v dialoguVESNA BUKOVEC, LADA CERAR, METKA ZUPANIČ

Pregledna razstava umetniške skupine

Stanka Gačnik

UMETNIŠKA INTERAKCIJA KOT POVABILO K DIALOGU

Čas (in življenje) teče(ta) in zaznamuje(ta) vse okrog nas. Tudi prostor(e). Dogodki se odvijajo, pridejo in odidejo, se nas dotaknejo ali ne, nas zaznamujejo ali ne, ljudje smo ali akterji ali zgolj opazovalci, hočemo ali nočemo prisluhniti, videti, sodelovati, si upati …!

V umetnosti na začetku 21. stoletja je moč sprejemati in prisegati na različne likovne tokove, stile in usmeritve, saj je izbira izraznih sredstev in modernih medijev domala nepregledna. Vse je dostopno, vse se sme, vse je večpomensko in realnost se (vede ali nevede) spreminja v nove oblike, nove prostore, nove fikcije videnega in občutenega. Vendar le pri tistih, ki zmorejo in delajo »pošteno«, ki ne blefirajo, ki znajo in zmorejo subtilni umetniški in ustvarjalni naboj prenesti v podobe, ki jih ni mogoče spregledati. In galerije so, poleg ateljejev in v primeru KOLEKTIVE tudi širši urbani prostori, prostori iskanja, radovednosti, tišine, samote …, predvsem pa odkrivanja, sprejemanja in dajanja različnih likovnih in ustvarjalnih pristopov, novih poetik in tendenc v sodobni vizualni umetnosti. To želimo pokazati in dati z razstavo KOLEKTIVE mestu Ptuju in njenim meščanom v času, ko je beseda kultura na prvem mestu. Kakšna bodo dejanja in posledice tega dogodka, bo prinesel čas … in spomini, ki jih ne smemo zaobiti, saj UMETNOST prinese veliko več kot le interesi.

Razstava umetniške skupne KOLEKTIVA odpira in ponuja nove oblike, novo občutenje, nove prostore, nove likovne zgodbe … Odkrivajmo, občutimo in spoznajmo jih skupaj z umetnicami v letu kulture, ki še traja, a se bo izteklo …

Ostane umetnost!

Skrivnostno srce (Secret Heart, 2011); instalacija; besedila, lepilni trak, napihljiva skulptura, zvok; samostojna razstava Secret Heart, FPSW, Program Gallery, Varšava, Poljska, 2011

Petja Grafenauer

KOLEKTIVNOST, KOMUNIKACIJA IN RAHLO NESPODOBNI VOAJERIZEM

KOLEKTIVA so Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič kadar ustvarjajo skupaj, to pa počno, ob samostojnih karierah, že več kot desetletje. Kolektivnost je bila skrita že v temi projekta Slovenija – Srbija 1 : 1 (2001), pri katerem sta sodelovali le Cerarjeva in Zupaničeva. V tistem konfliktnem času je nogometna tekma za evropske kvalifikacije z instalacijo v galeriji postala simbol sovraštva, jeze in solz Balkana. Kot na tekmi in v življenju, tudi v galeriji zmagovalca ni bilo.

Projekt je bodočo KOLEKTIVO že vpisoval v interdisciplinarno polje umetnosti, družbenih ved in celo statistike. Uvrstil jo je v okvire relacijske umetnosti, ki jo je leta 1998 Nicolas Bourriaud definiral takole:« Celota umetniških praks, ki imajo za teoretično in praktično izhodišče bolj kot avtonomen in izključujoč prostor celoto človeških razmerij in njihov družbeni kontekst.«1

Prvi projekt vseh treh avtoric se je zgodil dve leti kasneje v Parku zavedanja o okolju v Atenah, v času 11. Bienala mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. RENTaTENT (2003), ki je na razstavi dokumentiran z originalnimi materiali, je bil prvotno javna akcija, v kateri so umetnice na veliki razstavi sodobne umetnosti nudile brezplačen najem šotorov za utrujene obiskovalce in jim poleg počivališča podarile tudi opremo za preživetje bienala: dezodorant, kremo za sončenje in šampon. Akcija je znova temeljila na komunikaciji, a soigralci so poznali pravila sveta umetnosti. Iz zunanjega sveta je bil posvojen princip delovanja, ki je pervertiral turistično–marketinško logiko in jo ponujal brezplačno, morda tudi kot kritiko velikih McDonald's prireditev.

COLLECTIVENESS, COMMUNICATION AND SOMEWHAT COARSE VOYEURISM

For over a decade whenever Vesna Bukovec, Lada Cerar and Metka Zupanič are not pursuing their solo careers and are creating together they operate under the name KOLEKTIVA (COLLECTIVE). Collectiveness could be noticed already in their first project Slovenia – Serbia 1:1 (2001), which was a joint project in which only Cerar and Zupanič cooperated. In those conflicting times the act of placing the European qualifier football match into the gallery turned the match into a symbol of hate, anger and tears in the Balkans. As in the game and in life, there was no winner in the gallery.

This project defined the future work of KOLEKTIVA in the interdisciplinary field of art, social sciences and even statistics. It positioned them into the frame of relational art, which Nicolas Bourriaud defined in 1998 as follows:" A set of artistic practices which take as their theoretical and practical point of departure the whole of human relations and their social context, rather than an independent and private space."1

The first project in which all three authors cooperated took place two years later. RENTaTENT (2003) was set in the Environmental Awareness Park in Athens during the 11th Biennial of the Young Artists of Europe and the Mediterranean. The project – which is documented by original material in the exhi-bition – was primarily a public action in which the artists provided a tent that the tired visitors of the large contemporary art exhibition could rent free of charge. Not only did they provide a place to rest, they also provided the basic tools for surviving the biennial: deodorant, sunscreen and shampoo. Once again the action was based on communication, however the participants were aware of the rules in the world of art. They adopted the principles of operation from the outside world and by offering goods for free they perverted the tourist and marketing logic which could be perceived as criticism of the large McDonald's type events.

1 Bourriaud, Nicolas, Relacijska estetika Postprodukcija, Maska, Ljubljana 2007, str. 90.

1 Bourriaud, Nicolas, Relational aesthetics. Postproduction. (Relacijska estetika Postprodukcija), Maska, Ljubljana 2007, pg. 90.

Na povabilo nottinghamske umetniške skupine Yolk je nastalo prvo pomembno video delo opusa KOLEKTIVE, odličnih devet minut trajajoči voajerizem First Impression (Na prvi pogled, 2004). Umetnice gledajo, ocenju-jejo, izjavljajo. Okvir umetnosti olajša občutek nespodobnosti. Za njimi vajo ponavljamo gledalci. Uživamo, ko ocenjujemo pravilnost izjav, in kukamo v privatnost neznancev.

Umetnik je? je istega leta pokazal, kako si umetnika predstavlja občinstvo. Čeprav se je ukvarjala tudi s svojo podobo, KOLEKTIVA ni želela biti samozadostna in je pri postavitvi galerijo obrnila navzven, v prostor. Podobe umetnikov z napisi stereotipnih izjav o svoji poklicanosti je vrgla v zobe javnosti in se odrešila storjenega greha.

The first important video work in the KOLEKTIVA opus resulted from the invitation they received from the Nottingham’s art collective Yolk. This work was the excellent nine minute long voyeuristic video First Impression (2004). The artists observe, judge and provide statements. The offensive feeling is reduced by the art frame. This exercise is repeated by the audience.

In the same year the project Artist is? showed how the audience perceives the artist. Even though KOLEKTIVA also dealt with its own image, it did not wish to be self–sufficient and when setting the exhibition turned the gallery inside out, into the space. It tossed images depicting artists, together with stereotypical statements as regards their calling, amongst the public and was saved of its sin.

We enjoy evaluating the correctness of the statements and peeking into the privacy of strangers. Hiteti ali biti temeljit? (2004) also provides us with enjoyment as we ignore the good manners and laugh at the people from Nottingham who attempt to read a sentence in a language they never even knew existed. Some try to rush through this task, others are more thorough, and for a moment the Slovene audience is 1:0 up in the battle against the Brits.

Prav tako uživamo ob Hiteti ali biti temeljit? (2004), kjer spet presežemo spone bontona in se posmehnemo nottingham-čanom, ki se trudijo prebrati stavek v jeziku, za katerega še niso slišali. Nekateri pri tem početju hitijo, drugi so bolj temeljiti, za trenutek pa slovenski gledalci v bitki z Angleži vodimo 1:0.

Projekt Umetnik je? na samostojni razstavi Osebna povezava*, Likovni salon, Celje, 2004

KOLEKTIVA redko ustvar-ja objekte in kot se za so-cialno skulpturo spodobi, s pomočjo jezika, misli, dejanj in objektov skuša dosegati spremembe v družbi. Primer so lahko (Ne)vidne sledi (2009), ki so na Ptuju opozarjale na konzumerizem in arheo-loške najdbe.

KOLEKTIVA rarely creates objects and as it befits a social sculpture, it uses language, thoughts, actions and objects to achieve changes in society. An example of this can be seen in (In)visible traces (2009), which drew attention to consumerism and archaeological finds in Ptuj.

Two years later an equally interesting project saw the light of day, but this time Graz Kunsthaus provided them with better production capabilities. In Visions (2006) KOLEKTIVA invited the people to write a short story on the artworks in the Kunsthaus. If the previous project researched the stereotypes connected to artists, this project searched for their key characteristic (i.e. creativity) amongst the audience. From all of the stories that were received in reply to the competition, the best were published in a three language booklet, and the top three were narrated by a hired narrator and recorded on video. Three sculptures – the models for which were inspired by the best stories – also belong within the frame of this project.

Dve leti kasneje je nastal enako zanimiv projekt, a z boljšimi produkcijskimi možnostmi, ki jih je nudil graški Kunsthaus. KOLEKTIVA je v Visions (Vizije, 2006) meščane povabila k pisanju kratke zgodbe o umetninah v Kunsthausu. Če so v prejšnjem projektu raziskovale stereotipe o umetnikih, so tokrat njihovo ključno lastnost – kreativnost – iskale pri publiki. Najboljše zgodbe, ki so prispele na natečaj, so izšle v trojezični knjižici, tri zmagovalke pa je s pomočjo videoposnetka pripovedoval najeti govorec. V okvir istega projekta sodijo tudi tri skulpture – makete, nastale po najboljših pripovedih.

Tudi privlačna skulptura iz žlebnih cevi Izgubljeno v komunikaciji (2010) v živih barvah kriči o težavah s posredovanjem želenega.

Lost in communication (2010) is an attractive sculpture made from drainpipes that screams with its bright colours and draws attention to the problems related to mediating the desired.

Podobno učinkujejo variacije projekta Special Place in the City (Posebni prostori v mestu), ki se v različnih medijih in na raznolike načine v mestih Evrope udejanja že od leta 2004. Začelo se je z željo po spoznavanju skritih intimnih kotičkov v mestu in preraslo v platformo zgodb, ljudi in krajev, ki raziskujejo razmerja med posameznikom in njegovim intimnim odnosom do javnega prostora. Znova je tu dovoljeni voajerizem, ki spodbuja samoprimerjavo gledalca s sodelujočim posameznikom in vabi k razmisleku o drugih, sebi in javnih prostorih, ki v zadnjih letih hitro izginjajo. Special Place in the City je dokumentacija, alternativni turistični vodič ali pa dokument, ki bo ostal, ko nam bo sistem odvzel možnost posebnega kotička.

The numerous variations of the project Special Place in the City, which have been appearing in European towns in various mediums and forms since 2004, have a similar effect. The project started with the desire to learn about the hidden and intimate spots in a town and grew into a platform of stories, people and places that research the relations between the individual and his intimate attitude with the public space. Once again voyeurism is permitted and this encourages the audience to compare itself to the participants and leads the viewer to think about the others, himself and the public spaces that have been quickly disappearing over the last years. Special Place in the City is an alternative tourist guide or a document that will remain even once the system removes all possibilities of a special place.

V osmih letih je KOLEKTIVA projekt izvedla v Not-tinghamu, Gradcu, Sarajevu – tu so umetnice zožile izbor posameznikov in se osredotočile na izvajalce mestnih storitev – pa v Zagrebu, kjer je bil medij zgodb svetovni splet, Ljubljani, kjer so k sodelovanju, poleg širšega občinstva, posebej povabile šesterico znancev in prijateljev ter zbrale kar 197 najljubših kotičkov. Special Place in the City se je zgodil še v Mariboru in Celju. V teh dveh mestih so meščani umetnicam pošiljali pisma in razglednice, v Varšavi pa je navdih ponudila informacija, da je tu poslednje bivališče srca slavnega poljskega skladatelja Frédérica Chopina, ki ga je Poljakom med drugo svetovno vojno pomagal ohraniti sovražni general. KOLEKTIVA (Vesna Bukovec in Metka Zupanič) je objavila mednarodni natečaj za kratko zgodbo o skrivanju in reševanju Chopinovega srca in poleg zgodb razstavila tudi veliki simbolni objekt.

Over a period of eight years KOLEKTIVA implemented the project in Nottingham, Graz, Sarajevo (where the artists narrowed down the selection of individuals and focused on those who perform city services), Zagreb (where the medium for the stories was the internet), Ljubljana (where they – apart from the general public – also invited six acquaintances and friends and where they collected a whopping 197 favourite spots). Special Place in the City also took place in Maribor and Celje. In these two towns the inhabitants sent letters and postcards to the artists, while in Warsaw inspiration was drawn from the information that this is where the last resting ground of the famous Polish composer Frédéric Chopin’s heart lies, which an enemy general helped to preserve for the Poles during WWII. KOLEKTIVA (Bukovec and Zupanič) has created an international competition for a short story on hiding and saving Chopin's heart and alongside the stories they also exhibited a large symbolic object.

Recently this project was also implemented in Brisbane, where they cooperated with the art event Papergirl. This is a mass cycling action during which works of art are given away to random passers–by. The collected stories on hidden spots found their way into the hands of random inhabitants and might have inspired them to visit a so far undiscovered space. Special Place in the City does not only talk about places, but also about the town’s inhabitants and the fact that a favourite town location is most commonly not a result of town planning, but a spot subjectively chosen by an individual.

The retrospective exhibition of KOLEKTIVA’s opus so far shows that their work almost always steps out from the world of art and searches for an opportunity to communicate with the public. The projects by Vesna Bukovec, Lada Cerar and Metka Zupanič enter the intimacy of strangers who let down their barriers and reveal their human side. The artists continue with their artistic practice that has been going strong in Slovenia already from the 1990s onwards and seems to have been based in gallery P74 (at least from the mid first decade of the new millennium onwards), where the artists also exhibited independently. Such art, which is – interestingly – in most cases created by female artists, Beti Žerovc described as follows: »It is decreasingly linked to the object and it is developing through time, into processes; the projects often take place outside of the gallery; it is less and less likely to address the art connoisseurs and increasingly likely to address the general public who are rarely primarily interested in art. The art production is extremely flexible, the projects are conceived and built in relation to a specifically defined environment and follow the rapid social changes.«2 Art in a social space differs somewhat from relational art, for the latter emphasises communication, while the first draws attention to the connections with the non–art public. Of course, the contexts in which Rirkrit Tiravanija or for instance Janja Žvegelj and a few years later KOLEKTIVA operate vary greatly. However, all surpass the borders of art and take small steps in building interpersonal relations while offering a mirror in which we can see ourselves.

Prav pred kratkim se je projekt zgodil v Brisbanu, kjer so sodelovale s skupinskim umetniškim dogodkom Papergirl. Gre za množično kolesarsko akcijo, med katero se umetniška dela poklanja naključnim mimoidočim. Zbrane zgodbe o skritih kotičkih so romale v roke naključnih meščanov in jih morda navdahnile k obisku še neodkritega mestnega prostora. Special Place in the City ne pripoveduje le o krajih, ampak tudi o meščanih in dejstvu, da priljubljena mestna lokacija največkrat ni plod urbanega načrtovanja, ampak kraj, ki ga posameznik izbere subjektivno.

Pregledna razstava dosedanjega opusa KOLEKTIVE kaže, da njihovo delo skoraj vedno izstopa iz sveta umetnosti in išče možnosti za komunikacijo z občestvom. Projekti Vesne Bukovec, Lade Cerar in Metke Zupanič vstopajo v intimnost neznancev, ki za KOLEKTIVO spustijo pregrade in pokažejo svojo človeškost. Umetnice nadaljujejo umetniško prakso, ki je v slovenskem prostoru močna že od devetdesetih let 20. stoletja in daje vtis, da je bil vsaj do sredine prvega desetletja 21. stoletja njen domicil v galeriji P74, kjer so umetnice tudi samostojno razstavljale. Takšno umetnost, ki jo, zanimivo, ustvarjajo predvsem avtorice, je Beti Žerovc leta 1998 opisala takole: »Vedno manj je vezana na predmet in se razvija časovno, v procese; projekti izredno pogosto potekajo zunaj galerije; naslovniki pa so vedno manj umetniški poznavalci, temveč širše občinstvo, ki se z umetnostjo pogosto ne srečuje kot s svojim primarnim interesom in znanjem. Umetniška produkcija je izredno fleksibilna, projekti so zastavljeni in zgrajeni v povezavi s specifično določenim okoljem ter sledijo hitrim družbenim spremembam.«2 Umetnost v socialnem prostoru se nekoliko razlikuje od relacijske umetnosti, slednja poudarja predvsem komunikacijo, prva pa opozarja na povezave z neumetnostno publiko. In seveda so konteksti, v katerih delujejo Rirkrit Tiravanija ali pa npr. Janja Žvegelj in nekaj let kasneje KOLEKTIVA, precej različni. Toda vsi presegajo meje sveta umetnosti in vsi z majhnimi koraki gradijo medčloveške odnose in nam hkrati kažejo nas same.

Special Place in the City – Celje (Posebni prostori v mestu – Celje, 2010–2011); raziskava in instalacija; kartice (2010), video Celje leta 2041 (2011);

2 Žerovc, Beti »Umetnost v socialnem prostoru (1), Malce capljajoči kritiki«, Delo, 4. 7. 1998: št. 152, str. 36.

2 Žerovc, Beti »Art in a social environment (1). Slightly lagging critics. (Umetnost v socialnem prostoru (1), Malce capljajoči kritiki)«, Delo, 4. 7. 1998: No. 152, pg. 36.

KO LEKTIVA so Vesna Bukovec (1977, Ljubljana), Lada Cerar (1974, Ljubljana) in Metka Zupanič (1977, Ptuj). Vse tri so leta 2002 zaključile študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Zupanič je na isti akademiji končala še magisterij iz videa in novih medijev (2005), Bukovec pa magisterij iz kiparstva (2006).

Umetnice delujejo v okviru skupine KOLEKTIVA in kot uveljavljene samostojne avtorice. Metka Zupanič in Vesna Bukovec v sodelovanju z galerijo Photon kurirata projekcije in razstave sodobne mednarodne video umetnosti.

Samostojne razstave / solo exhibitions:

Izgubljeno v komunikaciji (KOLEKTIVA, Vesna Bukovec, Lada Cerar, Metka Zupanič), Galerija A+A, Benetke, Italija, 2011

Secret Heart, FSPW, Program Gallery, Varšava, Poljska, 2010

Special Place in the City, UGM, Razstavni salon Rotovž, Maribor, Slovenija, 2008

Special Place in the City, Galerija Škuc, Ljubljana, Slovenija, 2007

Special Place in the City – Graz, Galerie Centrum, medien.KUNSTLABOR (Kunsthaus Graz), Gradec, Avstrija, 2006

Osebna povezava*, Likovni salon Celje, Slovenija, 2004

Podobe intime, Galerija Nova, Zagreb, Hrvaška, 2004

First Impression, (projekcija v javnem prostoru) Nottingham, Velika Britanija, 2004

Skupinske razstave (izbor) / selected group exhibitions:

Papergirl Brisbane, Brisbane, Avstralija, 2012

18th ALTER–NATIVE International Short Film Festival, Tirgu–Mures, Romunija, 2010

E–motion to cohabit, Galleria d’Arte Moderna Palazzo Forti, Verona, Italija, 2010

KIPARSTVO DANES. Komponente, stičišča in presečišča., Galerija sodobne umetnosti Celje, Celje, Slovenija, 2010

Video in Progress 2: perspektive mest, Parakino, Laznia Centre for Contemporary Art, Gdansk, Poljska, 2009

namaTRE.ba 3, Akademija za likovno umetnost, Trebinje, BiH, 2009

Berliner Liste 2009, Palais am Tiergarten, Berlin, Nemčija, 2009

PHOTONIC, LUMINATIC: nova slovenska fotografija in video, Kulturzentrum Korotan, Dunaj, Avstrija; Photoport Gallery, Bratislava, Slovaška; Cankarjev dom, Ljubljana, Slovenija, 2009

Video in Progress 2: perspektive mest, Galerija Photon, Ljubljana, Slovenija, 2008

PHOTONIC, LUMINATIC: nova slovenska fotografija in video, K2 Contemporary Art Center, Izmir, Turčija, 2008

Editing projects, Universita Roma 3 Architettura (Ex–Mattatoio), Rim, Italija, 2007

Some Other City, Festival Sarajevska zima, Sarajevo, BiH, 2007

Art Generator, Urban Arts Festival, Štip, Makedonija, 2007

Narratives: –35/+65, Two Generations, Universalmuseum Joanneum, Kunsthaus Graz, Gradec, Avstrija, 2006

Young Art Europe, MOYA Museum of Young Art, Dunaj, Avstrija, 2005

Parallel, Empire gallery, Nottingham, Velika Britanija, 2004

11. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, Atene, Grčija, 2003

Delavnice in rezidence:

Some Other City, delavnica v okviru festivala Sarajevska zima, Sarajevo, BiH, 2007

Imagining Common Lands, Gorica, Italija, 2006; povabilo galerije Škuc, Ljubljana; organizacija delavnice: Zerynthia, Rim

CCN Graz, Avstrija, 2006; povabilo institucije Cultural City Network Graz

Parallel, rezidenca umetnikov pobratenih mest, Nottingham, Velika Britanija, 2004; povabilo umetniške skupine Yolkart, Nottingham

Kontakt: www.kolektiva.orgwww.special-place.net kolektiva@gmail.com

Special Place in the City – Zagreb (Posebni prostori v mestu – Zagreb, 2007); nalepka, intervencija v javnem prostoru, spletna stran

KOLEKTIVA (Vesna Bukovec, Lada Cerar, Metka Zupanič) V DIALOGU Pregledna razstava umetniške skupine

Miheličeva galerija Ptuj 10. maj – 17. junij 2012

Založil: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Zanj: Aleš Arih

Besedili: Stanka Gačnik, Umetniška interakcija kot povabilo k dialoguPetja Grafenauer, Kolektivnost, komunikacija in rahlo nespodobni voajerizem

Prevod v angleščino: Sunčan Patrick Stone

Fotografije: KOLEKTIVA

Oblikovanje: s.kolibri

Tisk: Repro studio Lesjak

Naklada: 300

Izbor in postavitev razstave: KOLEKTIVA, Petja Grafenauer in Stanka Gačnik Razstava je nastala v koprodukciji Zavoda Kolektiva.

d.o.o.