UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
PSIHOLOŠKI VPLIVI NA SODNIŠKE
ODLOČITVE V KAZENSKEM
POSTOPKU
September, 2017 Maja Žarković
2
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
PSIHOLOŠKI VPLIVI NA SODNIŠKE
ODLOČITVE V KAZENSKEM
POSTOPKU
September, 2017 Maja Žarković
Mentor: izr. prof. dr. Zlatan Dežman
3
ZAHVALA
Posebna zahvala gre dr. Zlatanu Dežmanu. Brez Vas zaključno delo gotovo ne bi moglo nastati
v takšni obliki.
Zahvala gre tudi vsem drugim profesorjem, kolegom, prijateljem ter družini, ki so me
vzpodbujali in stali ob strani na poti raziskovanja magistrske naloge ter študijski poti.
4
POVZETEK
PSIHOLOŠKI VPLIVI NA SODNIŠKE ODLOČITVE V KAZENSKEM POSTOPKU
Odločitve sodnikov v kazenskem postopku lahko pomembno vplivajo na življenje
posameznika. Zakon sodniku postavi določene meje, vendar mu hkrati hote ali nehote prepusti
tudi določeno svobodo pri izbiri med možnimi odločitvami. Kljub zakonski ureditvi sodnega
odločanja in visoki strokovni usposobljenosti sodnikov pa prihaja do nekonsistentnih in
nepravičnih sodnih odločitev. Odločanje je namreč človeški proces, v katerem pridejo do izraza
vse človeške mentalne, duhovne in socialne lastnosti. Poleg situacijskih in vrednostnih okvirjev
odločanja h kontekstu odločanja sodijo tudi psihološki in socialni dejavniki odločanja, npr.
utrujenost, čustvena vznemirjenost, pričakovanja in želje izkušnje in znanje, spol, starost,
etična in slojna pripadnost. Visoka kompleksnost odločanja pomeni, da so napake v presojah
odločanja skoraj neizogibne. Pravzaprav se lahko čudimo, kako to, da kljub takšni
kompleksnosti kontekstov odločanja, sodniki praviloma ne delajo velikih napak oz. dosegajo
svoje cilje. Sodniki so tako kot ostali ljudje podvrženi različnim kognitivnim in socialnim
dejavnikom, katerih delovanje je po večini nezavedno. Odločajo kot celostna bitja, z »dušo in
telesom«, s čustvi in razumom, kot člani družbenih celot in ne le kot posamezniki, in prav tako
ne kot neka vrsta avtomati ali računalniki. Vpliva teh dejavnikov se ne da izkoreniniti, lahko
pa zmanjšamo njihov učinek na sodne odločitve z opozarjanjem na njihov obstoj in z
izobraževanjem sodnikov o njihovem delovanju.
Ključne besede: sodnik, kazenski postopek, odločanje, psihološki vpliv, socialna psihologija,
čustva, predsodki, zakonodaja
UDK: 347.962.6 (043.3)
5
SUMMARY
PSYCHOLOGICAL IMPACT ON JUDICIAL DECISIONS IN THE CRIMINAL
PROCEDURE
The decisions of judges in criminal proceedings can have a significant impact on the
individual's life. The law sets a judge to certain limits, but at the same time leaves him with a
certain degree of freedom in choosing between possible choices. Despite the legal order of
judicial decision-making and the high professional qualifications of judges, there are
inconsistent and unfair judgments. Decision making is a human process in which all human
mental, spiritual and social characteristics are expressed. In addition to the situation and value
decision frameworks, the decision-making context also includes psychological and social
factors of decision-making, for example, tiredness, emotional agitation, expectations and
desires experience and knowledge, gender, age, ethical and layered affiliation. The high
complexity of decision-making means that errors in decision-making are almost unavoidable.
In fact, we can wonder how, in spite of the complexity of the contexts of decision-making,
judges generally do not make major mistakes, achieve their goals. Judges, like other people,
are subject to various cognitive and social factors, whose actions are largely unconscious.
They act as integral beings, with "soul and body," with emotions and reason, as members of
the social whole, and not only as individuals, and also not as some kind of machines or
computers. The impact of these factors can not be eradicated, but they can reduce their impact
on judicial decisions by drawing attention to their existence and by educating judges about
their actions.
Key words: judge, criminal procedure, decision-making, psychological impact, social
psychology, emotions, prejudices, legislation
UDK: 347.962.6 (043.3)
6
KAZALO VSEBINE
Vsebina KAZALO VSEBINE ................................................................................................................................. 6
1. UVOD ............................................................................................................................................... 9
2. O ARISTOTLOVI RETORIKI IN NJEN RAZVOJ VSE DO DANES ......................................................... 11
2.1. Aristotlova retorika ........................................................................................................... 11
2.1.1. Pravična in krivična ravnanja ......................................................................................... 12
2.1.2. Sodno govorništvo ......................................................................................................... 12
2.1.3. Dejavniki, ki vplivajo na prepričljivost govora, podoba govornika, razpoloženje,
poslušalstvo ................................................................................................................................... 13
2.1.3.1. Etos ............................................................................................................................ 13
2.1.3.2. Patos .......................................................................................................................... 14
2.1.3.3. Logos ......................................................................................................................... 14
2.1.4. Čustva ............................................................................................................................ 14
2.1.4.1. Jeza ............................................................................................................................ 14
2.1.4.2. Blagost ....................................................................................................................... 15
2.1.4.3. Sram .......................................................................................................................... 15
2.1.4.4. Ljubezen in sovraštvo ................................................................................................ 15
2.1.5. Primernost, skladnost in prepričljivost jezikovnega izraza............................................ 15
2.1.5.1. Splošnosti: sredstva prepričevanja, skupna vsem zvrstem govorništva ................... 15
2.1.5.2. Entimem .................................................................................................................... 16
2.1.5.3. Zavračanje: Različni načini zavračanja ....................................................................... 16
3. ZAKONODAJA ................................................................................................................................ 17
3.1. Odločitve sodišča ........................................................................................................................ 17
3.1.1. Nekonsistentnost sodniških odločitev in diskrecijska pravica pri sprejemanju odločitev v
kazenskem postopku ..................................................................................................................... 17
3.1.2. Načelo pravičnosti ............................................................................................................... 19
3.2. PROTIZAKONITO, PRISTRANSKO IN KRIVIČNO SOJENJE ............................................................. 21
3.2.1. O pojmu pravilnega in izkrivljenega prava .................................................................... 23
3.2.2. 288.člen KZ-1 ................................................................................................................. 24
3.2.2.1. Nomotehnična sprejemljivost določbe 288. člena KZ-1 ................................................... 25
3.2.2.2. Ustavnopravna utemeljenost določbe 288. člena KZ-1 ................................................... 26
3.3. Sodniški mandat ......................................................................................................................... 26
3.3.1. Predlogi izboljšanja stanja v pravosodnem sistemu glede trajnega sodniškega mandata . 28
7
4. TEMELJNI KONCEPTI SOCIALNE PSIHOLOGIJE ............................................................................... 30
4.1. Predsodki ........................................................................................................................... 30
4.2. Stereotipi ........................................................................................................................... 30
4.2.1. Razlika med stereotipi, predsodki in diskriminacijo ...................................................... 31
4.2.2. Rasna in nacionalna stereotipizacija ............................................................................. 33
4.3. Socialne manjšine ....................................................................................................................... 34
4.3.1. Specifični socialni (osebnostni) dejavniki, ki vplivajo na sodno odločanje ......................... 34
4.3.1.1. Videz ................................................................................................................................. 34
4.3.1.2. Spol ................................................................................................................................... 34
4.3.1.2.1. Spol sodnika .................................................................................................................. 34
4.3.1.2.2. Spol obtoženca .............................................................................................................. 34
4.3.1.2.3. Status ............................................................................................................................. 36
4.3.1.2.4. Faktor zavedanja lastne smrti ....................................................................................... 36
5. ČUSTVA IN NJIHOV POMEN ZA PRAVO ......................................................................................... 38
5.1. Kaj so čustva? .................................................................................................................... 38
5.2. Funkcija čustev .................................................................................................................. 40
5.3. Vloga čustev pri sojenju .................................................................................................... 40
5.3.1. Dva pogleda na čustvovanje pri sojenju ............................................................................. 41
5.4. Sodnik in čustva ................................................................................................................. 42
6. KOMUNIKACIJA (diskurz) ............................................................................................................... 45
6.1. Kaj je komuniciranje? ........................................................................................................ 45
6.2. Komunikacija (jezik) v pravu .............................................................................................. 45
6.3 Pomen komunikacije v sodstvu ................................................................................................... 46
6.3.1. Kazenski postopek kot diskurz ............................................................................................ 46
6.3.2. Struktura procesnega diskurza ............................................................................................ 47
6.3.3. Funkcija sodnika kot merilo pravnosti ................................................................................ 48
7. JAVNO MNeNJE IN MEDIJI ............................................................................................................. 50
7.1. Javno mnenje in javni diskurz ............................................................................................ 50
7.1.1. Javno mnenje ................................................................................................................ 50
7.1.2. Pomen in vlogo javnega diskurza v družbi .................................................................... 50
7.2. Punitivnost javnega mnenja .............................................................................................. 51
7.3. Kritike sodstva z vidika javnosti ......................................................................................... 52
7.4. Medijski primeri in raziskave ............................................................................................. 54
7.4.1. Medijske reprezentacije kriminala – študija primera.................................................... 54
8
7.4.2. Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 - raziskava ....................... 55
8. SKLEP ............................................................................................................................................. 57
9. LITERATURA ................................................................................................................................... 59
9
1. UVOD
Kadarkoli razpravljamo o sodnem odločanju, je zmeraj prisotno pričakovanje, da je to odločanje
nepristransko, neodvisno, zakonito, objektivno, racionalno in seveda pošteno.
Za zagotavljanje uresničevanja teh pričakovanj so pomembne pravne določbe, ki urejajo
položaj sodnikov in jim omogočajo, da so pri svojem delu samostojni in pravični. Izhodišča za
delo sodnikov se tako nahajajo že v Ustavi Republike Slovenije, kot temeljnem pravnem in
političnem aktu, v ratificiranih mednarodnih pogodbah in konvencijah, nadalje pa v Zakonu o
delu sodišč, Zakonu o sodniški službi, Zakonu o kazenskem postopku in Kazenskem zakoniku.
Omenjena pravna podlaga postavlja načelo enakosti pred zakonom, načelo neodvisnosti in
zakonitosti ter načelo nepristranskosti za temeljne predpogoje izvrševanja sodne funkcije. Prav
spoštovanje teh načel pomeni večjo stopnjo legitimnosti in zaupanja javnosti v sodstvo, torej
prepričanje, da sodstvo varuje ustavnost, zakonitost in demokracijo.
Zakonitost in legitimnost sodnega odločanja tako temelji na pričakovanjih, da v urejenem
pravnem sistemu sodišča in s tem sodniki ne delajo napak. Taka pričakovanja bi bila utemeljena
le v primeru, če na sodnike gledamo kot visoko strokovno usposobljene stroje in ne kot na ljudi
z osebnimi, psihičnimi in socialnimi značilnostmi, prav tako dojemljivimi za raznovrstne
vplive. Toda sodniki so v prvi vrsti ljudje in že sama narava človekovega odločanja lahko vpliva
na pojav konsistentnih in predvidljivih napak pri odločanju.
Po naravi stvari naj bi sodnik pazil, da njegovo sojenje ni pod vplivom dejavnikov, ki v sojenju
ne sodijo in na njegovo odločanje ne smejo vplivati. Sodnik je pri sojenju, kot običajno rečemo,
vezan na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku, in na veljaven pravni okvir ter njegove bolj
ali manj jasno določene meje. Pri tem svojo nepristranskost utrjuje tako, da, kot na primer
zapoveduje Kodeks sodniške etike Slovenskega sodniškega društva, »... ne dopušča, da bi bilo
sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, ..., ki bi
lahko vplivali na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali bi lahko vzbujale videz takega
neustreznega vpliva.« (op. – kodeks sodniške etike Slovenskega sodniškega društva, čl. III.
Nepristranskost. Neposredno o izročitvi sodnika glej npr. Zakon o kazenskem postopku 39 –
44. člen)
V prvem poglavju bom govorila o Aristotlovi retoriki. Njegova temeljna načela so postala
temelj uspešnih pogajalskih tehnik in strategij prepričevanja. Opisala bom tri dimenzije
prepričevanja: etos, patos in logos ter čustva, ki prav tako vplivajo na prepričevanje.
Zakonodaji in odločitvam sodišč je namenjeno drugo poglavje. V tem poglavju bom opisala
kakšne so naloge sodnika, da pravo interpretira in ga aplicira v družbo. Poiskati mora torej
dejstva, ki so pravno relevantna. V tem poglavju se bom dotaknila tudi 288. člena KZ-1, ki
določa kazensko odgovornost sodnika za „izkrivljeno pravo“ ter sodniškega mandata, ki je v
zadnjem času deležen veliko kritik s strani laične javnosti, stroke in politike.
Temelje koncepte socialne psihologije sem predstavila v tretjem poglavju, kjer sem se bolj
podrobno posvetila predsodkom, stereotipom ter socialnim manjšinam.
Emocijam oz čustvom v zvezi s sodnimi odločitvami sem namenila četrto poglavje imajo
namreč mnogo stičnih točk s kazenskim pravom. Njihovega pomena na področjih, ki
10
vsakodnevno prežemajo delovanje kazenskega pravosodja, v nobenem primeru ne gre zanikati,
zato sem raziskala to področje na visoki ravni, kot si jo zasluži.
V šestem poglavju sem namenila nekaj pozornosti tudi komunikaciji, ki je prav tako pomembna
v sodstvu. Jezik je ključno orodje prava.
V zadnjem, torej sedmem poglavju sem se dotaknila teme javnega mnenja in vpliva medijev na
sodniška odločanja. Med odločitvami sodišča in pričakovanji zainteresirane javnosti namreč
velikokrat pride do razhajanj predvsem glede na izid kazenskih postopkov v odmevnih zadevah.
Za takšno stanje naj bi bili zlasti odgovorni sodniki, ki so po takšni presoji nestrokovni in
premalo prizadevni.
Ker sodniške odločitve lahko pomembno vplivajo na življenje posameznika, je zagotavljanje
načela nepristranskosti in neodvisnosti v sodnih postopkih nujna. Torej je nujno tudi
poznavanje tistih psiholoških dejavnikov, ki to načelo ogrožajo. V svojem magistrskem delu
bom zato analizirala povezavo med pravom in sodnikom na eni ter psihologijo na drugi strani.
Skušala bom izpostaviti predvsem tiste vidike, katerih razumevanje bi lahko pripomoglo k bolj
konsistentnemu sodnemu odločanju.
11
2. O ARISTOTLOVI RETORIKI IN NJEN RAZVOJ VSE DO
DANES
2.1. Aristotlova retorika
V Aristotlevem času je bilo za prebivalce Aten učenje npr. retorike nekaj , kar bi danes dejali
„must do“. V bistvu je prva res odmevna in konsistentna knjiga o retoriki prav Aristotleva
Retorika. Zanimivo je, da so temeljna načela, ki jih je zapisal velik filozof, postala temelj
uspešnih pogajalskih tehnik, strategij prepričevanja in na koncu tudi temeljna načela v skupnem
sklopu – karizmi.
Aristotel nas uči, da je retorika umetnost, h kateri je mogoče pristopiti sistematično, skozi
natančno določeno zaporedje. To je njegov, mogoče, celo najbolj slaven prispevek k
razumevanju in učenju. Karizma pa je osvetlitev treh znamenitih dimenzij prepričevanja: etos,
patos in logos. Trdil je, da so najbolj vplivne (učinkovite) poteze prepričevanja vedno usklajene
skozi vse tri omenjene vidike, ki dobesedno zabetonirajo pot k uspehu.1
Retorika je veščina prepričevanja z besedo oz. govorom v javnosti na sodiščih, na političnih
zborovanjih ali ob pomembnih dogodkih in praznovanjih.2
Časa nastanka Retorike ni mogoče zanesljivo določiti. Delo je nastalo nekje med letoma 367 -
323 pr. Kr.
Aristotel obravnava tri notranja sredstva prepričevanja, ki izhajajo iz govorniške veščine in se
med seboj razlikujejo po tem ali se namen prepričevanja doseže:
- z zadevo samo (tj. s pomočjo argumentov)
- z nastopom govornika
- z vplivanjem na osebo, na katero je govor naslovljen (skozi poslušalca)
To so trije dejavniki, od katerih je odvisna prepričevalna zmožnost govorca. Z zadevo samo je
mogoče prepričati, če jo je mogoče z argumentacijo (logos) dokazati, tj. če dokažemo, da nekaj
je ali ni, da zadeva obstaja ali ne obstaja, da drži ali ne drži. Argumentacija je dveh vrst:
induktivna in deduktivna. Skozi govornika je mogoče prepričati, če je govornik verodostojna
oseba, ki vzpodbuja zaupanje, oz. če ga štejemo za tako osebo (etos). Zato mora govoriti tako,
da daje vtis verodostojnosti. Oblikovati pa ga morajo pametnost (tj. praktična modrost), vrlina
in dobrohotnost. S pomočjo poslušalca je mogoče prepričati , če je v takem ali drugačnem
čustvenem stanju oz. če je pod vplivom takega ali drugačnega čustva. Govorni mora poznati
čustva: kaj so, kaj jih vzpodbuja, kaj so vzroki zanje, kakšni so ljudje v nekem čustvenem stanju
in kako se vedejo, kajti čustva imajo moč, da spreminjajo naše sodbe oziroma odločitve.3
1 Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana, 2013
2 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 23 3 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 38
12
2.1.1. Pravična in krivična ravnanja
Pravično in krivično sta glede na dva zakona opredeljena na dva načina. Ko pravim zakon,
imam v mislih po eni strani posebni zakon, po drugi strani pa splošni zakon. Posebni zakon je
tisti, ki ga skupnosti določajo same zase in ta je lahko napisan ali nenapisan. Splošni zakon pa
je naraven. Obstaja namreč splošno naravno načelo pravičnega in krivičnega, ki ga nekako
slutijo vsi ljudje, četudi niso med seboj povezani v nobeno skupnost, niti nimajo sklenjenega
sporazuma. Očitno o tem govori Sofoklova Antigona, ko pravi, da je bilo pravično pokopati
Polinejka, čeprav je bilo prepovedano, ker je to pravično po naravi. In nanj se sklicuje tudi
Empedokles, ko govori o tem, da je prepovedano ubiti živo bitje, kajti to ni za ene pravično, za
druge pa nepravično. Enako pravi tudi Alkidamant v Mesenijskem govoru: Bogovi so vse ljudi
pustili svobodne; narava nobenega človeka ni naredila za sužnja.4
2.1.2. Sodno govorništvo
Zunanjih sredstev prepričevanja je pet vrst. Te so: zakon, priče, sporazumi, z mučenjem
pridobljena priznanja, prisege. Vsa so značilna za sodno govorništvo.
Jasno je, da se je v primeru, ko napisani zakon nasprotuje zadevi, ki jo zastopamo, treba zateči
k splošnemu zakonu ter razlogom, ki bolj temeljijo na dobrohotnosti in pravičnosti.
Potrebno je povedati, da ustaljena formula » soditi po svoji najboljši presoji« pomeni, da se
pisanih zakonov ni treba togo držati; da dobrohotnost vedno obstaja in da se nikoli ne spreminja,
prav tako tudi ne splošni zakon ( ta je namreč v sladu z naravo). Napisani zakoni pa se pogosto
spreminjajo. Iz tega izhaja misel, zapisana v Sofoklovi Antigoni; Antigona se namreč brani, da
je brata sicer pokopala v nasprotju s Kreontovim zakonom, vendar pa ne v nasprotju z
nenapisanim zakonom. 5
Pravično je nekaj resničnega in koristnega, tisto kar je videti pravično, pa ne, zato tudi napisan
zakon ni nekaj resničnega in koristnega, kajti ne opravlja vedno funkcije zakona. V tem primeru
bi lahko rekli, da je sodnik kakor preizkuševalec srebra, da ločuje potvorjeno pravico od
resnične pravice. Pa tudi, da je za nravstveno boljšega moža značilno, da se raje drži
nenapisanih zakonov in da jim ostaja zvest. Treba je tudi preveriti ali je zakon kje v nasprotju
s kakim priznanim zakonom ali celo sam s sabo. Tako na primer včasih en zakon veleva, da so
vsi sklenjeni sporazumi pravno obvezujoči, drugi zakon pa prepoveduje sklepanje sporazumov
v nasprotju z zakonom. In če je dvoumen, tako da ga je mogoče različno tolmačiti, je treba biti
pozoren kateremu od obeh vodil bo bolj ustrezal, ali pravici ali koristi, nato pa ga je treba
uporabiti. In če razmere , za katere je bil izdan, niso več enake, zakon pa ostaja še naprej v
veljavi, je treba to poskusiti, to razjasniti in se s to utemeljitvijo bojevati proti zakonu. 6
Če v sporu udeležena stranka nima prič, ki bi potrdile pričevanje je treba soditi na podlagi
verjetnega, in to pomeni ustaljena formula »po svoji najboljši presoji«7
4 Povzeto po Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana,
2011 5 Glej Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011 6 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 181-
183 7 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 186
13
V sporu udeležene stranke lahko sklepajo sporazume, ki so veljavni in primerljivi z zakonom.
Ampak sodnik je delivec pravice , torej se mu ni treba ozirati na vsebino sporazuma, ampak na
to kaj je pravičnejše.8
Z mučenjem pridobljena priznanja so vrsta pričevanja, ki daje vtis verodostojnosti, ker
vključuje neko prisilo. Ljudje pod prisilo namreč nič manj ne lažejo, kot govorijo resnico, drugi
pa se zlahka zlažejo, da bi se mučenje hitreje končalo. Priznanja pridobljena z mučenjem niso
resnična, kajti mnogi topoglavci, tisti, ki imajo kot kamen trdo kožo in tisti, ki so v duši močni,
plemenito prenašajo mučenje, strahopetci in previdneži pa so pogumni, dokler ne zagledajo
mučilnih priprav, tako da z mučenjem pridobljena priznanja niso prav nič verodostojna.9
Sodniki v sporih ukrepajo skladno z zakoni pod prisego. In sodnikom je treba reči tudi: »od vas
zahtevajo, da se pri razsojanju držite tega, kar ste prisegli, sami se pa danih priseg ne držijo.«10
2.1.3. Dejavniki, ki vplivajo na prepričljivost govora, podoba govornika,
razpoloženje, poslušalstvo
2.1.3.1. Etos
Etos se nanaša na osebnostne lastnosti posameznika. Aristotel je verjel, da občinstvo lahko
prepriča le nekdo, ki je kredibilen. Po njegovem enostavno, dobrim ljudem raje in močneje
verjamemo.“ Dejal pa je tudi, da, etos ni niti stvar niti kvaliteta, temveč interpretacija, ki je
rezultat interakcije med govorcem in občinstvom.“ Etos torej vključuje stvari kot je oblika
telesa, višina, gibanje, oblačenje, osebna urejenost, ugled, vokalne kvalitete, izbira besed,
očesni stik, iskrenost, zaupanje, izkušnje... Gre za to, kako posameznika dojema njegovo okolje
oz. občinstvo. Aristotel je bil celo prepričan, da je etos najmočnejši del prepričevanja. In resnici
na ljubo je znanost njegove trditve tudi dokazala.11 Kot primer naj omenim študijo, ki sta jo
l.1951 izvedla Hovland in Weiss in kjer sta študentom predala sporočilo. To je bilo sicer v vseh
drugih pogledih popolnoma identično, a se je razlikovalo glede na kredibilnost vira. Rezultat je
nedvoumno pokazal, da je visoko kredibilni vir povzročil številne spremembe mnenj študentov,
medtem ko jih nekredibilni vir ni. Polovica študentov je dobila sporočilo iz znanstvenega
časopisa, polovica pa iz revije. Vsebina sporočila je bila identična. ( raziskava glede spanja)
Študentje, ki so pridobili sporočilo iz bolj kredibilnega vira so dali večinoma boljša mnenja o
odobritvi raziskave, medtem ko so študentje, ki so se seznanili z enako raziskavo v manj
kredibilnem viru niso imeli tako pozitivnega mnenja. Nato so po mesecu dni študentje ponovno
dobili vprašalnik. Pokazalo se je, da so študentje, ki so imeli visoko kredibilni vir večinoma
spremenili svoje mnenje, iz tega sledi, da so pozabili na kredibilnost. Tako pridemo do
zaključka, da je vsebina komunikacija naučena in sčasoma pozabljena oz. se mnenja
spreminjajo skozi čas, namreč kredibilnost vira je bila pozabljena. 12
8 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 187 9 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str. 188 10 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
190 11 Več o tem Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana,
2011 12 Hovland, C. I., & Weiss, W., The Influence of Source Credibility on Communication Effectiveness, Public
Opinion Quarterly, 1951, 15, 635-650
14
2.1.3.2. Patos
Patos je v bistvu psihološko stanje občinstva. Ne glede ali gre za občinstvo v gledališču,
avditoriju ipd. ali pa zgolj za druge udeležence slavnostnega sprejema, psihološko stanje
poslušalca lahko odločilno vpliva na izzid kakršnihkoli poizkusov prepričevanja. Aristotel je
celo dejal, da naša presoja v trenutkih, ko smo zadovoljni in prijateljsko razpoloženi do vira
sporočila, ni enaka kot takrat, ko trpimo ali smo sovražno nastrojeni. Kadar razmišljamo o
patosu, moramo upoštevati tako posameznikovo trenutno stanje duha, kot tudi njegovo želeno
stanje. Ko ugotovimo razliko med omenjenimi stanji, lahko to razumevanje razlike uporabimo
sebi v prid. S tem, ko sogovornikom pomagamo, da uvidijo poti iz obstoječega v želeno stanje,
jih lahko prepričamo v karkoli želimo.13
2.1.3.3. Logos
Logos je vsebina sporočila oz. notranja logika, ki zagotavlja verodostojnost (dokaz) našega
sporočila. Aristotel je seveda verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo
odločitve na podlagi smiselnosti. Ta dimenzija torej omogoča občinstvu, da naše sporočilo
dojema kot prepričljivo.14
2.1.4. Čustva
Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje s tem, da se spreminjajo, razlikujejo v svojih sodbah,
spremljata pa jih bolečina in užitek, npr. jeza, sočutje, strah in vsa druga tovrstna čustva, ter
njihova nasprotja.
Tisti, ki je obtožencu v sodnem procesu prijateljsko naklonjen, meni, ali da obtoženčevo
ravnanje ni krivično ali da je njegovo krivično dejanje neznatno, tistemu, ki ga sovraži, pa ravno
nasprotno.15
2.1.4.1. Jeza
Jeza je opredeljena z bolečino pospremljena težnja po očitnem maščevanju zaradi očitnega
omalovaževanja do nekega posameznika ali do koga izmed njegovih bližnjih, in sicer kadar je
omalovaževanje neupravičeno. Spremlja jo hkrati tudi neki užitek, ker misli ljudi obseda
maščevanje.16
Ljudje se jezijo, kadar jih kaj muči, če kdo koga neposredno ovira v čemerkoli.17
Govornik mora z govorom v poslušalcih vzpodbuditi takšno stanje, v kakršnem so jezljivi
ljudje, nasprotnike pa mora prikazati kot krivce za takšne stvari, nad katerimi se ljudje jezijo,
in kot takšne osebe, na kakršne se jezijo.
13 Povzeto po: Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana, 2013 14 Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana, 2013 15 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
196-197 16 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
198-199 17 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
201
15
2.1.4.2. Blagost
Blažitev je opredeljena kot poleganje in pomirjanje jeze. Ljudje so blagi, kadar je njihovo stanje
nasprotno jezi, npr. kadar jim gre dobro, ob uspehu…18
Govorniki, ki želijo pri poslušalcih dosegati občutje blagosti; v njih samih morajo vzpodbujati
takšno čustveno stanje, tiste na katere se jezijo pa morajo predstavljati kot osebe, ki se jih je
treba bati ali kot osebe, vredne, da pred njimi občutimo sram, ali kot osebe, ki so jim izkazale
svojo naklonjenost, ali kot osebe, ki so nekaj storile proti svoji volji, ali kot osebe, ki nadvse
obžalujejo to, kar so storile.19
2.1.4.3. Sram
Sram je opredeljen kot neka bolečina ali vznemirjenost glede bodisi sedanjih bodisi preteklih
bodisi prihodnjih oblik zla, za katera se zdi, da prinašajo izgubo ugleda.20
Sram se najbolj občuti v javnosti. Občutijo ga najbolj tisti,, ki se jim obeta, da se bodo morali
pred očmi javnosti družiti s temi, ki vedo za njihove prestopke.21
2.1.4.4. Ljubezen in sovraštvo
Pojem imeti rad je je opredeljen kot, hoteti za nekoga tisto, kar človek šteje za dobro in sicer
zaradi te osebe, ne zaradi sebe, ter se truditi, da mu to po svojih močeh priskrbi.22
Dejavniki, ki sprožajo sovražnost, so jeza, zasramovanje in obrekovanje. Jeza je stremljenje za
bolečino, sovraštvo pa stremljenje za zlom, kajti tisti, ki se jezi, hoče, da žrtev njegove jeze
občuti jezo, tistemu, ki sovraži pa je vseeno. V tistem, ki se jezi, se lahko ob številnih dogodkih
vzpodbudi sočutje, v tistem, ki sovraži, pa od prav nobenem, kajti kdor se jezi, hoče, da bi tudi
tisti na katerega se jezi, doživel enako trpljenje, kdor sovraži, pa hoče, da osovraženi nebi
obstajal.23
2.1.5. Primernost, skladnost in prepričljivost jezikovnega izraza
2.1.5.1. Splošnosti: sredstva prepričevanja, skupna vsem zvrstem govorništva
Ker je raba prepričljivih govorov usmerjena na sodbo - o stvareh, ki jih vemo in o katerih smo
že podali sodbo, namreč ni treba več govoriti -, za sodbo pa gre, če se kdo z rabo govora obrača
na posameznika in ga k nečemu spodbuja ali od česa odvrača, kot na primer počnejo tisti, ki
svetujejo ali prepričujejo – posameznik namreč ni nič manj kot sodnik, kajti sodnik je preprosto
povedano tisti, ki ga je treba prepričati – podobno velja, če kdo z govorom nastopa proti
18 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
207 19 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
209 20 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
222 21 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
228 22 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
210 23 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
215
16
nasprotnikom ali proti neki domnevi, nujno je namreč z govorom izničiti nasprotne utemeljitve,
proti katerim govornik nastopa, kakor da so njegov nasprotnik v procesu.24
2.1.5.2. Entimem
Entimem je silogizem. Zato morajo govorniki govoriti ne na podlagi mnenj vseh, ampak na
podlagi mnenj določene skupine, na primer na podlagi mnenj sodnikov ali tistih, katerih mnenje
ti odobravajo in za to dejstvo se prav zato, ker je tako, zdi, da je jasno vsem ali večini; in sklepe
je treba izpeljevati ne samo iz nujnih premis, ampak tudi iz tistih, ki večinoma držijo.
Kot prvo je treba razumeti, da je treba o tisti zadevi, o kateri je treba govoriti in izpeljati
silogizme, najsi gre za politični ali katerikoli drug silogizem poznati z zadevo povezana dejstva,
bodisi vsa bodisi nekatera. Če namreč človek ne pozna nobenega dejstva, ne more iz ničesar
izpeljevati sklepov.25
Od vseh silogizmov največ obravnavanja požanjejo tisti, ki jih poslušalci predvidijo že na
začetku. Ampak ne zato, ker bi bili ti silogizmi površni, temveč zato, ker so poslušalci veseli
sami zase, da so vnaprej predvideli zaključek.26
2.1.5.3. Zavračanje: Različni načini zavračanja
Tisti, ki se zagovarja ima vedno prednost pred tistim, ki obtožuje, in sicer zaradi napačnega
sklepa. Ker namreč tožnik podaja dokaze s pomočjo verjetnega in ker ni isto zavrniti ali da
argument ni verjeten ali da ni nujen, ugovora pa je vedno deležno tisto, kar se dogaja večinoma.
Sicer tisto, kar se dogaja večinoma, ne bi bilo obenem tudi verjetno, ampak nekaj, kar se dogaja
vedno in kar je nujno. Sodnik pa meni, da če se entimem zavrne na ta način, zadeva ali ni
verjetna ali da on sam ne sme soditi o njej, in izpeljuje, napačen sklep. Ne sme namreč soditi
samo na podlagi nujnih argumentov, ampak tudi na podlagi verjetnih. To pomeni »razsojati po
svoji najboljši presoji«. Zato ni dovolj, če se zavrne argument z utemeljitvijo, da ni nujen,
ampak ga je treba zavračati z utemeljitvijo, da ni verjeten. To pa bo doseženo, če bo ugovor
temeljil na tem, kar se večinoma dogaja.27
Vsi ljudje se namreč pustijo prepričati, ali zato ker so sami kot sodniki pod določenim vtisom,
ali zato, ker domnevajo, da imajo govorniki določene značajske lastnosti, ali zato, ker je bilo
nekaj dokazano.28
24 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
263-364 25 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
283-284 26 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
311 27 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
321 28 Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o., Ljubljana, 2011, str.
329
17
3. ZAKONODAJA
3.1. Odločitve sodišča
V formalnem pogledu sodno funkcijo opravljajo sodni organi. V materialnem pogledu pa je
funkcija sodstva predvsem v tem, da v konkretnem primeru kršitve nekega predpisa določi,
kateri predpis velja za ta primer. Primerja dejansko stanje z normo in aplicira zakon. Ne gre
zgolj za razsojanje v sporu temveč tudi za to, da državna oblast na ta način posega v
najpomembnejše interese posameznika in v njegove pravice in svoboščine. Njene odločitve so
dokončne, pri uporabi zakona je popolnoma samostojna in neodvisna od političnih odločitev.
Sodno funkcijo izvajajo sodniki, organizirana pa je preko sodišč. 29
3.1.1. Nekonsistentnost sodniških odločitev in diskrecijska pravica pri
sprejemanju odločitev v kazenskem postopku
Kdor nikdar ni bil sodnik, si dejansko težko predstavlja sodniško delo. Naš zakon pravi, da
mora biti sodnik prepričan, preden razsodi. Ne gre za lahke odločitve. Težja kot je zadeva, težja
je odločitev. Pravila na abstraktni ravni so razumljiva in jasna, a v stiku z dejanskim se vedno
postavi vprašanje, ali ta pravila veljajo tudi v tem konkretnem primeru. Če ne bi bilo tako,
kazenski postopek ne bi bil tako težak.30
Pravo odraža vrednote neke družbe v določenem časovnem obdobju in regulira odnose med
ljudmi. Naloga sodnika je, da pravo interpretira in ga aplicira v družbo. Pravna pravila so
splošna in abstraktna, ker je nemogoče predvideti vsako možno nastalo situacijo. Sodnik zato
pri svoji presoji vedno izhaja iz konkretnega primera, ob katerem išče ustrezno pravno pravilo.
Poiskati mora torej dejstva, ki so pravno relevantna. V tem pogledu sodnik predstavlja most
med pravom in spreminjajočim se življenjem.31 Pri tem ustvarjalnem dejanju povezovanja
pravnega in dejanskega stanja, pa zaradi narave predmeta, o katerem se odloča, sodnik ne more
biti nikoli zagotovo prepričan v pravilnost svoje odločitve. Sodniki namreč odločajo o
edinstvenih dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti na podlagi večjega ali manjšega števila
dokazov. Zato mnoge odločitve temeljijo zgolj na določeni verjetnosti preteklih dogodkov. 32
Sodniki s svojimi odločitvami oz. sodbami pravo tudi ustvarjajo. Če je tako, potem pravo
ustvarja sodna praksa. Toda v kazenskem postopku je kreativnost sodišč zelo omejena. Za
kazensko pravo namreč velja načelo »nullum crimen nulla poena sine lege praevia«, kar
pomeni, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in
ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. To načelo izhaja iz načela zakonitosti.33 Pri
določanju kazni morajo biti tako nujno upoštevana zakonsko določena merila, kot so vrsta
kaznivega dejanja, teža storjenega dejanja, storilčeva krivda, življenjske okoliščine obtoženca,
29 Kaučič, Grad, Ustavna ureditev Slovenije, Gv Založba, Ljubljana, 2001, str. 286 30 Povzeto po: Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju, Ljubljana,
22.3.2013 31 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 32 Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek, Ljubljana 57, 2006/4,
str 317-330 33 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011
18
motivi, ipd.. Kljub temu pa se kreativna vloga sodnika najbolje odraža prav skozi njegovo
diskrecijsko pravico pri odmeri kazenske sankcije ter pri prosti presoji dokaznega gradiva.34
Diskrecijska pravica pomeni pravico državnega organa (v našem primeru sodišča), da v
primerih, ko ni mogoče vnaprej predvidevati vseh pravno pomembnih dejanskih okoliščin, sam
presodi katera rešitev najbolj ustreza pravno zavarovanemu javnemu interesu, glede na
značilnosti konkretnega primera. Diskrecijska pravica sodnika ni absolutna, temveč se izvaja v
okvirih in omejitvah zakona. Značilnosti prostega preudarka so zlasti, da ima organ, ki odloča,
na izbiro dve ali več možnosti ali več alternativ. Prosti preudarek ali diskrecija je samo pri
uporabi materialnega prava, nikakor pa ne pri postopkovni zadevah.35
Sodišče mora svojo prosto presojo izoblikovati na podlagi ocene dokazov, ki mora biti logična,
izkustveno sprejemljiva in jo je mogoče preveriti. Odločitev sodišča mora biti obrazložena.
Sodišče mora navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazna ali nedokazna in
iz katerih razlogov. Obrazložitev je sredstvo, ki varuje pred samovoljo, diskrecionalnostjo in
arbitrarnostjo. Pri tem velja pravilo »in dubio pro reo« , ki pomeni, da se mora v dvomljivih
procesnih situacijah, premalo zanesljiva dokazana dejstva, ki naj bi obdolženca obremenjevala,
šteti za neobstoječa. Prosta presoja dokazov pomeni, da sodnik ocenjuje izvedene dokaze v
skladu s svojo logično in psihološko analizo, pri čemer ni vezan z nobenimi zakonskimi pravili
o tem, kako naj presoja njihovo dokazno vrednost.36 Sodišče se tako po načelu proste presoje
dokazov odloča, ali se lahko neko dejstvo na podlagi izvedenih dokazov šteje za resnično ali
ne. Sodišča so torej zavezana pravilom razumnega sklepanja, ki so v danem zgodovinskem
trenutku splošno sprejeta v družbi. Odločitev sodišča mora temeljiti na racionalni presoji
dokazov, kar pomeni, da morajo biti sporna dejstva dokazana do določene verjetnosti na podlagi
previdnega in racionalnega tehtanja dokazov, ki so obenem relevantni in zanesljivi.37
Eden izmed najbolj očitnih problemov sodne odmere kazni je njena neenakost. Temeljni princip
kaznovalne politike je namreč, naj bodo enaki primeri enako obravnavani. Vendar prihaja v
praksi do neopravičenih razlik med izrečenimi sankcijami za podobne primere. Raziskave so
pokazale, da obstajajo celo velike regionalne razlike med izrečenimi sankcijami. Vzrok je
različno represivna klima na posameznih področjih. Pri tem je pri vprašanju neenakosti
potrebno upoštevati tudi, da je sojenje sodni proces vrednotenja in zato nastopa kot pomemben
dejavnik sodnik. Zato za sodno odmero kazni številni strokovnjaki pravijo, da je iracionalna,
da temelji na občutkih sodnika, ki šele potem, ko je kazen iracionalno odmerjena, skuša zanjo
najti opravičila v okviru pravil in določb svoje stroke.38
Diskrecijska pravica je tako pri sodni odmeri kazni dvorezen meč. Sodniku dopušča, da v skladu
z individualizacijo kazni slednjo prikroji oz. izreče primerno kazen, ki ustreza storjenemu
zločinu ter storilcu, hkrati pa predstavlja nevarno področje za potencialne vplive t.i »extra
34 Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek, Ljubljana 57, 2006/4,
str 317-330 35 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 36 Dežman, Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003 37 Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek, Ljubljana 57, 2006/4,
str 317-330 38 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011
19
legal« faktorjev oz. zunaj pravnih faktorjev. Gre za faktorje, ki vplivajo na odločitve sodnikov,
pa niso zakonsko določeni in katerih vplivov na odločanje se tisti, ki odloča, niti ne zaveda.
Sporer in Goodman-Delahunty jih delita na tradicionalne (rasa, spol, etnična pripadnost) in
netradicionalne (posledice, ki jih ima zločin, okoliščine zločina in odmevnost dogodka).39
Ainsworth pa med »extra legal« faktorje prišteva videz obdolženca (atraktivnost), raso, spol in
socialno ekonomski status obdolženca, izobrazbo sodnika, politično orientacijo sodnika ter
videz in status žrtve. Na podlagi slednjega ni neverjetno, da prihaja do nekonsistentnega
kaznovanja. Tudi če bi lahko identificirali vse faktorje, ki potencialno lahko vplivajo na
sprejemanje kazenskih odločitev, bi še vedno lahko protislovja nastala kot posledica
pomembnosti posameznih faktorjev posameznim sodnikom. Problem nastaja pri tem, da
sodniki dajejo različne vrednosti posameznim argumentom. Nikjer ni zapisano kako naj
posamezen argument vrednotijo in kateri je najpomembnejši. 40
3.1.2. Načelo pravičnosti
Nemški pravni filozof Gustav Radbruch je zapisal »pravo je volja do pravičnosti. Pravičnost
pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z isto mero«.41
Načelo pravičnosti je temeljno in najpomembnejše načelo v kazenskem postopku. Gre za
načelo, ki izhaja iz različnih mednarodnih in nacionalnih aktov. To načelo je torej urejeno v
vseh pomembnejših pravnih aktih, vendar pa je poleg določenosti v predpisih potrebna tudi
njegova uresničitev v praksi. Poudarjanje pravičnosti v kazenskem postopku je izrednega
pomena prav zaradi narave kazenskega postopka. V njem namreč prihaja do posegov v osebnost
posameznika, kar pa je posebej občutljivo področje. 42
Pravično sojenje je določeno s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. V
Sloveniji pa je pravičnost kazenskega postopka izpeljana preko številnih ustavnih določb (npr:
enakost pred zakonom, načelo zakonitosti, pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča,
pravica do sojenja v razumnem roku, domneva nedolžnosti, pravica do molka, pravica do
obrambe, pravica do sojenja v navzočnosti, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, pravica
do uporabe svojega jezika in pomoči tolmača, idr.)43. Na pomembnost institutov in načel, ki
izhajajo iz načela pravičnosti, nakazuje določba 371. člena Zakona o kazenskem postopku, ki
kršitev nekaterih načel in institutov, ki zagotavljajo pravičnost kazenskega postopka, določa
kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zato kot razlog za izpodbijanje sodne
odločbe.44
Čeprav so načela in instituti, ki zagotavljajo pravičen kazenski postopek, določena v številnih
mednarodnih in nacionalnih aktih, v praksi iz različnih razlogov prihaja do nekaterih kršitev. V
nasprotju z mnenjem javnosti, pa je ob podrobnem pregledu sodne prakse mogoče ugotoviti, da
39 Glej več o tem: Oswald, Special Psychology of Punishment of Crime, Sporer, Goodman – Delahunty,
Disparities in sentencing decisions, Wiley – Blackwell, England, 2009, str 379 - 401 40 Glej več o tem: Ainsworth, Psychology and Crime: myths and reality, Longman, New York, 2000 41 Radbruch, Filozofija prava, Študijska izd., Cankarjeva založba (Zbirka pravna obzorja; 16), Ljubljana, 2001, str.
267 42 Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, diplomsko delo, Pravna fakulteta, Maribor, 2011 43 Dežman, Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003 44 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list Republike Slovenije, št 63/94, Ljubljana 1994
20
kršitve v kazenskih postopkih niso tako pogoste, še posebej, če jih primerjamo s kršitvami, do
katerih prihaja v civilnih postopkih.45
Dejstvo je, da se zavest o pravnih možnostih, ki jih nudi postopek pred Evropskim sodiščem za
človekove pravice, vedno bolj povečuje. Možnost uveljavljanja in uresničevanja svojih pravic
na mednarodni ravni je znano vedno širšemu krogu ljudi, ki te možnosti tudi izkoristijo. A
vendar po zbranih podatkih se je število pritožbenih zadev leta 2015 znatno znižalo v primerjavi
z letom 2014. (kar za 72.6%). Leta 2016 je državno pravobranilstvo prejelo 25 zadev, pripad
pa se je gleda na leto 2015, ko je prejelo 20 novih zadev povečal za 25%. 46
GRAF: Število prejetih zadev v postopkih pred ESČP v obdobju 2014 – 2016
Pravičnost se v kazenskem postopku Republike Slovenije, dokaj dosledno uresničuje. Sodniki,
ki so vključeni v kazenski postopek, si prizadevajo uresničevati in spoštovati določbe, ki krepijo
pravičnost in ki so določene v številnih mednarodnih in nacionalnih predpisih. Zagotovo se
zavedajo pomembnosti teh določb. Premoči nad posameznikom kot šibkejšo stranko ne
izkoriščajo ter moralno, profesionalno in vestno opravljajo svoje delo. Sodnik pri svojem delu
namreč ni podrejen le spoštovanju in uporabi formalnopravnih virov, ampak tudi
subjektivnemu in vrednostnemu pristopu pri uporabi prava, kar pomeni , da pri sklepanju ne
upošteva zgolj pravnih virov, temveč tudi strokovno zanje, izkušnje ter vest. Seveda pa
sodnikova odločitev nikoli ni odvisna le od subjektivnega vrednostnega sistema, ampak mora
temeljiti na dejanskem stanju in formalnih pravnih virih. Prepričljivost obrazložitve vsakega
sodnika oziroma sodnega senata se seveda razlikuje od primera do primera. V nekaterih
zadevah sodnik že vnaprej sprejme odločitev in mu pravo služi le kot sredstvo za opravičevanje
odločitve. Najbolj prepričljive so tiste sodniške odločitve in ločena mnenja, ki jih sodnik
45 Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, diplomsko delo, Pravna fakulteta, Maribor, 2011 46 Državno pravobranilstvo Republike slovenije, Poročilo o delu za leto 2016, Ljubjana, 2017, str. 104
0
10
20
30
40
50
60
70
80
Prejeto
2014 2015 2016
21
oziroma sodni senat poda na osnovi temeljite analize pravnih argumentov.47 Proces sodniškega
odločanja je tako neke vrste diskurz, pri katerem ne gre zgolj za subsumpcijo konkretnega
primera pod ustrezen dejanski stan, ampak se od sodnika pričakuje tudi odločitev, ki bo v
skladu s splošnimi interesi družbe.48 Poti sodniškega odločanja so bolj ali manj skrivnostna,
vendar ima sodnikovo subjektivno vrednostno prepričanje ključno vlogo pri razumevanju
dejanskega stanja, ob ustrezni razlagi in uporabi pravnih načel in pravil. Sodnik ni tovarniški
stroj, ki deluje po vnaprej programiranem načrtu oziroma programu dela. Sodnik je človeško
bitje, ki pri odločanju in pisanju sodb in ločenih mnenj izhaja tudi iz osebnega prepričanja in
stališč ter seveda iz osebnih izkušenj, pa tudi iz izkušenj svojega naroda. Sodnik naj ne bi
razlagal pravnih pojmov statično in negibljivo, ampak kot pravno odprte pojme, ki jih je
potrebno v konkretnih primerih napolniti z vsebino, ki izhaja iz trenutnega življenjskega okolja
in ne le iz formalnopravne plasti. Navsezadnje 15. člen Zakona o ustavnem sodišču določa, da
ustavni sodnik po izvolitvi poda naslednjo prisego: »Prisegam, da bom sodil po ustavi in zakonu
in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadeval za ustavnost in zakonitost ter za
varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin«.49
Sodniki prihajajo v sodniški poklic z različnimi izkušnjami in znanjem. Vsak sodnik ima
možnost, da pri sodnem odločanju in pisanju ločenih mnenj poleg pozitivnega prava uporabi
tudi svoje znanje in izkušnje ali pa ne. Sodnik mora obsežno znanje in izkušnje s pravo mero
prenesti v sodno odločanje in se izogibati le formalnopravnemu uporabljanju prava, s čimer
omogoči temeljito in poglobljeno sodno odločanje.50
V zvezi s pojmom pravičnosti je pomembna zlasti opredelitev, da je pravičnost nad pravom.
Pravičnost je namreč tista, ki pogojuje legitimnost vseh preostalih družbenih pravil, kajti vse
norme naj bi smiselno zasledovale pravičnost. Predpisi, ki ne sledijo pravičnosti, pa naj bi
izgubili pravno veljavo. Poleg tega pa je treba omeniti tudi, da je pravo resničnost, katere smisel
je, da služi pravičnosti.51
3.2. PROTIZAKONITO, PRISTRANSKO IN KRIVIČNO SOJENJE
Uzakonitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja je očitno
motivirana z namenom, da se zagotovi tudi kazenskopravno varstvo za demokratično družbo in
pravno državo.(23. člen Ustave). Iz pojma pravičnosti je namreč izpeljan pojem pravilnega
prava. Vendar se v pojmu pravičnosti pojem pravilnega prava ne izčrpa, ker so za to potrebni
še nekateri drugi pravni pojmi, kot so načelo zakonitosti, nepristranskost sodišča, neodvisnost
sodstva, pravila za razsojanje in pojem modernega prava. Demokracija in moderno pravo sta
soodvisna, ker po sinergijskem načelu črpata drug od drugega moč. Če se krepi moč
47 Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=69886 48 Dežman, Doktrina o varstvu človekovih pravic in metodologija kazenskega procesnega prava, Zbornik Pravne
fakultete Univerze v Mariboru, let. 1, Maribor 2005, str 235-255 49 Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=69886 50 Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=69886 51 Redbruch, Filozofija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 67, 267, 269
22
pozitivnega prava, se z njo krepi tudi razsodna moč in s tem pozitivna moč demokracije in
pravne države ter nasprotno. S pešanjem prava slabi tudi demokracija, ki postaja v takšnih
družbenih razmerah dovzetna za bolj ali manj prikrit razvoj avtoritarne oblasti, kar vodi v
totalitarizem. Moderno pravo namreč temelji na procesnem momentu in je večinoma procesne
narave, kajti dogajanje v sodnih postopkih je trenutek resničnosti pravne države. Zato ne
preseneča, da ostajajo vselej aktualne razprave o naravi prava, njegovem odnosu do morale in
politike, njegovi danosti dualni naravi, refleksivni instanci, v kateri naj se prepoznava pozitivno
pravo kot pravilno oziroma pravo in ki je hkrati idejna podlaga za njegovo kritiko in
metodologijo, po kateri naj se uresničuje, da bo ustrezalo pričakovani politični in pravni kulturi,
ki naj jo ima demokracija na doseženi stopnji svojega razvoja. 52
S tem ko 288. člen KZ-1 določa kazensko odgovornost sodnika za „izkrivljeno pravo“,
pravzaprav zakonsko deklarira funkcijo sodnika kot merilo pravnosti ter ga tako afirmira kot
ustvarjalca prava. Na tak simbolen način namreč priznava sodstvu njegov pomen, ne le za
uporabo pravilnega prava, temveč tudi za njegovo soustvarjanje. Problem je zato v tem, ker je
ob takšni inkriminaciji zakonodajalec prezrl svojo odgovornost pri zagotavljanju pogojev za
uveljavljanje pravilnega, pravega prava. Pojem kaznivega dejanja protizakonitega,
pristranskega in krivičnega sojenja lahko temelji le na domnevi: 1.) da je pravo objektivno
dano že vnaprej in da je sodnikova dolžnost samo, da ga torej odkrije v njegovem ontološkem
bistvu; 2.) da je zato spor o pravilni uporabi prava v konkretni zadevi mogoče razrešiti tudi ob
presojanju kazenske odgovornosti sodnika za samo vsebino njegovih odločitev, ker se
domnevno naklepno ni odločil za uporabo pravilnega prava in ga zato naklepno “izkrivil“; 3.)
da mu je tak naklep mogoče dokazati; 4.) da je mogoče s kazenskopravno prisilo izsiliti takšne
osebne lastnosti, kot so: sodnikova osebna in profesionalna poštenost, objektivnost, ustrezna
strokovnost, racionalnost, afiniteta do sodniškega poklica, predanost sodniški službi, njegov
pogum in odločnost, da uporabi pravilno pravo in uveljavi strokovno prepričanje zlasti, če je
jasno, da bo sodba v nasprotju s pričakovanji javnosti in morda celo same vladajoče politike, in
sodnikov pravni občutek kot materialni vir prava. Se pravi na vse tiste lastnosti, ki so pogoj za
zakonito, pravično in nepristransko sojenje, za uporabo pravilnega in pristnega, občutnejšega
prava; 5.) da je takšno kaznivo dejanje kriminalitetno politično upravičeno; 6.) da to ni v
nasprotju s 134. členom Ustave, se pravi z materialno imuniteto sodnikov, in s 125. členom
Ustave, ki zagotavlja neodvisnost sodstva, ter tudi ne z mednarodnimi akti, ki urejajo položaj
sodnikov in sodstva ter 7.) da je določba 288. člena KZ glede na svojo semantično strukturo
dovolj precizna in zato primerna interpretativna shema, v okviru katere naj se v sodni praksi
oblikujejo merila za presojanje pravilnosti posameznih sodniških odločitev tudi na
kazenskopravni način, ter da zato ustrezna zahtevam 28. člena Ustave in 16. člena KZ-1 po
določenosti kaznivega dejanja.53
Če so te predpostavke napačne, se postavlja retorično vprašanje, ne le ali je smotrn in dopusten
poseg v tako subtilen psihološki proces, kot je proces sodniškega odločanja z grožnjo sodniku,
da bo kazensko odgovoren, če ne uporabi „pravilnega“ prava, temveč ali ni takšna inkriminacija
že sama vir neprava oziroma izkrivljenega prava. Zato je torej potrebna analiza pojmovne
52 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV
Založba, Ljubljana, 2010 53 Več o tem: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in
kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010
23
strukture 288. člena KZ-1 s stališča: 1.) pojmov „pravilnega“ in „izkrivljenega“ prava; 2.)
kriterijev za njuno presojo; 3.) funkcije sodnika kot merila pravnosti, 4.) kriminalitetno
politične upravičenosti takšne inkriminacije, 5.) njene nomotehnične sprejemljivosti in 6.) njene
ustavnopravne utemeljenosti. Takšna analiza namreč pokaže, ali takšno kaznivo dejanje sploh
lahko ustreza smislu, ki ga zasleduje, in ali je njegova zakonska koncepcija v skladu s
predpostavkami njegove legitimnosti.54
3.2.1. O pojmu pravilnega in izkrivljenega prava
Spor med jusnaturalisti in pozitivisti o naravi prava je bil presežen, ko je bil dosežen konsenz,
da zakonske določbe še ne ustvarjajo prava, ker nastajajo pravne norme kot rezultat tipizacije
pravnega vrednotenja šele v sodni praksi, in da je sodbo sodišča mogoče razglasiti za pravno,
le če izhaja iz vira, ki ga pravna teorija in sodna praksa priznavata kot pravni vir. Središče tega
spora pa je bilo vprašanje o obsegu sodnikove diskrecionarnosti in o njegovi dolžnosti in
možnosti, da uporabi pravilno pravo. Razumevanje v pravu ni predmetno in tudi ne subjektivno,
temveč je usmerjeno refleksivno in zato situacijsko. Najvišjo stopnjo racionalnosti namreč
lahko doseže le tisti, ki zmore avtorefleksivno spoznavanje o tem, do kod sega njegova
racionalnost in kje je meja, od katere vodilo prevzemajo druge sile, kot so čustva, strasti in
nagoni. Razumevanje prava predpostavlja zavest o lastni iracionalnosti. Prav racionalnost
zahteva, da se ukvarjamo z iracionalnim in zato z razumnim. Uporaba prava poteka skozi
dojemanje sistema pravnih pojmov kot psihološkega pripomočka, s katerim vzpostavljamo
odnos s pravno stvarnostjo. Kot temeljna kategorija logike so pravni pojmi nosilci smisla, zaradi
katerega dobivajo pojavi, ki naj jim ustrezajo, nadosebni, objektivni in zato normativni pomen.
Pravni pojmi so znanstveni pojmi. Kadar so ti razumski miselni konstrukti močno ozaveščeni,
postanejo ključni dejavnik usmerjanja našega mišljenja in delovanja, tako da je mogoče takšno
mišljenje ali delovanje označiti za racionalno, in to ne glede na to, da je še vedno pogojeno tudi
z iracionalnimi dejavniki. Za takšne pojme pa je značilno, da niso dani neposredno, temveč so
odsev posplošenja, abstrakcije konkretnih življenjskih dogodkov, ki naj imajo pravni pomen.55
Za objektivno presojo je namreč celo sama strokovnost premalo, če manjka sodniku voljni
napor, da svoje pravno znanje in izkušnje uporabi ob presoji vsake zadeve na najboljši možen
način in v skladu s svojo osebno in profesionalno etiko. Ne glede na to, da je lahko odločitev
le za eno stranko pravična, za drugo pa razočaranje in zato so dvomi o nepristranskosti sodišča.
Prav prepletanje racionalnih in iracionalnih momentov je namreč vir različnih pogledov na
pravo, in tudi odzivov nanj, kot so težnje, da se ga podredi najrazličnejšim interesom, potrebam
in predsodkom, in zato nezaupanje v sodstvo ter strah pred arbitrarnostjo, sodniško
samovoljnostjo, kot posledico zlorabe sodne oblasti. Ta strah je zgodovinsko pogojen, ker je
pojem izkrivljenega prava sinonim za nepravo, se pravi za predpostavko, da je interpretacija
zakona in dejstev izkrivljena kot posledica takšnih moralnih slabosti, kot so pristranskost,
nepoštenost, pa tudi nestrokovnost, torej človeških slabosti, pred katerimi naj ne bi bil imun
zlasti sodnik. V ta namen se ukvarja s postopkom, v katerem se ugotavlja pravilnost temeljnih
predpostavk pravnega sklepanja, in ne zgolj z logične racionalnosti, ki je po svoji naravi
54 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in
kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010 55 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV
Založba, Ljubljana, 2010
24
notranja, se pravi interna, in da predstavlja tak referenčni okvir za prepoznavanje pravilnega
prava pojem modernega prava. 56
3.2.2. 288.člen KZ-1
Takšna inkriminacija 288. člena KZ-1 je presenetljiva, ker predpostavlja, da za zagotavljanje
ustreznega opravljanja sodniške službe kot pogoja zakonitega, nepristranskega in pravičnega
sojenja ne zadoščajo več: 1.) možnost strank, da zahtevajo izločitev pristranskega sodnika; 2.)
uporaba rednih in izrednih pravnih sredstev; 3.) disciplinske sankcije zoper sodnika, kot so:
pisni opomin, zaustavitev napredovanja, znižanje plače, premestitev na drugo sodišče,
prenehanje sodniške funkcije, če sodnik zaradi težje disciplinske kršitve ni več primeren za
opravljanje sodniške funkcije (82. člen in 8. točka Zakona o sodniški službi, Ur. l. RS, št.
57/2007), ali ker je huje kršil ustavo in zakon (II. in III. odstavek 132. člena Ustave); 4.) kar
osem kaznivih dejanj iz šestindvajsetega poglavja KZ-1, ki jih lahko stori sodnik kot uradna
oseba (2. točka I. odstavka 99. člena KZ-1) pri opravljanju sodniške funkcije in za katera je
odgovoren tudi po pozitivni zakonodaji. Presenetljiva pa je še zlasti zato, ker se sklicuje na
pojem izkrivljenega prava, se pravi neprava. Argument neprava se namreč praviloma uporablja
v pravni državi, ki se odziva na nepravo iz prejšnjih obdobij, ki so bila vsaj v določenem obsegu
neprava in se uporablja v primerih skrajne človeške neznosnosti. Zato jima takšen argument
izjemno simbolno moč. Iz obeh dosedanjih pojasnil pa ni razvidno, da je mišljeno prav takšno
nepravo in da se lahko argument neprava zlorablja v povsem običajni, tako rekoč vsaki zadevi.57
Empiričnih raziskav o tem, da bi sodniki hudo kršili ustavo in zakone, ali da bi bile vsebinsko
napačne odločitve posledica naklepnega izkrivljanja prava namreč ni. Razmeroma redke so tudi
razrešitve sodnikov, ker zaradi nestrokovnost ne ustrezajo sodniški službi, medtem ko kazniva
dejanja zoper pravosodje, ki jih lahko storijo sodniki kot uradne osebe v zvezi s sodniško
službo, prav tako ni. Da takšna ocena ni subjektivna in da stanje v našem sodstvu ni tako slabo,
kot se pogosto iz populističnih in politikantskih razlogov na alarmanten način prikazuje v
škodo zaupanja javnosti v sodstvo in seveda tudi v škodo same na tak način zgrešene politike,
dokazujejo ocene razmer v našem sodstvu v postopkih za pridruženo članstvo v EU. Po teh
ocenah se je približno v desetletju v Sloveniji popolnoma preoblikovala pravna kultura, sodniki
pa so se tej spremembi dobro prilagodili in so tudi ustrezno motivirani, ker opravijo večjo
količino dela, kot ga zahtevajo normativi. Odklonov, zaradi katerih bi bilo treba sodnikom
groziti s kazenskim pregonom, seveda raziskava ne ugotavlja, pač pa opozarja, da je mentaliteta
sodnikov odvisna od njihovega čustvenega doživljanja svoje samopodobe, družbenega ugleda,
kajti bolj kot je sodnikova samopodoba pozitivna in večji kot je ugled sodstva, večja je
verjetnost, da bodo njegovo delo spremljala vzpodbudna čustva. Slovenski sodniki pa naj bi se
po ugotovitvah te raziskave soočali s frustrirano voljo do moči in krizo smisla. Tako naj bi bilo
po mnenju prof. B. M. Zupančiča zato, ker naj bi jim primanjkovalo samozavesti kot nosilcem
56 Glej: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije,
GV Založba, Ljubljana, 2010 57 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV
Založba, Ljubljana, 2010
25
moči in oblasti. Potrebna sodniška samozavest se zaradi inkriminacije po 288. členu KZ-1
seveda ne bo okrepila. 58
3.2.2.1. Nomotehnična sprejemljivost določbe 288. člena KZ-1
Ob določbi 288. člena KZ-1 se poudarjeno zastavlja vprašanje, ali sploh ustreza zahtevi Nullum
crimen sine lege certa.
Z alternativno dispozicijo 288. člena KZ-1 je iz različnih možnih načinov izvršitvenih dejanj
stkana pajkova mreža, v katero naj se zlahka ujame sodnik, ki bo po presoji katere od
nezadovoljnih strank ravnal tako, kot naj bi pojmovno ustrezalo tej zakonski določbi. O tem,
kdaj sodnik izkrivi pravo, v določbah 99. člena KZ-1 z avtentično razlago ni pojasnila. Zato naj
bi bilo to delikatno vprašanje prepuščeno kar sodni praksi.59
Za takšna dejanja bo kazenska odgovornost sodnika podana, če bo namenoma oprl sodno
odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstajajo ali se krivo podtikajo z lažmi ali nedovoljenimi
dokazi, torej za različne ekscese, ki bi jih lahko pripisali naklepnemu ravnanju le skrajno
spletkarskega sodnika. Zastavlja se namreč vprašanje, ali je takšno ravnanje sploh mogoče
glede na strukturo naših sodnih postopkov in na občutljivost strank, javnega mnenja in same
politike. Ali je res mogoče, da bi sodnik v kontradiktornem postopku zavestno na tak način
kršil zakon, saj lahko stranka s takšnim načinom vodenja doseže prekinitev postopka z zahtevo
za sodnikovo izločitev ne glede na to, ali je ta utemeljena (70. člen ZPP, 39. člen ZKP). Kaj le
lahko doseže sodnik s takšnim ravnanjem drugega kot odvzem svojega strokovnega in osebnega
ugleda? Ali je realno pričakovanje, da bo sodnik zavestno oprl svojo odločitev na dokaz, ki ga
ni? Takšna zakonska formulacija zato kvečjemu nezadovoljni stranki omogoča, da v ovadbi ali
v subsidiarni obtožbi trdi, da je sodba naklepno oprta na dokaze, ki jih ni, čeprav je npr. sodišče
le zavrnilo dokazno predlog, ker je ocenilo, da tak dokaz ni potreben, ali pa, če bo presoja
pritožbenega sodišča ugotovila, da je prvo sodišče dejansko stanje zmotno ali nepopolno
ugotovilo. Ali je določen dokaz verodostojen ali pa ga katera od strank sodišču lažnivo podtika,
je seveda stvar dokazne ocene. Proces sodniškega odločanja je namreč vpet v čvrste uzde
pravno logičnega mišljenja, ki je vezano na pravne pojme, zaradi katerih težijo sodniške
odločitve k jasni in racionalni argumentaciji, ki zagotavlja njihovo transparentnost in
preverljivost. Zato sojenje ne dopušča takšnih ekscesov, kot jih predvideva 288. člen KZ-1. To
seveda velja tudi za bojazen zakonodajalca, da bo sodnik oprl sodbo na nedovoljene dokaze.
Kaj je dovoljen dokaz, je pravno vprašanje, ki zadeva varstvo človekovih pravic v vsakem
primeru posebej. Zahteva po varstvu človekovih pravic v sodnih postopkih je temeljni postulat
modernega prava. To je na načelni ravni nesporno. Vprašanje varstva človekovih pravice
postane namreč vprašljivo šele ob sporu o obstoju ali naravi takšne pravice v povsem
konkretnem primeru. Ta spor je toliko bolj izrazit, če sta vsebina in narava teh pravic
razmeroma nejasni in nedoločni. Ustavnopravna tehnika je namreč takšna, da so konture teh
pravic le parcialno določene. Zato je stvar zakonodajne tehnike, da podrobneje določi idejne
smernice njihovega varstva, predvsem pa doktrine in seveda same sodne prakse. Zato jim je
mogoče priznati funkcijo temelja prava pod pogojem, da jim ta ni že vnaprej priznana, temveč
58 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV
Založba, Ljubljana, 2010 59 Glej več o tem: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in
kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010
26
šele na podlagi argumentacije v procesnem diskurzu. Zato je tu vir možnih zlorab in podtikanj
sodišču, da je sodbo oprlo na neveljaven dokaz, ki bi moral biti po mnenju katere od strank
predmet izločitve, in to še preden se dokončno odloči o njegovem procesnem pomenu.
Nomotehnične slabosti določbe 288. člena KZ-1 pa dodatno razgalja tudi njena izrazita
protiustavnost. 60
3.2.2.2. Ustavnopravna utemeljenost določbe 288. člena KZ-1
Kaznivo dejanje protizakonito, pristransko in krivično sojenje ni niti kriminalitetno politično
upravičeno, niti nomotehnično sprejemljivo, prav tako pa ni ustavnopravno utemeljeno.
Določba 288. člena KZ-1 sankcionira sodnikovo odločanje, torej mnenje, ki ga je dal v procesu
sojenja. Takšna zakonska dikcija pa je nezdružljiva s sodnikovo materialno imuniteto, saj je v
neposrednem nasprotju s I. odstavkom 134. člena Ustave. Ta namreč določa, da nikogar, ki
sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na
sodišču. Protislovna z ustavo pa je tudi zato, ker v svoji tendenci po kazenskopravnem varstvu
ustavne pravice do zakonitega, nepristranskega sojenja prezre, da je pogoj za takšno
nepristranskost neodvisnost sodišča. Nepristranskost in neodvisnost sodišča sta namreč dve
komponenti iste ustavne pravice, ki ju takšna inkriminacija po načelu političnega pravnega
voluntarizma na silo razdvaja. Zato prav zaradi varovanja neodvisnosti sodstva tudi ratificirani
mednarodni pravni akti zavračajo ne le kazensko, temveč tudi civilno odgovornost sodnikov.
Temeljna načela o neodvisnosti sodstva tako v 16. členu določajo, da sodniki ne morejo biti
civilno toženi zaradi zlorab ali opustitev pri opravljanju sodniške funkcije. Zato imajo stranke
glede na izid disciplinskih postopkov zoper sodnike pravico zahtevati odškodnino le od države.
Smiselno enako določa tudi Evropska listina o zakonski ureditvi položaja sodnikov Sveta
Evrope. V njeni točki 5.2 je zapisano, da škodo, ki nastane zaradi sodnikovega nezakonite
odločitve ali ravnanja, povrne država. Ta pa lahko z zakonom določi, da se v primeru, ko je šlo
za hudo in neopravičeno kršitev pravil o opravljanju sodniške službe, torej ne zaradi načina
odločanja, sme od sodnika zahtevati, da v določenem obsegu povrne odškodnino, ki jo je zaradi
tega izplačala prizadeti stranki. Zato je določba 288. člena KZ-1 tudi v tem pogledu
nesprejemljiva. 61
3.3. Sodniški mandat
Neodvisnost sodstva je v Republiki Sloveniji zagotovljena z ustavo in znotraj nje z
opredeljenim trajnim sodniškim mandatom. Sodniki so izvoljeni v trajni mandat s strani
državnega zbora na podlagi sodnega sveta.
Trajni sodniški mandat se je skozi zgodovino oblikoval z namenom, da se sodnicam in
sodnikom pri odločitvah v posameznih primerih zagotovi neodvisnost od pritiskov javnosti in
vsakokratne politične oblasti. Kljub ustavno zagotovljenemu trajnemu mandatu je lahko
sodnik v Sloveniji razrešen, če krši ustavo ali huje krši zakon.62
60 Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV
Založba, Ljubljana, 2010 61 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in
kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010 62 Peternelj Ana, Primerjalna analiza sodniškega mandata, diplomsko delo, fakulteta za družbene vede, Ljubljana,
2009
27
V Republiki Sloveniji je v zadnjem času trajni sodniški mandat deležen veliko kritik s strani
laične javnosti, stroke in politike. Mnogi so mnenja, da je prav trajni sodniški mandat krivec za
nezavidljiv položaj slovenskega sodstva in veliko število sodnih zaostankov. Zaradi tega je bilo
v državni zbor vloženih dosti predlogov za spremembo ustave. Pojavljajo se poizkusi, da bi
tako ureditev spremenili, vendar do sedaj še nobeden ni uspel. Med pravnimi strokovnjaki taki
posegi v ustavo ne uživajo odobravanja, politika pa s takšnimi poizkusi skuša vplivati na sodno
vejo oblasti in s tem posledično na sodnike. 63
Odziv iz sodniških vrst je pričakovano negativen, pravni strokovnjaki pa opozarjajo, da bi bilo
omejevanje trajnega mandata lahko zelo nevarno v smislu, da bi na ta način politika dobila
prevelik vpliv na sodstvo.
Torej, trajni sodniški mandat ima svoje zagovornike zlasti med sodniki in drugimi pravnimi
strokovnjaki. Ta institut dojemajo kot zagotovilo sodniške neodvisnosti, učinkovitosti in
nepristranskosti sodstva, ki je po njihovem prepričanju nujen pogoj za uveljavitev načela
enakosti pred zakonom. Zagovorniki trajnega sodniškega mandata poudarjajo zlasti bojazen
pred tem, da bi z ukinitvijo le tega lahko prišlo do velikega vmešavanja politike v sodno vejo
oblasti, kar bi pomenilo konec demokratične družbe in spoštovanja temeljnih človekovih pravic
in svoboščin in bi lahko pripeljalo do zlorabe kazenskega prava za kazenski pregon političnih
nasprotnikov, prirejanje političnih sodnih procesov in temu podobnih pojavov. V ospredje bi
stopili politični in gospodarski interesi pred strokovnimi. Prav tako se z možnostjo ukinitve tega
instituta lahko zgodi spreminjanje najboljšega kadra iz sodniških vrst v vrste odvetnikov in v
gospodarstvo, saj se sodniki v svojem poklicu ne bi čutili varne in bi bili pod stalnim pritiskom
tistih, od katerih bi bilo odvisno njihovo ponovno imenovanje.64
Sodnica Janja Roblek pravi. »Trajni mandat ne predstavlja sodnikovega privilegija, ampak
pravico stranke, da o njej odloča neodvisno, nepristransko sodišče. Če bi to odpadlo in bi bil
sodnik vsakih nekaj let na ponovnem izboru, bi se sodniki bali, da bodo vsakič izgubili mandat
in s tem službo, kar bi bilo zelo slabo,« in dodaja, da v prid trajnemu mandatu govorijo tudi
številna mnenja uglednih tujih institucij.65
Sodnica Nina Betetto pa je v intervjuju, glede trajnega sodniškega mandata povedala: »Trajni
mandat ni naš privilegij, ampak je pogoj za opravljanje sodniške funkcije. Brez trajnega
mandata, ker to je esencialen element neodvisnosti sodstva, ne more biti nepristranskega
sodstva. Lahko si zamišljate, kakšnega sodnika bi imel rajši nekdo, ki je v postopku: tistega, ki
je neodvisen, nepristranski, ali tistega, ki mu narekuje odločitve nekdo od zunaj in ki je v strahu
za svojo službo. Tako je treba gledati na trajni mandat, kot element neodvisnosti sodstva, ne pa
kot naš privilegij. To je civilizacijski standard, o njem se v civiliziranem mednarodnem okolju
sploh več ne razpravlja.66
63 Ude, Lojze, Sodnik kot nosilec sodne oblasti, Podjetje in delo 29 (6–7): 1657–1666, 2003 64 Bavcon Ljubo, Neodvisni sodnik-pogoj za našo svobodo in pravno varnost, Pravna praksa 38 (24): 3., 2005 65 Berdon Sven, Zagotovilo sodniške neodvisnosti, Delo (članek), december, 2012 66 Betetto Nina, Sodnik ne more biti človek brez vonja, barve in okusa, Delo (intervju), september, 2012
28
3.3.1. Predlogi izboljšanja stanja v pravosodnem sistemu glede trajnega
sodniškega mandata
Na Ministrstvu za pravosodje že dlje časa preučujejo možnost omejitev trajnega sodniškega
mandata z uvedbo preizkusnega obdobja za novoizvoljene sodnike. Uvedba preizkusne dobe
pa ne terja samo zakonskih sprememb, temveč tudi spremembo 129. člena Ustave RS, ki določa
trajni sodniški mandat. Vsekakor se pri zagotavljanju pogojev obstoja pravne države med
drugim zavzemamo tudi za trajni mandat sodnikov s poskusno dobo. Ob tem se moramo
zavedati, da je trajni mandat sodnikov vrednota, ki se ji zaradi zagotavljanja neodvisnosti
sodstva ne smemo odpovedati. Uvedba predhodne preizkusne dobe za sodnike začetnike bi
dejansko pomenila zgolj dodaten ukrep uveljavljanja odgovornosti sodnikov za strokovnost
njihovega dela. Tako velja omeniti, da je odgovornost sodnikov opredeljena že z Ustavo RS ter
da so sodniki podvrženi tako rednemu strokovnemu ocenjevanju kot disciplinski odgovornosti.
Ena izmed sankcij v primeru uveljavljanja sodniške odgovornosti je tudi prenehanje sodniške
funkcije, kar dejansko predstavlja omejitev trajnega sodniškega mandata. Odgovornost
sodnikov se lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki je
urejen v 134. členu Ustave RS. S tem členom je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed
prvin neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov, kot to izhaja iz 125. člena Ustave RS.67
Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika, niti sodnika porotnika ni možno
klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno v prvem
odstavku omenjenega člena in predstavlja t. i. materialno imuniteto. V drugem odstavku je
vsebovana druga prepoved, da namreč sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne
sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja državnega organa.
Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju
sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t. i. procesno imuniteto. S takšno ustavno
določbo je zagotovljeno, da bi zakonodajna in izvršna oblast brez omejitev nadzirali sodstvo
oziroma jo ovirali s kazenskimi postopki zoper sodnike, ko za to ne bi imeli pravne podlage. 68
Odgovornost posameznega sodnika za svoje delo pride do izraza tudi v sklopu izdelave ocene
sodniške službe, kar je podrobneje urejeno v 4. oddelku II. poglavja Zakona o sodniški službi.
Širok nabor kriterijev, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene sodniške službe je določen v prvem
odstavku 29. člena ZSS.
Sodniki so nenazadnje tudi disciplinsko odgovorni, če z naklepom ali iz malomarnosti kršijo
sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljajo
sodniško službo, tako da se jim na podlagi disciplinske odgovornosti lahko izreče disciplinska
sankcija. Disciplinski postopek in začasna odstranitev iz sodniške službe je določena v VII.
poglavju ZSS v določbah od 80. do 100. člena. V 82. členu ZSS so določene disciplinske
sankcije, med katerimi je treba izpostaviti predvsem najstrožjo: prenehanje sodniške funkcije.
Prav tako pa ostale disciplinske sankcije (pisni opomin, ustavitev napredovanja, znižanje plače,
67 Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002,
stran 928. 68 Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002,
stran 928.
29
premestitev na drugo sodišče) predstavljajo zadosten nabor ustreznih ukrepov, ki vzpostavljajo
zaključen sistem sankcioniranja sodnikov z upoštevanjem načela sorazmernosti kršitve in
sankcije.69
Poleg tega je treba izpostaviti tudi kazenskopravni vidik odgovornosti sodnikov, saj je v 288.
členu Kazenskega zakonika določeno kaznivo dejanje Protizakonito, pristransko in krivično
sojenje, ki določa, da sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe
zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno
dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz
prvega odstavka 288. člena KZ-1 opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo
ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.70
Ustavno opredeljena odgovornost sodnikov, institut izdelave ocene sodniške službe,
disciplinska odgovornost sodnikov ter kazenskopravna odgovornost sodnikov že v veljavni
zakonodaji predstavljajo relativno zadostno mero možnosti uveljavljanja sodniške
odgovornosti za svoje delo. Ne glede na to pa je Ministrstvo za pravosodje že pripravilo
spremembo zakonodaje, ki v skladu s priporočili GRECO uvaja dodatne možnosti uveljavljanja
odgovornosti sodnikov. Tako se načrtuje povečanje enotnosti, predvidljivosti in preglednosti
meril za izbiro in ocenjevanje sodnikov ter vzpostavitev standardov in oblikovanje kodeksa
pravil poslovnega in osebnega obnašanja, ki bodo veljala za vse sodnike.71
Podrobnejša pravila za poslovno in osebno obnašanje trenutno določa Kodeks sodniške etike.
V njem je naštetih devet načel: neodvisnost, nepristranskost, usposobljenost, predanost,
združljivost, nezdružljivost, diskretnost, odnos in ugled. Kodeks nima določb o spremljanju
njegovega izvajanja in ni namenjen neposredni uporabi kot podlaga za disciplinske postopke
ali ugotavljanje sodnikove odgovornosti. Kodeks sedaj zavezuje le člane Slovenskega
sodniškega društva, v društvo pa je vključena samo približno polovica vseh sodnikov v
Republiki Sloveniji. Cilj Predloga ZSS-M je med drugim tudi določitev obveznosti seznanitve
in upoštevanja načel, ki bodo zapisana v Kodeksu sodniške etike za vse sodnike. Sprejem
kodeksa bo glede na načrtovane spremembe postala pristojnost Sodnega sveta.
Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da že veljavna zakonodaja vsebuje precejšen nabor ukrepov
uveljavljanja sodniške odgovornosti. Ne glede na to pa Ministrstvo za pravosodje načrtuje
spremembe sodniške zakonodaje, ki bodo ta nabor še povečale, tako da lahko trdimo, da bo
vzpostavljen učinkovit, širok in sorazmeren sistem uveljavljanja sodniške odgovornosti, ki bo
ustrezno integriran znotraj okvirjev načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva.72
69 Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana, 2015
http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf 70 Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana, 2015
http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf 71 Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana, 2015
http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf 72 Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana, 2015
http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf
30
4. TEMELJNI KONCEPTI SOCIALNE PSIHOLOGIJE
4.1. Predsodki
Predsodki so vnaprejšnje in neutemeljene sodbe o ljudeh. Definiramo jih lahko kot stališča, ki
niso upravičena, argumentirana in preverjena. Spremljajo jih intenzivna čustva in so odporni
na spremembe.73 Dokler gre za vsakdanje situacije, za naše odzive na srečanja z drugačnimi
ljudmi, se predsodki zdijo nenevarni in nedolžni. Takrat jih skoraj ne opazimo, tako vsakdanji
se zdijo.74 Pogosto pa so predsodki negativni in slabšalni ter nabiti s čustvom sovraštva.75 Od
stereotipov se ločijo predvsem po tej močni čustveni komponenti.76 Nanašajo se predvsem na
manjšinske skupine, ki razpolagajo z manjšo socialno močjo oz. so manj vplivne in dovolj
očitne v socialnem prostoru velike skupine. To so pripadniki narodnostnih, verskih, ideoloških,
rasnih, poklicnih manjšin, homoseksualci, starejši ljudje, ženske, ljudje s posebnimi potrebami
in ostale manjšine.77 V sodobnem času pa se spreminja tudi vsebina predsodkov. Medtem, ko
se tradicionalni etični predsodki navezujejo na »površinske« razlike med ljudmi v barvi kože,
spolu, običajih, vsakdanjem vedenju, je za sodobne predsodke značilno navezovanje na
»globinske« razlike, ki niso neposredno opazne: na primer razlike v izobrazbi, kulturni ravni,
religiji, v telesnem ali duševnem zdravju. Zoper nove posredne oblike diskriminacije se ne
moremo boriti s tem, da preprečujemo javne odkrite oblike diskriminacije. Ljudje z novimi
oblikami predsodkov so praviloma že ponotranjili normo nediskriminacije, zavračanje,
rasizma, seksizma in svojih predsodkov ne kažejo v javnosti. Uspešnejši so ukrepi, ki so
usmerjeni k oblikovanju pozitivnih norm in zakonov, ki izboljšujejo družbeni položaj,
izobrazbeno in kulturno raven prizadetih skupin. Vsak izmed nas ima najbrž take ali drugačne
predsodke, kar pa ne pomeni nujno, da bomo predsodke dejansko vnesli v svoje obnašanje in
nekoga na podlagi predsodkov sovražno ali diskriminatorno obravnavali.78
4.2. Stereotipi
Najbolj splošno bi bilo mogoče stereotipe opredeliti kot niz prepričanj ali pričakovanj
(poudarjen je torej kognitivni element), ki jih imamo glede posameznika samo zato, ker pripada
določeni skupini. Stereotipi so lahko pozitivni ali negativni, vendar pa so bistveno bolj pogosti
negativni.79
73 Glej: Ule, Mirjana, Temelji socialne pshologije, znanstveno in publicistično središče (zbirka ALFA). Ljubljana,
2000 74 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba
FDV, Ljubljana, 2009 75 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka
policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 76 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba
FDV, Ljubljana, 2009 77 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka
policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 78 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba
FDV, Ljubljana, 2009 79 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in
kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)
31
Problem stereotipov (kot vsake ideologije) je v tem, da se zdijo samoumevni in »naravni«; so
tudi tako splošno razširjeni, da se o njihovi upravičenosti sploh ne sprašujemo. Tako verjetno
še nihče od nas nikoli ni srečal človeka, ki bi sam zase rekel: »Oh, kako sem poln stereotipov!«
ali »Kako neverjetno stereotipno predstavo imam o homoseksualcih.« Takšnih ljudi, ki zase
mislijo, da so odlični ocenjevalci ljudi, pa kar mrgoli. Stereotipa se navadno zavemo takrat, ko
ga že opuščamo; ko ga torej skorajda že nimamo več. Za raziskovalce so stereotipi v
kriminologiji prav tako izmuzljiva kategorija. Težko je dokazati, da je na primer na nekega
sodnika pri njegovi odločitvi odločilno vplival stereotip. Vendar pa vsi poskusi kažejo na to, da
do takšnih napačnih presojanj dejansko prihaja in zatiskanje oči pred temi dejstvi je zgolj
samozavedanje. Zato je mnogo bolje, da se s temi mehanizmi seznanimo, jih poskušamo
ozavestiti pri sebi in pri drugih in že s tem svoja prepričanja postavimo pod vprašaj ter jih vsaj
nekoliko omilimo.80
Stereotipi so predstopnja predsodkov. Tesno so povezani s kategoriziranjem oz. s
»predalčkanjem« ljudi.81 Pri stereotipih gre za pripisovanje lastnosti posameznikom na osnovi
njihove skupinske pripadnosti. Prepričanja, da so »ženske čustvene«, da so »moški agresivni«,
da so »Gorenjci skopuški«, so stereotipna prepričanja, ker posameznike identificiramo kot člane
določenih socialnih skupin in s tem izkrivljamo realnost. Pri pripisovanju lastnosti prihaja do
dveh usodnih napak. Prva napaka povzroči nekorektno posploševanje. Če namreč ocenjujemo
posameznika na podlagi njegove skupinske pripadnosti, mu navadno pripišemo, da je bolj
podoben članom svoje skupine kot je v resnici. Druga napaka pa se nanaša na dejstvo, da je
zaznavanje drugih skupin pristransko in diskriminatorno, saj smo nagnjeni k prepričanju, da je
skupina, ki ji pripadamo, boljša od tiste, ki ji ne pripadamo.82
4.2.1. Razlika med stereotipi, predsodki in diskriminacijo
Čeprav nam je že na prvi pogled jasno, da so si stereotipi in predsodki podobni in da se
povezujejo še s tretjim pojmom, diskriminacijo, gre za tri različne pojave. Stereotipi so niz
prepričanj ali pričakovanj, ki jih imamo zgolj na podlagi pripadnosti ljudi posamezni skupini.
Stereotipi predstavljajo kognitivno (spoznavno, razumsko) naravo predsodka. Predsodki
vsebujejo predvsem čustveno komponento in večini definicij je skupno pojmovanje: (1) da gre
pri predsodku za (praviloma negativen) odnos do določenega posameznika; (2) da to stališče
temelji samo na pripadnosti določeni skupini. Diskriminacija pa je vedenje, s katerim nekoga
obravnavamo drugače zaradi predsodka, ki ga imamo do skupine ljudi, ki ji pripada. Pri
diskriminaciji je torej poudarjen vedenjski element.83
Če verjamemo, da je določen posameznik samo zato, ker je član določene skupine, len,
nezanesljiv in umazan, imamo o tej skupini in posamezniku stereotipno prepričanje. Če zato
predstavnika te skupine (in celotne skupine) ne maramo, imamo do te skupine predsodek. Če
80 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in
kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006), str. 15-27
81 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka
policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 82 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba
FDV, Ljubljana, 2009, str. 178 83 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in
kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)
32
pa skušamo zaradi naših prepričanj temu človeku ali celi skupini odreči določene pravice,
potem gre za diskriminacijo. Obstoj stereotipa je zato pogoj za nastanek predsodka in obstoj
predsodka je pogoj za nastanek diskriminacije. Pri tem pa stereotipno prepričanje ne vodi vedno
do predsodka, prav tako pa predsodek ne vodi vedno do diskriminacije.84
Glede na to, da je velik del pravniškega poklica povezan s presojanjem različnih človeških
situacij, so zgoraj prikazana spoznanja gotovo zelo pomembna za pravo. Znanja o stereotipih
in predsodkih so še posebej pomembna na področju kriminologije, saj imamo tu neprestano
opraviti z ljudmi, ki pripadajo različnim neprivilegiranim skupinam, glede katerih obstajajo
številne stereotipne predstave.
Predstavnika skupine, za katero na primer verjamemo, da je nasilna in divja, bomo mnogo prej
obsodili za nasilno kaznivo dejanje, ne da bi se bili pripravljeni spuščati v presojo okoliščin ali
lastnosti tega posameznika. Ne bomo pripravljeni uvideti, da je morda ravnal v silobranu ali da
je nek splet okoliščin, ne pa njegov značaj, povzročil, da se je odzval nasilno. Obsodili (in
verjetno celo strožje kaznovali) ga bomo, ker je pripadnik te skupine in zato, ker nam je že
vnaprej »jasno«, da vsi pripadniki te skupine ravnajo nasilno. Vnaprej bomo ovrgli domnevo
nedolžnosti in verjetno posegli po strožjem kaznovanju zaradi našega stereotipa ali celo
predsodka do določene skupine. Očitno torej je, da stereotip lahko povzroči napake pri sojenju
ali vsaj bistveno prispeva k nepravičnemu kaznovanju.85
Velja pa tudi obratno. Skupine, za katere veljajo pozitivni stereotipi, bodo v kazenskem
pravosodju privilegirane. Ena od pozitivno stereotipiziranih skupin so spolno privlačni oz. lepi
ljudje. Na splošno velja ozaveščeno ali, še bolj pogosto, nezavedno prepričanje, da so lepi ljudje
tudi po osebnostnih značilnostih boljši; da so bolj pametni, pošteni, prijazni, simpatični, zabavni
ipd. In narobe, manj privlačni ljudje naj bi imeli manj zaželene osebnostne lastnosti (Dion, K.
K, 1972, cit. Po Saladin et al., 1988, s. 252). Raziskave v zvezi s porotnim sojenjem so pokazale,
da so porotniki mnogo bolj prepričani v krivdo manj privlačnih osumljencev v primerjavi z bolj
privlačnimi; manj privlačni osumljenci pa so tudi obsojeni na strožje kazni za podobna kazniva
dejanja (McFatter, 1987, cit. Po Saladin et al., 1988, s. 252). Raziskava, ki so jo opravili Saladin
in drugi, je pokazala, da so neprivlačni ljudje mnogo prej osumljeni kaznivega dejanja kot
privlačni ljudje oz. da neprivlačnim mnogo prej pripišemo »kriminalne« značilnosti. Tako
lahko trdimo, da nezavedno še vedno vsi izhajamo iz »lorribrozianskih izhodišč« - ljudi in
njihovo potencialno »kriminalnost« ocenjujemo glede na njihove fizične lastnosti. Ravno to naj
bi bil tudi razlog za številne napake pri sojenju, ki izvirajo iz napačne identifikacije. Ljudje naj
bi pri identifikaciji »prepoznali« kot storilce ljudi, ki bolj ustrezajo njihovi stereotipni predstavi
o »kriminalcu«.86
84 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in
kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006) 85 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in
kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006) 86 Glej več o tem: Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za
kriminalistiko in kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)
33
4.2.2. Rasna in nacionalna stereotipizacija
Pri sojenju igrajo posebno vlogo rasni oz. nacionalni stereotipi. Thomas Pettigrew (1979) je
izvedel poskus, v katerem so belim poskusnim osebam kazali video-posnetek spora med dvema
osebama, ki se je končal tako, da je eden drugemu dal klofuto. Poskus je pokazal, da so te osebe
bistveno drugače ocenjevale spor, odvisno od tega, kakšne barve kože je bil kateri od
udeležencev v konfliktu. Ko je belec udaril črnca, so to v 70% ocenili kot trenuten nepomemben
spor, pretiravanje ipd. V primeru, ko pa je v enaki situaciji črnec udaril belca, pa so v več kot
70% to ocenili kot izražanje agresivnosti, slabih namenov ipd. Ker stereotipna predstava o
črncih vsebuje lastnosti kot agresivnost in impulzivnost, je takšen rezultat odraz stereotipnih
predstav in predsodkov zoper črnce. Tako poskusi kažejo, da smo pri pripadnikih lastne skupine
bistveno bolj pripravljeni njihovo ravnanje pripisati situaciji, v kateri se je znašel, medtem ko
pri predstavniku skupine, zoper katero imamo predsodke, to pripišemo njihovi naravi (»takšni
pač so«, »tipično južnjaško vedenje« …)87
Žal v Sloveniji nimamo podobne raziskave, ki bi nam pokazala, kako se razlikuje obravnavanje
različnih stereotipiziranih skupin od obravnavanja nestereotipiziranih v kazenskem postopanju.
Zato se lahko zanašamo samo na znanje o stereotipih in omejene izkušnje. Prof. Katja Šugman
pove v svojem članku: Odgovor na vprašanje, ki ga vsako leto zastavim študentom prava pri
kazenskem procesnem pravu in sodni psihologiji. Vprašam jih, koliko mislijo, da je med
osebami, ki so obdolžene kaznivih dejanj v slovenskem kazenskem postopku, »južnjakov«.
Odgovori se gibljejo med 50% - 75%, pri čemer jih je večina prepričana v višjo številko. Pravi
podatek je približno 25%. Tak odgovor je očitno odraz stereotipa. Upoštevajoč dejstvo, da
imajo pravosodni delavci z osumljenci in pričami izrazito malo stika, je prvi vtis, ki ga oseba
naredi, odločilnega pomena.88
Glede na stereotipne predstave, ki veljajo v Sloveniji o »Neslovencih« in recimo o Romih, se
lahko samo vprašamo, koliko takšne predstave vplivajo na objektivnost sojenja. Lahko si
zamislimo primer, v katerem bi se Rom znašel v postopku zaradi tatvine in bi bili zaradi
stereotipa o tej skupini (»kot je splošno znano, Romi vsi kradejo«) manj vztrajni pri iskanju
druge razlage kot pri izobraženem kranjskem Janezu. Enako velja za slovenski primer, ko je
bil mladoleten romski deček obtožen posilstva mladoletnega dekleta. Ker je v Sloveniji
starostna meja za kazensko odgovornost 14 let, domnevni posiljevalec ni bil obtožen v
kazenskem postopku, pač pa je bil nemudoma deležen vseh mogočih drugih oblik
sankcioniranja (od tega, da so ga izključili iz šole, da so starši organizirali spremstvo deklic na
poti v šolo, da bi jih ubranili nevarnosti, medijskega linča ipd.). Kasneje je skupina neodvisnih
štirih strokovnjakov (dva pravnika, psiholog in pediater) ugotovila, da romski deček nikakor
ni bil storilec tega dejanja, pač pa je bil to najverjetneje eden od Slovencev. Sprašujemo se
lahko, koliko je k ogorčeni reakciji, vsesplošnemu zgražanju in nesposobnosti prijetja pravega
storilca prispevala naša stereotipna podoba o Romih.89
87 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba
FDV, Ljubljana, 2009, str. 197 88 Katja Šugman, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za kriminalistiko in
kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006) 89 Petrovec Dragan, Mediji in nasilje: obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji, Mirovni inštitut, Zbirka
Mediawatch, Ljubljana, 2003, str. 33,34
34
4.3. Socialne manjšine
4.3.1. Specifični socialni (osebnostni) dejavniki, ki vplivajo na sodno odločanje
4.3.1.1. Videz
Zunanja podoba oz. zunanja privlačnost pomembno vpliva na zaznavanje oseb.90 Načeloma
ljudje verjamemo, kar je lepo, je tudi dobro.91 Privlačnost in všečnost je pomemben dejavnik
prepričevanja in vplivanja. Ta fenomen lahko razlagamo s teorijo užitka in teorijo
pripisovanja.92 Privlačnim osebam tako pripisujemo večjo inteligenco, boljše sposobnosti,
komunikativnost, samozavest, uspešnost in srečo, čeprav je lahko realnost popolnoma
drugačna. Podobno zunanja privlačnost vpliva tudi na odločitve sodnikov in porote.93
4.3.1.2. Spol
Razlikovanje v kaznih na podlagi spola temelji na podlagi spola sodnika in spola prestopnika.
4.3.1.2.1. Spol sodnika
Študija 10.500 primerov hudodelstva v Kaliforniji je pokazala, da sodniki izrekajo milejše kazni
obtoženkam kot obtožencem (Associated Press, 1984 v Kapardis, 2010). Po drugi strani pa
nekatere študije ne ugotavljajo razlik v obravnavi obtožencev ženskega in moškega spola s
strani sodnikov, kar zavrača domnevo, da so sodniki zaradi »očetovskega« odnosa bolj
prizanesljivi do žensk.94
Mulhausen (2004 v Kapardis, 2010) ugotavlja, da so bile sodnice v Pennsiylvaniji bolj
prizanesljive do obtoženk kot sodniki. Myers in Talarico (1987 v Kapardis, 2010) pa sta v
analizi 27.000 primerov ugotovila, da sodnice v primerjavi s sodniki, težijo k bolj strogemu
kaznovanju obtožencev, predvsem posiljevalcev. Bogoch (1999 v Kapardis, 2010) meni, da če
je ženski glas drugačen od moškega, je le-ta v sodniški vlogi utišan. Medtem ko lahko
popustljivost sodnic, ki sodijo samostojno in ne v senatih, pripišemo nagnjenosti žensk k
rehabilitativnemu pristopu in ne kaznovalnem. Po drugi strani, pa jo lahko pripišemo njihovemu
položaju, ki je v sodni stroki še vedno marginaliziran (Bogch, 1999 v Kapardis, 2010).95
4.3.1.2.2. Spol obtoženca
Raziskave so pokazale, da ženske obdolženke, ne glede na rasno pripadnost, v povprečju
prejemajo nižje kazni kot moški (Mulhausen, 2004 v Goodman-Delahunty, 2006). Slednje je
90 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka
policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 91 Accetto, Ambrož, Jager, Kristan, Muršič, Novak, Potočnik, Pribošič, Stubbs, Završnik, Zapoved in zločin,
Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2012 92 Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene vede, Založba
FDV, Ljubljana, 2009 93 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka
policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 94 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 95 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011
35
bilo dokazano z analizo rezultatov sojenja 54 ameriških sodišč v letih 1990-1996, s katero so
primerjali dosjeje 20.000 moških in 3.729 žensk na podlagi zakonskih (resnost prestopka,
kriminalna preteklost, povratnik, dolžina kazni) in izvenzakonskih variabel (rasa, narodnost,
spol). Nižje kazni lahko pripišemo stereotipnim predstavam odločevalcev, ki dojemajo žensko
kot manj nevarno, manj krivo, z močnejšimi družbenimi vezmi (otroci) in kot tako manj
odklonsko (Steffensmeier in Demuth, 2006 v Sporer in Goodman-Delahunty, 2009). Henning
(1995 v Ainsworth, 2000) pravi, da naj bi veliko število sodnikov, ki so po večini moškega
spola, gledalo na ženske obdolženke, kot da delujejo izven svojih karakternih vlog, odstopajo
od družbeno sprejetega vedenja žensk in so kot take lahko le psihološko motene. Fontain in
Emmily (1978 v Ainsworth, 2000) to potrjujeta in pravita, da sodniki poleg tega dajo večji
poudarek na zunanje okoliščine, v katerih je ženska storila kaznivo dejanje, kot pa to počno pri
moških, ki so storili kaznivo dejanje. S tem se strinjata Wilczynski in Morris (1993 v Ainsworth,
2000), ki ugotavljata, da se bo ženska, ki je kriva, da je ubila svojega otroka, bolj verjetno
zagovarjala kot manj zavestno prištevna in zato obstaja manjša verjetnost, da jo bodo poslali v
zapor. Pravzaprav nobena ženska v njuni raziskavi, ki je storila kaznivo dejanje detomora, ni
prejela zaporne kazni. Če pa je ženska že obsojena na zaporno kazen, pa obstaja velika
verjetnost, da bo v zaporu opravljala gospodinjska dela, kar potrjuje patriarhalno percepcijo
moške in ženske vloge. Veliko je tudi primerov, kjer ženska ubije svojega partnerja, pa je
spuščena na prostost zaradi okoliščin doživljanja predhodnega nasilništva s strani ubitega
partnerja (Ainsworth, 2000).96
Primer: Heidenshon (1997 v Ainsworth, 2000) zaznava, da je 20% obsojenih moških poslanih
v zapor, medtem ko je tja poslanih le 5% žensk.97
Toda ženske, ki storijo zločin, ki ni v skladu s predstavo o tradicionalni in spolni vlogi ženske,
so lahko kaznovane še strožje kot moški. Tako ima na primer ženska, če zabode moškega, več
možnosti, da je spoznana za krivo. Vzrok je v kršitvi tradicionalne spolne vloge, ki jo ima
ženska. Njena vloga ni dominantna, ni nosilka agresivnosti. Kadar si prilasti del moške podobe
(agresivnost velja za neko obliko 'normalnega' moškega vedenja), se pri sodnikih lahko pojavi
težnja po dodatni kazni, ki ni posledica kaznivega dejanja temveč kršenja norm spolnih vlog.98
Pregled kaznivih dejanj umora na 33 sodiščih v Združenih državah Amerike, pa je pokazal, da
ima vpliv na kazenske odločitve tudi spol žrtve – v primeru, da je bila žrtev ženskega spola, je
moški obdolženec prejel daljšo zaporno kazen. Pri kombinaciji ženska žrtev in moški storilec
so bile izrečene daljše kazni kot pri katerikoli drugi kombinaciji spolov obdolžencev in žrtev
(Sporer in Goodman-Delahunty, 2009).99
96 Povzeto po: Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo
sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 97 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 98 Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka
policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 99 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011
36
4.3.1.2.3. Status
Erez (1991 v Goodman-Delahunty, 2006) je prepričan, da različne kazni za podobne zločine
izvirajo iz vrednosti žrtve in ne prestopka. Z njim se strinjata Alicke in Davis (1989 v Sporer
in Goodman-Delahunty, 2009), ki pravita, da so kazni za obdolženca strožje, če je žrtev
predstavljena kot nedolžna, naivna, obdolženec pa kot nevaren kriminalec. Obdolženec na
primer dobi strožjo kazen tudi, če je žrtev zaznana kot ugleden član skupnosti (Greene, 1999 v
Goodman-Delahunty, 2006). Rezultati raziskave, ki so jo delali z navidezno poroto, so namreč
pokazali, da je porota ocenila žrtev, ki jim je bila predstavljena kot ugledna in spoštovanja
vredna, kot bolj prijetno, spodobno in vredno, do nje in njenih sorodnikov so imeli več sočutja
in so dojemali kaznivo dejanje zoper njo kot hujše v primerjavi s poroto, ki so jim bili
predstavljeni dokazi o manj spoštovani in ugledni žrtvi. Boljši kot je socialni status žrtve, več
porotnikov dojema preživele sorodnike, kot ljudi, ki so doživeli veliko škodo – večja je
simpatija do njih, kar lahko posredno vodi do nalaganja strožje kazni (Greene, 1998 v Sporer
in Goodman-Delahunty, 2009).100
Na tem mestu morda velja omeniti tudi vpliv pričevanja žrtve in škode povzročene žrtvi na
odločitve sodnikov. Kaznivo dejanje ima namreč lahko hude fizične, psihične, finančne in
socialne posledice za žrtev. Študija (Erez in Roeger, 1995 v Sporer in Goodman-Delahunty,
2009) je pokazala, da ima pričevanje žrtve majhen vpliv na dolžino zaporne kazni, lahko pa
vpliva na to, ali bo obdolženec obsojen na zapor ali pogojno kazen. Raziskava, kako se z
zločinom soočajo žrtve v primeru ropa ali posilstva, je pokazala, da slabše kot se je žrtev soočala
s posledicami, višje kazni so bile predlagane (Hills in Thompson, 1999 v Sporer in Goodman-
Delahunty, 2009). Simulacijska študija porote Myersa in Greena, (2004 v Sporer in Goodman-
Delahunty, 2009) je pritrdila tem izsledkom - večje kot so bile emocionalne 'poškodbe' žrtve,
ki so sledile dogodku, daljše zaporne kazni so bile predlagane. Še več, če so posledice dejanja
prizadele tudi sorodnike žrtve, je simulacijska porota zahtevala strožje sankcije.101
4.3.1.2.4. Faktor zavedanja lastne smrti
Nekateri avtorji ob bok tem vplivom postavljajo tudi faktor zavedanja lastne umrljivosti. V
mnogih primerih, kjer je poudarjena umrljivost človeka oz. smrtnost žrtve in se nakazuje
umrljivost vseh ljudi (vključno sodnika), to lahko povzroči pri sodniku misel na lastno smrt,
kar pa lahko povzroči, da sodnik reagira bolj kaznovalno, kot bi sicer. Vpliv zavedanja lastne
umrljivosti je bil dokazan z več kot dvesto raziskavami. Vpliv se je pokazal v obliki večjega
števila obsodb in daljših izrečenih kaznih v različnih zločinih – tudi vožnji pod vplivom
alkohola, ropa in poskusa umora (Pickel in Brown, 2003 v Sporer in Goodman-Delahunty,
2009). Bolj kaznovalno so bili usmerjeni avtoritativni udeleženci raziskav. Efekt pa je bil
obraten, ko je obtoženčevo dejanje sovpadalo z nazori sodnika, kar pomeni, da v primeru, da je
ogroženost predstavljala pravzaprav žrtev, je zavedanje lastne umrljivosti prej zmanjšala kot pa
100 Glej več o tem: Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo
sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 101 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011
37
povečala netoleranco do obtoženca (Arndt et al., 2005 v Sporer in Goodman-Delahunty,
2009).102
Prelomna študija na tem področju: Sodniki iz 22 sodišč so odgovarjali na vprašanja glede
osebnosti in odnosa: predstavili so jim primer domnevne prostitutke z eno predhodno aretacijo
in s pomanjkanjem dokazov o družbenih vezeh. Polovici sodnikov so naročili, naj razmišljajo
o lastni smrti, preden določijo višino varščine. Slednji so določili 450 $ varščine v primerjavi s
sodniki v kontrolni skupini, ki niso imeli teh navodil in so določili varščino v višini 50$.
Sodniki, ki so bili v prvi polovici, so bili bolj kaznovalno usmerjeni, ker je misel na njihovo
lastno umrljivost ogrozila njihovo vero v zakon. Teorija upravljanja s strahom razlaga to razliko
s tem, da zavedanje lastne umrljivosti povzroči pri sodnikih ali porotnikih ponovno potrditev
njihovih pogledov na svet in branjenje lastnih vrednot, to pa povzroči, da reagirajo bolj
kaznovalno do oseb, ki ogrožajo njihova stališča (Rosenblatt et al., 1989 v Sporer in Goodman-
Delahunty, 2009103
102 Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo sodniki,
diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011 103 Glej več o tem: Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo
sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011
38
5. ČUSTVA IN NJIHOV POMEN ZA PRAVO
»Brez človeških čustev nikoli ni bilo, ni in ne bo človeškega iskanja resnice.« (Lenin).104
5.1. Kaj so čustva?
Čustva ali emocije so duševni procesi in stanja, ki izražajo človekov vrednostni odnos do
zunanjega sveta ali do samega sebe. So kompleksen proces, ki vključuje spoznavne ocene
situacije, fiziološke in obrazne reakcije.105 Torej čustva so zaznave določenega dogodka na
katerega se odzovemo z lastno reakcijo na ta dogodek. Ta zaznava je zunanja ali notranja .
Lahko pa je tudi nekaj v nas samih, da se čustvo sproži. Kakšna potlačena travma. Kadar
doživimo čustvo, takrat nekaj čutimo, v sebi, zato je verjetno nastala beseda čustvo. Čustvo se
sproži, ko je za nas prišlo do spremembe, dobre ali slabe. Recimo, dobra je, kadar doživimo
veselje, slaba pa žalost. Če se počutimo varnega, se sproščajo pozitivna čustva, če pa se
počutimo ogroženega pa negativna. Na določeno situacijo se odzovemo čustveno različno in
vsak drugače (individualno).106
Vsako čustvo ima svoje funkcije in svojo logiko, izražanje emocij pa tudi sporočilno
vrednost.107 Čustvena reakcija je odziv na nekaj, kar subjekt ocenjuje kot pomembno oziroma
zelo pomembno in je namenjena odzivu in prilagoditvi na zunanji dražljaj.108 Ko oseba
določeno situacijo ocenjuje kot tako pomembno, da do nje ne ostane ravnodušna, apatična, se
pri njej sproži čustvena reakcija. To spoznanje je nadvse pomembno: čustev torej ne čutimo ves
čas, temveč samo takrat, kadar nam je nekaj pomembno. In še drugače: če se nekdo čustveno
odzove, lahko vedno vemo, da mu je v tistem trenutku nekaj pomembno. Bolj intenzivna, ko je
čustvena reakcija (seveda v okvirju čustvenega razpona določenega posameznika), bolj
pomembna je zadeva za tega posameznika.
Tako lahko čustvo opredelimo kot »odziv subjekta na dražljaj, ki ga je le-ta ocenil za
pomembnega in motorično, motivacijsko in mentalno pripravlja subjekt na prilagoditveno
dejavnost«.109 Pri tem se moramo zavedati, da zunanja situacija ne določa čustvenega odziva
posameznika, vsak posameznik se namreč na določeno zunanjo situacijo odziva na svoj način.
Na identični dražljajski situaciji se bo nekdo odzval čustveno, kdo drug pa bo ostal
ravnodušen.110
104 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-
content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 105 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-
content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 106 Platiše Janez, Kaj so čustva?(članek), dostopno na: http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/emocije.htm 107 Glej več o tem: Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka
disciplina?, Zbornik znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008, str.151-173 108 Povzeto po: Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,
2008, str. 19,20 109 Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad, 2008, str. 19,20 110 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013,
39
Pravimo, da so čustva intencionalni pojavi, ker ima vsako čustvo svoj objekt oz. svoj razlog za
nastanek. To pomeni, da nismo kar tako jezni, ampak smo jezni zaradi nečesa, prav tako ne
samo ljubimo ampak ljubimo nekoga. In ker se svet in ljudje okrog nas spreminjajo, se
spreminjajo tudi naša čustva. Doživljamo jih ob ljudeh, situacijah, dogodkih, ki so za nas
pomembni, torej imajo v naših očeh posebno vrednost. S čustvi vedno vrednotimo stvari,
vzpostavljamo prijeten ali odklonilen odnos do določenega predmeta, dogodka ali osebe.111
Vse emocije pa so prehodno in časovno omejeno stanje v organizmu. Vrednostni odnos, ki
ga vzpostavimo ni trajen pogled na objekt, ampak odraža tudi naše trenutno stanje in je
zato spremenljiv. Tako lahko do iste osebe ob različnih dogodkih čutimo različna čustva.
Lahko jih ločimo in obravnavamo po različnih kriterijih:
- glede na vrednostni vidik ločimo: prijetna/pozitivna (sreča, ljubezen...) in
neprijetna/negativna čustva (strah, žalost...),
- glede na aktivnostni vidik poznamo pomirjujoča(zadovoljstvo, žalost, potrtost...) in
vzburjajoča čustva (strah, jeza, pričakovanje...),
- glede na sestavljenost pa na osnovna in kompleksna čustva.112
Osnovna čustva so prirojena in univerzalna, kar pomeni, da se pojavljajo v vseh kulturah.
Njihova najpomembnejša funkcija je prilagoditev, torej približevanje stvarem, ki v nas izzovejo
pozitivna čustva ter oddaljevanje in izogibanje stvarem, ki zbudijo negativna čustva. Tako
se orientiramo in prilagajamo v življenju.
Poznamo osem osnovnih čustev, ki si jih lahko predstavljamo v parih; veselje –žalost, strah –
jeza, sprejemanje –zavračanje (gnus) in pričakovanje –presenečenje. To so ločena čustva, ki pa
v vsakdanjem življenju nastopajo tudi pomešana med seboj. Tako nastanejo sestavljena čustva,
kot so ljubezen, sovraštvo, ponos, krivda... in jih pridobimo kasneje v življenju, odvisna pa so
tudi od kulture in družbe v kateri živimo. Čustva so lahko sestavljena iz dveh osnovnih
(ljubezen je veselje in sprejemanje) ali iz treh osnovnih (ljubosumje je ljubezen, torej veselje in
sprejemanje, ki se jima pridruži še strah pred izgubo ljubljene osebe).113
Ljudje imamo različne predstave in prepričanja o sebi, drugih in svetu. Razlikujemo se glede
tega, kako vrednotimo sebe in druge ter na ta način oblikujemo svoje življenjske položaje,
skozi katere se odraža odnos do nas samih in do soljudi. Tovrstne psihične strukture se
prvenstveno razvijejo v zgodnjem otroštvu.114Nastanek oz. pojavljanje čustev ni odvisen samo
od zaznanih dražljajev ali vzburjenosti organizma. Tudi socialno okolje pomembno vpliva na
111 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-
content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 112 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-
content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 113 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-
content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 114 Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka disciplina?, Zbornik
znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008, str.151-173
40
doživljanje in izražanje čustev. Starši so otrokovi prvi učitelji čustvenega izražanja. 115 Rodimo
se brez čustev. Otrok se uči od staršev na kakšen čustven način se mora odzvati kadar je ogrožen
in kadar se čuti varnega.116
5.2. Funkcija čustev
Večina raziskovalcev meni, da imajo čustva prilagoditveno funkcijo, kar pomeni, da omogočajo
učinkovito prilagajanje spremembam v odnosu med posameznikom in zunanjim svetom.
Pogosto so povezana z aktivacijo organizma, ki služi uspešnejšemu soočenju s spremenjeno
situacijo. V primeru, da se nečesa ustrašimo, bomo hitreje bežali in se učinkoviteje branili pred
morebitno nevarnostjo. Čustva delujejo tudi kot motivi, saj se bližamo tistim objektom in
situacijam, ki v nas sprožijo prijetna čustva, izogibamo pa se stvari, ki v nas vzbudijo neprijetna
čustva. Tako čustva utrjujejo tiste oblike doživljanja in vedenja, ki nam omogočajo doseganje
želenih ciljev. Poleg tega imajo čustva tudi pomembno vlogo pri komunikaciji in uravnavanju
socialnih odnosov. Čustveni izrazi in vedenje posameznika, ki doživlja določeno čustvo, služijo
drugim ljudem kot informacija, na podlagi katere lahko uravnavajo svoje vedenje.117
5.3. Vloga čustev pri sojenju
Psihologija in pravo sta znanosti, med katerima lahko vidimo mnogo vzporednic in povezav.
Ustvarjalci in naslovljenci prava smo ljudje, ki čustvujemo. »Biti človek« je »biti čustven« –
po kvantiteti, predvsem pa kvaliteti svojih afektivnih izkušenj, je človek najbolj
emocionalen med vsemi živimi bitji. Emocije, ki v naša življenja vnašajo razgibanost,
raznolikost in barvitost ter so med drugim bistveni del medosebnih odnosov, imajo mnogo
stičnih točk s kazenskim pravom. Njihovega pomena na področjih, ki vsakodnevno prežemajo
delovanje kazenskega pravosodja, v nobenem primeru ne gre zanikati, a vendar si vso dolžno
pozornost zasluži tudi raziskovanje na (naj)širši ravni.118
Veljavni slovenski kodeks sodniške etike sicer nikjer izrecno ne govori o sodnikovih čustvih
ali o njegovem čustvenem odzivanju kot o dejavniku, ki bi lahko vplival na njegovo
nepristranskost v konkretni zadevi, oziroma bi lahko celo »vzbujal videz neustreznega vpliva«.
Po drugi strani pa okoliščin, ki bi lahko spodkopovale sodnikovo nepristranskost (ali njen
videz), kodeks ne našteva izčrpno. Večina strokovnjakov in laikov pa bi se že prvi hip strinjala,
da so sodnikove čustvene reakcije, npr. sovraštvo, zaljubljenost, strah, užaljenost, gnus, jeza,
bes, ljubosumje in podobno, takšne okoliščine, ki bi po Kodeksu »lahko vplivale na njegovo
odločitev v konkretni zadevi ali bi lahko vzbujale videz takega neustreznega vpliva«. Takšno
115 Glej več o tem: Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike
Slovenije, Visoka policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003 116 Platiše Janez, Kaj so čustva?(članek), dostopno na: http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/emocije.htm
117 Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na: http://kakosi.si/wp-
content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf 118 Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka disciplina?, Zbornik
znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008, str.151-173
41
»sojenje« bi lahko postalo pristransko, (in s tem tudi) nezakonito in bi bilo v celoti nezdružljivo
s prevladujočo predstavo o funkciji sojenja v moderni pravni državi. 119
5.3.1. Dva pogleda na čustvovanje pri sojenju
V literaturi zasledimo dva različna pogleda na vlogo čustev pri sojenju. Prvi prevladujoči
pogled, izhaja iz prepričanja, da so čustva v sodnem procesu ovira in da je treba njihov vpliv
zato čim bolj omejevati. ( Ta teorija se povezuje tudi s prepričanjem, da so čustva »ženska«;
ženske pa naj bi bile - v skladu s tradicionalnimi predstavami – manj racionalne, imele naj bi
slabše moralno presojanje ipd. »Ženske« lastnosti naj bi bile torej tiste, ki niso zaželene pri
sojenju). V skladu s tem pogledom so čustva v sodnem procesu »nebodigatreba«. Če se jih že
ne moremo popolnoma izogniti, jih moramo sprejeti kot nujno zlo, kot neugodno resnico.
Četudi bi kdo rekel, da so čustva nujni spremljevalec sodnikovega dela, to še ne pomeni, da so
dobrodošla. Po tem gledanju je treba njihov vpliv čim bolj zmanjšati, jih čim bolj uspešno
izriniti, potlačiti, oziroma se jim, z eno besedo, izogibati.120
Drugi, novejši pogled, pa izhaja iz prepričanja, da sodnikovo čustvovanje ni (nujno) negativno.
Še več, čustveno ozaveščen oziroma čustveno inteligenten sodnik lahko zaradi svojega
čustvovanja celo izboljša kakovost svojega dela.121
Domneve se, da nas čustvena vpletenost v zadevo odmika od ideala pravilne, neosebne uporabe
prava in v skrajni instanci stran od pravičnosti.
Za ponazoritev takšnega razumevanja vloge sodnika bom navedla na prvi pogled bizarno, a
zelo ilustrativno navodilo, ki ga je dal ameriški sodnik poroti v neki zadevi iz leta 2011. V
svojem navodilu je sodnik naravo odločitve porotnikov ponazoril z lastnostjo fiktivne osebe iz
kultne ameriške znanstveno fantastične nadaljevanke Zvezdne steze (Star Trek). Izrazil se je
takole: »Se spomnite nadaljevanke Zvezdne steze, tiste prve z gospodom Spockom? On je bil
sposoben gledati na stvar popolnoma logično. Ni bil pod vplivom čustev. Bil je tudi brez
predsodkov in to je način, na katerega morate obravnavati to zadevo… Ne smete dovoliti, da bi
na vašo odločitev vplivalo sočutje.« (op. Jones v. South Jersey Industries, Inc.; 2011 WL
3802243, 13 (N.J. Super. A, D. 2011). glej http://io9.com/594060/8-ways-that-judges-have-
cited-star-trek-from-the bench (22.1.2013).122
Komandant Spock je, spomnimo se t.i. zunaj – zemeljski humanoid, bitje, ki je po materi človek
in po očetu Vulkan. Poglavitna značilnost Vulkanov je, da v svojem življenju strmijo k temu,
da bi jih vodila zgolj razum in razumska logika. V razumski logiki se odlikujejo, strogo pa se
izogibajo vsemu nerazumnemu in nelogičnemu, še posebej čustvom in čustvenim odzivom. V
seriji je komandant Spock pozitivni junak, neke vrste simpatični človek – stroj, ki se z ljudmi
ramo ob rami bori proti zlu.
119Povzeto po: Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 120 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 121 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013, str. 136 122 Glej več o tem: Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013
42
Že samo dejstvo, da sodnik porotnikom postavlja za ideal fiktivno bitje, humanoida – pol
človeka in pol Vulkana, lik iz žanra znanstvene fantastike, nas napeljuje k sklepu, da je standard
postavljen nedosegljivo in nerazumno, nečloveško visoko. Da bi ga ljudje kot sodniki, in še
posebej porotniki laiki, dosegli, bi morali, če vzamemo primerjavo dobesedno, nehati pripadati
človeški rasi ter se preleviti v nekaj drugega (vsaj pol Vulkana). Je torej ta ideal napačen, ker
zavezuje sodnike k načinu delovanja, ki ga kot ljudje niti ne morejo doseči?123
5.4. Sodnik in čustva
Ali si torej res želimo sodnika, ki ob svojem delu ne čuti nikakršnih čustev? To bi namreč
pomenilo, da se ga nič, kar vidi in sliši med sojenjem, ne dotakne, da mu je vse nepomembno.
Ali je tak manko človečnosti dober za razsojanje? Celo, če bi lahko ugotovili, da je odgovor na
to vprašanje pozitiven, je povsem jasno, da takšno stanje, z izjemo oseb, ki imajo hude
psihopatološke motnje, človeško gotovo ni mogoče.
V pravu je dandanes čustvena odzivnost sodnika sprejeta kot dejstvo. Odgovor na vprašanje,
ali naj bo oziroma ali je prav, da je sodnik čustven, je torej jasen. Vsak človek, če je duševno
zdrav, je čustven in sodniki niso nobena izjema. Normalno je, da vsi udeleženci sodnih
postopkov tudi v zvezi s predmetom svojega dela čustvujejo. Idealno bi bilo, da bi se teh čustev
zavedali, se jih naučiti prepoznavati in z njimi ravnati, ne pa, da jih poskušajo tlačiti, se jim
izogibati ali se preprosto delati, da jih ni. Kot pravi Milivojevič: »človek, ki se ne zaveda svojih
čustev, je najbolj v njihovi oblasti.« 124
Če sodnik ob obravnavanju določenega primera čuti čustva, kako naj z njimi ravna? V tem
pogledu je naš ideal čustveno ozaveščen, čustveno inteligenten, lahko bi rekli čustveno pismen
sodnik. Taka oseba se zaveda svojega čustvovanja in ga razume; zaveda se tega, kaj mu čustvo
govori, zna presoditi, ali je čustvo ustrezno, ali je njegova jakost v običajnih okvirjih in zna
izbrati, kako ga bo na socialno sprejemljiv način izrazil. Ali, kot Maroney lepo ugotovi za
primer jeze: »sodniška jeza je včasih primerna in včasih ni. Razlika se skriva v razlogih, na kaj
se nanaša čustvo in v delovanju, kako je tako čustvo doživeto in izraženo«. Ali, kot se je izrazil
Aristotel, ki je jasno videl potrebo po srednji meri kot nasprotju pretiravanja ali pomanjkanja.
Jezo je tako pravilno občutiti: »ob pravem času in na pravem kraju, ob pravih ljudeh, iz pravih
nagibov in na pravi način. Takšno ustrezno čustvovanje bo pripomoglo h kakovostni in pravični
pravni odločitvi in bo oplemenitilo razumski del odločitve. »
Čustva so smerokaz po naših vrednotah; bolj pomembna vrednota ko je ogrožena ali potrjena,
bolj intenzivno bo naše čustvo. Če smo torej toliko v stiku s samim seboj, da se zavedamo, da
naša močna čustvena reakcija pomeni našo močno vrednostno angažiranje, potem lahko temu
primerno tudi ravnamo kot sodniki. Namesto da bi se borili proti čustvu (kakršnokoli že to je.
Lahko gre recimo za jezo, celo bes, za gnus, prezir, užaljenost, sovraštvo), ki ga ob določenem
primeru čutimo, bi bilo bolje, da bi se zavedali, da nam to čustvo govori o tem, da je za nas
nekaj v tem primeru pomembno. Če dojamemo to sporočilo svojih čustev, potem nam bo tudi
jasno, da si moramo v pomembnih zadevah vzeti več časa za odločitev, jim posvetiti več
123 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013, 124Povzeto po: Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,
2008, str. 47
43
premisleka in se hkrati bolje zavedati posledic, takšnih odločitev. Najmanj kar lahko sodnik iz
svojih čustev zaznava je, da je neka zadeva ali njen vidik zanj pomemben. 125
V zvezi s tem se seveda lahko vprašamo, kakšna vrednota stoji za nekim čustvom. Je ta vrednota
takšna, da nepristranskemu sojenju koristi ali ne? Jeza, ki se sproži, kadar človek doživlja, da
je nekdo neupravičeno ogrozil njegovo vrednoto, je torej v svojem bistvu vezana na vrednostni
okvir posameznika. Če bi nas v psihoterapiji zanimalo, katere vrednote so za posameznika
zdrave, si bomo v zvezi s sojenjem morali postavili širše vprašanje: kršitev katerih vrednot naj
pri sodniku sproži za sojenje primerno in konstruktivno jezo. Že na prvi pogled ugotovimo, da
gre za vrednote, kot so pravičnost, zaščita šibkih, spolna nedotakljivost, enakopravnost ipd.126
Ponazorimo to s primerom: če bo sodnika, recimo, razjezilo brezobzirno ali kruto vedenje
obdolženca med izvrševanjem kaznivega dejanja, potem je takšna jeza, če temelji na pravi
percepciji in apercepciji in je izražena na ustrezen način (npr. odmera primerne kazni), gotovo
lahko konstruktivna in prispeva h kakovostnem sodnem odločanju. (seveda pa zgolj v okviru
veljavnega zakonskega okvira). Če pa se bo sodnik razjezil na obdolženčevega zagovornika in
mu bo stalno segal v besedo ter zlorabljal procesne pravice in bo zato (zavestno ali nezavedno)
izrekel višjo sankcijo obdolžencu, taka jeza gotovo ne bo ustrezna.127 Do podobne, neustrezne
posledice bo prišlo, če bo vrednota, iz katere izhaja sodnikovo čustvo, že na prvi pogled
neadekvatna: recimo rasna večvrednost, predsodek do določene skupine ljudi ipd. Če torej
vrednota, iz katere izvira čustvo, ni ustrezna, bo tudi čustvena reakcija, prav gotovo neustrezna,
posledice pa se bodo prej ko slej pokazale pri rezultatu sojenja.128
Vprašanje, ali so bila čustva sodnika ob odločanju primerna in ustrezna, je izhodiščno vprašanje
za presojo vpliva čustev na sodnikovo racionalno delo. Če torej sodnik pri sojenju čuti bes in
frustracijo je to, s tem bi se verjetno vsi strinjali, normalno. Če pa to čustvo čuti neobičajno
močno ali neobičajno šibko, če to čustvo doživlja samo zoper določen tip obdolženih morilcev
ali podobno, lahko trdimo, da je čustvena reakcija neustrezna. In če je takšna čustvena reakcija
neozaveščena, lahko iz teh razlogov vodi k pristranski sodbi. 129
Pri tem pa je treba poudariti, da nekatera čustva v sodni situaciji nikoli ne bodo ustrezna. To
predvsem velja za čustvo sovraštva, pogosto pa tudi za čustvo prezira, ki bi ju sodnik morda
čutil do udeležencev postopka. Ti dve čustvi namreč vedno izhajata iz položaja, v katerem tisti,
ki ju čuti, sebe doživlja kot večvrednega, osebe do katerih čuti ta čustva, pa ne kot dovolj vredne
ali celo nevredne človeškega. Milivojevič opredeljuje sovraštvo kot čustvo, ki ga subjekt občuti
do neke druge osebe, za katero verjame, da je zla in da ogroža neko njegovo vrednoto. Rezultat
sovraštva je lahko želja povzročiti škodo objektu tega čustva, povzročiti, da taka oseba trpi in
se muči. Končni rezultat je težnja po izničenju osebe, ki jo sovražimo. V vsakodnevnem
125 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 126 Povzeto po: Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 127 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013 128 Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad, 2008, str.
156,157 129 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013
44
življenju je čustvo sovraštva vedno neustrezno. Tako je tudi neprimerno za sodnike, saj vodi k
reakcijam, ki so bliže kruti maščevalnosti kot pa neodvisnemu in nepristranskemu sojenju. Če
bi torej sodnik začutil do obdolženca sovraštvo, bi se moral že po definiciji izločiti iz sojenja.130
Podobno neka oseba čuti prezir, če ocenjuje, da oseba, ki je »predmet« prezira, kot človeško
bitje ni dovolj vredna. Oseba, ki čuti prezir, drugega ne sprejema ali ga celo zavrača, kaže mu,
da je inferiorno. Tudi ta drža je za sodnike načeloma neprimerna ( Lahko si predstavljamo
sodnika, ki bi preziral recimo homoseksualce. V takem primeru bi imel težavo izreči
nepristransko sodbo zoper homoseksualnega obdolženca.) Razlika med sovraštvom in prezirom
je v tem, da objekt sovraštva doživljamo kot hudobnega, medtem, ko gre pri preziru bolj za
oceno, da je objekt tega čustva nedostojen in nevreden. Če je vedenjska tendenca pri preziru,
da človeka, do katerega čutimo prezir, želimo izločiti in ponižati, je pri sovraštvu ta tendenca
izničenje. Zelo verjetno je, da takšen čustveni odnos ne bo vodil do pravične, objektivne in
nepristranske sodbe. Tudi v tem primeru velja, da bi sodnik moral intenzivno samoanalizirati
to čustvo, da bi lahko izrekel pravično sodbo, sicer pa bi bilo bolje, da bi se iz sojenja izločil.131
Nobena oblast ne sme delovati s pozicij samovolje in arbitrarnosti, ki bi ju navsezadnje lahko
kar sama opravičila (ne pa upravičila) tudi znotraj okvirov pojma legalnosti. Prav iz tega razloga
se zahteva, da je v sodobnih demokratičnih ureditvah razmerje med državo in posameznikom
urejeno (v prvi vrsti) na legitimnih temeljih še posebej v kazenskem pravu, ki izmed vseh
pravnih področij najgloblje posega v človekove pravice in svoboščine.132
130 Glej več o tem: Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,
2008 131 Matjaž Jager, Katja Šugman Stubbs, Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013, 132 Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka disciplina?, Zbornik
znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008, str.151-173
45
6. KOMUNIKACIJA (DISKURZ)
6.1. Kaj je komuniciranje?
Komuniciranje je širok pojem, ki vsebuje tako procese znotraj človeka, kot v interakciji z
drugimi. Sama beseda komuniciranje izvira iz latinske besede communicare in pomeni deliti,
narediti nekaj skupno, sporočiti. Je proces, ki zadeva prejemanje in posredovanje informacij
med vsaj dvema osebama v obeh smereh. Za proces komuniciranja je prvi pogoj informacija
ali sporočilo, ki omogoča ali vzdržuje komunikacijo. Informacija nastane in je predana s strani
osebe, ki jo imenujemo oddajnik ali avtor. Osebe, ki jo sprejmejo, pa so sprejemniki. Človek se
od drugih živih bitij loči po tem, da je komunikacija v veliki meri tesno povezana z govorom,
lahko pa poteka nebesedno, z mimiko, nebesednimi in slikovnimi simboli.133
Komuniciranje je bistveno odvisno od občutka za razlike med ljudmi in obenem od želje, da bi
kljub tem razlikam razumeli drug drugega, torej da bi ustvarili skupno podlago za pogovor.
Sodelovanje in usklajevanje sta torej v vsakem komuniciranju nujno potrebna procesa. 134
6.2. Komunikacija (jezik) v pravu
Na eni strani pravo, ki temelji v načelu pravne države. To zahteva jasen in predvidljiv vsebinski
in postopkovni pravni okvir za zagotovitev pravne varnosti in enakega obravnavanja. Na drugi
pa jezik, z vso lepoto in nadležnostjo bogatega besednjaka s pogosto negotovim, nejasnim ali
dvoumnim pomenom.
A vendar je prav jezik ključno orodje prava: pravo želi vplivati na ravnanja njegovih
naslovnikov z uporabo besed, ki nimajo le spoznavne, ampak tudi preskriptivno in konstitutivno
funkcijo. Ravno zato bi si v luči zahtev načela pravne države želeli, da bi bili pravni izrazi zgolj
poimenovanja za pravila in načela, ki bi bila neodvisna od konkretnega sodnika ali pravnika.
Ampak to se v praksi vsekakor ne izide.135
Primer problema jezika v pravu: Klasično razpravo, sta sprožila H.L.A. Hart in Lon Fuller, o
razlagi pojma »vozilo« iz hipotetičnega primera pravnega pravila, ki bi vstop v mestni park
prepovedovalo »vsem vozilom«. »Pravilo je na prvi pogled zelo jasno, kot si ga je najbrž
zamislil tudi njegov avtor: vsakdo, kdor bi se z avtomobilom zapeljal v park, bi ga očitno
prekršil. Toda, ali ta prepoved velja tudi za dekle na kotalkah, fantiča z avtomobilom-igračo?
Mamo z otroškim vozičkom? Podobna vprašanja bi si morda lahko zastavljali v nedogled. 136
Jezik posameznika odraža značilnosti socialnega okolja, v katerem je človek odraščal in v
katerem se giblje in je tako zraščen s prepričanji, vrednotami in predsodki tega okolja. Za vse
133 Ule,M,, Psihologija komuniciranja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005
134 Ule,M,, Psihologija komuniciranja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005
135 Povzeto po: Accetto, Pravo in jezik, IUS INFO (članek), 17.7.2013, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=101321 136 Glej več o tem: Accetto, Pravo in jezik, IUS INFO (članek), 17.7.2013, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=101321
46
jezike velja, da obstaja neko soglasje znotraj jezikovne skupine o tem, katera oblika govora je
standardna, in vse oblike, ki od tega odstopajo, so vrednotene kot slabše.137
Raziskave so pokazale, da dialekt oz. način govora (npr. način, kako govorijo črnci v ZDA ali
pri nas Neslovenci) v hipu vzbudi pri poslušalcih predstavo oz. stereotipu o tej skupini. Način
govorjenja oz. izrekanja torej nosi sporočilo o pripadnosti skupini (razredni, socialni,
narodnostni ipd.).138
Pri nas je v jezikovnem smislu za sodni postopek najbolj odločilno dejstvo, da vsa pričevanja
in zaslišanja za zapisnik povzame sodnik s svojimi besedami in tako nepristranskemu
opazovalcu kot strokovni oceni psihologa je jasno, da sodnik deloma prikroji povedano v skladu
z lastno presojo oz. oceno stvari. Jezik je v pravu moč. Pravniki razumemo jezik kot svoje
orodje: »Z njim ustvarjamo in urejamo svet«. Z jezikom se dopušča tudi drugim pravnim
udeležencem, da vstopijo v svet pravne enakosti. Lahko začenjajo pravne spore, se v sodnem
postopku zagovarjajo, ugovarjajo pravnim odločitvam in pišejo pritožbe. Za svojo pravno
enakost se lahko borijo po pravni poti.139
Kljub vsemu pa neenakosti še vedno obstajajo. Ne samo da ljudje pogosto niso zadovoljni s
pravnimi odločitvami, še več: na sodišču se počutijo ponižane, zdi se jim, da niso mogli
povedati svoje resnice, ne razumejo sodnih odločb, ne razumejo pravnih pravil. Potrebujejo
»vodnika« pravnika ipd. In ta odtujen svet v katerem se ne znajdejo preveč, odloča o njihovih
usodah. Kako je to mogoče, če pa smo vendar hoteli doseči enakost? 140
Del odgovora se verjetno skriva v jeziku, drugi del pa v moči. Vsi, ki govorimo nek jezik, ne
govorimo istega jezika141
6.3 Pomen komunikacije v sodstvu
6.3.1. Kazenski postopek kot diskurz
Moderno pravo je racionalno. V praksi se legitimira skozi pravno urejen diskurz, kot način
razpravljanja o pravnih temah. Diskurzivno mišljenje je postopni, logični proces, v katerem se
sklepa od ene logične prvine k drugi, ter na tak način iz posameznih prvin tvori celoto. Ker je
izrazito racionalno, v njem ni neposrednosti in nazornosti ter izkustvenega spoznanja.
Posebnost pravnega diskurza je predvsem ta, da nihče ne more vstopiti vanj, če ne izpolnjuje
določenih pogojev in če ni zato ustrezno kvalificiran. Zlasti procesni pravni diskurz ni odprt in
prepusten diskurza, ki bi omogočala enakovredno polemiko vsakomur. 142
137 Glej: Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 /
2005 / 1 138 Glej več o tem: Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana
56 / 2005 / 1, str. 32 - 44 139 Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 / 2005 / 1,
str. 32 - 44 140 Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 / 2005 / 1,
str. 32 - 44 141 Katja Šugman, Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana 56 / 2005 / 1,
str. 32 - 44 142 Povzeto po: Dežman, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete Univerze v
Mariboru ISSN: 1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008), str. 51-67
47
Vprašanje procesnih pravil je tudi vprašanje, kako se pride do resnice.. Diskurz resnice v
kazenskem postopku se razlikuje od drugih diskurzov resnice. Sodišče npr. oprosti obdolženca,
novinarka pa napiše knjigo, da je kriv. Drugega sodišče obsodi, vsi pa pišejo, da ni storilec. O
kaznivem dejanju, ki ga obravnava sodišče, lahko steče politični, medijski, filozofski, literarni,
moralni diskurz, vendar je družbeno relevanten le rezultat kazenskega postopka, ker gre v njem
za diskurz oblasti. Prav v tem pa je bistvo nerazumevanja, zakaj se odločitve sodišč razlikujejo
od pričakovanj javnosti. 143 Pravni diskurz je imun na kateri koli drug diskurz, ki zadeva
predstave o drugačni uporabi prava. Diskurz je več kot komunikacija. Bistveni elementi
diskurza so pravila in kriteriji, ki določajo katere vrste izjav in vednosti so kot take smiselne,
resnične in za obravnavo teme koristne. Za kazenski postopek je ta ugotovitev pomembna zato,
ker se procesna dejanja opravljajo kot procesne izjave sodišča in strank. Šele procesne izjave
sodišča in strank dajejo obravnavanem dogodku pravni pomen. Normativne izjave so zato
vezane na pravila razsojanja, kajti pravila za razsojanje zagotavljajo relativno doslednost pri
objektivnem obravnavanju v življenjskem pogledu sicer različnih, a pravno podobnih primerov
(sodniškim pravom). 144
6.3.2. Struktura procesnega diskurza
Za procesni diskurz je značilno, da ga sestavljajo: 1.) sporno vprašanje, 2.) udeleženci diskurza,
3.) avditorij, 4.) pogoji argumentacije, 5.) stališča in argumenti in 6.) racionalni viri argumentov
oziroma toposi. Predmet sodniškega odločanja je sporni dogodek iz preteklosti, ki naj bi dobil
kot proceduralni predmet sodnega postopka svoj pravni pomen šele skozi strokovno
argumentiran, racionalen proces razpravljanja o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih.
Dogodek, ki je dan vnaprej v presojo, je namreč le življenjski dogodek ali zgolj teza o dogodku,
ki ima po oceni upravičenega tožilca oziroma tožnika določen pravni pomen. Tak postopek
predpostavlja racionalni diskurz, v katerem poteka ugotavljanje in pravno vrednotenje dejstev,
ki se ugotavljajo v sodnem postopku kot pravno pomembna dejstva. Zato določajo vsebino
„temo“ razprave šele njeni udeleženci na tak način, da bistveno prispevajo k takšni ali drugačni
odločitvi sodišča. Kakšen bo rezultat razprave oziroma ocena pravnih in dejanskih vprašanj, je
odvisno od tehtnosti argumentov strank in načina, na katerega jih presoja sodišče. Od njihove
teže je namreč odvisna moč argumentacijskega pritiska na sodišče. Namen argumentacije je
prepričevanje avditorija, se pravi tistega, ki mu je namenjena, se pravi sodišču. Zgolj zaradi
takšnega pritiska je lahko določena zadeva v očeh sodišča težka. Zahtevnost zadeve pa je
odvisna od kompleksnosti, števila racionalnih argumentov oz. topičnih mest (toposov), iz
katerih ti argumenti izvirajo. Zato je razumljivo, da se skuša sodobni zakonodajalec izogniti
zapletenemu reševanju sporov v sodnih postopkih s poravnavami v civilnih in s tako
imenovanim plea bargaining načinom reševanja kazenskih postopkov. (Pogajani dogovor med
tožilcem in obdolžencem, na katerem obdolženi prizna krivdo za milejše kaznivo dejanje ali na
143 Glej: Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju, Ljubljana,
22.3.2013 144 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in
kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010
48
eno izmed večih očitanih kaznivih dejanj, v zameno za ugodnost tožilca – običajno nižja kazen,
ali odpustitev pregona zoper druga kazniva dejanja). 145
6.3.3. Funkcija sodnika kot merilo pravnosti
Glede na to, da pravila procesnega diskurza proizvajajo spoznanje o resnici, se zastavlja
vprašanje funkcije sodnika. Do pojma prava in pravičnosti ne pridemo zgolj deduktivno. Za
naravnopravno pojmovanje je pravo diskurz pravne znanosti, za pravne pozitiviste pa
legistativni diskurz, diskurz zakonodajalca. Čeprav je za pravno znanost dedukcija
nepogrešljiva, ker je s svojo abstraktnostjo analitična, za razumevanje ključnih problemov
prava ne zadošča, ker ni inovativna. Zato je potrebna indukcija, ki je konkretna, ker se ukvarja
s stvarnostjo, se pravi z družbenim dogajanjem, v katerem nastanejo konflikti, zaradi katerih
prihaja pri njihovem pravnem reševanju do stika med dejanskim in pravnim. Šele konflikt in
način njegovega reševanja postavlja vprašanje morale in prava. S sklicevanjem na konflikt in
na metodo njegovega reševanja se namreč moderno pravo legitimira kot pravilno, pravično, kot
pravo pravo. Takšna njegova lastnost pa se lahko izkaže le v vsakem konkretnem primeru
posebej v procesu sodniškega razsojanja, če naj bo pravna odločitev produktivno dejanje, se
pravi rezultat pravilnega načina procesnega razpravljanja, dokazovanja in pravnega
vrednotenja. Pravno vrednotenje dveh nasprotujočih si tez ustvarja pritisk. Ta je toliko večji,
ker ni pravila za racionalno dojemanje vrednot. Zato je vprašanje racionalnega vrednotenja
vprašanje filozofije prava. Vrednotenje kot specifična oblika pravnega dojemanja se v sodni
praksi izraža kot spoznavni proces sodniškega silogizma, kajti obravnavani dogodek, ki naj bi
imel določen pravni pomen, lahko dobi pravno relevantnost šele v procesnem diskurzu med
temeljnimi procesnimi subjekti (sodiščem in strankama), se pravi s takšnim načinom
razpravljanja, pri katerem upoštevajo vsi njegovi udeleženci določena formalna pravila, v
okviru katerih skušajo logično in izkustveno sprejemljivo argumentirati svoje teze o obstoju oz.
neobstoju pravno pomembnih dejstev. Pravo se namreč rojeva v sodni praksi v večjih ali
manjših krčih pod pritiskom racionalno-iracionalno pogojene argumentacije nasprotujočih si
stališč strank. Na področju sodobne teorije prava ni dileme, da je funkcija sodnika merilo
pravnosti. Obveznost spoštovanja prava namreč nastane na najbolj očiten način prav na ravni
sodnika, za katerega se domneva, da pravo pozna in da ga zato tudi spoštuje prav s tem, ko
pripoznava pravila za prepoznavanje pravilnega prava, saj ga prav to konstituira kot sodnika.146
Da je tako, je poudarjal že Dworkin. Na vprašanje, ali je pravo vnaprej dano dejstvo in ali
sodniki »odkrivajo ali si izmišljujejo pravo«, kot naj bi po Dworkinovi presoji domnevali ne le
laiki, temveč celo nekateri akademsko izobraženi pravniki, daje sam Dworkin povsem jasen
odgovor, ko pravi, da sodniki ustvarjajo novo pravo.147 Ta pravila pa seveda še niso zagotovilo
pravnosti. Postavljajo le zahtevo, da sodnik po njih ravna in utrdi njihov pomen z ustrezno
interpretacijo, odvisno od posebnosti obravnavanega primera, ob katerem se najbolj konkretno
izrazi stik med dejanskim in pravnim. Prava ne tvori toliko pravne norme, ki so rezultat
pravnega vrednotenja, kot normativne izjave. Šele procesne izjave sodišča in strank
obravnavanemu dogodku torej dajejo pravni pomen. Sodnik je pri razsojanju nenehno
145 Povzeto po: Dežman Zlatko, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in
kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010 146 Glej več o tem: Dežman, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete Univerze v
Mariboru ISSN: 1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008), str. 51-67 147 Dworkin, Izbrane razprave, GV Založba, Ljubljana, 2011
49
izpostavljen sorazmernemu argumentacijskem pritisku obeh strank, s katerim ti izsiljujeta vsaka
zase ugodno odločitev s tem, ko od sodišča zahtevata, da izreče v dejanskem pogledu pravilno,
s stališča uporabe prava pa zakonito sodbo v takšnem smislu, ki jo predlagata. Zato je jamstvo
pravnosti lahko le racionalno razpravljanje o obstoju pravno pomembnih dejstev. Sojenje je
praktična znanost, namen katere je argumentirano utemeljevanje odločitev. Zato lahko
prepoznavamo pravo in tudi pravičnost le v vsakem konkretnem primeru posebej. Šele način,
na katerega je izoblikoval sodnik zgornjo premiso, omogoča konsenz o tem, da je bil sodni
postopek vsaj v svojem normativnem izhodišču pravilno usmerjen. Šele sprejemljivost
utemeljitve oz. obrazložitve njegovih odločitev je lahko jamstvo pravnosti. Zato dobi obveznost
spoštovanje zakona pravni pomen šele na ravni sodnika, kajti temelj prava so zgolj pravila za
prepoznavanje pravnosti. Zato dobi obveznost spoštovanje zakona pravni pomen šele na ravni
sodnika, kajti temelj prava so zgolj pravila za prepoznavanje pravnosti. Zato se seveda postavlja
vprašanje, ali je sploh mogoče in smotrno na učinkovit način posegati s kazenskopravno
represijo v tako občutljiv psihološki proces, kot je sodniško odločanje. Pravo se namreč rojeva
v sodni praksi v večjih ali manjših krčih pod pritiskom racionalno – iracionalno pogojene
argumentacije nasprotujočih se si stališč strank in zato v od odvisnosti od poteka in od ostrine
procesnega diskurza oz. od njegove strukture. Zato se naravnost vsiljuje vprašanje, ali je sploh
mogoče racionalno poseči v tak procesni diskurz in sodniške odločitve v njem presojati na
kazenskopravni način. 148
148 Dežman, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru ISSN:
1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008), str. 51-67
50
7. JAVNO MNENJE IN MEDIJI
7.1. Javno mnenje in javni diskurz
7.1.1. Javno mnenje
Najbolj bi se definiciji kaj je javno mnenje približali z razlago, da je javno mnenje večinsko
mnenje o neki sporni zadevi, v dani družbi, v določenem času. V stik z njim pridemo skozi
medije.
Javno mnenje v osnovi pomeni vlado nad vlado kot odnosom med državo in državljani. Obče
sprejete definicije javnega mnenja ni.149
Preučevanje javnega mnenja je pridobilo nove razsežnosti z razmahom množičnih medijev,
začenši z vznikom radia in zlasti televizije po drugi svetovni vojni. V zadnjih letih je tehnologija
še dodatno preplavila vsa področja kulturne produkcije. Spremenila se je kulturna vloga
množičnih medijev, digitalna revolucija pa je prek transformiranih praks uporabe medijev
vplivala na oblikovanje novih izkušenj, idej in podob med občinstvom ter preoblikovala
psihološki prostor postmodernih zahodnih družb. 150
7.1.2. Pomen in vlogo javnega diskurza v družbi
Javni diskurz je tisto, kar konstituira polje javnega, zaznamuje družbo, ji daje smernice njenega
delovanja danes in v prihodnje ter pri tem, kar je najbolj pomembno, določi meje sprejemljivega
ter nesprejemljivega v družbi ter opredeli kriterije, na podlagi katerih ločimo kaj je resnično in
kaj ne.151
Ustvarjalci javnega diskurza so, primeroma našteti, mediji: od rumenih do najbolj resnih, v
katerih nastopajo politiki, javni komentatorji, javni intelektualci (laični in versko angažirani)
ter, slednjič, predstavniki najrazličnejših, največkrat družboslovno obarvanih strok. Skozi njih
ideje, besede in stavke se oblikuje naš družbeni svet, naša stvarnost in tako tudi mi kot družbena
bitja.152
Dober javni diskurz zdrave družbe temelji na resnicoljubnosti, vsakršni integriteti njegovih
ustvarjalcev in na zavezanosti k nekemu moralnemu oz. vrednostnemu prav. Nasprotje dobrega
javnega diskurza je slab javni diskurz, katerega značilnost je prikrojevanje diskurzivnih
sredstev vsakokratnemu cilju, ki največkrat, pravzaprav vselej, nima nič opraviti s skupnim
dobrim, torej javnim.153
149 Splichal, Slavko, Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju, znanstvena monografija, Fakulteta za
družbene vede, 2005 150 Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega) kazenskopravnega
sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2 (apr.-jun. 2011), str.
155-167 151 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495 152 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495 153 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495
51
V slabem javnem diskurzu je dovoljeno vse. Besede izgubijo svoj konvencionalni pomen in se
napolnjujejo z vsebino, ki nikakor ne ustreza njihovim naslovnikom, pa vendarle nihče ne
reagira, čeprav vsi, ali pa vsaj večina, vemo, da gre le še za besede, ki za seboj in pred sabo
nimajo nobene realne in resnične teže, temveč le kuliso videza, včasih pa ustrezajo tudi čisti
osebni maščevalnosti, celo hudobi.154
S tem ravnanjem, ko iracionalnemu, če že ne pokvarjenemu, javnemu diskurzu podelimo status
normalnega in sprejemljivega, transformiramo sami sebe, našo družbo, prav v to, v nenormalno,
patološko, morda tudi elementarno pokvarjeno politično skupnost. V kateri, da ne bo pomote,
nihče ni brez krivde, vključno s tistimi, ki so se pod pritiskom, takšnim in drugačnim, umaknili
v zasebnost in stanju iracionalnega s pasivizacijo dopustili primat.155
Ko stvari enkrat pridejo do te stopnje, je pot nazaj v stanje normalnega zelo težka, če je sploh
še mogoča. Zakaj, ko nenormalno postane normalno, narobe prav, in pokvarjeno obče
sprejemljiva diskurzivna teoretična in materialna praksa, se spremenijo tudi kriteriji
normalnosti.156
7.2. Punitivnost javnega mnenja
Punitivnost je kompleksen pojav, ki ga je težko opredeliti. Punitivnost na splošno je
abstrakten pojem, konkretneje pa obstajajo različni vidiki kaznovalne naravnanosti
do določenih oblik odklonskosti in kriminalitete. Tako govorimo o individualni,
kolektivni in institucionalizirani punitivnosti, ki je odvisna od stališč javnosti
do kazenskih sankcij oz. pričakovanj do kaznovanja storilcev kaznivih ravnanj.157
Večina ljudi ima kompleksen vzorec prepričanj o delovanju kazenskopravnega sistema, denimo
o vprašanjih glede (ne)učinkovitosti delovanja policije, tožilstva, sodišč, zaporov in drugih
akterjev kazenskega pravosodja; (ne)učinkovitosti zmanjševanja kriminalitete ( da se na primer
stopnja kriminala zvišuje, da je nasilne kriminalitete (pre)več, kakšna je struktura izrečenih
sankcij, kolikšen je delež zaporne kazni …); (ne)pravičnosti obravnavanja domnevnih storilcev
in žrtev. Ena očitnejših zablod laične javnosti, včasih pa žal tudi strokovnjakov na
»preganjalski« strani sistema, je, da se (ne)uspešnost kazenskega postopka meri s kriterijem
izrečene sankcije, ne pa na podlagi razjasnitve zadeve oziroma razrešitve spora. Stališča
praviloma ne ustrezajo realnosti, saj temeljijo na nezadostnem številu informacij. Upoštevati
velja dejstvo, da večina ljudi vendarle nikoli ne pride v stik s kazenskopravnim sistemom
neposredno. Nadalje med posamezniki obstajajo pomembne demografske razlike, ki se
odražajo v njihovem dojemanju kriminalitete in kazenskega pravosodja. Na primer starost, spol,
stopnja izobrazbe, prihodek, družbeni položaj, etnična pripadnost. Pa tudi psihološke razlike,
154 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495 155 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495 156 Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495 157 Več o tem: Meško, Šifrer, Vošnjak, Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih
varstvoslovja-rezultati spletne ankete, varstvoslovje, let.14, št.1, str.75-96, dostopno na:
https://www.fvv.um.si/rv/arhiv/2012-1/05_Mesko_Sifrer_Vosnjak.pdf
52
te pa so na primer (ne)nagnjenost k stereotipiziranju in predsodkom, (ne)nagnjenost k
(ne)punitivnosti, (ne)avtoritarna osebnostna struktura, (ne)nagnjenost k
liberalnosti/konservativnosti, (ne)nagnjenost k (ne)dogmatizmu, naklonjenost do oblasti
oziroma poslušnost do avtoritete. 158
Miti o kriminaliteti nastajajo na neznanstveni podlagi, na podlagi ustnega izročila –
pripovedovanja zgodb o storilcih, kriminaliteti, sodbah, prestajanju zaporne kazni ipd.
Največkrat gre za senzacionalne zgodbe, ki pri ponovnem pripovedovanju pogosto dobijo nov
pomen, za nekatere ljudi pa pomenijo edino resničnost o kriminaliteti in življenju in delu
storilcev kaznivih dejanj. Te zgodbe se pogosto zelo razlikujejo od resnice in se z vsakim
pripovedovanjem spreminjajo.159 Miti o kriminaliteti nastajajo tako z izmišljanjem 'resnic' o
storilcih kaznivih dejanj in kriminaliteti kot tudi s spreminjanjem in izkrivljanjem dejanskih
resničnih, pomembnih informacij.160
Ena najpogostejših zablod o tem, kaj se dogaja v kazenskem postopku, je, da se je nekaj zgodilo,
sodišče pa potem storilca ni obsodilo. Ampak to, da se je nekaj zgodilo, še ne pomeni, da se je
zgodilo kaznivo dejanje, in še ne pomeni, da ga je storil obdolženec. Ampak oprostilna sodba
se vedno razume kot dokaz nedelovanja pravne države, ne pa obratno. Temu je tako, ker se
učinkovitost sodstva meri po obsodilnih sodbah. Funkcija sodstva pa ni v tem, pač pa v tem, da
se zakonito uporabljajo procesna pravila, ne glede na to, če bi to, če karikiram, pomenilo, da se
vse leto izrekajo samo oprostilne sodbe. V pravu ni nič gotovega, le spoštovanje procesnih
pravil. Namen kazenskega postopka je ločiti krive od nedolžnih. Obsodilnih sodb je toliko, da
bi človek prej rekel, da jih je preveč. Ali kot je nedavno rekla neka vrhovna tožilka, naše
obtožnice so podlaga za obsodilne sodbe v 92 odstotkih zadev, če bi bilo kaj več, sodišča sploh
ne bi potrebovali. Je to pravna država, če smo vsi obsojeni? Bom dober sodnik, če bom vse
obsodil ali če bom zanesljivo ločil krive od nedolžnih? A na stvar gledamo tako, vemo, da je
nekdo kriv, samo država tega ni bila zmožna dokazati. Vendar so ta način razmišljanja in viri,
ki ljudi prepričujejo o krivdi, drugačni od sodnih.161
7.3. Kritike sodstva z vidika javnosti
Med odločitvami sodišča in pričakovanji zainteresirane javnosti velikokrat pride do razhajanj
predvsem glede na izid kazenskih postopkov v odmevnih zadevah, med katerimi izstopajo
gospodarske zadeve. Tukaj se najpogosteje postavljajo vprašanje pravne države. Oprostilne
tožbe naj bi bile dokaz, da državi ni uspelo dokazati kaznivega dejanja, obdolženec pa se je
obsodilni sodbi spretno izmuznil, predvsem zaradi spretnosti svojega zagovornika. Za takšno
stanje naj bi bili zlasti odgovorni sodniki, ki so po takšni presoji nestrokovni, premalo
prizadevni, zaradi različnih vplivov pristranski, če že ne kar naravnost skorpurirani, ter da zato
odločajo v nasprotju z zahtevo po nepristranskem in strokovno izvedenskem kazenskem
postopku. Javnost meri učinkovitost sodstva očitno po obsodilnih sodbah, kar je razumljivo,
158 Stephen D.,Farrall, Jonathan Jackson, Emily Gray, Social Order and the Fear of Crime in Contemporary
Times, Oxford University Press, Oxford New Oxford New York, 2009, dostopno na:
https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=nesSwIIJoagC&oi=fnd&pg=PR13&dq=gray+2009+research+crimi
nal+law&ots=CcSkcNENKx&sig=QTs5zlCaDeHo_R-XwWoYvJzwrpQ&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false 159 Ule, M., Socialna psihologija, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1992, 92–149 160 Meško, G. (2000). Miti o kriminaliteti v ZDA. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51/4, str. 305–313 161 Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju, Ljubljana, 22.3.2013
53
ker se ne zdi logično, da je nekdo, ki je obtožen, oproščen, država pa po dolgotrajnem in
zapletenem kazenskem postopku prevzema breme nemajhnih stroškov. Po obsodilnih sodbah
meri ta svoj uspeh tudi policija in državno tožilstvo. Če se pri tem upošteva še, da se v svojih
odločitvah v istih kazenski zadevi razhajajo tudi same sodne instance, potem se lahko bolj
upravičeno vsiljuje vtis, da je bilo kaznivo dejanje sicer storjeno, sodišče pa ni znalo ali hotelo
pripeljati zadeve do obsodilne sodbe. Tukaj si lahko postavimo vprašanje, kaj pa če se prav v
takšnih primerih, ko se domneva, da je država kot pravna odpovedala, v bistvu le ta dokazuje
kot prava država, in da je prav kritika sodstva lahko tista, ki s sklicevanjem na ideal pravne
države, tak ideal v bistvu negira162 Glede na to se torej upravičeno zastavlja vprašanje, kje tičijo
razlogi za razhajanja. Odgovore na to daje sama narava prava. Šele v kompleksih zadevah, v
katerih prihaja do razhajanj v različnih pravnih ocenah se namreč razkrije prava narava
prava.163 V kolikor bi pravo reševalo le neproblematične in ne konfliktne primere, bi bilo
odvečno. V naravi prava je, da rešuje sporne, konfliktne situacije, v katerih ni jasnih in vnaprej
danih neposrednih rešitev. Za reševanje konkretnih pravnih problemov se zahteva zato dodaten
napor. Noben primer se vnaprej ne sklada z obstoječimi zakoni. Skladnost med zakonom in
primerom je dosežena šele naknadno s sodniškim izrekom. V kolikor bi obstajal jasen, naprej
predvidljiv, za vsakega razumljiv in neposredno uporabljiv zakon, bi bilo delo sodišča odveč164.
Zgolj zakon ne zagotavlja ničesar, ker je šele praksa dokaz pravnosti. Še ostrejši so tako
imenovani »novi ekonomisti«. Rešitev, ki jo predlagajo pa je, da se vse sodnike in državne
tožilce odpusti in jih nadomesti s tujimi, bolj učinkovitimi, študente prava pa pošlje študirat v
tujino. Tožilce in sodnike je torej po tej logiki treba resetirati, spremeniti način pravnega
razmišljanja, če pa to ni mogoče, pa je najbolje, da se jih kar zamenja s tujimi. Današnjim
kritikom sodstva, ne glede nato, ali se uvrščajo ti v strokovno ali laično javnost, je skupno
predvsem to, da nastopajo s pozicije, kot da dobro vedo, na kakšen način bi se morala
uresničevati pravna država, ker so prepričani, da bolje poznajo resnico k kaznivem dejanju,
katere sodstvu zaradi njegovih najrazličnejših slabosti ni uspelo dokazati, ali pa bi se kazenski
postopki lahko končali vsaj v razumnem roku in podobno. Pri tem je naravnost paradoksno, da
se v takšnih svojih pogledih sklicujejo na ideal pravne države, katerega s takšno kritiko bolj ali
manj zavestno razgrajujejo. Postmodernizem prinaša zahtevo po učinkovitosti, ekonomičnosti,
privatizaciji sodstva z alternativnimi oblikami reševanja sporov, k približevanju kazenskega
prava kot javnega prava civilnemu kot zasebnemu pravu, k zmanjšanju pomena pravnega
formalizma, se pravi zahtevo po njegovi birokratizaciji. Postmodernizmu je bolj malo mar za
človekove pravice, ki niso več le obrambni mehanizem posameznika pred prevlado države v
njegovem sporu z njo, se pravi predmet spoštovanja na strani države in z možnostjo
odpovedovanja na strani obrambe, temveč postajajo z alternativnimi oblikami reševanja sporov
na temelju priznanja krivde tudi predmet barantanja, torej tržno blago. Za takšna izrazito
postmodernistična razmišljanja, je značilno nezadovoljstvo s pravnim sistemom in posledično
s pravosodjem, kljub njegovim vedno boljšim statističnim rezultatom in vedno krajšim sodnim
postopkom.165
162 B. Flander: Kriza prava, Odbleski kritične jurisprudence, Univerza Maribor, Maribor, 2012 163 M. Nahtigal: Vloga prava v državah v tranziciji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljna 2002, str 123 164 M. Nahtigal: Vloga prava v državah v tranziciji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljna 2002, str. 124 165 Glej več o tem: Dežman, O objektivnosti kritike sodstva, članek
54
Indermaur (2009) glede tega predlaga naslednje konkretne ukrepe: (a) izboljšati kakovost
podatkov, ki so na razpolago informativnim medijem; (b) razvijati »racionalno« medijsko
komuniciranje in se izogibati »afektivnemu«; (c) omogočiti nepristranski medijski vpogled v
dejanski potek kazenskih postopkov; (č) zagotoviti obveščanje o ključnih vidikih zadev brez
utapljanja v pravnih formalizmih; (d) ustanoviti službe za stike z javnostjo pri sodiščih; (e)
pravosodni organi naj oblikujejo najustreznejšo »strategijo« občevanja z mediji; (f) razviti
informativne spletne strani vseh sodišč. Našteta orodja predstavljajo avtorjev idealizirani model
informiranja, ki bi v prihodnosti lahko vodil v uveljavitev bolj demokratične kriminalitetne
politike. Indermaur prav tako glede tega predlaga naslednje konkretne ukrepe: (a) izboljšati
merilne instrumente javnega mnenja; (b) izboljšati raven javnega poznavanja kriminalitetnih
zakonitosti in (kazensko)pravnega sistema; (c) izobraževati javnost; (č) kritizirati neustrezno
kriminalitetno politiko in razvijati alternativne možnosti zanjo; (d) izgrajevati alternativne
referenčne okvire; (e) afirmirati prepoznavanje pozitivnih plati alternativnih kriminalitetnih
politik; (f) strateško diseminirati kriminološko znanje; (g) ustanavljati centre za zagotavljanje
informacij o kaznovalnih procesih.166
7.4. Medijski primeri in raziskave
7.4.1. Medijske reprezentacije kriminala – študija primera
Množični mediji v svojem senzacionalizmu vsebujejo vse potrebne »potenciale« za
podpihovanje represivnih in maščevalnih teženj prebivalstva, zlasti kadar imamo v mislih
produkte popularne kulture, katerih obstoj je odvisen od potrošniške družbe oziroma od
oglaševalskega denarja. Green analizira družbeno odzivanje na ugrabitev in umor dveletnega
Jamesa Bulgerja blizu Liverpoola leta 1993, ki sta ju zagrešila dva desetletna storilca, v
kontrastu z odzivom na mučenje in uboj petletne deklice v predmestju Trondheima, ki sta bila
»delo« dveh šestletnikov. Medkulturne razlike pisec med drugim povezuje s konfliktnim
političnim sistemom v Angliji in s konsenzualno ureditvijo s hkratnim vtisom večje
institucionalne legitimnosti na Norveškem. Primer Bulger je vodil v skrajno emocionalno in
obsojajoče ter dolgotrajno obdobje medijsko spremljanje v »duhu« široke moralne zgroženosti
nad »izgubo otroške nedolžnosti, erozijo vrednot in razpadom družinske celice« na izrazito
konkurenčnem medijskem trgu. Praktično ni bilo politika, ki primera ne bi uporabil za lastno
agendo. Skupine so se zbirale pred sodiščem, kjer so obravnavali storilca, ter izvajale nasilje,
podobno ob njuni izpustitvi iz zapora več let kasneje, kljub prizadevanjem po njuni anonimnosti
in spremembam identitet. Politika pa je na ta način pravzaprav legitimizirala strah pred
kriminaliteto. Zaostrovanje ukrepov v razmerju do »skrajno nevarnih« (mladoletnih)
prestopnikov se je v praksi nemudoma pokazalo v doslednejši uporabi že obstoječih možnosti,
nato pa še v spremembah zakonodaje, z novimi možnostmi in oblikami kaznovanja, z
zniževanjem starostne meje za nastop kazenske odgovornosti itn.167
166 Glej več o tem: Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega)
kazenskopravnega sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2
(apr.-jun. 2011), str. 155-167 167 Glej več o tem: Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega)
kazenskopravnega sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2
(apr.-jun. 2011), str. 155-167
55
Na drugem bregu je norveška družba v največji meri ostala »imuna« na procese politizacije in
emotivizacije in občutljiva za kompleksna kriminološka vprašanja ter za vse relevantne
okoliščine, povezane s primerom. Norveška novičarska sfera je precej manj tekmovalna in
senzacionalistična, strokovnjaki pa v medijih ob obravnavah zahtevnih problemov zavzemajo
vidnejše mesto. Pri zadevnih otrocih so mediji podali vodilno oceno »tragedije«, ne umora.
Storilci so bili dokaj hitro (re)integrirani nazaj v domače okolje. Norvežani so v večji meri
kakor v angleškem primeru zaupali politiki, pravosodju in stroki. 168
Green obravnava šest možnih razlag angleške oziroma norveške različnosti. (1) V skladu s
statističnimi podatki se razširjenost kriminalitete med obema državama ne razlikujejo v
zadostni meri, da bi bilo na ta način mogoče pojasniti večjo stopnjo »ogroženosti« na otoku.
(2) Odziv družin žrtev je bil dejansko drugačen. Medtem ko so bili Bulgerjevi svojci v javnem
izpostavljanju izrazito povračilno nastrojeni, je mati norveške deklice navkljub izraženi jezi
javno odpustila storilcem in pokazala sočutju do njih. (3) Kriterij starosti prestopnikov oziroma
njihove kazenske odgovornosti res govori o odgovornosti v angleškem primeru (tedanja meja
je bila postavljena pri desetih letih) oziroma neodgovornosti v norveškem (15 let), vendar je
moč predpostaviti, da bi bile osnovne dimenzije odzivnega ravnanja identične tudi v primeru,
če bi bili relevantni okoliščini obrnjeni. (4) Razlikujeta se družbeni koncepciji otroštva v luči
(ne)vere in (ne)zaupanja v naše potomce (ter na širši ravni v sočloveka). (5) Občutno se
razlikujeta medijski kulturi. Britanska morilca sta bila dojeta kot nepopravljiva zlobna otroka,
norveški morilci pa kot pomoči potrebna »nedolžna, nevedna« otroška bitja. Tipično dejanje v
britanskem primeru je drugačna opredelitev kakor dejanje »normalnih« otrok v norveškem, ki
jih torej ne kaže kaznovati, marveč jim pomagati v procesih strokovne obravnave in
(ponovnega) vključevanja v skupnost. (6) Ne nazadnje se razlikujeta politični kulturi, pri katerih
prihaja do razlikovanja političnih diskurzov. Na podlagi predstavljenih primerov vidimo
ugotovitev o očitni naravi javnomnenjskega vrednotenja kriminalitetnih dogodkov, v končni
instanci pa optimističen sklep o obstoječi možnosti oblikovanja manj punitivnih in človeku
prijaznejših kriminalitetnih in kaznovalnih usmeritev.169
Del te naloge in odgovornosti naj nosijo tudi mediji . Bourdieu utemeljeno opozarja, da so
novinarji prisiljeni v delovanje, kakor ga narekuje to strukturno polje. Tako delujejo pod
okriljem (samo)cenzure, teženj k ekskluzivnosti in oglaševalski konkurenčnosti. Medijski
kontekst je pod prisilo ekonomskih oziroma tržnih interesov.170
7.4.2. Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 - raziskava
Vrhovno sodišče Republike Slovenije se zaveda pomena zaupanja javnosti v delovanje sodišč.
Zagotavljanje kakovostne storitve za stranke sodnih postopkov je poleg neodvisnosti in
nepristranskosti, odgovornosti, integritete in poštenosti ter sojenja v optimalnem in
predvidljivem času ena temeljnih vrednot sodstva. Dozorelo je spoznanje, da je treba vodstvom
sodišč in ostalim pristojnim institucijam ter državljanom nuditi natančne in jasne informacije o
168 Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega) kazenskopravnega
sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-690X.- Letn. 62, št. 2 (apr.-jun. 2011), str.
155-167 169 Green, D. A., Comparing Penal Cultures – Child-onChild Homicide in England and Norway, Crime and Justice,
Volume 36, Number 1, 2007, 519 - 636 170 Bourdieu Pierre, Sur la télévision (Na televiziji), Krt 119, Ljubljana, 2001, 96 str.
56
delovanju sodišč. Sodstvo je odločeno krepiti odnose s splošno in strokovno javnostjo,
zaposlene pa vzpodbujati v njihovem strokovnem in poklicnem razvoju, jim nuditi najboljše
možne pogoje za delo ter krepiti občutek skupne pripadnosti in ponosa na delo v sodstvu. 171
Rezultati izvedene raziskave so v določenih pogledih vzpodbudni, vendar ni prostora za
pretirano zadovoljstvo. Zaupanje javnosti v sodstvo je namreč nizko, prenizko. Splošna javnost
zaupanje v sodstvo ocenjuje izjemno nizko, zaupanje pa se je glede na leto 2013 še znižalo. Od
državnih institucij sta bili manjšega zaupanja deležni le še vlada in parlament. Nasprotno
uporabniki sodišč ter strokovna javnost izražajo večje zaupanje v sodišča, ki se je v preteklih
dveh letih še povečalo. 172
Podobno je zadovoljstvo s sodniki med splošno javnostjo nižje kot v letu 2013, uporabniki in
strokovna javnost pa so sodnike ocenili relativno dobro in bolje kot pred dvema letoma.173
Splošna javnost, uporabniki in strokovna javnost so kot predloge za izboljšanje delovanja
sodstva predlagali pospešitev postopkov in reševanja zadev, reorganizacijo dela in
informatizacijo poslovanja, potrebo po spremembah predpisov oziroma postopkov ter
spremembe, ki se nanašajo na sodnike (strokovna izobraževanja, večja neodvisnost in
nepristranskost ter večja odgovornost).174
Raziskava se bo ponavljala, tako dolgo da se bo lahko sproti ugotavljalo zadovoljstvo javnosti
z delovanjem sodišč in tako se bodo na podlagi pridobljenih informacij sprejemali ukrepi za
izboljšanje stanja v sodstvu. Delovanje se lahko izboljša predvsem s strokovnim in predanim
delom. S takim pristopom bi lahko dosegli tudi večje zadovoljstvo različnih deležnikov s
sodstvom, kar bo pomembno prispevalo k trajnemu dvigovanju ugleda sodstva v javnosti.175
171 Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 v Republiki Sloveniji, raziskava, junij 2016,
dostopno na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/ 172 Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 v Republiki Sloveniji, raziskava, junij 2016,
dostopno na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/ 173 Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 v Republiki Sloveniji, raziskava, junij 2016,
dostopno na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/ 174 Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 v Republiki Sloveniji, raziskava, junij 2016,
dostopno na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/ 175 Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015 v Republiki Sloveniji, raziskava, junij 2016,
dostopno na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/
57
8. SKLEP
Pravo je v svojem bistvu nedoločeno. Abstraktna zasnova pravnih določil pušča sodnikom obilo
manevrskega prostora, v katerem lahko po svoji mili volji izbirajo določitve. Sodnik je sicer
vezan na prav, a pravo je tisto, kar bo na koncu sam odločil, da je. Pravo obstaja, a abstraktne
določbe, ki ga sestavljajo, sodniku ne morejo naložiti res zavezujočih omejitev. Sodnik ima
tako proste roke, da ob upoštevanju lastnosti posameznega primera poišče pravično in
sprejemljivo rešitev. Pravna pravila so le statične formule, ki jih je potrebno prilagoditi in
prirediti. Sodnik, ki ustvarja pravna pravila mora biti zvest obema pojavnima oblikama prava.
Ne le izrecnim pravnim določilom, ki jih najdemo zapisana v ustavi, zakonih in sodnih
določbah, temveč tudi diskretnim pravnim načelom, ki jih mora s pozorno razlago zvabiti na
dan.
Če bi imel sodnik opraviti le s primeri, ki ne zahtevajo kaj več od tega, kot da poišče primerno
pravilo in ga uporabi, bi zadoščal tudi omejen nabor jasnih in nespornih vodil, ki jih je sprejel
zakonodajalec ali pa so se izoblikovala s sodno prakso. Sodišča pa se ne soočajo le z lahkimi
primeri, temveč morajo odločati tudi v težkih primerih. Težko je govoriti o tem kdaj je primer
težek. Lahko bi rekli, da je težki primer tisti, v katerem ni mogoče najti ustaljenega pravila, ki
bi urejal sporno vprašanje. Zaradi teh pomanjkljivosti pravil se v težkih primerih ne morejo
ponuditi primerne rešitve in sodnika zato navidezno postavijo v položaj, ko mora delovati kot
»nadomestni zakonodajalec«. Torej, ko pravna pravila ne ponudijo primerne rešitve primera,
se lahko sodišče opre na omenjena vodila in doseže, da je končna odločitev smiselna in
pravična, ne pa le formalnopravno pravilna.
Glede predsodkov v sodstvu bi lahko zaključili, da se ljudje ne razlikujemo po tem ali predsodke
imamo ali ne, temveč po tem, na katero skupino jih usmerjamo in v kolikšni meri se jih
zavedamo. Z drugimi besedami: ljudi brez predsodkov ni. Vsi imamo predsodke, razlikujemo
pa se v njihovi intenziteti, vrsti in obvladovanju. To prav tako velja tudi za sodniki, ki so »samo«
ljudje. Torej zanje veljajo enake psihološke značilnosti kot za druge smrtnike. Kot vsi drugi
ljudje so bolj ali manj občutljivi in samokritični. Ne glede na svoje delo z ljudmi, delavci v
pravosodju nimajo nobene posebne psihološke izobrazbe, ki bi jih opozarjala na učinek teh
mehanizmov ali bi jim ga pomagala osvestiti oz. celo nevtralizirati. Celo narobe pri teh
delavcih, ki imajo opraviti s posebnimi skupinami ljudi, se pogosto pojavi občutek, da zelo
dobro presojajo ljudi. Tak občutek je seveda lahko zelo nevaren za objektivnost sojenja.
Ljudje seveda imajo pravico izražati svoje mnenje, a je vsekakor nesprejemljivo, da pred
sodiščem vsiljujejo neko voljo oziroma že nekoliko agresivno sporočajo, kako mora sodišče
odločiti. Glavni namen tega je pritisk na sodišče in diskreditiranje pravosodja, kar je zelo
narobe. Ni naloga pravosodja, da se uklanja pritisku javnosti, kaj šele da poskuša ugajati
politiki.
Seveda ima naše pravosodje težave in napake, čeprav si je treba priznati, da se je v zadnjih treh
letih stanje precej izboljšalo. A zadnja stvar, ki si jo želimo, je, da se diskreditira in prezira
pravosodje. Kadar pravosodje dela, kot je nam všeč, je uspešno, kadar se sodba ne izide v našo
korist, bomo pa pljuvali in diskreditirali. Dejstvo je, da je odločitve sodišča treba spoštovati
tudi takrat, ko se z njimi ne strinjamo. Še posebej takrat. Pravo pozna mehanizme preverjanja
58
svojih odločitev, ki jih lahko prizadeti uporabijo. Vse drugo, pritiski, žalitve, grožnje in glasno
protestiranje ter navijanje, je nesprejemljivo in tako na kratki kot na dolgi rok gotovo škodi
pravni državi.
Želela bi si živeti v družbi, kjer bi vse veje oblasti zaupale v sodstvo. V takšni družbi zdaj
gotovo ne živimo. Po sodišču pljuvajo, ga poskušajo diskreditirati in to je zelo slab znak. Bojim
se, da bo pritisk še hujši. Kot pravnica si želim živeti v družbi, kjer ima sodstvo avtoriteto in
mir, da lahko kvalitetno opravi svoje delo. Ni mi všeč ta sovražnost, bojim se, da se iz te
situacije še nekaj časa ne bomo izkopali.
Težko si je zatiskati oči pred idealnim in resničnim sodnikom. Težava ni v tem, da sodniki
pogosto ne dosežejo cilja, težava je v tem, da ga nikoli ne morejo doseči. Visokoleteči ideal
meče kaj slabo luč na dejanske odločitve sodišč.
Torej zaključila bi z besedami, če sodnik prizna nevednost, s tem prizna šibkost, če pa prizna
šibkost, je izpostavljen napadu. Vedno morajo dajati vtis znanja in samozavesti. , vedno morajo
vse vedeti. Takšen nauk ustvarja kult individualizma, ki ne pušča nobenega izhoda. S tem, ko
se od njega pričakuje, da je vedno samozavesten, močen, poln znanja, agresiven in
samozadosten, se pričakuje, da je več kot človek.
59
9. LITERATURA
Accetto, Pravo in jezik, IUS INFO (članek), 17.7.2013, dostopno na:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=101321
Accetto, Ambrož, Jager, Kristan, Muršič, Novak, Potočnik, Pribošič, Stubbs, Završnik,
Zapoved in zločin, Institut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2012
Ainsworth, Psychology and Crime: myths and reality, Longman, New York, 2000
Areh, Igor, Osnove psihologije za policijsko delo, Ministrstvo za notranje zadeve Republike
Slovenije, Visoka policijsko—varnostna šola. Ljubljana, 2003
Aristotel, (prevod Hriberšek Matej), Retorika, Šola retorike Zupančič&Zupančič d.o.o.,
Ljubljana, 2011
Avbelj Matej, Javni diskurz kot stanje iracionalnega, IUS-INFO (članek), 11.11.2011, dostopno
na: http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=74495
Bavcon Ljubo, Neodvisni sodnik-pogoj za našo svobodo in pravno varnost, Pravna praksa 38
(24): 3., 2005
Berdon Sven, Zagotovilo sodniške neodvisnosti, Delo (članek), december, 2012
Betetto Nina, Sodnik ne more biti človek brez vonja, barve in okusa, Delo (intervju), september,
2012
Bourdieu Pierre, Sur la télévision (Na televiziji), Krt 119, Ljubljana, 2001
Čigon Erika, Čustva, občutki in razpoloženja, članek, filozofska fakulteta, dostopno na:
http://kakosi.si/wp-content/uploads/2012/10/%C4%8Custva-ob%C4%8Dutki-in-
razpolo%C5%BEenja-bro%C5%A1ura.pdf
Dežman Zlatan, Ali lahko sodnik izkrivi pravo, Zbornik/ 1. Konferenca kazenskega prava in
kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2010
Dežman Zlatan, Funkcija sodnika kot merilo pravnosti (članek), Zbornik Pravne fakultete
Univerze v Mariboru ISSN: 1854-3103.- Let. 4, št. 1 (2008)
Dežman Zlatan, Hitrejši a krivičnejši kazenski postopek, Mladina, Mladina 12, intervju,
Ljubljana, 22.3.2013
Dežman Zlatan, Doktrina o varstvu človekovih pravic in metodologija kazenskega procesnega
prava, Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru, let. 1, Maribor 2005
Dežman, Zlatan, O objektivnosti kritike sodstva, članek
Dežman, Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana,
2003
Državno pravobranilstvo Republike slovenije, Poročilo o delu za leto 2016, Ljubjana, 2017
Dworkin, Izbrane razprave, GV Založba, Ljubljana, 2011
60
Flander, B.: Kriza prava, Odbleski kritične jurisprudence, Univerza Maribor, Maribor, 2012
Green, D. A., Comparing Penal Cultures – Child-onChild Homicide in England and Norway,
Crime and Justice, Volume 36, Number 1, 2007
Hovland, C. I., & Weiss, W., The Influence of Source Credibility on Communication
Effectiveness, Public Opinion Quarterly, 1951, 15
Jager M, Šugman Stubbs K., Zbornik za Alenko Šelih, Čustveni sodniki?, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2013
Kadič Edvard, Govorica telesa in osebna karizma, Zavod za napredne študije Delta, Ljubljana,
2013
Kaučič, Grad, Ustavna ureditev Slovenije, Gv Založba, Ljubljana, 2001
Kmet, Saša, Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava – nova pravnopsihološka
disciplina?, Zbornik znanstvenih raziskav – LXVIII., 2008
Kmet, Žižmond, Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega)
kazenskopravnega sistema (članek), Revija za kriminalistiko in kriminologijo ISSN: 0034-
690X.- Letn. 62, št. 2 (apr.-jun. 2011)
Končan Ana, Vpliv psiholoških faktorjev na odločitve, ki jih v kazenskih postopkih sprejemajo
sodniki, diplomsko delo, fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2011
Letnar Černič, Narava sodniškega odločanja (kolumna), IUS-INFO, dostopno na URL:
http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=69886
Nahtigal, M.: Vloga prava v državah v tranziciji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljna 2002
Merc, B. (2005). Sodno odločanje kot človeški proces. Pravnik: revija za pravno teorijo in
prakso, 60 (1/3)
Meško, G. (2000). Miti o kriminaliteti v ZDA. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51/4
Meško, Šifrer, Vošnjak, Punitivnost, viktimizacija in strah pred kriminaliteto pri študentih
varstvoslovja-rezultati spletne ankete, varstvoslovje, let.14, št.1, str.75-96, dostopno na:
https://www.fvv.um.si/rv/arhiv/2012-1/05_Mesko_Sifrer_Vosnjak.pdf
Milivojević Zoran, Emocije, Psihopolis institut: razumevanje čustev v psihoterapiji , Novi Sad,
2008
Mozetč, Napake sodišč pri odločanju, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, članek,
Ljubljana 57, 2006/4
Oswald, Special Psychology of Punishment of Crime, Sporer, Goodman – Delahunty,
Disparities in sentencing decisions, Wiley – Blackwell, England, 2009
Peternelj Ana, Primerjalna analiza sodniškega mandata, diplomsko delo, fakulteta za družbene
vede, Ljubljana, 2009
61
Petrovec Dragan, Mediji in nasilje: obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji, Mirovni inštitut,
Zbirka Mediawatch, Ljubljana, 2003
Platiše Janez, Kaj so čustva?(članek), dostopno na:
http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/emocije.htm
Radbruch, Filozofija prava, Študijska izd., Cankarjeva založba (Zbirka pravna obzorja; 16),
Ljubljana, 2001
Redbruch, Filozofija prava, GV Založba, Ljubljana 2007
Republika Slovenije, ministrstvo za pravosodje, stališče ministrstva za pravosodje, Ljubljana,
2015 http://predlagam.vladi.si/webroot/files/6293_PVS%206293%20MP.pdf
Splichal, Slavko, Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju, znanstvena monografija,
Fakulteta za družbene vede, 2005
Stephen D.,Farrall, Jonathan Jackson, Emily Gray, Social Order and the Fear of Crime in
Contemporary Times, Oxford University Press, Oxford New Oxford New York, 2009,
dostopno na:
https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=nesSwIIJoagC&oi=fnd&pg=PR13&dq=gray+20
09+research+criminal+law&ots=CcSkcNENKx&sig=QTs5zlCaDeHo_R-
XwWoYvJzwrpQ&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false
Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in
evropske študije, 2002
Šugman K., Jezik, pravo in moč, revija za kriminologijo in kriminalistiko (članek), Ljubljana
56 / 2005 / 1
Šugman, Katja, Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologij, Revija za
kriminalistiko in kriminologijo (članek), Letn. 57, st. 1 (jan.-mar. 2006)
Ude, Lojze, Sodnik kot nosilec sodne oblasti, Podjetje in delo 29 (6–7): 1657–1666, 2003
Ule,M,, Psihologija komuniciranja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005
Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Analitični pristop k življenju v družbi, fakulteta za družbene
vede, Založba FDV, Ljubljana, 2009
Ule, Mirjana, Socialna psihologija, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1992
Ule, Mirjana, Temelji socialne psihologije, znanstveno in publicistično središče (zbirka ALFA).
Ljubljana, 2000
Zadovoljstvo javnosti z delovanjem slovenskih sodišč 2015, Dostopno
na:http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/zadovoljstvo_javnosti/
Zakon o kazenskem postopku, Uradni list Republike Slovenije, št 63/94, Ljubljana 1994
Žmavc Nataša, Pojem pravičnega kazenskega postopka, diplomsko delo, Pravna fakulteta,
Maribor, 2011
62
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana študentka Pravne fakultete Maja Žarković, sem avtorica magistrske naloge z
naslovom: Psihološki vplivi na sodniške odločitve v kazenskem postopku.
S to izjavo zagotavljam:
- da sem avtor/-ica magistrske naloge,
- da je magistrska naloga izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela,
- da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal/-a v
svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi navodili ter
navedena v seznamu literature,
- da je predloženo delo izvirno in še ni bilo predloženo za pridobitev drugih strokovnih
in znanstvenih naslovov,
- da je elektronska oblika te magistrske naloge identična s tiskano obliko magistrske
naloge in soglašam z objavo magistrske naloge na svetovnem spletu,
- da sem poskrbela za tehnično, oblikovno, jezikovno in slovnično pravilnost magistrske
naloge v skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na 2.
stopnji.
V Mariboru, dne 3.9.2017. Podpis avtorice: Maja Žarković
63
UNIVERZA V MARIBORU
____________________________
IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA
DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV
Ime in priimek diplomanta-tke: _______________________________
Vpisna številka: ____________________________________________
Študijski program: __________________________________________
Naslov diplomskega dela: ____________________________________________________
_________________________________________________________________________
Mentor: __________________________________________________
Somentor: ________________________________________________
Podpisani-a ________________________ izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal
elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko
delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o
avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na
portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru.
Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v
Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru.
___________________________________________________________________________
Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, varstva industrijske lastnine ali
tajnosti podatkov naročnika: ____________________________________________________
ne sme biti javno dostopno do __________________ (datum odloga javne objave ne sme biti
daljši kot 3 leta od zagovora dela).
___________________________________________________________________________
Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime,
priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh
in v publikacijah UM.
64
Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke:
_________________________
Podpis mentorja _________________________
(samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno):
Podpis odgovorne osebe naročnika in žig: _______________________________________
(samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)