UNIVERZA V MARIBORU

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

VELIKA BRITANIJA IN LABURISTIČNA VLADA (1945–1951)

V LUČI ČASNIKA LJUDSKA PRAVICA

Mentorica: red. prof. dr. Jerca Vodušek Starič

Kandidatka: Valerija Recko

Maribor, 2010

Lektorica:

Tjaša Markeţič, prof. slovenščine in zgodovine

Prevajalec:

Teo Pucko, prof. angleščine in nemščine

IZJAVA

Podpisana Valerija Recko, rojena 12. 10. 1986, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo in zgodovina,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Velika Britanija in laburistična vlada

(1945–1951) v luči časnika Ljudska pravica pri mentorici red. prof. dr. Jerci

Vodušek Starič, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 2010

Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Jerci Vodušek Starič za strokovno vodenje

in skrbno spremljanje diplomskega dela.

Hvala staršem, bratu in Borisu za vso podporo.

POVZETEK

Zanimalo nas je, kaj in kako je časnik Ljudska pravica pisal o Veliki Britaniji v

letih 1945–1951. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 je na volitvah zmagala

laburistična stranka pod vodstvom Clementa Attleeja. Zmagala je tudi na

naslednjih volitvah leta 1950. Laburisti so zahtevali nacionalizacijo rudnikov,

ţeleznic, tovornega transporta in komunale ter zagotavljanje storitev

zdravstvenega varstva. Veliko Britanijo srečujemo tudi, kadar govorimo o

trţaškem vprašanju in vprašanju koroških Slovencev. Tu so se pojavljala nasprotja

med Veliko Britanijo in Jugoslavijo. Leta 1948 je prišlo do spora Jugoslavije z

Informbirojem, ki je prinesel odpiranje Jugoslavije proti Zahodu.

Ključne besede: Velika Britanija, Jugoslavija, laburistična stranka, Clement

Attlee, volitve.

ABSTRACT

We were interested in the content and the manner in which the newspaper Ljudska

pravica was writing about Great Britain from 1945 to 1951. At the end of World

War 2 in the year 1945 the Labour party under Clement Attlee won the elections.

They also won the next elections in 1950. The members of the Labour party

demanded the nationalisation of the mines, railroads, cargo traffic and public

utilities, as well as the health system. We also come across Great Britain when

discussing the Trieste problem and the problem of Carinthian Slovenes. These are

the points of different interests between Great Britain and Yugoslavia. In the year

1948 there was a disagreement between Yugoslavia and the Informbiro which

brought about an opening towards the West for Yugoslavia.

Key words: Great Britain, Yugoslavia, Labour party, Clement Attlee, elections.

Kazalo

1 Uvod.................................................................................................................. 1

2 Ljudska pravica o Veliki Britaniji .................................................................... 3

2.1 Volitve leta 1945 ....................................................................................... 3

2.2 Obdobje do leta 1950 .............................................................................. 12

2.3 Volitve leta 1950 ..................................................................................... 43

2.4 Vladna kriza in volitve leta 1951............................................................. 48

3 Ljudska pravica o britansko-jugoslovanskih odnosih .................................... 52

3.1 Vprašanje Trsta ........................................................................................ 52

3.2 Vprašanje koroških Slovencev ................................................................ 69

3.3 Izročanje vojnih zločincev ....................................................................... 78

3.4 Britansko-jugoslovanski odnosi po letu 1948 ......................................... 84

4 Zaključek ........................................................................................................ 94

5 Seznam kratic .................................................................................................. 96

6 Viri in literatura .............................................................................................. 97

6.1 Viri ........................................................................................................... 97

6.2 Literatura ................................................................................................. 97

7 Priloge ............................................................................................................. 99

1

1 Uvod

V Veliki Britaniji so bile takoj po koncu druge svetovne vojne volitve, na katerih

je zmagala laburistična stranka pod vodstvom Clementa Attleeja. Zmagala je tudi

na naslednjih volitvah leta 1950, vendar pa je bil to začetek konca obdobja

Attleeja kot ministrskega predsednika. Leta 1951 so bile zopet volitve, na katerih

je zmagala Churchillova konservativna stranka.

Laburistična stranka se je zavzemala za socialno zavarovanje in čim višjo stopnjo

zaposlenosti. Zahtevali so nacionalizacijo premogovnikov, industrije plina,

električne energije, ţeleznic in ostalega kopenskega prometa, ţelezarske in

jeklarske industrije. Obljubljali so gradnjo hiš in si ţeleli okrepitev vezi z

Zdruţenimi drţavami Amerike in Sovjetsko zvezo. Njihov velik problem je bil ta,

da so se znotraj stranke pojavljali različni pogledi na notranjo in zunanjo politiko.

Največji nasprotnik politike laburistov je bil Konni Zilliacus, ki je bil kasneje

izključen iz stranke. Laburistični politiki so nasprotovali delavci, konservativci in

komunisti. Delavci so ji očitali premalo pravic, konservativci so nasprotovali

nacionalizaciji, komunisti so pa zahtevali pribliţevanje sovjetski politiki in

socializmu.

Veliko Britanijo srečujemo tudi, kadar govorimo o trţaškem vprašanju in

vprašanju koroških Slovencev. Tu so se pojavljajo nasprotja med Veliko Britanijo

in Jugoslavijo. Slednja je bila v drugi svetovni na strani zaveznikov, vendar ji to

ni pomagalo pri reševanju teh dveh vprašanj. Obdobje laburistične vlade

Jugoslaviji ni prineslo rešitve zahtev v zvezi z Trstom in slovensko Koroško, ta

problema sta se nadaljevala še v kasnejša obdobja.

1948 je prišlo do spora med Jugoslavijo in Informbirojem. Sovjetska zveza je

prekinila gospodarske odnose z Jugoslavijo, tako se je morala slednja začeti

obračati proti Zahodu. Začela je sklepati razne pogodbe, prva med njimi je bila

trgovinska pogodba z Veliko Britanijo konec leta 1949.

Britansko-jugoslovanski odnosi so se tako po letu 1948 spremenili, v Veliki

Britaniji so obstajala razna društva, ki so podpirala Jugoslavijo in nasprotovala

sovjetski politiki do Jugoslavije. Vrstili so se medsebojni obiski, s katerih sta obe

2

strani prihajali zadovoljni; Britanci so opazovali jugoslovanski napredek od konca

druge svetovne vojne dalje.

Nasprotovanja med Britanci in Jugoslovani so se kazala še posebej na področju

izročanja vojnih zločincev. Jugoslavija je bila prepričana, da Velika Britanija ni

zainteresirana, da bi pospešila vračanja, čeprav so Jugoslovani trdili, da so

predloţili dovolj dokazov za izročitev določenih oseb.

Pregledali smo časnik Ljudska pravica v času od 1945 do 1951; ta je bil tudi

temeljni vir pri diplomskem delu. Glede na to, kako so članki predstavljali Veliko

Britanijo, smo oblikovali vsebinski del diplomskega dela. Zanimale so nas volitve

v Veliki Britaniji (1945, 1950 in 1951), nasprotniki laburistične politike,

britansko-jugoslovanski pogledi do vprašanja Trsta, koroških Slovencev ter

vprašanja izročanja vojnih zločincev. To so tudi glavne teme, o katerih je Ljudska

pravica pisala v času od 1945 do 1951. Nekaj naslovov je bilo namenjenih

britanski zunanji politiki do drugih drţav, vendar ne v tolikšnem obsegu, zato smo

se odločili, da bomo raziskali, kaj je časnik pisal o notranji zadevah v Veliki

Britaniji in britansko-jugoslovanski odnosih.

Ljudska pravica je bila glasilo Komunistične partije Slovenije. V obravnavanem

obdobju je večino časa izhajala šestkrat tedensko, v letu 1951 pa je začela izhajati

kot tednik. Po vojni so bili glavni uredniki Bogdan Osolnik, Dušan Pirjevec, Lev

Modic, Ivan Bratko, Dušan Bole, Vlado Vodopivec in Tomo Brejc. Članke, ki

smo jih uporabili pri diplomskem delu, niso bili podpisani s strani avtorjev.

3

2 Ljudska pravica o Veliki Britaniji

2.1 Volitve leta 1945

Druga svetovna vojna se je bliţala koncu. Veliki Britaniji je prinesla plačilno

nesposobnost v letu 1945. Britanska mobilizacija je bila največja v zgodovini.

Velika Britanija si je sposojala denar od Zdruţenih drţav Amerike in prodajala

svoje imetje, da bi lahko obdrţala denar in vojaško opremo v obtoku. Tekom

vojne je Velika Britanija padla s poloţaja največje upnice in postala največja

drţava dolţnica na svetu.1 Poloţaj vlade pa tudi ni bil več stabilen.

Prvi večji dogodek v Veliki Britaniji po drugi svetovni vojni je bil razpad vladne

koalicije. Notranjepolitični poloţaj v Veliki Britaniji so med drugim prav gotovo

označevale spremembe. Te spremembe so ţeleli izkoristiti laburisti, zato so

izstopili iz vlade. Sprva je kazalo, da se bo boj med programi političnih strank

vršil samo na vprašanju notranje politike.

Maja 1945 je Winston Churchill nameraval stopiti pred britanski parlament z

novo vlado, če bi konferenca delavske stranske zavrgla njihov poziv, da ostane v

koalicijski vladi do konca vojne z Japonsko. Z odstopom vlade bi Churchill

izgubil tri člane vojnega kabineta: podpredsednika Clementa Attleeja,2 ministra za

delo Ernesta Bevina3 in notranjega ministra Herberta Morrisona.

4 Pričakovali so,

1 Tony Judt: Povojna Evropa 1945 –2005, Ljubljana 2007 (dalje T. Judt: Povojna Evropa …), str.

195.

2 Clement Richard Attlee (1883–1967) je bil rojen v Londonu. Študiral je pravo. Najprej se je

pridruţil fabijcem, nato pa laburistični stranki. Leta 1919 je postal član parlamenta. V času med

obema vojnama je bil drţavni podsekretar in poštni minister, 1931 je postal podpredsednik, 1935

pa predsednik laburistične stranke. V času druge svetovne vojne je bil varuh drţavnega pečata in

namestnik ministrskega predsednika v Churchillovi vladi. Po zmagi laburistov leta 1945 je začel

voditi politiko doslednega varčevanja, nacionaliziral je velike gospodarske sisteme ter

moderniziral socialno skrbstvo. Leta 1951 je odstopil. (Igor Antič: Veliki svetovni biografski

leksikon, Ljubljana 2002 (dalje I. Antič: Veliki svetovni …), str. 51.)

3 Ernest Bevin (1881–1951) je bil rojen v Winsfordu. Bil je laburist, zdruţil je več sindikalnih

organizacij v zvezo Transport and General Worker s Union (TGWU), v kateri je bil tajnik do leta

1940. Bil je predsednik krovne organizacije sindikatov Trade Union Congress (TUC). V

Churchillovi vojni vladi je bil minister za delo, po končani vojni pa je prevzel ministrstvo za

zunanje zadeve. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 96.)

4 Herbert Stanley Morrison (1888–1965) je bil član parlamenta, v drugi Ramsayevi vladi je bil

minister za transport, v Churchillovi vladi je bil minister za preskrbo, do 1945 je bil sekretar za

notranje zadeve in minister za domovinsko varnost. Bil je tudi v Attleejevi vladi, marca 1951 je

postal sekretar za tuje zadeve. (Herbert Stanley Morrison, Encyclopædia Britannica (http://www.

4

da bi se v tem primeru Churchill oprl na ministre, ki ne pripadajo nobeni stranki.5

Tisoč delegatov je na konferenci Laburistične stranke (Labour Party) v

Blackpoolu enoglasno odobrilo odločitev izvršnega odbora, da odklonijo

Churchillov poziv. Vztrajali so pri volitvah v juliju 1945, čeprav je Ellen

Wilkinson,6 predsedujoča na kongresu, predlagala, da bi bile volitve šele jeseni.

7

Churchill je konec maja 1945 sestavil nov kabinet, ki je vršil posle do novih

volitev. Od prejšnje vlade so v njem ostali: zunanji minister Anthony Eden,8

finančni minister Johan Anderson, minister za proizvodnjo Oliver Littelton in

Beaverbroock,9 minister za pravosodje.

10

Volilni boj je bil zelo oster. Govorilo se je o teţkih vprašanjih, zlasti o

gospodarskih problemih. Churchill je ostro poudaril, da socializem teh problemov

ne bo rešil. Ljudska pravica je trdila, da naj bi se nasprotovanje socializmu širilo,

ker je ameriški tisk – označuje ga za reakcionarnega – začel z divjo kampanjo

proti Sovjetski zvezi.11

britannica.com/EBchecked/topic/393015/Herbert-Stanley-Morrison-Baron-Morrison-of-Lambeth),

pridobljeno 7. 8. 2010.)

5 Kriza angleške vlade, Ljudska pravica, 24. 5. 1945, letnik VI, št. 25, str. 1.

6 Ellen Wilkinson (1891–1947) je bila ustanovna članica KP Velike Britanije. Stranko je zapustila

leta 1924. (Writers Archives, Marxists Internet Archive (http://www.marxists.org/

history/international/comintern/sections/ britain/profiles.htm), pridobljeno 4. 8. 2010.)

7 Delavske stranke izstopile iz Koalicijske vlade, Ljudska pravica, 24. 5. 1945, leto VI, št. 25, str.

2.

8 Anthony Robert Eden (1897–1977) je bil rojen v Windleastonu. Leta 1923 je prišel kot

konservativec v Spodnji dom britanskega parlamenta. V času med vojnama je najprej bil

podsekretar v zunanjem ministrstvu, nato zunanji minister do odstopa 1938. V času vojne in v letih

1951–1955 je bil zopet minister in nato tudi ministrski predsednik. Sodeloval je pri reševanju

mejnega vprašanja med Italijo in Jugoslavijo. Leta 1956, po sueški krizi, je odstopil in se prenehal

ukvarjati s politiko. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 269.)

9 Sir Maxwell Aitken, Beaverbroock (1879–1964) je bil finančnik v Kanadi, politik in časopisni

urednik v Veliki Britaniji, en od treh oseb (poleg Winstona Churchilla in Johna Simona,) ki so bili

v britanskem kabinetu med obema svetovnima vojnama. (Sir Maxwell Aitken, Beaverbroock.

Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/57822/William-Maxwell-

Aitken-1st-Baron-Beaverbrook-of-beaverbrook-and-of-Cherkley), pridobljeno 4. 8. 2010.)

10 Churchill sestavil volilno vlado, Ljudska pravica, 27. 5. 1945, leto VI, št. 28, str. 4.

11 Ob volilni kampanji v Angliji, Ljudska pravica, 19. 6. 1945, leto VI, št. 48, str. 2.

5

Ljudska pravica se je zanimala za predvolilno dogajanje v Veliki Britaniji. Pri tem

je povzela članek ruske Pravde,12

ki je prav tako spremljala dogajanje v Veliki

Britaniji. Slednja je pisala o stališčih raznih strank v volilni kampanji. Ta naj bi

bila osredotočena na temeljne probleme povojne politike. Članek je trdil, da so

nekateri krogi, verjetno so bili mišljeni konservativci, poskušali izključiti

zunanjepolitične probleme iz volilnega boja, ker naj ne bi bilo razlik v pogledih

nanje. Vendar se jim to ni posrečilo. Pravda je izpostavila problem protisovjetske

propagande, ki naj bi se širila v Veliki Britaniji, in britansko domačo politiko.

Poudarila je, da je bil velik problem vsakega Britanca zaposlitev; deset milijonov

ljudi, ki so bili zaposleni v vojaški industriji, je ostalo brez sluţbe. To je bilo

povezano tudi z zunanjim trţiščem. Velika Britanija je ţelela povečati svoj izvoz

za petdeset odstotkov v primerjavi z predvojnim obdobjem. Načrt je zahteval tudi

podrţavljanje britanske industrije in bank ter predlog številnih socialnih reform.

Sindikalni voditelji so bili prepričani, da so imeli velike moţnosti za uspeh.13

Sovjetski tisk se je zanimal za volitve v Veliki Britaniji predvsem zato, ker je

uradna Moskva vedela, da bo volilni izid vplival na sovjetsko-britanske odnose.

Tudi ostale drţave so spremljale volilni boj, saj je bilo od rezultata odvisno,

kakšno stališče bo zavzela Velika Britanija. Laburisti so si namreč ţeleli tesnejših

povezav s Sovjetsko zvezo, medtem ko so bili konservativci proti tej povezavi.14

Churchill je v začetku junija govoril na radiu. Njegov radijski govor je naletel na

velik odmev, v njem je ostro napadel laburistično stranko, češ, da bi socialisti v

Veliki Britaniji morali ustvarili neko vrsto gestapa, če bi ţeleli uresničiti svoje

načrte. S tem je ţelel povedati, da bi lahko samo s silo vpeljali svoje ideje.

Ljudska pravica je povzela komentar angleškega časnika Daily Herald, ki je

Churchillov govor ocenil kot »divjanje po radiu.«15

Britanski tisk je komentiral

povojne spremembe, ki so se pokazale s Churchillovim predvolilnim govorom na

12 Pravda je bil ruski komunistični časnik, ustanovljen na Leninovo pobudo leta 1912 v Sankt

Peterburgu. V letih 1922–1991 je izhajal kot glasilo CK KP ZSSR. Od takrat je neodvisen ruski

dnevnik. (Veliki splošni leksikon, Ljubljana 1998, str. 3376.)

13 Volilna kampanja v Angliji, Ljudska pravica, 6. 6. 1945, leto VI, št. 36, str. 2.

14 Volitve v Angliji, Ljudska pravica, 10. 6. 1945, leto VI, št. 40, str. 2.

15 Churchillov volilni govor, Ljudska pravica, 6. 6. 1945, leto VI, št. 36, str. 2.

6

radiu, v katerem naj bi grozil socializmu. Predvidevali so, da bi lahko bilo poljsko

vprašanje tisto mednarodno vprašanje, ki bi lahko odločilo izid volitev.16

V tem

obdobju so še vedno potekala pogajanja o razmejitvi Poljske.

Niso pa samo konservativci napadali laburistov – bilo je tudi obratno. Prvi lord

admiralitete v medvojni koalicijski vladi in eden izmed laburističnih voditeljev

Albert Alexander je v svojem junijskem predvolilnem govoru napadel Churchilla

in mu napovedoval odstranitev s strani konservativcev. Trdil je, da je Churchillov

govor zabloda in kaţe, da so Churchill in njegovi svetovalci prišli do zaključka,

da ne morejo računati na zmago. Spomnil je na leto 1938, ko je vlada trdila, da

ima politični monopol v drţavi, hkrati pa pustila Nemčiji, da se je oboroţila.

Alexander je označil program konservativcev kot boj za osebno korist. Skrival naj

bi se za izrazi o »svobodnem delovanju podjetij«. Alexander je poudaril, da naj bi

zasebna podjetja ustvarila brezposelnost in bedo britanskih mnoţic v predvojni

dobi in povzročila nazadovanje britanske gradbene in tekstilne industrije pod

konservativno vlado. Trdil je, da so naraščali monopoli, konservativna stranka pa

ni naredila ničesar zoper njih. Poudaril je, da pa laburistični program ponuja

zaposlitev za vsakogar in pravično porazdelitev dobičkov ter ţeli odstraniti

monopole in prenesti industrijo v javno last.17

Churchill je v svojem drugem junijskem govoru na radiu odgovoril, da obţaluje,

da se je razdor v narodni enotnosti razgalil pred očmi svetovne javnosti. Zavedal

se je, da dokler ne bo odločitve na volitvah, bodo v svetu slabeli pri doseganju

svojih ciljev. Poudaril je, da morajo biti vsi sloţni v svojih glavnih sklepih. Vesel

je bil, da se volitve ne bodo zavlekle do jeseni. Verjel je v zmago konservativcev

in zatrjeval, da bo nova vlada, ki jo bo sestavil, najbolj primerna za izvrševanje

nalog. Obljubil je zmago v vojni proti Japonski, preureditev vojske, posluţevanje

sodobnih znanstvenih organizacij in gospodarstva ter uzakonjenje in uresničitev

daljnoseţnih predlogov štiriletnega načrta, ki se je nanašal na hrano, delo in

16 Volitve v Angliji, Ljudska pravica, 10. 6. 1945, leto VI, št. 40, str. 2.

17 Laburist Alexander napada angleške konservativce, Ljudska pravica, 13. 6. 1945, leto VI, št. 43,

str. 1.

7

stanovanjsko vprašanje. Kritiziral je socialistične ideje in zatrdil, da je proti

socialističnemu sistemu, čeprav je za socialne reforme.18

Ljudska pravica je v drugi polovici junija povzela Reuterjev19

komentar o

predvolilnem dogajanju v Veliki Britaniji. Neimenovani pisec je primerjal povojni

čas z vojnim. Češ da se leta 1941 borijo za obstoj Velike Britanije, leta 1945 pa so

se borili za oblast v Veliki Britaniji. Glavna nasprotnika sta: laburistična stranka,

ki trdi, da bi Velika Britanija morala pripadati ljudstvu, in konservativna stranka,

ki predstavlja lastnike rudnikov, industrialcev, veleposestnike, finančnike in trdi,

da bi vsak sistem, ki bi zagovarjal javno lastnino, privedel drţavo na rob prepada

ter pokončal osebno svobodo.20

Drţava potrebuje štiri milijone stanovanj za to, da

bo pod streho spravila vojake, ki se vračajo domov, je zapisal. Zato bi morali

storiti vse, da se povrnejo predvojne razmere. Ljudje se bojijo, da bo prišlo do

tretje svetovne vojne. Povprečni volivec se sprašuje, kako bi prišel do stanovanja,

kako bi zaposlili vse demobilizirane ljudi. Stranka, ki bo dala najboljše odgovore

ta vprašanja, bo prevzela tudi upravljanje zunanje politike Velike Britanije. Tu pa

se postavljajo pomembna vprašanja: odnosi s Sovjetsko zvezo in stališče do

Palestine in Indije.21

Zato so bile britanske volitve svetovni dogodek. Laburisti so postavili okrog

šeststo kandidatov, prav toliko tudi konservativci, liberalci tristo. Skupno število

kandidatov je bilo tisoč šeststo.22

Ljudska pravica je povzela Reuterjevo oceno, da je ima laburistična stranka velike

moţnosti za uspeh, saj je bilo malo verjetno, da bodo konservativci dobili tako

18 Churchill zaskrbljeno poziva k narodni slogi, Ljudska pravica, 15. 6. 1945, leto VI, št. 45, str.

45.

19 Reuters je agencija za novice, ustanovljena 1851 v Veliki Britaniji; postala je vodilna v svetu,

glavni sedeţ ima v New Yorku. 1849 so začeli širiti novice s pomočjo telegrafa in poštnih

golobov, dve leti kasneje so ustanovili lastno telegrafsko podjetje. (Reuters, Encyclopædia

Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/ topic/500259/ Reuters), pridobljeno, 6. 8.

2010.)

20 Volilna borba v Angliji, Ljudska pravica, 22. 6. 1945, leto VI, št. 51, str. 2.

21 Volilna borba v Angliji, Ljudska pravica, 22. 6. 1945, leto VI, št. 51, str. 2.

22 Prav tam.

8

veliko večino, kot so jo leta 1935. Reuters je zapisal, da so si konservativci

nezaupanje nakopali s predvojnim popuščanjem Hitlerju in Mussoliniju ter s

slabim reševanjem gospodarske krize. Neodvisni politični opazovalci so

ocenjevali, da bo laburistična stranka zmagala z majhno večino. Reuters je povzel

stališča laburistov, ki so predlagali, naj Velika Britanija raje sodeluje s Sovjetsko

zvezo in evropskimi levičarskimi vladami kakor pa z ZDA. Poudaril je, da

nekdanji veleposlanik v Rusiji Sir Cripps23

posebej podpira to politiko – v

nasprotju s konservativci, ki bi raje sodelovali z industrialci in evropskimi

desničarji. Odnosi konservativcev s Sovjetsko zvezo temeljijo na vojnem

prijateljstvu med Churchillom in Stalinom, kljub temu, da je skrajna desnica

hladna do Sovjetske zveze. Konservativci ţelijo nadaljevati prijateljstvo s

Sovjetsko zvezo, ker bi jim to koristilo, ne pa zato, ker bi občutili kakšno

sorodnost. Laburisti so ugovarjali politiki Churchilla, ker je med drugim podpiral

Pietra Badoglio24

ter grškega kralja.25

Attlee se je zadnjič pred volitvami oglasil v začetku julija. Vojne do takrat še ni

bilo konec, zato se je posvetil tudi temu problemu. Povedal je, da bo laburistična

stranka nadaljevala vojno proti Japonski z največjo silo do sedaj in da laburisti

podpirajo politiko kolektivne varnosti ter sklepe OZN iz San Francisca. Laburisti

so si ţeleli dobrih odnosov z dominioni in imperijem ter z vsemi miroljubnimi

drţavami v političnem in gospodarskem smislu. Nadalje je opozoril, da je

laburistom pomembno, da se dvigne ţivljenjska raven v Veliki Britaniji in da z

23 Cripps, sir Stafford (1889–1952) se je rodil v Londonu. 1927 je postal kralj. svetnik, 1930

namestnik drţavnega toţilstva, leto kasneje je kot predstavnik levega krila laburistov postal član

britanskega parlamenta. Na začetku druge svetovne vojne delal kot britanski veleposlanik v ZSSR.

Kot član vojaške vlade je vodil pogajanja z Indijo, kasneje je bil predsednik spodnjega doma, nato

pa je skrbel za proizvodnjo letal. Po koncu druge svetovne vojne je bil zopet v laburistični stranki;

v obdobju 1947–1950 je bil minister za finance. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 206.)

24 Pietro Badoglio (1871–1956) je bil general in drţavnik v času Mussolinijeve diktature. V vojsko

je vstopil leta 1890 kot topniški oficir in se bojeval v Etiopiji leta 1896 in italijansko-turški vojni

1911–1912. Bil je vodja italijanskega poveljstva 1919–1921. Na začetku je podpiral Mussolinija;

ta ga je kasneje imenoval za vodjo kabineta in bil povišan v feldmaršala. V letih 1928–1934 je kot

markiz iz Sabotina vladal Libiji. 1935 je poveljeval italijanskim četam in osvojil Addis Abebo.

Leta 1940 je nasprotoval Mussoliniju in vstopu Italije v vojno ter odstopil z mesta vodje kabineta.

Po porazu Mussolinija je postal premier in prepovedal fašistično stranko ter napovedal vojno

nacistični Nemčiji. Junija 1944 je odstopil in se upokojil. (Pietro Badoglio, Encyclopædia

Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/48567/Pietro-Badoglio), pridobljeno 20.

9. 2010.)

25 Volilna borba v Angliji, Ljudska pravica, 22. 6. 1945, leto VI, št. 51, str. 2.

9

mednarodnimi pogodbami doseţejo popoln izkoristek preseţkov, tako da bi

mnoţice potrošile vse proizvode. Laburisti obsojajo politiko omejitev in smatrajo,

da delo, ki je ţivljenjsko pomembno za narod, ni pod nadzorom neodgovornih

dobičkarjev. Laburisti bi podprli politično demokracijo z gospodarsko

demokracijo.26

Na volitvah 5. Julija 1945 so laburisti zmagali. Konec julija je Clement Attlee

sestavil novo vlado. Ljudska pravica je ob tem zapisala, da je v notranji politiki

zmagalo geslo »zaposlitev vsakomur« in laburisti ţelijo preprečiti povojno

mnoţično brezposelnost.27

Program nove vlade je vključeval podrţavljanje

rudnikov, ţeleznic, tovornega transporta in komunale ter zagotavljanje storitev

zdravstvenega varstva.28

Program konservativcev je predvideval ukinitev kontrol,

ki so bile uvedene v času vojne. Konservativci so nasprotovali načrtu

podrţavljanja. Trdili so, da bi uresničevanje laburističnega programa privedel do

gospodarske zmede in totalitarnih metod.29

Vendar so ljudje v tistem trenutku

potrebovali dobro načrtovana in dobro zgrajena mesta, parke, igrišča, stanovanja,

šole tovarne in trgovine.30

Po volitvah je Ljudska pravica povzela komentarje različnih evropskih časnikov,

predvsem britanskih, sovjetskih in francoskih. Nekateri so zmago laburistov

pozdravljali, drugi so bili nad njo presenečeni. Ljudska pravica je bila zmagi

laburistov naklonjena, verjetno tudi zato, ker je ruski časnik Pravda zapisal, da so

Britanci z izbiro stranke pokazali ţeljo po veliki spremembi.31

Glede na to, da je

bila Ljudska pravica komunistično glasilo, je popolnoma razumljivo, da je

objavljala in pozdravljala tiste komentarje, ki so bili v skladu s komunistično

26 Zadnja izjava voditelja laburistične stranke Attleeja pred volitvami, Ljudska pravica, 4. 7. 1945,

leto VI, št. 61, str. 1.

27 Attlee sestavil novo britansko vlado, Ljudska pravica, 29. 7. 1945, leto VI, št. 83, str. 5.

28 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 90–91.

29 Attlee sestavil novo britansko vlado, Ljudska pravica, 29. 7. 1945, leto VI, št. 83, str. 5.

30 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 90.

31 Prav tam.

10

politiko. Prav tako je objavljala komentarje ljudi, npr. Heralda Haskija, ki so

nasprotovali konservativni politiki.

Po poročanju Ljudske pravice je Komunistična partija Francije pozdravljala izid

volitev kot zmago demokracije. Francoski časnik Epoque je zapisal, da zmago

laburistov lahko razumejo kot poraz Francove Španije in Salazarjeve Portugalske

ter da lahko oslabi poloţaj belgijskega kralja Leopolda II. in grškega kralja Jurija.

Drugi časniki so pisali, da je Churchill sam kriv za poraz. V Španiji so bili uradni

krogi presenečeni nad zmago laburistov. Prizadelo je tudi trgovske kroge. Leon

Blum,32

predvojni francoski ministrski predsednik in socialist, ki so ga Nemci v

času vichyjskega reţima internirali, je dejal, da je laburistična vlada »upanje za

ves svet«. 33

Londonski radio je poročal, da je izid volitev izzval veliko presenečenje po vsem

svetu. Laburistična stranka je dobila 390 sedeţev v parlamentu. Ta vlada se je

pridruţila vladam Avstralije in Nove Zelandije kot tretja laburistična vlada

britanske skupnosti narodov. Seveda pa takoj po volitvah ni bilo mogoče

napovedati, kako bo stranka uresničevala svojo politiko. Tisti ljudje, ki so bili prej

v Churchillovi koalicijski vladi, so ţe imeli izkušnje v upravi in drţavnih

vprašanjih.34

Ljudska pravica je ţe julija povzela komentar Heralda Haskija ob izidu volitev.

Bil je kritičen do konservativcev oz. njihovega vodje Churchilla; komentiral je, da

je bil Churchill dva meseca pred volitvami na višku slave in moči. Po volitvah pa

je jasno, da je Churchill naredil »politični samomor«. Vzroki za njegov poraz naj

bi bili v tem, da je podcenjeval politično zrelost in inteligenco britanskega

ljudstva. Poskušal naj bi igrati »führerja«, da bi iz volitev naredil svojo osebno

volilno zaupnico. Svojo kampanjo naj bi vodil na ţalitvah in izpadih ter se

32 Leon Blum (1872–1950) je bil rojen v Parizu. Uveljavil se je kot knjiţevni in gledališki kritik.

Bil je eden izmed utemeljiteljev socialističnega gibanja v Franciji. 1919 je postal član parlamenta.

Junija 1936 je postal francoski premier, leto kasneje je odstopil, nato pa 1938 zopet prevzel to

funkcijo. Med drugo svetovno vojno je bil v nemških koncentracijskih taboriščih. Po vojni je bil

nekaj časa predsednik vlade, nato tudi podpredsednik. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 106.)

33 Attlee sestavil novo britansko vlado, Ljudska pravica, 29. 7. 1945, leto VI, št. 83, str. 5

34 Pomen laburistične zmage v političnem življenju Anglije, Ljudska pravica, leto VI, 29. 7. 1945,

št. 83, str. 1.

11

poniţeval pred ljudstvom. Churchill naj bi bil prepričan, da lahko samo on razume

smisel obnove. S tem pa je pokazal le nezmoţnost razumevanja svojih borečih se

moţ. Postal je torijski aristokrat, ki si je vzel pravico do stalne oblasti, in kritike

opozicije smatral kot osebno ţalitev in zahteval, da ga imajo za neizogibno

potrebnega.35

Nova vlada je konec julija začela s svojim delom. Novi minister za zunanje

zadeve Ernest Bevin je v parlamentu predstavil mednarodno politiko nove vlade,

ki naj bi bila boljša od konservativne. Poudaril je, da imajo sposobnost, da si

zagotovijo in obdrţijo tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo in vsemi demokratični

silami. Te lahko računajo na razumevanje in prijazno stališče laburistične vlade,

katere govorniki so napovedali vojno proti profašističnim reţimom v Francovi

Španiji, Argentini in grškim fašistom.36

Ljudska pravica pa septembra ni mogla mimo Churchillove izjave o Sovjetski

zvezi. Churchill je namreč v govoru v parlamentu izrekel veliko hvaleţnost

ruskem ljudstvu. Poudaril je, da bi se moralo prijateljstvo med Sovjetsko zvezo in

Veliko Britanijo ne le ohraniti, temveč tudi poglobiti. Rekel je, da je vesel, da je

Stalin tisti, ki še vedno vodi svojo veliko drţavo. Označil ga je kot očeta svoje

deţele, ki krmari usodo deţele v času miru, in kot zmagovitega branilca v vojnih

časih. Poudaril je, da bi bilo potrebno vsako misel na to, da bi Velika Britanija

namenoma vodila protisovjetsko politiko in se lotevala zapletenih kombinacij v

škodo Sovjetske zveze, popolnoma nasprotovala britanskemu duhu.37

Churchill je

pozitivno govoril o Sovjetski zvezi, zato njegov govor ni ostal neopaţen.

35 Churchill je izvršil politični samomor, Ljudska pravica, 31. 7. 1945, leto VI, št. 84, str. 5.

36 Značaj laburistične zunanje politike, Ljudska pravica, 1. 8. 1945, leto VI, št. 85, str. 5.

37 Lepo Churchillovo priznanje Sovjetski zvezi in generalizmu Stalinu, Ljudska pravica, 9. 9. 1945,

leto VI, št. 170, str. 7.

12

2.2 Obdobje do leta 1950

Laburistična vlada je v svojem prvem povojnem mandatu naletela na

nasprotovanje delavstva in sindikatov, Komunistične partije Velike Britanije,

konservativcev ter tudi nekaterih predstavnikov znotraj same laburistične stranke.

Največ kritik je letelo na njeno zunanjo politiko. V Ljudski pravici so

prevladovale kritike, ki so jih izrekli laburistični in komunistični politiki.

Prvi, ki so začeli kritizirati laburistično politiko, kot je bilo zapisano v Ljudski

pravici, so bili britanski komunisti. Na kongresu Komunistične partije Velike

Britanije konec novembra 1945 so sprejeli resolucijo Izvršnega odbora KPVB o

zunanji politiki, ki je zahtevala, da Ernest Bevin odstopi s poloţaja ministra za

zunanje zadeve. Ta soglasno sprejeta resolucija je kritizirala vladno politiko do

Grčije, Španije, Sovjetske zveze, novih ljudskih vlad v Evropi in njeno stališče do

kolonialnih ljudstev, češ da predstavlja nadaljevanje konservativne politike in

ogroţa sodelovanje. Opozarjali so, da bo prihodnost deţele ogroţena, če

laburistična stranka ne bo spremenila dotedanje politike.38

Glavni tajnik KPVB Harry Pollitt39

je obljubil podporo komunistov vladi, če bi ta

izvajala politični program v interesu delavskega razreda in ljudstva. Postavil se je

proti stališču, da je Velika Britanija pred izbiro »izvoz ali propad«. Kongres KP je

predlagal, da se spremeni program, ki ga je objavila laburistična vlada. Član

parlamenta William Gallochen je dejal, da je skupna izjava predsednika vlade

Attleeja in Bevina o zunanji politiki povzročila razočaranje in dvome. Atomska

38 Kongres Komunistične partije Velike Britanije, Ljudska pravica, 28. 11. 1945, leto VI, št. 187,

str. 3.

39 Harry Pollitt (1890–1960) je bil glavni sekretar KP Velike Britanije (1929–1939, 1941–1956) in

kasneje tudi njen predsednik (1956–1960). Ustanovil je sindikat strojnih delavcev. Udeleţil se je

tretje Internacionale v Moskvi, kjer se je srečal z Leninom. Leta 1925 je bil obsojen zaradi

obrekovanja. Podpiral je britansko deklaracijo za vojno proti Nemčiji, vendar se je znašel v

kočljivem poloţaju, saj je dva tedna kasneje Rdeča armada napadla Poljsko, zato je bil odstavljen.

Ko se je začela vojna med Sovjetsko zvezo in Nemčijo se je vrnil na poloţaj glavnega sekretarja

stranke. 1956 se je zopet znašel v kočljivi situaciji. Podpiral je Stalina, vendar je kongres stranke

temu nasprotoval, zato je bil odstavljen. (Harry Pollitt, Encyclopædia Britannica

(http://www.britannica.com /EBchecked /topic/468040/Harry-Pollitt), pridobljeno 4. 8. 2010.)

13

bomba se je namreč do tedaj uporabljala samo za izzivanje resnega nadzora

enotnosti, ki je bila tako pomembna za svetovni mir.40

Kmalu so se oglasili tudi britanski delavci, ki niso bili zadovoljni s svojim

poloţajem, ker vlada naj ne bi izpolnjevala svojih obljub. Sindikalni vodje

premogovnikov so konec leta 1945 poslali opozorila vsej Veliki Britaniji, da

proizvodnja premoga komaj pokriva tekoče potrebe industrije, nikakor pa ne

zadostuje potrebam za prihodnost. Neuspeh reševanja krize v industriji premoga

bi lahko imel posledice v celotnem gospodarstvu. Zahtevali so čimprejšnjo

nacionalizacijo premogovnikov, izboljšanje delovnih pogojev ter večjo

odškodnino v primeru poškodb in bolezni. Trdili so, da je v industriji premoga

zaposleno premalo delavcev, ti so namreč zapuščali rudarsko industrijo.41

Najširše nasprotovanje laburistični vladi se je nanašalo na njeno zunanjo politiko.

Kritizirali so jo tako konservativci, komunisti, sindikati, kot tudi nekateri laburisti.

Predstavnik sindikata premogovništva Arthur Horner42

je na konferenci KPVB v

Belfastu februarja 1946 izjavil, da se bo KP z vsemi silami uprla britanski vladi

glede vprašanja zunanje politike, če bo minister še naprej izvajal dotedanjo

politiko.43

KP Velike Britanije zahteva tesno sodelovaje s Sovjetsko zvezo in

ostalimi demokratičnimi drţavami (verjetno je imel v mislih deţele ljudske

demokracije), je v svojem govoru izjavil Harry Pollitt. Dodal je, da je v

laburistični vladi močna opozicija proti Bevinovi politiki. Ta opozicija zahteva

tesno sodelovaje s Sovjetsko zvezo, Francijo, Češkoslovaško, Jugoslavijo.44

40 Kongres Komunistične partije Velike Britanije, Ljudska pravica, 28. 11. 1945, leto VI, št. 187,

str. 3.

41 Angleški delavci zahtevajo nacionalizacijo premogovnikov, Ljudska pravica, 24. 12. 1945, leto

VI, št. 210, str. 9.

42 Arthur Horner (1894–1968) je bil ustanovni član KP Velike Britanije in trgovinski sindikalist.

Zasedal je več pomembnih poloţajev v stranki. Pomagal je ustanoviti rudarsko gibanje. Leta 1944

je bil imenovan za glavnega tajnika v rudarskem sindikatu in ostal na tem poloţaju do leta 1959.

(Writers Archives, Marxists Internet Archive (http://www.marxists.org/historyinternational/

comintern/sections/britain/profiles.htm), pridobljeno 4. 8. 2010.)

43 Komunistična partija Anglije ne odobrava zunanje politike britanske vlade, Ljudska pravica, 28.

2. 1946, leto VII, št. 50, str. 3.

44 KP Velike Britanije zahteva tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo in ostalimi demokratičnimi

državami, Ljudska pravica, 2. 4. 1946, leto VII, št. 78, str. 7.

14

Leto 1946 je prineslo vedno večje neodobravanje politike laburistične vlade tudi s

strani nekaterih laburistov. Komite za organizacijo konference laburistične stranke

je aprila 1946 tisku izročil okoli 400 resolucij, ki so se nanašale na notranje- in

zunanjepolitične probleme. Britanski časniki so, po poročanju Ljudske pravice,

pisali, da sta bili temeljni vprašanji sprejem komunistov v laburistično stranko ter

vprašanje britanske zunanje politike. V resoluciji mestnih organizacij laburistične

stranke West Lishen je bilo jasno rečeno, da menijo, da laburistična vlada

nadaljuje politiko konservativcev. V resoluciji East Five so zahtevali povratek k

zunanji politiki laburistične stranke, torej politiko, ki bi podpirala socialistične in

protiimperialistične sile po vsem svetu. Sindikat strojevodij in kurjačev je

zahteval, da se vodi takšno politiko, ki bo bolj odgovarjala sklepom konference

laburistične stranke in socialnim principom.45

Mnogi so protestirali proti politiki britanske vlade v Grčiji in Indoneziji. Mestna

organizacija New Castle je v resoluciji zapisala, da je izkoriščanje britanskih čet

za pomoč Nizozemski kot imperialistični drţavi v nasprotju s principi

socialističnega gibanja. Štiri resolucije so kritizirale politiko do Španije in

zahtevale celo prekinitev diplomatskih odnosov s francosko vlado. Dvajset

resolucij je protestiralo proti temu, da vlada še naprej zaposluje stare usluţbence v

ministrstvu za zunanje zadeve in na diplomatskih poloţajih v tujini. Ostale

resolucije so zahtevale ohranitev enotnosti med vodilnimi velikimi drţavami.

Glede Indije so zapisali, da bi bilo potrebno čim prej ugoditi zahtevam Indije za

njeno neodvisnost.46

Junija 1946 je potekala konferenca laburistične stranke, na kateri naj bi razčistili

ta nasprotja. Na konferenci sami so se nadaljevale kritike na račun delovanja

vlade. Konferenco je odprl predsednik izvršnega odbora laburistične stranke prof.

Herold Haski. Na njej je prišlo do ostrega dvoboja med predsednikom

Nacionalnega sveta rudarskih delavcev Williamom Lauterjem in Emanuelom

45 Organizacije laburistične stranke zahtevajo spremembo britanske zunanje politike in tesnejše

sodelovanje s Sovjetsko zvezo, Ljudska pravica, 13. 4. 1946, leto VII, št. 88, str. 5.

46 Prav tam.

15

Shinwellom,47

ministrom za gorivo in elektriko. Prvi je povedal, da so rudarji ţe

siti moralnih nasvetov glede povečanja proizvodnje, ker vlada ni izpolnila obljub,

da bo upoštevala njihove zahteve po plačanih dvotedenskih dopustov. Delegati so

zahtevali sodelovanje delavskih predstavnikov pri upravi rudnikov in tovarn v

zasebni in drţavni lasti.48

Ob 7. obletnici začetka 2. svetovne vojne, septembra 1946, je KPVB objavila

proglas, v katerem so trdila, da je Velika Britanija še vedno kolonialno usmerjena.

Odnos vlade do Španije in Portugalske pa naj bi kazal na sovraţno stališče do

Sovjetske zveze. Ljudska pravica je ob tem komentirala, da je na mirovni

konferenci v Parizu samo Sovjetska zveza lojalno spoštovala sporazume med

zavezniškimi silami, sklenjene med vojno. Sovjetska zveza naj bi bila tista, ki se

bori za mir. KPVB je nagovorila delavce, naj uporabijo svojo moč, da doseţejo,

da laburistična vlada odločno prekine z imperialistično zunanjo politiko, da

prekine stike z monarhično Grčijo ter da kolonialnim narodom da svobodo in

umakne svoje čete iz Indije, Burne, Malajskega polotoka, Indonezije, Iraka,

Palestine, Egipta in Grčije.49

Stališče KPVB je bilo razumljivo, saj so v politiki do

Grčije podpirali grško komunistično partijo in pri tem niso ţeleli vmešavanja

Velike Britanije.

Ljudska pravica je poročala, da je Harry Pollitt v Daily Workerju objavil članek z

naslovom Pred nami je naloga – na nas je, da jo izpolnimo, v katerem je

predstavil začetek največje kampanje KP proti vladi v njeni zgodovini. Cilj

kampanje je bil dvigniti in organizirati ljudi, da bi bila Velika Britanija takšna, kot

so jo izvolili na volitvah. Nihče naj ne bi bil zadovoljen s tedanjim poloţajem,

katerega glavni vzrok je bila, kakor so menili, zgrešena politika laburistične vlade.

47 Emanuel Shinwell (1884–1986) je bil laburistični politik, pred drugo svetovno vojno in po njej

je bil večkrat minister. Bil je ţidovskega rodu. (Luc Menaše: Svetovni biografski leksikon,

Ljubljana 1994 (dalje L. Menaše: Svetovni biografski …), str. 883.)

48 Britanski rudarski delavci zahtevajo dvotedenski plačani dopust, Ljudska pravica, 14. 6. 1946,

leto VII, št. 137, str. 5.

49 Proglas KP Velike Britanije, Ljudska pravica, 7. 9. 1946, leto VII, št. 209, str. 4.

16

Ţeleli so, da bi ljudje napravili konec dotedanje odvisnosti od Wall Streeta, ki naj

bi pripravljal novo vojno proti Sovjetski zvezi.50

Oktobra 1946 so se oglasili konservativci. Churchill je vedel, da bo najverjetneje

izpostavljen protestom, toda kljub temu je opozoril, da se ne boji toliko

komunizma v Veliki Britaniji, kot se ga je v Franciji. Churchill je bil zadovoljen z

odločnostjo, s katero je laburistična stranka prekinila odnose s KPVB. Podprl je

Bevinovo politiko, ker mu je uspelo obdrţati smer britanske politike, kakšno je

vodila konservativna stranka. Omenil je Grčijo, ki jo je britanska politika rešila

pred komunizmom.51

Novembra 1946 je prišlo do največjega nasprotovanja laburistični vladi s strani

samih laburistov. 60 poslancev laburistične stranke je novembra 1946 v Spodnjem

domu zahtevalo spremembo britanske zunanje politike. Britanski časniki so veliko

pozornost posvečali »uporu« laburističnih poslancev proti zunanji politiki Ernesta

Bevina. Podpisniki dveh amandmajev proti zunanji politiki in proti uvedbi

vojaške sluţbe so se odločili, da bodo od predsednika Spodnjega doma zahtevali,

naj napove razpravo o njihovih amandmajih. Daily Worker je zapisal, da je

postajal upor proti zunanji politiki vedno večji. Število podpisnikov naj bi z

vsakim dnem večalo. Med podpisniki so bili tudi štirje parlamentarni sekretarji.52

Na začetku je večina konservativnih časnikov ocenila predloţitev amandmajev v

času miru kot upor laburistov, kot znak razkola v poslanski skupini laburistične

stranke. Vendar so kasneje poročali, da nameravajo podpisniki amandmajev

umakniti svoje podpise ter da jih ne bo več kot 20 glasovalo za amandma proti

zunanji politiki. Dejanski poloţaj naj bi bil takrat drugačen. Skupno število

»upornikov« – podpisnikov je bilo najmanj 75.53

50 Sekretar KP Velike Britanije, Harry Pollitt napoveduje največjo aktivnost Partije, Ljudska

pravica, 17. 9. 1946, leto VII, št. 212, str. 7.

51 Churchill odobrava Bevinovo politiko, Ljudska pravica, 28. 10. 1946, leto VII, št. 253, str. 4.

52 60 laburističnih poslancev zahteva spremembe britanske zunanje politike, Ljudska pravica, 17.

11. 1946, leto VII, št. 270, str. 4.

53 75 laburističnih poslancev proti Bevinovi zunanji politiki, Ljudska pravica, 20. 11. 1946, leto

VII, št. 273, str. 7.

17

»Uporniki« so v Spodnjem domu predstavili novembra 1946 svoja stališča.

Najprej je govoril poslanec Richard Grossman, član britanske komisije za

Palestino. V svojem govoru je poudaril, da se je laburistična vlada oddaljila od

političnega programa, ki ga je predstavila pred splošnimi volitvami. Rekel je, da

je svet prepričan, da je Velika Britanija stopila na stran ZDA. Pri tem je spomnil

na Churchillovo izjavo, da bi bilo potrebno ustanoviti britansko-ameriško zvezo.

Grossman je rekel, da si ti dve drţavi še vedno izmenjujeta tajna sporočila, čeprav

ni več italijanske, nemške in japonske nevarnosti. Očital je tudi, da je britanska

vlada zapustila socialistično prepričanje. Konservativni poslanci so bili proti

amandmaju, ker so podpirali zunanjo politiko Attleejeve vlade. Proti je glasovalo

353 poslancev, za 229.54

O zunanji politiki je novembra 1946 govoril tudi Harry Pollitt. Trdil je, da ni

nobene tovarne, zavoda ali krajevne laburistične organizacije, kjer ne bi vladal

velik nemir zaradi zunanje politike laburistične vlade. Razprave, ki so potekale v

parlamentu, so bile posledica mnoţičnega pritiska sindikatov na člane parlamenta.

Po konferenci laburistične stranke se je govorilo, da so delegati dali podporo

notranji politiki, da pa so ostali nezadovoljni zaradi zunanje politike.

Zaskrbljenost se je povečala zaradi zmage republikancev v ZDA in zaradi

napovedi o pričakovani gospodarski krizi, ki bi lahko vplivala na britansko

gospodarstvo.55

Na letni konferenci laburistične študentske federacije januarja 1947 je imel

politični govor o britanski situaciji laburistični poslanec Konni Zilliacus.56

54 164 laburistov ni glasovalo o zunanji politiko britanske vlade, Ljudska pravica, 23. 11. 1946,

leto VII, št. 275, str. 2.

55 Bevinova zunanja politika skriva v sebi nevarnost za angleški narod, Ljudska pravica, 28. 11.

1946, leto VII, št. 280, str. 5.

56 Konni Zilliacus (1894–1967) je bil rojen na Japonskem, materi Američanki in očetu finsko-

švedskega rodu. Bil je levo usmerjen laburist. Šolal se je v Veliki Britaniji in ZDA. Med

potovanjem po Rusiji je pokazal svojo naklonjenost do oktobrske revolucije. Kasneje se je

pridruţil laburistični stranki in začel delati za Ligo narodov. Kot odvetnik pri stranki delal na

področju zunanje politike. Leta 1945 je bil izvoljen v parlament in bil znan kot levičarski kritik

vladne politike. 1949 je glasoval proti vstopu Velike Britanije v NATO. Bil je izključen iz stranke.

Postal je vodilni član laburistične neodvisne skupine, ki ko je kasneje zapustil, ker je podpirala

Stalina namesto Tita. Na volitvah 1950 je nastopil kot neodvisni kandidat, vendar ni bil izvoljen.

Leta 1952 se je zopet pridruţil laburistični stranki. Bil je ustanovni član Campaign for Nuclear

Disarmament, ki je zahtevala jedrsko razoroţitev. 1961 je bil izključen iz stranke, ker je napisal

18

Pohvalil je notranjo, grajal pa je zunanjo politiko vlade. Menil je, da v sami

laburistični stranki ni enotnosti. Usodno pa je to, da je vlada v tem podpirala

konservativce. Zunanjepolitični problemi pa so povzročali tudi teţave sami

drţavi, ker je bilo takrat še veliko ljudi v vojski. O Bevinovi izjavi, ki je govorila

o tem, da jih ni nič vezalo na nikogar razen na obveznosti Listine OZN, je

Zilliacus izjavil, da so takšno politiko obljubljali pred volitvami.57

Zilliacus je predlagal, da bi pri prvem koraku k uresničevanju politike

enakopravnega sodelovanja in prijateljstva s Sovjetsko zvezo in ZDA bilo

potrebno razpustiti britansko-ameriški komite načelnikov vojnih štabov in

prenehati z enotnimi britansko-ameriškimi obrambnimi ukrepi v svetu. Britanske

obrambne priprave bi morale temeljiti, tako je trdil Zilliacus, na desetletnem

načrtu, po katerem se je ravnala britanska vlada leta 1919. Poudaril je, da ne glede

na nasprotujoče si izjave vlade, iz ZDA prihajajo sporočila, ki popolnoma

potrjujejo obtoţbe, ki sta jih on in Grossman navajala v Spodnjem domu v zvezi z

značajem britansko-ameriških vojnih ukrepov. Churchill naj bi zagotovil, da so

vsakoletni obrambni ukrepi, ki jih sprejemata generalštaba obeh drţav in ki so

predvidevajo moţnost vojne s tretjo drţavo, avtomatično silijo obe drţavi, da

zavzemata isto stališče in izvajata isto politiko do tretje drţave, proti kateri sta

naperili vojaške priprave.58

Zilliacus je dalje dejal, da je na splošnih volitvah britansko ljudstvo verjelo

laburističnim obljubam, da bo nova vlada vodila uspešnejšo zunanjo politiko kot

konservativci, pri tem pa konservativna stranka trdi, da laburistična vlada izvaja,

razen v Egiptu in Indiji, Churchillovo zunanjo politiko. Churchill naj bi podpiral

politiko laburistične vlade do Sovjetske zveze in trdil, da laburisti zastopajo

njegovo stališče proti socialistični revoluciji v Evropi. Zilliacus je trdil, da ga ta

dejstva silijo k prepričanju, da je v tem dosti resnice. Korakali naj bi k britansko-

ameriški antanti, zasnovani na zdruţitvi britanskih obrambnih ukrepov in na

članek za češko revijo. Svoj sedeţ v parlamentu je obdrţal do smrti. (Konni Zilliacus, Wikipedia

(http://en.wikipedia.org/wiki/ Konni_Zilliacus), pridobljeno 27. 9. 2010).

57 Politika laburistične vlade mora sloneti na sodelovanju s Sovjetsko zvezo in Ameriko, Ljudska

pravica, 8. 1. 1947, leto VIII, št. 6, str. 5.

58 Prav tam.

19

uvedbi ravnoteţja sil proti Sovjetski zvezi. To naj se ne bi ujemalo z Bevinovim

in Attleejevim stališčem, da je slonela britanska politika na načelu sodelovanja,

zaupanja in prijateljstva.59

Ţe pred drugo svetovno vojno se je govorilo o tem, da bi se morali evropski

narodi zdruţiti. Sovjetska zveza je po drugi svetovni vojni temu nasprotovala, saj

je videla v tem groţnjo komunizmu. Glasilo britanskega zadruţnega gibanja

Reynolds News je konec januarja 1947 zapisalo, da bi vsaka organizacija, ki bi se

pod vodstvom Churchilla trudila propagirati enotnost Evrope, prej povzročila

razdor kot pa enotnost. Churchill naj bi se izkazal kot predstavnik neke posebne

vrste Evrope – Evrope, ki se je opirala na dedno oblast, v kateri so nacije in

razredi vedeli za mesto, ki jim je pripadalo. Po drugi strani pa si je Churchill

postavil cilj: vrnitev k statusu quo pred letom 1941. Churchill naj ne bi skrival

svojega stališča, da je Sovjetska zveza ena izmed največjih nevarnosti za Evropo.

Reynolds News je grajal tiste laburiste, ki so podpirali novo Churchillovo idejo o

Zdruţeni Evropi.60

O tej ideji je Churchill med drugim pisal tudi med drugo

svetovno vojno v pismu Edenu, v katerem je razmišljal o oţivljanju slave Evrope

in nasprotoval temu, da bi ruski boljševizem prekril kulturo in neodvisnost

Evrope.61

Mednarodni dopisnik Pravde Leontijev je zapisal, da so Britanci reševali uganko

o Churchillovem »komiteju Zdruţene Evrope«. Spraševal se je, kdo so člani tega

komiteja in če imajo podporo laburistične stranke. Trdil je, da imajo načrti

Churchilla in konservativcev reakcionarni smisel. Pridruţili so se jim tudi nekateri

prvaki Trade Unionov. Postavlja se vprašanje, ali bi ustanovitev evropske

federacije ustrezala politiki laburistične stranke. Sekretar laburistične stranke

Morgan Phillips je izjavil, da ne morejo dati pobude za delovanje z organizacijo,

ki bi ji bil na čelu Churchill, ker je izključeval Sovjetsko zvezo iz Zdruţene

Evrope. Zato je dopisnik Pravde ocenil to kot politiko, ki ţeli izključiti sovjetski

59 Laburistična vlada izvaja Churchillovo politiko, Ljudska pravica, 19. 1. 1947, leto VIII, št. 15,

str. 15.

60 Angleška sodba o Churchillovi politiki, Ljudska pravica, 22. 1. 1947, leto VIII, št. 18, str. 5.

61 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 187.

20

vpliv. Vodstvo laburistične stranke se načelno ni upiralo ideji o zdruţeni Evropi,

ampak samo konkretnim načrtom Churchilla.62

Februarja 1947 se je v Londonu odvijal 19. kongres KP Velike Britanije.

Kongresa so se udeleţili predstavniki iz 30 drţav. Zastopane so bil npr.

komunistične partije Poljske, Češkoslovaške, ZDA, Francije, Nizozemske,

Belgije, Grčije, skandinavskih drţav, britanskih dominionov in kolonij. Na eni

izmed sej so govorili tuji predstavniki. Izrazili so solidarnost s KP in delavskim

razredom v Veliki Britaniji v boju za pravičen mir in končno uničenje fašizma.

Kongres KPVB je ostro obsodil britansko politiko do Grčije, kjer je potekala

drţavljanska vojna. Poudarili so pomen gverilskih borcev za grški narod in

zahtevali popoln umik vseh čet z grškega ozemlja ter popolno ustavitev vsake

podpore fašističnim silam v Grčiji.63

To je bilo v nasprotovanju z uradno politiko

Velike Britanije, da bo lahko le ponovna vzpostavitev konservativnega reţima

stabilizirala Grčijo.64

Na kongresu je med drugim spregovoril tudi Harry Pollitt. Njegov referat je bil

razdeljen na šest točk. Govoril je o vprašanju premogovništva, britanskem

gospodarskem načrtu, problemih nacionalizacije in proizvodnje, krepitvi enotnosti

delavskih sindikatov, boju za mir in krepitev enotnosti v KPVB. Trdil je, da KP

brani vlado pred napadi konservativcev, na katerih naj bi leţala odgovornost za

poloţaj v Veliki Britaniji. Osnovni razlog za gospodarsko krizo naj bi bilo

zlorabljanje in razsipavanje sredstev zaradi podpiranja sil zunanje politike. Pollitt

je o britansko-ameriških odnosih dejal, da je britansko-ameriška zveza predstavlja

izigravanje britansko-sovjetske 20-letne pogodbe, izpodkopuje avtoriteto in

učinkovitost OZN, ovira razoroţitev in zaostruje teţke britanske gospodarske

probleme. Pollitt je poudaril, da se boji, da bo Velika Britanije utonila v odvisnost

62 Britanska laburistična stranka odklanja Churchillove ideje o »Združenih državah Evrope«,

Ljudska pravica, 12. 2. 1947, leto VIII, št. 36, str. 2.

63 Harry Pollitt ostro obsodil britansko zunanjo in notranjo politiko, Ljudska pravica, 25. 2. 1947,

leto VIII, št. 47, str. 5.

64 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 67.

21

od ameriškega kapitala.65

Komunisti so se ţeleli na vsak način čim bolj povezati s

Sovjetsko zvezo.

O vprašanju premoga je Pollitt v svojem govoru dejal, da Velika Britanija

potrebuje čim močnejši nadzor delavcev in sindikatov nad industrijo in večje

število delavcev v premogovni industriji. Med drugim je dejal, da se KPVB

zaveda dejstva, da v Veliki Britaniji ne more priti do popolnega načrtnega

gospodarstva, kot je v Sovjetski zvezi. Zavedali so se, da nacionalizacija ne

pomeni socializacije. Borili so se za nacionalizacijo najpomembnejših

industrijskih panog, ker bi lahko le tako zagotovili načrtno in sistematično

organizacijo dela, hitro preskrbovanje industrije z novimi stroji, modernizacijo

najpomembnejših industrijskih podjetij in povečanje proizvodnje, da bi se uspešno

izvedel gospodarski načrt. Poudaril je potrebo, da se mora v nacionaliziranih

industrijah delavcem kot razredu omogočiti, da razširijo nadzor nad proizvodnjo.

Delavci naj bi svoji nalogi o zaščiti pravic delavcev in izboljšanju mezd dodati še

odgovornost za uspešno izvajanje nacionalnega načrta. Kritičen je bil tudi do

vladnega programa o stanovanjskem vprašanju, v smislu, da ne bo nikoli

uresničen, če bi nadaljevali s tedanjimi metodami. Trdil je, da so do takrat zgradili

samo 7 od 3000 obljubljenih66

hiš. Na kongresu so govorili tudi o mednarodnih

vprašanjih.67

Komunisti so se zavzemali za enotnost med velikimi silami,

uničevanje ostankov fašizma, mir in prekinitev odnosov s Francovo Španijo.68

Na zaključni seji so britanski komunisti predstavili probleme skupnega boja zoper

imperializem, ki naj bi po njihovih trditvah še vedno obstajal. Velika Britanija je

bila velika kolonistka. Podpirali so načrtovanje kolonialnih in zasuţnjenih

narodov za osvoboditev. Poudarili so, da si je »britansko-ameriški imperializem«,

kot so ga imenovali britanski komunisti, vsestransko prizadeval, da bi obdrţal in

razširil tlačenje v kolonijah z namenom zadušitve kolonialnih vstaj, ki so takrat

65 Prav tam.

66 Pomanjkanje stanovanj v Veliki Britaniji se je zavleklo v sredino petdesetih let 20. stoletja. (T.

Judt: Povojna Evropa …, str. 106.)

67 Celoten program je v napisan v prilogi.

68 Harry Pollitt ostro obsodil britansko zunanjo in notranjo politiko, Ljudska pravica, 25. 2. 1947,

leto VIII, št. 47, str. 5.

22

vedno bolj razširjale. Obsojali so nadaljevanje okupacije Grčije, podjarmljenje

Cipra in Malte, Palestine, dajanje pobud reakcionarnih silam in reţimom v Iraku

in Transjordaniji, bivanje britanski čet v Egiptu. Zahtevali so izstop iz britansko-

ameriškega bloka in obnovitev enotnosti treh velikih sil, polno podporo OZN,

utrditev in podaljšanje britansko-sovjetske pogodbe, iskreno sodelovanje s

Sovjetsko zvezo in demokratični napredek, umik čet iz vseh deţel razen

sovraţnih, v skladu z mirovno pogodbo, in mednarodno gospodarsko

sodelovanje.69

Aprila 1947 se je odvijal kongres laburistične stranke. Nestrinjanje nekaterih

laburistov s politiko laburistične vlade se je ponovno pokazalo. Ljudska pravica je

poudarila predvidevanje, da dva milijona članov ne bo glasovalo proti vladni

politiki. Javnost naj bi postajala vse bolj nezadovoljna z vladno zunanjo politiko.

Na kongresu kooperativnega gibanja v Landadnu in Wallesu so – prvič po

kongresu sindikatov v Brigtonu – pristaši laburistične stranke in vlade protestirali

ter izrazili mnoţično neodobravanje vladine zunanje politike. V resoluciji so

zahtevali vzpostavitev prijateljskih odnosov med Veliko Britanijo in Sovjetsko

zvezo ter novimi ljudskimi demokracijami v Evropi. Daily Worker je poudarjal

pomen velikega števila glasov, ki so bili proti zunanji politiki Bevina. T. i.

uporniki znotraj laburistične stranke so bili proti zunanji vladni politiki in politike

glede delovne sile.70

Ljudska pravica je povzela Reuterjev članek o tem, da je skupina 15 laburističnih

poslancev izdala javni proglas, v katerem so zahtevali drugačno britansko zunanjo

politiko, ki bi bila neodvisna od ameriške. Zahtevali so, da bi se britansko-

francoska pogodba o sodelovanju spremenila v evropski varnostni sistem v okviru

OZN. Podpisniki so od vlade zahtevali, da prekine vse stike s Churchillom in z

njegovim načrtom o federativni Evropi. Hoteli so preprečiti zamisel

konservativcev, da bi Veliko Britanijo podprli z ameriški dolarji in da bi ameriške

69 Komunistične partije britanskega imperija zahtevajo svobodo za podjarmljene narode, Ljudska

pravica, 6. 3. 1947, leto VIII, št. 55, str. 5.

70 Zunanja politika laburistične vlade vodi v gospodarski propad Velike Britanije, Ljudska pravica,

10. 4. 1947, leto VIII, št. 83, str. 5.

23

bitke bojevali britanski vojaki. Velika Britanija ne bi smela postati ameriški

satelit, morala bi odkloniti Trumanovo politiko.71

Zilliacus je v svojem majskem govoru zahteval, da Velika Britanija za polovico

zmanjša svoje oboroţene sile in podvoji tempo demobilizacije, da bi tako sprostila

delovno silo, potrebno za izpolnitev obljub, ki jih je dala vlada. Na skupščini

sindikatov električne industrije je predsednik sindikata Frank Fulkis govoril o

industrijski krizi v Veliki Britaniji. Govoril je o pomanjkanju delovne sile,

pridobiti bi morali 600.000 novih delavcev. Zahteval je spremembe v industriji

ţeleza in jekla, ker brez njihove nacionalizacije naj ne bi bila mogoča gospodarska

stabilnost.72

V Margateu se je konec maja začela letna konferenca laburistične stranke.

Konferenci je predsedoval Philip John Noel Baker,73

minister za letalstvo in

predsednik laburistične stranke. Na konferenco je prišlo 1250 delegatov, ki so

zastopali delavske sindikate in krajevne organizacije laburistične stranke in tudi

večje število delegacij socialdemokratskih strank iz tujine. Times74

je pisal, da je

bila vladi zagotovljena večina glasov pri glasovanju o zunanji politiki, ker so se

sindikati rudarjev odločili, da bodo podprli vlado. Britanski tisk je pričakoval, da

bo razprava o zunanji politiki zelo ostra.75

71 Skupina laburističnih poslancev zahteva neodvisnost britanske zunanje politike od Amerike,

Ljudska pravica, 4. 5. 1947, leto VIII, št. 103, str. 5.

72 Angliji grozi velika gospodarska kriza, Ljudska pravica, 8. 5. 1947, leto VIII, št. 107, str. 5.

73 Philip John Baker (1889–1982) je bil pravnik in britanski drţavnik ter Nobelov nagrajenec za

mir 1959. 1919 je sodeloval na pariški mirovni konferenci. Kot laburistični poslanec je bil v

parlamentu v času 1929–1931 in 1936–1970, med drugim je bil tudi minister za letalstvo, gorivo

in energijo. V času 1960–1982 je bil predsednik mednarodnega sveta za šport in rekreacijo pri

Unescu. (Philip John Baker, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked

/topic/417125/Philip-John-Noel-Baker-Baron-Noel-Baker-of-the-City-of-Derby), pridobljeno 4. 8.

2010.)

74 Times je dnevnik, ustanovljen v Londonu, je en od treh največjih (poleg njega še Daily

Telegraph in Guardian). Ustanovljen je bil leta 1785 kot The Daily Universal Register. Znan je kot

neodvisen časnik. (Times, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/

596228/The-Times), pridobljeno 6. 8. 2010.)

75 Zilliacus bo v svoji resoluciji ostro kritiziral zunanjo politično orientacijo britanske vlade,

Ljudska pravica, 28. 5. 1947, leto VIII, št. 123, str. 5.

24

Do besednega spopada med vodstvom stranke in delegati je prišlo zaradi brošure

»Karte na mizo«. Brošura je so pojasnjevala uradno stališče laburistične stranke o

zunanji politiki. V njej so predlagali zdruţitev Velike Britanije s katero koli drugo

drţavo pod pogojem, da da ta drţava denar, Velika Britanija pa čete, in se v

mednarodnih zadevah uporablja sila namesto mirne rešitve, h kateri se je zavezala

laburistična stranka. Brošura je odkrito podpirala Trumanovo doktrino. To pa je

spravilo vodstvo in izvršni odbor stranke v neprijeten poloţaj in predstavljalo

pomemben moralni uspeh za skupino laburističnih poslancev, ki so nasprotovali

zunanji politiki vlade. Predsednik zveze rudarjev William Louder je napadel

stališče izvršnega odbora stranke do Churchillove kampanje za Zdruţeno

Evropo.76

Zilliacus je v svojem govoru popolnoma podprl Louderja in napadel brošuro.

Trdil je, da so načela brošure v nasprotju z načeli ustanovne listine ZN in

laburistične politike, in da je naperjena proti socializmu v Evropi, ker je

obljubljala pomoč protikomunističnim gibanjem. Zahteval je, da mu povejo, kdo

je napisal to brošuro in pod čigavim pooblastilom.77

Veliko število delegatov je nastopilo proti uvedbi splošne vojaške obveznosti, ker

je oboroţevanje pomenilo še večje finančno breme. Velika Britanija naj bi takrat

letno zanj potrošila znesek, ki je dosegal celotno ameriško posojilo. Nek delegat je

rekel, da se je Velika Britanija povezovala v vojaškem vprašanju z ZDA in da je

bila uvedba obvezne vojaške sluţbe v Veliki Britaniji posledica obiska

feldmaršala Bernarda Lawa Montgomeryja78

v ZDA. Drug delegat je rekel, da

76 Oster spopad v vprašanjih zunanje politike med delegati im vodstvom laburistične stranke,

Ljudska pravica, 29. 5. 1947, leto VIII, št. 124, str. 5.

77 Prav tam.

78 Bernard Law Montgomery (1887–1976) je bil britanski poveljnik v drugi svetovni vojni.

Obiskoval je vojaško šolo. Na začetku druge svetovne vojne je bil v Franciji, kasneje je v

pričakovanju nemške invazije poveljeval v jugovzhodnem delu Anglije. Avgusta 1942 ga je

Churchill imenoval za poveljnika britanske vojske v severni Afriki, kjer je britanska vojska

premagala nemško pod vodstvom Ernesta Rommla. Pod vodstvom Eisenhowerja je sodeloval pri

izkrcanju na Sicilijo in operaciji Overlord. Po vojni je postal predsednik obrambne organizacije pri

Zahodnoevropski uniji in kasneje namestnik poveljnika Nata. (Bernard Law Montgomery,

Encyclopædia Britannica (http://www. britannica.com/EBchecked/topic/390952/Bernard-Law-

Montgomery-1st-Viscount-Montgomery-of-Alamein-of-Hindhead), pridobljeno 20. 9. 2010)

25

laburistična stranka oboroţuje ljudi v dobi miru in da na volitvah ni napovedala,

da bo uvedla obvezno vojaško sluţbo.79

Clement Attlee je v svojem govoru povedal, da program laburistične stranke ni bil

niti na pol uresničen in da ga namerava vlada popolnoma uresničiti. Rekel je, da

bo nadzor v Veliki Britaniji tako dolgo, dokler bo vladalo pomanjkanje. Attlee je

poudaril, da je vlada zasnovala svojo politiko na načelih OZN. Branil je Bevina

pred napadi zaradi zunanje politike in mu izrazil zaupanje. Zanikal je tudi

obtoţbe, da je bila laburistična vlada privrţena ZDA.80

Generalni sekretar sindikata delavcev rudarske industrije Arthur Horner, član CK

KP Velike Britanije, je v imenu KP povedal, da se je začelo ameriško posojilo

maja 194781

naglo izčrpavati. Do takrat naj bi porabili ţe 450 milijonov funtov.

Trgovinske teţave so se kazale v porastu cen, hrane in pomanjkanja surovin. Trdil

je, da bodo pogoji Wall Streeta za novo posojilo pripeljali do politične in

gospodarske podrejenosti ameriškemu kapitalizmu in do poloţaja, ko bo treba dati

britanske čete in ozemlje v najem.82

Zilliacus je na kongresu povedal, da so se začela ameriška posojila izčrpavati in

da bi bilo potrebno zmanjšati uvoz, kar bi pomenilo zmanjšanje njihovega

ţivljenjskega standarda, razen če bi povečali proizvodnjo zato, da bi plačali svoje

vzdrţevanje. Večkrat je bil izrečen zaključek, da je potrebno ali zmanjšati

oboroţene sile ali pa zmanjšati britansko prehrano. Poudaril je, da bi bilo delavce

zelo teţko prepričati, da je potrebno še večje odrekanje.83

1946 so namreč uvedli

79 Številni delegati nasprotovali uvedbi splošne vojaške obveznosti, Ljudska pravica, 29. 5. 1947,

leto VIII, št. 124, str. 5.

80 Attlee brani Bevina, Ljudska pravica, 29. 5. 1947, leto VIII, št. 124, str. 5.

81 Leto 1947 je bilo v Veliki Britaniji leto ekonomske krize, kar je omajalo Attleejev poloţaj.

(Kenneth O. Morgan: Labour in Power 1945–1951, Oxford 1985 (dalje K. O. Morgan: Labour …),

str. 48.)

82 Britanija se mora upreti pritisku Wall Streeta, če se hoče izogniti politični in gospodarski

podrejenosti ameriškega kapitalizma, Ljudska pravica, 29. 5. 1947, leto VIII, št. 124, str. 2.

83 Velika Britanija pred alternativo omejiti prehrano ali mednarodne obveznosti, Ljudska pravica,

31. 5. 1947, leto VIII, št. 125, str. 5.

26

racionirano preskrbo, splošno racioniranje osnovnih ţivil pa je bilo v Veliki

Britaniji končano leta 1954.84

Bevin je na kongresu predstavil zunanjo politiko laburistične vlade. Branil je

britansko politiko na Srednjem vzhodu. Rekel je, da je od tega odvisen ţivljenjski

standard britanskih delavcev. V interesu Indije pa naj bi bilo tudi, da bi Velika

Britanija obdrţala svoje petrolejske koncesije na Srednjem vzhodu. Bevinov

govor je ugodno sprejel del delegatov, druge pa je bolj zanimala notranja politika.

Vodstvo konference je – po pisanju Ljudske pravice – v celoti izkoristilo svoj

vpliv, da so zmedli delegate. Ti naj ne bi imeli moţnosti, da bi se uveljavili.85

Prevladovalo je mnenje, da je Bevin le začasno zmagal nad svojimi kritiki.

Vzroka za zmago naj bi bila dva: na govorniškem odru je prevladovala politika

stranke kot celote in posamezni kritiki Bevinove zunanje politike so spremenili

svoje stališče, sklenili so, da bodo zavzeli blago in umirjeno stališče. Glavni

neuspeh laburističnih upornikov naj bi bil v tem, da jim ni uspelo prepričati

konference, da so določena vprašanja notranje politike Velike Britanije v najoţji

zvezi z zunanjo politiko. Omejevali so se na posamezne napade glede določenih

vprašanj zunanje politike. Britansko konservativno časopisje (Daily Mail,86

News

Chronicle) je pohvalilo Bevina. Glasilo laburistične stranke Daily Herald je

hvalilo Bevina in njegovo zunanjo politiko, napadali pa so Zilliacusa, ker je

izjavil, da je Velika Britanija izbrala politiko sile. Daily Worker je napadal Bevina

in njegovo politiko, zapisali so, da je njegova prisotnost zasenčila njegove

kritike.87

84 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 196.

85 Bevin je obrazložil britansko politiko na kongresu laburistične stranke, Ljudska pravica, 1. 6.

1947, leto VIII, št. 126, str. 6.

86 Daily Mail je londonski dnevnik, poznan po poročanju iz tujine; je glavna publikacija Daily

Maila in general Trusta PLC, ustanovljenega leta 1922. Daily Mail je začel izhajati leta 1896. Leta

1970 mu je naklada padla, vendar je na koncu dvajsetega stoletja postal najbolj prodajan časopis v

Veliki Britaniji. Skozi zgodovino je bil poznan po neodvisni uredniški politiki. (Daily Mail,

Encyclopædia Britannica, (http://www. britannica.com/EBchecked/topic/149866/Daily-Mail),

pridobljeno 6. 8. 2010.)

87 Bevin je začasno zmagal nad svojimi kritiki, Ljudska pravica, 1. 6. 1947, leto VIII, št. 126, str. 6.

27

CK KP Velike Britanije je oktobra 1947 naslovil na britanski narod proglas, v

katerem je zapisal, da je britanski narod pred najteţjo krizo v svoji zgodovini.

Kriza naj bi ogroţala njihov ţivljenjski standard in njihove neposredne upe po

socialnem napredku. Zapisali so, da če delavski razred ne bo deleţen sprememb v

politiki in značaju britanske vlade, bo potem prišlo do velikega zniţanja realne

delavske mezde, medtem ko je vlada razsipavala denar za »imperialistične

obveznosti« v tujini in se postavljala na stran ameriškega kapitala pri njegovih

načrtih, da bi razcepil svet in pripravil teren za novo vojno.88

Pred laburistično večino v parlamentu in delavskim razredom je bil problem boja

za nacionalno rešitev krize. Taka rešitev bi omogočila, da bi bila največja

bremena prevaljena na delavce, hkrati pa bi pospešila bolj ljudi za neodvisno

Veliko Britanijo. Vlada naj bi nadaljevala z usodno zunanjo politiko, ki naj bi bila

v veliki meri odgovorna za krizo, to pa naj bi jih spravljalo še v večjo odvisnost

od ZDA. Poudarili so, da bi bilo potrebno vzpostaviti prijateljstvo ter koristne

trgovinske sporazume s socialistično Sovjetsko zvezo in drugimi prijateljskimi

drţavami.89

Glavna točka britanskega vladnega programa je bil poskus dviga izvoza za 372

milijonov funtov v letu dni. Ta program bi zahteval nadaljnje omejitve za

britanski narod in ne bi mogel rešiti krize, tudi če bi bil uresničen. Britanski

komunisti so trdili, da bi se izvoz lahko zagotovil samo s trgovinskimi pogodbami

s Sovjetsko zvezo, z novimi demokracijami v Evropi in drţavami imperija. KP je

pozivala vsa delavska gibanja, naj vrţejo svojo moč v boj s takšno politiko,

pozivali so vse ljudi, naj se pridruţijo delavskemu gibanju.90

Harry Pollitt je decembra 1947 trdil, da je bila laburistična vlada tista, ki sabotira

proizvodnjo, zmanjšuje kapitalne stroške, od katerih je bila odvisna proizvodnja

drţave ter omejuje program izgradnje šol, hiš, bolnišnic in zdravstvenih središč.

Veliko Britanijo naj bi prodajala ameriškim velefinančnikom, ki so zahtevali

88 Britanski narod ima moč, da sestavil vlado, ki bo uresničila zvezo z miroljubnimi narodi,

Ljudska pravica, 21. 10. 1947, leto VIII, št. 248, str. 5.

89 Prav tam.

90 Prav tam.

28

zmanjšanje proizvodnje ladij. KP naj bi se borila proti tej sabotaţi proizvodnje in

to je delala z vsemi socialisti, člani sindikatov in člani kooperativnega gibanja, ki

vedo, kaj je postavljeno na kocki. KP se je borila za proizvodnjo, ki bo

zadovoljevala potrebe prebivalcev, ne pa potrebe britanskih in ameriških

finančnikov. Velika Britanija naj bi vsako leto, tako so trdili britanski komunisti,

trošila okoli 900 milijonov za vzdrţevanje oboroţenih sil, velik del njenega izvoza

pa ni šel za plačilo uvoza ţivil in surovin, ampak za plačilo prevelikega števila

oboroţenih sil.91

Pollitt je imel pri tem v mislim tudi Marshallov načrt.

Marshallov načrt je bil program za obnovo Evrope; javnosti je bil predstavljen 5.

junija 1947. Evropejci so se lahko sami odločili, ali bodo pomoč sprejeli in kako

jo bodo uporabili, čeprav naj bi ameriški strokovnjaki imeli pomembno vlogo pri

upravljanju sredstev. Program se je iztekel leta 1952, ZDA so porabile pribliţno

13 milijard dolarjev. Drţave, ki so bile pod sovjetskim vplivom, pomoči niso

sprejele. Italija je pomoč izkoristila za nujno potreben uvoz premoga in ţita ter za

podporo industrijskim panogam v teţavah (npr. tekstilni). Alcide De Gasperi92

in

krščanski demokrati so konec štiridesetih let 20. stoletja italijansko gospodarsko

planiranje pribliţali planskemu gospodarstvu, saj so blago za široko potrošnjo

namenoma zapostavljali, porabo hrane pa zadrţevali na predvojni ravni, sredstva

pa so usmerjali v investicije ter infrastrukturo. Marshallov načrt v Veliki Britaniji

skorajda ni vplival na investicije in modernizacijo industrije, ker so 97 %

partnerskih skladov uporabili za odplačevanje velikega drţavnega dolga.93

V tem obdobju se je povečala potreba po ameriškem blagu, tako v Veliki Britaniji

kot tudi v drugih drţavah. Leta 1947 je 65 % britanskega uvoza strojev po

vrednosti prišlo iz ZDA, 3 % pa iz Nemčije, leta 1938 je bilo razmerje 44 % iz

ZDA in 25 % iz Nemčije. Za nakup ameriškega blaga so bili potrebni ameriški

91 Laburistična vlada prodaja Veliko Britanijo ameriškim finančnikom, Ljudska pravica, 27. 12.

1947, leto VIII, št. 303, str. 2.

92 Alcide De Gasperi (1881–1954) je bil italijanski politik. 1919 je bil soustanovitelj Italijanske

ljudske stranke (Partito popolare Italiano). Konec dvajsetih let je bil zaporu zaradi nasprotovanja

Mussoliniju. Med drugo svetovno vojno je bil v odporniškem gibanju, pomagal je ustanoviti

Krščanskodemokratsko stranko (Democrazia christiana). Po vojni je bil minister za zunanje zadeve

in premier. Bil je zagovornik zdruţitve Evrope. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 232.)

93 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 114–121, 195.

29

dolarji, zato je bila dolarska kriza resna. Leta 1947 je Velika Britanija skoraj

polovico celotnega uvoza kupovala od ZDA, zato ji je sredstev zmanjkalo, saj se

je drţavni dolg od leta 1939 povečal za štirikrat.94

Harry Pollitt je v svojem govoru januarja 1948 v Kilmarnochu napovedal, da bo

prišlo v prihodnjih mesecih prišlo do novega zmanjšanja in omejitev. V ZDA naj

bi se v tistem obdobju ţe pojavljali prvi zametki krize, ki naj bi imela posledice

tudi za Britance. Razpravo o Marshallovem načrtu naj bi namenoma zavlačevali,

da bi se povečala odvisnost nekaterih evropskih drţav od ZDA, posebej še Velike

Britanije.95

Marshallov načrt naj bi predvideval postavitev novih vojaških oporišč. Vzrok za

njihovo postavitev naj bi bil tudi napredek v Sovjetski zvezi in »novih

demokracijah« pri izvajanju njihovih gospodarskih načrtov.96

Vseboval naj bi tudi

načrt podrejanja politike in gospodarstva evropski drţav pod kontrolo ZDA, da bi

lahko ustvaril protisovjetski blok. Središče tega bloka naj bi bila Zahodna

Nemčija, kjer bi se vršil priprave na bodočo vojno proti Sovjetski zvezi in novim

demokracijam v Evropi.97

Sovjetska zveza je svojim satelitskim drţavam

prepovedala sprejetje Marshallove pomoči, ker so v njej videli boj proti

komunizmu.

Pollitt je v svojem januarskem govoru še povedal, da desničarski voditelji

laburistične stranke sovraţijo komunizem bolj, kot so kdaj koli sovraţili

imperializem. Laburisti bi se morali, po Pollittovih besedah, zavedati, da

konservativci niso nikoli podpirali politike laburistične stranke, razen če je bila ta

v škodo svobode, mezd in ţivljenjskega standarda delovnega prebivalstva, ali pa

če je branila zasebno lastnino in kapitalistični sistem. Poudaril je, da bi moral

Bevin zapustiti poloţaj ministra za zunanje zadeve.98

Bevin je namreč januarja v

94 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 111.

95 Bevin mora iti!, Ljudska pravica, 28. 1. 1948, leto IX, št. 24, str. 6.

96 Pav tam.

97 Imperialistična politika ZDA zasleduje okrepitev reakcionarnih kapitalističnih interesov v

Evropi in ogroža mir, Ljudska pravica, 31. 1. 1948, leto IX, št. 26, str. 7.

98 Bevin mora iti!. V: Ljudska pravica, 28. 1. 1948, leto IX, št. 24, str. 6.

30

parlamentu zavezal Veliko Britanijo k sodelovanju s celinskimi sosedami v skupni

obrambni strategiji, nekakšni Zahodnoevropski uniji, ker se britanskih varnostnih

potreb naj ne bi dalo več ločiti od celinskih.99

Na 20. kongresu KPVB februarja 1948 je William Galocher ob otvoritvi dejal, da

so hoteli laburistično vlado, ki bi zdruţila delavski razred v odkritem sodelovanju

s komunisti. Dodal je, da so hoteli laburistično vlado, ki bi se dejansko borila proti

konservativcem in Zvezi britanskih industrialcev ter bi zniţala dobičke in tako

obdrţala nizke cene. Zahtevala naj bi podporo sindikalnega in zadruţnega

gibanja.100

Kongres je sprejel resolucijo, v kateri so obsojali vladno politiko zniţevanja

ţivljenjskega standarda prebivalstva in povečanja odvisnosti od ameriškega

imperializma.101

Resolucija je pozivala delavsko gibanje, naj odkloni vladno

izjavo in njene sklepe in naj stori vse za zagotovitev splošnega zvišanja mezd,

ustalitev cen in zmanjšanje profitov ter okrepitev trgovinskih zvez z vzhodno

Evropo, Sovjetsko zvezo, dominioni in kolonijami.102

Član CK John Ross Campbell103

je obsodil vlado zaradi njene protidelavske

politike, protisovjetske propagande in hujskanja na vojno. Obsodil je tudi vodstvo

kongresa Trade Unionov, ker so podpirali vlado v njenih poskusih za blokiranje

delavskih mezd. Delavski razred naj bi rešil ljudi pred uničenjem, ki naj bi ga

prinašal kapitalizem, zavarovati bi moral neodvisnost Velike Britanije pred

napadalnim ameriškim imperializmom in odločno spraviti Veliko Britanijo na pot

99 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 181.

100 Hočemo laburistično vlado, ki bo združila delavski razred v odkritem sodelovanju s komunisti,

Ljudska pravica, 24. 2. 1948, leto IX, št. 47, str. 2.

101 Britanski laburisti naj bi sramotno izdajali socializem in podlegali ameriškemu imperializmu,

nastopali naj bi proti drţavam, ki so – tako je menil Čolaković – imele demokracije. (Rodoljub

Čolaković: Izdajalska politika desnih socialistov po drugi svetovni vojni. Komunist, glasilo

Centralnega komiteja KP Jugoslavije, III/3, str. 88.)

102 Kongres Komunistične partije Velike Britanije, Ljudska pravica, 28. 11. 1945, leto VI, št. 187,

str. 3.

103 John Ross Campbell (1894–1969) je bil ustanovni član KP Velike Britanije in urednik več

časopisov. Bil je neuspešen na volitvah leta 1929, 1945, 1950, 1951. Večinoma časa je bil pod

nadzorom obveščevalnih sluţb. (Writers Archives, Marxists Internet Archive (http://www.

marxists.org/history/international/comintern/sections/britain/profiles.htm), pridobljeno 4. 8. 2010.)

31

socializma. To bi postalo realno takrat, ko bo delavsko gibanje zavrnilo

desničarsko politiko in ko bo marksizem postal njegov vodnik v boju proti

kapitalističnem razredu.104

Konni Zilliacus je v svojem govoru konec februarja 1948 izjavil, da bi Velika

Britanija morala spremeniti svojo zunanjo politiko, če bi se hotela izogniti

nacionalni nesreči. Trdil je, da je bil glavni namen Bevinove politike ustvaritev

protisovjetskega bloka v drţavah srednjega vzhoda. Poudaril je, da se britanski

delavci ne bodo borili proti Sovjetski zvezi. Novi svetovni vojni, za katero naj bi

se zavzemala Churchill in konservativna stranka, se bi bilo mogoče izogniti z

izpolnitvijo volilnih obljub laburistične stranke in z izvajanjem socialističnih

načel. To pa bi pomenilo, da bi morali prenehati s dotedanjo britansko politiko na

Srednjem vzhodu in omogočiti s posredovanjem OZN mednarodno nadzorstvo

naftnih virov, Sueškega prekopa in Dardanel, hkrati pa bi morali umakniti

britanske čete iz Grčije ter razširiti trgovinske sporazume s Sovjetsko zvezo in

drţavami vzhodne Evrope. Zilliacus je poudaril potrebo po britansko-sovjetskem

sodelovanju, ki bi prisilila ZDA, da bi začele izvajati politiko sporazuma z

drugimi silami. Sodelovanje treh velesil naj bi zavarovala gospodarski obstoj

britanskega ljudstva, ohranila nacionalno neodvisnost, ki je bila tedaj v

nevarnosti. Iz OZN pa naj bi naredili poroštvo za mir na svetu.105

Zilliacus je marca na zborovanju v industrijskem središču Ruderfieldu odgovoril

na obtoţbe desnih laburistov. Imel je vtis, da se je Velika Britanija pripravljala na

vojno proti Sovjetski zvezi. Obrambni minister Alexander in minister za zunanje

zadeve Bevin naj bi, tako je menil Zilliacus, opustila Ustanovno listino ZN in se

vrnila k politiki ravnovesja sil – k politiki groţnje z vojno kot poslednjega

argumenta v diplomatskih razgovorih. Zilliacus se je dotaknil groţenj z vojno, ki

se naj bi jih posluţeval Attlee in drugi laburistično voditelji. Dejal je, da se tisti,

ko so se borili pri Stalingradu, Moskvi in drugih odporniških gibanjih, ne bodo

nikoli pristali na Attleejevo in Bevinovo politiko. Delavski razred je pozval, naj

104 Delavski razred mora zavarovati neodvisnost Britanije pred agresivnim ameriškim

imperializmom, Ljudska pravica, 26. 2. 1948, leto IX, št. 49, str. 5.

105 Če se hoče Britanija izogniti nacionalni nesreči, mora iz temeljev spremeniti svojo zunanjo

politiko, Ljudska pravica, 26. 2. 1948, leto IX, št. 49, str. 5.

32

od vlade zahteva izpolnitev svojih volilnih obljub in spoštovanje obveznosti, ki jih

je sprejela na podlagi Ustanovne listine OZN. Poudaril je, da bi morala biti

laburistična stranka v prijateljskih stikih z delavci. Prav tako ne bi smela biti

sovraţno nastrojena proti komunistom. Ţelel je, da bi začeli sodelovati s

socialističnimi drţavami in strankami delavskega razreda. To naj bi pripomoglo k

utrditvi demokracije in politične svobode v Evropi.106

Po pisanju Daily Workerja naj bi laburistična vlada v začetku leta 1948 začela z

gonjo proti komunistom v drţavni sluţbi, ţelela naj bi jih odstraniti z njihovih

poloţajev. To naj bi bil pričetek postopka, ki bi privedel do ustanovitve britanske

politične drţave. Gonja proti komunistom naj bi se začela v sindikatih. Šlo naj bi

za napad na pravice drţavljanov, ki so zastopali neodvisni delavski razred. Daily

Worker je zapisal, da je šlo za novo kršitev demokracije in človekovih pravic in to

naj bi zadalo še večji odpor tistih, ki so verjeli v svobodo drţavljana. 107

Na letnem občnem zboru sindikatov delavcev v trgovini in distribuciji marca 1948

v Blackpoolu so kritizirali ekonomsko politiko laburistične vlade. Kapitalistom

naj bi dovoljevali velike dobičke, medtem pa ni prišlo do zvišanja plač. Tako naj

bi glavno breme krize padlo na delavski razred. Poudarjali so, da vladina »Bela

knjiga« ni imela konkretnih predlogov za uvedbo stroge kontrole nad profiti in

cenami.108

Marca 1948 se je odvijal 15. kongres Lige mladih komunistov. Nacionalni

sekretar Bill Brooks je ostro obtoţil britansko zunanjo politiko. Poudaril je teţko

stanje britanske delavske mladine in opozoril na prenizke mezde ter neprestano

dviganje cen. Bili so prizadeti, ker je vlada sklenila, da ne bo gradila šolskih

zgradb. To naj bi bil eden od razlogov, zakaj se je mladina začela seliti v

prekomorske deţele. Brooks je obsodil laburistično vlado, ker naj bi dopuščala

fašistično delovanje ter širjenje antisemitizma. Zahteval je, da naj vlada naredi

106 Attleejevi ukori in Bevinove metode ne bodo prisilile k pokornosti borcev v Stalingradu, pri

Moskvi in v odporniških gibanjih, Ljudska pravica, 9. 3. 1948, leto IX, št. 59, str. 5.

107 Laburistična vlada krši osnovne politične pravice državljanov, Ljudska pravica, 17. 3. 1948,

leto IX, št. 66, str. 5.

108 Britanski sindikati kritizirajo ekonomsko politiko laburistične vlade, Ljudska pravica, 31. 3.

1948, leto IX, št. 77. str. 5.

33

vse, da bi se fašizem v Veliki Britaniji izkoreninil ter proglasil antisemitizem za

nezakonit.109

Kritike na račun Marshallovega načrta se še vedno niso končale. Ljudska pravica

je aprila 1948 povzela članek po Daily Workerju, ki je zapisal, da je bil

Marshallov načrt poskus, s katerim naj bi hoteli po zagotovitvi evropskega trga za

ameriško blago omiliti posledice ameriške nadprodukcije. Ker pa naj bi se bali, da

bi se okrepilo gospodarstvo drugih drţav, so bili glavni predmeti Marshallove

pomoči gotovi izdelki in kmetijski proizvodi. Ni pa bilo jekla in strojev.

Predvidevali so, da naj bi se ladjedelništvo v prvem letu zmanjšalo za 20 %,

zaradi pomanjkanja jekla, pa naj bi se zniţala tudi proizvodnja strojne industrije

za izvoz. Marshallova pomoč naj ne bi pomagala pri reševanju britanske

gospodarske krize. Kritizirali so sklep, ki je govoril, da sredstva, ki bi ga prejeli na

račun te pomoči, niso smeli izvaţati v Sovjetsko zvezo in druge vzhodne drţave.

Tako naj bi pretrgali trgovske stike med vzhodom in zahodom. Daily Express110

je

prav tako kritiziral Marshallov načrt in pozival ljudi, naj vzamejo usodo v svoje

lastne roke.111

23. februarja 1948 je v Londonu začela konferenca, na kateri so sodelovale Velika

Britanija, ZDA in Francija. Sklenili so, da se Marshallov načrt razširi na zahodno

polovico Nemčije; oblikovali so tudi načrte za morebitno vlado zahodnonemške

drţave. Sovjetska zveza je to razumela kot vsiljevanje kapitalizma Nemcem.

Junija so se zavezniki v Londonu napovedali ustanovitev ločene zahodnonemške

drţave.112

Centralni komite KP Velike Britanije je objavil prispevek, v katerem je

pozival britanski narod, naj zavrne londonski sporazum in naj si skupaj s

francoskim in nemškim narodom prizadeva, da bi se vprašanje Nemčije rešilo na

109 Napredna mladina sveta bo preprečila zaroto mednarodne reakcije proti miru, Ljudska

pravica, 31. 3. 1948, leto IX, št. 77, str. 5.

110 Daily Express je bil jutranji časopis v Londonu, poznan po senzacionalnem obravnavanju

novic. Od začetka 20. stoletja je tako ugajal veliki mnoţici ljudi. Bil je neodvisen časopis. (Daily

Express, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/149859/Daily-

Express), pridobljeno 7. 8. 2010.)

111 ZDA hočejo izriniti Veliko Britanijo s svetovnega trga, Ljudska pravica, 7. 4. 1948, leto IX, št.

83, str. 2.

112T. Judt: Povojna Evropa …, str. 154–155, 177.

34

demokratičen način. Trdili so, da je londonska konferenca o Nemčiji pomenila

izdajo vsega, za kar so se borili v vojni. S tem, ker so ţeleli, da se ustvari

zahodnonemška drţava, naj bi bili prezrti vsi sporazumi, ki so bili sprejeti ob

koncu vojne. Zapisali so, da bo ta načrt prinesel razkosanje ne le Nemčije, ampak

tudi celotne Evrope. Ameriški monopolisti naj bi bili tisti, ki so ţeleli, da se

obnovi industrijska cona v Porurju s pomočjo britanskih satelitov in pod

ameriškim nadzorom. Omenjali so, da so se tako pričele priprave na vojno.113

Prav tako se še vedno nadaljevale kritike na račun britanske zunanje politike.

Maja 1948 je potekala v Scarboroughu letna skupščina laburistične stranke. Na

njej je Zilliacus obsodil britansko zunanjo politiko. Govoril je o drţavljanski vojni

v Grčiji in usmrtitvah, ki jih je izvršila atenska vlada. Trdil je, da ameriški

okupatorji v Grčiji prelivanje krvi odkrito odobravajo, britansko zunanje

ministrstvo pa naj bi jim gledalo skozi prste. V svojem govoru je omenil Jude, ki

so jim Britanci obljubili, da jih bodo ščitili, vendar so postali ţrtev arabskih sil, ki

jih je oboroţevala in vzdrţevala Velika Britanija. Poudaril je, da ZDA vodijo

dogodke v Grčiji in Palestini, drţavljansko vojno na Kitajskem in podpirajo

fašizem. Temu pa se pridruţuje Velika Britanija. Vse to naj bi bila hladna vojna

proti komunizmu.114

Ljudska pravica je trdila, da je britanska vlada po treh letih svojega delovanja še

vedno izvajala zunanjo politiko konservativcev. Predvidevali so, da bo odvisnost

Velike Britanije od ZDA pripeljala Veliko Britanijo k poglobitvi gospodarske

krize in izgubi neodvisnosti drţave in s tem do poslabšanja poloţaja delovnih

ljudi. Laburistična vlada naj bi pazila na interese kapitalistov na račun delavskega

razreda. Takšna politika je prinašala nezadovoljstvo med nekaterimi člani

laburistične stranke in člani sindikatov, ki so predstavljali osnovo stranke. Na

skupščini je bilo priloţeno pribliţno 300 resolucij, od katerih se jih je 40 nanašalo

na vprašanje mezd in cen. Nobena od njih ni podpirala vladne politike. Pri zunanji

politiki so se resolucije nanašale na protisovjetski odnos. Navedeni so bili protesti

113 Komunistična partija Vel. Britanije poziva britanski narod, da zavrne imperialistični sporazum

v Londonu, Ljudska pravica, 15. 5. 1948, leto IX, št. 141, str. 2.

114 Zilliacus obsojal britansko zunanjo politiko, Ljudska pravica, 20. 5. 1948, leto IX, št. 119, str.

5.

35

protikomunističnih kampanj, ki naj bi jih bil pričel izvršni odbor laburistične

stranke. Govori na konferenci naj bi dokazovali, da so vsi poskusi zadušiti kritiko

doţiveli neuspeh. Nekateri delegati so priznali, da so ljudje začeli izgubljati

zaupanje v laburistično stranko.115

Generalni sekretar je KP Velike Britanije Harry Pollitt se je v svojem govoru v

Manchestru zavzel za zahteve delavcev strojne industrije, ker njihove mezde niso

bile povišane ţe od aprila 1945, čeprav naj bi imeli lastniki podjetij čisti dobiček.

Poudaril je, da so se ţivljenjski stroški v tistem času zvišali in zato so bile njihove

zahteve upravičene. Zahteval je odločen boj proti delodajalcem, ki niso hoteli

ugoditi zahtevam delavcev.116

Skupščini je bilo poslanih nad 200 resolucij, ki so večinoma zahtevale

nacionalizacijo teţke industrije in izraţale nezadovoljstvo zaradi politike

blokiranja mezd, povečanja ţivljenjskih stroškov, naraščanja dobička trgovinskih

druţb ter zmanjšanja kreditov za graditev stanovanj.117

V Blackpoolu se je junija 1949 odvijala letna skupščina laburistične stranske. Ker

so bile za naslednje leto predvidene volitve, je bilo temu namenjeno kar nekaj

časa. Vodstvo stranke se je moralo svojim delegatom predstaviti opravičilo o

neizpolnjenih predvolilnih obljubah iz leta 1945 o nacionalizaciji glavnih

industrijskih panog ter o neuspehih na področju zunanje trgovine in izstopu Trade

Unionov iz Svetovne sindikalne federacije in vključitvi Velike Britanije v

vojaškopolitični pakt. Laburistična stranka je na začetku vodenja vlade obljubila

nacionalizacijo glavnih industrij, zmanjšanje dobičkov trgovinskih druţb in

povečanje ţivljenjskega standarda britanskih delavcev. Od glavnih industrijskih

panog so nacionalizirali samo premogovno industrijo in industrijo električne

energije. Britanskim delavcem so se ţivljenjski pogoji poslabšali. Ker se je

podraţila proizvodnja nacionaliziranih podjetij, se je podraţila proizvodnja in

115 Angleške množice izgubljajo zaupanje v laburistično stranko, Ljudska pravica, 23. 5. 1948, leto

IX, št. 121, str. 2.

116 Visoki profiti britanskih kapitalistov in nizke mezde delavcev, Ljudska pravica, 15. 6. 1948, leto

IX, str. 141, str. 2.

117 Prav tam.

36

povečali dobički nenacionaliziranih trgovinskih druţb. Trade Union je priznal, da

so se delavske mezde zvišale manj kot cene na drobno.118

Delegati so bili večinoma nezadovoljni zaradi vladnih ukrepov pri gradnji

stanovanj. Poudarjali so, da je bil stanovanjski problem najpomembnejši in

največji problem notranje politike laburistične vlade. Gradila so se razkošna

poslopja, na drugi strani pa je moralo biti 10 ljudi v eni sobi.119

Poslanci laburistične stranke Zilliacus, Platts-Mills, Pryntt in Soley so junija 1949

ustanovili neodvisno laburistično skupino. Ta je nastala po preučitvi rezultatov

letne konference laburistične stranke v začetku meseca junija. Skupina je menila,

da je desno krilo laburistične stranke preprečevalo vsako kritiko politike vodstva

in je bilo v tihi koaliciji s konservativno stranko v vseh pomembnejših vprašanjih.

Poudarili so, da je bila takšna politika laburistične stranke vedno bolj odvisna od

ZDA, Veliki Britaniji naj bi grozila nevarnost, da bo pritegnjena v vrtinec

gospodarske krize v ZDA. Skupina se je ţelela boriti proti takšni politiki.120

Tako

se je pokazalo nezadovoljstvo nekaterih laburistov tudi na zunaj.

Letna skupščina laburistične stranke je pokazala, da je nezadovoljstvo delavskega

razreda vedno bolj naraščalo zaradi poslabšanja ţivljenjskega standarda.

Blokiranje mezd, povečanje posrednih davkov in pomanjkanje nadzorstva nad

cenami in dobički kapitalnih podjetij so vplivala na britansko delavstvo. Crippsov

štiriletni načrt je zahteval od britanskih delavcev povečanje delovnega učinka v

istih oz. slabših ţivljenjskih pogojih, da bi omogočili britanskim kapitalistom

pridobitev tujih trţišč za svoje proizvode. Dobički kapitalnih podjetij so, podatkih

Ljudske pravice neprenehoma naraščali, kupna moč delavcev pa je vedno bolj

118 V Blackpoolu se je začel kongres laburistične stranke, Ljudska pravica, 7. 6. 1949, leto X, št.

133, str. 3.

119 Kongres laburistične stranke končal svoje delo, Ljudska pravica, 13. 6. 1949, leto X, št. 138,

str. 3.

120 Ustanovitev neodvisne laburistične »skupine« v Spodnjem domu, Ljudska pravica, 23. 6. 1949,

leto X, št. 147, str. 5.

37

padala. Poudarjali so, da laburistična stranka ni izpolnila obljub, ki jih je dala v

predvolilnem obdobju, in da je izdala interese delavskega razreda.121

Nacionalni komite zdruţenega sindikata mehanikov je junija 1949 sprejel

resolucijo, v kateri so zahtevali nacionalizacijo vseh temeljnih panog britanske

industrije brez odškodnine za nekdanje lastnike. Izglasovali so jo kljub odporu

sindikalnega vodstva. Delavci so poudarjali teţo bremen, ki so jih morale nositi

nacionalizirane industrijske panoge, ker je vlada dajala velike odškodnine

nekdanjim lastnikom kapitalistom. Zahtevali so tudi povečanje mezd.122

Proti koncu mandata vlade se je zgodilo več stavk, ki so pokazale na stanje v

Veliki Britaniji. Julija 1949 se je začela stavka pristaniških delavcev. Skupno

število stavkajočih je bilo več kot 14.200, čeprav je vlada poslala v pristanišča

okrog 3.200 vojakov. Število ladij, ki je čakalo na nakladanje oz. razkladanje, se

je vedno bolj večalo. 15. junija je bilo v pristaniščih 142 ladij, ki niso mogle

odpluti. Vlada je zahtevala od Spodnjega doma izredna pooblastila, ker niso mogli

zadušiti stavke. Attlee je s konservativci napadel pristaniške delavce. Stavko so

začele podpirati mnoge sindikalne organizacije v vsej drţavi in v tujini. 35.000

pristaniških delavcev, članov francoske nacionalne federacije pristaniških

delavcev, je iz solidarnosti do britanskih pristaniških delavcev odklonilo, da bi

razkladali blago z britanskih ladij.123

Stavkajoči so sprejeli resolucijo, v kateri so

postavili tri pogoje za vrnitev na delo. Zahtevali so, da ne bi bilo represivnih

ukrepov proti delavcem, ki so sodelovali ali pa simpatizirali s stavko, ko se bodo

vrnili na delo; odobren plačan letni dopust in nobenih nasprotovanj. Zahtevali so

tudi odstavitev predsednika pristaniške uprave Aphona in postavitev delavskih

predstavnikov v upravo.124

121 Britanski delavci so nezadovoljni s politiko laburistične stranke, Ljudska pravica, 27. 6. 1949,

leto X, št. 150, str. 2.

122 Britanski mehaniki zahtevajo nacionalizacijo vseh industrijskih panog, Ljudska pravica, 26. 6.

1949, št. 149, leto X, str. 2.

123 Stavka londonskih pristaniških delavcev se širi kljub ukrepom laburistične vlade, Ljudska

pravica, 16. 7. 1949, leto X, št. 166, str. 3.

124 Londonski pristaniški delavci se danes vračajo na delo, Ljudska pravica, 25. 7. 1949, leto X, št.

174, str. 2.

38

Septembra se je začel letni 81. letni kongres britanskih Trade Union, sindikalne

organizacije, ki je zdruţevala 8 milijonov britanskih delavcev. Ta kongres so

delavci pričakali v zelo teţkem poloţaju, ki naj bi nastal zaradi gospodarske

politike britanske vlade in valutne vojne v ZDA. Kongres se je ukvarjal s

vprašanjem mezd, cen in dobičkov. Generalni svet je dobil več resolucij, v katerih

je bilo zahtevano, naj svet sklene najodločnejše ukrepe pri vladi za zadovoljitev

glavnih zahtev britanskega delovnega razreda. Podatki za obdobje med junijem

1947 in julijem 1949 so pokazali, da so mezde narastle za 9 %, medtem ko so se

cene ţivljenjskih potrebščin povišale za 11 %. Realne mezde so se zmanjšale.

Britanski delavci so bili prepričani, da bi se bilo mogoče upreti ofenzivi

kapitalistov samo z organiziranim odporom proti sedanji gospodarski politiki

desnih laburistov.125

Seja kongresa je bila posvečena razpravi in glasovanju o dveh sklepih generalnega

sveta kongresa Trade Uniona – izstopu kongresa Trade Union iz Svetovne

sindikalne federacije in odstranitev komunistov z vseh vodilnih poloţajev v

sindikatih. Arthur Deakin126

je poskušal s pritiskom in protisovjetskim izpadom

opravičiti sklep generalnega sveta o izstopu iz Svetovne sindikalne federacije

(SSF), ţelel je omajati zaupanje vanjo. Vincent Tewson127

je trdil, da so hoteli

komunisti ustvariti ekonomsko zmedo, da so dobivali navodila iz tujine, da so

uporabljali nacistične metode. Nekateri delegati so temu oporekali in trdili, da se

125 Pred letnim kongresom britanskih Trade-Unionov, Ljudska pravica, 6. 9. 1949, leto X, št. 211,

str. 2.

126 Arthur Deakin (1890–1955) je bil sindikalist, leta 1932 je bil imenovan za generalnega

sekretarja sindikata za transport; njegov vpliv je bil zelo velik. Bil je pogajalec za plače, podpiral

je laburistično politiko o plačah. Kot goreč protikomunist je vodil nekomunistične sindikate iz

Svetovne zveze sindikatov in pomagal rivalski organizaciji Internacionalna konfederacija

sindikatov. (Arthur Deakin, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/ EBchecked/

topic/154359/Arthur-Deakin), pridobljeno, 4. 8. 2010.)

127 Vincent Tewson (1898–1981) je bil vodja sindikata in generalni sekretar Trades Union

Congress 1946–1960. Aktivno je podpiral ekonomski razvojni program v Evropi in pomagal

ustanoviti sindikalni svetovalni odbor za Marshallov načrt. 1949 je sodeloval na ţenevski

konferenci, kjer je bila ustanovljena International Confederation of Free Trade Union (ICFTU).

(Vincent Tewson, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/ EBchecked/topic/

589279/Sir-Vincent-Tewson), pridobljeno 6. 8. 2010.)

39

je za to protikomunistično gonjo skrivalo sodelovanje s kapitalisti in ameriškimi

imperialisti.128

Britanska vlada je septembra 1949 sklenila izvesti tridesetodstotno devalvacijo

britanskega funta-šterlinga, za katero so predhodno vedele samo ZDA, ostala

Evropa pa je bila prisiljena storiti enako.129

Namesto dotedanjega tečaja 4,03

dolarjev za funt je bil potem funt vreden samo 2,80 dolarja. Takšno popuščanje

pred ameriškimi zahtevami je opravičevala s tem, da je britanska vlada julija pred

konferenco v Washingtonu sprejela sklep o devalvaciji, čeprav je britanska vlada

zanikala vse vesti o razvrednotenju funta. Prva posledica tega sklepa je bilo

povečanje cene kruha s 4 na 6 penijev, s tem se je podraţila tudi moka. Na podlagi

tega sklepa so morale vse britanske kolonije, dominioni in druge drţave, ki so bile

trgovsko povezane z Veliko Britanijo, izvesti devalvacijo svojih valut.130

Britanska javnost je bila presenečena nad odločitvijo vlade. Londonsko časopisje

se je v veliki meri odzvalo na devalvacijo. Bili so začudeni zaradi tako nizkega

tečaja funta v razmerju do dolarja. Vsi so zapisali, da se bo ta odločitev najprej

izrazila v podraţitvi glavnih proizvodov široke potrošnje. Daily Mail je zapisal, da

je funt več vreden tudi v času krize leta 1931. Poleg tega so bili prepričani, da

razvrednotenje funta ne bo prineslo nikakršne rešitve problemov. Največ koristi

naj bi od tega imeli kapitalisti in špekulanti. Daily Herald je priporočal, naj se

delavci sprijaznijo z vsem, kar bo prišlo, saj bi tako zadovoljilo najvišji potrebi

drţave.131

Konec oktobra 1949 se je v Spodnjem domu začela razprava o vladinem načrtu

varčevanja. Cripps je izjavil, da Velika Britanija ne bo mogla vračati svojih

šterlinških dolgov drugim drţavam v višini, kakor jih je do tedaj. Načrt je določal

tudi zmanjšanje britanskih šterlinških kreditov drugim drţavam. Prodiranje

128 Desničarsko vodstvo britanskih Trade-Unionov izkorišča kongres za protikomunistične izpade,

Ljudska pravica, 8. 9. 1949, leto X, št. 213, str. 2.

129 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 189.

130 Britanska vlada sklenila izvesti devalvacijo britanskega funta-šterlinga, Ljudska pravica, 20. 9.

1949, leto X, št. 223, str. 2.

131 Londonski listi izražajo zaskrbljenost v zvezi s tako občutnim razvrednotenjem funta-šterlinga,

Ljudska pravica, 21. 9. 1949, leto X, št. 224, str. 2.

40

ameriškega blaga naj bi ogroţalo britansko gospodarstvo. Potrebno bi bilo

zmanjšati uvoz iz dolarskega področja. Iz Crippsovega govora je bilo razvidno, da

je vse breme padlo delovne ljudi. Na drugi strani pa je vladni ukrep varčevanja pri

vojske predvideval le majhno zmanjšanje izdatkov. Anthony Eden je v imenu

konservativcev nasprotoval vladnem načrtu. Prav tako je Churchill napadel ukrepe

vlade, za katere je menil, da so socialistični.132

Tako kot konservativci, tudi laburisti niso bili zadovoljni z vlado. Zilliacus je

oktobra 1949 poudaril uničujoče posledice, ki jih bo prinesla politika laburistične

vlade. Voditelje laburističnega gibanja je pozval, naj spremenijo svoja stališča do

vzhodne Evrope, Sovjetske zveze in LR Kitajske. Zahteval je, da laburisti

povečajo trgovino s temi drţavami. Trdil je, da ima Velika Britanija pravico voditi

svojo gospodarstvo brez nadzorstva ZDA glede na svoje gospodarske potrebe.

Zahteval je, da vlada ne prevzame nobene obveznosti na podlagi atlantskega

pakta133

in zmanjša vojaški proračun. Poudaril je, da bi morala biti prva naloga

vlade skrb za socialne ustanove, vzpostavitev polne zaposlenosti in zvišanje

ţivljenjskega standarda.134

Zilliacus je zahteval nacionalno neodvisnost Velike Britanije kot edini način za

prenehanje tedanje politiko. Omenil je sestanek dvanajstih obrambnih ministrov

atlantskega pakta v Parizu. Veliki Britaniji naj bi vsilili nove obveznosti, ki so

pomenile povečanje izdatkov za oboroţitev. To naj bi za Veliko Britanijo

pomenilo, po Zilliacusovih besedah, »gospodarski samomor«. Velika Britanija naj

bi bila prisiljena storiti vse, kar so od nje zahtevale ZDA, saj je potrebovala

pomoč.135

132 Attleejev program »varčevanja« hoče iztisniti iz britanskega delovnega ljudstva 250 milijonov

za uravnovešenje državnega proračuna, Ljudska pravica, 29. 10. 1949, leto X, št. 256, str. 5.

133 Pogodba o zvezi NATO je bila podpisana 9. 4. 1949; Velika Britanija, ZDA in Francija pa so se

povezale ţe eno leto prej. Velika Britanija je pogodbo razumela kot pomemben doseţek v

prizadevanjih, da bi ZDA obdrţali vpletene v obrambo v Evropi. (T. Judt: Povojna Evropa …, str.

181.)

134 Zilliacus in Ellis kritizirata laburistično vlado, Ljudska pravica, 1. 11. 1949, leto X, št. 259, str.

2.

135 Conny Zilliacus zahteva vzpostavitev nacionalne neodvisnosti Velike Britanije, Ljudska

pravica, 21. 12. 1949, leto X, št. 301, str. 2.

41

S politiko vlade se niso strinjali niti sindikati. Sindikalne organizacije iz različnih

delov Velike Britanije so zahtevale povišanje mezd. Predlagale so zmanjšanje

izdatkov za vojno. Zahtevale so obdavčenje kapitalskih dobičkov kot edini

pravilni izhod iz tedanje finančnih teţav.136

Delavci so svoje nezadovoljstvo zopet

pokazali s stavkami. Decembra 1949 je začelo stavkati 1600 delavcev električne

centrale Barking v Londonu. Stavkali so iz solidarnosti do delavcev treh drugih

central ter zaradi protesta, ker je vlada poslala vojaške enote, da bi zagotovili delo

v centralah. Zahtevali so zvišanje mezd. Zaradi stavke je vlada ukazala skrčenje

porabe električnega toka v vsej drţavi za od 5 do 10 %.137

Število brezposelnih je v Veliki Britanije je leta 1949 še vedno naraščalo. Največ

delavcev138

so odpustili iz ladjedelnic zaradi ameriške konkurence. Od konca

vojne do novembra 1949 se je zniţalo število delavcev v ladjedelnicah za 30 %.

Napovedovali pa so zmanjšanje še za 20 %.139

Člani treh velikih britanskih sindikatov: nacionalni sindikat ţelezničarjev,

konfederacija ladjedelniških in strojnih delavcev ter sindikat gradbenih delavcev

so vztrajali pri svojih zahtevah za povišanje mezd. Kljub sklepu centralnega sveta

britanskega kongresa Trade Unionov, ki je sprejel vladno politiko zamrznitve

mezd za leto 1950, so vztrajno branili sprejeti ta sklep. Vsi so poudarjali, da so

plače delavcev tako nizke, da ne morejo pristati na sklep. Sindikati so bili

prepričani, da so dobički lastnikov ladjedelnic tako visoki, da bi lahko povišali

plače svojim delavcem brez zvišanja cen izdelkov.140

136 Britanski sindikati odklanjajo Attleejev gospodarski program, Ljudska pravica, 6. 11. 1949, leto

X, št. 263, str. 2.

137 Stavka elekričarskih delavcev v Londonu, Ljudska pravica, 14. 12. 1949, leto X, št. 295, str. 2.

138 Nekateri so trdili, da bi si angleški delavci morali poiskati zaveznika, da bi se skupaj borili proti

kapitalizmu. Rešitev naj bi bila v delovnem izobraţencu. Vendar pa naj bi angleški delavec leta

1950 boljše pogoje za ustvarjanje socializma kot sovjetski. (Vlado Kozak: Kakšne pogoje in

perspektive ima angleški proletariat v svoji borbi za socializem, Delo, glasilo CK KPS, XIX/5–6,

63.)

139 Povečanje brezposelnih v Britaniji, Ljudska pravica, 17. 12. 1949, leto X, št. 297, str. 2.

140 Britanski delavci proti blokaciji delavskih mezd, Ljudska pravica, 24. 12. 1949, leto X, št. 303,

str. 2.

42

150 članov sindikata transportnih in nekvalificiranih delavcev je decembra 1949

obiskalo izvršni odbor sindikata, da bi pri generalnemu sekretarju vloţili protest

zaradi odstranjevanja komunistov z raznih poloţajev v sindikatu. Policija je

izgnala delegate in jim preprečila, da bi vloţili protest. Delegati so pripravili

demonstracije. Izvršni odbor sindikatov transportnih delavcev je odpustil devet

delavcev, ker niso hoteli podpisati izjave, da niso bili člani KP Velike Britanije.141

141 Britanski delavci protestirajo zaradi odstranitev komunistov in sindikatov, Ljudska pravica, 17.

12. 1949, leto X, št. 297, str. 2.

43

2.3 Volitve leta 1950

Leto 1950 je prineslo drţavne volitve. Laburisti so v predvolilni kampanji

poudarjali doseţke v svojem povojnem mandatu, medtem ko so bili njihovi

nasprotniki prepričani, da laburistična vlada svojega dela ni dobro opravila. V

Ljudski pravici je bil objavljen Reuterjev povzetek, da je kongres britanskih Trade

Unionov v volilnem razglasu pozval 8.000.000 članov, naj na parlamentarnih

volitvah glasujejo za laburistično stranko. Poudarili so, da bi le malo ljudi v Veliki

Britaniji ali na svetu pridobilo, če bi se zamenjala vlada, celo naj bi z zamenjavo

vlade veliko izgubili.142

Začela se je predvolilna kampanja. Ljudska pravica je

dokaj redno pisala o nastopih določenih politikov in njihovem programu.

Konni Zilliacus, ki je kandidiral v volilnem okroţju Gateshad, je v svojem

programu podpiral laburistično stranko, ne glede na to, ali je bi bila stranka v

vladi ali v opoziciji. Poudaril je, da je pomembno, da se stranka bori za mir,

zaposlenost, gradnjo hiš in socialnih ustanov, povišanje mezd ter zniţanje cen.

Upiral pa se je moţnosti koalicije s konservativci, posebej v zunanji in obrambni

politiki ni ţelel videti koalicije med konservativci in laburisti, ker je takšna

politika, po Zilliacusovih besedah, ţrtvovala narodno odvisnost Velike Britanije

za koristi ZDA.143

Od vlade je zahteval izboljšanje gospodarskega ţivljenja delavcev, ohranitev

polne zaposlenosti in razširitev socialnih ustanov. Poleg tega je zahteval

napredovanje k socializmu, kapitalizem je zanj pomenil nazadovanje. Bil je za

omejitev in obdavčenje kapitalističnih dobičkov, zmanjšanje odškodnine za

nacionalizirano industrijo, razširitev nacionalizacije in načrtovanje v proizvodnji.

Menil je, da se prihranek ne bi smel doseči na račun socialnih ustanov in gradenj

stanovanj, ampak je zahteval zmanjšanje proračuna.144

Zavzemal se je za neodvisno britansko zunanjo politiko glede vprašanj na

Srednjem in Daljnem vzhodu. Menil je, da bi morali britanski odnosi z ZDA in

142 Volilni proglas britanskih Trade Unionov, Ljudska pravica, 2. 2. 1950, leto XI, št. 28/I, str. 2.

143 Conny Zilliacus, neodvisni laburistični kandidat, se zavzema za neodvisno britansko politiko,

Ljudska pravica, 6. 2. 1950, leto XI, št. 31, str. 2.

144 Prav tam.

44

Sovjetsko zvezo temeljiti na določbah Ustanovne listine OZN, ne pa na vojaških

zvezah, ki naj bi razcepljale svet na dva bloka. Zahteval je samostojne britanske

predloge glede nasprotja med ameriškimi in sovjetskimi členi v mednarodnem

nadzorstvu nad atomsko energijo. Hotel je, da bi se atomsko oroţje za mnoţično

uničevanje prepovedalo, prav tako pa naj bi se zmanjšajo in omejilo oboroţevanje

na temelju mednarodnih sporazumov. O atlantskem paktu je menil, da je

nasprotuje in je nezdruţljiv z določbami Ustanovne listine OZN.145

Volilna kampanja je, po pisanju Ljudske pravice, potekala glede na dotedanje

dokaj mirno. Laburisti so imenovali 497, konservativci 465 in komunisti 91

kandidatov za 625 okrajev. Laburistični ministri so imeli po notranjosti drţave

govore, v katerih so poudarjali program stranke in poveličevali uspehe

laburistične vlade pri povojni obnovi, grajali pa so konservativno politiko. Na

drugi strani pa je sekretar KPVB obsodil program in politiko laburistov in

konservativcev.146

Tri dni pred volitvami so se tako laburisti kot konservativci močno trudili, da bi si

zagotovili zmago. Churchill je napadal laburistično notranjo politiko –

nacionalizacijo, gospodarsko nadzorstvo in finančno politiko vlade. Cripps se je

trudil, da bi ljudi zanimala notranja politika. Volivce je prepričeval, da bo Velika

Britanija leta 1952 sposobna uravnovesiti svojo plačilno bilanco brez tuje pomoči.

Velik del tiska je podpiral konservativno politiko, vendar je bil Bevin prepričan,

da tisk nima več tolikšnega vpliva kot nekoč. Churchill je govoril o pogovorih

velesil za ohranitev miru. To so podpirali tudi laburisti, vendar so bili jezni, ker je

Churchill omenjal zunanjo politiko in tako izkoristil ţeljo Britancev po miru za

pridobitev glasov, ker je veljalo, da se ne bo govorilo o zunanji politiki.147

Churchill je utemeljeval nujnost sporazuma s Sovjetsko zvezo in likvidacije

hladne vojne. Bevin je v svojem govoru na radiu izrazil pripravljenost laburistične

vlade za pogovor s Sovjetsko zvezo o atomski bombi in drugih vprašanjih, vendar

145 Prav tam.

146 Volilna kampanja v Britaniji raste, Ljudska pravica, 14. 2. 1950, leto XI, št. 38, str. 2.

147 Laburisti in konservativci upajo na zmago, Ljudska pravica, 22. 2. 1950, leto XI, št. 45, str. 3.

45

pod okriljem OZN. Laburisti so obljubljali boljši ţivljenjski standard delovnih

ljudi za nadaljnjo nacionalizacijo, konservativci pa zniţanje davkov.148

Volitve so bile 23. februarja, volilna udeleţba je bila rekordna – 85 %. Zmagala je

laburistična stranka. Attlee in Churchill sta bila ponovno izvoljena. Mandate so

izgubili Zilliacus, Pritt, Platts Mills.149

Konservativci so zmagali v mnogih novih

volilnih okroţjih. Ljudska pravica je zapisala, da so volitve pokazale, da se v

Veliki Britaniji vedno bolj kaţe polarizacija političnih idej, vedno bolj se krepi

dvostrankarski sistem.150

»Laburisti so dobili 315 sedeţev (6 več od drugih skupaj), konservativci 291 (218

v prejšnjem parlamentu), liberalci 9 (prej 10), irski nacionalisti 2 (prej 2),

neodvisni liberali 1 (prej 1), komunisti 0 (prej 2), ostali 0 (prej 16).«151

Preden so

stopili pred novi parlament, so laburisti sklicali sestanek parlamentarne skupine in

nacionalnega izvršnega odbora laburistične stranke. Konservativci so se morali

odločiti, ali bodo nekaj časa pustili vlado »vedriti«, ali pa bodo izkoristili prvo

priliko, da jo zrušijo. Če bi jim to uspelo, naj bi imeli zagotovljen uspeh na

naslednjih volitvah.152

Prepričani so bili, da se novoizvoljena vlada ne do dolgo

obdrţala na oblasti.

Laburistična stranka je nastala leta 1900 in zato so ţeleli ob svoji 50. letnici

pokazati, da so še vedno glavni in uţivajo popolno zaupanje britanskega

delovnega ljudstva. Laburisti so vlado prvič sestavili leta 1924, a je kmalu

propadla. Leta 1925 je prišla spet na oblast. 1931 je prišla gospodarska kriza.

1940 so stopili v koalicijo s konservativci.153

148 Pred volitvami v Angliji, Ljudska pravica, 23. 2. 1950, leto XI, št. 46, str. 4.

149 Laburisti vodijo z neznatno večino, Ljudska stranka, 25. 2. 1950, leto XI, št. 47/I, str. 2.

150 Pri volitvah v angleških parlament so dobili laburisti absolutno večino, Ljudska pravica, 25. 2.

1950, leto XI, št. 47/II, str. 2.

151 Laburistično vlado čakajo težki dnevi, Ljudska pravica, 27. 2. 1950, leto XI, št. 49/I, str. 2.

152 Prav tam.

153 Laburisti dosegli neznatno večino, Ljudska pravica, 26. 2. 1950, leto XI, št. 48/I, str. 2.

46

Attlee je konec februarja 1950 sestavil novo vlado.154

Britansko časopisje je bilo

prepričano, da bi vlada morala opustiti politiko nacionalizacije in deblokirati

mezde. Menili so, da je Velika Britanija postala najslabši člen imperialistične

verige. Predvidevali so, da bo to vplivalo tudi na zunanjo politiko. Pojavljal se je

tudi problem odnosa z angleško Trade Unions. Če bi vodili politiko kompromisa,

bi se morali odpovedati velikemu delu svojega programa. Sekretar laburistične

stranke P. Morgan je napovedal leto 1950 za usodno.155

Reuterjev gospodarski

urednik je navajal številne probleme, ki so čakali novo britansko vlado. Največ

problemov naj bi bilo mednarodne narave.156

Kakor v prejšnjem mandatu, so tudi v tem prevladovale kritike na račun zunanje

politike. Oktobra 1950 se je odvijal kongres laburistične stranske. Kongresu so

predloţili 27 resolucij o zunanji politiki. Opozicija je zahtevala konec hladne

vojne, sklicanje konference štirih velikih, vzpostavitev prijateljskih odnosov s

Sovjetsko zvezo, prepoved atomskega oroţja in trgovinske zveze med vzhodom in

zahodom. Kongres je odklonil resolucije, v katerih so zahtevali sodelovanje

delavcev v upravnih svetih podrţavljene industrije. Odobrili pa so priporočilo o

povišanju davkov na dobiček.157

Pri zunanjepolitičnih vprašanjih je bilo še vedno največ nesoglasij. Aneurin

Bevan,158

minister za delo, se je izrekel za Schumanov načrt159

pod pogojem, da bi

154 Attlee je sestavil novo vlado, Ljudska pravica, 2. 3. 1950, leto XI, št. 52/I, str. 2.

155 Po angleških volitvah, Ljudska pravica, 2. 3. 1950, leto XI, št. 52/I, str. 2.

156 Nova britanska vlada bo morala rešiti tudi problem sterlinških terjatev in življenjskih stroškov,

Ljudska pravica, 8. 3. 1950, leto XI, št. 57/I, str. 4.

157 49. kongres laburistične stranke Anglije, Ljudska pravica, 10. 10. 1950, leto XI, št. 242, str. 2.

158 Aneurin Bevan (1897–1960) je bil leta 1929 kot laburist izvoljen v parlament. Po koncu druge

svetovne vojne je postal minister za zdravstvo, 1951 je postal minister za delo, vendar je kmalu

odstopil zaradi nestrinjanja z britansko oboroţitveno politiko. 1955 ga je kot voditelja laburistov

zamenjal Hugh Gaitskel. 1959 je postal namestnik predsednika laburistov. (I. Antič: Veliki

svetovni …, str. 96.)

159 Robert Schuman je načrt objavil 9. maja 1950. Francoska vlada je predlagala, da se celotna

francosko-nemška proizvodnja premoga in jekla prenese pod skupno Visoko oblast v okviru

organizacije, ki bi bila odprta tudi za druge evropske drţave. Visoka oblast naj bi imela pooblastila

za spodbujanje konkurence, določanje cenovne politike, usmerjanje investicij in kupovanje in

prodajanje v imenu sodelujočih drţav. Prva je Schumanov načrt ratificirala Nemčija. Velika

Britanija pa je povabilo zavrnila. Tako je aprila 1951 Evropski skupnosti za premog in jeklo

(ESPJ) pristopilo samo šest zahodnoevropskih drţav. (T. Judt: Povojna Evropa …, str. 189–193.)

47

bili premogovna in jeklarska industrija drţav, ki so sodelovale v tem načrtu,

podrţavljeni.160

Laburistična stranka je dvomila v vključevanje v celinske

dogovore, ki bi lahko omejili njeno svobodo pri izvajanju socialistične politike

doma. Bili so prepričani, da ta načrt pomeni vmešavanje v britanske celinske

zadeve, poleg tega pa so verjeli, da je njihovo gospodarstvo bolj zdravo od

gospodarstva celinskih sosed. Poleg tega pa je bil Commonwelth glavni vir

surovin in hrane; kolonialna ozemlja so bila vir zasluţka in tako zagotavljala

stabilnost britanske valute.161

Čeprav so se mnenja glede zunanje politike delila, so vseeno potrdili strankino

politiko. Sprejeli so program, ki je govoril o njihovem stališču do svetovnega

miru. Bil je namenjen predvsem volilni kampanji. Povedali so tudi, da

oboroţitveni program ne bo vplival na ţivljenjsko raven.162

Takoj po februarskih volitvah leta 1950 so nasprotniki laburistične politike

napovedovali, da se laburistična vlada ne bo dolgo obdrţala, saj ni imela prave

večine. Imeli so prav. Nasprotovanje vladni politi se je na začetku drugega

mandata še bolj okrepilo, kar je pripeljalo do vladne krize.

160 49. kongres laburistične stranke Anglije, Ljudska pravica, 10. 10. 1950, leto XI, št. 242, str. 2.

161T. Judt: Povojna Evropa …, str. 193.

162 49. kongres laburistične stranke Anglije, Ljudska pravica, 10. 10. 1950, leto XI, št. 242, str. 2.

48

2.4 Vladna kriza in volitve leta 1951

Proti koncu leta 1950 so v parlamentu začeli razpravo o oboroţitvenem programu.

Attlee je januarja 1951 parlament prepričeval, da mir ni zagotovljen, če ni

obramba ni dovolj močna. Govoril je o britanskem oboroţitvenem programu.

Britanske sile naj bi imele aprila 1950 800.000 vojakov, do konca leta pa naj bi

bilo vpoklicanih 250.00 rezervistov. Načrtovali so povečano proizvodnjo tankov

in letal, s tem bi se tudi povečal proračun za vojsko.163

Velika Britanija bi morala

– po Attleejevem pričanju – uvesti omejitve, ki so bile v času druge svetovne

vojne in po njej. Hotel je, da bi se delavce prisilno premeščalo, nadzorovalo

zaposlitev in nekvalificiranim delavcem omogočilo, da se zaposlijo v

visokokvalificirani industriji. Skladišča in tovarne naj bi bila namenjena potrebam

obrambe, prenehala pa naj bi se tudi proizvodnja manj potrebnih predmetov.164

Prvi so se vladi uprli konservativci. Churchill je podal predlog za izglasovanje

nezaupnice vladi in njeni obrambni politiki. Oboroţitveni program je bil vseeno

zadovoljiv, vendar pa naj bi vlado prehiteli dogodki. Nekateri so pisali, da so bili

Churchillovi nasveti v večini nedosledni in so sluţili za pridobivanje glasov.

Konkretnega predloga o oboroţitvenem načrtu Churchill ni podal.165

Marca so poročali, da je letno poročilo izvršnega odbora laburistične stranke

opozarjalo na moţnost predčasnih splošnih volitev. Predvidevali so, da bi bile

nove volitve v primeru, če bi laburisti ostali v manjšini v proračunski razpravi.

Laburisti so tudi odklanjali kakšno koli obliko koalicijske vlade s konservativci.

Churchill je v svojem govoru povedal, da je konservativna stranka pripravljena

izkoristiti vse moţnosti, da bi se razpisale nove volitve.166

Nov proračun naj bi breme kar se da pravično razdelil med vse plasti prebivalstva.

Najostrejšo kritiko sta podala Federacija britanskih industrialcev in KPVB. Prva

je protestirala zaradi povečanja davkov na ekstradobičke, druga pa zaradi

163 Attlee o britanskem oborožitvenem programu, Ljudska pravica, 31. 1. 1951, leto XII, št. 26, str.

2.

164 Nova Attleejeva izjava, Ljudska pravica, 1. 2. 1951, leto XII št. 27, , str. 2.

165 Britanski tik o razpravi v parlamentu, Ljudska pravica, 18. 2. 1951, leto XII, št. 42, str. 2.

166 V Angliji lahko pride do novih volitev, Ljudska pravica, 23. 3. 1951, leto XII, št. 70, str. 2.

49

nezadovoljstva pri povečanju izdatkov za obrambo drţave. Nekateri laburisti pa

niso bili zadovoljni, ker so se zmanjšale finance za zdravstveno sluţbo167

in

drţavno podporo za prehrano.168

Britanska vlada je bila prisiljena preusmeriti

javne izdatke iz sociale, da je lahko izpolnjevala obrambne obveznosti. To pa je

bila ena izmed ključnih točk, ki je razcepila laburistično stranko in pripomogla k

njenemu porazu na volitvah.169

Aprila je Aneurin Bevan, minister za delo, odstopil. Kot razlog je navedel

nestrinjanje z obrambnim programom. Ni se strinjal s tem, da se oboroţitveni

program izvaja iz sredstev za socialno-zdravstveno sluţbo. Bevan je bi vodja

levega krila laburistične stranke. Z njegovim odstopom je prišlo do največje krize

Attleejeve vlade. Namen odstopa je bil, da Attlee razpiše nove volitve.170

Kmalu se je pokazalo, da Bevan za seboj ni potegnil večjega števila laburistov,

čeprav je uţival osebno priljubljenost. Tako niso olajšali naporov konservativcev,

da bi strmoglavili vlado. Vendar pa so predvidevali, da se Attlee ne bo mogel

dolgo obdrţati na svojem poloţaju. Bevan je bil prepričan, da bi bilo bolje

razpisati volitve, čeprav bi na njih izgubili, kakor pa da bi prevzeli odgovornost za

odločanje o pomembnih vprašanjih oboroţitve.171

Laburistična stranka je pozvala vse člane, naj zavrnejo politiko Bevana, Wilsona

in Freemana, ki so podali svoje odstope, ker se niso strinjali z vladnim predlogom

proračuna. Izvršni odbor stranke se je v celoti strinjal s predlogom. Poslance so

pozvali naj ohranijo enotnost stranke. Bevan in Wilson sta povedala, da ne

nameravata strmoglaviti vlade. Laburisti so bili prepričani, da je bila kriza

167 Bevan je leta 1946 predstavil program nacionalnega zdravstvena sistema, v veljavo je stopil leta

1948. Med nasprotniki novega programa so bili tudi zdravniki, ker so v njem videli poskus

ukinitve privatne prakse in postavitev njih kot drţavnih uradnikov, vendar je bil zakon sprejet, saj

je imel veliko podporo javnosti. Zaradi kritik je moral Bevan dovoliti privatno prakso. (Kenneth

O. Morgan: The Oxford History of Britain, Oxford 1984, str. 635.)

168 V Britaniji so sprejeli novi proračun kot poskus pravičnejše porazdelitve novih bremen,

Ljudska pravica, 18. 4. 1951, leto XII, št. 88, str. 2.

169 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 184.

170 Minister za delo Bevan odstopil, Ljudska pravica, 24. 4. 1951, leto XII, št. 97, str. 1.

171 Bevan ne mogel potegniti za seboj večjega števila laburističnih poslancev, Ljudska pravica, 25.

4. 1951, leto XII, št. 98, str. 1.

50

pravočasno preprečena in da volitev ne bo pred jesenjo.172

Za nekaj časa se je

stanje umirilo, vendar je septembra prišlo do sprememb.

Napovedi o predčasnih volitvah so se septembra uresničile. Attlee je napovedal

splošne volitve v britanski parlament za 25. oktober.173

Te volitve so se

napovedovale ţe od februarja 1950. Laburistična neprepričljiva večina je bila

vseskozi največji problem. Konservativna stranka je vseskozi čakala na

priloţnost, da bi prisilila laburistično vlado k odstopu. Laburisti naj bi svoje

pristaše izgubljali zaradi reševanja problemov na račun ţivljenjskega standarda.

Konservativci so bili prepričani, da bodo zmagali, nekateri izmed njih so

razmišljali tudi o koaliciji.174

Konservativci so si veliko obetali od proračunske razprave. Hoteli so udariti

nasprotnika in si zagotoviti popularnost med britanskimi volivci. Vendar so bili

ukrepi vlade takšni, da niso mogli nastopati proti njim. Vlada je namreč

predstavila ukrepe, ki so zahtevali razdelitev bremen na vse druţbene razrede.

Temu pa je bila naklonjena britanska javnost. Tako so konservativci kritiko

omejili na nesposobnost vlade pri preprečevanju naraščanja cen in na visoke

upravne izdatke.175

Attleejeva odločitev o razpisu novih volitev je presenetila britansko javnost, tudi

njegove nasprotnike. Tega ni diktirala konservativna stranka. Attlee je v svoji

obrazloţitvi dejal: »18 mesecev je laburistična vlada izpolnjevala svojo dolţnost z

zelo majhno večino v parlamentu. Po mojem mnenju je prišel čas, da od volivcev

ponovno zahtevamo zaupanje in ustrezajočo podporo v parlamentu za reševanje

vaţnih nalog, ki stoje pred drţavo.«176

172 Laburistična stranka vse poslance k enotnosti, Ljudska pravica, 26. 4. 1951, leto XII, št. 99, str.

1.

173 7 dni po svetu, Ljudska pravica, 22. 9. 1951, leto XII, št. 164, str. 2.

174 Pred volitvami v Veliki Britaniji, Ljudska pravica, 13 10. 1951, leto XII, št. 167, str. 1–2.

175 Prav tam.

176 Prav tam.

51

Na volitvah so zmagali konservativci. Volilna udeleţba je bila 82 %. 31. oktobra

se je prvič sestal izvoljeni parlament. Konservativna večina je bila večja za 17

poslancev. To Churchillu naj ne bi zagotavljalo zanesljive opore.177

Laburistična vlada 1945–1951 je bila ena izmed najbolj odločilnih v britanski

zgodovini, njen vpliv na razvoj moderne Velike Britanije je bil velik v vseh

pogledih – tako v sami Veliki Britaniji kot tudi v tujini. Med drugim se je kazal v

vsej Evropi in mednarodnih organizacijah. Do odstopov Bevana in Wilsona leta

1951 v sami stranki ni bilo večjih napetosti. Vlada je veljala za bolj enotno kot

tista iz leta 1924.178

177 Po zmagi konservativcev v Veliki Britaniji, Ljudska pravica, 3. 11. 1951, leto XII, št. 170, str.

1–2.

178 K. O. Morgan: Labour …, str. VII.

52

3 Ljudska pravica o britansko-jugoslovanskih odnosih

3.1 Vprašanje Trsta

1. maj 1945 je prinesel zmago Jugoslovanov v tekmi za Trst, dobili so nadzor nad

večjim delom Julijske krajine do Soče. Naslednji dan je prispela novozelandska

divizija, ki jo je poslal Churchill. Američani so hoteli, da zavezniki uvedejo

Zavezniško vojaško upravo179

v celotni Julijski Krajini. Po pogovorih med

Josipom Brozom Titom in Alexandrom 8. maja v Beogradu je prišlo do viška

krize. Morgan je Titu predstavil Alexandrov predlog sporazuma, vendar ga je Tito

zavrnil, podal pa je predlog o zavezniško-jugoslovanski upravi v zahodnem delu

Julijske krajine. Jugoslovanska vlada je zaveznikom poslala novo noto, v kateri je

vztrajala pri pravici do zasedbe Julijske krajine do Soče. Truman je v pismu

Churchillu napisal, da se mora okrepiti poloţaj zavezniških čet vzhodno od Soče.

22. maja so se zavezniške čete s Soče premaknile na Morganovo črto, 9. junija so

jugoslovanski zunanji minister in veleposlanika Velike Britanije in ZDA v

Beogradu podpisali sporazum. Najpomembnejši točki sta bili: razdelitev Julijske

krajine na dve coni A in B ter umik jugoslovanskih čet iz cone A.180

Ljudska pravica je zapisala, da je jugoslovanska vojaška zasedba ozemlja naletela

na neprijeten odziv pri zahodnih zaveznikih. Trdila je, da je britansko in ameriško

časopisje začelo ostro kampanjo proti Jugoslaviji in jo obtoţilo, da hoče svoje

zahteve doseči s silo in enostransko akcijo. Zasedla naj bi ozemlje, ki je še vedno

spadalo pod Italijo. Jugoslavija naj bi s tem ravnanjem pokazala, da ţeli

prejudicirati sklepe, ki so bili sprejeti na mirovni konferenci. Ljudska pravica je

zapisala, da je s takšnim pisanjem britansko in ameriško časopisje delalo krivico

179 Zavezniška vojaška uprava (ZVU) je bila v coni A vzpostavljena 12. junija 1945 pod uradnim

imenom ZVU 13. korpusa, na podlagi koncepta, ki so ga zavezniki pripravila pred izkrcanjem na

Sicilijo 10. junija 1943. Uporabljen je bil v celotni Italiji. ZVU je bila podrejena generalporočniku

Johnu Hardingu. 14. junija so razpustili Narodno zaščito, ki je bila oboroţena formacija v sluţbi

PNOO in njegov izvršilni organ; sledila je ukinitev ljudskih sodišč, odstranitev delegatov PNOO

in okroţnih NOO iz gospodarskih, zdravstvenih, socialnih in drugih ustanov ter odprava oblasti

narodnoosvobodilnih odborov in njihovih organov. (Cvetko Vidmar: Zadnja tuja vojaška

okupacija slovenskega ozemlja. Oris zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju od 12.

junija 1945 do 15. septembra 1947, Nova Gorica 2009 (dalje C. Vidmar: Zadnja tuja …), str. 80–

87, 99–104.)

180 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 47–52.

53

Jugoslaviji. S tem naj bi pokazali tudi svojo pristranskost. Ljudska pravica je bila

na strani Jugoslavije, ker je bila prepričana, da gre za slovensko ozemlje, ki je bilo

dodeljeno Italiji z Rapalsko181

pogodbo. Narodna vstaja naj ne bi bila v nasprotju

s cilji zaveznikov, ampak naj bi bilo celo obratno – sestavni del skupnega boja

zdruţenih narodov zoper fašistično nasilje.182

Ljudska pravica je povzela članek po Borbi,183

v katerem je zapisala, da se

»gonja« britanskih in ameriških časopisov konec maja 1945 proti Jugoslaviji še

vedno ni ponehala. Poudarjali so, da je Jugoslavija pripravljena rešiti vprašanje

glede Trsta na demokratičen način. Poudarili so tudi, da Jugoslavija ni proti

oblikovanju začasne vojaške administrativne oblasti na trţaškem ozemlju.184

Manchester Guardian185

je – po pisanju Ljudske pravice – zahteval odkritejše

ravnanje Velike Britanije z Italijo. Zahteval je izpustitev italijanskih ujetnikov, ki

so bili zajeti med premirjem in so bili v Italiji. Poudaril je, da bi morali biti pogoji

premirja kmalu objavljeni. Ti bodo povedali, kako dolgo bo Italija zasedena in

zakaj, ter kdaj bo italijanski vladi dovoljen popoln nadzor nad drţavo.186

181 Rapalska pogodba je bila podpisana 12. novembra 1920 med Kraljevino Italijo in Kraljevino

SHS. Slednji je Italija prepustila Dalmacijo (z izjemo Zadra in ter otokov Lastovo in Palagruţa).

Meja med Slovenijo in Italijo se je pomaknila na razmejitveno črto Mangart–Triglav–Krnice pri

Novakih–Špehovše–Hotedršica–Planina pri Rakeku–Sneţni–Reka. (Neven Borak idr.: Slovenska

novejša zgodovina, Ljubljana 2005 (dalje N. Borak idr.: Novejša slovenska …), str. 224.)

182 Imperialistične strune, Ljudska pravica, 22. 5. 1945, leto VI, št. 32, str.1.

183 Borba je jugoslovanski dnevnik, izhajal je v cirilici in latinici v srbohrvaškem jeziku.

Ustanovljen je bil v Zagrebu kot glasilo KPJ in bil leta 1929 prepovedan. Med drugo svetovno

vojno je deloval v tajnosti. Po vojni pa se je nakladala povečala, posebej še po sporu Jugoslavije z

Informbirojem, saj je Borba ostro kritizirala sovjetsko politiko. Znan je po svojem obravnavanju

zgodovinskih in kulturnih dogodkov. Na prelomu stoletja je imel naklado 85.000 izvodov. (Borba,

Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/673301/Borba),

pridobljeno 6. 8. 2010.)

184 Jugoslavija je pripravljena, da vprašanje Trsta reši na demokratski način, Ljudska pravica, 23.

5. 1945, leto VI, št. 24, str. 1.

185 Guardian je eden izmed glavnih časnikov v Zdruţenem kraljestvu. Začel je izhajati leta 1821

kot tednik Manchester Guardian, leta 1855 je postal dnevnik. 100 let kasneje so Manchester

izpustili iz imena. Uredniška politika je bila manj konservativno usmerjena kot npr. pri The Daily

Telefraphu in The Timesu. (Guardian, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.

com/EBchecked/topic/247912/The-Guardian), pridobljeno 6. 8. 2010.)

186 Angleški list se poteguje za Italijo, Ljudska pravica, 7. 6. 1945, leto VI, št. 37, str. 2.

54

Na svetu zunanjih ministrov v Londonu septembra 1945 so Jugoslovani govorili

kot zavezniki in člani ZN, medtem ko so Italijani nastopili kot bivša sovraţna

deţela. Na ta način so uţivali Italijani manj ugoden poloţaj. Britanski narod ni

ţelel, da bi se Italija kot nekdanji sovraţnik okoristila na škodo Jugoslavije kot

britanskega zaveznika. Poudarili so, da Trst predstavlja vrata za srednjeevropsko

trgovino.187

V obdobju trţaške krize je bila v Veliki Britaniji na oblasti laburistična stranka, v

kateri so prepletali različni pogledi na zunanjepolitična vprašanja. Ena izmed

članic laburistične stranke se je v svojem govoru v Spodnjem domu britanskega

parlamenta novembra 1945 dotaknila vprašanj Istre in Trsta. Poudarila je, da je

bilo vprašanje Trsta zelo teţavno. Povedala je, da je Jugoslovane uţalilo dejstvo,

da so se borili na britanski strani, vendar pa je ostajalo trţaško vprašanje še vedno

nerešeno. Prepričana je bila, da bo Jugoslavija drţava, ki jo bodo lahko imeli za

prijateljsko. Poudarila je, da se je jugoslovanski narod trdno odločil, da se reţim

kralja Petra ne bo vrnil. Poppenwel, ki je prav tako govoril o istem problemu, je

bil v skupini odposlancev, ki so obiskali Jugoslavijo. Dotaknil se je sumov, ki so

se takrat pojavljali v Evropi in govoril o svobodi, ki so jo uţivali britanski

poslanci v Jugoslaviji. Zatrdil je, da so lahko so šli kamor so hoteli in se

pogovarjali s komer koli. Naleteli naj bi na deţelo, ki je bila zelo prijateljsko

razpoloţena do Velike Britanije. Vprašanje Trsta naj bi to prijateljstvo malo

skalilo. Poleg tega vprašanja je bilo aktualno tudi vprašanje vojnih zločincev,

katerih izročitve je zahtevala Jugoslavija. Jugoslovani so menili, da so se ti ljudje

takrat po Italiji sprehajali kot turisti. Jugoslovani so imeli svoj načrt in Britanci

jim ne bi smeli vsiljevati svojega tipa demokracije.188

Pariška mirovna konferenca se je odvijala med avgustom in oktobrom 1946. Na

njej je vprašanje italijansko-jugoslovanske meje postalo povod za spor med

velesilami. V Julijsko krajino so poslali štiri izvedence, od katerih so vsi

predlagali svojo različico meje; jugoslovanskim zahtevam je bila najbolj blizu

187 Svet zunanjih ministrov v Londonu proučuje zahteve zavezniških držav do Italije, Ljudska

pravica, 19. 9. 1945, leto VI, št. 127, str. 5.

188 Govori britanskih narodnih poslancev v Spodnji zbornici, Ljudska pravica, 27. 11. 1945, leto

VI, št. 186, str. 1.

55

sovjetska, italijanskim pa ameriška. Zunanji ministri so sprejeli francosko

razmejitveno črto od Devina do Novigrada ter določili, da bo integriteto

Svobodnega trţaškega ozemlja ščitila OZN oz. Varnostni svet, ki naj bi po

posvetovanju z Jugoslavijo in Italijo imenoval njegovega guvernerja, ta pa naj bi

sklical splošne volitve, iz katerih bi izšli ustavodajna skupščina in upravna

oblast.189

Bevin je oktobra 1946 govoril v Spodnjem domu britanskega parlamenta o

trţaškem vprašanju, za katerega niso našli rešitve na pariški mirovni konferenci, v

glavnem zaradi nepomirljivega stališča, ki sta ga zavzeli ameriška in britanska

vlada. Britanski minister je ţelel dokazati, da Trsta ne vidijo kot vojaškega

oporišča. Izjavil je, da je Trstu potrebna močna vlada in da bi bilo treba dati

trţaškemu guvernerju posebno oblast zaradi zagotovitve izvrševanja priporočil

Varnostnega sveta. Dotaknil se je tudi načrta mirovne pogodbe z Italijo in

primerjal Italijo z Jugoslavijo, pri čemer je dejal, da noče, da bi Jugoslavija

naredila isto napako kot Italija leta 1919, ko je šla predaleč.190

Jugoslovani so na trţaško vprašanje gledali s svojimi očmi. Bili so prepričani, da

se Trst mora priključiti k Jugoslaviji. S svojimi idejami so se obračali na svoje

zaveznice iz časa druge svetovne vojne, prav tako tudi OZN. Jugoslovanski

predstavniki v OZN so vseskozi opozarjali na trţaški problem.

Marca 1948 je bila objavljena tristranska nota, s katero so ZDA, Velika Britanija

in Francija celotno Svobodno trţaško ozemlje prisodile k Italiji. Za njeno

uresničitev so potrebovali soglasje Sovjetske zveze, zato je bila nota dejansko

brezpredmetna. Jugoslovanska stran je ocenila, da objava note ni bila sprejeta z

velikim navdušenjem; sprejeli so jo kot podporo Krščansko demokratski stranki,

ki jo je pomagal ustanoviti Alcide De Gasperi.191

189 Joţe Pirjevec: Pariška mirovna konferenca, v: Acta Histriae VI, Koper 1998, str. 7–14.)

190 Bevinov govor o britanski zunanji politiki in mirovni konferenci, Ljudska pravica, 26. 10. 1946,

leto VII, št. 251, str. 5.

191 Nevenka Troha: Predlogi Jugoslavije za rešitev trţaškega vprašanja po objavi resolucije

Informbiroja, v: Jugoslavija v hladni vojni, Ljubljana 2004, str. 143–159.

56

Aprila 1948 je bila v Trstu tretja konferenca aktivistov OF za trţaško ozemlje.

Namen sestanka je bil pretresti politični poloţaj zvezi z zadnjim predlogom ZDA,

Velike Britanije in Francije glede priključitve Trsta k Italiji. Branko Babič,192

sekretar KP STO, je predvideval, da bi lahko vprašanje Trsta privedlo do vojne.

Poudaril je, da bi se morali Slovenci boriti proti izkoriščanju Trsta za mednarodne

komplikacije. Spoštovanje pogodbe bi moralo biti osnovno vprašanje. OF je kot

sestavni del Slovensko-italijanske antifašistične unije takrat ţe zavzela svoje

stališče in v svojem programu jasno označila mir kot eno od osnovnih vprašanj.193

Babič je menil, da je imel ta predlog za Slovence poseben pomen, saj naj bi ţeleli

z njimi ponovno barantati. Poskušali naj bi prezreti ţrtve v boju za dosego pravic.

S tem naj bi poskušali ustvariti za Slovence podobno stanje, kot je bilo v času

fašističnega terorja. Kot primer je navedel stanje na Goriškem, kjer so predloţili

spomenico OZN goriški, beneški in kanalski Slovenci. Spomini na fašistično

Italijo so bili še takrat zelo ţivi.194

Zdruţenje partizanov Julijske krajine je aprila 1948 poslalo zasedbeni britansko-

ameriški upravi resolucijo, v kateri so protestirali, ker je hotela zasedbena vojaška

uprava ob 1. maju razdeliti mesto na dve coni in s tem preprečiti ljudskim

mnoţicam dostop do središča. Zapisali so, da so Američani in Britanci s tem ţeleli

narediti iz trţaškega ozemlja novo Palestino, iz slovenskega pa novi Jeruzalem.

Poudarili so, da so Trst osvobodili njegovi ljudje s partizani maršala Tita, ki so se

obrnili proti nacifašistom. Trst naj bi se ponosno boril za svojo svobodo in zato

naj ne bi dovolil, da bi kdo oporekal in omejeval demokratične pridobitve.

Partizani Julijske krajine, delavci in ostali prebivalci imajo pravico do dostopa v

vse ulice in do vseh trgov, kamor imajo dostop tudi – po njihovem mnenju –

»tolpe neofašističnih morilcev«, ki se niso udeleţevali manifestacij zaradi miru in

192 Branko Babič (1912–1995) je bil konec tridesetih let sekretar komiteja KPS za severno

Slovenijo, med drugo svetovno vojno je bil politični komisar štaba Bosanske krajine in sekretar

OK KP Hrvatske za Kozaro, sekretar PK KPS za Primorsko, sekretar komiteja KPS za Slovensko

primorje, 1945 za Trst, 1946 KP Julijske krajine, do razkola 1948 KP STO, nato do 1950

slovenskega dela STO. (Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana 2008 (dalje

Osebnosti …), str. 28.)

193 Imperialisti uporabljajo trst za ustvarjanje vojne psihoze, Ljudska pravica, 15. 4. 1948, leto IX,

št. 90, str. 2.

194 Prav tam.

57

bratstva, ki niso ţeleli dela in svobode, ampak izzivanje in napeljevanje k

sovraštvu.195

Nekdanji politični antifašistični preganjanci so izrazili svoje ogorčenje zaradi

namena okupacijskih vojaških oblasti, da bodo razdelili mesto na dva dela, od

katerega naj bi bil en del, ki je vseboval ulice in trge središčna namenjen »izrecno

šovinističnim političnim strujam«, medtem ko naj bil bile ljudske mnoţice

odrinjene v predmestja. S tem naj bi vojaške oblasti razdelile prebivalstvo na

meščane in podloţnike z omejenimi pravicami. Tako naj bi prišlo do absurda, da

široke antifašistične ljudske mnoţice, ki so dale največje število političnih

preganjancev in borcev med osvobodilnim bojem, ne bi mogle na noben način

proslaviti prvomajskega praznika na obenem trgu v središču mesta. Nekdanji

politični preganjanci niso mogli priznati delitve mesta in njegovega prebivalstva.

Zdelo se je, da so to naredili namenoma, da bi izzvali nasprotovanja.196

II. kongres Osvobodilne fronte je aprila 1948 poslal protestno brzojavko OZN in

vladam ZDA, Velike Britanije in Francije, v kateri so odklanjali in obsojali

predlog ameriške, britanske in francoske vlade, da se STO priključi Italiji. Ta

predlog naj bi bil nov člen v verigi preziranja volje trţaškega prebivalstva, ki do

takrat edino v Evropi ni moglo izraziti svoje volje na volitvah, ki so bile drugod

po običajnih pravilih zahodnega parlamentarizma. Ta predlog naj ne bi bil

naperjen samo proti nacionalnim pravicam slovenskega naroda in proti

demokratičnim pravicam prebivalcev STO, ampak naj bi pomenil tudi preziranje

določb mirovne pogodbe z Italijo, ki so jo podpirale ameriška, britanska in

francoska vlada. Slovenci so bili prepričani, da bi se morali problemi reševati s

sporazumom in z vlado Federativne ljudske republike Jugoslavije. Slovenski

narod je po svojih delegatih na drugem kongresu OF izraţal odločno voljo, da ne

bo nikdar pristal na enostranske predloge, kot je bil predlog priključitve Trsta k

195 Odločen protest partizanov Julijske krajine, Ljudska pravica, 21. 4. 1948, leto IX, št. 95, str. 1.

196 Protest bivših političnih antifašističnih preganjancev zaradi oviranja prvomajskih proslav v

Trstu, Ljudska pravica, 25. 4. 1948, leto IX, št. 98, str. 5.

58

Italiji. Ta predlog naj bi rahljal in ogroţal teţko pridobljeni mir v tem delu

Evrope.197

V britansko-ameriški coni trţaškega ozemlje so vojaške oblasti razglasile – po

pisanju Ljudske pravice – obsedno stanje. Zaprli so osebni promet od 20. ure

zvečer do 5. ure zjutraj na mejah britansko-ameriške cone trţaškega ozemlja z

Jugoslavijo in cono B trţaškega ozemlja in uvedli kontrolo v pomorskem

prometu. V vodah med Trstom in Koprom so po 20. uri kroţili motorni čolni

civilne policije in ustavljali ladje. Na obmejnih področjih proti Jugoslaviji in coni

B trţaškega ozemlja so britansko-ameriške oblasti povečale število vojaških in

policijskih posadk. Postavljali so zapornice. Tudi v notranjosti trţaškega ozemlja

pod britansko-ameriško okupacijo so izvajali preglede osebnih dokumentov.

Prebivalcem iz Prebenka, na mejni črti med conama A in B, so prepovedali vstop

v vas Dolino in Milje. Prav tako so obmejnim prebivalcem, ki so imeli

dvolastniško dovoljenje za prehod meje, prepovedali prestopiti mejo. V Ljudski

pravici so zapisali, da so Britanci in Američani medtem dovoljevali svoboden

prehod med trţaškim ozemljem in Italijo fašističnim skupinam, ki so prihajali v

Gorico, Trţič in Videm. Kljub okupacijskim oblasti so delavci v vseh tovarnah

izobesili rdeče zastave. Po mestu je bilo nalepljenih veliko letakov, ki so vabili

prebivalce k praznovanju 1. maja.198

Vojaška uprava Jugoslovanske armade STO je poslala britansko-ameriški upravi

protestno noto, v kateri so protestirali zaradi omejitve potniškega in cestnega

prometa med conama. Britansko-ameriško vojaško upravo so opozarjali, da se ne

strinjajo z enostranskimi spremembami ţe obstoječega sporazuma o svobodi

gibanja prebivalstva med obema conama. Zapora je prizadela veliko število oseb,

ki so imeli veljavne dokumente, izdane s strani oblasti jugoslovanske cone. To

dejanje naj bi bilo v nasprotju z mirovno pogodbo. Svobodno gibanje na samem

področju STO je bila ena temeljnih demokratičnih pravic ljudi. Z omejitvami so

197 Protestna brzojavka II. kongresa Organizaciji združenih narodov in vladam ZDA, Velike

Britanije in Francije, Ljudska pravica, 29. 4. 1948, leto IX, št. 102, str. 1.

198 Angloamerikanci so zaradi oviranja prvomajskih proslav inscenirali obsedno stanje, Ljudska

pravica, 1. 5. 1948, leto IX, št. 103, str. 4.

59

se kršila vsa načela demokracije in svobode, pri prebivalcih pa naj bi vzbujala

vznemirjenje.199

Po podatkih Ljudske pravice naj bi v Trstu protestiralo 80.000 ljudi kljub

poostrenemu policijskemu nadzoru. Na proslavi je predsednik Enotnih sindikatov

trţaškega ozemlja Aleksandro Destradi v svojem govoru ostro obsodil

okupacijske oblasti, ker so poskušale omejiti prvomajsko proslavo. Trţaško

ljudstvo naj bi s svojo prisotnostjo pokazalo pripravljenost, da prepreči vse

provokacije »vojnohujskaških imperialistov«. Poudaril je, da je bil poloţaj v Trstu

obupen ter zahteval, da okupacijske oblasti razpišejo volitve v upravne organe, v

kateri bodo zastopani predstavniki ljudstva.200

Med britansko-ameriško vojaško upravo in italijansko vlado je bil junija podpisan

finančni, carinski in gospodarski sporazum. S tem sporazumom je bilo Trstu

onemogočeno, da bi nabavljal surovine za svojo industrijo iz, zanj, naravnega

zaledja. Osvobodilni svet Trsta je na seji obravnaval probleme učinka tega

sporazuma. Industrija je po njihovem mnenju trpela veliko škodo, zaradi tega naj

bi naraščalo število brezposelnih. Osvobodilni svet je poleg tega obsodil

razsipanje javnega denarja, ker naj bi povzročalo veliko škodo na račun

prihodnosti obeh con.201

Junija 1948 je potekala v Trstu seja Glavnega odbora Slovensko-italijanske

antifašistične unije. Predsednik Pogassi je v svojem govoru poudaril, da so sejo

sklicali zaradi teţkega poloţaja Trsta, v katerem je bil pod okupacijo britansko-

ameriških oblasti. Sekretar Slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU)

Branko Babič je negativno pristopil do vključitve Trsta pod okvir Marshallovega

načrta. Trdil je, da so do tedaj dobili kot pomoč samo mleko v prahu in suh grah.

Menil je, da sta civilna policija in britansko-ameriška okupacijska vojaška uprava

199 Protest Jugoslovanske VU zaradi omejitve prometa med cono A in B, Ljudska pravica, 1. 5.

1948, leto IX, št. 103, str. 4.

200 Kljub terorju je 80.000 Tržačanov demonstriralo za demokratične pravice, Ljudska pravica, 4.

5. 1948, leto IX, št. 105, str. 1.

201 Angloameriška VU onemogoča tržaški industriji nabavo surovin iz naravnega zaledja, Ljudska

pravica, 22. 6. 1948, leto IX, št. 147, str. 2.

60

namenoma povzročali teror, z namenom, da bi upravičili potrebo po čim daljšem

bivanju zasedbenih čet. Ţelel je, da bi se spoštovala mirovna pogodba.202

Na seji Varnostnega sveta v New Yorku so avgusta 1948 obravnavali spomenico

vlade FLRJ o trţaškem vprašanju. Med razpravo so govorili predstavniki ZDA,

Velike Britanije in Sovjetske zveze. Ameriški delegat Jessup je ţelel v svojem

govoru zanikati trditve, da so britansko-ameriške oblasti kršile mirovno pogodbo,

ker so ţelele vključiti STO v italijansko gospodarstvo. Trdil je, da bi bil sporazum

med britansko-ameriškimi oblastmi in italijansko vlado koristen za prebivalce

STO in gospodarsko obnovo. S svojim govorom je ţelel upravičiti predloge ZDA,

Velike Britanije in Francije, da bi STO vrnili Italiji. Britanski delegat Codogan je

prav tako ţelel upravičiti predlog o priključitvi STO k Italiji. Odgovornost

britansko-ameriških oblasti vojaške uprave za nepravilno in nezakonito

upravljanje Trsta je hotel prevaliti na jugoslovansko vojaško upravo. O Jugoslaviji

je rekel, da v njej ni drţavljanskih svoboščin in da vlada v drţavi policijski

teror.203

Sovjetski predstavnik Jakov Aleksandrovič Malik204

je dejal, da so bile do tedaj

kršene pogodbe, obljube niso bile izpolnjene. ZDA, Velika Britanija in Francija so

se zavezale, da bodo imenovale guvernerja za STO po posvetovanju z

jugoslovanskimi in italijanskimi predstavniki. To se ni zgodilo. Pogodba je začela

veljati 15. decembra 1947. Predlaganih je bilo več kandidatov, vendar ni bil nihče

izbran. Malik je trdil, da se ZDA, Velika Britanija in Francija sploh niso zanimale

za to, da bi bilo vprašanje guvernerja rešeno ter da naj bi namenoma zavlačevale

to vprašanje.205

Na seji je jugoslovanski delegat dr. Joţe Vilfan206

predloţil

202 SIAU zahteva izvajanje določb mirovne pogodbe, Ljudska pravica, 23. 6. 1948, leto IX, št. 148,

str. 2.

203 Vlade ZDA, Britanije in Francije kršijo mirovno pogodbo z Italijo in sporazumne sklepe glede

Trsta, Ljudska pravica, 15. 8. 1948, leto IX, št. 195, str. 1.

204 Jakov Aleksandrovič Malik (1906–1980) je bil sovjetski diplomat in politik. (L. Menaše:

Svetovni biografski …, str. 608.)

205 Vlade ZDA, Britanije in Francije kršijo mirovno pogodbo z Italijo in sporazumne sklepe glede

Trsta, Ljudska pravica, 15. 8. 1948, leto IX, št. 195, str. 1.

206 Joţa Vilfan (1908–1987) je bil pravnik, politik in diplomat. Bil je sodelavec Ljudske pravice,

Stare pravde, Knjiţevnosti in sodobnosti. Po okupaciji je bil izgnan v Srbijo, 1943 je postal

predsednik NOOS za Primorsko Slovenijo, 1944 sekretar PNOO. Po vojni je bil sekretar

61

resolucijo, v kateri so zahtevali, da bi se STO priznala s strani zaveznikov, OZN

in Italije. Poudarili so, da je bil takšen reţim uveden samo začasno.207

Varnosti

svet je zavrnil jugoslovansko pritoţbo, ker ZDA in Velika Britanija naj ne bi kršili

pogodbe z Italijo. Sovjetska zveza in Ukrajinska republika sta glasovali za

jugoslovansko resolucijo.208

V Ljudski pravici so bili prepričani, da so Američani in Britanci (označeni so bili

za imperialiste209

) načrtno začeli ofenzivo proti naprednemu gibanju v Trstu v

obdobju, ko je Vidali začel razbijati protiimperialistični tabor. Sodišče

(Jugoslovani so ga imenovali imperialistično) je obsodili sedem delavcev, ki so

branili dvojezičnost. V tem času je britansko-ameriška vojaška uprava povišala

cene racioniranemu blagu, tisk je začel boj proti slovenskim šolam. To početje so

primerjali z ukrepi nekdanjega reţima – fašizma. Poudarili so, da so Slovenci

sprejeli ustanovitev STO kot ţrtev za ohranitev miru v svetu. Pravico

enakopravnosti jezika in moţnost svobodnega kulturnega razvoja so si Slovenci

priborili sami in zato so jih bili pripravljeni braniti. Američani in Britanci naj bi s

svojim obnašanjem dokazali, da jim ni bil pomemben mir na svetu. Ti so sklenili

gospodarski sporazum z Italijo in tako – po mnenju Jugoslavije – kršili mirovno

pogodbo.210

Na februarski seji 1949 je Varnostni svet proučeval vprašanje imenovanja

guvernerja STO. Sovjetski predstavnik pri OZN Malik je v svojem govoru

jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, 1947–1950 vodja stalne jugoslovanske

misije pri ZN, 1950–1952 pomočnik zunanjega ministra ter veleposlanik v Indiji in Burmi.

Kasneje je bil generalni sekretar predsedstva FLRJ in do 1963 podpredsednik. Bil je tudi član

arbitraţnega sodišča v Haagu. (Osebnosti …, str. 1263.)

207 Jugoslovanska resolucija zahteva, da Varnostni svet proglasi za neveljavne vse sporazume

glede Tržaškega ozemlja, ki nasprotujejo določbam mirovne pogodbe z Italijo, Ljudska pravica,

17. 8. 1948, leto IX št. 197, str. 1.

208 Angloameriška glasovalna večina zavrnila jugoslovansko pritožbo glede kršitve mirovne

pogodbe z Italijo, Ljudska pravica, 21. 8. 1948, leto IX, št. 200, str. 2.

209 Niko Šilih je v svojem članku, ki je bil objavljen v Delu, trdil, da so bili Britanci in Američani

imperialisti, ki so hoteli prevzeti oblast – fašistični okupaciji naj bi sledila angloameriška. Trdil je,

da se je videlo sodelovanje med fašisti in zahodnimi agenti na Mihailovićevem procesu. (Niko

Šilih: O razrednem ozadju naše borbe proti imperialističnim agenturam, Delo, glasilo CK KPS,

XVIII/1–2, str. 18.)

210 Imperialistična kampanja proti slovenskim šolam posledica razbijaštva tržaških frakcionašev,

Ljudska pravica, 27. 9. 1948, leto IX, št. 232, str. 2.

62

poudaril zavlačevanje zahodnih sil pri reševanju vprašanja o imenovanju

guvernerja. Spomnil je na sovjetsko noto britanski vladi (18. aprila 1948), kjer so

poudarjali, da je predlog revizije mirovne pogodbe z Italijo nesprejemljiv, ker naj

bi teptal demokratična načela. Omenil je, da sta britanska in ameriška vlada kršili

sklep Sveta zunanjih ministrov, ki je poudarjal nujnost ekonomske odvisnosti

STO. Zatrjeval je, da so področje STO spreminjali v področje ameriškega

vojaškega oporišča in tako spodbujali reakcionarne fašistične organizacije. Ker so

vključili STO v okvir Marshallovega načrta, je to pomenilo – po Malikovih

besedah – suţenjsko odvisnost od ameriškega monopola. Britanski predstavnik je

prepričeval, da Velika Britanija ni odgovorna za zavlačevanje pri imenovanju

guvernerja STO. Vendar pa je na koncu izjavil, da britanska delegacija noče

razpravljati o tem vprašanju. Ameriški predstavnik Austin je na koncu dal izjavo,

da člen ne velja več, ker ni bil pravočasno izpolnjen.211

Poudaril je, da je zdruţitev

jugoslovanske in britansko-ameriške cone nemogoča.212

Slovenci so bili večino časa prepričani, da so Britanci in Američani omejevali

njihove pravice. To so občutili na področju šolstva, kulture, sodišč in

gospodarstva. Ljudska pravica je spremljala dogajanje v Trstu in obsojala ZVU,

ker ni preprečila zatiranja pravic slovenskega prebivalstva. ZVU je v coni A

začela uvajati italijansko pravo ter postopoma ukinila delovanje ljudske oblasti. S

protestnimi akcijami, peticijami in resolucijami so se začeli upirati odločbam

ZVU-ja.213

ZVU je v prvem obdobju svoje vlade dala povod za mnoge splošne stavke in

demonstracije. Med njimi so bili: razpustitev NOO in drugih organov ljudske

oblasti, ukinitev prepovedi odpuščanja delavcev, prepoved izhajanja Primorskega

dnevnika, streljanje civilne policije v mnoţico v Škednju, nasilje italijanskih

211 Zavlačevanje imenovanja tržaškega guvernerja pomeni nadaljnjo kršitev mirovne pogodbe z

Italijo, Ljudska pravica, 20. 2. 1949, leto X, št. 43, str. 4.

212 ZDA, Velika Britanija in Francija še nadalje sabotirajo imenovanje tržaškega guvernerja,

Ljudska pravica, 24. 4. 1949, leto X, št. 47, str. 2.

213Katja Colja: Odnos trţaškega prebivalstva do ljudske oblasti in zaveznikov, v: Acta Histriae VI,

Koper 1998, str. 233–238.

63

udarnih škvader (v središču mesta so opustošile vse sedeţe in lokale levih

strank).214

Primorski dnevnik je novembra 1945 objavil članek z naslovom Zgodba se

nadaljuje, ki je govoril o vodstvu slovenskih šol, imenovanem s strani

odgovornega oficirja za šolstvo pri ZVU. Zapisali so, da je vse vodstvo višjega

slovenskega šolstva fašistično in domobransko, kakršni naj bili tudi dve petini

ostalega imenovanega šolskega osebja. Odgovorni urednik Primorskega dnevnika

je bil klican k polkovniku Bowmanu, višjemu častniku za civilne zadeve pri ZVU,

ki je od njega zahteval, da Primorski dnevnik prekliče svoje izjave. Ker pa so bile

trditve točne – tako je trdila Ljudska pravica – jih odgovorni urednik ni preklical.

Zato je AIS (Allied Information Service, Zavezniška poročevalska sluţba) 6.

decembra prepovedala izdajanje Primorskega dnevnika.215

Trţačani so zahtevali, da PNOO (Pokrajinski narodno osvobodilni odbor) pri

ZVU doseţe preklic izdanega ukaza o ustavitvi izhajanja časnika. V Ljudski

pravici so zapisali, da je ZVU vzela demokratičnemu trţaškemu in ostalemu

primorskemu prebivalstvu demokratičen organ, ki se je do tedaj vedno boril za

pravice slovenskega in italijanskega prebivalstva, in pri tem kršila načela

svobodnega tiska.216

Najbolj je bilo prizadeto slovensko prebivalstvo. Po ukinitvi

časnika so hodile delegacije k ZVU ter nosile protestna pisma. V enem izmed teh

so zapisali, da ţelijo biti sami svoj gospodar, vendar je očitno, da zavezniki tega

nočejo. Ljudska pravica je zapisala, da so ravno zavezniki tisti, od katerih so

pričakovali razumevanje in pomoč pri obnovi, naleteli pa so na nerazumevanje ter

ugotovili, da so pomoč uţivali le tisti, ki so še do tedaj na vse načine poskušali

ovirati boj zaveznikov proti nacifašizmom.217

214 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 152.

215 Izhajanje Primorskega dnevnika ustavljeno, Ljudska pravica, 8. 12. 1945, leto VI, št. 196, str.

1.

216 Tržačani v boju proti kršenju najosnovnejših demokratičnih pravic ljudstva, Ljudska pravica,

11. 12. 1945, leto VI, št. 198, str. 1.

217 Slovenci in Italijani Julijske Krajine protestirajo proti ukinitvi Primorskega dnevnika, Ljudska

pravica, 13. 12. 1945, leto VI, št. 200, str. 1.

64

Mestni odbor za Trst je proglasil splošno protestno stavko, ker do sredine

decembra 1945 ZVU še vedno ni preklicala odloka o ukinitvi Primorskega

dnevnika. Stavki so se pridruţili Enotni sindikati in KP Julijske krajine. Sindikati

v Julijski krajini so se stavki uprli, češ da gre za politični in ne za gospodarski

značaj. Stavkali so v tovarnah, ladjedelnicah, lukah ter obrtniki v mestih.

Tramvajski promet je bil ustavljen; veliko trgovin je bilo zaprtih. Ţeleznica in

pošta nista stavkali, ker so bili v njih nameščeni Italijani. Osvobodilni svet za Trst

je ZVU poslal protestno noto.218

Stavke, protesti in demonstracije so v drugi polovici decembra zajeli vso Julijsko

krajino. Nastopili so proti dejanju ZVU, ker je to pomenilo brezobziren napad na

svobodo tiska in odkrito zaščito sodelavcev z okupatorjem, ki jih je ljudstvo

označilo za vojne zločince. ZVU si je zaman prizadevala, da bi preprečila

stavke.219

Stavkovno gibanje se je odvijalo tudi na podeţelju goriškega in

trţaškega okroţja. Sprejeli so resolucijo, v kateri so ugotavljali, da je Primorski

dnevnik edino glasilo, ki brani in zastopa interese slovenskega delavskega

prebivalstva. Sprejeli so tudi resolucije, naslovljene na PNOO, edinem ljudskem

predstavniku vseh primorskih ljudi. Zahtevali so, da odločneje protestira pri ZVU

zaradi nedemokratičnih ukrepov. Zavezniška policija je poskušala razgnati ljudske

mnoţice, aretirala je demonstrante.220

Po 15 dneh ukinitve Primorskega dnevnika je ZVU izdala odredbo, da je le-ta

lahko zopet začel izhajati. Uredništvo je bilo prisiljeno zapisati pojasnila, da v

članku ni bila napadena ZVU ali njeni častnik, ker ZVU v nasprotnem primeru ne

bi dovolila izhajanja i.221

S 1. januarjem 1946 je vojaška uprava v Trstu omejila slovenske oddaje na

trţaškem radiu. Vse slovenske oddaje, igre, koncerti solistov in komornega zbora

218 S splošno stavko protestira Trst proti ukinitvi Primorskega dnevnika, Ljudska pravica, 16. 12.

1945, leto VI, št. 203, str. 1.

219 Enotnost Slovencev in Italijanov v obrambi demokratičnih pravic, Ljudska pravica, 18. 12.

1945, leto VI, št. 204, str. 1.

220 Solidarnost mesta in vasi v boju proti nedemokratičnim metodam, Ljudska pravica, 18. 12.

1945, leto VI, št. 204, str. 1.

221 Primorski dnevnik spet izhaja, Ljudska pravica, 27. 12. 1945, leto VI, št. 211, str. 1.

65

so se po novi odredbi morale končati ob 20. uri. Italijanska reakcija naj bi ţe pred

koncem leta 1945 začela kampanjo za ukinitev slovenskih oddaj na trţaškem

radiu. Slovensko prebivalstvo je zahtevalo, da se slovenski program izvaja do 24.

ure in da se vse oddaje napovedujejo dvojezično ter da se predvajajo vse oddaje,

ki so se predvajale pred koncem leta 1945.222

To ukinitev so razumeli kot

omejitev osnovnih pravic primorskega prebivalstva.223

S 1. februarjem 1946 je britanska vojaška uprava odpustila dva slovenska

profesorja in šest slovenskih učiteljev v Gorici, Kanalu in Rihenbergu. Odpustila

naj bi jih iz »varnostnih razlogov« in niso imeli pravice do pritoţbe. Odpuščeni so

bili na podlagi preiskave s strani posebnega britansko-ameriškega oddelka.

Ljudska pravica je zapisala, da je britansko-ameriška policija poklicala na

zaslišanje slovenske profesorje in učitelje ter jih spraševala, ali so za kralja Petra

in Italijo ali pa za Tita in Jugoslavijo. Britansko-ameriška policija naj bi proti

tistim, ki so se odločili za Jugoslavijo. Podobno naj bi se zgodilo tudi v Trstu.224

ZVU in njena kadrovska politika sta bili glavni kamen spotike ves čas obstoja

slovenskih šol, ki so bile ustanovljene s strani ZVU. Ta se je odločila, da bo

slovensko šolstvo v coni A organizirala s pomočjo slovenskih emigrantov, ki so

pobegnili iz Jugoslavije in jih je bremenila kolaboracija oz. sodelovaje z »belo

gardo« in »domobranci«. Do največjega protesta je prišlo, ko je ZVU namestila

dr. Barago, čeprav je ZVU vedela, da se je Baraga pridruţil domobrancem. Na

drugi strani pa se ne sme prezreti zaslug, ki jih je imela ZVU na področju šolstva,

saj je obnovila in uzakonila slovenske osnovne šole povsod tam, kjer so delovale

pod staro Avstrijo. Prav tako so ustanovili nekaj srednjih in več niţje strokovnih

šol ter tečajev. Slovenski učbeniki so bili izdani in zaloţeni s strani ZVU, prvi je

bil izdan februarja 1946, zadnji aprila 1947.225

222 Anglo-ameriška uprava v trstu omejila slovenske oddaje v tržaškem radiu, Ljudska pravica, 5.

1. 1946, leto VII, št. 4, str. 2.

223 Omejitev slovenskih oddaj v tržaškem radiu, Ljudska pravica, 11. 1. 1946, leto VII, št. 9, str. 2.

224 Anglo-ameriška uprava odpušča slovenske profesorje in učitelje, Ljudska pravica, 9. 2. 1946,

leto VII, št. 34, str. 1.

225 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 190–191, 202–203.

66

22. septembra 1948 so Italijani zaprli slovensko šolo. Kljub intervencijam, je šola

ostajala zaprta. Vojaška uprava ni ničesar ukrenila proti – kakor so zapisali v

Ljudski pravici – »fašistični samovolji«. Starši slovenski otrok so generalu

Gaitherju poslali protestno pismo. Prav tako pa je tudi SIAU poslal Generalni

skupščini OZN protestno pismo. Povod za zaprtje šole naj bi bilo predvidevanje,

da se bo Trst vrnil Italiji. Tako naj bi poskušali uničiti razvoj slovenskega šolstva

tudi s pomočjo »angloameriških imperialistov«.226

OF Trţaškega ozemlja je

poslala Varnostnem svetu OZN protest, v katerem je zapisala, da je vojaška

uprava STO prekršila mirovno pogodbo z Italijo tako, da je pri Slovencih kršila

človekove in nacionalne pravice ter ţalila čustva predstavnikov slovenskih

etničnih skupin, obravnavala naj bi jih kot drugorazredne drţavljane. Podan je bil

primer osebnih izkaznic, ki so jih izdajali samo v italijanščini, čeprav je statut

STO določal, da je bila slovenščina tudi uradni jezik.227

Britansko-ameriške oblasti so novembra 1949 odpustile večje število slovenskih

učiteljev in profesorjev. Predsedniki slovenskih občin Devin, Nabreţina, Zgonik

in Repentabor v coni A STO zborovanje, na katerem so sprejeli dve protestni

resoluciji – proti odpuščanju slovenskih učiteljev in profesorjev ter proti odredbi

britansko-ameriške oblasti, s katero naj bi zapostavljali slovenski jezik glede na

italijanskega. Zapisali so, da je britansko-ameriška uprava ukinila slovenske

razrede med šolskim letom, ker da je premalo učencev. Tako naj bi se britansko-

ameriška uprava posluţevala novih metod, da se italijanizirajo vse šole v njeni

coni.228

ZVU je v prvi fazi zasedbe predvidevala zaprtje vseh domačih sodišč in

nadomestitev z vojaškimi, kasneje pa zopet odpiranje domačih sodišč. Komandant

operativne enote je predsedoval glavnemu vojaškemu sodišču, na ozemlju zunaj

operativnega območja je to nalogo prevzel glavni častnik za civilno upravne

226 Imperialistična kampanja proti slovenskim šolam posledica razbijaštva tržaških frakcionašev,

Ljudska pravica, 27. 9. 1948, leto IX, št. 232, str. 2.

227 Protest OF Tržaškega ozemlja Varnostnemu svetu zaradi teptanja demokratičnih pravic

Slovencev, Ljudska pravica, 24. 10. 1948, leto IX, št. 255, str. 1.

228 Predsedniki slovenskih občin v coni A protestirajo proti odpustitvam slovenskih učiteljev,

Ljudska pravica, 28. 11. 1949, leto X, št. 282, str. 2.

67

zadeve. Smrtna kazen je moral vedno potrditi vojaški guverner ali šef vojaške

uprave.229

Ljudska pravica je pisala o sodiščih v Trstu in okolici. Trdili so, da so sodišča

imperialistična in da preprečujejo demokracijo. Za sodišči naj bi se skrivala

»imperialistična igra«, ţeleli naj bi prikriti »špijonsko agenturo britansko-

ameriških imperialistov«. Sodišča so obsojala novinarje, aktiviste SIAU, voditelje

Enotnih sindikatov, ki so vsakodnevno razkrivali njihova morebitna dejanja. Maja

1948 je sodišče v Gorici obsodilo odgovornega urednika Soče, pisatelja Damirja

Feigla. V Trstu je bil odgovorni urednik Ljudskega tednika, Joţe Koren, obsojen

na denarno kazen, prav tako tudi odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan

Hreščak. Ti so bili obsojeni, ker naj bi v svojih listih obrekovali voditelje

Slovenske demokratske zveze.230

Primorski dnevnik, Corriere di Trieste in milanski dnevnik Unita so konec

avgusta 1949 objavili članek, v katerem so zapisali, da je britansko-ameriška

policija v Trstu pretepla tri šoferje, usluţbence britansko-ameriškega

avtomobilskega parka, osumljenih kraje bencina. Zaradi te objave so britansko-

ameriške oblasti proti tem časnikom vloţila toţbo, časniku Unita so sicer samo

prepovedali razširjanje v njihovi coni. Pisanje naj bi škodilo njihovem ugledu. OF

slovenskega naroda za trţaško ozemlje in Zveza enotnih sindikatov sta protestirala

proti postopkom britansko-ameriških oblasti do obeh trţaških časnikov.

Opozarjali so na to, da je bil ta proces udarec vsakemu demokratičnemu gibanju

Trţaškega ozemlja.231

Vsi predsedniki slovenskih občin v britansko-ameriški coni STO so leta 1950

dobili odredbo o uporabi slovenskega jezika v uradnih zadevah. Rečeno je bilo, da

je imel slovenski jezik pomoţni značaj in da je podrejen uporabi italijanskemu.

Določeno je bilo, da so lahko bili uradni akti izdani samo v italijanskem jeziku. V

229 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 90.

230 Angloameriška justica zaman poskuša rehabilitirati špijone SDZ, Ljudska pravica, 6. 6. 1948,

leto IX, št. 133, str. 5.

231 Insceniran proces proti »Primorskemu dnevniku«, Ljudska pravica, 13. 9. 1949, leto X, št. 217,

str. 3.

68

drugih dokumentih je lahko bil slovensko besedilo napisano samo v oklepajih in

tiskano z manjšimi črkami. Slovenci so zaradi tega protestirali pri britansko-

ameriški vojaški upravi.232

Vendar niso bili uslišani, britansko-ameriška vojaška

uprava jih ni sprejela.233

Vprašanje Trsta je bilo rešeno z memorandumom o soglasju, ki so ga 5. oktobra

1954 podpisale Jugoslavija, Italija, Velika Britanija in ZDA.234

232 V angloameriški coni STO omejujejo uporabo slovenskega jezika, Ljudska pravica, 18. 6. 1950,

leto X, št. 144/I, str. 2.

233 Angloameriška vojaška uprava STO noče slišati upravičenih slovenskih pritožb, Ljudska

pravica, 24. 6. 1950, leto XI, št. 149/I, str. 2.

234 T. Judt: Povojna Evropa ..., str. 209.

69

3.2 Vprašanje koroških Slovencev

Po osvoboditvi Trsta je IV. operativna cona dobila povelje, da mora glavnino

svojih sil poslati na avstrijsko Koroško, vendar je 14. divizija prišla šele 8. maja v

bliţino Ţelezne Kaple, vseeno pa je bila prva večja zavezniška enota na

avstrijskem Koroškem. Enote divizije so s pomočjo tamkajšnjega odreda zasedale

slovenske kraje. Slovenski partizanski bataljon se je iz Bistrice v Roţu odpravil v

Celovec (8. maja), iz zahodne strani (iz Trbiţa prek Beljaka) pa se je pripeljala

tudi britanska vojska, ki je tam vzpostavila vojaško upravo. Tako je prišlo do

nekakšnega dvovladja med britansko in jugoslovansko vojsko, ki sta sicer

sodelovali, vendar pa tudi nasprotovali ena drugi. Ker do dogovora o

jugoslovanski zasedbeni coni ni prišlo, so zahodni zavezniki zahtevali takojšnji

umik jugoslovanskih vojaških enot iz Avstrije; tako se je jugoslovanska vojska do

21. maja umaknila iz Avstrije v zagotavljanju, da se s tem ne bodo odrekli

ozemeljskim zahtevam do Avstrije.235

16. novembra 1945 so britanske zasedbene oblasti prepovedale politično

organizacijo koroških Slovencev Osvobodilno fronto za slovensko Koroško.

Ozadje prepovedi – po pisanju Ljudske pravice – naj bi bile razpisane volitve236

za

drţavni in deţelni zbor, ki so se vršile 22. novembra 1945.237

Koroški Slovenci so

zaprosili so za dovoljenje za ustanovitev svoje stranke. Zasedbene oblasti so

stranko najprej dovolile in takoj po dovoljenju so se začela vršiti zborovanja. V

Dobrli vasi se jih je udeleţilo okoli 1.700, v Borovljah 600 ljudi. Slovenci naj bi

povsod nastopili sloţno in zdruţeni, tako kmetje in delavci, duhovniki in posvetna

inteligenca. Na zborovanjih sta – po pisanju Ljudske pravice – vladali disciplina

in red, vendar so bila zborovanja trn v peti nemškima strankama Volkspartei in

socialdemokratski stranki, pri katerih naj bi še konec leta 1945 vladal glede

koroških Slovencev nemški imperialistični duh. Zbali so se koroških Slovencev,

235 N. Borak idr.: Slovenska novejša …, str. 771, 909.

236 Zavezniki so dovolili delovanje treh strank: katoliško usmerjeno Avstrijsko ljudsko stranko,

Socialistično stranko Avstrije in Komunistično stranko Avstrije; prva je dobila največ glasov.

Zvezno vlado, ki se je ohranila do leta 1947, so zavezniki priznali 6. januarja 1946. (N. Borak idr.:

Slovenska novejša …, str. 913.)

237 V Slovenski novejši zgodovini je zapisan 25. november.

70

ki so na svojih zborovanjih privabili toliko ljudi; govorili so zoper nacizem in

terjali svoje osnovne pravice.238

Ljudska pravica je povzela govor deţelnega glavarja Piescha, ki ga je imel na

radiu. V njem je napadel koroške Slovence. Korošce je nagovoril, naj ne

verjamejo propagandi, ki je trdila, naj glasujejo za Jugoslavijo in naj ne verjamejo

govoricam, da jim bo Jugoslavija vzela posestva in jih zaprla, če bodo glasovali

proti njim, ko bo ozemlje njihovo. Rekel je, da so nekaj ur pred vkorakanjem

Britancev prišle čete maršala Tita in zahtevale Koroško kot del Jugoslavije.

Korošci se niso mogli braniti, ker niso imeli oroţja. Trdil je, da je Tito osnoval

osvobodilni odbor za Koroško in pod krinko demokracije naj bi ga hotel uzakoniti

in poskrbeti za potop na volitvah v Celovcu. Teh laţi naj bi se – po pisanju

Ljudske pravice – posluţevale nemške stranke, zdruţene v Heimatdientstvu in

Heimatbundu ter vodene s strani Mayer Kaibitscha, ki pa ni bil Korošec, ampak

sudetski Nemec. Deţelni glavar je izjavil, da so se nemški Korošci z oroţjem

borili proti Titovim četam, ki so vdrli maja 1945 na Koroško. Zamolčal pa naj bi,

da so se v koroških odredih borili tudi koroški partizani.239

Po Pieschevem napadu na koroške Slovence so britanske oblasti na Koroškem

sporočile vodstvu koroških Slovencev, da je njihova Osvobodilna fronta za

slovensko Koroško prepovedana. Največja podlost naj bi bila storjena s tem, da je

Volkspartei postavila na svojo listo voditelja koroških Slovencev, dr. Josipa

Tišlerja, brez njegove vednosti. S tem so hoteli vnesti zmešnjavo med Slovenci,

ker dr. Tišler zaradi prepovedi zborovanja ni mogel javno protestirati.240

Guverner britanske vojaške uprave za Koroško je v začetku februarja 1946 odobril

predlog koroške deţelne vlade, da se preuredijo vse občinske uprave na

Koroškem, na podlagi rezultata zadnjih drţavno- in deţelnozborskih volitev.

Slovenci se teh volitev niso mogli udeleţiti, zato je ta sklep deţelne koroške vlade

238 Angleške zasedbene oblasti prepovedale »Osvobodilno fronto za slovensko Koroško, Ljudska

pavica, 17. 11. 1945, leto VI, št. 178, str. 2.

239 Prav tam.

240 Prav tam.

71

in angleške vojaške uprave pomenil, da so odstavili zadnje slovenski ţupani.

Britanska vojaška uprava se naj bi s tem postavila na stran nacističnih krogov.241

Delegati OF za slovensko Koroško so marca 1948 vloţili pri okrajnem glavarstvu

v Velikovcu prošnjo za izdajo potnih dovoljenj, da bi se lahko kot zastopniki

koroških Slovencev in njihove OF udeleţili 2. kongresa OF Slovenije v Ljubljani.

Avstrijske oblasti so odklonile izdajo potnih dovoljenj in prepovedale delegatom

OF za slovensko Koroško udeleţbo na kongresu. Ljudska pravica je to ravnanje

okrajnega glavarstva označila kot neutemeljeno in nedemokratično. OF za

slovensko Koroško je protestirala pri avstrijskem in notranjem ministrstvu in

Medzavezniškem kontrolnem svetu za Avstrijo na Dunaju.242

Koroški Slovenci so svoje bivanje pod britansko upravo občutili kot omejevanje

pravic, bili so prepričani, da Velika Britanija dela to namerno. Ljudska pravica je

pisala o tem, na kakšne načine in kje so Slovenci občutili manjvrednost. Posebej

je opozarjala na omejevanje v šolstvu in kulturi, prav tako pa so bili prepričani, da

so sodišča delovala proti Slovencem.

Britanske zasedbene oblasti so v začetku septembra 1945 prepovedale oţivljanje

in delovanje Prosvetne zveze koroških Slovencev v Celovcu in prosvetnih društev

na slovenskem ozemlju, ki jih je nacistični reţim leta 1941 razpustil. Maršal

Alexander je od prihodu britanskih in umiku jugoslovanskih čet iz dela Primorske

in Koroške izjavil, da bo britanska vojaška uprava smatrala, da ji je bila uprava

spornega ozemlja samo zaupana, dokler mirovna konferenca ne bo rešila končne

ozemeljske pripadnosti. Ker je britanska vojaška uprava dovolila, da so se v vsej

Koroški vršile volitve v drţavna telesa, so prekršili dano obljuba, na podlagi

katere so se jugoslovanske čete umaknile s Koroške.243

241 Angleška vojaška uprava v Celovcu je odobrila odstavitev zadnjih slovenskih županov, Ljudska

pravica, 7. 2. 1946, leto VII, št. 32, str. 2.

242 Avstrijske oblasti prepovedale koroškim Slovencem udeležbo na II. Kongresu OF Slovenije,

Ljudska pravica, 22. 4. 1948, leto IX, št. 96, str. 2.

243 Angleške zasedbene oblasti prepovedale »Osvobodilno fronto za slovensko Koroško«, Ljudska

pravica, 17. 11. 1945, leto VI, št. 178, str. 2.

72

Britanska vojaška uprava v Celovcu je februarja 1946 prepovedala tiskanje

Koledarja Prosvetne zveze za slovensko Koroško. Razlog za to naj bi bil v tem,

ker Prosvetna zveza še do takrat ni bila priznana in kot taka ni smela izdajati

publikacij. Predsednik Prosvetne zveze in prosvetni referent dr. Josip Tišler se je

odločil izdati koledar v samozaloţbi, vendar je britanska uprava tudi to

prepovedala.244

Po pisanju Ljudske pravice je britansko sodišče v maju 1948 v Velikovcu

pripravljalo novo nasilje. Reţiser in trije igralci so se morali zagovarjati, ker so

med igro Zelena vrvica na odru izobesili slovensko zastavo. Ta proces naj bi

dokazoval, da se je britansko sodišče priključevalo nacistični kampanji zatiranja

slovenskega kulturnega ţivljenja. Sodili naj bi slovenski mladini, ki je pod

teţkimi pogoji z odrskimi uprizoritvami širila antifašistično idejo. Ob tem pa naj

bi sodišče pustilo pri miru zločince, ki so pretepali in pljuvali na ujete britanske in

ameriške pilote. Ti zločinci, kakor so jih imenovali, naj bi ostajali svobodni, prav

tako tudi tisti, ki so hodili čez Karavanke poţigat in ropat slovenske kmetije.

Britanski sodniki naj se ne bi zanimali za to, da bi poiskali in kaznovali te

zločince.245

Junija je britansko vojaško sodišče zopet sodilo koroškim Slovencem.

Obtoţeni so bili obsojeni na plačilo denarne kazni ali zapor. Te obsodbe so

vzbudile val ogorčenja med koroškimi Slovenci.246

Februarja 1949 so se začela bliţati pogajanja o mirovni pogodbi z Avstrijo.

Pokrajinski odbor OF za slovensko Koroško je izročil britanski upravi v Celovcu

pismo, v katerem je zapisal, da je bila OF za slovensko Koroško edini legitimni

predstavnik koroških Slovencev in tako so bili prepričani, da bi imeli pravico

poslati v London svojo delegacijo, ki bi namestnikom ministrov za zunanje

244 Angleška vojaška uprava v Celovcu prepovedala tiskanje Koledarja Prosvetne zveze za

slovensko Koroško, Ljudska pravica, 10. 2. 1945, leto VI, št. 35, str. 2.

245 Britansko sodišče pripravlja novo kritiko slovenskim antifašistom na Koroškem, Ljudska

pravica, 30. 5. 1948, leto IX, št. 127, str. 2.

246 Imperialistični sodnik Cohen zopet krivično obsodil slovenske mladince, Ljudska pravica, 8. 6.

1948, leto IX, št. 135, str. 2.

73

zadeve predstavila zahteve koroških Slovencev glede vprašanja mej. Civilno

upravo so prosili, naj jim izda potne liste za delegacijo.247

Del spomenice je opisoval zatiranje koroških Slovencev v času od konference, ki

je bila v letu 1948 v Londonu, in do februarja 1949. Zatrjevali so, da niso dali do

tedaj koroškim Slovencem nobene moţnosti, da bi po svojih predstavnikih

razloţili svoje zahteve za osvoboditev in priključitev k Jugoslaviji. Avstrijska

delegaciji naj bi na londonski konferenci leto prej prikazovala napačno stvarnost

in tako zavedla konferenco. Navedli so – po njihovem prepričanju – primere

pristranskega ravnanja avstrijskih sodišč s koroškimi Slovenci. Nekdanje

partizane naj bi obravnavali kot bandite. Neofašisti so izzivali akcije proti

slovenskim prebivalcem; pri vseh prireditvah, ki so jih priredili koroški Slovenci,

je bilo navzočih veliko število policistov; gledališke predstave so morale iti skozi

cenzuro. V spomenici so navedeni tudi primeri gospodarskega pristranskega

ravnanja in zatiranja koroških Slovencev pri zavračanju in odvzemanju obrtnih

dovoljenj. Zahtevali so priključitev slovenske Koroške k FLRJ.248

O vprašanju Koroške so govorili tudi v britanskem parlamentu. Na seji Spodnjega

doma v začetku marca 1947 je prišlo do razprave o razmejitvi med Jugoslavijo in

Avstrijo. Poslanec Piatts Mills je v svojem govoru ostro obsodil politiko britanske

vlade o tem vprašanju. Od vlade ni zahteval spremembe sklepov o koroški meji

Avstrije, ampak popravo le-teh, ker naj bi se o tem govorilo tudi na moskovski

konferenci. V svojem govoru je povedal, da Velika Britanija goji prijateljstvo do

Avstrije, vendar pa naj bi se Avstrija negativno obnašala do Slovanov. Avstrijci se

naj ne bi sprijaznili s samostojno jugoslovansko drţavo. Poudaril je, da ni res, da

se Slovenci niso ţeleli vrniti v Jugoslavijo.249

Ljudska pravica je Britance obtoţevala, da so pri avstrijski politiki stopali po

imperialističnih in pangermanskih stopinjah. V svoj aparat naj bi vključevali

247 OF za Slovensko Koroško želi poslati delegaciji pogajanja o mirovni pogodbi, Ljudska pravica,

5. 2. 1949, leto X, št. 30, str. 1.

248 Edina rešitev pred zatiranjem je priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji, Ljudska pravica,

12. 2. 1949, leto X, št. 36, str. 1.

249 Britanski poslanec Piatts Mills obsoja politiko britanske vlade v vprašanju Koroške, Ljudska

pravica, 8. 3. 1947, leto VIII, št. 56, str. 2.

74

fašistične zločince, ki bi jim pomagali pri zatiranju slovenskega ljudstva.

»Wallstreetski lakaj«, kakor ga je imenovala Ljudska pravica, Gruber, je pred

zastopniki zunanjih ministrov v Londonu trdil, da je govorjenje o preganjanju

Slovencev laţ in zahteval, da bi se prenehalo govoriti o krivdi Avstrije. To pa naj

bi bilo enako političnemu oproščanju vojnih zločincev.250

Jugoslovani so v ţelji, da se meja določi v jugoslovansko prid, pošiljali zahteve

ZDA in Veliki Britaniji, obračali so se tudi na OZN. Poudarjali so zgodovinsko

ozadje in zavezništvo v drugi svetovni vojni. Vendar niso bili uslišani.

II. kongres OF Slovenije je aprila 1948 sporočil Konferenci pomočnikov zunanjih

ministrov v Londonu, da ob sestavi mirovne pogodbe z Avstrijo upoštevajo

zahteve koroških Slovencev po zdruţitvi z matičnim narodom in da se jim

zagotovi svoboden nadaljnji razvoj s priključitvijo slovenske Koroške k FLRJ.

Poudarili so, da so bili koroški Slovenci nasilno odtrgani od ostalih Slovencev in

da v Avstriji niso nikoli uţivali svojih pravic. Po 1. svetovni vojni naj bi Avstrija

nad njimi izvajala nadvse brezobzirno nasilje in vodila načrtno germanizacijo

Koroške. Nasilna germanizacija se je stopnjevala v času nacizma, Slovence so

masovno preseljevali v Rajh, jih zapisali in pobijali ter jim odvzeli vsako moţnost

uporabe maternega jezika in kulturnega udejstvovanja.251

Dr. Aleš Bebler,252

vodja jugoslovanske delegacije na konferenci namestnikov

ministrov za zunanje zadeve, je imel konec aprila 1948 na veleposlaništvu FLRJ v

Londonu tiskovno konferenco, kjer je povedal, da so na konferenci podali svoje

stališče o mirovni pogodbi z Avstrijo pred namestniki ministrov za zunanje

zadeve štirih veselil, ki so pripravljali načrt pogodbe. Glavne jugoslovanske

250 Pravilna rešitev vprašanja slovenske Koroške je v interesu miru, Ljudska pravica, 4. 5. 1948,

leto IX, št. 105, str. 1.

251 Brzojavka konferenci pomočnikov zunanjih ministrov, Ljudska pravica, 29. 4. 1948, leto IX, št.

102, str. 1.

252 Aleš Bebler (1907–1981) je bil po poklicu pravnik. Bil je član KPJ. Med drugo svetovno vojno

je bil namestnik komandanta Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. 1943 je bil tajnik

NOOS za Primorsko Slovenijo, 1944 sekretar oblastnega komiteja KPS za Štajersko. Bil je

urednik Ljudske pravice. Na pariški mirovni konferenci je bil član jugoslovanske delegacije za

reparacije. Kot član jugoslovanske delegacije je sodeloval na prvih zasedanjih generalne skupščine

OZN, bil je stalni jugoslovanski predstavnik pri OZN in predstavnik v varnostnem svetu. Kasneje

je bil veleposlanik v Parizu in Dţakarti, sodnik ustavnega sodišča SFRJ. (Osebnosti …, str. 48.)

75

zahteve so bile teritorialne in gospodarske; zahtevali so priključitev slovenske

Koroške k Jugoslaviji in reparacije v višini 150 milijonov dolarjev. Poudaril je, da

bi osvoboditev koroških Slovencev koristila tudi avstrijskim ljudem, ker bi s tem

razčistili pangermansko atmosfero, ki je še takrat vladala v Avstriji. Poudaril je

pomen koroških Slovencev v vojni zoper nemško agresijo. Njihova vloga naj bi

bila odločilna in zato so imeli trdno podlago za primerno rešitev tega vprašanja.253

Bebler je povedal, da je bila Sovjetska zveza edina, ki je sprejela to stališče.

Medtem ko so se ameriška, britanska in francoska vlada spotikale nad protesti in

zahtevami koroških Slovencev. Poudaril je, da jim takšno stališče ni jemalo

poguma, saj so bili prepričani, da je bila njihova stvar pravična in da bodo

zmagali. Bebler je povedal, da so se koroški Slovenci vedno ţeleli priključiti k

Jugoslaviji. To naj bi dokazovali s svojim bojem od leta 1942 naprej. Na

novinarsko vprašanje, ali politični razvoj v Avstriji takrat ni mogel jamčiti, da bi

ne bi bila Avstrija tudi v prihodnosti predstraţa nemškega ekspanzionizma, je

Bebler to potrdil in utemeljil s tem, da so bili na pomembnih poloţaj ljudje, ki so

bili prisotni ţe v času nacizma. Na koncu je poudaril, da so nosile britanske

okupacijske oblasti velik del odgovornosti za tedanje stanje na Koroškem. Celo

naj bi diskriminirale Slovence.254

Jugoslovanska vlada je v svojih memorandumih in preko svojih zastopnikov – po

pisanju Ljudske pravice – dala neizpodbitne dokaze za popolno upravičenost

njenih zahtev. Zastopniki zahodnih sil pa naj bi se vedno znova posluţevali

zlaganih, potvorjenih argumentacij, s katerimi so zavračali zahteve jugoslovanske

vlade. In te argumentacije naj bi svetovni javnosti prikrile dejstva, da so z

odklanjanjem jugoslovanskih zahtev kršili načela, ki so si jih pridobili

»svobodoljubni narodi«.255

253 Naša stvar je pravična in bo prej ali slej zmagala, Ljudska pravica, 3. 5. 1948, leto IX, št. 104,

str. 2.

254 Naša stvar je pravična in bo prej ali slej zmagala, Ljudska pravica, 3. 5. 1948, leto IX, št. 104,

str. 2.

255 Pravilna rešitev vprašanja slovenske Koroške je v interesu miru, Ljudska pravica, 4. 5. 1948,

leto IX, št. 105, str. 1.

76

Odklanjanje zahtev jugoslovanske vlade so primerjali z »imperialističnimi

tendencami wallstreetskih denarnih mogotcev« in ţeljami njihovih privrţencev v

Avstriji. Tiski in izjave naj bi razgalili prikrite imperialistične ţelje v pogledu

Avstrije. Zato »imperialisti«, kakor jih je imenovala Ljudska pravica, naj ne bi

ţeleli priti do pogodbe, ker naj bi hoteli obdrţati svojo vojsko v Avstriji za zaščito

in razpihovanje agresivnih ţarišč. »Wallstreetski hujskači« naj bi hoteli izgraditi

»najvzhodnejšo postojanko deţel Marshallovega načrta« v svojo bazo in to bi bilo

izhodišče proti Sovjetski zvezi ter drugim drţavam ljudske demokracije. Te ţelje

so bile po mnenju jugoslovanske vlade večkrat izraţene tako prikrito in tudi

javno.256

Ljudska pravica je trdila, da naj bi Avstrija se ob podpori britanskih okupacijskih

oblasti posluţevala izkušenj, ki so si jih pridobili socialisti, klerofašisti in nacisti v

zatiranju slovenskega ljudstva. Prav tako pa Avstrija naj ne bi hotela priznati

koroškim Slovencem njihovih najosnovnejših pravic. OF za slovensko Koroško so

imeli za ilegalno organizacijo, čeprav je nastala v vstaji proti nacizmu. Prav tako

so imeli za ilegalno Zvezo mladine, Antifašistično fronto ţena in Zvezo bivših

partizanov. Jugoslovani so trdili, da so bila legalizirana gestapovska ropanja

slovenskega premoţenja.257

Ljudska pravica je zapisala, da so Avstrijci gibanje koroških Slovencev imenovali

za veleizdajo. Nasprotniki naj bi grozili z represalijami, kakršnih se je posluţeval

nacizem. Terorju nad organizacijami naj bi sledil teror nad posamezniki. Navajali

so primere, v katerih so nekateri Slovenci bili v zaporih, kjer so pred tem pobijali

slovenske protifašiste. Temu političnemu terorju je – po navajanju Ljudske

pravice – sledil gospodarski pritisk. Nemški delodajalci so odpuščali slovenske

delavce, ker so bili člani OF. Pritisk naj bi se vršil tudi nad kmeti s poostreno

kontrolo pri oddaji pridelkov. Britanska vojska je imela takrat ţe tri leta zasedeno

Mohorjevo hišo v Celovcu. Zapisali so, da bi nadaljevanje odklanjanja zahtev

vlade FLRJ pomenilo legaliziranje nasilja ter podporo pri uresničevanju groţenj,

ki so jih avstrijski reakcionarni drţavniki izrekli proti koroškim Slovencem. To bi

256 Prav tam.

257 Prav tam.

77

lahko pomenilo tudi vzdrţevanje ţarišča nemirov in sporov ter podpiranje vzgoje

nacističnih zatiralcev slovenskega prebivalstva, ko je bili do tedaj v zgodovini.258

Dr. Aleš Bebler je februarja 1949 v pismu izrazil pripravljenost Jugoslavije, da

sodelovanje s predstavniki štirih velesil pri pripravi mirovne pogodbe z Avstrijo

ter pomaga pri iskanju osnov za sporazum o vprašanjih, ki zadevajo Jugoslavijo.

Sovjetski delegat Zarubin je na seji namestnikov ministrov za zunanje zadeve

prebral to pismo. Poudaril je, da bi bilo potrebno poklicati Beblerja, da predstavi

stališča Jugoslavije. O plačevanju reparacij Avstrije je Zarubin povedal, da se

Avstrija ne bi smela izogniti odgovornosti za svojo udeleţbo v vojni. Sovjetska

zveza je podpirala reparacijske zahteve Jugoslavije.259

Prvi pomočnik ministra za zunanje zadeve FLRJ Vladimir Popovič je junija 1949

izročil predstavnikom ZDA, ZSSR, Velike Britanije in Francije noto, v kateri je

bilo zapisano, da si je vlada FLRJ prizadevala, da bi bila pogodba z Avstrijo čim

prej sklenjena, zato so bili pripravljeni za kompromisno sporazumno rešitev.

Ameriška, britanska in francoska vlada naj bi vztrajno odklanjale ugoditev

zahtevam FLRJ glede slovenske Koroške in reparacij. Svet ministrov za zunanje

zadeve je na zasedanju v Parizu (23. maj–22. junij 1949) sprejel sklep, s katerim

so odklanjali jugoslovanske zahteve glede Avstrije.260

Vprašanje Koroške v času laburistične vlade ni bilo rešeno. 15. maja 1955 je

Avstrija dobila neodvisnost z drţavno pogodbo, za slovensko in hrvaško manjšino

je bil posebej pomemben 7. člen, ki je določal pravico do lastnih organizacij,

zborovanj in tiska v lastnem jeziku.261

258 Prav tam.

259 Jugoslavija je pripravljena sodelovati pri izdelavi mirovne pogodbe z Avstrijo, Ljudska pravica,

16. 2. 1949, leto X, št. 40, str. 7.

260 Vlada FLRJ zahteva, naj svet ministrov vnovič razpravlja o naših upravičenih zahtevah do

Avstrije, Ljudska pravica, 25. 6. 1949, leto X, št. 148, str. 1.

261 Borut Bohte: Slovenska manjšina v Avstriji in mednarodno pravo, v: Koroški Slovenci v

Avstriji včeraj in danes, Ljubljana in Celovec 1984, str. 113–114.

78

3.3 Izročanje vojnih zločincev

V času med letoma 1945 in 1947 je bilo veliko ugovorov in obtoţb

jugoslovanskih oblasti na račun Zahoda zaradi vprašanja izročanja vojnih

zločincev. Jugoslovani so zahtevali, da se Jugoslaviji izročijo vsi jugoslovanski

drţavljani, med njimi tudi begunci, ki so pobegnili v območja pod zavezniško

vojaško upravo – vse so imeli Jugoslovani za kvizlinge in fašiste. Pri OZN so

zahtevali, da se jim odtegne Unrrina pomoč. Britanci so oktobra 1945

jugoslovanski vladi poslali noto, v kateri so napisali, da so pripravljeni izročiti vse

izdajalce in kolaborante pod pogojem, da predloţijo dokaze o krivdi.262

Komisija ZN je oktobra 1945 v Londonu pripravila tiskovno konferenco, kjer so

bili prisotni predsednik komisije ZN in novinarji. Dr. Radomir Ţivkovič je

poudaril, da od njegovega prejšnjega sestanka z zastopniki tiska znatno

napredovalo vprašanje kaznovanja glavnih vojnih zločincev. Sovjetska zveza,

Velika Britanija, ZDA in Francija so sklenile dogovore o kaznovanju glavnih

vojnih zločincev. 1.200 zločincev je bilo – po podatkih Ljudske pravice – vpisanih

na osnovi jugoslovanske drţavne komisije. Ţivkovič se je ustavil pri vprašanju

izročitve jugoslovanskih vojnih zločincev in izdajalcev, ki so bivali na ozemljih in

so bili pod nadzorstvom Velike Britanije in ZDA. Poudaril je, da še ni bil izročen

noben od njih. Povedal je, da je problematično tudi izročanje vojnih zločincev, ki

so v nevtralnih drţavah.263

V Ljudski pravici je bilo konec leta 1945 zapisano, da sta jugoslovanski tisk in

radio začela ostro kampanjo, da bi britanske oblasti izročile natančno število oseb,

ki bivajo v Italiji in so obtoţeni vojnih zločinov, ki so jih zagrešili na Balkanu.

Jugoslovanske zahteve naj bi bile dovolj utemeljene. V mnogih primerih naj bi

britansko ministrstvo za zunanje zadeve sprejelo dokaze o krivdi teh oseb. Razlog

za zavlačevanje naj bi bil birokratskega značaja.264

V resnici so Jugoslovani

262 Jerca Vodušek Starič: Poskus orisa učinkov jugoslovanske politike na diplomatsko dogajanje v

obdobju 1945–1947, v: Acta Histriae VI, Koper 1998 (dalje J. Vodušek Starič: Poskus orisa …),

str. 93–94.

263 Jugoslaviji doslej ni bil izročen niti en vojni zločinec, Ljudska pravica, 9. 10. 1945, leto VI, št.

144, str. 7.

264 Angleški list o zavlačevanju izročitve jugoslovanskih vojnih zločinov, Ljudska pravica, 20. 12.

1945, leto VI, št. 106, str. 6.

79

pošiljali pomanjkljive dokaze, zato so Britanci od njih zahtevali, da jih dopolnijo.

Zaradi pomanjkljivega gradiva so Britanci ugotovili, da je bolje, da ne izročajo

jugoslovanskih političnih nasprotnikov in o njih sami zberejo gradivo, ker so

jugoslovanska sodišča izvajala nepravične obsodbe.265

Časnik Borba je obtoţeval

Veliko Britanijo in ZDA, da bi rade zaščitile zločince. Poseben razlog

jugoslovanskih protestov je bilo dejstvo, da izdajalci sploh niso bili na spiskih

vojnih zločincev OZN. Britansko ministrstvo za zunanje zadeve je v celo

najočitnejših primerih – tako je pisala Ljudska pravica – je zahtevalo dokaze o

krivdi za vsako od te oseb. Navajali so primer, ko je 9. oktobra ministrstvo za

zunanje zadeve sprejelo dokaze proti 12 vodilnim jugoslovanskim kvizlingom.

Obljubili so, da jih bodo izročili, vendar se to do konca leta 1945 ni zgodilo.266

V

začetku januarja 1946 so angleške oblasti izročile na demarkacijski liniji organom

OZNE štiri vojne zločince, med njimi tudi Leona Rupnika.267

Januarja 1946 so v Ljudski pravici zapisali, da je ţe skrajni čas, da bi vse

jugoslovanske vojne zločince izročili jugoslovanskim oblastem. Na ta način bi

odstranili veliko nevarnost, ki naj bi grozila Avstriji; tako bi tudi utrdili

prijateljske vezi med Avstrijo in Jugoslavijo.268

Jugoslovanska vlada je decembra 1947 odpovedala sporazum, ki ga je sklenila z

britansko vlado 8. septembra 1947. To dejanje je bil rezultat – po pisanju Ljudske

pravice – sistematičnega oviranja repatriacije oseb, ki so pobegnile iz Jugoslavije,

in politike neizročanja vojnih zločincev iz britanske okupacijske cone v Avstriji.

Velika Britanija naj ne bi izpolnjevala obveznosti, ki bi jih morala kot podpisnica

moskovske deklaracije in kot članica OZN, prekršila je tudi določbe blejskega

sporazuma. Ta postopek naj bi potrjeval, da je Attleejeva laburistična vlada

265 J. Vodušek Starič: Poskus orisa …, str. 94.

266 Angleški list o zavlačevanju izročitve jugoslovanskih vojnih zločinov, Ljudska pravica, 20. 12.

1945, leto VI št. 106, str. 6.

267 Vojni zločinec Rupnik izročen oblastem FLRJ, Ljudska pravica, 3. 1. 1946, leto VII št. 2, , str.

1.

268 Avstrija zatočišče vojnih zločincev, Ljudska pravica, 18. 1. 1946, leto VII, št. 15, str. 2.

80

nadaljevane »hujskaške Churchillove politike«, ter da odkrito ščiti vojne zločince,

ki naj bi bili sovraţniki miru in demokracije.269

Ljudska pravica je zapisala, da britanska vlada in njena posebna komisija z

generalom Fitzroyem MacLeanom na čelu nista niti za trenutek pokazala

najmanjše volje, da bi uresničili določbe sporazuma. Poleg tega na bi

MacLeanova komisija ţe v prvih dneh najprej sklenila izigrati vse določbe

sporazuma. Tako naj bi ravnali tudi v Nemčiji in Italiji.270

O protijugoslovanskem stališču naj bi pričalo dejstvo, da se po dveh mesecih

skupnega in povečanega napora ni vrnil noben Jugoslovan v domovino in da

noben izdajalec ni bil izročen jugoslovanskim oblastem, kakor je bilo zahtevano v

jugoslovanski noti, ki so jo v začetku decembra poslali Foreign Officeu. Pod

britansko kontrolo so se jugoslovanski kolaboranti in izdajalci iz taborišč v

Wagni, Strassu in Spitalu neovirano sprehajali in delovali. Jugoslovanskim

misijam vstop v taborišča ni bil dovoljen. Propaganda proti repatriaciji naj bi se

nadaljevala ves čas. Del britanskega, ameriškega in avstrijskega tiska je, po

trditvah Ljudske pravice, nenehno vodil kampanjo proti repatriaciji in proti

Jugoslaviji. Izdajalcem naj bi po Bevinovih navodilih obljubljali, da jih bodo

preselili v Veliko Britanijo in druge deţele kot kmetijske in tovarniške delavce.271

Ljudska pravica je trdila, da so izgovori pomenili hudo obremenjevalno gradivo

proti laburistični politiki, kot zaščitniku vojnih zločincev, saj britanske

okupacijske oblasti v Avstriji in Nemčiji niso izročili niti tistih izdajalcev, katerih

izročitev je nekoč ţe odobril Foreign Office. Na dotedanjih procesih v Sloveniji

naj bi bilo dokazano, da so nekateri zastopniki britanskih oblasti v Avstriji, zlasti

organi obveščevalne sluţbe, nabirali člane posameznih tolp. Ljudska pravica je

prepričevala, da so to delali zaradi tega, da bi povzročili nemir in nered na

jugoslovansko-avstrijski meji. Britanske oblasti naj ne bi niti poskušale preprečiti

protijugoslovanske dejavnosti. To delovanje naj bi bilo naperjeno proti miru v tem

269 Britanska vlada ni izpolnila sporazuma o repatriaciji razseljenih oseb, Ljudska pravica, 11. 12.

1947, leto VIII, št. 290, str. 5.

270 Prav tam.

271 Prav tam.

81

delu Evrope in bilo sestavni del politike raznarodovanja in nasilne germanizacije

koroških Slovencev, ki naj bi jo vodili avstrijski reakcionarji s pomočjo britanske

oblasti. Zato naj bi bil sklep jugoslovanske vlade upravičen in naj bi obtoţil

Britance za zaščitnike vojnih zločincev. S tem naj bi pokazali trdnost in

neomajnost nove Jugoslavije.272

Ljudska pravica je zapisala, da v britanski coni do junija 1948 še nadalje

mnoţično izpuščajo iz zaporov vojne zločince, ki so jih zahtevale jugoslovanske

oblasti. Maja je posebna britanska komisija za vojne zločince v Celovcu po

navodilu britanskega zunanjega ministrstva izpustila na svobodo več vojnih

zločincev iz taborišča Wolfsberg. Konec maja je bilo v tem taborišču okrog 20

vojnih zločincev, medtem ko jih je bilo aprila še okrog 150.273

Jugoslovani so

takšna dejanja zelo obsojali.

Julija 1948 je bil v Ljudski pravici objavljen članek, v katerem so zapisali, da je

britanska zasedbena oblast v Avstriji onemogočila jugoslovanski delegaciji za

ugotavljanje vojnih zločinov nadaljevanje dela. Jugoslovanska delegacija je

predloţila dokazno gradivo za 62 vojnih zločincev, vendar je britanska

okupacijska oblast odklonila njihovo izročitev. Na Koroškem naj bi se takrat

gibali vojni zločinci, ki so jih izpustili iz taborišča Wolfsberg. Februarja je bilo –

po jugoslovanskih podatkih – v taborišču 210 jugoslovanskih in 110 avstrijskih ter

nemških vojnih zločincev, ki bi jih morali izročiti Jugoslaviji. Od 210 so jih

izročili 11, ostalih niso izročali in so jih spustili na svobodo. Britanske oblasti so

izpustile domobranskega generala Slavka Cezarevića, gestapovca Dragutina

Kukića in še nekatere druge, ki jih je Jugoslavija zahtevala.274

Jugoslovanski delegat Leo Mates275

je imel maja 1949 v Generalni skupščini

govor o vprašanju repatriacije razseljenih oseb. Poudaril je, da je bila takoj po

272 Prav tam.

273 Britanska oblast v Avstriji zopet izpustila proslule vojne zločince, Ljudska pravica, 1. 6. 1948,

leto IX, št. 129, str. 2.

274 Britanske okupacijske oblasti so onemogočile delo jugoslovanskih delegacij za ugotavljanje

vojnih zločincev, Ljudska pravica, 1. 7. 1948, leto IX, št. 155, str. 5.

275 Leo Mates (1911 – ?) je bil hrvaški politik, član KPJ, glavni urednik Tanjuga, ambasador v

ZDA in generalni sekretar predsednika republike. (L. Menaše: Svetovni biografski …, str. 631.)

82

končani vojni repatriacija izvršena z veliko hitrostjo in da se je veliko ljudi vrnilo

v svojo domovino, vendar pa se je tempo repatriacije v Jugoslavijo in druge

jugovzhodne drţave znatno zmanjšal. Trdil je, da je mnogo zločincev in

sodelavcev sovraţnika na koncu vojne pobegnilo s pregnanimi »hitlerjevci« v

Avstrijo, Italijo in Nemčijo, kje so našli zatočišča v okupacijskih conah zahodnih

sil. Podal je primer Anteja Paveliča,276

ki je pobegnil iz Jugoslavije v britansko

okupacijsko cono A, kjer ni imel nobenih teţav. Pobegli vojni zločinci so – po

Matesovih besedah – propagirali med razseljenimi osebami, naj se ne vrnejo

domov, poleg tega pa naj bi v taborišča za razseljene osebe stalno prihajal

vojnohujskaški propagandni material s strani ZDA in Velike Britanije.277

Mates je v nadaljevanju svojega govora dejal, da so v taboriščih za razseljene

osebe kovali nove teroristične načrte proti Jugoslaviji. Zatrdil je, da so ameriške,

britanske in francoske oblasti onemogočale delo na repatriaciji razseljenih oseb.

Zatrjeval je, da ima jugoslovanska vlada na razpolago veliko število dokumentov

in fotografij, ki naj bi potrjevali dejstva, ki jih je navedel. Menil je, da je bilo

naseljevanje samo izgovor za trgovino s ceneno delovno silo, mednarodna

organizacija za razseljence pa naj bi postala mednarodna borza s tem blagom.278

Vladimir Dedijer279

je v New Yorku imel govor pred OZN. Razumel je odločitve

vojnih zločincev, da se niso hoteli vrniti v Jugoslavijo. Glede na zavezniške

deklaracije in resolucije pa bi jih morali prisilno vrniti v njihovo drţavo. Uţivali

so podporo IRO, kazali naj bi jih kot politične mučenike. Podal je primer Djujića,

ki ga je zavezniški poveljnik v Sredozemlju javno razglasil za kvizlinga, sedaj pa

276 Ante Pavelić (1889–1959) je bil rojen v Hercegovini, po poklicu je bil pravnik. Od 1919 je bil

član Hrvaške stranke prava (Hrvatska stranka prava, HSP). Zavzemal se je za samostojno Hrvaško,

1929 je emigriral. V Italiji je ustanovil prve tabore teroristične organizacije UHRO. Aprila 1941 je

postal drţavni poglavar NDH. Bil je odgovoren za poboje Srbov, Judov in Romov. Maja 1945 je

pobegnil v Rim, nato pa Buenos Aires, nazadnje v Madrid. Kot vojni zločinec je bil v Jugoslaviji

obsojen na smrt. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 840.)

277 Politika zapadnih sil proti repatriaciji je privedla v nesrečo stotisoče razseljenih oseb, Ljudska

pravica, 22. 5. 1949, leto X, št. 119, str. 2.

278 Prav tam.

279 Vladimir Dedijer (1914–1990) je bil zgodovinar, publicist in član SANU. Pred drugo svetovno

vojno je bil dopisnik Politik iz Španije, v NOB je bil od leta 1941. Po vojni je bil v agitpropu CK

KPJ, nekaj časa je bil direktor beograjske Borbe. 1954 je izgubil vse drţavne in politične funkcije,

ker se je strinjal s Đilasovimi pogledi. (L. Menaše: Svetovni biografski .., str. 222.)

83

se prosto giba po New Yorku, čeprav naj bi – po besedah Dedijera – kot kvizlinški

poveljnik pobil na tisoče ljudi in zaţgal številne vasi, ker so se ti kraji hrabro

borili za svobodo svoje drţave in načela OZN.280

280 Jugoslovanka delegacija zahteva, da članice Organizacije ZN sklenejo konvencijo, ki bo točno

določila, kdo je begunec, Ljudska pravica, 12. 11. 1949, leto IX, št. 268, str. 2.

84

3.4 Britansko-jugoslovanski odnosi po letu 1948

Leta 1946 so se Jugoslovani vedno bolj razhajali z Zahodom zaradi svoje zunanje

politike. Britanci so bili prepričani, da so bili Jugoslovani ruske lutke, poleg tega

pa naj bi si izmišljevali obtoţbe na račun Velike Britanije, čeprav je Tito zatrjeval,

da si ţeli imeti prijateljske odnose. Posebej slabi odnosi so bili v času Pariške

mirovne konference, ko je postalo jasno, da Velika Britanija in ZDA ne bosta

podprli Jugoslavije v njenih ozemeljskih zahtevah. Jugoslovanski zakon o

nacionalizaciji pa je še posebej prizadel zahodne drţave, saj so ţe prej opozarjale

na britansko in ameriško imetje. Samo sovraštvo do Zahoda se ni končalo niti po

sprejetju mirovne pogodbe na sestanku v New Yorku.281

Zahod je gledal na

Jugoslavijo kot vojaško središče, od koder naj bi Sovjetska zveza širila svoj vpliv

na Sredozemlje.282

Po sporu Jugoslavije z Informbirojem so se razmere

spremenile. Jugoslavija se je začela odpirati proti Zahodu, sledili so medsebojni

obiski med Jugoslavijo in Veliko Britanijo.

Konni Zilliacus je po svojem dvanajstdnevnem bivanju leta 1949 v Jugoslaviji

izrazil mnenje o Jugoslaviji, ki je še kar nekaj časa odmevalo. Poudaril je moč in

napredek jugoslovanskega gospodarstva, vdanost ljudstva KPJ in njenemu CK z

maršalom Titom na čelu ter zvestobo socializmu. Poudaril je, da sta dve dobri

ţetvi in dober ribolov izboljšali stanje v prehrani. Njegova izjava je naletela na

velik odziv zato, ker je bil znan kot odločen nasprotnik zunanje politike

laburistične vlade ter pristaš gospodarskega in političnega sodelovanja s Sovjetsko

zvezo zaradi ohranitve svetovnega miru in neodvisnosti Velike Britanije. Zilliacus

je bil izključen iz laburistične stranke, ker so njegovi govori ostro napadali

zunanjo politiko laburistične vlade. Informbirojevski tisk ga je označeval za

vodilnega britanskega predstavnika levih socialistov. Zilliacus je menil, da bi

lahko nesporazum med KPJ in Informbirojem dolgo trajal in da bi lahko bil rešen

281 J. Vodušek Starič: Poskus orisa …, str. 89–91.

282 Joţe Pirjevec: Tito, Stalin in Zahod, Ljubljana 1987, str. 29.

85

samo s spremembo stališča ene ali druge strani, vendar takšne spremembe ni bilo

pričakovati s strani KPJ.283

V Londonu je bil novembra 1949 sestanek pokroviteljev Britansko-

jugoslovanskega društva in članov Izvršnega odbora društva. Določeno je bilo, da

se bo zaradi protijugoslovanske akcije pristašev Informbiroja znotraj skupščine

ustanovilo novo zdruţenje, ki naj bi se imenovalo Društvo anglo-jugoslovanskega

prijateljstva. Ustanovili so začasni komite, ki je imel nalogo pripraviti in sklicati

skupščino novega društva. Objavili so apel, v katerem so poudarili, da so zaradi

dejavnosti agenture Informbiroja v britansko-jugoslovanskem društvu na letni

skupščini sprejeli resolucijo, ki je spreminjala društvo v orodje kominformovske

kampanje proti Jugoslaviji, zaradi česar društvo ni bilo več prijateljska

organizacija do Jugoslavije.284

Zilliacus je aprila 1949 izstopil iz britanskega odbora za mir. Zapisal je, da ni

spremenil svojega stališča glede zunanje politike Velike Britanije in ZDA. Menil

je, da se je izvršni odbor znašel v poloţaju, ko je protestiral zaradi

protikomunistične in protisovjetske hladne vojne, na drugi strani pa je zagovarjal

hladno vojno med Kominformom in Sovjetsko zvezo proti Jugoslaviji.285

Zilliacus

se ni ţelel pridruţiti gonji, ki jo je informbirojevsko vodstvo Britanskega komiteja

pristašev miru vodilo proti socialistični Jugoslaviji. Strinjal se je, da so glavno

nevarnost za mir na svetu predstavljali konservativci v Veliki Britaniji, ZDA in

njihovi privrţenci v laburistični vladi. Poudaril je, da ni hotel imeti ničesar

skupnega s protikomunistično gonjo in da je bil pripravljen sodelovati skupaj z

britanskimi komunisti v gibanju za mir.286

283 Velik odmev izjave neodvisnega laburističnega poslanca Konny Zilliacusa o Jugoslaviji,

Ljudska pravica, 10. 9. 1949, leto X, št. 214, str. 2.

284 V Londonu je bilo ustanovljeno Društvo anglo-jugoslovanskega prijateljstva, Ljudska pravica,

27. 11. 1949, leto X, št. 281, str. 2.

285 Zilliacus izstopil iz Britanskega odbora za mir, Ljudska pravica, 4. 12 .1949, leto X, št. 286, str.

2.

286 Neodvisni poslanec Conny Zilliacus obsoja protijugoslovansko kampanjo Britanskega komiteja

pristašev miru, Ljudska pravica, 5. 12. 1949, leto X, št. 287, str. 2.

86

Zilliacus je na zasedanju Društva študentov – prijateljev Jugoslavije govoril o

sporu med FLRJ in Sovjetsko zvezo. Društvo si je dalo nalogo preučiti

Jugoslavijo in se z njo seznaniti, pojasniti njeno stanje in stališče v sporu s

Sovjetsko zvezo. Zilliacus je ţelel prepričati študente, naj se pridruţijo novemu

društvu. Dejal je, da namerava poglobiti odnose med Jugoslavijo in Veliko

Britanijo ter objaviti poročila o ţivljenju in stanju v Jugoslaviji. Zavrnil je vse

trditve Informbiroja o sodelovanju Jugoslavije z reţimom v Grčiji. Poudaril je, da

je Jugoslavija socialistična drţava, ki je bila pripravljena pritegniti v politične ali

vojaške obveznosti do zahoda. Menil je, da bi bilo nasprotja med obema taboroma

potrebno reševati na miren način in ne z uporabo groţnje, gospodarske

pristranskosti in vmešavanjem v notranje zadeve. Trdil je, da je sovjetska

napadalna politika proti Jugoslaviji koristila Britancem in Američanom kot

sredstvo za diskreditiranje socialističnega tabora. Zilliacus je bil zadovoljen, ker

se je novo društvo britansko-jugoslovansko prijateljstvo ravnalo po načelih

Ustanovne listine OZN.287

25. decembra 1949 je bil sklenjen trgovinski sporazum med Jugoslavijo in Veliko

Britanijo. Sporazum je prinašal nov temelj za razvoj gospodarskih odnosov med

Veliko Britanijo in Jugoslavijo. 100 milijonov funtov je bilo določenih za

medsebojno izmenjavo blaga v petih letih, z dolgoročnim (6-letnim) kreditom

Jugoslaviji v znesku 8 milijonov, in kratkoročnim kreditom v znesku 5 milijonov

funtov. Velika Britanija je za Jugoslavijo predstavlja veliko trţišče. Predvideno je

bilo, da bo Jugoslavija v Veliko Britanijo izvaţala les, koruzo, prehranske izdelke,

tobak, pisane kovine. Iz Velike Britanije naj bi Jugoslavija uvaţala volno, gumi,

surovo nafto, naftne derivate, razna prediva, tekstil, prevozna sredstva, rezervne

dele in kapitalne dobrine.288

Sporazum je določal tudi plačevanje odškodnine Veliki Britaniji za

nacionalizirano britansko premoţenje v Jugoslaviji. Predvidevali so, da bo

287 Conny Zilliacus je govoril o sporu med FLRJ in ZSSR v »Društvu študentov – prijateljev

Jugoslavije na gospodarski fakulteti londonske univerze, Ljudska pravica, 15. 12. 1949, št. 296,

leto X, str. 2.

288 Ob sklenitvi jugoslovansko-britanskega trgovinskega sporazuma, Ljudska pravica, 3. 1. 1950,

leto XI, št. 2, str. 4.

87

britansko nacionalizirano premoţenje izplačano v osmih letih. Ta del sporazuma

je po – pisanju Ljudske pravice – pritegnilo pozornost protijugoslovanske

propagande. Poudarjeno je bilo, da je tudi Češkoslovaška podpisala tak sporazum

z Veliko Britanijo. Informbirojevske trditve so bile, da je ta sporazum Britancem

omogočal podcenjeno dobivanje jugoslovanskih surovin.289

Ljudska pravica je zapisala, da je sporazum sklenjen kot rezultat obojestranske

zainteresiranosti. To naj bi dokazovali tudi komentarji britanskega in druge tiska.

Sporazum je bil podpisan po večmesečnih pogajanjih. Za Jugoslavijo je to bila

najpomembnejša pogodba, ki jo podpisala po prelomu s Kominformom.

Nasprotniki so ţeleli Jugoslavijo prisiliti, da bi se odpovedala svojim zvezam z

drugimi drţavami.290

Jugoslavija se je leta 1950 znašla pred gospodarskim bankrotom, vendar je začela

dobivati pomoč s strani zahodnih drţav, ki je bila pogojena z večjim

upoštevanjem trga in načel blagovne proizvodnje. Gospodarska ureditev je od

tedaj naprej temeljila na druţbeni lastnini, kar je pomenilo nek kompromis med

prejšnjo ureditvijo in trţnimi zakonitostmi.291

Zilliacus je bil tisti, ki je nasprotoval sovjetski politiki in stal na strani Jugoslavije.

V svojem govoru na začetku leta 1950 je poudaril, da je bila sovjetska politika

proti Jugoslaviji velika napaka. Menil je, da če bi uspelo Kominformu uspeli vreči

Titov reţim in ga nadomestiti z marionetno vlado, bi to pomenilo dolg boj in

krvav boj v Jugoslaviji in celo tretjo svetovno vojno. Pomembno bi bilo, da bi

Sovjetska zveza vzpostavila normalne gospodarske in diplomatske odnose z

Jugoslavijo in ji pustila, da sama upravlja svoje drţavne zadeve.292

Menil je, da sta

ZDA in Sovjetska zveza vodili politiko velesil.293

289 Prav tam.

290 Prav tam.

291 Boţo Repe: Vpliv zahodnih drţav na domači sceni, v: Jugoslavija v Hladni vojni, Ljubljana

2004, str. 361.

292 Zilliacus obsoja politiko Sovjetske zveze in ZDA, Ljudska pravica, 8. 1. 1950, leto XI, št. 6, str.

3.

293Neodvisni laburistični poslanec Conny Zilliacus obsoja hladno vojno Sovjetske zveze proti

Jugoslaviji, Ljudska pravica, 9. 1. 1950, leto XI, št. 7, str. 3.

88

Skupina laburističnih poslancev je bila na prelomu 1949/1950 v Jugoslaviji.

Obiskali so Bosno in Hercegovino, Črno goro in Makedonijo, kjer so si ogledali

več ustanov in podjetij. Vodja britanske delegacije Tiffany je povedal, da so lahko

med svojim obiskom šli kamor koli so hoteli in si ogledali, kar so hoteli. Omenil

je napredek, ki so ga videli v Jugoslaviji; na poti niso nikjer opazili nobenega

odpora ali opozicije pristašev Informbiroja. Videli so tudi načrte za osušitev

Skadrskega jezera. V Makedoniji so opazovali sposobnost Jugoslovanov, ki so

izdelovali stroje za predelovanje bombaţa. Tam so si tudi ogledali ukrepe

zatiranja malarije.294

Nek novinar je na konferenci vprašal, če so se seznanili s problemom grških

otrok, ki so bili v Jugoslaviji. Odgovorila mu je tajnica Društva anglo-

jugoslovanskega prijateljstva. Povedala je, da je obtoţba, da so Jugoslovani

prisilno pripeljali te otroke, neutemeljena. Člani delegacije so obiskali domove,

kjer so prebivali ti otroci. Videli so, kako so ravnali s temi otroki. Ponekod so bile

poleg njih tudi matere. Zatrdili so, da je bilo za otroke dobro poskrbljeno.295

Govorili so tudi o trgovinskem sporazumu, ki sta ga sklenili Jugoslavija in Velika

Britanija. Člani delegacije so bili s sporazumom zadovoljni, verjeli so, da bo

prinesel koristi obema drţavama. Glede na to, kar so med svojim bivanjem videli,

so bili prepričani, da bo Jugoslavija lahko izpolnila obveznosti. Nekateri

laburistični poslanci so bili v Jugoslaviji ţe leta 1945, zato so lahko laţje

primerjali ti dve obdobji. Posebej jih je navdušil industrijski razvoj, je povedal

poslanec Poolwhell. Poudaril je, da so lahko primerjali jugoslovanske tovarne s

tistimi, ki so jih gradili v Veliki Britaniji.296

Za poslance je bilo pravo odkritje, ko

so videli graditev razkošnih hotelov za udarnike. Na njih je naredila vtis tudi

uporaba mehanizacije v kmetijstvu kot posledica razvoja zadruţništva.297

294 Laburistične poslance je globoko presunilo izredno navdušenje, ki ga kaže ljudstvo Jugoslavije

pri obnovi in graditvi države, Ljudska pravica, 11. 1. 1950, leto XI, št. 9, str. 2.

295 Prav tam.

296 Prav tam.

297 Razvoj industrializacije v Jugoslaviji je »pravi čudež«, Ljudska pravica, 22. 1. 1950, leto XI, št.

18, str. 5.

89

Člane delegacije je zanimalo, kako so v Jugoslaviji ravnali z narodnimi

manjšinami. Poslanec John Parker je dejal, da so prepričali, da so imele manjšine

vse pravice, ki so jim pripadale. Bil je tudi prepričan, da je vseh republikah bila

široka avtonomija na področju administracije. Tiffany je rekel, da so se

pogovarjali s predstavniki manjšin in so bili prepričani, da so bile kritike glede

nespoštovanja pravic manjših neutemeljene.298

Tiffany je ob zaključku novinarske konference povedal, da kot laburisti

priznavajo, da obstaja velik razkorak med razvojem v Jugoslaviji in Veliki

Britaniji. Vendar pa poudarjajo, da bi morala demokracija v Veliki Britaniji

podpreti demokracijo v Jugoslaviji, tako kot je bilo nakazano v trgovinski

pogodbi. Harry White je priznal, da je dvomil, ko je obiskal Jugoslavijo leta 1945,

da bi lahko toliko naredila, kot je bilo to videti leta 1950. Prepričan je bil, da bo se

lahko Jugoslavija s trdno voljo in delom prebila skozi teţave.299

Zilliacus se je v svojem govoru januarja 1950 dotaknil Kartuna, angleškega

komentatorja Daily Workerja. Kartun je napisal knjiţico Titova zarota proti

Evropi, v kateri je zapisal, da so bili vsi jugoslovanski voditelji dezerterji in

izdajalci demokracije in socializma, ter da so bili pred vojno trockisti in so postali

agenti britanske in ameriške obveščevalne sluţbe med vojno in po njej. Zilliacus

je poskušal zavreči te obtoţbe. Poudaril je, da je Kartun ţelel prikazati maršala

Tita kot izdajalca, kar naj bi bilo višek neumnosti.300

Britansko delavstvo je bilo, po pisanju Ljudske pravice, na strani Jugoslavije.

Mestni odbor Zdruţenega sindikata strojnih delavcev v Glasgowu je sprejel

resolucijo, v kateri je obsojal izključitev Jugoslavije s konference za mir v

Londonu in Kongresa pristašev miru v Parizu. Izključitev Jugoslavije naj bi

298 Laburistične poslance je globoko presunilo izredno navdušenje, ki ga kaže ljudstvo Jugoslavije

pri obnovi in graditvi države, Ljudska pravica, 11. 1. 1950, leto XI, št. 9, str. 2.

299 Prav tam.

300 Zilliacus razkrinkuje podle laži Kartuna, komentatorja angleškega lista »Daily Worker«,

Ljudska pravica, 29. 1. 1950, leto XI, št. 24/I, str. 1.

90

dokazovala, da je bila konferenca za mir novo poglavje kominformske politike. V

Jugoslavijo so ţeleli poslati delegacijo, ki bi izrazila solidarnost tega sindikata.301

Marca se je zopet oglasil Zilliacus. V pismu tajniku Svetovnega kongresa miru se

je dotaknil škodljivosti kominformovske politike proti Jugoslaviji. Poudaril je, da

se je Stalni odbor svetovnega komiteja pristašev miru identificiral z gibanjem

kominformovsko hladno vojno proti Jugoslaviji. Rekel je, da ima dovolj obvestil

o Jugoslaviji, ki so temeljila na pogostih obiskih, zato lahko zavrne obtoţbe, češ

da je jugoslovanska vlada prenehala graditi socializem in da je agent britansko-

ameriške politike.302

Aprila 1950 je bila v Londonu ustanovna skupščina društva britansko-

jugoslovanskega prijateljstva. Skupščine so se udeleţili britanski prijatelji. Za

predsednika je bil izvoljen Bumerur. Za predsednika izvršnega odbora je bil

izvoljen Stanley Tiffany, nekdanji član Spodnjega doma. Glavna naloga društva je

bila ustvariti razumevanje in sodelovanje med britanskimi in jugoslovanskimi

narodi.303

Zilliacus je maja 1950 imel na londonskem radiu predavanje o Jugoslaviji.

Dotaknil se je vzroka za sovjetsko-jugoslovanski spopad. Sovjetsko politiko proti

Jugoslaviji je razumel kot taktično ofenzivo v okviru strateške ofenzive proti

zahodu. Govoril je o dokumentih, ki so prikazovali odnos med

narodnoosvobodilnim gibanjem v Jugoslaviji in Sovjetsko zvezo. Gospodarski

bojkot bi lahko povzročil škodo petletnega plana. Zahodne sile niso – po

Zilliacusovem mnenju – zadostno upoštevale pomembnosti jugoslovanskega

stališča.304

301 Britanski delavci izražajo solidarnost s pravično borbo jugoslovanskih narodov proti

kominformovski politiki neenakopravnih odnosov, Ljudska pravica, 12. 2. 1950, leto XI, št. 36/I,

str. 2.

302 Zilliacusovo pismo tajniku Svetovnega kongresa miru v Parizu, Ljudska pravica, 16. 3. 1950,

leto XI, št. 64/I, str. 2.

303 Ustanovna skupščina anglo-jugoslovanskega prijateljstva, Ljudska pravica, 22. 4. 1950, leto

XI, št. 96/I, str. 2.

304 Izjava Conny Zilliacusa o Jugoslaviji. V: Ljudska pravica, 4. 5. 1950, leto XI, št. 106, str. 2.

91

Zilliacus je nadaljeval s podpiranjem Jugoslavije. V svojem predavanju, ki ga je

imel junija v Parizu, je zopet govoril o odnosih med Jugoslavijo in Sovjetsko

zvezo. Menil je, da je bila Jugoslavija edina, ki bi se lahko uprla hegemonističnim

prizadevanjem Sovjetske zveze, saj je na svojem ozemlju izvedla splošni boj

zoper fašizem in pri tem ustvarila svojo vojaško oblast. Razkol s Kominformom

naj bi bil pomagal KPJ, da se je otresla negativnih sovjetskih metod in ukrepov.

Zilliacus je zatrdil, da so jugoslovanski voditelji izvajali vedno bolj obseţne

ukrepe za demokratizacijo gospodarskega in političnega ţivljenja.305

Predlagal je

pogajanja med drţavami, da bi prenehale hladno vojno, vendar ne na podlagi

razdelitve interesnih sfer. Od Sovjetske zveze je zahteval, da vzpostavi redne

diplomatske in ekonomske stike z Jugoslavijo; s tem bi dokazala, da se ni

vmešavala v notranje zadeve drugih drţav. Menil je, da so z izključitvijo

Jugoslavije iz svetovnega gibanja pristašev miru, pokazali, da so podruţnica

Informbiroja.306

Britansko-jugoslovansko društvo je bilo leta 1950 zelo dejavno. V Londonu je

junija obsodilo ravnanje češkoslovaških oblasti z jugoslovanskimi drţavljani na

Češkoslovaškem. To naj bi pomenilo novo fazo v odnosih med

informbirojevskimi drţavami in Jugoslavijo. Sprejeta je bila resolucija, v kateri so

obsodili ravnanje človeških oblasti z jugoslovanskimi drţavljani.307

Britanska organizacija Nacionalni svet za mir je sprejela povabilo za obisk iz

Jugoslavije. Tako bi se lahko prepričali o resničnosti oz. neresničnosti

kominformovskih obtoţb proti Jugoslaviji in njeni vladi. V najkrajšem času naj bi

posebna delegacija obiskala Jugoslavijo.308

To se je zgodilo septembra.309

305 Čvrsto jugoslovansko ljudstvo si je izbralo pot neodvisnosti in socializma, Ljudska pravica, 4.

6. 1950, leto XI, št. 132, str. 2.

306 Jugoslovanska zunanja politika temelji na borbi za svetovni mir, Ljudska pravica, 7. 6. 1950,

leto XI, št. 135/I, str. 2.

307 Napredni britanski delavci obsojajo nečloveško ravnanje z našimi državljani v ČSR, Ljudska

pravica, 18. 6. 1950, leto XI, št. 114, str. 2.

308 Britanski nacionalni svet za mir bo poslal v Jugoslavijo posebno delegacijo, Ljudska pravica,

24. 7. 1950, leto XI, št. 175, str. 2.

309 Delegacija Britanskega nacionalnega sveta za mir prispela v Beograd, Ljudska pravica, 7. 9.

1950, leto XI, št. 214, str. 1.

92

Društvo britansko-jugoslovanskega prijateljstva je organiziralo konferenco z

naslovom Resnica o Jugoslaviji. Njihov namen je bil seznaniti zastopnike

delavskih in drugih organizacij. Britanski sindikalni delavec je govoril o svojih

vtisih z obiska v Jugoslaviji. Rekel je, da je bil presenečen nad jugoslovanskimi

razmerami. Omenil je, da so se v Jugoslaviji sindikalni voditelji volili s tajnim

glasovanjem.310

Britanski minister za zunanje zadeve Ernest Bevin je novembra 1950 sporočil

jugoslovanskemu veleposlaniku v Londonu Joţetu Brileju,311

da bo Jugoslavija

takoj dobila 8 milijonov funtov šterlingov posojila za omiljenje posledic suše. To

posojilo je bilo namenjeno za nakup ţivil in blaga široke potrošnje.312

Februarja je

bil doseţen sporazum med Veliko Britanijo in Jugoslavijo o koriščenju kredita v

višini 5 milijonov funtov. Jugoslavija je kupila semena, sladkor, maščobe, volne,

surovega kavčuka, bombaţnih niti, tekstilnih odpadkov in farmacevtskih

surovin.313

Naslednje leto je Jugoslavija vrnila obisk v Veliki Britaniji. Marca 1951 je na

osemdnevni obisk v Veliko Britanijo odpotovala jugoslovanska drţavna

delegacija. Sprejel jo je Attlee.314

Moša Pijade,315

član te delegacije, je na

310 Stvar Jugoslavije je velikega pomena za stvar miru in napredka na svetu, Ljudska pravica, 30.

10. 1950, leto XI, št. 259, str. 1.

311 Joţe Brilej (1910–1981) je bil pred drugo svetovno vojno član KPS. Od oktobra 1944 je bil

namestnik načelnika Ozne za Slovenijo, od marca 1945 pri Ozni za Jugoslavijo, kasneje načelnik

na ministrstvu za zunanje zadeve, član komisije OZN za Palestino, veleposlanik FLRJ v Londonu

(1950–1953), stalni predstavnik FLRJ pri OZN, predstavnik FLRJ v varnostnem svetu,

podpredsednik ekonomsko-socialnega sveta OZN, pomočnik drţavnega sekretarja za zunanje

zadeve (1954–1958), veleposlanik v Kairu, Jemnu, podpredsednik Skupščine SRS (1967–1974) in

predsednik Ustanovnega sodišča SRS. (Osebnosti …, str. 110.)

312 Britansko posojilo Jugoslaviji, Ljudska pravica, 15. 11. 1950, leto XI, št. 273, str. 2.

313 Sporazum o izkoriščanju britanskega kredita, Ljudska pravica, 16. 2. 1951, leto XII, št. 40, str.

1.

314 Attlee sprejel jugoslovansko delegacijo, Ljudska pravica, 14. 3. 1951, leto XII, št. 62, str. 2.

315 Moša Pijade (1890–1957) je ustanovil dnevnik Slobodna reč, bil je član KPJ, leta 1925 je bil

obsojen na več let zapora zaradi revolucionarnih dejavnosti. 1940 je postal član CK KPJ, 1941

vrhovnega štaba NOV Jugoslavije. Pripravil je dokumente za prvo zasedanje AVNOJ-a, na

drugem zasedanju je bil izbran za podpredsednika. 1943 je ustanovil Tanjug. 1945 je bil

podpredsednik jugoslovanske skupščine in predsednik ustavodajnega odbora. 1948 je postal član

politbiroja CK KPJ, 1954 predsednik jugoslovanske skupščine. (I. Antič: Veliki svetovni …, str.

862.)

93

zaključnem sestanku povedal, da so dobili dober vtis s strani Velike Britanije.

Govoril je tudi o morebitnem napadu na Jugoslavijo s strani sovjetskih satelitskih

drţav. Bil je prepričan, da se tega tisti trenutek niso smeli bati.316

Junija so bili uspešno zaključeni pogovori med predsedniki ZDA, Velike Britanije

in Francije o vprašanju gospodarskega poloţaja v Jugoslaviji. Za Veliko Britanijo

so predvidevali, da bo prispevala 50 milijonov funtov šterlingov. S tem posojilom

naj bi Jugoslavija nabavila stroje in prevozna sredstva. Posojilo naj bi dali zaradi

posledice suše in blokade kominformovskih drţav.317

316 Jugoslavija je življenjsko zainteresirana na tem, da se ohrani mir na svetu, Ljudska pravica, 17.

3. 1951, leto XII, št. 65, str. 1–2.

317 Britanski tisk o pomoči 50 milijonov šterlingov Jugoslaviji, Ljudska pravica, 16. 6. 1951, leto

XII, št. 140, str. 1.

94

4 Zaključek

Prvo povojno vlado v Veliki Britaniji je vodil Clement Attlee. Laburistična vlada

je prinesla v Veliko Britanijo po drugi svetovni vojni spremembe, ki so se kazale

v nacionalizaciji najpomembnejših industrijskih panog, večji zdravstveni in

socialni preskrbi. Vseskozi pa je morala sprejemati očitke s strani komunistov,

sindikatov, konservativcev in tudi s strani samih laburistov. Konservativci se z

nacionalizacijo niso mogli strinjati, komunisti so bili prepričani, da laburisti z njo

namenoma zavlačujejo, sindikati so prav tako ţeleli, da se čim prej izvede.

Nasprotniki znotraj laburistične stranke so zahtevali, da vlada izpolni predvolilne

obljube.

Prvi mandat je laburistična vlada izpeljala dokaj uspešno, drugega pa je končala

po letu in pol. Ţe kmalu po volitvah leta 1950 so se je začel napovedovati zlom

Attleejeve vlade. Prva kriza se je pojavila februarja 1951, ko so konservativci

podali predlog za izglasovanje nezaupnice vladi. Dva meseca kasneje so zaradi

nestrinjanja z laburistično politiko odstopili trije ministri, vendar to še ni

pripeljalo zloma vlade. Konservativci so vedno bolj pridobivali na moči, iskali so

moţnosti za zrušitev vlade. Nazadnje je Attlee sam za oktober 1951 napovedal

predčasne volitve, na katerih so zmagali konservativci. Preusmeritev javnih

izdatkov iz sociale v obrambne namene je razcepil laburiste in jim prinesel poraz

na volitvah.

Britansko-jugoslovanski odnosi so bili v posameznih obdobjih in problemih

različni. Trţaško vprašanje je bilo tisto, ki je vseskozi kazalo na različne poglede,

enako se je dogajalo tudi s Koroško. Prebivalstvo trţaškega ozemlje je vseskozi

opozarjalo na probleme, ki so jih imeli. Srečevali so se s problemi v šolstvu,

kulturi in sodstvu. Bili so prepričani, da je Zavezniška vojaška uprava namenoma

kratila njihove pravice. Bili so proti priključitvi Trsta k Italiji. Zahtevali so, da se

izpolni obljuba po imenovanju skupnega guvernerja.

Omejevanje pravic so čutili Slovenci na Koroškem. Bili so prepričani, da

britanska uprava namenoma nastopa proti njim. Zahtevali so priključitev

avstrijske Koroške k Jugoslaviji. Tudi to vprašanje v času laburistične vlade v

Veliki Britaniji ni bilo rešeno.

95

Razhajanja med Veliko Britanijo in Jugoslavijo so se kazala tudi v vprašanju

izročanja vojnih zločincev. Jugoslavija je bila prepričana, da ima dovolj dokazov

za izročitev oseb, vendar Velika Britanija jugoslovanskih zahtev ni uresničila,

ampak je raje sama zbirala dokazno gradivo za posamezne osebe.

Leto 1948 je bilo prelomno, saj je takrat prišlo do spora z Informbirojem.

Sovjetska zveza je prekinila odnose z Jugoslavijo. Slednja se je zato začela

odpirati proti zahodu. Z Veliko Britanijo je sklenila trgovinsko pogodbo, s katero

sta si obe drţavi zagotovili medsebojno izmenjavo dobrin.

Konni Zilliacus, laburist, je oseba, ki se pojavlja skozi celo diplomsko delo.

Najprej se pojavlja kot največji kritik laburistična politike. Ker je nasprotoval

vstopu Velike Britanije v NATO, je bil izključen iz stranke. V svojih govorih po

letu 1948 je ostro napadal sovjetsko politiko do Jugoslavije. Jugoslavijo je večkrat

obiskal, kjer je opazil napredek gospodarstva in vdanost ljudstva KPJ.

96

5 Seznam kratic

AIS – Allied Information Service

CK KP – Centralni komite Komunistične partije

FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija

KPJ – Komunistična partija Jugoslavije

KPVB – Komunistična partija Velike Britanije

OF – Osvobodilna fronta

OZN – Organizacija zdruţenih narodov

PNOO – Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor

SIAU – Slovensko-italijanska antifašistična unija

STO – Svobodno trţaško ozemlje

SZ – Sovjetska zveza

VB – Velika Britanija

ZDA – Zdruţene drţave Amerike

ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik

ZVU – Zavezniška vojaška uprava

97

6 Viri in literatura

6.1 Viri

1. Ljudska pravica (1945–1951), letniki: VI, VII, VIII, IX, X, XI, XII.

2. Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com).

3. Marxists Internet Archive, Communist Party of Great Britain (http://www.

marxists.org/history/international/comintern/sections/britain/index.htm).

4. Wikipedia (http://en.wikipedia.org/wiki/Main_Page).

6.2 Literatura

1. Igor Antič: Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana

2002.

2. Neven Borak idr.: Slovenska novejša zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana

2005.

3. Lan Brenk, ur.: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska

knjiga, Ljubljana 2008.

4. Rodoljub Čolaković: Izdajalska politika desnih socialistov po drugi svetovni

vojni, v: Komunist, 1949, III/3.

5. Katja Colja: Odnos trţaškega prebivalstva do ljudske oblasti in zaveznikov, v:

Darko Darovec, ur.: Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna

pogodba, nova jugoslovansko-italijanska meja in priključitev Primorske k

Sloveniji. Koper, Nova Gorica, 25.–27. september 1997, Acta Histriae VI,

Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Zgodovinsko društvo

za juţno Primorsko, Koper 1998.

6. Tony Judt: Povojna Evropa 1945–2005, Mladinska knjiga, Ljubljana 2007.

7. Janko Liška, ur.: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, Komunist,

Ljubljana, Drava, Celovec 1984.

8. Luc Menaše: Svetovni biografski leksikon, Mihelač, Ljubljana 1994.

9. Kenneth O. Morgan: Labour in Power 1945–1951, Oxford University Press,

Oxford 1985.

10. Kenneth O. Morgan, ur.: The Oxford History of Britain, Oxford University

Press, Oxford 1988.

11. Joţe Pirjevec: Tito, Stalin in Zahod, Delavska enotnost, Ljubljana 1987.

98

12. Joţe Pirjevec: Pariška mirovna konferenca, v: Darko Darovec, ur.: Prispevki z

mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovansko-

italijanska meja in priključitev Primorske k Sloveniji, Koper, Nova Gorica,

25.–27. september 1997, Acta Histriae VI, Znanstveno-raziskovalno središče

Republike Slovenije, Zgodovinsko društvo za juţno Primorsko, Koper 1998.

13. Boţo Repe: Vpliv zahodnih drţav na domači sceni, v: Jugoslavija v hladni

vojni: zbornik z Znanstvenega posveta Jugoslavija v hladni vojni, 8.–9. maja

2000, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2004.

14. Niko Šilih: O razrednem ozadju naše borbe proti imperialističnim agenturam,

Delo, 1949, XYIII/1–2.

15. Nevenka Troha: Predlogi Jugoslavije za rešitev trţaškega vprašanja ob objavi

resolucije Informbiroja, v: Jugoslavija v hladni vojni: zbornik z Znanstvenega

posveta Jugoslavija v hladni vojni, 8.–9. maja 2000, Inštitut za novejšo

zgodovino, Ljubljana 2004.

16. Cvetko Vidmar: Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja. Oris

zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju (od 12. junija 1945 do 15.

septembra 1947), Goriški muzej, Nova Gorica 2009.

17. Jerca Vodušek Starič: Poskus orisa učinkov jugoslovanske politike na

diplomatsko dogajanje v obdobju 1945–1947, v: Darko Darovec, ur.:

Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova

jugoslovansko-italijanska meja in priključitev Primorske k Sloveniji. Koper,

Nova Gorica, 25.–27. september 1997, Acta Histriae VI, Znanstveno-

raziskovalno središče Republike Slovenije, Zgodovinsko društvo za juţno

Primorsko, Koper 1998.

99

7 Priloge

Priloga 1

Program delavske stranke, ki je bil objavljen v Ljudski pravici (29. 7. 1945):

1. »Politika se mora voditi tako, da bo narod popolnoma zaposlen. Proizvodnjo

je treba povečati do najvišje stopnje. Izvesti je treba socialno zavarovanje v

vsej drţavi. Davčno politiko je treba uravnavati tako, da bodo davčno manj

obremenjeni tisti, ki imajo manj dohodkov. Britanska vlada mora preiti v

drţavne roke.

2. Industrija mora preiti v roke naroda, predvsem premogokopi, industrija plina,

električna energija, ţeleznic in ostali kopenski promet, ţelezna in jeklarska

industrija. Drţava mora nadzorovati industrijske kartele in ono industrijo, ki

nimajo mnogo konkurence. Potrebna je kontrola cen in kontrola gospodarske

proizvodnje. Drţavno uradništvo je treba reorganizirati.

3. Poljedelstvo se mora razvijati po načrtih. Treba je nadaljevati z ministrstvom

za prehrano, ki je bilo ustanovljeno med vojno. Treba je razširiti kantine za

delavce v tovarnah in občinskih restavracijah ter povečati obroke mleka in

druge hrane, kater deli drţava otrokom in nosečim ţenam.

4. Ustanoviti se mora posebno ministrstvo za gradnje hiš, ki naj ima pooblastilo,

da sme vršiti rekvisicija. Občine morajo imeti pooblastilo, da izvršujejo

nadzorstvo nad zemljišča in vodijo uporabo zemljišč za gradnjo stanovanj ali

v druge svrhe.

5. Uveljaviti in izvesti se mora novi zakon o šolah, ki ga je parlament izglasoval

pred meseci.

6. Drţava mora skrbeti za ljudsko zdravje, zgladiti se morajo zdravstvena

središča in izboljšati bolnišnice. Socialno zavarovanje mora zajeti slehernega

poedinca.

7. Glede zunanje politike se mora nadaljevati delo, začeto na konferenci v San

Franciscu. Okrepiti je treba vezi, ki veţejo Veliko Britanijo z ZDA in

Sovjetsko zvezo. Potrebno je čim tesnejše povezovanje z evropskimi

drţavami. Ministrstvo za Indijo se mora ukiniti. Ponovno je treba poskušati,

da dobijo Indijo čimprej samostojno vlado. Treba je podpirati prisrčne odnose

100

med Britanijo in dominioni, zdruţeni v britansko skupnost narodov in

nadarjenost delo za napredek britanskih kolonialnih ozemelj.«

101

Priloga 2

Program KP Velike Britanije, ki so ga predstavili na 19. kongresu KP Velike

Britanije in je bil objavljen v Ljudski pravici (25. 2. 1947):

Zavzemali so se:

1. »Za enotnost med velikimi silami, ki predstavljajo temelj miru.

2. Za uničenje zadnjih ostankov fašizma in kaznovanje napadalcev.

3. Za mir, ki mora biti organiziran na temelju popolne suverenosti in

neodvisnosti vseh narodov.

4. Nuditi moramo popolno podporo politiko razoroţitve in umaknitve vseh

oboroţenih sil z ozemelj drţav, ki niso bile sovraţne, tj. zavezniškim drţavam,

kakor tudi skrbeti za politiko prepovedi uporabljanja atomske energije v vojne

namene.

5. Delati na denacifikaciji Nemčije, na razbijanju veleposestva in trustov v

zapadni coni Nemčije in vzpostavitvi politično in gospodarsko enotne

Nemčije, ki bi temeljila na demokraciji in mirnem napredku.

6. Avstrija kot ena nacističnih zaveznic se ne more izogniti odgovornosti, ki jo je

povzročilo njeno dejanje. Zlasti je treba paziti, da bi se zagotovila trdna

osnova za razvijanje ljudske demokracije v Avstriji in da bi se obenem

onemogočila prizadevanja Velike Britanije in ZDA, da uporablja Avstrijo za

svoje reakcionarne namene proti Sovjetski zvezi in novim demokratičnim

drţavam srednje in vzhodne Evrope.

7. Britanski finančni, vojaški in politični podpori, ki se izkazuje reakciji v Grčiji,

je treba narediti konec.

8. Prekiniti je treba britanske diplomatske in trgovinske odnose s Francovo

Španijo in nuditi podporo OZN pri delu za likvidacijo Francovega reţima ter

pomagati pri vzpostavitvi reprezentativne demokratične vlade v Španiji.

9. Prenehati je treba z britansko imperialistični politiko v Indiji ter na vseh

kolonialnih in mandatnih ozemljih, da bi se ljudstvom teh deţel omogočilo, da

sestavljajo svoje lastne vlade, ki bi se opirale na podporo ljudstva.

10. Izvedba politike zahteva tudi takojšnjo demobilizacijo naših – v tem času

prevelikih – oboroţenih sil, izvedbo daljnoseţnih demokratičnih reform v vseh

vrstah oboroţenih sil ter izpremembo v ministrstvu za zunanje zadeve in naših

102

veleposlaništvih v inozemstvu, tako da bi lahko zastopali Britaniji v

inozemstvu samo ljudje doslednih demokratičnih nazorov.«

103

Priloga 3: Člani vladnega kabineta 1945–1951318

Ministrski predsednik C. R. Attlee

Vrhovni sodnik Lord Jowiit

Lord predsednik Herbert Morrison

Lord Addison

Varuh kraljevega pečata Arthur Greeenwood

Lord Inman

Lord Addison

Ernest Bevin

Richard Stokes

Minister za finance Hugh Dalton

Sir Stafford Cripps

Hugh Gaitskell

Minister za gospodarstvo Sir Stafford Cripps

Minister za zunanje zadeve Ernest Bevin

Herbert Morrison

Notranji minister Chuted Ede

Minister za mornarico A. V. Alexander

Minister za kmetijstvo in ribolov Tom Williams

Drţavni sekretar za letalstvo Lord Stansgate

318 K. O. Morgan: Labour …, str. 505–507.

104

Minister za letalstvo Lord Pakenham

Minister za kolonije George Hall

Arthur Creech Jones

James Griffiths

Minister za dominione Lord Addison

Philip Noel-Baker

Patrick Gordon-Walker

Minister za obrambo C. R. Attlee

A. V. Alexander

Emanuel Shinwell

Minister za šolstvo Ellen Wilkinson

George Tomlinson

Minister za gorivo in elektriko Emanuel Shinwell

Minister za zdravje Aneurin Bevan

Minister za Indijo in Burmo Lord Pethick-Lawrence

Lord Listowel

Minister za delo in drţavno sluţbo George Isaacs

Aneurin Bevan

Alfred Robens

Kancler vojvodstva Lancaster Hugh Dalton

Lord Alexander

Glavni drţavni blagajnik Arthur Greeenwood

105

Lord Addison

Minister brez listnice A. V. Alexander

Minister za Škotsko J. Westwooda

A. Woodburn

Hector McNeil

Minister za mestno in deţelno

načrtovanje

Hugh Dalton

Minister za trgovino Sir Stafford Cripps

Harold Wilson

Sir Hartley Shawcross

Vojni minister J. J. Lawson