DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Pojav deviantnega vedenja pri osebah z motnjami avtističnega spektra

Junij, 2015 Ajša Zdovc

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

2

Zahvala

Na tem mestu bi se rada zahvalila mentorju, izr. prof. dr. Igorju Arehu, za

potrpežljivost, strokovno pomoč in nasvete pri izdelavi diplomske naloge.

Zahvala gre tudi moji družini, predvsem mami Andreji, babici Stanki in fantu

Gašperju. Hvala, ker ste mi stali ob strani in me podpirali, ko sem vas najbolj

potrebovala.

Prav tako se zahvaljujem gospodični Tini Esih, ki si je vzela čas za lektoriranje moje

diplomske naloge in mi podala nekaj nasvetov za izboljšanje le-te.

Hvala vam!

3

Kazalo vsebine

1 Uvod ..................................................................................... 8

2 Avtizem ............................................................................... 10

2.1 Zgodovina avtizma ....................................................................... 10

2.2 Vzroki za avtizem ........................................................................ 11

2.2.1 Genetika in okolje .................................................................. 11

2.2.2 Imunski sistem in disbioza ......................................................... 12

2.2.3 Prehrana ............................................................................. 12

2.2.4 Strupenost težkih kovin in cepiva ................................................ 13

2.3 Značilnosti avtističnih otrok ........................................................... 13

2.3.1 Motnje v socialnem funkcioniranju ............................................... 13

2.3.2 Komunikacija ........................................................................ 14

2.3.3 Odpor do sprememb oziroma vztrajanje v istosti .............................. 14

2.3.4 Odnos do predmetov ............................................................... 15

2.3.5 Intelektualno delovanje ........................................................... 15

2.4 Teorija uma ............................................................................... 15

2.4.1 Teorija uma in avtizem ............................................................ 17

3 Aspergerjev sindrom ............................................................... 18

3.1 Razlike med avtizmom in Aspergerjevim sindromom .............................. 18

3.1.1 Govor in komunikacija ............................................................. 19

3.1.2 Kognitivni razvoj .................................................................... 19

3.1.3 Motorika .............................................................................. 20

4 Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj ....................... 20

4.1 DSM-5 in spekter avtističnih motenj .................................................. 20

5 Žaljivo in kriminalno vedenje ljudi z motnjami avtističnega spektra .... 21

5.1 Deviantno vedenje ....................................................................... 21

5.1.1 Definicija deviantnosti ............................................................. 22

5.1.2 Deviantnost in kriminaliteta ...................................................... 22

5.2 Povezava motenj avtističnega spektra z deviantnim vedenjem .................. 22

5.3 Najpogostejša kazniva dejanja ljudi z motnjami avtističnega spektra .......... 23

5.3.1 Nezakonit vstop ..................................................................... 23

5.3.2 Zasledovanje, telefonsko nadlegovanje ter spletno nadlegovanje .......... 24

5.3.3 Spolni delikti ........................................................................ 24

4

5.3.4 Kazniva dejanja nasilja ............................................................ 25

5.4 Nasilje, duševne motnje in avtizem .................................................. 25

5.4.1 Stopnje nasilja ...................................................................... 25

5.4.2 Dejavniki tveganja .................................................................. 26

5.5 Aspregerjev sindrom in prestopništvo ................................................ 26

5.5.1 Študija primera kazenske odgovornosti posameznika z Asperjerjevim

sindromom .................................................................................. 28

6 Ljudje z motnjami avtističnega spektra v kazenskopravnem sistemu ... 29

6.1 Ozaveščenost in razumevanje avtizma v kazenskopravnem sistemu ............. 29

6.2 Vedenje policistov v stiku z avtistično osebo........................................ 29

6.3 Zaslišanje ljudi z avtizmom ............................................................ 31

6.3.1 Stres in nelagodje .................................................................. 31

6.3.2 Težave pri razumevanju ........................................................... 32

6.4 Proces zaslišanja ......................................................................... 32

6.4.1 Ohranjanje mirnega okolja ........................................................ 32

6.5 Kako voditi zaslišanje ................................................................... 33

6.6 Pomoč pri ozaveščanju organov kazenskega pregona o avtizmu .................. 33

6.6.1 Avtistične opozorilne kartice (Autism alert cards) ............................. 33

6.6.2 Izobraževanje in usposabljanje ................................................... 34

7. Pravice povezane z Mirando .................................................... 35

7.1 Kaj je Miranda ........................................................................... 35

7.2 Razumevanje pravic Miranda mladih ................................................. 36

7.3 Miranda v Sloveniji ...................................................................... 37

7.4 Miranda in avtizem ...................................................................... 38

8 Razprava ............................................................................. 39

10 Literatura in viri .................................................................. 44

5

Kazalo slik

Slika 1: Sally-Anne naloga zmotnega prepričanja .......................................... 16

Slika 2: Primer avtistične opozorilne kartice ................................................ 34

6

Povzetek

O pojavu avtizma se v zadnjih dvajsetih letih govori veliko več, kot se je govorilo

nekoč. Gre za pervazivne razvojne motnje, ki človeka prizadenejo že v zgodnjem

otroštvu in se pojavljajo skozi njegovo celotno življenje. Ljudje, ki jih prizadenejo

spektroavtistične motnje, imajo težave v komunikaciji, socialnih interakcijah, živijo

v določeni rutini ter kažejo pretirane interese za določeno stvar. Veliko je bilo

ugibanj, kaj sploh je razlog za pojav avtizma in kje so vzroki zanj. Nekateri

znanstveniki so slednje iskali v genetiki, okolju, prehrani in tudi cepivih, vendar vse

do danes natančni vzroki še niso znani. Zaradi vseh značilnosti, ki jih imajo ljudje z

motnjami avtističnega spektra, se pogosto zgodi, da se takšni posamezniki znajdejo v

kazenskem postopku, bodisi kot žrtve, priče ali osumljenci. Pogosto se posamezniki z

avtizmom ne zavedajo, da je njihovo vedenje v družbi nesprejemljivo in je lahko

celo kaznivo. V primeru kaznivega dejanja se morajo v primer vključiti organi

kazenskega pregona. Zanje je bistvenega pomena prepoznava in primeren odziv, saj

je z avtisti zaradi njihovih značilnosti potrebno ravnati drugače. Tudi v primeru

zaslišanja se je avtistični osebi potrebno prilagajati in se držati določenih nasvetov,

kako zaslišanje voditi. V samem kazenskem postopku, v katerega so vpletene osebe z

motnjami avtističnega spektra, lahko pride do kršenja Miranda pravic. To se lahko

zgodi zaradi posameznikovega nerazumevanja teh pravic. Za boljšo osveščenost

organov kazenskega pregona o avtizmu je potrebno dodatno izobraževanje in

usposabljanje, ki ga v nekaterih državah širom sveta že izvajajo.

Ključne besede: motnje avtističnega spektra, avtizem, kriminal, kazniva dejanja,

organi kazenskega pregona

7

Summary - The phenomenon of deviant behaviour in

persons with Autism spectrum disorders

For the last twenty years, a lot more has been said about the occurence of autism,

than it has in the past. Autism is a pervasive developmental disorder which affects

humans in early childhood and occur throughout their entire life. People affected by

autism spectrum disorder have difficulties in communication, social interactions, and

live by a certain routine showing excessive interest in particular matters. There are

numerous speculations behind the reason causing the occurrence of autism.

Scientists have experimented and researched in the field of genetics, environment,

nutrition and vaccines, however the exact causes remain unknown. Because of all the

characteristics that people with autism spectrum disorders have, it often happens

that such individuals find themselves in the criminal proceedings, either as victims,

witnesses or suspects. People with autism are often unaware that their bahviour is

unacceptable and might even be considered criminal. In the case of criminal offense,

law enforcement agencies have to step in. Recognition and appropriate response is

essential for them, as people with autism require careful treatment and

understanding of their characteristics. It is important that the process of

interrogating is adjusted and managed accordingly. In criminal proceedings in which

people with autism spectrum disorder are involved, the violation of Miranda rights

often occurs based on a limited understanding of the individual's rights. Better

awareness of law enforcement authorities on autism requires additional education

and training, which in some countries around the world have already implemented.

Key words: Autism spectrum disorders, autism, crime, offences, law enforcement

8

1 Uvod

O pojavu avtizma se je začelo govoriti leta 1943, ko je Leo Kanner preučeval vedenje

skupine otrok. Do tedaj je bilo področje avtizma še povsem neraziskano. Danes je o

pojavu avtizma vedno več govora, saj ta motnja prizadene skoraj vsakega stotega

otroka. Gre za razvojno motnjo, ki posameznika prizadene na več področjih,

predvsem pa na področju komunikacije in socialnih interakcij. To za posameznika z

avtizmom predstavlja velik problem, saj se le s težavo vključuje v družbo. Znaki

avtizma se pojavijo že v zgodnjem otroštvu, ko se otrok ne vede kot ostali običajni

otroci. Izogiba se očesnim kontaktom, raje se posveča predmetom kot ljudem in se

ne zna vključiti v družbo drugih otrok.

Med motnje avtističnega spektra spada tudi Aspergerjev sindrom, ki ga je prvi opisal

Hans Asperger. Značilnosti ljudi z Aspergerjevim sindromom se v večini ne razlikujejo

od značilnosti avtizma, razen na področju spomina, kjer posamezniki z Aspergerjevim

sindromom izstopajo z izrednim mehanskim spominom.

Zaradi vseh značilnosti, kot so motnje v komunikaciji in socialnih interakcijah,

življenje v rutini in pretirana obsedenost z določenimi interesi, lahko posamezniki z

motnjami avtističnega spektra prikažejo vedenje, ki je za družbo nesprejemljivo.

Obstaja veliko primerov kaznivih dejanj oseb z avtizmom, do katerih bi lahko

pripeljala njihova pretirana obsedenost z interesi in nerazumevanje družbenih pravil.

Ta kazniva dejanja vključujejo vse od nezakonitega vstopa in različnih oblik

nadlegovanja do najhujših zločinov, kot je umor.

Ko pride do kaznivega dejanja, se morajo v primer vključiti organi kazenskega

pregona. Tukaj lahko nastopijo težave, če ti ne vedo, da imajo opravka z avtistično

osebo in se ne znajo pravilno odzvati. Avtisti v določenih situacijah reagirajo drugače

kot zdravi ljudje, zato je za miren potek kazenskega postopka ključnega pomena

prepoznava avtistične osebe. V diplomski nalogi smo predstavili nekaj nasvetov in

navodil, kako morajo organi kazenskega pregona v takšnih primerih ravnati in kako

zagotoviti čim bolj miren potek dogodkov.

Da bi družba lažje prepoznala znake avtizma, je bistvenega pomena izobraževanje in

usposabljanje na tem področju. Tukaj imamo v mislih predvsem usposabljanje

organov kazenskega pregona, ki se z avtisti srečujejo na vsakodnevni ravni. V

9

nekaterih državah se trudijo seznaniti javnost o prisotnosti avtizma z izdajanjem

avtističnih opozorilnih kartic, ki jih pri sebi nosijo avtisti. Tako dajo družbi vedeti, da

so drugačni in je potrebno z njimi ravnati potrpežljivo. Prav tako v nekaterih državah

izvajajo usposabljanje organov kazenskega pregona ter jih izobražujejo o avtizmu.

Cilj diplomske naloge je predstaviti pojav avtizma, vzroke in značilnosti, ki jih imajo

posamezniki z avtizmom. V nadaljevanju naloge smo se osredotočili predvsem na

pojav deviantnega vedenja, ki ga prikazujejo avtisti, ter na kazniva dejanja, ki jih

največkrat zagrešijo. V okviru kaznivih dejanj smo opisali tudi srečanje med organi

kazenskega pregona in avtisti ter opisali potek zaslišanja. Za konec smo predstavili

Miranda pravice in možne kršitve le-teh.

10

2 Avtizem

Avtizem je kompleksna razvojna motnja, pri kateri gre za pomanjkanje sposobnosti

komunikacije in težave na področju socialne interakcije. Sodi med pervazivne

razvojne motnje, pojavi pa se že v zgodnjem otroštvu. Še dve desetletji nazaj je

avtizem veljal za redko motnjo, danes pa se je število obolelih z avtizmom drastično

povečalo. Če je v preteklosti kazal znake avtizma le eden izmed tisočih otrok, jih

danes kaže eden izmed stotih otrok. Razlogov za porast števila je več. Eden izmed

njih je ta, da dan danes namesto o avtizmu govorimo o spektroavtistični motnji, ki

vključuje več blažjih oblik motenj, prav tako pa je tudi diagnostični kriterij veliko

širši kot v preteklosti (Macedoni-Lukšič, 2006).

2.1 Zgodovina avtizma

Izraz avtizem je prvi opisal otroški psihiater Leo Kanner leta 1943, ki je s tem

izrazom opredelil dotlej neznano motnjo, ki jo je preučeval na enajstih otrocih. Vsi

izmed enajstih otrok so imeli podobne simptome, in sicer težave pri vzpostavljanju

odnosa z drugimi ljudmi, težave pri komunikaciji, nezmožnost razumevanja besed v

prenesenem pomenu ter željo po istosti. Kljub težavam pa je opazil tudi dobre

lastnosti, kot so bogat besedni zaklad, velik interes za črke in številke, odličen

spomin ter vizualno-specialne spretnosti. Sprva je Kanner menil, da je to motnja

otrok višjega izobrazbenega in ekonomskega razreda. Bil je tudi mnenja, da so za

motnjo krive matere, ki naj bi bile čustveno hladne in obsesivne. Kljub zmotnemu

mišljenju pa je pravilno ugotovil, da se motnje avtizma pogosteje pojavljajo pri

dečkih in da je motnja pogostejša, kot kaže število otrok, ki jih je opazoval

(Macedoni-Lukšič, 2006).

V istem času, leta 1944, je besedo avtizem uporabil tudi dr. Hans Asperger, ki je

opisoval otroke, ki so bili bolj inteligentni in funkcionalni kot otroci s klasičnim

avtizmom, ki jih je opisal Kanner. Za ljudi z motnjo avtizma, ki imajo visok

inteligenčni količnik, danes pravimo, da imajo Aspergerjev sindrom. V času, ko je dr.

Asperger preučeval avtizem, je bil ta obravnavan kot psihološka motnja, to

prepričanje pa se je še bolj utrdilo leta 1967, ko je Bruno Bettelheim objavil knjigo o

avtizmu, v kateri je krivdo za zanj pripisal materi, ki otroku ne zna omogočiti

čustvene navezanosti. Pogled na avtizem je leta 1964 spremenila knjiga, ki jo je

11

objavil psiholog Bernard Rimland. Od takrat naprej je bil avtizem obravnavan kot

nevrorazvojna motnja in ne več kot psihološki problem (Patterson, 2009).

Kljub temu, da so se skozi desetletja mnenja o vzrokih avtizma spreminjala, danes

velja prepričanje, da je avtizem posledica genskih in okoljskih dejavnikov, ki

prizadenejo otroka že v zgodnji mladosti.

2.2 Vzroki za avtizem

Točnih vzrokov za pojav avtizma še niso odkrili. Kljub temu strokovnjaki raziskujejo

in povezujejo možne dejavnike in področja, ki bi pripeljala do odgovora na

vprašanje, kaj so vzroki za avtizem. Najbolj raziskana področja so genetika in okolje,

imunski sistem in disbioza, prehrana, strupenost težkih kovin in cepiva.

2.2.1 Genetika in okolje

Naš izgled in sposobnosti so odvisni od genov, ki jih podedujemo od staršev. Tako

lahko rečemo, da je to, kakšen bo otrok, v veliki meri odvisno od staršev. Raziskave

so pokazale, da lahko poleg dobrih genov podedujemo tudi poškodovane gene in prav

ti naj bi bili eden izmed vzrokov za razvoj motenj avtističnega spektra (v

nadaljevanju MAS). Poškodovani geni po oploditvi in po rojstvu celicam ne naročajo,

kako naj opravljajo pomembne naloge, kot so nevtraliziranje in izločanje potencialno

strupenih kemičnih snovi iz telesa. Kopičenje strupenih snovi lahko organizmu resno

škoduje (Patterson, 2009).

Poleg genov pa ima na naš organizem velik vpliv tudi okolje. Ljudje postajamo vse

večji sovražniki našemu planetu. Ne zavedamo se dovolj dobro, da z onesnaževanjem

okolja škodimo tudi sami sebi. Vsakodnevno smo izpostavljeni onesnaženemu zraku,

polnem izpušnih plinov, vodi, ki vsebuje pesticide, kloru in različnim odpadkom

kemičnih industrij ter tudi hrani, ki vsebuje umetna barvila, konzervanse in druge

dodatke. Vsa ta onesnaženost lahko pripelje do zdravstvenih težav in motenj, med

katerimi je tudi MAS (Patterson, 2009).

12

2.2.2 Imunski sistem in disbioza

V vsakem človeškem telesu se nahaja organski sistem, imenovan imunski sistem.

Sestavljajo ga organi in celice, ki nas varujejo pred mikrobi iz okolja in pred

patološkimi celicami, ki se nahajajo znotraj našega telesa. Človeško telo je

sestavljeno iz različnih organov, ki opravljajo pomembne funkcije in omogočajo

človeku preživetje. Eden izmed teh organov je črevesje. V črevesju se nahajajo

bakterije, ki so potrebne za preživetje. Te bakterije so dobre bakterije in so v

simbiozi s človeškim organizmom. Dajejo nam potrebne snovi, kot so na primer

vitamin K, nekatere vitamine B, obenem pa pomagajo prebavljati mlečne izdelke in

mleko samo (Patterson, 2009).

Lahko se zgodi, da se imunski sistem poruši in ne more opravljati svojih nalog, zaradi

česar ljudje zbolimo. V tem primeru se v našem telesu lahko začnejo namnoževati

nepotrebne oziroma škodljive bakterije. Neravnovesje med slabimi in dobrimi

bakterijami v črevesju imenujemo disbioza. Škodljive bakterije in glivice kvasovke so

pogosto odkrili v črevesju avtističnih otrok, kljub temu pa ne moremo trditi, da so le-

te vzrok za pojav avtizma (Patterson, 2009).

2.2.3 Prehrana

Tako kot vsa živa bitja tudi ljudje potrebujemo hrano, da preživimo. Ker zaužita

hrana močno vpliva na naše zdravje, so tudi v sledji iskali vzrok za pojav avtizma.

Pod drobnogled so vzeli Eskime, pri katerih so glavni vir hrane ribe. Z uživanjem le-

teh zaužijejo tudi veliko maščobnih kislin omega in med Eskimi je pojav avtizma še

popolnoma neznan (Patterson, 2009).

Zavedati se moramo, da je za človeka lahko škodljiva vsa hrana, na katero smo

alergični ali občutljivi nanjo. Pomembno je, da pravočasno opazimo znake in

preprečimo nadaljnje škodovanje telesu. Lahko se zgodi, da hrano, ki jo zaužijemo,

telo ne prebavlja dobro in to lahko pripelje do vnetja črevesja in porušenega

ravnovesja bakterij v črevesju. Delno prebavljena hrana se s krvjo prenese do celic in

lahko povzroči okvaro najbolj občutljivih organov, med katere spadata osrednji živčni

sistem – možgani, ki omogočajo komunikacijo in socializacijo, ter periferni živčni

sistem, ki omogoča prenos živčnih dražljajev (Patterson, 2009).

13

2.2.4 Strupenost težkih kovin in cepiva

Kot smo že omenili, danes živimo v okolju, do katerega smo zelo sovražni. Na naše

zdravje imajo velik vpliv onesnaževanje gozdov, voda in ozračja. Zaradi vse večjega

onesnaževanja se tudi koncentracija težkih kovin, strupenih našim celicam, v okolju

veča. Med najpogostejše spadajo aluminij, živo srebro, svinec, srebro, kadmij, titan

in nikelj. V povezavi z avtizmom sta najpomembnejša živo srebro in aluminij.

Raziskave so pokazale, da avtizem lahko povzroči kombinacija genske šibkosti in

prekomerna izpostavljenost omenjenim težkih kovinam (Patterson, 2009).

Vzrok za avtizem so iskali tudi v cepivih. Nekoč je bilo v cepivih prisotno živo srebro

in raziskovalci so bili na to še posebej pozorni. Vendar je med otroci, ki so bili

cepljeni na ta način, bilo več zdravih kot pa takšnih z avtizmom, tako da cepiva ne

moremo šteti kot dejanski vzrok za pojav avtizma (Patterson, 2009).

2.3 Značilnosti avtističnih otrok

Ljudje z avtizmom imajo običajno težave pri komuniciranju in razumevanju socialnih

interakcij. Prav to je razlog, da se v vsakodnevnih situacijah ne znajdejo in reagirajo

drugače kot ostali ljudje. Prav tako gojijo poseben odnos do predmetov in kažejo

odpor do sprememb. V nadaljevanju bomo značilnosti avtističnih otrok podrobneje

predstavili.

2.3.1 Motnje v socialnem funkcioniranju

Moten socialni odnos je pri ljudeh z MAS prisoten vse življenje. Veliko jih je zaprtih

vase in ne kažejo zanimanja za druge ljudi. Prav tako imajo težave z razumevanjem

drugih ljudi. Motnje v socialnem funkcioniranju se pri ljudeh z MAS začnejo v

zgodnjem otroštvu. Vidne so že pri dojenčkih, ki ne stegujejo rok proti materi, ki jih

hoče dvigniti. Veliko avtističnih otrok ne reagira na svoje ime in si ne želi družbe

sovrstnikov. Tudi visoko inteligentni avtistični otroci imajo težave pri razumevanju

norm in so nesposobni empatije (Jurišič, 1992).

Sposobnost prepoznavanja in razumevanja čustev drugih ljudi je preučeval Hubson.

Ugotovil je, da imajo otroci z MAS težave pri razumevanju čustev drugih, prav tako

pa se težave pojavijo pri presoji in prepoznavanju čustev drugih ljudi. Poleg teh

14

težav lahko pri otrocih z MAS opazimo tudi »prazni pogled«. To pomeni, da otrok ne

vzpostavlja očesnega kontakta z drugimi ljudmi. Očesni stik sodi v okvir socialnega

odziva. Kaže se že v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje v obdobje odraslosti, kjer je

pogosto pokazatelj interesa za sogovornika, odraža pozornost in tudi čustva (Jurišič,

1992).

2.3.2 Komunikacija

Komunikacija je v današnjem svetu izrednega pomena in predstavlja temelj

socializacije. Sprva otrok osvoji neverbalno komunikacijo, se pravi kazanje in

poseganje po predmetih, kasneje pa se razvije verbalna komunikacija, ki pomeni

govorne in jezikovne sposobnosti.

Že Kanner je pri enajstih otrocih, ki jih je opazoval, ugotovil govorne in jezikovne

posebnosti. Izpostavil je nezmožnost uporabe govora v komunikativne namene,

zamenjavo zaimkov, uporabo nesmiselnih izrazov, eholalijo, mutizem in

dobesednost, ki vključuje nezmožnost uporabe sinonimov. Danes za večji del

avtističnih otrok velja, da nimajo razvitih govornih sposobnosti, nekateri pa ne

razvijejo niti kretenj niti kakšne druge oblike drugačne oblike neverbalne

komunikacije. Za otroke, ki govorne sposobnosti razvijejo, je značilen pojav

eholalije. Eholalija je eden izmed klasičnih simptomov avtizma in pomeni

ponavljanje besed, fraz in vprašanj. Pogosteje se pojavlja pri otrocih na nižji stopnji

govornega izraza in je redkejša pri otrocih na višji stopnji. Kljub temu, da eholalija

pomeni moteno, ponavljajočo se vsebino govora, pa ima komunikacijsko funkcijo

(Jurišič, 1992).

2.3.3 Odpor do sprememb oziroma vztrajanje v istosti

Vztrajanje v istosti oziroma odpor do sprememb je težak vedenjski problem, ki se

kaže v ponavljajočih se gibih, obsedenosti z redom, rutinah in določenih vedenjskih

vzorcih. Avtistični otroci imajo obsesivno željo vztrajanja v istosti, ki jo lahko

prekinejo le sami. V nasprotnem primeru lahko otrok začuti strah in paniko, ki se

odraža v burnih reakcijah (Jurišič, 1992).

15

Vztrajanje v istosti je značilno tudi za avtistične otroke z višjim IQ in razvitim

govorom. Kaže se v obsedenosti z določenimi temami, za katere kažejo zanimanje.

Kanner je v svoji študiji opisal starejše avtiste, ki so bili osredotočeni na določena

interesna področja. Obsedenost jim je kljub temu omogočala komunikacijo in

vključevanje v družbo ljudi z enakimi interesi (Jurišič, 1992).

2.3.4 Odnos do predmetov

Avtistični otroci imajo prav poseben odnos do predmetov. Na določene predmete so

močno navezani in jih fascinirajo. Ti predmeti se od igrač zdravih otrok razlikujejo

po materialu in obliki. Tudi intenzivnost uporabe je pri otrocih z avtizmom večja. Če

je otroku priljubljen predmet odvzet, se lahko odzove z napadom besa (Jurišič,

1992).

2.3.5 Intelektualno delovanje

Da imajo avtistični otroci dober kognitivni potencial in izjemne sposobnosti, je v

svojih zapisih navajal že Kanner (1943). Nizki rezultati inteligenčnih testov pri

nekaterih otrocih naj bi bili posledica motnje v komunikaciji in nesodelovanja, dobri

kognitivni potenciali pa posledica izjemnih sposobnosti in inteligenčnega videza

(Jurišič, 1992).

Nekatere raziskave so pokazale, da avtistični otroci niso sposobni učenja od drugih

ljudi, najnižje rezultate dosegajo na neverbalnih inteligenčnih testih, ki vključujejo

socialno komponento in simbolno predstavo. Prav tako imajo avtisti nizke rezultate

na verbalnem področju. Pri raziskovanju spomina avtističnih otrok je Jill Boucher

(1986) ugotovila, da imajo slab spomin za dogodke, besede, slike in pisane besede,

hkrati pa izredno dober kratkoročni spomin za števila. Lažje kot dogodke si

zapomnijo znake, simbole in navodila (Jurišič, 1992).

2.4 Teorija uma

Vsakdanje družbeno življenje je odvisno od posameznikove sposobnosti, da presodi

oziroma ovrednoti svoje vedenje in vedenje drugih ljudi. Sposobnost razumevanja

16

lastnih misli in misli oziroma mentalnega stanja drugih ljudi imenujemo teorija uma.

Mentalno stanje vključuje želje, prepričanja, znanja, namere in čustva. Prav tako

gre za razumevanje, kako posamezno mentalno stanje vpliva na vedenje ljudi (Tager-

Flusberg, 2007).

Teorija uma se pri otroku razvija postopoma. Razvijati se začne že v zgodnjem

otroštvu, in sicer pri starosti dveh let, ko otrok osvoji enostavno teorijo uma, ki se

imenuje tudi psihologija želja. Pri treh letih sledi stopnja, imenovana psihologija

prepričanja oziroma želje, ki se nekje do petega leta razvije v reprezentacijsko

teorijo uma, ki pomeni razumevanje prepričanj. Pri starosti štirih let otrok po navadi

uspešno opravi naloge, ki se nanašajo na razumevanje duševnega stanja, vključno z

nalogami zmotnega prepričanja, ki od otroka zahtevajo, da razlikuje med resničnim

svetom in svetom, ki je lahko predstavljen v mislih druge osebe. V klasični nalogi

zmotnega prepričanja, imenovani Sally-Anne naloga, je otroku ob prikazu slike

povedana naslednja zgodba (Tager-Flusberg, 2007):

Sally da v košaro žogo in se nato odide igrati. Medtem ko se igra, Anne vzame žogo

iz košare in jo skrije v škatlo. Kje bo Sally iskala skrito žogo oziroma kje misli, da se

nahaja, ko se vrne nazaj?

Slika 1: Sally-Anne naloga zmotnega prepričanja (Firth, 1989).

17

Otroci teorije uma ne osvojijo istočasno. Nekateri jo osvojijo že pri starosti treh let,

nekateri pri petih. Kdaj bodo otroci osvojili teorijo uma, je odvisno od različnih

dejavnikov, med katerimi imajo velik pomen socialni odnosi (Skubic, 2012).

2.4.1 Teorija uma in avtizem

Dve desetletji nazaj je Baron-Cohen s svojimi kolegi revolucioniral raziskave na

področju avtizma, ko je predstavil nekatere predpostavke teorije uma. S temi

predpostavkami naj bi razložil glavne simptome vedenja, ki označujejo avtizem.

Njihova začetna študija kaže na to, da večina avtističnih otrok, katerih duševne in

verbalne sposobnosti presegajo stopnjo 4-letnika, ne opravijo Sally-Anne naloge ali

drugih nalog, ki so ji podobne. Primanjkljaj osvojitve teorije uma naj bi verjetno bil

posledica glavnih simptomov avtizma, predvsem prizadetosti v socialni vzajemnosti

in komunikaciji (Tager-Flusberg, 2007).

Večina študij, ki raziskuje teorijo uma v avtizmu, se je osredotočala na tranzicijo, ki

se zgodi pri starosti štirih let, ko se otrok navadno prvič sreča z zmotnim

prepričanjem. V opravljenih raziskavah so nekateri otroci z avtizmom uspešno

opravili naloge zmotnega prepričanja, medtem ko istočasne raziskave kažejo, da

starejši otroci z različnimi motnjami teh nalog niso opravili. Tukaj nastopi pomembno

vprašanje, ki je pritegnilo pozornost raziskovalcev: Kako otroci z avtizmom uspešno

opravijo naloge teorije uma? Za neavtistične otroke izvedba klasičnih nalog teorije

uma odraža intuitiven družben vpogled v ljudi in poznavanje duševnega stanja,

skupaj s kognitivnimi sposobnostmi, ki omogočajo verbalno obdelavo, spomin za

ključne pripovedne dogodke in zaviranje spontanih odzivov, ki so bistvo nalog. V

nasprotju pa raziskave otrok z avtizmom kažejo, da avtistični otroci obravnavajo

naloge teorije uma kot problem logičnega sklepanja, ki se nanaša predvsem na

jezikovne in druge nesocialne kognitivne procese, namesto na problem družbenega

vpogleda (Tager-Flusberg, 2007).

Avtizem ni definiran le na osnovi socialnega funkcioniranja in komuniciranja, ampak

tudi na osnovi omejenih in ponavljajočih se vedenjskih vzorcev. Zadnje desetletje

smo priča visokemu porastu raziskav na področju avtizma, ki nam omogočajo boljše

razumevanje le-tega.

18

3 Aspergerjev sindrom

Aspergerjev sindrom (v nadaljevanju AS) je leta 1944 prvi opisal avstrijski zdravnik

Hans Asperger, ki se je zanimal za habilitacijo otrok z vedenjskimi težavami.

Identificiral je skupino bolnikov, ki so imeli resne in značilne težave s socialnim

vključevanjem. Ugotovil je, da so socialne težave tako močne, da zasenčijo vse

druge težav. Govor je bil pri vseh opazovanih bolnikih relativno tekoč, vseeno pa je

izbira besed bila velikokrat pedantna in formalna. Neverbalna komunikacija na drugi

strani je bila pogosto odsotna. Ljudje, ki jih je Asperger opazoval, so pogosto postali

obsedeni z nenavadnimi predmeti, kot so zapleteni stroji, strupene snovi in podobno

(Radley in Shaherbano, 2011).

Opis, ki ga je naredil Hans Asperger, je bil objavljen le v Nemčiji in je bil pravzaprav

neznan vse do leta 1981, ko je Lorena Wing prevedla originalen zapis v angleščino.

Diagnostnični in statistični priročnik duševnih motenj- IV (DSM-IV), je petdeset let po

Aspergerjevih prvih opisih predstavil AS in mu postavil diagnostična merila.

Aspergergev sindrom je danes obravnavan kot del motenj avtističnega spektra,

katerega značilnosti so težave z verbalno in neverbalno komunikacijo, ozki interesi in

obsedenost z določenimi predmeti, težnja po istosti in togo mišljenje. Osebe z AS

imajo izredno dober mehanski spomin, ki jim omogoča, da si zlahka zapomnijo

števila in druge podatke. Če se motnja pojavlja v blažji obliki, je lahko popolnoma

neprepoznavna (Brecelj-Kobe, 2006).

3.1 Razlike med avtizmom in Aspergerjevim sindromom

Razlikovanje med avtizmom in Aspergerjevim sindromom je že nekaj časa predmet

nasprotujočih si razprav. Med njima obstajajo velike podobnosti, ki se kažejo v

motnjah v socializaciji, odsotnosti imaginacije in v komunikaciji. Kljub podobnostim

je ločevanje med njima smiselno, saj tako lažje zgodaj prepoznamo obe stanji in

načrtujemo preventivne ukrepe. Kljub številnim raziskavam še vedno ni jasno, ali so

osebe z AS morda le visoko delujoči avtisti (Brecelj-Kobe, 2006).

Tako avtizem kot tudi AS je doživljenjska kronična motnja, ki do izraza pride že v

otroštvu. Kako se bo motnja razvijala, je odvisno od več dejavnikov, kot so IQ,

možne pridružene motnje, okoljski dejavniki in stopnja izraženosti ključnih

simptomov. Osebe z AS so bolj samostojne, ko gre za skrb zase, ter se bolje znajdejo

19

na področju socialnih interakcij. Raziskave so pokazale, da je, v kolikor dovolj zgodaj

prepoznamo otrokove posebnosti, potek AS ugodnejši in socializacija uspešnejša

(Brecelj-Kobe, 2006).

3.1.1 Govor in komunikacija

Osebe z AS uporabljajo slovnično pravilen govor, ki je nenavadno intoniran in

vključuje sofisticiran besednjak, medtem ko imajo otroci z avtizmom težave z

zamenjavo zaimkov in eholalijo. Otroci z AS imajo težave z razumevanjem

neverbalnih sporočil in so sposobni učenja govora po asociacijah ter memoriranju

podatkov. Umski potenciali, od katerih je odvisna uporaba govora v komunikacijske

namene, so višji pri otrocih z AS (Brecelj-Kobe, 2006).

3.1.2 Kognitivni razvoj

Večina avtorjev ugotavlja razlike med AS in avtizmom na podlagi boljših verbalnih

sposobnosti pri osebah z AS in boljših vizualno-motoričnih sposobnosti pri osebah z

avtizmom. Osebe z avtizmom se zaradi motenj v spoznavnih procesih ne morejo

naučiti socialnega in čustvenega odzivanja. Raziskave so pokazale, da med tema

dvema skupinama ni bistvenih razlik (Brecelj-Kobe, 2006).

Tako otroci z avtizmom kot tudi otroci z AS imajo težave s predstavo o tem, kaj meni

druga oseba. Nekateri so povsem nesposobni čutenja in oblikovanja predstav drugih,

nekateri pa imajo le delno zmanjšane empatične sposobnosti (Brecelj-Kobe, 2006).

Opravljene primerjalne študije prav tako niso našle razlik med avtizmom in AS pri

izvedbenih funkcijah. To so sposobnosti za pripravo in izvajanje zapletenih nalog in

oblik vedenja, ki vključujejo pozornost, obvladovanje impulzov, mentalno

prilagodljivost, načrtovanje in podobno. Na področju socialno-kognitivnih sposobnosti

so otroci z AS bolj socialno odzivni in so zmožni deliti pozornost z drugimi. Pri

centralni koherenci oziroma sposobnosti izločevanja bistva, pa osebe z avtizmom in

AS dosegajo nižje rezultate (Brecelj-Kobe, 2006).

20

3.1.3 Motorika

Pri osebah z AS je pogosto prisotna motorična nespretnost, ki se kaže v

nekoordiniranih gibih rok in nog, težavah z ravnotežjem in drugih ročnih spretnostih.

Dejanja, kot so zavezovanje čevljev, hranjenje s priborom ter pisanje, ki se zdravim

otrokom zdijo lahka, lahko za otroke z avtizmom in AS predstavljajo velik problem.

Nekatere študije niso našle razlik med težavami z motoričnimi sposobnostmi med

otroci z avtizmom in AS, vendar je bil viden zaostanek v primerjavi z zdravimi otroci

(Brecelj-Kobe, 2006).

4 Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj

Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (v nadaljevanju DSM) je katalog

psihiatričnih stanj, ki so opisana objektivno kot simptomi. Namen DSM ni raziskovanje

vzrokov obstoja duševnih bolezni, ampak opisovanje značilnosti le-teh. DSM je bil

prvič objavljen leta 1952, sledil mu je DSM-II leta 1968, DSM-III leta 1980 in DSM-IV

leta 1994 (Selekman in Diefenbeck, 2014).

Postopek pregledovanja DSM je zahteven, kar pojasni skoraj 20-letni premor med

izdajo DSM-IV in najnovejšo različico DSM-5, izdano leta 2013. Delovna skupina, ki jo

je sestavljalo več kot 130 raziskovalcev in kliničnih strokovnjakov glavnih

diagnostičnih kategorij, med katerimi so vodilni svetovni strokovnjaki na področju

opisanih bolezni, je bila odgovorna za pregled in ocenjevanje stanja določene

bolezni. Pri tem so uporabljali obstoječe znanstvene dokaze, ki so vodili v predlagane

spremembe priročnika DSM-5. Priročnik DSM-5 vključuje kar nekaj sprememb tudi na

področju spektra avtističnih motenj (Selekman in Diefenbeck, 2014).

4.1 DSM-5 in spekter avtističnih motenj

V primerjavi s priročnikom DSM-IV je bila v novem priročniku na področju avtizma

narejena pomembna sprememba. Spekter avtističnih motenj je opisan kot

prizadetost v socialnem komuniciranju in prisotnost omejenega in ponavljajočega se

vedenja ali interesa, ki posamezniku predstavlja pomembne izzive v smislu

prilagojenega socialnega funkcioniranja. Kriterij se je spremenil v dveh od treh

21

kategorij simptomov iz DSM-IV. Sesedel se je v enega, ki zajema dva ključna

področja simptomov znotraj MAS, in sicer 1) primanjkljaj v socialnem komuniciranju

in socialnih interakcijah in 2) omejeni ponavljajoči se vzorci vedenja, interesov in

aktivnosti. Raven resnosti motenje je določena s stopnjo izraženih simptomov, s

količino prizadetosti, ki jo povzroči SAM, in glede na to, katera vrsta psihosocialne

podpore je potrebna za pomoč posamezniku (Selekman in Diefenbeck, 2014).

Najbolj sporna sprememba na področju avtizma v DSM-5 je ta, da SAM sedaj zajema

tudi Aspergerjev sindrom, ki je opisan kot blaga oblika avtizma.

5 Žaljivo in kriminalno vedenje ljudi z motnjami

avtističnega spektra

5.1 Deviantno vedenje

Pojem deviantnosti lahko razumemo in razložimo na več načinov. V vsakdanjem

življenju deviantnost razumemo kot oddaljevanje od neke sprejete poti oziroma kot

dejanja, ki ne sledijo določenim normam in pričakovanjem družbe. Deviantnost je

lahko sankcionirana na dva načina, to je pozitivno (je nagrajena) in negativno (je

kaznovana). Obstaja tudi tretji način, in sicer ta, da je deviantnost preprosto

sprejeta brez nagrade ali kazni. V praksi se po navadi preučuje deviantnost, ki ima za

posledico negativne sankcije (Haralambos in Holborn, 2005).

Ameriški sociolog Clinard je težil k temu, da bi se pojem deviantnosti uporabljal za

tiste situacije, v katerih prihaja do vedenja, ki ga ne odobravamo v takšni meri, in ki

prestopi meje tolerance. Najbolj očitni obliki deviantnosti sta po mnenju Clinarda

kriminaliteta in delikvenca. Pri kriminaliteti gre za dejanja, ki kršijo zakon neke

države in se zato kaznujejo po službeni dolžnosti, pri delikvenci pa gre za tista

dejanja, ki so kriminalna in asocialna in jih izvršujejo mladostniki (Haralambos in

Holborn, 205).

22

5.1.1 Definicija deviantnosti

Deviantnost je relativna in jo lahko opredelimo le v odnosu do nekega posameznega

standarda. Deviantnost se kot taka lahko razlikuje od časa do časa in med različnimi

mesti. Je kulturno pogojena, kultura pa se skozi čas spreminja in se med družbami

razlikuje. Preprosto lahko rečemo, da se deviantnost nanaša na tisto delovanje, ki ni

v skladu z normami in pričakovanji članov določene družbe. Navadno se nanaša na

delovanje, ki izzove obsodbo članov družbe (Haralambos in Holborn, 2005).

5.1.2 Deviantnost in kriminaliteta

Drukheim je razvil argument, da je kriminaliteta neizogiben in normalen pojav

družbenega življenja. Navzoča je v vseh oblikah družbe, stopnja kriminalitete pa je

višja v bolj razvitih in industrializiranih državah. Po Drukheimovem mnenju je

kriminaliteta neizogiben pojav, ker vsak pripadnik družbe ne more biti enako predan

določenim skupnim vrednotam in moralnim prepričanjem družbe. Ker so posamezniki

izpostavljeni različnim vplivom in okoliščinam, je jasno, da ne morejo biti vsi enaki

(Haralambos in Holborn, 2005).

V zadnjem času je veliko govora o deviantnem vedenju in avtizmu. Avtisti naj bi se

zaradi svojih osebnostnih značilnosti velikokrat vedli deviantno in družbeno

nesprejemljivo. Več o tem bomo napisali v nadaljevanju.

5.2 Povezava motenj avtističnega spektra z deviantnim

vedenjem

Verjetnost, da posameznik postane prestopnik, je dandanes velika. Prior in Paris

(2005) sta poudarila, da se verjetnost postati prestopnik poveča, če otrok izkusi

določene faktorje. Ti faktorji so: 1) vrstniška izločenost, 2) nizka popularnost, 3)

socialna izoliranost, 4) slabo socialno delovanje in 5) impulzivnost. Upoštevajoč, da ti

dejavniki predstavljajo tveganje zdravim posameznikom, je potrebno poudariti

tveganje, ki ga predstavljajo otrokom z MAS (Bishop, 2008).

Obstaja veliko karakterističnih značilnosti MAS, ki posameznika vodijo k deviantnemu

vedenju. Ena izmed njih je omejena obsedenost z določenim interesom. Ljudje z

23

avtizmom se lahko tako osredotočijo na svoje interese, da se ne zavedajo, kakšen

vpliv imajo njihova dejanja na druge ljudi in da jim lahko povzročajo nevarnost.

Primer tega je poudaril Wing (1986), ki je identificiral avtista, ki je povzročal

eksplozije in požare izključno zaradi obsedenosti s kemičnimi reakcijami. Primer

obsedenosti z interesom je navajal tudi Howling, ki je opisal avtista, ki je zaradi

obsedenosti s pralnimi stroji v mladosti vstopal v stanovanja drugih ljudi in poslušal

zvok pralnega stroja (Bishop, 2008).

Otroci s SAM imajo težave z interpretacijo pravil, še posebej socialnih, zato se lahko

nehote znajdejo v kazenskem postopku. Omejeno čustveno znanje lahko vodi od

otroškega približevanja do odraslih situacij, ki se lahko odražajo v napačnih socialnih

interakcijah. Posameznikova obsedenost z interesi in napačno razumevanje

družbenih pravil lahko vodita v obsedeno nadlegovanje in zasledovanje. Napačna

interpretacija družbenih pravil je lahko povezana tudi z družbeno naivnostjo. Zaradi

želje po sprejetju in nerazumevanja motivov drugih ljudi so otroci z avtizmom lahke

žrtve in se nevede znajdejo v položaju sostorilca kaznivega dejanja. Družbena

naivnost lahko poveča tveganje posameznika z MAS, da postane žrtev kriminala.

Posamezniki, nagnjeni h kriminalu, so sposobni poiskati popolno žrtev med

neodločnimi ljudmi, katerih vedenje se razlikuje od množice (Bishop, 2008).

Vzporedno z omenjenimi lastnostmi pa imajo ljudje z MAS radi rutino in v veliki meri

nasprotujejo spremembam. Če pride do nepričakovane spremembe, se lahko zgodi,

da avtist reagira z izbruhom jeze in nasilja.

5.3 Najpogostejša kazniva dejanja ljudi z motnjami

avtističnega spektra

5.3.1 Nezakonit vstop

Podane so bile prijave, ko je oseba z avtizmom nezakonito vstopila v domove in

bivališča drugih ljudi. Do takšnih primerov je velikokrat prišlo takrat, ko je

posameznik bil na begu. Glede na stopnjo razumevanja žrtev in tožilca in glede na

to, ali je posameznik v prostor le vstopil in nato odšel, ne da bi kaj zmotil ali se česa

polastil, se posameznika lahko le napoti na svetovanje ali vrne k skrbniku (Debbaudt,

2002).

24

5.3.2 Zasledovanje, telefonsko nadlegovanje ter spletno nadlegovanje

Ljudje z avtizmom imajo težave z razumevanjem družbenih situacij, meja in norm.

Razumevanje občutkov in pogledov drugih ljudi je pogosto izven njihovih zmožnosti.

Lahko so nezmožni prepoznati učinek, ki ga drugim ljudem predstavlja njihovo

pretirano prizadevanje za prijateljstvo. Za ljudi, ki si obupno želijo prijateljskih vezi,

je dejstvo, da njihovo vedenje ni dobrodošlo, težko razumljivo. Tudi namige, ki jih

dajejo ljudje, ki za prijateljske vezi niso zainteresirani, lahko ljudje z avtizmom

napačno interpretirajo (Debbatudt, 2002).

Tako kot vsi imajo tudi ljudje z avtizmom željo po sklepanju prijateljstev, vendar pri

tem pogosto naletijo na težave. Družbene nianse sklepanja prijateljstva zanje niso

očitne. Njihova obsedena, ponavljajoča se dejanja lahko družba smatra kot

zasledovanje in nadlegovanje. Poleg sledenja pa grožnjo predstavljajo tudi

telefonsko nadlegovanje ali elektronska sporočila (Debbaudt, 2002).

5.3.3 Spolni delikti

Ko so ljudje z MAS obtoženi kaznivih dejanj nespodobnega razkazovanja, javnega

masturbiranja, spolnega nadlegovanja ali celo najhujših kaznivih dejanj, kot je

posilstvo, se pojavi vprašanje o njihovi spolni dozorelosti in razumevanju družbenih

norm. Medtem ko ima večina ljudi z avtizmom enako spolno poželenje kot zdravi

ljudje, ga nekateri sploh nimajo. Drugih ljudi se dotikajo zgolj zaradi pomanjkanja

poznavanja telesa. Tisti, ki poželenja imajo, pa jih morda niso zmožni izkusiti ali

prikazati na družbeno sprejemljiv način in se velikokrat ne zavedajo, kje so meje

(Debbaudt, 2002).

Do neprimernega vedenja lahko pride zaradi pomanjkanja razumevanja njihovih

zasebnih delov telesa ali delov telesa drugih ljudi. Ker ne znajo skriti radovednosti,

jo izražajo na zelo odprt način. Lahko se zgodi, da se skozi življenje ne naučijo, kje

je primerno svoje potrebe zadovoljevati, ali pa nespodobne predstave v javnosti

izvajajo le zato, da bi pritegnili pozornost (Debbaudt, 2002).

25

5.3.4 Kazniva dejanja nasilja

Primeri fizičnih napadov ljudi z avtizmom na druge ljudi naraščajo. Ker so ljudje z

MAS tarče zbadanja, posmehovanja in zastraševanja v šolah in skupnostih, se večina

fizičnih napadov zgodi ravno tam. Nadlegovanje posameznikov je velikokrat vzrok za

nasilna dejanja (Debbaudt, 2002).

Čeprav je primerov najhujših kaznivih dejanj ljudi z MAS zelo malo, vseeno obstajajo

primeri posilstva in umorov. Vsako kriminalno dejanje, še posebej kazniva dejanja

nasilja, je težko razumeti in se z njimi soočiti. Do takšnih dejanj velikokrat pride

brez konkretnega razloga, zato imajo organi pregona precej težav, ko se morajo

vprašati po nameri dejanja, ki je eden izmed glavnih elementov vsakega kaznivega

dejanja (Debbaudt, 2002).

5.4 Nasilje, duševne motnje in avtizem

Nasilje je pojav, ki je danes prisoten tako med mladostniki kot tudi med odraslimi.

Pojavlja se tako v obliki fizičnega kot tudi psihičnega nasilja. Pri posameznikih z

motnjami avtističnega spektra naj bi bilo nasilje še posebej pogost pojav prav zaradi

značilnosti, ki jih ti posamezniki imajo.

Raziskave so pokazale, da ima nasilje v otroštvu resne negativne posledice tako za

napadalca kot tudi za žrtev. Posledice so lahko asocialno vedenje mladostnikov in

odraslih, vedenjske težave, uživanje različnih substanc in depresijo (Kanne in

Mazurek, 2010).

5.4.1 Stopnje nasilja

Raziskave kažejo, da je nasilje relativno pogost pojav med duševno motenimi

posamezniki, v katerih se pojavi tudi podvzorec posameznikov s sočasnimi motnjami

avtizma. Na Norveškem so izvedli študijo na vzorcu 900 posameznikov z duševnimi

motnjami, s pomočjo katerih so preučevali stopnjo nasilja. Rezultati so pokazali, da

je 11 % sodelujočih kazalo izzivalno vedenje, od tega je 6,4 % izvedlo napad na drugo

osebo. Te oblike nasilja so se pogosteje pojavile med populacijo z blagimi duševnimi

motnjami. V podvzorcu, kjer so bili vključeni tudi posamezniki z motnjo avtizma, pa

je bila stopnja izzivalnega vedenja veliko višja in je predstavljala 35,8 %.

26

Metaanaliza, opravljena leta 2003, je pokazala, da je avtizem povezan z višjo

stopnjo nasilja, samopoškodb in uničevanja lastnine. Vzrok nasilnega vedenja naj bi

bil povezan z nizkim neverbalnim kognitivnim delovanjem, revnejšim izraznim

jezikom in nižjimi prilagoditvenimi sposobnostmi (Kanne in Mazurek, 2010).

5.4.2 Dejavniki tveganja

Med študijami se je pojavljalo kar nekaj pogostih dejavnikov, ki so kazali na

povečano tveganje za pojav nasilja. Ti dejavniki vključujejo (Kanne in Mazurek,

2010):

- nižji IQ,

- zgodnje govorne zaostanke ,

- nizek dohodek,

- nizko starševsko izobrazbo in

- strogo vedenje staršev.

Čeprav prisotnost razvojnih motenj nujno ne povečuje možnosti, da posameznik

zagreši kaznivo dejanje, lahko značilnosti avtizma pod določenimi pogoji nastopajo

kot dejavnik tveganja. Te značilnosti so zbrane v triado primanjkljajev, ki vključuje

motnje v socialnih interakcijah, motnje v komuniciranju ter omejeno vedenje,

interese in dejavnosti. V povezavi z žaljivim vedenjem obravnavamo dva področja, in

sicer motnjo v teoriji uma in prizadetost, povezano z neobičajnim, ponavljajočim in

omejenim interesom. Teorija o ponavljajočem in omejenem interesu povezuje

žaljivo vedenje z dejavnostjo omejenih interesov in pogleduje v proces, ki vključuje

naravno nagnjenost človeka, da si ustvarja svoj pogled na svet. Teorija poudarja, da

lahko pretirana skrb za notranje interese pripelje do ignoriranja zakonitih in

družbenih posledic, ki sledijo dejanjem posameznika (Raggi, Xentidis, Moisan, Deeley

in Robertson, 2013).

5.5 Aspregerjev sindrom in prestopništvo

Kot smo že omenili, je Aspergerjev sindrom kot »avtistično psihopatijo« prvič opisal

avstrijski zdravnik, Hans Asperger. Za ljudi z AS sta značilna socialni primanjkljaj in

intenzivna osredotočenost na določen interes. Ljudje z AS so ljudje s povprečnim

27

inteligenčnim kvocientom in relativno dobrimi komunikacijskimi sposobnostmi.

Večina jih ima nenavaden način govora in skromno neverbalno komunikacijo.

Prikazujejo širok spekter vedenjskih odzivov na vznemirjenost, od izolacije do nasilja

in kriminalnega vedenja. Zanimiv a sporen vidik AS je njegova povezanost z nasilnimi

kaznivimi dejanji. Kljub temu, da je Asperger uporabil oznako »avtistična

psihopatija« kot ustaljen osebnostni stil in ne kot indeks kriminalitete, se poročanja

o povezavi med AS in prestopništvom nadaljujejo (Newman in Ghaziuddin, 2008).

Še posebej veliko zanimanja zbuja povezava med Aspergerjevim sindromom in

nasilnim kriminalnim vedenjem. Takšno vedenje bi lahko bilo rezultat spremembe v

rutini ali rezultat nerazumevanja družbenih situacij, v katerih se znajdejo ljudje z

AS. Vemo, da je za njih značilna obsedenost z določenimi interesi in ko jim interese

kdo poskuša preprečiti ali jih le zmoti, se lahko odzovejo nasilno. Nasilno reakcijo

lahko povzroči tudi občutljivost na hrup, dotik in podobno. Včasih v želji po sprejetju

poslušajo nepridiprave, ki jih pregovorijo v tatvine, fizične in spolne napade.

Kriminalna dejanja ljudi z AS največkrat vključujejo fizične in spolne napade, požige,

telefonsko nadlegovanje, tatvine osebnih predmetov, umore in redkeje tudi serijske

umore, vandalizem in druge napade pa najpogosteje izvajajo nad družinskimi člani in

skrbniki (Katz in Zemishlany, 2006).

Podan je bil predlog, da se razložijo asociacije, kot so pomanjkanje empatije,

družbena naivnost, pretiran interes in podobno. Nekateri avtorji so se osredotočili na

nagnjenja ljudi z AS, z namenom izbrati predmet posebnega interesa kot povod za

kriminalno vedenje. Tako je Chen (2003) kot primer opisal 21-letnika z Aspergerjevim

sindromom, ki je nenehno kradel določene predmete, kot so plastične vrečke, škatle

in papirnate lončke. Na drugi strani so nekateri avtorji menili, da se ljudje z AS

vedejo kriminalno zaradi njihove spolne preokupacije. Kot primer sta Chesterman in

Rutter (1993) opisala 22-letnega mladeniča z AS, ki je kradel spodnje perilo iz

bombaža ter mastrubiral, medtem ko je v rokah držal žensko spalno srajco. Poleg

navedenega je nekaj študij pregledovalo tudi vlogo psihiatričnih dejavnikov, ki morda

prispevajo k pojavu kriminalnega vedenja (Newman in Ghaziuddin, 2008).

V nadaljevanju bomo predstavili primer kazenske odgovornosti posameznika z

Aspergerjevim sindromom.

28

5.5.1 Študija primera kazenske odgovornosti posameznika z Asperjerjevim sindromom

Primer se navezuje na 22-letnega P.K. Bil je najmlajši izmed šestih otrok. Njegov

razvoj v zgodnjem življenjskem obdobju so opisovali kot normativen. Obiskoval je

šolo in bil dober učenec, kljub temu da je imel stalne probleme v družbi. Težko se je

prilagajal, imel je malo prijateljev in raje se je izoliral od ostalih ljudi.

V obdobju odraslosti se je udeleževal različnih izobraževalnih programov in

programov usposabljanja, vendar zaradi socialnih težav ni mogel dokončati nobenega

izmed njih. Vpoklican je bil v vojsko, vendar to ni trajalo dolgo, saj je po kratkem

obdobju bil obsojen, priprt ter zaradi duševnih težav odpuščen iz vojske. Od takrat

dalje je bil brezposeln, živel je pri starših, ki so mu nudili finančno podporo. Staršem

so večkrat predlagali, naj P.K. opravi psihološke teste, vendar so starši to zavračali.

Medtem ko je P.K. živel pri starših, je večkrat prišlo do nasilnih izgredov, v katerih je

napadal družinske člane, še posebej sestro. Napadi so bili tako verbalni kot tudi

fizični. Zaradi napadov je dobil prepoved približevanja in tako ni več mogel živeti pri

starših. Ob neupoštevanju prepovedi približevanja se je vrnil domov in znova fizično

napadel sestro in očeta. Policija ga je aretirala in po navodilih sodnika je bil poslan v

psihiatrično bolnišnico na pregled in zdravljenje. Med zdravljenjem je prestal

številne psihiatrične teste, vključno s testi strokovnjaka na področju diagnoze in

zdravljenja ljudi z avtističnim spektrom. O psihotičnem stanju P.K. med testiranjem

ali pred tem ni bilo nobenih dokazov. Kljub temu je kazal jasne znake pomanjkanja

razumevanja družbenih pravil vedenja in nezmožnosti razumevanja in povezovanja z

drugimi ljudmi. Prav tako ni kazal interesa za družbene interakcije. V času prihoda

na zdravljenje je kazal visoko stopnjo obsedenosti z rutinami, procedurami in

ceremonijami. Med opazovanjem se je izogibal očesnim kontaktom, uporabljal je

monoton glas in ponavljal stvari, medtem ko je ignoriral vsa vprašanja izpraševalca.

P.K. ni imel namena razložiti svojega napada na očeta in sestro in ni bil sposoben

razumeti čustvene in telesne škode, ki jo je s svojimi dejanji povzročil. Prav tako je

potreboval jasne vedenjske smernice. Med izpraševanjem je navedel:«V kolikor bi mi

sodnik razložil, da ni dovoljeno pretepati ljudi, jih ne bi pretepal.« Po navedbah

njegove družine je bil P.K. v takšnem stanju že od zgodnjega otroštva.

V dokončnem psihološkem testu so ugotovili, da je njegov inteligenčni kvocient

srednji do nizek (87,50). Imel je težave z vizualnim spominom in pomanjkljive

grafomotorične sposobnosti, medtem ko so bile njegove verbalne sposobnosti

normalne. Postavili so mu diagnozo Aspergerjevega sindroma.

29

Strokovnjaki so sodiču podali mnenje, da P.K. ni bil zmožen primerno razumeti in

interpretirati sporočil sestre in staršev, zato so bili njegovi odzivi odklonski. Ni bil

zmožen razumeti posledic, med napadi pa je bila njegova socialna presoja

pomanjkljiva. Strokovnjaki so sodišču predlagali zaustavitev kazenskega postopka

zoper P.K. in nadaljevanje hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici. Sodišče je te

predloge sprejelo (Katz in Zemishlany, 2006).

6 Ljudje z motnjami avtističnega spektra v

kazenskopravnem sistemu

6.1 Ozaveščenost in razumevanje avtizma v kazenskopravnem

sistemu

Prepoznava in odziv sta za organe pregona ključ do razumevanja potreb naraščajoče

populacije avtistov. Pomembno je, da organi pregona prepoznajo znake avtizma in

zagotovijo varnost prebivalcev ter se izognejo nepotrebnemu sodnemu postopku

(Debbaudt, 2002).

Da bi organi pregona vedeli, da imajo opravka z avtistično osebo, se morajo poučiti

in spoznati značilnosti, ki jih oseba z avtizmom ima. Te značilnosti so motnje v

komunikaciji, težave s socialnimi interakcijami, življenje v rutini, pretiran interes za

določene predmete in podobno. Organi pregona morajo razumeti, da ljudje z

avtizmom v določenih situacijah ravnajo drugače kot ljudje brez teh motenj in da je

zato lahko njihov odziv drugačen. Skozi celoten kazenski postopek, od prvega

srečanja pa do konca, se morajo organi pregona držati določenih načel oziroma

navodil, da bi postopek lahko potekal brez težav. Več o tem bomo napisali v

poglavjih, ki sledijo.

6.2 Vedenje policistov v stiku z avtistično osebo

Policisti se na dnevni ravni srečujejo z različnimi ljudmi v različnih situacijah. Tako

kot se med seboj razlikujejo primeri, tako se razlikujejo tudi vpleteni ljudje, še

posebej posamezniki z avtizmom. Policisti so usposobljeni, da v kriznih situacijah

30

uporabljajo določen protokol, vendar tak protokol morda ni primeren, ko so v

situacijo vpleteni avtisti. Ker so policisti po navadi prvi, ki se odzovejo na klic v sili,

je pomembno, da imajo ustrezno znanje s področja avtizma in znanje o vedenju

posameznikov z avtizmom.

Debbaudt (2004) je predstavil 25 nasvetov policistom, kako se odzvati v primeru

srečanja z avtistom:

1. Prepričajte se, da oseba ni oborožena ter ohranite varno razdaljo, saj lahko

pride do nenadnega napada.

2. Govorite umirjeno in nežno.

3. Govorite v direktnih, kratkih frazah, kot so :«Takoj vstani« ali » Odidi v avto«.

4. Izogibajte se uporabi slenga.

5. Dovolite daljši odziv na vaše vprašanje ali ukaz (10−15 sekund).

6. Večkrat ponovite svoje besede.

7. Presodite možnost uporabe slik, napisanih fraz/ukazov, znakovnega jezika ali

računalniških slik.

8. Uporabljajte počasne kretnje; izogibajte se hitremu kazanju in zamahom.

9. Preglejte, ali posameznik nosi medicinski nakit ali oznako in ali ima pri sebi

avtistično kartico.

10. Prikažite umirjeno telesno govorico (počasno gibanje, spuščene roke).

11. Prikažite vedenje, ki ga želite videti pri drugi osebi.

12. Ljudje z avtizmom morda ne reagirajo dobro na spremembe v rutini ali na

prisotnost neznancev in uniformiranih ljudi.

13. Neupoštevanje ukazov ali vprašanj si policisti ne smejo predstavljati kot

pomanjkanje sodelovanja ali razlog za uporabo sile.

14. Poiščite informacije o načinu komuniciranja z avtistično osebo in pomoč pri

starših ali drugih prisotnih na prizorišču.

15. Izogibajte se ustavljanju ponavljajočega vedenja, razen če obstaja tveganje

za samopoškodbo ali poškodbo drugih.

16. Če osebo fascinira določen predmet ali ga drži v rokah, presodite o tem, da ji

predmet dovolite obdržati z namenom ohranjanja miru.

17. Presodite možnost za poškodbe: oseba morda ne bo prosila za pomoč ali

kazala znakov bolečine.

18. Zavedajte se, da ima oseba morda napad.

19. Zavedajte se, da se oseba lahko odzove samozaščitno in je lahko občutljiva na

svetlobo, zvok, dotike in živali.

31

20. Če je možno, izklopite sirene in svetilke, odstranite psa, množico in druge

čutne dražljaje.

21. Če se posameznikovo vedenje stopnjuje, ohranite varno razdaljo, dokler se

neprimerno vedenje ne preneha.

22. Zavedajte se možnosti za izbruh ali impulzivna dejanja.

23. Bodite diskretni. Če ugotovite, da oseba ni oborožena in ne predstavlja

nevarnosti, ji dajte čas, da se pomiri brez vaše vpletenosti.

24. Če je oseba priprta, o tem obvestite pristojne organe v zaporu. Razmislite o

izolaciji osebe, saj bi lahko med drugo zaporniško populacijo oseba bila v

nevarnosti.

25. Zapomnite si, da je vsak posameznik z avtizmom edinstven in se morda odziva

in vede drugače. Kontaktirajte strokovnjaka, ki je z avtizmom seznanjen

(Debbaudt, 2004).

6.3 Zaslišanje ljudi z avtizmom

Ljudje z avtizmom so posamezniki, ki imajo svoj način življenja in niti dva avtista ne

kažeta enakih značilnosti. Vsak izmed njih pa se lahko znajde v položaju priče, žrtve

ali osumljenca, čemur sledi zaslišanje. Pri zaslišanju osebe z avtizmom je

pomembno, da poznamo značilnosti avtizma in se zavedamo težav, do katerih lahko

pride med zaslišanjem.

6.3.1 Stres in nelagodje

Zavedati se moramo, da spremembe v rutini ljudje z avtizmom izredno težko

prenašajo. Motenje rutine, kot je na primer privedba na policijsko postajo, lahko pri

avtistih povzroči stres. Prav tako so zanje lahko stresni tudi načrtovani dogodki, kot

je intervju z odvetnikom. Oseba lahko čuti ekstremno nelagodje v tujem okolju, kot

je sodišče ali čakalnica (The National Autistic Society, 2005).

Nekateri ljudje z avtizmom so zelo občutljivi na zvok ali svetlobo, medtem ko se

drugi bojijo množice. Pogosto imajo težave s čakanjem in razumevanjem družbenih

konvencij, kot je čakanje v vrsti. Oseba morda takšne izkušnje ne more prenašati in

zaradi nelagodja postane razburjena in moteča. Če se to nelagodje poveča, lahko

32

oseba postane tudi napadalna. Ko se oseba znajde v takšen položaju, je kakršno koli

zaslišanje zanjo sovražno (The National Autistic Society, 2005).

6.3.2 Težave pri razumevanju

Ljudje z avtizmom imajo velikokrat težavo razumeti, kar jim je povedano, zato je

ohranjanje smiselnega dvosmernega pogovora lahko naporno. Do tega lahko pride še

posebej v situaciji, ko je oseba pod stresem. Tudi tisti z navidezno dobrim izrazitim

govorom imajo lahko težave z razumevanjem metafor, sarkazma in šal. Navadno

vzamejo to, kar jim je povedano, dobesedno (The National Autistic Society, 2005).

6.4 Proces zaslišanja

Pri zaslišanju osebe z motnjo avtizma se lahko zgodi, da vseh informacij ne bo

mogoče zbrati tekom enega zaslišanja. Dobro se je pogovoriti z njihovimi starši,

skrbniki ali strokovnjaki, ki lahko svetujejo, kateri način zaslišanja bi osebi najbolj

ugajal. Prav tako je dobro pridobiti mnenje psihologa ali socialnega delavca, ki je

specializiran na področju avtizma. Podpora avtistu znane odrasle osebe, ki pozna

njegove nezmožnosti, lahko veliko pripomore k nadaljevanju procesa. Zaslišanje je

koristno ohraniti čim krajše, kajti otrok z avtizmom morda ne more biti zbran več kot

15 minut (The National Autistic Society, 2005).

6.4.1 Ohranjanje mirnega okolja

Oseba z avtizmom bo morda bolj sproščena, če bo zaslišanje potekalo v njej znanem

okolju in s prisotnostjo znancev. Na začetku zaslišanja je dobro pojasniti, kako dolgo

bo zaslišanje trajalo in kaj se bo zgodilo po koncu le-tega. Med zaslišanjem je

potrebno zagotoviti kar se da mirno okolje in tišino, saj lahko kakršni koli zvoki iz

ozadja osebo z avtizmom zmotijo. Avtisti, še posebej otroci, pogosto kažejo

zanimanje in navezanost na določen predmet. Ta jim pomaga pri koncentraciji,

odstranitev predmeta pa lahko povzroči stres in razburjenje (The National Autistic

Society, 2005).

33

6.5 Kako voditi zaslišanje

Ker je zaslišanje ljudi z avtizmom lahko zahtevno, se izpraševalec mora držati

določenih nasvetov, kako voditi zaslišanje.

Med zaslišanjem je priporočljivo govoriti umirjeno, uporabljati kar se da preprost in

jasen jezik ter uporabljati le nujne besede. Pretirani obrazni izrazi ali ton glasu so

lahko napačno interpretirani, zato je bolje, da se jim izognemo. Uporabljati je

priporočljivo kar se da malo kretenj, ker so te lahko moteče. Da bi pridobili

pozornost izprašanca, ga je že na začetku zaslišanja potrebno nazvati po imenu, tako

da ve, da govorimo njemu. Avtistični osebi je potrebno dati dovolj časa za odgovor,

saj se morda ne bo takoj odzvala. Uporabljati je potrebno čim manj odprtih

vprašanj, kajti bolj jim je razumljiv zaprt tip vprašanj. Ker avtisti povedano vzamejo

in razumejo dobesedno, se je dobro izogniti ironiji in sarkazmu. Če je le možno, naj

se ponudi čim več vizualnih informacij, saj jih razumejo bolje od besed. Tako jih

lahko naprosimo, da dogajanje prenesejo na papir v obliki risbe ali napisanega

besedila (The National Autistic Society, 2005).

6.6 Pomoč pri ozaveščanju organov kazenskega pregona o

avtizmu

Ker lahko organi kazenskega pregona na vsakem koraku pridejo v stik z avtistično

osebo, morajo vedeti, kako se taka oseba odziva in kako reagirati v določenih

situacijah. Da bi policisti lažje ugotovili, da imajo opravka z avtistično osebo, so v

Združenem Kraljestvu in tudi v nekaterih drugih državah širom sveta pričeli izdajati

avtistične opozorilne kartice, ki družbo opozarjajo, da je oseba avtist in je zato

potrebno izkazati razumevanje in strpnost. Prav tako so v nekaterih državah uvedli

usposabljanja in izobraževanja organov kazenskega pregona o avtizmu.

6.6.1 Avtistične opozorilne kartice (Autism alert cards)

Avtistične opozorilne kartice so posebna oblika kartic, ki jih imajo pri sebi ljudje z

avtizmom. Uporabljajo jih v zanje težkih situacijah in v trenutkih, ko imajo težave s

komuniciranjem. Razvite so bile v dogovoru z odraslimi avtisti in starši. Namen kartic

je, da avtisti ljudi seznanijo s svojim stanjem in jih hkrati naprosijo za spoštovanje in

34

toleranco. Še posebej koristne so v situacijah, ko avtistična o,seba pride v stik z

organi kazenskega pregona, kot so na primer policisti (Oxfordshire Autism Alert Card,

2013).

Avtistične opozorilne kartice vsebujejo podatke ljudi, ki jih je potrebno kontaktirati

za takojšnjo pomoč. Primer avtistične opozorilne kartice lahko vidite na spodnjih

slikah.

Slika 2: Primer avtistične opozorilne kartice (Oxfordshire Autism Alert Card, 2013)

6.6.2 Izobraževanje in usposabljanje

Da bi lahko vedeli, kako poteka in kakšno je življenje ljudi z avtizmom, bi policisti

morali obiskovati šole, delovna mesta, domove in srečanja avtistov, kjer bi lahko

videli, kako ljudje z avtizmom izgledajo in kako zvenijo. Takšni obiski bi izboljšali

opazovanje in komunikacijske sposobnosti policistov ter dali vpogled ljudem z

avtizmom v to, kako policisti izgledajo in kakšni so. Takšne povezave med njimi bi

sprostile napetost in odstranile uganko, ki jo za avtiste predstavlja policija, ter

naredile policiste bolj dostopne za ljudi z avtizmom. Tako na primer ponekod v ZDA

izvajajo usposabljanja, kjer naključno izbrani policisti preživijo eno uro na mesec v

družni učencev z različnimi motnjami. Učenci se zberejo okoli policista, ki sedi med

njimi, ter ga sprašujejo različna vprašanja. O njem se naučijo veliko stvari, med

35

njimi tudi to, da so tudi policisti starši, kar učencem omogoči, da v njih vidijo več

kot le policiste in neznance. Policisti s temi učenci izvajajo lažna zaslišanja, v

katerih se pretvarjajo, da so jih ravno srečali na ulici. Sprašujejo jih po imenu,

bivališču, telefonski številki ter osebnem dokumentu. O programu so obveščeni tudi

starši in skrbniki, v njem pa lahko sodelujejo ter delijo izkušnje, ki jih imajo z otroki

(Debbaudt, 2002).

Ker avtizem ne sme biti neviden, so razvili tudi druge oblike usposabljanja, z

razlogom, da organe kazenskega pregona in še posebej tiste, ki s takšnimi osebami

pridejo v stik prvi, poučijo o avtizmu. Usposabljanje vsebuje situacije, kot so pobeg,

pripor, zaslišanje in težave žrtev, se pravi situacije, ki so zelo pogoste in predvidljive

za organe pregona v primeru srečanja z avtistom. Dejstvo, da takšna usposabljanja

sploh obstajajo, kaže na potrebo po izobraževanju organov pregona o avtizmu

(Debbaudt, 2002).

7. Pravice povezane z Mirando

7.1 Kaj je Miranda

Primer Miranda vs. Arizona (1966) je bil mejnik zagotavljanja zaščite zoper

samoobtožbo osumljenca med policijskim zaslišanjem. Kot rezultat tega sodnega

primera in izid pravnega spora je sodišče določilo, da je vsem osumljencem potrebno

predstaviti njihove pravice, preden so s strani policije izprašani ali zaslišani (Selseda,

Dixon, Fass, Miora in Leark, 2010).

Kljub temu, da se Miranda pravice med sodnimi oblastmi razlikujejo, vsaka različica

vsebuje naslednje štiri pravice:

• pravico do molka,

• vse, kar osumljenec izjavi, lahko sodišče uporabi proti njemu,

• pravico do zagovornika in

• pravico, da osumljencu sodišče dodeli zagovornika, če si ga ta sam ne more

privoščiti.

36

Prav tako velja, da mora biti kakršnokoli na silo pridobljeno priznanje, četudi

vsebuje resnične informacije, izključeno iz sodne obravnave. Priznanje je

sprejemljivo le, če se je osumljenec Miranda pravicam odpovedal zavestno,

prostovoljno in razumno. Vse tri standarde se upošteva pri vrednotenju različnih

stališč procesa zaslišanja ter obtoženčevega razumevanja Mirande.

Standard »prostovoljnost« zahteva, da obtoženec ni prisiljen v priznanje in pogosto

vključuje pregled policijskega postopka med zaslišanjem. Pojem »zavedno« se

ocenjuje na podlagi obtoženčevega razumevanja Miranda pravic, pojem »razumno«

pa se ocenjuje na podlagi zavedanja posledic obtoženčevega priznanja (Selseda et

al., 2010).

Sodišče mora pretehtati, ali so bili omenjeni standardi glede odpovedi Miranda

pravicam izpolnjeni. Če se pojavi vprašanje o dopustnosti priznanja, lahko sodišče

naprosi psihologa, da presodi, ali so bili standardi res izpolnjeni. Presoja vsebuje

tako seznanitev s stanjem obtoženca v času zaslišanja, kot tudi trenutno

razumevanje pravic. Ko je presojanje enkrat zaključeno, lahko rezultati pomagajo

oblikovati mnenje sodišča. (Selseda et al., 2010).

7.2 Razumevanje pravic Miranda mladih

Skozi leta se je na sodiščih znašlo veliko primerov, v katere so bile vpletene

mladoletne osebe, in ti primeri so imeli pomemben vpliv na pravosodni sistem. Mnogi

men njimi so se nanašali neposredno na sposobnost mladoletnikov, da razumejo

odpoved Miranda pravicam.

V primeru In re Gault (1967) je Vrhovno sodišče ZDA priznalo ustavno pravico

mladoletnikov v celotnem procesu sojenja. Ena izmed pravic, ki je prišla pod

vprašanje, je bila sposobnost odpovedi mladoletnika Miranda pravicam. Pravice

mladoletnikov pred tem primerom niso bile glavna skrb, saj se je sodišče

osredotočalo bolj na rehabilitacijo kot na kaznovalnost. Rezultat primera In re Gault

(1967) je bila jasna potreba po oceni sposobnosti mladoletnikov s strani psihologa.

Vloga psihologa je bila raziskati vse možne razloge za mladoletnikovo pomanjkanje

razumevanja v zvezi z odpovedjo Miranda pravicam. Možni razlogi, ki bi se lahko

pojavili, so pomanjkanje znanja, kognitivne motnje in nerazvite intelektualne

sposobnosti (Selseda et al., 2010). Tudi v Sloveniji se v procesu sojenja znajdejo

mladoletne ali duševno bolne osebe. Sodišče ima nalogo, da neposredno presodi, ali

37

so glede na starost in duševno razvitost ter stopnjo duševne obolelosti te osebe

sposobne razumeti svoje pravice.

Starostna meja, ki bi določala, kdaj mladostnik bo ali ne bo popolnoma razumel

posledic, ki jih prinaša odpoved Miranda pravicam, trenutno ni opredeljena. Sodišče

s težavo določa starost, kajti intelektualne in kognitivne sposobnosti mladostnikov se

med posamezniki razlikujejo in spreminjajo. Na sposobnost razumevanja pravic pri

mladostnikih vplivajo tudi stopnja izobrazbe, inteligenca, izkušnje in sposobnost

razumevanja posledic, ki sledijo danim izjavam. Na sposobnost prostovoljnega

priznanja kaznivega dejanja vplivajo tudi motnje v duševnem razvoju in nizek

inteligenčni kvocient (Selseda et al., 2010).

7.3 Miranda v Sloveniji

Tako kot v Združenih državah Amerike imamo Miranda pravice tudi v Sloveniji. Naša

pravna ureditev pozna dve Mirandi, pri čemer je bila ena postavljena z novelo ZKP-E,

drugo pa zagotavlja 19. člen Ustave Republike Slovenije.

Miranda, ki je bila postavljena z novelo ZKP-E, se nanaša na zaslišanje v fazi

predkazenskega postopka. Miranda v predkazenskem postopku pomeni pravico

osumljenca, da mu policija, še preden začne z zbiranjem obvestil, navede, katerega

kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum. Policija ga prav tako mora

poučiti, da ničesar ni dolžan izjaviti, se ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje

bližnje, ni dolžan priznati krivde ter ima pravico do zagovornika. Vse, kar bo

izpovedal, se lahko na sojenju uporabi zoper njega (Čibej, 2005).

Miranda, določena v 19. členu Ustave Republike Slovenije, pa je vezana na pravice

ob odvzemu prostosti. Tretji odstavek tega člena navaja, da mora biti vsakdo, ki mu

je odvzeta prostost, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti, in sicer v

maternem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume. Prav tako mu mora biti razlog za

odvzem prostosti pisno sporočen. Osumljenec, ki mu je bila odvzeta prostost, mora

biti poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pomoči

zagovornika in da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti

obvestiti njegove bližnje (Čibej, 2005).

38

7.4 Miranda in avtizem

Kot smo že omenili, se v kazenskem postopku znajdejo tudi ljudje z motnjami

avtističnega spektra. Jasna uporaba Miranda pravic za osebe MAS je zelo zahtevna.

Raziskave o tem, kako Miranda pravice vplivajo na različno populacijo, še posebej na

posameznike z MAS, so nujno potrebne, saj bi takšne raziskave morda motivirale

različne države k povečanju enotnosti Mirande in poenostavitvi razumevanja le-te.

Prav tako bi koristile odvetnikom pri zagovarjanju ljudi z intelektualnimi ali

razvojnimi motnjami, saj bi povečale njihovo razumevanje primanjkljajev, ki jih ta

populacija ima (Selseda et al., 2010).

Raziskave na področju Miranda pravic in avtizma bi imele korist tako za posameznike

z MAS kot tudi za organe, vpletene v pravni sistem. Malo verjetno je, da bi organi

kazenskega pregona namerno kršili pravice posameznikov z MAS. Vseeno pa brez

razumevanja edinstvenih značilnosti MAS in vpliva na razumevanje Miranda pravic do

takšnih kršitev zlahka pride. Če se organi pregona in kazenskopravni sistem seznanijo

s posebnostmi MAS, bodo zmožni pomagati in komunicirati s takšnimi posamezniki.

Takšno razumevanje in poznavanje je potrebno za preprečevanje zlorabe človekovih

pravic posameznikov z MAS (Selseda et al., 2010).

39

8 Razprava

Zaradi vse večjega poročanja o pojavu avtizma so narasle tudi potrebe po znanju iz

omenjenega področja. Kljub temu, da je o avtizmu veliko govora šele v zadnjih letih,

pa se je o tem pojavu začelo govoriti že dosti prej, in sicer leta 1948, ko je avstrijski

zdravnik Leo Kanner opisal dotlej neznano motnjo, ki jo je preučeval na skupini

otrok.

Danes izraz avtizem predstavlja pervazivne razvojne motnje, ki se pri posamezniku

pojavijo že v zgodnjem otroštvu. Otrok, ki trpi za motnjo avtističnega spektra, se po

videzu ne razlikuje od drugih otrok. Jurišič (1992) izpostavlja, da so razlike vidne

predvsem v vedenju: avtističen otrok ne kaže zanimanja za druge ljudi, velikokrat

kaže obsedenost z določenim predmetom, izogiba se očesnim kontaktom in se

pogosto ne odzove na svoje ime. Avtistični otroci imajo pogosto tudi učne težave. Iz

otroštva pa se znaki avtizma lahko nadaljujejo v obdobje mladostništva in odraslosti.

Značilnosti, kot so motnje v komunikaciji, motnje v socialnem funkcioniranju,

obsedenost s predmeti in življenje v rutini, spremljajo ljudi z motnjami avtističnega

spektra skozi vsa življenjska obdobja. Avtisti težko navežejo stik z drugimi ljudmi in

velikokrat se zdi, da živijo v povsem drugem, samosvojem svetu (Jurišič, 1992).

Seveda pa se tukaj postavljajo vprašanja, od kod avtizem sploh izvira oziroma kaj so

vzroki, ki pripeljejo do pojava avtizma. Tukaj so mnenja med znanstveniki in

raziskovalci različna. Obstaja veliko teorij o vzrokih pojava avtizma, vendar do danes

konkretni vzroki za avtizem še niso znani. Raziskana so bila številna področja, ki bi

lahko vpliva na pojav avtizma. Patterson (2009) je v svojem delu najprej izpostavil

okolje in genetiko. Kot povezavo med genetiko in avtizmom se izpostavlja predvsem

gene, ki jih otrok ob rojstvu podedujejo od svojih staršev. Ti geni naj bi bili »slabi«,

ker ne naročajo celicam, kako naj opravljajo pomembne življenjske naloge in

avtizem naj bi bil rezultat nezmožnosti opravljanja nalog. Poleg genov se v

raziskavah omenja tudi okolje, ki ima močan vpliv na človekovo zdravje. Danes ljudje

postajamo okolju vse bolj sovražni, onesnažujemo ga s strupenimi odpadki in plini,

onesnažujemo vodo ter tudi hrano. Vsa ta onesnaženost lahko privede do zdravstenih

težav in motenj, med katerimi naj bi bil tudi avtizem. Naslednja izmed možnih

vzrokov za pojav avtizma sta imunski sistem in disbioza. Na tem področju so

raziskovali predvsem črevesje, ki je pomemben organ v človekovem telesu. V

črevesju nastajajo bakterije, ki morajo vzdrževati določeno ravnovesje. Pri otrocih z

40

avtizmom so velikokrat odkrili porušeno ravnovesje med dobrimi in slabimi

bakterijami, zato so le te povezali z vzrokom za pojav avtizma (Patterson, 2009). Na

pojav avtizma naj bi po mnenju nekaterih strokovnjakov vplivali tudi prehrana,

strupenost težkih kovin in cepiva. Izmed navedenih vzrokov je v zadnjem času največ

govora o cepivih. Veliko ljudi je bilo mnenja, da nastanek avtizma povzročajo otroška

cepiva. Nedavna študija, ki so jo opravili v ZDA in je zajemala skoraj 100.000 otrok,

je dokazala, da povezava med avtizmom in cepivi ne obstaja (Fang, 2015).

V povezavi z avtizmom pa se pogosto omenja tudi tako imenovana teorija uma.

Podučili smo se, da gre pri le-tej za sposobnost razumevanja lastnih misli in

duševnega stanja drugih ljudi. Slednje vključuje razumevanje čustev, želja, potreb in

prepričanj. Tager-Flusberg (2007) navaja, da imajo ljudje, ki teorijo uma osvojijo,

sposobnost razumeti vedenje ljudi okoli sebe. Ugotovili smo, da imajo avtistični

ljudje težave pri osvajanju teorije uma. Edinstvene značilnosti, kot so težave v

komunikaciji in družbenih interakcijah, posameznikom onemogočajo razumevanje

duševnega stanja drugega človeka, prav tako pa si težko razlagajo vedenje drugih

ljudi. V primeru, da oseba v pogovoru uporablja sarkazem ali besede v prenesenem

pomenu, to za posameznika z avtizmom lahko predstavlja težavo, saj povedano

vzame dobesedno in to tudi napačno interpretira.

Motnje avtističnega spektra pa zajemajo tudi obliko motnje, ki jo je prvi opisal Hans

Asperger. Gre za Aspergerjev sindrom. Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo

določene značilnosti, med katerimi so težave v verbalni in neverbalni komunikaciji,

togo mišljenje, obsedenost s predmeti in težnja po istosti (Brecelj-Kobe, 2006).

Naštete značilnosti nas vsekakor spominjajo na značilnosti ljudi z avtizmom, vendar

med njimi obstajajo manjše razlike. Brecelj-Kobe (2006) ugotavlja, da je največja

razlika opazna na področju socialnih interakcij, kjer se ljudje z Aspergerjevim

sindromom znajdejo bolje od drugih avtističnih posameznikov ter so tudi bolj

samostojni. Razlike se pojavljajo tudi pri načinu govora in komunikacije ter

kognitivnem razvoju. Manj razlik med obema pa so opazili pri razvoju motoričnih

sposobnosti. Tako pri Aspergerjevem sindromu kot pri drugih avtističnih motnjah se

moramo zavedati, da je zgodnja prepoznava oblike motenj ključnega pomena.

V našem delu smo največjo pozornost namenili raziskavam pojava deviantnega

vedenja pri ljudeh z motnjami avtističnega spektra. Predvsem nas je zanimala

41

povezava med motnjami avtističnega spektra in deviantnim vedenjem. Na začetku

naloge smo si zadali tri domneve:

1. »Ljudje z motnjo avtističnega spektra so bolj nagnjeni k deviantnemu vedenju

kot ljudje brez teh motenj«.

2. »Ljudje z motnjo avtističnega spektra se ne zavedajo neprimernosti svojega

vedenja in posledic, ki jih to vedenje predstavlja«.

3. »Organi kazenskega pregona niso dovolj ozaveščeni o problemu avtizma«.

V sklopu prve domneve so ugotovili, da ni dokazov, da bi ljudje z motnjo avtističnega

spektra bili bolj nagnjeni k deviantnemu vedenju, zato smo to domnevo zavrnili.

Nekateri avtorji nagnjenost k deviantnemu vedenju zanikajo (Debbaudt, 2002), spet

drugi to poskušajo z različnimi raziskavami potrditi (Howlin, 2004; Cashin in

Newman, 2008). Debbaudt je ugotovil, da se posamezniki z MAS velikokrat znajdejo v

kazenskem postopku in v stiku z organi kazenskega pregona, vendar večkrat v

položaju žrtve, ko kriminalci izkoristijo šibkosti avtista in njegovo nerazumevanje

družbenih pravil ter ga namenoma zavajajo v kazniva dejanja, ne da bi se avtist tega

zavedal. Tukaj gre predvsem za kazniva dejanja ponarejanja in kibernetskega

kriminala.

Kot smo že večkrat omenili, so za avtiste značilni določeni vedenjski vzorci. Vedenje,

ki se ljudem z avtizmom zdi sprejemljivo in povsem normalno, lahko družba razume

drugače in ga ne sprejema. Debbaudt (2002) navaja, da pri vedenju veliko vlogo

igrajo značilnosti, ki jih imajo ljudje z motnjami avtističnega spektra, med katerimi

so tudi motnje v socialnih interakcijah in komunikaciji. Bishop (2008) pravi, da se

velikokrat zgodi, da avtista njegova pretirana obsedenost z določenim interesom

pripelje do nezaželenega vedenja in celo do kaznivih dejanj. Prihaja lahko do obtožb

in prijav zasledovanja, telefonskega nadlegovanja, nezakonitega vstopa v tuje

prostore, različnih spolnih deliktov in celo najhujšega kaznivega dejanja: umora.

Tukaj smo potrdili zastavljeno drugo domnevo, da se ljudje z motnjo avtističnega

spektra ne zavedajo neprimernosti svojega vedenja in posledic, ki jih to vedenje

predstavlja.

Ko je kaznivo dejanje enkrat storjeno, se tako kot vsi ljudje tudi avtisti znajdejo v

kazenskem postopku. Na tej točki se je potrebno zavedati, da je z avtističnimi ljudmi

potrebno ravnati drugače kot z ostalimi. Predvsem je bistvenega pomena prvi stik

42

med organi kazenskega pregona in avtistom. Organi pregona morajo prepoznati

situacijo, v kateri imajo opravka z avtisti, ter se primerno odzvati. V zvezi s tem je

Debbaudt (2004) podal nekaj nasvetov, ki policistom pomagajo v premeru srečanja z

avtistom. Ko je prvo srečanje opravljeno, po navadi sledi zaslišanje osumljenca na

policijski postaji. Tudi tukaj se je potrebno zavedati, da je z avtisti potrebno ravnati

drugače in se prilagajati njihovim potrebam in značilnostim. Vsaka oseba z avtizmom

ima drugačne potrebe in značilnosti in za uspešen potek zaslišanja je potrebno te

značilnosti prepoznati ter se zavedati možnih težav, ki lahko nastopijo med

zaslišanjem. Eno izmed težav, po opisu The National Autistic Society (2005), lahko

predstavljata stres in nelagodje. Kot smo izvedeli, avtisti živijo v določeni rutini in že

ob privedbi na zaslišanje je ta rutina prekinjena, kar lahko za avtista predstavlja

nelagodje in stres. Stres lahko povzročita tudi hrup in močna svetloba, zato je

bistvenega pomena, da med zaslišanjem ohranjamo kar se da mirno okolje. Do težav

lahko pride tudi na področju razumevanja, zato se je med pogovorom potrebno

izogniti sarkazmu in metaforam ter govoriti počasi in razločno.

Ker je v zadnjih letih kar veliko govora o avtizmu ter o primerih, kjer so se avtisti

znašli v kazenskem postopku, so se v nekaterih državah širom sveta začeli zavedati

pomena izobraženosti na področju avtizma. Tukaj imamo v milsih predvsem

izobraževanje organov kazenskega pregona, ki ga v nekaterih državah že izvajajo.

Tako na primer v Združenih državah Amerike izvajajo usposabljanje policistov,

katere naključno pošiljajo v družbo oseb z različnimi motnjami. Tam se z njimi

pogovarjajo in tako spoznavajo njihove značilnosti in življenjske navade. Z njimi se

igrajo igre vlog in ponazarjajo situacije, ki bi se lahko pripetile v vsakdanjem

življenju (Debbaudt, 2002). Pri usposabljanju organov kazenskega pregona

uporabljajo tudi situacije, ki so v primeru srečanja z avtistom zelo pogoste in

verjetne. Te situacije vključujejo pobeg, privedbo na policijsko postajo, zaslišanje in

podobno. V pomoč ozaveščanja javnosti in organov pregona so po nekod že začeli

izdajati avtistične opozorilne kartice, ki jih avtisti nosijo pri sebi. Uporabljajo jih v

zanje težkih situacijah in v primeru težav pri komuniciranju. Ljudem dajo vedeti, da

je z njimi potrebno ravnati drugače in pokazati več potrpljenja in razumevanja.

Kljub temu, da nekatere države nudijo organom kazenskega pregona usposabljanje in

izobraževanje na področju avtizma, menimo, da je v večini držav po svetu

ozaveščenost organov kazenskega pregona o problemu avtizma premajhna. Dennis

Debbaudt (2002) omenja, da v različnih situacijah organi kazenskega pregona

avtistične osebe ne prepoznajo, zato lahko pride do zapletov med samim kazenskim

43

postopkom. Na tem mestu lahko potrdimo tretjo domnevo, da organi kazenskega

pregona niso dovolj ozaveščeni o problemu avtizma.

Glede ozaveščanja o avtizmu bi se tudi v Sloveniji dalo storiti več. Menimo, da je

izobraženost tako ljudi kot tudi organov kazenskega pregona o avtizmu slaba. Na to

dejstvo kaže že skopa literatura v slovenskem jeziku. Potrebnih bi bilo več raziskav o

primerih avtistov, tako v vsakdanjem življenju kot tudi na področju kazenskega

prava. Našim policistom in drugim organom kazenskega pregona bi lahko nudili

različna izobraževanja in usposabljanja s področja avtizma in jih pripravili na možne

situacije, v katerih se lahko zajdejo v primeru srečanja z avtistično osebo.

44

10 Literatura in viri

Attwood, T. (2007). Aspergerjev sindrom: priročnik za starše in strokovne delavce.

Radomlje, Ljubljana: Megaton.

Avtizem. (brez datuma). Pridobljeno 23. 2. 2015, s http://www.bambino.si/avtizem

Bishop, D. (2008). An examination of the links between autistic spectrum disorders

and offending behaviour in young people. Internet Journal of Criminology, 1-

32. Pridobljeno 13. 12. 2014, s

http://www.internetjournalofcriminology.com/Bishop%20-

%20Autistic%20Spectrum%20Disorders%20and%20Offending%20Behaviour%20in%2

0Young%20People.pdf

Čibej, Z. (2005). Miranda: ustavna pravica ali ne? Pridobljeno 22. 5. 2015, s

http://revus.revues.org/1752?lang=en#tocto1n3

Cashin, A. in Newman, C. (2009). Autism in the criminal justice detention system: A

review of the literature. Journal of Forensic Nursing, 5(2), 70−75.

Chaplin, E., McCarthy, J. in Underwood, L. (2013). Autism spectrum conditions and

offending: an introduction to the special edition. Journal of Intellectual

Disabilities and Offending Behaviour, 4(1/2), 5−8.

Chown, N. (2010). 'Do you have any difficulties that I may not be aware of?' A study

of autism awareness and understanding in the UK police service. International

Journal of Police Science & Management, 12(2), 256−273.

Debbaudt, D. (2002). Autism, Advocates, and Law Enforcement Professionals:

Recognizing and Reducing Risk Situations for People with Autism Spectrum

Disorders. Florida: Jessica Kingsley Publishers.

Debbaudt, D. (2004). Autism & Law Enforcement: 25 Field Response Tips. Pridobljeno

4. 3. 2015,s

http://www.vermontfamilynetwork.org/wp-

content/uploads/2012/11/Law_Enforcement.pdf

45

Dein, K. in Woodbury-Smith, M. (2010). Asperger syndrome and criminal behaviour.

Advances in Psychiatric Treatment, 16(1), 37−43.

Eapen, V. in Črnčec, R. (2014). DSM 5 and child psychiatric disorders: What is new?

What has changed?. Asian journal of psychiatry, 11, 114−118.

Fang, J. (22. 4. 2015). Study With 95,000 Children Finds No Link Between Autism and

Measles Vaccine, Even In High Risk Children. Pridobljeno 14. 3. 2015, s

http://www.iflscience.com/health-and-medicine/study-95000-children-found-

no-link-between-autism-and-measles-vaccine

Fisch, G. S. (2013). Autism and epistemology IV: Does autism need a theory of mind?.

American Journal of Medical Genetics Part A, 161(10), 2464−2480.

Freckelton, I. (2013). Autism spectrum disorder: Forensic issues and challenges for

mental health professionals and courts. Journal of Applied Research in

Intellectual Disabilities, 26(5), 420−434.

Ghaziuddin, M., Tsai, L. in Ghaziuddin, N. (1991). Brief report: violence in Asperger

syndrome, a critique. Journal of autism and developmental disorders, 21(3),

349−354.

Haralambos M. in Holborn M. (2005). Sociologija; Teme in pogledi. Ljubljana: DZS

Hippler, K., Viding, E., Klicpera, C. in Happé, F. (2010). Brief report: No increase in

criminal convictions in Hans Asperger’s original cohort. Journal of autism and

developmental disorders, 40(6), 774−780.

Jurišič, B. D. (1992). Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.

Jurišić, B. D. (2011). Specialnopedagoška obravnava otrok z avtizmom. V Izbrana

poglavja iz pediatrije, 23. Pridobljeno 13. 12. 2014, s

http://www.centerjanezalevca.si/Datoteke/clanki/Avtizem%20-

%20specialno%20pedagoška%20obravnava.pdf

46

Kanne, S. M. in Mazurek, M. O. (2011). Aggression in children and adolescents with

ASD: prevalence and risk factors. Journal of autism and developmental

disorders, 41(7), 926−937.

Katz, N. in Zemishlany, Z. (2005). Criminal responsibility in Asperger's syndrome. The

Israel Journal of Psychiatry and related sciences, 43(3), 166−173.

King, C. in Murphy, G. H. (2014). A systematic review of people with autism spectrum

disorder and the criminal justice system. Journal of autism and developmental

disorders, 44(11), 2717−2733.

Kobe, M.B. (2006). Aspergerjev sindrom. V. C. Kržišnik (Ured.), Izbrana poglavja iz

pediatrije 18 (str. 127−136). Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v

Ljubljani.

Lerner, M. D., Haque, O. S., Northrup, E. C., Lawer, L. in Bursztajn, H. J. (2012).

Emerging perspectives on adolescents and young adults with high-functioning

autism spectrum disorders, violence, and criminal law. Journal of the American

Academy of Psychiatry and the Law Online, 40(2), 177−190.

Lindsay W., Hastings R. in Beail N. (2013). Why do some people with intellectual

disability engage in offending behaviour and what can we do about it? Ediorial.

Journal of applied in intellectual disabilities, 26, 351−356.

Lund, C. (2013). Mentally disordered offenders. Pridobljeno 23. 1. 2015, s

http://www.antoniocasella.eu/archipsy/LUND_2013.pdf

Macedoni – Lukšič, M. (2006). Spekter avtistične motnje. V C. Kržišnik (ur.), Izbrana

poglavja iz pediatrije 5 (str.115−126). Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze

v Ljubljani.

Mayes, T. A. (2003). Persons with Autism and Criminal Justice core concepts and

leading cases. Journal of Positive Behavior Interventions, 5(2), 92−100.

47

Mayes, S. D., Calhoun, S. L., Aggarwal, R., Baker, C., Mathapati, S., Anderson, R. idr.

(2012). Explosive, oppositional, and aggressive behavior in children with autism

compared to other clinical disorders and typical children. Research in Autism

Spectrum Disorders, 6(1), 1−10.

Newman, S. S. in Ghaziuddin, M. (2008). Violent crime in Asperger syndrome: the

role of psychiatric comorbidity. Journal of autism and developmental

disorders, 38(10), 1848−1852.

Oxfordshire Autism Alert Card. (2013). Pridobljeno 3. 3. 2015, s

http://bloxham.info/broadsheet/oxfordshire-autism-alert-card/

Patterson, D. (2009). Avtizem: kako najti pot iz tega blodnjaka: vodnik za starše pri

biomedicinski obravnavi spectra avtističnih motenj. Ljubljana: Modrijan.

Radley, J. in Shaherbano, Z. (2011). Asperger syndrome and arson: a case study.

Advances in Mental Health and Intellectual Disabilities, 5(6), 32−36.

Raggi, C., Xenitidis, K., Moisan, M., Deeley, Q. in Robertson, D. (2013). Adults with

autism spectrum disorder and learning disability presenting with challenging

behaviour: how tolerant should we be?. Journal of Intellectual Disabilities and

Offending Behaviour, 4(1/2), 42−52.

Salseda, L. M., Dixon, D. R., Fass, T., Miora, D. in Leark, R. A. (2011). An evaluation

of Miranda rights and interrogation in autism spectrum disorders. Research in

Autism Spectrum Disorders, 5(1), 79−85.

Selekman, J. in Diefenbeck, C. (2014). The New DSM-5 and Its Impact on the Mental

Health Care of Children. Journal of pediatric nursing, 29(5), 442−450.

Tager-Flusberg, H. (2007). Evaluating the theory-of-mind hypothesis of autism.

Current Directions in Psychological Science, 16(6), 311−315.

48

Taylor, J. K., Mesibov, G. in Debbaudt, D. (2009). Autism in the Criminal Justice

System. Pridobljeno 28. 1. 2015, s

http://www.humeautismcop.com/uploads/2/1/6/8/21682656/autism_criminal

_justice.pdf

The National Autistic Society. (2005). Autism: a guide for criminal justice

professionals. Pridobljeno 23. 1. 2015, s

http://www.autism.org.uk/working-with/criminal-justice/autism-a-guide-for-

criminal-justice-professionals.aspx

Tommey, J. (2011). Autism: A practical guide to improving your child's quality of

life. Hachette UK.

Woodbury-Smith, M. in Dein, K. (2014). Autism Spectrum Disorder (ASD) and Unlawful

Behaviour: Where Do We Go from Here?. Journal of autism and developmental

disorders, 44(11), 2734−2741.