UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKA NALOGA

VESNA ZIDAR ANTLEJ

Maribor, 2011

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomska naloga

Avtobiografski elementi in tema diskriminacije

v romanu Ne ubijaj slavca

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Darja Pavlič Vesna Zidar Antlej

Maribor, 2011

Lektorica: Petra Plavčak, prof. slovenščine

Prevajalec: Rajko Antlej, univ. dipl. angl.

Tisti, ki verjamejo v naše sposobnosti, nas več kot le spodbujajo. Ustvarjajo nam okolje, v katerem nam lažje uspe.

John H. Spalding

Iskrena hvala mentorici, družini in prijateljem, ki verjamete vame.

IZJAVA

Podpisani-a Vesna Zidar Antlej, rojen-a 22. 3. 1984, študent-ka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer Angleški jezik s književnostjo in Slovenski

jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

AVTOBIOGRAFSKI ELEMENTI IN TEMA DISKRIMINACIJE V ROMANU NE UBIJAJ

SLAVCA pri mentorju-ici izr. prof. dr. Darji Pavlič, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

_____________________________ (podpis študenta-ke) Kraj, Maribor Datum, 17. 6. 2011

POVZETEK

Diplomska naloga z naslovom Avtobiografski elementi in tema diskriminacije v

romanu Ne ubijaj slavca je sestavljena iz dveh delov in analizira roman ameriške

avtorice Harper Lee.

Prvi del diplomske naloge dokazuje, da so nekateri dogodki oziroma osebe, ki se

pojavljajo v romanu, vzeti iz avtoričinega življenja. Analiza je usmerjena v

primerjavo resničnega in fiktivnega sveta. Vzporednice z resničnostjo so

dokazane s primerjavo življenjskih razmer, šolskega sistema, določenih

dogodkov, črnskih služkinj ter nekaterih literarnih likov. Primerjave

življenjepisov nekaterih ljudi in literarnih likov dokazujejo, da so liki matere,

Atticusa, Dilla, Toma Robinsona in Booja zasnovani po resničnih osebah.

V drugem delu diplomske naloge je analizirana tema diskriminacije v romanu. Pri

tem je posebna pozornost namenjena analizi prisotnosti diskriminacije glede na

raso, diskriminacije glede na spol in diskriminacije glede na družbeni oziroma

socialni status. Natančna analiza dokazuje, da je v romanu najbolj poudarjena

diskriminacija glede na raso – črnci so diskriminirani v vseh točkah raziskovanja,

najbolj pa izstopa (ne)enakost pred zakonom. Zelo izrazita je tudi diskriminacija

glede na družbeni oziroma socialni status – ljudje v fiktivnem Maycombu so

namreč uvrščeni v štiri skupine. Diplomska naloga dokazuje, da je prisotnost

diskriminacije glede na spol prisotna, a ne tako izrazita kot prvi dve, saj so

ženske, razen nekaj izjem, predstavljene predvsem v tradicionalni vlogi.

Ključne besede: Harper Lee, Ne ubijaj slavca, avtobiografija, ameriška

književnost, diskriminacija

ABSTRACT

Diploma thesis “Autobiographical elements and the theme of discrimination in the

novel To Kill a Mockingbird” consists of two parts and it analyzes the novel

written by the American author Harper Lee.

The first part of the thesis demonstrates that the events and people in the novel are

taken from the author’s life. The aim of the analysis is the comparison of real life

and fiction. Parallels with reality are demonstrated with comparison of living

conditions, school system, specific events, black maids and some other literary

characters. Comparisons of biographies of some persons and literary characters

prove that the mother, Atticus, Dill, Tom Robinson and Boo are based on real

persons.

In the second part of the thesis the theme of discrimination in the novel is

analyzed. Special focus has been given to analyses of racial discrimination,

gender discrimination and social status discrimination. A thorough analysis shows

that racial discrimination is the prevailing one in the novel as black people are

discriminated in all points of research. Discrimination against social status and

one’s place in the society is also very much present. People in fictitious Maycomb

are placed in four groups and each of them hates the other three. The thesis

demonstrates that there is also gender discrimination present, but not in such

amount as the other two. In the majority of cases women are presented in their

traditional roles.

Keywords: Harper Lee, To Kill a Mockingbird, autobiography, American

literature, discrimination

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ......................................................................... 2

2.1 Metodologija dela ..................................................................................... 2

2.2 Namen preučevanja .................................................................................. 2

2.3 Raziskovalne hipoteze .............................................................................. 2

2.4 Uporabljeni viri ........................................................................................ 3

3 HARPER »NELLE« LEE ............................................................................... 4

4 O ROMANU ................................................................................................... 8

4.1 Fabula ....................................................................................................... 9

5 AVTOBIOGRAFSKI ELEMENTI ............................................................... 13

5.1 Monroeville, Alabama – Maycomb, Alabama ....................................... 18

5.2 Poročila časnika Monroe Journal ........................................................... 20

5.3 Šolski sistem ........................................................................................... 21

5.3.1 Šola in Harper Lee .......................................................................... 21

5.3.2 Šola in Scout ................................................................................... 21

5.4 Črnske služkinje ..................................................................................... 23

5.4.1 Lik Calpurnie .................................................................................. 23

5.5 Frances Finch Cunningham Lee – mati .................................................. 25

5.5.1 Lik matere ....................................................................................... 26

5.6 Amasa Coleman Lee – Atticus ............................................................... 28

5.6.1 Lik Atticusa v romanu ..................................................................... 30

5.6.1.1 Atticus – oče ............................................................................ 31

5.6.1.2 Atticus – zagovornik zamorcev ali zaščitnik nedolžnih?......... 33

5.7 Truman Capote – Dill Harris .................................................................. 37

5.8 Tom Robinson ........................................................................................ 40

5.8.1 Scottsborovi fantje .......................................................................... 41

5.8.2 Walter Lett ...................................................................................... 42

5.8.3 Frank in Brown Ezell ...................................................................... 43

5.8.4 Emmett Till ..................................................................................... 44

5.9 Alfred »Son« Boleware – Arthur »Boo« Radley ................................... 45

5.9.1 Radleyjevi ....................................................................................... 46

5.9.2 Arthur »Boo« Radley ...................................................................... 47

6 SKLEP .......................................................................................................... 49

7 DISKRIMINACIJA ...................................................................................... 52

7.1 Diskriminacija glede na raso .................................................................. 53

7.1.1 Izobrazba ......................................................................................... 53

7.1.2 Delo ................................................................................................. 55

7.1.3 Vera ................................................................................................. 56

7.1.4 Enakost oziroma neenakost pred zakonom ..................................... 58

7.2 Diskriminacija glede na spol .................................................................. 66

7.2.1 Vloga ženske ................................................................................... 66

7.2.1.1 Scout – dama v hlačah ............................................................. 67

7.2.1.2 Teta Alexandra in misijonarski krožek .................................... 69

7.3 Diskriminacija glede na družbeni oziroma socialni status ..................... 71

7.3.1 Štiri vrste ljudi ................................................................................. 71

7.3.1.1 Finchevi in sosedje................................................................... 71

7.3.1.2 Cunninghami ............................................................................ 74

7.3.1.3 Ewelli ....................................................................................... 75

7.3.1.4 Črnci......................................................................................... 78

8 SKLEP .......................................................................................................... 81

9 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 83

VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 85

KAZALO SLIK

SLIKA 1: Ulica, v kateri je živela Harper Lee. ...................................................... 4

SLIKA 2: Harper Lee in predsednik Združenih držav Amerike George Bush leta 2007. ........................................................................................................................ 6

SLIKA 3: Odlomek iz romana Ne ubijaj slavca, ko želi Jem videti skrivnostnega soseda Booja Radleyja. ......................................................................................... 12

SLIKA 4: Zemljevid južne Alabame. ................................................................... 18

SLIKA 5: Frances Finch Cunningham .................................................................. 26

SLIKA 6: Harperin oče Amasa Coleman Lee....................................................... 30

SLIKA 7: Truman Capote na vrtu sorodnikov v Monroevillu .............................. 38

v Alabami leta 1927. ............................................................................................. 38

SLIKA 8: Letak v bran Scottsborovim fantom. .................................................... 41

SLIKA 9: Gregory Peck in Brock Peters sta v filmu »To kill a Mockingbird« odigrala Atticusa Fincha in Toma Robinsona. ...................................................... 62

1

1 UVOD

Z romanom Ne ubijaj slavca ameriške pisateljice Harper Lee sem se seznanila v

času študija, in sicer pri ameriški književnosti. Prvič sem ga brala v angleškem

jeziku in že takrat me je navdušil z občasno naivnim, a hkrati iskrenim

pripovedovanjem deklice. V zgodbo o otroštvu, ki jo avtorica postavi v rasistični

ameriški jug, je spretno vpletena tema, ki sega v bistvo posameznika in govori o

(ne)enakosti med ljudmi. Z romanom avtorica prikazuje obremenjenost

ameriškega juga s tradicijo, diskriminacijo, tabuji in rasizmom ter odpira mnoga

vprašanja o bistvu človekovega bivanja. Roman je izšel leta 1960, v času, ko so se

Afroameričani v rasistični Ameriki borili za svoje osnovne pravice. To obdobje so

zaznamovali Rosa Parks, Martin Luther King in John F. Kennedy. Roman je leta

1961 prejel Pulitzerjevo nagrado, leto kasneje pa so po njem posneli film, ki je

prejel več oskarjev. Roman Ne ubijaj slavca spada med bolj priljubljene ameriške

romane – danes ga uvrščajo v zbirko klasičnih del moderne ameriške literature.

Roman, ki pri nas ni prepoznaven, je bil leta 1984 preveden v slovenščino pri

Prekmurski založbi. V slovenščini ni moč najti literature o romanu ali avtorici, je

je pa zato na voljo več v angleščini. Na spletu lahko najdemo veliko informacij o

avtorici, njenem življenju in popolnem umiku iz javnosti po uspehu romana –

avtorica namreč od izdaje romana dalje ne daje izjav, povezanih z romanom.

Diplomska naloga Avtobiografski elementi in tema diskriminacije v romanu Ne

ubijaj slavca je razdeljena na dva glavna dela, prvi je namenjen analizi

avtobiografskih elementov v romanu, drugi pa analizi najbolj poudarjene teme v

romanu, tj. diskriminaciji. Pri analizi sem za ljudi afroameriškega porekla

uporabljala izraz, ki se uporablja v romanu, tj. črnci.

2

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

2.1 Metodologija dela

Pri pisanju diplomske naloge sem uporabila več različnih metod. Prvi del

diplomskega dela sem namenila analizi prepletenosti posameznih dogodkov iz

avtoričinega življenja z dogajanjem v romanu. Za primerjavo avtoričinega

življenja z življenjem prvoosebne pripovedovalke Scout sem izpostavila

posamezne dogodke in iskala vzporednice v realnem in fiktivnem svetu. V ta

namen je posebna pozornost namenjena analizi biografij več oseb. Za prikaz

življenja v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike

sem uporabila zgodovinsko metodo. V diplomski nalogi sem uporabila tudi

interpretativno metodo, s katero sem interpretirala določene dele v romanu. V

drugem delu diplomske naloge sem ob predpostavki, da je roman sestavljen iz

avtobiografskih elementov, uporabila metodo analize in konkretizacije za

ugotovitev razsežnosti ene glavnih tem v romanu – temo diskriminacije. Pri tem

sem se osredotočila na prisotnost diskriminacije glede na raso, spol in socialni

oziroma družbeni status. Posamezne postavke sem tudi podrobneje razčlenila.

2.2 Namen preučevanja

Diplomska naloga je sestavljena iz dveh delov. Osnovni namen prvega dela

diplomske naloge je raziskati, ali so v romanu Ne ubijaj slavca prisotni

avtobiografski elementi in če so, v kolikšni meri. Namen drugega dela je

analizirati prisotnost diskriminacije v romanu.

2.3 Raziskovalne hipoteze

Predvidevam, da so v romanu Ne ubijaj slavca avtorice Harper Lee prisotne

avtobiografske prvine, ki jih je avtorica vpletla v fikcijski svet.

3

Ena mojih glavnih predpostavk je, da je v romanu poudarjena tema

diskriminacije, ki jo opazimo na več ravneh – literarne osebe v romanu so

diskriminirane glede na raso, spol in družbeni oziroma socialni status.

2.4 Uporabljeni viri

Moj osnovni vir, na podlagi katerega je napisana diplomska naloga, je roman

Harper Lee z naslovom Ne ubijaj slavca. Iz romana sem izhajala tako pri

primerjavi avtobiografij različnih ljudi z liki v romanu kot pri analizi

diskriminacije v romanu.

Pred analizo avtobiografskih elementov sem si pomagala s teorijo avtobiografije.

Uporabila sem tematsko številko revije Jezik in slovstvo, ki je namenjena

avtobiografiji, knjigo Autobiography Linde Anderson in članek Avtobiografija kot

roman Alenke Koron.

O avtorici in knjigi v slovenščini ni literature, zato sem si pri pisanju diplomske

naloge pomagala z viri in literaturo, ki sem jo prevajala predvsem iz angleščine.

Pri analizi avtobiografskih elementov in primerjavi sem uporabila biografiji dveh

avtorjev, Kerry Madden in Charlesa J. Shieldsa.

Biografije Harper Lee, Frances Finch Cunnigham, Amase Coleman Leeja,

Trumana Capotea in Alfreda »Sona« Bolewarja 1sem analizirala in primerjala z

liki v romanu s pomočjo spletnih virov – predvsem Wikipedije in biografij. Ker

gre za analizo dela iz ameriške književnosti in v slovenščini ni na voljo virov, sem

s pomočjo spletnih virov prevajala in analizirala tudi več različnih sojenj črncem v

Združenih državah Amerike – primer Scottsborovih fantov, primer Walterja Letta

in primer Franka in Browna Ezella ter Emmetta Tilla.

1 Shields navaja priimek Alfreda kot »Boleware«, Maddenova pa »Boulware«. V diplomski nalogi bom, ne glede na to na katerega avtorja se bom sklicevala, uporabljala enoten priimek – Boleware.

4

3 HARPER »NELLE« LEE

Wikipedija in spletna stran Biography.com navajata, da je bila pisateljica Harper

Lee rojena 28. aprila 1926 v Monroevillu v Alabami. Leejeva, ki jo mnogi

poznajo tudi pod vzdevkom »Nelle«, je najbolj znana po Pulitzerjevi nagradi, ki jo

je prejela za svoj edini izdan roman – Ne ubijaj slavca.

Bila je najmlajša od štirih otrok in je odraščala v manjšem mestu, Monroevillu.

Njen oče Amasa Coleman Lee je bil odvetnik, član Alabamskega državnega zbora

in solastnik lokalnega časopisa. Večino pisateljičinega življenja je njena mati

Frances Cunningham Finch Lee trpela za duševno boleznijo in je le redko

zapustila hišo.

SLIKA 1: Ulica, v kateri je živela Harper Lee. Vir: Madden 2009: 29

V otroštvu je bil eden njenih najboljših prijateljev Truman Capote, ki je kasneje

postal znan pisatelj. Harper, ki je bila bolj žilava od večine fantov, se je pogosto

zavzela za prijatelja, ki je imel le malo skupnih točk z vrstniki in so ga ti pogosto

5

nadlegovali. Čeprav sta si bila Harper in Truman zelo različna, sta imela eno

skupno točko – težavno družinsko življenje.

Harper se je v srednji šoli začela zanimati za angleško literaturo. Potem, ko je leta

1944 zaključila srednjo šolo, se je vpisala na dekliško fakulteto v Montgomeryju,

kjer je zelo izstopala. Ni je zanimala moda, ličila ali sestajanje s fanti. Raje je

študirala in se posvečala pisanju. Vključila se je v literarni in glasbeni klub.

Tudi na univerzi v Alabami, kamor se je kasneje prepisala, je pisateljica izstopala.

Čeprav se je nekaj časa vključevala v socialno življenje in se pridružila ženskemu

študentskemu društvu, je bila samotarka. Še vedno se je posvečala pisateljevanju.

Pridružila se je šolskemu časopisu in humoristični reviji Rammer Jammer.

Kasneje je postala urednica revije Rammer Jammer, ki jo je vodila eno leto.

Harperjeva je bila sprejeta na pravno fakulteto. Zaradi napornega študija je morala

zaključiti z urednikovanjem Rammer Jammerja. V tem obdobju je spoznala, da je

njeno pravo poslanstvo pisanje. Tisto poletje je šla na izmenjavo na Oxfordsko

univerzo. Harper se je po vrnitvi in opravljenem prvem semestru izpisala iz

študija in leta 1949 odšla v New York z željo, da bi postala pisateljica. V New

Yorku se je več let borila za preživetje. Delala je kot prodajalka letalskih kart za

Eastern Airlines in British Overseas Air Corp. V tem času se je vnovič zbližala s

starim prijateljem Trumanom Capotom in se spoprijateljila z broadwayskim

skladateljem Michaelom Martinom Brownom in njegovo ženo Joy.

Leta 1956 sta zakonca Brown Harper podarila nenavadno božično darilo –

finančno podporo za eno leto. Harper je pustila službo in se v tem času posvetila

pisanju. Brownova sta ji pomagala tudi pri iskanju agenta.

Leta 1957 je Harper oddala prvi rokopis. Dorothy Jewell Altman navaja, da so

založniki kritizirali strukturo romana in namigovali, da je sestavljena iz več

krajših zgodb, a so v rokopisu hkrati zaznali potencial. Avtorico so pozvali, naj

rokopis predela. (Dorothy Jewell Altman 2008: 16–17).

V sodelovanju z urednikom Tayom Hohoffom je Harper leta 1959 dokončala

rokopis, ki je bil najprej naslovljen »Atticus« in kasneje »To Kill a Mockingbird«.

Kasneje istega leta je Harper pomagala Trumanu Capotu pri pisanju članka za

časopis The New Yorker. Capote je pisal o umoru štirih članov družine Clutter v

6

Kansasu. Harper in Truman sta skupaj potovala v Kansas in intervjuvala meščane,

prijatelje in družinske člane pokojnih ter preiskovalce umorov.

Julija 1960 je izšel roman Ne ubijaj slavca, ki sta ga v branje priporočila tudi klub

Knjiga meseca in literarno združenje. Skrajšana različica romana je izšla v reviji

Reader's Digest. Leto kasneje je roman Ne ubijaj slavca poleg več različnih

nagrad prejel tudi Pulitzerjevo nagrado.

SLIKA 2: Harper Lee in predsednik Združenih držav Amerike George Bush leta 2007.

VIR: http://www.zimbio.com/pictures/wKmlczmagEi/FILE+50th+

Anniversary+Kill+Mockingbird/Pbe4l22f2Zb/George+W+Bush

Horton Foote je po knjigi Ne ubijaj slavca napisal scenarij za film, ki je leta 1962

prejel osem nominacij Ameriške filmske akademije. Film je prejel štiri oskarje,

med drugim tudi oskarja za najboljšo moško vlogo, ki jo je za vlogo Atticusa

prejel Gregory Peck.

7

Leta 1966, ko je izšel Trumanov roman Hladnokrvno2, so se poti dolgoletnih

prijateljev in sodelavcev razšle. Truman je roman posvetil njej in svojemu

dolgoletnemu ljubimcu, ni pa priznal Harperinega prispevka k nastanku romana.

Harper je bila prizadeta in jezna, a je ostala Trumanova prijateljica do konca

življenja.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Harper umaknila iz

javnega življenja. V tem času naj bi nadaljevala s pisanjem, a ni več objavila

nobenega dela.

Leta 2007 je za svoj prispevek k ameriški literaturi prejela Medaljo svobode,

najvišje predsedniško priznanje, ki ga lahko dobi civilist v ZDA. Harper še vedno

živi mirno in zadržano življenje v New Yorku in Monroevillu. Aktivna je v cerkvi

in skupnosti, a se izogiba vsemu, kar je povezano z njenim romanom

(http://www.biography.com/articles/Harper-Lee-9377021?part=0 in

http://en.wikipedia.org/wiki/Harper_Lee).

2 V izvirnem jeziku »In Cold Blood«.

8

4 O ROMANU

Roman Harper Lee Ne ubijaj slavca je bil preveden v slovenščino in izdan pri

Prekmurski založbi leta 1984. Roman je oblikovno sestavljen iz dveh delov. Prvi

obsega enajst poglavij, drugi del je vsebinsko bolj obsežen in obsega dvajset

poglavij, skupno enaintrideset poglavij. Prvoosebna pripovedovalka se skozi

celoten roman, ki časovno obsega tri leta, razvija in zori, zato bi lahko rekli, da je

omenjeni roman pravzaprav roman razvoja.

Harper Lee je roman prepisala trikrat. Osnutek je bil napisan v tretji osebi, potem

ga je spremenila v prvo osebo in ga nato vnovič predelala kot prvoosebno

pripoved (Shields 2007: 128).

Shields v članku »To Kill a Mockingbird's Racism Stems from History« navaja, da

je roman napisan z vidika prvoosebne pripovedovalke, a sta prisotna dva glasova.

Prvi glas je glas pripovedovalke Scout, ki govori, razmišlja in se obnaša kot bistra

in radovedna šest– do devetletna deklica. Drugi glas je glas odrasle Scout, ki se

ozira na pretekle dogodke z distanco. Shields še navaja, da se včasih oba glasova

izmenjujeta (Shields 2008: 27).

Shields, ki je poleg več člankov o Harper Lee in njenem romanu Ne ubijaj slavca

napisal dva obsežna portreta avtorice romana – »Mockingbird, A Portrait of

Harper Lee« in »I am Scout« – v prvi knjigi navaja, da se dvojnost pojavi še

enkrat. In sicer je vsebinski del romana Ne ubijaj slavca sestavljen iz dveh zgodb.

Prva govori o odraščanju pripovedovalke, njenega starejšega brata Jema in Dilla

Harrisa ter se vrti okoli Booja Radleyja, ki živi v njihovi ulici. Vsi trije otroci

skušajo z različnimi domislicami pripraviti pošastnega soseda Booya, da bi prišel

iz hiše in se jim pokazal. Ta se jim sicer ne pokaže, a se na njihova prizadevanja

odzove z majhnimi pozornostmi.

Drugi vsebinski del govori o pripovedovalkinemu očetu, Atticusu Finchu, ki je s

strani sodišča dodeljen, da brani črnca Toma Robinsona, ki je krivično obtožen

posilstva belke. Ta del opisuje sojenje in dogajanja, povezana z njim.

Oba dela se prepleteta na noč čarovnic, kmalu po zaključku sojenja. Opit oče

dekleta, ki naj bi bilo posiljeno, iz zasede napade Scout in Jema. Povod za

omenjeno dejanje je Atticusovo razkritje Ewellove nevednosti in pokvarjenosti.

9

Ponižani Bob Ewell namerava otroka ubiti, toda posreduje Boo Radley in ju reši

(Shields 2007: 4–5).

4.1 Fabula

Zgodba se odvija v času depresije v Maycombu, Alabami. Pripovedovalka je

deklica Jean Louise Finch, ki ima vzdevek »Scout«, in živi z desetletnim bratom

Jemom in očetom Atticusom. Atticus je vdovec srednjih let in odvetnik. Scout in

Jem se spoprijateljita z dečkom Dillom, ki poletje preživi pri teti Rachel v njihovi

ulici. Vsi trije poletje preživijo ob igri in ko njihov repertoar iger zvodeni, si

domišljajo načrte, kako bi soseda Booja Radleyja spravili iz hiše. Čeprav odrasli

Booja neradi omenjajo, o njem po vasi krožijo zanimive govorice, ki so mladim

razburkale domišljijo. Otrokom je Boo še posebej zanimiv zato, ker ga še nikoli

niso videli – že več let ni prišel v javnost. Da je še vedno živ, vedo zagotovo, saj

nihče od sosedov ni videl, da bi ga odnesli iz hiše. Konec poletja prinese Scout

prve izkušnje s šolo in »učenimi avtoritetami« ter darila, ki jih z Jemom najdeta v

starem hrastu na vogalu Radleyjeve hiše. S poletjem pride Dill ponovno na

počitnice in otroci se vnovič trudijo, da bi pritegnili Boojevo pozornost. Del

poletja se igrajo novo, čisto drugačno igrico, tj. igrico o Radlyevih, ki je

sestavljena iz drobnih opazk in govoric iz soseske. Novo šolsko leto prinese nove

skrbi in nova skrivnostna darila – figurici iz mila, staro uro z verižico, dva

kovanca za srečo. A Booja Radleyja še vedno nihče ni videl.

Deveto poglavje romana, ki se začne s fizičnim obračunom in besedami: »Takoj

prekliči to, fant,« prinaša v dekličino življenje čisto novo izkušnjo (Lee 1984: 91).

Njen oče Atticus je namreč dodeljen, da brani petindvajsetletnega črnca Toma

Robinsona, ki je obtožen posilstva mlade belke, Mayelle Ewell. Večina

prebivalcev Maycomba sprejme Atticusovo odločitev, da bo Toma branil po

najboljših močeh, z neodobravanjem. Tako Finchevi postanejo žrtve verbalnih

napadov s strani sošolcev, sosedov in družine. Otroka večkrat branita očetovo čast

s pestmi, kar jima prinese nove težave in skrbi.

10

Scout in Jem mislita, da tega poletja ne bosta preživela z Dillom, a ta uide od

doma in se skrije pri Finchevih. Ko ga najdejo, se njegova mati odloči, da vseeno

lahko čez počitnice ostane pri teti Rachel. Na predvečer premestitve Toma

Robinsona v Maycombski zapor se na Atticusovem dvorišču zbere več

nejevoljnih mož. Naslednji večer, ko Atticus nenadoma zapusti dom, ga Scout,

Jem in Dill skrivaj poiščejo in najdejo, kako straži pred Maycombsko jetnišnico.

Ko se že vračajo domov, na cesti zagledajo avtomobile, kako peljejo proti

jetnišnici. Tam se ustavijo in skoraj pride do obračuna med prišleki iz sosednje

vasi in Atticusom, ko posredujejo otroci. Scout nagovori Cunninghama, očeta

sošolca Walterja, in možje se počasi umaknejo. Atticus dogodek komentira z

besedami (Lee 1984: 185): »Osemletnega otroka je bilo treba, da jih spravi k

pameti,« in svojo misel nadaljuje:

»To dokazuje marsikaj – tudi krdelo divjih živali je moč zaustaviti

preprosto zato, ker so še vedno človeške. Hm, morda bi morali policijo

sestavljati otroci … Vi, otroci ste sinoči dosegli, da je Walter Cunningham

za trenutek stal v mojih čevljih. To je bilo zadosti.«

Ko pride čas sojenja Tomu Robinsonu, množice derejo v Maycombsko sodišče.

Atticus naroči otrokom, naj ostanejo doma, vendar ti popoldne vseeno odidejo na

sojenje. Ker v dvorani ni več prostih sedežev, Scout, Jem in Dill sedijo na

»črnem« balkonu skupaj s črnci. Med priče pokličejo štiri ljudi: šerifa

Maycombškega okrožja Tatea, gospoda Ewella in njegovo hči Mayello Ewell ter

obtoženega Toma Robinsona. Sojenje je naporno, a Atticus dokaže, da oba Ewella

lažeta in da je v resnici Mayella zapeljevala črnca Toma Robinsona. Čeprav so

dokazi jasni in kažejo, da je Tom Robinson po krivem obtožen posilstva, ga

porota, ki je sestavljena iz dvanajstih Angloameričanov, obsodi, kar zamaje

Scoutino in Jemovo vero v pravičnost. Atticus se želi pritožiti, a po krivem

obtoženi Tom obupa in skuša med uro vadbe pobegniti iz zapora in podleže

sedemnajstim strelom paznikov.

Toda ponižanemu staremu Ewellu obtožba in smrt Toma Robinsona nista

zadoščali. Sodniku Taylorju vlomi v hišo ter nadleguje Tomovo vdovo Heleno

11

Robinson. Atticusa ustavi pred pošto, mu pljune v obraz in mu zagrozi, da mu bo

še plačal, četudi ga bo maščevanje stalo življenja. Finchevi so prestrašeni, a jih

Atticus miri, da se jim starega Ewella ni potrebno več bati, saj je vso jezo že

stresel nanj (Lee 1984: 292):

» … v srcu ve, da v Maycombu le malo ljudi verjame njegovim in

Mayellinim izpovedim. Mislil je, da bo junak, pa je vse, kar je dobil za

svoje muke, bilo … je bilo, no: obsodili bomo tega črnca, ti pa se vrni na

svoje smetišče! Sedaj se je znesel že nad vsemi, zato se je gotovo

potolažil.«

Roman Ne ubijaj slavca se prične z bežnim spominom na dogodek ob prazniku

vseh svetih in se z omenjenim dogodkom tudi zaključi. Maycombske gospe za

praznik pripravljajo prireditev, v kateri nastopajo otroci oblečeni v kostume. Med

njimi je tudi Scout, ki predstavlja gnjat. Do šolske dvorane jo spremi Jem. Scout

med prireditvijo zaspi in zamudi svoj prihod na oder, zato je okarana, češ da je

uničila predstavo. Osramočena ne želi iti domov v gneči gledalcev, zato z bratom

nekaj časa čakata za odrom. Na poti domov ju v popolni temi nekdo napade.

Prerivajo se in Jem zakriči. V tej zmedi Scout ugotovi, da se je dogajanju

pridružila še četrta oseba, ki ju reši in nese Jema domov.

Doma ugotovijo, da ima Jem zlomljeno roko in da je stari Bob Ewell izpolnil

svojo grožnjo. Šerif Heck Tate ga najde pod starim hrastom s kuhinjskim nožem

med rebri. Tate in Atticus se prerekata, kako je stari Ewell podlegel poškodbam,

ki jih je dobil med prerivanjem. Atticus je prepričan, da sta za smrt odgovorna

Jem in skrivnostni mož, za katerega se izkaže, da ni nihče drug kot Boo Radley.

Možje pogovor zaključijo s sklepom, da je Bob Ewell padel na lastni nož in se

ubil sam. Boo se poslovi od spečega Jema in Scout ga pod roko odpelje domov.

Na pragu Radleyjeve hiše pripovedovalka vidi življenje na ulici iz čisto drugačne

perspektive, misleč: »Atticus je imel prav. Nekoč je dejal, da ne moreš do dna

spoznati človeka, če ne stopiš v njegove čevlje in ne hodiš v njih. Že stati pred

Radleyevimi vrati je bilo dovolj« (Lee 1984: 326).

Pripovedovalka nikoli več ne vidi Booja Radleyja.

12

SLIKA 3: Odlomek iz romana Ne ubijaj slavca, ko želi Jem videti skrivnostnega soseda Booja Radleyja.

VIR: Madden 2009: 136

13

5 AVTOBIOGRAFSKI ELEMENTI

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo avtobiografija kot popis

lastnega življenja, lastni življenjepis.

Preučevanju avtobiografij se je posvetila Linda Anderson, ki v knjigi

Autobiography navaja glavno težavo za vsakega, ki se ukvarja s to tematiko. Pri

tem uporabi citat Candace Langa, ki je leta 1982 zapisal, da se avtobiografija

pojavlja povsod, kjer jo želimo najti. Če je avtor v kakršnem koli smislu vključen

v delo, se lahko vsako pisanje ocenjuje kot avtobiografsko – odvisno od tega,

kako ga beremo (Lang 1982: 6, po Anderson 2001: 1). Čeprav se je avtobiografija

kot žanr začela pojavljati v poznem osemnajstem stoletju, pa začetki avtobiografij

segajo v četrto stoletje. Andersonova (2001: 18) navaja Izpovedi sv. Avguština kot

začetek moderne zahodne avtobiografije in temeljni zgled za kasnejša tovrstna

besedila.

Pojem avtobiografija je raziskovala tudi Blanka Bošnjak v prispevku

Avtobiografskost sodobne slovenske kratke proze in ugotovila, da je omenjeni

pojav s tem izrazom poimenovan šele v novejšem času, saj se začne v slovarjih

pojavljati šele v začetku 19. stoletja. Pred tem sta bila v uporabi izraza izpovedi in

memoari, med žanre avtobiografije pa takrat še niso uvrščali pisem in dnevnikov.

Izpoved je predstavljala prikaz posameznikovega življenja, pri tem pa so se

osredotočali na čustva, skrivnosti in frustracije (Bošnjak 2008: 37).

Andrej Leben, urednik tematske številke revije Jezik in slovstvo, je v uvodniku

številke 3–4 (letnik 53, ki je izšla leta 2008) zapisal, da je v zahodnoevropskem in

angloameriškem prostoru avtobiografsko pisanje od šestdesetih let dvajsetega

stoletja dalje pomembno raziskovalno področje. Navaja, da je raziskovanje

avtobiografij področje, ki ga na diskurzivni ravni zaradi raznorodnih

medbesedilnih navezav v besedilih samih ni mogoče obravnavati znotraj okvirja

ene nacionalne literature. Pri tem poudarja, da je literarna veda le ena izmed strok,

ki se ukvarjajo z avtobiografijo (Leben 2008: 4).

Nova faza v raziskovanju avtobiografije je nastopila v petdesetih in šestdesetih

letih prejšnjega stoletja. Takrat so definirali tipe avtobiografije (spomini,

subjektivna avtobiografija) in njene oblike (dnevnik, pisma, avtobiografski

14

roman) ter vprašanja notranje enotnosti avtobiografije (Niggl 1998: 1–20, po

Bošnjak 2008: 39).

Avtobiografija je v današnjem pomenu besede v glavnem oris lastnega življenja,

pripovedni način je lahko objektivno stvaren ali pa literaren. Značilni so različni

vsebinski poudarki – lahko gre za zunanje dogodke, duhovno ozračje neke dobe

ali pa notranji razvoj pripovedovalca (Bošnjak 2008: 37). V sodobnih literarnih

tekstih so opazni postopki združevanja, mešanja in križanja danih žanrov, pri tem

pa se različni žanrski kodi srečujejo in sproti konstruirajo oziroma dekonstruirajo.

Bošnjakova (2008: 38) ugotavlja, da je v avtobiografskih tekstih avtor

najpogosteje identičen s pripovedovalcem, medtem ko tretjeosebni pripovedovalci

niso tako pogosti.

Jožica Čeh, ki je raziskovala ločnico med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski

prozi, navaja Lejeunea kot vzpostavitelja ločnice med avtobiografijo in

avtobiografsko prozo. Slednji je ločnico postavil na podlagi razlike med referenco

in fikcijo. Za avtobiografijo, ki je spominska pripoved dejanske osebe o lastni

eksistenci s poudarkom na zgodovini osebnega življenja, je bistvenega pomena

avtobiografski pakt. Ta je opredeljen kot dogovor med piscem in bralcem

avtobiografije in določa referencialno recepcijo, potrjuje identiteto avtorja,

pripovedovalca in protagonista ter zagotavlja, da jo bralec sprejme kot nefikcijski

tekst (Lejeune 1973: 138, po Čeh 2008: 26). Bralca na avtobiografski pakt

opozarjajo osebni zaimki, naslovniki, časovni odnosi in indici referencialnega

diskurza (Nunning 2004: 34, po Čeh 2008: 26).

Za avtobiografijo se avtorji načeloma odločajo proti koncu svojega življenja.

Zanjo je značilno tudi, da je vzpostavljena časovna razlika med subjektom in

objektom pripovedovanja, hkrati pa je očitna tudi povezava med njima (Muller-

Dyes 1996: 362, po Čeh 2008: 26).

Avtobiografska proza, definirana kot fikcijsko besedilo, lahko formalno posnema

diskurz avtobiografije, toda brez avtobiografskega pakta. Avtobiografska proza se

lahko, za razliko od avtobiografije, ki po kronološkem zaporedju ubeseduje

celotno ali pa vsaj daljšo življenjsko zgodbo, omeji le na posamične izseke iz

avtorjevega življenja (Čeh 2008: 26).

15

Bošnjakova (2008: 43) navaja, da so literarna besedila z recepcijsko

razpoznavnimi avtobiografskimi elementi v nasprotju z objektivno avtobiografijo,

saj je v ospredju subjektivna literarnost.

Bošnjakova – raziskovala je kratkoprozna besedila – je avtorjevo pričevanjskost

in avtentičnost življenjskih možnosti uvrstila k oblikam literarne

avtobiografskosti: spominska avtobiografskost, spominski kolaž, potopisna in

fikcijska avtobiografskost.

Za spominsko avtobiografskost so značilne opazne avtobiografske značilnosti,

dokaj natančen časovni okvir dogajanja in krajevna določenost dogajanja.

Največkrat gre za spominsko-linearno in kronološko zastavljeno pripoved,

prisotna pa je dodatna osebna refleksija pripovedovalca. Navadno je prisoten

prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka. Ta izraža visoko

identifikacijsko stopnjo povezanosti z avtorjem in glavno osebo pripovedi. Delež

fikcije je zato zmanjšan, povečana pa je avtobiografska avtentičnost.

Spominski kolaž uvrščamo med podskupine spominske avtobiografskosti. Od

slednje jo namreč loči značilnost, da pripoved ne poteka po kronološko-časovnem

zaporedju. Spominski fragmenti se nizajo spontano, gre za navidezno nepovezano

pripovedno snov prvo-, drugo- ali tretjeosebnega pripovedovalca ali

pripovedovalke. Lahko se pojavijo tudi refleksije na nek prostorski kontekst.

Potopisno avtobiografijo prav tako uvrščamo med podvrste spominske

avtobiografskosti. V tovrstnih besedilih predstavlja pripovedni okvir popotništvo

oziroma potovanje, lahko pa gre tudi za »kvazipotopis«.

V fikcijski avtobiografskosti je delež fikcije izredno visok, zato se od predhodno

predstavljenih vrst literarne avtobiografskosti bistveno razlikuje. Delež fikcije

pogojuje nejasno razmerje med pripovedovalcem, avtorjem in glavno osebo.

Signali resničnosti so prepoznavni, a težko dokazljivi – odvisni so predvsem od

dobrih recepcijskih zmožnosti bralcev in prepoznavanja biografskih podatkov

avtorja.

Bošnjakova še navaja, da je avtobiografsko razumevanje tovrstnih besedil odvisno

od konteksta in funkcije, v katerih se pojavljajo besedila. Lahko pa avtobiografska

besedila beremo tudi kot popolno fikcijo (Bošnjak 2008: 45–48).

16

Alenka Koron je v prispevku Roman kot avtobiografija na podlagi dveh del –

Lojzeta Kovačiča Kristalni čas in Nedeljke Pirjevec Zaznamovana – ugotovila, da

sta obe deli sprejeti kot romana, toda njuna sintetična žanrskost ustreza tudi

nefikcijskemu žanru avtobiografije. Koronova ugotavlja, da za navedena romana

ne ustreza nobeno poimenovanje, tako uvede nov žanrski razred, in sicer »roman

kot avtobiografija«. Oznaka »roman kot avtobiografija« združuje besedila s

prepletom fikcijskih in nefikcijskih značilnosti. Avtobiografija in oznaka »roman

kot avtobiografija« po mnenju Koronove pokrivata isto tematiko, a so romani

svobodnejši v razmerju do avtorjevega stvarnega življenja, saj imajo drugačne

značilnosti. Koronova navaja, da je pri romanih svobodnejša izbira

pripovedovalca – ta je lahko prvo-, drugo- ali tretjeosebni. Svobodnejše je tudi

ravnanje s perspektivo pripovedovalca. Romani lahko zmanjšujejo ali pa celo

ukinejo distanco med pišočim in doživljajočim jazom. Pogosti so glagoli

notranjega doživljanja, možni so polpremi govori in predstavljanje notranjega

sveta drugih oseb z vidika teh oseb in pluriperspektivično prikazovanje (Koron

2003: 191–192).

Koronova meni, da gre pri avtobiografijah za vrsto »testiranja resničnosti«, saj je

izjave pripovedovalca mogoče razbirati kot avtorizirana subjektivna mnenja

avtorja. Ker se avtobiografski pripovedovalec nanaša na biografska dejstva, osebe,

dogodke in kraje in jih hkrati za bralca tudi identificira, mu s pripadajočimi opisi

omogoča razumeti, o katerih predmetih v resnici pripoveduje. Pri tem se selekcija

razpoložljivih verzij sveta omejuje na realno. Vsebine pripovedovalčevih trditev

pa niso vedno enostavno preverljive (Koron 2003: 195).

Pri analizi romana Ne ubijaj slavca bom upoštevala Bošnjakovo (Bošnjak 2008:

38), ki navaja, da nedvoumnih določil, kje se avtobiografija pričenja in kje

končuje, ni. Čeprav je Harper Lee dejala, da roman Ne ubijaj slavca ni

avtobiografski, temveč zgolj zgled, kako bi avtorji morali verodostojno pisati o

tistem, kar zelo dobro poznajo, bom v diplomski nalogi iskala prisotnost

avtobiografskih elementov v romanu. Da bi naselila ulice fiktivnega Maycomba,

je Harper Lee uporabila prebivalce domačega kraja iz zgodnjih tridesetih let

prejšnjega stoletja. Po izidu romana se je več ljudi prepoznalo v romanu in ti so v

17

več literarnih likih prepoznali svoje sokrajane. Shields navaja, da je Truman

Capote dejal, da je večina ljudi v romanu vzetih iz realnega življenja in da sta dve

tretjini romana – predvsem del o treh otrocih, ki skušajo privabiti soseda Booja

Radleyja iz hiše – resnični (Shields 2008: 26–27).

18

5.1 Monroeville, Alabama – Maycomb, Alabama

Čas velike gospodarske krize oziroma depresije se je začel na »črni torek« oktobra

1929 z zlomom svetovnega trga in je trajal do druge svetovne vojne. Wikipedija

navaja, da gre za najhujšo in najobsežnejšo recesijo v 20. stoletju. Združene

države Amerike je sočasno prizadelo tudi več »peščenih viharjev«, ki so dodatno

prizadeli že tako prizadeto panogo – kmetijstvo

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_gospodarska_kriza).

Leta 1933 je bilo v ZDA brezposelnih trinajst milijonov ljudi. V tem času so se

zapirale banke, podjetja so propadala, povprečni družinski prihodek, ki je leta

1929 znašal 2.300 dolarjev, je do leta 1935 padel na 1.600 dolarjev. Posledice

depresije so občutili vsi, tako tisti na podeželju kot tisti v mestih (Madden 2009:

36–37).

SLIKA 4: Zemljevid južne Alabame. Vir: Madden 2009: 20

19

V tistem obdobju otroštvo v kraju, kot je bil Monroeville, ni bilo naklonjeno

otrokom. Niso imeli javnih knjižnic, igrač ali denarja za priboljške. Mestni otroci

so imeli več kot podeželski, ker so njihovi starši imeli službe v pisarnah in

trgovinah, medtem ko so bili podeželski ljudje odvisni od pridelka. Veliko mladih

je moralo prekiniti s šolanjem in si najti službe, da so lahko pomagali svojim

staršem pri preživljanju družine.

Obdobje svetovne gospodarske recesije je potekalo v času otroških let Harper

Lee. Maddenova navaja, da so kmetje in spolovinarji zaradi pomanjkanja denarja

plačevali storitve s pridelki, kot so krompir, paradižnik in orehi (Madden 2009:

39).

Pripovedovalkin opis fiktivnega Maycomba ustreza resničnemu duhu časa in

kraja. Maycomb namreč opisuje kot staro in utrujeno mesto, kjer so se ljudje

gibali počasi, saj so imeli čas za vse – zdelo se je, da je dan daljši od

štiriindvajsetih ur. Izvemo tudi, da so ljudje ostajali znotraj okrožja, saj niso imeli

denarja, da bi kaj videli ali kupili. Zato so se ljudje začeli vdajati pesimizmu (Lee

1984: 12).

Fiktivno Maycombsko okrožje v Alabami je pretežno kmečko. Tudi tukaj so

zdravniki, zobozdravniki in odvetniki težko prišli do denarnega plačila svojih

storitev. Družina Cunninghamov nima dovolj denarja, da bi plačala Atticusu za

odvetniške storitve, zato so mu te odplačali s tistim, kar so imeli. Tudi dr.

Reynolds nekaterim računa koš krompirja, če pomaga na svet otroku (Lee 1984:

30–31).

20

5.2 Poročila časnika Monroe Journal

Shields v svoji knjigi navaja, da je časnik Monroe Journal poročal o dveh

dogodkih, ki bi jih lahko prepoznali tudi v romanu Ne ubijaj slavca.

Februarja 1933, ko je bila Harper stara šest let, je Monroe Journal poročal, da je

gospod Dees streljal na nekoga, ki je stikal po njegovi zemlji (Shields 2007: 127).

Omenjeno poročilo v časniku sovpada s pripovedovalkinim opisom nočnega

pripetljaja trojice, ki si je vedno znova domišljala različne načine, kako bi

vzpostavila stik z Boojem. Tisto poletje Atticus dovoli, da otroci zadnji Dillov

večer v Maycombu preživijo pri ribniku gospodične Rachel. Toda fanta imata

drugačne načrte – želita pogledati skozi okno Radleyjeve hiše, da bi videla Booja

Radleyja. Vsi trije otroci se odpravijo do Radleyjevih. Ko se Jem splazi do

zadnjega okna in dvigne glavo, da bi pogledal noter, se nad njim pojavi senca

moškega s klobukom na glavi. »Z njene strani se je izluščila roka, se dvignila in

spet spustila. Nato se je senca obrnila, šla preko Jema in dalje preko verande,

dokler ni izginila ob strani hiše. Vrnila se je, kot je bila prišla« (Lee 1984: 67).

Prestrašeni otroci pobegnejo. Scout je bila ravno med zeljnatimi glavami, ko je

strel iz puške pretresel okolico. Trojica odhiti proti šolski ograji, toda Jem se

ujame pod žicami, ki so zagrabile njegove hlače. Sleče jih in se reši. Ko se otroci

umirijo, se počasi napotijo na sprednjo stran hiše. Opazijo, da so se pri

Radleyjevih vratih zbrali sosedje. Izvedo, da je Nathan Radley streljal na črnca v

svojem vrtu. »Streljal je v zrak. Toda prestrašil ga je, da je postal bel ko stena,

gotovo. Če kdo vidi kakega belega zamorca, je gotovo tisti,« jim pove klepetava

soseda Stephanie (Lee 1984: 68).

Shields je našel vzporednice z dogajanjem v romanu še v eni novici Monroe

Journala. Maja 1934 je časnik poročal o steklem psu, ki je ugriznil dva otroka in

dve odrasli osebi (Shields 2007: 127). Tudi v romanu Ne ubijaj slavca Fincheve

vznemiri stekli pes, in sicer gre za rdečkastega ptičarja Tima Johnsona, ki nekega

februarskega dne blodno hodi po njihovi ulici. Preden pes dobi priložnost, da bi

mimoidoče poškodoval, ga Atticus ustreli (Lee 1984: 111–116).

21

5.3 Šolski sistem

Opis šolskega sistema, ki ga Maddenova navaja v knjigi, sovpada s Scoutinim

pripovedovanjem v romanu. Maddenova piše, da so učenci v osnovni šoli v

Monroeville vedeli, da ne smejo spraševati preveč vprašanj in da morajo ponižno

sprejemati novo znanje. Podeželski otroci so redko videli knjigo, preden so začeli

s šolanjem, zato so bili mestni otroci nekoliko nestrpni do njih in so jih pogosto

ignorirali, ker so zaostajali za njimi (Madden 2009: 50).

5.3.1 Šola in Harper Lee

Harperina sestra Alice je nekoč povedala novinarjem, da se je Harper izjemno

dolgočasila v šoli in da so učitelji videli, da šola zanjo ni izziv (Madden 2009:

50).

Če se učenci niso obnašali primerno, so, kot je bilo v tistem času v navadi, morali

iztegniti roke, da jih je učiteljica kaznovala. Harper je, tako kot Scout, klicala

očeta po imenu. Nekoč je imela težave, ker je poklicala učiteljico po imenu in ne

tudi po nazivu. Ogorčeni šolniki so jo takrat podučili, da mora vse učitelje in

avtoritativne osebe naslavljati z gospod ali gospodična.

5.3.2 Šola in Scout

Tudi pripovedovalka Scout nad šolo ni bila navdušena. Tam se je, tako kot

Harper Lee, dolgočasila. »Nisem vedela, za kaj so me ogoljufali, toda nisem

verjela, da je dvanajst let nenehnega dolgčasa tisto, kar mi je namenila država,«

pripoveduje Scout, ko govori o tem, kako se je prebijala skozi maycombski šolski

sistem (Lee 1984: 43).

22

Pripovedovalka je prepričana, da ji ni potrebno hoditi v šolo. Svoje razmišljanje

utemeljuje s primerom Atticusa in strica Jacka, ki nista hodila v šolo, a sta vedela

vse. Scout meni, da česar ni vedel prvi, je zagotovo vedel drugi.

Deklica tudi ne razume, kako je mogoče, da je njen oče, ki ni bil deležen

izboljšav, ki so jih njeni učitelji imeli za bistvene pri vzgoji v dobre državljane,

več let deloval v državnem zakonodajnem zboru. Poleg tega je bil vanj vsakokrat

izvoljen brez opozicije (Lee 1984: 43).

Šolski sistem, ki ga pripovedovalka opisuje v romanu, je vseboval sistem

kaznovanja. Scout pripoveduje, kako jo je učiteljica enkrat zagrabila za ovratnik

in jo odpeljala h katedru: »Gospodična Caroline je vzela ravnilo, mi dala z njim

po dlani pol ducata hitrih udarcev in me poslala v kot« (Lee 1984: 31).

Pripovedovalka je, razočarana nad šolanjem, pripravljena narediti marsikaj, da ji

ne bi bilo potrebno hoditi v šolo. Njena borba proti obiskovanju šole je potekala v

različnih oblikah. Že od začetka šolskega leta so se je lotevale vrtoglavice in

želodčne slabosti. Pripovedovalka je celo plačala srebrnik za dovoljenje, da se je

smela podrsati z glavo ob glavo z dečkom, ki je imel nalezljivo kožno bolezen, a

se je ta ni prijela (Lee 1984: 92). V upanju, da je oče ne bo več pustil v šolo, ko bo

izvedel, da se je tam naučila grdih besed, je uporabljala tudi kletvice (Lee 1984:

96).

23

5.4 Črnske služkinje

V Harperinem otroštvu je več različnih črnk delalo za Leejevo družino.

Maddenova predvideva, da so te ženske prevzemale neke vrste materinsko vlogo

otrokom in so skrbele za družino, ko je Harperina mati imela napade zaradi težav

z živci. Ženske so navadno prihajale iz črnskega predela mesta in so, kot je bilo

takrat v navadi, morale prihajati v hišo skozi zadnja vrata. Njena plača je znašala

približno dolar in pol na teden. Poleg tega je imela priskrbljeno hrano čez dan

(Madden 2009: 47–48).

Shields navaja Hattie Belle Clausell kot črnsko služkinjo Leejevih. Ta je vsak dan

prihajala k njim in skrbela za gospodinjstvo namesto Harperine matere Frances

Cunningham Finch Lee. Dom Leejevih je služkinja organizirala čim bolj

preprosto. V hiši ni bilo preprog, ki bi jih bilo treba stepati, železno ogrodje

postelje je bilo pobarvano belo, borova tla pa so se svetila od rednega drgnjenja

(Shields 2007: 41).

5.4.1 Lik Calpurnie

Thomas L. Shaffer v članku »Learning Good Judgement in the Segregated South«

trdi, da je bila črnska služkinja Calpurnia brez dvoma najboljša prijateljica

Atticusa Fincha. V njenem liku prepoznava zahtevno učiteljico, ki zahteva, vzgaja

in tolaži (Shaffer 2008: 142).

Pripovedovalki ni všeč, kadar jo črnka naganja iz kuhinje in jo opozarjala na lepo

vedenje. »Najine bitke so bile dramatične, toda enostranske,« pripoveduje

protagonistka in dodaja, da je Calpurnia vedno zmagala, med drugim tudi zato,

ker jo je Atticus vedno zagovarjal (Lee 1984: 12). Slednji meni, da Calpurnia

zanje stori ogromno in si zato zasluži spoštovanje (Lee 1984: 35).

Caplurnia ima, glede na to, da je črnska služkinja, nenavaden status v družini in

uživa zaupanje Atticusa. Ko slednji brani člana Calpurniine cerkve, Toma

Robinsona, izvemo, da Calpurnia pozna njegovo družino in jim zaupa. Zato jim

24

zaupa tudi Atticus (Lee 1984: 92). S tem pa Atticus kaže spoštovanje in

zaupanje do črnke Calpurnie.

Tudi Calpurniin odnos do otrok je nekoliko nekonvencionalen. Ko pelje otroka k

maši v črnsko cerkev, ju očedi s posebno pozornostjo: »Nočem, da bi kdo rekel,

da ne skrbim za svoja otroka« (Lee 1984: 140). Njena izjava kaže močno

navezanost in neobičajen odnos črnske gospodinje do otrok belcev, kar je zelo

verjetno posledica tega, da je otrokoma mati umrla, ko je bila pripovedovalka

stara dve leti, poleg tega je bila Calpurnia z njimi že od nekdaj (Lee 1984: 12).

Črnka torej ni samo služkinja, ampak prevzema tudi nekatere vloge nadomestne

matere ter otroka tudi vzgaja. Calpurnia, ki pri družini tudi večkrat prespi, vzgaja

otroka z nežnostjo in trdo roko. Ko se Scout prvi šolski dan vrne iz šole, ji

Calpurnia pove, da jo je pogrešala, in ji da poljub. Spekla ji je flancate, ki jih je

imela pripovedovalka rada (Lee 1984: 39). Isti dan, le nekaj ur prej, pa Scout

pride s sošolcem Walterjem Cunninghamom domov na malico in ga poniža. Scout

odziv črnke opiše z besedami: »Calpurnia me je močno mahnila okoli ušes in me

poslala skozi krilna vrata v jedilnico« (Lee 1984: 34). Uporabljen citat razkriva,

da je Calpurnia ne samo vzgajala, ampak tudi kaznovala otroka, ko se ji je zdelo

to primerno.

Prvo šolsko leto je v njune odnose prineslo spremembo. »Calpurniino tiranstvo,

krivičnost in vmešavanje v moje zadeve je zamenjalo bolj tiho negodovanje in

splošno neodobravanje« (Lee 1984: 45).

Ko se v literarnem dogajanju pojavi teta Alexandra, je Calpurniin obstoj v družini

ogrožen. Teta je prepričana, da je ne potrebujejo več, Atticus pa jo zagovarja in

pravi, da bo Calpurnia zapustila njihovo hišo, ko bo tako hotela sama, saj brez nje

ne bi zmogel. »Zvest član družine je in sprejeti boš morala stvari, kot so« (Lee

1984: 162). Atticus vztraja pri tem, da Calpurnia ostane. Svoje stališče utemelji s

tem, da otrokoma njena vzgoja ni škodila, v nekaterih stvareh pa je bila Calpurnia

trša, kot bi bila mati.

25

5.5 Frances Finch Cunningham Lee – mati

Frances Finch Cunningham Lee je bila, za razliko od Scoutine matere, živa in je

živela z družino. Wikipedija navaja, da je Frances umrla, ko je bila Harper stara

25 let (http://en.wikipedia.org/wiki/To_Kill_a_Mockingbird). Jasno je, od kod je

avtorica romana Ne ubijaj slavca vzela družino Finchevih – iz maminega

dekliškega priimka. Frances je trpela za nespečnostjo, zato je pozno ponoči

pogosto igrala klavir. Avtorica romana se je matere od otroštva naprej spominjala

kot pretežke ženske z ogromno strahovi (Shields 2007: 39). Harperina sestra Alice

je materino stanje opisovala kot »živčno motnjo«, katere vzrok bi lahko bila

depresija ali celo bipolarna motnja. Materino razpoloženje je nihalo med evforijo

in popolnim obupom oziroma depresijo (Madden 2009: 33). Wikipedija navaja, da

je bila njena mati zaradi duševne bolezni pogosto miselno in čustveno odsotna

(http://en.wikipedia.org/wiki/To_Kill_a_Mockingbird#Autobiographical_element

s).

Namerno ali ne, Harper se je upirala vsemu, kar je njena mati cenila. Živeli sta v

dveh različnih svetovih. Položaj se je poslabšal, ko je Frances začela kazati prve

znake duševne bolezni (Shields 2007: 39). Shields trdi, da je Harper opravila s

konfliktom med seboj in materjo, ko je pisala roman. Ker v resničnem življenju ni

mogla doživeti pristnega odnosa med materjo in hčerjo, je v romanu družina

Finch brez matere (Shields 2007: 42). »Nisem je pogrešala, Jem pa, mislim, jo

je,« pripoveduje protagonistka romana Scout (Lee 1984: 13).

Marie Faulk Rudisill, ki je živela v Leejevi ulici v Monroevillu, je bila pri

Leejevih vsak dan. Frances opisuje kot prijazno gospo, ki je otrokom na verandi

za hišo pripravila lubenico, vendar se z otroki ni pogovarjala. Zjutraj je vstala in

začela igrati klavir, ki ga je potem igrala ves dan, ali pa je na sprednji verandi

skrbela za rože. Frances ni nikoli zapustila hiše in Marie ni nikoli videla, da bi

počela karkoli drugega (Shields 2007: 39).

Maddenova v knjigi navaja, da je Truman svojemu avtorju biografije Geraldu

Clarku povedal, da je Harperina mati hotela Harper dvakrat utopiti v kadi, ko je

bila še mlajša. Njeni starejši sestri, Alice in Louise, sta jo rešili (Madden 2009:

34). Shields trdi, da je Harper o užaljenosti zaradi Trumanove izjave, ki je segla v

26

najbolj ranljivo mesto njenega življenja, pisala prijatelju Cadwellu Delaneyju

(Shields 2007: 270).

SLIKA 5: Frances Finch Cunningham Vir: Madden 2009: 31

5.5.1 Lik matere

Lik protagonistkine matere v romanu ni pogosto omenjen. Pripovedovalka na

začetku romana pove, da sta se njena starša spoznala, ko je bil Atticus prvič

izvoljen v državni zakonodajni zbor. On je bil srednjih let, mati pa petnajst let

mlajša od njega. Jem se je rodil po prvem letu zakona, Scout štiri leta kasneje.

Mati, katere imena ne izvemo, je umrla zaradi srčnega napada. Scout je imela

takrat dve, njen brat Jem pa šest let (Lee 1984: 12–13).

27

Scout pripoveduje, da je mati imela zvonček, ki ga je uporabljala, ko je otroke

klicala h kosilu (Lee 1984: 59). Ta podatek težko uvrstimo v literarno dogajanje,

saj je pripovedovalkina mati umrla, ko je bila ta stara dve leti, zato

pripovedovalke ni mogla klicati h kosilu na tak način.

Iz primerjave obeh, Harperine matere in Scoutine matere, lahko ugotovimo, da je

bila prva mentalno, druga pa fizično odsotna. Frances Finch Cunningham Lee bi

lahko do neke mere primerjali s fiktivno Calpurnio, ki je pogosto poosebljala

materinsko vlogo otrokoma. Tudi ona je, tako kot je Frances otrokom na verando

nastavljala lubenico, Scout, Jemu in Dillu nastavljala limonado.

28

5.6 Amasa Coleman Lee – Atticus

Amasa Coleman Lee je bil rojen leta 1880 v Alabami. Ko je bil star dve leti, se je

z družino preselil na Florido. S šestnajstimi leti je začel svojo poklicno pot kot

učitelj, nato pa se je z željo po boljši službi preselil v okrožje Monroe, kjer je delal

kot knjigovodja.

Leta 1913 je pravniška družba Barnett in Bugg najela Leeja, da je upravljal

njihovo železnico v Monroevillu. Lee je bil pravnik samouk, kar za tisti čas ni bilo

nič nenavadnega. V Združenih državah Amerike so v takratnem obdobju

ambiciozni posamezniki lahko postali pravniki, če so brali in preučevali pravniške

knjige – študij prava ni bil pogoj za opravljanje pravniškega poklica. Leta 1915 je

bil Lee sprejet v pravniško zbornico in je postal pravnik. Pravniška družba se je

tako preimenovala v Barnett, Bugg in Lee (Madden 2009: 31–32). Od leta 1927

do 1936 je bil član Alabamskega predstavniškega doma, od leta 1929 do leta 1947

pa tudi urednik časnika Monroe Journal

(http://en.wikipedia.org/wiki/Amasa_Coleman_Lee). Maddenova navaja, da je

Amasa Coleman Lee v uvodnikih Monroe Journala v preprostem in jasnem jeziku

pojasnjeval takratne razmere. Ljudje so ga občudovali in ga spoštovali kot glas

razuma (Madden 2009: 32).

Shields trdi, da je Lee sprva le deloma dosegal moralne standarde Atticusa.

Čeprav bolj poučen kot večina, ni bil svetnik, kakor je prikazan Atticusov lik. V

več pogledih je bil tipičen predstavnik svoje generacije – še posebej pri temah,

povezanih z integracijo. Bil je prepričan, da je bila takratna socialna ureditev –

segregacija3 – naravna in ustvarja ravnotežje med rasami (Shields 2007: 121).

Lee je v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja spremenil svoje poglede na

problematiko, povezano z raso. Harper je tako opazovala očeta, kako se je iz

konservativca prelevil v zagovornika pravic črncev. Eden od vzrokov za

spremembo so bili dogodki, ki jih kot zaskrbljen državljan ni mogel prezreti

(Shields 2007: 125).

3 »Segregacija« pomeni ločevanje oziroma zapostavljanje določene rase ali družbenega sloja na vseh področjih javnega življenja. Temelji na rasnem razlikovanju.

29

Je pa bil Amasa že mnogo prej dovzeten za krivice, ki so se dogajale črncem.

Jeseni 1932, ko je Truman Capote odhajal iz Monroevilla v New York, da bi živel

z mamo in njenim novim možem, je pripravil poslovilno zabavo za noč

čarovnic 4. V tistem času se zabav belci in črnci niso udeleževali skupaj, izjema je

bila, če so slednji stregli na zabavi belcev. Capote, ki je želel, da bi bila njegova

zabava nepozabna, je na zabavo povabil tudi črnskega prijatelja Johna Whitea in

Alfreda »Sona« Bolewarja. Slednji je, skupaj s sestro, sprejel povabilo na zabavo.

Alfred je odšel na zabavo oblečen v robota. Lokalni Ku Klux Klan5 je slišal, da se

bodo zabave udeležili črnci, zamaskirani v kostume, zato se je odločil, da bo

zabavo prekinil (Shields 2007: 57). Ko so se člani Klana tisto noč prikazali na

Južnoalabamski aveniji, so obkolili moškega, ki je bil oblečen v robota. Bili so

prepričani, da je obkoljeni črnec John White. Toda bil je belski deček Alfred

»Son« Boleware. Amasa se je ob tej priložnosti soočil z vodjo Klana in preprečil

linčanje prestrašenega Alfreda (Madden 2009: 56–60).

Harper je od očeta prejemala ogromno ljubezni in spoštovanja (Madden 2009:

35). Ta je verjetno imel največ vpliva na Harperino življenje. Bil je tip očeta, ki je

svoje otroke spodbujal, da postanejo izobraženi in da trdo delajo, ne glede na to,

kakšen poklic si bodo izbrali. Maddenova trdi, da je bil v tem svojem ravnanju

drugačen od ostalih, saj se je na jugu Združenih držav Amerike pričakovalo, da so

dekleta predvsem uglajene dame. Dekleta niso hodila na fakulteto. Tiste, ki so se

tja vpisale, so to storile, da bi si našle dobrega moža. Lee pa ni bil oče, ki bi z

družinskim življenjem in materinstvom pritiskal na hčere. S svojim zgledom jim

je raje vcepil zavest, da je pozitiven prispevek skupnosti izrednega pomena

(Madden 2009: 30–31).

4 Noč čarovnic se v angleško govorečih državah praznuje v noči iz 31. oktobra na 1. november in ustreza katoliškemu prazniku vseh svetih. Wikipedija navaja, da se otroci na ta večer preoblečejo v različne kostume in hodijo od vrat do vrat ter prosijo za sladkarije (http://sl.wikipedia.org/wiki/No%C4%8D_%C4%8Darovnic). 5 Rasistična organizacija Ku Klux Klan, ki deluje od leta 1866, je prepričana, da je črnec manjvredno bitje. Med leti 1915 in 1927 je pridobila osem milijonov članov, med njimi so bili zdravniki, sodniki in cerkveni voditelji. Člani Klana so se imeli za čiste Američane in vsak, ki se ni strinjal z njimi, zanje ni bil Američan. Organizacija, ki je bila tajna, je izvajala zastrahovanja in brutalna dejanja, kot so zažiganje križev, okrutni umori, zažiganja šol, cerkva, domov (Grabrovec 2010: 27 in Shields 2007: 57).

30

SLIKA 6: Harperin oče Amasa Coleman Lee. Vir: Madden 2009: 31

5.6.1 Lik Atticusa v romanu

Lik Atticusa Fincha se v romanu najbolj izrazito pojavlja v dveh vlogah – najprej

kot lik vzornega očeta, v drugem delu romana pa tudi kot odgovorni zagovornik

črnca Toma Robinsona. Njegov lik bom tako analizirala z vidika obeh vlog.

31

5.6.1.1 Atticus – oče

Atticus je skrben in ljubeč oče. Otroka je vzgajal z nevsiljivo nežnostjo – bral

jima je in se igral z njima. »Jem in jaz sva bila z očetom zadovoljna« (Lee 1984:

12).

Atticus se potrdi kot zaščitnik svojih otrok in svoje ulice, ko z enim samim

strelom ustreli steklega psa Tima Johnsona (Lee 1984: 118). Ta je namreč nekega

februarskega dne ogrožal ulico, v kateri so živeli Finchevi. Na prizorišče prideta

šerif maycombskega okrožja Heck Tate in Atticus, toda šerif kot predstavnik

izvršilne veje oblasti ne kaže niti najmanjšega zanimanja, da bi ustrelil psa in to

dolžnost prepusti Atticusu. Joseph Crespino (2008: 80) trdi, da Atticus s tem

dejanjem potrjuje svojo moškost v dveh pogledih – kot oče, ki ščiti svoja otroka,

in kot južnjaški liberalec, ki se spopada z rasizmom.

Omenjeni dogodek se dotakne predvsem Jema: »Si ga videla, kako je stal?

Naenkrat je bil ves drugačen, puška je bila del njega … tako hitro je napravil! Jaz

bi moral meriti deset minut, če bi hotel kaj zadeti« (Lee 1984: 117). Jem po tem

dejanju očeta vidi v drugačni luči in mu postane vseeno, če Atticus česa ne zna:

»Vseeno bi mi bilo, če ne bi znal niti najmanjše stvarce« (Lee 1984: 119).

Atticus svoja otroka večkrat postavi na realna tla. Ko Jem več kot mesec dni

kazensko bere sosedi Lafayette Dubose, ki umira, mu ta na smrtni postelji pošlje

kamelijo. Oče mu ob tem dogodku pove, da želi, da spremeni svoje mnenje o

pravem pogumu in si izbije iz glave misel, da je pravo junaštvo, če imaš v rokah

puško. »Junaštvo je, če pred začetkom veš, da boš poražen, pa kljub temu

začneš, ne glede na to, kaj in kako bo« (Lee 1984: 134). S temi besedami pa

Atticus ne opisuje samo pokojne sosede, ampak simbolično tudi sebe – v

nadaljevanju romana se tudi sam ne vda, pa čeprav že zdaj ve, da bo njegov boj

izgubljen.

Scoutin in Jemov oče ni tako zelo neopazen, kot bi si otroka želela. Branil je

namreč črnca Toma Robinsona. Atticus upa, da bosta njegova otroka odgovore

na vprašanja iskala pri njem ter da bosta prestala sojenje in vse, kar se bo

dogajalo v povezavi z njim, brez grenkobe. Upravičeno ga skrbi, če bosta otroka

znala ohraniti razsodnost, ko bo zaradi sojenja prizadet njun ponos (Lee 1984:

32

107). Otroka poduči, da se v sodbi Tomu Robinsonu ne bori proti »Yankeejem«6,

ampak proti svojim prijateljem, zato se morata otroka zavedati, da prijatelji in

njihov dom ostajajo tukaj tudi v primeru, da bo prišlo do grdih besed in dejanj

(Lee 1984: 93).

Scout nekega večera vpraša očeta, kaj pomeni zagovornik zamorcev, kakor so

imenovali njenega očeta. Ta ji razloži, da nevedni in slabi ljudje uporabljajo ta

izraz, kadar mislijo, da nekdo ceni črnce bolj kakor njih: »Zagovornik zamorcev

ne pomeni ničesar določenega, kot tudi smrkavec ne« (Lee 1984: 130). Hkrati ji

na vprašanje, ali je res zagovornik zamorcev, odgovori: »Seveda sem. Trudim se,

da bi ljubil vse ljudi« (Lee 1984: 130). Tudi svoja otroka uči, da morata

spoštovati vse ljudi in nikogar ne smeta sovražiti, ne glede na to, kako grozovita

so njegova dejanja (Lee 1984: 288).

Ko začnejo prebivalci Maycomba napadati Scout, da je njen oče zagovornik

zamorcev, je deklica zmedena, saj ima občutek, da ljudje menijo, da njen oče ne

ravna prav. Ko pripovedovalka vpraša očeta, zakaj ga brani, če ga ne bi smel, ji

ta odgovori, da ga brani predvsem zato, ker v nasprotnem primeru ne bi mogel

več hoditi z dvignjeno glavo (Lee 1984: 92). Pri tem ji zamolči dejstvo, da mu je

bil primer dodeljen, kar kaže na to, da Atticus pri vzgoji svojih otrok ni

pretirano zaščitniški – ničesar jima ne olajša, otroka morata sama priti do

življenjskih spoznanj, ne glede na to, kako neprijetna in kruta so. S svojimi

dejanji je Atticus dober zgled človeka, ki ima visoke moralne in etične

standarde.

Atticus se – kljub namigovanju okolice, da se je zarotil proti vzgoji – vedno

znova dokazuje kot dober vzgojitelj svojih otrok in odličen poznavalec otroške

psihe. Zdi se, da je vedno korak pred otrokoma. Atticus si občasno pri vzgoji

pomaga s pravniškimi prijemi zasliševanja priče, a je potrpežljiv in hkrati iskren

sogovornik. Prepričan je, da je potrebno otroku iskreno odgovarjati na

vprašanja, ne glede na to, kakšna so. V nasprotnem primeru se lahko otrokom

zameriš veliko bolj kot odraslim: »Zamera pa ima lahko globoke korenine« (Lee

1984: 106).

6Izraz »Yankee« oziroma slovensko »jenkiji« Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja kot slabšalni izraz za prebivalca severnih dežel Združenih držav Amerike.

33

Kakšen vzgojitelj je Atticus, nam nazorno prikaže tudi dogodek ob koncu romana,

ko Jema in Scout v popolni temi napade neznanec. Doma ugotovijo, da ima še ne

trinajstletni Jem zlomljeno roko in da je otroka napadel stari Bob Ewell. Šerif

Heck Tate ga najde pod starim hrastom s kuhinjskim nožem med rebri. Tate in

Atticus se prerekata, kako je stari Ewell podlegel poškodbam, ki jih je dobil med

prerivanjem. Atticus je namreč prepričan, da sta za smrt odgovorna Jem in

skrivnostni mož, ki je Jema prinesel domov in je sramežljivo stal v kotu Jemove

sobe. Izkaže se, da skrivnostni prišlek ni nihče drug kot Boo Radley. Trmasti in

načelni Atticus vztraja, da Jem in Boo odgovarjata za svoje dejanje, ne glede na

to, kakšne bodo posledice. Svojemu sinu hoče odkrito pogledati v oči in ne želi

skrivati resnice pred svetom in dečkom samim: »Heck, če bi to zadevo potajil, bi

enostavno zanikal vse, kar sem Jema učil. Včasih mislim, da sem kot oče

popolnoma neuspešen, toda jaz sem otrokoma vse, kar imata« (Lee 1984: 319).

Atticus očitno včasih dvomi vase, a je trdno prepričan, da bi s prekrivanjem

resnice izgubil zaupanje svojega sina.

Heck Tate skuša Atticusa prepričati, da ni protizakonito, če človek naredi, kar

more, da prepreči zločin. Meni, da bi bil greh, če bi človeka, ki je vsem napravil

veliko uslugo, a je po svoji naravi plašen in sramežljiv, javno izpostavili, s čimer

jasno namiguje na Booja. Boo je namreč, da bi zaščitil pripovedovalko in njenega

brata, ubil Boba Ewella. Atticus popusti in možje pogovor vendarle zaključijo s

sklepom, da je Ewell padel na lastni nož in se ubil sam. Pripovedovalka in Atticus

ugotovita, da bi razkritje resnice bilo podobno, kot da bi ubil slavčka (Lee 1984:

322–323).

5.6.1.2 Atticus – zagovornik zamorcev ali zaščitnik nedolžnih?

Lik Atticusa najbolje opiše Maudie Atkinson, ki pravi, da so na svetu ljudje, ki

so rojeni za to, da namesto drugih opravljajo neprijetne posle. Eden takih ljudi je

po njenem mnenju tudi Atticus (Lee 1984: 252).

Atticus, ki je sicer upal, da bo končal službo, preden bi naletel na primer, kot je

primer Toma Robinsona, je odločen, da bo vznemiril porotnike preden se bo

34

vdal (Lee 1984: 107). Primer, ki mu je bil dodeljen, je sprejel tudi zato, ker v

nasprotnem primeru ne bi mogel pogledati svojima otrokoma v obraz. »Ta

primer, primer Toma Robinsona, je nekaj takega, kar seže v bistvo človekove

zavesti,« meni Atticus (Lee 1984: 125). Pripovedovalkin oče se že pred

sojenjem zaveda, da bo sodbo izgubil, a je hkrati odločen, da se ne bo odpovedal

boju za zmago, čeprav je bil pred začetkom boja že stokrat tepen (Lee 1984: 93).

Jem še pred sojenjem ugotavlja, da Atticusa primer Toma Robinsona muči do

smrti (Lee 1984: 162).

Lik Atticusa je občasno prikazan pretirano zaščitniški in občutljiv za krivice, ki

se dogajajo črncem. Maddenova navaja primer, ko je Amasa Coleman Lee pred

Ku Klux Klanom zaščitil dečka, za katerega so člani Klana mislili, da je črnec.

Atticusov skoraj preveč popoln in romantiziran lik pa se zaradi bližajočega se

sojenja kar dvakrat znajde v napeti situaciji, od tega enkrat v poskusu linčanja7,

ki je bil v tistem obdobju pogosta praksa na jugu Združenih držav Amerike.

Zadnje poletje, opisano v romanu, po Dillovem dramatičnem pobegu od doma

otroci skupaj preživijo miren teden, potem pa nič več. »Mora je legla nad nas,«

pripoveduje Scout (Lee 1984: 170). Začelo se je nekega dne po večerji. »V

Maycombu so možje stali na dvorišču samo v dveh primerih: ob smrti ali zaradi

politike« (Lee 1984: 171). Toda tokrat ni bilo tako. Možje, ki so se zbrali – bili

so vsakdanji znanci, trgovci in manjši kmetje iz mesta, zdravnik, gospod Avery

in Link Deas – so se pogovarjali o Tomu Robinsonu, ki so ga naslednji dan

prepeljali v okrožni zapor v Maycombu. Atticus je stal sredi gruče mož. Vsi so

govorili hkrati. Otroka iz pogovora razbereta, da ne pričakujejo težav med

Tomovim bivanjem v Maycombu, a prisotni ne morejo zagotoviti, da ne bo tako.

Linka Deasa, Tomovega delodajalca, skrbi predvsem tolpa iz Old Saruma. Može

razprava nekoliko zanese: »Mrmranje med možmi je postalo glasnejše in nič

dobrega obetajoče, ko je Atticus stopil na stopnice in so se mu možje približali«

(Lee 1984: 172). Jem se ustraši, da bodo prišleki zagrabili očeta in ga

poškodovali, zato zakriči, da zvoni telefon, in jih prekine. Atticus želi Jema

pomiriti in mu kasneje pove, da so bili možje na dvorišču njihovi prijatelji in ne

tolpa: »Nisem še slišal za tolpo v Maycombu« (Lee 1984: 173). Jem omeni Ku 7 Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga »linčanje« kot uboj krivca oziroma osumljenca brez zakonitega sojenja. Izraz se pogosto pojavlja zlasti v ameriškem okolju.

35

Klux Klan, ki naj bi nekoč pobil nekaj katoličanov. Izvemo, da je bil v

Maycombu okoli leta 1920 Klan res prisoten, a so bili organizirani le politično.

Klan namreč ni našel nikogar, ki bi se jih bal. Ko so člani Klana neko noč šli

mimo hiše Sama Levyja, jim je ta rekel, da so se časi spremenili in da jim je sam

prodal rjuhe, s katerimi so ogrnjeni. »Tako jih je osramotil, da so odšli« (Lee

1984: 173). Atticus trdi, da je s Ku Klux Klanom konec in da se ne bodo več

vrnili.

V tem večernem obisku lahko prepoznamo dve Atticusovi značilnosti. Ko je

Atticus želel razorožiti sogovornika, je vedno uporabil vprašanje: »Res mislite

tako?« (Lee 1984: 172). Ravno takšno vprašanje nameni Linku Deasu, ko mu ta

reče, da lahko, ker se je zavzel za Toma Robinsona, vse izgubi. Druga značilnost

je način, kako je pripovedovalkin oče reševal krize – z branjem mobilskega

Registra ter časnikov The Birmingham News in The Montgomery Advertiser.

Tudi tisti večer je namreč storil tako.

Tudi naslednja noč ni minila mirno. Atticus se zvečer odpelje od doma, kar je

nenavadno, saj je običajno hodil po mestu peš. S seboj vzame dolgo električno

vrv, na katero je bila pritrjena majhna žarnica. Otroka se skupaj z Dillom

odpravita iskati očeta. Najdeta ga pred jetnišnico. Ko trojica vidi očeta, se

odloči, da odide. Toda kmalu zatem opazijo avtomobile, ki počasi drug za

drugim obkrožijo trg, se peljejo mimo banke in se ustavijo pred jetnišnico.

Prišleki, ki so prišli z očitnim namenom linčanja črnca Toma Robinsona, niso

prišli nepripravljeni, vnaprej so namreč poklicali šerifa in ga speljali na napačno

sled, zato je bil ta globoko v gozdu in ne v Maycombu.

Ko Atticus drugič v zadnjih dveh dneh vpraša: »Ali res mislite tako?«, Scout

sprevidi, da bo potrebno ukrepati, zato steče proti očetu. »Dišalo je po

smrdljivem whiskyju in gnoju. Ko sem se ozrla krog sebe, sem videla, da so

možje tujci,« pripoveduje Scout (Lee 1984: 179). Atticus zagleda otroke, želi, da

odidejo, toda Jem ne misli oditi. Oba, oče in sin, se trmasto s pestmi upreta v

boke. Možje so nestrpni in grobo primejo Jema, zato Scout zaščitniško enega od

mož brcne. Pripovedovalka med množico prepozna očeta sošolca Walterja

Cunninghama in ga nagovori. »Veliki mož je zamižal in porinil palca za pas pri

hlačah. Videti je bilo, da se ne počuti dobro. Odkašljal se je in pogledal vstran«

36

(Lee 1984: 181). Scout ugotovi, da je njen prijateljski nagovor spodletel, a ne

obupa. Omeni, da so davki zlo in ugotovi, da tokrat nagovarja vse zbrane.

Možje, tudi Atticus, se zagledajo vanjo, gospod Cunningham pa počepne in

pripovedovalko prime za obe rameni. Deklici pove, da bo sinu predal njene

pozdrave, zbranim pa ukaže, naj odidejo. Možje se res odpeljejo. To noč je

poskus linčanja preprečila Scout. Pripovedovalka se obrne k očetu, a je ta odšel

v jetnišnico, kjer je slonel z obrazom obrnjen v steno. Atticus je jokal.

37

5.7 Truman Capote – Dill Harris

Wikipedija navaja, da je bil Truman Capote ameriški pisatelj in komik. Njegove

kratke zgodbe, romani, igre in stvarna literatura so del ameriške književne klasike.

Med slednje spadata tudi novela Zajtrk pri Tiffanyju in roman Hladnokrvno, ki ga

je označil kot stvarni roman. Po njegovih romanih, zgodbah in scenarijih je bilo

ustvarjenih vsaj dvajset filmov in televizijskih dram. Svoje poslanstvo je Capote

odkril pri enajstih letih, tako je preostanek otroštva negoval svoje pisateljske

sposobnosti.

Njegovo otroštvo pa ni bilo lahko – starša sta se ločila, mati je bila dlje časa

odsotna in pogosto se je selil (http://en.wikipedia.org/wiki/Truman_Capote).

Njegovi starši so ga prepustili sorodnikom v Alabami, da so ga vzgajali (Madden

2009: 39). Sinovo naklonjenost so si želeli pridobiti z razkošnimi darili. Truman

Capote je bil že v otroštvu Harperin najboljši prijatelj. Še več, Maddenova (2009:

43) navaja, da sta bila kot otroka – v igri – zaročena. Toda zaroka ni trajala dolgo,

ker sta se skregala. Tako je Truman, ki je bil takrat star osem let, pobegnil z drugo

deklico – z avtostopom sta pripotovala do Evergreena, ki se nahaja približno 32

kilometrov vzhodno od Monroevilla, a sta se vrnila do večerje.

Maddenova (2009: 53) v svoji knjigi navaja, da so Trumana pogosto primerjali z

deklico oziroma mehkužnežem, zato je bil pogosto tarča fizičnih napadov.

Truman je bil prepričan, da bi bilo zanj veliko bolje, če bi se rodil kot dekle, saj bi

tako bilo življenje lažje oziroma znosnejše.

Prijatelja Truman in Harper sta poletja preživljala tako, da sta opazovala sojenja

pred poroto na okrožnem sodišču. Sojenja so bila večkrat bolj zanimiva kot kino,

poleg tega pa so bila zastonj (Madden 2009: 48).

Leta 1932 se je Trumanova mati poročila in se skupaj s sinom preselila v New

York k novemu možu. Truman Capote je po selitvi, tako kot Dill v knjigi, poletja

preživljal v Monroevillu v Alabami (Madden 2009: 61). Capote se je v tja vračal

vsako poletje do svojega osemnajstega leta (Shields 2007: 55). Harper in Truman

sta v kasnejših letih sodelovala pri več projektih in ostala prijatelja vse življenje.

38

Med Trumanom in fiktivnim Dillom lahko najdemo več vzporednic. Scout opisuje

Dilla kot posebneža, ki je, tako kot Truman Capote k svojim sorodnikom, vsako

poletje prihajal k svoji teti Rachel na počitnice v Maycomb. Tudi Dill si je skupaj

s Scout in Jemom ogledoval sojenja.

Bil je leto dni starejši od nje, a ga je prerasla. Njegovi lasje so bili beli in počesani

kot račji puh; deček se je rad igral s pramenom las, ki mu je padal na sredo čela.

Nosil je modre platnene hlače z gumbi, ki so se pripenjali na srajco (Lee 1984:

14). Če primerjamo Dillov opis in Trumanovo sliko iz leta 1927, lahko opazimo

podobnosti med obema.

SLIKA 7: Truman Capote na vrtu sorodnikov v Monroevillu v Alabami leta 1927. Vir: Madden 2009: 46

Tudi fiktivni Dill vpraša pripovedovalko, če se bo poročila z njim. A deček kmalu

pozabi na njuno zaroko. »Izbral si me je, me označil za svojo lastnino, dejal, da

39

sem edino dekle, ki jo bo ljubil, potem pa me je zanemaril,« pripoveduje Scout, ki

se odloči, da bo težavo skušala rešiti s pestmi: »Dvakrat sem ga pretepla, toda ni

bilo uspešno. Še bolj se je navezal na Jema« (Lee 1984: 53). Dill se poleti

pritihotapi v pripovedovalkino posteljo, kjer se pogovarjata, njuna otroška

ljubezen pa privede tudi do prvega poljuba (Lee 1984: 168, 69).

Tudi Dill je imel, tako kot Truman, ki je kasneje postal uspešen pisatelj, bujno

domišljijo in si je izmišljal vse mogoče stvari (Lee 1984: 60). Scout in Jem sta

kmalu spoznala, da je bil pravi Merlin v malem. »Njegova glava je bila polna

ekscentričnih načrtov, nenavadnih želja in fantastičnih zamisli« (Lee 1984: 15).

Scout pripoveduje, da so se njegove modre oči lesketale ali mračile, ko je

pripovedoval kako staro zgodbo. Tudi ko so uprizarjali igre, se je Dill izkazal za

pravega mojstra. Znal je izraziti vse podrobnosti značaja, ki mu je bil dodeljen.

Pripovedovalka pravi, da je znal biti celo visok, če je bila potrebna višina (Lee

1984: 51). Da je bil Dill, tako kot Truman, posebnež, dokazujejo tudi njegove

ambicije v prihodnosti, saj želi biti klovn nove vrste. Deček se želi priključiti

cirkusu, saj meni, da ne zna ničesar drugega, kot smejati se ljudem. V cirkusu ima

namen stati sredi arene in se smejati, da mu bo razneslo trebuh (Lee 1984: 253).

Podobnost s Trumanom lahko razberemo tudi iz primerjave družinskega življenja

obeh, Trumana in Dilla. Scout pripoveduje, da ji je Dill na začetku zadnjega

poletja, opisanega v romanu, pisal, da je dobil novega očeta. Dill, ki pobegne od

doma, kasneje pripovedovalki razkrije, da je pobegnil, ker se njegova mati in novi

oče nista zmenila zanj. Deček se je počutil zapostavljenega, saj sta bila starša

vedno zunaj, v primeru, da sta bila doma, pa sta bila raje sama v sobi, kot da bi

bila z njim. Mati in očim mu kupita vse, kar si želi. Toda Dill si bolj kot vse na

svetu želi njuno pozornost: »Toda tako je kot: sedaj imaš vse, pojdi se igrat!

Polno sobo stvari imaš. Prinesel sem ti knjigo; pojdi jo brat!« (Lee 1984: 169). Iz

navedenega lahko razberemo, da sta si, podobno kot Trumanova, tudi Dillova

starša kupovala sinovo naklonjenost z darili. Kasneje še izvemo, da je deček

prepričan, da je materi in očimu bolje brez njega. Poleg tega ima občutek, da ga

ne sprejemata takšnega kot je, ker bi kot fant moral veliko časa preživeti zunaj in

se igrati z drugimi fanti, ne pa, da je doma in »nadleguje starše«. »Ti nisi fant,«

naj bi mu celo rekla starša (Lee 1984: 169).

40

5.8 Tom Robinson

Barva kože je pomenila vse v Monroevillu in na ameriškem Jugu, kjer so bili v

veljavi zakoni Jima Crowa. Belci in črnci se niso smeli poročati med sabo. Prav

tako niso smeli skupaj častiti boga8. Na pogrebu belca so črnci sedeli na balkonu,

ločeni od belcev. Prav tako je bilo na sodiščih in v gledališču. Črnci niso smeli

jesti v isti sobi v restavraciji in igrati v isti sobi biljard. Imeli so ločene šole, celice

v zaporu, vhode v bolnišnicah in cirkusih (Madden 2009: 62). Belci niso smeli

skrbeti za zdravstveno nego črncev. Poleg ločenih toalet so imeli ločene čakalnice

na železniških in avtobusnih postajah, kjer so ločeno kupovali karte. Črnci so

imeli posebne vhode tudi v knjižnicah

(http://academic.udayton.edu/race/02rights/jcrow02.htm).

Izvor navdiha za lik Toma Robinsona je manj jasen, čeprav raziskovalci

Harperine biografije trdijo, da je njegov lik osnovan na osnovi več različnih

resničnih sojenj. Maddenova v knjigi »Upclose: Harper Lee« navaja tri sojenja, ki

bi lahko vplivala na nastanek lika Toma Robinsona. Najbolj medijsko odmevno je

bilo sojenje devetim črncem – Scottsborovo sojenje. Navaja še sojenje Walterju

Lettu ter Franku in Brownu Ezellu. Shields in Wikipedija navajata tudi primer

Emmetta Tilla kot zelo možen navdih za njegov lik. Maddenova pa v svoji knjigi

nakazuje možnost, da je prikaz sojenja Tomu Robinsonu zgolj izkazovanje

spoštovanja očetu Harper Lee (Madden 2009: 72).

Predvsem imajo vsa navedena sojenja nekaj skupnega – po krivem obtoženega

črnca oziroma črnce, ki so zaradi barve kože obsojeni za dejanja, ki jih niso storili.

Obsodila jih je belska porota. Izstopa le primer Emetta Tilla, ki ni prišel do

porote, ampak sta mu »sodila« kar dva belca – bil je namreč žrtev okrutnega

linčanja.

8 Bog je v romanu naveden z malo začetnico, zato ga tudi v diplomski nalogi navajam tako.

41

5.8.1 Scottsborovi fantje

Wikipedija navaja primer Scottsborovih fantov kot mejnik v pravnem sistemu, ki

ima opraviti z rasizmom in osnovno pravico vsakega državljana Združenih držav

Amerike – pravico do pravičnega sojenja. Ta primer vključuje podtikanja, poroto,

sestavljeno iz samih belcev, pospešena sojenja, poskuse linčanja, jezno sodrgo in

nepravično sojenje.

SLIKA 8: Letak v bran Scottsborovim fantom. VIR: May 2008: 60

42

Primer Scottsborovih fantov, ki je trajal od leta 1931 do 1937, je vplival tudi na

Leejino pisanje. Devet najstniških črncev je bilo obtoženih posilstva dveh belk. V

času težkih gospodarskih razmer, ko so tako belci kot črnci težko našli delo, so

možje, ki so potovali z vlakom v Alabamo, da bi našli službo, prišli v konflikt z

belci. Dve belki, ki sta bili prav tako na vlaku, sta devet črnskih najstnikov

obtožili posilstva (Madden 2009: 63–65). Obtožene črnce so branili na severu in

napadali na jugu Združenih držav Amerike. Časopisi so med poročanjem o

primeru dvigovali naklado z rasističnimi naslovi, kot je »Vsi zamorci

identificirani s strani deklet in belca, ki so ga s pištolo in nožem držali kot

ujetnika, medtem ko je devet črnskih prijateljev zagrešilo odvraten zločin«

(Shields 2007: 117).

Prvo sojenje, ki je bilo kratko in nepravično, je potekalo v kraju Scottsboro v

Alabami. Vsi, razen dvanajstletnega Royja Wrighta, so bili obtoženi na smrt. S

pomočjo Vsedržavnega združenja za napredek črncev (NAACP) in Komunistične

stranke ZDA so se obtoženi pritožili na obsodbo. Sojenje je bilo večkrat

ponovljeno. Na enem izmed sojenj je ena izmed domnevnih žrtev priznala, da je

zgodba o posilstvu izmišljena in da se noben od devetih črncev ni dotaknil žrtev.

Obtoženi so bili, kljub priznanju domnevne žrtve, obsojeni za krive. Enaka

razsodba je bila na več ponovljenih sojenjih.

5.8.2 Walter Lett

Črnec Walter Lett oziroma Walter Brown je bil obtožen posilstva belke Naomi

Lowery. Napad, ki naj bi se zgodil v četrtek popoldne v bližini ene izmed tovarn v

kraju, iz katerega prihaja tudi avtorica romana, tj. Monroevillu, je bil prijavljen v

petek in preiskava se je pričela takoj. Letta so ujeli naslednji dan in ga zaradi

strahu pred linčanjem prepeljali v ječo v Greenvile. Maddenova v svoji knjigi

navaja, da je bil Lett več mesecev kasneje, tj. 9. marca 1943, spoznan za krivega

in obsojen na usmrtitev. Toda do izvršitve sodbe ni prišlo.

43

Kmalu po obsodbi je več belskih prebivalcev Monroevilla napisalo pisma v

njegovo obrambo, saj niso verjeli, da je storil zločin, za katerega je bil obsojen.

Takratni alabamski guverner je na podlagi pisem dvakrat preložil Lettovo

usmrtitev in na koncu Lettovo kazen znižal na dosmrtno ječo. Leta 1973 je umrl v

državnem zaporu.

Maddenova trdi, da je v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja Harper Lee

biografu Richardu Wrightu povedala, da jo je sojenje Walterju Lettu navdihnilo za

lik Toma Robinsona. Zato se je leta 1998 nekaj ljudi odločilo, da bodo prebrali

zapiske iz sojenja Walterju Lettu in jih primerjali s fiktivnim sojenjem Tomu

Robinsonu. Ko so iskali zapiske, so ugotovili, da so zapiski vseh sojenj, ki so v

dvajsetem stoletju potekali na Okrožnem sodišču Monroe, kronološko arhivirani,

razen tistih, ki so bili uničeni v požaru leta 1928. Našli so vse zapiske iz leta 1934,

ko so sodili Walterju Lettu, razen enega. Mapa z zapiski s sojenja Lettu je

manjkala in manjka še danes (Madden 2009: 67–70).

5.8.3 Frank in Brown Ezell

Maddenova navaja tretji primer sojenja, ki je vplival na ustvarjanje lika Toma

Robinsona. Ta je bil aktualen še pred Harperinim rojstvom, leta 1919, in je bil

osebno povezan z njeno družino. Njen oče je namreč zagovarjal dva črnca, Franka

Ezella in njegovega sina Browna, ki sta bila obtožena umora belca Williama H.

Northrupa. Harperin oče je svoj prvi in hkrati edini kazenski primer zaradi

neizkušenosti izgubil. Oba obtožena so obesili (Madden 2009: 70). Wikipedija

navaja, da Amasa Coleman Lee po tej obsodbi ni več sprejel kazenskega primera

(http://en.wikipedia.org/wiki/To_Kill_a_Mockingbird#Autobiographical_element

s).

44

5.8.4 Emmett Till

Shields (2008: 25) in Wikipedija navajata še en primer sojenja kot možen zgled za

lik Toma Robinsona. Najstniški črnec Emmett Till naj bi 24. avgusta 1955, ko je

bil na obisku pri sorodnikih v Mississippiju, zažvižgal poročeni belki Carolyn

Bryant. Nekaj dni kasneje sta njen mož in njegov polbrat poiskala štirinajstletnega

dečka, ga obtožila zapeljevanja enaindvajsetletne Carolyn in ga odpeljala v

skedenj, kjer sta ga pretepla in mu izpraskala oko. Nato sta ga ustrelila v glavo,

njegovo truplo pa obtežila in vrgla v reko. Truplo Emmetta Tilla so našli tri dni

kasneje.

Sojenje morilcema Emmetta Tilla je bilo medijsko odmevno. Morilca sta bila

oproščena suma ugrabitve in umora. Leto dni kasneje sta, ker sta vedela, da jima

po ameriški zakonodaji ni mogoče dvakrat soditi za isti zločin, priznala umor.

Umor Emmetta Tilla je bil eden od povodov za ustanovitev Gibanja za človekove

pravice (http://en.wikipedia.org/wiki/Emmett_Till).

45

5.9 Alfred »Son« Boleware – Arthur »Boo« Radley

Čeprav je vsako mesto imelo svojo različico Booja Radleyja, Maddenova in

Shields navajata, da kar nekaj prebivalcev Monroevilla izpostavlja Alfreda Jr.

Bolewarja z vzdevkom »Son« kot zelo možen navdih za lik Booja. Tudi Truman

Capote trdi, da je Boo oziroma Arthur Radley resničen, da je živel v njihovi ulici

in da sta ga oba – Harper in on – uporabljala v svojih zgodbah. Maddenova

navaja, da je Capote v nekem intervjuju dejal, da je v prvotni verziji romana

Drugi glasovi, druge zgodbe9 pisal o moškem, ki je za otroke, prav tako kot

fiktivni Boo, puščal različne stvari v drevesu. Capote celo trdi, da je vse, kar je

Harper v romanu Ne ubijaj slavca napisala o Booju Radleyju, resnično (Madden

2009: 60–61).

Shields pravi, da je družina Boleware, tako kot Radleyji, živela nekaj hiš nižje od

Leejevih. Tudi njihovo dvorišče je, tako kot Radleyjevo, mejilo na šolsko igrišče,

hiša pa je bila majave strukture in temačna, belež je odpadal. Lastnik hiše je bil

šestdesetletni trgovec Alfred R. Boleware, ki je tam živel s svojo ženo Annie in

tremi otroci. Hčeri Mary in Sally sta bili v poznih dvajsetih letih, sin Alfred

oziroma »Son« je bil nekaj let mlajši od njiju (Shields 2007: 53).

Maddenova podobnost med »Sonom« in Boojem utemeljuje tudi s »Sonovim«

opisom. Pravi, da je bil zelo skrivnosten mladi mož, ki je redko zapustil domačo

hišo. Običajno so ljudje videli le njegovo svetlo roko, ki je izza vrat segla po

popoldanskem časopisu.

Alfred pa ni bil samotar že od nekdaj. Podobno kot Boo je tudi on imel težave z

oblastmi oziroma predstavniki zakona. Leta 1928, ko je bila Harper stara dve leti,

je Alfred, ki je bil takrat v srednji šoli, skupaj z nekaterimi fanti uničil šolsko

posest. Ujeli so jih (Madden 2009: 57).

Shields (2007: 54) dodatno navaja, da je bil Alfred skupaj s sošolcema Robertom

Baggetom in Eliottom Sawyerjem priveden pred sodnika, ker je s fračo razbil

šolska okna in vlomil v lekarno.

9 V izvirnem jeziku »Other Voices, Other Rooms«.

46

Tudi Alfredov oče je, podobno kot Nathan Radley, prepričal sodnika, da

njegovega sina izpusti v njegovo oskrbo in nadzor. Boleware je tako odpeljal sina

domov. Alfred pa se ni več vrnil v šolo. Sčasoma je, tako kot Boo, prenehal hoditi

v javnost.

Charles Ray Skinner, dobri prijatelj Harperinega brata Eda, je, kot navaja

Maddenova, dejal, da je bilo Alfredovo življenje tragedija. Charlesov brat je

namreč poznal Alfreda in ga je opisoval kot enega bolj bistrih fantov na šoli

(Madden 2009: 57–58).

Alfredova sestra pa je zanikala, da bi ta bil samotar in je dejala, da je rad hodil na

nedeljske izlete z družino. Toda prebivalci Monroevilla, ki se spomnijo Alfreda,

pravijo, da so ga redko, če sploh, videli v javnosti.

Maddenova še trdi, da so se Bolewarovi v Radleyjevih prepoznali in so po izidu

romana grozili s tožbo zaradi klevetanja, ampak so se kasneje odločili, da s tožbo

ne bodo nadaljevali.

5.9.1 Radleyjevi

Skozi celoten roman pripovedovalkino domišljijo buri »zlovešči fantom« iz

sosednje hiše. Radleyjeva hiša je bila za ostrim ovinkom pod Finchevo hišo.

Barva hiše je potemnela in se prilagodila sivini okoli hiše. Majavi ostanki

stebrovja so varovali neočiščen vrt, na katerem sta rasla trava in plevel. Zemljišče

je mejilo na šolsko igrišče, zato sta otroka morala na poti v šolo vsak dan mimo

Radleyjevih. Scout pripoveduje, da se otroci orehov, ki so z Radleyjevega belega

oreha popadali na igrišče, niso dotikali: »Radleyevi orehi bi jih umorili« (Lee

1984: 16). In če je kdo po pomoti vrgel žogo na njihovo zemljo, nihče ni več

vprašal po njej. Ne samo belci, tudi črnci so se izogibali Radleyjevih. Ti niso

nikoli šli mimo njihove hiše, saj so raje prečkali cesto in si spotoma žvižgali.

Čeprav so bili Radleyjevi povsod v mestu dobrodošli, so se od nekdaj držali bolj

zase. Tudi obiskov niso imeli. Vrata in okna hiše so bila vedno zaprta, kar je bilo

nenavadno, saj so v Maycombu zaprta vrata hiše pomenila bolezen ali smrt. Eno

glavnih opravil, tj. cerkvene dolžnosti, so opravljali kar doma, zato v cerkev niso

hodili. Gospa Radley je bila redko na spregled, gospod pa je vsak dan ob pol

47

dvanajstih stopal proti mestu in se vračal okoli poldneva. Scout pravi, da nikoli ni

vedela, s čim se je stari Radley preživljal. Jem pa je dejal, da »kupuje bombaž«,

kar je pomenilo, da ne dela ničesar. Ko je gospod Radley umrl, se je Arthurjev

starejši brat Nathan vrnil domov in prevzel očetovo mesto. Tudi ta je po Jemovih

besedah »kupoval bombaž«. Za razliko od očeta, ki je le zakašljal v odgovor, je

Nathan odgovoril, ko sta ga otroka pozdravila (Lee 1984: 16–20).

5.9.2 Arthur »Boo« Radley

Vsako najmanjše in najskrivnostnejše hudodelstvo, ki se je zgodilo v Maycombu,

so pripisali njemu. Boojeva podoba je burila domišljijo otrok. Jem predvideva, da

je visok šest čevljev in pol10 in da se hrani s surovimi vevericami in mačkami.

Njegove roke so krvave, ker je surovo meso. Na obrazu ima nazobčano

brazgotino. Iz ust se mu vedno cedi slina, njegovi zobje pa so rumeni in razjedeni

(Lee 1984: 21).

Scout pravi, da so sosedje vedeli povedati, da se je najmlajši Radley nekoč družil

s Cunninghami iz Old Saruma, ki so bili številen in razgrajaški rod: »Prava tolpa

so bili, da kaj takega Maycomb še ni videl« (Lee 1984: 17). Posedali so v brivnici,

se udeleževali plesov v igralnici in pili viski. Zaradi svojega obnašanja so bili s

treh prižnic javno opozorjeni. O njih je govorilo vse mesto, a nihče ni upal

staremu Radleyju povedati, v kakšno družbo je zašel njegov sin.

Za Arthurja je bila usodna noč, ko so fantje razgrajali po trgu v izposojenem

starem avtomobilu, s katerim so vozili vzvratno. Fantje so se uprli tedanjemu

maycombskemu stražniku, ki je dobro videl vsakega od fantov in je bil trdno

odločen, da se ne bo nihče izmuznil. »Tako so fantje prišli pred sodnika z

obtožbami, da niso spoštovali javnega reda, da so motili mir, da so izzivali in se

pretepali in da so prostaško in spolzko govorili v prisotnosti žensk,« pripoveduje

Scout (Lee 1984: 17). Sodnik je določil, da gredo fantje v državno industrijsko

šolo. Čeprav šola ni bila ječa, se je gospodu Radleyju zdelo to sramotno. Obljubil

10 Šest čevljev znaša približno 1,9 metra.

48

je sodniku, da bo sam doma poskrbel, da Arthur ne bo več povzročal nevšečnosti.

Fantje, ki so šli v industrijsko šolo, so dobili najboljšo strokovno izobrazbo.

Arthurja Radleyja pa ni nihče videl več kot petnajst let.

Atticus je nerad govoril o Radleyjevih, več za otroška ušesa zanimivih informacij

o njih je imela Stephanie Crawford. Ta je trdila, da ve vse, tudi o dogodku, ki se je

zgodil, ko je imel Boo triintrideset let. Takrat naj bi sosed sedel v dnevni sobi in

za svojo lepljenko izrezoval koščke iz časopisa. Ko je gospod Radley šel mimo

Booja, je ta zasadil škarje v njegovo nogo. Gospodična Stephanie je povedala, da

je škarje potegnil ven, jih obrisal ob hlače in nadaljeval z izrezovanjem.

Radleyjeva je v strahu, da jih bo vse pobil, pritekla na ulico. Ko je šerif

raziskoval, kaj se je zgodilo, je našel Booja v dnevni sobi. Še vedno je rezal

časopis. Gospod Radley je nasprotoval temu, da bi po omenjenem dogodku

Arthurja zaprli v poboljševalnico ali norišnico, saj je bil po njegovem mnenju le

prenapet in ne nor. Tako so ga zaprli v klet na sodišču. Booja so izpustili na

pobudo enega od mestnih odbornikov, ki je menil, da Boo ne more večno živeti v

breme okrožja, poleg tega pa bo umrl od vlage in gnilobe. »Ljudje so pravili, da je

hiša umrla z dnem, ko je gospod Radley vzel Arthura domov« (Lee 1984: 19).

49

6 SKLEP

Bralec brez informacij o avtoričinem življenju težko prepozna avtobiografske

elemente v romanu. Šele iz podrobnih analiz in primerjav različnih dogodkov in

več življenjepisov lahko prepozna elemente, ki jih je avtorica iz resničnega

prenesla v fiktivni svet.

Začetek romana je umeščen med leti 1932 in 1935. Natančen pregled letnic nam

pove, da sta se avtorica romana in Scout rodili istega leta, saj sta bili leta 1932 obe

stari šest, leta 1935 pa devet let. Avtorica in pripovedovalka, ki jima je skupen

tudi priimek Finch, sta zgodnje otroštvo preživeli v težkih gospodarskih razmerah.

Mesto, ljudje in njihove življenjske razmere v Monroevillu v tridesetih letih

prejšnjega stoletja so podobne fiktivnemu Maycombu in njegovim ljudem. Ljudje

so bili brez denarja in brez priboljškov, živeli so iz dneva v dan, storitve pa so

plačevali s pridelki.

Vsaj dva dogodka, ki ju navaja Monroe Journal, lahko primerjamo z dogajanjem v

romanu; streljanje soseda na nepridiprave, ki so stikali po njegovi zemlji, in stekla

psa, ki sta strašila po ulicah Monroevilla in Maycomba.

Podobnosti lahko najdemo tudi v šolskem sistemu realnega sveta tistega časa in

fiktivnega sveta. V obeh je opazen nestrpen oziroma celo ponižujoč odnos do

učencev, ki so prihajali iz podeželja. Zdi se, kot da je avtorica svoje

nezadovoljstvo nad šolskim sistemom in sistemom kaznovanja prenesla na

pripovedovalko Scout.

Z analizo sem dokazala, da so Leejevi imeli črnsko gospodinjo Hattie Belle

Clausell, ki je, podobno kot Calpurnia, skrbela za njihovo gospodinjstvo.

Atticusovo zaupanje in spoštovanje do črnske služkinje je v romanu prikazano

nekoliko pretirano – dvomim, da je črnska služkinja uživala brezpogojno zaupanje

Amase Colemana Leeja. Služkinja je verjetno morala – zaradi mentalne

odsotnosti Harperine matere – občasno prevzemati nekatere manj pomembne

materinske vloge, vendar dvomim, da je črnka lahko vzgajala otroke belcev in

sama presojala, kdaj si zaslužijo trdo roko in kdaj nežen poljub.

Če je bila Harperina mati mentalno odsotna, Scoutina pa fizično, ker je umrla v

njenem zgodnjem otroštvu, je lik Atticusa tisti, ki kaže več vzporednic z

avtoričinim očetom. Oba očeta, resnični kot fiktivni, sta bila odvetnika in oba sta

50

bila zagovornika po krivem obtoženih črncev. Oba sta primer izgubila, obsojeni

črnci pa so umrli. Oba sta bila tudi priči poskusa linčanja. Atticus je prikazan zelo

požrtvovalno in junaško, sam prevzame tudi breme, da osebno obvesti Heleno

Robinson o Tomovi smrti, kar bi v resničnem življenju storili predstavniki izvršne

oblasti. Zanimivo je, da nam pripovedovalka najbolj podrobno predstavi dva

poklica. Odvetniškega, ki je bil avtorici romana zaradi očeta in sestre Alice, ki sta

bila odvetnika, ter lastnega študija prava, zelo blizu, sojenja pa je poznala do

potankosti. Večkrat pa pripovedovalka oriše delo Braxtona Underwooda, ki je bil

lastnik, urednik in tiskar maycombske Tribune. Avtorica romana je delo urednika

zelo dobro poznala, saj je skoraj dve desetletji opazovala svojega očeta, kako je

urednikoval Monroe Journalu. Težje do potankosti primerjamo Amasovo in

Atticusovo vzgojo otrok, saj je vzgoja zelo intimna stvar staršev, o kateri ljudje

izven družine vedo malo. Iz analize v poglavju »Atticus – oče« lahko razberemo,

da je bil pripovedovalkin oče ljubeč starš. S svojima otrokoma je imel poseben

odnos, nikoli ju ni podcenjeval ali poniževal, ampak ju je sprejemal kot sebi

enaka. Izstopa dejstvo, da se je z otrokoma vselej pogovarjal kot z odraslima

osebama. Iz opisa Amase je razbrati, da je bil tudi on ljubeč in spoštljiv starš ter je

imel poseben vpliv na avtorico romana.

Zagotovo lahko potrdimo, da je Truman Capote navdih za lik Dilla. Oba imata

podobne družinske razmere, izjemno razvito domišljijo, oba poletja preživljata v

avtoričinem oziroma pripovedovalkinem kraju. Truman je bil Harperin, Dill pa

Scoutin najboljši prijatelj. Tako resnična Harper in Truman kot fiktivna Scout in

Dill sta hodila opazovat sojenja na sodišče. Čeprav ne moremo z gotovostjo trditi,

je zelo verjetno, da so se igre, ki se jih otroci igrajo v romanu, igrali tudi Harper,

Truman in Harperin brat Ed. In ker otroška domišljija ne pozna meja, lahko

sklepamo, da so otroci na račun soseda Alfreda »Sona« Bolewarja, tako kot Scout,

Jem in Dill o Radleyjevih, sklepali stave, po govoricah o družini uprizarjali igre,

se poskušali dotakniti njihove hiše ter strašnemu Booju poslati sporočilo in ga

izvabiti iz hiše. Navsezadnje je tudi Truman Capote potrdil, da je Boo resničen in

da je otrokom res nastavljal darila v drevo. Boo je nastal na podlagi resnične

osebe – Alfreda »Sona« Bolewarja. Oba sta imela težave z zakonom in oba sta

burila domišljijo ljudi s svojim ekscentričnim obnašanjem. Noben od njiju namreč

51

ni prihajal v javnost, ko se je njun oče odločil, da bo prevzel strogo oskrbo in

nadzor nad njima.

Iz napisanega lahko sklepamo, da prvi del romana vsebuje več avtobiografskih

prvin. Zelo verjetno je ves prvi del romana avtobiografski, medtem ko je drugi del

kombinacija več usod črncev tistega obdobja na rasističnem jugu Združenih držav

Amerike. V analizi sem navedla več sojenj, največ vzporednic pa lahko najdemo z

dvema sojenjema, tj. sojenjema Scottsborovim fantom in Walterja Letta. Shields

(2007: 117–118) navaja, da je Harper v romanu zapisala svojo, manj pompozno

različico sojenja Scottsborovim fantom. Najverjetneje pa je, da je bil primarni vir

navdiha za lik Toma Robinsona primer Walterja Letta, čigar zapisnik s sojenja je

izginil. Ostali navedeni primeri, ki so razburjali ameriško javnost, so zelo verjetno

dali avtorici dodatno motivacijo za prikaz krute usode nedolžnih črncev.

Nekateri avtobiografski elementi so jasni, nekatera vprašanja pa še vedno ostajajo

odprta. Tako na primer ne izvemo, kdo je navdih za pomemben moški lik v

romanu, tj. lik Jema. Harper Lee je sicer imela brata Edwina ali Eda, kot so ga

klicali, ki je bil štiri leta starejši od nje, tako kot je Jem štiri leta starejši od Scout.

Zelo verjetno je Ed, podobno kot Jem, skrbel za svojo sestro, jo zabaval ter se

igral z njo in Trumanom. Toda več podobnosti med Edom in Jemom ni moč

razbrati. Maddenova navaja, da se je z otroki pogosto igral Trumanov bratranec

Jennings Carter z vzdevkom »Velik fant«, ki je prihajal iz podeželja. Podobnost

med Jemom in »Velikim fantom« lahko najdemo v poškodovani roki. Ker

»Velikemu fantu« zdravnik ni naravnal roke, ko je ta pri dvanajstih padel s strehe

skednja, mu je roka visela ob telesu pod kotom 90 stopinj, tako kot Jemu. Več

podobnosti med resničnima fantoma – Harperinim bratom Edom oziroma

Jenningsom Carterjem – in fiktivnim Jemom ni najti. Ker se je Harper Lee

ustrašila uspeha romana in se je po izidu umaknila iz javnega življenja, lahko

samo ugibamo, na podlagi katere osebe je zasnovan lik Jema.

Zelo verjetno je roman Ne ubijaj slavca zasnovan iz več avtoričinih drobnih

spominov na zgodnje otroštvo. Ti spomini so verjetno časovno obsegali več let,

vendar jih je avtorica združila v okvir treh let, vanje pa vpletla več fiktivnih prvin.

52

7 DISKRIMINACIJA

V drugem delu diplomske naloge se bom osredotočila na vsebinski del romana Ne

ubijaj slavca in v njem raziskovala temo diskriminacije, ki je prisotna na več

področjih.

Slovar slovenskega knjižnega jezika diskriminacijo razlaga kot dejanje,

priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi.

Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje posameznika v primerjavi z nekom

drugim. Ljudje so lahko diskriminirani zaradi narodnosti, rase, etničnega porekla,

spola, zdravstvenega stanja, invalidnosti, jezika, verskega prepričanja, starosti,

spolne usmerjenosti, izobrazbe, družbenega položaja ali drugih osebnih okoliščin

(http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Brosura.pdf).

Diskriminacijo, kot svojo glavno temo raziskovanja, sem razdelila v tri glavne

sklope, ki sem jih v nadaljevanju razčlenila v več za analizo relevantnih

podpostavk.

Temo diskriminacije bom razdelila v naslednje sklope:

� diskriminacija glede na raso,

� diskriminacija glede na spol,

� diskriminacija glede na družbeni oziroma socialni status.

V diskriminaciji glede na raso bom primerjala izobrazbo, delo, vero in enakost

oziroma neenakost belcev ter belcev in črncev pred zakonom. V diskriminaciji

glede na spol bom raziskovala vlogo ženske ter ustvarjanje razlik glede na spol v

romanu. Ker se družbeni oziroma socialni status ljudi močno prepletata, bom to

diskriminacijo združila v eno točko.

53

7.1 Diskriminacija glede na raso

7.1.1 Izobrazba

Šolanje, ki je trajalo vsaj dvanajst let, je bilo obvezno za vse otroke belcev.

Scoutini sošolci so bili v srajcah iz grobega bombaža in v hlačah iz vrečevine.

Večina je morala obirati bombaž in hraniti prašiče, odkar so shodili, in večina jih

je ponavljala prvi razred (Lee 1984: 25). Burris Ewell, na primer, pride v šolo prvi

šolski dan, ker Ewellovim ravnateljica grozi s šerifom, a ga nato ne vidijo več. Za

razliko od Ewellov, ki ne želijo hoditi v šolo, pa Walter Cunningham ponavlja

prvi razred zato, ker mora vsako pomlad pomagati očetu pri okopavanju polja.

Oče ni imel druge pomoči kot sina, zato je ta za daljše obdobje izostal od pouka

(Lee 1984: 33).

V primerjavi z belskimi pa črnski otroci v Calpurniinem in Zeebojevem času

otroštva niso hodili v šolo. Izobraževanje črncev ni bilo organizirano, zato so

samo štirje člani Prve dajatve znali brati, Calpurnia in njen najstarejši sin Zeebo

sta bila med njimi. Calpurnio je naučila črke teta sosede Maudie Atkinson, gospa

Buford. Calpurnia je nato svoje znanje prenesla na Zeeboja. Ni ga učila po čitanki,

kot so v šoli učili Scout in Jema, temveč sta vsak dan prebrala eno stran iz

biblije11. Čeprav črnci niso imeli knjig, je imela Calpurnia v lasti še eno knjigo –

poleg biblije je imela knjigo Blackstonovi Komentarji, ki ji jo je podaril stari

Finch in iz katere jo je učila brati gospa Buford (Lee 1984: 148–149).

Calpurnia pa ni učila brati samo Zeeboja. Pripovedovalko je učila pisati prav ona,

kar pomeni, da je črnska sužnja učila pisati mlado belsko deklico. »Najbrž mi je s

tem v deževnih dneh preprečevala, da ji nisem požrla vseh živcev,« pravi

pripovedovalka in dodaja, da ji je Calpurnia na zgornji del tablice okorno napisala

abecedo, pod njo pa prepisala poglavje iz biblije (Lee 1984: 28). Če je bila

Calpurnia zadovoljna s prepisom, jo je nagradila s kosom kruha z maslom in

sladkorjem. Scout pripoveduje, da pri Calpurniinem pouku ni bilo

sentimentalnosti. Malokdaj jo je zadovoljila, zato je bila redkokdaj nagrajena.

11 Biblija je v romanu navedena z malo začetnico, zato jo tako navajam tudi v diplomski nalogi.

54

Scout po obisku Calpurniine cerkve ugotovi, da ta tiho živi dvojno življenje in

govori dva jezika. Prvega, črnskega, je uporabljala v stiku s svojimi ljudmi. Scout

in Jem zanj najprej ne vesta, ker Calpurnie v stiku s črnci do obiska maše v cerkvi

Prva dajatev nista videla. Drugega, pravilnega, se je naučila iz knjig in ga je

govorila, kadar je govorila z belci.

Čeprav v romanu ni jasno opredeljeno, kaj točno pripovedovalka misli s prvim in

drugim jezikom, gre zelo verjetno za pogovorno pravilni in slengovski jezik, ki

izhaja iz Calpurniinega domačega okolja in ga govorijo vsi črnci. To dokazuje

tudi naslednji Scoutin opis: »Če je bila huda, ni več znala slovnice. Kadar pa je

bila mirna, je govorila prav tako dobro kot kdorkoli v Maycombu. Atticus je dejal,

da je Calpurnia izobražena bolj kot drugi črnci« (Lee 1984: 34).

Če bi Calpurnia govorila s svojimi ljudmi kot z belci, bi ti mislili, da se postavlja z

nečim, kar ji ne bi pristajalo: »Poleg tega pa, ljudem ni všeč, če vidijo, da drugi

vedo več kot oni. Nejevoljni postanejo« (Lee 1984: 150). Calpurnia meni, da s

pravilnim govorjenjem ne bo spremenila ničesar, saj morajo črnci sami začutiti

potrebo po učenju. »Če se nočejo učiti, ne moreš storiti ničesar. Lahko samo

molčiš ali pa govoriš po njihovo« (Lee 1984: 150). Iz Calpurnijinih besed je

razvidno, da črnci niso kazali zanimanja za izobraževanje, zato so bili pismeni

črnci bolj izjema kot pravilo. Prav tako izvemo, da se učeni črnci niso

izpostavljali s svojim znanjem, saj jih sicer ostali v skupnosti ne bi sprejeli.

55

7.1.2 Delo

Belski moški so opravljali več različnih poklicev. Bili so šerifi, tiskarji in

novinarji, zdravniki, sodniki, odvetniki in »nakupovalci bombaža«, kakor Jem

imenuje ljudi, ki ne delajo ničesar. Ženske so bile predvsem gospodinje. Za

Maudie Atkinson in Stephanie Crawford ne izvemo, kako sta se preživljali – obe

sta doma skrbeli za gospodinjstvo, nobena pa ni imela moža, ki bi finančno skrbel

zanjo. Poleg dela telefonistke ženske opravljajo dela v vzgoji in izobraževanju,

kjer pripovedovalka omenja učiteljice in ravnateljico.

Pri črncih je bilo drugače. V primerjavi z ženskimi deli moška dela v romanu niso

jasno opredeljena. Zagotovo pa je, da so črnci opravljali predvsem fizična dela in

dela, ki jih belci niso hoteli opravljati. Ko Maudie Atkinson zgori dom, ta že

naslednji dan v mrazu ureja uničen vrt. Jem vidi njene dlani, polne ran, ki so bile

rjave od strjene krvi in blata, in jo vpraša, zakaj ne pokliče črnca (Lee 1984: 91).

Po steklega psa, ki ga je ustrelil Atticus, je prišel mrhovinar Zeebo, Calpurnijin

najstarejši sin. Scout navaja, da ima Zeebo avto za odpadke, kar pomeni, da

opravlja delo smetarja. Tom Robinson je delal pri belskemu gospodarju Linku

Deasu. Zanj je na polju opravljal fizična dela, kot je obiranje bombaža (Lee 1984:

224).

Tudi črnke so delale na poljih. S seboj so jemale svoje otroke, ki so jih odložile v

senco, navadno so sedeli med dvema vrstama bombaža. Mlajše, ki še niso znali

sedeti, so si privezale na hrbet kot kapuco ali pa so jih spravile v posebne vreče

bombaža (Lee, 1984, 147). Črnke so pogosto delale tudi kot gospodinjske

pomočnice oziroma služkinje. Črnsko žensko v tej vlogi nam pripovedovalka

nazorno prikaže z enim bolj dodelanih ženskih likov, tj. Calpurnio. Njen lik je

podrobneje obdelan v poglavju o avtobiografskih elementih v romanu na straneh

23–24.

56

7.1.3 Vera

V romanu je opaziti več različnih verovanj in različen odnos do vere, njihovega

boga in posvečenega prostora. Atticus Finch na primer svoja otroka uči, da bog

ljubi ljudi toliko, kot se ljudje ljubijo sami. Maudie Atkinson pa verjame, da je

biblija v roki človeka lahko hujša kot steklenica viskija (Lee 1984: 57).

Atkinsonova in Radleyjevi so bili baptisti. Pripovedovalka govori o dveh vrstah

baptistov. Strogo obliko verovanja predstavlja stari Radley, ki je bil umivalec nog.

Slednji so predstavljeni kot verniki, za katere je značilno, da mislijo, da je greh

vse, kar nudi zadovoljstvo, ženske pa so grešne že zato, ker so ženske.

Umivalci nog so neko soboto šli mimo hiše Maudie Atkinson, ki sodi med

baptiste, ki niso umivalci nog, in ji rekli, da bo šla v pekel skupaj s svojimi

cvetlicami, ker premalo časa nameni bibliji in preveč bogu izven hiše (Lee 1984:

56–57).

Finchevi so bili metodisti. In čeprav pripovedovalka jasno nakaže, da so vsako

nedeljo hodili k maši, njihove cerkve in opravljanja verske dolžnosti ne opisuje.

Opisuje pa misijonska srečanja, ki so jih prirejale maycombske gospe, ki so bile

članice alabamske južne škofije metodistov. Nenavaden je način, kako želijo

metodisti dobiti denar za cerkvene dolgove – izzvali so baptiste na tekmo v

posebni obliki nogometa (Lee 1984: 111).

Črnska M. E. cerkev Prva dajatev, ki so jo plačali osvobojeni sužnji s svojimi

prvimi prejemki, je stala izven mesta. Zgrajena je iz pobarvanih ploščic in ima

edina v Maycombu zvonik, kar kaže na to, da vera črncem pomeni ogromno.

Cerkveno dvorišče in pokopališče je bilo ilovnato in trdo. Le nekaj grobov na

pokopališču je bilo označenih z vegastimi nagrobniki. Novejši so bili obkroženi z

barvnimi kosi stekla in razbitimi steklenicami. V opisu notranjosti pripovedovalka

na posreden način primerja svojo cerkev s cerkvijo črncev, pri tem pa tudi sam

potek bogoslužja v obeh cerkvah. Pripovedovalka pravi, da cerkev Prva dajatev ni

bila obokana in prebarvana – bila je temačna in hladna. Ob stenah so visele

neprižgane petrolejke, klopi so bile iz smrekovine, za grobo hrastovo prižnico pa

57

je visel prapor iz obledele rožnate svile. »O klavirju, orglah, knjigah himn,

obrednikih in drugih znanih predmetih ni bilo sledu« (Lee 1984: 143).

Črnci, ki so med tednom delali na poljih in pri premožnih družinah, so nedeljsko

bogoslužje spoštovali in jemali skrajno resno: »Topli, grenko sladki vonj po

umitih črncih nas je pozdravil, ko smo stopili na cerkveno dvorišče. Duh po

kremah za lase, parfumu in kolonjski vodi se je premešal z duhom po tobaku in

popru« (Lee 1984: 141).

Ker črnci niso znali brati, so himne prepevali tako, da je Zeebo bral besedilo

pesmi, prisotni pa so zapeli njegove besede. Vsako vrstico pesmi so ponavljali za

njim, pri refrenu pa je Zeebo zaprl knjigo in prisotnim dal znak, da morajo peti

brez njegove pomoči. Himna se je zaključila z melanholičnim mrmranjem.

Častiti je – podobno kot v njihovi cerkvi – prosil boga, naj blagoslovi slabotne in

trpeče. To je storil tako, da je opozarjal boga na več točno določenih primerov.

Pridiga je bila neprikrit prikaz greha, častiti pa je opozarjal pred zlom, ki izvira iz

pijančevanja, igranja za denar in slabih žensk. Scout meni, da je dokazovanje

ženske nečistosti obsedlo vse duhovnike. »Z Jemom sva vsako nedeljo poslušala

enake pridige,« pripoveduje deklica in hkrati dodaja, da je častiti Sykes za razliko

od njihovega duhovnika svobodneje izkoriščal prižnico za izpovedovanje svojih

nazorov o padcih v greh (Lee 1984: 145). Bil je bolj neposreden.

Zelo neposreden je tudi način, kako črnci zbirajo denar za Heleno Robinson, ki

zaradi moževe obtožbe nima dela. Častiti da zapreti vrata cerkve, da nihče ne

more oditi, in prisotne, predvsem tiste, ki še niso darovali, in tiste, ki nimajo

otrok, nagovori, naj darujejo srebrnik. Častiti Sykes vztraja pri tej metodi, dokler

ne zberejo deset dolarjev (Lee 1984: 145–146).

Razvidno je, da so črnci imeli, v primerjavi z belci, manj bogato opremljeno

cerkev. Bogoslužje je bilo podobno belskemu, a je bilo bolj neposredno v

nagovarjanju ljudi in navezovanju na konkretne situacije.

Odnos belcev do črncev in njihove vere kaže predvsem dejstvo, da so v cerkvi

Prva dajatev črnci ob nedeljah opravljali bogoslužje, belci pa so ob delavnikih

hodili v njihov posvečen prostor igrat za denar (Lee 1984: 141).

58

7.1.4 Enakost oziroma neenakost pred zakonom

»V nekaterih primerih je prav, če se zakon ne upošteva do pike natančno« (Lee

1984: 41).

Ko govorimo o enakosti oziroma neenakosti pred zakonom, se v romanu poleg

najbolj očitne neenakosti med belci in črnci pojavlja v tem kontekstu tudi rodbina

Ewellov. Slednji so maycombska sramota že tri generacije, v njej pa nihče ne dela

ničesar poštenega.

Da čisto vsi niso enaki pred zakonom, čeprav bi to morali biti, je jasno že na

začetku romana, ko pripovedovalka opisuje svoje prve izkušnje s šolo in šolskim

sistemom. Prisotnost pri pouku je namreč za vse belce obvezna. »On je Ewell,

gospodična,« ni zadoščalo, da bi nova učiteljica razumela namig, da Ewelli vsako

leto pridejo prvi dan v šolo, ker ravnateljica grozi s šerifom, potem pa jih ni več

(Lee 1984: 37). Ravnateljica jih v šoli ne poskuša obdržati, saj meni, da je zakonu

zadoščeno že s tem, da prvi dan vpiše v seznam njihova imena.

Več o razlikah med belci lahko razberemo iz pogovora med Atticusom in Scout.

Pripovedovalkin oče meni, da bi bilo nesmiselno siliti ljudi, kot so Ewelli, v novo

okolje in jih s tem na nek način opravičuje. Atticus pripovedovalki jasno razloži

razliko med njimi in Ewelli: »Ti, gospodična Scout, spadaš med običajne ljudi. Ti

se moraš pokoravati zakonu« (Lee 1984: 41).

Atticus priznava, da družini Ewell ljudje priznavajo določene privilegije tako, da

spregledajo nekatera dejanja. Med drugim spregledajo tudi to, da Bob Ewell lovi

in nastavlja pasti izven sezone, kar je v njihovem okrožju prestopek in v

normalnih okoliščinah hud zločin. Atticus obsoja njegova dejanja, vendar jih

hkrati tudi opravičuje: »… toda če gospodar požene vso podporo za whisky, potem

njegovi otroci jočejo od gladu. Nobenega posestnika tod naokrog ne poznam, ki bi

tem otrokom zavidal divjačino, ki jo njihov oče ulovi« (Lee 1984: 41).

Neenakost pred zakonom pa je v nepojmljivih razsežnostih v romanu prikazana v

razliki med črnci in belci.

59

Enaindvajsetega novembra se zgodi nekaj, kar usodno zaznamuje več ljudi –

Toma Robinsona in njegovo družino, Ewelle, Fincheve in navsezadnje celotno

okrožje Maycomba.

Roman Ne ubijaj slavca bi lahko bil tudi vrsta sodnega romana, saj se osrednji tok

dogajanja ustavi ob sojenju črncu Tomu Robinsonu in dogodkih, povezanih s

sojenjem. Atticus je upal, da bo končal službo, ne da bi dobil primer, kot je ta.

»Zakaj pametni ljudje podivjajo, kadar je v neko stvar zapleten črnec, sploh

nočem razumeti,« pravi Atticus (Lee 1984: 107). Tom je obtožen posilstva belke,

kar je v Maycombu obravnavano kot zločin najhujše vrste. Atticus je prepričan, da

bo pričanje temeljilo na neutemeljenem obtoževanju in da belska porota ne bo

verjela črncu. »Edino, kar imam, je beseda črnca proti Ewellom« (Lee 1984: 107).

Toda pripovedovalkin oče je odločen, da bo nekoliko vznemiril poroto, preden se

bo vdal.

Sojenje Tomu Robinsonu v Maycomb privabilo radovedno množico. Prvi za

tožilstvo priča maycombski šerif Heck Tate, ki pove, kako je našel pretepeno

Mayello. Ta mu je povedala, da jo je pretepel in posilil Tom Robinson. Šerif še

pove, da je bilo Mayellino desno oko črno, njene roke polne podplut, na vratu pa

je jasno videl odtise prstov.

Druga priča tožilca Gilmerja je Bob Ewell. Ta priča, da se je tistega večera z

butaro dračja vračal iz gozda, ko je pri ograji zaslišal Mayellino vpitje. Izpustil naj

bi dračje in tekel do hiše. Ewell zatrdi, da je skozi okno videl Toma Robinsona,

kako je imel spolne odnose z njegovo hčerjo. Pove še, da je bila soba razmetana

kot po pretepu in da ni tekel za Tomom Robinsonom, ker je bil v skrbeh za

Mayello (Lee 1984: 202–205). Atticus na sojenju dokaže, da je Bob Ewell levičar,

kar je ključno za primer. Hoče namreč pokazati, da obstaja možnost, da je

Mayello pretepel gospod Ewell. Scout pripoveduje: »Toliko sem razumela. Če je

bilo črno njeno desno oko in je imela sploh več poškodb na desni strani obraza, bi

se moglo sklepati, da jo je tepel levičar« (Lee 1984: 209).

Obe priči, šerif Heck Tate in Bob Ewell, med drugim povesta, da kljub temu, da je

bila Mayella pretepena in domnevno posiljena, tistega večera nihče ni poklical

zdravnika (Lee 1984: 197, 206).

60

Kot zadnja priča tožilstva nastopi devetnajstletna Mayella Violet Ewell, ki poroti

in prisotnim pove, da je tistega večera prosila mimoidočega Toma Robinsona, naj

ji razseka staro omaro, ki je bila na dvorišču. Za pomoč naj bi ga prosila, ker sama

ni bila dovolj močna, da bi storila, kot ji je naročil oče. Mayella priča, da je šla v

hišo po srebrnik, da bi mu plačala, ko jo je Tom zagrabil za vrat, jo zmerjal, ji

govoril umazane stvari in jo zlorabil. Pravi, da se je upirala, brcala in kričala na

vso moč. Vmes je izgubila zavest. Spomni se očeta, ki je stal nad njo in jo

spraševal, kdo ji je to napravil, in šerifa, ki jo je dvigal s tal in jo odpeljal k vedru

vode.

Mayello izpraša tudi Atticus. Ta jo sprašuje več splošnih stvari, da bi poroti

prikazal, kako Ewelli živijo. Na vprašanje, ali jo oče tepe, Mayella odgovori, da se

je ni nikoli dotaknil in ji skrivil lasu. Neprepričljivo zatrdi, da je Toma Robinsona

prvič povabila na dvorišče, in dodaja, da je več zamorcev prišlo kdaj kaj napravit

zanjo. Zdi se, da se devetnajstletnica nekoliko zmede, ko odgovarja na vprašanje,

ali se spomni, da bi jo Tom Robinson tepel po obrazu med tem, ko jo je držal za

vrat. Najprej pravi, da se ne spomni, potem pa si premisli in reče, da jo je. Atticus

je vztrajen: »Pričali ste, da vas je obtoženec udaril, vas zagrabil za vrat, vas dušil

in vas zlorabil. Hočem vedeti, da ste prepričani, da imamo pravega moža« (Lee

1984: 218). Takrat Atticus pozove Toma Robinsona naj vstane.

Scout ta prizor opisuje z naslednjimi besedami (Lee 1984: 218):

»Široka ramena Toma Robinsona so se zganila pod tanko srajco. Vstal je

in stal, z desno roko oprt na naslonjalo pri stolu. Zdelo se je, da je izgubil

ravnotežje, pa ne zaradi čudne drže. Njegova levica je bila četrt metra

krajša od desnice in je mrtva visela ob strani. Končevala se je v majhni,

zviti roki. Tudi z balkona sem lahko videla, da je ne more uporabljati.«

Tom Robinson je pohabljen. Ko je bil še deček, mu je stroj zagrabil roko – do

kosti mu je potrgalo vse mišice in kite, da je skoraj izkrvavel.

Tom torej ni mogel držati žrtve za vrat in jo istočasno tepsti po obrazu. Še več, ker

je bilo poškodovano Mayellino desno oko, jo je lahko pretepel samo levičar. Tom

61

Robinson pa levice ne more uporabljati, ker je ta kakor iz gume. Kako je torej

storil dejanje, katerega ga obtožujeta Ewella?

Mayella kljub očitnemu še vedno vztraja, da jo je posilil Tom Robinson in ne želi

spremeniti izjave (Lee 1984: 218–219). Atticus pa želi vzbuditi dvom v njene

besede: »Kaj je vaš oče videl skoz okno? Spolno občevanje ali boj proti njemu?

Zakaj ne govorite resnice, otrok? Ali vas ni pretepel Bob Ewell?« (Lee 1984:

220).

Mayella je zaradi Atticusovih vprašanj besna in prestrašena, prisotnim očita:

»… če vi, domišljavi gospodje, nočete ničesar storiti, ste smrdljive reve, smrdljive

reve, vsi skupaj« (Lee 1984: 221).

Atticus, kot zagovornik obtoženega, ima eno samo pričo – petindvajsetletnega

Toma Robinsona. Ta pove, da je poročen in ima tri otroke. Ker se je stepel s

človekom, ki ga je hotel zabosti, je nekoč bil kaznovan s tridesetimi dnevi zapora.

Več kot osem let je delal pri Linku Deasu, zato je moral vsak dan hoditi mimo

Ewellovih. Tom pove, da je večkrat pomagal Mayelli. Nasekal ji je drva ali

nanosil vodo. Mayella mu je za opravljeno delo enkrat ponudila srebrnik, a ga ni

vzel: »Zdelo se mi je, da ji gospod Ewell nikdar ne pomaga in otroci tudi ne.

Vedel sem tudi, da nima dosti srebrnikov, da bi jih lahko razdajala« (Lee 1984:

225).

Čeprav so bili otroci vedno kje blizu in so ga gledali, kako dela, tisti večer ni bilo

tako. Izvemo, da je Mayella vse leto delala, da je prihranila dovolj, da je otroke

poslala v mesto na sladoled. Tom ji je povedal, da se mu zdi lepo, da je to storila,

vendar se mu je zdelo, da ni razumela, kaj je želel povedati. Ni hotel reči, da je

lepo, ker sta lahko sama, temveč da je lepo od nje, da je dobra do otrok. Ker

Mayella ni imela dela zanj, Tom želi oditi, a ga belka prosi, naj stopi na stol in ji

doseže škatlo na omari. Obtoženi pove, da je tako tudi storil, ko ga je Mayella

objela okoli nog. Prestrašen je skočil s stola in ga prevrnil, Mayella pa ga je objela

okrog prsi, se dvignila k njemu in ga poljubila na obraz: »Rekla je, da še nikdar ni

poljubila odraslega moškega in da zato prav lahko poljubi zamorca« (Lee 1984:

228). Tom je hotel oditi, a se je Mayella naslonila na vrata in moral bi jo odriniti:

»Nisem hotel biti grob do nje, gospod Finch. Rekel sem, naj me pusti ven. Ravno,

62

ko sem to rekel, je gospod Ewell zakričal skoz okno« (Lee 1984: 288). Takrat je

Tom začel teči.

SLIKA 9: Gregory Peck in Brock Peters sta v filmu »To kill a Mockingbird« odigrala Atticusa Fincha in Toma Robinsona.

VIR: http://www.dailymail.co.uk/femail/article-1289793/Dont-mention- mockingbird-Meet-Harper-Lee-reclusive-novelist-wrote-classic-novel-

mesmerised-40-million-readers.html

Obtoženi Tom Robinson trdi, da ni posilil Mayelle, se je pa uprl njenim

namenom. Pripovedovalka ugotovi, da se je Tom znašel v težkem položaju –

zavoljo dolgega življenja si ni drznil udariti belke, zato je izkoristil prvo

priložnost, da je pobegnil. »Prav to pa je bil dokaz krivde« (Lee 198: 229).

Toma Robinsona izpraša tudi tožilec Gilmer, ki želi poroti dokazati, da bi se

vsakdo, ki je že obtožen zaradi neprimernega vedenja, rad polastil Mayelle Ewell

(Lee 1984: 230). Ko ga Gilmer obtoži, da je gledal za Mayello, Tom stori usodno

napako. Po pravici pove, zakaj ji je pomagal: »Smilila se mi je. Videl sem, da si

prizadeva več kot vsi drugi« (Lee 1984: 231).

Belcem Tomov odgovor ni bil všeč. »Gospod Gilmer je dolgo čakal, da so se

duhovi umirili,« pripoveduje Scout (Lee 1984: 231). Sojenje se v nadaljevanju ne

63

odvija obtožencu v prid, saj Tomovo pričanje več kot očitno nasprotuje

Mayellinemu. Obtoženi trdi, da ga dekle ni prosilo, naj ji razbije omaro, ampak

naj ji pomaga znotraj hiše. To pa pomeni, da črnec obtožuje belko laganja. Tom

hitro spozna svojo »napako« in pojasni, da se je Mayella le zmotila, ko je pričala

drugače. Prav tako trdi, da ga stari Ewell ni prepodil, saj ni ostal tako dolgo, da bi

ga lahko. Iz hiše je tekel zato, ker se je ustrašil. »Bal sem se, da bom obtožen,

česar nisem storil,« pove obtoženi (Lee 1984: 232).

Atticus v zaključnem govoru pove, da primer ni težak in da sploh ne bi smel priti

pred sodišče, »… saj je tako preprost in jasen, kot je belo belo in črno črno« (Lee

1984: 238). Pove, da obtoženec ni kriv, je pa kriv nekdo drug v dvorani. Pri tem

jasno namiguje na žrtvinega očeta, Boba Ewella, za katerega je med pričanjem

dokazal, da je levičar. Atticus obtoži Mayello, da je pričala proti Tomu, da bi se

rešila lastne krivde. Zapeljevala je črnca, potem pa ga obtožila posilstva, da bi

uničila pričo svoje krivde, ki jo vsak dan spominja, kaj je storila. Še enkrat

poudari, da iz okoliščin lahko sklepamo, da je Mayello pretepel nekdo, ki je pri

tem uporabljal levico, Tom Robinson pa lahko uporablja samo desno roko. »In

tako je moral ta mirni, ponižni, pošteni črnec, ki je tako nedolžno in nepremišljeno

»čutil usmiljenje« do belke, svojo besedo postaviti proti besedam dveh belcev,« še

pove branilec (Lee 1984: 239).

Atticus poudari, da Ewella pričakujeta, da bo porota sprejela njune izjave zaradi

prepričanja, da črncu ni mogoče zaupati žene ter da vsi črnci lažejo in so

nemoralni. Branilec poroto spomni, da so pred sodiščem vsi ljudje enaki in da je

sodišče pošteno le toliko, kot je poštena porota oziroma ljudje, ki jo sestavljajo.

Nazadnje Atticus pozove poroto, naj razsodijo primer nepristransko (Lee 1984:

239–241).

Jem, ki večkrat kaže zanimanje, da bi tudi sam postal pravnik, pričakuje, da bo

porota po vsem slišanem oprostila Toma Robinsona. Toda častiti Sykes, ki je

verjetno bil že večkrat priča podobnim sojenjem, ga spomni, da porota doslej še

nikoli ni odločila v prid črnca, kadar je morala razsoditi med črncem in belcem

(Lee 1984: 244).

Scout razsodbo primerja s sanjami. Pojasni, da porotniki nikoli ne gledajo

obtoženca, ki so ga obsodili, in da porotniki niso gledali Toma Robinsona, ko so

64

se vračali v dvorano. Tom Robinson je spoznan za krivega. In ker je bil Tom

črnec, mu ni bila izrečena zaporna kazen, tako kot bi bila belcu: »Šlo je samo za

oprostitev ali smrt« (Lee 1984: 257). Obsodba črnca kljub jasnemu dokazu

nedolžnosti, kot je prikazana v romanu, je bila v resničnem svetu storjena večkrat.

Dogajala se je desetletja pred letom 1935, dogajala se je v tridesetih letih

prejšnjega stoletja in dogajala se je v letih, ki so sledila. Diskriminacija na podlagi

barve kože se dogaja še danes. Podobna usoda, kot je Tomova, je doletela

Scottsboorove fante, Walterja Letta, Franka in Browna Ezella. Medtem ko

najstnik Emmet Till sojenja sploh ni dočakal, ker sta bila njegova »porota« dva

belca, ki sta ga grozovito mučila, potem pa mu vzela življenje in ga vrgla v reko.

Ne izvemo, kako je Scout doživljala razsodbo, ker se pripovedovalka pri

opisovanju odzivov osredotoči predvsem na brata Jema, ki je naivno verjel v

pravično sojenje in bil zato čustveno prizadet zaradi obsodbe. »Ramena so se mu

tresla, kot da bi ga vsak »kriv« posebej prebodel« (Lee 1984: 247). Na poti iz

sodne dvorane je Jem jokal, Atticus pa je na koncu trga, kjer je stal in čakal svoje

otroke, »gledal, kot da bi se nič ne zgodilo« (Lee 1984: 248). Zelo verjetno zato,

ker je kot izkušeni odvetnik pričakoval takšno razsodbo.

Naslednje jutro se črnci na svojevrsten način zahvalijo Atticusu – na zadnjih

stopnicah mu pustijo več vrst hrane. Ko Scout, Jem in Dill zjutraj stopijo na

verando, opazijo radovedne poglede svojih sosedov. »Jem je srdito zakašljal, jaz

pa sem si zaželela, da bi imela kako orožje v rokah,« pripoveduje Scout (Lee

1984: 251).

Tomova zgodba se kljub tragičnemu koncu konča optimistično. Vredno je

razmisliti o tem, zakaj je sodnik Taylor izbral Atticusa za branilca in ne

neizkušenega mlajšega odvetnika brez prakse. Zelo verjetno je sodnik vedel, da

bo Tom Robinson z Atticusom prejel najboljšega možnega zagovornika, ki se ne

bo uklonil pritiskom okolice.

Atticus ni uspel, toda bil je edini človek, ki je lahko tako dolgo zaposlil porotnike.

»In mislila sem si še: da, napravili smo korak naprej, majhen, otroški sicer, a

vendar korak naprej,« pripoveduje Maudie Atkinson (Lee 1984: 253).

Razmišljanje sodnika Taylorja, Atticusa, treh nadobudnih otrok in zgoraj

navedena misel pripovedovalkine sosede dajejo upanje, da se bodo v prihodnosti

65

stvari spremenile in bodo tudi črnci pred zakonom obravnavani tako, kot bi morali

biti – enako kot belci. Kot enakovredni ljudje.

66

7.2 Diskriminacija glede na spol

V romanu je izražena tudi diskriminacija glede na spol, najbolj je izrazita

diskriminacija žensk. Moški predstavljajo tradicionalno vlogo zaščitnika in

oskrbovalca. Večino dneva preživijo v službi, domov se vračajo na kosilo in

pozno popoldne. Večere preživljajo z družino. Skrb za gospodinjstvo in vzgojo

otrok prepuščajo ženskam.

Opis žensk v zgodovini lahko po Haralambosu in Holbornu (1999: 589) strnemo v

ugotovitev, da ženske:

� rojevajo otroke,

� so matere in žene,

� kuhajo, pospravljajo šivajo in perejo,

� skrbijo za moškega in so podložne moški oblasti,

� so v veliki meri izključene iz poklicev z visokim položajem in s položajev

oblasti.

V poglavju o vlogi žensk v romanu se bom osredotočila predvsem na dokazovanje

teze, da se od ženske v romanu pričakuje določeno obnašanje in zadovoljevanje

meril tradicionalne ženske vloge. V primeru, da ni tako, jih okolica neprestano

opozarja na njihovo nesprejemljivo obnašanje.

7.2.1 Vloga ženske

Razlike med moškim in ženskim spolom so prikazane že v zgodnjem otroštvu

Scout, Jema in Dilla. Scout je večkrat izločena iz fantovske družbe. Fanta sta

pogosto skupaj preživljala dneve v skrivališču. Deklico sta poklicala k sebi samo

takrat, ko sta jo potrebovala, zato ta ni silila k njunim zaupnim pogovorom.

Pripovedovalko je prizadelo tudi, da sta jo Jem in Dill klicala punčka, zato je del

poletja preživela v družbi starejše sosede Maudie Attkinson. Če Scout kdaj ne

67

odobrava njegovega obnašanja, jo utiša tako, da ji reče, da je »angelček«. »Scout,

zadnjikrat ti rečem, zapri kljun ali pojdi domov! Svečano izjavljam, da si vsak dan

večja punčka,« je samo en od primerov, kako Jem izziva pripovedovalko (Lee

1984: 65). Ko Jem reče Scout, da je kot punčka, ta izraz vselej spremlja

manjvrednostna in nekoliko ponižujoča oznaka. Iz Jemovega obnašanja in govora

lahko razberemo, da so zanj »punčke« preneumne in osovražene s strani ljudi, ker

si vedno kaj domišljajo. Da imajo »punčke« poseben status pri Jemu, je razvidno

tudi, ko otroci želijo pri Atticusu doseči, da bi si z namenom zaščite pred Bobom

Ewellom izposodil puško. Jem naroči pripovedovalki, naj se zjoče in malo meče

po tleh, ker je mlada, po vrhu vsega pa še deklica (Lee 1984: 255).

Verjetno z namenom, da bi jih zaščitili, so ženske v romanu pogosto obravnavane

podobno kot otroci. Jem je deležen vala ogorčenja tudi s Calpurniine strani, ker je

Scout vzel s sabo na sojenje: »Gospod Jem, kaj se niste spomnili ničesar boljšega,

kot da ste svojo malo sestro peljali na razpravo?« (Lee 1984: 243). Zdi se, kot da

bi morala biti Scout za več zanjo razburljivih stvari prikrajšana iz dveh razlogov.

Najprej zato, ker je še otrok, kasneje v življenju pa zato, ker je ženskega spola.

Diskriminacija glede na spol je nakazana tudi z zahtevo ljudi, da sodnik Taylor

izprazni dvorano ali pa vsaj ženskam in otrokom prepove prisostvovanje pri

sojenju Toma Robinsona (Lee 1984: 204). Da imajo ženske v romanu drugačen

položaj kot moški, pa je razvidno tudi iz dejstva, da ženske ne morejo biti

porotnice v sojenju. To jim je onemogočeno z namenom, da bi jih obvarovali pred

»umazanimi« primeri, kot je Tomov. Atticus pa ženskemu spolu doda še eno

oznako z razmišljanjem, da razprav, v primeru, da bi ženske bile porotnice, ne bi

mogli nikoli končati, ker bi se slednje neprestano vmešavale z vprašanji (Lee

1984: 259).

7.2.1.1 Scout – dama v hlačah

Netipična pripovedovalka je oblečena v hlače kot deček, kar spravlja v slabo voljo

predvsem dekličino teto Alexandro. Ta ji večkrat očita, da ne more postati dama,

dokler nosi hlače. Dekličin ugovor, da v obleki ne more ničesar delati, naleti na

68

prepričanje, da ji ni potrebno početi stvari, za katere potrebuje hlače. Vsem, tudi

Jemu, je jasno, da teta ni navajena razposajenih in »fantovskih« deklic, kot je

Scout: »Iz tebe hoče napraviti damo. Kaj ne moreš šivati ali kaj takega?« (Lee

1984: 264). Teta je prepričana, da bi deklica morala preživljati svoj prosti čas z

ukvarjanjem z nakitom, z igranjem s štedilniki in kuhinjskimi pribori. »Še več, biti

bi morala sončni žarek v samotnem življenju mojega očeta,« ugotavlja

pripovedovalka (Lee 1984: 99). Po tetinem prepričanju pa »sončni žarki« ne

nosijo hlač.

Tudi dvanajstletni Jem na začetku drugega dela romana očita pripovedovalki:

»Čas je, da postaneš dekle in se vedeš pravilno!« (Lee 1984: 137). Ostarela

soseda Lafayette Dubose, ki je predstavnica tradicionalnih vrednot, deklico

večkrat opomni, da bi morala namesto hlač nositi obleko in bluzo. »Če se ne bo

kdo zavzel zate, boš kmalu čakala v kavarni pri mizi! Ženska iz rodu Finchev pri

mizi v kavarni O.K.! Fuj!« (Lee 1984: 122).

Teta Alexandra med bivanjem pri Finchevih večkrat gosti misijonarski krožek in

ko pripovedovalko na enem izmed srečanj povabi, naj se jim pridruži, se ta dobro

zaveda namena druženja: »To je spadalo med njene napore, da bi me naučila,

kako se moram vesti kot dama« (Lee 1984: 268). Deklica je na srečanju nervozna

in na vprašanje, kje ima hlače, odgovori, da jih ima pod obleko. Gostje pogovor

usmerijo v Scoutino prihodnost in deklica jim zatrdi, da želi postati dama, ko bo

velika. Stephanie Crawford njen odgovor komentira z besedami: »No, dokler ne

boš začela nositi krila, ne boš daleč prišla« (Lee 1984: 269).

Teta na damska načela obnašanja pozabi le enkrat, in sicer tisti večer, ko sta

otroka napadena. Ko teta Alexandra prinese Scout oblačila, da se preobleče –

oblečena je bila v kostum, ker je sodelovala v predstavi – deklici prinese oblačilo,

ki ga najbolj prezira, tj. hlače (Lee 1984: 309).

Da se od žensk pričakuje določeno, tj. ponižno obnašanje, dokazuje Calpurnia:

»Ni nujno, da poveš vse, kar veš. Ženskam se ne spodobi« (Lee 1984: 150).

Čeprav se pripovedovalka v družbi odraslih žensk ne počuti sproščeno in si ob

takšnih priložnostih vedno želi, da bi bila kje drugje, se zaveda, da bo morala

kmalu stopiti v svet, »na čigar površju so se dišeče dame počasi premikale, se

nežno pahljale in pile mrzlo vodo.« Gospe so po Scoutinem mnenju živele v

69

nekakem strahu pred moškimi in se niso hotele lepo izražati o njih. »Jaz pa sem

jih imela rada. Nekaj je bilo na njih, ne glede na to, koliko so preklinjali, pili,

kvartali in žvečili tobak. Ne glede na to, če so bili nezabavni, nekaj je bilo na njih,

kar mi je bilo instinktivno všeč,« pripoveduje Scout, ki se je očitno bolje počutila

v moškem svetu (Lee 1984: 273–274).

7.2.1.2 Teta Alexandra in misijonarski krožek

Izrazito tradicionalna vloga ženske je opazna, ko je v dogajanje postavljena teta

Alexandra, Atticusova sestra. Njen lik potrjuje Haralambosove in Holbornove

ugotovitve – je mati in žena; spretno vodi gospodinjstvo in skrbi za moškega;

podložna je moški oblasti in ne opravlja službe na visokem položaju oziroma

položaju oblasti.

Alexandra je vselej, ko se ji je ponudila priložnost, razvila svoje naravno

poslanstvo – urejala je, svetovala, opozarjala in svarila. Predvsem pa nikoli ni

zamudila priložnosti, da bi izpostavila slabosti drugih rodbin in s tem prispevala k

ugledu Finchevih (Lee 1984: 153).

Teta, ki je bila hladna in odmaknjena, se za nekaj časa preseli k družini, da bi

Scout bila deležna ženske vzgoje. Ne pozabimo, da je bila poleg deklice edina

ženska v hiši Calpurnia, ki pa je črnka in zato ne zadošča tetinim standardom

pristne ženske vzgoje. »Ne bo dolgo, Jean Louise, ko se boš začela zanimati za

obleke in fante –,« selitev utemelji teta (Lee 1984: 151). Pripovedovalka pa sumi,

da je teta prišla bolj po svoji kot pa Atticusovi želji.

Atticusova sestra ni spadala v Scoutin in Jemov svet, je pa zagotovo spadala v

maycombski svet, kjer se je vedno znova dokazovala kot odlična gostiteljica

misijonskih srečanj, na katerem so se gospe dokazovale predvsem kot gospodinje.

Scout podrobneje opiše eno izmed misijonarskih srečanj, ki ga je gostila teta

Alexandra. Nanj je bila namreč povabljena tudi ona. Kljub temu, da je pričakovala

dolgočasno druženje, ni bilo tako. Gospe se na misijonarskem krožku pogovarjajo

o življenju Mrunov, obregnejo pa se tudi ob kuharice in poljske delavce, ki so bili

po obsodbi Toma Robinsona nezadovoljni.

70

Scout se na srečanju večkrat čudi ženskemu svetu, med drugim tudi zato, ker se

teta Alexandra s hvaležnim pogledom večkrat molče zahvali sosedi, čeprav si

nista bili posebej dobri. »Zakaj se je zahvaljevala, nisem vedela,« pripoveduje

deklica (Lee 1984: 273).

Da teta Alexandra resnično obvlada damsko obnašanje, dokazuje tudi dogodek, ko

misijonsko srečanje zmoti Atticus, ki pride domov ob nenavadnem času. Medtem

ko so gostje v jedilnici veselo kramljale, Atticus pove Alexandri, Calpurnii,

Maudie Atkinson in Scout, da je bil Tom Robinson ubit med uro vadbe. Atticus in

Calpurnia se odpravita do družine Toma Robinsona. Alexandra se po njunem

odhodu čustveno sesuje, saj vidi, da Atticusa primer Toma Robinsona trga na

kose. »Ne morem reči, da odobravam vse, kar stori, Maudie, toda moj brat je in

rada bi vedela, kdaj se bo vse končalo,« potoži (Lee 1984: 276). Maudie Atkinson

jo opozori, da se morajo vrniti h gospem, zato si Alexandra zgladi robove ribjih

kosti ob bokih, se usekne in si popravi lase. »Videla sem, da je dvignila glavo, ko

je stopila skozi vrata,« tetino vrnitev h gostjam opisuje Scout (Lee 1984: 277).

Alexandra in Maudie se jim z vso pozornostjo posvetita, kot bi bila odsotnost

Calpurnie njuna edina zadrega. Teta Alexandra je torej tudi v tem težkem trenutku

ostala dama. Zato je zmogla biti dama tudi Scout (Lee 1984: 278).

71

7.3 Diskriminacija glede na družbeni oziroma socialni status

7.3.1 Štiri vrste ljudi

»Že prej sem mnogo razmišljal, sedaj pa mi je postalo jasno. Štiri vrste

ljudi so na svetu. Najprej navadni ljudje, kot smo mi in sosedje; potem so

taki kot Cunninghami v gozdovih; potem taki kot Ewelli v močvirju; in

potem črnci« (Lee 1984: 265).

Jem pripovedovalki razloži tudi, da njihova vrsta ne mara Cunninghamov, ti ne

marajo Ewellow, Ewelli pa sovražijo in prezirajo črnce. Scout se z njegovim

razmišljanjem ne strinja: »Ne, Jem, mislim, da je samo ena vrsta ljudi. Ljudje!«

(Lee 1984: 266). Jem, ki je starejši, pripovedovalki razloži, da je tudi sam nekoč

razmišljal podobno. Vendar je ugotovil, da ni čisto tako: »Če je samo ena vrsta

ljudi, zakaj se potem ne razumejo med seboj? Če so vsi enaki, zakaj se potem

zaničujejo med seboj?« (Lee 1984: 266).

Natančen pregled romana kaže, da pripovedovalka v romanu večkrat omenja

ravno zgoraj omenjene družine oziroma skupine ljudi. Dogajanje in odnosi med

ljudmi pa pogosto potrjujejo Jemovo razmišljanje. Odkrito sovraštvo in nestrpnost

do drugih ljudi lahko vidimo v več primerih. Pogosto pa gre za tiho

neodobravanje drugih.

7.3.1.1 Finchevi in sosedje

Ulico, v kateri prebiva družina Finch, in ljudi, ki tam prebivajo, spoznavamo čez

celotno diplomsko nalogo. Kot vsaka ulica ima tudi njihova spoštovane in

umirjene ljudi ter tiste, ki burijo duhove in so zanimivi za obrekljive ljudi in

otroške glave. Tako bom v tem poglavju namenila pozornost predvsem

Finchevim, ki so izobraženi, načelni, pošteni in delovni ljudje. Živijo urejeno

72

družinsko življenje s pristnimi vrednotami. Niso revni in ne bogati – Jem pravi, da

so čisto navadni ljudje.

Družbeni status družine Finch, ki je sicer v širšem okolju spoštovana družina, se s

sojenjem Tomu Robinsonu spremeni. Črnci ga začnejo še bolj spoštovati,

sokrajane pa moti predvsem dejstvo, da se ima Atticus namen zavzeti za

obtoženca, kot da bi bil belec.

Gospa Henry Lafayette Dubose je bila starejša gospa, ki je sama živela v hiši na

poti do mesta in je pustila poseben pečat otrokoma. Bila je prva odrasla oseba,

ki je označila Atticusa kot zagovornika zamorcev. »Jem in jaz sva jo sovražila,«

pravi pripovedovalka, ki meni, da je nikoli nista mogla zadovoljiti – vedno ju je

prebodla s srditim pogledom ter kruto ocenjevala njuno obnašanje (Lee 1984:

119).

Jem in Scout se dan po Jemovem dvanajstem rojstnem dnevu odpravita v mesto,

da bi kupila parni stroj in taktirko. Starka ju verbalno napade, češ da njun oče ni

nič boljši od zamorcev in golazni, za katero dela. Jem takrat pozabi na

gentlemenstvo, ki mu sicer veliko pomeni, in vse Atticusove prepovedi.

Scout meni, da se je dečku verjetno za trenutek zmešalo:

»Ni se pomiril, dokler ni odsekal glavic vsem kamelijam, kar jih je raslo

na vrtu, dokler ni bila zemlja pokrita z zelenimi popki in listi. Nato je

položil mojo taktirko preko kolena, jo prelomil na pol in oba dela vrgel

proč« (Lee 1984: 123).

Jem je po tem dogodku moral vsako soboto delati na vrtu Dubosove in ji več kot

mesec dni vsako popoldne dve uri brati. Scout, ki ga je spremljala, pripoveduje,

da je bilo pri njej vselej enako in da sta obiskov pri njej kmalu navadila. Obisk

je potekal tako, da je gospa Dubose najprej oštela Jema in mu očitala kamelije in

očetovo naklonjenost zamorcem, nato pa je postajala vedno bolj tiha in odsotna.

Dubosova je Atticusovo branjenje črnca obsojala z vsem srcem in mu to ob

vsaki priložnosti tudi povedala.

Tudi družinski člani jih začnejo poniževati. »Če te stric Atticus pusti pretepati se z

izgubljenimi psi, je to njegova stvar, kot pravi stara mama, in ni tvoja krivda.

Prav tako ni tvoja krivda, če stric Atticus brani zamorce, toda povem ti, da to

družini jemlje ugled –,« bratranec Francis očita pripovedovalki (Lee 1984: 101).

73

Bratranca skrbi, da Atticus uničuje njihovo družino in se zaradi njega Finchi ne

bodo mogli več prikazati na ulicah. Francis je premlad, da bi sam prišel do teh

zaključkov, zato lahko upravičeno sklepamo, da je besede prevzel od ostalih

družinskih članov – iz zgornjega citata je razvidno, da je glavna akterka takšnega

razmišljanja teta Alexandra. Frances med prerekanjem Atticusa večkrat imenuje

zagovornik zamorcev. Čeprav Scout ne ve, kaj besedi pomenita, jo zmoti način,

kako ju je povedal, zato se z bratrancem stepe: »Tokrat sem ga s členki kresnila

po prednjih zobeh. Levo roko sem si poškodovala, zato sem navalila z desnico«

(Lee 1984: 102).

Scout izzivajo in jo ponižujejo tudi v šoli. Cecil Jacobs na šolskem igrišču

prisotnim pove, da Scoutin oče brani zamorce. Atticusa označi kot sramoto in

izrazi mnenje, da bi zamorca morali javno obesiti. Scout njegove besede

prizadenejo, a se umakne boju. Oče ji je namreč pred tem ukazal, da se ne sme

pretepati, saj je že prestara in prevelika za take otročarije (Lee 1984: 91–94).

Ko sta se otroka ob sobotah sprehajala po mestu, sta od kmetov in deželank

pogosto slišala opazke, ki so se nanašale nanju in na njunega očeta. »Zaradi

varuhov tega okrožja bi lahko vsi pohajkovali in posiljevali po mili volji,« je ena

izmed takih opazk (Lee 1984: 160).

Za razliko od Boba Ewella, ki se Atticusu maščuje kar dvakrat, pa so določeni

ljudje bili Atticusu izjemno hvaležni, ker se je zavzel za Toma. Kljub temu, da

je pripovedovalkin oče izgubil primer, se mu črnci zahvalijo na spoštljiv in

svojstven način. Fincheve zjutraj na zadnjih stopnicah pričakajo piščanec,

rogljički, kosi prekajene svinjine, lonec nasoljenih svinjskih parkljev,

paradižniki, fižol in južno sadje. Ko hvaležen Atticus zagleda obloženo

kuhinjsko mizo, mu oči zalijejo solze.

74

7.3.1.2 Cunninghami

Cunninghami so po Jemovem mnenju nekje med njimi in Ewelli, ki spadajo na

rob belske družbe. So preprosti in ponosni, a hkrati tudi trmasti ljudje, kar

dokazuje tudi Walter Cunningham, Scoutin sošolec. Ta pride v šolo brez malice in

bi raje stradal, kot pa si izposodil denar za malico od učiteljice (Lee 1984: 28–29).

Walter je bister fant, a ne more hoditi redno v šolo, ker vsako pomlad ostaja doma

in pomaga očetu pri okopavanju (Lee 1984: 33). Ta je bil nekoč Atticusov klient.

»Nekega večera sta imela dolgočasen pogovor o davkih,« pripoveduje Scout (Lee

1984: 30). Cunninghami so bili kmetje, ki jih je kriza najhuje prizadela. Ves

denar, ki so ga pridelali, je šel za odplačilo delov zemlje, ki so bili zastavljeni.

Cunningham ni imel denarja, da bi Atticusu plačal odvetniške storitve. Odplačal

pa je svoj dolg z vrečo belih orehov, košaro z zelenjem in drevescem ter vrečo

mlade repe. Atticus opisuje Cunninghama kot človeka, ki ima hrbtenico, saj se je

zavestno odločil, da bo stradal, ohranil zemljo in volil po svobodni volji (Lee

1984: 30–31). Gospod Cunningham pa je tudi eden izmed mož, ki so bili pred

zaporom pripravljeni poškodovati Atticusa, da bi prišli do Toma Robinsona.

Cunninghami se v romanu pojavijo še enkrat. In sicer je en od Cunninghamov v

poroti, ki je obsodila Toma Robinsona. Ta je edini od dvanajstih mož zadrževal

sodbo in sprva zahteval oprostitev Toma. Atticus pripovedovalki razloži: »Če si

pridobiš njihovo spoštovanje, bodo s teboj popolnoma in vedno« (Lee 1984: 261).

Atticus deklici pove, da je dobil občutek, da so tisto noč, ko so možje hoteli linčati

Toma Robinsona, odšli izpred zapora s precejšnjim spoštovanjem do njihove

družine.

Scout se z novo pridobljenim spoštovanjem do Cunninghamov odloči, da bo

Walterja v novem šolskem letu spet povabila domov na kosilo. Teta Alexandra

njeno namero sprejme z odkritim neodobravanjem, ki jasno kaže, kakšen odnos

ima do Cunninghamov. Reče, da sicer ne dvomi, da so Cunninghami dobri ljudje,

toda niso ljudje za njih: »Resnica je, da lahko drgneš Walterja Cunninghama,

dokler se ne bo svetil, in ga vtakneš v nove čevlje in novo obleko, pa ne bo nikdar

tak kot Jem,« (Lee 1984: 262). Teta še doda, da so Cunninghami nagnjeni k pitju

in da ženske iz Finchevega rodu ne želijo imeti opravka z njimi. Alexandra sicer

otroka poduči, da morata biti prijazna in vljudna do vseh ljudi, a hkrati poudari, da

75

Walterja ni potrebno vabiti domov. Še več, teta pove pripovedovalki, da bodo

Cunninghami prišli v hišo samo, ko bodo imeli uradne posle z Atticusom.

Pogovor o Cunninghamih pride do vrelišča, ko Scout še vedno želi dodatno

pojasnilo, zakaj točno se ne sme igrati s sošolcem. »Ker – on – je – odpadek. Zato

se ne smeš igrati z njim. Nočem, da bi se družila z njim, se navzemala njegovih

navad in se učila bogve česa,« ji razloži teta (Lee 1984: 263). Iz navedenega citata

lahko razberemo, da je teta Alexandra vse, ki niso dosegali njenih visokih meril –

torej tudi Cunninghame in Ewelle – enako zaničevala. Ne samo, da so Ewelli

»izmečki«, zanjo so takšni tudi Cunninghami, ki so bolj pošteni in delovni ljudje,

kot je rodbina Ewelov.

Pripovedovalko tetina izjava razburi, zato pogovor nadaljuje z bratom. Ugotovita,

da so si Cunninghami in Finchi podobni, a hkrati tudi drugačni. Ne razumeta pa, v

čem se razlikujejo. Sklepata, da teta pogosto poudarja pomembnost rodu, ker

imajo Finchevi preteklost, nimajo pa denarja. Scout ob tej priložnosti pove, da se

je o poudarjanju zgodovine njihovega rodu že pogovarjala z očetom, ki ji je

razložil, da je to neumnost, ker so vsi rodovi stari in noben ni starejši od drugega –

niti oni, niti črnci in Angleži. Jem meni, da verjetno preteklost pomeni nekaj

drugega kot zgodovina. Ugibata, da gre mogoče za pismenost. Teta Alexandra je

ponosna na to, da so njihovi predniki znali brati in pisati. »Gospod Walter se zna

komaj podpisati, videl sem ga. Mi beremo in pišemo dlje kot oni,« razmišlja Jem

(Lee 1984: 266).

7.3.1.3 Ewelli

Ewelle, ki spadajo na rob belske družbe, med tako imenovane belske »izmečke«,

spoznamo že na začetku romana, ko pripovedovalka govori o prisotnosti Ewellov

v šoli. Podrobneje smo z njihovim življenjem seznanjeni na sojenju Tomu

Robinsonu.

Pripovedovalka nas seznani, da je v vsakem mestu najti družino, kot so Ewelli.

Ekonomske razmere nanje niso vplivale, saj so živeli na stroške okrožja v dobrih

in slabih časih.

76

Način življenja in stisko, v kateri so živeli, prikazujejo njihove bivanjske razmere.

Ewelli so namreč živeli v hiši, ki je stala ob mestnem smetišču in je bila nekoč

last črnca. Stene hiše so bile iz kosov pločevine, streha iz konzervnih škatel, okna

so bile le luknje v stenah. Del tal okrog hiše je po Scoutinih besedah spominjal na

igrišče norega otroka. Ograja, ki jo je povezovala bodeča žica, je bila iz kosov vej,

metel in držajev motik. Končno obliko so ji dajale zarjavele glave kladiv, grčavi

zobje grabelj, lopate, sekire in kavlji za obešanje. Kljub vsemu so Ewelli imeli

delček dvorišča, ki so ga vsi občudovali – v starih posodah so rasle geranije, za

katere je skrbela Mayella. Scout pripoveduje, da so bile rdeče kot briljant in bi jih

lahko celo primerjali z rožami gospe Maudie (Lee 1984: 199–201).

Da so živeli v skrajnem pomanjkanju, dokazuje podatek, da so si čevlje napravili

iz kosov starih avtomobilskih gum, ko je bilo mrzlo. Vode v hiši niso imeli, v

vedrih so jo nosili iz potoka. Vsak od Ewellov je skrbel za svojo čistočo, zato si je

tudi moral, če se je hotel umiti, sam prinesti vodo (Lee 1984: 214–215). Scout, ki

se vedno znova dokazuje kot izredna opazovalka, nam pove, da je bilo lahko

povedati, kdo se umiva redno in kdo samo enkrat letno. Ker je bil gospod Ewell

na sodišču videti kot opečen, je sklepala, da mu je odstranjevanje varovalnih

slojev večer prej razdražilo kožo do te mere, da je ta postala občutljiva na zunanje

vplive. Drugače je bilo pri devetnajstletni Mayelli Ewell, ki je skrbela za čistočo.

Mlajši otroci so imeli pogosto srbečico in kronične prehlade. Scout pripoveduje,

da jih nobena zdravstvena oblast ni mogla ozdraviti bolezni, kot so zajedalci in

vse, čemur je vir umazanija (Lee 1984: 199–200).

Kakšen odnos do dela in denarja imajo Ewelli, dokazuje predvsem oče. Okrožna

podpora, ki so jo prejemali, ni zadoščala za preživetje, pa še to je oče zapil. Ko

Bob na koncu romana dobi službo, jo po nekaj dneh tudi izgubi. S tem je postal

izjema v letopisih tridesetih let dvajsetega stoletja: »Bil je edini, o katerem sem

slišala, da je bil zaradi lenobe odpuščen od WPA12,« nas seznani pripovedovalka

(Lee 1984: 290). Bob Ewell, vdovec in oče osmih otrok, s tem kaže brezbrižen

12 Agencija Works Progress Administration, ustanovljena 1932, se je leta 1939 preimenovala v Works Projects Administration. Agencija WPA je neizučenim ljudem nudila delo. Ljudje, vključeni v projekt, so opravljali različna javna dela. V letih med 1935 in 1943 je agencija nudila delo približno osem milijonom ljudi, a ni uspela zagotoviti delo za vse, ki so ga iskali (http://en.wikipedia.org/wiki/Works_Progress_Administration).

77

odnos tudi do svojih otrok – zanje ne skrbi finančno niti čustveno. Materinsko

vlogo v družini je prevzela najstarejša hči Mayella.

V šolo nihče od Ewellov ni hodil redno. Dva člana družine sta znala brati in pisati,

zato se po Mayellinem mnenju ostalim tega ni bilo potrebno naučiti (Lee 1984:

214–215). Prijateljev niso imeli. Pripovedovalka Mayello primerja z mešanimi

otroki in svoje razmišljanje utemelji z naslednjimi besedami: »Belci niso hoteli

biti z njo, ker je živela v svinjariji; črnci niso hoteli biti z njo, ker je bila belka«

(Lee 1984: 225). Mayella je bila tudi doma za vse sama. Scout pripoveduje, da ji

je med pričanjem Toma Robinsona prišlo na misel, da je bila Mayella čisto sama

na svetu: »Še samotnejša od Booja Radleya je bila, ki ni stopil iz hiše celih

petindvajset let« (Lee 1984: 225).

Ko Mayello enaindvajsetega novembra domnevno napade Tom Robinson, njen

oče ne pokliče zdravnika. Bob Ewell pove, da mu to ni prišlo na misel in da nikoli

v življenju ni poklical zdravnika. Med drugim tudi zato, ker mu pet dolarjev, kot

bi moral dati zdravniku, pomeni več kot hči. (Lee 1984: 206). Da ima Ewell

ponižujoč odnos do vseh ljudi, tudi svoje pokojne žene in otrok, se dokaže na

pričanju, ko odgovarja na vprašanje, ali je on oče Mayelle. »No, če ne bi bil, ne bi

mogel sedaj nič več napraviti. Njena mati je mrtva,« pove (Lee 1984: 202).

Verjetno je s to izjavo hotel biti duhovit, a se ne zaveda, da je bil v resnici žaljiv.

Jem trdi, da vsaka izmed štirih vrst ljudi sovraži »nižjo« vrsto. Bob Ewell pa

sovraži vse ljudi. Na pričanju proti Tomu Robinsonu imenuje črnsko naselje

»zamorski brlog« in doda: »… že petnajst let prosim oblasti, naj razženejo tisto

gnezdo. Nevarno je živeti tako blizu njih« (Lee 1984: 205–206). Konec romana pa

dokazuje ravno nasprotno – nevarno je živeti v bližini Ewellov. Bob Ewell kljub

obsodbi Toma ni zadovoljen. Atticusa verbalno napade in mu pljune v obraz.

Vlomi k sodniku Taylorju, ko mislil, da ni nikogar doma. Nadleguje in zasleduje

Heleno Robinson, Tomovo vdovo. Toda Bob Ewell še vedno ni zadovoljen.

Sovraštvo do Finchevih ga privede to tega, da se odloči še za zadnje nizkotno

dejanje – z nožem v temi napade sebi neenakovredna nasprotnika, nič hudega

sluteča otroka, Jema in Scout – in pri tem umre.

78

7.3.1.4 Črnci

V romanu je najbolj izrazito izražena diskriminacija glede na raso, zato imajo

črnci drugačen družbeni oziroma socialni status. Večina ljudi ne samo, da ne

sprejema črncev, ampak jih tudi zaničuje.

Fred Erisman v svojem članku »Southern Values, Old and New« navaja, da ima

Maycomb napet in natančno razvit kastni sistem, ki ločuje belce od črncev in od

slednjih pričakuje drugačno obnašanje. Kastno ločevanje med belci in črnci

utemeljuje s tem, da belci kockajo v cerkvi črncev – v prostoru, v katerem črnci

častijo svojega boga. Ločevanje na »črne in bele« se po njegovem mnenju

dokazuje tudi z odnosom med Atticusom in Caplurnio. Ko ubijejo Toma

Robinsona, Calpurnia pospremi Atticusa do družine Robinsonovih v naselje

črncev, da jim preneseta poslednjo novico o Tomu. V avtu Calpurnia sedi na

zadnjem sedežu in ne sprednjem, kot bi lahko v primeru, če bi bila belka (Erisman

2008: 38–39). Tudi na sodišču so črnci ločeni od belcev. Sedijo na balkonu, ki je

– ironično – nad sedišči belcev. Tako jim daje njihov položaj boljši pogled na

dvorano in obtoženega ter jih postavlja nad belce.

Le redki se do črncev obnašajo kot do sebi enakim. Do Calpurnie imajo Atticus,

Jem in Scout čisto navaden odnos, izstopa pa teta Alexandra. Po njenem mnenju

je naravni red takšen, da so črnci manj vredni od njih, zato je neprimerno, da bi se

belci z njimi preveč družili oziroma spoprijateljili. Meni, da bi črncem prijateljski

odnos dal pogum in upanje. Zato pripovedovalki ne dovoli, da bi obiskala

Calpurnio na njenem domu (Lee 1984: 160). Atticus je drugačnega mnenja kot

teta – Calpurnio sprejema kot enakovredno članico družine pred katero nima

skrivnosti. Pripovedovalkin oče ne loči »belih« in »črnih«, loči pa slabe od

dobrih. »Če je belec do črnca tak, potem je vseeno, kdo je, kako bogat je in iz

katere družine izhaja – slab človek je!« je prepričan Atticus, ki se dobro zaveda,

da belci pravzaprav vsak dan goljufajo črnce (Lee 1984: 258).

Prijateljevanju belcev in črncev pa ne nasprotuje samo teta Alexandra, ampak tudi

večina belcev. Tega se zaveda tudi Dolphus Raymond, ki ima po mnenju

prebivalcev Maycomba črnce raje kot belce. Ker Dolphus živi tako, kot hoče

živeti – s črnko – ljudem njegov način življenja ni všeč. Dolphus se pretvarja, da

79

je slabši človek, kot je v resnici – Scout ugotavlja, da premišljeno vara samega

sebe. Ko pride v mesto, se pretvarja, da je v krempljih pijače, saj tako ljudje lažje

sprejmejo njegov način življenja.

Življenje Dolphusa Raymonda pa odpre še eno vprašanje – položaj mešanih otrok.

Na jugu Združenih držav namreč veljaš za črnca, če imaš v sebi le kapljo črnske

krvi. Jem ugotavlja, da otroci, ki prihajajo iz mešanih zakonov, ne spadajo

nikamor: »Črnci jih ne marajo, ker so beli. Belci jih ne marajo, ker so pol črni«

(Lee 1984: 190).

Maycombske dame smatrajo črnce za manjvredno, nekrščansko in nevzgojeno

raso, kar je razvidno na enem izmed misijonskih srečanj. Gospe nezadovoljno

ugotavljajo, da so bili črnci dan po razpravi zelo godrnjavi. Gospa Merriweather

meni, da ni nič bolj zoprnega kot kljubovalna zamorka, ki ti lahko uniči ves dan.

Gostja poduči svojo kuharico, da je njeno obnašanje nekrščansko in se pri tem

sklicuje na Jezusa Kristusa, ki naj ne bi nikoli godrnjal in se pritoževal. Če bi

kuharica kljubovala in kazala nezadovoljstvo še en dan, bi jo bila odpustila:

»Sploh ji ni prodrlo v možgane, da jo imam pri sebi samo zato, ker so težki časi in

potrebuje tisti dolar in četrt, ki ga dobi vsak teden« (Lee 1984: 272). Tudi gospa

Farrow je podobnega mnenja o črncih kot Merriwatherjevega. Zdi se ji, da bijejo

izgubljeno bitko, saj lahko črnce vzgajajo do onemoglosti in skušajo iz njih

napraviti kristjane, pa še vedno nobena belka ponoči ne bo varna v svoji postelji.

Pri tem ni potrebno posebej izpostaviti, da se tudi gostje pritožujejo in godrnjajo

nad črnci, a ker so belke, se njihovo obnašanje ne smatra kot neprimerno. Pri tem

bode v oči tudi dejstvo, da se vse gospe obregnejo ob »nekrščansko« obnašanje

črncev. Črnci so namreč bili zelo verni – naj spomnimo, da so osvobojeni sužnji s

svojimi prvimi prispevki darovali toliko, da so črnci edini v Maycombu imeli

cerkev z zvonikom. Le soseda Maudie Atkinson se ne strinja z obrekovanjem

gostij, zato občasno izzove gospe, ki brez zadržkov stresajo diskriminatorne

izjave.

Da se pametni ljudje odzovejo nenavadno ali pa celo podivjajo, ko je v neko stvar

vpleten črnec, potrjuje tudi gospodična Gates, Scoutina učiteljica. Učence v šoli

uči, da je v Združenih državah Amerike demokracija, kar pomeni, da bi morale

biti za vse ljudi enake pravice, brez privilegijev. Po drugi strani pa ista učiteljica

80

sojenje Toma Robinsona komentira z besedami, da je čas, da črncem da nekdo

lekcijo. Črnci so si po njenem mnenju pričeli domišljati in se bodo kmalu hoteli

poročati z belkami. Takšno razmišljanje pa nasprotuje demokratičnemu načinu

življenja, o katerem poučuje otroke.

O vlogi črncev v romanu je pisal Isaac Saney v članku »The Case Against To Kill

a Mockingbird«. Saney navaja, da je uporaba besede »zamorec«, ki je v izvirnem

jeziku romana, tj. angleščini, uporabljena oseminštiridesetkrat, in opisovanje

črncev kot nedolžnih slavčkov le še bolj razširilo rasizem med mladino. Trdi tudi,

da knjiga Ne ubijaj slavca z likom Atticusa Fincha, ki brani črnca Toma

Robinsona, zgodovinsko gledano ni točna, saj prikazuje, da so belci in ne črnci

vodili protirasistično gibanje v dvajsetem stoletju (Saney 2008: 46). Po njegovem

mnenju je največja napaka romana v zanikanju zgodovinske vloge črncev, saj jim

je odvzeta aktivna vloga v zgodovini. Črnci so opisani kot pasivne nemočne žrtve

in zgolj opazovalci v boju proti zatiranju in izkoriščanju. Zmoti ga tudi

pretiravanje pri prikazovanju Atticusa v antirasistični vlogi.

81

8 SKLEP

Analiza diskriminacije v romanu potrjuje navedbe Jill May, ki pravi, da je večina

belcev v Maycombu odločena, da morajo črnci, ženske in otroci ostati tam, kamor

spadajo (May 2008: 59).

Črnci v romanu so diskriminirani glede na izobrazbo, delo in vero. Pri vseh

postavkah analize je razvidno, da so črnci obravnavani kot manj vredna rasa, ki je

bolj ali manj prisotna le zato, da s trdim delom omogoča kvalitetnejše življenje

belcev. Črncem namreč ni omogočena izobrazba, zato ti ne znajo brati, pisati in

računati. Ker ne znajo omenjenih stvari, opravljajo samo težka fizična dela ali pa

dela, ki so manj vredna. Boljše in kvalitetnejše življenje jim ni omogočeno.

Belske gospodinje se do svojih kuharic obnašajo pokroviteljsko, svoje zmotne

vrednote pa prenašajo na bodoče generacije »dam«.

Dejstvo je, da ljudje nismo enakovredni. Eni so bistrejši, drugi uspešnejši, tretji

bogatejši ... Dejstvo je tudi, da so ljudje nemoralni, pokvarjeni, zlobni in nepošteni

ne glede na barvo kože. Takšne ljudi najdemo znotraj vseh ras in vseh socialnih

slojev. A ne glede na vse naštete lastnosti bi morali biti vsi ljudje enaki pred

zakonom. V romanu je najbolj izrazito prikazana razlika med »belimi« in

»črnimi« v poglavju o enakosti oziroma neenakosti pred zakonom. Če belci

»svojim« ljudem na socialnem robu popuščajo in njihove kršitve zakona večkrat

spregledajo, pa so do črncev nepopustljivi in celo krivični.

Tom Robinson, ki je kriv samo nedolžnega in nepremišljenega usmiljenja do

belke, je obtožen posilstva. Belska porota, ki bi morala nepristransko razsoditi

primer, je kljub jasnim dokazom, da Mayelle Ewell ni mogel zlorabiti Tom

Robinson, črnca obsodila na usmrtitev. Če bi za isto dejanje sodili belcu, bi ta bil

obsojen na zaporno kazen. Da si tudi v resničnem življenju ljudje nis(m)o enaki,

dokazujejo primeri devetih črnskih dečkov, imenovani Scottsbootovi fantje,

Walterja Letta, Franka in Browna Ezella ter krut primer Emetta Tilla.

Analiza v poglavju o diskriminaciji glede na spol razkriva, da je pripovedovalka

diskriminirana ne samo enkrat, ampak celo dvakrat. Najprej zato, ker je deklica,

potem pa še zato, ker je otrok. V izrazu »punčka«, kakor Jem občasno imenuje

82

pripovedovalko, je zaznati negativno konotacijo, saj izraz vedno spremlja

manjvrednostna oznaka.

Diskriminacija je izražena z dejstvom, da ženske ne morejo biti porotnice, in

moško zahtevo, da ženske ne bi prisostvovale na sojenju Tomu Robinsonu. Zdi se,

kot da so ženske diskriminirane z namenom, da bi jih obvarovali pred grdimi

stvarmi v življenju. Kar je verjetno povezano z zgodovinsko podobo ženske kot

krhkega in nežnega bitja, ki ga je potrebno zaščititi pred grozotami sveta.

Analiza še razkriva, da predvsem ženske od drugih žensk pričakujejo določeno

obnašanje, v sposobnostih gospodinjenja in gostoljubju pa se morejo vedno znova

dokazovati pred drugimi ženskami.

Analiza diskriminacije glede na družbeni oziroma socialni status razkriva, da so

ljudje v Maycombu uvrščeni v štiri skupine. Prve tri sestavljajo belci – Finchevi in

sosedje, Cunninghami ter Ewelli – v zadnjo in hkrati najmanj vredno pa črnci.

Ljudje so v skupine uvrščeni glede na to, kakšen je njihov družbeni oziroma

socialni status. Finchevi in sosedje so na samem vrhu lestvice, sledijo jim delovni,

a neizobraženi Cunninghami iz gozdov. Na sam rob belske družbe, tj. med belske

»izmečke«, spadajo Ewelli iz močvirja. Slednji so neizobraženi, nerazgledani,

nedelovni in odvisni od okrožne podpore. V zadnjo skupino sodijo črnci, za katere

belci večkrat pozabijo, da so tudi oni ljudje. Ljudje, ki imajo čustva, hotenja in

želje. Čeprav Jem meni, da se vse skupine ljudi med seboj sovražijo, njegova

trditev ne drži popolnoma. V romanu namreč ni najti dokaza, da bi črnci sovražili

katero od skupin.

83

9 ZAKLJUČEK

Diplomska naloga Avtobiografski elementi in tema diskriminacije v romanu Ne

ubijaj slavca potrjuje obe tezi – avtorica je v roman vpletla avtobiografske

elemente, v romanu pa je na več ravneh prisotna tudi tema diskriminacije.

Resničnost je sestavni del fikcije v romanu in prevladuje v prvem delu romana,

kjer je težko ločiti mejo med fikcijo in nefikcijo. Avtorica preko prvoosebne

pripovedovalke orisuje zunanje dogodke in hkrati izpoveduje svoja čustva,

strahove, tesnobe, sram in jezo. V roman vpleta tudi nefiktivne elemente, ki

ustrezajo prostoru in času – Hitlerja13, radikalca Toma Heflina14, WPA15, NRA16.

Iz primerjave likov v romanu in resničnih oseb – Amaso Coleman Leejem,

Frances Finch Cunningham Lee, Trumana Capotea, Alfreda »Sona« Bolewarja –

je razvidno, da so glavni liki v romanu zasnovani na podlagi oseb iz avtoričinega

otroštva. Ker se vsi podatki o resničnih osebah in likih v romanu ne ujemajo

popolnoma, lahko sklepamo, da je avtorica romana uporabila njihove lastnosti,

dogodke in okoliščine, ki so najbolj dramatično prispevale k razvoju zgodbe. Lik

Toma Robinsona je zasnovan na podlagi usod več črncev tistega časa, nejasen pa

ostaja navdih za lik pripovedovalkinega brata Jema.

Kljub temu da so v romanu prisotni avtobiografski elementi, roman Ne ubijaj

slavca ne moremo označiti kot avtobiografski roman. Roman bi zaradi prepletanja

fikcijskega in avtobiografskosti – ter posledično verodostojnega prikaza

življenjskih razmer, rasizma in družbenega oziroma socialnega razslojevanja v

zvezdni državi Alabami v Združenih državah Amerike v tridesetih letih prejšnjega

stoletja – lahko označili kot dokumentarno fikcijo. Slednja je skupaj s tako

imenovanim »novim žurnalizmom« doživela preporod v šestdesetih letih

prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike (Flis 2010: 2–4). 13 Adolf Hitler, nemški diktator in nacistični voditelj, je odgovoren za sprožitev 2. svetovne vojne, holokavst in uničevanje Judov. Nemce je smatral za superioren narod. 14 James Thomas Heflin oziroma Tom Heflin, kot je navedeno v romanu, je bil med leti 1920 in 1931 alabamski senator in zagovornik belske nadvlade v Združenih državah Amerike (http://en.wikipedia.org/wiki/James_Thomas_Heflin#Legacy). 15 Glej opombo številka 12 na strani 76. 16 »NRA« ali »National Rifle Association of America« je neprofitna organizacija, ki zagovarja

pravico drugega amandmaja, tj. pravico do posedovanja strelnega orožja (http://en.wikipedia.org/wiki/National_Rifle_Association).

84

Z analizo diskriminacije sem dokazala, da je v romanu najbolj poudarjena rasna

diskriminacija, saj so črnci diskriminirani na različnih področjih življenja – na

področju vere, izobraževanja in dela. Čeprav naj bi bili vsi ljudje enaki pred

zakonom, v romanu najbolj izstopa neenakost belcev in črncev pred zakonom –

črnci so diskriminirani zaradi barve kože. Tom Robinson je bil zaradi barve kože

obsojen dejanja, ki ga ni storil. Poleg tega pa mu je bila dodeljena najstrožja kazen

– usmrtitev na električnem stolu. Če bi bil Tom belec in bi ga obsodili, bi šel zgolj

v zapor.

Iz analize diskriminacije glede na spol je razvidno, da so ženske v romanu

predstavljene v izrazito tradicionalni vlogi. Najpogosteje je diskriminirana

pripovedovalka, ker je deklica – je ženskega spola in je hkrati tudi otrok. Kar

pomeni, da je v romanu prisotna tudi diskriminacija glede na starost.

Dokazala sem tudi prisotnost diskriminacije glede na družbeni oziroma socialni

status v romanu. V tej postavki sem sledila Jemovi trditvi, da obstajajo štiri

skupine ljudi, in dokazala, da so slednje oblikovane glede na družbeni oziroma

socialni status ljudi. Jasno razvidno je, da so skupine med belci oblikovane glede

na družbeni ugled, premožnost, izobrazbo in pridnost oziroma delavnost. Med tem

ko so črnci uvrščeni na sam rob – družbena ureditev jim namreč ne omogoča

enakovrednega položaja v družbi.

85

VIRI IN LITERATURA

• Anderson, Linda, 2001: Autobiography. London – New York: Routledge.

• Altman, Dorothy Jewell, 2008: The Life of Harper Lee. Mancini, Candice (ur.): Racism in Harper Lee's To Kill a Mockingbird. Detroit: Greenhaven Press. 15–22.

• Bošnjak, Blanka, 2008: Avtobiografskost sodobne slovenske kratke proze. Jezik in slovstvo, 53/3–4. 37–51.

• Crespino, Joseph, 2008: Representation of Race and Justice in To Kill a Mockingbird. Mancini, Candice (ur.): Racism in Harper Lee's To Kill a Mockingbird. Detroit: Greenhaven Press. 77–88.

• Čeh, Jožica, 2008: Med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski prozi.

Jezik in slovstvo, 53/3–4. 23–35.

• Erisman, Fred, 2008: Southern Values, Old and New. Mancini, Candice (ur.): Racism in Harper Lee's To Kill a Mockingbird. Detroit: Greenhaven Press. 36–45.

• Flis, Leonora, 2010: Factual Fictions: Narrative Truth and the Contemporary American Documentary Novel. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing.

• Grabrovec, Štefka, 2010: Boj Afroameričanov v Združenih državah Amerike za svobodo in enakost. Diplomsko delo. Mentor: Andrej Kurnik. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede.

• Haralambos, Michael in Holborn, Martin, 1999: Sociologija: teme in

pogledi. Ljubljana: DZS.

• Koron, Alenka, 2003: Roman kot avtobiografija. Slovenski roman (Obdobja 21). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 191–200.

• Leben, Andrej, 2008: Uvodnik. Jezik in slovstvo, 53/3–4. 3–6.

86

• Lee, Harper, 1984: Ne ubijaj slavca. Prev. Janez Sivec. Murska Sobota: Pomurska založba.

• Madden, Kerry, 2009: Upclose: Harper Lee. New York: Viking.

• May, Jill, 2008: In Defense of To Kill a Mockingbird. Mancini, Candice (ur.): Racism in Harper Lee's To Kill a Mockingbird. Detroit: Greenhaven Press. 55–66.

• Saney, Issac, 2008: The Case Against To Kill a Mockingbird. Mancini, Candice (ur.): Racism in Harper Lee's To Kill a Mockingbird. Detroit: Greenhaven Press. 46–54.

• Shaffer, Thomas L., 2008: Learning Good Judgement in the Segregated

South. Mancini, Candice (ur.): Racism in Harper Lee's To Kill a Mockingbird. Detroit: Greenhaven Press. 137–146.

• Shields, Charles J., 2007: Mockingbird: A Portrait of Harper Lee. New

York: Henry Holt and Company, LLC.

• Shields, Charles, 2008: To Kill a Mockingbird's Racism Stems from History. Mancini, Candice (ur.): Racism in Harper Lee's To Kill a Mockingbird. Detroit: Greenhaven Press. 23–34.

• Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008. Ljubljana: DZS.

SPLETNI VIRI:

• Amasa Coleman Lee. (b.d.). Pridobljeno 24. 3. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/Amasa_Coleman_Lee.

• Avtobiografski elementi v romanu Ne ubijaj Slavca. (b.d.). Pridobljeno 14. 2. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/To_Kill_a_Mockingbird#Autobiographical_elements.

• Biografija Harper Lee. (b.d.). Pridobljeno 11. 3. 2011, iz http://www.biography.com/articles/Harper-Lee-9377021?part=0.

• Biografija Harper Lee (b.d.). Pridobljeno 14. 3. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/Harper_Lee.

87

• Diskriminacija. (b.d.). Pridobljeno 6. 5. 2011, iz http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Brosura.pdf.

• Emmett Till (b.d.). Pridobljeno 12. 2. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/Emmett_Till.

• Noč čarovnic (b.d.). Pridobljeno 14. 3. 2011, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/No%C4%8D_%C4%8Darovnic.

• NRA (b.d.). Pridobljeno 29. 5. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/National_Rifle_Association.

• Scottsborovi fantje (b.d.). Pridobljeno 11. 2. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/Scottsboro_Boys.

• Ne ubijaj slavca (b.d.). Pridobljeno 20. 3. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/To_Kill_a_Mockingbird.

• Tom Heflin (b.d.). Pridobljeno 10. 5. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/James_Thomas_Heflin#Legacy.

• Truman Capote (b.d.). Pridobljeno 22. 3. 2011 iz http://en.wikipedia.org/wiki/Truman_Capote.

• Velika gospodarska kriza (b.d.). Pridobljeno 26. 3. 2011, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_gospodarska_kriza.

• Zakoni Jima Crowa (b.d.). Pridobljeno 14. 2. 2011, iz http://academic.udayton.edu/race/02rights/jcrow02.htm.

• WPA (b.d.). Pridobljeno 29. 5. 2011, iz http://en.wikipedia.org/wiki/Works_Progress_Administration.

88

SLIKOVNO GRADIVO:

• Madden, Kerry, 2009: Upclose: Harper Lee. New York: Viking

• http://www.dailymail.co.uk/femail/article-1289793/Dont-mention-mockingbird-Meet-Harper-Lee-reclusive-novelist-wrote-classic-novel-mesmerised-40-million-readers.html (Pridobljeno 19. 3. 2011.)

• http://www.zimbio.com/pictures/wKmlczmagEi/FILE+50th+Anniversary+Kill+Mockingbird/Pbe4l22f2Zb/George+W+Bush (Pridobljeno 19. 3. 2011.)