heroji final.indd 1 23.9.2013 9:18:29 - etnoinfolab · 2013. 9. 26. · heroji in slavne osebnosti...

Heroji_FINAL.indd 1 23.9.2013 9:18:29

Ure

dnik

: Bož

idar

Jez

erni

k

Ljubljana 2013

Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem


Heroji in slavne osebnosti na SlovenskemZbirka: Zupaničeva knjižnica, št. 38 (ISSN 1855-671X)

Urednik: Božidar JezernikLektorica: Danijela TamšeUredniški odbor zbirke: Mojca Bele, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Boštjan Kravanja, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka RepičFotografija na naslovnici: Božidar JezernikRecenzenta: Boštjan Kravanja, Jaka RepičImensko in stvarno kazalo: Sara Špelec

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano repro-duciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniZa založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakulteteIzdal: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

Ljubljana, 2013Naklada: 400 izvodovZasnova zbirke: Mojca TurkOblikovanje in priprava za tisk: Jure PreglauTisk: Birografika Bori, d. o. o. Cena: 24,90 EUR

Publikacija Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem je nastala v okviru projekta Junaki in slavne osebnosti v Sloveniji in Srednji Evropi (J6-5558, 2013–2016, vodja: Božidar Jezernik), ki ga omogoča Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929(=163.6)(082)

HEROJI in slavne osebnosti na Slovenskem / glavni ured-nik Božidar Jezernik ; [imensko in stvarno kazalo Sara Špelec]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. - (Zupaničeva knjižnica, ISSN 1855-671X ; št. 38)

ISBN 978-961-237-597-3 1. Jezernik, Božidar 268496640


5

7

27

65

89

115

137

151

173

195

213

229

247

Kazalo Božidar Jezernik: Veliki možje in razvoj slovenskega narodnega

vprašanja

Božidar Jezernik: Slavni junak in učenjak, rojen v kmetski hiši

Mira Miladinović Zalaznik: Liberalec Anton Aleksander grof Turjaški – predmarčni pesnik Anastazij Grün in njegov odnos do Kranjcev

Jože Hudales: Rudarji so junaki, zmagovalci v bitki vsaki. Junaki socialističnega dela in udarniško Velenje

Jože Dežman: Heroji vojne in revolucije

Rajko Muršič: Pomembneži v Sloveniji: velmožje in zvezde v slovenski znanosti in popularni glasbi

Dan Podjed: Konec zgodovine Vélikih Mož? Samopromocijske strategije instant zvezde Urške Hočevar Čepin in njihov odsev v politiki

Neva Šlibar: Cesarica Lisi v popularni kulturi in v medijih svojega časa

Janez Vrečko: Bogomilina vera in Črtomirjeva mistika

Alojzija Zupan Sosič: Heroji in herojinje v sodobnem slovenskem romanu

Sara Špelec: Kekec: Med literarnim junakom in filmsko zvezdo

Stvarno in imensko kazalo


7

Leta 1651, ko so upravitelji zbora svetega Hiero-nima v Rimu vprašali kranjske stanove, ali smejo Kranjce prištevati k Ilircem, so jim ti odgovorili, da je Kranjska del Svetega rimskega cesarstva, zato je nje-ne prebivalce treba šteti za Nemce (Apih 1887: 405–6; Lončar 1939: 18).1 Da so Kranjci nemško ljudstvo, je menil še Valvasor (1689: I, 20). Korenite družbene spremembe, do katerih je prišlo po marčni revoluciji, so povzročile velikanske spremembe v pojmovanju naroda, po sprejemu ustave, ki je proklamirala ena-kopravnost vseh narodov v Avstrijskem cesarstvu, pa so »narodni buditelji« začeli iz »amorfne mase« (Vo-šnjak 1911: 78) oblikovati novo politično telo.

Slovansko prebivalstvo notranjeavstrijskih dežel je bilo še v prvi polovici devetnajstega stoletja ljudstvo brez narodne zavesti, sama ideja »naroda« je bila med prebivalci Kranjske, Koroške, Štajerske in Primorske novost, po večini neznana in nerazumljiva. Kot so v tistem času ugotavljale Kmetijske in rokodélske novize, takrat vsi »Slovenci« niti niso razlikovali med bese-dama narodno in nerodno (Jezernik 2008: 27–8). Za-radi razcepljenosti v cerkvenem in političnem oziru

1. Danes tako gledanje na narodno pripadnost prebivalcev Slovenije zveni prav čudaško. Pa očitno za nekatere razvnete nacionaliste nobena zadeva ni preveč čudaška, če se le zdi, da podpira njihovo razumevanje sveta. Tako je, denimo, oktobra 2009 neki Peter Veluscek po elektronski pošti, naslovljeni na različne naslove po svetu, razlagal, da Slovenia nima nobene zveze z Ju-goslavijo. Kot argument za svojo trditev pa je navajal dejstvo, da je bila v letih 800 do 1806 del »velikega srednjeevropskega Svetega rimskega cesarstva«.

Božidar Jezernik

Veliki možjein razvoj slovenskega narodnega vprašanja


8

med slovanskim prebivalstvom notranjeavstrijskih dežel ni bilo zavesti narodne celokupnosti. »Tako daleč je dospelo odtujenje politično razdruženih bratov tiste matere Slovenije, da je Kranjec pikal in zbadal Slovenca štajarskega grje in pikreje nego Nemca, Laha itd.; bratu Kranjcu pa tudi Korošec in Štajarec nista kazala toplejše ljubezni« (Apih 1888: 22–3).

Narodna prebuja v drugi polovici devetnajstega stoletja v sloven-ski besednjak ni prinesla samo nove besede národ – pomenila je tudi radikalen prelom s preteklostjo in vzpostavitev nove kolektiv-ne identitete. Če je bila v minulih časih pomembna zavest o pripa-dnosti mestu, stanu, državi, je narodna prebuja celotno javno življe-nje preoblikovala po načelu: »Vse, kar je narodno, je dobro, vse, kar je nenarodno, je pa slabo in dekadentno« (Vošnjak 1913: 541).

»Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe vreden ni«Ustvarjanje slovenskega naroda znotraj multinacionalne

Dvojne monarhije ni bil preprost projekt. »Narodni buditelji«, katerih cilj je bilo preoblikovanje slovanskega ljudstva v (sloven-ski) narod, so na najrazličnejše načine nagovarjali najširše mno-žice, hkrati pa pazili, da njihova legitimnost ni bila vprašljiva in da so predstavljali zgled lojalnosti. Vzpon nacionalizma v devet-najstem stoletju je poudarjal tri elemente, s pomočjo katerih naj nove politične skupnosti – narodi – oblikujejo svojo samozavest: ali ustvarjanje »velike politične celote«, ali poseganje v »boj za velike ideale«, ali pa dajanje »velikih mož, ki so predstavitelji nje-gove kulture« svetu (dr. I. L. 1919: 2).

Slovenskemu narodu, ki se je oblikoval iz stoletja podrejenega in zatiranega ljudstva brez politične samostojnosti, ki ni niti oblikova-lo svoje države niti bojevalo velikih vojn (glej na primer Šubic 1904: 157), je preostala na izbiro le tretja možnost – veliki možje, zlasti tisti med njimi, ki so govorili v slovenskem jeziku. Pri tem je bila bistvenega pomena izbira oseb in dogodkov, ki naj bi se jih spomi-njali pripadniki slovenskega naroda, in tistih, ki naj bi jih pozabili.

Slovensko liberalno meščanstvo v devetnajstem stoletju je bilo znotraj državnih okvirjev habsburške monarhije ekonomsko in politično prešibko, da bi lahko oblikovalo nacionalne institucije in javno kazalo težnje po oblikovanju svoje države. Zato je slovenski nacionalizem prevzel navzven izrazito apolitično podobo, njegovi napori so bili usmerjeni predvsem v skrb za slovensko kulturo. Vendar je bil to zgolj videz. Dejansko je slovensko liberalno me-ščanstvo slovensko kulturo zavestno uporabljalo kot del strategije,


9

s katero so želeli ljudi, ki so bili do leta 1848 politično neopredelje-ni, prepričati v obstoj njihove posebne narodne identitete. Pri izbiri osebnosti so zato dajali prednost literatom, ki so svoja dela napisali v slovenskem jeziku, najprej prvemu slovenskemu pesniku, Valen-tinu Vodniku (1758–1819), pa najpomembnejšemu slovenskemu pesniku, Francetu Prešernu (1800–1849), ter utemeljitelju sloven-ske pisane besede, Primožu Trubarju (1508–1586). Spomin nanje so hoteli okameniti v obliki tako imenovanih narodnih spomeni-kov, ki naj bi predstavljali oprijemljivo vez med pripadniki naro-da in velikimi možmi. Brez njih bi bili Slovenci kot »narod brez zgodovine«, kajti domnevno bi bili brez občutka lastne identitete in predstave o časovni soodvisnosti dogodkov. Narodni spomeniki so potemtakem ljudem pomagali oblikovati njihov odnos do prete-klosti in jim dajali samozavest. Ali kot je zapisal Davorin Trstenjak:

Tudi mi moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo može, kteri so s svojim bistrim duhom in svojo mogočno besedo segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel svoje dušne moči. Zapomnite si narodno prislovico: Kdor se nepoštuje sam sebe, ga tudi ne poštujejo drugi. (Trstenjak 1858: 1–2)

Mi in DrugiNarodni buditelji so predstavljali velike može kot osebnosti z

najboljšimi oziroma najbolj želenimi lastnostmi, vrednimi široke-ga posnemanja. Poznavanje in čaščenje njihovega dela in zaslug za narod sta bila »ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati« (Kleinmayr 1881: 9). Posamezniki, ki jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v podobo na-roda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se pri-padniki določene skupnosti učili solidarnosti in skozi primerjavo s pripadniki drugih narodov gradili občutek lastne vrednosti; s tem pa so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov dolo-čenega naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi.

V tem procesu so imele poleg narativnih podob velikih mož pomembno vlogo tudi njihove upodobitve v slikah oziroma spo-menikih, »ker tudi mrtve slike na stenah nam poživljajo duha ter nas vzpodbujajo k vztrajnosti v narodnem delu«. Kot je pisal mladinski pisatelj in risar Franc Rojec: »Zlasti slike iz slavne na-rodove zgodovine in podobe znamenitih ter za narod zaslužnih mož blagodejno uplivajo na gledalce ter jim s ponosom in zavestjo navdajajo rodoljubna srca« (Selski 1900: 2) Zato je spodbujal iz-dajanje »pomnoženih tiskov« z doprsnimi podobami ali portreti »naših slavnih ter velezaslužnih narodnih boriteljev in umetnikov,


10

kakor Bleiweisa, Vodnika, Prešerna, Gregorčiča, slikarjev Šubicev in drugih ter poleg teh tudi nekaj portretov najznamenitejših ro-doljubov drugih slovanskih narodov« (Selski 1900: 2–3). Po Rojče-vem predlogu naj bi »naši najboljši portretni slikarji« narisali nove portrete v enaki obliki in velikosti, ki bi jih razmnožili s tiskom.

Tudi ti odtisi naj bi bili vsi v enaki obliki in velikosti ter izdelani radi cenejših tiskovnih troškov v enojni črni ali rjavi barvi na ličnem in precej močnem papirju. Ti portreti pa naj bi imeli tudi dostojno velikost in naj bi bili s praznimi robovi vred vsaj 70 centimetrov visoki in temu primerno široki! In kaj mislite, dragi rojaki, ali bi se ne dobil tak slovenski podjetnik, ki bi hotel založiti večje število takih tiskanih portretov? In kaj mislite, da bi naš narod ne segel z veseljem po teh portretih? Mislim, da ga ni slovenskega rodoljuba, da bi ne kupil nekaj teh portretov za svoje stanovanje, in v vsaki slovenski gostilni, pisarni in društveni sobi morale bi potem viseti podobe naših slavnih in zaslužnih mož, kajti narod, ki takih mož ne pozna in ne časti, vreden ni, da živi! Pri tej priliki pa naj tudi omenim, da je dobro podobe, tiskane na bolj tenak papir, prilepiti na močan in trd papir, predno se jih dene v okvir in pod šipo, ker drugače se zgubančijo, dobe v kratkem rjave lise ter jih na več krajih prejedo razne papirne žuželke. Po tem prvem poskusu, ako bi se obnesel, naj bi naše umetniško društvo poskusilo tudi z reprodukcijo nekaterih krajevnih in zgodovinskih slik v enojni ali pa v naravnih barvah. S tem bi storilo zopet korak naprej v čast in prosveto naroda slovenskega!

Korak za korakom pogumno naprej,moj narod, povzpenjaj se k zmagi!Ne z mečem, ne z zlatom, a z umom vseléjTi lahko se meriš s sovragi! (Selski 1900: 3)

Slika 1: Valentin Vodnik in Janez Bleiweis, V prid družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, razglednica


11

S poudarjanjem veličastnega iz narodove preteklosti so tako imenovani narodni buditelji gradili častno in slavno pre-teklost naroda. Ta pa je dajala oporo nacionalizmu v sedanjo-sti. Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost, je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govo-rili na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovnonazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna hotenja. »Spomin«, je zapisal James Young, »se niko-li ne oblikuje v vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli čisti« (Young 1993: 2).

»Pot prava v deželo duhov«Geslo »Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden

ni« (Š. 1883: 802) oziroma »Narod, ki svojih môž ne časti, sa-mega sebe vreden ni« (A. S. 1889: 1) je bilo pomembno gibalo v konstrukciji slovenskega naroda od sredine devetnajstega stole-tja dalje. Poleg Davorina Trstenjaka (1858: 1–2) in Lovra Tomana (Kamnogorski 1850: 61) je podobno stališče zastopal tudi lavan-tinski škof Anton Martin Slomšek, češ:

Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake Abrahama, Izaka in Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago imé. Prepevali so Mojzeza, svojega postavodajavca visoko modrost, Jozuetovo in drugih vojšakov veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so iskre serčnosti sinom; njihovo pokopališče bilo je v sili mlajšim pribežališče. – Stavili so stari Egipčani, nekdanji Helenci in Rimljani svojim junakom veličastne spominke, so dajali svojim dobrotnikom hvalo in čast. Tud Nemci, naši sosedje imajo Valhalo, svojih pesnikov in slovnikarjev veličastno dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni spomín. In naši južni bratje Serblji svojih junakov lepe vojne pojó. Kaj mi Slovenci slavnih možev pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se ne glasijo med nami naših očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših prednikov verlih častiti spomín je živelj narodnega duha. Pometi starih junakov slavo, in si pripravil mlajim pogín. (Slomšek 1862: 71–2)

Narodni buditelji so tako imenovanim velikim možem pripi-sovali tako pomembno vlogo še v prvi polovici dvajsetega sto-letja, ker so izhajali iz prepričanja, značilnega za romantično razpoloženje devetnajstega stoletja, da je zgodovina (Slovencev) delo izjemnih posameznikov. Tako je Miroslav Malovrh v svojo zgodovinsko povest vtkal sledeči dialog, v katerem »Kopitar«, razlaga pomen velikih mož za razvoj in napredek slovenskega naroda:


12

Treba je le velikih mož in pokaže se, če je Slovencem sojena lepša prihodnjost ali če morajo umreti kot sužnji.

– S posamičnimi možmi, pa naj so še tako veliki, se ne da nič opraviti.

– O pač, je s poudarkom vzkliknil Kopitar. Vsi veliki prevrati so delo posamičnih mož. Brez takih velikih mož, ki znajo razvneti dušo in srce naroda. ki se v strastnem sovraštvu upro obstoječim razmeram, se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj takih mož naj nam da usoda, potem, to je moje upanje, bi bila Slovencem zagotovljena prihodnjost. (Malovrh 1904: 242)

Prav posamezni velmožje naj bi s svojo jasnovidnostjo, de-lavnostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo slovenske množice vodili v svetlo prihodnost. Tako so nacionalisti devetnajstega stoletja velike može uporabljali za mobilizacijo množic za »na-rodno stvar« oziroma kot »zrcalo njih dobe ter vir navdušenja in izpodbude« (Gangl 1905: 3). Slovenski »narodni buditelji« so se pri tem opirali na zahodnoevropsko filozofijo zgodovine de-vetnajstega stoletja, zlasti na Thomasa Carlyla, ki je menil, da je

Zgodovina Človeštva, zgodovina človekovih dosežkov, v resnici Zgodovina Velikih Mož, ki so tu delovali. Ti velikani so bili vodniki ljudem, oblikovalci, ideali in v širšem smislu stvarniki … (Carlyle 1841: 1)

Najbolj izrecno se je na Thomasa Carlyla in njegovo filozo-fijo zgodovine skliceval Anton Aškerc v svoji zgodovinski epski pesnitvi Primož Trubar in polemiki, ki jo je sprožila njena objava (Aškerc 1905: 1; več o tem Jezernik 2010). Poleg Aškerca se je na Carlylovo filozofijo zgodovine skliceval tudi Ivan Lah, in sicer v svoji knjigi o »vodnikih in prerokih«. V njej predstavlja tiste »velike može«,

ki so bili res vodniki, ki so kazali cilje in ideale, ki se dvigajo kakor vrhovi nad našo zemljo, oni, ki so kakor kažipoti in mejniki na poti našega narodnega življenja, oni, ki so se dvignili nad svoj čas, premerili preteklost in bodočnost in v borbi in delu vodili naš narod skozi stoletja sužnosti novemu življenju naproti, oni, katerih velja beseda Prešernova, da so nam pokazali »pot pravo v deželo duhov«. Njih zasluga je, da se je tako bujno razrastla kulturna njiva slovenska, naš ne edini, a največji ponos. Stopajoč na čelu našega malega naroda, so nas spremljali v kraljestvo svobode in ustvarili nesmrtna dela, ki se je v njih izražal in razvijal naš narodni duh. (Lah 1927: 5–6)

Po Lahovi interpretaciji je bil slovenski narod brez lastne dr-žave, brez slavnih kraljev in cesarjev, brez knezov in vojvod, in tudi brez


13

narodnih junakov, ki bi se bili z orožjem v roki borili za našo narodno in državno svobodo. V tem oziru je ves naš narod en sam junak, ki je, dasi po duši Peter Klepec, vzdržal v najtežjih časih na svoji zemlji, se trudil in boril za svoj obstanek in čakal lepših dni bodočnosti. To so mu pripravljali njegovi veliki možje. Vsi ti naši veliki možje, misleci in borci, vodniki in preroki, so izšli iz preprostih, kmečkih hiš, kakor je lepo povedal naš pesnik S. Gregorčič v ‚Kmečki hiši‘:

Kar mož nebesa nam poslala, / da večnih nas otmo grobov, / vse mati kmečka je zibala, / iz kmetskih so izšli domov. // Od tam nam misleci globoki, / od tam klicarji k nebu nam, / od tam nam pesniki preroki, / za dom borilci vsi od tam.

Zato stojijo rojstne hiše slovenskih velikih mož v »preprostih kmečkih vaseh«, od koder so prinesli »svojo narodno dušo, svoj jezik, svoj um« in v »borbi s tujim svetom in tujo učenostjo … ustvarjali našo slovensko kulturo«. S slovensko kulturo pa so »nas dvigali, vzgajali, budili, izpopolnjevali. Z njo so nas vodili v krog svetovnih narodov« (Lah 1927: 5).

Podobno stališče je zastopal tudi eden najvidnejših slovenskih politikov dolgega devetnajstega stoletja, dr. Josip Vošnjak, ki pa se je pri tem opiral na Nietzschejevo filozofijo o nadčloveku:

Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trdil, da je taka iz kruho-borstva izvirajoča brezznačajnost neka posebnost Slovencev. Nikakor ne. Splošna je vsem narodom, najsi bode germanski, slovanski ali romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih značajev v neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki jo Nietzsche imenuje »Herdentier«. Končno pa ravno ti četudi maloštevilni značajni borivci za narodne ideale navadno v odločilnih trenotkih prosti narod potegnejo za seboj k zmagovitemu boju. Nietszche s svojim »sverh-čelovekom« – tako prestavljajo Rusi »Übermensch« – seveda predaleč sega, ker mu dovoljuje vsako nasilje, celo zločinstvo nad »Herdentierom«, pa jedro njegove misli je resnično, da se masa mora pokoriti in se tudi navadno res pokori in podvrguje možem z duhom in značajem, njo nadkriljujočim. To nam kaže vsa človeška zgodovina. Duh naroda se teko rekoč koncentruje v eni osebi, katera ga potem vodi k zmagi, včasi pa tudi v pogubo. (Vošnjak 1905: 102)

Podobno je razmišljal tudi etnolog in antropolog Niko Zupa-nič, ki je menil, da so veliki možje kardinalni vir,

iz katerega zajema narod svojo žitno in bitno energijo, svojo moč in obliko. To so tisti izvoljeni ljudje, katerim je izročila usoda sredstvo, vzgojo in izobrazbo naroda. Narod kot tak je nekaka brezoblična masa, strukturo in obliko mu dajo šele njegovi reprezentanti, to so vladarji, politični, intelektualni, etični in estetični, okoli katerih se mase zbirajo in koncentrirajo kakor atomi okoli kristalizacijske točke. (Županić 1907: 557)


14

Heroji in izdajalciKo je bila narodnost povzdignjena na piedestal kot največja

in najpomembnejša vrednota, je bil tisti, ki je napadal narod, sovražnik ali izdajalec. Politika je tako postala moralni spopad med dobrim in zlim, podobe političnih akterjev pa poprepro-ščeni liki. Herojske podvige ali zlodela so delali za svojo stvar, pri čemer sta jih vodila ali ljubezen ali sovraštvo do naroda. Zgodovinske tragedije so se tako spremenile v nezgodovinske: vsa zgodovinska obdobja in dogodki so spominjali na aktualne boje sedanjosti (Berend 2003: 72).

Pojmovanje naroda kot ljudi, ki jih druži skupna »kri«, pa je bilo tudi zgolj konstrukcija. V Ljubljani, denimo, so v politič-nih bojih uradniki in meščani, ki so bili »po rojstvu slovenske krvi«, ubirali skupno pot z Nemci. Nasprotno pa so bili neka-teri plemiči, na primer baron Zois in grof Barbo, na strani Slo-vencev. V tem času je več mož izstopilo iz slovenske stranke in se pridružilo Nemcem (Lončar 1906: 13–4). Najbolj notoričen je bil izstop Dragotina Dežmana, ki je bil na volitvah v deželni in državni zbor leta 1861 izvoljen kot kandidat slovenske liste. Na Dunaj je prišel »pod slovensko narodno zastavo«, tam pa je z nastopom proti govoru dr. Lovra Tomana, v katerem se je ta zavzemal za narodno enakopravnost, »uskočil v nemški ta-bor«. Po tem je Karl Deschmann nastopil kot ognjevit naspro-tnik prizadevanj slovenskih političnih voditeljev za priznanje narodnih pravic. »Nobene, niti najmanjše prilike v mestnem, deželnem in državnem zboru nij opustil, da ne bi bil na naj-grši način grdil naroda slovenskega; da ne bi bil opisaval naše dežele kot domovine najnevednejših, najneumnejših ljudij; da ne bi bil z divjim germanskim srdom uničeval in teptal vsega, kar nosi slovensko ime!« (Nepodpisano 1863: 2). Ogorčenje nad njim je bilo tolikšno, da so ga slovenski visokošolci na Dunaju dvakrat pozvali na dvoboj (Lončar 1906: 14). Dan po tem, ko je na volitvah 30. junija 1879 v Ljubljani »narodni kandidat« Josip Schneid dobil 494 glasov, »črni renegat« Karl Dežman pa »samo 386«, je Slovenski Narod zmagoslavno pi-sal: »Odsekali smo glavo nemškutarskej kači« (Nepodpisano 1879: 1).

Goreč Slovenec je bil sprva tudi Teodor Drenik, ki je svoje dni govoril, da hoče lastnoročno umoriti izdajalca Deschmanna, če le kdo prevzame skrb za njegove otroke. Vendar je ne-kaj let pozneje, ko je deželni zbor prišel v nemške roke, tudi Drenik zamenjal stran in se »prelevil v baš tako fanatičnega nemškutarja, kakor je bil prej fanatičen narodnjak« (Šuklje 1933: 125).


15

Slika 2:Karikatura

Dragutina Dežmana, Pavliha 1870

Če je Dežman prestopil iz slovenskega v nemški tabor, pa se je na drugi strani Etbin Costa »iz nadutega nemškega učenja-ka čez noč prelevil v Slovenca« (Lončar 1909: 187). Pred vsto-pom v slovensko narodno stranko je Costa splošno pozornost v Ljubljani vzbujal s svojo nenavadno nošo. Še pred izvolitvijo v kranjski deželni zbor je prej vsakdanji frak zamenjal z narodno »zurko«, belo ruto okoli vratu je vsaj izdatno reduciral, cilinder pa ni bil več njegovo vsakdanje pokrivalo (Šuklje 1929: I, 28). V slovenski tabor je na Ptuju prestopil tudi mlad nemški uradnik Mihael Herman. Oblikovanje nacionalistične politike na podla-gi latinskega natio je predpostavljalo homogenost biološke in kulturne dediščine ljudstva – njegove »krvi« – na vsem naro-dovem teritoriju. Zato so mnogi v Costi videli »tuje gore list« in ga imeli na sumu, »da je v naš tabor prešel iz osebnih nagibov« (Šuklje 1929: I, 70). Božidar Raič je v recenziji biografije Etbina Coste, ki jo je za Slovensko Matico napisal Viljem Urbas, zapi-sal, da »prodaja podlost in blaznost«, kdor z Urbasom meni, da je Costa »umrl mučenik za narodno stvar«, in ocenil, da ta biografija »služi Matici na sramoto« (–i– 1878: 1–3). Podobne dvome je ob izvolitvi Hermana s strani kmetskih skupin na Šta-jerskem leta 1861 izrazil dopisnik Novic, češ: »Gospod Mihael


16

Herman je sicer viditi učen mož; al ker ni naše kervi, ne vemo, ali bo imel kaj serca za slovenski narod« (J. Ž. 1861: 106).

Simbolična konstrukcija skupnosti in njenih meja pa je imela opozicionalen značaj: Slovenci in Slovenija sta bili identiteti, defini-rani v odnosu do drugih, do Neslovencev. Sočasno z »zbujanjem iz stoletnega spanja« je rastel zid ekskluzivnosti, ki je Slovence ločeval od neslovenskih sodeželanov. Tisti med njimi, ki niso bili »domorod-ci«, so postali »tujci«. Ta zid je izključil tudi rodbino Auerspergov, ki je v stoletjih življenja na Kranjskem deželi dala izredno pomemben pečat na političnem, vojaškem in gospodarskem ter nič manjšega na kulturnem področju. Če je bil za zgodovinarja Petra pl. Radicsa znameniti pesnik in politik Anton Alexander grof Auersperg še ko-nec devetnajstega stoletja »največji sin Kranjske« (von Radics 1885: 19), je bilo v naslednjem stoletju njegovo ime tako rekoč povsem izbrisano iz slovenskega kolektivnega spomina.

Kardeljanski prevratV dvajsetem stoletju je spoznanje, da zgodovino pišejo neo-

sebne sile in ne posamezniki, obveljalo kot splošno priznana, kar vsakdanja resnica (Segal 2000: 1), ki pa se zaradi specifičnih slo-venskih okoliščin ni uveljavila tako kot na zahodu Evrope. Poleg že navedenih avtorjev je podobno stališče zastopal tudi literarni kritik in pesnik, personalist Francè Vodnik, ki je v svojem razmi-šljanju o ideji in kvaliteti med drugim zapisal:

Naši zgodovinski simboli so namreč sledeči: Trubar, Prešeren, Levstik, Cankar, simboli slovenske zavesti, heroldi naše kulturne moči in zmage, glasniki ideje svobode vesti in misli. Stanko Vraz, simbol slovenskega duhovnega meščanstva, ki je bilo vedno maloverno, kozmopolitsko in utilitaristično; Anton Mahnič, simbol enostranskega poudarka abstraktne ideje, protisimbol liberalizma in »progresivnega« naturalizma; in slednjič naš najstrahotnejši simbol, naše slovenske laži simbol, Karel Dežman, ki nam bodi naša vest, ki naj nas vsevdilj čuva pred dejanji, ki vodijo – v dosledni črti – v razkol narodnega organizma, pred usodnimi alternativami, kakršnih ena je izražena v besedah, češ, da ni Slovencev razen katoliških Slovencev, a druga v njim nasprotni sodobni-ultramontanski alternativi: ali kristjan ali umetnik. (Vodnik 1930: 4–5)

Carlylovi pogledi so bili v času, ko so se slovenski avtorji še vedno navduševali nad takim naziranjem o zgodovini, že dolgo predmet ostre kritike. Carlylov najostrejši kritik je bil sociolog Herbert Spencer, ki je menil, da je pripisovanje odločilnih do-godkov talentom posameznikov pred temeljnimi zakonitosti-mi fizične in socialne evolucije »brezupno primitivno, otročje,


17

romantično in neznanstveno naziranje« (Spencer 1873: 30). Po Spencerju so bili namreč veliki možje bolj kot gibalo družbenih sprememb produkt družbe, češ: »Preden more on [=veliki mož, B. J.] preoblikovati svojo družbo, mora njegova družba oblikova-ti njega« (Spencer 1873: 35).

Slika 3: Rudolf Gorjup, 1945,

Po poti Prešerna, Levstika, Cankarja

za maršalom Titom, plakat iz arhiva NUK

Pri nas je prelom s takim razumevanjem zgodovine prvi sku-šal narediti Edvard Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnega vprašanja, prvič objavljenem leta 1939 (Sperans 1939). Spe-rans je s študijo nameraval podati marksistično interpretacijo slovenske zgodovine (Kardelj 1957: xxx). Kardelj je pri pisanju Razvoja uporabil obstoječa dela o slovenski zgodovini (denimo Lončar 1906 in 1921; Gruden 1912; Mal 1928; Slodnjak 1934), in sicer »daleč od ambicij, da bi z 'Razvojem' 'popravljal'« sloven-sko »zgodovinarstvo«, torej »ne toliko zato, da bi ‚odkrival‘ nove stvari, marveč zato, da bi vsaj s površno in posredno kritiko osve-tlil nekatere tistih tez v slovenskem zgodovinarstvu, ki so bile izrazit plod vpliva vladajočih reakcionarnih ideologij v preteklo-sti« (Kardelj 1957: xxx).


18

V predgovoru ob drugi izdaji Razvoja je izrecno zapisal, da njegov osnovni namen ni bil napisati »razpravo s pretežno zgo-dovinskoraziskovalnimi nagibi, marveč izrazito politično-teore-tično delo, prispevek h konkretni politični akciji, ki jo je tedaj vo-dila Komunistična partija Jugoslavije v okviru Jugoslavije sploh in Komunistična partija Slovenije v okviru Slovenije« (Kardelj 1957: xiii). Prav narodno vprašanje pa je bilo v letih pred dru-go svetovno vojno »v Sloveniji še zlasti važno področje borbe za množice, za njihovo revolucionarnodemokratično aktivizacijo« (Kardelj 1957: xxvii).

Kardeljev Razvoj potemtakem ni bil zgodovinska študija, temveč interpretacija slovenske narodne zgodovine kot boja med dobrim in zlim s srečnim izidom: današnji junaki (»mi smo kot oni«) so nadomestili stare junake, včerajšnje zločince (»mi smo drugačni od njih«). Tako delo ne ponuja kakih novih zgodovinskih dognanj, je pa zato toliko več karakterizacij posa-meznih zgodovinskih oseb glede na to, katero stran so zavzele – tisto »naprednih sil« ali nasprotno. V kardeljanski interpreta-ciji razvoja slovenskega »narodnega vprašanja« so bili najodlič-nejši predstavniki naprednih sil lahko le posamezniki, literati France Prešeren, Fran Levstik in Ivan Cankar. To dejstvo indi-cira, da njegova zavezanost tisti marksistični interpretaciji, po kateri je zgodovina produkt (delovnih) množic, ni bila posebej trdna. Zdi se, da je bila Kardeljeva ambicija, to je lastna umesti-tev na mesto vodilnega slovenskega ideologa in s tem dediča in nadaljevalca navedene trojice, močnejša od njegove zavezanosti marksistični teoriji.2

Za Kardeljem je podobno interpretacijo slovenske preteklo-sti podal marksistični filozof Boris Ziherl, ki je v govoru na seji Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije povedal, da se je slovenski narod izoblikoval kot nacija in dosegel svojo dr-žavnost »pod egido najbolj naprednih sil sodobne družbe« (Zi-herl 1947: 2). V Drugem Trubarjevem zborniku pa je še podrob-neje predstavil svoje videnje poti preoblikovanja slovenskega ljudstva v narod:

V svoji politični taktiki so voditelji reformacijskega gibanja na Slovenskem izpričevali nedozorelost in nebogljenost družbenega razreda, ki so ga zastopali. Rezultati njihovega slovstvenega in vobče kulturnega dela pa so ostali trajna pridobitev vsega sloven-skega ljudstva. Katoliška protireformacija, ki je bila hkrati svojska reformacija znotraj katoliške Cerkve same, je morala svoje delo v

2. Izdaje Razvoja, objavljene po drugi svetovni vojni (1957, 1970, 1977, 1980), so bile ved-no bolj obširne in dopolnjene z zgodovinskimi podatki, ki so jih prispevali profesionalni zgodovinarji (Grafenauer 1982). Kljub temu je osnovna teza knjige ostala nespremenjena.


19

marsičem navezati na te rezultate. Ti rezultati obeležujejo začetek poti, ki preko Linharta in Vodnika vodi k Prešernu, Levstiku, Cankarju in Župančiču, k izoblikovanju slovenskega ljudstva v narod. (Ziherl 1952: 14)

Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je bil po-temtakem bolj kot razpravi v akademskih krogih namenjen mobilizaciji »širokih ljudskih mas«, ali po Kardeljevih besedah, vzpostavitvi »narodnoosvobodilne in revolucionarnodemokra-tične platforme Osvobodilne fronte« proti »buržoazni platformi izdaje, kvislinštva, strahopetnosti, pasivnosti in dezorientacije«. Platforma Osvobodilne fronte naj bi bila takšna, da se »vsem ti-stim, ki jim je usoda lastnega naroda in delovnega človeka nekaj pomenila ..., ni bilo težko odločiti med tema dvema platforma-ma« (Kardelj 1957: xliii). Zato so komunistični aktivisti v času pred in med drugo svetovno vojno intenzivno proučevali posa-mezna poglavja Kardeljeve knjige in o njih razpravljali na svojih sestankih. Tako je, denimo, taboriščna organizacija Osvobodilne fronte še v italijanskem koncentracijskem taborišču Renicci po-leg študija zgodovine VKPb organizirala tudi študij narodnega in kmečkega vprašanja. »Snov so preštudirali vodilni partijci in inštruktorji, ki so jo potem prenašali drugim. Inštruktor se je do-bil z dvema tovarišema na sprehodu po taborišču in ju poučeval« (Jezernik 1983: 284).

Tako je »pravilno razumevanje« narodnega vprašanja, vple-tenega v zelo razširjeno naracijo o obstoječih razmerah, dobilo politične učinke in sooblikovalo pogled na obstoječe razmere, s tem pa tudi njih same. Po drugi strani pa si je avtor znameni-te knjige utrdil položaj »pravega ideologa«, ki ga je ohranil vse do smrti. Kardelj je bil leta 1949 imenovan za častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1960 pa je po-stal tudi redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1978 ga je Ekonomska fakulteta imenovala za izredne-ga profesorja za področje marksistične politične ekonomije, čeprav ni imel univerzitetne izobrazbe. Od leta 1979 do leta 1990 se je po njem imenovala Univerza v Ljubljani, in sicer Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Julija 1981 je bil z veli-kim slavjem odkrit njegov spomenik na sedanjem Trgu repu-blike, nekdanjem Trgu revolucije. Pod glavnim spomenikom revolucije so na nizek podstavek pritrdili še bronasto množico s portretom teoretika samoupravljanja v sredini. Za izdelavo kipa je bil v letih 1979 in 1980 razpisan vsejugoslovanski javni natečaj, na katerem je zmagal kipar Drago Tršar. Med ponu-jenimi predlogi so naročniki izbrali rešitev, nastalo na podla-gi fotografije Kardelja v spremstvu tovarišev, ki je povzemala


20

maso Calaiških meščanov. V kiparjevi interpretaciji si je indi-vidualnost, torej prepoznaven obraz v upodobljeni množici, zaslužil edinole Kardelj; obrazi njegovih spremljevalcev niso izklesani oziroma so kar zabrisani, kar je spremljevalce same spremenilo v brezimno množico. Slovensko pojmovanje veli-kega moža, ki vodi ljudske množice v svetlo bodočnost, je bilo tako »ovekovečeno« v bronu.

Včerajšnji veliki možje, današnji zločinci?V spremenjenih razmerah, nastalih po osamosvojitvi Sloveni-

je in uveljavitvi novega družbenega reda, so bile pod vprašaj po-stavljene številne včerajšnje »večne resnice«. Med njimi tudi vlo-ga in pomen Edvarda Kardelja v slovenski zgodovini. Leta 1990 se je Univerza Edvarda Kardelja preimenovala, izpred poslopja rektorata pa so odstranili njegov spomenik. Nadalje je bil konec leta 1995 v ljubljanskem mestnem svetu formalno sprožen po-stopek za spremembo odloka o razglasitvi spomenikov delavske-ga gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve za zgodovinske spomenike in za odstranitev »spomenikov dela-vskega gibanja, NOV in socialistične graditve«. Ta naj bi sčasoma privedel do odstranitve spomenikov Kardelju in Borisu Kidriču, ki sta imela ključni vlogi v narodnoosvobodilnem boju in socia-listični revoluciji, pod »okriljem katere je bilo zločinsko pobitih na tisoče Slovencev«.V nasprotju z vrednotenjem Kardelja (in Ki-driča) kot »narodnih herojev«, je leta 1996 tedanji predsednik ljubljanskega mestnega sveta Dimitrij Kovačič njune zasluge za narod odločno zanikal, češ:

Če izhajamo iz dejstva, ki ne more biti sporno, da so fašizem, nacizem in komunizem gibanja, v imenu katerih so se doslej v zgodovini izvrševali najmnožičnejši zločini, potem težko zanikamo trditev, da sta bila Kardelj in Kidrič – vodilna slovenska komunista – zločinca. Zato njuna spomenika ne moreta stati na javnih mestih. Nikjer na svetu zločincem ne postavljajo spomenikov. Lahko pa ju spravimo v neki del muzeja, kjer bi pričala o časih, ko so postavljali zločincem spomenike. (Kovačič 1996: 30–1)

Ideja predlagateljev postopka za spremembo odloka o razgla-sitvi spomenikov delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve je bila, da bi spomenike vodjem naro-dnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije na Slovenskem nadomestili z novimi. Čigavimi, v javnosti ni bilo predstavljeno. Šele mnogo let pozneje je učeni poznavalec francoske civilizaci-je ter slovenske kulture in zgodovine Boštjan M. Turk v svojem


21

razmišljanju o velikem in največjem argumentiral, kdo naj bi bil slovenski veliki mož, ki si zasluži takšno priznanje:

Vprašanje: je Slovenija v svoji zgodovini premogla osebnost takšnega formata. V zadnjem tisočletju bi se lahko samo Primož Trubar po redu objektivne presoje uvrstil na podobno mesto. Vendar je bil Trubar prvi, Janez Janša pa edini, ki mu je uspelo ne samo vzpostaviti razmere, v katerih se je lahko sploh začelo razmišljati o slovenski samo-stojnosti, temveč to idejo tudi domisliti in jo z neverjetno organizacijsko sposobnostjo proti veliko večjemu sovražniku izpeljati, desetletje in pol kasneje (2008) pa uveljaviti na najvišjem nivoju (predsedovanje EU). Vse to v enem samem življenju.

Janez Janša je po teh kriterijih največji Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina. (Turk 2012: 35)

Slika 5: Spomenik Edvardu Kardelju, delo kiparja Draga Tršarja na Trgu republike (nekdanjem Trgu revolucije). Foto: B. J.

V novejši slovenski zgodovini so se zgodili kar štirje radikalni družbeni prevrati (1848, 1918, 1945 in 1991), v katerih in za-radi katerih se je spremenilo vse: ljudje, družbena in državna ureditev. Na podlagi pričujočega pregleda pa lahko nazorno vi-dimo, kako je pojmovanje, da zgodovino ustvarjajo veliki možje, tako rekoč neokrnjeno preživelo vse radikalne spremembe vse do danes. Pa čeprav je že v dvajsetem stoletju postala splošna in vsakdanja resnica, da zgodovine ne ustvarjajo posamezniki. Personaliziranje političnih vizij prihodnosti je v očeh slovenskih agitatorjev ohranilo tako veliko privlačno moč, da v svojem nav-dušenju nad slovensko posebnostjo vedno znova spregledajo, da


22

je tisto, s čimer skušajo mobilizirati pristaše pod zastavo napred-ka, v resnici fosil iz zgodovine filozofije. Ki ga neutrudno obujajo v življenje s svojim zaničljivim odnosom do preteklosti na eni in s toliko bolj brezobzirnim prizadevanjem za naklonjenost posa-meznikov z večjo družbeno močjo na drugi strani.

Citirane referenceA. S.

1889 'Razkritje prvega spomenika v Ljubljani pred tridesetimi leti.' Slovenec, 29. maja, str. 1–2.

Apih, Josip 1887 'Plemstvo in národni razvoj.' Ljubljanski Zvon, str. 170–6, 282–7, 351–7, 403–7.

Aškerc, Anton1905 Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? Ljubljana: Komisijska založba L. Schwentnerjeve knjigarne.

Berend, Ivan T. 2003 History Derailed. Central and Eastern Europe in the Long Nineteenth Century. Berkeley: University of California Press.

Carlyle, Thomas 1841 On Heroes, HeroWorship, & the Heroic in History. London: James Fraser.

dr. I. L. 1919 'Spomenik stare slovenske slave.' Jugoslavija, 19. marca, str. 2.

Gangl, E. 1905 Slava Prešernu! Ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani. Ljubljana: Narodna tiskarna.

Grafenauer, Bogo 1982 Ustna informacija. Ljubljana.

Gruden, Josip 1912 Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mohorja.

–i – 1878 'Dr. E. H. Costa.' Slovenski Narod, 10. februarja, str. 1–3.

J. Ž. 1861 'Od sv. Trojice na Štaj.' Novice gospodarske, obertniške in narodne, 27. marca, str. 106.

Jezernik, Božidar 1983 Boj za obstanek. O življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Ljubljana: Založba Borec.


23

Jezernik, Božidar2008 'Od vzpona nacije do nacionalizacije.' V Slovensko meščanstvo od vzpona nacije do nacionalizacije (18481948). Jože Dežman, Jože Hudales in Božidar Jezernik, ur. Celovec: Mohorjeva založba. Str. 17–66.

Jezernik, Božidar2010 'Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak?' V Reformacija na Slovenskem (ob 500letnici Trubarjevega rojstva). Aleksander Bjelčevič, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Str. 53–72.

Kamnogorski, L. (= Lovro Toman) 1850 'O Prešernovim spominku.' Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí, 10. maliga travna, str. 61.

Kardelj, Edvard 1957 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kleinmayr, Julij plem. 1881 Zgodovina slovenskega slovstva. Celovec: Julij plem. Kleinmayr.

Kovačič, Dimitrij1996 'Del zgodovine sta Kardelj in Kidrič in ne njuna spomenika.' Slovenec, 13. aprila, str. 30–31.

Lah, Ivan1927 Vodniki in preroki. Ljubljana: Vodnikova družba.

Lončar, Dragotin 1906 Politično življenje Slovencev. Ljubljana: Založil pisatelj.

Lončar, Dragotin1909 'Dr. Janez Bleiweis in njegova doba.' V Bleiweisov zbornik. Josip Tominšek, ur. Ljubljana: Matica Slovenska. Str. 141–244.

Lončar, Dragotin1921 Politično življenje Slovencev. (Od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta). Ljubljana: Slovenska Matica.

Lončar, Dragotin1939 The Slovenes: A Social History. From the Earliest Times to 1910. Cleveland: American Jugoslav Printing & Publishing.

Mal, Josip1928 Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Družba sv. Mohorja.

Malovrh, Miroslav1904 Pod novim orlom. Ljubljana: Narodna tiskarna.

Nepodpisano1863 'Panslavistiški renegat Dežman.' Naprej, 29. junija, str. 2–3.


24

Nepodpisano1879 'Izid slovenskih volitev 30. junija.' Slovenski Narod, 1. julija, str. 1.

Radics, Peter von 1885 Führer durch Krain. Laibach: Verlag von J. Giontini.

Segal, Robert A., ur. 2000 Hero Myths. A Reader. Oxford: Blackwell Publishers.

Selski, Fr. 1900 'Korak za korakom naprej!' Gorenjec, 29. kimavca, str. 2–3.

Slodnjak, Anton1934 Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba.

Slomšek, Anton Martin 1862 'Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem našega slovstva.' Drobtinice za leto 1862, str. 71–79.

Spencer, Herbert1873 The Study of Sociology. London: Henry S. King & Co.

Sperans (Edvard Kardelj) 1939 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Naša založba.

Š. 1883 'Kako se je praznoval sedemdeseti god Miklošičev.' Ljubljanski Zvon, št. 12, str. 802–807.

Šubic, Ivan 1904 ‚Cesarjev spomenik.‘ Ljubljanski Zvon, št. 1, str. 157–163.

Šuklje, Franjo1929 Iz mojih spominov. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna.

Šuklje, Fran 1933 Sodobniki, mali in veliki. Ljubljana: Založba »Satura«.

Trstenjak, Davorin 1858 ‚Novoletnica.‘ Novice gospodarske, obertniške in narodne, 6. januarija, str. 1–2.

Turk, Boštjan M. 2012 'Veliki in največji.' Reporter, 20. julija, str. 35.

Valvasor, Johann Weichard 1689 Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Laybach in Nürnberg.

Vodnik, Francè 1930 'Ideja in kvaliteta.' Dom in Svet, št. 1–2, str. 4–8.


25

Vošnjak, Bogumil 1911 'Dragotin Lončar: Dr. Janez Bleiweis in njegova doba.' Veda, str. 78–82.

Vošnjak, Bogumil1913 'Študije k problemu jugoslovanske narodne misli.' Veda, str. 524–572.

Vošnjak, Josip 1905 Spomini. (Prvi zvezek. Prvi in drugi del 1840 do 1867. l.) Ljubljana: Slovenska matica.

Young, James E. 1993 The Texture of Memory. Holocaust Memorials and Meaning. New Haven in London: Yale University Press.

Ziherl, Boris 1947 'Govor na seji Ustavodajne skupščine LR Slovenije.' Slovenski poročevalec, 17. januarja, str. 1–2.

Ziherl, Boris 1952 'Družbeno-politični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem.' Drugi Trubarjev zbornik, str. 7–14.

Županić. Niko 1907 'Ilirija.' Ljubljanski Zvon, str. 486–492, 554–557, 615–620.


27

Do devetnajstega stoletja so bili spomeniki veza-ni predvsem na vladarsko in duhovniško dostojan-stvo, na vladajoči družbeni sloj, spomeniki drugim ljudem pa so bili vezani na cerkvene prostore in pokopališča. Vzporedno s splošno demokratizacijo se je razširil tudi krog osebnosti, ki so jim postav-ljali javne spomenike. Ovekovečevali so tiste po-sameznike, ki so imeli posebne zasluge za državo, narod, za kulturo in javno življenje sploh. »Vsak narod se ponaša s svojimi slavnimi možmí,« so v tem duhu zapisale Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí,

to je z možmí, ki so kaj posebno imenitnega zmodro-vali ali znajdli, ter šteje njihovo imenitnost – njihovo slavo tudi sebi v čast. Spodobilo bi se toraj, da bi bil tudi naš – slovanski – narod zavoljo slovečih mož, ki so se med njim narodili, in kteri so tako rekoč svetle daníce med drugimi zvezdami, – tako ponosen, kot so ponosni zavoljo svojih slavnih mož drugi narodi. Narod, ki ne častí imenitnih mož svoje kerví, narod, ki se mu serce ne širi, kadar sliši kterega svojih slavnih sinov imenovati, – tak narod ne vé še, kaj je kteremu narodu čast, kaj mu je slava, – tak narod nima še pravega občutka zato, kar narodovnost imenujemo. Zavoljo slavnih mož, ki so našega naroda, moramo in smemo, izgled druzih narodov posnemaje, ponosni biti tudi za to, ker ljudje po takih bistrih glavicah vès narod sodijo. Sodijo, da narod, ki ne more nobenega izmed svojih sinov imenovati, kteri bi se bil s kakim posebnim delom postavil, je neomikaven, to je tak narod, ki ne bo nikdar omikan ali prebrisan. (Nepodpisano 1852: 138)

Božidar Jezernik

Slavni junakin učenjak, rojen v kmetski hiši


28

Ker je po mnenju Novic po eni strani živelo »veliko mož naše-ga velikega naroda slovanskega«, katerih imena so »v zgodovin-skih bukvah s posebno častjo zapisana, v kamen z zlatimi čer-kami vrezana, kaj, celò v zvezde na nebu vkovana«, po drugi pa »marsikteri Slovan slovečih Slovanov« niti po imenu ni poznal, so predstavile nekaj najslavnejših mož. Kot prvega »slavnega moža«, katerega je »slovanska mati rodila«, so predstavile Jurija barona Vego (Nepodpisano 1852: 138).

To so štele kot nujno za dvig narodne (samo)zavesti, saj tedaj Slovani niso poznali svojih velikih mož. Nemške šole in v nem-ščini natisnjene knjige so namreč »rod slovečih mož slovanskega roda rade prikrivale, ali jih celò po krivem nemškemu narodu na čast Nemce imenovale«. O njih so se mogli prav poučiti le tisti posamezniki, ki so slovanske knjige in časopise prebirali.

Priprosto, posebno slovensko ljudstvo, ki je malokaj slovenskega brati imelo, je od tega po malem kaj soznavalo. Pa saj niso – da se Bog usmili – pred malo leti vsi Krajnci še znali, da se Krajnci in tisti Štajarci, Korošci, prebivavci po Goriškem, Primorskem, Ogerskem in Benečanskem, kteri po naše govorijo, z eno besedo Slovenci imenujejo, – nikar da bi bili priprosti Slovenci znali, da so Slovenci slovanskega roda, – to je, da so ob enem tudi Slovani. Pa kdor vé, da še mnogo bolj omikanih po rodu Slovencov pred malo leti tega ni vedilo, – ali se bo čudil, da je bila ta reč priprostemu ljudstvu neznana?

Zdaj pa, ker – kakor mislim in želím, – tudi naši priprosti ljudje, gotovo pa vsi marljivi bravci »Novic« že vedó, kdo je Slovenec, in da smo tudi mi Slovenci sinovi velikega slovanskega naroda, da je tedaj slave slovanskega naroda, kakor vsak drugi rod tega velikega naroda, tudi slovenski rod deležen, – zdaj – menim – je že čas, tudi Slovencom po malem od slavnih mož, od teh dragih in blišečih kamnov slovanskega naroda pripovedovati – starjim v ponòs, da so tega naroda – mlajšim pa v ponòs in izgled, – v ponos iz ravno tistega namena, v izgled pa, da bi jih posnemali sebi in svojemu narodu na čast in slavo. (Nepod-pisano 1852: 138)

Novice so v nadaljevanju popisale življenje Jurija Vege, »slav-nega Slovana, našega naj bližjega rojaka«, sina »kmetiških rev-nih starišev«, ki se je »vedno dobro učil, posebno dobre glavice pa je bil za računstvo«. Ker se je v bojih s »Turki« in Francozi »ju-naško obnašal« ter zaradi njegovih »velikih zaslug v računstvu«, mu je cesar Franc II. leta 1800 podelil dedni baronski naslov (Ne-podpisano 1852: 138).

Spomenik slavnemu KranjcuObdobje historizma je zaradi splošnega zanimanja za zgo-

dovino, ki je bilo povezano s »prebujanjem« narodne zavesti in


29

političnim uveljavljanjem »podjarmljenih narodov«, z zavestnim povezovanjem preteklosti s sedanjostjo, dodobra napolnilo evropska mesta z upodobitvami »zaslužnih mož«. Misel na po-stavljanje javnih spomenikov se je v drugi polovici devetnajstega stoletja začela širiti tudi po slovenskih deželah. Novembra 1858 je Peter Hicinger v Novicah gospodarskih, obertniških in narodnih zapisal naslednje:

Zdaj je nastopil čas za spominike staviti tudi pri nas; pripravljajo ga za grofa Radeckega, sklepajo za Vodnika, namenjajo za dr. Knobleharja; za barona Vega je domoljub sprožil besedo, pa se še ni prijela; za barona Valvazorja so ga kranjski stanovi postavili v Medii pri katoliški grajšinski kapelici, pa je pozabljen, kot je kapelica opušena. (Hicinger 1858: 373)

Na prvi pomladni dan leta 1860 je glavno mesto Vojvodine Kranjske dobilo svoj prvi javni spomenik. V parku Zvezda so te-daj slovesno odkrili doprsni kip feldmaršala Radeckega, natura-liziranega Kranjca (Nepodpisano 1860: 95). Ideja za postavitev Vegovega spomenika je bila tedaj stara že več kot dve desetletji, vendar se »še ni prijela«. Prvi domoljub je namreč omenil Vegov spomenik v Ljubljani v dodatku k letnemu poročilu Deželnega muzeja v Vojvodini Kranjski, objavljenem leta 1838. Tedaj je ne-podpisani avtor biografskega zapisa o znamenitem kranjskem rojaku izrazil željo, da bi postavili spomenik »temu slavnemu Kranjcu«, na katerega je »Kranjska, njegova očetnjava, lahko upravičeno ponosna« (Nepodpisano 1838: 15). Predlog je doživel javno odobravanje leta 1846, ko je na zboru Historischer Verein von Krain vodja društva prebral spis kaplana Kajetana Hueberja, v katerem je pisec spodbujal občinstvo, naj Vegi postavi spome-nik. Društveni odbor je takrat sklenil stvar vzeti v svoje roke, vendar dlje od dobrih namenov ni prišel. Pozneje so hoteli, na-mesto da bi postavili Vegov spomenik, ustanoviti Vegovo štipen-dijo (Hauptmann 1883: 192).

Ob stoletnici Vegovega rojstva se je v letnem poročilu nižje ljubljanske realke Michael Peternel znova zavzel za postavitev spomenika, češ: »Vegovo ime, Vegovo delo je znano med učenja-ki vsega sveta, in to tudi zasluženo. – Samo v njegovi očetnja-vi Kranjski je videti, spomin nanj postopno izginja!« (Peternel 1854: 12). Leta so minevala, »evropsko znani mož« pa je bil v svoji domovini »še naprej pozabljen«. Zato je ravnatelj in duhov-nik Peternel objavil Vegov življenjepis, s katerim je hotel spodbu-diti rojake, da bi v zvezi s postavitvijo javnega spomenika »Kranj-cu« Vegi (Peternel 1854: 13) vendarle prešli od besed k dejanjem:

Vegovo ime ne rabi našega spomenika, kajti sam si je postavil spomenik, ki bo trajal dlje kot kamen ali bron, toda mi Krajnci rabimo


30

spominsko znamenje, da on za nas ne bo izgubljen; zakaj najnovejši Wiener Konversations-Lexikon, ki ga je društvo tako imenovanih učenjakov leta 1834 povsem na novo predelalo, pravi: Štajerski deželni stanovi so ga imenovali za svojega člana!? (Peternel 1854: 13)

Ideja razvoja in napredka je bila eden temeljnih kriterijev za izbiranje osebnosti, katerim so postavljali javne spomenike v de-vetnajstem stoletju. Peternel je Vego predstavljal kot učenjaka, ki je s svojim znanjem prispeval k sodobni tehniki, tudi k na-stanku železnice, »te čudovite stvaritve novega veka« (Peternel 1854: 3). Menil je, da bo »vsak patriotsko čuteč Kranjec rad po svojih močeh prispeval k poveličanju našega slavnega deželana in s tem k slavi očetnjave«. Predlagal je tudi lokacijo (bodočega) spomenika: najprimernejše mesto naj bi bilo v bližini kolodvora Laze, ker se »od tam vidi Vegov rojstni kraj zelo blizu«, ob Savi pa je Vega tudi začel svoje službovanje kot navigacijski inženir. Peternel si je zamislil tudi podobo spomenika: »Impozantna ka-menita piramida druge na drugo naloženih bomb, okrašena s primernim napisom, grbom in po možnosti z doprsnim kipom velezaslužnega rojaka« (Peternel 1854: 13). O Peternelovem pre-dlogu so z naklonjenostjo poročale tudi Novice:

V letopisu realnih šol z veseljem nahajamo življenjopis našega rojaka barona Vega-ta, ki zavolj njegove učenosti slovi po celem svetu, in, čeravno sin revnih kmečkih starišev iz Zagoríce Moravške fare, jo je bil tako delječ prinesel, da je bil oberstlajtnant v topničarskem polku, poslavljen z imenitnim viteškim redom Marije Terezije in povzdignjen v žlahni stan barona. Vse to je dosegel borni »Vehovčev Juri« iz Zagorice le s svojo bistroumno glavico in po svojih lastnih zaslugah. S takim rojakom se smé domovina naša pač ponašati, in ker je svetu premalo znano, da je Vega bil Krajnec, in ker v resnici zasluži, da se mu postavi v domovini njegovi spominek, je po nasvetu častitega pisatelja tega življenjopisa, vodja realnih šol gospoda Peternela, zares zadnji čas, da ne odlašamo dalje te dolžnosti do sebe in do rajncega; ampak da mu – ker je ravno letos sto let po njegovem rojstvu preteklo – napravimo spodoben spominek, ki bi naj bolje stal poleg železnice pri kolodvoru na Lazah – blizo njegove domačije in na mestu, kjer je začel svoj višji poklic. Tù se bojo spomnili njega domači in ptujci, ki se bojo memo vozili. Naj bi gosp. vodja, ki je to blago misel iznova sprožil, se lotil tega početja, h kteremu bo gotovo vsak domorodec z veseljem pripomogel! (Nepodpisano 1854: 252)

Vloga velikih mož v prebujanju narodaDa se je lahko neka skupnost oblikovala kot narod, je morala

imeti določene povezovalne elemente. Romantično razpoloženje devetnajstega stoletja je posebej pomembno vlogo pripisovalo


31

velikim možem. Oni naj bi bili tisti, ki so s svojo jasnovidnostjo, delavnostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo vodili množice v sve-tlo prihodnost. Zato je nacionalizem devetnajstega stoletja še po-treboval tako imenovane velike može ali velmože oziroma heroje:

Slavni možjé so kakor repatice, ki se nam pokažejo le ob svojih časih. Kakor imajo Francozje le jednega Napoleona Velikega, Avstrija le jednega Radeckega, takó imamo Slovenci v tem zmislu le jednega tako slavnega moža, ki se je dvignil od pluga do krone. Ta mož je bil Jurij Veha, doma iz Zagorice, kesneje po vsi Evropi znan za silno učenega matematika, c. kr. podpolkovnik v 4. topniškem polku: baron Jurij Vega. (Bedének 1891: 1)

Izjemni pogum Jurija Vege na bojiščih, za katerega je bil leta 1776 odlikovan z viteškim redom Marije Terezije in leta 1800 povzdignjen v dednega barona, in njegovi dosežki na znanstve-nem področju so navduševali bralce njegovih življenjepisov že v prvi polovici devetnajstega stoletja. Za slovenske nacionaliste druge polovice devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja pa je bilo še posebnega pomena to, da se je Vega »vzlic tolikim častem […] vedno spominjal svojih ubogih starišev in svojega slovenske-ga naroda« (N. I. 1902: 393).

Baron Vega, sin slovenskega kmeta, znameniti junak in uče-njak, kateremu je cesar Franc II. podelil baronstvo, je uspešno prehodil dolgo pot »od pluga do krone« (Bedének 1891; glej tudi U. 1903; Rozman 1904). Zato je v očeh mnogih postal pravo orodje za preobrazbo kmetov v Slovence (Weber 1976).

Ni ga kmalu sinu preproste slovenske kmetice, ki bi se bil pospel do večje časti nego Vega. Da, v ubogi kmetiški hiši mu je tekla zibel. Siromašna sta bila njegova roditelja, a pametna kmeta. Zato sta dala nadarjenega sina v šolo. V preprosto leseno skrinjico mu je mati naložila najpotrebnejših stvari, da jih je ponesel s seboj v Ljubljano. To skrinjico je hvaležni sin hranil kot drag spomin na Vehovčev dom v Zagorici, kot spomin na ubožno svojo mater. Brez gmotnih sredstev je pričel Jurij trnjevo šolsko pot. A priroda mu je naklonila izvenrednih duševnih darov in pa tudi trdno voljo, vestno porabiti te darove v svoje izobraževanje. Prirojena nadarjenost in jeklena pridnost je privedla Vehovčevega Jurija do redke učenosti in do velike slave. Dognal je visoko vojaško dostojan-stvo, cesar ga je pobaronil, a ves učeni svet, domači in tuji, je častil v Vegi enega prvih veljakov na matematiškem polju. (Pirnat 1903b: 279–80)

Čeprav moderna doba ni bila naklonjena »različnim baro-nom, ki jim gosposka mati že v plenice všije baronski grb, da se kričeči črviček že tam navaja k napuhu in preziranju kmetskih žuljev«, pa je baron Vega Slovence navdajal s ponosom. Veselili so se in bili ponosni, »da je Vega postal baron, baron po zaslu-ženju, Vega, ki je naše gore list« (Nepodpisano 1903c: 295–96).


32

Slika 1: Vegova rojstna hiša, razglednica, poslana 23. 4. 1910

Življenjske zgodbe velikih mož so veljale za čtivo »izobrazilne-ga in bodrilnega, torej velikega vzgojnega pomena« (Steska 1902: 115). S prikazovanjem Vegove podobe so njegovi življenjepisci razvnemali »pravičen ponos« slovenskega občinstva, kateremu so prikazovali »v čarodelnem zrcalu podobo enega svojih naj-boljših sinov« (Vrečko 1884: 106; glej tudi Bedének 1891: 252; Rozman 1904: 127–28). Vegova uspešna kariera je potemtakem lahko služila kot vzor in spodbuda. Z njegovim zgledom so tudi spodbujali kmečke družine, da bi svoje otroke pošiljali v šole. Ali kakor je Jakob Bedének pojasnil, zakaj je napisal svoj roman za »priprosti narod«:

Da sem se sploh lotil romana, k temu me je nagibalo dvoje: prvič Slovence seznaniti s preslavnim rojakom našim, česar je mož izvestno popolnoma vreden, ter mu na tak način postaviti živ spomeník v srci národovem; drugič pa sem hotel ž njim odpreti oči zlasti tistim kmetskim očetom, ki imajo nadarjene sinove, toda jih ne dajó v šole. S tem pa še nikakor ne trdim, da bi bilo že treba v šole tiščati vsakogar, kdor se domá le šest resnic nauči brez težave. Ne, le tisti pojdi v mestne šole, kdor je resnično nadarjen, izredno nadarjen, kar se navadno pokaže že v domači šoli. Da ne bode vsakdo baron, kdor gré s kmetov v mestne šole, umeje se samó po sebi, vender mislim, da bode vsakdo izvestno zadovoljen, komur se posreči priti do boljšega kruha, nego bi ga bil jedel domá. Če to dosežem, zadovoljen bodem. (Bedének 1891: 2)

Življenjepisi velikih mož pa so bili namenjeni tudi temu, da bi se šolajoča se mladina ogrevala in navduševala »na vzvišenem obrazu svojega plemenitega prednika kot na vzgledu lastnega


33

svojega prizadetja in truda!« (Vrečko 1884: 106). Zato – je menil urednik Doma in Sveta – si je Vega »zaslužil, da bi mu vsaj Kranj-ci, ako ne vsi Slovenci, postavili spodoben spomenik« (Lampe 1891: 340).

Zanimanje za Vego je doživelo vrhunec s spominjanjem sto-letnice njegove smrti in stopetdesetletnice njegovega rojstva na začetku dvajsetega stoletja. Takrat so ga opisovali kot učenjaka svetovne slave in junaka slovenskega poguma, ki si je »sam v svojih nesmrtnih delih postavil dovolj trajnih spomenikov, da ne potrebuje našega proslavljanja«, v prepričanju, da Slovenci po-trebujejo »svojega 'Vehovčevega Jurija', da se navdušuje ob njem naša mladina, da dokažemo z njim pred svetom, da smo Slovenci doprinesli dovolj gradiva za ponosno stavbo evropske kulture in znanosti« (P. G. 1902: 2).

Narodna slovesnostPredlogi za Vegov spomenik, podani pred letom 1854, so

bili objavljeni v nemškem jeziku, zato tudi »niso mogli prodreti med narod, da bi oživljali spomin na slavnega rojaka« (Haupt-mann 1883: 192). Spremembo so vnesle šele objave v sloven-skem jeziku. Tu so orale ledino Bleiweisove Novice, ki so 9. av-gusta 1865 navdušeno podprle Peternelov predlog. Zanimanje za Vego, ki so ga Novice vzbudile med ljudstvom, je Peternela spodbudilo k vztrajnemu delovanju za realizacijo sprožene za-misli. Plod tega prizadevanja je bila slovesnost, s katero so v Vegovi rojstni vasi Zagorica 26. septembra 1865 obhajali spo-min »preslavnega rojaka svojega Jurja Vegata« (Nepodpisano 1865: 325; Vilinski 1865: 292). Slavnost je pritegnila »polno kmetiškega ljudstva v prazničini opravi, vmes pa tudi gospôde« in dogodek je prerasel v pravo »narodno slovesnost« (Nepodpi-sano 1865: 327).

Ob tej priložnosti so na cerkev sv. Križa pribili ploščo iz litega železa, na Vehovčevo hišo pa leseno. Po končani cerkveni sveča-nosti je »brezštevilna množica« odšla pred rojstno hišo, kjer so se zvrstili govori. Najprej je govoril dr. Janez Bleiweis, za njim dr. Lovro Toman in naposled župnik Kajetan Hueber. Govorci so kranjskega rojaka Vego pred navdušeno množico javno po-slovenili. Postopek slovenjenja je začel Bleiweis, ki je dejal, da je Vegova slava »slava kmetiškega stanú, slava Vaša, Zagoričani, slava Krajne, slava slovenske naše domovine!« In ko je množico povprašal »[K]do je mar – ta ko junak, ta učenjak?«, je zagrmel »od vseh krajev svetá odgovor: 'taka glava korenine je slovenski oratar!'« (Nepodpisano 1865: 326).


34

Za »očetom slovenskega naroda« je povzel besedo Toman, ki je pojasnil pomembnost vloge velikih mož za narodno (samo)zavest:

Današnja slovesnost je silno važna, pomembna. O visoki vrednosti, učenosti neumrjočega rojaka ste slišali že poročilo gosp. dekana Tomana in dr. Bleiweisa. On je zvezda na polji vednosti. Spoznavši moč številke je stavil sisteme, kakor nikdo popred. Pa tudi djansko in praktično je on svojo vednost razvil. On je povzdignil topničarstvo na najvišo stopnjo iste dôbe, naša država se je oponašala z njegovimi znajdbami, ki so pripomogle k jedni in drugi zmagi. Tako je on naš rojak, Slovenec, branil cesarstvo na vojskinem polji, kakor naša zvestoba, dušna udanost od nekdaj varuje obstoj njen. Slovil je po svetu tako, da ga vsi narodi poznajo, da so posnemali Francozi in Angleži znajdbe njegove. Zakaj je pa, čeravno ga Slovenci niso nikdar pozabili, zaostajala svečanost do današnjega dneva? Ležala je gosta tma nezavednosti nad nami. Slovencu ni bilo mar za Slovenca – ne za samega sebe. Drugi narodi se ponašajo s svojimi možmi; kolikor več slavnih mož kak narod ima, toliko več veljá. Mi pa, ki nimamo toliko slavnih mož, mi pa še nismo zidali »dóma slave«, mi pa še nismo postavili vrednih spominkov. Kakošne zasluge imajo za našo slavo raznoizvrstni naši prvaki: grof Auersperg, ki je Turke premagal pri Sisku, baron Cojz, ki je slovil po celem svetu zavolj svojega natoroznanstva, Valvazor, ki je pisal »čast kranjske dežele« in žrtvoval vse svoje premoženje za to delo obširno, Linhart, ki je pisal izvrstno zgodovino Jugoslovanov, Vodnik, ki je sebral jezikovno blago v jezik slovniški za zavez vseh Slovencev, Kopitar, znan celemu svetu ko preučen slavista, Dolinar, najbistreji pravoslovniški pisatelj, Prešern, pesnik neumrjoč, Wolf, národni mecen itd. itd. itd. Med njimi svetí pa Vega, ko nasvitlejši zvezda učenosti. Zginila bode megla, kadar se spozná narod, in vse te zvezde bodo zabliščale in mu bodo svetile pred vsem svetu na nebu slovenskem. Zato, moji dragi rojaki, spoštujte svoje domače blago, svojo domovino, svoj národ, svoj premili materni jezik. Zavedajmo se med drugimi narodi, da smo tudi narod, narod slovenski, vejica velikega debla – slovanskega. Ponašajmo se s svojimi prvaki, da so naši, kakor se ponašajo drugi narodi s svojimi. Če bodemo gledali na zvezde obnebja naše slave, bodemo od narodne zavesti gnani za njimi sledili. Mili bratje, v tem pomenu obhajajmo danes moža, ki slovenske krvi po svetu sloví. Vega! slavni rojak! vodi nas, navdušaj nas s svitom svoje vednosti neumrjoče. Neumrjoč si kakor dela tvoja:

Kakor iz nič številka v večnost segaTako po nji tud Tvoja slava, Vega! (Nepodpisano 1865: 326)

Zaključni govor je imel kaplan Hueber, ki je slavil Vegove za-sluge za vojaštvo in znanost, »ktere ima Klijo zapisane v zlatih knjigah zgodovinskih«, stališče organizatorjev shoda pa je povzel z besedami, s katerimi je sklenil govor: »Vega čista je slovenska kri, na veke naj Vega živi!« Tedaj so se »živio-klici zopet razlegali čez hribe in doline« (Nepodpisano 1865: 326).

Po koncu govorov je dekan Toman, »oziraje se na to, da je Vegata našega kakor malo kterega slavilo nekdaj Veličanstvo


35

cesarsko«, pozval prisotne, naj zapojejo cesarsko pesem – »in v tem hipu se oglasí cesarska pesem iz navdušenih src«. Po odpe-ti cesarski pesmi pa se je zbralo »krdelce rodoljubnih pesnikov in popevaje naše domače ‘Hej Slovani’, ‘Naprej zastava Slave’ in druzih več, in vsem pričujočim so srca igrala o pravi tej narodni veselici« (Nepodpisano 1865: 327).

Obširno poročilo o »narodni slovesnosti« v Vegovi rojstni vasi 26. septembra 1865 so Novice gospodarske, obrtniške in narodne zaključile z vzklikom: »Da bi Lazem nasproti kmali stal Vegatu spominek!« (Nepodpisano 1865: 327).

Vegov spomenik je tudi to pot ostal zgolj v besedah, toda slav-nost v Zagorici v njegov spomin je bila »res veličastna in narodno slovenska«, z njo so odgrnili »svetlo zvezdo na obzorji sloven-skem, katera je bila do takrat množici slovenskega ljudstva sko-raj celo neznana« (Hauptmann 1883: 193–94).

Če je sama slavnost ljudem ostala v lepem spominu, pa se je pred bližajočo se stopetdesetletnico Vegovega rojstva večkrat slišalo mnenje, da je bilo tedanje obešanje »dilc« na šentkriški cerkvi in Vegovi hiši pravzaprav »ponižanje« ter da bi Vega za-služil primernejši spomenik tudi v Moravčah ali celo v Ljubljani (Pirnat 1903a: 686–87; M. Š. 1903: 1; K. 1904: 247–48; Čermelj 1954: 59). Kritiki so hkrati tudi pozivali bralce, da naj žrtvujejo kaj za ta »rodoljubni namen« (Pirnat 1903a: 687), da se ga štiri-deset let, odkar so ga »naivno proslavili prvič, proslavi primerno kulturi, ki jo je v tem času dosegel naš narod, naj se pokaže – na-rodna radodarnost!« (K. 1904: 247–48).

Spominska slovesnost leta 1865 v Zagorici je med ljudstvom ostala »v živahnem spominu« še desetletja pozneje (Pirnat 1903a: 686–87) in ni bila brez svojega »pomena za ljudsko probujo«. Bleiweisa, Tomana in župnika Hueberja so ljudje menda pomnili še na začetku dvajsetega stoletja (K. 1904: 248).

Poslovenjenje kranjskega junaka in učenjakaV habsburških deželah z etnično mešanim prebivalstvom je

bilo težko definirati, čigava patria je bila katera dežela, manj dvomov je bilo glede tega, kdo je pripadal kateri natio (Sugar 1997: 104–5). Prenos poudarka s (pojma) patria na natio pa je povzročil tudi velike spremembe pri presojanju o tem, katerih zgodovinskih osebnosti se je treba spominjati. To se je zgodilo v obdobju narodne prebuje. Konec devetnajstega stoletja so se na-mreč deželni veliki možje, ki so jih počastili z javnim spominom zgolj glede na njihove zasluge za deželo, začeli umikati novim ve-likim možem, ki so bili pomembni z vidika narodne pripadnosti.


36

Skupinske identitete se v pomembnem deležu oblikujejo tudi z rekonstrukcijo preteklosti, njenim problematiziranjem in spre-minjanjem. Zato je izbira dogodkov, ki jih je treba izbrisati ali pozabiti, strateško enako pomemben proces, kot je izbira dogod-kov in osebnosti, ki se jih je treba spominjati. Procesi selekcije potekajo sočasno: ob izbiranju spominov, ki jih je treba ohranja-ti, odrivamo v pozabo tiste, ki jih nismo izbrali (Smith 1995: 68).

Zanimanje za (slavno) preteklost je bilo podlaga za postavi-tev prvih javnih spomenikov v Ljubljani. Ni (bilo) naključje, da je prvega dobil feldmaršal Radecký, (častni) meščan Ljubljane in kranjski deželan. Ob njegovem spomeniku so se še složno zbirali vsi Kranjci, ne glede na njihovo slovensko ali nemško narodno pripadnost. Pozneje sta se slovenska in nemška stran srečali le še ob spominskem znamenju padlim vojakom v bojih za okupacijo Bosne in Hercegovine in spomeniku baronu Vegi, vendar ne pr-vega ne drugega (spomenika) niso zares postavili.

V tem procesu je Vega iz junaka in učenjaka, ki so ga visoko cenili kranjski domoljubi, postal junak in učenjak oziroma uče-njak in junak, katerega veličino so najbolj občudovali slovenski rodoljubi. To se ni zgodilo naenkrat, temveč v nekaj korakih. Najpomembnejši je bil narejen ob praznovanju šeststoletnice združitve Vojvodine Kranjske s hišo Habsburžanov leta 1883. Ta-kratne svečanosti so narodni buditelji izkoristili kot priložnost za promocijo slovenske ideje.

Oblikovanje narodne zavesti je potrebovalo povezovalne elemente, med slovenskimi narodnimi buditelji je imel pri tem osrednjo mesto slovenski jezik, visoko so cenili tudi slavno pre-teklost, ljudsko kulturo, značilno pokrajino in velike može, s katerimi so se pripadniki nove zamišljene skupnosti lahko iden-tificirali. Vsi ti elementi so delovali vključevalno in budili (samo)zavest, hkrati pa so iz skupnosti izključevali nekdanje sodeželane nemškega in italijanskega rodu. V procesu kulturne konstrukcije slovenskega naroda je po besedah Ivana Cankarja »evropejska šega« terjala, da so se nekdanji, to je deželni veliki možje morali umakniti junakom novega časa:

Toda slovenski narod se v mnogih ozirih čudovito razlikuje od vseh drugih narodov na svetu in kar bi bilo drugod naravno in razumljivo, je pri nas nenaravno in nerazumljivo. To je veselo znamenje, da smo si kljub vsem tujinskim vplivom ohranili svojo individualnost. Drugod, recimo, časti narod samo tiste može, ki so si bili pridobili večjih ali manjših zaslug samo za tisti narod in ne kje drugod in za koga drugega. Narod ljubi le tistega moža, ki je ljubil narod in je delal zanj. Za tiste ljudi, če so bili slavni ali neslavni, ki so otresli s svojih podplatov domovinski prah ter so šli iskat drugam zaslug, časti in slave, za tiste ljudi se narod ne briga in pozabljeno je njih ime. To je evropejska šega. (Cankar 1907: 81)


37

V Vegovem primeru se je ta moderna »evropejska šega« izka-zala za oviro. Vega je v javno življenje svoje ožje domovine vstopil kot Kranjec; tako ga je označil Valentin Vodnik v prvi omembi Vege v slovenskem jeziku v Lublanskih Novizah:

Juri Vęha krajnz iz Moravſhke fare major per bombarderjih je od ſvitliga Zeſarja poviſhan sa Barona, deſlih kmetiſhkiga ſtanu ſe je vuner dobro obnaſhal, uzhene bukve od męrjenja piſal, inu ſkusi te ſtvari miloſt pred Zeſarjam saſlushil. Majnſhi ſhole je ſliſhal v’ Lublani, potle pa na Duneji ſe dalaj prebriſal. (Vodnik 1800: 4)

Za Kranjca se je štel tudi Vega sam. Četrti del svojih Vorlesungen über Mathematik, objavljenih leta 1800, je posvetil deželnim stanovom svoje »ljubljene očetnjave« Vojvodine Kranjske (Vega 1800: xi). Prav tako je tistega leta kranjskim deželnim stanovom iz hvaležnosti za podporo, ki je je bil deležen kot reven dijak pri neki ljubljanski družini, in za nadaljnjo izobrazbo na ljubljan-skem liceju, poslal po en izvod svojih del za deželno knjižnico in osem spričeval o svojih junaštvih, ki so jih spisali najvišji vojaški dostojanstveniki. Njegovo pozornost so kranjski stanovi povrni-li s tem, da so ga, tedaj viteza vojaškega reda Marije Terezije in topniškega majorja, 26. novembra 1801 za njegove zasluge brez-plačno sprejeli za svojega sočlana (Nepodpisano 1838: 14).

Vego je kot Kranjca predstavljal še ravnatelj Peternel (1854: 12). Proti koncu devetnajstega stoletja pa je narodna zavest že prevladovala nad deželno in v Vegi so zdaj videli slovenskega ju-naka in učenjaka. Uredništvo Kresa je leta 1882 nagovorilo Fran-ca Hauptmanna, naj poskuša

v priprostih besedah slavnemu rojaku postaviti spomenik v sloven-skem jeziku, edino želeč, da bi se ves narod zavedal svojega velikana; kajti zavedal se bo samega sebe. In ko se bo narod zavedel ter si utrdil dom in zgradil meje, naj postavi rojaku, ki je bil volje jekléne – spomenik jeklén. (Hauptmann 1883: 194)

Profesor Hauptmann se je lotil realizacije te zamisli z veliko vne-mo in leta 1883 ob praznovanju šeststoletnice vključitve Vojvodine Kranjske med habsburške dedne dežele objavil življenjepis barona Vege. Hauptmann je v njem objavil življenjsko pot kmečkega sina, rojenega v leseni hiši s slamnato streho v odmaknjeni vasi na Kranj-skem, ki je pri trinajstih letih zapustil rodno vas in se odpravil v nemške šole v Ljubljano. Kmečki sin se je pozneje kot prostovoljec v cesarskih vojnah izkazal s svojim neustrašnim junaštvom in zaslo-vel kot eden najpomembnejših matematikov svojega časa. Haupt-mann pa je Vegov življenjepis uporabil tudi za novo interpretacijo preteklosti. Ko je baron Vega kranjskim stanovom poslal »svoja


38

dela in svedočbe«, se je po njegovi interpretaciji »hvaležnega izkazal svoji ožji domovini slovenski« (Hauptmann 1883: 191), torej ne več kranjski deželi, ampak slovenski domovini. Pri pisanju Vegovega življenjepisa je imel profesor Hauptmann pred očmi širša kulturno-politična vprašanja svojega časa. Sam jih je predstavil takole:

Slovenskemu narodu, ki je vsled tujih pritiskov in prirojenih mu lastnostij cela stoletja mirno in potrpežljivo roboval tujim gospodarjem, ne da bi bil dospel do kakšne samostalne državopravne veljave, zategadelj neprijazni sosedje radi očitajo, da nima svoje zgodovine. Koliko je na tem očitanji, nam je več ali menj znano, a koliko zgodovine imamo, še ni dovolj rešena stvar in treba bo, jo svetu temeljito razkazati. Trdno se nadejam, da vstanejo iz med naroda možje, ki častno rešijo to nalogo. In če ti možje tudi ne bodo imeli mnogo poročati o mogočnih slovenskih kraljih, o slavnih bitkah in podjarmljenih narodih, imeli pa bodo poročati, kako da je slovenski narod odbijal krvoločnega Turčina neštevilne napade, koliko je s tem koristil naši državi in omikani Evropi sploh, kako zvesto in udano je nosil državna bremena, koliko hrabrih slovenskih sinov je prelivalo kri po neštetih evropskih bojiščih za idejo avstrijske države. Slovenski veleumniki bodo imeli dokazati, koliko našega narodnega blaga roma po tujem svetu v tuji obleki: pravljice in bajke, pesmi in napevi: cvetlice, ki so svoje kali po slovenskih tleh pognale. In opiraje se na slavna imena: Valvazor, Cojz, Vodnik, Kopitar, Dolinar, Preširen, Miklošič i. t. d. bodo imeli dokazati, kako nesebično se je slovenski narod udeleževal tistih naporov, katerih sad je občni duševni in gmotni napredek – kultura – kako si je kljub neštevilnim oviram iz svoje moči ustvaril slovstvo, ki se ne dá več »pod pazduho odnest«. In naštevši slavna dela slovenskih sinov bistroumnikov bodo imeli odgovoriti na vprašanje: Zakaj je ta narod toliko zaničevan? (Hauptmann 1883: 169)

Za Hauptmanna je bila visoka obletnica potemtakem »najpri-stojnejša priložnost«, da se Juriju Vegi »stari častni dolg povrne« (Vrečko 1884: 52). Avstrijsko cesarstvo pa je imelo enak dolg tudi do svojih podanikov, pripadnikov slovenskega naroda, ki so bili cesarju ves čas lojalni in so zanj prelivali kri po vseh bojiščih po Evropi. S svojo lojalnostjo do cesarja in ljubeznijo do domovine se je po Hauptmannovi upodobitvi odlikoval tudi Jurij Vega:

Vega se je odlikoval i kot avstrijski patrijot v besede najlepšem pomenu. To nam pričajo njegova djanja in raznivrstni izreki v njegovih tiskanih delih. Kar je storil slavnega kot vojak, storil je iz ljubezni do Avstrije, da bi pomnožil slavo njenega orožja ter razodel zvesto udanost do svojega vladarja; kar pa je slavnega storil kot učenjak, storil je tudi iz ljubezni do Avstrije, da bi pomnožil duševne sile svoje široke domovine. (Hauptmann 1883: 191)

Poudarjanje Vegove lojalnosti do habsburške dinastije in njegovega avstrijskega domoljubja pa je hkrati uporabil kot plašč, pod katerim je tega »zvestega sina avstrijske domovine«


39

(Hauptmann 1883: 192) spremenil iz Kranjca v Slovenca. Vegovo poslovenjenje je ovekovečila Matica slovenska, ki je »spomin na tega velikega domoljuba posebej še s tem proslavila, da je njegov životopis na svetlo dala v Spomeniku, v onej slovenskej častnej knjigi, ktero je tudi našemu preljubljenemu, vzvišenemu cesarju predložila« (Vrečko 1884: 52). V »slovenski častni knjigi«, podar-jeni cesarju, je bil med drugim objavljen obširen Vegov življenje-pis v slovenskem jeziku, tako da se je »naš narod« mogel dobro seznaniti »s tem slavnim svojim sinom« (Vrečko 1884: 52).

Tako je baron Vega dobil ob šeststoletnici združitve Vojvodine Kranjske s habsburškimi dednimi deželami podobo enega izmed tistih »hrabrih slovenskih sinov«, ki so vsestransko koristili »naši državi in omikani Evropi« in zaradi katerih bi si slovenski na-rod po pravici namesto zaničevanja zaslužil spoštovanje. O tem, kako nizek ugled je v Avstrijskem cesarstvu kljub proklamirani enakosti vseh narodov užival slovenski narod, pove največ dej-stvo, da se je Vega v svoji prošnji za podelitev dednega plemstva sam razglasil za španskega potomca (Žargi 2005: 314), da se je potemtakem odrekal svojemu slovanstvu.

Slika 2: Georg Freiherr von Vega,

Landesmuseum 1838


40

Plemeniti španski prednikiV obdobju narodnih bojev je velik pomen dobilo vprašanje

Vegove identitete. Glede njegove deželne pripadnosti ni bilo dvo-mov, odprto pa je bilo vprašanje njegove narodne pripadnosti. Jaromir Hirtenfeld je v svoji zgodovini reda Marije Terezije in njegovih nosilcih, izdelani na podlagi »avtentičnih virov«, Vegi pripisal špansko poreklo:

Eden njegovih prednikov, ki je bil v španski službi, se je preselil v Ljubljano skupaj z nekim poveljnikom nemškega reda. Vega je prišel na svet 24. marca 1754 v Moravčah na Kranjskem. Tam so njegovi starši ubobožali, tako da je mogel študij na liceju v Ljubljani dokončati le s pomočjo podpore. (Hirtenfeld 1857: 469)

Četrt stoletja pozneje je Hauptmann oporekal Hirtenfeldovi predstavitvi Vege kot španskega potomca. Ko je Jurij leta 1767 vstopil v ljubljanski jezuitski kolegij, so ga v šolske zapisnike vpisali pod priimkom Vecha (Hauptmann 1883: 170), torej tako, kot je pisalo v krstnih knjigah.1 Svoj priimek je spremenil v Vega šele leta 1780 po vstopu k topničarjem (Hauptmann 1883: 171). Iz dejstva, da so bili njegovi starši »prosti kmetovalci, borno se živeči s trudom svojih rok« in njegovega izvornega priimka je Hauptmann prišel do »brezdvomnega« sklepa, »da je Jurij Veha čiste slovenske korenine« (Hauptmann 1883: 170).

V zvezi s Hauptmannovim odnosom do narodne pripadnosti barona Vege je zadržke izrazil profesor Andrej Vrečko. Za Vrečka nikakor ni bilo sporno, »da je bil Vega pravi sin slovenskega na-roda«. Njegovo slovensko narodnost naj bi namreč določevalo že to, »da so bili Vegovi starši v resnici slovenski kmetovalci in da je on svoj poduk in odgojo v šolah svoje slovenske domovine užival« (Vrečko 1884: 105). Menil pa je, da tako pomembnega vprašanja, kot je vprašanje Vegovega porekla, ni zadosti »lahkomiselno ga na eno ali drugo stran razsoditi«, temveč ga je moč razrešiti le »po spričevalnih pismih«. Zato je izrazil željo, »da bi se častilci Vegovi v Ljubljani tega odprtega vprašanja poprijeli in po krstnih knjigah dokazali, ali je res stari oče našega Vege ravno tisti Vega, o kterem gospod Korn tukaj govori, ali ne!«2 (Vrečko 1884: 105–6).

1. V krstno knjigo je bil vpisan z enakim priimkom kot starejša sestra, in sicer kot Georgio Fikh Vecha (Peternel 1862: 4; Vrečko 1884: 106; Kaučič 1886: 4). Mlajša sestra Jerica je bila vpisana kot Vehovez, najmlajša Apolonija pa kot Weha (Čermelj 1954: 9).2. Podpolkovnik A. Korn, ki je služil pri istem polku kot svoje dni Vega, je o Vegovem po-kolenju poročal: »Poznejši nemški cesar Karol VI. se je, ko je španjski rod Habsburžanov s Karolom II. leta 1700. pomrl, za pravico do španjske krone poganjal, kar je pouzročilo boj za dedovno nasledstvo v Španiji. Toda on je le v Kataloniji resnih privržencev in pri-jateljev našel, ki so mu tudi pozneje, ko je moral po sklenenem miru v Utrechtu leta 1713.


41

Vegovo slovensko pokolenje je tako kot Hirtenfeld in Vrečko odločno branil tudi stotnik Kaučič, češ da je povsem nepredsta-vljivo, »kako bi se sin španskega soldata, ki je opravljal funkcijo grofovskega nadzornika in užival ustrezno blaginjo, naturalizi-ral za ubožnega slovenskega kmeta« (Kaučič 1886a: 33).

Da bi dokončno zavrnil »one pristranske biografe, ki velikega Vega ne privoščijo nam Slovencem« in da bi ovrgel mnenje o nje-govem španskem pokolenju, je Hauptmann leta 1900 natančno pregledal matrike farnega arhiva v Moravčah. Na podlagi tega raziskovanja je ob stoletnici Vegove smrti prišel do nedvoumne-ga sklepa: »Opirajoč se na vse te podatke iz moravškega arhiva smem pač z dobro vestjo obnoviti svojo že l. 1883 v 'Spomeniku' izraženo trditev, da je Jurij baron Vega čiste slovenske korenine« (Hauptmann 1902: 44).

A Vegovo poreklo je bilo še sredi dvajsetega stoletja pereče vprašanje. Tako je leta 1954 fizik in publicist Lavo Čermelj izražal prepričanje, da je bil Vega »nedvomno potomec stare slovenske kmetske družine«, trditve, da njegov rod izvira od nekega špan-skega plemiča, pa je označil kot »zgolj izrodek fantazije«. Take »ne-utemeljene trditve« naj bi bile potrebne »Nemcu J. Hirtenfeldu,3 ki ni hotel omadeževati zgodovine vitezov reda Marije Terezije z življenjepisom slovenskega kmetskega sina« (Čermelj 1954: 9).

»Slavimo slavno slavo Slovanov slavnih«Konec devetnajstega stoletja je pobudo za postavitev Vegove-

ga spomenika prevzel stotnik Fridolin Kavčič, ki se je v svoji pu-blicistiki zavzemal za popularizacijo slavnih Slovencev in še po-sebej Jurija barona Vege. Od leta 1886, ko je objavil prvi Vegov ži-vljenjepis, je slovenske rojake »dregal po časnikih«, s čimer jih je hotel spodbuditi k postavitvi Vegovega spomenika, »toda nesreč-na nesloga in vedni domači prepiri niso dopustili, da bi se rojaki navdušili za to idejo« (Kavčič 1904:2–3; Kaučič 1904b: 20–1). Da bi presegel neslogo in domače prepire, je pod psevdonimom

vse Španjsko zapustiti, sledili v Avstrijo. Takrat so šli tudi trije polki ‘kirasirjev’ in drag-oncev, namreč Vasquez, Cordova in Galbes s Karolom na Nemško. Ti so ostali osem let v avstrijskih službah, a leta 1721. so se bili, ko jih je že bilo veliko pokončanih, v še dan-danes obstojéči 5. štajersko-koroško-kranjski dragonski polk ‘Nikolaj I. car Rusije’, kterega polkovni štab v Mariboru biva, združili. Med temi ljudmi je bil tudi vojak po imenu Vega, ki je pozneje kot polinvalid izstopil in v Ljubljani skrb črez posestvo nekega grofa Attemsa dobil. Ta Vega je bil stari oče slavnega mathematikarja in se je veselil nekega blagostanja, dočim so stariši našega Vege bili popolnoma nepremožni« (po Vrečko 1883: 105–6; glej tudi Hauptmann 1902: 38).3. Avstrijski vojaški zgodovinar Jaromir Hirtenfeld, z izvornim priimkom Csikos, je bil rojen leta 1816 na Sedmograškem, umrl pa je na Dunaju leta 1872 (Wikipedia).


42

Sevničan februarja 1898 v Slovenskem Narodu objavil odprto pi-smo, naslovljeno na slovensko razumništvo s pozivom »Slavimo slavno slavo Slovanov slavnih«. V pismu je pojasnil, da je že leta 1884, ko je nabiral gradivo za Vegov življenjepis, gojil »gorečo že-ljo, da bi kdaj krasil belo Ljubljano kip našega znamenitega roja-ka«. Menil je, da bi s postavitvijo Vegovega spomenika »mili rod slovenski« pokazal, da radostno proslavlja »svoje slavne, cesarju in državi udane sinove«, da je »'črno-žolt' do najskrivnejšega kota v svojem srcu!«

Vega je bil velikan kot vojak in učenjak, ki je zaslužil, da se mu postavi dostojen spomenik, kateri bi sporočal nam in našim potomcem o neumrljivih Vegovih činih!

Vega je najslavnejši vojak slovenskega rodu! Njegovo ime se spoštljivo imenuje v učenih krogih vesoljnega sveta.

S tem, da mu postavimo spomenik, počastimo cesarju zvesto vdanega služabnika in pokažemo, da smo in hočemo ostati verni sinovi našega presvetlega cesarja.

Najprimernejši čas, za izvršitev tega predloga je gotovo petdesetle-tnica jubileja vladarstva našega vitežkega cesarja. (Sevničan 1898: 3)

S povzdigovanjem Vege kot »slovenskega sina« pa se niso vsi strinjali. Med njimi je bil tudi Ivan Tavčar, ki je menil, da je večji »junak slovenske narodnosti« Janez Bleiweis, ki se je na začet-ku svojega delovanja znašel sredi »malega pozabljenega naroda, brez zgodovine, in kakor se je tedaj sploh mislilo, brez prihodnjo-sti« (Tavčar 1883: 2). Narodu so zgodovino vzeli »tuji gostje«, za-radi njih je bil domači jezik »v lastni deželi zasramovan« (Tavčar 1883: 3). Dolgo je bilo slovensko ljudstvo »zapuščeno, neolikano, brez narodne zavesti«, kar je bilo posledica tega, da ni imelo šol v domačem jeziku. Olika domačega jezika je bila potemtakem podlaga vsakršne omike in kdor je hotel delati v tem smislu, je moral delovati v slovenskem jeziku.

Pač se čuje, slavna gospoda, tu in tam glas, da smo Slovenci tedaj, ko še ni bilo prepira v deželah, imeli slavne može, ki so slavo dežele po svetu trosili. Imeli smo Vego, logaritmov veljaka, imeli Dolinarja, ki je pisal sedaj že pozabljeno knjigo o avstrijskih ženitovanjskih zakonih. Resnica je, slavni možje so to! Ali če bi se bil narod slovenski zanašal na take može, taval bi še dandanes po duševnih temah! Kaj je vedel Vega in kaj Dolinar o slovenski revščini, o slovenskej bedi? Resnica je torej tudi, da je narodu slovenskemu vsaka besedica, katero je govoril ali zapisal dr. Janez Bleiweis, več koristila, nego vsi tisti foljanti, ki so jih v nemškem jeziku spisali tako imenovani slavni kranjski Nemci, ali pa slavni nemški Kranjci!

Napredek našega naroda ne pričenja se z Vego, ne pričenja se z Dolinarjem. Ta napredek

heroji final.indd 1 23.9.2013 9:18:29 - etnoinfolab · 2013. 9. 26. · heroji in slavne osebnosti...

Documents