DNIXIV I Z S E L J E N C I

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Aa p r i l 1 2

gott

hardt

OB 70-LETNICI PREGONA KOROŠKIH SLOVENCEV

Andrej Kokot

Vendar je še čas, kajti pomlad že prihaja.

Sveže krtinenudijo svoja zavetja,

da jim zaupamo seme pravice!

• •

2

STE VIDELI?u V O d N I K

Topografija spominjanja

Prihodnost ima dolgo preteklost, pra-vi neki judovski izrek. Lahko bi doda-li, ved no daljšo preteklost. In ker je je vedno več, se je rodovi, ki prihajajo, ne morejo otresti z lahkoto. Na njih je, ali se kot skorajda neopazna, toda žila-va mreža uleže na sedanjost in priho-dnost, ali pa postane blagodejen hu-mus, iz katerega zraste nova moč in samozavest.

Zato imajo glavno besedo v tej naši spominski prilogi prav predstavni-ki mlajše generacije. Iz njihovih razmi-šljanj lahko razberemo, kar vidimo tudi ob številnih prireditvah ob 70-let nici spomina na izseljenstvo: težišče po-lagoma prehaja od neposrednega pri-čevanja prizadetih na mlajšo genera-cijo, ki za to uporablja raznolike zvrsti izražanja, kot jih pozna sedanja so-dobna družba. Pri tem lahko opažamo, da spominjanje po navadi še pridobi-va na globini in širini. Res pa je tudi, da je spomin še vse preveč navzoč samo med slovensko govorečimi.

Nasilen izgon skorajda 1400 Korošcev, izdaja, sramotenje, brezbrižnost, skrito veselje, pa tudi sočutje, protest in upor ob izselitvi in podobno ob vrnitvi so in morajo biti skupen spomin vseh Ko-roščev, predvsem pa tudi uradne Ko-roške, tako na deželni kot na občinski ravni. Literatura nam kaže pot, An-gel pozabe Maje Haderlap pa tudi Ko-kotove do srca segajoče pesmi odpi-rajo poti do src sodeželanov in občina Rožek, kjer so po zanimivem skupnem razpravljanju postavili spominsko obe-ležje, je lahko model. To je naloga za naslednje desetletje: Topografijo nasil-nega pregona spremeniti v topografijo javnega spominjanja, skupno in odre-šujoče. Zaradi prihodnosti dežele.

Hanzi Tomažičg l a v n i u r e d n i kn e d e l j e

čredo, volnenih duš, kako je brezbrižno šla proti krvavemu obzorju?

Ste videli

• Aichholzer, Theresia, Johann, Johann, Agnes, Johann • Anderwald, Andreas, Ursula, Maria, Andreas, An-dreas • Ažman, Franz, Paula • Ažman, Michael, Elise, Sofie, Maria, Regina, Elise, Michael, Adolf, Sadjak Hele-ne • Baumgartner, Johann, Maria, Maria • Baumgartner, Michael, Maria, Michael, Josef, Stanko, Alois • Besser, Josef, Maria, Franziska, Philipp, Josef • Boročnik, Lukas, Juliane, Franz, Stanko, Lorenz • Borovnik, Sebastian, Franziska, Ludvik, Danica, Nada • Božič, Anton, Maria, Anna, Barbara, Christian, Anton • Božič, Jo-sef, Theresia, Maria, Maria, Johann • Brandstätter, Josef, Agnes, Maria, Ludmilla, Elisabeth • Breznik, Ste-fan, Maria, Stefan, Christian, Cäcilia • Brugger, Valentin, Agnes, Gertrud, Valentin, Nikolaus, Agnes • Čarf, Rudolf, Angela, Josef Picej • Čavko, Matthäus, Theresia, Paul, Peter, Ursula, Katharina • Čemar, Josef, Šašl Maria, Marko, Josef, Johann • Černut, Franz, Aloisia, Theresia, Franz, Lojzka, Johann • Čik, Alois, Theresia, Alois, Hermann, Stanislaus • Čimžar, Andreas • Čimžar, Friedrich, Angela, Modesta, Erich • Čimžar, Josef, Maria, Anna, Zorka-Maria, Sonja, Slavko • Dovjak, Lukas, Simon, Ogris Paula in Maria • Dovjak, Paul, Jakob, Helene, Maria, Johann, Florian, Paul • Dragašnik, Phillip, Johann, Ursula, Rosalia, Anna, Anton, Valentin, Lipič Rosalia • Eichner, Josefine • Einspieler, Johann, Magdalena, Angela, Katharina, Maria • Elbe, Kaspar, The-resia, Titus, Sabine, Ludmilla, Valentin, Johann, Erhard, Vida • Fatzi, Franz, Agnes • Fellacher, Josef, Magdale-na, Albine, Josef, Maria • Gabriel, Maria, Maria, Gregor, Josef, Theresia • Gabriel, Johann, Cäcilia, Johann • Gallob, Franz, Maria, Johanna, Franz, Thomas • Gallob, Johann, Maria, Johann, Josef, Daniel, Alois, Stanislaus, Maria • Glinik, Blasius, Maria, Maria, Blasius, Gabriela, Karl • Glinik, Pauline, Peter, Amalia, Josefine, Angela, Katharina, Josefine, Johann, Viktor, Maria • Golavčnik, Josef, Katharina, Helene, Andreas, Josef, Michael, Hemma, Helene • Gözellt, Georg • Grafenauer, Aloisia • Gril, Anton, Adela • Gril, Max, Kunigunde, Ma-ria, Anton, Johann, Max, Franziska • Gröblacher, Vinzenz, Paula, Maria • Grubelnik, Katharina • Hafner, Antonia, Juliane, Egydius, Hilda, Nelly • Hallegger, Johann, Katharina, Katharina, Theresia, Johann, Anna, Fran-ziska • Hanin, Valentin, Katharina, Alois, Helene, Ida, Franz, Johann, Agnes • Hartmann, Theresia, Johann, Theresia, Valentin, Amalia, Matthäus • Hassler, Johann, Maria, Luzia, Aloisia • Heber, Urban, Maria • Hri-bernik, Bartolomäus, Christine, Johann, Maria, Justine, Agnes, Angela, Bartolomäus, Anna • Hutter, Anna • Igerc, Anton, Agnes, Alex, Theresia, Margaretha, Maria, Ludmilla • Igerc, Johann, Maria, Aloisia • Isopp, Franz, Maria, Mirko, Anton, Johanna • Jagovc, Franz, Maria, Franz, Maria, Katharina • Janach, Johann, Agnes, Franz, Simon, Johann • Janežič, Jakob, Luzia, Jakob-Rado, Maria • Jelen, Johann, Maria, Johanna, Stanislaus, Franz • Jerlich, Anton, Maria, Johanna, Maria, Angela • Jernej, Maria • Jernej, Philipp • Jeuschnig, An-ton, Franz, , Anton, Anna, Felix, Plošnik Anna • Jörg, Bartholomä, Theresia, Maria, Anton, Riepl Frida • Kaiser, Florian, Ludmilla, Ludmilla, Amalia, Sofie, Maria, Christina, Karl • Karner, Josef, Katarina, Mathilde, Maria, Flo-rian, Otto, Rudolf, Rasbornik Rosa • Karun, Christine, Simon, Maria, Vivoda Maria • Kattnig, Johann, Agnes, Maria, Ludmilla, Thomas, Pečnik Maria • Kelih, Johann, Ursula, Kasimir, Otto • Kellich, Agnes, Maria, Užnik Maria in Anna • Klanšek, Johann, Ursula, Johann, Maria, Sebastian, Stanislaus, Theresia, Alex • Klatzer, Ste-fan, Maria, Alois, Maria, Amalia, Konrad • Kobenschitz, Martin, Hilde • Kofler, Peter, Aloisia, Rosalia, Aloi-sia, Josefine • Kokot, Josef, Magdalena, Josef, Franziska, Anna, Amalia, Johann, Elise, Vinzenz, Maria, Andreas

• Komposch, Matthäus, Helene • Kompoš, Simon, Maria, Maria, Simon, Agnes, Elise, Anna • Konečnik, Georg, Johanna, Marica, Emilia, Sadjak Maria • Koren, Ignaz, Theresia • Koren, Josef, Maria, Agnes, Johann, Josef, Ottilia, Friedrich, Stefan, Katharina, Margaretha • Koren, Stefan, Apolonia, Heinrich, Cvetka, Stefan, Nada

• Kosmač, Franz, Agnes, Christian, Ferk Hedi in Franz • Košutnik, Thomas, Mathilde, Franz, Kuhar Lena • Kramer, Lorenz, Theresia, Rezika • Kraut, Alois, Aloisia, Josef, Zora, Theresia • Kraut, Johann, Amalia, Anna, Ika, Dora, Draga • Kričej, Paul, Maria, Martha, Paul • Kristof, Maria, Elise, Franz • Kristof, Valentin, Anna, Josefa, Ludmilla, Valentin, Johanna • Križnik, Josef, Maria, Johann, Johann • Kropivnik, Blasius, Anna • Kro-

I M E N A I Z S E L J E N C E V ( P o s e z n a m u Z v e z e s l o v e n s k i h i z s e l j e n c e v . Č e m a n j k a k a k š n o i m e , n a m , p r o s i m o t o s p o r o č i t e ( r e d a k c i j a @ n e d e l j a . a t ) , d a b o m o s e z n a m d o p o l n i l i . )

Topografija nasilnega pregonaOkraj Velikovec: 93 družin ali 426 oseb • Okraj Beljak-dežela: 64 družin ali 285 oseb • Okraj Wolfsberg: 6 družin ali 35 oseb • Okraj Šmhoro: 6 družin ali 31 oseb • Okraj Št. Vid ob G.: 2 družini ali 10 oseb

Eichstätt HagenbüchachWeißenburg

STE VIDELI?

3

čredo, volnenih duš, kako je brezbrižno šla proti krvavemu obzorju?

Ste slišali, krohot groze ob vznožju strasti?

to ni vprašanje, to je zadeva

Človek nikoli ne veš,

kdaj ura hodi

narobe.

pivnik, Helene, Josef, Friedrich, Albert • Kropivnik, Thomas, Maria, Thomas, Barbara, Valen-tin • Krušic, Franz, Maria, Franz, Eduard, Anna, Maria, Matthias, Willibald, Adolf, Rudolf, Paul, Johann • Krušic, Paul, Katharina, Rosina, Elfriede • Kuhling, Theresia, Schein Franz • Kunčič, Anton, Agnes, Vinzenz, Franz, Johann • Kunčič, Franz, Maria, Maria, Franz, Josef • Kuss, Josef, Maria, Magdalena, Ludmilla, Maria • Kuster, Anton • Kuster, Franz, Anna, Anna, Johann • Kušej, Georg, Elisabeth, Helena, Justina, Dorothea, Johann, Maria, Margaretha, Maria • Laninšek, Karl, Klara, Herrmann, Johann • Lapuš, Florian, Maria, Florian, Johann, Maria, Christina, Theresia, Nada, Cäcilia, Thomas, Weiss Thomas • Lepušic, Johann, Aloisia, Johann, Josef, August, Aloisia • Lepuschitz, Johann • Lesjak, Maria • Lobnik, Ignaz, There-sia, Anna, Stefan, Anton, Angela, Stefania, Amalia, Theresia, , Peter, Norbert • Lombar, Anton, Elise, Emilie • Mack, Lorenz, Ludmilla, Johanna, Pauline, Lorenz, Zwander Georg • Magedin, Johann, Anna, Anna, Johann, Maria, Johann, Josef, Tomažič Josefa • Mairitsch, Markus • Male, Johann, Maria, Johann, Josefa • Male, Simon, Maria, Irena, Simon • Marko, Josef, Ma-ria, Otto, Charlotte, Maria • Marktl, Stefan, Angela, Dorothea, Magdalena, Andreas, Stefan, Josef, Ida, Angela, Amalia, Maria • Martič, Maria • Martič, Valentin, Anna • Mertel, Jo-hann, Maria, Rosalia, Johanna, Josef, Alois • Mickl, Karl, Anna • Mikl, Lukas, Ursula, Lukas, Marica • Miklavčič, Josef, Elisabeth, Olga • Millonig, Johann, Johanna, Johann, Pauline • Močilnik, Josef, Amalia, Stefan, Paul, Johann, Anton, Ignaz • Močivnik, Andreas, Maria, Jo-hann • Morak, Jakob, Elisabeth, Elisabeth, Jakob, Ida, Maria, Theresia, Amalia • Müller, Jo-hann, Franziska, Maria, Johann • Müller, Valentin, Albina, Dabernig Fani • Olip, Florian, Ag-nes, Maria, Agnes, Anna, Mira • Olip, Urban, Maria • Olip, Thomas, Methodius, Thomas • Ogris, Andreas, Agnes, Josefine, Rosalia, Mirko, Thomas • Ogris, Johann, Anna, Johann, Jo-sef, Anna, Maria • Ogris, Elisabeth, Sofie, Elise, Maria • Ogris, Martin, Helena, Theresia, Si-mon • Ovnič, Valentin, Antonia • Pachler, Stefan, Maria • Partl, Josef, Christine, Josef, Christina, Maria, Hafner Margarethe • Pasterk, Maria, Christina, Georg, Franz • Pavlič, Ge-org • Pečnik, Johann, Anna • Petjak, Johann, Maria, Johann, Josefine, Zechner Angela • Petjak, Johann • Petric, Katharina, Maria, Paul, Katharina, Karl, Josef, Karl • Petrič, Alois, Johanna, Alois, Johanna, Gottfried, Franz, Ludmilla, Ottilie • Picej, Valentin, Maria, Valentin, Valentin, Josef, Theresia • Pisjak, Lambert, Justina, Lambert, Thomas, Ursula, Johann, Magda-lena, Paul • Popatnik, Franz, Mathilde, Maria, Franz, Katharina, Michaela, Andreas, Albert • Potočnik, Christian, Christine, Johanna, Anna, Stefan, Maria, Ludmilla • Prosekar, Thomas, Maria, Johann, Maria, Mathilde • Prosenc, Franz • Prušnik, Franz, Maria, Vladimir • Pušnik, Georg • Rabič, Josef, Agnes, Paul, Ruter Maria • Rack, Peter, Elisabeth, Franz, Lud-milla, Maria, Marianne, Johann, Wilhelm, Siegfried, Erich • Rainer, Matthäus, Maria, Kakl Su-sanne • Rapp, Ignaz, Luzia • Rauter, Eduard, Johanna, Eduard, Theresia, Vinzenz, Theresia • Reichmann, Jakob, Rosa, Marica, Rosa • Renko, Josef, Anton, Franz • Resei, Philipp, Maria, Philipp, Josef, Jakob • Resmann, Franz, Theresia, Theresia, Franz, Stefanie, Martin, Josef, Jo-hann, Anton • Roblek, Ulrich, Maria, Gabriel, Elisabeth • Samič, Josef, Apolonia, Josef, Blatt-nig Ursula in Margarethe • Sienčnik, Franziska, Margarete, Florian • Sitter, Peter, Katharina, Marica, Robert, Florian, Peter • Skutl, Gertraud, Franz, Anton, Theresia, Helene, Maria, Mar-

garethe, Johann, Josef, Franz • Smeričnik, Anton • Smrtnik, Franz, Ursula, Ludmilla, Mari-ca, Bernarda, Theresia, Vida, Katharina, Franz • Spieler, Vitus, Franziska, Maria, Franz, Friedrich, Theresia, Saga Franziska • Šavnik, Franz, Theresia, Maria, Franz, Johann • Schleicher, Michael, Pauline • Šliefnik, Peter, Michael, Margarethe, Angela, Wolfgang • Schöttl, Johann, Paula, Paula, Johann, Ludmilla, Michael, Karl, Demonte Willi • Šušu, Ste-fan, Theresia, Stefan, Josef, Viktoria, Thomas, Johann, Alois, Thomas, Maria • Schüttel-kopf, Andreas, Maria, Franz, Andreas, Auguste, Maria, Katharina • Sticker, Josef, Ludmilla, Josef, Maria, Peter, Dorothea, Maria • Sturm, Andreas, Sophie, Katica, Andreas, Franz, Ve-ronika, Maria, Agnes, Maria • Sturm, Michael, Maria, Josef, Blasius • Tarmann, Valentin, Rosa, Maria, Valentin, Aloisia • Tavčar, Josef, Katharina, Josef, Johann, Katica, Paul, Peter • Thaler, Josef, Maria, Agnes, Dorothea, Alfons, Friedrich, Hildegard • Tollmaier, Johann, Maria, Marianne, Bartl, Orlitsch Maria, Wieser Anna in Bartl • Trabesinger, Dionis, Anna • Treiber, Franz, Maria, Franz, Johann, Maria • Triesnig, Simon, Katharina, Simon, Franz, Ka-tharina • Trunk, Josef, Maria, Anna, Aloisia, Marica, Franz, Josef, Johann • Trunk Max, Anna, Johann, Alois • Truppe, Franz, Aloisia, Franz, Kaspar, Aloisia • Turk, Franz, Johanna, Ludmilla, Johanna, Vinzenz, Vera, Anton • Tusch, Anton, Anna, Anna, Barbara, Anton, Maria

• Umek, Anton, Katharina • Urank, Johann, Amalia, Johann, Maria, Katharina, Amalia, Jo-sef, Theresia, Franz, Anna, Danica • Urankar, Franz, Anna, Toplitzer Hermine • Urschitz, Anton, Agnes, Mathilde, Anton, Johann, Agnes, Franz • Užnik, Valentin, Paula, Valentin • Vauti, Josef, Maria, Maria, Stanislaus, Theresia, Isidor, Ottilie, Levko, Ivanka, Sophie • Veli-kogne, Johann, Johanna, Maria • Verhnjak, Johann, Juliane, Juliane, Josefa, Maria, Anna • Vertič, Valentin, Anna, Milka • Vidic, Franz, Mathilde, Anna, Franz, Johann, Waller Agnes • Vospernik, Barbara, Reginald, Johann, Maria • Vrhnjak, Georg, Elisabeth, Betka, Heinrich, Franz, Maria, Georg, Klančnik Johann • Waldhauser, Franz, Theresia, Theresia, Martina • Waschnig, Egydius, Agnes, Egydius, Johann, Katharina, Theresia • Waste, Thomas, Ange-la • Wastl, Valentin, Maria, Maria, Frieda, Anna, Jakob • Wavče, Ferdinand, Franziska, So-har Maria • Wedenik, Josef, Maria, Theresia, Maria • Wieser, Amalia, Amalia, Lubi Mar-tin in Rosalia • Wieser, Bartholomäus, Anna • Wieser, Johann, Anna, Anna, Maria, Magdalena • Wieser, Johann, Luzia, Gregor, Ludmilla, Johann, Valentin, Marko, Matthäus • Winkler, Josef, Rosa • Witternik, Lukas • Wolte, Johann, Rosalia, Katharina • Wrulich, Simon, Magdalena, Magdalena, Maria, Josef, Maria • Wutte, Andreas • Wutte, Johann, Barbara, Janko, Veronika, Barbara, Katharina • Wutte, Josef, Helene, Anna, Helene, Josefine, Friedrich, Mathilde, Rosalia • Wutti, Gabriel, Cäcilia, Aloisia, Bogomira, Franz, Stanko • Zamlek, Ferdinand, Elisabeth, Maria, Gottfried, Christine, Anna, Adela, Ferdinand, Elisabeth, Elisabeth • Zimpasser, Alois, Josefa, Johann • Zwitter, Johann, Maria, Franz, Stanko, Ma-ria • Žagar, Johann, Antonia, Anton, Sofie, Waldhauser Angela.

I M E N A I Z S E L J E N C E V ( P o s e z n a m u Z v e z e s l o v e n s k i h i z s e l j e n c e v . Č e m a n j k a k a k š n o i m e , n a m , p r o s i m o t o s p o r o č i t e ( r e d a k c i j a @ n e d e l j a . a t ) , d a b o m o s e z n a m d o p o l n i l i . )

Okraj Velikovec: 93 družin ali 426 oseb • Okraj Beljak-dežela: 64 družin ali 285 oseb • Okraj Wolfsberg: 6 družin ali 35 oseb • Okraj Šmhoro: 6 družin ali 31 oseb • Okraj Št. Vid ob G.: 2 družini ali 10 oseb

RehnitzHagenbüchach SchwarzenbergFrauenaurachHesselbergBurg Wernfels

O vem,

občutka.a n d r e j k o k o t

4

u V O d N I E S E J

Spomini so varljivi narekovalci. Vsakdo lah­ko preveri to spremenljivost ob živahnem izmenjavanju starih »pomnilnikov« pri raz­

rednih srečanjih, ko to pomnjenje pričara na dan različne variante enega in istega dogodka. Še prav pri spominih na prve otroške dni pred sed­mimi desetletji se lahko pomešajo resnični do­godki v neko zmes med doživetim in kasneje v pogovorih z vrstniki prisvojenim. Komu, čemu verjeti, ko zori spomin, kakor naslavlja slovenski pesnik in tedanji moj sotrpin Andrej Kokot v ta­borišču v Rehnitzu v bližini Stettina, današnje­ga poljskega Szczecina, svoje izseljeniške spo­mine. Ni tako pomembno, če so uglašeni detajli spomina z zgodovinsko resničnostjo, pomembno je le, kako je biografska zareza 1075 osebam, ki so 14. in 15. aprila na Hitlerjev ukaz morali zapusti­ti svoje domove, vse napojene z bogatimi družin­skimi tradicijami od pradavne vselitve, oblikova­la življenjske usode, poti in razpotja do današnjih dni. Nekaj nas je še živih, mnogi so že pokojni. Za vse velja Cankarjeva beseda o neizbrisljivosti bridkega spomina: Krivica, ki jo doživi otrok ..., se zaseka v mlado srce ter ostane tam za zmerom neizbrisljiva ...

Tudi mojo družino, dedeja Janeza, mamo Barbko, teto Mici in mene, tedaj petletne­ga fantka, ne zavedajočega se usodnosti

vožnje s tovornjakom v žrelske barake, je v Po­dravljah pod nadzorom vernberškega gradu in šentjurjevega razgleda na Strmcu, dohitela uso­da izgnanstva. Z mamo sva se bila vrnila prav 14. aprila, nekaj dni po velikonočnih praznikih, z obiska težko ranjenega vojaka, mojega strica in maminega brata Ruperta v šlezijskem Langenbie­lauu. Hiša je bila ob vrnitvi prazna, stanovalka pa je mami naročila, naj bova pripravljena za trans­port jutrišnji dan, ko bodo ponovno prišli es­esovci, ki so bili odvedli že dedeja in teto. Mami­nim zvezam s sorodniki je uspelo, da je rešila tik pred odhodom vlaka s celovške železniške posta­je v nemško noč še svojega ostarelega očeta letni­ka 1868, ki je bil zaradi pokončne narodne drže že po prvi svetovni vojni poldrugo leto na begu, ker so mu domačini stregli po življenju. To usodo

izgnanstva je bil tedaj delil z nad 300 rojaki, ki so bili internirani v prvih majskih dneh leta 1919 na zgornjem Koroškem.

Ironija zgodovine je nanesla, da so se izseljenci poleti 1945 vračali iz Beljaka pod Tischlerjevim vodstvom v isto celovško jezuitsko kasarno pred celovško stolnico – že zdavnaj je ni več –, kamor so žandarji in folksverovci po uradnem naroči­lu deželne uprave maja 1919 prignali slovenske internirance. Tako je bila marsikatera družina v prvi polovici 20. stoletja prizadeta z bridko uso­do izgnanstva kar dvakrat in dvakrat bridko oku­sila nepopisno desolatne razmere razpadajočega poslopja. Vsaj člani iz rodbin Aichholzer, Schlei­cher, Gallob, Müller, Reichmann, Baumgartner, Sluga in Trunk, da navedem nekaj družin iz svo­je neposredne okolice, katerih člani so bili v tako usodnem 20. stoletju dvakrat izgnani iz svojih domov, si resno postavljajo vprašanje o smislu usodne zgodovinske dvojnosti.

Spoštljivo hranim dva lastnoročna zapisa teh usodnih aprilskih dni pred sedemdeseti­mi leti iz peres mame Barbare in tete Mici,

manj spoštljivo hranim izkaznico o »Sl. Umsied­lung aus Kärnten« z dodelitvijo številke 225, ki jo je podpisal 16. aprila 1942 neki Waldau. Od­tlej smo bili izseljenci le še številke. In to števil­ko smo dobili izročeno tudi v obliki pločevina­ste plakete, namenjene zaradi prepoznavnosti za okoli vratu.

Moji zelo selektivni osebni spomini se zgubljajo v neskončno dolgih in počasnih vožnjah v strogo zastraženih vlakih domala skozi ves kontinent na severno obrobje »des deutschen Lebensraumes«, se ustavljajo v prostranih parkih rehniškega gra­du (z napisom Gauschule für Leiter der NSDAP) z nadležnimi komarji, se čudijo nad nagrobni­mi spomeniki za pse, ki so jih običajno postav­ljali nemškorodni graščaki svojim poginjenim domačim živalim. Kako je bilo mogoče, se spra­šuje »jubilejni« spomin po sedemdesetih letih, da je narod z visoko razvito kulturo domačo ži­val bolj spoštoval kakor sto tisoče umrlih, pomor­jenih, padlih, ki niso bili vredni pokopa, kaj šele

VospernikReginald

korenine inperutiDati mladim

•

5

u V O d N I E S E J

nagrobnega spomenika? Toliko vprašanj brez od­govorov.

Ko je po nekaj mesecih životarjenja v Rehnit­zu usoda oz. volja lagerskih veljakov in nadreje­nih določila novo bivališče, so izseljenci upali, da se bodo razmere izboljšale. Velik del interni­rancev je ubral pot na tisti bavarski jug, od koder je transport aprila prispel v Rehnitz – namreč v Eichstätt.

Zadnja postaja zame in mamo pa je bila v trenut­ku, ko so se okovi za nekatere nekoliko zrahlja­li, bivanje v Dorfgasteinu na Salzburškem – kaj­pada s strogo prepovedjo poti v »Gau Kärnten«. In s pisno grožnjo zaostritve internacije, ko teta iz ziljskih Sovč po obisku za nekaj dni odvede šolarčka Reginalda v svoj domači kraj na Koro­škem.

Pregnancev Koroška, kajpada še zmeraj na­cistično prežeta, nikakor ni sprejela z raz­prtimi rokami. Beljaški vlak je bil v tistih

vročih julijskih dneh leta 1945 za okrog 400 pre­gnancev, med njimi 200 otrok pod 14. letom sta­rosti, usmerjen spet proti Salzburgu in Nemčiji. V zadnjem trenutku se ta naklep po Tischlerjevi zaslugi prepreči. Razočaranje množice pa je po­tem neizmerno, ko prispe transport v celovško kasarno – brez postelj, brez oken, brez odej. Pa že bo, si misli marsikdo. Vendar: Leto kasneje se poslužijo ob obletnici selitve pri naši demonstra­ciji v celovških ulicah gasilci svojih vodnih to­pov, da se naglo razpršimo v vse smeri. Ali naj je to nova svoboda po letih trpljenja, se sprašuje de­vetletni že nekoliko osveščeni fant, skorajda že dijak za Plešivec.

Ko tako grebem po spominih, pokopanih in vendar še živih, se nehote pojavlja tudi vprašanje po smislu »jubiliranja« teh do­

živetij in dogodkov. Vidim jih pred sabo, izse­ljence, ki so vsak na svoj način sklepali in končno sklenili to boleče obdobje: eni s tem, da so opu­stili svojo jezikovno in kulturno tradicijo v pre­pričanju, da bodo potomcem na ta način prihra­nili obnovo zgodovine, drugi v vztrajnem molku

o doživetem in v prilagajanju, tretji – in teh je le največ – v konstruktivnem spominjanju in s po­gledom v vedrejši jutri brez opuščanja slovenske­ga kulturno­jezikovnega prepričanja. Mladini, tako razmišljajo tisti, ki jim je bila doba pregona z domače grude pozitivna učiteljica, je treba dati hkrati korenine in peruti. Korenine, da vedo, od kod prihajajo, peruti pa, da so zmožni odleteti ne vem kam, po lastni odločitvi in s samosvojo odgo­vornostjo. Seveda so te peruti svobode tudi tve­ganje, kajti let v neznano zaobsega tudi riziko, da se leteči izkorenini.

V prihodnjih mesecih bo dunajski parla­ment sklepal o noveliranem zakonu za priznane avstrijske narodnosti. V duhu

časa in sklicujoč se na ustrezne dokumente Sve­ta Evrope – Listino in Okvirno konvencijo – želi zakonodajalec zreducirati etnične manjšine zgolj na njihovo kulturno­jezikovno komponento, iz­ločiti etnični vidik. To ne ustreza naročilu, ki ga avstrijski državi nalaga večstoletna zgodovina, ne ustreza kulturno­politični zavesti, ki so jo črpali prednamci iz dolge koroške tradicije od Freisin­ških spomenikov iz 10. stoletja, ne ustreza tradi­ciji izgona in odpora, ne ustreza duhu Avstrijske državne pogodbe, ki govori o Slovencih in Hrva­tih, ne o slovensko in hrvaško govorečih članih civilne družbe.

Ko sem pred tedni gledal v dunajskem Burgthe­atru Handkejevo nemško­slovensko igro Im­mer noch Sturm in pretresen spremljal skozi štiri ure neprestano padanje list ja na oder, sem zaslu­til pretresljivi sen dramatika o umiranju jezika. In bil presunjen, kako protagonist JAZ nosi ka­kor mašnik pri slovesni maši sveta besedila pred sabo dvignjeno stričevo knjigo o sadjarstvu, ki si jo je bil rešil iz mariborske sadjarske šole. Narav­nost religiozna spoštljivost pred tiskano sloven­sko besedo.

Naročilo spomina na pregon bodi ob vsej odprto­sti sodobne družbe ohranjanje zavesti o pomenu naše govorice, njenih kulturnih spomenikov in etnične zavesti.

perutiObletnica izgona in njeno naročilo

•

6

V jutranjih urah 14. in 15. aprila 1942 so člani rezerv­ne policijske enote 171 in

SS vdrli v domove 221 koroških slovenskih družin, vse od Most pri Brdu v Ziljski dolini do Libe­lič, od Kostanj, Svinče vasi in Kr­čanj do Kort. Pri sestavljanju se­znama družin in oseb, ki jim je bil namenjen pregon, so sodelo­vali krajevni zaupniki Koroškega Heimatbunda (mogoče se neka­teri izmed njih niso zavedali po­sledic), ožji krog predstavnikov NSDAP na občinski, okrajni in de­želni ravni ter seveda gestapo. V barakah rajhovske Delovne službe (RAD) v Žrelcu pri Celovcu, kjer je bilo zbirno taborišče, se je zna­šlo 1.076 oseb. Od tod so 917 oseb z železniškimi transporti posla­li v izseljeniška taborišča v Reh­nitz (Brandenburg), Hesselberg, Hagenbüchach, Frauenaurach in Schwarzenberg (Franken). To je nekaj osnovnih podatkov in sko­pih številk o dotlej največjem na­silnem ukrepu nacističnih obla­sti proti Slovencem na Koroškem. Vendar to ni bil niti prvi niti za­dnji udarec po koroških Sloven­cih. Od prvega do zadnjega dne nacističnega obdobja na Koro­škem so bili na udaru vsi, ki so ho­teli ohraniti svoj jezik. Posebej so bili ogroženi tisti, ki so veljali ali pa bili na sumu, da nasprotujejo

nacizmu ali pa da bi lahko sode­lovali v protinacističnem gibanju in uporu. Aprila 1942 so oropa­li osebne svobode in zasebne last­nine osebe in družine, ki so jih imele nacistične oblasti za trdo je­dro koroških Slovencev. Gotovo je akcija imela namen, da ustrahuje najširši krog Slovencev na Koro­škem, saj je grozila nasilna prese­litev tudi tistim, ki so po 15. aprilu 1942 ostali še na svojih domovih.

Nasilna preselitev slovenskih družin v rajh ni bila izoliran ukrep, temveč logičen in dosleden v smi­slu nacistične ideologije, njenih predstav o narodih in rasah ter njenega totalitarnega političnega sistema. Imela pa je svojo pred­zgodovino. Na začetku stoji cilj, do kraja ponemčiti Koroško. Ta cilj je tik po koroškem plebiscitu 1920 proglasil najvišji predstav­nik dežele Arthur Lemisch. Leta 1938 so nacisti prevzeli oblast v deželi, kjer so pred tem prebival­stvo že desetletja dolgo navaja­li na sramotenje in zapostavljanje Slovencev. Na Koroškem so delo­vale nemškonacionalne organiza­cije, ki so zbirale dokumentacijo o delovanju slovenskih hranilnic in posojilnic, kulturnih društev, po­litičnih predstavnikov, duhovni­kov in izobražencev. Ko je bila na­cistična stranka med 1933­1938

prepovedana, so te nemškonacio­nalne organizacije nacistom slu­žile kot zatočišče, opora in osno­va za prikrito politično delovanje. Nacistični režim jim je potem dal še večjo moč, na ključna mesta pa je postavil ljudi, ki so dotlej skr­beli za stalen pritisk na sloven­ske strukture v deželi; dal jim je nalogo, da usmerjajo ponemče­vanje. Ena takih ključnih oseb je bil Alois Maier­Kaibitsch, od ple­biscita naprej glavni koordinator protislovenskega boja. To je ostal tudi v času nacističnega režima. Užival je zaupanje gauleiterja Fri­edricha Rainerja. Ponemčevanju Koroške je Rainer posvečal večjo pozornost kot njegova predhodni­ka Hubert Klausner in Franz Kut­schera. Za vodilo si je izbral ge­slo »Wir wollen es schaffen, das einige, das deutsche, das glückli­che Kärnten!« (»Ustvariti hoče­mo enotno, nemško, srečno Ko­roško.«) Iz te parole bi lahko povzeli, da Koroška more posta­ti srečna le, če v njej ni več Slo­vencev. Oba, Maier­Kaibitsch in Rainer, sta postavila nasilno izselitev ko­roških slovenskih družin v zgo­dovinski okvir nacionalnega boja na Koroškem, razbitja Jugosla­vije in priključitve Mežiške do­line in Gorenjske h Koroški leta 1941, vojne s Sovjetsko zvezo in

Teodor domej z g o d o -v i n a r

MOJ DOMMoj dom so mi vzeli, ne z zaklepanjem vrat

z bolečimi, topimi streli. Zdaj nihče vanj ne hodi spat.

Aktion Kzačetek sistematičn

vseh Slovencev

7

spopada s komunizmom. Nekaj po­udarkov iz govora pred izbranim krogom koroških nacističnih funk­cionarjev: »Lanski dogodki na Bal­kanu nam dajejo priložnost, da na področju severno od Karavank na­pravimo konec s tako imenova­no slovensko manjšino. Od takrat na Koroškem ni več slovenske­ga manjšinskega problema. Izved­ba varovalnih ukrepov je zahtevala med drugim aretacijo posamičnih voditeljev Slovencev na nekdanjem dvojezičnem ozemlju, nekatere pa smo izgnali iz gaua. (...) Varnost tega rajha zahteva narodnopolitič­no očiščenje obmejnega območja. Zato tudi ne smemo dovoliti, da tu ob meji Slovenci delujejo v proti­nemškem in protidržavnem smislu. (...) Zaradi tega razvoja smo se mo­rali spomladi 1942 odločiti za pre­selitev vodilnih krogov koroških Slovencev v notranjost rajha.«V okviru plebiscitnih proslav okto­bra 1942 je Rainer za leto 1943 izdal parolo o »rešitvi koroškega vpra­šanja«. Kdor prebira časopise, bro­šure, govore, odredbe, zapisni­ke tedanjega časa, ne more mimo ugotovitve, da je imelo obujanje, ustvarjanje in oblikovanje zgodo­vinskega spomina na mejni konflikt po prvi svetovni vojni nalogo, ute­meljiti nasilje proti Slovencem.

MOJ DOMa ta hiša vseeno stoji v mojem spominuvsak dan mi govori kot oče svojemu sinu

potem v ruševinah čuvaš svoj ponoskot nepremagljive pregrade,ti pa lahko prihajaš kadarkoli, slep ali bos.

vsaka trdnjava nekdaj pade

Od doma moramo a n d r e j k o k o t , k o s t a n j e

Drugo jutro je močno udarjanje puškinih kopit ob hišna vrata, lajanje psov in kriki: »Aufmachen, aufmachen!« spravilo kvišku tudi mene in sestro Mi-cijo. Prestrašena sva stopila na stopnice in gledala, kaj se dogaja v veži.

Videla sva očeta in mater, starejše sestre in brate ter moške v uniformah, ki so staršem svetili v obraz in jim dopovedovali, česar s sestro nisva razumela. Doje-la sva le, da se dogaja nekaj nenavadnega. Počasi sva lezla po stopnicah v vežo in se stisnila k mami. Vprašujoče sem se ozrl v njene zbegane oči. S tresočim gla-som je komaj slišno dejala: »Od doma moramo.« Vojaki so ukazovalno vpili in kri-lili z rokami. Oče in mati sta pričela zbegano tekati po hiši ter zbirati obleke in najnujnejše stvari. Od strahu sem se tresel po celem telesu. S sestro sva se nas-lanjala s hrbtom na vrata dimnice in gledala vojake, ki so s puškami v rokah stali v veži in pred hišo. /... / Oče in vojak, ki se mi je prej večkrat nasmihal, sta razžagala nekaj desk in iz njih naredila zaboj za prtljago. Hitro sem pobral ostanke dilic, jih skril v izbi za vrata, s trdnim sklepom, da jih bom, ko bomo prišli domov, imel za igranje. To sem povedal tudi očetu. Dvomljivo me je pogledal in molče prikimal. Vojak, ki me je verjetno razumel, se je posmejal. V zmedi, ki je vladala, sem skoraj pozabil na »kvobi«. Urno sem stekel po stopnicah v kamro, s stola ob postelji snel svoj »kvobi« in ga trdno posadil na glavo.

Vedela sem, da jih le malo čuti z nami m i r a w u t t i , d o l e

Dva velika avtomobila sta stala pred našo hišo. Okoli pa so bili ljudje. Otro-ci so jokali, žene so vpile, moški postajali. Vedela sem, da jih le malo čuti z nami. Vsi, ki so bili naši, so sedeli v avtomobilu. Felaharjeva družina, Rau-

terjevi, melviški Kovač s svojimi šestimi otroki, ki so se stiskali prestrašeni v kotu med svojimi culami, Boltovi ter naši. Čakali so samo še na naju. Boltovi so imeli 14 dni starega otroka, ki je jokal, mlada mamica pa je bila smrtno bleda. Tam zadaj pa je, kakor da je ne bi bilo, čisto pogreznjena v svoje misli, sedela stara mama. Šele ko sem jo zagledala, me je začelo daviti v grlu ...

Aktion Kzačetek sistematičnega pregona

vseh Slovencev iz Koroške

a n d r e j k o k o t

Naprej na strani 8

88

Na Koroškem se je julija 1942 za­čela obširna propagandna akci­ja, s katero so hoteli nacisti razlo­žiti aprilsko nasilno preselitev, napovedovali pa so nov in siste­matičen val ukrepov proti Slo­vencem. Hkrati s tem si je Rainer v Berlinu zagotovil proste roke. Gotovo je o svojih načrtih govo­ril s Hitlerjem in drugimi najvišji­mi funkcionarji nacistične stran­ke in rajha. Heinrich Himmler je 6. februarja 1943 izdal kot rajhov­ski komisar za utrditev nemške narodnosti splošno navodilo št. 21/43/C o »določitvi naselitvene­ga predela« na Koroškem. V tem dokumentu so naštete vse obči­ne naselitvenega ozemlja Sloven­cev na Koroškem v mejah leta 1938, ne le tiste, ki so bile v okvi­ru plebiscitnih con A in B. Kot glavni ukrep predvideva »preseli­tev narodno politično nezaneslji­vih ljudi«, naselitev preseljencev iz tujine in načrtno spremembo last ninskih razmerij.

Bormann: kako je treba reši-ti »koroško vprašanje« 31. mar­ca 1943 je Martin Bormann, vod­ja strankarske centrale NSDAP, razposlal na najožji krog najviš­jih funkcionarjev NSDAP in drža­ve okrožnico št. 55/43. Njena vse­bina je bila povezana s proglasom

koroškega gauleiterja Rainerja, da je treba leta 1943 rešiti »koroško vprašanje«, z glavnim težiščem na koroških Slovencih. Okrožni­ca (mislim, da doslej v znanstve­nih razpravah še ni bila objavlje­na), s katero je izrecno podprl »narodnopolitično poenotenje je­zikovno mešanega območja po­krajine Koroške«, se glasi takole: »Za vzpostavitev jasnih narodno­političnih razmer na nekdanjem plebiscitnem območju pokraji­ne Koroške je gauleiter Rainer kot posebno vojno nalogo pokra­jine Koroške za leto 1943 predvi­del določene ukrepe. Da bi se jih lažje izvedlo, sem gauleiterja Rai­nerja pooblastil, da se v primerih, ko se je treba pri tem oddaljiti od enotnih navodil, ki veljajo za vso državo, obrne neposredno na pri­stojne državne urade. Ukazal sem mu, da mi mora poročati, če pri tem ne more doseči soglasja.Pri načrtovani premestitvi sode­lavcev stranke in njenih organi­zacij iz Koroške na vzhod je treba upoštevati načrtovano narodno­politično nalogo pokrajine Koro­ške. Sodelavce se lahko premesti samo s privoljenjem gauleiterja Rainerja. Državne urade napro­šam, da nudijo gauleiterju Rai­nerju pri uresničevanju njegovih nalog kar največjo podporo.«

M O J d O M

In šli smo domov ... v i d a k o n c i l i j a , d v o r

In šli smo domov. Do Železne Kap-le smo se peljali z vlakom. Doživetja so napravila očeta previdnega. Zato ni ho-tel, da bi odšli pri belem dnevu proti domu. V Kapli smo počakali na noč. Ko smo prišli domov - bilo je poleti 1942 - je bil dom izpraznjen, samo stari Gre-gec se nas je razveselil. Domačini, sosedje so se nas usmilili in nam prinesli žita in krompirja, da smo posejali in posadili njivo in zmleli žito, da je mama spekla kruh. Spet doma so se po okoliških hribih in gozdovih pre-ganjali policaji, nemški vojaki in parti-zani. Smrtnikova kmetija pa je bila sre-di med njimi. Vsi so hodili mimo naše kmetije. Smrtnikov oče je bil trden, na-rodno zaveden, brihten in odločen mož. Zanj so bili vsi, ki so bili vpeti v vojno, uboge reve, ki jim je treba pomagati.

Nadaljevane s strani 7

99

Po vsem tem sodeč je bil pregon slo­venskih družin aprila 1942 pravza­prav samo začetek sistematičnega pregona vseh Slovencev iz dežele. Le poraz na vojnih bojiščih je prekrižal te načrte.

Kako je z zgodovinskim spominom na nasilno izselitev? Med koroški­mi Slovenci je v glavnem živ, a v ne­katerih družinah, ki so bile več let v izgnanstvu, so ga s slovenščino vred zatrli. Upam si trditi, da večina da­našnjih prebivalcev vasi, od koder so leta 1942 pregnali družine, ne ve za ta zločin, še manj pa o tem, kdo je so­deloval pri pripravah ali pa od tega imel korist. V zgodovinskem spo­minu Koroške je pregon slovenskih družin v ozadju. Do danes so ga raz­iskovali v glavnem le Slovenci sami (zgodovinarji iz Slovenije ali Koro­ške), njim so sledili nekateri avstrij­ski ali neavstrijski znanstveniki, red­ki pa so prispevki nemško govorečih koroških raziskovalcev. Pričevanj s strani žrtev nasilnih ukrepov imamo dolgo vrsto, med njimi tudi nekaj no­vih. Kar se tiče spominskih zapisov ali pričevanj, ne poznam niti enega iz ust oseb, ki jih moremo šteti med storilce. Niso jih napisali ne načrto­valci ne izvajalci, ne na deželni ne na okrajni ali občinski ravni. Le redki storilci so po vojni pričali kot obto­ženci pred sodiščem.

Videla sem, da nimam več domovine e l i z a b e t a m o r a k , m o k r i j e

Na binkošti 1944 sem imela dolgo pričakovano srečo in sem smela zapustiti taborišče in se peljati domov na obisk k mojemu 89 let staremu očetu. Brez večjih težav sem se podala na pot v domovino. Ko sem se bližala domačemu kraju, sem se vsa tresla. Kako me bodo sprejeli? Kako se bodo ljudje srečali z menoj? Me bodo presenečeno gledali?In bilo je tako, kot sem si to predstavljala. Zdaj sem videla, da nimam več do-movine. Moja domača hiša je bila na pol zapuščena in zanemarjena. Ne k­danji sosedje in znanci so me gledali, kot bi gledali človeka, za katerega se ve, da je bil pred dvema letoma pokopan. Celo moj oče me zaradi svoje sta-rosti skoraj ni več spoznal, pa čeprav je samo še čakal na to, da bi me še en-krat videl. Kot beračica sem se počutila med temi ljudmi, ki so me sicer prijazno spre-jeli, toda zelo jasno sem čutila, da ne spadam več med nje ter da sem posta-la brezdomka. Od samega razburjenja sem zbolela in si želela samo proč od tod. Za božič 1944 je za našo družino napočil sorazmerno lep čas. Tu je prišel k nam na dopust naš Jake. Obiskala so nas tudi dekleta in tako smo se vsi še enkrat zbrali, najbrž zadnjič v življenju. Seveda ne doma, ampak v taborišču v našem malem kotičku. Glavno je bilo to, da smo bili še enkrat vsi skupaj, pa čeprav samo nekaj ur.

Rojstvo v taborišču k o r e n o v a d r u ž i n a , v e č n a v a s

Najtežji trenutki za Cvetko in Hinka so bili v taborišču, ko je rešilec odpe ljal mamo v bolnišnico. Oba sta jokala in bila v skrbeh za mamo. Biti na tujem in potem odpeljejo še mamo, je pomenilo za oba neizmerno žalost in strah. Dobra soseda, Šonatova mati, ju je tolažila. Mamo so odpeljali v bolnišnico in še preden je rodila, so se oglasile sirene. Zdravniki in osebje so zbežali v zaklonišče, mamo pa so pustili samo v porodnih bolečinah. V takih hudih okoliščinah se je 7. junija rodila Nadica. Mamo in novorojenko so hodili gle-dat ljudje in govorili »Taki so komunisti« in se spraševali, »Le kaj so delali, da so jih odpeljali od doma?« Mama pa se je z Nadico vrnila v taborišče. Bilo je veliko veselje. Dobri ljudje – izseljenci so pripeljali otroški voziček za Nadico. V njem pa je bila torta za celo družino. Mala Nadica se je rodila v veliko bedo in je veliko jokala. Brat Hinko jo je »crkljal« in ji delal družbo. H krstu v cerkev v Wassertrüdingen je Nadico ponesla Štikrova mama.Kmalu za tem veselim dogodkom pa je nenadoma prišel vodja taborišča in povedal, da smemo domov. Nismo si mislili, da bomo kdaj prišli nazaj. Brat-ranci in očetov delodajalec so se potegnili za nas. Oče je bil izvrsten tesar in njegov »inženir« je zastavil zanj besedo. Ko smo odhajali, so nam izseljenci zapeli v slovo. In spet je šlo z vlakom – tokrat domov. Na poti domov je postala Nadica čisto mrzla. Ljudje so mislili, da je mrtva. Mama pa jo je tesno stisnila k sebi in jo grela s svojim telesom. Na celovško železniško postajo je prišla teta in prinesla »flaško«, da se je Nadica spet ogrela.

10

sedanjostPreteklost

prihodnost

Črni listi, bele črke in gramofon brez traku ...

Knjiga »Sämtlich Slowenen« ima črne liste in bele črke in spomi­njam se je, odkar znam misliti. »Pa vsaj vsi pišejo na bele liste, pisalni stroj pa zapušča črne, če imaš do­brega kvečjemu rdeče sledi,« sem si kot otrok vedno mislila. Nešte­tokrat sem prelistala knjigo in jo začela poleg te zanimive zunanje podobe častiti kot pravo »selsko slikanico«, kajti na slikah sem na­šla selsko cerkev, spomenik pred njo, prepoznala sem cerkev, v ka­tero smo Selani hodili in še hodi­mo enkrat na leto in sem jo pove­zovala z župnikom, ki nas je vedno tako lepo pozdravil, predvsem pa je tako na glas in s srcem prepe­val. Zdaj vem, kako kruta je vsebi­na te moje slikanice, zdaj vem, da stoji ta cerkev na Obirskem, da mi je ostal v spominu pokojni župnik Tomaž Holmar. Zdaj tudi vem za pomen starega gramofona, ki smo ga skrbno hranili v enih od zgor­njih sob naše hiše. Moj dedi Honz Olip ga je po vojni kupil z name­nom, da posname spomine vojne­ga časa, spomine na bunker ... in da teh posnetkov še nikoli nisem sli­šala, gramofon pa bo za vse večne čase ostal magičen aparat, ki sem

si ga kot otrok skrivaj ogledovala, ki je služil kot nadomestilo dedi­ju, ki ga nisem mogla spoznati, pa je vendarle soodgovoren za to, kar sem ali pa tudi nisem.

Kruh, »strd« in liter »pozoftane« vode ... Če je moj prvi spomin na »vojne čase« vezan na trinajst obglavlje­nih selskih žrtev, sta drugi zago­tovo teta Mica in teta Neži, manj teta Nani, ki je zdaj napisala knjigo in živi v Borovljah. Spominjam se, kako nas je hati nabasal v avto in smo se peljali k Vrtniku, da bi teti pripovedovali, kako je bilo včasih. Večkrat smo se pogovarjali o po­vsem drugih stvareh, kajti tako, kot je to menda zelo pogosto, sta potrebovali nekaj let in potem vsa­kič znova nekaj časa, preden sta sploh začeli govoriti o vojnih gro­zotah ... in vsakič je moral vsak od nas pojesti vsaj dva kosa kruha, debelo namazana z maslom in me­dom, zraven pa spiti kar obilno ko­ličino vode s sokom ... to daje moč, to daje zdravje ... teta Neži je umr­la lani s 95­imi leti, teta Mica pa bo letos izpolnila 100 let ... mogo­če pa tudi zaradi tega še zdaj sko­rajda vedno za zajtrk jem kruh z medom ...

Ravensbrück, Stein an der Donau in bunker ... To so pojmi, ki sem jih slišala že zelo zgodaj in to v ravno obrnje­nem zaporedju. Besedo »bunker« sem kot otrok povezovala na osno­vi hatijevih pripovedovanj z dedi­jem, seveda pa tudi s stricem Fol­tom, ki je vedno prišel po mleko, ki je vedno sèdel na isto mesto na klopi za mizo, ki sem se ga kot otrok odkrito rečeno malo bala ... govoril je tako na glas in imel je tako velike roke. Zdaj vem, da je govoril na glas, ker je slabo slišal, zdaj vem, da so te velike roke izko­pale luknjo v zemljo, ki je njemu, mojemu dediju in še dvema roja­koma rešila življenje. S krajem »Stein an der Donau« povezujem plastično žogo, ki je spremljala celo moje otroštvo in mladost, ki jo je dobil moj bra­tranec Andrej na avtocestnem počivališču na poti v omenje­ni kraj. Bili smo otroci in bili smo na poti v Stein an der Donau, kjer je bil v zadnjih dneh vojne ustre­ljen naš praded. Žoga, na kate­ri je pisalo, da moramo rešiti ži­valski svet, nam je v tej situaciji rešila življenje, nam je olepšala za naše otroške pojme celo več­nost trajajočo vožnjo z avtobu­

OlipMilena

ZVESTOBAZbiranjeodvrženega železa je bilo zaman.

Nakopičenegrmade je brezobzirno razžirala rja.

11

sedanjostsom, nas je sprem ljala pri nogometnih pustolovščinah na travniku pod cesto, pri vseh gledaliških delavnicah v Fi­esi ... in ne da bi se zavedali, je bil naš umorjeni praded vedno med nami.V taborišče Ravensbrück so bile pre­gnane hatijeve tete in odkrito rečeno razsežnosti teh grozot šele počasi do­jemam, če je to sploh v celoti mogoče. To neizmerno trpljenje in ta neverje­ten humor in dobra volja, ki jo prej ko slej imata še živeči teti, sta zame tež­ko združljiva, ampak vendarle realna. Kako naj kdajkoli dojamem, kaj po­meni v taborišču roditi otroka, med­tem ko zaročenca obglavijo, kako naj dojamem, kako je živeti nekaj let v par kvadratnih metrov veliki zemelj­ski luknji, kako živeti kot moj dru­gi deda kot partizan v gozdovih ... kot »selski partizan«, ki sta mu bili po­membni svoboda in pravica in ne ka­terikoli totalitarni sistem, na osnovi katerega je po vojni lepo živel še mar­sikateri »partizan« ...

Preteklost, sedanjost in prihodnost ... Kako pomembno je eno in drugo, kako odvisno eno od drugega ... čeprav se mi zdi najpomembnejša sedanjost! V se­danjosti se v meni združuje vse, kar je pisala zgodovina prednikov, kar sem kdajkoli videla, slišala, čutila ... zave­stno ali podzavestno ... in česar se spo­

minjam. Spominjam se črnih listov in belih črk ... in stvar me zaposluje ... spo­minjam se gramofona ... in stvar me zaposluje ... spominjam se sladkega borovničevega soka ... in stvar me za­posluje ... česar se spominjamo, to men­da smo ... ta trenutek, ta hip... na osno­vi katerega bo nekoč nekaj novega, bo kako novo spoznanje ... tako, kot zgodo­vine ne moreš zavrteti nazaj, tako tudi ne moreš izsiliti prihodnosti ... tudi tra­va ne raste hitreje, če vlečemo zanjo ...

Zmote, sanje in pomlad ... Izposodila si bom tri citate iz brošu­re KPD »Planina« Sele, ki smo jo letos izdali ob 110­letnici našega društva ... sama ne bi znala tako lepo povedati ... prvi citat je za prelepo Koroško, dru­gi zame, tretji pa upam, da za nas vse!

Najvecja umetnost, ki se je je treba nauciti, je popravljanje zmot. Eno iz-med sredstev je priznavanje le-teh. (Hermann Melville [1819–1891], ame­riški pisatelj)

Sanje so potrebne, ce hocemo oblikovati prihodnost. (Victor Hugo [1802–1885], francoski pesnik)

Lahko porežejo vse rože, vendar ne mo-rejo prepreciti pomladi. (Pablo Neruda [1904–1973] , čilenski pesnik in pisatelj)

ZVESTOBAZdaj namopilki slabe vesti padajo v oči.

da jim zaupamo seme pravice!

Nakopičenegrmade je brezobzirno razžirala rja.

kajti pomlad že prihajaSveže krtine nudijo svoja zavetja,

Vendar je še čas,

a n d r e j k o k o t

Krhki Mesnerjevi objekti

Iz skrinje, s katero so se vrnili izseljenciMajhni glineni objekti, objavljeni kot ilustracije te priloge na straneh 10 do 17, so dela umetnika Alberta Mesnerja z Bistrice pri Pliberku. Pravi, da dela niso perfektna, kljub temu pa zanj zelo dragocena. Pregon koroških Slovencev ima v umetniških delih Alberta Mesnerja svoj poseben prostor. Tej tematiki se umetnik približuje že dolgo časa. »Če to kdo hoče videti, to vidi v špranjah, v razpokah, v nepopolnosti, v raznih oblikah, pa tudi v krhkosti mojih slik in izdelkov iz gline. Vse to je del življenja izseljencev.« V svojem ateljeju na Bistrici pri Pliber ku hrani Albert Mesner »posebne drago-cenosti, ki niso perfektne« v posebni skrinji. S to skrinjo se je Partlova družina vrnila iz taborišča na svoj dom. V Mesnerjevo življenje je tematika izseljevanja stopila, ko je spoznal svojo ženo, rojeno Partl. Albert Mesner bo pripravil tudi inštalacijo za proslavo ob 70-letnici pregona, ki bo v soboto, 21. aprila, ob 20. uri v farni dvorani v Šmihelu.

12

KokotVinko

Prva leta svojega otroštva sem doraščal v Sloveniji, nato v Grabštanju. Mladostna leta

sem preživel v Celovcu, kjer sta oče in mama imela stanovanje. Ati je te­daj, nekje leta 1969 v sklopu njegove­ga delovanja za Slovensko prosvetno zvezo, po vsem Koroškem predvajal slovenske filme. Po predstavah sem večkrat poslušal njegove pogovore s sodeželani. Nisem razumel vsega, o čem so se pogovarjali, ko sem slišal besede: »Odpeljali, lager, nemški rab­lji, ...« Videl sem na obrazih, ki so bili resni in žalostni, da se pogovarjajo o skrajno neprijetnih stvareh.

Doma, kjer sem doraščal in ho­dil v vrtec, nato v osnovno šolo, se ne spominjam, da bi ati ali mama kdaj koli omenila v moji prisotnosti izse­ljenstvo oziroma pregnanstvo. Ver­jetno me tedaj nista hotela bremeni­ti s takimi zadevami. Pozneje, ko sem se šolal na Slovenski gimnaziji v Ce­lovcu in smo sedeli večkrat pri kavi, v stanovanju moje tete Ančke Kokot, sem pogosto slišal »štorije« o izgnan­stvu. Vendar sta ati ali teta ob takih priložnostih omenjala najraje manj neprijetne pripetljaje iz življenja v ta­boriščih. Če pa sta zašla v bolj resen pogovor npr. o usmrtitvi strica Jo­žeka, sta kar kmalu zamenjala temo. Očitno ju je bremenilo. S tastom

Francem Černutom sva se pogosto pogovarjala o tej temi, ob najinih po­hodih na Bleščečo planino, saj je bila tudi njegova družina izseljena.

Družina Kokot iz Zgornje vasi pri Kostanjah je bila izseljena v tabori­šča Rehnitz, Rastatt in Gerlachsheim. Še danes si ne morem predstavljati, kaj je to pomenilo za prizadete druži­ne in predvsem za doraščajoče otro­ke. Ati mi je večkrat govoril o ob­čutkih zmagoslavja ob osvoboditvi v Ger lachsheimu in o velikem razoča­ranju, ko so se vrnili domov brez bra­ta Jožeka, dom pa je bil opustošen in izropan. Vso družino, najbolj pa mamo, je prizadelo sporočilo, ki ga je prinesel občinski sluga leta 1953, da so brata Jožeka usmrtili v taborišču Maut hausen. Pri očetu sem vedno čutil neko duševno stisko, ker je dol­go skušal odrivati spomine na tabori­šča, zato sem zelo vesel in ponosen, da mu je le uspelo premostiti to sti­sko in je napisal knjigo »Ko zori spo­min«, kjer med drugim na 13. strani pravi: »Toda res pozabiti, kar človek doživi v otroštvu, ni mogoče.«

Od svojega 25. leta naprej delam v gospodarstvu. To pogojuje, da člo­vek živiš v sedanjosti in razmišljaš o izboljšavah in ciljih v prihodnosti.

Nekaj let sem se poleg poklica udej­stvoval v komunalni politiki na Žih­poljah (občinski odbor) in se tudi tam soočal z zelo različnimi pogledi svo­jih sodeželanov. V raznih diskusijah ni bilo vedno enostavno razmišlja­ti razsodno in diferencirano, če imaš v mislih, kaj se je zgodilo z lastnimi predniki v sredini 20. stoletja. Zelo pomembno se mi zdi, da obstajajo or­ganizacije, kot so Zveza slovenskih izseljencev, ki v pozitivnem smislu sožitja med ljudmi opozarjajo, da se kaj takega ne bi zgodilo nikdar več.

Dosti razmišljam o tem, kako bi v vsakdanjiku, v sklopu svojih možno­sti, v spoštovanju in sožitju do svo­je neposredne okolice in z njo obli­koval družbo. Ko sem doraščal, sem doživljal dosti sporov znotraj naše narodne skupnosti. Z zadoščenjem opazujem premike v narodnostnem vprašanju v smer konsenza in sožitja obeh narodov na Koroškem, kar do­kazuje, da oba naroda razmišljata v podobno smer miru in enakopravno­sti v deželi. Svojo željo za prihodnost bi izrazil z besedami matere Tereze: »Na začetku sem mislila, da moram spreobračati. Medtem sem se nauči­la, da je moja naloga ljubiti. In ljube­zen spreobrne, kogar hoče.«

ljubezenInspreobrne, kogar hoče

Z V E S T O B A

13

BaumgartnerNadja

O teži in radosti vprašanjNa kuhinjski mizi leži neki doku­ment. Oguljen in star zgleda. Na njem piše »Opferausweis«. Izkaznica za žrtve? Odprem ga in v njem piše ime mojega očeta, fotografija ga kaže kot majhnega fanta. Moj ati – žrtev? Kaj to pomeni? Ne razumem. Ko ga po­zneje polna ihte sprašujem, kakšen dokument je to in kaj to vse pomeni, mi oče pove, da ga je dobil zato, ker je bil z družino v času nacionalsocializ­ma »izseljen«.

Ne spominjam se več, kaj mi je oče takrat – bila sem stara morda pet­najst let – vse pripovedoval. Tudi ne vem več, ali sem mu zastavila kakšno vprašanje. Vem samo, da sem bila do dna srca pretresena. V šoli smo sliša­li, da so nacionalsocialisti Jude natr­pali v živinske vagone in jih odpelja­li v koncentracijska taborišča, kjer so jih poniževali, trpinčili in morili. Da so tudi slovenske družine – otroke, žene in može – iz Koroške odpeljali s podobnimi vagoni, o tem dotlej nikjer nisem nič slišala. In med temi otro­ki je bil torej tudi moj oče. Na to sem morala ves čas misliti, ko smo pozne­je, bilo je v tretjem razredu trgovske

akademije, obiskali koncentracijsko taborišče Mauthausen. Seveda sem potem že vedela, da taborišča za izse­ljence niso bila uničevalna taborišča in da v njih ni bilo plinskih celic, toda groza, ki me je takrat preletela, je bila povezana z mislijo na očetovo usodo: kot otrok zaprt v taborišče z baraka­mi z bodečo žico okrog, izpostavljen samovolji paznikov, doživljal je te­snobo ob apelih, bil marsikdaj lačen.

O vsem tem govoriti je težko. Zame in za očeta. 14. aprila 1942 se ne spominja več, kako tudi, saj je bil takrat star celih 25 mesecev. To je bil dan, ko so ga pregnali z domače kme­tije. Točno 3 leta, 3 mesece in 3 dni je trajala »rajža«, ki se je začela v jutra­njih urah tega vigrednega dne. Vodila ga je od zbiralnega taborišča v Žrelcu v srednjefrankovski Hesselberg, nato v Frauenaurach, Schwarzenberg in spet nazaj v Hesselberg. Zavestno se oče spominja šele taborišča Schwar­zenberg: »Bil je samostan, spominjam se še stolpov te stavbe. Družine smo bile nastaljene v celicah menihov.« Veliko bolj neizbrisno se je v otro­ško dušo naselil spomin na uniformo in na škornje lagerführerja. Še danes je refleks iritacije navzoč, če zagleda človeka z uniformo. »Zven škornjev se je slišal že od daleč in otroci smo gledali, da pridemo čim dlje proč. Če je zavpil, je med nami vse utihni­

lo. Podnevi smo bili otroci po navadi sami v taborišču, mama je morala de­lati pri kmetih v okolici, oče pa je bil v tovarni Bosch v Stuttgartu in smo ga videli enkrat na mesec.«

O vsem tem se po vrnitvi domov pra­viloma ni govorilo, za govorjenje itak ni bilo časa. Prva tri leta so bila težka. Na kmetiji ni bilo nič – nobene živi­ne, nobenih naprav, nobenega pohi­štva. Tisto malo, kar so zapustili pre­bivalci iz Kanalske doline, ki so se naselili na kmetijo, je bilo treba pla­čati. Tako je bilo v ospredju delo in še enkrat delo. Z odškodnino so si na­bavili prvi traktor, da bi si tako malo olajšali delo. »Najprej sem bil še pre­mlad, kot mladinec te ta tema ni za­nimala, potem je bilo treba poskrbeti za obstoj in ko sem se začel zanima­ti za tematiko, starši niso bili več med živimi,« mi oče odgovori na vpraša­nje, ali se nikoli ni pogovarjal s starši o teh zadevah.

Tudi v naši družini se o tej temati­ki ne pogovarjamo. Ni mi bilo lahko prositi očeta, da mi pove, česa se spo­minja, saj nočeš odpirati starih ran. Zdaj, ko to pišem, pa sem vesela, da sem le v drugem položaju kot on. Še je čas, da lahko vprašam, še je čas, da lahko o tem govoriva.

atiMoj- žrtev?

14

Druga svetovna vojna je kot tema od 90­ih let minulega stoletja v avstrijski javnosti

nekoliko bolj prisotna kot desetletja poprej. Številne knjige, dokumen­tarci, inštituti, mediji, različne znan­stvene stroke, se oprijemajo teme iz različnih zornih kotov. Vedno več je tudi razprav, ki se lotevajo teme z vi­dika človeške psihe. V teh razpra­vah gre med drugim za vprašanje, kako vojna učinkuje na človeka, nje­govo dušo, njegova čustva, njegov na­daljnji razvoj. V središču pozorno­sti so travme, ki jih človek doživi kot posledico duhovnega, telesnega in si­ceršnjega nasilja. Danes je dognano in splošno znano, da je potrebnih več generacij za predelavo teh travm.

S takimi travmami se je morala in je še soočena generacija naših star­šev­izseljencev. Čeprav so razlike med posamezniki, kako so jih voj­na doživetja zaznamovala, pa mislim, da so ta doživetja pri slehernem za­pustila individualno sled. Take sle­di je bilo mogoče zaznati tudi pri po­govorih v naši družini ravno o času izseljevanja in vojne. Na začetku je strah zaradi absolutnega nepoznava­nja novega položaja, lastne prihod­nosti in lastnega življenja, strah, ker je bil človek izpostavljen sistemu, ki je z vsemi svojimi simboli, uniforma­mi, svojo navzočnostjo ustrahoval ljudi in jih želel tako narediti podlož­ne. Ustrahovanje kot inštrumenta­rij politične oblasti je bil občuten tudi

ob očetovem pripovedovanju o tem, kako so našo družino, kot mnoge dru­ge slovenske družine na južnem Ko­roškem, esesovci ob štirih zjutraj iz­trgali vsakdanu. Bila je pomlad in krompir v kleti je bil pripravljen, da bi ga sadili. V hipu je bila raztrgana tudi družina, stara mati ali babca, kot so ji rekli, je morala ostati doma, ker je preveč bolehala. Najmlajšo hčer, ki je bila stara dve leti, je sicer posreči­lo dati v oskrbo teti, a pozneje je tudi ona morala slediti družini v izgnan­stvo. Postaje izgnanstva naše družine so bile med drugim Hesselberg, Ha­genbüchach in Mareschevo posestvo v Nižji Avstriji. Oče je pripovedoval o življenju v taborišču, ki je bilo živ­ljenje brez perspektive, ker so otro­kom prepovedali hoditi v šolo, stari oče se je komaj rešil koncentracij­skega taborišča, ker se je zoperstavil stražarju in je bil več tednov v zapo­ru ob vodi in kruhu. Pripovedoval pa je tudi o tem, kako jih je opogumljala slovenska pesem, ki so jo skupno za­peli, ali obhajanje božiča in kako se je leta 1945 končno posrečila vrnitev, čeprav z ovirami. Pristali so na domu, ki je bil sicer docela izpraznjen, kar pa v tem trenutku ni moglo prekri­ti veselja nad koncem vojne in novim začetkom. Pojavilo se je upanje, da bi se položaj na Koroškem po dogodkih minulih let izboljšal, tudi ali prav po­sebej kar je zadevalo odnos dežele do svojih slovensko govorečih sodežela­nov, njihovega jezika in kulture. Po­javilo se je upanje, da bi akterje mi­

nulega sistema doletela kazen za to, kar so storili. Pojavilo se je upanje, ko se je pri posameznikih oglasila vest in so starega očeta prosili, da naj jih ne zatoži, ... mu bodo pa za to pomaga­li pri sečnji trave, so dejali. A že kma­lu je bilo jasno, da se zadeve ne bodo tako odvijale. Prenekateri privrženci nečloveškega sistema so se spet poja­vili na javnih in drugih položajih, pri posameznikih se je vest nehala ogla­šati k besedi, in slovenska beseda je bila le omejeno dobrodošla. Kaza­lo je, da bo marsikaj spet tako, kot je bilo že nekoč, nekako je imel razvoj pridih že znanega ...

Otroci smo doraščali z očetovimi pripovedovanji o izseljenstvu. Uso­da naših prednikov je nekako postala tudi del našega življenja. Ob teh pri­povedovanjih smo se učili, kaj pome­ni biti potomec/potomka, kaj je po­menilo biti nova generacija in kako se konkretnim izkušnjam staršev ne moremo izmikati in jih moramo eno­stavno sprejeti, takšne kot so. Uči­li smo se, kaj pomeni biti del ne samo zgodovine konkretne družine, ampak tudi del zgodovine manjše ali več­je skupnosti – življenje posamezni­ka je povezano z življenjem drugih. Postalo je jasno, da se nova generaci­ja ne rojeva v brezzračen prostor, ki ga lahko brezobzirno oblikuje, ampak da se znajde v prostoru, v katerem so tudi drugi in da je pogled čez lastni vrtiček pomemben.Govoriti o izseljenstvu danes je le po­

ljudska šola

TrießnigSimon novi O upih, razočaranjih in

generaciji

Z V E S T O B A

15

skus dojeti dogodke izpred 70­ih let, ta poskus pa je za mlajše generacije po­memben. Temi je treba dati mesto tudi v 21. stoletju. Razpravlja naj se ne samo v družinah, ki jih je doletela ta usoda, do­godki izpred 70­ih let naj bodo sestav­ni del javnih razprav, da postanejo del nekega vsekoroškega in vseavstrijske­ga zgodovinskega kanona in posledič­no konstitutivni del avstrijskega izobra­ževalnega sistema, pri čemer ne mislim samo na pouk zgodovine. S tem v zve­zi Avstriji še veliko manjka, da bi bila primus v razredu evropskih narodov. Stvarno in odkrito soočanje z lastno zgodovino je za zdrav in sproščen ra­zvoj posameznika kot tudi družbe nuj­no potrebno. Pri obravnavanju teme je mlajšim generacijam v pomoč časovna distanca, ki pomaga oblikovati lasten po­gled. Novi mediji nudijo danes možno­sti, pripraviti temo tako, da najde pot tudi do mladih. Treba je poskrbeti za okvire, ki bodo to omogočali.Vsekakor je druga svetovna vojna, je iz­seljevanje koroških slovenskih družin leta 1942 usodno vplivalo na nadaljnji razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Marsikatera negativna posle­dica za skupnost je povezana z dogod­ki tega časa. V zavesti, da so ti dogod­ki sestavni del naše zgodovine in imajo svoje mesto tudi v sedanjosti, pa je treba nujno obrniti pogled tudi v prihodnost in izmeriti možnosti posameznika kot skup nosti v njej.

Težko, bolno meni v srcu je in v duši.Sestre, bratje, dragi so v tujino šli.Streha doma, prag in stena, vse se kruši, v oknih cvetje vene, v strašni dan suši;tuja mi beseda reže prsi, da boli …Vsa praznina doma – kletev – v noc krici.

Pridite nazaj, o, sestre, bratje vsi, odbegli!Prinesite žarkov dneva v te noci.Zopet bodemo si bratsko v roke segli,da spet dom in rod v ljubezni oživi.

Pesem tete Milke izraža željo po vrnitvi domačih domov – v do­movino. Izraža željo po svobodi, veselju, itn. Domovina – to je kraj, kjer sem doma, tu, kjer sem bila vedno.

Mnogo mojih sorodnikov je bilo izseljenih – deda je bil nekaj let v Dachauu, babica z družino v Frauenaurachu, praded pa je pustil svo­je življenje v Eichstättu in nikoli več ni videl svoje domovine. Prema­lo smo se doma pogovarjali o tem. Premalo vemo, veliko se je zamol­čalo.A nam gre dobro? Smo srečni? Smo veseli? Ali znamo ceniti lepote in dobrote našega današnjega življenja? Seveda se danes soočamo z dru­gimi težavami, ki jih morda naši predniki niso imeli. Kljub temu pa mislim, da nam gre tukaj v Avstriji kar precej dobro. Kajti, če pogle­damo čez naše meje v svet, ugotovimo, da se dogajajo še vedno zelo krute stvari. Še vedno so ponekod ljudje prisiljeni zapustiti svoje do­move, da s tem rešijo svoje družine, prisiljeni pobegniti v tuje države, kjer niso zaželeni, ne obvladajo jezika, nimajo perspektive, le dejstvo, s tem pobegom rešiti življenje svojih najdražjih. Že večkrat sem razmišljala o izseljenstvu naših prednikov in si ne morem predstavljati, kako bi bilo, če bi morala s svojo družino zapu­stiti dom. Ponosna sem na svoje prednike, ponosna, ker so kljub vsem težavam vedno živeli v duhu slovenskega naroda, zelo intenzivno po­skušali ohraniti slovenski jezik in to posredovati tudi nam, mlajši ge­neraciji, ki se morda ne zaveda več vedno cene, ki so jo naši predni­ki plačali za to.

Hart-mannKatarina

novi generaciji nazajPridite

16

Danes lahko svobodno odloča­mo, ali gledamo na temne ali na svetle strani življenja. Sam iščem svetle. Okrogle obletni­ce nam pa vedno znova predo­čajo neprijetne ali celo grozne dogodke. Tako so nacisti pred sedemdesetimi leti deportirali koroške Slovenke in Slovence z njihovih domov.

Ko je oče vigredi leta 1942 pri­šel s fronte na Severnem mor­ju na »Fronturlaub« domov v Dvor pri Šmihelu, so tam živeli namesto matere, sestre in brata tuji ljudje iz Kanalske doline. Ti so si bili želeli iz Italije »domov v rajh«, prišli pa na vas, kjer so kljub deportaciji nekaterih slo­venskih družin govorili sloven­sko. Ko se je oče vrnil na fronto, je opozoril oficirja na protislov­je: sin na fronti – mati pa depor­tirana. Poslal je protestno pismo na Führerreichskanzlei v Ber­lin 1. Njegovo mater Marijo, se­stro ljubljanskega škofa Grego­rija Rožmana, so nato nacisti izpustili po šestih mesecih kot »Volks deutsche«. Njen brat, lju­bljanski škof, pa ni pisal niko­mur.

Poleti 1945 so se iz taborišč Fra­uenaurach, Hagenbüchach in Hesselberg vrnili deportira­ni z vlakom in prispeli v Beljak. Tam so jih skušali poslati nazaj v Nemčijo. Spretna pogajanja naših z Angleži so jih rešila po­novne deportacije. Tak položaj se lahko vtisne v možgane: slo­venščina kot nevarnost! Ne čudi, da se otroci sosede, ki je bila kot otrok deportirana, šele v zadnjih letih zanimajo za usodo mate­re v taborišču Hesselberg. Pogo­varjajo pa se v nemščini …

C. G. Jung pravi, da je narava človeka konservativna in da se spreminja samo v stiski ali v sili. Kljub temu si ne morem razloži­ti, kako morejo isti tipi, ki so za­krivili vojno, ki se je maja 1945 končala z brezpogojno vda­jo, biti tako nesramni. Še na­prej so vpili »slowenisch is schi­ach«, leta 1958 so nam vzeli celo za vse obvezni slovenski pouk v šoli. Imeti svoje šole, je bila in je edina resna želja Slovenk in Slovencev, že iz časov Primoža Trubarja, monarhije, pravzaprav skozi vsa stoletja vse do danes. Vsi, ki smo danes stari nad 50

let, smo kot otroci po vaseh go­vorili slovensko. Doraščali smo dobesedno enojezično. Pro­blemov, ki smo jih pozneje kot najst niki doživljali v mestih, na uradih ali v vlaku, sploh nismo poznali.  Šele ko smo se vozili v Celovec z železnico, so nas spre­vodniki, »šafnerji«, pogostokrat psovali zaradi slišne slovenšči­ne in nas nahrulili »red dajč«, pa čeprav smo plačali za vožnjo in tako bili stranka. Njihova ne­umnost je bila prav občutna.

Moja samozavest tedaj tudi ni bila kaj prida, pravzaprav je sploh nisem imel. Z devetnajsti­mi leti sem pisal najlepšemu de­kletu fare v London v nemščini. Moj naslov pa se je glasil: Hof (brez Dvora). Samozavest so mi vzbudile šele naše demonstraci­je sredi 70­ih let proti prešteva­nju. Več tisoč se nas je nekajkrat zbralo na Kolodvorski v Celov­cu. Ob robu so stali kognitivno suboptimirani »oni«, nas plju­vali in vpili butaste stavke. Moja samozavest se je pa počasi dvi­gala do nebes. 

KrištofGregej

mati Sin na fronti, pa deportirana

Z V E S T O B A

17

»Nikogar od njih nismo poznali. Mi, ki danes tukaj stojimo, nismo krivi, vendar smo odgovorni,« tako je pro­fesor Peter Gstettner med drugim de­jal ob svojem govoru ob spominski prireditvi, ko so v Celovcu položili 11 tako imenovanih »kamnov spotike« za judovske žrtve med celovškimi meščani, ki so bili pokončani v naci­stičnih koncentracijskih taboriščih. Potomka, katere babica je bila usmr­čena v taborišču, Felice Preis je v pogovoru v časopisu med drugim povedala, da preživeli z njo o teh groz ljivih dogodkih nikoli niso go­vorili. Sam se spominjam otroških in mla­dostnih let v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja, da sem imel iste izkušnje kot gospa Preis. Kadar­koli sem spraševal v družini ali pri znancih za čas, ki ga nisem doživel, ni bilo pravega odgovora. Bili so izgo­vori ali pa sploh odbijanje vsakršnega vprašanja v to smer. Danes vem, da nisem bil edini, ki se mu je tako godilo. Veliko jih poznam, ki so imeli iste izkušnje. S tem pa je tudi povezano spoznanje, da najmanj dve generaciji doraščajočih Korošcev

nista prišli do pametnih informacij o hudi in krvoločni dobi med 2. svetov­no vojno. Doma ne, kaj šele v šolah. Da se je to začelo spreminjati v zad­njih letih, je več kot potrebno in lahko smo ponosni na vse tiste v različnih društvih, ki si prizadeva­jo zapolniti sive lise v našem kolektiv­nem zgodovinskem spominu. Odmevi posameznikov na tako uspe­šen roman­prvenec Maje Hader­lap so bili skoraj izjemno pozitiv­ni, čeprav je v knjigi obravnavala na kakovosten literarni način uso­do preganjanih in mučenih koroških Slovencev v času nacizma in v dobi po 2. svetovni vojni, ko so jih spet po­tiskali na rob koroške družbe. Prvič v zgodovini pa se je, ko sem v lavdaciji ob podelitvi Zlatega reda dežele Koroške za Majo Haderlap za­risal ozadja za dejstvo, da se mnogi Slovenci v domovini čutijo kot tujci, odzval z nenavadno odkritimi bese­dami prvi funkcionar v deželi, dežel­ni glavar, ki je dejal: »Zame niso leta od 1918 do 1920 tista usodna leta, ker nekako so se tedaj dogovorili, da hočejo skupno ostati pri tej Avstriji. Hude človeške rane so

bile zadane med leti 1938 in 1945 in to se je navsezadnje nadaljevalo tudi v času po vojni«. Vem, da ena lastovka še ne nare­di poletja, kot pravimo, toda ob takih besedah razmišljam o tem, da bi bil skrajni čas, da se ozračje v političnih kadrih dežele v odnosu do slovenske narodne skupnosti res končno pre­makne, da ne bi v nedogled obvelja­lo mnenje, da so ljudje­posamezniki v deželi že veliko dlje v svojem mišlje­nju kot politična kasta. Dvomim, da smo že tako daleč. Za svoj dvom le eno opazko ob robu: Ko sem se pred kratkim peljal domov v Slovenji Plajberk, sem z veseljem opazil, da sta kažipota na Sapotnici v Slovenji Plajberk končno tudi dvoje­zična. Z začudenjem pa sem opazil, da je kažipot proti Ljubelju še vedno samo nemški.

Gotovo bo obstajal kakšen formal­ni vzrok, da je kažipot proti Ljube­lju samo enojezičen. Ampak – tako se sprašujem – koga bi motilo, če bi bil tudi ta dvojezičen. Bil pa bi viden znak dobre volje do dobrega sožit­ja obeh narodov v deželi, sosedom iz Slovenije pa simpatičen dokaz, da se je nekaj spremenilo na Koroškem – v srcih in v glavah.

OgrisHorstmati v glavahSin na fronti, Sprememba se mora

pa deportiranazgoditi

18

ZELJAˇPustite me tu, na robu večera, da sonce pospremimza hrbet Dobrača

Den Schulen kann man in den letz­ten 25 Jahren wahrlich nicht mehr vorwerfen, im Geschichteunterricht

„bis zum 1.Weltkrieg nur gekommen zu sein“. Der Zeitgeschichte den gebührenden Raum zu gewähren, gehört heute nicht nur zur Lehrplanerfüllung, sondern entspricht mittlerweile auch dem, was den allermeis­ten Geschichtelehrern ein „officium“ ist.Den maßgeblichen Denkschritt indes zu vollziehen, dass alles, was in den Schulbü­chern über den Nationalsozialismus steht, en miniature auch vor der eigenen Haustü­re – im eigenen Dorf, im eigenen Tal – ge­schehen ist, der will vielfach nicht gesetzt werden. Da erführe man, dass es auch im Gailtal alle Opfergruppen gegeben hat: Die Juden, die Opfer der Euthanasie, die Op­fer der Optionen – diese, sofern nicht selbst zu Tätern geworden, können wohl als Kom­plementäropfer der Slowenen gelten –, die am helllichten Tag in Hermagor erschosse­nen Wehrmachtsflüchtlinge und die „aus­gesiedelten“ Slowenen. Nach dem Jahres­tagprinzip haben wir in unserer Schule seit 2008 dieser in öffentlichen Veranstaltungen gedacht und sie ins Bewußtsein gerückt.

Denn aus wohlbekannten Gründen war man auch im Gailtal weiland zum Nachkriegs­alltag übergegangen. Und wer das gesche­hene Unrecht aufgreifen hätte wollen, wäre gewiss in feindliche Isolation geraten.Dass sich 2008 kein historischer Ver­ein in Hermagor finden ließ, dem Geden­ken an die Opfer des NS ein Anliegen gewe­sen wäre, ist als Gemeinplatz zu verbuchen.

Nam hafte „Patroni“ mit ihren Gastvorträ­gen und Drucklegungsangeboten haben uns davor bewahrt, dass unsere Gedenkveran­staltungen im öffentlichen Diskurs totge­schwiegen werden konnten.

Wie diese wird auch der Gedenkabend für die Opfer der „K­Aktion“ aus der Gemein­de Hermagor zu verschiedenen Reaktio­nen führen: Es wird wohl wieder die geben, die interessiert aufnehmen, was ihnen noch niemand erzählt hat und was doch in nächs­ter Umgebung vor 70 Jahren geschehen ist; es wird die geben, die damit nicht behel­ligt werden wollen, weil sie Sorge haben, beim Nachfragen sich unversehens vor der eigenen Haustüre wiederzufinden, und es wird die geben, die, gereizt durch die Auf­stellung zweisprachiger Ortstafeln, vom da­durch „gestörten Dorffrieden“ wieder zu schwadronieren beginnen werden. Nichts aber werden diese wissen wollen über den gewaltigen Assimilierungsdruck der letzten hundert Jahre und auch nicht, wie seiner­zeit das „urbane“ Hermagor über die in ihre Muttersprache verfallenen „Rustici“ aus dem „Windischen“ die Nase rümpfte.

Erinnerungsveranstaltungen sind meistens ungebetene Veranstaltungen, zu denen sich in einer Schule ein Lehrer versteht und sich dann eine mitarbeitende Schülergruppe sucht. Außerhalb der Schule ist man oft der Meinung, das Gailtal sei auch so eine schö­ne Gegend. Böse Zungen pflegen da anzufü­gen, dass ja dafür die Leute nichts können, dies sei Ergebnis der letzten Eiszeit.

JamritschMarina damnatio Gegen diememoriae

Marina Jamritsch je doma v Dolah, blizu Melvič, Most in Mel. Tudi iz teh vasi v Ziljski dolini blizu Šmohorja so bili pred 70-imi leti izseljeni Slovenci. O tem se javno ni govorilo in se skoraj ne govori. V petek, 13. aprila, ob 19.30 bodo v avli gimnazije v Šmohorju prebrali pričevanja nekaterih izseljencev iz teh krajev. Da bo to mogoče, to je zasluga Marine Jamritsch, ki je pripravila prireditev. Prav njeno spoštljivo raziskovanje, kaj se je zgodilo pred 70-imi leti tudi v Ziljski dolini, bo marsikomu proti njegovi želji odkrilo, da se je nacistično nasilje dogajalo tako rekoč pred hišnimi vrati. Brez njenega prizadevanja spominske prireditve ob letošni obletnici izseljevanja v Ziljski dolini ne bi bilo. Zato objavljamo njen prispevek, ki ga je napisala za Nedeljo, v nemščini.

Šmohor: Spomin na izseljence v Ziljski dolini Na gimnaziji v Šmohorju v Ziljski dolini se bodo ob 70-letnici pregona koroških Slovencev spomnili pregnanih Slovencev iz Ziljske doline. V sedanji občini Šmohor (do leta 1972 občina Brdo) je bilo izseljenih 5 slovenskih družin. Člani izseljenih družin so bili iz vasi Moste (7), Melviče (13), Mele (6) in Dule (6). Na spominski prireditvi, na kateri se bodo spomnili tudi petih izseljenskih družin z Ziljske

Bistrice, Drevelj in Zahomca. Pričevanja izseljencev bodo brali profesorica Marina Jamritsch in štiri dijakinje. Slavnostna govornica na prireditvi bo Brigitte Entner od Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu.

»K-Aktion« – Ob 70-letnici pregona koroških Slovencev. Žrtve v Ziljski dolini. Slavnostna govornica bo Brigitte Entner. V petek, 13. 4. 2012, ob 19.30 v avli gimnazije v Šmohorju.

19

ZELJAˇPustite me tu, na robu večera, da sonce pospremimza hrbet Dobrača

da vidim, kako življenje na vasi zamira,

kako se ljubezen v domove vrača.

da slišim,

damnatio memoriae

a n d r e j k o k o t

Sabina Zwitter-Grilc je posnela 90-minutni dokumentarni film na temo pregona

»Sence sramote«Pred tremi leti je sodelavka ORF-a Sabina Zwitter-Grilc sklenila posneti film na temo izseljevanja, saj je to tema, ki je tudi njena osebna tema: njen oče je bil eden izmed pregnanih koroških Slovencev.

Film »Sence sramote« zelo občuteno opozarja na rane, ki jih je deportacija v nacistična taborišča zapustila pri izseljenih, hkrati pa obravnava duševne rane, ki so se prenesle na potomce ter na narodno skupnost. Sabina Zwitter-Grilc vsebine filma ni osredotočila na koroške Slovence, temveč je v njega vpletla tudi usodo Romov in Judov, ki so se prav tako čez noč

znašli v nacionalsocialističnih taboriščih.

V filmu, ki je bil posnet na Koroškem, na Dunaju in v New Yorku, nastopajo s svojimi izjavami znani umetniki in ustvarjalci: Lily Brett, Harry Belafonte, Peter Handke, Maja Haderlap, Andre Heller in Dirk Stermann.

Film, ki je del disertacije Sabine Zwitter-Grilc, sta posnela Marco in Martin Zwitter. Film je zmontiral Valentin Čertov (Artis), glasba pa je delo Tonča Feiniga.

Premiera filma »Sence sramote« bo v čet., 12. aprila, ob 20. uri v farovškem skednju na Ziljski Bistrici. V pet., 13. aprila, ob 19.30 v farovžu v Št. Jakobu v Rožu in v sob., 14. 4., ob 20. uri v Kulturnem domu v Pliberku. Dele iz filma bodo predvajali v nedeljo, 15. aprila, ob 13.30 v oddaji »Heimat, fremde Heimat«, na ORF 2.

P r i r e d i t v e

SPd Rož, Št. Jakob, Spominski pohod Po sledovih spomina, sobota, 14. april, od 5. ure zjutraj do 13./14. ure Pohod k hišam izseljenih družin, tri dni prej bodo pri vsaki hiši betonirali kovček z vsemi imeni oseb, ki so bile izseljene. Kovčke bodo na koncu pohoda na zahodni strani farovža postavili kot temporarni spomenik. Ob vsaki hiši bodo posamezne točke z informacijami, glasbo, recitalom, oblikovali bodo potomci izseljencev.

ORF III, sobota, 14. april, 20,15, dokumentarec Vertrieben als Slowenen (Andrej Mohar)

KPd Planina Sele Seješ … žel ne boš, farna dvorana, torek, 17. april, cerkev in farna dvorana, 19.00 maša, 19.30 Spominska prireditev ob 70-letnici izseljevanja z geslom pojdi ... in je tišina, je beseda, je pesem ... in je upanje! Na sporedu bo tišina, beseda, pesem in upanje ... v obliki recitalov in informativnega besedila, sestavljenega iz preprostih in kratkih faktov in informacij ... spojeno v gledališko-pevsko-multimedijsko celoto.

KPd Šmihel In vendar tu iščem pot – spominski večer ob 70-letnici izseljevanja koroških Slovencev, sobota, 21. april, ob 20. uri, farna dvorana ŠmihelSodelovali bodo zgodovinar prof. Štefan Pinter, MePZ Gorotan, Mladinski zbor Šmihel, otroci gledališke šole Šmihel. Nastopili bodo recitatorji v režiji VeroNike Sommeregger. 14. aprila bodo v Šmihelu predvajali film Vrnitev (Janko Messner).

Center k & k, Št. Janž, odprtje razstave 8. maja, razstava o genocidni politiki fašistov in nacistov do slovanskih narodov med drugo svetovno vojno, oblikovalka Ivica Žnidaršič, razstava o usodi pregnanih slovanskih narodov. Razstava bo odprta do 5. junija.

Center k & k, Št. Janž, Poletna arena 16. in 17. junija: umetniški natečaj, predstavitev filma, zgodovinski uvod v tematiko in open-air, sodelujejo mladi.

deželni arhiv, razstava o pregonu koroških Slovencev: Pregon slovenskih družin iz Koroške 1942, razstavo je ob 60-letnici pripravila Liga za človekove pravice, razstavo so pripravili Feliks Bister, Jožko Buch, Hanzi Gabriel, Hans Oman in Karl Vouk, letošnjo razstavo bo adaptirala Brigitte Entner. Razstava bo odprta od 5. junija do 6. julija.

Spomenik v Žrelcu Jeseni bodo na novi železniški postaji v Žrelcu (Klagenfurt Ost) postavili nov spomenik za izseljene na kraju, od koder so bili izseljeni v razna taborišča. Valentin Oman je oblikoval trimetrsko stelo, Karl Vouk pa bo oblikoval obeležje spomenika. Ob odprtju spomenika pripravljajo tudi razstavo o pregonu in izseljenstvu ljudi v Alpsko-jadranskem prostoru (naslov Denk – mal – Deportation). Načrtujejo tudi druge spremljevalne prireditve.

»Iz stiske sem klical Gospoda, Gospod me je uslišal na planem. Gospod je na moji strani, ne bom se balkaj mi more storiti človek.«

Besede iz psalma 118 bodo zazvenele v nedeljo, 15. aprila, v celovški stolnici. Škof Alois Schwarz bo obhajal slovesno dvojezično bogoslužje ob 70-letnici izselitve koroških Slovencev. V molitvi in pesmi

se bodo zbrani spomnili pregnanih družin. Berila in prošnje bodo brali potomci izseljenih družin. V okviru prošenj pa bosta dva mlada prebrala imena vseh, ki so umrli v izseljenstvu. Za glasbeni okvir svečanega bogoslužja bo poskrbel Mešani pevski zbor Sele pod vodstvom Romana Verdela. Ob orgelski spremljavi (Alexander Kassl) bo zazvenela tudi ljudska pesem.

Slovesno bogoslužje v celovški stolnici

15.4. 2012

ob 70-letnici izselitve koroških Slovencev

ob 14. uri, mašuje škof Alois Schwarz v celovški stolnici

ob 15. 30,

Spominska proslava v Domu glasbe Sodelujejo: Tamburaši iz Hodiš in Škofič (Georg Errenst)Družina Zwitter iz Zahomca, Otroški zbor Danica (Janja Pruntsch, Barbara Mistelbauer-Stern), Mladinski zbor nižje stopnje ZG/ZRG za Slovence (Stanko Polzer)teatr zora (Marjan Štikar) Besedila : Andrej Kokot

20

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Še dobro se spominjam zahvalne božje službe pred desetimi leti ob 60. obletnici pregona ko­roških Slovencev. Koroški slovenski pregnan­

ci in njihovi potomci so se pri tej maši spominjali žrtev v hudih časih druge svetovne vojne in se zahvalili za srečno vrnitev na svoje domove. Ko je ob koncu maše zadonela slovenska pesem »Jezus naš je vstal od smr­ti«, smo vsi začutili globoko vernost koroških Sloven­cev, pregnancev. To je takrat občutil tudi škof, ki ga je to pričevanje v dno duše pretreslo in popolnoma pre­vzelo.

A le kako bi moglo biti drugače, saj nam Jezus v svo­jem govoru na gori obljubi: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kralje­stvo« (Mt 5,10). Mogoče včasih radi pozabimo, da na­cionalni socialisti aprila 1945 niso pregnali naših koro­ških slovenskih družin samo zato, ker so bili Slovenci, temveč predvsem tudi zato, ker so bili v veliki večini globoko verni ljudje. Takih pač noben režim ne mara, ker le­ti običajno ne verujejo v malike, kakršen je bil Hitler, ker ne zaupajo v voditelje, državnike, politike idr., ki so sami o sebi prepričani, da nad njimi ni nihče in da zanje Božja pravila ne veljajo.

Ko se letos spominjamo, kako se je za koroške sloven­ske družine pred sedemdesetimi leti pričel križev pot pregnanstva, je dobro, da smo vsem, ki so morali pre­stajati to ponižanje in trpljenje, tudi hvaležni. Pred­vsem za to, kako so nekateri ta travmatska doživetja spremenili v močna duhovna sporočila. Naj navedem stavek ene izmed preganjanjih koroških Slovenk, Na­nije Jug iz Sel, ki je hudo trpljenje prestajala tudi v na­cionalsocialističnem koncentracijskem taborišču Ra­vensbrück: »Tedaj [14 in 15. april 1945] se mi je prvič v življenju zbudila želja po maščevanju. Kasneje sem po lastni izkušnji in hudem trpljenju to željo zavrgla in moja misel se je obrnila v odpuščanje.« S tem je do­končno strla duha nacionalsocialističnega zločinskega režima in krivico dobesedno obrnila v čudovito vsta­jenjsko sporočilo.

Vstajenjsko sporočilo

u v o d n i k

Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve

založbe

Mohorjeva založba bo izdala novo knjigo o priče-vanju in času pregona koroških Slovencev. Knjigo je uredil in je zanjo odgovoren Hannes Schaschl, ki je zbral pričevanja in podatke o svojem očetu Hanziju Schaschlu. Naslov knjige bo ALS KÄRN-TEN SEINE EIGENEN KINDER DEPORTIERTE – DIE VERTREIBUNG 1942 - 1945 HEIMATVER-TRIEBEN AUS KÄRNTEN, zgodovinski pregled – pričevanja prič časa – pisma in dokumenti o pre-gonu koroških Slovencev. Zgodovinar Michael Koschat je napisal splošni zgo­dovinski uvod v knjigo. Hanzi Schaschl je pred pri­bližno dvajsetimi leti napisal rokopis o pregonu 1942 ­1945, kar je osrednji del knjige, ki vsebuje tudi pri­čevanja Hanzija in njegovega brata Pepana Schasch­la, zapisal pa jih je Hanzijev sin Hannes Schaschl. Knjiga vsebuje tudi intervju s Hanzijem Schaschlom, ki ga je imela z njim vnukinja Barbara Fleißner leta 2000 (o vrnitvi v Celovec v živinskem vagonu). Na­daljnji spomini in bogato fotografsko gradivo dopol­njujejo dragoceno knjigo. Med gradivom so tudi do­kumenti iz tistega časa, ki omogočajo boljši vpogled v to kruto stran zgodovine. Hannes Schaschl v svo­jih mislih o jezikovni identiteti, družinskem spomi­njanju in kulturi spominjanja na Koroškem pravi, da je bil pregon koroških Slovencev politično motiviran, podpirale so ga najvišje oblasti. Iskreno opravičilo s strani koroške deželne politike in politična rehabili­tacija prizadetih bi bila po sedemdesetih letih več ko primerna. Vsem koroških sodeželanom slovenskega porekla in njihovim potomcem gresta velika čast in spoštovanje.

Pričevanja z zgodovinskim pregledom

21

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

 14. april 1942Ta dan se je začel običajno, zajtrkova­li smo vsi skupaj in takrat je bil doma tudi oče. Bili smo vsi skupaj, kajti oče je dobil nekaj dni prosto v celovškem gradbenem podjetju Koschat. Mama je naju fanta pripravila za šolo in nama dala še običajno malico v torbo.Oče in ded sta nameravala sekati les ob Dravi. Dan se je pokazal z najlep­še strani, bilo je res lepo spomladan­sko jutro. Brat in jaz sva se z avtobusom pelja­la v Borovlje v šolo. Brat je hodil v prvi raz red glavne šole, medtem ko sem jaz hodil v četrti razred ljudske šole. Po nekajkratnem Hitlerjevem pozdravu z dvignjeno desno roko sva prispela do njegovega razreda. Pozdrava »Dober dan« ali »Bog daj« sta bila takrat že prepovedana. Pozdrav Heil Hilter pa je postal samoumeven in noben izmed učencev si ni mislil prav nič pri tem.Bil je čas, ko so bili ljudje na vodil­nih pozicijah in niso ustvarjali mirnih ali harmoničnih odnosov. V politič­ni omami oblasti so ustvarjali načrte in politične namere, ki so motili odnose med ljudmi, celo življenja.  V četrtem razredu smo imeli ravno pouk, ko so se odprla vrata. Vstopil je uniformiran moški s črnimi škornji. Gospa učiteljica Just je takoj prekinila pouk. Esesovec Rudi Kircher je saluti­ral pred učiteljico in glasno pozdravil s Heil Hitler, pri tem pa je glasno uda­ril s škornji ob tla.Esesovec in učiteljica sta se pogovar­jala in nenadoma sem slišal moje ime. Nekako sem se ustrašil in ni trajalo dolgo, gospa učiteljica me je poklicala, da naj pridem k njej. Povedala mi je, da moram takoj domov, mama me že

pričakuje. Medtem ko sem pospravjal svoje šolske stvari, se je v meni pojavi­la bojazen, da se je moralo nekaj zgo­diti. Nič razveseljivega gotovo ni mo­glo biti. S torbo na hrbtu in pozdravom Heil Hitler sem zapustil razred in ta­koj stekel iz šole. Na cesti sem takoj zagledal brata, ki je pritekel iz glavne šole. Takoj sva razumela, da morava domov in da naju čaka mama.Skupaj sva tekla po cesti v smeri Ždov­lje. Neki znanec, ki se je s kolesom pe­ljal v isto smer, naju je videl in se ču­dil, da sva dopoldne, ko bi morala biti v šoli, tekala domov. Ustavil se je in naju vprašal, kaj se je zgodilo. Poveda­la sva mu vse. »Enega lahko vzamem s kolesom do Glinj.« Ker me je že zba­dalo v trebuhu, me je posadil na kolo, medtem ko je brat tekel naprej in ča­kal na drugo priložnost, da bi prišel hi­treje domov. V Glinjah me je kolesar spustil s kolesa in medtem ko sem se zahvaljeval, sem že tekel domu napro­ti. Ni trajalo več dolgo in ustavil se je naslednji kolesar, ki je pripeljal brata, ki je skočil s kolesa, in skupaj sva ste­kla do hiše. Bila sva tako zelo napeta in razburjena, da naju nič več ni bolelo, v mislih sva imela samo še eno stvar: »Kaj se je zgodilo doma?«Še nekaj ovinkov in takoj bova izvede­la, kaj se je zgodilo. Srce je bílo vedno močneje od ovinka do ovinka od hiše do hiše. Še en ovinek je bil do sosedo­ve hiše, p.d. Ožbout, in nenadoma je bil prost pogled na našo hišo – skoraj nisva mogla verjeti, okoli hiše je mr­golelo vojakov in pušk. Ko sva vstopi­la v hišo in zagledala deda in jokajočo mamo, sva oba vedela, da se je zgodi­lo nekaj, kar je bilo še bolj strašno, kot sva si lahko mislila kot otroka.Vse je bilo v neredu, vsakega so straži­

li, če je kdo kam šel, je šel za njim tudi vojak. Tudi nekega boroveljskega žan­darja so poklicali, ki jim je pokazal lo­kalne danosti in jih informiral. Deda in očeta so privedli domov z loke ob Dra­vi, kjer sta delala les.Vse je šlo križem kražem, jokanje in stokanje, iskanje predmetov, ki bi jih lahko vzeli s seboj – bila je tragedija. Vojaki so se navadili in nam niso več sledili na vsakem koraku. Vojak, ki je imel nalog izvesti organizirano depor­tacijo koroških Slovencev, ni zdržal, da bi poslušal in videl, kako so brutal­no ravnali z nedolžnimi ljudmi. Sedel je na klopi pred hišo in si brisal sol­ze. Ni razumel več tega sveta, ki mu je služil, ne več, ker tako si ni predstav­ljal Hitlerjevega režima.»Pripravite se, čez pol ure morate proč od tu,« je zaklical glavni povelj­nik. Potrudili smo, da bi še kaj rešili in spravili na varno. Mama je v nagli­ci rekla: »Zanes kovtre nekam, kam jih hočeš!« Eden izmed naju je nesel dve odeji k sosedu, p.d. Košarju, da bi ju tam spravil na varno. Drugi je vzel ra­dio in ga odnesel k drugemu sosedu.Moji starši so brezupno iskali rešitev iz obupnega položaja. Vojaki so čutili, da nihče izmed nas ni mislil pobegniti, in nas niso več tako stražili kot na za­četku. Mama je še enkrat poskusila iti k pristojnemu krajevnemu vodju NS­DAP in ga prosila za pomoč, da nam ne bi bilo treba zapustiti dom. Mama me je vzela s seboj in šla sva k pristoj­nemu vodju, ki je živel čisto v bližini, da bi nam pomagal še v zadnjem tre­nutku. Na stopnicah je mama pokle­knila, sledil sem ji, in ko je iz hiše sto­pil vodja, ga je s sklenjenimi rokami rotila, da bi nam pomagal in preprečil izselitev naše družine.

22

2. nagrada: Uro z gravuro »Nedelja« je poklonil Flori Juch

Ko boste križanko rešili, najdete v rumenih poljih naše geslo.

Rešitev križanke poš ljite najkasne­je do ponedeljka, 23. aprila 2012, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E­mail: redakcija@nedelja.at. Med pravilni­mi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

1. S LOV E N I KA Slovenska nacionalna enciklopedija v vrednosti 250 evrov. Dve knjigi na 1880 straneh. Izšla leta 2011 2. Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vred-nosti 100 evrov je poklonil šef koroških me žnarjev Flori Juch 3. Set: barvice (Jolly) z uro 4. Dragoceni set za pisanje (nalivno pero in kuli) 5. Knjiga »Martin Krpan« Fran Levstik (tekst) in Tone Kralj (risbe) 6. Zgoščenka Pokrajina pesmi Nastopata Bernarda Fink in Janez Gregorič 7. DVD Mojca Pokrajculja Po koroški ljudski pripovedki zapisala Breda Varl 8. Nanizanka »Mihec in Maja« Film in glasba na DVD ter knjiga 9. Zgoščenka Zvezdni utrinki Pesmi in melodije Lenčke Kupper 10. Zgoščenka »Meni pa si dal srce« Ob 100-letnici rojstva Franceta Cigana 11. Zgoščenka »Enkrat je bil en škrat« Pesmi Lenčke Kupper 12. Knjiga Ko Bistrice jez je šumel (Janez Pernat) 13. Svinčniki s šilčkom in radirko Nagrade od 6. do 12. je poklonila Krščanska kulturna zveza.

Nagra

de v

vred

nosti

620

evrov

Glavn

a nag

rada v

vredn

osti 2

50 ev

rovVelikonočna nagradna križanka

sestavil:SIMON BIzJaK

Tekač, ki nastopa na maratonu

Nenaglaš.besede Mongolski vladar

Orodje za žetevSorta hrušk

Nikola TeslaMesto na Koroškem

Prečna palica na lestviciCviljenje

Dušan VelikaverhSvetnica iz Kalkute

alojz Rebulaafriška reka

Z a č e te k g e s l a

Del Vietna-ma (iz črk: MaNa)

Oblika imena Jera

aleksander zorn

Rjavkasta prevleka na železu

Dionizov spremlje-valec (iz: ISTRa)

Projekcija predmeta na vod. ravnino

Žila dovodnica

Biblijska oseba (iz črk: NONa)

Letenje z zmaji

Slovenski duhovnik in pisatelj (»Bobri«)Državna blagajna

Zamak-njenje, zamaknitev

Perzija

Bivališče čebel

Ž, Z, V,?,?

It. otokRoman Dostojev-skega

Umrla ženska, pokojnica

Bivša sl. alpska smučarka (Špela)

Velika soba (v gradu)

Poštna pošiljka v ovojnici

Ljubljanski nadškof in metropolit Stres

Najstarejši v družbi, nestor

Enota za merjenje

Ameriški pevec Garfunkel

Neime-novana oseba

Vrsta žita

Živalska vrsta

Hudo mučenjeGr. muza petja

Sodelova-nje, med-sebojno vplivanje

Angloam. pro-storninska mera

Kdor da znak za začetek dirkeHude, neprijetne sanje

RazdaljaReka v zahodni afriki

KalcijKmečki, mrliški, lojtrski?

Vdova Johna Lennona (Yoko)

Sl. pevec (Juan)Sl. pevka Kovač

Elda VilerJaponska nabiralka biserov

Varjeni šiv»Vinta«,vitlo

Glavno mesto Kolumbije

100Platini podobna kovina (Ir)

Teža embalažeTenisačica Janković

Hrv. preds.JosipovićPrebivalec bloka

Kalo, umerek

Slabi izdelki, izmeček, izvržek

Nekdanji španski tenisač (Manuel)

Zaletišče

Poljski premier

Nace ŠumiPtičja karma

Gustav Ipavec

Polkrožni del kupoleRichard Gere

Rastlina ožep60 minut

Reka med Nemčijo in Poljsko

avstralski ptič tekačavstrija

?,V,Z,Ž;A,B,C,?Tanja Ribič

Pega, marogaHenry James

Armenski šahist Petros-Jan

Bojazen Večja ostra skala

angelina Jolie

Oče Središče Gorenjske

Uradni spis,listina

Kone

cge

sla

Take prve nagrade ne bo več: Slovenska enciklopedija v vrednosti 250 evrov-

Vzklili ječmen, surovina za pivo

4. nagrada: Dragoceni set za pisanje

3. nagrada: Barvice z uro

23

Želimo vsem bralcem in bralkam vesele ter blagoslovljene velikonočne praznike.

Želimo vsem bralcem in bralkam vesele ter blagoslovljene velikonočne praznike.

www.grilc.at

voščilaMoj jazje vzklilna razpotjumed črnimin belim.

Svetlain temna podobasta mi utajili svojo skrivnost.Hotel sem razkriti obe, črno in belo.

Vprašal sem danin vprašalsem noč,kaj naj storim?A mi svoje skrivnostinista izdala.

Vprašal sem resnico in vprašalše laž.Obe sta molčali.

Odgovor mi je dalo življenje: rešitev je v dejanju!

Andrej Kokot

Razpotje odločitve

CelovecMohorjevaZ A L O Ä B A - K N J I G A R N A - T I S K A R N A -

D I J A Ü K I D O M - L J U D S K A Ü O L A - Z A V E T I Ü Ö E160 LET

Slika: Hugo Wulz

Ni ne Juda ne Grka,ni ne suænja nesvobodnjaka,

ni ne moøkega ne æenske:kajti vsi ste eden

v Kristusu Jezusu.(Gal.3,28)

Mohorjeva druzba Celovec želi blagoslovljene velikonocne praznike!

novice_VELIKA NOC 2012:INSERATNOVICE 27.03.2012 18:03 Uhr Seite 2

ali - e-mail: office@nedelja.at | tel. 0463 54 5 87 | www.nedelja.at

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NAROČILNICANaročam Nedeljo (eno leto brezplačno)

Nedelja

Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec

Za študente in študentke

samo 18,- EUR letnoredna naročnina

samo 35,- EUR letno

50x NEDELJA in

priloge

Naše darilo ob spominu pre-gona koroških Slovencev!