UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO ANALIZA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ S POUDARKOM NA

FIKSNI TELEFONIJI V SLOVENIJI IN PRIMERJAVA Z EVROPSKO UNIJO

Ljubljana, marec 2007 MATEJA BEGIČ

IZJAVA Študentka Mateja Begič izjavljam, da sem avtorica tega magistrskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom prof. dr. Nevenke Hrovatin in skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh. Ljubljana, dne …………….. Podpis ……………………………

KAZALO UVOD ………………………………………………………………………………………..1 1. ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE…………………………………………………….... 3 1.1. Opredelitev in zgodovina razvoja elektronskih komunikacij …………………………….3 1.1.1. Opredelitev elektronskih komunikacij ………………………………………………….3 1.1.2. Temelji razvoja elektronskih komunikacij …………………………………………….. 3 1.1.3. Zgodovina razvoja tržne strukture elektronskih komunikacij ………………………… 4 1.1.3.1. Monopol nasproti konkurenci na trgu elektronskih komunikacij …………………… 5 1.1.3.2. Zmanjševanje vloge monopola na trgu elektronskih komunikacij ………………….. 6 1.1.4. Telekomunikacijska infrastruktura kot dejavnik družbeno ekonomskega napredka in razvoja v smeri informacijske družbe ……………………………………………… 7 1.1.5. Elektronske komunikacije kot javna dobrina in temeljna človekova pravica …………. 7 2. ZNAČILNOSTI TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ …………………………… 8 2.1. Značilnosti in pomen elektronskih komunikacij ………………………………………… 8 2.2. Opredelitev trga fiksnih javnih telefonskih storitev ……………………………………... 9 2.3. Uvajanje konkurence na trg elektronskih komunikacij …………………………………10 2.3.1. Značilnosti konkurence na trgu elektronskih komunikacij ……………………………11 3. LIBERALIZACIJA IN DEREGULACIJA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ …………………………………………………………………………. 12 3.1. Zgodovinski pregled liberalizacije trga elektronskih komunikacij po svetu ……………12 3.2. Liberalizacija in deregulacija trga elektronskih komunikacij v Evropski uniji …………14 3.3. Liberalizacija trga elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji ……………………17 4. REGULACIJA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ …………………………….18 4.1. Vpliv regulativnega delovanja …………………………………………………………..18 4.1.1. Univerzalna storitev …………………………………………………………………...19 4.1.2. Odprtost javnega omrežja ……………………………………………………………..20 4.2. Regulacija trga elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji ……………………….22 4.2.1. Zakonodajno in regulativno okolje ……………………………………………………22 4.2.1.1. Regulacijski organ: Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (APEK) ……………………………………………………….24 4.2.1.1.1. Pristojnosti in cilji APEK ………………………………………………………….25 4.2.1.2. Splošni regulacijski organ: Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence …………………………………………………………………………..27 4.2.1.2.1. Pristojnosti Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence …………………..28 4.2.2. Razmerje med konkurenčnim organom in sektorskim regulatorjem ………………….29 4.2.2.1. Razdelitev nalog med Uradom Republike Slovenije za varstvo konkurence in Agencijo za pošto in elektronske komunikacije ……………………. 30 4.2.3. Problemi pri uvajanju konkurence na trg ……………………………………………...32 5. TRG ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ V REPUBLIKI SLOVENIJI ………………...35 5.1. Dosedanji razvoj trga elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji ………………... 35 5.2. Telekom Slovenije, d.d. ………………………………………………………………….41 5.2.1. Predstavitev podjetja in oblikovanje družbe Telekom Slovenije, d.d. ………………....41

5.2.1.1. Lastninsko preoblikovanje podjetja ………………………………………………... 42 5.2.2. Prodaja kapitalske naložbe Republike Slovenije v podjetju Telekom Slovenije, d.d. ……………………………………………………………… 45 5.2.2.1. Pravna podlaga in razlogi za privatizacijo podjetja Telekom Slovenije, d.d. ……… 46 5.3. Slovenski trg fiksne javne telefonije …………………………………………………… 51 5.3.1. Postopek opredelitve upoštevnih trgov ………………………………………………. 55 5.3.2. Aktivnosti APEK v zvezi z izvajanjem analize upoštevnih trgov s področja fiksne telefonije ………………………………………………………………………. 57 6. PREGLED BISTVENIH ZNAČILNOSTI SEKTORJA FIKSNE GOVORNE TELEFONIJE V IZBRANIH DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE …………………………66 6.1. Velika Britanija ………………………………………………………………………….68 6.2. Avstrija …………………………………………………………………………………..70 6.3. Finska ……………………………………………………………………………………71 7. ANALIZA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ S POUDARKOM NA FIKSNI TELEFONIJI V SLOVENIJI IN PRIMERJAVA Z EVROPSKO UNIJO ………73 8. ZAKLJUČEK ……………………………………………………………………………...85 9. LITERATURA IN VIRI …………………………………………………………………...87

KAZALO SLIK Slika št. 1: Lastniška struktura podjetja Telekom Slovenije, d.d. na dan 30.9.2006, Slika št. 2: Trgovanje z delnicami podjetja Telekom Slovenije, d.d. na sivem trgu v obdobju januar – september 2006, Slika št. 3: Izbira/predizbira operaterja, Slika št. 4: Tržni deleži podjetja Telekom Slovenije, d.d. in ostalih operaterjev po prometu (minutah), Slika št. 5: Tržni deleži podjetja Telekom Slovenije, d.d. in drugih operaterjev po prihodkih, Slika št. 6: Penetracija širokopasovnih dostopov, 1.10.2005.

KAZALO TABEL Tabela št. 1: Primerjava cen IP telefonije T - 2, Voljatel, SiOL in cene PSTN/ISDN podjetja Telekom Slovenije, d.d., Tabela št. 2: Povprečje cen medomrežnega povezovanja v Sloveniji in Evropski uniji za leto 2005, Tabela št. 3: Cene fiksne telefonije podjetja Telekom Slovenije, d.d. v primerjavi s povprečjem teh cen v Evropski uniji za rezidenčne uporabnike za leto 2005.

UVOD Telekomunikacije sodijo skupaj z informatiko med najhitreje rastoče sektorje gospodarstva, pri tem pa je pomembno, da imajo tudi velik vpliv na razvoj ostalih gospodarskih področij. V svetu v zadnjih dveh desetletjih vse bolj prevladuje mnenje, da je potrebno zaradi slabšega poslovanja državnega sektorja pospešeno privatizirati telekomunikacije, transport, energetiko ter banke in zavarovalnice. Država naj bi bila s svojimi mehanizmi prepočasna, da bi jih lahko učinkovito upravljala. Na trgu telekomunikacijskih storitev je vladal dolgoletni monopol, ki je bil podprt z uradno politiko držav. Na tem trgu so obstajali močni tradicionalni operaterji, za ostale pa je bil trg telekomunikacijskih storitev popolnoma zaprt. Zaradi želje po pospeševanju konkurence, izboljšanju ponudbe in zniževanju cen so se države odločile za liberalizacijo, kar pomeni, da telekomunikacijske storitve lahko opravlja kdorkoli, bodisi z dovoljenjem, obvestilom ali prosto, odvisno od vrste storitev novih alternativnih operaterjev. Liberalizacija telekomunikacijskega trga v državah Evropske unije se je začela z objavo Zelene knjige o razvoju skupnega trga telekomunikacijskih storitev in opreme junija 1987 in je dosegla cilj 1.1.1998, ko se je sprostila tudi ponudba storitev govorne telefonije in telekomunikacijske infrastrukture (Green Paper on the Development of the Common Market for Telecommunications Services and Equipment, 1987). Za monopolni položaj tradicionalnih operaterjev je bilo značilno lastništvo infrastrukture, praviloma državno lastništvo operaterjev, močan odpor proti vstopu konkurence in izjemno visoka tehnična in pravna usposobljenost operaterjev. Prišlo je do paradoksa, saj sta bili hkrati potrebni deregulacija in regulacija. Deregulacija olajšuje vstop novih operaterjev, storitev in tehnologij na trg. Regulacija pa je potrebna zaradi zmanjšanja moči tradicionalnih operaterjev, ki se lahko borijo za ohranitev položaja z vrsto ukrepov (Simič, 2003, str. 4): previsoke cene nekaterih storitev na področju veleprodaje, prenizke cene na področju prodaje končnemu uporabniku, omejevanje dostopa do svoje infrastrukture, omejevanje medomrežnega povezovanja in zavlačevanje sklepanja pogodb z alternativnimi operaterji. Liberalizacija trga telekomunikacij pa prinaša tudi nekaj nevarnosti, kot so na primer odpor tradicionalnega operaterja, sivo nudenje storitev, padec kakovosti telekomunikacijskih storitev v prehodnem obdobju, predvsem tistih, ki temeljijo na nizki ceni, spori med operaterji in podobno. V telekomunikacijah ima infrastruktura podobno vlogo kot v nekaterih drugih dejavnostih, za katere veljajo predpostavke naravnega monopola. Stroški izgradnje alternativne infrastrukture so preveliki, tako da na celotnem teritoriju neke države ne more priti do izgradnje drugega (alternativnega) omrežja podobnega obsega in karakteristik. Fiksno omrežje podjetja Telekom Slovenije, d.d. je odlično razvejano, tako da dosega skoraj popolno pokritost prebivalstva. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. je nekaj časa reševalo problem pokrivanja preostalih redko naseljenih geografskih območij preko mobilne analogne telefonije. To je bil izviren primer reševanja problemov izgradnje fiksnega omrežja s tehnologijo mobilnega omrežja. Seveda pa bi širša uporaba tega pristopa vodila k postopni zamenjavi fiksnega omrežja z mobilnim. V Sloveniji bomo tako kot v večini drugih razvitih držav tudi v prihodnje imeli eno samo fiksno omrežje s skoraj popolnim pokrivanjem prebivalstva, to je omrežje podjetja Telekom Slovenije, d.d..

1

Dokler ne bo zgrajeno drugo omrežje s podobnimi lastnostmi in s podobno stopnjo pokrivanja prebivalstva, bo potrebno tudi v Sloveniji uveljavljati enake ukrepe glede dostopa do omrežja, kot je praksa v drugih državah. Regulator mora skrbeti za odprtost fiksnega telefonskega omrežja, za regulacijo dostopa do naročnika na podlagi transparentnih in nediskriminatornih pogojev. V Evropi sta se doslej pojavila dva načina, ki alternativnim operaterjem zagotavljata dostop do naročnikov, to je medomrežno povezovanje in razveza krajevne zanke. Pri obeh načinih za alternativnega operaterja ni nujna izgradnja lastnega omrežja, saj lahko do naročnikov dostopa preko omrežja, ki ga najema in plačuje po ceniku (Hrovatin N., Cibic D., Švigelj M. in Čepeljnik M., 2003, str. 44). Informacijska družba temelji na znanju in dostopu do informacij prek različnih virov, omrežij in medijev. Pomembna je predvsem sinergija med hitrim povezovanjem različnih dostopov do podatkov, kot so mobilna telefonija, fiksna telefonija in internet. Poleg tega ne smemo zanemariti povezave med različnimi omrežji v skupno telekomunikacijsko omrežje, ki bo lahko zadovoljevalo vse potrebe sodobnega človeka. Namen in cilj magistrskega dela je s pomočjo domače in tuje strokovne literature, delno pa tudi na podlagi izkušenj iz prakse, preučiti oziroma na območju Republike Slovenije analizirati trg elektronskih komunikacij, s poudarkom na fiksni telefoniji ter izdelati primerjavo tega trga s trgi v Evropski uniji. Temeljna hipoteza magistrskega dela je: na področju fiksne telefonije v Republiki Sloveniji je glede na obstoječo strukturo trga poleg nacionalnega operaterja Telekoma Slovenije, d.d. prostor še za druge alternativne operaterje. V magistrskem delu sem predstavila področje telekomunikacij (oz. elektronskih komunikacij), njihov razvoj, značilnosti in vlogo ter stanje konkurence na tem trgu, sodobne trende v svetu, zožene na proces liberalizacije telekomunikacij v svetu in v Sloveniji, regulacijo storitev na obravnavanem področju, vključno s stanjem regulative in zakonodaje ter vloge regulatorjev v Sloveniji. V magistrskem delu sem nadalje predstavila trg elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, njihov dosedanji razvoj, trenutno stanje in delovanje trga, s poudarkom na trgu fiksne telefonije, izdelala pa sem tudi primerjavo slovenskega sektorja fiksne govorne telefonije z izbranimi državami Evropske unije in sicer z Veliko Britanijo, Avstrijo in Finsko. V zadnjem delu naloge sem pripravila analizo trga elektronskih komunikacij s poudarkom na fiksni telefoniji v Sloveniji in primerjavo z Evropsko unijo. Metoda dela, ki je bila uporabljena pri izdelavi magistrskega dela, vključuje strokovno poglobitev, preučevanje in analizo. Metodološki prijemi, ki sem jih uporabila pri izdelavi magistrskega dela so: zbiranje ustrezne sodobne literature, informacij in statističnih podatkov s področja elektronskih komunikacij, preučevanje in spoznavanje trendov v sektorju elektronskih komunikacij, preučevanje zakonskih podlag in regulativnega okolja ter preučevanje in analiza trga elektronskih komunikacij s poudarkom na fiksni telefoniji v Sloveniji ter primerjava z Evropsko unijo.

2

1. ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE 1.1. Opredelitev in zgodovina razvoja elektronskih komunikacij

1.1.1. Opredelitev elektronskih komunikacij Izraz elektronske komunikacije, ki naj bi nadomestil izraz telekomunikacije, je z uveljavitvijo novega regulacijskega okvira uvedla Evropska unija. S tem je želela poudariti vpliv konvergence tehnologij, ki briše nekdaj strogo zarisane meje med sredstvi elektronskega komuniciranja. Poleg elektronskih komunikacij in telekomunikacij je zelo pogosto uporabljen izraz informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT), ki želi poudariti zlivanje informatike in telekomunikacij. Zaradi svoje zgodovine se danes najbolj uporablja izraz telekomunikacije, zato si bomo najprej ogledali, od kod izvira in kaj pomeni. Beseda »tele« izvira iz grščine in pomeni daleč, daljava. Telekomunikacije torej pomenijo pošiljanje informacij na daljavo s pomočjo različnih prenosnih sistemov. Informacija je lahko v zvočni in/ali vidni obliki. Prenaša se lahko s pomočjo različnih sistemov/nosilcev, kot so električni impulzi preko žice, svetlobni žarek, radijski valovi, dimni signali, razna transportna sredstva itd. Telekomunikacijski sistemi so na splošno sestavljeni iz oddajnika, prenosnega medija in sprejemnika. Če bi bili natančni, bi torej lahko rekli, da predstavljajo elektronske komunikacije del telekomunikacij, pri katerih oddaja, prenos in sprejem potekajo s pomočjo elektronskih tehnologij. Vendar pa danes pod besedo telekomunikacije razumemo prav slednje. 1.1.2. Temelji razvoja elektronskih komunikacij Človek kot družbeno bitje, bojevnik, raziskovalec in podjetnik je že zelo zgodaj spoznal vrednost pravočasnih informacij. Prej ko je izvedel, da se približuje sovražnik, bolje se je lahko pripravil na boj. Boljša obveščenost o primernem okolju za življenje, manj stradanja. Zaradi primarnih potreb preživetja so se razvili prvi primitivni sistemi za pošiljanje informacij na daljavo, kot so dimni signali, kresovi, odboji svetlobe s pomočjo kovinskih plošč. Iznajdba papirusa, pergamenta in papirja je omogočila zapis in pošiljanje informacij z različnimi sredstvi transporta. Tako se je razvila pošta. Možnost zapisovanja informacij je povečala količino prenesenih podatkov, še vedno pa je bila problematična zakasnitev. Ta problem je poskušal rešiti Claude Chappe, ki je v Franciji leta 1792 postavil optični telegraf. Največ se je uporabljal za državne namene in je bil zaradi Napoleonovih vojaških uspehov razširjen po celotni Evropi, kasneje pa tudi v ZDA. Problem optičnega telegrafa je bil v tem, da je deloval le ob dobrih vremenskih razmerah. Je pa to bila prva javna infrastruktura, namenjena telekomunikacijam, ki je pokazala, kakšna je njena prednost pri prenosu informacij v primerjavi s takratnimi transportnimi sredstvi (Odlyzko, 2000, str. 95,96). Evropa se je takrat znašla v vrtincu industrijske revolucije. To je bil čas znanstvenih odkritij, ki so postavila temelje sodobni industrijski družbi. Hkrati so spoznanja s področja elektrike in elektromagnetizma že takrat postavila temelje za prehod iz industrijske v informacijsko družbo, kateremu smo priča še danes, saj so omogočila izdelavo in komercialno uporabo sistemov, ki so ponudili možnost komunikacije na daljavo brez opaznih zakasnitev. Začel se je nesluten razvoj elektronskih komunikacij, ki danes predstavljajo osnovo informacijske družbe.

3

V zgodovini smo priča razvoju treh sistemov elektronskih komunikacij, od katerih so nekateri prisotni še danes. To so telegraf, telefon in brezžični prenos informacij. Telegraf je danes edini od velike trojice, ki ne obstaja več, razen mogoče v državah tretjega sveta in še to v zelo spremenjenih oblikah. Telegraf je služil za prenos pisanih sporočil. Se pa danes pojavlja telegraf v drugih oblikah. Najznačilnejša je elektronska pošta, ki je bila prvotno namenjena samo za pošiljanje pisnih sporočil. Prvi pravi komercialni telegraf je naredil Charles Wheatston, ki je leta 1837 javno prikazal delovanje telegrafa med dvema železniškima postajama v Londonu. To je bil tudi kasnejši vzorec razvoja, saj so se telegrafski vodi večinoma postavljali ob železniških tirih. Telefon se je pojavil predvsem kot posledica poizkusov, da bi izboljšali telegraf. Izum telefona so dolga leta pripisovali Alexandru Grahamu Bellu, kljub temu, da je italijan Antonio Meucci trdil, da ga je izumil že leta 1860. Ne glede na to je bil telefon v končni posledici rezultat dela med drugimi tudi Elishe Graya, Johanna Reisa in Thomasa Edisona, pri čemer je Bell izdelal prvi komercialno uporaben telefonski sistem, ki je v kasnejših letih naredil ogromen napredek in je svoj vrhunec dosegel v današnjih časih (Bellis, 2005; Casson, 2005). Telegrafija je bila temelj tudi izumu brezžičnega prenosa informacij. Z razširitvijo uporabe telegrafa so kmalu postale jasne tudi njegove omejitve. Ena večjih pomanjkljivosti je bila potreba po izgradnji sprejemno oddajnih postaj, ki so bile med seboj povezane z žicami. Raziskovalci so zato začeli iskati možnosti brezžičnega prenosa telegrafskih sporočil. Od tod tudi ime prvih naprav radiotelegraf, ki se je kasneje skrajšala v radio (Marc, 2004). Prvo javno demonstracijo radia je leta 1893 izvedel Nikola Tesla, ko je s pomočjo radijskih valov daljinsko vodil maketo čolna. V Angliji je leta 1896 italijan Guglielmo Marconi poslal prvo telegrafsko sporočilo brez žic. Prvi prenos človeškega glasu preko radijskega etra je leta 1900 uspel Reginaldu Fessendnu. Kljub temu, da je bil radijski prenos razvit predvsem za namene prenosa telegrafskih sporočil po principu točka-točka, so kmalu spoznali, da so možnosti za uporabo dosti širše. Tako je z izboljšanjem radia Fessendnu leta 1906 uspel prvi radijski prenos v zgodovini. To pa so bili že zametki radiofuzije (Radio, 2004). Radijski prenos se je nato zelo hitro širil in je prvi bum doživel z razvojem komercialnih radijskih postaj in kasneje televizije ter z lansiranjem satelitov v orbito. Njegova razširjenost še kar narašča. Predvsem mobilna telefonija in nove tehnologije na področju brezžičnega prenosa podatkov visokih hitrosti še pospešujeta njegovo uporabo v svetu. 1.1.3. Zgodovina razvoja tržne strukture elektronskih komunikacij Začetna leta pojava elektronskih komunikacij so bila zelo burna. Mnogi vrhunski raziskovalci niso uspeli požeti zaslužene slave. Za tiste, ki jim je to uspelo je značilno, da so imeli ob sebi nekoga, ki je videl ekonomski interes in je bil sposoben financirati raziskave ter pridobivati sredstva od ostalih potencialnih investitorjev. Tako je imel Bell ob sebi Hubbarda, Wheatston Cokea in Marconi Edisona. Velika Britanija je zibelka komercialnega razvoja elektronskih komunikacij. Telegraf in telefon sta zato hitro našla pot iz laboratorijev do uporabnikov. Prvo podjetje, ki je ponujalo telegrafske storitve, je bilo ustanovljeno leta 1846 pod imenom Electric Telegraph Company. Kmalu so jim sledili še drugi in tako je bilo leta 1868 pet podjetij v zasebni lasti, ki so ponujali telegrafske storitve v Veliki Britaniji. Tega leta pa je bil sprejet »telegrafski zakon«, ki je prej podjetja v zasebni lasti nacionaliziral in podredil kontroli državnega urada za poštne storitve.

4

S pojavom telefona so ta podjetja začela poleg telegrafskih ponujati tudi telefonske storitve. Država je vedno bolj ali manj posegala na to področje iz strateških, gospodarskih in varnostnih razlogov. Elektronske komunikacije so se namreč pokazale kot zelo pomemben dejavnik gospodarskega razvoja, po drugi strani pa kot sredstvo, s katerim je mogoče oblikovati in nadzirati javno mnenje. Poleg tega takratne tehnologije niso ponujale drugih možnosti in se je monopol pokazal kot najboljša alternativa. Obširen del dejavnosti, ki sodi v področje družbene infrastrukture, kot so na primer železnice, ceste, vodno gospodarstvo, energetika, elektronske komunikacije in drugo, ni nikoli imel pravega trga. Gre za tipično področje, ki ga je država ves čas obvladovala z državnim reguliranjem in planiranjem. Zato je bila na tem področju vloga države in njenih demokratičnih mehanizmov, kar vključuje tudi mehanizem planiranja, praktično nenadomestljiva (Davidson, 1981, str. 43). To področje se je ves čas kazalo predvsem kot področje državne intervencije, tako rekoč brez možnosti tržne alternative, kar je imelo za posledico, da je obstajala nevarnost neučinkovitega državnega reguliranja z visokimi stroški izgradnje in obratovanja. Naloga države je bila zaradi takih okoliščin vzpostaviti učinkovit demokratični mehanizem postavljanja državnih ciljev na tem področju, kakor tudi učinkovit sistem zbiranja in razporejanja sredstev v te namene. Navedeni mehanizem je moral tudi zagotoviti, da so ti infrastrukturni objekti in celotni sistem delovali povezano in skladno. Da to področje nemoteno deluje, je potrebno urejeno financiranje tekočega poslovanja kot tudi izgradnja novih zmogljivosti. Način financiranja je lahko kombinacija »prispevnih stopenj«, ki neposredno bremenijo tekoče poslovanje vseh uporabnikov storitev infrastrukturnih dejavnosti in cen teh storitev, ki jih dodatno plačujejo uporabniki glede na količino storitev. Preko teh »prispevnih stopenj« in cen so področja, na katerih prevladujeta sicer različna mehanizma, na eni strani planski in na drugi strani tržni mehanizem, ki sta med seboj tesno povezana. Veliko teoretikov meni, da tehnološke prednosti masovne proizvodnje onemogočajo učinkovito konkurenco med majhnimi podjetji. Domnevne prednosti, ki jih prinaša velikost, uporabljajo v mnogih, če že ne v vseh državah in z njo opravičujejo, da ima država v lasti veliko podjetij (Becker, 1998, str. 42). Iz navedenega sledi, da je bil v preteklosti pogled na elektronske komunikacije usmerjen predvsem na državno reguliranje, medtem ko se v zadnjem času že pojavlja drugačen, bolj liberalen pogled na to področje. V preteklosti je bilo področje elektronskih komunikacij tudi v Sloveniji urejeno tipično monopolno, podjetja v tem sektorju so bila družbena, a v bistvu državna, saj se je večina poslovnih odločitev oblikovala na pristojnem ministrstvu. Posledično so bile naložbe v tem obdobju prenizke, cenovna politika je bila neučinkovita in neusklajena s sodobnimi načini določanja cen v svetu, nizka je bila tudi kvaliteta storitev, povpraševanje je bilo večje od ponudbe telekomunikacijskih storitev, podjetja pa so se srečevala s finančnimi težavami. 1.1.3.1. Monopol nasproti konkurenci na trgu elektronskih komunikacij Obstajajo argumenti za večjo konkurenčnost v telekomunikacijskem sektorju in so naslednji (Kelley, 1996, str.III-42): večja je ponudba omrežij, storitve so raznolike, cene so ugodnejše, večje so vzpodbude za investiranje v sektor, cene so nižje ob povečani učinkovitosti, poveča se inovativnost kot odgovor na potrebe trga, poveča se odzivnost na zahteve potrošnikov, podjetja, ki delujejo v konkurenčnih razmerah na domačih trgih se

5

lažje prilagodijo konkurenčnim razmeram na mednarodnih trgih, delno se zmanjša breme reguliranja za državni regulativni organ. Seveda pa lahko najdemo tudi argumente za ohranitev monopola v telekomunikacijah (Kelley, 1996, str.III-43): pozitivni učinki ekonomije obsega in namena, lažja uporaba navzkrižnega subvencioniranja za dosego socialnih ciljev (na primer obvezne osnovne storitve), večje število omrežij otežuje ustrezno medomrežno povezavo in lahko povzroči povečanje stroškov za uporabnike storitev, manjše so težave s pravico do dostopa (za polaganje kablov oziroma postavitev anten) in z omejeno naravno dobrino kot je radijski spekter, vrednost podjetja, ki je v lastništvu države, je večja ob morebitni privatizaciji, zavarovan domač trg lahko služi krepitvi položaja domačega operaterja v mednarodni konkurenci na tujih trgih.

1.1.3.2. Zmanjševanje vloge monopola na trgu elektronskih komunikacij Iz teoretične opredelitve naravnega monopola, vloge države in hitrega tehnološkega napredka v telekomunikacijski tehnologiji lahko strnemo nekaj ugotovitev (Armstrong, Vickers, 1996, str. 6): koncept naravnega monopola izhaja iz ekonomije obsega in namena, obseg povpraševanja je ključen za obstoj naravnega monopola na področjih, ki imajo krivuljo povprečnih stroškov v obliki črke »U«. Medtem, ko iz te krivulje povprečnih stroškov izhaja naravni monopol ob majhnem obsegu povpraševanja, pa je manj možnosti za monopol v bolj razvitih državah z večjim obsegom povpraševanja. Pri tem ni nujno, da je lokalni monopolist tudi monopolist v celotni državi, lahko so različna podjetja v različnih regijah. Kljub pomembnim razlogom za obstanek naravnega monopola, je lahko korist zaradi konkurence večja – povečana produktivnost in manj potrebnega reguliranja. Sam naravni monopol sicer še ne opravičuje dejanskega monopola, saj niso pomembni samo stroški, če gledamo ekonomsko upravičenost v celoti. Konkurenca pa lahko služi preveritvi, če je res najučinkovitejša oblika organiziranosti podjetja monopol. Poleg tega je regulativa potrebna tudi zaradi velikih začetnih naložb, tako da je treba nadzorovati stroške priključitve konkurentov na omrežje.

V zadnjem obdobju je veliko zagovornikov ukinitve monopolnega položaja podjetij na področju elektronskih komunikacij. Prepričani so, da je zmotno prepričanje, da naj bi državni monopoli bolje poskrbeli za javne interese kot ustrezno regulirana privatna podjetja (Becker, 1998, str, 42). Zato so v celi vrsti držav začeli postopno privatizirati telekomunikacijska podjetja in s tem pogosto v kratkem času posodobili tehnologijo in izboljšali raven storitev ter povečali dobiček teh podjetij. Poleg tega rast globalne konkurence povzroča, da tudi tedaj, ko je masovna proizvodnja najbolj učinkovita, podjetja v majhnih državah niso omejena le na neučinkovito majhen obseg svojega omejenega domačega trga. S tem pa odpade še en razlog za zaščito monopola, saj lahko svoj trg razširi vsaj še na sosednje države. Zagovarjanje naravnega monopola ima še eno pomanjkljivost. Potrebno si je priznati, da se nove tehnologije zadnja leta hitro razvijajo in postajajo zelo učinkovite tudi pri manjši količini proizvodnje in sicer dosti bolj kot pri starejših načinih proizvodnje. Nekakšna regulativa telekomunikacijskega področja je sicer nujna, vprašanje je le, na kakšen način in kako podrobno določati pogoje poslovanja podjetij na tem področju in kako dosedanji monopolni način delovanja operaterjev usmeriti v čimbolj tržni način delovanja, tako zaradi koristi države kot tudi zaradi koristi prebivalcev oziroma uporabnikov storitev.

6

1.1.4. Telekomunikacijska infrastruktura kot dejavnik družbeno ekonomskega napredka in razvoja v smeri informacijske družbe Elektronske komunikacije niso le posledica, temveč neizogiben pogoj za uspešno gospodarsko rast in eden od najučinkovitejših in hkrati tudi razmeroma poceni dejavnikov za povečanje rasti. Razvite države so to že zdavnaj ugotovile in razvile ustrezne mehanizme, ki urejajo razvoj elektronskih komunikacij in ga podpirajo. Ekonomske posledice pospešenega razvoja elektronskih komunikacij so predvsem naslednje (Potočnik, Senjur, Štiblar, 1995, str. 124): multiplikacijski učinki so pri vlaganjih v telekomunikacije veliko večji kot v katerikoli drugi dejavnosti, posledično pa vplivajo tudi na rast drugih dejavnosti, pospeševanje mednarodne konkurenčnosti in trgovanja, izboljšanje učinkovitosti velikih, srednjih in malih podjetij, tudi v globalnih razmerah, oblikovanje zanimivih področij za tuje investitorje, ustvarjanje dolgoročnih vzpodbud za neposredne tuje naložbe, oblikovanje možnosti za razvoj stroke in ustvarjanje novih delovnih mest, hitrejša ekonomska rast zaradi zmanjšanja stroškov informiranja kot posledice učinkovitih telekomunikacij in povečane proizvodnje v dejavnostih, ki neposredno delujejo na informacijskem področju. Za doseganje navedenih učinkov je treba zagotoviti (Potočnik, Senjur, Štiblar, 1995, str. 124): večjo uskladitev telekomunikacijske regulative in regulative razpršenega oddajanja (»broadcast«). Tehnološki pogoji za povezovanje telekomunikacijskih in »broadcast« storitev že obstajajo, vendar so potrebne še dokaj velike naložbe, preden bo dosežena popolna povezanost. Še pred tem morajo namreč zahteve po povezanih storitvah doseči potrebno kritično maso, premik poudarka v regulativi. Trenutno je poudarek na regulativi storitev, ta pa se seli na regulativo zagotavljanja infrastrukture. Infrastruktura postaja vse pomembnejša, saj se pojavljajo utemeljeni razlogi za zaščito dostopa tekmecev do infrastrukture. Stopnjevanje konkurence mora biti še naprej pomembno sredstvo za doseganje ciljev telekomunikacijske strategije. Regulativa konkurence naj bo v skladu z direktivami Evropske unije z upoštevanjem ekonomske, varnostne, razvojne in kulturne specifičnosti za Slovenijo.

1.1.5. Elektronske komunikacije kot javna dobrina in temeljna človekova pravica Na področju elektronskih komunikacij oziroma v telekomunikacijskem prostoru države so vidni zametki značilnosti naravnega monopola. Gre pač za infrastrukturo vsake, še posebno pa v informacijsko družbo usmerjene države, za katero ne smejo in ne morejo veljati samo zakoni ponudbe in povpraševanja, ker se lahko država kaj hitro znajde v neki obliki podrejenega odnosa. Zato je treba vse zakone in dejanja v telekomunikacijskem prostoru ocenjevati tudi s stališča dolgoročnih interesov države. To velja še posebej za radiofrekvenčni spekter, številčenje, varnost in zagotovitev tehnoloških možnosti za nadzor nad zlorabami (Valančič, 1998, str. 5). So pa elektronske komunikacije, vsaj tiste osnovne, tudi temeljna človekova pravica, kar je bilo ugotovljeno v svetovnem merilu in tudi zapisano v mednarodne dokumente (Agenda Habitat, 1996, poglavje C8 in D7; Buenos Aires Declaration on Global Telecommunication, 1994, poglavje 9). To pravico je marsikje nemogoče uresničiti na ekonomski način, zato je treba s posebnimi zakonskimi prijemi doseči, da se ta pravica spoštuje in izvaja s sprejemljivo kvaliteto. Danes razumemo to pravico kot možnost dostopa vsakega državljana do osnovne telefonske in na telefonsko vezane podatkovne storitve (Status Report of European Union

7

Telecommunications Policy, 1997, str. 16). Z razvojem elektronskih komunikacij se ta prag spreminja. Osnovni pogoji, vezani na temeljno pravico do elektronskih komunikacij so predvsem, da je vsakemu državljanu treba omogočiti uporabo obvezne osnovne storitve znotraj javnega omrežja za ceno, ki si jo lahko privošči, vsakdo, vključno telesno prizadeti, mora imeti dostop do telekomunikacijskih storitev pod enakimi pogoji, elektronske komunikacije morajo biti stalno dostopne in brez prekinitev tudi v času kriz in vojn. Na tem področju je potrebno določiti smernice in strategijo, ki vsem uporabnikom omogočajo prosto izbiro in tržno usmerjen razvoj omrežij, storitev in aplikacij, definirati tehnološki, ekonomski in lastniški okvir srednjeročnega in dolgoročnega razvoja elektronskih komunikacij ter oblikovati javno zavest o globalnosti informacijske družbe. Pri tem je potrebno posebno pozornost posvetiti malim in srednje velikim poslovnim subjektom, javni upravi in mladi generaciji. Poleg tega je potrebno zagotoviti tudi ustrezno visoko stopnjo zakonske varnosti pri uporabi javnih telekomunikacijskih storitev v poslovne in zasebne namene, ker sicer ni mogoče računati na zaupanje uporabnikov. Ob razvoju elektronskih komunikacij se je potrebno zavedati povezanosti privatizacije in liberalizacije elektronskih komunikacij. Običajno je začetek privatizacije predhodnik liberalizacije, vendar lahko tečeta oba procesa tudi istočasno z različno intenzivnostjo. Na področju elektronskih komunikacij je potrebno določiti cilje, kar vključuje: kvaliteto mreže, cene in kvaliteto storitev, določiti je potrebno politične cilje, kar vključuje: obdržati državno kontrolo nad sektorjem, pridobiti kapital s privatizacijo za druge izdatke države in določiti cilje na področju sociale, kar vključuje: zaščito delavcev in soudeležbo delavcev v lastništvu. Pri tem se je treba zavedati, da so si nekateri cilji nasprotni in se je treba odločiti, kaj je pomembnejše: široka dostopnost storitev ali konkurenčne (nizke) cene. 2. ZNAČILNOSTI TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ 2.1. Značilnosti in pomen elektronskih komunikacij Elektronske komunikacije (telekomunikacije) so del gospodarske infrastrukture in eden od osnovnih pogojev za gospodarski razvoj. V zadnjih dveh desetletjih je še posebej opazen njihov neverjetni razvoj (Going Digital – How new technology is changing our lives, 1998, str. 71). Nove tehnologije, sprva optični kabli, potem brezžične povezave in nazadnje internet, so občutno povečale zmogljivost telekomunikacijskih naprav, spremenili pa so se tudi mediji komuniciranja. Hiter tehnološki razvoj je obenem močno spremenil tradicionalne poglede na panogo, ki je bila vseskozi močno regulirana in je imela monopolni položaj. Elektronske komunikacije omogočajo hiter in pravočasen dostop do podatkov, informacij, dogajanj, odločitev in idej, ne glede na geografske, politične ali katerekoli druge družbene značilnosti. Prav tako omogočajo prodor na trge in dostop do kupcev, ki so bili še pred nedavnim nedosegljivi. Dober primer je trgovanje na internetu, kjer se je po podatkih Ministrstva za gospodarstvo ZDA v letu 1998 promet podvojil vsakih 100 dni (Bulc, 1998, str. 1). Osnovni pogoj za razvoj tovrstnega poslovanja pa so razvita telekomunikacijska struktura in storitve.

8

Vloga elektronskih komunikacij se sčasoma spreminja. V zadnjih nekaj letih je opazna neverjetna rast količine glasovnih, podatkovnih, tekstovnih in slikovnih informacij, ki se prenašajo preko telekomunikacijskih sistemov. Tako v vsakodnevnem privatnem življenju kot tudi na delovnem mestu narašča uporaba najrazličnejših telekomunikacijskih storitev. Pri tem se stalno povečuje delež mednarodnih komunikacij. Takšen trend, ki se je po splošni oceni šele začel, so omogočili predvsem nižji stroški, lažji dostop do infrastrukture in storitev, ki so obenem tudi bolj prijazne do uporabnika ter vpeljava novih tehnologij in storitev. Pomen elektronskih komunikacij v današnjem času je v posebni študiji (Role of telecommunications in economic, social and cultural development, 1998) raziskala tudi projektna skupina v okviru Mednarodne zveze za telekomunikacije (International Telecommunication Union – ITU). Ugotavljajo, da igra razvoj elektronskih komunikacij pomembno pozitivno vlogo pri ohranjanju in krepitvi družbene, kulturne in končno tudi politične kohezije tako v bogatih kot tudi v revnejših državah. Z družbeno kohezijo kot dinamičnim pojmom so mišljeni sodelovanje in solidarnost, skupni interesi, delitev dela in nalog. To pomeni, da naj bi se bila velika ali pa majhna skupnost sposobna prilagajati tehnološkim, ekonomskim in socialnim spremembam brez večjih pretresov. Raziskave ekonomsko najuspešnejših držav so pokazale, da je določena stopnja družbene in kulturne kohezije pomembno prispevala k večji gospodarski rasti in razvoju. Ekonomske posledice pospešenega razvoja elektronskih komunikacij pa so predvsem naslednje (Nacionalni program razvoja telekomunikacij, 2000): multiplikacijski učinki so pri vlaganjih v telekomunikacije veliko večji kot v katerikoli drugi veji, posledično pa vplivajo tudi na rast drugih vej, spodbujanje mednarodne konkurenčnosti in trgovanja, izboljšanje učinkovitosti velikih, srednjih in malih podjetij, tudi v globalnih razmerah, odpiranje privlačnih lokacij za tuje investitorje, ustvarjanje dolgoročne perspektive za investiranje iz tujine, formiranje strokovnega potenciala in ustvarjanje novih delovnih mest, hitrejša ekonomska rast zaradi zmanjšanja informacijskih stroškov kot posledice učinkovitih telekomunikacij ter omogočanje policentričnega razvoja in izenačevanje razvojnih možnosti.

Elektronske komunikacije postajajo tako iz dneva v dan pomembnejši dejavnik delovanja narodnega gospodarstva, katerega pomen in vlogo je težko oceniti in ustrezno izmeriti s podatki in neposrednimi učinki. Kljub temu pa nekateri podatki dokazujejo medsebojno pospeševanje razvoja elektronskih komunikacij in gospodarstva. 2.2. Opredelitev trga fiksnih javnih telefonskih storitev

Obstoječa telekomunikacijska omrežja za različne storitve so se v preteklosti zaradi tehničnih in ekonomskih razlogov razvijala ločeno ali le rahlo povezano. Sodobna informacijska infrastruktura pomeni prekrivanje med klasičnim telefonskim in podatkovnim svetom ter svetom radia in televizije. Ta evolucija pomeni približevanje oziroma združevanje (konvergenco) omrežij in zlivanje (integracijo) storitev (Nacionalni program razvoja telekomunikacij, 2000).

Prvotno je bilo omrežje fiksne telefonije namenjeno le za telefonske (govorne) in

telegrafske storitve. Z razvojem telekomunikacij, še posebej z digitalizacijo, se to omrežje prilagaja in postaja podlaga za večino telekomunikacijskih storitev. Z manjšimi dopolnitvami ga je mogoče prilagoditi še drugim vrstam storitev in bo zato še dolgo glavna telekomunikacijska prometnica.

9

Fiksna govorna telefonija še vedno predstavlja pomemben segment telekomunikacijskega trga. Čeprav je trg mobilne telefonije v preteklosti dosegal izredno visoke stopnje rasti, je delež fiksne telefonije po deležu prihodkov na celotnem telekomunikacijskem trgu še vedno visok. Smernice Evropske unije, ki so stopile v veljavo leta 2003, govorijo o priključku na javno telefonsko omrežje, pri tem pa ne omejujejo tehničnih sredstev, s katerimi se to doseže (žična ali brezžična tehnologija). Tako Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) iz leta 2004 govori o javno dostopni telefonski storitvi, ki je definirana kot storitev, dostopna javnosti in zajema oddajanje in sprejemanje notranjih in mednarodnih klicev ter dostop do klica v sili. Kljub temu je za ekonomsko analizo smiselno ločevati med trgom fiksne in mobilne telefonije.

Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) definira operaterja kot fizično ali pravno osebo, ki zagotavlja javna komunikacijska omrežja (omrežja za zagotavljanje telefonskih storitev) oziroma izvaja javne komunikacijske storitve. Tuja literatura običajno loči med besedo operater (ang. operator), ki se uporablja za lastnika ali ponudnika omrežja, izvajalec storitev na tem omrežju pa je ponudnik storitev (ang. service provider). Ponudnik storitev najema omrežje od operaterja in se osredotoča predvsem na ponudbo celovitih storitev. Seveda je lahko operater tudi ponudnik storitev in v večini primerov je temu tudi tako. Razlikovanje teh dveh pojmov je potrebno, saj je za zagotavljanje konkurence na trgu pomembno, da lahko storitve ponuja tudi tisti, ki nima lastnega omrežja. V slovenskem prostoru se uporablja beseda operater za ponudnika omrežja in/ali ponudnika storitev, kadar ju je potrebno ločevati pa se uporablja termin operater omrežij in ponudnik storitev. 2.3. Uvajanje konkurence na trg elektronskih komunikacij Na trgu elektronskih komunikacij je vladal dolgoletni monopol, ki je bil podprt z uradno politiko držav. Na tem trgu so obstajali močni tradicionalni operaterji, za ostale pa je bil trg telekomunikacijskih storitev povsem zaprt. Zaradi želje po pospeševanju konkurence, izboljšanju ponudbe in zniževanju cen so se države odločile za liberalizacijo tega področja, kar pomeni, da telekomunikacijske storitve lahko opravlja kdorkoli, bodisi z dovoljenjem, obvestilom ali prosto, odvisno od vrste storitev novih alternativnih operaterjev (Kump, Bešter, 2004, str. 1). Za monopolni položaj tradicionalnih operaterjev je bilo značilno lastništvo infrastrukture, praviloma državno lastništvo operaterjev, močan odpor proti vstopu konkurence in izjemno visoka tehnična in pravna usposobljenost operaterjev.

Glavni namen uvajanja konkurence na področje telekomunikacijskih storitev je predvsem sprostitev opravljanja telekomunikacijskih storitev, kar pomeni ukinitev monopolov na telekomunikacijskih storitvah in zagotovitev primernih telekomunikacijskih storitev po primernih cenah za končnega uporabnika. Spodbudo za uvajanje konkurence na področje telekomunikacij je predstavljalo uvajanje novih tehnologij, zlivanje oziroma konvergenca storitev, pojav integriranih omrežij in nudenje raznovrstnih storitev na enem omrežju. Zaradi naštetega so prednosti monopolnih omrežij začele plahneti, kar je še posebej opazno pri omrežjih mobilnih javnih radijskih storitev in omrežjih za dostop do interneta (Simič, 2003, str 5-20).

10

Liberalizacija trga telekomunikacij pa prinaša tudi nekaj nevarnosti, ki se lahko kažejo kot odpor tradicionalnega operaterja, sivo nudenje storitev (vrsta operaterjev nudi storitve, za katere niso poslali obvestila o opravljanju ali sploh niso poslali nobenega obvestila ter zaključevanje klicev v omrežjih, kjer nimajo pogodbe o medomrežnem povezovanju), padec kakovosti telekomunikacijskih storitev v prehodnem obdobju (predvsem tistih, ki temeljijo na nizki ceni), spori med operaterji, oblastno omejevanje, ki običajno poteka pod izgovorom zaščite javnih interesov in/ali domače industrije, kar je bil osnovni razlog za popolno regulacijo v obdobju monopolnega položaja telekomunikacij, prehodno zvišanje maloprodajnih cen, ki jih je pred tem dolga leta nadzorovala država in jih uporabljala kot element omejevanja stopnje rasti življenjskih stroškov, negativen vpliv na makroekonomske razmere (zaradi neuravnoteženosti cenovnih razmerij na začetku obdobja regulacije je potreben postopek uravnoteženja cen, ki povzroči začasen negativen vpliv na makroekonomske razmere v državi). 2.3.1. Značilnosti konkurence na trgu elektronskih komunikacij Kljub liberalizaciji trga nekatere lastnosti trga elektronskih komunikacij še vedno vodijo v koncentracijo tržne moči, ki je večinoma v rokah prejšnjih monopolistov. Nekatere od teh lastnosti so (Competition Policy in Telecommunications, Bacground Paper, 2002, str. 9): močan učinek omrežja, ki vodi k temu, da potrošniki ob pomanjkanju medomrežnega povezovanja raje izbirajo velika omrežja kot manjša, visoki nepovratni stroški, ki jih povzroča izgradnja omrežij, dolgo trajajoči javni monopoli v telekomunikacijah, ki so monopolistom omogočili doseganje ekonomij obsega, vse prednosti uveljavljenega omrežja (široka baza naročnikov, denar in tržne izkušnje) ter vertikalna integracija. Konkurenco velikokrat omejujejo zlorabe prevladujočega položaja s strani prejšnjih monopolistov, ki svoj položaj izrabljajo zato, da bi preprečili ali zmanjšali konkurenco na trgu. Nekdanji državni monopolisti (ang. incumbent) se praviloma močno upirajo liberalizaciji z metodami, kot so na primer (Simič, 2003, str 21): zavlačevanje pri vzpostavljanju medomrežnih povezav, »deal killers« - določila v pogodbah, ki otežujejo izvajanje pogodb ali zavezujejo k visokim pogodbenim kaznim, »tehnični problemi« pri vzpostavljanju medomrežnih povezav, skriti stroški in dodatno zaračunavanje in podobno.

Za trg elektronskih komunikacij so značilne tudi visoke vstopne ovire. V telekomunikacijskem sektorju se pojavljata dva tipa vstopnih ovir: strukturne in zakonodajne vstopne ovire (Commission recommendation on relevant product and service markets within the electronic communications sector, Explanatory memorandum, 2003, str. 10-12). Strukturne vstopne ovire obstajajo, kadar ob obstoječi ravni povpraševanja tehnologija in stroškovna struktura ustvarjata asimetrične pogoje med nekdanjimi državnimi monopolisti in tistimi, ki vstopajo na trg, ali pa celo preprečujeta njihov vstop. O strukturnih vstopnih ovirah lahko govorimo, kadar so za trg značilne velike ekonomije obsega in visoki nepovratni stroški (ang. sunk cost). O posebni vrsti strukturnih ovir lahko govorimo tudi takrat, ko je v telekomunikacijskem sektorju potrebno medomrežno povezovanje, da lahko posameznik pokliče drugo osebo. Kadar se zaračuna zaključevanje klica (kar se doda maloprodajni ceni, ki jo plača klicoča stranka), lahko operater omrežja, v katerem se klic zaključuje, vpliva na konkurenco s povečevanjem stroškov ali s prevaljevanjem svoje neučinkovitosti na konkurente. Če pa bi morali uporabniki plačati stroške, povezane s prihajajočimi klici, spodbud za povečevanje cene zaključevanja klica ne bi bilo.

11

Zakonodajne ovire ne temeljijo na ekonomskih razlogih ampak so posledica zakonodajnih, administrativnih in drugih državnih ukrepov, ki imajo neposreden vpliv na pogoje vstopa in pozicioniranje operaterjev na upoštevnem trgu. Zakonodajna ovira obstoji na primer takrat, ko vstop na določen trg ni mogoč zaradi zakonodajnih zahtev. Zakonodajne zahteve lahko vodijo tudi do nizkih cen za posamezne storitve, ki ne pokrijejo stroškov ali ne dosegajo običajnih donosov in zato odvračajo dostop. Visoke vstopne ovire, ki so značilne za sektor elektronskih komunikacij, lahko s stalnim tehnološkim napredkom postanejo precej manjše. V tem sektorju lahko zelo konkurenčno grožnjo podjetjem na trgu predstavljajo inovacije potencialnih konkurentov, katerih pa trenutno na slovenskem trgu ni.

3. LIBERALIZACIJA IN DEREGULACIJA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ 3.1. Zgodovinski pregled liberalizacije trga elektronskih komunikacij po svetu Elektronske komunikacije so bile nekdaj tradicionalno vodene s strani države in so imele poseben položaj, nacionalni telekomunikacijski operaterji pa so bili tako vrsto let edini ponudniki na trgu in so uživali vlogo monopolistov. V večini držav so bili obravnavani kot naravni monopoli in torej kot podjetja, kjer se največja stroškovna učinkovitost doseže ob ponudbi storitev le enega podjetja na določenem področju. To stališče izhaja iz velikih stroškov investiranja v izgradnjo omrežja ter iz navzkrižnega subvencioniranja znotraj sistema in sicer med medkrajevnim in mednarodnim prometom, čigar stroški zagotavljanja so bili vedno nižji ter običajno dražjim telefonskim prometom (Hills, 1990, str. 20). Zaradi splošno sprejetega konsenza glede širših družbenoekonomskih ciljev nacionalnih operaterjev, med katerimi je bila v prvi vrsti visoka penetracija na celotnem državnem ozemlju, je bila cena, ki jo je naročnik plačal za telefonski priključek, navadno manjša od stroškov izgradnje omrežja. Poleg tega je bila izgradnja omrežja na podeželju dražja kot v mestu, kar je spet povzročilo navzkrižno subvencioniranje. Prav tako so se dobički iz telekomunikacij uporabljali za subvencioniranje drugih dejavnosti, kot na primer poštnih storitev, včasih pa so se stekali neposredno v državni proračun. Naravni monopol imenujemo določeno obliko podjetja, za katerega je značilno, da v njem prevladujejo tako imenovane ekonomije obsega tudi pri prevelikem obsegu proizvodnje (Tajnikar, 1996, str. 209). Tako podjetje ima zato možnost, da izrinja vse svoje konkurente s trga in da samo v celoti zadovolji povpraševanje na trgu. Takšna podjetja so na primer ponudniki električne energije, vode, plina, telefonskih storitev, transportnih storitev in podobno. Če na takih trgih obstaja več naravnih monopolistov, se ti pokrivajo s svojo dejavnostjo, kar v končni fazi povzroči povečanje povprečnih stroškov. Zato je v teh primerih država običajno prisiljena, da omeji delovanje na trgu le na eno samo podjetje, ki pa ga na določen način nadzoruje. Zato so naravni monopoli običajno organizirani kot javne službe. Telekomunikacijska dejavnost se je v organizacijskem smislu v Evropi drugače razvijala kot v ZDA. V večini zahodnoevropskih držav so se pred več kot 100 leti v pristojnosti državnih organov oblikovala PTT podjetja (pošta, telegraf, telefon), ki so združevala tako poštno kot telekomunikacijsko dejavnost. V ZDA pa so se telekomunikacije že na začetku razvijale ločeno od pošte. Večina PTT podjetij je ob zagotavljanju telekomunikacijskih storitev tudi sama izdelovala telekomunikacijsko opremo. To je pomenilo nastanek monopolnih organizacijskih struktur, saj so bila podjetja večinoma edina v panogi, poleg

12

tega pa jih je zaradi strateških razlogov ščitila še država. Oblikovali so se tako imenovani nacionalni operaterji oziroma telekomunikacijske administracije, ki zaposlujejo veliko število delavcev in prispevajo znaten del družbenega proizvoda. Močni državni monopoli so bili zgodovinsko gledano značilnosti evropskih dežel (Curwen, 1997, str. 35). Razlogov za to je več. Prvi je ta, da so se telekomunikacije razvijale ob že obstoječi poštni dejavnosti, ki je bila ravno tako monopolna. Naslednji razlog je, da so nacionalni telekomunikacijski operaterji opravljali dejavnost posebnega družbenega pomena (gospodarska javna služba) in zato zanje ni veljala zakonodaja o konkurenci. Najmočnejši argument za monopol je bil argument naravnega monopola. Zaradi velike kapitalske intenzivnosti telekomunikacij je prevladovalo mnenje, da sta podvajanje zmogljivosti in izgradnja večjega števila vzporednih kabelskih omrežij neekonomična. Če imamo samo en sistem, imamo tudi enega samega operaterja, ta pa je zmožen zagotavljati široko paleto storitev po nižjih stroških kot več ponudnikov (Kump, Bešter, 2004, str. 6). Zaradi številnih inovacij in tehnološkega napredka na področju telekomunikacij se je pokazalo, da argumenti za monopol preprosto ne držijo več (Curwen, 1997, str. 36). Nove tehnologije so pogosto cenejše, kar omogoča večje število ponudnikov teh storitev. Digitalna omrežja so nadomestila analogna omrežja, medtem ko cenejša mobilna omrežja vse bolj izpodrivajo draga fiksna omrežja. Vse več je tudi dokazov, da je uvedba konkurence prinesla številne prednosti uporabnikom: zniževanje cen, večjo izbiro ponudnikov storitev, izboljšanje kakovosti ter nove, inovativne storitve. Odpiranje telekomunikacijskega trga spodbuja gospodarsko rast, oblikovanje novih delovnih mest, nove načine dela in komuniciranja ter zmanjšuje stroške poslovanja (Caf, 1998, str. 1). Odpiranje trgov je pomembno tudi z vidika investicij zasebnega kapitala in tujih vlaganj. Prednosti liberalizacije in deregulacije telekomunikacijskih storitev so se najprej začeli zavedati v ZDA. Telekomunikacijski sektor v ZDA se je, kot že rečeno, že od samega začetka razvijal drugače kot v Evropi, ker je bil vedno v privatnih rokah. Kljub temu je ravno tako prevladovalo le eno podjetje – American Telephone and Telegraph Company (znan kot AT&T), kar je ustvarilo potrebo po liberalizaciji trga telekomunikacijskih storitev. Američani so se deregulacije najprej lotili na področju telekomunikacijske opreme. Dovolili so uporabo naprav, ki so se priključevale na telefonske aparate, zatem pa še uporabo dvosmernih radijskih povezav. Z uvedbo nove tehnologije je postalo težko razlikovati med storitvami v telekomunikacijah, zaradi nagibov vlade k liberalizaciji pa so vse več storitev liberalizirali. Pomemben je bil tudi korak na področju prenosa podatkov s pomočjo mikrovalov, saj ga niso uvrstili v področje monopola in so ga lahko začela uporabljati podjetja, ki so konkurirala monopolistom. Leta 1984 je bila sprejeta zakonodaja, ki ni dovoljevala delovanja operaterjev medkrajevnih in mednarodnih telekomunikacijskih storitev na lokalnih trgih in obratno, regionalni operaterji pa se niso smeli več ukvarjati s proizvodnjo telekomunikacijske opreme (Shaw, 2000, str. 27). AT&T se je moral reorganizirati in z namenom nadaljnje prisotnosti na lokalnih trgih se je iz prejšnje celovite družbe izločilo sedem regionalnih enot, tako imenovanih Baby Bells, ki so bile z zakonodajo zavezane zagotavljati univerzalne storitve, obenem pa so bile vrsto let zaščitene pred vstopom konkurence. Leta 1996 je bil v ZDA sprejet nov zakon o telekomunikacijah, ki je omogočil prosto konkurenco med ponudniki lokalnih storitev, ponudniki medkrajevnih in mednarodnih storitev ter dotedanjimi kabelskimi televizijskimi monopoli. Tako naj bi ameriški nacionalni sektorski regulatorni organ FCC (Federal Commnications Comission) v skladu s tem zakonom deloval v prid konkurence in ne v prid posameznih konkurentov. ZDA je s svojim obsežnim procesom prestrukturiranja

13

dosegla določeno stopnjo liberalizacije trga, ki sicer ni bila popolna, a še vedno daleč pred stopnjo, ki jo je dosegel trg telekomunikacij v Evropi (razen v Veliki Britaniji, kasneje pa še na Finskem, Švedskem in Danskem). Prav to je bil tudi razlog za pritisk Američanov, naj Evropska unija vendarle sprejme bolj liberalne standarde. Ameriškim pritiskom so najhitreje podlegli v Veliki Britaniji. Leta 1978 se je vlada ministrske predsednice Thatcherjeve zavzela za odpravo monopola na področju telekomunikacij in predstavila načrt liberalizacije in privatizacije med leti 1979 in 1984, ko naj bi potekali. Monopol so odpravili leta 1984 s podelitvijo licence operaterju Mercury Communications, ki je hčerinska družba operaterja Cable & Wireless (Grden, 2002, str. 15 – 21). Upali so, da bodo na ta način izboljšali tako kakovost kot tudi raznovrstnost ponudbe telekomunikacijskih storitev. Čez sedem let je angleška vlada izdelala študijo, ki je pokazala, da je konkurenca resnično pozitivno vplivala na kakovost telekomunikacijskih storitev v Veliki Britaniji. 3.2. Liberalizacija in deregulacija trga elektronskih komunikacij v Evropski uniji

Namen in vloga liberalizacije in deregulacije je omogočanje konkurence na trgu, s ciljem povečanja gospodarske rasti in zagotavljanja kvalitetnejših storitev. Liberalizacija pomeni sprostitev vseh pravnih ovir ali odpravo omejitev v luči odpiranja prej zaščitenega trga. Razumemo jo lahko kot mehčanje obstoječih omejitev pri vpeljavi večje konkurenčnosti na dosedanja monopolna področja (Grden, 2002, str. 15).

Liberalizacija lahko na področju elektronskih komunikacij poteka na segmentih trga omrežij, storitev ali dobave opreme. Liberalizacija omrežij pomeni, da lahko infrastrukturo gradi vsakdo, ki izpolnjuje pogoje. Izjeme so le na trgih, kjer obstajajo naravne omejitve, kot npr. pri mobilnih omrežjih. Podobno pomeni liberalizacija trga storitev, da storitve lahko opravlja kdorkoli, bodisi z dovoljenjem, obvestilom ali prosto, odvisno od vrste storitve. Področje dobave opreme je ponavadi prvo, ki se je liberaliziralo. Zajema odpravo diskriminatornih predpisov, ki so favorizirali točno določene proizvajalce. Monopolni operater je pogosto sam določal kakšne zahteve mora izpolnjevati oprema, da jo je možno priključiti v omrežje. Takšni diskriminatorni pogoji so se lahko ohranili tudi, ko je bila naloga tehnične certifikacije prenesena na ministrstva ali neodvisne organe. Eden izmed pogosteje navedenih razlogov za liberalizacijo je tehnološki napredek. Njegova posledica je zniževanje stroškov, kar olajša novim ponudnikom vstop na trg. Tehnološki napredek je tudi privedel do tehnološkega zbliževanja telekomunikacij z informatiko in računalništvom. Ker sta slednja trga visoko konkurenčna, je za boljše sodelovanje med podjetji iz vseh treh sektorjev potrebno uvesti konkurenco tudi na trg elektronskih komunikacij. Deregulacija pomeni nevmešavanje države pri upravljanju in nadziranju podjetij. Pomeni spreminjanje in predvsem zmanjševanje vpliva regulatornih teles na oblikovanje trga. Kot taka predstavlja drugi nujni pogoj za vzpostavitev konkurence na trgu telekomunikacij. Na drugi strani pa je regulacija, ki bi jo lahko definirali kot uvajanje pravil za spodbudo reguliranih podjetij, da dosežejo svoje cilje upoštevajoč cilje celotne družbe. Pravilna regulacija telekomunikacijskega sektorja bi morala ugodno vplivati na produktivnost, na investicije v infrastrukturo, na dobiček, na število naročnikov in na ponujanje novih storitev (Sappington, 1996, str. 277). Regulacija je potrebna predvsem zaradi zmanjšanja moči tradicionalnih operaterjev, ki se borijo za ohranitev položaja z vrsto ukrepov. Ti

14

ukrepi so (Simič, 2003, str. 6): previsoke cene storitev na področju veleprodaje, prenizke cene na področju prodaje končnim uporabnikom, omejevanje dostopa do svoje infrastrukture, omejevanje medomrežnega povezovanja in zavlačevanje sklepanja pogodb z alternativnimi operaterji. V primeru elektronskih komunikacij se regulira eno ali več od naslednjih spremenljivk (Bošnjak, 2000, str. 28):

- raven cen, npr. z najvišjo ravnijo cen, z minimalno ceno ali določeno ceno po načelu tipični proizvodni stroški, povečani za primerno raven dobička,

- struktura cen, tj. cenik za določeno vrsto proizvodov ali storitev, kjer so cene določene glede na neko osnovo,

- kvaliteta proizvodov ali storitev, - vstop v panogo (licence, certifikati, franšize), - kontrola izstopa.

Ob tem se pojavlja paradoks, ko deregulacija olajšuje vstop novih operaterjev in storitev

na trg, po drugi strani pa je potrebna regulacija zaradi zmanjšanja moči tradicionalnih operaterjev. V tem primeru lahko govorimo o regulaciji. (De)regulacija je nujno potrebna za transformacijo trga v učinkovito delujočega. Zagotavljanje konkurence na trgu ne pomeni vedno enakovrednega obravnavanja vseh udeležencev. Udeleženci trga imajo asimetrične pravice in obveznosti. Tako je potrebno subjektom z večjo tržno močjo naložiti tudi večje obveznosti (6th Report on the Implementation of the Telecommunications Regulatory Package, 2000, str. 5). V svetu je postopno prevladalo prepričanje, da je liberalizacija telekomunikacij, ne glede na velikost države in razvitost dejavnosti, nujna. Povsod po svetu so začele države odpravljati omejitve pri opravljanju telekomunikacijskih storitev. Pri tem je bilo ugotovljeno, da procesa liberalizacije ni mogoče izvesti naenkrat in tudi urejanja medsebojnih odnosov ni možno prepustiti delovanju trga, saj tržni mehanizmi na tem področju še niso razviti. Liberalizacija trga elektronskih komunikacij ni osamljen proces, temveč je povezana s procesi liberalizacije ostalih gospodarskih panog, ki se dogajajo v svetu in spreminjajo podobo naše družbe.

Začetki procesa liberalizacije trga elektronskih komunikacij v Evropski uniji segajo v leto 1982, ko je Evropska komisija odločila, da British Telecom ne sme več ovirati tekmeca Mercury Communications pri nudenju storitev z dodano vrednostjo preko obstoječega telefonskega omrežja. Mercury Communications je namreč dobil licenco za posredovanje mednarodnih teleks sporočil. Takrat se je tudi začela diskusija o vzpostavljanju skupnega telekomunikacijskega trga v Evropski uniji, ki naj bi pripeljal do zmanjšanja zaostanka na področju telekomunikacij za ZDA in Japonsko. Diskusija je obrodila prve sadove z objavo Zelene knjige o razvoju skupnega trga telekomunikacijskih storitev in opreme, ki jo je junija 1987 sprejela Evropska komisija (Green Paper on the Development of the Common Market for Telecommunications Services and Equipment, 1987). Kar je še posebej zanimivo je to, da čeprav je bil močno prisoten trend ločitve telekomunikacij od poštne dejavnosti in liberalizacije storitev z dodano vrednostjo ter mobilnih komunikacij, je v vsej, takrat 12 – članski Evropski skupnosti, osnovna telefonija ostala v popolni ali pa v večinski državni lasti. Izjema je bila le Velika Britanija, pa še v njenem primeru je obstojal duopol dveh operaterjev, British Telecoma in Mercury Communications (Grden, 2002, str. 18). Evropska unija se je tako odločila za popolno liberalizacijo telekomunikacijskih storitev, saj je spoznala, da jo bo le enoten trg telekomunikacijskih storitev usposobil za

15

konkurenčen boj z drugimi državami, predvsem z ZDA in Japonsko. Zato je predvidela prost vstop na telekomunikacijski trg povsod, kjer ni naravnih omejitev. Evropska zakonodaja temelji na dveh komplementarnih principih: liberalizaciji in harmonizaciji, kar je pripeljalo do nastanka niza tako imenovanih liberalizacijskih direktiv (Watson, Wheadon, 1999, str. 159). Liberalizacija je potekala postopoma. Kot prvi je bil leta 1988 na vrsti trg terminalne opreme, trg ostalih storitev, brez govorne telefonije pa je bil na vrsti leta 1990 in sicer na podlagi direktive o storitvah. Do direktive o konkurenci na trgu telekomunikacijske terminalne opreme so telekomunikacijske organizacije podpirale domače proizvajalce, ne glede na doseženo kakovost in cene ter na takšen način preprečevale svobodno izbiro uporabnikom. Direktiva o konkurenci na trgu telekomunikacijskih storitev pa določa, da lahko države za vse ostale storitve, razen govorne telefonije, podeljujejo dovoljenja in koncesije, vendar morajo v tem primeru za vse ponudnike veljati enaki, objektivni, nediskriminatorni in transparentni pogoji. Podeljevanje licenc, podelitev frekvenc in nadzor nad pogoji uporabe omrežja mora opravljati regulatorno telo, ki je neodvisno od izvajalcev telekomunikacijskih storitev. Tretja ključna direktiva je bila direktiva o zagotavljanju odprtega omrežnega dostopa. Le-ta določa, da pogoji dostopa do omrežij temeljijo na objektivnih, nediskriminatornih in preglednih merilih ter zahteva ločitev regulativnih in operativnih funkcij. Pri implementaciji formalne liberalizacije je v praksi prihajalo do težav, saj so operaterji že liberaliziranih storitev svoje storitve lahko opravljali le preko fiksnega telekomunikacijskega omrežja, za katerega so še vedno imeli izključne pravice stari monopolisti, ki pa niso kooperativno sodelovali pri reševanju medsebojnih problemov. Zato je bila potrebna nadaljnja liberalizacija in harmonizacija sektorja telekomunikacij. Leta 1992 je bila sprejeta direktiva o zagotavljanju prostega dostopa do omrežja za zakupljene vode. Države morajo tako zagotoviti uporabnikom informacije glede tehničnih značilnosti omrežnih priključnih točk, cen, pogojev in postopkov glede pridobitve dovoljenj ter pogoje o priključitvi terminalne opreme. Cene uporabe zakupljenih vodov morajo biti stroškovno usmerjene in neodvisne od vrste storitev, ki jih izvajalec opravlja. Satelitske storitve so bile liberalizirane leta 1994 (Satellite Directive), namen pa je bil doseči usklajen razvoj trga satelitskih komunikacijskih storitev in opreme v okviru Evropske unije in s tem omogočiti razvoj novih dejavnosti na področju satelitskih komunikacij. Leta 1995 je bila sprejeta direktiva o zagotavljanju že liberaliziranih storitev preko kabelskih omrežij (Cable Directive). Na ta način so kabelskim operaterjem omogočili, da uporabljajo kabelsko omrežje za opravljanje telekomunikacijskih storitev brez govorne telefonije. Kabelsko omrežje predstavlja možnost ponujanja večjega števila storitev, kot so multimedijske storitve, interaktivna televizija, združevanje audiovizualne tehnike in telekomunikacij. Mobilne storitve in mobilna infrastruktura so bile liberalizirane leta 1996 (Mobiles Directive). Države morajo določiti pogoje za pridobivanje licenc, ki morajo biti nediskriminatorni, transparentni in enaki za vse. Število podeljenih licenc je lahko omejeno le zaradi zagotavljanja varnosti in združljivosti omrežij, zaščite podatkov ter učinkovite uporabe ali pa premajhne razpoložljivosti frekvenčnega spektra. Države

16

morajo upoštevati evropske standarde mobilnih komunikacijskih sistemov, da bi s tem omogočile razvoj in združljivost sistemov mobilne telefonije v Evropi.

Najpomembnejši datum predstavlja 1. januar 1998, saj je bil to končni rok za uvedbo popolne liberalizacije telekomunikacij v Evropski uniji, vključno z govorno telefonijo in infrastrukturo. Podaljšanje roka je bilo dovoljeno le državam z zelo majhnimi omrežji (Luksemburg do 1. januarja 2000) in telekomunikacijsko manj razvitim državam (Grčija, Irska, Portugalska in Španija do 1. januarja 2003). Evropska unija je obenem sprejela tudi odločitev, da tuji operaterji (izven Evropske unije) ne smejo sodelovati na popolnoma liberaliziranem notranjem trgu telekomunikacij, razen ob pogojih vzajemnosti. Pri procesih liberalizacije telekomunikacijskega trga naj bi imela ključno vlogo regulacijska telesa oziroma agencije. Pri svojem neodvisnem delovanju se osredotočajo na naslednja področja (Trends in Telecommunication Reform, 1999, str. 24): medomrežno povezovanje ponudnikov telekomunikacijskih storitev, vključno z vprašanjem dostopa do lokalnega dela javnih omrežij, računovodsko ločevanje in pregledno izvajanje aktivnosti ponudnikov telekomunikacijskih storitev, asimetrično regulacijo ponudnikov telekomunikacijskih storitev s prevladujočo tržno močjo, nadzor nad cenami telekomunikacijskih storitev, oštevilčenje telekomunikacijskih omrežij in prenosljivost telefonskih številk ter zagotavljanje univerzalnih storitev. 3.3. Liberalizacija trga elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji Slovenske telekomunikacije so močno vpete v evropski prostor in preko njega v svetovnega. Ker bi prevelik zaostanek za Evropo pomenil izključitev iz kroga držav s hitrim družbenim in ekonomskim razvojem, so morale slovenske elektronske komunikacije slediti evropskemu razvoju s čim manjšim zamikom. Z namenom prilagajanja evropskim in svetovnim trendom liberalizacije in deregulacije telekomunikacijskega trga je bil v Sloveniji aprila 2001 sprejet Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1) (Uradni list RS, št. 30/2001). Informacijska družba se tudi v Sloveniji tako kot v svetu razvija šele v zadnjih letih, zato se je regulacija na tem področju v preteklosti nanašala predvsem na dejavnost telekomunikacij. Šele v zadnjih letih se z vse hitrejšim prodiranjem informacijske družbe, ki je posledica hitrega tehnološkega razvoja na tem področju, oblikujejo tudi zakonski okviri, ki urejajo področje elektronskega poslovanja kot najpomembnejše storitve informacijske družbe (Kmet, 2001, str. 26). Državne telekomunikacijske pristojnosti so bile v preteklosti močno skoncentrirane na ravni federacije. Slovenija svojih državnih telekomunikacijskih organov ni imela, zato tudi ne tradicije za vodenje telekomunikacijske politike. Po osamosvojitvi je bila ustanovljena Uprava RS za telekomunikacije kot organ v sestavi Ministrstva za promet in zveze. Prvi Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/1997) je Slovenija dobila šele leta 1997. Vseboval je rešitve Evropske unije na tem področju z začetka devetdesetih let, ni pa bil usklajen s predpisi, ki jih je Evropska unija sprejela po letu 1994. Ti se nanašajo na določbe v zvezi s pridobivanjem dovoljenj, na medomrežna povezovanja, univerzalne storitve, cene in računovodske sisteme, številčenja ter pravice do poti (Hrovatin, 2000, str. 136). Stopnja liberalizacije je bila majhna na področju opravljanja telekomunikacijskih storitev. Opravljena je bila le ločitev poštnih od telekomunikacijskih obratovalcev ter ločitev operativne funkcije od regulatorne, kar je predpogoj za liberalizacijo telekomunikacij.

17

Potrebe po telekomunikacijskem nadzoru se z razvojem tehnologij na področju telekomunikacij spreminjajo. Nadzor telekomunikacijskih omrežij in tehničnih rešitev ni več toliko pomemben. Pomembnejši postaja nadzor nad delovanjem telekomunikacijskega trga in izvajanjem predpisov, ki urejajo delovanje trga. V Evropski uniji večina držav ureja nadzor telekomunikacij z regulatornimi organi. Evropska unija je zaradi transparentnosti zakonodaje sprejela nov regulatorni okvir. Zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo je Državni zbor sprejel nov Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/2004) (v nadaljevanju ZEKom), ki velja od 1. maja 2004. ZEKom uvaja enotno regulacijo prenosa komunikacij, nekoč tako različnih področij telekomunikacij, kot so radiofuzija, mediji in informacijska tehnologija. Najpomembnejša sprememba, ki jo uvaja novi zakon, je popolna liberalizacija komunikacijskih storitev. Glavni namen novega zakona je zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, ohranjanje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, zagotavljanje univerzalne storitve in varstvo pravic uporabnikov. Pomembnost zakona je v zagotovitvi pospeševanja razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Republiki Sloveniji. S tem tudi gospodarskega in družbenega razvoja v državah Evropske unije, kot tudi razvijanje notranjega trga Evropske unije in uveljavljanje legitimnih interesov vseh njenih državljanov (ZEKom, Uradni list RS, št. 43/2004). Vendar zgolj zakonodaja ne pomeni veliko, če jo akterji na telekomunikacijskem trgu ne upoštevajo v celoti. Pozornost bo v prihodnje treba nameniti zagotovitvi vstopa novih konkurentov na trg, tako domačih kot tujih in spodbuditi razvoj alternativne infrastrukture. Le v tem primeru lahko pride do nekega uravnoteženega stanja na trgu elektronskih komunikacij (Mencej, 2005, str.10). 4. REGULACIJA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ 4.1. Vpliv regulativnega delovanja Svobodno pravo telekomunikacij se je začelo leta 1984 v Veliki Britaniji z Zakonom o telekomunikacijah, ki je bil sprejet v okviru programa vsesplošne liberalizacije in privatizacije tedanje konservativne vlade ter se je kasneje nadaljevalo z uveljavitvijo sorodnih rešitev v okviru Evropske skupnosti, Svetovne trgovinske organizacije in tudi Združenih držav Amerike (Makarovič, 2001, str. 143). Izhodišče pravne regulacije trga elektronskih komunikacij ima dva temeljna cilja in sicer vzpostavljanje in varovanje konkurence na trgu telekomunikacij in varovanje javnega interesa na področju telekomunikacij. Telekomunikacijsko konkurenčno pravo temelji na vnaprejšnjem (»ex ante«) preprečevanju protikonkurenčnih ravnanj. Ena od ključnih temeljev je lastnost omrežij, da z vsakim novim naročnikom pridobijo na vrednosti, po drugi strani pa omrežje brez naročnikov za novega naročnika nima nikakršne vrednosti. Uveljavljeni operater mora v skladu s tem omogočiti povezavo drugim ponudnikom telekomunikacijskih storitev s svojim obstoječim omrežjem pod pogoji, ki jim omogoča poslovanje s konkurenčnimi cenami. Regulacijskim organom je dana možnost, da z upravnopravnim aktom vnaprej odredijo pogoje pogodbe o medomrežni povezavi ali drugi obliki dostopa do omrežja. Glede varovanja javnega interesa na področju telekomunikacij pa velja, da na liberaliziranem telekomunikacijskem trgu deluje več akterjev s sebičnimi interesi, zato mora država poskrbeti za varovanje tistih, ki bi bili sicer zapostavljeni. Tu gre predvsem

18

za zagotavljanje osnovnih telekomunikacijskih storitev vsakomur, ki jih razumno zahteva ter upravljanje naravnih dobrin, kot so radiofrekvenčni spekter, številčni prostor ipd.. Cilji in naloge telekomunikacijske regulative obsegajo predvsem doseganje dolgoročnega pospešenega razvoja telekomunikacij z liberalizacijo trga, pritegnitvijo novih ponudnikov storitev in kapitala, za kar morajo biti poznani stabilni pogoji delovanja operaterjev, uskladitev pogojev delovanja operaterjev in zakonodaje z Evropsko unijo, usmerjanje in nadziranje procesa liberalizacije in privatizacije, zagotovitev najnujnejših storitev vsem prebivalcem in ureditev financiranja teh storitev (obveznih osnovnih storitev), zagotovitev medomrežnih povezav, upravljanje frekvenčnega spektra in satelitskih komunikacij, primerno tehnično regulativo, telekomunikacijsko številčenje, telefonski imenik in informacije, zagotovitev vpliva uporabnikov in drugo. Deregulacija pomeni nevmešavanje države pri upravljanju in nadziranju podjetij. Pomeni spreminjanje in predvsem zmanjševanje vpliva regulatornih teles na oblikovanje trga. Kot taka predstavlja drugi nujni pogoj za vzpostavitev konkurence na trgu telekomunikacij. Nov regulacijski okvir, ki ga je Evropska unija sprejela leta 2003, namenja veliko pozornost vzpostavitvi enotnega trga. V ta namen sta bila uvedena dva instrumenta, ki bosta pripomogla k hitrejšemu usklajevanju na trgu elektronskih komunikacij v okviru držav članic Evropske unije. Prvi je povezan z izdajo priporočil Evropske komisije, drugi pa je bolj zavezujoč, saj daje možnost Evropski komisiji, da predlaga zavezujoče uskladitvene ukrepe. V isti smeri delujejo tudi povečane pristojnosti regulativnih organov (National Regulatory Authority –NRA), ki so dolžni o svojih odločitvah obveščati NRA držav članic in Evropsko komisijo (Framework Directive, 2002). Pomembna sprememba je tudi poenotenje in poenostavitev postopkov za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti s področja elektronskih komunikacij. Do sedaj so bili ti postopki zelo različni med državami članicami (Authorisation Directive, 2002). V nadaljevanju bom predstavila dve osnovni načeli regulacije, ki sta nujno potrebni za razvoj konkurence in samih elektronskih komunikacij. To sta načelo univerzalne storitve in načelo odprtosti javnega omrežja. 4.1.1. Univerzalna storitev Uveljavitev načela univerzalne storitve je nujno potrebno, ker lahko le preko njega zagotovimo nek minimalen nabor storitev informacijske družbe za vse uporabnike (Selič, 2005, str. 18). V kolikor posamezniki nimajo dostopa do teh storitev, se pojavlja velika nevarnost, da pride do oblikovanja dvoplastne družbe (Bangemann et al., 1994, str. 5). Ta problem se pojavi na območjih, kjer ni mogoče dobičkonosno zagotoviti določenih storitev in se zato ne vzpostavi zadostna konkurenca. Predvsem so to ruralna redko poseljena področja, kjer so stroški obratovanja in postavitve omrežja višji na uporabnika kot v gosteje naseljenih območjih. Načelo univerzalne storitve je v Evropski uniji vsebovano v Direktivi 2002/22/EC. Ta predpisuje, da mora država zagotoviti univerzalno storitev na celotnem svojem ozemlju vsem svojim prebivalcem. Poleg tega določa minimalen obseg univerzalne storitve. Država lahko v ta namen izbere enega ali več izvajalcev za zagotavljanje univerzalnih storitev. Država se lahko tudi odloči za obseg univerzalne storitve, ki presega minimalne zahteve. Zelo pomemben del pri zagotavljanju univerzalne storitve je sklad za financiranje univerzalnih storitev. Izvajalec univerzalne storitve je upravičen do nadomestila, v kolikor

19

NRA oceni, da mu ta dejavnost povzroča izgubo. Ta sklad je lahko formiran kot del proračunskih sredstev ali pa sredstva prispevajo ostali ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Universal Service Directive, 2002). Koncept sklada za financiranje je prejšnje notranje subvencioniranje nedonosnih storitev spremenil v zunanje subvencioniranje (Knieps, 2001, str. 4). Znano je namreč, da so visoke cene mednarodnih in medkrajevnih klicev krile izgube, ki so nastajale zaradi prenizkih cen krajevnih klicev. Bistveno pri tem je tudi, da direktiva omogoča periodično ocenjevanje ustreznega obsega univerzalne storitve, ki ga bo mogoče v prihodnosti spreminjati. To je smiselno, kajti tehnološki napredek in konkurenca bosta v nekaterih okoljih omogočila številne nove storitve same po sebi. Zato je nujno spremljati ta dogajanja, da ne bi prihajalo do prevelikih razlik v dostopu do storitev sodobne informacijske družbe. 4.1.2. Odprtost javnega omrežja Načelo odprtosti javnega omrežja predstavlja temelj za uvedbo konkurence na trg elektronskih komunikacij. S tem načelom je povezanih mnogo pravil in določil, ki so se razvijala skozi obdobje liberalizacije elektronskih komunikacij v Evropski uniji pa tudi drugod. Osnovna filozofija načela odprtosti omrežja je, da mora biti infrastruktura odprta za vse uporabnike ter ponudnike storitev in opreme. V nadaljevanju bom predstavila nekaj osnovnih principov načela odprtosti javnega omrežja. Zelo pomemben princip je določitev operaterja s pomembno tržno močjo. Z uveljavitvijo tega principa je bil uveden asimetrični pristop k reguliranju trga, ki daje možnost NRA, da naloži določene obveznosti samo operaterjem s pomembno tržno močjo. Regulacijski okvir iz leta 1996 je določal, da je bil operater s pomembno tržno močjo vsak operater, ki je obvladoval več kot 25 % določenega trga. Nov regulacijski okvir pa je spremenil pristop do določanja prevladujočega položaja in tudi samega izvajanja regulacije trga elektronskih komunikacij. Za razliko od prej je sedaj določeno več trgov storitev in produktov, za katere Evropska komisija meni, da niso konkurenčni in kjer bi bila vnaprejšnja (»ex-ante«) regulacija upravičena. Osnovo za določitev konkurenčnosti oziroma nekonkurenčnosti trga predstavljajo tržne analize, ki jih opravljajo NRA v skladu s smernicami in priporočili Evropske komisije. Evropska komisija v priporočilu objavlja tiste nacionalne proizvode in storitvene trge znotraj sektorja elektronskih komunikacij, ki bi lahko bili nekonkurenčni in na katerih bi bilo posredovanje NRA upravičeno. Ko bo določen trg iz poročila postal dovolj konkurenčen oziroma ko bo nek trg postal nekonkurenčen, bo Evropska komisija sprejela ustrezno spremembo priporočila. Če bo NRA želela ukrepati na trgu, ki ga ni v priporočilu Evropske komisije, bo lahko to storila šele po javnem posvetovanju in ob soglasju Evropske komisije. Komisija je že pripravila smernice, po katerih naj se NRA ravnajo, ko analizirajo trge iz priporočila in ugotavljajo, ali so na njih podjetja s pomembno tržno močjo. Zato je določanje operaterja s pomembno tržno močjo bolj kompleksno, ker je poleg tržnega deleža potrebno upoštevati tudi razvitost trga, elastičnost povpraševanja, moč operaterja na povezanih trgih itd. (Framework Direcitve, 2002). Nov regulacijski okvir naj bi torej počasi zrahljal regulacijo in prepustil trg tržnim mehanizmom, kjer je le-to mogoče. Naslednji pomembni princip je zahteva po medomrežnem povezovanju, ki predstavlja ključni element konkurenčnosti. S povezavo omrežij je dana možnost, da uporabniki

20

enega omrežja komunicirajo z uporabniki drugega omrežja. V primeru, da to ni mogoče, bi skladno z omrežnimi učinki pridobivalo na vrednosti omrežje, ki bi imelo več uporabnikov. Vendar samo omrežno povezovanje ni dovolj. Pomembne so tudi cene, ki jih operaterji zaračunavajo za storitve medomrežnega povezovanja ter drugi pogoji povezovanja. Pri tem se zlasti pojavljajo problemi z bivšimi monopolnimi ponudniki storitev elektronskih komunikacij. Zato direktiva 2002/19/EC določa, da ima NRA pravico naložiti obveznosti operaterju s pomembno tržno močjo glede preglednosti, ločenih računovodskih evidenc, nediskriminacije itd. Vse te obveznosti pomenijo, da morajo operaterji s pomembno tržno močjo zagotavljati enako kakovostne storitve ob enakih pogojih, kot jih zagotavljajo za svoje lastne potrebe ali potrebe svojih hčerinskih družb tudi konkurentom, ki želijo uporabljati njihove storitve ali omrežne zmogljivosti. Poleg tega jim lahko NRA naloži obveznost zaračunavanja stroškovnih cen (Access Directive, 2002). Poseben element medomrežnega povezovanja je razvezava krajevne zanke (ang. local loop unbundling). To je danes najbolj pereč problem liberalizacije. Krajevna zanka predstavlja fizični dostop do uporabnika in je večinoma v lasti bivših monopolnih ponudnikov, ki imajo večinoma status operaterja s pomembno tržno močjo. V zadnjih letih se je namreč zgradilo mnogo alternativnih prenosnih (mednarodnih in medkrajevnih) optičnih omrežij. Konkurenca v tem segmentu je pripeljala do znižanja cen in zvišanja kvalitete storitev. A vsem alternativnim operaterjem manjka ključni element omrežja – zadnja milja (»last mile«) ali dostopno omrežje. Ponavadi je to bakreni kabel, ki teče od delilnika v centrali bivšega monopolnega ponudnika do naročnika in za katerega se je v regulativi uveljavilo ime krajevna zanka. Ker je zadnja milja nujen element za dostop do naročnika, ima torej značaj bistvenega sredstva (ang. essential facilities). Sredstvo dobi tak značaj v primeru, če ga ni mogoče racionalno podvojiti. V primeru zaprtih elektronskih komunikacijskih omrežij to pomeni, da mora alternativni ponudnik zgraditi novo dostopno omrežje. Sredstvo pa dobi tak značaj tudi v primeru, če je v lasti monopolista, ki ovira dostop do tega sredstva svojemu konkurentu (Glasl, 1994, str. 308). V primeru dostopnega omrežja gre torej za naravni monopol, ki skupaj z nepovratnimi stroški povzroča, da je takšen trg netekmovalen. To pa ustvarja monopolno ozko grlo v omrežju, ki zavira razvoj konkurence na trgu elektronskih komunikacij (Knieps, 2001, str. 12,13). Rešitev tega problema predstavlja zahteva po razvezavi krajevne zanke, ki naj bi alternativnim ponudnikom ponudila možnost dostopa do zadnje milje. Po drugi strani pa pomeni zahteva po razvezavi krajevne zanke močan poseg v lastninske pravice operaterja, ki ima v lasti infrastrukturo. Za razliko od običajnega medomrežnega povezovanja, kjer gre za fizično in logično povezavo dveh omrežij in kjer operater ohrani popolno kontrolo nad svojim delom omrežja, v primeru razvezave krajevne zanke lastnik omrežja izgubi nadzor nad delom svojega omrežja v nekaterih primerih. Poznamo več načinov razvezave krajevne zanke in sicer popolno razvezavo krajevne zanke, sodostop do krajevne zanke (ang. shared access) in dostop z bitnim tokom (ang. bitstream access). Med temi načini obstaja bistvena razlika, saj lahko v primeru sodostopa lastnik omrežja še vedno dostopa do svojega naročnika, kar pri popolni razvezavi ni več mogoče (Gabelmann, 2001, str. 4-6). Iz navedenega izhaja, da ima zahteva po razvezavi krajevne zanke dve plati. Po eni strani uvaja konkurenco na drugače netekmovalen trg, po drugi strani pa posega v lastninske pravice operaterja, kateremu je naložena dolžnost razvezave. To ima lahko v določenih primerih tudi negativen učinek na nadaljnji razvoj elektronskih komunikacij (Bittlingmayer, Hazlett, 2002, str. 2-10). Popolna razvezava krajevne zanke namreč omogoča najmočnejšo konkurenco, saj lahko alternativni operater namesti lastno opremo pri uporabniku in uporablja svoje omrežje. V tem primeru se najbolj približamo konkurenci na osnovi infrastrukture (ang. facilities-based competition), ki vzpodbuja

21

vpeljavo novih tehnologij in storitev (Gabelmann, 2001, str. 13-15). Poseg v lastninske pravice operaterja s pomembno tržno močjo ima tudi negativne učinke, saj zmanjšuje spodbude za nadaljnje investicije v širitev omrežja in uvajanje novih tehnologij. Pri uvajanju novih tehnologij je podjetje izpostavljeno tveganju morebitnega neuspeha in mora samo nositi negativne posledice. V primeru neuspeha pa mora deliti svoja sredstva s konkurenti in to po cenah, ki jih določi NRA (Kahn, Tardiff, Weisman, 1999, str. 346). NRA je torej v dokaj neugodnem položaju, saj mora paziti, da s svojimi ukrepi ne poslabša položaja na dolgi rok, ko zasleduje kratkoročne koristi. Da gre pri popolni razvezavi krajevne zanke za zapleten in težko izvedljiv instrument regulacije se je pokazalo tudi v praksi, saj predstavlja dostop preko popolno razvezane krajevne zanke do naročnikov le nekaj odstotkov celotnega trga. Alternativni ponudniki s področja širokopasovnega dostopa večinoma preprodajajo storitve bivšega monopolnega ponudnika ali pa uporabljajo dostop z bitnim tokom, predvsem pa koristijo alternativna omrežja za dostop do končnih uporabnikov. Dejstvo je, da se lastniki omrežja na različne načine upirajo posegu v svojo lastnino in so do sedaj dokaj uspešni, kljub temu, da je Evropska komisija sprožila kar nekaj tožb in je tudi naložila plačilo visokih kazni. Na primer podjetje Wanadoo, ki je v lasti France Telecoma in ponuja storitve širokopasovnega dostopa preko ADSL, je moralo zaradi plenilskih cen plačati kazen v višini 10 milijonov evrov (Zmagaj, 2003). Podobno kazen je moral plačati Deutsche Telekom, saj so bile veleprodajne cene za ADSL višje kot so bile njegove maloprodajne cene (Conradi, 2003, str. 12). Poleg tega so bivši monopolni ponudniki vložili večje število tožb zaradi posegov v lastninsko pravico in s tem zavlačujejo izvrševanje odločitev regulativnih organov. Zaradi vseh teh dogodkov je Evropska unija začela na različne načine spodbujati razvoj alternativnih dostopnih omrežij, da bi prišlo do prave konkurence na osnovi infrastrukture, kar je končni cilj liberalizacije elektronskih komunikacij. Pri tem ji pomagajo nove tehnologije, ki so po letu 2000 postale dovolj zrele za komercialno uporabo.

4.2. Regulacija trga elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji 4.2.1. Zakonodajno in regulativno okolje V skladu z organiziranostjo telekomunikacij znotraj PTT podjetij pred letom 1995 je Slovenija dobila svoj prvi Zakon o telekomunikacijah (ZTel) šele leta 1997. Pred tem je zakonodaja zunaj sistema PTT obravnavala samo telekomunikacije za potrebe RTV in funkcionalnih omrežij. Zaradi velike centralizacije telekomunikacij v bivši Jugoslaviji Slovenija ni imela lastnih organov, ki bi skrbeli za to področje. Po osamosvojitvi je bila ustanovljena Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije v okviru Ministrstva za promet in zveze. ZTel je sicer upošteval evropske smernice, vendar so bile te iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Evropska unija šele pričela uveljavljati pravila odprtega trga telekomunikacijskih storitev. V skladu s tem je ta zakon postavil pravila, ki so omogočala delno liberalizacijo trga, a so bila zapletena in nepregledna. ZTel je razvrstil telekomunikacijske storitve v javne in tržne. Kot javne telekomunikacijske storitve so bile opredeljene storitve fiksne govorne telefonije, teleksa ter radiofuzije. ZTel je določal zagotavljanje javnih telekomunikacijskih storitev v okviru javne gospodarske službe. Do konca leta 2000 je imelo podjetje Telekom Slovenije, d.d. izključno pravico za opravljanje teh storitev ter gradnjo in upravljanje javnega telekomunikacijskega omrežja za podatkovne telekomunikacije. Za tržne

22

telekomunikacijske storitve pa je bilo potrebno pridobiti koncesijo oziroma dovoljenje za opravljanje storitve (Zakon o telekomunikacijah, 1997). Slovenija je bila dolžna v procesu približevanja Evropski uniji prilagoditi tudi Zakon o telekomunikacijah iz leta 1997. Da bi pospešila liberalizacijo in razvoj trga telekomunikacijskih storitev, je bil leta 2000 na osnovi takrat veljavnega zakona sprejet Nacionalni program razvoja telekomunikacij, ki je vseboval poglavitne rešitve, ki so bile nato uporabljene v novem Zakonu o telekomunikacijah, sprejetem 10.4.2001 (ZTel-1). ZTel-1 je bil usklajen z evropskim pravnim redom in je kot tak vseboval določbe, potrebne za popolno liberalizacijo telekomunikacijskega trga v Sloveniji. Med drugim je vseboval določbe o ustanovitvi neodvisnega regulatorja trga Agencije za telekomunikacije in radiofuzijo Republike Slovenije (ATRP) ter Sveta za telekomunikacije, kakor tudi določbe o medomrežnem povezovanju in razvezavi krajevne zanke, prenosljivosti številk, univerzalni storitvi in določanju položaja operaterja s pomembno tržno močjo ter o obveznostih, ki sledijo iz tega položaja. Agencija naj bi zagotavljala pogoje za razvoj učinkovite konkurence telekomunikacijskega omrežja ter storitev. ZTel-1 je liberaliziral gradnjo omrežij in izvajanje storitev, ki sta se izvajala na osnovi obvestil agenciji. Še vedno je bilo potrebno pridobiti dovoljenja za opravljanje javnih mobilnih radijskih storitev, fiksnih javnih telefonskih storitev in storitev radiofuzije (Zakon o telekomunikacijah, 2001). Kljub temu, da je bil ZTel-1 po mnenju mnogih eden najbolj sodobnih zakonov s področja telekomunikacij, ni bil dolgo v veljavi. Razlog za to je v že omenjenem novem regulacijskem okviru s področja elektronskih komunikacij v Evropski uniji, ki je stopil v veljavo 31.10.2003. Slovenija je bila zato prisiljena še pred vstopom v Evropsko unijo leta 2004 po hitrem postopku sprejeti Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki je popolnoma harmoniziran s trenutno veljavnim evropskim pravnim redom. ZEKom je v primerjavi z ZTel-1 še bolj liberalen in tehnološko nevtralen. Povečevanje tehnološke nevtralnosti je zaslediti skozi celoten razvoj zakonodaje. Težišče se je iz tehnične vsebine preneslo na področje nadzora in urejanja trga. ZEKom je odpravil še preostala dovoljenja za opravljanje nekaterih storitev. Operaterji zagotavljajo vsa javna komunikacijska omrežja in izvajajo vse javne komunikacijske storitve le na podlagi pisnega obvestila Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (APEK), ki je pravna naslednica ATRP. Novost v ZEKom-u predstavlja tudi način določanja operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnih trgih, ki sedaj ni več odvisen le od tržnega deleža operaterja. Tržni delež je samo eden od trinajstih meril, ki jih APEK pri tem upošteva. V kolikor APEK na podlagi analize upoštevnega trga ugotovi, da trg ni dovolj konkurenčen, določi operaterja oziroma operaterje s pomembno tržno močjo, katerim nato naloži eno od obveznosti, ki jih predvideva zakon. Te obveznosti se nanašajo predvsem na področja, povezana z zagotavljanjem odprtosti omrežja (medomrežno povezovanje, dostop do krajevne zanke in kolokacijo) ter na stroškovne usmeritve cen. Poleg nadzora nad cenami univerzalne storitve je to tudi edino področje, kjer lahko APEK vpliva na cene. Sicer se ostale cene oblikujejo na trgu. ZEKom uvaja tudi novosti na področju univerzalne storitve. Za razliko od ZTel-1, ki je v nabor storitev v okviru univerzalne storitve vključeval le možnost dostopa do fiksnega telefonskega omrežja, ta vključuje možnost dostopa tudi do mobilnega. Zelo pomembna je tudi sprememba načina financiranja APEK. V skladu z ZTel-1 se je agencija financirala preko proračunskega sklada za telekomunikacije, ZEKom pa določa, da se APEK financira s prihodki od plačil, ki jih določa ta zakon in drugi zakoni s področja njenega delovanja. S tem zakonskim določilom APEK pridobiva na svoji neodvisnosti. Večja sprememba glede na ZTel-1 je tudi določba, ki zavezuje APEK k sodelovanju z NRA drugih držav v Evropski uniji in Evropsko komisijo pri sprejemanju nekaterih odločitev, kar naj bi spodbudilo nastajanje enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij. Predvsem gre tu za določitev

23

upoštevnih trgov, ki so predmet tržne analize in določanja pomembne tržne moči na teh trgih (Zakon o elektronskih komunikacijah, 2004). 4.2.1.1. Regulacijski organ: Agencija za pošto in elektronske komunikacije

Republike Slovenije (APEK) Za Slovenijo je pri regulaciji naravnih monopolov značilna institucionalna struktura regulacije, ki uvaja razmejitev regulatorne, lastniške in upravljavske funkcije, ki jih je prej opravljala država. Z uvedbo neodvisnih regulacijskih institucij se je regulatorna funkcija države ločila od lastniške in upravljavske. S takšno institucionalno strukturo Slovenija sledi prevladujočemu modelu na področju energetike in telekomunikacij v državah Evropske unije. APEK je ustanovljena kot neodvisni organ, ki ureja in nadzira telekomunikacijski trg, upravlja in nadzira radiofrekvenčni spekter v Republiki Sloveniji in opravlja naloge na področju radijskih in televizijskih dejavnosti ter ureja in nadzira trg poštnih storitev. Za reguliranje telekomunikacij v Sloveniji torej skrbi APEK, njeno delovanje pa mora biti neodvisno od fizičnih in pravnih oseb. Pomembno je, da prispeva k razvoju notranjega trga tako, da odpravi vse ovire pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, povezanih zmogljivosti in storitev na ravni Evropske unije. Agencija je z dnem 23.9.2004 na osnovi ZEKom-a začela uporabljati ime Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (APEK), pred tem pa se je, kot že rečeno, imenovala Agencija za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto Republike Slovenije (ATRP). APEK na telekomunikacijskem področju ureja regulativno okolje in s tem omogoča enakopravno delovanje operaterjev na telekomunikacijskem trgu. Cilj APEK so sodobne in cenovno dostopne telekomunikacijske storitve, ki zadovoljujejo potrebe uporabnikov. Na področju radiofuzije ureja APEK radiofrekvenčni spekter in izvaja nadzor programskih vsebin na način, ki zagotavlja pluralnost radiofuznih medijev in vsebin. Na področju pošte ureja APEK regulativno okolje in s tem omogoča učinkovitost, konkurenco in sodelovanje med izvajalci poštnih storitev. Cilj APEK so kakovostne, zanesljive in cenovno dostopne poštne storitve za vse uporabnike. APEK deluje v skladu z veljavno zakonodajo, ki vključuje: 1. Zakon o elektronskih komunikacijah - ZEKom (Ur.l. RS, št. 43/04), 2. Zakon o medijih – Zmed (Ur.l. RS, št. 35/01, razen 2. odstavka 12. člena, za katerega se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje (Ur.l. RS, št. 54/02), 3. Zakon o poštnih storitvah – ZPSto-1 (Ur.l. RS, št. 42/02), 5. Zakon s spremembah in dopolnitvah zakona o poštnih storitvah –ZPSto-1A (Ur.l. RS, št. 37/04), 6. Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu – ZEPEP (Ur.l. RS, št.

57/00) in 7. Nacionalni program razvoja telekomunikacij (Ur.l. RS, št. 23/00). APEK poleg svojega rednega dela sodeluje tudi s Svetom za elektronske komunikacije in Svetom za radiofuzijo, zbira podatke o trgu telekomunikacijskih storitev, jih analizira in objavlja, opravlja izobraževanje za izpolnjevanje z zakoni določenih nalog, sodeluje na domačih in mednarodnih konferencah in seminarjih, pripravlja podzakonske akte in usklajuje postopke z ZEKom-om. Je pravna oseba javnega prava. Vodi, predstavlja in

24

zastopa jo direktor, ki ga na podlagi javnega natečaja za dobo petih let imenuje vlada. Vlada direktorja tudi razreši. Direktor za posamezna področja imenuje svoja namestnika in sicer namestnika direktorja za telekomunikacije in namestnika direktorja za radiofuzijo. Financira se s prihodki od plačil, ki so določena z ZEKom-om. Gre torej za financiranje iz prispevkov nadzorovanega sektorja in ne na davčni osnovi, kar je po vzoru neodvisnih regulatornih institucij in je povsem v skladu z ekonomsko zahtevo »uporabnik plača« in s prevladujočim modelom v Evropski uniji. Kljub temu je financiranje speljano posredno preko proračuna, ki zbira sredstva za APEK, nad dodeljevanjem pa bedi vlada, kar posredno omejuje deklarirano samostojnost APEK. Vse pristojbine se zbirajo v skladu za telekomunikacije, ki je evidenčni račun državnega proračuna za financiranje APEK. Način določanja in obračunavanja pristojbin praviloma določa pristojni minister, višino same pristojbine pa določa APEK po predhodnem soglasju vlade ter Sveta za elektronske komunikacije in Sveta za radiofuzijo, višino drugih plačil na podlagi ZEKom-a pa APEK določi na podlagi dejanskih stroškov.

APEK se tako kot tudi drugi regulatorji v državah Evropske unije srečuje z neustrezno kadrovsko strukturo, saj ji primanjkuje kadrov z ustreznimi regulatornimi znanji za področje ekonomske regulacije, srečuje se z nezadostnim številom zaposlenih, pogosto pa tudi z nezaželeno povezanostjo z izvajalci storitev.

4.2.1.1.1. Pristojnosti in cilji Agencije za pošto in elektronske komunikacije

Republike Slovenije (APEK)

APEK mora delovati nepristransko in skrbeti za pregledno delovanje trgov v interesu vseh udeležencev. APEK izvaja vse naloge, ki so določene z ZEKom-om, na njegovi podlagi sprejetimi podzakonskimi akti in drugo veljavno zakonodajo. Pri izvrševanju svojih nalog mora sprejeti vse ukrepe, ki so potrebni za dosego zastavljenih ciljev, sprejeti ukrepi pa morajo biti čim bolj tehnološko nevtralni in sorazmerni ciljem, ki jih APEK želi z njimi doseči.

Pristojnosti in naloge APEK so (ZEKom, 120. člen): 1. pospešuje učinkovito konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih

omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev in povezanih zmogljivosti ter storitev med drugim tako, da zlasti poskrbi, da uporabniki v celoti izkoristijo ugodnosti v smislu izbire, cene in kakovosti, da v sektorju elektronskih komunikacij ni izkrivljanja ali omejevanja konkurence, spodbuja učinkovito vlaganje v infrastrukturo in podpira inovacije, spodbuja učinkovito uporabo radijskih frekvenc in številskega prostora ter zagotovi njihovo učinkovito upravljanje;

2. prispeva k razvoju notranjega trga med drugim tudi tako, da odpravi preostale ovire pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, povezanih zmogljivosti in storitev ter elektronskih komunikacijskih storitev na nivoju Evropske unije, spodbuja graditev in razvoj vseevropskih omrežij, vzajemno delovanje vseevropskih storitev ter povezljivost med koncema, zagotavlja, da v podobnih okoliščinah ne pride do diskriminacije pri obravnavanju fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma izvajajo elektronske komunikacijske storitve, sodeluje z drugimi pristojnimi regulativnimi organi držav članic Evropske unije in z Evropsko komisijo na transparenten način, da bi zagotovila enotne prakse njihovega delovanja in enotne implementacije zakonodaje Evropske unije;

3. podpira interese državljanov Evropske unije med drugim tudi tako, da zagotovi, da imajo vsi državljani dostop do univerzalne storitve, poskrbi za visoko raven varstva potrošnikov pri njihovem poslovanju z dobavitelji, zlasti z zagotovitvijo možnosti

25

preprostih in ne predragih postopkov reševanja sporov preko institucije, ki je neodvisna od vseh vpletenih strank, prispeva k zagotavljanju visoke ravni varstva osebnih podatkov in zasebnosti, pospešuje zagotavljanje jasnih informacij, zlasti tako, da zahteva preglednosti tarif in pogojev za uporabo javnih komunikacijskih storitev, obravnava potrebe posebnih družbenih skupin, zlasti invalidov, poskrbi za ohranjanje integritete in varnosti javnih komunikacijskih omrežij (ZEKom, 120. člen).

APEK mora torej delovati nepristransko in skrbeti za pregledno delovanje trgov v interesu vseh udeležencev. APEK poleg navedenega tudi izdaja dovoljenja na osnovi obvestila o pričetku dejavnosti zainteresiranim izvajalcem, pristojna je tudi za reševanje sporov, ki nastajajo zaradi zavrnitve dostopa do omrežja oziroma zaradi neustreznosti višine in strukture nadzorovanih cen, to je cen operaterjev s pomembno tržno močjo (OPTM) in cen univerzalnih storitev. Pri zagotavljanju učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij s predhodno (»ex ante«) regulacijo se namreč šteje, da ima operater pomembno tržno moč, če ima sam ali skupaj z drugimi operaterji na določenem trgu javnih komunikacijskih omrežij oziroma javnih komunikacijskih storitev (v nadaljnjem besedilu: upošteven trg) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom. Kadar APEK presoja, ali ima operater pomembno tržno moč, pri svoji presoji upošteva merila, ki sicer niso kumulativne narave: upošteva tržni delež operaterja na upoštevnem trgu in spreminjanje njegovega tržnega deleža, ovire za vstop na upoštevni trg in vpliv na potencialno konkurenco na tem trgu, vpliv velikih uporabnikov na moč operaterja (izravnalna kupna moč), fazo v razvoju upoštevnega trga, elastičnost povpraševanja, tehnološke prednosti, doseganje ekonomij obsega oziroma ekonomij povezanosti, razvitost prodajne in distribucijske mreže, stopnjo vertikalne integracije, možnost dostopa do finančnih virov, presoja pa tudi, ali nadzira infrastrukturo, ki se je ne da zlahka podvojiti.

Ko pa APEK presoja, ali imajo dva ali več operaterjev pomembno tržno moč pa upošteva merila, ki tudi niso kumulativne narave: tako je predmet presoje stopnja koncentracije upoštevnega trga, razporeditev tržnih deležev na upoštevnem trgu in njihovo spreminjanje v daljšem obdobju, ovire za vstop na upoštevni trg in vpliv na potencialno konkurenco na tem trgu, predmet te presoje je tudi vpliv velikih uporabnikov na moč operaterja (izravnalna kupna moč) in faza v razvoju upoštevnega trga, preglednost upoštevnega trga, homogenost proizvodov, elastičnost povpraševanja, število tehničnih inovacij in razvitost tehnologije, obstoj prostih oziroma neizrabljenih zmogljivosti, predmet presoje je tudi obstoj ali neobstoj neformalnih in drugih povezav med temi operaterji, mehanizmi, ki jih ti operaterji uporabljajo pri povračilnih ukrepih in obstoj cenovne konkurence. APEK mora pri določanju pomembne tržne moči ravnati skladno z zakonodajo Evropske unije in dosledno upoštevati smernice Evropske komisije, poleg tega pa sodelovati tudi z organom, pristojnim za varstvo konkurence.

Na cenovnem področju je funkcija APEK tudi spremljanje razvoja in višine drobnoprodajnih cen storitev, ki se izvajajo kot univerzalna storitev. Cene posamezne univerzalne storitve morajo biti pri posameznem izvajalcu te storitve enake za celotno področje Republike Slovenije.

26

APEK v okviru svoje dejavnosti nadalje evidentira pogodbe o dostopu do omrežij na podlagi zakonskih določil. Zadolžena je tudi za spremljanje izvajanja predpisov, ki urejajo računovodstvo, o ločenem računovodstvu za posamezne storitve itd.. Tako lahko naloži določenemu OPTM, da vodi računovodske evidence za določene dejavnosti, povezane z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, ločeno od računovodskih evidenc za ostale dejavnosti. To obveznost naloži OPTM zaradi nadzorovanja izpolnjevanja obveznosti, ki se nanašajo na obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, s tem pa je zagotovljeno, da OPTM uporablja enakovredne pogoje medomrežnega povezovanja oziroma operaterskega dostopa v enakovrednih okoliščinah za druge operaterje, ki zagotavljajo enakovredne storitve, drugim operaterjem pa so zagotovljene enako kakovostne storitve in informacije v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom pod enakimi pogoji kot za svoje storitve ali storitve svojih hčerinskih ali partnerskih podjetij. Poleg navedenega pa je z zahtevo po ločenem računovodstvu za posamezne storitve, kjer je to potrebno, preprečeno neutemeljeno navzkrižno subvencioniranje. APEK to obveznost naloži predvsem vertikalno integriranemu operaterju, pri čemer lahko od njega zahteva, da zagotovi preglednost svojih grosističnih in internih obračunskih cen, pri tem pa lahko določi tudi obliko in metodologijo vodenja računovodstva, ki jo je po mnenju APEK treba uporabiti. Pomembno je poudariti, da APEK ne določa cen, pač pa daje le soglasje k cenam OPTM in zahteva njihove popravke.

APEK je odgovorna tudi za informiranje javnosti, sodelovanje s pristojnimi organi in inšpekcijami ter mednarodnimi organi in organizacijami. Poleg navedenih ima še druge pristojnosti, ki izvirajo iz specifičnosti telekomunikacijskega trga in so sledeče: enkrat letno določa in javno objavlja OPTM, skrbi za izvajanje univerzalnih storitev, skrbi za transparenten in nediskriminatoren dostop do telekomunikacijskih omrežij, pospešuje medomrežno povezovanje in zagotavlja izvajanje pravil zanj, spremlja razvoj standardizacije in tehnične telekomunikacijske regulative, upravlja radiofrekvenčni spekter in telekomunikacijsko oštevilčenje, dodeljuje bloke številk uporabnikom in operaterjem ter zaračunava pristojbine za njuno uporabo in zagotavlja prenosljivost številk ter druge naloge. Velik poudarek pri nalogah APEK je tudi v zagotavljanju konkurenčnosti trgov. Poleg APEK pa na obravnavanem področju deluje še Svet za elektronske komunikacije RS, ki spremlja in svetuje pri usmerjanju trga elektronskih komunikacij.

4.2.1.2. Splošni regulacijski organ: Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je ustanovljen kot neodvisen in samostojen organ, ki ima v Sloveniji status splošnega regulatorja in je organ nadzora v skladu z določbami Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/1999 in 37/2004) (ZPOmK). Urad analizira razmere na trgu, kolikor so pomembne za razvijanje poštene in svobodne konkurence, ščiti že vzpostavljeno konkurenco na trgu, skrbi predvsem za to, da se trgi, na katerih obstaja konkurenca, ne bi razvili v smer monopolnih trgov in da dominantna podjetja ne bi izkoriščala svojega položaja.

27

Urad vodi direktor. V okviru Urada deluje tudi posvetovalni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki gospodarskih panog ter ekonomskih in pravnih strokovnjakov s področja konkurence. 4.2.1.2.1. . Pristojnosti Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence Temelj pravne ureditve varstva konkurence v Sloveniji je 74. člen Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Sistemsko varstvo konkurence ureja ZPOmK, ki je v celoti usklajen z zakonodajo Evropske unije. Pristojnosti Urada, ki jih določajo materialne določbe ZPOmK so: 1. presoja koncentracije Prepovedane so koncentracije, ki povečujejo moč enega ali več podjetij, posamično ali skupno, pri tem pa bistveno zmanjšujejo ali onemogočajo učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu. Za koncentracijo podjetij gre v primerih združitve dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali ko ena ali več oseb, ki že nadzorujejo najmanj eno podjetje, ali ko eno ali več podjetij bodisi z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali na kakršen koli drugačen način pridobi neposreden ali posreden nadzor drugega podjetja ali delov enega ali več podjetij ali dve ali več podjetij ustvari skupno podjetje, ki naj bi bilo samostojen gospodarski subjekt z daljšim trajanjem. 2. presoja omejevalnih ravnanj Prepovedani in nični so sporazumi med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerih cilj ali učinek je preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco v Republiki Sloveniji. Zlasti je prepovedano neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje, omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični razvoj ali naložbe, določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za enakovrstne izpolnitve, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj, pogojevati sklenitev pogodbe s tem, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne izpolnitve, ki po svoji naravi ali po trgovinskih običajih nimajo zveze s predmetom te pogodbe in razdeliti trg ali vire nabave med udeleženci. 3. presoja prevladujočega položaja V Republiki Sloveniji je prepovedana zloraba prevladujočega položaja na trgu. S prevladujočim položajem podjetja na trgu je mišljen položaj, ko podjetje glede določenega blaga ali določene storitve nima konkurentov ali ima na trgu le nepomembno konkurenco ali ima v primerjavi s konkurenti občutno boljši položaj glede na tržni delež, možnosti za financiranje, možnosti za nakup in prodajo ali glede na dejstva, ki druga podjetja ovirajo pri vstopu na trg. Šteje se, da ima podjetje prevladujoč položaj na trgu, če je njegov delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji od 40 %. Dvoje ali več podjetij ima prevladujoč položaj na trgu, če med njimi ni pomembnejše konkurence in je njihov skupni delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji od 60%. Zlorabo prevladujočega položaja pomenijo zlasti naslednji primeri: posredno ali neposredno pogojevanje nepoštenih prodajnih ali nakupnih cen ali drugih nepoštenih pogojev, neupravičeno zviševanje ali zniževanje cen, omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega napredka, uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi poslovnimi partnerji, kar te partnerje postavlja ali sili v konkurenčno slabši položaj in pogojevanje sklepanja pogodb s sprejemom dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi in glede na trgovinske običaje niso povezane z vsebino teh pogodb.

28

4. prepoved omejevanja trga z oblastnimi akti in dejanji Vlada, državni organi, organi lokalnih skupnosti, podjetja, organizacije in posamezniki, ki opravljajo javna pooblastila, ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu. Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu se štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga in storitev, svoboden vstop na trg, svobodno nastopanje na trgu ali s katerimi se kako drugače preprečuje konkurenca.

Zlorabe prevladujočega položaja in predvsem omejevalni sporazumi ne smejo uiti ustreznemu nadzoru ter hitremu in učinkovitemu ukrepanju, kar pa je možno samo ob dobrem poznavanju dogajanj na trgu. Povečana vloga ekonomskih analiz v postopkih odločanja, povezovanje z drugimi organi, ki so pristojni za uvajanje in varstvo konkurence, tako v nacionalnem okviru kakor tudi v različnih oblikah mednarodnega sodelovanja, pomenijo nujen predpogoj za učinkovito delovanje, katerega rezultati se na koncu izkazujejo v korist potrošnika: v ustreznem razmerju med ceno in kvaliteto blaga ali storitve ter v večji možnosti izbire. 4.2.2. Razmerje med konkurenčnim organom in sektorskim regulatorjem Konkurenčni organi z izvajanjem splošnih pravil konkurence preprečujejo podjetjem, da bi s prepovedanim sodelovanjem s tekmeci, s koncentracijami ali drugimi oblikami omejevanja konkurence, ki temeljijo na ekonomski učinkovitosti, zmanjševali stopnjo tekmovalnosti in rivalstva na trgih. Sektorski regulatorji pa po drugi strani urejajo razmerja med subjekti določenega sektorja, kjer javni interes ne more biti primerno zaščiten zgolj z delovanjem mehanizmov trga in podreditvijo splošnim konkurenčnim pravilom. Vlogi obeh organov se vsaj delno prekrivata (Kavčič, 2002, str. 1503, 1504). Temeljni odnos med konkurenčnim organom in sektorskim regulatorjem oblikuje razdelitev nalog politike konkurence. Konkurenčni organi težijo k več ciljem. Glavni ekonomski cilj je ohranitev in spodbujanje tekmovalnega procesa, katerega pričakovani rezultat sta boljša razdelitev proizvodnih virov in višja ekonomska učinkovitost. Skrb za ekonomsko učinkovitost je zaupana tudi sektorskim regulatorjem, ki jo v nasprotju s konkurenčnimi organi ne postavljajo tako samoumevno na prvo mesto. Sektorski regulatorji morajo hkrati skrbeti za širši spekter politik, ki so usmerjene v odpravo napak trga, pri čemer so zaradi izključujočih se ciljev včasih prisiljeni ravnati na škodo pravil konkurence. Tako konkurenčni organi posegajo v delovanje trga samo z namenom preprečitve ravnanj, ki imajo lahko za posledico motnjo v delovanju trga ali celo trajnejšo izključitev mehanizmov trga. Sektorski regulatorji imajo predvsem drugačno vlogo, saj izvajajo naloge, ki v resnici nadomeščajo mehanizme trga. Sektorsko urejanje temelji na spoznanju, da so nekateri trgi trajno nepopolni, zaradi česar je tržne spodbude treba nadomestiti z neposrednim nadzorom. Iz navedenega izhaja pomembna razlika med organoma. Konkurenčni organi namreč varujejo konkurenco kot proces, pri čemer njihova pozornost ni in ne sme biti usmerjena v varstvo konkurentov. Po drugi strani je učinek izvajanja sektorskih pravil večkrat prav zaščita konkurentov. Nadaljnja pomembna razlika se nanaša na čas in pogostost intervencij. Sektorski regulatorji izvajajo vnaprejšnji oziroma »ex ante« nadzor, medtem ko konkurenčni organi opravljajo »ex post« intervencije oziroma intervencije po ugotovljenih kršitvah.

29

Konkurenčni organi ne nadzirajo delovanja sektorjev ves čas, ampak začnejo zbirati informacije o določenem sektorju na podlagi pritožb o kršitvah konkurenčnih pravil ali drugih indicih. Te razlike pa narekujejo tudi razliko glede pogostosti uporabe strukturnih ukrepov za odpravo kršitev konkurenčnih pravil. Sektorski regulatorji s stalnim spremljanjem sektorja bolj učinkovito in lažje preprečujejo kršitve z vedenjskimi ukrepi, ki so usmerjeni v ravnanje podjetij na trgu, saj naložitev tovrstnih ukrepov zahteva stalen nadzor nad njihovim izvajanjem. Konkurenčni organi pa so nagnjeni k odpravi vzrokov, ki omogočajo ali spodbujajo protikonkurenčno ravnanje podjetij. Navedene vzroke je mogoče odpraviti z naložitvijo strukturnih ukrepov. Učinkovito izvajanje politike konkurence zahteva brezpogojno neodvisnost organov, ki to politiko izvajajo. Sektorski regulatorji so s sektorjem, katerega delovanje urejajo, bistveno bolj povezani kot konkurenčni organi, zato obstaja večja možnost, da po daljšem obdobju začnejo sektorski regulatorji deliti stališča podjetij iz sektorja, ki pa lahko vključujejo tudi strah pred preobsežnim odpiranjem sektorja konkurenci. 4.2.2.1. Razdelitev nalog med Uradom Republike Slovenije za varstvo konkurence in Agencijo za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije Naloge na področju varstva konkurence so (Kavčič, 2002, str. 1506): 1. varovanje konkurence (nadzor nad omejevanjem konkurence in koncentracijami, urejanje odprtega dostopa do omrežij, naprav ali storitev, ki so nujne za opravljanje dejavnosti), 2. ekonomska regulacija (ukrepi, ki zagotavljajo stroškovno naravnane cene, nadziranje

neupravičeno visokih in nizkih cen), 3. tehnična regulacija (sprejemanje in spremljanje standardov). Optimalne razdelitve nalog med sektorskim regulatorjem in konkurenčnim organom ni. Tehnična regulacija sektorja zahteva stalen nadzor in specifična sektorska znanja ter je le posredno povezana s politiko konkurence. Iz navedenih razlogov je najboljša rešitev, da to nalogo opravlja sektorski regulator, ki je v primeru elektronskih komunikacij APEK. Po drugi strani pa ZPOmk v celoti nalaga Uradu izvajanje nalog, povezanih z varovanjem konkurence. Urad je bolj kot drugi regulatorji sposoben prepoznati primere omejevanja konkurence. Pogoje za odprt dostop do omrežij, naprav ali storitev, ki so nujne za opravljanje dejavnosti na povezanih trgih pa ureja sektorska zakonodaja. Zagotavljanje enakopravnega dostopa je zaupano sektorskim regulatorjem, kar je razvidno tudi iz z zakonom določenih nalog APEK. Po drugi strani pa je lahko izvajanje te naloge tudi v pristojnosti Urada. ZPOmK namreč prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja na trgu, med katere uvrščamo tudi zavrnitev dostopa do bistvenih omrežij, naprav in storitev. Enaka ugotovitev velja za ekonomsko regulacijo. Sektorska zakonodaja nalaga sektorskim regulatorjem tudi obveznost, da skrbijo, da so določene cene stroškovno naravnane. Neupravičeno visoke ali nizke cene hkrati lahko pomenijo tudi obliko zlorabe prevladujočega položaja po ZPOmK. Tako imamo sočasno pristojnost Urada in APEK glede urejanja vprašanj odprtega dostopa in nadzora cen. Za obe vrsti nadzora je potrebno ogromno podatkov in strokovnega znanja, zato ima tukaj prednost APEK. Vendar Urad področja telekomunikacij ne sme

30

zanemariti, saj je pomembno, da Urad lahko odpravi kršitve v tistih primerih, ki niso zajeti s sektorsko zakonodajo. Tak primer bi lahko bil operater, ki po sektorski zakonodaji nima pomembne tržne moči, lahko pa po pravilih konkurence zlorablja prevladujoč položaj (Kavčič, 2002, str. 1507, 1508). Navedeno razmišljanje pa potrjuje tudi nov regulacijski okvir, določen v okviru sprejete zakonodaje Evropske unije. Direktiva o splošnem urejevalnem okviru navaja, da lahko pride do vzporednih postopkov z vidika sektorske zakonodaje in konkurenčnega prava ter do reševanja različnih problemov na istih upoštevnih trgih. Konkurenčne oblasti lahko izvedejo svojo analizo trga ter uvedejo primerne ukrepe konkurenčnega prava, ki veljajo poleg specifičnih sektorskih ukrepov, uvedenih s strani sektorskih regulatorjev. Različni ukrepi dveh regulatorjev se nanašajo na različne probleme na trgu. Medtem ko ukrepi, ki jih uvedejo sektorski regulatorji za udeležence s pomembno tržno močjo, izpolnjujejo zastavljene cilje posameznih direktiv, ukrepi konkurenčnega prava sankcionirajo sporazume ali vedenje, ki omejujejo konkurenco na določenem trgu. Kadar sektorski regulator z namenom izvajanja sektorske regulacije odloči, da ima udeleženec pomembno tržno moč, to še ne pomeni avtomatično, da ta udeleženec zlorablja prevladujoč položaj po pravilih konkurenčnega prava. Odločitev, da gre za udeleženca s pomembno tržno močjo pomeni le, da operater ima oziroma bo imel na kratek in srednji rok na upoštevnem trgu zadostno tržno moč, da se bo lahko vedel neodvisno od konkurentov, kupcev in porabnikov. Direktiva o splošnem urejevalnem okviru izrecno opozarja, da imajo tržni vodje na nastajajočih trgih zelo verjetno velik tržni delež in ne smejo biti predmet neprimerne vnaprejšnje regulacije. Prezgodnja regulacija lahko neupravičeno vpliva na oblikovanje konkurenčnih pogojev na nastajajočem trgu. Hkrati pa je potrebno preprečiti »zapiranje« nastajajočih trgov s strani vodilnih udeležencev. S sprejetjem novega regulacijskega okvira je prišlo do večje prepletenosti sektorske zakonodaje in konkurenčnega prava, saj sektorski regulatorji opredelijo upoštevne trge in ocenijo pomembno tržno moč na podlagi enakih metodologij, kot se uporabljajo v konkurenčnem pravu. Opredelitev produktnih, storitvenih in geografskih upoštevnih trgov, do katere pridejo sektorski regulatorji, mora biti skladna z obstoječo prakso v konkurenčnem pravu, pri čemer se lahko upoštevni trgi, ki jih opredelijo konkurenčni organi in tisti, ki jih opredelijo sektorski organi, med seboj razlikujejo. Direktiva o urejevalnem okviru namreč jasno določa, da opredelitev upoštevnega trga s strani sektorskih regulatorjev z namenom vnaprejšnje regulacije ni zavezujoča za konkurenčne organe pri njihovih odločitvah v okviru posameznih primerov. Direktiva nadalje zahteva, da se sektorski regulatorji povežejo s konkurenčnimi organi. Ker sektorski regulatorji opravljajo analizo trga skladno z metodologijami konkurenčnega prava, je mnenje konkurenčnih organov zelo pomembno. Sodelovanje med sektorskimi regulatorji in konkurenčnimi organi je bistveno, vendar sektorski regulatorji ostajajo pravno odgovorni za opravljeno analizo. Nadalje Direktiva zahteva od sektorskih regulatorjev in od konkurenčnih organov, da drug drugemu posredujejo potrebne informacije, ki omogočajo izvajanje direktive. Organ, ki podatke prejme, mora zagotoviti enako raven zaupnosti kot organ, ki je podatke posredoval.

31

4.2.3. Problemi pri uvajanju konkurence na trg Konkurenca na trgu elektronskih komunikacij se ne more razvijati brez ustreznih ukrepov države. Zdrava in svobodna konkurenca se vzpostavlja preko regulatornih organov, ki imajo na voljo dve vrsti orodij: konkurenčno in sektorsko specifično pravo. Z namenom sektorske regulative na področju telekomunikacij v Sloveniji deluje APEK, Urad pa spodbuja in varuje konkurenco v vseh sektorjih. Konkurenca je gospodarska kategorija, ki pomeni pravno zagotovljeno možnost zavestnega prilagajanja podjetij tržnim razmeram, z namenom zagotovitve čim boljšega tržnega položaja, ki se običajno izkazuje v dobičku in trajni navzočnosti na trgu. Varstvo varuje konkurenco kot značilnost gospodarske ureditve in deluje tako v interesu družbe kot potrošnikov. Temeljna značilnost konkurenčnega prava je prisilna narava norm, ki določeno ravnanje zapovedujejo ali prepovedujejo z namenom zagotavljanja tržne discipline. Konkurenčno pravo se v teoriji deli na dve tradicionalni področji: protimonopolno pravo in pravo zatiranja nelojalne konkurence. Prva pravila konkurenčnega prava so se razvila v 18. stoletju v ZDA in Veliki Britaniji kot običajno pravo. Sledile so prve kodifikacije, ki pomenijo začetek sistematičnega in modernega urejanja tega področja. V ZDA je bila prepoved omejevanja konkurence deležna bistveno več pozornosti kot zatiranje nelojalne konkurence, kar se odraža v Shermanovem zakonu iz leta 1890, ki z generalno klavzulo prepoveduje monopolne sporazume in zlorabe monopolnega položaja. V kontinentalnem sistemu je bil v Nemčiji leta 1896 sprejet prvi zakon o prepovedi nelojalne konkurence, medtem ko se je protimonopolno pravo oblikovalo šele po prvi svetovni vojni. V Evropski uniji je bilo področje varstva konkurence urejeno v 85. in 86. členu Rimske pogodbe iz leta 1957, ki sta urejala prepoved omejevanja sporazumov in prepoved zlorabe prevladujočega položaja. Leta 1997 sta bila preštevilčena v 81. in 82. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Učinkovita konkurenca je eden od osnovnih pogojev za normalno delovanje tržnega gospodarstva. Pri tem velja omeniti, da konkurenca ni nekaj, kar se zgodi samo po sebi, temveč je stopnja njene učinkovitosti odvisna tako od udeležencev na trgu, kakor tudi od tistih, ki oblikujejo ustrezno politiko konkurence ter zagotavljajo njeno varstvo, vse skupaj pa lahko opredelimo kot odraz konkurenčne kulture. Pri uveljavljanju in varovanju konkurence ima država pomembno vlogo, ki se odraža tako v pravnih pravilih, ki uporabniku na prijazen način jasno določajo okvire nastopanja na trgu, preko ustrezno usposobljenih organov, ki jim je poverjena skrb za varstvo konkurence in seveda preko učinkovitega izvajanja pravil v praksi. Svobodne gospodarske pobude ne kaže omejevati, ji je pa smotrno začrtati potreben okvir, da se tovrstne pobude ne zlorablja na škodo konkurence, konkurentov in potrošnikov. Pa ni samo represivni način tisti, ki lahko pripomore k dvigu konkurenčne kulture in višji stopnji učinkovite konkurence, dostikrat se težave lahko odpravijo že z dialogom. Predvsem v zadnjem času je vloga organov za varstvo konkurence, kar vključuje tudi Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence, v aktivnostih za dvig konkurenčne kulture, ki jih v svetu poznamo pod pojmom »competition advocacy«. Povečan obseg povezovalnih procesov je razlog za to, da pretežni del teh primerov predstavljajo kontrole

32

koncentracij, vendar pa zaradi tega klasične kršitve s področja varstva konkurence, torej zlorabe prevladujočega položaja in predvsem omejevalni sporazumi, ne smejo uiti ustreznemu nadzoru ter hitremu in učinkovitemu ukrepanju, kar pa je možno samo ob dobrem poznavanju dogajanj na trgu. Slovenija ima že kar nekaj časa relativno dobro urejeno zakonodajo s področja elektronskih komunikacij, ki naj bi omogočala razvoj konkurence, omrežij in storitev. Težave se pojavljajo pri uveljavljanju določb zakonodaje in tako so mnogi ostali razočarani, ker je trg elektronskih komunikacij v Sloveniji še vedno zelo nekonkurenčen. Razlogov za takšno stanje je več, najpomembnejši pa so povezani z lastništvom operaterjev, velikostjo trga, neusklajeno zakonodajo ter prepočasnim delovanjem APEK in Urada. Dvojna vloga države, ki nastopa na slovenskem trgu kot največja lastnica in kot regulator trga, se do sedaj ni pokazala kot najbolj učinkovita kombinacija pri uvajanju konkurence in razbijanju monopolnega položaja skupine Telekom Slovenije, d.d.. To se najbolj vidi skozi dolgotrajne postopke, ki so trajali tudi več kot dve leti, kar za dinamično okolje elektronskih komunikacij pomeni celo večnost. Že sam začetek delovanja APEK v letu 2001 je bil zaznamovan s prepovedjo zaposlovanja in omejenega financiranja do konca leta 2001. APEK se je kadrovsko okrepila šele v drugi polovici leta 2002. Ustrezna kadrovska sestava je ključnega pomena pri ocenjevanju konkurenčnih razmer na trgu in odločanju v zvezi s tem. Velik del krivde pri tem nosi vlada, saj bi morala poskrbeti za rešitev teh problemov. Takšno počasno delovanje je pomenilo, da je lahko skupina Telekom Slovenije, d.d. okrepila svoj položaj na trgu. Za uvedbo konkurence so ključnega pomena pogoji medomrežnega povezovanja in dostopa do širokopasovnega omrežja podjetja Telekom Slovenije, d.d. ter cene zaključevanja klicev v mobilna omrežja različnih operaterjev. Glede na zgoraj povedano vladajo v Sloveniji zanimive razmere. Kot je bilo ugotovljeno, imamo v Sloveniji v primerjavi z razvitimi državami Evropske unije visok nivo storitev, hkrati pa dosti nižje cene storitev za končne uporabnike. Po drugi strani so cene medomrežnega povezovanja med operaterji bile še pred leti visoko nad povprečjem Evropske unije, po odločbi APEK pa so od avgusta leta 2003 na nivoju povprečja Evropske unije. V letu 2002 je bilo razmerje teh cen 8,4:5,25 v korist medomrežnega povezovanja, kar je že v osnovi onemogočalo vstop konkurentov, saj bi z vsako minuto prometa ustvarjali le izgubo (Letno poročilo Telekom Slovenije, 2002, 2003, str. 11). Potrebno je omeniti, da je podjetje Telekom Slovenije, d.d. skladno z ZTel-1 prvo vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje (ang. reference interconnection offer) objavilo že julija leta 2002, na katero se je odzvalo podjetje In.life z zahtevo po vzpostavitvi takšne povezave. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. se je odzvalo z zavlačevanji in izgovori, tako da je prišlo do te vzpostavitve šele v letu 2004. S tem se je začela uresničevati določba o izbiri in predizbiri operaterja, ki je stopila v veljavo že v letu 2002. Medtem je APEK štirikrat po uradni dolžnosti zahtevala od podjetja Telekom Slovenije, d.d., da spremeni pogoje v vzorčni ponudbi. Podobno se dogaja tudi na trgu mobilne telefonije. Za ta trg je značilna velika razlika med cenami zaključevanja klicev v druga omrežja (»off-net«) in cenami klicev znotraj omrežja (»on-net«). Ta problem se je pokazal ob vstopu podjetja Simobil na trg, ki kljub nizkim maloprodajnim cenam ni uspel pridobiti večjega števila uporabnikov. Novi uporabniki so raje izbrali podjetje Mobitel, ki je imelo večjo bazo uporabnikov, saj je bila večja verjetnost, da bo klicani v omrežju podjetja Mobitel kot v omrežju podjetja Simobil, kar zmanjšuje stroške uporabe telefona. Če so cene zaključevanja klicev v druga omrežja nad povprečjem Evropske unije, so cene klicev znotraj omrežja pod povprečjem.

33

Cene zaključevanja klicev v druga omrežja so julija leta 2004 v primeru podjetij Mobitel in Simobil presegala povprečje v Evropski uniji – 25 kar za 43 % (European Electronic Communications Regulation and Markets, 2004, Annex 3, str. 38, 39). Na to kaže tudi zelo nizek mesečni ARPU (Average Revenue Per User) podjetja Simobil, ki je v prvem polletju leta 2004 znašal približno 15 €, medtem ko sta drugi Mobilkomovi hčerinski družbi A1 v Avstriji in Vipnet na Hrvaškem v istem obdobju dosegli 37 € oziroma 21 € (Zmagaj, 2004). Zaradi takšnih razmer na trgu je takrat še obstoječi operater Vega dne 17.4.2003 na APEK vložil pobudo za uvedbo postopka zoper družbo Mobitel. Pri tem je podjetje Vega obtožilo podjetje Mobitel kršitve določbe ZTel-1 o stroškovni naravnanosti cen. APEK je pričela postopek, ki ni dobil svojega epiloga niti leto dni po začetku postopka. V vmesnem obdobju je APEK izdala nekaj odločb, ki jih je na pritožbo vpletenih razveljavilo Ministrstvo za informacijsko družbo in vse skupaj postavilo na začetek postopka. Medtem sta podjetji Mobitel in Simobil sami dosegli dogovor o asimetriji cen pri zaključevanju klicev. Podjetje Vega ni želelo pristopiti k temu sporazumu in je vztrajalo pri svoji zahtevi po določitvi cen na podlagi stroškov. Zadeva je dosegla svoj vrhunec dne 30.5.2005, ko je lastnik podjetja Vega vložil tožbo proti državi in podjetju Mobitel, v kateri je zahteval okoli 200 milijonov evrov odškodnine zaradi izpada dohodka. Poleg tega je zaradi neurejenih razmer na trgu vložil tožbo tudi proti APEK. Ob omenjenih akcijah velja izpostaviti tudi situacijo, ki je nastala pri prodaji paketov ADSL. Zastavlja se resno vprašanje, ali ne gre morda za plenilske cene in kršitve določb ZEKom-a o nediskriminatornem obravnavanju konkurentov, še posebno, če pogledamo visoke cene kolokacije in razvezave krajevne zanke, ki jih v vzorčni ponudbi zahteva podjetje Telekom Slovenije, d.d.. Do nedavnega je bil povsem enak tudi primer paketne prodaje ISDN in ADSL priključka, katero je podjetje Telekom Slovenije, d.d. opravičevalo s tehničnimi zmožnostmi, na katere se rado izgovarja tudi v drugih primerih. V tem primeru je šlo za izkoriščanje prevladujočega položaja na trgu, saj uporabniki nimajo drugega ponudnika ADSL infrastrukture in so bili zato prisiljeni sprejeti ponudbo podjetja Telekom Slovenije, d.d.. Vsi ti dolgotrajni postopki postavljajo pod vprašaj kredibilnost in kompetentnost APEK. V to zgodbo je vmešan tudi Urad, ki le s težavo zaključi katerikoli postopek. Ko pa mu to uspe, ga ponavadi čaka še nekaj let sodnih mlinov, saj Telekom Slovenije, d.d. izkoristi vsa možna pravna sredstva za izpodbijanje odločb (Selič, 2005, str. 78). Pri tem gre očitno za pomanjkanje politične volje, da bi se razmere na trgu uredile. Na to je opozoril tudi direktor Urada, ki je izpostavil pomanjkanje sredstev za delovanje Urada in s tem neposredno pokazal na vlado (Usenik, 2004a). Sredstvom ustrezna je tudi kadrovska zasedba, ki ni dorasla številom in zahtevnosti primerov, s katerimi se srečujejo. Po drugi strani je vlada postavljena pred veliko dilemo, saj bi uveljavitev stroškovno naravnanih cen verjetno povzročila dvig končnih cen za uporabnike elektronskih komunikacijskih storitev na raven povprečnih cen v Evropski uniji. To je v nasprotju z makroekonomskimi načrti po zniževanju inflacije in tudi politično kratkovidnostjo vladajočih struktur, saj dvigovanje cen ne prinaša velikega navdušenja v volilno bazo. Prav tako je tudi vprašanje, ali si država kot največja lastnica podjetja Telekom Slovenije, d.d. želi oslabiti položaj podjetij iz te skupine, saj bi pri prodaji iztržila manj kot v primeru skoraj monopolnega položaja skupine Telekom Slovenije, d.d. na trgu. Država se dejansko nahaja sredi konflikta dveh interesov, interesa lastnika podjetja in interesa po liberalizaciji trga (Kleč, 2004, str. 19).

34

Počasnost delovanja ključnih organov, ki lahko vplivajo na razmere na trgu, se bo v prihodnosti pokazala kot eden odločujočih dejavnikov oblikovanja tržne strukture na področju elektronskih komunikacij v Sloveniji (Selič, 2005, str. 78). 5. TRG ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ V REPUBLIKI SLOVENIJI Za podjetja je nujno, da opazujejo spremembe v širšem makroekonomskem okolju ter poskušajo ugotoviti, ali ti trendi in spremembe prinašajo tržne priložnosti, ki bi jih podjetje lahko izkoristilo. Seveda pa ni mogoče uspešnih poslovnih modelov iz tujine nekritično prenesti v okolje, kjer to podjetje deluje. Obstajajo namreč razlike med mikrookolji, ki vplivajo na izbor strategij in poslovnih modelov. Strategija, ki je uspešna v nekem okolju, je lahko drugje popolnoma neuspešna. V nadaljevanju bom zato predstavila dosedanji razvoj in stanje na trgu elektronskih komunikacij v Sloveniji, s poudarkom na trgu fiksne telefonije. 5.1. Dosedanji razvoj trga elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji Začetke telefonije na slovenskih tleh lahko povezujemo z odprtjem prve ročne javne telefonske centrale v Ljubljani leta 1897. Nanjo je bilo priključenih 89 naročnikov, imela pa je po eno fizično zvezo s Trstom, Gradcem in Dunajem. Istega leta je bila ročna centrala odprta tudi v Mariboru. Zanimivo je, da so bili v Ljubljani prvi poskusi telefoniranja opravljeni komaj leto dni po iznajdbi telefona. Prvo avtomatsko telefonsko centralo je Ljubljana kot prva v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev dobila leta 1927, dve leti za njo pa še Maribor. Zmogljivost ljubljanske centrale je bila tritisoč, mariborske pa tisoč naročniških priključkov. Po prvi svetovni vojni je bila v Ljubljani ena telefonska govorilnica in 155 telefonskih naročnikov, telefonsko omrežje v Mariboru pa je imelo 65 priključkov. Sicer pa so imeli posamezni kraji telefonske in telegrafske zveze s priključki v poštnih uradih. Do začetka druge svetovne vojne se je število avtomatskih telegrafskih in telefonskih central povečalo na deset, poleg njih pa je delovalo še 279 ročnih central. Tako kot drugod po Evropi je razvoj telekomunikacij potekal ob obstoječi poštni dejavnosti. Za uvedbo telefonskih in brzojavnih zvez je bilo namreč po odredbi poveljništva za promet pristojno le Poštno in brzojavno ravnateljstvo. Leta 1919 je bil ustanovljen telegrafsko – telefonski oddelek znotraj novega ministrstva pošte in telegrafa. Poštna, telegrafska in telefonska služba je bila sestavni del uprave kraljevske državne pošte, vodena je bila strogo centralistično iz Beograda in financirana iz proračuna. Zaradi boljšega neposrednega nadzora nad opravljanjem poštno – telegrafske in telefonske službe so bile leta 1921 ustanovljene oblastne direkcije. Kasneje je bilo ministrstvo pošte in telegrafa ukinjeno, direkcije pa so se preimenovale v poštno – telegrafske uprave, ki so bile v pristojnosti ministrstva za gradbeništvo. Poštna in telegrafsko – telefonska služba se je razdelila na dva, med seboj popolnoma neodvisna oddelka z natančno določenimi pristojnostmi. Leta 1931 je novi zakon o pošti, telegrafu in telefonu k nazivu pošta telegraf dodal še telefon, od takrat imamo PTT. Vse pošte, telegrafe in telefone je označil za državne ustanove, v katerih opravljajo službo državni uradniki oziroma v manjših mestih pogodbeni poštarji, ki opravljajo svojo službo kot javni uslužbenci. Osnovano je bilo tudi ministrstvo za pošto, telegraf in telefon.

35

Leta 1961 se je generalna direkcija PTT v Beogradu preoblikovala v Skupnost jugoslovanskih pošt, telegrafov in telefonov (Skupnost JPTT). Na ozemlju Jugoslavije je bilo ustanovljenih sedem skupnosti PTT podjetij in 59 novih PTT podjetij. V Sloveniji je bila ustanovljena Skupnost PTT podjetij Slovenije s sedežem v Ljubljani in devet samostojnih podjetij za PTT promet s sedeži v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru, Kranju, Novi Gorici, Novem mestu, Murski Soboti in Trbovljah. V nadaljevanju se je skladno z vladno uredbo o reorganizaciji PTT prometa vseh devet regionalnih podjetij združilo v eno podjetje na državni ravni. Na novo podjetje je prešlo celotno njihovo premoženje, poleg tega pa tudi ustanoviteljske in upravljalske pravice do Poštne banke Slovenije, Mobitela in PTT srednješolskega centra. Naslednji mejnik v razvoju telekomunikacij je 1. januar 1995, ko je prišlo tudi v Sloveniji tako kot že prej v večini evropskih držav do ločitve poštne in telekomunikacijske dejavnosti. Razlog je predvsem v prepričanju, da so telekomunikacije donosnejše in bi se ločeno hitreje razvijale kot pa skupaj s poštno dejavnostjo, ki je večinoma neprofitna in v razvoju tudi bolj umirjena. Ustanovljena je bila Pošta Slovenije, d.o.o., pravni naslednik podjetja PTT Slovenije, p.o. pa je postal Telekom Slovenije, p.o., ki je tudi prevzel vse njegove obveznosti iz preteklosti. Za pretekli razvoj fiksnega telefonskega omrežja v Sloveniji je značilno veliko zaostajanje ponudbe za povpraševanjem. Kljub hitri rasti telefonskega omrežja po drugi svetovni vojni je le-ta zaostajala za razvitimi državami. Tako je Slovenija dosegla gostoto telefonskih priključkov, ki so jo dosegle skandinavske države že leta 1975, šele leta 1997. Razkorak med ponudbo in povpraševanjem nam najbolje pokaže število čakajočih na telefonski priključek. Po podatkih Letnega poročila Telekoma Slovenije za leto 2003 in 2004 je bilo leta 1995 58.438 čakajočih na telefonski priključek. V obdobju po letu 1995 je to število začelo upadati in je v letu 2003 padlo pod 400. Iz tega bi lahko sklepali visoko penetracijo priključkov, ki pa je v istem letu znašala le malo več kot 40 priključkov na 100 prebivalcev in je zaostajala za najbolj razvitimi državami. Vendar ta podatek ni več merodajen, kljub temu, da se še vedno uporablja kot merilo razvitosti elektronskih komunikacij. Danes namreč lahko ljudje zaradi konvergence izmenjujejo in dostopajo do informacij s pomočjo različnih elektronskih komunikacijskih naprav ter omrežij in je začelo število fiksnih telefonskih priključkov v najbolj razvitih državah upadati. Bolj pomemben podatek za Slovenijo je, da imamo skoraj 100 % pokritost vseh gospodinjstev s telefonskim priključkom ter da je celotno telefonsko omrežje popolnoma digitalizirano. Posledično se zmanjšuje uporaba analognih telefonskih priključkov na račun povečanja digitalnih ISDN priključkov, centreks oziroma IP priključkov. V prvi polovici leta 2006 je znašal delež PSTN priključkov 60 %, medtem ko je delež ISDN priključkov obsegal 21 % vseh priključkov. Vedno bolj pa je opazen tudi delež IP priključkov. Od druge polovice leta 2005 do prvega polletja 2006 je tako delež narasel na 2,01 % glede na celotno število priključkov (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 6). Zaradi tega je dejansko število kanalov dosti večje kot je število linij, kar pa je bolj reprezentativen podatek. Glede tega lahko postavimo Slovenijo ob bok najbolj razvitim državam Evropske unije. Poleg indikatorjev, ki kažejo na razvitost telefonskega omrežja so zelo pomembne cene osnovnih storitev, ki jih morajo plačati naročniki na telefonski priključek. Samo gibanje cen v zadnjih letih je sledilo vzorcu, ki je bil viden v državah, ki so prej liberalizirale trg elektronskih komunikacij. To pomeni, da smo bili priča padcu priključnin in mednarodnih pogovorov, povečala pa se je naročnina in cene lokalnih klicev. Cene navedenih storitev so nižje od povprečja Evropske unije – 25, pri čemer ima zaslugo za to tudi država, ki poskuša s kontrolo cen vplivati na inflacijo.

36

Kljub že dolgo formalno liberaliziranemu trgu ima dejanski monopol nad ponudbo fiksne telefonije v Sloveniji podjetje Telekom Slovenije, d.d.. V letu 2003 je delovalo 12 alternativnih operaterjev, ki so ponujali telefonske pogovore preko IP protokola (VoIP), vendar je bil njihov tržni delež zanemarljiv. Večji premik se je zgodil sredi leta 2004, ko je končno uspelo nekaterim operaterjem skleniti pogodbo o medomrežnem povezovanju s podjetjem Telekom Slovenije, d.d. To je omogočilo uveljavitev koncepta izbire in predizbire operaterja. Zaradi nižjih stroškov poslovanja so ti alternativni ponudniki omogočali le mednarodne klice. V prvih reakcijah podjetja Telekom Slovenije, d.d. na vstop konkurence je bilo rečeno, da ne misli spreminjati cen mednarodnih pogovorov, ker so te že tako nizke. Nato pa je v zelo kratkem času podjetje ponudilo posebne pakete za poslovne uporabnike, vendar so bile njegove cene še vedno višje od cen konkurentov. V Sloveniji je tako podjetje Telekom Slovenije, d.d. najpomembnejši ponudnik telekomunikacijskih storitev. Vodilni položaj mu uspeva ohranjati navkljub odpiranju trga in izpolnjevanju zahtev regulativnega organa. Razlog je med drugim iskati tudi v modernizaciji in dinamičnem uvajanju novih storitev. Padanje vrednosti ameriškega dolarja, a hkrati tudi že znamenja nove gospodarske rasti v ZDA, okrepljena moč skupne evropske valute in ob tem manjša gospodarska rast v Evropski uniji, upočasnjena rast bruto domačega proizvoda v Sloveniji in obvladovanje inflacije tudi z nizko stopnjo rasti reguliranih cen, so nekatera najpomembnejša gospodarska gibanja, ki so v zadnjem obdobju vplivala tudi na poslovanje podjetja Telekom Slovenije, d.d.. V letu 2004 so delovanje slovenskega telekomunikacijskega trga usmerjale zakonodajne novosti. Maja 2004 je začel veljati novi Zakon o elektronskih komunikacijah, ki je nadomestil prejšnji Zakon o telekomunikacijah in hkrati uskladil slovensko regulativo elektronskih komunikacijskih storitev s paketom direktiv Evropske unije iz leta 2002. Regulirano delovanje podjetja Telekom Slovenije, d.d. je povezano z dejstvom, da ima podjetje tudi po sprejemu novega zakona že prej določeni status operaterja s pomembno tržno močjo, kar ima za posledico, da je njegovo delovanje na nekaterih področjih, zlasti pri zakupu vodov, še vedno regulirano. Maja 2004 je podjetje Telekom Slovenije, d.d. sprejelo novo Vzorčno referenčno ponudbo za medomrežno povezovanje z omrežjem Telekoma Slovenije, d.d. (RIO). Novi RIO med drugim omogoča možnost medomrežnega povezovanja v kolokacijskem prostoru v objektu Telekoma Slovenije, d.d., uredil je storitve izbire in predizbire operaterja, nacionalnega tranzita ter storitev na brezplačnih in premijskih številkah, določil je nove cene operaterskih zakupljenih vodov in predvidel delitev stroškov medomrežnega povezovanja pri klicih med naročniki medsebojno povezanih operaterjev. Na osnovi RIO je podjetje Telekom Slovenije, d.d. z operaterji pričelo sklepati nove pogodbe o medomrežnem povezovanju, v svojo ponudbo pa je vključilo še operaterski zakup neosvetljenih optičnih vlaken za daljše obdobje ter razširilo možnosti za kolokacijo operaterjev (Letno poročilo Telekoma Slovenije, d.d., 2004, str. 35). Junija 2005 je podjetje Telekom Slovenije, d.d. objavilo vzorčno ponudbo za razvezan dostop do krajevne zanke in skupno lokacijo. Vzorčna ponudba je namenjena vsem operaterjem, ki so v skladu z veljavno zakonodajo upravičeni opravljati javne komunikacijske storitve, pri čemer jih nameravajo opravljati po razvezanih krajevnih zankah in pripadajoči infrastrukturi podjetja Telekom Slovenije, d.d.. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. omogoča operaterjem dve vrsti razvezanega dostopa:

37

1. sodostop, ki pomeni dostop operaterja do krajevne zanke z odobritvijo negovornega frekvenčnega spektra krajevne zanke in 2. povsem razvezan dostop (PRD), ki pomeni dostop operaterja do krajevne zanke z odobritvijo uporabe celotnega frekvenčnega spektra krajevne zanke. Skupna lokacija pomeni skupno uporabo objektov podjetja Telekom Slovenije, d.d. s strani Telekoma Slovenije, d.d. in operaterja oziroma zagotavljanje fizičnega prostora in tehničnih zmogljivosti, potrebnih za primerno namestitev in povezavo. V zadnjih letih doživljajo elektronske komunikacije nesluten razvoj. Storitve odlikujejo zmogljivost, hitrost, večja kakovost in zanesljivost. Prisoten je trend konvergence – zlivanja prenosa govora, podatkov in televizije. Bakreni dostopovni par, ki je v preteklosti služil le prenosu govora, se danes lahko uporablja za prenos podatkov, dostop do interneta ter prenos radiofuznih vsebin. Ponudniki storitev si želijo zagotoviti svoj delež na odprtem trgu, zato dodajajo v svojo ponudbo vedno atraktivnejše storitve. Med njimi je zagotovo storitev trojček (»triple play«), ki v omrežju IP združuje govor, podatke in video. Zlitje zagotavlja nižje stroške in večjo zanimivost za uporabnike. Konkurenčnost se z vstopom novih operaterjev zboljšuje, kar posledično zboljšuje kakovost storitev in povečuje atraktivnost cen za končne uporabnike.

Širokopasovni dostop med drugim omogoča delo od doma, študij na daljavo, interaktivno IP televizijo (televizija preko internetnega protokola), ipd. Povezave različnih omrežij so predvsem zaradi naprednih tehnik in tehnologij iz dneva v dan pomembnejše, zato se operaterji elektronskih komunikacij in drugih storitev med seboj vedno bolj povezujejo.

Medomrežno povezovanje in operaterski dostop sta bistvenega pomena za konkurenčno okolje, saj novim vstopajočim operaterjem na trg elektronskih komunikacij omogočata dostop do potrebnih zmogljivosti in končnih uporabnikov. Po drugi strani pa za nove operaterje ni ekonomske učinkovitosti v podvajanju infrastrukture dostopa preko bakrene krajevne zanke prvotnega operaterja. Infrastrukture, kot so kabelska omrežja, satelitske povezave, brezžične krajevne zanke pa zaenkrat ne predstavljajo realne alternative. Razvezan dostop do krajevne zanke omogoča vstopajočim operaterjem, da konkurirajo s ponudbo storitev prenosa podatkov in s ponudbo storitev govorne telefonije.

Slovenski prostor elektronskih komunikacij zaznamuje velik tržni delež podjetja Telekom Slovenije, d.d., saj so novi ponudniki elektronskih komunikacij v veliki meri še vedno odvisni od njegove infrastrukture. Vendar pa so kljub temu s strani APEK zaznani številni trendi, ki jih je omogočila sedanja regulacija: krepi se tržni delež operaterjev, ki ponujajo storitve klicev preko storitve predizbire operaterja, novi vstopniki na trg pa ponujajo storitve širokopasovnega dostopa do interneta, IP telefonije (telefonija preko internetnega protokola) in IP televizije preko razvezane krajevne zanke ter operaterskega širokopasovnega dostopa. Prav tako je na trgu prisotna infrastrukturna konkurenca, saj ponujajo širokopasovni dostop do interneta tudi kabelski operaterji in preko njihovih omrežij neodvisni ponudniki internetnih storitev. V prihodnosti se pričakuje tudi vse močnejša konkurenca na področju fiksnega brezžičnega širokopasovnega dostopa ter nadaljnji razvoj tretje generacije mobilnih omrežij. Zaradi novih tehnologij imajo tudi uporabniki vedno več zahtev po nudenju več in boljših storitev. Nove, cenejše tehnologije omogočajo vstop novim operaterjem na trg, prav konkurenca pa predstavlja ključni dejavnik za rast in inovacije na trgu elektronskih komunikacij. Le-ta vodi tako proizvajalce opreme kot operaterje do večje produktivnosti

38

in posledično do nižjih cen in boljše kakovosti za končne uporabnike (Letno poročilo APEK, 2005, str. 14). Elektronske komunikacije so brez dvoma ključna industrija prihodnosti, zato pravzaprav ne preseneča dejstvo, da so predmet zanimanja vlad, raziskovalcev, znanstvenikov kot različnih investitorjev (Blonski, 2002, str. 1,2). Za elektronske komunikacije je značilno, da so v zadnjih dveh desetletjih do današnjih dni vseskozi doživljale nenehne spremembe. Vse te spremembe pa so in bodo v prihodnosti vplivale na način dela in življenja ljudi. Te spremembe so se pojavile tako v tehnologiji kot tudi v tržni strukturi. Pri spremembah v tehnologiji je potrebno posebej poudariti posledice digitalizacije, ki je povzročila uvedbo novih produktov ter konvergenco med informacijskimi tehnologijami ter telekomunikacijami. Po drugi strani pa se je monopolna tržna struktura z enim vertikalnim telefonskim podjetjem spremenila v strukturo raznolikih, med seboj konkurirajočih si podjetij (Hrovatin, Cibic, Švigelj, Slovenski telekomunikacijski trg: razvoj, stanje in problemi, str. 1,2). Vse te spremembe so hkrati spremljale tudi spremembe v zakonodaji in regulaciji ter nastanek neodvisnih regulatornih agencij (Cave et al., str 3, 2002). Tudi Slovenije so se dotaknile tehnološke spremembe in postopna liberalizacija elektronskih komunikacij, ki je bila spodbujena s pomočjo sprejete zakonodaje. V Sloveniji se je v primerjavi z Evropsko unijo liberalizacija le-teh začela relativno pozno, ker je do formalne odprave monopola v fiksni telefoniji prišlo šele v začetku leta 2001, prav tako pa je bila neodvisna regulatorna agencija ustanovljena v drugi polovici leta 2001. Slovenski trg javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji sodi med najrazvitejše trge držav Evropske unije. V letu 2005 je trg presegel mejo 50 priključkov na 100 prebivalcev in 100 priključkov na 100 gospodinjstev (Letno poročilo APEK, 2005, str. 14). Omrežje je bilo že v letu 2001 popolnoma digitalizirano, kar omogoča kvaliteto storitev in uvedbo številnih dodatnih novih storitev. Se pa slovenski trg elektronskih komunikacij med državami Evropske unije uvršča med najmanjše trge, saj predstavlja manj kot 1 % delež v skupnih prihodkih držav Evropske unije. Mobilne komunikacije obvladujejo največji del trga s 44 % deležem prihodka in 90 priključki na 100 prebivalcev. S to razvitostjo sodi Slovenija nad povprečje držav članic Evropske unije. Vodilni operater, podjetje Mobitel, dosega v prvem kvartalu leta 2006 71,77 % tržni delež (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 15). V Sloveniji sta trenutno na mobilnem trgu dva operaterja z lastno infrastrukturo: Mobitel in Simobil. V prvem polletju 2006 je na mobilnem trgu nastopalo 5 operaterjev: Mobitel, d.d., Debitel, d.d., Simobil, d.d., WWI, operater, ki je trg zapustil konec maja leta 2006, njegovo frekvenco pa je kupil nov mobilni operater Tušmobil, ki je že napovedal svoj prihod, vendar še ni pričel z obratovanjem in Voljamobil, ki se je tudi uradno preimenoval v Izimobil. Začetki mobilne telefonije v Sloveniji segajo v leto 1991, ko je podjetje Mobitel začelo z izgradnjo analognega omrežja NMT (Hrovatin et al., str. 4). Gradnja NMT omrežja je potekala v sodelovanju s Hrvaško. Za razliko od omrežij v ostalih državah, naš NMT sistem deluje na frekvenčnem pasu 410 MHz in je zato gostovanje uporabnikov NMT možno samo na Hrvaškem. Mobilna telefonija se je v Sloveniji v primerjavi s svetom začela razvijati pozno, pri čemer je tudi pri uvedbi druge generacije mobilne telefonije Slovenija zamujala za ostalimi državami (za približno 4 leta). Zaostanek je bil kljub temu uspešno nadoknaden,

39

saj je v Sloveniji med prvimi v svetu v decembru leta 2003 začelo delovati omrežje tretje generacije (UMTS) podjetja Mobitel, d.d.. V Sloveniji je v prvem polletju leta 2006 penetracija na končne uporabnike mobilnih storitev nekoliko presegla 89 % in zaradi povečane ponudbe še vedno raste. Penetracija na gospodinjstva je 113 %, po opravljeni raziskavi vedenja potrošnikov v mesecu marcu 2006, so v gospodinjstvu vsaj trije mobilni telefoni. (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 16). Slovenija s to razvitostjo sodi nad povprečje držav članic Evropske unije. Vzroke za tako visoko penetracijo v Sloveniji je iskati v subvencioniranih telefonskih aparatih, uvedbi predplačniških paketov, nizkih cenah pogovorov znotraj omrežja ter uvedbi storitev, ki jih fiksna telefonija nikoli ni omogočala (npr. kratka sporočila) (Hrovatin et al., str. 4). Dogajanje na mobilnem trgu v prvi polovici leta 2006 je namreč močno zaznamovala tudi močna konkurenca med operaterji s ponujanjem predplačniških paketov. Na trg mobilne telefonije v Sloveniji so posamezni ponudniki vstopali postopoma. Prvi ponudnik mobilnih storitev je bilo podjetje Mobitel, d.d., ki je ponujalo prvo generacijo mobilne telefonije (NMT). Število naročnikov NMT je naraščalo do leta 1998, ko je doseglo skoraj 43.000 naročnikov. V naslednjih letih je število NMT naročnikov upadalo in se ustavilo na približno 40.000 naročnikih. Razlog za ustavitev rasti števila naročnikov je bila uvedba druge generacije mobilne telefonije (GSM) v letu 1996, ki jo je prav tako prvo ponudilo podjetje Mobitel, d.d.. V letu 1997 je število GSM naročnikov presegalo število NMT naročnikov. Novembra 1998 je na trg stopilo podjetje Debitel, ki pa nima svojega omrežja in je samo ponudnik storitev ter ima v najemu omrežje podjetja Mobitel d.d.. Njegov vstop na trg zato ni prinesel večjih sprememb. Večje spremembe na trgu so se začele z vstopom novega mobilnega GSM operaterja podjetja Simobil, ki je začelo ponujati svoje storitve konec marca 1999. Vstop novega konkurenta je povzročil cenovno vojno, kar se je odrazilo v povečanju števila uporabnikov (Hrovatin et al., str. 5). Konkurenca na trgu je povzročila pospešeno uvajanje novih storitev. Konec leta 2001 je GSM storitve začel ponujati še tretji operater mobilnih telefonij podjetje Western Wireless International, d.o.o. (Vega). Podjetje kljub nizkim cenam in zelo obširni promociji ni pridobilo večjega števila uporabnikov, ker je bila zasičenost trga in posledično penetracija že na zelo visoki ravni. Tržni delež, ki ga je družba Mobitel, d.d. dosegala v skupnem številu uporabnikov mobilnih telekomunikacij v Sloveniji, je v prvi polovici leta 2006 znašal 71,77 %, tržni delež podjetja Simobil pa 22,02 % (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 15). Največji tržni delež ima torej še vedno podjetje Mobitel, d.d., medtem ko Simobilov tržni delež občutno raste in sicer na račun izstopa podjetja WWI (Vega) in prenosljivosti številk. Za slovenski mobilni trg je tako značilna visoka stopnja koncentracije tudi po prihodu konkurence, pri čemer so razlogi za takšno strukturo trga v tem, da je podjetje Mobitel, d.d. do aprila leta 1999 imelo monopolni položaj. Vstop konkurentov je bil pozen. Drug razlog pa je v visokih stroških klicev med posameznimi operaterji (Hrovatin et al., str. 5). Podjetje Mobitel, d.d. je v mesecu decembru leta 2003 začelo ponujati storitve tretje generacije mobilne telefonije (UMTS). Če se bo ta tehnologija hitro razširila je utemeljeno pričakovati, da bo podjetje Mobitel, d.d. še okrepilo svoj položaj na trgu. UMTS prenos podatkov uporabljajo zgodnji uporabniki. Od 6.9.2006 do 30.6.2006 ga je ponujalo le podjetje Mobitel, d.d., v drugi polovici leta 2006 pa sta frekvenco za UMTS prejeli tudi podjetji Simobil, d.d. in T-2. Število priključkov do interneta je bilo v Sloveniji na dan 31. marca 2006 naslednje: xDSL dostop 145.759 priključkov, kabelski dostop 46.822 in ozkopasovni dostop 450.940 priključkov, kar tvori skupaj 643.521 priključnih točk na internet. V januarju 2006 je bilo

40

129.281 xDSL priključkov. Od tega je imelo podjetje Siol tržni delež 91 %, drugi ponudniki pa 9 %. Če upoštevamo celotni širokopasovni trg skupaj s kabelskimi priključki, je imel Siol tržni delež 61 %, drugi ponudniki pa 39 %. Z ozirom na 11. poročilo Evropske komisije je bilo vseh širokopasovnih uporabnikov 196.650, kar predstavlja 0,37 % vseh evropskih uporabnikov fiksnega širokopasovnega dostopa. 5.2. Telekom Slovenije, d.d. 5.2.1. Predstavitev podjetja in oblikovanje družbe Telekom Slovenije, d.d. Podjetje Telekom Slovenije, d.d., je v Sloveniji vodilni nacionalni operater na področju telekomunikacij. V letu 2003 je regulator podjetju Telekom Slovenije, d.d. dodelil status operaterja s pomembno tržno močjo za opravljanje fiksnih javnih telefonskih storitev in storitev zakupa vodov. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. je, kot že rečeno v prejšnjem poglavju, postalo samostojno podjetje januarja 1995 po razcepitvi nekdanjega PTT podjetja Slovenije na dva dela: Pošto Slovenije, d.o.o. in Telekom Slovenije, p.o.. Po sprejetju Zakona o telekomunikacijah leta 1997 se je podjetje Telekom Slovenije d.d. spomladi leta 1998 preoblikovalo v javno podjetje, delniško družbo, v večinski lasti države. Razdruževanje poštne in telekomunikacijske dejavnosti je proces, ki ga je v Evropi zvedla večina držav, saj nimata dejavnosti, ki sta bili tradicionalno povezani, danes skoraj ničesar več skupnega. Pretekla povezanost je bila zato še bolj zaviralna v smislu hitrejšega prilagajanja posamezne dejavnosti potrebam trga (Mili, 2003, str. 37). Razlika med obema dejavnostima je večplastna in zelo globoka. Gre namreč za dva povsem samostojna tehnološka sistema, ki se med seboj razlikujeta po uporabljenih delovnih sredstvih, predmetu dela in tehnologiji proizvodnje storitev. Tako je za poštno dejavnost značilno, da je delovno intenzivna, telekomunikacije pa so kapitalsko zahtevne. Poštna dejavnost ima v zadnjem času umirjen razvoj, telekomunikacije pa so skupaj z računalništvom med najhitreje razvijajočimi se dejavnostmi. Pošta opravlja večino storitev samostojno, telekomunikacije pa so čedalje bolj raznovrstne in se dopolnjujejo z drugimi, predvsem računalniškimi storitvami. V času razdruževanja je bila poštna dejavnost v Sloveniji sorazmerno razvita in jo je bilo po stopnji razvoja moč primerjati z razvitostjo v evropskih državah, telekomunikacije pa so bile v fazi razvoja in so se razvitosti drugih evropskih držav šele pričele približevati. Poštna dejavnost je bila večinoma tudi nedonosna, medtem ko so telekomunikacije zelo donosna dejavnost. Cilji reorganizacije PTT podjetja Slovenije so bili (Temeljne podlage za pripravo reorganizacije PTT sistema Slovenije, 1993, str.2): pospešena rast telekomunikacijskega omrežja, čimprejšnje uvajanje novih storitev, tako poštnih kot telekomunikacijskih, zlasti za potrebe poslovnih uporabnikov, racionalno, učinkovito in uspešno poslovanje obeh dejavnosti, tržna naravnanost ob strogem upoštevanju javnega interesa, zagotovitev osnovne poštne in telekomunikacijske storitve po principu univerzalnih storitev, enotne cene poštnih in telekomunikacijskih storitev na nivoju države, usposobitev obeh dejavnosti za delovanje v konkurenčnem okolju in harmonizirati organiziranost obeh dejavnosti s stanjem v Evropski uniji. Razdružitev PTT podjetja Slovenije na Pošto Slovenije in podjetje Telekom Slovenije, d.d. je bila velikega pomena za nadaljnji razvoj telekomunikacijskih storitev v Sloveniji ter za podjetje Telekom Slovenije, d.d.. Vsa dotedanja leta pred razdružitvijo je bil

41

dobiček, ki ga je ustvarila dejavnost telekomunikacij, usmerjen v pokrivanje izgub poštne dejavnosti. Šele z osamosvojitvijo je bilo mogoče ta sredstva nameniti posodabljanju. Problem pretakanja denarnih sredstev od podjetja Telekom Slovenije, d.d. k Pošti je v nekoliko okrnjeni obliki ostal še prihodnjih nekaj let po razdružitvi. Podjetji sta podpisali pogodbo, s katero se je podjetje Telekom Slovenije, d.d. zavezalo, da bo v petih letih po razdružitvi finančno pomagalo Pošti Slovenije. Pomoč je bila določena v določenih zneskih, ki so se vsako leto zmanjševali in konec leta 1999 tudi dokončno usahnili. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. je tako postalo nacionalni operater telekomunikacij. Zagotavlja telekomunikacijsko infrastrukturo in storitve na celotnem območju Slovenije, kar je njegova glavna dejavnost. Poleg te opravlja še stranske dejavnosti, kot so razne storitve v zvezi z izvajanjem telekomunikacijskih dejavnosti, računalništvom in z njim povezane dejavnosti, prenovitvena dela, vzdrževanje in popravila, projektiranje, denarno posredništvo in drugo. Podjetje postaja vedno močnejše in učinkovitejše, na kar kažejo računovodski, finančni, kakovostni in fizični kazalci poslovanja in razvoja, objavljeni v njegovih letnih poročilih. 5.2.1.1. Lastninsko preoblikovanje podjetja Slovenska vlada je v letu 1995 na podlagi ugotovljenega družbenega kapitala sprejela sklep o lastninskem deležu države v podjetju Telekom Slovenije, d.d. in program o lastninskem preoblikovanju podjetja. Naslednje leto je program dobil prvo soglasje Agencije za privatizacijo in prestrukturiranje Republike Slovenije. V drugi polovici tega leta sta v skladu s programom stekla interna razdelitev in notranji odkup, predpisani delež pa je bil prenesen na sklade in sicer na tedanje Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Slovenski odškodninski sklad in na Slovensko razvojno družbo. Konec leta 1997 je Vlada Republike Slovenije sprejela sklep o preoblikovanju podjetja Telekom Slovenije, d.d. v javno podjetje, delniško družbo, januarja 1998 pa še akt o lastninskem preoblikovanju in statut. Imenovala je tudi petčlansko upravo delniške družbe. Po pridobitvi drugega soglasja Agencije za privatizacijo in prestrukturiranje Republike Slovenije je bilo podjetje Telekom Slovenije, d.d. 7. aprila 1998 kot delniška družba vpisano v sodni register, s čemer se je pravno formalno zaključil proces lastninjenja. Sredi leta 1998 se je v podjetju Telekom Slovenije, d.d. izpeljal še drugi krog notranjega odkupa in decembra 1998 so imeli prvo skupščino delničarjev, ki je sprejela poročilo o poslovanju podjetja Telekom Slovenije, d.d. za obdobje 1995 do 1997. Skupščina je predlagala tudi sklepe o razdelitvi dobička in imenovala nadzorni svet (Letno poročilo Telekoma Slovenije, d.d., 1998, str. 1-30). V začetku leta 2000 je država na javni dražbi prodala 10 % svojih delnic za pokrivanje privatizacijskega primanjkljaja pooblaščenih investicijskih družb (PID-ov). S tem se je državni delež v podjetju Telekom Slovenije, d.d. znižal iz 74% na 67 %. Leta 2001 je s sprejetjem novega Zakona o telekomunikacijah podjetje Telekom Slovenije, d.d. izgubil status javnega podjetja, poleg tega pa je zakon panogo telekomunikacij tudi liberaliziral.

42

Na dan 30.9.2006 je bilo lastništvo podjetja Telekom Slovenije, d.d. razpršeno med 9.273 delničarjev, kar pomeni, da je družba v primerjavi z istim obdobjem lani pridobila 857 delničarjev. Trenutna lastninska struktura je naslednja: Slika št. 1: Lastniška struktura podjetja Telekom Slovenije, d.d. na dan 30.9.2006

Vir: Poročilo o poslovanju Skupine Telekom Slovenija, januar – september 2006, str. 6. Večinski lastnik z 62,53 – odstotnim deležem je Republika Slovenija, med ostalimi večjimi lastniki pa sta Kapitalska družba, d.d. s 5,59 % deležem in Slovenska odškodninska družba, d.d. z 4,25 % deležem ter ostali. Z delnicami podjetja Telekom Slovenije, d.d. se ne trguje na organiziranem trgu, temveč neuradni tečaj delnice določajo borzno posredniške družbe. Ker se torej vrednost delnic ne oblikuje na podlagi dejanske ponudbe in povpraševanja, je tržna vrednost delnic v veliki meri podvržena subjektivnim ocenam in ne odraža prave vrednosti družbe. Glede na poslovne rezultate in glede na cene delnic na neorganiziranem trgu pa je mogoče izračunati različne kazalnike, ki lastnikom olajšajo presojo kakovosti naložbe. Pri izračunih izbranih kazalnikov je kot tržni tečaj navedena najvišja cena, po kateri so borzno posredniške družbe na sivem trgu odkupovale delnice podjetja Telekom Slovenije, d.d. v zadnjem tednu obračunskega obdobja. V letu 2005 se je pri izbranih borzno posredniških družbah tečaj delnice gibal med 45.500 in 48.500 SIT za delnico. Potem, ko je sredi januarja t.im. sivi trg delnico družbe ovrednotil s porastom tečaja na 48.500 SIT, se je tako postavljeni nivo obdržal vse do meseca aprila istega leta. Od takrat naprej je tečaj rahlo drsel navzdol, razen avgusta, ko je zaradi vkalkuliranega dividendnega upravičenja pristal na 47.000 SIT in ob koncu leta 2005 zaključil z vrednostjo 45.500 SIT za delnico (Letno poročilo Telekoma Slovenije, d.d., 2005, str. 38). V obdobju januar – september 2006 je lastnika zamenjalo 489.563

43

delnic, kar predstavlja 7,5 % vseh izdanih delnic. Tečaj delnice je v enakem obdobju porasel s 45.500 SIT na 72.000 SIT oziroma za 58 %. Slika št. 2: Trgovanje z delnicami podjetja Telekom Slovenije, d.d. na sivem trgu v obdobju januar – september 2006

Vir: Poročilo o poslovanju Skupine Telekom Slovenija, januar – september 2006, str. 7. Podjetje Telekom Slovenije d.d. je takoj ob ustanovitvi sprejelo srednjeročni program razvoja do konca leta 2000, katerega temeljni cilji so bili stoodstotna digitalizacija omrežja, 43 % penetracija fiksnih telefonskih priključkov, odprava vseh dvojnih priključkov, ukinitev vrste čakajočih na prvi priključek in uvajanje sodobnih tehnično -tehnoloških rešitev in storitev. Ta srednjeročni program razvoja je bil konec leta 2000 uspešno zaključen, saj so bili temeljni cilji skoraj v celoti izpolnjeni. V letu 2001 je prišlo v Sloveniji do številnih sprememb na področju telekomunikacij, in sicer je začel veljati Zakon o telekomunikacijah, sprejet v skladu s smernicami Evropske unije, ustanovljena je bila Agencija za telekomunikacije in radiofuzijo Republike Slovenije, začela pa se je tudi postopna reforma cenovnega sistema podjetja Telekom Slovenije. V tem letu je bilo v celoti digitalizirano telekomunikacijsko omrežje, podjetje Telekom Slovenije pa je tudi izgubilo status javnega podjetja. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. ima v večinski lasti naslednje družbe:

- Mobitel, d.d., ki je vodilni slovenski operater mobilnih telekomunikacij, - SIOL, d.o.o., ki je upravitelj glavnega omrežja interneta in vodilni ponudnik

internetnih storitev v Sloveniji, - GVO, d.o.o., vodilno podjetje za gradnjo in vzdrževanje telekomunikacijskega

kabelskega omrežja, - Avtenta.si, d.o.o., ki je sistemski integrator poslovnih komunikacij. Njegova

naloga je razvijati, načrtovati rešitve, integrirati in vzdrževati teleinformacijsko infrastrukturo za podjetja v Sloveniji,

44

- Teledat, d.o.o., ki zagotavlja raznovrstne informacije o naročnikih vseh operaterjev v Sloveniji ter druge informacije pri izdajanju Telefonskega imenika Slovenije v knjižnih, elektronskih izdajah in na spletu,

- On.net je drugi največji ponudnik internetnih storitev v Makedoniji, ki zagotavlja klicni, širokopasovni ADSL in brezžični Wi-Fi dostop do interneta. Podjetje je znano zaradi načrtovanega največjega projekta vzpostavitve Wi-Fi omrežja na svetu in

- Ipko Net, ki je največji ponudnik internetnih storitev na Kosovu. 5.2.2. Prodaja kapitalske naložbe Republike Slovenije v podjetju Telekom

Slovenije, d.d. V podjetju Telekom Slovenije, d.d. ima Republika Slovenija 62,53 – odstotni delež. Država se je namenila odprodati kapitalsko naložbo v podjetju, da bi na ta način okrepila konkurenčno sposobnost družbe v spremenjenih tržnih razmerah, ko je na osnovi Zakona o elektronskih komunikacijah bila dejavnost govorne telefonije in omrežij liberalizirana. Zaradi trenda liberalizacije trga telekomunikacijskih storitev telekomunikacijska podjetja izgubljajo prvotno vlogo izključnega izvajalca storitev ter se v tem procesu soočajo s konkurenco, ki izhaja iz privatnih družb. Poleg vsega pa je prisoten tudi trend umikanja države iz lastništva podjetja zaradi uveljavljanja vloge APEK kot nepristranskega regulatorja (Informacija o stanju finančne naložbe RS v Telekomu Slovenije, d.d. in možnostih za odprodajo državnega deleža, Ministrstvo za gospodarstvo, julij 2005, str. 5). Leta 1999 se je Vlada Republike Slovenije seznanila z informacijo o privatizaciji podjetja Telekom Slovenije, d.d. in s pripravo projekta, s katerim bi bilo izbrano svetovalno podjetje, katerega naloga bi bila priprava in kritična ocena različnih modelov privatizacije podjetja Telekom Slovenije, d.d. ter predlog za najprimernejši model. Izbrano je bilo podjetje Pricewaterhouse Coopers (PWc), ki je pripravilo tri različne modele privatizacije, ki so si na prvi pogled podobni, vendar z različnimi investitorji in političnimi posledicami. Ključna predpostavka je bila, da bo država na daljši rok sprejela zmanjšanje svojega lastniškega deleža pod 50 % + 1 delnico ter da se bodo tudi nekateri manjšinski delničarji kot prodajalci pridružili državi. V nadaljevanju noben od predlaganih modelov v letu 2000 ni bil sprejet oziroma ni prišlo do nadaljnjega delovanja v smeri priprave in potrditve programa privatizacije ter končno tudi do transakcije. V tem obdobju je trg telekomunikacij doživel ogromen padec. V Evropi je bilo veliko finančnih sredstev porabljenih za nakupe licenc tretje generacije mobilne telefonije, kar je povzročilo recesijo pri telekomunikacijskih operaterjih, ob tem, da se že pojavljajo novice o povratnem negativnem učinku tudi pri izdelovalcih telekomunikacijske opreme. V naslednjih letih je bilo sicer opaziti tudi pozitivne trende, zato je bilo pravi trenutek za odprodajo državnega deleža v podjetju težje izbrati. V letu 2003 je bila opuščena namera za privatizacijo podjetja Telekom Slovenije, d.d. vsaj do leta 2005. V tem letu je bilo s strani Ministrstva za gospodarstvo pregledano stanje privatizacije telekomunikacijskih operaterjev v Evropi in sicer v Republiki Češki, Republiki Hrvaški, ostalih državah nekdanje Jugoslavije in nekaterih drugih državah. Odločitve o privatizaciji tako velikega in za državo ključnega podjetja so težke. Poleg osnovnih vprašanj o načinu in postopkih prodaje in zaželjenih ponudnikih je v tem času prisotna tudi dilema, kdaj začeti s postopkom prodaje.

45

5.2.2.1. Pravna podlaga in razlogi za privatizacijo podjetja Telekom Slovenije, d.d. Pravna podlaga za prodajo kapitalske naložbe države v družbi Telekom Slovenije, d.d. je podana v Nacionalnem programu razvoja telekomunikacij (Uradni list RS, št. 23/00). V sedanjem času prevladuje prepričanje, da je liberalizacija telekomunikacij uspešna le, če se izvede skupaj s privatizacijo državnih podjetij, ki delujejo na področju telekomunikacij. Privatizacija običajno poteka postopno, v več fazah, pri čemer se sproti ocenjujejo učinki predhodnih faz. Pred začetkom privatizacije poteka drugod po svetu prehod telekomunikacijskih državnih organizacij, ki so v preteklosti poslovale po posebnih pravilih, na poslovanje po podjetniških principih (ang. corporatization). Nadalje je odprodaja finančne naložbe družbe Telekom Slovenije, d.d. predvidena tudi v Odloku o programu prodaje državnega finančnega in stvarnega premoženja za leti 2004 in 2005 (Uradni list RS, št. 130/03, 86/04 in 37/05), kjer je določeno, da pri posameznih vrstah kapitalskih naložb zaradi širših makroekonomskih interesov države, povezanih z gospodarskim razvojem, maksimiranje proračunskih prejemkov ne more biti edini in ključni cilj prodaj, ampak je pri prodaji tovrstnih kapitalskih naložb treba hkrati zagotoviti doseganje makroekonomskih ciljev, kar vključuje predvsem doseganje trajne in stabilne rasti gospodarstva, izboljšanje kakovosti in kapacitete javnih storitev ter zagotovitev bolj uspešnega in bolj konkurenčnega gospodarskega sistema. Glavni cilj prodaje državnega premoženja je narediti podjetja, ki so v večinski lasti države, bolj konkurenčna na globalnem trgu, torej v Sloveniji in v svetu, pri čemer je treba izbirati takšne strateške partnerje, ki bodo sposobni ne le zgolj zmanjševati stroške, ampak tudi in predvsem komplementarno povečati kvaliteto storitev in poslovnih procesov. Obseg prodaje državnega deleža je odvisen od finančnih okoliščin, ki bodo veljale v času prodaje in od strateških odločitev glede nadaljnjega razvoja družbe. Razlog je v negotovih razmerah na globalnem telekomunikacijskem trgu, ki so nastopile zaradi že izvedenih privatizacij in podeljenih licenc za opravljanje storitev višje generacije. Pretežni del izkupička naj bi bil namenjen odplačevanju glavnic državnega dolga. Elementi, ki so odločilni za odločanje države za odprodajo deleža v podjetju Telekom Slovenije, d.d. so politične, finančne in poslovne narave. V času pogajanj za vstop Slovenije v Evropsko unijo ni bilo s strani Slovenije podanih nobenih formalnih obvez glede privatizacije podjetja Telekom Slovenije, d.d. in tudi pri pogovorih v pridružitvenem odboru je pretežno lastništvo podjetja Telekom Slovenije, d.d. s strani Slovenije omenjeno le posredno, ob razpravah o koncesiji za UMTS, ki je bila podeljena operaterju, ki je posredno v večinski lasti Republike Slovenije. Zelo močan politični razlog za odprodajo državnega deleža v podjetju Telekom Slovenije, d.d. je pričakovati predvsem v pritisku bivših vlagateljev v telekomunikacijsko omrežje podjetja Telekom Slovenije, d.d. po veljavnem Zakonu o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO-uradno prečiščeno besedilo) (Uradni list RS, št. 26/05) zaradi določbe, ki povezuje vračila vlagateljem s prvim prilivom sredstev od privatizacije podjetja Telekom Slovenije, d.d.. S citiranim zakonom so na kupnino iz naslova prodaje delnic podjetja Telekom Slovenije, d.d. vezane obveznosti, ki jih bo morala država v skladu z določbami tega zakona zagotoviti upravičencem za povračilo vlaganj v telekomunikacijsko omrežje.

46

Je pa politični razlog vsebovan tudi v koalicijski pogodbi sedanje Vlade Republike Slovenije, ki kot enega izmed ciljev na področju elektronskih komunikacij navaja tudi čimprejšnji umik države iz direktnega ali posrednega lastništva telekomunikacijskih operaterjev. Postopno prodajo podjetja Telekom Slovenije, d.d. in njegovih hčerinskih družb predvideva takoj po vzpostavitvi zadovoljivo visoke stopnje konkurenčnosti na trgu elektronskih komunikacij. Izkupiček od prodaje podjetja Telekom Slovenije, d.d. bo po odbitku vračila vlagateljem v javno telekomunikacijsko omrežje, namenjen zmanjšanju državnega dolga. V podjetniškem smislu pa je cilj odprodaje državnega deleža v podjetju Telekom Slovenije, d.d. tudi, da podjetja Telekom Slovenije, d.d. dobi dostop do kapitala, tehnologije in upravljavskega »know-howa«, pri čemer je slednji element močno povezan z vrsto privatizacije in je posebej izrazit pri tako imenovani partnerski privatizaciji pri vključitvi strateškega partnerja, se pravi operaterja, ki deluje na obeh področjih telefonije in sicer tako na področju fiksne kot na področju mobilne telefonije in je sposoben bistveno večjih vlaganj v smislu sredstev kot podjetje Telekom Slovenije, d.d. in tudi prenosa tistega znanja, ki ni že sedaj dostopen podjetju Telekom Slovenije, d.d.. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da sodi podjetje Telekom Slovenije, d.d. med razvitejša telekomunikacijska podjetja, ki na nekaterih področjih dosega primerljivo kvaliteto ponujenih storitev kot najboljši tuji operaterji. To poslovanje bo v prihodnosti moralo temeljiti na celovitem poslovnem razvoju, se pravi na korporacijski strategiji rasti in razvoja in ne toliko na sledenju novim tehnološkim rešitvam. V nasprotnem primeru pa lahko neprimeren poslovni partner le finančno izžame podjetje, storitve pa ostanejo na istem nivoju ali pa so celo slabše ob višji ceni. Taki situaciji bo potrebno posvetiti veliko pozornosti in se ustrezno zavarovati v smislu primerno definiranih pogodbenih odnosov, kar pa kljub vsemu vsebuje določene rizike. Za podjetje Telekom Slovenije, d.d. velja, da ima v slovenskem prostoru dober položaj, kar vključuje kvalitetno omrežje s 100 % digitalizacijo, konkurenca je že občutna na hrbteničnem omrežju, medtem ko za dostopovno fiksno omrežje velja trditev, da konkurenca zaenkrat še ne ogroža podjetja Telekom Slovenije, d.d., hiter razvoj ISDN in ADSL ter velik interes prebivalstva za navedeni storitvi, velik delež v mobilni telefoniji, saj je 100 % lastnik podjetja Mobitel, d.d., ima bogat nabor storitev mobilnega operaterja, prevladujoč položaj na področju internetnih storitev, izvaja močne aktivnosti na področju razvoja novih tehnologij (VoIP, IP televizija, triple play ...), ima pa tudi 55 % pokritost prebivalstva z UMTS. Gostota naročnikov na področju mobilne in na področju fiksne telefonije je zelo visoka, kar ima za posledico, da v Sloveniji ni velikih možnosti za širitve z enostavnim večanjem obsega klasičnih storitev. Pravi razvojni potencial je namreč v razvoju novih storitev na obeh področjih ter na razvoju novih geografskih trgov (Informacija o stanju finančne naložbe RS v podjetju Telekom Slovenije, d.d. in možnostih za odprodajo državnega deleža, Ministrstvo za gospodarstvo, julij 2005, str. 8). Kot odgovor na vprašanje, komu prodati državni delež v Telekomu Slovenije, d.d. se pojavlja več odgovorov in sicer prodaja strateškemu partnerju, prodaja finančnemu investitorju, javna ponudba delnic (IPO), prodaja slovenskim ali tujim investitorjem ipd.. Prodaja strateškemu partnerju kot prva možna rešitev je sicer zanimiva, ker je strateški partner pripravljen plačati višjo ceno zaradi bodočih sinergij in za kontrolo nad podjetjem (»prevzemna premija«), vendar pa na drugi strani obstaja nevarnost, da bi strateški partner preko transfernih cen in učinka sinergije usmeril določen del finančnega toka iz Slovenije (mednarodni promet, zamenjava domačih dobaviteljev opreme s tujimi ipd.).

47

Interes finančnega investitorja (»portfeljski investitor«) je drugačen, saj je namen finančnega investitorja maksimizirati dobiček na vložena sredstva pri čemer mu je dolgoročni razvoj podjetja drugotnega pomena. Finančni investitor nadalje ne razpolaga z operativnimi izkušnjami na področju telekomunikacij in nima dolgoročnih načrtov, povezanih z delovanjem na določenem telekomunikacijskem trgu. Ker finančni investitor ni vezan na področje dela in tudi ne na geografsko področje, je seveda bistveno manj stabilen kot strateški lastnik in lahko v določenih situacijah svoj delež proda komu drugemu, tega pa država ne more kontrolirati. V primeru prodaje večjega deleža podjetja (javna ponudba delnic) je ta prodaja lahko vprašljiva zaradi relativno plitvega finančnega trga v Sloveniji. Država v tem primeru ne bi dobila premije za prevzem, poleg tega pa bi vsaj na začetku prišlo do razpršenega lastništva in s tem povezanim težjim učinkovitim upravljanjem podjetja v smeri pospešenega razvoja. V primeru prodaje slovenskim investitorjem obstaja velika verjetnost kasnejše prodaje kupljenih deležev tujim investitorjem po ustrezno višji ceni. S tem bi namesto države premijo za prevzem realizirali ti vmesni, sicer res slovenski kupci. Pri tem je poučen primer Banke Koper, ki kljub prvotni prodaji slovenskim kupcem ni ostala v lastništvu slovenskih podjetij. Dobra možnost bi bila kombinacija strateškega partnerja, finančnega in slovenskih investitorjev. S takšno kombinacijo bi bila državi zagotovljena premija za prevzem in sinergija, pospešen pa bi bil tudi razvoj v podjetju. Finančni investitor bi namreč skrbel za svojo naložbo in bi s tem preprečeval namerno nižanje vrednosti podjetja, slovenski investitorji pa bi tako postali del lastnikov pomembnega podjetja za Slovenijo (Informacija o stanju finančne naložbe RS v Telekomu Slovenije, d.d. in možnostih za odprodajo državnega deleža, Ministrstvo za gospodarstvo, julij 2005, str. 11). Zaradi kompleksnosti problematike privatizacije podjetja Telekom Slovenije, d.d. je Ministrstvo za gospodarstvo predlagalo ustanovitev delovne skupine, katere naloga bi bila opredelitev ciljev oziroma namen privatizacije ter izdelava strategije, ki bi bila osnova za nadaljnje ukrepanje večinskega lastnika (države). Tako je bila meseca novembra 2005 ustanovljena Komisija za privatizacijo podjetja Telekom Slovenije, d.d., ki je pripravila strateške usmeritve Vlade Republike Slovenije pri odprodaji državnega deleža podjetja Telekom Slovenije, d.d., in sicer na osnovi Predloga odprodaje državnega deleža podjetja Telekom Slovenije, d.d.. Temeljni cilji odprodaje državnega deleža družbe Telekom Slovenija, d.d. so: vzpostavitev lastniške strukture, ki bo dolgoročno zagotavljala učinkovito upravljanje, konkurenčnost ter uspešen razvoj družbe in njenih hčerinskih družb, doseganje najvišje možne prodajne cene državnega deleža, pozitiven vpliv na razvoj sektorja elektronskih komunikacij, transparentnost vseh transakcij in s tem upoštevanje interesov in pravic vseh delničarjev in čimprejšnje izplačilo povračila upravičencem iz naslova Zakona o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 26/05). Predmet prodaje je celoten delež v neposredni in posredni lasti Republike Slovenije. Predmet prodaje je družba kot celota s pripadajočimi hčerinskimi družbami. Neposredni delež Republike Slovenije v družbi Telekom Slovenija, d.d. je 62,53 %, posredno pa Republika Slovenija preko Slovenske odškodninske družbe, d.d. (SOD) in preko Kapitalske družbe (KAD) poseduje še 11,61 %, skupaj torej 74,14 % (Strateške usmeritve

48

Vlade RS pri odprodaji državnega deleža družbe Telekom Slovenije, d.d., internetna stran Ministrstva za gospodarstvo RS). Predviden potek odprodaje državnega deleža je naslednji: 1. uvrstitev delnic na organiziran trg vrednostnih papirjev, 2. odprodaja dela državnega deleža slovenskim državljanom in 3. odprodaja dela državnega deleža strateškemu investitorju. Pri odprodaji dela državnega deleža slovenskim državljanom bo Republika Slovenija izdvojila 10 % delnic in jih ponudila slovenskim državljanom v dveh korakih. V prvem koraku (5% do 10 % delnic) bodo delnice ponujene vsem državljanom pod enakimi pogoji, v drugem koraku pa bodo delnice (5% delnic) ponujene le državljanom, ki so zadržali lastništvo nad delnicami iz prvega koraka za vsaj tri leta. Prodaja 5% deleža družbe Telekom Slovenije, d.d., ki je v neposredni lasti države, bo nato izvedena preko izbrane banke ali borzne hiše, ki sama nima v lasti delnic družbe Telekom Slovenije, d.d.. Pri odprodaji državnega deleža strateškemu investitorju bo Republika Slovenija prodala delež 39 % družbe strateškemu investitorju. Ta delež pa je lahko tudi manjši, če se bo povečal delež delnic, prodanih slovenskim državljanom. Delež bo prodan v dveh časovno različnih korakih. Strateški investitor bo izbran med ponudniki na mednarodnem razpisu, kjer bosta najpomembnejše merilo odločanja zaveze strateškega partnerja in višja ponujena cena. Strateški investitor pridobi državni delež v dveh korakih. V prvem koraku pridobi 25 % družbe, v drugem koraku, ki se zgodi tri leta po prvem, kupi strateški investitor preostali delež države, ki je namenjen prodaji. Vlada Republike Slovenije zadrži 25 % delež in eno delnico. Strateški investitor ob nakupu državnega deleža v pogodbi pristane na zaveze, ki se jih omeni v razpisni dokumentaciji ali pa dogovori s pogajanji. Smisel zavez je zagotoviti nadaljnji razvoj družbe Telekom Slovenije, d.d. in s tem pomembnega dela informacijske infrastrukture v Sloveniji, zagotoviti stabilnost zaposlenih v družbi ter ohraniti sodelovanje z lokalnim okoljem, predvsem z univerzami in tehnološko razvitimi podjetji. Z zavezami se lahko omeji omejevanje konkurence na trgu elektronskih komunikacij s ciljem večjega razvoja sektorja v prihodnosti. Zaveze strateškega investitorja pri upravljanju družbe so naslednje (Strateške usmeritve pri odprodaji državnega deleža družbe Telekom Slovenije, d.d., str. 4): 1. ohranitev poslovnih funkcij skupine Telekom Slovenije, d.d. v Sloveniji. Zaveza nalaga kupcu, da ne pretvori podjetja Telekom Slovenije, d.d. v eno od svojih podružnic, temveč da ohrani vse poslovne funkcije podjetja. 2. ohranitev razvoja omrežja in storitev znotraj skupine Telekom Slovenije, d.d. v obsegu v za to potrošenih sredstvih in zaposlenih ljudi, ki je vsaj enak sedanjemu. Zaveza nalaga kupcu državnega deleža, da zadrži zaposlene, ki se ukvarjajo z razvojem omrežja in storitev, torej tehnično izobražene strokovnjake in jim ohrani tudi finančna sredstva za oddajo dela »outsorcing« drugim slovenskim podjetjem. Tako se je možno izogniti prenosu obstoječih razvojnih funkcij na sedež prevzemnega podjetja ali drugam iz Slovenije. 3. ohranitev deleža slovenskih dobaviteljev opreme in storitev in uvajanje slovenskih dobaviteljev tudi v druge družbe kupca državnega deleža. Zaveza nalaga kupcu državnega deleža, da ohrani delež slovenskih dobaviteljev, pri tem so s slovenskimi dobavitelji mišljeni tisti, ki ustvarjajo večino dodane vrednosti v Sloveniji in ne preprodajalce uvožene tehnologije. Hkrati se kupcu državnega deleža nalaga iskanje možnosti, da slovenske dobavitelje vključi v svoje nabavne kanale.

49

4. ohranitev sodelovanja s slovenskimi raziskovalnimi institucijami v vsaj v sedanjem obsegu. Zaveza nalaga kupcu državnega deleža, da ohrani sodelovanje slovenskih raziskovalnih institucij ter univerz s podjetjem. 5. širjenje poslovanja preko slovenskih meja, ki se izkaže s strani družbe Telekom Slovenije, d.d. v prevzemih oziroma drugačnih strateških povezavah ali pa v rentabilnih investicijah izven meja Slovenije, ki se v obdobju zavez povečujejo letno za vsaj deset odstotkov. Za razvoj družbe je potrebna njena rast, kar pa je možno doseči z rastjo preko geografskih meja ali pa z diverzifikacijo na druge tržne segmente. Če bi strateški partner omogočil širjenje podjetja Telekom Slovenije, d.d. v regiji, bi to vsekakor pozitivno vplivalo na razvoj slovenskega gospodarstva, ob predpostavki, da se ohrani delež slovenskih dobaviteljev. Zavezo je težko kvantificirati, saj ni možno predvideti možnosti, ki se bodo družbi ponujale v prihodnosti. Zato je predlagan cilj, da se delež prihodka, ustvarjenega izven meja Slovenije, povečuje letno za vsaj deset odstotkov. 6. zagotavljanje razvoja omrežja in storitev tako, da bodo fiksni širokopasovni priključki omogočeni vsemu prebivalstvu v roku najkasneje treh let po odkupu državnega deleža ter da ponudba storitev sledi trendom v telekomunikacijsko razvitih državah. Slovenskemu uporabniku morajo biti ponujene enakovredne storitve, kot uporabnikom v razvitih ržavah Evropske unije. Glede na to, da pri izgradnji fiksnih širokopasovnih omrežij v Sloveniji ni konkurence v obsegu, ki bi lahko prevzela vodilno vlogo razvoja teh omrežij, je potrebno s strani kupca državnega deleža pridobiti zagotovilo, da bo še naprej vlagal v to omrežje in ga razvijal do stopnje, ko bodo fiksni širokopasovni priključki omogočeni vsem prebivalcem. Hkrati se s to zavezo želi doseči nadaljnji razvoj storitev, na primer IP televizije in IP telefonije, storitev za mobilnega operaterja, na primer storitev na UMTS omrežju. 7. zagotavljanje ponujanja enakih možnosti izrabe obstoječega omrežja konkurenci v skladu z veljavnimi direktivami Evropske unije, nacionalnim pravnim redom in odločbami nacionalnega regulatornega organa (APEK). Potrebno je spoštovati odločbe APEK in pravni red Slovenije in Evropske unije. Zaveza je smiselna, če je kupec državnega premoženja osebno finančno prizadet ob izmikanju obveznostim s pravnimi sredstvi. 8. uvajanje novih poslovnih procesov v podjetje z namenom povečevanja učinkovitosti in uspešnosti podjetja. Znanje in sinergije, ki jih ima kupec državnega deleža, se morajo prenesti v poslovni sistem podjetja Telekom Slovenije, d.d. tako, da se njegova učinkovitost izboljša 9. zagotovitev mednarodnih strateških povezav z namenom lažjega uvajanja novih storitev, izkoriščanja ekonomije obsega in ugodnejših pogojev gostovanja naročnikov v drugih državah. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. potrebuje znanje pri uvajanju novih storitev, podjetje Mobitel pa potrebuje ugodnejše pogoje pri nabavi terminalne opreme ter ugodnejše pogoje za gostovanje svojih naročnikov v drugih državah. V primeru, da zaveze s strani strateškega investitorja dokazljivo niso izpolnjene, lahko Republika Slovenija uveljavlja denarne in nedenarne pogodbene kazni. Med nedenarne pogodbene kazni sodijo kazni, da strateški investitor ni upravičen do odkupa delnic iz drugega koraka ter da Republika Slovenija pridobi pravico odkupiti nazaj del ali celotni delež premoženja, ki ga je prodala strateškemu investitorju po ceni, ki je nižja od nakupne za 10 %. Država bo pri izvedbi postopka odprodaje državnega deleža razpisala mednarodni razpis, ki bo potekal v treh krogih. K njemu bodo povabljena vsa zainteresirana podjetja pod določenimi pogoji. V primeru, da nobena ponudba sodelujočih podjetij ne bi presegla minimalne prodajne cene, ki jo bo določila Vlada Republike Slovenije na podlagi

50

skrbnega pregleda, cenitve državnega premoženja in tečajev, ki jih dosežejo delnice na borzi, se bo preostali državni delež prodal deloma s ponovnim pozivom državljanom k odkupu delnic družbe Telekom Slovenije, d.d. z določenim popustom, preostanek pa bo uvrščen na eno od večjih evropskih borz. 5.3. Slovenski trg fiksne javne telefonije

V uradni evidenci operaterjev, ki jo vodi APEK, je registriranih 33 operaterjev za izvajanje storitev fiksne in VoIP telefonije, od teh pa jih v prvem četrtletju 2006 14 še ni bilo aktivnih (Poročilo APEK, 1. četrtletje leta 2006). Storitev prenosa govora na fiksni lokaciji je do leta 2004 preko lastnega omrežja opravljalo le podjetje Telekom Slovenije, d.d., ostali operaterji, ki so nudili te storitve, pa so jih zagotavljali na osnovi njegove infrastrukture. V letu 2005 je slovenski trg elektronskih komunikacij zaznamoval vstop treh operaterjev na trg fiksnih govornih storitev, in sicer s storitvijo prenosa govora preko IP protokola. V prvi polovici leta 2005 sta začeli z delovanjem preko razvezane krajevne zanke podjetji Siol, d.o.o. in Voljatel, d.d., v drugi polovici leta pa je na trg vstopil še operater T-2, d.o.o.. Trgi javno dostopnih telefonskih storitev temeljijo na različnih tehnologijah. Osnovni, najobičajnejši je še vedno analogni PSTN sistem. Sledi mu osnovni in primarni ISDN, zaradi uporabe v poslovnem svetu pa po pogostosti uporabe sledi analogni Centreks. Vedno bolj se pojavljajo tudi sistemi IP in IP Centreks. Najbolj razširjena oblika dostopa je bakreni par, ki omogoča končnemu uporabniku dostop do javnega telefonskega omrežja preko PSTN/ISDN priključka in širokopasovni dostop do interneta, IP telefonije in IP televizije preko xDSL tehnologij. Iz podatkov, ki jih za potrebe izvajanja tržnih analiz oziroma za spremljanje razvoja trga elektronskih komunikacij zbira APEK izhaja, da se zmanjšuje delež PSTN priključkov na račun povečanja ISDN , Centreks oziroma IP priključkov. V prvi polovici leta 2006 je znašal delež PSTN priključkov 60 %, medtem ko je ISDN obsegal 21 % vseh priključkov. Vedno bolj pa je opazen delež IP priključkov. Od druge polovice leta 2005 do polletja 2006 je tako delež narasel na 2,01 % glede na celotno število priključkov. Tako je bilo ob koncu polletja 2006 v uporabi 16.597 IP priključkov za javno dostopne telefonske storitve. Iz razmerja med posameznimi tehnologijami na trgu fiksne govorne telefonije izhaja, da je večina deležev konstantnih oziroma so odstopanja minimalna, medtem ko se delež analognih (PSTN) priključkov znižuje ravno za toliko, kot raste delež IP priključkov. IP telefonija je torej hitro rastoča konkurenca analogni telefoniji, saj se prodaja predvsem v »dual-» in »triple play« paketih, skupaj z internetom in televizijo. Pri tem mnogo pripomore tudi prenosljivost številk (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 6). APEK je meseca marca 2006 izvedla javnomnenjsko raziskavo, v kateri bi se med tistimi, ki so seznanjeni z IP telefonijo in imajo analogni ali ISDN priključek, več kot polovica (56 %) odločila za zamenjavo klasične telefonije za IP telefonijo. Kot pogoj so za zamenjavo operaterja navedli ceno (75 %), tretjina jih je navedla kakovost, slaba četrtina (23,2 %) pa možnost dostopa do IP telefonije. V slovenskem prostoru od 10 operaterjev s podeljenimi številskimi bloki 4 ponujajo storitev VoIP. Po tržnih deležih vodi podjetje T-2, d.o.o. z 52 %, sledi mu podjetje SiOL, d.o.o. s 45 % ter operaterja Voljatel telekomunikacije, d.d. in MegaM, d.o.o. (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 7).

51

IP telefonija se je v Sloveniji začela javno ponujati v drugi polovici leta 2005, ko je bila omogočena razvezava lokalne zanke za alternativne operaterje, do konca prvega polletja 2006 pa je zaznamovana strma rast. Tabela št. 1: Primerjava cen IP telefonije T-2, Voljatel, SiOL in cene PSTN/ISDN podjetja Telekom Slovenije, d.d.

Storitev/Operater Priključnina in

namestitev

Naročnina Klici v lastno

omrežje (/min)

Klici v omrežje TS

(/min)

Klici v mobilno omrežje (/min)

Klici v tujino (/min)

najcenejša tarifa

EUR EUR EUR EUR EUR EUR SiOL

brezplačno brezplačno brezplačno 0,021 0,25 0,05

T – 2

brezplačno 4,17 brezplačno 0,01 0,19 0,04

Voljatel

brezplačno 8,30 brezplačno 0.02 0,25 0,07

TS PSTN 88,98 ISDN 126,19

PSTN 11,68 ISDN 14,10

Višja tarifa 0,03

Nižja tarifa 0,02

Višja tarifa 0,03

Nižja tarifa 0,02

0,23 0,12

Vir: Polletno poročilo APEK, 2006, str. 8. Cene javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji (klici, naročnina, priključnina) podjetja Telekom Slovenije, d.d. se v letu 2006 niso spreminjale. Z vstopom novih ponudnikov govorne telefonije, kjer storitev prenosa govora iz vodovno komutiranih postopno prehaja v paketna (IP) omrežja je značilno, da ponudniki storitev IP telefonije ponujajo klice znotraj lastnih omrežij brezplačno, kar nakazuje postopno ukinjanje minutnega obračuna pri govornih storitvah in prehod na t. im. »flat rate« modele obračuna. APEK je pri izvajanju tržnih analiz ugotovila, da je podjetje Telekom Slovenije, d.d. operater s pomembno tržno močjo na upoštevnih trgih javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji, vendar je njegov tržni delež nižji na trgu za mednarodne klice. Pozitiven vpliv na povečanje tržnega deleža konkurentov so imele zlasti storitve izbire in predizbire operaterja, ki so se začele uporabljati v drugem polletju leta 2004. Na trgu javno dostopnih mednarodnih telefonskih storitev za končne uporabnike je torej opaziti, da se v fiksni telefoniji postopno krepi delež alternativnih operaterjev, ki naj bi se še povečal z vse večjo penetracijo IP telefonije. Kot že rečeno lahko končni uporabniki poleg alternativnih operaterjev, ki ponujajo VoIP storitve, izbirajo tudi med operaterji, ki omogočajo klice preko izbire ali predizbire operaterja (CS/CPS). Način izbire/predizbire omogoča končnemu uporabniku, da kljub dostopu do telefonskega omrežja preko podjetja Telekom Slovenije, d.d., svoje klice usmerja preko alternativnega operaterja. Kot kaže slika št. 3, postajata tako izbira kot predizbira vedno močnejši. Še vedno pa število dosega le 3 % vseh priključkov podjetja Telekom Slovenije, d.d.

52

Slika št. 3: Izbira/predizbira operaterja

Legenda: 2006/1q – prvi kvartal leta 2006, 2006/2q – drugi kvartal leta 2006 Vir: Polletno poročilo APEK, 2006, str. 9. Slika št. 4: Tržni deleži podjetja Telekom Slovenije, d.d. in ostalih operaterjev po prometu (minutah)

Vir: Polletno poročilo APEK, 2006, str. 10.

53

Slika št. 4 prikazuje stanje tržnih deležev operaterjev po opravljenih minutah na datum 30.6.2006. Na splošno se tržni delež podjetja Telekom Slovenije, d.d. najmočneje spreminja pri mednarodnem prometu in sicer pri segmentu poslovnih uporabnikov, kjer ostali ponudniki preko IP ter izbire in predizbire operaterja posredujejo že 29,48 % mednarodnega prometa. Tudi delež ostalih ponudnikov za rezidenčne uporabnike je precej signifikanten in sicer 11,12 %. Pri mednarodnem prometu je torej v ospredju segment poslovnih uporabnikov, medtem ko je sicer majhen odstotek deleža alternativnih operaterjev proti deležu podjetja Telekom Slovenije, d.d. pri rezidentih (1,19 %) večji kot pri poslovnih (0,76 %) (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 9). Struktura tržnih deležev operaterjev po prihodkih kaže drugačno sliko, zardi različnih cen storitev med operaterji. Tako je opazna nižja cena alternativnih operaterjev in posledično nižji tržni deleži, predvsem pri mednarodnem prometu. Slika št. 5: Tržni deleži podjetja Telekom Slovenije, d.d. in drugih operaterjev po prihodkih

Vir: Polletno poročilo APEK, 2006, str. 10. V Sloveniji je od 10.5.2006 dalje mogoča tudi prenosljivost fiksnih številk. Do 6.10.2006 je bilo prenesenih 5.998 številk, 1.803 pa jih je še v čakalni vrsti. Največ naročnikov se je odločilo za prehod k operaterju T-2, d.o.o. in sicer 48,67 %, 16,3 % jih še čaka na prenos, 32,38 % pa je prenesenih. 46,9 % se jih je odločilo za prehod k podjetju SiOL, d.o.o., od teh jih na prenos čaka še 6 %, 40,9 % pa je že prenesenih. 4,43 % številk si delijo podjetje Telekom Slovenije, d.d., podjetje Voljatel komunikacije, d.d. in podjetje Amis, d.o.o. (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 11). Namen razvezanega dostopa do krajevne zanke in podzanke je v zagotavljanju širokopasovnih in govornih storitev, ki vključuje povsem razvezan dostop do krajevne zanke, to je zagotovitev dostopa operaterju do krajevne zanke ali krajevne podzanke

54

obstoječega operaterja z odobritvijo uporabe celotnega frekvenčnega spektra, sodostop do krajevne zanke, to je zagotovitev dostopa operaterja do krajevne zanke ali krajevne podzanke obstoječega operaterja z odobritvijo uporabe frekvenčnega spektra za negovorni pas, kjer krajevno zanko še naprej uporablja obstoječi operater za zagotavljanje javnih telefonskih storitev in skupno uporabo objektov oziroma zagotavljanje fizičnega prostora in tehničnih zmogljivosti, potrebnih za primerno namestitev in povezavo ustrezne opreme operaterja – skupna lokacija. Razvezava krajevne zanke je bila zakonsko določena že leta 2001, vendar se je uspešna razvezava krajevnih zank pričela šele v letu 2005. Razvezava krajevne zanke omogoča, da operaterji brez lastne infrastrukture zagotavljajo širokopasovni dostop do interneta, VoIP in IP TV (npr. »triple play«).

Na slovenskem medoperaterskem trgu je podjetje Telekom Slovenije, d.d. edini ponudnik storitve razvezave lokalne zanke oziroma ponudbe drugih govornih in xDSL storitev. V prvi polovici leta 2006 so trije operaterji kupovali dostop preko razvezave krajevne zanke in sicer podjetje T-2, podjetje Voljatel in podjetje SiOL, ki ponujajo storitev tudi preko povsem razvezanega dostopa, medtem ko podjetji Softnet in KRS Rotovž ponujata le sodostop, pri katerem je širokopasovni dostop preko operaterja, dostop do javnega telefonskega omrežja pa še vedno preko omrežja podjetja Telekom Slovenije, d.d. (Polletno poročilo APEK, 2006, str. 14). 5.3.1. Postopek opredelitve upoštevnih trgov APEK je na osnovi ZEKom-a pripravila Splošni akt o določitvi upoštevnih trgov (Uradni list RS, št. 81/04), s katerim je določila 18 upoštevnih trgov. Pri opredelitvi upoštevnih trgov je potrebno upoštevati določila novega regulativnega okvira na področju elektronskih komunikacij v Evropski uniji. Na podlagi 1. odstavka 15. člena Okvirne direktive je Evropska komisija opredelila trge produktov in storitev v sektorju elektronskih komunikacij, katerih značilnosti lahko utemeljujejo uvedbo regulativnih obveznosti iz posebnih direktiv in so tako lahko predmet predhodne (»ex ante) regulacije. Pri določitvi upoštevnih trgov je Evropska komisija ravnala v skladu z načeli konkurenčnega prava. APEK je upoštevne trge produktov in storitev kot že rečeno, prevzela s sprejetjem Splošnega akta o določitvi upoštevnih trgov. Iz tega akta je razvidno, da so upoštevni trgi produktov in storitev zgolj določeni s poimenovanjem posameznega trga, kar pomeni, da je potrebno posamezni upoštevni trg podrobneje opredeliti oziroma definirati v okviru posamezne odločbe o določitvi operaterja s pomembno tržno močjo, ki se izdaja na podlagi opravljene analize, saj je potrebno opredeliti, kateri produkti oziroma storitve se na tem trgu nahajajo. Opredelitev oziroma definicijo upoštevnega trga produktov in storitev je pri tem potrebno opraviti s pomočjo dveh kriterijev, to je zamenljivost povpraševanja in zamenljivost ponudbe, kar omogoča, da se upošteva specifične nacionalne okoliščine pri oblikovanju posameznega upoštevnega trga produktov in storitev. Zamenljivost povpraševanja se ugotavlja na podlagi zamenljivosti storitve z vidika uporabnika. Zamenljivost povpraševanja omogoča, da se določi storitve ali nabor storitev, ki so v očeh uporabnika substituti, to so tiste storitve, ki so lahko zamenljive v primeru relativnega zvišanja cen. Pri ugotavljanju obstoja zamenljivosti povpraševanja se mora upoštevati vsako prejšnje obnašanje uporabnikov.

55

Kjer je mogoče, se preveri preteklo gibanje cen potencialnih konkurenčnih storitev. Če teh podatkov ni in če je potrebno, pa se poišče in preveri verjetne reakcije uporabnikov in ponudnikov na relativno povišanje cen storitev, ki so predmet analize. Možnost uporabnikov, da lahko zamenjajo storitev za drugo storitev zaradi majhnega, vendar pomembnega dviga cen, je lahko ovirana zaradi znatnih stroškov prehoda. Uporabniki, ki so investirali v tehnologijo z namenom prejemanja storitve morda ne bodo pripravljeni prevzeti kakršnihkoli dodatnih stroškov, ki so povezani z zamenjavo obravnavane storitve za substitut. Pogosto pa se tudi zgodi, da so uporabniki priklenjeni na obstoječega ponudnika z dolgoročnimi pogodbami ali z visokimi stroški zamenjave terminalske opreme. V primerih, ko je uporabnik soočen z visokimi stroški zamenjave storitve A za storitev B, ti dve storitvi ne smeta biti vključeni v isti upoštevni trg. V Sloveniji je več potencialnih možnosti zamenljivosti povpraševanja na maloprodajnem trgu. Na upoštevnem trgu npr. dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike obstajajo različne vrste priključkov, ki omogočajo dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji. Vprašanje je, ali so posamezne vrste priključkov tako po funkcionalnosti kot po ceni medsebojno zamenljive. Osnovni namen vseh vrst priključkov je omogočati dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji z namenom zagotavljanja javnih telefonskih storitev. Vsi ti priključki ponujajo približno enako kvaliteto prenosa govornih in negovornih komunikacij. Končni uporabniki se raje odločajo za vzpostavitev npr. ISDN osnovnih priključkov kot za vzpostavitev PSTN priključkov. Za ISDN osnovni priključek se ti odločajo predvsem zato, ker za razliko od PSTN priključka omogoča dva govorna kanala oziroma omogoča hitrejši prenos podatkovnih komunikacij. Z vidika prenosa govornih komunikacij bi lahko ISDN osnovni priključek opredelili kot združek dveh PSTN linij. APEK meni, da sta glede na tehnološko nevtralnost z vidika funkcionalnosti dostopa do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji, PSTN in ISDN osnovni priključek substituta. Na upoštevnem trgu javno dostopne nacionalne telefonske storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike so opredeljene kot potencialno zamenljive storitve z vidika potrošnika, pri katerih gre za funkcionalno različne storitve od ponudbe podjetja Telekom Slovenije, d.d. naslednje storitve: klic preko internetnega protokola – IP telefonija, telefoniranje preko interneta (Skype, Wanadoo), zamenljivost klicev iz fiksne lokacije za klice iz mobilnih omrežij, kabelska telefonija ipd. Na upoštevnem trgu javno dostopne mednarodne telefonske storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike so opredeljene kot potencialno zamenljive storitve klici preko internetnega protokola – IP telefonija, telefoniranje preko interneta (Skype, Wanadoo), zamenljivost klicev iz fiksne lokacije za klice iz mobilnih omrežij, kabelska telefonija, izbira, predizbira operaterja oziroma dostop preko posebne kode 0881 xx xxx, izgradnja lastnega omrežja, kabelska telefonija ipd. Pri ugotavljanju zamenljivosti ponudbe je potrebno upoštevati, da se podjetje, ki trenutno ne deluje na upoštevnem trgu, lahko odloči za vstop na trg v primeru povišanja relativnih cen in v razumnem roku. V primeru, ko so stroški zamenjave zagotavljanja storitve za obravnavano storitev relativno zanemarljivi, mora biti ta storitev vključena v upoštevni trg. Dejstvo, da ima konkurenčno podjetje v lasti sredstva za zagotavljanje storitev je nerelevantno, če so potrebne znatne dodatne investicije za zagotavljanje te storitve. Prav tako pa je potrebno upoštevati dolgoročno vezavo kapacitet pri zagotavljanju storitev. Zgolj slučajna hipotetična zamenljivost ponudbe ni zadosten pogoj za določitev trga.

56

Zamenljivost ponudbe ne služi samo za definiranje upoštevnega trga, ampak tudi za določanje udeležencev na upoštevnem trgu. APEK je mnenja, da je omejeno število operaterjev omrežja v Sloveniji, ki bi lahko v zelo kratkem času začeli ponujati storitev dostopa do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji. Operaterji bi morali vložiti znatna sredstva v izgradnjo oziroma nadgradnjo omrežja. Visoki potopljeni stroški pri gradnji omrežij, skupaj z ekonomijami obsega in gostoto, so glavne značilnosti dostopovnih omrežij. Ti stroški občutno povečajo ovire za vstop na trg za tiste operaterje, ki načrtujejo izgradnjo oziroma nadgradnjo dostopovnih omrežij z namenom zagotavljanja javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji. Dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji bi se lahko zagotavljal tudi preko povsem razvezanega dostopa do krajevne zanke. Povsem razvezan dostop do krajevne zanke pomeni zagotovitev dostopa potencialnemu operaterju do krajevne zanke operaterja – lastnika infrastrukture, z odobritvijo uporabe celotnega frekvenčnega spektra. V tem primeru bi moral posamezni operater ponuditi za isto kakovost cenovno ugodnejšo storitev dostopa do omrežja na fiksni lokaciji kot jo ponuja operater – lastnik infrastrukture. Z vidika zamenljivosti ponudbe je APEK mnenja, da storitev dostopa do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji trenutno nima substituta. 5.3.2. Aktivnosti APEK v zvezi z izvajanjem analize upoštevnih trgov s področja fiksne telefonije V okviru analize upoštevnega trga APEK ugotavlja, ali na posameznem upoštevnem trgu obstaja učinkovita konkurenca. Iz Smernic Evropske komisije o analizi trga in oceni pomembne tržne moči izhaja, da je ugotovitev, da na ustreznem trgu obstaja učinkovita konkurenca, enakovredna ugotovitvi, da nobeno podjetje samo ali skupaj z drugim podjetjem nima pomembne tržne moči na tem trgu. Iz tega sledi, da mora nacionalni regulatorni organ v primeru, če ugotovi, da na ustreznem trgu ni učinkovite konkurence, določiti podjetje s pomembno tržno močjo na tem trgu in v skladu s 4. odstavkom 16. člena Okvirne direktive naložiti ustrezne obveznosti ali pa ohraniti ali spremeniti take obveznosti, kjer že obstajajo. APEK je na podlagi ZEKom-a zavezana, da pri določanju pomembne tržne moči ravna skladno z zakonodajo Evropske unije in dosledno upošteva smernice Evropske komisije, ki urejajo tržno analizo in določitev pomembne tržne moči na področju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Da ima operater pomembno tržno moč pomeni, da ima sam ali skupaj z drugimi operaterji na določenem upoštevnem trgu javnih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (upoštevni trg) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom. Za razliko od naknadnega (»ex post«) nadzora, pri katerem se s pomočjo uporabe pravil splošnega konkurenčnega prava s strani organa, pristojnega za varstvo konkurence, ugotavlja zloraba prevladujočega položaja, se z vnaprejšnjo (»ex ante«) regulacijo, ki jo na področju elektronskih komunikacij opravlja APEK, izboljšujejo razmere na ne dovolj konkurenčnem trgu z namenom hitrejšega razvoja konkurence. Pri tovrstni regulaciji je potrebno pri tržni analizi uporabiti tako obstoječa dejstva, prav tako pa je potrebno narediti prognoze za prihodnost. Ugotavlja se torej, ali je trg potencialno konkurenčen in s tem tudi, ali je pomanjkanje učinkovite konkurence začasno ali trajno. Kadar APEK presoja, ali ima operater pomembno tržno moč, upošteva primeroma določena merila iz 4. odstavka 19. člena ZEKom-a. Pri določitvi operaterja s pomembno

57

tržno močjo ni potrebno kumulativno uporabiti vseh meril, temveč le tista, ki so primerna in na podlagi katerih lahko oceni položaj operaterja oziroma operaterjev na trgu. Pri tržni analizi upoštevnih trgov, ki sodijo na področje fiksne telefonije, APEK upošteva naslednja merila (Osnutki ukrepov v skladu s 95. členom ZEKom): 1. tržni delež operaterja na upoštevnem trgu in spreminjanje njegovega tržnega deleža na upoštevnem trgu v daljšem obdobju, 2. ovire za vstop na upoštevni trg in vpliv na potencialno konkurenco na tem trgu, 2. elastičnost povpraševanja, 3. fazo v razvoju trga, 4. doseganje ekonomij obsega in ekonomij povezanosti, 5. kontrolo nad infrastrukturo, ki se je ne da zlahka podvojiti, 6. zvezanost storitev, 7. možnost dostopa do finančnih virov, 8. tehnološke prednosti, 9. razvitost prodajne in distribucijske mreže, 10. stopnjo vertikalne integracije.

Zelo visok tržni delež operaterja je pomemben in najpogosteje uporabljen pokazatelj o obstoju prevladujočega položaja na trgu. Na podlagi tržnih deležev se pogosto sklepa o velikosti tržne moči. Čeprav velik tržni delež ni zadostni pokazatelj obstoja prevladujočega položaja pa je malo verjetno, da bi imelo podjetje brez večjega tržnega deleža prevladujoč položaj. Iz obsežne sodne prakse Evropskega sodišča izhaja, da je že samo dejstvo, da ima neko podjetje tržni delež večji od 50 %, dokaz o obstoju pomembne tržne moči na določenem trgu. Podjetju z visokim tržnim deležem se lahko pripisuje pomembno tržno moč, če je bil tržni delež konstanten skozi daljše časovno obdobje. Dejstvo, da podjetje s pomembnim položajem na trgu počasi izgublja tržni delež pa je lahko pokazatelj tega, da trg postaja konkurenčen, kar pa ne izključuje, da ima to podjetje pomembno tržno moč. Obenem so lahko nihajoči tržni deleži sčasoma pokazatelj pomanjkanja tržne moči na upoštevnem trgu. Na podlagi smernic Evropske komisije o analizi trga in oceni pomembne tržne moči, je ocenjevanje tržnega deleža operaterja na upoštevnem trgu in spreminjanje njegovega tržnega deleža v daljšem obdobju, možno na osnovi merjenja prihodkov ali merjenja količine storitev.

Možnost vstopa na trg, bodisi da vstopajoči vstopa na dolgi rok bodisi za krajši čas, je eden izmed glavnih pritiskov potencialnih konkurentov na obstoječe podjetje, kjer je tak vstop verjeten (in ne zgolj hipotetičen), pravočasen in upoštevanja vreden. Možnost vstopa na trg se zmanjša s postavljanjem ovir za vstop. Ovire za vstop na trg so tisti dejavniki, ki na eni strani delujočemu operaterju na trgu omogočajo in dovoljujejo, da sam določa oziroma kontrolira ceno inputov (dostop) na določenem upoštevnem trgu, kar lahko predstavlja oviro za druge ponudnike pri vstopu na trg, po drugi strani pa lahko z določitvijo prenizkih maloprodajnih cen (ki niso naravnane na pokrivanje stroškov) teh storitev onemogoča zadostno razliko med grosističnimi in maloprodajnimi cenami na upoštevnem trgu, kar ravno tako onemogoča oziroma ovira vstop alternativnih operaterjev na vertikalno integriran upoštevni trg. Pravne oziroma regulatorne ovire so tiste, ki so posledica varovanja pravnega reda. Kot primer APEK navaja, da bo alternativni operater, ki želi vzpostaviti svoje lastno elektronsko komunikacijsko omrežje, to storil tako, da bo zgradil objekte, naprave in položil ustrezno napeljavo.

58

Pri tem je soočen z dejstvom, da mora izvesti podzemne ali nadzemne komunikacijske napeljave in postaviti objekte in naprave, vse to pa na tuji nepremičnini. Ob tem se potencialni operater sooča s problemom pridobitve pravic oziroma služnosti na tujem zemljišču, za kar je potreben določen čas, posledica tega pa je kasnejša vzpostavitev elektronskega komunikacijskega omrežja, kar predstavlja oviro za vstop. Glede na navedeno APEK ugotavlja, da so alternativni operaterji, ki želijo opravljati javno dostopne telefonske storitve na fiksni lokaciji in morajo zato postaviti lastno elektronsko komunikacijsko omrežje, soočeni z znatnimi pravnimi oziroma regulatornimi ovirami, ki otežujejo vstop na trg. Vstop na zadevne upoštevne trge zahteva znatne investicije, pretežno kot potopljene stroške. Potencialni vstopajoči operater mora zato preučiti, ali na trgu, na katerega vstopa, obstaja možnost, da bo s svojim poslovanjem stroške pokril. Kolikor večja je možnost, da potencialni vstopajoči operater stroškov investicij, ki so potrebne za njegov vstop in delovanje na upoštevnem trgu ne bo mogel pokriti s poslovanjem, relativno večja je tržna moč in asimetrija med obstoječim operaterjem in potencialnim operaterjem, ki vstopa na trg. Ta asimetrija pa bo verjetno odvrnila vstop potencialnega konkurenta na zadevni upoštevni trg. V Sloveniji nacionalni operater podjetje Telekom Slovenije, d.d. razpolaga s sodobno razvitim omrežjem in razvejano infrastrukturo, iz česar, ob upoštevanju dolgoletne tradicije pri zagotavljanju javno dostopnih telefonskih storitev in vlaganj v inovacije in posodobitve izhaja, da ima »know-how« in omrežje, ki ga drugi operaterji nimajo. Taka tehnološka prednost predstavlja oviro za vstop novih operaterjev na upoštevni trg in konkurenčno prednost pred potencialnimi konkurenti, saj podjetje razpolaga s tehnologijo, ki je drugim nedostopna ali omejeno dostopna. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. ima zgrajeno tudi prodajno in distribucijsko mrežo, spletno prodajalno in klicni center. Razvitost prodajne in distribucijske mreže in tradicija le-te je za maloprodajni trg izredno pomembna, saj povečuje prepoznavnost podjetja in dostopnost storitev. Taka mreža pomeni dodatno oviro za vstop in prednost pred konkurenti, ki si morajo to šele ustvariti. Ovire za vstop pa povečujejo tudi izdatki operaterja za naložbe v posodobitev in razširitev omrežja ter razvoj novih tehnologij in storitev, ki posledično vodijo v tehnološke prednosti obstoječega operaterja. Strateške ovire, ki jih lahko postavi operater se kažejo v visoki ceni dostopa do njegovega omrežja, kar predstavlja dodatno oviro pri vstopu potencialnega konkurenta na trg. Alternativni operater je v času gradnje svojega lastnega elektronskega komunikacijskega omrežja pa vse do vzpostavitve celotnega omrežja odvisen od dostopa do elektronskega komunikacijskega omrežja operaterja s pomembno tržno močjo. Le tako bo alternativni operater lahko v tem prehodnem obdobju ponujal elektronske komunikacijske storitve, saj bo delno uporabljal lastno že zgrajeno elektronsko komunikacijsko omrežje, delno pa bi se posluževal elektronskega komunikacijskega omrežja operaterja s pomembno tržno močjo. V primerih, ko bi operater vstopal na upoštevni trg na osnovi infrastrukture podjetja Telekom Slovenije, d.d., bi bil ves čas odvisen od njega. Pri vstopu na podlagi razvezave lokalne zanke, ki lahko neposredno omogoči konkurenco na dostopovnem nivoju, saj s tem obstoječi operater nudi delno oziroma popolno razvezavo lokalne zanke, ki se nahaja v njegovih prostorih, je ovira za vstop visoka cena same razvezave krajevne zanke, poleg nje pa še ovire, povezane s postavitvijo opreme in omrežja za čas delovanja, ki jo je treba postaviti na tuji stvari, v prostorih konkurenta.

59

Pri vstopu na podlagi predizbire in izbire operaterja pomeni neposredno vstopno oviro visoka cena medomrežnega povezovanja. Tako je potrebno razumeti strateške ovire operaterja s pomembno tržno močjo, saj bo le-ta lahko oviral pridobitev dostopa do elektronskega komunikacijskega omrežja alternativnemu operaterju, bodisi s postavljanjem visokih cen bodisi z oviranjem sklepanja sporazumov o dostopu do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji. Alternativni operaterji bodo vstopili na trg le, v kolikor bodo regulirane grosistične cene oblikovane tako, da jim bodo omogočale realizacijo razumnega donosa na zadevnem maloprodajnem trgu. Da bi mogli spremljati pojave na trgu (povpraševanje, količine, cene) je nujno poznati elastičnost povpraševanja. Prvi tip elastičnosti povpraševanja je cenovna elastičnost povpraševanja, s katero se ocenjuje obseg sprememb v količini povpraševanja po različnih vrstah storitev glede na spremembe v cenah. Na koeficient cenovne elastičnosti povpraševanja vpliva število substitutov, ki jih ima neka storitev, prioritete, ki jih ima v očeh kupcev potreba, ki se zadovoljuje s to storitvijo glede na druge potrebe kupca ter kupne moči kupca in čas. Če ima storitev večje število substitutov je zelo verjetno, da je povpraševanje po tej storitvi cenovno elastično. Pri popolno elastičnem povpraševanju je krivulja povpraševanja vodoravna. Že majhno povečanje cene bo povzročilo, da bodo kupci prenehali kupovati storitev. Pri popolno neelastičnem povpraševanju je krivulja povpraševanja navpična. Ne glede na spremembo cene bodo kupci kupovali isto količino storitve. Da bi ocenili ali izračunali, kolikšna je elastičnost povpraševanja, moramo poznati krivuljo povpraševanja. Krivulja povpraševanja kaže na kombinacije cene in količine povpraševanja.

Dodatni aspekt pri ocenjevanju stanja konkurence na trgu je presoja faze razvoja trga, od katere je odvisno veliko indikatorjev konkurence, kot npr. tržni deleži, ovire za vstop na trg in trend razvoja cen. Življenjski cikel oziroma faza v razvoju opisuje gibanje parametrov kakovosti in obsega, ki jih je mogoče precej natančno napovedati. S svojim delovanjem podjetja vplivajo na trg, na katerem so prisotni ostali akterji – potencialni konkurenti. Pri tem ocenjujemo, ali je trg šele nastal (zanj je značilna inovativnost, prilagodljivost, malo izkušenj, nizka stopnja financiranja), ali se nahaja v fazi rasti (povečanje koristi za ostale udeležence, zniževanje stroškov, profesionalizacija, nevarnost preoptimističnega vstopanja v nove posle), zrelosti (znanje in izkušnje s trgi, tehnologijo, majhni stroški na enoto zaradi ekonomije obsega, stabilnost, togost ovire za inovacijo) ali upadanja. Razvoj ne poteka enakomerno. Obstajajo stabilne faze in kratki presledki z globokimi krizami, ki so povezani s preobrati ali zatonom. Fazo razvoja trga je mogoče opazovati in določiti preko razvoja različnih indikatorjev v času, kot so: število udeležencev na trgu, število vstopov na trg in izstopov iz trga, višina celotnih prihodkov, obseg celotne količine in nivo cen. Ekonomije obsega so značilne za proizvodne procese, ki vsebujejo visoke fiksne stroške, kar je tudi značilnost komunikacijskih trgov. Ekonomije obsega predstavljajo oviro za vstop kot tudi prednost pred obstoječimi konkurenti. Ekonomije povezanosti pa obstajajo, kadar so povprečni stroški za proizvod oziroma storitev nižji kot posledica tega, da se storitve zagotavlja v istem podjetju skupaj z drugimi storitvami. Ekonomije povezanosti so značilne, kjer se storitve zagotavljajo preko omrežja. Zmogljivost omrežja se namreč lahko deli med več storitev. Ekonomije povezanosti predstavljajo tako oviro za vstop kot tudi prednost pred obstoječimi konkurenti. APEK ocenjuje, da bi vstop na upoštevni trg zahteval znatne investicije, pretežno kot potopljene stroške oziroma stroške, ki ne bodo povrnjeni pri izstopu iz tega upoštevnega

60

trga. Ti potopljeni stroški, skupaj z ekonomijami povezanosti in gostoto (ang. density), ki je karakteristika za dostopovna omrežja, znatno povečuje ovire za vstop za operaterje, ki načrtujejo nova krajevna dostopovna omrežja. Zaradi pomembnosti gostote, bo vstop na trg ekonomsko upravičen le, če bo penetracija področja, oskrbovanega s strani novega vstopnika, dovolj visoka. V primeru podvojitve komunikacijske infrastrukture so potrebna znatna investicijska vlaganja, saj je potrebno zgraditi dostopovna omrežja, komutacijske centre, jih povezati med seboj, zagotoviti alternativna usmerjanja ter skleniti ustrezne medomrežne povezave.

Značilnost diverzifikacije je, da podjetje ponuja nabor povezanih storitev in proizvodov z namenom, da zmanjša pritiske konkurentov, ki pa morda ne morejo ponujati celotnega nabora storitev. V tem pogledu zvezanost oziroma diverzifikacija storitev omogoča, da podjetje obdrži in vzdržuje svojo bazo uporabnikov.

S kazalniki financiranja presojamo sestavo obveznosti do virov sredstev. Struktura obveznosti do virov sredstev vpliva na finančno tveganje ter donosnost podjetja. Ti kazalci so zlasti pomembni za posojilodajalce pri oceni tveganja glede vračila sredstev. Donosnost in finančno tveganje sta povezana. Podjetja s stabilnim, dobro predvidljivim poslovanjem lahko varneje uporabljajo več dolžniških virov financiranja. APEK pri analizi upoštevnih trgov preverja naslednje kazalnike:

1. stopnja osnovnosti kapitala. Ta koeficient kaže, kolikšen je delež osnovnega kapitala v celotnem kapitalu podjetja. 2. stopnja dolžniškosti kapitala. Delež dolgov v financiranju kaže, kolikšen del sredstev podjetja je financiran s tujimi viri oziroma dolgovi. 3. koeficient dolgovno – kapitalskega razmerja. Ta koeficient kaže razmerje med dolgovi in kapitalom. 4. koeficient čiste dobičkovnosti kapitala (ROE). Ta kazalnik je pravzaprav najpomembnejši kazalec poslovanja podjetja, saj posredno meri donosnost naložbe lastnikov podjetja. Kaže, koliko denarnih enot je ustvarila ena denarna enota kapitala.

Sodobno razvito komunikacijsko omrežje predstavlja tehnološko prednost in hkrati oviro za vstop novih operaterjev na upoštevni trg ter tudi konkurenčno prednost pred potencialnimi konkurenti. Visoko razviti distribucijski sistemi so dragi za izgradnjo in vzdrževanje in se jih ne da zlahka podvojiti. Zato predstavljajo oviro za vstop na trg kot tudi prednost pred obstoječimi konkurenti.

Smernice Evropske komisije o analizi trga in oceni pomembne tržne moči obravnavajo vertikalno integracijo kot vzvod tržne moči. Z vzvodom se razume kakršnokoli obnašanje, s katerim podjetje, ki ima tržno moč, prenese to moč na drug, potencialno konkurenčen trg. Ker je vzvod poskus izrinjanja tekmecev iz potencialno konkurenčnega trga, omejitev njihove prodaje oziroma dohodkov ali zgolj oviranje tekmecev pri vstopu na trg, se ga razume tudi kot obliko izključevanja. Vertikalni vzvod se lahko definira tudi kot »vsaka praksa prevladujočega subjekta, ki nekaterim uporabnikom odreka dostop do nujnih inputov z namenom vzdrževanja monopolne moči in to moč iz enega trga (segment ozkega grla) prenaša na drug trg (potencialno konkurenčen trg)«. Ker vzvod povzroča tržno moč na potencialno konkurenčnem trgu je običajno škodljiv za celotno blaginjo (APEK, Osnutek ukrepa v skladu s 95. členom ZEKom, Odločbe z dne 28.7.2005, 14.10.2005 in 2.11.2005).

61

1) Ugotovitve APEK o stanju konkurence na posameznem upoštevnem trgu Iz rezultatov analize, ki jo je APEK opravila konec leta 2005 izhaja, da je imelo podjetje Telekom Slovenije, d.d. v obravnavanem obdobju pomembno tržno moč na 1. in 2. upoštevnem trgu »dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike« ter na 3. in 4. upoštevnem trgu »javno dostopne nacionalne telefonske storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike«. Na teh trgih ni učinkovite konkurence. Na to kažejo različni indikatorji analiziranih meril. Zelo pomemben pokazatelj o obstoju pomembne tržne moči je visok tržni delež v višini 100 %, ki ga ima podjetje Telekom Slovenije, d.d. na upoštevnih trgih. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. je operater, ki deluje na celotnem ozemlju Republike Slovenije in ponuja paleto storitev širokemu krogu končnih uporabnikov, zato dosega tako ekonomije obsega kot ekonomije povezanosti. Iz podatkov nadalje izhaja, da podjetje Telekom Slovenije, d.d. nadzoruje infrastrukturo, ki jo ni mogoče zlahka podvojiti, poleg tega pa na trgu obstajajo ovire za vstop novih operaterjev tako zaradi tehnoloških prednosti, kot zaradi prisotnih visokih potopljenih stroškov novega vstopnika in potrebnem doseganju ekonomije obsega, ob visoki stopnji penetracije, kar še dodatno otežuje vstop alternativnih operaterjev na trg. Iz kazalnikov financiranja izhaja, da ima podjetje Telekom Slovenije, d.d. majhen delež dolgov in posledično velik delež kapitala, kar zmanjšuje tveganje pri poslovanju, s tem pa je dostop do finančnih virov ugodnejši. Ker je podjetje Telekom Slovenije, d.d. edini operater, ki ima v lasti dostopovno omrežje, s katerim pokriva celotno ozemlje Republike Slovenije, mu to omogoča, da svojo moč iz medoperaterskega trga prenaša na maloprodajni trg. APEK je na podlagi navedenih ugotovitev podjetje Telekom Slovenije, d.d. na 1. in 2. upoštevnem trgu »dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike« ter na 3. in 4. upoštevnem trgu »javno dostopne nacionalne telefonske storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike« določila za operaterja s pomembno tržno močjo, saj ima položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, da mu omogoča znatno mero samostojnosti nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom (Osnutek ukrepov v skladu s 95. členom ZEKom z dne 28.7.2005). Iz rezultatov opravljene analize, ki se nanašajo na 5. in 6. upoštevni trg »javno dostopne mednarodne telefonske storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike« izhaja, da je imelo podjetje Telekom Slovenije, d.d. v obravnavanem obdobju tudi na teh dveh trgih pomembno tržno moč. Pomemben pokazatelj o obstoju pomembne tržne moči na teh dveh upoštevnih trgih je 96,19 % tržni delež podjetja Telekom Slovenije, d.d. na tem trgu za rezidenčne uporabnike in 86,21 % tržni delež podjetja Telekom Slovenije, d.d. na trgu za poslovne uporabnike. Pri pregledu teh dveh trgov velja omeniti, da je vstop na trga zelo otežen zaradi obstoja ovir za vstop, predvsem iz vidika razvejanosti omrežja podjetja Telekom Slovenije, d.d. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. tudi na teh dveh trgih nadzoruje infrastrukturo, katere ni mogoče zlahka podvojiti. APEK tako ocenjuje, da v bližnji prihodnosti ni mogoče pričakovati bistvenih zmanjšanj ovir za vstop na ta dva upoštevna trga, prav tako pa tudi ni pričakovati, da bo potencialni kupec tranzitnih storitev pridobil potrebno izravnalno kupno moč, to je moč, ki bi lahko ogrozila tržni položaj podjetja Telekom Slovenije, d.d. (Osnutek ukrepa v skladu s 95. členom ZEKom z dne 2.11.2005). Predmet ekonomske analize, ki jo za posamezne upoštevne trge opravi APEK je podrobnejša opredelitev upoštevnih trgov, ugotavljanje stanja na upoštevnih trgih ter morebitni obstoj pomembne tržne moči določenega operaterja. Pri tem se obstoj operaterja

62

s pomembno tržno močjo ugotavlja zgolj iz ekonomskega vidika. V primeru, da obstaja operater s pomembno tržno močjo, takšna ekonomska analiza vključuje tudi obveznosti, ki bi bile primerne, da se jih naloži operaterju s pomembno tržno močjo z namenom odpravljanja motenj na trgu oziroma izboljšanja razmer na trgu (vzpostavitev učinkovite konkurence). 2) O obveznostih operaterja s pomembno tržno močjo APEK je v analizi, ki jo je opravila konec leta 2005, na 1. in 2. upoštevnem trgu »dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike« ugotovila odsotnost konkurence, kar bi lahko vodilo v možnost zaračunavanja prekomernih cen in dajanje neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom. APEK je v izogib navedenemu podjetju Telekom Slovenije, d.d. kot operaterju s pomembno tržno močjo na obravnavanih upoštevnih trgih naložila obveznosti, ki so povezane z regulacijo maloprodajnih storitev: prepoved dajanja neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom in prepoved zaračunavanja prekomernih cen ter vzpostavitev primernega sistema stroškovnega računovodstva v podporo stroškovni usmerjenosti cen (Osnutek ukrepa v skladu s 95. členom ZEKom z dne 28.7.2005). Pri teh obveznostih gre za komplementarne in ne alternativne obveznosti, saj je le z naložitvijo vseh obveznosti hkrati mogoče preprečiti ugotovljene motnje konkurence na obravnavanih upoštevnih trgih. APEK se pri sprejemanju ukrepov odloča tako, da operaterju s pomembno tržno močjo naloži tiste obveznosti, ki so potrebne za dosego ciljev. Pri tem gre predvsem za pospeševanje učinkovite konkurence pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev, povezanih zmogljivosti in storitev ter skrb za interese državljanov Evropske unije. APEK je v preteklem obdobju podjetju Telekom Slovenije, d.d. prepovedala dajati neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom, ker je ugotovila, da je podjetje Telekom Slovenije, d.d. v obravnavanem obdobju dajal prednost končnim uporabnikom ISDN dostopa naproti končnim uporabnikom, ki so imeli le PSTN dostop. Ta prednost je izhajala iz ponudbe na grosističnem trgu, kjer je podjetje Telekom Slovenije, d.d. ponujalo operaterjem (tako drugim operaterjem kot svojemu hčerinskemu podjetju) dostop za nudenje ADSL storitve oziroma storitve širokopasovnega interneta, pri čemer je bila ta ponudba omejena le na končne uporabnike, ki so sklenili s podjetjem Telekom Slovenije, d.d. naročniško razmerje za ISDN dostop. Ob proučitvi razvoja tehnologije je APEK tako ugotovila, da za pogojevanje ADSL storitev z ISDN osnovnimi priključki oziroma za dajanje prednosti končnim uporabnikom z ISDN dostopom ne obstajajo dovolj prepričljivi tehnološki razlogi ter da obstajajo vsi pogoji, da podjetje Telekom Slovenije, d.d. lahko ADSL storitve ponuja vsem potencialnim končnim uporabnikom, brez potrebnosti vezave teh storitev na storitev ISDN dostopa. Ta obveznost je bila s strani podjetja Telekom Slovenije, d.d. izpolnjena že septembra 2005, tako da sedaj lahko vsi končni uporabniki pridobijo ADSL storitev brez pogoja, da bi imeli sklenjeno naročniško razmerje tudi za ISDN. APEK pa se je odločila tudi za naložitev obveznosti podjetju Telekom Slovenije, d.d. v smislu prepovedi zaračunavanja prekomernih cen, stroškovno usmerjenost cen in vzpostavitev primernega sistema stroškovnega računovodstva, ker je ugotovila, da obravnavana upoštevna trga nista dovolj konkurenčna in bi operater, ob upoštevanju grosističnih ukrepov, kljub temu utegnil obdržati ali previsoke cene ali prenizko razliko

63

med maloprodajnimi in grosističnimi cenami v škodo končnih uporabnikov. Glede na navedeno je APEK mnenja, da je potrebna ustrezna maloprodajna regulacija. APEK je tudi po pregledu 3. in 4. upoštevnega trga »javno dostopne nacionalne telefonske storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike« ocenila, da je potrebno podjetju Telekom Slovenije, d.d. naložiti obveznosti, povezane z regulacijo maloprodajnih storitev, saj je tudi na teh dveh trgih ugotovila odsotnost konkurence. Po mnenju APEK operater, ki ima edini v lasti dostopovno omrežje, ni izpostavljen infrastrukturni konkurenci na maloprodajnem trgu, pri čemer bi odsotnost stroškovne regulacije maloprodajnih cen privedla do anomalij na trgu, kar bi se rezultiralo v previsokih ali prenizkih cenah javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji za končne uporabnike oziroma v premajhni razliki med grosistično in maloprodajno ceno, kar bi omejevalo vstop alternativnih ponudnikov na upoštevni trg. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. ima edino omrežje na fiksni lokaciji, ki pokriva celotno ozemlje Republike Slovenije in s tem tudi kontrolo nad infrastrukturo, ki se je ne da zlahka podvojiti. Poleg navedenega tudi pri dostopu do infrastrukture obstajajo tako zaradi tehnoloških prednosti kot tudi zaradi visokih potopljenih stroškov in potrebnem doseganju ekonomije obsega, ob visoki stopnji penetracije, ovire za vstop novih operaterjev na ta dva trga. APEK je tudi ugotovila, da podvajanje dostopovnega omrežja ne predstavlja izvršljive alternative ter da je malo verjetno, da se bo to spremenilo v bližnji prihodnosti. To dostopovno omrežje pa predstavlja osnovo za posredovanje nacionalnih klicev na fiksni lokaciji. Podatki iz opravljene analize kažejo, da na obravnavanih upoštevnih trgih obstaja pomanjkanje konkurence, pri čemer samo grosistične obveznosti ne dosegajo ciljev pospeševanja učinkovite konkurence, razvoja notranjega trga in zaščite interesov končnih uporabnikov. V takšnih razmerah lahko operater s pomembno tržno močjo omejuje konkurenco s postavljanjem prenizkih cen ali pa z oblikovanjem necenovnih parametrov preprečuje učinkovito konkurenco. APEK je zaradi tega naložila podjetju Telekom Slovenije, d.d. obveznosti, povezane z regulacijo maloprodajnih storitev in sicer prepoved omejevanja konkurence s postavljanjem prenizkih cen in stroškovno naravnane cene in stroškovno računovodstvo (Osnutek ukrepa v skladu s 95. členom ZEKom z dne 14.10.2005). Vertikalno integrirano podjetje, ki ima pomembno tržno moč na grosističnem trgu, lahko izpostavi svoje konkurente na maloprodajnem trgu škarjam cen, če jim zaračunava grosistično ceno, ki je višja od maloprodajne cene, po kateri sam nudi storitve na istem upoštevnem trgu oziroma izpostavi svoje konkurente na maloprodajnem trgu prenizki razliki med maloprodajnimi in grosističnimi cenami z namenom, da se potencialnemu konkurentu vstop na zadevni trg ne bi splačal ali da celo ne bi mogel pokriti veh stroškov nudenja zadevne storitve. Obstoječi operater lahko s postavljanjem prenizkih maloprodajnih cen posluje z izgubo na maloprodajnem trgu, da bi s tem iz trga izrinil obstoječega konkurenta oziroma potencialnim konkurentom preprečil vstop na zadevni trg, nato pa v prihodnosti takšno izgubo nadomesti z dvigom cen na tako ustvarjenem konkurenčnem trgu. Postavljanje prenizkih maloprodajnih cen na navedeni način predstavlja za končne uporabnike korist zgolj na kratek rok, na dolgi rok pa ne. Večja ali manjša možnost omejevanja konkurence s postavljanjem prenizkih cen je med drugim odvisna tudi od obstoja in stopnje asimetrije med (potencialnimi) konkurenti, zlasti pri dostopu do finančnih virov. Rezultati analize upoštevnih trgov, ki jo je konec leta 2005 opravila APEK kažejo, da je bila struktura kazalnikov financiranja podjetja Telekom Slovenije, d.d. v tem obdobju

64

ugodna. Majhen delež dolgov in posledično velik delež kapitala zmanjšujejo tveganje pri poslovanju, dostop do finančnih virov pa je ugodnejši, kar podjetju Telekom Slovenije, d.d. omogoča, da bi za storitve posredovanja klicev v določenem časovnem obdobju lahko zaračunavalo tako nizko ceno, s katero bi krilo zgolj kratkoročne mejne stroške ne pa tudi skupnih oziroma splošnih stroškov. Glede na to, da podjetje Telekom Slovenije, d.d. nudi širok spekter storitev in je prisoten na več upoštevnih trgih hkrati, njegovi potencialni konkurenti pa nudijo veliko manjši nabor storitev, morajo ti konkurenti s svojo maloprodajno ceno posamezne storitve kriti veliko večji del skupnih stroškov na enoto takšne storitve kot podjetje Telekom Slovenije, d.d., s tem pa je možnost njihove cenovne konkurenčnosti na maloprodajnem trgu omejena, njihova končna maloprodajna cena pa lahko postane popolnoma nekonkurenčna maloprodajni ceni velikega operaterja, če bi jo ta oblikoval na tako nizki ravni. Ker podatki kažejo, da je na obravnavanih upoštevnih trgih razlika med maloprodajno in grosistično ceno prenizka in da obstaja možnost škarij cen (grosistična cena je višja od maloprodajne cene - v kolikor pa je nižja in se vstopajoči operater priključi na nižjem nivoju, mora investirati v telekomunikacijsko opremo, kar tudi predstavlja visok strošek), je APEK podjetju Telekom Slovenije, d.d. naložila obveznost oziroma prepoved omejevanja konkurence s postavljanjem prenizkih cen. Ukrep je po mnenju APEK tehnološko nevtralen in sorazmeren s ciljem, ker onemogoča postavljanje prenizkih cen, hkrati pa omogoča vstop novih operaterjev na trg. APEK pa je podjetju Telekom Slovenije, d.d. naložila tudi obveznost stroškovno naravnanih cen in stroškovnega računovodstva. Za zagotovitev zadostne razlike med grosistično in maloprodajno ceno oziroma odpravo navedenih nesorazmerij bi bilo potrebno, da bi bile maloprodajne cene javno dostopnih nacionalnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji stroškovno naravnane, za podporo stroškovni naravnanosti cen pa bi bilo tudi potrebno, da bi podjetje Telekom Slovenije, d.d. vzpostavilo ustrezen sistem stroškovnega računovodstva. Takšna obveznost bi onemogočala, da bi operater s pomembno tržno močjo zaračunaval previsoke cene za določene storitve, hkrati pa bi tudi onemogočala, da bi operater zaračunaval prenizke cene ter s tem oteževal vstop na trg konkurenčnim operaterjem. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. mora v skladu z zahtevo APEK preiti iz računovodstva preteklih stroškov na računovodstvo tekočih stroškov. V skladu z zahtevo APEK mora podjetje Telekom Slovenije, d.d. zagotoviti tudi revidiranje sistema stroškovnega računovodstva, do 30.9.2006 pa je moralo podjetje objaviti tudi nove cene za javne telefonske storitve na fiksni lokaciji, ki so morale biti oblikovane v skladu z vzpostavljenim sistemom stroškovnega računovodstva. APEK meni, da je obveznost stroškovne naravnanosti cen in stroškovnega računovodstva potrebna za vzpostavitev konkurence na trgu, poleg tega pa APEK-u zagotavlja večji nadzor nad razvojem trga. APEK je na 5. in 6. upoštevnem trgu »javno dostopne mednarodne telefonske storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike« ugotovila, da so prisotne oziroma lahko nastopijo motnje konkurence, pri čemer se kot motnje kažejo neobstoj infrastrukturne konkurence na maloprodajnem trgu, visoke vstopne ovire, ki se kažejo predvsem v pomanjkanju izravnalne kupne moči, visokih potopljenih stroških v povezavi z nadzorom nad infrastrukturo, ki se je ne da zlahka podvojiti, oviranje vstopa na trg oziroma omejevanje konkurence s postavljanjem prenizkih cen na navedenih upoštevnih trgih. APEK je zato podjetju Telekom Slovenije, d.d. naložila obveznosti, povezane z regulacijo maloprodajnih storitev in sicer: prepoved omejevanja konkurence s

65

postavljanjem prenizkih cen, prepoved dajanja neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom in prepoved neutemeljenega združevanja določenih storitev. Ker ima podjetje Telekom Slovenije, d.d. na obravnavanih upoštevnih trgih pomembno tržno moč, mu takšen položaj omogoča potencialno dajanje neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom. Do diskriminacije oziroma dajanja neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom prihaja oziroma lahko pride, v kolikor operater s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu neposredno ali posredno, s kakršnimikoli sredstvi nepošteno oziroma neupravičeno diskriminira nekatere končne uporabnike pri zaračunavanju, postopkih, klasifikaciji, reguliranju, daje nepošteno ali neupravičeno prednost določenemu uporabniku, skupini ali poslovnemu subjektu, neupravičeno favorizira določeno poslovno storitev določenega uporabnika tako, da je v konkurenčni prednosti pred drugimi uporabniki, nepošteno oziroma neupravičeno zanika dostop ali storitev določenim uporabnikom, zanika dobavo stroritve določenim uporabnikom oziroma jo namensko izvede neuspešno ter s tem ne nudi enake možnosti vsem (pri vrsti in kvaliteti storitve). Na naložen ukrep se je odzvalo podjetje Telekom Slovenije, d.d. in sicer, da obveznost prepovedi dajanja neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom ni primerna in ne more biti identična pri poslovnih in rezidenčnih uporabnikih, saj gre za stranke na dveh različnih upoštevnih trgih s povsem drugačnimi zahtevami in potrebami, poleg tega pa obstajajo različni uporabniški paketi, pri čemer bi obveznost lahko ovirala razvoj trga. APEK se je z navedbami podjetja Telekom Slovenije, d.d. strinjala v delu, ki se nanaša na zahteve rezidenčnih in poslovnih uporabnikov ter je prepoved dajanja neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom izrekla zgolj za trg javno dostopnih mednarodnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji za poslovne uporabnike. APEK pa je podjetju Telekom Slovenije, d.d. naložila tudi obveznost prepovedi neutemeljenega združevanja določenih storitev. Osnovni namen te obveznosti je preprečiti izključitev potencialnih konkurentov na upoštevnih trgih z vzvodom tržne moči, ki bi lahko imel škodljiv učinek na operaterje in na uporabnike. Združevanje storitev lahko vodi tudi do pomanjkanja preglednosti, saj sta npr. dve ali več storitev prodani v istem paketu. Na drugi strani pa združevanje storitev lahko vodi do ekonomij obsega in povezanosti ter nadalje do prihranka koristnosti za uporabnike. Ker podjetje Telekom Slovenije, d.d. ponuja bistveno večji nabor storitev od ostalih operaterjev, bi lahko nekaterim končnim uporabnikom v sklopu ostalih storitev ponudilo bistveno nižjo ceno za mednarodne klice in na ta način onemogočalo konkurenco. APEK je zaradi navedenega podjetju Telekom Slovenije, d.d. naložila to obveznost, vendar s tem, da ta obveznost ne posega v pravico podjetja, da oblikuje pakete storitev za končne uporabnike, če je združevanje posameznih storitev v pakete transparentno, objektivno utemeljeno (npr. prilagoditev potrebam in povpraševanju končnih uporabnikov, stroškovna utemeljenost združevanja storitev v pakete ipd.) in nima protikonkurenčnih učinkov. 6. PREGLED BISTVENIH ZNAČILNOSTI SEKTORJA FIKSNE GOVORNE TELEFONIJE V IZBRANIH DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE Tehnološki razvoj in liberalizacija trga sta imela pomemben vpliv na preoblikovanje telekomunikacijskega sektorja vseh nacionalnih gospodarstev znotraj Evropske unije od sredine 80-ih let dalje. Preobrazba je prisilila članice Evropske unije, da so spremenile pogled na dotedanjo vlogo, ki so jo na področju telekomunikacij imele njihove regulatorne institucije. Le-te so se sedaj morale hitro prilagoditi in odzvati na povpraševanje na liberaliziranih trgih. Zato je potreba po zagotavljanju konkurenčnih

66

trgov za nove vstopnike in potrošnike razlog, da so se oblikovale neodvisne regulatorne oblasti ter da je prišlo do realizacije novih regulatornih pravil. Evropska komisija je razvila skupen regulatorni okvir za vse države članice Evropske unije. Kakor kaže, so bile nacionalne regulatorne oblasti širom Evropske unije glavne sile promocije liberalizacije in učinkovite konkurence. Navkljub usklajenim pobudam iz preteklosti je prišlo do širokih odstopanj, kako so posamezne države strukturirale oziroma oblikovale regulatorne institucije, pri tem pa je prišlo tudi do razlik v odgovornostih, ki so se nanašale na proces preoblikovanja iz monopolistične v povsem konkurenčno tržno strukturo. V vseh državah znotraj Evropske unije, ki so začele s postopki liberalizacije v 80-ih in 90-ih letih, so bile regulatorne in tržne strukture podobne. Te podobnosti so se kazale predvsem v prostem vstopu na večino trgov, majhen vendar rastoči tržni delež novih vstopnikov na trg, kar je imelo za posledico večji pritisk na obstoječega nacionalnega operaterja ipd. Konec leta 1998 je 13 od 15 držav članic Evropske unije liberaliziralo trg fiksne telefonije, medtem ko sta Portugalska in Grčija vse do leta 2000 in 2001 imeli na tem področju monopolno tržno strukturo. Leta 2000 in 2001 sta trg fiksne telefonije v celoti odprli konkurenci. Praktično so skoraj vse države članice Evropske unije ustanovile nacionalne regulatorne organe še preden se je liberalizacija trgov uradno zaključila, kar pa ne velja za Veliko Britanijo, ki je ustanovila svoj sektorski regulatorni organ istega leta, ko je bil telekomunikacijski trg uradno liberaliziran. V povprečju so bili trgi mobilne telefonije občutno prej odprti konkurenci kot trgi fiksne telefonije. V nekaterih državah, npr. v Franciji in na Portugalskem, so bili trgi mobilne telefonije liberalizirani skoraj 10 let prej kot trgi fiksne telefonije. Temu je pripisati dejstvo, da so bili tradicionalni trgi fiksne telefonije pod vplivom monopolistične tržne strukture z dominantnim nacionalnim operaterjem, medtem ko so bili trgi mobilne telefonije že na samem začetku odprti konkurenci. Za področje mobilne telefonije so značilne tudi tehnološke inovacije, ki so bile nove za vse udeležence na trgu. Konec leta 2002 so že skoraj vse države članice Evropske unije izvedle privatizacijo večinskega deleža njihovih nacionalnih operaterjev, z izjemo Belgije (Belgacom), Finske (Sonera), Francije (France Telekom), Luksemburga (P&T Luxembourg) in Švedske (Telia), kjer je bila država še vedno večinski lastnik (nad 50 %). V tem času so Danska, Irska, Španija in Velika Britanija že v celoti izvedle privatizacijo nacionalnih operaterjev. Poročilo Evropske komisije za področje telekomunikacij temelji na Lizbonski strategiji, ki postavlja panogo telekomunikacij med temeljne agregate razvoja in rasti produktivnosti dela evropskega gospodarstva. Napredek in razvoj panoge na celotnem območju unije kakor na posameznih nacionalnih trgih Evropska komisija ocenjuje z vidika napredka glede na zatečeno stanje po sprejemu Lizbonske strategije leta 2000. Iz tega zornega kota daje Evropska komisija velik poudarek liberalizaciji, konkurenci, novim storitvam, dvigu kvalitete in zniževanju cen storitev (Zalesjak, 2005, str. 10). Pri mednarodni primerjavi slovenskega sektorja fiksne govorne telefonije z drugimi državami sem izbrala tri države iz Evropske unije in sicer Veliko Britanijo, Avstrijo in Finsko. Države sem izbrala glede na različne kriterije. Veliko Britanijo sem izbrala zato, ker se cene, ki veljajo tam, pogosto uporabljajo v priporočilih Evropske unije kot »najboljša trenutna praksa« (Zbačnik, 2000, str. 21). Poleg tega ima Velika Britanija s stališča števila in vrst operaterjev enega najbolj konkurenčnih trgov elektronskih

67

komunikacij na svetu. Za izbor Avstrije in Finske pa sem se odločila zato, ker gre za manjši gospodarstvi v Evropski uniji. Pri tem je za Avstrijo značilna dolga zgodovina državnega lastništva v vodilnem operaterju. Finska pa nam služi kot država z dolgo tradicijo liberalizacije telekomunikacij in hkrati kot predstavnica skandinavskih držav (Hrovatin N., Cibic D., Švigelj M., Čepeljnik M., 2003, str. 11). 6.1. Velika Britanija Telegraf in telefon sta iz laboratorijev relativno hitro našla pot do uporabnikov. Prvo podjetje, ki je ponujalo telegrafske storitve, je bilo ustanovljeno leta 1846 pod imenom Electric Telegraph Company. Kmalu so mu sledili še drugi in tako je bilo leta 1868 pet podjetij v zasebni lasti, ki so ponujala telegrafske storitve v Veliki Britaniji. Tega leta pa je bil sprejet »telegrafski zakon«, ki je prej podjetja v zasebni lasti nacionaliziral in podredil kontroli državnega urada za poštne storitve. S pojavom telefona so ta podjetja začela poleg telegrafskih ponujati tudi telefonske storitve. Njihov glavni konkurent je bilo podjetje The National Telephone Company, ki je nastalo z združitvami in prevzemi kot naslednik podjetja The Telephone Company, ustanovljenega leta 1878. To podjetje je imelo pravico do uporabe Bellovih in Edisonovih patentov v Veliki Britaniji. Leta 1891 so ti patenti potekli in pojavljati so se začeli manjši operaterji. Vendar se je The National Telephone Company odločilo, da zgradi medkrajevno omrežje in s tem pridobi odločilno konkurenčno prednost. Tako je The National Telephone Company pridobilo monopolni položaj na trgu, ker je edino omogočalo medkrajevne klice za razliko od ostalih podjetij. Država se je takrat odločila, da prevzame najprej medkrajevno (leta 1896) in nato še celotno telefonsko omrežje, ki je leta 1912 prešlo pod njen nadzor (Events in Telecommunications History, 2005). Tako je iz zelo konkurenčne tržne strukture nastal monopol v lasti države. PTT dejavnost (pošta, telegraf, telefon) je bila nato dolga leta vodena kot ostale dejavnosti, ki so se financirale iz proračuna. Šele leta 1969 je prišlo do delitve dejavnosti na pošto in telekomunikacije ter formiranje dveh javnih podjetij, ki sta bili v državni lasti. Takšna struktura se je nato obdržala do sredine osemdesetih let (Selič, 2005, str. 8). Vpliv sprememb na trgu elektronskih komunikacij v Veliki Britaniji je tako opazen v začetku 80 - tih let, saj se liberalizacija kaže v večji raznolikosti dosegljivih storitev, boljši postrežbi kupca in nižjih stroških, povečale pa so se tudi poslovne priložnosti za domača in tuja telekomunikacijska podjetja (Bošnjak, 2000, str. 37). Velika Britanija je država z najbolj liberaliziranim telekomunikacijskim trgom na svetu. Prve korake v smeri liberalizacije telekomunikacijskega trga je Velika Britanija naredila v letu 1981. V obdobju 1984-1991 je britanska vlada vodila politiko duopola, po kateri je bil glavni cilj državnih organov oziroma regulatorja podeliti licenco dvema, fiksno povezanima telekomunikacijskima operaterjema, to sta bila BT (British Telecommunications) in Mercury Communications Limited (MCL), sedaj C&W (Cable & Wireless). Navedena sta bila edina operaterja, ki sta smela ponujati storitve fiksnih komunikacij. Oblikovanje novega omrežja zahteva ogromne investicije, kar pomeni, da je običajno obdobje, ki prinese dobiček, dolgo. Obenem je Mercury Communications Limited potreboval čas, da je instaliral in utrdil svoje nacionalno omrežje, BT pa za to, da se je prilagodil. Zaradi tega se je vlada Velike Britanije odločila, da bo za obdobje sedmih let podelila licenco samo tema dvema operaterjema, ki bosta oskrbovala osnovne telekomunikacijske storitve (Žižmond, 1999, str. 39).

Tako sta se dva zaščitena operaterja, BT in Mercury Communications Limited soočila z vse večjo konkurenco novih podjetij, ki so želela vstopiti na britanski trg elektronskih komunikacij. Konkurenca na britanskem trgu pa ni samo pospeševala mednarodnega

68

vključevanja BT, temveč mu je tudi omogočila sodelovanje z ameriškimi ponudniki omrežij. BT se je tako upiral konkurenci z znižanjem stroškov in boljšo ponudbo, po drugi strani pa je vstopal na trge elektronskih komunikacij drugih držav preko povezav z njihovimi telekomunikacijskimi operaterji. Po koncu duopola BT/C&W leta 1991 je bil britanski trg elektronskih komunikacij liberaliziran.

Elektronske komunikacije so v Veliki Britaniji regulirane na osnovi Zakona o telekomunikacijah iz leta 1984. Neodvisni regulatorni organ je bil do leta 2003 Oftel (Office of Telecommunications), ki je nastal na podlagi istega zakona. Leta 2003 ga je zamenjal nov regulatorni organ, imenovan Ofcom, ki je danes eden najbolj razvitih regulatornih organov na svetu, mnogim drugim državam pa služi kot vzorčni primer, kako ravnati v posameznih tržnih razmerah. Že od samega začetka je bilo mišljeno, da bi bil regulatorni organ povsem neodvisen od politike in gospodarstva. V končni posledici se je tako tudi zgodilo, saj Ofcom v procesu sprejemanja regulatornih odločitev deluje kot organ z visoko stopnjo avtonomije, diskrecije, politične neodvisnosti in transparentnosti.

Ofcom vodi generalni direktor, katerega naloga je zagotoviti nadzor nad telekomunikacijskimi storitvami in vzdrževanje učinkovite konkurence. Med njegove naloge sodi tudi nadzor licenc, modificiranje licenc, pridobivanje informacij za operaterje, obravnavanje pritožb uporabnikov in drugih licenciranih operaterjev (Rogerson, 1999, str. 267). Imenuje ga minister za industrijo in trgovino. Pri svojem delu je generalni direktor neodvisen in osebno odgovoren. Po zakonu mora generalni direktor opravljati svoje naloge tako, da zagotavlja, da ponudba telekomunikacijskih storitev dosega povpraševanje po vseh pomembnih storitvah, kar med drugim vsebuje storitve klica v sili, javni klicni predali, storitve telefonskega imenika in dostopnost storitev tudi v ruralnih predelih, zagotavlja, da so tisti, ki ponujajo storitve, le-te sposobni tudi financirati, promovira zanimanje uporabnikov, vzdržuje in promovira učinkovito konkurenco, zagotavlja, da tisti, ki ponujajo storitve, to počnejo učinkovito, promovira raziskave in razvoj, spodbuja domače operaterje, da učinkovito konkurirajo tudi na tujih trgih itd. (Rogerson, 1999, str. 267). Zakon daje generalnemu direktorju veliko izvršno moč, kljub temu pa Oftel večinoma regulira trg z nadziranjem in uveljavljanjem pogojev iz licenc vseh britanskih operaterjev. Ofcom je odgovoren tudi za dopolnjevanje licenc, bodisi prek pogajanj z lastniki licence bodisi glede na komisijo za združitve in monopole MMC (Mergers and Monopolies Commission), ki se je z aprilom leta 1999 preimenovala v komisijo za konkurenco (CC -Competition Commission). CC se odloča, ali kak operater ne deluje v skladu z javnim interesom in če je morebitno takšno obnašanje operaterja moč spremeniti z modifikacijo licence. Javni interes je interpretiran v luči glavnih nalog generalnega direktorja, kot določa zakon. Odkar je bil ustanovljen Oftel in potem Ofcom, je bilo le nekaj modifikacij licenc na pobudo CC. Danes so vsi ponudniki telekomunikacijskih storitev v Veliki Britaniji v privatni lasti. Celo British Telecom, nacionalni telekomunikacijski operater je v celoti v privatnih rokah. Njegov tržni delež na področju fiksne telefonije je v letu 2005 znašal 51 % (11th Report, str. 283). Poleg regulativne agencije Ofcom imajo v Veliki Britaniji tudi dve agenciji za preprečevanje monopolnih dejanj. To sta kot že rečeno Komisija za konkurenco (CC) in Urad za pošteno trgovanje (Bošnjak, 2000, str. 38). To pomeni, da je oskrba s telekomunikacijsko infrastrukturo in z domačimi telekomunikacijskimi storitvami podvržena regulativni konkurenci (Perušek, 2003, str. 35).

69

6.2. Avstrija 1. decembra 1881 je bila na Dunaju odprta prva telefonska centrala. Začetki uporabe teleksa segajo v leto 1936, ko je Post – und Telegrafenverwaltung (PTV) dobila prvi teleks, ki je imel za gospodarstvo in nasploh neprecenljivo vrednost. To je trajalo vse do poznih 80-ih let. Največje zabeleženo število naročnikov je bilo leta 1987 z vzpostavljenimi 26.000 linijami. Leta 1996 je iz avstrijske Post – und Telegrafenverwaltung (PTV) nastalo novo neodvisno podjetje, ki se je imenovalo Post – und Telekom Austria AG (PTA AG). V novi obliki je podjetje delovalo le do leta 1998, ko je prišlo v Avstriji do razdružitve poštne in telekomunikacijske dejavnosti. Kot posledica razdružitve je nastalo podjetje Telekom Austria AG, ki je nacionalni telefonski operater. Avstrijski telekomunikacijski trg je bil dokončno liberaliziran v letu 1998 in je sedaj povsem odprt konkurenci. Telekom Austria je po pričakovanjih še utrdil svoj položaj na trgu na področju fiksne telefonije, saj je njegov tržni delež leta 2005 predstavljal 55 %, vodilno vlogo pa je imel tudi na področju mobilne telefonije. Na področju fiksne telefonije je registriranih več operaterjev, od katerih so najpomembnejši Telekom Austria, Tele 2 / UTA, Tele.ring in eTel Austria. Privatizacija nacionalnega operaterja se je začela kmalu po ločitvi poštne in telekomunikacijske dejavnosti v letu 1998. Telecom Italia je za 25 % + 1 delnico ponudil za 18 % več denarja kot Ameritech in s tem postal strateški partner. Drugi krog privatizacije (prav tako prodaja 25 % deleža) je bil najprej predviden v letu 1999, nato pa prestavljen na leto 2000. Ena od značilnosti avstrijskega telekomunikacijskega trga je med drugim tudi prisotnost številnih tujih udeležencev na trgu, v glavnem Nemcev. Vstop privatnih operaterjev na trg je povečal konkurenco na trgu in povzročil padec cen. Cene regionalnih in nacionalnih klicev v Avstriji so ene od najnižjih v Evropi. 20. avgusta leta 2003 je bil v Avstriji sprejet nov zakon o telekomunikacijah. Avstrijska zakonodaja s področja telekomunikacij je tako postala v celoti usklajena z evropsko zakonodajo. V Avstriji izvršuje administrativne naloge Urad za telekomunikacije, regulativne pa Urad za regulacijo. Urad za telekomunikacije sestavljajo minister, ki predstavlja vrhovno telekomunikacijsko oblast, pisarne za telekomunikacije, odgovorne za določene avstrijske dežele in Urad za radijsko opremo in telekomunikacijsko terminalsko opremo, ki je podrejen vrhovni telekomunikacijski oblasti. Naloge Urada za regulacijo si delijo Regulacijski organ za radiofuzijo in telekomunikacije (Rundfunk und Telekom Regulierungs – Gmbh (RTR – Gmbh), Telecom Control Comission in Communiction Authority Austria (KommAustria). Ministru in Uradu za regulacijo svetuje Svet za telekomunikacije, ki ga sestavlja 10 članov. Nacionalni operater je Telekom Austria, nacionalni regulatorni organ pa je kot že rečeno RTR – Gmbh, ki izvaja regulatorno funkcijo na 18 upoštevnih trgih. Njegova naloga je izvajanje tržnih analiz, določitev podjetja s pomembno tržno močjo na posameznem upoštevnem trgu ter regulacija delovanja teh podjetij.

70

Telekom Austria je imel v letu 2005 55 % tržni delež na področju fiksne telefonije. V tem letu je prišlo v Avstriji do združitve preostalih dveh največjih telefonskih operaterjev in sicer podjetja Tele 2 in podjetja UTA. Pred združitvijo je imelo podjetje Tele 2 14 % tržni delež, podjetje UTA pa 12 % tržni delež (11th Report, str. 223). V podjetju Telekom Austria je imela država v septembru 2005 30% delež (Annex2 to 11th Report, str. 20). Tako kot v drugih evropskih državah so tudi v Avstriji natančen pregled nad telekomunikacijsko politiko povzeli po novem Evropskem okvirju elektronskih komunikacij, ki naj bi temeljil na tehnološko nevtralni regulaciji (Austria Country Overview, 2004). 6.3. Finska Poštne in telekomunikacijske storitve so na Finskem v letu 1990 postale javne storitve. V letu 1994 je prišlo do delitve poštnih storitev od telekomunikacijskih, pri čemer je bil Telecommunication Administration Centre (TAC) imenovan kot organ nadzora. Finska je v okviru držav članic Evropske unije vodilna na področju elektronskih komunikacij. Na področju fiksne telefonije je obdržala strukturo manjših, med seboj sodelujočih operaterjev, kateri vse bolj in bolj usklajujejo svoje aktivnosti, pri tem pa je zaznati trend pospešene konsolidacije med njimi. Finska je svoj trg fiksne telefonije liberalizirala leta 1993, ko še ni bila članica Evropske unije. Nacionalni regulatorni organ na področju telekomunikacij na Finskem je The Finnish Communications Regulatory Authority (Ficora), ki deluje v okviru finskega Ministrstva za transport in komunikacije. Ficora je naslednica Telecommunication Administration Centra (TAC), ustanovljenega leta 1988, ki je opravljal generalno regulatorno funkcijo na področju elektronskih komunikacij in na področju informacijske družbe. Odločitev o spremembi imena organa sega v konec leta 2000, novo ime (Ficora) pa je v uporabi od meseca septembra leta 2001 dalje. V času po ustanovitvi nacionalnega regulatornega organa se je med drugim preoblikoval tudi finski trg elektronskih komunikacij, kar je pripisati predvsem rasti in globalizaciji internetnih in mobilnih storitev, prav tako pa tudi novim izzivom, povezanim z elektronskimi komunikacijami. Informacijska tehnologija, medijska komunikacija in razvojni napredek področja telekomunikacij so ene od največjih možnosti in prednosti, s katerimi se je to področje do sedaj soočilo. Razvoj na tem področju je najbolj viden in zaznamovan z rastjo internetnih storitev ter digitalizacijo radijskih in televizijskih mrež, ki omogočajo uporabo te tehnologije tudi drugim oblikam komunikacije. Naloge nacionalnega regulatornega organa Ficora so zagotoviti razvoj informacijske družbe na Finskem, specifična naloga tega organa je zaščititi uporabnost in učinkovitost trga elektronskih komunikacij tako, da se strankam zagotovi konkurenčen vstop na trg ter tehnično izpopolnjene komunikacijske storitve, ki morajo biti kvalitetne in vsem dostopne, izvajanje tehnične regulacije na nacionalnem nivoju v smislu določanja smernic na področju telekomunikacijske opreme in infrastrukture. Cilj tovrstne regulacije je v zagotavljanju pravične in učinkovite konkurence med operaterji. Naloga Ficore je namreč zagotoviti učinkovito delovanje telekomunikacijskega trga. Ficora kot nacionalni regulatorni organ določa operaterje s pomembno tržno močjo na posameznih upoštevnih trgih. Na Finskem je tako kot v Sloveniji definiranih 18 upoštevnih trgov s področja elektronskih komunikacij. Naloga organa je nadalje izvajati nadzor nad tehnično uporabnostjo in varnostjo komunikacijskega omrežja, koordiniranje oštevilčenja na

71

področju telekomunikacij in alokacija kod za posamezne operaterje, nadzor uporabe radijskih frekvenc, med drugimi nalogami pa navedeni organ izvaja tudi funkcijo cenovnega regulatorja. Ficora sicer ne določa cen, ki jih zaračunavajo posamezni operaterji, posreduje pa v primeru previsokih ali prenizkih cen in lahko naloži operaterjem, da določijo primerno ceno. Ficoro vodi generalni direktor. Podjetje se financira s prihodki od plačil in z drugimi viri dohodkov. Način financiranja ji zagotavlja še dodatno stopnjo neodvisnosti pri svojem delu in finančno avtonomijo. Poleg regulativnega organa Ficora sta na Finskem za regulacijo telekomunikacijskega sektorja odgovorna še Ministrstvo za transport in komunikacije in FCA (Finnish Competition Authority). Podjetja, ki že dalj časa delujejo na telekomunikacijskem trgu, se sedaj srečujejo z velikim napredkom na področju učinkovite konkurence v primerjavi s časom izgradnje njihove infrastrukture, ko konkurence na tem področju še ni bilo. Izgradnja nove telekomunikacijske infrastrukture ob že obstoječi se običajno ekonomsko ne splača. Zato je učinkovita konkurenca možna le, kadar operater s pomembno tržno močjo ponudi svoje omrežje v uporabo novim alternativnim operaterjem pod razumnimi pogoji. Finski telekomunikacijski trg se razlikuje od telekomunikacijskih trgov ostalih članic Evropske unije, pri katerih je cenovna regulacija usmerjena le na eno ali nekaj podjetij. Na Finskem trenutno spremljajo okoli 60 podjetij s področja telekomunikacij. Področje fiksne telefonije na Finskem pokrivajo tri skupine operaterjev in sicer skupina 37 majhnih lokalnih privatnih operaterjev, operater, ki je delno v državni lasti in ponuja svoje omrežje »inter alia Lapland« in operater, ki ponuja svoje fiksno omrežje drugim uporabnikom. Nacionalni telekomunikacijski operater na Finskem je podjetje Sonera, ki ima po podatkih za prvo četrtletje 2006 30 % tržni delež na področju fiksne telefonije. Poleg podjetja Sonera sta na področju fiksne telefonije prisotni še dve veliki podjetji in sicer Elisa Group in Finnet Group. Podjetje Elisa Group ima 33 % tržni delež, skupina Finnet group pa 31 % tržni delež, ostala podjetja pa si delijo preostali 6 % tržni delež (Ficora – Market shares by operator group, str. 1). 40 lokalnih telefonskih operaterjev sodi v okvir Finnet group-a, 3 operaterji pripadajo podjetju Elisa Group, 2 pa podjetju Telia Sonera (Annex to the 11th Report, str. 9). Podjetje Sonera je vodilno podjetje na področju telekomunikacij na Finskem. Nastalo je iz državnega podjetja The Telegraph Office of Finland. Slednje je nastalo okrog leta 1917 in se je dobro desetletje po nastanku združilo s podjetjem Post of Finland. Poslovalo je pod imenom Post and Telecommunications of Finland. Vse do leta 1992 je imelo podjetje Post and Telecommunications of Finland monopolni položaj na telekomunikacijskem področju, ko je država začela podeljevati licence tudi drugim operaterjem. Trg je tako postal odprt konkurenci. Leta 1994 je prišlo do razdružitve podjetja Post and Telecommunications of Finland in s tem do razdružitve poštnih in telekomunikacijskih storitev. Nastali sta dve podjetji in sicer Finland Post in Telecom Finland. Leta 1997 je finska vlada odobrila delno privatizacijo podjetja Telecom Finland in tako je s preimenovanjem tega subjekta nastalo podjetje Sonera. Podjetje Sonera se je leta 2002 združilo s podjetjem Telia, to je vodilni švedski nacionalni telefonski operater in nastalo je podjetje TeliaSonera. Gre za vodilno podjetje s področja telekomunikacij, ki pokriva Nordijsko in Baltiško regijo in ima močan položaj na trgu.

72

Država je v letih 1998, 1999 in 2000 zmanjševala svoj delež v nacionalnem telefonskem operaterju Sonera, pred združitvijo podjetja s švedsko Telio pa je njen delež pristal na 52,8 % (TeliaSonera, str. 1). Septembra 2005 je državni delež v podjetju TeliaSonera znašal 45 % (Annex 2 to 11th Report, str. 20).

7. ANALIZA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ S POUDARKOM NA FIKSNI TELEFONIJI V SLOVENIJI IN PRIMERJAVA Z EVROPSKO UNIJO

Za celotno panogo telekomunikacij je značilna visoka stopnja rasti, poglavitna generatorja rasti panoge pa sta sektor fiksnih podatkovnih storitev, vključno z VoIP telefonijo in sektor mobilne telefonije. Evropska komisija omenja dve kategoriji ponudnikov storitev fiksne govorne telefonije in sicer ponudnike s prevladujočim tržnim deležem (incumbents) in alternativne ponudnike. V prvo kategorijo sodijo večinoma tako imenovani Telekomi, ki so v večini držav Evropske unije že privatizirani, v nekaterih, pretežno vzhodnoevropskih, vključno s Slovenskim, pa so še vedno v večinski državni lasti. Njihov tržni delež na področju storitev fiksne govorne telefonije je v večini držav Evropske unije še vedno prevladujoč. V opazovanih državah se giblje pri lokalnih klicih od 53 % v Avstriji, 95 % na Finskem, 54 % v Veliki Britaniji do 100 % v Sloveniji. Pri mednarodnih klicih se giblje njihov tržni delež od 53 % v Avstriji, 41 % na Finskem, 54,4 % v Veliki Britaniji in do 90,9 % v Sloveniji (Annex2 to the 11 th Report, str. 14).1 Iz navedenih tržnih deležev operaterjev s prevladujočim tržnim deležem lahko sklepamo, da se konkurenca na področju fiksne govorne telefonije pojavi in razvije najprej na področju mednarodnih klicev, na področju lokalnih klicev pa se razvije v kasnejših stopnjah, resnično liberaliziranega trga. Področje širokopasovnih dostopov sicer ni ožja tema magistrske naloge, so pa rezultati analize penetracije širokopasovnih dostopov držav Evropske unije vsebinsko pomembni, saj prikazujejo vpliv konkurence na razvitost družbe skozi prizmo panoge telekomunikacij. Bistveno višja stopnja penetracije širokopasovnih dostopov je namreč dosežena v državah z višjo stopnjo liberalizacije trga, ki poleg konkurence na področju storitev, razpolagajo tudi s konkurenco dostopovnih omrežij, bodisi kabelskih, brezžičnih dostopovnih omrežij ali preko razvezane lokalne zanke. Slovenija na tem področju precej zaostaja za opazovanimi državami in sicer za Avstrijo, Veliko Britanijo in Finsko. Na podlagi tega dejstva bi lahko sklepali, da je eden od vzrokov za zaostajanje Slovenije v pomanjkanju konkurenčnih ponudnikov storitev širokopasovnih dostopov in fiksne govorne telefonije kot posledica dejstva, da so v Sloveniji dostopovna omrežja večinoma v lasti podjetja Telekom Slovenije, d.d. 1 Podatki za Avstrijo, Finsko in Slovenijo se nanašajo na december 2004, podatki za Veliko Britanijo pa na marec 2005.

73

Slika št. 6: Penetracija širokopasovnih dostopov, 1. 10.2005

Vir: 11th Report, str.5 (SI – Slovenija, AT – Avstrija, UK – Velika Britanija, FI – Finska).

Navkljub rahlemu padcu prihodkov sektorja fiksne govorne telefonije, Evropska komisija prvič po letu 2001 zaznava povečanje števila ponudnikov. To dejstvo pojasnjuje kot posledico zmanjševanja tržnega deleža tradicionalnih ponudnikov s prevladujočo tržno močjo, ki se na zniževanje prihodkov iz naslova fiksne govorne telefonije odzivajo z različnimi paketnimi ponudbami storitev za končnega uporabnika. V mesecu septembru 2005 je bilo v Sloveniji 12 ponudnikov fiksne govorne telefonije, v Avstriji jih je bilo 40, na Finskem 14 in v Veliki Britaniji 127 (Annex 2 to 11th Report, str. 9). Tržni deleži operaterjev s prevladujočimi tržnimi deleži pa so znašali v Sloveniji 98,4 %, v Avstriji 55 %, za Finsko Evropska komisija v 11. poročilu navaja, da podatek ni na voljo in v Veliki Britaniji 50,8 % (Annex 2 to 11th Report, str. 18).2 V Avstriji in v Veliki Britaniji je značilen padec tržnih deležev prevladujočih operaterjev, kar je posledica dejanske liberalizacije trga fiksne govorne telefonije. Pri ocenjevanju stopnje konkurence na trgu fiksnih govornih storitev je pomemben podatek o deležu prevladujočih operaterjev fiksne govorne telefonije v segmentih lokalnih klicev, medkrajevnih klicev in mednarodnih klicev. Tržni deleži vodilnih operaterjev v opazovanih državah varirajo. Tako znaša v Avstriji tržni delež vodilnega operaterja v segmentu lokalnih klicev 53 %, na Finskem 95 %, v Sloveniji 100 % in v Veliki Britaniji 54 %. Na področju medkrajevnih klicev znaša delež vodilnega operaterja v Avstriji 73 %, na Finskem 45 %, v Sloveniji 100 % in v Veliki Britaniji 54,4 %. Na področju mednarodnih klicev pa znaša delež vodilnega operaterja v Avstriji 53 %, na Finskem 41 %, v Sloveniji 90,9 % in v Veliki Britaniji 54,4 % (Annex2 to 11th Report, str. 14). 3 Iz navedenih podatkov lahko vidimo, da ima podjetje Telekom Slovenije d.d. v segmentu lokalnih in medkrajevnih klicev 100 % tržni delež, na področju mednarodnih klicev pa ima v opazovanem obdobju 90,9 % tržni delež. 2 Podatki za Avstrijo in Slovenijo se nanašajo na december 2004, podatki za Veliko Britanijo pa na marec 2005. 3 Podatki za Avstrijo, Finsko in Slovenijo se nanašajo na december 2004, podatki za Veliko Britanijo pa na marec 2005.

74

Razliko do 100 % ustvarjajo alternativni operaterji večinoma preko VoIP tehnologije. Iz tega zornega kota lahko slovenski trg fiksne govorne telefonije v primerjavi s trgi primerjanih držav ocenjujemo kot precej zaprt trg. To dejstvo dodatno podkrepljujejo podatki o tržnih deležih vodilnih operaterjev v opazovanih državah v prihodkih in minutaži pogovorov v domačem prometu za lokalne klice do internetnih ponudnikov, lokalnih telefonskih klicev in povprečja lokalnih klicev. Podatki za opazovano obdobje kažejo, da ima podjetje Telekom Slovenije, d.d. tudi glede na ta kriterij 100 % tržni delež, kar kaže, da na področju fiksne govorne telefonije v domačem prometu na območju Republike Slovenije konkurenca ni prisotna. Na podlagi navedenih podatkov in ugotovitev, da ima podjetje Telekom Slovenije, d.d. kot prevladujoči ponudnik na slovenskem trgu 100 % tržni delež na trgu fiksne govorne telefonije lahko sklepamo, da v Sloveniji še ni pogojev za delovanje konkurence na trgu fiksne govorne telefonije. Za države članice Evropske unije je značilna usmeritev v liberalizacijo trga telekomunikacijskih storitev, pri čemer se liberalizacija kaže tudi skozi privatizacijo državnih operaterjev telekomunikacijskih storitev. Deleži držav v vodilnih operaterjih kažejo, kakšen potencialen vpliv ima lahko država na odločitve vodilnega fiksnega operaterja. Ti deleži v opazovanih državah varirajo in sicer znaša delež države v vodilnem operaterju v Avstriji 30 %, v Sloveniji 72 %, na Finskem 45 %, v Veliki Britaniji pa je vodilni operater v celoti v privatnih rokah. (Annex2 to 11th Report, str. 20).4 Delež države v podjetju Telekom Slovenije, d.d. je torej septembra 2005 znašal 72 %, kar uvršča Slovenijo med države članice Evropske unije, v katerih ima država kljub deklarativni podpori liberalizaciji trga telekomunikacij prevladujočo lastniško vlogo v vodilnem mešanem operaterju skupini Telekom Slovenije, d.d.. Delež lastništva države kaže na potencialni velik vpliv države na odločitve podjetja Telekom Slovenije, d.d.. Iz uporabniškega zornega kota Evropska komisija analizira stopnje uporabe storitev alternativnih ponudnikov za klice v domačem prometu, klice v mednarodnem prometu in stopnje direktnih dostopov do omrežij alternativnih ponudnikov. V mesecu septembru 2005 je v okviru držav članic Evropske unije alternativne ponudnike za mednarodne klice uporabljalo 32 % telefonskih naročnikov, 23 % jih je alternativne ponudnike uporabljalo za lokalne telefonske klice, le 7,7 % naročnikov pa je imelo direkten dostop do omrežij alternativnih ponudnikov (Annex2 to 11th Report, str. 21). Na slovenskem trgu govorne telefonije alternativnih ponudnikov storitev fiksne govorne telefonije do julija 2004 ni bilo, pojavili pa so se v drugi polovici leta 2004 z uvedbo funkcionalnosti izbire operaterja (call selection – CS) , ki je bila na slovenskem trgu uvedena v sredini leta 2003 in predizbire operaterja (call preselection – CPS), ki je bila uvedena januarja 2004. Ravno tako ni prisotnih direktnih dostopov uporabnikov do omrežij alternativnih ponudnikov, kot posledice neobstoja le-teh. Med opazovanimi državami najvišji delež direktnih dostopov do alternativnih operaterjev septembra 2005 beleži Velika Britanija s 17,9 %, sledi ji Avstrija s 6 %, Slovenija z 0,1 %, na Finskem pa ni direktnega dostopa do omrežij alternativnih operaterjev. (Annex to 11th Report, str. 23). V Sloveniji je septembra 2005 delovalo 5 operaterjev oziroma 45 % vseh operaterjev, preko katerih je bilo mogoče vzpostavljati mednarodne klice z uporabno funkcij CS in CPS. 4 Podatki se nanašajo na september 2005.

75

V Avstriji je bilo teh operaterjev 29 oziroma 74 % vseh, na Finskem sta bila 2 oziroma 14 % vseh, v Veliki Britaniji pa je bilo 116 operaterjev oziroma 92 % vseh operaterjev, preko katerih je bilo mogoče vzpostavljati funkcije CS in 24 operaterjev oziroma 19 % vseh, preko katerih je bilo mogoče vzpostavljati funkcije CPS. (Annex to 11th Report, str. 25).5 Ker je medomrežno povezovanje eden glavnih faktorjev konkurence na telekomunikacijskem trgu, je pomembno, da so cene medomrežnega povezovanja na ustrezni ravni. Od avgusta 2003 dalje so cene medomrežnega povezovanja v Sloveniji na ravni povprečja v Evropski uniji. Med primerjanimi državami ima Velika Britanija najnižjo ceno medomrežne povezave na lokalni ravni (0,25 €-centov) in enojni tranzit (0,35 €-centov), kar je pod povprečjem Evropske unije (0,54 €-centov na lokalni ravni in 0,86 €-centov enojni tranzit). Slovenija in Avstrija sta nekoliko nad povprečjem Evropske unije in sicer znaša cena medomrežne povezave na lokalni ravni v Sloveniji 0,75 €-centov, v Avstriji pa 0,82 €-centov, cena za enojni tranzit pa znaša v Sloveniji 1,04 €-centov, v Avstriji pa 1,28 €-centov. Najnižjo ceno dvojnega tranzita ima zopet Velika Britanija in sicer 0,62 €-centov, kar je pod povprečjem Evropske unije (1,33 €-centov), medtem ko sta Slovenija in Avstrija zopet nekoliko nad povprečjem Evropske unije in sicer Slovenija 1,67 €-centov in Avstrija 2,25 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 28, 29).6 Ker 11. poročilo Evropske komisije obravnavanih podatkov za Finsko ne vsebuje, v tem delu Finske nisem mogla vključiti v primerjavo z ostalimi državami. Precej drugačne pa so razmere v Sloveniji pri cenah medomrežnega povezovanja iz fiksnega v mobilno omrežje. Cena te povezave v Sloveniji je 18,81 €-centov in je nad povprečjem Evropske unije (12,96 €-centov).

Cene medomrežnega povezovanja iz fiksnega v mobilno omrežje so v primerjanih državah pod povprečjem Evropske unije in sicer v Avstriji znaša cena tega povezovanja 12,41 €-centov, na Finskem 7,33 €-centov in v Veliki Britaniji 8,78 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 32).7 Primerjava višine mesečne naročnine za fiksni telefonski priključek za gospodinjstva med primerjanimi državami kaže, da imamo v Sloveniji najnižjo mesečno naročnino in sicer 10,7 €-centov, ki je nižja od minimuma v Evropski uniji, v Avstriji znaša 16,0 €-centov, na Finskem 11,8 €-centov in v Veliki Britaniji 15,6 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 76).8 Kot izhaja iz opravljene primerjave imajo v Avstriji najvišjo mesečno naročnino za fiksni telefonski priključek, v Sloveniji pa je ta najnižja. Na podlagi teh podatkov lahko sklepamo, da bo v Sloveniji prišlo do povečanja mesečne naročnine, saj naj bi se približali cenam naročnine v Evropski uniji. Vendar moramo pri tem opozoriti, da je tako povečanje naročnin upravičeno samo v primeru, da so tudi stroški na ravni Evropske unije oziroma cene naročnine morajo izražati samo dejanske in hkrati upravičene stroške. To pomeni, da če zagotavljanje enako kakovostnih storitev v Sloveniji povzroča manjše stroške od držav Evropske unije, morajo biti ustrezno nižje tudi cene storitev. Primerjava cene lokalnega tri minutnega klica vodilnega fiksnega operaterja med primerjanimi državami kaže, da ima Slovenija najnižjo tarifo in sicer 7,9 €-centov, medtem ko ima Finska najvišjo tarifo in sicer 15,8 €-centov. Cena tri minutnega klica 5 Podatki za Slovenijo, Finsko in Veliko Britanijo se nanašajo na september 2005, podatki za Avstrijo pa na 30.9.2003. 6 Podatki za Slovenijo, Avstrijo in Veliko Britanijo se nanašajo na oktober 2005, podatek za Finsko pa ni bil objavljen. 7 Podatki za Slovenijo, Avstrijo, Finsko in Veliko Britanijo se nanašajo na oktober 2005. 8 Podatki za Slovenijo, Avstrijo, Finsko in Veliko Britanijo se nanašajo na september 2005.

76

vodilnega fiksnega operaterja v Avstriji znaša 14,7 €-centov, v Veliki Britaniji pa 13,3 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 79).9 V nadaljevanju bom prikazala primerjavo cene desetminutnega mednarodnega klica v bližnjo državo. Poleg cene vodilnega fiksnega operaterja bom prikazala tudi cene klicev alternativnega operaterja. Najnižjo ceno deset minutnega mednarodnega klica med primerjanimi državami ima Slovenija. Cena klica znaša 1,25 €-centov in je nižja od povprečja v Evropski uniji. Najvišjo ceno deset minutnega mednarodnega klica ima Velika Britanija in sicer znaša 2,52 €-centov, sledita ji Avstrija in Finska z enako ceno za to storitev in sicer 1,90 €-centov. Cena mednarodnega deset minutnega klica podjetja Telekom Slovenije, d.d. znaša 1,25 €-centov in je za 0,25 €-centov višja od cene alternativnega operaterja v Sloveniji. Pri tej primerjavi je potrebno biti previden, saj alternativni operater ponuja cene pogovorov preko VoIP. Taka primerjava tako zanemarja kakovost storitve. Med alternativnimi operaterji v primerjanih državah imajo v Avstriji še nižjo ceno za to storitev in sicer 0,99 €-centov, na Finskem znaša cena 1,48 €-centov in v Veliki Britaniji 3,04 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 87, 89). Iz podatkov tudi izhaja, da so cene mednarodnih klicev alternativnih operaterjev nižje kot cene mednarodnih klicev vodilnih operaterjev. To velja za Slovenijo, Avstrijo in Finsko, v Veliki Britaniji pa so cene alternativnih operaterjev višje za 0,52 €-centov. Pričakovati je, da bodo konkurenčne cene mednarodnih klicev alternativnih operaterjev povzročile nadaljnje zmanjšanje cen mednarodnih klicev vodilnih operaterjev. V nadaljevanju bom prikazala tudi primerjavo cene deset minutnega mednarodnega klica v ZDA. Poleg cen vodilnega fiksnega operaterja bom prikazala tudi cene klicev alternativnega operaterja. Med primerjanimi vodilnimi operaterji je najcenejša Slovenija, kjer je cena podjetja Telekom Slovenije, d.d. 1,40 €-centov in je za 0,70 €-centov nižja od povprečja Evropske unije. Cena obravnavane storitve v Avstriji znaša 1,90 €-centov, v Veliki Britaniji 2,08 €-centov in na Finskem 4,90 €-centov. Cena klica alternativnega operaterja v Sloveniji je od Telekomove cene klica nižja za 0,31 €-centov, vendar je pri tem treba upoštevati, da ne gre za enako vrsto storitev (VoIP). Cena alternativnega operaterja v Avstriji znaša 0,99 €-centov, v Veliki Britaniji 1,56 €-centov in na Finskem 3,18 €-centov. Najvišjo ceno med primerjanimi državami ima Finska in sicer v primeru vodilnega operaterja 4,90 €-centov, v primeru alternativnega operaterja pa 3,18 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 90). Na podlagi zbranih podatkov lahko tudi v tem primeru klicev v ZDA zaključimo, da imajo alternativni operaterji nižje cene kot vodilni operaterji. Slovenski telekomunikacijski trg je tako v absolutnem kot v relativnem smislu zelo majhen, kljub temu pa je njegova struktura podobna strukturi trgov v državah Evropske unije. Primerjava nominalnih cen storitev fiksne telefonije je pokazala, da so cene vodilnega operaterja v Sloveniji med najnižjimi in pod povprečjem cen v Evropski uniji. Vendar pa nam primerjava cen kaže samo eno plat medalje, saj nam sama višina cen storitev ne pokaže stroškovne strukture. Od primerjanih držav Slovenija izstopa predvsem po tem, da na področju fiksne telefonije ni konkurence. Za normalizacijo tržne strukture v prihodnosti bi moral regulator čim prej zagotoviti možnost vstopa novih ponudnikov. 9 Podatki za Slovenijo, Avstrijo, Finsko in Veliko Britanijo se nanašajo na leto 2005.

77

Primerjava Slovenije z izbranimi državami in sicer Avstrijo, Finsko in Veliko Britanijo torej kaže, da v Sloveniji na področju fiksne telefonije praktično ni konkurence, saj to dejavnost opravlja samo podjetje Telekom Slovenije, d.d. V Avstriji, na Finskem in v Veliki Britaniji pa lahko opazimo sadove liberalizacije, saj je konkurenca povzročila opaznejše zmanjšanje tržnega deleža vodilnih fiksnih operaterjev (Annex2 to 11th Report, str. 14).

Rezultati analize kažejo, da kljub temu, da je bil telekomunikacijski trg v Sloveniji liberaliziran že sredi leta 2001, konkurenca na tem trgu še ni čisto zaživela. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. se na področju fiksne telefonije sooča s konkurenco le na trgu mednarodnih klicev, kjer nastopajo alternativni operaterji, ki uporabljajo VoIP tehnologijo. Tako podjetje Telekom Slovenije, d.d. prevladuje na telekomunikacijskem trgu bodisi sam bodisi prek svojih hčerinskih družb. Njegov večinski lastnik je država z 72 % deležem. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. je 100 % lastnik tudi največjega slovenskega mobilnega operaterja podjetja Mobitel, d.d. in ponudnika internetnih storitev podjetja SIOL. V Evropski uniji je na trgu mednarodnih klicev konkurenca med operaterji najmočnejša. Podatki o povprečnem tržnem deležu nekdanjih državnih monopolistov na trgu fiksne telefonije tudi kažejo, da se je konkurenca preselila na segment lokalnih klicev, kar lahko pripišemo uvedbi možnosti izbire in predizbire operaterja v vseh državah Evropske unije.

Poleg uvedbe možnosti izbire in predizbire operaterja je pomembno tudi uresničevanje teh možnosti. V Evropski uniji se povečuje odstotek naročnikov, ki uporabljajo alternativne operaterje, bodisi z uporabo posebne številke za izbiro operaterja (izbira operaterja) bodisi z izbiro oziroma usmeritvijo klica na omrežje alternativnega operaterja (predizbira operaterja). Neposreden dostop do alternativnega operaterja je mogoč bodisi preko operaterjevega lastnega omrežja, bodisi preko razvezane krajevne zanke s strani bivšega monopolista.

Tudi v Sloveniji lahko končni uporabniki poleg alternativnih operaterjev, ki ponujajo VoIP storitve, izbirajo med operaterji, ki omogočajo klice preko izbire ali predizbire. Način izbire/predizbire omogoča končnemu uporabniku, da kljub dostopu do telefonskega omrežja preko podjetja Telekom Slovenije, d.d. svoje klice usmerja preko alternativnega operaterja. Možnosti izbire in predizbire postajata vse močnejši. Še vedno pa število dosega le 3 % vseh priključkov podjetja Telekom Slovenije, d.d. Podatki kažejo, da se na splošno v sedanjem obdobju tržni delež podjetja Telekom Slovenije, d.d. najmočneje spreminja pri mednarodnem prometu, kjer ponudniki preko IP ter izbire in predizbire operaterja posredujejo že 29,48 % mednarodnega prometa.

Ker imajo končni uporabniki možnost izbire med podjetjem Telekom Slovenije, d.d. in alternativnimi operaterji na osnovi izbire oziroma predizbire operaterja, prihaja veliko bolj do izraza ločevanje med trgom nacionalnih in mednarodnih telefonskih storitev, ki se zagotavljajo na fiksni lokaciji. Alternativni operaterji namreč ponujajo mednarodne telefonske storitve, medtem ko tega v bližnji prihodnosti za nacionalne telefonske storitve ne moremo pričakovati. Razlog, da konkurence za nacionalne telefonske storitve v kratkem ne moremo pričakovati so predvsem visoke cene, ki jih mora alternativni operater plačati podjetju Telekom Slovenije, d.d., da lahko opravlja storitve na osnovi izbire oziroma predizbire operaterja ter visoki stroški medomrežnega povezovanja, v primerjavi

78

s cenami, ki jih podjetje Telekom Slovenije, d.d. zaračunava končnim uporabnikom za opravljanje klicev na področju Slovenije.

Trenutna konkurenca podjetju Telekom Slovenije, d.d. so torej le operaterji, ki ponujajo storitev govora preko protokola IP. Potrebno je razlikovati med kratico VoIP in »voice over internet«. VoIP – »Voice over Internet Protocol« je generično ime za prenos govora (kodiranega) s pomočjo protokola IP. Prenos lahko poteka preko javnih ali posebnih (lastnih) omrežij. »Voice over internet« pa je posebna vrsta prenosa govora, ki uporablja javno internetno omrežje (in ki seveda poteka preko protokola IP), ne pa posebnih omrežij. Storitev VoIP kot taka ni posebej urejena v ZEKom-u oziroma podzakonskih aktih. Smernice Evropske unije in naša zakonodaja zahtevata, da je regulativa tehnološko neodvisna, zato VoIP kot eden od načinov prenosa nima posebnega statusa. APEK meni, da je pri ponujanju VoIP potrebno upoštevati pravila, ki veljajo za fiksne javne telefonske storitve in sicer takrat, kadar operater trži storitev VoIP kot nadomestilo za »klasično« fiksno javno telefonsko storitev (PSTN, ISDN, …), kadar uporabniku storitev predstavlja nadomestek fiksne javne telefonske storitve in kadar uporabniku predstavlja storitev VoIP edini način za dostop do klasičnega javnega telefonskega omrežja (na primer v primeru razvezave krajevne zanke) (Simič, 2002, str. 23). Operater, ki nudi dostop do storitev VoIP (»multimedijske širokopasovne storitve«) na javnem internetnem omrežju, lahko nudi dostop do »multimedijske širokopasovne storitve« (VoIP ali drugačne) le na podlagi obvestil (brez dovoljenja). Pri tem dostop do storitve pomeni, da ponudnik dostopa uporablja javno telefonsko omrežje za dostop do svoje storitve in zato plačuje uporabo lastniku dostopovnega omrežja. Z vidika opredelitve upoštevnega trga pa ni pomembna le zakonodaja, ki ji je podvržen operater, ampak tudi zamenljivost ponudbe in povpraševanja. Najbolj zanimiva je zamenljivost povpraševanja oziroma odgovor na vprašanje, ali bi končni uporabniki v primeru trajnega in bistvenega dviga cene mednarodnih klicev s strani podjetja Telekom Slovenije, d.d., svoje povpraševanje po opravljanju mednarodnih klicev preusmerili k ponudnikom storitev VoIP. Končni uporabniki s preusmeritvijo povpraševanja k ponudnikom VoIP storitev nimajo dodatnih stroškov, morajo pa s ponudnikom VoIP storitev skleniti pogodbo ali pa kupiti predplačniško telefonsko kartico. Ponudniki VoIP storitev ne zaračunavajo naročnine, ampak izstavijo račun zgolj za opravljene klice. Od morebitne namestitve hišne telefonske centrale je odvisen način zbiranja VoIP klicev. Lahko se vklopi samodejno s pomočjo LCR (»least cost routing«) funkcije, tako da se način zbiranja ne spremeni. Drugi način je možen z dodatno predpono, ko uporabniki začnejo klic s klicem na telefonsko številko ponudnika VoIP, nato pa odtipkajo še številko, ki jo želijo poklicati. Največjo težavo predstavlja kakovost povezave, ki je pri posameznih ponudnikih različna. Da bi lahko zagotovo trdili, ali VoIP storitve sodijo na upoštevna trga za javno dostopne mednarodne telefonske storitve, ki se zagotavljajo na fiksni lokaciji za rezidenčne in poslovne uporabnike, bi potrebovali podatke o opravljenih minutah mednarodnih klicev pri podjetju Telekom Slovenije, d.d. in ponudnikih VoIP storitev. Še največ bi povedali podatki, koliko se je zmanjšala količina minut opravljenih mednarodnih klicev pri podjetju Telekom Slovenije, d.d., ko so na trg vstopili ponudniki VoIP storitev. Žal ti podatki niso dostopni. 10

Podjetje Telekom Slovenije, d.d. ima v bistvu monopolni položaj na vseh upoštevnih trgih fiksne telefonije, razen na trgih javno dostopne mednarodne telefonske storitve, ki se zagotavljajo na fiksni lokaciji. 10 Podatki niso javno objavljeni. Ponudniki VoIP storitev niso bili pripravljeni zaupati podatkov o opravljenih minutah mednarodnih klicev.

79

Ena izmed ovir vstopa na trg fiksne telefonije, ki jo postavlja podjetje Telekom Slovenije, d.d. alternativnim operaterjem so nizke cene, ki jih za svoje storitve fiksne telefonije zaračunava končnim uporabnikom. Nizke cene za končne uporabnike so z vidika konkurence problematične, če jih primerjamo s cenami, ki jih podjetje Telekom Slovenije, d.d. zaračunava na trgu prodaje na debelo. Na trgu prodaje na debelo pri fiksni telefoniji ima podjetje Telekom Slovenije, d.d. monopolni položaj na vseh treh upoštevnih trgih: 1. začenjanje klicev v javnem telefonskem omrežju na fiksni lokaciji, 2. zaključevanje klicev v javnem telefonskem omrežju na fiksni lokaciji, 3. storitev tranzita (»transit services«) v fiksnem javnem telefonskem omrežju, saj ima le podjetje Telekom Slovenije, d.d. v 100 % lasti fiksno javno telefonsko omrežje.

Trg popolne razvezave krajevne zanke v Sloveniji ni zaživel. Telekom Slovenije, d.d. je sicer objavil vzorčno ponudbo o razvezanem dostopu do dostopovnega kabelskega voda in kolokaciji, a popolna razvezava ni zaživela. Razlog za to so že same cene, saj bi moral alternativni operater za popolnoma razvezan dostop mesečno plačevati 14,50 €-centov (brez DDV), kar je več kot podjetje Telekom Slovenije, d.d. zaračunava zasebnim uporabnikom mesečno naročnino za običajni (9,34 €-centov, brez DDV) in celo ISDN priključek (11,28 €-centov za najcenejši enostavni osnovni dostop in 12,85 €-centov za standardni osnovni dostop, obe ceni sta brez DDV). Mesečno ceno za popolnoma razvezan dostop presega le mesečna naročnina za komfortni osnovni dostop (15,56 €-centov, brez DDV). S tako visokimi cenami za popolno razvezavo krajevne zanke, v primerjavi s cenami za končne uporabnike, podjetje Telekom Slovenije, d.d. onemogoča vstop alternativnim operaterjem na trg fiksne telefonije na ta način. Cene so visoke tudi v primerjavi s povprečno ceno v Evropski uniji, saj znaša cena za popolnoma razvezan dostop v Sloveniji 14,5 €-centov, povprečje v Evropski uniji pa znaša 10,55 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 68).11 Poleg cene za mesečni najem v primeru popolnoma razvezanega dostopa, bi moral alternativni operater podjetju Telekom Slovenije, d.d. plačevati tudi za medomrežno povezovanje, saj ni realno pričakovati, da bi alternativni operater pri vstopu na trg že imel svoje lastno omrežje fiksne telefonije. Trg medomrežnega povezovanja je zato z vidika zagotavljanja konkurence zelo pomemben. Če so namreč konkurentu ponujene višje ali enake cene, kot jih potem zaračunava svojim naročnikom, konkurent ne more ničesar zaslužiti oziroma celo izgublja, s tem pa je onemogočeno, da bi konkurenca sploh zaživela. Pri tem je treba paziti tudi, da cene medomrežnega povezovanja niso postavljene prenizko. V tem primeru bi na trg lahko vstopili neučinkoviti operaterji, hkrati pa bi obstoječi operater premalo investiral v omrežje zaradi pomanjkanja virov za investicije. Medomrežna povezava je vrsta omrežnega dostopa, ki omogoča fizično in logično povezavo telekomunikacijskih omrežij tako, da lahko uporabniki, priključeni na različna telekomunikacijska omrežja, posredno ali neposredno medsebojno komunicirajo oziroma, da imajo dostop do storitev, ki jih ta omrežja omogočajo. Tako je v ZEKom-u definirana medomrežna povezava. Zakon tudi določa, da se morajo operaterji o medomrežnem povezovanju dogovarjati z drugimi operaterji in jim na njihovo povpraševanje dati pobudo za medomrežno povezovanje ter omogočiti svojim uporabnikom, da lahko komunicirajo z drugimi uporabniki. Cene operaterjev s pomembno tržno močjo morajo biti stroškovno naravnane. O tehničnih in komercialnih vprašanjih dostopa oziroma medomrežnega povezovanja se stranke dogovorijo same in o tem sklenejo pogodbo, v primeru, da ne pride do takega dogovora, odloči na zahtevo ene od strank APEK. 11 Podatki se nanašajo na oktober 2005.

80

V primeru suma, da cene operaterjev s pomembno tržno močjo niso stroškovno naravnane, lahko APEK poseže po uradni dolžnosti.

Podjetje Telekom Slovenije, d.d. je vzorčno (referenčno) ponudbo o medomrežnem povezovanju omrežja podjetja Telekom Slovenije, d.d. in omrežij operaterjev fiksnih javnih telefonskih storitev prvič objavil v Uradnem listu RS z dne 26.7.2002. Medomrežno povezavo na podlagi te vzorčne ponudbe tvorijo dostopovni vod in dostopovni kapaciteti podjetja Telekom Slovenije, d.d. in operaterja. Pri stroških medomrežne povezave je bilo tako potrebno upoštevati ceno zakupljenega oziroma dostopovnega voda. Na to vzorčno ponudbo je APEK večkrat posegla po uradni dolžnosti, pri čemer je v letu 2002 z delno odločbo podjetju Telekom Slovenije, d.d. naložila znižanje cene minute medomrežnega povezovanja. Drugič se je to zgodilo leta 2003, ko je ponovno znižala cene minute medomrežnega povezovanja na povprečje cen, veljavnih v državah Evropske unije. Ob začetku regulacije leta 2002 so bile namreč cene na debelo, to je cene medomrežnega povezovanja, višje od cen na drobno, to je cen lokalnih klicev. Razmerje je bilo 8,4:5,25 v korist medomrežnega povezovanja (Kump, 2004, str. 80). Ob takih pogojih vstopajoči operaterji namreč niso imeli osnovnih možnosti za vstop na trg, saj bi z vsako minuto prometa ustvarjali le izgubo. APEK je zato v letu 2002 začela proces uravnoteženja cen z zniževanjem cen medomrežnega povezovanja. Cene medomrežnega povezovanja so v Sloveniji še vedno nekoliko višje od povprečja, ki velja za države članice Evropske unije. Oktobra 2005 je bila cena v Sloveniji za t.im. dvojni tranzit 1,67 €-centov, povprečje v Evropski uniji je bilo 1,39 €-centov, cena za t.im. enojni tranzit je bila v Sloveniji 1,04 €-centov, povprečje v Evropski uniji pa 0,94 €-centov, na lokalnem nivoju pa je bila cena v Sloveniji 0,75 €-centov, povprečje v Evropski uniji pa je bilo 0,60 €-centov. (Annex2 to 11th Report, str. 28, 29).

Kot kažejo podatki, so cene v Sloveniji še nekoliko višje od povprečja cen v Evropski uniji. Eden od razlogov za takšno situacijo je tudi ta, da podjetje Telekom Slovenije, d.d. v svoji referenčni ponudbi ponuja različne cene glede na število povezav s centralami na različnih nivojih. Cene so torej odvisne med drugim tudi od tega, na koliko central podjetja Telekom Slovenije, d.d. se operater poveže, torej od tega, koliko ima svojega omrežja. Za t.im. dvojni tranzit (priključitev na nivoju IX) se operater v Sloveniji npr. priklopi na eno ali obe centrali v Ljubljani in Mariboru, da doseže ceno za enojni tranzit (priključitev na nivoju SX, PSX) se mora priključiti na 11 central po vsej Sloveniji, za lokalno raven (priključitev na nivoju PX) pa se mora priključiti na kar 48 lokalnih telefonskih central. (Kump, 2004, str. 82). Če se operater poveže na več central, to zanj pomeni, da mora najeti (zgraditi) več dostopovnih vodov do teh central, s čimer so zopet povezani stroški. Zanimiva je primerjava cen podjetja Telekom Slovenije, d.d. za nacionalne klice in cen medomrežnega povezovanja. Če so bile cene medomrežnega povezovanja, ki jih zaračunava podjetje Telekom Slovenije, d.d. oktobra 2005 približno na ravni povprečnih cen za medomrežno povezovanje v Evropski uniji, cene, ki jih podjetje Telekom Slovenije, d.d. zaračunava končnim uporabnikom pa so bile precej nižje od povprečnih cen v Evropski uniji, je bilo razmerje med opazovanimi cenami v Sloveniji manj ugodno kot v Evropski uniji. Cene medomrežnega povezovanja na lokalnem nivoju (0,75 €-centov) v tem obdobju predstavljajo 24 % drobnoprodajne cene za klic v Sloveniji (3,16 €-centov), medtem ko to razmerje med ceno medomrežnega povezovanja za enojni tranzit

81

(1,04 €-centov) in drobnoprodajno ceno za klic znaša 33 %.Večji problem je bil pri cenah medomrežnega povezovanja za dvojni tranzit (1,67 €-centov), kjer je ta cena v oktobru 2005 znašala 53 % drobnoprodajne cene za klic, ki jo je zaračunavalo podjetje Telekom Slovenije, d.d. (Annex2 to 11th Report, str. 28, 29). Navedeno pomeni, da bi moral alternativni operater s 47 % drobnoprodajne cene pokriti svoje ostale stroške in pri tem doseči še določen dobiček, če bi hotel postaviti vsaj enako ceno za medkrajevni klic kot podjetje Telekom Slovenije, d.d. Lahko torej rečemo, da takšno razmerje med drobnoprodajnimi cenami in cenami medomrežnega povezovanja predstavlja oviro za vstop alternativnega operaterja na trg. Alternativnemu operaterju po plačilu stroškov za medomrežno povezovanje namreč ostane bistveno manj, kot v povprečju ostane alternativnim operaterjem v drugih državah članicah Evropske unije, npr. v Avstriji, na Finskem in v Veliki Britaniji. Analiza dogajanj na trgu elektronskih komunikacij, predvsem na trgu fiksne telefonije v Evropski uniji, še posebej pa v primerjanih državah je pokazala, da so nekateri trgi že zelo konkurenčni, medtem ko je slovenski trg fiksne telefonije še pod nadzorom »bivšega« monopolnega ponudnika. Podatki kažejo, da so najmanj konkurenčni trgi trgi fiksnih telefonskih storitev, kar je po eni strani tudi razumljivo, saj so te storitve povezane z obstoječim bakrenim omrežjem, ki je v lasti bivših monopolnih ponudnikov. Tako je tudi v Sloveniji. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. je še vedno ohranilo vodilni položaj na trgu fiksne telefonije. Poleg prednosti, ki jih ima pred alternativnimi operaterji zaradi svojega znanja, izkušenj, tehnološke opremljenosti in izgrajenega omrežja, podjetje Telekom Slovenije d.d. postavlja alternativnim operaterjem, ki bi radi vstopili na trg, visoke ovire. Ovire se kažejo, kot izhaja iz opravljene analize, v obliki cenovnih nesorazmerij, ki alternativnim operaterjem ne omogočajo postavljanja konkurenčnih cen, v obliki nepripravljenosti in zavlačevanja sklepanja dogovorov z alternativnimi operaterji ter v obliki postavljanja visokih cen za storitve, ki jih alternativni operaterji potrebujejo. Za slovenski trg fiksne telefonije je torej značilen velik tržni delež nacionalnega operaterja podjetja Telekom Slovenije, d.d. Takšna tržna struktura na trgu fiksne telefonije je posledica različnih faktorjev. Eden od pomembnejših je neprimeren nivo cen medomrežnega povezovanja, ki je bil prisoten na trgu že od samega začetka uvajanja liberalizacije trga. Ko se je leta 2001 v Sloveniji začela liberalizacija telekomunikacijskega trga, so bile prisotne zelo visoke cene medomrežnega povezovanja. Cene za dostop do omrežja nacionalnega operaterja so bile višje od cen za lokalne klice, kar je praktično onemogočalo uvajanje konkurence na trg fiksne telefonije. Marca 2002 je APEK sicer sprožila postopke uravnoteženja cen medomrežnega povezovanja s cenami, ki veljajo v Evropski uniji, vendar ta cilj ni bil v celoti dosežen, kar ima za posledico, da na trgu ni prisotna konkurenca. Kot kažejo podatki, so cene medomrežnega povezovanja v Sloveniji še vedno nad povprečjem cen v Evropski uniji. Tabela št. 2: Povprečje cen medomrežnega povezovanja v Sloveniji in Evropski uniji v letu 2005

lokalni nivo (c€)

enojni tranzit (c€)

dvojni tranzit (c€)

Slovenija 0,75 1,04 1,67 EU povprečje 0,60 0,94 1,39 Vir: Telecommunications Markets in Central and South Eastern Europe, str. 33 (11th Report, Annex 2, 20.2.2006).

82

Po drugi strani pa primerjava cen podjetja Telekom Slovenije, d.d., ki jih zaračunava končnim uporabnikom in istih cen nacionalnih operaterjev držav članic Evropske unije kaže, da so cene podjetja Telekom Slovenije, d.d. kot tudi že v preteklosti, še vedno pod evropskim povprečjem, so pa tudi najnižje med vsemi državami članicami Evropske unije, saj dosegajo le 31 % evropskega povprečja pri lokalnih klicih in 64 % evropskega povprečja pri medkrajevnih klicih. Tabela št. 3: Cene fiksne telefonije podjetja Telekom Slovenije, d.d. v primerjavi s povprečjem teh cen v Evropski uniji za rezidenčne uporabnike v letu 2005

mesečna naročnina za

rezidente (€)

cena lokalnega klica (3 min, c€)

cena medkrajevnega klica (3 min, c€)

povprečna cena za mednarodni

klic (€)

Slovenija 10,70 7,90 7,90 0,62 EU povprečje 14,80 12,40 25,40 0,90

Vir: Telecommunications Markets in Central and South Eastern Europe, str. 33 (11th Report, Annex 2, 20.2.2006). Slovenski operaterji se tako soočajo s cenovno stisko, ki se kaže v nizkih maloprodajnih cenah v pogojih brez obstoja ustrezne konkurence na trgu in v visokih cenah medomrežnega povezovanja. Evidentno je, da zahtevano uravnoteženje cen še ni doseženo v celoti. Kot kaže, APEK tolerira razmere, v katerih so cene medomrežnega povezovanja nad povprečjem Evropske unije, medtem ko so cene, ki jih zaračunava podjetje Telekom Slovenije d.d. končnim uporabnikom, najnižje v Evropski uniji. Takšna situacija predstavlja oviro za uvajanje konkurence na trg fiksne telefonije v Sloveniji. V posledici ima tako podjetje Telekom Slovenije, d.d. dominanten položaj na trgu fiksne telefonije pri čemer s svojim načinom delovanja intenzivno tekmuje za obdržanje tega položaja. Njegova politika delovanja je usmerjena v obdržanje oziroma v hitro pridobivanje velikega števila naročnikov, pri čemer za svoje storitve naročnikom zaračunava nizke cene, ki se po svoji vsebini približujejo predatorskim cenam. Ko se nacionalni operater sooči z uvajanjem konkurence na trg, ponudi končnim uporabnikom to novo storitev pod svojo zaščitno znamko in glede na dosežene velike ekonomije obsega prepreči vstop alternativnim operaterjem na trg. Dejstvo je, da gre v primeru elektronskih komunikacij za velike vložke v izgradnjo omrežij. Kljub novim cenejšim tehnologijam je ekonomija obsega še vedno zelo pomemben dejavnik. Majhni igralci na trgu le stežka preživijo. Brez večjega števila naročnikov tudi ni potrebnega razvoja in inovacij. Po nekaterih ocenah naj bi tako slovenski trg zadoščal za maksimalno dva operaterja, zaradi česar je težko pričakovati večje število konkurenčnih operaterjev, ki bi lahko dolgoročno preživeli na trgu. Glede na rezultate opravljene primerjave Slovenije z državami Evropske unije ter glede na izsledke opravljene analize ocenjujem, da v Sloveniji trenutno ne vladajo razmere na trgu fiksne telefonije, ki bi glede na obstoječo strukturo trga dale prostor in možnost preživetja poleg nacionalnega operaterja podjetja Telekom Slovenije, d.d. tudi drugim alternativnim operaterjem.

83

Slovenski trg elektronskih komunikacij se od trgov v Evropski uniji bistveno razlikuje tudi v tem, da država še vedno nadzira preko lastniške funkcije več kot 70 % celotnega trga elektronskih komunikacij. Glede na to, da preko APEK in Urada opravlja tudi vlogo regulatorja trga in varuha konkurence je nujno, da prihaja do konflikta interesov. Položaj alternativnih operaterjev tako še dodatno otežuje že ugotovljeno dejstvo, da gre v primeru Slovenije za majhen trg, ki ne prenese večjega števila operaterjev. Zaradi tega je nujno, da se država umakne iz vloge pretežnega lastnika, če že ne v celoti in s tem zagotovi transparentne pogoje na trgu. Slovenski trg govorne telefonije je tako eden od manj prijaznih za vstop, razvoj in obstoj konkurence. Osnovni razlogi za tako stanje so poleg opisanih po mojem mnenju tudi naslednji: nezadovoljivi rezultati dela APEK, nezadostna stopnja neodvisnosti APEK, že omenjen previsok lastniški delež države v podjetju Telekom Slovenije, d.d., neobstoj konkurenčnih ponudnikov dostopovnih omrežij, paketna ponudba podjetja Telekom Slovenije, d.d. z navzkrižnim subvencioniranjem ter pomanjkanje politične volje za ureditev razmer na trgu telekomunikacijskih storitev.

84

8. ZAKLJUČEK Procesi globalizacije, liberalizacije ter nastajanja informacijske družbe so med seboj tesno prepleteni, saj spodbujajo drug drugega. Globalizacija kot proces mešanja različnih ras, kultur, idej, znanja in dobrin je poznana že tisočletja. Da je sploh lahko prišlo do takšnega obsega mednarodnega sodelovanja, kot ga poznamo danes, je bil poleg odstranitve političnih ovir nujno potreben razvoj sodobnih transportnih in komunikacijskih sredstev. Elektronske komunikacije so že na svojem začetku poleg državnih bile prvenstveno uporabljene v komercialne namene, saj so pravočasne informacije bile in ostale pomemben dejavnik konkurenčnosti na trgu. Pojem globalizacija je danes sinonim za ukinjanje vseh ovir pri ekonomskem sodelovanju med državami, kar vodi k enotnemu svetovnemu trgu. Poleg koristi, ki jih prinaša mednarodna menjava, ima takšna odprtost velik vpliv na posameznike, podjetja in države, ker so soočeni s konkurenco v celem svetu. Da bi lahko izkoristili priložnosti, ki jih prinaša mednarodno sodelovanje, je nujna njihova prilagoditev na spremenjene razmere v okolju. Država je tista, ki mora ustvariti pogoje, ki bodo spodbudno delovali na razvoj podjetništva in povečanja konkurenčnosti podjetij. Eden od ukrepov je tudi liberalizacija sektorjev elektronskih komunikacij, ki naj bi odpravila negativne učinke monopola. Po drugi strani je liberalizacija rezultat dogovorov o ukinjanju ovir prostemu pretoku blaga, ljudi, storitev in kapitala. Prav uvedba konkurence skupaj z vstopom zasebnega kapitala sta pripomogla k velikanskemu razvoju na področju elektronskih komunikacij, kateremu smo bili priča v zadnjih desetih letih. Pojav interneta in njegova komercializacija v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja sta še pospešila proces globalizacije. V današnjih časih smo s pomočjo elektronskih komunikacij globalno povezani kot nismo bili nikoli. Dostop do različnih vrst informacij in podatkov je mogoč praktično iz vsakega delčka našega planeta. Lahkotnost dostopa do informacij in intenzivna uporaba ter izmenjava le-teh vodijo v proces nastajanja informacijske družbe. S tem pa nastaja gospodarsko okolje, katerega edina stalnica je nenehna sprememba. Te hitre spremembe pa pomenijo tudi nevarnost v primeru pomanjkanja infrastrukture in potrebnih znanj za uporabo elektronskih komunikacij, kar vodi k vse večjemu digitalnemu razkoraku med ljudmi in državami. Zavedajoč se teh nevarnosti, kakor tudi pozitivnih učinkov uporabe sodobnih elektronskih komunikacij na razvoj gospodarstva ter celotne družbe, so mnoge države začele izvajati različne spodbujevalne politike, ki naj bi pospešile prehod v informacijsko družbo. Pri tem so akcijski načrti ponavadi usmerjeni v razširitev in posodobitev infrastrukture ter na področje izobraževanja. Liberalizacija trga elektronskih komunikacij je namreč omogočila vstop alternativnih ponudnikov na nekoč monopolni trg. Analiza dogajanj na trgu elektronskih komunikacij v državah članicah Evropske unije, zlasti v Sloveniji, v Avstriji, na Finskem in v Veliki Britaniji je pokazala, da so nekateri trgi že zelo konkurenčni, medtem ko so nekateri še pod nadzorom bivših monopolnih ponudnikov. Še najmanj konkurenčen je trg fiksnih telefonskih storitev, kar je tudi razumljivo, saj so te storitve povezane z obstoječim bakrenim omrežjem, ki je v lasti bivših monopolnih ponudnikov. Na področju govorne telefonije smo torej priča konkurenci na osnovi infrastrukture, za katero je utemeljeno pričakovati, da se bo z uporabo novih tehnologij samo še stopnjevala, kar nam potrjujejo tudi primeri alternativnih ponudnikov. V prihodnosti se pričakuje velik porast povpraševanja po storitvah elektronskih komunikacij. Ni sicer pričakovati rasti, kakršni smo bili priča pred letom 2001, vendar bo sektor elektronskih komunikacij najverjetneje rasel hitreje kot večina ostalih panog. Cilj magistrskega dela je bil na osnovi preučevanja razmer v Sloveniji analizirati slovenski trg elektronskih komunikacij s poudarkom na trgu fiksne telefonije ter izdelati primerjavo tega

85

trga s trgi v Evropski uniji. Temeljna hipoteza magistrskega dela je bila: na področju fiksne telefonije v Republiki Sloveniji je glede na obstoječo strukturo trga poleg nacionalnega operaterja podjetja Telekom Slovenije, d.d. prostor še za druge alternativne operaterje. Analiza trga elektronskih komunikacij v Sloveniji je pokazala, da so razvojne tendence v Sloveniji sicer podobne kot v Evropski uniji. Tudi v Sloveniji je opazen trend upadanja prihodkov iz naslova fiksne telefonije ter rast prihodkov na področju mobilne telefonije in še posebej na področju širokopasovnega dostopa. Vendar pa se slovenski trg bistveno razlikuje od trgov v Evropski uniji po tem, da ima na večini segmentov podjetje Telekom Slovenije, d.d., ki je v večinski lasti države, še vedno prevladujoč položaj. Prišlo je sicer do kar nekaj sprememb, ki naj bi omogočile večjo konkurenco na področju fiksne telefonije. To so možnost razvezave krajevne zanke in možnost izbire in predizbire operaterja za mednarodne klice. V posledici se podjetje Telekom Slovenije, d.d. na področju fiksne telefonije sooča s konkurenco na trgu mednarodnih klicev s strani operaterjev, ki ponujajo storitev govora preko IP protokola (njihov tržni delež se krepi), na drugih trgih pa konkurenca kljub uvedenim spremembam še ni povsem zaživela. Razlog za nastalo situacijo je tudi v dejstvu, da v praksi podjetje Telekom Slovenije, d.d. postavlja visoke ovire za vstop alternativnih operaterjev na trg ter s takšnim delovanjem brani svoj dominantni položaj na trgu. Najbolj problematične so visoke cene, ki bi jih morali plačati alternativni operaterji podjetju Telekom Slovenije, d.d. za opravljanje storitev. Tudi razmerje med drobnoprodajnimi cenami in cenami medomrežnega povezovanja predstavlja visoko oviro za vstop alternativnega operaterja na trg. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. brani svoj dominantni položaj na trgu tudi tako, da tekmuje za čimvečje število naročnikov s tem, da jim za svoje storitve zaračunava nizke cene, ki se včasih že približujejo predatorskim cenam. Podjetje Telekom Slovenije, d.d. si postavljanje nizkih cen trenutno glede na veliko število naročnikov lahko privošči. Ko se podjetje Telekom Slovenije, d.d. sooči z vstopom konkurence na trg, ponudi svojo novo storitev pod dobro poznanim imenom in s tem zmanjša možnost vstopa alternativnega operaterja, ki ponuja isto storitev pod drugim, ne tako znanim imenom ali blagovno znamko. Vse to, vključno z državnim nadziranjem telekomunikacijskega trga, ki ga izvaja država preko svoje lastniške funkcije so razlogi, ki kažejo na to, da je slovenski trg govorne telefonije eden od manj prijaznih za vstop, razvoj in obstoj konkurence ter da sedaj vladajoče razmere na trgu fiksne telefonije še ne omogočajo povsem, da bi bil glede na obstoječo strukturo trga poleg nacionalnega operaterja podjetja Telekom Slovenije, d.d. v Sloveniji prostor tudi za druge alternativne operaterje. Slovenski prostor elektronskih komunikacij kot že rečeno še vedno zaznamuje velik tržni delež podjetja Telekom Slovenije, d.d., saj so novi ponudniki elektronskih komunikacij v veliki meri še vedno odvisni od njegove infrastrukture. Kljub temu pa je vseeno opaziti številne pozitivne trende, in sicer: krepi se tržni delež operaterjev, ki ponujajo storitve klicev preko storitve predizbire operaterja, novi vstopniki na trg pa ponujajo storitve širokopasovnega dostopa do interneta, IP telefonije in IP televizije preko razvezane krajevne zanke ter operaterskega širokopasovnega dostopa. Prav tako je na trgu prisotna infrastrukturna konkurenca, saj ponujajo širokopasovni dostop do interneta tudi kabelski operaterji in preko njihovih omrežij neodvisni ponudniki internetnih storitev. V prihodnosti se pričakuje tudi vse močnejša konkurenca na področju fiksnega brezžičnega širokopasovnega dostopa ter nadaljnji razvoj tretje generacije mobilnih omrežij. Zaradi novih tehnologij imajo tudi uporabniki vedno več zahtev po nudenju več in boljših storitev. Nove, cenejše tehnologije omogočajo vstop novim operaterjem na trg, prav konkurenca pa predstavlja ključni dejavnik za rast in inovacije na trgu elektronskih komunikacij. Le-ta vodi tako proizvajalce opreme kot operaterje do večje produktivnosti in posledično do nižjih cen in boljše kakovosti za končne uporabnike.

86

9. LITERATURA IN VIRI LITERATURA

1. Armstrong Mark, Vickers John: Regulatory Reform in Telecommunications in Central and Eastern Europe. EBRD, 1996. 54 str.

2. Baldwin R., Cave M.:Understanding Regulation: Theory, Strategy and Practice, New York, Oxford University Press, 1999.

3. Bangemann M.: Europe and the Global Information Society. Brussels: European Commission, 1994. 32 str.

4. Becker Gary S.: Nenaravna smrt naravnega monopola. Delo, sobotna priloga, 17.1.1998. str. 42.

5. Blonski, M.: Network externalities and two-part tariffs in telecommunication markets. Information Economics and Policy, 2002. str. 95-109.

6. Bittlingmayer George, Hazlett Thomas W.: Financial Effect of Broadband Regulation. 12.2.2002, 29 str.

7. Bošnjak Marko: Liberalizacija telekomunikacij v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2000. 103 str.

8. Bulc Violeta: Vpliv telekomunikacij na konkurenčno sposobnost države. Sedma delavnica o telekomunikacijah, Brdo pri Kranju, 1998, str. 1-3.

9. Caf Dušan: Deregulacija telekomunikacij in gospodarska rast. Sedma delavnica o telekomunikacijah, Brdo pri Kranju, 1998. str. 1-3.

10. Cibic Damir: Teorija monopola. Gradivo za vaje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1993.

11. Conradi Mike: Regime change in Europe. Telecommunications International, Northbrook, Vol. 37, October 2003, No. 10, str. 10-12.

12. Curwen Peter: Restructuring Telecommunications. New York: Macmillan Press, 1997. 220 str.

13. Davidson P.: Natural Resources. Prentice Hall, New Jersey, 1981. str. 35-46. 14. Grden Eva: Procesi združevanja in prevzemov nekdanjih državnih monopolistov v

telekomunikacijah. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2002. 97 str. 15. Gabelmann Anne: Regulating European Telecommunications Markets: Unbundled

Access to the Local Loop Outside Urban Areas. Freiburg: Institut fur Verkehrswissenschaft und Regionalpolitik Universitat Freiburg, 2001. 21 str.

16. Glasl D.: Essential facilities doctrine in EC anti-trust law: A Contribution to the current Debate. European Competition Law Review, 1994, No. 6, str. 306-314.

17. Gual Jordi: Market Definition in teh Telecoms Industry, 2002. 18. Hills Jill: The Telecommunications rich and poor. Third World Quaterly, 1990. str.

20-25. 19. Hrovatin Nevenka: Problematika določanja cen v naravnomonopolnih

javnostoritvenih panogah. Slovenska ekonomska revija, 1994. str. 434-451. 20. Hrovatin Nevenka: Uvod v gospodarstvo. Prosojnice. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta, 2000. 21. Hrovatin Nevenka, Cibic Damir, Švigelj Matej, Čepeljnik Matej: Spremljanje učinkov

regulacije v telekomunikacijah. Raziskava. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2003. 64 str.

22. Hrovatin Nevenka, Dolenšek J., Jaklič M., Lahovnik M., Mrak M., Selakovič D., (2000): »Regulacija trgov po vstopu Slovenije v EU«, Raziskovalni center Ekonomske fakultete, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2000.

23. Hrovatin Nevenka, Cibic Damir, Švigelj Matej: Slovenski telekomunikacijski trg: razvoj, stanje in problemi. Članek. Ljubljana. Ekonomska fakulteta. 16 str.

87

24. Kahn Alfred, Tardiff Timothy, Weismann Dennis: The Telecommunications Act at three years: An economic evaluation of its implementation by the Federal Communications Commision. Information Economics and Policy, Vol. 11, 1999, issue 4, str. 319-365.

25. Kavčič Matej: Sektorski regulatorji. Podjetje in delo: revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, 2002. str. 6,7, 1503-1507.

26. Kelley A. Daniel: Advanced Topics in Telecommunications Economics.b.k. Hatfield Associates, Inc., 1996. IX. poglavje.

27. Kleč Klemen: Varstvo konkurence je pravljica za otroke. Delo, Ljubljana, 15.10.2004, str. 18.

28. Knieps Gunter: Regulatory Reform of European Telecommunications: Past Experience and Forward-looking Perspectives. Freiburg: Albert-Ludwigs Universitat Freiburg, 2001. 19 str.

29. Kump Nataša: Trg telekomunikacij v Sloveniji z vidika politike varstva konkurence. Raziskava v okviru projekta Prevzemi in koncentracije – št. V5-0601-02. Inštitut za ekonomska raziskovanja, 2004. 123 str.

30. Lipsey Richard: Teorija monopola. Študijsko gradivo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1995. Prevod Cibic Damir in Sušjan Andrej, str. 3-14, 65-66.

31. Makarovič Andrej Boštjan: Pravno urejanje konvergentnih komunikacij. Mednarodna konferenca. Zbornik predavanj. Nova gorica, 2001. str. 143-148.

32. Mencej Matej: Analiza aktualnega stanja kabelskih komunikacij v Sloveniji in primerjava z izbranimi državami Evropske unije. Diplomsko delo. Ljubljana. Ekonomska Fakulteta, 2005. 41 str.

33. Mili Janja: Notranje podjetništvo kot način preoblikovanja podjetja – primer Telekom Slovenije. Magistrsko delo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta, 2003. 85 str.

34. Odlyzko Andrew: The history of communications and its implications for the Internet. AT&T Labs – Research, 16.7.2000. 160 str.

35. Perušek Mateja: Primerjalna analiza telekomunikacijskega trga v Sloveniji in Evropski uniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2003. 48 str., 15 pril.

36. Prašnikar Janez, Debeljak Žiga: Ekonomski modeli za poslovno odločanje. Gospodarski vestnik, 1998. 435 str.

37. Rogerson David: Implementing Cost-based Interconnect. London: Arthur Andersen, 1999. 340 str.

38. Samuelson Paul, Nordhaus William: Ekonomija. Zagreb: MATE, 14. izdanje, 1992. 784 str.

39. Sappington David E.M., Kreidel David. J.: The Effects of Incentive Regulation in the Telecommunications Industry.b.k. Journey of Regulatory Economics, 1996. str. 38, 269-306.

40. Selič Aleš: Elektrogospodarstvo in trg elektronskih komunikacij v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta, 2005.122 str.

41. Shaw K. James: Strategic Management in Telecommunications. Norwood (MA): Artech House, Inc., 2000. 394 str.

42. Simič Nikolaj: Regulacija trga telekomunikacijskih storitev. Ljubljana: Teleinfos, Ljubljana, 2003. 103 str.

43. Tajnikar Maks: Mikroekonomija s poglavji iz teorije cen. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1996. 461 str.

44. Watson Christopher, Wheadon Tom: Telecommunications, The EU law. Great Britain: Simmons&Simmons, 1999. 448 str.

45. Valančič Bojan: Liberalizacija in privatizacija telekomunikacijskega sektorja v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1998.

88

46. Zbačnik Janez: Regulacija cen medomrežnega povezovanja in zakupljenih vodov po liberalizaciji telekomunikacijskih trgov. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2000. 57 str.

89

VIRI

1. Agenda Habitat: Deklaracija svetovnega zbora mest in lokalnih uprav. Carigrajska deklaracija. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. 177 str.

2. Austria Country Overview, 2004. 3. Bellis Mary: The History of the Telephone – Antonio Meucci.

(http://inventors.about.com/library/inventors/bl_Antonio_Meucci.htm), 18.1.2000. 4. Casson Herbert: The History of the Telephone.

(http://www.worldwideschool.org/library/books/tech/engineering/TheHistoryoftheTelephone/), 25.3.2005.

5. Communication from the Commission: Unbundled access to the local loop: enabling the competitive provision of a full range of electronic communication services, including broadband multimedia and high-speed Internet (OJ C 272), 2000.

6. Competition Policy in Telecommunications: Background Paper. International Telecommunication Union, 2002, 56 str.

7. Directive 2002/19/EC of the European Parliament and of the Council of 7 March 2002 on access to and interconnection of electronic communications networks and associated facilities (Access Directive) (OJ L 108 of 24.4.2002).

8. Direcitve 2002/20/EC of the European Parliament and of the Council of 7 March 2002 on the authorisation of electronic communications networks and services (Authorisation Directive) (OJ L 108 of 24.4.2002).

9. Directive 2002/21/EC of the European Parliament and of the Council of 7 March 2002 on a common regulatory framework for electronic communications networks and services (Framework Directive) (OJ L 108 of 24.2.2002).

10. Directive 2002/22/EC of the European Parliament and of the Council of 7 March 2002 on universal service and users rights relating to electronic communictions networks and services (Universal Service Directive) (OJ L 108 of 24.4.2002).

11. Debitel telekomunikacije, spletna stran. 12. Events in Telecommunications History.

(http://www.bt.com/archives/history/), 1.4.2005. 13. European Electronic Communications Regulation and Markets 2004. Brussels:

Commission of the European Communities, 2004. 13 str. (Annex 1-2, 228 str., Annex 3, 118 str.).

14. Green Paper on the Review of Council Regulation (EEC) No. 4064/89. 15. Informacija o stanju finančne naložbe Republike Slovenije v Telekomu Slovenije,

d.d. in možnostih za odprodajo državnega deleža. Ljubljana: Ministrstvo za gospodarstvo, 2005, 15 str.

16. Jorg Kittl: Telecommunications Markets in Central and South Eastern Europe. Bibliographische Information der Deutshen Bibliothek. Lohmar – Koln, 2006. str. 27-47.

17. Letno poročilo Si.mobil, 2005. str. 61. 18. Marc David: Broadcasting, Radio and Television.

(http://encarta.msn.com/text_761566157_33/Broadcasting_Radio_and_Television.html), 5.4.2004

19. Nacionalni program razvoja telekomunikacij (Uradni list RS, št. 23/ 2000). 20. Odlok o programu prodaje državnega finančnega in stvarnega premoženja za leti

2004 in 2005 (Uradni list RS, št. 130/03). 21. Osnutek ukrepa APEK v skladu s 95. členom ZEKom, odločba št. 300-121/2005/xx

z dne 28.7.2005. 22. Osnutek ukrepa APEK v skladu s 95. členom ZEKom, odločba št. 300-163/2004/xx

z dne 14.10.2005.

90

23. Osnutek ukrepa APEK v skladu s 95. členom ZEKom, odločba št. 300-67/2005-50 z dne 2.11.2005.

24. Poročilo APEK o stanju na telekomunikacijskem trgu v Sloveniji v prvem četrtletju 2006, 6 str.

25. Potočnik Janez, Senjur Marjan, Štiblar Franjo: Approaching Europe growth competiveness and integration (The strategy for Economic Development). Institut of Macroeconomic Analysis and Development. Ljubljana, 1995. str. 152.

26. Radio. (htpp://en.wikipedia.org/wiki/Radio), 26.5.2004. 27. 6th Report from the Commission on the Implementation of the Telecommunication

Regulatory Package. Brussels: The European Commission, 2000. 44 str., 99 pril. 28. Splošni akt o določitvi upoštevnih trgov, APEK (Uradni list RS, št. 81/04). 29. Status Report of European Union Telecommunications Policy, 1997. str. 16. 30. Statut Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto Republike Slovenije.

Ljubljana, 2002. 31. Strateške usmeritve Vlade RS pri odprodaji državnega deleža družbe Telekom

Slovenija, d.d.. Internetna stran Ministrstva za gospodarstvo, 12.5.2006, 2 str. 32. Sklep o spremembah sklepa o ustanovitvi Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo

in pošto Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 80/04). 33. Telekom Slovenije: Letno poročilo, 1998. str.1-30. 34. Telekom Slovenije: Letno poročilo, 2003. 108 str. 35. Telekom Slovenije: Letno poročilo, 2004, 128 str. 36. Telekom Slovenije: Letno poročilo, 2005, 143 str. 37. Temeljne podlage za pripravo reorganizacije PTT sistema Slovenije. Ljubljana: SP

PTT Slovenije, 1993. 30 str. 38. Trends in Telecommunication Reform 1999. Geneva: ITU, 1999. 227 str. 39. Uredba o metodologiji oblikovanja cen javnih telekomunikacijskih storitev in

omrežij (Uradni list RS, št. 25/2002). 40. Usenik Boštjan: Vlada s sredstvi hromi varstvo konkurence.

(http://www.finance-on.net/print.php?id=98431&tip=1), 14.9.2004a. 41. Wiese Christian: Global Trends and New Technologies in Telecommunication.

(http://www.wchr.ch/pdf/etelcom.pdf), 10.2.2002, 36 str. 42. Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97). 43. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) (Uradni list RS, št. 56/99,

37/04). 44. Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1)(Uradni list RS, št. 30/01). 45. Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom), (Uradni list RS, št. 43/04). 46. Zakon o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO-uradno

prečiščeno besedilo) (Uradni list RS, št. 26/05). 47. Zelena knjiga o razvoju skupnega trga telekomunikacijskih storitev in naprav.

Direktive Evropske unije, 1987. 48. Zmagaj Peter: Wanadoo kaznovan zaradi nizkih cen.

(http://www.finance-on.net/print.php? Id=52521&tip=1), 9.7.2003.

91