1

REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

GLOBALIZACIJA IN REVŠ ČINA

Februar, 2010 Herman Vabič

2

REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

GLOBALIZACIJA IN REVŠ ČINA

Študent(ka): Herman Vabič, dipl. upr. org., rojen leta 1972 v Mariboru, nezaposlen. Absolvent podiplomskega programa Ekonomske in poslovne vede na smeri Ekonomija. Tema odobrena 25. 11. 2009, z delovnim naslovom: Globalizacija in revščina. Mentor: dr. Davorin Kračun, redni profesor

3

KAZALO

POVZETEK ......................................................................................................................... 5

ABSTRACT ......................................................................................................................... 6

1 UVOD ........................................................................................................................... 7 1.1 Opredelitev področja in opis problema ................................................................ 7 1.2 Namen, cilji in hipoteze magistrskega dela ......................................................... 7

1.2.1 Namen ................................................................................................................... 7 1.2.2 Cilji ........................................................................................................................ 7 1.2.3 Hipoteze magistrskega dela .................................................................................. 8

1.3 Predpostavke in omejitve ....................................................................................... 8 1.3.1 Predpostavke ......................................................................................................... 8 1.3.2 Omejitve ................................................................................................................ 9

1.4 Predvidene metode dela .......................................................................................... 9

2 OPREDELITEV GLOBALIZACIJE .................. .................................................... 11 2.1 Globalizacija .......................................................................................................... 11 2.2 Faktorji, ki so spodbudili globalizacijo ............................................................... 13 2.5 Različni vidiki globalizacije ................................................................................. 14

2.5.1 Globalizacija politike .......................................................................................... 15 2.5.1.1 Mednarodne organizacije .......................................................................... 17

2.5.2 Kulturna globalizacija ....................................................................................... 18 2.5.3 Ekonomska globalizacija .................................................................................... 19 2.5.4 Sile, ki poganjajo ekonomsko globalizacijo ........................................................ 20

2.5.4.1 Tehnološki dejavniki ................................................................................. 20 2.5.4.2 Liberalizacija trgovine ............................................................................... 24 2.5.4.3 Organizacijski dejavniki ............................................................................ 26

2.6 Merjenje globalizacije .......................................................................................... 28

3 REVŠČINA ................................................................................................................ 31 3.1 Opredelitev revščine ............................................................................................. 32

3.1.1 Absolutna revščina .............................................................................................. 33 3.1.2 Relativna revščina ............................................................................................... 34 3.1.3 Subjektivna revščina ............................................................................................ 36

3.2 Merjenje revščine .................................................................................................. 37 3.2.1 Svetovna banka in merjenje revščine .................................................................. 37 3.2.2 Eurostat in merjenje revščine .............................................................................. 39 3.2.3 Združeni narodi in merjenje revščine ................................................................. 41

3.3 Povezave med globalizacije na revščino ............................................................... 44 3.3.1 Rast in zmanjševanje revščine ............................................................................. 45 3.3.2 Trgovina in zmanjševanje revščine ..................................................................... 46

3.3.2.1 Reforme v trgovini za izboljšanje revščine ............................................... 49 3.3.3 Tuje neposredne investicije in zmanjševanje revščine ........................................ 49

3.4 Predlogi za odpravo revščine ............................................................................... 51

4 IZBIRA MERE, BAZE PODATKOV IN DRŽAV ZA ANALI ZO ...................... 55

4

4.1 Izbira mere za analizo .......................................................................................... 55 4.2 Baze, iz katerih bom črpal podatke ..................................................................... 56 4.3 Izbrane regije in države vključene v analizo ...................................................... 56

5 ANALIZA ................................................................................................................... 58 5.1 Prikaz ekstremne revščine v posameznih regijah med leti 1981−2005 ............ 58 5.2 Pregled globalizacije posameznih regij med leti 1981−2005 ............................. 60 5.3 Pregled razvitosti posameznih regij med leti 1981−2005 .................................. 61 5.4 Analiza odvisnosti med revščino in globalizacijo ............................................... 62

5.4.1 Rezultati analize s SPSS programom .................................................................. 65

6 SKLEP ........................................................................................................................ 68

SEZNAM SLIK IN TABEL ............................................................................................. 70

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 72

PRILOGE ............................................................................................................................. 1 Priloga 1: Ekstremna revščina (z manj kot 1,25 $ na dan) v % in milijonih za posamezno regijo v obdobju 1981−2005 ................................................................................................. 1 Priloga 2: Indeks globalizacije (povprečne vrednosti) za posamezno regijo med leti 1981−2005 ............................................................................................................................. 2 Priloga 3: Razvoj v posamezni regiji izražen z BDP p.c. po PKM v $ med leti 1981−2005 2 Priloga 4: Podatki uporabljeni v analizi (povprečje med leti 1981−2005) ............................ 3 Priloga 5: Delovni življenjepis .............................................................................................. 6

5

POVZETEK

Naslov: Globalizacija in revščina

Magistrsko delo se ukvarja s proučevanjem področja globalizacije in revščine. Globalizacija je proces, ki je odločno prispeval k odpiranju mej, pretoku kapitala in vzpostavljanju svobodnega trga. Globalizacija ima številne definicije. Najbolj javna in ljudska pa je tista, ki globalizacijo povezuje s pretežno pozitivnimi občutki in pričakovanji o boljšem življenju, novih delovnih mestih, številnih priložnostih … V poglavju o globalizaciji sem opredelil različne definicije globalizacije, prikazal faktorje, ki so spodbudili globalizacijo, različne vidike globalizacije in meril globalizacijo z indeksom globalizacije.

Revščina je naslednje področje, ki sledi v magistrskem delu. Revščino lahko opredelimo kot pomanjkanje življenjsko potrebnih stvari, kot so hrana, oblačila, zavetje in varno pitje vode. Revščino lahko opredelimo iz različnih vidikov tako, da ločimo absolutno revščino, relativno revščino in subjektivno revščino. Prav tako kot razlikujemo različne vidike revščine, imamo tudi različne načine merjenja revščine in mednarodne organizacije, ki se z njimi ukvarjajo (Svetovna banka, Eurostat, Združeni narodi). Na koncu poglavja o revščini pa sem prikazal še nekatere povezave med revščino in globalizacijo. Globalizacijo sem opredelil predvsem iz ekonomskega vidika (gospodarska rast, trgovina, TNI).

V zaključku naloge sem opravil analizo, katere namen je bil raziskati vpliv globalizacije na revščino. Poskušal sem potrditi pozitivno vlogo globalizacije pri zmanjševanju revščine. V začetnem delu analize sem najprej opredelil kazalnike, s katerimi sem preverjal hipotezo H 1 in hipotezo H 2, nato pa sem dodal še ekonomske kazalnike globalizacije (trgovina, TNI), kazalnik razvoja in z analizo regresije preveril še hipotezo H 3.

Klju čne besede: globalizacija, razsežnost globalizacije, indeks globalizacije, revščina, merjenje revščine, trgovina, gospodarska rast, tuje neposredne investicije, analiza regresije.

6

ABSTRACT

Title: Globalization and Poverty

The master thesis deals with the study of the scope of globalization and poverty. Globalization is a process that strongly contributed to the opening of borders, the movement of capital and creating a free market. Globalization has many definitions; most people believe that globalization is predominantly associated with positive feelings and expectations of a better life, new working positions, a number of opportunities, etc. In the chapter on globalization, we have identified different definitions of globalization, illustrated the factors which have encouraged globalization, showed different aspects of globalization and measured the globalization with the globalization index.

The next section of the master thesis covers poverty. Poverty can be defined as the lack of the necessities such as food, clothing, shelter and safe drinking water. Poverty can be defined from various perspectives; thus, we can distinguish between absolute poverty, relative poverty and subjective poverty. Just as we have the various aspects of poverty, we have different ways of measuring poverty and international organizations dealing with them (World Bank, Eurostat, United Nations). In the last part of the chapter on poverty, we have shown some of the links between poverty and globalization, where the globalization has primarily been defined from the economic perspective (economic growth, trade, FDI).

In the end of the master thesis, we have made the analysis which aimed to explore the impact of globalization on poverty. We tried to confirm the positive role of globalization on reducing poverty. In the first part of the analysis, we first identified indicators with which we have examined H 1 hypothesis and H 2 hypothesis, and then we added the economic indicators of globalization (trade, FDI), indicator development and checked the H 3 hypothesis with regression analysis.

Keywords: Globalization, dimension of globalization, the index of globalization, poverty, poverty measurement, trade, economic growth, foreign direct investment, regression analysis.

7

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Področje magistrske naloge bi lahko umestili med področja, s katerimi se ukvarja politična ekonomija. Naloga je usmerjena v proučevanje globalizacije in revščine, ki ju lahko označimo kot sopotnika 21. stoletja.

Globalizacija je proces, ki je odločilno prispeval k odpiranju mej, pretoku kapitala in vzpostavljanju svobodnega trga. Globalizacija je širok proces, ki se zajeda v vse pore našega življenja. Tako lahko danes zaznamo vpliv globalizacije v kulturi, družbenem življenju, politiki, ekonomiji in življenjskem okolju. Z njo se srečujejo posamezniki, ki imajo lahko od nje koristi, nekatere posameznike pa lahko potisne še bolj na rob družbe. Določene države ali kontinenti so iz globalizacije potegnili veliko koristi, spet druge države pa je pahnila v še večjo revščino, kot so že bili.

Ko govorimo o revščini, moramo vedeti, da se ta lahko opredeli na različne načine. Tako ločimo absolutno, relativno in subjektivno opredelitev revščine. Na splošno uporabljena definicija, ki jo je sprejel Svet Evrope, govori predvsem o revnih ljudeh in osebah, katerih sredstva (materialna, kulturna, socialna) so tako omejena, da jim onemogočajo minimalno sprejemljivo življenje v državi, v kateri živijo.

Ko govorimo o povezavi globalizacije z revščino, si moramo odgovoriti predvsem na dva vprašanja (Rodrik, 2008):

»Globalizacija je neka dobra sila, ki revnim državam omogoča vključitev v globalne trge, da se odlepijo od revščine?«

in

»Ali pa je globalizacija zgolj divergentna sila, ki ustvarja priložnosti za majhne segmente prebivalstva, medtem ko večino prebivalstva pušča v revščini?«

1.2 Namen, cilji in hipoteze magistrskega dela

1.2.1 Namen

Namen magistrske naloge je opredeliti področje globalizacije, opredeliti revščino in opozoriti na pomembnost povezave med globalizacijo in revščino. V ta namen bom v magistrskem delu prikazal različne povezave med globalizacijo in revščino. Ker lahko globalizacijo opredelimo z različnimi kazalniki (rast, liberalizacija trgovine, pretok kapitala – tuje neposredne investicije), bom prikazal, kakšno vlogo ima posamezni kazalnik pri odpravljanju – zmanjševanju revščine (ekstremne revščine v državah v razvoju).

1.2.2 Cilji

Cilji, ki jih bomo skušal zasledovati v magistrski nalogi, so sledeči: • opredelitev področja globalizacije;

8

• prikaz faktorjev, ki so spodbudili globalizacijo; • opredeliti različne vidike globalizacije (kulturni, politični in ekonomski vidik); • opredeliti revščino (absolutna, relativna in subjektivna opredelitev revščine); • prikaz merjenja oziroma računanja revščine; • prikazati povezave med globalizacijo in revščino; • analizirati povezanost med globalizacijo in revščino.

1.2.3 Hipoteze magistrskega dela

Hipoteze, ki jih bomo skušali preveriti v magistrskem delu so naslednje:

• H 1 – Absolutna sprememba revščine (ekstremne) v opazovanem obdobju (1981−2005) se je v vseh opazovanih regijah zmanjšala, medtem ko se je globalizacija v tem istem obdobju povečala.

V ta namen bom prikazal absolutno spremembo revščine za obdobje 1981−2005, ki jo bom izmeril z indeksom štetja glav (headcount index) v % in globalizacij, ki jo bom meril z indeksom globalizacije KOF.

• H 2 – V regijah, ki so bolj razvite, je ekstremna revščina (1,25 $) manj prisotna kot v regijah, ki so manj razvite.

V ta namen bom revščino meril z indeksom štetja glav v regiji/državi, razvoj pa z BDP p. c. po PKM v $.

• H 3 – Globalizacija in revščina v opazovanem obdobju kažeta določene znake odvisnosti, tako da lahko sklepamo, da globalizacija vplivala na zmanjševanje ekstremne revščine (1,25 $) v opazovanem obdobju.

Revščino bom meril z indeksom štetja glav v regiji/državi.

Globalizacijo pa enkrat z: • indeksom globalizacije KOF.

In drugič z naslednjima ekonomskima kazalnikoma: • trgovinska odprtost oz. razvoj gospodarstva merjeno z uvozom + izvozom kot delež

BDP v %. • ekonomska integriranost oz. finančna liberalizacija merjena z pritokom TNI kot delež

BDP v %.

V analizo bom vključil še kazalec razvoja namesto gospodarske rasti, ki je vključena v večino že opravljenih raziskav. Izražen bo z BDP p.c. po PKM v $.

1.3 Predpostavke in omejitve

1.3.1 Predpostavke

Predpostavke, ki jih bom v magistrskem delu zasledoval, so:

9

• Globalizacija je s svojim naglim razvojem pričela v zadnjih 20-ih letih prejšnjega stoletja.

• Predvsem dejavniki ekonomske globalizacije so tisti, ki so največ prispevali k razmahu globalizacije.

• Globalizacija je proces, ki lahko državam, ki so vključene vanjo, prinese razvoj in blagostanje in s tem pomaga pri odpravljanju revščine.

• Revščino lahko označimo kot nekakšno negativno posledico globalizacije, ki z naglim širjenjem globalizacije postaja problem vse večjega števila držav.

• Na zmanjševanje revščine vplivajo predvsem ekonomski dejavniki globalizacije kot so razvoj, liberalizacija trgovine in finančna liberalizacija.

• Ko govorimo o ekstremni revščini, predpostavljamo, da je ta prisotna predvsem v državah v razvoju, ki so v zadnjem času naredile največji preskok h globalizaciji.

• Nagel razvoj globalizacije je vplival na zmanjšanje ekstremne revščine v državah/regijah v razvoju, predvsem tistih, kjer je globalizacija najbolj napredovala.

1.3.2 Omejitve

Raznovrstna literatura, ki globalizacijo prikazuje vsaka iz svojega zornega kota, nam onemogoča predstavitev globalizacije v dejanski luči, zato bom pri analizi uporabil predvsem ekonomske dejavnike globalizacije, dejavnike povezane z mednarodno menjavo in kazalnik razvoja v posamezni državi (BDP p.c. po PKM).

Podobno je z opredelitvijo revščine, ki si jo lahko razlagamo na različne načine, zato bom v analizi uporabil absolutno opredelitev revščine s črto revščine (1,25 $), ki predstavlja ekstremno revščino.

1.4 Predvidene metode dela

V teoretičnem delu, kjer bom opredelil globalizacijo in revščino, bom uporabil deduktivni pristop in uporabil: • metodo klasifikacije, s katero bom definiral pojma globalizacija in revščina; • metodo deskripcije, s katero bom opisal teoretična dejstva in pojave; • metodo kompilacije, s katero bom povzemal ugotovitve, stališča in dejstva drugih

avtorjev.

V empiričnem delu bom uporabil metodo analize, abstrakcije in sinteze. Z metodo analize bom razčlenil predmet proučevanja, globalizacijo in revščino (uporabil bom kazalnike: indeks štetja glav v % in po številu prebivalcev v mio, indeks globalizacije KOF, s katerima bomo preverili H 1 in kazalnik BDP p.c. po PKM v $, s katerim bom meril razvoj in je potreben za preverjaje H 2). Z metodo abstrakcije bom izpostavil tiste komponente, ki so glede na izbrani predmet obravnavanja bistvene in nujne. S pomočjo sinteze bom te kazalnike ponovno povezal in razložil njihovo gibanje.

Prav tako bom v empiričnem delu magistrske naloge uporabil analizo regresije (s katero bom preverili hipotezo H 3), s katero bom matematično ocenil odvisnost med odvisno in pojasnjevalnimi spremenljivkami.

10

Podatke, ki jih bom uporabil v magistrski nalogi, bom pridobil iz domače in tuje literature, kakor tudi iz svetovnega spleta in jih bom tudi ustrezno citiral.

11

2 OPREDELITEV GLOBALIZACIJE

2.1 Globalizacija

Globalizacija je proces, ki se je začel že davno v zgodovini človeštva in je eden od najbolj opevanih in hkrati nejasno določenih pojmov v sedanjosti. V grobem naj bi pomenil vse večjo ekonomsko in politično povezanost ter medsebojno odvisnost posameznih delov sveta.

Obstajajo mnoge definicije globalizacije, ki se dotikajo različnih aspektov procesa, toda slednja bi lahko bila tista, ki najbolje opredeli kompleksnost procesa: »Globalizacija je v svojem dobesednem pomenu socialna sprememba, je povečana povezanost med družbami in njihovimi elementi. Zaradi transkulturacije je eksplozivna evolucija transportnih in komunikacijskih tehnologij z namenom, da bi se izboljšale mednarodne kulturne in ekonomske povezave. Beseda je uporabljena v različnih socialnih, kulturnih, trgovinskih in ekonomskih subjektih (Wikipedija)«.

Pojem globalizacija je bil po podatkih OECD-ja (Organizacija za ekonomski razvoj in sodelovanje) prvič omenjen leta 1985, ko je avtor Theodore Levitt z njim označil sodobne spremembe, ki so se takrat zgodile v zadnjih dveh do treh desetletjih v mednarodnem gospodarstvu. Termin je postopno začel nadomeščati prej uporabljene besede, kot so soodvisnost, mednarodna integracija in internacionalizacija (Svetličič, 1996, 71).

Strokovnjak za management Kobrin (1997, 147-148) opisuje globalizacijo kot pogon, ki ni gnan s strani zunanje trgovine in naložbami, temveč s povečanim obsegom tehnologije in informacijskimi tokovi.

Politični znanstvenik Gilpin (1987, 72-80) opredeljuje globalizacijo kot povečanje soodvisnosti nacionalnih gospodarstev v trgovini, financah in makroekonomski politiki.

Streeten (2001, 168) pojmuje globalizacijo kot nenehno soočanje in povezovanje ljudi, podjetij, skupnosti in držav celotnega sveta. Gre torej za čezmerno intenzifikacijo ekonomskih, političnih, družbenih in kulturnih odnosov. Globalizacija je kompleksen proces, ki ima vpliv na vsa področja družbenega in ekonomskega življenja (menjava blaga in storitev, migracije ljudi, mednarodna izmenjava kapitala, boljše povezave na podlagi nove informacijske tehnologije, dostop do znanja in intelektualne lastnine). Proces globalizacije se je pričel že v preteklosti, vendar je danes po vsebini in razsežnosti drugačen, ker se dejavniki, ki vplivajo na proces globalizacije dinamično spreminjajo.

Dinamično spreminjanje dejavnikov globalizacije vpliva predvsem na intenzivnost in multidimenzionalnost pojava ter na nove načine vstopanja v mednarodne povezave. To ni samo naraščanje pretoka blaga, storitev, idej, kapitala in ljudi, ampak tudi spremembe v načinu proizvodnje, distribuciji, potrošnji in ostalih gospodarskih ter političnih aktivnostih, kot so novi trgi (globalno povezani finančni trgi, globalni trgi potrošnikov), novi igralci (multinacionalne korporacije, mednarodne organizacije, regionalni bloki), nova pravila (multilateralni sporazumi, konvencije) in nova orodja komunikacije. Ker gre za nov koncept razmišljanja, je globalizacija v zadnjih letih postala ključna tema v skoraj vsaki razpravi mednarodnega posla, strategije in politike.

12

Hill (2003, 6-7) navaja, da obstajata dva glavna vidika globalizacije: • Globalizacija trgov – Združitev zgodovinsko ločenih in samostojnih nacionalnih trgov v

velik svetovni trg, v katerem se preference približujejo nekim globalnim normam. To vse skupaj vodi v univerzalnost izdelkov (Coca Cola, Sony Playstation, Citicorp kreditne kartice, McDonald's hamburger).

• Globalizacija proizvodnje − Med številnimi podjetji se pojavljajo težnje po oddaji proizvodnih procesov v različne države. To jim omogoča, da izkoristijo razlike v ceni in kakovosti proizvodnih dejavnikov (kot so zemlja, delo, kapital in energija) in s tem pridobijo večjo konkurenčnost na trgu.

Eno izmed najbolj izčrpnih definicij globalizacije je podal David Held (1999, 16), ki pravi, da o globalizaciji lahko razmišljamo kot »o procesu (ali vrsti procesov), ki vključuje spremembe v prostorski organizaciji družbenih odnosov in dogovarjanju – določene z obsežnostjo globalnih omrežij, intenzivnostjo povezav, hitrostjo globalnih tokov ter z učinki globalne povezanosti, ki povzročajo transkontinentalne in medregionalne tokove in omrežja dejavnosti, medsebojnega vplivanja in izvajanje oblasti«. Globalizacijo je opredelil z naslednjimi značilnostmi (Held et al., 1999, 27-28): • Globalizacijo lahko razumemo kot proces ali vrsto procesov, ki izraža pojav

medregionalnih mrež in sistemov interakcije in menjave. Z ozirom na to moramo vključenost nacionalnih in družbenih sistemov v širši globalni proces ločiti od kakršnekoli ideje o globalni integraciji.

• Prostorska razsežnost in zgoščenost globalnih in transnacionalnih povezav ustvarja kompleksno mrežo odnosov med skupnostmi, državami, mednarodnimi institucijami, nevladnimi organizacijami in multinacionalnimi korporacijami, ki sestavljajo in določajo svetovni red. Struktura mrež med njimi predstavlja ovire za tiste, ki niso njen del. Zato globalizacijo lahko razumemo kot utelešenje procesa strukturacije in stratifikacije.

• Globalizacijo lahko najbolje opredelimo kot diferenciran družbeni pojav. Ne moremo je razumeti le kot edinstveno stanje, ampak se nanaša na modele naraščajočih globalnih povezav v vseh ključnih področjih družbenega življenja. Razumevanje dinamike in posledic globalizacije potemtakem zahteva poznavanje razlikovalnih vzorcev globalnega povezovanja na vsakem od teh področji, saj je vsako področje globalizirano na drugačen način.

• Globalizacija je zaradi svoje narave povezana z deteritorializacijo in ponovno teritorializacijo družbeno-ekonomskega in političnega prostora. Ekonomske, politične in družbene aktivnosti se vse bolj raztezajo preko meja nacionalne države in tako več niso vezane na samo en teritorij. Lokalizacijo spodbujajo nacionalne države s spodbujanjem subnacionalnih in regionalnih ekonomskih con, ki imajo pri delovanju nadnacionalno ekonomsko moč.

• Globalizacija vključuje strukturiranje in prestrukturiranje razmerij moči na daljavo. Vzorci globalne stratifikacije posredujejo dostop do prostorov moči, medtem ko so posledice globalizacije neenako doživete.

V množici definicij pojma globalizacije ne obstaja samo ena, enotna in splošno sprejeta definicija. Vsekakor pa gre pri globalizaciji za kompleksen ekonomski, politični, kulturni, ideološki in tudi psihološki proces. Mobilnost kapitala, organizacij, idej in ljudi prevzema vse bolj transnacionalno, torej globalno, obliko in s tem na novo kroji človeške usode.

13

Zagovorniki globalizacije poudarjajo njene prednosti za gospodarski razvoj in splošni človeški napredek, nasprotniki pa razmišljajo drugače. V njej vidijo vzrok za povečevanje razlik med najbogatejšimi in najrevnejšimi državami, zniževanje delovnih in socialnih standardov ter grožnjo za okolje in naravne dobrine.

2.2 Faktorji, ki so spodbudili globalizacijo

Prakash in Hart (v Bhardwaj et al., 2001, 21) trdita, da je proces globalizacije vpeljan in spodbujen s strani štirih kategorij faktorjev: tehnološke spremembe, širjenja tržnih sistemov, domače politike in meddržavnega rivalstva, ki jasno določajo, da je globalizacija neodvisna spremenljivka. Proces prikazuje slika 1.

Slika 1: Globalizacija kot neodvisna spremenljivka

Vir: Bhardwaj et al., 2001, 21

Tako lahko povzamemo dejavnike, ki so spodbudili proces globalizacije, v smeri sprememb v pravilih in predpisih tako v domačem kot globalnem kontekstu. Rečemo lahko, da so finančna liberalizacija, odprtost v trgovini, stopnja privatizacije, stopnja demokratizacije, dostop do informacijske in komunikacijske tehnologije ter aktivnosti civilno-družbenih gibanj tesno prepletene s procesom globalizacije.

Globalizacija je kompleksni fenomen, ki ga je mogoče razložiti samo multikavzalno. To je edina stvar, s katero se strinjajo vsi, ki na kakršenkoli način sodelujejo v razpravi o globalizaciji. Glede na to, kako lahko razumemo globalizacijo, navajajo različne vzroke, ki

Širjenje institucij trga

Demokratizacija

Informacijske in telekomunikacijske tehnologije

Civilno-družbena gibanja

Meddržavno rivalstvo

Proces globalizacije

Vladne institucije

14

so spodbudili razvoj globalizacije. Na sliki 2 so prikazani samo največkrat omenjeni, vsekakor pa to niso edini vzroki (Dadalos, 2009).

Slika 2: Najpogosteje imenovani vzroki spodbujanja globalizacije

Vir: Dadalos, 2009

Večina zgoraj prikazanih vzrokov je podrobneje opisanih v enem izmed naslednjih poglavij, v poglavju o ekonomski globalizaciji.

2.5 Različni vidiki globalizacije

Slika 3 nam prikazuje različne vidike globalizacije in povezave med njimi. Potrebno je dodati, da se ti vidiki ne morejo popolnoma ločiti drug od drugega. Tako se na primer problemi globalnega okolja ne morejo gledati ločeno brez globalizacije politike in globalizacije ekonomije.

Slika 3: Razsežnosti globalizacije

Vir: Dadalos, 2009

15

Vidik globalizacije družbe se nanaša na dejstvo, da svet postaja »globalna vas«. Pojavljajo se nove vrste komunikacij (chat, e-mail), ki omogočajo družbo na daljavo. Takšna druženja se dogajajo z ramo ob rami s tradicionalnim druženjem znotraj družin, vendar ne predstavljajo nadomestka tradicionalnemu druženju (Daldos).

2.5.1 Globalizacija politike

O politični globalizaciji lahko govorimo v kontekstu nacionalnih držav, ki ostajajo zaradi svoje suverenosti močni akterji, čeprav si politični prostor delijo z različnimi medvladnimi organizacijami in nadnacionalnimi institucijami. Lep primer je Evropska unija. Politična globalizacija je postala globalna v 20. stoletju, ko je dokončno razpadel red velikih evropskih in ameriških imperialistov in ne nazadnje tudi Sovjetske zveze. Med leti 1945 in 1990 se je tako kar podvojilo število suverenih nacionalnih držav. Kot prevladujoči politični red se je vzpostavila liberalna demokracija (Worldpress, 2009).

Danes so skoraj vse nacionalne države vključene v funkcionalni del večjih globalnih menjav in globalnih tokov. Transnacionalni tokovi so se razvili na vseh področjih človeškega delovanja. Dobrine, kapital, ljudje, znanje, informacije, orožje kot tudi kriminal, onesnaževanje, moda in verovanja se hitro selijo preko meja nacionalnih držav (McGrew v Held et al., 1999, 49). Kljub temu pa med teoretiki še vedno prevladuje mnenje, da se svet globalizira na ravni gospodarstva in kulture, medtem ko država še vedno ostaja neosvojena trdnjava – primarni prostor suverenosti oblasti in odločanja.

Težko je zagovarjati trditev, da proces globalizacije nima nikakršnih posledic za sodobno nacionalno državo, vendar pa vseeno ni popolnoma jasno, kakšen je njen dejanski vpliv. Ali dejansko pogojuje zaton nacionalne države ter vzpon svetovne vlade ali pa pomeni predrugačenje njene vloge v globalnem političnem prostoru?

Kaj je sploh politična globalizacija? O politični globalizaciji lahko govorimo v treh primerih: • 1. Dejstvo, da je ves svet organiziran v enake politične enote, tj. v nacionalne države, je

znak globalizacije. Nikoli prej ni bil svet sestavljen iz samo ene vrste politične enote. • 2. Na politično globalizacijo namiguje uniformiranost, ki jo kažejo nacionalne države v

svojih ciljih, strukturah, programih in notranjih delovanjih. Skoraj vse države prevzemajo odgovornost za obširno serijo dejavnosti, ki vključujejo izobraževanje, zdravstveno oskrbo, upravljanje ekonomije in financ, programov blaginje, upokojevanja in pokojnin, zaščito okolja in blažitev revščine, poleg ključnih zadev, ki se tičejo držav, tuje politike in obrambe države. Skoraj vse države imajo razvite birokratske strukture.

• 3. Značilnost politične globalizacije je, da so v zadnjih stotih letih nastale mnoge meddržavne organizacije, ki so povezane z državami in ki so bile ustvarjene, da bi se ukvarjale s problemi in vprašanji, ki vplivajo na mnoge države. Večina deluje na ekonomskem, političnem in tehničnem področju. Najbolj znane so Združeni narodi, IMF, WTO, UNESCO (Lechner in Boli 2003, 195-196).

Congleton (2007, 4) omenja dva procesa, skozi katera se politika globalizira in v smislu mednarodnih organizacij priplava na vrh. Prva in najmanj verjetna v tem času je globalizacija skozi vojaška osvajanja in hegemonijo. Znani so zgodovinski primeri takšnega političnega združevanja: Egipt, Kitajska, Rusija, Muslimani, Rimljani, Turki Velika Britanija. Čeprav so v večino primerih ta cesarstva davno propadla, se čuti vpliv na

16

nacionalne meje, vero, pravo in jezik še danes. Očitna kombinacija tehnologije in idej, ki vodi ta velika širjenja teritorialne kontrole, je bila zamenjana z drugimi manj naklonjenimi dejanji do globalizacije − osvajanji in kolonijami. Drugi mehanizem, skozi katerega globalizacija politike priplava na vrh, se raje zanaša na prostovoljna razmerja kot na prisilo. Razmerja temeljijo na dobrih sporazumih diplomacije, ki vključujejo pogajanja za kreiranje novih mednarodnih organizacij, ki pospešijo politične interese tistih, ki so vključeni v pogajanja. Za večino strani so mednarodne organizacije ustanovljene s strani nacionalnih vlad, svobodne, pogosto zelo specializirane združbe (to je dogovorjena organizacija) narodov ali regij, postavljene za podpiranje javnega interesa. Podobne mednarodne organizacije ustanovljene s strani privatnega interesa so pogosto »društva od društev«, svobodne združbe privatnih organizacij, ki privolijo premakniti javni interes in objektivno politiko. Prostovoljne metode globalizacije imajo prav tako dolgo zgodovino. Kljub temu takšne organizacije naravno sledijo k puščanju manj sledi, kot to delajo velika cesarstva. Če naštejemo nekaj obrambnih zavezništev in trgovskih mrež preteklosti in sedanjosti: peloponeška zveza, srednjeveška zveza hanzeatskih mest, proti-suženjsko gibanje, NATO OPEC, Evropska unija, Svetovna trgovinska organizacija.

Oba procesa globalizacije politike težita k realizaciji gospodarskih prednosti predvsem velikih podjetij.

Lahko rečemo, da sta se razvila dva pola. Prvi, ki zagovarja slabljenje nacionalne države, in drugi, ki trdi, da zaton nacionalne države ni nujen pogoj za politično globalizacijo.

Med vidnejše predstavnike prvega pola bi lahko uvrstili Davida Helda, ki meni, da moč in učinkovitost vlad na nacionalni ravni vse bolj slabita, kar je posledica vse večjega ekonomskega in kulturnega povezovanja med državami, ki ga nacionalna država več ne more nadzorovati. Kot dodatne vzroke navaja naraščanje transnacionalnih podjetji, zaradi katerih mora biti veliko tradicionalnih področij državnih odgovornosti (obramba, gospodarski management …) upravljanih na medvladni ali mednarodni osnovi. Tako so države prisiljene predati svojo suverenost znotraj večjih političnih enot (EU, ASEAN), multiliterarnih pogodb (NATO, OPEC) ali internacionalnih organizacij (UN, IMF, WTO). Govori o sistemu »globalnega vladanja«, ki ima svoj lastni politični razvoj in administrativni sistem, kar še bolj zmanjšuje moč države. To pa so ugodne razmere za nastanek in razvoj nadnacionalnih držav (Held v Walters, 2001, 124).

Na drugo stran bi lahko uvrstili avtorje, kot sta MeGgrew in Giddens, ki zagovarjata, da zaton nacionalne države ni nujen za politično globalizacijo. Globalizacija slabi suverenost nacionalne države v tem smislu, da jim jemlje pristojnosti, ki so jih v preteklosti že imeli, hkrati pa jih tudi utrjuje in daje možnosti za prenovo lokalnih identitet. Države bodo tako igrale pomembno vlogo tudi v prihodnosti tako doma kot na mednarodnem področju. To vlogo pa bodo lahko uspešno uresničevali le pod pogojem aktivnega sodelovanja med seboj z lastnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter mednarodnimi povezavami in združenji. O globalni povezanosti lahko govorimo, vendar ta ni enotna. Pogoj povezovanja nacionalnih držav je tako povezan z omejevanjem njihovih suverenosti. Tako bo učinkovito izvajanje nacionalne oblasti odvisno predvsem od pripravljenosti in zmožnosti države za vključevanje v regionalne, kontinentalne, integracijske organizacije, kot so Evropska unija, v svetovne mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, ter politične in vojaške pakte, kot je NATO. Kot je videti, gre za delovanje po principu »kdor ni z nami, je proti nam« (Giddens, 2000, 39).

17

2.5.1.1 Mednarodne organizacije

Mednarodne organizacije in institucije so se oblikovale z dogovori med posameznimi državami o ureditvi določenih skupin in področij dela. Nekatere ključne medvladne organizacije, ki sooblikujejo globalno politično okolje, so: • Združeni narodi (UN) in pripadajoče organizacije; • mednarodne finančne organizacije in institucije: Mednarodni denarni sklad (IMF),

Svetovna banka (WB), Evropska centralna banka (ECB), Banka za mednarodne poravnave (BIS);

• razvojne banke: Afriška razvojna banka (AFDB), Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Medameriška razvojna banka (IADB);

• mednarodna trgovinska združenja: Svetovna trgovinska organizacija (WTO), Evropska prosto trgovinska zveza (EFTA), Severnoameriška prosto trgovinska zveza (NAFTA), Vzhodnoevropska prosto trgovinska zveza (CEFTA);

• ostale organizacije za spodbujanje ekonomskega sodelovanja, med njimi je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD);

• kartelna združenja (npr. OPEC); • vojaške in sorodne organizacije (NATO, INTERPOL).

Mednarodne organizacije so po koncu druge svetovne vojne postale mehanizem za sprejemanje odločitev na področjih vojaškega povezovanja, varstva človekovih pravic ter trgovinske politike in so omogočile sodelovanje tudi na drugih ekonomskih področjih. S finančno pomočjo in svetovanjem usmerjajo makroekonomsko politiko v državah, ki se znajdejo v težavah pri zagotavljanju fiskalnega in monetarnega ravnovesja ter servisiranju tujega javnega dolga. Vpliv nekaterih mednarodnih vladnih organizacij v svetu političnega odločanja upada. Tako naj bi upadla avtoriteta Združenih narodov v odnosu do finančnih in trgovinskih institucij, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Obe sta zelo zaposleni z zagotavljanjem tehnične in finančne pomoči državam, ki so nesposobne tekmovati v globalni ekonomiji. Med te države spadajo države tretjega sveta (nekdanje komunistične države in manj razvite države) kot tudi nekaj držav, ki so se razvile kot zaprta gospodarstva in se še vedno niso prilagodile na svobodno trgovino in prosto gibanje kapitala, kar vključuje prevladujoči del Azije in Latinske Amerike ter skoraj celotno Afriko. Skupaj predstavljajo večino svetovnega prebivalstva. Svetovna banka, ki je bila ustanovljena z namenom izkoreninjanja revščine, teži k temu, da bi bila dejavnejša pri oblikovanju in izvajanju sektorskih posojil. Mednarodni denarni sklad, ustanovljen z namenom vzdrževanja globalne stabilnosti, pa se osredotoča na makroekonomske težave (Soros, 2003, 110).

Drugi vidik mednarodnega povezovanja na nižji ravni predstavlja regionalno vladno povezovanje, ki se lahko oblikuje kot trgovinska, carinska ali celo monetarna unija, kot se je to zgodilo v primeru Evropske unije, ki je zaenkrat najbolj poglobljena oblika regionalnega povezovanja. Ključni cilj povezovanja je zagotoviti konkurenčnost evropskega gospodarstva v odnosu do ostalih področij razvitega sveta, predvsem pa ZDA in Japonske.

18

2.5.2 Kulturna globalizacija

Kulturna globalizacija je srečevanje različnih svetovnih kultur in običajev. Pretok blaga, kapitala in ljudi preko meje nosi s sabo tudi pretok navad običajev in kulture. Ta proces pri različnih ljudeh izziva različne reakcije. Nekateri so mnenja, da je vpliv nove kulture pozitiven proces, ki obogati obstoječo kulturo, medtem ko drugi vidijo to kot grožnjo dosedanjim vrednostim in vrednotam (Karabegović, 2009).

Danes je svet globalna vas. V trenutku smo lahko v stiku z ljudmi na drugemu koncu sveta prek satelitov, interneta in z nadzvočnimi letali. Angleščina postaja skupen jezik mednarodnega izobraževanja, najboljše svetovne poslovne šole in univerze s preračunljivo strategijo uvajajo angleščino kot edini jezik predavanja, da bi povečale prihodke, prebrodile trend upada števila rojstev in kot odgovor na globalizacijo izobraževanja (Faganel, 2009, 87).

Lechner et al. (2003, 283) podajo definicijo globalizacije kulture v smeri popularne kulture, ki se nanaša na svetovno splošno znane ikone (Coca Cola, kavbojke, rock glasba, McDonald’s ...). K seznamu lahko dodamo še hollywoodske filme, francosko filozofijo, japonske organizacijske tehnike, ki so bile obče sprejete v ameriških in evropskih podjetjih. Potem se zlahka verjame, da kulturna globalizacija neizbežno deluje kot univerzalno topilo, ki bo razkrojilo vse kulturne razlike v dolgočasen in brezbarvno homogen svet.

Ko gre za javno razpravo o kulturnih posledicah globalizacije, prevladujeta dva scenarija. Prvi scenarij predstavlja globalizacijo kot kulturno homogenizacijo. V tem scenariju govorimo o tem, da so vse različne družbe sveta preplavljene z globalno različnimi dobrinami, mediji, idejami in institucijami. Kulturne značilnosti so ogrožene, ljudje po svetu od Dunaja pa do Sidnija nosijo Benetton oblačila, jejo BigMacs, gledajo MTV ali CNN, govorijo o človekovih pravicah in delajo na svojem IBM rečunalniku. V tem kontekstu lahko rečemo, da gledamo na globalizacijo kot na „vesternizacijo” v preobleki.

Drugij scenarij govori o kulturni fragmentaciji in medkulturnih konfliktih (ograjevanje civilizacije v Huntingtons Clash1 in nedavno potrjeno uničevanje kulture v Jugoslaviji) (Breidenbach et al., 1999).

Ko govorimo o kulturi globalizacije, ne moremo mimo pojma »amerikanizacija«. Gre za prodor ameriške glasbe, filmov in druge zabavne industrije, ki je zelo uspešen pri prodoru na druge trge in je tudi zelo dobro sprejet. Širjenje specifičnih kulturnih značilnosti spremlja proces ekonomske globalizacije. Amerikanizacija svetovnega gospodarstva je razumljiva, če se zavedamo, da so ZDA najbolj razvita ekonomska velesila in da so njene institucije zgled za oblikovanje institucionalne sheme ostalih držav. Globalizacija do neke mere spodbuja raznolikost, saj informacijska tehnologija omogoča svobodno izražanje kulture (Grmšek, 2007, 38-39).

1 Gre za teorijo nesoglasje civilizacij (Clash of Civilizations), ki jo je razvil politični znanstvenik Samuel P. Huntington in govori o tem, da bo človeška kulturna in verska identiteta postala glavni vir konfliktov v obdobju po koncu hladne vojne.

19

2.5.3 Ekonomska globalizacija

Kadar govorimo o ekonomski globalizaciji, lahko rečemo, da gre za nek proces v svetovnem merilu, tako v smislu področja delovanja kot v smislu področja uporabe. Najbolj pogosto se to nanaša na izredno povečanje števila in raznolikosti transnacionalnih poslov, zamegljeno označeno v letih, ki vodijo do druge svetovne vojne in označuje zadnji dve desetletji dvajsetega stoletja.

V Reiljan et al. (2000, 8) avtorji običajno predstavljajo dve dialektično povezani strani ekonomske globalizacije: • premik k širši odprtosti nacionalnih gospodarskih regij; • zagotavljanje enako konkurenčnih pogojev po vsem svetu.

Ekonomist Robert Samuelson opredeljuje globalizacijo kot konvergenco na svetovni ravni ponudbe in povpraševanja.

Podobno finančni guru George Soros opozarja na svetovno gospodarstvo kot na velikanski obtočni sistem. Ta konvergenca ali sistem ima številne oblike: • trgovine (blago, storitve); • finance (bančništvo, naložbe, devizno poslovanje, pretok kapitala); • komuniciranje (informacije, izobraževanje tehnologija); • vladanje (institucije, predpisi, standardi, grožnje); • kultura (umetnost, glasba, zabave) in • delo ter prosti čas (delo, migracije, turizem).

Ekonomska globalizacija se nanaša predvsem na trgovino in finance, ampak oba, tako trgovina kot finance, vplivata na ostale oblike globalizacije in ostale oblike globalizacije vplivajo na njiju (Institute for national strategic studies, 1999, 20).

Nekoliko širša razlaga ekonomske globalizacije, ki jo poda Svetličič, se nanaša na tri dimenzije (Svetličič, 1996, 73-74): • zemljepisni kriterij – ta sledi logiki, da je ves svet podoben veliki globalni vasi; • organizacijski kriterij – pomeni vse večjo mednarodno soodvisnost dejavnosti (podjetij)

s pomočjo ene strategije; • vsebinski kriterij – globalizacija se lahko nanaša tako na tržišče kot na dejavnosti

podjetij. Tako pod globalizacijo trgov razume zniževanje trgovinskih ovir, uniformiranje potrošniških okusov ter napredek v komunikacijah in transportu, ki omogočajo razprševanje ekonomske dejavnosti in s tem možnosti ustvarjanja ekonomskega obsega.

Ray et al. (2005, 517) podajo definicijo ekonomske globalizacije tako, da se ta nanaša na težnjo gibanja svetovne ekonomije, ki teži k nastanku svetovnega trga. Ekonomska globalizacija premika poti h globalnemu tržišču. Ekonomska globalizacija vsebuje stopnje oblik nove trgovine, ki vključujejo blagovno in storitveno menjavo, različne stopnje mednarodnih finančnih tokov, ki vključujejo svetovno izmenjavo valut, multinacionalne korporacije ter povečanje globalno usmerjenega kriminala. Ekonomski odnosi, ki nastajajo, so danes bolj globalni kot pred koncem hladne vojne, saj pri trgovskih in finančnih tokovih danes sodelujejo bivše in sedanje komunistične države v razvoju (npr. Kitajska).

20

Karunaratne (2007, 3) preprosto opredeli definicijo globalizacije s tem, da jo imenuje nenehen multidinamičen proces, ki integrira domačo ekonomijo z mednarodno ekonomijo skozi ekonomske in neekonomske sile. Kot velike ekonomske sile opredeli: • liberalizacijo trgovine, • prenos tehnologije, • pretok kapitala.

Podobno preprosto ekonomsko globalizacijo opredeli Onyejekwe (2004, 26), ki pravi, da ekonomska globalizacija vzvišeno opozarja na neuklonljivo integracijo trgov, nacionalnih držav in tehnologije do še ne videne stopnje, v smeri, da omogoča posameznikom, nacionalnim državam in korporacijam, da sežejo okoli sveta še dalje, hitreje, globlje in cenejše kot kdajkoli prej.

Seveda obstajajo tudi druge pomembne sile, kot so migracije in neekonomske sile, kot so degregacija okolja, segrevanje okolja, kulturna homogenizacija, politična globalizacija in širjenje terorizma (Karunaratne, 2007, 3).

2.5.4 Sile, ki poganjajo ekonomsko globalizacijo

Veliko je sil, ki poganjajo ekonomsko globalizacijo, zato bom omenil samo tiste najbolj pomembne. Tako Kenda et al. (2003, 278-279) kot Hedley (2002, 6-39) navajata tri skupine, v katere lahko uvrstimo sile, ki poganjajo globalizacijo: • tehnološki dejavniki, • splošno znižanje preprek v mednarodni trgovini – liberalizacija svetovne trgovine, • organizacijske spremembe.

2.5.4.1 Tehnološki dejavniki

Ko Hedley (2002, 6-13) govori o tehnoloških dejavnikih, misli predvsem na tehnološke inovacije v transportu, komunikacijah in informacijskih procesih v zadnjih dvajsetih letih. Tehnološke inovacije v transportu so zmanjšale časovne in prostorske ovire, medtem ko je napredek v komunikacijski in informacijski tehnologiji izni čil ovire prostora in časa (internet, optični kabli, mikročipi …). Druga svetovna vojna je še posebej razmahnila razvoj industrije orožja, ki je potem prešla v civilne namene.

Inovacije v transportu – razvoj letal, predvsem razvoj reaktivnih letal, je močno prispeval k znižanju stroškov transporta znotraj države kot tudi na mednarodni ravni. Slika 4 prikazuje, kako so se med leti 1995 in 2003 znižali stroški letalskega transporta za tono na prevožen kilometer. Cena – strošek je najbolj padel med leti 1995 in 1975, kar lahko pripišemo uvedbi reaktivnih letal. Na sliki 5 predstavljam, kako se je zemeljska obla skrčila z uvajanjem vedno hitrejših in cenejših prevoznih sredstev (reaktivnih letal). Uvedba reaktivnih letal v komercialne namene je znižala čas potovanja iz ene lokacije na drugo (pomembno predvsem za managerje multinacionalnih podjetij) in je efektivno »skrčila svet«. Če to povemo v terminu časa potovanja, je New York sedaj bliže Tokiju kot je bila Philadelphia v kolonialnih časih (Hill, 2003, 13).

21

Slika 4: Graf znižanja cen v letalskem prometu za 1 tono/km v obdobju 1955–2003

Vir : WTO Report, 2008, 85

Slika 5: Kr čenje zemeljske oble med leti 1500–1960

Vir: povzeto po Hill-u

Inovacije na informacijskem področju in komunikacijah – D. Bellu2 lahko pripišemo idejo o informacijski družbi. Poudaril je, da je današnja družbena revolucija zasnovana na povezovanju različnih računalniških in drugih elektronskih tehnologij, za katere je značilna majhna poraba energije (računalniki, telefoni, telefaksi, kabelska, satelitska televizija …). Gre za aparate, ki povečujejo možnost komuniciranja med ljudmi (Flere, 2000, 296).

Ena izmed najpomembnejših inovacij je bil razvoj mikroprocesorja, ki je omogočil rast močnih in poceni računalnikov, ki so omogočili porast prenosa pomembnih informacij s strani posameznikov in podjetji. V več kot tridesetletni revoluciji globalnih komunikacij je bil razvit satelit, optična vlakna, prostoročne tehnologije in ne nazadnje internet in svetovni splet (World Wide Web). Stroški mikroprocesorjev so padali, medtem ko se je njihova

2 Daniel Bell, sociolog in častno upokojen profesor na univerzi v Harvardu.

0200400600800

100012001400

19

55

19

57

19

59

19

61

19

63

19

65

19

67

19

69

19

71

19

73

19

75

19

77

19

79

19

81

19

83

19

85

19

87

19

89

19

91

19

93

19

95

19

97

19

99

20

01

20

03

Cene v letalskem prometu

22

moč večala (fenomen poznan kot Moore's Law, ki predvideva, da se moč mikroprocesorja podvoji in stroški produkcije se vsakih osemnajst mesecev znižajo). Tako so se na primer znižali stroški triminutnega telefonskega pogovora med New Yorkom in Londonom iz 244 $ v letu 1930 na 3.32 $ v letu 1990 (Hill, 2003, 11). Na sliki 6 je prikazan padec cen v telefoniji z ZDA.

Slika 6: Graf povprečne cene telefonskih klicev z ZDA med leti 1997–2004

Vir: World development report, 2009

Iz grafa je razvidno, da so se cene v opazovanem obdobju drastično znižale v vseh državah, najbolj v vzhodni Aziji, kjer je šlo za približno 82 % znižanje in najmanj v razvitih državah OECD, kjer je cena klica bila nizka že v začetku opazovanega obdobja. Iz tega lahko sklepamo, da so iz globalizacije telefonije največ potegnile države v razvoju in nerazvite države.

Informacijska tehnologija nam je omogočila trgovanje z dobrinami, ki prej niso bile predmet trgovanja, predvsem iz razloga, ker ni več potrebe po neposrednem stiku med proizvajalcem in porabnikom. Dejavnosti, ki se lahko prenašajo preko ekrana ali telefona, so lahko locirane kjerkoli po svetu (Kenda et al., 2003, 279)3.

Slika 7 nam prikazuje delež internetnih uporabnikov v svetovni populaciji. Iz grafa lahko vidimo, da je delež močno porastel, saj je leta 1995 znašal le 0,4 % svetovne populacije, leta 2008 pa je 23,3 % svetovne populacije. Seveda je to odraz napredka v tehnologiji, predvsem razvoj mikroprocesorja, ki je pocenil računalnike, ki so potrebni za uporabo na svetovnem spletu. Omeniti moram, da delež ni enakomerno porazdeljen glede na število prebivalcev po svetu, kar je razvidno iz slik 8 in 9. Tako ima največji delež uporabnikov interneta Severna Amerika z 74,4 %, samo med uporabniki interneta, sledi Avstralija/Oceanija, Evropa. Najmanj uporabnikov je v Afriki 5,6 %. Če pogledamo deleže internetnih uporabnikov glede na celotno svetovno populacijo, je slika drugačna. Največ uporabnikov je v Aziji z 41,2 %, sledijo ji Evropa in Severna Amerika. Najmanjši delež med celotno populacijo pa ima Avstralija/Oceanija z 1,3 %.

3 Na daljavo danes lahko prodajamo npr. računalniški software, letalske in druge vozovnice ali posredujemo zdravniške nasvete. Vse bolj celo vzgoja in izobraževanje potekata na daljavo.

0

1

2

3

4

5

6

7

8

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

Vzhodna Azija

Evropa in Centralna Azija

Visoko Razvite OECD države

Latinska Amerika in Karibi

Srednji vzhod in Severna Afrika

Južna Azija

Sub-saharna Afrika

23

Slika 7: Graf – delež internetnih uporabnikov v svetovni populaciji v %

Vir: Global Policy Forum, 2009

Slika 8: Graf – regionalna populacija, ki uporablja internet v % glede na celotno svetovno populacijo (podatki za leto 2008)

Vir: Internet World Stats, 2009

Slika 9: Graf – regionalna populacija, ki uporablja internet v % glede na delež internetnih uporabnikov v svetovni populaciji (podatki za leto 2008)

Vir: Internet World Stats, 2009

0,4 0,9 1,73,6 4,1 5,8

8,6 9,4 11,1 12,715,7 16,7

2023,3

0

5

10

15

20

25

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008

Delež internetnih uporabnikov v svetovni populacijiv %

3,4 %

41,2 %

24,6 %2,9 %

15,7 %

10,9 %

1,3 %

Afrika

Azija

Evropa

Srednji Vzhod

Severna Amerika

Latinska Amerika /Karibi

Oceanija Avstralija

5,6 %17,4 %

48,9 %

23,3 %74,4 %

29,9 %

60,4 %

Afrika

Azija

Evropa

Srednji Vzhod

Severna Amerika

Latinska Amerika /Karibi

Oceanija Avstralija

24

2.5.4.2 Liberalizacija trgovine

Tehnološka revolucija ni zadostno pojasnilo za globalizacijske premike. Ob integraciji gospodarstev je potrebno premostiti še politične in družbene ovire, kulturno raznolikost in trgovinske ovire, za kar so potrebni dogovori na politi čni ravni, ki temeljijo na zrelosti političnih odnosov. In prav takim dogovorom smo priča v zadnjih petindvajsetih letih, ko države liberalizirajo trgovino in spodbudijo neoviran pretok kapitala. V zadnjih dveh desetletjih se je obseg menjave na mednarodni ravni povečal za več kot šestkrat, kar so v veliki meri omogočila politična prizadevanja pod vodstvom Svetovne trgovinske organizacije (WTO –World Trade Organization).

Življenje WTO se je pričelo v letu 1995 in vendar je njen sistem trgovanja star pol stoletja, od leta 1948, ko je GATT (Splošen sporazum o carini in trgovini – General Agreement on Tariffs and Trade) uvedel pravila za sistem. V bistvu je WTO kraj, kamor gredo vlade in se skušajo pogovoriti med seboj o trgovinskih težavah, s katerimi se srečujejo. WTO se je rodil iz pogajanj in vse, kar doseže WTO, je rezultat pogajanj. Večina sedanjega dela WTO izhaja iz pogajanj (med leti 1986–1994, po katerih so se zelo povečale zavezujoče tarife – tabela 1) imenovanih urugvajska runda (Uruguay Round ) in prejšnjih pogajanj v okviru GATT-a. WTO trenutno gosti pogajanja na osnovi Razvojne agende iz Dohe (Doha Development Agenda), ki so se začela v letu 2001 (WTO, 2007, 9-18).

Sporazumi WTO so dolgi in zapleteni in se ukvarjajo z naslednjimi dejavnostmi: kmetijstvom, tekstilnimi izdelki in oblačili, bančništvom, telekomunikacijami, vladnimi nakupi, industrijskimi standardi in varnostjo proizvodov, prehrambno sanitarno regulativo, intelektualno lastnino in še veliko več. WTO pa obsega tudi temeljna določila, ki predstavljajo avtocesto, ki nas vodi skozi vse te dokumente. Ta načela predstavljajo temelj za sistem večstranskega trgovanja in so naslednja: • Trgovanje brez diskriminacije – države ne bi smele delati razlike med trgovalnimi

partnerji (dajati jim enako, najbolj priljubljen narod (most-favoured-nation) in ne bi smeli razlikovati med lastnimi in tujimi izdelki, storitvami ali državljani (dati jim nacionalno obravnavanje (national treatment).

• Prosta trgovina, postopno s pogajanji – zniževanje ovir je najbolj očiten način za spodbujanje trgovine. Te ovire vključujejo: carine, tarife in ukrepe, kot so uvozna prepoved, uvozne kvote, ki delujejo selektivno na količine.

• Predvidljivost skozi zaveze in transparentnost – tuja podjetja, investitorji in vlade morajo biti prepričani, da trgovinske ovire (carine, necarinske ovire, tarife) ne smejo biti obravnavane samovoljno. Tarifne stopnje in odpiranje trga so obveznosti, ki so vezane v okviru WTO-ja.

• Promoviranje poštene konkurence – jemanje poguma nepošteni praksi, kot so izvozne subvencije in damping izdelkov z nižjimi cenami za pridobivanje trga.

• Spodbujanje razvoja in gospodarske reforme – več koristi za manj razvite države, več časa za njihovo prilagajanje, večjo prilagodljivost in večje ugodnosti.

25

Tabela 1: Zavezujoče tarife pred in po pogovorih 1986–1994 v %

Pred urogvajskim zasedanjem

Po urogvajskem zasedanju

Razvite države 78 99

Države v razvoju 21 73

Tranzicijska gospodarstva 73 98

To so tarifne postavke, procenti niso izraženi z obsegom trgovine oz. z vrednostjo. Vir: WTO, 2007

Iz tabele 1 je razvidno povečanje zavezujočih tarif po pogovorih urugvajskega zasedanja. Najbolj so se povečale zaveze tarif z državami v razvoju in to kar za 52 %. V tranzicijskih gospodarstvih so se povečale zaveze tarif za 25 %, najmanj v razvitih državah 21 %. Lahko rečemo, da so se možnosti za države v razvoju resnično odprle po urugvajski rundi, torej po letu 1994, ko so jih razvite države končno povabile k sodelovanju v mednarodni trgovini, kar nakazuje tudi visok porast zavezujočih tarif v teh državah.

Pri WTO gre za globalni trgovinski sporazum, ki naj bi odpravil vse pomanjkljivosti sporazuma GATT. Prav tako naj bi uspešno sodeloval s Svetovno banko (World Bank − WB) in Mednarodnim denarnim skladom (International Monetary Found − IMF). Obstaja več razlogov, zakaj je bolje, da smo vključeni v sistem WTO, kot da smo zunaj njega. WTO je v mednarodno trgovino vnesla veliko prednosti, tako na poslovnem kot tudi na privatnem področju. WTO nam pomaga ohranjati svetovni mir, trgovinski spori se rešujejo na konstruktivni način, uvaja pravila, ki olajšajo življenje, brezcarinska prodaja znižuje nivo življenjskih stroškov, omogoča tudi večjo in kvalitetnejšo izbiro izdelkov in storitev, trgovanje zvišuje prihodke in spodbuja ekonomsko rast, zagotovljena je zaščita pred lobiranjem ter spodbuda in nagrajevanje dobrega poslovanja vlad (WTO – Ten Benefits of the WTO Trading System 2008).

Kenda et al. (2003, 322) pravijo, da je globalizacija tista, ki je pripeljala do razširitve delokroga, poleg blaga še na storitve in intelektualno lastnino. Analogno so tako tudi organizacijsko WTO dodali tri mednarodne institucije, ki pokrivajo predmetna področja (slika 10). GATT (ostaja kot doslej) na področju liberalizacije blagovnih tokov, GATS na področju storitvenih tokov in TRIPS na področju intelektualne lastnine. V blagovnem sektorju posebni blagovni sporazumi pokrivajo področja, kot so kmetijstvo, tekstil, investicije, antidumping, način carinjenja, pravila o izvoru blaga, uvozna dovoljenja, subvencije in jamstva. V storitvenem sektorju urejajo pravila, med drugim gibanje delovne sile, zračni promet, finančne storitve in telekomunikacije. Na področju intelektualne lastnine pa avtorske pravice, blagovne znamke, geografsko poreklo, industrijski dizajn in patente.

26

Slika 10: Organizacijska struktura WTO

Vir: WTO - Understanding the WTO, 2007

2.5.4.3 Organizacijski dejavniki

S spremembami v strukturi mednarodne trgovine so se spreminjali tudi njeni subjekti. Vse pomembnejšo vlogo so tako dobivala multinacionalna podjetja (MNC), ki so bistveno vplivala na mednarodne ekonomske odnose vse od zgodnjih šestdesetih let. Postala so subjekt tkanja soodvisnosti nacionalnih gospodarstev v eno globalno gospodarstvo. Globalizacija poslovanja MNC in njihovo doseganje neslutenih razsežnosti v mednarodni dejavnosti spreminjajo tudi način poslovanja, ki zahteva bolj prilagodljive proizvodne in trženjske sisteme ter novo obliko organizacije (Čavničar, 2003, 184).

MNC so formalno poslovne organizacije in imajo razpršene operacije po več državah. Pripišemo jim lahko večino operacij ekonomske globalizacije: tuje neposredne investicije (TNI), mednarodno trgovino … (tabela 2). MNC izpolnjujejo svoje mednarodne nabavno prodajne transakcije s t.i. »lean« oziroma »just in time« ali »vitkimi« dobavami, ki pomenijo vse bolj neposredno povezavo od proizvodnje preko transporta do potrošnje (Kenda et al., 2003, 279).

Med organizacijske dejavnike prištevamo še mednarodne nevladne organizacije, najbolj znana je Organizacija združenih narodov (OZN). Na področju ekonomske globalizacije so najbolj vidne: Svetovna trgovinska organizacija (WTO), Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter Evropska unija (EU). V to skupino lahko štejemo še regionalna združenja, kot so Severno ameriško združenje (NAFTA), Južnoameriško združenje (MECUSOR), Azijsko združenje (ASEAN) (Hedley, 2002, 13-23).

GATT GATS TRIPS

Blago

Storitve Intelektualna lastnina

Kmetijstvo, tekstil, oblačila ...

Gibanje delovne sile, zračni promet, telekomunikacije

Avtorske pravice, blag. znamke, geog. poreklo

WTO

27

Tabela 2: Razporeditev TNI po regijah in izbranih državah v %, 1980–2005

Regije Notranje zaloge TNI Zunanje zaloge TNI

1980 1990 2000 2005 1980 1990 2000 2005

Razvite države 75,6 79.3 68.5 70.3 87.3 91.7 86.2 86.9 Evropska Unija 42,5 42,9 37,6 44,4 37,2 45,2 47,1 51,3 Združene Države Amerika 14,8 22,1 21,7 16 37,7 24 20,3 19,2 Japonska 0,6 0.6 0.9 1.0 3,4 11,2 4,3 3,6 Države v razvoju 24,4 20,7 30,3 27,2 12,7 8,3 13,5 11,9 Afrika 6,9 3,3 2,6 2,6 1,3 1,1 0,7 0,5 Latinska Amerika in Karibi 7,1 6,6 9,3 9,3 8,5 3,4 3,3 3,2 Azija in Oceanija 10,5 10,8 18,4 15,4 2,9 3,8 9,5 8,2 Zahodna Azija 1,4 2,2 1,1 1,5 0,3 0,4 0,2 0,3 Južno vzhodna Azija 8,8 8,5 17,2 13,8 2,5 3,4 9,3 7,8 Južno vzhodna Evropa in CIS 0,01 1,2 2,5 0,01 0,3 1,2 Svet 100 100 100 100 100 100 100 100

Regije Priliv TNI Odliv TNI 78/80 88/90 98/00 03/05 78/80 88/90 98/00 03/05

Razvite države 79,7 82,5 77,3 59,4 97,0 93,1 90,4 85,8 Evropska Unija 39,1 40,3 46,0 40,7 44,8 50,6 64,4 54,6 Združene Države Amerika 23,8 31,5 24,0 12,6 39,7 13,6 15,9 15,7 Japonska 0,4 0,04 0.8 0,8 4,9 19,7 2,6 4,9 Države v razvoju 20,3 17,5 21,7 35,9 3,0 6,9 9,4 12,3 Afrika 2,0 1,9 1,0 3,0 1,0 0,4 0,2 0,2 Latinska Amerika in Karibi 13,0 5,0 9,7 11,5 1,1 1,0 4.1 3,5 Azija in Oceanija 5,3 10,5 11,0 21,4 0,9 5,6 5,1 8,6 Zahodna Azija -1,6 0,3 0,3 3,0 0,3 0,5 0,1 1,0 Južno vzhodna Azija 6,7 10,0 10,7 18,4 0,6 5,1 5,0 7,7 Južno vzhodna Evropa in CIS 0,02 0,02 0,9 4,7 0,01 0,2 1,8 Svet 100 100 100 100 100 100 100 100

Vir: World Investment Report, 2006, 6

Iz tabele je razvidno, da se je delež TNI trojice v zadnjih desetletjih (Evropa, Japonska, Združene Države) na svetovni ravni tako v naložbah kot blagu gibal med 60% in 70%. Opazimo lahko, da je med trojico prišlo do sprememb predvsem v smeri Evropske Unije. Tako je pritok vseh neposrednih tujih investicij v Evropsko Unijo (med trojico) v obdobju med 2003–05 znašal 75 % vseh pritokov v trojico, medtem ko je v obdobju med 1978–80 znašal 62 % vseh pritokov v trojico. To gre pripisati predvsem dejstvu, da se je Evropski Uniji priklju čilo osem novih držav, ki so bile prej uvrščene v srednjo in centralno Evropo. Če pogledamo Združene države Amerike, vidimo, da so se TNI zmanjšale tako s strani prejemnikov kakor tudi s strani investitorjev. Japonska, ki je bila v 80-ih pomemben vir TNI, je znatno zmanjšala vlogo zunanjega investitorja, pridobila pa nekoliko na strani prejemnika. Države v razvoju so pridobile pomemben delež v pridobivanju TNI, tako v pogledu priliva kot v zalogah. Njihov delež se je v prilivu na svetovni ravni povečal v povprečju iz 20 % v obdobju 1978–80 na 35 % v obdobju 2003/05. Delež pritoka TNI se je do leta 2000 v Afriki zmanjševal v obdobju 2003–05 pa se je nekoliko spet povečal. Azija in Oceanija sta močno povečali pritok TNI tako v prilivu kakor tudi v zalogah.

28

Slika 11: Graf – TNI na svetovni ravni po skupinah ekonomij v letih 1980–2007 v milijardah dolarjev

Vir: UNCTAD: World Investment Report, 2008, 3

Globalne TNI so vnovič dosegle rekordno visoko rast v letu 2007 (1,833 milijarde dolarjev). Pritoki TNI so se vztrajno povečevali v vseh naštetih ekonomijah. Najbolj v razvitih državah, kjer so se v tem obdobju povišali za kar 33 %. Prav razvite države so vseskozi predstavljale največji delež TNI v preteklosti. Danes prihajajo glede privlačnosti za TNI vse bolj v ospredje tranzicijske države in države v razvoju (World Investemnt Report, 2008, 3-4).

2.6 Merjenje globalizacije

Posamezne države različno vstopajo v proces globalizacije, zato so tudi bolj ali manj izpostavljene različnim negativnim in pozitivnim učinkom globalizacije.

V mednarodnem merilu obstaja več prizadevanj za merjenje ekonomske globalizacije. Nekatera izmed njih dosegajo visok odmev v javnosti, druga predstavljajo manj znane idejne zamisli k merjenju tega procesa. Večini pristopov so skupne negotovosti v zvezi z (Korez, 2004): • opredelitvijo namena merjenja, • izborom primernih indikatorjev, • možnostjo podvojevanja informacij v različnih indikatorjih, • primernim izražanjem vrednosti indikatorjev, • možnostjo zagotovitve enotnega časovnega obdobja opazovanja, • metodologijo povezovanja posamičnih indikatorjev v strukturne indikatorje in • zadostnostjo mednarodno primerljivih statističnih podatkov.

Negotovosti so posledica raznolikega pojmovanja globalizacije in njenih vplivov, nezadovoljive presoje ekonomske smiselnosti strukture izbranega posamičnega indikatorja, slabega poznavanja metodologije, oblikovanja strukturnih indikatorjev ter pomanjkanja vsebinsko in časovno mednarodno primerljivih statističnih podatkov. Da bi predstavil zapletenost merjenja globalizacije podajam povzetek bistvenih značilnosti in pripomb za posamezne pristope.

29

Eden izmed pristopov merjenja globalizacije je merjenje globalizacije s pomočjo indeksa globalizacije. Na svetovnem spletu najdemo dva indeksa, ki merita globalizacijo. Prvi indeks so razvili v svetovalnem podjetju A. T. Kearney. Prvič so ga izračunali leta 2001 in je vključeval 50 držav. Leta 2007 je vzorec vključeval že 72 držav, kar zajema približno 88 % svetovne populacije. Indeks meri 12 spremenljivk, ki so razvrščene v naslednja področja (A. T. Kearney): • ekonomske integracije (mednarodna trgovina, TNI, portfeljske investicije, druge

mednarodne naložbe), • tehnološka povezanost (uporabniki in gosti interneta, internetni strežniki), • politično delovanje (članstvo v mednarodnih organizacijah, sodelovanje v misijah

Varnostnega sveta ZN, tuja veleposlaništva v državi), • osebni stiki (turizem, telefonski promet, mednarodni transferji).

Iz tabele 3 je razvidnih deset najbolj globaliziranih držav v letu 2007 in njihova primerjava v letih 2006, 2005, 2004, 2003.

Tabela 3: Razvrstitev držav glede na stopnjo globalizacije v letu 2007 ter primerjava z ostalimi leti.

2007 2006 2005 2004 2003 Singapur 1 1 1 2 4

Hong Kong 2 / / / / Nizozemska 3 7 5 4 5

Švica 4 2 3 3 2 Irska 5 4 2 1 1

Danska 6 5 7 10 6 ZDA 7 3 4 7 11

Kanada 8 6 6 6 7 Jordanija 9 / / / / Estonija 10 / / / /

Vir: A. T. Kearney, Globalization index, 2003, 2004, 2005, 2006, 2007

V vrhu lestvice ni presenečenj. Izmenjavajo se predvsem razvite države iz Evrope in Singapur. Države Estonija, Jordanija in Hong Kong do leta 2007 sploh niso bile na lestvici, v letu 2007 pa so se uvrstile med deset najbolj globaliziranih držav na svetu, Hong Kong celo na drugo mesto.

Drugi indeks, ki meri globalizacijo posamezne države, se imenuje KOF indeks in je proizveden v institutu KOF (Švicarski ekonomski institut). Indeks je sestavljen iz približno treh enakih spremenljivk, in sicer: • ekonomsko področje (38%), • socialno področje (39%) in • politično področje (23%).

Iz teh treh področji so izračunali splošni indeks globalizacije in razne pod indekse, ki se nanašajo na dejanske gospodarske tokove, ekonomske omejitve, podatke o informacijskih tokovih, podatke o osebnih stikih in kulturni bližini (KOF Index of Globalization).

30

Indeks nam dovoli primerjavo globalizacije z velikim številom držav skozi daljše obdobje. Indeks je trenutno dosegljiv za 158 držav za obdobje med 1970 in 2006. Sliki 12 in 13 nam prikazujeta deset najbolj globaliziranih držav in deset najmanj globaliziranih držav.

Slika 12 in 13: Graf – deset najbolj globaliziranih držav in deset najmanj globaliziranih držav leta 2006

Vir: KOF Index of Globalisation, 2009

Kot je razvidno iz grafa, so najbolj globalizirane države razvite države iz Evrope (Belgija, Irska, Nizozemska, Švica, Avstrija …). Med najmanj razvite oz. globalizirane države pa spadajo predvsem države podsaharske Afrike in države s totalitarnim režimom (Myanmar, Kongo, Burundi, Niger …).

Mislim, da oba indeksa, tako tisti, ki so ga razvili pri svetovalnem podjetju A.T. Kearnay kot indeks KOF, na podoben način računata rang globalizacije v posamezni državi. Razlike, ki nastanejo pri rangu posamezne države, pa so po mojem mnenju predvsem v različni teži, ki jo zajema posamezno področje v skupnem indeksu.

31

3 REVŠČINA

Revščina je pomanjkanje skupnih stvari, kot so hrana, oblačila, zavetje in varno pitje vode. To so stvari, ki določajo kakovost življenja. Vključuje lahko tudi pomanjkanje dostopa do priložnosti, kot je na primer izobraževanje in zaposlovanje, ki nudita pomoč za pobeg iz revščine ali omogočajo, da uživamo v spoštovanju sodržavljana. Po Mollie Orshansky, ki je razvila mero za revščino (uporablja jo vlada ZDA) »biti reven, pomeni biti prikrajšan za tiste dobrine, storitve in užitke, ki so si jih drugi okoli nas vzeli za samoumevne« (Wikipedia, 2009).

Svetovna banka pravi, revščina je lakota. Revščina je pomanjkanje zatočišča. Revščina je biti bolan in nemoč videti zdravnika. Revščina pomeni, ne imeti dostopa do šole in ne znati brati. Revščina pomeni biti brez zaposlitve, strah za prihodnost. Revščina je izguba otroka zaradi bolezni, ki jo povzroči nečista voda. Revščina je nemoč, pomanjkanje zastopanosti in svobode (WB, What is poverty?, 2009).

Ustrezno pojmovanje revščine mora vključevati vsa najpomembnejša področja, na katerih so ljudje obeh spolov prikrajšani in se jih dojema kot nesposobne v različnih družbah in lokalnem kontekstu. Pojmovanje mora vključevati vzročne povezave med jedrom dimenzije revščine in osrednjo pomembnostjo spolov in okoljsko vzdržnim razvojem (OECD, The DAC Guidelines, 2001, 39).

Slika 14: Interaktivna dimenzija revščine in blagostanja

SPOL

OKOLJE

Vir: OECD, The DAC Guidelines, 2001, 40

ZAŠČITNA Varnost

Ranljivost

POLITIČNA Pravice Vpliv

Svoboda

SOCIALNOK-ULTURNA

Status Dostojanstvo

ČLOVEŠKA Zdravje

Izobraževanje Prehranjevanje

EKONOMSKA Poraba

Dohodek Sredstva

32

Ekonomske zmožnosti se nanašajo predvsem na sposobnost zaslužka, ki pomeni varnost za hrano, materialno blaginjo, družbeni status …

Človeške zmožnosti temeljijo na zdravju, izobraževanju, prehrani, zagotavljanju pitne vode in zatočišča. To so bistveni elementi in znatno prispevajo k izboljšanju življenjskih pogojev.

Politične zmožnosti vključujejo človekove pravice, glas in nekaj vpliva na javni red in politične prioritete. Pomanjkanje temeljnih političnih svoboščin in temeljnih človekovih pravic sta pomembna vidika revščine.

Družbeno-kulturne zmožnosti se kažejo predvsem v tem, da lahko sodelujemo v skupnosti kot njen koristen član. Vključujejo socialni status, dostojanstvo in druge kulturne pogoje, ki pripadajo družbi in so zelo cenjeni s strani revnih. Ocene kažejo, da sta geografska in socialna izključenost glavni pomen revščine.

Varovalne zmožnosti omogočajo ljudem, da vzdržijo gospodarske in zunanje šoke. Revni ljudje nakazujejo, da so lakota in negotovost preskrbe s hrano jedro ukvarjanja, skupaj z drugimi tveganji kot so: bolezni, kriminal, vojna, beda …

Nekateri so kronično revni ali so podedovali revščino, drugi so samo začasno ali prehodno revni.

Povezave, ki jih prikazujejo puščice na sliki 14 so pomembne. Vsako polje predstavlja pomembno dimenzijo revščine, ki se odraža in vpliva na druge (OECD, The DAC Guidelines, 2001, 40).

Definicija, ki jo uporabljamo v državi Sloveniji, je definicija, ki jo je sprejel Svet Evrope 19. novembra 1984 leta, in pravi: »Revne so tiste osebe, družine in skupine oseb, katerih sredstva (materialna, kulturna in socialna) so tako omejena, da jim onemogočajo minimalno spremenljivo življenje v državi, v kateri živijo. Glede na takšno definicijo je revščina relativen pojem. Oseba z isto življenjsko ravnijo, je lahko v eni državi revna, v drugi pa ne. Revščina je lahko objektivno izmerjena in subjektivno dojeta. Najpomembnejše za posameznika je, kako sam dojema revščino in socialno izključenost (spletne strani varuha človekovih pravic).

3.1 Opredelitev revščine

Revščino lahko opredelimo na različne načine. Gre predvsem za opredelitev revščine glede na različne načine merjenja. Tako Förster et al. (2004, 5) navajajo tri osnovne pristope za opredelitev revščine: • absolutna revščina, • relativna revščina in • subjektivna revščina.

Eden izmed splošnih razlogov za revščino je nizka splošna raven družbenega proizvoda na osebo (BDP p.c.) oziroma nizka raven razvitosti. Velja skoraj po definiciji, čim manj gospodarsko je razvita neka država, tem večja je revščina v državi (Senjur, 1991, 287).

33

3.1.1 Absolutna revščina

Na spletni strani (The Poverty Site) je absolutna revščina imenovana tudi skrajna ali ekstremna revščina4. To je revščina, ko ljudje nimajo osnovnih pogojev za preživljanje. Takšna revščina je najpogostejša v državah v razvoju, vendar nekateri ljudje v Evropski uniji (EU), kot so na primer, Romi, brezdomci, še vedno lahko pridejo v stanje skrajne revščine.

Kako lahko prepoznamo najbolj skrajno obliko revščine? V nekem televizijskem intervjuju je eden najvplivnejših ekonomistov našega časa Jeffrey D. Sachs dejal: »To je revščina, ki ubija.« Če to bolj natančno opredelimo, lahko rečemo, da je skrajno reven tisti, ki si ne more privoščiti zaužitja toliko hrane, da bi lahko vzdrževal svoje človeško telo (Solomon, 2005).

Förster et al. (2004, 5-6) pravijo, da je strošek osnovnih potrebščin in storitev agregatni strošek in ta predstavlja določen prag revščine5. Najbolj kritična predpostavka absolutnega pristopa je nedvomno poljubna narava izbire in določitve osnovnih potrebščin in storitev (slika 15 nam prikazuje ameriška pričakovanja o potrebni količini denarja za preživetje, razumno udobje in za uresničitev vseh svojih sanj). Če je ta določena na nacionalni ravni, so težave predvsem pri primerjanju držav med sabo. V vsakem primeru je potrebno obstoj minimalne ravni revščine prilagoditi skozi čas in raven določene družbe. Ko govorimo o absolutni revščini v smislu dostopa do hrane, je ta za Evropo po drugi svetovni vojni preteklost, uporablja pa se še za države v razvoju.

Osnovne potrebščine za preživetje sestavljajo t.i. košarico dobrin, ki jih ovrednotimo s cenami. Tako dobimo prag revščine, ki določa, katera oseba je revna. Ta prag lahko definiramo z naslednjo enačbo (Gaffikin et al., 1994, 34):

Y = ( 1+h ) p x (1)

Y – dohodek, ki je potreben, da oseba živi v normalnih življenjskih razmerah

x – košarica nujnih dobrin in storitev

p – cena nujnih dobrin in storitev

h – delež dohodka, ki je namenjen zadovoljevanju ne-nujnih potreb.

Senjur (1991, 286) navaja dve metodi za določanje absolutne revščine oziroma določanje absolutne meje revščine. Govori o: • direktni metodi in • dohodkovni metodi.

4 Svetovna banka postavlja mejo absolutne revščine ali ekstremne revščine, kot jo imenuje, življenje z 1,25 $ na dan (korigirano s PKM), zmerna revščina je postavljena pri 2 $ na dan. 5 Prag oziroma črta revščine je definirana kot tista raven dohodka ali izdatkov, pod katero so gospodinjstva revna. Določitev meje revščine je lahko le subjektivna in manj subjektivna. V vsakem primeru pa mora biti jasno, da termin prag revščine ne pomeni čisto prave ločnice med dejansko revnimi in ne revnimi in da različnost definicij praga revščine kaže, da revščina ni naravno stanje, ki bi ga bilo mogoče objektivno definirati (Notar, 2004, 29).

34

Direktna metoda – določi se minimalni življenjski standard, ki določa črto revščine. Minimalni življenjski standard je opredeljen z minimalnim zadovoljevanjem potreb po hrani, obleki, stanovanju in podobno. Ljudje, ki ne morejo zadovoljevati teh minimalnih, konvencionalno določenih potreb, so absolutno revni. Metoda se imenuje direktna, ker ne uporablja dohodkovnih pojmov.

Dohodkovna metoda – najprej se izračuna minimalni dohodek, ob katerem je mogoče vse zgoraj specificirane minimalne potrebe zadovoljiti. Košarica minimalnih potreb se ovrednoti in iz tega potegne dohodek, ki je potreben za to raven vzdrževanja standarda. Drugi način za ocenjevanje minimalnega standarda za preživetje je, da se oceni, koliko hrane je potrebno za preživetje in se potem znesek pomnoži s količnikom, ki upošteva še druge osnovne potrebe (npr. vrednost minimalne prehrane se pomnoži s količnikom 2 ali 3). Osnovna ideja je v bistvu enaka. Poišče in določi se absolutna meja revščine, ki je izražena v denarju, na primer 100 dolarjev je meja absolutne revščine. Potem pa se ugotavlja dohodek tistih oseb, ki je nižji od te črte revščine. Prednost dohodkovne metode je ta, da daje merljivo numerično razdaljo od črte revščine.

Slika 15: Graf − spreminjanje ameriških pričakovanj o potrebni količini denarja med 1989−1995 v dolarjih

Vir: Schiller, 1998, 16

3.1.2 Relativna revščina

Na vprašanje o relativni revščini so ljudje odgovorili sledeče (Council of the European Union, 2004, 9):

»Življenje v revščini je, ko so dohodki družine ali posameznika in njihovi viri tako neustrezni, da jim preprečujejo imeti takšen življenjski standard, ki je sprejemljiv za družbo, v kateri živijo. Zaradi njihove revščine se lahko škoda še poveča skozi brezposelnost, nizki dohodek, slabe stanovanjske razmere, neustrezno zdravstveno oskrbo in ovire, ki preprečujejo dostop do vseživljenjskega učenja, kulture, športa in rekreacije. Pogosto so izključeni in marginalizirani pri sodelovanju v aktivnostih (gospodarskih, socialnih in kulturnih), ki so vodilo za ostale ljudi in njihov dostop do temeljnih pravic je lahko ogrožen.«

Ko govorimo o relativni revščini, je potrebno poudariti, da je ta odvisna od tega, kaj so za konkretno okolje razumljivi in sprejemljivi standardi življenja in življenjskega stila, pri

20000 22100 25100 25300 23700 25500 2550030000 35000 35100 35800 35500 40000 41000

7500084000 83800 82100

100300 102200 100200

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995

Samo, da smo zraven Razumno udobje Uresničitev vseh svojih sanj

35

čemer pa je revščina opredeljena kot odstopanje oziroma nedoseganje teh standardov. Relativna revščina je opredeljena kot stanje, ki prikazuje dohodkovno neenakost v družbi. Prikazuje, koliko odstotkov ljudi živi pod določeno mejo dohodkov ali izdatkov. Za prikazovanje te meje se kot prag revščine uporabljajo različni odstotki povprečja ali mediane dohodkov6 ali izdatkov (40 %, 50 % in 60 %). Revščina je stvar neenakosti oziroma prikrajšanosti, vendar pa je metoda relativne revščine, kot metoda za proučevanje revščine, v bistvu nepopolna in zato lahko le dopolnjuje in ne more nadomestiti metode absolutnega proučevanja revščine (Notar, 2004, 30-31).

Schillerjev (1998, 15-16) relativni pristop je bolj jasen, kar se tiče subjektivnosti. V bistvu so ljudje revni, če so njihovi prihodki očitno manjši, kot so povprečni prihodki med celotno populacijo. Lahko rečemo, da je posameznik ali družina revna, če prejema manj kot polovico povprečnega dohodka celotne populacije v določeni državi. Definicija revščine pod temi pogoji nam pomaga, da se izognemo definiranju absolutnih potreb in hkrati poudari neenakost prihodkov. Tako širok pogled na revščino poudari razmerje med našim pogledom in našo perspektivo pravične razdelitve celotne distribucije prihodkov. Med številnimi merami relativne revščine Schiller poudari tisto najbolj ekstremno. Revščina se odraža v nizkem dohodku nasproti celotne distribucije dohodkov. Na primer reven je nekdo, ki spada v kategorijo (5 %, 10 % ali 30 %) najnižjih dohodkov glede na celotno distribucijo dohodka, odvisno od tega, kako je nastavljena črta. Iz vidika te perspektive bo revščina obstajala tako dolgo, kot bo obstajala neenakost razdelitve dohodka.

Tudi Senjur (1991, 285) mero relativne revščine definira na podoben način. Mero določi tako, da preprosto reče, da je določen odstotek prejemnikov najnižjih dohodkov reven. Na primer, 20 % prejemnikov, ki prejema najnižji dohodek, je revnih. Druga možnost, ki jo navaja Senjur, je merjenje revščine s postavitvijo črte glede na povprečni dohodek. Po tej metodi so revni ljudje tisti, ki prejemajo manj kot polovico povprečnega dohodka. Opozori pa tudi, da je možno relativno revščino zmanjšati samo z zmanjšanjem razlik v razdelitvi dohodka.

Slika 16: Stopnja relativne revščine v okviru dveh hipotetičnih porazdelitev

Vir: Förster et al., 2004, 7

6 Mediana – gre za srednjo vrednost in leži med posamičnimi vrednostmi. Po definiciji ima polovica enot manjše vrednosti od mediane, polovica enot pa večje (Seljak, 1998, str. 126).

36

Slika 16 prikazuje dve hipotetični porazdelitvi in rezultirajoče stopnje revščine. Pri uporabi praga (mediana/2) bi 30 % prebivalstva smatrali za revne v distribuciji Y. Če pogledamo distribucijo Y, lahko predpostavljamo, da realna vrednost tako nizkega kot visokega dohodka ostane enaka, medtem ko se realni dohodki srednjega razreda zmanjšajo. Uporaba zgolj specifično-nacionalnega praga revščine lahko pripelje do (statistično) zmanjšanja v stopnji revščine iz 30 % na 20 %, kljub temu da se situacija realnih dohodkov revnih ne spremeni (Förster et al., 2004, 7).

3.1.3 Subjektivna revščina

Pri subjektivni revščini gre predvsem za to, kako posameznik sam dojema revščino. Subjektivno spoznanje o revščini temelji na mnenju respondentov o njihovem dohodku ali izdatkih, na osebnem dojemanju dohodkovnega položaja gospodinjstev, kako (ne)revne se sami počutijo. Subjektivna revščina naj bi bila tesno povezana z relativno revščino, saj naj bi se revni posamezniki (ki so revni po objektivnih merilih) tudi dejansko počutili revne. Tudi to merilo ima pomanjkljivosti, saj se posamezniki, kljub drugačnim zunanjim kazalcem, ne počutijo revne (Notar, 2004, 33).

Stanovnik (1997, 27) pravi, da je eden izmed enostavnejših metodoloških pristopov tako imenovani SPL postopek (Subjective poverty line − subjektivna črta revščine), ki omogoča konstrukcijo subjektivnega praga revščine. Tu se od respondenta zahteva odgovor na vprašanje tipa: »S kolikšnimi mesečnimi družinskimi dohodki vaša družina ne bi mogla več normalno živeti (upoštevaje sedanje družinske razmere in zaposlitev)?« Odgovor na to vprašanje se skupaj z določenimi objektivnimi značilnostmi gospodinjstva (dejanski dohodek, število članov, starost nosilca gospodinjstva itd.) vključi v enostavni model in iz dobljenih statističnih ocen parametrov lahko neposredno določimo prag revščine v odvisnosti od tipa gospodinjstva.

Drugi pristop se imenuje CSP (Center for Social Policy). Je nekoliko bolj dodelan od SPL postopka. CSP metodološki pristop vključuje še dodatna vprašanja, ki se nanašajo na to, v kolikšni meri gospodinjstvo dejansko zagotavlja svoje materialne potrebe. Za določitev subjektivnega praga revščine izbira samo med tistimi gospodinjstvi, ki s težavo zadovoljujejo svoje materialne potrebe.

Förster et al. (2004, 6) nakazujejo predvsem na slabosti subjektivnih standardov. Subjektivni standardi se znatno razlikujejo predvsem v časovnem obdobju in med državami. So močno pod vplivom nematerialnih vrednot, kot so zadovoljstvo/nezadovoljstvo7, kar nam da misliti o dejanskem stanju, v katerem se država nahaja.

7 Na primer, stopnja subjektivne revščine se je sredi 90-ih v Ukrajini znatno povečala, medtem ko absolutni in relativni kazalci ne nakazujejo nobenih znatnih sprememb. Postavljena je bila trditev, da je do tega prišlo zaradi lažjega dostopa do Zahoda, predvsem Nemčije, TV programov, zato lahko govorimo o spremembah v referenčni družbi. (glej Kharchenko, N. and V. Paniotto 2000 - Poverty profiles and coping mechanisms in Ukraine)

37

3.2 Merjenje revščine

Merjenje revščine je kompleksen pojav, zato bomo v tem poglavju pogledali, kako se merjenja lotevajo pri Svetovni banki, Eurostatu in Združenih narodih. Svetovna banka in Združeni narodi merijo revščino predvsem na globalni ravni, medtem ko je Eurostat zadolžen za merjenje revščine v Evropski uniji in kandidatkah za Evropsko unijo. Svetovna banka in Eurostat se lotevata merjenja revščine po znanih standardnih metodah, medtem ko so Združeni narodi za merjenje razvili vrsto multidimenzionalnih indeksov, s katerimi rangirajo države glede na njihov razvoj, revščino itd.

3.2.1 Svetovna banka in merjenje revščine

Svetovna banka se loteva merjenja v naslednjem vrstnem redu (Coudouel et al., 30): • najprej je potrebno izraziti ustrezne razsežnosti in kazalce blaginje; • sledi izbira črte revščine, ki je spodnji prag, in bo gospodinjstva ali posameznike

opredelila kot revne in • nazadnje izbere mero revščine ter jo uporabi za populacijo kot celoto ali samo za

posamezne populacijske podskupine.

Pri definiciji kazalcev blaginje uporabljamo denarne in nedenarne indikatorje. Pri ocenjevanju revščine s pomočjo denarnih meril, lahko izbiramo med dohodkom in potrošnjo kot kazalcema blaginje. Čeprav se je revščina tradicionalno merila z denarnimi merili, obstajajo tudi druge dimenzije merjenja. Revščina ni povezana samo z dohodkom in potrošnjo, ampak tudi z določenimi nedenarnimi indikatorji (zdravje, prehrana, pismenost, socialni odnosi, negotovost, nizko samospoštovanje in nemoč).

Ko je agregat dohodka, potrošnje ali nedenarna mera določena, sledi naslednja faza določitve ene ali več črt revščine. Ločimo med absolutno in relativno črto revščine, ki sta podrobneje opisani v poglavju 3.1.1 in 3.1.2.

Mera revščine je sama po sebi statistična funkcija, ki pretvarja primerjave kazalcev gospodinjske blaginje in izbrane črte revščine v eno agregatno število glede na populacijo kot celoto ali različne podskupine. Imamo veliko izbiro mer revščine, zato bomo našteli tri najbolj pogoste (World Bank, Poverty Measurement and Analysis): • Razširjenost revščine (headcount index − indeks štetja glav) − gre za delež prebivalstva,

ki je reven. To je razmerje med populacijo, katere potrošnja oziroma dohodek (y) je manjši od črte revščine (z). Predstavljajmo si, da imamo populacijo velikosti (n), v kateri je (q) ljudi revnih. Takrat lahko indeks štetja glav (H) definiramo kot:

H= �� (2)

• Globina revščine (poverty gap – vrzel revščine) − vrzel revščine je pogosto razumljena kot globina revščine. Je srednja razdalja, ki ločuje populacijo od črte revščine in je za tiste, ki niso revni, enaka razdalji nič. Vrzel revščine je merilo za merjenje deficita revščine celotne populacije, v katerem je država »deficit revščine«, ujetnik resursov, ki so potrebni za dvig vseh revnih iz revščine skozi dobro ciljanje denarnih transferjev. Vrzel revščine je koristna statistika za ocenjevanje potrebne količine denarja za izkoreninjenje revščine preko denarnih transferjev dobro ciljanih na revne. Vrzel revščine PG definiramo kot:

38

PG = �� ∑ ���

� ���� (3)

� je dohodek posameznika in vsota je seštevek le tistih posameznikov, ki so revni.

Vrzel revščine lahko tudi izračunamo kot produkt dohodkovne vrzeli in indeksa štetja glav.

PG = I*H (4)

I je dohodkovna vrzel, in sicer:

I = ��� �

� in �� � �� ∑ � (5)

• Neprizanesljiva revščina (squared poverty gap − kvadrat vrzeli revščine) − kvadrat vrzeli revščine je pogosto opisan kot mera za resnost revščine. Medtem ko vrzel revščine upošteva razdaljo razdelitve revnih od črte revščine, kvadratna vrzel revščine upošteva kvadrat te razdalje. Ko uporabljamo kvadratno vrzel revščine, je vrzel revščine tehtana s samim sabo, tako je poudarek teže na zelo revnih. Z drugimi besedami kvadratna vrzel revščine upošteva razliko v neenakosti med revnimi. Definirana je kot:

P2 = �� ∑ ���

� ����� (6)

• Splošna enačba za vse tri meritve temelji na parametru α in je definirana kot (Hussain et. al., 2006, 195):

P(α) = �� ∑ ���

� ����� (7)

α zavzema vrednost 0 pri merjenju indeksa štetja glav, vrednost 1 pri merjenju vrzeli revščine in vrednost 2 pri merjenju kvadrata vrzeli revščine.

Za merjenje revščine na svetovni ravni Svetovna banka uporablja metodo za merjenje revščine, ki temelji na podlagi stopenj dohodka ali potrošnje (slika 17). Oseba se smatra za revno, če dohodek ali potrošnja pade pod minimalno raven, ki je potrebna za zadovoljevanje osnovnih potreb. Ta minimalna raven se običajno imenuje črta revščine (poverty line). Kaj potrebujemo za zadovoljevanje osnovnih potreb, se spreminja v času in določeni družbi. Zato se črta revščine razlikuje od države do države. Za vsako državo se uporablja črta, ki je primerna glede na njeno stopnjo razvoja, družbene norme in vrednote.

39

Slika 17: Dohodek in potrošnja kot dopolnilna mera revščine

Y = dohodek (Income) E = potrošnja (Expenditure)

Vir: Saunders, 2004, 10

Slika 17 prikazuje vse možne kombinacije dohodka in potrošnje gospodinjstev s fiksno črto revščine. Revščina po dohodkovnem pristopu je definirana v točkah 2, 4, 5 in 8. Revščina iz vidika potrošnje pa v točkah 2, 5, 7 in 8. Kot konstantno revna so definirana gospodinjstva v točkah 2, 5 in 8. V neugodnem položaju so prav tako gospodinjstva v točki 4, saj je njihova potrošnja večja od prihodkov, kar pa jih bo pripeljalo v revščino.

Informacije o porabi in dohodku za merjenje revščine na ravni države so pridobljene s pomočjo vzorčnih anket, s katerimi zaprosijo gospodinjstva, da podrobno odgovorijo na vprašanja o svojih potrošniških navadah in dohodkovnih virih. Takšen nadzor se bolj ali manj izvaja v večini držav, kjer se podatki skušajo dopolniti še s participativnimi metodami, kjer se ljudi vpraša, kakšne so njihove osnovne potrebe in kaj za njih pomeni revščina (World Bank, Understanding, measuring and overcoming poverty).

Pri določanju ekstremne revščine na svetovni ravni se mora uporabiti enotna mera za določanje črte revščine, ki mora biti izražena v enotni enoti v vseh državah. Zato je za namen svetovnega merjenja Svetovna banka postavila enotno črto, ki je nastavljena na 1.25 $ in 2 $ na dan (z upoštevanjem PKM v letu 2005). Izboljšani podatki iz leta 2005 (Mednarodni program primerjave, objavljen v letu 2008) kažejo na izboljšanje stanja v svetu. Tako je leta 2005 v državah v razvoju živelo 1,4 milijarde ljudi z manj kot 1.25 $ na dan, kar pomeni eden od štirih, v letu 1981 pa kar 1.9 milijarde, kar je pomenilo eden od dveh. Nova črta revščine 1.25 $ na dan iz leta 2005 je tako danes srednja vrednost nacionalne črte revščine v 10−20 % najrevnejših držav v svetu (World Bank, Understanding, measuring and overcoming poverty).

3.2.2 Eurostat in merjenje revščine

Eurostat uporablja za merjenje revščine novo EU-statistiko dohodka in življenjskih potreb (EU-SILC – Statistic on Income and Living Conditions), v katero je vključenih 25 držav članic Evropske unije (EU) kot tudi druge nečlanice EU. EU-SILC je naslednica raziskave ECHP ( European Community Household Panel – anketa o potrošnji gospodinjstev v EU) začete v 90-ih in je vključevala prvotnih 15 članic EU. EU-SILC je postala referenčni vir

za mednarodno primerjavo o dohodkih in s tem poveposameznih EU članicah. Podatki, se zbirajo na standardiziran naharmoniziranih vprašalnikov, tako da so rezultati med državami v celoti primerljivi. EUSILC pokriva področja, kot so (Eurostat, EU• dohodek (bruto, neto), • stanovanjski pogoji in stroški,• fizično in socialno področ• demografija, • izobraževanje, • delovna aktivnost, • zdravje in druge dejavnike

povezanosti in analizira revš

Podatke za obdelavo EU-vzdolžna raven podatkov (slika 1

Slika 18: Predlagana prese

Vir: Eurostat, UE-SILC, 2006, 17

Pri presečnem zbiranju podatkov gre za informacije časovno obdobje. Podatki so pridobljeni z anketo in jih je mogopodatki (npr. podatki o osebah, gospodinjstvih, stanovanjih in hišah). Z vzdolžnim raziskovanjem pridobimo podatke, ki sledijo individualnim spremembam v enoletnem razmiku). Najpomembnejši cilj vzdolžne raziskave je omogoLeaken-ovih kazalnikov8 o obstoju revšraziskavo najmanj za obdobje

8 Leakenovi kazalniki so niz evropskih statistidoločeni na Evropskem Svetu decembra 2001 v Bruslju. Kazalniki so bili razviti kot del Lizbonske strategije. Nekaj pomembnejših kazalnikov: Atthreshold (prag tvegane revščine), Relative median atrevščine), At-risk-of-poverty rate after social transfEurostat, EU-SILC, 2006).

40

za mednarodno primerjavo o dohodkih in s tem povezano socialnolanicah. Podatki, se zbirajo na standardiziran na

harmoniziranih vprašalnikov, tako da so rezultati med državami v celoti primerljivi. EUkot so (Eurostat, EU-SILC, 2006, 11-15):

stanovanjski pogoji in stroški, no in socialno področje,

zdravje in druge dejavnike, na osnovi katerih se lahko izračunajopovezanosti in analizira revščino.

-SILC zbira na dva načina, tako da se zagotovi presevzdolžna raven podatkov (slika 18).

presečna in vzdolžna struktura s strani Eurostata

2006, 17

podatkov gre za informacije o respondentu za doloasovno obdobje. Podatki so pridobljeni z anketo in jih je mogoče povezati z registrskimi

podatki (npr. podatki o osebah, gospodinjstvih, stanovanjih in hišah). Z vzdolžnim idobimo podatke, ki sledijo individualnim spremembam v

ajpomembnejši cilj vzdolžne raziskave je omogoo obstoju revščine. Posamezno gospodinjstvo je vklju

za obdobje štiri leta (Eurostat, EU-SILC, 2006, 16-17).

Leakenovi kazalniki so niz evropskih statističnih podatkov na področju revščine in socialne izklju

na Evropskem Svetu decembra 2001 v Bruslju. Kazalniki so bili razviti kot del Lizbonske strategije. embnejših kazalnikov: At-risk-of-poverty rate (stopnja tvegane revščine), At

čine), Relative median at-risk-of-poverty gap – total (relativna mediana tvegane poverty rate after social transfers (tveganje revščine po socialnih transferjih)

zano socialno izključenostjo v lanicah. Podatki, se zbirajo na standardiziran način s pomočjo

harmoniziranih vprašalnikov, tako da so rezultati med državami v celoti primerljivi. EU-

jo kazalniki socialne

tako da se zagotovi presečna in

urostata

spondentu za določen trenutek ali e povezati z registrskimi

podatki (npr. podatki o osebah, gospodinjstvih, stanovanjih in hišah). Z vzdolžnim idobimo podatke, ki sledijo individualnim spremembam v času (v

ajpomembnejši cilj vzdolžne raziskave je omogočiti izračun Posamezno gospodinjstvo je vključeno v

17).

ine in socialne izključenosti na Evropskem Svetu decembra 2001 v Bruslju. Kazalniki so bili razviti kot del Lizbonske strategije.

čine), At-risk-of-poverty total (relativna mediana tvegane

ine po socialnih transferjih) … (več

41

Ko govorimo o raziskavi EU-SILC, lahko rečemo, da gre še vedno za objektivno relativni koncept določanja revščine, vendar meja revščine ni več določena pri 50 % povprečnega dohodka, ampak z 60 % mediane9. Enota opazovanja je oseba in ne več gospodinjstvo in vsaki osebi se pripiše ekvivalenten10 dohodek po modificirani lestvici OECD (Eurostat, EU-SILC, 2006, str. 378).

3.2.3 Združeni narodi in merjenje revščine

Združeni narodi so za merjenje revščine razvili vrsto multidimenzionalnih indeksov, med katerimi bomo podrobne pogledali samo dva: • človeški indeks revščine (HPI-1/2 – Human poverty index) in • človeški indeks razvoja (HDI – Human developed index).

Človeški indeks revščine (HPI 1) je namenjen za merjenje revščine v državah v razvoju. HPI 1 indeks se pri merjenju osredotoča na tri dimenzije prikrajšanja (Human Development Indices, 2008, 4): • ranljivost za zgodnjo smrt – meri verjetnost ne dočakati življenjske dobe 40 let; • izključenost iz sveta znanja in komunikacije, kot je npr. verjetnost nepismenosti pri

odraslih; • pomanjkljiv dostop do ustrezne gospodarske preskrbe – merimo z ne tehtanim

povprečjem dveh indikatorjev, kot sta odstotek populacije, ki nima dostopa do pitne vode, in odstotek otrok, ki so pod svojo težo glede na svojo starost.

Indeks HPI 1 se izračuna na sledeč način (Human Development Report, 2005, 342):

HPI= ��� ���

� � ��� � ��

� ���� (8)

P1 – verjetnost, da ne bomo dočakali določene življenjske dobe 40 let (krat 100) P2 − stopnja nepismenosti pri odraslih P3 – natehtano povprečno prebivalstvo brez dostopa do ustreznega vira pitne vode in podhranjeni otroci za svoja leta α = 3

Človeški indeks revščine (HPI 2) je namenjen za merjenje revščine v razvitih državah, zato so tudi pogoji merjenja zastavljeni višje. Dodana je tudi še ena dimenzija (socialna izključenost). Tako se indeks HPI 2 osredotoča na naslednje dimenzije prikrajšanja (Ibid, 2008, 4): • ranljivost za zgodnjo smrt – meri verjetnost ne dočakati življenjske dobe 60 let; • izključenost iz znanja in komunikacije – meri se odstotek ljudi med 16 in 65 letom, ki

nimajo funkcionalnega znanja;

9 Prednost mediane je, da nanjo ne vplivajo visoke in nizke vrednosti. Izbira meje revščine pri 60 % mediane nacionalnega ekvivalentnega dohodka je običajna, uporabljajo pa se še tri meje 40 %, 50 % in 70 % mediane ekvivalentnega dohodka. Razlog je v tem, da je dejansko stanje revščine odvisno od razdelitve dohodka okoli meje revščine, določene s 60 % mediane. Če veliko oseb prejema dohodek v višini tik pod (nad) mejo 60 % bo stopnja revščine določena s 50 % ali 70 % mediane dohodka veliko nižja (višja) kot stopnja revščine pri 60 % mediane dohodka (Dennis, Guio, 2004, 3). 10 OECD lestvica pripisuje prvemu odraslemu utež 1, drugemu odraslemu utež 0,5 in otroku mlajšemu od 14 let utež 0,3.

42

• pomanjkanja dostopa do ustrezne gospodarske preskrbe – meri se odstotek ljudi z nizkim dohodkom, manj kot 50 % mediane prihodka prilagojeno na gospodinjstvo;

• socialna izključenost – merjena z dolgoročno brezposelnostjo, odstotek populacije, ki je bila brezposelna najmanj 12 mesecev.

Pomanjkljivost indeksa HPI 2 je ta, da se meritve funkcionalne pismenosti in revščine opirajo na raziskave, ki so izvedene v razvitih državah in kjer so te zelo redke, zato je zaznavanje gibanja indeksa v zaporednih leti skoraj neopazno.

Indeks HPI 2 se izračuna na sledeč način (Human Development Report, 2005, 342):

HPI= ��� ���

� � ��� � ��

� � �����

�� (9)

P1 – verjetnost, da ne bomo dočakali določene življenjske dobe 60 let (krat 100) P2 - stopnja funkcionalne pismenosti P4 – dohodek prebivalstva pod pragom revščine (razpoložljivi dohodek gospodinjstev – 50% mediane) P4 – stopnja dolgoročne brezposelnosti ( obdobje več kot 12 mesecev) α = 3

Indeks človeškega razvoja (HDI), ki izhaja iz predpostavke o medsebojni povezanosti ekonomskega in človeškega razvoja, sta v okviru Razvojnega programa Združenih narodov osnovala Amartya Sen in Gustav Ranis z namenom dopolniti ozko opredeljeno mero revščine na podlagi dohodkov. Indeks je sestavljen in meri povprečne dosežke v državi, ki so povzeti v treh osnovnih dimenzijah človekovega razvoja (HDI Report, 2007/08, 225): • dolgo in zdravo življenje, • dostop do zdravja in • dostojni življenjski standard.

Osnovne dimenzije so merjenje s pričakovano življenjsko dobo (v letih) ob rojstvu, pismenostjo odraslih in kombinacijo vpisa v primarno, sekundarno in terciarno stopnjo izobraževanja in bruto domači produkt na prebivalca v pariteti kupne moči v US dolarjih. Indeks je izdelan iz kazalnikov, ki so globalno dosegljivi, uporablja metodologijo, ki je preprosta in transparentna.

Dimenzije indeksa so standardizirane in izražajo vrednost med 0 in 1. HDI indeks pa je izražen s povprečjem (ali aritmetično sredino) teh treh dimenzij in zajema rang med 0 in 1. Mejne vrednosti se uporabljajo za razvrstitev HDI vrednosti, in sicer (Human Development Indices, 2008, 3): • visoka vrednost nad 0,800, • srednja vrednost med 0,500 in 0,800, • nizka vrednost pod 0,500.

V zadnjem desetletju je indeks HDI naraščal v vseh regijah v razvoju, z izjemo v Pod-saharski Afriki, kar kaže tudi slika 19.

43

Slika 19: HDI indeks po državah

Vir: HDR, 2005, str. 21

Tabela 4: Prikaz indeksov HDI, HPI 1, HPI 2 − njihova struktura in razlike med njimi

INDEKS Dolžina življenja Znanje Primeren življenjski

standard Vključenost ali izključenost

HDI Pričakovanje trajanje življenja

- pismenost odraslih - bruto vpisni

količnik

Prirejen dohodek na prebivalca po kupni moči

HPI-1

Odstotek ljudi, ki ne bodo doživeli 40 let

Nepismenost odraslih

- odstotek ljudi brez dostopa do pitne vode

- odstotek ljudi brez dostopa do zdravstvenih storitev

- odstotek podhranjenih otrok, mlajših od 5 let

HPI-2 Odstotek ljudi, ki ne bodo doživeli 60 let

Funkcionalna nepismenost odraslih

Delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine (50 % mediane osebnega dohodka)

Stopnja dolgotrajne brezposelnosti

Vir: Human Development Indices, 2008, str. 45

44

3.3 Povezave med globalizacije na revščino

Globalizacija je bila zelo pogosto zelo močna sila za zmanjševanje revščine, vendar je bilo preveč držav in ljudi odstranjenih. Pomembni razlogi za to izključitev so predvsem slabo vladanje in politika v neintegriranih državah, tarife in druge ovire, s katerimi se revne države in ljudje soočajo pri dostopu do trgov bogatih držav ter upadanje razvojne pomoči. Določeni strahovi glede globalizacije so dobro utemeljeni, ampak globalizacija bo prišla za nami v obliki nevzdržno visoke cene, v ustvarjanju pogojev, ki bi onemogočali številnim revnim ljudem pot do uspeha, blagostanja. Ne moremo se strinjati s tistimi, ki bi dovolili vstop nacionalizmu in protekcionizmu v svet. Ta pot vodi do globlje revščine, ki je temeljni sovražnik blagostanja ljudi v razvijajočih državah. Namesto te poti moramo izbrati pot, v kateri bo globalizacija delala za revne ljudi v svetu (Nicholas Stern, Former Senior Vice President and Chief Economist, World Bank).

Globalizacija in revščina predstavljata širok multidimenzionalni koncept, ki se nanaša na pojave, ki se preoblikujejo v prostoru in času. Rezultati, ki so podani v različni literaturi, prikazujejo tako pozitivne kot negativne kanale in mehanizme, ki povezujejo globalizacijo z revščino. Kanali prenosa globalizacije k zmanjševanju revščine so številni in vključujejo tako gospodarske kot tudi politično ekonomske kanale (vladna politika, domača razporeditev, prenos tehnologije). Ti vplivajo na plače, zaposlovanje, gospodinjstva, proizvodnjo in potrošnjo. Kot je razvidno iz različnih študij, je potrebno razlikovati učinek globalizacije na rast in vpliv rasti na revščino (globalizacija vpliva na revščino direktno preko sprememb v relativnih cenah in posredno preko učinkov rasti). Obstaja neko splošno mnenje, navkljub nasprotovanju posameznih študij, da je globalizacija pozitivna za rast in s tem za zmanjševanje revščine (slika 20). Globalizacija je v nekaterih državah in regijah prispevala k zmanjšanju revščine, v drugih spet ne. Podsaharska Afrika je področje, ki je najbolj prizadeto od revščine, saj je bil vpliv reform trgovinske odprtosti v letu 1980 mešan. Za to obstajajo številne razlage, kot so gospodarske in geografske omejitve (podnebne), politika (odgovornost za reforme) in institucionalni dejavniki. Podsaharska Afrika je jasen primer, kjer razen gospodarskih determinant, obstaja prisotnost ali odsotnost določenih institucij, kar predstavlja dodaten dejavnik, ki spodbuja ali ovira posredovanje globalnih sil za revne, kar povzroča prekinitve (v razvoju in zmanjševanju revščine) in nepričakovane posledice (Sindzingre, 2005, 2-3).

Ko govorimo o povezavi globalizacije z revščino, si poskušamo odgovoriti na naslednja vprašanja (Aisbett et al., 2005, 2): Kako integracija globalne ekonomije vpliva na revne v državah v razvoju? Ali reforme v trgovini, ki odstranijo ali zmanjšajo uvozne zaščite, vodijo k zmanjševanju ali povečanju revščine? Ali porast finančne integracije vodi k večji ali manjši revščini? Ali podpora v kmetijske programe v bogatih državah škodi revnim v državah v razvoju, kot trdijo nekateri kritiki? Ali pomoč v hrani pomaga ali škodi revnim?

V nadaljevanju bom skušal odgovoriti na nekaj od teh vprašanj, predvsem na vprašanja, ki se nanašajo na ekonomski vidik globalizacije. Tako bom prikazal povezavo med gospodarsko rastjo in zmanjševanjem revščine, povezavo med reformami v trgovini in zmanjševanjem revščine in povezavo med pritokom kapitala (TNI) in zmanjševanjem revščine.

45

3.3.1 Rast in zmanjševanje revščine

Obstajajo številne razprave, ki sprašujejo, kakšne koristi imajo revni od gospodarske rasti, ki je bila prisotna v zadnjih desetletjih. Oblikovali sta se dve skrajnosti, argumenta, ki poskušata podati odgovor na to vprašanje. Na eni strani so tisti, ki trdijo, da so pozitivne koristi od gospodarske rasti za revne oslabljene oziroma so porabljene kot kompenzacija za visoko porast v neenakosti, ki je stalni spremljevalec rasti. Na drugi starani so tisti, ki zagovarjajo, da liberalna ekonomska politika, kot na primer monetarna in fiskalna stabilnost in odprtost trgov, dvigujejo dohodke revnih in vseh ostalih v družbi proporcionalno (Dollar, Kraay, 2002, 1).

Rodrik (2000) se sprašuje: Ali je rast dobra za revne? V vseh državah v razvoju, ki imajo izkušnje z vzdrževanjem visoke rasti, se je stopnja absolutne revščine v zadnjih desetletjih zmanjšala (slika 20). Načeloma si je mogoče zamisliti tudi primere, kjer gospodarstvo registrira visoko povprečno rast, ampak gospodinjstva na spodnjem delu lestvice porazdelitve dohodka dosežejo le malo koristi. Da se to zgodi, mora priti do znatnega poslabšanja porazdelitve dohodka v času rasti. To je malo verjeten rezultat, ker razpoložljivi podatki kažejo, da so mere porazdelitve dohodka (najbolj znana gini koeficient)11 dokaj stabilne skozi čas znotraj držav. Če mera porazdelitve dohodka variira, spremembe ne kažejo na nobene sistematične povezave z gospodarsko rastjo. V nekaterih državah (Bangladeš, Tajvan, Egipt) je gospodarsko rast spremljalo zmanjšanje gini koeficientov, v drugih (Kitajska, Čile, Poljska) je gini koeficient šel v nasprotno smer. To nas napeljuje, da je zniževanje revščine z rastjo odvisno od posebnih okoliščin in politik v posamezni državi.

Slika 20: Zmanjševanje revščine glede na rast med leti 1992−1998

Vir: World Bank: Globalization, Growth & Poverty, Policy Research Report

Revščina v opazovanem obdobju je v proučevanih državah v povprečju prehitevala rast (BDP p.c.). Izjema je samo Kitajska, kar lahko pripišemo velikemu številu prebivalcev in velikemu prepadu med standardom v urbanem območju in standardom v ruralnem območju.

11 Ginijev koeficient je merilo za statistično disperzijo največkrat uporabljeno kot merilo neenakomerne porazdelitve dohodka in premoženja. Definiran je z vrednostmi med 0 in 1, pri čemer velja, da nižji kot je koeficient, bolj enakomerna je porazdelitev in višji kot je koeficient, bolj neenakomerna je porazdelitev. Število 0 predstavlja popolno enakost (vsakdo ima popolnoma enak dohodek in premoženje), število 1 pa predstavlja popolno neenakost (nobeden nima enakega dohodka in premoženja) (Wikipedija).

3,80 % 4,40 %6,40 %

9,90 %

5,90 %7,10 % 7,50 % 8,40 %

Uganda Indija Vietnam Kitajska

Rast-GDP p.c. Znižanje revščine

46

Pogled na sliko 21 nam pokaže, da so največjo rast realnega BDP p.c. doživele države, ki spadajo v skupino držav, ki so bolj odprte za globalizacijo. Tako so te države povečale stopnjo rasti iz 1,5 % na leto v letu 1960 na 5 % v letu 1990. V tem obdobju so bogate države zabeležile konstantno padanje BDP p.c. Države, ki se ne uvrščajo med globalizirane države, so prav tako doživele padec v rasti BDP p.c. in sicer iz 2,5 % na leto v letu 1960 na 1,4 % v letu 1990. Najslabše za te države je bilo leto 1980, ko je stopnja rasti znašala samo 0,8 % BDP p.c. na leto.

Slika 21: Realna rast BDP p.c.

Bogate države – 24 OECD gospodarstev plus Čile, Hong Kong, Koreja, Tajvan in Singapur. Globalisti − tretjina najvišje uvrščenih držav v razvoju glede na rest BDP v trgovini. Ne-globalisti so ostale države v razvoju. Vir: Dollar, Kraay, 2001, 30

Pomembno je to, kar lahko razberemo iz leta 1990. Države, ki so v skupini globaliziranih, rastejo hitreje kot bogate države. Torej jih postopoma dohajajo, medtem ko ne-globalizirane države nadalje padajo, kar jih potiska še bolj v ozadje. Ker imamo med globaliziranimi državami Kitajsko, Indijo in nekatere druge velike države, to pomeni, da je več kot polovica prebivalstva držav v razvoju vključenih v to rast, kar je seveda dobro za zmanjševanje revščine v teh državah (Dollar, Kraay 2001, 2).

3.3.2 Trgovina in zmanjševanje revščine

Pri skoraj vseh državah je trgovina pomemben vir ustvarjanja bogastva kot tudi pomembno sredstvo za samo vzdrževanje rasti in zmanjševanje revščine. Za začetek je dostop na tuje, večje in bogatejše trge ključnega pomena za domača podjetja. S tem se ustvarja stopnja povpraševanja, potrebna za izkoriščanje ekonomije obsega, ki ustvarja možnosti za trajnostno gospodarsko rast. To velja zlasti za države z nizkim dohodkom in majhnim domačim trgom. Še pomembneje je, da trgovina omogoča državam v razvoju dostop do tehnologij, ki so bistvenega pomena za izboljšanje produktivnosti in konkurenčnosti, ustvarjanje rasti, večje možnosti zaposlovanja, vključno z revnimi (OECD, 2008, 6).

Odnos med trgovino in razvojem je pomembno politično vprašanje vse od zgodnjih 50-ih let prejšnjega stoletja. Ko govorimo o revščini in trgovini, pa lahko rečemo, da sta šele v zadnjem času postala predmet intenzivne razprave. Združeni narodi (1996) so prvi pripravili oceno vpliva mednarodne trgovine na revščino v državah v razvoju. Toda v 90-ih je bila večina politike pri analizi revščine še vedno usmerjena na vlogo nacionalnih dejavnikov kot vzrokov za revščino in še posebej na značilnosti v gospodinjstvu (kot na

0,00%

1,00%

2,00%

3,00%

4,00%

5,00%

6,00%

1960 1970 1980 1990

Bogate države

Globalisti

Ne-globalisti

47

primer stopnja izobrazbe posameznih članov gospodinjstva, njihov dostop do zemlje najem kredita, vrsta pogodbe o zaposlitvi in bivalna lokacija − ruralna ali urbana). Na splošno je bil prezrt vpliv mednarodnih gospodarskih odnosov na revščino. Sčasoma je tudi tu prišlo do sprememb. Prišlo je do širitev študij na področju mednarodne trgovine in revščine. Delno zaradi zmanjševanja revščine, ki je postala osrednja skrb nacionalne in mednarodno razvojne politike, delno tudi zaradi socialnih posledic globalizacije in tako je revščina postala pomembno politično vprašanje v bogatih državah in državah v razvoju. Sedanje stanje ima tudi svoje posebnosti, saj njegovo osrednje preučevanje ne gre v smeri trgovine in revščine, temveč se osredotoča predvsem na razumevanje liberalizacije trgovinskih učinkov na revščino (slika 22) (UNCTAD, 2004, 68).

Slika 22: Analitični okvir povezovanja liberalizacije trgovine in revščine

Vir: Winters, 2000, v UNCTAD, 2004, 69

Analitični okvir je konstruiran tako, da se na nacionalni ravni opredelijo različni kanali preko katerih s spremembo cene v povezavi z odstranitvijo trgovinskih ovir prebijemo gospodarski sistem tako, da ta vpliva na blagostanje bogatih in revnih gospodinjstev. Znotraj tega analitičnega okvirja je reforma trgovinske politike videna kot šok, ki nastane kot sprememba cen in je: • posledica izdatkov, ki nastanejo zaradi spremembe cene blaga, ki se potroši; • posledica prihodkov in učinkov na zaposlovanje, ki nastanejo zaradi vplačil v

proizvodnje dejavnike in • posledica efekta sprememb tarif prihodkov in davkov, ki vplivajo na prenos in

zagotavljanje javnega blaga, kakor tudi na tveganje in negotovost, da se revna gospodinjstva soočajo in plačujejo višje kratkoročne in srednjeročne stroške prilagoditev.

Ta metodologija je bila vpeljana v številne bolj napredne države v razvoju (Brazilija, Mehika), še posebej pa v nekatere manj razvite države, kjer je vključena v diagnostično

48

trgovinske integracijske študije (DITS − Diagnostic Trade Integration Studies)12, ki se opravljajo v okvirju integriranega okvirja za trgovinsko-sorodne tehnične pomoči za manj razvite države (UNCTAD, 2004, 69).

Majid (2003, 23) pravi, da se črta ekstremne revščine (1 $ na dan) v državah, ki so bolj vključene v trgovino, hitreje zmanjšuje kot v drugih državah (slika 23). Torej države, ki so predhodno povečale svoje trgovanje, so hitreje zmanjševale število revnih kot ostale države.

Slika 23: Revščina štetja glav v državah v razvoju, ki so bolj vpete v trgovino, in drugih državah v razvoju v letih 1970, 1980 in 1990

Vir: Majid, 2003, 23

Zanimiv je tudi pogled na zmanjševanje revščine v državah v razvoju, ki so močno znižale tarife in ostalih državah v razvoju (Majid, 2003, 24).

Slika 24: Zmanjševanje revščine v državah v razvoju, ki so močno znižale tarife, in ostalih državah v razvoju

Vir: Majid, 2003, 24

12 DITS ocenjuje notranje in zunanje omejitve države za vključevanje v svetovno gospodarstvo in priporoča področja, kjer tehnična pomoč in ukrepi politike lahko pomagajo premagati te ovire (več World Bank, Country Trade Diagnostic Studies).

49

Zanimivo je, da se v državah, ki so bolj znižale tarife, revščina ni hitreje zniževala kot v ostalih državah. Lahko bi rekli, da je celo šlo za obraten trend. Eden izmed razlogov je tudi v tem, da je skupina držav, ki so bolj znižale tarife, že v osnovi začela z nižjo revščino kot ostale države v razvoju. Zato si lahko na tem mestu postavimo vprašanje: Ali je popolna liberalizacija trgovine res dobra za odpravo revščine? Univerzalnega odgovora na to vprašanje ni, saj so povezave na to vprašanje mešane. Tako imamo na eni strani gospodarsko rast, ki zelo ugodno vpliva na zniževanje revščine, in na drugi strani liberalizacijo trgovine (močno znižanje tarif), ki očitno ni tako ugodna za zmanjševanje revščine.

3.3.2.1 Reforme v trgovini za izboljšanje revščine

Ko govorimo o vplivu trgovine, lahko rečemo, da trgovina lahko doseže svoj potencial samo v primeru, da bogate in revne države skupaj prevzamejo odgovornost za ustvarjanje ugodnih priložnosti v korist revnih. To zahteva akcijo na nacionalnem nivoju, nove oblike sodelovanja in novo arhitekturo svetovno trgovinske porazdelitve, ki jo kreira WTO.

Reforme v upravljanju trgovine so potrebne, da bi trgovina postala koristna za revne na vseh nivojih. Reforme naj bi vključevale (Oxfam, 2002, 257-258): • Reforme vezane na zmanjševanje nacionalne revščine skozi prerazporeditve − Reforme

vključujejo prerazporeditev zemlje, spremembe v potrošnji javnih sredstev, infrastrukturni razvoj, premagovanje razlik med spoloma na lokalnem tržišču.

• Prizadevanja za reševanje problema korupcije − Na nacionalnem nivoju to zajema močnejši nadzor s strani zakonodajnih institucij, soglasnost o antikorupcijski konvenciji in navodila o korupciji OECD-ja.

• Povečanje tehnične pomoči revnim državam skozi finančno pomoč za formiranje institucij, ki so vezane na trgovino − Tukaj govorimo o letnem proračunu, ki naj bi znašal okoli 250 $ za napredek v pogajalskih kapacitetah držav v razvoju, ki so v WTO.

• Izboljšana transparentnost in odgovornost v državah v razvoju − Vse vlade bi morale predložiti odgovornim zakonodajnim organom poročilo o svojih aktivnostih v WTO. Poročilo o trgovinski politiki v WTO, bi moralo vključevati kvalitetne ocene o dialogu med vlado in civilnim sektorjem o reformah trgovinske politike.

• Večja transparentnost za neformalni vpliv − Od vseh bi se moralo zahtevati, da odkrijejo kontakte in predloge organizacij, ki hočejo vplivati na politiko pogajanj v trgovinskih poslih.

• Razvoj globalnega protimonopolnega mehanizma – Glede na visoko koncentracijo korporativne moči v okviru svetovnega gospodarstva bi protimonopolna zakonodaja morala preseči nacionalne meje in doseči mednarodno gospodarstvo.

Če se dobro upravlja z WTO, se lahko milijoni ljudi osvobodijo revščine. V nasprotnem primeru bodo celotna gospodarstva še bolj potisnjena na marginalni prostor svetovnega gospodarstva. Vse to je možno primerjati na nacionalnem nivoju, kjer lahko z dobrim upravljanjem trgovino pripeljemo do tega, da začne delati v interesu revščine.

3.3.3 Tuje neposredne investicije in zmanjševanje revščine

Ko govorimo o tujih neposrednih investicijah (TNI) v povezavi z revščino, gredo naša vprašanja predvsem v naslednjo smer (Aaron): Kako TNI prispevajo k družbenemu razvoju in s tem na zmanjševanje revščine v državah v razvoju? in Kako lahko države v

50

razvoju in njihovi oblikovalci politike bolje izkoristijo oziroma povečajo prisotnost TNI v državi?

Obstajata dve osnovni predpostavki oziroma dve razliki v zvezi z revščino in TNI. Prvič, TNI niso sestavljene samo iz kapitalskih tokov, ampak so sestavljene kot paket dolgoročnega kapitala, tehnologije in sposobnosti vodenja, proizvodnih zmogljivosti itd., ki lahko prispevajo k trajnostnemu razvoju in zmanjševanju revščine na različne načine. Drugič, zmanjšanje revščine ima več razsežnosti.

Nguyen (2002, 2) govori o tem, da TNI na zmanjševanje revščine vplivajo na dva načina: posredno in neposredno.

Posredni vpliv je prispevek TNI, ki ga imajo pri gospodarski rasti in zavzema pomembno vlogo pri zmanjševanju revščine. Poleg tega TNI prispevajo davčne prihodke v državno blagajno, kar lahko pospeši izvajanje vladnih programov za revne. Nadalje lahko TNI prepričajo gostujočo vlado, da investira v infrastrukturo in če je investicija v revnem področju, lahko koristi lokalni revščini.

Direktni vpliv je predvsem efekt, ki ga ima TNI na nezaposlene, s tem ko ustvarjajo priložnosti, izjemoma priskrbijo službe in usposabljajo lokalne delavce. TNI predvsem preko greenfield investicij13 prispevajo k zmanjševanju obstoječe nezaposlenosti in podzaposlenosti ter s tem ustvarjajo ljudi s prihodki in tako neposredno prispevajo k zmanjševanju revščine. V tem smislu TNI delujejo preko vpliva na zaposlovanje. Ta vpliv se smatra kot velik vpliv TNI na zmanjševanje revščine.

V zadnjem desetletju 20. stoletja je pritok kapitala v države v razvoju doživel velike spremembe v velikosti in sestavi čezmejnega kapitala. Tokovi neto dolga so postali vse manj pomembni, tokovi portfelja so postali trdno določeni, TNI so potopile vse ostale finančne tokove (slika 25) (Klein et al., 2001, 1).

Slika 25: Neto dolgoročni viri privatnih tokov v države v razvoju 1990−2000

Vir: Klein et al., 2001, 1 13 Če podjetje v tuji državi zgradi nove poslovne, proizvodne ali trgovske obrate, pravimo, da gre za tako imenovano greenfield investicijo.

51

Ko govorimo o povezavi TNI na zmanjševanje revščine, lahko TNI označimo kot glavno sestavino uspešne gospodarske rasti v državah v razvoju. Ker je gospodarska rast eden izmed najbolj pomembnih dejavnikov zmanjševanja revščine, so TNI bistvenega pomena za dosego tega cilja. Zraven spodbujanja gospodarske rasti imajo TNI še druge potencialno zaželene značilnosti, ki vplivajo na kakovost rasti in zmanjševanje revščine. Prvič, pomagajo zmanjševati negativne vplive na revne, ki izhajajo iz finančnih nestabilnosti. Drugič, glede na druge oblike spodbujanja naložb iz zasebnega sektorja TNI prispevajo k izboljšanju upravljanja v podjetju. Tretjič, v nasprotju s splošno kritiko TNI lahko pomagajo pri izboljšanju okolja in dvigu standardov dela, saj so tuji vlagatelji po navadi zaskrbljeni glede ugleda na trgih, kjer so zaželeni visoki standardi. In nazadnje, kot smo že omenili, TNI ustvarjajo davke, ki podpirajo razvoj varnostne mreže za revne. Številni tuji vlagatelji vlagajo v razvoj skupnosti v okolju, v katerem delujejo in s tem pomagajo izboljšati delovanje socialne mreže, zlasti na področju storitev za revne (oskrba z vodo) (Klein et al., 2001, 2).

Slika 26 povzema razvojne učinke TNI. Razvojnih vplivov ne moremo imeti za samoumevne, tako da jih ne moremo pričakovati ob vsaki naložbi. Države, ki si želijo pritegniti TNI, morajo oceniti skupne koristi, ki jih bodo pridobile iz TNI in jih primerjati s povezanimi stroški.

Slika 26: Možne razvojne prednosti TNI

Domače Mednarodne

Ekonomske

prednosti

• povečanje javno finančnih prihodkov

• pogodbe za lokalne dobavitelje • stimulacija drugih gospodarskih

aktivnosti • razvoj kapitalskega trga • ustvarjanje delavnih mest • usposabljanje zaposlenih

• povečanje finančnega servisa — uvoz — vračilo dolga • prenos tehnologij • večje zaupanje vlagateljev

FDI

Socialne

prednosti

• povečanje državnega proračuna • zagotavljanje socialne

infrastrukture • povečanje družinskih vrednot • več zaposlitev za ženske

Vir: Saravanamuttoo, 1999, 8

3.4 Predlogi za odpravo revščine

Birdsall et al. (2005, 136-152) si postavljajo vprašanje, kako pomagati revnim. Svoj odgovor razdelijo na sedem področij oziroma na sedem predpostavk, ki so potrebne za zmanjšanje revščine.

52

Prvič – pravilna opredelitev razvoja. Leto 2005 je postalo leto razvoja. V septembru so se na srečanju tisočletja v Združenih narodih srečali voditelji razvitih (bogatih) držav, kjer so poudarili svojo zavezanost h globljemu odpisu dolga in k povečanju programa pomoči državam v razvoju. Razvojni cilj konference je zmanjšanje lakote in revščine za polovico. Fokus je predvsem usmerjen na financiranje močno potrebnih področij (Afrika), kjer naj bi se mednarodna pomoč povečala na 0,7 % bruto nacionalnega produkta. Šlo naj bi za podvojeno povečanje pomoči. Opredelitev razvoja naj bi temeljila na dveh predpostavkah: Bogati narodi naj materialno oblikujejo razvoj v revnem svetu. Vloga bogatih držav naj bi bila usmerjena predvsem v zagotavljanje sredstev in trgovinskih priložnosti za revne.

Drugič – izboljšanje situacije s samopomočjo. Vzemimo na primer Vietnam in Nikaragvo. Obe sta revni državi s pretežno kmetijskim gospodarstvom. Obe sta utrpeli škodo zaradi dolgih obdobij konfliktov. Obe sta imeli koristi od znatne tuje pomoči in vendar je samo Vietnam drastično zmanjšal revščino (na 5 % na prebivalca od leta 1998, kljub embargu ZDA do leta 1994 in nečlanstvu WTO). Ekonomija Nikaragve pa je zabredla, rast na prebivalca je bila premajhna, da bi bolj korenito zarezala v revščino. Zakaj je Vietnam prehitel Nikaragvo? Odgovor na to vprašanje je treba poiskati znotraj držav samih. Zgodovina in gospodarstvo ter politične institucije so prevzele druge faktorje pri ugotavljanju gospodarske uspešnosti. Dostop do ameriškega trga in močna pomoč donatorjev iz zahoda nista bila dovolj močna argumenta, da bi lahko prevzela socialno in ekonomsko neenakost v Nikaragvi. Zemlja in moč sta bila dalj časa v rokah posameznih elit in vlada je padla na izpitu investiranja v infrastrukturo in javno blaginjo. To tezo o pomembnosti notranjih faktorjev lahko potrdita tako Indija kot Kitajska, dve super zvezdi v razvoju. V zadnji četrtini stoletja sta potegnili ogromno prednosti iz trgovine in nobena od njiju ni bila deležna toliko tuje pomoči kot Afrika ali Južna Amerika.

Tretjič − lažji dostop. Kratek pregled trenutnega stanja v mednarodnem trgovinskem sistemu nam pokaže, da je ta poln neenakosti. Bogate države postavljajo svoje najvišje tarife na uvoz izdelkov pomembnih za države v razvoju (oblačila, kmetijstvo …). Da bi lahko rekli, da je to resno oviralo razvoj v zbujajočih ekonomijah, bi morali prezreti razvoj zadnjih dveh desetletij v Vietnamu in Kitajski kot izvoznicama blaga, Čilu kot izvozniku vina in lososa, Indiji kot izvozniku storitev. Te države so dosegle uspeh v izvozu kljub oviram. V čem je torej problem? Mnogi trdijo, da v kmetijskih tarifah, ki so zlasti velika ovira za gospodarsko rast v revnih državah. Odprava kmetijskih subvencij in protekcionizma v razvitih državah bi bistveno zmanjšala revščino v državah v razvoju. Liberalizacija v kmetijski trgovini bi prinesla tudi koristi za potrošnike in davkoplačevalce v bogatih državah. Ob povečanju cen bi imele velike koristi predvsem države, ki so velike izvoznice kmetijskih proizvodov (ZDA, Argentina, Brazilija, Tajska …). Povišanje cen kmetijskih izdelkov bi za revne države, ki so predvsem neto uvoznice teh izdelkov, imelo naslednje posledice. Povišanje cen bi koristilo predvsem ruralnemu prebivalstvu, ki se ukvarja s prodajo kmetijskih izdelkov, slabše bi vplivalo na urbane potrošnike. Neto revščina se kljub temu lahko zniža, toda v kolikšni meri je odvisno od kompliciranih oblik na cesti delovnih pogojev, od stanja na trgu gnojil in drugih vložkov v proizvodnjo ter od tega, kolikšen dobiček je namenjen revnim kmetom in od profila revščine v posamezni državi. Glede na to, ali liberalizacija v kmetijstvu zmanjša ali poveča revščino, vpliv ne bi bil znaten. Večina študij nakazuje, da bi učinek takšne liberalizacije na cene bil le majhen. Zato pa je pomembno ohraniti zdrav večstranski trgovinski sistem, da obdrži odročne

53

možnosti in lahko zaščiti revne države pred nerazumljivimi dvostranskimi pritiski, četudi je dobiček ob znižanju trgovinskih ovir za revne države skromen.

Četrtič – več denarja. Če ni boljšega dostopa do trga, zakaj potem več pomoči? Povečanje pomoči za najrevnejše države je osrednje priporočilo nedavnega poročila/projekta tisočletja Združenih narodov. Z omejevanjem korupcije in boljšim upravljanjem v revnih državah je to temeljna strategija za doseganje boljših ciljev novega tisočletja. Pomoč je dosegla nekaj velikih stvari. Na področju zdravstva izkoreninjenje črnih koz, znižala se je smrtnost otrok, boljši dostop žensk do kontracepcije. Pomoč v denarju prav tako prispeva k boljšemu dostopu do zdravil v državah tretjega sveta. Govorimo preprosto o tem, da je pomoč preprosto potrebna na primer za razvoj Afrike, ki izgublja predvsem zaradi slabega geografskega položaja in ugodne lege za razvoj nalezljivih bolezni. Državna rast je lahko v tem primeru resno ogrožena zaradi neprimerne lege za kmetijstvo, geografske izoliranosti in dovzetnosti za malarijo in druge tropske bolezni. V takšnem primeru se zdi priporočljivo, da donatorji nakažejo več denarja. Vendar je pomoč dobra samo, če država premore sposobno gospodarstvo in vlado, da to pomoč preudarno in produktivno uporabi. Tako vedno obstaja temeljna dilema: države, ki so najbolj potrebne pomoči, so najpogosteje tiste, ki te pomoči niso sposobne najbolje izkoristiti. To seveda lahko postavlja določene omejitve, ki lahko vplivajo na velikost infuzije tujih skladov in razlike v dodeljevanju teh infuzij.

Petič – grehi komisije. Pomagati državam v razvoju, pomagati sami sebi. Bogati narodi morajo začeti z dvigovanjem bremen, ki so jih naložili revnim. Trenutno razviti svet uporablja mednarodne trgovinske sporazume, da naloži drage in zahtevne obveznosti na revne države. Najbolj nezaslišan primer je bil WTO sporazum o intelektualni lastnini (TRIPS − Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights). Kljub znatnim prizadevanjem za omilitev njegovega vpliva na revne, bodo cene osnovnih zdravil znatno dražje in to v času, ko v revnem svetu pustoši ena izmed najhujših epidemij (AIDS). Razlog za povišanje cen je v prenosu denarja od državljanov revnih držav na bogate farmacevtske družbe. Trditve mednarodne skupnosti, ki je posredovala sporazum TRIPS in podobne sporazume, izgubijo vsako veljavo, da je naklonjena razvoju. Industrijsko razvite države, na primer Italija, Švica, Japonska, so sprejele sporazum TRIPS za farmacevtsko industrijo, ko je bil njihov prihodek na prebivalca 20.000 $, države v razvoju pri prihodku 500 $ in revne države 2 $−4 $ na prebivalca. Že iz tega vidika je sporazum TRIPS, ki je za države v razvoju prišel 50–100 let prezgodaj nesprejemljiv in bi ga bilo potrebno odpraviti. Bogate države škodujejo državam v razvoju tudi s stroški, ki nastajajo z emisijami toplogrednih plinov. Stroški bodo nesorazmerno breme držav v razvoju in so s strani strokovnjakov ocenjeni na 4–22 % dohodkov revnih držav. Medtem ko so bogate države našle način za izvajanje ukrepov izven Kjotskega sporazuma, ponuja sistem trgovanja z emisijami za države v razvoju odlično priložnost, da bodo države pošteno obravnavane. Revnim državam bo dodeljeno dovolj pravic na emisije, da bodo lahko nadaljevale s svojim razvojem, kot so to stoletja počele bogate države.

Šestič – pozitivni koraki. Bogati narodi lahko sprejmejo pozitivne ukrepe za neposredne koristi držav v razvoju še posebej s tem, da ukrepajo proti korumpiranim voditeljem, pomagajo pri raziskavah in krepitvi globalne mobilnosti delavcev. Najgloblji izziv v najrevnejših državah (Afrika) je vzpostavitev upravljanja. Veliko institucij, kot na primer OECD in ameriška vlada, je sprejelo zakone proti podkupovanju tujih uradnikov. Toda predpisi običajno obsegajo zelo ozko področje in so zelo šibki pri svojem izvrševanju. Na

54

primer, v zakonih ZDA (odložena darila) naravnost poziva k zlorabi. Bogate države prav tako lahko pospešijo tehnološki napredek, ki služi posebnim interesom držav v razvoju. Države v razvoju ostajajo revne zaradi omejenih tehnoloških priložnosti, medtem ko kreiranje lastnih priložnosti, ostaja težavno predvsem zaradi prisotnosti revščine v državah v razvoju. Tako bi morala Mednarodna skupnost izkoristiti sredstva iz bogatih podjetij in omogočiti razvoj tehnologij, ki so pomembne za najrevnejše države sveta. In ne nazadnje, da bi imeli večji vpliv na države v razvoju, bi morali trgovinski pogajalci posvetiti več časa izboljšanju čezmejne mobilnosti dela, še posebej nekvalificiranih delavcev, ki so običajno na dnu kupa. Obstajajo seveda tudi drugačni načini bogatega sveta za pomoč k razvoju. Na primer, reševanje in odprava konfliktov, ki naj bi jih opravljali nečlani. Enako pomembna je zaustavitev trgovanja z orožjem, ustavitev nevarnih drog … Drugo pomembno vprašanje je tudi vprašanje vodenja mednarodnih institucij. Demokratični deficit teh institucij je vsekakor povzročil pomanjkanje ustrezne legitimnosti. Če se razlika zmanjšuje, je legitimnost teh organizacij večja in takrat nastopi čas za nova pogajanja z bogatimi državami.

Sedmič – nove prioritete. Mednarodna skupnost se mora vprašati, kaj je dobro za razvoj tako, da bo lahko svoje dobre namere spremenila v dejanske koristi in ustvarila razmere, ki bodo koristile ravnim državam. V veliki meri imajo revne države trajnostni razvoj v svojih rokah. Jasno je, da bogate države ne morejo odstopiti revnim njihovega trpljenja. Če imajo bogate države namen pomagati državam v razvoju, da te dosežejo svojo rast v razvoju, morajo misliti bolj kreativno o razvojni agendi. Na primer dati revnim narodom več kontrole nad gospodarsko politiko, financiranje novih razvojno prijaznih tehnologij in odprtje trga dela, jim lahko prinesejo bolj značajne koristi. Prišel je čas, da se pozornost svetovno najbogatejših držav usmeri v druge načine za pomoč revnim, načine, ki so bili dalj časa zapostavljeni.

55

4 IZBIRA MERE, BAZE PODATKOV IN DRŽAV ZA ANLIZ O

4.1 Izbira mere za analizo

Prva spremenljivka, ki jo bom uporabil v nalogi, je štetje glav (headcaunt), ki prešteva osebe pod določenim pragom revščine. Z njo bom meril število revnih, ki živijo pod pragom revščine 1,25 $ na dan, na globalni ravni. Prag ekstremne revščine 1,25 $ na dan je uveljavljen šele od leta 1999 dalje, pred tem je bil prag nastavljen na 1 $. Zato je Svetovna banka v letu 2005 ponovno umerila revščino z novimi podatki o pariteti kupne moči, ki jih je pripravil Program mednarodne primerjave razširjen nabor prihodkov in odhodkov gospodinjstev. Kot sem že omenil, je cilj tisočletja med letom 1990 in 2015 razpolovitev ekstremne revščine, ljudi, ki živijo z manj kot 1 $ na dan. Novi prag revščine 1,25 $ ohranja enak standard za ekstremno revščino, vendar so v ta prag vključene posodobljene najnovejše informacije o življenjskih stroških držav v razvoju. Prejšnji prag revščine (1 $ na dan) je precej podcenjeval povprečne ravni cen v državah v razvoju (World Development Indicators, 2008).

Druga spremenljivka je globalizacija. Globalizacijo bomo merili z indeksom globalizacije, tako imenovanim KOF indeksom. Indeks je bil razvit v Švicarskem ekonomskem institutu in meri globalizacijo posamezne države na treh področjih: • ekonomsko področje, • socialno področje in • politično področje.

V izdelavi indeksa globalizacije je vsaka od zgornjih spremenljivk preoblikovana v indeks na lestvici od 1 do 100, kjer je 100 najvišja vrednost za spremenljivke v obdobju med 1970 in 2006 in 1 najmanjša vrednost. Višje vrednosti označujejo večjo globalizacijo. KOF indeks globalizacije (2009) je na voljo za 158 držav in se izračunava na podlagi 24 spremenljivk. Izračunan indeks nam omogoča primerjavo v stopnji globaliziranosti posamezne države skozi čas (KOF Index of Globalization, 2009) .

Ker se globalizacija definira predvsem z odprtostjo posamezne države, bomo v analizo vključili tudi naslednji spremenljivki, ki naj bi prikazali to odprtost (gospodarstva in liberalizacije finančnih trgov).

Tretja spremenljivka, s katero bomo skušali prikazati trgovinsko odprtost gospodarstva posamezne države/regije, bomo merili kot % BDP-ja. Tako bomo v spremenljivko vključili izvoz blaga in storitev kot delež BDP-ja v % plus uvoz blaga in storitev kot delež BDP-ja v %.

Četrta spremenljivka so TNI14. Liberalizacija finančnih trgov je povzročila veliko

14 TNI vsebujejo naslednje tri komponente: lastniški kapital, reinvestirani dobički in posojila znotraj podjetja. Podatki o TNI so prikazani v neto osnovi (kapitalske transakcije, kreditne obremenitve med direktnim vlagateljem in njihovimi povezanimi podjetji). Neto zmanjšanje sredstev ali neto povečanje obveznosti je prikazano kot krediti s pozitivnim predznakom, medtem ko je neto povečanja sredstev ali zmanjšanja neto obveznosti evidentirano kot bremenitev z negativnim predznakom.

56

povečanje finančnih tokov, ki se zlasti kažejo v obliki TNI. TNI bomo merili z neto pritokom investicij izraženih v % BDP-ja.

Peta in zadnja spremenljivka je razvoj. Čeprav večina narejenih raziskav vključuje komponento gospodarske rasti, sem se odločil za komponento razvoj. Izhajal sem iz stališča, da sta razvoj in globalizacija v tesni povezavi, s tem pa so bolj globalizirane države tudi bolj razvite. Za mero razvoja bom vzel BDP p.c. po PKM v $ .

4.2 Baze, iz katerih bom črpal podatke

Podatke o ekstremni revščini v posamezni regiji bom dobil na strani Svetovne banke na spletni strani PavcalNet. PavcalNet je spletno orodje, ki ga je razvila Svetovna banka in nam omogoča dostop do posameznih izračunov, ki jih ustvarjajo raziskovalci Svetovne banke. Orodje nam tudi omogoča izračun revščine v okviru različnih predpostavk za posamezno državo ali področje, ki smo ga izbrali. Orodje je samostojno in zanesljivo, zato so podatki, ki so vstavljeni v bazo, hitro dostopni, predvsem pa točno izračunani (PavcalNet, 2009).

Podatke o indeksu globalizacije KOF bom črpal iz spletne strani Švicarske tehnične univerze v Zürichu (ETH-Zürich). Spletna stran KOF indeks globalizacije nam omogoča preprost dostop do podatkov. Nudi nam indekse za posamezno področje (ekonomsko, socialno in politično), kakor tudi skupni indeks globalizacije, ki ga bom tudi uporabil v svoji nalogi.

Podatke o razvitosti BDP p.c. po PKM v $ sem dobil na spletni strani Mednarodnega denarnega sklada − IMF (International Monetary Found), kjer je vsako leto objavljen Svetovno gospodarski pregled (World Economic Outlook Database).

Podatke o trgovinski odprtosti (izvoz + uvoz kot delež BDP v %) bom dobil na spletni strani Svetovne Banke, kjer je statistični portal (Quick Query), kjer lahko izberem posamezne kazalnike svetovnega razvoja (World Development Indicators).

Podatke o tujih neposrednih investicijah bom vzel s spletne strani Beyond 20/20, kjer je baza podatkov (WDS − Web Data Server) za TNI (FDISTAT). Podatki v bazi se črpajo iz baze podatkov, ki jih objavljajo Združeni narodi v Svetovno investicijskem poročilu (WDI − World Investment Report).

4.3 Izbrane regij in države vključene v analizo

Svetovna banka je za merjenje ekstremne revščine svet razdelila na šest regij, v katere je vključenih 115 držav. V analizo bom vključil 105 držav, ker za 10 držav ni podatka o skupnem indeksu globalizacije. V raziskavo bom vključil naslednje regije in države:

Vzhodna Azija in Pacifik (9) – Kambodža, Kitajska, Indonezija, Malezija, Mongolija, Papua Nova Gvineja, Filipini, Tajska, Vietnam.

Evropa in Centralna Azija (25) – Albanija, Armenija, Azerbejdžan, Belorusija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Republika Češka, Estonija, Gruzija, Madžarska, Kazahstan, Kirgizistan, Latvija, Litva, Makedonija, Moldavija, Poljska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Tadžikistan, Turčija, Ukrajina.

57

Latinska Amerika in Karibi (23) – Argentina, Bolivija, Brazilija, Čile, Kolumbija, Kostarika, Dominikanska Republika, Ekvador, El Salvador, Gvatemala, Gvajana, Haiti, Honduras, Jamajka, Mehika, Nikaragva, Panama, Paragvaj, Peru, Surinam, Trinidad Tobago, Urugvaj, Venezuela.

Srednji Vzhod in Severna Afrika (7) – Alžirija, Egipt, Iran, Jordanija, Maroko, Tunizija, Jemen.

Južna Azija (5) – Bangladeš, Butan, Indija, Pakistan, Šrilanka.

Sub-Saharska Afrika (36) – Angola, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Kamerun, Zelenortski otoki, Centralno Afriška Republika, Čad, Demokratična Republika Kongo, Republika Kongo, Slonokoščena obala, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja-Bisau, Kenija, Lesoto, Madagaskar, Malavi, Mali, Mavretanija, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, Ruanda, Senegal, Sierra Leone, Južna Afrika, Svaziland, Tanzanija, Togo, Uganda, Zambija.

58

5 ANALIZA

V analizi bom skušal preveriti hipoteze, ki sem jih postavil v začetku magistrske naloge. S prikazom indikatorjev revščine, globalizacije in razvoja bom preverjal hipotezi ena in dve, z analizo regresije pa hipotezo tri. Tako si bomo najprej ogledali posamezne indikatorje, kako so se razvijali čez celotno opazovano obdobje med leti 1981 in 2005. Pri analizi regresije bom globalizacijo zraven indeksa globalizacije opredelil še s trgovinsko odprtostjo oz. razvojem gospodarstva merjeno z uvozom + izvozom kot delež BDP v % in z ekonomsko integriranostjo oz. finančno liberalizacijo merjeno s pritokom TNI kot delež BDP v %.

5.1 Prikaz ekstremne revščine v posameznih regijah med leti 1981−2005

Slika 27 nam prikazuje porazdelitev skrajno revnega prebivalstva po regijah v milijonih (prag revščine 1,25 $). Levi stolpec prikazuje število ekstremno revnega prebivalstva v letu 1981, desni pa v letu 2005.

Iz grafa slike 27 lahko razberemo naslednje značilnosti: • Ekstremno revno prebivalstvo je močno skoncentrirano, saj kar 94 % vseh ekstremno

revnih prebivalcev živi v treh regijah: Vzhodna Azija in Pacifik, Južna Azija in Sub-Saharska Afrika.

• Države v Vzhodni Aziji in Pacifiku so od leta 1981 do leta 2004 uspele zelo močno zmanjšati število ekstremno revnih.

• Države v Sub-Saharski Afriki so od leta 1981 do leta 2005 močno povečale število revnih. Število revnih se je prav tako povečalo v Evropi in Centralni Aziji ter Južni Aziji.

Kot sem že omenil, se je revščina najbolj zmanjšala v Vzhodni Aziji, kjer se je število revnih med leti 1981 in 2005 zmanjšalo za 755 milijonov. Ekstremna revščina se je zmanjšala še v Latinski Ameriki, kjer se je število revnih zmanjšalo za 1,8 milijona in na Srednjem Vzhodu in Severni Afriki, kjer se je število revnih zmanjšalo za 1,7 milijona. Najbolj se je ekstremna revščina povečala v Sub-Saharski Afriki, kjer se je število revnih med leti 1981 in 2005 povečalo za 176 milijonov. Ekstremna revščina se je prav tako povečala v Evropi in Centralni Aziji, kjer se je število revnih povečalo za 10 milijonov in v Južni Aziji, kjer se je število revnih povečalo za 47 milijonov. Čeprav se je revščina najbolj povečala v Sub-Saharski Afriki, je absolutno gledano največ revnih v Južni Aziji (595 milijonov ekstremno revnih ljudi). Povečanje revščine v Evropi in Centralni Aziji velja pripisati predvsem dejstvu, da so v regijo vključene predvsem države, ki izhajajo iz t.i. Vzhodnega bloka, države bivše Sovjetske Zveze in države bivše Jugoslavije, ki so postale samostojne šele v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Prav tako je bilo v teh državah v letu 1981 izredno malo ljudi, ki so bili ekstremno revni.

Na skupni ravni se je ekstremna revščina absolutno zmanjšala za 500 milijonov iz 1,8 milijarde na 1,3 milijarde revnih ljudi (razvidno iz priloge 1), k čemur je najbolj pripomoglo zmanjšanje revščine v Vzhodni Aziji, v regiji, v kateri leži država z najbolj rastočim gospodarstvom Kitajska.

59

Slika 27: Število revnih po regijah v MIO za leti 1981 in 2005

Vir: World Bank, PavcalNet, 2009

Slika 28 nam prikazuje delež relativno ekstremno revnega prebivalstva v posamezni regiji. Če spodnjo sliko primerjamo z zgornjo, vidimo, da se je v Južni Aziji relativno bolj znižalo število ekstremno revnih kot v Sub-Saharski Afriki. Relativno gledano torej vidimo, da je Sub-Saharska Afrika v najbolj nezavidljivem položaju, saj je tam ekstremno revnega prebivalstva okrog 50 %. Relativno se je revščina najbolj znižala v Vzhodni Aziji in Pacifiku, saj se je ta v regiji zmanjšala za 60 %. Relativno se je revščina še zmanjšala v Latinski Ameriki, Srednjem Vzhodu in Severni Afriki in Južni Aziji. Revščina se je relativno povečala samo v Evropi in Centralni Aziji in sicer za okoli 2 %.

Gledano na skupni ravni se je ekstremna revščina relativno zmanjšala iz 54 % v letu 1981 na 51 % v letu 2005 (priloga 1).

Slika 28: Delež ekstremno revnega prebivalstva po regijah v % v letih 1981 in 2005

Vir: World Bank, PavcalNet, 2009

1071,49

7,06 47,08 13,66

548,29

212,25316,21

17,29 45,25 10,99

595,58

388,38

Vzhodna Azija in Pacifik

Evropa in Centralna Azija

Latinska Amerika in

Karibi

Srednji Vzhod in Severna Afrika

Južna Azija Sub-Saharska Afrika

1981 2005

77,67

1,6712,87 7,87

59,5353,73

16,78

3,65 8,22 3,60

40,3450,91

Vzhodna Azija in Pacifik

Evropa in Centralna Azija

Latinska Amerika in

Karibi

Srednji Vzhod in Severna

Afrika

Južna Azija Sub-Saharska Afrika

1981 2005

60

5.2 Pregled globalizacije posameznih regij med leti 1981−2005

Slika 29 nam prikazuje povprečni indeks globalizacije (KOF) v posamezni regiji za leto 1981 in za leto 2005. Iz grafa lahko razberemo naslednje značilnosti: • indeks globalizacije je v opazovanem obdobju v vseh regijah porastel; • najbolj globalizirane države se nahajajo v regijah Evrope in Latinske Amerike, kjer je

tudi revščina med najnižjimi; • najmanj globalizirane so države v regijah Južne Azije in Sub-Saharske Afrike, kjer je

tudi delež ekstremno revnega prebivalstva v letu 2005 največji.

Slika 29: Indeks globalizacije (KOF) v posamezni regiji za leti 1981 in 2005

Vir: KOF Index of Globalisation, 2009

Če malo pogledamo številke, vidimo, da je imel indeks globalizacije v letu 1981 najvišjo vrednost v Latinski Ameriki (43,96), najnižja vrednost indeksa pa je bila v regiji Južna Azija (25,26). V letu 2005 sta imeli najvišjo vrednost indeksa Evropa in Centralna Azija (67,53), najnižja vrednost indeksa v letu 2005 pa je bila prav tako v Južni Aziji (46,68). Največji porast v globalizaciji je bil v Evropi in Centralni Aziji, kjer se je indeks povečal za 30 točk, kljub temu da je regija doživela porast ekstremne revščine. Najmanjši porast je indeks doživel v Sub-Saharski Afriki, kjer se je ta povečal samo za 13 točk. Večji porast indeksa je bilo zapaziti tudi v regiji Vzhodna Azija (23 točke), v kateri se je ekstremna revščina v opazovanem obdobju najbolj zmanjšala.

Z indeksom globalizacije lahko preverimo prvo hipotezo magistrskega dela: • H1 − Absolutna sprememba revščine (ekstremne) v opazovanem obdobju (1981−2005)

se je v vseh opazovanih regijah zmanjšala, medtem ko se je globalizacija v tem istem obdobju povečala.

Hipotezo lahko le delno potrdimo. Absolutna revščina se v treh regijah v opazovanem območju ni zmanjšala, indeks globalizacije pa se je v vseh regijah v opazovanem obdobju povečal. Hipotezo bi lahko potrdili na skupni ravni, saj se je absolutno število revnih zmanjšalo, prav tako pa se je indeks globalizacije na skupni ravni povečal.

33,99 37,6643,96

39,18

25,2634,52

57,16

67,5362,22

56,8046,68 47,50

Vzhodna Azija in Pacifik

Evropa in Centralna Azija

Latinska Amerika in

Karibi

Srednji Vzhod in Severna Afrika

Južna Azija Sub-Saharska Afrika

1981 2005

61

5.3 Pregled razvitosti posameznih regij med leti 1981−2005

Slika 30 nam prikazuje povprečno razvitost v posamezni regiji za leti 1981 in 2005. Iz grafa lahko razberemo naslednje značilnosti: • V vseh regijah je viden velik napredek v razvitosti v letu 2005 glede na leto 1981. • Najbolj razvite države se nahajajo v regijah Evrope, Latinske Amerike in Severne

Afrike, kjer je tudi ekstremna revščina najnižja. • Najmanj razvite države se nahajajo v Južni Aziji in Sub-Saharski Afriki, kjer je tudi

ekstremna revščina največja.

Slika 30: Razvoj v posamezni regiji izražen z BDP p.c. po PKM v $ za leti 1981 in 2005

Vir: World Economic Outlook Database, 2008

Če pogledamo številke, vidimo, da sta najbolj razviti regiji Evropa in Centralna Azija, tako v letu 1981 (4358,19 dolarjev na osebo) kot v letu 2005 (9905,59 dolarjev na osebo). V letu 1981 je najmanj razvita regija Južna Azija. Tako njen BDP na osebo znaša 531,83 dolarjev. Južna Azija je prav tako najmanj razvita regija v letu 2005, saj znaša njen BDP na osebo 2012,52 dolarjev. Največji napredek v razvoju sta naredili Vzhodna Azija (270 %) in Južna Azija (280 %). Prva je tako uspela delež ekstremne revščine v opazovanem obdobju najbolj zmanjšati, druga je prav tako zmanjšala delež ekstremno revnih, vendar zaradi zelo nizke razvitosti v letu 1981 ni opaziti večjega napredka pri zmanjševanju ekstremne revščine.

S kazalnikom razvitosti lahko preverim drugo hipotezo magistrske naloge: • H2 − V regijah, ki so bolj razvite, je ekstremna revščina (1,25 $) manj prisotna kot v

regijah, ki so manj razvite.

Hipotezo lahko potrdimo, saj so najbolj razvite regije Evropa, Latinska Amerika in Severna Afrika, ki so v obdobju 1981−2005 imele tudi najmanjši delež ekstremno revnega prebivalstva, tako iz absolutnega kakor tudi iz relativnega vidika.

1097,71

4358,193119,34

2169,00531,83 1018,01

4074,37

9905,59

7082,00

5220,14

2012,52 2341,17

Vzhodna Azija in Pacifik

Evropa in Centralna Azija

Latinska Amerika in

Karibi

Srednji Vzhod in Severna Afrika

Južna Azija Sub-Saharska Afrika

1981 2005

62

5.4 Analiza odvisnosti med revščino in globalizacijo

V tem poglavju bom skušal preveriti tretjo hipotezo magistrske naloge: • H3 – Globalizacija in revščina v opazovanem obdobju kažeta določene znake

odvisnosti, tako da lahko sklepamo, da je globalizacija vplivala na zmanjševanje ekstremne revščine (1,25 $) v opazovanem obdobju.

Hipotezo bom preverjal z analizo regresije, ki jo bomo preverjal s statističnim programom SPSS 14.0. Uporabil bom metodo Enter in v model vključil vse spremenljivke ne glede na to, da so lahko nekateri ocenjeni regresijski koeficienti statistično neznačilni.

Z statističnim programom SPSS izračunamo (Rovan, Turk, 2008, 179): • opisane mere za vsako spremenljivko; • ocene parametrov regresijske funkcije in vrednosti pripadajočih preizkusov; • mere korelacije; • tabele analize variance; • vrednosti ocen regresijske funkcije, ostanke itd.; • narišemo različne vrste grafikonov.

S korelacijsko analizo ugotavljamo jakost odvisnosti, z regresijsko analizo pa je mogoče odvisnost med odvisno in eno (ali več) neodvisnimi spremenljivkami izraziti v obliki regresijske enačbe. Odvisnost med eno odvisno in eno neodvisno spremenljivko je najenostavneje pričeti s prikazom dvojic vrednosti obeh spremenljivk v razsevnem diagramu. Ta nam omogoča ugotoviti obliko, smer in jakost odvisnosti. Oblika je lahko linearna ali krivuljčna, smer je lahko pozitivna ali negativna15, glede na jakost pa je lahko bolj ali manj močna (Bastič, 2006, 27).

V našem primeru je odvisna spremenljivka revščina izražena kot delež revnega prebivalstva v posamezni državi v % (revščina), neodvisne spremenljivke pa so: • globalizacija – indeks globalizacije KOF (global); • BDP p.c. po PKM v $ (razvoj); • trgovinska odprtost (trgovina); • TNI izražene kot % BDP (tni).

Na sliki 31 bom prikazal odvisnost odvisne spremenljivke od neodvisnih z razsevnim diagramom.

15 Ko govorimo o pozitivni smeri, z naraščanjem vrednosti neodvisne spremenljivke naraščajo tudi vrednosti odvisne. Pri negativni smeri z naraščanjem vrednosti neodvisne spremenljivke vrednost odvisne pada.

63

0,00 5000,00 10000,00 15000,00

razvoj

-25,00

0,00

25,00

50,00

75,00

Rev

ščin

a

AA

A

A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A A

AAA A

AA

A

A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

AA

A

AA A

A

AA

A A

A

A A

A

A

A

A

A

AA

A

A

A A

A

A

A

A

Revščina = 48,43 + -0,01 * razvojR-Square = 0,49

Slika 31: Razsevni diagrami med odvisno spremenljivko revščino in neodvisnimi spremenljivkami

Vir : Lastna izdelava s SPSS programom, podatki iz priloge 4

Iz razsevnih diagramov lahko sklepamo, da ima odvisnost v vseh štirih primerih linearno obliko in negativno smer, kar pomeni, da se ob povečanju neodvisne spremenljivke odvisna zmanjša in tako lahko sklepamo, da se revščina s povečanjem neodvisne spremenljivke zmanjšuje. Kar se tiče jakosti sklepamo, da je ta med revščino in globalizacijo ter revščino in razvojem srednje močna, med revščino in trgovino ter revščino in TNI pa zelo šibka. Da je jakost med revščino in trgovino ter revščino in TNI zelo šibka, lahko razložimo s tem, da ta dva kazalnika izhajata iz ekonomskega področja in ne zajemata področja sociale in politike. Nasprotno si lahko razlagamo srednje močno povezavo med revščino in indeksom globalizacije, ki zajema zraven ekonomskega področja tudi področje sociale in politike. Za spremenljivko razvoj, pa smo že v poglavju

30,00 40,00 50,00 60,00 70,00 80,00

global

0,00

25,00

50,00

75,00

Rev

ščin

a

AA

A

A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A A

A AAA

AA

A

A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

AA

A

AAA

A

AA

AA

A

A A

A

A

A

A

A

AA

A

A

A A

A

A

A

A

Revščina = 101,60 + -1,57 * globalR-Square = 0,53

0,00 4,00 8,00 12,00

tni

0,00

25,00

50,00

75,00

Rev

ščin

a

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

AA

A AAA

A

A

A

A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

AA

A

AAA

A

AA

AA

A

AA

A

A

A

A

A

AA

A

A

A A

A

A

A

A

Revščina = 35,46 + -2,74 * tniR-Square = 0,05

40,00 80,00 120,00 160,00

trgovina

0,00

25,00

50,00

75,00

Rev

ščin

a

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A A

A A AA

A

A

A

A

AA

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

AA

A

A AA

A

AA

AA

A

AA

A

A

A

A

A

AA

A

A

AA

A

A

A

A

Revščina = 42,78 + -0,20 * trgovinaR-Square = 0,07

64

5.3 ugotovili, da imajo regije, ki so bolj razvite tudi manj ekstremne revščine, zato nas srednje močna jakost ne preseneča.

Ugotovitve pridobljene iz razsevnih diagramov bom poskušal potrditi še z analizo regresije. Najprej si izberem vrsto regresije, ki je lahko enostavna ali multipla regresija. Pri enostavni analizi gre za odvisnost med eno odvisno in eno neodvisno spremenljivko, pri multipli regresiji pa na vrednost odvisne spremenljivke vpliva več dejavnikov − spremenljivk. Ker imamo v našem primeru štiri spremenljivke, pride za nas v poštev multipla regresija.

Naslednji korak je zapis regresijske enačbe, ki predstavlja model linearne multiple regresije, in jo zapišemo takole (Bastič, 2006, 30):

� � �� � �� �� �� � � … � �! !�" , za i = 1,2,…n (10)

Kjer je: • � − vrednost odvisne spremenljivke pri i-ti enoti; • �! − vrednost regresijskega koeficienta pri k-ti neodvisni spremenljivki; • ! − vrednost k-te neodvisne spremenljivke pri i-ti enoti; • " − spremenljivka, ki izraža vpliv drugih dejavnikov na odvisno spremenljivko.

Za naš model lahko tako zapišemo naslednjo enačbo:

#$%šč()*+,- �./�����0 � �� 1 � 2345*3+,-+ �./�����0 1 � 6*7%48+,- �./�����0 1

� 9624%()*+,- �./�����0 1 � 9)(+,- �./�����0 (11)

Ko imamo enačbo, se lotimo računanja, ki ga bomo mi opravili s statističnim programom SPSS 14.0.

Izračunali bomo multipli korelacijski koeficient R16, ki kaže jakost odvisnosti med odvisno in k neodvisnimi spremenljivkami, in je vedno pozitivna vrednost ter multipli determinacijski koeficient #�, ki nam predstavlja delež variance v odvisni spremenljivki, ki je pojasnjena z variabilnostjo v neodvisnih spremenljivkah (Bastič, 2006, 30).

Zanesljivost dobljene regresijske funkcije se ugotavlja s F-testom, pri čemer preizkušamo domnevi:

:�: #� � 0

:�: #� = 0 16 Lestvica za stopnjo linearne korelacije (Pfajfar, Arh, 1998, 195):

R Stopnja korelacije do 0,30 ni korelacije

nad 0,30 do 0,50 nizka korelacija nad 0,50 do 0,70 srednja korelacija nad 0,70 do 0,90 visoka korelacija

nad 0, 90 zelo visoka

65

In s t-testom domnevi:

:�: �> �8 � 1,2, … C� � 0

:�: %D*8 $E$) �> 8$ 6*73(č)( 4E 0

Ničelno domnevo zavrnemo, če je izračunana vrednost statistike F večja od njene teoretične vrednosti pri prostostnih stopinjah in v naprej določeni stopnji tveganja α(0,05). Če smo ničelno domnevo zavrnili, pomeni, da je vsaj en koeficient različen od nič. S Studentovim t-testom ugotavljamo, kateri regresijski koeficienti so različni od nič (Bastič, 2006, 30).

5.4.1 Rezultati analize s SPSS programom

Najprej bom prikazal korelacijske vrednosti med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami. Rezultate bom prikazal v matriki korelacijskih vrednosti.

Tabela 5: Matrika korelacijskih vrednosti

Revščina Global Razvoj Trgovina Tni Pearson Correlation Revščina 1,000 -,727 -,701 -,259 -,224

Global -,727 1,000 ,805 ,490 ,469 Razvoj -,701 ,805 1,000 ,276 ,266 Trgovina -,259 ,490 ,276 1,000 ,513 Tni -,224 ,469 ,266 ,513 1,000

Sig. (1-tailed) Revščina . ,000 ,000 ,004 ,011 Global ,000 . ,000 ,000 ,000 Razvoj ,000 ,000 . ,002 ,003 Trgovina ,004 ,000 ,002 . ,000 Tni ,011 ,000 ,003 ,000 .

N Revščina 105 105 105 105 105 Global 105 105 105 105 105 Razvoj 105 105 105 105 105 Trgovina 105 105 105 105 105 Tni 105 105 105 105 105

Vir: Podatki iz priloge 4, lastni izračun z SPSS

V tabeli lahko vidimo, da izstopajo visoke negativne vrednosti ocen koeficientov bivariatne linearne korelacije med odvisno spremenljivko revščina in neodvisnimi spremenljivkami globalizacija in razvoj (-0,727, -0,701). Spremenljivki trgovina in tni sta prav tako negativni, vendar njeni vrednosti ( -0,259, -0,224) kažeta na to, da z odvisno spremenljivko revščina nista v korelaciji. Nasprotno pa je iz tabele razbrati visoko pozitivno vrednost koeficienta med dvema neodvisnima spremenljivkama global in razvoj (0,805), kar si lahko razlagamo s tem, da so bolj globalizirane države tudi bolj razvite.

V naslednji tabeli bom preveril stopnjo linearne odvisnosti med odvisno spremenljivko revščina in neodvisnimi spremenljivkami (global, razvoj, trgovina, nti) ter delež pojasnjene variance v skupni varianci.

66

Tabela 6: Stopnja linearne odvisnosti in delež pojasnjene variance

Model R R Square

Adjusted R Square

Std. Error of the Estimate

1 ,759(a) ,577 ,560 17,49369

a Predictors: (Constant), Tni, Razvoj, Trgovina, Global

Vir: Podatki iz priloge 4, lastni izračun s SPSS

Rezultati kažejo visoko stopnjo linearne odvisnosti med odvisno spremenljivko revščina in neodvisnimi spremenljivkami (global, razvoj, trgovina, tni). Korelacijski koeficient R znaša 0,759, kar pomeni, da je odvisnost 75,9 %. Delež pojasnjene variance v skupni varianci je 0,577–57,7% celotne variance odvisne spremenljivke in je pojasnjen z variabilnostjo neodvisnih spremenljivk (global, razvoj, trgovina, tni).

Sledi F- test, s katerim bom preveril zanesljivost regresijske funkcije.

Tabela 7: Vrednosti statistike F-test

Model

Sum of Squares df Mean Square F Sig.

1 Regression 41677,942 4 10419,485 34,047 ,000(a) Residual 30602,916 100 306,029 Total 72280,858 104

a Predictors: (Constant), Tni, Razvoj, Trgovina, Global b Dependent Variable: Revščina

Vir: Podatki iz priloge 4, lastni izračun s SPSS

Na osnovi dobljenega rezultata, lahko ničelno domnevo zavrnem, ker F-test in raven značilnosti kažeta (stopnja značilnosti (Sig.) je manjša od 0,05), da obstaja odvisnost med revščino in spremenljivkami global, razvoj, trgovino in tni.

Naslednja statistika je t-test, s katerim bom preveril, kateri regresijski koeficienti so različni od nič.

Tabela 8: Vrednosti statistike t-test

Model

Unstandardized Coefficients

Standardized Coefficients

t Sig. B Std. Error Beta 1 (Constant) 87,765 9,206 9,533 ,000

Global -1,217 ,279 -,565 -4,363 ,000 Razvoj -,002 ,001 -,284 -2,502 ,014 Trgovina ,037 ,061 ,049 ,608 ,545 Tni 1,108 ,979 ,091 1,131 ,261

a Dependent Variable: Revščina

Vir: Podatki iz priloge 4, lastni izračun s SPSS

Rezultati t-statistike so pokazali, da na ekstremno revščino ne vplivajo vse spremenljivke vključene v analizo. Značilno različni od nič in na ravni manjši od 0,05 sta spremenljivki global in razvoj, sklepamo lahko, da vpliv teh dveh spremenljivk na ekstremno revščino ni

67

slučajen. Značilno različni od nič in na ravni večji od 0,05 sta spremenljivki trgovina in tni. Sklepam lahko, da je vpliv teh dveh spremenljivk pri zmanjševanju ekstremne revščine slučajen.

Ker morajo biti pri multipli regresiji vsi koeficienti statistično značilni, to pomeni, da regresijska enačba, ki smo jo zapisali v začetku poglavja, ni veljavna.

Hipotezo tri lahko potrdim samo pod pogojem, da globalizacijo jemljem kot celoto, ki zajema vse vidike globalizacije, ekonomsko socialno in politično, tako kot je to zajeto v indeksu globalizacije KOF. Če pa opredelim globalizacijo samo z ekonomskega vidika, predvsem iz vidika mednarodne menjave, lahko rečem, da nam ta ne pomaga zmanjševati ekstremne revščine.

V analizo sem vključil tudi spremenljivko razvoj, katere upravičenost je razvidna iz podatkov. Razvoj zmanjšuje ekstremno revščino in je močno povezan z globalizacijo kot celoto. Tako je teza: »Bolj globalizirane države so tudi bolj razvite in s tem je tudi ekstremna revščina manj prisotna,« še kako na mestu.

68

6 SKLEP

V množici različnih definicij pojma globalizacija je težko najti neko enotno oziroma splošno sprejeto definicijo. Najbolj javna in ljudska opredelitev globalizacije je tista, ki globalizacijo povezuje s pretežno pozitivnimi občutki in pričakovanji, o na primer boljšem življenju, novih delovnih mestih, številnih priložnostih itd. Ko razpravljamo o globalizaciji, moramo upoštevati, da gre za kompleksen ekonomski, politični, kulturni proces, ki ima tako zagovornike, kakor tudi nasprotnike. Prvi zagovarjajo predvsem gospodarski razvoj, splošni napredek, drugi v njej vidijo predvsem vzrok za povečanje razlik, ki so nastale med bogatimi in revnimi državami, znižanje delavskih in socialnih standardov ter grožnjo za okolje in naravne dobrine. Tehnologija, izboljšanje transporta, konec hladne vojne, migracije, klima in liberalizacija so najpogosteje omenjeni vzroki, ki so spodbudili razvoj globalizacije. Tako kot je več vzrokov, ki so spodbudili globalizacijo, ima globalizacija tudi več razsežnosti. Te se odražajo predvsem v kulturi, politiki, ekonomiji, družbi in ne nazadnje v življenjskem okolju. Seveda je vse skupaj tesno povezano med seboj. Tako na primer problema globalnega okolja ne moremo reševati brez globalizacije politike in globalizacije ekonomije. Čeprav so različni vidiki tesno povezani med seboj, se vendarle vsak ukvarja s svojim področjem. Politična globalizacija se ukvarja predvsem z nacionalno državo ter meddržavnimi povezavami, iz katerih so nastale mnoge organizacije, ki so povezane z državami in ki so bile ustvarjene, da bi se ukvarjale s problemi in vprašanji, ki vplivajo na mnoge države. Do globalizacije kulture prihaja predvsem pri pretoku ljudi, kar s sabo nosi pretok običajev in navad, k čemur je močno pripomogel porast naprednih tehnologij kot so internet, sateliti, nadzvočna letala, ki svet naredijo za globalno vas. Potem pa je tu še ekonomska globalizacija, ki je poganjana predvsem s tehnološkimi dejavniki (izboljšave v transportu, komunikacijah in informacijskih procesih …), liberalizacijo trgovine (Svetovna trgovinska organizacija – WTO) in organizacijskimi spremembami (multinacionalna podjetja, tuje neposredne investicije). V mednarodnem merilu obstaja več prizadevanj za izmero stopnje globalizacije. Na svetovnem spletu najdemo dva indeksa, ki merita stopnjo globalizacije v posamezni državi. Prvi indeks so razvili v podjetju A.T. Kearney, drugi indeks pa so razvili v Švicarskem ekonomskem inštitutu. Indeksa sta zasnovana tako, da zajemata celoten vidik globalizacije, tako ekonomski, socialni, kakor tudi politični vidik globalizacije.

Revščino lahko označimo kot pomanjkanje skupnih dobrin, kot so hrana, oblačila, zavetje, varno pitje vode. To so stvari, ki nam omogočajo določeno kakovost življenja. Opredelimo jo lahko na tri načine: • Absolutna revščina je revščina, kjer ljudje nimajo osnovnih pogojev za preživljanje. Ta

revščina je najpogostejša v državah v razvoju, kjer je absolutna (ekstremna) revščina tudi največja.

• Relativna revščina zajema ljudi, katerih dohodki oziroma drugi prihodki so tako neustrezni, da jim preprečujejo takšen standard, ki je sprejemljiv v državi, v kateri živijo. Za prikazovanje te revščine se kot prag revščine uporabljajo različni odstotki povprečja ali mediane dohodkov/izdatkov (40 %, 50 % in 60 %).

• Subjektivna revščina je predvsem lastno dojemanje revščine, dojemanje revščine, kot jo čutimo sami. Tako so subjektivni standardi močno pot vplivom nematerialnih vrednot, kot sta zadovoljstvo/nezadovoljstvo in se znatno razlikujejo glede na časovno obdobje in med posameznimi državami.

69

Različna pojmovanja prinašajo tudi različna merjenja revščine, tako se z ekstremno absolutno revščino ukvarja predvsem Svetovna banka. Eurostat se ukvarja z meritvami relativne revščine za področje Evropske Unije in bodočih članic, potem pa so tu še Združeni narodi, ki merijo revščino z različnimi indeksi (HDI, HPI 1, HPI 2).

Med globalizacijo in revščino obstajajo določene povezave, saj je bila globalizacija zelo pogosto zelo močna sila, ki je zmanjševala revščino. Če pogledamo povezave iz ekonomskega vidika, vidimo, da se je absolutna revščina v vseh državah v razvoju, ki imajo opravka z visoko gospodarsko rastjo v zadnjih desetletjih, znatno zmanjšala. Razne študije so prav tako pokazale, da se je ekstremna revščina v državah, ki so bolj vpete v trgovinske tokove zmanjšala bolj kot v državah, ki v te tokove niso vpete. In ko govorimo o povezavi med revščino in TNI, lahko rečemo, da TNI vplivajo na zmanjševanje revščine na dva načina: posredno – s prispevkom, ki ga imajo TNI pri gospodarski rasti in direktno – vpliv, ki ga imajo TNI na zaposlene predvsem preko Greenfield investicij.

Z analizo, ki sem jo opravil v nalogi, sem skušal odgovoriti na tri hipoteze, ki smo jih postavili v začetku.

• H 1 ne morem potrditi, saj se absolutna revščina med obdobjem 1981−2005 ni zmanjšala v vseh opazovanih regijah, kljub temu da se je globalizacija (indeks globalizacije) v vseh regijah povečal. Revščina se na absolutni ravni ni zmanjšala v Evropi in Centralni Aziji, Južni Aziji in Sub-Saharski Afriki. Dejstvo, da se je revščina povečala v Evropi in Centralni Aziji, lahko pripišemo predvsem temu, da so v regijo vključene države bivšega Vzhodnega bloka, države bivše Sovjetske Zveze in države bivše Jugoslavije, ki so svojo samostojnost pridobile šele v 90-ih letih prejšnjega stoletja in s tem prevzele sistem tržnega gospodarstva. Porast revščine v Južni Aziji in Sub-Saharski Afriki pa ni presenečenje, saj ti dve regiji uvrščamo med najmanj razvite.

• H 2 lahko potrdimo, saj so imele najbolj razvite regije Evropa in Centralna Azija, Severna Afrika in Latinska Amerika v obdobju 1981−2005 tudi najnižjo ekstremno revščino.

• H3 lahko potrdimo samo pod pogojem, da globalizacijo jemljemo kot celoto vseh vidikov, ki jih zajema indeks globalizacije. Če pa globalizacijo opredelimo samo z ekonomskega vidika, predvsem iz vidika mednarodnih menjav, nam globalizacija ne pomaga zmanjševati ekstremne revščine.

Spremenljivka razvoj, ki sem jo prav tako vključil v analizo, nam pomaga pri zmanjševanju ekstremne revščine. Korelacijski koeficient ima negativni predznak in je močno povezan z revščino. To potrjuje tudi hipoteza H 2, saj imajo bolj razvite regije tudi nižjo revščino.

Na splošno lahko rečemo, da globalizacija dobro vpliva na zmanjševanje revščine ob pogoju, da jo jemljemo kot celoto in seveda dovolimo enakovreden vstop vsem državam v svetovne tokove globalizacije. Z izključevanjem iz različnih razlogov dosežemo ravno nasprotno. V državah, ki so izključene iz globalizacijskih tokov, se revščina, namesto da bi se zmanjševala, povečuje.

70

SEZNAM SLIK IN TABEL

Slika 1: Globalizacija kot neodvisna spremenljivka............................................................ 13 Slika 2: Najpogosteje imenovani vzroki za spodbujanje globalizacije ............................... 14 Slika 3: Razsežnosti globalizacije ....................................................................................... 14 Slika 4: Graf znižanja cene v letalskem prometu za 1 tono/km v obdobju 1955−2003 ..... 21 Slika 5: Krčenje zemeljske oble med letom 1500−1960 .................................................... 21 Slika 6: Graf − povprečne cene telefonskih klicev z ZDA med leti 1997−2004 ................ 22 Slika 7: Graf − delež internetnih uporabnikov v svetovni populaciji v % ......................... 23 Slika 8: Graf − regionalna populacija, ki uporablja internet v % glede na celotno svetovno populacijo (podatki za leto 2008) ........................................................................................ 23 Slika 9: Graf − regionalna populacija, ki uporablja internet v % glede na delež internetnih uporabnikov v svetovni populaciji (podatki za leto 2008)………………………...……...23 Slika 10: Organizacijska struktura WTO………………….……………………………..26 Slika 11: Graf − TNI na svetovni ravni po skupinah ekonomij v letih 1980−2007 v milijardah dolarjev.. ………………………………………………………………………28 Slika 12 in 13: Graf − deset najbolj globaliziranih držav in deset najmanj globaliziranih držav leta 2006..................................................................................................................... 30 Slika 14: Interaktivna dimenzija revščine in blagostanja .................................................... 31 Slika 15: Graf − spreminjanje ameriških pričakovanj o potrebni količini denarja med 1989−1995, v dolarjih. ........................................................................................................ 34 Slika 16: Stopnja relativne revščine v okvirju dveh hipotetičnih porazdelitev ................... 35 Slika 17: Dohodek in potrošnja kot dopolnilna mera revščine ............................................ 39 Slika 18: Predlagana presečna in vzdolžna struktura s strani Eurostata .............................. 40 Slika 19: HDI index po državah .......................................................................................... 43 Slika 20: Zmajnševanje revščine glede na rast med leti 1992−1998. .................................. 45 Slika 21: Realna rast BDP p.c. ............................................................................................ 46 Slika 22: Analitični okvir povezovanja liberalizacije trgovine in revščine ........................ 47 Slika 23: Revščina štetja glav v državah v razvoju, ki so bolj vpete v trgovino in drugih državah državah v razvoju v letih 1970, 1980 in 1990. ...................................................... 48 Slika 24: Zmajnševanje revščine v državah v razvoju, ki so močno znižale tarife, in ostalih državah v razvoju................................................................................................................ 49 Slika 25: Neto dolgoročni viri privatnih tokov v države v razvoju med leti 1990−2005…………………………………………………………………………………50 Slika 26: Možne razvojne prednosti TNI………...……………………………………….52 Slika 27: Število revnih po regijah v MIO leti 1981 in 2005…………………………….59 Slika 28: Delež ekstremno revnega prebivalstva po regijah v % leti 1981 in 2005………59 Slika 29: Indeks globalizacije (KOF) v posamezni regiji za leti 1981 in 2005…………..60 Slika 30: Razvoj v posamezni regiji izražen z BDP p.c. po PKM v $ za leti 1981 in 2005 ……………………………………………………………………………………………..61 Slika 31: Razsevni diagrami med odvisno spremenljivko revščino in neodvisnimi spremenljivkami………………….…………..…………………………………….……...63

71

Tabela 1: Zavezujoče tarife pred in po pogovorih 1986–1994 v % .................................... 25 Tabela 2: Razporeditev TNI po regijah in izbranih državah v %, 1980−2005 .................... 27 Tabela 3: Razvrstitev držav glede na stopnjo globalizacije v letu 2007 ter primerjava z ostalimi leti. ..……………………………………………………………………………...29 Tabela 4: Prikaz indeksov HDI, HPI 1, HPI 2, njihova struktura in razlike med njimi ...... 43 Tabela 5: Matrika korelacijskih vrednosti…………………………………………………65 Tabela 6: Stopnja linearne odvisnosti in delež pojasnjene variance ………………………66 Tabela 7: Vrednosti statistike F-test……………………………………………………….66 Tabela 8: Vrednosti statistike t-test………………………………………………………..66

72

LITERATURA IN VIRI

1. Aaron, Carl: The Contribution of FDI to Poverty Alleviation. The Foreign Investment

Advisory Service (FIAS). [Online]. Dosegljivo na: http://www.ifc.org/ifcext/fias.nsf/AttachmentsByTitle/Contribution_of_FDI_to_Poverty+Alleviation.pdf/$FILE/Contribution+of+FDI+to+Poverty+Alleviation+-+Carl+Aaron.pdf, [30. 09. 2009].

2. Aisbett, Emma; Harrison, Ann; Zwane, Alix Peterson (2005): Globalization: Prospect and Problems. Hilton University of Florida Conference Center. Gainesville, Florida, January, str. 43.

3. Bastič, Majda (2006). Metode raziskovanja. Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. Univerza v Mariboru. Maribor, str. 51.

4. Breidenbach, Joana; Zukrigl, Ina (1999). The Dynamics of Cultural Globalization. The myths of cultural globalization. International Cultural Studies. [Online] Dosegljivo na: http://www.inst.at/studies/collab/breidenb.htm, [27. 06. 2009].

5. Bhardwaj, Arjun; Delwar, Hossain (2001). Globalization and Multinational Corporations in South Asia: Towards Building a Partnership for Sustainable Development. Regional Centre for Strategic Studies. RCSS Policy Studies 20. Sri Lanka, Juni, str. 91.

6. Birdsall, Nancy; Rodrik, Dani; Subramaniam, Arvind (2005). How to Help Poor Countries. Foreign Affairs, Volume 84 No. 4. July/August, str. 136-152.

7. Coudouel, Aline , Jesko S. Hentschel, and Quentin T. Wodon. Poverty Measurement and Analysis. World Bank. Volume 1 – Core Techniques and Cross-Cutting Issues. [Online]. Dosegljivo na: http://siteresources.worldbank.org/INTPRS1/Resources/383606- 1205334112622/5467_chap1.pdf, [30. 06. 2009].

8. Čavničar Mirjana (2003). Globalizacija – realnost turbulentnega okolja. Naše gospodarstvo 49(3–4), str. 175-195.

9. Dennis, Ian; Guio, Anne-Catherine (2004). Monetary poverty in new Member States and Candidate Countries. Statistic in Focus. Luxemburg, 12/2004, str. 11.

10. Dollar, David (2004). Globalization, Poverty, and Inequality since 1980. The World Bank. Policy Research, Working Paper 3333, June, str. 46.

11. Dollar David; Kraay Aart (2001). Trade, Growth and Poverty. The World Bank. Development Research Group. June, str. 45.

12. Dollar David; Kraay Aart (2002). Growth Is Good for the Poor. The World Bank. Development Research Group. March, str. 43.

13. Faganel, Armand (2009). Globalizacija kulture. 9. znanstvena konferenca. Management 4 (1). Univerza na primorskem, str. 85-88.

14. Flere, Sergej (2000). Sociologija. Pravna fakulteta. Univerza v Mariboru. Maribor, str. 322.

15. Förster F. Michael, Géza Tarcali and Matthias Till (2004). Income and non-income poverty in Europe: What is the minimum acceptable standard in an enlarged European Union? European Centre for Social Welfare Policy and Research.Wiena. [Online]. Dosegljivo na: http://www.euro.centre.org/detail.php?xml_id=513, [30. 06. 2009].

73

16. Gaffikin, Frank; Morrissey Mike (1994). The New Unemployed; Joblessness and Poverty in the Market Economy. London: Zed Books, str. 222.

17. Giddens, Anthony (2000). Tretja pot. Obris. Ljubljana, str. 167. 18. Gilpin Robert (1987). The Political Economy of International Relations. Princeton,

NJ: Princeton University Press, str. 72–80.

19. Grmšek Svetlin Suzana (2007). Negativne posledice ekonomske globalizacije. Ekonomska fakulteta. Univerza v Ljubljani. Ljubljana, str. 100.

20. Hedley R. Alan (2002). Running Out of Control: Dilemmas of Globalization. Bloomfield: Kumarian Press, str. 288.

21. Held, David; McGrew, Anthony; Goldblatt, David; Peratton, Jonathan (1999). Global Transformations. Politics, Economics and Culture. Polity Press, Cambridge.

22. Hill, Charles W. L. (2003). International business: competing in the global marketplace. New York: McGraw- Hill Irving, str. 703.

23. Hussain, Munawar; Hussain Zakir; Ashfaq, Muhammad (2006). Impact of Small Scale Irrigation Schemes on Poverty Alleviation in Marginal Areas of Punjab, Pakistan. EuroJournals Publishing. International Research Journal of Finance and Economics, Issue 6, str. 193-200.

24. Karabegović, Ervina. Globalizacija kulture. Spletna stran Pravne fakultete Zagreb. [Online] Dosegljivo na: http://www.pravo.hr/_download/repository/%5B49%5D/GLOBALIZACIJA.ppt, [27. 06. 2009].

25. Karunaratne Dias, Neil (2007). Policy challenges of Economic Globalisation. School of Economics, The University of Queensland. Australia. Discission Paper No. 346. January, str. 11.

26. Kenda, Vladimir; Bobek, Vito (2003). Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Ekonomsko –poslovna fakulteta v Mariboru. Maribor, str. 355.

27. Klein, Michael; Aaron, Carl; Hadjimichael, Bita (2001). Foreign Direct Investment and Poverty Reduction. The World Bank. Private Sector Advisory Services Department. Working Paper 2613, str. 50.

28. Kobrin, Stephen (1997). The Architecture of Globalization: State Sovereignty in a Networked Global Economy. Iz knjige: Governments, Globalization, and International Business, ed. JH Dunning, 146-171. New York: Oxford University Press.

29. Korez Vide, Romana (2004). Možnosti in priložnosti merjenja globalizacije. Statistični dnevi 2004.[Online].Dosegljivo na: www.stat.si/radenci/program_2004/A1-KOREZ-VIDE.doc, [27. 06. 2009].

30. Lah, Lenart Milan (2008). Neenakost razdelitev dohodka in gospodarska razvitost v EU. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta. Ljubljana, str. 39.

31. Lechner, J. Frank in Boli, John (2003). The Globalization Reader. Second Edition.Oxford. Blackwell, str. 472.

32. Majid Nomaan (2003). Globalization and Poverty. Employment Paper 2003/54. ILO- International Labour Office. Geneva, str. 30.

33. Milanović Branko (2003). Why we all do care about inequality (but are loath to admit it). Preliminary, World bank Research Group, 8. Oktober, str. 9.

34. Nguyen, Thi Phuong Hoa (2002). Contribution of FDI to Poverty Reduction: The Case of Vietnam in the 1990s. The Center for Development Research (ZEF). [Online]. Dosegljivo na: http://www.zef.de/module/register/media/e086_FDI%20and%20poverty%20in%20Vietnam%20(Nov.%2002).pdf, [30. 09. 2009].

74

35. Notar, Uroš (2004). Razmišljanja o revščini: še posebej o tisti v Sloveniji. Domžale. Društvo Prokonto, str. 92.

36. Pfajfar, Lovrenc; Arh, Franc (1998). Statistika 1. Ekonomska fakulteta. Ljubljana, str. 252.

37. Reiljan Janno, Reiljan Ele (2000). The Nature and Problems of Economic Globalization. Faculty of Economics and Business Administration. University of Tartu. Tartu University Press, No. 591, str. 33.

38. Ray, James Lee ; Kaarbo Juliet, (2005). Global Politics. Eighth Edition. Houghton Mifflin Company. Boston. New York. Str. 624.

39. Rodrik, Dani (2008). Globalization and the Beautiful Game. Dani Rodrik, Faculty Web Page. [Online]. Dosegljivo na: http://ksghome.harvard.edu/~drodrik/shortpieces.html, [21. 09. 2009].

40. Rovan, Jože; Turk, Tomaž (2008). Analiza podatkov s SPSS za Windows. Ekonomska fakulteta v Ljubljani. Ljubljana, str. 291.

41. Rodik, Dani (2006). Growth and Poverty Reduction: What Are the Real Questions? August. [Online]. Dosegljivo na: http://ksghome.harvard.edu/~drodrik/poverty.PDF, [20. 07. 2009].

42. Santarelli, Enrico; Figini Paolo (2002). Does Globalization Reduce Poverty? Some Empirical Evidence for the Developing Countries. This work is part of the International Labour Office (ILO) project. [Online]. Dosegljivo na: http://www2.dse.unibo.it/wp/459.pdf, [27. 06. 2009].

43. Saunders, Peter (2004). Towards a Credible Poverty Framework: From Income Poverty to Deprivation. SPRC-The Social Policy Research Centre. University of New South Wales. Discussion Paper No. 131. Sydney, January, str. 20.

44. Saravanamuttoo, Neil (1999). Foreign Direct Investment and Poverty Reduction in Developing Countries. TurnCourse Solutions. Canada, str. 29.

45. Schiller R. Dradley (1998). The Economics of Poverty and Dscrimination. A Simon & Schuster Company. New Jersey, str. 271.

46. Seljak, Janko (1998). Statistične metode. Univerza v Ljubljani. Visoka upravna šola. Ljubljana, str. 229.

47. Sindzingre, Alice (2005). Explaining Threshold Effects of Globalization on Poverty. Unitet Nation University. Research Paper No. 2005/53. August, str. 27.

48. Soros, George (2003). Globalizacija. Ljubljana. Tisk Euroadria, str. 184. 49. Streeten, Paul (2001). Globalisation. Threat or Opportunity? 1st ed. Copenhagen:

Copenhagen Business School, 2001, str. 190. 50. Senjur, Marjan (1991). Gospodarski razvoj in razvojna ekonomika. Založba Didaktika.

Radovljica, str. 375. 51. Svetličič, Marjan (1996). Svetovno podjetje. Izzivi mednarodne proizvodnje. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče, 1996. Str. 426. 52. Stanovnik Tine (1997). Revščina in marginalizacija prebivalstva v Sloveniji. Inštitut

za ekonomske raziskave, Ljubljana. Filozofska fakulteta Ljubljana. Družboslovne razprave, Vol. XIII, 24/25, str. 23-39.

53. Walters, Malcolm (2001). Globalization. 2nd edition. Routledga. New York. str. 274.

75

VIRI

54. Beyond 20/20 WDS (2009). FDI Stat. UNCAT, Ženeva. [Online]. Dosegljivo na: http://stats.unctad.org/FDI/ReportFolders/reportFolders.aspx, [30.11.2009].

55. Council of the European Union (2004). Joint report by the Commission and the Council on social inclusion. Bruselj, 215 str.

56. Global Policy Forum (2009). Technology. Tables and Charts on Globalization. [Online]. Dosegljivo na: http://www.globalpolicy.org/globalization/tables-and-charts-on-globalization.html, [30. 06. 2009].

57. Dadalos, (2009). Globalizacija. [Online]. Dosegljivo na: http://www.dadalos.org/globalisierung_hr/grundkurs_1.htm, [27. 06. 2009].

58. Eurostat EU-SILC (2006). Comparative EU statistics on Income and Living Conditions: Issues and Challenges. Helsingi. 6-8 November, 378 str. [Online]. Dosegljivo na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_OFFPUB/KS-RA-07-007/EN/KS-RA-07-007-EN.PDF, [30. 06. 2009].

59. Human Development Report (2005). International Cooperation at a Crossroads. Aid, trade and security in an unequal world. [Online]. Dosegljivo na: http://hdr.undp.org/en/media/HDR05_complete.pdf, [30.06.2009].

60. Human Development Report 2007/08. Fighting Climate Change: Human Solidarity in a divided world. [Online]. Dosegljivo na: http://hdr.undp.org/en/media/HDR_20072008_EN_Complete.pdf, [30. 06. 2009].

61. International Monetary Found – IMF (2008). World Economic and Financial Surveys. World Economic Outlook Database. April 2008 Edition. [Online]. Dosegljivo na: http://www.imf.org/externa l/pubs/ft/weo/2008/01/weodata/index.aspx, [28. 07. 2009].

62. Institute for national strategic studies (1999). Economic Globalization: Stability or Conflict?Chapter two, str. 19-32. [Online]. Dosegljivo na: http://www.ndu.edu/inss/strategic%20assessments/SA99/02.pdf, [20. 05. 2009].

63. Internet World Stats. World Internet Users and Population Stats. [Online]. Dosegljivo na: http://www.internetworldstats.com/stats.htm, [30. 06. 2009].

64. KOF Index of Globalisation 2009. KOF Swiss Economic Institute. [Online]. Dosegljivo na: http://globalization.kof.ethz.ch/, [30. 06. 2009].

65. OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development, The DAC Guidelines (2001). Poverty Reduction. International Development. Paris, 129 str.

66. OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development (2008). Trading Out of Poverty How Aid for Trade Can Help. Paris, str. 28.

67. Oxfam (2002). Rigged Rules and Double Standards: Trade, Globalisation, and the Fight against Poverty, London, 272 str. [Online]. Dosegljivo na: http://www.maketradefair.com/assets/english/report_english.pdf, [20. 07. 2009].

68. PavcalNet (2009). Online Poverty Analysis Tool. World Bank. [Online]. Dosegljivo na: http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/EXTDEC/EXTRESEARCH/EXTPROGRAMS/EXTPOVRES/EXTPOVCALNET/0,,contentMDK:21867101~pagePK:64168427~piPK:64168435~theSitePK:5280443,00.html, [28. 07. 2009].

69. Solomon, Evan (2005). Hot type. Televizijska oddaja. Ottawa, CBC. 70. Stern, Nicholas. Globalization, Growth and Poverty. World Bank. [Online].

Dosegljivo na: http://go.worldbank.org/1MQ7Q4FHH0, [30. 06. 2009].

76

71. The Poverty Site. Poverty and Inequality in the European Union. [Online]. Dosegljivo na: http://www.poverty.org.uk/summary/eapn.shtml, [30. 06. 2009]

72. Unitet Nation, Development Programe (2008). Human Development Indices: A statistical update 2008. [Online]. Desegljivo na: http://hdr.undp.org/en/media/HDI_2008_EN_Complete.pdf, [30. 06. 2009].

73. UNCTAD – United Nation Conference on Trade and Development (2004). Linking International Trade with Poverty Reduction: The Least Developed Countries report 2004. Geneva, 362 str.

74. Varuh človekovih pravic RS. [Online] Dosegljivo na: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/word_in_PDF/Revscina-20-05-08/Zdenka_Britovsek.doc, [30. 06. 2009].

75. Wikipedia - the free Encyclopedia. General Agreement on Tariffs and Trade. [Online]. Dosegljivo na: http://en.wikipedia.org/wiki/General_Agreement_on_Tariffs_and_Trade, [25. 05. 2009].

76. Wikipedia - the free Encyclopedia. Globalization. [Online]. Dosegljivo na: http://en.wikipedia.org/wiki/Globalization, [30. 06. 2009].

77. Wikipedia - the free Encyclopedia. Poverty. [Online]. Dosegljivo na: http://en.wikipedia.org/wiki/Poverty, [30. 06. 2009].

78. Wikipedija – prosta enciklopedija. Ginijev koeficijent. [Online]. Dosegljivo na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ginijev_koeficient, [20. 07. 2009].

79. Worldpress. Globalizacija in Intrernet. [Online] Dosegljivo na: http://123martina.wordpress.com/, [27. 06. 2009].

80. World Development Indicators (2008). A supplement to World Development Indicators 2008. Poverty data. [Online]. Dosegljivo na: http://siteresources.worldbank.org/DATASTATISTICS/Resources/WDI08supplement1216.pdf, [28. 07. 2009].

81. World Bank (2009). Reshaping Economic Geography. World Development Report. [Online]. Dosegljivo na: http://econ.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/EXTDEC/EXTRESEARCH/EXTWDRS/EXTWDR2009/0,,contentMDK:21955654~pagePK:64167689~piPK:64167673~theSitePK:4231059,00.html, [27.06. 2009].

82. World Bank. What is poverty? Poverty Net [Online]. Dosegljivo na: http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/TOPICS/EXTPOVERTY/0,,contentMDK:20153855~menuPK:373757~pagePK:148956~piPK:216618~theSitePK:336992,00.html, [30. 06. 2009].

83. World Bank. Poverty Measurement and Analysis. Technical Notes. Annex A [Online]. Dosegljivo na: http://siteresources.worldbank.org/INTPRS1/Resources/383606-1205334112622/5808_annex_a.pdf, [30. 06. 2009 ].

84. World Bank. Understanding, measuring and overcoming poverty. Poverty Net. [Online]. Dosegljivo na: http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/TOPICS/EXTPOVERTY/EXTPA/0,,contentMDK:20153855~menuPK:435040~pagePK:148956~piPK:216618~theSitePK:430367,00.html, [30. 06. 2009].

85. World Bank (2001). Globalization, Growth & Poverty: Building and InclusiveWorld Economy. Policy Research Report. [Online]. Dosegljivo na: http://siteresources.worldbank.org/INTGGP/Resources/Globalization_PRR_Presentation.pdf, [20. 07. 2009].

77

86. World Bank. Quick Query. [Online]. Dosegljivo na: http://ddp-ext.worldbank.org/ext/DDPQQ/member.do?method=getMembers&userid=1&queryId=135, [20. 07. 2009].

87. World Bank. Country Trade Diagnostic Studies. Trade. [Online]. Dosegljivo na: http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/TOPICS/TRADE/0,,contentMDK:20615178~menuPK:1574524~pagePK:210058~piPK:210062~theSitePK:239071,00.html, [20. 07. 2009].

88. World Investment Report 2006. FDI from Developing and Transition Economies: Implications for Development. [Online]. Dosegljivo na: http://www.unctad.org/en/docs/wir2006ch1_en.pdf, [20. 05. 2009].

89. World Investemnt Report 2008. Transnational Corporations and the Infrastructure Challenge. [Online]. Dosegljivo na: http://www.unctad.org/en/docs/wir2008_en.pdf, [30. 06. 2009].

90. World Trade Organization (2008). Ten benefits of the WTO trading system. [Online] Dosegljivo na: http://www.wto.org/english/res_e/doload_e/10b_e.pdf, [25. 05. 2009].

91. World Trade Organization (2007). Understanding the WTO. [Online] Dosegljivo na: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/utw_chap1_e.pdf, [25. 05. 2009].

92. World Trade Organization (2008). Trade in the Globalizing World. World Trade Report. Str. 178.

1

PRILOGE

Priloga 1: Ekstremna revščina (z manj kot 1,25 $ na dan) v % in milijonih za posamezno regijo v obdobju 1981−2005

Število revnih v % z manj kot 1,25$ na dan

1981 1984 1987 1990 1993 1996 1999 2002 2005

Vzhodna Azija in Pacifik

77,67 65,50 54,15 54,72 50,77 36,00 35,51 27,59 16,78

Evropa in Centralna Azija

1,67 1,30 1,08 1,96 4,26 4,61 5,13 4,59 3,65

Latinska Amerika in Karibi

12,87 15,25 13,68 11,32 10,10 10,94 10,89 10,69 8,22

Srednji Vzhod in Severna Afrika

7,87 6,10 5,72 4,31 4,07 4,10 4,22 4,22 3,60

Južna Azija 59,53 55,56 54,15 51,71 46,94 47,05 44,13 43,80 40,34

Sub-Saharska Afrika

53,73 55,84 54,49 57,58 56,87 58,78 58,37 55,03 50,91

Skupaj 51,87 46,74 41,90 41,69 39,19 34,45 33,37 30,53 25,19

Število revnih z manj kot 1,25$ na dan v mio

1981 1984 1987 1990 1993 1996 1999 2002 2005

Vzhodna Azija in Pacifik

1071,49 947,26 822,35 873,3 845,26 622,31 635,06 506,83 316,21

Evropa in Centralna Azija

7,06 5,65 4,83 9,13 20,05 21,76 24,28 21,73 17,29

Latinska Amerika in Karibi

47,08 59,47 56,66 49,59 46,64 53,07 55,29 56,59 45,25

Srednji Vzhod in Severna Afrika

13,66 11,6 11,86 9,72 9,85 10,58 11,54 10,3 10,99

Južna Azija 548,29 547,58 569,06 579,2 559,42 594,42 588,92 615,86 595,58

Sub-Saharska Afrika

212,25 242,21 258,02 297,51 317,36 355,57 382,66 389,76 388,38

Skupaj 1899,82 1813,77 1722,78 1818,45 1798,57 1657,72 1697,74 1601,07 1373,69

Vir: World Bank, PavcalNet, 2009

2

Priloga 2: Indeks globalizacije (povprečne vrednosti) za posamezno regijo med leti 1981−2005

Vir: KOF Index of Globalisation, 2009 in lastni izračuni

Priloga 3: Razvoj v posamezni regiji izražen z BDP p.c. po PKM v $ med letom 1981− 2005

1981 1984 1987 1990 1993 1996 1999 2002 2005

Vzhodna Azija in Pacifik

1097,71 1343,71 1374,40 1774,52 2188,66 2738,86 2820,21 3271,51 4074,37

Evropa in Centralna Azija

4358,19 5301,71 6145,71 6774,54 5166,00 5381,65 6219,44 7632,58 9905,59

Latinska Amerika in Karibi

3119,34 3271,58 3571,57 3922,49 4554,15 5095,41 5550,18 5904,30 7082,00

Srednji Vzhod in Severna Afrika

2169,00 2681,23 2757,05 2776,08 3025,29 3395,15 3797,24 4365,41 5220,14

Južna Azija 531,83 657,08 761,72 928,07 1091,03 1276,02 1446,69 1628,68 2012,52

Sub-Saharska Afrika

1018,01 1161,38 1213,55 1487,03 1529,44 1687,93 1801,56 1986,28 2341,17

Skupno povprečje

2049,01 2402,78 2637,33 2943,79 2925,76 3262,50 3605,89 4131,46 5105,96

Vir: World Economic Outlook Database, 2008 in lastni izračuni

1981 1984 1987 1990 1993 1996 1999 2002 2005

Vzhodna Azija in Pacifik

33,99 34,51 35,43 38,06 42,32 46,14 51,23 54,49 57,16

Evropa in Centralna Azija

37,66 37,60 37,97 39,18 45,61 53,37 59,86 63,94 67,53

Latinska Amerika in Karibi

43,96 43,57 44,40 45,86 50,48 55,08 58,89 59,92 62,22

Srednji Vzhod in Severna Afrika

39,18 38,54 37,72 38,79 45,06 46,29 49,62 54,44 56,80

Južna Azija 25,26 23,70 25,23 27,38 30,80 35,76 39,99 45,06 46,68

Sub-Saharska Afrika

34,52 33,92 34,47 34,43 36,76 39,22 43,40 45,67 47,50

Skupaj povprečje 35,76 35,31 35,87 37,28 41,84 45,98 50,50 53,92 56,31

3

Priloga 4: Podatki uporabljeni v analizi (povprečje med leti 1981−2005)

Delež revnih v %

Indeks globalizacije KOF

Razvoj BDP p.c po PKM v $

Trgovinska odprtost

TNI kot delež BDP v %

Albania* 0,58 45,99 3715,12 62,06 2,77

Algeria 5,66 41,27 4061,76 53,46 0,46

Angola 52,72 53,06 2559,23 117,85 6,34

Argentina 2,08 58,29 7315,67 22,28 2,20

Armenia* 15,91 49,88 2028,55 81,15 3,63

Azerbaijan* 10,31 49,45 2734,47 99,4 12,27

Bangladesh 49,46 25,14 651,85 25,62 0,36

Belarus 0,53 45,65 5353,02 123,7 1,44

Benin 59,9 31,45 975,05 45,56 0,83

Bolivia 12,39 48,35 2601,74 49,31 3,41

Bosnia and Herzegovi* 0,03 53,18 4280,66 86,46 4,67

Botswana 30,66 52,13 6719,33 99,78 3,31

Brazil 13,66 51,76 5985,37 19,96 1,63

Bulgaria* 0,13 62,94 6623,32 21,62 5,62

Burkina Faso 67,16 37,65 694,84 35,81 0,28

Burundi 85,43 23,55 311,68 33,8 0,17

Cambodia 60,27 33,47 819,32 93,72 5,38

Cameroon 42,02 36,37 1648,39 42,7 1,06

Cape Verde 34,86 42,23 1464,1 71,42 4,68

Central African Repu 73,01 28,52 598,93 41,68 0,61

Chad 60,43 27,26 832,05 59,01 7,19

Chile 4,3 62,85 6761,67 58,09 4,16

China 38,74 39,62 1566,89 39,56 2,39

Colombia 13,57 50,41 3921,77 33,22 2,35

Congo, Democratic Re 55,87 24,13 341,95 48,4 -0,02

Congo, Republic of 64,22 41,54 2506,55 116,06 6,48

Costa Rica 9,19 58,32 5378,74 80,41 2,83

Côte d'Ivoire 16,83 41,35 1438,82 72,88 1,33

Croatia* 0,00 64,09 9278,16 89,12 4,1

Czech Republic* 0,00 76,88 15082,83 117,94 7,05

Dominican Republic 10,23 44,51 5305,36 68,64 2,62

Ecuador 12,89 47,15 4307,64 54,98 1,87

Egypt 4,93 48,51 2925,89 52,62 2,58

El Salvador 14,82 50,51 3558,18 57,26 0,97

Estonia* 0,37 73,9 10013,73 146,98 7,43

Ethiopia 53,31 30,79 414,22 27,15 1,41

Gabon 4,09 48,75 10919,79 91,69 -1,03

Gambia, The 57,13 47,89 814,11 111,68 5,07

4

Georgia 8,93 48,46 2504,62 75,69 3,30

Ghana 44,6 42,19 791,94 57,27 1,13

Guatemala 31,27 46,31 3244,63 46,16 1,23

Guinea-Bissau 42,41 34,81 478,83 57,56 1,14

Guyana 6,3 55,34 2121,28 182,97 6,00

Haiti 57,92 31,1 1101,23 42,51 0,33

Honduras 23,31 48,86 2549,75 86,86 2,47

Hungary* 0,00 78,37 11858,41 110,17 6,29

India 47,26 35,45 1120,64 21,9 0,40

Indonesia 48,82 42,84 1898,26 53,83 0,80

Iran, Islamic Republ 2,46 30,65 5575,66 38,72 0,01

Jamaica 2,46 59,85 5161,28 102,52 3,49

Jordan 1,18 59,97 2967,5 125,54 2,58

Kazakhstan* 3,53 53,53 5448,23 86,16 6,65

Kenya 29,68 39,48 1092,71 58,41 0,19

Kyrgyz Republic 24,22 53,2 1360,78 88,11 1,81

Latvia* 0,13 62,71 7924,09 104,57 3,92

Lesotho 46,34 46,24 762,96 145,4 2,48

Lithuania* 0,92 65,02 8871,59 121,26 3,19

Macedonia, Former Yu* 0,46 47,11 5901,18 93,06 1,78

Madagascar 76,62 28,14 684,48 44,32 0,71

Malawi 83,72 40,36 492,95 61,44 1,17

Malaysia 1,98 62,8 6538,07 160,22 4,65

Mali 75,33 34,54 595,78 55,06 1,63

Mauritania 31,91 45,53 1255,51 104,24 6,15

Mexico 6,83 57,61 7652,78 43,59 1,97

Moldova* 20,6 52,05 1793,09 114,4 3,37

Mongolia 34,08 40,13 1872,44 111,8 4,24

Morocco 5,83 47,49 2222,7 58,09 1,26

Mozambique 74,16 42,15 362,02 48,73 2,67

Namibia 49,57 53,41 3419,92 113,1 2,69

Nepal 67,36 29,21 646,26 41,82 0,09

Nicaragua 26,95 46,55 1929,99 62,99 2,49

Niger 71,61 29,87 496,7 42,83 0,2

Nigeria 57,38 44,02 1103,11 66,15 2,37

Pakistan 47,34 38,06 1405,1 35,26 0,63

Panama 10,63 63,14 5205,14 152,25 2,03

Papua New Guinea 33,6 41,48 1436,49 104,42 5,06

Paraguay 9,92 43,46 3027,17 76,31 0,83

Peru 5,46 47,27 4323,99 32,62 2,17

Philippines 27,19 49,58 1945,11 76,31 1,47

Poland* 0,84 69,55 9655,99 56,08 2,9

Romania* 1,65 58,63 6749,55 65,87 2,61

5

Russia* 1,82 55,22 8219,15 60,26 1,06

Rwanda 70,89 24,58 569,79 29,84 0,49

Senegal 55,57 42,43 1090,27 64,96 0,94

Sierra Leone 58,55 30,38 541,49 48,78 1,66

Slovak Republic* 0,06 68,72 11320,65 133,39 5,28

Slovenia* 0,00 68,97 16877,96 110,27 2,27

South Africa 26,81 50,53 5837,17 50,61 0,69

Sri Lanka 17,26 38,74 1917,07 72,71 1,04

Suriname 15,94 46,33 4463,53 73,22 -0,25

Swaziland 76,66 53,48 3049,42 158,88 4,7

Tajikistan* 37,47 31,39 1050,18 112,99 0,91

Tanzania 74,48 28,7 677,54 49,62 1,85

Thailand 8,86 48,25 3714,61 86,83 2,27

Togo 34,81 42,8 637,62 84,36 1,24

Trinidad and Tobago 2,61 56,04 7938,37 83,64 5,08

Tunisia 5,6 55,02 3660,83 87,7 2,46

Turkey* 1,99 61,23 8157,86 43,42 4,8

Uganda 64,17 31,17 519,18 32,65 1,95

Ukraine* 0,92 55,49 4013,8 91,16 0,6

Uruguay 0,5 58,42 6074,47 40,58 1,21

Venezuela 9,39 54,3 7585,08 51,06 1,23

Vietnam 58,4 35,13 1003,73 89,36 3,41

Yemen, Republic of 9,39 33,2 1828,29 74,21 1,78

Zambia 60,41 48,07 969,95 69,53 4,16

*Podatki za države Evrope in Centralne Azije so povprečne vrednosti med letom 1993 in 2005, saj so v regijo vključene države, ki so povečini svojo samostojnost pridobile po letu 1990.

Vir: World Bank: PavcalNet, KOF Index of Globalisation 2009, World Economic Outlook Database 2008, World Bank: Quick Query 2009, Beyond 20/20 WDS, 2009 in lastni izračuni

6

Priloga 5: Delovni življenjepis

Osebni podatki

Priimek / Ime

Naslov

Državljanstvo

Datum rojstva

Spol

Delovne izkušnje

Obdobje

Delovno mesto

Glavne pristojnosti

Naziv delodajalca

Obdobje

Delovno mesto

Glavne pristojnosti

Naslov delodajalca

Obdobje

Delovno mesto

Naslov delodajalca

VABI Č Herman

Regentova ulica 2, 2000 Maribor, SLOVENIJA

slovensko

13. 8. 1972

moški

05/2007 do 04/2008

Vodja dislociranih enot

Odgovoren za pretok in stanje vseh materialnih tokov v podjetju, odgovoren za razporejanje in organizacijo dela (23 ljudi), odgovoren za tri sklope skladišč mehanska obdelava, livarna in izvozno skladišče, transport in hišno carino. Odgovoren za implementacijo novega računalniškega programa SAP v skladiščno poslovanje in priučitev podrejenih delavcev za delo s programom. Cimos TAM a.i. Perhavčeva 21 SI-2000 Maribor 05/1996 do 05/2005

Delavec/skladiščnik/vodja skladišča

Opravljal več del, od prevzemnika, odpremnika in nazadnje vodja skladišča. Kot vodja sem bil odgovoren in pristojen za razporejanje in organizacijo dela za 12 ljudi in prevzem, odpremo in pravilno skladiščenje blaga. Henkel Slovenija Industrijska ulica 23 2000 Maribor

10/1994 do 04/1995

Pripravnik − elektrotehnik energetik

Enra d.o.o Obrtna cona Hoče Hoče

7

Obdobje

Delovno mesto

Naslov delodajalca

Skupna delovna doba

Izobraževanje

Obdobje

Naziv študija

Smer

Naziv ustanove

Leto

Izobraževanje

Naziv ustanove

Obdobje

Naziv študija

Naziv

Naziv ustanove

Obdobje

Naziv šolanja

Naziv ustanove

09/1990 do 03/1991

Pripravnik − električar energetik

Intes, Mlin in testenine Maribor 10 L/9 M/13D

2007 –

Podiplomski magistrski študij (bolonjski program)

Splošna ekonomija

Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Razlagova ulica 14 2000 Maribor

19/09/2006

Potrdilo o strokovnem izpitu iz upravnega postopka po programu za višjo, visoko in univerzitetno izobrazbo

Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani Poljanski nasip 2 1000 Ljubljana 1999 do 2004

Upravno pravo

Diplomirani upravni organizator

Univerza v Ljubljani – Fakulteta za upravo Gosarjeva ulica 5 1000 Ljubljana

1987–1992

Elektrotehnik energetik

SERŠ Smetanova ulica 6 2000 Maribor