univerza v mariboru pravna fakulteta vanesa berdnik · razlike med kz in kz-1. temu sledi opis...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

VANESA BERDNIK

POJEM PROMETNE NESREČE V

STRUKTURI KAZNIVIH DEJANJ ZOPER

VARNOST CESTNEGA PROMETA

Diplomsko delo

Maribor, 2015

3

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POJEM PROMETNE NESREČE V STUKRUTI

KAZNIVIH DEJANJ ZOPER VARNOST

CESTNEGA PROMETA

Študentka: Vanesa Berdnik

Številka indeksa: 71180574

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Študijska smer: Kazensko pravo

Mentor: dr. Zlatan Dežman

Maribor, avgust 2015

4

KAZALO

POVZETEK ..................................................................................................................................... 5

UVOD ............................................................................................................................................... 7

1 AKTUALNI PROBLEMI CESTNOPROMETNIH KAZNIVIH DEJANJ ........................... 8

2 KONCEPTUALNE RAZLIKE MED KZ IN KZ-1 ................................................................ 11

2.1 KAZNIVO DEJANJE POVZROČITVE PROMETNE NESREČE IZ

MALOMARNOSTI ...................................................................................................................... 13

2.1.1 POJEM PROMETNE NESREČE ...................................................................................... 13

2.1.2 VZROČNA ZVEZA ............................................................................................................ 16

2.1.3 KRIVDA ................................................................................................................................ 18

2.4.1 VPRAŠANJE POSLEDICE ............................................................................................... 23

2.2 SKLADNOST 323. in 324. ČLENA KZ-1 ............................................................................. 25

3 SKLEP .................................................................................................................................... 26

4. LITERATURA ...................................................................................................................... 27

5

POVZETEK

Naslov: Pojem prometne nesreče v strukturi kaznivih dejanj zoper varnost cestnega

prometa

Avtorica: Vanesa Berdnik

Mentor: dr. Zlatan Dežman

V kazenskem pravu imajo kazniva dejanja zoper varnost cestnega prometa posebno

vlogo. Temeljni kaznivi dejanji sta povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti in

nevarna vožnja v cestnem prometu. Nevarna vožnja v cestnem prometu je novo

kaznivo dejanje, ki je bilo uvedeno z novelo KZ-1B. Problem teme je pojem prometne

nesreče. V teoriji in praksi obstajajo različna stališča, kaj pomeni pojem prometne

nesreče. Medtem ko eni zagovarjajo, da je prometna nesreča prepovedana posledica,

drugi menijo, da je objektivni pogoj kaznivosti.

V diplomski nalogi so na začetku predstavljeni aktualni problemi in konceptualne

razlike med KZ in KZ-1. Temu sledi opis kaznivega dejanja povzročitve prometne

nesreče iz malomarnosti in sam pojem prometne nesreče, krivda, vzročna zveza in na

koncu še skladnost določb 323. člena in 324. člena.

Ključne besede: krivda, vzročna zveza, prometna nesreča, povzročitev prometne

nesreče iz malomarnosti

6

SUMMARY

Title: The Conception of Road Accident in the Structure of Criminal Offences against

Road Safety

Offences against road safety represent a special part in criminal law. Basic offences are

causing a road accident by negligence as well as dangerous (eg reckless) driving.

Reckless driving is a new offence, introduced by KZ-1B.

The problem of the theme dealt with in my diploma work is the conception of road

accident since in theory and in practise there are different attitudes on that issue. It is

claimed by some law experts that the road accident means prohibited consequence,

on the other hand it is regarded by some experts as objective condition of criminality.

At the beginning of my diploma work actual problems and differences between KZ and

KZ-1 are presented. They are followed by the description of the offence of causing a

road accident by negligence as well as the conception of the road accident, guilt,

causal link and finally the accordance of the regulations between articles 323 and 324

KZ-1B.

Key words: guilt, causal link, road accident, causing road accident by negligence

7

UVOD

Kazniva dejanja zoper varnost cestnega prometa imajo v kazenskem pravu posebno

vlogo, njihov kriminalitetno-politični pomen je v reagiranju države na kršitve varnosti

javnega prometa, ki je zaradi njegove množičnosti in potencialno zelo hudih posledic

kršitev predpisov o varnosti na tem področju upravičeno posebna kazenskopravna

dobrina.

V zgodovini so se prometna kazniva dejanja zakonodajno različno urejala. Do leta 1951

so bili prometni delikti uvrščeni med kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in

premoženja, z uveljavitvijo kazenskega zakonika iz leta 1951 pa je bil prvič inkriminiran

poseben ogrozitveni in naklepni delikt z imenom Ogrožanje javnega prometa (271.

člena KZ/51).1 Kazenski zakonik iz leta 19942 je prinesel mnogo novosti, uzakonjeno je

bilo malomarnostno kaznivo dejanje v cestnem prometu (325. člen KZ/94). Leta 2008

je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1),3 ki je ohranil temeljno kaznivo dejanje iz

KZ/94, dodatno pa je uzakonil naklepno kaznivo dejanje predrzne vožnje. Zaradi

številnih priporočil in pomanjkljivosti je Državni zbor RS že čez tri leta sprejel novelo

KZ-1B. Ta je prenovila inkriminacijo povzročitve nesreče iz malomarnosti iz 323. člena

KZ-1, tako da je bil dodan nov tretji odstavek z določitvijo obveznega varnostnega

ukrepa odvzema predmetov, predrzna vožnja v cestnem prometu iz 324. člena KZ-1 pa

je bila preimenovana v nevarno vožnjo v cestnem prometu.

V svojem diplomskem delu bom obravnavala posamezna aktualna vprašanja kaznivih

dejanj zoper varnost javnega prometa. Predstavila bom konceptualne razlike med KZ in

KZ-1 in naravo pojma prometne nesreče za potrebe kazenskopravnega odziva. V okviru

metodologije obravnavanja teh kaznivih dejanj se bom ukvarjala z vprašanji vzročne

zveze in krivde. Zadnji del diplomske naloge obsega predstavitev skladnosti med

pojmom prometne nesreče po členih 323 in 324 KZ-1.

1 Bavcon v Petrovec, str. 18.

2 Uradni list RS, št. 63/94 in nasl.

3 Uradni list RS, št. 55/08 in nasl.

8

1 AKTUALNI PROBLEMI CESTNOPROMETNIH KAZNIVIH DEJANJ

Na področju materialnega kazenskega prava nobeno drugo kaznivo dejanje ne

povzroča tako kompleksne problematike kot to, na kašen način naj bo določen

zakonski pojem temeljnega kaznivega dejanja zoper varnost cestnega prometa.

Slovenija je svoj prvi kazenski zakonik dobila 1. januarja 1995. Pred tem je veljal KZ FLRJ

iz leta 1951. Člen 271 KZ FLRJ je določal temeljno kaznivo dejanje zoper varnost

javnega prometa kot ogrozitveno, ki pa ga je bilo mogoče izvršiti tako z naklepom kot

iz malomarnosti. Kaznivo dejanje iz 271. člena je bilo formulirano: »Kdor z vožnjo proti

predpisom ali proti pravilom z uporabo vozila, ki ni v redu, s poškodovanjem mostu,

ceste ali ulice, s postavitvijo ovire ali kako drugače ogroža javni promet na mostu, cesti

oziroma ulici, da spravi s tem v nevarnost življenje ljudi ali premoženje precejšnje

vrednosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev.«4 Zaradi težav z dokazovanjem

naklepne povzročitve neposredne, torej konkretne nevarnosti kot prepovedane

posledice je bila leta 1977 sprejeta nova zakonska ureditev. S spremembo je postalo to

kaznivo dejanje kombinacija poškodbenega in ogrozitvenega kaznivega dejanja, ki ga je

bilo mogoče izvršiti naklepno in iz malomarnosti, prepovedana posledica je ostala

konkretna nevarnost, premoženjska škoda in lahka telesna poškodba pa objektivni

pogoj kaznivosti. Z novo ureditvijo je bila izpuščena teoretično sporna besedna zveza

»proti pravilom«.5

Leta 1989 je bila sprejeta novela, ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določila hudo

telesno poškodbo, prometna nesreča z lahko telesno poškodbo ali premoženjsko škodo

pa se je presojala kot prekršek. »S to novelo je bil prvi odstavek tega člena spremenjen,

in sicer tako, da je postala huda telesna poškodba objektivni pogoj kaznivosti, škoda in

lahka telesna poškodba pa zakonska znaka ustreznih prekrškov, in sicer prometne

nesreče prve in druge kategorije.«6 Razlog za takšno ureditev je bil izoblikovati jasna

4 Korošec in drugi 2014, str. 44.

5 Prav tam, str. 45.


9

merila za prepoznavanje kaznivega dejanja v sodni praksi. Teorija pa ji je izrekla vrsto

kritik, najpogosteje ji je očitala:

da ne pozna vseh elementov tega kaznivega dejanja,

da je presoja odvisna od predstav vsakega posameznega sodnika o tem, kdaj in

pod kakšnimi pogoji je mogoče šteti, da je podano to kaznivo dejanje,

da se pri svojih obrazložitvah pogosto zateka k floskulam, stereotipnim frazam in

da utemeljuje krivdo z golim prepisom zakonske definicije zavestne oz.

nezavestne malomarnosti,

da se presoja njegov obstoj pod vtisom teže poškodbenih posledic, zaradi česar

to kaznivo dejanje prej predpostavi, kot pa eksaktno dokaže,

da ne prepozna naklepa,

da ne ugotavlja krivde za prekrške, ki so inkludirani v dejanski stan kaznivega

dejanja,

da vprašanje krivde omeji na odnos storilca do poškodbene posledice namesto

do konkretne nevarnosti kot prepovedane posledice,

da ne razlikuje zavestne od nezavestne malomarnosti,

da pogosto prezre tista merila za presojanje vzročnosti, ki dajejo krivdi

normativno podlago, kar povzroči objektivno odgovornost in

da slabo razlikuje nezavestno malomarnost od naključja.7

Tudi sama doktrina je imela težave pri določanju zakonskih predpostavk kaznivosti.

»Izhod iz praktičnih težav je iskala v najrazličnejših zamislih o tem, kako naj bo

zakonsko določeno samo kaznivo dejanje zoper varnost vestnega prometa, da bo to

ustrezalo smotrom kazenskopravnega varstva cestnega prometa«8

7Korošec in drugi 2013, str. 46.

8Prav tam, str. 47.

10

»Ta prizadevanja so se izčrpala predvsem v težnji, da se teoretično utemeljijo

koncepcije, naravnane k:

ohranitvi kombinacije ogrozitvenega in poškodbenega ter naklepnega in

malomarnostnega kaznivega dejanja;

spremembi takšnega kaznivega dejanja v čisto poškodbeno kaznivo dejanje;

takšnemu opisu izvršitvenega ravnanja, ki ustreza pojmu najnevarnejših prekrškov

zoper varnost cestnega prometa (neprimerna hitrost, vožnja pod vplivom alkohola,

odvzem prednosti, nepravilno prehitevanje, nepravilno zavijanje, neizkušenost,

utrujenost, nepravilna smer vožnje ...);

uvedbi pojma brezobzirnosti, ki naj nadomesti naklep kot krivdo obliko;

odpravi odgovornosti za direktni, ne pa tudi za eventualni naklep;

spremembi tega kaznivega dejanja v tipično malomarnostno kaznivo dejanje, ki naj

temelji na odgovornosti zgolj za zavestno, ne pa tudi nezavestno malomarnost;

spremembi tega kaznivega dejanja v čisto malomarostno in poškodbeno kaznivo

dejanje ter

konstruiranju kaznivega dejanja vožnje v omamljenem stanju.«9

Več desetletne razprave o ureditvi kazenskopravnega varstva cestnega prometa so

privedle do obravnavanja kaznivega dejanja ogrožanja cestnega prometa kot

poškodbenega in malomarnostnega kaznivega dejanja. Zaradi težav z dokazovanjem

naklepa pri prejšnjem ogrozitvenem kaznivem dejanju je KZ iz leta 1994 zožil zakonsko

bistvo tega kaznivega dejanja, zreduciral na čisto poškodbeno in malomarnostno

kaznivo dejanje, ter ga poimenoval Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. S

tem so bili problemi na videz odpravljeni, v teoriji je postal sporen pojem prometne

nesreče. Ključni problem je postalo vprašanje vzročne zveze.10 »Vzročnost je tako pri

ogrozitvenih, malomarnostnih in opustitvenih kaznivih dejanjih juridični pojem, pravna



11

konstrukcija, ki zadeva vprašanje kriterijev za določanje pravnega standarda

dolžnostnega ravnanja in njegove kršitve.«11 Značilno za pravne standarde je, da je

njihova vsebina odvisna od vsakega konkretnega primera posebej, v normativnem

izhodišču pa ostajajo nespremenjeni. Kaznivo dejanje iz 325. člena KZ/94 ni pripomoglo

k rešitvi problema, katerega bistvo je razlikovanje kaznivega dejanja od ustreznih

prekrškov in nesrečnega naključja.12

Težave pri določanju temeljnega kaznivega dejanja zoper varnost cestnega prometa so

raznolike. Na tem področju, zaradi kompleksnosti, dinamičnosti in nenehno prisotne

nevarnosti, prevladuje kratkotrajnost in naključnost pojavov, kazenskopravni pomen

imajo le tista ravnanja, iz katerih izvirajo predvidljive posledice, ker je samo takšne

posledice mogoče preprečiti z dolžnostnim ravnanjem.13 »Ena od značilnosti takšnih

razmer v današnjem cestnem prometu je namreč to, da je subjektivna plat človekovih

'napak' vse pogosteje nesorazmerna s težo poškodbenih posledic. Tveganje takšnih

prometnih nesreč pa je zaradi naključnih dejavnikov čedalje večje. Človek še vedno ni

niti fizično niti psihično dovolj prilagojen razmeram sodobnega cestnega prometna.

Določenost kaznivega dejanja pa predpostavlja, da ima to v zakonu jasno izražen

negativni moralno-etični temelj. Le pod takšnim pogoji namreč lahko postane neko

protipravno ravnanje podlaga očitku krivde kot graje, katere intenziteta se kaže v

kazenski sankciji. Tak jasneje izražen moralno-etični temelj je dobilo kazenskopravno

varstvo cestnega prometa pravzaprav šele z določbo 324. člena KZ-1, s katero je bilo

kot novo kaznivo dejanje uzakonjena predrzna vožnja v cestnem prometu.«14

2 KONCEPTUALNE RAZLIKE MED KZ IN KZ-1

Po KZ-1 je objekt kazenskopravnega varstva varnost javnega prometa in ne prometna

varnost. Pojem varnost javnega prometa je ožji in je določen z njegovimi vrstami. 11 Prav tam, str. 48.


13 Povzeto po: Prav tam, str. 49.

14 Citirano po: Prav tam, str. 49.

12

Združuje ladijski, zračni, promet na žičnicah, cestni promet ter javni prevoz potnikov

kot del cestnega prometa.15

KZ je uvedel malomarnostni delikt. Pri povzročitvi prometne nesreče je, kot je vidno že

iz naslova, edina možna oblika krivde malomarnost. Med KZ in KZ-1 ni razlike v ureditvi

kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Stori ga lahko samo

udeleženec v prometu. Sledi mu 324. člen predrzna vožnja v cestnem prometu. To je

novo kaznivo dejanje, ki je bilo kot kaznivo uvedeno s KZ-1. Novo kaznivo dejanje so

sprejeli kot popravek prejšnjega modela. »Slovenski zakonodajalec je, kot je bilo že

omenjeno, s KZ/94, v katerem je ključno cestnoprometno kaznivo dejanje zasnoval kot

poškodbeno kaznivo dejanje, izkazal izrazit dvom o ogrozitvi kot možni posledici. To je

pripeljalo do tega, da je bila poškodovanju pripisana nesorazmerno večja pomembnost

kot ogrožanju, s čimer so mnoga nevarna ravnanja, ki so vodila »zgolj« k ogrožanju,

ostala zunaj dosega kazenskega prava.»16 Korošec je to ureditev kritiziral in

pomanjkljivosti ureditve prikazal z nazornim primerom vožnje v nasprotni smeri po

avtocesti, ki do sprejetja KZ-1 ni bila kaznivo dejanje, ampak prekršek. Za začetek

kazenskega pregona je bila potrebna prometna nesreča in huda telesna poškodba. Kot

pomanjkljivost se je izkazala tudi ukinitev naklepa, ker je onemogočala razlikovanje

subjektivnih odnosov storilcev do kaznivega dejanja. 17

Novela KZ-1B je nekoliko spremenila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz

malomarnosti. Dodan je bil nov tretji odstavek, ki pod določenimi pogoji določa

odvzem motornega vozila. Korenito je bilo spremenjeno in tudi preimenovano kaznivo

dejanje predrzna vožnja v cestnem prometu v nevarno vožnjo v cestnem prometu. Kot

nevarna je opredeljena vožnja pod vplivom alkohola, prekoračitev hitrosti za več kot 30

in tudi brezobzirna in predrzna vožnja.


16 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str. 254.


13

2.1 KAZNIVO DEJANJE POVZROČITVE PROMETNE NESREČE IZ MALOMARNOSTI

Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti je kaznivo dejanje, ki je bilo verjetno v

zgodovino največkrat spremenjeno. Gre za temeljno kaznivo dejanje zoper varnost

cestnega prometa. Kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti je

bilo sprejeto namesto prejšnjega ogrožanja prometne varnosti. S to spremembo pa več

ne sodi med ogrozitvena, ampak po mnenju večine avtorjev za poškodbena dejanja, ki

jih, kot je vidno že iz naslova, ni mogoče povzročiti z naklepom.

Do povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti pride s kršitvijo cestnoprometnih

pravil. »Praviloma se prometne nesreče dogajajo iz malomarnosti, če pa bi kdo storil

prometno nesrečo zavestno, z naklepom, pa več ne bi mogli govoriti o prometni

nesreči, povzročeni iz malomarnosti.18

Prvi odstavek 323. člena je blanketna norma in kot posledico določa prometno

nesrečo, ki jo nekdo povzroči s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa.

Novoselec in Dežman sta mnenja, da bi bilo bolj smiselno pojem prometne nesreče

opustiti v tem kaznivem dejanju. 19

2.1.1 POJEM PROMETNE NESREČE

Prometno nesreče definira oziroma določa 139.člen Zakona o pravilih cestnega

prometa.

Prometna nesreča je nesreča na javni cesti in nekategorizirani cesti, ki je dana v

uporabo za cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in

je v njej ena ali več oseb umrlo, bilo telesno poškodovanih ali je nastala materialna

škoda.

18 Brajen Kranjc, Kriminalistični-tehnični vidik preiskovanje prometnih nesreč, Diplomsko delo.

19 Povzeto po: Korošec in drugi 2013.

14

Prometne nesreče delimo na tiste, ki imajo znake kaznivega dejanja, in na tiste, ki so

prekrški. Da ima prometna nesreča naravo kaznivega dejanja mora nastopiti huda

telesna poškodba ene ali več oseb oziroma smrt.

Besedilo 323. člena KZ-1 pušča dilemo, kaj pojem prometne nesreče pomeni v strukturi

splošnega pojma kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.

Jasno je, da se pojem prometne nesreče razteza od materialne škode, telesnih poškodb

in celo smrti ene ali več oseb.20

Pojem prometne nesreče je bil v zakonski opis povzročitve prometne nesreče iz

malomarnosti sprejet iz dveh razlogov:

1. v cestnem prometu je prometna nesreča tista okoliščina, do katere se lahko ima

realen psihičen odnos (za razliko od konkretne nevarnosti),

2. zaradi teženj po konsistentnem razmerju med kaznivim dejanje in prekrški, ki

preraščajo v kaznivo dejanje.21

»Zakonodajalec je takšnemu stališču teorije in sodne prakse sledil, ter pojem

neposredne, konkretne nevarnosti za življenje in telo vezal na pojem prometne

nesreče kot na fizično zaznavni in zato lažje dokazljivi pravno relevantni pojav.«22

Pojem prometne nesreče je torej utemeljen v resničnem dogodku, dotiku dveh vozil,

dotiku vozila s pešcem, kolesarjem, vendar pa vsak dogodek v prometu še ni prometna

nesreča. Če voznika zanese s ceste in ni nobene škode, po tej opredelitvi ni mogoče

govoriti o prometni nesreči. O prometni nesreči tudi ni mogoče govoriti, če je bilo

samo ogrožanje in se je vse srečno končalo brez posledic. Ogrožanje je samo sestavni

del prometne nesreče. Vsaka ogrozitev še ne pomeni prometne nesreče, vsaka

prometna nesreča pa pomeni ogrozitev. Samo ogrožanje pri nas ni kaznivo, medtem ko

nemško kazensko pravo pod določenimi pogoji kaznuje že konkretno ogrožanje23.

20 Povzeto po: Bavcon v Petrovec, str. 15.

21 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str. 63.

22 Citirano po: Prav tam, str. 65


15

Iz tega je mogoče ugotoviti, da je pojem prometne nesreče težko ločiti od poškodbe

kot posledice določenega ravnanja. Po Dežmanu se prometna nesreča uresniči vselej

kot nezaželen dogodek prav zaradi poškodovanja ljudi ali premoženja, pri čemer se

kažeta obseg in teža poškodbenih posledic na težo same prometne nesreče. Zato

prometna nesreča brez teh posledic ne more pojmovno eksistirati.24

Bavcon pa je prometno nesrečo oziroma nezgodo opredelil takole: »Nezgoda je

izreden, nenormalen dogodek, ki je prekinil ali spremenil reden, normalen potek neke

tvegane dejavnosti«.25 takšna opredelitev ustreza pomenu prometne nesreče, ki jo

razumemo v vsakdanjem jeziku, ne ustreza pa pojmu prometne nesreče iz

cestnoprometne zakonodaje. Po njegovem mnenju, naj bi imela prometna nesreča s

hudo telesno poškodbo dvojno naravo. Najprej naj bi pred sodišče pripeljala

domnevne povzročitelje prometne nesreče s hudo, posebno hudo telesno poškodbo ali

smrtjo. V sodnem postopku pa se spremeni njena narava tako, da postane hujša

posledica. Čeprav ni logično, da bi se pojem obravnaval dvakrat, je res da hude in

posebno hude telesne poškodbe ni mogoče ločiti od prometne nesreče. Vendar pa

dvojna narava prometne nesreče izhaja paralelnega oziroma hierarhičnega

kaznovalnega pravnega varstva cestnega prometa.26

Prometna nesreča je kljub svoji spornosti za kaznovalno intervenciji drugi relevanten

dogodek. Jakulin poudarja, da pojem prometna nesreče »povzroča več težav kot

koristi in ne bi bilo nobene škode, če bi jo iz opisa opustili.«27

Sodna praksa se razlikuje glede pojmovanja prometne nesreče. Nekateri uporabljajo

prometno nesrečo kot prepovedano posledico, drugi kot objektivni pogoj kaznivosti. V

večini primerov se tudi ne ukvarjajo z vprašanjem vzročne zveze med prekrškom in

prometno nesrečo, prav tako ne ugotavljajo krivdnega odnosa storilca do takšne

24 Zlatan Dežman, Kazenskopravno varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,

Maribor, 1996.

25 Bavcon Ljubo in drugi, Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnega in procesnega prava,

Ljubljana, UL RS, 2000, str. 168.

26 Povzeto po: Prav tam, str. 168

27 Citirano Korošec in drugi 2013, str. 243.

16

posledice. Kazenski pregon sprožijo zoper tistega, ki je v prometni nesreči ostal

nepoškodovan.28

2.1.2 VZROČNA ZVEZA

Med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico mora biti razmerje vzroka in

poledice. »Če kakšna storitev ali opustitev v resnici ni vzrok nastale posledice, potem

tisti, ki je obdolžen za kaznivo dejanje, ni njegov storilec in je mogoče, da je posledica

nastala po naključju (npr. vinjeni voznik povzroči prometno nesrečo, udeleženec v tej

nesreči pa umre zaradi srčne kapi, ne pa zaradi poškodbe ob nesreči), ali pa je storilec

nekdo drug.«29

Vse koncepcije o strukturi malomarnostnega kaznivega dejanja poudarjajo problem

vzročnosti. Ugotavljanje vzročne zveze pri kaznivem dejanju prometne nesreče iz

malomarnosti je lahko ključnega pomena, čeprav se nam zdi, da je vzročna zveza

podana takoj, ko se ugotovi, da je kateri od prekrškov v naravni vzročni zvezi s

prepovedano posledico. Namen ugotavljanja je, da se ne prevali breme kazenske

odgovornosti na tiste, ki so v dogodek vpleteni, ampak njihovo ravnanja ni v

kazenskopravni upoštevani vzročni zvezi. Pri ugotavljanju dejanskega stanja slehernega

kaznivega dejanja je ugotavljanje vzročnosti ena od temeljih predpostavk.30

Vzročna zveza mora biti podana med kršitvijo in nastalo posledic ( v tem primeru

prometno nesrečo). Pri malomarnostnih kaznivih dejanjih je treba vzročno zvezo

pojmovati drugače kot pri klasičnih naklepnih ravnanjih, saj malomarnost tukaj ni

28 Bavcon Ljubo in drugi 2000, str. 169.

29 Ljubo Bavcon, Kazensko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 171.

30 Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti, Uradni list

Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 119.

17

oblika krivde. Malomarnost je subjektivna lastnost kršitve dolžnostnega ravnanja in s

tem bistven element subjektivno objektivnega bistva kaznivega dejanja.31

Stroka je opredelila vrsto teorij, da bi v praksi olajšala problematiko vzročnosti. Te

zadevajo:

1. razumevanje pomena ekvivalenčne teorije,

2. kombinacija ekvivalenčne teorije in teorije adekvatne vzročnosti,

3. zakonsko opredelitev temeljnih premis za presojo vzročnosti,

4. objektivno in naravoslovno pojmovanje vzročnosti s kombinacijo ekvivalenčne

teorije in teorije conditio sine qua non,

5. nezadostno poznavanje sodobnega pomena vzročnosti v smislu objektivne

prištevnosti:

hipotetične vzročnosti,

irelevantnosti hipotetične kavzalitete,

smisel teorije o prenehanju varstvene funkcije dolžnostnega ravnanja,

teorije o povečanem tveganju.32

Pri ugotavljanju vzročnosti se najpogosteje uporablja ekvivalenčna teorija, ker je

najbližja naravnemu pojmovanju vzročnosti. Za storitveno kaznivo dejanje je dovolj, da

je storilčevo ravnanje v naravni vzročni zvezi s prepovedano posledico, pri tem pa ni

pomembno, ali ravna naklepno ali iz malomarnosti. Pri tej teoriji vzročnost

ugotavljamo po metodi izkustva in s pomočjo izvedenstva. Nasprotno teorija o

adekvatni vzročnosti poudarja vrednostna merila. Kazenskopravno relevantne so tiste

vzročnosti, ki so tipične, običajne, redne, ker le iz njih izvirajo predvidljive in odklonljive

31 Povzeto po Bavcon Ljubo in drugi, Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnega in

procesnega prava, Ljubljana, UL RS, 2000.

32 Povzeto po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.

18

posledice.33 »Pod pojmom hipotetične vzročnosti razumemo takšno ravnanje, ki v

nobenem pogledu ni vplivalo na nastanek določene posledice, a bi do takšne posledice

kljub temu prišlo, tudi če storilčevega ravnanja ne bi bilo. Ta teorija namreč poudarja,

da storilca, ki je kršil dolžnostno ravnanje, ni mogoče pripisati prepovedane posledice,

če se ugotovi, da bi do nje prišlo tudi v primeru, da je ravnal v skladu z zahtevami

dolžnostnega ravnanja.«34 Teorija o hipotetični vzročnosti je izzvala vprašanji, »kaj

upravičuje pojem hipotetične vzročnosti pri opustitvenih in malomarnostnih kaznivih

dejanji in zakaj ostaja ta naravna vzročna zveza neupoštevana tudi pri naklepnih in

poškodbenih kaznivih dejanjih.«35

2.1.3 KRIVDA

»Krivda je subjektivni oziroma notranji element kaznivega dejanja, ki odseva dogajanje

v storilčevi glavi.«36 O krivdi govorimo, kadar je obtožencu mogoče očitati, da je vedel

oziroma bi moral vedeti, da ravna v nasprotju z zahtevami dolžnostnega ravnanja in

lahko zaradi tega nastane kaznivo dejanje. Gre za odločilen element kaznivega dejanja.

Krivda je psihično odnos storilca do izvršitvenega kaznivega dejanja, v

kazenskopravnem pomenu besede pa je njeno bistvo v očitku storilcu, da ni ravnal

pravilno. V kazenskem postopku je potrebno krivdo vedno dokazati in nikoli

predpostavljati. Pojem krivde je vpeljal KZ iz leta 1994 in obsega naklep in

malomarnost ter zavest o protipravnosti. KZ-1 je kazensko odgovornost in pojem

kazenske odgovornosti opredelil precej širše.

33 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str. 164, 165.



36 Likar Saša, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po KZ in KZ-1, diplomsko delo, Maribor,

2013.

19

24. čl. KZ-1:

»Kazenska odgovornost se uveljavi zoper osebo s sodbo sodišča, s katero se ji očita, da

je kriva za storitev ali opustitev, ki jo zakon določa kot kaznivo dejanje in ji zaradi tega

izreče zakonito kazensko sankcijo ali odpusti kazen«

»V splošnih določbah o kaznivem dejanju in krivdi novela KZ-1B prinaša nekaj

sprememb. Opredelitvi krivde (24. čl.) sta dodani dve prvini: prištevnost in odsotnost

razlogov, ki krivdo izključujejo. Ta dva dodatka ne pomenita vsebinskih sprememb,

temveč prispevata k notranji skladnosti zakonskega besedila.«37 Pojmu kazenskega

odgovornosti kot višjemu skupnemu pojmu za prištevnost in krivdo se je KZ-1

odpovedal. Določil je, da »kdor ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, ni kriv« (I.

odstavek 29. čl.), te spremembe pa ni izrazil v določbi, ki opredeljuje sestavine krivde.

V posledici tega je KZ-1B določbo o sestavinah krivde dopolnila s prištevnostjo.38

»Druga opredelitev krivde je bila potrebna zaradi uvedbe razlogov opravičljivosti, ki

omogočajo izključitev krivde tudi v primeru prištevnega storilca, ki je ravnal naklepno z

zavestjo o protipravnosti (opravičljiva skrajna sila, ki jo je uvedel že KZ-1). Tu je

ureditev v KZ-1 odpirala sistemsko protislovje: mogoče je bilo, da je storilec, ki je ravnal

v opravičljivi skrajni sili, izpolnil vse sestavine krivde, ki jih je zakon našteval, pa vendar

po volji zakona ni bil kriv. Da bi se to protislovlje odpravilo, je bilo treba v opredelitev

krivde dodati še ne, negativno opredeljen pogoj: odsotnost razlogov opravičljivosti.«39

»V KZ-1B je izpuščeno besedilo nekdanjega I. odstavka 24. člena KZ-1, saj je ta odstavek

odpiral več dilem, vendar pa črtanje tega odstavka ne prinaša vsebinske izgube.«40

37 Citirano po: dr. Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, Kazenski zakonik z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena

uvodna pojasnila, Ljubljana, 2012, str. 38, 41.

38 Povzeto po Likar Saša, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po KZ in KZ-1, Diplomsko delo,

Maribor, 2013.

39 Citirano po: dr. Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, Kazenski zakonik z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena

uvodna pojasnila, Ljubljana, 2012, str. 41, 42.

40 Likar Saša, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po KZ in KZ-1, Diplomsko delo, Maribor,

2013.

20

NAKLEP IN MALOMARNOST

25. člen KZ pravi, da kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal

svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep); ali če se je zavedal, da lahko zaradi

njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica

nastane (eventualni naklep).

Dejanje, storjeno iz malomarnosti, je kaznivo samo, če tako določa zakon. Poznamo

dve vrsti malomarnosti zavestno in nezavestno. Zavestna malomarnost je podana, če

se je storilec zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica,

pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala oziroma jo bo lahko preprečil. Nezavedna

malomarnost pa je, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane

prepovedana posledica. Pri nezavestni malomarnosti mora sodišče ugotoviti, ali je

storilcu možno očitati, da bi se mogel oziroma moral zavedati možnosti nastanka

prepovedane posledice. Glede prepovedane posledice ni niti zavesti niti volje. Je pa

treba ločiti nezavedno malomarnost od naključja. Za naključja ni možno vzpostaviti

kazenske odgovornosti.

V 26. členu: Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da

zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno

mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko

nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih

lastnostih tega moral in mogel zavedati.

Analiza odločitve sodne prakse kaže, da sodišča ne ugotovijo, ali neprepričljivo

argumentirajo ugotovitev, da je v konkretni situacijo obstajala tako dolžnost kot

možnost storilca, da nastanek prepovedane posledice prepreči in s tem ne zagotovijo

ustrezne podlage za očitek krivde. To ima za posledico, da se razlogi za protipravnost

prešibko odražajo v razlogih za krivdo. Največja slabost pri ugotavljanju tega kaznivega

dejanja je prav neskladje med protipravnostjo in krivdo. Poseben problem

21

ugotavljanja krivde pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz

malomarnosti predstavlja vožnja z motornim vozilom v alkoholiziranem stanju.41

Zavestna malomarnost tako obstaja, če je nekdo "vozil brez vozniškega dovoljenja in

nekoliko prehitro, pa čeprav se je glede na zahteve njegova hitrost gibala v mejah, ki

ustrezajo pojmu dolžnostnega ravnanja, ali pa je celo pravno irelevantna zaradi

koincidence med prekrškom in prepovedano posledico. Pripisuje se tistim v nezgodo

vpletenim, ki so pod vplivom alkohola, ker se pozablja, da predstavlja prepovedano

posledico glede na zakonsko koncepcijo tega kaznivega dejanja konkretna nevarnost,

se pravi nevarnost, ki vzbuja bojazen, da se utegne konkretna prometna situacija ob

rednem toku dogodkov izteči v prometno nezgodo. Prav do takšne nevarnosti pa je

treba ugotavljati obtožencev odnos oziroma njegovo krivdo.«42

Pri nezavesti malomarnosti se moramo vprašati, kje tiči subjektivni vzrok, da se

obdolženec ni zavedal možnosti nastanka v objektivnem pogledu predvidljive

posledice. Po mnenju Karanoviča naj bi se od zavestne malomarnosti razlikovala v tem,

da se obdolženec ne zaveda konkretne nevarnosti. Sicer pa že sama udeležba v

prometu predstavlja abstraktno nevarnost. Prometne nesreče tako opozarjajo, kako

tvegana je vsakodnevna udeležba v prometu.43

V praksi se pojavlja problem razlikovanja med zavestno in nezavestno malomarnostjo.

Poseben pomen pri krivdi ima tudi vožnja pod vplivom alkohola. Ugotovitev vzročne

zveze med vplivom alkohola in prometno nezgodo še ne pomeni, da je voznik

povzročil prometno nezgodo z zavestno malomarnostjo. V primeru ugotovitve, da do

nezgode ni prišlo zaradi protipravne vožnje obdolženca, ki je bil še pod vplivom

alkohola, ampak zaradi drugih objektivnih okoliščin, ki z vožnjo niso v vzročni zvezi,

obdolženec pa ni ravnal protipravno, se ne postavlja vprašanje njegove kazenske


Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 182.

42 Citirano po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,



Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 186,187.

22

odgovornosti. Voznik, ki popiva in ve, da bo v takšnem stanju sedel za volan, bo ravnal

naklepno. Ampak to je samo prekršek in še ne pomeni zavestne malomarnosti glede

povzročitve konkretne nevarnosti. Posplošitev, da se nekdo zaveda, da je preveč popil,

zaveda tudi možnosti nastanka prometne nesreče je nedopustna.44

44 Povzeto po: Prav tam, str. 191, 192.

23

2.4.1 VPRAŠANJE POSLEDICE

Elementi splošnega pojma kaznivega dejanja so: ravnanje, bit kaznivega dejanja,

protipravnost in krivda. Kazenski zakonik pa včasih uvede v opis kaznivega dejanja v

inkriminacijsko normo kakšen del, ki ni in ne more biti del kaznivega dejanja. Temu

pravimo objektivni pogoj kaznivosti. V teoriji ločimo dve temelji kategoriji objektivnih

pogojev kaznivosti, prave in neprave.

Za osrednje kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti se šteje,

po mnenju večine, da je poškodbeno kaznivo dejanje. Obstoj prometne nesreče v

normi, večina slovenske teorije in prakse razume kot argument, da inkriminacija ne

zajema zgolj ogrozitve, ampak tudi poškodbeno prepovedano posledico. Slovenska

kazenskopravna teorija nima enotnega stališča glede vprašanja, kaj je poškodbena

prepovedana posledica.45 »Deisinger in Bavcon zagovarjata stališče, da je prepovedana

posledica prometna nesreča. Hrvaški teoretik Novoselec meni, da je prometna nesreče

v tako oblikovanem deliktu pravzaprav sinonim za ogrožanje, in postavlja vprašanje, ali

jo je v zakonskem besedilu sploh treba omenjati. Podobno že dalj časa trdi tudi

slovenski kazenskopravni teoretik Dežman. Avtorja tako menita, da je obstoj

prometne nesreče le dokaz v konkretni zadevi, da je šlo za konkretno ogrožanje, torej

ogrozitveno prepovedano posledico dane kršitve oziroma več kršitev cestnoprometnih

pravil.«46

Enotnega stališča tudi ni o pravni naravni hude telesne poškodbe v kaznivem dejanju

povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Medtem ko Deisinger meni, da gre za

objektivni pogoj kaznivosti, do katerega storilec ni v krivdnem odnosu, Novoselec to

možnost zavrača. Po njegovem mnenju gre za hujšo posledico, ki mora biti zajeta s

storilčevo malomarnostjo. Dežmanovo mnenje je, da je prepovedana posledica

povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti huda telesna poškodba, glede katere je

treba ugotavljati storilčev krivdni odnos. 47

45 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str.106

46 Citirano po: Prav tam, str. 110.


24

Bavconovo stališče je, da ima huda telesna poškodba dvojno pravno naravo. »Najprej

naj bi bila objektivni pogoj kaznivosti, ki se uporabi za razmejitev med prekrškom in

kaznivim dejanjem. Ko je ugotovljeno, da kršitev spada med kazniva dejanja, se pravna

narava hude oziroma posebno hude telesne poškodbe spremeni. Če je prometna

nesreča temeljna prepovedana posledica, potem sta huda in posebno huda telesna

poškodba hujši posledici, ki ju je treba obravnavati z istoimenskim institutom

splošnega dela kazenske zakonodaje, kar pomeni, da mora sodišče ugotoviti, ali je

storilec glede na hujšo posledico ravnal malomarno.« 48

V spoj analizi 325. čelna KZ iz leta 1994 Jakulin opozarja, da je huda telesna poškodba

pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti objektivni pogoj

kaznivosti, glede katerega ni treba ugotavljati storilčeve krivde.«49 Po njegovem

mnenju, gre za utemeljen premislek, da gre za ostanek ali vsaj nevarnost vdora

objektivne odgovornosti. Jakulin meni, da bi bilo treba hudo telesno poškodbo

opredeliti kot prepovedano posledico, glede katere je treba dokazovati in ugotavljati

storilčev krivdni odnos, smrt ene ali več oseb iz 323. člena pa opredeliti kot hujšo

posledico, nastalo iz temeljnega ravnanja.50

Iz tega je mogoče povzeti, da je večinsko stališče sodne prakse, da je prepovedana

posledica inkriminacije povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti prometna

nesreča, huda telesna poškodba in smrt pa objektivni pogoj kaznivosti, in vsaj smrt še

hujša posledica.

V sodni I IPS 391/2006 je sodišče »pravilno ugotovilo obliko krivde do posledice, to je

do prometne nesreče, medtem ko predstavljata huda telesna poškodba oziroma smrt

le objektivni pogoj kaznivost, do katerega pa storilec ni v krivden odnosu (objektivni

pogoj kaznivosti omogoča le razmejitev med kaznivim dejanjem in prekrškom).«51


49 Prav tam, str.113.



25

2.2 SKLADNOST 323. in 324. ČLENA KZ-1

Določba 324. člena KZ-1 je gleda na člen 323. lex specialis, ker to kaznivo dejanje lahko

izvrši le voznik motornega vozila. Člen 324. je delictum proprium, 323. člen pa delictum

commune, ker ga lahko izvrši vsak udeleženec v prometu, ne samo voznik motornega

kolesa, ki ne krši predpisov na tako intenziven način. Primerjava se na prvi pogled ne

zdi potrebna, vendar pa podrobna analiza pokaže, da ni tako. 52

Prvi odstavek 323. člena določa kot prepovedano posledico povzročitev prometne

nesreče, v kateri je nekdo utrpel hudo telesno poškodbo. Tretji, četrti in peti odstavek

324. člena pa določajo prometno nesrečo kot hujšo posledico. Zato se pojavljajo

vprašanja, zakaj ni takšna posledica tudi huda telesna poškodba v prvem odstavku 323.

Člena, kaj pomeni sploh prometna nesreča v tretjem, četrtem in petem odstavku 324.

člena ter kaj v konstrukciji 323. člena. 53

Določbi četrtega in petega odstavka 324. člena sankcionirata storilca, ki je izvršil

kaznivo dejanje iz prvega odstavka naklepno, ne sankcionirata pa storilca, ki je izvršil

kaznivo dejanje iz malomarnosti. 323. člen pa ne upošteva, da je takšno dejanje lahko

storjeno tudi z naklepom. Prezre tudi, da je prometna nesreča sinonim za neposredno

nevarnost, huda telesna poškodba pa hujša posledica. 54

Razmerje med 323. in 324. členom v okoliščinah, ki pripeljejo do prometne nesreče s

telesnimi poškodbami ali smrtjo ene ali več oseb, je z vidika oškodovančeve privolitve

in tudi drugih institutov splošnega dela kazenskega prava zapleteno. Za razumevanje je

potrebna poglobljena študija. Številne nejasnosti in nelogičnosti tega razmerja kažejo

»vegetiranje kazenskopravne dogmatike v senci kriminalitetnopolitičnega aktivizma.«55

52 Korošec in drugi 2013, str. 53




26

3 SKLEP

Na koncu naloge se postavlja vprašanje, ali je pojem prometne nesreče res nujen v

zakonskem opisu kaznivega dejanja. »Pojem prometne nesreče je vsekakor bliže

laičnemu pojmovanju prepovedane posledice, saj poudarja tisti nezaželen dogodek v

cestnem prometu, zaradi katerega se toliko bolj poudarja zahteva po čim bolj skrbnem

in obzirnem udejstvovanju v cestnem prometu. Vendar pa zaradi svojega etimološkega

pomena v bistvu problem razlikovanja med tem kaznivim dejanjem in nesrečnim

naključjem le še dodatno zapleta.«56 Dežman predlaga, da bi se besedi »prometna

nesreča« iz zakonskega opisa kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz

malomarnosti izpustili.

Da je zakonska ureditev neustrezna, kaže tudi, da KZ-1 prezre, da je prometna nesreča

sinonim za konkretno nevarnost, huda telesna poškodba pa hujša posledica. Določba

324. člena ima slabost, da se sklicuje na pojma predrzna in brezobzirna vožnja, ki pa sta

kot zakonska znaka premalo jasna.

56 Citirano po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,


27

4. LITERATURA

Damjan Korošec, Cestnoprometna kazniva dejanja – temeljni koncepti in njihova

uporaba v praksi, Raziskava št. 141, Ljubljana, 2004.

Damjan Korošec, Zlatan Dežman, Aleksander Karakaš, Barbara Nerat, Peter Novoselec,

Vanja Verdel Kokol, Sabina Zgaga, Cestnoprometno kazensko pravo, GV založba,

Ljubljana, 2013.

Liljana Selinšek, Dean Zagorac, Ivan Bele, Nikola Tupančeski, Kazensko pravo: splošni

del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana, 2007.

Ljubo Bavcon, Bogo Brvar, Mitja Muršič, Nina Peršak, Dragan Petrovec, Tatjana toplak,

Dejavniki varnosti cestnega prometa v Sloveniji, Raziskava – II. del, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2010.

Ljubo Bavcon, O zamisli za kazenskopravno reagiranje zoper nedisciplino v cestnem

prometu, Dnevi javnega prava X, Portorož, 2004.

Liljana Jovanović, Malomarnostna kazniva dejanja, Pravna praksa, številka 23–24, 1999.

Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, Ciril Keršmanc, Kazenski zakonik (KZ-1) Z NOVELAMA KZ-

1 A in KZ-1B, GV založba, Ljubljana, 2012.

Mojca Šavc, Prometna nesreča kot prekršek, Diplomsko delo, Ravne na KOROŠKEM,

2005.

Petrovec, D. (ur.): Varnost cestnega prometa, Inštitut za kriminologijo, Pravna

fakulteta, Ljubljana, 2011.

Petar Novoselec, Uveljavitev novega kaznivega dejanja povzročitev prometne nesreče

iz malomarnosti, Uveljavitev novih institutov kazenskega prava, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana, 2000.

Rok Erhatič, predrzna vožnja v cestnem prometu (324.člen KZ-1) v primerjalno pravni

perspektivi, Diplomska naloga, Ljubljana, 2010.

28

Simon Švarc, Razvojni vidik cestnoprometnih deliktov v kazenskem postopku,

Diplomsko delo, 2009, Maribor.

Vid Jakulin, Analiza kaznivega dejanja, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti,

prispevek na konferenci, 2004.

Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke

kaznivosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.

univerza v mariboru pravna fakulteta vanesa berdnik · razlike med kz in kz-1. temu sledi opis...

Documents