UNIVERZA V MARIBORUEKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA UVAJANJA EVRA V SLOVENIJI

Študent: Murn AleksanderNaslov: Škapinova 13 CeljeRedni študijProgram: univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomijaMentor: dr. Rasto Ovin

Celje, marec 2002

KAZALO:

1 UVOD 3.

2 SISTEM DEVIZNEGA TEČAJA 4.

2.1 MEDNARODNI SISTEM DEVIZNIH TEČAJEV 4.

2.2 HIPOTEZA O IZGINJANJU VMESNIH SISTEMOV DEVIZNEGA TEČAJA 6. 2.3 FIKSNI IN FLEKSIBILNI DEVIZNI TEČAJI-PRIMERJAVA

8.

3 TEORIJA OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA 10.

1.1 O TEORIJI OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA 10.

1.2 KRITERIJI OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA 16.

1.2.1 MOBILNOST PRODUKCIJSKIH FAKTORJEV 17.

1.2.2 ODPRTOST EKONOMIJ 20.

1.2.3 ENOTNA INFLACIJSKA STOPNJA 21.

1.2.4 DIVERZIFIKACIJA EKONOMIJ 22.

1.3 OPERACIONALIZACIJA TEORIJE OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA 24. 1.4 ENDOGENOST KRITERIJEV OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA 25.

1.4.1.1.1.1 DENARNA UNIJA 27.

1.5 ANALIZA DENARNE UNIJE 27.

1.6 ANALIZA STROŠKOV DENARNE UNIJE 28.

1.7 ANALIZA KORISTI DENARNE UNIJE 33.

1.8 PRIMERJAVA STROŠKOV IN KORISTI DENARNE UNIJE 37.

1.8.1.1.1.1 EVROPSKA MONETARNA UNIJA 39.

6 SLOVENIJA IN EVROPSKA MONETARNA UNIJA 43.

6.1 SLOVENIJA IN EVROPSKI INTEGRACIJSKI PROCES 43.

6.2 VKLJUČEVANJE SLOVENIJE V EMU IN TEORIJA OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA 45.6.3 MONETARNO PRIBLIŽEVANJE SLOVENIJE EMU

48.

2

2

6.5 PRISTOPNA STRATEGIJA 52.

6.6 RAZLIČNE MOŽNOSTI UVAJANJA EVRA V SLOVENIJI 57.

6.7 NOVI RAZVOJNI SCENARIJI 59.

7 SKLEP 62.

8 PRILOGA

66.

9 SEZNAM VIROV 68.

1 UVOD

Zadnje desetletje je Evropo, poleg procesov globalizacije in integracije kapitalskih trgov ter razpada nekaterih komunističnih režimov, zaznamoval proces evropskega integriranja, leto 1999 še posebej, zaradi rojstva enotne evropske valute ter oblikovanja denarne unije in s tem dodatne vzpodbude za učinkovitejše delovanje enotnega trga ter povečanja prednosti, ki jih prinaša. Slovenija je istega leta postala pridružena članica EU, z jasnim namenom postati polnopravna članica z vsemi obveznostmi, ki jih članstvo prinaša (prizadevanje za uresničevanje enotnega trga in monetarne unije). Za Slovenijo je za zadnje desetletje bil značilen prehod iz monetarne unije v okviru jugoslovanske federacije v evropsko monetarno unijo (EMU) oziroma proces monetarne dezintegracije in proces monetarne integracije. Teoretska osnova obeh je teorija optimalnega denarnega področja, ki naj bi z analizo stroškov in koristi dajala osnovo za odločitev o monetarni integraciji oziroma dezintegraciji. Koristi monetarne unije so enake stroškom monetarne dezintegracije in obratno. Pri monetarni dezintegraciji v Sloveniji so prevladali politični motivi, medtem ko naj bi pri monetarni integraciji prevladovali ekonomski motivi nad političnimi. Ker je skupna točka obeh procesov teorija optimalnega področja, ki podaja kriterije oziroma pogoje, ki jih morajo kandidatke za denarno unijo, če želijo od procesa monetarnega integriranja kaj pridobiti, čimbolje izpolnjevati in ker so javnosti v večji meri poznani le maastrichtski konvergenčni kriteriji, ki so izrazito makroekonomske narave, medtem ko so stroški in koristi, ki jih prinaša denarna unija predvsem na mikroekonomski ravni, bomo teorijo optimalnega denarnega področja v nadaljevanju podrobneje spoznali. Predhodno bomo s pomočjo ugotovitve o vplivu spremenjenega delovanja mednarodnega denarnega sistema po njegovem zlomu leta 1972 na izbiro tečajne ureditve, s primerjavo prednosti in slabosti fiksnega in fleksibilnega tečajnega režima in s pomočjo novejših razlag teoretičnih temeljev hipoteze o izginjanju vmesnih režimov spoznali razloge za vse manj učinkovito in priznano prilagajanje mednarodne gospodarske konkurenčnosti s pomočjo sprememb deviznega tečaja v okviru fleksibilnega deviznega tečaja na eni strani, ter vse bolj cenjene

3

3

in učinkovite fiksne devizne tečaje oziroma denarne unije na drugi strani. S pomočjo dognanj teorije optimalnega denarnega področja in kritike njene analize stroškov in koristi denarne unije, rezultatov operacionalizacije teorije in ugotovitev nekaterih drugih empiričnih raziskav in teoretičnih prispevkov na tem področju, bomo oblikovali argumente za (ne)pravilnost oziroma ekonomsko (ne)upravičenost izbire tečajne ureditve v Sloveniji in njene odločitve, da postane polnopravna članica EU in kasneje še članica EMU. S teoretično analizo prednosti (koristi) in slabosti (stroškov) vključevanja Slovenije v EMU ter s pomočjo usmeritev in ciljev zadanih v Strategiji vključevanja RS v EU (1998) ter Strategiji gospodarskega razvoja RS (1994 in 2001) in poročil Evropske komisije glede izvajanja zadanih ciljev, to je izpolnjevanja gospodarskih in političnih pogojev za vstop v EU, bomo opredelili časovni okvir in različne možnosti uvajanja evra v Sloveniji.

V sklepu bomo ugotovitve prejšnjih poglavij uporabili pri sintezi odgovora (metoda kompilacije in metoda indukcije) na vprašanje, kakšna je »prava« tečajna ureditev za Slovenijo z upoštevanjem nacionalnih posebnosti in kratke tradicije monetarne suverenosti ter odgovora na vprašanje, kdaj se bo Slovenija vključila v EU in EMU, ker so s tem vprašanjem povezani različni izračuni stroškov in koristi vključevanja v EU in EMU ter različni dolgoročni ciljni razvojni scenariji (scenarij hitre in scenarij odložene vključitve v EU).

2 SISTEM DEVIZNEGA TEČAJA

2.1 MEDNARODNI SISTEM DEVIZNIH TEČAJEV

Od kreacije Mednarodnega denarnega sklada (MDS) v Bretton Woodsu leta 1944 pa do danes, je mednarodni sistem deviznih tečajev doživel korenite spremembe in šel skozi naslednje štiri razvojne faze.1 Prva je bila faza rekonstrukcije in zmanjšanja nekonvertibilnosti transakcij tekočih računov v času Marshallovega načrta in Evropske unije plačil. Druga faza se je pričela z ustanovitvijo mednarodnega sistema deviznih tečajev Bretton Woods, za katerega so bili značilni trdni, vendar prilagodljivi devizni tečaji, delna odprava omejitev transakcij kapitalskega računa v industrijskih državah, zlati standard v ZDA in njeni valuti ter nekonvertibilnost ostalih valut držav v razvoju. Tretja faza se je pričela s prenehanjem dolarske zlate konvertibilnosti leta 1971, ko so vse večje valute pričele z drsenjem deviznih tečajev in je predstavljala prvi korak na poti k propadu mednarodnega sistema deviznih tečajev leta 1973. Za osemdeseta leta je bilo značilno postopno uvajanje Evropskega denarnega področja, skupaj s povečano integracijo kapitalskih trgov, medtem ko je bil za devetdeseta značilen prodor držav v razvoju in držav v tranziciji, ki ravnotako postajajo, tudi ekonomsko gledano, vse bolj globalizirane. Režim deviznega tečaja v tej fazi, je bil od uveljavitve Drugega dopolnila k Statutu Mednarodnega denarnega sklada leta 1978, ki je dopuščal različne tečajne ureditve, mešan2. Valute treh največjih in najmočnejših držav so v tej fazi med seboj drsele, pravtako so neodvisno drsele nekatere valute srednje velikih industrijskih držav. V različnih evropskih državah so si v tem času sledili ponavljajoči poskusi omejevanja variabilnosti deviznih tečajev, kar se je odrazilo v ustanovitvi mehanizma deviznih tečajev (ERM) v okviru Evropskega monetarnega sistema (EMS). Četrta faza se je začela z ustanovitvijo evropskega denarnega področja in rojstvom evra v začetku leta 1999. Projekt

1 IMF 2000a, 1.2 Mencinger 1998, 86.

4

4

uvedbe skupne valute v Evropi je imel in bo imel daljnosežne globalne posledice za številne finančne posle, saj 370 milijonov evropejcev, ki predstavljajo nekaj manj kot 5 odstotkov svetovne populacije, v svetovnem bruto družbenem produktu ustvari celo četrtino. Evro je tako postal domača valuta na ozemlju, ki je tako po številu prebivalstva, kot tudi po ekonomski moči, popolnoma primerljivo z ZDA oziroma ameriškim dolarjem.3

V tej fazi se predvideva prehod na dvo ali celo tri polarni sistem drsečih tečajev, za katerega bodo značilne visoke stopnje mobilnosti kapitala in različne prakse vodenja deviznega tečaja po državah. Medtem ko bo ameriški dolar tudi v prihodnje ostal glavna svetovna oziroma internacionalna valuta, tako v trgovini z blagom, kot tudi v trgovanju s kapitalom, se za države v razvoju oziroma v tranziciji, v katerih je v preteklosti obveljala mešanica režimov deviznega tečaja, v prihodnje predvideva rastoč trend k uveljavitvi bolj fleksibilnih ureditev deviznega tečaja. 4

Današnja MDS in mednarodni monetarni in finančni sistem sta v primerjavi s tistima ob ustanovitvi MDS-a in Svetovne banke leta 1944 v Bretton Woodsu, popolnoma drugačna. V času Bretton Woods-a so bili devizni tečaji fiksni, vendar prilagodljivi. Sistem si je prizadeval izogniti se pretirani volatilnosti, ki se pripisuje drsečim deviznim tečajem in preprečiti konkurenčne depreciacije, medtem ko je dopuščal dovolj fleksibilnosti za prilagoditev fundamentalnih neravnovesij pod mednarodnim nadzorom. Uveljavilo se je t.i. začasno uradno financiranje plačilnih neravnovesij s pomočjo MDS-a, z namenom milejšega prilagoditvenega procesa in izognitve pretiranih popravkov neravnovesij tekočega računa in njegovih posledic za gospodarstvo. Takrat je glede zasebnega kapitala, kot vira za financiranje plačilnobilančnih neravnovesij, prevladovalo mnenje, da bo njegov vpliv le omejenega pomena, saj naj bi široka paleta raznih omejitev in kontrol preprečevala nestabilnost v njegovih dotokih. V današnjem sistemu pa so ravno dotoki zasebnega kapitala, za mnoge države postali najpomembnejši vir za usklajevanje tekočega računa. V današnjem času devizni tečaji med največjimi valutami (ameriški dolar, jen in evro) fluktuirajo pod vplivom tržnih sil, z značilno kratkoročno volatilnostjo in občasnimi srednjeročnimi premiki, pravtako valute nekaterih srednje velikih industrijskih držav, medtem ko so ostale države, vključujoč nekatere evropske države zunaj evro področja, uvedle trše vezave svojih valut. Svetovni integracijski procesi so vzpodbujeni z informacijsko in telekomunikacijsko revolucijo vplivali tudi na države v razvoju in tranziciji, kjer ravnotako obstaja tendenca večine za prehod k povečani fleksibilnosti deviznega tečaja. Po nedavni krizi na vzhajajočem trgu so namreč ugotovili, da postaja vzdrževanje vezanih sistemov, predvsem zaradi povečane mobilnosti kapitala vedno bolj zahtevno. Na eni strani tako zgodovinsko nizka inflacija, vse večji pomen kapitalskih tokov, ranljivost nacionalnih gospodarstev in zlomi na azijskih finančnih trgih nagibajo tehtnico k ponovni uveljavitvi sistema drsečih tečajev, medtem ko na drugi strani nastajanje Evropske denarne unije oživlja razprave o optimalnem denarnem področju, ki je zrcalna slika sistema drsečih tečajev. Fiksnost deviznega tečaja implicira eno, fleksibilnost pa več denarnih področij.5 Lansiranje evra je sicer prineslo novo fazo in po Bretton Woods-u najpomembnejšo fazo v evoluciji sistema, vendar pa ima Evropska centralna banka (ECB) jasen mandat, da osredotoči monetarno politiko na zagotavljanje stabilnosti cen doma in ne stabilnosti deviznega tečaja, kar dejansko pomeni drsenje evra proti ostalim valutam.6

3 Mrak1998, 14.4 IMF 2000, 35 Mencinger 1998, 86.6 IMF 2000, 1-2.

5

5

Izkušnje s sistemom fleksibilnih deviznih tečajev so pokazale, da vrednosti valut ne določajo več tokovi mednarodne trgovine s proizvodi v skladu s tradicionalno ekonomsko teorijo, ampak da so njihova nihanja primarno zasnovana s premiki finančnega kapitala. Novejša teorija »asset market approach«, ki razlaga obnašanje valut pravi, da je vsaka valuta finančna aktiva, ker je podobno kot pri delnicah podjetja, njena cena na ravni, pri kateri je trg pripravljen obdržati obstoječo ponudbo finančne aktive. Na deviznih trgih se cene valut zato določajo predvsem na podlagi pričakovanj ekonomskih agentov ter v skladu s pričakovanji trga. Ker je valuta finančna aktiva, je na poti k dolgoročnemu ravnovesju pogosto priča začasnim premikom ter večjim precenitvam in podcenitvam. Te spremembe v naravi delovanja deviznih trgov imajo pomembne implikacije za teorijo optimalnega denarnega področja ter izbiro režima deviznega tečaja7:

Valuta je lahko tudi predmet nepričakovanih špekulativnih napadov, ki niso posledica realne ekonomije. Tradicionalna teorija optimalnega denarnega področja se namreč v kontekstu monetarnih unij, kljub pomembnosti monetarnih motenj, omejuje le na upoštevanje realnih ekonomskih motenj. Pri vstopu v denarno unijo se možnosti obeh, realnih in monetarnih motenj, zelo zmanjšajo.

Visoka volatilnost valute slabi stopnjo njene likvidnosti oziroma stopnjo sprejemanja denarja kot sredstva menjave, ker je le-ta odvisna od stabilnosti njene vrednosti. V odprtih in majhnih ekonomijah je to še bolj očitno, ker volatilnost valute povzroča večje premike ravni cen, kot v zaprtih in velikih ekonomijah.

S predpostavko visoke stopnje finančne integriranosti, postane denarna politika na nivoju večih držav oziroma denarne unije bolj primerna, kot na nivoju posamezne države.

Ker so valute finančne aktive, katerih vrednosti primarno določajo predvsem prilivi finančnega kapitala in racionalna ekonomska pričakovanja, je postala uporaba deviznega tečaja, kot instrumenta za vplivanje na realne postavke v ekonomiji, mnogo manj učinkovita. Devizni trgi so sčasoma postali preveliki, da bi jih bilo moč kontrolirati. Še posebej je bilo to razvidno v času krize v Evropi med letoma 1992-93, ko sta iz Evropskega sistema deviznih tečajev (ERM) morala izstopiti sterling in lira in ko se je razširil pas dovoljenih nihanj vrednosti valut na precej visokih 15 odstotkov. Kljub temu, da vrednost valute primarno določajo predvsem gibanja finančnega kapitala in racionalna ekonomska pričakovanja, pa so slednja vseeno primarno zasnovana na realnih ekonomskih postavkah. Na dolgi rok, vrednosti posameznih valut, zato še vedno sledijo diferencialom njihovih inflacijskih stopenj. 8

Po dveh desetletjih slabih izkušenj z drsenjem deviznih tečajev ter zmešnjavi v ekonomski literaturi pri razločevanju med fiksnimi in vezanimi deviznimi sistemi, so tako fleksibilni kot fiksni devizni tečaji na slabem glasu, medtem ko se monetarne unije vsebolj spoštujejo. Fiksnih deviznih tečajev se je zaradi uvrščanja vezanih sistemov med fiksne devizne tečaje prijel slab glas, ker le-ti vodijo v špekulacije in valutne krize oziroma ker lahko država v vezanem sistemu podpira tudi takšno inflacijsko stopnjo, ki ni v skladu z ravnovesnim deviznim tečajem. Fiksni devizni tečaji ostajajo za večino držav najboljša možnost, vse

7 Owen & Cole 1999, 86.8 Ibid., 87.

6

6

dokler bo avtomatski stabilizacijski mehanizem deloval neomejeno, brez sterilizacij na deviznem trgu. 9

2.2 HIPOTEZA O IZGINJANJU VMESNIH SISTEMOV DEVIZNEGA TEČAJA

Vprašanje izbire tečajne ureditve je postalo v zadnjih desetletjih zaradi procesov združevanja Evrope, splošne globalizacije, razpada Sovjetske zveze, povečane mobilnosti kapitala ter presenetljivega preobrata kapitalskih tokov k tranzicijskim državam in državam v razvoju, še posebej aktualno. Zaradi teh sprememb v svetovni ekonomiji je postala vse glasnejša hipoteza o izginjanju vmesnih ureditev oziroma hipoteza o manjkajoči sredini (The Hypothesis of the Vanishing Intermediate Regime), po kateri ostaja odločitev držav omejena predvsem na čisto drsenje ali popolno trdnost deviznega tečaja.

Frankel meni, da se je v poznih devetdesetih letih spremenil pogled značilen za zadnjih nekaj dekad prejšnjega tisočletja, ki pravi, da lahko samo denarna unija in prosto drsenje, poskrbita za rešitev problemov, ki prihajajo z modernimi globaliziranimi finančnimi trgi.10

Meni, da hipoteze kljub trendu upadanja števila držav z vmesnimi ureditvami (adjustable peg, crawling peg, basket peg, target zone or band) deviznega tečaja v zadnjih desetletjih, ki je le deloma na račun evropskega združevanja, še ne gre posploševati, saj je po podatkih MDS-a januarja 1999 od 185 držav, poleg 45 fiksnih in 47 prosto drsečih, 89 držav oziroma 48 odstotkov še vedno na vmesnih ureditvah. 11Hipoteza je neprepričljiva tudi v teoretičnem smislu, ker med ekonomisti še vedno ni soglasja o temeljih teorije in vzrokih nastanka hipoteze o izginjanju vmesnih ureditev deviznega tečaja.

Pri opredeljevanju teoretičnih temeljev hipoteze o izginjanju vmesnih ureditev Frankel ugotavlja, da slednjih ni mogoče pojasniti preprosto s pomočjo načela o nemogoči trojici, ker meni, da v obstoječi ekonomski literaturi ni pravih razlogov, da se države, kljub vse večji integriranosti finančnih trgov, ne bi mogle odločiti za katero od vmesnih ureditev deviznega tečaja. Po načelu o nemogoči trojici, mora država v celoti opustiti enega od treh ciljev – stabilni devizni tečaj, monetarno neodvisnost ali integracijo finančnih trgov oziroma ne more izpolnjevati vseh treh sočasno. Ob predpostavki vse večje integriranosti finančnih trgov, postane odločitev omejena na opustitev cilja stabilnosti deviznega tečaja (drsenje deviznega tečaja) ali pa žrtvovanje monetarne neodvisnosti (monetarna unija oziroma fiksni devizni tečaj).

Novejša različica razlage izvora hipoteze o manjkajoči sredini je nastala ob splošnem pomanjkanju zaupanja in prenizki tolerantnosti do tveganja investitorjev na rastočih azijskih trgih po letu 1997. Po tej razlagi vmesni devizni režimi izginjajo zaradi spoznanja investitorjev, da samo monetarna unija in sistem čistega drsenja deviznega tečaja ne moreta biti žrtvi špekulativnih napadov ter spoznanja, da je v času splošnega pomanjkanja zaupanja in netolerantnosti investitorjev do tveganja, mogoče povrniti izgubljeno zaupanje investitorjev in zmanjšati njihovo netolerantnost do tveganja le z ureditvijo deviznega tečaja, ki omogoča enostaven in nepristranski vpogled v delovanje vlade.12 Vmesne ureditve izginjajo zato, ker ne uživajo takšne kredibilnosti kot skrajne ureditve. Pri vmesnih ureditvah se pojavi problem težje preverljivosti in dokazljivosti dela vlade in slabše transparentosti ekonomske politike. Zato investitorji neradi vstopajo na takšne trge

9 Mundell 1997, 11.10 Frankel 2000a, 274.11 Frankel 1999, 5; povz. po International Financial Statistics 1999.12 Ibid., 6-7.

7

7

oziroma pričakujejo višji profit, ker vstopajo z višjim tveganjem, kar se seveda odraža na ceni kapitala in mednarodni konkurenčnosti.

Po mnenju Frankel-a13 je prav tako mogoče, da je hipoteza o manjkajoči sredini samo zgrešena manifestacija prepričanja, da je »trava vedno bolj zelena nekje drugje« in da je iskanje tiste »prave« tečajne ureditve, ki bi odpravila problem valutnih špekulacij, zaradi previsoke mobilnosti kapitala in integriranosti trgov, že vnaprej obsojeno na neuspeh. Hipoteza tako lahko izvira preprosto iz zavrnitve obstoječih deviznih režimov, v tem primeru vmesnih ureditev, vendar brez pravih zagotovil, da bo v novem deviznem režimu (sistemu čistega drsenja ali sistemu fiksnih deviznih tečajev) kaj bolje. Niti popolno drsenje deviznega tečaja, ki je podvrženo velikim nihanjem v vrednosti deviznega tečaja in špekulativnim balonom, niti denarna unija, ki jo lahko pretresajo politični vzponi in padci, nista ravno po meri nosilcev političnih odločitev, ker bodo večji premiki deviznih tečajev, kot tudi špekulativni baloni ter politični vzponi in padci, še vedno od časa do časa prisotni. Proces iskanja »prave« tečajne ureditve, ki bi ustrezala vsem državam v vseh časih, se lahko nadaljuje v neskončnost, ker bodo paritete valut, vedno izgledale bolj naklonjene ostalim valutam, kot pa naši. To nas bo vedno znova, v skladu z neskončnim Markovim procesom, vodilo v zamenjavo stare tečajne ureditve z novo.14

Frankel zato zavrača priporočila zagovornikov hipoteze manjkajoče sredine, da se je vmesnim režimom bolje izogniti in meni, da morajo vlade pri tehtanju med prednostmi in slabostmi trdnega oziroma drsečega deviznega tečaja izbrati režim s takšno stopnjo spremenljivosti deviznega tečaja, ki optimizira trade-off med trdnostjo in drsenjem tečaja z upoštevanjem nacionalnih posebnosti, zaradi česar bo optimalna stopnja spremenljivosti deviznega tečaja pogosto zahtevala vmesno ureditev.15

2.3 FIKSNI IN FLEKSIBILNI DEVIZNI TEČAJI – PRIMERJAVA

Pri deviznem tečaju je potrebno ločiti na eni strani med režimom, sistemom, ureditvijo in politiko na drugi strani. Pri tem je smiselno ločiti na eni strani med režimom (ureditvijo, sistemom) deviznega tečaja in politiko deviznega tečaja na drugi strani, saj prvo določa vlada, druga pa je v pristojnosti centralne banke. Režim deviznega tečaja, ki ga praviloma določa in spreminja vlada tako postavlja okvir, v katerem centralna banka vodi politiko deviznega tečaja. V okviru sistema prostega drsenja deviznega tečaja, centralna banka ne more posebej voditi politike deviznega tečaja. Na višino deviznega tečaja lahko vpliva le posredno prek denarne politike. V okviru sistema trdnega deviznega tečaja, centralna banka ne vodi politike deviznega tečaja.16 Centralna banka lahko neposredno politiko deviznega tečaja vodi le v okviru katere od vmesnih ureditev. Teoretično gledano, ima država pri izbiri režima deviznega tečaja oziroma tečajne ureditve na izbiro naslednje možnosti:17

1. Prosto drsenje deviznega tečaja.

2. Fiksni oziroma do referenčne valute ali košarice valut prilagodljivi devizni tečaj. Tak sistem je bil v veljavi od leta 1945 do leta 1970, ko so bile večinoma vse valute vezane na ameriški dolar.

13 Frankel 2000, 13-17.14 Frankel 1999, 6-8.15 Ibid., 2.16 Ribnikar 1999a, 47-48.17 Owen & Cole 1999, 65.

8

8

3. Devizni tečaj, ki je permanentno trden do referenčne valute (denarna uprava) s tem, da lahko centralna banka izdaja svoj lasten denar, ki pa je krit z enako količino rezerv referenčne valute. Kljub nekaterim podobnostim z monetarno unijo, pa ta izbira dopušča deviacije obrestnih mer, v primerjavi z obrestno mero referenčne valute.

4. Popolno monetarno unijo ali integracijo, v kateri je odgovornost za izdajo denarja, določanje višine obrestnih mer in vodenje deviznega tečaja, prenesena na centralno banko denarne unije.

Z odpravo transakcijskih stroškov pri konverziji valut v trgovanju znotraj Unije, podjetjem ne bo več potrebno plačevati valutnih razmikov in zavarovanj proti izgubam in ne bodo več potrebovala predstavništva mednarodne trgovine.

Večja predvidljivost cen in lažja primerjava cen nekega izdelka v različnih delih denarnega področja, bi morali zagotoviti boljše delovanje ekonomskega sistema.

Pri izbiri režima deviznega tečaja se navadno odločamo med prednostmi in slabostmi trdnih deviznih tečajev, v primerjavi s prednostmi in slabostmi drsečih deviznih tečajev. »Trdni proti drsečim deviznim tečajem«, je preveč poenostavljena delitev. V bistvu obstaja nek kontinuum fleksibilnosti, vzporedno s katerim je mogoče postaviti večino ureditev deviznega tečaja. Začenši od najbolj rigidnega sistema, proti vedno bolj fleksibilnim ureditvam deviznega tečaja, je prva ureditev denarna unija, sledijo ji denarna uprava, resnično trdni devizni tečaji, trdni vendar prilagodljivi tečaji, adjustable peg, crawling peg, basket peg, target zone or band, uravnavano drsenje, prosto drsenje.18 Vseeno se v ekonomskih razpravah, zaradi lažje razmejitve in večje preglednosti, običajno omejujemo na dve skrajni možnosti, zaradi česar se ta teorija imenuje »corner hipotesys«. To sta denarna unija, kot najbolj rigiden sistem in popolnoma prosto drsenje, kot zelo redek, teoretično najbolj fleksibilen sistem.

V ekonomski literaturi obstaja zelo obširna razprava o lastnostih, prednostih in slabostih ene ter druge tečajne ureditve. V splošnem velja, da je za države, ki so priča pogostim zunanjim šokom bolje, če lahko vodijo neodvisno monetarno politiko, medtem ko je za tiste države, ki so žrtve pogostih notranjih šokov bolje, če te možnosti nimajo. To pomeni, da fleksibilni devizni tečaj priporoča za države, ki so pogosto priča zunanjim šokom in so nanje občutljive, medtem ko se fiksni devizni tečaj priporoča za tiste, ki so pogosto priča notranjim šokom oziroma so notranje nestabilne.

Fiksni devizni tečaj se postavlja kot predpogoj za vsako monetarno združevanje držav, ker s tem ko omogoča večjo trgovino in vključenost v skupni trg, pospešuje ekonomsko integracijo med državami in kaže sposobnost konvergence. Po drugi strani pa pomeni tudi izgubo ali vsaj zmanjšanje monetarne suverenosti, s tem ko zmanjšuje avtonomnost denarne in tečajne politike. Drsenje deviznega tečaja, s tem ko omogoča monetarno suverenost oziroma avtonomno monetarno denarno in tečajno politiko zaradi nihanj tečaja in s tem povezano negotovostjo, tveganji in večjimi stroški zavarovanja pred tečajnimi tveganji, ločuje gospodarstva oziroma trge. 19

18 Frankel 1999, 2-4.19 Lavrač 1995, 590.

9

9

Prednost drsečih deviznih tečajev je v tem, da lahko država izvaja neodvisno monetarno politiko, kar v primeru neravnovesja s prilagoditvijo deviznega tečaja povrne gospodarstvo na želeno raven zaposlenosti in dohodka hitreje, kot pa se to zgodi v primeru fiksnih deviznih tečajev, ko za prilagoditev poskrbi avtomatični prilagoditveni mehanizem.20

Drsenje deviznega tečaja naj bi omogočalo, da se realni devizni tečaj giblje v skladu z gibanji relativne inflacije in produktivnosti, zagotavljalo makroekonomsko neodvisnost pri izbiri položaja na Phillipsovi krivulji ter odpravilo ali vsaj zmanjšalo potrebo po deviznih rezervah in zmanjševalo protekcionizem. 21

V ekonomski razpravi se pri primerjavi prednosti in slabosti trdnega oziroma drsečega deviznega tečaja opazujejo predvsem tiste karakteristike držav, ki so tesno povezane z velikostjo in odprtostjo njihovih ekonomij. Z opazovanjem in obravnavanjem teh karakteristik se ukvarja teorija optimalnega denarnega področja (OCA), ki je nastala v šestdesetih letih kot iskanje odgovora na vprašanje, kaj je za posamezno državo primernejše fiksni ali drseči devizni tečaj.

3 TEORIJA OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA

3.1 O TEORIJI OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA

Začetnik in osrednji avtor teorije optimalnega denarnega področja (ODP), angleško Optimum Currency Area (OCA), ki se z analiziranjem pomembnosti določenih razlik med potencialnimi članicami, ki drugače narekujejo spremembe deviznih tečajev oziroma sistem fleksibilnega deviznega tečaja, osredotoča predvsem na stroškovno stran analize monetarne unije, je prodoren ameriški raziskovalec in profesor kanadskega rodu Robert Mundell, profesor na University of British Columbia in University of Washington v New Yorku, avtor teoretičnih temeljev evropskega povezovanja in leta 1999 Nobelov nagrajenec za izredno pomembne prispevke v ekonomski teoriji na področju delovanja monetarnih in fiskalnih politik v odprtih ekonomijah. V vrsti znanstvenih člankov iz šestdesetih let, ki jih je pozneje preuredil in izdal v knjigi International Economics (1968), je predstavljena njegova analiza kratkoročne denarne in fiskalne politike v odprtem ekonomskem sistemu.

Mundell je bil že pred časom splošnega prehoda mednarodnega monetarnega sistema na drsenje deviznih tečajev, torej še v času trdnih deviznih tečajev, skeptičen glede uporabnosti drsečih deviznih tečajev. Leta 1966 je zavrnil podpis peticije za splošni prehod na fleksibilne devizne tečaje, ki je sledila razpravam o reformi mednarodnega monetarnega sistema, ker je menil, da bi bil to za svetovni monetarni sistem korak nazaj. 22

Pri preučevanju veljavnosti Ricardijanske predpostavke o notranji mobilnosti in zunanji imobilnosti proizvodnih faktorjev, na kateri je razvita teorija trgovine, je namreč ugotovil, da ima lahko sprostitev omenjene predpostavke pomembne posledice za monetarno teorijo, še posebej za teorijo drsečih deviznih tečajev. V svoji analizi optimalnega denarnega

20 Frankel & Rose 1996, 12-13.21 Mencinger 1998, 87.22 Mundell 1997, 4.

10

10

področja je v ta namen primerjal delovanje stabilizacijskega mehanizma v nacionalni in regionalni razdelitvi denarnih področij v sistemu trdnih in drsečih deviznih tečajev.23

V primeru trdnih deviznih tečajev je v modelu dveh držav predpostavil preusmeritev povpraševanja kupcev od proizvodov ene države, k proizvodom druge države, kar je povzročilo porast brezposelnosti v prvi in porast inflacije v drugi državi. Obe državi sta bili v začetku v stanju polne zaposlenosti in plačilnobilančnem ravnovesju v okoliščinah, kjer se monetarne oblasti borijo proti inflaciji in kjer je na kratki rok nemogoče zmanjšati plače in cene, ne da bi povzročili porast brezposelnosti. V primeru nacionalne razdelitve denarnih področij celotno breme prilagoditve plačilne bilance, zaradi politike zadrževanja rasti cen v državi s suficitom, bremeni državo z deficitom, saj mora slednja za ponovno vzpostavitev ravnovesja znižati zaposlenost in dohodke, pri čemer se recesijske tendence prenašajo tudi na ostale države v denarnem področju. V primeru regionalne porazdelitve denarnih področij je predvidel le dve regiji povezani s skupno valuto ter okoliščine v katerih obe nacionalni vladi izvajata politiko polne zaposlenosti in kjer premik povpraševanja od prve regije k drugi povzroči porast brezposelnosti in deficit plačilne bilance v prvi ter porast inflacije in suficit plačilne bilance v drugi regiji. Ker pa velja, da je edini učinkoviti način ohranjanja polne zaposlenosti v regiji z deficitom v povišanju cen v regiji s suficitom oziroma s poslabšanjem pogojev za menjavo slednje v regiji z deficitom, to pomeni, da bo izvajanje politike polne zaposlenosti v slučaju premika povpraševanja med regijami, zahtevalo povišanje cen v suficitni regiji in s tem inflacijske tendence v celotnem denarnem področju.

Pri ureditvi z drsečim deviznim tečajem je v modelu dveh držav v stanju polne zaposlenosti in plačilnobilančnem ravnovesju, v razmerah kratkoročne rigidnosti cen in plač, predpostavil delovanje oblasti proti inflaciji ter obstoj dveh regiji, katerih meje ne sovpadajo z nacionalnimi mejami držav. Vzhodne, ki proizvaja avtomobile in zahodne, ki proizvaja lesene izdelke. Predpostavil je eksogeno povečanje produktivnosti v avtomobilski industriji, ki je povzročilo preveliko ponudbo avtomobilov in preveliko povpraševanje po lesenih izdelkih oziroma deficit v vzhodni in suficit v zahodni regiji. Odliv bančnih rezerv od vzhodne k zahodni regiji zaradi deficita vzhodne regije, je nato povzročil inflacijske pritiske v zahodni regiji ter porast brezposelnosti v vzhodni regiji. Centralni banki obeh držav sta se tako znašli v dilemi, ko bi morali za ublažitev inflacijskih pritiskov v zahodni regiji zmanjšati ponudbo denarja ter istočasno s povečanjem ponudbe denarja zaustaviti rast brezposelnosti v vzhodni regiji. Obe državi lahko ohranita polno zaposlenost le za ceno povišane inflacije oziroma lahko krotita inflacijo le za ceno povečane brezposelnosti. Prilagoditev deviznega tečaja v nacionalni ureditvi denarnih področij s fleksibilnim deviznim tečajem zagotovlja le ravnovesje nacionalne plačilne bilance, ne pa tudi ravnovesja regionalne plačilne bilance, ker se pri določanju meja denarnega področja namesto regionalnih upoštevajo nacionalne meje. V nacionalni razdelitvi denarnih področij lahko namreč proizvodni faktorji izkazujejo prenizko notranjo in(ali) previsoko zunanjo mobilnost, ker lahko regije segajo prek nacionalnih meja ali pa je znotraj nacionalnih meja več regij. V regionalni razdelitvi prilagoditev plačilne bilance ne povzroča dodatne brezposelnosti, niti inflacije. Za prilagoditev poskrbi apreciacija valute regije s presežkom, medtem ko inflacijske pritiske in porast brezposelnosti ublažita centralni banki obeh držav z vodenjem politike stabilnega povpraševanja po valutah. Sistem drsenja deviznih tečajev lahko deluje učinkovito le med regijami, v katerih proizvodni faktorji izkazujejo visoko notranjo in nizko zunanjo mobilnost oziroma le v primeru regionalne razdelitve denarnih področij.

23 Mundell 1968, 1-8.

11

11

Uporabnost drsečih deviznih tečajev zavisi od skladnosti med regionalnimi in nacionalnimi mejami, ker je v primeru notranje imobilnosti in zunanje mobilnosti faktorjev odvečno pričakovati stabilizacijski učinek, ki se pripisuje drsenju domače valute. Če bi svet lahko razdelili na regije, kjer bi bili proizvodni faktorji notranje visoko mobilni in zunanje imobilni, potem bi vsaka regija lahko imela svojo valuto, ki bi bila fleksibilna do ostalih valut. Ker pa so v realnosti obstoječe valute v večini izraz nacionalne suverenosti in ker so za reorganizacijo valut po regijah potrebne korenite politične spremembe, je koncept teorije optimalnih valutnih področij neposredno uporaben le za področja, kjer je politična organiziranost v stanju preoblikovanja, kot je to primer v Evropi in francoskih kolonijah. 24

Kot pri večini makroekonomistov v začetku šestdesetih let, je tudi pri t.i. zgodnjem Mundellu prisotna povojna keynesianska miselnost, da lahko nacionalna monetarna in fiskalna politika uspešno uravnavata agregatno povpraševanje ter preprečita motnje privatnega sektorja na strani ponudbe in povpraševanja. Od tod tudi nerealna predpostavka o stacionarnih pričakovanjih glede nivoja cen, obrestnih mer in deviznega tečaja. Domneva večine ekonomistov takratnega časa je bila, da je fleksibilni devizni tečaj najprimernejši prilagoditveni instrument za stabilizacijo ekonomij in nivoja domačih cen, saj takrat še nihče ni predvidel tako velike nestalnosti oziroma spremenljivosti deviznih tečajev po splošnem prehodu na drsenje deviznih tečajev. Zato se dela iz Mundellovega zgodnjega obdobja običajno interpretirajo, kot da so drseči devizni tečaji najučinkovitejši način boja z asimetričnimi šoki, celo za zelo majhne države, kjer naj bi prednosti vodenja samostojne monetarne politike oziroma možnost keynesianskega poseganja v primeru šoka povpraševanja ali ponudbe, prevladale višje stroške povezane z menjavo valut pri trgovanju preko meja.

Rahlo prikriti skepticizem glede uporabnosti fleksibilnih deviznih tečajev v Mundellovem zgodnjem obdobju oziroma prepričanje, da fleksibilni devizni tečaji delujejo dobro le, če so denarna področja regije, se je s časom razvil v dvom v učinkovito delovanje prilagoditvenega mehanizma v ureditvi z drsečim deviznim tečajem. Drsenje tečaja v sistemu splošnega ravnovesja, kjer obstaja le ena stopnja svobode, namreč ne zagotavlja dodatne svobode pri vodenju nacionalne monetarne politike, kot se to zaradi napačne predstavitve problema izbire med trdnim in drsečim deviznim tečajem napačno sklepa iz razprave v ekonomski literaturi. V sistemu drsečih deviznih tečajev se države, za razliko od sistema fiksnih deviznih tečajev, kjer fiksirajo devizni tečaj, odločijo med fiksiranjem cene zlata (zlati standard), nivoja cen (blagovni standard) ali ponudbe denarja (monetarni standard).25

Mundell je najprej začel dvomiti v veljavnost hipoteze denarne iluzije, na kateri temelji argument za drsenje deviznih tečajev. Hipoteza temelji na predpostavki, da sindikati v pogajalskem procesu podležejo denarni iluziji in si namesto realne vrednosti plač izborijo le nominalno vrednost plač. V bistvu predvideva takšno skupnost, ki je pripravljena sprejeti enako realno zmanjšanje dohodka skozi spremembo deviznega tečaja, kot ga ni pripravljena sprejeti skozi spremembe v plačah ali cenah. Pri potrebni denarni iluziji je potrebno računati tudi s preteklimi izkušnjami oziroma racionalnimi pričakovanji ekonomskih agentov, ker redne devalvacije sprožijo inflacijske cikle oziroma povzročijo njihovo zasidranje v pričakovanjih ekonomskih agentov. Drseči devizni tečaji ne delujejo učinkovito, še posebej v malih in odprtih denarnih področjih, ker se z zmanjševanjem

24 Mundell 1968, 4-7.25 Mundell 1997, 5.

12

12

denarnega področja potrebna stopnja denarne iluzije prekomerno povečuje. Pomembna pomankljivost drsečih deviznih tečajev je tudi v dejstvu, da ko politiki nadomestijo trdni z drsečim deviznim tečajem, ostanejo brez ustrezne nadomestne stabilizacijske strategije oziroma brez pravih »zavor«, ki jih omogoča fiksni devizni tečaj. Pri nadaljnjem preučevanju prilagoditvenega mehanizma je spoznal pomembne ekonomije obsega pri vodenju denarne politike, iz naslova večje izoliranosti ekonomije pred gospodarskimi motnjami in učinkovitejšega izpolnjevanja obračunske funkcije denarja. Izjema ostajajo zelo nestabilne države z velikimi proračunskimi primankljaji ter zelo velike države, ki ne izpolnjujejo pogojev za fiksiranje deviznega tečaja, za katere je izjemoma primernejši sistem drsenja deviznega tečaja. Prednost drsenja deviznega tečaja je v možnosti vodenja bolj vzdržnega deviznega tečaja oziroma možnosti vodenja nižje inflacije od ostalega sveta, ko je država bolj stabilna kot ostali del sveta in v možnosti vodenja višje inflacije od ostalega sveta, ko je država bolj nestabilna. 26

Na Madridski konferenci o optimalnih denarnih področjih leta 1970 je Mundell predstavil dva nova članka o prednostih skupne valute (Uncommon Arguments for Common Currencies in A Plan for European Currency), v katerih je opustil predpostavko o stacionarnih pričakovanjih in se osredotočil na negativni oziroma zavirajoči vpliv nestalnosti deviznih tečajev na mednarodno portfolio diverzifikacijo naložb in delitev tveganja na kapitalskem trgu. Pokazal je, da lahko skupna valuta med državami z učinkovitejšim vodenjem skupnih denarnih rezerv in mednarodno portfolio diverzifikacijo naložb, ublaži asimetrične šoke. Država, ki je v sistemu skupne valute utrpela neugoden asimetričen šok, izgubo deli z državami trgovskimi partnericami, medtem ko mora država v sistemu drsečih deviznih tečajev brez mednarodne delitve tveganja in portfolio diverzifikacije, celotno izgubo nositi sama, saj je po devalvaciji valute njena kupna moč v svetu primerno zmanjšana.27

Mundell se zaradi dejstva, da ostali članki niso bili javno objavljeni in velike medijske popularnosti ter zelo obširne razprave med ekonomisti, ki je sledila izdaji prvega članka o optimalnih denarnih področjih, paradoksalno pojavlja na obeh straneh v razpravah o evropski monetarni uniji. Njegovo zgodnje delo, v katerem se osredotoča predvsem na stroškovno stran analize vstopa v monetarno unijo in ki predstavlja začetek teorije optimalnih denarnih področij, se uporablja kot teoretična osnova tako pri evroskeptikih, kot tudi pri evrooptimistih oziroma tistih, ki menijo, da Evropska monetarna unija ne bo uspešna in tistih, ki menijo, da bo.

Po mnenju A.Swobode, višjega svetovalca pri MDS in profesorja na univerzi v Ženevi, je paradoksalno interpretiranje le iluzija, saj Mundell odločno nasprotuje zaključkom analitikov evroskeptikov, da je Evropska monetarna unija, zaradi delnega izpolnjevanja kriterijev teorije optimalnega denarnega področja, obsojena na neuspeh. Optimalno denarno področje namreč skoraj v nobenem primeru ne more biti skupina že obstoječih držav. Za optimalnost v pravem pomenu besede bi bilo namreč potrebno, da se različne regije posamezne države pridružijo različnim denarnim področjem. Zaradi tega bi lahko že na podlagi neoptimalnosti, zavrnili vsak predlog denarne integracije v okviru obstoječih držav. Po mnenju Swobode je pravtako napačen argument nekaterih, ki se sklicujejo na Mundella, da so drseči devizni tečaji pri lajšanju asimetričnih šokov superiorni v primerjavi s trdnimi deviznimi tečaji, kot bi bilo moč sklepati iz njegove analize optimalnega denarnega področja. Argument za drseče devizne tečaje temelji na obstoju

26 Ibid., 4-7.27 Swoboda 1999, 3.

13

13

primerne denarne iluzije, ki pa po mnenju Mundella ne more obstajati dalj časa, saj se s sistematično rabo devalvacij za stimulacijo povpraševanja, znižujeta stopnja denarne iluzije v državi in doseženi stabilizacijski učinek devalvacije. Plače se v odsotnosti denarne iluzije takoj prilagodijo spremembi deviznega tečaja, zaradi česar devalvacije rezultirajo v povišani inflaciji brez stabilizacijskega učinka. V zvezi z rigidnostjo trga dela v Evropi, za katero je značilna nizka mobilnost delovne sile že v okviru posameznih držav, medtem ko je v celotni regiji še nižja, Swoboda pojasnjuje, da Mundell ni zaskrbljen, ker meni, da lahko nizko mobilnost delovne sile v prilagoditvenem procesu nadomesti mobilnost kapitala, tako v primeru posamezne države, kot tudi v primeru monetarne unije, ker monetarna unija kot institucija, še spodbuja integracijo trgov ter tako hkrati povečuje mobilnost produkcijskih faktorjev in znižuje možnost pojava asimetričnih šokov. Omenja tudi opozorila Mundella glede pogostega podcenjevanja oziroma ignoriranja prednosti, ki jih prinaša skupna valuta ter njenega integracijskega efekta na ostale trge v analizah evroskeptikov, ki so uporabili Mundellovo analizo optimalnega denarnega področja, kot teoretično osnovo za kritiko Evropske monetarne unije. »Mundell zato ni bil niti nekonsistenčen, niti šizofreničen, ko je že v začetku šestdesetih let, podprl idejo o oblikovanju monetarne unije v Evropi«.28

Po mnenju Mundella se lahko država odloči proti vstopu v monetarno unijo zato, ker:

želi drugačno stopnjo inflacije, kot jo ima denarna unija; želi uporabljati devizni tečaj, kot instrument politike zaposlovanja; ne želi, da bi sovražna država pridobila prednosti ekonomij obsega denarnega področja

ali ker se boji, da bi naslednja dodana valuta v denarnem področju otežila njeno nacionalno makroekonomsko politiko;

želi z ekspanzijo denarja oziroma inflacijskim davkom financirati vladno porabo, ki bo v strožji disciplini, ki jo zahtevajo fiksni tečaji, veliko bolj omejena;

ne želi žrtvovati monopolnega dohodka od izdaje denarja, ki izvira iz uporabe lastne valute kot mednarodnega plačilnega sredstva;

želi monopolni dohodek od izdaje denarja, uporabiti kot skrivni vir oziroma izvenproračunski sklad za osebno rabo članov diktatorskih režimov in naivnih demokratičnih vlad;

bi režim trdnih deviznih tečajev, lahko prišel v konflikt s politiko centralne banke, ki sledi institucionalnemu mandatu cenovne stabilnosti;

bi monetarna integracija, zahtevala žrtvovanje preveč pomembnega simbola nacionalne suverenosti;

želi ohraniti monetarno neodvisnost, da bi lahko v primeru vojne uporabila inflacijske davke oziroma si pomagala z ekspanzijo denarja;

želi ohraniti svoje statistike skrivne; ni političnega in ekonomskega vodstva, ki bi bilo sposobno obdržati sistem trdnih

deviznih tečajev v ravnovesju; politično vodstvo ni sposobno doseči stabilnosti proračuna oziroma ni sposobno

ustvariti zaupanja v stalnost proračunskega ravnovesja in varno preživetje trdnih deviznih tečajev;

so države partnerice, morda politično nestabilne ali v nevarnosti, da jih v bodoče napadejo agresivnejše države;

28 Ibid., 4.

14

14

so države partnerice revnejše in bodo potrebovale pomoč v obliki izenačevalnih transferov;

ne želi sprejeti stopnje integracije (skupni standardi, zaposlovanje, imigracije, davčna zakonodaja), ki jo zahteva denarna unija.29

Za vstop v denarno unijo, se po njegovem mnenju, država lahko odloči zato, da:

pridobi stopnjo inflacije optimalnega denarnega področja; zmanjša transakcijske stroške v trgovini z večjo partnerico; pristopi v področje paritete kupnih moči; vzpostavi trdno nominalno sidro za ekonomsko politiko, po katerem se oblikujejo

pričakovanja in kateremu se prilagodijo ostale politike; odstrani diskretnost monetarnih in fiskalnih oblasti; prepreči politični nogomet z deviznim tečajem ter tako pomirijo politični pritiski; vzpostavi avtomatski mehanizem, ki bo izsilil monetarno in fiskalno disciplino; pridobi multinacionalno skrb za zaščito pred šoki; lahko bolj popolno in izenačeno nastopi v finančnih centrih in kapitalskih trgih

monetarne unije; si preskrbi politično zavezništvo in poveča integriranost z ostalimi narodi; se ustvari močan ekonomski blok, kot protiutež dominaciji sosednjih držav; soustvari konkurenčno mednarodno valuto; se ponovno ustvari močan ekonomski blok, ki bo imel zaradi svoje trgovinske politike

in novih pogojev trgovanja, večje razvojne možnosti in večjo težo v mednarodnih ekonomskih razpravah;

se prepusti uveljavitev monetarne in fiskalne discipline mehanizmu, ki ni v domeni domačega političnega procesa;

nastopi v restavraciji reformiranega mednarodnega monetarnega sistema.30

Robert Mundell se je že v svojem prvem članku o optimalnih denarnih področjih leta 1961 spraševal, na katerih ekonomskih kriterijih naj temelji odločitev regij o ustanovitvi skupne valute ter o primerni domeni denarnega področja, znotraj katerega so nacionalne valute trdno vezane, navzven pa spremenljive? Avtor odgovarja: »Denarno področje je področje, znotraj katerega so devizni tečaji fiksni. Optimalno denarno področje ni svet«.31

Optimalnost denarnega področja Mundell definira s sposobnostjo stabilizacije stanja zaposlenosti in inflacije v regiji. »Regija je področje, v katerem so produkcijski faktorji notranje mobilni in zunanje imobilni. Optimalno denarno področje je regija«. 32

Optimalno denarno področje je področje s skupno denarno valuto, ki znotraj svojih meja povečuje mikroekonomsko učinkovitost, zmanjšuje pa tudi možnost ukrepanja monetarne politike v primeru šokov in razmer, ki na posamezne regije vplivajo različno oziroma asimetrično. Optimalno denarno področje je ekonomska enota sestavljena iz regij, na katere motnje vplivajo simetrično in med katerimi delovna sila in ostali produkcijski faktorji prosto krožijo. Simetričnost motenj med regijami in medregijska faktorska mobilnost olajšata izgubo deviznega tečaja, kot instrumenta prilagoditve in povečata prednosti skupne valute, ki izvirajo iz redukcije transakcijskih stroškov.33

29 Mundell 1997, 12-13.30 Ibid., 14.31 Mundell 1968, 1.32 Ibid., 2-4.33 Eichengreen 1991, 1.

15

15

Države, ki so medsebojno visoko integrirane v trgovinskih in ostalih ekonomskih odnosih, imajo večje možnosti za oblikovanje optimalnega denarnega področja. Optimalno denarno področje je regija, za katero je optimalno, da ima lasten denar in monetarno politiko. Ob predpostavki, da so manjše enote bolj odprte in integrirane kot velike enote, pa je optimalno denarno področje regija, ki ni niti tako majhna in odprta, da bi bilo zanjo bolje vezati svojo valuto na valuto sosede, niti ni tako velika, da bi bilo zanjo bolje, da se razcepi na več regij z različnimi valutami. Število denarnih področij je navzgor omejeno z rastočo denarno iluzijo pri zmanjševanju denarnega področja, navzdol pa s padajočim stabilizacijskim efektom pri večanju denarnega področja. Večje kot je področje, večje so prednosti skupne valute kot obračunskega sredstva in kot sredstva menjave ter manjše kot je področje, večje so možnosti prilagajanja monetarne politike trenutnim lokalnim razmeram.

Ker je narava ekonomske teorije takšna, da sledi in se razvija v skladu z dogodki v realnem svetu, se je v zadnjih letih na podlagi sprememb v ekonomskih smernicah in strukturah držav modificiral tudi pogled na optimalno denarno področje, ki je sedaj veliko bolj naklonjen monetarni uniji, kot poprej. Politične premike v smeri implementacije EMU, je pospremil tudi razvoj ekonomske teorije, ki sedaj bolj kot kadarkoli prej, upravičuje monetarno združevanje. Zadnji razvoj teorije optimalnega denarnega področja je rezultat sprememb v gledanju na racionalna pričakovanja ekonomskih agentov ter verodostojnost monetarnih oblasti v makroekonomski teoriji in vključuje koncepcije kot so navpična Phillipsova krivulja, nominalna sidra in vprašanje časovne nekonsistentnosti, ki znatno spreminjajo stroške in koristi monetarne integracije, kot jih definira tradicionalna teorija optimalnega denarnega področja.34 Kritika tradicionalne teorije denarnega področja je spremenila poglede na stroške denarne unije. Tradicionalna teorija optimalnega denarnega področja je bila dokaj pesimistična glede vključevanja v denarno unijo pri nizkih stroških, medtem ko je kritika tradicionalne teorije optimalnega denarnega področja omogočila novo različico, ki je glede vključevanja v denarno unijo pri nizkih stroških mnogo manj pesimistična. Nasprotno od tradicionalnega gledanja na spremembe deviznega tečaja, po katerem so slednje instrument, ki ga lahko politiki uporabljajo pogosto in brez stroškov, novejši pogled pojasnjuje, da so slednje v rokah politikov nevaren instrument. Kritika teorije optimalnega denarnega področja se sprašuje, ali so razlike med državami, zares lahko tako pomembna ovira za uspešnost denarne unije, kot to zagovarjajo avtorji tradicionalne teorije, nadalje se sprašuje, ali je devizni tečaj sploh učinkovit instrument za popravo posledic razlik med državami, saj lahko devizni tečaj v rokah politikov naredi več škode kot koristi.35

3.3 KRITERIJI OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA

Pri oblikovanju monetarne unije oziroma pri odločanju o vstopu v monetarno unijo se ekonomisti in politiki običajno sprašujejo, ali skupina potencialnih članic oziroma pristopna članica dovolj dobro izpolnjuje kriterije teorije optimalnega denarnega področja oziroma če koristi prevladajo stroške, ki jih prinaša monetarna unija. Kot kriterij za odločitev med trdnim in drsečim deviznim tečajem, teorija optimalnega denarnega področja poudarja strukturne lastnosti gospodarstva, kot so velikost gospodarstva, njegova odprtost, diverzificiranost proizvodnje oziroma izvoza, mobilnost dela, fleksibilnost plač ter finančna oziroma fiskalna integriranost s širšim potencialnim denarnim področjem.36

34 Lavrač 1995, 592. 35 De Grauwe 1994, 29.36 Lavrač 1995, 590.

16

16

Zato se pri analiziranju ekonomskih stroškov in koristi, osredotoča predvsem na štiri medsebojna razmerja med potencialnimi članicami optimalnega denarnega področja: stopnja mobilnosti delovne sile, obseg medsebojne trgovine, sorodnost šokov in sinhronost poslovnih ciklov ter sistem fiskalnih transferov. Bolj kot so države povezane, v kateremkoli od štirih razmerij, bolj je primerna skupna valuta.37

3.3.1 MOBILNOST PRODUKCIJSKIH FAKTORJEV

Glavna tema klasičnih Mundellovih člankov je bila mobilnost produkcijskih faktorjev znotraj denarnega področja. Ker je najpomembnejši produkcijski faktor delovna sila, je mobilnost produkcijskih faktorjev predvsem vprašanje strukture trga dela. Zato se analiza optimalnega denarnega področja najlažje razlaga tako, da se raziščejo okoliščine, ki sledijo ekonomskemu šoku, ki povzroči odvečno ponudbo dela v eni ali večih državah denarne unije. Razvoj okoliščin, ki sledijo motnji povpraševanja, je v veliki meri odvisen od strukture trga dela, fleksibilnosti plač in mobilnosti delovne sile.

SLIKA 1: PADEC IZVOZNEGA PROIZVODNEGA POVPRAŠEVANJA – FLEKSIBILEN TRG DELOVNE SILE PLAČE CENE

S S* D D* D S* S

D*

W

W`

e e* e** 0 ZAPOSLENOST PROIZVODNJA

Vir: Owen & Cole (1999, 68)

V razmerah fleksibilnega trga dela ob nenadnem padcu povpraševanja po proizvodih določene države, poraste brezposelnost. Če so plače fleksibilne, brezposelnost pritiska na njihovo znižanje. Fleksibilnost plač tako povzroči odliv odvečne delovne sile v države, kjer 37 Frankel & Rose 1997, 2.

17

17

1

2

1....

2

obstaja odvečno povpraševanje delavcih. Ko odvečna delovna sila odteče, se trg dela ponovno uravnovesi ter plače vrnejo na prejšnji nivo. Desna stran grafa prikazuje krivulji povpraševanja in ponudbe proizvodnje na blagovnem trgu, leva stran pa krivulji povpraševanja in ponudbe dela na trgu dela. Zmanjšanje povpraševanja po proizvodnji izdelkov povzroči premik krivulje povpraševanja na trgu proizvodov ter izzove ustrezen premik krivulje povpraševanja na trgu dela in s tem padec zaposlenosti (iz e na e*) ter plač (iz w na w*). Če je delovna sila mobilna, negativni pritisk na plače povzroča odliv delovne sile v tujino. Zmanjšanje ponudbe delovne sile na trgu dela (od S na S*) povzroči premik ponudbe proizvodnje na blagovnem trgu (od S na S*). Proces selitve delovne sile bo potekal, dokler se plače ne ustalijo na enakem nivoju kot poprej (w), le da pri nižji stopnji zaposlenosti (e**). Če se delovna sila po padcu povpraševanja ne preseli v tujino, ponudba delovne sile ostane pri (S) in plače pri (w*). Kljub temu, pa nižje cene proizvodov s časom pomaknejo krivuljo povpraševanja po proizvodih navzgor v prvotno stanje (D), pravtako krivuljo povpraševanja na trgu dela v prvotno stanje (D), pri čemer se plače vrnejo na prvotni nivo (w). V primeru, ko delovna sila ni dovolj mobilna in ko odvečna ponudba delovne sile v državi znižuje plače v primerjavi z ostalimi članicami denarne unije, se gospodarstvo kljub temu s pomočjo avtomatskega stabilizacijskega mehanizma vrne v stanje polne zaposlenosti. Zniževanje stroškov proizvodnje z zniževanjem plač in odpuščanjem zaposlenih, namreč povzroči porast izvoznega povpraševanja po proizvodih, s čimer se s časom absorbira presežna ponudba dela.V razmerah nefleksibilnega trga dela, v primeru nenadnega padca povpraševanja po proizvodih določene države, ki povzroči znižanje povpraševanja tako na blagovnem (D na D*), kot tudi na trgu dela (D na D*), se plače in cene ne znižajo, zaradi česar pade raven zaposlenosti (e na e*). Če država v teh okoliščinah devalvira, se v državi realno znižajo cene in plače, kar povrne izgubljeno mednarodno konkurenčnost oziroma povzroči premik obeh krivulj povpraševanja v prvotno stanje.

SLIKA 2: PADEC IZVOZNEGA PROIZVODNEGA POVPRAŠEVANJA – NEFLEKSIBILEN TRG DELA

PLAČE CENE

D D

D* D* S S

e e* 0

18

18

ZAPOSLENOST PROIZVODNJA

Vir: Owen & Cole (1999, 70)

V primeru fleksibilnega trga dela se problemi, ki nastanejo zaradi povpraševalnih motenj, rešijo sami. Drugače je v primeru nefleksibilnega trga dela, ko se plače navzdol ne prilagajajo oziroma ko se delovna sila ni zmožna ali pripravljena seliti iz države. Keynes je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja formuliral kasneje splošno predpostavko o rigidnosti plač navzdol oziroma delni fleksibilnosti plač, ki temelji predvsem na moči delavskih sindikatov in zakonodaji, ki določa najnižje plače. V primeru motnje povpraševanja oziroma presežne ponudbe dela na nefleksibilnem trgu dela se plače ne bodo znižale, zaradi česar se presežni delavci ne bodo imeli interesa preseliti v tujino. Posledica nedelovanja avtomatskega mehanizma je povečanje brezposelnosti, ki v teh okoliščinah ne deluje, ker ni razlogov za povečevanje izvoznega povpraševanja (iste plače in cene) oziroma ker država v tem primeru nima nobene stroškovne prednosti pred ostalimi članicami denarne unije. V teh okoliščinah postane prilagoditev neravnovesja s spremembo deviznega tečaja očitno potrebna, ker si država z devalvacijo svoje valute lahko ustvari pomembne stroškovne prednosti pred ostalimi državami, katerim nato sledita povečanje povpraševanja po proizvodih in znižanje brezposelnosti. Plače se v državi, ki devalvira ali revalvira ne spremenijo, nižji ali višji devizni tečaj namreč povzroči le realni padec ali porast plač, ne pa tudi nominalni. To pomeni, da je padec plač obračunanih v tuji valuti, tisti ki stimulira povpraševanje iz tujine in ki poskrbi za vzpostavitev ravnovesja na trgu dela.

Če primerjamo mobilnost faktorjev v primeru fleksibilnega in nefleksibilnega trga dela ugotovimo, da je rezultat po prilagoditvi v obeh primerih enak. Polno zaposlenost je v prvem primeru zagotovil pnominalniadec domačih plač brez uporabe deviznega tečaja, medtem ko jo je v drugem primeru zagotovil ustrezen premik deviznega tečaja. Iz tega je moč sklepati, da v pogojih fleksibilnega trga dela ni stroškov vključitve v denarno unijo, ker je trg delovne sile dovolj fleksibilen, da devizni tečaj ni potreben. V primeru nefleksibilnega trga delovne sile je denarna unija neučinkovita, ker je za prilagoditev na trgu delovne sile potrebna prilagoditev deviznega tečaja. Stroški vključitve v denarno unijo v takšnih pogojih, bi se izrazili v obliki trajne inflacije. 38

Procesi dezinflacije v svetu v osemdesetih in devetdesetih letih so spodbudili, da se je v ekonomski teoriji spremenilo dotedaj splošno mnenje o rigidnosti plač navzdol. Spremembo mnenja so pospremili dogodki v realnosti, kjer se je zmanjšala moč sindikatov in so se uveljavile tržne sile. V teoretičnem smislu je spremembo prej splošnega pravila o rigidnosti plač navzdol, pospremil razvoj teorij trga delovne sile, ki skušajo s pomočjo pravil o cenovnih pričakovanjih in oblikovanju plač, narave plačilnih pogodb in vpliva nepopolne tržne informacije pojasniti razloge za delno nefleksibilnost plač. Glede plač se po novem meni, da so zaradi dinamike odprtega trga, za razliko od prej, ko se je menilo, da so zaradi institucionalnih faktorjev nefleksibilne tudi dolgoročno, lahko nefleksibilne le kratkoročno. Slednje implicira manjšo potrebo po deviznem tečaju za ukanitev cenovne rigidnosti. Dejansko so v svetu, kjer je v večih državah že prisotna deflacija, cene in plače veliko bolj fleksibilne, kot pred dvajsetimi in več leti. V skladu z eno od pomembnejših »novih« teorij, je mobilnost delovne sile funkcija negotovosti, zato ker je pripravljenost delavcev, da se preselijo iz enega v drugo področje, odvisna od gotovosti večjega zaslužka

38 Owen & Cole 1999, 67-71.

19

19

v novi službi.39 Ker je v smislu mobilnosti delovne sile prek meja, ena važnejših negotovosti devizni tečaj, je moč pričakovati, da bo odprava devizno tečajnih ovir, avtomatično povečala mobilnost delovne sile.40

3.3.2 ODPRTOST EKONOMIJ

V relativno odprtih ekonomijah predstavlja zunanja trgovina veliko večji del celotne ekonomske aktivnosti kot pri relativno bolj zaprtih ekonomijah, pri čemer je razumljivo, da so velike ekonomije relativno bolj zaprte oziroma manj odprte od majhnih ekonomij. Upoštevanje odprtosti, kot kriterija za optimalno denarno področje, nakazuje na različno učinkovitost prilagoditve deviznega tečaja kot instrumenta ekonomske politike v zaprtih in odprtih ekonomijah. Razlika je v tem, da ima v majhnih in odprtih ekonomijah devalvacija velik naknadni učinek na domače cene in nivo plač, medtem ko devalvacija v zaprtih in velikih ekonomijah nima tolikšnega naknadnega vpliva na domače cene in plače.

Pomembna pri preučevanju odprtosti je razločitev med dvema tipoma proizvodov. Prvi so »tradebles« oziroma trgovani proizvodi, ki se lahko izmenjujejo mednarodno. Drugi so »nontradebles« oziroma netrgovani proizvodi in storitve, ki se ne morejo prodajati na tujem.41 Cene trgovanih proizvodov se določajo na svetovnih trgih in so razmeroma fiksne, medtem ko cene netrgovanih proizvodov določajo domači ekonomski faktorji oziroma domač nivo cen.

V primeru presežnega povpraševanja v odprti ekonomiji, večina presežnega povpraševanja odpade na trgovane proizvode predvsem zaradi njihove dominantne velikosti v primerjavi z netrgovanimi proizvodi. Ker cene in plače v tem sektorju določajo razmere na svetovnem trgu, je vpliv povečane potrošnje trgovanih proizvodov samo v eni državi na oblikovanje svetovne cene zanemarljiv. Takojšen rezultat presežnega domačega povpraševanja je poslabšanje oziroma deficit trgovinske bilance in inflacijski pritiski zaradi povečanega uvažanja tujih proizvodov. Depreciacija valute v odprti ekonomiji, bi z namenom zmanjšanja presežnega povpraševanja povzročila porast inflacije, ker bi se plače in cene nemudoma ustrezno prilagodile svetovnim cenam. V odprti in majhni ekonomiji se zato v primeru presežnega povpraševanja, zaradi dominantne velikosti trgovanega sektorja, priporoča uporaba ustreznih deflatornih monetarnih in fiskalnih politik.

V primeru presežnega povpraševanja v veliki in zaprti ekonomiji večina presežnega povpraševanja odpade na netrgovane proizvode in se prej odrazi v povišanju cen, kot pa v deficitu tekoče trgovinske bilance. Za velike in zaprte države se v primeru presežnega povpraševanja, zaradi povišanja plač v obeh sektorjih in s tem slabšanja konkurenčne pozicije trgovanega sektorja na tujih trgih, za povrnitev konkurenčosti trgovanega sektorja priporoča depreciacija valute oziroma sistem drsečih tečajev. Implementacija deflatornih monetarnih in fiskalnih politik oziroma sistema fiksnih deviznih tečajev v veliki in zaprti ekonomiji, ki bi povečala možnosti preživetja majhnega trgovanega sektorja, bi v zameno prinesla brezposelnost resursov v velikem netrgovanem sektorju.

Koncept kriterija odprtosti tradicionalne teorije optimalnega denarnega področja ostaja kljub novemu razvoju dogodkov in kritiki teorije optimalnega denarnega področja še naprej veljaven, čeprav je sedaj namesto kazalca odprtosti oziroma deleža zunanje trgovine

39 Ibid., 80; povz. po Bertola 1989. 40 Ibid., 80.41 Ibid., 71-75.

20

20

v celotni gospodarski aktivnosti izražen v smislu sposobnosti držav, da vplivajo na realni devizni tečaj. Sposobnost vplivanja držav na realni devizni tečaj se ocenjuje tako, da se izmeri obseg v katerem splošne spremembe deviznega tečaja vplivajo na posledično spremembo nivoja cen in plač. Če določena sprememba deviznega tečaja povzroči enako spremembo nivoja plač in cen, potem je nemogoče spreminjati realni devizni tečaj in je vzdrževanje ločenega deviznega tečaja za prilagoditve nesmiselno oziroma suverenost denarne politike nepotrebna. Slednje je vedno bolj značilno za Evropo, kjer indeksacija plač povzroča, da so prilagoditve realnega tečaja v primerjavi v ZDA veliko težje izvedljive. Poleg tega postajajo evropske dežele s povečevanjem medsebojne trgovine vedno bolj odprte, kar ravnotako otežuje realne prilagoditve deviznega tečaja oziroma zmanjšuje sposobnost vplivanja evropskih držav na gibanje njihovega realnega deviznega tečaja. 42

3.3.3 ENOTNA INFLACIJSKA STOPNJA

Oblikovanje monetarne unije med dvema ali več ekonomijami ne pomeni le opustitve deviznega tečaja kot instrumenta ekonomske politike, ampak tudi to, da države članice denarne unije ne bodo več mogle voditi neodvisne monetarne politike, ker bo obrestne mere v prihodnje določala centralna banka denarne unije. Zaradi tega bo problematično, če se bo trade-off med brezposelnostjo in inflacijo (nižja inflacija na račun višje brezposelnosti in obratno), zaradi strukturnih ekonomskih faktorjev preveč razlikoval med posameznimi članicami. V primeru neskladja med tradeoff-i inflacije in brezposelnosti posameznih članic denarne unije, bo konvergenco inflacijskih stopenj na poti v monetarno unijo ter vzdrževanje ničelnih diferencialov v sistemu trajno trdnih deviznih tečajev mogoče doseči le na račun višje brezposelnosti nekaterih članic v primerjavi z drugimi. 43

Države se medsebojno razlikujejo v preferencah, ki jih monetarne oblasti posameznih držav namenjajo inflaciji in brezposelnosti, v institucijah trga dela, glede na stopnjo gospodarske rasti in stopnjo centraliziranosti fiskalnega sistema. Razlike med fiskalnimi sistemi se kažejo predvsem v razlikah pri financiranju proračunskega primankljaja, ki se lahko financira z javnim dolgom ali pa z izdajo novega denarja. Po teoriji optimalnih javnih financ bodo racionalne vlade pri financiranju proračunskega primankljaja uporabile različne vire dohodka, tako da bodo pri tem izenačevale marginalne stroške njihovega povečevanja. To pomeni, da bodo v primeru, ko marginalni stroški povečevanja dohodka s pomočjo višjih davkov presegajo marginalne stroške povečevanja dohodka s pomočjo inflacije v državi, zmanjšale davke in povečale inflacijo. Zaradi tega se optimalne stopnje inflacije precej razlikujejo med državami. Države s slabo razvitim davčnim sistemom dohodek raje povečujejo z inflacijo, ker bi s povečanjem davkov verjetno utrpele znatno večje stroške, predvsem v smislu zmanjšanega obsega plačevanja davkov davčnih zavezancev. Slednje je pomembno za analizo stroškov denarne unije, ker bodo države z manj razvitim davčnim sistemom zaradi obveznega izenačevanja inflacijskih stopenj prisiljene zviševati davke v obsegu proračunskega primankljaja. Zanje bo odpoved inflacijskemu financiranju proračunskega primankljaja oziroma dejstvo, da se bodo morale preveč zanesti na dražji način povečevanja državnega dohodka, predstavljala izgubo določene blaginje.44

42 Ibid., 81.43 Ibid., 75.44 De Grauwe 1994, 26-27.

21

21

Od nastanka teorije optimalnega denarnega področja pa do danes je zaradi sočasne rasti inflacije in brezposelnosti v sedemdestih letih postalo jasno, da je tradicionalni koncept neposrednega trade-off-a med inflacijo in brezposelnostjo preveč poenostavljen. Brezposelnost se je dvigovala nasproti dolgoročnemu fundamentalnemu ravnovesju (stopnji naravne brezposelnosti) kljub sočasni rasti stopnje inflacije. Ugotovitev je pomembna za analizo stroškov denarne unije, ker je opustitev željene stopnje brezposelnosti z namenom doseganja enotne inflacijske stopnje, eden od stroškov monetarne unije, ki tako ne obstaja več. S časom je postalo tudi očitno, da ima visoka in nestalna inflacija zelo moteče ekonomske posledice. Relativni premiki cen namreč prenašajo tržne informacije in vršijo alokacijo resursov, zaradi česar sta v primeru visoke inflacije motena tako prenos tržnih informacij, kot tudi alokacija resursov. Verjetno z namenom izognitve tem distorzijam, so mnoge evropske države v osemdesetih sprejele odločitev o premiku na nižje stopnje inflacije, zaradi česar je postala možnost vodenja neodvisne monetarne politike in fleksibilnega deviznega tečaja v Evropi še manj privlačna, ker državi omogoča zgolj sposobnost izbire lastne stopnje inflacije, ki pa je v večini evropskih držav že tako nizka, da možnost vodenja še nižje inflacije ne predstavlja več nobene prednosti.

V teoretičnem smislu je bila zavrnitev neposrednega trade-off-a med inflacijo in brezposelnostjo, pojasnjena s konceptom »naravne« stopnje brezposelnosti, ki je med ekonomisti postala splošno sprejeta v osemdesetih letih. Slednja zagovarja, da je ravnovesje na trgu dela dolgoročno določeno izključno na podlagi strukturnih faktorjev. Zato vlade ne morejo izbirati stopnje brezposelnosti in nato določati ustreznih povpraševalnih politik z namenom doseganja le te. Poskusi, da bi s povečanjem povpraševanja zmanjšali brezposelnost v zameno za majhen porast inflacije, se bodo kratkoročno končali z zmanjšanjem brezposelnosti in porastom inflacije, vendar pa se bodo dolgoročno zaradi porasta inflacije povečale tudi plače, kar bo ponovno povečalo stopnjo brezposelnosti na njeno izhodiščno stanje, le da pri višji inflaciji. Vsi poskusi zmanjševanja brezposelnosti pod njeno naravno mejo, se bodo dolgoročno končali s povečanjem inflacije, ker je krivulja med inflacijo in brezposelnostjo praktično vertikalna. Kljub vsemu, pa trade-off med inflacijo in brezposelnostjo na kratki rok ostaja, kar verjetno vseeno prinaša nekaj stroškov v smislu brezposelnosti. Naravna stopnja brezposelnosti se pod vplivom demografskih, populacijskih in tehnoloških sprememb spreminja, zaradi česar je zelo težko napovedati, kako blizu naravni stopnji brezposelnosti se posamezno gospodarstvo nahaja. Potencialni stroški opustitve samostojne denarne politike pri vstopu v denarno unijo, so spričo vertikalne Phillipsove krivulje veliko nižji, nikakor pa ne izginejo popolnoma. 45

3.3.4 DIVERZIFIKACIJA EKONOMIJ

Za države, ki razmišljajo o formiranju denarne unije je pomembno, da so si podobne v gospodarski strukturi, ker slednje v veliki meri zmanjšuje pritiske na produkcijske faktorje, ki se morajo kot odgovor na ekonomske motnje seliti iz ene v drugo državo. Zato je Peter Kenen že v zgodnjih fazah nastanka teorije optimalnega denarnega področja za uspešnost monetarne unije postavil zahtevo, da so gospodarstva pristopnih članic dobro diverzificirana. Po njegovem mnenju so regije z visoko diverzificirano proizvodnjo boljše kandidatke za vezavo njihove valute z valutami sosednjih regij kot regije, katerih proizvodnje so bolj specializirane. V primeru dobre diverzificiranosti vseh gospodarstev, bi motnja povpraševanja v katerikoli od industrij, ne pomenila prevelike motnje za katerokoli

45 Owen & Cole 1999, 84.

22

22

od držav članic monetarne unije. Zaradi tega imajo države, ki imajo bolj diverzificirano ekonomsko osnovo, manjše potrebe po fleksibilnem deviznem tečaju. V kolikor med državami po vključitvi v monetarno unijo, ko ostanejo brez možnosti spreminjanja deviznih tečajev in v odsotnosti centralnega fiskalnega federalizma, ne deluje dobro nobeden od prilagoditvenih kanalov oziroma je stopnja mobilnosti delovne sile prenizka ter plače niso dovolj fleksibilne, bodo te države pogosteje žrtve asimetričnih šokov.

S Kenen-ovim pogledom o boljšem izpolnjevanju pogojev za vezavo valut diverzificiranih regij kot specializiranih oziroma z uporabo stopnje diverzificiranosti gospodarstva kot dobrega kriterija za optimalno denarno področje, se ne strinjata J. Frankel in A. Rose. 46 Z zarisovanjem mej okoli vedno večjega geografskega področja sta spoznala, da če se več dobro diverzificiranih področij združi v eno samo večjo regijo, je ta bolj diverzificirana kot bi bila področja iz katerih je nastala v povprečju. Področje, ki je nastalo iz večih malih področij, ki so opravile Kenenov test diverzificiranosti, izpolnjuje kriterij diverzificiranosti še bolje kot področja gledano posamezno. Proces združevanja, bi se po tej logiki moral nadaljevati vsedokler cel svet ne bi imel ene same valute. Po drugi strani bi bilo za posamezno področje, ki ne izpolnjuje Kenen-ovega kriterija, po logiki teorije optimalnega denarnega področja priporočljivo, da se razcepi na več manjših področij, katerih valute bodo med seboj drsele. Še manjša področja, pa bodo po tej logiki še manj diverzificirana, kot bi bilo večje področje oziroma bodo še težje izpolnjevala Kenenov kriterij, zaradi česar se bodo še naprej delila v še manjša denarna področja, pri čemer bi se proces iskanja rešitve utegnil nadaljevati vse do stopnje popolnoma specializiranih posameznikov. Ker je takšen sistem nestabilen oziroma nima notranje rešitve, pri odločanju o izbiri tečajne ureditve, upoštevanje kriterija diverzifikacije gospodarstva ne priporočata.

V literaturi se v zvezi z asimetričnimi šoki in diverzifikacijo gospodarske strukture zaradi nejasnosti omenjata dva pogleda. Po prvem pogledu, bo kot rezultat nadaljnje integracije ekonomij prevladoval Eichengreen-Krugmanov efekt, ki predvideva povečano specializacijo gospodarstev, ki verjetnost asimetričnih šokov ter potrebo po deviznem tečaju, kot prilagoditvenemu instrumentu denarne politike, še povečuje. Tradicionalna teorija komparativnih prednosti namreč v tem pogledu, poleg povečanega obsega trgovanja, ki je cilj denarne unije, predvideva tudi večjo specializacijo gospodarstev, ker je v primeru, ko država kopiči svoje resurse v proizvodnji, kjer je moč izrabljati prednosti ekonomije obsega in kjer so njeni produkcijski faktorji komparativno najbolj učinkoviti, maksimirana njena končna proizvodnja. Tukaj prihaja do paradoksa, saj če velja da denarna unija rezultira v povečanju specializacije gospodarstev, slednje implicira potrebo po uporabi deviznega tečaja v primeru specifičnih motenj v neki industriji. Po drugem pogledu, bo kot rezultat povečane integracije gospodarstev prevladoval tradicionalni efekt, ki predvideva povečano diverzifikacijo strukture gospodarstev in s tem manjšo verjetnost pojava asimetričnih motenj.

Tekom razvoja dogodkov v svetu pa je prvi pogled, da povečana trgovina vodi v povečanje industrijske specializiranosti, postal vprašljiv. Medtem ko ekonomije obsega v skladu s tradicionalno teorijo in izkoriščanjem komparativnih prednosti verjetno res vodijo v povečano koncentracijo določenih industrij v denarni uniji, pa ni nobenega razloga, da bi se industrija koncentrirala zgolj znotraj meja katere od držav v denarni uniji. V kolikor se večina mednarodne trgovine odvija znotraj posamezne industrije (intra-industry), se potrebe po fleksibilnosti trga dela za premostitev specifičnih motenj v neki industriji zelo zmanjšajo. Nenaden padec povpraševanja v neki državi članici denarne unije je manj

46 Frankel & Rose 1996.

23

23

verjeten, če imajo tudi ostale države v denarni uniji podobno gospodarsko strukturo. Če je neka industrija v državi ogrožena navkljub dobri diverzificiranosti gospodarske strukture, bo ogrožena tudi v okviru enotnega denarnega področja, pri čemer sprememba deviznega tečaja prav nič ne bi pripomogla pri reševanju problema. Zaradi tega se je tudi pojavila zahteva po konvergenci oziroma zahteva po usklajenosti poslovnih ciklov v državah članicah denarne unije in njenih kandidatkah. V Evropi je namreč povečano »intra« trgovanje v zadnjih desetletjih odrazilo v nastanku bolj ustaljenega evropskega poslovnega cikla, zaradi česar je devizni tečaj v državah Evropske unije, kot instrument prilagajanja bilančnim motnjam, postal manj pomemben instrument ekonomske politike.

Ricci glede izbire režima deviznega tečaja in alokacijskih odločitev podjetij ugotavlja, da so v pogojih kratkoročne rigidnosti cen v primeru nastanka povpraševalnih, ponudbenih in monetarnih šokov ter tečajnih kriz, različni devizni režimi povezani z različnimi alokacijskimi odločitvami podjetij.47 V vseh omenjenih primerih motenj so države bolj specializirane v sistemu drsečih, kot pa v sistemu trdnih tečajev. Drseč devizni tečaj namreč predstavlja za podjetje v primeru realnega šoka instrument avtomatske kratkoročne prilagoditve, ki poleg parcialne prilagoditve za podjetja, katerih gibanje izvoza je v pozitivni korelaciji z izvozom države, poskrbi tudi za nadaljnje oviranje podjetij, katerih gibanje izvoza ni v pozitivni korelaciji z gibanjem izvoza države. Posledično so podjetja določene industrijske panoge, ki so locirana v državi, ki je relativno specializirana v tej industrijski panogi, priča nižje variabilnosti prodaje in zato pričakujejo višji profit kot njihova neposredna konkurenca v ostalih državah, ki niso specializirane v tej industrijski panogi in ki so zato nasprotno priča višji variabilnosti prodaje in pričakujejo nižji profit. Gospodarstva se nagibajo k temu, da so bolj specializirana v sistemu drsečih kot v sistemu trdnih deviznih tečajev, ker drseči tečaji vspodbujajo podjetja, da alocirajo v državi, ki je relativno specializirana v proizvodnji dobrin, ki jih proizvaja podjetje in zato, ker takšne spodbude v sistemu fiksnih tečajev ni. Država se bo v primeru drsečega tečaja veliko bolj specializirala, kot v primeru trdnega tečaja še posebej, če gre za državo z največjim deležem v industriji, ki je tudi velik neto izvoznik izdelkov te industrije.

V zvezi s fiksnim tečajem in specializacijo gospodarstev držav Ricci tako ugotavlja, da fiksni devizni tečaj s tem ko prinaša sektorsko disperzijo produkcije in posledično zmanjšuje asimetričnost motenj, povečuje zaželenost denarnega področja.48 Kreacija širšega denarnega področja zato prinaša manjšo specializiranost držav, nižjo asimetričnost šokov in posledično nižje stroške opustitve deviznega tečaja kot instrumenta prilagoditve ter s tem nižje stroške žrtvovanja monetarne suverenosti. Ugotovitev predstavlja pomemben protiargument Eichegreen-Krugmanovemu efektu, po katerem bo povečano trgovanje povzročilo povečano specializacijo gospodarstev in s tem povečanje asimetričnosti gospodarskih šokov v denarni uniji, zaradi izkoriščanja prednosti ekonomije obsega ter izbire takšne lokacije proizvodnje, ki najbolj znižuje transportne stroške oziroma ki v največji meri zbližuje proizvajalce in kupce. Povečanje asimetričnosti gospodarskih šokov, nasprotno pomeni večje stroške prilagajanja oziroma večje stroške opustitve deviznega tečaja kot instrumenta prilagoditve in s tem višje stroške monetarnega povezovanja.

3.4 OPERACIONALIZACIJA TEORIJE OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA

47 Ricci 1997, 24-25.48 Ibid., 25.

24

24

Teorija optimalnega denarnega področja je od razvojnih prispevkov Mundella, Mckinnona in Kenena minimalno napredovala. Še vedno ostaja težak prehod iz teorije v prakso, v empirične analize dela in politiko. Problem teorije je v njeni operacionalizaciji, kot ugotavlja Barry Eichengreen49 v svoji raziskavi s Tamim Bayoumi-jem,50 kjer s pomočjo teorije optimalnega denarnega področja analizirata determinante variabilnosti deviznega tečaja. Variabilnost je tudi v njuni raziskavi povezana s štirimi značilnostmi držav, ki v skladu s teorijo optimalnega denarnega področja, določajo zaželjenost stabilnega deviznega tečaja in monetarne integracije. Njun model s pomočjo predvidene stopnje variabilnosti deviznega tečaja do nemške marke omogoča primerjavo pripravljenosti kandidatk za EMU oziroma razvrstitev pripravljenosti po kriterijih obravnavane teorije, pri čemer ostaja težko napovedati koga bodo spremembe bolj prizadele.

S pomočjo modela sta avtorja razločila tri skupine kandidatk. Prvo skupino so tvorile glavne kandidatke za EMU (Nemčija, Avstrija, Belgija, Nizozemska, Irska in Švica), ki so imele v letu 1995 vrednosti indeksa OCA izpod 0.025. Drugo skupino so tvorile kandidatke, ki so se prvi skupini približevale oziroma konvergirale k EMU (Švedska, Italija, Grčija, Portugalska in Španija) in so imele vrednost indeksa OCA v letu 1995 okrog 0.06. Tretjo skupino so tvorile države, ki so izkazovale malo konvergence oziroma so se počasi približevale EMU (Velika Britanija, Danska, Finska, Norveška in Francija) in katerih indeksi OCA v letu 1995 gibali nad 0.07. 51 Povprečne razlike indeksov OCA med državami so večinoma posledica razlik v relativni velikosti držav in v pomembnosti bilateralne trgovine za posamezne kandidatke. Tako je slabša pripravljenost Francije za EMU posledica njene relativne velikosti za evropske razmere in njene zaprtosti, kjer kljub precejšnjemu trgovanju z evropskimi partnericami absolutno gledano, obseg bilateralne trgovine kot delež francoskega BDP relativno gledano ostaja nizek. Po enakem pristopu sta analizirala tudi nekatere druge bilateralne odnose. Izračunani indeksi kažejo na odvisnost italijanske in španske pripravljenosti od francoske participacije v denarni uniji ter na odvisnost pripravljenosti nekaterih manjših držav od participacije večjih sosednjih držav, kot je to v primeru Finske in njene večje sosede Švedske, Portugalske in Španije ter Grčije in Italije. 52

S pomočjo modela sta se avtorja dokopala do pomembne ugotovitve o simbioznem razmerju med ekonomsko in monetarno integracijo. Države, ki so glede na izračunane vrednosti indeksov doživele največje povečanje pripravljenosti za EMU, so brez izjeme tiste, ki jim je vzpostavitev enotnega evropskega trga prinesla največje povečanje bilateralne trgovine. Ekonomska integracija je izboljšala pripravljenost za monetarno integracijo, zaradi česar EMU in Enotni trg v Evropi. Po besedah avtorjev modela predstavljata EMU in Enotni evropski trg virtualni, samospodbujevalni krog.

3.5 ENDOGENOST KRITERIJEV OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA

Kriteriji optimalnega denarnega področja so se zaradi splošnega teoretičnega konsenza na tem področju na široko uporabljali v raziskavah o primernosti članstva različnih evropskih držav v EMU. Primernost so teoretiki določali na podlagi analize štirih medsebojnih relacij med potencialnimi članicami (obseg mednarodne trgovine, sorodnost motenj in poslovnih ciklov, stopnja mobilnosti delovne sile, sistem fiskalnih transferjev) z uporabo baze 49 Eichengreen 1996.50 Bayoumi & Eichengreen 1996.51 Glej Prilogo (tabela 1. in 2.).

52 Glej prilogo (tabela 2.)

25

25

evropskih gospodarskih podatkov, pri čemer so kot mejo ločnico postavljali rezultate, ki so jih pridobili po enakem pristopu v primeru ZDA. Rezultati teh primerjav so bili precej črnogledi, saj je bila EMU po teh izračunih še daleč od izpolnjevanja kriterijev optimalnega denarnega področja. Pravilnost takšne procedure je dvomljiva, ker so kriteriji združljivo endogeni in ker se bodo razmere ob uvedbi enotne valute, verjetno precej razlikovale od tistih, v katerih se je odvijala presoja o primernosti članstva v Uniji. 53

Kriterij odprtosti oziroma stopnja trgovinske integracije se pravtako kljub temu, da se spreminja v času in da s tem ko postane endogena spremenljivka v modelu, povzroča probleme pri analizi monetarne unije, pojmuje kot parameter. Na kriterij odprtosti oziroma stopnjo trgovinske integracije med ostalim vpliva tudi ekonomska politika, medtem ko na kriterij sorodnosti poslovnih ciklov in motenj vpliva tudi trgovinska integracija sama.

Ker je bil iz teoretičnega vidika, vpliv povečane trgovinske integracije na sorodnost poslovnih ciklov in motenj med državami še negotov in se je zmanjšanje trgovinskih ovir teoretično lahko odrazilo bodisi v povečani specializaciji industrije in s tem manj sorodnih poslovnih ciklih in motnjah, bodisi v povečani diverzifikaciji industrije in bolj sorodnih poslovnih ciklih in motnjah, sta J. Frankel in A. Rose (1996) opravila empirično ekonomsko raziskavo, v kateri sta s pomočjo bilateralnih podatkov dvajsetih evropskih držav za zadnjih trideset let našla močno pozitivno povezavo med stopnjo bilateralne trgovinske intenzivnosti in meddržavne bilateralne korelacije aktivnosti poslovnih ciklov. Večja trgovinska integracija se je zgodovinsko gledano, odrazila v bolj sorodnih poslovnih ciklih. Avtorja sta na podlagi rezultata analize, da je usklajenost dohodka (korelacija) med državami, pozitivno odvisna od trgovinske integracije med njimi, podala ugotovitev, da optimalni režim deviznega tečaja variira med državami in v času zato, ker denarna unija pospešuje trgovino med članicami ter tako posledično povečuje usklajenost dohodka in poslovnih ciklov med državama. Evropske države so bile namreč v zadnjih desetletjih, deloma kot rezultat regionalnih trgovinskih politik, v trendu rasti medsebojne trgovine. EMU pa bo slednjo še pospešila, če bodo vplivi negotovosti deviznega tečaja in transakcijskih stroškov res tako pomembno zaviralno delovali, kot to trdijo zagovorniki integriranja. Zato lahko članice denarne unije bolje zadovoljujejo kriterije optimalnega denarnega področja ex-post oziroma nekaj časa po vstopu, kot pa ex-ante oziroma pred vstopom. Ugotavljata, da je povsem mogoče, da neka država, ki predhodno ne izpolnjuje kriterijev optimalnega denarnega področja za vstop v denarno unijo, na podlagi povečane trgovinske integracije po vstopu v denarno unijo, iste kriterije izpolnjuje.

53 Ibid., 4.

26

26

4 DENARNA UNIJA

4.1 ANALIZA DENARNE UNIJE

Denarna unija je območje brez plačilnih omejitev, v katerem so menjalna med različnimi vrstami denarja, če je v obtoku več vrst denarja in ni ne samo en denar, trajno trdna.54

Obstaja več vrst denarnih unij. Najprej se delijo glede na to ali je v obtoku samo nacionalni denar (trdna menjalna razmerja med državami denarne unije) ali pa tudi skupni denar. Ločimo šest različic denarnih unij. Unilateralno oziroma neformalno denarno unijo, kjer je zakonito plačilno sredstvo samo nacionalni denar ter takšno, kjer je zakonito plačilno sredstvo tudi denar drugih držav denarne unije. Ločimo tudi pogodbeno, formalno oziroma sporazumno denarno unijo, kjer je zakonito plačilno sredstvo samo nacionalni denar in takšno, kjer je plačilno sredstvo tudi denar drugih držav. Ostaneta še denarna unija, kjer je v obtoku poleg nacionalnega denarja, še skupni denar in denarna unija, kjer je v obtoku samo en, skupni denar.55

Pri analizi denarne unije obstaja analogija med prehodom iz režima drsečega deviznega tečaja na režim nepreklicno trdnega deviznega tečaja ter prehodom od formalne denarne unije, kjer je zakonito plačilno sredstvo le nacionalni denar, na denarno unijo, kjer je v obtoku samo skupni denar. Pri prehodu iz drsečega na trdni devizni tečaj so stroški v tem, da država ne more več spreminjati deviznega tečaja in se le-ti zmanjšujejo s povečevanjem odprtosti gospodarstva, pri čemer postaja politika deviznega tečaja z odprtostjo gospodarstva vedno bolj neuspešna. V odprtem gospodarstvu spremembe deviznega tečaja nemudoma prizadanejo gospodarstvo, zaradi česar se cene hitro prilagodijo brez ugodnega vpliva na rast proizvodnje. Z odprtostjo gospodarstva se zmanjšuje negativni učinek

54 Ribnikar 1998, 43; povz. po H.Wisser 1995.55 Ibid., 44.

27

27

nepreklicne trdnosti deviznega tečaja na ekonomsko stabilnost, ker postaja politika deviznega tečaja neučinkovita. Podobno so od odprtosti gospodarstva odvisne koristi od denarne učinkovitosti (prenehanje negotovosti glede deviznega tečaja, stroški in cene postanejo transparentni), ki pravtako naraščajo z odprtostjo gospodarstva. Pri prehodu iz formalne, sporazumne denarne unije v denarno unijo s skupnim denarjem, so koristi v zmanjšanju transakcijskih stroškov pri menjavi domačega s tujim denarjem in obratno, ki pravtako naraščajo z odprtostjo gospodarstva. Prehod je tudi v tem primeru upravičen le, če so koristi večje od stroškov. Ker dodatnih izgub pri tem prehodu ni (država se je politiki deviznega tečaja odpovedala že pri prehodu v formalno denarno unijo), postane denarna unija s skupnim denarjem ekonomsko smiselna že pri nekaj manjši odprtosti gospodarstva, kot pa denarna unija brez skupnega denarja. Zato se v diagramu, ki poda kritično stopnjo odprtosti države, pri kateri je zanjo še smotrno vključiti se v denarno unijo s svojimi trgovinskimi partnerji, krivulja koristi pomakne v desno.56

Večje prednosti denarne unije s skupnim denarjem v primerjavi s sporazumno denarno unijo (zmanjšanje transakcijskih stroškov za pol odstotka bruto domačega proizvoda), ne pojasnjujejo v celoti, zakaj se v Evropi niso ustavili pri sporazumni denarni uniji, kjer je zakonito plačilno sredstvo samo nacionalni denar in tako ohranili svoje simbole nacionalne identitete. Poleg znižanja transakcijskih stroškov, je bila na prvem mestu absolutna verodostojnost nepreklicne enakosti med vrstami denarja, ki je v obtoku v državah denarne unije in nepreklicnimi trdnimi menjalnimi razmerji med valutami držav članic sporazumne denarne unije. Ekonomske prednosti, ki jih prinaša denarna unija s skupnim denarjem, so prevladali politični motivi, ker je monetarna unifikacija postala nujen privesek evropskemu političnemu poenotenju, ki naj bi bil pomembnejši cilj, kot pa je morebitno delno zmanjšanje fleksibilnosti pri ekonomskih prilagajanjih. 57

4.2 ANALIZA STROŠKOV DENARNE UNIJE

Stroški denarne unije izvirajo v glavnem iz dejstva, da mora država, ko vstopi v monetarno unijo, opustiti svojo nacionalno valuto ter s tem zanjo morda pomemben instrument ekonomske politike. Zaradi ukinitve deviznih tečajev in prenehanja delovanja nacionalnih centralnih bank, država izgubi možnost vodenja nacionalne monetarne politike oziroma možnost spreminjanja cene nacionalne valute in količine denarja v obtoku. Možnosti vodenja lastne denarne politike se država odpove zato, da pridobi z znižanjem transakcijskih stroškov, ki nastanejo pri menjavi valut v mednarodni menjavi in z znižanjem nestalnosti deviznega tečaja, ki zmanjšuje trgovanje in investicije ter zaradi vzpostavitve verodostojnega nominalnega sidra za monetarno politiko.

Stroški denarne unije med dvema državama so v opustitvi vsake možnosti uporabe monetarne politike v primeru pojava makroekonomskih motenj specifičnih za regijo, v opustitvi inflacije kot instrumenta za zmanjševanje bremena javnega dolga, v nastanku političnih in strateških problemov v zvezi z razdelitvijo dohodka od izdaje denarja seignorage-a ter problemov pri izogibanju špekulativnim napadom pri prehodu iz samostojne valute na skupno valuto. 58

56 Ribnikar 1998, 43-45; povz. po P. Krugman.

57 Ribnikar 1998, 45.58 McCallum 1999, 4; povz. po Obstfeld & Rogoff 1996.

28

28

V primeru, ko se dve področji srečata z realnimi in monetarnimi šoki, so večji stroški prilagoditve v denarni uniji kot v sistemu fleksibilnega deviznega tečaja, odvisni od učinkovitosti deviznega tečaja kot instrumenta kratkoročne prilagoditve, pri čemer se predpostavlja, da oba sistema vodita do enakega dolgoročnega ravnovesja. Devizni tečaj med dvema področjema je učinkovit instrument kratkoročne prilagoditve, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 59

področji sta priča asimetričnim motnjam, tako da je potrebna prilagoditev relativnih cen proizvodov proizvedenih v teh dveh področjih;

domače cene niso popolnoma fleksibilne, kar pomeni, da se cene ne prilagodijo takoj po motnjah;

domače cene niso nemudoma indeksirane z deviznim tečajem (iluzija deviznega tečaja), kar pomeni, da relativne spremembe cen zaradi spremembe deviznega tečaja, niso nemudoma nevtralizirane s premiki domačih cen;

ostalih mehanizmov prilagoditve (mobilnost produkcijskih faktorjev, fiskalni federalizem) ni oziroma so neučinkoviti;

ko je prilagoditev s pomočjo spremembe deviznega tečaja cenejša, kot pri ostalih instrumentih;

Analiza stroškov denarne unije se prične z analizo delovanja stabilizacijskega mehanizma med državami v odsotnosti deviznih tečajev oziroma Mundellovim premikom povpraševanja, ki ga je izdelal v svoji analizi optimalnega denarnega področja, kjer je na primeru Severne Amerike pokazal, v katerih okoliščinah bi bilo za zahodni del Kanade in zahodni del ZDA oziroma zahodno regijo koristno, da ustvarita skupno valuto - zahodni dolar ter za vzhodno regijo, da ustvari skupno valuto - vzhodni dolar, med katerima bi vladal režim drsečega deviznega tečaja.60

Analiza stroškov denarne unije61 v modelu dveh držav, v tem primeru Francije in Nemčije, predvideva eksogen premik preferenc kupcev, od francoskih proizvodov k nemškim proizvodom, ki povzroči porast agregatnega povpraševanja v Nemčiji in padec agregatnega povpraševanja v Franciji. Porast povpraševanja v splošnem vodi v povečevanje proizvodnje in s tem zmanjševanje brezposelnosti, medtem ko padec povpraševanja nasprotno vodi v zmanjševanje proizvodnje in povečevanje brezposelnosti. Ker mora za ravnovesje plačilne bilance veljati enakost med domačo proizvodnjo in domačo porabo velja, da bodo francozi, v kolikor ne zmanjšajo svoje porabe v enaki meri, kot je upadla njihova proizvodnja, priča primankljaju v njihovi plačilni bilanci in povečevanju brezposelnosti v državi. Skladno zniževanje francoske porabe pa je malo verjetno, ker jo ovira avtomatičnost sistema socialnega varstva, ki odvaja transfere brezposelnim v enaki meri, kot pred padcem povpraševanja. Zato se razpoložljivi dohodek pri francozih ne bo zmanjšal v enaki meri, kot agregatna proizvodnja oziroma agregatna poraba ne bo upadla v enaki meri, kot agregatna proizvodnja. To bo Francijo vodilo v deficit plačilne bilance in povečanje brezposelnosti. Nasprotno pa morajo v Nemčiji zaradi povečanega povpraševanja in povečane proizvodnje v enaki meri povečati porabo, če ne želijo presežka plačilne bilance in z njim povezane višje inflacije. Tudi tukaj je skladno povečevanje porabe s porastom proizvodnje malo verjetno, saj bodo nemci del dodatnega razpoložljivega dohodka verjetno prihranili. Agregatna poraba zato ne bo porasla skladno z

59 Ricci 1997, 6.60 Swoboda 1999, 2. 61 De Grauwe 1994, 6-13.

29

29

agregatno proizvodnjo, kar bo Nemčijo vodilo v suficit plačilne bilance in povečanje inflacije.

Obe državi se tako znajdeta v situaciji, ko potrebujeta prilagoditev. Prilagoditev med državama brez spremembe deviznega tečaja oziroma revalvacije nemške marke do francoskega franka, lahko omogočita avtomatska mehanizma oziroma prilagoditvena kanala, če so za delovanje vsaj enega oziroma obeh izpolnjeni potrebni pogoji. Če so plače resnično fleksibilne v obeh državah, lahko znižanje plač, kot posledica prevelikega povpraševanja po delu v Franciji in zvišanje plač, kot posledica prevelike ponudbe dela v Nemčiji, povrneta gospodarstvi v splošno ravnovesje. Če plače niso dovolj fleksibilne oziroma so navzdol rigidne, lahko prilagoditev omogoči mobilnost delovne sile v Franciji. Brezposelni francozi se lahko zaposlijo v Nemčiji, kjer obstaja odvečno povpraševanje po delu, kar odpravi problem brezposelnosti v Franciji in inflacijske pritiske na plače v Nemčiji. V kolikor pa se v Franciji, kljub obstoju brezposelnosti v državi, plače ne znižajo in v kolikor se brezposelni francozi ne zaposlijo v Nemčiji, Francija ostaja v neravnovesnem položaju, medtem ko v Nemčiji odvečno povpraševanje po delu pritiska na zvišanje plač in porast agregatne ponudbe, kar vodi v porast cen oziroma povzroča inflacijo. Če se plače v Franciji, kljub brezposelnosti ne znižajo in se francoski brezposelni delavci ne preselijo v Nemčijo, bo do prilagoditve prišlo izključno s povečanjem cen v Nemčiji oziroma samo v obliki inflacije v Nemčiji. Povišanje cen nemških proizvodov namreč oslabi konkurenčnost nemškega gospodarstva in poveča konkurenčnost francoskega gospodarstva oziroma povzroči znižanje povpraševanja po nemških proizvodih in zvišanje povpraševanja po francoskih proizvodih. To je sicer v smeri povrnitve stanja pred šokom povpraševanja, vendar je pri tem odveč pričakovati, da bo nemškim oblastem vseeno kolikšna je inflacija v Nemčiji ter da inflacijskih pritiskov ne bodo blažile z restriktivno monetarno in fiskalno politiko. Pri tem bodo delovale zaviralno na vzpostavitev ravnovesja, saj bosta francoski deficit in nemški suficit obstajala vsedokler bo nemško gospodarstvo konkurenčnejše od francoskega oziroma vsedokler v Nemčiji ne sprejmejo višje inflacije.

Po priporočilih tradicionalne teorije optimalnega denarnega področja je v primeru omejene fleksibilnosti plač, nizke mobilnosti delovne sile ter odsotnosti fiskalnega federalizma v Franciji najprimernejša prilagoditev plačilne bilance s spremembo deviznega tečaja med marko in frankom oziroma devalvacija franka, ki bi povrnila konkurenčno sposobnost francoskega gospodarstva in tako rešila problem brezposelnosti v Franciji in preprečila porast inflacije v Nemčiji.

Pri prilagoditvi neravnovesja s spremembo deviznega tečaja v Mundellovem premiku povpraševanja po mnenju kritikov teorije optimalnega denarnega področja novo ravnovesje verjetno ne bo vzdržalo, ker se z devalvacijo franka oziroma s porastom povpraševanja neposredno povišajo uvozne cene, kar dodatno poviša produkcijske stroške. Pravtako se bodo verjetno povišale plače, ker delavci ne bodo dopustili zmanjšanja realnih plač oziroma bodo želeli nadomestiti izgubo kupne moči. Oboje vpliva na porast cen v Franciji oziroma povzroči dvig agregatne ponudbe. Sistematsko povečevanje cen se vraste v proces formiranja plač in vodi v ponovne poraste agregatne ponudbe, vsedokler se ne doseže ravnovesje na isti ravni dohodka kot pred šokom povpraševanja, le da pri višjih cenah, pri čemer bo stabilizacijski efekt v odvisnosti od odprtosti ekonomije in stopnje denarne iluzije s časom povsem izginil. To v skladu z ugotovitvijo klasikov, da je denar nevtralen oziroma da manipuliranje s količino ali ceno denarja ne vpliva na strukturne, realne razlike med državami kaže na to, da dolgoročne nominalne prilagoditve deviznega

30

30

tečaja ne rešijo problemov, ki izvirajo iz blagovnih trgov oziroma da vodijo le v začasne prilagoditve plačilne bilance ter tako le začasno vplivajo na konkurenčnost držav. 62

To pa seveda še ne pomeni, da države s tem, ko izgubijo možnost spreminjanja deviznega tečaja, ne izgubijo v nekaterih primerih morda zelo koristnega instrumenta prilagajanja. Primerjava dinamik prilagoditve politike devalvacije in politike zmanjševanja porabe, kot alternativne politike v primeru, ko se država odloči, da ne bo devalvirala svoje valute, kaže na to, da dolgoročno sicer obe politiki enako vplivata na višino narodnega dohodka in stanje trgovinske bilance, medtem ko kratkoročno izkazujeta precej različno dinamičnost.63

S politiko devalvacije se lahko država v primeru šoka povpraševanja na račun povečanja inflacije izogne deflatornim pritiskom na proizvodnjo v času tranzicije, medtem ko se s politiko zmanjševanja porabe, kot alternativne politike v primeru šoka povpraševanja, vlada lahko izogne inflaciji, vendar pa mora v zameno prenesti deflatorne pritiske na proizvodnjo oziroma zmanjšanje proizvodnje v času tranzicije, ki pa je lahko v primeru omejene stopnje fleksibilnosti plač in rigidnosti cen dolgotrajna. Politika devalvacije pa sama ne more zagotavljati ravnovesja trgovinske bilance, ker plačilno bilančno ravnovesje zahteva enakost med vrednostjo domače proizvodnje in vrednostjo domače porabe. Relativni porast domače potrošnje v primerjavi z domačo proizvodnjo, ki bo sledil devalvaciji valute, bo namreč povzročil nastanek omenjene neenakosti. Kot rezultat devalvacije se bo poleg povečanja povpraševanja in ponudbe, zaradi zvišanja uvoznih cen in poslabšanja pogojev menjave, premaknilo tudi plačilno bilančno ravnovesje v položaj deficita. Vlade bodo v tem primeru, z namenom povrnitve ravnovesja trgovinske bilance, morale slediti politiki zmanjševanja realne absorpcije, konkretneje politiki zmanjševanja vladne porabe, ki izboljšuje pogoje za menjavo. Zaradi zmanjševanja vladne porabe in s tem zniževanja realne absorpcije, bo kombinacija politike devalvacije in politike zmanjševanja porabe omogočila ponovno vzpostavitev ravnovesja pri nespremenjeni ravni dohodka in le nekaj višjih cenah.

Ko pa se država odloči, da ne bo spreminjala deviznega tečaja, mora v primeru motnje povpraševanja zaradi deficita plačilne bilance slediti politiki zmanjševanja porabe ter uvesti deflatorne monetarne in fiskalne politike za zniževanje absorpcije, ki delujejo v smeri izboljševanja pogojev menjave. Politika zmanjševanja porabe v primeru, ko so plače in cene v državi fleksibilne, vodi do enakih dolgoročnih posledic za narodni dohodek, kot politika devalvacije.V kolikor so plače in cene dovolj fleksibilne, bo padcu povpraševanja sledil tudi padec ponudbe in ravnovesje se bo vzpostavilo na isti ravni dohodka in pri nižjih cenah, kot pred šokom povpraševanja. Ko pa je fleksibilnost plač in cen omejena, je prehodno obdobje dolgotrajno in zahteva previsoke stroške, v smislu nižjega narodnega dohodka v prehodnem obdobju, ko država zaposli manj produkcijskih faktorjev kot bi jih, če bi se nahajala v ravnovesju. Devalvacija lahko v primeru nefleksibilnosti plač in cen s spremenjeno dinamiko prilagoditve zmanjša kratkoročne stroške prilagoditve plačilne bilance, ki bi se odrazili v zmanjšanju narodnega dohodka in zaposlenosti v prehodnem času.

Devalvacija za svojo uspešnost zahteva obstoj določene denarne iluzije, ki raste z manjšanjem in pada z večanjem države. Obstoj zadostne denarne iluzije zagotovi, da se izgubljena kupna moč devalvirane valute ne poskuša nadomestiti s povišanjem plač. Za uspešno izvajanje devalvacije je potrebna visoka verodostojnost denarnih oblasti, ki pa s

62 Ibid., 41.63 Ibid., 40-41.

31

31

pogostostjo uporabe tega instrumenta upada. Zato bo devalvacija uspešnejša, če se je ne pričakuje oziroma če se je ne uporablja sistematsko pri vsakem šoku povpraševanja oziroma ponudbe. Iz tega vidika lahko vlade, ki niso preveč dosledne pri izvajanju svojih politik in ki preveč rade posegajo po spremembah deviznega tečaja, z opustitvijo denarne suverenosti celo pridobijo. Seveda pa velja obratno za tiste vlade, ki so dosledne, konsistenčne pri izvajanju zadanih politik in ki uporabljajo devalvacije le izjemoma, da z izgubo denarne suverenosti lahko tudi nekaj izgubijo.

V kolikor je za državo politika omejevanja porabe preveč boleča in nezaželjena oziroma ji povzroča veliko višje stroške prilagoditve kot politika devalvacije, bo zanjo izguba deviznega tečaja kot instrumenta stabilizacijske politike pri prehodu v monetarno unijo, vsekakor predstavljala pomemben strošek. Na drugi strani pa dejstvo, da se spremembe deviznega tečaja lahko uporabljajo tudi napačno oziroma da instrument v rokah politikov lahko povzroča več slabega kot dobrega, tudi še ni zadosten razlog za trajno opustitev tega instrumenta, saj se lahko slednji, zelo koristno uporabi v nenavadnih okoliščinah. Poznani so primeri držav, ki so uspešno uporabile kombinacijo devalvacije in ustreznih politik in ki potrjujejo tezo, da spremembe deviznih tečajev kljub dejstvu, da običajno nimajo stalnega vpliva na realne spremenljivke kot sta dohodek in zaposlenost, ostajajo močan instrument, s katerim lahko države odpravijo pomembna makroekonomska neravnovesja in olajšajo prilagoditveni proces v smislu padca proizvodnje in zaposlenosti.64 Država zato s tem, ko vstopi v monetarno unijo in se odpove možnosti spreminjanja deviznega tečaja, še posebej v primeru omejene fleksibilnosti plač in rigidnosti cen v državi, izgubi pomemben instrument prilagajanja (asimetričnim) povpraševalnim in ponudbenim šokom.65

Ker je sposobnost vplivanja na proizvodnjo in zaposlenost s pomočjo deviznega tečaja funkcija odprtosti države, je v relativno zaprti državi sposobnost vplivanja na zaposlenost in proizvodnjo večja kot v relativno odprti državi. Stroški opustitve deviznega tečaja kot instrumenta prilagoditve so višji za relativno zaprte države, ker slednji zanje predstavlja učinkovit instrument ekonomske politike. Stroški opustitve nacionalne valute in suverenosti denarne politike padajo z odprtostjo držav, ki postajajo boljše kandidatke za vključitev v monetarno unijo. Podobno ugotovimo s primerjavo multiplikatorjev vladne porabe oziroma učinka vladne porabe na trgovinsko bilanco v relativno odprtih in relativno zaprtih državah. Če se za relativno odprto državo predvideva, da ima visoko nagnjenost k uvozu ter za relativno zaprto, da ima nizko nagnjenost k uvozu, je vzdrževanje trgovinskega ravnovesja z zniževanjem vladne porabe oziroma s fiskalno politiko veliko bolj zahtevno za relativno zaprto, kot relativno odprto državo. Stroški denarne unije so tudi v tem pogledu višji za relativno zaprte, kot za relativno odprte države.66

Ideja, da vlade pri tem, ko izvajajo določeno politiko, vodijo igro z zasebnim sektorjem, čigar odzivi močno vplivajo na učinkovitost izvajanih politik ter dejstvo, da je od ugleda, ki so si ga vlade pridobile pri izvajanju napovedanih politik, v veliki meri odvisno kako bodo te politike vplivale na gospodarstvo, je v tesni povezavi z analizo stroškov monetarne unije.67 Z upoštevanjem predpostavke racionalnih pričakovanj, po kateri ekonomski agenti vselej uporabijo vse raspoložljive vire za napovedovanje prihodnje stopnje inflacije in zaradi česar se ne morejo sistematsko motiti pri svojih napovedih bodočega gibanja inflacije ter upoštevanjem pravila inflacijskih pričakovanj, po katerem povečanje ali

64 Ibid., 59.65 Ibid., 28.66 Ibid., 57.67 Ibid., 44.

32

32

zmanjšanje brezposelnosti povzroči le razlika med nepričakovano in pričakovano inflacijo, postane pričakovana stopnja inflacije v povprečju enaka opazovani. S povezavo vseh točk na Philipsovi krivulji, pri katerih velja enakost med dejansko in pričakovano inflacijo, dobimo povsem vertikalno dolgoročno Philipsovo krivuljo oziroma naravno stopnjo brezposelnosti. Ta je enaka stopnji brezposelnosti, ki bi obveljala pri ničelni inflaciji. To pomeni, da se kljub spreminjanju cen, v primeru enakosti med dejansko opazovano in pričakovano stopnjo inflacije, brezposelnost ne spreminja.

Ker se preference držav oziroma njihovih vlad v odnosu do brezposelnosti in inflacije medsebojno precej razlikujejo, so različne tudi njihove indiferenčne krivulje. Tiste manj alergične na pojav inflacije ter bolj alergične na pojav brezposelnosti t.i. mokre vlade, imajo bolj strme indiferenčne krivulje kot t.i. vlade trdih nosov, ki so manj alergične na pojav brezposelnosti in bolj na pojav inflacije. Mokre vlade so za znižanje brezposelnosti za enoto pripravljene sprejeti več enot dodatne inflacije, medtem ko so vlade trdih nosov pripravljene sprejeti porast brezposelnosti za več enot, da bi znižali inflacijo za eno enoto. Zaradi nižjega nagiba indiferenčne krivulje vlade trdih nosov, se ravnovesje vzpostavi pri nižjih cenah oziroma nižji inflaciji, medtem ko se zaradi višjega nagiba indeferenčnih krivulj mokrih vlad, ravnovesje vzpostavi pri višjih cenah oziroma višji inflaciji. Ker imajo države z mokrimi vladami ravnovesje pri višji stopnji inflacije, kot države z vladami trdih nosov, morajo nenehno zniževati zunanjo vrednost svoje valute, če želijo zadostiti pogoju enake kupne moči, po katerem je devalvacija enaka razliki v stopnji inflacije in gospodarske rasti.

Problem mokrih vlad je predvsem v tem, da ne uspejo prepričati javnosti, da ne bodo poskušale znižati brezposelnosti pod njeno naravno mejo, ker bi to povzročilo porast plač oziroma višjo inflacijo ter ponovno prilagoditev stopnje brezposelnosti na njeno naravno stopnjo, a pri višji inflaciji in s precejšnjo izgubo blaginje. Mokre vlade lahko problem nizke verodostojnosti in časovne nekonsistenčnosti rešijo z vstopom v denarno unijo, ki vodi denarno politiko vlade s trdim nosom, ker s tem pridobijo njeno verodostojnost in ker se s tem izeenačijo inflacijske stopnje v vseh državah članicah.

4.3 ANALIZA KORISTI DENARNE UNIJE

Teorija obravnava koristi denarne unije v nekoliko drugačnem kontekstu kot stroške denarne unije, ker ima obravnavanje slednjih veliko opraviti z makroekonomskim vodenjem oziroma managementom ekonomije, medtem ko so koristi predvsem na mikroekonomski ravni. Koristi denarne unije med dvema državama so v zmanjšanju oziroma odpravi transakcijskih stroškov menjave valut, v znižanju stroškov obračunavanja in večji predvidljivosti relativnih cen za podjetja, ki poslujejo v obeh državah, v popolni izoliranosti pred monetarnimi motnjami in špekulacijami, ki bi drugače vodile v nepotrebno prilagajanje realnih deviznih tečajev ter v zmanjšanju političnih pritiskov za zaščito trgovine v primeru ostrih premikov realnih deviznih tečajev.68 Skupen denar prinaša višjo stopnjo integriranosti finančnih in nefinančnih trgov v obeh oziroma vseh državah denarne unije.69 Od eliminacije nacionalnih valut ter prehoda na skupno valuto se pričakujejo koristi predvsem v smislu povečane ekonomske učinkovitosti, ki pa ima dva različna izvora. Prvi izvor je eliminacija transakcijskih stroškov v menjavi mednarodnih

68 McCallum 1999, 3; povz. po Obstfeld & Rogoff 1996.69 Ibid., 3.

33

33

valut, drugi je eliminacija tveganja, ki nastaja zaradi negotovosti glede bodočega gibanja deviznih tečajev. 70

Odprava stroškov menjave valut je najvidnejša neposredna korist denarne unije. Komisija takratne Evropske skupnosti je ocenila,71 da znašajo koristi med 13 in 20 milijardami takratnih ECU-jev na leto oziroma pol odstotka BDP-ja takratne Evropske skupnosti. Ker bodo teh koristi navzoči vsi državljani Evropske unije oziroma vsi, ki so dosedaj imeli transakcijske stroške pri menjavi valut, se bo to moralo nekje poznati. Predvsem se bo to poznalo v bančnem sektorju, ki bo tako razbremenjen menjalnih poslov in se bo lahko posvetil za družbo bolj pomembnim in uporabnim opravilom. Podatki raziskav različnih držav namreč kažejo na to, da približno pet odstotni delež v dobičku bančnega sektorja, odpade na menjavo nacionalnih valut. 72 Neposredna korist odprave transakcijskih stroškov je omejitev možnosti cenovne diskriminacije, ki je posledica segmentiranega nacionalnega trga. Visoki transakcijski stroški s tem ko odvračajo porabnike od nakupov v tujini omogočajo diskriminacijo cen. Kljub temu, da odprava stroškov nakupa in prodaje tujih valut ni najpomembnejši vir transakcijskih stroškov, pa je v kombinaciji z ostalimi ukrepi za vzpostavitev enotnega trga, pomembna ovira za cenovno diskriminacijo in predstavlja pomembno korist za evropskega porabnika. Odprava transakcijskih stroškov poleg tega povzroča tudi posredne koristi, ki pa jih je težje oceniti.

V svetu nerizičnih posameznikov negotovost glede gibanja deviznega tečaja prinaša negotovost glede gibanja bodočih prihodkov podjetij, kar posledično vodi v izgubo blaginje. Slednji bodo v skladu s tradicionalno ekonomsko teorijo imeli raje manj tvegane bodoče prihodke, kot pa bolj tvegane, v kolikor je profitna stopnja med obemi enaka. Zato bodo za bolj tvegane naložbe zahtevali višjo profitno stopnjo. Odprava tečajne negotovosti s tem, ko zmanjšuje vir negotovosti bodočih prihodkov, povečuje blaginjo.

Nasprotno razlaga teorija firme, da cenovna negotovost povečuje povprečno profitno stopnjo podjetij in s tem tudi blaginjo. Teorija pojasnjuje, da je za podjetje, ki je na trgu proizvodov »price taker« in maksimizira svoj dobiček, cena konstantna in popolnoma predvidljiva, zaradi česar je tudi profit v povprečju nižji, kot v primeru, ko podjetje ni »price taker«. Ker na blaginjo podjetij poleg pozitivnega vpliva višjih povprečnih profitnih stopenj na koristnost podjetij, negativno vpliva tudi povečana negotovost glede bodočih profitov, ki zmanjšuje koristnost podjetij, ni povsem jasno, ali se bo kot rezultat odprave nacionalnih valut in uvedbe skupne valute blaginja podjetij povečala ali zmanjšala.73

Spremembe deviznega tečaja namreč ne predstavljajo le negotovosti. S tem ko se zmanjšuje oziroma zvišuje zunanja vrednost denarja, se spreminjajo tudi pogoji mednarodnega poslovanja. Ustvarjajo se nove priložnosti za zaslužke podjetij. V času podcenjenega tečaja se tako spodbuja izvoz in zavira uvoz, obratno velja za obdobje precenjenosti tečaja. Za podjetja, ki imajo možnost izvažati, je zato včasih bolje v pogojih večje variabilnosti oziroma nestalnosti deviznega tečaja. Podobno je v primeru potrošnika, ko je potrošniški presežek v povprečju pravtako večji v primeru cenovne negotovosti. Potrošnik se na višjo ceno odzove z znižanjem povpraševanja, da omeji negativni efekt visokih cen na lastno blaginjo. Na nižje cene se odzove s povišanjem povpraševanja, zato da v času nizkih cen čimveč pridobi. Tudi tukaj je pozitiven vpliv cenovne gotovosti na povprečni potrošniški presežek potrebno primerjati s povečanim tveganjem v razmerah

70 De Grauwe 1994, 60.71 Ibid., 60; povz. po EC Commission 1990.72 Ibid., 61.73 Ibid., 65.

34

34

cenovne negotovosti. V kolikor so potrošniki pripravljeni na sprejemanje tveganja, bodo višjo stopnjo koristnosti namenili višjemu potrošniškemu presežku v razmerah cenovne negotovosti. V kolikor pa posamezniki niso pripravljeni sprejemati višjega tveganja, bodo višjo stopnjo koristnosti namenili nižjemu potrošniškemu presežku v razmerah cenovne gotovosti.

Negotovost deviznega tečaja prinaša tudi negotovost glede bodočih cen proizvodov in storitev. Odločitve ekonomskih agentov o proizvodnji, investicijah in porabi namreč temeljijo na informacijah, ki jih posreduje cenovni mehanizem. Poslovne odločitve postanejo s cenovno negotovostjo manj kvalitetne, napačne odločitve pogostejše ter z njimi vedno višji stroški napačnih odločitev. Povečanje tveganja oziroma negotovosti pa vodi v povišanje obrestne mere. To sledi iz dejstva, da ko bodoči prihodki investicijskih projektov postanejo bolj negotovi, nerizični investitorji zahtevajo višjo profitno stopnjo za kompenzacijo povečanega tveganja projekta. Zaradi tega bodo ekonomski agenti v bolj rizičnem okolju povišali diskontno stopnjo, po kateri bodo diskontirali bodoče prihodke. Višje obrestne mere pravtako vodijo do povečanja problemov moralnega hazarda in nasprotne selekcije pri učinkovitem selekcioniranju investicijskih projektov, ker povzročijo spremembo namer posojilojemalca, ki bo zaradi asimetrije med pričakovanim dobičkom in izgubo, raje povečal negotovost svojih investicijskih projektov. Z rastjo obrestne mere postajajo investicijski projekti v povprečju vedno bolj tvegani, posojilodajalci pa bodo problem rasti obrestnih mer še bolj poglobili z zahtevami po dodatku za tveganje. Problem moralnega hazarda vodi posojilodajalce v najemanje posojil za zmanjševanje lastnega tveganja. Problem nasprotne selekcije ima podoben učinek. Zaradi povečevanja obrestne mere bodo iz kreditnega trga izpadli ponudniki projektov z nizkim tveganjem, ker ne bodo želeli najemati posojil po visokih obrestnih merah za projekte, ki niso tvegani. V povprečju bo kot posledica povečanja obrestnih mer, zaradi tega narasla tveganost investicijskih projektov. Ker oba problema vodita v izbiro bolj tveganih investicijskih projektov in v višje sistematično tveganje, pomeni odprava tečajnega tveganja z uvedbo skupne valute, tudi odpravo tržno izbranih tveganih projektov ter učinkovitejše delovanje cenovnega mehanizma.

Odprava negotovosti deviznega tečaja pozitivno vpliva tudi na gospodarsko rast, ker zniževanje sistematskega tveganja znižuje obrestno mero. Slednje potrjuje tudi primerjava statične in dinamične analize vpliva odprave negotovosti deviznega tečaja na gospodarsko rast. V statičnem modelu gre za kratkoročni premik ravnovesja med marginalno produktivnostjo kapitala in obrestno mero, ki povzroči akumulacijo kapitala in začasno povečanje gospodarske rasti, ki pa se bo kasneje vrnila na začetni nivo, ker jo namreč določata eksogena dejavnika, stopnja tehnoloških sprememb in stopnja rasti prebivalstva. V novem ravnovesju statičnega modela, bo zaradi akumulacije kapitala porasla proizvodnja, medtem ko se bo produktivnost kapitala znižala. V dinamičnem modelu pa odprava negotovosti deviznega tečaja ter znižanje obrestnih mer, povzroči povečanje produktivnosti kapitala na delavca in pomakne ekonomijo na višjo raven gospodarske rasti. Z akumulacijo kapitala se poveča produktivnost delovne sile, ker večja zaloga kapitala povečuje njeno produktivnost. Do povečevanja produktivnosti delovne sile prihaja tudi zato, ker večja zaloga kapitala in višja proizvodnja na delavca prinašata nove informacije in znanja, ki nato v naslednjem obdobju povečujejo produktivnost delovne sile. 74

Pričujoča analiza je v pogledu rastoče gospodarske rasti v monetarni uniji verjetno nekoliko preveč optimistična, ker se pri analiziranju vpliva negotovosti deviznega tečaja na 74 Ibid., 73.

35

35

gospodarsko rast ne upošteva, da zmanjšanje negotovosti deviznega tečaja poleg zmanjšanja obrestne mere, zmanjšuje tudi pričakovane prihodke podjetij. Znižanje tveganja kot rezultat znižanja spremenljivosti deviznega tečaja, poleg znižanja realnih obrestnih mer znižuje tudi pričakovane investicijske prihodke, zaradi česar je vprašanje, ali odprava tečajnega tveganja pospeši investicijsko dejavnost, pretežno empirične narave. Empirične raziskave tega vprašanja, pa v večini (razen raziskave A. Rose-a 1999) ne najdejo prave empirične povezave med povečano variabilnostjo deviznih tečajev in mednarodno trgovino in investicijami. Ugotavljajo, da naj bi obsežna in nepridvidljiva variabilnost deviznega tečaja ne imela značilnega vpliva na stopnje rasti proizvodnje in investicij. Primerjava rasti bruto družbenih produktov in investicij držav članic Evropskega monetarnega sistema in nekaterih nečlanic za obdobje med leti 1981-1990,75 ravnotako ne poda pričakovane potrditve hipoteze. Celo nasprotno, stopnja rasti bruto družbenih produktov in investicij držav nečlanic je bila kljub relativno velikim premikom deviznega tečaja, višja od gospodarske rasti in rasti investicij držav članic EMS. Če bi variabilnost deviznega tečaja res zavirala gospodarsko rast, bi to pomenilo, da bi morale velike države, zaradi velikega monetarnega področja ter posledično nizkega deleža zunanje trgovine v njenem bruto družbenem produktu in posledično trših valut, imeti višje stopnje gospodarskih rasti, kot so stopnje gospodarske rasti manjših držav, ki imajo manjša monetarna področja in višji delež zunanje trgovine v bruto družbenem proizvodu. Primerjava rasti bruto družbenih produktov različnih držav med leti 1965 in 1987 jasno pokaže, da ni nobene povezave med velikostjo držav in gospodarsko rastjo.76

Obstajata dve možni razlagi za šibko empirično povezanost med odpravo tečajnega tveganja in gospodarsko rastjo. Po prvi razlagi se negotovost deviznega tečaja v EMS-u, kljub zmanjšanju ni odpravila. Za odpravo tečajne negotovosti in stimulacijo gospodarske rasti, je po prvi razlagi verjetno potreben prehod v monetarno unijo z enotnim denarjem. Po drugi razlagi je šibka empirična povezanost verjetno posledica dejstva, da odprava tečajnega tveganja ne zniža nujno tudi sistematskega tveganja, ker je zmanjšanje tečajnega tveganja lahko kompenzirano kje drugje (obrestne mere). Zato podjetja v večjih monetarnih področjih, v povprečju ne delujejo v nič manj tveganem okolju.77

Prvi od mnogih, ki so analizirali problem nezmanjševanja sistemskega tveganja po odpravi devizno tečajnega tveganja, je bil William Pole78, ki je v svoji raziskavi, s tem ko je pokazal, da fiksiranje obrestnih mer ne prinaša nujno znižanja volatilnosti proizvodnje v primerjavi s fiksiranjem ponudbe denarja, izdelal argument, ki se lahko razširi na vprašanje izbire fiksnega oziroma fleksibilnega deviznega tečaja. V standardnem IS-LM modelu v odprti ekonomiji s popolno mobilnostjo kapitala, kjer velja odprta obrestna pariteta, je primerjal vpliv fiksnih oziroma fleksibilnih deviznih tečajev na sistemsko tveganje na blagovnem in denarnem trgu. Ob predpostavki motnje na blagovnem trgu se fiksni devizni tečaj povezuje s povečano variabilnostjo na blagovnem trgu v primerjavi s fleksibilnim deviznim tečajem, medtem ko se fiksni tečaj ob predpostavki motnje na denarnem trgu, za razliko od fleksibilnega tečaja, povezuje z izoliranostjo blagovnega od denarnega trga. Ob zmanjšanju negotovosti deviznega tečaja pri prehodu v sistem fiksnega tečaja se sistemska negotovost nujno ne zmanjša, ker se variabilnost sistema lahko prenese drugam oziroma se poveča na blagovnem trgu.

75 Ibid., 74; povz. po EC Commission 1990.76 Ibid., 75; povz. po World Bank, World Development Report1991.77 Ibid., 76-77.78 Ibid., 77-79; povz. po Pole 1970.

36

36

Andrew Rose je zaradi veljavnega konsenza v ekonomski teoriji, da ima denarna unija neznaten vpliv na trgovino, v enem od svojih NBER-ovih delovnih zvezkov79, s pomočjo gravitacijskega modela izmeril ločen vpliv volatilnosti deviznega tečaja in denarne unije na mednarodno trgovino. Ugotovil je, da medtem ko ima denarna unija velik pozitivni vpliv na mednarodno trgovino, ima volatilnost deviznega tečaja, kljub upoštevanju endogenosti narave ureditve deviznega tečaja, zelo majhen vpliv. Njegovi izračuni so statistično značilni in nakazujejo na to, da dve državi, ki delita isto denarno valuto trgujeta trikrat več, kot bi v primeru, če bi imeli vsaka svojo denarno valuto. Pravtako opozarja, da se kot rezultat povečanja trgovanja, lahko pojavi tudi preusmeritev trgovanja iz nizko stroškovnih neevropskih dežel v manj učinkovite evropske dežele. Koristi denarne unije iz enakih razlogov kot v primeru stroškov denarne unije, vendar nasprotno rastejo z odprtostjo ekonomij in padajo z zaprtostjo le teh. Odprava transakcijskih stroškov v denarni uniji je pomembnejša za odprte države, kjer je delež zunanje trgovine v bruto družbenem produktu visok, kot pa za zaprte države, kjer se večina trgovanja opravi znotraj denarnega področja. Podobno bodo potrošniki in podjetja v odprtih državah bolj nagnjeni k napačnim odločitvam, kot v zaprtih državah, ker poslujejo na velikih deviznih trgih, kjer je mnogo valut. Odprava tveganja napačnih odločitev, zato pomeni večje povečanje blaginje na prebivalca za odprte, kot pa za zaprte države. 80

4.4 PRIMERJAVA STROŠKOV IN KORISTI DENARNE UNIJE

Z združitvijo grafov, ki prikazujeta stroške in koristi denarne unije, dobimo v sečišču krivulj kritično stopnjo odprtosti države, nad katero se državi splača vstopiti v denarno unijo s svojimi trgovinskimi partnericami. Levo od kritične točke je za državo bolje, če vodi lastno denarno politiko oziroma obdrži nacionalno valuto, desno od nje pa je zanjo bolje, da opusti nacionalno valuto in uvede denarno valuto trgovinskih partneric.

Oblika in pozicija krivulje stroškov v veliki meri zavisita od učinkovitosti deviznega tečaja pri prilagoditvah različnih povpraševalnih in stroškovnih neskladij med državami. Na eni strani je tako monetaristični pogled, ki predvideva neučinkovitost deviznih tečajev, po katerem je na svetu veliko držav, ki bi z odpravo lastne valute in vključitvijo v denarno unijo pridobile. V diagramu stroškov in koristi v odvisnosti od odprtosti države je kritična točka, nad katero se državi splača vstopiti v denarno unijo v okviru monetarističnega pogleda, bližje izhodišču kot na drugi strani v okviru tradicionalnega Keynesianskega pogleda in Mundellove analize optimalnega denarnega področja, po kateri je svet poln rigidnosti (plače, cene, imobilnost delovne sile) in zaradi česar devizni tečaj ostaja močan instrument za odpravo neskladij med državami. Kritična točka se v primerjavi z monetarističnim pogledom, zaradi premika krivulje stroškov od izhodiščne točke v desno navzgor, pomakne v desno. Monetaristični pogled je precej bolj optimističen glede stroškov denarne unije, ker vrednoti žrtvovanje suverenosti denarne politike nižje in s tem postavlja blažje kriterije oziroma nižjo kritično stopnjo odprtosti gospodarstva potrebno za vstop v denarno unijo kot tradicionalni pogled, ki pojmuje žrtvovanje suverenosti denarne politike za precej večji strošek, kar primerno spremeni kalkulacijo stroškov denarne unije.

Primerjava podatkov o deležu izvoza posameznih držav Evropske unije v ostale države Evropske unije oziroma obsegu »intra« industrije, kaže na precejšne razlike v odprtosti gospodarstev, kar že samo po sebi implicira zelo različne izračune stroškov in koristi za

79 Rose 1999.80 De Grauwe 1994, 76-80.

37

37

različne države. Za države z visokim deležem »intra« trgovine bodo rezultati analize denarne unije verjetno bolj spodbudni, kot za tiste z nizkim deležem »intra« trgovine. 81

Na kalkulacijo stroškov in koristi monetarne unije pravtako v veliki meri vpliva stopnja rigidnosti plač in cen v državah kandidatkah, saj so tiste z nižjo stopnjo rigidnosti plač in cen, glede vključevanja v monetarno unijo pri nizkih stroških v bolj vzpodbudnem položaju, kot tiste z višjo stopnjo rigidnosti oziroma nefleksibilnosti plač in cen. Pravtako pomembna je mobilnost delovne sile, ki podobno kot fleksibilnost plač in cen zmanjšuje stroške denarne unije. Na posamezne kalkulacije o privlačnosti denarne unije držav kandidatk pa ne vpliva le fleksibilnost trga dela in odprtost gospodarstev, temveč tudi velikost in pogostost asimetričnih šokov, katerim so njihova gospodarstva izpostavljena. Države, ki so zaradi svojskosti gospodarske strukture priča zelo drugačnim povpraševalnim in ponudbenim šokom, bodo z vstopom v monetarno unijo, v primerjavi z ostalimi državami, utrpele mnogo višje stroške.

Fleksibilnost trga dela in asimetričnost šokov v monetarni uniji sta v določeni medsebojni povezavi. Primerjava stopnje realne divergence oziroma razhajanja stopenj gospodarske rasti in zaposlenosti med članicami kandidatkami ter stopnje fleksibilnosti trga dela kaže na to, da večja divergenca povečuje potrebo po fleksibilnosti trga dela. To je tudi v skladu z osrednjo ugotovitvijo teorije optimalnega denarnega področja, po kateri potrebujejo države z visoko stopnjo realne divergence oziroma precejšnega razhajanja stopenj gospodarske rasti in rasti zaposlenosti precejšno fleksibilnost na trgu dela, če se želijo izogniti večjim prilagoditvam pri vključevanju v denarno unijo.

Evropa glede razhajanja stopenj gospodarske rasti in rasti zaposlenosti oziroma realne divergence precej zaostaja za ZDA, predvsem glede fleksibilnosti trga dela, ker je mobilnost delovne sile v Ameriki neprimerno višja. Evropska unija bo morala bodisi zmanjšati stopnjo realne divergence, bodisi povečati stopnjo fleksibilnosti, pri čemer ostaja zadnja možnost, to je reforma institucij trga dela bolj realna, ker na stopnjo realne divergence snovalci politike težje vplivajo.82

SLIKA 4.: STROŠKI IN KORISTI DENARNE UNIJE

KORISTI

STROŠKI IN KORISTI

(% BDP)

81 Ibid., 83; povzeto po EC Commission 1990.82 Ibid., 87-89.

38

38

STROŠKI STROŠKI

Monetaristi Keynesianci TRGOVINA (% BDP)Vir: De Grauwe (1994, 82)

5 EVROPSKA MONETARNA UNIJA

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta v Evropi hkrati potekala procesa monetarne dezintegracije in monetarne integracije. Procesa sta sicer obratna, vendar je med njima veliko podobnosti in le malo razlik. Teoretična osnova obeh je teorija optimalnega denarnega področja, ki je bila sicer razvita za potrebe analize monetarne integracije, vendar jo je možno uporabiti tudi v obratni smeri, za analizo procesov monetarne dezintegracije. Prednosti oziroma koristi monetarne integracije so enake slabostim oziroma stroškom monetarne dezintegracije, in obratno.83 Monetarna integracija se v Evropi kaže v leta 1999 ustanovljeni EMU in njenem prizadevanju za vzpostavitev skupne evropske valute evro, medtem ko se monetarna dezintegracija v Evropi, kaže v razpadu nekaterih zveznih držav v prehodu (Jugoslavija, Češkoslovaška, Sovjetska zveza) in je neločljivo povezana z nastankom novih držav. Pri monetarni dezintegraciji na eni strani, gre za doseganje nacionalne denarne suverenosti, ki jo pooseblja lastna nacionalna valuta, lastna centralna banka z neodvisno denarno in tečajno politiko. Pri monetarni integraciji na drugi strani, pa gre za prostovoljno odrekanje nacionalni monetarni suverenosti v korist skupne valute, skupne centralne banke in skupne deviznotečajne politike. Razlika med procesoma je v tem, da v procesu monetarne integracije prevladujejo ekonomski razlogi nad političnimi, v procesu monetarne dezintegracije, pa politični nad ekonomskimi.84

83 Lavrač 1995, 595.84 Ibid., 589.

39

39

V Evropi se je denarno povezovanje pričelo z ustanovitvijo Evropske plačilne unije leta 1950. Dvajset let kasneje je predlogom za uvedbo najvišje oblike denarne integracije v Evropi sledilo Wernerjevo poročilo, ki je zaradi velikih nihanj med nemško marko francoskim frankom koncem šestdesetih let, predlagalo vzpostavitev EMU v treh fazah. Sledila je kriza ameriškega dolarja, velik porast cen naftnih derivatov ter nasprotujoča si stališča nekaterih evropskih držav. Ti dogodki so pokazali na takratno nepripravljenost oziroma nezadostno zrelost evropskih držav za uvedbo skupne valute. Zlom Bretton Woods sistema leta 1971 je vodil v oblikovanje sistema valutnih tečajev, »kače v tunelu« med šestimi članicami Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Leta 1979 je bil lansiran Evropski monetarni sistem (EMS) z menjalniškim režimom prilagojenega drsenja tečajev (ERM), z namenom omejitve medsebojnih nihanj deviznih tečajev v Evropski gospodarski skupnosti. S kombinacijo stabilnosti in fleksibilnosti, naj bi EMS predstavljal nižjo stopnjo monetarne integracije ter naravno pot do enotne valute. Del EMS je bila tudi nižja oblika skupne valute t.i. evropska denarna enota (ECU), ki je delovala kot košarica valut članic EU in je služila kot osrednja pariteta za določanje deviznih tečajev v okviru ERM. Povečevanje meja sistema EMS in veliki stroški povezani z negotovostjo tečajev, pa so leta 1988 ponovno obudili idejo o EMU. Ta je bila sprejeta na medvladni konferenci konec leta 1990 in je stopila v veljavo z določitvijo maastrichtskih kriterijev, kot pogojev za včlanitev v EMU v začetku leta 1992. Pravna podlaga EMU je Sporazum o Evropski uniji oziroma Maastrichtska pogodba, ki določa pristopne pogoje oz. konvergenčne kriterije, ustanovitev Evropske centralne banke (ECB) in januar 1999, kot najkasnejši rok za uveljavitev denarne unije. Maja 1995 je Evropska komisija sprejela t.i. Zeleno listino o praktičnih rešitvah za uvedbo enotne valute v treh fazah, kar je skupaj s poročilom Evropskega monetarnega instituta v Madridu decembra istega leta, dokončno odločilo o uvedbi evra. Uvajanje skupne evropske valute je razdeljeno v tri faze. Prva faza, v kateri se je zahtevala liberalizacija prometa kapitala in okrepljeno medsebojno obveščanje in sodelovanje na področju denarne politike, se je začela leta 1990. Druga faza je potekala od leta 1994 do 1998, ko je bila pozornost posvečena ustanovitvi Evropskega denarnega instituta (EMI) kot predhodnika ECB, konvergenci gospodarskega razvoja v državah članicah ter izpolnjevanju meril za pristop denarni uniji.85 Z izborom držav članic, uvedbo evra in z njim povezanim sistemom fiksnih deviznih tečajev med nacionalnimi valutami in evrom, se je začela tretja, sklepna faza oblikovanja EMU, ki je bila dokončno izpeljana v začetku leta 2002, ko so bankovci in kovanci evra v obtoku zamenjali nacionalni denar v dvanajstih državah EU, članicah EMU – Avstriji, Belgiji, Finski, Franciji, Grčiji, Irski, Italiji, Luksemburgu, Nemčiji, Nizozemski, Portugalski in Španiji. Evro je že ob svojem rojstvu postal velika uspešnica, saj je poleg navdušenja in zanimanja zanj povsod po Evropi, še posebej pa v Nemčiji, že po prvem mesecu od uvedbe, nekje na polovici t.i. dvojne gotovinske faze, 92 odstotkov vseh plačil v EMU potekalo v evrih, pri čemer pa delež v nobeni državi ni bil manjši od 90 odstotkov.86 Države EU, ki evra niso uvedle, so vseeno vezane na skupno valuto evro v skupnem Sistemu deviznih tečajev (ERM), ki je osrednji mehanizem za nadzor nad nihanjem tečajev.87

V državah članicah Evropske gospodarske in monetarne unije (EMU), v katero so vključene vse države članice Evropske unije (EU) razen Danske, Grčije, Švedske in Velike Britanije - so skupno evropsko valuto evro uvedli v začetku leta 1999. Z uvedbo evra se je

85 Brataševec 2000, 30; povz. po Gretschmann 1999.86 EU Novice 2002-51, 2.87 Brataševec 2000, 34; povz. po Official Journal C 236 1997, 5.

40

40

v EU spremenil način vodenja denarne politike, ki se je za razliko od prejšnjega sistema decentraliziranega vodenja nacionalnih denarnih politik, centralizirala v enotno denarno politiko, ki jo vodi Evropski sistem centralnih bank (ESCB) sestavljen iz Evropske centralne banke (ECB) in nacionalnih centralnih bank petnajstih držav članic EU prek katerih se izvaja enotna denarna politika. Evrosistem pa tvorijo Evropska centralna banka in centralne banke enajstih držav, ki so v denarnem področju evra. Ko bo v denarnem področju evra vseh petnajst držav, razlike med Evrosistemom in ESCB ne bo več. 88 ECB je odgovorna za vodenje denarne politike unije, vodenje devizno tečajne politike, upravljanje z uradnimi deviznimi rezervami ter za uveljavitev nemotenega delovanja enotnega plačilnega sistema. Banka je od držav neodvisna institucija, ki skrbi za stabilno vrednost evra, ki naj bi jo zagotovila primerna in zaupanja vredna enotna denarna politika držav članic EMU.89 ECB bo zaposlovala samo 500 ljudi, medtem ko jih je v enajstih nacionalnih centralnih bankah, zaposlenih skupno kar 53.000. Ameriški centralnobančni sistem, zaposluje še pol manj ljudi, kot jih bo ECB. 90

Za vstop v EMU, morajo države kandidatke predhodno izpolnjevati določene pogoje, ki jih je Unija sprejela na srečanju v Maastrichtu oziroma maastrichtske konvergenčne kriterije. Osnovna ideja je, da morajo države članice predhodno, predno oblikujejo EMU, doseči zadostno usklajenost ekonomskih politik in približevanje osnovnih makroekonomskih spremenljivk. Merila za vstop v denarno unijo se postavljajo predvsem zato, ker ni povsem jasno ali naj monetarna integracija kot najvišja stopnja ekonomske integracije, sledi ali predhodi širši ekonomski integraciji. V primeru da ji predhodi, lahko monetarna integracija spodbuja ekonomsko integracijo, vendar pa je tveganje večje, kot v primeru, ko monetarna sledi ekonomski integraciji in se konvergenca gospodarstev pojavlja kot predpogoj monetarni integraciji. Doseganje visoke stopnje trajne konvergence se je in se bo za vsako članico ocenilo glede na naslednje konvergenčne kriterije oziroma merila: 91

Doseganje visoke stopnje stabilnosti cen, ki se kaže v stopnji inflacije, katera je blizu stopnji inflacije, ki jo dosegajo največ tri članice, ki imajo najboljše rezultate glede stabilnosti cen. Letna stopnja inflacije je lahko največ za 1,5 odstotne točke višja od inflacije v treh državah z najnižjimi inflacijami.

Možnost vzdrževanja stabilnega javnofinančnega položaja, ki se kaže v javno finančnem položaju brez pretiranega deficita. Proračunska disciplina oziroma odsotnost pretiranega deficita se ocenjuje glede na to ali delež dejanskega državnega deficita v BDP-ju presega referenčno vrednost 3 odstotkov in glede na to ali delež javnega dolga v BDP-ju presega referenčno vrednost 60 odstotkov.

Trajnost konvergence in udeležbe v mehanizmu deviznih tečajev EMS, ki se kaže v nivoju dolgoročne obrestne mere, ki ne sme za več kot 2 odstotni točki presegati povprečja dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic z najnižjimi stopnjami inflacije.

Upoštevanje normalnih meja nihanj v mehanizmu deviznih tečajev ERM, brez devalvacije do katerekoli druge članice na lastno pobudo najmanj dve leti po vključitvi.

88 Ribnikar 1999,16.89 Brataševec 2000, 36; povz. po Zajc 1998.90 Ribnikar 1999, 16; povz. po The Economist (31.10.1998) in (23.01.1999).91 Lavrač, V. & I. 1997, 4-5.

41

41

Konvergenčni kriteriji naj bi zagotovili verodostojnost ECB, v EMU pa bodo zaradi tega lahko vstopile le tiste države članice EU, katerih makroekonomske politike predvsem monetarna in fiskalna bodo dovolj stabilne, da bo evro vsaj tako stabilen, kot so bile najstabilnejše valute v EU, na primer nemška marka.92

Države EU so se za uvedbo evra odločile zaradi notranjeintegracijskih razlogov in zunanjeglobalizacijskih pritiskov, pri čemer so se integracijski nanašali predvsem na delovanje notranjega trga s skupno valuto, zunanji razlogi pa na naftne krize in krizo ameriškega dolarja, ki so v poznih šestdesetih letih ogrozile stabilnost svetovnega gospodarskega sistema.93 Strokovna literatura navaja dve glavni skupini razlogov, ki utemeljujejo nujnost ustanovitve EMU in sicer gospodarske in politične razloge.94

Gospodarski razlogi za uvedbo evra so bili:

Denarna unija se kaže kot korak za uresničitev notranjega trga, kjer je skupna valuta osnovni pogoj za njegovo učinkovito delovanje.

Globalizacija naložb evropskih podjetij terja večjo finančno stabilnost in manjše stroške rabe denarja za financiranje mednarodnih naložb.

Zaradi uresničitve EMU odpadejo transakcijski stroški in tveganja pri menjalnih tečajih na področju trgovine med državami, ki sodelujejo v skupnem denarnem prostoru.

Konvergenčni kriteriji, določeni kot osnova za uresničitev EMU, so temelj za zdravo ekonomsko rast držav in predstavljajo pogoje za uspešno uvedbo skupnega denarja.

Politični razlogi za uvedbo evra so bili naslednji:

Ker EMU kaže integracijsko pripravljenost držav članic EU, naj bi njeno delovanje pozitivno vplivalo na poglabljanje evropskega procesa združevanja. Po uvedbi enotne valute se utegne politična moč Evrope mednarodno povečati. Uvedba evra predstavlja priložnost, da se premagajo nasprotovanja in otopelosti glede

potrebnih strukturnih reform (tako v javnem sektorju kot tudi v zasebnem gospodarstvu).

Interes sodelujočih držav v EMU je, da bi evro predstavljal denarno in politično protiutež ameriškemu dolarju.

Interes držav članic EMU je tudi, da bi evro vplival na mednarodni prestiž držav članic.

Uvajanje evra, pomeni več kot le nadaljnje gospodarsko povezovanje v Evropi, saj ima nova denarna valuta, zaradi oblikovanja nove skupne evropske identitete, ki temelji na gospodarskih in političnih ciljih ter željah o združeni Evropi, za državljane pomemben psihološki učinek. Evro je močan simbol podrejanja nacionalnih simbolov suverenosti in nacionalne identitete novemu konceptu združene Evrope in dokaz za mnoge, ki so dvomili o pripravljenosti držav članic EU na zmanjševanje lastne suverenosti ter centralno vodenje monetarne politike. Politična moč Evrope in njena vloga v svetovni politiki se bo zaradi uvedbe evra zelo verjetno povečala, s čimer se bo vzpostavila protiutež ameriškemu dolarju in njegovi vlogi svetovne valute, mednarodnega plačilnega sredstva, obračunske valute ter sredstva za ohranjanje vrednosti ter prekinilo obdobje unipolarizma v svetovnem

92 Brataševec 2000, 33; povz. po Lavrač 1998.93 EU Novice 2002, 3.94 Brataševec 2000, 30-34; povz. po Gretschmann 1999.

42

42

monetarnem sistemu. Ker je z evrom na skupno valuto prešel ogromen trg in gospodarska velesila in ker ima slednja zelo dobre možnosti za uspeh, je povsem verjetno, da se bo Evropa v prihodnjih nekaj letih že lahko postavila ob bok Združenim državam Amerike.95

6 SLOVENIJA IN EVROPSKA MONETARNA UNIJA 6.1 SLOVENIJA IN EVROPSKI INTEGRACIJSKI PROCES

Slovenija je majhna država, ki se lahko uspešno razvija le kot odprto, navzven usmerjeno gospodarstvo. To pa ne pomeni le rastočega pomena mednarodne menjave blaga in storitev v BDP, temveč vsestransko internacionalizacijo slovenskega gospodarstva in vključevanje v evropske integracijske procese v funkciji razvoja slovenskega gospodarstva, predvsem hitrejše gospodarske rasti in razvojnega dohitevanja razvitih evropskih držav. Slovensko vključevanje v evropske integracijske procese je determinirano tako s slovenskim razvojnim, civilizacijskim in kulturnim vzorcem kot z našo zgodovino in tradicijo.96

Ključni cilji Strategije gospodarskega razvoja Slovenije: Približevanje Evropi – Rast, konkurenčnost in integriranje (SGRS, 1995) so bili zato: hitrejša gospodarska rast z razvojnim dohitevanjem razvitih evropskih držav, večja konkurenčnost slovenskega gospodarstva, vključevanje v evropske integracije, trajna obstojnost gospodarskega razvoja z okoljskega, socialnega in nacionalno-kulturnega vidika. Pri čemer je eden od bistvenih pogojev za uresničitev opredeljenih ciljev polnopravno članstvo Slovenije v Evropski uniji.97 Navezujoča se Strategija Republike Slovenije za vključitev v EU: Ekonomski in socialni del (1998) je dokument, ki predstavlja strategijo in pripadajočo ekonomsko in

95 Delegacije Evr.komisije v RS 2002, 3.96 Ibid., 7.97 Strategija RS za vključitev v EU 1998, 13.

43

43

socialno politiko, zasnovan tako, da se v Sloveniji do leta 2002 končajo bistvene reforme in prestrukturiranje gospodarstva oziroma uspešno zaključi proces tranzicije v tržno gospodarstvo. Z izvedbo reform, ki jih določa Pristopna strategija, pa Slovenija ne bo le dokončala prehoda v tržno gospodarstvo, temveč bo tudi izpolnjevala formalne in vsebinske zahteve za vključitev v EU. Tako bo v primeru doslednega izvajanja Pristopne strategije omogočeno, da Slovenija postane polnopravna članica EU leta 2002. Osnovni cilj Strategije gospodarskega razvoja Slovenije: Slovenija v Evropski uniji (SGRS, 2001) pa je po novem trajnostno povečevanje blaginje prebivalk in prebivalcev Slovenije, ki jo opredeljujemo kot celoto njene gospodarske, socialne in okoljske sestavine. Blaginja poleg materialnih sestavin, tako vključuje tudi nematerialne, kot so osebnostni razvoj in samouresničevanje, vključenost v družbo in varnost, sodelovanje, razvoj individualne in kulturne identitete. Tradicionalnim ekonomskim meram razvoja oziroma doseganja ciljev Pristopne strategije (bruto domači proizvod na prebivalstva), se po novem dodajajo nove mere razvoja (indeks človekovega razvoja, indeks pristnega varčevanja, kazalec trajnostnega razvoja), tako da se doseganje razvojnega cilja odraža v celovitem povečanju blaginje, torej v vseh treh sestavinah blaginje enakomerno-gospodarski, socialni in okoljski sestavini. 98

Težnja Slovenije po vključitvi v Evropsko unijo izhaja iz njenega tesnega političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja z Unijo ter slovenske kulturne in civilizacijske umeščenosti v evropski prostor, ki ga simbolizira Evropska unija. Pomembni za vključitev so tudi varnostni razlogi, saj je Slovenija prepričana, da lahko vprašanja nacionalne varnosti in obrambe učinkoviteje rešuje v okviru Evropske unije in njene skupne zunanje in varnostne politike ter zveze Nato.99 Slovenija je 10. junija 1996 s podpisom Evropskega sporazuma z EU in prizadevanji za polnopravno članstvo v tej organizaciji, opredelila cilje svojega bodočega gospodarskega in socialnega razvoja.100 V zgodovino samostojne Slovenije se bo posebej zapisal tudi 1. februar 1999, ko je začel veljati Evropski pridružitveni sporazum, ki je v skladu z ustavo Republike Slovenije, postal del njenega pravnega reda. Po sedmih letih in pol samostojnosti in absolutne suverenosti na vseh področjih družbenega življenja, se je s pridobitvijo statusa pridružene članice Evropske unije, za Slovenijo začelo novo obdobje.101 Z uveljavitvijo Evropskega pridružitvenega sporazuma je Republika Slovenija (RS) postala pridružena država Evropske unije z velikimi možnostmi, da postane tudi njena članica. Toda tudi če Slovenija izpolni Evropski pridružitveni sporazum v celoti, pa to ni zagotovilo, da bo resnično postala polnopravna članica Evropske unije. Takšne obveznosti namreč ni moč izsiliti od evropske strani, pa čeprav je pridruženo članstvo v bistvu čakalnica za polnopravno članstvo. Evropska unija svojo zavezanost širitvi pogojuje z izvedbo lastnih notranjih reform, začrtanih v Agendi 2000, ki opredeljuje okvir perspektiv razvoja Evropske unije, njenega ustroja ter politik. Evropska unija je na novo sklenila, da države kandidatke ob vstopu ne bodo imele možnosti zavrniti članstva v EMU, kot sta to pred časom lahko storili Velika Britanija in Danska. Pravtako se bodo centralne banke morale takoj po vstopu vključiti v Evropski sistem centralnih bank (ESCB). Evropska centralna banka zato pri pripravi držav kandidatk na članstvo v Evropski denarni uniji, poudarja predvsem prilagajanje zakonodaje na treh področjih: o centralnih bankah, o prostem pretoku kapitala in o vzpostavitvi pogojev za trden bančni sistem in finančno stabilnost. 102

98 Strategija gospodarskega razvoja Slovenije: Slovenija in Evropska unija. 2001, 5.99 Urad vlade RS za informiranje 2000, 24.100 Ibid., 13.101 Dolčič 1999, 1.102 Ibid., 64.

44

44

Za vključitev v EU bo Slovenija morala, kot vse druge kandidatke iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki želijo postati članice Unije, izpolnjevati določene gospodarske in politične pogoje in biti sposobna prevzeti obveznosti članstva. Članstvo zahteva, da je kandidatka dosegla stabilnost institucij, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, zaščito človekovih pravic ter spoštovanje in zaščito narodnostnih manjšin, nadalje zahteva obstoj delujoče tržne ekonomije in sposobnost soočanja s konkurenčnim pritiskom in tržnimi silami znotraj EU ter sposobnost prevzema obveznosti, ki izhajajo iz članstva, vključno s prizadevanji za doseganje politične, ekonomske in monetarne unije. Temu je Evropski svet v Madridu 1995 dodal potrebo, da države prosilke ustvarijo temelje za postopno, usklajeno integracijo, posebno preko razvoja tržne ekonomije, prilagoditve administrativnih struktur ter vzpostavitve stabilnega ekonomskega in monetarnega okolja.103 Kandidatke bodo morale tudi uveljaviti in prenesti v svojo lastno zakonodajo pravni red, ki ga je Evropska komisija določila v Beli knjigi leta 1995 t.i. acquis communautaire. Najpomembnejša načela, ki stojijo za zahtevami za vključitev v EU, še posebej kar zadeva sodelovanje na notranjem trgu EU, so t.i. štiri svobode. Gre za svobodo prostega gibanja industrijskega blaga, svobodo opravljanja storitev in z njo povezane pravice do ustanavljanja ter svobode prostega gibanja kapitala ter svobodo prostega gibanja državljanov, ki želijo opravljati delo ali storitve v ostalih državah EU. Da bi Slovenija uspešno izpolnila pogoje za vključitev v EU tako na ekonomskem, kot na socialnem področju, katerih izpolnitev se kaže v doseganju stabilne gospodarske rasti v razmerah Enotnega trga in sprejemu pravnega reda Unije, mora zato uspešno dokončati ekonomsko stabilizacijo, potem ekonomsko tranzicijo, ki obsega ureditev lastninskih pravic in izvedbo strukturnih reform potrebnih za delovanje tržne ekonomije ter sprejeti pravila in predpise za dosego zahtevane stopnje kompatibilnosti z gospodarstvi ostalih udeleženk notranjega trga članic.104

Evropska komisija v novi strategiji širitvenega procesa podaja prednostni koledar za tri šestmesečna obdobja do julija 2002. Pristopna pogajanja s kandidatkami, ki bodo zadostile vsem merilom za članstvo, bi se po oceni komisije lahko končala do konca leta 2002, tako da bi Unija prve kandidatke lahko sprejela od izteka prihodnjega leta naprej.105 EU je na vrhunskem zasedanju v Goeteborgu decembra 2001 potrdila cilj, da bi kandidatke (Ciper, Estonija, Madžarska, Latvija, Malta, Poljska, Češka in Slovenija) kot članice sodelovale na volitvah evropskih poslancev leta 2004, pri čemer pa datum za EU ni zavezujoč, ampak je odvisen od uspešnosti pristopnih procesov, v veliki meri od kandidatk samih. 106

6.2 VKLJUČEVANJE SLOVENIJE V EMU IN TEORIJA OPTIMALNEGA DENARNEGA PODROČJA

Teorija optimalnega denarnega področja se opredeljuje za naslednje strukturne lastnosti gospodarstev, ki določajo ali je za neko državo bolje vključiti se v širšo monetarno unijo ali pa ostati samostojno denarno področje z lastno valuto. Te strukturne lastnosti so zlasti odprtost, velikost, diverzificiranost in geografska koncentracija menjave. Slovenija je po teh kriterijih optimalnega denarnega področja prav model države za katero je monetarna integracija najbolj primerna, ker je majhna in odprta država, z zelo diverzificirano strukturo proizvodnje in izvoza, ki zmanjšuje verjetnost asimetričnih šokov ter močno vključenostjo menjave z EU. S tem splošne prednosti za slovensko gospodarstvo pridobijo, splošne slabosti pa izgubijo na pomenu, pri čemer se razmerje prednosti in slabosti premakne v korist večjih neto pričakovanih prednosti, zaradi česar lahko taka država

103 Strategija RS za vključevanje v EU 1998, 17; povz. po Evropski svet v Kobenhavnu 1993.104 Ibid., 20.105 Slovenski almanah 2001, 24.106 Delegacija Evr.komisije v RS 2002, 10.

45

45

pričakuje večje neto koristi od vključevanja v EMU kot druge države, ki takšnih strukturnih lastnosti gospodarstva nimajo.107 Odprtost slovenskega gospodarstva naj bi v prihodnje še porasla. Po strateških prognozah, naj bi se najhitreje povečevala menjava storitev, sledi menjava blaga in najpočasneje slovenski BDP s petodstotno rastjo.108

Predvidena dinamika bo torej še povečevala stopnjo odprtosti slovenskega gospodarstva. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami, zelo odprta in presega odprtost vseh držav na prehodu v tržno gospodarstvo.109

Osnovne prednosti in slabosti vključevanja Slovenije v proces evropske monetarne integracije so podobne, ko gre za ERM2 in za EMU, le da so v primeru vključevanja v EMUtako prednosti kot slabosti mnogo izrazitejše. Osnovna prednost vključitve v ERM2 je za Slovenijo v večji notranji monetarni stabilnosti in večji stabilnosti deviznega tečaja tolarja do valut EU, kar naj bi vplivalo na znižanje stroškov, povečanje trgovine in ekonomske integracije s tem področjem, medtem ko je glavna pričakovana slabost vključitve v ERM2 omejena možnost uporabe deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja ter s tem delna izguba monetarne suverenosti, saj mora kot članica ERM2 monetarno politiko voditi tako, da zagotavlja stabilnost deviznega tečaja svoje valute, s čimer postaneta količina denarja v obtoku ali obrestna mera vsaj do neke mere endogena.110 Z vključitvijo v ERM2 bo Slovenija morala popolnoma fiksirati devizni tečaj tolarja do drugih valut članic ERM2 in EMU, medtem ko se bo devizni tečaj do drugih držav določal kolektivno prek skupnega drsenja. Plačilnobilančno prilagajanje Slovenije v razmerju do drugih držav članic ERM2 in EMU se bo dosegalo predvsem prek fleksibilnosti plač ali mobilnosti delovne sile. Možnost uporabe devizno tečajnega instrumenta za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti domačih proizvajalcev bo za Slovenijo tako izgubljena, saj bodo nacionalne valute in devizni tečaji s prehodom na skupno valuto v EMU, dokončno izginili. Osnovne prednosti, ki jih Slovenija lahko pričakuje od vključevanja v EMU, pa izhajajo iz fiksnega, trajno nespremenljivega oziroma trdnega deviznega tečaja do ostalih valut članic EMU in iz kasnejše uporabe evra v Sloveniji. S tem bi odpravili deviznotečajno nestabilnost in z njo povezano negotovost ter znižali stroške mednarodne menjave s tem območjem, vključno s stroški, ki nastanejo pri menjavi valut. Pričakuje se, da bo vključevanje Slovenije v EMU prineslo povečanje menjave z EU, večjo odprtost evropskega trga slovenskemu izvozu nasploh in hitrejše ter globlje integriranje slovenskega gospodarstva v skupni evropski trg. Osnovni slabosti, ki bi ju vključevanje v EMU, podobno kot vsaki drugi članici, prineslo Sloveniji, sta izguba deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja ter izguba monetarne suverenosti in v končni fazi tudi nacionalne valute v korist skupni evropski valuti.111

Izguba deviznega tečaja, kot instrumenta prilagajanja mednarodne konkurenčnosti domačega gospodarstva, bo nedvomno predstavljala glavni strošek vključevanja v monetarno unijo. Za kolikšno žrtvovanje bo šlo pri tem, je odvisno od podvrženosti članice monetarne unije specifičnim plačilnobilančnim motnjam t.i. asimetričnim šokom in od učinkovitosti alternativnih mehanizmov prilagajanja, ki lahko nadomestijo devizni tečaj, kot instrument plačilnobilančnega prilagajanja oziroma prilagajanja mednarodne konkurenčnosti domačega gospodarstva. Izguba monetarne suverenosti je za gospodarstva, katerih blagovni in finančni trgi so že močno integrirani manjša, ker je v razmerah fiksnih deviznih tečajev in visoke mobilnosti kapitala neodvisnost monetarne politike le fikcija in so nacionalne valute že popolni substituti. V primeru, da bo evro resnično stabilna valuta, 107 Lavrač 1998, 32.108 Strategija ekonomskih odnosov s tujino 1996, 14; povz. po Strategija gospodarskega razvoja Slovenije.109 Ibid., 14.110 Lavrač 1996, 163.111 Ibid., 163.

46

46

vsaj enakovredna najstabilnejši evropski valuti nemški marki, članice z izgubo monetarne suverenosti ne bodo prav veliko izgubile. V tem primeru bodo članice izgubile zgolj možnost manipuliranja z domačo monetarno politiko za doseganje višje domače inflacijske stopnje. Odrekanje monetarni suverenosti v EMU ne bo predstavljalo izgube v smislu ekonomske blaginje, pač pa le izgubo določene stopnje svobode pri kombiniranju domačih makroekonomskih politik.

V primeru nezadostne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ob vstopu v EMU, bodo prilagajanja morale nositi predvsem realne plače in fleksibilnost trga dela. V zvezi s tem se ponuja pomemben nauk, namreč da se je v monetarno unijo smiselno vključiti šele takrat, ko je gospodarstvo sposobno vzdrževati mednarodno konkurenčnost v primerjavi z ostalimi kandidatkami, ker bo v nasprotnem primeru izguba tečajnega instrumenta zaradi vstopa v denarno unijo lahko pomenila preveliko žrtev. Kaj lahko bi se namreč zgodilo, da bi država s težavami v mednarodni konkurenčnosti, ob nezadostnem delovanju mehanizmov prilagajanja ter odsotnosti tečajnega instrumenta prilagajanja, začela zaostajati v gospodarski rasti in zaposlenosti ter postala kronično depresirana regija v denarnem področju, kar bi bil najbolj boleč končni strošek neuspešnega vključevanja v monetarno unijo.112

Obrestna mera je ena najpomembnejših ekonomskih kategorij, ki je tesno povezana z inflacijo in deviznimi tečaji in ki pomembno vpliva na gospodarsko rast. Pomen obrestnih mer za posamezno gospodarstvo je močno odvisen od splošnega gospodarskega okolja ter njegove odprtosti in velikosti. Gospodarska rast je v majhnem gospodarstvu odvisna predvsem od njegove mednarodne konkurenčnosti. Slednje narekuje izenačenost domačih in tujih obrestnih mer, še posebej v majhnih in odprtih gospodarstvih. Na konkurenčnost gospodarstva pa vpliva tudi devizni tečaj, čigar rast je večinoma odvisna od razlike med domačo in tujo obrestno mero ter tako omejena z rastjo razlike med domačo in tujo inflacijo. Ker prihaja med domačo in tujo obrestno mero praviloma vedno do določenih razlik, mora denarna ureditev biti takšna, da omogoča trgu, da sam odpravlja te razlike. Slovenija uporablja drseči devizni tečaj, pri katerem je usklajevanje obrestnih mer zelo zahtevno, še posebej, če se devizni tečaj giblje drugače, kot se giblje razlika med domačo in tujo inflacijo. V primeru fiksnega deviznega tečaja, kjer je usklajevanje obrestnih mer veliko lažje, pa je težje vzdrževanje tečaja, še posebej kadar obstaja razlika med domačo in tujo obrestno mero.113

Ker je Slovenija majhno gospodarstvo z nizko cenovno oziroma tečajno elastičnostjo izvoza, je posledično potrebna večja ciljna sprememba deviznega tečaja za oživljanje blagovne menjave kot v večjih in bolj zaprtih gospodarstvih. Ker je zato dolgoročni domet deviznega tečaja na blagovne tokove slovenskega gospodarstva omejen, pomeni fiksiranje tečaja ob vključitvi Slovenije v EMU, razumno rešitev v smislu njegove nezmožnosti vsakokratnega prilagajanja izvozno-uvoznim razmeram. Za naše razmere pomeni sprememba tečajnega režima ob vstopu v EMU, zdravo reakcijo gospodarstva na apreciacijski fenomen.114

Glede na diverzificiranost slovenskega gospodarstva in veliko podobnost strukture izvoza Slovenije v države EU s strukturo izvoza med državami članicami EU, Slovenija naj ne bi bila izpostavljena asimetričnim šokom, ki bi zahtevali uporabo deviznega tečaja oziroma

112 Lavrač 1998, 32.113 Cetinski A. 1998, 20-21.114 Beko Jani 1998, 16-17.

47

47

alternativnih mehanizmov prilagajanja. Slednje potrjujejo tudi empirična raziskovanja v okviru mednarodnih raziskovalnih projektov ACE-Phare115, ki so pokazala, da Slovenija naj ne bi bila izpostavljena asimetričnim šokom, predvsem zaradi dejstva, da je struktura izvoza po produktih, zelo podobna strukturi izvoza držav EU in da je slovensko gospodarstvo zato precej ciklično usklajeno z gospodarstvi EU. Članstvo v EMU za Slovenijo po teh ugotovitvah, naj ne bi predstavljalo večjih problemov, ker se Sloveniji ne bo potrebno v tolikšni meri kot ostalim kandidatkam in nekaterim članicam, opirati na devizni tečaj kot instrument za prilagajanje asimetričnim šokom.

Za Slovenijo po teoriji optimalnega denarnega področja prevladujejo razlogi za vključitev v EMU, kar pomeni da se bo Slovenija morala odreči monetarne suverenosti v korist ekonomskim prednostim, ki jih prinaša vključitev v EU.116 Iz nauka teorije optimalnega denarnega področja je moč sklepati, da Slovenija lahko pričakuje neto koristi od vključevanja v EMU in da je med državami v tranziciji najprimernejša kandidatka za vključevanje v EMU.117

6.3 MONETARNO PRIBLIŽEVANJE SLOVENIJE EMU

Temeljni kamen gospodarske neodvisnosti Slovenije je bila uvedba nove valute oktobra 1991. V skladu za zakonom je Banka Slovenije (BS) postala neodvisna ustanova, odgovorna neposredno Državnemu zboru, ki ima le dva zakonsko opredeljena cilja, prvi je stabilnost domače valute, drugi pa splošna likvidnost plačil v Sloveniji in v tujini. BS je avtonomna in neodvisna pri svojem odločanju in uresničevanju monetarne in devizne politike, le da se mora posvetovati z Državnim zborom, kateremu o svojem delu poroča in ki imenuje guvernerja in člane Sveta banke. Poleg tega si je BS s pridobitvijo zadostnih mednarodnih rezerv prizadevala pospešiti mednarodno menjavo in pridobiti večjo prožnost v monetarni politiki ter povečati svojo verodostojnost.118 To je dosegla z uporabo monetarnega sidra (denarne mase M1) ob uvedbi monetarne neodvisnosti, ko je bil izbran režim nadzorovanega drsečega menjalnega tečaja. Izhajajoč iz odgovornosti BS za stabilnost nacionalne valute, kot osnovnega cilja njene monetarne politike, je BS kot ožji cilj monetarne politike za doseganje izbranega osnovnega cilja njene monetarne politike izbrala količino denarja v obtoku. Z odločitvijo za drsenje je Slovenija sprejela ureditev, po kateri naj bi realni tečaj določala ponudba in povpraševanje po tujih plačilnih sredstvih oziroma ureditev v kateri presežno povpraševanje devize podraži, medtem ko jih presežna ponudba poceni. Nadzor nad ponudbo denarja BS izvaja s posegi na deviznem trgu znotraj omejitev, ki jih določa monetarna politika. V novejšem času, natančneje leta 1997, je bil za monetarno sidro izbran in javno objavljen agregat M3 (gotovina v obtoku, vpogledne, vezane in hranilne tolarske in devizne vloge prebivalstva). Za sedanjo slovensko denarno ureditev je značilno, da je količina denarja v obtoku kot neposredni cilj monetarne politike določena eksogeno, s čimer sta devizni tečaj in obrestna mera, ki bi sicer lahko bila alternativna neposredna cilja monetarne politike, določena eksogeno. Devizni tečaj in

115 D. Gros: »Monetary Integration and Disintegration in Europe: The Case of Slovenia«, Bruselj 1994, »Towards Economic and Monetary Union – Problems and prospects«, Bruselj 1995 in P. De Grauwe-a & Y. Aksoy: »Are Central European Countries Part of the European Optimum Currency Area?« v okviru projekta »Inclussion of the CE countries in the European Monetary Union«, Ljubljana 1997.116 Lavrač 1995, 595.117 Strategija ekonomskih odnosov s tujino 1996, 54.118 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 33-34.

48

48

obrestna mera sta tako določena kot rezultat reguliranja količine denarja v obtoku, čeprav centralna banka v okvirih, ki jih taka denarna ureditev dopušča, z različnimi instrumenti vendarle poskuša vplivati na oblikovanje deviznega tečaja in obrestne mere.119

Pri odločitvi o izbiri režima deviznega tečaja v novo nastali državi Sloveniji oktobra 1991, so se pojavljale potrebe po denarni ureditvi, ki bi zagotavljala možnost neoviranega nadzora nad količino denarja v obtoku. To možnost dopušča ureditev z drsečim deviznim tečajem, kjer lahko centralna banka vodi poljubno monetarno politiko, vendar mora pri tem pustiti deviznemu tečaju, da se njegova višina prosto oblikuje. Na višino deviznega tečaja lahko centralna banka kratkoročno vpliva z nakupi ali prodajo deviz, vendar samo v obsegu svojih mednarodnih denarnih rezerv oziroma terjatev do tujine. Ker dolgoročno tega ne more početi, mora spremeniti denarno politiko ali prepustiti deviznemu tečaju, da se prosto oblikuje. BS je bila ob osamosvojitvi v položaju, ki je značilen za režim čistega drsečega deviznega tečaja, vendar ni želela, da bi se devizni tečaj v celoti določal na trgu. Ker običajne sterilizacije na deviznem trgu, zaradi presežne ponudbe deviz ni mogla izvajati brez ustreznega premoženja, ki bi ga lahko kompenzacijsko prodajala, je začela izdajati svoje kratkoročne obveznice t.i. blagajniške zapise. Blagajniški zapisi so v glavnem v tujem denarju in za tuj denar, zbran s prodajo oziroma izdajo blagajniških zapisov, ki ga BS potem investira v vloge pri tujih bankah in v tuje vrednostne papirje. BS je tako poleg denarne politike, ki jo je vodila neovirano, kot v režimu čistega drsečega deviznega tečaja, vodila še politiko deviznega tečaja, vendar le deloma tako kot, da je količina denarja v obtoku ne zanima. Denarna politika BS je bila zaradi tega v preteklih letih mnogo bolj zaposlena s preprečevanjem realne precenjenosti tolarja, kot pa s povezavo med količino denarja in inflacijo oziroma je poskuse zniževanja inflacije, zaradi presežne ponudbe deviz, podrejala poskusom preprečitve realne apreciacije tolarja. Formalno eksogeno denarno ponudbo, ki naj bi zmanjševala inflacijo, je BS podredila formalno endogenemu oblikovanju tečaja.120 BS je s svojo poudarjeno suvereno usmerjeno denarno politiko sicer precej uspešno potiskala iz bančnega poslovanja devizno klavzulo, vendar pa je gospodarstvo nasprotno vse več poslovalo v evru. Neskladje med tem, po kakšni denarni ureditvi gospodarstvo povprašuje in kaj se mu nudi, je gotovo eden ključnih problemov slovenske ekonomske politike.121

Ker je teorija mnenja, da majhno in odprto gospodarstvo nima pravih možnosti za vodenje lastne monetarne in tečajne politike oziroma da je vodenje lastne monetarne in tečajne politike v majhnem in odprtem gospodarstvu iluzija, se Sloveniji ni smiselno opirati na mehanizem deviznega tečaja kot vzvod za zagotavljanje mednarodne konkurenčnosti. Tem bolj kot je odprto in majhno narodno gospodarstvo, tem manj uspešna je tečajna politika. V teh okoliščinah se porast nominalnega deviznega tečaja nemudoma zrcali v povišanju domačih cen in nominalnih mezd, tako da ostane realni devizni tečaj praktično nespremenjen. Dosedanja gibanja deviznega tečaja in primerjava z deželami v tranziciji ter drugimi gospodarstvi pa kažejo na to, da spremembe sistema deviznega tečaja niso potrebne, vsedokler se inflacija v Sloveniji ne približa inflaciji v EU. Z odpovedjo lastnemu denarnemu področju kaže počakati tudi zaradi reševanja problemov izvoznikov, ki bi se z uvedbo fiksnega tečaja in morebitno večjo predhodno devalvacijo, še poglobili. Problem slovenskih izvoznikov namreč ni v precenjenosti tolarja ampak v njihovi nepripravljenosti priznati, da postaja slovensko gospodarstvo s svojo produktivnostjo in plačami na eni strani, ter državnimi izdatki in socialnimi transferi na drugi strani, vsebolj

119 Lavrač 1994, 2.120 Mencinger 1998, 87.121 Svetličič 1998, 22.

49

49

nekonkurenčno. Zahteve po spremembah tečajne ureditve so po mnenju nekaterih teoretikov tudi preuranjene, saj je do vključitve Slovenije v EU ali EMU še relativno daleč, upoštevajoč relativno kratek čas potreben za spremembo tečajne ureditve, ko je to potrebno.122 Ker pa je obstoječa denarna ureditev v določenem neskladju z EMS2, se bo vsekakor morala spremeniti, če se bo hotela prilagoditi zahtevam EMS2 in EMU, ki zahtevata ravno obraten pristop k monetarni politiki, namreč fiksne devizne tečaje in tečajno targetiranje. V EMS2 mora biti devizni tečaj eksogena, količina denarja v obtoku pa endogena spremenljivka. Neposredni cilj monetarne politike mora biti tako vzdrževanje fiksnega deviznega tečaja, količina denarja v obtoku, pa temu cilju podrejena.123 Ob trdni vezavi menjalnega razmerja tolarja na evro, se bo dosedanji režim uravnavanega drsečega deviznega tečaja spremenil v režim trdnega deviznega tečaja. Končni cilj denarne politike bo tako postal tečaj evra, s tem, da se bo primerno spremenila tudi denarna politika, ki bo v primerjavi z omejenostjo v primeru ciljanja inflacije, še mnogo bolj omejena.

Trdna navezanost tolarja na evro določa okvir, v katerem lahko BS omogoča nakupe premoženja (domača in tuja aktiva) in povečanje denarnih agregatov. V tem primeru bo BS morala neomejeno kupovati in prodajati evro po nepreklicno določenem tečaju. Ostala bo tudi brez bližnjega cilja denarne politike ter brez indikatorja denarne politike. BS tako ne bo več suverena pri vodenju denarne politike in bo lahko omogočila le tolikšno povečanje premoženja denarnega sistema, da bo posledično povečanje denarnih agregatov popolnoma v skladu s trdnim tečajem evra.124 V tem primeru ne bo mogoče voditi neodvisne stabilizacijske politike in niti politike gospodarske rasti. Prilagajanje mednarodne konkurenčnosti, bo za razliko od sedanjega prilagajanja tečaja, preusmerjeno v prilagajanje plač. Prilagajanje plač pa zahteva ustrezno fleksibilnost trga delovne sile, saj bi v primeru rigidnosti plač, lahko prišlo do povečanja brezposelnosti v državi. Področje fleksibilnosti plač, bo zato verjetno odločilnega pomena pri pripravah na sprejem v EMU, medtem ko bo področje denarne ureditve, potrebno največjega prilagajanja. Osnova prilagajanja monetarni in tečajni politiki EU je spoštovanje sporazuma o stabilnosti cen, odrekanje financiranja primankljaja javnega sektorja s strani centralne banke, dokončanje procesa liberalizacije kapitalskih tokov ter usklajevanje tečajne politike s politiko partnerskih držav v EU.125 Približevanje se bo odrazilo v stabilizaciji cen, neodvisnosti centralne banke, trdnem tečajnem sistemu, spremembi bližnjega cilja denarne politike, opustitvi deviznih omejitev in liberalizaciji kapitalskih tokov.

Odločitev med denarno in tečajno stabilizacijo ni preprosta. Vezava tečaja naj bi bila primernejša v razmerah šokov na strani obtočne hitrosti denarja, plavajoči tečaj pa naj bi bil primernejši v razmerah šokov pogojev menjave s tem, da se države v tranziciji srečujejo z obema vrstama šokov. Po osamosvojitvi je BS kot bližnji cilj denarne politike izbrala količino denarja v obtoku, medtem ko vključitev v EMU od članic zahteva tečajno targetiranje in fiksiranje tečaja. Slovenija je verjetno izbrala pravilen cilj denarne politike, postavlja pa se vprašanje, ali izbrani cilj količina denarja še ustreza današnjim razmeram.126

Denarni politiki, ki inflacijo dosega prek vplivanja na M3, so namenjene mnoge kritike, v primeru Slovenije še posebej, ker naj bi namreč denarni agregat M3 sploh ne vplival na višino inflacije in ker denarna politika v preteklosti ni mogla primerno uravnavati omenjenega denarnega agregata. Za nadaljnje uspešnejše zniževanje inflacije, kot je bilo dosedanje s pomočjo ciljanja ožjih denarnih agregatov, se pred vstopom v ERM2 priporoča 122 Mencinger 1998, 95.123 Lavrač 1998a, 2.124 Ribnikar 1998, 20.125 Kovač 1999, 246.126 Strašek 1998, 39.

50

50

ciljanje inflacijske stopnje, s čimer bi glavni cilj denarne politike postal tudi njen bližnji cilj. Glede izbire nominalnega sidra, ki predstavlja omejitev diskrecijske makroekonomske politike in odpravlja njeno časovno nekonsistenčnost ter tako omogoča dejansko cenovno stabilnost, so poleg ciljanja denarnega agregata na voljo še ciljanje denarnega agregata, ciljanje deviznega tečaja in denarna politika brez eksplicitnega nominalnega sidra.127

Prehitra vezava na evro se ne priporoča kljub dejstvu, da je največji uspeh v boju z inflacijo, kar je prva skrb vseh tranzicijskih držav, bilo mogoče zaslediti ravno v denarni politiki ciljanja deviznega tečaja, zato ker je sistem fiksnega deviznega tečaja lahko precej tvegan z narodnogospodarskega vidika.128 Na to dejstvo nakazuje tudi trend spreminjanja sistema deviznega tečaja v različnih tranzicijskih državah, ki se odpovedujejo fiksiranju deviznega tečaja in uvajajo denarno ureditev ciljanja inflacijske stopnje. Pri tem se ne zanika pomembna vloga sistema fiksnega tečaja, ki je tranzicijskim državam omogočil znatno znižanje inflacijske stopnje in oblikovanje stabilnih pričakovanj, ampak se kot glavni razlog za omenjeni trend spreminjanja denarnih ureditev omenja nepopolnost tržnega sistema, v katerem se cene še niso povsem prilagodile (prehitra rast cen nemenjalnega sektorja glede na rast njegove produktivnosti) ter nefleksibilnost tržnega sistema (pretok delovne sile). Ciljanje deviznega tečaja vodi gospodarstvo do asimetričnih šokov in precenjenosti domače valute ter tako povzroča valutne krize. Izkušnje drugih tranzicijskih gospodarstev po svetu so pokazale, da lahko ciljanje deviznega tečaja pripelje do finančnih in realnih kriz. Sistem ciljanja deviznega tečaja se dokler gospodarske, finančne in politične institucije v državi niso dovolj razvite, lahko obnese kot zadnja možnost na poti stabilizacije domačega gospodarstva.

Pregled odločitev glede izbire denarne politike in denarnega sistema tranzicijskih držav, kaže na veliko heterogenost. V Sloveniji tako najdemo denarno politiko ciljanja denarnega agregata, na Češkem in Poljskem politiko ciljanja inflacijske stopnje, v Bolgariji, Madžarski, Makedoniji in baltskih državah politiko ciljanja deviznega tečaja, v Hrvaški, Slovaški in Romuniji, pa politiko brez eksplicitnega »nominalnega sidra«. Kljub zelo različnim odločitvam glede izbire denarne politike in denarnega sistema, pa so vse tranzicijske države, razen Romunije, uspele znižati inflacijo pod 10 odstotkov. Slednje nakazuje, da so vse omenjene alternative, ob predpostavki ustrezne podpore makroekonomskih politik, lahko enako uspešne. Za najuspešnejšo v boju proti inflaciji, se je sicer izkazala denarna politika ciljanja deviznegan tečaja oziroma fiksiranje deviznega tečaja, vendar pa trend spreminjanja sistema deviznega tečaja v nekaterih tranzicijskih državah, ki se odpovedujejo fiksiranju deviznega tečaja in uvajajo politiko ciljanja inflacijske stopnje, nakazuje na precejšno tveganost sistema fiksnega deviznega tečaja z narodnogospodarskega vidika. Vztrajanje pri ciljanju deviznega tečaja v primeru nepopolnega in nefleksibilnega tržnega sistema, kjer se relativne cene še niso povsem prilagodile, bi gospodarstvo vodilo do asimetričnih šokov in precenjenosti domače valute, kot je to bilo v primeru češke in azijske krize.129

Najavljanje denarne politike z določitvijo denarnega cilja M3 od leta 1997 naprej, kaže na preusmeritev denarne politike od tečajnega proti protiinflacijskemu cilju. Preusmeritev denarne politike je zaenkrat le navidezna, ker odprtost gospodarstva in majhnost denarnega področja, ostajata temeljna razloga za izredno občutljivost denarnega sistema na gibanja na

127 Aristovnik 2001, 252; povz. po Mishkin 1999.128 Ibid., 254.129 Aristovnik 2001, 255.

51

51

deviznem trgu.130 V Sloveniji je po desetih letih vztrajanja pri ciljanju denarnega agregata in še vedno relativno visokih inflacijskih stopnjah potrebna sprememba denarne ureditve v smeri ciljanja inflacije, ker namreč ni nobenega trdnega dokaza, da v Sloveniji obstaja močnejša povezava med denarnimi agregati in inflacijsko stopnjo.131 Ciljanje inflacijske stopnje, ki omogoča t.i. omejeno diskrecijo denarne politike, je posebej priporočljiva v razmerah, ko so v gospodarstvu prisotni tako realni, kot tudi finančni šoki in zmerna inflacijska stopnja.132 Ciljanje inflacijske stopnje omogoča večjo transparentnost, vpliva na spremembo miselnosti in pričakovanj ljudi po inercijski inflaciji.133 Da bi bilo smiselno preiti na targetiranje inflacije, kažejo tudi izkušnje nekaterih držav (Velika Britanija, Kanada, Finska, Švedska) in dejstvo, da Slovenija v zadnjih letih ne dosega več pomembnega napredka pri zniževanju inflacije. V prid takšni transformaciji bližnjega cilja denarne politike govori tudi zlom povezave med denarnimi agregati in inflacijo, zaradi česar je postalo denarno targetiranje zelo zahtevno. Prednost targetirane inflacije je tudi v tem, da se z javno objavljenim ciljem cenovne stabilnosti doseže večja odgovornost centralne banke pri kontroliranju inflacije ter v zmanjšanju političnih pritiskov na centralno banko. Prednost ciljanja inflacijske stopnje je tudi v večjem manevrskem prostoru centralne banke pri kratkoročnih stabilizacijskih ciljih, ker se kot merilo za cenovni indeks upošteva t.i. jedrna inflacija, ki pa ne zajema cen energentov, prehrambenih proizvodov in drugo. Metodološki argument ciljanja inflacije je večja kratkoročna fleksibilnost centralne banke, ki sledi iz razpona inflacije. Targetiranje inflacije je v skladu z sodobnim razvojem makroekonomske teorije, ki ne priznava aktivistične proticiklične denarne politike in dolgoročnega trade off-a med brezposelnostjo in inflacijo, tako da lahko denarna politika dolgoročno vpliva le na cene.134

6.4 PRISTOPNA STRATEGIJA

Slovenija je že na samem začetku procesa vključevanja v EU, na lastno pobudo in na osnovi potreb, ki so izhajale iz nujnosti transformacije slovenskega gospodarstva v odprto, razvito tržno gospodarstvo, pripravila Strategijo za vključitev v Evropsko unijo t.i. Pristopno strategijo (ekonomski in socialni del), ki je opredelila posamezne cilje Republike Slovenije v procesu tranzicije in določila vsebinske in metodološke vidike priprav na članstvo v EU. Cilj strategije je bil opredelitev niza usklajenih srednjeročnih ekonomskih in socialnih politik, ki so potrebne, da se leta 2002, izvedejo bistvene reforme in prestrukturiranje gospodarstva, ter se tako omogoči, da Slovenija postane polnopravna članica EU. 135 Strategija se ukvarja predvsem z uresničevanjem zadanega konkretnega cilja, to je z uspešnim dokončanjem procesa tranzicije v tržno gospodarstvo, ker se pričakuje, da bo zagon, ki bo posledica procesa pristopanja k EU in izpolnjevanja številnih formalnih zahtev članstva, ustvaril ugodne možnosti za nadalnje preoblikovanje slovenskega gospodarstva.136

Da bi Slovenija uspešno izpolnila zahteve članstva na ekonomskem in socialnem področju, ki se kažejo v doseganju trajne rasti v razmerah enotnega trga in sprejemu pravnega reda Unije, mora uspešno dokončati ekonomsko stabilizacijo, ekonomsko tranzicijo, urediti lastninske pravice in izvesti strukturne reforme, potrebne za delovanje tržne ekonomije in

130 Mencinger 1998, 87.131 Aristovnik 2001, 256.132 Aristovnik 2001, 256: povz. po Houben 1997.133 Ibid., 256.134 Strašek 1998, 39.135 Potočnik in Vendramin 1999, 1.136 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 13.

52

52

sprejeti pravila in predpise za dosego zahtevane stopnje kompatibilnosti z gospodarstvi ostalih udeleženk na notranjem trgu. Zelo pomemben pri izvajanju Pristopne strategije je časovni razpored omenjenih reform. Osnova je ekonomska stabilizacija, ker je predpogoj za uspešnost vsakega tržnega gospodarstva, da so predhodno odpravljene makroekonomske ovire oziroma da se trajno ne ohranjata javnofinančni in plačilnobilančni primankljaj. Makroekonomska stabilnost je temelj za uspešnost strukturnih ukrepov, ki so potrebni za preoblikovanje v tržno ekonomijo. Strukturni ukrepi stabilizacijo dopolnjujejo, le-ta pa je osnova za njihovo uspešno izpeljavo. Če bi stabilizacijo skušali doseči brez podpore strukturnih ukrepov, se bi povpraševanje sicer ustrezno zmanjšalo in prilagodilo ponudbi, vendar se viri, ki vzpodbujajo ponudbo, ne bi ustrezno prilagodili in bi gospodarstvo postopoma zašlo v hujše težave. Če se strukturni ukrepi izvajajo pred splošno stabilizacijo, je namreč njihov učinek lahko ravno nasproten od željenega, saj takšni ukrepi povzročajo višjo inflacijo in večajo primankljaj tekočega računa. Sprejem pravnega reda EU je nujen že v pristopnem obdobju, ker je v mnogih primerih že njegovo uresničevanje prinaša pomembne strukturne reforme, ki podpirajo ekonomsko tranzicijo. Strukturni ukrepi morajo dopolnjevati ekonomsko stabilizacijo in ukrepe ekonomske tranzicije, ne morejo pa jih nadomestiti ali prehitevati.137

V Sloveniji je gospodarska stabilizacija že skoraj dosežena. Makroekonomske politike so v obdobju od osamosvojitve svojo stabilizacijsko vlogo razmeroma uspešno opravile. Slovenija kot nečlanica EU sicer ni dolžna izpolnjevati maastrichtskih kriterijev konvergence, tako da je ugotavljanje v kolikšni meri jih v resnici izpolnjuje neobvezno in neformalno. Slovenija sicer izpolnjuje oba fiskalna kriterija, ne izpolnjuje nobenega od treh monetarnih konvergenčnih kriterijev. Kriterija stabilnosti deviznega tečaja Slovenija formalno ne izpolnjuje, ker ni članica EMS2 in ker ima ureditev drsečega deviznega tečaja. Za Slovenijo je najbolj kritično merilo glede višine inflacije, ker je njeno znižanje na stopnjo blizu referenčne vrednosti predpogoj za izpolnjevanje ostalih dveh monetarnih kriterijev - višine dolgoročnih obrestnih mer in primernega obnašanja kot članice EMS2, konkretno brez devalvacije valute v zadnjih dveh letih, ter predpogoj nadaljnjih korakov v smeri evropske monetarne integracije.138 Letna stopnja inflacije je znašala leto pred osamosvojitvijo 551 odstotkov, ob osamosvojitvi 115 odstotkov, leto kasneje 207 odstotkov, nato pa leta 1993 že 33 odstotkov. Pod 10 odstotkov je prvič padla leta 1996 in se spustila najnižje do 6,1 odstotka leta 1999. Leta 2000 je bila letna stopnja inflacije 8,9 odstotkov,139 medtem ko se ocenjuje, da bo leta 2001 inflacija 7,7 odstotkov, prihodnje leto 5,7 odstotkov in leta 2003 4,9 odstotkov.140 Tempo zniževanja inflacije, ki se je leta 1999 spustila na 4,3 odstotno na letno raven, se je po tem letu zaradi uvedbe davka na dodano vrednost in močnega porasta cen nafte upočasnil tako, da se je inflacija ponovno približala letni ravni 9 odstotkov. Ker se je inflacija, spričo podražitev nafte po vsem svetu, povečevala tudi v EU, ostaja razlika med povprečno letno stopnjo inflacije v Sloveniji in maastrichtskim konvergenčnim kriterijem na področju inflacije približno enaka. 141

Ohranjanje stabilnega makroekonomskega okolja v predpristopnem obdobju je še posebej pomembno, ker se bo z vstopom v EU vloga monetarne in deloma tudi fiskalne politike bistveno spremenila. V obdobju pred vstopom v EU bo Slovenija ohranila monetarno suverenost (samostojno monetarno in tečajno politiko), zmanjšano v skladu s sprejetimi

137 Ibid., 20.138 Glej prilogo (tabela 3.).139 Aristovnik 2001, 255.140 Jenko 2001a, 1.141 SGRS 2001, 38.

53

53

obvezami o liberalizaciji tokov kapitala. Tako se za Slovenijo že v predpristopnem obdobju oži nabor instrumentov monetarne politike, tveganja v zvezi z nepredvidljivimi gibanji kratkoročnega kapitala pa povečujejo. Po vstopu v EU se bo Slovenija formalno vključila v EMU, vendar z derogacijo glede evra, saj je po stališču EU najkrajše možno obdobje od vključitve v EU do uvedbe evra dve leti. Z vstopom v ERM 2 Slovenija ne bo imela več samostojne, temveč skupno, z ECB dogovorjeno politiko, nadomestila bo mehanizem drsenja deviznega tečaja z mehanizmom fiksnih vendar prilagodljivih tečajev, pravtako monetarno ciljanje s tečajnim ciljanjem, kar bo še povečalo potrebo po izenačenju obrestnih mer in inflacijskih stopenj. Bistvena sprememba pri monetarni politiki bo nastala, ko bo Slovenija dejansko uvedla evro. S tem bodo za Slovenijo za poslovanje znotraj EU odpadli stroški valutnih konverzij in tečajnih tveganj, večja primerljivost cen bo spodbudila konkurenco, povečala trgovino, vplivala na znižanje inflacije in pospeševanje gospodarske rasti, pri čemer bo lahko le minimalno sooblikovala in predvsem pomagala izvajala evropsko monetarno politiko. Kar pomeni, da ne bo mogla več kompenzirati kratkoročnih eksternih šokov ali celo trendov inflacije višje od povprečja EU in(ali) zmanjševanja produktivnosti glede na povprečje EU s prilagajanjem tečaja domače valute in tako ohranjati cenovno konkurenčnost izvoza in zaposlenost.142 Skrb ekonomske politike za stabilnost se tako ne bo več izkazovala v monetarni, temveč v dohodkovni in fiskalni politiki, predvsem s prenosom težišča od makroekonomskih na mikroekonomske (strukturne) politike, katerih temeljni cilj je povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti gospodarstva. S politiko zaposlovanja in izobraževanja bi bilo potrebno zagotoviti zadostno mobilnost in fleksibilnost delovne sile in s tem prestrukturiranje segmentov gospodarstva, ki niso konkurenčni.143

Monetarna politika mora biti verodostojna in ohranjati stabilnost, vendar pa znižanje inflacije ne more biti skrb samo monetarne politike, ki tudi ne sme preveč zaostriti monetarnih okvirjev, če bi to negativno vplivalo na gospodarsko rast. Pri znižanju inflacije lahko pomembno pripomore koordinirano delovanje fiskalne, dohodkovne in strukturne politike, še zlasti v razmerah stroškovne inflacije, kateri smo priča. Slovenija lahko na področju predpisov o indeksaciji in področju relativnih cen, ki so pod neposredno kontrolo države, izrazito neposredno vpliva na znižanje inflacije. Formalno indeksacijo je sicer zaradi velike verjetnosti nadomestitve uradnih mehanizmov indeksacije s spontanimi, mogoče odpraviti le postopoma. Pri indeksaciji plač in pokojnin, ki je prisotna tudi v EU, bo potreben prehod iz avtomatične indeksacije na indeksacijo za vnaprej. Pri obrestih je postopnost deindeksacije pogojena z ukrepi monetarne politike in poglabljanjem domačega finančnega trga. tržna obrestna mera se bo dolgoročno približevala evropski v odvisnosti od liberalizacije pretoka kapitala in prilagajanja tečajne politike. Sproščanje administrativno določenih cen ne povzroča le dviga cenovnih indeksov, ampak istočasno tudi deflacijski efekt oziroma zmanjševanje inflacijskih pritiskov, ker se nekatere dejavnosti lahko bolj oprejo na samofinanciranje, kot na proračunsko podporo.144

Glavna ovira za nadaljnje zniževanje inflacije je nezadostna konkurenca v podjetniškem in finančnem sektorju (togost cenovnih mehanizmov), medtem ko uravnoteženost javnofinančnega računa ogroža rastoči primankljaj socialnih sektorjev, ki ga bo težko ustaviti brez socialnih pritiskov oziroma dobro delujočega podjetniškega in finančnega sektorja. Dobro delujoča podjetniški in finančni sektor, bi morala biti sposobna prispevati k financiranju mehanizmov socialne varnosti, ne da bi pri tem izgubila svojo konkurenčnost.

142 Ibid., 43.143 Ibid., 42.144 SGRS 2001, 41.

54

54

Nadaljevanje preoblikovanja podjetniškega in finančnega sektorja je torej nujno z vidika nadaljnje gospodarske stabilizacije, dejansko pa je to že stvar gospodarske tranzicije. Proces formalnega lastninskega preoblikovanja je sicer zaključen, večina podjetij je že prestrukturirana, končana je tudi sanacija bank, s čimer so izpolnjeni osnovni pogoji za oblikovanje tržnega gospodarstva. Neizpolnjen pa ostaja predpogoj za ohranjanje tržnega gospodarstva, to je dobičkonosen podjetniški sektor. Zato se bo za dokončanje procesa gospodarske tranzicije v Sloveniji potrebno resno soočiti s potrebo zagotavljanja trajne dobičkonosnosti zunanje in notranje privatiziranih podjetij, ki bodo v prihodnosti predstavljala jedro gospodarskega razvoja, nadalje s potrebo hitrega znižanja števila velikih, neprivatiziranih, izgubarskih podjetij na socialno in finančno sprejemljiv način ter s potrebo po pospešitvi novih vstopov domačih in tujih podjetij.145 Temelj takemu časovnemu razporedu je nadaljevanje utrjevanja gospodarske stabilizacije, kjer takojšnje znižanje inflacije na minimalne stopnje, niti ni tako pomembno, kot je pomembna odprava strukturnih dejavnikov, ki vplivajo na njeno zasidranost v ekonomiji. Izvajanje reform in proces vključevanja sprostijo višje stopnje gospodarske rasti, ker ustvarjajo večji manevrski prostor za podjetja in javni sektor. Pristopna strategija je zato v povezavi z nadaljnjo gospodarsko stabilizacijo, usmerjena k zagotavljanju najvišje možne gospodarske rasti.

Pri pripravi Pristopne strategije so avtorji izhajali iz dveh predpostavk. Prve, da se je Slovenija že odločila, da se želi včlaniti v Evropsko unijo, zaradi katere predmet dokumenta ni bilo več analiziranje koristi in stroškov, povezanih z včlanitvijo, temveč identificiranje ukrepov, ki so potrebni za dosego izbranega cilja, po katerem želi Slovenija postati članica EU leta 2002, kar postavlja časovni okvir, v katerem je potrebno izvesti potrebne reforme. Pristopna strategija izhaja iz ocene, da je za Slovenijo prednostno, da začne s pospešenim uresničevanjem strukturnih reform (pokojninska, davčna, reforma finančega in realnega sektorja ter liberalizacija cen povezana z reformo na področju infrastrukturnih dejavnosti), ker bi odlašanje slednjih lahko ogrozilo makroekonomsko stabilnost države v naslednjih letih.146 Doseganje primerne makroekonomske stabilnosti je namreč odvisno od celote ukrepov vseh makroekonomskih (monetarna, fiskalna, dohodkovna in politika odnosov s tujino) in še katerih drugih politik. Makroekonomski okvir EU, kot ga opredeljujejo vsakoletne Okvirne usmeritve ekonomske politike EU, ki predstavlja referenčno točko h kateri se morajo v naslednjih letih približevati tudi makroekonomske politike v Sloveniji, določa smeri razvoja posameznih politik.

Glavni cilj monetarne in tečajne politike po Pristopni strategiji je postati član EMU do leta 2005 s tem, da mora postati polnopravna članica EU in EMS2 vsaj dve leti prej. V tem smislu so natančnejši cilji monetarne in tečajne politike naslednji: znižanje inflacije na 3 do 5 odstotno letno raven do leta 2001 in do leta 2004 na raven, ki je določena z maastrichtskim sporazumom, znižanje realne obrestne mere do leta 2001 na tedanjo raven v glavnih državah članicah EU ter stabiliziranje tečaja tolarja v okviru sedanjega režima nadzorovanega drsečega tečaja.147 To bo omogočilo, da se bo Slovenija po liberalizaciji kapitalskih tokov in vključitvi v EU lahko postopno priključila območju skupne evropske valute. Prioritetne smeri ukrepanja na področju monetarne politike do leta 2006 bodo sprostitev kapitalskih tokov s tujino, uveljavljanje referenčne obrestne mere skozi operacije odprtega trga in deindeksacija obresti in vključitev v ERM 2.148 Monetarna politika bo pri

145 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 20-23.146 Mrak 1998, 40-41.147 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 37.148 Ibid., 42.

55

55

tem šla skozi tri razvojne faze. V prvi fazi, do vključitve Slovenije v EU, bo težišče monetarne politike na sprostitvi kapitalskih pretokov s tujino, uskladitvi zakonodaje o Banki Slovenije s pravnim redom EU in uveljavljanju operacij odprtega trga. V drugi fazi, po vstopu v EU in ERM 2, bo potrebno razvijati sodelovanje z ECB v skladu s pravili igre, dokončno odpraviti formalne indeksacijske mehanizme, znižati inflacijo na referenčno raven in se pripraviti na uvedbo evra. V tretji fazi, po vključitvi v evro območje, se bo sodelovanje v evropski monetarni politiki, kazalo kot sodelovanje pri pripravi in sprejemanju odločitev ECB ter pri izvajanju enotne evropske monetarne politike.149 Višina inflacije v Sloveniji verjetno ne bo ovira ob vstopu v EU in EMU, saj se bo do predvidenega datuma širitve Unije (2003) znižala na potrebno raven (pod 5 odstotkov). Guverner BS Mitja Gaspari na prvi strani v Delu (2001, 238) predvideva, da bi do konca leta 2002 realno lahko dosegli 5 odstotno inflacijo, predvsem zaradi vladne politike pri nadzorovanih cenah ter priprave proračuna za dve leti. Znižanju inflacije bo sledilo tudi zniževanje dolgoročnih obrestnih mer. Poleg zniževanja inflacije, bo na znižanje obrestnih mer vplivalo tudi povečevanje konkurence v bančnem sektorju, odprava medbančnega dogovora o najvišjih pasivnih obrestnih merah ter ukinitev indeksacije plač in cen.

Za uspešno zniževanje inflacije brez povzročanja visokih realnih stroškov dezinflacije, ki bi jih povzročila apreciacija tolarja, bosta morali biti monetarna in devizna politika usklajeni in podprti z ustreznimi makroekonomskimi in strukturnimi politikami. Zasluge za sorazmerno uspešno makroekonomsko stabilizacijo si v prvi polovici devetdesetih let delita relativno restriktivna monetarna in fiskalna politika, ki sta z ohranjanjem približno uravnoteženih javnih financ preprečevali zadolževanje države. Do leta 1996 je fiskalna politika z bolj ali manj uravnovešenim državnim proračunom pomagala monetarni politiki krotiti pritiske na obrestne mere in povečevati narodno gospodarske prihranke oziroma jo je podpirala. Po tem letu pa je bilo ravnotežje, kot posledica prepoznega sprejema proračuna, zaradi zamud pri oblikovanju vladajoče koalicije po volitvah leta 1996, prekinjeno.150 Da bi se izognili uporabi že tako nezadostnih prihrankov za plačevanje tekočih izdatkov in da bi fiskalna politika še naprej podpirala monetarno politiko, ostaja približno uravnovešen proračun glavni takojšni in srednjeročni cilj slovenske fiskalne politike, ki je pomemben tudi zaradi precej ozkih možnosti financiranja proračunskega primankljaja v Sloveniji ter nevarnosti, da bi dodatni domači dolg v kombinaciji z realno visokimi obrestnimi merami, v primerjavi z rastjo gospodarstva, avtomatično povzročal »učinek snežene kepe«.151 Prioritetne smeri ukrepanja na področju fiskalne politike so prestrukturiranje javnofinančnih odhodkov in prihodkov, ki bo spodbudno vplivalo na konkurenčnost gospodarstva in bo v srednjeročnem obdobju omogočilo postopno uravnovešenje javnih financ brez povečanja njihovega deleža v bruto domačem proizvodu, vključitev zasebnega sektorja v izvajanje javnih storitev in prenos dela teh storitev v zasebno financiranje ter uporaba dohodkov iz prodaje državnega premoženja za zmanjševanje javnega dolga.152

Ker je v Sloveniji rast plač pogosto presegla rast produktivnosti dela in ker to prinaša izrinjanje dobička, naložb in zaposlovanja ter ustvarja dohodkovno inflacijo je po Pristopni strategiji glavni cilj dohodkovne politike v srednjeročnem obdobju izboljšanje učinkovitosti obstoječega sistema pogajanj v zasebnem sektorju in vzpostavitev enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. S tem bi dosegli prvič, da bi rast plač zaostajala za

149 SGRS 2001, 42.150 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 38.151 Ibid., 44.152 SGRS 2001, 45.

56

56

rastjo produktivnosti dela in drugič, da gibanje plač ne bi slabilo izvozne konkurenčnosti. Zaradi demonstracijskih učinkov na gibanje plač v ostalih sektorjih in proračunskih omejitev, bo vlada vodila restriktivno politiko plač v javnem sektorju.153 Prioriteti na področju dohodkovne politike sta dogovor o politiki plač, ki bo zagotovil nižjo rast plač od rasti produktivnosti dela in sistemska ureditev razmerij plač v javnem sektorju.154

Ker je intenzivno gospodarsko sodelovanje, jedro navzven in v izvoz usmerjenega razvojnega koncepta Slovenije in ker države EU so in bodo ostale najpomembnejši partnerji Slovenije, so glavni cilji slovenske politike na področju mednarodnih ekonomskih odnosov izkoriščanje statičnih in dinamičnih koristi trgovinske dejavnosti za hitrejšo gospodarsko rast, internacionalizacija gospodarstva v skladu z novimi determinantami konkurenčnosti, povečevanje deleža trgovanja z izdelki in storitvami v bruto domačem produktu, kjer je potrebno izvoz blaga podpreti z izvozom storitev, polnopravno članstvo v EU in nadaljnja globalna usmeritev. 155

Na področju gibanja kapitala je po Pristopni strategiji, osrednji cilj nadaljevanje procesa postopne liberalizacije kapitalskih transakcij in vzpostavitev polne konvertibilnosti kapitalskega računa, ki na zakonodajnem področju pomeni takšno prilagoditev slovenske zakonodaje, da bo sankcionirala prost pretok kapitala. Predvsem gre tukaj za spoštovanje splošnih načel v zvezi z ukinitvijo nadzora nad kapitalskimi transakcijami in odpravo vseh vrst diskriminacije kapitalskih tokov ter v zvezi z dodeljevanjem pravice za svoboden pretok kapitala po načelu rezidentstva in ne državljanstva. V Beli knjigi se poleg poudarka na povezavi med svobodnim pretokom kapitala in svobodnim gibanjem finančnih storitev, predlaga tudi zaporedje ekonomskih ukrepov na področju liberalizacije kapitala. Liberalizaciji dolgoročnih tokov kapitala in finančnih tokov, ki so povezani s poslovnimi transakcijami, naj kasneje sledi liberalizacija kratkoročnih kapitalskih transakcij.156

Liberalizacija kapitalskih tokov, ki se zahteva v okviru t.i. štirih svobod pri vstopu v EU, je bila v Sloveniji zaključena 1. januarja 2002, ko so začeli veljati sklepi sveta BS o odpravi stroškov pri naložbah v kratkoročne vrednostne papirje in omejitvah pri razpolaganju s papirji, s čimer bodo sproščene vse omejitve kapitalskega poslovanja, ki so v pristojnosti sveta BS. Odpiranje računov v tujini za fizične osebe je omejitev, ki bo odpravljena najkasneje do vstopa Slovenije v EU. Svet Banke Slovenije se je s tem ukrepom odločil pospešiti liberalizacijo kapitalskih tokov ter odpraviti vse omejitve pri poslovanju z gotovino in vrednostnimi papirji. Pri prenosu tuje ali domače gotovine prek meje in pri poslovanju z gotovino je od takrat naprej potrebno prijavljati le zneske, ki presegajo tiste, ki so določeni v zakonu o pranju denarja.157

6.5 RAZLIČNE MOŽNOSTI UVAJANJA EVRA

Za uresničitev zadanega cilja v Pristopni strategiji, vključitve Slovenije v EMU, se pojavljata dve alternativi.158 Po prvi alternativi bi Slovenija sočasno postala članica EU in EMU. Po drugi alternativi, ki je predstavljena v Pristopni strategiji, pa bi Slovenija leta 2002 postala članica EU ter tri leta kasneje EMU. Izvedba prve alternative, ki bi lahko bila celo boljša od druge, s predpostavko, da Slovenija postane polnopravna članica EU že leta 2002, postane nerealna, saj je glede na izvajanje predvidenih strukturnih reform nerealno 153 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 52.154 SGRS 2001, 44.155 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 56-57.156 Strategija vključevanja RS v EU 1998, 41.157 Jenko, 2001, 13.158 Mrak M.1998, 41.

57

57

pričakovati, da bi Slovenija do tega leta dosegla oba maastrichtska ekonomska monetarna kriterija. Druga alternativa je primernejša v pogledu dinamike zniževanja inflacijske stopnje in obrestnih mer, ker s tem ko onemogoča sočasno včlanitev v EU in EMU leta 2002, podaljšuje obdobje suverenosti BS in je v skladu s priporočili EU, da naj se države kandidatke najprej včlanijo v EU, šele potem pa naj se popolnoma posvetijo izpolnjevanju maastrichtskih kriterijev. Zavlačevanje procesa vzhodne širitve EU, bi povečalo možnosti istočasnega vstopa kandidatk v EU in EMU, ker bi imele na razpolago več časa za izpolnjevanje maastrichstkih konvergenčnih kriterijev.

Pri sočasnem vstopu v EU in EMU se pojavljata dva problema, formalni in vsebinski. Pri formalnem gre za to, da Unija zahteva, da bi bila valuta kandidatke predhodno vsaj dve leti vključena v ERM2, v katerega pa se po sedanjih pravilih ne more vključiti, dokler ni polnopravna članica EU. Sledi, da se mora kandidatka za EMU, sočasno z vstopom v EU včlaniti tudi v ERM2 ter čakati dve leti, da formalno izpolni kriterij stabilnosti deviznega tečaja, kljub morebitnemu izpolnjevanju vseh ostalih konvergenčnih kriterijev. Rešitev formalnega problema je možna s spremembo kriterija stabilnosti deviznega tečaja oziroma njegovo bolj fleksibilno interpretacijo ali pa s spremembo pravila, ki določa, da je ERM2 odprt le članicam EU, ne pa tudi kandidatkam za EU. Pri vsebinskem problemu sočasnega vstopa v EU in EMU gre za to, ali bo Slovenija uspela do vključitve v EU doseči makroekonomsko stabilnost, kot jo opredeljujejo maastrichtski konvergenčni kriteriji oziroma izpolniti pogoje za vključitev v EMU.159

Odnos Slovenije do skupne evropske valute lahko obravnavamo z več vidikov. Denarna unija, ki jo bo Slovenija oblikovala z denarnim področjem evra, lahko zavzame različne oblike, možne pa so tudi različne poti ki vodijo do iste oblike denarne unije. Slovenija si lahko prizadeva za formalno vključitev v denarno področje evra oziroma EMU, ki je urejena z multilateralno pogodbo in pogojena s članstvom v EU. Slovenija se lahko na podlagi odločitve, da želi v prihodnosti postati članica EU in EMU, na članstvo v teh mehanizmih pripravlja že v prehodnem obdobju oziroma se z enostransko pogodbo odloči za unilateralno, neformalno denarno unijo oziroma za vezavo vrednosti svoje valute na vrednost evra, brez sporazuma z državami EU. Neformalna vezava na evro je v praksi zelo podobna njegovi formalni uvedbi. Razlika med obema je predvsem v pravni naravi denarne unije, ker je formalna vezava pogojena s članstvom v EU ter izpolnjevanjem konvergenčnih kriterijev. V primeru neformalne denarne unije sicer ni potrebno dosledno izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev, vendar pa je v našem primeru potrebno, da se jim čimbolj približamo. Neformalna denarna unija bi od nas zahtevala istovrstno makroekonomsko prilagajanje kot v primeru formalne, le da se pri neformalni Slovenija sama odločila, kdaj se bo vključila v EU. Tretja, manj verjetna možnost, ki ostaja na izbiro v okviru uvajanja evra v Sloveniji, pa je njegova neuvedba oziroma odločitev za monetarno suverenost zunaj denarnega področja evra.

V okviru neformalnega delovanja ima na voljo več možnosti. Prvič lahko preide na sistem fiksnega, toda prilagodljivega tečaja in poskuša doseči, da ga ne bi bilo treba spreminjati oziroma bi ga spreminjala le izjemoma. To je tudi potreben pogoj za vključitev v ERM2 in je že možen v okviru sedanje inflacijske stopnje (7,7 odstotkov). Drugič lahko vrednost tolarja preko trajno fiksnega in nespremenljivega tečaja veže na evro in se v popolnosti odpove monetarni suvernosti. Tako ne bi mogla več samostojno voditi tečajne politike, monetarna politika pa bi bila povsem v funkciji vzdrževanja fiksnega menjalnega razmerja. Pri tem bi Slovenija nosila vse stroške vstopa, ne bi pa bila udeležena tudi v vseh

159 Lavrač 1998, 33.

58

58

prednostih monetarne unije. Tretjič lahko izbere nekoliko drugačen pristop od prvih dveh, to je uvedbo evra kot vzporedne valute, ki bi nadomestila sedanjo indeksacijo oziroma marko kot vzporedno valuto. Slednji pristop bi olajšal tržno usklajevanje domačih in tujih obrestnih mer ter tako preprečil previsoke domače obrestne mere in precenjenost tolarja, ki močno zmanjšuje mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Poleg tega bi uvedba evra kot vzporedne valute pomagala izkoristiti prednosti skupne valute še pred vključitvijo v EMU s tem, da bi bil tečaj tolarja nasproti evra, lahko še naprej drseč.

Ker je za Slovenijo, zaradi jasne odločitve, da želi postati članica EMU, bistveno predvsem izpolnjevanje predpogojev za formalno uvedbo evra, torej obdobje pred formalnim vstopom v EU in EMU oziroma obdobje neformalnega spremljanja in prilagajanja mehanizmom evropske monetarne integracije, je bližnji cilj Slovenije neformalna denarna unija z denarnim področjem evra, pri kateri bi sicer lahko ostali poljubno dolgo, vendar predolgo vztrajanje pri takšni uniji, ne bi bilo smiselno, ker bi se s tem odpovedali denarni suverenosti, ne da bi pri tem koristili prednosti Enotnega trga. Takšna unija je namreč smiselna samo takrat, ko se namerava iti s prizadevanji za monetarno integracijo do konca, do prave denarne unije.

»Slovenija se je v pogajanjih za članstvo najprej zavzemala, da bi ji EU priznala stabilnost tolarja, doseženo v času pred vstopom v EU, kot izpolnjevanje tečajnega kriterija za uvedbo skupne valute«.160 Ker takšen odklon od splošnih pravil po mnenju petnajsterice ni možen, se je Slovenija z odločitvijo, da postane polnopravna članica EU, posredno odločila tudi za formalno vključitev v EMU ter formalno uvedbo evra. Vstop Slovenije v EU, tako odpira naslednje različne možnosti uvajanja evra. Kot polnopravni članici EU bo Sloveniji omogočeno oziroma bo zanjo, kakor tudi ostale članice EU, kar obvezno sodelovanje v mehanizmih evropske monetarne integracije, kamor sicer lahko vstopi na trajni osnovi ali pa samo začasno takoj ali kmalu po vstopu EU, nekoliko kasneje ali pa zaradi nepripravljenosti sploh ne vstopi.

Za postopek uvajanja evra v Sloveniji je časovni redosled in trajanje potrebnih aktivnosti bistvenega pomena. S tem v zvezi se odpira vprašanje, kdaj bo Slovenija izpolnjevala formalne pogoje za vstop v EMU in kdaj bo Slovenija vstopila v EU, ki je predpogoj za vstop v EMU. Ker bo Slovenija maastrichtske kriterije po vsej verjetnosti izpolnila v predvidenem roku, to je do leta 2005, ostaja nadalje tako vprašljiv le še njen predviden vstop v EU leta 2002. Bolj verjeten je vstop Slovenije v EU v začetku leta 2003, najkasneje 2004, ko se bo Unija, po ocenah Evropske komisije, pripravljena širiti na vzhod.

6.6 NOVI RAZVOJNI SCENARIJI

V Sloveniji se je zaradi negotove prihodnosti v povezavi z vključevanjem v Evropsko unijo, pojavila potreba po novih razvojnih scenarijih. Poprej veljavni strateški dokument, Strategija gospodarskega razvoja Slovenije (1995), novim potrebam ni odgovarjala zadostno, ker je obravnavala le prehod v nov ekonomski sistem, izgradnjo institucij nove države ter samostojno ekonomsko politiko. Tudi Pristopna strategija pokriva le obdobje do pristopa in večinoma le monetarno, fiskalno, dohodkovno in politiko ekonomskih odnosov s tujino, ki tvorijo jedro sedanjega ekonomsko političnega instrumentarija, pri katerih pa bo Slovenija po vstopu v EU v veliki meri izgubila suverenost, medtem ko bo na pomenu pridobila politika razvojnih pobud, še posebej regionalna politika.161

160 Brataševec 2000, 50; povz. po Ekonomsko ogledalo 1999, 4.161 Strmšnik 1999, 42.

59

59

Na višino evropskih sredstev, ki bodo v prihodnje pristala pri nas, bo odločilno vplivala uspešnost pogajalskega procesa, kjer se Slovenija trenutno zavzema za členitev na tri regije. V primeru treh regij bi Slovenija kot celota lahko vsaj do leta 2006 pričakovala najvišjo 70 odstotno pomoč iz t.i. cilja 1, ki je namenjen razvoju regij, ki zaostajajo v razvoju, izpad iz te obravnave, že sedaj najrazvitejše regije osrednje Slovenije, šele v naslednjem obdobju od leta 2007 do 2013, ter izpad zahodne regije v obdobju od leta 2013 do 2020, ko bi do pomoči ostala upravičena še vzhodna regija Slovenije.162

Najpomembnejši razlog za obnovitev SGRS oziroma nov ciljni scenarij je bil povezan z vključitvijo Slovenije v strukturno politiko Evropske unije. Strukturna politika se v Evropski uniji izvaja preko strukturnih skladov, kohezijske politike in politike konkurence ter preko Evropske investicijske banke v obliki financiranja razvojnih programov in posebnih skladov. Pomoč strukturnih skladov je namenjena tistim evropskim regijam, ki najbolj zaostajajo v razvoju. Na podlagi Maastrichtskega sporazuma je bil zato ustanovljen kohezijski sklad, ki je namenjen le državam, ki ne dosegajo praga 90 odstotkov povprečnega BDP na prebivalca v EU.

Za pridobitev finančne pomoči, ki bi v veliki meri zapolnila finančno vrzel med razvojnimi potrebami in omejenimi možnostmi njihovega financiranja iz domačih virov, je bilo že v predpristopnem obdobju potrebno dopolniti tedanji sistem dolgoročnega razvojnega načrtovanja ter vsebino SGRS. Julija leta 2001 smo zato dobili nov strateški dokument Slovenija in Evropska unija (SGRS, 2001), katerega koncept se je tako iz krajšega dokumenta, ki je le okvirno opredeljeval želeno smer razvoja v naslednjih letih, razširil v obsežnejši programski dokument, ki sintezno prikazuje razvojne učinke in finančne posledice delovanja sektorskih programov.

Jasna predstava o potrebah, prioritetah in sofinanciranju, je tudi eno pomembnejših pogajalskih izhodišč Slovenije v pogajanju z Evropsko unijo glede višine in oblike strukturne pomoči. Približna ocena strukturne pomoči Slovenije na podlagi izračunov Evropske komisije predstavljenih v okviru AGENDE 2000, po kateri je za prve članice po njihovi vključitvi v EU v obdobju od leta 2002 do leta 2006 na voljo 53.8 milijard evrov, znaša 5 odstotkov teh sredstev oziroma 9 milijard tolarjev na leto, skupaj 32 milijard tolarjev. Neto proračunski učinek vključitve Slovenije naj bi bil za Slovenijo pozitiven in sicer na ravni 2 odstotkov njenega BDP. Kolikšen bo pa dejanski neto finančni tok v Slovenijo in njegov razvojni učinek, zavisi od doseženih rešitev v pristopnih pogajanjih ter od domače organiziranosti in sposobnosti izkoriščanja potencialne pomoči.163

Novi razvojni scenariji nove SGRS zato pokrivajo obdobje nove finančne perspektive Evropske unije od leta 2000 do 2006. Ker praktični razlogi narekujejo pripravo več različic v postopku oblikovanja in kasnejšo podrobnejšo razdelavo le dveh razvojnih različic, med katerima je temeljni razločitveni dejavnik hitrost vključevanja v EU, sta za Slovenijo odprta le dva razvojna scenarija, to sta Scenarij hitre vključitve v EU in Scenarij odložene vključitve v EU. Izbira hitrosti vključevanja v EU, kot temeljnega razločitvenega dejavnika med scenarijema, je primernejša prvič zato, ker na hitrost vključevanja v EU domača ekonomska politika ne more neposredno vplivati, ker je le-ta odvisna predvsem od sposobnosti Unije za hitro širitev na vzhod oziroma njene sposobnosti prilagajati se novim razmeram in interesom držav članic in drugič zato, ker uresničevanje nalog iz Pristopne

162 Čeh 2001, 11.163 Strmšnik 1999, 46-47.

60

60

strategije in Državnega programa za prevzem pravnega reda Evropske Unije kljub temu, da je od uresničevanja nalog Pristopne strategije in pravočasnosti prevzemanja pravnega reda EU in njegove vsebinske usklajenosti v bistvu odvisno, kdaj bo Slovenija resnično pripravljena za polnopravno članstvo, ne more biti temeljni razločitveni dejavnik različnih razvojnih scenarijev.164

Scenarij hitre vključitve je glede gospodarske rasti dokaj zahteven, saj predvideva, da naj bi kot rezultat pozitivnih ekonomskih učinkov vključitve in pričakovanih finančnih vlaganj s pomočjo razvojne pomoči Sloveniji v razvoj gospodarske in družbene infrastrukture, podjetništva, tehnološki razvoj ter človeški dejavnik, štiri do petodstotna gospodarska rast po vključitvi v EU prešla v pet do šest odstotno rast.165 Razvojna pomoč iz proračuna EU, ki si jo Slovenija po tem scenariju, zaradi ugodnega izhodiščnega stanja gospodarske razvitosti lahko obeta, je precejšna. Slovenija je namreč leta 1997 dosegla raven 68 odstotkov povprečne evropske gospodarske razvitosti, meja med velikimi in manjšimi neto prejemniki razvojne pomoči, pa je na ravni 75 odstotkov. Ob nadaljnjem ugodnem razpletanju dogodkov, bi Slovenija v naslednjih dveh finančnih perspektivah EU do leta 2013, lahko ohranila status manj razvite države z največjimi ugodnostmi, kar bi lahko bilo dovolj dolgo obdobje za prestrukturiranje in povečanje ravni razvitosti človeškega dejavnika ter družbene in gospodarske infrastrukture. Po pojenjanju kratkoročnih pozitivnih učinkov vključitve, bodo pozitivno delovali še dolgoročni učinki izboljšanih proizvodnih dejavnikov, pravtako bi bili upravičeni do prehodnih aranžmajev in pomoči Kohezijskega sklada, ki je namenjen državam z manj kot 90 odstotno ravnijo gospodarske razvitosti.166

Razvojni scenarij odložene vključitve prinaša veliko slabše rezultate, ker bi v primeru kasnejše vključitve v EU, raven domačih cen počasneje dohitevala raven EU oziroma bi apreciacija tolarja in predpostavljena tri do štiriodstotna rast, vodili v naraščanje notranje kupne moči, zaradi česar bi Slovenija ob koncu desetletja že presegla raven 75 odstotne razvitosti in bi se tako znašla v krogu tistih, ki strukturne pomoči niso najbolj potrebni. To pomeni, da bi Slovenija tudi po vstopu v EU morala sama nositi breme prestrukturiranja ter, da bi bila zato raven BDP ob koncu desetletja 20 odstotkov nižja od potencialne. Raven domačih cen bi bila s tem še daleč od evropske, z njo pa tudi raven gospodarske razvitosti, ki bi leta 2020 dosegla le okoli 85 odstotkov povprečja Unije.167

164 Ibid., 49-50.165 Ibid., 55.166 Ibid., 56.167 Ibid., 57.

61

61

7 SKLEP

Pri izbiri režima deviznega tečaja monetarna oblast izbira stopnjo fleksibilnosti deviznega tečaja. V primeru denarne unije, bo tako izbrala najbolj rigiden režim, po fleksibilnosti deviznega tečaja pa ji sledijo denarna uprava, trdni tečaji, trdni vendar prilagodljivi tečaji, vmesni režimi in kot najbolj fleksibilni režim deviznega tečaja, popolnoma prosto drsenje. Navadno se odloča med prednostmi in slabostmi trdnih in drsečih tečajev, pri čemer odločajo predvsem karakteristike povezane z velikostjo in odprtostjo ekonomij. Z analizo teh karakteristik se ukvarja teorija optimalnega denarnega področja, ki je postavila teoretične temelje evropskega povezovanja. Fiksni devizni tečaj, ki je predpogoj za vsako monetarno združevanje, ker kaže sposobnost konvergence in ker omogoča večji skupni trg in večjo trgovino, na eni strani pospešuje ekonomsko integracijo, na drugi strani pa prinaša izgubo ali vsaj zmanjšanje monetarne suverenosti, kar je lahko še posebej boleče za velika in relativno zaprta gospodarstva s slabo diverzificirano proizvodnjo in izvozom, kjer je prisotna nizka mobilnost produkcijskih faktorjev (dela, kapitala) in kjer ni ustreznega fiskalnega federalnega sistema. Fleksibilni devizni tečaj na eni strani omogoča, da se realni devizni tečaj giblje skladno z inflacijo in produktivnostjo ter da se gospodarstvo v primeru makroekonomskega neravnovesja hitreje vrne na želeno raven zaposlenosti in dohodka, kot je to mogoče v primeru fiksnih deviznih tečajev, medtem ko na drugi strani zaradi nihanj tečaja ločuje gospodarstva in njihove trge. Ker ekonomisti še vedno ne najdejo soglasja glede teoretičnih temeljev hipoteze o izginjanju vmesnih režimov, se slednjim ne kaže slepo izogibati, saj lahko optimalna stopnja fleksibilnosti deviznega tečaja pogosto zahteva ravno enega od vmesnih režimov.

Slovenija se je ob osamosvojitvi znašla v razmerah visoke dvoštevilčne mesečne inflacije in splošne indeksacije v gospodarstvu, brez mednarodnih rezerv, s slabo zapuščino vodilnih poslovnih bank, šibkim zaupanjem v novonastalo valuto ter nizko verodostojnostjo centralne banke. Potrebe po denarni ureditvi, ki bi zagotovila neoviran nadzor nad količino denarja v obtoku, so vodile v izbiro nadzorovanega drsečega menjalnega tečaja in monetarnega sidra (denarne mase M1, kasneje M3), s čimer je Slovenija sprejela ureditev, v kateri realni tečaj določata povpraševanje in ponudba po tujih plačilnih sredstvih, pri čemer centralna banka lahko izvaja posege na deviznem trgu, vendar le v okviru njenih mednarodnih denarnih rezerv. Vlada je izbrala režim s takšno stopnjo spremenljivosti deviznega tečaja, ki je optimiziral trade-off med trdnostjo in

62

62

drsenjem tečaja z upoštevanjem slovenskih nacionalnih posebnosti, saj je BS lahko poleg denarne politike, ki jo je vodila neovirano, vodila tudi politiko deviznega tečaja. Kombinacija restriktivne monetarne politike in prostega drsenja se je sicer izkazala za zelo koristno pri hitrem zniževanju inflacije, vendar pa nekoliko spremenjene razmere v gospodarstvu in vztrajanje inflacije nekaj pod desetimi odstotki morda že nakazujejo, da je denarna ureditev dosegla svoj vrh pri zniževanju inflacije in bi jo bilo potrebno spremeniti. Spremenjene razmere v gospodarstvu (zlom povezave med denarnimi agregati in inflacijo, realni in finančni šoki, zmerna inflacija) in izkušnje nekaterih drugih držav narekujejo, da bi bilo smiselno preiti na targetiranje inflacije, ki omogoča omejeno diskrecijo denarne politike ter večjo transparentnost, fleksibilnost in manevrski prostor centralne banke.

Slovenija se je za osamosvojitev odločila v glavnem zato, ker ni mogla v celoti uresničevati vseh pravic in obveznosti suverene države. Kljub temu se je že po krajšem času samostojnosti odločila, da se zaradi kulturne in civilizacijske umeščenosti v evropski prostor, tesnega političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja z EU in varnostnih razlogov, poveže v Evropsko unijo. Slovenija se je tako še v času, ko bi se bilo mogoče odločiti tudi za strategijo predhodnega analiziranja stroškov in koristi vključevanja v EU, odločila da želi pristopiti v EU. Ker se je Slovenija za vstop v EU odločila brez zahtevnih strokovnih analiz vstopanja v denarno unijo, je lahko vse napore usmerila v identificiranje ukrepov potrebnih za dosego izbranega cilja in v pospešeno uresničevanje strukturnih reform. Pravilnost odločitve potrjujejo tudi nekatere kasnejše analize ocenitve stroškov in koristi vključevanja Slovenije v EU, ki postavljajo Slovenijo po pripravljenosti na članstvo v EU, na prvo mesto med njenimi kandidatkami. Z vstopom v EU, pa se je Slovenija med drugim zavezala uresničevati cilje skupnega trga in skupne denarne politike. Ker je obstoječa denarna ureditev v neskladju z EMS 2, se bo vsekakor morala spremeniti, če se bo hotela prilagoditi zahtevam EMS 2 in EMU, ki zahtevata ravno obraten pristop k monetarni politiki, namreč fiksne devizne tečaje in tečajno targetiranje. V EMS 2 bo devizni tečaj postal eksogena, količina denarja v obtoku pa endogena spremenljivka. Dosedanji režim uravnavanega drsečega deviznega tečaja se bo spremenil v režim trdnega deviznega tečaja. Neposredni cilj monetarne politike bo postal vzdrževanje fiksnega deviznega tečaja, pri čemer bo količina denarja v obtoku podrejena temu cilju. Denarna politika bo tako postala, v primerjavi z omejenostjo v primeru ciljanja inflacije, še mnogo bolj omejena.

Teorija je mnenja, da majhno in odprto gospodarstvo nima pravih možnosti za vodenje lastne monetarne in tečajne politike. Sloveniji se zato ni smiselno opirati na mehanizem deviznega tečaja, kot vzvod za zagotavljanje mednarodne konkurenčnosti. Problemi, ki jih prinaša denarna suverenost v Sloveniji, se kažejo predvsem v težavah pri vodenju denarne politike, ker se v odprtem in majhnem narodnem gospodarstvu porast nominalnega deviznega tečaja nemudoma zrcali v povišanju nominalnih mezd in cen na trgu, pri čemer ostane realni devizni tečaj praktično nespremenjen. Po teoriji optimalnega denarnega področja, ki določa strukturne lastnosti gospodarstev, po katerih je za neko državo bolje vključiti se v monetarno unijo, če jih izpolnjuje dobro ali v nasprotnem primeru ostati samostojno denarno področje, je Slovenija zelo dobra kandidatka za monetarno integracijo, ker je majhna in odprta država z zelo diverzificirano strukturo proizvodnje in izvoza ter visokim deležem menjave z EU. Glede na visoko diverzificiranost in ciklično usklajenost slovenskega gospodarstva z EU, Slovenija naj ne bi bila izpostavljena asimetričnim motnjam, ki bi zahtevali uporabo deviznega tečaja oziroma alternativnih mehanizmov prilagajanja. Sloveniji se zato ne bo potrebno v tolikšni meri kot ostalim kandidatkam in

63

63

članicam opirati na devizni tečaj in lahko izmed kandidatk za EU pričakuje največje neto koristi od vključevanja v EMU.

Glavne koristi, ki jih prinaša denarna unija za Slovenijo so v povečanju ekonomske učinkovitosti, kot posledice odprave deviznotečajnega tveganja in z njo povezane negotovosti, v znižanju stroškov menjave z evro področjem, vključno s transakcijskimi stroški menjave valut, pri čemer se po nekaterih ocenah predvideva nekajkratno povečanje menjave z EU ter posledično hitrejše in globlje integriranje slovenskega gospodarstva v skupni evropski trg. Odprava negotovosti deviznega tečaja z znižanjem obrestnih mer ter s tem zmanjšanjem problemov moralnega hazarda in nasprotne selekcije, pomeni tudi odpravo tržno izbranih tveganih projektov ter učinkovitejše delovanje cenovnega mehanizma. S tem ko zmanjšuje vir negotovosti, po vsej verjetnosti povečuje blaginjo podjetij in potrošnikov ter pozitivno vpliva na gospodarsko rast. Po vsej verjetnosti zato, ker na blaginjo podjetij in potrošnikov v razmerah cenovne negotovosti, poleg pozitivnega vpliva višjih profitnih stopenj zaradi večjega tveganja, negativno vpliva tudi povečana negotovost glede bodočih profitov, ni povsem jasno in ostaja vprašanje empirike, ali se bo kot rezultat uvedbe skupne valute blaginja povečala ali zmanjšala. Sistemsko tveganje se namreč nujno ne zmanjša, ker je lahko kompenzirano kje drugje ali pa zato, ker za popolno odpravo tečajne negotovosti in stimulacijo gospodarske rasti, niso potrebni le fiksni devizni tečaji, temveč monetarna unijo z enotnim denarjem. Pravtako empirične narave je vprašanje ali odprava tečajnega tveganja pospeši investicijsko dejavnost in s tem gospodarsko rast, saj se poleg zniževanja sistematskega tveganja in realne obrestne mere, kot rezultat odprave negotovosti deviznega tečaja, znižujejo tudi investicijski prihodki.

Glavni stroški vključevanja Slovenije v EMU so poleg opustitve vsake možnosti uporabe monetarne politike v primeru za regijo specifičnih makroekonomskih motenj, tudi opustitev inflacije, kot instrumenta za zmanjševanje bremena javnega dolga, nastanek problemov v zvezi z razdelitvijo dohodka od izdaje denarja ter nevarnost špekulativnih napadov na slovenski tolar pri prehodu na evro. Ker je v Sloveniji devizni tečaj, kot instrument prilagoditve, zaradi majhnosti našega denarnega področja in odprtosti gospodarstva ter fleksibilnosti domačih cen oziroma indeksacije le teh z deviznim tečajem, neučinkovit, so tudi stroški vstopa Slovenije v EMU primerjalno manjši. Ker devalvacije za svojo uspešnost zahtevajo obstoj določene denarne iluzije in visoko kredibilnost denarnih oblasti lahko države, ki dosedaj niso bile dovolj dosledne pri izvajanju zadanih politik in ki so pogosto spreminjale devizni tečaj, z opustitvijo monetarne suverenosti in vstopom v monetarno unijo, celo pridobijo in si pri tem zvišajo verodostojnost ter odpravijo časovno nekonsistenčnost. Države lahko po drugi strani z opustitvijo možnosti spreminjanja deviznega tečaja ob vstopu v monetarno unijo, izgubijo pomemben instrument prilagajanja asimetričnim povpraševalnim in ponudbenim šokom, še posebej v primeru omejene fleksibilnosti plač in rigidnosti cen. Za nekatere države je politika omejevanja porabe, kot alternativa devalvaciji, preveč boleča in nezaželjena, zato lahko z izgubo možnosti uporabe deviznega tečaja, kot instrumenta stabilizacijske politike, precej izgubijo. Spremembe deviznih tečajev, kljub dejstvu, da običajno ne vplivajo na realne spremenljivke, ostajajo za nekatere države močan instrument za odpravo neravnovesij in ublažitev prilagoditvenega procesa.

Slovenija mora za vstop v EU uspešno izpolniti zahteve članstva na ekonomskem in socialnem področju, ki se kažejo v doseganju trajne rasti v razmerah enotnega trga, sprejemu pravnega reda Unije, uspešnem dokončanju ekonomske stabilizacije in ekonomske tranzicije, v ureditvi lastninskih pravic in uspešni izvedbi strukturnih reform.

64

64

Slovenija je svojo namero o članstvu v EU vključila v Strategijo gospodarskega razvoja, ki tudi sicer predvideva gospodarski razvoj Slovenije v taki smeri in obsegu, da se čimprej doseže raven razvitosti EU. Na podlagi evropskega sporazuma med Slovenijo in EU ter Strategije gospodarskega razvoja Slovenije (1995) je vlada RS leta 1998 sprejela Strategijo RS za vključevanje v EU oziroma Pristopno strategijo, ki je določila vsebinske in metodološke vidike priprav na članstvo v EU in ki se ukvarja predvsem z dokončanjem procesa tranzicije v tržno gospodarstvo, pri čemer daje ekonomski stabilizaciji prednost pred strukturnimi ukrepi, ki jo dopolnjujejo, nikakor pa ji ne predhodijo, ker je namreč od stabilizacije odvisna uspešnost strukturnih ukrepov. Pristopna strategija izhaja iz ocene, da je prednostna naloga pospešeno izvajanje strukturnih reform, ker njihovo odlašanje ogroža makroekonomsko stabilnost, ki pa je odvisna od celote ukrepov vseh makroekonomskih in drugih politik. Glavni cilj denarne in tečajne politike po Strategiji je postati član EMU do leta 2005, kar pomeni, da bo za izpolnitev glavnega cilja, Slovenija morala postati članica EU vsaj dve leti prej oziroma vsaj do začetka leta 2003, pri čemer so natančnejši cilji znižanje inflacije in obrestnih mer na referenčno raven ter stabilizacija tolarja v okviru nadzorovanega drsečega tečaja. Slednje bo omogočilo, da se bo Slovenija po liberalizaciji kapitalskih tokov in vključitvi v EU, lahko postopno priključila območju skupne evropske valute. Prioritetne smeri ukrepanja na področju monetarne politike do leta 2006 bodo sprostitev kapitalskih tokov s tujino, uveljavljanje referenčne obrestne mere skozi operacije odprtega trga in deindeksacija obresti ter vključitev v ERM 2. Po vključitvi bo še najmanj dve leti uradno plačilno sredstvo slovenski tolar, ki bo moral za vključitev Slovenije v EMU in zamenjavo za evro, izkazovati potrebno trdnost, konkretno najmanj dve leti brez devalvacij v ERM 2.

Glede na časovno izvajanje vključevanja Slovenije v EU, sta odprta dva razvojna scenarija. Po scenariju hitre vključitve, bo kot rezultat pozitivnih ekonomskih učinkov in pričakovanih finančnih vlaganj s pomočjo razvojne pomoči, v Sloveniji porasla gospodarska rast. S tem bi lahko ohranili status manj razvite države z vsemi ugodnostmi do leta 2013, kar bi bilo dovolj dolgo obdobje za prestrukturiranje in povečanje ravni razvitosti. Po scenariju odložene vključitve, pa bo naraščanje notranje kupne moči povzročilo, da bo Slovenija ob koncu desetletja presegla raven 75 odstotkov, s čimer bo tudi raven BDP-ja ob koncu desetletja za 20 odstokov nižja, kot pri scenariju hitre vključitve. Raven domačih cen bo s tem še daleč od evropske, z njo pa tudi raven gospodarske razvitosti.

65

65

8 PRILOGA

TABELA 1.: INDEKSI OCA V PRIMERJAVI Z NEMČIJO V OBDOBJU 1987-95

Država 1987 1991 1995Francija 0.068 0.067 0.074Italija 0.070 0.065 0.059V.Britanija 0.099 0.094 0.089Avstrija 0.008 -0.004 0.008Belgija 0.003 -0.008 0.013Danska 0.063 0.060 0.074Finska 0.098 0.095 0.087Grčija 0.053 0.054 0.054Irska 0.043 0.036 0.021Nizozemska 0.003 -0.008 0.007Norveška 0.078 0.078 0.077Portugalska 0.068 0.066 0.062Španija 0.088 0.082 0.073Švedska 0.068 0.063 0.056Švica 0.038 0.030 0.023

Vir: Bayoumi & Eichengreen (1996, 4).

TABELA 2.: INDEKSI OCA ZA NEKATERA BILATERALNA RAZMERJA V OBDOBJU 1987-95

Država 1987 1991 1995Francija-Italija 0.060 0.059 0.052Francija-Španija 0.064 0.060 0.048Francija-Portugalska 0.053 0.055 0.053Švedska-Finska 0.032 0.035 0.027Švedska-Norveška 0.039 0.043 0.046Italija-Grčija 0.057 0.043 0.027Španija-Portugalska 0.037 0.024 0.013

66

66

Vir: Bayoumi & Eichengreen (1996, 4).

TABELA 3.: IZPOLNJEVANJE KONVERGENČNIH KRITERIJEV DRŽAV EU IN SLOVENIJE LETA 1998

Država/ konvergenčni kriteriji I PP JD DOM SDT

% % % % %Referenčna vrednost 2,2 -3,0 60 6,6 DaEu 11 2,2 -2,4 74 6,6 DaAvstrija 1,1 -2,3 64,7 4,7 DaBelgija 1,4 -1,7 118,1 4,8 DaFinska 1,3 0,3 53,6 4,8 DaFrancija 1,2 -2,9 58,1 4,6 DaItalija 1,8 -2.5 118,1 4,9 DaIrska 1,2 1,1 59,5 4,8 DaLuksemburg 1,4 1,0 7,1 4,7 DaNemčija 1,4 -2,4 61,2 4,6 DaNizozemska 1,8 -1,6 70,0 4,6 DaPortugalska 1,8 -2,2 60,0 4,9 DaŠpanija 1,8 -2,2 67,4 4,8 DaEU 4Danska 1,9 1,1 59,5 4,9 DaGrčija 5,2 -2,2 107,7 8,5 DaŠvedska 1,9 0,5 74,1 5,0 NeVelika Britanija 1,8 -0,6 53,0 5,5 NeSlovenija /98 7,9 -0,8 23,6 16,6 NeSlovenija /99 6,1 -0,6 27,9 14,0 Ne

Vir: Brataševec (2000, 32).

I - letna stopnja inflacije v odstotkih.PP - proračunski primankljaj, izražen v odstotkih BDP.JD – javni dolg, izražen kot delež BDP v odstotkih.DOM – višina dolgoročne obrestne mere v odstotkih.SDT – sodelovanje v Sistemu deviznih tečajev.

67

67

9 SEZNAM VIROV

1. Aristovnik, Aleksander. 2001. Vloga makroekonomske politike pri doseganju zunanjega ravnovesja držav srednje in vzhodne Evrope. Naše gospodarstvo 3-4. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta in Društvo ekonomistov Maribor.

2. Bayoumi, Tamin & Eichengreen, Barry. Ever closer to heaven? An Optimum-Currency-Area Index for European Countries. (On line) available: http://www.haas.berkeley.edu/groups/iber/wps/cider/c96-78.pdf.

3. Beko, Jani. 1998. Tečajna odzivnost zunanjetrgovinskih tokov in slovensko približevanje EMU. Bančni vestnik 12/98. Ljubljana.

4. Brataševec, Miranda. 2000. Evro in slovenska podjetja. Ljubljana: zbirka Eu monitor.

5. Cetinski, Andrej. 1998. Obrestne mere in finančno odpiranje Slovenije. Bančni vestnik 12/98. Ljubljana.

6. Čeh, Silva. 2001. Agencija za regionalni razvoj. S polno paro nad zamude. Delo 292, 11.

7. De Grauwe, Paul. 1994. The Economics of Monetary Integration. Oxford University Press.

8. Dolčič, Tone. 1999. Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani. Zbirka Evropska unija. Ljubljana:Uradni list Republike Slovenije.

9. Delegacija Evropske komisije v Republiki Sloveniji. 2002. EU Novice št.51, Ljubljana.

10. Eichengreen, Barry. 1991. Is Europe an Optimum Currency Area?. NBER Working Paper 3579. (On line) available: http://econpapers.hhs.se/paper/ucbcalbwp/90-151.htm.

68

68

11. Frankel, A. Jeffrey. 1999. No Single Currency Regime is Right for All Countries or at All Times. Department of Economics Princeton University. New Yersey: Princeton. (On line) available: http://www.amazon.com/exec/obidos/ASIN/0881651222.

12. Frankel, A. Jeffrey. 2000. Frankel Challenges Current Consensus on the Need for Pure Fixed or floating exchange rate regimes. IMF Survey, Volume 29, Number 17. (On line) Available: http://www.imf.org/external/pubs/ft/survey/2000/082800.pdf.

13. Frankel, A. Jeffrey, & Rose, K. Andrew. 1996. Economic Structure and the Decision to Adopt Common Currency. (On line) available: http://swopec.hhs.se/iiessp/abs/iiessp0611.htm.

14. Frankel, A. Jeffrey, & Rose, K. Andrew. 1996a. The Endogenity of the Optimum Currency Area Criteria. NBER Working Paper 5700. (On line) available: http://papers.nber.org/papers/w5700.pdf.

15. Frankel, A. Jeffrey, & Rose, K. Andrew. 1997. Is EMU moru Justifiable Ex Post than Ex Ante?. (On line) available: http://haas.berkeley.edu/~arose/RecRes.htm.

16. Jenko, Miha. 2001. BS odpravlja omejitve. Delo 265, 13.

17. Jenko, Miha. 2001a. Gospodarski kazalci slabši od predvidenih. Delo 251, 1.

18. IMF. 2000. Exchange Rate Regimes in an Increasingly Integrated World Economy. IMF Issues Briefs. (online) available: http://www.imf.org/external/np/exr/ib/2000/062600.htm.

19. IMF. 2000a. Exchange Rate Regimes for Major Currencies. Exchange Rate Regimes in an Increasingly Integrated World Economy. IMF Occasional paper no.193. (On line) available: http://www.imf.org/external/pubs/ft/op/193/index.HTM.

20. Urad vlade RS za informiranje. 2000. Slovenija v Evropski uniji. 109 odgovorov o procesu vključevanja Slovenije v EU. urednik Kek, Matjaž. Ljubljana.

21. Kovač, Matjaž. 1999. Strategija vključevanja Republike Slovenije v EMU na področju prostega pretoka kapitala in monetarne politike. Naše gospodarstvo 3-4. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta in Društvo ekonomistov Maribor.

22. Lavrač, Ivo & Vladimir. 1997. Slovenija in maastrichtskih kriteriji konvergence, Delovni zvezek ZMAR, Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.

23. Lavrač, Vladimir. 1994. Slovenski tolar in evropska monetarna integracija, Slovenska ekonomska revija 45:1-3. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

24. Lavrač, Vladimir. 1995. Teorija optimalnega denarnega področja, monetarna integracija in monetarna dezintegracija. Slovenska ekonomska revija 46:6. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

69

69

25. Lavrač, Vladimir. 1998. Denarna ureditev v Sloveniji s stališča priprav na monetarno unijo (EMU). Naše gospodarstvo1-2. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta in Društvo ekonomistov Maribor.

26. Lavrač, Vladimir. 1998a. O dinamiki slovenskega vključevanja v Evropsko denarno unijo, Ljubljana: Bančni vestnik 6.

27. Mencinger, Jože. 1998. Tolar in evro. Naše gospodarstvo 1-2. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

28. Mrak, Mojmir. 1998. Razprava Naše gospodarstvo 1-2. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta in Društvo ekonomistov Maribor.

29. McKinnon, Ronald. 2000. Mundell, the Euro, and Optimum Areas. (On line) available: http://www-econ.stanford.edu/faculty/workp/swp00009.html.

30. Mundell, A. Robert. 1968. A Theory of Optimum Currency Areas. International Economics. New York: Macmillan. (On line) available: http://www.columbia.edu/~ram15/ie/ie-12.html.

31. Mundell, A. Robert. 1997. Optimum Currency Areas. New York: Extended version of a luncheon speech presented at the A Coference on Optimum Currency Areas Tel Aviv University. (On line) Available: http://www.columbia.edu/~ ram15/…html.

32. Owen, Diana, in Cole, Peter. 1999. EMU in perspective – Understanding Monetary Union. Prentice Hall: Financial Times.

33. Potočnik, Janez, & Vendramin, Mojca. 1999. Pristopna strategija v luči pogajanj z Evropsko unijo. Slovenska ekonomska revija, letnik 50, številka 1. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj.

34. Ribnikar, Ivan. 1998. Denarne unije. Bančni vestnik, 3. Ljubljana.

35. Ribnikar, Ivan. 1998a. Slovenija in nastajajoče denarno področje evra, Naše gospodarstvo 1-2. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta in Društvo ekonomistov Maribor.

36. Ribnikar, Ivan. 1999. Evropski sistem centralnih bank. Bančni vestnik 3. Ljubljana.

37. Ribnikar, Ivan. 1999a. Politika deviznega tečaja. Bančni vestnik 11. Ljubljana.

38. Ricci, A. Luca. 1997. Exchange Rate Regimes and Location. IMF Working paper 97/69. (On line) available: http://www.imf.org/external/pubs/ft/wp/wp9769.pdf.

39. Rose, K.Andrew. 1999. One Money, one Market: Estimating the Effect of Common Currencies on Trade. NBER Working Paper No. 7432. (On line) available: http://papers.nber.org/papers/w7432.pdf.

40. Slovenski almanah 2000. 1999. Slovenija in Evropska unija: Napredek je očiten. Ljubljana: Delo d.d. in Slovenske novice d.d..

70

70

41. Slovenski almanah 2001. 2000. Slovenija in Evropska unija: Do vstopa v EU še veliko dela. Ljubljana: Delo d.d. in Slovenske novice.

42. Strašek, Sebastjan. 1998. Razprava v Naše gospodarstvo 1-2. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta in Društvo ekonomistov Maribor.

43. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino. Od pridruženega do polnopravnega članstva v Evropski uniji. Ljubljana.

44. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino. Slovenija in Evropska unija. Ljubljana.

45. UMAR - Urad za makroekonomske analize in razvoj. 1998. Strategija RS za vključitev v EU. Ekonomski in socialni del. Ljubljana.

46. UMAR - Urad za makroekonomske analize in razvoj. 2001. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije. Slovenija in Evropska unija. Ljubljana. (On line) available: http://sigov.si/zmar/publikacije/strategija/besedilo.pdf.

47. Strmšnik, Igor. 1999. Slovenija in Evropska unija: ciljni razvojni scenarij. Slovenska ekonomska revija 50: 1. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj.

48. Svetličič, Marjan. 1998. Evro in podjetja. Bančni vestnik št.12. Ljubljana.

49. Swoboda, Alexandre. 1999. Robert Mundell and the Theoretical Foundation for the European Monetary Union. (Online) available: http://www.imf.org/external/np/vc/1999/121399.htm.

71

71