maroltač: junij 2010

maroltovski e-novičnik

e n o m e s e č n i k | l e t n i k I I | š t e v i l k a 1 0 | j u n i j 2 0 1 0

www.marolt.si

2 maroltač 3maroltač

Po ponovnem nekajmesečnem premoru (sram nas bodi! ) je pred vami nova

številka vašega najljubšega elektronskega novičnika. Jubilejni 10. Maroltač vas niti to pot ne bo razočaral. Vrsti priljubljenih rubrik smo dodali kanček »rumenega« in nastal je Maroltrach. Zadnje čase se je namreč tudi na tem področju pripetilo veliko zanimivega, zato si preprosto nismo mogli privoščiti, da tračev ne bi delili z vami .

V Maroltaču si preberite tudi nekaj novičk iz preteklih mesecev in si oglejte napovednik za prihajajoče dogodke. Ne zamudite skupnega koncerta z našimi prijatelji iz Hrvaške – Folklornim ansamblom »Zagreb-Markovac«, ki bo v nedeljo, 6. junija, ob 19.30 v KD Španski borci! Vstop prost!

Lep (skoraj) poletni pozdrav,

Maroltovci

maroltovski e-novičnik

številka 10 / junij 2010letnik 2 | leto 2010

:: UREDNICIAna Eterović in Danijela Makovec

:: USTVARJALCI 10. ŠTEVILKEAna Eterović, Neža Krek, Marija Šelek, Tjaša Ferenc, Peter Vendramin

:: FOTOGRAFIJEŽiga Četrtič, Črtomir Goznik, Blaž Ivanuša, Benjamin Kralj (naslovnica), Ana Savšek, Peter Vendramin, arhiv RTV, arhiv AFS France Marolt, arhiv FA »Zagreb – Markovac«, Rok Petrič – osebni arhiv

:: JEZIKOVNI PREGLEDBarbara Ülen in Andrej Lovšin

:: OBLIKOVANJENina JordanCGP: Janez Polc

:: IZDAJAAkademska folklorna skupina France Marolt ŠOU v Ljubljani, društvoKongresni trg 11000 Ljubljana

tel/fax: 01/2514-312e-pošta: [email protected]

:: IZJAVARazmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki jestrogo zaželeno !

Drage bralke, dragi bralci!

uvodnik

To so vrata, ki vodijo v čisto drug svet. Neposvečenim nepoznan,

nikoli ga ne bodo mogli odkriti, nikoli popolnoma razumeti. Dano je bilo številnim rodovom, dano je še mnogim, dano bi lahko bilo mladcem in mladenkam prihodnjih generacij, če bi jih plesni koraki na takte polk in valčkov zamikali pravočasno. Tam pri tej znameniti likalni mizi se je šušljalo, smejalo, vpilo in včasih tudi pilo; komu si moral razkriti umetnost likanja srajce in na koga si bil upravičeno ponosen, ker mu gre tako dobro od rok. Tam so se mamini sinki (simbolično) poslavljali in postali pravi dedci. Taki, ki si znajo

Vrata v drug svet (Vredno je!)

fotokolumna

Foto: Benjamin Kralj

pripraviti folklorni kostum od glave do pet; in zraven na stopnicah si je marsikdo drgnil čevlje, in prav na tisti steni je vedno visel seznam imen deklet, ki so se greble za najboljše mesto v vrsti za likanje. Starke so vedno zmagale. Tiste prve starke. Zdaj namreč postajajo bolj prijazne – prilagajajo se občutljivim novim rodovom. Ah, Cankarjev dom: priprave, vznemirjenje, vonj po pričakovanju, slutnja gromkega aplavza in širokih nasmehov. Pa toliko dela in predanosti. Vredno je!

Marija Šelek

mailto:[email protected]

http://www.marolt.si/


Tako je bilo tudi v soboto, ko je ansambel prikazal devet odrskih postavitev. S

plesom, glasbo in večglasnim petjem so nas popeljali po Sloveniji: od Bele Krajine, slovenske Istre, Slovenskih Goric, Rezije, Gorenjske, Zgornje Savinjske doline, do Porabja in ljubljanskega predmestja. »Občinstvo, ki prihaja na nastope folklornih skupin, pričakuje vedno nekaj novega, a večinoma vidi že znane plese, čeprav v okviru drugačnih ali vsaj prenovljenih postavitev. Zakladnica slovenskega ljudskega plesa je sicer bogata, a žal omejena, številne variante plesnih tipov pa so si pogosto tako podobne, da laični gledalec v njih ne spozna oblikovnih in slogovnih posebnosti. Tudi okvirji postavitev, ki svojo vsebino iščejo v šegah ali različnih okoliščinah, v katerih je ples živel, se ponavljajo, saj ples ni bil ves čas del vsakdanjega ali prazničnega življenja. Vendar je čar vsakoletnih nastopov folklornih skupin prav v tem, da na njih

že videne in znane postavitve vedno zaživijo nekoliko drugače, saj jih plesalke in plesalci izvajajo v skladu s svojim tokratnim doživljanjem, ki je drugačno pri tistih, ki so jih odplesali že večkrat, kot pri onih, ki se z njimi srečujejo prvič,« so koncertu na pot zapisali maroltovci. Ena izmed najuglednejših in največjih folklornih skupin na Slovenskem, katere ime je tudi v nekdanji skupni državi na veliko odmevalo, je v soboto dokazala, da je lahko folklora vrhunska plesna predstava. Akademska folklorna skupina France Marolt, ki je del Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, ni ničesar prepustila naključju: plesalci so bili odlično pripravljeni, pevsko so se izkazali, večer, ki ga je pripravljala ekipa entuziastov na čelu z Mirkom Ramovšem, pa je zaokrožila tudi urbana scenografija Vasje Semoliča. Odličen koncert v vseh pogledih.«

Vir: Jana, april 2010

:: “Isto ni enako”62. letni koncertOdzivi po koncertu

zgodilo se je ...

zgodilo se je ...

Priložnostne majčke

Pohitite! Na zalogi

imamo še nekaj

majčk »Isto ni enako«.

Naročite jih prek

[email protected]!

Naroči DVD!Naročite DVD »Isto ni enako« – posnetek letnega koncerta v Cankarjevem domu. Prijavite se na [email protected]!

Celostno grafično podobo koncerta so tudi letos pripravili na Formitasu – to pot so izbrali prepoznaven motiv – fotografijo dekleta v gorenjskem folklornem kostumu in ga po »warholovsko«, v stilu pop arta reproducirali v številnih kromatskih kontrastih. Hvala, formitasovci! Za še eno uspešno letno produkcijo se zahvaljujemo tudi našim dolgoletnim prijateljem!

»Minulo soboto je na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma zaplesalo, zapelo in zagodlo preko 120 članov Akademske folklorne skupine France Marolt. S svojimi letnimi koncerti uspejo vedno znova navdušiti svoje zvesto občinstvo ter med gledalce privabiti tudi nove obraze. Tokrat so navduševali že 62. po vrsti, umetniški vodja in prvo ime Marolta Mirko Ramovš pa je za večer izbral vodilo, da isto ni enako. Isti ples namreč nikoli ni enak.

http://www.formitas.si/


zgodilo se je ...

Plesi iz Bele krajine – od Adlešičev do Vinice Plesi iz Slovenske Istre

Vzhodnoštajerski plesi – osrednje slovenske gorice

Rezijanski plesiPlesi ljubljanskega predmestja Urbana scenografija Vasje Semoliča

Zaključna slika z vsemi nastopajočimiGorenjski prvi zmenek Plesi iz Bele krajine – Poljanska dolina

Plesi iz Zgornje Savinjske dolinePorabski plesi

Fotografije: Črtomir Goznik in Blaž Ivanuša


zgodilo se je ...

Očistiti Slovenijo v enem dnevu ... visok cilj. Še večje delo. Najbrž so se

v soboto, 17. aprila 2010, mnogi Slovenci spraševali, ali je naša dežela res tako majhna, kot radi poudarjamo. Po količini smeti sodeč smo velika dežela. 60.000 m3 odpadkov je vsaj 246.000 Slovencev na tisto sončno soboto privleklo na plano iz jarkov, izpod grmov, iz rek, izza vogalov zapuščenih hiš, kjer naj ne bi nihče iskal. Pa smo le pokukali. Še dobro, saj smo našli res krasno kolekcijo najrazličnejših artiklov, ki ne spadajo na naravne police.

Tudi 19 maroltovcev je pljunilo v roke. No, to smo naredili samo na začetku – kasneje je pogled na umazane rokavice nekako odvrnil željo po pljuvanju. S sabo smo dobre volje pripeljali prijatelje in mame, sendviče in doma oplemeniteno gozdno sadje .

Organizatorji akcije so si naše družbe zaželeli na Brnčičevi, blizu Save, kjer na prvi pogled res ni bilo videti presežkov umazanije. Le lepo pristrižene travice pred mogočnimi stavbami velikih slovenskih proizvajalcev s še lepše urejenimi saloni, ki vabijo kupce v potrošnjo. Ko smo podrobneje pogledali še v grmovje, so se nam vihale obrvi in nosovi. Zbirka odvrženih kavnih lončkov z malic uslužbencev proizvodnih velikanov. Pa razsut gradbeni material za nekaj hiš in igel za dva oddelka sladkornih bolnikov. Andrejeva priljubljena najdba so bile gotovo čipkaste spodnjice z izvezenimi rožicami. Sama sem skoraj posvojila straniščno školjko. Skoraj.

Po malici in šilcu krepkega smo se ponudili, da očistimo še eno lokacijo. Bili smo dobro organizirani in delo nam je

šlo hitro od rokavic. Pomagali smo skoraj obupanemu paru, ki je že ves dan vlekel umazanijo s kupa grmičja. Prišli smo kot oblak kobilic, počistili napihnjene plenice in steklenice eksotičnega porekla in s sabo odnesli še hvaležen par, ki nam je razkazal skrivnosti stranpoti sprehajališča, kamor zakonca hodita na popoldanski oddih od mesta. Lepa zbirka, ni kaj. Očitno je nekdo prenavljal otroško sobo. Kdo potrebuje hladilnik, posteljo, 30 metrov itisona, plesnive ženske torbice, čebriček neprijetno zaudarjajoče vsebine?

Maroltovci se jasno ne bi tako imenovali, če ne bi iz vsega skupaj naredili velike zabave. Tekač je postal modna pista, hladilnik prijeten kotiček za ohlajanje

poleti, preproga pa je poletela. Za konec smo morali obeležiti novo nastalo luknjo, ki se je skrivala pod kupom smeti. Nagnetli smo se vanjo in pomahali v fotoaparat.

Imeli smo se fino. Kje ste bili ostali?

p.s. Kdo zna po domače razložiti, koliko je 60.000 m3 smeti?

Neža Krek



Slovenija brez 60.000 m3 smeti


zgodilo se je ...

Tako se glasi del poskočnice s Primorske, ki med drugim opisuje glasbilo, nam bolj znano pod imenom oprekelj. Slovensko poimenovanje za ta inštrument najverjetneje izvira iz nemške besede Hackbrett oz. Hackbrettl. Ob sočasnem dejstvu, da si ga je godec oprtal (nadel nase), je moč sklepati, da iz tega dejanja izvira tudi beseda oprekelj, ni pa nujno, saj so poimenovanja na slovenskem etničnem prostoru različna (pretlj, brana, opsase, trklje ipd.). Omembe podobnega glasbila zasledimo že v srednjem veku, vendar ni moč z gotovostjo trditi, da je bil omenjen res oprekelj in ne psalterij (podobno glasbilo, na katerega se igra s trzanjem po strunah). Vsekakor lahko umestimo uporabo opreklja na Slovenskem v konec 18. stoletja, v 19. stoletje in 20. stoletje do 2. svetovne vojne.

Ker naša skupina teži k obogatitvi svojih glasbenih sestavov z inštrumenti, ki so

sicer že prišli iz rabe, smo se odločili za nakup opreklja, ki bi bil narejen po vzorcu starejšega, še delujočega opreklja, ki ga hrani Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU. Za izdelavo smo se obrnili na izdelovalca oprekljev z avstrijske Štajerske, g. Herberta Rusta, ki je privolil v izdelavo (kot ga je sam imenoval) »slovenskega opreklja« in ga skušal čim bolj približati originalu.

Iz lesa izdelan trup glasbila ima obliko enakokrakega trapeza. Ob desni stranici in na sredini ima kobilico ali mostiček, na katerega so križem napete strune skozi odprtine teh dveh mostičkov. Nanj se igra s tolkalci, ki dajejo oprekljevcu možnost spremembe barve zvoka. Če godec igra s klobučevinasto obloženo stranjo tolkalcev, je zvok temnejši, kovinski zvok pa daje igranje z neobloženo stranjo.

...

20. aprila je bil v Slovenski kinoteki predstavljen dokumentarni portret Mirka Ramovša, etnokoreologa, sodelavca Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in dolgoletnega umetniškega vodje naše skupine. Film je bil premierno predvajan v torek, 4. maja 2010, ob 21. uri na 1. programu Televizije Slovenija. Ekipa Televizije Slovenija je Mirka Ramovša spremljala na terenu, kjer je raziskoval ljudski ples, na vajah in pripravah za jubilejni koncert naše skupine, med pr iprav l jan jem odrske postavitve za FS Artiče in vodenjem seminarja za vodje folklornih skupin v Bovcu … Režiserju Amirju Muratoviću je uspelo s kamero ujeti odlične trenutke, ki zelo dobro izrišejo Mirkov karakter – njegovo

iskrenost in impulzivnost, a hkrati prisrčnost, predanost, ogromno znanje in ljubezen do dela vredno vsega spoštovanja.

Iskrene čestitke in zahvala Mirku ter celotni ekipi TV Slovenija in ostalim sodelujočim pri nastajanju dokumentarca!

Ana Eterović

... Ob straneh je možno pripeti jermen, kar godcu omogoča, da lahko oprekelj obesi nase in s pomočjo klinčka, vtaknjenega v sredino podolgovate stranice, glasbilo opre na poseben pas. Zato mora biti glasbilo manjše in lažje, kar nudi možnost prenašanja in igranja stoje.

Čakamo že na dan, ko se bo oprekelj pojavil v našem godbeniškem sestavu, kjer bo delal družbo ostalim glasbilom in godcem. Pustimo se presenetiti, kdaj bo ta veseli dogodek.

Peter Vendramin

»Pertisni šenterijo,potegni za bas ...«

»Odkriti ples: Mirko Ramovš«

Foto: Peter Vendramin


Letos že osmič tedenski nastopi maroltovcev na ploščadi na Dvornem trgu. Junijske srede ob 18.30, ogled prireditev je brezplačen!

2., 9., in 16. junij – že spet na Dvornem trgu!

zgodilo se bo ...

zgodilo se bo ...

Tudi letos bomo gostovali na prireditvi »Drmeš, DA!« – tekmovanju parov v ljudskih plesih. Zagrebško lutkovno gledališče, petek, 4. junij 2010, ob 19.30.

4. junij – »Drmeš, DA!« – tekmovanje parov v ljudskih plesih

Vabljeni na večer ljudskega plesa, ki bo v KD Španski borci v nedeljo, 6. junija 2010, ob 19.30, kjer bomo nastopili skupaj s prijatelji iz Hrvaške, Folklornim ansamblom »Zagreb-Markovac«. Brezplačne vstopnice rezervirajte prek [email protected] ali pri blagajni KD Španski borci.

6. junij – Celovečerni koncert s FA »Zagreb – Markovac«

Člani mlajše skupine bodo ostalim članom, staršem in prijateljem pokazali, česa so se naučili v preteklem letu. Ponedeljek, 21. junij, ob 19.30 v prostorih društva.

21. junij – nastop »brucov«

Uspešno sodelovanje s festivala GodiBodi bomo nadaljevali in tudi na Lentu zaplesali ob ritmih Brencl bande. Se že veselimo!

1. julij – nastop na Lentu z Brencl Bando

Maroltovci bomo zaplesali na francoskih in španskih odrih v okviru folklornih festivalov, ki jih organizira zveza Festivals du Sud. Komaj čakamo !

22. julij–8. avgust – mednarodno gostovanje 2010 v Španiji in Franciji


...

...

...

http://www.ethno.hr/

http://www.zagrebmarkovac.com/

http://www.zagrebmarkovac.com/

mailto:[email protected]

http://www.godibodi.si/

http://www.brenclbanda.com/

http://www.festivalsdusud.com/


Februarja smo pust prežurali skupaj z rožanci. Preživeli pravijo, da je bilo

pestro . Govori se, da se bo medfolklorno druženje nadaljevalo v obliki junijskega piknika. Nimamo nič proti!

Kdo, kaj, zakaj in s kom – maroltovski trači ekskluzivno

izpod predsedniškega peresa!

Maroltrach

Pustna žurka

Ponosno sporočamo, da imamo miss! Miss Universe Slovenije 2010

je namreč postala Marika Savšek iz Šmartnega pri Litiji. Mariki, ki že nekaj let igra bisernico v našem tamburaškem orkestru, iskreno čestitamo in ji želimo veliko lepih izkušenj! Glede na to, da bo kar tri mesece preživela v New Yorku, smo prepričani, da teh ne bo primanjkovalo .

Miss je naša!


Foto: Ana Savšek

Vrste našega alpskega orkestra so se v začetku leta okrepile: »alpcem« se je

namreč pridružil klarinetist Sašo Debelec, nekdanji član zasedbe Kontrabant. Poleg znanih osebnosti so med nami tudi zvezde v vzponu. Plesalcu starejše skupine Gorazdu Mušiču so se pred kratkim izpolnile sanje – posnel je namreč svoj prvi komad. Narodnozabavna pesem

z naslovom Podoknica se bo kmalu vrtela na slovenskih radiih, če jo bo občinstvo vzljubilo, pa bodo fantje posneli tudi videospot. Če bi radi prisluhnili Podoknici, se obrnite na Gorazda, z veseljem vam jo bo poslal po elektronski pošti .

Zvezde na Maroltu

Pisalo se je leto 2004, ko je Marolt doživel zadnji »baby boom«. Šest

let pozneje se zgodba ponavlja – lahko rečemo, da bomo kmalu postali ansambel za nastope na porokah. Letos je namreč usodni »da« že izreklo ali bo to še storilo kar 9 maroltovcev in maroltovk. Naša Urška Berdajs, plesalka srednje skupine, pa je pred kratkim rodila ljubko Karolino.

Dojenčka vsak hip pričakuje tudi članica srednje skupine Mojca Kolenko.

Leto porok in otrok

Foto: Rok Petrič, osebni arhiv

Aprila, ko nas je zaradi študijskih obveznosti zapustila Maša, je prvi glas

Marolta postala Špela Šobar. Simpatična plesalka srednje skupine in študentka zdravstvene nege, ki igra flavto v pihalnem orkestru Kočevje, je hitro zagrabila za delo. Dežurni, pozor, če ne boste vestno opravljali svojih dolžnosti, vam bo pošteno zagodla, a ne na inštrumentu !

Imamo novo tajnico!Foto: Žiga Četrtič

(A. E.)

http://www.kud-tinerozanc.si/

http://www.missuniverseslovenia.si/miss_universe_slovenije_2010_je_marika_savsek/menu_id_93.php

http://www.kud-kontrabant.si/


VEDNO MAROLTOVEC

ENKRAT MAROLTOVEC– VEDNO

MAROLTOVEC

V 62 letih se je skozi maroltovske vrste prebilo več tisoč plesalk, plesalcev,

glasbenic in glasbenikov. Nekateri izmed njih so danes zelo uspešni in znani v kulturnem in poslovnem svetu, zato smo se odločili, da jih predstavimo v posebni rubriki našega novičnika. Tokrat predstavljamo Terija Sedeja, častnega člana naše skupine, nekdanjega plesalca, korepetitorja, predsednika društva in umetnostnega drsalca.

Teri Sedej, danes knjigovodja, v srcu drsalec, se opiše kot dober opazovalec

za oder, vsebino, predstavo; projektno in ciljno naravnan, neprilagodljiv in neposlušen, kar naj bi življenje delalo bolj zanimivo in polnilo baterije.

Nekoč pa: kot otrok, do 4. razreda, je bil Teri zelo nepredvidljiv, morda celo hiperaktiven, zato so imeli doma z njim kar nekaj preglavic – črne pike v šoli,

opozorila staršem ... Že v mladih letih, predvsem v kolonijah, se je pokazalo, da ima Teri veliko željo po gibanju; rad je sodeloval pri predstavah, nastopal, animiral ljudi. Pri desetih letih se je tako začel ukvarjati z umetnostnim drsanjem in kot solist aktivno drsal vse do svojih dvajsetih let.

Teri z užitkom naredi požirek hmeljnega napitka in začne se najin pogovor o umetnostnem drsanju in vračanje v preteklost, ko je Terijev (nekdanjim maroltovcem dobro znan) gromki smeh še vsakotedensko odmeval po prostorih Marolta. Teri je tisti, ki je med drugimi zaslužen za to, da smo maroltovci dobro in suvereno videti na odru. Pred letnimi koncerti s svojim pravljičnim pripovedovanjem in opisovanjem zgodbe, ki naj bi jo plesna postavitev prikazovala, in z domiselnimi metaforami in prispodobami opremi plesalce in plesalke z zlatimi nasveti za nastopanje in estetsko predstavitev na odru. Prisoten je tudi na maroltovskih letnih skupščinah, ki jih vodi, poleg tega pa je letos na veliko željo maroltovcev začel enkrat tedensko učiti plese s področja bivše Jugoslavije, ki plesalcem še posebej koristijo za boljšo kondicijo, pravilno držo, koordinacijo, nožno tehniko, popestritev …

Od bruca do vodje srednje skupine

Po prenehanju z aktivnim drsanjem je začel raziskovati, kaj lahko počne,

kam se lahko vpiše, saj ni bil navajen čepeti doma. Folkloro je našel naključno in na začetku sploh ni vedel, da obstajata Marolt in Rožanc. Šel je v stavbo Kazine, se vpisal, naredil avdicijo, pa še potem ni bil gotov, kam točno se je vpisal. S sošolko, ki se je leta 1978 prav tako pridružila vrsti maroltovskih brucev, sta po burnem pregovarjanju končno prišla do zaključka, da sta vpisana na Marolt.

Kmalu so ga na Maroltu pritegnili nastopi in različne obveznosti, kar je postal način njegovega življenja. »60 nastopov na leto, od tega 30 celovečercev, 3 močne turneje - to te vsrka,« pravi Teri. Po desetih letih aktivnega plesanja, ko je Teri razmišljal o koncu plesnega udejstvovanja, je takratni korepetitor srednje skupine odšel v tujino, zato je Teri sprejel nov izziv in prevzel vodenje srednje skupine. To vlogo je uspešno opravljal od leta 1988 do 1998, vsako leto mu je predstavljalo izziv: kako postaviti generacije, ki se neprestano menjavajo, v gibljivo obliko na oder. Vsaka generacija se je seveda odzivala drugače in ti medčloveški odnosi so Teriju zelo

zanimivi: »Ko sem še sam plesal, se je veliko družilo; obstajala so jedra, tako da so tisti, recimo manj socializirani, lahko pristopili zraven. Ko sem začel učiti, so bila jedra sicer še prisotna, vendar so se s študijskimi obveznostmi, z manjšim številom nastopov, vezi razrahljale. Danes je ta vez še bolj rahla. Zato plesalci potrebujejo nastope, ne samo vaje, da začutijo nekaj adrenalina. V takih trenutkih, kot je nastop, ki je neke vrste pritisk, se ljudje navadijo tudi skupaj dihati, drugače funkcionirati.«

V pedagoškem procesu ga je najbolj navduševalo, kako nekoga, ki pride na Marolt brez posebnih plesnih talentov, pripraviti, da dobro zapleše, med plesom pa pokaže tudi del svoje osebnosti; kako skupina funkcionira, kako skupaj nastopi, kako si plesalci podajajo vloge, kako se stanje v skupini od vaje do vaje spreminja. Ob tem se je Teri naučil prilagajati cilje vsaki generaciji posebej.



VEDNO MAROLTOVEC

ENKRATMAROLTOVEC

Štajeriši ali tuširanje s toplo vodo

Dober folklornik je za Terija tisti, ki uspe stilno dovršeno odplesati

neko koreografijo, ob tem pa izžareva vsebino koreografije. »S plesom, izrazom in dovršenim korakom skušaš pokazati človeka, ki je, na primer, na ohceti. Za doživeto odplesane Poljanske, ki so neke vrste izštevanka, bi se bilo dobro s plesalci podati v peskovnik, se tam igrati,

se kregati ... Potem pa misel na to igro v peskovniku skušati izraziti v plesu - kdo bo koga, ringaraja. Takrat bi bilo to za publiko zanimivo, ker bi se čutilo, kaj hočemo povedati s plesom. Če hočeš delovati milo, na primer pri štajeriših, si predstavljaš, da se tuširaš s toplo vodo, ko si utrujen. Uživaš v tem, s polno energijo, sproščenostjo, milostjo, nežnostjo.«

Karakteristike dobrega pedagoga, korepetitorja na Maroltu …

Naj bi bile po Terijevem mnenju predvsem, da zna ceniti, da plesalci

prihajajo na vaje (navsezadnje gre za prostovoljno dejavnost), in da je gibljiv – da zna pustiti stvari, ki ga bremenijo, pred železnimi vrati Kongresnega trga 1 in je predvidljiv – ne pa, da vpije, ker je nek dan slabše volje, ko pa je dobre volje, pa je popustljiv. »Pomembno je tudi, da si dosleden pri tistem, kar zahtevaš, in da to ni žaljivo. Vsi plesalci so osebnost s svojim jazom in to skušaš izvabljati iz njih tudi med plesom, ne da jih skušaš spreminjati.«

Pa je Teri vse to počel? »Včasih sem, preden sem šel domov, naredil še en krog okrog hiše, ker nisem bil zadovoljen z vajo. Spraševal sem se, kaj je bilo narobe in ugotovil, da sem sicer skušal pustiti dogodke dneva, ki so pogosto premočni, za seboj, vendar sem bil kljub temu zaradi obremenitev v službi nestrpen do plesalcev. Na vajo sem privlekel tisto, česar ne bi smel, včasih sem bil tečen in sem si s tem zapravil kakšen užitek, ki bi ga lahko imel, ko bi plesalci reagirali, če bi imel nekoliko več potrpljenja.«

V spominu zagotovo ostaja …

S Terijem sva brskala tudi po spominskem arhivu in kar s težavo našla drobce vseh

stvari, ki so mu od Marolta najbolj ostale v spominu. Vsekakor pa je to 50-letnica kot ves proces, prepoznavnost tega projekta. Takrat je bil Teri tudi v organizacijskem

odboru, ki je vložil kar nekaj energije, da so postavili umetniško originalen, izviren projekt.

»Člani organizacijskega odbora smo bili ena taka prava klapa; zelo dobro smo se razumeli, na ta projekt smo navezali tudi ostale člane.

Najljubše …

Terijeve najljubše maroltovske plesne postavitve so Vzhodnoštajerski plesi

- zaradi enostavnosti, ki pa jih je težko zaplesati z dušo. »Imajo svoj dinamični lok, ki ga je treba ugotoviti, ki plesu daje večplastnost. Štajeriši so tako lepi, počasni, romantični, pri kosmatači gre za nekakšno igro med godbo in plesalci, za vprašanja in odgovore, konec pa je razbijaški. Lok raste od začetka do konca.« Pri srcu so mu še Rezijanski plesi zaradi specifičnosti in Prekmurski svatbeni plesi zaradi koreografskega dosežka, estetske oblike poroke, ki je prav tako večplastna in omogoča veliko možnosti izraza na odru.

Njegova izbira najljubših turnej je povezana s tem, koliko je bil Marolt uspešen, prepoznaven. Turnejo v Confolens (Francija) ima za odmevno turnejo; takrat naj bi Marolt tudi uspel pokazati tisto, kar je ozadje slovenskega plesa – duša. »Vsak večer je bil pod patronatom enega od pomembnih francoskih umetnikov oz. odrskih kulturnikov in en večer smo po odmevih močno presegli turško

folklorno skupino; Turki imajo sicer res zanimive nastope. Marolt je imel takrat raznovrstno predstavitev in dušo, res pa je, da smo tudi na sami turneji veliko vadili,« se spominja Teri.

V bero priljubljenih turnej uvršča tudi turnejo v Kanado v času Jugoslavije, ko je tudi sam še plesal, ker so Kanadčani izredno hvaležna publika. »Ljudje so se zanimali za nas, nismo bili le ena od skupin, ampak smo bili zares opaženi.

Bili smo dobro pripravljeni, profesionalni,« pravi Teri. Navdušila ga je prav ta razlika med slovensko in kanadsko publiko; slovenska zna biti namreč gledališka, hladna, zato morajo iti nastopajoči velikokrat čez sebe. »Marolt je znal vedno dobro reagirati, težko pa je bilo ljudi tudi vedno navdušiti. Kanadčani pa se pustijo navdušiti, ker so senzibilni, odprti,« je prepričan Teri.

Imeli smo sestanke pri Matjažu Kogoju (Kugiju) v Terni od 23h do 3h zjutraj – smešne ure, smešni časi, ampak bili smo ljudje, ki smo bili pripravljeni sodelovati, ljudje, ki smo se zelo dobro čutili – marsičesa ni bilo treba reči na glas …«

Še dobro se spominja tudi večera pred napadom JNA, ko so imeli nastop pred Magistratom; kasneje, ko se je proslavljala neodvisnost, so bili na Trgu Republike. »To je bila prelomna stvar – konec Jugoslavije, konec jugoslovanskega repertoarja. Smo imeli pa na Maroltu srečo, da smo

imeli Mirka Ramovša, da smo imeli kljub tej opustitvi dovolj slovenskega programa. Takrat je bilo res na skupini, da se je odločila to podajati, kajti s tem se je povečala zahtevnost, ker je bil jugoslovanski program »performans«, »šundr« na odru, takšne so bile tudi koreografije, slovenske postavitve pa so bile bolj estetske, super narejene.«


VEDNO MAROLTOVEC

ENKRATMAROLTOVEC

Olimpijske igre v Vancouvru

Ena od najljubših maroltovskih turnej pa ni bila Terijevo zadnje srečanje s Kanado. Kot sodnik drsanja, za naziv katerega je moral narediti kar nekaj izpitov, se je letos udeležil zimskih olimpijskih iger v Vancouvru, kjer je sodil moški del tekmovanj v umetnostnem drsanju. Teri je zbral nekaj vtisov z olimpijskih iger: »Kanadčani zelo dobro poznajo umetnostno drsanje, ker je za hokejem njihov drugi. nacionalni šport, tudi veliko otrok se ukvarja z drsanjem. Publika je zelo osveščena, njihovi komentarji niso omejeni z besedami »lepo«, »prazno«, ampak prepoznajo tudi skoke; vedo, da je nekaj, kar morda deluje lahko, v resnici težko. Publika je navijaška, saj je umetnostno drsanje za njih še vedno šport in ne gledališka predstava, nesporno pa navijajo od prvega do zadnjega.«

Teri je pohvalil tudi trženje olimpijskih iger v Vancouvru: »Ustvarjali so napeto vzdušje okoli osvojitve zlate medalje domačinov,

saj na prejšnjih dveh OI v Kanadi Kanadčani še niso osvojili zlate medalje. Olimpijski ogenj je bil tudi statusni simbol – kjerkoli si hodil po Vancouvru, tudi v banki, je bila slika predsednika banke, ki je nosil baklo svojih 300 metrov. Vsi so bili vključeni, od snažilke do predsednika korporacije. V igre so ogromno vložili, ne le materialno, tudi čustveno, nacionalno – vse to je bilo izredno pomembno za njih. In to je tisto, kar občudujem pri njih – ni več materialna potreba tista prva, ampak lepi trenutki v življenju. Zato je bilo tudi izredno veliko prostovoljcev; ti te ogovorijo, te vprašajo od kod si, pri čemer to ni le vljudnostna fraza, njim je to dejansko zelo pomembno. Nekaj jih že zdaj načrtuje, kako bodo šli v Soči v Rusijo na naslednje OI kot prostovoljci, da bodo spet doživeli podoben utrinek v življenju. Te stvari so jim pomembne. Pri nas te kulture še ni, bo pa prišla. In to je tisto, kar gre občudovati.«

Sojenje umetnostnega drsanja

Za vse navdušence umetnostnega drsanja je Teri razkril tudi nekaj ozadja in razmišljanj o tem športu, za katerega je potrebno veliko atletskih in gimnastičnih sposobnosti, smisla za glasbo in ritem ter izraznost.

Ste vedeli, da glasba lahko podzavestno vpliva na sojenje? »To se vidi po prevladi drsalcev, ki vsepovprek izbirajo glasbo z evropskega prostora, kar se mi zdi napaka. Mi smo najboljši v valčku in polki, ker smo na to navajeni, to glasbo od majhnega poslušamo na radiu, ljudje to poznamo in

nam je najbližje. Veliko težje se izražamo na, recimo, passo doble; lahko se ga sicer hitro naučimo, ampak nam je težje. Prav tako je za japonskega tekmovalca veliko težje drsati na glasbo Na lepi modri Donavi. To pa siromaši šport in izraznost.«

Teri zase pravi, da je eden redkih sodnikov, ki umetnostno drsanje res smatra kot športni dogodek in ne maškarado: »Seveda morajo imeti drsalci še vedno kostum z nekimi poudarki, ne pa s kičem, perjem, ker je to potem variete. Drugače je recimo z drsalnimi predstavami, revijami, kjer pa pričakujem veliko perja, kostumografije, načičkanosti.«

Ste vedeli, da tradicija svetovno organiziranega drsanja traja že 110 let in da je prešla dolgo pot od popolnoma subjektivne faze, ko so sodniki dvignili svoje ocene za drsalce, potem pa se jim za oceno ni bilo potrebno zagovarjati? Kot razloži Teri, »danes veljajo zelo precizna pravila za izvedbo programa, za podane ocene tekmovalcem se moramo po tekmovanju zagovarjati. Bistvo umetnostnega drsanja je, kako nekdo obvlada svoje telo, zraven tega pa še drsa – komponenta hitrosti, ki je nadgradnja in to moramo sodniki opaziti – sposobnost gibanja v hitrosti in obvladovanje telesa.«

Energija, karizma drsalcev je pomembna

za publiko. Kakopomembna je za sodnike? »To je zelo povezano z obvladovanjem drsalke, ker nekdo, ki je osebnost, kjerkoli to je – v športu, v družbi – te privlači, ker ni neke narejenosti. Torej je pomembna in tudi rezultati so boljši, ker bo imel tekmovalec, ki je osebnost in je zraven še tekmovalen, boljše rezultate. Majdičeva je, denimo, izrazito močna osebnost, ker gre prek vsega, čeprav je to lahko tudi usodno. Ve kaj hoče, kako bo to izvedla. Pri ljudeh z osebnostjo gre za to, da odstopajo od povprečja.«

Enkrat maroltovec, vedno maroltovec

Teri je danes še vedno povezan z drsanjem; dejaven je na drsalni

zvezi, ima seminarje za sodnike, svetuje tekmovalcem drsanja. Še vedno z veseljem pride tudi na Marolt in pred letnimi koncerti podpre korepetitorje. Enkrat maroltovec, vedno maroltovec, zato maroltovec maroltovcu: »Zame je Marolt obstajal, preden sem jaz prišel;

obstajal je v obdobju, ko sem bil sam zelo angažiran, zdaj, ko sem pripravljen projektno pomagati, in bo obstal tudi po tem. V tem smislu bi se moral vsak zavedati, da je kot folklornik del neke velike institucije, ki je živela in mora živeti še naprej. Potrebna pa je angažiranost, ki bi lahko postala vrednota.«

Steklenica hmeljnega napitka je prazna, strani Maroltača polne, Terija pa bi lahko človek poslušal še in še. Zgodb, znanja in izkušenj ima na pretek in maroltovci smo neznansko hvaležni, da jih tudi v praksi deli z nami.

*Zaradi avtentičnosti portretirančevega govora ni bilo večjih posegov v sintakso (opomba lektorice).

maroltač: junij 2010

Documents