodstvu zaradi njegovih najrazličnejših slabosti ni uspelo dokazati, ali pa bi se kazenski

postopki lahko končali vsaj v razumnem roku in podobno. Pri tem je naravnost paradoksno, da

se v takšnih svojih pogledih sklicujejo na ideal pravne države, katerega s takšno kritiko bolj ali

manj zavestno razgrajujejo. Postmodernizem prinaša zahtevo po učinkovitosti, ekonomičnosti,

privatizaciji sodstva z alternativnimi oblikami reševanja sporov, k približevanju kazenskega

prava kot javnega prava civilnemu kot zasebnemu pravu, k zmanjšanju pomena pravnega

formalizma, se pravi zahtevo po njegovi birokratizaciji. Postmodernizmu je bolj malo mar za

človekove pravice, ki niso več le obrambni mehanizem posameznika pred prevlado države v

njegovem sporu z njo, se pravi predmet spoštovanja na strani države in z možnostjo

odpovedovanja na strani obrambe, temveč postajajo z alternativnimi oblikami reševanja sporov

na temelju priznanja krivde tudi predmet barantanja, torej tržno blago. Za takšna izrazito

postmodernistična razmišljanja, je značilno nezadovoljstvo s pravnim sistemom in posledično

s pravosodjem, kljub njegovim vedno boljšim statističnim rezultatom in vedno krajšim sodnim

postopkom.165

162 B. Flander: Kriza prava, Odbleski kritične jurisprudence, Univerza Maribor, Maribor, 2012 163 M. Nahtigal: Vloga prava v državah v tranziciji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljna 2002, str 123 164 M. Nahtigal: Vloga prava v državah v tranziciji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljna 2002, str. 124 165 Glej več o tem: Dežman, O objektivnosti kritike sodstva, članek

54

Indermaur (2009) glede tega predlaga naslednje konkretne ukrepe: (a) izboljšati kakovost

podatkov, ki so na razpolago informativnim medijem; (b) razvijati »racionalno« medijsko

komuniciranje in se izogibati »afektivnemu«; (c) omogočiti nepristranski medijski vpogled v

dejanski potek kazenskih postopkov; (č) zagotoviti obveščanje o ključnih vidikih zadev brez

utapljanja v pravnih formalizmih; (d) ustanoviti službe za stike z javnostjo pri sodiščih; (e)

pravosodni organi naj oblikujejo najustreznejšo »strategijo« občevanja z mediji; (f) razviti

informativne spletne strani vseh sodišč. Našteta orodja predstavljajo avtorjev idealizirani model

informiranja, ki bi v prihodnosti lahko vodil v uveljavitev bolj demokratične kriminalitetne

politike. Indermaur prav tako glede tega predlaga naslednje konkretne ukrepe: (a) izboljšati

merilne instrumente javnega mnenja; (b) izboljšati raven javnega poznavanja kriminalitetnih

zakonitosti in (kazensko)pravnega sistema; (c) izobraževati javnost; (č) kritizirati neustrezno

kriminalitetno politiko in razvijati alternativne možnosti zanjo; (d) izgrajevati alternativne

referenčne okvire; (e) afirmirati prepoznavanje pozitivnih plati alternativnih kriminalitetnih

politik; (f) strateško diseminirati kriminološko znanje; (g) ustanavljati centre za zagotavljanje

informacij o kaznovalnih procesih.166

7.4. Medijski primeri in raziskave

7.4.1. Medijske reprezentacije kriminala – študija primera

Množični mediji v svojem senzacionalizmu vsebujejo vse potrebne »potenciale« za

podpihovanje represivnih in maščevalnih teženj prebivalstva, zlasti kadar imamo v mislih

produkte popularne kulture, katerih obstoj je odvisen od potrošniške družbe oziroma od

oglaševalskega denarja. Green analizira družbeno odzivanje na ugrabitev in umor dveletnega

Jamesa Bulgerja blizu Liverpoola leta 1993, ki sta ju zagrešila dva desetletna storilca, v

kontrastu z odzivom na mučenje in uboj petletne deklice v predmestju Trondheima, ki sta bila

»delo« dveh šestletnikov. Medkulturne razlike pisec med drugim povezuje s konfliktnim

političnim sistemom v Angliji in s konsenzualno ureditvijo s hkratnim vtisom večje

institucionalne legitimnosti na Norveškem. Primer Bulger je vodil v skrajno emocionalno in

obsojajoče ter dolgotrajno obdobje medijsko spremljanje v »duhu« široke moralne zgroženosti

nad »izgubo otroške nedolžnosti, erozijo vrednot in razpadom družinske celice« na izrazito

konkurenčnem medijskem trgu. Praktično ni bilo politika, ki primera ne bi uporabil za lastno

agendo. Skupine so se zbirale pred sodiščem, kjer so obravnavali storilca, ter izvajale nasilje,

podobno ob njuni izpustitvi iz zapora več let kasneje, kljub prizadevanjem po njuni anonimnosti

in spremembam identitet. Politika pa je na ta način pravzaprav legitimizirala strah pred

kriminaliteto. Zaostrovanje ukrepov v razmerju do »skrajno nevarnih« (mladoletnih)

prestopnikov se je v praksi nemudoma pokazalo v doslednejši uporabi že obstoječih možnosti,

nato pa še v spremembah zakonodaje, z novimi možnostmi in oblikami kaznovanja, z

zniževanjem starostne meje za nastop kazenske odgovornosti itn.167

166 Glej več o tem: Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega)

kazenskopravnega sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2

(apr.-jun. 2011), str. 155-167 167 Glej več o tem: Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega)

kazenskopravnega sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2

(apr.-jun. 2011), str. 155-167

55

Na drugem bregu je norveška družba v največji meri ostala »imuna« na procese politizacije in

emotivizacije in občutljiva za kompleksna kriminološka vprašanja ter za vse relevantne

okoliščine, povezane s primerom. Norveška novičarska sfera je precej manj tekmovalna in

senzacionalistična, strokovnjaki pa v medijih ob obravnavah zahtevnih problemov zavzemajo

vidnejše mesto. Pri zadevnih otrocih so mediji podali vodilno oceno »tragedije«, ne umora.

Storilci so bili dokaj hitro (re)integrirani nazaj v domače okolje. Norvežani so v večji meri

kakor v angleškem primeru zaupali politiki, pravosodju in stroki. 168

Green obravnava šest možnih razlag angleške oziroma norveške različnosti. (1) V skladu s

statističnimi podatki se razširjenost kriminalitete med obema državama ne razlikujejo v

zadostni meri, da bi bilo na ta način mogoče pojasniti večjo stopnjo »ogroženosti« na otoku.

(2) Odziv družin žrtev je bil dejansko drugačen. Medtem ko so bili Bulgerjevi svojci v javnem

izpostavljanju izrazito povračilno nastrojeni, je mati norveške deklice navkljub izraženi jezi

javno odpustila storilcem in pokazala sočutju do njih. (3) Kriterij starosti prestopnikov oziroma

njihove kazenske odgovornosti res govori o odgovornosti v angleškem primeru (tedanja meja

je bila postavljena pri desetih letih) oziroma neodgovornosti v norveškem (15 let), vendar je

moč predpostaviti, da bi bile osnovne dimenzije odzivnega ravnanja identične tudi v primeru,

če bi bili relevantni okoliščini obrnjeni. (4) Razlikujeta se družbeni koncepciji otroštva v luči

(ne)vere in (ne)zaupanja v naše potomce (ter na širši ravni v sočloveka). (5) Občutno se

razlikujeta medijski kulturi. Britanska morilca sta bila dojeta kot nepopravljiva zlobna otroka,

norveški morilci pa kot pomoči potrebna »nedolžna, nevedna« otroška bitja. Tipično dejanje v

britanskem primeru je drugačna opredelitev kakor dejanje »normalnih« otrok v norveškem, ki

jih torej ne kaže kaznovati, marveč jim pomagati v procesih strokovne obravnave in

(ponovnega) vključevanja v skupnost. (6) Ne nazadnje se razlikujeta politični kulturi, pri katerih

prihaja do razlikovanja političnih diskurzov. Na podlagi predstavljenih primerov vidimo

ugotovitev o očitni naravi javnomnenjskega vrednotenja kriminalitetnih dogodkov, v končni

instanci pa optimističen sklep o obstoječi možnosti oblikovanja manj punitivnih in človeku

prijaznejših kriminalitetnih in kaznovalnih usmeritev.169

Del te naloge in odgovornosti naj nosijo tudi mediji . Bourdieu utemeljeno opozarja, da so

novinarji prisiljeni v delovanje, kakor ga narekuje to strukturno polje. Tako delujejo pod

okriljem (samo)cenzure, teženj k ekskluzivnosti in oglaševalski konkurenčnosti. Medijski

kontekst je pod prisilo ekonomskih oziroma tržnih interesov.170

7.4.2. Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 - raziskava

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se zaveda pomena zaupanja javnosti v delovanje sodišč.

Zagotavljanje kakovostne storitve za stranke sodnih postopkov je poleg neodvisnosti in

nepristranskosti, odgovornosti, integritete in poštenosti ter sojenja v optimalnem in

predvidljivem času ena temeljnih vrednot sodstva. Dozorelo je spoznanje, da je treba vodstvom

sodišč in ostalim pristojnim institucijam ter državljanom nuditi natančne in jasne informacije o

168 Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega) kazenskopravnega

sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2 (apr.-jun. 2011), str.

155-167 169 Green, D. A., Comparing Penal Cultures – Child-onChild Homicide in England and Norway, Crime and Justice,

Volume 36, Number 1, 2007, 519 - 636 170 Bourdieu Pierre, Sur la télévision (Na televiziji), Krt 119, Ljubljana, 2001, 96 str.

56

delovanju sodišč. Sodstvo je odločeno krepiti odnose s splošno in strokovno javnostjo,

zaposlene pa vzpodbujati v njihovem strokovnem in poklicnem razvoju, jim nuditi najboljše

možne pogoje za delo ter krepiti občutek skupne pripadnosti in ponosa na delo v sodstvu. 171

Rezultati izvedene raziskave so v določenih pogledih vzpodbudni, vendar ni prostora za

pretirano zadovoljstvo. Zaupanje javnosti v sodstvo je namreč nizko, prenizko. Splošna javnost

zaupanje v sodstvo ocenjuje izjemno nizko, zaupanje pa se je glede na leto 2013 še znižalo. Od

državnih institucij sta bili manjšega zaupanja deležni le še vlada in parlament. Nasprotno

uporabniki sodišč ter strokovna javnost izražajo večje zaupanje v sodišča, ki se je v preteklih

dveh letih še povečalo. 172

Podobno je zadovoljstvo s sodniki med splošno javnostjo nižje kot v letu 2013, uporabniki in

strokovna javnost pa so sodnike ocenili relativno dobro in bolje kot pred dvema letoma.173

Splošna javnost, uporabniki in strokovna javnost so kot predloge za izboljšanje delovanja

sodstva predlagali pospešitev postopkov in reševanja zadev, reorganizacijo dela in

informatizacijo poslovanja, potrebo po spremembah predpisov oziroma postopkov ter

spremembe, ki se nanašajo na sodnike (strokovna izobraževanja, večja neodvisnost in

nepristranskost ter večja odgovornost).174

Raziskava se bo ponavljala, tako dolgo da se bo lahko sproti ugotavljalo zadovoljstvo javnosti

z delovanjem sodišč in tako se bodo na podlagi pridobljenih informacij sprejemali ukrepi za

izboljšanje stanja v sodstvu. Delovanje se lahko izboljša predvsem s strokovnim in predanim

delom. S takim pristopom bi lahko dosegli tudi večje zadovoljstvo različnih deležnikov s

sodstvom, kar bo pomembno prispevalo k trajnemu dvigovanju ugleda sodstva v javnosti.175

171 Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 v Republiki Sloveniji, raziskava, junij 2016,

dostopno na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/ 172 Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 v Republiki Sloveniji, raziskava, junij 2016,




dostopno na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/

57

8. SKLEP

Pravo je v svojem bistvu nedoločeno. Abstraktna zasnova pravnih določil pušča sodnikom obilo

manevrskega prostora, v katerem lahko po svoji mili volji izbirajo določitve. Sodnik je sicer

vezan na prav, a pravo je tisto, kar bo na koncu sam odločil, da je. Pravo obstaja, a abstraktne

določbe, ki ga sestavljajo, sodniku ne morejo naložiti res zavezujočih omejitev. Sodnik ima

tako proste roke, da ob upoštevanju lastnosti posameznega primera poišče pravično in

sprejemljivo rešitev. Pravna pravila so le statične formule, ki jih je potrebno prilagoditi in

prirediti. Sodnik, ki ustvarja pravna pravila mora biti zvest obema pojavnima oblikama prava.

Ne le izrecnim pravnim določilom, ki jih najdemo zapisana v ustavi, zakonih in sodnih

določbah, temveč tudi diskretnim pravnim načelom, ki jih mora s pozorno razlago zvabiti na

dan.

Če bi imel sodnik opraviti le s primeri, ki ne zahtevajo kaj več od tega, kot da poišče primerno

pravilo in ga uporabi, bi zadoščal tudi omejen nabor jasnih in nespornih vodil, ki jih je sprejel

zakonodajalec ali pa so se izoblikovala s sodno prakso. Sodišča pa se ne soočajo le z lahkimi

primeri, temveč morajo odločati tudi v težkih primerih. Težko je govoriti o tem kdaj je primer

težek. Lahko bi rekli, da je težki primer tisti, v katerem ni mogoče najti ustaljenega pravila, ki

bi urejal sporno vprašanje. Zaradi teh pomanjkljivosti pravil se v težkih primerih ne morejo

ponuditi primerne rešitve in sodnika zato navidezno postavijo v položaj, ko mora delovati kot

»nadomestni zakonodajalec«. Torej, ko pravna pravila ne ponudijo primerne rešitve primera,

se lahko sodišče opre na omenjena vodila in doseže, da je končna odločitev smiselna in

pravična, ne pa le formalnopravno pravilna.

Glede predsodkov v sodstvu bi lahko zaključili, da se ljudje ne razlikujemo po tem ali predsodke

imamo ali ne, temveč po tem, na katero skupino jih usmerjamo in v kolikšni meri se jih

zavedamo. Z drugimi besedami: ljudi brez predsodkov ni. Vsi imamo predsodke, razlikujemo

pa se v njihovi intenziteti, vrsti in obvladovanju. To prav tako velja tudi za sodniki, ki so »samo«

ljudje. Torej zanje veljajo enake psihološke značilnosti kot za druge smrtnike. Kot vsi drugi

ljudje so bolj ali manj občutljivi in samokritični. Ne glede na svoje delo z ljudmi, delavci v

pravosodju nimajo nobene posebne psihološke izobrazbe, ki bi jih opozarjala na učinek teh

mehanizmov ali bi jim ga pomagala osvestiti oz. celo nevtralizirati. Celo narobe pri teh

delavcih, ki imajo opraviti s posebnimi skupinami ljudi, se pogosto pojavi občutek, da zelo

dobro presojajo ljudi. Tak občutek je seveda lahko zelo nevaren za objektivnost sojenja.

Ljudje seveda imajo pravico izražati svoje mnenje, a je vsekakor nesprejemljivo, da pred

sodiščem vsiljujejo neko voljo oziroma že nekoliko agresivno sporočajo, kako mora sodišče

odločiti. Glavni namen tega je pritisk na sodišče in diskreditiranje pravosodja, kar je zelo

narobe. Ni naloga pravosodja, da se uklanja pritisku javnosti, kaj šele da poskuša ugajati

politiki.

Seveda ima naše pravosodje težave in napake, čeprav si je treba priznati, da se je v zadnjih treh

letih stanje precej izboljšalo. A zadnja stvar, ki si jo želimo, je, da se diskreditira in prezira

pravosodje. Kadar pravosodje dela, kot je nam všeč, je uspešno, kadar se sodba ne izide v našo

korist, bomo pa pljuvali in diskreditirali. Dejstvo je, da je odločitve sodišča treba spoštovati

tudi takrat, ko se z njimi ne strinjamo. Še posebej takrat. Pravo pozna mehanizme preverjanja

58

svojih odločitev, ki jih lahko prizadeti uporabijo. Vse drugo, pritiski, žalitve, grožnje in glasno

protestiranje ter navijanje, je nesprejemljivo in tako na kratki kot na dolgi rok gotovo škodi

pravni državi.

Želela bi si živeti v družbi, kjer bi vse veje oblasti zaupale v sodstvo. V takšni družbi zdaj

gotovo ne živimo. Po sodišču pljuvajo, ga poskušajo diskreditirati in to je zelo slab znak. Bojim

se, da bo pritisk še hujši. Kot pravnica si želim živeti v družbi, kjer ima sodstvo avtoriteto in

mir, da lahko kvalitetno opravi svoje delo. Ni mi všeč ta sovražnost, bojim se, da se iz te

situacije še nekaj časa ne bomo izkopali.

Težko si je zatiskati oči pred idealnim in resničnim sodnikom. Težava ni v tem, da sodniki

pogosto ne dosežejo cilja, težava je v tem, da ga nikoli ne morejo doseči. Visokoleteči ideal

meče kaj slabo luč na dejanske odločitve sodišč.

Torej zaključila bi z besedami, če sodnik prizna nevednost, s tem prizna šibkost, če pa prizna

šibkost, je izpostavljen napadu. Vedno morajo dajati vtis znanja in samozavesti. , vedno morajo

vse vedeti. Takšen nauk ustvarja kult individualizma, ki ne pušča nobenega izhoda. S tem, ko

se od njega pričakuje, da je vedno samozavesten, močen, poln znanja, agresiven in

samozadosten, se pričakuje, da je več kot človek.

59

9. LITERATURA

Accetto, Pravo in jezik, IUS INFO (članek), 17.7.2013, dostopno na:


Accetto, Ambrož, Jager, Kristan, Muršič, Novak, Potočnik, Pribošič, Stubbs, Završnik,

Zapoved in zločin, Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2012

Ainsworth, Psychology and Crime: myths and reality, Longman, New York, 2000

Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, Visoka policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003

Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o.,

Ljubljana, 2011

Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno

na: http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495

Bavcon Ljubo, Neodvisni sodnik-pogoj za našo svobodo in pravno varnost, Pravna praksa 38

(24): 3., 2005

Berdon Sven, Zagotovilo sodniške neodvisnosti, Delo (članek), december, 2012

Betetto Nina, Sodnik ne more biti človek brez vonja, barve in okusa, Delo (intervju), september,

2012

Bourdieu Pierre, Sur la télévision (Na televiziji), Krt 119, Ljubljana, 2001

Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na:

http://kakosi.si/wp-content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-

razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf

Dežman Zlatan, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in


Dežman Zlatan, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete

Univerze v Mariboru ISSN: 1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008)

Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju,

Ljubljana, 22.3.2013

Dežman Zlatan, Doktrina o varstvu človekovih pravic in metodologija kazenskega procesnega

prava, Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru, let. 1, Maribor 2005

Dežman, Zlatan, O objektivnosti kritike sodstva, članek

Dežman, Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana,

2003

Državno pravobranilstvo Republike slovenije, Poročilo o delu za leto 2016, Ljubjana, 2017

Dworkin, Izbrane razprave, GV Založba, Ljubljana, 2011


http://kakosi.si/wp-content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf

http://kakosi.si/wp-content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf

60

Flander, B.: Kriza prava, Odbleski kritične jurisprudence, Univerza Maribor, Maribor, 2012

Green, D. A., Comparing Penal Cultures – Child-onChild Homicide in England and Norway,

Crime and Justice, Volume 36, Number 1, 2007

Hovland, C. I., & Weiss, W., The Influence of Source Credibility on Communication

Effectiveness, Public Opinion Quarterly, 1951, 15

Jager M, Šugman Stubbs K., Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013

Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana,

2013

Kaučič, Grad, Ustavna ureditev Slovenije, Gv Založba, Ljubljana, 2001

Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka

disciplina?, Zbornik znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008

Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega)

kazenskopravnega sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-

690X.- Letn. 62, št. 2 (apr.-jun. 2011)

Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo

sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011

Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:


Nahtigal, M.: Vloga prava v državah v tranziciji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljna 2002

Merc, B. (2005). Sodno odločanje kot človeški proces. Pravnik: revija za pravno teorijo in

prakso, 60 (1/3)

Meško, G. (2000). Miti o kriminaliteti v ZDA. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51/4

Meško, Šifrer, Vošnjak, Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih

varstvoslovja-rezultati spletne ankete, varstvoslovje, let.14, št.1, str.75-96, dostopno na:

https://www.fvv.um.si/rv/arhiv/2012-1/05_Mesko_Sifrer_Vosnjak.pdf

Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,

2008

Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek,

Ljubljana 57, 2006/4

Oswald, Special Psychology of Punishment of Crime, Sporer, Goodman – Delahunty,

Disparities in sentencing decisions, Wiley – Blackwell, England, 2009

Peternelj Ana, Primerjalna analiza sodniškega mandata, diplomsko delo, fakulteta za družbene

vede, Ljubljana, 2009


61

Petrovec Dragan, Mediji in nasilje: obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji, Mirovni inštitut,

Zbirka Mediawatch, Ljubljana, 2003

Platiše Janez, Kaj so čustva?(članek), dostopno na:

http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/emocije.htm

Radbruch, Filozofija prava, Študijska izd., Cankarjeva založba (Zbirka pravna obzorja; 16),

Ljubljana, 2001

Redbruch, Filozofija prava, GV Založba, Ljubljana 2007

Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana,

2015 http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf

Splichal, Slavko, Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju, znanstvena monografija,

Fakulteta za družbene vede, 2005

Stephen D.,Farrall, Jonathan Jackson, Emily Gray, Social Order and the Fear of Crime in

Contemporary Times, Oxford University Press, Oxford New Oxford New York, 2009,

dostopno na:

https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=nesSwIIJoagC&oi=fnd&pg=PR13&dq=gray+20

09+research+criminal+law&ots=CcSkcNENKx&sig=QTs5zlCaDeHo_R-

XwWoYvJzwrpQ&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false

Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in

evropske študije, 2002

Šugman K., Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana

56 / 2005 / 1

Šugman, Katja, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za

kriminalistiko in kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)

Ude, Lojze, Sodnik kot nosilec sodne oblasti, Podjetje in delo 29 (6–7): 1657–1666, 2003

Ule,M,, Psihologija komuniciranja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005

Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene

vede, Založba FDV, Ljubljana, 2009

Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1992

Ule, Mirjana, Temelji socialne psihologije, znanstveno in publicistično središče (zbirka ALFA).

Ljubljana, 2000

Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015, Dostopno

na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/

Zakon o kazenskem postopku, Uradni list Republike Slovenije, št 63/94, Ljubljana 1994

Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, diplomsko delo, Pravna fakulteta,

Maribor, 2011

http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf

62

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana študentka Pravne fakultete Maja Žarković, sem avtorica magistrske naloge z

naslovom: Psihološki vplivi na sodniške odločitve v kazenskem postopku.

S to izjavo zagotavljam:

- da sem avtor/-ica magistrske naloge,

- da je magistrska naloga izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela,

- da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal/-a v

svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi navodili ter

navedena v seznamu literature,

- da je predloženo delo izvirno in še ni bilo predloženo za pridobitev drugih strokovnih

in znanstvenih naslovov,

- da je elektronska oblika te magistrske naloge identična s tiskano obliko magistrske

naloge in soglašam z objavo magistrske naloge na svetovnem spletu,

- da sem poskrbela za tehnično, oblikovno, jezikovno in slovnično pravilnost magistrske

naloge v skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na 2.

stopnji.

V Mariboru, dne 3.9.2017. Podpis avtorice: Maja Žarković

63

UNIVERZA V MARIBORU

____________________________

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA

DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV

Ime in priimek diplomanta-tke: _______________________________

Vpisna številka: ____________________________________________

Študijski program: __________________________________________

Naslov diplomskega dela: ____________________________________________________

_________________________________________________________________________

Mentor: __________________________________________________

Somentor: ________________________________________________

Podpisani-a ________________________ izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal

elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko

delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o

avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na

portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru.

Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v

Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru.

___________________________________________________________________________

Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, varstva industrijske lastnine ali

tajnosti podatkov naročnika: ____________________________________________________

ne sme biti javno dostopno do __________________ (datum odloga javne objave ne sme biti

daljši kot 3 leta od zagovora dela).

___________________________________________________________________________

Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime,

priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh

in v publikacijah UM.

64

Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke:

_________________________

Podpis mentorja _________________________

(samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno):

Podpis odgovorne osebe naročnika in žig: _______________________________________

(samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)

psiholoŠki vplivi na sodniŠke odloČitve v kazenskem · 3 zahvala posebna zahvala gre dr. zlatanu...

Documents