dežela čudes
DESCRIPTION
Brian SelznickTRANSCRIPT
»Prej ali slej nas vse udari strela.«
—Gregory Maguire,
A Lion Among Men
B R I A N S E L Z N I C K
R o m a n v b e s e d i i n s l i k i
B R I A N S E L Z N I C K
R o m a n v b e s e d i i n s l i k i
14
GU NFLINT LAK E , MIN NE SOTA
JU NIJ 1977
1515
GU NFLINT LAK E , MIN NE SOTA
JU NIJ 1977
16
P R V I D E L
Ben Wilson je začutil udarec in odprl je oči.
Spet so ga lovili volkovi in srce mu je razbijalo.
V temni sobi se je vzravnal v sedeč položaj in
se podrgnil po roki. Pobral je čevelj, ki ga je
vanj vrgel bratranec, in ga spustil na tla.
»To boli, Robby!«
Robby je zamomljal nekaj besed.
»Kaj?« je vprašal Ben.
»Kaj? Kaj? Me ne slišiš? Si gluh?«
Robby je tako kot tako rekoč vsi na Gunflint Laku ve
del, da Ben že od rojstva na eno uho ne sliši, a ga je vseeno
zabavalo, da ga je to kar naprej spraševal, tudi sredi noči.
Ponovil je: »Rekel sem, da nehaj vpiti med spanjem!«
V kotu sobe se je v mesečini svetlikala njegova lovska
puška. Zraven so bili na kupu ribiška palica, žepni nož, lok,
puščice, ročno izdelana kopja in frače različnih velikosti.
Robby je očitno s strašnim veseljem zbiral ne varne pred
mete.
Ben se je spet ulegel na staro ležišče, stisnjeno med
pre dalnik in okno. Električni ventilator je bil pokvarjen
17
in fanta sta se do pasu gola potila v poletni vročini in od
vrgla zdaj neuporabni odeji. Štrenasti lasje so se jima
le pili na čelo.
Benu so se še vedno tresle roke zaradi sanj. Vse od
ne sreče so se namreč v njih pojavljali volkovi, dirjali so
po z mesečino obsijanem snegu, njihovi rdeči jeziki so
ople tali in beli zobje so se lesketali. Ni mu šlo v račun,
za kaj ga zalezujejo, saj je imel volkove včasih rad. Z
ma mo sta ne koč celo enega videla z domače verande.
Volk je bil lep in skrivnosten, kot bi stopil iz knjige s
prav ljicami.
Zunaj se je veter okrepil in vel skozi šelesteče listje
orjaških dreves okrog hiše. Iz Robbyjeve radioamaterske
postaje, ki jo je hotel imeti vso noč prižgano, so brenčali
glasovi. Bena to ni preveč motilo. Da je bil gluh na eno
uho, je imelo svoje prednosti: lahko je spal z zdravim
ušesom na vzglavniku in zadušil vse zvoke. Podobno
zvijačo je uporabljal v šoli. Kadar je hotel utišati uči teljico
ali sošolce, se je z zdravim ušesom naslonil na roko. Tako
je laže bral knjige o vesolju, ki jih je skrival pod klopjo.
»Ko si mi vsaj ne bi bilo več treba deliti sobe s tabo,«
je zamrmral Robby in spet utonil v spanec.
Ben se je molče strinjal.
Njegovo pozornost je pritegnil znan šum, zato je pri
slonil zdravo uho ob steno.
18
»Tri mesece je, odkar je umrla, Jenny. Pogovoriti se
morava o prodaji.«
Takoj je vedel, da se teta Jenny in stric Steve spet pogo
varjata o njegovi domači hiši.
»Elaine je imela hišo rada, Steve,« je odvrnila teta. »In
najin dedek je zgradil ti hiši in kočico za goste. Nečesa,
kar je del družine, ni tako lahko nenadoma prodati. Ne bi
za zdaj raje pozabila na to?«
Ben si je predstavljal, kako si teta zateguje čop, ko to
go vori. Enako navado je imela Robbyjeva starejša sestra
Janet. To je počela tudi mama, kadar je imela povedati kaj
resnega.
»Prej ali slej jo bova morala prodati,« je vztrajal stric.
»Večno ne more ostati nedotaknjena. Plačevati morava
račune in zdaj imava še Bena.«
»Za skoraj vso sezono imaš napovedane lovske in
ri biške izlete v treh lovskih kočah, jaz pa kuham v Gunflint
Lodgeu. Ne bo nam hudega.«
»Že, ampak denarja ni za vse leto.«
»Začenja se poletje, Steve. Morava res že skrbeti za to?«
Sledila je dolga tišina.
Ben med odraščanjem ni nikoli mislil na to, kdo je
lastnik hiše, v kateri živi. Od nekdaj je bila njegova in
mamina. Zdaj pa se je zdelo, da je tetina in stričeva. Zakaj
ni več njegova? Je otrok sploh lahko lastnik hiše?
19
Po pogrebu v marcu si je mislil, da se bo lahko vrnil
domov, kadar bo hotel, glede na to, da je hiša samo triin
osemdeset korakov stran od bratrančeve. Toda bolj ko je
mineval čas, bolj ga je bilo strah stopiti skozi vhodna
vrata, ne da bi ga na drugi strani čakala mama.
Ob jezeru ni bilo veliko hiš. Njegova in bratrančeva
sta si bili najbliže. Pogrešal je domačnost svojega vedno
razmetanega doma – mizice, različne stole, stare ure,
ci tate, ki jih je mama skrbno pripenjala in lepila na hladil
nik, reprodukcije njenih najljubših slik, zarjavele zob
nike in kolesa in druge zanimive stvari, ki jih je nabral
med njunimi sprehodi okrog jezera in po mestu, zbirko
plošč, kamniti kamin, dragoceno losovo rogovje, ki sta
ga našla ob gunflintski stezi, in seveda vse knjige, ki so se
usuvale iz knjižnih omar in so bile naložene na kupe po
vsej hiši.
Če bi teta in stric prodala hišo, se je spraševal, kaj bi
se zgodilo z vsemi njegovimi stvarmi? Kaj bi se zgodilo z
maminimi stvarmi? Kdo bi tam živel? Mogoče bi lahko
vse preselil v malo kočo za goste? Ko sta bila bratranca še
majhna, sta se tam igrala, če je ni uporabljal kak obis
kovalec. Pretvarjala sta se, da je čarovničin grad ali gusar
ska ladja. Čeprav je bila samo sto metrov niže ob jezeru,
sta se počutila kilometre stran od odraslih. Vse to se je
zdaj zdelo kot prejšnje življenje.
20
Prepir med teto in stricem se je polegel in ura na hod
ni ku je odbila polnoč. Ker Ben ni mogel mižati, se je
iz tegnil pod posteljo po rdečo plastično baterijsko sve tilko
in leseno škatlo, ki jo je tam skrival.
Škatla je bila približno tako velika kot njegov učbenik
za matematiko. Bila je bleščeče rjava in gladka na otip.
Dno je bilo pokrito z mehko zeleno polstjo. Na pokrovu je
bila rezbarija volka. Izdelal jo je eden od umetnikov v
mestu in mama mu jo je dala lani za božič. Škatla, baterija
in dva kovčka oblačil so bile edine stvari, ki jih je vzel s
sabo, ko se je preselil v Robbyjevo sobo.
Prižgal je baterijo, iz žepa na hlačah, ki so zložene
ležale na tleh, izvlekel ključek in odklenil malo medeni
nasto ključavnico na sprednji strani škatle. Drugega za
drugim se je dotaknil drobnih predmetov v njej.
Razporedil jih je po kartonskih predelkih, tako da je
vsakemu dodelil poseben prostor. Med drugim je imel
več nenavadno oblikovanih vejic, svoj zadnji mlečni zob,
plastično igralno figurico, ki sta jo našla za šolo s pri
jateljem Billyjem – ta ga je vedno dražil, ker je pobiral
smeti – ptičjo lobanjo in fosil, imenovan stromatolit, ki ga
je odkril, ko je hodil po gričih blizu Gunflint Laka. V
spodnjem desnem kotu kartonskih rešetk sta bila majhna
jamičasta siva kamna. Enega je prijel in ga obračal v dlani.
Ko ju je pokazal mami, mu je razložila, da se imenujeta