Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Anonimne pisne grožnje varovanim osebam

Ljubljana, 2010 Josip Novosel

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Anonimne pisne grožnje varovanim osebam

Josip Novosel

September, 2010 mentor: prof. dr. Peter Umek

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem prof. dr. Petru Umku za podporo in

kakovostno mentorsko vodenje pri izdelavi diplomskega

dela.

KAZALO

1 Uvod .................................................................................................... 1

2 Metodološko-hipotetični okvir ......................................................... 2

2.1 Predmet in cilj ................................................................................................... 2

2.2 Hipoteze ............................................................................................................ 3

2.3 Metode .............................................................................................................. 3

3 Delo oddelka za preventivno varovanje Urada za varnost in

zaščito ................................................................................................. 4

3.1 Sestava ocene ogroženosti varovane osebe ...................................................... 6

3.2 Postopek sprejemanja, evidentiranja, ravnanja, pošiljanja v preiskavo in preiskovanja anonimnih pisanj/pošiljk, ki jih prejme policija ......................... 7

4 Splošne značilnosti anonimnih pisem .............................................. 9

4.1 Značilnosti grozilnih pisem ............................................................................ 10

4.2 Vsebina anonimk od leta 1990 do leta 2009................................................... 10

4.2.1 Značilnosti obravnavanih anonimk ....................................................................... 12

4.2.2 Prejemniki anonimk.............................................................................................. 12

5 Preiskave dokumentov .................................................................... 13

5.1 Preiskovalne metode in instrumenti ............................................................... 13

5.1.1 Močna usmerjena svetloba .................................................................................... 13

5.1.2 Videospektralni primerjalnik ................................................................................. 13

5.1.3 Mikroskop ............................................................................................................. 14

5.1.4 Elektrostatsko izzivanje latentnih besedil.............................................................. 14

5.1.5 Ramanov spektroskop ........................................................................................... 14

5.2 Rezultati preiskav ........................................................................................... 15

6 Forenzične preiskave rokopisov in podpisov ................................ 16

6.1 Interpretacija rezultatov .................................................................................. 20

7 Grafologija ....................................................................................... 22

7.1 Psihološka utemeljitev pisave ─ grafologije .................................................. 23

7.2 Možnosti spoznavanja človeka z grafologijo ................................................. 25

7.3 Grafološki vzorec ........................................................................................... 26

7.4 Karakterološka dominanta .............................................................................. 27

7.5 Osebnostna podoba ......................................................................................... 27

8 Forenzična lingvistika ..................................................................... 28

8.1 Področja forenzične lingvistike ...................................................................... 28

8.1.1 Forenzična fonetika ............................................................................................... 28

8.1.2 Forenzična sociolingvistika ................................................................................... 29

8.1.3 Forenzična psiholingvistika .................................................................................. 30

9 Možni kriteriji za prepoznavo besedil duševno in osebnostno

motenih posameznikov ................................................................... 34

9.1 Uporaba spoznanj forenzične lingvistike pri varnostnih organih v tujini ... 36

10 Primer pisanja varovani osebi ....................................................... 39

11 Zaključek ......................................................................................... 41

12 Viri in literatura .............................................................................. 44

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Število obravnavanih anonimk v obdobju od leta 1995 do 2009 .................................... 11

KAZALO TABEL

Tabela 1: Primeri pisav ............................................................................................................... 25

KAZALO SLIK

Slika 1: Primer pisave dolgoletnega pisca varovanim osebam ................................................... 39

POVZETEK

Sovraštvo, strast, pohlep, zloba in duševne motnje so samo nekateri izmed dejavnikov,

ki vplivajo na ljudi tako, da pišejo anonimna pisma. Kljub razvoju tehnike velika večina

ljudi za pisanje anonimk še vedno uporablja rokopis, s čimer nudi možnost razkritja

svoje identitete.

Urad za varnost in zaščito Generalne policijske uprave (v nadaljevanju UVZ GPU), tako

kot podobne službe v tujini, v okviru svojih pristojnosti in dolžnosti evidentira in

obravnava tudi anonimna in druga pisma, ki jih prejemajo osebe in institucije, ki jih

varuje Policija. Gre za pisma, razglednice, dopisnice in druge oblike pisnih sporočil,

posredovanih po navadni pošti, v zadnjih letih pa tudi v obliki elektronskih sporočil in

SMS-ov. Obravnava se seveda lahko samo pisma, ki jih varovane osebe oziroma njihovi

kabineti odstopijo Policiji.

Vzrok spremljanja in obravnavanja anonimnih in drugih pisem, ki jih prejemajo

varovane osebe in institucije, je jasen: tovrstna pisanja so eden od pokazateljev

ogroženosti konkretne osebe, podatki o številu in vsebini pisem, ki so bila v daljšem

obdobju naslovljena na osebe, ki so opravljale določeno funkcijo, pa kažejo na

izpostavljenost te funkcije oziroma osebe, ki jo opravlja.

V sedanjem času narašča kriminal različnih vrst, kriminalne združbe vzbujajo strah z

novejšimi in nasilnejšimi oblikami kriminalnih dejanj. Največ strahu povzročajo okrutni

umori, anonimna pisma z grozilno vsebino, teroristične grožnje z bombnimi napadi

preko javnih medijev (videokonference, elektronska sporočila) in podobno. Širjenju in

izpopolnjevanju kriminala se obenem prilagaja tudi policija z novimi metodami

preiskovanja, saj je potrebno spremljati hiter napredek informacijske tehnologije, od

tehnične in naravoslovne pa vse do družboslovnih znanosti. Uporaba forenzične

psiholingvistike in sociolingvistike nam pomaga predvsem pri reševanju kaznivih dejanj

izsiljevanj in ugrabitev, v kateri storilci uporabljajo sodobne metode in tehnike. Številna

pisanja (predvsem anonimna) pa niso več napisana lastnoročno, ampak so natipkana na

računalnik, v mnogih primerih tudi na pisalni stroj. Pri preiskovanju pisav lahko

ugotovimo, da je rokopis značilen za določeno osebo. Z analizo vsebine in analizo

strukture pa je mogoče ločiti avtorja vsebine dokumenta oz. pisca dokumenta. S

pomočjo forenzične psiholingvistike in sociolingvistike je to dokazljivo. Rokopisi

počasi izginjajo, s tem pa zaradi uporabe informacijske tehnologije tudi »človeška

identiteta«.

KLJUČNE BESEDE: anonimna pisanja, forenzična psiholingvistika, forenzična

lingvistika, grafologija, preiskava pisanj

SUMMARY

Hatred, passion, greed and malice are only some of the factors influencing people to

write anonymous letters. Despite technological advances and development, the majority

of people writing anonymous letters still use their own handwriting, and thus

unintentionally uncover their identity.

The Security and Protection Office of the General Police Directorate (as other similar

institutions abroad) records and treats anonymous letters sent to specific protected

people and institutions within the limits of its powers. The majority of such post relates

to letters, postcards and other written messages sent by snail mail, however, in the

recent couple of years, other forms of post can be observed as well, e.g. e-mails, faxes,

telegrams. Nevertheless, only letters, which specific protected people and their offices

agree to be considered, can be dealt with.

The main reason for monitoring and treating anonymouns letters and other letters sent to

specific protected people and/or institutions is evident. Namely, such letters are one of

the indicators of the endangerment of a specific protected status person, whereas the

data about the number of such letters sent to a specific protected status person through a

longer period of time, and their content are an indicator of the exposure of a specific

protected status person.

In present increase of different kinds of criminal activities used by criminal groups to

provoke fear with new and more violent kind of criminal acts. A greatest deal of fear is

provoked by cruel murders, anonymous letters containing threats, terrorist threats with

bomb attacks made in public media (video conferences, electronic massages) etc.

Police adapts to spread and development of crime through new investigative methods,

because quick development of information technology, from technical, nature to social

sciences. A use of forensic psycholinguistic and sociolinguistic is helping us primarily

to solve crimes such as blackmail and kidnapping in which the perpetrators use modern

methods and techniques. Numerous writings (mostly anonymous) are not hand written

any more, instead computer or in many cases type writing machine is being used. In

writings research we can identify typical handwriting of a certain person. Through

content and structure analyse an author of a content or a writer of a document could be

identified. This is provable with help of forensic psycholinguistics and sociolinguistics.

Due to use of information technology, handwritings slowly disappear and in such a way

»human identity« as well.

Key words: anonymous writings, forensic psycholinguistics, forensic linguistics,

graphology, writings investigation

1

1 Uvod

V diplomski nalogi bom predstavil eno od dejavnosti Urada za varnost in zaščito.

Osredotočil se bom predvsem na anonimne pisne grožnje in žalitve, ki jih varovane

osebe prejemajo od različnih anonimnih piscev. Anonimna pisanja so večinoma

napisana lastnoročno (rokopisi), v zadnjih letih pa anonimni pisci uporabljajo tudi

sodobnejša sredstva, kot so elektronska sporočila in SMS. Pri lastnoročnih pisanjih je iz

vsebine in oblike rokopisa potrebno ugotoviti, ali pisec predstavlja resno grožnjo

varovani osebi in ali obstajajo elementi kaznivega dejanja, ki so podlaga za pregon

kaznivega dejanja. Resnost grožnje ocenjuje Oddelek za preventivno varovanje, v čigar

delokrog med drugim sodi spremljanje in analiziranje anonimk. Za odkrivanje storilcev

tovrstnih kaznivih dejanj je pomembno sodelovanje s Centrom za forenzične preiskave,

ki na podlagi rokopisov in z uporabo forenzične lingvistike ugotavlja značajske in druge

lastnosti piscev oziroma profil morebitnega napadalca na varovano osebo.

V diplomski nalogi bom opisal preiskovanje anonimk oziroma osnovnih značilnosti

pisav ter sociolingvistične analize, kar pomembno prispeva k ugotovitvam o anonimnih

piscih varovanim osebam, njihovi ogroženosti in posledično določitvi stopnje

varovanja. Preiskovanje anonimnih pisanj je kompleksno kriminalistično-tehnično

opravilo in zajema številne metode, ki izvirajo z različnih področij znanosti. Preiskava

pisanj ali dokumentov se začne z zavarovanjem in izzivanjem morebitnih sledi

papilarnih linij, s fizikalnimi in kemičnimi preiskavami papirja, črnila, pisala, sline. To

so osnovne kriminalistično-tehnične preiskovalne metode. V kasnejši fazi preiskave

pisave se uporabljajo forenzične lingvistične in psiholingvistične metode. V preiskavo

pisanj se tako vključujejo kemiki, biologi, fiziki in forenzični preiskovalci pisav.

Grafologija je tukaj precej zapostavljena, saj jo ne pojmujejo kot znanost, ker zgolj iz

oblike črk ne moremo določiti celotne osebnosti, vsakršno spoznanje o izobrazbi,

poreklu ali značilnostih in vsebini pisanja pa lahko pripomore pri iskanju in odkritju

pisca.

Zaradi pomanjkanja literature, ki bi obravnavala forenzično lingvistiko in

psiholingvistiko v slovenskem jeziku, sem se moral pri pisanju opirati na tujo literaturo,

članke in prispevke v tujih strokovnih revijah.

2

2 Metodološko-hipotetični okvir

Pri izdelavi diplomske naloge sem uporabil naslednji metodološki pristop. V prvem

delu diplomske naloge so opisane naloge Oddelka za preventivno varovanje in

značilnosti anonimnih pisem. V drugem delu so opisane metode preiskav dokumentov

in pisanj, uporaba tehnike pri odkrivanju piscev oziroma avtorjev. V tretjem delu je

opisana uporaba forenzične psiholingvistike, forenzične lingvistike in grafologije ter

uporaba teh v forenzičnem preiskovanju. V četrtem delu je naveden primer anonimnega

pisanja domačim varovanim osebam.

2.1 Predmet in cilj

V diplomski nalogi želim okvirno predstaviti postopek sprejemanja in metode

preiskovanja pisav ter uporabe forenzične lingvistike in psiholingvistike za razumevanje

vsebine oziroma pisca. Psiholingvistika se ukvarja s procesi razumevanja, proizvajanja

in usvajanja jezika. Ker je interdisciplinarna veda, se v prvi vrsti navezuje na

jezikoslovje in psihologijo, pri svojih raziskavah pa se povezuje tudi z nevrolingvistiko,

analizo diskurza, s sociolingvistiko in z ostalimi kognitivnimi vedami. V zadnjem času

se uporablja tudi pri izdelovanju računalniških programov umetne inteligence.

S forenzičnolingvističnimi in psiholingvističnimi metodami ugotavljamo uporabo

narečja, psihično stanje pisca, stopnjo njegove izobrazbe, pripadnost neki skupini (raba

slengizmov), starost in podobno, saj se osebe razlikujejo med seboj tudi po načinu in

frekvenci uporabe določenih besed in besednih zvez.

Moj namen je v kontekstu preiskave anonimnih pisanj opredeliti pojme, kot so

forenzična lingvistika, psiholingvistika in grafologija ter predstaviti metode

ugotavljanja identitete avtorja pisanja.

3

2.2 Hipoteze

Prva hipoteza, ki jo zastavljam v diplomski nalogi je, da so aktualne politične razmere

eden glavnih dejavnikov, ki anonimne pisce spodbujajo k pošiljanju anonimnih pisanj

varovanim osebam.

Moja druga hipoteza je, da se tako doma kot v tujini klasično operativno in

kriminalistično-tehnično policijsko delo vse bolj dopolnjuje z uporabo forenzičnih

lingvističnih metod in da se s tem dviguje uspešnost reševanja primerov.

2.3 Metode

Najprej sem uporabil metodo sistematičnega zbiranja virov, s pomočjo katere sem

pregledal obstoječo bibliografijo o anonimnih pisanjih, forenzični lingvistiki, forenzični

psiholingvistiki in grafologiji. S pomočjo analize vsebine sem zbral vse potrebne vire,

ki so me usmerili k relevantnim podatkom. Pri tem sem pregledal tuje in domače knjige,

članke, zbornike, veliko podatkov pa sem dobil tudi preko svetovnega spleta. Veliko

podatkov in informacij sem dobil iz lastnih virov. Uporabil sem tudi metodo intervjuja s

strokovnjakom iz Centra za forenzične preiskave (predvsem za zbiranje gradiva, za

katerega ni oziroma ni dovolj strokovne literature).

4

3 Delo oddelka za preventivno varovanje Urada za

varnost in zaščito

Oddelek za preventivno varovanje je notranja organizacijska enota UVZ GPU, ki:

─ zbira, analizira in ocenjuje podatke in informacije o ogroženosti varovanih oseb

in objektov;

─ izdeluje ocene ogroženosti domačih varovanih oseb in objektov ter

predstavnikov tujih držav in mednarodnih organizacij na obiskih v Republiki

Sloveniji;

─ ugotavlja stopnjo ogroženosti in predlaga stopnjo varovanja domačih oseb in

objektov ter predstavnikov tujih držav in mednarodnih organizacij;

─ opravlja naloge, ki se nanašajo na izvajanje predpisov o varovanju določenih

delovnih mest in tajnih podatkov v državnih organih;

─ izvaja varnostno preverjanje oseb za potrebe varovanj določenih oseb in

objektov;

─ sodeluje pri vodenju in vzdrževanju evidenc podatkov, ki se nanašajo na

varovanje določenih oseb in objektov (evidence identifikacij, operativnih

informacij, dogodkov, varnostno preverjenih oseb);

─ sodeluje pri izvajanju ukrepov operativnega varovanja;

─ pripravlja identifikacijske dokumente za zahtevnejša varovanja.

Varovana oseba

Varovana oseba je oseba, ki je kot objekt varovanja določena v Uredbi o varovanju

oseb, objektov in okolišev, v katerih so sedeži državnih organov. Določene so

posamezne politične funkcije, ki so za delovanje države posebno pomembne. Varovane

osebe razvrščamo na:

− stalno varovane osebe (varovanje je vezano na opravljanje določene politične funkcije),

5

− varovane osebe, ki se varujejo zaradi posebnega razloga (po prenehanju razloga se varovanje ukine),

− tuje in domače varovane osebe (pri tujih varovanih osebah so razlogi za varovanja podobni našim).

Policija varuje v uredbi navedene osebe, objekte in okoliše po stopnjah varovanja, ki jih

določata pomembnost funkcije, ki jo opravlja varovana oseba oziroma pomembnost

objekta ali okoliša, in njena oziroma njegova stopnja ogroženosti.

Po prvi stopnji Policija varuje predsednika ali poglavarja tuje države na uradnem obisku

v Republiki Sloveniji in osebe iz 5. člena te uredbe v izrednem stanju in v vojni.

Po drugi stopnji Policija varuje osebo, ki opravlja funkcijo:

− predsednika Republike Slovenije,

− predsednika Državnega zbora in

− predsednika Vlade Republike Slovenije.

Po tretji stopnji Policija varuje osebo, ki opravlja funkcijo:

− ministra za zunanje zadeve,

− ministra za obrambo in

− ministra za notranje zadeve.

Policija po četrti stopnji varuje osebo, ki opravlja funkcijo:

− predsednika Državnega sveta,

− predsednika Ustavnega sodišča Republike Slovenije,

− predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije,

− ministra, razen ministrov iz prejšnjega člena, generalnega državnega

tožilca in

− direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.

Varovanje po četrti stopnji ne vključuje neposrednega fizičnega varovanja (Uredba o

varovanju določenih oseb, objektov in okolišev objektov, v katerih so sedeži državnih

organov, 2000).

6

3.1 Sestava ocene ogroženosti varovane osebe

UVZ GPU v sodelovanju z drugimi enotami policije, drugimi državnimi organi in

varnostnimi službami pripravlja ocene ogroženosti določenih oseb, objektov in okolišev

objektov, v katerih so sedeži državnih organov. Ocene ogroženosti pripravlja na podlagi

Uredbe o varovanju določenih oseb, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje

Policija, in Pravil o varovanju določenih oseb, objektov in okolišev objektov, v katerih

so sedeži državnih organov. Ocene ogroženosti so sestavni del načrtov varovanja. Gre

za tajne dokumente, ki so rezultat vrednotenja informacij in podatkov v zvezi z

ogroženostjo posamezne varovane osebe, objekta in okoliša v določenem obdobju, in

podlaga za določitev stopnje ogroženosti.

Postopek priprave ocene ogroženosti v normalnih okoliščinah sestavljajo:

• pridobitev podatkov o varovani osebi oziroma varovanem objektu in okolišu,

• pridobitev podatkov o aktivnostih varovane osebe,

• posredovanje zaprosil za informacije in podatke, s katerimi razpolagajo druge

pristojne službe Generalne policijske uprave, policijskih uprav in zunanji viri

informacij,

• pridobivanje drugih varnostno zanimivih informacij in podatkov,

• vrednotenje pridobljenih informacij in podatkov,

• izdelava ocene ogroženosti in njena morebitna dopolnitev.

Najpomembnejši viri podatkov in informacij, ki so temeljni za ocenjevanje ogroženosti

varovane osebe ali objekta so: Urad za varnost in zaščito, Uprava kriminalistične

policije, Uprava uniformirane policije, policijske uprave, protokoli ministrstev in Vlade,

Ministrstvo za pravosodje RS, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, Ministrstvo

za zunanje zadeve RS, Ministrstvo za obrambo RS in drugi.

O tem, katere konkretne informacije in kateri podatki so pomembni za pripravo ocene

ogroženosti, presojajo sodelujoče enote policije, državni organi in varnostne službe. Za

sestavo ocene ogroženosti so pomembne informacije in podatki UVZ GPU o:

• anonimnih, psevdonimnih in ostalih grožnjah, žalitvah in nadlegovanjih

varovanih oseb in državnih organov;

7

• ugotovljenem zbiranju podatkov o varovanih osebah in objektih s strani tretjih

oseb;

• dosedanjih atentatih in poskusih atentatov na varovane osebe ter napadih na

objekte;

• varnostno zanimivih značilnostih varovanih objektov.

Za pripravo ocene ogroženosti so, kot rečeno, zelo pomembne anonimne pisne grožnje

in žalitve – posredovane tudi v obliki elektronskih ali SMS-sporočil ali kot komentarji

spletnih vsebin (Strokovno navodilo za pripravo ocen ogroženosti določenih oseb,

objektov in okolišev objektov, v katerih so sedeži državnih organov, 2001 ).

3.2 Postopek sprejemanja, evidentiranja, ravnanja, pošiljanja v

preiskavo in preiskovanja anonimnih pisanj/pošiljk, ki jih prejme

policija

Postopke sprejemanja, evidentiranja, pošiljanja v kriminalistično tehnično obravnavo in

preiskovanja anonimk določa Navodilo o postopkih policije z anonimnimi pisanji.

Navodilo opredeljuje anonimna in psevdonimna pisanja ter pisanja z lažno identiteto

pisca. Kot anonimno opredeljuje pisanje, ki ni podpisano oziroma kjer podpisa ni

mogoče razbrati, kot psevdonimno pisanje, podpisano z imenom obstoječe ali

neobstoječe osebe, kot pisanje z lažno identiteto pisca pa pisanje s podpisom osebe,

katere ime je bilo zlorabljeno za prikritje resnične identitete pošiljatelja.

Glede na vsebino ločimo grozilna in izsiljevalna pisma, žaljiva, kritična in pohvalna ter

pisma z zmedeno, težko razumljivo vsebino.

Kot operativno zanimiva pisma navodilo opredeljuje:

• pisma, katerih vsebina se nanaša na kazniva dejanja, ki se jih uradno preganja,

odkritje pisca pa utegne biti koristno za uspešno izvedbo kazenskega postopka;

• pisma varovanim osebam, državnim organom, diplomatsko-konzularnim

predstavništvom tujih držav;

• grozilna ali izsiljevalna pisma, naslovljena na nosilce javnih funkcij, ki niso

varovane osebe.

8

Anonimko evidentira policijska enota, ki jo je prejela. Od trenutka, ko je očitno, da gre

za anonimko, se jo prijema le z zaščitnimi rokavicami. V primeru, da je treba izzivati

sledi papilarnih linij, je potrebno ugotoviti, kdo je anonimko prijemal brez zaščitnih

rokavic. Podatke oseb, ki so se anonimke dotikale brez rokavic, se zabeleži za

morebiten izločitveni postopek. Anonimko je treba v policijski enoti, ki jo je prejela,

fotokopirati, vložiti v prozorno mapo, da se zaščitijo sledi papilarnih linij in morebitnih

latentnih vpisov, in šele nato vložiti v pisemsko ovojnico, v kateri bo poslana v

nadaljnjo preiskavo. Te pisemske ovojnice se ne pripenja k dopisu, da ne pride do

poškodovanja anonimke. Prav tako se na to pisemsko ovojnico, potem ko je vanjo

vložena mapa z anonimko, ničesar ne piše, saj se s tem uničijo latentni vpisi (Navodilo

o postopkih policije z anonimnimi pisanji, 2003).

9

4 Splošne značilnosti anonimnih pisem

Anonimno pisanje oziroma anonimna pošiljka je pisanje oziroma pošiljka, ki ni

podpisana ali katere podpisa ni mogoče razbrati, zato je pošiljateljeva identiteta

neznana. Anonimne pisne grožnje, žalitve ter druge varnostno relevantne zaznave

opozarjajo na potencialno ogroženost varovanih oseb in njihovih ožjih družinskih

članov, so pa tudi osnova za pravočasno načrtovanje in izvajanje dodatnih varnostnih

ukrepov za preprečitev aktivnosti, ki bi bile usmerjene zoper varnost varovanih oseb.

Poseben varnostni vidik ogrožanja predstavljajo nepredvidljive reakcije duševno

prizadetih posameznikov pa tudi specifične reakcije oseb, ki se soočajo z ekonomskimi,

socialnimi in drugimi težavami, kot so npr. socialna stiska, izguba zaposlitve,

nezadovoljstvo s sodnimi postopki ter postopki državnih organov ipd. Anonimna in

psevdonimna pisma so v glavnem posledica nagnjenosti posameznikov k pisnemu

izražanju svojega nezadovoljstva, kritik, žalitev, groženj, včasih pa tudi pohval

posameznim politikom. Najpogosteje gre za neuravnovešene osebe, ki pišejo pisma z

zmedeno in nerazumljivo vsebino. Poleg duševno motenih oseb se pojavljajo tudi pisci,

ki že več let pišejo kritična ali dobronamerna razumna pisma, ker čutijo potrebo po

takem početju (grafomani). Najbolj grobe, žaljive in napadalne so osebe, ki v pismih

razkrivajo svojo ekstremno politično opredeljenost ali brezizhoden ekonomski položaj.

Uresničitev groženj, ki jih pošiljajo politično motivirani anonimni pisci, ni verjetna.

Večja je verjetnost, da bi jih uresničili posamezni užaljenci, eksistenčno ogrožene ali

duševno motene osebe (analiza pisanj UVZ).

Značilnost anonimnih pisanj je tudi v tem, da jih piše nekdo, ki razmere ali ljudi, ki jih

opisuje, dobro pozna. Anonimno pisanje je namreč le prva kaplja balzama za njegovo

bolno dušo. Sledi ji nepopisno zadovoljstvo, ki ga pisec doživlja ob rezultatih svojega

dela, ko vidi, da je njegovo pisanje sprožilo reakcijo, bolečino.

Bogomir Gasior (po Dvoršak, 2003, 162–163) je v svoji diplomski nalogi o anonimnih

pisanjih zapisal, da se lahko pri iskanju pisca anonimnih pisanj opremo na tri točke:

� gre za človeka, ki mu na zunaj ni videti, da bi bil neprijeten, in za katerega je

videti, da mu je veliko do ugleda in spoštovanja;

10

� na splošno gre za osebo, katere materialno in čustveno življenje ni preveč

zadovoljivo in ki je pred nedavnim doživela določeno razočaranje;

� gre za osebo, ki sodi v del življenjskega okolja naslovnika pisma, za človeka, ki

ima možnost nenehno spremljati obnašanje svoje žrtve, po možnosti

prisostvovati odpiranju pisma ali vsaj videti učinek, ki ga pismo povzroči. Lahko

gre za člana družine, za zaupnega prijatelja, za soseda, na katerega, vse do tega

trenutka, niso bili preveč pozorni.

4.1 Značilnosti grozilnih pisem

Značilnost grozilnih pisem je predvsem izražena grobost in napadalnost do varovane

osebe. Taka pisma so nabita s čustvi. V anonimnih pisanjih pisci napadajo osebnosti

politikov oziroma varovanih oseb in jim grozijo, predvsem pa skušajo izpostaviti

njihovo subjektivno odgovornost za nastale politične razmere. V grozilnih pismih je

prisotna psihološko propagandna intonacija, pospremljena z vulgarizmi in brutalnostjo

ter grožnjami z likvidacijo varovane osebe in njenih družinskih članov. V največ

primerih se pisci »podpisujejo« s psevdonimom ali kakšno drugo pomenljivo oznako.

Pogosta so tudi grozilna pisma, za katera je značilno izrekanje groženj v imenu

ekstremističnih ali terorističnih skupin. Kljub temu da je pod anonimko podpisana

organizacija, tudi to praviloma napiše en sam avtor (analiza pisanj UVZ).

4.2 Vsebina anonimk od leta 1990 do leta 2009

Od leta 1990 do konca 1991 je avtorje spodbujalo politično razhajanje med Slovenijo in

Jugoslavijo ter proces slovenskega osamosvajanja, ki se je končal z junijsko agresijo

Jugoslovanske armade na Slovenijo oziroma z Brionsko deklaracijo. V tem času je bil

delež grozilnih pisem največji, njihova vsebina pa ekstremna, groba in napadalna.

Grozilna pisma so prihajala predvsem iz Srbije in od državljanov srbske narodnosti v

Sloveniji.

Kasneje so zaradi razpada Demosa in nastopa vladne krize ter volitev pisce vzpodbujali

predvsem notranjepolitični in gospodarski problemi v Sloveniji. Delež anonimk iz

bivših republik SFRJ, predvsem grozilnih, je postal zanemarljiv.

11

Število anonimk se je tudi po letu 1994 gibalo glede na aktualne politične dogodke. V

nadaljevanju je prikazano gibanje števila obravnavanih anonimk v obdobju od leta 1995

do leta 2009. Tukaj so poleg grozilnih in žaljivih anonimk zajete tudi vse anonimke z

nerazumljivo in zmedeno vsebino ter kritične anonimke.

Graf 1: Število obravnavanih anonimk v obdobju od 1995 do 2009

Iz grafa je razvidno, da je bilo število prejetih anonimk največje leta 1998, potem je

počasi upadalo, vse do leta 2006, ko je bilo obravnavanih samo 22 anonimk. Po letu

2006 je število anonimk spet pričelo naraščati. Potrebno je omeniti, da gre za število

prejetih in s strani policije evidentiranih pisem, obstaja pa možnost, da varovane osebe

niso posredovale vseh anonimnih pisem.

Upad števila anonimk varovanim osebam je posledica zmanjšanja dejavnosti nekaterih

piscev.

Motivi pisanja varovanim osebam niso bili bistveno drugačni kot v preteklih letih.

Največ piscev je pisalo zaradi eksistenčnih problemov in nezadovoljstva z delom

državnih organov, veliko pa tudi iz bolezenskih vzrokov (duševno motene osebe).

Precej pisem se je nanašalo na reševanje aktualnih političnih in socialnih problemov,

urejanje nerešenih zadev z Republiko Hrvaško, prizadevanja predsednika države za

rešitev položaja na Kosovu …

Večina piscev sodi med duševno motene in varovanim osebam ne posebej nevarne

osebe (analiza pisanj UVZ).

12

4.2.1 Značilnosti obravnavanih anonimk

Glede na to, kako so anonimke napisane, ločimo: rokopise, lepljenke, strojepise,

sporočila, poslana po elektronski pošti ali prek SMS-ov. Pogoste so tudi kombinacije

izrezkov iz časopisov in revij oziroma fotokopije člankov, opremljenih z rokopisnimi

grožnjami in žalitvami. V zadnjih letih se povečuje število anonimk, natisnjenih s

tiskalnikom. Število rokopisnih anonimk upada.

Med klasičnimi pisnimi pošiljkami prevladujejo pisma. Nekaj je razglednic, dopisnic;

telegramov skoraj ni več.

Anonimni avtorji varovanim osebam in institucijam vse pogosteje grozijo tudi prek

blogov, komentarjev na spletnih straneh in različnih socialnih omrežjih (analiza pisanj

UVZ).

4.2.2 Prejemniki anonimk

Anonimni pisci največkrat pišejo najbolj izpostavljenim političnim funkcionarjem, kot

so predsednik države in predsednik Vlade ter posamezni ministri. Med posameznimi

prejemniki anonimk sta največ pisem prejela nekdanji predsednik države, nekdanji

minister za obrambo, prejemniki anonimk pa so bili tudi predsednik vlade, člani

ministrstev. Vse anonimke so bile poslane v zvezi s trenutnimi političnimi in aktualnimi

dogodki v Sloveniji in po svetu. Pisma imajo največkrat žaljivo vsebino, zmedeno

vsebino, so v obliki prošenj, lahko so tudi dobronamerna (analiza pisanj UVZ).

13

5 Preiskave dokumentov

Preiskovanje dokumentov predstavlja široko področje kriminalistično-tehničnih

preiskav, kjer se uporabljajo specifične metode in sodobna tehnična sredstva. Namen

preiskovanja je identifikacija pisave, podpisa, pisalnega stroja, ugotavljanje ponarejanja

ali prenarejanja listin.

Pri nas se s preiskovanjem dokumentov in pisanj ukvarja Center za forenzične

preiskave, kjer opravljajo laboratorijske kriminalistično-tehnične preiskave za potrebe

policije, tožilstva in sodišč.

Z razvojem sodobne tehnike in naprav so papir nadomestili različni mediji, večinoma

plastika. Tako razvoj tehnike izpodriva prej klasične metode preiskovanja dokumentov

ali pisanj. V forenzičnih laboratorijih imajo na področju preiskav dokumentov opravka

z najrazličnejšimi materiali. Včasih preiskovano gradivo ni dokument, vendar zaradi

uporabe enakih metod sodi na isto področje dela. Prvotna naloga preiskav je

ugotavljanje pristnosti uradnih listin, kar je vedno mogoče le s primerjavo s pristnim

dokumentom oziroma s pomočjo podrobnega opisa načina izdelave dokumenta in

njegovih zaščitnih elementov. Na ta način se ugotavlja, ali je dokument pristen ali je

ponarejen (Maver in drugi, 2004: 547).

5.1 Preiskovalne metode in instrumenti

Pri preiskavah dokumentov so v uporabi različne metode. Včasih zadošča en sam

postopek, pogosteje pa preiskava združuje več metod. Zaželeno je, da ostane gradivo,

kadar je to le mogoče, čim bolj nepoškodovano. V nadaljevanju bom opisal metode in

instrumente, ki se uporabljajo pri preiskavi dokumentov in pisav.

5.1.1 Močna usmerjena svetloba

Že s pregledom dokumenta s prostim očesom pod močno usmerjeno svetlobo pogosto

odkrijemo poškodbe papirja, zaščitnih elementov in druga znamenja manipulacije.

5.1.2 Videospektralni primerjalnik

Gre za zapleten sistem različnih svetlobnih virov, filtrov, kamer in včasih tudi

mikroskopa. Povezan je z osebnim računalnikom, tako da delo spremljamo na zaslonu.

14

Ima program za obdelavo podatkov. S programsko opremo je mogoče slike primerjati,

prekrivati in izdelovati nazorne grafične prikaze. S takšno napravo lahko celostno

pregledamo dokument, povezujemo različne preiskave in primerjamo rezultate, hkrati

pa podrobno zapisujemo potek in pogoje dela. Z videospektralnim primerjalnikom

opravljamo naslednje preiskave:

─ pregled dokumenta v ultravijolični svetlobi,

─ pregled dokumenta s koaksialno svetlobo,

─ izzivanje infrardeče luminiscence,

─ pregled dokumenta v infrardeči svetlobi,

─ spektralna analiza črnil, nekaterih tehnologij in kakovosti tiska.

5.1.3 Mikroskop

Mikroskop je lahko samostojen, povezan s kamero in z osebnim računalnikom ali v

sklopu videospektralnega primerjalnika. Povečave, ki jih uporabljamo za preiskave, so

odvisne od preiskovanega materiala. Za večino preiskav zadošča nekaj desetkratna

povečava, za nekatere pa je potrebna večja povečava, navadno zadostuje do tisočkratna.

Zelo velike povečave se uporabljajo pri podrobnih preiskavah, na primer pri preverjanju

načinov laserskega graviranja (z laserskim graviranjem so lahko vpisani podatki na

plastičnih nosilcih), pri ugotavljanju zaporedja nanosa slojev barvil in še marsikje.

5.1.4 Elektrostatsko izzivanje latentnih besedil

Kadar pišemo v zvezek in pisalo močno pritiskamo, se na naslednji strani pozna

vtisnjeno (latentno) besedilo. Vidimo ga lahko, če papir osvetlimo z močno stransko

svetlobo ali rahlo prebarvamo s svinčnikom. Enaki odtisi se poznajo tudi na nižje

ležečih straneh ali pri rahlem pritisku pisala, le da s tako preprostimi metodami ne

postanejo vidni. Z elektrostatsko metodo jih lahko naredimo berljive. Preiskovani papir

prekrijemo s prozorno folijo, naelektrimo, na folijo nanesemo obarvani magnetni prašek

in pokaže se nevidno besedilo.

5.1.5 Ramanov spektroskop

Uporaba Ramanove spektroskopije je v forenzičnem preiskovanju listin razmeroma

nova, saj je bila ta metoda šele v zadnjih letih prirejena za to področje. Z njo

15

ugotavljamo istovetnost oziroma različnost črnil in barv. Glede na rezultate je mogoče

ugotavljati razlike oziroma podobnosti v kemijski sestavi snovi, torej njihovo

istovetnost oziroma različnost. Metoda je nedestruktivna, natančna, rezultati pa so

zanesljivi (Maver in drugi, 2004: 552).

5.2 Rezultati preiskav

Pri prekrivanju linij(e) rokopisa in izpisa računalniškega tiskalnika oziroma pisalnega

stroja ipd. lahko z ugotavljanjem vrstnega reda slojev barvil dokažemo časovno

zaporedje nastajanja posameznih delov dokumenta.

Rezultati elektrostatskega izzivanja latentnih besedil ne dajo podatkov o samem

dokumentu, so pa lahko vir dodatnih informacij. Pri anonimnih pismih in drugih

papirjih ostanejo sledovi pisanja na papirju pod tem pisanjem.

S preiskavo tipkopisa je mogoče ugotoviti znamko pisalnega stroja; če imamo

primerjalni tipkopis, pa pogosto tudi identificirati pisalni stroj. Tudi način izdelave

ponaredka ali prenaredka je pomemben podatek. S preiskavami je mogoče prepoznati

različne tiskarske tehnike, računalniške tiskalnike in podobno.

Kljub vsem možnostim, ki jih nudi sodobna tehnologija, pa so za kakovostno preiskavo

še vedno najpomembnejši dobro poznavanje pristnih listin in primeren primerjalni

material, poznavanje proizvodnih tehnologij, izbira prave metode oziroma zaporedja

preiskav in predvsem pravilna interpretacija rezultatov. Za vse to so potrebne

strokovnost in izkušnje, ki jih je mogoče pridobiti le z delom na tem področju (Maver in

drugi, 2004: 553).

16

6 Forenzične preiskave rokopisov in podpisov

Prva znanstvena metodologija preiskav rokopisov se je razvila šele v začetku 20.

stoletja, z znamenito knjigo Alfreda Osborna »Questioned Documents« iz leta 1910.

Nekateri avtorji jo še danes radi navajajo, čeprav je v nekaterih pogledih zastarala.

Seveda pa je presenetljivo, da je Osbornov učbenik, skupaj s še nekaj kasnejšimi

knjigami, pravzaprav vse, kar je imela pokazati znanost forenzičnega preiskovanja

rokopisov vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Preiskava rokopisov in podpisov temelji na naslednjih načelih:

─ rokopis vsakega posameznika je tako individualen, da noben drug posameznik

ne piše natančno enako, kar izhaja iz dejstva, da je pisava izraz funkcije

možganov, ki se izraža nevrofiziološko in biomehansko;

─ nihče ne izvede pisnega akta dvakrat povsem identično oz. ne napiše istega

besedila popolnoma enako;

─ nihče ne more posnemati rokopisa ali podpisa druge osebe in hkrati pisati z

enako relativno hitrostjo in spretnostjo kot pisec, čigar rokopis naj bi bil

posneman.

Temeljna naloga forenzične preiskave rokopisa ali podpisa je dokazati, da je dve pisanji

ali dva podpisa napisala ista roka, ali preprosteje, treba je identificirati osebo, ki je

sporno pisanje ali podpis lastnoročno napisala. Izvedenci poleg tega ugotavljajo tudi

morebitno ponarejanje podpisov ali rokopisov, se pravi negiranje avtorstva nekega

besedila/podpisa oziroma dokazovanje, da je nekdo poskušal posnemati rokopis ali

podpis določene osebe. Vsekakor pa forenzični izvedenci za rokopise (oz. podpise) iz

pisave ne ugotavljajo spola, starosti, izobrazbe in osebnostnih lastnosti pisca. Tu velja

opozoriti na pogosto napačno razumevanje razmerja med grafologijo in forenzičnim

preiskovanjem dokumentov. Grafologijo bom opisal v nadaljevanju.

Da bi bila identifikacija rokopisa ali podpisa mogoča, je treba zadostiti nekaterim

osnovnim zahtevam, ki šele omogočajo pozitivno identifikacijo rokopisa. Prva in

temeljna zahteva je, da se preiskujejo zgolj originalni dokumenti. Poleg izvirnikov

spornega gradiva pa je potreben tudi ustrezen primerjalni rokopis.

17

Primerjalni rokopis (ali podpise) delimo na dve vrsti. Prvi je vplivni rokopis. Gre za tisti

rokopis, ki ga oseba piše na zahtevo organov pregona ali koga drugega, ki je pooblaščen

in ustrezno usposobljen za to. Značilnost vplivnega rokopisa je, da oseba ve, da piše

prav zato, da bo mogoče opredeliti njeno morebitno avtorstvo določenega spornega

zapisa.

Nevplivni rokopis pa je tisti, ki ga oseba piše za svoje potrebe in ne na zahtevo in pod

vplivom organov pregona ali koga drugega. To pomeni, da v kategorijo sodijo zasebni

zapiski in zasebna dokumentacija, kot so denimo pisma, razglednice, poslovna ali

zasebna korespondenca, čeki, bančna potrdila in obrazci in podobno (Maver in drugi,

2004: 558).

Primerjalni rokopis je potrebno odvzeti na enake ali podobne obrazce oziroma liste, kot

so uporabljeni pri spornem gradivu. To pomeni, da je potrebno natančno preučiti sporno

gradivo in si priskrbeti oziroma izdelati ustrezne obrazce, ki po velikosti in

prednatisnjenih poljih (ne pa nujno vsebinsko) ustrezajo spornemu gradivu.

Primerjalni rokopis vezanega besedila je potrebno dodatno odvzeti še na en brezčrten

list formata A4 in en črtan list formata A4.

Primerjalnega vplivnega rokopisa ni potrebno odvzemati, kadar je na voljo veliko

nevplivnega primerjalnega rokopisa (to še posebej velja za podpise).

Postopek odvzemanja primerjalnega rokopisa

─ primerjalno besedilo je osebi potrebno narekovati;

─ pri narekovanju je potrebno spreminjati ritem in hitrost narekovanja;

─ nikoli ni dovoljeno narekovati zgolj posameznih besed (razen, ko gre za podpis),

pač pa vedno vezano besedilo – povedi in stavke;

─ vsa opažanja pri odvzemu rokopisa (počasno pisanje, tresenje rok ipd.) je

potrebno zabeležiti;

─ vsak posamezni list ali obrazec, ki ga oseba izpolni/napiše, je potrebno sproti

odvzeti, pred tem pa naj ga oseba, ki ji je odvzela rokopis, podpiše. Nato vsak

18

posamezen list ali obrazec podpiše tudi tisti, ki odvzema primerjalni rokopis.

Hkrati na vsak posamezen list ali obrazec napiše še datum in ga oštevilči;

─ pri odvzemanju primerjalnih podpisov druge osebe, je potrebno tistemu, ki se

mu odvzema rokopis, povedati ime in priimek, ki ju mora napisati kot podpis.

Vsak podpis mora biti na svojem listu oz. obrazcu;

─ količina primerjalnega rokopisa je odvisna od količine spornega gradiva. Če je

spornega gradiva malo, je potrebno nekajkrat toliko primerjalnega gradiva (pri

podpisih vsaj 6 podpisov za enega s spornega gradiva, lahko pa tudi več), če pa

ga je veliko, pa vsaj 2 strani vezanega besedila in 6 obrazcev. Če ni mogoče

pridobiti toliko rokopisa, je vzrok za to potrebno pojasniti;

─ po odvzemu rokopisa je potrebno izpolniti obrazec (Navodilo za odvzemanje

primerjalnega rokopisa CFP, 2009).

Za uspešno preiskavo rokopisa niso potrebna posebna tehnična sredstva, pomembni so

zlasti ustrezen viri svetlobe in povečevalna sredstva, torej mikroskop ali lupe, katerih

največja povečava je približno do 30- ali 40-kratna, čeprav je običajno dovolj že

približno 8-kratna povečava. Metoda, ki jo pri svojem delu uporabljajo izvedenci za

forenzične preiskave rokopisov, temelji na preučevanju priučenih, splošnih in detajlnih

karakteristik rokopisa in medsebojni primerjavi enih in drugih med spornim in

primerjalnim rokopisom.

Priučene rokopisne značilnosti so tiste, ki se jih pisec priuči, torej gre za način pisanja

znakov, kot se jih otroci učijo v šoli, saj gre običajno za sledenje vedno istemu načinu

pisanja in oblikovanja posameznih znakov.

Splošne in detajlne individualne značilnosti rokopisa temeljijo na počasnem

oddaljevanju pisca oz. njegovega rokopisa od idealne, priučene pisne podobe in

njegovem oblikovanju lastne rokopisne identitete. Oddaljevanje od priučene podobe,

torej individualizacija rokopisa, je odvisno od poučevanega sistema, pisne spretnosti

posameznika, mišičnega nadzora, zaposlitve, vrste izobrazbe in pogostosti pisanja,

deloma pa tudi od izpostavljenosti rokopisom drugih oseb. Na rokopis pa lahko

pomembno vplivajo tudi starost, poškodbe, različne bolezni, ki povzročajo, da se

pisanje upočasni, lahko se pojavi tresavica in podobno.

19

Med splošne značilnosti uvrščamo videz rokopisa, zlasti berljivost, oglato ali okroglo

oblikovanje znakov ali njihov delov, velikost rokopisa, velikostna medsebojna razmerja

znakov v posamezni besedi, prostorsko oblikovanje rokopisa, naklon znakov ipd.

Med detajlne značilnosti pa sodijo oblika posameznih znakov, razmerja med velikostjo

posameznih delov znaka, konstrukcija znaka (smer, število potez) ipd.

Preiskava rokopisa ali podpisa poteka tako, da se najprej pregleda sporno gradivo in

ugotovi, ali sploh obstajajo značilnosti, ki omogočajo morebitno identifikacijo. V

naslednjem koraku je treba preučiti individualne karakteristike primerjalnega rokopisa,

nato pa še spornega rokopisa. Šele potem, ko sta tako sporni kot primerjalni rokopis že

pregledana in analizirana, ju je namreč mogoče med seboj primerjati. V prvi fazi

primerjave se iščejo predvsem razlike med spornim in primerjalnim gradivom, kar je

temelj doktrine forenzičnega preiskovanja rokopisov. Če so razlike prevelike in jih ni

mogoče pojasniti z naravno variabilnostjo rokopisa ali morebitnimi drugimi

subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami, kot je poskus prikrivanja lastne pisave

(ponarejanje pisave) ali morebiten hud psihični pritisk, ki lahko bistveno popači sliko

posameznikovega rokopisa, je preiskava zaključena z ugotovitvijo, da spornega in

primerjalnega rokopisa ni napisala ista oseba.

Narava rokopisa oz. pisave je takšna, da se določene poteze lahko pojavijo tudi pri več

piscih, zato je le redko mogoče na podlagi ene same poteze identificirati pisca. Iz tega

pa izhaja tudi pravilo, da kadar je v spornem in primerjalnem rokopisu najti tako

identične kot različne individualne karakteristike (pod že navedenimi pogoji glede

variabilnosti rokopisa ipd.), mora izvedenec vedno zaključiti, da spornega in

primerjalnega ni napisala ista oseba oziroma da mnenja na podlagi preiskovanega

gradiva ni mogoče podati. Skratka, prisotnost tako identičnih kot neidentičnih splošnih

in individualnih karakteristik pomeni, da ni mogoče ugotoviti pisca ali da v tem primeru

pisec primerjalnega rokopisa ni tudi pisec spornega. To je temeljna doktrina

forenzičnega preiskovanja rokopisov (Maver in drugi, 2004: 567 ).

20

6.1 Interpretacija rezultatov

Za preiskovanje in ugotavljanje identitete pisca anonimnih pisanj je pomembno

poznavanje lestvice stopenj verjetnosti, ki jo pri svojem delu uporabljajo forenzični

izvedenci za preiskave rokopisov. Pri preiskavi najprej pregledajo in primerjajo splošne

rokopisne značilnosti (osnovnica, členjenje, oblikovanje glede na podlago), kjer

ugotavljajo razliko med spornim in primerjalnim rokopisom. Po prvih primerjavah se

pristopi k pregledu individualnega oblikovanja posameznih znakov (črk), kjer se

ugotavlja medsebojna skladnost znakov na spornem in primerjalnem gradivu.

Za podajo mnenja se uporablja lestvica ugotovitev po priporočilih evropske mreže

forenzičnih izvedencev (ENFHEX – European Network of Forensic Handwriting

Experts).

Ta temelji na tehtanju dveh predpostavk, predpostavke, da je nekdo pisec nekega

rokopisa ali podpisa in predpostavke, da ni pisec nekega rokopisa ali podpisa. Lestvica

je petstopenjska:

1. Pozitivna identifikacija pisca - ugotovitve močno podpirajo predpostavko,

da je sporni in primerjalni rokopis/podpis napisala ista oseba. Med spornim

in primerjalnim materialom je možno najti veliko pomembnih podobnosti

(identične rokopisne značilnosti). Poda se mnenje, da je sporni in primerjalni

rokopis/podpis napisala ista oseba.

2. Identifikacija z največjo verjetnostjo ali z določeno stopnjo verjetnosti -

ugotovitve podpirajo predpostavko, da je sporni in primerjalni

rokopis/podpis napisala ista oseba. Med spornim in primerjalnim materialom

je možno najti nekatere podobnosti (identične rokopisne značilnosti);

pomembnih razlik med obema ni. Preiskavo in primerjavo lahko omejujejo

bodisi enostaven slog pisanja, fotokopiranje ali drugačno kopiranje. Določa se

verjetnost, da je sporni in primerjalni rokopis/podpis napisala ista oseba.

3. Mnenja v skladu s pravili stroke ni mogoče podati - nedokazljivo. Med

spornim in primerjalnim materialom je najti tako podobnosti kot razlike, to pa

onemogoča, da bi lahko potrdili ali ovrgli predpostavko, da je sporni in

21

primerjalni rokopis/podpis napisala ista oseba. Morebitne omejitve preiskave so

tolikšne, da preiskava ni mogoča.

4. Negativna identifikacija z največjo verjetnostjo ali z določeno stopnjo

verjetnosti - ugotovitve podpirajo predpostavko, da spornega in

primerjalnega rokopisa/podpisa ni napisala ista oseba. Med spornim in

primerjalnim materialom je možno najti nekatere razlike in malo podobnosti.

Poda se verjetnost, da spornega in primerjalnega rokopisa/podpisa ni napisala

ista oseba.

5. Negativna identifikacija pisca - ugotovitve močno podpirajo predpostavko,

da spornega in primerjalnega rokopisa/podpisa ni napisala ista oseba. Med

spornim in primerjalnim materialom je veliko pomembnih razlik; pomembnih

podobnosti med obema ni; za preiskavo in primerjavo ni posebnih omejitev, ki

bi bile posledice enostavnega sloga pisanja, prekritosti pisanja, fotokopiranj ali

drugačnega kopiranja itd. Poda se mnenje, da spornega in primerjalnega

rokopisa/podpisa ni napisala ista oseba.

V zadnjih letih se v forenzični preiskavi rokopisov pojavlja tudi bayesijanski pristop, ki

temelji na subjektivni statistični verjetnosti, vendar se doslej še ni uveljavil kot realno

orodje za interpretacijo rezultatov, saj metodologija uporabe Bayesovega teorema na

področju forenzičnih preiskav rokopisov in podpisov še ni dorečena. Osnovna načela in

metode forenzičnega preiskovanja rokopisov omogočajo visoko stopnjo identifikacije

piscev, vendar mora vsak strokovnjak poznati objektivne omejitve svoje stroke, ki

izhajajo iz vsakega primera posebej in metodoloških zahtev. Ker je interpretacija

rezultatov preiskave rokopisa vedno vsaj deloma subjektivna, mora forenzični

strokovnjak za rokopise odlično poznati svojo stroko, hkrati pa se mora zavedati

posledic svojih strokovnih ugotovitev in pri tem upoštevati forenzično etiko. To

pomeni, da ne sme nikdar interpretirati rezultatov onkraj svojih strokovnih ugotovitev in

da mora vedno, kadar rezultati niso takšni, kot bi si želeli organi pregona ali stranke,

vztrajati pri tem, da interpretacija rezultatov temelji zgolj na znanstveno dokazljivih

načelih (Maver in drugi, 2004: 567).

22

7 Grafologija

Pisava v širšem pomenu besede je vsak sistem vidnih oblik (slik, simbolov, znamenj in

njihovih kombinacij), ki je namenjen sporočanju in ohranjanju neke vednosti za bodoče

rodove. Potemtakem so »pisava« tudi vse likovne stvaritve, katerih namen je bil ohraniti

spomin na nek pomemben dogodek. Vendar je taka slikovna pisava ali piktografija

omejena le na predmetni svet. Pa tudi tu je dvoumna, kajti ležeče človeško telo na sliki

lahko pomeni ubitega sovražnika ali pa le ilustratorjevo željo, ki se nanaša na

nasprotnika. Nekoliko jasnejše je sporočanje s serijo sličic, s »stripom«, v katerem se

nizajo dogodki in iz katerih lahko razberemo potek dogajanja. Zatakne pa se, če želimo

na ta način sporočiti kaj abstraktnega: nevarnost, grožnjo, smrt, veselje, žalost.

Nedvomno je, da so bile slike temelj vseh sistemov pisanja. Iz piktografije se je razvila

pojmovna pisava ali ideografija, pri kateri ima ilustracija še vedno zelo pomembno

vlogo. Vendar pa se te sličice vedno tesneje naslanjajo na posamezne besede kot nosilce

pomena, predvsem pa so to poenostavljene risbe, ne več predmet v celoti, temveč

njegov bistveni del. Npr.: risba glave pomeni človeka, trije valovi morje. Hkrati pa se

krepi tudi simbolični pomen: dve ženski = prepir, ženska in otrok = ljubezen, usta in

ptica = petje. Kolikor je znano, so bili Sumerci (najstarejši prebivalci Babilonije) prvi,

ki so razvili pravi sistem pisanja. Prava pisava pa je nastala šele tedaj, ko slikovni znak

ni več pomenil predmeta, ki ga je označeval, temveč je začel predstavljati zvok, ki ga

človek izgovarja. Človeški izum – pisava – je zelo zgodaj sprožil tudi nove deviacije in

zlorabe. Po mnenju strokovnjakov je ponarejanje pisanih dokumentov pojav, ki se je

začel tedaj, ko so postali rokopisi in podpisi sredstvo za sporočanje v pravnem življenju

in za legaliziranje pravnega poslovanja. Nekateri posamezniki so namreč kmalu

spoznali, da si je mogoče s potvarjanjem rokopisa ali podpisa na nekaterih dokumentih

pridobiti veliko gmotno korist. Prve primere ponarejanja je odkrivala in sankcionirala že

atenska zakonodaja (Milenković, 1991: 55).

Pisati se dandanes ljudje naučimo v osnovni šoli ali malo pred tem, zato je naš rokopis

pa tudi podpis prilagojen osnovnim značilnostim izobraževalnega sistema in načinu,

kako se poučuje pisave. Skozi življenje se potem naš rokopis spreminja, do določene

mere individualizira, polega tega pa se spreminja tudi zaradi raznih poškodb, narave

dela, obdobij neaktivnosti in podobno. Vsak posameznik vnese v svojo pisavo, priučeno

23

v zgodnjih letih našega življenja, določene individualne karakteristike, ki vsak rokopis

naredijo nekaj posebnega (Stewart, 2007: 289–293).

Pri kriminalističnem preiskovanju najprej potrebujemo razlog za preiskavo in to je pri

preiskavi rokopisov in podpisov vsekakor nek vprašljiv dokument. Dokument je lahko

vprašljiv v pomenu, da sumimo, da je ponarejen (na primer ponarejene listine), ima

neznanega avtorja (na primer zlonamerno pismo) ali ima sporno ozadje (na primer

spremenjena oporoka). Naloga forenzičnega strokovnjaka je, da ugotovi, ali je

dokument napisala oseba, ki trdi, da je avtor, ali ugotovi, kdo je avtor določenega

rokopisa oziroma podpisa. Na tem mestu je potrebno določiti razlikovanje med

forenzičnim strokovnjakom za rokopise in podpise in grafologom. Grafologija namreč v

nasprotju s preiskavo dokumentov ugotavlja značajske lastnosti posameznika na osnovi

njegovega rokopisa, zato metod ne smemo enačiti (Stewart, 2007: 289).

Začetki grafologije segajo daleč nazaj. Italijan Camillo Baldi je že leta 1622 objavil

drobno brošuro, katere vsebina je dala slutiti zametke grafologije. Resneje je postala

predmet raziskovanja v 19. stoletju. Prvič je besedo grafologija, ki je sestavljena iz

grških besed grafein (pisati) in logia (nauk), uporabil francoz Jean Hippolyte Michon

(1806─1881). Michon velja za nekakšnega ustanovitelja grafologije in praktika, ki je v

svojem življenju obdelal veliko število različnih rokopisov. Osnovna napaka njegovega

dela je bila v tem, da je rokopis analiziral po delih in da ni analiziral rokopisa kot celote.

Pomemben za nadaljnji razvoj grafologije je bil tudi njegov učenec Crépieux Jamin, ki

je že prešel na raziskovanje celote rokopisa in je pri svojem delu uporabljal analitično

metodo klasifikacije sedmih osnovnih značilnosti rokopisa, ki jih je imenoval žanre

(oblika, dimenzija, smer, pritisk, hitrost, razdelitev v prostoru, kontinuiteta). V pravi

psihološki, karakterološki in psihodiagnostični sistem pa je vedo zaključil Nemec

Ludwig Klages (1872─1936) (Regvar, 1988: 5).

7.1 Psihološka utemeljitev pisave ─ grafologije

Da je sporazumevanje možno oziroma da je dosežen namen pisanja, mora biti vsebina

sporočila pisana s splošno poznano abecedo v mejah čitljivosti. Že tu lahko ugotovimo,

da se je morala grafologija prilagoditi znotraj teh omejitev. Kot si lahko mislimo,

24

grafologija ne proučuje širših družbenih dogovorov, izobraževalnega sistema, niti se ne

ukvarja kaj dosti s splošno poznano abecedo in vsebino pisave, grafologijo zanimajo

samo poteze na pisalni površini (pisava). Ne glede na zakonitosti abecede (sem lahko

uvrstimo tudi slovnične oziroma jezikovne zakonitosti, se osebnost kaže v načinu

prilagajanja in preoblikovanja šolskih pravil pisanja v lasten način (izraz) pisanja. Na

splošno bi lahko rekli, da vsaka kretnja telesa v bistvu izraža celega človeka, njegovo

moč, razpoloženje, čustva, sposobnosti ─ osebnost torej. Individualnost pisave kot

izraza je posledica individualne osebnosti oziroma združitve uma s telesom. Pisava je

pomembna umska aktivnost človeka in pri pisanju sta pisalna kretnja kot fizična kretnja

in miselni ukaz kot duhovni izraz združena v eno samo povelje in dejanje. Pisava je

torej psihofizična kretnja organizma, ki se kaže v obliki potez na pisalni površini, kar

pomeni, da je grafologija znanost o psihofizičnih kretnjah. Čeprav veljajo za pisavo

določena pravila, je vsaka za sebe posebej individualna in ni dveh enakih pisav. Zaradi

možne izraznosti pisave nekateri primerjajo grafologijo z likovnim testiranjem ljudi.

Pisava je torej način človeškega izražanja, ki se oblikuje po principih izražanja in

oblikovanja.

Prvi je princip izražanja, ki tudi delno pojasnjuje, zakaj lahko pisavo analiziramo na

različne načine. V osnovi ta princip pove, da energija izraznih gibov izhaja iz vitalnih

vzmeti in interakcije med zavestno voljo in podzavestnimi življenjskimi vzvodi, zajema

torej namerne in nenamerne izrazne gibe. Pisava spada v namerno človeško izražanje,

ko s tem mislimo na vsebino rokopisa, čitljivost ipd. Vendar se pri pisanju izražajo tudi

nenamerne kretnje, ki na nek način otežujejo analiziranje, po drugi strani pa ga po svoje

oplemenitijo in omogočajo spoznavanje človekove posebnosti.

Drugi je oblikovni princip in pojasnjuje, da je človekova volja odvisna od zavestno

postavljenih ciljev, na katere vplivajo tudi podzavestne vzmeti. To pomeni, da je

človeška volja odvisna od tako imenovane podzavestne »vodilne« predstave, ki jih ima

človek o svojih dejanjih oziroma o sebi nasploh. To je le nek osebni glasovni čut, ki

vodi osebni likovni, estetski, prostorski čut in vsakemu posamezniku pove, kako naj se

v tej smeri oblikuje, vede ipd. (Regvar, 1988: 12–14)

25

7.2 Možnosti spoznavanja človeka z grafologijo

Grafološki opis značilnosti človeka je besedni opis v okviru možnosti strokovnega in

razumljivega jezika. Z grafologijo spoznavamo samo osnovna nagnjenja človeka, kar je

potrebno dobro razumeti. Človek namreč lahko s samopremagovanjem in z

odpovedovanjem spremeni svoje lastnosti oziroma jih spremeni tako, da se človek v

svojem vedenju, nivoju delovanja in razmišljanja izkazuje popolnoma drugačen, kot to

kažejo njegove temeljne naravnave (osnovna nagnjenja).

Človeka je po pisavi potrebno spoznati v treh osnovnih nivojih.

Prvi nivo, v katerega lahko posežemo z znanjem grafologije, je intelektualni nivo, v

katerega na splošno uvrščamo sposobnosti človeka. Drugi nivo so splošne karakterne

značilnosti človeka. Zadnji je socialni nivo, v katerega pa so uvrščene intimne

značilnosti človeka, katere grafolog naj ne bi posredoval naročniku brez utemeljenega

razloga (Regvar, 1988, 16–17).

V tabeli 1 so prikazani primeri pisav oz. značilnosti posamezne pisave.

Tabela 1: Primeri pisav

obogatitve v pisavi

šolska oblika pisave

hitra pisava aktivne ženske

počasna stilizirana pisava

širok rokopis

primer ozkega rokopisa

pastozna pisava

ostra pisava

26

povezana pisava

arkadna oblika

girlandna oblika

kotna oblika

močno desno nagnjena pisava

7.3 Grafološki vzorec

Čisto grafološko analizo dobimo samo, kadar razčlenjujemo pisavo neznane osebe. Če

grafolog osebo pozna, zlasti če je navzoča, se lahko v njegovo razlago vriva tudi

njegovo osebno poznavanje osebe. Vzorec naj bo torej od osebe, ki je grafolog ne

pozna, toda kakšen? Napačno je vsekakor, če ga oseba napiše za grafološko analizo.

Takrat želi vsak napisati »lepo«, olepšati sebe in se ovekovečiti. Najprimernejši za

neodvisno in zanesljivo grafološko analizo so rokopisi, ki jih kdo napiše samo zase, ne

da bi jih mislil še komu pokazati, kakor so npr. dnevniki. V njih je človek res

neposreden in pred sabo odkrit, tak, kakršen v resnici je, brez prenarejanja in

hinavščine. Pomembno je tudi, da je vzorec dovolj velik. Najbolje je, če imamo več

strani; tako je na voljo dovolj velikih začetnic, vidimo kako tečejo vrste in kakšne so

razdalje med njimi, kako raste ali se oži levi rob itd. K tvorni strani vzorca sodita tudi

papir in pisalo. Rokopisi, ki so pisani na črtanem papirju, so grafološko pomanjkljivi,

saj ne moremo prav presojati, kako bi potekale vrste na papirju brez črt. Pisava mora

biti na brezčrtnem papirju.

Preden se začne analizirati rokopis, je dobro vedeti, ali je pisec rokopisa moški ali

ženska, saj se to iz same pisave ne da zanesljivo razbrati: lahko ima moška oseba

»tipično žensko« pisavo in nasprotno ženska moško. Prav tako je dobro vedeti, koliko je

ta oseba stara, kakšno izobrazbo ima, v katerem času in v kakšno pravopisno šolo je

hodila ta oseba, v kakšnem duševnem stanju je bil pisec (Trstenjak 1986, 120–122).

27

7.4 Karakterološka dominanta

Za karakterološko razlago pisave je treba za izhodišče raziskovanja vzeti tisto lastnost,

ki je v pisavi najizrazitejša, tako imenovano dominanto. Dominanta je namreč podlaga

in merilo vseh drugih lastnosti. Pogosto se dogaja, da pisava nima nobene prave

dominante. V takih primerih imajo grafologi opravka z »brezlikimi« ali amorfnimi tipi

človeka. Taki so za grafologe nehvaležni, saj so skoraj neoprijemljivi. Okoli dominante

je potrebno nanizati vse druge znake pisave, ki pa so tudi različno izraziti. Tisti, ki so

izrazitejši, bodo nehote središče stekanja drugih znakov. Posamezni znaki pisave

določajo le najsplošnejše lastnosti značaja. Grafolog mora biti dober poznavalec

človeške duše (Trstenjak, 1986: 123).

7.5 Osebnostna podoba

Končni cilj prave razčlenitve pisave je v tem, da iz nje razberemo podobo osebnosti, ki

stoji za rokopisom. To je seveda najtežja naloga, ki je ne moremo izpolniti zgolj na

podlagi obrazca s pozitivnimi in negativnimi poudarki, nekako zgolj shematično in tako

seveda le bledo brez pravih individualnih potez. Zanimivo je, kako različne pisave

imajo ljudje istih poklicev in šol; kako naj torej iz te različnosti razberemo isti poklic,

enake interese ali celo enako inteligenco. Znano je, kako vztrajno so že tudi številni

ugledni grafologi in psihologi iskali »skupne imenovalce« v pisavah velikih državnikov,

filozofov, znanstvenikov in umetnikov ter uspešnih menedžerjev ali športnikov pa tudi

velikih zločincev, morilcev in spolnih iztirjencev – a jih niso našli. Iz pisave, tako kot iz

oblike lobanje ali črt na dlani, namreč ne odsevata ne genialnost ne nagnjenost k

zločinu. Iz pisave tudi ni moč, ali le redkokdaj, razbrati organske bolezni.

Lahko grafolog daje o poklicnem svetovanju kategorične sodbe? Ne, še posebej, ko gre

za odrasle osebe. Včasih lahko okvirno sklepa na kako posebno nadarjenost, lahko loči

ustvarjalno osebnost od poustvarjalne, bolj tehnološko usmerjeno od teoretične oziroma

humanistično usmerjene osebnosti. Je pa grafologija dragocen sodelavec še drugih

testov, ki jih je pri taki presoji treba opraviti (Trstenjak, 1986: 130).

28

8 Forenzična lingvistika

Forenzična lingvistika je uporabna veja lingvistike. Je znanstvena študija jezika,

uporabljena v forenzične namene in v forenzičnem kontekstu (McMenamin, 2002). S

forenzično lingvistiko se praviloma ukvarjajo strokovnjaki z jezikoslovno izobrazbo.

8.1 Področja forenzične lingvistike

8.1.1 Forenzična fonetika

• Avditivna fonetika temelji na tem, kar lahko sliši in razloči poslušalec. Veda

preučuje zmožnost razlikovanja in identifikacije glasov pri pričah in žrtvah

kaznivih dejanj (earwitness, earwitness line-up).

• Akustična fonetika se ukvarja z identifikacijo govorca, razločevanjem

razrednih značilnosti glasov. Z ustreznimi instrumenti se lahko razbere celo

višina in teža govorca. Proučuje tudi učinke intoksikacije, stresa na govor,

razločevanje glasov od šumov ozadja.

• Forenzična semantika se ukvarja z interpretiranjem besed, besednih zvez,

stavkov in tekstov v zakonih. Uporabna je takrat, kadar je pomen pravnega

jezika težko razumljiv, posebej ob nejasnostih pri prebiranju pravic v policijskih

postopkih.

• Forenzična pragmatika in analiza diskurza sta pomembni v sodnih postopkih,

npr. pri analizi priznanj, groženj, zanikanjih, obrekovanjih, krivem pričanju ipd.

• Prevajanje pisnih dokumentov in tolmačenje govornega jezika sta tudi del

forenzične lingvistike.

• Forenzična stilistika izhaja iz dejstva, da je isti pomen mogoče izraziti na več

različnih jezikovnih načinov, in posameznik ali skupnost neko jezikovno

varianto vedno, občasno ali pa nikoli ne uporabi. Forenzična stilistika preiskuje

predvsem primere spornega avtorstva. Z natančno stilistično analizo določi stil

pisca tega besedila, kljub variacijam v posameznikovem jeziku. Preiskuje se

29

besedilo neznanega avtorja (sporno) in primerjalno besedilo znanega avtorja

(Brglez, Umek, 2009: 1–3).

V lingvističnih preiskavah (preiskavah jezikovnega sloga, ki ga oseba uporablja) niso

redki primeri, ko oseba, odgovorna za vsebino, torej miselni nastanek besedila – avtor

in oseba, ki je besedilo napisala – pisec, nista en in isti človek. Možno je celo, da

obstaja več avtorjev ali pa piscev. Prav zato, ker ne moremo vnaprej vedeti, ali sta avtor

in pisec ena oseba, so v lingvistični analizi ločeno obravnavane značilnosti stila pisanja

in značilnosti pisanja kot takega. S prvim pojmom so mišljene karakteristike, ki kažejo

na avtorja, kot na primer besedni zaklad, uporaba fraz … Z značilnostmi pisanja pa so

mišljene karakteristike, povezane s piscem besedila, to so presledki med besedami,

pravopisne napake … (Steinke, Braun, 1991)

8.1.2 Forenzična sociolingvistika

Sociolingvistika preučuje strukturo in rabo jezika v družbenem in kulturnem kontekstu.

Področja strukture in zakonitosti jezikovne rabe ni mogoče razlagati samo s pojmi iz

jezikoslovne znanosti. Stroka zato vključuje odnose in delovanje med jezikovnimi in

družbenimi odnosi; pritegne širše kulturno in antropološko vedenje. Sociolingvistika

pomeni v širšem smislu celotno interdisciplinirano področje na široki relaciji jezik –

družba: raba jezika v danem sociokulturnem okolju in razlaganje družbeno določljivih

dejavnikov jezikovnih sprememb.

Sociolingvistika raziskuje korelacije med jezikovnimi in družbenimi strukturami ter

kulturnimi značilnostmi. Težišče je na jezikovnih pojavih, ki so odsev družbenih

vplivov. Izhodišče je jezikoslovno (Unuk, 1997: 5).

Za forenzični pomen pa je pomembna uporaba teh spoznanj v obratni smeri, saj lahko iz

jezikovnih značilnosti besedila sklepamo o starosti, spolu, narodnosti, pripadnosti neki

družbeni skupini, kraju bivanja in podobnem, kar je lahko pomemben indic v

kriminalistični preiskavi.

Po katerih znakih lahko sklepamo na starost pisca besedila? Starost poskušamo določiti

po besednjaku in včasih skladnji, saj se jezik skozi čas spreminja in tako starejši

30

velikokrat obdržijo jezik, ki so ga govorili, ko so bili mladi. V jeziku starejših lahko

torej najdemo arhaizme (npr. akoda, zategadelj, zastran tega, takisto …). Mladi pa

uporabljajo sleng in ker so na tekočem z aktualno tehnologijo, modernimi izumi,

pravilno uporabljajo izraze zanje, medtem ko starejši zanje uporabljajo popreproščene

ali opisne izraze.

Če nekdo uporablja navtične ali kakšne druge termine, omenja biblijske junake,

pravilno rabi jezik … to lahko govori o piščevem poklicu, njegovih interesih, o verski

orientaciji, stopnji izobrazbe ipd. (Brglez, Umek, 2009: 7)

Od forenzičnega lingvista se pogosto zahteva, da ugotovi, kdo je napisal zahtevek za

odkupnino ali grozilno pismo, čigav je glas na avdioposnetku, ali beseda v neki pogodbi

pomeni X, Y ali nekaj povsem drugega, kaj je govorec nameraval povedati, ali besedilo

vsebuje grožnjo, ali sta besedilo pisala dva avtorja, ali je besedilo napisano ali

izgovorjeno, ali je priznanje izsiljeno, ali osumljenec govori resnico in podobno. Da bi

rešil navedene probleme oziroma našel odgovore na sporna vprašanja, forenzični

lingvist črpa znanje in tehnike iz ustreznih lingvističnih disciplin, kot so fonetika,

morfologija, sintaksa, semantika, pragmatika, analiza diskurza, dialektologija in

sociolingvistika (Manojlović, 2009: 116).

8.1.3 Forenzična psiholingvistika

Psihologija, splošna znanost o duševnih pojavih, se je med prvimi vključila tudi v

preučevanje mehanizmov, ki omogočajo jezik. V odnosu do drugih disciplin, ki so se

jezikovnemu fenomenu tako ali drugače približevale, je mogoče reči, da so bili tudi

jezikoslovci še najbolj naklonjeni psihologiji. Psihologe so tudi najraje vključevali v

razprave o jeziku in sami psihologi so se čutili pristojne za jezikovna vprašanja, pa najsi

gre za povezavo jezikovnih sposobnosti z možgansko strukturo ali pa za težko vprašanje

»popotovanja« misli do jezika in morda tudi v obratni smeri. Razvila se je tudi posebna

znanstvena disciplina, ki si je nadela ime psiholingvistika. Postala je pomembna še

zlasti, ko se je odmaknila od tradicionalne psihologije jezika in z odmikom postala

izrazito interdisciplinarno področje znanosti. Povezava z nevrolingvistiko je postala

plodna in tako je psiholingvistika zmogla obrazložitve struktur in procesov, na katerih

sloni mehanizem govorjenja in njegovega razumevanja (Južnič, 1983: 23).

31

V slovenskem prostoru je psiholingvistika še mlada in razmeroma malo razvita

jezikoslovna veda, zato dopušča še mnogo raziskav in spoznanj. Med množico stvari, s

katerimi se ukvarja, so postala čustva eno od središčnih področij zanimanja, saj

predstavljajo ključno vlogo na področju, ki povezuje toliko znanosti (psihologijo,

filozofijo, nevrologijo in seveda jezikoslovje) (Jemec, Pajić, 1998: 229).

Psiholingvistika in emocije

Razumevanje emocionalnih procesov kot procesov določanja pomena vzpostavlja

pojmovno zvezo med čustvom in jezikovno izrazljivim pomenom ter pomika teoretično

težišče od koncepta čustva kot enkratne in izvorne doživljajske poteze proti pretežno

sekundarnim, kognitivno-jezikovnim procesom. Ti predstavljajo psihično predelavo

adaptacijske situacije. Prvotne psihološke raziskave pomena so temeljile na

behavioristični tradiciji, ki poskuša umestiti jezikovni pomen v vedenjski kontekst

dejavnega subjekta. Pomen naj bi po mnenju behavioristov omogočal posameznikovo

prilagoditev (predvsem v socialnih situacijah), pripomogel k izboljševanju njegove

učinkovitosti ter odločilno podpiral njegovo samoregulacijo in osebnostno integracijo.

Emocije so zelo ekspanziven psihičen proces in lahko pod vplivom različnih zunanjih in

notranjih dejavnikov prekrijejo in odločilno preoblikujejo vse subjektovo psihično

dogajanje. Poleg tega povezujejo med seboj različne psihične procese, ki jih umeščamo

v filogenetsko različne strukture. Jezik deluje kot njihov organizacijski princip, saj se

skozi poimenovanje iz endotimnega temelja izoblikujejo stabilne enote. Tako omogoča

jezikovna simbolizacija spoznavno razmejitev različnih čustev med seboj in njihovo

razširitev na najvišjo raven subjektove kognicije. Čustva lahko namreč prevzamejo

vlogo sprožilca ali posledice mišljenja. Emocije se navezujejo na mišljenje predvsem

preko svoje jezikovne simbolizacije. Zaradi njihove notranje diferenciranosti in

intenzivne vpletenosti v vse subjektovo psihično dogajanje jih večina avtorjev pojmuje

kot eno temeljnih dimenzij človeškega razvoja (Kovačev, 1993: 105–110).

Pogosto so anonimna pisanja izražena z emocijami, predvsem z jezo, uporaba

psiholingvistike omogoča, da ugotovimo, koliko je anonimni pisec pripravljen svoje

grožnje uresničiti. V nadaljevanju bom opisal jezo s psiholingvističnega stališča.

32

Jeza kot čustvo

Jeza je ena od družin čustev in obsega razjarjenost, bes, čemernost, srditost,

razkačenost, užaljenost, nejevoljo, ujedljivost, sovražnost, sitnost, razdražljivost, in še

dve skrajni čustvi, patološko sovraštvo in nasilje. Jeza lahko nastopa tudi v kombinaciji

z drugimi čustvi, tako govorimo o sestavljenih čustvih.

Gnus + jeza + prezir = sovražnost

Jeza + pričakovanje = trma, agresivnost

Žalost + jeza = nevoščljivost

Jeza + veselje = posmeh

Presenečenje + jeza = bes

Jeza + žalost + strah = ljubosumnost

Čustva so spodbude k dejavnosti, trenutni načrti, kako ravnati v življenju. Če

pogledamo izvor besede emocija, ugotovimo, da vsako čustvo vsebuje težnjo po

dejavnosti, kar lahko najprej opazimo pri živalih in otrocih. Pri odraslih se nasprotno

pogosto pojavlja odklon od pričakovane reakcije, kar je seveda povezano z družbenimi

konvencijami, ki predpisujejo obvladovanje čustev v javnosti.

Prototipični scenarij jeze

Prototip scenarija jeze je sestavljen iz petih stopenj.

1. Nekdo ali nekaj nekoga (x-a) užali: ker slednji pravzaprav ni kriv, se užaljenost

stopnjuje v

2. Jezo in zamero, v človeku (x-u) se pojavijo fiziološke reakcije (naraste telesna

temperatura, notranji pritisk), notranja sila (v tem primeru jeza) se stopnjuje,

zato v človeku (x-u) nastopi želja, da bi napadel tistega, ki ga je razžalil.

3. Poskus nadziranja jeze je tretja stopnja, v kateri se človek (x) poskuša zadržati in

premagati nemir, nelagodje, vznemirjenost v sebi.

4. Tretja stopnja hitro preide v naslednjo, to je izguba nadzora, kjer je stopnja jeze

v človeku (x-u) presegla mejo normalnega odzivanja, zato začne jeza

nadzorovati človeka (x-a). Ta izgubi zmožnost presoje in se začne agresivno

obnašati, ker s tem divjanjem uničuje svoje počutje (x si daje duška). Nastopi

nevarnost za tistega, ki je x-u naredil krivico.

5. Maščevanje oz. povračilo je stopnja, kjer se x lahko vrne v prejšnje stanje, saj je

cilj x-ovega dejanja maščevanja tisti, ki je x-u naredil krivico. Intenzivnost

33

maščevanja je približno enaka intenzivnosti žalitve oz. zamere. Ko se x maščuje,

jeza upade na ničlo in preneha obstajati (Jemec, Pajić, 1998: 229–230).

Psiholingvistični profil

Ameriški psiholingvist (po Dvoršak, 2003, 160–162) prof. dr. Miron pravi, da je

značilni psiholingvistični profil sestavljen iz treh stebrov.

Prvi je demografski profil avtorja sporočila, s katerim skuša psiholingvist identificirati

avtorjevo starost, spol, geografsko okolje, v katerem je odraščal in se šolal, in drugo, kar

je mogoče izluščiti iz samega sporočila. Drugi steber nakazuje piščevo mentaliteto,

način razmišljanja in reagiranja, njegove motive, patološke posebnosti in osebnost kot

takšno. Tretji steber kaže na njegovo odločenost ali omahljivost, da dejanje izpelje do

konca ali da se pusti na ustrezen način prepričati, predvsem pa na njegove sposobnosti

glede uresničitve grožnje.

Profesor Miron je poleg prepoznavanja osebnostnih in demografskih značilnosti avtorja

analiziranega teksta poudaril tudi izredno pomemben element – načrtovanje

najučinkovitejšega pristopa k analizirani osebi. Ta temelji predvsem na poznavanju

dejstev o tem, kako določena oseba percipira dejanskost, kakšne so njene prevladujoče

miselne in čustvene reakcije, v kolikšni meri je nagnjena k temu, da resnico prikroji

zaradi določenih vplivov in pričakovanj drugih.

Pri preiskovanju psiholingvistiko uporabljamo za izključitev tistih oseb, ki

preučevanega teksta niso mogle ali niso bile sposobne napisati. Iz grozilnih pisem pa

skušamo razbrati avtorjevo psihično stanje, da bi ugotovili stopnjo verjetnosti, da svoje

grožnje uresniči in način, s katerim bi z osebo ob možnem prijetju pravilno komunicirali

(Drommel, 1988, Steinke, Braun: 1991).

34

9 Možni kriteriji za prepoznavo besedil duševno in

osebnostno motenih posameznikov

Analiza posebnosti jezika besedil duševno in osebnostno motenih posameznikov je

izdelana kot metodološka raziskava v okviru projekta, ki ga RSNZ (takratni Republiški

sekretariat za notranje zadeve, leta 1986) SR Slovenije izvaja v zvezi z razvijanjem

metodologije za prepoznavo avtorjev oziroma piscev anonimnih besedil s političnim

obeležjem. Dosedanje strokovno delo na projektu je opozorilo, da se med anonimnimi

besedili s političnim obeležjem nahaja ne tako zanemarljivo število takšnih, ki vsebujejo

elemente, na osnovi katerih lahko sklepamo, da je pisec tako ali drugače duševno

prizadeta oseba. Analiza pa sodi tudi v širši kontekst raziskovalne naloge, v kateri

nameravamo obdelati vse varnostne vidike življenja, obnašanja in aktivnosti duševno

prizadetih oseb.

Zanimale so nas struktura jezika, posebnosti, ki se pri določeni skupini piscev

ponavljajo, ter vsebina in pogostejša tematika. Ugotavljali smo tudi splošno sposobnost

besednega izražanja in stopnjo inteligence avtorjev. Na podlagi sklepnih ugotovitev in

primerjave z anonimnimi besedili, ki so jih obravnavali ONZ, smo oblikovali nekatere

kriterije, na podlagi katerih bi lahko prepoznali besedila socialno in osebnostno motenih

posameznikov (Oddelek za analitično raziskovanje RSNZ SR Slovenije, 1986).

Posebnosti oz. nepravilnosti, ki se pojavljajo pri pisanju prizadetih posameznikov, se

nanašajo na vse jezikovne ravnine. Poskušali jih bomo tudi tako uvrstiti, čeprav je tako

ločevanje nasilno, ker se napake prepletajo in navezujejo druga na drugo.

Zelo karakteristične so skladenjske posebnosti, saj se nam prav zaradi nenavadnosti,

zmedenosti besedila kot celote najprej poraja sum, da je oseba duševno motena. Avtor

ni sposoben ustvariti skladenjskega vzorca, ki bi se ga držal pri tvorjenju povedi. Stavki

so nelogično razporejeni, podredje in priredja se kopičijo v nedogled, čeprav med njimi

velikokrat ni logične povezave. Po drugi strani pa smiselne celote sporočila razpadajo v

razdružene povedi, tako da se na začetku le-teh pojavljajo vezniki ali druge besedne

vrste, ki jih pri običajnem izražanju nismo navajeni.

35

Analogno temu se kaže izrazito stilno zaznamovan vrstni red besed, lahko bi rekli, da ga

zaznamuje prav duševna deviacija. Čeprav nekateri avtorji zavestno poudarjajo oz.

izpostavljajo določen del sporočila, pa si besede navadno sledijo po neobičajnem

zaporedju, ker avtor ni sposoben kontrolirati svojega pisanja, ker je njegov miselni tok

neurejen in ga ne more oblikovati v skladno pisno podobo. Celoten vtis, ki ga dajejo

takšni teksti, nas spominja na pogovorni ali otroški način izražanja. Le da je v tem

primeru izražanje zaradi pomanjkljivega besednega zaklada in zaradi hitrega,

neposrednega govornega oblikovanja misli okorno in neurejeno.

Pri nekaterih tekstih dobi bralec občutek, da avtor ni razumel pomena besed, včasih se

kombinacija posameznih besed pojavi kot lapsus, s tem da že ena od njih pomeni dovolj

ali pa so si njihovi pomeni nasprotujoči.

Avtorji tudi nepotrebno ponavljajo iste besede ali pa je sporočilo okrnjeno zaradi

manjkajočih stavčnih enot, ki so včasih bistvene za razumevanje, drugič pa gre le za

izpust pomožnega glagola, zaimka ipd., kar na jedro sporočila ne vpliva.

Če kot drugo ravnino upoštevamo besedoslovje, pri teh piscih opazimo, da večkrat ne

delajo selekcije pri pisanju. Izrazi, ki se pojavljajo, so iz različnih socialnih in

funkcijskih zvrsti jezika, celo v isti povedi se prepletajo izrazita nasprotja. Pogosto se

vrivajo pogovorne besede, vulgarizmi, tujke, arhaizmi in narečne posebnosti. Nekateri

avtorji zaradi večje učinkovitosti uporabijo izraze iz pogovornega jezika, drugi pa

besede samo fonetično zapišejo, ker ne poznajo knjižne pisne oblike.

Napake, ki so povezane z besedotvorjem, se kažejo v dveh oblikah. Prva je nepravilno

združevanje besed v eno samo, druga pa, da pisci ne poznajo besed, ki so v knjižnem

jeziku prave tvorjenke in se pravilno pišejo skupaj.

Tipična napaka, ki jo lahko opazimo v jezikovni ravnini glasoslovja, je fonetično

pisanje glasov, ki se v našem jeziku le glasovno, ne pa tudi pisno, asimilirajo.

Najpogosteje se to neznanje kaže kot pisanje nezveneče variante soglasnika za zvenečo,

opuščanje »e«, kjer je v govoru samoglasnik ter različne variante fonetičnega zapisa

končnega »l«.

36

O strogo pravopisnih napak, čeprav so bile to v bistvu tudi do sedaj naštete, moramo

poudariti nepravilno uporabo ločil in velike začetnice. Ta kategorija je še posebno

značilna za motene pisce, posebno lahko jih »odkrijemo«, kadar se v istem tekstu

pojavljajo nasprotujoče posebnosti: enaka ali ista lastna imena bolniki enkrat pišejo z

veliko začetnico, drugič z malo, za piko nadaljujejo z veliko ali pa ne, velika začetnica

se nepredvidljivo pojavi sredi stavka, ne da bi bilo pred tem postavljeno kakršnokoli

ločilo. Od ločil je najbolj zanimiva vejica, ker pogosto čisto slučajno stoji tam, kjer je

nepotrebna, tam, kjer je nujna, pa največkrat manjka. Še najbolj ostane v zavesti

motenega pisca to, da jo mora postaviti pri naštevanju.

Na koncu naj omenimo še t. i. »znanstvene tekste shizofrenikov, v katerih je sicer

notranja zgradba posameznih povedi dokaj smiselna, izstopajo pa po drugih

skladenjskih posebnostih: veliko vključujejo tujke, temo pisanja obdelujejo zelo »na

široko«, veliko je metaforike, prenesenih pomenov, »znanstveno« pristopajo k

problemom, ki največkrat to sploh niso. Zelo natančno znajo opisati določeno vizijo

pojava, ki se je oblikovala v njihovi bolni duševnosti.

Preskakovanje misli in nepovezanost posameznih delov besedila ter ostale posebnosti,

ki smo jih našteli, pa se pojavljajo tudi pri teh tekstih, čeprav so manj izrazite (Oddelek

za analitično raziskovanje RSNZ SR Slovenije, 1986).

9.1 Uporaba spoznanj forenzične lingvistike pri varnostnih organih v

tujini

Pri iskanju literature sem prišel do ugotovitev, da je pri nas uporaba forenzične

lingvistike precej zapostavljena tudi pri raziskovanju drugih kaznivih dejanj (umori,

samomori).

Na območju bivše Jugoslavije forenzično lingvistiko največ uporabljajo v Republiki

Srbiji, med strokovnjaki izstopa doc. dr. Dragan Manojlović, ki je organizator

seminarjev iz forenzične lingvistike, na katerih je predavatelj znani britanski

strokovnjak na tem področju – John Olsson. Cilj Ollsonovih raziskovanj je iskanje

najzanesljivejših metod za dokazovanje avtorstva. V Republiki Hrvaški se s forenzično

lingvistiko ukvarjata doc. dr. sc. Mirjana Kresić in dr. sc. Dragica Bukovčan. V

37

Združenih državah Amerike je lingvist, praktik in izvedenec Roger Shuy sistematično

razvil forenzično analizo diskurza za različne vrste primerov.

Forenzični lingvisti v Avstraliji, med katerimi sta najbolj znana Diana Eades in John

Gibbons, so se začeli zbirati v osemdesetih letih z namenom vprašanja pravic

državljanov v pravdnih postopkih, posebej s problemi Aboriginov v postopkih zaslišanj,

ker Aborigini govorijo dialekt angleškega jezika, ki se precej razlikuje od avstralsko

angleškega jezika.

V Nemčiji je najbolj znan praktik forenzične lingvistike Hannes Kniffka, ki je obenem

tudi kritik metod, ki jih ta veda uporablja. Kniffka pojmuje forenzično lingvistiko kot

lingvistiko, katere predmet preučevanja sta jezik in govor v forenzičnem kontekstu. V

nemškem Zveznem kriminalističnemu uradu (v nadaljevanju BKA) je na področju

forenzične lingvistike najbolj dejavna Sabine Schall. V svoji predstavitvi opisuje

metode forenzične lingvistike, ki jih uporablja BKA, in sicer:

- analiza napak (pravopis, ločila, gramatika, leksikalna sredina),

- stilistična analiza (izbira slovnične oblike, izbira besed, oblikovalni ali

neoblikovalni slog, sintaktična kompleksnost, besedna struktura),

- analiza teksta – biografični vidik avtorja (regija – dialekt, materni jezik avtorja,

starost, izobrazba, posebna znanja ali zanimanja, spol, resničnost, govorni profil

avtorja).

Po opravljenih metodah se tudi kot pri nas uporablja petstopenjska lestvica ugotovitev

avtorja pisanja. Problemi, s katerimi se soočajo nemški forenzični preiskovalci pisanj,

pa so naslednji: kratko besedilo, močno normiranje jezikovne pisave (idiolekt),

prevzemanje pisav z interneta, iz tiskanih medijev, več avtorjev, primerjalno besedilo je

ločeno od besedilne zvrsti, skupni proces formulacije postopka, kvantitativne metode

ugotavljanja.

Za analizo besedil tuji varnostni organi uporabljajo različne računalniške metode, s

katerimi dokazujejo pisca ali avtorja anonimnih groženj in izsiljevanj.

V ZDA uporabljajo program z imenom Prostyle, ki omogoča takojšnjo analizo katerega

koli besedila, ki ga vnesemo v računalnik, in takojšen izpis vrste numeričnih podatkov.

38

Ti so tako primerni za statistično obdelavo. Prostyle analizira na primer število različnih

besed, ki se pojavljajo v tekstu, povprečno dolžino stavkov, odstotek kompleksnih

besed, število slovničnih napak, predvideno »jezikovno starost« avtorja in dva indeksa

(pokazatelja) »berljivosti« besedila. S slednjim izrazom pojmujemo lahkoto, s katero

povprečna oseba prebere in hkrati razume napisano besedilo. Bolj kompleksna in zato

težje čitljiva besedila nakazujejo bolj izobraženega pisca (Gudjonsson, Haward, 1998).

Nemški BKA (Bundeskriminalamt – Zvezni kriminalistični urad) za analizo raznih

besedil uporablja podobne računalniške programe. Trenutno uporabljajo program z

imenom Textor, ki kot primerjalni material uporablja množico predhodno vnesenih

besedil. Vsako novo besedilo program analizira in podatke shrani za kasnejšo

primerjavo z novimi teksti. Textor torej sestavljajo besedila (originalna in podatki iz že

procesiranih besedil) in programi (osnovni programi za administracijo in programi, ki

opravljajo analizo besedil – predvsem statistični) (Steinke, Braun, 1991).

Pri interpretaciji dobljenih rezultatov moramo biti izredno previdni. Za preiskovanje so

priporočljiva relativno dolga besedila (nad sto besed), material naj bo iste vrste

(primerjava na primer samomorilna pisma s samomorilnim), bistveno pa je tudi, da

vemo, da sta avtor in pisec besedila ena in ista oseba (Steinke, Braun, 1991).

39

10 Primer pisanja varovani osebi

Več kot polovico vseh anonimnih grozilnih pisem je napisal neznan avtor, ki že več kot

deset let pošilja pisma iz Maribora. Vsebina njegovih pisem se ne razlikuje glede na

naslovnika, kar potrjuje dejstvo, da kmalu po imenovanju nove vladne ekipe, enaka

pisma kot prejšnja, začne pošiljati novemu predsedniku vlade, državnega zbora in

ministrom. Iz vsebine njegovih pisem je razvidno, da pozorno spremlja dogajanje v

državi, pisanje tiskanih in poročanje elektronskih medijev. Še posebej pozorno spremlja

vse, kar je povezano s pokojninami. K pisanju ga verjetno spodbuja eksistenčna

ogroženost, za katero so po njegovem mnenju neposredno in osebno odgovorni

predstavniki oblasti. V svojih pismih grozi, da jih bo v sodelovanju z drugimi

terenskimi teroristi pobil, poklal, zmetal na gnoj … Vse pošiljke oddaja prek poštnih

nabiralnikov v Mariboru. Po obliki gre za pisma, dopisnice in razglednice, ki jih

izdeluje tudi sam. Predstavnikom slovenske države grozi že od osamosvojitve naše

države. Po navedbah poštnih delavcev v Mariboru, ki poznajo njegovo pisavo, je pisal

že državnim organom in predstavnikom SFRJ v Beograd.

Grafološka ekspertiza pisave je nakazala, da gre za starejšega, neizobraženega moškega,

alkoholika, sovražno razpoloženo in frustrirano osebo s težnjo prisilne nevroze. Stopnja

verjetnosti, da bo pisec grožnje uresničil, je po mnenju strokovnjakov nizka.

Slika 1: Primer pisave dolgoletnega pisca varovanim osebam

40

Značilno za tega anonimnega pisca je, da se vedno predstavlja kot učenec nižjega

razreda osnovne šole, največkrat do 6. razreda, nikoli se ne predstavlja v 1. osebi

ednine, temveč v 1. osebi množine. Največkrat uporablja izmišljena imena ali priimke,

predvidevam, da znanih sošolcev ali sosedov, ki so mu najbližji oziroma so mu ostali v

spominu. Besedilo je napisano na črtastem papirju, kar dokazuje, da želi ohraniti neko

estetiko in osnovo šolske oblike pisave. V pisavi je opaziti, da so linije črk zelo

neenakomerne oziroma da se mu pri pisanju trese roka. Obstaja možnost, da je oseba

zdravljen alkoholik, vendar predvidevam, da je njegova pisava posledica kake druge

bolezni in pa slabih izkušenj, ki jih je verjetno kot otrok doživel v otroštvu. S pisemskih

ovojnic je razvidno, da ta oseba ni mobilna in za pošiljanje pisem uporablja najbližji

poštni nabiralnik ali pomoč druge osebe. Spremlja vse aktualne politične razmere v

Sloveniji in po svetu ter se na večji odmevni dogodek tudi ustrezno odzove.

41

11 Zaključek

Že na začetku diplomskega dela sem postavil hipotezi. Prva predpostavka, ki sem jo

postavil za cilj je dokazati, da so aktualne politične razmere eden glavnih dejavnikov, ki

spodbujajo anonimne pisce k pošiljanju anonimnih pisanj varovanim osebam.

Ocenjujem, da sem v diplomski nalogi potrdil omenjeno hipotezo, saj tako poudarki pri

opisanih metodah preiskave anonimk, poudarki v ocenah ogroženosti varovanih oseb

kot tudi navedeni primer dolgoletnega pisca prikazujejo pomembnost dejavnika

aktualnih političnih razmer. V teh pismih je potrebno ugotoviti resnost groženj, ki jih

avtor oziroma pisec namenja varovani osebi ter se na te grožnje tudi ustrezno odzvati.

Anonimne pisne grožnje in žalitve so eden od elementov, na podlagi katerih notranje

organizacijske enote Policije ocenjujejo stopnjo ogroženosti varovanih oseb in institucij,

preprečujejo morebitno uresničitev groženj, ugotavljajo avtorje anonimnih pisanj,

njihove motive in ozadja. Pomembno je ugotavljanje korelacij med varovano osebo in

vsebino anonimnih pisanj. Ugotovitve so pokazale, da se za pisanje anonimk odločajo

osebe v stiski, ki na tak način kompenzirajo svoje nezadovoljstvo in frustracije.

Običajno na tak način izražajo negativno razpoloženje do osebe na pomembni javni

funkciji. V mnogih primerih te osebe želijo na vsak način priti v stik z varovano osebo

ter ji, če se ne odzove, izročiti pismo, izraziti svoje nestrinjanje z njenimi javnimi

stališči, kar pa mnogokrat pripelje do incidentnih situacij. Izpostavljenost varovane

osebe pogosto narašča premosorazmerno z njeno izpostavljenostjo v družbi, medijih

ipd. Pisna vznemirjanja in grožnje so le del propagande in pritiska na varovane osebe.

Poleg pisnih in verbalnih napadov sodijo med pritiske na varovane osebe in njihovo

javno delovanje še primeri širjenja vznemirljivih in neresničnih govoric, kot ekstremni

del pa tudi poskusi neposrednih fizičnih napadov na osebno varnost in integriteto

varovane osebe. Zato je potrebno po prejetju anonimke nemudoma preučiti vsebino in

značilnosti ter oceniti, ali je pisec dejansko zmožen svoje pisne grožnje tudi uresničiti.

Pomembna je pravilna presoja varnostnega tveganja varovane osebe, ki se vsebinsko

oblikuje v oceni ogroženosti. Policisti, ki ocenjujejo stopnjo ogroženosti na podlagi

celote varnostno zanimivih podatkov, morajo upoštevati tudi anonimne grožnje. Čeprav

se slovenska policija še ni soočila s poskusom uresničitve anonimno posredovane

grožnje varovani osebi, bi morebitna realizacija le-te imela nepopravljive posledice za

varovano osebo, pa tudi za državni organ, ki skrbi za integriteto varovane osebe ali

42

institucije. Z vidika stroke je zato izjemno pomembno pravilno interpretiranje vseh

razpoložljivih informacij, torej tudi vsebine anonimnih pisanj. Navsezadnje grožnje

lahko vplivajo tudi na delo varovane osebe, na kvaliteto opravljanja njene funkcije, še

zlasti če se grožnje ponavljajo ali stopnjujejo (anonimna pisma ali telefonski klici).

Varovani osebi je potrebno zagotoviti občutek varnosti s prilagajanjem varnostnih

ukrepov. Pri varovanju morajo biti vsi sodelujoči seznanjeni z grožnjami, na podlagi

tega se v nadaljevanju intenvizirajo ukrepi varovanja (oblika, metoda, stopnja). Iz ocene

ogroženosti mora biti razvidno, kje je varnostno tveganje največje: na javnih

prireditvah, poti v službo in iz službe, pri športu oziroma rekreaciji, nakupovanju.

Uresničitev anonimnih groženj iz vrst ekstremnih političnih nasprotnikov ni verjetna.

Večja je verjetnost, da bi jih uresničili posamezni užaljenci, eksistenčno ogrožene in

duševno motene osebe.

Moja druga hipoteza je, da se klasično tehnično policijsko delo mora dopolnjevati z

uporabo forenzičnih lingvističnih metod. To hipotezo lahko potrdimo. Skozi obravnavo

različnih metod preiskave dokumentov in pisanj je dokazano, da metode, ki se dejansko

uporabljajo pri preiskavah, pozitivno vplivajo na razrešitev kaznivih dejanj. Ta dejstva

so se potrdila v primerih iz zgodovine (Timothy Evans, primer Lindbergh, izsiljevanja v

Nemčiji). S pomočjo forenzično lingvističnih ekspertiz anonimk je možno ugotoviti

namen pisca in tako preprečiti posledice za varovano osebo. Izkušen forenzični

preiskovalec pisav lahko na podlagi forenzične lingvistike in rokopisa z dokajšnjo

gotovostjo ugotovi osebnostne lastnosti pisca in resnost njegovih groženj. Uporaba

forenzične lingvistike pri preiskovanju kaznivih dejanj oz. pisav je predvsem v veliko

pomoč kriminalistom. Predvsem takrat, ko je premalo materialnih dokazov in ti niso

zadostni za dokazovanje. V takšnih primerih so ugotovitve forenzične lingvistike v

veliko pomoč pri nadaljnjem preiskovanju in iskanju storilca (osebnost storilca,

nagnjenost, regionalno poreklo, mobilnost). Uspeh forenzično lingvistične analize je

odvisen od količine, vsebine razpoložljivih podatkov, izkušenosti in strokovnosti

forenzičnih preiskovalcev pisav in dokumentov. Forenzična lingvistika je sicer

učinkovita v ugotavljanju pristnosti preiskave pisanj in je v veliko pomoč predvsem pri

identifikaciji avtorjev pisanj, ki verbalno (pisno in govorno) komunicirajo z varovanimi

osebami, s policijo in z javnimi mediji. Kljub vsemu je dokazljivost forenzične

lingvistike v soodvisnosti od drugih naravoslovnih ved, ki se uporabljajo pri tovrstnih

43

preiskovanjih (biologija, kemija). Za uspešno reševanje primerov bi večjo pozornost

vsekakor morali usmeriti na izobraževanje kriminalistov in policistov, ki se s takimi

preiskavami srečujejo.

44

12 Viri in literatura

• Drommel, R. H. (1988). Ispitivanje teksta kao pomočno sredstvo istrage. Zagreb

Izbor članaka stranih časopisa, št. 3.

• Gudjonsson, G. H, Haward, L. R. C. (1998). Forensic psychology. London, New

York: Routledge.

• Južnič, S. (1983). Lingvistična antropologija. Ljubljana. Dopisna delavska

univerza Univerzum.

• Maver, D. in drugi (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana:

Uradni list Republike Slovenije.

• McMenamin, Gerald R. (2002). Forensic Linguistics. Library of Congress

Cataloging-in-Publication Data.

• Regvar, B. (1988). Spoznajmo grafologijo. Ljubljana. Samozaložba Ljubljana.

• Steinke, W. , Braun, A. (1991). The application of text analysis to forensics

problems. International Criminal Police Review, št. 431, Lyons.

• Stewart, I. H. (2007). V Thompson, T. Black. S. (Ur.). Forensic Human

Identification: an introduction (str. 289-300). Boca Raton, London, New York:

CRC.

• Trstenjak, A. (1986). Človek in njegova pisava. Ljubljana. Založba centralnega

zavoda za napredek gospodinjstva.

• Unuk, D. (1997). Osnove sociolingvistike. Maribor. Pedagoška fakulteta

Maribor.

ČLANKI IN REVIJE

• Brglez, L., Umek, P. (2009). Uporabnost spoznanj sociolingvistike in

psiholingvistike za kriminalistično preiskovanje. 10. Slovenski dnevi

varstvoslovja, Varstvoslovje med teorijo in prakso. Ljubljana: Univerza v

Mariboru, Fakulteta za varnostne vede Ljubljana.

• Dvoršak, A. (2003). Taktika in metodika poizvedovanja & primeri: knjiga o

detektivih v elektronski obliki (160 – 163) . Ljubljana: Narodna in univerzitetna

knjižnica.

• Jemec, M., Pajić, B. (1999). Človeku dobro dene, če se izrobanti. Jezik in

slovstvo, Letnik 44, 98/99, št. 6, 229–231.

45

• Kniffka, H. (1993). Forensische Linguistik, Der Linguist als Gutachter bei

Gericht, Internationale Schriftenreihe 81/1993. Kriminalistik und forensische

Wissenschaften.

• Kovačev, A. N., Spoznavne implikacije emocij. Psihološka obzorja - Horizons

of Psychology,( 93/3,4), 107–110.

• Manojlović, D. (2009). Forenzička lingvistika – uporedno pravni i

kriminalistički aspekti. Strani pravni život 3/2009, 109. Beograd: Institut za

uporedno pravo Beograd.

• Oddelek za analitično raziskovanje RSNZ SRS – UA. Besedila osebnostno

motenih posameznikov. Leto izdaje 1986.

PRAVNI VIRI

• Kazenski zakonik (Ur. list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008)

• Navodilo o postopkih policije z anonimnimi pisanji (št. 22-4-012/45-2003 z dne

21. 3. 2003)

• Navodilo za odvzemanje primerjalnega rokopisa (št. CFP-030 z dne 5. 5. 2009)

• Pravila o varovanju določenih oseb, objektov in okolišev objektov, v katerih so

sedeži državnih organov (št. 23-02-Z-203/17-2003/5 z dne 13. 5. 2003)

• Strokovno navodilo za pripravo ocen ogroženosti določenih oseb, objektov in

okolišev objektov, v katerih so sedeži državnih organov (št. 1802-1-113/51-

01/02 z dne 21. 12. 2001)

• Uredba o varovanju določenih oseb, objektov in okolišev objektov, v katerih so

sedeži državnih organov (Ur. list RS, št. 103/2000 z dne 14. 11. 2000)

• Zakon o policiji (Ur. list RS, št. 66/2009 z dne 21. 8. 2009)

USTNI VIRI

• Jolanda Bučevec, vodja Oddelka za preventivno varovanje UVZ GPU

• Dr. Dorijan Keržan, pomočnik vodje Centra za forenzične preiskave

• Ksenja Furlan, sodelavka v pokoju, višja policijska inšpektorica na UVZ

GPU

• Zvone Logar, pomočnik direktorja UVZ GPU

46

SVETOVNI SPLET

1. http://books.google.si/books?id=SdNrxkDgpcMC&printsec=frontcover&dq=Psy

cholinguistik&source=bl&ots=qxHhWTpsBR&sig=8htrhXANQw3s24ZRW97Mpit

9E10&hl=sl&ei=Fd9jTKjjF4XKOKWs9P0M&sa=X&oi=book_result&ct=result&res

num=2&ved=0CB4Q6AEwAQ#v=onepage&q&f=false, pridobljeno 12. 7. 2010 ob 23.32 uri.

2. http://euro-police.noblogs.org/2008/01/sonst-sind-sie-dem-untergang-

gezeichnet-wie-das-bka-erpresser-identifiziert/, pridobljeno 2. 8. 2010 ob 13.15 uri.

3. http://www.criminalprofiling.com/Forensic-Psycholinguistics-Using-Language-

Analysis-for-Identifying-and-Assessing_s264.html, pridobljeno 20. 8. 2010 ob 23.45uri.

4. http://www.handwriting.org/archives/98may_01.html, pridobljeno 21. 1. 2010 ob 21.15 uri.

5. http://www.kriminalpolizei.de/articles,forensische_sprechererkennung_und_t

ontraegerauswertung_in_praxis_und_forschung,1,223.htm, pridobljeno 16. 8. 2010 ob 23.40 uri.

6. http://www.lka.niedersachsen.de/kti/, pridobljeno 17. 8. 2010 uri ob 22.43 uri.

7. http://www.sueddeutsche.de/kultur/erpresserbriefe-aus-den-archiven-des-

bka-sonst-sind-sie-dem-untergang-gezeichnet-1.264918, pridobljeno 20. 8. 2010 ob 20.40 uri.

8. http://www.thetext.co.uk/famous_cases.htm, pridobljeno 20. 8. 2010 ob 09.44 uri.

9. http://www.tu-

chemnitz.de/phil/leo/rahmen.php?seite=r_wiss/monz_bka.php, pridobljeno 19. 8. 2010 ob 10.13 uri.

10. http://wiki.uni.lu/mine/docs/Sabine.Schall.pdf, pridobljeno 2. 9. 2010 ob 09.45

uri.

47

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA Josip Novosel, rojen 1968 v Ljubljani, je obiskoval Osnovno šolo Vladimirja

Nazorja v Selnici (Republika Hrvaška). Po končani srednji šoli (SŠKPEU) v

Lendavi se je leta 1991 zaposlil v takratni Milici z delom na Policijski postaji

Velenje. Leta 2007 je končal izobraževanje na Višji policijski šoli v Tacnu,

nato pa se vpisal na Fakulteto za varnostne vede Univerze v Mariboru.

48

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisani Josip Novosel, z vpisno številko 07070425, rojen 4. 2. 1968

v Ljubljani, sem avtor zaključnega dela z naslovom »Anonimne pisne grožnje

varovanim osebam«. S svojim podpisom zagotavljam, da sem poskrbel, da so

vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je

sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultativnimi

navodili.

Ljubljana, 16. 9. 2010 Josip Novosel