Uvod v sociologijo 2Družbena neenakost

Družbena neenakost, enakosti ni in je še v nobeni družbi ni bilo. Družbena enakost je ideal, je normativni koncept. Normi se skušamo približati. Družbena neenakost je empirični koncept, opisuje realno stanje stvari, je opredeljeno, da nam ni uspelo doseči ideala enakosti. Ne smemo mešati z teb, da smo isti ali drugačni. Vsi smo različni, nimamo istih lastnosti, nima neposredne zveze s tem ali smo enaki. Lahko smo različni in enaki. Različni/enaki/isti (telesne, značajske, kulturne lastnosti...). Problem neenakosti pa se nanaša na pravila po katerih se v družbi razporejajo, distribuirajo neki pomembni viri (materialni, simbolni-ugled, možnosti-boljše ali slabše), družbena distribucija. Vsi drugačni vsi enakopravni.

Družbena stratifikacija (slojevitost): poseben primer neenakosti, kjer so ljudje razporejeni v različne skupine. Med skupinami se da razbrati razlike v njihovih možnostih, načinih življenja. Ko je stratifikacija najbolj razvita se kaže v tem da azlične skupine ljudi živijo različne načine življenja in ti načini življenja so opredeljeni z družbeno neenakostjo. Pri stratifikaciji množico posameznikov razporedimo v več skupin, ki jih kvalitativno opišemo in razumemo. Razlage družbene stratifikacije nam pojasnijo v kakšnih medsebojnih razmerjih so te skupine. Glavni primeri stratifikacijskih skupin (v Haralambosu): kastni sistem (skupine se ne mešajo, ni družbene mobilnosti navzgor ali navzdol, so segregirane), stanovska ureditev (vsak stan lastni pravni sistem).

Družbena mobilnost prehajanje iz svoje sedanje stratifikacijske skupine navzgor ali navzdol, bodisi znotraj posameznikovega življenja (z zaposlitvijo) ali pa starševsko generacijo in generacijo otrok (izobrazba staršev in dosežena izobrazba otrok).

V čem smo si lahko neenaki: v formalni obravnavi (institucije), kakšne možnosti imamo pri kariernem uspehu, neenaka moč, premoženje, status, odločanje, ... razdelimo v tri skupine: formalna, materialna, simbolna/statusna.

neenakost (empirično) enakost (normativno) institucionalizacija

formalna (privilegij, diskriminacija) enakopravnost pravna država, demokracija

materialna "enake" možnostienake nagrade/rezult.

socialna demokracijasocializem

simbolna/statusna

"enake" možnostienake nagrade/rezult.

politična korektnost

Demokracija z volitvami zagotavlja enake pravice. Boj za pravno državo, boj za ustavo (18. 19. stoletje). Vladar je prej vladal samovoljno. Enakopravnost je nasprotje formalne neenakosti, utelešena v pravni državi in demokraciji. Ko smo formalno neenaki govorimo diskriminacija (pomanjkanje pravic v negativni smeri), ali pa privilegij (v pozitivno, nekomu daje več). Če je formalna neenakost stvar sistema in ne posameznih izjem, ne moremo govoriti da je večina enakopravni, neka skupina pa ima privilegije ali je diskriminirana. Tu govorimo o sistematični odsotnosti formalne enakosti: rasistična ureditev, kastna ureditev (vsaka kasta svoja pravila), stanovska ureditev (vsak stan lastni pravni sistem).

Materialna neenakost: družba s svojimi pravili, strukturo neenako razporeja različne pomembne vire (za preživetje, blaginjo, stratežko premoč). Ti viri so ekonomski (dohodki, premoženje, produkcijska sredstva), kulturni (znanje, izobrazba, veščine, kulturni kapital), socialni (vključenost v različna socialna omrežja, ne samo elitna, krog oseb, ki ti priskočijo na pomoč, socialni kapital). S kapitalizmom je formalna neenakost odpravljena, enakopravnost je koristila lastnikom kapitala (znebili pravnih omejitev plemstva), pri materialni neenakosti ni več isto - da je problem neenakosti rešen z enakostjo pred zakonom. Druge skupine, ki zgoj pravna enakopravnost ni bila dovolj pa so se posvetili še materialni neenakosti. Ključna skupina je delavstvo, delavsko gibanje. Zmanjšati materialno enakost. Manj radikalna: razlike ne smejo vplivati na možnosti, politika enakih možnosti, izenačujočih možnosti. Neenake začetne možnosti izenačili. Socialna država zagotavlja (social demokratski koncept) enake možnosti. Radikalna (socializem, komunizem): tudi enake možnosti niso dovolj, kljub enakopravnosti bodo mehanizmi razporejanja družbenega bogastva še vedno ohranjeni, prvi sovražnik socialna demokracija bo ohranjala kapitalizem. Poseg v materialno neenakost, ne samo/ ne na stopnji začetnih možnosti izhodišč, vendar tudi na raven končnih dosežkov. V skrajni obliki: vsi enake plače. Politika enake družbene nagrade, osebni dohodek oblika družbene nagrade, enaki rezultatov.

Simbolna, statusna neenakost: govorimo o tem da se ljudi rangira, hiearhično razvršča v skupine, ki imajo enak družbeni ugled. Pozitivni primer je prestiž, negativni pa je stigma. Institucionalna politika - politična korektnost, lahko samo omejijo javno izrekanje - da se ne govori grdo o določenih skupinah. V intimno prepričanje pa jim ne uspe poseči.

Izvori in mehanizmi družbene neenakosti, enodimenzionalni pristop (marksizem: ključna je kontrola produkcijskih sredstev, ostalo pride zraven, nikoli ni razvil resno teorijo demokracije, ko kapitalističnega produkcijskega načina ne bo, tudi demokracije ne bomo potrebovali), večdimenzionalni pristop (v nekaterih primerih se različne vrste neenakosti sovpadajo - intersekcijska neenakost, lahko pa se neenakosti izključujejo - npr. temnopolti zdravnik).

Marx (pred 150 leti): ključni koncept je koncept razreda, s tem pojasnjuje družbeno stratifikacijo, razred je skupina ljudi, ki si deli nek določen odnos do produkcijskih sredstev. Marksizem se pri vprašanju vseh možnih neenakostih osredotoča predvsem na razredno nasprotje, razredni boj. Vladajoči razred ne dela vendar izčrpava, odnos izkoriščanja.

Weber (pred 100 leti): družbena stratifikacija in neenakost izhajata iz boja za redke dele. Predpostavi da smo na nek način že na trgu, kjer obstaja fair-play in da je rezultat tega, da si nekateri pridobijo več nekateri manj teh redkih virov. Trije koncepti stratifikacijskih skupin: razred (ni skupina izkoriščanja, vendar je razred določen s tržnim položajem, z dohodkovnim razredom, visok razred ni visok zaradi izkoriščanja, statistično), statusna skupina (opredeljena z identiteto, več v enem razredu, ali pa celo segajo preko meja razredov), stranka (predvsem na politično moč, niso zgolj politične stranke, lahko so tudi skupine pritiska, lobi, nevladna organizacija, ki poskuša pridobiti politični vpliv).

Bourdieu (2 pol. 20. stol.): koncept večih vrst kapitala (socialni, kulturni, ekonomski, simbolni); družbeno stratifikacijo opisat s tem kompleksnejšim aparatom. Bourdieu-eva kritika Webra: v čem je razlika Marxovega razreda in Webrove statusne skupine? Statusne skupine niso teoretski koncept, ki bi bil konkurečen konceptu Marxovega razreda. Statusne skupine so ideološki konstrukt (v katerega ljudlje sicer verjamejo, vendar ko si razlagajo vzroke za družbeno neenakost in stratifikacijo skozi statusne razlike, s tem spregledajo ekonomske mehanizme izkoriščanja). Torej tisti, ki razlike vidijo samo v

količinah prestiža, Bourdieu meni da spregledajo razredno nasprotje. Statusne skupine so v resnici marxovski vladajoči razredi, ki pa zase trdijo, da to niso in da so statusna skupina, pravijo da razredi niso pomembni, pomembni so statusi. Marksovski koncepr razreda koristi nižje uvrščenim skupinam, izkoriščanim, ker jim razloži zakaj so v slabšem položaju - mehanizem razvrščanja in reprodukcije družbene neenakosti. Statusni pogled pa služi vladajočim - je manj nevaren za ohranjanje njihovega položaja. Ni nujno, da so samo vladajoči razredi privrženci statusne lestvice, to so lahko tudi izkoriščani, takrat ko slušajo posnemati življenjski slog bolj uglednih statusnih skupin in mislijo, da se bodo povzpeli po družbeni lestvici (to se ne zgodi, materaialni mehanizmi neenakosti ostanejo nedotaknjeni, tisti ki imajo več virov se bodo prilagodili z novimi statusnimi simboli višjega sloja). Vedno znova se vzpostavljajo razlike, povzpetniki nikoli ne prodrejo, vztopni pogoji se spreminjajo. Če delavski razred skuša prodret v višji sloj to pomeni, da se ne ukvarja več z razrednim bojem.

Beck (Družba tveganja, 80. leta) hitro naraščajoča blaginja, socialna država, vzpenjajoči kapitalizem, velik materialni naskok celotnega prebivalstva. Postavil je tezo, da prihaja brezrazredna družba - ni dosegljiva po tem ko je odpravljena materialna lastnina in se uvede enakopravna distribucija družbenih nagrad (utopični socializem), temveč se zgodi znotraj kapitalizma. Pogoj pa je situacija odprte družbe, pravna držćava, demokracija, močna socialna država, da je posameznikov izhodiščni položaj isti, ni važno iz kakšne družine prihaja. Pomankljivost - kaže da imamo opravka z odprto družbo, zasedba položajev je individualizirana, kljub temu obstajajo skupine, ki imajo sistematično manjše možnosti in so izpostavljene tveganju (ni sistemom za pomoč). Te skupine so slabše izobraženi, tujci, manjšine, hendikepirani, starejši, mladi, ženske... pridemo do tega da gre za večino prebivalstva. Skupine, ki beležijo višje stopnje tveganja, slabše izhodišče. Pokaže se, daje ideja odprte razredne družbe opisal izkušnjo srednjega sloja, ki se širi. Posplošil pa je na vse skupine, tudi na prikrajšane. Veljavna za tiste, ki jim gre dobro ter velja dokler sistem funkcionira. Beck je upozori, da je proces manjšanja razlik tudi reverzibilen - če se situacija zaostri se bodo tudi razlike večale.

Povzetek: moramo razlikovati med različnostmi in neenakostmi. Razlik je veliko, so dejstvo in lahko bogatijo. Neenakost pa je korak naprej in sicer je vrednotenje razlik, da se hierarhizira. Da so nekatere razlike več ali manj vredne. Kako je družba stratificirana, kakšne so razlike in kako ter zakaj do tega pride. Kje so nastavni, da pride do vrednotenja različnosti. Različni pristopi. Glavna liniija razlikovanja, samo ena neenakost - materialna je ključna, enodimenzionalna. Večdimenzionalen pristop, da ne gre zgolj za materialno, poleg nje še druge neenakosti.

Pierre Bourdieu (1930-2002): vodilni francoski sociolog 2. pol. 20. st.)

Iz družine poštenega uslužbenca; r. 1930 v Pirinejih - blizu mesta Pau. To, da izhaja iz takega okolja je čutil celotno življenje. Znal se je vedno analizirat, skušal je na sebi prikazati, kaj pomeni sociološka imaginacija, kaj lahko na sebi pokažem, kako lahko raziščem.

Refleksivna teorija o socialnem.• subjektivno/objektivno; kultura/družba; posameznik/družba; struktura/akcija• teorija in empirično raziskovanje

Vodi produktivno in številčno skupino, najbolj znano empirično raziskovanje šolskega polja. Njegovo izobraževanje, razvoj: Ecole normal superier v Parizu: profesor filozofije; čas v katerem se je formiral - popisuje v nekem eseju, v katerem se samoanalizira - sam si je velikokrat predmet analize. 1964 Center za evropsko sociologijo. Najpomembnejša dela: Dediči, Reprodukcija, Praktični čut, Izjemnost/odličnost, Homo ecademicus, Trpljenje sveta, Na televiziji, Moška dominacija, Fotografija, ... Etnološka raziskovanja v Alžiriji, z sodelovanjem. Teorija kulturne prakse, posebej se je ukvarjal s preseganjem dihotomij med subjiktivističnim in objektivističnim pristopom.

Habitus: sistemi trajnih in prenosljivih dispozicij, struktur, ki so same strukturirane in strukturirajo. So objekti spoznanja, so konstuirani to pa se dogaja skozi dejavno prakso. Pogojevanja, povezana s posebnim razredom okoliščin obstoja, proizvajajo habituse: sisteme trajnih in premestljivih dispozicij - stuktur ki so same strukturirane. Je prostor, okolje in hkrati še nekaj več, habitus je proizveden, je nekje nastal, oblikovale so ga družbene strukture, v individualnih in skupinskih razmerah. Habitus je strukturiran (skozi proces nastajanja) in tudi nas strukturira. Pogojuje in naprej določa. Praktični svet se vzpostavlja v odnosu do habitusa - do struktur, ki delujejo "kot sistem (spoznavnih) kognitivnih in motivirajočih struktur". Habitus določa naše dojemanje, spoznavanje in naše motivacije. Ob njega treščijo naše želje. Če ni neke realne osnove. Habitus določa tudi naša dojemanja, meje naših motivacij. Praktični svet je neke vrste rezultanta tega srečanja. S habitusi vstopamo v praktični svet.

Kaj pomeni da se habitus vzpostavi na osnovi razreda eksistencialnih okoliščin, razrednih okoliščin. Vplivajo delitev dela med spoloma, predmetni svet, način porabe, odnos do strašev, kulture, šole. To vpliva na to kako živimo. Podlaga za naše delovanje. Vsak ima svoj individualni habitus, razredni habitus -> ni nujno da sta enaka, lahko se pa ustavi v okvirih družinskega habitusa (se ohrani, mi pa nujno). Tako oblikovanje strukture Habitusa so podlaga zaznavanja in vrednotenja vsake poznejše izkušnje. Izdelek zgodovine, habitus, proizvaja individualne in kolektive prakse, torej zgodovinske prakse. Habitus je lahko individualni ali skupinski. Okolje, prostor, struktura, ki je bila strukturirana in naprej strukturira tiste ki se v določenem habitusu nahaja.

Kapitali: vse kar je naakumulirano delo, nabira, nalaga skozi zgodovino, življenje in ni samo tisto kar zaslužimo, ni samo materialno, se uteleša. Kapital si menjavamo in ne samo ekonomskih. Ne zgolj zaradi koristoljublja (utilitarizma), tudi iz potrebe po okolju in odnosih, ni vsaka stran preračunana na dobiček. Pojem govori o sposobnostih izvajati kontrolo nad svojo prihodnostjo in prihodnostjo drugih. Kot tak je oblika moči. Pojem pomaga tudi teoretično posredovati med individuom (ta želi maksimirati svoj kapital) in družbo (ta je strukturirana na osnovi distribucije kapitala). Kapitali so različno distribuirani. Ekonomski (pretvorljiv v denar, prenosljiv, lastninske pravice, se lahko prenaša iz generacije v generacijo), simbolni, kulturni (se izkazuje trajne dispozicije duha in telesa, objektificirane kulturne dobrine, institucionalizirana oblika), socialni (predstavlja celoto stikov, odnosov, poznanstev, dolžnosti, ki jih ima vsak od nas, daje osnovo za reagiranje in doseganje ciljev, dostikrat obstoji kot potencial, zgolj vpletenost v različna omrežja še ni socialni kapital, so različni, ker smo različno vpeti v omerežja, družbo. Poteka menjava med ljudmi znotraj nekega omrežja. Ne gre za dobičke, dostikrat socialni kapital obstaja samo kot potenca, lahko smo del omrežja vendar ne menjavamo, zgolj vpetost pa ni kapital, lahko smo pasivni, nujna je recipročnost, kapital, ki si ga pridobimo v enem okolju se lahko prenese v drugo okolje) kapital.

Kulturni kapital: prvi vidik je utelešen (jeziki, znanje, sposobnosti, ...) se je treba naučiti, potrebno investirati čas in potence, vsak za sebe prisvaja, ta se kaže v trajnih dispozicijah, ta oblika kapitala je unovčljiva, ne samo v ekonomskem smislu. Druga vidik kulturnega kapitala pa je objektificiran, v obliki kulturnih dobrin (slike, knjige, stroji itd.), koliko so prisotni v življenju posameznika, koliko tega strukturira njegov habitus. Vendar samo posedovanje ni dovolj, potreben je odnos, uporaba. Ta del je prenosljiv, vendar samo materialni prenos ni dovolj. Ko govorimo o objektificiranih stanjih kulturnega kapitala, če vzamemo srednji sloj, kjer je kulturnega kapitala veliko, materialnega pa malo, lahko razumemo na različne načine. Dvojnost položaja predstavnika srednjega sloja če samo zna uporabljati, ima znanja in jih ne poseduje je dominiran, če pa je lastnik materialnih dobrin je pa dominanten. Tretji vidik kulturnega kapitala pa je institucionaliziran (diplome, tečaji), ima močno težo, ni prenosljiv.

"Kapital, ki ga posamezniki lahko zberejo določa njihov življenjski trajektorij (njihove življenjske priložnosti)." Da lahko načrtujemo svoj življenjski potek. Predispozicije se skriva. Konverzije: nekatere vrste kapitala lahko izpeljemo iz ekonomskega kapitala, nekatere ne (izobrazba, znanja). Za doseganje nekaterih kapitalov moramo aktivirati socialni kapital.

Polje: svet socialnega je razdedjen v več polj (ekonomsko, šolsko, politično, kulturno, akademsko, lahko se prekrivajo, dotikajo). V vsakem od polj so posamezniki, med seboj tekmujejo za posedovanje različnih kapitalov, za pozicije, vsi se pozicioniramo, za posameznika pomembno kje je, zato vlagamo različno količino kapitalov. Polja posedujejo tveganje, predmete in interese. Polje znanosti, politike, univerze, prava, podjetnistva, religije, novinarstva - so relativno avtonomna. V njih nastopajo ljudje določenih kapitalov, lastni so jih določeni habitusi. Svet socilnega je razdeljen v več mikrokozmusov - polj. V vsakem polju potekajo boji za pozicije. Klubi - distinktivnost posamičnih polj. Kdo je v tem polju in kdo ni, tudi izključitve. Položaj akterja v polju je rezultat prepleta med osebnim habitusom in njegovim mestom v polju pozicij, kot jih določa porazdelitev ustreznih oblik kapitala. Značilnosti posamičnih polj določajo: akterji (študenti, novinarji, znanstveniki...), akumulirana zgodovina, logika delovanja polja.

Socialni kapital: Hajdeja Iglič

Robert Putman: Bowling alone (upadanje socialnega kapitala)P. Bourdieu: social capital is a sum of resaurses actual or virtual, that accure to an individual or a group by virtue of possessinh a durable network of more or less institutionalized relationships " ... " Social relationships that are directly durable in the short or long term ... involve durable obligations subjectively felt. 1992 z Wacquant, 1980, 1986

J. Coleman: ... a variety of entities that all consist of some aspect of social structures, and they facilitate certian actions of actors - wether persons or corporate actors - within the structure. 1988

R. Putnam: ... by social capital I mean features of social life - networks, norms of reciprocity and trust - that enable participants to act together more effectively to persue shared objectives. 1993

Socialni kapital kot metafora: anologija s finančnim, človeškim in fizičnim kapitalom. Družbeni odnosi imajo vrednost, nam pomagajo dosegati cilje. Če investiraš v družbene odnose, lahko pričakuješ dobiček.

Socialni kapital kot koncept: definivija socialnega kapitala (kateri družbeni odnosi so socialni kapital). Dimenzije socialnega kapitala in odnos med njimi (omrežja in zaupanje). Operacionalizacija socialnega kapitala (na različnih ravneh družbene organizacije, v različnih družbenih kontekstih).

Posameznik:Mikro raven - močne vezi - družina, dobri prijatelji.Mezo raven - srednje močne do šibke vezi - sosedi, sodelavci, člani organizacij, prijatelji in znanci.Makro raven - šibke do anonimne vezi - drugi ljudje, drugi narodi, ljudje na ulici, ljudje na splošno.

Povzetek trendov v 1980 in 1990ihVečji upad generaliziranega zaupanja v ZDA, stabilno ali celo povečanje zaupanje na Švedskem. Delež prebivalstva v prostovoljnih organizacijah se ne spreminja, porast checkbook in majhnih lokalnih organizacij. Porast v neformalnih oblikah druženja (mlajši in bolj izobraženi). Politično zaupanje upada, nove oblike politične participacije,...

Družbena mobilnost

Družbene, socialne razlike so zelo pomembna tema, saj se povezuje z ostalimi temami sociologije. Družbe se močno razlikujejo med seboj, predvsem v družbeni strukturi. In glede na druzbeno strukturo je odvisno kaksna ta družba je, za kaksen tip družbene organizacije gre. Razporeditve znotraj sistema so zelo različne. Kar običajno zanima sociologe je kje se prebivalstvo zgošča (kam spada večina prebivalstva, revščina, srednji ali visoki pas), se bolj pomembno je kaj se dogaja s srednjim slojem (je garant stabilnosti in konzertivizma-ohranit položaj, če je zadovoljen naj ne bi prišlo do torbulenc). Srednji razred je stabilen, izobražen, mobilen znotraj trga dela.

Družbena struktura je stabilna, ni pa večna in ni nespremenljiva, skupine se premikajo znotraj strukture. Gibanja v družbeni strukturi oz. socialna mobilnost, kaj se dogaja, kakšni premiki se v družbi dogajajo. Glede na to lahko govorimo o odprtih sistemih (moderni sistemi) v katerih se gibanja dogajajo in o zaprtih sistemih, kjer gibanj ni (kastni sistem, sužnjelastnistvo, fevdalni sistem).

Vrste mobilnost: avtor Sorokin govori o horizontalni (premikanje znotraj nekega razreda ali sloja, premike v položajih) in vertikalni (navzgor ali navzdol, to je najbolj pomembna, kaksne so možnosti) mobilnosti. Študije mobilnosi (Z evropa in ZDA, 50s) letače mobilnosti je precej, mobilnost je nekaj kar so raziskovali po dveh kriterijih glede na poklic in glede na dohodke. Mobilnost so raziskovali intergeneracijsko (med generacijami, npr. oče in sin) in intrageneracijska (znotraj življenskega ciklusa posamezne osebe). Prebivalstvo so razdelili v kategorije. Problem tega je da se pojavijo novi poklici, nove kategorije. Nove poklice so zasedali novi sloji, klasični poklici pa se samorekrutirajo in prepustnost za nove sloje slabo odprta. V sodobni odprti družbi je mobilnost velika, 1/3 prebivalstva, spremembe pa so postopne in majhne. Velike spremembe so redke. V raziskavi samo

moški (oče, sin razlika), vzorca se nemore prenest na celotno populacijo (ženske manj zaposlene, pretrgane zaposlitve zaradi otrok, manj zensk na visjem polozaju, mobilnost z poroko,...).

Kathleen Garson: štirje tipi razvoja zaposlitve pri ženskah: tradicionlana (full time materinstvo), netradicionalna (kariera in odlagajo gospodinjstvo), vstopijo v delovni proces in so razocarane in se vrnejo v dom in obratno ostanejo doma in se vrnejo na delo. Pravijo da so Evropske družbe manj mobilne od ZDA, socialnistični sistemi manj mobini od demokratičnih. Izkaže se, da situacija v ZDA in v Evropi situacija ni bistveno različna, pokazalo se je, da je odstotek prebivalstva, ki je spremenil položaj v ZDA 30% in v Evropi 27%. Ni bistvene razlike med zahodno Evropo in socialističnimi drzavami, drastičnih razlik ni.

Ko govorimo o socialni mobilnosti ne smemo enačiti z migracijami (mobilnost znotraj geografskega prostora) je pa res, da se lahko povezujeta in prekrivata. Migracije niso nov pojav in se vedno pojavlja v družbi. Velike migracije prebivalstva pa so povzročene z velikimi družbenimi spremembami (naravne nesreče, vojne,...). Sociologija se z migracijami ukvarja po drugi svetovni vojni, zgodovinsko gledano pa se migracije pojavljajo nonstop.

Poznamo dve obliki migracij: premki zaradi varnosti (slaba politična perspektiva, ogrožena osebna varnost) in premiki zaradi ekonomskega položaja (veže se na slab ekonomski položaj skupin ali posameznika).

Giddens govori o štirih klasičnih modelih: prvi klasični model priseljevanja (država v najprej objavila priselitvene kvote), drugi model je kolonialni model (nekdanje kolonialne drzave so spodbujale priseljevanja v matične države iz nekdanjih kolonij, Francija iz Alžirije), tretji model je model delavcev gostov (Nemčija, Belgija, primankljaj delavcev na področjih je odprl meje za delavce na tem področju, status začasnega dela, status gosta, začasnost ni bila kratka, s tem problemom se država ni ukvarjala), četrti model nezakonitih migracij (izven nadzora držav, črne migracije, migranti v najslabšem položaju).

Zakaj se ljudje preseljujejo: dva sklopa dejavnikov, dejavniki odbijanja in privlačevanja (push and pull). Dejavniki so lahko različni: ekonomski, kulturni, socialni,... Push dejavniki odbijanja: pomanjkanje služb, premalo priložnosti za kaj novega, politični strah, nasilje in vonje v nekem okolju, slab zdravstven sistem, nezmožnost izražanja verskih čustev, slabe stanovanjske razmere, slabe možnosti pri iskanju partnerja, onesnaževanje okolja,... Pull dejavniki privlačevanja (obrnjeni): zaposlitvene priložnosti, boljši pogoji za življenje, izobraževanje, zdravniška oskrba, ponovno vzpostavljanje družinskih vezi, verska in politična svoboda,...

Kakšne so migracije, katere vrste migracij poznamo: odseljevanje - emegracija, priseljevanje - imigracija. Migrant, imigrant, emigrant. V 70-90 letih se je v Sloveniji s tem ukvarjal Peter Klinar, kasneje pa Silva Mežnarič, vmes ni bilo raziskovanja, tema pa se ponovno pojavlja. Klinar je govoril o modernih in sodobne migracije, ekonomske in politične migracije, prostovoljne in prisilne migracije, trajne in začasne migracije, organizirane (neke profesije premalo, dobrodošli delavci iz tujine) in neorganiziranih (posamezniki sami), konservanivnih (ohranitve nečesa, kar ni imel v nekem okolju) in inovacijskih (zaradi možnosti spreminjanja, politične inovacije, okoljske inovacije), beg možganov (družba zaradi nezmoznosti, zaprtosti, neinovativnosti, političnih ali verskih razlogov ne dovoli nekemu številu ljudi ne omogoča da se razvijajo), trajne, začasne in dnevne migracije.

Slovenija je družba kjer se migracije dogajajo, je odprta. V Slovenijo se je priseljevalo (ekonomski razlogi, iz nerazvitih delov jugoslavije, prebivalstvo v industrijske centre trbovlje, jesenice, in v velika mesta lj, mb, kr, nm, kp, močni dejavniki pull, najprej se je preselil moški in pošiljal dohodke domov, čez nekaj časa pa se je preselila tudi družina, začnejo se kot začasne in se spremenijo v trajne, lahko so bile tudi tedenske) in odseljevalo (politični razlogi, npr. Argentina, tudi nemčija, avstrija in italija za delo) po 2. svetovni vojni zaradi različnih razlogov.

Silva Mežnaric je v 80ih letih naredila v slo prvo kvalitativno študijo migracij. Ni bila zgolj statistična raziskava, polstrukturirane intervjuje na populaciji migrantov v sloveniji in na njihovih družinah. Objavljeno v knjigi Bosanci: a kuda gredo slovenca nedlju. Danes v Sloveniji delež tujcev v primerjavi z domacim preb 2,8% ta delež je precej nizek. Tujci so tisti ki nimajo slovenskega državljanstva.

Kaj pomeni visok delež migrantov: ekonomske posledice, socialne posledica.

Spol: včasih prevladoval moški spol, sedaj ne velja več, temu vzorcu so se priključile ženske, tudi samske (delež teh iz manj razvitih okolij se močno povečuje, vzorec podoben kot moške migracije po vojni, pošiljajo denar v svoje družine), individualne migracije, ženske običajno opravjajo predvsem gospodinjska dela v družinah, družinske pomočnice, tudi prisilne migracije (eksotične plesalke). Te migracije so prikrite, so pa zelo ekonomsko močne. Predvsem se iščejo nove možnosti, ženske iz patriarhalnih okolij, zaprtih družb. Tudi v nasem okolju se najbolj poudarja moški del migracij in je ženski del neobdelan, neraziskan.

Delo

Področje dela se zelo hitro spreminja. Ni samo sociološko vprašanje, sodi v širši koncept, veliko različnih pristopov, konflikti. Sociologija se je dolgo ukvarjala z vprašanjem razmerij znotraj sfere dela, dobrin, odnosa med delom in kapitalom, vprašanje sindikatov, obravnave političnih institucij v povezavi s poklici in profesijami – ukvarjala se je s formalnim delom (reguliran, plačan, zakonsko urejen, vladajo odnosi). En spekter dela (neformalen) je ostal zunaj. Delo – različna razumevanja, kaj komu pomeni, cel spekter odgovorov. Sociološko je delo zavestna dejavnost, kjer človek uporablja svojo psihično, fizično sposobnost, da nekaj ustvarja, neko novo vrednost, s tem zadovoljuje svojo potrebo. Tudi za samo izražanje, se samorealiziramo, rabimo pa tudi potrditev, gre za proces izmenjave med akterjem in zunanjim svetom. Ozko filozofsko je delo spekter dejavnosti, proces, kjer gre za svobodno delovanje, igro vseh posameznikovih notranjih sil, sposobnosti, želja, brez povezave z ekonomijo. Ekonomsko razumevanje pa poudarja proizvod (lahko materialni ali idejni). Dela se ne da enačiti z zaposlitvijo, ne pomeni dejavnosti, ki je nujna za preživetje tudi ni nekaj nujnega. Pomen dela se spreminja skozi zgodovino, stari grki so prezirali delo. Industrijske družbe so dale velik pomen delu, k njegovi racionalizaciji za maksimaliziranje dobička.

Čas, ki ga porabimo za delo se skozi zgodovino spreminja. Ko se je delo odcepilo od gospodinjstva, takrat se delovni čas začne meriti. Na začetku se je delovni čas podaljševal, tudi do 16h/dan, zaradi strojev, ki so lahko dolgo delati. Tudi vse dni v tednu, kasneje 6 dni/teden. Potem se zgodi prelomna točka, ali je v družbi res potrebno toliko

dela v formalni obliki? Podaljšuje se delovna doba (daljša življenjska doba) in skrajšuje delovni čas (zaradi večjega poudarka kvalitete življenja). Industrija prostega časa - tisti, ki cel dan delajo, ne zapravljajo. Ne bo se delalo manj, samo več različnih stvari, izven formalne zaposlitve.

Trg delovne sile je osnovna institucija. Uravnavanje ponudbe in povpraševanja, oblikuje se cena delovne sile. Uravnavanje z izobraževalnim sistemom je nemogoče, ker se trg dela spreminja preveč hitro. Rešitev je kader z široko splošno izobrazbo, ki ga je možno hitro prekvalificirati. Delovna sila je celota delovnih sposobnosti poameznika, ki jih uporablja pri svojem delu. Je nek potencial za delo, lahko ga uporabimo ali ne (posameznik ali družba). Veliko potenciala je neizkoriščenega, ni ga mogoče skladiščiti. Fizična, psihična delovna sile je neločljiva od posameznika. Delovna sila ni enako delo, je delo šele ko aktiviramo delovno silo. Zaloga kompetenc, sposobnosti, ki jo lahko uporabimo v delovnem procesu. Potem je delo smotrna dejavnost, z menjalno vrednostjo, delo = generično bistvo človeka. Če ne bi delal ne bi bil človek. Delitev dela: na različne izvajalce, po starosti, spolu, tehnične delitve, institucionalne, nacionalne delitve dela. Trg delovne sile danes, postindustrijske družbe, važno je kako se ga uravnava, s katerimi okrepi, zanima nas gibanje nezaposlenosti (je resen problem), je potencial, ki ni izkoriščen, ker se porušijo neka razmerja. Potrebna je optimizacija razmerja med ponudbo in povpraševanjem, uravnovesiti. Neoliberalni pogled - pustiti trgu dela, da se samouravnava.

Dejavniki povezani s fleksibilnostjo ponudbe in povpraševanja. Deluje po nekih pravilih, zaščita delojemalca in delodajalca, jasna in trdna pravila. Pogoji zaposlovanja morajo biti pravno regulirani. Oblike in načini dela (delovni čas, organizacija dela, delovni pogoji, mobilnost delovne sile, lokacija dela - tudi doma, pomen izobrazbe, fiksni in variabilni del plače, nagrade). Časovna in prostorska fleksibilnost vpliva na to kako si organiziramo življenje.

Zaposlitveni vzorci: v Sloveniji prevladuje polni delovni čas, med moškimi in ženskami ni razlik v nezaposlenosti, razlika v povprečju plačila je v Evropi 17%, v Sloveniji pa 7,9%. Neplačano delo za potrebe normalnega funcioniranja sebe in svoje družine. Ann Oakley: Housewife, se je ukvarjala z neplačanim delom, gospodinja je žena, ki je doma, opravlja delo doma za potrebe družinskih članov, še vedno opravijo v večini ženske. Domače neplačano delo se je razširilo, prestopilo prag doma, tudi opravki z institucijami (zdravnik, občina, šola, dom za starejše občane), skrbstveno delo (močno razširilo, otroci, ostareli starši). V Sloveniji je ogromno neplačanega dela (SLO: 4,25h ženske in 2,24h moški). Neplačano domače delo še vedno pogajanja. Stvari se spreminjajo, vendar ni še enakovredno.

U. Beck, »Destandardizacija pridobitnega dela: o prihodnosti izobraževanja in zaposlovanja«

Pridobitno delo in poklic sta v industrijski dobi postala os življenja, ki človeku zagotavljata varnost, zaščito in stabilnost v vsakdanjem življenju, hkrati pa sta mu v pomoč pri samo identifikaciji. Avtor pravi, da je danes “poklic izgubil svoje nekdanje varnosti in zaščitne funkcije” (Beck, 203). Ker je industrijska družba vseskozi družba pridobitnega dela, pa zaradi sprememb v tem sistemu pride do sprememb v sami družbi.

Sistem zaposlovanja se spremeni na treh nosilnih stebrih, na katerih je temeljila standardizacija v industrijski dobi: delovno pravo, delovni kraj in delovni čas. Namesto zaposlitve za nedoločen čas, ki je potekala na določenem kraju (v stavbi tovarne, podjetja)

z točno določenim delovnim časom, se sedaj pojavljajo fleksibilne, pluralne forme podzaposlenosti, ki vključujejo delo ločeno od podjetja (delo na domu), delo za določen čas, delo s skrajšanim delovnim časom itd. Posledice za delavce so lahko zelo obremenjujoče. Poleg možnega nižjega dohodka zaradi krajšega delovnega časa, negotove zaposlitve, posledic v družinskem življenju zaradi dela na domu, privatizacije zdravstvenih in psihičnih tveganj dela, lahko pride tudi do krize identitete. To pa ravno zaradi izgube pomena, ki ga je imel poklic v industrijski dobi.

Avtor izpostavi primer brezposelnosti, za katero so predvidevali, da naj bi izginila v devetdesetih letih. Oživljanje gospodarstva ni vodilo do povečanja števila delovnih mest, ampak ravno nasprotno. Zaradi hitrega tehnološkega napredka, vedno več avtomatiziranega dela se veliko število nizko kvalificiranih delavcev nadomesti z majhnim številom kvalificiranih delavcev, ki opravljajo več del hkrati. Pride pa tudi do drugačne spremembe, in sicer se brezposelnost, kot je bila poznana v industrijski dobi, integrira v sistem “podzaposlenosti z mnogimi tveganji, ki pa morda celo ne pozna več problema nezaposlenosti (v smislu odsotnosti dohodka)” (Beck, 207). Spremembe v zaposlovanju pa lahko učinkujejo tudi v povečanju povpraševanja na trgu dela. Z ustvarjanjem ustrezne ponudbe del na domu, del s skrajšanim delavnikom ipd. se trg dela odpre tudi za druge družbene skupine, ki se prej zaradi nezdružljivosti študija ali družine z delom niso zaposlovale.

Spremembe v sistemu zaposlovanja vplivajo tudi na izobraževalni sistem. Če je brezposelnost v industrijski dobi pestila predvsem slabo izobražene, se ta strah sedaj pojavi tudi pri dobro izobraženih, še več, tudi pri študentih samih, ki po koncu izobraževanja “trčijo ob zaprta vrata zaposlovanja in to seveda predvidijo že med izobraževanjem” (Beck, 217). Posledica tega je, da se mladi pogosto odločajo za vedno daljše in dodatno izobraževanje, po izobraževanju pa so pripravljeni sprejeti vsako delo. Posledice so vidne tudi v institucijah socialnega skrbstva in državne blaginje, ki ne sledijo hitrim spremembam trga dela in tako ne zagotavljajo svojih osnovnih nalog.

“Prehod iz izobraževalnega sistema v sistem zaposlovanja postane negotov in labilen; vmes se vrine siva cona podzaposlenosti s številnimi tveganji” (Beck, 221). Po izobraževanju ni nujno, da študent dobi delo, zato nekateri iščejo smisel in cilj izobraževanja v njem samem, neko lastno vrednost izobraževanja. Zaključena izobrazba ni več zadostna za pridobitev zaposlitve, hkrati pa je predpogoj za kandidiranje za delovno mesto, za pridobitev pa so potrebni dodatni kriteriji in dosežki izven formalnega izobraževanja. Avtor pa tu opozarja da to lahko vodi v “preporod stanovskih kriterijev dodelovanja v porazdelitvi družbenih možnosti”, ter “da v izbiri med formalno enako kvalificiranimi ljudmi ponovno pridejo v veljavo kriteriji, ki ležijo onstran certifikatov o izobrazbi in se izmikajo prisilam utemeljevanja.” Prav tako pa lahko “premik funkcije dodelovanja statusa iz izobraževalnega sistema v zaposlovalni sistem” povzroči večjo brezposelnost pri težje zaposljivih osebah, kot so ženske, ki so bile dalj časa izključene iz trga dela, socialno prikrajšani mladostniki, starejše osebe in osebe z zdravstvenimi težavami.

Revščina

Star problem, s katerim so se srečevale vse družbe, nikoli ta problem ne bo izginil. Lahko govorimo o revščinah v različnih podobah, vsako zgodovinsko obdobje ima svojo obliko revščine, lahko pa tudi sobivajo v istem obdobju. Od skrajnih oblik lakot do pomanjkanja nekaterih dobrin. Ponavadi pomislimo na materialno revščino, ni pa edina vrsta revščin, je pa velikokrat vzrok za ostale deprivacije. Problem z merjenjem revščine. Skupaj z ostalimi vedami (statistika, geografija, zgodovina). Merjena meja revščine: absolutna (materialni pogoji), relativna (kulturne razlike in širše potrebe), subjektivna (lastna percepcija v primerjavi z drugimi). Koncept absolutne revščine, ki meri na materialno prikrajšanost, z vidika sredstev za ohranjanje zdravja in življenja. Izračuna se meja, pod katero človek ne more živeti brezskrbno. Ker so kulture, navade, okolja različna, zato je mejo težko določiti in je ta koncept doživel število kritik. Z sociološkega vidika ni uporaben. Ta koncept je pomankljiv.Koncept relativne revščine več kot samo materialne potrebe (npr. potreba po izobraževanju), upošteva kulturne razlike. Je bolj uporaben za ugotavljanje revščine ni a vseobsežen, ima določene pomankljivosti. Avtorji dopolnjevali z različnimi, modeli, pristopi (Haralambos). Največkrat se dopolni z subjektivnim pristopom (glede na posameznika).Koncept subjektivne revščine ta informacija uporabna kot dopolnilo prejšnjim dvem konceptom. Posameznik sebe vedno postavlja v relacijo do nekoga, nekaj. Ima zase razdelan koncept kam spada, se primerja z drugimi. Zato je zanj to pomembno. Ni nujno, da je reven pa se vseeno počuti prikrajšanega.

Kdo je reven? Simmel: kogar država proglasi za revnega. Relacija med tistim, ki določa in tistim, ki je določen (relacijsko določen). Relacija (v odnosu do nekoga, nečesa), definicija se spreminja. Spremenljive oblike revščine (možnost preživetja); hrana, stanovanje, zdravje, izobraževnje, kultura, počitek; vključenost in izključenost (materialne, socialne, politična). Materialna revščina povzroča različne oblike deprivacije, različne oblike izključenosti (civilne-javno delovanje, politične, občutek da tak človek ne more narediti ničesar, šibka pravna pismenost, ne poznajo svojih pravic, ne vedo na koga se lahko obrnejo) in to je problem. Civilna izključenost (javno delovanje, politično itd.). Socialna izključenost tudi posledica materialne revščine (iz lastnih mrež pretrga vezi z institucijami, izbobraževalnimi, kulturnimi, pretrga vezi s kolegi, izključen iz socialnega okolja, so manj mobilni, manj komunikativni). Ekonomska izključenost, nezmožnost za sodelovanje v ekonomskih transakcijah, oziroma zelo omejene možnosti. Medosebna izključenost takega posameznika se izloča iz mrež, krogov, pride do skrajne oblike izključenosti, privede v brezdomstvo (družinskih, prijateljskih, sosedskih mrež).

Rešitve: boj proti revščini, veliko ukrepov, ki pa so bili majhni, neuspešni, kratki. Socialna država (socialne in druge pomoči). Država blaginje (široko pojmovanje javnih služb - dostopnih vsem: izobraževanje, zdravje, stanovanja, nezaposlenost, hendikep, pokojninska politika) visoko postevljeni davki. UTD univerzalni temeljni dohodek, koncept star vendar aktualen, izvira iz pojmovanja da je posameznik pomemben in da ima posameznik pravico do minimalnega življenskega standarda, ne glede na premoženje, zaposlenost, osebne okoliščine. Osnove najdemo pri J. S. Mill poudaril, da bi bilo potrebno paziti kako se distribucija dobrin. Najprej določen eksistenčni minimum, ki bi posamezniku zagotavljal preživetje. Ostanek pa bi se delil na osnovi dela, kapitala, talenta; po meritokratskih načelih (po zaslugah).

Evropski humanizem, temelji iz katerih izhaja UTD: 1. človek je član skupnosti, ki ne sme dopustiti da bi človek kot posameznik umiral od lakote; 2. preživetje posameznikov je prioriteta, pri redistribuciji dobrin; 3. opravičenost do tega izhaja iz pripadnosti določeni skupnosti in iz skupne lastnine. Minimalni delež, ki bi ga dobila vsaka odrasla oseba, ki živi v določeni državi. Kritike: zmanjšalo bi se delež zaposlenih. Nekateri so predlagali, da bi se to uvedlo v revnih državah (za zmanjšanje migracij, prenehanje selitve težke industrije). Valerija Korošec: Zastonj kosilo za vse. Skrajne oblike izključenosti ne bi več obstajale (begunci in brezdomci).

Skrajni obliki izključenosti sta brezdomstvo in begunstvo. Vedno obstajalo, tudi pri nas poznamo ta dva problema. Brezdomstvo: ožje tisti, ki nimajo življenjskega prostora, doma; širše tisti, ki živijo v neustreznih pogojih, neprimernih bivališčih, hišah, prenatrpanih stanovajih, barakah, pod standardom. V Evropi 1,1 mio ljudi brezdomcev, do 2 mio., po širši definiciji pa 18 mio. Značilnost brezdomstva: 90% evropskih brezdomcev je avtohtonega prebivalstva, prevladujejo moški, se tudi delež žensk in otrok povečuje. Razlog je ponavadi odhod iz družine in je posledica izguba zaposlitve tudi nasilje v družini in problemi z zasvojenostjo. Ekonomski razlog (zadolženosti, izguba stanovanja) in demografski razlog (po odhodu članov družine ostanejo sami in to pripelje do brezdomstva). Vedno več brezdomstva mladih zaradi zasvojenosti in brezdomstvo otrok.

Otroška revščina se ugotavlja glede na 7 življenjskih dobrin: hrana, pitna voda, higienske razmere, osnovno bivališče, dostop do primarnih zdravstvenih uslug, dostop do izobraževanja (vključenosti v izobraževanje) in informacij. Otroška revščina vodi v začaran krog, težko se izvijejo iz tega položaja.

Razliskave revščine se izvajajo šele v zadnjih 20 letih (najprej na ekonomskem inštitutu). Prej se je ugotavljajo samo kvaliteto življenja. Tine Stanovnik. Objektivno merjenje revščine po gospodinjstvih. Definicija statističnega urada: povprečni dohodek na člana družine, se razvrsti. Mediana (srednja vrednost), na 60% mediane je prag tveganja revščine (potencialna revščina). V letu 2008 je pod pragom revščine 12% prebivalstva, v letu 2009 11,3% prebivalstva (223k oseb) pod pragom tveganja revščine. Brez socialnih transferjev bi bilo 22% pod pragom tveganja revščine. Gospodinjstva, kjer prevladuje nizka izobrazbena struktura, dominantni del dohodka socialni transferji, kjer je visok delež brezposelnih ali kmečkega prebivalstva, povprečna velikost manjša od povprečja (1 oseba, npr. starejši človek), kjer je stanovanjski standard nizek. Prag se zvišuje, delež prebivalstva se zmanjšuje, pomagajo socialni transferji, vplih staranja prebivalstva, prenaseljenost stanovanj.

NasiljeOblike nasilja: nasilje nad mladimi, v družini, v intimnih partnerskih odnosih, nad ženskami, nad otroci, nad strarejšimi, kolektivno/strukturno naslije, samo destruktivno naslije (samomor), spolno nasilje, fizično nasilje, psihično nasilje, zanemarjanje. Pri vrstniškem nasilju (1/4 otrok, 11-14 let) gre za vprašanje dominacije. Strukturno nasilje, kjer je diskriminacija institucionalizirano ali se o nekem nasilju ne govori, prisilna sterilizacija žensk in moških, neukrepanje oblasti ob množičnih zločinih.

Najbolj pogosta oblika nasilja je nasilje v družini (med partnerjeva, nad otroki), v družini se izmenjujejo dobra in slaba obdobja in to daje moč nasilnežu. Družina ne izpolnjuje

primarne naloge, ogrožena je primarna socializacija. Težko prepoznavno. Nasilje v intimnih partnerskih razmerjih – dating violence.

Sociološke teorije družbe(Predavanje 19. 4.)

Kako družbe delujejo? Dva velika sklopa teorij. Konsenzualne teorije - funkcionalistične, (norme in vrednote so temeljnega pomena, zato mora priti do konsenza v družbi kakšne so te vrednote, ta družben sistem je osnovan na nekih sporazumih, kje smo in kam gremo, če tega konsenza ni, potem je družbo težko vodit, obravnavati, družbene spremembe pojasnjujejo kot predvidljiv, načrten proces, nekaj kar lahko vrednotimo, spremljamo in načrtujemo) in konfliktne teorije - marksistične, feministične (poudarjajo dominacijo nekaterih skupin nad drugim, družben red je utemeljen na dominaciji, spremembe pojasnjujejo kot hitre, nenačrtovane, se zgodijo ko se podrejena, dominirana skupina upre dominantni in jo vrže z oblasti). Teorija je niz idej, ki bi razložile kako nekaj deluje mora biti konsistentna celota. Sociološki pristopi se osredotočijo na en problem eno prioritetno polje. Ena teorija ne razloži celotnega delovanja. Makro(kako deluje celotna družba, funkc., marks.)/mikrosociološki (kako delujejo posamezniki, simb. interak.) pristop, oba pristopa prispevata. Še en pristop, kako razumeti: Strukturna teorija (kako je družba strukturiranam, sistemski pogledi, marks))/interpretativni pristop, teorija družbenega delovanja (kako družba deluje, interakcionistični). Pravega pristopa ni. Družbena struktura, kakšna so razmerja znotraj družbe, eli so lahko posamezniki, skupine, institucije.

Funkcionalizem

Družba strukturirna celota, kjer vsak posamezen del prispeva k funcioniranju celote, prispevek je funkcija (družina - socializacija). Zagotavljanje reda in stabilnosti je najbolj bistveno za razumevanje, posamezni deli pomagajo pri stabilnosti. Znotraj funkcionalizma je stava na posameznika, posameznik je tisti, ki je sam odgovoren za svojo usodo, se mora dokazovati, če je dober mu sistem vrne in ga umesti na določeno mesto. Glede na zasluge. Parsons, Durkheim.

Marksizem

Izhaja iz del Marxa in Engelsa. Skozi kritiko takratnega kapitalizma., Marx je razumel soc. filozofi so svet samo interpretirali morajo pa ga spremeniti. Naloga družbene misli. Zgodovina družbenega je zgodovina razrednih bojev. Sodobna družba je razredna družba. Razred je temeljna kategorija družbene strukture, med razredi je konflikt. Odkrit/prikrit boj. Delovski razred nima nič za izgubit, zato Marx na njih stavi, delavski razred ni konservativen. Ob nastanku kapitalizma delavski razred ni razumel svojega položaja (na začetku so bili kontraproduktivni, razred na sebi). Ko pa se ozavesti - na to usmeri zunanja sila, komunistična stranka, postane sila; postane razred zase, zahteva od kapitalistov, preko nacionalnih meja. Konflikt se stopnjuje in na neki točki prestopi v drugo fazo, revolucija, ključna točka je lastnina produkcijskih sredstev (lastnike je potrebo razlastiti) konflikt med delom in kapitalom. Konflikt med delom in kapitalom, delavec nima lastnine produkcijskih sredstem je pa lastnik svoje delovne sile - potencial, ki jo ponuja na trgu dela. Proizvajalne sile - sredstva in delo. Glede na vložek je produkt večji, presežna vrednost, prisvoji jo kapitalist, delavec dobi samo mezdo. Presežna vrednost mora krožiti in to je kapital. Produkcijska sredstva morajo postati last vseh. Tudi politični prevzem

oblasti. Družbena struktura, osnova družbe je ekonomska baza (produkcija dobrin, produkcijska sredsta in delovna razmerja) na njej pa oblike družbene zavesti, pravo-politična nadstavba. Med bazo in nadstavbo je pretok, vplivata ena na drugo. Marx: v kapitaličnih okoliščinah delo ni tako, kot si ga predstavlja, pride do odtujenega dela. Zamisel, orodje, cilj dela. Pri kapitalistični produkciji si delavec ne zamisli, ne ve kakšen je končen produkt, manjka ustvarjalnost, proizvod ne pripada delavcu.

1. Delavec je odtujen (ker se v svojem delu ne uresničuje) 2. delavec se odtujuje v samem aktu produkcije (ne realizira svoje zamisli, se odtujuje od sebe) 3. odtujitev od proizvoda dela (ki pripada kapitalizmu, za delavca je samo sredstvo za preživetje) 4. Odtujitev človeka od človeka (delavec zgolj sredstvo za povečanje kapitala).

Weber (1820)

Sociološki klasik, s čim naj se ukvarja sociologija. Ukvarja se družbenim delovanjem, razumeti družbo. Kaj je gonilo razvoja? Ukvarjal se je z etičnim delom, angažiran znanstvenik, široko izobražen. Iz srednjega razreda. Zanimala ga je moč sociologije , razvojne stopnje, razumevanje delovanja. Družbeno delovanje je tisto delovanje, ki mu akter pripisuje nek smisel. Smisli so lahko različni, delovanje se vedno nanaša na druge. Kaj je smisel? je vedno subjektiven, ni vedno racionalno, smiselo, niso vsa družbena delovanja smiselna. Več tipov razumevanja: aktualno (fact), pojasnujoče (razumemo zakaj). Movit je smiselni okvir v katerem akter najde temelj svojega ravnanja, objekt dojetja je smiselna povezanost, smiselni okvir. Zakaj kapitalist vlaga in ne troši? to je Webra zanimalo. Organska sociologija - izhaja iz celote, poskuša pojasniti iz celote, ki je nadrejena, kako deluje posameznik (funkcionalisti). Interpretativna sociologije - da se razume delovanje posameznikov, kar je možno samo v družbi. S celoto ne moremo razumeti posameznik celic. Potrebno je odkriti pravila na osnovi katerih posameznik deluje. Predvidljivo ravnanje glede na okoliščine. Idealni ali čisti tipi (metodološki konstrukt): racionalno (največ vredno, ciljno/smotrno-se usmerja k cijlu, zaradi smotra razmisli o posledicah, za Webra najvišja oblika, racionalni kapitalizem in vrednotno racionalno- samo delovanje je gonilo delovanja, različni vzroki, ideološki, fiozofski, brez misli na rezultat), tradicionalno (zaradi navade), emocionalno (trenurtno delovanje, ni vredno, afektivno). Meja med delovanji je nejasna, tipi se ne pojavljajo v čisti obliki. Družbeni odnos med ljudmi, vzajemno delovanje. Racionalni tipi organizacija - predvidljivo. Birokracija - točna pravila in administracija, je racionalno delovanje. Racionalni kapitalizem - produkcijska sredstva v zasebni lasti, delovna sila je svobodna, ne sme biti nesmiselno omejeno tekmovanje (ne sme biti nesmiselno, prepovedi zaradi prepovedi), zakonodaja za vse enaka. razumevanje nastanka kapitalizma je za Webra in Marxa enako, posledice in ovrednetenje pa različno. Marx govori o odtujenem posamezniku, svoboda fiktivna. Weber pa govori o racionalnem delovanju, on hoče razumet, raziskoval je zakaj je prišlo do kapitalizma, kakšni motivi. Marx pa je hotel spreminjati.

Berger, Luckmann

Premik k mikrosociološkemu pristopu. Pri makrosocioloških oudarek na sistemu, celoti, sktrukturo; struktura določa ravnanje, življenje posamezniku. Pri mikro pri nasprotnikih, pa dajo poudarek na akterja, skupina akterjev pripisujejo pomene, ki delujejo in katerih delovanje ne naddoloča struktura ampak so posamezniki svobodni - interakcionisti. Med njimi sta Berger in Luckmann predstavnika fenemenološke šole. Želita prebroditi to diametralno nasprotje med tem kaj je bolj pomembno ali struktura programira dejanja posameznikov ali pa so ti svobodni. Preučujeta odnos med družbo in akterji, vzpostavljata zvezo med akterjem in sistemom, govorita o družbeni konstrukciji (se konstruira, se ustvara in oblikuje, sistem obikujejo akterji), družba je človeški produkt, družba je objektivna realnost pa tudi človek je produkt družbe. Družba in posameznik se sooblikujeta, vplivata drug na drugega, tudi človek je družbeni produkt. Pri posamezniku je cel kup družbenega.

Kako razumeti vsakdanje življenje? Kako razumeti ravnanja, zakaj tako posameznik ravna kot ravna, zakaj stvari delamo brez razmisleka, kakšne motivacije nas vodijo, zakaj niso vsaj ravnanja racionalna (nemoremo vsakega dejanja racionalizirati)? Preučevala sta človeka pri njegovem vsakdanjem delovanju, zgledovala sta se A. Schutz in nadaljevala njegovo delo. Schutz kako svet vidi običajna oseba v vsakdanjem življenju, v naravni drži, drugo je strokovna drža in ravnanja (naravna drža - človeka ki ni ekspert, ni strokovnjak, povprečen državljan ki preprosto deluje in ne razmišlja pretirano, nima namena secirati dejanja delovanja, ampak preprosto deluje). Svet je takemu človeku zdravemu razumu tak kot se mu kaže, vanj ne dvomi, ne sprašuje se kaj je zadaj, kaj je prikrito. Tako je in tako naj tudi ostane. Schutza so zanimali predsodki, stereotipi, klišeji, tipizacije, razlage in seveda kako nastajajo. Kako si človek v naravni drži svet predstavlja. Utrjujejo predsodki, stereotipi. Svet se mu kaže kot resničen, objektivem ima zanj subjektivem pomen in usmerja njegova dejanja. Schutza niso zanimali objektivni motivi in razlage ampak dejanski resnični motivi vsakdanjega človeka. Družbeno delovanje je mogoče razumeti zato moramo poznati motive tega delovanja, ne gre za posamično motive, delovanje ampak za tipično delovanje posameznikov v tipičnih okoliščinih oz. razmerah, ustaljena praksa (institucije - s svojimi pravili določajo posameznikovo ravnanje). Ustaljena ravnanja ki se institucianilizirajo, lahko so racionalna, ni pa nujno da so edina pravilna. Neka delovanja ki so se ponavljala so se izobilkovala v pravilo, institucije pa temeljijo na pravilih, če ni zapisanih jasnih pravil se institucije porušijo. Naloga razmišljujočega subjekta, eksperta, da pojasni to zvezo med nekim dejanjem in nekim drugim pojavom, kaj predhodi in kaj bo sledilo nekemu pojavu. In kaj bo to pomenilo. Kako neka dejanja potekajo, če mi ob tem dejanju racionalno razmišljamo. Če hočemo razumeti delovanje takrat ko dojamemo motive (dve vrsti motivov po Schutzu: da bi motivi in ker motivi):Da bi – vsebujejo racionalna delovanja, gre za načrt, racionalen razmislek, neko presojo, s katero v naprej preprečiš ali zagotoviš neko posledico.Ker – temelji na izkušnjah, ki producirajo neke ustaljene odgovore (vzela je dežnik, ker bo deževalo), gre za privajeno delovanje.

Peter Berger(1929, Dunaj) in Tomas Luckmann(1927, Jesenice): Družbena konstrukcija realnosti, srečala sta se v Ameriki, New York, naslanjata se na Webrovo sociologijo in Schutzovo fenemenologijo.

Realnost je konstruirana, je produkt nekega delovanja delujočih posameznikov, če bi bile okoliščine drugačne bi bila naša realnost drugačna, realnost je družbeno konstruirana. Ni

mogoče reči kaj je bilo prej, ali posameznik ali družbeno, preveč je prepleteno, da bi dali enemu prednost. Razumevanje, vpogled posameznikov je različen, različne zaloge znanj, ki jih različno uporabljamo. Zaloge znanja, ki jih uporablja delujejo kot končna področja pomenov, posameznik pa med njimi prehaja iz enega v drugo. Skozi zalogo znanj oblikujemo neke pomene ki so za nas končni, nam pomagajo delovati v različnih poljih (Beurdieu) ali različnih svetovih (B&L). Končni pomeni, ki se oblikujejo v enem polju nimajo pomena v drugem okolju, prehodi so lahko težki ali celo boleči (domači/intelektualni). Npr. iz mestnega vrveža v cerkev - tu veljajo druga pravila, nov sistem interpretacij in odnosov, posebni rituali. Prehod iz službe k ukvarjanju z otroki, vsak tak prehod pa je lahko povezan s šokom, lahko boleč. Iz domačega v nek institucionaliziran sistem.

Realnost mojega življenja je organizirana okrog TUKAJ (mojega telesa) in ZDAJ (moje sedanjosti). Tukaj in zdaj je središče moje pozornosti, to kar se mi prikazuje kot tukaj in zdaj je realnost moje zavesti. Je najvišja realnost človeka v naravni drži. Skozi realnost svoje zavesti posameznik ocenjuje tudi druge realnosti (ki so zanj drugotnega pomena). Zaloge vednosti na osnovi česa si človek v naravni drži kot tudi strokovnjaki oblikujejo pomene. Znanje je nastajalo v zgodovini človeštva od kar obstaja in se je nalagalo, specialistična, posebna in splošna zaloga znanja (ta je vsem v uporaba) – splošna zaloga znanj. Kar je specialno nastalo ima nek pomen, s tem se lahko manipulira. Širjenje znanja je v korist celotnemu svetu, drugače se z znanjem da manipulirati, če primankuje. Količina znanja, ki je potrebna za normalno delovanje se povečuje (skozi čas se količina povečuje). Nastajanje vednosti – primer zunanje uporabe računalnika. Pri prenosu znanj se veliko izgubi. Družbena zaloga vednosti in enakomerno porazdeljena, različni deli družbe imajo različno zalogo vednosti. Znanje na recept, funkcionalna pismenost, da znamo uporabljati, tni pa potrebno razumeti, tako je življenje bazično, nezanimivo, funkcionalna pismenost – navodila. Nekatera znanja so pomembna in uporabna v enem polju, lahko v drugem polju neuporabna. Kako si olajšujemo življenje, poleg znanja na recept, tipizacijske sheme, niso blizu Webrovim idealnim tipom, ampak so ko neko znanje ki nekje obstaja sistemiziramo, neko zalogo vednosti sistemiziramo in iz nje potegnemo kar potrebujemo.

Svet Berger in Luckmann razumeta prepleteno, v interakciji, da svet ves čas nastaja, se konstruira, ni v naprej dan in tudi pomeni niso v naprej dani. Če bi morali vsako znanje pridobit, znova pridobit, če se ne bi nalagalo, bi za vsako delovanje morali razmislit, zelo komplicirano življenje.

Ivan Bernik in Martina Trbanc: Avtoportret višjega srednjega sloja: izjemnost in konformnost

Osrednja tema tega dela je višji srednji sloj. Analizirala sta dnevnike trinajstih »znanih Slovencev in Slovenk«. Vsak je oddal po tri dnevnike, ki so jih objavili kot Sobotno prilogo dnevnika Dela. Osebe, ki so pisale dnevnik, so definirane kot ugledne oz. višje, zato se je to pokazalo tudi v njihovem pisanju, saj so tako tudi pisali – pisali so o sebi, informacijah o svojem delovnem statusu, na zelo dramatičen in idealiziran način. Posledično so »javni dnevniki neizogibno močno 'samocenzurirane' predstavitve posameznikovih delovanj in doživetij in da je zato veljavnost informacij, ki jih posredujejo zelo sporna.« (str. 69) Zato sta avtorja uporabila Goffmanov pristop, ter ga tudi citirala, pri »translokalnih interakcijah«, »tj. pri interakcijah, v katerih interakcijski partnerji niso v neposrednem stiku. Tudi te interakcije je mogoče opazovati kot 'informacijsko igro', v kateri ena interakcijska stran skuša kontrolirati

vtise, ki jih prejema druga stran.[sic!]« (str. 70) Motiv te interakcije je »prepričati drugo stran o svojem dejanskem ali zaželenem družbenem statusu in si s tem ohraniti ali povečati svojo družbeno veljavo.« (str. 70) Avtorja sta zato svoje splošno vodilo pri analiziranju usmerila na štiri vidike dnevniških samopredstavitev piscev dnevnikov. Ti pa so naslednji:1.      samoopredelitev družbenega statusa,2.      delovne oz. profesionalne aktivnosti,3.      politične usmeritve in stališča,4.      življenjski stili. Ugotovila sta, da avtorji pripadajo različnim kategorijam višjega srednjega sloja. Zato sta s pomočjo primerov razložila značilnosti vseh kategorij (ki so spodaj naštete) Te kategorije pa so:1.      profesionalec/-ka,2.      intelektualec/-ka,3.      umetnik/-ca,4.      visok/-a državni/-a uradnik/-ca,5.      kulturni/-a menedžer/-ka,6.      podjetniški/-a menedžer/-ka. Pri vseh kategorijah sta opazila nekaj očitnih formalnih podobnosti. V ospredje sta postavila dve formalni podobnosti. »Pri prvi gre za ambicijo avtorjev in avtoric, da poudarijo svojo izjemnost, pri drugi pa za njihov poskus, da prikažejo skladnosti svojega delovanja in doživljanja s ključnimi družbenimi normami in vrednotami, torej da prikažejo svojo družbeno konformnost.« (str. 80-81) Se pravi, da so avtorji in avtorice skušali »prikazati opravljanje svojih poklicnih vlog in svoj življenjski stil kot izrazito enkraten.« (str. 81) Ter, da ta »enkratnost ni naključna, ampak je predstavljena kot posledica izjemnih prizadevanj, premišljenih izbir in globoke predanosti vsem ključnim družbenim vlogam.« (str. 81) Avtorja pravita tudi, da je za člane višjega srednjega sloja značilno »poveličevanje splošno sprejetih družbenih norm, ki so hkrati v središču kulture višjega srednjega sloja.« (str. 83) zato je, »poudarjanje osebne izjemnosti piscev dnevnikov skladno s tistimi deli njihovih samopredstavitev, v katerih se kažejo kot povsem običajne osebe.« (str. 83) To se kaže predvsem v njihovem »popolnem« družinskem življenju – s tem »poudarjajo svojo kompetentnostnost za obvladovanje vseh življenjskih področij.« (str. 83)

---------------------------

Avtorja razlagata razredno ureditev v postsocializmu s pomočjo Webrove teorije slojevitosti. V postsocialističnih družbah je prišlo do sprememb v družbeni neenakosti. To je bil prehod iz statusno-slojevske k razredni strukturi.  V socialističnih družbah je bil posameznikov položaj v družbeni neenakosti določen z njegovo lojalnostjo do političnega režima. Socialistični stratifikacijski sistem je bil stabilen in je razpadel šele, ko so se spremenile politične okoliščine, ki so ga ustvarjale in ohranjale. Višji srednji sloj je bil močno politično nadzorovan in omejen na ravni profesionalne avtonomije. Socialistična politična in gospodarska ureditev sta preprečevali nastanek malih podjetnikov, višjim menedžerjem in uradnikom pa sta onemogočali avtonomijo.

V zrelih socialističnih družbah se je povečala družbena moč  inteligence oziroma pripadnikov višjega srednjega sloja (profesionalcev, višjih menedžerjev, uradnikov...). Inteligenco predstavlja višji srednji sloj, katerega položaj temelji na razpolaganju z visoko specializiranim znanjem in nadzorovanjem dostopa do tega znanja. V zahodnih družbah je družbeno vrednost specializiranega znanja določal trg, v socialističnih družbah pa ja bila družbena vrednost pogojena z njeno funkcionalnostjo za politični režim. Vedno bolj se je večal pomen strokovnega znanja in naraščati je začela zaprtost inteligence.

Postsocialistična transformacija imenujemo spremembo v razredni strukturi, ki jo je  povzročil trg kot institucija in lastnina proizvodnih sredstev. S sredstvi so začeli upravljati kot s strateškimi tržnimi dobrinami. Razredna družba pa imenujemo pojav institucionalnega reda, v katerem je tržni položaj glavni dejavnik dostopa do družbenih dobrin.

Višji srednji sloj je doživel največ sprememb v postsocialističnem sistemu. Iz homogenega se je oblikoval bolj kompetenten višji srednji sloj, ki je razpadel na številne profesionalne kategorije, ki se močno razlikujejo med seboj. Kljub temu pa pripadnike tega sloja še vedno povezuje dejstvo da razpolagajo s podobnimi strateškimi dobrinami, ki jim omogočajo ugoden ekonomski status, visok družbeni ugled in močan vpliv. Močno narašča družbena samozavest tega sloja.

Višji srednji sloj je razdeljen na šest kategorij: profesionalci, intelektualci, umetniki, visoki državni uradniki, kulturni menedžerji in podjetniški menedžerji. Za pripadnike tega sloja je značilno, da pripisujejo velik pomen svojemu življenjskemu stilu in malokrat omenjajo svoj ekonomski status, družbeni vpliv in ugled. Prizadevajo si pokazati predanost svojemu delu in njegovim vrednotam. Preko teh vrednot legitimizirajo svoj visok družbeni položaj. Značilna je prepletenost med delovnimi in prostočasnimi aktivnostmi. Pripadniki višjega srednjega sloja so nepristranski do politično relevantnih vprašanj in s tem poudarjajo svojo vrednoto univerzalizma in pripravljenost upoštevanja kolektivnih interesov. Pripadniki razpolagajo s kulturnim in družbenim kapitalom s katerima oblikujejo rafiniran in edinstven življenjski stil. Ta predstavlja simbolno mejo med višjim srednjim slojem od ostalih slojev. Želja tega sloja je poudariti svojo izjemnost, hkrati pa prikazati skladnost svojega delovanja z družbenimi normami in vrednotami. Na ta način se prikazuje konfrormnost višjega srednjega sloja.

Anja Kopač Mrak, Tatjana Rakar: Redistributivna pravičnost v slovenskem sistemu socialne varnosti: od zaslužnosti k preverjeni potrebi?

Članek govori o spremembah socialne varnosti v Sloveniji, ki so se zgodile po koncu socializma. Avtorici opišeta kakšna je socialna politika tudi v drugih državah Evrope in poskušata med njimi uvrstiti tudi kakšna je v Sloveniji. Članek ponudi tudi številno raziskav o socialni pomoči med posamezniki in se med njimi, ki so potrebni takšne pomoči, osredotoči na brezposelne.Razlogi, ki jih ponudita avtorici, za spremembe socialne politike so spremembe, ki so se zgodile v strukturi trga oz. delovnih razmerij, demografske spremembe (staranje prebivalstva), globalizacija in sprememb v neformalni sferi (povečana fleksibilnost).1. tabela v članku (stran 10) predstavi kakšni so parametri sistemov socialne varnosti glede na tipe držav blaginj. Liberalni tip države blaginje, ki se pojavlja v Veliki Britaniji,

deluje po načelu preverjene potrebe, kar pomeni, da preverjajo kakšna je dejanska potreba po pomoči in jo tako priznajo samo tistim, ki jo potrebujejo zgolj za preživetje (tisti, ki so na socialnem dnu). Njihov osnovni cilj je zmanjšanje revščine in ne zagotavljanje življenjskega standarda. Takšna pomoč je financirana iz davkov. Konservativno – korporativistični tip imajo Nemčija, Francija, Avstrija ter Belgija, ta vpeljuje obvezno socialno zavarovanje in zagotavlja ne le preživetje temveč tudi življenjski standard, tako da posameznike obvaruje pred izgubo družbenega položaja. Omogoča tudi brezplačno šolanje in ostale dodatne možnosti (npr. brezplačna rehabilitacija v zdraviliščah po poškodbi). Socialdemokratski tip države blaginje imajo nordijske države zagotavlja univerzalne socialne pravice in tako zagotavlja enakopravnost vseh do prejemanja pomoči.  Ta pomoč je določena na način, da zagotavlja ne minimalno temveč splošno pravico.Slovenija je imela tip, ki je vseboval lastnosti konservativno-korporativističnega ter socialdemokratskega, dandanes pa ugotavljamo, da ima vse več tudi lastnosti liberalnega. Spremembe slovenske sociane politike so opisane v treh obdobjih. V prvem obdobju (1991-1997) še ni prišlo do drastičnih sprememb in je še vedno vladalo veliko nesorazmerje med pravicami in obveznostmi brezposelnih oseb (manj dolžnosti). V drugem obdobju (po letu 1998) se je to razmerje že preoblikovalo,  prevsem tako, da so posamezniki bili upravičeni do denarnih prejemkov samo, če so bili na voljo trgu dela, s tem so spodbujali pasivnost brezposelnih in aktivno politiko zaposlovanja. Določeno je bilo kaj je ustrezna zaposlitev (enaka zahtevnosti prejšne) in primerna (ena stopnja nižja zahtevnost). Če ni bilo ustrezne, je bil brezposelni primoran vzeti primerno. 3. obdobje (po letu 2006) se je razmerje med pravicami in obveznostmi še bolj zaostrilo, tudi tako da je bila lahko primerna zaposlitev kar 2. stopnji nižja od ustrezne. Dohodkovna varnost se je zniževala in ukinila se je denarna pomoč.Empirične raziskave, ki dokazujejo dejanske učinke sprememb so pokazale, da se je število prejemnikov denarnega nadomestila in denarne pomoči zelo zmanjšalo (do leta 2007 skoraj za polovico), prav tako se je zmanjšalo povprečno trajanje dejanskega prejemanja denarnih nadomestil in denarne pomoči. Upravičenci pa so predvsem starejši.

----------------------------

Članek avtorici začneta s trditvijo, da spremenjen družbenoekonomski kontekst, predvsem spremenjena struktura trga delovne sile, (kar pomeni, da število zaposlenih preko delovnih razmerij upada, v porastu pa je študentsko, honorarno, prekarno in delo na črno, kar vpliva na gospodarski/tržni tok, saj je za njegovo stabilnost, v trenutni ureditvi, potrebna množična zaposlitev preko delovnih razmerij, preko katerih se z davki polni državna blagajna.) procesi globalizacije, demografske spremembe in spremembe v neformalni sferi, povzročajo vedno večji razkorak med potrebami trga dela in sistemi socialne varnosti in zato kličejo k iskanju novega ravnovesja med ekonomsko učinkovitostjo in socialno varnostjo. Danes se poudarja predvsem strategija aktivacije v kombinaciji z varno prožnostjo, ki vzpodbujata učinkovitost in hitrost odziva, tako delodajalca kot delojemalca na spremembe različnih delovnih razmer v gospodarstvu in hkratno zagotavljata socialno varnost. Sicer se članek osredotoča na vprašanje zagotavljanja dohodkovne varnosti  s strani sistema socialnega zavarovanja (spremembe na tem področju v Sloveniji skozi dvajsetletno tranzicijo) in sistema socialnih pomoči.Delovanje trga delovne sile ima slabosti, ki se odražajo v ekonomskih in socialnih posledicah, socialna politika pa je najpomembnejše orodje ob spopadanju s temi slabostmi in reševanju problemov, ki jih le-te sproducirajo. Socialna politika posega v delovanje tržnih mehanizmov in alocira ter redistributira materialne dobrine in storitve, ki jih deli glede na cilje in kriterije, ki so družbeno določeni. Poznamo tri načela redistributivnosti in sicer: načelo preverjene potrebe, načelo enakopravnosti in načelo proporcionalne enakosti.

Temeljna načela določajo cilje redistribucije, njene mehanizme in institucionalne spremenljivke sistemov socialne varnosti. Na podlagi povezave med  sistemi socialne varnosti in načeli redistributivne pravičnosti so se vzpostavili trije idealno-tipski tipi države blaginje, ki se sicer le redko med seboj ne mešajo. Tako poznamo liberalni tip države, kjer je splošno načelo redistributivne pravičnosti (preverjena) potreba, kritična točka nujne intervence je nedoseganje minimalnih standardov, osnovni cilj pa je zmanjšanje revščine, do pomoči so tako opravičeni le tisti, ki jo resnično potrebujejo, prevladujejo sistemi socialne pomoči, socialni prispevki so mizerni. Sledi konzervativno-korporativističen tip, katerega splošno načelo je proporcionalna enakost, izhodišče intervence je izguba zasluženega standarda, cilj pa ohranitev in varovanje pred izgubo pridobljenega družbenega položaja, predvsem s sistemi obveznega socialnega zavarovanja. Socialdemokratski tip države blaginje, ki gradi na enakosti, reagira, ko oseba ne dosega splošnega standarda kakovosti življenja in strmi k promociji splošne kakovosti življenja, do socialnih prejemkov so upravičeni vsi ali pa posamezne kategorije državljanov ne glede na njihove dosežke na trgu delovne sile, določeni so v pavšalnih zneskih, vendar znatno višji kot v ureditvi liberalnega tipa.Slovenije ne moremo umestiti v le eno od naštetih kategorij, pred časom, so jo nekako umestili v državo s konservativno-konporativističnimi in socialdemokratskimi lastnostmi, danes pa opažamo tudi vse več lastnosti liberalnega tipa države blaginje. Zakonske spremembe, ki jih je sistem socialne varnosti v Sloveniji doživljal skozi do sedaj poteklo tranzicijo, so tako oblikovale neko sestavljanko različnih tipov in so potekale v treh obdobjih. V prvem obdobju (1991-1997) so se spremembe nanašale predvsem na dohodkovni in ne toliko na socialnopravni položaj brezposelnih. Sistem socialnega zavarovanja je ščitil predvsem posameznika in njegovo pravico do svobodne izbire zaposlitve. Leta 1998 so bile vpeljane tudi novosti na področju socialnopravnega položaja brezposelnih oseb, katerih cilj je bil  vzpostavitev razmerja med pravicami in obveznostmi brezposelnih, upravičenost do denarnih prejemkov so povezali  s posameznikovo pripravljenost do ponovne zaposlitve. Zakon določi kot ustrezno zaposlitev tisto, ki je po stopnji težavnosti enaka prejšnji in kot primerno, ki je stopnjo lažja od prejšnje. Zakonske spremembe iz leta 2006 pa potrjujejo nadaljevanje aktivacijskega trenda, država nima namreč več nikakršne vloge varovanja posameznikovega družbenega položaja ampak zgolj zagotavljanja minimalnih eksistenčnih pogojev. Vsi  podatki v tabelah v nadaljevanju članka kažejo, da število upravičencev do socialne pomoči upada, odstotek starejših se veča, mladi pa so (zaradi možnosti dela na napotnico in podaljševanja šolanja) skoraj že izpadli, povprečno trajanje dejanskega prejemanja denarnega nadomestila pa se krajša.Skozi navedeno vidimo, da splošna pravica do socialne varnosti med brezposelnostjo, postaja vse bolj odvisna od posameznikove pripravljenosti do (ponovne) zaposlitve, raven dohodkovne varnosti se je znižala, močno pa se omejuje pravica do svobodne izbire zaposlitve. Slovenija se premika od države, ki je zagotavljala socialno varnost med brezposelnostjo, k državi, ki želi oblikovati »pravi« odnos do dela in preprečevati pasivnost brezposelnih.

M. Hrženjak, »Strukturne značilnosti sodobnega plačanega domačega dela«, Nevidno delo

Po drugi svetovni vojni so teoretiki napovedovali, da bo plačano domače delo izginilo, zaradi nadomestitve gospodinj z gospodinjskimi aparati in demokratičnih načel sodobne družbe. Kljub temu pa se plačano domače delo spet razrašča, in sicer zaradi družbenoekonomskih sprememb (večje uveljavljanje žensk na trgu dela) in meščanskega

načina delitve dela (obnavljanje miselnosti o domačem delu kot ženskem ne-delu), ki se je obdržal v sodobni družbi. Čeprav velja, da sta poglavitni razlog za sodobno plačano domače delo preobremenjenost žensk z dvojnim delom in izogibanje konfliktom med spoloma in generacijami glede delitve domačega dela, pa lahko v tem vidimo tudi statusne razlike. Obnavlja se imaginarna identiteta »čiste« ženske srednjega/višjega sloja, v nasprotju z gospodinjsko delavko, »fizičnega« nižjega sloja. Delodajalci včasih najemajo gospodinjske delavke ne samo zaradi dela, ampak tudi zaradi njihovega simbolnega statusa v družbi. Obstaja še veliko nedorečenega pri opredelitvi domačega dela, saj to delo po navadi opravljajo ilegalne priseljenke. Zato nimajo zdravstvenega zavarovanja, plačanega dopusta, možnosti izobraževanja, nadomestila za boleznino, itd. Prav tako zato nista opredeljena plačilo in delovni čas. Kljub temu, da se v sodobni družbi obseg plačanega domačega dela povečuje, pa so razmere v katerih delajo neraziskane. Čeprav bi se gospodinjsko delo moralo deliti na dva dela, opravljanje gospodinjskih del in varstvo otrok, morajo gospodinje opravljati tudi druga dela. Sama definicija gospodinjskega dela je zato slabo določena. Plačane gospodinjske delavke delimo po načinu bivanja. Za tiste, ki stanujejo v gospodinjstvu kjer delajo pravimo, da so »live-in«, tiste, ki stanujejo drugje pa so »live-out« gospodinje. »Live-in« gospodinje niso nujno iz nižjih slojev, lahko so priseljenke iz drugih držav, v katerih so pripadale srednjemu sloju, za to delo pa so se odločile zaradi kulturnih in ekonomskih razlogov. V tujini tudi visoko izobražene priseljenke bolje zaslužijo kot gospodinje, kakor bi zaslužile doma kot učiteljice, inženirke, itd. Take delavke v tujino odhajajo tudi zaradi ohranjanja visokega statusa družine v izvorni državi. »Live-out« delavke po navadi delajo za več delodajalcev. Njihova prednost je, da niso toliko odvisne od delodajalca in imajo svoj dom. Delavke so večinoma starejše in prihajajo iz »live-in« področja, ko odplačajo dolg, se navadijo na novo kulturo in si ustvarijo socialna omrežja. Najbolj ranljive so tiste priseljenke, ki nimajo navezanih nobenih socialnih mrež, zato se za pomoč  zatečejo k različnim dobrodelnim organizacijam, ki jim pomagajo do zaposlitve. Nekaterim priseljenkam, preko neformalne mreže pomagajo druge gospodinje. Tretja možnost priseljenk je t.i. industrija rekrutacije priseljenih gospodinjskih delavk iz revnih območij sveta, ki jo izvajajo specializirane agencije. Te po navadi delujejo na robu zakona, priseljenke pa puščajo v negotovem položaju, saj si morajo ko prispejo zaposlitev poiskati kar same. Ker se tu zaposlujejo predvsem ženske, ki so popolnoma odvisne od delodajalcev, gre tudi za problem enakih možnosti zaposlitve na že tako neurejenem področju dela.

A. K. Sen, »Umrljivost kot kazalnik gospodarskega uspeha ali poloma«

V tem članku indijski ekonomist Amartya Sen poda argumente za uporabnost statistik umrljivosti kot pokazatelj stanja gospodarstva v državi. Pomembno je zavedanje, da je dohodek, ki je klasična ekonomska spremenljivka za merjenje gospodarske (ne)uspešnosti, le instrumentalna vrednota, pomembna za dosego tistega, kar resnično cenimo, tiste prave vrednote, ki je življenje. Ne gre toliko za podaljševanje življenske dobe kot za preprečevanje prezgodnje smrti, saj je človeku v interesu, da v življenju doseže svoje cilje, kar pa jih, kot vemo, mrtev ne more. Tako vidimo, da je umrljivost več kot pomemben indikator državne blaginje. Kjer nam klasična ekonomska spremenljivka kot je

BDP prikaže le grob prikaz dohodka na prebivalca v enem letu, gre tu za povprečje, kar pa pomeni, da nam ne prikaže porazdeljenosti finančnih dobrin med družbenimi razredi. Prav tako se za podatki o umrljivosti prikazujejo dokazi o diskriminacij, tako med spoloma, kakor rasni, kar iz bruto državnega proizvoda ni razvidno. Pogosto tudi iz grafov BDP lahko sklepamo, da gospodarska rast slabo vpliva na pričakovano življensko dobo, kar pa ni res, saj je le-ta odvisna tudi od drugih dejavnikov, kot so na primer razne družbene in politične krize (vojne ipd.). V časih krize se pogosto pričakovana življenska doba poviša zaradi boljše mobiliziranosti države in vojaških akcij, ki so z vojno povezane. Pomembni dejavnik so zato torej tudi organizacijski uspehi, ki so: višja stopnja izobraženosti, večja dostopnost do zdravstvene pomoči itn., v celoti boljša razvitost socialnih ustanov. Umrljivost nam torej poleg klasičnih ekonomskih spremenljivk, kot sta BDP in BNP, da vpogled v druge aspekte gospodarskega stanja in efektivnosti gospodarske politike, ki drugje niso razvidni, zato jo je potrebno upoštevati in preučevati pri oblikovanju gospodarske politike. 

Z. Kanduč, »Nasilje v družini: partnersko nasilje«

»Odkrivanje« partnerskega nasilja, s katerim se srečamo v hetero in homoseksualnih zvezah, je razmeroma nov kulturni fenomen. Pospešujejo ga vedno večja uporaba fizične sile na javnih in zasebnih mestih, demokratizacija družbenih odnosov, emancipacija, avtonomija, detradicionalizacija  ter še  številna druga družbena gibanja in strukturni procesi. Nasilje, katerega se poslužujejo tako moški kot tudi ženske, je lahko fizično ali psihično. Slednje je veliko bolj dolgotrajno, težje prepoznavno in opredeljivo. Prizadane posameznikovo samopodobo, povzroča trpljenje in duševne bolečine. Vendar pa se odgovornost za obe vrsti nasilja, ne skriva le v problematičnem posamezniku, temveč tudi v samem modelu organizacije družinskega zasebnega življenja. Po Kanduču je družina že sama po sebi nasilna institucija, le zasebnost para, ki pa ni zasebnost vsakega izmed njiju, pa je prav tisti element, ki v družini povzroči razkol, oziroma nasilne situacije. To, da po vzpostavitvi skupnega »gnezda«, vsak posameznik, nima svoje zasebnosti, sprva ni moteče. Paru to na začetku ustreza, pomembno je, da sta se posameznika z vzpostavitvijo doma umaknila javnosti. Vendar pa se stvari kmalu sprevržejo v rutino, postanejo samoumnevne, običajne in pričakovane, posameznika pa vendarle občutita potrebo po lastni zasebnosti. Dom se zlagoma spremeni v kletko, pojavijo pa se številni umiki oziroma bežanje iz te prisilne in omejujoče zasebnosti.  Tisti, ki si na delovnem mestu lahko zagotovijo vsaj delno prostorsko avtonomijo, se zatekajo v službe, ki se kmalu lahko sprevrže v drugi dom. Moški se zatekajo v bifeje, kjer si ustvarijo svoj nov krog poznanstev, ki jim navidezno ponuja rešitev iz omejujočega družinskega življenja, zelo priljubljeni pa so tudi vsakodnevni konjički. Pri psihičnem umikanju  pa se posamezniki na primer s preusmerjanjem pozornosti na televizijo, hišne ljubljenčke in omišljanjem različnih bolezni distancirajo od družinskih članov. Zunanji in notranji nadzor, ki naj bi skrbela za dogajanje znotraj družine, pogosto nista preveč učinkovita. Uradni organi in neuradni nadzorovalci, redko in težko intervenirajo v neko družinsko okolje, saj je to postalo že skoraj tabuizirano območje, kamor nepovabljene osebe težko vstopijo. To, da storilca od nasilnega ravnanja ne odvrne njegova vest oziroma nadjaz, Kanduč razloži skozi dve tezi. Lahko da je storilec neustrezno socializirana oseba, vendar pa so empirične raziskave pokazale da gre pogosto za povsem normalne osebke, ki s pomočjo »tehnike nevtralizacije«, »nevtralizirajo« moralno vest družbe. Tehnika jih osvobodi družbenega prijema, na ta način pomirijo svojo vest, misli in čustva pa jih ne vznemirjajo več. To lahko storijo na več načinov. Nasilno dejanje opišejo z evfemističnimi oznakami, sebe primerjajo z nemočno in nesvobodno osebo, v rokah neobvladljivih sil, zanikajo da je bilo dejanje napačno, zagovarjajo da so zgolj branili svojo čast ali pa minimalizirajo posledice agresivnega obnašanja, ker želijo oblažiti situacijo. Obstaja več vzrokov zakaj žrtev ne

zapusti nasilneža. Ženske včasih upajo, da se bo moški spremenil oziroma poboljšal, velikokrat tudi žrtev prevzame nase odgovornost za storilčevo nasilno ravnanje. Žrtev se včasih boji zapustiti nasilneža iz več razlogov. Strah jo je živeti sama, boji se, da jo bo socialno okolje obsojalo ali pa domneva da ji storilec ne bo dal miru niti po tem. Včasih v nasilnem razmerju vztraja zaradi ekonomske stiske ali finančne odvisnosti od partnerja, lahko pa se zgodi tudi to, da je kljub negativnim izkušnjam čustveno še vedno navezana na nasilneža. Paradoksna kombinacija ljubezni in nasilja pa sploh ni tako redka.

------------------------

Nasilje  v družini je kvalitativno in kvantitativno raztegljiv pojav, ki se pojavlja tako v homoseksualnih kot heteroseksualnih zvezah. Sprva so "partnersko nasilje" pojmovali le kot posamezne epizode fizičnega nasilja z resnimi posledicami, večinoma storjenih z moške strani. Danes vemo, da nasilje v družini sestavlja psihično in fizično nasilje, ki ga uporabljajo moški in ženske. Psihično nasilje  je navadno dolgotrajno in ni omejeno le na posamezne epizode. Prizadeva posameznikovo samopodobo in mu otežuje, da bi deloval kot subjekt. Za opisovanje razmer v zvezi, kjer se pojavlja nasilje, je pogosto uporaben besedni zaklad z vojaškim izrazjem (zastraševanje, zasliševanje, uničevanje gmotnih dobrin, zastrupitev odnosov, postavljanje ultimata ipd.).Za pojav nasilja niso odgovorni le problematični posamezniki, ampak je to množičen pojav. Dejavniki, ki omogočajo in olajšujejo  nasilje  v družini, gredo skupaj z dejavniki, ki sestavljajo življenje v paru. Najpomembnejši razlog za pojav nasilja so frustracije, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju. Najbolj obširna frustracija je izguba zasebnosti. Vsi ljudje čutijo potrebo po zasebnosti, vendar se ji z odločitvijo za življenje v paru odrečejo. To je sprva zelo ugodno za oba partnerja, kmalu pa se začnejo pojavljati trenutki, ko bi bilo bolje, če se ne bi gledala. Dom postane prizorišče nenehnega nadzorovanja. Družinski člani imajo eden od drugega ves čas neke zahteve, ki za izpolnjevanje zahtevajo čas in trud, ki ga v tistem trenutku morda ni. Ni se vedno možno umakniti v svojo zasebnost, saj načeloma je dom last vseh in imajo vsi vstop v vse prostore. Ni čudno, da se mnogi najmanj ogrožene počutijo na stranišču, kamor drugi ne morejo vdreti brez izgovora. Družinski člani bežijo iz utesnjujočega družinskega okolja na različne načine in različne kraje, najbolj pogost je služba. Nezadovoljstva v čustveno izsušenem ljubezenskem odnosu preganjajo ljudi v službo, po drugi strani pa nezadovoljstvo v službi krepijo potrebo po obisku idealiziranega toplega družinskega doma. Veliko ljudi se ukvarja s hobiji, ki se dogajajo zunaj hiše, nabavijo si hišnega ljubljenčka ali prilepijo oči na televizijski ali kak drug zaslon. Mnogi si omislijo kakšno bolezen, ki jim omogoča izogibanje komunikaciji z drugimi družinskimi člani.Drugi družinski člani, predvsem partnerja, se med seboj zelo dobro poznajo, zato vedo za vse šibke točke drugega, ki jih najbolj prizadanejo in izzovejo jezo.Nasilje  v družinskem okolju je močno olajšano, ker vanj ne sežejo niti formalne niti neformalne tipalke nadzora. Čeprav znanci in drugi pogosto vedo, kaj se dogaja, iz različnih razlogov ne ukrepajo. Torej je zunanji nadzor slab. Notranji nadzor pa ima "funkcijo", ki jo nasilna oseba uporabi, da izgubi svoje moralne vrednote (tehnike nevtralizacije).Mnogi se sprašujejo, zakaj žrtev ne zapusti nasilnega okolja. Razlogov za obstanek je več. Žrtev:- meni, da se bo nasilna oseba spremenila- odgovornost za nasilje prevzame nase- se boji zapustiti nasilneža- noče zapustiti nasilneža, ker jo je strah ali ne želi živeti sama- je ekonomsko odvisna od nasilneža- je kljub nasilju še vedno navezana na nasilneža.

R. Boudon, »Bo sociologija sploh kdaj normalna znanost«

Boudonov znanstveni prispevek razjasnjuje paradigmatsko rivalstvo in nejasnosti, ki sociologiji ne samo onemogočajo še boljša znanstvena odkritja, temveč tudi krnijo njen javni ugled, ob enem pa se avtor ne zavzema za vprašljivo teoretsko sintezo kot npr. Giddens, temveč za uporabo paradigem glede na spoznavni cilj in dostopnost empiričnih podatkov.Po Kuhnu - enem najbolj vplivnih filozofov znanosti - je normalna znanost tista, ko določeni disciplini pripadajoča znanstvena skupnost zvesto veruje v enovito paradigmo. Če je temu tako, potem sociologija nikoli ni bila in tudi nikoli ne bo normalna znanost, saj se že utemeljitelji glede na paradigmo močno razlikujejo. Tako Durkheim preferira obravnavo velikih družb, medtem ko Weber pojma družba ne potrebuje niti za znanstveno konstituiranje sociologije. Ker so paradigme sklop temeljnih prepričanj, jih v večini lahko mislimo preko 3 ključnih vprašanj, katerih odgovori jih tvorijo.Vprašanje objektivnosti sociologije je v bistvu vprašanje objektivnosti družbenih znanosti, ki pa nikoli ni imelo enoznačnega odgovora. Za zgoraj omenjena utemeljitelja sociologija producira trditve, ki imajo univerzalno veljavnost. Med utemeljitelji je Mannheim prvi, ki trdi, da so sociološke trditve prej relacijske - vezane na kontekst socialnega akterja - in so zato zgolj pomenske/nepomenske, ne pa univerzalne (resnične/neresnične). Od Methodenstreita dalje se tako sociologi v grobem delijo na tiste, ki so mnenja, da je objektivnost pozitivna vrednota, in tiste, ki so mnenja, da je objektivnost zgolj pozitivistična iluzija. Kakor koli, sociologija nemalokrat dosega objektivno vednost - tak primer je Webrova Protestantska etika, katere teze so bile sistematično testirane glede na nove podatke; a v primerih kot je biografija, ki zahteva selekcioniranje podatkov, ki je subjektivno, in vprašanje interpretativnega tipa, kjer odgovor na le-to ne more biti edini možen in resničen, je to preprosto nemogoče.Glavna utemeljitelja sta si glede vprašanja, ali naj bo sociologija holistična ali individualistična, očitno nasprotovala, saj je bil Weber prepričan, da mora sociologija preučevati razloge in motivacije posameznika za delovanje, Durkheimu pa se ni zdelo vredno preučevati drugega kot socialnih celot. To nasprotovanje je bilo tako močno, da sta se razvili 2 intelektualni tradiciji. Kljub temu, da nekateri menijo, da je delitev presežena, večina sociologov implicitno izhaja iz enega ali drugega nazora. Privrženci holizma bi tako za porast stopnje kriminalitete preučevali socialne ali strukturne vzroke, privrženci metodičnega individualizma pa razloge in motivacije kot vzroke agregiranih individualnih odločitev. Dejstvo je, da je v enem deležu raziskovalnih situacij metodološki individualizem učinkovit, v drugem neizvedljiv, v tretjem pa neuporaben. V prvem primeru gre za situacije, pri katerih so preproste motivacije vzrok za individualne odločitve, ki (če so agregirane) tvorijo porast stopnje preučevane spremenljivke. Ta primer simbolizirajo dolge vrste pred bencinskimi črpalkami na večer pred podražitvijo naftnih derivatov. V drugem primeru gre za pojave, ki jih prav tako tvorijo agregirani individualni vzroki, a so ti preveč heterogeni ali empirično nedostopni za raziskovanje. Tak primer je globalno povišanje stopnje samomorilnosti. Zadnji primer je tip raziskovalnega vprašanja, katerega cilj je zgolj opis kolektivnega fenomena, v primeru razlage pa je raziskovalec velikokrat obsojen zgolj na interpretiranje holističnih odnosov med opisanim fenomenom in množico potencialnih neodvisnih spremenljivk.Zadnja kontroverza, kontroverza glede odgovora na vprašanje, ali je socialni akter racionalen ali iracionalen, je stalno navzoča v sociologiji in ima zelo praktične posledice. Privrženci modela racionalnosti so mnenja, da imajo akterji tehtne razloge za svoja dejanja, medtem ko so drugi prepričani, da teh razlogov nimajo. Pogled, da je akter iracionalen, se pogosto združi s holizmom. V tem primeru akterje vodijo socialne sile oz. strukture, ki so neodvisne od njihove volje. Tako paradigmo je uporabljal Durkheim,

uporabljajo pa jo tudi njegovi nasledniki strukturalisti. Privrženci prvega nazora so tako mnenja, da nekdo krade zato, ker potrebuje denar in ker je to mogoče storiti skoraj brez vsakega tveganja - zato je potrebno za zmanjšanje te vrste delikventnosti le povečati nadzor (tveganje); nasprotniki pa so prepričani, da akter krade zato, ker pripada delikventni subkulturi. Razlika med stopnjo politične uporabnosti prvega in drugega nazora ni zanemarljiva. Dejstvo je, da je percipiranje akterja kot iracionalnega v sociologiji razširjeno bolj, kot si zasluži, in to zlasti zaradi velikega vpliva Freuda, Marxa in pozitivizma ter dejstva, da je tako naziranje veliko lažje za interpretacijo. Velikokrat se izkaže, da je bila agensova iracionalnost zgolj raziskovalčeva projekcija napačnih podatkov. Tako kmet nima veliko otrok zato, ker ga k temu žene tradicija, ampak zato, ker je to v določenih ekonomskih okoliščinah še kako racionalna odločitev. Kot model iracionalnosti se tudi model racionalnosti uporablja v napačnih raziskovalnih situacijah. Tako se ne samo v sociologiji kriminala, izobraževanja in razvez uporablja racionalni model, temveč se tudi akterje, kot so politiki, znanstveniki in umetniki, percipira kot bitja, ki jih vodijo zgolj utilitaristična vedenjska načela. Sociologija potemtakem nikoli ne bo kuhnovska normalna znanost, razlikovanje od le-te pa lepo zajame Simmlov stavek, ki med drugim povzema tudi ta povzetek: “Vsa razlika je samo v različnih spoznavnih namerah, ki jim ustrezajo različne razdalje”. 

K. Marx, »Mezdno delo in kapital«

To, kar delavci najprej dobijo za svoje delo je določena vsota denarja. Toda mezda ni tako enolična saj vsebuje različne odnose. V denarju izražena oz. nominalna mezda je najbolj očitna a nam ne pove vsega (npr. delavec je vsak mesec plačan 600 evrov). Druga plat je realna mezda oz. kupna moč, ki nam pove koliko blaga lahko delavec kupi s to količino denarja (npr. koliko hrane lahko dobi za ta denar ko gre v trgovino). Ob inflaciji nominalna mezda raste in realna pada (delavec za isti denar dobi manj blaga), pri deflaciji je učinek obraten. Mezdo določa tudi njen odnos do dobička, do kapitalistovega profita – gre za relativno mezdo. Ta izraža sorazmerno vrednost mezdnega dela in kapitala, medsebojno vrednost kapitalistov in delavcev. Realna mezda ostane ista, ali se celo zviša, relativna pa se zniža. Npr. če se cena življenjskih potrebščin zniža za 2/3, mezda pa se zniža le za 1/3 (iz treh frankov na dva) delavec dobi za 2 franka več blaga kakor prej za 3 franke, njegova mezda pa se je v primerjavi s kapitalistovim dobičkom znižala.Marx pravi: mezda in profit sta slej ko prej v obratnem sorazmerju. Profit se zvišuje v isti meri, v kateri se znižuje mezda in obratno. Celo najugodnejša situacija za delavca (kar najhitrejše naraščanje kapitala) ne odpravlja nasprotja med delavčevimi in kapitalistovimi interesi. Če kapital narašča, se mezda lahko zviša, a se dobiček zvišuje mnogo hitreje. Delavčev materialni položaj se izboljšuje na račun njegovega družbenega položaja.En kapitalist lahko spodrine drugega le tako, da prodaja ceneje. Da bi to dosegel mora ceneje producirati. To lahko naredi z večjo delitvijo dela, z uvajanjem in izboljševanjem strojev. Ta kapitalist bo z isto vsoto (nakopičenega) dela produciral več blaga. Silnejša produkcijska sredstva kapitalistu sicer omogočajo prodajati blago ceneje, hkrati pa ga silijo, da proda več blaga. Tako bo kapitalist prodajal svoje blago le za nekaj odstotkov ceneje kot konkurenti, saj že tako doseže svoj namen. Npr. kapitalist v istem času producira 2 krat več blaga. Blago bi lahko prodajal po polovični ceni a nebi imel dobička saj bi dobil povrnjene le produkcijske stroške. Blago torej prodaja le nekaj odstotkov ceneje kot njegovi konkurenti.Toda privilegij kapitalista ne traja dolgo saj kmalu še drugi kapitalisti začnejo uvajati nove stroje, novo delitev dela in to uvajanje postane tako splošno da se kapitalisti spet izenačijo.

Spet se pričenja ista igra. Nenehno izboljševanje produkcijskega načina in sredstev poraja še večjo delitev dela, večjo uporabo strojev, večji obseg dela. To je zakon, ki kapitalu ne dovoli, da se ustavi (ta zakon izenačuje ceno blaga z njegovimi produkcijskimi stroški).Večja delitev dela poraja konkurenco med delavci, saj 1 delavec lahko opravlja delo 5, 10 ,20 delavcev. To pomeni 5x 10x ali 20x večjo konkurenco med delavci. V isti meri, kakor se povečuje delitev dela se delo poenostavlja. Delavčeve posebne spretnosti postanejo brez vrednosti. Mezda zdrkne tem niže, čim preprostejše je delo.Če kapital hitro narašča, tedaj narašča še hitreje konkurenca med delavci, se pravi, toliko bolj se sorazmerno zmanjšujejo sredstva za zaposlitev, življenjske potrebščine za delavski razred, in pri vsem tem je hitro naraščanje kapitala najugodnejši pogoj za mezdno delo.

-----------------------

Namen besedila, ki je izšlo leta 1849, je podučiti delavce o produkcijskih razmerjih na razumljiv način. Na začetku si Marx postavi dve vprašanji: »Kaj je mezda? Kako jo določamo?« Po njegovem bi se vsi delavci strinjali, da je mezda vsota denarja, ki jo dobijo za določeno delo. Strinjali bi se, da je mezda vsota denarja, ki jo kapitalist plačuje za določen delovni čas ali določeno opravljeno delo. Buržuj/kapitalist z denarjem kupuje delavčevo delovno silo. Kapitalist kupi delovno silo s svojim obstoječim imetjem, tako kot kupi surovine. Delavec dobi mezdo že prej, kot kapitalist iztrži nek denar od izdelka. Mezda je določena in ni odvisna od tega, koliko nato kapitalist iztrži za nek izdelek.Delo je blago, ki ga njegov lastnik – mezdni delavec prodaja kapitalistu, zato da bi živel, da bi si kupil osnovne življenjske potrebščine. Marx se na kratko ozre v zgodovino. Pravi, da delo ni bilo vedno blago. Suženj je bil blago, njegovo delo pa ne, saj je avtomatsko pripadalo lastniku sužnja. Tlačan je prodajal le del svojega dela, za katerega pa ni dobil plačila, saj je bilo smatrano kot tribut fevdalcu. Sodobni mezdni delavec pa prodaja svoje delo kapitalistom v obrokih po 8, 10, 12 ur. »Delavec ne pripada temu ali onemu buržuju, pač pa buržoaziji, razredu buržujev; njegova stvar pa je, da se proda, to se pravi, da najde zase kupca v tem razredu buržujev.«V drugem poglavju Marx obravnava področje trgovine. Zastavi si vprašanje, kaj določa ceno blagu. Marx pravi, da je konkurenca, ki določa ceno blagu trojna. Konkurenca med prodajalci znižuje ceno blaga. Po drugi strani konkurenca med kupci zvišuje ceno blagu. Nato pa je tu še konkurenca med kupci in prodajalci. Cena bo tako odvisna od tega, na kateri strani je manjša oziroma večja konkurenca.Mera dobička so produkcijski stroški blaga. Če so produkcijski stroški višji od vsote, ki jo kapitalist dobi ob prodaji določenega blaga, potem je v izgubi. Če pa so produkcijski stroški nižji od vsote, ki jo iztrži, potem ima dobiček. Produkcijski stroški so sestavljeni iz surovin in orodij ter neposrednega dela. Produkcijski stroški enostavne delovne sile so stroški za delavčevo eksistenco in razplod. To se imenuje minimum mezde. V tretjem poglavju avtor obravnava področje produkcije. Pravi, da kapital sestavljajo surovine, delovna orodja in življenjske potrebščine. Vse to je ustvarjeno z delom. »Nakopičeno delo, ki služi kot sredstvo za novo produkcijo, je kapital.« Kapital pa ni le vsota materialnih produktov, ampak je vsota blaga, menjalnih vrednot in družbenih količin. Kapital se ne spremeni, če vzamemo eno blago namesto drugega, če le imata ta dva blaga isto menjalno vrednost. Menjalna vrednost je razmerje v katerem se da določeno blago menjat za drugo blago. Izraženo v denarju je to cena.»Kaj se dogaja pri menjavi med kapitalom in mezdnim delom?« Delavec dobi pri menjavi za delo/delovno silo življenjske potrebščine, kapitalist pa za te potrebščine dobi večjo vrednost nakopičenemu delu. Tako delavec ne le nadomesti, kar je kapitalistu potrošil, ampak ustvari večjo vrednost nakopičenemu blagu kapitalista. Delavec prejete življenjske potrebščine potroši za vselej, medtem ko kapitalist ustvarja dobiček. Delavec je svoja sredstva porabil neproduktivno, kapitalist pa reproduktivno.

»Kapital predpostavlja torej mezdno delo, mezdno delo predpostavlja kapital. Drug drugemu sta pogoj; drug drugega porajata.«

É. Durkheim, »Narava in vloga vzgoje«

Durkheim začne s kritičnim pregledom nad različnimi definicijami vzgoje, pri čemer izpostavi smotre vzgoje štirih filozofov. Skupno značilnost in glavna kritiko, ki jim Durkheim poda je, da vse izhajajo iz postavke, da obstaja idealen in popoln model vzgoje ter izobraževanja ne glede na kraj in čas. Za avtorja je to ahistorično, ker skozi zgodovino sta se vzgoja in izobraževanje močno spreminjala, zato »je historično opazovanje nepogrešljivo že samo zato, da bi sploh lahko oblikovali preliminarni pojem vzgoje ter določili, kaj naj pod tem izrazom razumemo« (str. 14). Pravi, da posameznik ne more izgraditi nekaj z golo osebno refleksijo, ampak da je »soočen z že obstoječimi realnostmi, ki jih ne more ne ustvarjati ne uničevati ne svojevoljno spreminjati« (str. 13). Za samo definicijo vzgoje je torej potrebno analizirati pretekle sisteme edukacije, jih primerjati med seboj in jim določiti skupne značilnosti. Predpogoj zato pa je, da si nasproti stojita generacija odraslih in mladih in da prva deluje na drugo. To delovanje opredeli z dvema vidikoma edukacije in sicer z mnoštvom in z enotnostjo. Za mnoštvo oz. heterogenost sistema edukacije pravi, da »predstavlja toliko različnih vrst vzgoje, kakor obstaja različnih okolij v določeni družbi« (str. 14). Za vsak poklic je potrebna posebna, poglobljena specifikacija znanja, zato za subjekte od določene starosti naprej vzgoja ne more biti povsem enaka. Pravi, da je družbena diferenciacija nujna za medsebojno sodelovanje in da se zato vzgoja sama diverzificira in specializira. Kljub pomembnosti specializiranim oblikam vzgoje, pa Durkheim pravi, da vse izhajajo iz ene točke in da so do te točke nerazločljive. »Ni ljudstva, ki ne bi premoglo idej, občutij in praks, ki jih mora vzgoja posredovati vsem otrokom brez razlike, ne glede na družbeno kategorijo,ki ji pripadajo«. (str. 15). Vsak posameznik mora posedovati določene vedenjske lastnosti, katere družba od njega pričakuje, da med njenimi člani obstaja zadostna homogenost. V nadaljevanju avtor omeni, da »vzgoja pomeni metodično socializacijo mlade generacije« (str. 17),  kjer izpostavi, da v posamezniku obstajata »dve bitji«. Individualno bitje, za katero pravi, da so vsa mentalna stanja, ki se nanašajo izključno na nas same in naša življenja in družbeno bitje, ki so sistem idej, občutij in navad,  ki izražajo skupine, katerim pripadamo – na primer religiozna verovanja, moralna prepričanja, nacionalne in poklicne tradicije. Cilj vzgoje je, da novorojenemu egoističnemu in asocialnemu bitju pridodamo družbeno bitje. Trdi, da je v posameznikovem lastnem interesu, da se podredi ciljem neke družbe, ker »učinek delovanja družbe na posameznika, kakršno se dogaja pri vzgoji, nikakor ni posameznika zatreti, zmanjšati njegovo vrednost, temveč nasprotno, omogočiti njegovo rast in iz njega narediti resnično človeško bitje« (str. 22) – posameznik in družba drug drugega dopolnjujeta. O vlogi države pri vzgoji in izobraževanju je Durkheim napisal, da mora v šole vpeljati in izpostaviti načela spoštovanje razuma, znanosti, ter idej, ki so temelj demokratične morale in so skupna nam vsem. Posvaril je da vzgoja v šolah ne bi smela biti prepuščena stališčem kake partikularne družbene skupine in da je zato je naloga družbe, »da učitelja nenehno opominja, katere ideje naj vtiskuje v otroka, da ga spravi v soglasje z okoljem« (str. 23). Država je tudi pomagalo in nadomestek družini pri vzgajanju otroka. Staršem pomaga tako, da jim olajša nalogo vzgoje z razpolago šol, kamor lahko pošljejo svoje otroke. Durkheim tudi omeni, da če družina ni sposobna opraviti svoje funkcije in dolžnosti pri vzgajanju otrok, da bi morala država intervenirati in prevzeti nalogo vzgoje.Avtor konča s tem, da pove da vzgoja ustvarja in deluje iz že danih dispozicij. Pravi, da so vrojena nagnjenja zelo splošna in nejasna in da se naše lastno delovanje spreminja glede

na situacijo in da ga spremlja zavestna izbira. Avtoriteta bi morala biti poglavitna lastnost vzgojitelja, ki pa bi jo moral črpati od znotraj in verjeti v njo z namenom da, »otroka opremi z močjo obvladovanja samega sebe« (str. 31), da se bo otrok »kasneje znal ukloniti tisti avtoriteti, ki jo bo črpal iz lastne vesti« (str. 31).

M. Weber, »Temeljni sociološki pojmi«

Na začetku Weber poda svojo definicijo sociologije, na katero se v nadaljevanju navezujejo ostale definicije in razlage. Webru sociologija pomeni znanost, ki želi interpretativno razumeti in na ta način vzročno pojasniti družbeno delovanje v njegovem poteku in učinkih. Pod »delovanjem« razumemo človeško obnašanje, kadar in kolikor akter z njim povezuje nek smisel. Družbeno pa je tisto delovanje, ki se po smislu, ki mu ga pripisuje akter, nanaša na druge in se po tem usmerja v svojem poteku. Weber v definiciji namerno razumevanje postavi pred pojasnjevanje, saj moramo delovanje najprej razumeti, da ga lahko potem pojasnimo, torej razumevanje subjektivnega smisla nam omogoča pojasnjevanje objektivnih vzrokov zanj. Smisel je tukaj subjektivni smisel, ki ga imajo v mislih točno določen akter v točno določenem primeru, povprečni akter v neki dani množici primerov, ali pa tipsko zamišljeni akter v nekem pojmovno konstruiranem čistem tipu, v tem primeru se njegov smisel imenuje smiselni okvir. Zakoni so z opazovanjem potrjene možnosti, da družbeno delovanje poteka glede na določena dejstva v skladu s pričakovanji, in jih lahko razumemo s pomočjo tipičnih motivov in tipično mišljenega smisla akterjev. Družbeno delovanje lahko usmerja preteklo, sedanje ali v prihodnosti pričakovano obnašanje drugih; ti drugi pa so lahko znani posamezniki ali pa tudi nedoločeno veliko število popolnih neznancev. Ni pa vsaka vrsta delovanja »družbeno« delovanje v Webrovi definiciji te besede. Notranje obnašanje je družbeno delovanje le, ko ga usmerja obnašanje drugih ljudi. Tudi vsaka vrsta človeškega stika še ni družbena, npr. trk dveh kolesarjev je zgolj dogodek, če pa se začneta zmerjati, pretepati ali prijateljsko pogovarjati po trku pa bi to sodilo v družbeno delovanje. Družbeno delovanje prav tako ni enako delovanje več ljudi, npr. ko na ulici vsi odprejo dežnike ob prvih kapljah dežja se ne usmerjajo drug po drugem, ampak jih usmerja potreba, da se zaščitijo pred mokroto. Družbeno tudi ni sleherno delovanje, na katerega vpliva obnašanje drugih ljudi, npr. na posameznika močno vpliva, da je del neke množice in delovanje, katerega potek bi povzročala že sama množica, ne da bi se samo delovanje na posameznika smiselno navezovalo, ni družbeno delovanje po Webru.  Družbeno delovanje je določeno na več načinov, Weber je sestavil lestvico družbenih delovanj od najbolj racionalnega do najmanj, in sicer navezujoč na ideologijo meščanskega moškega. Prvi tip delovanja je smotrno-racionalno, pri tem delovanju posameznik svoje delovanje usmerja po smotru, sredstvih, stranskih posledicah in racionalno tehta sredstva proti smotrom, smotre proti stranskim posledicam in možne smotre med sabo. Drugi tip je vrednotno-racionalno delovanje, kjer posameznik deluje po zapovedih, ali v skladu z moralnimi zahtevami, ki so naslovljene nanj, pri tem pa ni toliko pomemben cilj kot pri smotrno-racionalnem delovanju, ampak samo delovanje. Tretji tip je afektivno obnašanje, ki je na meji tega, kar je zavestno smiselno usmerjeno. Tu se posameznik neobrzdano odziva na nevsakdanji dražljaj. Četrti tip delovanja je tradicionalno obnašanje, ki je tudi na meji smiselno usmerjenega delovanja, saj je pogosto le top odziv na znane dražljaje, ki poteka enako kot nekoč že prisvojena naravnanost. Afektivno obnašanje je višje na lestvici racionalnosti kot tradicionalno zato, ker kljub temu, da je nenadzorovano je v določeni situaciji vseeno pričakovan odziv na nek dražljaj, pri tradicionalnem pa gre le za ponavljanje ustaljenega vzorca in je v njem manj smiselnosti

kot pri afektivnem obnašanju.  Družbeni odnos je po Webru vzajemno naravnano in na ta način usmerjeno obnašanje več ljudi. Vsebina vzajemnega odnosa je poljubna. Vedno pa imamo opraviti z nekim obstoječim empiričnim smislom. Družbeni odnos je vzpostavljen tudi pri družbeni tvorbi kakršna je država. Država preneha sociološko obstajati, ko ni več možnosti, da bi še lahko prišlo do neke vrste smiselno usmerjenega delovanja. Država obstaja le, ko se mi prepoznamo kot državljani in se tako tudi obnašamo.

G. Simmel, »Področje sociologije«

Delo Področje sociologije, G. Simmela, je programsko delo s katerim želi zagotoviti sociologiji akademsko enakopravnost z ostalimi vedami. Da bi dokazal pravico do obstoja sociologije, mora Simmel vzpostaviti vsebino in metodo sociološkega raziskovanja, ki nista še določeni. Če poskušamo kot vsebino sociologije definirati družbo, se srečamo s težavami, ker se z družbo ukvarjajo tudi druge znanosti. Še več, obstajata dva skrajna odnosa do definiranja družbe. Na eni strani, je družba definirana kot: "Dejanski predmet onkraj posamičnih bitji in tega, kar se jim dogaja", a na drugi, kot "izjemno koristna abstrakcija" (Simmel, 1993: 8). Odločitev, na kakšen način bomo definirali in raziskovali družbo je predvsem odvisno od naših spoznavnih namer, vendar sta oba načina enako legitimna. Tisto, kar je za Simmela najpomembnejše je podružbljanje oziroma socializacija. Družbo pa definira kot proces, dogajanje, potek dogodkov, interakcije in združevanje med ljudmi.Za Simmela je sociologija kot metoda vsesplošno uporabna in s svojimi raziskavami lahko pomaga kriminalistu, ki raziskuje množične poboje, s sociološko raziskavo o psihologiji gledališkega občinstva. "...nudi le novo pot za vse znanosti, znanstveno metodo, ki prav zaradi svoje uporabnosti za celoto problemov ni znanost z lastno vsebino."(Simmel, 1993: 16) Simmel je razdelil sociologijo na tri tipe oziroma problemska področja.OBČA SOCIOLOGIJA se ukvarja z dejstvom obstoja družbe in je generalna in abstraktna.FORMALNA SOCIOLOGIJA / FORMALIZEM, ki se ukvarja z opisom družbenih oblik. Za Simmela je pomembno raziskovati družbo kot celota oblik, znotraj katerih se dogajajo interakcije med ljudmi. Naloga sociologije, kar jo tudi loči od drugih zanosti, je abstrahirati formo od vsebine, sistematizirati forme in določiti občo logiko oziroma pravilnosti, ki se nahajajo znotraj teh form. Predvsem so to formalni tipi medsebojnega obnašanja individuov, kot nadrejanje in podrejanje, konkurenca, posnemanje, delitev dela, zastopstvo itn.FILOZOFSKA SOCIOLOGIJA, ki preučuje epistemološke in metafizične osnove raziskovanja družbe. To so predvsem vprašanja smisla: "Je družba smoter človeške družbe ali sredstvo za posameznika? Je končna vrednost družbenega razvoja v izoblikovanju osebnosti ali v izoblikovanju združenja? ..." (Simmel, 1993: 26)

P. Berger in T. Luckmann: »Temelji znanja v vsakdanjem življenju« (Družbena konstrukcija realnosti, str. 27-50) Berger in Luckmann skušata sociološko analizirati konstrukcijo vsakdanje realnosti, kot se ta kaže izkustvu povprečnih pripadnikov družbe. Pri tem se izogibata filozofskemu vidiku tega vprašanja, čeprav priznata, da ga ni mogoče v celoti izključiti. Menita, da se

vsakdanje življenje prikazuje kot »realnost, ki jo ljudje različno interpretirajo in ima zanje subjektivni pomen kohezivnega sveta«. (str. 27) Ta realnost ni samoumevna entiteta, ki bi obstajala zunaj posameznikov in neodvisno od njih, temveč nekaj, kar nastaja v njihovem mišljenju in delovanju.Kljub temu se ta realnost razlikuje od drugih področij realnosti (na primer realnost sanj, religiozna realnost, znanstvena realnost), saj je napetost zavesti v vsakdanji realnosti najvišja – vsakdanja realnost človeka v naravni drži je intersubjektivna (»vem, da je svet vsakdanjega življenja za druge prav tako realen kot zame«, str. 30), je  najobsežnejša in najpogosteje doživljana. Naravna drža je pravzaprav drža zdravega razuma, ki je družbeno priznan za resničnega, veljavnega v rutinah vsakdanjega življenja (ang. common sense – dobesedno »skupni smisel).Realnost vsakdanjega življenja je urejena realnost. »Pojavi v tej realnosti so urejeni v vzorce, za katere se zdi, da so neodvisni od mojega pojmovanja in so mi na nek način vsiljeni.« (str. 29) Kaže se kot že objektivizirana še pred posameznikovim prihodom na prizorišče, to objektivizacijo pa mu zagotavlja jezik. Le-ta izhaja in se nanaša ravno na v vsakdanje življenje, zato je pogosto težko prevesti izkušnje iz drugih realnosti.Človekova realnost je organizirana okrog »tukaj in zdaj«, torej telesa (geografske bližine) in sedanjosti (časovne bližine). Iz tega izhaja tudi njegovo doživljanje drugega. Najpomembnejši tip interakcije je »neposredni stik«. Njegova pomembna vloga ne izhaja samo iz spoznavanja drugega, temveč tudi iz potrjevanja svojega lastnega družbenega položaja, saj pri vstopu v neposredni stik posameznik zavzame položaj, ki ga drugi s svojim odzivom potrdi (ali zavrne). Zato Berger in Luckmann pravita, da »je drugi zame v neposrednem stiku bolj realen kot jaz sam« (str. 36) »Takšno refleksijo (o tem, kar sem jaz sam) sproži odnos drugih do mene samega.« (str. 36)V neposrednem stiku posameznik druge razume s pomočjo tipizacijskih shem, z oddaljevanjem od neposrednih stikov pa tipizacije postajajo naraščajoče anonimne. Stopnja anonimnosti pa je razen od posrednosti stikov odvisna tudi od drugih dejavnikov; upoštevati je treba tudi stopnjo zanimanja in stopnjo intimnosti stikov. »Družbena struktura je skupna vsota tipizacij in ponavljajočih se vzorcev medsebojnih odnosov, ki so nastali pod njihovim vplivom.« (str. 39)Realnost vsakdanjega življenja je možna zaradi objektivizacije, pomemben vidik le-te pa je proizvodnja znakov. Najpomembnejši znakovni sistem človeške družbe je jezik, ki izvira iz neposrednih odnosov in tvori semantična polja (pomenska območja), ki so jezikovno omejena. Znotraj njih je mogoče objektivizirati življenjsko in zgodovinsko izkustvo in ju akumulirati. »Na temelju te akumulacije nastaja družbena zaloga znanja, ki se prenaša od generacije na generacijo in je posamezniku dostopna v vsakdanjem življenju. Ker v vsakdanjem življenju prevladuje pragmatični motiv, zavzema znanje na recept, tj. znanje, ki je omejeno na pragmatično pristojnost v rutinskih opravilih, pomembno mesto v družbeni zalogi znanja.« (str. 46) Z drugimi besedami, družbena zaloga znanja razločuje realnost po stopnjah poznavanja in zagotavlja informiranost o področjih vsakdanjega življenja, s katerimi se posameznik pogosto ukvarja; informacije o oddaljenih področjih so bolj splošne in nenatančne. Oskrbuje ga s tipizacijskimi shemami,, ki jih zahtevajo rutine vsakdanjega življenja, s tem pa mu olajša in poenostavi vsakdanjik.