UDK 811.124:811.163.6:929 Škrabec S.

Kozma Ahačič

ZRC SAZU, Ljubljana

ŠKRABČEV ODNOS DO LATINSKEGA JEZIKA

V jezikoslovnih delih Stanislava Škrabca je vrsta latinskih navedkov, ki izhajajo predvsem iz tedanjega gimnazijskega latinskega čtiva. Latinske besede je rabil tudi kot prevode slovenskih zgledov. Ukvarjal se je z razmerjem med latinsko in slovensko metriko in med latinskim ter slovenskim jezikom. Njegov umetni jezik evlalija se v celoti naslanja na latinščino.

Stanislav Škrabecʼs linguistic works contain a number of Latin quotations, derived primarily from the obligatory Gymnasium Latin readings of the time. Škrabec also used Latin words as translations of Slovene examples. He dealt with the relationship between Latin and Slovene meter and between the Latin and Slovene languages. His artificial language Eulalia is entirely based on Latin.

0 Šolanje in poznejše delo Stanislava Škrabca je bilo močno povezano z latinskim jezikom, zato nas ne preseneča, da je latinski jezik v Škrabčevih jezikoslovnih delih pustil velik pečat. Škrabčev življenjepis1 nam kaže, da je po osemletnem stiku z latinščino v gimnaziji (1856–1863) ohranil stike z njo tudi pri študiju bogoslovja v Gorici (1864–1866) in Ljubljani (1866–1868). Kot profesorski pripravnik grščine, nemščine in slovenščine (1868–1870) je bil z latinščino v posrednem stiku, ker se je pouk grščine deloma naslanjal na znanja, pridobljena pri latinščini. V latinščini se je dokončno izpopolnil ob študiju klasičnega jezikoslovja v Gradcu (1870–1873), po opravljenem profesorskem izpitu pa je po letu 1873 na redovniški dvorazredni gimnaziji v Gorici v višjih razredih poleg slovenskega, hrvaškega in grškega poučeval tudi latinski jezik.

1 Navedki iz latinske literature

Kljub nedvomno bogati razgledanosti po latinski literaturi in jeziku se Škrabec v svojih delih ni nikoli kitil z navajanjem antičnih latinskih besedil, ki jih povprečen maturant z osemletnim poukom latinščine v tistih časih ne bi mogel prepoznati in brez težav prevesti. Navajal je namreč predvsem dela, ki so bila del gimnazijske latinske lektire.2 Od antične latinske literature sta bili Škrabčevi največji ljubezni nedvomno Horacij v poeziji in Cicero v književnosti.3 V svojih spisih je Škrabec navajal vsa Horacijeva dela. Tako se srečamo s prevodom celotne druge epode,4 z izrekom iz Satir,5 kraj–

1 Prim. Toporišič 1971: 64.

2 Prim. Hriberšek 2002: 75–85.

3 Kakor je razvidno iz Hriberškovega dela, sta bila Cicero in Horacij poglavitna avtorja gimnazijske latinske lektire.

4 Epodae 2 (cela, JD 2: 241 45).

5 Horacij: Sermones 1, 1, 103: Est modus in rebus, sunt certi denique fines (Vsaka stvar ima svojo mero in končno so le določene meje) (JD 3: 198).

102 Škrabčeva misel IV

šima navedkoma iz zbirke Ode ter prevodom cele »Spomladanske pesmi« v slovenščino in devete pesmi tretje knjige iste zbirke v evlalijo,6 iz Pisem zasledimo en,7 iz pesnitve Ars poetica pa dva krajša odlomka.8 Med Ciceronovimi deli navaja izrek iz Epistulae ad familiares9 (to delo je poznal tudi v izdaji P. Manutija (P. Manutius), ker navaja njegovo opombo – gl. JD 2: 89), okrnjeni izrek iz Bruta10 in celega iz dela Academica,11 tri izreke iz prvega in tretjega Ciceronovega govora proti Katilini,12 kar dvakrat ponovi misel iz retoričnega spisa Orator,13 krajši odlomek iz slovitega govora De imperio Cn. Pompei pa je celo preuredil in aktualiziral.14

Poleg tega lahko zasledimo po en izrek ali izraz iz Juvenala, Plavta in Katona (Livija).15

Bogata je tudi nabirka latinskih citatov iz Svetega pisma.16 Kadar navaja Sveto pismo v latinščini, znana mesta samo navaja, manj znana pa tudi natančno označuje. Cerkvene latinske himne17 večino–

6 Horacij: Carmina 3, 30: quod non imber edax, non Aquilo impotens possit diruere (ne bo ga dež načel, ne bo vihar omajal) (JD 2: 330); Carmina 3,1: profanum vulgus (neposvečeno ljudstvo) (JD 3: 33); Carmina 4, 7 (cela; JD l: 166), Carmina 3, 9 (cela; JD 3: 300).

7 Horacij: Epistulae 1, 10, 24–25: Naturam expelles furca, tamen usque recurret et mala perrumpet furtim fastidia victrix (Čeprav preženeš naravo z vilami, se bo vedno vrnila in kot zmagovalka skrivaj premagala zlobni prezir) (JD 3: 74).

8 Horacij: De arte poetica 60–66: Ut silvae foliis ... (sedem verzov, JD 1: 306); De avte poetica 9: Pictoribus atque poetis quidlibet audendi semper fuit aequa potestas! (Slikar in poet, oporečeš, si smeta po starem že pravu lastiti svobodo pri delu iz drzne zamisli spočetem.) (JD 3: 182.)

9Cicero: Epistuale ad familiares 10, 13: Qui M. Antonium oppresserit, is bellum confecerit (Kdor bo napadel Marka Antonija, ta bo povzročil vojno) (JD 2: 58).

10 Cicero: Brutus 2: dolebam [que] quod [non, ut plerique putabant, adversarium aut obtrectatorem laudum mearum sed] socium [potius et consortem gloriosi laboris] amiseram (žaloval sem, ker sem izgubil prijatelja) (JD l: 327).

11 Cicero: Academica priora 37: inter inanimum et animal hoc maxime intersit, quod animal agit aliquid (med neživo naravo in živalmi je zlasti ta razlika, da živali nekaj delajo) (JD l: 327).

12 Cicero, In Catilinam I, 1: o tempora, o mores! (kakšni časi, kakšna morala!) (JD 2: 374); Cicero na več mestih: videant consules [ne quid res publica detrimenti capiat] (naj konzula skrbita, da država ne bo trpela škode) (JD 3: 354); In Catilinam III, 2: illum. qui hanc urbem condidit, ad deos immortalis /.../ sustulimus (tega, ki je ustvaril to mesto, smo povzdignili med bogove) (JD 3: 121).

13 Cicero, Orator 150: Quod quidem Latina lingua sic observat, nemo ut tam rusticus sit quin vocalis nolit coniungere (Tako namreč latinski jezik pazi, da ne bi bil nihče tako neotesan, da bi ne hotel spajati samoglasnikov) (JD 1: 32, JD 3: 345).

14 Cicero: Pro lege Manilia (De imperio Cn. Pompei) 68: Quodsi auctoritatibus hanc causam, Quirites, confirmandam putatis, est vobis auctor vir bellorum omnium maxiniarum que peritissimus, P. Servilius. > Škrabec preuredil v: »... est vobis auctor vir linguarum slavicarum omnium peritissimus, universitatis Moscoviensis proffessor publicus ordinarius, Romanus Brandtius« (Če pa menite, Rimljani, da je treba to zadevo potrditi z mnenji velikih mož, vam je porok mož, nadvse vešč vseh slovanskih jezikov, redni profesor moskovske univerze Roman Brandt) (JD 2: 340).

15 Juvenal: Saturae 1: Difficile est saturam non scribere (težko je ne napisati zbadljivke); Plavt: minume gentium (nikakor ne) (JD 2: 60); Katon: Delenda est Carthago (Kartagino je treba porušiti) (JD 3: 182); drugi izreki: Roma locuta, causa finita (Rim je govoril, zadeva je končana) (JD 2: 60); Hic Rhodus, hic salta (Tu je Rodos, tu skoči) (JD 2: 278); videat ipse (naj sam poskrbi) (JD 2: 297); Finis, venit finis! (Konec, prišel je konec!) (JD 2: 360); Non praevalebunt! (ne bodo več veljali!) (Napoleon; JD 3: 74); Sancta sancte! (JD 3: 157); vestimenta ovium (oblačila ovac) (JD 3: 182); lapsus calami (pomota pri pisanju) (JD 3: 184); de gustibus (o okusih [ne razpravljamo]) (JD 1: 32); ergo (JD 1: 112); ipso facto (JD 1 : 140); Qui bene distinguit, bene docet (Kdor dobro razločuje, dobro poučuje) (JD 1: 223).

16 Mt 24 (JD 3: 45); Dan 9, 27 (JD 3: 184); Lk 3: incipiens [Škrabec: insipiens, govori o napačnem izgovoru] quasi annorum triginta (JD 3: 62); Mt 10, 16 (JD 3: 148); Mt 11, 19 (JD 3: 148); 1 Mz 13, 8 (JD 3: 160); 1 Tim 3, 8 in Tit 2, 3 (JD 3: 168); 4 Mz 6, 20 (JD 3: 168); Prg 20, 1 (JD 3: 168); Prg. 9, 1–5 (JD 3: 169); 1 Kor 13 (JD 3: 170); Jak 1, 17 (JD 3: 184); Heb 13, 8 (JD 3: 184); 1 Kor 14, 17: Vana est fides vestra [Škrabec: nostra] (JD 3: 353); Apd 13, 46 (JD 3: 362); 1 Kor 3, 9 (JD 3: 144); itd.

17 Turris draconi imperia (JD l: 438); Te, Joseph, celebrent (JD 1: 444); lnviolata, intacta (JD 1: 452).

Kozma Ahačič, Škrabčev odnos do latinskega jezika 103

ma navaja po zbirki F. J. Moneja: »Lateinische Hymnen des Mittelalters, aus Handschriften herausgegeben und erklärt von F. J. Mone. Freiburg i. B. 1854«,18 navedel pa je tudi odlomek iz pisma papeža Leona XIII. v verzih, odlomek iz homilije sv. Janeza Krizostoma19 ter nekaj novejših latinskih cerkvenih besedil.20

2 Latinski prevodi slovenskih zgledov

Škrabcu je latinski jezik (podobno kot nemški) vseskozi služil kot nekak univerzalni »metajezik« za lažjo razlago slovenskih zgledov. Največkrat rabi latinski prevod kot prevod pomena slovenske besede (npr. prešestvo –transgressio),21 velikokrat pa dodaja latinski prevod tudi kot prevod slovnične vloge slovenske besede (npr. kir – quia, quod)22 ali kot prikaz razlike v pomenu med besedami, ki so v slovenščini enakozvočne ali so si podobne (spiš – dormis : spišʼ – conscribe).23 Z latinskimi besedami prevaja tudi besede iz drugih (predvsem slovanskih) jezikov, kadar jim želi natančneje določiti pomen (npr. hrv. pirihast – maculosus).24 Latinske prevode in ustreznice rabi tudi pri etimologijah in etimologiziranju (npr. skóʼdla < lat. scandulla).25

3 Metrika

Tudi Škrabčev odnos do vprašanj metrike je močno zaznamovan z vplivom latinščine. V svojih delih se je dotaknil predvsem zeva (hiata) ter heksametra in drugih jambskih in trohejskih verzov.

Po Škrabčevem mnenju (JD 1: 31–32, 34–36) se zev tudi v slovenščini ne ujema z lepoglasjem, še več, v nekaterih primerih je za Škrabca še posebno slaboglasen. To utemeljuje s pomočjo značilnosti latinskega jezika: »Znano je nadalje, kako zoperen je bil hijat Rimljanom; oni so jemali tudi v navadnem govorjenju končni glasnik sè začetnim naslednje besede vkup v en zlog. »Quod quidem Latina lingua sic observat, nemo ut tam rusticus sit, quin vocales nolit conjugere« – poroča Ciceron (Orator 150)« (JD 1: 32).

Pri rešitvah, kako se izogniti hiatu, se Škrabec naslanja na rešitve latinskega jezika: poleg povsem zdravorazumske rešitve, da naj hiata pač ne bo, ponuja tudi tri druge latinske »pomočke« (JD 1: 35–36): a) elizijo (od dveh sosednjih samoglasnikov »se nekako vtopi pervi v drugem«); b) aferezo (od dveh sosednjih samoglasnikov se utopi dru–

18 Prim. JD 1: 74.

19 Papež Leon XIII, Ad Fabricium Rufum epistola, 8-12 (JD 3: 189); Sv. Janez Krizostom, 1. hom. ad pop. Antioch. (JD 3: 192-193).

20 Npr. JD2: 438, JD 3: 225-26; JD 1: 342–43.

21 JD 1: 95, 115, 116; JD 2: 20, 21, 22, 24, 25, 28–30, 32–33, 37, 50, 120, 153, 201, 477; JD 3: 50, 589–90.

22 JD 1: 95, 116, 326, 327, 328; JD 2: 21, 25, 326, 462.

23 JD 1: 178, 207, 276, 307; JD 2: 45.

24 JD 2: 37, 54, 56–57, 121, 201, 290.

25 JD 2: 82, 89–90, 352–353.

104 Škrabčeva misel IV

gi v prvem); c) »sinidzêzo« (= sinicezo; od dveh sosednjih samoglasnikov »se slišita sicer enako oba, vender stisnjena v en sam zlog«).

Škrabec se zaveda težavnosti prenosa antičnih metričnih oblik v slovenščino. V latinščini in grščini je bila v metriki namreč odločilna kolikost zlogov, v slovenščini pa se kot v nemščini, ruščini in drugih jezikih nanjo ne oziramo: »Naglašeni nameščajo dolge, nenaglašeni kratke zloge stare klasiške metrike. Ker pa ima v naši slovenščini vsaka beseda le en sam naglašen zlog, nenaglašenih pa mnogo več, in ker imamo tudi pogostoma rabljene besedice, ki so celo brez naglasa, zato je jasno, da ne moremo za vsaki dolgi zlog starih metrov staviti naglašenega in da je torej tista mera najprimerniša naši slovenščini, katera dopušča več nenaglašenih kaker naglašenih zlogov, to je daktilska, anapestska in amfibraška.« (JD 1: 54.)

Kljub temu Škrabec skuša najti rešitev tudi za jambske in trohejske verze. Z rezultati razprav o slovenskem šestomeru, ki so bile v tistem času že končane, a še vedno aktualne, je Škrabec zadovoljen. Ponarejeni spondeji (troheji s cezuro) se mu zdijo »dobri namestniki« v heksametrih in pentametrih; Škrabčeva trditev, da je to »srečno odkritje, ki ne bo izgubilo svoje veljave v naši poeziji« (JD 1: 54), velja še danes.

Pač pa Škrabec predlaga (JD 1: 54), da bi troheje in jambe v preostalih vrstah verzov v slovenščini nadomeščali s pirihiji namesto s spondeji. Meni tudi, da v slovenskem verzu zamenjava ne more biti poljubna »ako bomo hoteli imeti gladke, ritmične verze«. Predlaga, da naj bo zamenjava možna ravno na nasprotnih mestih kot v latinščini: v jambskih verzih na drugem, četrtem, šestem itd., v trohejskih pa na prvem, tretjem, petem itd.

Svoje misli čez 28 let ob oceni tragedije Kacijanar Antona Medveda še enkrat povzame takole: »Moje uho ne terpi zevanja (hiata) mej besedami in v jambih tirja glavne povdarke, to je najkrepkeje povdarjene zloge na 2., 6., in 10. mestu, kaker je mej drugimi v naši tragediji: »Ves Zagreb je razburjen in po konci«. Nepovdarjenih zlogov sme stati mej dvema povdarjenima torej le po troje, ne po pet. /.../ V natornem, ne prisiljenem ali lenem govorjenju se samoglasnika, ki se snideta, tudi pri nas, kaker v stari latinščini in sedanjih romanskih jezikih, zlivata v en sam zlog, le šolska modrost ju deli, prav nasprotno temu, kar uči Ciceron v latinščini« (JD 3: 345).

4 Škrabčev pogled na slovenščino skozi oči latinščine

V Škrabčevih delih se nam kaže tudi zanimivo razmerje, v katerega je Škrabec postavljal slovenski in latinski jezik.

Kozma Ahačič, Škrabčev odnos do latinskega jezika 105

Usodo slovenščine primerja z usodo latinščine z očmi izobraženega jezikoslovca: »Da tudi naša slovenščina ne bo včakala sodnjega dne, to je toliko, kaker gotovo; saj so izmerli kralji mej jeziki, latinščina, stara gerščina, sanskert. Koliker vemo dotične zgodovine, skoraj da ne bo krivo prerokovanje, ako pravimo, da leta 2884 ne bo slišati sedanje naše slovenščine v nobenem »narodnem domu«. Na ljubljanskem vseučilišču jo bo razlagal morebiti kak imeniten slavist. Kako bodo govorili Kranjci 29. stoletja, Bog zna; da bo to kedaj narodu na izbiranje dano, ni verjetno.« (JD 1: 210.)

Vendar za ogroženost slovenščine v tistih časih po Škrabčevem mnenju ni kriva zgolj majhnost naroda: »Ali, naj bi nas bilo še toliko, ginili bi vender ravno tako, ako bi bili ravno taki, kakeršni smo. Po moji misli torej ne ginemo zato, ker nas je malo. 600 ali 700 let pred Kristusom je bilo Latincev tudi le malo in stiskali so jih od severa Etruski, od vshoda Sabini, od juga Oski, vse množiši in, kaker kaže, omikaniši narodi; vender se niso Latinci poetruščili ali pooščili, temuč nasprotno se je zgodilo, kaker veste.« (JD 1: 211.)

Slovenščina bi se torej lahko razcvetela, toda: »Pravi vzrok pa, da ginemo, je po mojem preverjenju to, ker sami sebe in svoj jezik zaničujemo. To je tista lepa lastnost, ki nam ne da priti do kake veljave in moči, ki nas bo tudi gotovo pokopala, preden bi bilo treba, ako se je za časa ne rešimo. ʻKdor zaničuje se sam, podlaga je ptujčevi petiʼ. Bog mu daj ljuba nebesa preblagemu buditelju, ki je zaklical narodu slovenskemu te resne besede!« (JD 1: 212.)

Rešitev za Slovence je torej po Škrabčevem mnenju, da začnemo ljubiti slovenščino, kakor so Rimljani ljubili latinščino. V slovenščini ni namreč nič manj vrednega kakor v latinščini. Tudi asonanca je naprimer: »V naši slovenščini je očitno prav lehko mogoča in tudi blagoglasna ne menj ko v latinščini.« (JD 1, 453.)

Med ljudi morajo prodreti misli, kot so: »Naša slovenščina je torej, prepričani smemo biti, eden najlepših jezikov na svetu« (JD 1: 464). Take misli bodo pomagale slovenščini k razcvetu. Nasprotno pa bi se morali upreti zaničevanju katerega koli dela živega slovenskega jezika. Škrabec to rad stori s pomočjo primerjave z latinščino. Besede na kva, ki jih najdemo v nekaterih gorenjskih in koroških narečjih in ki jih imajo Škrabčevi nasprotniki za kvakanje, Škrabec galantno zavrača s pomočjo latinščine: »Pomislimo tudi, da imata ta dva jezika /latinščina in italijanščina/ zlogov qua, que, qui, quo in podobnih najberž več ko naša gorenjščina, in vender priznava svet latinščini usquequaque, kjer gre za častitljivost jezika, pervo mesto, italijanščini pa ravno tako, kjer gre za vglajenost in blagoglasje, ʻramisque loquacibusʼ nihče ne pripisuje ni te niti one.« (JD 2: 432.)

106 Škrabčeva misel IV

V več primerih razlaga slovensko slovnico s pomočjo primerov iz latinske,26 a hkrati opozarja tudi na vplive latinščine, ki mu niso pogodu, denimo na vpliv na besedni red pri Dalmatinu (JD 2: 217).

Na kratko se je lotil tudi vprašanja slovenjenja latinskih imen, ki še vse do danes burka slovensko strokovno javnost.27 Njegovi predlogi so neverjetno sodobni in ne izhajajo iz nemščine (kakor se je v preteklem stoletju uveljavilo na slovenskem), ampak naravnost iz klasične latinščine. Ovidius Naso je tako v slovenščini Ovidij Nazon (in ne Ovid Nazo), Cato Katon, Horatius Horacij (in ne Horac), Vergilius Vergilij (in ne Vergil) itd.28

Škrabec se nam razkriva tudi kot pozoren prevajalec in presojevalec prevodov predvsem cerkvenih latinskih besedil.29 Je kritičen, natančen in brez usmiljenja vselej opozarja na dejansko stanje.30

5 Evlalija

Latinščina je bila nadnacionalni jezik le do 17. stoletja, ko so začeli rabiti predvsem nacionalne jezike (Störig 1991: 365), in kljub temu da je bila raven gimnazijskega znanja latinščine višja kakor danes, si jo je bilo v Škrabčevih časih že težko zamišljati kot mednarodni jezik.31 Škrabec pravi, da »na svetu /ni/ nobenega jezika, ki bi bil znan veči množici učenih mož najrazličnejših jezikov« (JS 3: 264), a kljub temu je kot profesor latinščine vedel, da latinski jezik »nima besed za mnoge zdaj čisto navadne pojme, tudi stare latinske konstrukcije so nam tuje, okorne in neokretne. In kako občutljiva je klasična latinščina! Kako se človek mora bati stroge gramatike njene!« (Ibid.)

Škrabec je svoj umetni jezik oblikoval v skladu z naturalistično smerjo interlingvistike kot nekakšen sekundarni umetni jezik. Namen evlalije tako ni bil izoblikovati nov umetni jezik, ki bi se ga morali njegovi govorci v celoti priučiti, ampak predvsem omogočiti tistim, ki latinščino že znajo, izražanje v jeziku, katerega raba bo lažja od rabe klasične latinščine. Ali kot pravi Škrabec: »In naša evlalija, kaj je druzega ko latinščina v novi, moderni, lehki in elegantni obleki, bo–

26 Prim. prihodnjik z ʻbomʼ: futurum exactum, futurum simplex (JD 2: 58, 61, 262); vzroki za izgubo sigmatiškega futura in utemeljitev z latinskimi primeri »preskakovanja zloga« (JD 2: 313); razlika v osnovi pri imenovalniku in ostalih spolih (JD 3: 106); medsebojna razmerja imen oseb, ki kaj delajo, in tistih, ki so kaj storile ali trpele (JD 3: 120–122); pravdo o pisavi Prešeren ali Preširen primerja s tisto o pisavi Virgilius ali Vergilius (JD 4: 69); opisuje vpliv latinščine na Trubarjevo pisavo (JD 2: 116): »Po vplivu latinskih besedic sub in per piše ʃubper /…/.«

27 Prim. Gantar 1976, Gantar 1979, Aubelj 1997, SP 2001.

28 Prim. JD 1: 167, 254; JD 2: 124, 214; JD 3: 62, 77, 140, 161, 212, 264, 318, 324, JD 4: 372 ipd.

29 Prim. JD 2: 84–86, 93-94, 96–98, 333, 465; JD 3: 156, 160–66, 368–382.

30 Zaveda se npr. pomanjkljivosti slovenskih prevodov Svetega pisma: »Še menj se vam je potrebno zdelo iskati mesto v izvirniku ali vsaj v avtentični latinski prestavi (vulgati). In vender je to neobhodno potrebno, ker nimamo mi nobene slovenske prestave, ki bi bila skoz in skozi zanesljiva.« (JD 3: 141)

31 Čeprav so taki poskusi dejansko obstajali (npr. časopis Vox urbis); tradicija te misli pa se je ohranila vse do današnjih dni.

Kozma Ahačič, Škrabčev odnos do latinskega jezika 107

gatejši in celo pristojniši ji od stare, vender ne manj veličastni« (JD 3: 310).

Kot poudarja, ni postavil »svoj/e/ evlalij/e/ na latinska tla zavoljo nekedanje mejnarodnosti latinskega jezika v znanstvu«, ampak zavoljo »njene sedanje nevtraljnosti in internacijonalnosti. Nevtraljna je latinščina, ker ni jezik nobenega sedaj živečih narodov, internacijonaljna je, ker se je uče blizu pri vseh narodih evropsko–ameriške kuljture vsi, ki potrebujejo in iščejo koliker toliko višje izobraženosti« (JD 3: 308).

5.1 Izreka

Kot osnovo za izgovarjavo evlalije je Škrabec izbral klasično latinsko izgovarjavo. Škrabčevo utemeljevanje njene izbire nam prikaže za tiste in sedanje čase moderen in svež pogled. Kot osnovni vir za svoje misli o izgovorjavi klasične latinščine je Škrabec navedel kar trikrat (JS 2: 38, 312, 317) v razmiku šestih let Seelmannovo delo Die Aussprache des Latein nach physiologisch historischen Grundsätzen. Heilbronn, 1885, poleg tega pa tudi povsem sodobno latinsko gramatiko Fr. Stolza iz znamenite zbirke Iwana von Müllerja Handbuch der klassischen Altertums–Wissenschaft. Zanimal se je tudi za razvoj posameznih latinskih glasov v romanskih jezikih (prim. Johan Storm: Englische Philologie. 2. Aufl. Leipzig. Reisland. 1896. – JD 3: 40).

Škrabec se zaveda, da se je »že v 7. stoletju po Kr. in nekod najberž že prej,32 začel c in g pred e in i drugači /.../ izgovarjati ko pred a, o in u, tudi ti in di pred samoglasniki drugači ko pred soglasniki, in vender se je ohranila pisava vse do zdaj in povsod enaka. /.../ Ke bi dandanašnji kedo bral »scientia Ciceronis«: skientia Kikeronis, bi latinščine vešči ljudje mislili, da se pači, dasiravno se je pervotno brez dvojbe v resnici tako izgovarjalo.« (JS 3: 61.) Kljub temu pa oporeka očitkom, da je t. i. poklasična izgovorjava latinščine napačna: »Res je »falsch«, ako Nemec izgovarja Zεῦς, Deus, meus: Tsajs, Dajs, majs, ker Gerki in Latinci niso nigdar tako izgovarjali; amićicia ali amicicia, v primeri z amikitia seveda, če tudi 1300 let stara, vender novejša, prav kaker je naše daw, doug novejše od dał, dołg. Če si torej namestu novejše latinske izreke amicicia tj. amitsitsia ne upamo v šolo spraviti stare izumrle amikitia, kako se moremo prederzniti namestu novejše zdaj žive slovenske izreke daw, doug vrivati v šolo izreko dalj, doljg /.../« (JD 3 61–62).

Ko v nadaljevanju opisuje svoje poglede na italijansko izreko latinščine, nakazuje misel, ki jo dokončno opredmeti v evlaliji in ki je celo še danes v Slovenskem prostoru povsem aktualna: ali v šolah ob–

32 Res že v stoletju prej (prim. Jäger 1998: 53).

108 Škrabčeva misel IV

držati poklasično izgovarjavo ali pa vpeljati klasično. Malo manj kot sto let je moralo miniti, da se je tudi na slovenskem prostoru uresničil prvi del naslednje Škrabčeve vizije, ki jo v celoti navajam pozneje: »Najpametniše bi bilo v resnici, da bi obveljala stara izreka Ciceronovega in še Hijeronimovega časa« (JS 3: 62).

Škrabčevo poznavanje klasične latinske izgovorjave je povsem identično današnjemu. Dobro poznavanje razvoja grške izgovorjave pa nam pokažejo tudi nekatere njegove opombe k izgovoru in pisavi grških besed v evlaliji.33

5.2 Besedje

Kljub očitnemu iskanju ideala klasične latinščine se Škrabec zaveda, da takemu jeziku ne more biti podlaga »sama čista in izbrana klasična latinščina /.../ temuč vsa brez izjeme.« Da bi dobili zadostno besedje, moramo namreč upoštevati tudi »srednjeveško, novo in ʻbarbarskoʼ latinščino« (JS 3: 264). Še več: »Kar bi nedostajalo, smemo jemati iz sedanjih romanskih jezikov, seveda predelano v latinsko obliko« (JS 3: 264).

Ali kot pravi na drugem mestu: »Poleg vsega bogatega besednega zaklada latinskega ima evlalija pravico do gerških besed, ki so bile že v staro latinščino sprejete in seveda tudi do tistih, ki so se sprejele pozneje v znanstveno terminologijo ali so sploh kaker že bodi dandanašnji v mejnarodni rabi. Pa tudi drugih mejnarodnih besed iz katerega koli jezika vzetih nočemo izključiti, samo da se morajo pokoriti glasoslovnim zakonom evlalije, in kar je iz romanskih jezikov, koliker se da, polatiniti.« (JD 3: 312.)

Škrabec je tako oblikoval sistem pretvorbe latinskega in polatinjenega besedja v evlalijo. Za pretvorbo samostalnikov in pridevnikov (ter iz njih izhajajočih prislovov) mora govorec evlalije poznati obliko ločilnika ednine posamezne latinske besede, za pretvorbo glagolskih oblik pa obliko ločilnika tvornega deležnika sedanjega časa. Določni in nedoločni člen ter zaimenske oblike se mora govorec, čeprav so etimološko naslonjene na latinščino, naučiti. Pretvorba nepregibnih besed temelji na pravilu, da se vse besede v evlaliji končujejo na samoglasnik. Vsem nepregibnim besedam, ki se končujejo na soglasnik tako ta soglasnik odpade, če pa zaradi razumljivosti ne sme odpasti, se mu mora dodati samoglasnik (praviloma –i). Izjemi

33 Grške besede po Škrabčevih navodilih (JD 3: 277–78) prevzemamo v evlalijo, kakor so (bi) jih prevzeli Rimljani (torej ne v klasični grški izreki). Tako jih potem v evlaliji tudi pišemo :υ [ü] hydra, oυ [u] chirurgo (χειρουρός), ει [i], η [e] lipsanotheca (λειψανοθήкη). Izjema so po Škrabcu le nekatere morda iz grških narečij v ljudsko latinščino sprejete besede (catacumba, museo itd.). Dalje: αυ [au] ne novogrško [av], ευ [eu] ne novogrško [ev], ph (gr. φ) [p + aspirant, skoraj bilabialni f], th (gr. θ) [t + aspirant, skoraj labiolingvalni prepišnik], ch (gr. χ) [k + aspirant]. Pri kombinacijah, kot so кχ itd., velja latinski pravopis: Baccho. ι ostane [i] (ne [j]), к se zapisuje s c, a izgovarja [k] cinematographo.

Kozma Ahačič, Škrabčev odnos do latinskega jezika 109

sta le et in ut, ki se ohranita, kadar to zahteva blagoglasje. Rešitve v praksi, ki preprečujejo nastanek homonimov, zahtevajo še nekaj dodatnega memoriranja in povzročajo nekaj izjem. Memoriranje zahteva tudi nekaj besed, ki jih Škrabec dodaja in se ne naslanjajo zgolj na latinščino. Pri pretvorbi latinskih sestavljenk končnemu soglasniku prvega dela pristavimo samoglasnik (i), drugi del pa izgubi končni samoglasnik.

5.3 Naglas in kvantiteta samoglasnikov

Tudi naglas v evlaliji Škrabec prevzema po latinščini in ohranja na prvi pogled zapleteno pravilo o predzadnjem zlogu, ki govorcu evlalije z najosnovnejšim znanjem latinščine ne bi smelo povzročati težav. Res pa je, da to pravilo zahteva razločevanje med dolgimi in kratkimi samoglasniki. Le-to latinščine veščemu govorcu evlalije ne bi delalo nobene težave. Veliko težje bi se s tem spoprijeli latinščine neuki govorci.

O latinščini, ki bi razločevala med dolgimi in kratkimi samoglasniki, je Škrabec razmišljal že štiri leta, preden je začel snovati evlalijo: »Najpametniše bi bilo v resnici, da bi obveljala stara izreka Ciceronovega in še Hijeronimovega časa in to ne le glede navedenih soglasnikov, temuč tudi glede samoglasnikov in njih kvantitete; saj bo mladina v latinskih šolah še le potem lepoto Horacijevih ali Vergilijevih verzov mogla prav čutiti in vživati.« (JS 3: 62)

Člen, predlogi in nekateri vezniki so v evlaliji predslonke (proklitike) ne glede na dolžino, osebni zaimki v dajalniku (z i) in tožilniku pa so naslonke (enklitike), če nimajo posebnega poudarka.

Na očitek v časopisu idistov Progreso, da naglasna pravila latinščine niso ravno lahka, Škrabec odgovarja (JD 3: 313–14), da je naglaševanje v evlaliji olajšano s tem, ker se naglas v sklanjatvah in spregatvah ne premika: imena imajo naglas latinskega ločilnika ednine, glagoli pa naglas ločilnika ednine deležnika sedanjega časa. V konjuktivu, želelniku in velelniku (naklonih – »modih«), ki niso v sedanjiku, ostane končni samoglasnik osnove dolg, naglas pa stopi na naslednji zlog: amáìnio. »Sliši se tako, kaker bi bil na končnem samoglasniku debla naš (ali hervaški) potegnjeni naglas« (JS 3: 313). Znatneje bi se, kot opaža Škrabec, naglas premikal le v nekaterih z enklitičnimi partikulami sestavljenih zaimkih, pa še tu bi se dalo sprejeti staro latinsko pravilo, da se naj zlog pred enklitiko poudari, naj bo dolg ali kratek (JS 3: 314). Tudi za iz grščine prevzete besede Škrabec nahaja rešitev: držimo se naglasa, ki je prevladal v latinščini (grškega ali latinskega).

5.4 Oblikoslovje

Oblikoslovje je dokaj enostavno, vendar visoko razločevalno (osebni zaimki npr. ločijo vse tri spole), zgleduje pa se predvsem po

110 Škrabčeva misel IV

oblikoslovju latinskega jezika.34 Sklona sta v samostalniški in pridevniški sklanjatvi dva; loči ednino, dvojino in množino; enostavno je končniško in opisno stopnjevanje pridevnika, dokaj zapletena pa je zaimenska sklanjatev.

Osebne glagolske oblike ločijo tvorni in trpni način, časi so sedanjik, preteklik, prihodnjik, izražanje trajnosti ali ponavljanja, izražanje dovršenosti, izražanje nastopa ali namenjenosti, vezni naklon, velelnik, pogojnik in želelnik ter deležnike sedanjega, preteklega in prihodnjega časa. Evlalija pozna tudi nedoločnik in namenilnik. Gerundij se nadomešča z nedoločnikom ali deležnikom. Nepravilnih in nepregibnih glagolov ni.

5.5 Skladnja

Skladnja evlalije se naslanja na latinsko, vendar v močno poenostavljeni obliki, ki spominja na grščino ali moderne romanske jezike. Pomembno vlogo igra raba predlogov, ki nadomeščajo manjkajoče sklone.

5.6 Besedotvorje

Tudi besedotvorje se naslanja na latinščino. Razen že omenjene prvine –i–, ki se vriva med enote zloženk in odstopa od latinščine, se evlalija v »pravih starih kompozicijah« (JD 3: 282), prevzetih po latinščini, drži latinskih prilikovanj (z dodatnim prilikovanjem lat. –ksk– > evl. –sk–). Škrabčeva novost v besedotvorju evlalije glede na latinščino pa je tvorjenje svojilnih pridevnikov iz samostalnikov po vzoru svojilnih zaimkov.

6 Škrabec se nam v svojih jezikoslovnih delih kaže kot dober poznavalec latinskega jezika, književnosti in metrike. Pri pisanju je upošteval splošno raven znanja latinščine svojih bralcev, obenem pa se je dotikal vseh bistvenih vprašanj, ki zadevajo razmerje med latinščino in slovenščino. Škrabčevo največje delo, ki se je naslanjalo na latinščino, je bil umetni jezik evlalija, s katero pa mu ni uspelo prodreti, čeprav je imel o njej visoko mnenje: »Ke bi se dala stara latinščina primerjati pač lepi, pa počasni in nevkretni (oprostite!) – gosenici, bi se smelo reči, da je evlalija metulj, ki se je izvil iz njene pupe« (JS 3: 322).

Še leta 1915 je zapisal: »Mej raznimi bornimi spiski objavljenimi v teku 36 let na platnicah našega »Cvetja« ne morem na vse zadnje popolnoma zapustiti tistih, ki sem jih pisal z nekakim posebnim zajetjem, o nekem novem vseberzopisju in o nekem Evlalija kerščenem splošnem pomožnem jeziku. Da ta kaker ona reč ni bila tako napačna,

34 Poleg tega pa se pri snovanju evlalije Škrabec tesno naslanja tudi na ugotovitve primerjalnega jezikoslovja (prim. Brugmann: Grundriss der vergl. Grammatik der indogerm. Spr., ki ga Škrabec navaja v JD 3: 317. in že navedeni Seelmann).

Kozma Ahačič, Škrabčev odnos do latinskega jezika 111

sem še zdaj skoraj terdovratno prepričan. Vender ne tajim, da imate, kaker vsako človeško delo, tudi veče in manjše slabosti« (JS 3: 618).

Evlaliji gotovo niso bile naklonjene tudi okoliščine. Ko bi Škrabcu uspelo organizirati kako večje zborovanje na temo evlalije (kakor je bilo tedaj pri pomembnejših umetnih jezikih v navadi), bi njegov »pomožni jezik« morda lahko dosegel veliko večji odmev.

Literatura

Bronislava Aubelj, 1997: Antična imena po slovensko. Ljubljana: Modrijan. 303 str.

Kajetan Gantar, 1976: Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov. Arheološki vestnik, let. 25, str. 539-549.

– –, 1979: Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov. Arheološki vestnik, let. 30, str. 548-558.

Horacij: Pesmi. Prevedel Kajetan Gantar. Maribor: Obzorja, 1993.

Q. Horatius Flaccus: Pismo o pesništvu. Preložil in razložil Anton Sovre. Celje: Družba sv. Mohorja, 1934.

Matej Hriberšek, 2002: Analiza metodičnega pristopa v slovenskih osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih in priročnikih za klasične jezike od 1850 do 2000. (Doktorska disertacija.) Ljubljana: tipkopis, 317 str.

Gerhard Jäger, 1998: Uvod v klasično filologijo. Ljubljana: ŠOU – Študentska založba. 182 str.

JD 1–4 = Stanislav Škrabec: Jezikoslovna dela 1–4. Uredil Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1994–1998.

Janez Jug, 1999: Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta. Škrabčeva misel III. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, str. 51–64.

Hans Joachim Störig, 1991: Abenteuer Sprache: ein Streifzug durch die Sprachen der Erde. Berlin: Langenscheidt, 398 str.

Jože Toporišič, 1971: Stanislav Škrabec. Slovenski biografski leksikon 3. Ljubljana: SAZU, str. 641–648.

Summary

Latin left an important mark in Stanislav Škrabecʼs linguistic works. Škrabec often quotes passages or sayings from classical or Christian Latin literature. He limits himself mainly to the passages that were part of the obligatory Gymnasium Latin readings. Throughout his work, Latin (like German) is some sort of a universal “metalanguage” that facilitates the explanation of Slovene examples. Škrabecʼs attitude towards the questions of meter is under the heavy influence of Latin. He mainly treats the question of hiatus, hexameter and other iambic and trochaic verses. To understand Škrabecʼs view of the future and fate of Slovene, it is also important to note Škrabecʼs comparison of two such different languages as Slovene and Latin. In his opinion, the reason that Slovene is threatened is not the small size of the nation, but mainly a misguided attitude towards the language. In the beginning, he says, Romans were a small nation as well, but they loved Latin. Modern views are also expressed in Škrabecʼs method of Slovenizing Latin names.

Škrabec developed the artificial language Eulalia as a kind of auxiliary artificial language. As a basis for pronunciation he selected Classical Latin pronunciation, which attests to his firm grasp of the scholarly literature of his time. His suggestion to implement the classical pronunciation of Latin in schools was not realized until a few years ago. Škrabec established the vocabulary of his artificial language using a system of transformations of Latin and Latinized words into Eulalia. He retained the Latin accentual rule and distinguished between long and short vowels. The morphology of Eulalia is relatively simple, but highly distinctive; the syntax and word–formation are almost entirely based.