osnove raČunalniŠtva - razvoj upd · 2020. 12. 9. · povzetek: gradivo osnove računalništva je...

»Razvoj UPD 2017« - Razvojne aktivnosti na področju izpopolnjevanja oziroma usposabljanja za potrebe dela v letu 2017

Aleš Cvelbar

OSNOVE RAČUNALNIŠTVA

Strokovno področje: IKT

Datum objave gradiva: oktober 2017


Stran I

KOLOFON

Avtor: Aleš Cvelbar

Naslov: Osnove računalništva

Lektoriranje: Barbara Škorc, prof.

Elektronska izdaja

Založil: Konzorcij šolskih centrov

Novo mesto, oktober 2017

url: http://www.razvoj-upd.si/wp-content/uploads/2017/07/20.-OSNOVE-RACUNALNISTVA-Ales-

Cvelbar.pdf

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v

Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293624832

ISBN 978-961-7046-17-5 (pdf)

To delo je ponujeno pod Creative Commons

Priznanja avtorstva – Nekomercialno deljenje

pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco

http://cobiss.si/

http://cobiss6.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=99999&rid=293624832&fmt=13&lani=si


Stran II

Kazalo vsebine:

1 INFORMATIKA .................................................................................................................................... 1

1.1 Osnovni pojmi............................................................................................................................. 1

1.2 Podatek ali informacija .............................................................................................................. 2

1.3 Vrste informacij .......................................................................................................................... 4

1.4 Kodiranje števil ........................................................................................................................... 5

1.5 Kodiranje znakov ........................................................................................................................ 6

1.6 Kodiranje slik .............................................................................................................................. 6

1.7 Kodiranje zvoka .......................................................................................................................... 8

2 ZGRADBA RAČUNALNIKA – STROJNA OPREMA .............................................................................. 10

2.1 Centralna procesna enota ....................................................................................................... 10

2.2 Pomnilniki ................................................................................................................................. 11

2.3 Vhodne enote ........................................................................................................................... 12

2.4 Izhodne enote .......................................................................................................................... 13

2.5 Ostale vhodno-izhodne enote ................................................................................................. 14

3 RAČUNALNIŠKA PROGRAMSKA OPREMA ....................................................................................... 15

3.1 Sistemska programska oprema ............................................................................................... 15

3.2 Uporabniška programska oprema ........................................................................................... 16

3.3 Datoteke in mape ..................................................................................................................... 17

4 RAČUNALNIŠKA OMREŽJA ............................................................................................................... 18

4.1 Vrste računalniških omrežij ..................................................................................................... 18

4.2 Omrežne naprave ..................................................................................................................... 19

4.3 Protokoli ................................................................................................................................... 20

4.4 Storitve interneta ..................................................................................................................... 21

5 VAROVANJE PODATKOV .................................................................................................................. 23

5.1 Informacijska varnost ............................................................................................................... 23

5.2 Škodljiva programska oprema ................................................................................................. 24

5.3 Protivirusna programska oprema ............................................................................................ 25

6 OPERACIJSKI SISTEM ........................................................................................................................ 27

6.1 Osnovna opravila v operacijskem sistemu Windows ............................................................. 27

6.2 Upravljanje map in datotek (Raziskovalec) ............................................................................. 28

7 UREJEVALNIK BESEDIL – MS WORD ................................................................................................ 29

7.1 Vnos besedila............................................................................................................................ 29

7.2 Oblikovanje s tabulatorji .......................................................................................................... 31

7.3 Priprava strani .......................................................................................................................... 33


Stran III

7.4 Označevanje, zamenjava, premikanje in kopiranje besedila ................................................. 34

7.5 Oblikovanje besedila in odstavkov .......................................................................................... 34

7.6 Tiskanje dokumentov ............................................................................................................... 35

7.7 Glava in noga ............................................................................................................................ 36

7.8 Prelomi strani ........................................................................................................................... 37

7.9 Odseki ....................................................................................................................................... 37

7.10 Slogi ........................................................................................................................................... 38

7.11 Vstavljanje tabel ....................................................................................................................... 40

7.12 Vstavljanje slik .......................................................................................................................... 41

7.13 Vstavljanje kazala vsebine ....................................................................................................... 42

7.14 Vstavljanje kazala slik in kazala tabel ...................................................................................... 43

8 UREJANJE PREGLEDNIC – ms EXCEL ................................................................................................ 44

8.1 Vnašanje podatkov v preglednico ........................................................................................... 44

8.2 Vnašanje podatkov v Excel....................................................................................................... 46

8.3 Vstavljanje formul .................................................................................................................... 48

8.4 Vstavljanje funkcij .................................................................................................................... 51

8.5 Oblikovanje preglednice .......................................................................................................... 53

8.6 Tiskanje preglednice ................................................................................................................ 54

8.7 Grafikoni ................................................................................................................................... 56

8.8 Razvrščanje podatkov .............................................................................................................. 57

8.9 Filtriranje podatkov .................................................................................................................. 58

9 VIRI IN LITERATURA ......................................................................................................................... 59

Kazalo slik:

Slika 1: Analogna in digitalna informacija ................................................................................................. 4

Slika 2: Sliki različne kvalitete .................................................................................................................... 6

Slika 3: RGB slika ........................................................................................................................................ 7

Slika 4: Digitalizacija zvoka ........................................................................................................................ 8

Slika 5: Osnovna zgradba računalnika .................................................................................................... 10

Slika 6: Drevesna struktura map ............................................................................................................. 17

Slika 7: Primer brskalnika z iskalnikoma ................................................................................................. 21

Slika 8: Nastavitve za elektronsko pošto ................................................................................................ 22

Slika 9: Namizje OS Windows 10 ............................................................................................................ 27

Slika 10: Preverjanje črkovanja ............................................................................................................... 29

Slika 11: Možnosti preverjanja v Wordu ................................................................................................ 30

Slika 12: Vstavljanje simbolov in posebnih znakov ................................................................................ 31

Slika 13: Dodatne nastavitve za tabulator .............................................................................................. 32

Slika 14: Kartica Postavitev ..................................................................................................................... 33


Stran IV

Slika 15: Priprava strani – robovi ............................................................................................................ 33

Slika 16: Oblikovanje besedila in odstavkov ........................................................................................... 34

Slika 17: Oznake, oštevilčevanje, večravenski seznam .......................................................................... 35

Slika 18: Samodejno oštevilčenje seznama ............................................................................................ 35

Slika 19: Vstavljanje glave ....................................................................................................................... 36

Slika 20: Kartica Načrt (Orodja za glave in noge) ................................................................................... 36

Slika 21: Vstavljanje preloma odseka ..................................................................................................... 37

Slika 22: Prikaz številke odseka v vrstici stanja ...................................................................................... 38

Slika 23: Slogi ........................................................................................................................................... 38

Slika 24: Spreminjanje slogov ................................................................................................................. 39

Slika 25: Natančno definiranje oblik pri spreminjanju slogov ............................................................... 39

Slika 26: Vstavljanje tabele ...................................................................................................................... 41

Slika 27: Kartica Oblika (Orodja za slike) ................................................................................................ 41

Slika 28: Vstavljanje in oblikovanje kazala vsebine ................................................................................ 42

Slika 29: Posodabljanje kazala vsebine ................................................................................................... 43

Slika 30: Vstavljanje kazala slik (tabel) .................................................................................................... 43

Slika 31: Okno Excel ................................................................................................................................. 44

Slika 32: Vnašanje formule ...................................................................................................................... 49

Slika 33: Samodejna vsota ....................................................................................................................... 51

Slika 34: Knjižnica funkcij na kartici Formule ......................................................................................... 51

Slika 35: Pogovorno okno Vstavi funkcijo............................................................................................... 52

Slika 36: Oblikovanje celic ....................................................................................................................... 53

Slika 37: Brisanje oblikovanja celice ....................................................................................................... 53

Slika 38: Nastavitve strani za tiskanje ..................................................................................................... 54

Slika 39: Nastavitve strani za tiskanje ..................................................................................................... 55

Slika 40: Kartica Načrt (Orodja za glave in noge) ................................................................................... 55

Slika 41: Elementi grafikona .................................................................................................................... 56

Slika 42: Razvrščanje podatkov po več kriterijih .................................................................................... 57

Slika 43: Filtri ............................................................................................................................................ 58


Stran V

Povzetek: Gradivo Osnove računalništva je v prvem delu namenjeno spoznavanju osnovnih pojmov v

informatiki, spoznavanju glavni delov računalnika in njegovo delovanje. V drugem delu pa uporabnik

spozna delo z osnovno programsko opremo kot so operacijski sistem, urejevalnik besedil in

urejevalnik elektronskih preglednic.

Ključne besede: informatika, podatki, vrste informacij, kodiranje informacij, vhodne in izhodne enote,

pomnilniki, računalniška omrežja, operacijski sistem, urejanje besedil, urejanje preglednic.


Stran 1

1 INFORMATIKA

1.1 Osnovni pojmi

Informatika je znanstvena veda, ki raziskuje sestavo, funkcije, oblikovanje in delovanje računalniško

podprtih informacijskih sistemov. Razlika med pojmom informatika in informacijski sistem je torej v

tem, da prvi označuje znanstveno disciplino, drugi pa predmet njene obravnave.

Računalništvo pa je veda o zgradbi, delovanju ter uporabi računalnika.

računalništvo ≠ informatika

Izraz 'informatika' se pogosto zamenja s pojmom 'računalništvo', kar pa ni pravilno. Medtem ko

informatika uporablja računalnik kot orodje za dosego cilja, računalništvo obravnava računalnik kot

glavni predmet preučevanja.

Informacijska tehnologija (IT) je tehnologija, ki omogoča zbiranje, obdelavo, shranjevanje,

razpošiljanje ter uporabo podatkov in informacij. IT delimo na strojni in programski del. IT je torej

splošen izraz, ki označuje naprave (radio, telefon, modem, digitalne avdio in video naprave,

računalnike ...) in programe s katerimi je mogoče opravljati zbiranje, shranjevanje, obdelavo in prenos

informacij.

Z izrazom informacijsko komunikacijska tehnologija (IKT) pa združujemo informacijsko in

telekomunikacijsko tehnologijo, ki v sodobnih časih omogoča hiter prenos informacij znotraj

poslovnih sistemov in navzven.

Informacijsko infrastrukturo sestavljajo procesi, metode, pripomočki in tehnologija, ki omogoča

ustvarjanje, uporabo, prenos, hranjenje in uničenje informacij.

Informacijski sistem (kratica: IS) je urejen in organiziran sistem, ki uporabnike oskrbuje z vsemi

potrebnimi informacijami za izvajanje procesov, upravljanje in odločanje. Osnovne aktivnosti

informacijskega sistema so zbiranje, shranjevanje in obdelava podatkov ter posredovanje rezultatov

končnim uporabnikom. Z izrazom informacijski sistem ne označujemo le programske opreme,

temveč:

- podatke in informacije,

- strojno, programsko in komunikacijsko opremo, ki omogoča hranjenje, obdelavo in prenos

podatkov,

- uporabnike in

- metode upravljanja z informacijami.


Stran 2

1.2 Podatek ali informacija

Podatek je lahko karkoli: črka, številka, zvok, znak … Je predstavitev dejstva na način, ki je primeren

za komunikacijo, interpretacijo ali obdelavo s strani človeka ali stroja.

Primer: -3°C. Ker ne vemo, na kaj se ta podatek nanaša, ni koristen. Če pa npr. zapišemo, da je bilo

dne 2. 2. 2016 ob 7.00 v NM -3°C, to ni več podatek, temveč informacija.

Informacija je pomen, ki ga človek pripiše podatkom in je vsak podatek, ki nam pove kaj novega.

Informacija nosi poleg dejstev še dodano vrednost. Uporabnik lahko na podlagi informacij sprejema

odločitve.

Serija številk v kodiranem sporočilu so podatki. Za nas nimajo pomena, če ne najdemo ključa, po

katerem lahko te podatke dekodiramo. Ko nam to uspe, lahko preberemo sporočilo, ki sedaj za nas

predstavlja informacijo. Ali podatek za nekoga pomeni informacijo ali ne, je odvisno od posamezne

situacije, zato pojma informacije ne uporabljamo. Namesto tega govorimo v računalništvu o podatkih.

Podatki so v računalnikih urejeni v zbirkah podatkov, kjer so na nek smiseln način organizirani.

Enota: 1 bit (binary digit)

1 bit informacije dobimo z odgovorom na vprašanje, pri katerem sta možna natanko dva enako

verjetna odgovora.

1

1

1 1

1 1

2 izida 1 bit

4 izidi 2 bita

8 izidov 3 biti


Stran 3

n: število enakovrednih izidov

I: količina informacije [bit]

2I = n

I = log2·n

Računalnik lahko obdeluje in hrani podatke, ki so predstavljeni v dvojiški ali binarni kodi, ki je

sestavljena le iz dveh znakov: 0 in 1. Razlog za takšno interpretacijo je tehnične narave: elektronika je

veliko bolj zanesljiva, če mora ločevati le dva signala.

Koliko informacije dobimo pri metu dveh kock?

_____ izidov _____ bitov

Enakovrednih izidov je n = 6 6 = 36.

Količina informacije:

I = log2 n = log2 36 = log10 36 / log10 2 1,556 / 0,301 = 5,17 bitov

Enote za merjenje informacij so:


Stran 4

1.3 Vrste informacij

Digitalno informacijo računalniku posredujemo direktno, analogno pa je potrebno najprej spremeniti

v digitalno − postopek digitaliziranja.

Digitalna ali diskretna informacija obsega končno število vrednosti (pri diskretni funkciji je zaloga

vrednosti števna).

Slika 1: Analogna in digitalna informacija

Analogna ali zvezna informacija obsega neskončno število vrednosti (pri zvezni funkciji so zaloga

vrednosti realna števila).

ANALOGNA DIGITALNA

ura s kazalci

merilnik hitrosti

živosrebrni termometer

digitalna ura [16:01:33]

števec kilometrov

digitalni termometer

velikost napetosti

svetlobna jakost

jakost magnetnega polja

globina/odmik zareze

napetost je/ni

svetloba je/ni

orientacija mag. polja

vdolbina je/ni


Stran 5

1.4 Kodiranje števil

Z 1 bajtom lahko predstavimo natanko 256 števil. Če s prvim bitom predstavimo predznak, lahko s

preostalimi sedmimi predstavimo samo še 128 števil: [0 .. 255] ali [-128 .. .1] in [0 ..127].

Z dvema bajtoma predstavimo 65536 števil: [0 .. 65536]. Še večja cela števila predstavimo s 4 bajti

(32 bitov). Realna števila, ki so sestavljena iz celega in decimalnega dela, so v računalniku

predstavljena s končno dolžino pomnilnika, zato so seveda predstavljena s približki. Uporabljata se

zapis s fiksno vejico in zapis s plavajočo vejico. Slednji je bolj primeren, saj omogoča bolj prilagodljiv

zapis, ki se prilagodi tako velikim številom, kjer decimalni del ni zelo pomemben.

SISTEM OSNOVA ŠTEVILKE desetiški B=10 0,1,2,3,4,5,6,7,8,9 dvojiški B= 2 0,1 osmiški (oktalni) B= 8 0,1,2,3,4,5,6,7 šestnajstiški

(heksadecimalni)

B=16 0,1,2,3,4,5,6,7,8,9,A,B,C,D,E,F

Pretvarjanje iz desetiškega v dvojiški sistem:

109 [10] = ? [2]

109 : 2 = 54, ostane 1

54 : 2 = 27, ostane 0

27 : 2 = 13, ostane 1

13 : 2 = 6, ostane 1

6 : 2 = 3, ostane 0

3 : 2 = 1, ostane 1

1 : 2 = 0, ostane 1

Rezultat: 1101101

Pretvarjanje iz dvojiškega v desetiški sistem:

1101101 [2] = ? [10]

1101101 [2] = 126+125+024+123+122+021+120

= 64 + 32 + 0 + 8 + 4 + 0 + 1

= 109


Stran 6

1.5 Kodiranje znakov

Osnovni kodni standard ASCII predpisuje uporabo 128 kod (7 bit) za 128 natanko določenih znakov.

Tabelo ASCII si lahko ogledate na strani: http://www.asciitable.com

Problem šumnikov rešujemo z uvajanjem dodatnih kodnih standardov, t. i. kodnih tabel. Standard za

kodiranje znakov je Unicode, ki za zapis znaka uporablja od enega do štirih bajtov (8b do 32b). Nove

verzije si lahko ogledate na povezavi: https://www.unicode.org/versions/

1.6 Kodiranje slik

Slike so lahko predstavljene kot:

- bitne ali točkovne slike,

- vektorske ali predmetne slike (z opisom).

Bitna slika je sestavljena iz posameznih pik ali pikslov, ki so urejeni v vrstice in stolpce (matrika). Vsak

piksel žari na zaslonu v določeni barvi. Če je slika črno-bela, potrebujemo za kodiranje barve en bit:

piksel žari belo (1) ali pa je črn (0).

2 barvi (1 bit) 16 barv (4 biti)

Slika 2: Sliki različne kvalitete

Slika je razdeljena na mrežo slikovnih pik (1024 x 1280). Vsaka pika je opisana z ustreznim številom

bitov (4, 8, 16 ali 24bitov). Shraniti je potrebno podatek o barvi vsake pike:

- če uporabimo le 1 bit, potem lahko definiramo le 2 barvi,

- če uporabimo 4 bite za vsako piko, lahko opišemo 16 različnih barv,

- kadar govorimo o “milijonih” barv (true color), opisujemo pike s 24 biti.

http://www.asciitable.com/

https://www.unicode.org/versions/


Stran 7

Slika je lepša, če je mreža gostejša, s tem pa se veča tudi velikost

datoteke in bo zavzela precej prostora v pomnilniku, saj je potrebno

opisati več kvadratkov. Velikost datoteke se veča tudi z večanjem

števila barv, ki jih lahko prikazujemo.

Vse pike so enako velike, število teh pik v sliki pa določa njeno

kakovost – večje število pik pomeni ostrejšo sliko (dpi).

Nekaj vrst formatov bitnih slik:

- gif (Graphic Interchange Format)

- jpg ali .jpeg (Joint Photographic Experts Group)

- bmp (Windows Device Independent Bitmap)

- tiff (Tagged Image File Format)

- pcx (PC Paintbrush Exchange)

Prednosti bitne slike:

Ker je vsaka pika določena s svojo barvo in lokacijo, lahko nad tako sliko izvedemo množico

transformiranih učinkov kot so senčenje, osvetljevanje, manipulacije nad določenim območjem slike

itd., saj lahko obdelujemo vsako grafično točko posebej.

Tiskanje bitnih slik je enostavno, saj zmore računalnik brez težav sporočati tiskalniku, kako naj natisne

posamezne točke.

Pomanjkljivosti bitne slike:

Zavzamejo veliko količino delovnega pomnilnika in prostora na disku.

Obdelava obsežnih bitnih slik s primernimi programi je zelo zahtevno opravilo. Zagotoviti primerno

strojno opremo (hiter procesor, dovolj delovnega pomnilnika), sicer bo delo počasno in utrujajoče.

Pri povečevanju se točke večajo v kvadratke, žagaste in ostre robove (slabša kakovost slike).

JPEG ali JPG (Joint Photographic Experts Group) je rastrski slikovni format. V nasprotju z GIF-

formatom, ki uporablja brez izgubno kompresijo, JPEG-format uporablja izgubno kompresijo, kar

pomeni, da s kompresijo določene informacije v sliki izgubimo. Če s stopnjo kompresije ne

pretiravamo, razlika med originalno in kompresirano sliko ni opazna.

Vektorska slika je slika, ki je prikazana z geometrijskimi liki (krivulje, mnogokotniki, črte, krog). Kvadrat

je opisan s površino, ki jo zavzema, dolžino in debelino črte. Lahko rečemo, da je slika opisana z nizom

matematičnih enačb. Vektorska grafika uporablja matematična razmerja med točkami in povezuje

poti krivulj, da popiše sliko. Lahko jih transformiramo (povečamo, vrtimo, raztegnemo itd.) brez

poslabšanja ločljivosti slike. Izbrati in transformirati je mogoče tudi vsako posamezno komponento

vektorsko zapisane slike, saj je vsaka komponenta v računalnikovem pomnilniku definirana posebej.

Slika 3: RGB slika


Stran 8

Prednosti vektorske slike:

- ta način zavzame manj prostora v pomnilniku kot bitna slika,

- povečujemo in raztegujemo jih lahko brez popačenja robov.

- Slabosti vektorske slike:

- zaradi matematičnega zapisa je videz vektorske grafike bol nenaraven.

Nekaj vrst formatov vektorskih slik:

- EPS - Encapsulated PostScript

- CDR – Corel Draw

- DWG - AutoCad

- SWF - Shockwave Flash

- PDF - Portable Document Format

1.7 Kodiranje zvoka

Zvok je predstavljen z zaporedjem vrednosti zvočnega signala, vzorčenega v različnih časovnih

trenutkih. Za dobro kvaliteto zvoka je potrebno za vsako sekundo zvoka imeti vsaj 44100 vrednosti

zvočnega signala (HiFi -High Fidelity) , vzorčenih v enakomernih časovnih intervalih. Za predstavitev

vrednosti zvočnega signala je dovolj 16 bitov. To omogoča predstavitev 65536 različnih vrednosti, kar

zagotavlja kvaliteten zvok.

Zvočno valovanje ima določeno:

- amplitudo (jakost zvoka)

- frekvenco (višna zvoka)

Digitalizacija je postopek pretvorbe

analognega signala (zvoka) v digitalno

obliko. Vhodni signal časovno

obravnavamo v majhnih enotah (pri 44,1

kHz pomeni, da vzorec jemljemo 44.100

krat na sekundo), vsak nivo signala pa se

predstavi z eno od vrednosti, ki so

pogojene z ločljivostjo digitalizacije. Pri

8-bitnih zvočnih karticah lahko različne

signale pokažemo z eno od 256 možnih vrednosti, pri 16-bitnih pa je različnih nivojev že 65.536. Večja

ločljivost pomeni, da lahko zvok predstavimo bolj zvesto izvirniku kot pri nižjih ločljivostih.

Slika 4: Digitalizacija zvoka


Stran 9

Frekvenca vzorčenja ponazarja, kolikokrat na časovno enoto (ponavadi sekundo) iz vhodnega signala

vzamemo vzorce, ki jih nato pretvorimo v digitalno obliko.

Standardne frekvence vzorčenja:11 kHz, 22 kHz, 44,1 kHz, 48 kHz, 96 kHz.

1 kHz pomeni 1000 meritev na sekundo.

Predstavitev ene sekunde zvoka (16 bitov, 44,1 kHz):

1 s 44.100 meritev/s 2 B 88 KB;

stereo: 172 KB

Pri zvoku je natančnost digitalne predstavitve odvisna od frekvence vzorčenja. Čim večja je dobljena

količina informacije, tem bolj natančna je predstavitev zvoka. Če je časovni korak dovolj kratek, da

zajamemo tudi visoke frekvence, ki so na robu slišnega območja človeškega ušesa, potem bolj

natančna predstavitev zvoka ni smiselna. Zgornja meja slišnih frekvenc človeškega ušesa je približno

18 kHz. Pri digitalizaciji zvoka za zapis na CD je frekvenca vzorčenja 44 kHz. Vsak vzorec pa je

predstavljen s 16 biti.

Standard MIDI (Musical Instrument Digital Interface) določa podatke za proženje zvoka. Pri zvoku kot

opisu se uporablja MIDI vmesnik, ki ni format za zvočne datoteke ampak za datoteke z zapisom, ki

pove zvočni kartici, katere note naj igra: proži zvočne vzorce, ki so shranjeni na zvočni kartici ali drugi

audio napravi. Te datoteke (.MIDI) so mnogo manjše kot zvočne datoteke in »igrajo« na večini zvočnih

kartic. Novejši sintetizatorji delajo na principu valovne sinteze (wave synthesis).

MP3 je digitalna oblika zapisa glasbenih datotek. Razvita je bila z namenom zmanjšanja velikosti takih

datotek. V nestisnjeni obliki zasedajo veliko prostora. Ker je MP3 glasbeni zapis, ki nekatere

informacije izgubi, ima številne nastavitve bitne hitrosti (bitrate). Bitna hitrost je število bitov, ki

predstavljajo kodirane podatke za 1 sekundo zvoka. Tipična bitna hitrost je od 96 do 256 kilobitov na

sekundo. Glasbeni CD, na katerem je glasba zapisana brez stiskanja, ima bitno hitrost okoli 1400

kilobitov na sekundo. Večja kot je hitrost, večja je datoteka. Datoteke MP3, ki so stisnjene z zelo

majhno bitno hitrostjo, so slabe kakovosti. V tem primeru je popačenje zvoka zelo očitno. Nepozoren

poslušalec zapisa MP3 ne loči od zapisa CD, kadar je njegova bitna hitrost najmanj 128 kilobitov na

sekundo. Seveda kakovost ni odvisna le od bitne hitrosti. Na kakovost odločilno vpliva tudi kodirnik

(encoder), to je program, ki skrbi za ustrezno pretvorbo.


Stran 10

2 ZGRADBA RAČUNALNIKA – STROJNA OPREMA

Osnovna zgradba računalnika temelji na Von Neumannov modelu:

Slika 5: Osnovna zgradba računalnika

2.1 Centralna procesna enota

Centralna procesna enota (CPE) ali procesor je glavni sestavni del računalnika. Zadolžen je za izvajanje

operacij v računalniku ter nadzorovanje in krmiljenje vseh naprav, ki sestavljajo računalnik.

Generacije procesorjev se med seboj razlikujejo glede na naslednje specifikacije:

- frekvenco delovanja,

- število jeder,

- velikost predpomnilnika.

Vhodno-izhodne enote

Pomnilnik

Vhodne enote:

tipkovnica, miška ...

Izhodne enote:

zaslon, tiskalnik ... Zunanji

pomnilnik: disk,

DVD

Notranji

pomnilnik

CPE (CPU)

centralna

procesna enota


Stran 11

V digitalnih sistemih se za usklajevanje delovanja komponent uporablja skupen vir časa/takta (ura).

“Hitrost” procesorja v GHz se nanaša na hitrost “tiktakanja” ure procesorja – frekvenco njenega

delovanja. Frekvenca ure določa, kako hitro procesor izvaja najbolj elementarne operacije (npr.

seštevanje dveh števil, prenos podatkov iz enega registra v drugega,…). Čas izvajanja ukazov se meri

v ciklih ure.

Frekvenca ure CPE je določena z oscilatorjem na matični plošči (lahko kvarčni (quartz) kristal, kot v

ročnih urah) in “množilnikom”, ki frekvenco pomnoži za N krat.

2.2 Pomnilniki

Z izrazom pomnilnik označujemo naprave, ki hranijo informacije. Med seboj se razlikujejo glede na

tehnologijo izdelave, ki vpliva na njihovo velikost, hitrost, zmožnost trajnega hranjenja informacij in

druge lastnosti.

NOTRANJI POMNILNIKI

BRALNO-PISALNI ali delovni pomnilnik današnjih računalnikov je narejen tako, da je čas za dostop do

poljubne pomnilniške besede enak in ni odvisen od prejšnjih pomnilniških dostopov. Za hitrosti

izvajanja programov tako ni pomembno, kje v glavnem pomnilniku in v kakšnem zaporedju so zapisani

ukazi in podatki.

Pomnilniku, pri katerem je hitrost dostopa do podatkov neodvisna od lokacije, kjer so podatki

shranjeni, in zaporedja, v katerem do podatkov dostopamo, pravimo pomnilnik z naključnim

dostopom (ang. Random Access Memory, RAM ali delovni pomnilnik).

BRALNI POMNILNIKI (ang. Read-Only Memory, ROM) so pomnilniki, v katere ni mogoče pisati oz. je

pisanje bistveno zamudnejša operacija kot branje.

ZUNANJI POMNILNIKI

Za trajno hranjenje podatkov, npr. dokumentov, slik in glasbe tudi takrat, ko jih ne obdelujemo oz.

takrat, ko je računalnik brez napajanja, potrebujemo posebne vrste pomnilnikov. Pomnilniki,

namenjeni trajni hrambi podatkov nimajo enakega časa dostopa do vseh pomnilniških besed. Razlog

tiči v tehnologiji izdelave. Poznamo več tipov pomnilniških naprav za trajno hranjenje podatkov.

Trdi diski (ang. Hard Disk Drive, HDD) so elektromehanska naprava. Podatke hranijo na okroglih

ploščah, t.i. diskih, prevlečenih z magnetno plastjo. Podatki so zapisani v koncentričnih krogih, ki jih


Stran 12

imenujmo sledi. Diski se vrtijo s konstantno hitrostjo in nad njimi lebdi bralno-pisalna glava. Branje in

pisanje poteka tako, da se bralno-pisalna glava najprej premakne nad sled magnetnega diska, kjer je

shranjen željeni podatek. Bralno-pisala glava se ne giblje vzdolž sledi temveč preskakuje med

posameznimi sledmi vzdolž polmera diska. Da lahko prebere oz. zapiše podatek, mora počakati, da

se podatek pripelje pod njo, kar pomeni, da mora v najslabšem primeru počakati cel obrat diska.

Branje oz. pisanje z zaporednih naslovov je hitro, medtem ko je dostop do naključnih naslovov

izjemno počasen zaradi zakasnitev ob premikih bralno-pisalne glave in v povprečju čakanja za

polovico obrata plošč.

Bliskovni pomnilnik (ang. flash memory) - bliskovni pomnilnik srečujemo v diskih SSD (ang. Solid State

Drive), USB ključih in karticah SD. Diski SSD nimajo premičnih elektromehanskih delov, ki v primeru

trdih diskov predstavljajo oviro pri hitrosti dostopa do naključnih naslovov. Bistveno višje hitrosti

prenosa dosegajo tudi na račun tega, da so sestavljeni iz večih pomnilniških čipov in se branje ter

pisanje vrši v/iz večih čipov hkrati. Cena SSD diskov v zadnjih letih pada oz. se pri enaki ceni bistveno

povečuje njihova kapaciteta. Tipične velikosti diskov SSD se gibljejo med 120 in 500 gigabajti.

Optični nosilci podatkov, kot so zgoščenke (ang. Compact Disk), DVD diski (ang. Digital Versatile Disk),

Blu-ray ter njihove zapisljive različice delujejo na principu zapisovanja/branja s pomočjo laserske

svetlobe.

2.3 Vhodne enote

Med vhodne enote spadajo:

- tipkovnica,

- miška,

- in ostale kazalne naprave:

▪ igralna palica (joystick)

▪ grafična tablica s peresom,

▪ svetlobno pero,

▪ zaslon, občutljiv na dotik.

▪ mikrofon,

▪ optični čitalnik (scaner),

▪ digitalni fotoaparat,

▪ digitalna kamera.

Najpogostejša je razširjena tipkovnica s 102 tipkami. Ločimo navadne in ergonomsko oblikovane

tipkovnice, ki jih na osebni računalnik priklopimo preko standardnega USB priključka. Tipkovnica za


Stran 13

osebni računalnik je podobna tipkovnici na pisalnem stroju z nekaterimi korekcijami in je prirejena za

10-prstno slepo tipkanje.

Miška je nepogrešljiva, saj omogoča hitro vnašanje ukazov. S premikanjem po podlagi se premika

kazalnik na zaslonu. Ukaze vnašamo s klikom in dvoklikom na levi gumb. S klikom na desni gumb

sprožimo menije, premikanje koleščka pa povzroča premikanje strani na zaslonu. Priklopimo preko

standardnega USB priključka. Lahko so žične ali brezžične.

Sledilna blazinica je podobno kot miška namenjena premikanju kazalnika (puščice) po zaslonu.

Občutljiva je na dotik s prstom in je zelo primerna kot nadomestilo miške na prenosnih računalnikih.

Optični čitalnik je periferna enota. Z njeno pomočjo pretvorimo sliko, risbo, fotografijo ali dokument

v obliko, ki jo lahko obdela računalnik. Pravimo mu tudi "skener" ali slikovni bralnik. V praksi deluje

podobno kot fotokopirni stroj, le, da je rezultat "fotokopirana" slika na monitorju in ne dvojnik

originalnega lista na papirju. Kvaliteto slike nastavljamo v enoti dpi (dots per inch – število pikslov na

razdalji 2,54cm).

2.4 Izhodne enote

Izhodne naprave skrbijo za zvezo računalnika z okoljem. Prek izhodnih naprav računalnik komunicira

z uporabnikom, posreduje rezultate obdelav ipd. Vse, kar se dogaja z računalnikom, lahko spremljamo

na zaslonu, medtem ko končni izdelek na papir natisnemo s pomočjo tiskalnika.

Najpogostejši izhodni napravi sta:

- zaslon (monitor),

- tiskalnik.

Zasloni

Poznamo dve vrsti:

- s katodnimi cevmi – “CRT” (veliki, težki)

- s tekočimi kristali – “LCD”

Glavne lastnosti:

- velikost diagonale (inch – palci),

- ločljivost: 640480, 1024768, 12801024, 16001200

- frekvenca osveževanja: 50 ... 100Hz


Stran 14

Tiskalniki

Glede na tehnologijo izdelave ločimo:

- matrični (iglični),

- brizgalni,

- laserski.

Za ločljivost natisnjenega se uporablja enota: dpi – dot per inch, ki nam pove koliko pik je na dolžini

enega palca.

Brizgalni (ink-jet) tiskalniki delujejo na principu brizganja črnila (iz brizgalnih šob na kartuši brizgajo

barvo na papir). Kakovost tiska se zelo približa laserskemu izpisu, a se sveže črnilo rado razmaže.

Laserski tiskalniki so lahko črno beli ali barvni. Delujejo na podoben način kot fotokopirni stroji.

2.5 Ostale vhodno-izhodne enote

Z računalnikom gledamo filme, poslušamo glasbo, predvajamo multimedijske animacije, igramo igre,

se učimo, na internetu spremljamo novice…. Zato potrebujemo različne multimedijske periferne

naprave, ki so danes obvezni del vsakega računalnika:

- grafično kartico,

- zvočno kartico,

- mrežno kartico.,

- USB vmesnik.

Danes so že vse te enote vgrajene v matično ploščo.

Matična plošča osebnega računalnika je kompleksno elektronsko vezje, katerega glavna naloga je, da

CPE, pomnilnik in vhodno-izhodne naprave, tj. vse tri osnovne gradnike von Neumannove arhitekture,

poveže v delujočo celoto. Matična plošča vsebuje podnožje, v katerega vstavimo centralno procesno

enoto (npr. Intelov ali AMD-jev procesor). Zraven je običajno več rež, kamor vstavimo pomnilniške

module RAM, ki služijo kot glavni pomnilnik. Pomnilnik mora biti fizično čim bližje centralni procesni

enoti, zato da so prenosne poti, po katerih se prenašajo ukazi in operandi, čim krajše. Posledično bo

čas prenosa med centralno procesno enoto in pomnilnikom kratek. Priključki PCI so namenjeni

priključevanju hitrih vhodno-izhodnih naprav, kot so npr. grafične kartice. Med temi hitrimi vhodno-

izhodnimi napravami ter med centralno procesno enoto in glavnim pomnilnikom se prenašajo velike

količine podatkov.


Stran 15

3 RAČUNALNIŠKA PROGRAMSKA OPREMA

Z nakupom programske opreme ne postanemo lastnik programov, ampak dobimo le dovoljene

oziroma licenco za njihovo uporabo (na enem računalniku). Ko izide nova različica programa, lahko

svoj program po ugodnejši ceni nadgradimo. Poznamo pa tudi preizkusne programe in javne

programe, ki so povsem brezplačni. Avtorji so jih izdelali z željo, da bi bili dostopni kar najširšemu

krogu uporabnikov, zato za njihovo uporabo ne zahtevajo nobenega nadomestila.

Ko zaženemo računalnik, se izvede več postopkov (programov), kot sta inicializacija BIOS-a in

nalaganje operacijskega sistema. Šele po vzpostavitvi delovanja operacijskega sistema lahko začnemo

uporabljati aplikativno (uporabniško) programsko opremo.

Programsko opremo delimo na tri večje skupine:

- sistemska programska oprema (operacijski sistemi in dodatni sistemski programi),

- uporabniški programi (aplikativna programska oprema),

- škodljiva programska oprema (virusi in parazitni programi).

3.1 Sistemska programska oprema

Omogoča nadzor nad IS in izvajanje uporabniške prog. opreme. Med sistemsko programsko opremo

štejemo:

- operacijski sistem (DOS, OS/2, Windows, Linux),

- gonilniki (krmiljenje priključenih naprav),

- komunikacijski programi (modem, fax, mreža, telnet,...),

- sistemska orodja in pomožni sistemski programi, npr.:

▪ programi za delo z datotekami ,

▪ programi za stiskanje datotek ,

▪ izdelava rezervnih kopij datotek,

▪ delo s sistemskim registrom,…

Operacijski sistem (OS) je sistem temeljnih programov, ki omogočajo osnovno delovanje računalnika.

Brez njega računalnik sploh ne bi deloval, samo z njim pa ne moremo narediti nič koristnega. Zato

potrebujemo še uporabniške programe, s katerimi urejamo dokumente, programiramo, opravljamo

druge delovne naloge ali pa se le zabavamo. Operacijski sistem je programska oprema, ki nadzira

delovanje strojne opreme.


Stran 16

Vloga operacijskih sistemov je med drugim:

- organizacija podatkov na disku,

- kontrola vseh sestavnih delov računalnika (monitor, tiskalnik, tipkovnica ...),

- kopiranje in premikanje podatkov med pomnilniki (npr. z diska na USB ključ)

- prenos podatkov v pomnilnik (kopiranje, premikanje, shranjevanje podatkov ... ),

- dodeljevanje virov in časovno razporejanje opravil,

- optimizacija in nadzor uporabe virov,

- zagon uporabniških (aplikativnih) programov,

- omogočanje izvajanja uporabniških programov

Današnji operacijski sistemi imajo slikovni (grafični) vmesnik (angl. Graphical user interface, kratica:

GUI). Operacijski sistemi, ki jih danes najdemo na osebnih računalnikih in strežnikih:

- OS podjetja MICROSOFT (Windows 10, Windows 8.1, Windows Server),

- operacijski sistemi podjetja APPLE (Mac OS X, Mac OS X Server),

- operacijski sistemi podjetja IBM (OS/2 Warp, OS/2 Warp Server, AIX 5L),

- operacijski sistemi podjetja SUN (Solaris),

- odprtokodni operacijski sistem Linux,

3.2 Uporabniška programska oprema

Uporabniški ali aplikativni programi, imenovani tudi aplikacije, so programi s katerimi izvršujemo

konkretne naloge. Z njimi lahko obdelujemo besedila, izdelujemo načrte, vodimo računovodstvo,…

Uporabniški programi so pisani za določene operacijske sisteme. Delimo jih v skupine, ki jih

medsebojno loči pripadnost določenemu operacijskemu sistemu. Na ta način ločimo uporabniške

programe za okolje Windows, Linux itd.

Primeri uporabniške prog. opreme:

- urejevalnik besedil - Word,

- urejevalnik računskih preglednic - Excel,

- program za delo z elektronskimi prosojnicami -PowerPoint,

- program za urejanje zbirk podatkov – Access,

- program za elektronsko pošto in osebno planiranje Outlook,

- internetni brskalnik – Internet explorer,

- program za risanje – AutoCad,

- program za 3D modeliranje – CATIA


Stran 17

3.3 Datoteke in mape

Ko govorimo o podatkih, uporabniki ne govorimo o bitih in o dolgih nizih ničel in enic, temveč

govorimo o bolj oprijemljivih oblikah, kot so besedila, slike, video zapisi in zvočni zapisi. Torej gre za

podatke, ki jih vidimo, jih razumemo in jih znamo uporabiti. Da lahko v binarni obliki zapisane podatke

uporabljamo, morajo biti ustrezno urejeni, označeni ter poimenovani. Tako urejene celote podatkov

imenujemo datoteka (ang. file). Na pomnilnem mediju v računalniku so torej podatki zapisani v obliki

slikovnih datotek, besedilnih datotek, video datotek in zvočnih datotek. Imamo pa tudi izvedljive

datoteke in posebne datoteke, ki vsebujejo sezname drugih datotek. Pravimo jim imeniki (ang.

directory) ali mape (ang. folder). Po domače rečemo, da imenik ali mapa praviloma vsebuje datoteke,

lahko pa tudi druge imenike. Uporabljamo jih zato, da bi se v masi datotek znašli in da bi podatke

lahko imeli organizirane (urejene) v nekem redu. Takemu redu rečemo drevesna struktura.

Datoteka je torej osnovna organizacijska enota z računalnikom zapisanih podatkov. Ker poznamo kar

nekaj različnih vrst podatkov, smo ugotovili, da te podatke zapisujemo v različne vrste datotek. Na

primer slike so drugače zapisane v datoteko kot besedilo, video ali zvok. Če želimo datoteko uporabiti

(si datoteko s sliko ogledati ali datoteko z zvokom poslušati), potrebujemo vrsti datoteke primerno

programsko in strojno opremo. V datoteko zapisujemo tudi programe. Takim datotekam rečemo

izvršljive datoteke (ang. executable file). Ob zagonu takšne datoteke se izvede v njej zapisano

zaporedje ukazov oziroma program.

Vrste datotek

Ker je vsaka datoteka na nivoju pomnilne enote zapisana v obliki

nizov ničel in enic (bitov), datoteke običajno ločimo eno od druge

po podaljšku datoteke, ki je del njenega imena. Ime datoteke je

običajno sestavljeno iz imena, pike in podaljška datoteke. Podaljšek

datoteke operacijskemu sistemu (in tudi nam) pove, kakšna je vrsta

datoteke in posledično, s katerim programom se jo da zagnati.

Imenik ali mapa

Ko se datoteka zapiše na disk, se v posebni seznam na disku zapiše,

kje na disku se ta datoteka nahaja. Razen naslova do datoteke se v

ta seznam zapiše še nekaj drugih uporabniku uporabnih podatkov,

med katerimi so datum in čas nastanka, zadnja sprememba

datoteke in njena velikost. Takemu seznamu pravimo imenik (ang.

directoy) ali mapa (ang.folder). Imenik je torej posebna datoteka,

ki vsebuje seznam datotek, pa tudi imenikov. Ker imeniki lahko vsebujejo imenike, ugotovimo, da

lahko datoteke s pomočjo imenikov urejamo v drevesno strukturo in si tako olajšamo delo z veliko

količino datotekami. Vsem imenikom skupaj pravimo drevo.

Slika 6: Drevesna struktura map


Stran 18

4 RAČUNALNIŠKA OMREŽJA

Računalniška omrežja uporabljamo vsepovsod: pri uporabi mobilnih telefonov, igranju iger, brskanju

po spletu, učenju, delu, klepetanju, gledanju televizije, … Pod pojmom omrežno komuniciranje

navadno razumemo različne korake, ki so potrebni za prenos sporočil: aplikacija, ki jo uporabljamo,

sprejme uporabnikov ukaz za pošiljanje sporočila, zato najprej oblikuje sporočilo, ki je skladno z nekim

dogovorom ali računalniškim standardom. To sporočilo je potem treba iz človeku prijazne oblike (črk

in številk) pretvoriti v računalniku prijazno obliko (ničle in enice), za tem razbiti na ustrezno velike

enote za prenos po omrežju, ki jim rečemo paketki. Podobno kot na pošti, računalnik vsak paketek

opremi z naslovom, nato ga vrže v omrežje.

Omrežne naprave, ki jim rečemo vozlišča ali usmerjevalniki, so podobna velikim cestnim križiščem:

paketke usmerijo na pot, ki jih bo kar najhitreje pripeljala proti ciljnemu naslovu. Na cilju je potrebno

paketke ponovno sestaviti skupaj v pravilnem vrstnem redu, da dobimo takšno sporočilo, kot je bilo

oddano. Šele potem ga lahko sprejme aplikacija in ga prikaže svojemu uporabniku.

4.1 Vrste računalniških omrežij

Glede na oddaljenost naprav:

Lokalno računalniško omrežje (ang. LAN –Local Area Network)

Omrežje je namenjeno povezavi med napravami v neki ustanovi ali doma. Obsega lahko od povezave

dveh računalnikov in tiskalnika na domu do velikega števila osebnih računalnikov, strežnikov,

tiskalnikov in drugih naprav v ustanovi. Poleg teh naprav tako omrežje potrebuje še namenske

naprave za povezovanje (omrežna kartica, stikala). Običajno je tako omrežje omejeno na nekaj

kilometrov.

Mestno računalniško omrežje (ang. MAN –Metropolitan Area Network)

Omrežje je namenjeno povezavi več lokalnih omrežij na nivoju mesta, univerzitetnega središča

(kampusa) ali neke zaključene urbane celote. Predstavlja vezni člen med lokalnimi in prostranimi

omrežji.

Prostrano računalniško omrežje (ang. WAN –Wide Area Network) nastane pri povezavi dveh ali več

lokalnih omrežij preko večjih razdalj. Taka omrežja potrebujejo poleg naprav v lokalnem omrežju še

usmerjevalnike in druge namenske naprave za upravljanje prenosa velikih količin podatkov.


Stran 19

Naprave lahko med seboj povezujemo z različnimi povezavami: žična povezava, brezžična povezava,

optična povezava.

Žična povezava je narejena z omrežnim kablom. Naprave prenašajo podatke po žicah tako, da

naprava, ki podatke oddaja, spreminja vrednosti električnih veličin (napetost, tok) v žici. Naprava, ki

podatke sprejema te spremembe zazna in pretvori nazaj v podatke. UTP kabel -LAN RJ45

Brezžična povezava uporablja za prenos podatkov elektromagnetno valovanje, ki ga antena oddaja v

zračni ali brezzračni prostor. Antena na sprejemni strani elektromagnetno valovanje sprejme in ga

spremeni najprej v vrednosti električnih veličin, nato pa v podatke.

Optična povezava za prenos podatkov uporablja svetlobo. Svetlobni žarek potuje po stekleni cevki. Ko

naleti na steno cevke, se odbije nazaj proti sredini itd. Ker pride skoraj do popolnega odboja žarka,

žarek tudi na večjih razdaljah ne oslabi. Svetloba tudi ni občutljiva na elektromagnetne motnje, ki jih

povzročajo električne naprave. Zato velja prenos podatkov preko optičnih vlaken za najbolj zmogljiv

in najhitrejši prenos podatkov. Več o optičnih vlaknih si lahko preberete na na wikipediji.

4.2 Omrežne naprave

Stikalo (ang. switch) predstavlja vozlišče omrežja pri topologiji zvezda. V njem se združijo povezave iz

večih končnih naprav v eno povezavo oziroma razdeli ena povezava na več povezav do končnih

naprav. Stikalo pošlje podatke na povezavo, ki vodi do naprave, ki so ji podatki namenjeni. Včasih so

se v ta namen uporabljali razdelilniki (ang. hub), ki so podatke iz ene povezave razpošiljali na vse

ostale povezave in tako zelo obremenjevali omrežje.

Usmerjevalnik (ang. router) je naprava, ki povezuje dve ali več lokalnih, ali prostranih omrežij med

seboj. Naprava usmerja pakete podatkov proti cilju, lahko pa tudi preprečuje podatkom, ki so

namenjeni uporabi znotraj lokalnega omrežja, da to omrežje zapustijo. Usmerjevalnik z brezžično

dostopno točko sestavlja enota za brezžično komuniciranje, stikalo in usmerjevalnik. Brezžično

omrežje in povezave na stikalu služijo za priključitev omrežnih naprav v lokalnem omrežju,

usmerjevalnik pa to omrežje preko WAN povezave poveže z WAN omrežjem. Tak usmerjevalnik

najpogosteje uporabljamo tudi doma.

Kakšna pa je pravzaprav razlika med stikalom in usmerjevalnikom? Stikala uporabljamo pri ustvarjanju

omrežij, usmerjevalnike pa pri povezovanju omrežij na Internet. Usmerjevalnik povezuje računalnike

z Internetom tako, da si uporabniki delijo povezavo. Usmerjevalnik tudi izbira najboljšo možno pot po

kateri lahko potujejo paketki po omrežju kar najhitreje.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Opti%C4%8Dno_vlakno


Stran 20

Modem (modulator - demodulator)

Je naprava, ki kodira oz. dekodira informacijo in jo tako pripravi za vstop v omrežje oz. za sprejem iz

omrežja. Ločimo več vrst modemov glede na hitrost ali način delovanja (analogni, ISDN, DSL, GPRS).

Celotno zgodovino razvoja modemov si lahko ogledate tukaj.

Mrežna kartica je posrednik med računalnikom in omrežjem. Glavna naloga je dostop in povezava v

omrežje. Danes je v večini primerov že integrirana v matično ploščo.

4.3 Protokoli

Sporazumevanje med različnimi napravami in programi v omrežju omogočajo protokoli. Protokoli so

dogovorjeni načini sporazumevanja med posameznimi računalniki v omrežju, ki omogočajo

vzpostavitev, vzdrževanje in konec povezav. Običajno določajo še hitrost prenosa ter sporočanje

začetka oziroma konca prenosa podatkov.

TCP/IP protokol vključuje postopke in pravila za prenos paketov podatkov v internetu. Gre za

razstavljanje sporočil na pakete, pošiljanje in sprejemanje paketov podatkov med spletnimi strežniki

ter sestavljanje paketov v sporočilo. S pomočjo tega protokola se dolge datoteke razdelijo na manjše

dele – pakete. Protokol poskrbi, da se vsi deli prenesejo od pošiljatelja do prejemnika v pravilnem

vrstnem redu, pri čemer lahko posamezni paketi potujejo po različnih poteh od pošiljatelja k

prejemniku. Tehnologija TCP/IP se je zaradi uspešnosti začela vgrajevati v ostala omrežja.

IP naslov IP (ang. Internet Protocol -IP) naslov je pomemben za komunikacijo med napravami na

omrežni plasti (plast 3). V omrežju ima podobno funkcijo kot za pošto naslov našega stanovanja. Neki

napravi v omrežju ga dodelimo s programom in ga lahko tudi spreminjamo. Naprave v istem lokalnem

omrežju morajo imeti različne IP naslove, sicer pride do spora. Poznamo dve vrsti IP naslovov: IPv4 in

IPv6. IPv6 naslove so razvili zato, ker je začelo primanjkovati IPv4 naslovnega prostora

IPv4 naslov je sestavljen iz 32 bitov. Zapišemo ga kot 4 desetiška števila od 0-255, ločena s piko.

192.168.1.123

11000000 10101000 00000001 01111011

https://en.wikipedia.org/wiki/Modem


Stran 21

Dodatni podatki, ki so pomembni za priključitev naprave v internet so še:

Prehod (ang. gateway) je IP naslov usmerjevalnika, preko katerega naše omrežje priključeno na

internet.

DHCP (ang. Dynamic Host Configuration Protocol) je protokol za pridobivanje IP naslova. Vsaki napravi

lahko ročno vpišemo IP naslov ali pa ga pridobi od DHCP strežnika v omrežju.

Maska podomrežja določa velikost naslovnega prostora našega lokalnega omrežja. Enice v maski

določajo naslov omrežja, ničle pa naslovni prostor za naprave. Tako 255.255.255.0 pomeni, da imajo

naprave lahko IP naslove od 192.168.1.0 do 192.168.1.255.

4.4 Storitve interneta

Računalnik smo priključili na internet. Potrebujemo še programe, ki tvorijo storitve interneta. Internet

zaradi možnosti prenašanja vseh vrst podatkov ponuja vrsto storitev za uporabnike. Na začetku se je

uporabljal za prenos znakovnih sporočil, danes pa prenašamo tudi slike, zvok, video… V ta namen so

bile skozi desetletja razvite mnoge aplikacije (programi) za delo z določenimi vrstami podatkov:

elektronska pošta, svetovni splet, prenašanje datotek, govorno in video komuniciranje, spletne igre…

Najbolj znane in najbolj pogosto uporabljane storitve interneta so: WWW oz. splet, e-pošta, FTP,

komunikacijski programi in družabna omrežja.

Spletni brskalnik je računalniški program, ki omogoča brskanje po spletu in prikazovanje HTML

dokumentov in večpredstavnih vsebin. Spletni brskalniki omogočajo dostop do svetovnega spleta.

Brskalniki ponujajo grafični uporabniški vmesnik do informacije na internetu. Brskalnik HTML

dokument prebere in ga prikaže kot grafični dokument, ki lahko vsebuje slike, video, zvok in

hipertekstne povezave do drugih dokumentov. Najbolj razširjeni brskalniki so Microsoft Internet

Explorer, Mozilla Firefox, Opera, Safari in Chrome.

Slika 7: Primer brskalnika z iskalnikoma


Stran 22

Elektronska pošta je bila ena prvih storitev interneta. Elektronska pošta je storitev, ki deluje po

principu odjemalec - strežnik. Sistem elektronske pošte temelji na delovanju poštnih strežnikov, kjer

se zbirajo sporočila. Ohranila je pomembno prednost klasične pošte: sporočilo uporabnika počaka,

dokler ga ne prebere. V začetku so sporočila vsebovale le znake, pripenjanje slik in multimedijskih

izdelkov se je razmahnilo šele mnogo kasneje...

Delovanje elektronske pošte: Uporabnik A napiše in pošlje Uporabnik B sporočilo. Program na

njegovem računalniku uporabi SMTP (ang. Simple Mail Transfer Protocol) protokol za povezavo s

strežnikom odhodne pošte (SMTP strežnik). Strežnik pošlje pošto preko interneta do poštnega

strežnika Uporabnika B. Pošta na strežniku počaka, dokler jo program Uporabnika B za elektronsko

pošto ne prebere s POP3 (ang. Post Office Protocol) ali IMAP(ang. Internet Mail Access Protocol)

protokolom in prikaže na zaslonu. Ko Uporabnika B odgovori na prejeto pošto, se proces ponovi v

obratni smeri.

Za delo z elektronsko pošto lahko uporabimo spletni vmesnik (webmail.arnes.si, www.gmail.com, ...)

ali pa na računalnik namestimo odjemalec za elektronsko pošto (Outlook, Thunderbird, ...). V prvem

primeru si ogledujemo in urejamo elektronsko pošto na spletnem strežniku. Elektronska pošta se ne

prenese na naš računalnik. V drugem primeru isto počnemo v odjemalcu na našem računalniku.

Elektronska pošta se prenese ali prekopira na naš računalnik. Odjemalcu moramo nastaviti, kateri

SMTP strežnik bomo uporabili pri pošiljanju in kateri POP3 ali IMAP strežnik za prenašanje pošte k

nam. Nastaviti moramo tudi svojo identiteto (uporabniško ime in geslo).

Slika 8: Nastavitve za elektronsko pošto


Stran 23

5 VAROVANJE PODATKOV

5.1 Informacijska varnost

Informacijska varnost pomeni varovanje podatkov in računalniških sistemov pred nepooblaščenimi

dostopi v sistem in s tem varovanje pred nepooblaščeno uporabo, motenjem ali prekinitvijo delovanja

sistema, uporabo, razkritju, spreminjanju in/ali uničenju podatkov.

Informacijski varnost je varovanje podatkov in računalniškega sistema (programske in strojne

opreme). Napadi na računalniški sistem lahko povzročijo nepooblaščen dostop do podatkov in

posledično škodo, pa tudi nepooblaščen dostop in uporabo opreme. Z izrazom varovanje podatkov

označujemo dogovore in ukrepe, ki zagotavljajo, da so podatki, dokumenti in rezultati analiz

shranjeni, prikazani in distribuirani tako, da jih nepooblaščena oseba ne more uporabiti, spreminjati,

povzeti ali uničiti. Za primer brisanja ali spreminjanja podatkov po pomoti, napak delovanja strojne

opreme in drugih nepredvidenih dejavnikov redno izdelujemo varnostne kopije podatkov.

Varovanje podatkov je pomembno iz več razlogov:

- nekatere podatke je potrebno varovati po zakonu (npr. osebne podatke),

- nekatere podatke je potrebno varovati, ker predstavljajo poslovno skrivnost ali intelektualno

lastnino (zaupni in skrivni podatki),

- vse podatke je potrebno varovati za primer napak strojne opreme ali uporabnikov,

- vse podatke je potrebno varovati za primer sovražnega delovanja, (neposredno povzročanje

škode s strani konkretnega uporabnika ali prek škodljivih programov).

V večuporabniške sisteme vstopamo s pomočjo postopka, ki mu pravimo avtentikacija, pomeni pa

prijavo z uporabniškim imenom in geslom. Na podlagi uspešne prijave v sistem, dobi uporabnik na

voljo tiste vire (oprema, podatki, programi ali njihovi deli), ki jih potrebuje pri svojem delu in takšne

pravice njihove uporabe, da lahko opravlja svoje delo.

Uporabnik ima lahko različne pravice dostopa do podatkov:

- brez pravic,

- samo branje in/ali uporaba,

- branje, uporaba in spreminjanje,

- branje, uporaba, spreminjanje in brisanje.

Zaščito računalniškega sistema izvajamo fizično in programsko. Fizična zaščita pomeni, da je

računalniška oprema shranjena v posebnih prostorih, kamor nepooblaščeni uporabniki nimajo

vstopa. Programsko pa se zaščita izvaja na ravni sistemske programske opreme in na ravni

aplikacijskih programov.


Stran 24

Zaščita na ravni sistemske opreme zajema:

- dodeljevanje pravic uporabe sistema posameznim uporabnikov in skupinam uporabnikov,

glede na potrebe, ki sledijo iz narave njihovega dela,

- zaščito diskov, map in dokumentov pred nepooblaščeno uporabo,

- varno komunikacijo preko interneta,

- preprečevanje vdorov v sistem,

- preventivno nadzorovanje sistema, odkrivanje in zapolnjevanje varnostnih vrzeli,

- izdelava varnostnih kopij pomembnih podatkov.

5.2 Škodljiva programska oprema

Virusi: Računalniški virus je računalniški program, ki običajno v računalniku povzroča škodo. Širi se

podobno kot naravni virus, torej tako, da okuži zdrave datoteke v računalniku in se z njihovo pomočjo

razširja na ostale računalnike. Nezaščiten računalnik okužimo tako, da zaženemo (odpremo) okuženo

datoteko. Okuženo datoteko lahko prejmemo preko prenosnih medijev (USB ključ, CD ...), preko

lokalnega omrežja ali preko interneta (e-pošta, svetovni splet ...). Ko je računalnik okužen, se virus

samodejno prenese na ostale programe in datoteke, ki jih uporabljamo pri svojem delu.

Črvi: Računalniški črv (angl. worm) je podoben računalniškemu virusu, vendar za svoje širjenje ne

potrebuje drugih datotek. Je samostojen program, ki se brez našega posredovanja skuša samodejno

razširiti na čim več ostalih računalnikov v omrežju. Najpogosteje se širi tako, da izkorišča varnostne

pomanjkljivosti v operacijskem sistemu ali brskalniku, ali se preko elektronske pošte samodejno

razpošlje vsem osebam, ki jih imamo v imeniku. Črv za svojo širitev izkorišča računalniško omrežje in

se tako samodejno razmnožuje v ostale računalniške sisteme. Škoda, ki jo povzročijo črvi, se

največkrat nanaša na preobremenitev računalniških omrežij ter strežnikov.

Trojanski konji: Trojanski konj je program, ki navzven deluje kot koristen in uporaben program, ki je

neškodljiv. V resnici pa je to le preobleka, pod katero se običajno skriva škodljiva vsebina. Z zagonom

takšnega programčka običajno "odpremo" vrata našega računalnika določenim osebkom ter jim

omogočimo nadzor nad našim računalnikom. Na ta način lahko pridobijo različne dokumente in

podatke, jih izbrišejo ali spremenijo. Lahko pa le uporabijo naš računalnik kot vmesni člen za napade

na druge (običajno večje) računalniške sisteme.

Parazitni programi: Parazitne programe delimo v dve kategoriji: "adware" in "spyware". Večina teh

programov pride v vaš računalnik kot priponka ob nameščanju nekega drugega programa. Najbolj

znani parazitni programi so prav gotovo "adware" programi, ki prikazujejo oglase na različnih spletnih

straneh. "Adware" in "Spyware" se razlikujeta glede na način vohunjenja. Medtem ko prvi pozna zgolj

naslov strani, ki smo jo pregledovali v času prikaza oglasa, Spyware aktivno spremlja vse naše

pregledovanje spleta in poroča oglaševalskemu strežniku. »Adware« lahko torej dobi naše podatke


Stran 25

zgolj v primeru, ko vstopimo na stran, ki vsebuje oglas, »Spyware« pa spremlja naše celotno brskanje.

To doseže tako, da pregleda datoteke z zgodovino brskanja, kjer dobi seznam strani, ki smo jih

obiskali. Poleg tega pregleda še priljubljene povezave ter začasne internetne datoteke, kjer dobi

seznam še dodatnih strani. Pregleda tudi datoteko s piškotki, kjer izve, katera podjetja smo na spletu

že obiskali.

5.3 Protivirusna programska oprema

Zaradi velikega števila in hitrosti širjenja škodljive programske opreme, potrebuje vsak računalnik

protivirusni program, ki se redno posodablja in stalno deluje. Ko uporabljamo računalnik, protivirusni

program preži na datoteke, ki jih dobivamo s prenosnih medijev, iz omrežja ali interneta in ga ščiti.

Novi virusi in drugi škodljivi programi nastajajo dnevno. Proizvajalci protivirusne opreme zato dnevno

svoje programe nadgrajujejo, uporabniški računalniki po celem svetu pa se prek interneta dnevno

posodabljajo. Če se naš protivirusni program ne posodablja (npr. ker je enoletna licenca potekla),

nismo odporni proti najnovejšim škodljivim programom.

Požarni zid: Požarna pregrada ali zid je učinkovita zaščita notranjega omrežja pred vdori od zunaj.

Namen klasične požarne pregrade je preprečevanje širjenja ognja po stavbi. V računalniškem smislu

požarni zid varuje lokalno omrežje pred vsiljivci z interneta. Požarni zid je največkrat postavljen na

stičišču povezave med notranjo mrežo in zunanjim svetom (internetom). Zaščita računalnikov s

požarnim zidom zagotavlja, da nepooblaščene osebe ne uporabljajo naših računalnikov za

shranjevanje svojih podatkov, ne izkoriščajo njihovega procesorskega časa, ne brišejo podatkov ali

kako drugače škodijo delovanju našega sistema.

Vloga uporabnikov:

- skrbno ravnanje z mediji in opremo,

- previdnost in zaupljivost ,

- uporaba gesel:

▪ izbrano geslo naj bo dolgo vsaj 8 znakov,

▪ uporabljene naj bodo velike in male črke,

▪ geslo naj vsebuje numerične in alfanumerične znake (npr. mojhi3pesp1ki),

▪ še bolje je, če so uporabljeni posebni znaki s tipkovnice (#$%&!*=),

▪ izbirajmo tuje ali izmišljene besede.

Nekaj dodatnih priporočil:

- Ne odpiramo e-mail priponk neznanih pošiljateljev.

- Ne odpiramo e-mail priponk, če imajo dvojno končnico.

- Ne nameščajmo programske opreme, ki je neznanega oz. sumljivega izvora (še posebno iz

spletnih strani).


Stran 26

Kvalificirano digitalno potrdilo (ali certifikat) javnega ključa (public key certificate) je digitalni

dokument, ki potrjuje povezavo med javnim ključem in osebo ali institucijo ali strežnikom. Z njim

lahko preverimo, komu pripada javni ključ. Potrdilo vsebuje javni ključ in informacijo o njegovem

imetniku, ki ju podpiše oseba ali institucija, ki ji zaupamo (CA).

Digitalni podpis: Pošiljatelj na podlagi podatkov v sporočilu izdela “izvleček” sporočila – “hash” kodo.

Pošiljatelj izvleček zašifrira s svojim tajnim ključem in tako dobi digitalni podpis, ki ga pošlje skupaj s

sporočilom (oboje šifrirano z javnim ključem prejemnika). Prejemnik oboje dešifrira, naredi svoj

izvleček sporočila, in ga primerja s prejetim izvlečkom (ki ga z javnim ključem pošiljatelja dobi iz

podpisa).


Stran 27

6 OPERACIJSKI SISTEM

6.1 Osnovna opravila v operacijskem sistemu Windows

Najpogostejša opravila z ikonami in okni so:

- premikanje ikon,

- preimenovanje ikon,

- ustvarjanje novih ikon (bližnjic),

- brisanje ikon,

- premikanje okna,

- spreminjanje velikosti okna in

- delo z več okni.

V operacijskem sistemu Windows 10 pridemo ob zagonu takoj na Namizje. Imamo gumb Start, ki je

razdeljen na dva dela: Nedavno dodani programi in Začetni zaslon. S klikom na desni gumb se odpre

seznam, kjer lahko določimo več lastnosti posamezne ikone.

Slika 9: Namizje OS Windows 10

Gumb Start

Nedavno

dodani

Začetni zaslon

Vse

nastavitve Omrežje

Opravilna vrstica


Stran 28

6.2 Upravljanje map in datotek (Raziskovalec)

V programu Raziskovalec urejamo datoteke in mape. Glavna opravila so:

- Računalnik: podatkovni nosilci (trdi diski, Naprave z izmenljivimi mediji, Omrežna mesta, …),

- drevesna struktura map (vklop/izklop – kartica Pogled, gumb Podokno za krmarjenje),

- knjižnice Dokumenti, Glasba, Slike, Videoposnetki,

- gumbi: Nazaj, Naprej, Nedavna mesta, Gor,

- izbira več dokumentov (zaporednih – tipka Shift, poljubnih – tipka Ctrl, vseh – tipka Ctrl+A),

- kreiranje novih map (gumb Nova mapa na kartici Osnovno ali desni klik v praznem prostoru:

Novo/Mapa),

- preimenovanj map (kartica Osnovno/Preimenuj ali desni klik na mapo: Preimenuj),

- premikanje map (kartica Osnovno/Izreži – Prilepi ali desni klik: Izreži – Prilepi ali Ctrl + X –

Ctrl + V),

- kopiranje map (kartica Osnovno/Kopiraj – Prilepi ali desni klik: Kopiraj – Prilepi ali Ctrl + C –

Ctrl + V),

- premikanje datotek (kartica Osnovno/Izreži – Prilepi ali desni klik: Izreži – Prilepi ali Ctrl + X

– Ctrl + V),

- kopiranje datotek (kartica Osnovno/Kopiraj – Prilepi ali desni klik: Kopiraj – Prilepi ali Ctrl + C

– Ctrl + V),

- premikanje in kopiranje map oz. datotek lahko opravimo tudi z miško:

- s pomočjo desnega gumba miške, iz padajočega menija izberemo Premakni sem oz. kopiraj

sem,

- s pomočjo levega gumba miške je potrebno biti pazljiv – pri premiku znotraj istega nosilca

se bo mapa oz. datoteka premaknila, če pritisnemo gumb Ctrl preden spustimo tipko, bomo

mapo oz. datoteko prekopirali, pri premiku na drug nosilec se bo mapa oz. datoteka

prekopirala, če pritisnemo tipko Shift, preden spustimo gumb miške, pa prekopirala,

- razvrstitev datotek v mapi (kartica Pogled, gumb Razvrsti po),

- shranjevanje datotek (Shrani / Shrani kot …),

- končnice datotek (kartica Pogled/Možnosti/Spremeni možnosti mape in iskanja, jeziček

Pogled – Dodatne nastavitve, polje Skrij pripone za znane vrste datotek),

- preimenovanje datotek,

- štetje datotek,

- lastnosti map in datotek,

- brisanje map in datotek,

- ekranska slika (PrtSc).


Stran 29

7 UREJEVALNIK BESEDIL – MS WORD

7.1 Vnos besedila

Pri vnosu besedila je nekaj pravil, vendar je najpomembnejše to, da besedilo najprej vnesemo v celoti,

ga shranimo in nato oblikujemo. Pazimo, da pišemo v slogu Navaden. Nekaj osnovnih pravil pri

tipkanju besedila:

- za večino ločili je vedno presledek, pred ločilom ga ni,

- znotraj oklepajev ni presledkov, zunaj so vedno (razen če zaklepaju sledi ločilo),

- s tipko Enter zaključujemo odstavke, ne pa vrstic,

- zamike od robov delamo s tabulatorji, nikoli s presledki,

- znak naprej brišemo s tipko Del, znak nazaj s tipko Backspace (←).

Vaja: Vnos besedila, črkovanje

V nov dokument napišite spodnje besedilo (kot je napisano – z napakami), datum vnesite z gumbom

Datum in ura na zavihku Vstavi. Preverite, ali je jezik nastavljen na slovenščino (zavihek Pregled- Jezik

– Nastavi jezik za preverjanje).

Obvestilo:

Danes grem v Ljublano (glavno mesto Slovenije), kjer se bom upisal v glazbeno šolo. Učil se bom

gitaro, ki je moj najljupši instrument. Učiteli so zelo zabavni (smešni), ker cel cas tolčejo z podplatom

obtla.

Datum: 1.10.2016

Word v pomoč diskretno pokaže napake pri črkovanju. Ko se pod besedo ali besedno zvezo pojavi

vijugasta črta, se lahko odločite, kako želite napako odpraviti – če sploh je napaka.

Slika 10: Preverjanje črkovanja


Stran 30

Preverimo črkovanje:

- Postavite se na vijugasto podčrtano besedo.

- Na zavihku Pregled vklopite gumb Črkovanje in slovnica (ali pritisnete F7).

- Izberete ustrezen predlog in pritisnete gumb Spremeni.

- Namesto 2) in 3) lahko z desnim klikom na vijugasto podčrtano besedo ravno tako izberete

ustrezen predlog

- Ročno popravite napake, ki jih črkovalnik ni prepoznal.

S pritiskom na gumb Možnosti … na zavihku Datoteka lahko poljubno nastavite možnosti

samopopravkov, možnosti popravljanja črkovanja v programih zbirke Microsoft Office in možnosti

popravljanja črkovanja in slovnice v programu Word.

Slika 11: Možnosti preverjanja v Wordu

Pisanje posebnih znakov in simbolov

Pri pisanju znakov si lahko pomagamo s tipkama Shift (za vnos drugega – zgornjega znaka na tipki) ali

s tipko Alt Gr (za vnos tretjega – desnega znaka na tipkovnici). Lahko pa različne znake in simbole

vnašamo z gumbom Simbol na zavihku Vstavi. Poleg simbolov lahko vnašamo tudi posebne znake, kot

sta nedeljivi pomišljaj in nedeljivi presledek.


Stran 31

Slika 12: Vstavljanje simbolov in posebnih znakov

Pisanje potenc in indeksov

Potence pišemo nadpisano (označimo potenco in pritisnemo gumb Nadpisano na kartici Osnovno,

indekse pa podpisano (označimo indeks in pritisnemo gumb Podpisano na kartici Osnovno. Pri pisanju

fizikalnih veličin pazimo, da jih vedno pišemo ležeče, ravno tako večino črkovnih potenc in indeksov,

številke v potencah in indeksih ter oznake enot vedno pokončno.

7.2 Oblikovanje s tabulatorji

Tabulatorji so nujno potrebni za pisanje zahtevnejših besedil. Tabulator je premaknjena točka vnosa

besedila za določeni odstavek. Tabulatorji so lahko levi, desni, sredinski ali decimalni. Tabulatorje

izberemo na gumbu poleg ravnila in jih s klikom na ravnilo postavimo na želeno mesto. Dodatne

nastavitve lahko dosežemo z dvoklikom na postavljeni tabulator, ali na kartici Osnovno – Odstavek –

Tabulatorji, da točno vidimo kje so za določeni odstavek postavljeni in kakšna so razmerja med njimi

(če vmes vlečemo črte in podobno). Preden začnemo s pisanjem se na tabulator premaknemo s

pritiskom na tipko TAB, ki je nad tipko CAPS LOOK. S pritiskom na ENTER tabulator prenašamo v

naslednjo vrstico.


Stran 32

Pri pisanju teksta se na tabulator premaknemo s tipko TAB (). Tabulator lahko postavimo pred

pisanjem, lahko pa tudi pri že napisanem tekstu (postavimo se v odstavek, kjer želimo postaviti

tabulator in ga postavimo na želeno mesto).

Slika 13: Dodatne nastavitve za tabulator

Vaja: Napišite spodnje besedilo s pomočjo tabulatorjev!

1. Pri 4 cm na ravnilu postavimo sredinski tabulator in napišemo:

Republika Slovenija

Ministrstvo za šolstvo in šport

Masarykova c. 16

1000 Ljubljana

2. Sredinski tabulator postavimo na 3 cm, levi tabulator na 8 cm, desni pa na 16 cm. Vključimo tudi

vodilne črte.

Direktor ........................................ Janez Glavni ___________________1600,00 €

Pomočnik direktorja .............................. Franc Spodnji __________________1400,00 €

Tehniški direktor .................................. Lojze Železni ___________________1200,00 €

3. Spodaj postavimo sredinski tabulator na 13 cm in napišemo podpis:

Direktor:

Janez Glavni, univ. dipl. inž.


Stran 33

7.3 Priprava strani

Nastavitve za pripravo strani se nahajajo na kartici Postavitev strani. Dokument lahko pripravimo že

pred začetkom vnosa besedila in si tako vnaprej pripravimo obliko strani, lahko pa strani oblikujemo

tudi kasneje. Pred vnašanjem besedila poskrbimo, da vnašamo v slogu Navaden (glej poglavje o

Slogih).

Na Pripravi strani lahko nastavimo:

- robove,

- usmerjenost,

- velikost,

- število stolpcev,

- prelome,

- štetje vrstic,

- deljenje besed.

Slika 14: Kartica Postavitev

Nastavitve za pripravo strani lahko določimo za:

- cel dokument,

- vsak odsek posebej ali

- od določene točke v dokumentu naprej.

Slika 15: Priprava strani – robovi


Stran 34

7.4 Označevanje, zamenjava, premikanje in kopiranje besedila

Označevanje v programu Word:

en znak ......................... pobarvamo z miško ali Shift + puščice

beseda .......................... dvoklik na besedi

stavek............................ Ctrl + klik

vrstica ........................... klik pred vrstico (miška ima obliko puščice v desno)

odstavek ....................... dvoklik pred odstavkom

cel dokument ............... troklik kjerkoli med robom lista in besedilom

poljuben obseg............. klik na začetku bloka, Shift+klik na koncu

Za zgoraj navedene operacije uporabljamo kartico Osnovno z ukazi:

- Izreži,

- Kopiraj,

- Prilepi,

- Najdi,

- Zamenjaj.

7.5 Oblikovanje besedila in odstavkov

Besedilo in odstavke oblikujemo s pomočjo ustreznih gumbov na kartici Osnovno. Za več možnosti

kliknemo na puščico v spodnjem desnem kotu skupine Pisava oz. Odstavek.

Slika 16: Oblikovanje besedila in odstavkov

Označeni in oštevilčeni seznami

Pri naštevanju lahko uporabimo označevanje ali oštevilčevanje. Ko napišemo ustrezno besedilo, ga

označimo in vklopimo gumb za oznake ali oštevilčevanje. Na puščici lahko izberemo poljubno oznako

ali drugačno oštevilčevanje.


Stran 35

Slika 17: Oznake, oštevilčevanje, večravenski seznam

Če želimo prekiniti naštevanje, izključimo gumb ali pa s potrditvijo ENTER in s prehodom v novo

vrstico ENTER, samodejno izključimo naštevanje.

V primeru, da imamo v istem dokumentu več naštevanj, nam Word ponudi v obliki strelce možnost

ali bomo začeli oštevilčevanje zopet z ena, ali nadaljujemo prejšnje oštevilčevanje.

Slika 18: Samodejno oštevilčenje seznama

7.6 Tiskanje dokumentov

Preden dokument natisnemo, ga pregledamo s predogledom tiskanja (kartica Datoteka, ukaz Natisni).

V tem pogledu lahko preverimo, če je izgled dokumenta tak, kot smo načrtovali. Tako lahko pred

tiskanjem še popravimo, kar nam ne ustreza:

- izberemo tiskalnik,

- določimo obseg strani, če nočemo tiskati celotnega dokumenta,

- določimo število kopij,

- v nastavitvah zbiranja kopij določimo, da se najprej natisne dokument oz. izbrane strani v

celoti, šele potem natisnemo drug izvod; v nasprotnem primeru natisnemo vsako stran

posebej z določenim številom kopij,

- določimo usmerjenost papirja,

- določimo format papirja,

- določimo robove in/ali

- natisnemo lahko več strani na eno stran papirja.

S pritiskom na Lastnosti tiskalnika lahko nastavimo še nastavitve samega tiskalnika (npr. tiskanje v

sivinah ipd.). Pogovorno okno, ki se nam odpre, je odvisno od izbranega tiskalnika.


Stran 36

7.7 Glava in noga

Glave in noge so besedilo, ki se pojavlja na vseh straneh dokumenta. Oblikujemo ga v zato

namenjenem prostoru na zgornjem in spodnjem delu lista. Glavo in nogo vstavimo z gumbi na kartici

Vstavljanje. Lahko izberemo ponujene oblike, ali pa izberemo ukaz Uredi glavo oz. nogo, ki si jo nato

sami oblikujemo. Po izbiri ukaza se je odprla nova kartica z imenom Načrt, ki nam omogoča, da si

poljubno oblikujemo glavo in nogo (vstavi, krmarjenje, možnosti, položaj). Poleg besedila, ki ga

vpišemo, lahko vstavimo še številko strani, datum, slike,…

V nogo običajno vstavimo tudi številko strani, ki jo vstavimo z gumbom Številka strani. Izberemo lahko

že nastavljene oblike s položaji ali pa izberemo ukaz Trenuten položaj, ki vstavi številko na trenutni

položaj. Za natančnejše nastavitve številčenja strani uporabimo ukaz oblikuj številka strani.

Slika 19: Vstavljanje glave

Slika 20: Kartica Načrt (Orodja za glave in noge)


Stran 37

7.8 Prelomi strani

Prelome strani vstavljamo na kartici Vstavljanje. So kot prelom besedila, kar pomeni, da se na tej strani

vnos besedila konča in nadaljuje na drugi strani. Prelomi strani omogočajo, da se besedilo za ukazom

vedno začne na naslednjem listu, čeprav smo na straneh pred tem listom dodali besedilo, sliko,…

Prelom strani lahko hitro vstavimo tudi s CTRL+ENTER. Prelome strani lahko pobrišemo tako, da

vklopimo gumb Pokaži vse, kliknemo na ukaz in s tipko DEL pobrišemo ukaz.

Prelome strani uporabljamo tudi za vstavljanje novih listov v dokument. Isto nam omogoča tudi gumb

Prazna stran. Za naslovnico lahko izberemo že oblikovano stran z gumbom Naslovnica.

7.9 Odseki

Odseke v dokumentu uporabljamo predvsem pri daljših dokumentih, kjer imamo navadno različne

nastavitve za posamezne dele dokumente, kot npr.:

- različno številčenje strani,

- različno število stolpcev,

- različna usmerjenost papirja,

- različne glave in noge, …

Slika 21: Vstavljanje preloma odseka


Stran 38

V katerem odseku se trenutno nahajamo, je vidno v vrstici stanja, levo spodaj.

Če številke odseka ne vidimo, prikaz vklopimo z desnim klikom na vrstico

stanja in izberemo možnost Odsek.

Slika 22: Prikaz številke odseka v vrstici stanja

7.10 Slogi

Slogi so vnaprej definirana oblika besedila, ki jo lahko uporabimo za različne naslove ali posebne dele

besedila (naslovi poglavij, podpoglavij…, imena slik, naslovi tabel…). Program ima že v naprej

pripravljene in oblikovane sloge, ki jih lahko uporabimo – lahko pa pripravimo svoje sloge, tako, da

preoblikujemo že obstoječe sloge ali pa naredimo nove. Besedila običajno pišemo v Navadnem slogu,

ki ga lahko spremenimo ali pa uporabimo takega kot je že vnaprej pripravljen. Ostale sloge lahko

definiramo že pred pisanjem in z njimi sproti oblikujemo ustrezna besedila, bolje pa je, da celotno

besedilo najprej napišemo v celoti, nato nastavimo sloge, s katerimi oblikujemo ustrezna besedila.

Seznam slogov lahko vidimo na kartici Osnovno. Če želimo sloge spreminjati, pa kliknemo na puščico,

da dobimo ob desni strani okno s slogi.

Slika 23: Slogi

Za urejanje slogov pritisnemo puščico v spodnjem desnem kotu skupine slogov (Pokaži okno

slogovNapaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti.). Kako obsežen seznam bo prikazan, je odvisno od

nastavitev, do katerih pridemo z ukazom Možnosti … Na izbiro imamo:

- Priporočeno (v tem primeru lahko z upravljanjem slogov sami določimo, kateri slogi bodo

prikazani in na kakšen način),

- V uporabi (prikazani so slogi v uporabi)

- V trenutnem dokumentu (prikazani so samo slogi, uporabljeni v odprtem dokumentu) ali

- Vsi slogi (prikazani so vsi slogi).


Stran 39

Pri spreminjanju obstoječih slogov imamo dve možnosti:

- oblikujemo besedilo z že znanimi ukazi, nato kliknemo na ime sloga z desno tipko miške in

izberemo ukaz Posodobi ime sloga, da se ujema z izborom ali

- kliknemo z desno tipko miške na ime sloga in izberemo Spremeni … Odpre se nam novo

pogovorno okno, s pomočjo katerega lahko natančno definiramo vse značilnosti besedila

(pisava, odstavek, tabulatorji, obroba, jezik, okvir, oštevilčevanje, bližnjične tipke),

spremenimo ime sloga, določimo slog odstavka, ki sledi ali določimo, naj spremembe veljajo

samo v tem dokumentu ali pa v vseh dokumentih na isti predlogi.

Slika 24: Spreminjanje slogov

Slika 25: Natančno definiranje oblik pri spreminjanju slogov

Za določanje novega sloga pritisnemo gum Nov slog v oknu slogov. Za slog izberemo poljubno ime, ki

pa ne sme biti enako imenu že vgrajenih oz. definiranih slogov ter določimo vse oblike podobno kot

pri spreminjanju slogov.

osnovno oblikovanje

oblikovanje:

– pisave,

– odstavka,

– tabulatorjev,

– obrob,

– jezika,

– okvirja,

– oštevilčevanja,

– bližnjičnih tipk


Stran 40

7.11 Vstavljanje tabel

Tabele uporabljamo, ko želimo prikazati podatke, urejene po vrsticah in stolpcih. Lahko jih uporabimo

Tabele so vidni tabulatorji. Nepogrešljive so za prikaz različnih urejenih podatkov, za pripravo

zbirnikov in drugih formularjev. Uporabljamo jih tudi za pisanje zahtevnejših besedil, kjer obrob ne

izrisujemo, ampak nam tabela drži besedilo na določenem mestu (namesto tabulatorjev). V tabeli

lahko uporabimo vse oblikovne sloge, ki jih poznamo do sedaj. V tabelo lahko vnašamo vse, kar velja

za oblikovanje besedil, le še ene tabele ne moremo.

Osnovna omejitev Word - tabele je velikost in počasnost, ker je to tekstovna tabela. Uporabljamo jo

kot tabelo za urejevanje teksta. Če gre za izračune v tabeli in številčna ali podatkovna polja, potem

uporabimo EXCEL - tabelo.

Tabele so lahko različno velike - stolpci in vrstice - osnovna enota pa je celica, ki se obnaša čisto

samostojno in je lahko vsaka celica nastavljena posebej. Če želimo neko nastavitev za več celic,

moramo več celic označiti skupaj.

Tabela se samodejno prilagaja velikosti besedila v celici. Tabelo lahko tudi ko je končana,

dopolnjujemo z novimi stolpci, celicami in vrsticami.

Tabela se med besedilom obnaša kot besedilo. V osnovi se poravna na levi rob in je velika preko

celotne strani. Vse to lahko nastavimo in oblikujemo po svoje. Tabele vedno naslavljamo zgoraj nad

tabelo.

Tabelo vstavimo z ukazom Tabela na kartici Vstavljanje. Nato z miško pobarvamo ustrezno število celic

ali pa izberemo enega od ukazov za vstavljanje tabele. Ko je tabela vstavljena, jo lahko dodatno

oblikujemo tako, da kliknemo vanjo in hkrati se pojavi nova kartica Orodja za tabele, kjer na kartici

Načrt in Postavitev lahko:

- vstavimo stolpce/vrstice,

- brišemo stolpce/vrstice,

- spojimo/razdelimo celice,

- nastavimo velikost celice, vrstice, stolpca,

- nastavimo poravnavo besedila v celicah,

- narišemo robove celic


Stran 41

Slika 26: Vstavljanje tabele

7.12 Vstavljanje slik

Slike vstavimo z ukazom Slika na kartici Vstavljanje. Ko je slika vstavljena, jo lahko z miško enostavno

pomanjšamo ali povečamo. Če na sliko kliknemo, dobimo novo kartico Orodja za slike, kjer lahko:

- natančno nastavimo velikost slike,

- jo obrežemo,

- prilagodimo določene lastnosti (svetlost, kontrast),

- stisnemo slike,

- določimo slog in obrobo slike,

- določimo položaj in oblivanje z besedilom…

Za natančnejše oblivanje z besedilom kliknemo na ukaz Prelomi besedilo.

Slika 27: Kartica Oblika (Orodja za slike)


Stran 42

7.13 Vstavljanje kazala vsebine

Kazalo vsebin vstavimo z ukazom Kazalo vsebine na zavihku Sklici, kjer lahko izberemo eno izmed

vnaprej določenih oblik ali pa izberemo Vstavi kazalo vsebine … Izdelava kazala pa je možna le, če

imamo naslove oblikovane z naslovnimi slogi (Naslov 1, Naslov 2, Naslov 3).

Tudi posamezni nivoji kazala so določeni s slogi (slog Kazalo vsebine 1 je povezano s slogom Naslov 1,

slog Kazalo vsebine 2 s slogom Naslov 2, itd.). Če želimo spremeniti izgled kazala, do teh slogov

dostopamo z gumbom Spremeni… v pogovornem oknu Kazalo vsebine. Z izborom posameznega sloga

in pritiskom na gumb Spremeni … v pogovornem oknu Slogi lahko spremenimo slog po svojih željah.

Če po tistem, ko smo vstavili kazalo dodajamo ali spreminjamo dokument, nam ni potrebno ponovno

vnašati kazala, ampak ga lahko posodobimo. To lahko naredimo na več načinov:

- z desnim klikom na kazalo in izberemo ukaz Posodobi polje,

- z ukazom Posodobi kazalo na kartici Sklici ali

- z ukazom Posodobi kazalo …, ki se pojavi nad kazalom, ko kliknemo na njega.

V vsakem primeru se nam odpre pogovorno okno, kjer določimo ali se posodobijo samo številke strani

(morebitna nova poglavja ne bodo dodana v kazalo) ali pa posodobimo celotno kazalo.

Slika 28: Vstavljanje in oblikovanje kazala vsebine


Stran 43

Slika 29: Posodabljanje kazala vsebine

7.14 Vstavljanje kazala slik in kazala tabel

Podobno kot kazalo vsebine, lahko v dokument vstavimo tudi kazalo slik ali kazalo tabel. Pogoj za

samodejno izdelavo kazala je, da so slike ali tabele ustrezno samodejno številčene z napisi. Oba kazala

vstavimo z istim ukazom – Vstavi kazalo slik na zavihku Sklici. Iz pogovornega okna, ki se nam odpre,

izberemo za katero vrsto kazala gre, z izbiro Oznaka napisa.

Če imamo tudi kakšne druge, lastne, elemente opremljene z napisi z avtomatskim številčenjem, lahko

ravno tako vstavimo kazalo za te elemente z ustrezno izbiro Oznaka napisa.

Slika 30: Vstavljanje kazala slik (tabel)

Na spletu lahko najdete veliko navodil za delo z urejevalniki besedila. Na primer:

https://www.youtube.com/watch?v=S-nHYzK-BVg.

https://www.youtube.com/watch?v=S-nHYzK-BVg


Stran 44

8 UREJANJE PREGLEDNIC – MS EXCEL

8.1 Vnašanje podatkov v preglednico

Opis okna:

Slika 31: Okno Excel

V Excelu se preglednica imenuje delovni list ali enostavno list. Delovni list Excela je list celic, v katere

vpisujemo podatke. Ena Excelova datoteka vsebuje več listov, ki jim pravimo delovni zvezek. Število

listov v zvezku lahko poljubno spreminjamo. Spreminjamo pa lahko tudi imena listov. Katere postopke

lahko izvedete s posameznim listom lahko vidite, če kliknete na ime lista z desno tipko miške (vstavi,

izbriši, preimenuj, premakni ali kopiraj, izberi vse liste). Poljubno število listov izberemo tako, da

držimo tipko Ctrl in klikamo na imena listov.

Delovna površina je razdeljena na stolpce in vrstice. Križišče med stolpcem in vrstico se imenuje

celica. Položaj (celica), kjer se trenutno nahajamo je označen z odebeljenim robom okoli celice.

celice

vnosna

vrstica

listi


Stran 45

Za premikanje po preglednici uporabljamo različne kombinacije tipk:

- Home premik v stolpec A

- End + smerna tipka premik na naslednji rob v določeni tabeli

- Ctrl + smerna tipka premik na naslednji rob v določeni tabeli

- Ctrl + Home premik v celico A1

- Ctrl + End premik na spodnjo desno celico v tabeli

- F5 premik v poljubno celico

Funkcije miške v Excelu:

Ta znak uporabljam o

za izbiranje celic in

določevanje blokov.

Puščico uporabim o

za prem ik in kopiranje

vsebine celice/bloka

Č e se z m iško postavim o

na spodnji desni vogal dobim o

znak + , ki ga uporabim o za

polnjenje celic (form ule, seznam i).

Miška ima v programu Excel lahko več različnih oblik, s katerimi lahko opravljamo različne postopke

(slika zgoraj):

- z miško izbiramo določene elemente - če smo na menijih imamo prikaz s puščico , če smo

na delovni površini se nam prikazuje kot izbirni križ ,

- če kliknemo celico, je ta izbrana (ne potemni, ampak se okoli izbrane celice pojavi močnejši

rob),

- če pritisnemo levo tipko in premikamo miško imamo možnost označevanja ali prenašanja že

označenih elementov - poteg miške,

- če želimo celice označevati, jih označujemo s sredine celice (kazalec miške ima obliko večjega

križa),

- če pritisnemo na desno tipko dobimo pri izbranem elementu hitri meni, ki nam ponudi

ukaze, ki jih lahko uporabimo pri izbiri.

- če želimo celice prenašati, moramo izbrati rob celice (kazalec miške ima obliko puščice).


Stran 46

8.2 Vnašanje podatkov v Excel

Kliknemo na celico, kjer želimo vnesti podatek. Ko vnesemo podatek v celico, ga ta sprejme, če ga

potrdimo z ENTER. Vnos podatka v celico lahko potrdimo tudi s pritiskom na tipko TAB (tabulator) ali

na eno od smernih puščic ter s klikom na kljukico v vnosni vrstici.

Vnosna vrstica služi za pregled vsebine celice ali popravljanje vsebine celice.

Program Excel razlikuje naslednje vrste podatkov:

- tekst,

- vrednosti,

- datume, ure

Te osnovne podatke Excel avtomatsko prepoznava, ko jih vpišemo v celico. Tekst samodejno poravna

na levi rob celice, števila samodejno poravna na desni rob celice.

Posebno moramo biti pazljivi pri vnosu na:

- razlikovanje med decimalno vejico in piko, kajti pika je za program datumsko ločilo,

- razliko med veliko črko O in številko 0,

- razliko med črko l in številko 1,

- za hitri vnos določenih podatkov lahko uporabimo tudi sezname podatkov, ki jih ima

program ali pa si jih pripravimo sami.

Vnos teksta v celico:

Tekst vpišemo v celico. Ko ga potrdimo, se v celici poravna na njen levi rob. Če je tekst daljši od širine

celice, ta prekrije prazne celice desno od nje. Če niso prazne, se ne prekrijejo.

Za hitri vnos določenih podatkov lahko uporabimo tudi sezname podatkov, ki jih ima program ali pa

si jih pripravimo sami (samozapolnjevanje). Za uporabo seznamov je dovolj, da vpišemo en podatek

iz seznama in nato s pomočjo pike v spodnjem desnem vogalu izbrani podatek kopiramo - program

bo nadaljeval z nizom, ki ga ima v spominu. Na ta način lahko hitro vnašamo imena dni, mesecev in

vnose datumov (tanek križec). Pri tekstu, ki ni del seznama, se tekst enostavno le kopira v smeri

zapolnjevanja.


Stran 47

Križec lahko potegnemo tudi z desno tipko na miški. V tem primeru dobimo na razpolago priročni

meni, kjer lahko izberemo kakšno zapolnitev želimo.

Vnos vrednosti in datumov v celico:

To so lahko številke v različnih oblikah in datumi. Te vrednosti se v celici poravnajo desno, ko jih

potrdimo.

POZOR: Če vnašamo kombinacije teksta in številk, jih Excel prepoznava kot tekste.

Številke lahko vnašamo tudi s pomočjo Samozapolnjevanja. Pri zapolnjevanju celic držimo tipko Ctrl,

če želimo, da je korak zapolnjevanja ena. Z označbo dveh celic določimo lahko korak zapolnjevanja

števil.

Za vnašanje decimalnih števil uporabljamo kot decimalno ločilo vejico. Pri vnašanju odstotkov

vrednosti dodamo za številko še znak %. Če je številka predolga za nastavljeno širino celice, dobimo

na preglednici napis ######, kar pomeni, da je potrebno stolpec razširiti.

V primeru, da je poleg številke še presledek, črka ali kakšen drug znak, Excel ta podatek obravnava

kot tekst.

V celice lahko vnašamo datume, ki jih potem lahko uporabimo pri računanju. Z datumom lahko s

pomočjo Samozapolnjevanja zapolnimo tudi ostale celice. Če označimo dve celici z datumom, lahko

določimo korak zapolnjevanja. Ko vpišemo datum, ga prepozna in upošteva. Pri tem celica prevzame

obliko DATUM. Če hočemo, da bo v tej celici zopet številka (vrednost), moramo to storiti z ukazom

Počisti/Počisti oblike in s tem pobrisati datumsko obliko celice, ali jo spremeniti v drugo obliko številk.

Popravljanje podatkov v Excelu

Popravljanje podatkov je možno na več načinov:

- prepisovanje: postavimo se na celico, kjer je napačen podatek, in le vnesemo nov podatek,

- popravimo napako v vnosni vrstici: postavimo se na celico, kjer je napačen podatek,

kliknemo v vnosni vrstici in popravimo le tisto, kar je napačno. Nato potrdimo s klikom na

zeleni kljukici ali pritisnemo Enter.

- napake lahko popravljamo tudi v celici sami - na celici dvokliknemo ali pritisnemo funkcijsko

tipko F2.

- popravljanje lahko izvedemo tudi z ukazom Najdi (Zamenjaj). V polje Najdi vpišemo podatek,

ki ga želimo popraviti, v polje Zamenjaj z pa nov podatek.

Za brisanje vsebine celic se uporablja tipka Delete na tipkovnici.


Stran 48

Z Delete tipko pobrišemo le vsebino celice, oblika celice pa ostane. Če vpišemo številko v celico, kjer

se je predhodno nahajal datum, se številka spremeni v ustrezni datum. Za natančnejše brisanje pa

uporabimo ukaz Počisti.

8.3 Vstavljanje formul

Za izdelavo izračunov v preglednici potrebujemo formule, v katerih pa ne uporabljamo dejanskih

podatkov (številk) ampak se v formulah sklicujemo na imena celic, v katerih se podatek za izračun

nahaja. Če tega ne upoštevamo, je Excel podoben navadnemu kalkulatorju oz. je izračun narejen le

za en sam primer. Če pa v formulah uporabljamo imena celic, ni potrebno za nove podatke ponovno

sestavljati formule, ampak le vnesemo nove podatke in takoj imamo nov izračun oz. rezultat formule.

Primer formule:

nepravilno: =23+34

pravilno: =A5+B5 (če upoštevamo, da se vrednost 23 nahaja v celici A5 in 34 v celici B5)

Matematični operatorji, ki jih uporabljamo pri sestavljanju formul:

- seštevanje +

- odštevanje -

- množenje *

- deljenje /

- odstotek %

- potenciranje ^

Formulo vnesemo v celico tako, da najprej v celico, kjer želimo rezultat kliknemo in vstavimo znak =.

Nato formulo sestavimo iz celic in matematičnih operatorjev. Celice lahko vpisujemo s tipkovnico,

hitreje pa je vnos formule s kazanjem. V tem primeru namesto pisanja imena celic v formulo samo

kliknemo na celico in se ime celice samo vnese v formulo. S tipkovnico dodajamo le matematične

operatorje.


Stran 49

Vaja: Vnos podatkov in formul

Vnesite v preglednico spodnje podatke in ustrezne formule za izračun.

Slika 32: Vnašanje formule

Ko formulo vnesemo, pritisnemo tipko Enter. V celici, kjer se nahaja formula, se pokaže rezultat

formule. Vsebino celice, to je formulo, vidimo lahko zgoraj v vnosni vrstici.

Formulo, ki smo jo sestavili za prvo postavko (ponedeljek), želimo uporabiti tudi za ostale stolpce

(dneve). Ker bi bilo pisanje vsake posamezne formule zelo zamudno, lahko prvo formulo zapolnimo

(kopiramo) tudi za ostale stolpce (dneve). To naredimo tako, da se postavimo v celico, kjer je formula

že sestavljena, z miško gremo na spodnji desni vogal označene celice, kjer se nahaja črna pika, in ko

se prikaže tanek, črn znak +, potegnemo skozi ostale stolpce. Kopiranje formul lahko izvajamo preko

stolpcev in preko vrstic. Če si postavke ne sledijo ena za drugo, ne moremo kopirati formul po

zgornjem postopku, ampak moramo uporabiti ukaz kopiraj/prilepi.

Pri kopiranju formul v druge stolpce, se imena celic v formuli prilagajajo imenu stolpca, v katerega

kopiramo. Temu načinu rečemo relativno naslavljanje celic v formuli.

Včasih pa pri kopiranju formul nočemo, da se določena celica pri kopiranju spreminja. Takrat jo

moramo že v osnovni (prvi) formuli narediti absolutno. To storimo tako, da formulo vnesemo v celoti,

nato pa kliknemo v vnosni vrstici ob tistem imenu celice, ki naj bi bila absolutna. Na tipkovnici

pritisnemo tipko F4 in pojavi se znak $ ob imenu stolpca in imenu vrstice. To pomeni, da se ta celica

ob kopiranju formule ne bo spreminjala oz. da je absolutna.


Stran 50

V preglednici izračunajte kolikšen delež je v posameznem dnevu prispeval Jože. Nato izračunajte še

bruto zaslužke delavcev, če je bila ura plačana po 6,5€. V stolpcu Davek izračunajte, koliko davka mora

vsak plačati, če je davek 22%.

Izračunajte vrednost

=G4*$C$10

Uporabiti morate absolutni naslov celice,

ker se vrednost na uro nanaša vedno na

isto celico (to je C10). Absolutni naslov

dobite, če pritisnite tipko F4 na

tipkovnici, ko izberete celico ali v enačbi

vpišete znak za absolutni naslov $

če napišete

tako enačbo jo

potem lahko

zapolnite

navzdol

=G5*$C$10

=G6*$C$10

Vidimo, da gre naslov celic v katerih

je število ur RELATIVNO naprej,

celica v kateri pa je vrednost ure, pa

ostaja vedno enaka – ABSOLUTNA.


Stran 51

8.4 Vstavljanje funkcij

Za hitrejše računanje lahko namesto formul, ki jih sami sestavimo, uporabimo tudi funkcije, vgrajene

v Excel. Lahko jih uporabimo samostojno ali pa jih uporabljamo v formulah. Verjetno najenostavnejša

funkcija je Samodejna vsota, ki nam izračuna vsoto označenih celic. Vsota se izračuna v celico

neposredno pod označene celice, če so le-te v stolpcu oz. desno od označenih celic, če so le-te v

vrstici. S klikom na puščico ob gumbu se nam odpre spustni seznam z dostopom do ostalih funkcij:

povprečje (ukaz Average), štetje števil (Count Numbers), največja vrednost (Max) in najmanjša

vrednost (Min).

Slika 33: Samodejna vsota

Do vseh funkcij, ki so na voljo, lahko pridemo:

- z ukazom Več funkcij … iz spustnega seznama gumba Samodejna vsota na kartici Osnovno,

- s klikom na fx v vnosni vrstici ali

- v Knjižnici funkcij na kartici Formule.

Slika 34: Knjižnica funkcij na kartici Formule

Funkcijo vstavimo tako, da v celici, kjer želimo izračun, poiščemo ustrezno funkcijo, določimo

območje celic, nad katerim se bo funkcija izvajala in pritisnemo Enter.

Z ukazom Več funkcij … oz. Vstavi funkcijo se nam odpre pogovorno okno, kjer so funkcije razdeljene

po zvrsteh (Finance, Datum in čas, Matematika in trigonometrija, Statistika, Ogled in sklici, …),

funkcije lahko izberemo izmed najbolj pogosto uporabljanih, ali pa kar izmed vseh.

Samodejna vsota

Več funkcij


Stran 52

Slika 35: Pogovorno okno Vstavi funkcijo

Po izboru funkcije se nam odpre novo pogovorno okno, ki se razlikuje od funkcije do funkcije, kjer

določimo enega ali več argumentov funkcije. Argumente lahko vpišemo ročno ali pa jih izberemo z

miško.

Primeri nekaterih funkcij:

Ime funkcije Zapis funkcije Pomen funkcije

današnji datum =TODAY() izpiše današnji datum

vsota =SUM(A1:A5) sešteje vrednosti celic A1 do A5

povprečje =AVERAGE(A1:A5) izračuna povprečje vrednosti celic A1

do A5

štetje števil =COUNT(A1:A5) prešteje, v koliko celicah od A1 do A5

se nahaja številska vrednost

maksimum =MAX(A1:A5) izpiše največjo izmed vrednosti v

celicah A1 do A5

minimum =MIN(A1:A5) izpiše najmanjšo izmed vrednosti v

celicah A1 do A5

štetje nepraznih celic =COUNTA(A1:A5) izpiše, v koliko celicah A1 do A5 se

nahaja podatek (katerikoli)

štetje praznih celic =COUNTBLANK(A1:A5) izpiše, koliko celic v obsegu A1 do A5

je praznih (brez podatka)

pogojno štetje celic =COUNTIF(A1:A5;">200") izpiše, koliko celic ima vrednost večjo

od 200

absolutna vrednost =ABS(A1) izpiše absolutno vrednost vsebine

celice A1


Stran 53

8.5 Oblikovanje preglednice

Do ukazov za oblikovanje pisave (pisava, velikost pisave, barva pisave, barva polnila celice, obrobe, …)

pridemo v skupini Pisava na kartici Osnovno. Podatke v celicah lahko poravnavamo tako po širini kot

po višini. Z ukazom Prelomi besedilo na kartici Osnovno lahko besedilo v celici prikažemo v več vrsticah

(če je recimo besedilo predolgo za želeno širino stolpca). Z ukazom Združi in na sredino združimo več

sosednjih celic v eno samo, ki se bo zatezala preko celotnega pred tem označenega obsega. Ime celice

bo v tem primeru enako imenu zgornje leve celice vseh združenih celic. Če z združevanjem nismo

zadovoljni lahko združene celice tudi razdružimo. Oblikovanje preglednice lahko naredimo tudi z

ukazom Oblikuj celice.

Obliko celice (ali več celic, če jih pred tem označimo) določimo s pritiskom na gumb Oblika, kjer

izberemo ukaz Oblikuj celice … Odpre se nam pogovorno okno Oblikovanje celic. Na jezičku Številke

lahko v polju Zvrst izberemo želeno zvrst podatka: Splošno, Številka, Valuta, Datum, Čas, Besedilo, …

Pri vsaki izmed zvrsti imamo na desni možnost nastavljanja nekaterih parametrov.

Slika 36: Oblikovanje celic

Na jezičku Poravnava določimo poravnavo podatka v celici, če nam privzeta oz. trenutna ne odgovarja.

Na jezičku Pisava lahko določimo pisavo, s katero bo oblikovan podatek. V pogovornem oknu

Oblikovanje celic lahko izberemo tudi obrobo in polnilo celic ali pa celico zaščitimo pred

spreminjanjem vsebine.

Če nam Excel samodejno oblikuje vnesen podatek in z obliko nismo zadovoljni (želimo, da je podatek

točno tak, kot smo ga vnesli), lahko počistimo oblikovanje celice z ukazom Počisti oblike.

Slika 37: Brisanje oblikovanja celice


Stran 54

Pri gumbu Počisti imamo na voljo tudi ukaz Počisti vsebino, ki ima enak učinek kot tipka Del. Z njim

zbrišemo samo vsebino celice, celica sama in nastavljeno oblikovanje celice ostane na delovnem listu.

Z ukazom Počisti vse pobrišemo tako vsebino, oblikovanje in morebitne opombe.

8.6 Tiskanje preglednice

Preden preglednico natisnemo je smiselno nastaviti stran, da bo imela preglednica tudi na papirju

želen izgled. Preklopimo na pogled Postavitev strani, da lahko sproti opazujemo učinke nastavitev. Na

kartici Postavitev strani imamo vse potrebne ukaze za nastavitev tiskanja.

V skupini Priprava strani določimo robove, usmerjenost in velikost papirja, območje preglednice, ki ga

želimo natisniti, … Če se tabela razteza na več strani, lahko to popravimo v skupini Prilagodi, kjer

nastavimo širino, višino (na koliko straneh širine in višine želimo izpis) in/ali merilo. V skupini Možnosti

tiska določimo, ali želimo na zaslonu in/ali papirju prikazati mrežne črte in glave. Do večine nastavitev

pridemo tudi z ukazom Natisni na kartici Datoteka.

Slika 38: Nastavitve strani za tiskanje


Stran 55

Slika 39: Nastavitve strani za tiskanje

Glava in noga sta za razliko od Worda razdeljeni na tri razdelke: levi, srednji in desni. Do kartice Načrt

pridemo tako, da se postavimo v katerikoli razdelek glave ali noge. V vsakega izmed razdelkov lahko

vstavimo katerikoli element v skupini Elementi glave in noge, nekaj možnosti imamo pa na voljo v

skupini Glava in noga.

Slika 40: Kartica Načrt (Orodja za glave in noge)

Ko smo preglednico pripravili za tisk, si jo pred tiskanjem pogledamo v predogledu tiskanja (kartica

Datoteka/Natisni).


Stran 56

8.7 Grafikoni

Podatki v preglednici so veliko bolj nazorni, če jih predstavimo tudi grafično. Ko je grafikon izdelan, se

sproti prilagaja spremembam, ki jih morebiti naredimo v preglednici.

Pred začetkom izdelovanja grafikona moramo najprej označiti podatke, ki jih želimo predstaviti v

grafikonu. Če si podatki ne sledijo po vrsticah ali stolpcih, si pri označevanju podatkov pomagamo z

nepovezanimi bloki, ki jih dobimo s pomočjo tipke CTRL na tipkovnici. Grafikon vstavimo s pomočjo

izbire ustrezne vrste grafikona, ki jih dobimo na kartici Vstavi.

Slika 41: Elementi grafikona

Že postavljenem grafikonu lahko:

- dodajamo naslove grafikona in osi,

- spreminjamo vrsto grafikona,

- spreminjamo oblike podatkov na oseh,

- dodajamo sekundarne osi,

- spreminjamo merila osi,

- dodajamo oznake podatkov.

Naslov grafikona

Mrežne črte

Legenda

Nizi podatkov

Vodoravna os (kategorija)

Naslov

navpične osi

(vrednost)

Navpična os

(vrednost)


Stran 57

Vstavljanje grafikona

8.8 Razvrščanje podatkov

Excel lahko uporabljamo tudi kot urejevalnik baze podatkov. Baza podatkov (seznam) je tabela, ki ima

stolpce in vrstice, kjer je zapisan posamezen zapis v ustrezen stolpec. Baza podatkov je sestavljena iz

treh glavnih delov:

- zapisi - so vsi podatki v posamezni vrstici seznama,

- polja - so posamezni podatki v zapisu,

- naslovna vrstica - vsebuje naslove stolpcev na začetku seznama.

Najprej kliknemo v bazi podatkov v tistem stolpcu, po katerem želimo razvrščat podatke. Za

razvrščanje podatkov uporabimo gumb Razvrsti in filtriraj na kartici Osnovno. Izberemo razvrščanje

od A do Ž (podatki se razvrstijo po abecednem vrstnem redu od A do Ž, v primeru številk pa od

najmanjše do največje) ali obratno. Za razvrščanje po več ravneh hkrati pa izberemo ukaz Razvrščanje

po meri.

Slika 42: Razvrščanje podatkov po več kriterijih


Stran 58

8.9 Filtriranje podatkov

Filtriranje je hiter in preprost način dela s podmnožico podatkov v določenem obsegu. Filtriran obseg

prikaže samo celice, ki ustrezajo določenim pogojem za stolpec. Za razliko od razvrščanja, filtriranje

podatkov ne preuredi, ampak začasno skrije vrstice, ki ne ustrezajo danemu pogoju.

Do filtra pridemo z ukazom Razvrsti in filtriraj. Pred izbiro ukaza moramo klikniti v katerikoli celici med

podatki, da excel ugotovi celoten obseg podatkov. Ko izberemo ukaz se ob imenu vsakega stolpca

pojavi črn trikotnik, kot vidimo na spodnji sliki.

Slika 43: Filtri

Za določitev določenega filtra kliknemo trikotnik v ustreznem stolpcu in s postavitvijo kljukic določimo

obseg podatkov, ki jih želimo videti.

Primer: če želimo videti samo vrstice, v katerih so Inženirji strojništva, kliknemo na trikotnik v stolpcu

Delovno mesto in v spustnem seznamu postavimo kljukico pri Inženir strojništva. Vse podatke dobimo

nazaj tako, da postavimo kljukico pri vrednosti Izberi vse.

Lahko pa si filter nastavimo tudi po lastnih željah. Npr. poiščemo samo tiste zaposlene, ki imajo plačo

višjo od 950 € in manjšo od 1000 €. V tem primeru izberemo na ustreznem stolpcu na spustnem

seznamu ukaz Številski filtri in določimo ustrezne pogoje.

Na spletu lahko najdete veliko navodil za delo s preglednicami. Na primer:

https://www.youtube.com/watch?v=FN4tIMxNnJM.

https://www.youtube.com/watch?v=FN4tIMxNnJM


Stran 59

9 VIRI IN LITERATURA

- Bergles R. (2009). Osnove zgradbe in delovanja računalniških sistemov. Ljubljana: B2 d.o.o.,

Višja strokovna šola.

- Lapuh Bele J., Bele D. in Bergles, R. (2008). Učbenik Računalništvo in informatika -

Informatika. Ljubljana: B2 d.o.o., Višja strokovna šola.

- Trobina M. (2008). Učbenik Informatika - Ekonomija. Ljubljana: GEA College, Center Višjih

šol.

- Žlak J. (2015). Osnove računalništva za odrasle. Brežice: Center vseživljenjskega učenja

Posavje.

osnove raČunalniŠtva - razvoj upd · 2020. 12. 9. · povzetek: gradivo osnove računalništva je...

Documents