Upravno sodiščeUpravni oddelek

UPRS Sodba I U 671/2017-23, enako tudi , , , , , , ,, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,, , , , , , , , , , , ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.671.2017.23,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P,

ECLI:SI:UPRS:2019:.P, ECLI:SI:UPRS:2019:.P

Evidenčna številka: UP00043979Datum odločbe: 25.11.2019Senat, sodnik posameznik: Zdenka Štucin (preds.), Liljana Polanec (poroč.), Jasna ŠeganPodročje: UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPORInstitut: pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija staredevizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - prenos sredstev na privatizacijski račun - pristop kdolguZveza: ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2.. ZUS-1 člen 59, 59/1, 63, 63/1.. ZUP člen 146, 146/4.. Konvencija ovarstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 46.. OZ člen 395.

Jedro

V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, Glavna podružnica Sarajevooziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisatuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izvennjenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan zaneustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo zaizplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste "uporabljene v procesu privatizacije FBiH" razume tako, daRepublika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva izdeviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili vupravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil,da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi navaja, daje tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d., Ljubljana,Glavne podružnice Sarajevo, ki izkazuje, da je bila na dan 31. 12. 1991 imetnica devizne vloge št. ........ sstanjem v znesku 27.316,54 DEM in 54,66 NLG ter devizne vloge ......... s stanjem v znesku 1.617,21 ATS,1.622,55 DEM in 4,38 USD. Priložila je tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, iz katerega je razvidno,

da je stranka vsa prej navedena sredstva v protivrednosti 29.224,61 BAM, dne 24. 3. 1998, prenesla na svojposebni privatizacijski račun ter potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 8. 12. 2015, kiizkazuje stanje 29.763,89 BAM iz naslova prenosa iz Ljubljanske banke Sarajevo na posebni privatizacijskiračun, ki se glasi na ime tožeče stranke.

2. Na tej podlagi ter na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona onačinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanjuZNISESČP) tožena stranka ugotavlja, da je bila obravnavana vloga v celoti prenesena na enotni privatizacijskiračun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR) in zato ne gre za neizplačano starodevizno vlogo po določbah (2. člena) ZNISESČP. V zadevi je zato odločeno po skrajšanem ugotovitvenempostopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi sčetrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP.

3. Tožeča stranka vlaga laično tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da ji niso na voljo informacije, kijih je Slovenija pridobila iz BIH na podlagi 9. člena ZNISESČP. V nadaljevanju pooblaščenec tožeče strankev dopolnitvi tožbe z dne 19. 12. 2017 dodatno še navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbeEvropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni inHercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali).Sklicuje se na njen 147. odstavek in na Potrdilo Agencije za privatizacijo BIH, iz katerega je razvidno, dastanje na njenem računu znaša 29.224,61 BAM, kar pomeni, da je tožena stranka zahtevo za verifikacijoneupravičeno zavrnila. Ne glede na razumljivo odločitev ESČP, v izogib zavlačevanju še dodaja, da imajoprenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo jepristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojihobveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana kplačilu svoje obveznosti. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločboodpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali jetreba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi vpostopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka iz razloga, kerje bila njena devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Predlagazavrnitev tožbe.

5. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dodaja, da je dokazala, da znašajo neporabljena sredstva na JPRtoliko kot znesek, ki ga zahteva v zahtevi za verifikacijo. Sama ni nikoli osebno izvršila prenosa svojihdeviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR pri Agenciji za privatizacijo, niti za toni nikogar pooblastila. Na JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod zaplačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostavitizavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kotterjatev. Ker je bil prenos storjen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejeloodločitev, s katero je navedene določbe razveljavilo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa načinizvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po temzakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni nadruge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugipodlagi.

8. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iznaslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa jeneizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d.

Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznihračunih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi,obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačilaposamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugegapo tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnanezneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga izprejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanjapodružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebneuporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim ... stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavnepodružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe vpostopku privatizacije.

9. Podatki upravnega spisa kažejo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bila sredstva, ki jih je imelana devizni vlogi tožeča stranka pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR A.A. pri Agenciji zaprivatizacijo. Tožeča stranka temu dejstvu ne ugovarja, vendar trdi, da to na odločitev v sporu ne vpliva, kerprenosa ni izvršila osebno. Sporna je torej pravna narava prenosa sredstev z devizne vloge na JPR kot tudipravna relevantnost zatrjevanega dejstva, da do prenosa ni prišlo po volji oziroma na podlagi ravnanja tožečestranke.

10. Iz že citiranih zakonskih določb izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe vZadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog priGlavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred temprišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacijedeviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni)Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da joizplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehalepred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti RepublikeSlovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki sobile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali drugeračune.

11. To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhajaiz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju ZakonFBiH/97)1 in ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH ter zatrjuje, dajih je ustavno sodišče te države spoznalo za protiustavne. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravnepodlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

12. Sodišče se tudi ne strinja, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila kdolgu in da je zato tožena stranka po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti, kot tudi, da ninastopila nobena od okoliščin iz IV. poglavja OZ, na podlagi katerih bi obveznost prenehala. Pogodba opristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Takapogodba v tem primeru ni bila sklenjena. Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružniciSarajevo, prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružniceSarajevo in s tem Banke je tako prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala.Tožeča stranka se že iz tega razloga ne more sklicevati na načine prenehanja obveznosti, ki jih določa IV.poglavje OZ. Pri tem prezre, da obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke ne izvira izpogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb.Odgovornost Republike Slovenije za poplačilo je uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP.

13. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlageza odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. členaEKČP. Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora podnadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami

zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobiliizplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicahslovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjemna njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope zdne 15. 3. 2018.

14. Glede na tožbene ugovore v zvezi z Zadevo Ališić in ostali, pa je moralo sodišče presoditi, ali je RepublikaSlovenija z zakonsko ureditvijo po ZNISESČP tožeči stranki in osebam, ki so v enakem položaju, kršilapravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanjuEKČP) kot jo v Zadevi Ališić in ostali razlaga ESČP.

15. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali2 se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke vobravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznihračunih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana vdruge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položajdrugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem temeljiodgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja medBanko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke in zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država nadelovanje Banke, v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op.sodišča: ne Banka) kršila 1.člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovilaučinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznihvlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132.odstavek).

16. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavkuodrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare deviznevloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Sodiščesodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali, spoznana kot odgovorna za neporavnaneobveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatvedo Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanskeokoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več)obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznostiBanke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti(so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v ZadeviAlišić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste"uporabljene v procesu privatizacije FBiH" razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejetiukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tujedržave prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesuprivatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva.Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jihupravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegomodgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določiloESČP.

17. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca vzvezi v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi ssamim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlona podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. členaZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvegaodstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugimizključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune

za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerjemed bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikovpri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izvensfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka dovarčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. ČeBanka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagipredpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa drugedržave, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljalavolje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembnozgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici)Banke.3

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63.člena ZUS-1 zavrnilo.

19. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je, v skladu z drugo alinejo drugegaodstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi vprimeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja,zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, osvojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pritem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organiupoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazipreprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku4. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebejupravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevirelevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.5 Takje tudi obravnavani primer.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svojestroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------1 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji2 ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.3 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 20194 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2.2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015,Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge5 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11.2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge

Datum zadnje spremembe: 15.10.2021