Sv. Gregor I. Veliki (540 - 604)

Rodil se je okoli leta 540

v Rimu, v senatorski in pobožni družini. Razmeroma mlad je v težkih časih

postal prefekt Rima. Uspelo mu je urediti

gospodarske razmere in organizirati

socialno skrbstvo.

Bil je osrednja oseba kulturnega in

političnega življenja takratne Evrope, hkrati

pa je s svojim literarnim delom zelo okrepil versko življenje in kulturo svoje dobe.

Ker pa je v sebi vedno glasneje čutil meniški

poklic, se je umaknil iz političnega življenja

in začel živeti po pravilih sv. Benedikta.

Svojo rojstno hišo je spremenil v samostan in se v samostanski

tihoti predajal molitvi in študiju ter premišlje-vanju Svetega pisma.

Tudi kot papež se svojemu meniškemu

načinu življenja ni odpovedal.

Njegovi najznamenitejši deli sta »Moralia« in

štiri knjige »Dialogov«, zelo lepo in duhovno

bogato pa je tudi njegovo »Pastoralno vodilo« namenjeno

duhovnikom. Kot papež je uvedel nekatere liturgične reforme in uredil liturgično petje,

ki se po njem imenuje gregorijanski koral.

Gregorju je vzor krščanske popolnosti življenje, ki združuje na eni strani Marijino

kontemplacijo z Martino delavnostjo.

Umrl je leta 604.

Goduje 3. septembra.

“Gospod, daj mi, da bom razumel, kako velik mir in varnost uživa srce,

ki ne želi nobene reči tega sveta. Če namreč moje srce hrepeni po tem,

da si pridobi zemeljskih dobrin, ne more biti ne mirno, ne varno… Če pa Ti, o Bog, podeliš moji duši,

da se trdno oklene želje po nebeški domovini, jo bodo časne motnje veliko manj pretresale.”

“Daj, da se bo proti vsemu zunanjemu vznemirjenju zatekala v to svojo željo

kakor v skrito zatočišče. Naj se v njej zadržuje in naj se od nje

nikamor ne odmika; na krilih te želje naj se dviga nad

vse spremenljive reči in naj v tišini svojega miru

presoja vse stvari na svetu in izven sveta.”

“Gospod, daj da bomo dobro upravljali Tvojo mnogotero milost, to je,

da bomo prepričani, da so darovi, ki so podeljeni nam, last drugih,

ker so nam dani v njihovo korist…”

“Daj, da si bomo služili drug drugemu z ljubeznijo. Ljubezen namreč nas osvobodi izpod jarma krivde, kadar nas medsebojno

podvrže, da si služimo iz ljubezni in smo tako prepričani, da so darovi drugih tudi naši,

in drugim dajemo naše, kakor da bi bili njihovi.”

“Ljubiti višje reči že pomeni vzpenjati se; medtem ko človek z velikim hrepenenjem

teži po nebeških rečeh, že začenja na čudovit način okušati

prav tisto, za kar prosi, da bi prejel.”

Vir:Roman Starc

Bogoslovno semenišče Ljubljana