42500 pesmi. nesrečnik. (5. iv. 1849.) zakaj, zakaj vas vprašam, za mene sreče ni? vse moje srce...

42500

Fan ice H a u s m a n o v e

P R v E P E S N I C E s l 0 v E n S K E

Pesmi

Ured i l

Dr. Fran fTlohorlč

T i s k a l a brata R u m p r e t a Krško - 1 9 2 6 - Samozaložba

i

Fan ice H a u s m a n o u e

P R U E P E 5 H I C E 5 L O U E N 5 K E

Pesmi

Uredi l

Dr. Fran mohorič

T i s k a l a b r a t a R u m p r e t a

Krško - 1 9 2 6 - Samozaložba

PROSLOV.

Spomin.

K d o r . . luč, — noči zanj, teme ni O zgodnja pevka, domu m i l a ! T i blaga, rodu verna hči ! T i — V i l a prva si zapela, Iz pesmi rodu venec p le la : — P o m n i k . , je večen tvojih d n i !

Zadela te je zla usoda V nesrečo tvojo vso in roda — Že v mladi , solnčni dan jasnin ; B u d i l a sestre si in brate N a delo nove dobe zlate, — N i k d a r ne neha tvoj s p o m i n !

D R Ž A V N A

LJUBLJANI,

M Q2>oQtem

42500

PRVI GLASI.

Vojaka izhod. (25. X. 1848.)

Srčno odhaja O d doma vojak, U p solze mu briše N a lovor grenak.

B o g vas obvarj i , O mati m o j a ! Z a me ne jokajte, D a nisem d o m a !

Z Bogom, o dekle, Ostani zvesto, Daj srce mi svoje, D a pojde z m a n o !

V o j a k je brez straha, Se nič ne boji, Z a dom svoj junaško Življenje pusti .

3

O dekle, ne j o k a j ! Hrast trden stojim. So prs i železo, Ž njim smrt o d p o d i m .

Domovju je treba Vseh hrabrih l judi , K i srce za dom j im, In rod svoj gori .

Venec posušen. (22. IX. 1848.)

N a bregu potoka Dekletce sedi , In venec v naročju Posušen drži.

In solze prel iva N a venec rumen, Popre j tako lepo Rudeč in zelen.

O j d e k l e ! zastojno N a n j čakaš še k d a j ! Odšel je, n i k o l i N e pride naza j !

L e venec ostal ji S p o m i n je edin, Ž njo bode pokopan L j u b e z n i spomin.

5

Potnik. (20. XII. 1848.)

Kaj mnoge dežele Potnik preleti, P a tega, kar išče Nik jer ne dobi .

O n išče veselja In sreče srca, Zastonj je iskanje! K a m naj se p o d a ?

P r i kral j ih , — razmišlja, -Le tam je d o m a ! P a krona in žezlo Vesel ja ne d a !

In m i s l i ! — v gradovih . Prepolnih srebra, Tam moram ga najti, Le tam je d o m a !

G o s p o d o največjo Skrb trda tišči, Tam iščeš zastonj ga, Vesel ja tam ni.

In v hiše lesene Potnik se poda, P o d slamnate strehe Gre pot mu srca.

Tam najde l jubezni Zavezo srčno, V nji združilo srca Je večno nebo.

Ljubezni ni treba N e zlatih gradov, Zvest v zvestem le srcu Ljubezni je krov.

NADALJNJE PESMI.

Nesrečnik. (5. IV. 1849.)

Zaka j , zakaj vas vprašam, Z a mene sreče n i ? V s e moje srce rani , K a r druge veseli .

Če drugim sije solnce, Temna je noč za me, Če drugim srce bije, Srce mi moje mre.

N e k d a j je cvetje cvelo, In radost brez s k r b i . Šla proč je moja radost, Z a me več sreče n i .

Dekle lepo kot roža — Zvestost priseglo mi , K o t so nebeške zvezde, So njene mi oči.

8

Prijatelja prit isni l , N a zvesto sem srce, Prijatelj — l jubeznivo — Prevzel mi je dekle.

Zakaj , zakaj, vas vprašam, Z a mene sreče ni ? Z a me je vse zgubljeno, K a r druge veseli .

Moje drago. (8. VI. 1849.)

V prel jubi domovini Pred hišoj stalo je, Drevo zeleno, senčno, Vse mi veljalo je.

B o l j zvestega prijatlja, Z a me na svetu n i , Z menoj delilo Žale In vse je srečne dni .

N a drevu venec visel Je sreče moje vse, N a vencu so vsahnile Vse rože zdavnaj že.

V s e mene je i z d a l o : Pri jatel j , l jubica, In vse me zapustilo, O d me je sreča šla.

Le k svojemu drevesu Pribežal sem nazaj, V njegovi senci našlo Srce je mir dozdaj.

To drevo tak sem l jubil , B i l o je meni vse, Posekano — z njim zadnje Vse drago je moje.

H

ZADNJE PESMI.

Umirajoči pesnik. (30. VIII. 1849.)

Š e enkrat strune milo se zglasite! Od vas zdaj jemljem v žalosti s lovo. Le to vas prosim, prej ne obmolknite, K o duša moja našla je nebo.

K o mnoga solza lica je močila, Z menoj jokale strune drage ste, K o da bi mogle žalost razumeti , K i rani mlado moje mi srce.

K o nadej je veselje moje k l i lo , Ste strune veselile se z meno, Pa z B o g o m ve, o drage, drage s trune! Naj pesmi zadnje razveni s l o v o !

Z a me se jasno je nebo stemnilo ; Kdaj padla v noč je moja zvezda ž e ? Veselje vmira, rad, o rad odidem V . dom drugi , kjer svoj najde mir srce.

12

Kar sem iskal , tu nisem mogel najti, V s a sreča naša v sanjah le živi, K a r dan prinese, zopet dan odvzame, Vesel ja drevo k o m u zeleni?

Zdaj z Bogom svet, saj zapustim te lahko, Le enkrat še , o L y r a mi z a p o j ! Poj zadnjikrat, naj tvoj še glas poslušam, Poprej ko pojdeš v temni grob z m e n o j !

13

Golobici. (13. IX. 1849.)

Naprej zdaj golobička! In naglo leti k nji , Saj veš, kam moje srce Tak močno hrepeni.

Saj veš, kje ljuba biva , K a m cesta dalnja gre, Saj veš, da komaj čakam, N a pisemce od nje.

V svoj klunček vzameš pismo, Poneseš brž ga k nji, O moja golobička, O d me srečnejša s i !

G l e j ! K m a l u že jo vidiš, Njo , zvezdo sreče vse, In l jubo te privi la N a svoje bo srce.

Stoj ! Colobička, č a k a j ! Nič k nji te ne pus t im! Da drugo naj objemlje, Prav tega ne t r p i m !

Raj svoje perutnice Posodi , l juba, m i ! D a sam letim in nesem Sam svoje pismo k n j i !

Slavnice bežani. (17. XI. 1849.

Zakaj , o slavnica si mi odišla ? Zakaj več žali moje ne deliš ? N e veš, da tol iko sem že prestala? -In vendar tudi ti me zapustiš!

N i k o l i več ne slišim tvojih pesmi, K i zacelile srca rane so, Tožila sem ti , kar srce težilo, In vsmil jena s i jokala z meno.

Z a me je tudi mnoga roža cvela, M n o g venec sreča plela je za me, Pa roža, venec kmalu sta zvenela, In trni sami so ostali še.

To vse veš ti , o slavnica, in vendar O d mene g r e š ! Sama z menoj deliš, K a r me teži in srce moje rani , — In vendar tu"di ti me zapustiš!

P a p o j d i ! — beži l e ! Saj že je dolgo, K a r sreča vsa zbežala je od me; Srce bo vmrlo, kmalu že izveste, — Z a kratko dobo le od me grede.

Roda zvezda. (Slovenija 2. 1. 1849/2.)

Pred tisoč leti s lavno Kral jestvo je bi lo, L jubezni domovina, L judem zvesto nebo.

In gore in doline V s e solnce tam zlati . In kadar Febus zgine, J ih luna posrebri .

Tam hribci prepri jazni V s i v trtic vencu so, N a t ravnikih zelenih P a rožice cveto.

T a m ljudstvo zvesto, srčno Z a vero, dom gori , Opora doma zvesta, Življenje z njim deli .

17

Pa veš, kako dežela V ime glasi se t a ? Zastonj , — tega ne vganeš, V pozabo je prešla.

O b l a k i so jo k r i l i , In v temi spala je, Pa vzdigni la se bode, Že zora vstala je.

Brez vodje tava l judstvo, Le truplo brez glave, In jutro je brez solnca In noč je brez zvezde,

Mar ni junak še rojen Plemena silnega. D a zlomi zle verige Robstva zatilnega ?

18

Žnjim ro d naj ves se zveze In spasi rodni d o m ! In s lava, gre mu slava Z a sužnosti prelom.

Od roda v rode roda Junak bo blagrovan, In vnuk vseh poznih v n u k o v Njegov s lavi l bo dan.

V spominu ga častite V junaška dela vsa, In vedno k novi s lavi In zmagi rod gre ta.

In roda stara slava Se v rodu ponovi , Iliri ja vel ika B o stala v nove dni .

19

DODATEK.

Doslov. L O V R O T O M A N .

Za pevke slovenske Živim in gorim . . .

V. Vodnik.

Prvi pesnici. (Celjske Novine 1848/21.)

N a drevesa vrh je sela V gaju tička, pevka mala. Z vejico se zanihala, Pesem vigredno zape la :

H v a l a B o g u ! Zima grudna, — K i je matico vmori la , — Je pregnanka pobegnila, Vigred vstaja sadobudna . . .

Priletite, ve sestrice! Venca se nevesta krasna, Pesem naj glasi se glasna V tvoj pozdrav, o prerodnica !

2«

Veja vejici šumljaje, Vetrič pesem naj raznaša, G o r a jo in dol razglaša, Jek jo nosi na vse kraje.

In sestrice, mile tiče, Hi t ro v svate prileti jo, ln stoglasno žvrgolijo Pesmi slave in hvalice.

Vse je živo, vse prepeva, Z glasom pesmi glas se vjema, R o d u vsemu srca vnema, Svet zavzet je v radost dneva.

D a n s lavi svoj sreče V i l a , Pesmi prvi spev zapoje In budi rojake svoje, — Rodna V i l a , pevka mila.

Pevaj , pevaj še pesnica, Struna naj ti ne zastane, Na j sestricam srca gane — Prerokinja domačica!

Venčaj mati se ve l ika , R o d n e zemlje rodna mat i ! Sestri vse daj v pesmi zlati K a r ji srce žlahtno m i k a !

Rodoslov.

N e m i s l i : v gradovih Je sreča doma; Tam — moraš — je najti — Veselje sveta!

G o s p o d o najvišjo Skrb trda teži, — Tam iščeš zastonj ga, Vesel ja tam ni .

Potnik.

Žil srečen, ponosen G o s p o d je graščin, H i p zruši bogastvo N a prah razval in.

Z a ženo ljubljeno Šel v rani je grob, Hči šla je za njima Plen srčnih tegob.

2~

NARODNA IN U N I U E R Z I T E T N R KNJIŽNICA

0 0 0 0 0 4 2 1 8 7 0

RAZKAZEK. • d

Proslov 2

Prvi glasi. Vojaka izhod 3 Venec posušen 5 Potnik • 6

Nadaljnje pesmi. Nesrečnik 8 Moje drago 10

Zadnje pesmi. Umirajoči pesnik 12 Golobici 14 Slavnice bežani . . . . . . . 16 Roda zvezda 17

Dodatek. Doslov 20 Rodoslov 23

UpEJSMMJlZliM