Upravno sodiščeUpravni oddelek

sodba in sklep U 1815/2003

ECLI:SI:UPRS:2003:U.1815.2003

Evidenčna številka: UL0000800Datum odločbe: 26.11.2003Področje: PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJAInstitut: azil iz humanitarnih razlogov - preganjanje zaradi narodnosti in vereZveza: ZUS člen 14, 14/3, 59, 59/1, 67, 67/2. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 24, 24/2, 24/5, 24/6, 33, 33/1.

Jedro

Pravica do azila ni absolutna pravica, temveč po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenijaazil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu ostatusu beguncev (Uradni list RS, št. MP 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1.člena ZAzil azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovoizvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizični integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovihpravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenihProtokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS, št. MP 7/94) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija nedoloča. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu predpreganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnegaprepričanja, nahaja izven države, katere državljan je, oziroma če je brez državljanstva, izven državeobičajnega prebivališča, in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz določbe 3.odstavka 1. člena ZAzil pa izhaja, da se to določbo uporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevskakonvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnih razlogov utemeljeno podeliti azil tujcu. Sodišče kotneutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker ga tožnik v tožbi niti ne obrazloži inga tudi ne konkretizira niti ne navede nobene dejanske okoliščine, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek, dase v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka in bi to moglo vplivati oziromavplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tožbena navedba, da je tožnik "vabilo pokazal policiji,vendar mu niso mogli pomagati, ker je to teroristična organizacija, ki je povezana s podzemljem" pa je vnasprotju z njegovo lastno izjavo, ki jo je podal na zaslišanju dne 17. 7. 2003, ko je izjavil, da policija ves časišče te pripadnike, ker želi zaščiti prebivalstvo. Iz navedenega izhaja, da so policijske sile skupaj s silamimednarodne policije na Kosovu in KFOR sposobne in voljne nuditi zaščito prebivalstvu, kar je tudi splošnoznano dejstvo. Ker tožnik niti ne utemelji in ne obrazloži razlogov za spremembo svoje prvotne izjave, jisodišče ne more slediti. Pri tem še pripominja, da po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS tožbene novote vupravnem sporu niso dopustne, zato sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati tožbenih navedb, ki jihtožnik prvič navaja šele v tožbi o dejavnosti AKSH v Republiki Makedoniji, ki pa ne morejo biti v temprimeru pravno relevantne že iz razloga, ker Republika Makedonija ni izvorna država tožeče stranke. Zatosodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki na splošno navaja, da iz dejanskega stanja, ki ga jeugotovila tožena stranka ni mogoče izvesti zaključka, da strah tožnika ni upravičen, ker "v zadnjem času izKosova in Makedonije vsakodnevno prihajajo informacije" o vojaških spopadih med albanskimi paravojnimiformacijami, KFOR-jem, policijo in makedonskimi vojaki, ker za svojo trditev tožnik ne predloži in tudi ne

predlaga nobenega dokaza. Pri tem sodišče pripominja, da situacija v Republiki Makedoniji, na katero se vtožbi sklicuje tožeča stranka, v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, ker Republika Makedonija vobravnavanem primeru ni izvorna država tožeče stranke in se tja tožnik po pravnomočnosti izpodbijaneodločbe ne bo vrnil, saj to ni njegova matična država, pač pa je tožnikova izvorna država Srbija in Črna gora.Na območje Srbije in Črne gore oziroma Kosova se lahko tožnik po mnenju sodišča vrne ne da bi bilpreganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnegaprepričanja, in sicer tako v rojstni kraj J v občini K kot v P ali pa v vas M blizu P v občini T, kjer je tožnik polastni izjavi že bival leta 1998 in 1999 in kjer ima tožnikova družina tudi hišo, ki so jim jo zapustili domačiniAlbanci, pri katerih je tedaj bival tožnik in se mu je pozneje pridružila celotna tožnikova družina. Obupoštevanju stanja na Kosovem in v Srbiji in Črni gori je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila,da v tem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnostidoločeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju ter da je strah tožnika pred preganjanjemneutemeljen. V skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil je tožena stranka po mnenju sodišča dala tožnikumožnost, da izčrpno predstavi, pojasni in dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi stožnikovimi navedbami je tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstvain okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil, in po oceni sodišča izdala izpodbijano odločbo po celovitipreučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil), ter pravilno inskladno s podatki v spisih ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti po 2.odstavku 1. člena niti pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna le ob predpostavki, da humanitarni razlogi obstajajo in sicerkot razlogi za ogrožanje varnosti ali fizične integritete oziroma nečloveškega ravnanja. Vendar pa po mnenjusodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnihhumanitarnih razlogov za podelitev azila le v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca zaazil. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter bi bil vprimeru vrnitve na Kosovo oziroma v Srbijo in Črno goro izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Po navedenemje tudi nadaljnji tožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava v tem primeru neutemeljen.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila in na podlagi 2. alinee 1.odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00, 113/00, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju:ZAzil) odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 7 dni od pravnomočno končanegaazilnega postopka. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 6. 5. 2003 podal prošnjo za priznanje azila in vnjej navedel, da je matično državo zapustil zaradi preganjanja s strani pripadnikov AKSH - Nacionalne vojskeKosova, ki so ga hoteli nasilno mobilizirati v boje v določenih delih Kosova in Makedonije proti uradnioblasti, ker pa se jim ni hotel pridružiti, so mu grozili z likvidacijo, zaradi česar se je tožnik odločil, dapobegne v demokratično varno državo. Na zaslišanju dne 17. 7. 2003 je tožnik v navzočnosti svetovalke za

begunce k izjavam, ki jih je podal v prošnji, dodal še, da je po narodnosti Albanec, po veroizpovedi musliman,ki je živel v vasi J v občini K, skupaj z mamo, očetom, štirimi sestrami in dvema bratoma, v vasi, v katerisedaj živijo samo albanski katoličani in albanski muslimani, pred vojno pa so živeli tudi Srbi. Matično državoje zapustil 20. 4. 2003 zaradi AKSH stranke (Albanske narodne vojske), ki mu je po pošti poslala poziv, da sejim pridruži in mu določila rok, da se mora javiti do 20. 5. 2003. Tega pa ni storil, ker se jim tožnik ni želelpridružiti, zato je raje zbežal. Že pred vojno je februarja 1998 pobegnil v Črno goro v vas M v občini T blizuP, kjer je bil pri albanski družini do konca vojne oziroma dokler na Kosovo niso prišle mednarodne sile leta1999. Ker je bila njihova hiša v J porušena, so se vrnili v P, kjer so imeli manjšo hišo. V času po vojni in vsedo sedaj tožnik ni imel nobenih težav. Zaradi pripadnikov stranke AKSH, ki so ga hoteli včlaniti, pa se jetožnik odločil, da zapusti državo. Tožena stranka v obrazložitvi dalje navaja, da 1. alinea 1. odstavka 35. členaZAzil določa, da pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da prosilec za azil neizpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 1. in 2. odstavku ZAzil. Tožnik je na zaslišanjupojasnil glavne razloge, zaradi katerih je zapustil matično državo, in sicer zaradi (ne)priključitve strankiAKSH. Najprej je prejel vprašalnik o tem, ali je bil vojak OVK ter kje je bil v času vojne, kasneje pa še poziv,da se mora pridružiti stranki AKSH ter mesec dni časa, da se odloči oziroma javi. Tožnik je navedel, da sotisti, ki so se vabilu odzvali, izginili, zato so drugi, ki so videli, kaj se dogaja, raje pobegnili v tujino; omenjaprimer, da se njegova bratranca nista javila na poziv, kasneje pa sta bila odpeljana na silo, vendar jima jeuspelo pobegniti v Nemčijo in tožnika sta od tam poklicala ter ga opozorila, naj se ne priključi tej stranki,"saj je tam grozno". Vabili so predvsem mlade fante, generacije od leta 1978 do 1980. Tožnik jevabilo pokazal tudi policiji, vendar mu niso mogli pomagati. Če bi se pozivu odzval, bi moral nositi orožje inoditi na določen naslov ter likvidirati osebo, bodisi zato, ker je sodelovala s Srbi, bodisi zato, ker je članicadoločene stranke. Ker tega tožnik ne bi mogel delati, bi ga pripadniki AKSH ubili. Ker se tožnik ni bilpripravljen pridružiti taki teroristični organizaciji, se je odločil, da zapusti državo. Tožena stranka je, da bipreverila situacijo v matični državi tožnika, proučila poročila in članke, in sicer: poročilo Oddelka za državneinformacije in politiko angleškega notranjega ministrstva z naslovom Zvezna republika Jugoslavija: državnaocena (Country Assesment Federal Republic of Yugoslavia, april 2001), poročilo z naslovom Kosovoameriškega zunanjega ministrstva, poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija naKosovu, avgust 2002 (Municipal Profile - Organization for security and Coperation in Europe Mission inKosovo - avgust 2002), poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov, začasna upravna misija naKosovu, januar 2003 (Report of the Secretary General on the United Nations Interim Administration Missionin Kosovo, January 2003) in članek Črni orli z dne 27. 2. 2003 (Crni orlovi, internetno poročilowww.nin.co.yu). Iz slednjega izhaja, da je najmlajša in najbolj skrivnostna od vseh dosedanjih albanskihoboroženih enot Armata Kombetare Shjiptare ali Albanska nacionalna vojska (AKSH), ki se je prvič pojavilav javnosti leta 1999 z zahtevo, da se s Kosova umaknejo vsi pripadniki KFOR slovanskega porekla, ciljAKSH pa je združitev vseh albanskih ozemelj v enotno državo, v katero bi spadala Albanija, Kosovo, zahodnaMakedonija, jug Srbije, sever Grčije in del Črne gore. Kljub trditvam politikov, da gre za skupinicekriminalcev brez podpore med prebivalci zahodni obveščevalni viri menijo, da poveljniki AKSH ne bi imelitežav pri mobilizaciji približno 1000 izkušenih solidno opremljenih borcev v sorazmerno kratkem času. AKSHjavno razglaša svoje zveze z organiziranim kriminalom, še posebej po nedavnem bombnem napadu na stavbosodišča v S (Republika Makedonija), za katerega je prevzela odgovornost AKSH po prijetju dveh šefovlokalne albanske mafije, posledica česar je bila obsodba nekdanjega poveljnika makedonske OVK AA. Tarčavseh napadov pripadnikov AKSH so zgolj prebivalci in varnostne sile srbske in makedonske nacionalnosti inne albanske, kamor spada tožnik kot pripadnik albanske nacionalnosti in muslimanske vere. Tožena stranka vsvoji obrazložitvi še ugotavlja, da ni poročil o tem, da bi AKSH izvajal kakršne koli teroristične napade naalbansko prebivalstvo na Kosovu oziroma kakršno koli izsiljevanje. Na podlagi navedenih poročil toženastranka med drugim ugotavlja, da je Zvezna republika Jugoslavija dne 9. 6. 1999 podpisala sporazum, pokaterem je umaknila vse sile z območja Kosova in po katerem je bila tam vzpostavljena navzočnostmednarodnih mirovnih sil pod okriljem Združenih narodov in po sprejetju tega sporazuma se je več kot800.000 kosovskih Albancev vrnilo nazaj na Kosovo, od tega v letu 2000 150.000 Albancev. Vračanjebeguncev se je nadaljevalo od marca 2001 dalje. Ker je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo živel vvasi J v občini K, je tožena stranka preučila trenutno situacijo na tem območju ter v ta namen preučila PoročiloOrganizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija na Kosovu iz avgusta 2002, iz katerega izhaja, da je v

tej občini prisoten romunski KFOR, poleg tega ima policija UNMIC v občini policijsko postajo z 28mednarodnimi policisti in 150 kosovskimi policisti. Od skupaj 335 policistov je 178 pripadnikov mednarodnihenot, 207 pa kosovskih Albancev. Poročila govorijo o tem, da se razmere na Kosovu iz dneva v danizboljšujejo, mednarodne organizacije pa pomagajo številnim Albancem, ki se vračajo na Kosovo, pri obnovinjihovih domov, zagotavljajo jim hrano, vodo in elektriko. Tožena stranka dalje ugotavlja, da se programivrnitvi beguncev na domove izvajajo povsod po Kosovu, tudi v krajih, kjer so manjšine, in zaključuje, da nirazloga, da se tožnika ne bi smelo vrniti nazaj v izvorno državo, njegov strah, da bi ga v primeru vrnitve ubilipripadniki AKSH pa je objektivno neutemeljen, saj informacija o situaciji v njegovi izvorni državi nepotrjujejo njegovih izjav. Tožena stranka meni, da tožnik v matični državi ne bi bil preganjan zaradi rase, vere,narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njegovega političnega prepričanja, zato tožnik neizpolnjuje pogojev za priznanje azila iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, niti pogojev za priznanje azila izhumanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil, njegova prošnja za priznanje azila v Republiki Slovenijipa je neutemeljena. Po 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil mora organ v primeru, če prošnjo za azil kotneutemeljeno zavrne, določiti rok, v katerem prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo, zato je toženastranka odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 7 dni od pravnomočno končanegaazilnega postopka.

Zoper navedeno odločbo vlaga tožnik tožbo iz razlogov nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja,nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da je toženastranka zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker meni, da ni razlogov, da se tožnik ne bi mogel vrniti nazaj naKosovo iz razlogov, ki izhajajo iz poročil Oddelka za državne informacije in politiko angleškega notranjegaministrstva z naslovom Zvezna republika Jugoslavija: državna ocena, iz aprila 2001, ter iz poročila Kosovoameriškega zunanjega ministrstva iz leta 2001, ki govorita, da se programi vrnitve Albancev na svoje domoveizvajajo. Iz teh razlogov tožena stranka meni, da je strah tožeče stranke, da bi ga v primeru vrnitve ubilavojska AKSH, neutemeljen, ker informacija o situaciji v njegovi izvorni državi ne potrjujejo njegove trditve.Tožnik meni, da so razlogi tožene stranke navedeni pavšalno, brez ocene objektivnega stanja, na katerega sesklicuje tožnik in ki je izbruhnilo spomladi 2003. Navedeni poročili pa se nanašata na vrnitev KosovskihAlbancev v obdobju od 2000 do 2002 po podpisanem sporazumu z dne 9. 6. 1999 tedanje ZRJ z Združeniminarodi, ko je bila vzpostavljena Začasna upravna misija na Kosovu. Tožnik je zapustil matično državo dne 20.4. 2003 iz razlogov, ker ga je AKSH pisno pozvala, da se jim pridruži, to je, da se jim javi na določeno mestodne 20. 5. 2003. Pred tem pozivom je dobil vprašalnik, na katerem je moral odgovoriti ali je bil vojak OVK inkje je bil v času vojne. Tožnik še navaja, da so vsi tisti, ki so se odzvali vabilu, izginili, drugi, ki pa so vedeli,kaj se dogaja, so raje odšli v tujino. Tožnikova bratranca, ki se nista javila na poziv, sta bila kasneje odpeljanana silo, vendar sta uspela pobegniti v Nemčijo in sta tožniku sporočila, da bo dobil poziv in naj se ne priključitej strankarski vojski, saj naj bi bilo grozljivo. Mlade fante generacije od leta 1978 do 1980 oborožijo in jimukažejo, da morajo likvidirati določeno osebo, ker je sodelovala s Srbi ali je Srb ali pa članica določenestranke. Če tega ne storijo, jih pripadniki te vojske ubijejo ali na drug način kaznujejo. Tožnik je vabilopokazal policiji, vendar mu niso mogli pomagati, ker je to teroristična organizacija, ki je povezana spodzemljem. V tožbi še navaja, da se je AKSH prvič pojavila v javnosti leta 1999 in je ena izmed najmlajšihin najbolj skrivnostnostih od vseh albanskih oboroženih enot, ki je prevzela odgovornost za določeno številoakcij, v katerih je bilo ubitih preko 20 makedonskih vojakov in policistov in dva pripadnika srbskih varnostnihsil, pa tudi odgovornost za letošnji bombni napad na sodišče v S, v katerem so umrli številni civilisti. Do teganapada je prišlo po prijetju dveh šefov lokalne albanske mafije, posledica česar je bila obsodbanajpomembnejšega makedonskega Albanca, nekdanjega poveljnika tamkajšnje OVK AA. Iz internetnegaporočila Črni orli so razvidni cilji navedene organizacije, ki ogroža tožnika z "grožnjo poživljenju" če se ne pridruži njenim vojaškim formacijam. Za to grožnjo ni mogoče reči, da je naivna inda v sebi nima objektivne teže neposredne življenjske ogroženosti tožeče stranke, kar je razvidno iz njegovegapričanja in navajanja dejstev o načinu delovanja te organizacije, kar potrjuje tudi obrazložitev izpodbijaneodločbe. Tožnik dalje navaja, da trditev tožene stranke, da AKSH ne napada pripadnikov in prebivalstvaalbanske narodnosti, ampak le srbske in makedonske, ne drži. Tako kot Srbi in Makedonci umirajo tudiAlbanci v terorističnih akcijah, ki jih izvaja ta organizacija. Glede na dejstvo, da zahtevajo umik vseh

pripadnikov KFOR slovanskega porekla, so nestrpni tudi do nelojalnih prebivalcev albanske narodnosti, ki sojim na katerikoli način nasprotovali ali imel stike s pripadniki drugih narodnosti. AKSH je močna terorističnaorganizacija, povezana s podzemljem in je sposobna, da brez težav mobilizira približno 1000 izkušenih insolidno opremljenih borcev v sorazmerno kratkem času. To dejstvo je ugotovila sama tožena stranka, zato niutemeljen zaključek, da strah tožeče stranke ni opravičen, da je ni objektiven in da njegovo življenje niogroženo. V zadnjem času iz Kosova in Makedonije vsakodnevno prihajajo informacije o vojaških spopadihmed albanskimi paravojaškimi formacijami, KFOR, policijo in makedonskimi vojaki, žrtve pa so tudi civilistine glede na njihovo narodnost. Javna skrivnost je, da te grupacije obračunavajo posebno surovo s pripadnikisvoje narodnosti, za katere smatrajo, da so izdajalci. Navedbe tožene stranke o ustroju Jugoslavije, o političniin državotvorni situaciji v Jugoslaviji na konkretni položaj stranke na položaj Kosova, ki je pod jurisdikacijoZdruženih narodov, pa so brez vpliva. Tožnik meni, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskegastanja prišla do napačnega zaključka, na podlagi česar je napačno uporabila materialno pravo, saj je toženastranka uporabila poročila, na katera se sklicuje iz obdobja 1999-2002, situacija, zaradi katere je tožnik poiskalzaščito zunaj svoje države, ki mu ni mogla nuditi zaščite (Kosovo se nahaja pod mednarodno zaščito) pa jenastala v aprilu in v maju leta 2003. Tožena stranka glede na to ni predložila dokazov o katerih bi se lahkotožnik izjavil, poleg tega pa bi bilo v primeru vrnitve tožnika v njegovo matično državo kršen 6. člen ZAzil,ker bi bila tožnikovo življenje in svoboda ogrožena in bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu inponiževalnemu ravnanju ali kaznovanju v primeru vrnitve v njegovo matično državo. Tožnik meni, da toženastranka med postopkom ni spoštovala načela materialne resnice niti dejstva, da se tožnik lahko izjavi odokazih, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji obrazložitvi. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijanoodločbo odpravi in tožnikovi prošnji za azil pa ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki vponoven postopek. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker nima sredstev za življenja in ker je kotprosilec za azil pod zaščito države.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in sodiščupredlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. členaZakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni prijavilo svojeudeležbe v tem upravnem sporu.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 48. člena Ustave Republike Slovenije je v mejah zakona priznana pravica pribežališča tujimdržavljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice intemeljne svoboščine. Iz citirane ustavne določbe izhaja, da pravica do azila ni absolutna pravica, temveč podoločbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov,določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. MP 9/92, vnadaljevanju: Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1. člena ZAzil azil iz humanitarnih razlogov tuditujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnostali fizični integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene sProtokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradnilist RS, št. MP 7/94) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzilse torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostnepripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države, katere

državljan je, oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča, in se ne more ali se zaraditakšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil pa izhaja, da se to določbouporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnihrazlogov utemeljeno podeliti azil tujcu.

Po vpogledu spisa in proučitvi izpodbijane odločbe sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila,da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, poleg tega pa je za svojoodločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, ki jih sodišče sprejema in se nanje sklicuje v izogibponavljanju (2. odstavek 67. člena ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja:

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker ga tožnik v tožbi nitine obrazloži in ga tudi ne konkretizira niti ne navede nobene dejanske okoliščine, na podlagi katere bi bilmogoč zaključek, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka in bi tomoglo vplivati oziroma vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Po presoji sodišča pa so v konkretnem primeru neutemeljene tudi tožbene navedbe, kolikor se nanašajo nazmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pri čemer tožnik ne navaja, glede katerih konkretnihpravno relevantnih okoliščin obravnavanega primera naj ne bi bilo dejansko stanje pravilno ali popolnougotovljeno in v prid temu tožbenemu ugovoru tudi ne ponudi nobenega dokaza, zato mu sodišče ne moreslediti. Tožbene navedbe, da se poročila, na katera se sklicuje tožena stranka "nanašajo na obdobje do1999 do 2001/2002" pa so v nasprotju s podatki poročil mednarodnih organizacij, na katere so opiraizpodbijana odločba in se nahajajo v upravnem spisu skupaj z njihovimi prevodi v slovenskem jeziku(Poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov, Začasna upravna misija na Kosovu, januar 2003, Reportof the Secretary- General on teh United Nations Interim Administration Misson in Kosovo, January 2003) inčlankom Crni orlovi jugoslovanske revije "Nin" z dne 27. 2. 2003 (www.nin. co.yu). Tožbenanavedba, da je tožnik "vabilo pokazal policiji, vendar mu niso mogli pomagati, ker je to terorističnaorganizacija, ki je povezana s podzemljem" pa je v nasprotju z njegovo lastno izjavo, ki jo je podal nazaslišanju dne 17. 7. 2003, ko je izjavil, da policija ves čas išče te pripadnike, ker želi zaščiti prebivalstvo.Prav tako želi dobiti informacije in je zato obiskovala predvsem družine oseb generacije od 1978 do 1980.Skupaj s kosovsko policijo pa so bili tudi člani KFOR, njihova kontrola pa je bila zelo stroga. Iz navedenegaizhaja, da so policijske sile skupaj s silami mednarodne policije na Kosovu in KFOR sposobne in voljne nuditizaščito prebivalstvu, kar je tudi splošno znano dejstvo. Ker tožnik niti ne utemelji in ne obrazloži razlogov zaspremembo svoje prvotne izjave, ji sodišče ne more slediti. Pri tem še pripominja, da po določbi 3. odstavka14. člena ZUS tožbene novote v upravnem sporu niso dopustne, zato sodišče že iz tega razloga ne moreupoštevati tožbenih navedb, ki jih tožnik prvič navaja šele v tožbi o dejavnosti AKSH v Republiki Makedoniji,ki pa ne morejo biti v tem primeru pravno relevantne že iz razloga, ker Republika Makedonija ni izvornadržava tožeče stranke.

Iz obširne obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenegana podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, na katere se sklicuje in jih vsebinsko povzema tožena stranka vobrazložitvi, navedeni pa so tudi pravni in dejansko razlogi, ki so narekovali v izreku navedeno odločitevtožene stranke.

V nasprotju s tožbenim ugovorom o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja iz upravnih spisovizhaja, da je le-to ugotovljeno skladno s podatki in listinami v spisih ter v skladu s 5. in 6. odstavkom 24. členaZAzil v zvezi s 1. odstavkom 33. člena ZAzil. Tožena stranka je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanjena podlagi izjav tožnika v prošnji za priznanje azila z dne 6. 5. 2003 in na zaslišanju dne 17. 7. 2003 ter

predhodno navedenih informacij o stanju v izvorni državi Srbiji in Črni gori oziroma na Kosovem, ki je podnadzorom OZN. S temi podatki je tožena stranka nadalje primerjala in preizkusila tožnikove izjave gledenjegove objektivne in subjektivne ogroženosti, tudi v primeru njegove vrnitve v izvorno državo, kar je toženastranka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Po presoji sodišča je tožena stranka svoj zaključek, da tožnikov strah, da bi ga v primeru vrnitve ubili vojakiAKSH, ni objektivno utemeljen (ker informacije o situaciji v njegovi izvorni državi ne potrjujejo njegovihizjav), pravilno oprla na ugotovitve, da so se varnostne razmere uredile. Programi vračanja beguncev na svojedomove se izvajajo povsod na Kosovu, tudi v kraje, kjer so manjšine in za varnost skrbi KFOR in mednarodnapolicija poleg kosovskih policistov, kot izhaja iz poročil mednarodnih organizacij, na katere se sklicuje toženastranka. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki na splošno navaja, da iz dejanskega stanja, kiga je ugotovila tožena stranka ni mogoče izvesti zaključka, da strah tožnika ni upravičen, ker "v zadnjemčasu iz Kosova in Makedonije vsakodnevno prihajajo informacije" o vojaških spopadih med albanskimiparavojnimi formacijami, KFOR-jem, policijo in makedonskimi vojaki, ker za svojo trditev tožnik ne predložiin tudi ne predlaga nobenega dokaza.

Pri tem sodišče pripominja, da situacija v Republiki Makedoniji, na katero se v tožbi sklicuje tožeča stranka,v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, ker Republika Makedonija v obravnavanem primeru ni izvornadržava tožeče stranke in se tja tožnik po pravnomočnosti izpodbijane odločbe ne bo vrnil, saj to ni njegovamatična država, pač pa je tožnikova izvorna država Srbija in Črna gora. Na območje Srbije in Črne goreoziroma Kosova se lahko tožnik po mnenju sodišča vrne ne da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti,pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja, in sicer tako v rojstni kraj J vobčini K kot v P ali pa v vas M blizu P v občini t, kjer je tožnik po lastni izjavi že bival leta 1998 in 1999 inkjer ima tožnikova družina tudi hišo, ki so jim jo zapustili domačini Albanci, pri katerih je tedaj bival tožnik inse mu je pozneje pridružila celotna tožnikova družina. Ob upoštevanju stanja na Kosovem in v Srbiji in Črnigori je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče govoriti opreganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini alidoločenemu političnemu prepričanju ter da je strah tožnika pred preganjanjem neutemeljen. V skladu z 2.odstavkom 24. člena ZAzil je tožena stranka po mnenju sodišča dala tožniku možnost, da izčrpno predstavi,pojasni in dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi s tožnikovimi navedbami jetožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5.odstavka 24. člena ZAzil, in po oceni sodišča izdala izpodbijano odločbo po celoviti preučitvi vseh okoliščinin dejstev, ki jih je navajal tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil), ter pravilno in skladno s podatki v spisihugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti po 2. odstavku 1. člena nitipogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna le ob predpostavki, da humanitarni razlogi obstajajo in sicerkot razlogi za ogrožanje varnosti ali fizične integritete oziroma nečloveškega ravnanja. Vendar pa po mnenjusodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnihhumanitarnih razlogov za podelitev azila le v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca zaazil. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter bi bil vprimeru vrnitve na Kosovo oziroma v Srbijo in Črno goro izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Po navedenemje tudi nadaljnji tožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava v tem primeru neutemeljen.

Po presoji sodišča je uvodoma navedena odločba pravilna in zakonita in ima po mnenju sodišča oporo vdoločbah ZAzil, ki jih v odločbi citira tožena stranka ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih, tožba pa jeneutemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

K točki 2:

Tožnik je v tožbi prosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker nima sredstev za življenje in ker je prosilecza azil, zato je sodišče njegovemu predlogu ugodilo ob upoštevanju njegovega statusa ter ga oprostilo plačilasodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljevanji),ker je bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.

 

Datum zadnje spremembe: 24.09.2014