moje odvetniško življenje
Post on 21-Mar-2016
227 Views
Preview:
DESCRIPTION
TRANSCRIPT
peter čeferin
moje odvetniško
življenjePetinštirideset let – petinštirideset zgodb
in prav vse resnične
uvod
Prvega januarja 1967 sem odprl svojo prvo odvetniško pisar
no. Letos je tako minilo že petinštirideset let, odkar nepretrga
no opravljam odvetniški poklic.
Ob tem jubileju sem se odločil, da za vsako delovno leto po
vem po eno zgodbo iz svojega odvetniškega življenja. Iz življe-
nja zato, ker sem ves čas živel za ta poklic. Večino svojega časa
sem namreč preživel v odvetniški pisarni. Zastopal in zagovar
jal sem na tisoče klientov na skoraj vseh sodiščih nekdanje Ju
goslavije in sedanje Slovenije. V teh petinštiridesetih letih sem
v svoji pisarni sprejel najmanj štirideset tisoč strank in spo
znal njihove življenjske zgodbe: žalostne ali vesele. Bile so no
vele, romani, komedije in drame. Velikokrat sem spoznal, da so
dogodki v resničnem življenju pogosto precej bolj neverjetni,
kot so lahko opisi dogajanj v še tako pretresljivi literaturi.
Vse zgodbe v tej knjižici so resnične.
6 | 7 | moje odvetniško življenje
1 | kako sem prvič
nastopil na sodišču
Po diplomi, kratkotrajnem pripravništvu na idrijskem sodišču
in po odsluženem vojaškem roku v Kučevu, v bližini romunske
meje, sem se zaposlil kot novinar pri Gospodarskem vestniku.
Konec aprila 1964 sem imel na ministrstvu za kmetijstvo in
tervju s takratnim ministrom. Sredi intervjuja je v sobo v ja
halnih škornjih prikorakal ministrov brat, generalni direktor
znamenitega Agrokombinata, prekinil najin pogovor in vpra
šal: »A si ti Čeferin?«
»Sem,« sem odgovoril.
»Emilov sin?« je nadaljeval.
»Sem,« sem spet odgovoril. Zaslutil sem, da je tovariš gene
ralni direktor prepričan, da sem kot sin znanega pravnika dr.
Emila Čeferina že zaradi tega tudi sam dober pravnik.
»Bi šel takoj zdajle z menoj na sodišče zastopat naš Agro
kombinat?« je spet rekel.
8 | 9 | moje odvetniško življenje
Ker še nikoli nisem prestopil praga sodišča, sem nekaj časa
zgroženo molčal.
Nadaljeval je: »Če greš zdajle z menoj na sodišče, te vzamem
v službo in ti takoj dam ključe dvosobnega stanovanja.«
Ker je bila soproga Ana tedaj tik pred porodom najinega pr
vega otroka, stanovanja pa še nisva imela, sem izdavil: »Daj
ključe!« in odšel z njim na ljubljansko sodišče.
V tisti zadevi je sodil znameniti sodnik, ki je strankam že kar
takoj na prvi obravnavi povedal, kako bo razsodil. Tako je močno
skrajšal postopek, saj se mu je že dopoldne mudilo igrat tenis.
»To pravdo ste izgubili,« je rekel takoj, ko sva z generalnim
direktorjem stopila v sodno dvorano. »Tožnik je padel v jamo,
ki je Agrokombinat ni zavaroval,« je sklenil.
»Slabo kaže,« sem zašepetal generalnemu. Ta pa meni nazaj
na uho: »Tovariš, ki nas toži, je vendar plezal po žlebu k neki
tovarišici. Zato je padel.«
Pogumno sem se oglasil: »Ampak, tovariš sodnik, tožnik
je padel v jamo, ker je plezal po žlebu k neki tovarišici v spal
nico …«
»Če je tako, ste pa pravdo izgubili vi,« se je sodnik obrnil na
poškodovanega tožnika.
Medtem se je minister po telefonu pogovarjal z mojim glav
nim in odgovornim urednikom: »Je pri tebi v službi neki Čefe
rin?«
»Je.«
»Ni več,« je končal minister in odložil slušalko.
Tako sem bil dopoldne novinar, popoldne pa že pravnik v
Agrokombinatu.
In že tisto popoldne sem se vselil v novo stanovanje.
10 | 11 | moje odvetniško življenje
2 | obisk vzhodnonemškega
ministra za kmetijst vo
V Agrokombinatu sem imel pomembno delovno mesto. Bil sem 'di
rektor splošnega in pravnega sektorja'. Nekega dne smo dobili obve
stilo, da bo Agrokombinat obiskal vzhodnonemški minister za kme
tijstvo. Zato se je nekaj dni pred obiskom pri meni oglasil uslužbenec
slovenskega notranjega ministrstva, s katerim sva nekajkrat nadvse
pozorno obkrožila pot, torej vse krave v hlevu Agrokombinata, po
kateri naj bi se gibal vzhodnonemški kmetijski minister. Ugotovila
sva, da ni nobene nevarnosti za pomembnega obiskovalca.
Prišel je dan obiska. Vsi, z generalnim direktorjem Agro
kombinata na čelu, smo bili zelo živčni. Upali smo, da bo vse
v redu. Ko pa smo prvikrat uspešno obkrožili krave, se je med
njimi nenadoma pojavil vratar Lojze in zavpil: »Tovariš gene
ralni, kdaj bom dobil tista drva?«
Vsi smo bili zgroženi, še posebej uslužbenec notranjega mi
nistrstva, saj je bilo natančno določeno, kdo sme biti ob tej
12 | 13 | moje odvetniško življenje
priložnosti v hlevu. Z ustrezno gestiko smo Lojzeta komaj od
gnali.
Ko smo šli drugič okrog krav, je nenadoma pred nas spet
skočil Lojze. »A bom dobil tista drva?« je kriknil.
»Izgini, idiot!« je siknil generalni.
In Lojze se je zopet umaknil.
Končno je kmetijski minister odšel v Ljubljano, mi pa smo
si v gostilni oddahnili.
Ko sem pri točilnem pultu zagledal že obupno pijanega Loj
zeta, sem ga vprašal: »Pa dobro, kaj si ga lomil s tistimi drvmi?«
»Nisem sam kriv,« je rekel ves obupan in pojasnil: »Koman
dir grosupeljske postaje Ljudske milice me je prisilil, da sem se
poskušal približati vaši delegaciji. Moral sem prisluškovati in
mu o vašem pogovoru natančno poročati.«
3 | kako sem
postal odvetnik
Že po letu dni službovanja v Agrokombinatu sva z general
nim direktorjem ugotovila, da imava glede nekaterih temelj
nih vprašanj zelo nasprotujoče si poglede. Zato je sprožil zoper
mene disciplinski postopek in me suspendiral, jaz pa sem glede
na prestane »delovne izkušnje« v družbenem sektorju trdno
sklenil, da se bom čim prej podal med zasebnike.
Nakupil sem si ustrezno strokovno literaturo, se kot nepla
čani pripravnik zaposlil pri takratnem grosupeljskem odvet
niku in se začel pripravljati na odvetniški izpit. Ker sem imel
družino, plače pa ne, sem medtem delil pravne nasvete po raz
ličnih podjetjih v okolici Grosupljega.
Nekega dne pa je moj principal dobil konkurenco. V isti uli
ci, ravno nasproti naše pisarne, se je na pročelju stavbe pojavil
bleščeč napis Zavod za pravno pomoč. V njem je delal sijajen
fant, odvetnik Franc L.
14 | 15 | moje odvetniško življenje
Šel sem k njemu in predlagal: »Dragi France, ti si odvetnik,
jaz pa le pripravnik in ne morem odpreti svoje pisarne. Ti daj
tablo, jaz pa bom priskrbel lokal in stranke.« In tako sem za
menjal principala. Bil je izjemno dobrosrčen človek, za trdo od
vetniško delo pa ni bil posebej zagret.
Nekega dne sem bil že navsezgodaj v novi pisarni, ko sem
zaslišal pogovor pred vrati. Moj novi šef: »Mam'ca, kaj vas ni
sram, da se hočete tožariti.«
»Jaz nisem vaša mam'ca in hočem odvetnika,« je rekla naji
na potencialna stranka.
Planil sem iz pisarne in videl svojega šefa v lovski obleki in
s puško na rami na poti na Polževo, jaz pa sem 'mam’co' pote
gnil za rokav in že čez nekaj minut sva začela sestavljati tožbo.
Po opravljenem odvetniškem izpitu sem si ogledal zemlje
vid Slovenije in iskal kraj, kjer ne bi bilo odvetnika, obenem pa
naj bi bil blizu Grosupljega. Tako sem 1. januarja 1967 odprl
odvetniško pisarno v Trebnjem, kjer sem najel sobo s poseb
nim vhodom v gostilni Opara. Od takrat je minilo petinštiride
set let nepretrganega opravljanja odvetniškega poklica.
16 | 17 | moje odvetniško življenje
4 | vsak začetek je težak
V Trebnjem sem bil odvetnik, strojepiska in snažilka. Na začet
ku sem kar nekaj dni zaman zrl v vrata svoje prve odvetniške
pisarne. Nobene stranke ni bilo.
Počasi pa so ljudje le začeli prihajati in delo se je množilo. Obi
skal me je tudi trebanjski župan in mi predlagal, naj se preselim
v občinsko stavbo, češ da moje uradovanje v gostilni ni ugledno.
V novih prostorih sem imel vedno več strank, ker pa sem bil
še vedno odvetnik, strojepiska, računovodja, kurir, snažilka in
voznik, sem delal tudi po petnajst ur na dan. Zato sem zaposlil
svojega prvega uradnika, Ludvika Barago. Bil je ugleden starej
ši gospod, ki je že vsaj trideset let delal na različnih sodiščih.
Nazadnje je bil vodja zemljiške knjige na trebanjskem sodišču.
Vendar do pomočnika nisem prišel zlahka. S predsednikom
sodišča sva se dogovorila takole: »Baraga gre v službo k meni,
vendar ga bom za težje vknjižbe vedno posodil sodišču.«
Tako je tudi bilo.
18 | 19 | moje odvetniško življenje
5 | nerodna zamenjava
Ker sem bil zelo obremenjen, se mi je zgodila nenavadna zame
njava. Ko sem šel na neko obravnavo, sem bil zelo jezen na svo
jo stranko, ker se kljub dogovoru prejšnji dan ni oglasila v moji
pisarni. Imel sem namreč navado, da se pred vsako obravnavo
čim bolj natančno pogovorim s stranko in ji dam ustrezna na
vodila.
Ko sem torej prišel pred vrata razpravne dvorane in zagle
dal pred njo moškega, sem mu jezno rekel: »Se zdaj pride?«
»Saj se še ni začelo,« je odgovoril.
»Ampak morali bi se vendar oglasiti v moji pisarni že vče
raj,« sem rekel.
»Ne verjamem, sem namreč sodnik porotnik,« je odgovoril.
20 | 21 | moje odvetniško življenje
6 | kmečke pravde
V začetku odvetniške kariere sem se ukvarjal predvsem s spori
za kmetijska zemljišča, spori zaradi živinskih napak in s po
godbami za nepremičnine. To so bile izredno zanimive 'kmeč
ke pravde'.
Nekoč sva s stranko v tožbi zatrjevala, da ima toženec dru
go, prav lepo pot, kar sva dokazovala z vpogledom v katastrske
mape. Ko pa je sodnik odredil 'ogled na kraju samem', se je iz
kazalo, da tista 'lepa pot' pelje v prepad. Nato naju je vprašal:
»Ali želita morda zapreči konje in se zapeljati tja dol?«
Brez besed sva odkimala.
22 | 23 | moje odvetniško življenje
7 | kobila pa je dvignila rep
Zaradi tehnološkega razvoja so povsem izginile tako imeno
vane pravde zaradi živinskih napak, česar mi je še posebej žal.
Tožnik je na primer kupil prekrasno kobilo, ko pa jo je vpre
gel v zapravljivček in pražnje oblečen sedel nanj, je kobila dvig
nila rep in ga vsega polulala.
Zato je vložil tožbo za razveljavitev pogodbe za to kobilo,
midva s tožencem pa sva zatrjevala, da to seveda ni mogoče.
Sodnik je razpisal narok na kraju samem, kobilo smo vpregli
v zapravljivček, pa je dvignila rep in …
… pravda je bila izgubljena.
top related