gospa bovary za internet

7

1

Bil je čas za učenje, ko je vstopil ravnatelj in za njim novinec, še vedno v svoji obleki, ter šolski sluga z velikim pisalnim pultom v rokah. Tisti, ki so spali, so se zdramili in vsi po vrsti smo vstali, kot bi nas zmotili sredi dela.

Ravnatelj nam je pomignil, naj sedemo; potem se je obrnil k šolskemu vzgojitelju:

»Gospod Roger,« mu je polglasno rekel, »pripeljal sem vam učenca, ki vam ga priporočam, v peti razred bo šel. Če se bo s svojim delom in vedenjem izkazal, ga bomo prestavili med starejše, kamor po letih tudi sodi.«

Novinec, ki je obstal v kotu za vrati, da se ga skoraj ni videlo, je bil kmečki fant približno petnajstih let in po postavi višji od nas vseh. Lase je imel na čelu ravno pristrižene, kot kakšen vaški cerkveni pevec, videti je bil pameten in hudo v zadregi. Četudi ni bil širokih ramen, ga je jopič iz zelenega sukna in s črnimi gumbi očitno tiš-čal okrog všitkov, pod zavihki na rokavih pa sta se kazali rdeči zapestji, vajeni golote. Nogi v modrih nogavicah sta moleli izpod rumenkastih hlač z močno zategnjenimi naramnicami. Obut je bil v močne, slabo očiščene, oko-vane čevlje.

Začeli smo ponavljati lekcije. Poslušal jih je napeto, pazljivo kakor pridigo, ni si upal prekrižati nog niti se nasloniti na komolec, in ko je ob dveh zazvonil zvonec, ga je moral nadzornik opomniti, naj se z nami postavi v vrsto.

V navadi je bilo, da smo ob vstopu v razred zagnali čepice po tleh, tako da smo imeli potem roke proste; že s

Gospa Bovary_prelom.indd 7 3/22/10 2:10:10 PM

8

praga jih je bilo treba zalučati pod klopmi, da so treščile ob zid in dvignile oblak prahu; le tako si bil klasa.

Bodisi da tega trika ni opazil, bodisi da si ga ni upal po-noviti, a ko je bila molitev že končana, je novinec čepico še vedno držal na kolenih. To je bilo eno tistih pokrival, sestavljenih iz različnih kosov, v katerih je moč prepo-znati nekaj značilnosti krznene kučme, šapke, okroglega klobuka, vidrovke in nočne čepice, skratka eden tistih bednih izdelkov, ki so s svojo nemo grdoto tako globoko zgovorni kakor obraz bebca. Jajčasta in ojačana z ribjo kostjo se je spodaj začenjala s tremi krožnimi zvitki; nad njimi so rdeči trakovi ločevali menjavajoče se rombaste koščke žameta in zajčje kože; temu je sledila nekakšna vreča, ki jo je končeval trdo podložen mnogokratnik, ves izvezen z zapletenimi našitki in iz katerega je na dolgi, pretirano tanki vrvici bingljal želodast čopek zlatih niti. Bila je nova; ščitnik se je bleščal.

»Vstanite,« je rekel učitelj.Vstal je: čepica mu je padla na tla. Ves razred je pra-

snil v smeh. Sklonil se je in jo pobral. Sosed mu jo je s komolcem pahnil na tla; znova jo je pobral.

»Znebite se že vendar svoje kape,« je rekel učitelj, ki je bil razumen mož.

Učenci so bruhnili v krohot, ki je ubogega fanta tako zmedel, da ni več vedel, ali naj čepico drži v rokah, jo pusti na tleh ali si jo natakne na glavo. Sedel je in si jo položil na kolena.

»Vstanite,« je ponovil učitelj, »in povejte mi svoje ime.«Novinec je momljaje izgovoril nerazumljivo ime.»Ponovite!«Zaslišali so se isti momljajoči zlogi, ki jih je razred

preglasil z zasmehujočim tuljenjem.


9

»Glasneje,« je zavpil nadzornik, »glasneje!«Novinec je tedaj z največjo odločnostjo na široko odprl

usta in na ves glas, kot bi hotel koga poklicati, kriknil: »Šarbovari.«

Tedaj je mahoma izbruhnil vik in krik, se med ostrimi eksplozijami glasov naraščajoče dvigal (razred je rjovel, tulil, cepetal, ponavljal: »Šarbovari! Šarbovari!«), nato pa se iztekel v osamljene note, se hudo nerad polegel, se vča-sih nenadoma spet vzdignil v kaki vrsti, kjer je tu in tam kakor slabo utrnjena petarda prasnil pridušeni smeh.

Pod točo naloženih kazni je v razredu polagoma ven-darle zavladal red in učitelj, ki mu je potem, ko si je dal ime narekovati, črkovati in ponovno prebrati, končno uspelo dojeti, da gre za Charles Bovary, je ubožca ne-mudoma poslal sedet v oslovsko klop pred katedrom. Ta se je zganil, a preden je stopil naprej, je oklevajoče obstal.

»Kaj iščete?« je vprašal učitelj.»Svojo če …,« je, zaskrbljeno oziraje se okrog sebe,

plaho izdavil novinec.»Cel razred petsto verzov!« se je razleglo s tako srdi-

tim krikom, da je kot Quos ego zajezilo ponovni vihar. »Pomirite se že vendar!« je razjarjeno dodal profesor, in medtem ko si je z robcem, ki ga je malo prej potegnil izpod svoje baretke, brisal čelo, še: »Vi, novinec, pa mi boste dvajsetkrat prepisali glagol ridiculus sum.«

In nato, z milejšim glasom:»No, jo boste že našli, tisto čepico; nihče vam je ni

ukradel!«Vse se je spet umirilo. Glave so se sklonile nad zvezke

in novinec se je dve uri prav zgledno obnašal, četudi mu je sem in tja v obraz tlesknila papirnata kroglica, ki je


10

priletela skozi cevko peresnika. A ne da bi dvignil po-gled, si jo je neomajno otrl z dlanjo.

Zvečer, ob času za učenje, je izpod pisalnega pulta privlekel narokavnike, razporedil svoje potrebščine in si skrbno načrtal papir. Videli smo ga, kako vestno dela, v slovarju brska za vsako besedo in se močno trudi. Ne-dvomno se je moral prav tej očitni prizadevnosti zahva-liti, da ni zdrsnil v nižji razred; kajti četudi je pravila še nekako poznal, so bili njegovi stavki okorni. Latinščine ga je začel učiti vaški župnik, saj so ga starši iz varčnosti v kolegij poslali kolikor se je le dalo pozno.

Njegov oče, gospod Charles-Denis-Bartholomé Bo-vary, nekdanji pomočnik štabnega zdravnika, se je okoli leta 1812 pri rekrutiranju novincev zapletel v nečedne posle, moral zapustiti službo in je zato izrabil svoje oseb-ne čare ter si mimogrede kot doto prisvojil šestdeset tisoč frankov, ki so se ponujali skupaj s hčerjo trgovca z noga-vicami, zaljubljeno v njegov postavni stas. Kot lep, bahav mož, glasno pozvanjajoč z ostrogami, z zalizci, zraščeni-mi z brki, prsti, vedno polnimi prstanov, in oblekami v živih barvah, je bil videti poštenjak, poln priljudne ži-vahnosti kakega trgovskega potnika. Po poroki je dve ali tri leta živel od ženinega premoženja, dobro jedel, pozno vstajal, kadil iz velikih porcelanastih pip, se zvečer vračal domov šele, ko je bilo konec predstav, in zahajal v kavar-ne. Tast je umrl in zapustil bore malo dediščine; to ga je razkačilo, vrgel se je v obrt, pri tem izgubil nekaj denarja ter se nato umaknil na deželo, kjer se je hotel uveljaviti. A ker se na poljedelstvo ni razumel nič bolje kot na tkal-stvo, ker je svoje konje jezdil, namesto da bi jih poslal orat, praznil steklenico za steklenico svojega jabolčnika, namesto da bi ga prodajal, jedel najlepše putke s svojega


11

dvorišča in si lovske škornje mazal z mastjo svojih praši-čev, je kaj hitro opazil, da bo najbolje, če končno neha s svojimi tveganimi posli.

Za dvesto frankov na leto si je torej v vasi na meji med pokrajino Caux in Pikardijo najel domovanje, nekaj med kmetijo in gosposko hišo; in poln čemernosti ter jedkega obžalovanja, jezen na nebo in nevoščljiv vsem po vrsti, se je pri petinštiridesetih letih zaprl pred svetom, in se, naveličan ljudi, kot je sam pravil, odločil živeti v miru.

Žena je bila nekoč nanj čisto nora; ljubila ga je z brez-mejno ustrežljivostjo, ki mu jo je še bolj odtujila. Nekdaj razigrana, odkritosrčna in vsa ljubeča, je z leti postala (kakor vino, ki se na zraku skisa) izbirčna, živčna, oprav-ljiva. Kako hudo je brez najmanjšega očitka trpela v za-četku, ko ga je videla tekati za vsemi kiklami v vasi in ko se je iz deseterih beznic zvečer k njej vračal vsega prena-žrt in smrdeč od pijanosti! Potem se je njen ponos uprl. Umolknila je in svoj bes utopila v nemi neomajnosti, ki jo je ohranila prav do smrti. Stalno je bila po nakupih, po opravkih. Hodila je k odvetnikom, k predstojniku, pazila, kdaj zapadejo menice, prosila za odloge; doma pa je likala, šivala, prala, nadzorovala delavce, jim plačeva-la račune, medtem ko je gospod, ne da bi se za karkoli brigal, v svoji večni, čemerni in dremavi otopelosti, iz katere se je zbudil samo, da ji je rekel kako neprijaznost, sedel poleg kamina, kadil in pljuval v pepel.

Ko je rodila otroka, so ga morali dati v rejo. Po vrnitvi domov so malčka razvajali kakor princa. Mati ga je hra-nila s sladkarijami; oče ga je puščal, da je tekal naokrog brez čevljev, in se postavljal s filozofskimi prepričanji, češ da bi lahko hodil tudi čisto nag, kakor živalski mladiči. V nasprotju z materinimi pogledi je imel v glavi zgled


12

možatega otroštva, po katerem je nameraval oblikovati svojega sina, ga trdo, po špartansko vzgajati, da bi bil krepak in zdrav. Pošiljal ga je spat v nezakurjeno sobo, ga učil na dušek zlivati vase požirke ruma in zabavljati čez procesije. A ker je bil fantek mirne narave, se je na njegov trud kaj slabo odzival. Mati ga je povsod vlačila s seboj; iz kartona mu je rezljala figure, mu pripovedovala zgodbe, ga zabavala z neskončnimi samogovori, polnimi otožne radosti in ljubkujočega brbljanja. V svoji osam-ljenosti je na otroka preložila vse izgubljeno, zlomljeno samoljubje. Sanjala je o visokih službah, v mislih si ga je že naslikala odraslega, lepega, duhovitega, s kariero v gradbeništvu ali v državni upravi. Naučila ga je brati in ga ob spremljavi svojega starega klavirja celo navadila prepevati nekaj sentimentalnih pesmi. A gospod Bovary, ki mu je bilo za knjige prav malo mar, je na vse to odgo-varjal, da ni vredno truda! Si bosta kdaj lahko privoščila, da bi mu plačala državne šole, mu kupila čin ali odprla trgovino? Sicer pa z nekaj drznosti človeku uspeh ne more uiti. Gospa Bovary si je grizla ustnice, otrok pa se je klatil po vasi.

Hodil je za orači, lučal kepe zemlje v vrane in jih od-ganjal. Nabiral je robidnice ob cestnih jarkih, s preklo v roki pasel purane, ob košnji obračal seno, tekal po gozdu, se ob deževnih dneh v cerkvenem preddverju igral ristanc in ob praznikih moledoval cerkovnika, naj mu dovoli zvoniti, da se je lahko z vso težo obesil na debelo vrv in se prepustil njenemu zagonu, ki ga je odnašal s seboj.

Tako je rasel kakor hrast. Dobil je krepke roke in zdra-vo barvo.

Pri dvanajstih letih je mati dosegla, da so ga začeli uči-ti. To nalogo so zaupali župniku. A učne ure so bile tako


13

kratke in tako neredne, da niso mogle prinesti velikega uspeha. Imela sta jih ob prostih trenutkih, v zakristiji, stoje, v naglici med krstom in pogrebom; ali pa je župnik po svojega učenca poslal po večerni zdravamariji, kadar mu ni bilo treba z doma. Vzpela sta se v njegovo sobo in sedla; okoli sveče so krožile vešče in mušice. Bilo je vroče, otroku se je dremalo; možakar je zaspal z dlanmi, sklenjenimi nad trebuhom, in z odprtimi usti kmalu za-čel smrčati. Drugič, ko se je župnik po svetem maziljenju vračal od kakega okoliškega bolnika in je zagledal, kako se Charles podi po poljih, ga je poklical, mu četrt ure držal pridigo in izkoristil priložnost, da mu je v senci ka-kega drevesa dal spregati glagol. Zmotil ju je dež ali mi-moidoči znanec. Sicer pa je bil z njim vedno zadovoljen in je celo govoril, da ima mladenič dober spomin.

Charles ni mogel ostati samo pri tem. Gospa je bila odločna. Gospod je pred očitki ali prej od naveličanosti brez velikega upiranja popustil in počakali so še leto dni, da je fantič opravil sveto obhajilo.

Minilo je še šest mesecev; in naslednje leto so Char-lesa zares poslali v rouenski kolegij, kamor ga je proti koncu oktobra, okrog semnja svetega Romana, oče sam odpeljal.

Danes se nihče izmed nas ne bi mogel o njem ničesar več spomniti. Bil je fant umirjenega značaja, ki se je med odmori igral, v času učenja učil, med urami poslušal, v spalnici trdno spal, v jedilnici obilno jedel. Zanj je skrbel družinski prijatelj, železninar na debelo iz Rokavičarske ulice, ki ga je eno nedeljo v mesecu, potem ko je zaprl svojo prodajalno, vzel iz kolegija, ga poslal na sprehod v pristanišče gledat ladje, in ga nato ob sedmih, še pred večerjo, pripeljal nazaj. Vsak četrtek je zvečer z rdečo


14

tinto napisal dolgo pismo materi in ga zalepil s tremi pečatnimi oblati; potem je ponavljal lekcije iz zgodovine ali pa prebiral staro izdajo Anaharzisa, ki se je valjala po učilnici. Med sprehodi se je pomenkoval s slugo, ki je bil tako kot on z dežele.

Zaradi marljivosti se mu je vedno uspelo obdržati ne-kje v povprečju razreda; enkrat si je pri naravoslovju pri-služil celo najvišjo pohvalo. A na koncu tretjega razreda so ga starši vzeli iz kolegija in ga poslali študirat medicino v prepričanju, da se bo do mature že sam prerinil.

Mati mu je pri znancu, barvarju, izbrala sobico v četr-tem nadstropju, ki je gledala na l’Eau-de-Robec. Uredila je vse v zvezi z njegovo oskrbo, nabavila pohištvo, mizo in dva stola, dala od doma pripeljati staro posteljo iz češ-njevine, kupila še železni gašperček skupaj z zalogo drv, ki naj bi grela njenega ubogega otroka. Nato je po tednu dni odpotovala, še prej pa mu je natrosila tisoč nasvetov, kako naj se zdaj, ko bo prepuščen sam sebi, spodobno vede.

Ob seznamu predavanj, ki ga je prebral na oglasni de-ski, se mu je zavrtelo v glavi: anatomija, patologija, fizio-logija, farmacija, kemija, in še botanika, in še klinično zdravljenje in še terapevtika, ne da bi sploh štel higieno in zdravilstvo, sama imena neznanega izvora, ki so se mu zdela kakor vrata v svetišča, polna vzvišenih temin.

Razumel ni ničesar; naj je še tako poslušal, mu ni šlo v glavo. In vendar je delal, vsi njegovi zvezki so bili trdo vezani. Hodil je na vsa predavanja, nobenega obiska v bolnišnici ni zamudil. Neznatne vsakodnevne naloge je izpolnjeval kakor konj, ki z zavezanimi očmi vedno v istem krogu obrača kolo, ne da bi vedel, kakšno tlako opravlja v tem mlinu.


15

Da bi mu prihranila stroške, mu je mati po slu vsak teden pošiljala velik kos doma pečene teletine, ki jo je zjutraj, ko se je vračal iz bolnišnice, jedel za zajtrk ter se pri tem prestopal od mraza. Potem je moral hiteti na učne ure, v predavalnico, v bolnišnico, in se skozi vse tiste ulice vračati domov. Zvečer se je po borni večerji pri hišnem gospodarju povzpel v svojo sobico in v pre-močeni obleki, ki se je ob razbeljeni peči kadila na njem, znova sedel k učenju.

Ob jasnih poletnih večerih, ob uri, ko se prijetno tople ulice izpraznijo in se služkinje žogajo na hišnih pragih, je odprl okno in se naslonil nanj. Rečica, ki ta del Rouena spreminja v nekakšne pomanjšane, umazane Benetke, je tekla spodaj, rumena, vijolična ali modra med mostovi in zapornicami pod njim. Delavci so čepeli na bregu in si v vodi umivali roke. Na drogovih, ki so štrleli izpod podstrešij, so se na zraku sušile štrene bombaža. Na dru-gi strani, onkraj streh, se je raztezalo širno, brezmadež-no nebo z zahajajočim rdečim soncem. Kako prijetno mora biti tam daleč! Tako sveže pod krošnjami bukev! In razprl je nosnice, da bi vdihnil vonj po poljih, ki ga ni dosegel.

Shujšal je, se potegnil in njegov obraz je dobil nekam bolesten izraz, zaradi katerega je bil malone mikaven.

Iz malomarnosti je polagoma opustil vse nekdanje do-bre sklepe. Enkrat je zamudil obisk v bolnišnici, nasled-nji dan predavanje in uživajoč v lenobi se naposled tja sploh ni več vračal.

Navadil se je zahajati v krčmo in se vnel za domino. Tičati vsak večer v umazanem javnem lokalu in tam po marmornih mizah udrihati s ploščicami iz koštrunjih koščic, označenimi s črnimi pikami, se mu je zdelo dra-


16

goceni dokaz lastne prostosti, s katerim je raslo njegovo spoštovanje do samega sebe. Bilo je kot vstop v veliki svet, poseganje po prepovedanih užitkih; in ko je na vho-du položil roko na kljuko, ga je prešinila skorajda telesna slast. Tedaj se je v njem sprostilo mnogo zatrtih stvari; na pamet se je naučil nekaj kupletov in jih prepeval gostom v dobrodošlico, navdušil se je za Bérangerjeve napeve, se navadil pripravljati punč in končno spoznal ljubezen.

Po zaslugi takšnih priprav je na celi črti padel na izpitu za ranocelnika. Še istega večera so ga pričakovali doma, da bi skupaj proslavili njegov uspeh!

Odpravil se je peš, se ustavil na začetku vasi, od koder je dal poklicati svojo mater in ji vse povedal. Oprostila mu je, neuspeh naprtila nepravičnim izpraševalcem in ga nekoliko ohrabrila, češ da bo že ona vse uredila.

Gospod Bovary je resnico izvedel šele čez pet let; bila je že zastarela, pa jo je sprejel, sicer pa si tako ali tako ni mo-gel predstavljati, da bi bil njegov potomec lahko bedak.

Charles se je torej vrnil k učenju, se brez predaha pri-pravljal na izpit in se vnaprej na pamet naučil vsa vpraša-nja zanj. Opravil je s kar dobro oceno. Kakšen dan je to bil za njegovo mater! Priredili so veliko pojedino.

Kam bi lahko šel izvrševat svojo izvedenost? V Tostes. Tam so imeli samo starega zdravnika. Gospa Bovary je že nekaj časa prežala na njegovo smrt in možak še niti ni pobral šil in kopit, ko se je Charles kot njegov naslednik že nastanil v hiši čez cesto.

Vendar pa s tem, da je sina vzgojila, ga poslala študirat medicino in našla Tostes, kjer bo to uveljavil, še ni bilo končano: potreboval je ženo. Poiskala mu jo je: vdovo nekega sodnega izvršitelja iz Dieppa, ki je imela petinšti-rideset let in tisoč dvesto funtov rente.


17

Čeprav je bila grda, suha kot trlica in polna brstečih mozoljev kakor pomlad v popju, je imela gospa Dubuc ženitnih ponudb seveda na izbiro. Če je hotela mati Bo-vary doseči svoj cilj, je morala izriniti vse po vrsti in po-srečilo se ji je celo zelo spretno prekrižati račune nekemu mesarju, ki si je bil dober z duhovščino.

Charles je od poroke na tihem pričakoval boljšega življenja, z mislijo, da bo imel več svobode in bo lahko razpolagal sam s sabo ter s svojim denarjem. A žena je zagospodarila v hiši, pred ljudmi je smel reči to, onega pa ne, ob petkih se je moral postiti, se oblačiti, kot se je njej zdelo, po njenem naročilu nadlegovati paciente, ki so za-ostajali s plačilom. Odpirala je njegova pisma, nadzirala vsak njegov korak in skozi pregradno steno prisluškovala pregledom, kadar so bile v ordinaciji ženske.

Vsako jutro je zahtevala svojo skodelico čokolade in pozornosti brez konca in kraja. Nenehno je tarnala nad svojimi živci, pljuči, bezgavkami. Od ropota korakov jo je bolela glava; če so jo pustili samo, ji je samota postala neznosna; ko pa je kdo prišel, je prav gotovo hodil gle-dat njeno smrt. Ko se je zvečer Charles vračal domov, je izpod rjuh potegnila svoje dolge suhe roke, mu jih ovila okrog vratu in mu, ko ga je posadila k sebi na rob po-stelje, začela razlagati svoje skrbi: pozablja nanjo, drugo ljubi! Saj so ji pravili, da bo nesrečna; in na koncu ga je poprosila za kakšen zdravilni sirup in za nekaj več ljubezni.


18

2

Neke noči ju je okoli enajste ure prebudil topot ko-nja, ki se je ustavil prav pred njunimi vrati. Služkinja je odprla podstrešno okence in se nekaj časa pogajala z mo-žakom, ki je stal spodaj, na ulici. Prišel je po zdravnika; s seboj je imel pismo. Nastasie se je drgetajoča od mraza spustila po stopnicah, odklenila ključavnico ter drugega za drugim odprla zapahe. Mož je privezal konja, sledil služkinji in ji takoj za petami stopil v sobo. Iz volnene čepice s sivimi čopki je potegnil pismo, zavito v krpo, in ga vljudno podal Charlesu, ki se je naslonil na vzglavnik, da ga prebere. Nastasie je s svetilko v roki stala ob poste-lji. Gospa jim je, obrnjena proti steni, iz sramežljivosti kazala hrbet.

Pismo, zapečateno s koščkom modrega pečatnega vos-ka, je gospoda Bovaryja rotilo, naj se nemudoma odpravi na posestvo Bertaux, da tam naravna zlomljeno nogo. Od Tostesa do Bertauxa pa je prek Longuevilla in Saint-Victorja dobrih šest milj poti. Gospa Bovary se je bala, da bi se možu kaj pripetilo. Zato so sklenili, da pošljejo naprej konjskega hlapca. Charles odrine tri ure za njim, ko vzide mesec. S posestva mu bodo naproti poslali deč-ka, ki mu bo kazal pot in mu odpiral ograde.

Okrog četrte ure zjutraj se je Charles, tesno zavit v plašč, odpravil na pot proti Bertauxu. Še ves dremajoč od toplega spanca se je prepustil rahlo zibajočemu ko-njevemu drncu. Kadar se je žival sama od sebe ustavila pred s trnjem obdano jamo, kakršne kopljejo vzdolž njiv, je Charles planil iz spanja, se spomnil zlomljene noge in


19

si poskušal obuditi spomin na vse možne zlome, kar jih je poznal. Dež je ponehal: začelo se je daniti in sredi ju-tranjega vetra so po vejah ogolelih jablan negibno ždele ptice z naježenim perjem. Do koder je segal pogled, se je razprostiralo ravno polje in tu in tam so skupine dreves okoli posestev kot temno vijolične lise prekinjale to sivo širjavo, ki se je na obzorju izgubljala v zamolklo obarva-nem nebu. Charles je od časa do časa odprl oči; a misli so mu postajale vedno počasnejše, spanec se je sam od sebe vračal in kmalu je potonil v nekakšno dremavico, v ka-teri se je med stapljanjem pravkaršnjih vtisov s spomini videl podvojenega, zdaj študenta, zdaj poročenega moža, spečega v svoji postelji kot malo prej in stopajočega po operacijski dvorani kot nekdaj. Topel vonj obkladkov se mu je v glavi mešal s svežim vonjem jutranje rose; slišal je drsenje železnih obročkov na zavesah okrog postelj in dihanje speče žene … Ko je prečkal Vassonville, je v travi ob obcestnem jarku zagledal dečka.

»Ste vi zdravnik?« je vprašal fant.In ko je Charles pritrdil, je prijel svoje cokle ter se

pred njim spustil v tek.Ranocelnik je spotoma iz vodnikovih besed razbral,

da mora biti gospod Rouault eden premožnejših kmetov. Nogo si je prejšnji večer zlomil na poti od soseda, kjer so slavili Svete tri kralje. Žena mu je umrla pred dvema letoma. Z njim živi samo gospodična, ki mu pomaga skr-beti za hišo.

Sledovi koles so bili vedno širši. Približevala sta se Ber-tauxu. Dečko se je tedaj zmuznil skozi luknjo v živi meji in izginil, nato pa se je prek dvorišča vrnil odpret leso. Konju je na vlažni travi drselo; Charles se je pripogibal pod vejami dreves. Psi čuvaji so lajali iz pesjakov in se za-


20

ganjali na verigah. Ko sta vstopila na posestvo, se je konj splašil in odskočil.

Posestvo je bilo že na prvi pogled trdno. V konjušni-cah je bilo skozi odprta vrata videti težke delovne konje, ki so mirno jedli iz novih jasli. Vzdolž poslopij se je vle-klo široko gnojišče, nad njim se je dvigala sopara, in med kokošmi in purani je po njem brskalo pet ali šest pavov, ponos podeželskih dvorišč. Ovčja staja je bila dolga, ske-denj visok, z zidovi, gladkimi kot dlan. V lopi so stali štirje plugi in dvoje velikih voz, ob njih pa biči, komati in celotna konjska oprava z modrimi volnenimi odeja-mi, zamazanimi od drobnega prahu, ki se je usipal izpod ostrešja. Dvorišče z enakomerno razporejenimi drevesi na vsaki strani se je rahlo vzpenjalo in od mlake sem so se razlegali razposajeni glasovi gosje jate.

Dekle v modri volneni obleki s tremi volani je stopilo na hišni prag, pričakalo gospoda Bovaryja in ga povabilo v kuhinjo, kjer je plapolal velik ogenj. Okrog njega je v skodelah vseh velikosti brbotal zajtrk za posle. Mokra oblačila so se sušila v dimniku. Lopatka, klešče za oglje in konica meha, vse v orjaških dimenzijah, so sijali kakor pološčeno jeklo, po zidovih pa je bilo razobešeno izobilje kuhinjske posode, v kateri je podrhtevaje odseval svetli plamen z ognjišča, skupaj s prvimi sončnimi žarki izza okenskih stekel.

Charles se je povzpel v prvo nadstropje pogledat ra-njenca. Našel ga je v postelji, vsega prepotenega pod ode-jami in brez nočne čepice, ki jo je zagnal daleč proč od sebe. Bil je debel, nizek mož petdesetih let, svetle polti, modrih oči, s plešastim čelom in murčki v ušesih. Poleg njega je na stolu stala velika steklenica žganja, iz katere si je kdaj pa kdaj nalil kozarec, da bi si dal poguma; a takoj


21

ko je zagledal zdravnika, je napetost v njem popustila, in namesto da bi, kakor že celih dvanajst ur, preklinjal, je začel nebogljeno ječati.

Zlom je bil enostaven, niti najmanj zapleten. Charles si lažjega ne bi mogel želeti. Tako si je priklical v spomin, kako so se ob posteljah ranjencev vedli njegovi profe-sorji, in pacienta ohrabril z vsakovrstnimi pripravnimi besedami, ranocelniškimi ljubeznivostmi, ki učinkujejo kot olje, s katerim se podmaže kirurški nož. V lopo so šli iskat sveženj letev za oporne deščice. Charles je eno izbral, jo razcepil in zgladil z okensko črepinjo, služkinja je medtem parala rjuhe za obveze in gospodična Emma se je namenila sešiti nekaj blazinic. Ker je dolgo trajalo, preden je našla svoj šivalni pribor, je oče nestrpno vzrojil; nič ni odgovorila; a pri šivanju se je kar naprej zbadala v prste, jih nosila k ustom in jih sesala.

Charlesa je presenetila belina njenih nohtov. Bili so bleščeči, z nežnimi konicami, čistejši od dieppske slono-vine in urezani v obliki mandljev. A njene dlani niso bile lepe, morda ne dovolj svetle polti in na členkih nekoliko razpokane; bile so tudi predolge in na robovih ne dovolj mehko zaobljene. Imela pa je lepe oči: četudi rjave, so se zaradi trepalnic zdele črne, in njen strmo uprti pogled je človeka meril z odkritosrčno drznostjo.

Ko je bila obveza napravljena, je sam gospod Rouault povabil zdravnika, naj se pred odhodom malo podpre.

Charles se je spustil v izbo v pritličju. Tam sta bila na mizici ob vznožju velike postelje z baldahinom in s katu-nastim pregrinjalom, potiskanim s figurami, ki so pred-stavljale Turke, pripravljena dva pogrinjka s srebrnima čašama. V zraku je bil vonj po perunikah in po vlažnih rjuhah, ki se je širil iz visoke hrastove omare nasproti


22

okna. Na tleh so bile po kotih pokonci razporejene vreče moke, tiste, ki niso šle več v prepolno sosednjo kaščo, do katere so vodile tri kamnite stopnice. V okras prostora je na žeblju sredi stene, s katere se je zaradi nabiranja solitra luščil zeleni omet, visela s črnim svinčnikom narisana Minervina glava, uokvirjena v pozlačen okvir ter z napi-som na spodnjem robu: »Mojemu ljubemu očku.«

Najprej sta govorila o ranjencu, nato o vremenu, o hudi pozebi, o volkovih, ki so se ponoči klatili po poljih. Gospodični Rouault na kmetih ni bilo prav nič zabavno, zdaj, ko je morala skoraj sama skrbeti za posestvo, še to-liko manj. Ker je bilo v izbi hladno, je med jedjo drhtela, pri čemer so se razkrivale njene mesnate ustnice, ki si jih je, kadar je molčala, iz navade grizla.

Vrat se ji je dvigal nad belim, navzdol zavihanim ovrat-nikom. Lase ji je po sredi glave ločevala tanka preča, ki se je rahlo spuščala po krivini temena, in črna pramena sta se zdela kot iz enega samega kosa, tako gladka sta bila; mimo ušes, ki so se komajda videla izpod njiju, sta se zadaj prepletla v bogato figo, na sencih pa sta bila rahlo vzvalovana, kar je podeželski zdravnik tokrat videl prvič v življenju. Ličnice je imela rožnate. Med gumboma na životku je kakor kak moški nosila zataknjen ščipalnik iz želvovine.

Potem ko se je šel Charles gor poslovit od očeta Rouaulta, je pred odhodom še enkrat stopil v izbo in jo našel, kako s čelom naslonjena na okno opazuje vrt, na katerem je veter prevrnil fižolovke. Obrnila se je.

»Ali kaj iščete?« je vprašala.»Korobač, če smem prositi,« je odvrnil.In začel je stikati po postelji, za vrati, pod stoli; koro-

bač je ležal na tleh, v špranji med zidom in vrečami. Za-


23

gledala ga je gospodična Emma; nagnila se je čez vreče z moko. Charles je iz vljudnosti priskočil, in ko je kot ona še sam stegnil roko, je začutil, kako je s prsmi narahlo zdrsnil po hrbtu dekleta, ki se je sklanjalo pod njim. Vsa rdeča v obraz se je zravnala in mu s pogledom prek rame pomolila bikovko.

Namesto da bi se v Bertaux vrnil čez tri dni, kot je obljubil, je prišel že naslednji dan, nato pa je redno priha-jal dvakrat na teden, da sploh ne omenjamo brez reda po-sejanih, nepričakovanih in na videz nenamernih obiskov.

Sicer pa je šlo vse, kot je treba; okrevanje je poteka-lo brez zapletov, in ko so po šestinštiridesetih dneh lju-dje videli, kako oče Rouault poskuša spet sam hoditi po bajti, so na gospoda Bovaryja začeli gledati kot na silno sposobnega moža. Oče Rouault je govoril, da ga niti naj-boljši zdravniki iz Yvetota ali celo iz Rouena ne bi mogli bolje pozdraviti.

Charles pa si sploh ni skušal pojasniti, zakaj s takim veseljem prihaja v Bertaux. Če bi pomislil na to, bi svojo vnemo prav gotovo pripisal resnosti primera ali pa mo-goče plačilu, ki se ga je nadejal. A vendar – so bili mar med bednimi vsakdanjimi opravki ti obiski res samo zato tako prijetna izjema? Ob tistih dneh je vstajal zgodaj, v diru odjezdil, priganjal konja, potem pa razjahal, si v travi obrisal čevlje in si, preden je vstopil, nataknil črne rokavice. Rad je imel občutek, ko se je bližal dvorišču, ko se je pod pritiskom njegovega ramena lesa zavrtela na te-čajih in je zapel petelin na zidu, rad je imel hlapce, ki so mu prihajali naproti. Rad je imel skedenj in konjušnice; rad je imel očeta Rouaulta, ki mu je udaril v roko in ga imenoval svojega rešitelja; rad je imel topot coklic gos-podične Emme na poribanem kuhinjskem tlaku; zaradi


24

visokih pet je bila videti večja, in kadar je hodila pred njim, so se leseni podplati naglo dvigali in suho tleskali ob usnje čeveljcev.

Vedno ga je spremila do prvih stopnic pred hišo. Osta-la je, dokler mu niso privedli konja. Že prej sta se poslo-vila, govorila nista več; sveža sapa okoli nje ji je mršeče privzdigovala navihane laske na tilniku ali pa ji potresa-vala vrvice predpasnika, ki so ji kakor zastavice plapolale okrog bokov. Nekoč, med odjugo, je po drevesih na dvo-rišču mezelo iz lubja, sneg na strehah poslopij se je topil. Stala je na pragu; stopila je po svoj sončnik, ga odprla. Sončnik iz golobje modre svile, skozi katero so prodirali žarki, je belino njenega obraza ožarjal z begajočimi od-sevi. Sredi prijetne toplote se je smehljala izpod njega; in slišalo se je, kako kapljice druga za drugo padajo na napeto, svetlikajoče se blago.

Na začetku Charlesovih obiskov v Bertauxu gospa Bo-vary mlajša nikoli ni pozabila povprašati po bolnikovem stanju in v knjigi, ki jo je vodila po sistemu dvostavnega knjigovodstva, je gospodu Rouaultu celo namenila novo belo stran. A ko je izvedela, da ima hčer, je začela poizve-dovati; odkrila je, da je bila gospodična Rouaultova, ki je rasla v samostanu pri uršulinkah, deležna – kot pravijo – dobre vzgoje in da je bila potemtakem vešča plesa, zem-ljepisa, risanja, vezenja in igranja na klavir. To je izbilo sodu dno!

»Zato mu torej obraz tako žari,« si je pravila, »kadar gre k njej, in zato si oblači novi telovnik, tudi če kaže na dež?! Ah! Ta ženska! Ta ženska! …«

In nagonsko jo je zasovražila. Sprva si je jezo lajšala z namigovanji. Charles ni ničesar razumel; nato z bežni-mi opazkami, ki jih je iz strahu pred nevihto preslišal;


25

nazadnje pa z odkritimi napadi, na katere ni vedel kaj odgovoriti. – Kako to, da še kar hodi v Bertaux, ko pa je gospod Rouault okreval in mu ti ljudje še niti plačali niso? Aha, zato ker je tam nekdo, ki zna kramljati, obra-čati besede in duhovičiti. To ga torej privlači: zanj so me-stne gospodične! In še naprej:

»Rouaultova hči pa mestna gospodična! Daj no! Njen ded je bil pastir in bratranca ima, ki bi šel zaradi pretepa med nekim prepirom skoraj pred sodišče. Ne pomagajo ne šopirjenje ne svilene obleke, v katerih se ob nedeljah kot kakšna grofica razkazuje v cerkvi. Ubogi možakar pa ne bi imel s čim plačati dolgov, če ne bi lani repica tako dobro rodila!«

Vsega naveličan je Charles nehal hoditi v Bertaux. Héloïse je po dolgem ihtenju in mnogih poljubih v iz-bruhu strastne ljubezni dosegla, da je z roko na mašni knjigi prisegel, da ne bo šel več tja. In res je ubogal; a nje-gova zagrizena želja se je uprla takšnemu klečeplaznemu obnašanju in z nekakšno naivno hinavščino si je mislil, da mu ta prepoved obiskov na neki način daje pravico, da jo ljubi. Povrh tega pa je bila vdova mršava; imela je dolge zobe; tako pozimi kot poleti je nosila trikotno črno ogrinjalo, ki se ji je spuščalo do srede hrbta; njena toga postava je kakor v oklepu tičala v prekratkih oble-kah, izpod katerih so se videli gležnji s trakovi, ki so se s preširokih čevljev ovijali okoli sivih nogavic.

Charlesova mama je od časa do časa prihajala na obisk, a že po nekaj dneh jo je snaha obrusila po svoje; in kakor v škarjah se je tedaj znašel pod ploho zbadajočih očitkov in pripomb. Ne bi smel toliko jesti! Zakaj mora vsakemu prišleku vedno ponujati pijačo? In kako trmasto se upira, da bi nosil flanelaste spodnjice!


26

Zgodilo se je, da je v začetku pomladi notar iz In-gouvilla, varuh vdovinega premoženja, z razpetimi jadri odplul čez morje in s seboj odnesel denar vseh svojih strank. Res je, da je imela Héloïse poleg deleža pri ladji, ki je bil ocenjen na šest tisoč frankov, v lasti še hišo v ulici Saint-François; pa vendar se od vsega tega boga-stva, o katerem se je tako glasno trobilo, ni v hiši prav nič poznalo, če ne štejemo nekaj pohištva in ponošenih oblek. Zadevo je bilo treba razjasniti. Izkazalo se je, da so hišo v Dieppu do temeljev spodjedle hipoteke; koliko je bilo shranjeno pri notarju, je vedel samo bog, delež pri barki pa ni bil višji od tisoč petakov. Ljuba gospa je torej lagala. Gospod Bovary starejši je v besu treščil stol po tleh, obtožil ženo, da jima je sina vpregla skupaj z mrša-vo kobilo, ki ni vredna niti toliko kot njen komat, ter ga tako spravila na boben. Prišla sta v Tostes. Treba je bilo z besedo na dan. Pričkanju ni bilo konca, Héloïse se je v joku vrgla možu v naročje in ga rotila, naj jo brani pred starši. Charles jo je hotel zagovarjati. Starša sta se ujezila in odpotovala.

Toda udarec je bil zadan. Teden dni kasneje je med obešanjem perila na dvorišču pljunila kri in naslednjega dne, ko je Charles obrnjen stran zastiral zaveso, je dejala: »Oh! Moj Bog!«, zavzdihnila in izgubila zavest. Bila je mrtva! Kakšno presenečenje!

Ko je bilo na pokopališču končano, se je Charles vr-nil domov. Spodaj ni našel nikogar; povzpel se je v sobo v prvem nadstropju in ob posteljnem vznožju zagledal viseti njeno obleko; tedaj se je naslonil na pisalnik in do večera ostal tako zatopljen v bolesti polne sanjarije. Ko-nec koncev ga je vendarle imela rada.


27

3

Nekega jutra je oče Rouault Charlesu prinesel plačilo za naravnano nogo: petinsedemdeset frankov v kovancih po štirideset soldov in pitano puro. Izvedel je za njegovo nesrečo in ga je tolažil, kakor je vedel in znal.

»Vem, kako je to!« mu je govoril in ga lopnil po ra-menu; »tudi meni je bilo tako kot vam! Ko sem izgubil svojo ubogo rajnko ženo, sem hodil po poljih, da bi bil sam; padel sem pod kako drevo, jokal, klical Boga na pomoč in ga zmerjal; najraje bi bil kakor krti, ki sem jih videl med koreninami z gomazečimi črvi v trebu-hih, končno mrtev. In kadar sem pomislil, da drugi v istem hipu stiskajo k sebi in objemajo svoje ženkice, sem s palico z vso silo tolkel po zemlji; malo da nisem znorel, saj sploh nisem več jedel; že samo misel, da bi šel v gostilno, se mi je gabila, ne morete si misliti kako. No, prav počasi, ko je za vsakim dnem prišel nov dan, za zimo pomlad in po koncu poletja jesen, je to malo po malo odteklo, izpuhtelo; hočem reči, pogreznilo se je, saj vam globoko notri vedno nekaj ostane, nekaj takega kot … breme, tu, v prsih! A taka je usoda nas vseh, zato se človek še ne more pustiti shirati in si želeti smrti, ker so drugi umrli … Morate se vzeti v roke, gospod Bova-ry; saj bo minilo! Pridite nas kaj obiskat; moja hči kdaj pa kdaj pomisli na vas, saj veste, in tedaj pravi, da ste jo pozabili. Kmalu bo pomlad; pripravimo vam lov na kunce, da se malo razvedrite.«

Charles je ubogal njegov nasvet. Znova je prišel v Ber-taux. Tam je bilo vse kot včeraj, se pravi, kot pred petimi


28

meseci. Hruške so že cvetele in stari Rouault, ki je zdaj hodil, je križaril sem ter tja, da je bilo posestvo polno življenja.

V prepričanju, da mora zdravnika zaradi njegove bole-čine kolikor se le da obsipavati z vljudnostmi, ga je prosil, naj se nikar ne odkriva, ga potihem ogovarjal, kot bi bil bolan, in se celo na videz razjezil, ker mu niso pripravili kaj lažjega kakor ostalim, denimo skodelice kremne juhe ali pa kuhanih hrušk. Pripovedoval je zgodbe. Charles se je zalotil sredi smeha; a nenadoma ga je preplavil spomin na ženo in mu pomračil čelo. Prinesli so kavo; ni več mislil nanjo.

Bolj ko se je navajal na samsko življenje, manj je mi-slil nanjo. Ob na novo pridobljenih užitkih neodvisnosti mu je postajala samota bolj in bolj znosna. Zdaj je lahko jedel, kadar je hotel, prihajal in odhajal, ne da bi kaj raz-lagal, in se, kadar je bil utrujen, na široko in z vsemi šti-rimi od sebe zleknil po postelji. Skratka, razvajal se je, se pomiloval in rade volje sprejemal tolažbe, s katerimi so ga zasipali. Poleg tega pa mu je ženina smrt prinesla kar precej koristi pri delu, saj so ljudje ves mesec ponavljali: »Ubogi mladenič! Kakšna nesreča!« Njegovo ime se je razneslo, pacienti so bili vedno številnejši; in povrh vsega je hodil v Bertaux, kadar se mu je zljubilo. Napolnjevalo ga je upanje brez pravega cilja, nejasna sreča; ko si je pred ogledalom krtačil zalizce, se je sam sebi zdel prijetnejšega videza.

Nekega dne je prišel okrog tretje ure; vsi so bili na po-ljih; vstopil je v kuhinjo, a Emme sprva ni opazil; oknice so bile priprte. Skozi špranje v lesu so sončni žarki po tlaku metali dolge, tanke proge, ki so se lomile na robo-vih pohištva in migotale pod stropom. Na mizi so muhe


29

plezale po izpraznjenih kozarcih in se brenče utapljale v ostankih jabolčnika na dnu. Svetloba, ki je padala skozi dimnik, je dajala sajam na plošči pridih mehkobe in mo-dro ožarjala ohlajen pepel. Med oknom in ognjiščem je šivala Emma; rute ni imela in na razgaljenih ramenih je bilo videti kapljice potu.

Kot je na deželi navada, mu je ponudila pijače. Odklo-nil je, pa ni odnehala in mu je nazadnje smeje se predla-gala, naj z njo spije kozarec likerja. V omaro je šla torej iskat steklenico oranževega žganja, vzela dva kozarčka, enega napolnila do roba, v drugega pa natočila komaj nekaj kapljic in ga, potem ko sta trčila, nesla k ustom. Ker je bil skoraj prazen, se je nagnila nazaj, da bi spila do kraja; in z vznak vrženo glavo, z našobljenimi ustnicami in napetim vratom se je smejala, češ da ničesar ne čuti, medtem ko se je izmed njenih drobnih zob stegovala ko-nica jezička in živahno oblizovala dno kozarca.

Sedla je nazaj na svoje mesto in se spet lotila dela, krpanja bele bombažaste nogavice: šivala je s sklonjeno glavo; nič ni govorila. Charles tudi ne. Skozi špranjo pod vrati je vlekla rahla sapa in razpihovala tanko plast prahu na tlaku; opazoval je njegovo vijuganje in slišal samo bi-tje v svoji glavi, iz daljave pa vrišč kokoši, ki je nekje na dvorišču nesla jajce. Emma si je od časa do časa svežila lica s pritiskom dlani, ki jih je nato hladila na železnih ročajih velikih rešetk na ognjišču.

Tožila je, da jo vso pomlad obhajajo vrtoglavice; zani-malo jo je, ali bi ji pomagalo kopanje v morju; začela je pripovedovati o samostanu, Charles o kolegiju, jezik se jima je razvezal. Povzpela sta se v njeno sobo. Pokazala mu je svoje stare glasbene zvezke, knjižice, ki jih je dobila za nagrado, in venčke iz hrastovih listov, ki so pozabljeni


30

ležali na dnu omare. Govorila mu je tudi o svoji materi, o pokopališču, in pokazala mu je celo gredico na vrtu, na kateri je vsak prvi petek v mesecu natrgala cvetje in ga odnesla na njen grob. A njihov vrtnar se na to ni prav nič spoznal; posli so tako malomarni! Prav rada bi živela v mestu, vsaj čez zimo, čeprav je podeželje zaradi dolgih jasnih dni poleti morda še bolj dolgočasno – in glede na to, o čem je govorila, je bil njen glas jasen, visok, ali pa se je, poln nenadnega hrepenenja, raztegoval v spremi-njajočih se melodijah, ki so, kadar je govorila sama sebi, prehajale skoraj v šepet – zdaj razposajena, s široko odpr-timi, naivnimi očmi, zdaj s priprtimi vekami nad naveli-čano zamegljenim pogledom in z begajočimi mislimi.

Ko se je Charles zvečer vračal od tam, si je stavek za stavkom obnavljal vse, kar je povedala, poskušal se jih je spomniti, dopolniti njihov pomen in si tako zamisliti tisti del njenega življenja, ki ga je živela v času, ko je še ni poznal. A nikoli si je ni mogel predstavljati drugačne, kot je bila, ko jo je videl prvič ali pa kot jo je pravkar zapustil. Potem se je spraševal, kaj bo z njo, če se poro-či, in s kom? Ojoj! Oče Rouault je bil precej bogat, ona pa … tako lepa! A Emmina podoba se mu je kar naprej prikazovala pred očmi in v ušesih mu je nekaj enolično brenčalo, kakor brnenje vrtavke: »Kaj, če bi se vseeno poročil! Kaj če bi se poročil!« Ponoči ni spal, v grlu ga je stiskalo, žejalo ga je; vstal je, šel pit vodo iz vrča in odprl okno, nebo je bilo prekrito z zvezdami, vel je topel veter; v daljavi so lajali psi. Ozrl se je proti Bertauxu.

Z mislijo, da navsezadnje nima kaj izgubiti, je Charles sklenil, da bo, ko se bo ponudila priložnost, prišel s proš-njo na dan; a vsakič, ko se je priložnost ponudila, mu je strah, da ne bi našel pravih besed, zatisnil usta.


gospa bovary za internet

Documents