zaseno uveljavljanje pravil konkurenČnega prava in … · 2017-11-27 · pravil konkurenčnega...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

Magistrska naloga

ZASEBNO UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA IN

TEORIJA ZAŠČITNE CENE V EU IN ZDA

Avtorica: TANJA MAURIN

Maribor, julij 2016 Mentorica: red. prof. dr. MARTINA REPAS

2

VSEBINA

POVZETEK ................................................................................................................................................ 5

ABSTRACT ................................................................................................................................................ 6

1. UVOD ............................................................................................................................................... 9

1.1. OPREDELITEV PROBLEMA ........................................................................................................ 9

1.2. CILJI MAGISTRSKEGA DELA .................................................................................................... 12

1.3. METODE DELA ....................................................................................................................... 13

2. UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA IN RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE (UMBRELLA

EFFECT) V EU ......................................................................................................................................... 14

2.1. KONKURENČNO PRAVO EU ................................................................................................... 14

2.1.1. DEFINICIJA IN CILJI KONKURENČNEGA PRAVA EU ......................................................... 14

2.1.2. RAZMERJE MED KONKURENČNIM PRAVOM EU IN NACIONALNIM KONKURENČNIM

PRAVOM DRŽAV ČLANIC ............................................................................................................... 16

2.1.3. MODERNIZACIJA KONKURENČNEGA PRAVA V LETU 2004 ............................................ 18

2.2. JAVNOPRAVNO IN ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA EU

19

2.2.1. JAVNOPRAVNO UVELJAVLJANJE .................................................................................... 19

2.2.2. ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE ............................................................................... 22

2.2.3. ANALIZA PRAVNIH VIROV ZA ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE PRAVIL

KONKURENČNEGA PRAVA ............................................................................................................. 26

2.2.3.1. SPLOŠNO O PRAVNIH VIRIH ZA ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE PRAVIL

KONKURENČNEGA PRAVA ......................................................................................................... 26

2.2.3.2. ANALIZA UREDBE 1/2003 ...................................................................................... 28

2.2.3.3. DRUGI AKTI EVROPSKE KOMISIJE .......................................................................... 29

2.2.3.4. DIREKTIVA 2014/104/EU ....................................................................................... 30

2.2.4. PROTIKONKURENČNO RAVNANJE IN ODŠKODNINSKA OBVEZNOST ............................ 33

2.2.4.1. PREDPOSTAVKE ZA OBSTOJ ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI .................................. 33

2.2.4.2. PROBLEM VZROČNE ZVEZE PRI ODŠKODNINSKI OBVEZNOSTI .............................. 34

2.2.4.3. ŠKODA IN ODŠKODNINE ........................................................................................ 38

2.2.4.4. OŠKODOVANCI ...................................................................................................... 43

2.2.4.4.1. KROG OŠKODOVANCEV ...................................................................................... 43

2.2.4.4.2. PROBLEMI, S KATERIMI SE SOOČAJO OŠKODOVANCI ........................................ 44

2.2.5. ZASTARANJE .................................................................................................................. 48

2.2.6. MOŽNOST ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV ...................................................... 49

2.2.7. PRIMERJAVA ZASEBNOPRAVNEGA UVELJAVLJANJA V EU IN ZDA ................................. 51

3

2.3. OD PRAVICE DO ODŠKODNINE DO RAZVOJA TEORIJE ZAŠČITNE CENE V SODNI PRAKSI

SODIŠČA EU ....................................................................................................................................... 53

2.3.1. PRAVICA DO ODŠKODNINE ............................................................................................ 53

2.3.1.1. PRAVNA PODLAGA PRAVICE DO ODŠKODNINE ..................................................... 53

2.3.1.2. ZADEVA COURAGE PROTI CREHAN ....................................................................... 55

2.3.1.3. ZADEVA MANFREDI ............................................................................................... 57

2.3.1.4. KONE AG IN DRUGI ................................................................................................ 60

2.3.2. TEORIJA ZAŠČITNE CENE ................................................................................................ 61

2.3.2.1. DEFINICIJA TEORIJE ZAŠČITNE CENE OZIROMA UČINKA DEŽNIKA (UMBRELLA

EFFECT, UMBRELLA PRICING) .................................................................................................... 61

2.3.2.2. PRAVNA PODLAGA TEORIJE ZAŠČITNE CENE ......................................................... 61

2.3.2.3. EKONOMSKA ANALIZA TEORIJE ZAŠČITNE CENE ................................................... 62

2.3.2.4. ZADEVA KONE AG IN DRUGI .................................................................................. 64

2.3.2.4.1. DEJANSKO STANJE PRIMERA .............................................................................. 64

2.3.2.4.2. MNENJE GENERALNE PRAVOBRANILKE KOKOTT ............................................... 66

2.3.2.4.3. ODLOČITEV SODIŠČA EU ..................................................................................... 70

2.3.2.4.4. POMEN IN POSLEDICE SODBE ............................................................................ 71

2.3.2.4.5. PERSPEKTIVA TEORIJE ZAŠČITNE CENE V EU ...................................................... 73

3. UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA IN RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE (UMBRELLA

EFFECT) V ZDA ....................................................................................................................................... 77

3.1. UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA V ZDA .................................................... 77

3.1.1. JAVNOPRAVNO UVELJAVLJANJE .................................................................................... 79

3.1.2. ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE ............................................................................... 80

3.1.2.1. ODŠKODNINSKE TOŽBE ......................................................................................... 80

3.1.2.2. DRUGI NAČINI ZASEBNOPRAVNEGA UVELJAVLJANJA ........................................... 81

3.1.3. ŠKODE ZARADI KRŠITVE PRAVIL KONKURENCE ............................................................. 82

3.1.3.1. POGOJI ZA UVELJAVLJANJE IN VRSTE ŠKODE ........................................................ 82

3.1.3.2. METODE RAČUNANJA ŠKOD .................................................................................. 83

3.2. RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE V ZDA ................................................................................ 84

3.2.1. OD TEORIJE POSREDNEGA KUPCA (INDIRECT PURCHASER RULE) DO RAZVOJA TEORIJE

ZAŠČITNE CENE .............................................................................................................................. 84

3.2.1.1. TEORIJA POSREDNEGA KUPCA .............................................................................. 84

3.2.1.2. KRITIKE TEORIJE POSREDNEGA KUPCA .................................................................. 86

3.2.2. TEORIJA ZAŠČITNE CENE IN NJENI ZAMETKI V SODNI PRAKSI ....................................... 87

3.2.2.1. UVODNO ................................................................................................................ 87

3.2.2.2. AMERICAN PIPE AND CONSTRUCTION COMPANY – 1968 .................................... 88

3.2.2.3. MID-WEST PAPER PRODUCTS – 1979 .................................................................... 88

4

3.2.2.4. READING INDUSTRIES – 1980 ................................................................................ 89

3.2.2.5. POLLOCK – 1981 .................................................................................................... 89

3.2.2.6. SALMON FISHERY – 1981 ....................................................................................... 90

3.2.3. NADALJNJI RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE IN NEENOTNA PRAKSA SODIŠČ .............. 90

3.2.4. POMEN PRIZNAVANJA ŠKOD ZARADI TEORIJE ZAŠČITNE CENE .................................... 92

3.2.5. RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE V MODERNI SODNI PRAKSI ....................................... 93

3.2.5.1. ODMEVNI PRIMERI NA PODLAGI TEORIJE POSREDNEGA KUPCA .......................... 93

3.2.5.2. ODMEVNI PRIMERI NA PODLAGI TEORIJE ZAŠČITNE CENE ................................... 94

4. PRIMERJAVA STALIŠČ DO TEORIJE ZAŠČITNE CENE V EU IN ZDA .................................................. 96

4.1. PODOBNOSTI IN RAZLIKE ....................................................................................................... 96

4.2. PROBLEMI V ZVEZI S TEORIJO ZAŠČITNE CENE V EU IN ZDA ................................................. 97

4.3. PREDLOGI IZBOLJŠAV V ZVEZI S TEORIJO ZAŠČITNE CENE .................................................... 99

5. SKLEP ........................................................................................................................................... 101

LITERATURA IN VIRI ............................................................................................................................. 105

5

POVZETEK

Magistrska naloga se osredotoča na problem zasebnopravnega uveljavljanja pravil

konkurenčnega prava kot pomembno dopolnitev javnopravnemu uveljavljanju, ki poteka

preko organov za varstvo konkurence. Glavni namen zasebnopravnega uveljavljanja

konkurence je predvsem, da se vsem oškodovanim zaradi kršitve konkurenčnih pravil povrne

škoda in da se kršiteljem prepreči nedovoljeno ravnanje. V ZDA je takšen način uveljavljanja

pravic zasebnikov že precej razvit, medtem ko se je v EU na podlagi aktivnosti Evropske

komisije in sodne prakse Sodišča EU začel razvijati šele v zadnjih nekaj letih.

K razvoju zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava je dosti pripomogla

Evropska komisija, ki je sprejela kar nekaj aktov s tega področja. Kot prvo lahko omenimo

Uredbo 1/2003, s katero je prišlo do reforme konkurenčnega prava, katere najpomembnejši

doprinos je decentralizacija pristojnosti za presojo protikonkurenčnih dejanj ter neposredna

uporaba takrat veljavnega člena 81(3) PES. Sledili sta Zelena in Bela knjiga o odškodninskih

tožbah zaradi kršitev protimonopolnih pravil ES, sprejeti leta 2005 in 2008. Njun namen je bil

spodbuditi odškodninske tožbe za škodo, ki je bila povzročena s kršitvijo konkurenčnih pravil.

S podobnim ciljem je bila leta 2014 sprejeta tudi Direktiva 2014/10/EU.

Magistrska naloga analizira številna vprašanja na področju zasebnopravnega uveljavljanja

pravil konkurenčnega prava, poudarek pa je na razvoju teorije zaščitne cene oziroma teorije

učinka dežnika v EU, ki se je prvič pojavila v sodni odločbi Sodišča EU leta 2014 v zadevi Kone

AG in drugi. V okviru teorije zaščitne cene magistrska naloga izpostavlja naslednja vprašanja:

ali je Sodišče EU z odločitvijo v zadevi Kone AG in drugi, kjer je priznalo teorijo zaščitne cene,

spodbudilo zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurence, ali za odškodninsko odgovornost

članov kartela zadošča že posredna vzročna zveza med nedovoljenim delovanjem in nastalo

škodo, ali je vključitev teorije zaščitne cene oziroma učinka dežnika v civilno odgovornost

udeležencev kartela v skladu s funkcijo odškodnine, ali se teorija zaščitne cene lahko pojavi

tako v primeru kršitve člena 101 PDEU kot tudi kršitve člena 102 PDEU in ali bi morala teorijo

zaščitne cene upoštevati tudi nacionalna sodišča pri odločanju v nacionalnih zadevah, ki

nimajo vpliva na trgovino med državami članicami, in druga.

Problemi zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava v EU so z namenom

primerjave dopolnjeni s sodno prakso sodišč ZDA na področju uveljavljanja odškodnin,

ugotovitvami v zvezi z razvojem teorije zaščitne cene v ZDA in perspektivo njenega nadaljnjega

razvoja na obeh kontinentih, tako v ZDA kot tudi v EU.

Ključne besede: konkurenčno pravo EU, javnopravnopravno uveljavljanje pravil

konkurenčnega prava, zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava, teorija

zaščitne cene, odškodnina, vzročna zveza.

6

PRIVATE ENFORCEMENT OF COMPETITION RULES AND UMBRELLA PRICING IN EU AND USA

ABSTRACT

The MA thesis focuses on the question of private enforcement of competition law. Private

enforcement is an important addition to public enforcement, provided by national

competition authorities. The main purpose of private enforcement of competition rules is

foremostly to compensate all the parties injured from the violation of competition law and to

prevent the violators from acting in an impermissible manner. In the USA, such an

enforcement of the rights of individuals is already established well, while in the EU on the

basis of the European Commission activities and case law, it has started to develop only in

recent years.

The European Commission has strongly contributed to the development of private

enforcement of the competition law by adopting quite a few acts on the topic. Firstly, we can

mention the Regulation 1/2003, with which the competition law reform occurred. Its most

important contribution lies in decentralisation of jurisdiction for the assessment of anti-

competition conduct, as well as the direct use of then valid article 81(3) of the Treaty

establishing the European Coal and Steel Community. This was followed by Green and White

Paper on Damages Actions for Breach of the EC Antitrust Rules, adopted in 2005 and 2008.

Their purpose was to encourage compensation lawsuits for the damages that occurred with

the violation of the competition rules. The Directive 2014/10/EU was adopted in 2014 and it

had a similar goal.

The MA analyzes numerous questions of private enforcement of competition law and stresses

the development of umbrella pricing in the EU, which for the first time appeared in the ECJ

decision in case Kone AG and others in 2014. Furthermore it focuses on the next questions:

has the ECJ with its decision in case Kone AG and others, giving the recognition to umbrella

pricing theory, strengthened private enforcement of competition rules, does the indirect

causal link between the impermissible activity and the occurred damage suffices the existence

of civil liability of the cartel members, is recognizing the umbrella pricing theory in civil liability

of the cartel members consistent with the function of compensation, can umbrella pricing

occur in the breach of the article 102 TFEU as well as in the breach of the article 102 TFEU,

should national courts use the umbrella pricing theory also in national cases that don’t affect

the trade between the member states and other questions.

For the purpose of comparison, the open questions of private inforcement of competition law

in the EU are supplemented by a case law of USA courts, dealing with compensation, with

findings concerning the development of umbrella pricing in the USA and with a perspective on

its further development on both continents, in the USA and in the EU.

7

Keywords:

EU competition law, public enforcemet of competition rules, private enforcement of

competition rules, umbrella pricing, compensation, causal link

8

KRATICE IN OKRAJŠAVE

AVK – Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence

Bela knjiga - Bela knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil

ES

Direktiva 2014/104/EU: Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne

26.11.2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu

za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije

ECN – European Competition Network / Evropska mreža za konkurenco

EU – Evropska unija

FTC - Federal Trade Commission

OZ – Obligacijski zakonik

PDEU – Pogodba o delovanje Evropske unije

PES – Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti

Sodišče EU – Sodišče Evropske unije

Uredba 1/2003 - Uredba Sveta ES št. 1/2003 z dne 16.12.2002 o izvajanju pravil

konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe

Zelena knjiga - Zelena knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih

pravil ES

ZDA – Združene države Amerike

ZPOmK-1 - Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence

9

1. UVOD

1.1. OPREDELITEV PROBLEMA

Svobodna konkurenca je temeljni in prvi pogoj za vzpostavitev notranjega trga kot prostora

brez meja, kjer obstaja prosto gibanje blaga, oseb in kapitala. 1 Eden izmed glavnih ciljev

varstva konkurence je ustvariti svoboden trg ter blaginjo potrošnikov. Pravni predpisi za

varstvo konkurence so bili zato sprejeti za dva osnovna namena: zatreti protikonkurenčna

ravnanja in povrniti škodo žrtvam, ki so bile prizadete zaradi kršenja pravil konkurenčnega

prava. Tako ločimo javnopravno in zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava.

Pri javnopravnem uveljavljanju gre za varovanje pravil konkurence v splošnem oziroma javnem

interesu, pri zasebnopravnem pa gre za uveljavljanje interesov zasebnih tožnikov, ki so utrpeli

škodo zaradi protikonkurenčnih dejanj. Nedovoljeno izvajanje tržne moči podjetij na trgu s

praviloma širokimi preiskovalnimi pooblastili tako odkrivajo organi za varstvo konkurence,

učinkovitost varstva konkurence pa se lahko poveča z uveljavljanjem pravil konkurence na

zasebno pobudo, zlasti prek odškodninskih tožb oškodovanih tržnih subjektov.2

Kršitve konkurenčnih pravil na ravni Evropske unije konkurentom, potrošnikom in drugim

tržnim udeležencem vsako leto povzročijo za več milijonov evrov škode. Kljub velikemu obsegu

škode se oškodovanci redko odločijo uveljavljati odškodnino. Razlog naj bi bil v tem, da so

procesno in materialnopravna vprašanja urejena predvsem na nacionalni ravni, in ne na ravni

EU, poleg tega pa pravila niso dovolj dobro prilagojena izzivom zasebnega uveljavljanja

konkurenčnega prava. Odškodninske zahtevke zaradi kršitve konkurenčnopravnih pravil

rešujejo nacionalna sodišča, saj Sodišče EU za tovrstna vprašanja ni pristojno. Odškodninska

odgovornost zaradi kršitve konkurenčnih pravil EU je na ravni EU precej skopo urejena. V

Sloveniji odškodninsko odgovornost ureja 62. člen Zakona o preprečevanju omejevanja

konkurence (ZPOmK-1),3 sicer pa se uporabljajo pravila splošnega odškodninskega prava.4

V primerjavi z ZDA, kjer je uveljavljanje odškodnin zaradi kršitve konkurenčnopravnih pravil

zelo razvito, je v EU v vseh državah članicah načeloma prisotna izrazita pasivnost in

neodzivnost. Evropska komisija je želela ta problem rešiti z izdajo Zelene knjige5 in kasneje

Direktive 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.11.2014 o nekaterih pravilih,

ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava

držav članic in Evropske unije (v nadaljevanju Direktiva 2014/104/EU).6 Olajševanje možnosti

odškodninskih tožb ne pomeni le lažje povrnitve škode oškodovanim osebam, pač pa tudi

1 Tako Zgonec-Rožej Miša, Konkurenčno pravo in državne pomoči v Evropski skupnosti, Podjetje in delo, številka 35/2000 (v nadaljevanju Zgonec-Rožej), str. XV. 2 Povzeto po Kavčič Matej, Javnopravno in zasebnopravno varstvo konkurence: obramba in aktivna ravnanja

strank po ZPOmK-1, Podjetje in delo 6-7/2008 (v nadaljevanju Kavčič, 2008), str. 1460. 3 Uradni list RS, 36/2008, 11.4.2008 z nadaljnjimi spremembami. 4 Povzeto po Bernard Luka, Računanje škode zaradi kršitve antitrusta, Podjetje in delo, št. 3-4, 2011 (v nadaljevanju Bernard), str. 503. 5 Zelena knjiga – Odškodninske tožbe zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, KOM(2005) 672 konč. 6 Uradni list EU, L 349, 5.12.2014, str. 1-19.

10

učinkovitejše izvajanje pravil konkurenčnega prava. Evropska komisija se je tako odločila

pripraviti Direktivo 2014/104/EU s ciljem, da se odpravijo praktični problemi, s katerimi se

sedaj srečujejo oškodovanci, če so žrtve kršitve pravil konkurenčnega prava. Prav tako je

Evropska komisija pripravila načela, ki jih podjetja in državljani lahko uporabijo, ko se odločijo

za vložitev takšnih tožb, njihov namen pa je zagotoviti, da ne bo potrebno usklajevati različnih

pravnih sistemov, ko tožniki pripadajo različnim državam članicam. Direktiva tako utira pot

harmonizaciji postopkov za uveljavljanje škode zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava in bi

lahko pomenila začetek velikega števila novih primerov tožb. Evropska komisija je z

modernizacijo konkurenčnega prava dala velik poudarek decentralizaciji svojih pristojnosti.

Obdržala je svojo vlogo pri razvoju konkurenčnopravne politike in pri obravnavanju kršitev

konkurenčnopravnih zadev, pri katerih gre za interes EU, v postopke presoje ravnanj

omejevanja konkurence z omejevalnimi sporazumi in zlorabami prevladujočega položaja pa je

bolj vključila nacionalna sodišča in nacionalne organe za varstvo konkurence. Ti si lahko pri

svojem delu pomagajo z dolgoletno sodno prakso Sodišča EU.

Sodišče EU ima torej načeloma bolj zadržano držo in s tem prepušča urejanje področja

zasebnega prava državam članicam, včasih pa se odloči tudi za bolj intervenistični pristop, ki

lahko ruši nacionalne koncepte zasebnega prava. Ker je sodna praksa Sodišča EU primarni

pravni vir EU, jo nacionalna sodišča morajo upoštevati. Pri tem lahko predvsem omenimo

odmevni primer priznanja teorije zaščitne cene (učinek dežnika - umbrella effect) v zadevi

Kone AG in drugi,7 ki je in bo še imel precej daljnosežne posledice.

O teoriji zaščitne cene se govori takrat, ko podjetja, ki sama niso udeležena v kartelu,8 po

zgledu dejavnosti tega kartela, tako rekoč »pod dežnikom tega kartela«, namerno ali

nenamerno določijo višjo ceno, kot bi bilo sicer to zanje možno v okviru konkurenčnih pogojev.

Glavno vprašanje, ki se pri tem pojavi, je, ali lahko stranke subjekta, ki ni udeležen v kartelu,

pred nacionalnimi sodišči od udeležencev kartela zahtevajo nadomestilo škode zaradi njegovih

previsokih cen ali pa je treba tako obveznost izključiti, ker gre za posredno škodo.9

7 Zadeva C 557/12 Kone AG in drugi proti ÖBB-Infrastruktur AG, ECLI:EU:C:2014:1317. 8 Direktiva 2014/104/EU v členu 2 kartel definira kot dogovor ali usklajeno ravnanje dveh ali več konkurentov, katerega namen je usklajevanje njihovega konkurenčnega ravnanja na trgu ali vplivanje na relevantne parametre konkurence s praksami, kot so predvsem določanje ali usklajevanje nakupnih ali prodajnih cen ali drugih pogojev trgovanja, vključno s pravicami intelektualne lastnine, razdelitev proizvodnih ali prodajnih kvot, delitev trgov in kupcev, omejitev pri uvozu ali izvozu ali protikonkurenčni ukrepi zoper druge konkurente. Kartel je definiran tudi kot dogovor med konkurenti, s katerimi se omeji ali izključi konkurenca med njimi z

namenom povišanja cen in dobička v kartelu sodelujočih podjetij, ne da bi to prinašalo kakšne objektivne koristi.

V praksi se to izvaja praviloma z določanjem cen, omejevanjem proizvodnje, razdelitvijo trgov, prerazporeditvijo

potrošnikov, usklajevanjem pogojev ponudb oziroma kombinacijo navedenega. Karteli škodujejo potrošnikom in

družbi kot celoti, saj v kartelu udeležena podjetja zaračunavajo višje cene (in dosegajo večje dobičke) kot na trgu,

na katerem obstaja konkurenca.

Glej spletno stran: http://www.konkurencnopravo.eu/uploads/files/GLOSSARY_SI.pdf, str. 5. 9 Povzeto po sklepnih predlogih generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi C-557/12 Kone AG in drugi,

ECLI:EU:C:2014:45, z dne 30.1.2014.

O tem tudi Repas Martina, Keresteš Tomaž, Neue Dimensionen der privaten Durchsetzung der EU-

Wettbewerbsregeln: Preisschirmeffekte, Wirtschaft und Recht in Osteuropa, 3/2015 (v nadaljevanju Repas,

Keresteš), str. 75, Jens-Uwe Franck, Umbrella Pricing and Cartel Damages Under EU Competition Law, SSRN

http://www.konkurencnopravo.eu/uploads/files/GLOSSARY_SI.pdf

11

Pravni problemi, ki se pojavijo v zvezi s teorijo zaščitne cene oziroma učinkom dežnika in so

obravnavani v nalogi, so tako predvsem naslednji:

- Ali bi se moralo natančneje določiti krog oseb, ki lahko zahtevajo povrnitev škode

zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava pri pojavu teorije zaščitne cene, ali se to

lahko dovoli vsakemu, ki je zaradi tega oškodovan, četudi med njim in kršitvijo ne

obstaja neposredna vzročna zveza?

- Ali je vključitev teorije zaščitne cene oziroma učinka dežnika v civilno odgovornost

udeležencev kartela v skladu s funkcijo odškodnine?

- Ali se teorija zaščitne cene pojavi le v primeru kršitve člena 101 PDEU 10 ali tudi v

primeru kršitve člena 102 PDEU?

- Ali bi morala teorijo zaščitne cene upoštevati tudi nacionalna sodišča pri odločanju v

nacionalnih zadevah, ki nimajo vpliva na trgovino med državami članicami?

- Ali program prizanesljivosti, ki pod določenimi pogoji omogoča kršiteljem pravil

konkurenčnega prava imuniteto pred globo, zagotavlja tudi imuniteto pred

odškodninskimi zahtevki oškodovanih strank zaradi pojava teorije zaščitne cene?

- Ali bi lahko civilnopravna odgovornost udeležencev kartela za teorijo zaščitne cene

vodila do tega, da bi se povečala konkurenca na trgu, ker bi takšna izpostavljenost

tveganju z vidika odgovornosti podjetja odvrnila od udeležbe v kartelu, saj bi zaradi

kršitve odgovarjali tudi za škodo, ki so jo povzročili strankam podjetij, ki niso bila

udeležena v kartelu, so pa zaradi tega kartela morala prilagoditi svoje cene?

Sodišče EU je v zadevi Kone AG in drugi razlagalo aktivno legitimacijo za uveljavljanj škode,

nastale v zvezi s kršitvijo člena 101 PDEU, in poudarilo, da je pojav zaščitne cene lahko priznan

kot ena od možnih posledic kršitve pravil konkurenčnega prava. Najpomembnejši aspekt

primera Kone AG in drugi je predvsem odločitev Sodišča EU, da bi bilo v nasprotju s 101.

členom PDEU, če bi bila pravica vsakogar zahtevati odškodnino za nastalo škodo pogojena z

obstojem neposredne vzročne zveze in bi bila ta pravica izključena zaradi dejstva, da oseba, ki

je utrpela škodo, ni bila neposredno povezana z udeleženci kartela. To ima z ekonomskega

vidika velik vpliv na finančno kazen, ki bo doletela kartel, prav tako pa tudi na postopke

uveljavljanja škod, saj se zelo razširi krog potencialnih tožnikov.

Podobna je tudi situacija v ZDA, ki sem jo v nalogi podrobneje raziskala. V zadevi Hanover

Shoe11 je Vrhovno sodišče ZDA najprej razsodilo, da lahko oseba, ki je bila oškodovana zaradi

monopolnega dogovora cen, zahteva povračilo škode, četudi je potem utrpljeno škodo

prevalila na svoje kupce tako, da je določila višje cene – »passing on« teorija. V primeru Illinois

Brick12 pa je Vrhovno sodišče določilo pomembno posledico tega pravila iz Hanover Shoe, in

sicer: posredni kupec (indirect purchaser rule) nima možnosti zahtevati povračila škode.

Scholarly paper, št. 18, leto 2015, ID 2610104 (v nadaljevanju Jens-Uwe), str. 1, in Inderst Roman, Maier-Rigaud

Frank, Schwalbe Ulrich, Preisschirmeffekte (Umbrella effects), Wirtschaf und Wettbewerb, št. 11, leto 2014 (v

nadaljevanju Inderst, Maier-Rigaud, Schwalbe), str. 1043, 1044. 10 Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU), Uradni list EU, C 326, 26.10.2012. 11 Hanover Shoe, Inc. v. United Shoe Machinery Corporation, 392 U.S. 481 (1968). 12 Illinois Brick Company v. Illinois, 431 U.S. 720 (1977).

12

V skoraj 40-ih letih po odločitvi iz zadeve Illinois Brick je bilo Vrhovno sodišče ZDA tarča kritik

zaradi svoje odločitve, da bi možnost tožb posrednih kupcev zelo zapletla in podaljšala procese

v protikonkurenčnih zadevah. Teorija posrednega kupca je bila predmet vročih razprav v

pravnih in akademskih krogih in večkrat kritizirana. Najprej sodišča niso ločila teorije

posrednega kupca od situacije v primeru teorije zaščitne cene, zato so tudi oškodovance te

vrste nižja sodišča zavračala po pravilu iz Illinois Brick. Nižja sodišča v ZDA bi morala dopuščati

možnost pridobitve odškodnine žrtvam, ki so utrpele škodo posredno, namesto tega pa so se

strogo držala pravil iz primera Illinois Brick in le redko dopuščala izjeme. Nekatera sodišča so

po primeru Mid-West Paper Products13 sicer povzela bolj fleksibilen pristop, vendar je kljub

trudu nižjih sodišč v ZDA še vedno nejasno, ali ima oškodovanec na podlagi teorije zaščitne

cene legitimacijo, da lahko toži podjetja, ki so mu z dogovori cene posredno povzročila škodo.

Najpogostejšo oviro pri njihovem uspehu predstavlja težka dokazljivost utrpele škode in

možnost potencialnega uničenja podjetij, ki so z dogovorom kršila konkurenčnopravna pravila.

Tudi ZDA je torej v prihodnosti postavljena pred pomembno nalogo – izbrati mora

konsistenten pristop v primeru škode na podlagi teorije zaščitne cene in takšnim zadevam

posvetiti več pozornosti.

1.2. CILJI MAGISTRSKEGA DELA

Cilj magistrske naloge je tako preizkus naslednjih tez:

- Sodišče EU je s svojo sodno prakso, predvsem pa z odločitvijo v zadevi Kone AG in drugi,

kjer je priznalo teorijo zaščitne cene, spodbudilo zasebnopravno uveljavljanje škode in

odprlo nove možnosti za praktične vidike uveljavljanja škod, saj te pravice ne pogojuje

z obstojem neposredne vzročne zveze med oškodovančevo škodo in kršitvijo.

- Vključitev teorije zaščitne cene oziroma učinka dežnika v civilno odgovornost

udeležencev kartela je v skladu s funkcijo odškodnine.

- Teorija zaščitne cene se pojavi tako v primeru kršitve člena 101 PDEU kot tudi kršitve

člena 102 PDEU.

- Teorijo zaščitne cene bi morala upoštevati tudi nacionalna sodišča pri odločanju v

nacionalnih zadevah, ki nimajo vpliva na trgovino med državami članicami.

- Uveljavljanje pravil konkurenčnega prava na podlagi teorije zaščitne cene je v ZDA

precej bolj razvito kot v EU, vendar pa je tam stališče do uveljavljanja škode na podlagi

teorije zaščitne cene že od samega začetka zelo nekonsistentno.

13 Mid-West Paper Products co. v. Continental Group 596 F.2d 573 (3d Cir. 1979).

13

1.3. METODE DELA

Pri izdelavi magistrske naloge so uporabljene naslednje metode:

metoda deskripcije: ta metoda je uporabljena v drugem poglavju pri opisu

javnopravnega in zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava EU, pri

predstavitvi sodne prakse Sodišča EU, ki je vodila do razvoja teorije zaščitne cene, nato

pa tudi v tretjem poglavju pri predstavitvi konkurenčnega prava ZDA, pri uveljavljanju

pravil konkurenčnega prava v ZDA in pri opisu razvoja teorije zaščitne cene v ZDA,

metoda kompilacije: s to metodo so združena spoznanja iz literature in drugih virov in

oblikovana teoretična izhodišča, ki služijo nadaljnji vsebinski analizi ugotovljenih

izhodišč,

metoda analize in sinteze: s to metodo se kritično opredeljujem do pridobljenih

spoznanj, predstavljam prednosti in slabosti posamezne ureditve in izpostavljam

odprta vprašanja, za katera v teoriji in praksi še ne najdemo konsistentnih rešitev,

primerjalna metoda: ta metoda je uporabljena pri iskanju skupnih točk in razhajanj

uveljavljanja pravil konkurenčnega prava v EU in ZDA ter pri primerjavi razvoja in

perspektive teorije zaščitne cene v EU in v ZDA.

14

2. UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA IN RAZVOJ

TEORIJE ZAŠČITNE CENE (UMBRELLA EFFECT) V EU

2.1. KONKURENČNO PRAVO EU

2.1.1. DEFINICIJA IN CILJI KONKURENČNEGA PRAVA EU

Pravo konkurence je mogoče definirati kot sistem medsebojno povezanih načel in pravil,

zajetih v primarnih in sekundarnih virih, ki urejajo področje konkurence na notranjem trgu

oziroma preprečujejo njeno izkrivljanje. Pravo konkurence ureja temeljne oblike omejevanja

konkurence (omejevalni sporazumi, omejevalni sklepi združenj podjetij in usklajena ravnanja,

zloraba prevladujočega položaja, omejevalne koncentracije), poleg tega pa ureja še državne

monopole trgovinskega značaja, javna podjetja in državne pomoči. 14

Middeton, Rodger in MacCulloch 15 konkurenco definirajo kot »prizadevanje dveh ali več

subjektov za isti predmet oziroma namen« in kot »tekmovalnost na trgu«. Grilc16 navaja, da je

gospodarska konkurenca sistem, ki ga je postavil zakonodajalec, namenjen predvsem

uskladitvi proizvodnih faktorjev, zato da lahko država doseže postavljene cilje, je pa tudi

funkcija svobode posameznika, ki v pravno urejenem sodelovanju z drugimi ureja svoja

gospodarska razmerja. Whish pa dodaja, da so prednosti učinkovite konkurence na trgu nižje

cene, boljši produkti, širša izbira in večja učinkovitost, kot pa v primeru, če se pravila

konkurenčnega prava ne spoštujejo.17

Razloge za nastanek konkurenčnega prava EU je mogoče najti v dveh različnih miselnih okvirih:

prvi in najverjetneje najpomembnejši vzrok nastanka je gotovo ideja, da bo skupno

konkurenčno pravo odločilni dejavnik procesa integracije razdrobljene Evrope, drugi razlog pa

gre iskati predvsem v ekonomski realnosti – evropska podjetja so nujno potrebovala enoten,

povezan trg, prek katerega bi lahko tekmovala s konkurenti zunaj območja EU, predvsem iz

ZDA.18

Cilji konkurenčnega prava EU so predvsem doseganje učinkovitosti v smislu povečanja blaginje

porabnikov in doseganja najboljše porazdelitve sredstev, kar omogoča popolno konkurenco

ter tehnični in gospodarski napredek. Pomembni cilji so tudi varovanje porabnikov in majhnih

podjetij pred velikimi agregati ekonomske moči (na primer monopol), preprečitev nagnjenj,

da bi bili nekateri subjekti prizadeti zaradi dejavnosti zasebnih podjetij, ter preprečitev

14 Tako Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Ferlinc Maja, Osnove prava Evropske unije, Zbirka Evropska obzorja, Codex

Iuris, 2004 (v nadaljevanju Tratnik, Ferčič, Ferlinc) str. 117 in str. 121. 15 Middleton Kirsty, Rodger Barry, MacCulloch Angus, Cases & Materials on UK and EC Competition Law, First

Edition, Oxford University Press, 2003, (v nadaljevanju Middleton, Rodger, MacCulloch), str. 12. 16 Grilc Peter, Pravo Evropske unije, druga knjiga, Cankarjeva založba, 2001 (v nadaljevanju Grilc), str. 563. 17 Whish Richard, Competition Law, Sixth Edition, Oxford University Press, 2009 (v nadaljevanju Whish) str. 4. 18 Povzeto po Podobnik Klemen, Vpliv ameriškega antitrusta na konkurenčno pravo Evropske skupnosti in

kontinentalnega pravnika, Podjetje in delo, 6-7, 2001 (v nadaljevanju Podobnik), str. 1213.

15

nastanka in razveljavitev nepravično pridobljenih dohodkov. Pomemben cilj je oblikovanje

skupnega trga, ekonomske in monetarne unije, kjer je omogočen svoboden pretok blaga,

storitev, delovne sile in kapitala med vsemi državami članicami v ozračju svobodne

konkurence med zasebnimi in javnimi podjetji.19

Plahutnik20 meni, da ima konkurenčno pravo zelo jasno določen cilj, to je varstvo konkurence,

torej ne konkurentov ali potrošnikov ali nekih, s strani države ali udeležencev na trgu, nejasno

določenih nacionalnih, sektorskih in podobnih interesov. Strinja se, da se učinkovita

konkurenca in seveda pred tem predvsem učinkovito varstvo dolgoročno odraža v pozitivnih

učinkih za potrošnika, vendar pa varstvo potrošnika ni namen konkurenčnopravnega varstva,

prej nekakšen samodejni stranski pojav.21

Konkurenčno pravo EU zajema nekaj splošnih določb PDEU, natančneje pa konkurenčno pravo

urejajo določbe PDEU od členov 101 do 109, od katerih sta najpomembnejša člena 101 in 102

PDEU.

Člen 101 PDEU določa, da so vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in

usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma

posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu,

nezdružljivi z notranjim trgom in kot taki prepovedani. Še posebej to velja za tiste sporazume

in sklepe, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje

poslovanja, omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, trge, tehnični razvoj ali naložbe, določajo

razdelitev trgov in virov nabave, uvajajo neenake pogoje za primerljive posle z drugimi

trgovinskimi partnerji in pogojujejo sklepanje pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo

dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s

predmetom takšnih pogodb. Vsi taki sporazumi ali sklepi so nični. Nični pa niso edino v primeru,

če prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju

tehničnega ali gospodarskega napredka, pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež

doseženih koristi, zadevnim podjetjem ne določajo omejitev, ki za doseganje teh ciljev niso

nujne ter jim ne dajejo možnosti izključitve konkurence.

Člen 102 določa, da je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več

podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med

državami članicami. Določilo se nanaša na zlorabe v obliki neposrednega ali posrednega

19 Več glej Grilc Peter, Koga varuje konkurenčno pravo in pred kom, Podjetje in delo 5-6/1996, (v nadaljevanju

Grilc, 1996), str. 785. 20 Plahutnik Andrej, Konkurenčno pravo EU: Konkurenčnopravni postopki v Sloveniji, Podjetje in delo 6-7/2001

(v nadaljevanju Plahutnik), str. 1203. 21 Meni tudi, da se varstvo konkurence zagotavlja primarno z učinkovitim preprečevanjem omejevanja, tako v preventivnem, kakor tudi v represivnem pogledu. Pri tem ni mogoče izključiti posameznih kategorij subjektov iz kroga tistih, ki konkurenco omejujejo. Konkurenco načeloma omejujejo vsi, tako podjetja, kakor tudi država. Metem, ko je pri podjetjih mogoče zaslediti klasična omejevanja konkurence, so pri oblastnem omejevanju konkurence nekatere oblike posebej zanimive, saj se praviloma opravičujejo kot nujno potrebne za zaščito interesov domače industrije. Pri tem velja posebej izpostaviti nepregledno politiko državnih pomoči, pa tudi ukrepe nadzora cen.

16

določanja nepoštenih nakupnih ali prodajnih cen ali drugih nepoštenih pogojev poslovanja,

omejevanja proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov, uporabe neenakih

pogojev za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji in sklepanje pogodb, ki

sopogodbenikom narekujejo sprejetje dodatnih obveznosti, ki nimajo nikakršne zveze s

predmetom takih pogodb.

Konkurenčno pravo EU zajema številne uredbe in direktive Sveta EU in Evropske komisije.

Ločimo uredbe splošne narave, uredbe o skupinskih izjemah in sektorske uredbe, ki pokrivajo

posamezna področja, kot so koncentracije, dumping, subvencije. 22 Direktive so sprejete

predvsem za področje varstva potrošnikov z velikim pomenom za konkurenco, saj neenotna

zakonodaja držav članic ne omogoča enakopravne konkurence konkurenčnih ponudnikov na

različnih trgih. Prav tako direktive pokrivajo področja gospodarskih javnih služb.

V konkurenčno pravo EU spadajo tudi pravno nezavezujoči akti, kamor sodijo predvsem

smernice in obvestila Evropske komisije. Evropska komisija z obvestili obvešča udeležence na

trgu o smeri, ki jo je začrtala v zvezi s posameznim problemom, zato lahko udeleženci lažje

načrtujejo svoje ravnanje.

Pomemben del konkurenčnega prava EU so odločbe Sodišča EU in mnenja generalnih

pravobranilcev. Prav tako so del konkurenčnega prava EU tudi nacionalna konkurenčna prava

držav članic in odločbe nacionalnih sodišč držav članic.23

2.1.2. RAZMERJE MED KONKURENČNIM PRAVOM EU IN NACIONALNIM

KONKURENČNIM PRAVOM DRŽAV ČLANIC

Ker v EU veljata dva sistema pravil konkurenčnega prava, to sta konkurenčno pravo EU in

nacionalno konkurenčno pravo držav članic EU, se kot pomembno postavlja vprašanje, kateri

sistem pravil se v posameznem primeru pri sumu na obstoj protikonkurenčnega ravnanja

uporabi.

Pri odgovoru na to vprašanje je treba izhajati iz členov 101 in 102 PDEU, ki kot razmejitveni

kriterij določata vpliv na trgovino med državami članicami EU. Pojem vpliva na trgovino med

državami članicami EU je opredelila Komisija v Smernicah o učinku na trgovino.24 V skladu s

standardnim testom, ki ga je razvilo Sodišče EU, zadošča, da je možno z objektivnimi

dejanskimi ali pravnimi razlogi z zadostno stopnjo verjetnosti predvideti neposredni ali

posredni, dejanski ali potencialni učinek določenega sporazuma ali ravnanja na vzorec

trgovanja med državami članicami EU. Pri tem je pomembno, da je učinek znaten. Ocena

22 Med najpomembnejšimi velja omeniti Uredbo Sveta ES št. 139/2004 z dne 20.1.2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uradni list EU, L 024, 29.1.2014, str. 1-22). 23 Več o tem glej Grilc, str. 571-584. 24 Guidelines on the effect on trade concept contained in Articles 81 and 82 of the Treaty, dostopne na spletnem naslovu http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:52004XC0427(06).

17

znatnosti vpliva je odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera, še posebej od narave

sporazuma ali ravnanja, narave proizvodov in položaja zadevnih podjetij na trgu. Smernice o

učinku na trgovino v točki 52 določajo merila za primer, ko vpliv na trgovino praviloma ne bo

znaten:

- skupni tržni delež podjetij na kateremkoli upoštevnem trgu EU ne sme presegati 5% in

- skupni letni promet udeleženih podjetij na ravni EU na trgu zadevnega proizvoda ne

sme presegati 40 milijonov evrov pri horizontalnih sporazumih oziroma skupni letni

promet dobavitelja proizvodov, ki so predmet sporazuma, na ravni EU ne sme

presegati 40 milijonov evrov pri vertikalnih sporazumih. Oba pogoja morata biti

kumulativno izpolnjena.25

Primeri, ko je podan učinek na trgovino med državami članicami, pa so:

- sporazum ali ravnanje pokriva ali se izvršuje v več državah članicah EU,

- sporazum med podjetji v dveh ali več državah članicah EU, ki zadeva uvoz in izvoz,

- sporazum o določanju cen ali razdelitvi trga, ki zajema več držav članic EU.26

Konkurenčni organi držav članic EU uporabljajo ne le pravila nacionalnega konkurenčnega

prava, ampak tudi konkurenčnega prava EU. Prav tako je dana možnost, da se za isto ravnanje,

ki ima vpliv na trgovino med državami članicami EU, uporabita konkurenčno pravo EU in

nacionalno konkurenčno pravo. Takšna hkratna uporaba obeh sistemov konkurenčnega prava

lahko v primerih, ko se pravila obeh sistemov razlikujejo, pripelje do konfliktov, pri čemer se

postavlja vprašanje, katero pravo ima prednost – nacionalno ali konkurenčno pravo EU. V zvezi

s tem sta nastali dve teoriji. Teorija dvojne ovire v tem primeru določa uporabo strožjega

pravila. Če obstaja prepoved ravnanja v nacionalnem konkurenčnem pravu, bo ravnanje

prepovedano, četudi je po konkurenčnem pravu EU dopustno. Po drugi teoriji ima prevlado

konkurenčno pravo EU, ne glede na to, ali določa strožje pravilo ali ne. Ta konflikt je urejen v

členu 3 Uredbe 1/2003.27 Člen določa, da je vzporedna uporaba obeh sistemov mogoča,

vendar pa je uporaba nacionalnega konkurenčnega prava omejena. Prva omejitev je v tem, da

morajo nacionalni konkurenčni organi v primeru, ko ima določeno ravnanje učinek na trgovino

med državami članicami EU, vedno uporabiti tudi člen 101 in 102 PDEU. V skladu z drugo

omejitvijo pa sporazumi, ki imajo učinek na trgovino med državami članicami EU in niso

prepovedani po pravilih konkurenčnega prava EU, ne morejo biti prepovedani po pravilih

nacionalnega konkurenčnega prava. Ta omejitev se nanaša samo na člen 101 PDEU, ne pa tudi

na člen 102 PDEU. Slednje pomeni, da se lahko uporabi strožja nacionalna zakonodaja, ki

prepoveduje določene oblike zlorab prevladujočega položaja, ki so v konkurenčnem pravu EU

dopustne.28

25 Tako Repas v Repas Martina, Konkurenčno pravo v teoriji in praksi, Omejevalna ravnanja in nadzor koncentracij,

Uradni list Republike Slovenije, 2010 (v nadaljevanju Repas, 2010), str. 88. 26 Prav tam, str. 88-89. 27 Uredba Sveta ES št. 1/2003 z dne 16.12.2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, Uradni list EU, 08 politika konkurence, zvezek 2, 4.1.2003, 205-229. 28 Več o tem glej Repas, 2010, str. 90 in Faull Jonatan & Nikpay Ali, The EU law of competition, Oxford University Press, 2014 (v nadaljevanju Faull & Nikpay), str. 96.

18

2.1.3. MODERNIZACIJA KONKURENČNEGA PRAVA V LETU 2004

Evropska komisija je dala v okviru reforme in modernizacije konkurenčnega prava leta 2003

velik poudarek decentralizaciji svojih pristojnosti. Pozornost je tako usmerila v razvoj

konkurenčnopravne politike in v obravnavanje tistih kršitev konkurenčnega prava, pri katerih

je poudarjen interes EU ter so potrebne obsežne sektorske raziskave (s področja bančništva,

zavarovalništva, svobodnih poklicev). Zaradi nadaljnjega zagotavljanja učinkovite konkurence

je v postopke presoje ravnanj omejevanja konkurence (omejevalnih sporazumov in zlorab

prevladujočega položaja) bolj vključila nacionalna sodišča in nacionalne organe za varstvo

konkurence. Ker so se nacionalni organi za varstvo konkurence in Evropska komisija želeli

izogniti možnosti, da bi se v konkretni zadevi vodili postopki pred več organi, so vzpostavili

poseben sistem – Evropsko mrežo za konkurenco (ECN), preko katere poteka izmenjava

informacij o zadevah, ki se vodijo pred temi organi.29

Glavne spremembe, ki jih je prinesel novi sistem z Uredbo 1/2003, so odprava monopola

Evropske komisije pri odločanju o posameznih izjemah po danes veljavnem členu 101(3) PDEU

in odprava zahteve po predhodni priglasitvi sporazumov, kar je bil pogoj za podelitev

posamične izjeme. Rezultat te spremembe je neposredni učinek člena 101(3) PDEU, kar

pomeni, da ga lahko sedaj uporabljajo tudi nacionalni konkurenčni in sodni organi. Ker je

Uredba 1/2003 odpravila priglasitev sporazumov, se je za podjetja povečala pravna

negotovost, saj je presoja o skladnosti njihovih sporazumov s konkurenčnim pravom EU

prepuščena njim samim, oz. njihovim pravnikom in ekonomistom. Evropska komisija je

posameznim podjetjem pripravljena dati neuradno navodilo, vendar zgolj v primeru pristne

pravne negotovosti. Decentralizirana uporaba konkurenčnega prava je prinesla kontrolirano

različnost interpretacije konkurenčnega prava EU, ki pa je pod nadzorom Sodišča EU.30

Prednosti takega sistema za gospodarske subjekte so v časovni dimenziji – po pogodbi, ki so

jo stranke vsebinsko uskladile, ni več treba čakati odločitve Evropske komisije. Slabosti pa so

posledica njihove samostojne ocene dopustnosti pogodbe, kar pomeni, da mora subjekt odslej

29 O tem Bratina Tanja v Bratina Tanja, Ekonomski vidiki določanja odškodnin v primeru kršitev pravil

konkurenčnega prava, LeXonomica – Revija za pravo in ekonomijo, let. IV, št. 1, junij 2012 (v nadaljevanju Bratina,

2012) str. 73.

Avtorica nadalje navaja, da na splošno velja, da je nacionalni organ za varstvo konkurence primeren za

obravnavanje tistih kršitev, pri katerih obstaja materialna vez med kršitvijo in ozemljem države članice, pri čemer

mora imeti sporazum ali ravnanje znaten, dejanski ali predvidljiv neposredni učinek na pogoje konkurence na

tem ozemlju, na katerem se izvaja oziroma iz njega izvira. Poleg tega mora imeti nacionalni organ za varstvo

konkurence možnost, da pridobi potrebne dokaze o obstoju kršitve, učinkovito prepove ali odpravi kršitev ter

izreče ustrezne sankcije. Evropska komisija pa se obravnava kot posebno primeren organ, če domnevna kršitev

učinkuje na konkurenco v več kot treh državah članicah ali ko je zadeva povezana z določbo EU, ki jo lahko

izključno oziroma bolj učinkovito uporabi sama. 30 Coronna Marjana, Reforma konkurenčnega prava ES – neposredni učinek tretjega odstavka 81. člena PES,

Podjetje in delo, 5/2004, (v nadaljevanju Coronna), str. 884.

19

sam oceniti, ali v konkretnem primeru lahko izvzame pogodbo po določbah relevantnih določil

o skupinskih izjemah in obsežne prakse Evropske komisije in Sodišča EU.31

2.2. JAVNOPRAVNO IN ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE PRAVIL

KONKURENČNEGA PRAVA EU

2.2.1. JAVNOPRAVNO UVELJAVLJANJE

Želena tržna konkurenca ni samoumevna, ampak je v praksi ohranitev želene tržne

konkurence pogojena s trajnim in učinkovitim javnim nadzorom, ki ga dopolnjuje vzporedni

mehanizem zasebnopravnega varstva. Ker lahko nepoštena oziroma omejevalna ravnanja

izkrivljajo konkurenco in želeno delovanje trga, se sprejemajo ukrepi za preprečevanje

oziroma prekinitev teh ravnanj in odpravo njihovih posledic, ki jih lahko razlikujemo tudi po

tem, ali primarno ciljajo na varstvo javnega ali zasebnega interesa. Iz razloga javnega interesa

v zvezi z vzpostavitvijo oziroma z varstvom želene tržne konkurence se redno zagotavlja

poseben javnopravni mehanizem za javno uveljavljanje konkurenčnega prava. V zvezi s tem je

v prvi vrsti treba izpostaviti poseben upravni postopek oziroma več tovrstnih postopkov, ki se

neposredno nanašajo na želeno tržno konkurenco in jih v primerjalnopravni praksi običajno

po uradni dolžnosti izvajajo neodvisni in specializirani upravni organi ali nosilci javnih

pooblastil. Običajno se upravni postopek prične izključno po uradni dolžnosti.32

Temeljni postopki varstva konkurence v javnem interesu so postopek pred Evropsko komisijo

in postopki pred nacionalnimi uradi za varstvo konkurence, v Sloveniji pred AVK. 33 Pod

javnopravno uveljavljanje varstva konkurence spada tudi kazenski postopek po 225. členu KZ-

1,34 ki je povezan z zlorabo prevladujočega položaja, ter postopki pred sektorskimi regulatorji

v reguliranih sektorjih (na primer telekomunikacije, poštne storitve…).

31 Tako Grilc Peter, Vsebina in pomen reforme konkurenčnega prava EU za slovensko pravo, Podjejte in delo 6-

7/2014 (v nadaljevanju Grilc, 2014), str. 1288. 32 V okviru javnopravnega mehanizma za javno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava je nadalje treba omeniti še tako imenovane prekrškovne postopke, ki jih običajno vodijo specializirana telesa, v skrajnih primerih pa celo kazenski postopek. 33 Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence je bila ustanovljena s Sklepom o ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije leta 2011. Agencija je pričela delovati 1. 1. 2013. Pred ustanovitvijo Agencije je naloge in pristojnosti organa, pristojnega za varstvo konkurence, opravljal Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence, ki je bil organiziran kot organ v sestavi Ministrstva za gospodarstvo. Več o tem na spletni strani: http://www.varstvo-konkurence.si/si/o_agenciji/. 34 Kazenski zakonik (KZ– 1), Uradni list RS, 55/2008, 4.6.2008 z nadaljnjimi spremembami.

225. člen KZ-1 določa, da kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti prepreči ali pomembno ovira ali izkrivlja

konkurenco v Republiki Sloveniji ali na trgu EU oziroma pomembno vpliva na trgovino med državami članicami,

kar ima za posledico veliko premoženjsko korist za to podjetje ali veliko premoženjsko škodo za drugo podjetje,

se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Kazen pa se sme odpustiti storilcu kaznivega dejanja kršitve

20

Funkcijo javnopravnega varstva pravil konkurence v Sloveniji torej opravlja Javna agencija

Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK), ki je pravna oseba javnega prava, pristojna

za nadzor nad izvajanjem ZPOmK-1 ter člena 101 in 102 PDEU. AVK obravnava dejanja podjetij,

ki lahko protipravno omejijo konkurenco na slovenskem trgu, kot so omejevalne koordinacije

podjetij, zlorabe prevladujočega položaja in tržne koncentracije. Za ta namen spremlja in

analizira razmere na trgu, če so pomembne za razvoj učinkovite konkurence, vodi postopke in

na tej podlagi izdaja odločbe. Poleg tega pa o kršitvi konkurenčnih pravil odloča kot

prekrškovni organ, pri čemer lahko kršitelju za določene kršitve naloži plačilo globe v višini

deset odstotkov njegovega letnega prometa v predhodnem poslovnem letu in pod zakonsko

določenimi pogoji pred pristojnim sodiščem vloži tožbo za ugotovitev ničnosti protipravnega

omejevalnega sporazuma ali protipravnega izvrševanja tržne koncentracije.35

Valter 36 navaja, da imamo v Sloveniji na področju javnopravnega uveljavljanja pravil

konkurence znotraj AVK dva formalno povsem ločena postopka, in sicer posebej upravni in

posebej prekrškovni postopek. V teh postopkih odločata o posamični zadevi tudi dva povsem

ločena organa – v upravnem postopku je to senat s predsednikom senata, v prekrškovnem pa

prekrškovni senat. Težava se pojavi, če bi AVK v posameznem postopku prišla do nasprotujočih

si odločitev glede kršitve pravil varstva konkurence, vendar je v praksi mala verjetnost, da bi

do tega sploh prišlo, saj se postopka med sabo nekako dopolnjujeta.

Večja verjetnost, da bo takšna težava dejansko nastopila, je v primeru preizkusa upravne in

prekrškovne odločbe AVK na Upravnem sodišču v Ljubljani in na Okrajnem sodišču v Ljubljani.

Sodišči med sabo dejansko ne sodelujeta in sta pri svoji presoji povsem samostojni, zato

dejansko lahko pride do različnih odločitev glede presoje kršitve pravil varstva konkurence. To

pa seveda ustvarja upravičeno skrb glede pravne varnosti takih postopkov ugotavljanja kršitve

pravil konkurence. Navedeno vpliva tako na varstvo pravic kršiteljev kot tudi na varstvo pravic

oškodovancev pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve,

saj ZPOmK-1 govori o vezanosti sodišč na pravnomočno odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve s

strani AVK, ne določa pa izrecno, na katero od odločb (upravno ali prekrškovno) je sodišče

prepovedi omejevalnih sporazumov, ki je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito, in je sodeloval pri njegovem

preiskovanju in odpravljanju posledic ter ni prisilil drugih k udeležbi pri omejevanju konkurence. 35 Tako Ferčič Aleš, (Stran)poti slovenske konkurenčne politike, Podjetje in delo 2/2015 (v nadaljevanju Ferčič

2/2015), str. 408 in naslednje.

Glej tudi člen 73 in 74 ZPOmK-1. Člen 73 ZPOmK-1 določa, da se z globo do deset odstotkov letnega prometa

podjetja v predhodnem poslovnem letu kaznuje pravna oseba, ki ravna v nasprotju s členom 6 ZPOmK-1 ali

členom 101 PDEU oziroma zlorabi prevladujoč položaj v nasprotju s členom 9 ZPOmK-1 ali členom 102 PDEU.

Člen 74 ZPOmK-1 pa določa, da se z globo do deset odstotkov letnega prometa podjetja v predhodnem

poslovnem letu kaznuje pravna oseba, ki AVK ne priglasi koncentracije, podrejene določbam ZPOmK-1, ki v

nasprotju s členom 44 ZPOmK-1 izvršuje pravice ali obveznosti, ki izhajajo iz koncentracije, če ne izpolni

korektivnih ukrepov ali obveznosti, določenih v odločbi o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, če ravna

v nasprotju z odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence in če ravna v nasprotju z izvršljivo odločbo,

ki jo je AVK izdala na podlagi člena 53 ZPOmK-1. 36 Valter Klemen, Je varstvo konkurence ujeto med upravni in prekrškovni postopek, Pravna praksa 20-21/2015,

(v nadaljevanju Valter), str. 6.

21

dejansko vezano. Avtor zato meni, da taka ureditev kliče po novi, bolj smiselni in učinkovitejši

zakonski ureditvi.

Za nespoštovanje pravil konkurenčnega prava so predpisane različne sankcije, katerih glavni

namen je odvrniti kršitelje od kršitev pravil konkurenčnega prava. Sankcije morajo biti

učinkovite, sorazmerne in morajo odvračati od kršitev.

Najpomembnejša sankcija je prekršek. Prekrški so urejeni v Zakonu o prekrških (ZP-1), 37

posamezne določbe pa vsebuje tudi ZPOmK-1, ki določa globe za prekrške s področja kršitve

pravil konkurenčnega prava. Podjetje, ki krši pravila ZPOmK-1, stori prekršek, vendar se

ravnanje v nasprotju s pravili ZPOmK-1 lahko opredeli kot prekršek le, če je storjeno naklepno

ali iz malomarnosti. Kazen za prekršek je globa. ZPOmK-1 pri omejevalnih ravnanjih določa

globo v višini 10% od letnega prometa podjetja v predhodnem poslovnem obdobju. Tako so

globe individualizirane in bolj učinkovite.38

ZPOmK-1 razlikuje med dvema vrstama sankcij, ki so predpisane za kršitev pravil

konkurenčnega prava:

- sankcije zaradi nesodelovanja ali oviranja preiskave (sem sodi posredovanje podatkov

v okviru zahteve AVK za posredovanje podatkov in oviranje preiskave v podjetju),

- sankcije zaradi kršitve določb o prepovedi omejevalnih ravnanj in določb v zvezi z

nadzorom koncentracij.

Naslednja pomembna sankcija za kršitev pravil konkurenčnega prava je kaznivo dejanje. Za

kaznivo dejanje je lahko odgovorna le fizična oseba, kadar pri opravljanju gospodarske

dejavnosti omejuje konkurenco s sporazumi, zlorablja prevladujoč položaj ali ustvari

prepovedano koncentracijo podjetij, če se ob tem pridobi velika premoženjska korist za

podjetja ali povzroči škoda drugim podjetjem.39

Poznamo pa še civilnopravne sankcije kršitev pravil konkurenčnega prava, med katere sodi

ničnost sporazumov, ki omejujejo konkurenco, ter odškodnina za škodo, ki je nastala zaradi

kršitve pravil konkurenčnega prava.40

37 Zakon o prekrških - ZP-1, Uradni list RS 3/2007, 12.1.2007 z nadaljnjimi spremembami. 38 Več o globah glej pri Repas, 2010, str. 437-464, pri Grilc Peter, Bratina Tanja, Galič Aleš, Kerševan Erik, Kocmut

Mitja, Podobnik Klemen, Vlahek Ana, Zabel Bojan, Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s

komentarjem (ZPOmK-1), GV Založba, 2009, (v nadaljevanju Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik,

Vlahek, Zabel), str. od 563-577, pri Bratina Tanja, Strožje globe, Pravna praksa 36/2006, (v nadaljevanju Bratina,

2006), str. 9-11 in pri Fatur Andrej, Belina Djalil Helena, Ustreznost varstva pravic kršiteljev v postopkih o

prekrških s področja varstva konkurence, Odvetnik, 73/2015, (v nadaljevanju Fatur, Belina Djalil) str. 12. 39 Glej 225. člen KZ-1. 40 Povzeto po Repas, 2010, str. 437-464.

22

S sankcijami je povezan tudi program prizanesljivosti, ki zagotavlja prizanesljivejšo obravnavo

kršiteljem pravil konkurenčnega prava, če razkrijejo informacije, ki konkurenčnemu organu

omogočijo, da razkrije najhujše kršitve. Tako si lahko znižajo ali celo odpustijo kazen.41

Odkrivanje in kaznovanje kršiteljev pravil konkurenčnega prava je vedno predstavljalo eno

izmed prednostnih nalog Evropske komisije, katera naziva svoje programe prizanesljivosti kot

najbolj učinkovito orodje za odkrivanje nedovoljenih kartelov, kar priča tudi veliko število

primerov kršitve konkurenčnih pravil, ki so bili odkriti prav s pomočjo programa

prizanesljivosti.42

Ferčič43 meni, da je v slovenski program prizanesljivosti inkorporiranih veliko dobrih praks

oziroma mednarodno uveljavljenih standardov, vendar ima hkrati nekatere resne

pomanjkljivosti, kot so prenizka stopnja tveganja za udeležence kartela, da bo njihovo

protipravno kartelno ravnanje odkrito in strogo sankcionirano, diskrecija nacionalnega

konkurenčnega organa pri odločanju o »nagradi«, načelna omejitev programa prizanesljivosti

na upravno – prekrškovni postopek in nezadostno informiranje slovenskih podjetij o obstoju

in vsebini konkurenčnega prava, tudi o programu prizanesljivosti. Meni, da bi bila smiselna

krepitev javnopravnega sistema varstva konkurence, kar bi lahko povečalo tveganje podjetij,

da bodo njihova protikonkurenčna ravnanja odkrita in strogo sankcionirana. Smiselna bi bila

tudi krepitev zasebnopravnega sistema varstva konkurence, ki naj bi deloval vzporedno z

javnopravnim. Naša podjetja pa se pogosto sploh ne zavedajo, da so žrtve protipravnih

kartelnih ravnanj in da lahko za nastalo škodo zahtevajo odškodnino. Prav tako bi bila smiselna

krepitev zaupanja v program prizanesljivosti – kršitelji morajo imeti zaupanje v to, da se jim

samoovadba splača.

2.2.2. ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE

Vzporedno z javnopravnim mehanizmom je običajno na razpolago še zasebnopravni

mehanizem, namenjen prizadetim podjetjem in tržnim udeležencem, da v ustreznem sodnem

postopku, ki se prične po njihovi volji, zaščitijo svoj položaj oziroma pravno zavarovani interes

41 Več o programu prizanesljivosti glej pri Ferčič Aleš, Je smiselna reforma programa prizanesljivosti?, Pravna

praksa, št. 16-17/2010 (v nadaljevanju Ferčič, 2010), str. 16, pri Horvat Emilija, Mitić Aleksandra, Program

prizanesljivosti za udeležence v kartelih v Sloveniji, Pravna praksa, 15/2010 (v nadaljevanju Horvat, Mitić), str.

18-19, pri Bratina Tanja, Prizanesljivost Evropske komisije in Urada RS za varstvo konkurence, Pravna praksa

2/2007 (v nadaljevanju Bratina, 2007), str. 9-12, pri Jones Alison, Sufrin Brenda, EU Competition Law: Text, Cases,

and Materials, Fourth Edition, Oxford University Press, 2011 (v nadaljevanju Jones, Sufrin), str. 1121-1129, in pri

Sanders Michael, Jordan Elizabeth, Dimoulis Charalampos, Schwedt Kirstin, DiLuigi Brenda, in van Wissen Maikel

v Disclosure of leniency materials in follow-on damages actions: striking »the right balance« between the

interests of leniency applicants and private claimants?, European Competition Law Review, let. 34, št. 4, 2013,

(v nadaljevanju Sanders, Jordan, Dimoulis, Schwedt, DiLuigi in van Wissen), str. 174. 42 Sanders, Jordan, Dimoulis, Schwedt, DiLuigi in van Wissen, str. 174. 43 Ferčič, 2010, str. 16.

23

s tem, da med drugim zahtevajo povračilo škode, povzročene s kršitvijo konkurenčnega

prava.44

Sistema javnega in zasebnega uveljavljanja konkurenčnega prava sta komplementarna

sistema; vsak ima svoj namen in samo učinkovito izvajanje obeh lahko uresniči cilje

vsakokratne konkurenčne politike.45

Odločitve Evropske komisije in nacionalnih organov za varstvo konkurence so namenjene

varovanju oziroma zagotavljanju učinkovite konkurence na trgu, nacionalna sodišča pa so tista,

ki varujejo pravice posameznikov v zvezi s členoma 101 in 102 PDEU. Sodišča lahko odločajo o

civilni sankciji ničnosti v pogodbenih razmerjih med posamezniki ter so bolj primerna za izdajo

začasnih odredb, in kar je najpomembnejše, lahko prisodijo odškodnino v primeru kršitve

konkurenčnopravnih pravil. Poleg tega se lahko pred sodišči poleg zahtevkov v zvezi s

konkurenčnim pravom EU uveljavlja tudi druge zahtevke v skladu z nacionalnim pravom.46

Jones in Sufrin 47 navajata, da zasebnopravno uveljavljanja pravil konkurence olajšuje

javnopravno uveljavljanje pravil konkurence in ima pomemben doprinos pri odkrivanju

protikonkurenčnih ravnanj in odvzemu čim večjega dela ekonomske koristi tistim, ki so

konkurenco kršili. Namen zasebnopravnega uveljavljanja konkurence je med drugim tudi

povrnitev škode oškodovancem. Gamble48 navaja, da je vsota škode, ki se s kršitvijo pravil

konkurenčnega prava povzroči oškodovancem znotraj EU, zelo visoka. V letu 2013 bi se naj v

zahtevkih v odškodninskih tožbah gibala po okvirni oceni celo okrog 13-37 bilijonov evrov.

Monti 49 pa dodaja, da mora vsak oškodovanec poleg višine škode, ki jo je utrpel, pred

povrnitvijo utrpele škode dokazati tudi, da je kršitelj kršil pravila konkurence. Pomemben

namen zasebnopravnega uveljavljanje pravil konkurence je tudi odvračilni učinek za tiste, ki bi

s svojimi dejanji lahko kršili konkurenco.

44 O tem tudi Kavčič Matej v Programu izobraževanja sodnikov o konkurenčnem pravu EU na spletnem naslovu

http://www.konkurencnopravo.eu/uploads/files/Kav%C4%8Di%C4%8D,%20Prakti%C4%8Dni%20problemi%20z

asebnopravnega%20uveljavljanja%20antitrusta.pdf.

Kavčič navaja, da javnopravno varstvo konkurence ni namenjeno neposrednemu varstvu konkurentov niti

neposrednemu varstvu potrošnikov, pač pa lahko tržni subjekti in posamezniki zaradi podjetniškega omejevanja

konkurence zahtevajo neposredno sodno varstvo – odškodnino ali ničnost dejanja oziroma akta, ki krši

konkurenco.

Jones in Sufrin v Jones, Sufrin, 2011, str. 1083, pa dodajata, da PDEU ne vsebuje posebnih določil, ki bi urejala

pravico zasebnikov do vlaganja tožb za povračilo škode zaradi kršitve konkurence prava EU, pač pa so

zasebnopravni postopki možni zaradi dejstva, da imata člen 101 in 102 PDEU direktni učinek in neposredno

veljavnost. 45 Več o tem glej Ferčič Aleš, Konkurenčna politika v socialnem tržnem gospodarstvu, Podjetje in delo 1/2015 (v

nadaljevanju Ferčič, 1/2015), str. 126. 46 Povzeto po Bratina Tanja, Pred katero institucijo zaradi kršitev konkurenčnopravnih pravil Skupnosti, Pravna

Praksa, 44/2006, (v nadaljevanju Bratina, 2006), str. 10. 47 Jones Alison, Sufrin Brenda, EU Competition Law: Text, Cases, and Materials, Fifth Edition, Oxford University

Press, 2014 (v nadaljevanju Jones, Sufrin, 2014), str. 1087. 48 Gamble Roger, Whether neap or spring, the tide turns for private enforcement: the EU proposal for a Directive on damages examined, European Competition Law Review, let. 34, št. 12, 2013 (v nadaljevanju Gamble), str. 612. 49 Monti Giorgio, EC Competition Law, Cambridge University Press, 2007 (v nadaljevanju Monti, 2007), str. 425.

http://www.konkurencnopravo.eu/uploads/files/Kav%C4%8Di%C4%8D,%20Prakti%C4%8Dni%20problemi%20zasebnopravnega%20uveljavljanja%20antitrusta.pdf


24

Okrepitev zasebnega uveljavljanja pravic iz prava konkurence bi naj imela predvsem naslednje

pozitivne učinke: število kršitev konkurenčnega prava se zmanjša (tu se zastavlja vprašanje, ali

so odškodninske tožbe res najučinkovitejše sredstvo za dosego tega cilja – okrepitev

javnopravnega uveljavljanja in ustrezno kazenskopravno sankcioniranje kršitev sta verjetno

učinkovitejši sredstvi), žrtve protikonkurenčnih ravnanj prejmejo odškodnino, Evropska

komisija in nacionalni organi za varstvo konkurence so delno razbremenjeni in se zato lahko v

večji meri posvetijo z vidika konkurenčne politike pomembnejšim primerom. 50 Goyder 51

dodaja, da je Evropska komisija sama večkrat izrazila željo, da bi bilo njeno javnopravno

uveljavljanje pravil konkurenčnega prava zaradi omejenih virov njenega delovanja podprto z

zasebnopravnim uveljavljanjem s tožbami na nacionalnih sodiščih.

Pozitivni učinki naj bi pretehtali negativne (na primer povečanje sodnih stroškov, povečanje

neutemeljenih tožb in povečanje strateških tožb s ciljem pridobivanja podatkov o

konkurentovem poslovanju ali s ciljem oslabitve konkurenta), zato Evropska komisija ugotavlja,

da so aktivnosti na ravni EU, namenjene povečanju zasebnega uveljavljanja, ki so posebno

intenzivne v zadnjih letih, utemeljene.52

V Sloveniji je zaenkrat zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava neučinkovito,

razlogi pa so podobni že naštetim razlogom v EU. Kavčič53 navaja, da je v Sloveniji posebnost

konkurenčnopravnih primerov v tem, da je pri nas obdobje delovanja tržnega gospodarstva

relativno kratko in posledično tudi informiranost tržnih subjektov o takšnih možnostih precej

majhna. Tudi pri nas velja velika pravna negotovost, saj je sodna praksa na tem področju zelo

skopa.

Pri nas je za zdaj zasebnopravno uveljavljanje konkurenčnega prava še precej nerazvito,

vendar se počasi krepi. Čeprav je primarni cilj zasebnega tožnika, da zaščiti svoj pravni položaj,

lahko njegovo uveljavljanje lastnih interesov pozitivno vpliva na razvoj konkurenčne kulture,

saj se s krepitvijo zasebnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava načeloma lajša delo

teles, pristojnih za javno uveljavljanje konkurenčnega prava. Iz tega razloga je težko razumeti

oblastno pasivnost in indiferentnost do tega področja. Avtor meni, da bi bil strošek

sistematično organiziranega izobraževanja sodnikov ter podjetnikov, s katerim bi oškodovance

vzpodbudili k uveljavljanju pravic, zanemarljiv v primerjavi z vsemi koristmi, ki bi jih takšno

postopanje prineslo.54

Evropska komisija zadnjih nekaj let zasebnopravnemu varstvu konkurence namenja posebno

pozornost z namenom povečanja učinkovitosti odškodninskih tožb in posledično njihovega

50 Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek, Zabel, str. 487. 51 Goyder D. G., EC Competition Law, Fourth Edition, Oxford University Press, 2003, (v nadaljevanju Goyder), str.

464. 52 Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek, Zabel, str. 487. 53 Kavčič Matej Program izobraževanja sodnikov o konkurenčnem pravu EU,


asebnopravnega%20uveljavljanja%20antitrusta.pdf. 54 Prav tam.



25

obsega. Nekatere izmed predlaganih rešitev Evropske komisije iz Bele knjige o odškodninskih

tožbah zaradi kršitve konkurenčnih pravil EU je vključil tudi slovenski zakon ZPOmK-1. Med te

spada že navedena izrecna pravna podlaga za uveljavljanje odškodnine zaradi kršitve prava

varstva konkurence. Podjetja lahko odškodninske zahtevke vlagajo neposredno pred sodišči

ali počakajo na ugotovitve nacionalnega konkurenčnega organa.55

ZPOmK-1 sicer vzpodbuja zasebnopravno uveljavljanje konkurence. Veliko pa bi še bilo

potrebno narediti na področju izboljšanja transparentnosti konkurenčnopravne politike in na

razvoju sodne prakse.56

Pri zasebnem uveljavljanju škode na področju omejevalnih ravnanj v Sloveniji bi veljalo

razmisliti predvsem o ustrezni zakonski ureditvi, ki bi olajšala uveljavljanje škode (bolj

natančne opredelitve v zvezi z višino škode, razmislek o možnosti kolektivnega uveljavljanja

odškodninskih zahtevkov ipd.). Zakonodajelec je tudi v pripravi Zakona o spremembah in

dopolnitvah ZPOmK-1 (v nadaljevanju ZPOmK-1G)57 večinoma samo povzel določbe direktive,

ni pa se spuščal v podrobnejše določanje njihovega pomena. K 62. členu ZPOmK-1 so dodani

odstavki členi od 62.a do 62.k, ki vsebujejo določila Direktive 2014/10/EU. Členi od 62.a do

62.č povzemajo določbe Direktive 2014/104/EU o razkritju dokazov, člen 62.d se nanaša na

učiknek odločbe organa države članice EU, pristojnega za varstvo konkurence, člen 62.e pa

vsebuje določbe o solidarni odgovornosti. Pomemben je člen 62.f, ki določa zastaralne roke,

in sicer terjatev za povzročeno škodo zaradi kršitev konkurenčega prava zastara v petih letih,

v vsakem primeru pa terjatev zastara v tridesetih letih, odkar je kršitev prenehala. Člen 62.g

povzema določbe Direktive 2014/104/EU o prenosu razlike v ceni, člen 62.h pa določbe o

odškodninskih tožbah tožnikov z različnih stopenj dobavne verige. Člen 62.i se nanaša na

ocenjevanje višine škode, 62.j na učinek sporazumnega reševanja sporov in člen 62.k na učinek

sklenjene poravnave na nadaljnje odškodninske tožbe.

Poudariti je treba, da morajo sodišča ob odsotnosti zavezujoče normativne ureditve pri

presojanju škode zaradi kršitev pravil konkurence upoštevati načeli enakovrednosti in

učinkovitosti. Navedeno jasno izhaja tudi iz prakse Sodišča EU, vendar velja poudariti, da zgolj

upoštevanje načela enakovrednosti in učinkovitosti ne bo privedlo do enotne oz.

harmonizirane prakse na področju uveljavljanja odškodnin. Zato bi bilo dobro, da se na ravni

EU vzpostavijo ključna načela in pravila v zvezi s pravico do povračila škode v zvezi s kršitvami

pravil konkurenčnega prava. V odsotnosti harmonizirane normativne ureditve bomo lahko

namreč podvrženi tako imenovanemu »forum shoppingu«, kjer bodo podjetja z namenom, da

55 Kavčič, str. 1467. 56 Slovenska sodna praksa na tem področju je precej skopa. Znana je na primer sodba Vrhovnega sodišča v zadevi

III Ips 98/2013 z dne 28.5.2013, pri kateri je bil izgubljeni dobiček tožeče stranke posledica zlorabe prevladujočega

položaja s strani tožene stranke. Tudi Sodba Višjega sodišča RS: I Cpg 125/2013 z dne 23.5.2014 je bila izdana na

temo izgubljenega dobička v okviru prava varstva konkurence. Med drugim je v njej sodišče navedlo tudi, da v

Sloveniji praktični ni sodne prakse v odškodninskih zadevah s področja varstva konkurence. 57 Dostopno na spletni strani http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DNT/varstvo_potrosnikov_in_konkurence/ZPOmK-1G/ZPOmK-1G.pdf.

26

bi si zagotovila najboljše pogoje za uveljavitev pravice do odškodnine ali za obrambo pred

odškodninskimi zahtevki, izkoriščala prednosti in slabosti posamezne normativne ureditve. 58

2.2.3. ANALIZA PRAVNIH VIROV ZA ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE PRAVIL

KONKURENČNEGA PRAVA

2.2.3.1. SPLOŠNO O PRAVNIH VIRIH ZA ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE PRAVIL

KONKURENČNEGA PRAVA

Na ravni EU je sprejetih kar nekaj aktov, katerih namen je zagotoviti učinkovito zasebnopravno

uveljavljanje pravil konkurenčnega prava in poenotiti različne pristope držav članic k

temeljnim vprašanjem, povezanim s postopki zasebnopravnega uveljavljanja pravil

konkurence. Njihov cilj je omejiti probleme, s katerimi se soočajo oškodovanci v postopku za

povrnitev utrpele škode, in jim tako omogočiti učinkovitejši rezultat uveljavljanja pravil

konkurenčnega prava.

Če kakšno vprašanje v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za škodo, nastalo s kršitvijo

konkurenčnih pravil (bodisi procesno bodisi vsebinsko), ni urejeno na ravni EU, se za reševanje

teh vprašanj uporabljajo pravila držav članic - v kolikor ne nasprotujejo načelom učinkovitosti

in ekvivalentnosti. Glede na trenutno podnormiranost tega področja na ravni EU je v večini

nacionalno odškodninsko pravo tisto, ki se uporablja v primerih škode, nastale s kršitvijo

konkurenčnih pravil EU.59

Temeljna pravila o konkurenci in uveljavljanju konkurenčnih pravil je vsebovala že PES,60 ki je

ta vprašanja urejala predvsem v členu 81 in 82. V naslednici PES, PDEU, je področje konkurence

urejeno v členih od 101 do 109, najpomembnejša pa sta člena 101 in 102, v katerih najdemo

definicijo protikonkurenčnega ravnanja, pomembna pa sta tudi za področje zasebnopravnega

uveljavljanja pravil konkurenčnega prava.

Pomemben pravni vir predstavlja Uredba 1/2003 o izvajanju pravil konkurence, prav tako tudi

Zelena knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES in Bela knjiga o

odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES. V novejšem času je v veljavo

stopila Direktiva 2014/104/EU, katero pa morajo države članice implementirati v svojo

zakonodajo do konca leta 2016. Vsi omenjeni akti na ravni EU bodo natančneje analizirani v

nadaljevanju.

58 O tem Bratina, str. 88. 59 Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek, Zabel, str. 492, 493. 60 Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) – prečiščena oblika, Uradni list EU, C 325, 24.12.2002.

27

V Sloveniji je pomemben vir pravil o konkurenci Ustava RS61 in ZPOmK-1.62 Člen 74 Ustave RS

prepoveduje ravnanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco, in sicer določa, da so

»prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo

konkurenco«. Varanelli63 navaja, da naš najvišji pravni akt varuje konkurenco in prepoveduje

vsakršno dejanje, ki posredno ali neposredno ogroža ali omejuje konkurenco. Konkurenca je

ena temeljnih vrednot vsake pravne države, zato bi bil vsak predpis, ki bi bil v nasprotju z

omenjenim temeljnim načelom oziroma, ki bi omejeval pravice, ki so funkcionalne tem

vrednotam, neustaven.64

Ustava RS namenja urejanju ekonomskih razmerij veliko pozornosti, kar kaže na očitno težnjo,

da se ustrezno zavarujejo različni vidiki zasebne, tudi podjetniške lastnine. V primerjavi z

drugimi modernimi ustavami je ustava RS šla korak naprej. Vključila je izrecno določbo o

konkurenci, ki je bistveni del svobodne gospodarske pobude. S pravnostrokovnega vidika je ta

določba pomembna, ker navedena prepoved jasno ločuje med dvema dejanjema, ki izkrivljata

konkurenco, namreč dejanjem nelojalne konkurence in dejanjem, ki omejuje konkurenco. Za

vsako od njiju je značilen drugačen pristop in so potrebni drugačni pravni instrumenti za

njihovo preprečevanje in sankcioniranje. Ustava ne definira niti konkurence niti nelojalne

konkurence. Računa na to, da sta oba pojma v pravu in gospodarskem življenju dovolj znana.

Sama tudi ne pove, kaj je omejevanje konkurence. To prepušča zakonu.65

V Sloveniji so sicer vprašanja v zvezi z odškodnino zaradi kršitev pravil konkurenčnega prava

posebej urejena le v členu 62 členu ZPOmK-1, katerega bomo podrobneje obravnavali v

nadaljevanju, v preostalem pa veljajo splošna pravila odškodninskega prava iz Obligacijskega

zakonika (v nadaljevanju OZ).66 Čeprav bi bile določbe 62. člena ZPOmK-1 lahko oblikovane

bolje, velja ugotoviti, da je Slovenija ena tistih držav članic, ki sledijo trendu urejanja

odškodninskih vprašanj na področju kršitve konkurenčnih pravil in s tem večanja

zasebnopravnega uveljavljanja konkurenčnega prava. Kot temeljne ovire zasebnega

uveljavljanja lahko danes pri nas bolj kot nekatere pomanjkljivosti vsebinskega okvira

zaznavamo predvsem odsotnost instituta skupinskih tožb, nespecializiranost sodišč za

konkurenčnopravna vprašanja in relativno dolgotrajnost sodnih postopkov.67

61 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, 33/1991, 28.12.1991. 62 Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), Uradni list RS, 36/2008, 11.4.2008 z nadaljnjimi

spremembami. 63 O tem v Varanelli Luigi, Odškodninski vidiki zlorabe prevladujočega položaja, Podjetje in delo 2/2002, (v

nadaljevanju Varanelli, 2002), str. 236. 64 Avtor prav tam navaja tudi, da če preberemo določbo 131. člena Obligacijskega zakonika v luči tretjega odstavka Ustave RS, ugotovimo obstoj pravne norme, ki predpisuje osebi (običajno gospodarski družbi), ki je drugemu povzročila škodo kot posledico zlorabe prevladujočega položaja, plačilo odškodnine v korist oškodovanca. Iz tega razloga je mnenja, da bi bila vsakršna določba, ki bi omejevala ali kako drugače izključila odškodninsko odgovornost pri zlorabi prevladujočega položaja, neustavna na podlagi tretjega odstavka člena 74 Ustave RS. 65 Povzeto po Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek, Zabel, str. 39, 40. 66 Uradni list RS, 83/2001, 25.10.2001 z nadaljnjimi spremembami. 67 Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek, Zabel, str, str. 492, 493.

28

2.2.3.2. ANALIZA UREDBE 1/2003

Uredba uresničuje konkurenčna pravila EU, ki so določena v sedanjem členu 101 in 102 PDEU.

Uredba je omogočila, da se konkurenčna pravila, ki jih je prej izvajala Evropska komisija,

izvajajo na decentralizirani osnovi, in sicer prek organov v državah EU, pristojnih za

konkurenco. To pomeni, da je okrepila vlogo nacionalnih organov in sodišč, pristojnih za

konkurenco.

Uredba je bila sprejeta 16.12.2002, uporablja se od januarja 2003, prinesla pa je ključne

spremembe, kot so:

odprava sistema priglasitve sporazumov Evropski komisiji za pridobitev posamične

izjeme po takrat veljavnem tretjem odstavku 81. člena PES (danes člen 101 (3) PDEU),

decentralizacija uporabe tretjega odstavka 81. člena PES z Evropske komisije na

nacionalne organe za varstvo konkurence in nacionalna sodišča (danes člen 101 (3)

PDEU),

tesno sodelovanje Evropske komisije in nacionalnih organov v izvrševanju

konkurenčnih pravil,

širitev pristojnosti Evropske komisije pri odkrivanju nezakonitih protikonkurenčnih

dejanj.68

Uredba 1/2003 prinaša temeljne spremembe v delo nacionalnih konkurenčnih in sodnih

organov v zvezi z uporabo in izvrševanjem konkurenčnega prava. Odločitev o neposrednem

učinku tretjega odstavka takrat veljavnega 81. člena PES je izjemno pomembna za uveljavljanje

pravic fizičnih in pravnih oseb. Omogoča hitrejše reševanje sporov in hkrati tudi v večji meri

zagotavlja, da konkurenca na notranjem trgu ni izkrivljena. Neposredni učinek tretjega

odstavka 81. člena PES je povečal osveščenost pravnih in fizičnih oseb glede konkurenčnega

prava, postopek pred nacionalnimi organi pa poteka hitreje in učinkoviteje. 69 Glede na

razširitev članstva EU pa takšen neposredni učinek tudi razbremenjuje Evropsko komisijo in

daje pristojnost nacionalnim organom, da hitreje zagotavljajo uveljavljanje konkurenčnega

prava EU.70

Za zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava so torej posebno pomembni členi

1, 3 in 15 Uredbe 1/2003. Člen 1 določa neposredno uporabnost takratnih členov 81 in 82 PES

(sedaj 101 in 102 PDEU). Tako je vloga nacionalnih sodišč okrepljena, postopek lahko poteka

hitreje in učinkoviteje. Pomemben je člen 3, ki ureja razmerje med takratnima členoma 81 in

82 PES ter med nacionalno zakonodajo o konkurenci na način, da kadar nacionalna sodišča

uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za sporazume, sklepe podjetniških združenj

ali usklajena ravnanja, ki vplivajo na trgovanje med državami članicami v smislu navedene

68 Več o tem glej Vlahek Ana, Dva nova instituta pred slovenskimi sodišči: amicus curiae in preliminary rulings,

Podjetje in delo 6-7/2014, (v nadaljevanju Vlahek, 2014), str. 1317. 69 Dejstvo, da Uredba 1/2003 daje pristojnost za izvrševanje konkurenčnega prava Evropski komisiji kot tudi nacionalnim organom, ima pozitiven učinek na razvoj celotnega konkurenčnega prava, saj je to pripomoglo k večji dovršenosti in preciznosti konkurenčnega prava EU. 70 Coronna, str. 884.

29

določbe, lahko uporabljajo za te sporazume, sklepe ali usklajena ravnanja tudi člen 81 PES.

Enako je določeno v primeru člena 82 PES. Na koncu velja omeniti še člen 15, ki zagotavlja

sodelovanje med Evropsko komisijo in nacionalnimi sodišči in na podlagi katerega imajo

nacionalna sodišča več mehanizmov za prejem informacij o uporabi pravil konkurenčnega

prava EU s strani Evropske komisije. V zvezi s tem Goyder71 navaja, da je pomen Uredbe

1/2003 za zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava zelo velik. Nacionalna

sodišča imajo namreč pri uporabi pravil konkurenčnega prava izjemno pomembno vlogo, saj

ščitijo osebne pravice posameznikov in dopolnjujejo delo nacionalnih organov za varstvo

konkurence. Iz tega razloga jim mora biti v celoti dovoljena uporaba členov 81 in 82 PES. Pred

Uredbo 1/2003 so bila nacionalna sodišča omejena na odločitve Komisije glede podeljevanja

posamičnih izjem po 81(3) PES, zato je torej Evropska komisija morala nekako spremeniti svoj

monopolni položaj in povečati vlogo nacionalnih sodišč pri zasebnopravnem uveljavljanju

pravil konkurenčnega prava, kar je zahtevalo radikalno spremembo in reorganizacijo položaja

Evropske komisije in nacionalnih sodišč v smislu njihovega medsebojnega odnosa.

2.2.3.3. DRUGI AKTI EVROPSKE KOMISIJE

ZELENA KNJIGA

Zelena knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES72 je bila izdana

leta 2005. Pravo EU je zahtevalo uspešen sistem za odškodninske zahtevke zaradi kršitve pravil

konkurenčnega prava, to področje pa je v državah članicah kazalo precejšnjo nerazvitost.

Sodišče EU je zavzelo stališče, da morajo ob odsotnosti pravil EU pravni sistemi držav članic

zagotoviti podrobna pravila o vložitvi odškodninske tožbe.73 V različnih državah članicah so

obstajale pomembne ovire uspešnemu delovanju odškodninskih tožb zaradi kršitev pravil

konkurence. Iz tega razloga je bil namen Zelene knjige določiti glavne ovire bolj učinkovitemu

sistemu odškodninskih zahtevkov ter ponuditi različne možnosti za nadaljnji razmislek in

morebitno ukrepanje za izboljšanje zasebnega uveljavljanja konkurenčnega prava, kar je

veljalo tako za tako imenovane »follow-on« tožbe kot za »stand-alone« tožbe. Pri »follow-on«

tožbi tožniki vložijo tožbo za povrnitev škode po tem, ko organ za varstvo konkurence izda

odločbo, v kateri ugotovi in potrdi kršitev konkurence. Pri »stand-alone« tožbi pa tožniki

dokazujejo kršitev konkurence, brez da bi bilo to predhodno ugotovljeno s strani organa za

varstvo konkurence.74

71 Goyder, str. 471. 72 Zelena knjiga – Odškodninske tožbe zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, KOM(2005) 672 konč. 73 To je posebej poudarilo v zadevah C-453/99 Courage Ltd proti Bernard Crehan, ECLI:EU:C:2001:465 in v C-

295/04 Vicenzo Manfredi proti Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA, ECLI:EU:C:2006:461. 74 Whish Richard, Bailey David, Competition Law, Eighth Edition, Oxford University Press, 2015, (v nadaljevanju

Whish, Bailey), str. 323, 324.

30

Zelena knjiga obravnava le odškodninske zahtevke, ne pa tudi drugih oblik zasebnopravnega

varstva pravil konkurence, kot so na primer opustitvene tožbe za prekinitev izvajanja

nedovoljenih dejanj ali tožbe za ničnost.

BELA KNJIGA

Evropska komisija je aprila 2008 izdala Belo knjigo o odškodninskih tožbah zaradi kršitve

protimonopolnih pravil ES,75 v kateri je predstavila konkretne predloge za optimalno ureditev

posameznih kritičnih vprašanj na tem področju. Ukvarja se z naslednjimi vprašanji: možnostjo

kolektivnih in reprezentativnih tožb, zagotovitvijo minimalne ravni inter partes razkritja

dokazov z določitvijo pogojev za izdajo naloga za razkritje, zavezujočim učinkom odločb

nacionalnih organov za varstvo konkurence, predpostavkami krivde, obrambo »passing-on«,

zastaralnimi roki, ustrezno zaščito vsebine vlog za programe prizanesljivosti76 pred razkritjem

v odškodninskih postopkih in odpravo solidarne odgovornosti za prejemnika imunitete.77

V Beli knjigi se je Evropska komisija ukvarjala z obstoječimi izzivi in ovirami, s katerimi so se

soočale žrtve kršitev pravil konkurenčnega prava, ki so izhajale tudi iz različnih ureditev

nacionalnih zakonodaj držav članic. Evropska komisija je ugotovila, da obstaja več neskladij

tako znotraj civilnega kot procesnega prava, velik problem pa predstavljajo tudi stroški

postopka.78

Bela knjiga je vsebovala tudi predloge glede obsega odškodnine. Evropska komisija je dala

prednost poenostavljenemu načelu pred strogim izvajanjem načela, da je treba vedno točno

izračunati znesek škode, ki so jo pretrpele žrtve, saj je lahko takšno določanje škode

nesorazmerno stroškom, ki jih tovrstno računaje zahteva.79

2.2.3.4. DIREKTIVA 2014/104/EU

Direktiva 2014/104/EU je pričela veljati 25.12.2014, v nacionalno zakonodajo pa jo je treba

prenesti do 27.12.2016. Kot je navedeno že v predlogu direktive,80 je njen namen zagotoviti

učinkovito izvrševanje pravil konkurence EU z optimizacijo součinkovanja javnega in

75 Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26.3.2009 o Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve

protimonopolnih pravil ES (2008/2154(INI). 76 Leniency programmes. 77 Več o tem glej, Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek, Zabel, str. 492. 78 Scharaw Bajar, Commission proposal for a Directive on antitrust damages and recommendation on principles for collective redress - the road towards »private antitrust enforcement« in the European Union?, European Competition Law Review, let. 35, št. 7, 2014, (v nadaljevanju Scharaw), str. 357. 79 Več glej Bernard, str. 507. 80 Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo postopke z odškodninskimi

tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije z

dne 11.6.2013 (KOM 2013) 404 konč.

31

zasebnega izvrševanja pravil o konkurenci in zagotoviti žrtvam kršitev pravil konkurence, da

lahko pridobijo polno nadomestilo za škodo, ki so jo utrpele.

Glavna cilja Direktive 2014/104/EU sta zagotoviti učinkovito javnopravno uveljavljanje

konkurenčnih pravil z reguliranjem nekaterih ključnih vidikov interakcije med javnopravnim

uveljavljanjem konkurenčnih pravil s strani Evropske komisije in nacionalnih konkurenčnih

uradov in na drugi strani zasebnopravnega uveljavljanja konkurenčnih pravil s tožbami

zasebnih tožnikov pred nacionalnimi sodišči. Prav tako direktiva postavlja določene pogoje, ki

jih je potrebno izpolniti, da lahko vsak, ki je utrpel škodo zaradi dejanj kršitve konkurence v

nasprotju s členoma 101 in 102 PDEU, uveljavlja pravico do polne odškodnine.81

Namen Direktive 2014/104/EU je torej olajšati vsem oškodovancem pot do povrnitve utrpele

škode in vsem kršiteljem povečati negativne posledice potencialnih kršitev pravil

konkurenčnega prava. Direktiva 2014/104/EU v členu 1 opredeljuje, da lahko vsakdo, ki je

utrpel škodo zaradi kršitve konkurenčnega prava s strani podjetja ali podjetniških združenj,

učinkovito uveljavlja pravico, da od tega podjetja ali združenja zahteva popolno odškodnino

za takšno škodo. Direktiva določa pravila, ki spodbujajo neizkrivljanje konkurence na

notranjem trgu in odpravljajo ovire za njegovo pravilno delovanje, in sicer z zagotavljanjem

enakovredne zaščite po vsej EU za vsakogar, ki je utrpel takšno škodo. Določa tudi pravila, s

katerimi se usklajuje izvajanje pravil o konkurenci s strani organov, ki so pristojni za

konkurenco, in pravil v zvezi z odškodninskimi tožbami pred nacionalnimi sodišči.82

Predmet Direktive 2014/104/EU je tudi razkritje dokazov tretjim osebam v zvezi s kršitvijo

pravil konkurenčnega prava. Vse to je povezano z uspešnim zasebnopravnim uveljavljanjem

kršitev pravil konkurenčnega prava. Tako Direktiva 2014/104/EU v členu 5 določa, da morajo

države EU zagotoviti, da lahko njihova nacionalna sodišča od podjetij zahtevajo, da razkrijejo

dokaze, ko žrtve zahtevajo odškodnino. Zaupne informacije podjetij pa morajo biti zaščitene.

Murphy83 v zvezi s tem navaja, da morajo toženci in tretje osebe razkriti dokaze o kršitvi vsakič,

ko tožnik predloži utemeljeno obrazložitev z dejstvi in dokazi, ki zadostno podpirajo verjetnost

odškodninskega zahtevka, da bi tožnik lahko utrpel škodo zaradi toženčeve kršitve pravil

konkurence. Razkriti se mora dokaz, ki je v povezavi s tožnikovim zahtevkom, zahteva po

razkritju tega dokaza mora biti proporcionalna. Razkriti se morajo tudi zaupne informacije, če

so pomembne za odškodninsko tožbo, vendar morajo imeti nacionalna sodišča na voljo

učinkovite ukrepe za varstvo takšnih informacij. Člen 6(6) Direktive 2014/104/EU namreč

določa, da morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da za namen odškodninskih tožb nikoli ne

morejo odrediti, naj stranka ali tretja oseba razkrije izjavo zaradi prizanesljivosti ali vlogo za

poravnavo. Tako si Direktiva 2014/104/EU prizadeva tudi za učinkovite programe

prizanesljivosti. V primeru razkritja dokazov, povezanih s programom prizanesljivosti, bi se

81 Gamble, str. 612. 82 Tako Wall Denise, EU antitrust damages directive to level playing field and spur new damages actions

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=940e3b21-2945-4ff2-9639-b6c22e67057f (v nadaljevanju Wall). 83 Murphy Frances, EU Commission proposes new measures re private actions for damages and collective actions,

European Competition Law Review, let. 35, št. 5, 2014 (v nadaljevanju Murphy), str. 223.

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=940e3b21-2945-4ff2-9639-b6c22e67057f

32

sicer podjetja lahko odvrnila od sodelovanja z organi, pristojnimi za konkurenco v okviru

programov prizanesljivosti. Takšno razkritje bi namreč lahko sodelujoča podjetja in njihovo

vodstvo izpostavilo civilni ali kazenski odgovornosti pod pogoji, ki so težji kot pogoji

sokršiteljev, ki ne sodelujejo z organi, pristojnimi za konkurenco. Tožnik lahko vloži utemeljeno

zahtevo, da nacionalno sodišče dostopi do takšnih dokazov zgolj z namenom, da se zagotovi,

da njihova vsebina izpolnjuje opredelitve Direktive 2014/104/EU o takšnih dokazih. Pri tej

oceni lahko nacionalna sodišča zaprosi za pomoč le ustrezni organ, pristojen za konkurenco.84

Direktiva 2014/104/EU ureja tudi problem zastaranja zahtevkov. Vsem žrtvam kršitev pravil

konkurenčnega prava se dovoli, da lahko zahtevajo odškodnino najmanj pet let po končni

odločbi o kršitvi, ki je bila izdana s strani nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco.85

Glede nadaljnjega prenosa povečanih stroškov, do katerega pride, ko direktni kupec kršitelja

pravil konkurenčnega prava povečane stroške prenese naprej na posrednega kupca, Direktiva

2014/104/EU določa, da lahko odškodnino zahteva katerokoli podjetje, bodisi posredni ali

direktni kupec, torej vsak, ki je utrpel škodo. Države članice morajo zagotoviti, da lahko

toženec v postopku v zvezi z odškodninsko tožbo kot ugovor zoper odškodninski zahtevek

uveljavlja dejstvo, da je tožnik v celoti ali delno prenesel naprej povečane stroške, ki so

posledica kršitve konkurenčnega prava. Dokazno breme glede nadaljnjega prenosa povečanih

stroškov nosi toženec, ki lahko upravičeno zahteva razkritje od tožnika ali tretjih oseb. Kadar

je v postopku z odškodninsko tožbo obstoj odškodninskega zahtevka ali znesek odškodnine

odvisen od tega, ali so se povečani stroški prenesli naprej na tožnika, države članice ob

upoštevanju trgovinske prakse, da se povečanja cene prenašajo po dobavni verigi naprej,

zagotovijo, da dokazno breme glede tega nosi tožnik.86

Direktiva 2014/104/EU področje odgovornosti ureja na način, da ko več podjetij skupaj krši

pravila konkurence, so skupaj in solidarno odgovorna za celotno povzročeno škodo. Podjetje,

ki sodeluje pri kršitvi, je upravičeno do povrnitve deleža od drugih sokršiteljev, če je plačalo

večjo odškodnino od svojega deleža. Ta delež in kriterije, na katerih je osnovan (prihodki, tržni

delež ali vloga v kartelu), mora določiti sodišče v skladu z nacionalnim pravom. Howard87glede

tega meni, da pravilo solidarne odgovornosti ne velja v primerih, ko gre za programe

prizanesljivosti – kršitelji tukaj odgovarjajo za škodo, ki so jo povzročili svojim lastnim

direktnim ali posrednim kupcem le, kadar od drugih podjetij, ki so vpletena v isto kršitev

konkurenčnega prava, ni mogoče pridobiti popolne odškodnine.88

84 Glej člen 6 in točko 26 uvodnega besedila Direktive 2014/104/EU. 85 Glej člen 10 Direktive 2014/104/EU. 86 Glej člene 12, 13 in 14 Direktive 2014/104/EU. 87 Howard Anneli, The Draft Directive on Competition Law Damages - What does it mean for infringers and

victims?, European Competition Law Review, let. 35, št. 2, 2014 (v nadaljevanju Howard) str. 51. 88 Člen 11 Direktive 2014/104/EU.

33

Direktiva 2014/104/EU vsebuje tudi določilo, da je mogoče končne nacionalne odločitve o

kršitvah predložiti kot dokaze pred nacionalnimi sodišči druge države EU, v skladu z zakoni te

države. To krepi položaj žrtev, ko zahtevajo odškodnino za izgube.89

Maier-Rigaud90 v svoji kritiki na zasnovo Direktive 2014/104/EU meni, da direktiva podcenjuje

pomen izgubljenega dobička, saj je konkurenčno pravo veja prava, ki zahteva izjeme od

tradicionalnega odškodninskega prava, če želimo da sledi bolj ekonomskemu pristopu. Prav

tako se ne strinja z odločitvijo, da se ugotavljanje vzročne zveze prepusti nacionalnim sodiščem.

Z Direktivo 2014/104/EU sta povezana še naslednja pomembna akta:

Sporočilo Komisije o ocenjevanju škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev členov

101 ali 102 Pogodbe o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju Sporočilo),91

Priporočilo Komisije z dne 11.6.2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih

opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava

Unije (v nadaljevanju Priporočilo).92

Navedena akta se nanašata na zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava,

posebej na področje zaščite potrošnikov. Predstavljata okvir načel, ki bi jim morale slediti

države članice EU pri izdelovanju in implementaciji pravil o kolektivnih odškodninskih tožbah

in pogojev za preprečevanje zlorab teh postopkov. 93

V Priporočilu Evropska komisija predstavlja primerne mehanizme za vlaganje odškodninskih

tožb zaradi kršitev pravil konkurence in omejitve potencialnih zlorab tovrstnih sodnih

postopkov. V Sporočilu pa Evropska komisija jasno poudarja, da ima pravico do nadomestila

vsak oškodovanec, ki je utrpel škodo zaradi kršitve pravil konkurence, in pri izvrševanju te

pravice pomaga s svojimi smernicami za ocenjevanje škode.

2.2.4. PROTIKONKURENČNO RAVNANJE IN ODŠKODNINSKA OBVEZNOST

2.2.4.1. PREDPOSTAVKE ZA OBSTOJ ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI

Protikonkurenčna dejanja lahko povzročijo škodo številnim udeležencem na trgu. Tako

Direktiva 2014/104/EU 94 kot tudi ZPOmK-1 95 določata, da imajo oškodovanci pravico do

povračila škode, v kolikor je škoda posledica nespoštovanja pravil konkurenčnega prava. Da se

89 Prav tam, člen 9. 90 Maier-Rigaud Frank P., Toward a European Directive on Damages Actions, SSRN Scholarly paper, 22.7.2013, ID

2296843 (v nadaljevanju Maier-Rigaud), str. 1. 91 Uradni list EU, C167, 13.6.2013, str. 19. 92 Uradni list EU, L201, 26.7.2013., str. 60. 93 Murphy, str. 225. 94 Člen 3 Direktive 2014/104/EU. 95 Člen 63b ZPOmK-1.

http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2296843

34

oškodovanim lahko povrne škoda v obliki odškodnine, pa je najprej potrebno ugotoviti, ali so

izpolnjene predpostavke odškodninske obveznosti kršiteljev.

Splošna pravila obligacijskega prava določajo štiri splošne pogoje oziroma predpostavke za

obstoj odškodninske obveznosti:

nedopustno ravnanje,96

škodo,97

vzročno zvezo med škodo in nedopustnim ravnanjem,

odgovornost povzročitelja škode (krivda).98

Navedeni pogoji morajo biti kumulativno izpolnjeni. Ker se ZPOmK-199 sklicuje na splošna

pravila obligacijskega prava, lahko ugotovimo, da mora tudi kršitev konkurenčnega prava

izpolniti vse štiri navedene pogoje, saj sicer nimamo opravka s splošnim civilnim deliktom.

2.2.4.2. PROBLEM VZROČNE ZVEZE PRI ODŠKODNINSKI OBVEZNOSTI

Pri odškodninskih obveznostih zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava največjo težavo

predstavlja prav dokazovanje vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo, zato bomo tej

predpostavki posvetili največ pozornosti. Problem vzročne zveze je namreč tudi ključni

problem, ki se pojavlja v zvezi s teorijo zaščitne cene, ki jo bomo podrobneje analizirali v

nadaljevanju.

Kot navaja Cigoj,100 o vzročni zvezi govorimo, kadar mislimo na zvezo med dogodkom, za

katerega stranka odgovarja, in posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo. Vprašanja, ali je

stranka povzročila škodo, ni vedno lahko rešiti, saj vzrok, za katerega stranka odgovarja, ne

nastopa sam, ampak pri tem sodelujejo tudi druge okoliščine, ugodne za nastanek škode.

96 Pri kršitvi pravil konkurenčnega prava ni zadostno, če podjetje povzroči drugemu škodo, temveč je potrebno, da takšna škoda nastane zaradi zlorabe prevladujočega položaja v oblikah in mejah, ki jih določa ZPOmK-1. 97 Škoda mora biti pravno priznana. Škoda je pravno priznana, če škodno ravnanje posega v pravne dobrine, ki predstavljajo pravice in interese, ki jih priznava pravni red. Konkurenca je nedvomno pravno priznana dobrina, ki je varovana na ustavnopravni ravni. Oškodovanec mora dokazati obstoj in višino škode. 98 Obligacijski zakonik je uvedel načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Kot navajajo

avtorji Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek in Zabel v Zakonu o preprečevanju omejevanja

konkurence s komentarjem (ZPOmK-1), GV Založba, 2009, str. 500-501, ZPOmK-1 v prvem odstavku člena 62

odškodninsko odgovornost kršiteljev pravil konkurence pogojuje z njihovo krivdo. Uvaja torej krivdno

odškodninsko odgovornost. Kot obliko krivde izrecno navaja namen in malomarnost. Pogosto se namreč navaja

(in takšna je tudi zakonodaja nekaterih držav članic), da sama kršitev pravil konkurence logično pomeni tudi

krivdo kršitelja in zato v tem primeru dokazovanje krivde sploh ni potrebno, oziroma je odgovornost kršitelja

objektivna. Takšna je tudi sodna praksa Sodišča EU, ki je pogosto zavzelo stališče objektivnega pomena zlorabe

prevladujočega položaja, tako da oškodovancu ni treba dokazati krivde.

Pristop držav članic glede elementa krivde na področju kršitev pravil konkurence je različen. Nekatere države v

primeru ugotovljene kršitve neovrgljivo predpostavljajo obstoj krivde ali pa krivde kot elementa odškodninske

odgovornosti niti ne omenjajo. 99 Glej člen 63b ZPOmK-1. 100 Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Uradni list Republike Slovenije, 2003, (v nadaljevanju Cigoj), str. 222.

35

Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim

dejstvom. Šele kavzalni neksus pa vzpostavlja tako vez med škodljivim dejstvom in škodo, ki

upravičuje dolžnost osebe, odgovorne za škodljivo dejstvo, da odpravi nastalo škodo.101

Med omenjenim nedopustnim ravnanjem in pravno priznano škodo mora torej obstajati

kavzalni neksus – vzročna zveza. Škoda je posledica nekega dejanja, če brez tega dejanja škoda

ne bi nastala oziroma bi nastala v manjšem obsegu. Če je škoda posledica nekega dejanja,

govorimo o vzročni zvezi. Pri zlorabi prevladujočega položaja mora torej obstajati vzročna

zveza med zlorabo in prizadejano škodo. Oškodovanec mora dokazati, da je pretrpel škodo

prav zaradi zlorabe prevladujočega položaja. Pri tem pa se seveda pojavijo določeni problemi.

Zloraba prevladujočega položaja lahko povzroči velikansko škodo večim subjektom. Podjetje,

ki zlorablja položaj, škoduje državi, drugim podjetjem in potrošnikom, ki trpijo škodo zaradi

povišanja cen.102Ali to pomeni, da lahko vsi oškodovanci – država, druga podjetja, potrošniki

– zahtevajo odškodnino od podjetja, ki krši pravila konkurence? Odgovor na to vprašanje

podajajo teorije o vzročni zvezi, ki jih v teoriji obstaja kar nekaj.

Prva teorija je teorija o bližnji vzročnosti. Vzročna zveza kot pravni pojem narekuje, da mora

biti škoda neposredna posledica škodnega dejanja. Na podlagi te teorije povzročitelj odgovarja

samo za prvi, neposredni, najbližji vzrok. Če uporabimo to teorijo, dobimo odgovor, da vsi, ki

so posredno utrpeli škodo zaradi kršitve pravil konkurence (država, potrošniki), odškodnine za

škodo ne morejo uveljavljati, lahko pa jo uveljavljajo konkurenčna podjetja, ki so neposredno

utrpela škodo.

Druga teorija je teorija o vzročnosti ratio legis, ki se uporablja tudi v Sloveniji. Pri uporabi

teorije o vzročnosti ratio legis je treba z razlago pravne norme ugotoviti, ali vzročnost obstoji

– ali škoda, ki je nastala, sploh pomeni posledico, pred katero je hotela norma obvarovati. V

primeru, da gre za take vrste posledico, norma še naprej pove, kako daleč seže varstvo. Če to

teorijo apliciramo na določbe o varstvu konkurence, lahko ugotovimo, da je protimonopolna

norma, čeprav ima širšo funkcijo in koristi tudi državi in potrošnikom, namenjena le podjetjem.

Podjetja so subjekt, ki jih norma zajema tako v aktivnem pogledu (podjetje kot subjekt pravic)

kot tudi v objektivnem pogledu (podjetje kot subjekt dolžnosti). Razlaga norme ne more seči

tako daleč, da lahko od nje neposredno pridobijo pravice posamezni potrošniki.103

Varanelli 104 meni, da je neizpodbitno dejstvo, da protimonopolna zakonodaja varuje

konkurenco. Njen namen je preprečiti vsakršno dejanje ali ravnanje, ki omejuje ali izključuje

konkurenco na trgu. Da je njen neposredni namen varstvo konkurence (in ne na primer

101 Plavšak Nina, Juhart Miha, Jadek Pensa Dunja, Kranjc Vesna, Grilc Peter, Polajnar Pavčnik Ada, Dolenc Mile,

Pavčnik Marijan, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, (v nadaljevanju Plavšak), str.

671. 102 Država ima zaradi zmanjšane konkurence škodo v celotnem makroekonomskem sistemu. Druga podjetja niso zmožna zdržati pritiska prevladujočega podjetja in zato se najprej zmanjša proizvodnja, posledično pa se zmanjšuje dobiček. Podjetja nato odpuščajo delavce in gredo v najslabših primerih v stečaj. Potrošnik, ki kupuje izdelek ali storitev od prevladujočega podjetja, trpi škodo zaradi povišanja cen na drobno. 103 Povzeto po Varanelli, 2002, str. 236. 104 Prav tam.

36

potrošnikov), je namreč zapisano že v samem zakonu. Prepovedano ravnanje, ki utemeljuje

odškodninski zahtevek, je namreč samo tisto ravnanje, ki krši konkurenco in ki konkretizira

tveganje, ki ga želi protimonopolna norma preprečiti. Torej ni vsakršna škoda, ki izvira iz

monopolnega ravnanja nekega gospodarskega subjekta, pravno priznana škoda, ampak je to

le škoda, ki jo zakon šteje za takšno.105

Tretja teorija vzročnosti je teorija adekvatne vzročnosti. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je

mogoče kot pravno upoštevan vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo

do škodne posledice. Stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice,

s katerimi mora računati, da utegnejo nastati. Kot normalne se štejejo vse direktne posledice.

Bergant Rakočević106 v zvezi s tem navaja, da v našem pravu prevladuje teorija o adekvatni

vzročnosti (»proximate cause«), ki na splošno pove, da je treba med pravno relevantne vzroke

za škodo šteti tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode.

Odločilna pa je lahko v posameznem primeru že interpretacija tega, kaj pomeni, da je neka

posledica adekvatna nekemu vzroku (dejanju). Interpretacija je lahko pozitivna ali pa

negativna. Pozitivna formulacija adekvatne vzročnosti pravi, da je treba upoštevati tiste vzroke,

ki so na splošno primerni oziroma ki po rednem teku stvari praviloma ali vsaj zelo verjetno

privedejo do škodnega dogodka. Upoštevati je torej treba normalne posledice. Negativna

definicija pa pove, da je treba upoštevati tiste vzroke, ki niso nenormalni, ki niso povsem zunaj

tistega, kar se šteje kot normalno za nastop neke posledice, oziroma tiste, ki povzročijo nastop

škodne posledice le v nekaterih izrednih (specifičnih, nepričakovanih) pogojih.

Plavšak107 navaja, da v zvezi z vprašanjem adekvatne vzročne zveze novejša teorija in sodna

praksa razlikujeta dva sklopa vzročnih zvez – vzročno zvezo med dejanjem in škodnim

dogodkom (ali je škodni dogodek adekvatna posledica dejanja) in vzročno zvezo med škodnim

dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Cigoj pa o teoriji adekvatne vzročnosti

dodaja, da so bili teoretiki glede presoje teorije o adekvatni vzročnosti v dvomih, ali je treba

adekvatnost ocenjevati z gledišča stranke subjektivno ali po splošnih glediščih objektivno.

Nekateri poudarjajo, da pride v poštev subjektivno gledišče, in sicer skrajna meja, kolikor lahko

pričakuje skrben človek. To po njegovem mnenju ne ustreza načelom adekvatne teorije, ki tudi

sicer presoja pojem adekvatnosti po relativnih merilih – upošteva posebnosti danih okoliščin

in priznava kot adekvatno samo, kar je normalno.108

105 Tudi ZPOmK-1 precej jasno določa, da zakon velja za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko

dejavnost. Podjetja so aktivni in pasivni subjekti zakona, potrošniki in drugi subjekti, ki jim je bila povzročena

škoda zaradi kršitve pravil konkurence, pa niso upravičeni do odškodnine, saj jih protimonopolno pravo ne zajema

in jih neposredno ne varuje.

Z razvojem pravnih pravil EU in sodne prakse je situacija z leti prešla v drugačno smer – kot bomo videli v nadaljevanju, se danes pripisujejo vedno večje pravice za uveljavljanje pravil konkurence tudi potrošnikom. 106 Bergant Rakočević Vesna, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa

3-4/2009 (v nadaljevanju Bergant Rakočevič), str. 22. 107 Plavšak, str. 711. 108 Cigoj, str. 223, 224.

37

Cigoj 109 sicer loči naslednje teorije vzročnosti: teorijo sine qua non kot teorijo o naravni vzročnosti ter naslednje teorije o pravno relevantni vzročnosti: teorijo o izključni povzročitvi posledice, teorijo o enakosti pogojev pri povzročitvi posledice, teorijo o nujni (učinkoviti) kreativni vzročnosti, teorijo o adekvatni vzročnosti, teorijo o predvidljivosti in teorijo o ratio legis vzročnosti.

Naša sodna praksa se v glavnem opira na teorijo o adekvatni vzročni zvezi110 in teorijo o vzročni

zvezi ratio legis.111 Ne prva ne druga nista brez pomanjkljivosti. Ko uporabljamo prvo, naletimo

na težave zlasti v primerih, ko gre za vprašanje vzročne zveze med škodljivim dejstvom in

škodo, ki jo trpi oškodovanec in ki je direktna posledica škodljivega dejstva, obseg škode pa je

prej pripisati izrednim okoliščinam na strani oškodovanca kot škodljivemu dejstvu. Sodna

praksa na tovrstne dileme odgovarja, da je treba ob presoji, kaj je normalno, upoštevati

konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, z vsemi posebnostmi in ne neke imaginarne

osebe. Vendar pa posamezni odškodninski primeri kažejo, da sodna praksa glede tega

vprašanja le ni povsem enotna, saj včasih pripiše določene posledice oškodovancu zaradi

njegovih zdravstvenih in osebnostnih posebnosti. Poznavanje osnovnih teoretičnih izhodišč s

področja vprašanja vzročne zveze je koristno zaradi prepoznavanja dilem v posameznem

odškodninskem primeru in ustrezne argumentacije. Za končni odgovor na vprašanje vzročne

zveze je vsekakor koristno preskus pravilnosti te ali one argumentacije opraviti s pomočjo več

teorij.112

109 Prav tam, str. 223. 110 Na teorijo o adekvatni vzročnosti se nanaša Sklep Višjega sodišča Maribor I Cp 2050/2005. Navaja, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode ni podana, kadar neka škoda ni verjetna posledica škodnega dogodka (posledica, izkazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti), vzročna zveza pa je podana, kadar je konkretni obseg nastale škode verjetna posledica škodnega dogodka. Prav tako je ta teorija podlaga odločitvi v zadevi II Ips 443/2002. V sodbi je navedeno, da je po teoriji o adekvatni vzročnosti treba za pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do zatrjevane posledice. Sodna praksa in teorija tu dopuščata tudi določena odstopanja in upoštevata nekatere specifične okoliščine na strani oškodovanca ali bolj oddaljene posledice. V sklepu II Ips 588/99 pa je navedeno, da je po teoriji o naravni vzročnosti vsak vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala, že samostojen vzrok, za katerega stranka odgovarja. Ker ne ločuje med manj in bolj pomembnimi vzroki, večkrat odpove, saj ne pripelje do pravilne (razumne, pravične) rešitve spora. 111 Teorija o vzročni zvezi ratio legis je uporabljena v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 250/2015. V sodbi je navedeno, da so po teoriji ratio legis vzročnosti v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. V konkretnem primeru je bilo nedopustno ravnanje toženke (nezakonita prekinitev postopka upravnega organa), samo eden od vzrokov za nastanek škode, ne pa tudi odločilni vzrok za nastanek škode. Podobno je bilo v sodbi II Ips 101/2007. Sodba navaja, da so po teoriji ratio legis vzročnosti v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Ravnanje tožene stranke, ki je svojim zaposlenim dopuščala kurjenje v gozdu, sicer lahko predstavlja kršitev predpisov o varstvu gozdov, vendar ratio legis teh norm ni v odvračanju nevarnosti, ki jo predstavljajo morebitna neeksplodirana eksplozivna sredstva v gozdu, temveč v varovanju gozdov pred požarom. Sodba II Ips 429/2005 pa navaja, da se vzročnost ratio legis namreč že po svoji zasnovi v mnogih prvinah približuje odgovornosti po domnevi vzročnosti po 149. členu OZ. 112 Povzeto po Plavšak, str. 682.

38

2.2.4.3. ŠKODA IN ODŠKODNINE

V zadnjem času se veliko pozornosti posveča tehnikam za ocenjevanje škode. Pojavlja se

vprašanje, kdaj je bolj primerno uporabiti ekonometrična orodja za oceno škode in kdaj je bolj

smiselno uporabiti preprostejše metode, prav tako pa je poleg tega, »kako izmeriti« potrebno

definirati tudi »kaj se meri«.113

Poznamo naslednje pojavne oblike škode: višje cene (overcharge), ki se pojavijo pri kartelnih

dogovorih in zlorabi prevladujočega položaja (nepoštene cene), prenizke nakupne cene

(undercharge), ki se pojavijo predvsem pri zlorabi prevladujočega položaja in izgubo tržnega

deleža - tudi ta se pojavi predvsem pri zlorabi prevladujočega položaja.

Kavčič114 govori o naslednjih načinih ugotavljanja škode: ugotavljanje škode z ugotavljanjem

hipotetičnega scenarija nekršitve oziroma scenarija nasprotnih dejstev, izračunu višine škode

med dejanskim stanjem in scenarijem nekršitve ter o uporabi drugih metod za ocenjevanje

škode.

Najpomembnejše metode za ocenjevanje škode pa so primerjalne metode, metode finančne

analize in metode analize tržne strukture.

Primerjalne metode se osredotočajo na primerjavo stanja na trgih – identifikacija razlik med

dejanskim in hipotetičnim stanjem nekršitve. Primerja se stanje na različnih geografskih trgih

oziroma produktnih trgih v določenem časovnem obdobju: pred/med/po kršitvi. Zahtevnejše

primerjalne metode obsegajo različne tipe ekonometričnih oziroma regresijskih analiz.

Evropska komisija ugotavlja, da sodišča držav članic večinoma uporabljajo samo preprostejše

metode za določanje škode, medtem ko so ekonometrične metode redko uporabljene.

Pri metodah finančne analize se za določitev hipotetičnega stanja uporabljajo finančni podatki

primerljivih podjetij, stroški udeleženih podjetij in stopnje donosa (povezava s primerjalnimi

metodami). Hipotetično stanje pa se lahko oblikuje tudi na podlagi podatkov o stroških

proizvodnje, stroškov kapitala in marže tržnih udeležencev (povezava z metodami finančnih

trgov).

Metode analize tržne strukture pa ocenjujejo škodo na ta način, da na podlagi tržne interakcije,

števila in obnašanje tržnih subjektov napovejo pojavnost in izide različnih tržnih situacij.115

113 Davis Peter, »Facts« and the estimation of damages in competition cases, European Competition Law Review,

let. 33, št. 8, 2012 (v nadaljevanju Davis), str. 339. 114 Kavčič Matej, Program izobraževanja sodnikov o konkurenčnem pravu EU,


asebnopravnega%20uveljavljanja%20antitrusta.pdf. 115 Povzeto po Ahtik Meta, Vlahek Ana, Določanje odškodnin v primeru kršitev antitrusta, Podjetje in delo 6-

7/2011 (v nadaljevanju Ahtik, Vlahek) str. 1344 in naslednje.



39

Bela knjiga kaže, da Evropska komisija daje prednost poenostavljenemu načelu pred strogim

izvajanjem načela, da je treba vedno točno izračunati znesek škode, ki so jo žrtve pretrpele,

saj je lahko takšno določanje škode nesorazmerno stroškom, ki jih tovrstno računanje zahteva.

Računaje škode načeloma poteka v dveh fazah – v prvi ugotavljamo hipotetično stanje, tržno

stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo kršitve pravil konkurenčnega prava, v drugi fazi pa

primerjamo hipotetično in dejansko stanje. Ugotovljena razlika med stanjema pomeni škodo

udeležencev na trgu. Zaradi zahtevnosti ugotavljanja višine škode je v tujini običajna praksa

dokazovanja in računanja škode z izvedencem.116

V zvezi z računanjem škode sta pomembna dva primera, ki jih je reševalo Sodišče EU –

Kampfmeyer117 in Mulder.118 V Kampfmeyerju je Sodišče EU dejalo, da je možno vložiti tožbo

»za neizogibno škodo, predvidljivo z zadostno stopnjo verjetnosti, četudi škoda še ne more

biti natančno ocenjena.« V Mulderju je Sodišče EU stopilo korak dlje in dopustilo odškodnino

tudi za izgubljen dobiček, vendar pa mora izračun upoštevati tudi prihodke, ki so lahko bili

zasluženi iz alternativnih dejavnosti.119

Škoda se pri oškodovancih navadno pokaže kot preplačilo dejansko kupljenega blaga in škoda,

ki jim nastane, ker so zaradi kršitve prodali manjše količine blaga, ki ga sami proizvajajo

oziroma ponujajo na trgu. Višina odškodnine, ki pripada oškodovancu, je odvisna od treh

dejavnikov: preplačila,120 znižanja prodanih količin blaga121 in višine prenosa122 – »passing

on«.123

Sodišče EU je v praksi zavzelo stališče, da je zaradi neobstoja pravil EU na tem področju stvar

vsake posamezne države članice, da določi merila, ki omogočajo opredelitev obsega škode, pri

čemer se upoštevajo načela enakovrednosti in učinkovitosti. Oškodovane osebe pa morajo

imeti možnost zahtevati odškodnino ne le za nastalo škodo, pač pa tudi za izgubljen dobiček

in plačilo obresti. Za razliko od ureditve v ZDA, pravo EU ne določa dvojne ali trojne

odškodnine,124 vendar kaznovalnih odškodnin, ki bi jih lahko poznale države članice, ne šteje

116 Povzeto po Bernard, str. 503.

Avtor kot najpogostejše metode za računanje škode navaja sektorski pristop za računaje škod, časovni pristop za

računanje škod, stroškovno tehniko, tehniko donosnosti, modele industrijske organizacije in kombinacijo več

naštetih metod. 117 Zadeva C-56-60/74 Kampffmeyer proti Komisiji in Svetu. 118 Zadeva C-104/89 J.M. Mulder in drugi proti Komisiji in Svetu, ECLI:EU:C:1992:217. 119 Tako Craig Paul, De Burca Grainne, EU Law: Text, Cases, and Materials, Third edition, Oxford University Press,

2003, (v nadaljevanju Craig, De Burca), str. 570, 571. 120 Z izrazom preplačilo se označuje razlika med ceno, ki jo oškodovanec plača, ko trg izkrivlja kršitev (dejansko stanje), in ceno, kakršna bi se oblikovala, če kršitve ne bi bilo (hipotetično stanje). 121 Prodane količine so manjše zaradi višje cene blaga. Škodo zaradi manjših prodanih količin blaga izračunamo enako kakor preplačilo: s primerjanjem dejanskega in hipotetičnega stanja – kakšne so torej prodane količine v času kršitve v primerjavi s prodanimi količinami blaga v odsotnosti kršitve (»but-for«). 122 »Passing-on« je ugovor toženca v odškodninski pravdi, s katerim ugovarja navedbam tožnika in zatrjuje, da tožniku ni nastala škoda oziroma vsaj ne tolikšna, saj je tožnik preplačano ceno deloma ali v celoti prenesel na kupca. Pojem prenosa se nanaša izključno na navadno škodo, nikakor pa ne vpliva na upravičenost oškodovanca za izgubljen dobiček. 123 Bernard, 2011, str. 503. 124 Double ali treble damages.

40

za neskladne s pravom EU – če jih pozna nacionalno pravo, se pravila o njih uporabijo tudi v

primerih kršitev pravil konkurence EU, pri čemer pa je treba upoštevati temeljna načela prava

EU. Dokazovanje višine škode je zaradi kompleksnosti položajev v primeru protikonkurenčnih

ravnanj zagotovo ena najtežjih nalog tožnikov, ki jih še dodatno odvrača od vlaganja

odškodninskih zahtevkov.125

Sodišče EU načeloma zastopa načelo popolne in enkratne odškodnine: premoženjski položaj

oškodovanca mora postati takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Pri tem je

treba upoštevati tudi morebitne koristi, ki jih je oškodovanec imel od škode.126

Evropska komisija je z namenom olajšanja določanja višine škode leta 2011 sprejela Osnutek

smernic za ocenjevanje škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitve člena 101 in 102 PDEU.127

Osnutek je bil sestavljen za namene posvetovanja, smernice, ki jih vsebuje, so informativne

narave in ne zavezujejo nacionalnih sodišč.

Določanje višine škode je urejeno tudi v Direktivi 2014/104/EU. Člen 17 glede ocenjevanja

višine škode določa, da morajo države članice zagotoviti, da dokazno breme ter dokazni

standard, ki sta potrebna za ocenitev višine škode, v praksi ne moreta onemogočiti

uveljavljanja pravice do odškodnine ali jo pretirano otežiti. Prav tako morajo države članice

zagotoviti, da so nacionalna sodišča v skladu z nacionalnimi postopki pristojna za ocenjevanje

višine škode, če se dokaže, da je tožnik utrpel škodo, vendar natančne ocene višine utrpele

škode na podlagi razpoložljivih dokazov v praksi ni mogoče podati ali je to pretirano oteženo.

Države članice morajo tudi zagotoviti, da lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, v

postopkih v zvezi z odškodninskimi tožbami na zahtevo nacionalnega sodišča pomaga temu

nacionalnemu sodišču pri določitvi višine škode, če ta nacionalni organ, pristojen za

konkurenco, smatra, da je njegova pomoč primerna. V členu 17 je določeno tudi, da velja

domneva, da kartelne kršitve povzročajo škodo, kršitelj pa ima pravico, da to domnevo

izpodbija.

Ohlapne določbe nacionalnih zakonodaj glede odmere odškodnine, med katerimi je tudi

slovenska, ne zadostijo v zadostni meri potrebam odmere odškodnine v primeru omejevalnih

ravnanj. OZ določa obseg povrnitve premoženjske škode na način, da ima oškodovanec

pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička. OZ podrobno opredeljuje, kaj je

izgubljeni dobiček, in sicer se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati

glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega

dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V okviru obstoječih opredelitev je tako treba

ustrezno subsumirati tudi škodo, ki nastane zaradi omejevalnih ravnanj. Navadna škoda bo

praviloma predstavljala tisto škodo, ki jo utrpi kupec, ki preveč drago kupuje blago ali storitev

na trgu, medtem ko bo izgubljen dobiček predstavljal škodo, ki jo zaradi omejevalnega

125 Vlahek Ana, Oris odškodnin na področju skupnostnega antitrusta, Pravna praksa 11/2009, (v nadaljevanju

Vlahek, 2009), str. 45. 126 Sodna odločba v zadevi C-453/99 Courage Ltd proti Bernard Crehan, ECLI:EU:C:2001:465, in v zadevi C-

295/04 Vicenzo Manfredi proti Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA, ECLI:EU:C:2006:461. 127 Bratina, 2012, str. 73.

41

ravnanja praviloma utrpijo konkurenti ali pa kupci v verigi, ki kupujejo blago na trgu, ki je

prizadet zaradi omejevalnega ravnanja, zaradi nadaljnje prodaje.128

Tudi Varanelli129navaja, da ima po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, ki izhajajo iz

Obligacijskega zakonika, vsak, ki je oškodovan, pravico do povrnitve navadne škode in tudi

izgubljenega dobička (dobiček, ki bi ga bilo mogoče pričakovati glede na pričakovan tek stvari

ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi škodljivega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče

doseči). V našem pravu pa ni mogoče zahtevati odškodnine, če oškodovanec ni utrpel

nikakršne škode, kot je to na primer možno v ZDA, saj ima tam odškodnina tudi kaznovalno

funkcijo – sankcioniranje protipravnega ravnanja.

V zvezi s tem se postavlja vprašanje, kako pa je v primeru, če se utrpljena škoda prenese naprej

po verigi dobaviteljev. Pravna doktrina in sodna praksa skušata že dlje časa odgovoriti na dve

ključni vprašanji: vprašanje aktivne legitimacije za vložitev odškodninskega zahtevka in

vprašanje, ali je podjetje, ki prevali višje stroške na potrošnika, upravičeno do povrnitve škode

(»passing-on«, ugovor prenosa naprej). »Passing-on« je dejanje podjetja, ki prevali višjo ceno

(ali drugo škodo) na končnega uporabnika blaga ali storitev. Podjetje, ki izvaja »passing-on« je

praviloma vmesni člen proizvodne verige in je tudi samo žrtev ravnanja podjetja, ki krši pravila

o konkurenci. Nacionalna sodišča v EU, zlasti nemška, ki so obravnavala zahtevke tovrstnih

vmesnih podjetij, so izključila upravičenost do povrnitve škode tem podjetjem, in sicer na

podlagi dejstva, da ta podjetja niso utrpela nobene škode. Varstvo potrošnika je torej

pogojeno s posrednim pravnim varstvom, ki po eni strani omogoča popolno varstvo pred

nezakonitimi protikonkurenčnimi dejanji podjetij, po drugi strani pa preprečuje, da bi bila

sodišča preobremenjena z množičnimi odškodninskimi zahtevki.130

Varanelli131 navaja, da je potrošnik v takih primerih dejansko edini, ki je potreben zaščite, saj

kot zadnji v distribucijski verigi ne more prevaliti škode na koga drugega. Če je izdelek

precenjen, ima potrošnik le dve možnosti – kupiti stvar po višji ceni ali se ji odpovedati.132

Varstvo konkurence bi bilo nepopolno, če bi potrošnik ostal brez vsakršnega varstva vsaj v

primerih, ko drugi predhodniki v distribucijski verigi nanj prevalijo škodo. Kot najboljšo možno

rešitev problema predlaga delno ničnost pogodbe, ki jo podjetje sklene s potrošnikom, in sicer

delno ničnost glede monopolne cene. Takšen pristop po njegovem mnenju daje ustrezno

varstvo potrošniku in sili podjetje, ki je žrtev monopolnega ravnanja prevladujočega podjetja,

da od slednjega zahteva odškodnino. S tem vmesno podjetje ne more preprosto prevaliti

128 Prav tam, str. 73. 129 Varanelli, 2002, str. 236. 130 Več o tem Varanelli Luigi v Odškodninska odgovornost zaradi kršitve pravil o konkurenci, Pravna Praksa

28/2005 (v nadaljevanju Varanelli, 2005), str. 14, 15.

V ZDA pa zastopajo drugačno stališče – takšno podjetje lahko upravičeno zahteva odškodnino tudi za tisti del

škode, ki jo je prevalilo na potrošnika (več o tem na primer v zadevi Hannover Shoe, ki jo bomo obravnavali v

nadaljevanju). 131 Varanelli, 2002, str. 236. 132 V ZDA se je že velikokrat zgodilo, da so sodišča nižje stopnje priznala odškodnino v korist potrošnika, ki je bil žrtev »passing-ona«, o tem obstaja kar nekaj sodne prakse.

42

višjega stroška na potrošnika, pač pa mora ustrezno ukrepati proti prevladujočemu podjetju,

tako da ga prisili k spoštovanju pravil varstva konkurence.

EU se torej sooča s vprašanjem, ali priznati legitimacijo za tožbo posrednim oškodovancem in

ali dovoliti podjetjem, ki so kršila konkurenco, ugovor »passing-on obrambe«. Kot prednost v

primeru pozitivnega odgovora se pogosto izpostavlja pravična odškodnina za vse oškodovane

osebe in popolna odgovornost kršitelja za kršitev. V primeru negativnega ugovora pa se,

nasprotno, pojavita problema nezadostne odgovornosti kršitelja pravil prava konkurence in

oškodovanje posrednih potrošnikov.133

Evropska komisija v Beli knjigi predlaga, da se tožencem dopusti »passing-on ugovor«, saj bi

bili sicer kupci lahko neupravičeno obogateni, to je za tisti del cene, ki so ga uspeli prenesti

naprej. Meni, da bi moral prenos in višino prenesene cene dokazati toženec, pri čemer

standard dokazovanja ne bi smel biti nižji od tistega, ki velja za tožnika za dokazovanje škode.

Poleg »passing-on ugovora«, ki tožencem služi kot ščit (shield) zoper odškodninski zahtevek s

strani tožnika, ki je toženčev direktni ali posredni (a ne končni) kupec, se dejstvo prenosa

nezakonito povišane kupnine naprej po verigi uporablja tudi kot meč (sword), in sicer s strani

posrednih kupcev, ki trdijo, da jih je toženec oškodoval, saj so zaradi njegovega dviga cen za

blago ali storitev plačali preveč. Da bi olajšali položaj posrednega kupca kot tožnika, Evropska

komisija predlaga vzpostavitev ovrgljive domneve, da je prišlo do »passing-on« celotnega

preplačila od kršitelja po verigi do tožnika.134

Ugovor »passing-on« je proučeval tudi Bernard.135 Meni, da v skladu z načelom popolne odškodnine, po katerem oškodovanec ne sme prejeti ne več ne manj odškodnine, kolikor znaša škoda zaradi kršitve pravil konkurence, Evropska komisija zagovarja dopustitev ugovora prenosa v odškodninskih postopkih. Po tem predlogu bi moral toženec dokazovati prenos in njegovo višino, dokazni standard za takšno obrambo pa ne bi smel biti nižji od standarda, ki velja za tožnika pri dokazovanju škode. Če tovrstnega ugovora ne bi dopuščali, bi prišlo do neupravičene obogatitve kupcev, ki jim je uspelo višjo ceno prenesti naprej. Prenos se torej lahko uporablja kot ščit, kadar bo tožnik neposredni ali posredni kupec, vendar ne končni potrošnik. Toženec se bo na navedbe tožnika branil z dokazovanjem, da je tožnik del preplačila prenesel na svoje kupce, zato mu pripada nižja odškodnina. Ni razlogov, da ugovor prenosa po slovenskem odškodninskem pravu ne bi bil dopusten, saj je namenjen preprečevanju neupravičene obogatitve oškodovanca. Prenos pa je mogoče uporabljati tudi kot meč. Do tega bi bili upravičeni posredni kupci, da bi se olajšal njihov položaj kot položaj tožnika. Evropska komisija predlaga, da bi posredni kupec kot tožnik še vedno moral dokazati kršitev, obstoj začetnega preplačila in višino škode, ki mu je nastala. Njegov položaj pa bi olajševala domneva, da se je preplačilo z višjih stopenj distribucijske verige v celoti preneslo nanj, dokler ne bi toženec dokazal nasprotno. Veljavno slovensko pravo ne olajšuje položaja posrednega kupca kot tožnika z domnevo o prenosu celotnega preplačila, nedvomno pa bi bilo takšno pravilo dobrodošlo.

133 Verboven Frank, Van Dijk Theon, Designing the rules for private enforcement of EC competition law

http://www.voxeu.org/article/ec-competition-law-private-enforcement. 134 Vlahek, 2009, str. 46. 135 Bernard, 2011, str. 503.

43

S tem vprašanjem se ukvarja tudi Direktiva 2014/104/EU. Člen 12 vsebuje določbe o

nadaljnjem prenosu povečanih stroškov in pravici do popolne odškodnine. Da se zagotovi

polna učinkovitost uveljavljanja pravice do popolne odškodnine, morajo države članice

zagotoviti, da lahko odškodnino za škodo zahteva vsakdo, ki je škodo utrpel, ne glede na to,

ali je neposredni ali posredni kupec kršitelja. Preprečiti se morajo odškodnine za škodo, ki

presegajo povzročeno škodo, zato morajo države članice določiti ustrezna postopkovna pravila.

Ta določila pa ne posegajo v pravico oškodovanca, da zahteva in dobi odškodnino za izgubljeni

dobiček zaradi polnega ali delnega nadaljnjega prenosa povečanih stroškov. Države članice

morajo prav tako zagotoviti, da so nacionalna sodišča pristojna za oceno, kateri del povečanih

stroškov se je prenesel naprej.

Direktiva 2014/104/EU v členu 13 obravnava ugovor nadaljnjega prenosa. Navaja, da morajo

države članice zagotoviti, da lahko toženec v postopku v zvezi z odškodninsko tožbo kot ugovor

zoper odškodninski zahtevek uveljavlja dejstvo, da je tožnik v celoti ali delno prenesel naprej

povečane stroške, ki so posledica kršitve konkurenčnega prava. Dokazno breme glede

nadaljnjega prenosa povečanih stroškov nosi toženec, ki lahko upravičeno zahteva razkritje od

tožnika ali tretjih oseb.136

2.2.4.4. OŠKODOVANCI

2.2.4.4.1. KROG OŠKODOVANCEV

V skladu z načelom konkurenčnopravnih pravil in sodne prakse Sodišča EU, da lahko vsakdo

zahteva odškodnino, obseg oškodovancev ni omejen. Tudi posredni kupci in potrošniki lahko

vložijo odškodninsko tožbo zoper kršitelje, vendar se v praksi to zgodi redkeje.137

Sodišče EU je v sodbi Crehan138 odločilo, da lahko vsak uveljavlja povračilo škode, če obstaja

vzročna zveza med povzročeno škodo in prepovedanim ravnanjem po takrat veljavnnima

členoma 81 in 82 PES (danes člena 101 in 102 PDEU). To pomeni, da so do tega upravičeni

potrošniki in tudi posredni potrošniki, prav tako pa tudi tisti kupci, ki ne želijo blaga kupovati

po povečani ceni, do katere je prišlo zaradi protikonkurenčnega ravnanja.139

136 Direktiva v členu 14 obravnava tudi posredne kupce - kadar je v postopku z odškodninsko tožbo obstoj

odškodninskega zahtevka ali znesek odškodnine, ki se dodeli, odvisen od tega, ali – oziroma v kakšnem obsegu –

so se povečani stroški prenesli naprej na tožnika, države članice ob upoštevanju trgovinske prakse, da se

povečanja cene prenašajo po dobavni verigi naprej, zagotovijo, da dokazno breme glede obstoja in obsega

takšnega nadaljnjega prenosa nosi tožnik, ki lahko utemeljeno zahteva razkritje od toženca ali tretjih oseb.

Posredni kupec mora dokazati naslednje: da je toženec kršil konkurenčno pravo, da so bili posledica kršitve

konkurenčnega prava povečani stroški za neposrednega kupca toženca in da je posredni kupec kupil blago ali

storitve, ki so bili predmet kršitve konkurenčnega prava, oziroma je kupil blago ali storitve, ki izhajajo iz blaga ali

storitev, ki so bile predmet kršitve, ali pa vsebujejo takšno blago ali storitve. 137 Vlahek, 2009, str. 45. 138 Zadeva C-453/99 Courage Ltd proti Bernard Crehan, ECLI:EU:C:2001:465. 139 Monti, 2007, str. 426.

44

Bernard navaja, da je krog oškodovancev lahko zelo širok. Oškodovanci so lahko dobavitelji,

konkurenti, podjetja, ki delujejo na povezanih trgih oziroma so horizontalni pogodbeni

partnerji kršitelja (ponudniki komplementarnih dobrin), neposredni in posredni kupci ter

končni potrošniki.140

Sicer pa lahko ločimo dve vrsti tožnikov:141

tako imenovane »follow-on« tožnike: ti vložijo tožbo za povrnitev škode po tem, ko

organ za varstvo konkurence izda odločbo, v kateri ugotovi in potrdi kršitev konkurence,

zato imajo pri uveljavljanju svojih pravic nekoliko olajšan položaj142

»Stand-alone« tožnike, ki dokazujejo kršitev konkurence, brez da bi bilo to predhodno

ugotovljeno s strani organa za varstvo konkurence. Iz tega razloga nosijo breme, da

dokažejo kršitev pravil konkurenčnega prava, težavo pa jim predstavlja tudi dostop do

dokazov. »Stand-alone« tožniki so izpostavljeni večjemu tveganju neuspeha v tožbi.143

2.2.4.4.2. PROBLEMI, S KATERIMI SE SOOČAJO OŠKODOVANCI

Oškodovanci pri zasebnopravnem uveljavljanju pravil konkurenčnega prava naletijo predvsem

na naslednje težave:

da se lahko natančno definirajo kršitve konkurenčnega prava, je potrebna visoka

strokovna zahtevnost poznavanja pravil konkurenčnega prava,

ponavadi so z zahtevki za povračilo škode povezani visoki stroški priprave zahtevkov,

visoke sodne takse,

težave se pojavljajo pri dostopu do dokazov in dokazovanju krivde,

obstaja velika pravna negotovost in negotov uspeh v pravdi, saj so opredelitve

prepovedanih ravnanj zelo abstraktne, sodna praksa pa pomanjkljiva,

pojavlja se tudi strah pred povračilnimi ukrepi s strani subjektov, ki kršijo konkurenco

(te doletijo visoke kazni, ničnost pravnih dejanj, padec ugleda…),

izračuni višine odškodnine so zelo kompleksni, ni uveljavljenih metod za izračun škode,

možnost za uspeh v pravdi zmanjšuje tudi obramba tožene stranke z zatrjevanjem

prenosa povečanih stroškov na posredne kupce (»passing-on«),

140 Bernard, str. 503. 141 Več o tem glej Monti, 2007, str. 434. 142 Mentula in Puolakainen v Mentula Arttu, Puolakainen Katrin, Recent Finnish case law on cartel follow-on

damages cases, European Competition Law Review, let. 35, št. 9, 2014, str. 425 na primer razlagata, da je bilo

na Finskem v letu 2014 precej primerov »follow-on« tožb s strani različnih tožnikov zaradi različnih vrst kartelov

in v različnih okoliščinah. Še posebej poudarja pomen treh primerov, ki so se dotikali vprašanj vzročne zveze,

pomena prava EU in vprašanja obsega škode, ki je bila utrpljena. Meni, da ne bi smelo biti razlik v »follow–on«

primerih v primeru škode zaradi protikonkurenčnega ravnanja in ostalih »follow-on« primerih v civilnem

odškodninskem pravu. 143 Brisimi in Ioannidou v Brisimi Vasiliki, Ioannidou Maria, Stand-alone damages actions: Insights from Greece

and Cyprus, European Competition Law Review, let. 34, št. 12, 2013, str. 654 navajata, da v Grčiji do leta 2013

še ni bilo primera »stand-alone« tožbe, na Cipru pa so bile še do leta 2013 možne le »follow-on« tožbe.

45

postopki pred Evropsko komisijo in nacionalnimi organi za varstvo konkurence so

običajno zelo dolgotrajni,

problematični so tudi zastaralni roki.144

Učinkovito varstvo konkurence je praviloma pogojeno s pridobitvijo relevantnih materialnih

dokazov, ki jih je v praksi brez sodelovanja podjetij, udeleženih v kartelu, zelo težko pridobiti.

Razkritje informacij in vprašanje dostopa do informacij s strani oškodovancev predstavlja velik

problem, saj oškodovanci v pomanjkanju dokazov ne morejo pripraviti uspešne odškodninske

tožbe.

Sodišče EU se je s to problematiko ukvarjalo v številnih primerih, od katerih pa sta najbolj

poznana Pfleiderer AG v. Bundeskartellamt 145 in Bundeswettbewerbsbehörde v. Donau

Chemie AG in drugim.146

V zadevi Pfleiderer je šlo za spor med družbo Pfleiderer in nemškim zveznim uradom za varstvo

konkurence glede prošnje za popoln pogled v spis v zvezi s postopkom za plačilo globe zaradi

kartela na področju dekorativnega papirja. Družba Pfleiderer je to prošnjo vložila tudi za

vpogled v dokumentacijo v zvezi s postopkom ugodne obravnave zaradi priprave civilnopravne

odškodninske tožbe.

Bundeskartellamt je leta 2008 trem največjim evropskim proizvajalcem dekorativnega papirja

in petim osebno odgovorni posameznikom zaradi sporazumov o ceni in zmanjšanju kapacitet

naložil globe v skupnem znesku 62 milijonov evrov. Družba Pfleiderer je za pripravo

civilnopravne odškodninske tožbe Bundeskartellamt zaprosila za popoln vpogled v spis, ki

zadeva postopek za plačilo globe na področju dekorativnega papirja, saj je bila velik kupec

dekorativnega papirja in je v zadnjih treh letih pri oglobljenih proizvajalcih kupila blago za več

kot 60 milijonov evrov. Bundeskartellamt ji je posredoval zgolj tri odločbe o plačilu globe v

anonimni obliki in seznam dokaznih sredstev, ugotovljenih v preiskavi. Ni pa družbi Pfleiderer

dal vpogleda v dokumente v zvezi s prošnjami za ugodno obravnavo. Zato je družba Pfleiderer

zaprosila za vpogled v celoten spis, predvsem v dokumente v zvezi s prošnjami za ugodno

obravnavo in zaseženimi dokazi. Bundeskartellamt je to prošnjo delno zavrnil in vpogled omejil

le na spis brez poslovnih skrivnosti, internih dokumentov in dokaznih sredstev. Iz tega razloga

je nato družba Pfleiderer vložila ugovor na Amtsgericht Bonn, ki je Sodišču EU postavilo

predhodno vprašanje glede dopustnosti vpogleda v informacije, ki so jih podali kršitelji pravil

konkurenčnega prava v okviru programa prizanesljivosti. Sodišče EU je razmišljalo v smeri, da

lahko odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči bistveno pripomorejo k ohranitvi

učinkovite konkurence v EU. Tako je treba pri zahtevi za vpogled v dokumentacijo v zvezi s

programom za ugodno obravnavo zagotoviti, da nacionalna pravila, ki jih je treba uporabiti,

niso manj ugodna od pravil za podobne nacionalne zahtevke in da niso oblikovana tako, da v

praksi onemogočijo ali preveč otežijo pridobitev odškodnine, in uravnotežiti interese, ki

144 Več glej Jones, Sufrin, 2014, str. 1086 in Monti, 2007, str. 434. 145 Zadeva C-360/09 Pfleiderer proti Bundeskartellamt, ECLI:EU:C:2011:389. 146 Zadeva C-536/11 Bundeswettbewerbsbehörde proti Donau Chemie AG in drugi, ECLI:EU:C:2013:366.

46

upravičujejo posredovanje in varovanje tistih informacij, ki jih prosilec za ugodno obravnavo

prostovoljno posreduje. V točki 30 navedene sodbe je Sodišče EU zapisalo, da tako

uravnoteženje lahko nacionalna sodišča izvajajo le od primera do primera v okviru

nacionalnega prava in ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin primera.147

Sodišče EU je odločilo, da je treba določbe prava EU na področju omejevalnih sporazumov

razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da bi se osebi, ki je oškodovana zaradi kršitve

konkurenčnega prava EU in želi pridobiti odškodnino, dovolil vpogled v dokumentacijo o

postopku ugodne obravnave, ki zadeva storilca te kršitve. Vendar morajo sodišča držav članic

na podlagi svoje nacionalne zakonodaje in s tehtanjem interesov, ki jih varuje pravo EU,

določiti pogoje, pod katerimi mora biti tak vpogled odobren ali zavrnjen.148

Whish in Bailey149 ugotavljata, da je Sodišče EU v tem primeru prepoznalo pomembnost

dejstva, da se mora oškodovancem omogoči učinkovit postopek povrnitve utrpele škode.

Lahko bi odločilo, da se razkritje dokazov ne sme nanašati tudi na pridobljeni material iz

programa prizanesljivosti, vendar je to odločitev prepustilo nacionalnim sodiščem, ki morajo

pred odločitvijo pretehtati vsa stališča udeleženih oseb in vse relevantne okoliščine primera.

Sprejeto je torej stališče, da so lahko dokazi iz programa prizanesljivosti razkriti v določenih

okoliščinah, kar pa za vse kršitelje, ki bi želeli sodelovati v programu prizanesljivosti, pomeni,

da so izpostavljeni velikemu tveganju.150 Kot meni Slot,151 je eno od vprašanj, ki se pojavlja ob

odločitvi v primeru Pfleiderer, ali se bo zmanjšala učinkovitost programov prizanesljivosti, saj

se z odločitvijo Sodišča EU pojavi tveganje porušenja ravnovesja med cilji programov

prizanesljivosti in prizadevanji za vlaganje zasebnopravnih zahtevkov za škodo, ki je nastala

kot posledica kršitve pravil konkurence.

Tudi Repas152 navaja, da Sodišče EU v odločitvi v zadevi Pfleiderer ni natančno določilo, kakšno

je ravnovesje med javnim in zasebnim interesom pri razkrivanju dokazov in posledično kakšno

zaščito uživajo dokumenti, pridobljeni v programu prizanesljivosti, pač pa je odločitev o tem

prepustilo državam članicam. Te so zaradi tega ubrale različne pristope. V Nemčiji je javni

interes prevladal nad zasebnim, zato dostop do te dokumentacije zasebnim tožnikom ni

147 Glej točko 18 sodbe v zadevi Pfleiderer. 148 Glej točko 33 sodbe v zadevi Pfleiderer. Po odmevnem primeru Pfleiderer se je v Avstriji v novih primerih nadaljevalo postavljanje predhodnih vprašanj Sodišču EU o dopustnosti dostopa do dokumentov, naslednji primer je sledil že v letu 2013, ko je vprašanje v zvezi z dostopom tretjih do dokazov postavil avstrijski Kartellgericht. Več o tem glej Harsdorf Enderndorf Natalie, Maierhofer Nathalie, The road after Pfleiderer: Austrian preliminary reference raises new questions on access to file by third parties in cartel proceedings, European Competition Law Review, let. 34, št. 2, 2013, (v nadaljevanju Harsdorf, Maierhofer), str. 78. 149 Whish, Bailey, str. 325. 150 Glej Sanders, 2013, str. 175. 151 Slot Piet Jan, Does the Pfleiderer judgment make the fight against international cartels more difficult?,

European Competition Law Review, let. 34, št. 4, 2013 (v nadaljevnju Slot), str. 197. 152 Repas Martina, Taking leniency documents as evidence in damages actions in cases of competition law infringement, Evidence in contemporary civil procedure: fundamental issues in a comparative perspective, 2015, (v nadaljevanju Repas, 2015), str. 116.

47

omogočen. Drugače je v Veliki Britaniji, ki tožnikom omogoča omejen dostop do navedenih

dokazov.

V zadevi Donau Chemie je šlo za razlago načel učinkovitosti in enakovrednosti v zvezi s pravili,

ki v avstrijskem pravnem redu veljajo za odškodninske tožbe zaradi kršitve konkurenčnega

prava EU. Oberlandesgericht Wien je z odločbo marca družbi Donau Chemie in drugim naložilo

globe v skupni višini 1,5 milijona evrov zlasti zaradi kršitve člena 101 PDEU na grosističnem

trgu kemikalij za tisk. Verband Druck & Medientechnik je bilo društvo, ustanovljeno za varstvo

interesov svojih članov, med katerimi so bila zlasti podjetja iz tiskarskega sektorja. To

združenje je julija 2011 pri Oberlandesgericht Wien zahtevalo vpogled v sodni spis v zvezi s

sodnim postopkom med nacionalnim organom za konkurenco, Bundeswettbewerbsbehörde,

ter Donau Chemie in drugimi. Namen te zahteve je bil zbrati podatke, ki bi omogočili zlasti

preučitev vrste in višine škode, morebiti nastale članom Verband Druck & Medientechnik

zaradi kršitev, ki so jih storili družba Donau Chemie in drugi, ter presojo smotrnosti vložitve

odškodninske tožbe zoper ta podjetja.153

Sodišče EU je Oberlandesgericht Wien na njegovo predhodno vprašanje, ki se je nanašalo na

vprašanje dopustnosti vpogleda v informacije, ki so jih podali kršitelji pravil konkurenčnega

prava v okviru programa prizanesljivosti, podalo odgovor, da takšna določba ni v skladu s

pravom EU.

Sodba v zadevi Donau Chemie se je torej nanašala na razkritje informacij v programu

prizanesljivosti. Sodišče EU je podalo mnenje, da morajo nacionalna sodišča presoditi interes

vložnika zahteve za vpogled v dokumente programa prizanesljivosti zaradi priprave njegove

odškodninske tožbe ob upoštevanju drugih možnosti, ki jih ima morebiti na voljo. Na drugi

strani pa mora sodišče upoštevati tudi resnično škodljive posledice, do katerih tak vpogled

lahko vodi, glede na javne interese ali legitimne interese drugih oseb. Zlasti v zvezi z javnim

interesom za učinkovitost programov prizanesljivosti je treba poudariti, da ob upoštevanju

pomembnosti odškodninskih tožb za ohranjanje učinkovite konkurence v EU zgolj navedba

tveganja, da bo vpogled v takšne dokaze vplival na učinkovitost programa prizanesljivosti, ne

zadošča za utemeljitev zavrnitve vpogleda v te dokaze. Samo obstoj tveganja, da bo neki

dokument konkretno posegel v javni interes za učinkovitost nacionalnega programa

prizanesljivosti, lahko namreč upraviči, da ta dokument ne bo razkrit. 154 Ker avstrijska

zakonodaja tehtanja interesov ni omogočala, je bila v nasprotju s pravom EU.

V zadevi Donau Chemie je Sodišče EU poudarilo, da pravica do zasebne tožbe krepi učinek

konkurenčnih pravil EU tako, da preprečuje protikonkurenčna ravnanja, hkrati pa tudi

omogoča povrnitev škode tistim, ki so zaradi protikonkurenčnega ravnanja utrpeli škodo.155

Pravica posameznikov, da zahtevajo odškodnino za škodo zaradi kršitev pravil konkurence,

krepi delovanje pravil EU o konkurenci. Njen namen je, da odvrača od pogosto prikritih

153 Točka 5 in 6 sodbe v zadevi Bundeswettbewerbsbehörde proti Donau Chemie AG in drugi. 154 Prav tam, točke 44-48. 155 Tako Gamble, str. 611.

48

sporazumov ali ravnanj, ki lahko omejujejo ali izkrivljajo konkurenco, in tako prispeva k

ohranjanju učinkovite konkurence v Evropski uniji.

Kot navajata Whish in Bailey, 156 je pravilo avstrijskega prava, ki je preprečevalo dostop do

dokazov iz programa prizanesljivosti, razen v primeru, da se s tem strinjajo vse udeležene

stranke, nasprotovalo pravilu konkurenčnega prava EU, da se takšni primeri presojajo

posamično in v skladu s tehtanjem interesov iz pravila Pfleiderer.

Tudi v primeru Donau Chemie je Sodišče EU torej še vedno vztrajalo na posamični obravnavi

vsakega primera in ni podalo splošnega pravila o rešitvi problematike razkritja dokazov.

Navedlo je, da se morajo pri vsakem primeru upoštevati vse relevantne okoliščine, še posebej

interesi strank, ki želijo dostop do dokazov programa prizanesljivosti glede na druge možnosti,

ki jih imajo za pripravo uspešne tožbe in glede na škodljive posledice, ki bi jih takšno dejanje

lahko imelo za javni interes in legitimne interese drugih udeležencev postopka.157

Zadeva Donau Chemie ostaja pri načelih, ki so bila sprejeta v zadevi Pfleiderer, in sicer da

dostop do dokazov iz programa prizanesljivosti obravnavajo nacionalna sodišča na individualni

bazi vsakega primera. Potrebno je še poudariti, da se obe sodbi nanašata na dostop do

dokazov nacionalnih konkurenčnih organov, čeprav ni razloga za dvom, da se enaka pravila ne

bi mogla uporabljati tudi za dokaze v rokah Evropske komisije.158

2.2.5. ZASTARANJE

Vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev, nastalih zaradi kršitve konkurenčnopravnih

pravil, pravo EU ne ureja, zato je zadeva v domeni posameznih držav članic, pri čemer pa

morajo upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Evropska komisija v skladu s sodno

prakso Sodišča EU opozarja, da trajanje v kombinaciji z drugimi elementi zastaranja ne sme

biti tako kratko, da bi onemogočilo ali prekomerno otežilo izvajanje pravic. V Beli knjigi za

»follow-up« 159 primere predlaga uvedbo vsaj dveletnega zastaralnega roka po končanju

javnopravnega postopka varstva konkurence. Poleg tega predlaga, da zastaralni rok ne začne

teči v primeru trajne ali ponavljajoče se kršitve pred dnevom, ko kršitev preneha, in ne prej,

preden se lahko upravičeno pričakuje, da je žrtev seznanjena s kršitvijo in škodo, ki jo je

utrpela.160

156 Whish, Bailey, str. 325. 157 Repas, 2015, str. 117. 158 Prav tam. 159 Ko odškodninski postopek sledi odločitvi nacionalnega konkurenčnega organa, ki o kršitvi izda pravnomočno odločbo. 160 Vlahek, 2009, str. 46.

49

V Direktivi 2014/104/EU je to vprašanje urejeno v 10. členu. Ta člen določa, da sicer države

članice same določijo pravila o zastaralnih rokih za vložitev odškodninskih tožb, vendar pa se

pri tem morajo držati naslednjega:

Zastaralni rok ne začne teči, dokler kršitev konkurenčnega parava ne preneha in tožnik

ni seznanjen z ravnanjem in dejstvom, da to ravnanje predstavlja kršitev

konkurenčnega prava, dejstvom, da mu je kršitev konkurenčnega prava povzročila

škodo in identiteto kršitelja.

Države članice morajo zagotoviti, da je zastaralni rok za vložitev odškodninskih tožb

vsaj pet let.

Države članice zagotovijo, da se zastaralni roki pretrgajo ali prekinejo, če organ,

pristojen za konkurenco, sprejme ukrep za namen preiskave ali postopka zaradi kršitve

konkurenčnega prava, s katerim je povezana odškodninska tožba. Pretrganje

zastaranja preneha najprej eno leto po pravnomočnosti odločbe o kršitvi ali

drugačnem zaključku postopka.

Slovenska zakonodaja v nasprotju z nekaterimi tujimi ureditvami posebnega zastaralnega roka

za konkurenčnopravne primere ne določa, zato velja zastaralni rok, kot ga za odškodninske

terjatve za povzročeno škodo določa 352. člen OZ. Te v primeru neposlovne odškodninske

odgovornosti zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja

(subjektivni rok), pri čemer v vsakem primeru zastarajo v petih letih od nastanka škode

(objektivni rok), v primeru poslovne odškodninske odgovornosti pa v času, določenem za

zastaranje pogodbene obveznosti. Zakonodajalec je očitno ocenil, da je takšna ureditev

skladna s predstavljenimi načeli, zato v ZPOmK-1 vprašanja dolžine in začetka teka

zastaralnega roka161 ni posebej uredil.162

2.2.6. MOŽNOST ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV

Oškodovanci imajo za povračilo škode, ki jim je nastala zaradi kršitev pravil konkurenčnega

prava, poleg sodnega uveljavljanja odškodnine tudi možnost povrnitve škode z uporabo

alternativnega reševanja sporov. Najpogostejša načina izvensodnega reševanja sporov sta

arbitraža in mediacija.

Možnost reševanja konkurenčnopravnih sporov z arbitražo je precej kompleksna zadeva,

katera je še precej v fazi raziskovanja. Evropska komisija podpira arbitražo in druge

alternativne oblike reševanja sporov tudi v primeru konkurenčnopravnih zadev, zato pogosto

161 Repas v Repas, 2010, str. 464, navaja, da je zelo verjetno, da se bo odškodninski zahtevek vložil v času, ko bo

konkurenčni organ že odločil o omejevanju konkurence. Ker lahko postopki pred konkurenčnim organom trajajo

tudi dalj časa, je povsem mogoče, da bi rok za vložitev odškodninskega zahtevka že potekel. Zato ZPOmK-1 v

tretjem odstavku člena 62 vsebuje posebno določbo o zadržanju zastaranja, po kateri zastaranje ne teče v času

od začetka postopka pred nacionalnim konkurenčnim organom ali Evropsko komisijo do dneva, ko je ta postopek

pravnomočno končan. Po pravnomočnosti odločbe se zastaranje nadaljuje. 162 Grilc, Bratina, Galič, Kerševan, Kocmut, Podobnik, Vlahek, Zabel, str. 512.

50

zagotavlja mehanizme za izvensodno poravnavo sporov.163 V zvezi s tem je precej znan primer

Eco Swiss China Time Ltd proti Benetton International NV.164

Zaenkrat mediacija ne igra pomembnejše vloge v pravu varstva konkurence v EU in ZDA,

čeprav njena uporaba ne bi predstavljala nobenih ovir. Potencial za uporabo mediacije pri

javnopravnem uveljavljanju pravil konkurenčnega prava je predvsem odvisen od tega, kakšen

odnos imajo udeležene stranke v sporu iz konkurenčnopravnih razmerij – bolj kot se organ za

varstvo konkurence počuti superiornega in suverenega, manj bo želel sodelovati v postopku

reševanja sporov z mediacijo. Mediacija bi bila sicer zelo uporabna v primeru, ko bi stranki

želeli medsebojni spor rešiti s poravnavo, pa bi nato ena od strank odstopila od pogajanj.

Takrat bi mediacija predstavljala možnost za sporazumno rešitev spora.

Tudi v zasebnopravnem uveljavljanju pravil konkurenčnega prava bi lahko bila mediacija

učinkovito orodje za rešitev spora. Zasebniki se lahko poslužujejo kakršnegakoli načina

reševanja spora, zato bi bila mediacija vsekakor dobra izbira.

Znan primer uspešne mediacije v ZDA je primer Microsoft,165 ki lahko predstavi vse izzive, ki

jih vsebuje reševanje tako kompleksnega spora z mediacijo. Iz njega izhajajo pomembni

zaključki: mediacija se lahko uporabi v katerikoli fazi postopka ter v postopku mediacije so

stranke tiste, ki pridejo do zaključka in jim rešitve zadeve ne vsili sodnik. Mediacija je lahko

zelo koristna tudi v primerih, ko bi bilo med sojenjem potrebno izvajati zelo zapletene dokaze,

pri postopku mediacije pa tega ni potrebno storiti.

Alternativni način reševanja sporov vzpodbuja tudi Direktiva 2014/104/EU, saj je cenejši in

hitrejši način reševanja sporov. Določbe o odložilnih učinkih in drugih učinkih sporazumnega

reševanja sporov vsebuje v členu 18, ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da se

zastaralni rok glede vložitve odškodninske tožbe pretrga za čas postopka sporazumnega

reševanja spora. Pretrganje zastaralnega roka se uporabi le v zvezi s tistimi strankami, ki

sodelujejo ali so sodelovale oziroma so (bile) zastopane pri sporazumnem reševanju spora.

Države članice morajo brez poseganja v določbe nacionalnega prava s področja arbitraže

nacionalnim sodiščem, pri katerih je bila vložena odškodninska tožba, zagotoviti tudi možnost,

da pretrgajo postopek do dveh let, kadar stranke v tem postopku sodelujejo pri sporazumnem

reševanju spora v zvezi z zahtevkom iz te odškodninske tožbe. Organ, ki je pristojen za

konkurenco, lahko presodi, da odškodnina, plačana na podlagi sporazumne poravnave in

preden je bila izdana odločba o naložitvi globe, šteje kot olajševalna okoliščina.

163 Whish, Bailey, str. 349. 164 Zadeva C-126/97 Eco Swiss China Time Ltd proti Benetton International NV, ECLI:EU:C:1999:269. 165 Department of Justice je zoper podjetje Microsoft podalo preiskavo, saj je sodelovalo v številnih protikonkurenčnih dejanjih, da bi ohranjalo svoj monopolni položaj na trgu operativnih sistemov in z namenom, da bi pridobilo monopolni položaj tudi na trgu internetnih iskalnikov. Zadeva se je končala s poravnavo v postopku mediacije. Več o tem Zimmer Daniel, Höft Jan C., Alternative dispute resolution in antitrust cases? On the role of mediation in US antitrust and EU and German competition law, European Competition Law Review, let. 34, št. 8, 2013, str. 434.

51

2.2.7. PRIMERJAVA ZASEBNOPRAVNEGA UVELJAVLJANJA V EU IN ZDA

Na splošno lahko rečemo, da evropsko konkurenčno pravo po reformi leta 2004 prinaša kar

nekaj novosti, ki bi jih lahko opredelili kot vplive ameriškega protikonkurenčnega prava.

Kot navaja Grilc, 166 če konkurenčno pravo ZDA primerjamo s pravom EU, sta sistema s

časovnega vidika različno pogojena, saj so v ZDA lahko vseskozi izhajali iz enotnega trga.

Evropski sistem se manj naslanja na popolno in neovrgljivo zaupanje v konkurenco kot

učinkovitega orodja gospodarske oziroma trgovinske politike, poudarja pa večjo vlogo vladnih

organov pri oblikovanju nacionalne ekonomije. Zato si je lahko pravo konkurence v EU

privoščilo liberalnejši režim, kot je na voljo in v uporabi onstran Atlantika.

Fejo167 ugotavlja, da je med sistemoma kar nekaj razlik. Kot prvo lahko omenimo dejstvo, da

je zgodovinski razvoj obeh območij precej različen, kar je seveda vplivalo na razvoj

konkurenčnega prava. V času formiranja pravil konkurenčnega prava sta bili EU in ZDA na

različnem nivoju industrijske razvitosti. Razlika je tudi v tem, da so razmere na ameriškem trgu

precej bolj homogene kot razmere na evropskem trgu (denarne valute, davki…).

Vse navedene razlike med konkurenčnim pravom EU in konkurenčnim pravom ZDA pa se

seveda odražajo tudi pri zasebnopravnem uveljavljanju pravil konkurenčnega prava v EU in

ZDA.

Zasebnopravno uveljavljanje odškodnin je v ZDA nedvomno bolj razvito kot v EU. Bratina168

ugotavlja, da je v primerjavi s pravnim sistemom ZDA, kjer je uveljavljanje odškodnin zaradi

kršitve konkurenčnopravnih pravil precej razvito, na tem področju v vseh državah članicah EU

zaznati izrazito slabo odzivnost in neaktivnost. Olajševanje možnosti odškodninskih tožb ne

pomeni le lažje povrnitve škode potrošnikom ali skupinam potrošnikov, ki jim je nastala zaradi

kršitev pravil konkurenčnega prava, temveč je tudi mehanizem za učinkovito izvajanje oziroma

uresničevanje pravil konkurenčnega prava.

Z njo se strinja tudi Kavčič,169 ki navaja da so primeri zasebnopravnega uveljavljanja varstva

konkurence tako v EU kot tudi v Sloveniji redki, obstaja pa trend povečanja zahtevkov. Razlogi

za neučinkovito zasebnopravno uveljavljanje varstva konkurence so predvsem v tem, da so

konkurenčnopravni primeri po svojih značilnostih zelo posebni, da obstajajo številne pravne

in postopkovne ovire ter da je tudi pravni okvir za učinkovito reševanje konkurenčnopravnih

primerov še vedno precej neustrezen.

166 Grilc, str. 570. 167 Fejo Jens, Monopoly Law and Market: Studies of EC competition Law with US American antitrust law as a

frame of reference and supported by basic market economics, Kluwer law and taxation, 1990 (v nadaljevnju Fejo),

str. 8-19. 168 Bratina, 2006, str. 10. 169 Kavčič Matej, Program izobraževanja sodnikov o konkurenčnem pravu EU,


asebnopravnega%20uveljavljanja%20antitrusta.pdf.



52

Jones in Sufrin170 navajata, da je po podatkih Evropske komisije v zadnjih nekaj letih v EU prišlo

do vlaganja odškodninskih zahtevkov zasebnih tožnikov za povračilo utrpele škode le v 25-ih

odstotkih vseh primerov, kjer je Evropska komisija ugotovila kršitve prava konkurence EU.

Opazno je povečanje vlaganja odškodninskih zahtevkov v nekaterih državah EU, kot so Velika

Britanija, Nemčija in Nizozemska, vendar je tega še vedno precej manj kot v ZDA, kjer je

odstotek zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava precej večji. Podlaga

takšnemu stanju v ZDA so številni dejavniki, ki so našteti v nadaljevanju:

pravni predpisi, ki natančno določajo povračilo škode, ki nastane zaradi prepovedanih

dejanj na področju varstva konkurence,

obstoj »treble damages« - trojnih odškodnin,

obstoj širokih raziskovalnih pooblastil za vse stranke postopka,

možnost tožnika, ki v pravdi uspe, da dobi povrnjene stroške pravde v zadevah, kjer

gre za kršitve konkurenčnega prava, čeprav v ZDA načeloma obstaja pravilo, da v pravdi

nosi vsaka stranka svoje stroške,

možnost skupinskih tožb,171

dejstvo, da o večini primerov odloča porota,

dejstvo, da nacionalni organi nimajo tako centralne vloge pri uveljavljanju kršitev

konkurenčnopravnih pravil, kot je to v EU.

Monti172 predstavlja študijo, ki je bila narejena v letu 2004 in v kateri je bilo ugotovljeno, da je

bilo v EU od leta 1962 obravnavanih samo 60 primerov, kjer je šlo za kršitve konkurenčnega

prava, medtem ko v ZDA obstaja razmerje 1:10 v korist zasebnopravnemu uveljavljanju pravil

konkurence proti javnopravnemu. Scharaw173 dodaja, da so tožniki v ZDA samo med letoma

2003 in 2004 vložili 693 tožb zaradi kršitev pravil konkurence.

V evropskih pravnih sistemih je razvojno prišlo do ostre ločnice med kazenskim pravom, ki ima

javnopravno naravo, in odškodninskim pravom, ki ureja razmerja med enakopravnimi

posamezniki. Kaznovalna funkcija kazenskega prava vključuje predvsem moralno vrednotenje

povzročiteljevega ravnanja in pomeni reakcijo družbe na vnaprej določeno nedopustno

ravnanje. Izravnalno izhodišče odškodninskega prava pa ima pred očmi predvsem

oškodovanca, v čigar pravico je bilo s škodnim dejanjem poseženo. Namen sankcije je

vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred nedopustnim posegom, oziroma oškodovancu dati

zadoščenje, kadar gre za nepremoženjsko škodo. Ameriško pravo na področju odškodninskega

prava ohranja kaznovalne elemente, ki se kažejo v obliki tako imenovane »punitive damages«.

170 Več o tem glej Jones, Sufrin, str. 1085. 171 Skupinske tožbe na področju varstva konkurence so v EU do sedaj izvajale večinoma samo naslednje države: Avstrija, Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija. Tudi Whish in Bailey v Whish, Bailey, str. 319, se dotikata teme skupinskih tožb: kršitev členov 101 in 102 PDEU

lahko povzroči ekonomsko škodo velikemu številu pravnih in fizičnih oseb, še posebej v primeru, ko so višje cene

prenesene po verigi naprej na končne potrošnike. Škoda, ki je povzročena eni osebi, je morda premajhna, da bi s

stroškovnega vidika in z vidika visokega rizika razpleta sodnega postopka imelo posamično uveljavljanje le-te nek

smisel, drugačna pa je situacija, če se te osebe povežejo in škodo uveljavljajo s skupnim zahtevkom zoper kršitelje. 172 Monti, 2007, str. 424. 173 Scharaw, str. 356.

53

To sodišče lahko prisodi zlasti v primerih, ko je povzročiteljevo ravnanje z etičnega stališča

mogoče negativno ovrednotiti.174

Kot smo že omenili v prejšnjih poglavjih, so aktivnosti Evropske komisije na tem področju

usmerjene v cilj zagotoviti ustrezni pravni okvir za učinkovito uveljavljanje odškodnin zaradi

kršitve konkurenčnega prava, iz tega razloga sta bili leta 2005 in 2008 sprejeti tudi Zelena in

Bela knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, nato pa z istim

namenom leta 2014 še Direktiva 2014/104/EU.

Največje ovire zasebnopravnemu uveljavljanju konkurenčnopravnih pravil v EU predstavljajo:

stroški in preveliko tveganje v smislu uspeha postopka,

premalo natančno določen možni krog tožnikov,

problemi v zvezi s pridobivanjem dokazov,

prevelika negotovost glede tega, kakšna je teža odločitev Evropske komisije glede

kršitve konkurence in v kolikšni meri jih je potrebno spoštovati,

dejstvo, da so postopki zelo dolgotrajni,

kompleksnost ekonomskih dokazov, ki so potrebni za uspešno dokazovanje kršitve,

zahteva, da je potrebno v postopku zasebnopravnega uveljavljanja pravil prava

konkurence EU dokazati vzročno zvezo med kršitvijo in nastalo škodo,

dejstvo, da imajo nekatera nacionalna sodišča premalo izkušenj za odločanje o

kompleksnih zadevah v primeru kršitev konkurenčnega prava in zato za odločanje v

taki stvari niso najbolj primerna.175

2.3. OD PRAVICE DO ODŠKODNINE DO RAZVOJA TEORIJE ZAŠČITNE CENE

V SODNI PRAKSI SODIŠČA EU

2.3.1. PRAVICA DO ODŠKODNINE

2.3.1.1. PRAVNA PODLAGA PRAVICE DO ODŠKODNINE

Temeljno pravno podlago, iz katere izvira pravica do odškodnine zaradi kršitve pravil

konkurenčnega prava v EU, predstavljata člena 101 in 102 PDEU (prej člena 81 in 82 PES). Člen

101 PDEU prepoveduje vse sporazume med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena

ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica

je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. Sodišče EU je

odločilo, da ima ta določba neposreden učinek v odnosih med posamezniki in da za zadevne

174 Polajnar Pavčnik Ada, Amerikanizacija odškodninskega prava, Podjetje in delo 6-7/2004, (v nadaljevanju

Polajnar Pavčnik), str. 1158. 175 Jones, Sufrin, 2011, str. 1086 in 1087.

http://www.iusinfo.si/LITE/Besedilo.aspx?SOPI=L030Y2004V7P1158N1

54

posameznike ustvarja pravice, ki so jih sodišča dolžna varovati, zato lahko vsak posameznik

nanjo opre svoj zahtevek za odškodnino za škodo, pretrpljeno zaradi kršitve konkurenčnega

prava EU.176

Po stališču Evropske komisije je cilj člena 101 PDEU zaščita konkurence na trgu kot sredstvo za

dosego blaginje potrošnikov in učinkovite razporeditve virov. Sodišče EU pa zagovarja, da

namen člena 101 ni samo zaščita interesov konkurenčnih podjetij in potrošnikov, pač pa tudi

strukture samega trga in konkurence kot takšne.177

Pravno podlago pravici do odškodnine predstavlja tudi člen 102 PDEU. Člen 102 PDEU se

nanaša na zlorabo prevladujočega položaja. V kolikor gre le za prevladujoč položaj podjetja

oziroma skupine podjetij, ki tega ne zlorabljajo, pravice do odškodnine ni, ker tudi kršitve pravil

konkurenčnega prava ni.

Pravica do odškodnine je priznana tudi v nacionalni zakonodaji držav članic. V Sloveniji pravico

do odškodnine zaradi kršitve konkurenčnopravnih pravil določa ZPOmK-1, ki v 62. členu določa,

da kdor namenoma ali iz malomarnosti krši določbe člena 6. člena (ki je podoben členu 101

PDEU) ali 9. člena tega zakona (ki je podoben členu 102 PDEU) ali člena 101 ali 102 PDEU, je

odgovoren za škodo, ki nastane zaradi kršitve. Prav tako določa tudi, da če je bila škoda

povzročena s kršitvijo navedenih določb, je sodišče vezano na pravnomočno odločbo o

ugotovitvi obstoja kršitve AVK in Evropske komisije. Ta obveznost ne posega v pravice in

obveznosti na podlagi člena 234 PES, kar pomeni, da lahko nacionalno sodišče Sodišču EU

postavi tudi predhodno vprašanje v zvezi z razlago konkurenčnih pravil EU.

ZPOmK-1 vsebuje tudi določbe glede teka zastaranja uveljavljanja odškodninskega zahtevka.

Tako v 62. členu določa, da zastaranje za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi kršitve

določb 6. ali 9. člena tega zakona ali člena 101 ali 102 PDEU ne teče v času od začetka postopka

pred agencijo ali Evropsko komisijo do dneva, ko je ta postopek pravnomočno končan. Sodišču

pa nalaga dolžnost, da nemudoma obvesti agencijo o vsaki tožbi, s katero se zahteva

odškodnina zaradi kršitev določb 6. člena ali 9. člena tega zakona ali člena 101 ali 102 PDEU.

Za preostala vprašanja, ki jih ZPOmK-1 ne določa, veljajo splošna pravila odškodninskega prava

iz OZ.

Sodišče EU je pravico do odškodnine zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava izoblikovalo

skozi svoje odločitve v sodnih primerih, ki jih je reševalo v letih od leta 1999 naprej. Kot navaja

Goyder, 178 lahko pred tem letom najdemo zametke spodbud za uveljavljanje odškodnine

zaradi kršitve prava EU v dveh primerih, v katerih so bila sicer temeljna vprašanja drugačne

narave, pa vendar sta se primera dotikala tudi te tematike: Francovich proti Italiji179 in

176 Tako Weingerl Petra, Sodišče EU kot motor evropeizacije zasebnega prava: Ignorantia iuris Europae nocet,

Pravna praksa 38/2014, (v nadaljevnju Weingerl), str. 5. 177 Jones, Sufrin, 2014, str. 122. 178 Goyder, str. 466. 179 Zadeva C-6 in 9/90, Francovich proti Italiji, ECLI:EU:C:1991:428.


55

Brasserie du Pecheur proti Nemčiji.180 V obeh zadevah je šlo za kršitev prava EU s strani držav

članic, konkretno Italije in Nemčije. Sodišče EU je v sodbah določilo okoliščine, v katerih

morajo nacionalna sodišča poskrbeti za povrnitev škode posameznikom, ki so zaradi kršitev

prava EU utrpeli določeno škodo, in sicer če je predpis, ki je bil kršen, posameznikom

podeljeval neko določeno pravico, če je bila kršitev resna in če lahko tožnik dokaže vzročno

zvezo med kršitvijo predpisa in nastalo škodo.

Pomembnejše odločitve Sodišča EU v zvezi s to tematiko so analizirane v nadaljevanju.

2.3.1.2. ZADEVA COURAGE PROTI CREHAN

V zadevi Courage proti Crehan je šlo za sklenitev dvajsetletne najemne pogodbe med

Crehanom in družbo IEL, s katero se je najemnik Crehan zavezal nabavljati minimalno količino

določenih vrst piva pri družbi Courage, katera je bila polovična lastnica družbe IEL. Družba IEL

pa se je s pogodbo zavezala, da bo poskrbela za to, da bo družba Courage najemniku te vrste

piva dobavljala po cenah, navedenih v njenih cenovnih seznamih.181 Družba IEL je torej svojim

najemnikom predložila tipsko najemno pogodbo. Višina najemnine je lahko bila predmet

pogajanj, o obveznosti izključnih nabav pa se ni bilo možno pogajati.

Leta 1993 je družba Courage vložila tožbo proti Crehanu za neplačane dobave piva. Crehan je

zatrjeval, da je obveznost nabave v nasprotju s takrat veljavnim členom 85 Pogodbe in sam

vložil tožbo za plačilo odškodnine. Navajal je, da je družba Courage neodvisnim najemnikom

pubov prodajala pivo po znatno nižjih cenah, kot so bile tiste, ki so bile navedene na cenovnem

seznamu, veljavnem za najemnike družbe IEL, vezanim z določbo o izključnosti. Prav tako je

navajal, da je ta cenovna razlika zmanjšala dobičkonosnost poslovanja najemnikov, za katere

je veljala navedena določba, in jih silila v prenehanje poslovanja.

Angleško sodišče Court of Appeal, je zavzelo stališče, da angleško pravo stranki nezakonite

pogodbe ne dopušča zahtevati plačila odškodnine od druge stranke.182 Ukvarjalo pa se je z

vprašanjem, ali je takšno stališče združljivo tudi s pravom EU. Opozarjalo je, da če bi pravo EU

stranki pogodbe, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco, zagotavljalo pravno varstvo, bi to

lahko pomenilo navzkrižje med načelom procesne avtonomije in načelom enotne uporabe

prava EU. V teh okoliščinah je prekinilo odločanje in postavilo Sodišču EU štiri predhodna

vprašanja, in sicer ali je treba člen 81 PES (sedanji člen 101 PDEU) razlagati tako, da se stranka

neke prepovedane najemne pogodbe z določbo o izključnosti zaradi pridobitve pravnega

varstva zoper drugo pogodbeno stranko lahko sklicuje na ta člen in ali ima ta stranka tudi

pravico do odškodnine, ker je spoštovala določbo pogodbe, ki je po členu 101 PDEU

180 Zadeva C-46/93, Brasserie du Pecheur proti Nemčiji, ECLI:EU:C:1996:79. 181 Družba Courage je bila pivovarna z 19-odstotnim tržnim deležem pri prodaji piva v Združenem kraljestvu. Z družbo Grand Metropolitan, ki je imela različno udeležbo v hotelih in restavracijah, se je leta 1990 dogovorila o združitvi točilnic, ki sta jih oddajali. Iz tega razloga sta svoje točilnice prenesli na družbo Inntrepreneur Estates Ltd (IEL), katere lastnici sta postali po enakih deležih. 182 Court of Appeal je navajalo tudi, da je takšno stališče na primer v nasprotju s stališčem v ZDA, kjer je Vrhovno sodišče v zadevi Perma Life Mufflers Inc. v. International Parts Corp (392 U.S. 134 (1968)) odločilo, da stranka protikonkurenčnega sporazuma, ki je v ekonomsko šibkejšem položaju, drugo stranko lahko toži za odškodnino.

56

prepovedana? Naslednje vprašanje se je nanašalo na združljivost pravila nacionalnega prava,

ki ne dovoljuje osebi navajanja in opiranja na lastna nezakonita dejanja, s pravom EU ter katere

okoliščine mora pri tem upoštevati nacionalno sodišče.

Predložitveno sodišče je torej spraševalo, ali se stranka neke pogodbe, ki bi lahko omejila ali

izkrivila konkurenco, pred nacionalnim sodiščem lahko sklicuje na kršitev pravil o konkurenci,

da bi si zagotovila pravno varstvo zoper drugo pogodbeno stranko, še zlasti pa, ali lahko ta

stranka pridobi odškodnino za izgubo, ki jo navaja in ki izhaja iz te pogodbe.

Sodišče EU je podalo mnenje, da ima vsak posameznik pravico se sklicevati na kršitev člena

101 PDEU, sicer bi člen izgubil svojo polno učinkovitost in praktični učinek.

Goyder183 navaja, da je Sodišče EU v zadevi postavilo tudi nekaj kriterijev, ki so pomembni za presojo, za kako resno kršitev prava konkurence gre in ali bi se morala stranki povrniti nastala škoda zaradi kršitve, ki so: ekonomski in pravni kontekst, v katerem sta stranki sklenili pogodbo, pogajalska moč obeh strank (ali je enakovredna ali ne) in ugotovitev, ali je tožnik v slabšem položaju kot nasprotna stranka, ker je le-ta določila pogoje, pod katerimi se je sklenila pogodba.

V zadevi Courage je Sodišče EU posameznikom priznalo pravico do odškodnine za kršitve

konkurenčnega prava oziroma člena 101 PDEU. Kot navaja Sodišče EU v sodbi, neposredni

učinek določb PES (sedaj veljavne PDEU), ki se nanašajo na konkurenčno pravo, pomeni, da

ima vsak posameznik pravico sklicevati se na kršitev teh določb, in to celo v primeru, kadar je

ta posameznik sam stranka pogodbe, ki bi v smislu navedene določbe lahko omejila ali celo

izkrivila konkurenco. Sodišče EU je to pravico do odškodnine ustvarilo na podlagi

neposrednega učinka, saj člen 101 PDEU pravzaprav ne podeljuje posamezniku nobenih pravic.

PDEU je namreč ustvarila lasten pravni red, ki je integriran v pravne sisteme držav članic in ki

so mu njihova sodišča zavezana. Pravni subjekti tega pravnega reda niso le države članice,

ampak tudi njihovi državljani, ki jim pravo EU nalaga tako dolžnosti kot tudi pravice. Sodišče

EU je sledilo logiki, da mora biti pravica pospremljena z možnostjo, da se jo uveljavi, saj je le

tako učinkovita pravica in zato priznalo posameznikom pravico do odškodnine zaradi škode,

nastale s kršitvijo člena 101 PDEU. Sodišče EU je poudarilo, da bi bilo v nasprotnem primeru

ogroženo polno učinkovanje te določbe, predvsem neposredni učinek vsebovane prepovedi.

Naloga držav članic pa je, da ob odsotnosti pravil EU na tem področju podrobno določijo

pravila za postavljanje takih zahtevkov, pri čemer morajo spoštovati dve načeli:

- načelo enakovrednosti: ta pravila ne smejo biti manj ugodna kot tista za podobne

notranjepravne tožbe,

- načelo učinkovitosti: v praksi ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati izvrševanja

pravic, ki jih zagotavlja pravni red EU.184

183 Goyder, str. 469. 184 Povzeto po Weingerl, str. 22.

57

Sodišče EU se torej še ni odločilo za globoko poseganje v nacionalna pravila zasebnega prava

glede uveljavljanja škodnih zahtevkov med posamezniki.185

Sodišče EU je v svoji odločitvi sledilo tudi mnenju generalnega advokata Mischa, ki je predlagal,

da Sodišče EU odloči, da pravo EU ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki stranki

pogodbe, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco, onemogoča opiranje na lastna nezakonita

dejanja, da bi pridobila odškodnino, če se ugotovi, da je ta stranka pomembno odgovorna za

izkrivljanje konkurence.186

2.3.1.3. ZADEVA MANFREDI

V zadevi Manfredi187 je šlo za odškodninsko tožbo, ki so jo vložili Manfredi in drugi proti

zavarovalnim družbam, ki so uvedle plačilo zvišanih zavarovalnih premij za obvezno škodno

zavarovanje v zvezi z nesrečami, ki so jih povzročila motorna vozila, plovila in mopedi. Zvišanje

so družbe uvedle zaradi omejevalnega sporazuma, ki so ga pristojni nacionalni organi za

konkurenco razglasili za nezakonitega. Omejevalni sporazum je zavarovalnim družbam

omogočil usklajevanje in določitev premij za avtomobilsko zavarovanje na tak način, da so se

potrošnikom zaračunala bistvena zvišanja premij, ki niso bila upravičena glede na razmere na

trgu in ki se jim potrošniki niso mogli izogniti.188 Tožniki so zahtevali, da se zavarovalnim

družbam naloži vračilo zvišanih zavarovalnih premij.189

Nacionalno sodišče, ki je o zadevi odločalo, je podalo mnenje, da če so pri tem omejevalnem

sporazumu sodelovale tudi zavarovalne družbe iz drugih držav članic EU, ki svojo dejavnost

opravljajo tudi v Italiji, imenovani omejevalni sporazum krši tudi takratni člen 81 PES (sedanji

člen 101 PDEU), ki je v 2. odstavku določal ničnost vsem sporazumov in sklepov, ki so po tem

členu prepovedani. Tako »bi se naj bila vsaka tretja stranka, vključno s potrošnikom in končnim

uporabnikom storitve, upravičena sklicevati na ničnost omejevalnega sporazuma,

prepovedanega po omenjenem členu, in zahtevati odškodnino za povzročeno škodo, če

obstaja vzročna zveza med le-to in prepovedanim omejevalnim sporazumom«.190 Sodišče tudi

ni bilo prepričano, ali so zastaralni roki za vložitev tožbe in višina odškodnine, ki jo je treba

185 Prav tam. 186 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischo v zadevi Courage proti Crehan, ECLI:EU:C:2001:181, z

dne 22.3.2001. Mischo navaja, da gre za manjšo odgovornost za izkrivljanje konkurence, če je stranka, ki krši pravila konkurence

v podrejenem položaju – na primer pogodbena stranka, ki je bila s strani druge pogodbene stranke prisiljena

sprejeti določene pogoje pogodbe. 187 Zadeva C-295/04 Vicenzo Manfredi proti Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA, ECLI:EU:C:2006:461. 188 Nacionalni konkurenčni organ je ugotovil, da naj bi bila povprečna cena za avtomobilsko zavarovanje kar za 20% višja kot bi bila v primeru, če do prepovedanega dogovora ne bi prišlo. Kršitev, ki so jo povzročile družbe, je tako potrošnikom povzročila veliko škodo. 189 Pridružene zadeve tej zadevi so bile tudi: Zadeva C-296/04 Antonio Cannito proti Fondiaria Sai SpA, Zadeva C-

297/04 Nicolo Tricarico proti Assitalia SpA in Zadeva C-298/04 Pasqualina Murgolo proti Assitalia SpA,

ECLI:EU:C:2006:461. 190 Točka 17 sodbe v zadevi Manfredi.

58

plačati po nacionalnem pravu, usklajeni s pravom EU. 191 Zaradi tega je prekinilo odločanje in

Sodišču EU med drugimi postavilo predhodno vprašanje, ali je treba člen 81 PES razlagati v

smislu, da se dovoljuje tretjim osebam, ki izkažejo upravičen pravni interes, da uveljavljajo

ničnost omejevalnega sporazuma ali prepovedanega ravnanja, ter da zahtevajo odškodnino

za povzročeno škodo pri obstoju vzročne zveze med omejevalnim sporazumom ali usklajenim

ravnanjem in škodo. Postavilo je tudi vprašanje, ki se je nanašalo na zastaralni rok za vložitev

odškodninske tožbe ter vprašanje glede kaznovalne odškodnine.

V odgovoru na vprašanje je Sodišče EU ponovilo mnenje iz zadeve Courage in Crehan, da člen

101 PDEU ne bi bil polno učinkovit, če posamezniki ne bi bili upravičeni zahtevati povračila

škode, ki je nastala zaradi kršitve tega člena. Odločilo je, da je treba omenjeni člen razlagati

tako, da lahko vsakdo uveljavlja ničnost omejevalnega sporazuma ali ravnanja, ki je

prepovedano s tem členom, in da lahko za to škodo zahteva odškodnino, če med to škodo in

kršitvijo konkurenčnega prava obstaja vzročna zveza. 192 Ponovno je poudarilo, da je zaradi

neobstoja pravil EU na tem področju stvar notranjega pravnega reda vsake države članice, da

določa podrobna pravila glede izvrševanja te pravice, vključno s tistimi glede uporabe pojma

vzročne zveze, pri čemer je potrebno upoštevati načela enakovrednosti in učinkovitosti. Stvar

držav članic je tudi določitev sodišč, ki so pristojna za presojanje odškodninskih tožb zaradi

kršitev konkurenčnega prava EU, določitev zastaralnega roka za vložitev zahteve za

odškodnino za škodo zaradi kršitve prava konkurence 193 in določitev meril, ki omogočajo

opredelitev obsega škode (mogoče mora biti odobriti posebne odškodnine, kakršne so

kaznovalne, in oškodovane osebe morajo imeti možnost zahtevati odškodnino za nastalo

škodo, izgubljen dobiček in plačilo obresti).194

Glede tretjega vprašanja je Evropska komisija podala mnenje, da je na tem področju zaradi

neobstoja pravil EU stvar notranjega pravnega sistema vsake države članice določiti potek

zastaralnega roka za vložitev tožb zaradi kršitve konkurenčnih pravil EU, če ta rok ni manj

ugoden od tistega, ki velja za podoben tožbe na podlagi nacionalnega prava in če praktično ne

omogočijo ali močno otežijo izvrševanje pravic, ki jih daje pravni red EU.195 Sodišče EU je

povzelo mnenje Evropske komisije in odgovorilo, da je stvar notranjega pravnega reda vsake

države članice, da določi zastaralni rok za vložitev zahteve za odškodnino za škodo, ki jo je

povzročil omejevalni sporazum ali ravnanje v nasprotju s predpisi EU, pri čemer je treba

upoštevati načela enakovrednosti in učinkovitosti. V tem pogledu mora nacionalno sodišče

191 Prav tam, točka 20. 192 Znan je tudi primer iz novejše sodne prakse, in sicer zadeva C-421/05 City Motors Groep NV proti Citroën Belux NV, ECLI:EU:C:2007:38, kjer je belgijski distributer Citroëna tožil Citroën za škodo, ki bi mu naj nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe in kjer je Sodišče EU potrdilo nekatera svoja stališča iz sodb Crehan v. Courage in Manfredi, med drugim tudi pravilo, da mora nacionalno sodišče, v kolikor dobavitelj krši pravila uporabe izjem po skupinah, presoditi veljavnost zadevnega sporazuma glede na takratni člen 81 PES, kakor tudi dolžnost povrnitve domnevno povzročene škode distributerju, če med to škodo in omejevalnim sporazumom ali usklajenim ravnanjem obstaja vzročna zveza. 193 Nacionalno sodišče mora preveriti, ali nacionalni predpis, na podlagi katerega začne teči zastaralni rok za vložitev odškodninskega zahtevka za škodo, ki je nastala zaradi kršitve pravil konkurence, omogoča in ne otežuje izvrševanja pravice do odškodninskega zahtevka za nastalo škodo. 194 Glej točke 59 - 64 sodbe v zadevi Manfredi. 195 Prav tam, točka 76.

59

preveriti, ali nacionalni predpis, na podlagi katerega začne teči zastaralni rok za vložitev

odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je omogočil omejevalni sporazum ali drugo

protikonkurenčno ravnanje, od dneva sprejetja omejevalnega sporazuma ali prepovedanega

ravnanja, zlasti če je v tem nacionalnem predpisu določen tudi kratek zastaralni rok,196 ki ga ni

mogoče prekiniti, praktično onemogoča ali bistveno oteži izvrševanje pravice do

odškodninskega zahtevka za nastalo škodo.197

Na vprašanje, ali naj nacionalna sodišča odobrijo kaznovalno odškodnino, tako da je škoda

večja od koristi, ki jo pridobi gospodarski subjekt, ki je kršil pravila konkurenčnega prava, in na

tak način omeji kršitve, je Sodišče EU odgovorilo, da je na tem področju zaradi neobstoja pravil

EU stvar notranjega pravnega sistema vsake države članice, da določi merila, ki omogočajo

opredelitev obsega škode, nastale zaradi omejevalnega sporazuma ali ravnanja,

prepovedanega s pravili EU, pri čemer se upoštevajo načela enakovrednosti in učinkovitosti.

Zato mora biti, prvič, v skladu z načelom enakovrednosti, mogoče odobriti posebne

odškodnine, kot so kaznovalne odškodnine, če jih je mogoče dodeliti tudi v okviru nacionalnih

tožb, ki so podobne tožbam zaradi kršitev konkurenčnega prava EU. In drugič, iz načela

učinkovitosti in pravice, po kateri lahko vsak zahteva odškodnino za škodo, nastalo zaradi

sporazuma ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco, izhaja, da morajo

oškodovane osebe imeti možnost zahtevati odškodnino ne le za nastalo škodo, temveč tudi za

izgubljen dobiček in plačilo obresti.198

Sodišče EU je podalo mnenje, da je skladno s členom 101 PDEU, da lahko vsakdo uveljavlja

ničnost omejevalnega sporazuma ali ravnanja, prepovedanega s tem členom, in da lahko, če

med tem in povzročeno škodo obstaja vzročna zveza, za to škodo zahteva odškodnino. Zaradi

neobstoja pravil EU na tem področju je stvar notranjega pravnega sistema vsake države

članice:

- da določi podrobna pravila glede izvrševanja te pravice,

- da določi sodišča, pristojna za presojanje odškodninskih tožb zaradi kršitve konkurenčnih

pravil EU in natančna procesna pravila v zvezi s temi tožbami, če ta pravila niso manj ugodna

od tistih, ki se nanašajo na odškodninske tožbe zaradi kršitve nacionalnih konkurenčnih pravil,

- da določi zastaralni rok za vložitev zahteve za odškodnino za škodo, ki jo je povzročil

omejevalni sporazum ali ravnanje v nasprotju s konkurenčnimi pravili EU, pri čemer je treba

upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti,

- da določi merila, ki omogočajo opredelitev obsega škode, nastale zaradi omejevalnega

sporazuma ali ravnanja v nasprotju s konkurenčnimi pravili EU, pri čemer je treba upoštevati

načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Zato mora biti v skladu z načelom enakovrednosti mogoče odobriti posebne odškodnine,

kakršne so kaznovalne. Iz načela učinkovitosti in pravice, po kateri lahko vsak zahteva

odškodnino za škodo, nastalo zaradi sporazuma ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja

196 Pri trajajočih in ponavljajočih se kršitvah ni izključeno, da zastaralni rok preteče celo, preden je kršitve konec – v tem primeru za oškodovanca ne bi bilo mogoče, da bi po izteku tega roka še lahko vložil tožbo. 197 Prav tam, točki 81 in 82. 198 Glej točke 98-100 sodbe v zadevi Manfredi.

60

konkurenco, je razvidno, da morajo oškodovane osebe imeti možnost zahtevati odškodnino

ne le za nastalo škodo, ampak tudi za izgubljen dobiček.199

Kot navajata Desmijter in O'Sullivan, 200 bi bilo pričakovano, da se takšna odločitev Sodišča EU

lahko smiselno uporabi tudi pri zahtevkih za odškodnino zaradi kršitve člena 102 PDEU.

Zanimivo je, da Sodišče EU ne postavlja zahteve po dokazovanju krivde za kršitev pravil

konkurenčnega prava, ampak namesto tega navaja, da je vzročna zveza med kršitvijo pravil

konkurenčnega prava in povzročeno škodo zadostna podlaga za odškodninski zahtevek.

Tudi Weingerl201 v zvezi s sodbo v zadevi Manfredi navaja, da se je Sodišče EU v tej zadevi

ponovno zavzelo za to, da omogoči posameznikom zahtevati povrnitev utrpele škode ob

predpostavki, da med to škodo in prepovednim omejevalnim sporazumom ali usklajenim

ravnanjem obstaja vzročna zveza. S tem predvideva uporabo odločbe v zadevi Manfredi tudi

za kršitve pravil konkurenčnega prava po členu 102 PDEU.

Pomen sodbe v zadevi Manfredi je velik, saj je uredila pogoje za vlaganje odškodninskih tožb

v primeru kršitev pravil konkurenčnega prava EU in navedla tudi pogoje za nacionalno ureditev

tega področja. Razlago vzročne zveze je prepustila državam članicam, katere morajo na tem

področju določiti podrobna pravila v zvezi z izvrševanjem te pravice, pri tem pa upoštevati

načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

2.3.1.4. KONE AG IN DRUGI

V zadevi Kone AG in drugi, 202 ki jo zaradi zaokrožitve vsebine podrobno obravnavamo v

nadaljevanju, je bilo Sodišču EU predloženo predhodno vprašanje, ki se je dotikalo nadaljnje

razlage kroga potencialnih tožnikov, in sicer, ali lahko tretje osebe, ki so utrpele škodo zaradi

kartela, uveljavljajo povračilo škode od članov kartela, s katerimi niso bile neposredno v

pogodbenem razmerju. Zadeva je odprla pomembno vprašanje, ali pravo EU priznava teorijo

zaščitne cene ali se sklicevanje na to teorijo ne dovoljuje.

199 Prav tam, glej točke 1-5 razsodbe. 200 De Smijter Eddy, O'Sullivan Denis, The Manfredi judgement of the ECJ and how it relates to the Commission's

initiative on EC antitrust damages actions, Competition Policy Newsletter, št. 3, 2006

http://ec.europa.eu/competition/speeches/text/2006_3_23_en.pdf. (v nadaljevnju De Smijter, O'Sullivan. 201 Weingerl, str. 22. 202 Zadeva C 557/12 Kone AG in drugi proti ÖBB-Infrastruktur AG, ECLI:EU:C:2014:1317.

http://ec.europa.eu/competition/speeches/text/2006_3_23_en.pdf

61

2.3.2. TEORIJA ZAŠČITNE CENE

2.3.2.1. DEFINICIJA TEORIJE ZAŠČITNE CENE OZIROMA UČINKA DEŽNIKA (UMBRELLA

EFFECT, UMBRELLA PRICING)

Že nekaj let se v EU povišuje število tožb, ki jih vlagajo zasebni tožniki zaradi kršitve

konkurenčnega prava EU. Najpogosteje tožbe vlagajo subjekti, ki so neposredno oškodovani

zaradi umetno zvišanih cen kartelov, pojavila pa se je tudi nova skupina tožnikov, in sicer

stranke konkurenčnih podjetij, ki niso del kartela. Ti tožniki podlago za svoje zahtevke iščejo v

teoriji zaščitne cene oziroma učinku dežnika (umbrella effect, umbrella pricing), ki določa, da

je dogovor med podjetji v kartelu povzročil zvišanje cen tudi drugih podjetij na trgu in tako

povzročil škodo ne samo strankam podjetij v kartelu, pač pa tudi strankam drugih

konkurenčnih podjetij na istem trgu. Kljub temu, da je škoda obema vrstama oškodovancev

nastala zaradi umetno zvišanih cen, so pri dokazovanju utrpele škode postavljeni v različne

položaje. Stranke podjetij v kartelu morajo dokazati, da so oškodovane zaradi dejanj kartela,

pri tem pa jim običajno pomaga predhodna dejavnost organov za varstvo konkurence, ki

ugotovijo kršitev in obdobje trajanja kršitve. V primeru oškodovancev zaradi učinka dežnika

pa je zadeva bolj zapletena. Ti morajo najprej dokazati, da je protikonkurenčno ravnanje

kartela vodilo do tega, da se je na trgu vsesplošno zvišala cena in jim je tako kartel povzročil

posredno škodo, kar pa s pravnega vidika odpira mnoge probleme.203

Teorija zaščitne cene ali učinek dežnika se torej pojavi takrat, ko podjetja, ki sama niso

udeležena v kartelu, po zgledu dejavnosti tega kartela, tako rekoč »pod dežnikom tega

kartela« namerno ali nenamerno določijo višjo ceno, kot bi bilo sicer to zanje možno v okviru

konkurenčnih pogojev.204

2.3.2.2. PRAVNA PODLAGA TEORIJE ZAŠČITNE CENE

Pravna podlaga teorije zaščitne cene je zelo podobna pravni podlagi, ki smo jo navedli pri

pravni podlagi pravice do odškodnine, vsaj kar se tiče primarnih pravnih virov. Na območju EU

je pomembna PDEU, in sicer člen 101. Teorija zaščitne cene se največkrat pojavlja v primeru,

ko gre za sporazume med podjetji in usklajena ravnanja, ki prizadenejo konkurenco na trgu na

ta način, da kršitelji določajo nakupne in prodajne cene ali pa omejujejo proizvodnjo določenih

izdelkov ali izvajanje storitev. Zaradi tega lahko gospodarskim subjektom na trgu nastane

velika škoda – enim neposredno, drugim pa posredno. Pri tistih, ki jim škoda nastane posredno,

se pojavi teorija zaščitne cene.

203 Več glej Hansberry Dorothy, Hummer Christina, Le Berre Morvan, Leclerc Melanie: Umbrella effect: Damages

claimed by customers of non-cartelists competitors, Journal of European Competition Law & Practice, let. 5, št.

4, 2014, (v nadaljevanju Hansberry, Hummer, Le Berre, Leclerc), str. 196. 204 Tako generalna pravobranilka Juliane Kokott v svojih sklepnih predlogih v zadevi Kone AG in drugi.

62

Glede člena 102 PDEU se pojavlja odprto vprašanje, ali tudi to določilo sodi med pravno

podlago teorije zaščitne cene. Z drugimi besedami povedano, ali se lahko oškodovanci tudi v

primeru, ko so posredno oškodovani z zlorabo prevladujočega položaja, sklicujejo na teorijo

zaščitne cene in s tem na povrnitev škode. Če analiziramo pravno podlago za zasebnopravno

uveljavljanje pravil konkurenčnega prava, ugotovimo, da se le-ta nanaša tudi na člen 102 PDEU.

Na podlagi tega je nedvomno mogoče sklepati, da se teorija o zaščitni ceni lahko uporabi tudi

takrat, ko podjetje, ki je v prevladujočem položaju, neupravičeno dvigne svoje cene, kar

posledično pripelje do dviga cen konkurentov tega podjetja, navedeno pa pomeni, da kupcem

konkurenčnega podjetja škoda nastane zaradi protikonkurenčnih dejanj podjetja v

monopolnem položaju. Na podlagi teorije zaščitne cene tako lahko zahtevajo povračilo utrpele

škode. Takšna ugotovitev je smiselna, saj se le tako lahko zagotovi učinkovito uveljavljanje

pravil konkurenčnega prava in vsem oškodovanim omogoči povrnitev utrpele škode pod

enakimi pogoji.

Tudi Repas in Keresteš205 sta mnenja, da pravila konkurence ne določajo ničesar o tem, da se

teorija zaščitne cene lahko pojavi le pri členu 101 PDEU in ni možna pri členu 102 PDEU.

Pravno podlago teoriji zaščitne cene predstavlja tudi že omenjena odločba Sodišča EU v zadevi

Kone AG in drugi. To je do danes v okviru Sodišča EU edini sodni primer na temo teorije

zaščitne cene, velja pa prepričanje, da se bo zaradi odločitve v zadevi Kone AG in drugi na to

tematiko kmalu pričela pojavljati obširna sodna praksa.

2.3.2.3. EKONOMSKA ANALIZA TEORIJE ZAŠČITNE CENE

Inderst, Maier-Rigaudt in Schwalbe206 navajajo, da se učinek dežnika lahko pojavi v številnih

okoliščinah, predvsem pa v primeru, ko konkurenti, ki niso del kartela, ki krši pravila

konkurence, zvišajo in prilagodijo svoje cene konkurentom, ki so del tega kartela. Učinki

dežnika nastanejo tako v primeru, ko podjetja med seboj tekmujejo v količini proizvodov ali

ko tekmujejo v cenah.

Nadalje so ugotovili, da tudi v primeru, če konkurenti, ki niso del kartela, ne reagirajo na

zvišanje cen članov kartela, prav tako pride do velikega vpliva kartela na potrošnike, ki

kupujejo od konkurentov, ki niso člani kartela.

V svoji študiji se dotikajo razmerja med definicijo trga in učinkom dežnika. Učinek dežnika se

lahko pojavi tudi takrat, kadar konkurenti niso na istem upoštevnem trgu. Če kartel

proizvodom dvigne cene, namreč lahko postanejo zamenljivi proizvodi, ki v okolju neizkrivljene

konkurence in v primeru nižjih cen teh istih proizvodov sicer niso zamenljivi proizvodi.

Povedano drugače – porast cen proizvodov članov kartela je dobičkonosna samo takrat, ko

člani kartela lahko računajo na pojav učinka dežnika. Analiza je pokazala, da so velikost kartela

205 Repas, Keresteš, str. 76. 206 Glej Inderst, Maier-Rigaud Frank, Schwalbe, str. 1-15.

63

in pokritost trga, višina porasta cen pri članih kartela in učinek dežnika med seboj zelo tesno

povezani.

Karteli po navadi ne vključujejo popolnoma vseh podjetij na trgu, zato še vedno obstajajo

podjetja, ki niso v kartelu, njihovi proizvodi pa so vsaj za nekaj potrošnikov zamenljivi s

proizvodi, ki jih ponuja kartel. Povečano povpraševanje po substitutih tipično vodi do višjih

cen zamenljivih proizvodov. Takšno povišanje cen se torej imenuje učinek dežnika.207

Poglobljena ekonomska analiza kaže, da se učinek dežnika lahko pojavi tudi takrat, ko se

potrošniki, ki kupujejo proizvode kartela, ne odločijo za nakup proizvodov od konkurenčnih

podjetij zunaj kartela, na primer v situaciji, ko je trg za neki produkt lokalen. Podjetja, na katere

je vplivalo povečanje cen s strani kartela, lahko delno prenesejo to povišanje cen na potrošnike

(»passing-on«), to bo pa zopet vodilo do povečanega povpraševanja po proizvodih podjetij, ki

niso prizadeti s strani kartela. Učinek dežnika bo v tem primeru zelo verjetno nastopil kot

povečanje povpraševanja pri teh podjetjih, kar bo povzročilo, da bodo njihovi dobavitelji

dvignili cene. V tem primeru podjetja, ki dobavljajo od teh dobaviteljev, načeloma ne bodo

utrpela škode zaradi kartela, ker bodo pridobila zaradi rasti stroškov njihovih konkurentov.208

V povzetku lahko torej pridemo do naslednjih ugotovitev:

- Če trg ni popolnoma pokrit, je pričakovan porast cen tudi tistih podjetij, ki niso v kartelu,

še posebej, če kartel deluje dolgo časa in če je njegov porast cen znaten in precejšen.

- Tudi če je takšen porast cen obvladan, se bo učinek dežnika pojavil ne glede na to, če

podjetja zunaj kartela nastopajo kot »price takers« ali če določajo svoje cene in količine

strateško, z obzirom na obnašanje članov kartela.

- Vrsta protikonkurenčnega ravnanja (ali določanje cen ali določanje količin), stopnja

razlikovanja med proizvodi, elastičnost povpraševanja in ponudbe imajo vpliv na

količino pojava učinka dežnika.

- Učinek dežnika in definicija trga sta konceptualno povezana – karteli v splošnem vodijo

do višjih cen in pri teh višjih cenah postanejo zamenljivi proizvodi, ki v okolju

neizkrivljene konkurence ne bi bili zamenljivi.209

207 Razsežnost učinka dežnika lahko temelji na tem, ali gre na trgu za konkurenco zaradi uravnavanja cen ali zaradi

uravnavanja količine proizvodov in če so proizvodi na trgu homogeni ali diferencirani ali če se konkurenti, ki niso

člani kartela, pri določanju cen obnašajo strateško ali nestrateško. Učinek dežnika je odvisen tudi od tega, če

podjetja proizvode prodajajo končnim kupcem ali podjetjem, ki med sabo niso konkurenti, ali če proizvode

prodajajo podjetjem, ki med sabo konkurirajo (downstream competition). 208 Inderst, Maier-Rigaud Frank, Schwalbe, str. 1-15. 209 Prav tam.

64

2.3.2.4. ZADEVA KONE AG IN DRUGI

2.3.2.4.1. DEJANSKO STANJE PRIMERA

Družbam Kone, Otis, Schindler Aufzüge und Fahrtreppen, Schindler Liegenschaftsverwaltung

in ThyssenKrupp Aufzüge je leta 2007 Evropska komisija naložila globo v skupni višini 992

milijonov evrov zaradi njihove udeležbe v kartelu glede vgradnje in vzdrževanja dvigal in

tekočih stopnic v Belgiji, Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem.210 Cilj kartela je bil, da se

podjetju, ki se mu daje prednost, zagotovi višja cena kot tista, ki bi jo lahko uporabilo pod

običajnimi konkurenčnimi pogoji.211 Z njim je prišlo do izkrivljanja konkurence in zlasti do

izkrivljanja gibanja cen, do katerega bi prišlo pod običajnimi konkurenčnimi pogoji.212

Avstrijska železniška družba ÖBB-Infrastruktur je od kartela zahtevala povrnitev škode v višini

1.839.239,74 evrov. Ta škoda ji je nastala, ker je od tretjih podjetij, ki niso bila udeležena v

zadevnem kartelu, kupovala dvigala in tekoče stopnice po višjih cenah, kot bi bile določene,

če ne bi bilo kartela, saj so ta tretja podjetja izkoristila njegov obstoj za to, da so določila višje

cene. Sklicevala se je torej na teorijo zaščitne cene oziroma učinek dežnika.

Družba ÖBB-Infrastruktur je v zadevi v glavni stvari trdila, da je del škode, ki jo je utrpela,

povzročil zadevni kartel, ki je dopuščal ohranjanje tako visoke tržne cene, da so lahko

konkurenti, ki niso bili udeleženi v tem kartelu, sami imeli korist od te višje tržne cene, kakršna

bi bila, če navedeni kartel ne bi obstajal, bodisi v smislu stopnje dobička ali v smislu zgolj

preživetja, čeprav je bila njihova stroškovna struktura taka, da bi bili v normalnih konkurenčnih

pogojih lahko izključeni iz trga.213

Prvostopenjsko sodišče zahtevi družbe ÖBB-Infrastruktur ni ugodilo, pritožbeno sodišče

(Kartellgericht - Oberlandesgericht Wien) pa je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča

in toženim strankam naložilo globe.214

210 Isti kartel je bil predmet spora že v zadevi Otis (Zadeva C-199/11 Evropska komisija proti Otis NV in drugi,

ECLI:EU:C:2012:684), v kateri je odškodnino od članov kartela zahtevala Komisija v imenu EU. V zadevi Otis je

Sodišče EU pojasnilo , da besedna zveza »vsak posameznik« zajema tudi EU. Kot navajata Ramos in Muheme v

The Brussels Court judgement in Commission v Elevators manufacturers, or the story of how the Commission lost

an action for damages based on its own infringement decision, European Competition Law Review, let. 36, št.

9, 2015, (v nadaljevanju Ramos, Muheme) grainnestr. 384, je Komisija s to tožbo želela vzpodbuditi vlaganje

odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi kršitve konkurenčnega prava EU. 211 Med udeleženci kartela je od osemdesetih let do začetka leta 2004 obstajal sporazum o razdelitvi trga dvigal in tekočih stopnic. Udeleženci kartela so se glede novih naložb skušali uskladiti za znatno več kot polovico tržnega deleža v Avstriji. V več kot polovici zadevnih projektov je poleg tega med udeleženci prišlo do sporazumne dodelitve enemu od njih. Skupno je bila na ta način najmanj ena tretjina obsega trga predmet konkretnih dogovorov med udeleženci kartela. Približno dve tretjini usklajenih projektov je bilo izvedenih, kot so bili načrtovani. Pri preostali tretjini primerov so subjekti, ki niso bili udeleženi v kartelu ali eno od podjetij, ki je bilo udeleženo v kartelu in se ni držalo sporazuma, predložili ugodnejšo ponudbo od dogovorjene. Zaradi takega ravnanja udeležencev kartela se tržne cene skoraj niso spreminjale, njihov tržni delež pa je ostajal skoraj enak – glej točko 8 in 9 Sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Kone AG in drugi. 212 8. točka sodbe Sodišča EU z dne 5.7.2014 v zadevi C- 557/12 Kone AG in drugi. 213 Prav tam, 27. točka. 214 Razen družbi ThyssenKrupp Aufzüge, ki se je odločila pričati, da bi bila deležna ugodne obravnave.

65

Zadevo je nato reševalo avstrijsko vrhovno sodišče Oberster Gerichtshof, pristojno za revizijo,

ki je oktobra 2008 potrdilo odločitev sodišča Kartellgericht. V postopku je navedlo, da bi v

skladu s sodno prakso avstrijskih sodišč morala oseba, ki na podlagi nepogodbene

odgovornosti zahteva odškodnino, dokazati ustrezno vzročno zvezo in protipravnost. Glede

vzročne zveze je predložitveno sodišče menilo, da če ima tuje podjetje od kartela koristi zaradi

zaščitne cene, ni podana ustrezna vzročna zveza med kartelom in škodo, ki je morebiti nastala

kupcu, ker gre za posredno škodo, ki je postranska posledica samostojne odločitve, ki jo je

oseba zunaj kartela sprejela na podlagi lastnih premislekov glede upravljanja. 215

Glede protipravnosti pa je presodilo, da povzročitev dejanske škode vodi do obveznosti

povrnitve le, če protipravnost škode izhaja iz kršitve pogodbenih obveznosti, absolutnih pravic

ali zaščitnih zakonov. Najpomembnejše vprašanje naj bi bilo torej, ali je bil predmet določbe,

ki jo je kršil kartel, zaščita interesov oškodovane osebe. Po mnenju predložitvenega sodišča v

primeru teorije zaščitne cene ne gre za protipravnost. Protipravna ravnanja udeležencev

kartela naj bi se nanašala na oškodovanje oseb, ki kupujejo njihove izdelke po umetno visokih

cenah. Škoda zaradi teorije zaščitne cene pa nastopi zgolj kot postranska posledica – zaradi

samostojne poslovno motivirane odločitve osebe, ki ni udeležena v tem kartelu.216 Najvišje

sodišče v Avstriji je torej zavzelo stališče, da avstrijsko pravo ne dovoljuje odškodninskih

zahtevkov zaradi učinka dežnika.217

Predložitveno sodišče je bilo v dvomih, ali je zavrnitev pravice do odškodnine v skladu z

načelom učinkovitosti, ki ga je zaradi primarne uporabe prava EU seveda potrebno

upoštevati.218 Stališča glede vprašanja, ali mora biti v pravu EU zaradi škode, ki izhaja iz

zaščitne cene, podana pravica do odškodnine, so bila namreč zelo različna tako v Nemčiji kot

tudi v Avstriji, zato je prekinilo odločanje in Sodišču EU predložilo predhodno vprašanje: »Ali

je treba člen 101 PDEU razlagati tako, da ima vsakdo pravico zahtevati odškodnino od

udeležencev kartela tudi za škodo, ki mu jo je povzročil subjekt, ki ni udeležen v kartelu in ki v

okviru povišanih tržnih cen dvigne cene za svoje proizvode bolj, kot bi to storil brez kartela

(»umbrella pricing«), zaradi česar je treba načelu učinkovitosti, kot ga zahteva Sodišče EU,

pritrditi na podlagi nacionalnega prava?«

Predložitveno sodišče je torej spraševalo, ali člen 101 PDEU nasprotuje razlagi in uporabi prava

države članice, v skladu s katerim je iz pravnih razlogov izrecno izključena civilnopravna

odgovornost podjetij, ki so udeležena v kartelu, za škodo, ki je nastala zaradi tega, ker je

215 Tako Weingerl v Weingerl, str. 6. 216 Glej točko 15 sodbe Sodišča EU z dne 5.7.2014 v zadevi C- 557/12 Kone AG in drugi. 217 Več glej Dunne Niamh, It never rains but it pours: Liability for umbrella efects underEU competition law in Kone, Common Market Law Review, let. 51, št. 6, 2014 (v nadaljevnju Dunne), str. 1815. 218 V točki 31 sodbe Sodišča EU z dne 5.7.2014 v zadevi C- 557/12 Kone AG in drugi je navedeno, da je glede nacionalne ureditve iz predložitvene odločbe razvidno, da avstrijsko pravo izrecno izključuje odškodninsko pravico v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, ker se za vzročno zvezo med nastalo škodo in zadevnim kartelom ob neobstoju pogodbenega razmerja z udeležencem tega kartela šteje, da je bila pretrgana s samostojno odločitvijo podjetja, ki ni bilo udeleženo v navedenem kartelu, ampak je zaradi obstoja zadnjega določilo zaščitno ceno. Sicer je bila tudi načeloma naloga notranjega pravnega sistema vsake države članice, da določi pravila glede uporabe pojma »vzročna zveza«. Vsa nacionalna pravila pa morajo zagotoviti polni učinek konkurenčnega prava EU.

66

podjetje, ki ni udeleženo v kartelu, po zgledu dejavnosti navedenega kartela določilo višje cene

od tistih, ki bi se uporabile, če kartel ne bi obstajal.219

2.3.2.4.2. MNENJE GENERALNE PRAVOBRANILKE KOKOTT

Z vprašanjem, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, se je najprej zelo obširno ukvarjala

generalna pravobranilka Juliane Kokott v svojih sklepnih predlogih, ki so bili predstavljeni

januarja 2014.

Po mnenju Kokottove gre pri civilnopravni odgovornosti udeležencev kartela za učinek dežnika

za vprašanje prava EU, ne pa za vprašanje nacionalnega prava, kakor je na podlagi sodbe

Manfredi menilo predložitveno sodišče in tudi drugi udeleženci postopka. Presoditi je namreč

treba zadevo večjega pomena, in sicer, ali morajo udeleženci kartela povrniti škodo, ki je

nastala zaradi učinka dežnika. Tako je v središču pozornosti zelo pomembno vprašanje: ali

lahko udeleženci kartela civilnopravno odgovarjajo za tovrstno škodo in ali jih lahko tožijo

subjekti, ki niso njihovi neposredni ali posredni odjemalci. Menila je, da tega vprašanja ni

mogoče prepustiti pravnim redom držav članic. Če bi se pravna merila, na podlagi katerih bi

nacionalna sodišča presojala civilnopravno odgovornost udeležencev kartela, v osnovi

razlikovala, bi obstajala nevarnost neenakega obravnavanja gospodarskih subjektov. To bi bilo

v nasprotju temeljnimi cilji evropskega konkurenčnega prava, da se za vsa podjetja, ki delujejo

na notranjem trgu, ustvarijo kolikor je mogoče enotni okvirni pogoji. V okviru EU se zahteva

enotno in učinkovito izvajanje pravil o konkurenci, zato je nujen tudi enoten odgovor v EU na

načelno vprašanje, ali morajo škodo, ki temelji na učinku dežnika, udeleženci kartela povrniti

ali pa jim tega ni treba storiti.220

Generalna pravobranilka je nadalje menila, da gre pri zadevi predvsem za problem vzročnosti,

in sicer ali lahko udeleženci kartela prevzamejo civilnopravno odgovornost tudi za učinke

dežnika. Postavlja se vprašanje, ali med kartelom in škodo, ki izvira iz učinka dežnika, ki je

pogojen s kartelom, obstaja dovolj tesna zveza oziroma ali gre za nepovezano škodo, katere

nadomestila iz razumnih razlogov ni mogoče naložiti udeležencem kartela. Karteli lahko

povzročijo veliko gospodarsko škodo ne le v ozkem okolju udeležencev kartela, temveč tudi

prek okvirov tega okolja. Zato bi bilo neprimerno zožiti krog upravičenih oseb tako, da bi

vnaprej zgolj nekateri gospodarski subjekti – morda pogodbeniki udeležencev kartela ali

neposredni ali posredni naročniki njihovih proizvodov ali storitev – lahko zahtevali odškodnino.

Sicer ne bi bil zagotovljen polni učinek prepovedi omejevalnih sporazumov, ki je določena s

pravom EU. Popolnoma legitimno je, da se pri proučitvi vzročne zveze določijo merila, ki

zagotavljajo, da ne pride do neomejene odgovornosti udeležencev kartela, da povrnejo

odškodnino za vso mogočo, še tako nepovezano škodo, za katero bi lahko bil vzrok v smislu

»conditio sine qua non«.

219 19. točka sodbe Sodišča EU z dne 5.7.2014 v zadevi C- 557/12 Kone AG in drugi. 220 Točke 20, 21, 28, 29 in 30 Sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Kone AG in drugi.

67

V okviru nepogodbene odgovornosti organov EU se na podlagi ustaljene sodne prakse zahteva

dovolj neposredna vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in uveljavljano škodo. Ravno to

merilo bi morali zaradi razlogov medsebojne povezanosti prenesti tudi na druge primere, v

katerih gre za odškodninske zahtevke zaradi kršitve prava EU, ne glede na to, ali so take

zahtevke vložili posamezniki zoper države članice ali so bili ti kot v primeru Kone AG in drugi

vloženi med zasebniki zaradi uveljavljanja civilnopravne odgovornosti udeležencev kartela za

škodo, ki so jo povzročili na trgu.221 Kokottova je poudarila, da neposredne vzročne zveze ne

moremo enačiti z edino vzročno zvezo. Za domnevo neposredne vzročne zveze zadošča, da je

kartel le eden od vzrokov za učinek dežnika.

Možnost, da subjekt, ki ni udeležen v kartelu, svobodno sprejme poslovno odločitev, ni

pomembna za problem vzročnosti. To lahko primerjamo s situacijo, ko gre za civilnopravno

odgovornost udeležencev kartela za škodo, ki je nastala njihovim posrednim odjemalcem

(strankam njihovih strank). Tudi v tem primeru je obstoj škode pri posrednih odjemalcih

odvisen od svobodne poslovne odločitve neposrednega odjemalca, če prevali škodo zaradi

previsokih cen na lastne stranke. Dejavnosti udeležencev kartela tako niso vzrok za škodo

njihovih posrednih odjemalcev, pa se v zadnjem času kljub temu uveljavlja mnenje, da se

vračilo take škode posrednih odjemalcev lahko zahteva. Glede na navedeno bi moralo biti na

podlagi merila dovolj neposredne vzročne zveze po eni strani vsebinsko zagotovljeno, da mora

določena oseba za posledice njenega protipravnega ravnanja odgovarjati le za tako škodo,

katere nastanek bi lahko razumno predvidela. Po drugi strani bi morala oseba poravnati le

škodo, katere nadomestilo je v skladu z namenom pravnega predpisa, ki ga je kršila.

Glede predvidljivosti je menila, da je predvidljiva (oziroma z drugimi besedami vzročno

povzročena) vsaka škoda, ki jo morajo udeleženci kartela pričakovati na podlagi splošnih

življenjskih izkušenj. Trditev družb Kone, Otis, Schindler in ThyssenKrupp, da škoda, ki je

posledica učinka dežnika, za njih ni bila dovolj predvidljiva in je zato niso mogli ustrezno

vzročno povzročiti, je po njenem mnenju tako treba zavrniti. V tržnem gospodarstvu je namreč

del običajne sheme ravnanja podjetij, da intenzivno opazujejo dogajanje na trgu in to

upoštevajo pri sprejemanju poslovnih odločitev. Tako je vse prej kot nepredvidljivo dejstvo,

da subjekt, ki ni udeleženec v kartelu, konkretne cene določa ob upoštevanju ravnanja na trgu

podjetij, ki so udeležena v kartelu, ne glede na to, ali ve za njihove protikonkurenčne

dejavnosti ali ne. Pomembnejši kot je položaj kartela na upoštevnem trgu, večja je verjetnost,

da bo kartel odločilno oblikoval raven cen tega trga v celoti in toliko manj je možnosti, da bi

subjekt, ki ni udeležen v kartelu, lahko na lastno pobudo vplival na ceno.222 Gotovo je za

subjekte, ki niso udeleženi v kartelu, toliko lažje, da se pri oblikovanju lastnih cen ravnajo po

poslovnem ravnanju udeležencev kartela, če je upoštevni proizvodni trg homogenejši in

preglednejši. Na podlagi tega pa nikakor ni mogoče obratno sklepati, da nehomogenih in manj

221 Glej točko 34 Sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Kone AG in drugi. 222 S tem stališčem se strinja tudi Weidt v Weidt Christopher F., The Directive on actions for antitrust damages

after passing the European Parliament, European Competition Law Review, let. 35, št. 9, 2014, (v nadaljevnju

Weidt), str. 438, in poudarja pomembnost Direktive 2014/104/EU, katere naloga je optimizirati sodelovanje med

javnopravnim in zasebnopravnim uveljavljanjem pravil konkurenčnega prava in zagotoviti, da lahko žrtve, ki

utrpijo škodo zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava, dobijo popolno odškodnino za škodo, ki so jo utrpele.

68

preglednih trgih s po meri narejenimi proizvodi, kot so dvigala in tekoče stopnice, nikoli ni bilo

mogoče pričakovati kakršnegakoli učinka dežnika, ki bi izhajal iz kartela. Običajno je namreč

za pozorne akterje na trgu tudi na takih trgih dobro znano, katera raven cen prevladuje in

kakšno ravnanje kažejo ponudniki, ki so edini dejavni na trgu. Za subjekt, ki ni udeležen v

kartelu, obstaja pomembna spodbuda, da od svojih strank zahteva višjo ceno, kot bi bilo to

sicer možno v konkurenčnih pogojih. Obratno je za uspeh protikonkurenčnih sporazumov

podjetij, ki so udeležena v kartelu, zelo pomembno, da se dvignejo tudi cene subjektov, ki niso

udeleženi v kartelu, in se približajo cenam udeležencem kartela. Bolj kot se namreč skupno

dvigne raven cen, toliko bolj se lahko na dolgi rok na trgu uveljavijo cene, ki jih prakticirajo

sami udeleženci kartela. Tudi iz tega razloga bi lahko sklepali, da razumnih udeležencev kartela,

ki so se domislili logike protikonkurenčnih dejavnosti, učinek dežnika ne preseneča, temveč

nasprotno – računati so morali na pojav takih učinkov. V teh okoliščinah je treba šteti, da pri

škodi, ki je posledica učinka dežnika, ne gre za tako škodo, katere nastanek je vedno netipičen

ali nepredvidljiv za udeležence kartela. Bilo bi v neskladju s polnim učinkom člena 101 PDEU,

če bi nadomestilo take škode že vnaprej izključili s sklicevanjem na sorazmerno strogo

razumevanje merila ustrezne vzročne zveze. Prav tako je menila, da ni pomembno, ali so

udeleženci kartela tudi namerno ali iz malomarnosti povzročili škodo, ki je nastala zaradi

učinka dežnika. Tako dokazovanje krivde bi bilo neskladno s splošnimi načeli civilnega prava in

bi prekomerno otežilo praktično izvajanje pravil o konkurenci. Ker je učinek dežnika, kot že

pojasnjeno zgoraj, za podjetja, ki sodelujejo v kartelu, povsem predvidljiv, udeleženci kartela

sprejmejo možnost pojava učinka dežnika. Pri njihovi kršitvi konkurenčnih pravil jim je treba v

zvezi z nastalo škodo pripisati vsaj malomarnost, mogoče pa celo eventualni naklep.223

Z vprašanjem vzročnosti in predvidljivosti se je ukvarjal tudi Maier-Rigaud.224 Omenjeni avtor

se sprašuje, ali je restriktivna interpretacija glavnih načel odškodninskega prava smiselna tudi

na področju konkurenčnega prava ali se tukaj pojavi potreba po bolj dodelani ureditvi vlaganja

zahtevkov. Zdi se mu smiselno, da se ne bi dajal prevelik poudarek na testa vzročnosti in

predvidljivosti, v primerih, ki jasno kažejo na škodo, povzročeno zaradi kršitve pravil

konkurenčnega prava. Prav tako je mnenja, da to vprašanje s strani EU še ni bilo deležno dovolj

pozornosti.

Generalna pravobranilka se je v svojih sklepnih predlogih nadalje dotikala teme soodvisnosti

med civilnopravno odgovornostjo na eni strani in programom ugodne obravnave Evropske

komisije in nacionalnih konkurenčnih organov na drugi strani. Po njenem mnenju ne bi bilo

prav, če bi na podlagi programov ugodnejše obravnave kršitelje konkurenčnega prava oprostili

kakršnekoli civilnopravne odgovornosti za učinek dežnika. Takšna praksa bi podpirala

protikonkurenčno ravnanje, saj so finančna tveganja v primeru kršitve pravil konkurence

odvisna tudi od števila odškodninskih zahtevkov, ki so lahko vloženi zoper kršitelja. Če bi se

udeležencem kartela lahko zagotovilo, da jim nikoli ne bo potrebno odgovarjati za učinek

223 Povzeto po točkah 36, 38, 40, 42, 43, 44, 46, 47, 48, 50, 51, 52, 74 in 75 Sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Kone AG in drugi. 224 Maier-Rigaud Frank, Umbrella effects and the ubiquity of damage resulting from competition law violations, SSRN Scholarly paper, 25.2.2014, ID 2400946, (v nadaljevanju Maier-Rigaud, 2014) str. 6-7.


69

dežnika, bi zanje to pomenilo dodatno spodbudo, da nadaljujejo s protikonkurenčnimi

dejavnostmi.225

Glede skladnosti vračila škode, ki je nastala s kršenjem pravil o konkurenci zaradi učinka

dežnika, je Kokottova podala naslednje mnenje: priznanje civilnopravne odgovornosti

udeležencev kartela v tem primeru ni neskladno s škodo, ki je nastala zaradi učinka dežnika.

Tak odškodninski zahtevek se brez težav vključi v sistem, v katerem se izvajajo evropska pravila

o konkurenci in je primeren za odpravo negativnih posledic, ki jih imajo kršitve udeležencev

kartela za druge akterje na trgu, zlasti za potrošnike. Civilnopravna obveznost udeležencev

kartela, da povrnejo škodo, ki je nastala zaradi učinka dežnika, je na splošno v skladu s

sistemom, s katerim se v EU izvršujejo veljavna pravila o konkurenci. Udeleženci kartela lahko

sami poskrbijo za najučinkovitejše varstvo v zvezi s stroški zaradi morebitnih odškodninskih

zahtevkov na ta način, da že v začetku opustijo kršitve pravil o konkurenci. Prizanašanje

udeležencem kartela v zvezi z odškodninskimi zahtevki bi nasprotno vodilo le do tega, da bi

drugi akterji na trgu, predvsem oškodovane stranke, morali nositi finančno breme zaradi

dejavnosti kartela. Prav tako je mnenja, da civilna sodišča držav članic ne bi postala

preobremenjena s tožbami zaradi učinka dežnika, saj stranke naletijo na velike prepreke v

zvezi z dokaznim bremenom in bi se zato redko odločile za sodni postopek, kadar pa bi se, pa

bi jim bilo potrebno pri tem pomagati, da se zagotovi učinkovito pravno varstvo.226

Jens-Uwe 227 se pridružuje mnenju Kokottove, in sicer meni, da dejstvo, da bi sodišča postala

preobremenjena z računanjem škode za takšne vrste škod, ki so zelo kompleksne, ni prepričljiv

argument proti odgovornosti za utrpljeno škodo zaradi učinka dežnika. Za izvajanje dokazov

za škodo zaradi učinka dežnika ni nujno potrebno več sredstev kot pa za ugotavljanje škode,

ki so jo utrpele stranke kartela. Poleg tega bi bilo potrebno podpreti vsako namero morebitnih

tožnikov pri iskanju in izvajanju dokazov z bolj učinkovitimi metodami.

Kokottova je nadalje navajala, da je vključitev učinka dežnika v civilnopravno odgovornost

udeležencev kartela v skladu s funkcijo odškodnine. Povsem splošno je namen te funkcije

odprava negativnih posledic storjenih kršitev, in enakemu namenu služi tudi obveznost

udeležencev kartela, da vsem povrnejo škodo, ki so jo povzročili s protikonkurenčnimi

dejavnostmi. Možnost pridobitve odškodnine hkrati okrepi zaupanje v pravila EU o konkurenci

in znatno prispeva k njihovemu učinkovitemu izvajanju.228

Sklepno je generalna pravobranilka predlagala, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru

z izčrpno presojo vseh upoštevnih okoliščin vedno proučiti, ali se je kot posledica kartela

pojavil učinek dežnika, čeprav bo včasih težko pridobiti dokaze. Predlagala je rešitev, ki ne vodi

samodejno k obveznosti za udeležence kartela, da povrnejo škodo zaradi učinka dežnika,

vendar pa taka obveznost povračila tudi ne sme biti vnaprej izključena. Predlagala je, da

Sodišče EU v obravnavani zadevi na predhodno vprašanje odgovori, da sedanji člen 101 PDEU

225 Točke 62, 64 in 65 Sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Kone AG in drugi. 226 Prav tam, točke 57, 58, 67, 69 in 70. 227 Povzeto po Jens-Uwe Franck, str. 23. 228 Točka 71 Sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Kone AG in drugi.

70

nasprotuje razlagi in uporabi nacionalnega prava države članice, v skladu s katero je iz pravnih

razlogov izrecno izključena civilnopravna odgovornost podjetij, ki so udeležena v kartelu, za

škodo, ki je nastala zaradi tega, ker je podjetje, ki ni udeleženo v kartelu, po zgledu dejavnosti

kartela določilo višje cene od tistih, ki bi jih sicer v pogojih konkurence lahko pričakovali.

Po mnenju Maier-Rigauda 229 je generalna pravobranilka v svojem predlogu v ospredje

postavila številna pomembna vprašanja, predvsem vprašanje vzročnosti in predvidljivosti.

Njeno mnenje predstavlja veliko več kot le odgovor na vprašanje, ali naj se zahtevki zaradi

učinka dežnika priznajo ali ne, saj utira pot bolj ekonomskemu in bolj znanstvenemu pristopu

s poudarjanjem vloge, ki bi jo morali imeti empirični dokazi.

2.3.2.4.3. ODLOČITEV SODIŠČA EU

V nasprotju z obširnim mnenjem generalne pravobranilke Kokottove je bila sodba Sodišča EU

v zadevi Kone AG in drugi precej kratka, Sodišče EU pa je v večini prišlo do enakih zaključkov.

Sodišče EU je v svoji sodbi opozorilo na dejstvo, da člena 101 in 102 PDEU povzročata

neposredne učinke v odnosih med posamezniki in za zadevne posameznike ustvarjata pravice,

ki jih morajo nacionalna sodišča varovati. Če nobena oseba ne bi mogla zahtevati odškodnine

za škodo, ki ji je nastala zaradi pogodbe ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco,

to ne bi bilo skladno z namenom prepovedi iz teh členov.230

Sodišče EU meni, da je tržna cena eden od glavnih elementov, ki jih mora upoštevati podjetje

pri določanju cene, po kateri ponuja svoje proizvode ali storitve. Če kartel na trgu ustvarja

umetno visoko ceno za določene proizvode, ni mogoče izključiti dejstva, da se konkurenčno

podjetje, ki ni udeleženo v kartelu, odloči določiti ceno svoje ponudbe višje, kot bi se v primeru,

da kartel ne bi obstajal. Tudi če je ta cena določena po samostojni odločitvi podjetja, ki ni

udeleženo v kartelu, pa je treba ugotoviti, da je bilo to ceno mogoče sprejeti s sklicevanjem na

tržno ceno, ki jo je izkrivil ta kartel in je zato v nasprotju s pravili konkurence. Iz tega razloga

je stranki podjetja, ki ni udeleženo v kartelu, nastala škoda zaradi višje cene ponudbe, kar se

smatra kot del mogočih posledic navedenega kartela, ki jih njihovi udeleženci ne morejo

spregledati.231

Prav tako je v svoji sodbi zavrnilo ugovore družb Kone in Otis, ki sta v postopku trdili, da

odškodnina zaradi zaščitne cene odvrača zadevna podjetja, da bi pomagala organom,

pristojnim za konkurenco, preiskati zadeve, kar pa je v nasprotju z načelom učinkovitosti.

Sprejelo je stališče, da program za ugodno obravnavo posameznikom ne more odvzeti pravice,

da pri nacionalnih sodiščih uveljavljajo povrnitev škode, nastale zaradi kršitve člena 101

229 Maier-Rigaud, 2014, str. 8. 230 Točki 20 in 21 sodbe Sodišča EU z dne 5.7.2014 v zadevi C- 557/12 Kone AG in drugi. 231 Prav tam, točki 29 in 30.

71

PDEU.232 Zavrnilo je tudi ugovor, da so odškodninske tožbe za škodo zaradi učinka dežnika

kaznovalne odškodnine.233

Sodišče EU je v izreku svoje sodbe sledilo predlogu generalne pravobranilke Kokott in odločilo,

da je treba člen 101 PDEU razlagati tako, da nasprotuje razlagi in uporabi nacionalnega prava

države članice, v skladu s katerim je iz pravnih razlogov izrecno izključena civilnopravna

odgovornost podjetij, ki so udeležena v kartelu, za škodo, ki je nastala zaradi tega, ker je

podjetje, ki ni udeleženo v kartelu, po zgledu dejavnosti navedenega kartela določilo višje cene

od tistih, ki bi se uporabile, če kartel ne bi obstajal.

Pojasnilo je, da morajo nacionalna pravila držav članic upoštevati cilj člena 101 PDEU –

zagotoviti ohranjanje učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu. Zato mora biti

z nacionalnimi pravili vsakomur priznana pravica zahtevati odškodnino za utrpljeno škodo. V

primeru, da bi bila ta pravica pogojena z obstojem neposredne vzročne zveze med kršitvijo in

oškodovano osebo, bi se posegalo v polni učinek člena 101 PDEU. Zato lahko žrtev zaščitne

cene dobi odškodnino za nastalo škodo od udeležencev kartela, čeprav naj ne bi bila z njimi v

pogodbenem razmerju, če se dokaže, da bi bila lahko posledica tega kartela glede na okoliščine

tega primera in zlasti posebnosti zadevnega trga uporaba zaščitne cene s strani tretjih oseb,

ki delujejo samostojno, in da teh okoliščin in posebnosti udeleženci navedenega kartela ne bi

mogli spregledati.234

V 23. točki svoje sodbe je Sodišče EU tudi zapisalo, da pravica vsake osebe, da lahko zahteva

odškodnino za tako škodo, krepi delovanje pravil EU o konkurenci, saj odvrača od pogosto

odkritih sporazumov ali ravnanj, ki lahko omejujejo ali izkrivljajo konkurenco, in tako prispeva

k ohranjanju učinkovite konkurence v Evropski uniji.

2.3.2.4.4. POMEN IN POSLEDICE SODBE

Odločitev v zadevi Kone AG in drugi je sicer zelo daljnosežna, vsekakor pa zaradi predhodnih

odločitev v zadevah Courage in Manfredi ne preveč presenetljiva.

Zadeva Kone AG in drugi je po zadevah Manfredi in Courage nov primer, kjer je moralo Sodišče

EU odločati o aktivni legitimaciji za tožbe zaradi uveljavljanja škode, ki je nastala kot posledica

kršitve pravil konkurenčnega prava. V predhodni sodni praksi je razlago pogoja vzročne zveze

prepustilo nacionalnemu pravu držav članic, ki pa je moralo biti v skladu z načeloma

učinkovitosti in enakovrednosti.

V zadevi Kone AG in drugi je Sodišče EU torej odločalo o vprašanju, ali za odškodninsko

odgovornost članov kartela zadošča že posredna vzročna zveza med nedovoljenim delovanjem

232 Prav tam, točka 36. 233 Tako tudi Dunne, str. 1819. 234 Točka 34 sodbe Sodišča EU z dne 5.7.2014 v zadevi C- 557/12 Kone AG in drugi.

72

in nastalo škodo.235 Zaradi primarne uporabe prava EU je postavljeno vprašanje odločilnega

pomena, saj mora biti zavrnitev pravice do odškodnine v skladu z načelom učinkovitosti, kot

ga je vzpostavilo Sodišče EU.

V zadevi Kone AG in drugi je Sodišče EU poudarilo, da je učinek dežnika možna posledica

kartela. S svojo odločitvijo, da je v takem primeru možno zahtevati odškodnino za utrpelo

škodo, je dalo vzpodbudo za vložitev odškodninskega zahtevka vsem, ki so utrpeli škodo zaradi

kartela, pa čeprav niso bili z njim v pogodbenem razmerju. Ta pravica ni pogojena s tem, da bi

med kršitvijo in škodo morala obstajati neposredna vzročna zveza, kar pomeni, da se tako krog

morebitnih tožnikov lahko zelo poveča, saj lahko odškodnino zahtevajo poleg oseb, ki so bile

v direktnem pogodbenem razmerju s kartelom, tudi osebe, ki so bile v pogodbenem razmerju

s podjetji, katera so zaradi kartela dvignila svoje cene, niso pa sodelovala s kartelom. Sodišče

EU je v sodbi torej poudarilo, da lahko žrtev zaščitne cene dobi odškodnino za nastalo škodo

od udeležencev kartela, čeprav naj ne bi bila z njimi v pogodbenem razmerju. Vendar pa mora

dokazati, da bi bila lahko posledica tega kartela uporaba zaščitne cene s strani tretjih oseb, ki

delujejo samostojno, in da teh okoliščin in posebnosti udeleženci navedenega kartela ne bi

mogli spregledati.

S takšno odločitvijo Sodišča EU se strinjam tudi sama. Menim, da bo takšna obravnava

kršiteljev pravil konkurenčnega prava vplivala na to, da se bo število kršitev zmanjšalo, saj se

bodo kršitelji bali velikih ekonomskih izgub v primeru, če bodo odškodninsko odgovarjali tudi

posrednim oškodovancem. Po drugi strani pa bodo vsi, ki so škodo utrpeli, enakovredno

upravičeni do njene povrnitve.

Vendar pa sodba ne določa, da bi morali biti uspešno rešeni vsi odškodninski zahtevki zaradi

učinka dežnika, niti da bi morale države članice vložiti poseben trud, da bi takšne tožbe olajšale.

Sodba zgolj določa, da nacionalno pravo držav članic takšne možnosti ne sme izključiti.236

Sodba ima torej precejšen pomen tudi za nacionalna sodišča, saj morajo nacionalna sodišča v

zadevah, kjer je prisoten element EU, upoštevati pravna pravila in sodno prakso Sodišča EU.

Sodišče EU sicer državam članicam ni naložilo obveznosti priznavanja teorije zaščitne cene, jim

pa nalaga, da morajo proučiti tudi to možnost. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali bi

morala sodišča preganjati tudi takšne kršitve nacionalnega konkurenčnega prava, ko

nezakonito vedenje nima vpliva na trgovino med državami članicami EU. Direktiva

2014/104/EU tega vprašanja posebej ne ureja. Repas in Keresteš237 pa temu v prid navajata

številne razloge, in sicer: nacionalne zakonodaje so večinoma kopirale člen 101 PDEU,

nacionalni organi za varstvo konkurence in nacionalna sodišča sledijo nezavezujočim

priporočilom Komisije, odločitvam Sodišča EU tudi v primerih, ko se uporabi samo nacionalno

pravo konkurence, posamezne države so se v času priključitve EU zavezale, da bodo svoje

nacionalno pravo konkurence uskladile s pravom konkurence EU, nacionalno pravo

konkurence zasleduje enake cilje kot pravo konkurence EU in kot zadnje navajata, da bi se bilo

235 Weingerl, str. 6. 236 Dunne, str. 1821. 237 Repas, Keresteš, str. 76, 77.

73

težko omejiti na to, da je možno zahtevati odškodnino od konkurentov kršiteljev

konkurenčnega prava samo v takšnem primeru, ko gre za kršitev prava EU, ne pa v primeru,

ko gre za kršitev nacionalnega prava, čeprav so okoliščine kršitve enake ali zelo podobne.

Pomembni razlogi torej govorijo v prid temu, da bi morala nacionalna sodišča priznati teorijo

zaščitne cene in sankcionirati tudi takšne kršitve nacionalnega konkurenčnega prava, ki nimajo

vpliva na trgovino med državami članicami EU.

Tudi sama menim, da bi prišlo do precejšnjih razhajanj v primeru, če se nacionalna sodišča ne

bi odločila za priznavanje teorije zaščitne cene, priznana pa bi bila s strani Sodišča EU. Namen

konkurenčnega prava EU je namreč poenotiti različna nacionalna prava in omogočiti

obravnavo kršitev pravil konkurenčnega prava enako na nacionalni ravni in na ravni EU. Vsi, ki

so utrpeli škodo s kršitvijo konkurenčnopravnih pravil, bi morali imeti enake možnosti za

povračilo izgube in vsi, ki so konkurenčno pravo kršili, bi morali biti izpostavljeni podobnim

sankcijam.

Po mnenju Montija 238 je najbolj vpadljiv aspekt sodbe v zadevi Kone AG in drugi, da je

avstrijsko sodišče sploh postavilo takšno predhodno vprašanje. Odločitev Sodišča EU je po

njegovem mnenju zelo predvidljiva glede na njegove odločitve v sodbah Crehan in Manfredi.

Z vidika pomembnosti obravnavanega problema je doprinos sodbe pravzaprav majhen.

Vpadljiva je tudi izjava državne pravobranilke Kokott, da bo morda moralo Sodišče EU ponovno

odločati o podobni stvari, da bo potrdilo, ali obstaja odškodninska odgovornost kartela v

vsakem primeru, ko je storjena kršitev, ali je za odgovornost potreben naklep ali je dovolj

malomarno ravnanje, saj tega še ni natančno definiralo.239

Tudi za same člane kartela ima sodba velik pomen, saj se bodo soočali s problemom, da bodo

izpostavljeni visokim kaznim zaradi kršitve konkurenčnih pravil, ki jih bodo določili organi,

pristojni za varstvo konkurence, poleg tega pa bodo dolžni povrniti škodo tudi strankam, s

katerimi sploh niso bili v pogodbenem razmerju. Menim, da bo sodba vsekakor pozitivno

vplivala na zmanjšanje števila kartelov v prihodnje.

V vsakem primeru je sodba v primeru Kone AG in drugi dobrodošla, saj usklajuje pravo EU s

prevladujočim trendom ekonomskega razmišljanja na področju uveljavljanja škode zaradi

kršitve pravil konkurenčnega prava.

2.3.2.4.5. PERSPEKTIVA TEORIJE ZAŠČITNE CENE V EU

Po mnenju Hansberry, Hummer, Le Berre in Leclerc 240 je glavni pravni problem teorije učinka

dežnika v Evropi razlaga vzročne zveze in škode ter dokazi, ki so potrebni, da se lahko obstoj

škode dokaže. Zaradi tega bo najverjetneje uspeh teh tožnikov odvisen od pravne ureditve v

238 Monti, 2014, str. 474. 239 Točka 74 Sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Kone AG in drugi. 240 Hansberry, Hummer, Le Berre, Leclerc, str. 200.

74

vsaki posamezni državi članici, še posebej zato, ker vprašanja teorije zaščitne cene neposredno

ne ureja niti Direktiva 2014/104/EU.

Dunne241 navaja, da odločitev v primeru Kone AG in drugi širi pravico zahtevati odškodnino v

teoriji, medtem ko je naloga Direktive 2014/104/EU, da podpre realizacijo te pravice v praksi.

Tožniki bodo v postopku uveljavljanja odškodninskih zahtevkov najverjetneje izpostavljeni

težavi, ko bodo morali zahtevati dokumente od podjetij, ki niso bila v kartelu, da bodo lahko

dokazali, da so ta podjetja dvignila cene zaradi učinka dežnika in ne iz drugih razlogov. Zato bi

bila na ravni EU potrebna nadaljnja prizadevanja v smeri, kako tožnikom olajšati to težavo.

Sodišče EU v sodbi namreč poudarja pomembnost vlaganja zasebnih tožb zaradi kršitve

konkurence, natančneje razlaga pravne pogoje za povrnitev nastale škode, ne posveča pa

pretirane pozornosti temu, kako rešiti glavne in evidentne probleme, ki bi pri tem nastajali

tožnikom.

Hansberry, Hummer, Le Berre in Leclerc 242 so raziskali, kakšne so možnosti tožnikov v

nekaterih državah EU, da uspejo iztožiti odškodnino zaradi škode, ki so jo utrpeli kot posledico

učinka dežnika. V Franciji so možnosti, da bi potrošnik, ki je kupoval od podjetja, ki ni član

kartela, je pa zaradi kartela prilagodil cene, uspel s tožbo zoper kartel, zelo majhne. Odločitve

organa, pristojnega za kršitev konkurence, imajo veliko veljavo, potrošniki pa s tožbami le

redko uspejo. Razlog je v tem, da se za to zahtevajo trdni dokazi. Tožniki imajo težave tudi pri

dostopu do dokumentacije, ki izkazuje kršenje konkurenčnopravnih pravil. Francosko vrhovno

sodišče je sicer odredilo, da mora po nalogu sodišča nacionalni organ za varstvo konkurence

oziroma drug organ ali stranka, vpletena v postopke kršitve pravil konkurenčnega prava,

razkriti dokumente, ki bi jih potreboval tožnik v korist dokazovanja kršitve, vendar dokazno

breme vseeno ostaja na tožniku.243

Pred angleškimi sodišči je povrnitev škode zaradi teorije zaščitne cene nekoliko bolj

perspektivna. Zasebna tožba za povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčnega prava na ravni

EU ali v Veliki Britaniji se lahko vloži na High Court ali na Competition Appeal Tribunal. Na

Competition Appeal Tribunal se vložijo tožbe za povrnitev škode zaradi kršitev

konkurenčnopravnih pravil.

Tožnik mora dokazati kršitev, škodo in vzročno povezavo med njima, odločitev nacionalnega

konkurenčnega organa pa dovoljuje sodniku, da lahko predpostavlja krivdo. Vzročna zveza

mora biti realna, škoda pa mora izvirati iz vzroka nedovoljenega vedenja – dogodki morajo biti

predvidljivi. Tožniki, ki želijo tožiti za povrnitev škode zaradi učinka dežnika, bi lahko smiselno

trdili, da je bil porast cene na splošnem trgu predvidena nevarnost nedovoljenega ravnanja na

področju konkurence.244

241 Dunne, str. 1813. 242 Hansberry, Hummer, Le Berre, Leclerc, str. 201. 243 Prav tam. 244 V zadnjih sodnih primerih je angleško sodišče zavzelo »but-for« pristop (v kolikor ne bi prišlo do protipravnega

ravnanja, ne bi nastala določena posledica). Škoda oziroma posledica je torej nastala zaradi protipravnega

ravnanja. The High Court in Court of Appeal sta zavzela stališče, da so sodišča pripravljena zavzeti razumen pogled

75

Potrebno pa je poudariti, da se v Veliki Britaniji številni spori rešijo s poravnavo. Zaradi tega je

vprašanje škode in vzročne zveze nekoliko drugotnega pomena v primerjavi s stroški sodnega

postopka.245

Na Poljskem še ni natančno znano, ali so tožbe v primeru učinka dežnika uspešne ali ne. V

vsakem primeru pa je znano, da v tem postopku obstajajo številne ovire za morebitne tožnike.

Civilno sodišče sicer ima avtonomijo pri odločanju o tem, ali se je pojavila kršitev pravil

konkurenčnega prava ali ne, vendar je postopek precej lažji, če se tožba vloži na podlagi

odločbe nacionalnega organa za kršitev konkurence.

Tožnik mora dokazati škodo, ki izvira iz kršitve, njeno višino, krivdo toženca in vzročno zvezo.

Zahtevek mora biti oblikovan v smislu povrnitve škode, kar pomeni, da mora tožnik dokazati

vzročno zvezo med utrpljeno škodo in zatrjevanim protikonkurenčnim vedenjem. Tudi na

Poljskem predstavlja veliko težavo pri vlaganju zasebnih tožb zaradi kršitve konkurence dostop

do dokazov.246

V Avstriji ni omejitev v položajih tožnikov, da vlagajo zasebne tožbe za odškodnino za utrpelo

škodo zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava. Pravila civilnega odškodninskega prava

določajo, da mora tožnik dokazati krivdo, škodo in neposredno povezavo med njima.

Avstrija pa je bila tudi prva država, kjer se je pojavila tožba zaradi učinka dežnika, ki je nato

privedla do obravnavane odločitve Sodišča EU v zadevi Kone AG in drugi. Sicer je sodišče prve

stopnje tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da ima pravico do odškodnine samo stranka, ki je

kupovala direktno od kartela, porast cen konkurentov, ki niso bili člani kartela, pa je samo

posredna posledica kartela. Člani kartela tako ne morejo biti odgovorni za vsesplošno porast

cen na trgu. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in odločilo, da je na

podlagi člena 101 PDEU vsak upravičen do povrnitve škode, ki je nastala zaradi kartela. Dvig

cen podjetij, ki niso del nedovoljenega kartela, je namreč povsem pričakovana in neizogibna

posledica. Avstrijsko vrhovno sodišče je v tej zadevi menilo, da je bil glavni cilj kartela obdržati

visoke cene. Vpliv razmer na trgu na konkurente, ki niso v kartelu, je sicer prisoten, vendar

njihovi ekonomski poslovni pristopi in njihove odločitve temeljijo na različnih faktorjih, ki niso

v povezavi s kartelom. Zaradi tega člani kartela ne rabijo računati na pojav učinka dežnika pri

konkurentih, ki niso člani kartela. Vzročna zveza je torej prekinjena zaradi neodvisnih odločitev

konkurentov, ki niso člani kartela, katerih pa člani kartela ne morejo predvideti. Avstrijsko

vrhovno sodišče je torej odločilo, da dvig cen konkurentov, ki niso člani kartela, ni bilo

na stopnjo verjetnosti, s katero morajo biti dokazane škode zaradi kršitve pravil konkurence. Zaradi tega

kompleksnost kalkulacije škode ne more biti ovira za povrnitev škode, ki je nastala strankam podjetij, ki niso bila

člani nedovoljenega kartela, so pa zaradi njega prilagodila svoje cene. Prav tako je tožnikom omogočen lažji

dostop do dokumentacije, ki izkazuje kršitve kartela in ki bi jo potrebovali v tožbi za povrnitev škode. 245 Hansberry, Hummer, Le Berre, Leclerc, str. 201-202. 246 Prav tam, str. 203.

76

predvidljivo s strani članov kartela, zato člani kartela niso odgovorni za škodo, ki jo je utrpel

potrošnik, kateri je kupoval od konkurentov, ki niso člani kartela.247

V avstrijskem pravu je vse do odločitve v zadevi Donau Chemie veljalo pravilo, da je možen

dostop do dokumentov nacionalnega urada za varstvo konkurence v primerih, kjer je šlo za

kršitev pravil konkurenčnega prava samo v primeru, če so se s tem strinjale in v to privolile vse

stranke, udeležene v tem postopku, tudi člani kaznovanega kartela. Po odločitvi Sodišča EU v

zadevi Donau Chemie je dostop možen, pogoji pa se proučujejo posebej, od primera do

primera.248

Teoretično krog oškodovancev po našem pravu, skladno z načelom, da lahko vsakdo zahteva

odškodnino zaradi kršitve konkurenčnega prava, ni omejen.249 Tako bi lahko odškodnino od v

kartelu udeleženih podjetij zahtevali tudi kupci, ki so izdelek kupili pri ponudniku, ki ni bil član

kartela, a je ravnal ekonomsko optimalno in ceno prilagodil stanju na trgu, ki so ga oblikovali

člani kartela, kot se je to zgodilo v zadevi Kone AG in drugi. Ker pravila za dosojanje odškodnin

zaradi kršitve konkurenčnega prava zaenkrat še niso poenotena, bo slovensko sodišče tak

zahtevek presojalo na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, 250 pri čemer bo za

potrošnike težavno prav dokazovanje (posredne) vzročne zveze med delovanjem kartela in

povzročeno škodo. Skladno z ugotavljanjem vzročne zveze z uporabo mejnega praga zadostne

verjetnosti, ki se uporablja v večini primerov za ugotavljanje, ali je vzročna zveza dokazana, bo

moral potrošnik dokazati, da je prepovedano ravnanje kartela najverjetnejši vzrok škodnega

dogodka. To pomeni, da bo moral dokazati, da je ponudnik, od katerega je kupil izdelek,

prodajal izdelek po višji ceni prav zaradi delovanja kartela, do take cene pa v primeru

odsotnosti kartela ne bi prišlo. Zdi se, da odškodninska tožba v takih primerih ni najbolj

učinkovito sredstvo za povrnitev škode. Kljub vsemu pa ne gre zanemariti pomena sodbe v

zadevi Kone AG in drugi, saj je Sodišče EU ponazorilo, kako lahko s pomočjo effet utile oziroma

načela učinkovitosti prava EU prodre globoko v nacionalno zasebno pravo in v dobro

uveljavljene koncepte, čeprav niso harmonizirani z nobenim pravilom na ravni EU.251

247 Pomembna razlika med avstrijskim pravom in pravom EU je torej v tem, da avstrijsko pravo ne priznava

vzročne zveze med netipičnim dvigom cen konkurenčnih podjetij, ki niso člani kartela in med dvigom cen podjetij,

ki so del prepovedanega kartela. Avstrijsko pravo tudi ne priznava učinka dežnika kot posledice kršitve

konkurenčnega prava, zato posledično zaščita tretjih oseb oziroma potrošnikov ni direktno povezana s kršitvijo

pravil konkurenčnega prava, ampak je do odškodnine zaradi kršitve upravičena samo oseba, ki ji je škoda nastala

neposredno. Ekonomska izguba je torej lahko podlaga za odškodnino samo v tistem primeru, če izhaja iz kršitve

pogodbenih obveznosti, kršitve temeljnih pravic ali kršitve zaščitnih zakonov. Posredna škoda, ki se pojavi kot

stranki učinek v sferi različnih interesov, se ne more povrniti. Glavno merilo je torej, ali kršeno pravno določilo

stremi k zaščiti interesov oškodovane stranke ali ne. 248 Hansberry, Hummer, Le Berre, Leclerc, str. 203-204. 249 Glej 62. člen ZPOmK-1. Prvi odstavek določa: Kdor namenoma ali iz malomarnosti krši določbe 6. ali 9. člena

tega zakona ali 101. ali 102. člena PDEU, je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi kršitve. 250 Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list 83/2001, 25.10.2001 z nadaljnjimi spremembami ureja odškodninsko

odgovornost v členih od 131 naprej. 251 Tako Weingerl, str. 7.

77

3. UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA IN RAZVOJ

TEORIJE ZAŠČITNE CENE (UMBRELLA EFFECT) V ZDA

3.1. UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA V ZDA

Pravna pravila konkurenčnega prava ZDA izvirajo že iz common law, 252 kjer so bili

najpomembnejša oblika dogovori, ki so bili pogosto uporabljeni v sklopu pogodb o prodaji ali

zakupu trgovskega obrata ali podjetja. S temi dogovori se je prodajalec ali zakupodajalec

zavezal, da kupcu oziroma zakupojemalcu na določenem območju ali določen čas ne bo

konkuriral s tem, da bi se ukvarjal z enako dejavnostjo.253

Kasneje so bili na tem področju sprejeti pomembni zakoni. Prvi zakon, ki se je ukvarjal s pravili

konkurenčnega prava ZDA, je bil Shermanov zakon,254 sprejet leta 1890. Ta zakon uporablja

sistem generalnih klavzul, zato je zelo splošen. Njegova splošnost je po eni strani omogočala

sodiščem, da so lahko zelo široko razlagala posamezna določila in se tako nekoliko oddaljila od

ciljev zakonodajalca, po drugi strani pa je splošna narava zakona omogočala, da so njegove

določbe uporabne še dolgo časa po njegovi uveljavitvi.

Najpomembnejša sta člen 1 in člen 2 Shermanovega zakona. Člen 1 v obliki generalne klavzule

prepoveduje vsako pogodbo, povezovanje v obliki trusta in medsebojni dogovor, ki bi

omejeval trgovino255 med posameznimi zveznimi državami ali s tujimi državami.256 Vsak, ki to

določilo krši, se kaznuje z denarno kaznijo ali s kaznijo zapora do treh let.

Člen 2 Shermanovega zakona ureja izkoriščanje monopolnega položaja podjetja. Za razliko od

prvega člena, ki se nanaša na ravnanje več podjetij skupaj, se drugi člen nanaša poleg tega tudi

na ravnanje posameznikov. Drugi člen prepoveduje monopolizacijo, poskus monopolizacije in

dogovarjanje o monopolizaciji, ki bi vplivalo na trgovanje med posameznimi zveznimi državami

ali s tujimi državami. Takšna ravnanja zakon opredeljuje kot nezakonita in za njih predpisuje

denarno kazen ali kazen zapora do treh let.257

252 Common law je pravni sistem, ki se je izoblikoval v Angliji. Temelji na primerih (case law), in sicer predvsem na sodbah višjih sodišč. 253 V Angliji so sprva dogovore, ki omejujejo konkurenco, šteli za nične, kasneje pa so sodišča uvedla načelo »rule of reason«. Po tem načelu je bila klavzula o nekonkuriranju lahko veljavna, če je bila razumna - v skladu z namenom glavne pogodbene obveznosti in če ni prekomerno kršila interese javnosti oziroma natančneje, interese potrošnikov. Sodišče je pri odločanju o tem tehtalo proti in prokonkurenčne učinke protikonkurenčnega dejanja in tako obsodilo le tiste sporazume, pri katerih so pretehtali negativni učinki, ki so bili hkrati tudi nerazumni. 254 Sherman Act, 15 U.S.C. §§ 1-7. 255 Besedo trgovina je treba razlagati v smislu vsake gospodarske aktivnosti. Pomeni tudi proizvodnjo blaga. 256 »Every conctract, combination in the form of trust or otherwise, or conspiracy, in restraint of trade or commerce among the several States, or with foreign nations.« 257 Tako Brkan v Brkan Maja, Rule of reason za evropsko pravo konkurence, Evro pravna praksa, 3/2004, (v

nadaljevanju Brkan), str. 27.

78

Kot meni Podobnik,258 Shermanov zakon pomeni spremembo pristopa urejanja gospodarskih

odnosov in hkrati prekinitev tradicionalnega razvoja ameriške doktrine common law. Medtem

ko lahko ostala področja ameriškega pravnega sistema označimo kot smiselno nadaljevanje,

prevzem judikature in izsledkov angleškega common law, pa ta ugotovitev od sprejema tega

zakona naprej ne velja za področje konkurenčnega prava.

Naslednji pomembni akt na področju varstva konkurence v ZDA je Claytonov zakon.259 Sprejet

je bil leta 1914 kot dopolnilo k Shermanovem zakonu. Claytonov zakon je bolj določen in manj

splošen kot Shermanov zakon, kar onemogoča sodiščem, da bi široko razlagala njegova

določila.

Namen Claytonovega zakona je preprečevanje monopolistične prakse že v njenem nastanku.

Zakon je naravnan preventivno, saj se nanaša na zgodnje faze razvoja monopolov, preden

resno ogrozijo konkurenco. Dokazno breme po Claytonovem zakonu je lažje kakor po

Shermanovem zakonu, saj za dokaz kršitve zadostuje zgolj potencialni omejevalni vpliv na

konkurenco. Claytonov zakon kot posledico kršitve ne predvideva več kazenskih sankcij,

ampak samo civilne.

Leta 1914 je bil sprejet Federal Trade Commission Act,260 nastal pa je predvsem zaradi strahu

pred zlorabo standarda »rule of reason« ter z namenom zagotovitve večje stopnje pravne

varnosti. Zakon ustanavlja Zvezno trgovinsko komisijo, katere naloga je, da preprečuje

nepošteno konkurenco, ki bi lahko vodila k oblikovanju monopolov.261

Vrhovno sodišče v ZDA je v zadevi US v. Topco262 opisalo protikonkurenčne zakone kot Magno

charto svobodnega podjetništva in jih primerjal z Bill of rights,263 s tem jim je torej pripisalo

zelo veliko pomembnost.

258 Podobnik, str. 1213. 259 Clayton Act,15 U.S.C. § 12-27. 260 Federal Trade Commission Act, U.S.C. §§ 41-58. 261 V ZDA so bili sprejeti še nekateri drugi predpisi s področja varstva konkurence, ki večinoma urejajo posamezne oblike omejevanja konkurence:

- Wilson Tariff Act: ta zakon je bil sprejet leta 1894, prepoveduje pa sodelovanje med uvozniki, ki uvažajo blago v ZDA z namenom omejevanja konkurence. Pomeni nekakšno razširitev Shermanovega zakona na področje zunanje trgovine.

- Antidumping Act: sprejet leta 1921 in prepoveduje prodajo blaga, ki je uvoženo v ZDA, po nižji ceni, kot je običajna cena v izvozni državi.

- International Trade Commission Act: iz leta 1974. Z njim je bila ustanovljena Komisija za mednarodno trgovino, katera je pristojna za izdajo odločb o ustavitvi uvoza v primeru, če se ugotovi obstoj nepoštenih metod konkurence.

- Foreign Trade Antitrust Improvement Act: sprejet leta 1982 kot pomembna dopolnitev Shermanovega zakona. Ukvarja se z izjemami glede zunanje trgovine.

262 Zadeva US v. Topco 405 U.S. 596 (1972). 263 Middleton, Rodger, MacCulloch, str. 13.

79

Na konkurenčno pravo v ZDA so poleg zakonov vplivale tudi šole konkurenčne analize.264 Prva

je bila Harvardska šola, ki je poudarjala predvsem trg, katerega atributi so tržna struktura,

tržno ravnanje in tržni rezultat ali učinek. Kombinacija teh treh elementov je poznana pod

imenom paradigma strukture, ravnanja in rezultata. Struktura trga določa ravnanje

ponudnikov, to ravnanje pa določa tržni rezultat oziroma učinek. Druga je bila Čikaška šola, ki

se opira bolj na teoretična izkustva. Njen temeljni vidik je bil v tem, da je edini cilj

konkurenčnega prava maksimiranje blaginje potrošnikov. Gre za tako imenovano doktrino

učinkovitosti. Poudarjanje učinkovitosti in blaginje potrošnikov je še danes edini cilj

konkurenčne politike ZDA. Tretja šola je bila Postčikaška šola. Ta šola je nekoliko omilila

določene ekstremne poglede Čikaške šole, temeljnih idej pa ni spremenila. Zavzemala se je za

dinamično konkurenco.

Za boljše razumevanje uveljavljanja konkurenčnega prava ZDA je potrebno poznati osnove

sodnega sistema v ZDA, ki je na zvezni ravni razdeljen na tri stopnje:

- okrajna oziroma okrožna sodišča,

- prizivna ali pritožbena sodišča,

- Vrhovno sodišče ZDA.265

Poleg naštetih sodišč sodno vejo tvorijo tudi računsko in davčno ter patentno sodišče.

3.1.1. JAVNOPRAVNO UVELJAVLJANJE

Javnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava v ZDA je v pristojnosti dveh organov:

Pravosodnega ministrstva (Department of Justice) in Zvezne trgovinske komisije (Federal

Trade Commission – FTC).

Pravosodno ministrstvo opravlja dve funkciji: kazensko izvrševanje pravil konkurenčnega

prava in civilno izvrševanje pravil konkurenčnega prava.

Pravosodno ministrstvo izključno uveljavlja kazenskopravna določila konkurenčnih pravil, ki

izhajajo iz Shermanovega in Claytonovega zakona. Največkrat se ukvarja s primeri

nedovoljenega dogovarjanja cen. Izreka lahko denarno ali zaporno kazen, katera se ne

uporablja več zelo pogosto. Denarna kazen se lahko izreka v višjem znesku, kot je znašala

pridobitev zaradi kršitve pravil konkurence.

V sklop civilnega izvrševanja pravil konkurenčnega prava spadajo široka pooblastila, ki jih ima

Pravosodno ministrstvo pri raziskovanju zadev, pri katerih gre za sum kršitve pravil konkurence.

264 Več glej Gifford, Raskind., Federal Antitrust Law, Cases and Materials, West Publishing Co., 1983, str. 6., ter

Repas 2010, str. 67 -69. 265 Vrhovno sodišče ZDA je edino ameriško sodišče, ki je bilo ustanovljeno z ustavo, vsa druga nižja sodišča pa je ustanovil kongres.

80

Ko zaključi preiskavo dokumentov in ko zbere dovolj dokazov v prid ugotovljeni kršitvi pravil

konkurenčnega prava, lahko na pristojno sodišče vloži civilno tožbo.266

V njegovo delovno pristojnost spadajo tudi programi prizanesljivosti. Ti programi lahko

podjetje, ki je kršilo konkurenco (in odgovorne osebe za kršitev), rešijo kazenskega pregona,

če sami v okviru programa prizanesljivosti razkrijejo svoje kršitve, še preden za to izve pristojni

organ po uradni dolžnosti. Uspešnost programa je v ZDA, tako kot tudi v EU, precej visoka.

FTC je stalen vladni neodvisni organ, sestavljen iz petih članov, ki jih na predlog senata imenuje

predsednik ZDA. Ima ekskluzivno pravico za uveljavljanje pravil iz člena 5 Federal Trade

Commission Act-a, ki razglašuje nepoštene metode konkurence. Prav tako ima tudi pooblastila

za uveljavljanje pravil iz Claytonovega zakona in drugih zakonov za varstvo konkurence.

Komisija preprečuje nepošteno konkurenco, ukrepa pa lahko že v primeru, če obstaja prikrita

kršitev pravil konkurenčnega prava. Podeljene so ji raziskovalne naloge v smislu občasnega

proučevanja razmer na področju trgovine v drugih državah in odnosov z drugimi državami. O

svojih ugotovitvah predloži poročilo kongresu, z njim pa lahko odločilno vpliva na mnenje

kongresa in tako posledično na celotno zakonodajo.

3.1.2. ZASEBNOPRAVNO UVELJAVLJANJE

3.1.2.1. ODŠKODNINSKE TOŽBE

Velika večina uveljavljanja pravil konkurenčnega prava v ZDA je podana s strani zasebnih

tožnikov, ki na sodišča vlagajo zasebne tožbe. Največkrat gre za odškodninske tožbe za

povrnitev škode, ki je nastala zaradi protikonkurenčnih dejanj. Pogoj, da se lahko vloži zasebna

tožba zaradi kršitve pravil konkurence, je nastanek poslovne škode oziroma škode v lastnini:

nastati mora kot posledica dejanja, s katerim se je kršilo pravo varstva konkurence.

Ni torej vsaka škoda tudi podlaga za odškodninsko tožbo – tožnik mora uspešno izkazati, da je

bila povzročena zaradi posledic protikonkurenčnega ravnanja. V primeru Brunswick Corp. v.

Pueblo Bowl-O-Mat267 je Vrhovno sodišče ZDA podalo mnenje, da je združitev dveh podjetij

na trgu celo povečala konkurenco. Tožnik je v svojem poslu zaradi združitve dveh podjetij sicer

utrpel neko določeno škodo, vendar ta škoda ni bila posledica protikonkurenčnega dejanja.

Podobna odločitev je bila sprejeta tudi v zadevi Cargill Inc. v. Monfort of Colo.268 Vrhovno

sodišče ZDA je odločilo, da tožnik ni utrpel škode zaradi kršitve konkurenčnih pravil s tem, ko

se je nekaj njegovih konkurentov združilo v novo podjetje. Cena, ki jo je ponujalo novo podjetje,

je bila nižja, vendar ne zaradi dogovora o cenah, ki krši pravila konkurence.

266 Več o tem glej Hovenkamp Herbert, Antitrust, Fourth Edition, Thomson/West, USA, 2005, (v nadaljevnaju

Hovenkamp), str. 341, 342. 267 Brunswick Corp. v. Pueblo Bowl-O-Mat, 429 U.S. 477 (1977). 268 Cargill, Inc. v. Monfort of Colo, Inc. 479 U.S. 104 (1986).

81

V primeru Atlantic Richfield Co. v. USA Petroleum269 Je Vrhovno sodišče prav tako podalo

mnenje, da tožnik ni uspel izkazati, da mu je škoda nastala zaradi kršitve pravil konkurence.

Kot v prejšnjem primeru, tudi tukaj ni bilo mogoče dokazati, da je nizka cena konkurenta

predmet protikonkurenčnega dogovora.

Razvila sta se dva testa, s katerima se preveri upravičenost vložitve odškodninske tožbe za

povračilo škode: test direktne škode (da ima tožnik procesno legitimacijo za tožbo, mora

dokazati, da škoda, ki jo je utrpel, izvira neposredno iz škodnega dogodka) in test ciljnega

območja (ta test zahteva, da tožnik dokaže, da izhaja iz tistega področja ekonomije, ki je

ogroženo zaradi kršitve pravil konkurence). 270 Odškodninske tožbe bodo podrobneje

obravnavane v nadaljevanju.

3.1.2.2. DRUGI NAČINI ZASEBNOPRAVNEGA UVELJAVLJANJA

Poleg odškodninskih tožb zasebnih vlagateljev je v ZDA možnih še nekaj drugih načinov

zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava. Najpogostejša načina sta tožba na

opustitev in tožba »parens patrie«.

Pri tožbi za sodno prepoved tožnik od sodišča zahteva, da kršitelju dosodi opustitev

nezakonitega ravnanja, s katerim se krši pravo konkurence. Tožba za sodno prepoved je

nekoliko enostavnejša kot tožba za odškodnino, saj se v njej ne pojavlja zahtevni problem

računanja škode, s katerim se sicer srečuje tožnik, ko mora dokazati utrpelo škodo in njeno

višino.

Med zasebno in hkrati tudi javnopravno uveljavljanje pravil konkurence spadajo tožbe »parens

patriae« - gre za tožbo, ki jo vloži država v dobrobit svojih državljanov. Prvi primer, ki je odprl

takšno vprašanje, je bil Hawaii v. Standard Oil Co.,271 iz leta 1972, kjer je sicer Vrhovno sodišče

ZDA odločilo, da država ni imela pristojnosti za vložitev tožbe za povrnitev škode, ki so jo

utrpeli njeni državljani in celotna ekonomija te države. V letu 1976 je kongres sprejel Hart-

Scott-Rodino Antitrust Improvements Act,272 kjer je bilo državi tako pooblastilo podeljeno in

od takrat naprej so tožbe »parens patriae« dovoljen način zasebnopravnega uveljavljanja

konkurenčnih pravil.

V ZDA je v sklopu uveljavljanja pravil konkurence poznan tudi institut, ki se imenuje

»divestiture«, gre pa za zahtevo po razdružitvi dveh podjetij, ki sta se povezali z namenom

kršitve pravil konkurence.

Pomembno sredstvo za zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurence so skupinske tožbe.

Vse vrste kršitev niso primerne za vlaganje skupinskih tožb. Takšne vrste tožb so precej

269 Atlantic Richfield Co. v. USA Petroleum 495 U.S. 328 (1990). 270 Več o tem glej Hovenkamp, str. 344. 271 Hawaii v. Standard Oil Co., 405 U.S. 251 (1972). 272 Public Law 94-435, 1976.

82

pogoste v primeru dogovorjenih cen, kjer je krog oškodovancev večji. Oškodovanci, ki vlagajo

skupinsko tožbo, morajo dokazati, da so vsi žrtve istega protikonkurenčnega dejanja s strani

toženca, nato pa mora vsak od njih individualno izkazati višino škode, ki jo je utrpel.273

Omejitev zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurence lahko predstavljata ugovora »in

pari delicto« in ugovor »unclean hands«. Ugovor »in pari delicto« je spočetka na področju

konkurenčnega prava prepovedoval tožniku zahtevati povračilo utrpele škode, ki mu je nastala

kot rezultat nedovoljenih ravnanj, pri katerih je sodeloval tudi sam. V zadevi Perma Life

Mufflers Inc. v. International Parts Corp.274 je Vrhovno sodišče ZDA zavzelo stališče, da v

takšnih primerih zahtevki za povračilo škode s strani tožnikov niso upravičeni. Danes se

ameriška sodišča še vedno ukvarjajo s tem vprašanjem – nekatera zastopajo mnenje, da mora

biti škoda povrnjena tudi v takih primerih, druga pa menijo, da škode ni dovoljeno povrniti v

primeru, če je bil tožnik aktiven pri kršitvi pravil konkurence in zato enakovredno odgovoren

za vse posledice kršitve.

Za ugovor »unclean hands« gre v primeru, ko tožnik sicer ni bil soudeležen v dejanju, s katerim

je kršil pravila konkurence toženec, pač pa je sam zakrivil neko drugo kršitev pravil konkurence.

Sodna praksa Vrhovnega sodišča ZDA je zavzela stališče, da takšen ugovor ni dopusten in da

je toženec tožniku vseeno zavezan povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi njegovih

protikonkurenčnih dejanj.275

3.1.3. ŠKODE ZARADI KRŠITVE PRAVIL KONKURENCE

3.1.3.1. POGOJI ZA UVELJAVLJANJE IN VRSTE ŠKODE

V ZDA prevladujeta dve teoriji, ki omejujeta stvarno legitimacijo določenim krogom oseb glede

odškodninskega zahtevka za kršitev pravil konkurence:

- »Antitrust injury doctrine«: oškodovanec mora izkazati ne le, da je pretrpel škodo

zaradi protikonkurenčnega ravnanja podjetja na trgu, temveč tudi, da je prizadejana

škoda konkretizacija tistega tveganja, ki ga določba varstva konkurence želi preprečiti.

V bistvu je ta doktrina zelo podobna naši teoriji o vzročnosti ratio legis.

- »Multifactorial approach«: ta teorija je novejša, bolj pragmatična, a stoji bolj na ravni

politike kot prava, saj dopušča sodnikom več manevrskega prostora pri določitvi kroga

oseb, ki utemeljeno zahtevajo odškodnino pri tovrstnih kršitvah.276

273 Glej Hovenkamp, str. 353. 274 Perma Life Mufflers Inc. v. International Parts Corp., 392 U.S. 134 (1968). 275 O tem Hovenkamp, str. 354. 276 V primeru Associated General Contractors Inc. v. California State Council of Carpenters 459 U.S. 537 n.33 (1983) so sodniki opustili »antitrust injury doctrine« in hkrati v konkretnem primeru šteli za pomembne naslednje okoliščine:

- obstoj materialne vzročne zveze med škodnim ravnanjem in škodo, - namero povzročitelja škode, - povzročena škoda se mora ujemati s škodo, ki jo je želel kongres preprečiti z določbami,

83

Medtem ko »antitrust injury doctrine« omogoča večjim kategorijam subjektov možnost

utemeljeno zahtevati odškodnino, se »multifactorial approach« glede tega nekoliko omejuje.

Iz povedanega lahko sklepamo, da v ameriški doktrini in sodni praksi – deloma zaradi pravnih

utemeljitev, deloma zaradi pragmatičnih razlogov – socialnoekonomske kategorije, kot so

potrošniki, delavci in delničarji, nimajo konkretne možnosti, da dobijo škodo povrnjeno od

podjetja, ki je kršilo zakone o varstvu konkurence.277

3.1.3.2. METODE RAČUNANJA ŠKOD

Sodišča v ZDA kot podlago za računanje škod običajno uporabljajo dve teoriji, ki neposredno

izvirata iz »but-for condition«,278 to sta »before and after theory« ter »yardstick theory«. Po

»before and after theory« je primerjava med prejšnjim in kasnejšim stanjem pogojena s tem,

da imata obdobji, ki ju primerjamo, enake značilnosti. Oškodovanec ne sme trpeti neugodnih

posledic zaradi dejavnikov, ki niso sad protikonkurenčnega ravnanja podjetja.

Na podlagi »yardstick theory« je predmet primerjave neko drugo podjetje, ki že opravlja iste

ali podobne dejavnosti kot oškodovano podjetje in ki ni žrtev monopolista. Pogoj je, da bo

podjetju, ki zahteva odškodnino, uspelo dokazati, da je bilo zmožno ponujati svoje storitve na

trgu in da je prav monopolist preprečil njegov vstop. Ta teorija je bila izpostavljena hudim

kritikam, saj je težko določiti oceno izgubljenega dobička. Vendar to še vseeno ne pomeni, da

podjetje, ki je žrtev zlorabe prevladujočega položaja, ne more zahtevati popolne odškodnine

samo zato, ker je kvantifikacija izgubljenega dobička zelo težka in hipotetična.279

Hovenkamp280 navaja, da so škode odvisne od razmerja med tožnikom in tožencem. V kolikor

je toženec, ki je spoznan, da krši pravila konkurence, dobavitelj tožnika, se škoda tožnika

običajno izračuna tako, da se ugotovi razlika med ceno, ki bi veljala v normalnem

konkurenčnem okolju in ceno, ki jo je tožnik moral plačati zaradi protikonkurenčnega dejanja.

Tožniki, ki so konkurenti toženca, pa ugotavljajo škodo na podlagi izgubljenega dobička. Škodo

predstavlja razlika med zaslužkom tožnika in med zaslužkom, ki bi ga imel, če do kršitve

konkurence ne bi prišlo.

- obstoj morebitnih subjektov, ki so bolj direktno pretrpeli škodo, - naravo tožbe, - obstoj drugih pravnih poti za uveljavljanje zahtevkov, - tveganje, da se podvojijo odškodninske terjatve, - težavnost pri dokazovanju višine škode.

277 Varanelli, 2002, str. 236. 278 »But-for condition« je teorija vzročnosti - temelji na »but-for testu«: v kolikor ne bi prišlo do protipravnega ravnanja, ne bi nastala določena posledica. Škoda oziroma posledica je torej nastala zaradi protipravnega ravnanja. 279 Povzeto po Varanelli, 2002, str. 236. 280 Hovenkamp, str. 351, 352.

84

Gifford 281 meni, da se za dokazovanje in računanje utrpelih škod zaradi kršitve pravil

konkurence lahko uporabljajo statistične ali vzorčne metode, seštevanje vsote nedovoljenih

previsokih cen ali se dokazovanje opravlja s podobnimi smiselnimi metodami.

3.2. RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE V ZDA

3.2.1. OD TEORIJE POSREDNEGA KUPCA (INDIRECT PURCHASER RULE) DO RAZVOJA

TEORIJE ZAŠČITNE CENE

3.2.1.1. TEORIJA POSREDNEGA KUPCA

Pravilo posrednega kupca izhaja iz člena 4 Claytonovega zakona, ki se glasi, da lahko vsaka

oseba, ki je utrpela poslovno ali zasebno škodo zaradi kakršnega koli prepovedanega dejanja

po pravilih varstva konkurence, vloži tožbo za povračilo škode.282

Definicija, ki jo je postavil kongres v Claytonovem zakonu, je precej široka, zato med drugim

vključuje tudi uporabo teorije posrednega kupca, za razlago katere pa je bistvenega pomena

sodna praksa.283

Čeprav je bila teorija posrednega kupca sprejeta v zadevi Illinois Brick,284 lahko njene zametke

najdemo že devet let prej v zadevi Hannover Shoe.285

V zadevi Hanover Shoe je šlo za tožbo podjetja Hanover Shoe zoper proizvajalca strojev za

izdelavo čevljev. Podjetje Hanover Shoe se je pritožilo in trdilo, da je podjetje United Shoe

Machinery Corporation zavzelo monopolni položaj v celotni čevljarski industrijski panogi s tem,

da je dajalo stroje za izdelavo čevljev samo v leasing, ni pa jih hotelo prodati, zaradi česar je

Hanover Shoe utrpel višje stroške. Podjetje United Shoe Machinery Corporation se je branilo

z ugovorom, da Hanover Shoe nima pravice zahtevati povračila stroškov, saj je te stroške

prevalilo na svoje kupce in zato s tem dejanjem ni bilo oškodovano. Sodišče je nato argument

United Shoe Machinery Corporation zavrnilo iz treh razlogov:

- zelo težko bi bilo ugotoviti, koliko stroškov je Hanover Shoe dejansko prevalil na svoje

kupce, saj je politika sprejema cen nekega podjetja odvisna od mnogih faktorjev,

- v kolikor bi se ta ugovor odobril, bi to prineslo številne nove zapletene tožbe, kjer bi

toženci uporabljali enak zagovor,

281 Gifford, Raskind, str. 672. 282 Zakon po dobesedni navedbi daje to pravico: »Any person, who shall be injured in his business or property by reason of anything forbidden in the antitrust laws.« 283 Price Gale, One short of a load: Why an Illinois Brick repealer will increase private antitrust enforcement in

Montana, Montana Law Review, let. 74, 2013 (v nadaljevanju Price), str. 401. 284 Illinois Brick Company v. Illinois, 431 U.S. 720 (1977). 285 Hanover Shoe, Inc. v. United Shoe Machinery Corporation, 392 U.S. 481 (1968).

85

- v kolikor bi sodišče dopustilo tak zagovor, obstaja nevarnost, da bi protikonkurenčna

dejanja podjetij, ki bi tak zagovor uporabila, ostala nekaznovana.

Vrhovno sodišče ZDA je v tem primeru torej zavrnilo ugovor prenosa naprej (»passing - on«),

ni pa še zavrnilo tožb s strani posrednega kupca.286 Vprašanje posrednega kupca se je torej

pojavilo že leta 1968, z njim pa se je sodišče pričelo konkretneje ukvarjati leta 1977 v primeru

Illinois Brick.

V zadevi Illinois Brick je šlo za spor, ki je nastal, ko je država Illinois vložila tožbo zoper

proizvajalce betonskih blokov v svojem imenu in v imenu okrog 700 lokalnih uradov, ki so trdili,

da je šlo pri proizvajalcih za dogovarjanje cen, zaradi česa je vlada plačala okrog tri milijone

dolarjev več, kot bi plačala na trgu neizkrivljene konkurence. Uradi so bili posredni kupci, saj

so betonske bloke odkupovali od splošnih izvajalcev, kateri so material kupovali direktno od

omenjenih proizvajalcev betonskih blokov. Proizvajalci betonskih blokov so v tožbi zatrjevali,

da lahko zahtevajo povračilo škode samo neposredni kupci in okrajno sodišče je v svoji sodbi

njihovemu mnenju pritrdilo. Pritožbeno sodišče je sprejelo nasprotno odločitev, in sicer da

posredni kupci lahko zahtevajo povračilo škode, v kolikor lahko dokažejo, da so bili stroški

preneseni na njih.

Zadeva je bila nato obravnavana na Vrhovnem sodišču ZDA, ki ga je predvsem skrbelo, kako

zapleteni bi lahko postali postopki na sodiščih, v kolikor bi posrednim kupcem priznali pravico

do povračila utrpljene škode zaradi dejanj, ki kršijo pravila konkurence. Na podlagi tega je

sprejelo odločitev, da posrednemu kupcu ne omogoči vložitve odškodninskega zahtevka za

utrpljeno škodo zaradi protikonkurenčnih dejanj in priznalo to pravico le direktnemu kupcu.287

Obstajajo predvsem tri racionalne razlage, zakaj je sodišče zagovarjalo takšno stališče. Prva

razlaga je bila težavnost računanja škode, ki so jo utrpeli posredni kupci: tudi, če direktni kupec

prevali povišano ceno na posrednega kupca, tega ne more storiti na način, da bi nanj prevalil

celotno povišanje cene, pač pa se del povišane cene izgubi v sami verigi nakupov in prodaj.

Druga razlaga se je nanašala na višino škode, ki jo utrpi posamezni posredni kupec. Višina

škode je precej majhna, zato najverjetneje tako ali tako posredni kupci ne bi bili zainteresirani

za vlaganje odškodninskih zahtevkov. Tretja razlaga je določala, da bi vlaganje odškodninskih

zahtevkov s strani posrednih kupcev procese pred sodiščem samo obremenilo s potrebo po

zapletenih dokazih ekonomske narave in izpostavilo tožnike k potencialno uničujoči

odgovornosti.

286 Sodišče je bilo namreč mnenja, da v tem primeru posredni kupec, ki je kupil par čevljev po višji ceni, ne bi niti imel zadostnega interesa za vložitev tožbe za povračilo utrpljene škode, prav tako tudi ne za vložitev skupinske tožbe, zato se s tem vprašanjem ni nadalje ukvarjalo. 287 V zadevi Beef Industry Antitrust Litigation 600 F.2d 1148 (5th Cir. 1979) je sodišče zrcalno obrnilo odločitev v

zadevi Illinois Brick, in sicer je prepovedalo posrednim prodajalcem, da bi zahtevali povračilo škode od oligopola,

ker so njihovi kupci prilagodil cene tisti ceni, ki je bila v nasprotju s pravili konkurence dogovorjena v oligopolu.

V zadevi Illinois Brick je torej šlo za zahtevek posrednih kupcev, v tej zadevi pa za zahtevek posrednih prodajalcev.

Jasno pravilo, ki izhaja iz obeh primerov je, da mora oškodovanec povračilo škode zahtevati direktno od tistega,

ki mu jo je povzročil.

86

Duffy288 našteva nekaj možnih izjem od pravila iz Illinois Brick. Prva je t.i. »The cost plus

exception«. V skladu s to izjemo posredni kupec lahko toži v primeru, ko ni potrebno računati,

v kakšni višini so se nanj prenesle povišane cene. Za takšne primere gre, kadar posredni kupec

z direktnim kupcem že pred povišanjem cen sklene fiksni dogovor o količini blaga, ki ga bo

kupil, in o ceni, za katero ga bo kupil. Direktni kupec tako ne utrpi nobene škode, saj proda

enako količino blaga po enaki ceni kot pred povišanjem cene s strani njegovih dobaviteljev, ki

kršijo pravila konkurence. Druga izjema je t. i. »The Indirect purchaser control exception«, ki

določa, da če je direktni kupec v lasti posrednega ali posredni nad njim izvaja kontrolo, potem

se šteje, da gre za enotno celoto, ki skupaj nosita škodo zaradi neupravičenega povišanja cen

s strani dobavitelja, zato lahko tožbo vloži tudi posredni kupec. Naslednji primer izjeme se

pojavi v primeru, če je direktni kupec povezan s kršitvijo s strani dobavitelja in sokriv za

povečanje cene – v takem primeru lahko vloži tožbo tudi posredni kupec, saj dejansko zavzame

položaj direktnega kupca. Če ima distributer v lasti direktnega kupca, oziroma nad njim izvaja

kontrolo, potem je dejansko škoda, ki jo utrpi posredni kupec, neposredna, kar tudi predstavlja

izjemo od pravila iz Illinois Brick.

3.2.1.2. KRITIKE TEORIJE POSREDNEGA KUPCA

Teorija posrednega kupca je naletela na številne odzive, pojavile so se tudi številne kritike.

S teorijo posrednega kupca se je ukvarjal Price,289 ki kot prvo kritiko navaja, da imajo direktni

kupci v situaciji, ko lahko prenesejo povišanje cen na svoje kupce, malo interesa, da bi sprožili

postopke proti svojim dobaviteljem, ki so kršili pravila konkurence. Iz prej navedenega razloga

se lahko število kršitev konkurenčnega prava še poveča, saj posredni kupci proti kršiteljem

velikokrat ne ukrepajo. Posredni kupci bi lahko tudi v primeru, ko so povečane stroške prenesli

naprej, na svoje kupce, prav tako zahtevali povračilo utrpljene škode od dobaviteljev, na tak

način dobijo povrnjeno škodo kar dvakrat.

Price290 v drugi kritiki meni, da bi lahko teorija posrednega kupca prinesla neenakosti tudi

zaradi tega, ker veliko proizvajalcev ponuja svoje stvari preko interneta in se jih lahko kupi

direktno od njih, medtem ko drugi kupci kupijo enako stvar po verigi distributerjev. Po

odločitvi v zadevi Illinois Brick, končni kupci, ki kupijo stvar direktno od proizvajalca, lahko

tožijo zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava in bodo to verjetno storili, končni kupci, ki pa

stvar kupijo preko distributerjev, pa na podlagi odločitve sodišča v zadevi Illinois Brick tega ne

morejo storiti.

Gifford291 ugotavlja, da razlaga, zakaj je bila sprejeta teorije posrednega kupca, ne more

opravičiti neenako obravnavo tožnikov in tožencev glede dopustnosti njihovih argumentov za

288 Duffy M. Matthew, Chipping away at the Illinois Brick wall: Expanding exceptions to the indirect purchser rule,

Notre Dame Law Review, št. 87, 2011-2012, (v nadaljevanju Duffy), str. 1729. 289 Price, str. 403. 290 Prav tam. 291 Gifford, Raskind, str. 654.

87

prenos stroškov. Osnovna podlaga za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče v tej zadevi, je bil način,

kako je sodišče dojemalo negotovosti in težave pri analiziranju cen v resničnem ekonomskem

svetu in stroške, ki nastanejo zaradi takega postopka.

3.2.2. TEORIJA ZAŠČITNE CENE IN NJENI ZAMETKI V SODNI PRAKSI

3.2.2.1. UVODNO

Eden glavnih namenov prava varstva konkurence je po mnenju Blair in Maurer 292 zaščita

oškodovancev, ki so plačali previsoke cene proizvodov in storitev zaradi sporazumov o cenah.

Tudi v ZDA so se sodišča že večkrat ukvarjala z vprašanjem, ali povrniti škodo žrtvam, ki so

proizvode kupovale po previsoki ceni od dobavitelja, ki je svojo ceno dvignil zaradi

protikonkurenčnega dogovora o cenah med drugimi konkurenti – torej, ali priznati škodo

žrtvam, ki so jo utrpele zaradi učinka dežnika oziroma teorije zaščitne cene.

Velikokrat se zgodi, da pride do dogovora o cenah zgolj med večjimi konkurenčnimi podjetji,

medtem ko manjša v tak dogovor niso neposredno vključena. Za to obstajajo številni razlogi.

Prvi je seveda ta, da je takšen dogovor protizakonit, zato ga udeleženci želijo ohraniti v tajnosti.

Manjše, kot bo število udeležencev dogovora, lažje jim bo to uspevalo. Prav tako so pri

manjšem številu članov zarote tudi manjši stroški v zvezi s sprejemanjem skupnih odločitev.293

Po odločitvi v zadevi Illinois Brick, kjer je sodišče zavrnilo pravico do tožbe za povračilo škode,

ki jo je utrpel posredni kupec zaradi dogovora med podjetji, ki so kršila konkurenco, je njihov

položaj precej negotov. Čeprav se ta primer ne nanaša na žrtve učinka dežnika, pa so se sodišča

nanj večkrat sklicevala tudi v primerih, kjer so bili tožniki prav žrtve učinka dežnika.

Prva zadeva, kjer se je sodišče ukvarjalo s teorijo zaščitne cene, je bila Mid-West Paper Product

Co. v. Continental Group Inc.294 iz leta 1979. V tej zadevi je sodišče pravico do povračila škode

zaradi učinka dežnika zavrnilo. Še pred tem pa lahko zametke teorije učinka dežnika najdemo

v zadevi Washington v. American Pipe and Construction Company295 iz leta 1968.

Vrhovno sodišče ZDA do sedaj še ni zavzelo stališča o dopustnosti zahtevkov za povračilo škode

zaradi učinka dežnika na podlagi člena 4 Claytonovega zakona. Nižja sodišča pa so glede tega

vprašanja s svojo sodno prakso zavzela zelo neenotno stališče, kar bomo predstavili v

nadaljevanju.

292 Blair D. Roger, Maurer G. Virginia, Umbrella pricing and antitrust standing: an economic analysis, Utah Law

Review, 1982, (v nadaljevanju Blair, Maurer), str. 763. 293 Prav tam. 294 Mid-West Paper Products co. v. Continental Group 596 F.2d 573 (3d Cir. 1979). 295 Washington v. American Pipe and Construction Co. 393 U.S. 842 (1968).

88

3.2.2.2. AMERICAN PIPE AND CONSTRUCTION COMPANY – 1968

Prvi primer, ki je obravnaval zadevno vprašanje, je bil American Pipe and Construction

Company, v katerem so tožniki, ki so od toženca kupovali določene vrste pipe, vložili tožbe za

odškodnino v skladu s členom 4 Claytonovega zakona zaradi dogovora o cenah na trgu pip,

prav tako pa so to storili tudi tisti, ki so pipe kupovali od konkurentov toženca. Sodišče je

presojo o tem, ali obstaja vzročna zveza med kršitvijo in škodo, ki so jo utrpeli tožniki,

prepustilo poroti. Po samem zakonu ni hotelo zavzeti stališča, ali teorija učinka dežnika

izpolnjuje pogoje kavzalne vzročnosti med škodo tožnikov in med kršitvijo pravil konkurence

tožene stranke. Na koncu je sprejelo odločitev na podlagi »target area« testa296 in podalo

mnenje, da tožniki lahko zahtevajo odškodnine zaradi škode, ki so jo utrpeli kot posledico

učinka dežnika.

3.2.2.3. MID-WEST PAPER PRODUCTS – 1979

V tej zadevi je šlo za tožnike, ki so od konkurentov tožencev, ki so bili obdolženi sodelovanja v

prepovednem dogovoru o cenah, kupovali škatle za pakiranje kave in sladoleda. Tožniki so bili

torej posredni kupci praznih embalaž, ki so jih kupovali od tožencev, in direktni kupci embalaž,

ki so jih kupovali od konkurentov tožencev, ki niso sodelovali v dogovoru določanja cen.

Tožniki so trdili, da je dogovor med toženci ustvaril učinek dežnika, ki je dvignil cene embalaže

in omogočil tistim konkurentom, ki niso sodelovali v dogovoru, da so tožnikom zaračunavali

višje cene.297

Sodišče je sledilo sodbi v zadevi Illinois Brick in zavrnilo argumente tožnikov.298 Odločilo je, da

četudi je dejanje tožencev oškodovalo tožnike, tožniki nimajo legitimacije za tožbo, saj niso

kupovali direktno od tožencev. Menilo je, da so le direktni kupci tožencev tisti, ki jih ščitijo

zakoni za varstvo konkurence.

296 »Target area« test je ena izmed teorij, ki so se razvile v zvezi s tem, katere osebe imajo legitimacijo za tožbo v primeru kršitve pravil konkurence. Teorija razlaga, da ima legitimacijo vsak, ki je »tarča« kršitve pravil konkurence, oziroma vsak, ki je v »ciljnem področju« nekih nepoštenih dejavnosti na področju konkurence. Uporablja se test, ki dovoljuje legitimacijo tistim, za katere se lahko razumno in vnaprej predvideva, da bodo padli v to ciljno področje, ki ga bo prizadela kršitev konkurenčnega prava. Poleg te teorijo ločimo še »the direct injury theory« - ta teorija daje legitimacijo vsem tistim, ki so zaradi kršitve pravil konkurence neposredno oškodovani. Naslednja teorija je »the zone of interest test« - tožnik mora dokazati, da je bil oškodovan in da spada v cono interesa, ki ga ščiti zakon ali ustava. 297 Več glej Standing of purchasers from nonconspirators to challenge price-fixing conspiracy: Mid-West Paper Products Co. v. Continental Group, Harward Law Review, št. 93, 1979-1980, str. 598. 298 Sodišče je tudi podalo mnenje, da čeprav bi široko razumevanje člena 4 tem tožnikom lahko omogočilo legitimacijo za tožbo, kongres pri sprejemanju Claytonovega zakona ni imel v ospredju pravice vseh tožnikov, ki so žrtve protikonkurenčnih dejanj, pač pa le tistih, katerih zaščita je temeljni namen konkurenčnega prava. Dovolitev vlaganja tožb v takšnih primerih bi lahko pripeljala tudi do tega, da bi to vodilo tožence v ekonomski propad. Kongres pa ni imel namena, da bi odškodnine za kršitve postale destruktivna sila podjetij.

89

Sodba je torej nadaljevanje sodbe iz Illinois Brick in temelji na strahu pred ekonomsko

zapletenimi dokazi in na strahu pred uničevanjem podjetij, ki kršijo konkurenco.299 Namen

odločitve sodišča v Illinois Brick je bil samo izogibanje večkratno povrnjenim škodam in

uporaba testa predvidljivosti pri prodajah podjetij, ki niso bila del protikonkurenčnega

dogovora, in ne nasprotuje odločitvi, sprejeti v tej zadevi.

3.2.2.4. READING INDUSTRIES – 1980

V zadevi Reading Industries300 je kupec odpadnega bakra trdil, da je plačal previsoko ceno za

odpadni baker, saj so se toženci dogovorili za ceno rafiniranega prečiščenega bakra in jo

postavili na zelo nizki umetni meji. Sodišče ni dovolilo legitimacije po »target area« teoriji in s

tudi ni priznalo teorije učinka dežnika.

V tej zadevi je torej sodišče pojasnilo, da podjetje Reading Industries kot kupec na trgu

odpadnega bakra ni v ciljnem področju, ki ga zadeva kršitev konkurenčnopravnih pravil s strani

tožencev. Šteje se namreč, da so v ciljnem področju samo tisti, ki so neposredni konkurenti

tožencev na trgu rafiniranega bakra in ki zaradi dogovorjenih nizkih cen ne morejo biti več

konkurenčni tožencu, prav tako pa tudi tisti, ki zaradi omejitve proizvodnje tožencev od njih

ne morejo kupiti zadostnih količin bakra. Ker podjetje Reading Industries ni sodilo v nobeno

od naštetih skupin, vzročna zveza med kršitvijo in utrpelo škodo ni bila zadostno izkazana.301

3.2.2.5. POLLOCK – 1981

V zadevi Pollock302 je sodišče razsodilo, da je v nekaterih okoliščinah nepomembno, če je

tožnik kupoval direktno od toženca.

Tožnik v tej zadevi je v imenu skupine ljudi, ki so novembra leta 1977 prodajali določene vrste

pogodb, vložil tožbo. Tožnik je trdil, da so toženci omejevali njihovo poslovanje in trgovanje s

tem, ko so pridobivali dominanco in kontrolo na trgu teh pogodb ter umetno visoko dvigovali

cene teh pogodb.

Primer vključuje tožence, ki so bili obdolženi dogovarjanja o cenah, kar je povzročilo tožniku

višje stroške nabave, čeprav tožnikovi prodajalci niso prodajali produktov direktno tožnikom.

299 Kot navajata Blair in Maurer v Blair, Maurer, str. 790, pa je bilo ugotovljeno, da so trojne odškodnine le redko

uničujoče za podjetja, ki jih morajo plačati. Tudi če izčrpajo kršiteljeve vire oziroma ga pahnejo na rob

insolventnosti, ne pomeni, da bo konkurenca oškodovana samo zato, ker je izginil en sam konkurent. 300 Reading Industries v. Kennecott Copper Corp. 631 F.2d 10 (2c Cir. 1980). 301 Več o tem na spletnem naslovu http://openjurist.org/631/f2d/10/reading-industries-inc-v-kennecott-copper-corporation. 302 Pollock v. Citrus Associates, Inc. 512 F. Supp. 711 (S.D.N.Y. 1981).

90

Sodišče je podalo mnenje, da ne glede na to, da gre za dva trga - trga prodajalcev in kupcev,

dokazi ekonomske vzročnosti niso nič bolj zapleteni, kot če bi kupec kupil direktno od

prodajalca. S tem so priznali učinek dežnika.

3.2.2.6. SALMON FISHERY – 1981

V zadevi Salmon Fishery303 je sodišče dovolilo prodajalcem surovega lososa tožiti masovne

kupce - distributerje, ki so se dogovorili o cenah proizvoda, čeprav so tožniki prodajali lososa

konkurentom toženca, ki niso sodelovali pri dogovoru cen.

Sodišče je zavzelo stališče, da je do visokih cen pri prodaji tožnikovih rib distributerjem prišlo

prav zaradi toženčevih dejanj in ne drugih silnic na trgu. S tem je priznalo teorijo učinka dežnika.

Predlagalo je ugotovitev škode na tak način, da se ugotovi razlika med ceno, ki bi veljala v

pogojih neizkrivljene konkurence, in ceno, ki se je oblikovala zaradi dogovora.

Vsi navedeni primeri izkazujejo zmedeno stanje in zmeden razvoj teorije učinka dežnika,

predvsem zaradi nesigurnosti v teorijo ekonomske vzročnosti in politiko prava konkurence.

Primeri Pollock, Salmon Fishery in American Pipe danes načeloma niso več uporabni za

nadaljnji razvoj sodne prakse v ZDA, saj njihova razlaga temelji na »target area« testu, ki pa se

po odločitvi Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Associated General Contractors of California304

ne uporablja več.

3.2.3. NADALJNJI RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE IN NEENOTNA PRAKSA SODIŠČ

Tudi od osemdesetih let naprej so se nižja sodišča velikokrat ukvarjala s teorijo zaščitne cene

– teorijo učinka dežnika in v tej zvezi prihajala do različnih ugotovitev. Spočetka sodišča še niso

razlikovala teorije posrednega kupca od teorije zaščitne cene, čeprav gre za dva ločena

instituta. Drži pa, da sta medsebojno povezana, saj brez učinka dežnika posredni kupci nimajo

pravega interesa za tožbo.

Neuspeh prepoznavanja, da se teorija učinka dežnika razlikuje od teorije posrednega kupca,

je največkrat razlog, da nekatera sodišča ne dovolijo uporabe teorije učinka dežnika. Naslednji

pomembni razlog pa je problem nerazumevanja pojmov vzročne zveze med kršitvijo pravil

konkurence in škodo, ki nastane zaradi učinka dežnika, s strani sodišč, ki zadeve

obravnavajo.305

303 Bristol Bay, Alaska, Salmon Fishery Antitrust Litigation, 530 F Supp. 36 (1981). 304 Associated General Contractors of California Inc. v. California State Council of Carpenters 459 U.S. 537 n.33

(1983). 305 Več o tem glej Lave M. Jonathan, Umbrella standing: the tradeoff between plaintiff suit and speculative claims,

The Antitrust Bulletin, Federal Legal Publications, št. 48, 2003 (v nadaljevanju Lave), str. 223.

91

Vrhovno sodišče ZDA enotnega mnenja glede uporabe teorije zaščitne cene še ni podalo. Je

pa pripomoglo k temu, da je s svojimi odločitvami v zadevah Hawaii, Illinois Brick in General

Contractors postavilo zglede nižjim sodiščem.

V zadevi General Contractors je na primer navedlo test, katere faktorje mora upoštevati

sodišče, ko se odloča o tem, ali ima morebitni tožnik legitimacijo za tožbo. Ti faktorji se

nanašajo predvsem na vzročno zvezo med kršitvijo konkurenčnega prava in škodo, ki jo je

utrpel tožnik:

- ali je bila kršitev take vrste, kot jo je zakon o varovanju konkurence želel prepovedati,

- posrednost ali neposrednost utrpele škode,

- obstoj žrtev, ki so bolj neposredno povezana s kršiteljem in ki lahko proti njemu vložijo

odškodninski zahtevek,

- špekulativna narava škod,

- tveganje podvojevanja odškodnin,

- zapletenost računanja višine škod.

Kot smo že omenili, je v zadevi Beef Industry okrožno sodišče dovolilo uporabo teorije zaščitne

cene, medtem ko v zadevi Mid-West Paper tega ni dovolilo.

V zadevi Petroleum Products306 je okrožno sodišče predstavilo dva razloga, zakaj se teorija

učinka dežnika ne bi smela priznati:

- Prvi razlog je možnost podvojevanja plačevanja škod.

- Sodišče je postavilo mnenje, da so zahtevki na podlagi teorije učinka dežnika

nesprejemljivo hipotetični in zapleteni, težko je tudi ugotoviti natančne zneske

utrpljene škode.

Okrajna sodišča so zavrnila teorijo zaščitne cene v naslednjih zadevah: F.T.C. ,307 Gross308 in

Folding Carton. 309

V zadevi F.T.C.: je sodišče podalo mnenje, da države nimajo pravice do vložitve tožbe zaradi

teorije učinka dežnika iz razloga, ker je glavni problem teorije učinka dežnika v tem, da tudi če

gre za samo eno distribucijsko verigo, je računanje utrpele škode precej hipotetična dejavnost.

Sodišče je zavrnilo teorijo učinka dežnika tudi v zadevi Gross, saj je menilo, da je vzročna zveza

med povzročeno škodo in škodljivo dejavnostjo zmanjšana zaradi pomembnih vzročnih

faktorjev – neodvisna odločitev o cenah tistega konkurenta, ki ni sodeloval v dogovoru o kršitvi

konkurence.

306 Petroleum Products Antitrust Litigation 691 F.2d 1335 (9th Cir. 1982). 307 F.T.C. v. Mylan Laboratories, Inc. 62 F. Supp. 2d 25 (D.D.C. 1999). 308 Gross v. New Balanace Athletic Shoe Inc., 955 F Supp. 242 (S.D.N.Y. 1997). 309 Folding Carton Antitrust Litigation 88 F.R.D. 211 (N.D. III 1980).

92

V zadevi Folding Carton tožnikom ni bila priznana legitimacija za tožbo iz razloga, ker naj po

mnenju sodišča toženci ne bi bili zavezani podajati obrambe na tožbo za dejanja, ki so jih storili

tisti prodajalci, ki se niso ničesar dogovarjali s toženci.

V nekaj drugih zadevah pa so sodišča teorijo zaščitne cene priznala. V zadevi Copper310 je

sodišče dovolilo kupcem, ki so kupovali baker na gotovinskem trgu, tožiti tožence, ki so sklenili

dogovor o cenah na terminski borzi, saj je zaradi tega nastal učinek dežnika. Potrebna je bila

zelo natančna ekonomska analiza. Pojavil se je tudi problem, saj gotovinski trg ni enak trgu

terminske borze za baker, zato je bil analiza še bolj otežena. Primer torej vključuje tožence, ki

so bili obdolženi dogovarjanja o cenah, kar je povzročilo tožniku višje stroške, čeprav med njimi

ni bilo direktnega pogodbenega razmerja. Sodišče je dovolilo uporabo teorije dežnika, kljub

temu, da ni šlo za enotno tržišče.311

V zadevi Uranium312 se je nekaj prodajalcev urana uspelo dogovoriti za omejitev ponudbe,

sodišče pa je odločilo, da imajo kupci, ki so kupovali od konkurentov teh prodajalcev urana,

pravico vložiti tožbo za povrnitev škode zaradi učinka dežnika.

3.2.4. POMEN PRIZNAVANJA ŠKOD ZARADI TEORIJE ZAŠČITNE CENE

Glavni problem, ki se pojavi pri priznavanju škod zaradi teorije zaščitne cene, je njihova

vzročnost. Kot meni Kamp, 313 člen 4 Claytonovega zakona omejuje spekter toženčeve

odgovornosti in tožnikovo pravico do povračila škode. Legitimacija za tožbo zahteva več kot

samo obtožbo za povzročitev škode in daljno vzročno zvezo med prepovedanim vedenjem in

povzročeno škodo. Povračilo škode zaradi kršitev pravil konkurence je možno le v primeru, če

gre za škodo, ki je nastala zaradi kršitev pravil konkurence.

Ker obstaja več testov, s katerimi se dokazuje vzročnost in s tem upravičenost za vložitev tožbe

za povračilo škode, lahko sodišča različno odločijo tudi v primerih, ko je dejansko stanje zadeve

zelo podobno. Ker ne obstaja enoten in vsesplošno uporabljan test, je nemogoče zagotovo

napovedati, kdaj se bo tožniku priznala legitimacija in kdaj ne.

Sodišča, ki so se ukvarjala z vprašanjem legitimacije za tožbo v primeru kupcev, ki so kupovali

od podjetij, ki so zaradi učinka dežnika dvignila svoje cene, so velikokrat pojasnila, da je bila

povezava med vzročnostjo dogovora o cenah in škodo oškodovanca prelomljena zaradi

neodvisnih odločitev o cenah konkurentov, ki niso bili del dogovora.

310 Cooper Antitrust Litigation, 98F Supp. 2d 1039 (W.D. Wis. 2000). 311 Istega leta je na primer okrožno sodišče v Kaliforniji v zadevi Antoine L. Garabet, M.D., Inc. v. Autonomous

Technologies Corp. 116 U.S. 1159 (2000) odločilo, da operaterji laserskih operacij oči niso upravičeni tožiti

dobaviteljev opreme, ki so zaradi svojega dogovora povzročili izjemno visoke cene na trgu. 312 Uranium Antitrust Litigation 552 F. Supp. 518, 525 (N.D. III 1982). 313 Kamp p. David v Kamp P. David, Monopsonistic price fixing and umbrella pricing as a theory of antitrust

standing: a new view of Illinois Brick, Cincinnati Law Review, št. 52, 1981, (v nadaljevnju Kamp), str. 54.

93

3.2.5. RAZVOJ TEORIJE ZAŠČITNE CENE V MODERNI SODNI PRAKSI

3.2.5.1. ODMEVNI PRIMERI NA PODLAGI TEORIJE POSREDNEGA KUPCA

V ZDA so bili v zadnjem času precej odmevni naslednji primeri, ki so se ukvarjali s teorijo

posrednega kupca. Prvi tak primer je bil TFT-LCD (Flat Panel),314 v katerem so bili tožniki,

posredni kupci, mnenja, da so toženci vzpostavili dogovor o visokih cenah za TFT-LCD panele315

in določene produkte, ki vsebujejo TFT-LCD panele, ter dogovor o omejitvi proizvodnje, ki je

trajal že vsaj desetletje. Spor se je končal s poravnavo, pri kateri pa ni želela sodelovati Toshiba,

za katero se je kasneje v sodnem postopku izkazalo, da je z dogovarjanjem cen kršila pravila

konkurenčnega prava.316

Drugi primer je bil Italian Colors.317 Zadeva je pomembna predvsem iz razloga, ker je posegla

v doktrino iz zadeve Illinois Brick, da posredni kupci nimajo pravice zahtevati povračila škode,

nastale zaradi protikonkurenčnih dejanj, ki je veljala kar 40 let. V nasprotju z dognanji iz zadeve

Illinois Brick, da so posredni kupci najbolj motivirani za tožbo zoper kršitelje konkurenčnega

prava, od katerih so kupovali izdelke, in da se na tak način tudi najlažje ugotovi utrpela škoda,

je bilo v zadevi Italian Colors predstavljeno drugačno stališče sodišča. Direktni kupci niso vedno

najbolj primerna skupina, ki bi lahko zahtevala povračilo za škodo od kršiteljev pravil

konkurenčnega prava, še posebej če gre za veliko skupino posamičnih manjših transakcij. V

teh primerih bodo stroški tožnikov večji, kot pa je njihova izguba. Zaključek v zadevi Italian

Colors je torej naslednji: če skupina direktnih kupcev ni najbolj primerna skupina za vložitev

odškodninske tožbe, potem lahko dobijo legitimacijo za vložitev tožbe tudi posredni kupci,

včasih celo konkurenti kršiteljev.318

V tretjem primeru ATM319 so imetniki bančnih kartic vložili pritožbo, saj naj bi se toženci

dogovorili za ceno pristojbine za dvig denarja na bankomatu, ki ni v lasti tiste banke, katere

stranka je oseba, ki dviguje denar na bankomatu. Toženci so pred sodiščem uporabili zagovor,

da odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Illinois Brick tožnikom onemogoča dosego

njihove zahteve, saj so le posredni kupci, ker je dejansko njihova banka tista, ki plača provizijo,

nato pa ta strošek prenese na njih, torej so sami le posredni kupci.

Kot smo že predstavili, je Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Illinois Brick sicer določilo tri izjeme:

izjema »co-conspirator exception«, izjema »the ownership or control exception« in izjema

314 TFT-LCD (Flat Panel) Antitrust Litigation, 2010 WL 1286478 (N.D. Cal. Mar 28, 2010). 315 TFT-LCD paneli so uporabljeni v televizijah, računalniških monitorjih, prenosnih računalnikih, mobilnih telefonih in drugih napravah. 316 O tem Leviant v Leviant Scott, Flat panel price fixing claims by indirect purchasers certified

http://thecomplexlitigator.com/post-data/2010/4/8/flat-panel-price-fixing-claims-by-indirect-purchasers-

certif.html in na spletni strani z naslovom TFT-LCD global price fixing antitrust class action law suit

http://www.lieffcabraser.com/Antitrust/TFT-LCD-Global-Price-Fixing.shtml. 317 American Express Co. v. Italian Colors Rest., 133 S. Ct. 2304 (2013). 318 Več glej Lemley A. Mark, Leslie R. Christopher, Antitrust arbitration and Illinois Brick, Iowa Law Review, let.

100, 2014-2015, (v nadaljevnaju Lemley, Leslie), str. 2115. 319 ATM Fee Antitrust Litigation 686 F.3d 741 (9th Cir. 2012).

http://thecomplexlitigator.com/post-data/2010/4/8/flat-panel-price-fixing-claims-by-indirect-purchasers-certif.html


http://www.lieffcabraser.com/Antitrust/TFT-LCD-Global-Price-Fixing.shtml

94

»the cost plus exception«.320 Glede na to, da tožniki v zadevi ATM niso izpolnjevali nobene od

naštetih izjem iz odločitve v zadevi Illinois Brick, jim sodišče ni želelo priznati njihove pravice

do povračila škode in jih je obravnavalo povsem v skladu z odločitvijo v zadevi Illinois Brick.321

3.2.5.2. ODMEVNI PRIMERI NA PODLAGI TEORIJE ZAŠČITNE CENE

V ZDA so je bilo v zadnjem času tudi precej odmevnih primerov, ki so se ukvarjali s teorijo

zaščitne cene. Kot navaja Kirwan,322 so sodišča v ZDA v večini primerov odrekla pravico žrtvam

učinka dežnika za vložitev tožbe za povrnitev škode, saj ni bil glavni namen zakonodajalca, da

bi omogočil povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčnih pravil prav vsakemu, ki bi lahko našel

minimalno povezavo s kršitvijo in zato vložil zahtevek za odškodnino. Sodišča morajo pri

odločanju o tem upoštevati predvsem naslednje dejavnike:

- Ali gre za takšno kršitev, ki so jo zakoni za varstvo konkurence želeli preprečiti?

- Ali je med škodnim ravnanjem in škodo tožnika direktna povezava?

- Ali je višina škode le hipotetična?

- Obstaja tveganje za dvojno povračilo škode?

- Ali je odmera škode zelo zahtevna z vidika zapletenosti?

Zakoni so torej napisani z namenom zaščititi določen krog udeležencev v pravnih razmerjih, ki

bi zaradi kršitev zakonskih pravil utrpela škodo. V primeru teorije zaščitne cene sodišče v ZDA

v večini primerov niso prepoznala dovolj močne povezave med kršitvijo in utrpelo škodo kroga

ljudi, ki dejansko s kršitvijo niso bili neposredno povezani, pač pa je bila povezava le posredna.

Sodišča so večinoma odločila na takšen način tudi iz razloga, ker je postopek določanja utrpele

škode v takšnih primerih precej zapleten, prav tako pa se težko dokaže, da ocenjena škoda ni

le hipotetična, ampak bi dejansko nastala.

Prvi zanimiv primer, kjer je bil predmet obravnave teorija zaščitne cene, je bil Online DVD

Rental.323 V tej zadevi je sodišče odločilo, da tožniki niso uspeli dokazati odgovornosti na

podlagi teorije učinka dežnika, saj niso uspeli izkazati, da je cena res posledica dogovora med

podjetji.324

320 O tem tudi Sidley v Sidley Austin LPP, Ninth Circuit Clarifies Limited Scope of Illinois Brick Exceptions http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=16b0d9ca-bbbf-42e6-9497-3df658e1c063. 321 Več glej Pignatelli Caroline, Ninth Circuit affirms dismissal of antitrust action by atm cardholders due to lack

of standing http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=2f63f50b-051e-4032-a82d-be471f7405e7 in

Ballard Dylan I., Nikonova Nadezhda, Brick by Illinois Brick: Ninth Circuit builds high wall for indirect purchaser

suits, http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=ebbd46e2-8b03-408b-a687-b6df850954b0. 322 Kirwan Kyle, Debunking the »umbrella theory« of antitrust standing

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=47c9ad69-0334-4b02-a4be-6f89746a5c71. 323 Online DVD Rental Antitrust Litigation 2011 WL 1629663 at 9 (N.D. Cal. 2011). 324 Fraile Irene, Kaapur Ankur, Umbrella liability for price fixing: Does the forecast call for more damages in the EU and U.S? http://constantinecannon.com/antitrusttoday/2014/02/10/cartel-members-likely-to-face-rainy-days-in-europe-under-umbrella-liability/.

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=16b0d9ca-bbbf-42e6-9497-3df658e1c063

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=2f63f50b-051e-4032-a82d-be471f7405e7

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=ebbd46e2-8b03-408b-a687-b6df850954b0

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=47c9ad69-0334-4b02-a4be-6f89746a5c71

http://constantinecannon.com/antitrusttoday/2014/02/10/cartel-members-likely-to-face-rainy-days-in-europe-under-umbrella-liability/


95

Nasprotno je kalifornijsko sodišče v zadevi County of San Mateo325 teorijo učinka dežnika

priznalo. Šlo je za trditve tožnikov, da so se določeni proizvajalci dogovorili in omejili dobavo

farmacevtskih produktov, ki izvirajo iz krvne plazme. S tem so tožnikom povzročili izgubo, saj

so morali plačevati previsoke cene. Sodišče je tožnikom priznalo legitimacijo za tožbo zaradi

učinka dežnika in se pri tem sklicevalo na kalifornijsko pravo, ki dovoljuje posrednim kupcem,

da tožijo kršitelje konkurenčnega prava. Dodalo je še, da škode, nastale zaradi učinka dežnika,

v tem primeru niso zgolj hipotetične. Prav tako je zavrnilo ugovor toženih strank, da še nobeno

sodišče v Kaliforniji ni priznalo teorije učinka dežnika, in podalo mnenje, da to ne more biti

razlog, da bo enako tudi v tem primeru.326

Teorijo učinka dežnika pa so priznali tudi v primeru Pacific Seafood Group,327 ki so ga reševali

v Oregonu. Tožniki, ki so bili trgovski ribiči, so zahtevali predhodno sodno prepoved, da toženci

ne bi mogli pridobiti novega procesorja za morsko hrano, saj bi v nasprotnem primeru pridobili

monopolni položaj, katerega bi zlorabljali. Toženci so se branili z ugovorom, da tožniki niso

utrpeli takšne vrste škode, zaradi katere bi sodno prepoved lahko zahtevali, saj niti ne delujejo

na istem trgu morske hrane. Tožniki so navedli, da čeprav trenutno res ne prodajajo tožencem,

bodo vseeno utrpeli škodo zaradi kršitve konkurence, saj bodo tudi drugi lastniki procesorjev

sledili tožencem v cenah. Sodišče je stopilo na stališče, da je možna teorija učinka dežnika pri

kršitvi pravil konkurence, zato so tožniki uspeli s svojim zahtevkom.328

325 County of San Mateo v. CSL, Ltd., 1-11-cv-01468 2014 U.S. 326 Več o tem Martinez David, Casselman Jill, The state of umbrella damages under Calif. antitrust law

http://www.law360.com/articles/584504/the-state-of-umbrella-damages-under-calif-antitrust-law. 327 Boardman v. Pacific Seafood Group, 1:2015cv00108 2015. 328 Več glej zadeva Boardman v. Pacific Seafood Group, 1:2015cv00108 2015, in Foix W. Danyll, Oregon federal

court weighs in on disputed umbrella theory of damages, dostopno na spletni strani

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=389a4106-bdfb-4836-9863-9c0486264727.

http://www.law360.com/articles/584504/the-state-of-umbrella-damages-under-calif-antitrust-law

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=389a4106-bdfb-4836-9863-9c0486264727

96

4. PRIMERJAVA STALIŠČ DO TEORIJE ZAŠČITNE CENE V EU IN ZDA

4.1. PODOBNOSTI IN RAZLIKE

Če analiziramo podobnosti pri teoriji učinka dežnika v EU in ZDA, pridemo do naslednjih

ugotovitev. Prvič, podoben je namen, ki ga ima teorija učinka dežnika, in sicer povrniti škodo

vsem oškodovancem in kaznovati kršitelje. Vsak, ki je utrpel škodo zaradi kršitve pravil

konkurenčnega prava, ima pravico, da mu je škoda v celoti povrnjena. Drugič, podobnost se

kaže v tem, da tako v EU kot v ZDA kupci tistih, ki niso sodelovali pri dogovarjanju o cenah,

utrpijo enako ekonomsko škodo kot tisti kupci, ki kupujejo neposredno od kršiteljev. Tako v

EU kot v ZDA imajo tožniki problem s pridobivanjem dokazov, s katerimi bi lahko dokazali, da

je konkurent, ki ni del kartela, povišal cene zaradi nedovoljenega ravnanja kartela in na zaradi

drugih dejavnikov. Sodišča, ki so se ukvarjala z vprašanjem aktivne legitimacije v takšnih

primerih, so namreč še posebej v ZDA velikokrat pojasnila, da je bila povezava med vzročnostjo

dogovora o cenah in škodo oškodovanca prekinjena zaradi neodvisnih odločitev o cenah

konkurentov, ki niso bili del dogovora. Enak problem z dokazi in odškodninami za utrpelo

škodo, ki je prisoten v EU in ZDA, je ekonomske narave in je povezan s kompleksnostjo

ekonomskih dokazov za kršitev, prav tako pa tudi s kompleksnostjo ekonomskih izračunov

utrpele škode. Glede tega se je tako v ZDA kot v EU razvilo kar nekaj različnih metod, s katerimi

se ocenjujejo višine škode, povsod pa se daje prednost enostavnejšim metodam.

Tretjič, nadaljnja podobnost EU in ZDA so problemi v zvezi z dokazovanjem. Problemi se

pojavijo pri dokazovanju vzročnosti med škodnim dejanjem in utrpljeno škodo, kar enako velja

za EU in ZDA. Na podlagi tega so se razvile različne teorije o vzročnosti, ki se upoštevajo pri

iskanju neksusa med dejanjem kršitve konkurence in utrpelo škodo, kateri je pogoj za

odškodninsko obveznost kršitelja. Četrtič, na procesnopravnem področju so tako v EU kot v

ZDA stroški sodnega postopka visoki, tveganje za uspeh pa (še posebej v ZDA, kjer do sedaj

velja zelo neenotna sodna praksa glede tega vprašanja) precej visoko. Skupno postopkom,

povezanim s teorijo učinka dežnika, je to, da so dolgotrajni in zapleteni. Skupno je tudi dejstvo,

da ima Sodišče EU prav tako kot Vrhovno sodišče ZDA zelo malo izkušenj za odločanje v

primeru pojava učinka dežnika.

Opaznih pa je tudi kar nekaj razlik pri teoriji učinka dežnika. Kot prvo lahko navedemo

ugotovitev, da v ZDA sprva niso razlikovali med teorijo učinka dežnika in med posrednim

kupcem. Tudi v EU so se v primeru Courage in kasneje v Manfredi ukvarjali s problematiko

posrednega kupca, vendar temu problemu niso posvečali posebne pozornosti. Whish in

Bailey329 navajata, da točka 26 v sodbi Courage in točka 56 v sodbi Manfredi (ki določata, da

mora biti dana možnost povrnitve škode zaradi kršitve pravil konkurence prav vsakemu

posamezniku, ki je zaradi tega utrpel škodo), načeloma predstavljata podlago za trditev, da

lahko odškodninsko tožbo vložijo tako direktni kot tudi posredni kupci.

329 Whish, Bailey, 2015, str. 318.

97

Sodišče EU je v zadevi Kone AG in drugi potrdilo teorijo zaščitne cene in predvideva se, da bo

takšna tudi nadaljnja sodna praksa Sodišča EU. Na drugi strani Atlantika pa so okrožna sodišča

večinoma zavzela stališča, da se teorija zaščitne cene ne prizna. Temu vprašanju se prizivna

sodišča niso na veliko posvečala, Vrhovno sodišče ZDA pa do sedaj še sploh ne. Sicer pa sodni

primeri v ZDA izkazujejo zmedeno stanje in zmeden razvoj teorije učinka dežnika, predvsem

zaradi nesigurnosti v teorijo ekonomske vzročnosti in politiko prava konkurence. Sodna praksa

v ZDA je zavzela stališče, da je teorija učinka dežnika zelo posredna in domnevna, saj

potrebujejo natančno raziskavo, ali so bile cene konkurentov članov kartela posledica kartela

ali pa posledica drugih dejavnikov na trgu.330 Drugačno mnenje je v zadevi Kone AG in drugi

izrazila generalna pravobranilka, ki je navedla, da so bili učinki dežnika v primeru Kone AG in

drugi vse prej kot nepredvidljivi ali presenetljivi, kar bi lahko vodilo k precej drugačni obravnavi

odgovornosti za škodo zaradi učinka dežnika in do precejšnjih razlik v uveljavljanju odškodnine

zaradi teorije učinka dežnika. Velja pa omeniti še eno razliko. V ZDA se konkurenčnopravni

spori velikokrat rešujejo s poravnavo, medtem ko v EU reševanje sporov s poravnavo še ni tako

pogosto.

4.2. PROBLEMI V ZVEZI S TEORIJO ZAŠČITNE CENE V EU IN ZDA

Problem, ki se pojavi pri priznavanju škod zaradi teorije zaščitne cene, je njihova vzročnost. V

ZDA legitimacija za tožbo zahteva več kot samo obtožbo za povzročitev škode in daljno vzročno

zvezo med prepovedanim vedenjem in povzročeno škodo. Povračilo škode zaradi kršitev pravil

konkurence je možno le v primeru, če gre za škodo, ki je dejansko nastala zaradi kršitev pravil

konkurence. Ker obstaja več testov, s katerimi se dokazuje vzročnost in s tem upravičenost za

vložitev tožbe za povračilo škode, lahko sodišča pridejo do različnih odločitev tudi v primerih,

ko je dejansko stanje zadeve zelo podobno. Ker ne obstaja enoten in vsesplošno uporabljan

test, je nemogoče zagotovo napovedati, kdaj se bo tožniku priznala legitimacija in kdaj ne. V

EU je bil problem razlage vzročnosti v predhodni sodni praksi pred zadevo Kone AG in drugi

prepuščen nacionalnemu pravu držav članic, ki pa je moralo biti v skladu z načeloma

učinkovitosti in enakovrednosti. V zadevi Kone AG in drugi je Sodišče EU odločilo, da za

odškodninsko odgovornost članov kartela zadošča že posredna vzročna zveza med

nedovoljenim delovanjem in nastalo škodo. Vendar pa mora vsak, ki je utrpel škodo zaradi

učinka dežnika, dokazati, da bi bila lahko posledica tega kartela uporaba zaščitne cene s strani

tretjih oseb, ki delujejo samostojno, in da teh okoliščin in posebnosti ter možnosti pojava

učinka dežnika udeleženci navedenega kartela ne bi mogli spregledati.

Naslednji problem predstavlja dostop do dokazov. Oškodovanci, ki želijo dokazati škodo,

nastalo zaradi učinka dežnika, imajo običajno velike težave s pridobitvijo relevantnih

materialnih dokazov, ki jih je v praksi brez sodelovanja podjetij, udeleženih v kartelu, zelo

težko pridobiti. Še posebej se ta problem pojavlja pri dokazih, pridobljenih s programom

330 Glej primere Salmon Fishery, Gross, Online DVD Rental.

98

prizanesljivosti. Sodišče EU je mnenja,331 da je treba pri zahtevi za vpogled v dokumentacijo v

zvezi s programom za ugodno obravnavo uravnotežiti interese, ki upravičujejo posredovanje

in varovanje tistih informacij, ki jih prosilec za ugodno obravnavo prostovoljno posreduje, ter

interese tistih, ki lahko dosežejo povračilo nastale škode le z vpogledom v takšne dokaze. Tako

uravnoteženje pa lahko nacionalna sodišča izvajajo le od primera do primera v okviru

nacionalnega prava in ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin primera. Tudi Direktiva

2014/104/EU zavzema enako stališče, in sicer da nacionalna sodišča za namen odškodninskih

tožb nikoli ne morejo odrediti, naj stranka ali tretja oseba razkrije izjavo zaradi prizanesljivosti

ali vlogo za poravnavo. Direktiva 2014/104/EU si torej prizadeva tudi za učinkovite programe

prizanesljivosti. Menim, da je takšna individualna obravnava potrebna, saj bi splošno pravilo

lahko ogrozilo javne interese ali na drugi strani interese zasebnih tožnikov.

Sodišče EU sicer državam članicam ni naložilo obveznosti priznavanja teorije zaščitne cene, jim

pa nalaga, da morajo proučiti tudi to možnost. V zvezi s tem se pojavlja problem, ali bi morala

sodišča preganjati tudi takšne kršitve nacionalnega konkurenčnega prava, ko nezakonito

vedenje nima vpliva na trgovino med državami članicami EU. Repas in Keresteš332 menita, da

bi morala nacionalna sodišča priznati teorijo zaščitne cene in sankcionirati tudi takšne kršitve

nacionalnega konkurenčnega prava, ki nimajo vpliva na trgovino med državami članicami EU.

Tudi v okviru ZDA se pojavlja vprašanje, ali je možno sklicevanje na teorijo dežnika v primeru

zlorabe prevladujočega položaja. V ZDA je pravna podlaga za vložitev odškodninskega

zahtevka člen 4 Claytonovega zakona, ki se glasi, da lahko vsaka oseba, ki je utrpela poslovno

ali zasebno škodo zaradi kakršnega koli prepovedanega dejanja po pravilih varstva konkurence,

vloži tožbo za povračilo škode. Zakon torej ne omejuje kroga oškodovancev, ki bi lahko

zahtevali povrnitev škode, prav tako pa je že v sami osnovi glavni namen Claytonovega zakona

preprečevanje monopolistične prakse. Na podlagi tega je možno priti do zaključka, da je v ZDA

možna uporaba teorije dežnika tudi v primeru zlorabe prevladujočega položaja.

V EU in ZDA je prisotnih še nekaj drugih problemov, s katerimi se srečujejo oškodovanci, in

sicer visoki stroški postopka, tveganje v smislu uspeha v pravdi, strah pred povračilnimi ukrepi,

ki bi jih lahko pričela izvajati podjetja, ki kršijo konkurenco, ter kratki zastaralni roki. Podjetja,

ki kršijo pravila konkurenčnega prava in so zato kaznovana, pa so izpostavljena tveganju, da se

bodo po izplačilu povzročenih škod znašla v likvidnostnih težavah. Blair in Maurer333 navajata,

da so bila v ZDA številna sodišča izpostavljena problemu, da bodo podjetja po izrečeni kazni za

kršitev konkurenčnopravnih pravil zaradi likvidnostnih težav uničena, še posebej zaradi t.i.

»treble damages«, trojnih odškodnin, ki jih lahko določajo sodišča v ZDA, vendar se je izkazalo,

da se to zgodi le redko.

Teorija učinka dežnika pa rešuje problem pojava kršitve konkurenčnopravnih pravil, saj ima

odvračalni učinek za kršitelje. S tem, ko so kršitelji kaznovani tudi za škodo, ki so jo s svojimi

331 Glej zadevi Pfleiderer in Donau Chemie. 332 Repas, Keresteš, str. 76. 333 Blair, Maurer, str. 790.

99

dejanji povzročili le posredno, se zmanjša možnost, da bodo s kršitvami nadaljevali ali jih pričeli

znova.334

4.3. PREDLOGI IZBOLJŠAV V ZVEZI S TEORIJO ZAŠČITNE CENE

V zvezi s teorijo zaščitne cene bi bilo v prihodnosti potrebno in možno izboljšati še nekaj stvari.

Kot prvi predlog izboljšave bi lahko navedli, da Sodišče EU in Vrhovno sodišče ZDA sprejmeta

enotno teorijo vzročnosti pri teoriji učinka dežnika, zato da med celinama ne bi prihajalo do

velikih razlik pri odločanju o enaki zadevi, še posebej iz razloga, ker je danes tržno

gospodarstvo globoko prepleteno tudi na mednarodnih in medcelinskih ravneh. EU in ZDA

sicer sodelujeta na področju konkurenčnega prava že vse od leta 1991, ko sta podpisali

Sporazum med ZDA in EU o uporabi njunega konkurenčnega prava.335 Namen sodelovanja je

podpreti koordinacijo ter zmanjšati razlike v njunih konkurenčnopravnih pravilih, zagotavljati

pomoč pri preiskavi kršitev pravil konkurenčnega prava in pomoč pri pridobivanju dokazov.

Evropska komisija in Pravosodno ministrstvo v ZDA bi se lahko še nekoliko podrobneje

posvetila vprašanju pridobivanja dokazov in tako oškodovancem omogočila, da bi imeli lažji

dostop do potrebnih dokazov. Prav tako bi bilo potrebno razmisliti o sprejemu strategije, ki bi

nekoliko zmanjšala visoke sodne stroške v primeru sporov zaradi teorije učinka dežnika in

konkurenčnopravnih sporov na splošno.

Vrhovno sodišče ZDA bi se moralo bolj posvetiti vprašanju teorije učinka dežnika in sprejeti

enotno stališče glede njene dopustnosti in uporabe, da bi lahko bila sodna praksa bolj

konsistentna in predvidljiva. To bi tudi bistveno zmanjšalo tveganje oškodovancev ob

zasebnopravnem uveljavljanju konkurenčnih pravil, med katere spada tudi teorija učinka

dežnika, da bo rezultat postopka neuspešen. Navedeno velja tudi za Sodišče EU, katero je do

sedaj reševalo zgolj en primer teorije zaščitne cene v zadevi Kone AG in drugi. Ali bodo njegove

odločitve v prihodnjih primerih konsistentne, je v tem trenutku še nemogoče napovedati.

Glede problema, ki se pojavlja z razkritjem dokazov v zvezi s programi prizanesljivosti, s

pridobitvijo katerih lahko oškodovanci pripravijo boljše odškodninske tožbe, je Sodišče EU že

ubralo precej smiselno pot, in sicer, da se možnost razkritja dokazov presoja posamično pri

vsakem primeru, saj se le tako lahko zagotovi, da nista ogrožena ne javni in ne zasebni interes.

334 Lave, str. 234. 335 Glej Agreement between the government of the united states of america and the Commission of the

European Communities regarding the application of their competition laws, dostopno na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/competition/international/legislation/usa01.pdf.

V zvezi z medsebojnim sodelovanjem EU in ZDA velja omeniti tudi Smernice o sodelovanju v preiskavah združitev

- Best practices on cooperation in merger investigations, dostopno na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/competition/mergers/legislation/best_practices_2011_en.pdf.

http://ec.europa.eu/competition/international/legislation/usa01.pdf

http://ec.europa.eu/competition/mergers/legislation/best_practices_2011_en.pdf

100

Morda bi v prihodnosti lahko postavilo le nekakšne osnovne smernice, kateri dokazi se lahko

razkrijejo in pod kakšnimi pogoji, da bi tako oškodovanci lahko lažje presodili, kakšna je njihova

možnost uspeha v tožbi. Direktiva 2014/104/EU v členu 6 sicer vsebuje nekaj določb o tej

problematiki, vendar je zadeva kljub temu še precej nedefinirana. Predvsem bi bilo potrebno

jasneje poudariti, kakšne so možnosti oškodovancev pri razkritju dokazov v zvezi s programi

prizanesljivosti, kadar so ti dokazi edina podlaga za odškodninsko tožbo.

Glede problema kratkih zastaralnih rokov bi lahko zakonodajalci, tako v EU kot v ZDA, bolj

upoštevali dolgo trajanje javnopravnih konkurenčnih postopkov, ki so po navadi podlaga za

zasebnopravne postopke, in podaljšali zastaralne roke za vložitev zahtevkov na ustrezno dobo,

ki omogoča uspešno izpeljavo odškodninskega postopka, ali pa vsaj pospešili trajanje

javnopravnih postopkov. Možno bi bilo znižati tudi stroške, ki jih imajo oškodovanci v

postopku. Predvsem v ZDA bi bilo potrebno odvetnikom znižati nagrade, ki jih dobijo za

zastopanje oškodovancev v odškodninskih postopkih.

101

5. SKLEP

EU je na zakonodajni ravni in pri izvajanju politike varstva konkurence v zadnjem

srednjeročnem obdobju v določenih delih ujela korak z najbolj naprednimi ureditvami.

Redefinicija politike konkurence je počasna, opazimo pa precejšnje premike v obrazložitvah

odločb in sodni praksi Sodišča EU. Konkurenčno pravo EU torej doživlja pospešeno evolucijo,

ki pa je kontrolirana in dozirana.336

Pomemben del konkurenčnega prava, kjer prihaja do vidnega razvoja, je tudi zasebnopravno

uveljavljanje pravil konkurence. Zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava in

odškodnina za žrtve kršitev pravil konkurenčnega prava se pogosto smatrata kot pomemben

dopolnitveni del javnopravnemu uveljavljanju pravil konkurenčnega prava.

Evropska komisija se je na tej podlagi odločila pripraviti številne pravne akte, ki predstavljajo

temelj za uspešnejše zasebnopravno uveljavljanje konkurenčnopravnih pravil. Njihov cilj je, da

se odpravijo praktični problemi, s katerimi se sedaj srečujejo oškodovanci, če so žrtve kršitve

pravil konkurenčnega prava. Najmodernejši izmed teh je Direktiva 2014/104/EU, ki utira pot

harmonizaciji postopkov za uveljavljanje škode zaradi kršitve pravil konkurenčnega prava in bi

lahko pomenila začetek velikega števila novih primerov tožb. Že leta 2003 je Evropska komisija

z modernizacijo konkurenčnega prava obdržala svojo vlogo pri razvoju konkurenčnopravne

politike in pri obravnavanju kršitev konkurenčnopravnih zadev, pri katerih gre za interes EU, v

druge postopke na tem področju pa je bolj vključila nacionalna sodišča in nacionalne organe

za varstvo konkurence. Ti si lahko pri svojem delu pomagajo z dolgoletno sodno prakso Sodišča

EU, ki jo kot primarni pravni vir EU morajo upoštevati. Pri tem lahko predvsem omenimo

odmevni primer priznanja teorije zaščitne cene (učinek dežnika - umbrella effect) v zadevi

Kone AG in drugi, ki je in bo še imel precej daljnosežne posledice.

Z vidika ekonomske teorije je razumljivo, da kartel povzroča škodo tudi tistim strankam na trgu,

ki ne poslujejo z njim, pač pa poslujejo s konkurenčnimi podjetji, ki niso del kartela in delujejo

na istem trgu. Razlog za to je, da bodo ta podjetja zaradi visokih cen kartela doživela povečano

povpraševanje, normalen poslovni odziv podjetij na to pa je, da bodo tudi sama dvignila cene,

ki bodo pa še vedno nekoliko nižje od cene kartela.337 Podjetja izven kartela namreč nimajo

druge racionalne izbire, kot da svoje cene prilagodijo kartelu. V nasprotnem primeru bi se

postavila v konkurenčno slabši položaj v primerjavi s podjetji v kartelu.338

Kot sem ugotovila v nalogi, je bila iz tega razloga odločitev Sodišča EU v zadevi Kone AG in

drugi precej pričakovana. V zadevi Kone AG in drugi je Sodišče EU poudarilo, da je učinek

dežnika možna posledica kartela. S svojo odločitvijo, da je v takem primeru možno zahtevati

odškodnino za utrpelo škodo, je dalo vzpodbudo za vložitev odškodninskega zahtevka vsem,

336 Grilc 2014, str. 1291. 337 Maier-Rigaud Frank, 2014, str. 15. 338 Hannes Beth, Pinter Cora-Marie: Preisschirmeffekte: Wettbewerbsökonomische Implikationen für kartellrechtliche Bussgeld und Schadensersatzverfahren, Wirtschaft und Wettbewerb, 03/2013 (v nadaljevanju Hannes, Pinter), str. 228.

102

ki so utrpeli škodo zaradi kartela, pa čeprav niso bili z njim v pogodbenem razmerju. Kot izhaja

iz izreka sodbe, pa ta pravica ni pogojena s tem, da bi med kršitvijo in škodo morala obstajati

neposredna vzročna zveza, kar pomeni, da se tako krog morebitnih tožnikov lahko zelo poveča,

saj lahko odškodnino zahtevajo poleg oseb, ki so bile v direktnem pogodbenem razmerju s

kartelom, tudi osebe, ki so bile v pogodbenem razmerju s podjetji, katera so zaradi kartela

dvignila svoje cene, niso pa sodelovala s kartelom. Prva teza, ki je bila cilj magistrskega dela,

je torej potrjena – Sodišče EU je s svojo sodno prakso, predvsem pa z odločitvijo v zadevi Kone

AG in drugi, kjer je priznalo teorijo zaščitne cene, spodbudilo zasebnopravno uveljavljanje

škode in odprlo nove možnosti za praktične vidike uveljavljanja škod, saj te pravice ne pogojuje

z obstojem neposredne vzročne zveze med oškodovančevo škodo in kršitvijo. Prav tako je

potrjena druga teza, in sicer, da je vključitev teorije zaščitne cene v civilno odgovornost

udeležencev kartela v skladu s funkcijo odškodnine. Namen teorije zaščitne cene je, da se

oškodovancem povrne škoda, kršiteljem pa prepreči nadaljnje pritikonkurenčno ravnanje.

Glede razsežnosti civilne odgovornosti kršiteljev pravil konkurenčnega prava je v sodbi Sodišče

EU sprejelo stališče, da program za ugodno obravnavo posameznikom ne more odvzeti pravice,

da pri nacionalnih sodiščih uveljavljajo povrnitev škode, nastale zaradi kršitve člena 101 PDEU.

Sodišče EU je povzelo mnenje generalne pravobranilke Kokott, da bi takšna praksa podpirala

protikonkurenčno ravnanje, saj so finančna tveganja v primeru kršitve pravil konkurence

odvisna tudi od števila odškodninskih zahtevkov, ki so lahko vloženi zoper kršitelja. Če bi se

udeležencem kartela lahko zagotovilo, da jim nikoli ne bo potrebno odgovarjati za učinek

dežnika, bi zanje to pomenilo dodatno spodbudo, da nadaljujejo s protikonkurenčnimi

dejavnostmi. Po drugi strani pa lahko ta odločitev vpliva na pripravljenost predajanja

informacij s strani članov kartela. Zaradi programa prizanesljivosti sicer uživajo imuniteto pred

denarnimi kaznimi, ne pa tudi imunitete pred odškodninskimi tožbami. Z izdajanjem informacij

bi se torej izpostavili večji nevarnosti, in sicer, da se bo proti njim vložilo še več odškodninskih

tožb.

V zvezi s teorijo zaščitne cene sem obravnavala tudi tretjo tezo, da se teorija zaščitne cene

pojavi tako v primeru kršitve člena 101 PDEU kot tudi kršitve člena 102 PDEU. Da se lahko

zagotovi učinkovito uveljavljanje pravil in vsem oškodovanim omogoči odškodnino pod

enakimi pogoji, je potrebno sprejeti stališče, da se teorija zaščitne cene nanaša tako na člen

101 PDEU kot tudi na člen 102 PDEU. Takšna ureditev je ustrezna, saj se na ta način lahko

omogoči, da bodo vse oškodovane stranke v postopku povrnitve škode deležne enake

obravnave. S tem razmišljanjem potrjujem tretjo tezo.

Odločitev v zadevi Kone AG in drugi torej predstavlja dodatno vzpodbudo zasebnim tožnikom

za vložitev tožb proti članom nedovoljenih kartelov, kar bi lahko privedlo do povišanja števila

tožb zasebnih tožnikov v EU. Sodba je dobrodošla, saj usklajuje prevladujoči trend

ekonomskega razmišljanja na področju zahtevkov za povrnitev škode zaradi kršitve pravil

konkurence.

Pomen, ki ga ima sodba za nacionalna sodišča, je precejšen, saj morajo nacionalna sodišča v

zadevah, kjer je prisoten element EU, upoštevati pravna pravila in sodno prakso Sodišča EU.

103

Sodišče EU sicer ni zahtevalo, da bi teorijo zaščitne cene morale prevzeti vse države članice,

ampak jim samo nalaga, da tega ne smejo kategorično izključevati. Istočasno se postavlja

vprašanje, ali bi morala sodišča preganjati tudi takšne kršitve nacionalnega konkurenčnega

prava, ko nezakonito vedenje nima vpliva na trgovino med državami članicami EU. Kot smo

ugotovili, Repas in Keresteš 339 temu v prid navajata številne razloge, med katerimi so

najpomembnejši, da nacionalne zakonodaje večinoma sledijo pravu konkurence EU in se z

njim usklajujejo, prav tako pa zasledujejo iste cilje. Menim, da bi prišlo do precejšnjih razhajanj

v primeru, če se nacionalna sodišča ne bi odločila za priznavanje teorije zaščitne cene, priznana

pa bi bila s strani Sodišča EU. Namen konkurenčnega prava EU je namreč poenotiti različna

nacionalna prava in omogočiti obravnavo kršitev pravil konkurenčnega prava enako na

nacionalni ravni in na ravni EU. Vsi, ki so utrpeli škodo s kršitvijo konkurenčnopravnih pravil,

bi morali imeti enake možnosti za povračilo izgube in vsi, ki so konkurenčno pravo kršili, bi

morali biti izpostavljeni enakim sankcijam. S tem smo podali tehtne razloge za potrditev četrte

teze, da bi teorijo zaščitne cene morala upoštevati tudi nacionalna sodišča pri odločanju v

nacionalnih zadevah, ki nimajo vpliva na trgovino med državami članicami.

V ZDA je situacija glede zasebnega uveljavljana pravil konkurenčnega prva in teorije zaščitne

cene nekoliko drugačna. Tam je velika večina uveljavljanja pravil konkurenčnega prava podana

prav s strani zasebnih tožnikov, ki na sodišča vlagajo zasebne tožbe. Največkrat gre za

odškodninske tožbe za povrnitev škode, ki je nastala zaradi protikonkurenčnih dejanj. Pogoj,

da se lahko vloži zasebna tožba zaradi kršitve pravil konkurence, je podoben kot v EU -

nastanek škode, ki mora nastati kot posledica dejanja, s katerim se je kršilo pravo varstva

konkurence.

Sodišče EU je v zadevi Kone AG in drugi potrdilo teorijo zaščitne cene in predvideva se, da bo

takšna tudi nadaljnja sodna praksa Sodišča EU. Na drugi strani Atlantika pa so okrožna sodišča

večinoma zavzela stališča, da se teorija zaščitne cene ne prizna. Skozi analizo sodne prakse

ZDA, ki je precej številčnejša kot sodna praksa EU, smo ugotovili, da sodni primeri v ZDA

izkazujejo zmedeno stanje in zmeden razvoj teorije učinka dežnika, predvsem zaradi

nesigurnosti v teorijo ekonomske vzročnosti in politiko prava konkurence. S tem smo potrdili

tudi zadnjo tezo, in sicer da je uveljavljanje pravil konkurenčnega prava na podlagi teorije

zaščitne cene v ZDA precej bolj razvito kot v EU, vendar pa je tam stališče do uveljavljanja

škode na podlagi teorije zaščitne cene že od samega začetka zelo nekonsistentno.

Zaradi daljnosežnega učinka primera Kone AG in drugi in pravil, ki izhajajo iz sodbe v tej zadevi,

imata torej EU in ZDA v prihodnosti težko nalogo: izbrati morata takšno politiko, da najdeta

ravnovesje med ekonomsko ustreznimi odškodninami za različne skupine oškodovanih oseb,

med odgovornostjo članov kartela za škodo, ki so jo povzročili, in povsem praktičnim vidikom

uveljavljanja škod.

Sama menim, da bi se to tako v EU kot v ZDA najustrezneje doseglo na način, da se posveti še

večja pozornost odkrivanju in sankcioniranju podjetij, ki kršijo pravila konkurenčnega prava in

339 Repas, Keresteš, str. 76, 77.

104

tako ovirajo konkurenco ter povzročajo škodo drugim udeležencem na trgu. Še nadalje bi bilo

potrebno spodbujati javnopravno in zasebnopravno uveljavljanja konkurenčnopravnih pravil,

morda tudi s kakšnimi novimi in še bolj rigoroznimi instituti, kot je teorija zaščitne cene. Samo

tako bo namreč lahko dosežen glavni cilj konkurenčnega prava, ki je popolna konkurenca,

gospodarski napredek in blaginja potrošnikov.

105

LITERATURA IN VIRI

MONOGRAFIJE:

Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Uradni list Republike Slovenije, 2003

Craig Paul, De Burca Grainne, EU Law: Text, Cases, and Materials, Third edition, Oxford

University Press, 2003

Faull Jonatan & Nikpay Ali, The EU law of competition, Oxford University Press, 2014

Fejo Jens, Monopoly Law and Market: Studies of EC competition Law with US American

antitrust law as a frame of reference and supported by basic market economics, Kluwer

law and taxation, 1990

Gifford Daniel J., Raskind Leo J., Federal Antitrust Law, Cases and Materials, West

Publishing Co., 1983

Goyder D. G., EC Competition Law, Fourth Edition, Oxford University Press, 2003

Grilc Peter, Pravo Evropske unije, druga knjiga, Cankarjeva založba, 2001

Grilc Peter, Bratina Tanja, Galič Aleš, Kerševan Erik, Kocmut Mitja, Podobnik Klemen,

Vlahek Ana, Zabel Bojan, Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s

komentarjem (ZPOmK-1), GV Založba, 2009

Hovenkamp Herbert, Antitrust, Fourth Edition, Thomson/West, USA, 2005

Jones Alison, Sufrin Brenda, EU Competition Law: Text, Cases, and Materials, Fourth

Edition, Oxford University Press, 2011

Jones Alison, Sufrin Brenda, EU Competition Law: Text, Cases, and Materials, Fifth

Edition, Oxford University Press, 2014

Middleton Kirsty, Rodger Barry, MacCulloch Angus, Cases & Materials on UK and EC

Competition Law, First Edition, Oxford University Press, 2003

Monti Giorgio, EC Competition Law, Cambridge University Press, 2007

Plavšak Nina, Juhart Miha, Jadek Pensa Dunja, Kranjc Vesna, Grilc Peter, Polajnar

Pavčnik Ada, Dolenc Mile, Pavčnik Marijan, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1.

knjiga, GV Založba, 2003

Repas Martina, Konkurenčno pravo v teoriji in praksi, Omejevalna ravnanja in nadzor

koncentracij, Uradni list Republike Slovenije, 2010

Tratnik Matjaž, Ferčič Aleš, Ferlinc Maja, Osnove prava Evropske unije, Zbirka Evropska

obzorja, Codex Iuris, 2004

Whish Richard, Competition Law, Sixth Edition, Oxford University Press, 2009

Whish Richard, Bailey David, Competition Law, Eighth Edition, Oxford University Press,

2015

ČLANKI:

Ahtik Meta, Vlahek Ana, Določanje odškodnin v primeru kršitev antitrusta, Podjetje in

delo 6-7/2011, str. 1344

106

Bergant Rakočević Vesna, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše

sodne prakse, Pravna praksa 3-4/2009, str. 22

Bernard Luka, Računanje škode zaradi kršitve antitrusta, Podjetje in delo, 3-4/2011, str.

503

Blair D. Roger, Maurer G. Virginia, Umbrella pricing and antitrust standing: an

economic analysis, Utah Law Review, 1982, str. 763

Bratina Tanja, Ekonomski vidiki določanja odškodnin v primeru kršitev pravil

konkurenčnega prava, LeXonomica – Revija za pravo in ekonomijo, let. IV, št. 1, junij

2012, str. 73

Bratina Tanja, Pred katero institucijo zaradi kršitev konkurenčnopravnih pravil

Skupnosti, Pravna praksa, 44/2006, str. 9

Bratina Tanja, Prizanesljivost Evropske komisije in Urada RS za varstvo konkurence,

Pravna praksa 2/2007, str. 9-12 Bratina Tanja, Strožje globe, Pravna praksa 36/2006, str. 9-11

Brisimi Vasiliki, Ioannidou Maria, Stand-alone damages actions: Insights from Greece

and Cyprus, European Competition Law Review, let. 34, št. 12, 2013, str. 654

Brkan Maja, Rule of reason za evropsko pravo konkurence, Evro pravna praksa, 3/2004,

str. 27

Coronna Marjana, Reforma konkurenčnega prava ES – neposredni učinek tretjega

odstavka 81. člena PES, Podjetje in delo, 5/2004, str. 884

Davis Peter, »Facts« and the estimation of damages in competition cases, European

Competition Law Review, let. 33, št. 8, 2012, str. 339

Duffy M. Matthew, Chipping away at the Illinois Brick wall: Expanding exceptions to

the indirect purchser rule, Notre Dame Law Review, št. 87, 2011-2012, str. 1709

Dunne Niamh, It never rains but it pours: Liability for umbrella efects underEU

competition law in Kone, Common Market Law Review, let. 51, št. 6, 2014, str. 1813

Fatur Andrej, Belina Djalil Helena, Ustreznost varstva pravic kršiteljev v postopkih o

prekrških s področja varstva konkurence, Odvetnik, 73/2015, str. 12

Ferčič Aleš, Je smiselna reforma programa prizanesljivosti?, Pravna praksa, št. 16-

17/2010, str. 16

Ferčič Aleš, Konkurenčna politika v socialnem tržnem gospodarstvu, Podjetje in delo

1/2015, str. 126

Ferčič Aleš, (Stran)poti slovenske konkurenčne politike, Podjetje in delo 2/2015, str.

408

Gamble Roger, Whether neap or spring, the tide turns for private enforcement: the EU

proposal for a Directive on damages examined, European Competition Law Review,

let. 34, št. 12, 2013, str. 611

Grilc Peter, Koga varuje konkurenčno pravo in pred kom, Podjetje in delo 5-6/1996, str.

781

Grilc Peter, Vsebina in pomen reforme konkurenčnega prava EU za slovensko pravo,

Podjejte in delo 6-7/2014, str. 1288

107

Hannes Beth, Pinter Cora-Marie: Preisschirmeffekte: Wettbewerbsökonomische Implikationen für kartellrechtliche Bussgeld und Schadensersatzverfahren, Wirtschaft und Wettbewerb, 03/2013, str. 228

Hansberry Dorothy, Hummer Christina, Le Berre Morvan, Leclerc Melanie.: Umbrella

effect: Damages claimed by customers of non-cartelists competitors, Journal of

European Competition Law & Practice, let. 5, št. 4, 2014, str. 196

Harsdorf Enderndorf Natalie, Maierhofer Nathalie, The road after Pfleiderer: Austrian

preliminary reference raises new questions on access to file by third parties in cartel

proceedings, European Competition Law Review, let. 34, št. 2, 2013, str. 78

Horvat Emilija, Mitić Aleksandra, Program prizanesljivosti za udeležence v kartelih v

Sloveniji, Pravna praksa, 15/2010, str. 18-19

Howard Anneli, The Draft Directive on Competition Law Damages - What does it mean

for infringers and victims?, European Competition Law Review, let. 35, št. 2, 2014, str.

51

Inderst Roman, Maier-Rigaud Frank, Schwalbe Ulrich, Preisschirmeffekte (Umbrella

effects), Wirtschaf und Wettbewerb, št. 11, leto 2014, str. 1043

Kamp P. David, Monopsonistic price fixing and umbrella pricing as a theory of antitrust

standing: a new view of Illinois Brick, Cincinnati Law Review, št. 52, 1981, str. 52

Kavčič Matej, Javnopravno in zasebnopravno varstvo konkurence: obramba in aktivna

ravnanja strank po ZPOmK-1, Podjetje in delo 6-7/2008, str. 1460

Lave M. Jonathan, Umbrella standing: the tradeoff between plaintiff suit and

speculative claims, The Antitrust Bulletin, Federal Legal Publications, št. 48, 2003, str.

223

Lemley A. Mark, Leslie R. Christopher, Antitrust arbitration and Illinois Brick, Iowa Law

Review, let. 100, 2014-2015, str. 2115

Mentula Arttu, Puolakainen Katrin, Recent Finnish case law on cartel follow-on

damages cases, European Competition Law Review, let. 35, št. 9, 2014, str. 425

Middleton Kirsty, Rodger Barry, MacCulloch Angus, Cases & Materials on UK and EC

Competition Law, First Edition, Oxford University Press, 2003, str. 12

Monti Giorgio: Umbrella pricing as a sword case C 557/12, Maastricht Journal of

European and Comparative Law, št. 3, 2014, str. 464

Murphy Frances, EU Commission proposes new measures re private actions for

damages and collective actions, European Competition Law Review, let. 35, št. 5, 2014,

str. 223

Plahutnik Andrej, Konkurenčno pravo EU: Konkurenčnopravni postopki v Sloveniji,

Podjetje in delo 6-7/2001, str. 1203

Podobnik Klemen, Vpliv ameriškega antitrusta na konkurenčno pravo Evropske

skupnosti in kontinentalnega pravnika, Podjetje in delo, 6-7, 2001, str. 1213

Polajnar Pavčnik Ada, Amerikanizacija odškodninskega prava, Podjetje in delo 6-

7/2004, str. 1158

Price Gale, One short of a load: Why an Illinois Brick repealer will increase private

antitrust enforcement in Montana, Montana Law Review, let. 74, 2013, str. 399


108

Repas Martina, Keresteš Tomaž, Neue Dimensionen der privaten Durchsetzung der EU-

Wettbewerbsregeln: Preisschirmeffekte, Wirtschaft und Recht in Osteuropa, 3/2015,

str. 74.

Repas Martina, Taking leniency documents as evidence in damages actions in cases of

competition law infringement, Evidence in contemporary civil procedure: fundamental

issues in a comparative perspective, str. 105

Repinc Tjaša, Definiranje upoštevnega trga po uvedbi ekonomskega orodja za

ugotavljanje konkurenčnega pritiska na zvišanje cen, Podjetje in delo, 8/2014, str. 1525

Sanders Michael, Jordan Elizabeth, Dimoulis Charalampos, Schwedt Kirstin, DiLuigi

Brenda, van Wissen Maikel, Disclosure of leniency materials in follow-on damages

actions: striking »the right balance« between the interests of leniency applicants and

private claimants?, European Competition Law Review, let. 34, št. 4, 2013, str. 174

Scharaw Bajar, Commission proposal for a Directive on antitrust damages and

recommendation on principles for collective redress - the road towards »private

antitrust enforcement« in the European Union?, European Competition Law Review,

let. 35, št. 7, 2014, str. 352

Slot Piet Jan, Does the Pfleiderer judgment make the fight against international cartels

more difficult?, European Competition Law Review, let. 34, št. 4, 2013, str. 197

Valter Klemen, Je varstvo konkurence ujeto med upravni in prekrškovni postopek,

Pravna praksa 20-21/2015, str. 6

Varanelli Luigi, Odškodninska odgovornost zaradi kršitve pravil o konkurenci, Pravna

Praksa 28/2005, str. 14

Varanelli Luigi, Odškodninski vidiki zlorabe prevladujočega položaja, Podjetje in delo

2/2002, str. 236

Vlahek Ana, Dva nova instituta pred slovenskimi sodišči: amicus curiae in preliminary

rulings, Podjetje in delo 6-7/2014, str. 1317

Vlahek Ana, Oris odškodnin na področju skupnostnega antitrusta, Pravna praksa

11/2009, str. 44

Zgonec-Rožej Miša, Konkurenčno pravo in državne pomoči v Evropski skupnosti,

Podjetje in delo, številka 35/2000, str. XV

Zimmer Daniel, Höft Jan C., Alternative dispute resolution in antitrust cases? On the

role of mediation in US antitrust and EU and German competition law, , European

Competition Law Review, let. 34, št. 8, 2013, str. 434

Weidt Christopher F., The Directive on actions for antitrust damages after passing the

European Parliament, European Competition Law Review, let. 35, št. 9, 2014, str. 438

Weingerl Petra, Sodišče EU kot motor evropeizacije zasebnega prava: Ignorantia iuris

Europae nocet, Pravna praksa 38/2014, str. 22

Standing of purchasers from nonconspirators to challenge price-fixing conspiracy: Mid-

West Paper Products Co. v. Continental Group, Harward Law Review, št. 93, 1979-1980,

str. 598



109

PRAVNI VIRI:

Uredba Sveta ES št. 1/2003 z dne 16.12.2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81

in 82 Pogodbe, Uradni list EU, 08 politika konkurence, zvezek 2, 4.1.2003, str. 205-229

Uredba Sveta ES št. 139/2004 z dne 20.1.2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba

ES o združitvah), Uradni list EU, 29.1.2004, str. 1-22

Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.11.2014 o nekaterih

pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb

konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije, Uradni list EU, L 349, 5.12.2014,

str. 1-19

Kazenski zakonik (KZ– 1), Uradni list RS, 55/2008, 4.6.2008 z nadaljnjimi spremembami

Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS 83/2001, 25.10.2001 z nadaljnjimi

spremembami

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) – prečiščena oblika, Uradni list EU, C

325, 24.12.2002

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU), Uradni list EU, C 326,

26.10.2012

Priporočilo Komisije z dne 11.6.2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih

opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava

Unije, Uradni list EU, L201/60, 26.7.2013

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo

postopke z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb

zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije z dne 11.6.2013 (KOM 2013)

404 konč.

Sporočilo Komisije o ocenjevanju škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev členov

101 ali 102 Pogodbe o delovanju Evropske Unije, Uradni list EU, C167, 13.6.2013, str.

19

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26.3.2009 o Beli knjigi o odškodninskih tožbah

zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (2008/2154(INI)

Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, 33/1991, 28.12.1991

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS 73/2007, 13.8.2007 z nadaljnjimi

spremembami

Zakon o prekrških - ZP-1, Uradni list RS 3/2007, 12.1.2007 z nadaljnjimi spremembami

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), Uradni list RS, 36/2008,

11.4.2008 z nadaljnjimi spremembami

Zelena knjiga – Odškodninske tožbe zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES,

KOM(2005) 672 konč.

PRAVNI VIRI ZDA:

Sherman Act (1890), 15 U.S.C. §§ 1-7

Clayton Act (1914), 15 U.S.C. § 12-27

110

Federal Trade Commission Act (1914), 15 U.S.C. §§ 41-58

SODBE SODIŠČA EU:

Zadeva C-56-60/74 Kampffmeyer proti Komisiji in Svetu

Zadeva C-104/89 J.M. Mulder in drugi proti Komisiji in Svetu, ECLI:EU:C:1992:217

Zadeva C-6,9/90 Francovich proti Italiji, ECLI:EU:C:1991:428

Zadeva C-46/93 Brasserie du Pecheur proti Nemčiji, ECLI:EU:C:1996:79

Zadeva C-126/97 Eco Swiss China Time Ltd proti Benetton, ECLI:EU:C:1999:269

Zadeva C-453/99 Courage Ltd proti Bernard Crehan, ECLI:EU:C:2001:465

Zadeva C-295/04 Vicenzo Manfredi proti Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA,

ECLI:EU:C:2006:461

Zadeva C-296/04 Antonio Cannito proti Fondiaria Sai SpA, ECLI:EU:C:2006:461

Zadeva C-297/04 Nicolo Tricarico proti Assitalia SpA, ECLI:EU:C:2006:461

Zadeva C-298/04 Pasqualina Murgolo proti Assitalia SpA, ECLI:EU:C:2006:461

Zadeva C-421/05 City Motors Groep NV proti CitroënBelux NV, ECLI:EU:C:2007:38

Zadeva C-360/09 Pfleiderer proti Bundeskartellamt, ECLI:EU:C:2011:389

Zadeva C-199/11 Evropska komisija proti Otis NV in drugi, ECLI:EU:C:2012:684

Zadeva C-536/11 Bundeswettbewerbsbehörde proti Donau Chemie AG in drugi,

ECLI:EU:C:2013:366

Zadeva C 557/12 Kone AG in drugi proti ÖBB-Infrastruktur AG, ECLI:EU:C:2014:1317

SODBE SODIŠČ V ZDA:

Perma Life Mufflers Inc. v. International Parts Corp 392 U.S. 134 (1968)

Washington v. American Pipe and Construction Co. 393 U.S. 842 (1968)

Hanover Shoe, Inc. v. United Shoe Machinery Corporation, 392 U.S. 481 (1968)

Hawaii v. Standard Oil Co., 405 U.S. 251 (1972)

Zadeva US v. Topco 405 U.S. 596 (1972)

Illinois Brick Company v. Illinois, 431 U.S. 720 (1977)

Brunswick Corp. v. Pueblo Bowl-O-Mat, 429 U.S. 477 (1977)

Mid-West Paper Products co. v. Continental Group 596 F.2d 573 (3d Cir. 1979)

Beef Industry Antitrust Litigation 600 F.2d 1148 (5th Cir. 1979)

Folding Carton Antitrust Litigation 88 F.R.D. 211 (N.D. III 1980)

Reading Industries v. Kennecott Copper Corp. 631 F.2d 10 (2c Cir. 1980)

Pollock v. Citrus Associates, Inc. 512 F. Supp. 711 (S.D.N.Y. 1981)

Bristol Bay , Alaska, Salmon Fishery Antitrust Litigation, 530 F Supp. 36 (1981)

Petroleum Products Antitrust Litigation 691 F.2d 1335 (9th Cir. 1982)

Uranium Antitrust Litigation 552 F. Supp. 518, 525 (N.D. III 1982)

Associated General Contractors of California, Inc. v. California State Council of

Carpenters 459 U.S. 537 n.33 (1983)

111

Cargill, Inc. v. Monfort of Colo, Inc. 479 U.S. 104 (1986)

Atlantic Richfield Co. v. USA Petroleum 495 U.S. 328 (1990)

Gross v. New Balanace Athletic Shoe Inc., 955 F Supp. 242 (S.D.N.Y. 1997)

F.T.C. v. Mylan Laboratories, Inc. 62 F. Supp. 2d 25 (D.D.C. 1999)

Antoine L. Garabet, M.D., Inc. v. Autonomous Technologies Corp. 116 U.S. 1159 (2000)

Cooper Antitrust Litigation, 98F Supp. 2d 1039 (W.D. Wis. 2000)

TFT-LCD (Flat Panel) Antitrust Litigation, 2010 WL 1286478 (N.D. Cal. Mar 28, 2010)

Online DVD Rental Antitrust Litigation 2011 WL 1629663 at 9 (N.D. Cal. 2011)

ATM Fee Antitrust Litigation 686 F.3d 741 (9th Cir. 2012)

American Express Co. v. Italian Colors Rest., 133 S. Ct. 2304 (2013)

County of San Mateo v. CSL, Ltd., 1-11-cv-01468 2014 U.S.

Boardman v. Pacific Seafood Group, 1:2015cv00108 2015

SODBE SLOVENSKIH SODIŠČ:

Sklep II Ips 588/99 z dne 31.5.2000

Sodba II Ips 443/2002 z dne 22.5.2003

Sodba II Ips 429/2005 z dne 14.6.2007

Sklep II Ips 387/2007 z dne 16.12.2009

Sodba II Ips 101/2007 z dne 23.12.2010

Sodba VSRS ii Ips 250/2015 z dne 17.12.2015

VSL sodba in sklep I CPG 125/2013 z dne 28.5.2013

Sodba III IPS 98/2013 z dne 23.5.2014

DRUGA LITERATURA:

Ballard Dylan I., Nikonova Nadezhda, Brick by Illinois Brick: Ninth Circuit builds high

wall for indirect purchaser suits

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=ebbd46e2-8b03-408b-a687-

b6df850954b0

obiskano: 1.7.2016

De Smijter Eddy, O'Sullivan Denis, The Manfredi judgement of the ECJ and how it

relates to the Commission's initiative on EC antitrust damages actions, Competition

Policy Newsletter, št. 3, 2006


obiskano: 1.7.2016

Foix W. Danyll, Oregon federal court weighs in on disputed umbrella theory of

damages

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=389a4106-bdfb-4836-9863-

9c0486264727

obiskano: 1.7.2016






112

Fraile Irene, Kaapur Ankur, Umbrella liability for price fixing: Does the forecast call for more damages in the EU and U.S? http://constantinecannon.com/antitrusttoday/2014/02/10/cartel-members-likely-to-face-rainy-days-in-europe-under-umbrella-liability/ obiskano: 1.7.2016

Jens-Uwe Franck, Umbrella Pricing and Cartel Damages Under EU Competition Law,

SSRN Scholarly paper, št. 18, leto 2015, ID 2610104

Kavčič Matej, Program izobraževanja sodnikov o konkurenčnem pravu EU,

http://www.konkurencnopravo.eu/uploads/files/Kav%C4%8Di%C4%8D,%20Prakti%C

4%8Dni%20problemi%20zasebnopravnega%20uveljavljanja%20antitrusta.pdf

obiskano: 1.7.2016

Kirwan Kyle, Debunking the »umbrella theory« of antitrust standing

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=47c9ad69-0334-4b02-a4be-

6f89746a5c71

obiskano: 1.7.2016

Leviant Scott, Flat panel price fixing claims by indirect purchasers certified

http://thecomplexlitigator.com/post-data/2010/4/8/flat-panel-price-fixing-claims-

by-indirect-purchasers-certif.html

obiskano: 1.7.2016

Maier-Rigaud Frank P., Toward a European Directive on Damages Actions, SSRN

Scholarly paper, 22.7.2013, ID 2296843

Maier-Rigaud Frank, Umbrella effects and the ubiquity of damage resulting from

competition law violations, SSRN Scholarly paper, 25.2.2014, ID 2400946

Martinez David, Casselman Jill, The state of umbrella damages under Calif. antitrust

law

http://www.law360.com/articles/584504/the-state-of-umbrella-damages-under-

calif-antitrust-law

obiskano: 1.7.2016

Pignatelli Caroline, Ninth Circuit affirms dismissal of antitrust action by atm

cardholders due to lack of standing

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=2f63f50b-051e-4032-a82d-

be471f7405e7

obiskano: 1.7.2016

Sidley Austin LPP, Ninth Circuit Clarifies Limited Scope of Illinois Brick Exceptions http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=16b0d9ca-bbbf-42e6-9497-

3df658e1c063

obiskano: 1.7.2016

Verboven Frank, Van Dijk Theon, Designing the rules for private enforcement of EC

competition law

http://www.voxeu.org/article/ec-competition-law-private-enforcement

obiskano: 1.7.2016

Wall Denise, EU antitrust damages directive to level playing field and spur new

damages actions

















http://www.voxeu.org/article/ec-competition-law-private-enforcement

113

http://www.lexology.com/library/detail.aspx?g=940e3b21-2945-4ff2-9639-

b6c22e67057f

obiskano: 1.7.2016

Agreement between the government of the united states of america and the

Commission of the European Communities regarding the application of their

competition laws


obiskano 1.7.2016

Best practices on cooperation in merger investigations


obiskano: 1.7.2016

Boardman v. Pacific Seafood Groups

http://www.appliedantitrust.com/16_foreclosure/case_studies/pacific_seafood_boa

rdman/boardman_dor_pi_order3_6_2015.pdf

obiskano: 1.7.2016

Javna agencija RS za varstvo konkurence

http://www.varstvo-konkurence.si/si/o_agenciji/

obiskano: 1.7.2016

Konkurenčno pravo EU - pojmi

http://www.konkurencnopravo.eu/uploads/files/GLOSSARY_SI.pdf,

obiskano 1.7.2016

Reading Industries

http://openjurist.org/631/f2d/10/reading-industries-inc-v-kennecott-copper-

corporation

obiskano: 1.7.2016

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischo v zadevi C-453/99 Courage v.

Crehan, ECLI:EU:C:2001:181, z dne 22.3.2001

Sklepni predlogi generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi C-557/12 Kone AG in

drugi, ECLI:EU:C:2014:45, z dne 30.1.2014

Smernice o učinku na trgovino - Guidelines on the effect on trade concept contained

in Articles 81 and 82 of the Treaty

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:52004XC0427(06)

obiskano 1.7.2016

Sodba Sodišča EU z dne 20.9.2001 v zadevi C-453/99 Courage v. Crehan

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9ea7d2dc30d5eebe

342777f04becbd39d70c597d4a7e.e34KaxiLc3qMb40Rch0SaxuSchj0?text=&docid=46

604&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=852017

obiskano: 1.7.2016

Sodba Sodišča EU z dne 13.7.2006 v zadevi C-295/04 Manfredi Vicenzo Manfredi v.

Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA in pridruženimi zadevam

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9ea7d0f130d53b321

ecc99d94da0bfad92f1446871fd.e34KaxiLc3eQc40LaxqMbN4OchyTe0?text=&docid=5






http://www.appliedantitrust.com/16_foreclosure/case_studies/pacific_seafood_boardman/boardman_dor_pi_order3_6_2015.pdf

http://www.appliedantitrust.com/16_foreclosure/case_studies/pacific_seafood_boardman/boardman_dor_pi_order3_6_2015.pdf

http://www.varstvo-konkurence.si/si/o_agenciji/

http://www.konkurencnopravo.eu/uploads/files/GLOSSARY_SI.pdf

http://openjurist.org/631/f2d/10/reading-industries-inc-v-kennecott-copper-corporation

http://openjurist.org/631/f2d/10/reading-industries-inc-v-kennecott-copper-corporation

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:52004XC0427(06)

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9ea7d2dc30d5eebe342777f04becbd39d70c597d4a7e.e34KaxiLc3qMb40Rch0SaxuSchj0?text=&docid=46604&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=852017



http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9ea7d0f130d53b321ecc99d94da0bfad92f1446871fd.e34KaxiLc3eQc40LaxqMbN4OchyTe0?text=&docid=56474&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=1447281



114

obiskano: 1.7.2016

Sodba Sodišča EU z dne 6.6.2013 v zadevi C-536/11 Bundeswettbewerbsbehörde v.

Donau Chemie in drugim

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=138090&pageInd

ex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=104599

obiskano: 1.7.2016

Sodba Sodišča EU z dne 5.7.2014 v zadevi C-557/12 Kone AG in drugi,

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9ea7d0f130d5b1bd7

ed3c739465d9385f9cdaf593e85.e34KaxiLc3eQc40LaxqMbN4OchiRe0?text=&docid=1


obiskano: 1.7.2016

TFT-LCD global price fixing antitrust class action law suit


obiskano: 1.7.2016

ZPOmK-1G

http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DNT/varstvo_potrosniko

v_in_konkurence/ZPOmK-1G/ZPOmK-1G.pdf

obiskano: 1.7.2016

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=138090&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=104599

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=138090&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=104599

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9ea7d0f130d5b1bd7ed3c739465d9385f9cdaf593e85.e34KaxiLc3eQc40LaxqMbN4OchiRe0?text=&docid=153312&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=1188109




http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DNT/varstvo_potrosnikov_in_konkurence/ZPOmK-1G/ZPOmK-1G.pdf

http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DNT/varstvo_potrosnikov_in_konkurence/ZPOmK-1G/ZPOmK-1G.pdf

zaseno uveljavljanje pravil konkurenČnega prava in … · 2017-11-27 · pravil konkurenčnega...

Documents