vpliv razliČnega ogrevanja na ponovljivost in …
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Šporna vzgoja
Izbirni predmet - fitnes
VPLIV RAZLIČNEGA OGREVANJA NA PONOVLJIVOST IN
KAKOVOST RAVNOTEŽNE NALOGE
DIPLOMSKA NALOGA
MENTORICA
izr. prof. dr. Katja Tomažin
Avtorica
KATJA ČOP
RECENZENT
prof. dr. Vojko Strojnik
Ljubljana, 2016
i
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, prof. dr. Katji Tomažin, za usmerjanje, razlage, spodbudo,
razumevanje in zaupanje. Bila mi je v veliko pomoč.
Posebna zahvala gre tudi merjencem, ki so korektno in vestno prihajali na meritve ter vaje
izvajali s precejšnjo mero potrpežljivosti, celotno raziskavo pa spremljali z velikim
zanimanjem.
Svoji družini bi se zahvalila za spodbudo pri študiju, svojemu partnerju pa za podporo in
potrpljenje.
ii
Ključne besede: ravnotežje, dinamično ogrevanje, statično ogrevanje, oprijemališče sile
reakcije podlage, tandemska stoja
VPLIV RAZLIČNEGA OGREVANJA NA PONOVLJIVOST IN KAKOVOST
RAVNOTEŽNE NALOGE
Povzetek
Cilj diplomske naloge je bil ugotoviti ali ogrevanje vpliva na ravnotežje. Ugotavljali smo
kakšne so razlike med statičnim in dinamičnim tipom ogrevanja na: (1) hitrost gibanja OS
reakcije podlage, (2) povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage, (3) integral funkcije
poti OS reakcije podlage v času in (4) frekvenca gibanja OS reakcije podlage med tandemsko
stojo z zaprtimi očmi (30 sekund). Proučevali smo tudi ponovljivost izbranih spremenljivk
pred in po ogrevanju.
V raziskavo je bilo vključenih 16 aktivnih športnikov. Izvajali so ogrevanje s statičnimi
razteznimi vajami in ogrevanje z dinamičnimi razteznimi vajami. Odmor med ogrevanji je
bil najmanj sedem dni. Vrstni red ogrevanja pa je bil naključen.
Rezultati so pokazali, da dinamično ogrevanje zniža hitrost gibanja OS reakcije podlage,
zmanjša njegovo povprečno amplitudo ter zniža njegovo frekvenco gibanja med tandemsko
stojo. Na drugi strani statično ogrevanje ni povzročilo sprememb v opazovanih
spremenljivkah. Na podlagi rezultatov lahko ugotovimo, da je pred vadbo ravnotežja
primernejše izvajati dinamično ogrevanje.
iii
Key words: balance, static stretching, dynamic stretching, COP sway, tandem stance
EFFECT OF DIFFERENT TYPES OF WARM-UPS ON REPETITION AND
QUALITY OF BALANCE EXERCISE
Summary
The purpose of this thesis was to examine the effect of warm-up on balance. In details, we
searched for differences in static and dynamic types of stretching on tandem stance
performance with closed eyes. Pre and post-both warm up routines following parameters
were measured: (1) centre of pressure (COP) sway velocity, (2) COP sway average
amplitude, (3) COP sway area and (4) COP mean frequency of total spectrum during tandem
stance with closed eyes (30 s). Reliability of COP sway parameters were calculated pre and
post both warm up routines.
The research included 16 participants, all active athletes. They all performed two warm-up
routines; the first one with static stretching and the second one with dynamic stretching
interspersed with minimum of seven days in random order.
Results showed that dynamic stretching reduced COP total sway velocity, shortened COP
sway average amplitude and lowered COP mean frequency of total spectrum during tandem
stance. On the other hand, static stretching did not cause any changes in examined variables.
Results therefore suggested that prior to balance exercise it is more appropriate to use
dynamic warm-up opposed to static warm-up.
iv
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................................... 1
1.1 Ravnotežje ................................................................................................................. 1
1.2 Vadba ravnotežja ....................................................................................................... 2
1.2.1. Funkcionalne adaptacije po vadbi ravnotežja ................................................. 2
1.2.2 Adaptacije živčnega sistema ......................................................................... 3
1.3 Ogrevanje .................................................................................................................. 4
1.4 Namen diplomske naloge .......................................................................................... 6
1.5 Cilji diplomske naloge ............................................................................................... 6
1.6 Hipoteze ..................................................................................................................... 6
2 METODE DELA ............................................................................................................. 8
2.1 Vzorec........................................................................................................................ 8
2.2 Metode dela ............................................................................................................... 8
2.2.1 Ravnotežna naloga ........................................................................................ 8
2.2.2 Statično ogrevanje ......................................................................................... 9
2.2.3 Dinamično ogrevanje .................................................................................. 11
2.3 Obdelava podatkov .................................................................................................. 14
3 REZULTATI IN RAZPRAVA .................................................................................... 15
3.1 Ponovljivost gibanja oprijemališča sile reakcije podlage med tandemsko stojo po
statičnem in dinamičnem ogrevanju ................................................................................ 15
3.2 Primerjava gibanja oprijemališča sile reakcije podlage po izvedbi statičnega in
dinamičnega ogrevanja .................................................................................................... 17
3.2.1 Hitrost gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage ............................ 17
3.2.2 Amplituda gibanja oprijemališča sile (OS)reakcije podlage ....................... 19
3.2.3 Integral funkcije poti gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage v
času .............................................................................................................. 20
3.2.4 Frekvenca gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage ...................... 21
3.3 Povzetek sprememb gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage med tandemsko
stojo 22
4 SKLEP ............................................................................................................................ 26
5 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 28
KAZALO TABEL
Tabela 1: Opis statičnih razteznih gimnastičnih vaj .............................................................. 9
Tabela 2: Opis dinamičnih razteznih gimnastičnih vaj ....................................................... 11
Tabela 3: Koeficient Cronbach alfa za posamezne spremenljivke ..................................... 15
v
Tabela 4: Spremembe gibanja oprijemališča sile reakcije podlage za posamezne
spremenljivke ...................................................................................................................... 23
KAZALO SLIK
Slika 1. Sprememba skupne hitrosti gibanja OS reakcije podlage po statičnem in
dinamičnem ogrevanju (**P<0,01). .................................................................................... 17
Slika 2. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po izvedbi statičnega
in dinamičnega ogrevanja (*P<0,05). .................................................................................. 18
Slika 3. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po izvedbi statičnega
in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01). ................................................................................ 18
Slika 4. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po
izvedbi statičnega in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01). .................................................. 19
Slika 5. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po
statičnem in dinamičnem ogrevanju (*P<0,05). .................................................................. 20
Slika 6. Sprememba integrala funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času, po
ogrevanju (***P<0,001). ..................................................................................................... 20
Slika 7. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri AP po
ogrevanju. ............................................................................................................................ 21
Slika 8. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri ML po
ogrevanju. ............................................................................................................................ 21
Slika 9. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po ogrevanju. .... 22
Slika 10. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po ogrevanju. . 22
1
1 UVOD
1.1 Ravnotežje
Ravnotežje je stanje, ko so vse sile, ki delujejo na telo, v ravnovesju, tako da je masno
središče telesa znotraj meja podporne ploskve v mirovanju ali pa gre rezultanta vseh sil, ki
delujejo na teko skozi podporno površino (Horak, 1987). Dve osnovni pojavni obliki
ravnotežja sta statično in dinamično. Za statično ravnotežje je značilno, da telo počiva v
hotenem položaju. Za dinamično ravnotežje pa je značilno, da vodimo telo skozi hoteno
gibanje brez izgube ravnotežja.
Na sposobnost ohranjanja ravnotežja vplivajo številni mehanizmi in dejavniki.
Pomembnejša mehanizma sta (1) priliv iz senzornih sistemov (vidnega, vestibularnega in
somatosenzoričnega) in (2) njihova integracija v osrednjem živčnem sistemu. Pomemben
dejavnik pa je tudi stanje gibalnega sistema (mišični tonus, mišična moč in vzdržljivost).
Vsi mehanizmi so pomembni med ohranjanjem položaja, pripravo na gibanje in med izvedbo
gibanja. Med ohranjanjem položaja, pripravo na gibanje in med izvedbo gibanja lahko
opazimo tri skupine reakcij, ki posamezniku omogočijo ohranjanje masnega središča znotraj
meja podporne ploskve (Rugelj, 2014). Te reakcije imenujemo (1) vzravnalne, (2)
ravnotežne in (3) zaščitne reakcije. Vzravnalne reakcije so gibi, ki zagotavljajo postavitev
oči v horizontali, vertikalni položaj glave in ustrezen položaj telesa glede na glavo.
Ravnotežne reakcije so gibi, ki skušajo ohraniti masno središče znotraj meja podporne
površine. Zaščitne ali prestrezne reakcije so gibi udov, ki podporno ploskev premaknejo pod
telesno težišče. To so korak, poskok in zaščitna akcija rok.
Vse navedeno uporabimo takrat, ko se v okolju pojavi motnja, ki ruši stabilni položaj telesa.
To lahko definiramo kot reaktivno ravnotežje (»vzpostavljanje ravnotežja za nazaj«)
(Rugelj, 2014). Vzravnalne, ravnotežne in zaščitne reakcije uporabimo tudi pri
hotenem/namernem gibanju, ki ga oseba sama začne, pri čemer motnja izhaja iz njenega
gibanja. Da bi preprečili, da motnja povzroči nestabilnost in/ali padec, so potrebne
vnaprejšnje prilagoditve drže, to pa lahko definiramo kot proaktivno (»vzpostavljanje
ravnotežja v naprej) ravnotežje.
Za vračanje v stabilni položaj po zunanji ali notranji motnji ravnotežja ljudje uporabljajo tri
tipe gibalnih strategij: (1) strategijo gležnja, (2) strategijo kolka in (3) strategijo koraka.
Strategijo gležnja nadzorni sistem uravnavanja ravnotežja uporablja pri kontroli nihanja
masnega središča telesa med stojo in kadar na masno središče telesa delujejo manjše motnje
(Horak idr, 1997). Pri večjih motnjah ravnotežja nadzorni sistem uporabi strategijo kolka.
Če je motnja ravnotežja tako velika, da sta strategiji kolka in gležnja neučinkoviti, pride do
uporabe strategije koraka.
2
Na uporabo naštetih gibalnih strategij poleg drugih dejavnikov (npr. starost, okolje) vplivajo
tudi gibalne izkušnje oz. razvitost nadzornega sistema za uravnavanje ravnotežja in stanje
živčno-mišičnega sistema. Predvsem na zadnja dva lahko vplivamo tudi z vadbo. Vadba
ravnotežja ima širok spekter učinkov, ki se odrazijo v različnih funkcionalnih adaptacijah,
ki so opisane v nadaljevanju. Poleg izboljšanega zavedanja gibanja ter boljše kontrole giba,
pa vadba ravnotežja deluje tudi preventivno in kurativno, saj se v veliki meri uporablja tudi
v rehabilitaciji (Taube, Gruber in Gollhofer, 2008). Vadba ravnotežja je tako pomemben del
športnega in rehabilitacijskega treninga.
1.2 Vadba ravnotežja
Vadba ravnotežja je vadba, ki vključuje naloge, pri katerih je izzvano posameznikovo
ravnotežje z namenom njegovega izboljšanja. Takšna vadba povzroči adaptacijo senzornih
sistemov (t.j. vidnega, vestibularnega in somatosenzoričnega) in gibalnega sistema. Za
vadbo ravnotežja uporabljamo različne metode, ki jih Šarabon (2007, v Škof, 2007) deli
glede na način izvajanja. Loči statično, poldinamično in dinamično metodo. Pri statični
metodi je podporna površina stabilna. Pri poldinamični metodi se podporna površina
premika, torej je nestabilna. Pri dinamični metodi stopala niso več na istem mestu, podporna
površina pa je majhna ali nestabilna. Težavnost in intenzivnost izvedbe posameznih nalog
še vedno ni določena. Pogosto nalogo otežimo tako, da zmanjšamo podporno površino,
zmanjšamo njeno stabilnost ali pa spreminjamo kvaliteto in količino senzornih prilivov, s
čimer zmanjšamo pritok senzornih informacij v center za ravnotežje. Primanjkljaj v
kateremkoli senzoričnem sistemu povzroči spremembo v načinu procesiranja senzoričnih
informacij in tudi v obliki gibalnega odziva, ki ohranja držo in ravnotežje (Rugelj, 2014).
Ohranjanje drže in ravnotežja je kompleksna naloga, ki je odvisna od različnih dejavnikov,
zato tudi vadba ravnotežnih nalog povzroči različne adaptacije na nivoju živčno-mišičnega
sistema.
1.2.1. Funkcionalne adaptacije po vadbi ravnotežja
1.2.1.1 Adaptacije gibalnega sistema
Vadba ravnotežja ne pripomore samo k razvoju nadzornega sistema za upravljanje
ravnotežja, temveč tudi izboljša mišično silo in višino skoka Heitkamp idr. (2001). Predvsem
so raziskave pokazale, da vadba ravnotežja poveča največji prirastek sile (Gruber in
Gollhofer, 2004). Pri netreniranih posameznikih vadba ravnotežja celo povzroči povečanje
največje hotene mišične sile (Hirsch, Toole, Maitland, in Rider, 2003). Med zanimivejšimi
je tudi ugotovitev, da vadba ravnotežja celo izboljša višino vertikalnega skoka (Kean, Behm,
in Young, 2006).
3
1.2.1.2 Preventiva pred poškodbami in rehabilitacija
Vadba ravnotežja se kot preventiva pred poškodbami pogosto uporablja v športih, kjer je
izguba ravnotežja kritični dejavnik (Taube, Gruber, in Gollhofer, 2008). Prav tako je vadba
ravnotežja primerna za starejše osebe, ki imajo zaradi slabše senzorične in motorične
odzivnosti večje tveganje padcev (Campbell, Borrie in Spears, 1989). Poleg tega lahko vadba
ravnotežja vpliva tudi na regeneracijo živčno-mišičnih struktur (Freeman, Dean in Hanham,
1965), ki nastanejo zaradi športnih poškodb, in s tem preprečuje njihovo ponavljanje (Holme
idr., 1999).
1.2.2 Adaptacije živčnega sistema
Vadba ravnotežja povzroči adaptacije na različnih nivojih centralnega živčnega sistema
(CŽS).
1.2.2.1 Adaptacije spinalnih mehanizmov
Centralni živčni sistem se takoj odzove na zmanjšanje podporne površine ali spremembe v
senzornem prilivu. Na primer hoja po ozki gredi povzroči znižanje amplitude refleksa H v
primerjavi z njegovo amplitudo pri normalni hoji. Znižanje amplitude refleksa H tako pokaže
na plastičnost spinalnih mehanizmov, ki se zgodi, ko je podporna površina zmanjšana. Do
zmanjšanja amplitude refleksa H pa pride tudi, ko v mirni stoji odstranimo vidni priliv
(zapremo oči) (Hoffman, in Koceja, 1995). Povzamemo lahko, da večja zahtevnost
ravnotežne naloge povzroči upad amplitude refleksa H. Ravno obratno pa se zgodi, ko se
zahtevnost ravnotežne naloge zmanjša. Dodaten senzorni priliv (dotik z roko) zmanjša
zahtevnost ravnotežne naloge, to pa posledično privede do povečanja amplitude refleksa H.
Raziskave so pokazale, da je adaptacija amplitude refleksa H pogojena z zahtevnostjo
ravnotežne naloge in tudi trajanjem vadbe ravnotežja. Gruber idr. (2007) so pokazali, da je
pri baletnikih prišlo do znižanja amplitude refleksa H v mirovanju, kar nakazuje tudi na
trajnost adaptacije spinalnih mehanizmov. Vendar pa večina študij kaže na to, da je znižanje
amplitude refleksa H odvisno od vrste naloge oz. specifično glede na nalogo, ki jo izvajamo
(Taube, Gruber, in Gollhofer, 2008). Prednost zmanjšanja amplitude refleksa H je v
preprečevanju nenadnih oscilacij v sklepu in/ali premiku motorične kontrole k višjim
centrom centralnega živčnega sistema (Kawaishi in Domen, 2015).
1.2.2.2 Adaptacije supraspinalnih mehanizmov
Nadzorni sistem za uravnavanje ravnotežja poleg spinalnih zank vključuje tudi
supraspinalne zanke CŽS. Predvsem bazalni gangliji, mali možgani in možgansko deblo so
nosilci pomembnih funkcij nadzornega sistema. Vadba ravnotežja prav tako povzroči akutne
4
in kronične adaptacije na področju korteksa. Med stojo na nestabilni površini se
kortikospinalna vzdražnost poveča (Schubert, Curt, Colombo, Berger, in Dietz, 1999) zaradi
zmanjšanja intrakortikalne inhibicije (Soto, Valls-Sole, Shanahan, in Rothwell, 2006).
Zaključimo lahko, da plastičnost CŽS omogoči akutne in kronične adaptacije nadzornega
sistema za uravnavanje ravnotežja. Te adaptacije pa niso odvisno samo od zahtevnosti
ravnotežne naloge, temveč tudi od stanja živčno-mišičnega sistema. Glede na to, da vadbo
ravnotežja lahko izvajamo v uvodnem, glavnem ali zaključnem delu vadbene enote, bo
stanje živčno-mišičnega sistema različno. Najpomembnejša dejavnik, ki izboljša delovanje
živčno-mišičnega sistema je ogrevanje. Drugi najpomembnejši dejavnik, ki pa lahko
poslabša delovanje živčno-mišičnega sistema je utrujanje. Vadbo ravnotežja najpogosteje
izvajamo po ogrevanju, ki pa je lahko izvedeno na različne načine. Način izvedbe ogrevanja
vpliva na stanje živčno-mišičnega sistema takoj po njem in s tem na učinkovitost izvedbe
gibalnih nalog.
1.3 Ogrevanje
Ogrevanje v telesu povzroči številne spremembe, med pomembnejšimi je dvig temperature,
kar povzroči fiziološke spremembe v mišicah, kot so večji pretok krvi, večjo občutljivost
živčnih receptorjev, hitrejše prevajanje akcijskih potencialov, manjšo viskoznost mišic,
učinkovitejše izvajanje kemijskih procesov v mišici, ki so odgovorni za obnovo ATP-ja ipd.
(Coburn in Malek, 2012). Vse to močno izboljša mišično učinkovitost,
Ogrevanje je sestavljeno iz uvodne aerobne aktivnosti submaksimalne intenzivnosti, čemur
sledijo dinamične ali statične raztezne gimnastične vaje. V nadaljevanju dinamično ali
statično ogrevanje. Ogrevanje se zaključi s specifičnimi dinamičnimi ali statičnimi vajami,
ki vplivajo na razteg in pripravo tistih mišičnih skupin, ki bodo med glavnim delom vadbene
enote najbolj obremenjene. Izbor statičnih ali dinamičnih razteznih vaj je odvisen od namena
in vrste gibanja, ki sledi v glavnem delu vadbene enote (Behm in Chaouachi, 2011).
Za statično raztezanje je značilno, da mišico raztegnemo do njenega maksimalnega razpona
ter nato razteg zadržimo od 15 – 60s. Takšen način raztezanja naj bi pripomogel k izboljšanju
gibljivosti posameznih sklepov, vendar pa so raziskave pokazale, da ni najbolj primerno za
ogrevanje, saj ne vpliva na zmanjšanje poškodb ali izboljšanje izvedbe (Behm in Chaouachi,
2011). Uporaba tovrstnega raztezanja se še vedno priporoča v zdravstvene namene, kjer
želimo povečati razpon giba v določenem sklepu ali pa za specifične športne aktivnosti, kjer
je gibljivost bistvenega pomena.
Pri dinamičnem raztezanju gre za tekoče in kontrolirano gibanje telesnega segmenta od
naravne pozicije do končnega položaja in nazaj. Mišice ne dosegajo maksimalnih razponov,
gre za razteg mišice, kjer se mišični pripoji oddaljujejo, vendar ne pridejo do maksimalnega
5
razpona, ampak se ob občutku napetosti mišica sprosti, tako da se mišični pripoji zopet
približujejo. Gibi se izvajajo v velikih amplitudah z veliko ponovitvami. Tovrsten način
raztezanja nima vpliva na mišico oz. po dolgotrajnejšem izvajanju vpliva na živčno mišični
sistem, kar izboljša izvedbo gibalne naloge v glavnem delu vadbene enote. Dinamično
raztezanje se uporablja pri ogrevanjih, ko se v glavnem delu pojavljajo aktivnosti z visoko
intenzivnostjo, eksplozivni gibi, visoke hitrosti, hitre spremembe smeri, ipd. (Behm in
Chaouachi, 2011).
Znano je, da imata statično in dinamično ogrevanje različen vpliv na izvedbo gibalnih
aktivnosti in prilagoditev živčno-mišičnega sistema. Veliko raziskav govori o tem, da
statično raztezanje zmanjša učinkovitost živčno-mišičnega sistema. Bacurau idr. (2009) so
pokazali, da statično raztezanje (6 vaj, 3 serije, 30 s) znižajo največje breme iztegovalk nog,
ki ga posameznik lahko dvigne za 19%. Prav tako so raziskave pokazala, da je statično
raztezanje povzročilo znižanje izometričnega, koncentričnega in ekscentričnega navora
(Cramer idr. 2004).
Na drugi strani raziskave ne pokažejo negativnih učinkov statičnega raztezanja. Bandy, Irion
in Briggler (1997) so pokazali, da je statično raztezanje učinkovito sredstvo za povečanje
razpona giba. Pozitivni učinki statičnega ogrevanja vplivajo tudi na zmanjšanje poškodb
(Safran, Seaber in Garrett, 1989), upad kasnejše mišične bolečine (High, Howley, in Franks,
1989) in izboljšanje izvedbe (Young in Behm, 2002).
Po in med statičnim raztezanjem pride tudi do akutnih prilagoditve živčnega sistema.
Statično raztezanje lahko povzroči manjšo sposobnost živčno-mišične aktivacije. Avela,
Kyröläinen, in Komi (1999) so pokazali, da je eno uro po statičnem raztezanju največje
hoteno izometrično naprezanje upadlo za 23%, amplituda elektromiografskega signala za
20% in H-refleks za 44%. Do znižanja refleksa H med in po izvedbi statičnega raztezanja
lahko pride zaradi zmanjšanja ekscitatornega priliva Ia na alfa motorični nevron, ki nastane
zaradi manjše frekvence proženja mišičnega vretena (Avela, Kyröläinen in Komi, 1999).
Mišično vreteno je eden izmed pomembnejših proprioceptorjev, ki CŽS poročajo o
spremembi in hitrosti spremembe dolžine mišičnih vlaken. Njegova manjša odzivnost ima
lahko za posledico slabše zaznavanje dolžine mišice oz. sprememb dolžine mišice (tudi
položaja telesa) in s tem slabše ravnotežje oz. nadzor ravnotežja med izvedbo različnih
gibalnih nalog.
Na drugi strani dinamične raztezne vaje povzročijo izboljšanje. Galen (2010) je pokazal, da
se je nogometašem po dinamičnem ogrevanju (12 vaj, 2 ponovitvi) za 4% izboljšal šprint,
za 5% slalomsko vodenje žoge in za 3% strel iz 11 metrov. Sekir idr. (2009) so pokazali, da
se je po šestih minutah balističnega dinamičnega ogrevanja povečal koncentrični navor
sprednje stegenske mišice (8,4%) in zadnje stegenske mišice (6,8%) ter ekscentrični navor
omenjenih sprednjih (14,5%) in zadnjih (14,1%) stegenskih mišic.
6
Mehanizmi prek katerih dinamično raztezanje vpliva na mišično delovanje, so povezani
predvsem z dvigom temperature telesa in mišice, post-aktivacijsko potenciacijo ter večjo
sposobnost mišične aktivacije zaradi večje vzdražnosti živčnega sistema (Fletcher in Jones,
2004).
1.4 Namen diplomske naloge
Glede na to, da statične in dinamične raztezne vaje povzročijo različne spremembe gibalnih
nalog (višino skoka, največjo hoteno kontrakcijo itd.) in spremembe spinalnih mehanizmov
(akutne prilagoditve amplitude refleksa H, vdražnost alfa motoričnega nevrona, odzivnost
mišičnega vretena) lahko pričakujemo, da bo njun vpliv na ponovljivost in kakovost izvedbe
ravnotežne naloge različen. Zato želimo ugotoviti, ali različna zvrst ogrevanja povzroči
razlike v ponovljivosti in kakovosti izvedbe ravnotežne naloge. Prvo ogrevanje je bilo
sestavljeno iz nizko-intenzivne dinamične aktivnosti (5 min) in statičnih razteznih vaj – v
nadaljevanju statično ogrevanje. Drugo ogrevanje pa iz enake nizko-intenzivne dinamične
aktivnosti (5 min) in dinamičnih razteznih vaj – v nadaljevanju opredeljeno kot dinamično
ogrevanje.
1.5 Cilji diplomske naloge
1. Ugotoviti ali ogrevanje izboljša izvedbo tandemske stoje z zaprtimi oči.
2. Ugotoviti ali je izboljšanje izvedbe tandemske stoje odvisen od vrste ogrevanja.
3. Ugotoviti ali ogrevanje izboljša ponovljivost izbranih spremenljivk gibanja OS
reakcije podlage v tandemski stoji.
4. Ugotoviti ali je ponovljivost hitrosti gibanja OS reakcije podlage v tandemski stoji v
različnih pogojih odvisna od vrste ogrevanja.
1.6 Hipoteze
V diplomskem delu bom preverjala naslednje hipoteze:
H1: Ogrevanje izboljša ponovljivost izmerjenih spremenljivk gibanja OS reakcije podlage
med tandemsko stojo.
7
H2: Izboljšanje ponovljivosti spremenljivk gibanja OS reakcije podlage med tandemsko
stojo bo odvisno od ogrevanja.
H3: Ogrevanje zmanjša skupno hitrost gibanja OS reakcije podlage ter hitrost gibanja OS v
AP in ML smeri med tandemsko stojo.
H4: Zmanjšanje skupne hitrosti gibanja OS reakcije podlage, hitrosti gibanja OS v AP in
ML smeri med tandemsko stojo bo odvisno od vrste ogrevanja.
H5: Ogrevanje zmanjša povprečno amplitudo gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko
stojo.
H6: Zmanjšanje povprečne amplitude gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko stojo
bo odvisno od vrste ogrevanja.
H7: Ogrevanje zmanjša integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času ter integral
funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v AP in ML smeri med tandemsko stojo.
H8: Zmanjšanje integrala funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času ter integrala
funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v AP in ML smeri med tandemsko stojo bo
odvisno od vrste ogrevanja.
H9: Ogrevanje zmanjša povprečno frekvenco gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko
stojo.
H10: Zmanjšanje povprečne frekvence gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko stojo
bo odvisno od vrste ogrevanja.
8
2 METODE DELA
2.1 Vzorec
V vzorec je bilo vključenih 16 zdravih športnikov in športnic (prostovoljcev), ki so bili
gibalno aktivni vsaj trikrat tedensko (6Ž + 10M). Povprečna starost merjencev je bila 24 ±
4 let, njihova povprečna višina je bila 174,8 ± 9 cm in povprečna telesna masa 69,1 ± 10 kg.
2.2 Metode dela
Raziskava je bila izvedena v Kineziološkem laboratoriju Fakultete za šport. Merjenci so v
laboratorij prišli dvakrat trikrat, odmor med meritvami je bil 7 dni. Vrsta ogrevanja, ki so ga
izvajali najprej je bila naključno določena. Pred in po ogrevanju so izvedli ravnotežno
nalogo, in sicer tandemsko stojo z zaprtimi očmi. Čas merjenja gibanja oprijemališča sile
reakcije podlage (SP) tandemske stoje je trajal 30 sekund, odmori med ponovitvami pa 2
minuti in pol. Petim uvodnim meritvam je sledilo ogrevanje, ki je vključevalo 6 minut
standardiziranega aerobnega ogrevanja ter statične (30 sekund vztrajanja v največji
amplitudi giba, 2 ponovitvi) ali dinamične raztezne vaje (10-krat izvedba giba do največje
amplitude, 2 seriji) za iste mišične skupine.
2.2.1 Ravnotežna naloga
Gibanje oprijemališče sile (OS) reakcije podlage med tandemsko stojo smo izvedli s
tenziometrijsko ploščo, dimenzije 1200 x 600 x 100 mm, tipa 9287 (Kistler, Winterthur,
Švica). Podatki so bili zajeti in analizirani s programom za zajemanje in analizo podatkov
ARS (Ljubljana, Slovenija). Merjenec se je brez obutve postavil na tenziometrijsko ploščo
tako, da je imel desno nogo zadaj, levo spredaj, prsti desne noge in peta leve noge so se
dotikali. Roke je imel prekrižane na prsih. Oči so bile zaprte. Pred in po ogrevanju je izvedel
5 ponovitev z vmesnimi odmori dolgimi 2,5 min. Povprečne vrednosti petih ponovitev pred
in po ogrevanju so bile analizirane v nadaljevanju. Izračunali smo:
(1) Hitrost gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih (mm/s)
(2) Povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih (mm)
(3) Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času pred in po obeh ogrevanjih
(mm*s)
(4) Frekvenca gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih (Hz)
Za nadaljnjo obdelavo smo izračunali povprečne vrednosti izbranih spremenljivk vseh petih
ponovitev pred in po ogrevanju,
9
2.2.2 Statično ogrevanje
Statično ogrevanje je bilo sestavljeno iz uvodne nizko-intenzivne aerobne aktivnosti in
sedmih statičnih razteznih vaj. Uvodna aktivnost je bila sestopanje na klopco in je trajala 6
minut, frekvenca stopanja je bila 0,5 Hz, vsako minuto pa so preiskovanci zamenjali nogo s
katero so stopali na klopco). Sledile so statične gimnastične vaje, ki so se izvajale po vrstnem
redu, kot je prikazano v tabeli 1. Vaje so se izvajale dvakrat za desni segment telesa in
dvakrat za levi segment telesa. Vsaka ponovitev je trajala 30 sekund, čemur je sledilo 30
sekund odmora.
Tabela 1: Opis statičnih razteznih gimnastičnih vaj
1. Zasuk trupa
Pri vaji gre za razteg trebušnih mišic. Vaja se izvaja iz razkoračne stoje. Trup zasukamo
v D/L smer, pri tem smo pozorni, da boki ostanejo v isti ravnini. Pri vaji si pomagamo z
rokami, tako da si nudimo oporo pri zadržanem gibu.
2. Izpadni korak
Pri vaji raztezamo m. iliopsoas. Vaja se izvaja iz kleka predkoračno z L/D. Bok
potisnemo naprej in navzdol, pri tem smo pozorni, da trup ostane vzravnan.
3. Odnoženje skrčeno v leži
Pri vaji raztezamo m. adduktorjev kolka. Vaja se izvaja iz leže, D/L odnožena in pokrčena,
dlan iztegnjene noge na kolki, druga roka na kolenu. Z roko potisnemo koleno proti tlom,
pozorni smo, da z drugo roko zadržimo kolk.
10
4. Predklon v sedu
Pri vaji raztezamo m. biceps femoris. Vaja se izvaja iz seda na klopci, D/L noga iztegnjena,
nasprotna noga pokrčena in sproščena, trup zravnan in roki prekrižani, dlani na ramenih.
Sledi predklon, pri čemer ohranjamo raven hrbet.
5. Upogib kolena v stoji
Pri vaji raztezamo m. quadriceps. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je
pokrčena nazaj, z roko stojne noge se držimo v opori, z drugo roko držimo stopalo. Peto
pokrčene noge potisnemo proti zadnjici, pozorni smo, da je koleno pokrčene noge
vzporeden s kolenom iztegnjene noge.
6. Dorzalni upogib stopala v stoji
Pri vaji raztezamo m. soleus in m. gastrocnemius. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi,
druga noga je prednožena, stopalo je v dorzalni fleksiji z blaznicami uprto v steno, z
rokama se držimo v opori. S potiskom bokov proti steni povečamo razteg.
11
7. Plantarni upogib stopala v stoji
Pri vaji raztezamo m. tibialis. Vaja se izvaja v razkoračni stoji, stojna noga je spredaj rahlo
pokrčena, D/L noga je zanožena, stopalo je v plantarni fleksiji, nart je v stiku s tlemi, z
rokami se držimo v opori. Zanoženo nogo pritisnemo proti tlom in jo potegnemo proti
stojni nogi.
2.2.3 Dinamično ogrevanje
Dinamično ogrevanje je bilo sestavljeno iz enake nizko-intenzivne uvodne aerobne
aktivnosti, ter sedmih dinamičnih razteznih vaj. Uvodna aktivnost je bila sestopanje na
klopco in je trajala 6 minut. Sledile so dinamične gimnastične vaje, ki so se izvajale po
vrstnem redu, kot je prikazano v tabeli 2. Vaje so se izvajale v dveh serijah za desni segment
in dveh serijah za levi segment telesa. Vsaka serija je bila sestavljena iz 10 ponovitev, ki so
se izvajale v tempu 1, 2, nazaj, zato je serija trajala 30 sekund, čemur je sledilo 30 sekund
odmora pred naslednjo serijo.
Tabela 2: Opis dinamičnih razteznih gimnastičnih vaj
1. Zasuki trupa
Pri vaji gre za razteg trebušnih mišic. Vaja se izvaja iz razkoračne stoje, roki sta prekrižani,
dlani na ramenih. Trup zasukamo v D/L smer, do točke ko še lahko ohranjamo boke v isti
ravnini, nato sledi zasuk nazaj do začetnega položaja.
12
2. Zamahi z nogo nazaj
Pri vaji raztezamo m. iliopsoas. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo za
oporo. Z D/L nogo zamahnemo nazaj, do točke ko še lahko ohranjamo vzravnan trup,
nato nogo vrnemo v začetni položaj.
3. Zamahi z nogo v stran
Pri vaji raztezamo adduktorje kolka. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo
za oporo. Z D/L nogo zamahnemo v stran, do točke ko še lahko ohranjamo vzravnan trup,
nato nogo vrnemo v začetni položaj.
4. Zamahi z nogo nazaj
Pri vaji raztezamo m. biceps femoris. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo
za oporo. Z D/L nogo zamahnemo naprej, do točke ko še lahko ohranjamo vzravnan trup,
nato nogo vrnemo v začetni položaj.
13
5. Upogibi kolena
Pri vaji raztezamo m. quadriceps. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo
za oporo. D/L noge pokrčimo, do točke s peto čim bližje zadnjici, pri tem ohranjamo
vzravnano držo, nato sledi izteg kolena v začetni položaj.
6. Dorzalno upogibanje stopala
Pri vaji raztezamo m. soleus in m. gastrocnemius. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi,
druga noga je prednožena, stopalo sproščeno, z rokama se držimo v opori. Stopalo
povlečemo proti golenici, do točke, da so prsti čim bližje golenici, nato stopalo zopet
sprostimo.
7. Plantarno upogibanje stopala
Pri vaji raztezamo m. tibialis. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je
prednožena, stopalo sproščeno, z rokama se držimo v opori. Stopalo potisnemo proti tlom,
do točke, da so prsti čim bližje tlom, nato stopalo zopet sprostimo.
14
2.3 Obdelava podatkov
Za vse spremenljivke je bila izračunana osnovna statistika in preverjena normalnost
porazdelitve. Za ugotavljanje razlik v izbranih spremenljivkah je bila uporabljena analiza
variance za ponavljajoče meritve z dvema faktorjema (čas x ogrevanje). V primeru značilne
medsebojne interakcije smo uporabili Tuckey post-hoc test. V primeru, da spremenljivka ni
bila normalno porazdeljena, pa smo uporabili Friedmanov test. Če je bila vrednost značilna,
pa smo analizo nadaljevali z Wilcoxonovim testom. Za merjene spremenljivke gibanja
oprijemališča sile reakcije podlage smo izračunali koeficient Cronbach alfa. Za vse
uporabljene statistične teste je bila značilnost sprejeta pri stopnji p < 0,05. Za obdelavo
podatkov smo uporabili statistični program Statistica 6.0 (StatSoft, Inc., Tulsa, ZDA).
15
3 REZULTATI IN RAZPRAVA
Rezultati in razprava so prikazani v dveh delih. Prvi del zajema prikaz ponovljivosti izbranih
spremenljivk gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage med tandemsko stojo pred in
po ogrevanju (statičnem in dinamičnem). V drugem delu pa je prikazana sprememba v
gibanju oprijemališča sile (OS) reakcije podlage med izvedbo tandemske stoje pred in po
ogrevanju.
3.1 Ponovljivost gibanja oprijemališča sile reakcije podlage med
tandemsko stojo po statičnem in dinamičnem ogrevanju
V nadaljevanju je predstavljena ponovljivost za posamezne spremenljivke, ki določajo
gibanje oprijemališča sile reakcije podlage med tandemsko stojo. Zanesljivost izbranih
spremenljivk je predstavljena s koeficientom Cronbach alfa. Vrednosti so predstavljene pred
in po ogrevanju (statičnem in dinamičnem ogrevanju).
Tabela 3: Koeficient Cronbach alfa za posamezne spremenljivke
SPREMENLJIVKA
STATIČNO
OGREVANJE
DINAMIČNO
OGREVANJE
PRED PO PRED PO
Skupna hitrost OS reakcije podlage 0,832 0,825 0,859 0,892
Hitrost gibanja OS reakcije podlage v
smeri AP 0,843 0,821 0,812 0,896
Hitrost gibanja OS reakcije podlage v
smeri ML 0,846 0,867 0,911 0,919
Povprečna amplituda gibanja OS
reakcije podlage v smeri AP 0,812 0,881 0,813 0,923
Povprečna amplituda gibanja OS
reakcije podlage v smeri ML 0,857 0,885 0,927 0,942
Integral funkcije poti gibanja OS
reakcije podlage v času 0,662 0,584 0,576 0,556
Integral funkcije poti gibanja OS
reakcije podlage v smeri AP 0,742 0,822 0,385 0,642
Integral funkcije poti gibanja OS
reakcije podlage v smeri ML 0,666 0,866 0,803 0,892
Frekvenca gibanja OS reakcije podlage
v smeri AP 0,828 0,847 0,609 0,744
16
Frekvenca gibanja OS reakcije podlage
v smeri ML 0,767 0,836 0,818 0,864
Smeri: OS – oprijemališče sile, AP - anterior-posterior pomeni naprej-nazaj, ML -
medialno-lateralno pomeni levo-desno
Ferligoj, Leskovšek in Kogovšek (1995) definirajo naslednje kriterije vrednosti koeficienta
alfa, in sicer: > 0,8 pomeni zgledno ponovljivost; 0,7 < > 0,8 pomeni zelo dobro
ponovljivost, 0,6 < > 0,7 pomeni zmerno in < 0,60 pomeni komaj sprejemljivo
ponovljivost.
Zgledno ponovljivost pred statičnim in dinamičnim raztezanjem so imele vse spremenljivke
hitrosti gibanja OS reakcije podlage in povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage ter
frekvenca gibanja OS reakcije podlage v AP smeri (Tabela 1). Ponovljivost je bila pri vseh
tudi po izvedbi ogrevanja zgledna.
Pred statičnim ogrevanjem sta imela integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v AP
smeri in frekvenca gibanja OS reakcije podlage v ML smeri zelo dobro ponovljivost. Po
statičnem raztezanju pa sta tudi ti dve spremenljivki dosegli zgledno ponovljivost (Tabela
1). Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času in integral funkcije poti gibanja
OS reakcije podlage v času v ML smeri sta imela zmerno ponovljivost (Tabela 1). Integral
funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času je po statičnem raztezanju ponovljivost
poslabšal, saj je dosegel vrednost intervala komaj sprejemljive ponovljivosti.
Zgledno ponovljivost pred in po dinamičnem ogrevanju je imela poleg zgoraj naštetih tudi
spremenljivka frekvence gibanja OS reakcije podlage v ML smeri (Tabela 1). Pred
dinamičnim ogrevanjem sta spremenljivki integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage
v času dosegli in integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v smeri AP
dosegali komaj sprejemljivo ponovljivost, medtem ko je bila po ogrevanju ponovljivost
zmerna samo pri integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v AP smeri.
Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času pa se po dinamičnem ogrevanju ni
povečal.
Spremenljivke: (1) integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času, (2) integral
funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v smeri AP in (3) integral funkcije poti
gibanja OS reakcije podlage v času v ML smeri so pred in po ogrevanju dosegle najnižje
vrednosti koeficienta Cronbach alfa, in so se pokazale kot najmanj zanesljive oz. ponovljive
mere gibanja OS reakcije podlage med izvedbo tandemske stoje.
17
3.2 Primerjava gibanja oprijemališča sile reakcije podlage po izvedbi
statičnega in dinamičnega ogrevanja
Za vse spremenljivke je bila izračunana osnovna statistika in preverjena normalnost
porazdelitve. Za ugotavljanje razlik v izbranih spremenljivkah je bila uporabljena analiza
variance za ponavljajoče meritve z dvema faktorjema (čas x ogrevanje). V primeru značilne
medsebojne interakcije je bil uporabljen Tuckey post-hoc test. V nadaljevanju so
predstavljene spremembe posameznih spremenljivk po dinamičnem in statičnem ogrevanju.
3.2.1 Hitrost gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage
Skupna hitrost gibanja OS reakcije podlage med tandemsko stojo je bila pred izvedbo
statičnega ogrevanja 67,15 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 66,72 mm/s. Med njima ni
bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hitrost gibanja OS
60,92 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 55,84 mm/s. Med tem, ko statično
ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja hitrosti gibanja OS, pa je dinamično ogrevanje
značilno znižalo njegovo hitrost (P<0.05; Slika 1). Kljub temu pa ANOVA za ponavljajoče
meritve ni pokazala značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja OS
(F1,15=1,21; P>0,05). Prav tako faktor ogrevanja ni bil statistično značilno različen
(F1,15=1,98; P>0,05). Na drugi strani je bil faktor časa statistično značilno različen
(F1,15=9,18; P<0,01).
Slika 1. Sprememba skupne hitrosti gibanja OS reakcije podlage po statičnem in dinamičnem
ogrevanju (**P<0,01).
Hitrost gibanja OS reakcije podlage v smeri AP (naprej-nazaj) med tandemsko stoje je bila
pred izvedbo statičnega ogrevanja 38,73 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 37,57 mm/s.
Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hitrost
gibanja OS v smeri AP 33,80 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 30,67 mm/s.
Rezultati so podobni skupni hitrosti gibanja OS. Pri statičnem ogrevanju ni prišlo do
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
H
itro
st O
S (%
)
Statično ogrevanje
Dinamično ogrevanje **
18
značilnega znižanja hitrosti gibanja OS, pri dinamičnem ogrevanju pa se je hitrost značilno
znižala (P<0,05; slika 2). Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil značilno
različen (F1,15=2,12; P>0,05), med tem ko je bil faktor časa značilno različen (F1,15=8,31;
P<0,05). Prav tako ni bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja
OS v smeri AP (F1,15=0,4; P>0,05). Torej spremembe v hitrosti gibanja OS v AP smeri niso
bile različne.
Slika 2. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po izvedbi statičnega
in dinamičnega ogrevanja (*P<0,05).
Hitrost gibanja OS reakcije podlage v smeri levo-desno (ML) med tandemsko stojo je bila
pred izvedbo statičnega ogrevanja 46,69 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 47,41 mm/s.
Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hitrost
gibanja OS reakcije podlage v smeri ML 43,75 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost
znašala 40,36 mm/s. Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil značilno
različen (F1,15=1,00; P>0,05), med tem ko je bil faktor časa značilno različen (F1,15=10,02;
P<0,01). Prav tako ni bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja
SP v smeri ML (F1,15=2,58; P>0,05).
Slika 3. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po izvedbi statičnega
in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01).
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
H
itro
st O
S v
sme
ri A
P (
%)
Statično ogrevanje
dinamično ogrevanje *
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
H
itro
st O
S v
sme
ri M
L (%
)
Statično ogrevanje
Dinamično ogrevanje**
19
3.2.2 Amplituda gibanja oprijemališča sile (OS)reakcije podlage
Povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage v smeri naprej-nazaj (AP) med tandemsko
stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 7,55 mm, pred izvedbo dinamičnega pa 6,86
mm. Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila povprečna
amplituda gibanja OS 6,54 mm, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 5,33 mm. Statistika
je pokazala, da je v smeri AP dinamično ogrevanje bolj zmanjšalo povprečno amplitudo
gibanja OS (λ=14,1; P<0,05; slika 4), kot pa statično ogrevanje.
Slika 4. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po
izvedbi statičnega in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01).
Povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage v smeri levo-desno (ML) med tandemsko
stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 11,62 mm, pred izvedbo dinamičnega pa
11,53 mm. Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila
povprečna amplituda gibanja OS v smeri ML 10,87 mm, po dinamičnem pa je ta vrednost
znašala 9,89 mm. Pri statičnem ogrevanju ni prišlo do značilnega znižanja amplitude gibanja
OS, pri dinamičnem ogrevanju pa se je povprečna amplituda značilno znižala (P<0,05; slika
5). Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil značilno različen (F1,15=2,44;
P>0,05), med tem ko je bil faktor časa statistično značilen (F1,15=5,84; P<0,05). Prav tako ni
bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja OS v smeri ML
(F1,15=2,11; P>0,05).
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
P
ovp
rečn
a am
plit
ud
a O
S v
sme
ri A
P (
%)
Statično ogrevanje
Dinamično ogrevanje**
**
20
Slika 5. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po
statičnem in dinamičnem ogrevanju (*P<0,05).
3.2.3 Integral funkcije poti gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage v času
Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času med tandemsko stojo je bil pred
izvedbo statičnega ogrevanja 8968,30 mm2, pred izvedbo dinamičnega pa 8163,60 mm2.
Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bil integral funkcije
poti gibanja OS reakcije podlage v času 8325,73 mm2, po dinamičnem pa 6321,41 mm2.
Med tem, ko statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja integrala funkcije poti
gibanja OS reakcije podlage v času, pa je dinamično ogrevanje značilno znižalo integral
(P<0.05; slika 6). Kljub temu pa ANOVA za ponavljajoče meritve ni pokazala značilne
interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja OS (F1,15=2,76; P>0,05). Prav tako
faktor ogrevanja ni bil statistično značilno različen (F1,15=0,29; P>0,05). Na drugi strani je
bil faktor časa statistično značilno različen (F1,15=25,88; P<0,001).
Slika 6. Sprememba integrala funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času, po ogrevanju
(***P<0,001).
Integral funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri naprej-nazaj (AP) med tandemsko
stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 191,69 mm*s, pred izvedbo dinamičnega pa
182,50 mm*s. Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bil
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
P
ovp
rečn
a am
plit
ud
a O
S v
sme
ri M
L (%
)
Statično ogrevanje
dinamično ogrevanje *
-65
-45
-25
-5
15
35
Pred Po
In
tegr
al f
un
kcije
po
ti
gib
anja
OS
(%)
Statično ogrevanje
Dinamično ogrevanje ***
21
integral funkcije poti OS v smeri AP 192,45 mm*s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala
157,56 mm*s. Tudi tukaj med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05).
Slika 7. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri AP po
ogrevanju.
Integral funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri levo-desno (ML) je bila pred
izvedbo statičnega ogrevanja 265,16 mm*s, pred izvedbo dinamičnega pa 253,37 mm*s.
Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bil integral funkcije
poti OS v smeri ML 262,43 mm*s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 245,88 mm*s.
Tudi tukaj med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05).
Slika 8. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri ML po
ogrevanju.
3.2.4 Frekvenca gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage
Frekvenca gibanja OS reakcije podlage v smeri naprej-nazaj (AP) med tandemsko stojo je
bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 0,71 Hz, pred izvedbo dinamičnega pa 0,74 Hz. Med
njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila frekvenca gibanja OS
v smeri AP 0,66 Hz, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 0,67 Hz. Spremembe po
ogrevanju niso bile značilne, saj faktor interakcije čas ogrevanje ni bil značilen (P>0,05).
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
In
tegr
al f
un
kcije
po
ti
OS
v sm
eri
AP
(%
)
Statično ogrevanje
Dinamično ogrevanje
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
In
tegr
al f
un
kcije
po
ti O
Sv
sme
ri M
L (%
)
Statično ogrevanje
Dinamično ogrevanje
22
Slika 9. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po ogrevanju.
Frekvenca gibanja OS reakcije podlage v smeri levo-desno (ML) je bila pred izvedbo
statičnega ogrevanja 0,62 Hz, pred izvedbo dinamičnega pa 0,66 Hz. Med njima ni bilo
značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bila frekvenca gibanja OS v smeri ML
0,59 Hz, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 0,57 Hz. Pri statičnem ogrevanju ni prišlo
do značilnega znižanja frekvence gibanja OS, pri dinamičnem ogrevanju pa se je frekvenca
značilno znižala (P<0,05; slika 12). Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil
značilno različen (F1,15=0,29; P>0,05), med tem ko je bil faktor časa značilno različen
(F1,15=25,88; P<0,001). Prav tako ni bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na
spremembo gibanja OS (F1,15=2,76; P>0,05).
Slika 10. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po ogrevanju.
3.3 Povzetek sprememb gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage
med tandemsko stojo
Povzetek sprememb gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage je prikazan v tabeli 2.
Dinamično ogrevanje zniža hitrost gibanja OS reakcije podlage, zmanjša njegovo povprečno
amplitudo ter zniža njegovo frekvenco gibanja med tandemsko stojo, medtem, ko statično
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
Fr
ekv
en
ca O
S v
sme
ri A
P
(%)
Statično ogrevanje
dinamično ogrevanje
-40
-30
-20
-10
0
10
20
30
Pred Po
Fr
ekv
en
ca O
S v
sme
ri M
L (%
)
Statično ogrevanje
dinamično ogrevanje***
23
ni povzročilo sprememb. Pred vadbo ravnotežja je primernejše izvajati dinamično kot
statično ogrevanje.
Tabela 4: Spremembe gibanja oprijemališča sile reakcije podlage za posamezne
spremenljivke
SPREMENLJIVKA STATIČNO
OGREVANJE
DINAMIČNO
OGREVANJE
čas
ogrevanje
Skupna hitrost gibanja OS reakcije
podlage N.S. -14 %** N.S.
Hitrost gibanja OS reakcije podlage v
smeri AP N.S. -16 %* N.S.
Hitrost gibanja OS reakcije podlage v
smeri ML N.S. -13 %* N.S.
Povprečna amplituda gibanja OS
reakcije podlage v smeri AP N.S. -16 %** **
Povprečna amplituda gibanja OS
reakcije podlage v smeri ML N.S. -12 %* N.S.
Integral funkcije poti gibanja OS
reakcije podlage v času N.S. -14%*** N.S.
Integral funkcije poti gibanja OS
reakcije podlage v času v smeri AP N.S. N.S. N.S.
Integral funkcije poti gibanja OS
reakcije podlage v času v smeri ML N.S. N.S. N.S.
Frekvenca gibanja OS reakcije podlage
v smeri AP N.S. N.S. N.S.
Frekvenca gibanja OS reakcije podlage
v smeri ML N.S. -13%*** N.S.
Legenda: OS – oprijemališče sile, AP – gibanje v smeri naprej nazaj, ML – gibanje v smeri
levo-desno (N.S. – sprememba ni statistično značilna, ***P<0,001; **P<0.01; *P<0,05).
Rezultati so pokazali, da se je pri dinamičnem ogrevanju znižala večina parametrov gibanja
OS reakcije podlage, iz česar lahko sklepamo, da je dinamično ogrevanje izboljšalo rezultate
ravnotežja pri tandemski stoji, med tem ko spremembe po statičnem ogrevanju (raztezanju)
niso bile značilne. Predvsem želimo poudariti, da je dinamično raztezanje povzročilo
znižanje povprečne amplitude gibanja oprijemališča sile reakcije podlage v AP za 16%,
medtem ko statično raztezanje ni povzročilo značilnih sprememb. Razlike v spremembah
povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v AP smeri med tandemsko stojo so bile
značilne.
24
Podobne ugotovitve navajata tudi Behm in Chaouachi (2011), ki sta raziskovala negativne
in pozitivne učinke različnih tipov ogrevanja na izvedbo različnih gibalnih nalog. Njuna
raziskava je temeljila na primerjavi rezultatov znanstvenih raziskav drugih avtorjev, ki so
proučevale vpliv statičnega in dinamičnega ogrevanja na različne vrste naprezanj in gibalnih
nalog. Avtorja sta ugotovila, da je pri ogrevanju, ki je izvedeno neposredno pred aktivnostjo,
dinamično raztezanje bolj učinkovito, kot statično raztezanje. Razloge za to lahko pripišemo
prirastku sile oz. hitri moči, na katera dinamika vpliva pozitivno. To pa je pomembno tudi
pri vzpostavljanju ravnotežja, saj zahteva hitre prilagoditve in velik prirastek sile.
Dinamično ogrevanje ob zadostni dolžini in intenzivnosti daje boljše učinke na kasnejšo
izvedbo gibanja zaradi višje telesne in mišične temperature ter boljšega delovanja živčno-
mišičnega sistema (Fletcher in Jones, 2014). Višja temperatura vpliva na delovanje encimov,
s čimer se hitrost kemijskih reakcij poveča. Posledično se zviša post-aktivacijska
potenciacija in zveča vzdraženost alfa motoričnega nevrona, kar omogoča večji prirastek
sile. Post-aktivacijska potenciacija omogoča večjo silo posameznega prečnega mostička,
poveča pa se tudi koncentracija Ca2+ v sarkomeri, kar omogoča razvoj večje sile. Ob
dinamičnem ogrevanju se tudi zniža inhibicija antagonista, kar omogoča večjo koaktivacijo,
ta pa večjo togost oz. stabilnost sklepa in s tem boljše vzpostavljanje ravnotežja (Hough,
2009).
Kljub temu, da so nekatere raziskave pokazale negativne učinke statičnega raztezanja na
izvedbo gibanja, pa takšnega vpliva na ravnotežje nismo zaznali (Behm in Chaouachi, 2011).
Izvedba ravnotežne naloge pred ogrevanjem je bila enaka kot po ogrevanju, kar bi lahko bil
razlog slabšega vpliva statičnega ogrevanja na tandemsko stojo.
Behm in Chaouachi (2011) navajata, da bi moralo biti optimalno ogrevanje sestavljeno iz
uvodne submaksimalne aerobne aktivnosti, ki ji sledi dinamično raztezanje z velikimi
amplitudami gibov. Vsako ogrevanje naj bi se nato zaključilo s specifično dinamično
aktivnostjo (prilagojeno vrsti gibanja, ki sledi v glavnem delu), kjer se vključujejo mišične
skupine, ki jih bo športnik med svojim gibanjem najbolj obremenjeval. Avtorja ločita izraza
dinamično raztezanje in dinamična aktivnost. Prvo zajema raztezne gimnastične vaje, s
katerimi mišico raztegnemo, drugo pa je sestavljeno iz različnih gibalnih nalog, prilagojenih
specifični športni aktivnosti.
Statično ogrevanje povzroči inhibicijo skoka, največje moči in eksplozivne moči.
Eksplozivne kontrakcije (t.j. hiter prirastek sile) so pomembne tudi z vidika ohranjanja
ravnotežja. Statično ogrevanje lahko tudi negativno vpliva na izvedbo gibanja, za katerega
je značilna visoka hitrost, visoka eksplozivnost, velika sila, ponavljajoča se ekscentrično-
koncentrična kontrakcija. Razlog za to je lahko trajanje statičnega ogrevanja. Avtorja
navajata, da daljše vztrajanje pri statičnem ogrevanju (več kot 90 sekund na isti mišični
segment) pripomore k slabši kasnejši izvedbi gibanja, med tem ko krajše (manj kot 90
sekund na isti mišični segment) vztrajanje pri statičnem ogrevanju nima vpliva na končno
25
izvedbo gibanja. Pomembna je tudi intenzivnost statičnega raztega, pri kateri avtorja
navajata, da maksimalno raztezanje (do točke neugodja in čez) povzroči večje neugodne
vplive na izvedbo gibanja.
Kljub navedenim negativnim učinkom pa s statičnim ogrevanjem vplivamo na razvoj večje
gibljivosti posameznika, zaradi česar ta vrsta raztezanja iz športa ni izključena (Behm in
Chaouachi, 2011). Poleg povsem zdravstvenih učinkov večje gibljivosti sklepov, je ta pri
nekaterih športih ključni dejavnik uspešne izvedbe. Avtorja sta mnenja, da bi morali zato
statično raztezanje v svojo vadbo vključiti vsi športniki, vendar ne kot del ogrevanja pred
izvajanjem glavne aktivnosti, temveč kot samostojno vadbeno enoto.
Avtorja Behm in Chaouachi (2011) navajata, da so nekatere raziskave pokazale, da so
nekateri trenirani športniki manj dovzetni na učinke raztezanja. Predvsem športniki z večjo
gibljivostjo se hitreje prilagodijo na spremembe, ki jih povzroča raztezanje. V vzorcu, ki
smo ga uporabili, so sodelovali športniki, kar pomeni, da bi pri ne-športni populaciji lahko
dobili drugačne rezultate, saj bi bili odzivi na razteg večji. Prav tako bi na rezultate lahko
vplivala tudi starost merjencev, saj avtorja navajata, da so starejši nagnjeni k daljšemu
kontaktnemu času pri ekscentrično-koncentričnih gibih, med tem ko lahko mlajši shranijo
elastično energijo za daljši čas.
Na rezultate bi lahko vplivala težavnost ravnotežne naloge. V originalu smo poskušali
namesto ravnotežne naloge tandemska stoja uporabiti stojo na eni nogi, vendar se je
pokazalo, da je 30 sekund stoje na eni nogi z zaprtimi očmi pretežka naloga, saj so merjenci
med meritvijo izgubljali ravnotežje. Prav tako se težavnost občutno poveča z odvzemom
vida, zato so imeli nekateri merjenci težave ravnotežje ohranjati celotnih 30 sekund, kolikor
je trajala meritev.
Tekom meritev se je pokazalo, da bi lahko bil odmor med posameznimi meritvami daljši od
2,5 minute, kakor je predvidel protokol meritev. Vpliv odmora bi lahko pripeljal do
drugačnih rezultatov, saj bi se v daljšem času center za ravnotežje sprostil in tako z naslednjo
meritvijo lažje ohranjal oprijemališče sile reakcije podlage. Z daljšanjem odmora pa bi se
podaljšala celotna meritev, ki je sicer trajala 60 min. Za merjence je že to zahtevalo veliko
koncentracije, kar je tudi vplivalo predvsem na meritve po ogrevanju.
26
4 SKLEP
Ravnotežje je pomembna gibalna sposobnost, ki človeku omogoča pokončno držo in
gibanje. Vadba ravnotežja, ima ključno vlogo v športu in rehabilitaciji. Pred vsako vadbo se
je potrebno primerno ogreti, zato smo želeli v diplomskem delu ugotoviti, ali ogrevanje
vpliva na vadbo ravnotežja. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kakšne so razlike med dvema
vrstama ogrevanja, statičnega in dinamičnega. Zanimala nas je ponovljivost izbranih
parametrov, kot so: (1) hitrost gibanja OS reakcije podlage, (2) povprečna amplituda gibanja
OS reakcije podlage, (3) integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času in
frekvenca gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih.
V vzorec je bilo vključenih 16 merjencev (6Ž + 10M), s povprečno starostjo 24 let,
povprečno višino 174,8 cm ter povprečno telesno maso 69,1 kg. Merjenci so opravili dve
meritvi, njun vrstni red pa je bil izbran naključno za vsakega merjenca posebej. Protokola
sta bila sestavljena iz uvodnih meritev ravnotežne naloge – tandemska stoja z zaprtimi očmi,
ki ji je sledila dinamična aerobna aktivnost – sestopi na klopci. Nato so merjenci nadaljevali
z ogrevanjem tipa 1 – statično raztezanje ali tipa 2 – dinamično raztezanje. Oba tipa
ogrevanja sta vključevala vaje za enake mišične skupine, ki so bile obremenjene tudi med
izvajanjem tandemske stoje. Po ogrevanju je sledilo ponovno merjenje enake ravnotežne
naloge.
Zanesljivost izbranih spremenljivk je predstavljena s koeficientom Cronbach alfa. Rezultati
so pokazali, da ogrevanje izboljša ponovljivost skoraj vseh izbranih spremenljivk gibanja
OS reakcije podlage med tandemsko stojo. Manjša ponovljivost po statičnem ogrevanju se
je pokazala pri integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času in skupni hitrosti
gibanja OS reakcije podlage ter po dinamičnem ogrevanju samo pri integralu funkcije poti
gibanja OS reakcije podlage v času. Po dinamičnem ogrevanje je Cronbach alfa skoraj pri
vseh spremenljivkah dosegal višje, vendar zgledne vrednosti, razen pri spremenljivkah:
skupni integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času (vrednost dosegla komaj
sprejemljivo ponovljivost), integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v
smeri AP (vrednost dosegla zmerno ponovljivost) in frekvenca gibanja oprijemališča sile
reakcije podlage v smeri AP (po ogrevanju dosežena zelo dobra ponovljivost), ki imajo
boljšo ponovljivost po statičnem ogrevanju. Glede na dobljene rezultate smo lahko hipotezi
H1 in H2 le delno potrdili.
Statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja hitrosti gibanja OS, med tem ko je
dinamično ogrevanje značilno znižalo njegovo hitrost. Podobne rezultate smo dobili tudi za
hitrost gibanja OS v AP in ML smeri. Iz danih rezultatov smo lahko hipotezo H3 zato le
delno potrdili. Hipoteza H4 smo lahko potrdili, saj so rezultati pokazali, da dinamično
ogrevanje vpliva na znižanje hitrosti gibanja OS, statično pa ne.
27
Raziskava je pokazala, da je v smeri AP dinamično ogrevanje bolj zmanjšalo povprečno
amplitudo gibanja OS, kot pa statično ogrevanje. V smeri ML pa pri statičnem ogrevanju ni
prišlo do značilnega znižanja amplitude gibanja OS. Pri dinamičnem ogrevanju se je
povprečna amplituda značilno znižala. Iz danih rezultatov smo lahko hipotezo H5 le delno
potrdili. Hipotezo H6 smo lahko potrdili, saj so rezultati pokazali, da dinamično ogrevanje
bolje vpliva na znižanje amplitude gibanja OS, kot statično.
Pri integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času je raziskava pokazala, da
statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja integrala funkcije poti gibanja OS
reakcije podlage v času, medtem ko je dinamično ogrevanje značilno znižalo integral. Med
integralom funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v smeri AP in ML pred in po
ogrevanju ni bilo značilnih razlik pri nobeni vrsti ogrevanja. Hipotezi H7 in H8 smo lahko
zato le delno potrdili.
Pri spremenljivki frekvenca gibanja OS reakcije podlage v smeri AP spremembe po
ogrevanju niso bile statistično značilne, saj faktor interakcije čas ogrevanje ni bil
statistično značilen. Pri frekvenci gibanja OS reakcije podlage v smeri ML pri statičnem
ogrevanju ni prišlo do značilnega znižanja frekvence gibanja SP, pri dinamičnem ogrevanju
pa se je le-ta značilno znižala. Glede na pridobljene rezultate smo lahko hipotezi H9 in H10
le delno potrdili.
Dobljeni rezultati so pokazali, da je dinamično ogrevanje izboljšalo izvedbo tandemske
stoje, medtem ko spremembe po statičnem ogrevanju niso bile značilne.
28
5 LITERATURA IN VIRI
Avela, J., Kyröläinen, H. in Komi, P.V. (1999). Altered reflexsensitivity after repeated and
prolonged passive muscle stretching. Journal of applied Physiology, 86(4), 1283-
1291. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10194214#
Behm, D.G. in Chaouachi, A. (2011). A review of the acut eeffects of static and dynamic
stretching on performance. European journal of applied Physiology, 111(11), 2633-
2651. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21373870
Clark, L., O’leary, C. B., Hong, J. in Lockard, M. (2014). The acut eeffects of stretching on
presynaptic inhibition and peak power. The Journal of Sports Medicine and
Physical Fitness, 54(5), 605-610. Pridobljeno iz:
http://www.minervamedica.it/en/journals/sports-med-physical-
fitness/article.php?cod=R40Y2014N05A0605&acquista=1
Coburn, W.J. in Malek, H.M. (2012). NSCA's essentials of personal training. US: National
Strength and Conditioning Association.
Ferligoj, A., Leskovšek, K. in Kogovšek, T. (1995). Zanesljivost in veljavnost merjenja.
Ljubljana : Fakulteta za družbene vede.
Heitkamp, H.C., Horstmann, T., Mayer, F., Weller, J. in Dickhuth, H.H. 2001. Gain in
strength and muscular balance after balance training. International journal of sports
medicine, 22(4), 285-290. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11414672#
Kawaishi, Y. in Domen, K. (2015). The relationship between dynamic balancing ability
and posture-related modulation of the soleus H-reflex. Journal of
Electromyography an dKinesiology, 26, 120-124. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=H-reflex+2016+domen+k
Šarabon, N. (2007). Vadba ravnotežja in sklepne stabilizacije. V B. Škof (ur). Šport po
meri otrok in mladostnikov. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za
šport.
Taube, W., Gruber, M. in Gollhofer A. (2008). Spinal and supraspinal adaptations associated
with balance training and their functional relevance. Acta physiologica, 193(2), 101-
116. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18346210
Yapicioglu, B., Colakoglu, M., Colakoglu, Z., Gulluoglu, H., Bademkiran, F. in Ozkaya,
O. (2013). Effects of a dynamic warm-up, static stretching or static stretchingwith
tendon vibration on vertical jump performance and emg responses. Journa lof
Human Kinetics, 39, 49-57. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=dynamic+warm+up+H+reflex
29
Zehr, E.P. (2002). Considerations for use of the Hoffmann reflex in exercise studies.
European journal of applied Physiology, 86(6), 455-468. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=Zehr%2C+2002+H-reflex
Gruber, M., in Gollhofer, A. (2004). Impact of sensorimotor training on the rate of force
development and neural activation. European journal of applied physiology, 92(1-
2), 98–105. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15024669
Hirsch, M.A., Toole, T., Maitland, C.G. in Rider, R.A. (2003). The effects of balance
training and high-intensity resistance training on persons with idiopathic
Parkinson’s disease. Archives of physical medicine and rehabilitation, 84(8), 1109–
1117. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12917847
Kean, C.O., Behm, D.G. in Young, W.B. (2006). Fixed foot balance training increases
rectus femoris activation during landing and jump height in recreationally active
women. Journal of sports science & medicine, 5(1), 138–148. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24198691
Gruber, M., Taube, W., Gollhofer, A., Beck, S., Amtage, F. in Schubert, M. (2007).
Training-specific adaptations of H- and stretch reflexes in human soleus muscle.
Journal of motor behavior, 39(1), 68–78. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17251172
Soto, O., Valls-Sole, J., Shanahan, P. in Rothwell, J. (2006). Reduction of intracortical
inhibition in soleus muscle during postural activity. Journal of neurophysiology,
96(4), 1711–1717. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/16790603
Schubert, M., Curt, A., Colombo, G., Berger, W. in Dietz, V. (1999). Voluntary control of
human gait: conditioning of magnetically evoked motor responses in a precision
stepping task. Experimental brain research, 126(4), 583–588. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10422722
Cramer, J.T., Housh, T.J., Johnson, G.O., Miller, J.M., Coburn, J.W. in Beck, T.W. (2004).
Acute effects of static stretching on peak torque in women. Journal of strength and
conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 18(2), 236–
241. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15142021
Bacurau, R.F., Monteiro, G.A., Ugrinowitsch, C., Tricoli, V., Cabral, L.F. in Aoki, M.S.
(2009). Acute effect of a ballistic and a static stretching exercise bout on flexibility
and maximal strength. Journal of strength and conditioning research / National
Strength & Conditioning Association, 23(1), 304–308. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19057408
Bandy, W.D., Irion, J.M. in Briggler, M. (1997). The effect of time and frequency of static
stretching on flexibility of the hamstring muscles. Physical therapy, 77(10), 1090–
1096. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9327823
Safran, M., Seaber, A. in Garrett, W. (1989). Warm-up and muscular injury prevention: an
update. Sports medicine, 8(4), 239–249. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2692118
30
High, D.M., Howley, E.T. in Franks, B.D. (1989). The effects of static stretching and
warm-up on prevention of delayed-onset muscle soreness. Research quarterly for
exercise and sport, 60(4), 357–361. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2489863
Young, W. in Behm, D. (2002). Should static stretching be used during a warm-up for
strength and power activities? Strength and Conditioning Journal, 24(6), 33–37.
Pridobljeno iz:
https://www.researchgate.net/publication/229071265_Should_Static_Stretching_Be
_Used_During_a_Warm-Up_for_Strength_and_Power_Activities
Fletcher, I.M. in Jones, B. (2004). The effect of different warm-up stretch protocols on 20
meter sprint performance in trained rugby union players. Journal of strength and
conditioning research, 18(4), 885–888, Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15574098
Campbell, A.J., Borrie, M.J. in Spears, G.F. (1989). Risk factors for falls in a community-
based prospective study of people 70 years and older. Journal of gerontology,
44(4), M112–M117. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2738307
Freeman, M.A., Dean, M.R. in Hanham, I.W. (1965). The etiology and prevention of
functional instability of the foot. The Journal of bone and joint surgery. British
volume 47(4), 678–685. Pridobljeno iz:
http://www.boneandjoint.org.uk/content/jbjsbr/47-B/4/678.full.pdf
Holme, E., Magnusson, S.P., Becher, K., Bieler, T., Aagaard, P. in Kjaer, M. (1999). The
effect of supervised rehabilitation on strength, postural sway, position sense and re-
injury risk after acute ankle ligament sprain. Scandinavian journal of medicine and
science in sports 9(4),104–109. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10220845
Hoffman, M.A. in Koceja, D.M. (1995). The effects of vision and task complexity on
Hoffmann reflex gain. Brain research. 700(1-2), 303–307. Pridobljeno iz:
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8624727
Rugelj, D. (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja. Ljubljana:
Zdravstvena fakulteta
Horak, F.B. (1987). Clinical measurement of postural control in adults. Physical therapy,
67(12), 1881-1885. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/3685116