univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede4.2 uporabljeni viri v diplomskem delu smo...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

SOCIOLOŠKI VIDIKI ANOREKSIJE

(diplomsko delo)

Maribor, 2016 Amanda Hribernik

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: prof. dr. Jana Goriup, prof. soc.

Somentorica: viš. pred. mag. Milica Lahe

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Jani Goriup, prof. soc. ter somentorici viš. pred. mag.

Milici Lahe.

Posebna zahvala tudi VSEM tistim, ki so mi s svojo podporo in izkušnjami pripomogli k

nastanku diplomskega dela.

Posebna zahvala gre moji družini, bližnjim in vsem prijateljem za podporo v času študija

na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

IZJAVA ŠTUDENTA O AVTORSKEM DELU

Podpisana Hribernik Amanda, rojena 25. 11. 1987 v Slovenj Gradcu, študentka Fakultete

za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, študijskega programa Zdravstvena nega,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Sociološki vidiki anoreksije pri mentorici prof.

dr. Jana Goriup, prof. soc. in somentorici viš. pred. mag. Milici Lahe avtorsko delo. V

diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso

prepisana brez navedbe avtorjev.

Amanda Hribernik

Maribor, september 2016

I

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Motnje hranjenja spadajo pod duševne motnje, ki se kažejo kot

duševne ali čustvene stiske ter nesprejemanje samega sebe. Tu pa se tudi izgublja

posameznikova individualnost, saj vsi želijo biti čim boljši približek idealom družbe.

Sociološki vidiki motenj hranjenja se kažejo kot družbena manipulacija predvsem ženskih

teles in kot ena osrednjih strategij razkazovanja družbenih razmerij in moči med spoloma.

V družbenih teorijah je mogoče anoreksijo razumeti kot patološko kristalizacijo kulture,

kot družbeno manipulacijo (ženskih) teles in kot enega od načinov razkazovanja razmerij

moči med spoloma. Prav tako pa je moč anoreksijo razumeti kot način osvoboditve izpod

vse večjega nadzora globalnih živilskih verig.

Namen: Namen diplomskega dela je bil predstaviti družbeni pogled na anoreksijo in njene

posledice ter aktualno problematiko motenj hranjenja med mladostniki sodobne družbe.

Metodologija: Diplomsko delo temelji na deskriptivni metodi dela. Postavljena so

teoretična izhodišča izbranih teorij z različnimi vidiki in pogledi sodobne družbe in

medicinske sestre na motnje hranjenja.

Sklep: Motnje hranjenja so nedvomno bolezen današnjega časa, čeprav so jih poznali že v

preteklosti. Razmah težav lahko po eni strani pripišemo izobilju dobrin razvitega sveta, po

drugi strani pa ravno v tem delu sveta ljudje trpijo zaradi velikih pritiskov lastnih ambicij,

pridobitništva, modnih trendov, osamljenosti in drugih obremenitev, ki gredo v korak s

hitrim razvojem. Takih obremenitev se ljudje navadno dolgo ne zavedamo in šele, ko se

stopnjujejo in se pokažejo kot motnje v našem vsakodnevnem življenju, spoznamo, da je

nekaj hudo narobe.

Ključne besede: telesna samopodoba, prehranjevanje, motnje hranjenja, anoreksija,

depresija, sociologija.

II

ABSTRACT

Theoretical findings: Eating disorders are mental disorders, which reflect one's emotional

and mental distress and lack of acceptance of one's self. Individual's identity is herein

being lost due to adapting to modern society's ideals. Sociological aspects of eating

disorders are displayed as a social manipulation of (mostly) women's bodies and as one of

the main strategies portraying social relations and gender equality. It is possible to

understand anorexia as a pathological crystallization of culture, as a social manipulation of

women's bodies and as one of the ways of demonstrating power proportions between

sexes. It is also eligible to analyze anorexia as a way of liberation from rising control of

global food chains.

Purpose: Purpose of this dissertation was to present social view over anorexia and her

consequences and also to portray contemporary issues of eating disorders amongst

youngsters of modern society.

Methodology: This dissertation is based on the descriptive method of research work.

Findings from selected theories are confronted and analyzed, as well as views of modern

society and of a nurse, all on the subject of eating disorders.

Conclusion: Eating disorders are undoubtedly diseases of today, although they have been

known in the past as well. Expansion of eating disorders phenomenon can result from

materialism and abundance of modern world's goods, however in our part of the world

people are suffering from intense pressures, carried by their own ambitions, gaining assets,

fashion trends, loneliness and other kinds of distress, which are consequences of hipper

development. People are usually unaware of these burdens, only when they escalate and

show as disturbances in our everyday lives, we tend to see them as a problem.

Keywords: body image, eating, eating disorders, anorexia, depression, sociology.

III

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................ 3

2.1 Namen ................................................................................................................. 3

2.2 Cilji ..................................................................................................................... 3

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA .......................................................................... 4

4 METODOLOGIJA .................................................................................................. 5

4.1 Raziskovalne metode .......................................................................................... 5

4.2 Uporabljeni viri ................................................................................................... 5

5 ANOREKSIJA NERVOZA ..................................................................................... 7

5.1 Anoreksija kot zasvojenost ................................................................................. 8

5.2 Značilnosti zasvojenosti ...................................................................................... 9

5.3 Dejavniki zasvojenosti ...................................................................................... 12

5.3.1 Biološko – genetski dejavniki ................................................................... 12

5.3.2 Socio – kulturni dejavniki ......................................................................... 12

5.3.3 Psihološki dejavniki ................................................................................... 13

5.4 Diagnosticiranje motenj hranjenja .................................................................... 13

5.5 Zdravljenje anoreksije ....................................................................................... 14

5.5.1 Psihosocialno zdravljenje .......................................................................... 15

5.5.2 Bolnišnično zdravljenje ............................................................................. 15

5.5.3 Ambulantno zdravljenje ............................................................................ 16

5.6 Posledice anoreksije .......................................................................................... 17

5.6.1 Fizične oz. telesne posledice ..................................................................... 20

5.6.2 Čustvene in mentalne posledice ................................................................ 21

5.6.3 Duhovne posledice .................................................................................... 21

5.6.4 Socialne posledice ..................................................................................... 22

5.7 Pogledi družbe .................................................................................................. 22

5.7.1 Družba ....................................................................................................... 23

5.7.2 Družbene vrednote ..................................................................................... 23

5.7.3 Opredelitev samospoštovanja .................................................................... 24

5.7.4 Socialni vidiki samopodobe....................................................................... 24

IV

5.8 Sociološki vidiki motenj hranjenja ................................................................... 25

5.9 Zdravstvena vzgoja in vloga medicinske sestre pri pacientu z anoreksijo ....... 26

6 DISKUSIJA OBRAVNAVANE TEME ............................................................... 29

7 SKLEP ..................................................................................................................... 31

LITERATURA .............................................................................................................. 34

Amanda Hribernik: Sociološki vidiki anoreksije

1

1 UVOD

Osrednja strategija razkazovanja družbenih razmerij, merjenje moči med spoloma ter

družbena manipulacija, predvsem ženskih teles, so pokazatelji socioloških vidikov motenj

hranjenja. Zapoved primerne, torej vitke podobe je postala ena izmed visoko cenjenih in

zaželenih vrednot v družbi. Za to zapovedjo se skriva diktatura vitkosti. Naša življenja pa

se nevede vrtijo okoli tega (Rener v: Pandel Mikuš, 2003a, str. 31).

Motnje hranjenja predstavljajo kompleksen problem. Zunanji znaki motenj hranjenja se

kažejo kot škodljivo ali neobičajno hranjenje, kot so stradanje, prenajedanje in bruhanje in

kot nezdravo ravnanje s telesom, kot npr. pretirana telovadba in uporaba odvajal in

diuretikov. Na globljem nivoju pa so odraz osebne stiske, kot npr. nezadovoljstvo in

trpljenje (Švab et al., 1998, str. 22).

Motnje hranjenja so problem časa, v katerem živimo. S tem problemom se tako rekoč

sooča ves svet. Ne glede na ekonomski razred, raso ali etnično skupino, lahko motnje

hranjenja doletijo vsakega. Razlogi, ki povzročajo razvoj motenj hranjenja in so pogostejši

pri dekletih kot pa pri fantih, so si med sabo podobni, vendar s to razliko, da se pri fantih

najpogosteje pojavi motnja, ki je povezana s fizično zlorabo (Margo, 2002, str. 120).

Primarna naloga našega telesa je, da nam omogoča življenje, torej dihanje, prehranjevanje,

premikanje in navsezadnje tudi razmišljanje. Ideal lepega telesa se je skozi zgodovino

pogosto spreminjal. V današnjem svetu obilno telo s strani medijev ni zaželeno.

Povezujemo ga s pomanjkanjem samodiscipline in lenobo. Lepotni ideal je vitko telo, ki je

zmožno uživati v prostem času. Zaradi takšnega načina življenja smo ljudje postali

obsedeni s telesom in njegovim videzom, prav tako pa tudi s počutjem, zdravjem,

prehranjevanjem. Predmet sociološkega proučevanja so tako postale teme, kot je šport,

seksualnost, obsedenost z lepim telesom, hranjenje in diete, prebadanje, tetoviranje itd.

(Počkar in Tavčar Krajnc, 2001).

Na vse to zelo vpliva kultura oglaševanja in potrošništva, skupaj z kozmetično, modno,

farmacevtsko industrijo ter industrijo prostega časa kot npr. fitnes, estetska kirurgija,

osebno trenerstvo itd. Videz telesa je postal osrednji izraz identitete mnogih ljudi, ki se


2

trudijo približati podobam fizične popolnosti v medijih. Za dosego tega ideala je potrebno

veliko samodiscipline pri izvajanju številnih telesnih praks. Pomembno je, kdaj, kaj in

koliko jemo, koliko telovadimo, spimo, obiskovati bi morali kozmetične salone in centre

dobrega počutja ter se po pomoč zateči k lepotni kirurgiji. Seveda ne v imenu zdravja in

preprečevanja nevarne debelosti, temveč zgolj zaradi potrebe po zunanji podobi, ki bi

ustrezala idealu. Resnična telesa večine ljudi se zelo razlikujejo od podob, ki jih zasledimo

v medijih. Mnogi ljudje nimajo časa, da bi se ukvarjali s svojo telesno podobo, saj morajo

poskrbeti za preživetje, svojo družino ali se ukvarjajo s čim drugim (Gobec, 2014).

V diplomskem delu bi torej radi predstavili psihično motnjo, ki je vedno bolj pogosta v

današnjem stresnem svetu in katera ima dobro prognozo, če ju posameznik ali, kot v

najpogostejših primerih, njegova družina in družba pravočasno opazi. To je anoreksija.


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti družbeni pogled na anoreksijo in njene posledice

ter aktualno problematiko motenj hranjenja med mladostniki sodobne družbe.

2.2 Cilji

Cilji diplomskega dela so:

opisati anoreksijo,

opredeliti, kako dejavniki zasvojenosti globinsko preoblikujejo človekovo doživljanje,

mišljenje in vedenje,

opredeliti globinsko razsežnost anoreksije,

opredeliti in predstaviti družbeni pogled (sociološki vidiki),

opredeliti zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre pri preprečevanju motenj

hranjenja pri mladostnikih.


4

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

V diplomskem delu želimo odgovoriti na sledeča raziskovalna vprašanja:

Kakšni so razlogi, ki mladostnike privedejo do anoreksije?

Ali se sodobna družba zaveda problematike z motnjami hranjenja med mladostniki?

Kdaj in kje mora medicinska sestra aktivno prevzeti naloge v preprečevanju motenj

hranjenja in pomoči mladostnikom?


5

4 METODOLOGIJA

4.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu smo uporabili opisno (deskriptivno) metodo dela. Tekom priprave

diplomskega dela smo zbirali in pregledali strokovno literaturo s področja anoreksije in

sociologije. Teoretično in analitično smo pregledali strokovno literaturo, katero smo

pridobili z iskanjem v domačih (COBISS) in tujih podatkovnih zbirkah. Uporabljali smo

vire, ki so dostopni v slovenskih knjižnicah, preko svetovnega spleta ter strokovne članke v

slovenskem in angleškem jeziku. Literaturo smo iskali z naslednjimi ključnimi besedami:

anoreksija (2005–2011), depresija (2005–2015), sociologija (2000–2010), prehranjevanje

(2000–2005), motnje hranjenja (2000–2009) in telesna samopodoba (2000–2007). Pri

iskanju v tujih bazah podatkov smo uporabili naslednje ključne besede: anorexia (1998–

2008), depression (2001–2011), sociology (2008–2012), eating disorders (1998–2000),

body image (2011–2012). Kot primarne vire smo vključili tudi še starejše vire, in sicer od

leta 1990 naprej. Analiza domače in tuje strokovne literature nam je omogočila opredelitev

teoretičnih izhodišč.

4.2 Uporabljeni viri

V diplomskem delu smo najpogosteje uporabili vire:

Patrick Carnesa, ki je ameriški strokovnjak za seksualno zasvojenost. Knjiga temelji na

iskrenih izpovedih več kot tisoč zasvojenih s seksualnostjo in je rezultat prve

znanstvene raziskave te bolezni. Naslov knjige je Ne recite temu ljubezen in je mejnik;

pozitiven, praktičen in poln upanja, ki nam pomaga razumeti vse zasvojenosti, razloge

zanje in težko pot do ozdravljenja;

Darje Kobal, ki je napisala knjigo Temeljni vidiki samopodobe. Delo predstavlja

aktualno problematiko današnjega časa in samopodobe. Najsodobnejše raziskave

mladostnikov, šolarjev izpostavljajo vlogo samopodobe v času njihovega šolanja.;

Ruže Pandel Mikuš, katere članek se ukvarja z individualno izkušnjo žensk z motnjami

hranjenja. Avtorica prikazuje rezultate kvalitativne analize devetih intervjujev,

opravljenih z mladimi ženskami, ki se zdravijo na kliniki za motnje hranjenja. Končna


6

razlaga je na podlagi dobljenih rezultatov skozi praktične izkušnje, nato sledi

oblikovanje teorije;

Sergeja Flere, ki preučuje splošno sociologijo, sociološko metodologijo, sociologijo

izobraževanja in sociologijo religije. Je avtor mnogih knjig in učbenikov o sociologiji

ter znanstvenih člankov.


7

5 ANOREKSIJA NERVOZA

Termin anoreksija nervoza je prvi uporabil Gull že leta 1873. Beseda pomeni izgubo

apetita. A kljub temu ni povsem pravilni pomen, saj večina navaja, da je želja po hrani

povečana (Sternad, 2001).

Anoreksija nervoza je bolezen, ki označuje zavestno stradanje in posledično znižanje

telesne teže s strani bolnika samega. Pri anoreksiji nervozi se oseba nenormalno

obremenjuje s svojo telesno maso, ker misli, da je predebela. Ves čas je ta oseba

prepričana, da je predebela, čeprav so že opaženi prvi znaki podhranjenosti. Je bolezen

današnjega sveta. Največkrat obolijo dekleta iz srednjega ali višjega družbenega sloja,

družin, ki imajo prikrite probleme in težave. Anoreksija nervoza je motnja, ki nastaja

postopoma. Začne, ne da bi oseba to vedela, saj gre lahko le za poskus izgube telesne mase

za nekaj kilogramov pri normalnem indeksu telesne mase. Nadaljuje pa se tako, da oseba

vidi, da je zanjo hujšanje dobro, saj jo začnejo ljudje opažati ter hvaliti, da je izgubila nekaj

kilogramov. Oseba tako ne preneha s hujšanjem, saj ji ustreza, da je opažena. Kar naenkrat

pa se ta oseba zave, da nima kontrole za nenadzorovano hujšanje. To privede do slabe

samopodobe, saj oseba nima več nadzora nad svojo maso, zato se počuti še slabše in ji

začne padati samospoštovanje. Bolnice svoje motnje ne opazijo, oziroma jo celo zanikajo,

ko je le ta že vidna in so lahko že življenjsko ogrožene (Reich in Kröger, 2009).

Anoreksija nervoza je bolezen, katera ima značilni začetek lahko že v obdobju

adolescence. Padec telesne teže je osnovna značilnost bolezni. Povečana telesna aktivnost

in sočasne spremembe v načinu prehranjevanja pa lahko privedejo do padca telesne teže.

Količino zaužite hrane obolele osebe postopno in zavestno zmanjšujejo (Hafner, 2007, str.

216).

Pomembno je, da ločimo, da anoreksija ni isto kot anoreksija nervoza. Anoreksija pomeni

neješčnost, pri kateri gre za izgubo ali pomanjkanje apetita, vzroki pa so različni.

Anoreksija nervoza ali živčno hujšanje pa je motnja hranjenja, pri kateri gre za izrazit

odpor do hrane in pomanjkanje apetita (Sternad, 2001).


8

Oseba, ki skrivoma in nezavedajoč boleha za anoreksijo nevrozo, ima svoje načine

hranjenja pod popolnim nadzorom. Zavrača vse vrste hrane, še posebej visoko kalorično

hrano. Pri tem pa ne izgubi apetita. Količino zaužite hrane omeji vse do stradanja. To pa

zaradi tega, ker se boji, da bi se zredila. Povečana občutljivost na gnus v tem obdobju

pripomore k povečanemu izogibanju hrani. Anoreksična oseba se ves čas obremenjuje s

hrano, zbiranjem kuharskih receptov in nato kuhanjem in pripravljanjem obrokov in hrane

za druge, a vendar se pri tem hrane sploh ne dotakne. Obremenjuje se s seštevanjem kalorij

in že obsesivnim načinom telovadbe, ki traja po več ur na dan. Pri vsem tem pa zatre svoj

občutek lakote. Bolezen se v večini primerov začne v adolescenci. Največkrat jo sproži nek

drug dogodek, kot npr. izguba ljubljene osebe ali pa daljša odsotnost od doma.

Najpogosteje se pojavi med 14. in 18. letom starosti (Reich in Kröger, 2009).

Pri motnjah hranjenja osebe svoje čustvene težave izražajo s spremenjenim odnosom do

hranjenja in hrane. Gre za zunanji izraz globoke čustvene in duševne vznemirjenosti kot

tudi nesprejemanja sebe. Zaradi vrste različnih razlogov se v globini skriva trpljenje, kateri

se odraža skozi probleme s hrano in hranjenjem ter samim odnosom do prehranjevanja

(Sernec, 2003, str. 8).

5.1 Anoreksija kot zasvojenost

Oboleli za motnjami hranjenja doživljajo stiske, ki je podobno notranjemu dogajanju

zasvojenih. Skupna jim je nemoč, ki jo doživljajo in samo neobvladovanje škodljivega

vedenja. Razlika je le v vedenjskem izrazu. Rezultat notranjih razdiralnih konfliktov je

notranja praznina. To nekateri ljudje občutijo kot telesni občutek. Ta pa se lahko zamenja z

lakoto. Sprememba v duševnem stanju je vzrok spremembe v metabolizmu in notranjega

psihičnega dogajanja. Zasvojeni je v tem stanju enako moten, tako v svojih čustvih, mislih

in obnašanju, kot katerikoli drugi odvisnik (Rozman, 1997).

Različna področja človekovega vedenja in doživljanja so povezana s hranjenjem.

Posameznikove osebnostne značilnosti se kažejo v odnosu do hrane. Za vsakega od nas

ima hrana drugačen pomen (Tomori, 1995, str. 10).


9

Poskus zadržati čas je prispodoba odvisnosti zatekanja v hrano. S tem posameznik skuša

preprečiti vsa možna negativna pričakovanja, ki nanj prežijo med odraščanjem. Za zdrav

osebnostni razvoj v adolescenci so lahko zelo moteče posledice motenj hranjenja, kadar le

te nimajo globokih in nerazrešljivih psiholoških vzrokov. Za nizko vrednotenje samega

sebe in nizko samospoštovanje je mladostniku lahko velik razlog za nezadovoljstvo z

zunanjim videzom. Družabnim stikom z vrstniki se zaradi svojega izkrivljenega pogleda

sebe izogiba in se zateka v samoto (Tomori, 1995).

Vzroki motenj hranjenja glede na splet osebnih težav je za vsako prizadeto osebo

drugačen. Čas, v katerem živimo, v duhovno praznem času, odraža stiske, ki so lahko

motnje hranjenja. Ideologije današnjega časa so usmerjenost vrednot v zunanje, tisto, kar je

vidno, telesno in predvsem popolno. Ti pojmi pa se enačijo s srečo, uspehom in

zadovoljstvom (Švab et al., 1998, str. 25).

5.2 Značilnosti zasvojenosti

Zasvojenost je socialna bolezen. Je problem okolja, v katerem živimo in ne samo problem

posameznika. Je bolezen, ki prizadene človeško duševnost, telo, odnose z ljudmi. Prizadeta

je tudi sposobnost za normalno življenje. Vendar zasvojenost ni le telesna odvisnost od

svoje droge, ampak gre tudi za psihično odvisnost. Svoje čustveno življenje in odnose z

ljudmi in nasploh okolico obvladuje z omamljanjem. Njegovo vedenje je bistveno

drugačno v fazi zasvojenosti, kot bi bilo sicer. Zasvojeni ve, da je takšno ravnanje zanj

škodljivo, a ga ne more opustiti in ga zato vedno znova ponavlja, saj se boji abstinenčne

reakcije (Rozman, 1997).

Sredstva za omamljanje so lahko droga, alkohol, tablete … Sem pa lahko spadajo tudi

nekatere dejavnosti, kot npr. tek, delo, spolnost, pri motnjah hranjenja pa tudi sami rituali

omamljanja s hrano. Nenehno razmišljanje o svojem telesu, hrani, pripravljanju in

nakupovanju hrane ter omamljanje s hrano spadajo pod rituale zasvojenega. V teh ritualih

se posledično izločajo endorfini, ki nastajajo ob pretiranem oziroma povečanem gibanju in

drugih dejavnosti ter samega stradanja (Švab et al., 1998).


10

Droga oziroma tako imenovan ritual omamljanja oba vplivata na spremenjeno stanje

zavesti. Določene okoliščine sprožijo izločanje endorfinov, katere imamo ljudje vgrajene v

našem živčnem sistemu. To so kemične snovi, ki delujejo tako, da se vežejo na živčne

preklope v možganih. S tem onemogočajo prenos bolečinskih signalov po živčnih končičih

na samo živčevje. S tem se zmanjša občutek bolečine. Endorfinski sistem je namenjen

temu, da izključi bolečino, tako, da se lahko organizem popolnoma osredotoči na borbo ali

beg v primeru življenjske nevarnosti. Bolečinski dražljaji spodbudijo izločanje endorfinov,

te pa lahko povzročimo s posebnimi rituali. Endorfini se sprostijo v čustveno zelo

intenzivnih situacijah. Človek se nanje lahko odzove na tri različne načine: z zasičenostjo,

z vzburjenjem ali z begom v fantazijo. Zaradi prepletenosti le teh med sabo lahko

zasvojeni zlorabi vse načine (Rozman, 1999).

Temeljne značilnosti zasvojenosti:

Škodljivo vedenje, omamljanje

Toka zavesti, stik s samim seboj je zaradi omame prekinjen. Hitra in na videz učinkovita

rešitev je beg v omamo. Takrat problem vsaj za nekaj časa izgine. Ob vsakem nadaljnjem

pojavu stresa se učinkovitost le tega sčasoma zmanjša, če človek poseže po kratkotrajni

rešitvi. Učinkovitost pa se pri tem sčasoma zmanjša. Rituali prekomernega hranjenja pa so

lahko dodatni problem pri ritualih omamljanja (Rozman, 1999).

Ponavljanje in potreba po vedno večjem odmerku

Zloraba snovi in postopkov za omamljanje je na začetku povsem zavestna, zato ne moremo

še govoriti o zasvojenosti. Človek poskuša skriti rane, a so te vedno večje. Zato potrebuje

vedno novejše postopke in vedno večje doze za zmanjšanje bolečine. Ti postopki pa ob

redni uporabi postanejo del človeka. Prisiljen jih je ponavljati že zaradi tega, da ne pride do

abstinenčne krize (Rozman, 1999).

Čustvena gugalnica ter začarani krog sramu

Zasvojeni svojih čustev ne doživljajo enako kot ostali. Razpoloženje jim niha med dvema

skrajnima točkama. To sta čustveni vrhunec in depresija. V rednih časovnih presledkih se

ta dva obdobja med sabo izmenjujeta. Občutja krivde, sramu in zaničevanja pa tovrstno

doživljanje še dodatno poganjajo (Rozman, 1999).


11

Prisilnost

Kompulzivno vedenje je za zasvojenost značilno. Takšno vedenje je škodljivo in tega se

oseba zaveda. Vendar z njim ne more prenehati (Rozman, 1999).

Abstinenčna reakcija

Ta nastane, ko se prekine odvisniško vedenje. Možgani so navajeni na drogo in odsotnost

le te povzroči abstinenčno krizo. To pomeni, da se je telo pričelo očiščevati. Skupno vsem,

ki se zdravijo zaradi zasvojenosti, pa je nemoč. Bistvena značilnost nemoči pa je

nesposobnost ustaviti to škodljivo vedenje. Zasvojenost postaja vedno močnejša in hujša,

kljub temu, da se vedno bolj trudi, da bi prenehal. Druga značilnost pa je neobvladljivost

zasvojenosti. Težave se pojavijo na telesnem, socialnem, čustvenem, finančnem področju

(Rozman, 1999).

O zasvojenosti s hrano govorimo, ko hranjenje postane neobvladljivo in problematično,

vedenje pa postane življenjsko pravilo. Odvisnost od hrane in kasneje tudi motnje

hranjenja tako nastanejo pri ljudeh, ki hrano uporabljajo za potešitev drugih potreb.

Potrebujejo ljubezen, pozornost, nežnost in nego drugih ljudi. A ti znaki so skriti v

konstantni potrebi po hrani (Rozman, 1999).

Carnes (2006) v knjigi Ne recite temu ljubezen navaja tri stopnje razvoja zasvojenosti:

ranljivost, zasvojenost in sprožilci zasvojenosti.

V fazi ranljivosti so otroci, ki živijo v čustveno zanemarjenih, neurejenih in odtujenih

družinah. Zaradi zanemarjanja in zlorab so izpostavljeni stresu. Lahko so tudi žrtve

enkratne travme. Da bi omilili notranjo stisko, iščejo različne načine v tem okolju. Zaradi

tega se poslužujejo hrane, interneta, televizije; karkoli, kar bi lahko zapolnilo praznino in

zmanjšalo bolečino. Mladostniki brez podpore in v stiski se zatekajo k takšnim stvarem in

postopkom vse bolj pogosto, da bi jih za nekaj časa pomirilo. V stresnih situacijah postane

takšna reakcija avtomatizirana. Z odraščanjem so vedno večje tudi vsakdanje obremenitve.

Le te pa so vir novega stresa. Kot odrasel človek pa potem potrebuje vedno več zanikanja.

Nekaj, kar mu je na začetku služilo k izboljšanju počutja in dobremu življenju, postane

pogoj za preživetje. Postopke omamljanja imenujemo sprožilci zasvojenosti. Ko se

pretirana uporaba teh postopkov spremeni v prisilno vedenje, pa govorimo o zasvojenosti.


12

To lahko vidimo v določenih stresnih situacijah, ko se oseba ne zmore obvladati brez

patoloških vedenjskih odzivov. Ker ne zmore brez njih normalno živeti, začne izkrivljati

realnost. Človeku se v tem stadiju spremeni delovanje možganov in postane ranljiv za

zasvojenost (Carnes, 2006).

5.3 Dejavniki zasvojenosti

Zasvojenost lahko, tako kot druge bolezni, razumemo kot zapleten sistem. Nanj vpliva več

dejavnikov. Za nastanek motenj hranjenja obstaja več dejavnikov tveganja. Razdelimo jih

na tri skupine in sicer biološko-genetske, socio-kulturne in psihološke (Sernec, 2003).

5.3.1 Biološko – genetski dejavniki

Pomemben dejavnik v otroštvu je prevelika telesna teža že ob samem rojstvu in kasnejšem

otroštvu. Debel otrok je lahko deležen posmeha vrstnikov, jeze staršev in posledične

izoliranosti v okolju. Tudi če kasneje shujša, je zelo težko spremeniti samopodobo.

Predstavo o sebi, ki si jo je ustvaril v svoji glavi o sebi. Še večje tveganje za razvoj

anoreksije nervoze pa je, če ima v bližnjem sorodstvu ali celo družini že nekoga, ki ima

motnje hranjenja (Sernec, 2003, str. 7).

5.3.2 Socio – kulturni dejavniki

Na sam začetek in razvoj motenj hranjenja imajo velik vpliv socio-kulturni dejavniki. Ti

dejavniki kažejo na razliko v pogostosti pojavljanja motenj glede na starostno obdobje,

spol in vedno večjo pogostost v povezavi z načinom življenja. Delujejo na različnih

ravneh: v primarni družini, v družbi vrstnikov in njihovih vrednot ter norm ter

vsakodnevnih socialnih interakcij (Štrus in Potočnik, 2005, str. 35).

Motnje hranjenja se pogosteje pojavljajo v tistih družinah, ki razvijajo idealizirano podobo,

visoko vrednotijo zunanji vtis, so prepletenih vezi, nejasnih vlog v sami družini in

nediferenciranega ega, a so hkrati tudi močne (Rovšek Nikitovič, 2006).


13

5.3.3 Psihološki dejavniki

Motnje hranjenja so posledica neustreznega odzivanja staršev na potrebe otrok in

mladostnikov ter specifičnih odnosov, ki vključujejo, kako otrok in mladostnikov reagira

na stresne situacije v družini (Švab et al., 1998, str. 24).

Med dejavniki so predvsem čustvena in socialna opora v družini, uživanje alkohola in

drugih psihoaktivnih snovi. Sem spadajo tudi psihološke značilnosti, kot sta depresivnost

in samospoštovanje ter suicidalno vedenje. Ti so se v splošnih in kliničnih študijah

pokazali za odločilne v zvezi z motnjami hranjenja (Tomori, 1995, str. 133).

5.4 Diagnosticiranje motenj hranjenja

Padec telesne teže je lahko posledica bolezni, stresa ali kakšnih drugih psihičnih ali

telesnih stanj. V smislu diferencialne diagnoze je zato potrebno izključiti druge možne

vzroke. Treba se je vprašati, ali gre za somatsko bolezen ali za kakšno drugo manj izrazito

psihično motnjo. Pri adolescentih moramo pri postavitvi diagnoze motenj hranjenja

upoštevati individualne razlike v razvoju. Že sam časovni potek in izraženost pridobivanja

telesne teže in višine, razlike v psihičnih procesih, neredne menstruacije po menarhi glede

na odraslega nam lahko veliko pripomorejo pri postavitvi diagnoze. Prav tako moramo

upoštevati stanja, kot so retardacije rasti in pozna puberteta. Koristnost uporabe

diagnostičnih kriterijev pa je zaradi tega pri adolescentih omejena (Čibej Žagar, 1999, str.

28).

Za postavitev diagnoze je potrebno izpolnjevanje spodaj naštetih kriterijev (Čibej Žagar,

1999 ):

z izogibanjem redilni hrani oseba izgublja na telesni teži,

izvajanje vsaj enega od naslednjih postopkov: uporabo diuretikov, samosproženim

odvajanjem in bruhanjem, prekomerno telesno vadbo,

moteno je videnje lastnega telesa,

specifični psihopatološki strah pred debelostjo,

endokrine motnje, kot so amenoreja pri ženskah (vključujejo os hipotalamus-hipofiza-

gonade),


14

v prepubertetnem času pride do zastoja razvoja in rasti,

značilna je primarna amenoreja.

V definiranju diagnoze anoreksije nervoze moramo upoštevati prisotne poteze osebnostnih

motenj tako kot tudi depresivne in obsesivne simptome. Potrebno je izključiti predvsem

tiste čustvene motnje, ki se kažejo z odklanjanjem hrane (Čibej Žagar, 1999, str. 29).

5.5 Zdravljenje anoreksije

Najpomembnejši del zdravljenja anoreksije nervoza je pacientova lastna motivacija.

Dokler se on sam ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, ga k temu ne more nihče

prisiliti. Da se zdravljenje anoreksije nervoze lahko sploh začne, mora zdravnik najprej

poiskati vzrok nenadzorovanega hujšanja. Potrebno je tudi, da si bolnik sam prizna, da ima

problem, ki ga lahko reši s pomočjo strokovnjakov, ter da je pripravljen na odpravo

problema. Najustreznejše je zdravljenje, ki ugotavlja vzroke, ki so privedli do nastanka

motnje in ne odpravlja le simptomov, kot so stradanje, bruhanje, jemanje diuretikov in

odvajal, pretirana telesna dejavnost. Anoreksija je zelo nevarna bolezen, saj vsaka deseta

oseba, ki trpi za anoreksijo, umre. Pomembno je, da se zdravljenje začne čim prej, saj je

okrevanje tako nekoliko lažje. Osnovni problem pri zdravljenju anoreksije je ta, da pacient

želi jesti, ampak ga je strah pred izgubo nadzora nad zaužito količino hrane in občutek

nesposobnosti omejiti porast telesne je teže nepremagljiv. Strah pred izgubo kontrole

razširijo tudi na druge vidike vsakodnevnega življenja. Premagovanje straha pred izgubo

kontrole je osnovna in najtežja naloga zdravljenja. Ta strah je občasno prisoten tudi, ko je

telesna teža normalna. Pri anoreksiji nervoza je terapija dolgotrajna (Sernec, 2003).

Za zgodnje zdravljenje je potrebno prepoznavanje bolezenskih znakov ter pravočasno

odkrivanje le teh. Prognoza se tako lahko bistveno izboljša. Mladostnikovo vedenje je

očitno spremenjeno. Tudi sam odnos do lastnega telesa, hrane in hranjenja. Pri tem pa

izguba telesne teže ni nujno velika. Pogosto je edini telesni znak, da oseba boleha za

motnjami hranjenja, zastoj v rasti in razvoju pri mlajših mladostnikih (Reljič Prinčič,

2004).


15

Pri zdravljenju uporabljamo številne terapevtske pristope. Uporablja se svetovanje glede

prehranjevanja in glede morebitnih nevarnosti nizke telesne teže. Tudi edukacija o hrani,

relaksacijske tehnike, suportivna terapija, vedenjsko-kognitivna terapija, družinska terapija

in medikamentozno zdravljenje spadajo med pristope (Reljič Prinčič, 2004, str. 14).

5.5.1 Psihosocialno zdravljenje

Pravočasni začetek in pacientova angažiranosti je ključ za uspešno psihoterapijo.

Zdravljenje naj postane avantura za pacienta in terapevta. Za skupno in uspešno

sodelovanje pa je potrebno zaupanje drug v drugega, saj to omogoča razpravo o tveganih, a

pomembnih temah (Kramar, 1995, str. 61).

Psihoterapija je predvsem kognitivno-vedenjska. Dotika se strahu pred izražanjem čustev,

še posebej jeze in žalosti in pogojnih odzivov. Dotika se tudi vprašanj neurejenega

hranjenja, lakote in premajhnega vnosa kalorij. Sem spadajo različni načini od učenja,

kako biti odločen v komuniciranju do spodbujanja izražanja čustev in nenazadnje tudi

kognitivnega zdravljenja (Kramar, 1995, str. 65).

Naloga terapevta je, da pacientom omogoči, da sprejmejo vlogo trpečega in dejstvo, da

potrebuje pomoč. Psihoterapevti naj bi se trudili razumeti posameznikovo gledanje na svet,

ki je za vsakega drugače in subjektivno. Upoštevati morajo, da je vsak človek je enkratno

bitje. Različni ljudje potrebujejo različne pristope. Zato so nekateri pristopi boljši pri

določeni motnji, spet drugi manj. (Pritz, 2002, str. 6).

5.5.2 Bolnišnično zdravljenje

Bolnišnično zdravljenje traja 2 do 3 mesece. Delimo ga na tri faze:

Simptomatska ali orientacijska faza

V tej fazi pomagamo pacientu vzpostaviti pravilen odnos z vedenjsko-kognitivno

psihoterapijo do hrane in pijače, same telesne teže ter prek tega do njegove samopodobe in

nenazadnje do njega samega. Pacienti se bolj poglobljeno seznanijo s svojo osebno težavo.

Ta faza vsebuje pisanje dnevnika. To omogoča pacientom in terapevtom pregled nad


16

dejansko razsežnostjo preokupacije s hrano. S tem se ponudi pacientu prva možnost

komunikacije z okoljem. Časovno bi se to naj zgodilo najprej po 14 in najkasneje po 30

dneh (Mrevlje, 2000, str. 21).

Psihoterapevtska faza

V tej fazi pacient spoznava odnos do sebe ter vzroke, ki so privedli do njegove motnje

preko skupinske in individualne psihoterapije. Šele takrat simptom začne izginjati, telesna

teža pa se počasi prične zviševati. Ta faza je predvsem delo bolnika s svojimi problemi.

Pomembni element v tej fazi pa je mesečna evalvacija. Ta omogoči spremembo ciljev

zdravljenja, hkrati pa gre za konstantno diagnostično vrednotenje problem, ki jih pacient

ima (Mrevlje, 2000, str. 22).

Reintegracijska oziroma socialna faza

V njej pacient jasno načrtuje spremembe, katere želi okrepiti v okviru njegovega širšega in

ožjega socialnega okolja ter svojo prihodnost. Po odpustu iz bolnišnice sledi dnevna

oskrba. Pacienti spijo doma, a hodijo k skupinam in aktivnostim v dopoldanskem času. Po

hospitaciji hodijo enkrat na teden približno tri do štiri mesece še v zunajbolnišnično

psihoterapevtsko skupino. Ko končajo, sledi naprej ambulanto zdravljenje (Mrevlje, 2000,

str. 23).

5.5.3 Ambulantno zdravljenje

Pri odločitvi, da se pacienta usmeri v ambulantno zdravljenje, velja, da se tja usmerja

sledeče paciente (Reljič Prinčič, 2004):

paciente, pri katerih zloraba odvajal in bruhanje še niso del bolezni,

paciente, katerih družina sprejema in sodeluje psihogenezo bolezni,

paciente, pri katerih je raven motivacije visoka.

Predvideti je potrebno individualne terapevtske dogovore glede teže in hrane ter

terapevtske tehnike, ki imajo poudarek na telesnosti. Gre predvsem za intenzivno

skupinsko zdravljenje. Prav tako se poleg individualne pomoči uporablja tako imenovani

družinski nivo dela. Tu gre za svetovanje in delo z družino ter družinsko psihoterapijo

(Reljič Prinčič, 2004, str. 13).


17

Oseba z motnjo hranjenja težko sprejme podporo od okolice ali bližnjih. To pa zaradi

sramu, ker ima motnjo hranjenja in zaradi tega ne mara prositi za pomoč. Velikokrat jih

premaga strah, da bodo morali na silo delati stvari, kateri še ne zmorejo, tudi če najde

podporo (Reljič Prinčič, 2004).

Pomembna področja pri okrevanju so še (Rozman, 1997, str. 144):

prevzem kontrole na pomembnih življenjskih področjih,

osamosvajanje in odraščanje (glede na pacientovo starost, stopnjo razvoja, možnosti),

obvladovanjem težav in stresa ter napetosti,

vzeti si prostor in čas zase,

izražanje, a hkrati obvladovanje raznoraznih čustev in sprejemanje le teh (neprijetna

čustva so navadno naporna, kot npr. žalost, jeza),

spopadanje s travmami in njihovimi posledicami,

iskanje smisla v življenju.

Bistvo zdravljenja je na skupinskem delu. Doseči višjo stopnjo samokontrole in

samorealizacije pa je cilj le tega. Da pa doseže te cilje, pa je potrebno uporabiti neverbalna

in verbalna terapevtska sredstva (Rozman, 1997, str. 144).

5.6 Posledice anoreksije

Posledice motenj hranjenja so praviloma hude. Prav tako so mučne z njimi povezane

motnje uravnavanj občutkov sitosti in lakote. Pogosto se lahko pojavijo naslednje težave in

kronična obolenja:

Motnje delovanja srca in krvnega obtoka

Pri anoreksiji gre za nihanje krvnega tlaka in upočasnjeno delovanje srca. Motnje krvnega

obtoka in delovanja srca so pri anoreksiji najpogostejši vzrok smrti. Nastanejo zaradi

motenj v tako imenovanem elektrolitskem ravnovesju-zlasti zaradi pomanjkanja kalija.

Motnje pretoka krvi v obtoku povzroča slabo prekrvavitev perifernih tkiv telesa (noge,

roke, obraz) in s tem posledično preobčutljivost na mraz. Pojavi se lahko tudi povečano

kopičenje vode v tkivih (Reich in Kröger, 2009).


18

Hormonske motnje

Pri vseh vrstah motenj hranjenja se lahko pojavijo resne hormonske motnje. Izostanek

menstruacije je eden izmed pogostejših znakov anoreksije. V skrajnih primerih lahko

povzroči tudi neplodnost. Poleg tega lahko izostanek mesečnih krvavitev, ki traja več let,

pospešuje razgradnjo kostne mase. To pomeni, da bolnicam z motnjo hranjenja grozi

osteoporoza. Posledici tega obolenja pa sta omejeno gibanje in slaba telesna drža; kosti so

namreč bolj krhke (Reich in Kröger, 2009).

Prebava

Kdor dolgo časa neredno, premalo je, trpi zaradi prebavnih težav. Te so lahko zaprtje,

napenjanje, hemeroidi, mastno blato in driske. Jemanje odvajal je nesmiselno.

Najpreprostejše in najbolj zdravo sredstvo za uravnavanje prebave je kozarec mlačne vode

zjutraj in redno prehranjevanje (Reich in Kröger, 2009).

Črevesne glivice

Pogosto obolenje v črevesni flori je razvoj visokega števila glivic Candida albicans.

Črevesne glivice se lahko razvijejo zaradi presladkih jedi, jedi s premalo vlakninami,

stresa, zdravljenja z antibiotiki ali hormonskih motenj. Ljudje z motnjami hranjenja lahko

torej trpijo zaradi tega. Vendar vzrok nenehnega napenjanja največkrat ni Candida

albicans, temveč neredna prehrana. Napad glivic mora potrditi zdravnik. Zdraviti ga je

treba z zdravili pod zdravniškim nadzorom. Ljudje z motnjami hranjenja to obolenje radi

izkoriščajo kot izgovor v javnosti, da lahko zavrnejo določena živila. Enako velja za

domnevne alergije ali neprenašanje živil, ki jih bolniki uporabljajo kot pretvezo, da bi

lahko prikrili motnjo hranjenja (Reich in Kröger, 2009).

Želodčne težave

Če jeste premalo, se skrči želodec. Posledica tega so krči , krčevite bolečine. Pravi želodčni

čir se pojavi redko, vsekakor pa lahko razjede na požiralniku povzročajo tiščanje, zgago in

bolečine za prsnico. Nevarnost, da postanejo bolečine kronične, je velika, dolgoročno je

lahko posledica tudi rak na požiralniku (Reich in Kröger, 2009).


19

Koža in lasje

Posledice pomanjkljive prehrane so suha, razpokana in siva koža zaradi pomanjkanja

vitaminov skupine B, železa in cinka. Lasje tako postanejo tanki in krhki, pogosto

izpadajo. Možna posledica je tudi puhasta poraščenost telesa (Reich in Kröger, 2009).

Zobje

Posledice dolgoletnih motenj hranjenja so karies, izguba zobne sklenine in izpadanje zob.

Če gre ob tem še za pomanjkljivo ustno higieno, pride do bolečega propadanja zob (Reich

in Kröger, 2009).

Mišice

Športna dejavnost postaja vedno večji napor za telo. Pri anoreksiji gre za značilno izjemno

upadanje mišic. Zaradi pomanjkanja elektrolitov se lahko pojavijo mišični krči in huda

utrujenost (Reich in Kröger, 2009).

Kosti in sklepi

Predvsem gre za nevarnost osteoporoze in njenih posledic (Reich in Kröger, 2009).

Motnje nevrotransmiterjev

Zaradi neustrezne prehrane je lahko motena tvorba nevrotransmiterjev. To so pomembni

prenašalci snovi v živčnem sistemu. To se nanaša zlasti na noradrenalin in serotonin,

Njuna znižana koncentracija ponovno povzroča depresivno razpoloženje (Reich in Kröger,

2009).

Rakasta obolenja

Vsaka oblika neustrezne prehrane slabi imunski sistem in pospešuje nastanek raka (Reich

in Kröger, 2009).

Posledice so lahko različne in dolgo časa neopazne. Lahko rečemo, da so odvisne od

resnosti motenj hranjenja in samega trajanja. V kolikšni meri se bodo posledice pojavile je

odvisno tako od posameznega človeka kot tudi njegove odpornosti. Lahko se pojavijo na

različnih področjih. Nekatere posledice so skupne vsem motnjam hranjenja. Spet druge pa

so specifične glede na razne podrobnosti posamezne motnje (Švab et al., 1998, str. 37).


20

Značilno za obolele je tudi (Tomori, 1995):

kronično zaprtje,

v krvni sliki se pojavijo levkopenija, trombocitopenija in anemija,

zaradi znižanega izločanja gonadotropinov je posledica zmanjšani libido,

zmanjšanje srca in možganov,

zastoj rasti,

okvare reproduktivnega sistema,

invalidnost ali celo smrt.

Med posledice spadajo tudi (Sternad, 2001):

različne duševne motnje,

suha koža in nohti,

trebušne bolečine.

Vsekakor gre za celostno obravnavo, za terapijo in vključevanje vseh pomembnih

faktorjev, za prevzemanje odgovornosti vsakega posebej, da bi lahko odpravili šibko

motivacijo in odpore, ki so nastali ob razvoju motenj hranjenja. Večina je med

zdravljenjem prišla do spoznanja, da je rešitev (krepitev motivacije in samozavesti ter

pozitivni življenjski cilji) izhod iz bolezni odvisna od njih samih, saj izvira prav v njihovi

notranjosti (Sternad, 2001, str. 104-107).

5.6.1 Fizične oz. telesne posledice

Za vse vrste motenj hranjenja je značilno, da pacient nerealistično zaznava svoje telo.

Oseba sebe zaznava kot predebelo, medtem ko jo drugi vidijo kot okostnjaka. Tudi debele

osebe sebe vidijo drugače, kot jih zaznavajo drugi (Preželj, 1995, str. 13).

Na zunanji izgled telesa se navezujejo posledice, ki predstavljajo največji del dodatne

stiske. Po določenem času oseba prekine stik s svojim, saj je bolečina nanj prehuda (Švab

et al., 1998, str. 37).


21

5.6.2 Čustvene in mentalne posledice

Ta raven pri človeku zajema njegove misli, prepričanja ter čustva in občutja. Oseba lahko

doživlja pogoste nejasne praznine in nemir znotraj sebe. Ta neprijetna občutja pa potem

pomeša z občutki lakote. Pomeša z željo po stradanju. Posledice, ki jih osebe čutijo so

(Švab et al., 1998, str. 38):

depresivnost, črnogledost,

nezainteresiranost,

otopelost pri izražanju svojih čustev, želja in potreb,

opravljanje vsakodnevnih obveznosti predstavlja težave,

miselna preobremenjenost z razmišljanjem o hrani in hranjenju.

V glavah mladostnic, obolelih za anoreksijo, je neprestano tekmovanje z drugimi ženskami

in s primerjanjem dosežkov drugih. Tako si krepijo samozavest in se veselijo, da bodo bolj

suhe od njihovih vrstnic s prizadevanjem in s popolnim nadzorom nad svojim telesom

(Sternad, 2001, str. 100).

5.6.3 Duhovne posledice

Z duhovnostjo mislimo na jedrni del človeka, ki zajema hkrati vse ostale predele človeka.

Oseba posledično zaradi izgube stika s svojimi čustvi, mislimi in nenazadnje s svojim

telesom izgubi tudi stik z lastnim izvirom. Posledice (Švab et al., 1998, str. 39):

nemoč, praznina, ne vidi izhoda,

izguba volje in izgubljenost v svetu,

notranja prazninat,

brez volje, upanja, radosti, ljubezni,

brezsmiselnost življenja,

ni sposoben živeti v trenutku,

doživljanje neznosne praznine.

Zaradi negativne samopodobe in posledično izgube občutka lastne vrednosti, se lahko

posamezniki zapletajo v nevarne oblike vedenja v upanju, da si bodo tako pridobili


22

priznanje. Če smo zaradi svojega videza zelo zaskrbljeni se morda ne bomo mogli

uveljaviti na delu ali v ljubezenskem razmerju (Sternad, 2001).

5.6.4 Socialne posledice

Oseba, ki ima motnjo hranjenja, spremeni svoj odnos do sveta, ljudi, narave. Vedno bolj se

oddaljuje od svojih bližnjih in okolice. Začne se zapirati v svoj svet, to pa zaradi vse večje

stiske, ki jo doživlja. Pride lahko do posledic, kot so (Švab et al., 1998, str. 40):

nedružabnost in nekomunikativnost,

nezmožnost imeti partnerja in (če ga ima) nezmožnost intimnih odnosov ,

skrb zase in za družino je okrnjena,

nezainteresiranost na delovnem mestu, šoli,

pomanjkanje denarja zaradi porabe za hrano,

kršenje zakona (kraje, kadar ni več denarja za hrano).

V primerih, kjer se anoreksija pojavi že pred puberteto, se ustavi nadaljnji telesni razvoj.

Kot posledica anoreksije je lahko tudi depresija. Depresija je kompleksna motnja zdravja.

Prizadene področje razpoloženja in čustvovanja, mišljenja in kognitivnih (spominskih)

funkcij, spremeni psihomotorično aktivnost ter se kaže z raznolikimi telesnimi simptomi.

Lahko se pojavi kot enkratna epizoda, ki po ustreznem zdravljenju izzveni, lahko pa preide

v kronično motnjo, ki se ponavlja (Kodrič, 2015).

5.7 Pogledi družbe

Živimo v družbi, katero zaznamuje kultura razpolaganja z lastnimi telesi. Ideal lepega

človeškega telesa se je skozi zgodovino pogosto spreminjal. Dandanes nam ideal

predstavljajo retuširane fotografije že tako izredno suhih manekenk. Nasveti za hujšanje,

diete, prehranska dopolnila, vse to spremlja našo generacijo na vsakem koraku že od malih

nog. Sodobna potrošniška družba je tista, ki s svojimi mehanizmi močno vpliva na našo

samopodobo in način življenja. Prehranjevanje je osnovna človekova potreba, ki je

družbeno in kulturno določena (Gobec, 2014).


23

Vzgoja potrošnika dandanes poteka preko medijev. Pri tem pa se fokusira na najgloblje

vzgibe človeka. Kot posledico uporabe določenega prehrambnega proizvoda, negovalnega

sredstva, preizkušene diete … prikazuje kot njegovo izpolnitev, zadovoljstvo. Lahka žrtev

tovrstne manipulacije je oseba, ki išče potrditev in gotovost v zunanjem svetu. Naslovnice

in reklame z retuširanimi fotografijami modelov so le nekateri izmed ekstremov, ki

pripomorejo k temu (Žagar, 2008).

Mladostnice in tudi marsikatere odrasle ženske se primerjajo s popolnim telesom, ki ga

ponujajo mediji. V odstotkih gledano je teža idealnega telesa kar za 23 % nižja od teže

običajne populacije (Cesar, 2007). Navadno sicer gre za prehodno obdobje. V tem obdobju

se mladostnica vrednoti glede na zunanji videz. Med njimi pa delež mladih predstavlja

ranljivo skupino iz že zgoraj opisanih vzrokov (neustrezno družinsko okolje, nizko

samovrednotenje, zlorabe …). Družbeni vidik razvoja zasvojenosti vključuje tudi toleranco

do nasilja. Vse različice zlorabe premoči so še vedno močno vpete v miselnost ljudi.

Vedno bolj pa se širi mreža za pomoč v stiski. Za vse večjo ozaveščenost pripomorejo

razne posvetovalnice za otroke in odrasle, telefon v stiski, varne hiše, krizni centri, spletni

forumi ter medijske akcije (Žagar, 2008).

5.7.1 Družba

Družbo sestavljajo družbena dejanja in družbeni pojavi. Med družbene pojave spada tudi

proizvodnja nasploh, ljubezen, zakon, družina, politična dejanja od povezav v mali vasi do

tistih v mednarodni skupnosti itd (Flere, 2001, str. 59).

5.7.2 Družbene vrednote

Vsaka družba ali posameznik imajo svojo prioriteto ciljev, idealov, ki se jim skušajo čim

bolj približati in h katerim usmerjajo svoja dejanja in njihov smisel. Najsplošnejši primeri

vrednot v družbi so humanost, dobrota (moralna vrednota), lepota (estetska vrednota),

resnica (poglavitna spoznavna vrednota), sveto (verska vrednota), koristnost (pragmatična

vrednota), pravičnost (pravna vrednota) in družbena moč. A. Maslow piše: "Največja

bolezen sodobnega sveta je pomanjkanje vrednot … To stanje je dandanes bolj nevarno kot

kadarkoli v zgodovini." (1962) Med običajne vrednote sodobne družbe lahko štejemo


24

poklicni uspeh, preložitev zadostitve, materialno ugodje, praktičnost, individualizem

(Flere, 2001, str. 208209).

Družbena dimenzija množične kulture je moda kot način ali normativen vzorec obnašanja

v družbi, za katero je značilno spreminjanje teh načinov oz vzorcev. Moda pride do izraza

predvsem v oblačenju, pa tudi v prehrani, umetnosti, rekreaciji itd. Iz več razlogov je danes

vse več področij življenja, ki so podvržena modi, njenim "pravilom" (Flere, 2001, str.

265266).

5.7.3 Opredelitev samospoštovanja

Kobal (2000) pojmuje samospoštovanje kot pozitivno ali negativno oceno samopodobe.

Nanaša se na odobravanje ali na zavračanje samega sebe in kaže stopnjo posameznikovega

prepričanja v vrednost, sposobnost in pomembnost. Samospoštovanje je proces, v katerem

posameznik ocenjuje sebe, svoje lastne podvige, sposobnosti in lastnosti v skladu s svojimi

ponotranjenimi standardi in vrednotami.

5.7.4 Socialni vidiki samopodobe

Samopodobo pojmujemo kot organizirano strukturo videnih lastnosti, potez, stališč,

prepričanj in drugih psihičnih vsebin, ki jih posameznik pripisuje samemu sebi. Razvoj

samopodobe v zgodnjem otroštvu preučujejo številne psihološke smeri. Tako zasledimo

psihoanalitične teorije, razlage z vidika – nekoč pomembne discipline – otroške

psihologije, pa teorije učenja, socialne teorije učenja, kognitivno razvojne teorije, socialno-

kognitivne teorije, psihosocialne teorije in druge (Kobal, 2000, str. 95).

Mladostništvo je obdobje privzemanja lastne spolne vloge in ponotranjanja lastne

identitete. Obdobje, v katerem se posameznik dojema kot avtonomna in samostojna oseba,

čeprav je za svoje delovanje še vedno odvisen od svojega okolja in se konča okrog 23. ali

25. leta (Anatrella v: Kobal, 2000, str. 59).

Po mnogih teorijah je mladostništvo obdobje krize, v katerem se posameznik ponovno

sooča z nerazrešenimi konflikti iz otroštva in se z njimi spopada na drugačen, zrelejši


25

način. Če mu jih uspe razrešiti, potem vstopi v odraslost kot integrirana osebnost z zrelo in

pozitivno samopodobo. Nasprotno pa lahko razvije izkrivljeno in namišljeno samopodobo,

hkrati pa tudi nerealno visoko samospoštovanje. Oblikuje različne tehnike, s katerimi se

navidezno izogne negativnemu samospoštovanju (Erikson v: Kobal, 2000, str. 186).

5.8 Sociološki vidiki motenj hranjenja

Sociologija je splošna glede predmeta (preučuje celoto družbenega življenja, družbenih

procesov in vse družbene pojave), po metodološkem pristopu posploševalna oz. teoretska,

po determinizmih, ki jih preučuje, pa fundamentalna (razodeva temeljne determinizme v

družbenem življenju. Temu je treba dodati, da sociologija nujno preučuje človeka kot

družbeno bitje ter razmerje med človekom in družbo, kakor tudi med naravo in družbo, s

pripombo, da je mogoče družbeno življenje razumeti tudi kot specifičen, predelan (s strani

človeka) del narave (Flere, 2001, str. 26).

Sociološki vidiki motenj hranjenja se kažejo kot družbena manipulacija predvsem ženskih

teles in kot ena osrednjih strategij razkazovanja družbenih razmerij in moči med spoloma.

Zapoved primerne, torej vitke, podobe je postala ena temeljnih vrednot naše družbe. Za to

zapovedjo stoji fenomen diktature vitkosti, okrog katerega se nezavedno odvijajo naša

življenja. V družbenih teorijah je mogoče anoreksijo razumeti kot patološko kristalizacijo

kulture, kot družbeno manipulacijo (ženskih) teles in kot enega od načinov razkazovanja

razmerij moči med spoloma. Prav tako pa je moč anoreksijo razumeti kot način

osvoboditve izpod vse večjega nadzora globalnih živilskih verig. Prehranjevanje je namreč

tisto področje, ki združuje nekaj najbolj vsakdanjega in intimnega z najbolj globalno

ravnjo (Rener v: Pandel Mikuš, 2003a, str. 31).

Prehranjevanje je osnovna človekova potreba. Je družbeno in kulturno določena. Kaj je

priporočljivo jesti in česa se ne sme, obstaja pravilo v vseh družbah. V sodobni potrošniški

družbi je problem v preobilju informacij, ki so pogosto nezanesljive in si nasprotujejo.

Podrejanje vedno novim željam in potrebam je povzročilo nastanek novih vrst motenj v

prehranjevanju. Gre za nekakšno krizo kulturnih vzorcev, ki so privedli do porušenja

prehranskega ravnovesja. Vse to neposredno ogroža identiteto posameznika, kajti zaužita


26

hrana postane del nas in našega telesa in nam ne daje le energije. Če ne vemo, kaj jemo,

potem tudi ne vemo, kdo smo (Fischler v: Pandel Mikuš, 2003b, str. 121).

Organizacija Eating Disorders Association (EDA) iz Anglije opredeljuje motnje hranjenja

(Fairburn in Cooper, 1994):

mehanizmi izogibanja, pri katerem oseba vso energijo nameni za hranjenje z namenom,

da bi se v svojem življenju izognila soočanju z bolečimi stvarmi,

načini soočanja v življenju, polno problemov,

načini samokontrole nad telesom in življenjem v vseh situacijah, brez, da bi prizadeta

oseba čutila, da jo kontrolirajo drugi,

reakcije pri nerešenem stresu.

Mednarodna klasifikacija bolezni ima v poglavju o duševnih motnjah zajete motnje

hranjenja. Med poglavitne spadajo bulimija nervoza, anoreksija nervoza in prisilno

oziroma kompulzivno prenajedanje. Zaradi različnih oblik motenj hranjenja pride pogosto

do prehajanja ene v drugo (Švab et al., 1998, str. 23).

Zapoved primerne, torej vitke, podobe je postala ena temeljnih vrednot naše družbe. Za to

zapovedjo stoji fenomen diktature vitkosti, okrog katerega se nezavedno odvijajo naša

življenja (Rener v: Pandel Mikuš, 2003a, str. 32).

5.9 Zdravstvena vzgoja in vloga medicinske sestre pri pacientu z

anoreksijo

Zdravstveno-vzgojno delo je timsko delo. Pri tem ima ključno vlogo medicinska sestra. Če

želimo, da bo pacient spremenil svoje vedenje v prid zdravju, morajo zdravstveni delavci

posredovati dovolj znanja, potrebnega za oblikovanje ali preoblikovanje vedenjskih

vzorcev. Za doseganje ozdravitve je potrebna ustrezna motiviranost in sodelovanje

pacienta (Hoyer, 2005).

Ena izmed pomembnejših nalog v zdravstveni negi je zdravstvena vzgoja. Le ta je tako

nujna pri zdravstveni negi pacienta z motnjami hranjenja. V okviru edukativne skupine se


27

obravnava področja vsa tista področja, kjer se pojavljajo motnje. Zaradi pacientove bolezni

se pojavljajo težave predvsem pri prehranjevanju, izločanju, spanju, počitkom,

vsakodnevnih dejavnostih, izražanju čustev, odnosu do telesa, pri skrbi za urejenost,

preživljanju prostega časa in družabnem življenju. V začetni fazi motenj hranjenja ima

medicinska sestra poglavitno vlogo pri zdravstveno-vzgojnem delu in pomoči pri

vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad pri osebah, ki se nezdravo prehranjujejo

(Šolc, 2004).

V okviru multidisciplinarnega tima pri obravnavi obolelih medicinska sestra vključuje v

vse faze procesa zdravljenja. Pomembno vlogo ima v bolnišnični obravnavi, saj je ves čas s

pacientom. V večini primerov hospitalizacija predstavlja edini izhod iz začaranega kroga, v

katerem se je posameznik znašel. Najpomembnejše specifične naloge medicinske sestre,

ugotovljene s strani študija in obravnave literature ter primera obolele mladostnice, so:

nadzor nad hranjenjem, s preprečevanjem manipuliranja, goljufanja s hrano,

tekmovanja z ostalimi v puščanju hrane, izraža določeno vrsto skrbi zanje in pomaga

premagovati oviro, ki se pojavi pri soočanju s hrano,

sočasno hranjenje z osebami z anoreksijo nervozo spodbuja k hranjenju in pomaga

osebam premagovati slabe občutke, s katerimi se soočajo in borijo ob hranjenju

(Arzenšek et al, 2005, str. 270),

preprečevanje morebitne manipulacije z navideznim dvigovanjem telesne teže,

preprečevanje pretirane telesne aktivnosti in bruhanja,

individualna medicinska sestra; le ta je dodeljena vsakemu posamezniku in skupaj

določita načrt zdravljenja in nadaljnjega vodenja z preventivnimi ukrepi pred

ponovitvijo,

postopno vračanje odgovornosti posamezniku: od 24-urnega nadzora do popolnega

prevzema odgovornosti, 12-urni nadzor, sprehodi, samostojne priprave hrane zase in

pomoči medicinske sestre ob tem,

psihoterapevtska pomoč (pogovor z osebo o občutkih, problemih …),

sodelovanje v družinski terapiji (Arzenšek et al., 2005, str. 271).

Da lahko medicinska sestra pravilno in predvsem strokovno pomaga obolelim, brez da bi

bila preveč čustveno vpletena, mora sama najprej predelati lastna čustva in odnos do telesa


28

in hrane. Težave in konflikte, ki se lahko pojavijo v obravnavi, naj rešuje sproti, na rednih

sestankih, pri čemer se razbremeni in s tem ne prenaša negativnega počutja na pacienta ali

celo v lastno družino (Peterka-Novak v: Arzenšek et al., 2005, str. 271).

Supervizija pri obravnavi anoreksije nervoze predstavlja profesionalno refleksijo in

svetovanje za zagotavljanje kakovostnega opravljanja poklicnega dela. Spodbuja

profesionalni in osebni razvoj medicinske sestre, ki opravlja čustveno intenzivno in

zahtevno delo v odnosu s pacienti s to motnjo hranjenja. S pomočjo klinične supervizije in

pri tem na novo pridobljenimi spretnostmi lahko medicinska sestra izpolni svojo poklicno

vlogo. Ta je preprečiti morebitno čustveno izgorelost in pridobiti vzpodbudo za še bolj

neodvisno delovanje na svojem področju (Arzenšek et al., 2005, str. 271).


29

6 DISKUSIJA OBRAVNAVANE TEME

Zaživeti brez motnje hranjenja je naporno. Prav tako pa je živeti. Razlika je le v kvaliteti

življenja (Švab et al., 1998).

Misli zasvojene osebe so napolnjene z razbitimi sanjami. Zaman je vsak poskus, da bi se

sama izvila iz prijema zasvojenosti. Vedno znova se zaplete v samoprevare. Najbolj boleče

izkušnje usmerjajo človeka z največjo močjo. Zaradi tega se nevede zaplete v okoliščine,

kjer se že poznana bolečina vedno na novo prebuja (Gostečnik, 2000).

Povezava med levi in desno hemisfero se v možganih kaže kot proces ovrednotenja

preteklih izkušenj. Izkušnje, ki so prosto bivale v desni hemisferi v obliki občutij dobijo

svoje mesto s pomočjo leve hemisfere, interpretacijo človekove zavesti. Obe hemisferi se

tako dopolnjujeta v tem razvoju. Desna hemisfera se razvija do drugega leta življenja,

kasneje pa potem še leva hemisfera. Ta cikel se potem ponovi. Stalni potencial za

uravnovešenje notranjih občutij in stanj pa se skriva ravno tukaj. Ko oseba dopusti

notranjemu otroku prosto pot, živi. Pri tem pa se njen želodec prazni in njen notranji otrok

polni. Ne potrebuje več hrane, ki je simbol nečesa globljega, ki bi ga zatirala (Korevec,

2003).

Danes lahko na pretekle dogodke pogleda z drugačnega zornega kota. Ni več majhen in

nebogljen otrok, pač pa odrasla ženska ali moški. Lahko ukrepa in s tem, ko to naredi, ne

dopušča več nikakršnega nasilja. S tem pridobi vse možnosti, da si ustvari polno in

zadovoljno življenje. Sama sebi sedaj lahko zagotovi svojo varnost, kar pa je temelj za

vzajemen, odprt in zadovoljujoč odnos z bližnjimi in okolico (Žagar, 2008).

Mladi ljudje naj ne bi imeli še povsem razvitega občutka jaza. Samospoštovanje je krhko.

Krhko tako pri otrocih kot pri mladostnikih zaradi njihove razvojne stopnje in mladosti. V

tem življenjskem obdobju je doživljanje lastne identitete in zmogljivosti izrazito povezana

s predstavo o lastnem telesu in njegovem obvladovanju (Tomori, 1995).

Ker se mnogo mladostnikov z motnjami hranjenja doživlja drugačne od ostalih vrstnikov

imajo težave z vzpostavitvijo socialnih vezi. Pogosto jih kot take potem jemljejo tudi


30

sovrstniki. Pa vendar se veliko takšnih mladostnikov prilagodi okolju in skupini in na ta

način potem na zunaj deluje normalno. Tukaj ni pravila. Motnja hranjenja se kot vsaka

druga zasvojenost v vedenju izrazi na mnoge načine (Žagar, 2008).


31

7 SKLEP

Motnje hranjenja so nedvomno bolezen današnjega časa, čeprav so jih poznali že v

preteklosti. Razmah težav lahko po eni strani pripišemo izobilju dobrin razvitega sveta, po

drugi strani pa ravno v tem delu sveta ljudje trpijo zaradi velikih pritiskov lastnih ambicij,

pridobitništva, modnih trendov, osamljenosti in drugih obremenitev, ki gredo v korak s

hitrim razvojem. Takih obremenitev se ljudje navadno dolgo ne zavedamo in šele, ko se

stopnjujejo in se pokažejo kot motnje v našem vsakodnevnem življenju, spoznamo, da je

nekaj hudo narobe. Mnogi med nami pri sebi prepoznajo motnjo prehranjevanja, nekaterim

pa žal ni prizanešeno z motnjo hranjenja (Reich in Kröger , 2009, str. 142).

Motnje hranjenja se običajno pričnejo z neprimernim izborom živil, z njegovim krčenjem

in nadaljujejo v odklanjanje hrane ali pretirano poseganje po njej. Za uspešno zdravljenje

motenj hranjenja je vzpostavitev zdravih prehranjevalnih navad, poleg psihoterapije

najpomembnejši dejavnik uspešnega zdravljenja (Reich in Kröger, 2009, str. 143).

Bolezni, ki jih prištevamo k motnjam hranjenja, so resne bolezni s kroničnim potekom in z

dolgotrajnimi, včasih celo usodnimi posledicami (Reich in Kröger, 2009, str. 142).

Super ženska se je razvila s pomočjo socialne in medijske podobe. Ona ima vse. Moškim

ugaja s svojo zunanjo podobo, ženskostjo, senzualnostjo in je izjemno uspešna. Doživlja

svetovno slavo in uspehe na različnih področjih, kot npr. v modi, športu, glasbi, kulturi …

Pred njo je tako še preveč možnosti izbire. Strah, da ne bi izbrala prav pa je možna

potencialna motnja, ki je lahko povezana s hrano (Sternad, 2001, str. 69).

Proces, ki je obraten razvoju zasvojenosti je značilnost zdravljenja. Gre za sodobni pristop

k zdravljenju motenj hranjenja. To pomeni, da je najprej potrebno prekiniti škodljivo

vedenje. Zdrave navade zamenjajo njihove utrjene rituale omamljanja. Te so lahko

vpeljava športne aktivnosti, dokončanje šolanja, novih hobijev, ples, meditacija, joga. Prav

tako pa je pomembno urediti prehranjevalne navade. Redni obroki, pozornost na hrano

med obroki in redna ter uravnovešena prehrana. Pomembno je tudi nepredajanje

domišljijskemu svetu. Oseba si naj uredi življenje tako, da se v njem počuti v osnovi varno

in da si ne škoduje. Njena pozitivna samopodoba se bo preko sprememb v vedenju utrdila.


32

Za telo je šok opustitev škodljivega vedenja. Telo se razstruplja v kemičnem, presnovnem

in hormonskem smislu. Temu pravimo abstinenčna kriza. Ko je vedenje, ki je vzdrževalo

rituale omamljanja in zasvojenost, prekinjeno, pa nastopi čas za spremembe. S svojimi

mislimi in občutji ter telesom poskuša oseba na novo vzpostaviti stik. Ključ za

razumevanje potreb lastnega telesa je izkušnja skrbi za majhnega otroka v sebi. Porušene

iluzije so za telo veliko olajšanje. Ko se počuti zaščiteno, razumljeno in spoštovano ne čuti

več potrebe opozarjati na nevzdržno stanje z različnimi simptomi (Miller, 2005).

Ko človek preučuje svoje načine odzivanja, ga le te peljejo v svet zgodnjih izkušenj. Te so

se nekoč prosto vpisovale v telo. Otrok ob rojstvu nima sposobnosti zavestne umestitve

informacij prostora in časa. Telo pomni, kar zavest pozabi. Vsak posameznik na novo

ovrednoti sestavljene koščke svoje preteklosti. Pogoj za to pa dobri medsebojni odnosi in

varno okolje. Posameznik se sooča z bolečino, stisko, grozo, obžalovanjem, strahom, jezo

in drugimi občutji, ki jih je kot otrok potlačil. Zato je ravno to obdobje težavno. Med vsemi

čustvi jeza velja za tisto, ki jo je težko izraziti, saj je po družbenem prepričanju njen izraz

povezan z agresijo in nasiljem. Oseba, kateri je uspelo jezo na pravi način pokazati in

izraziti, se počuti bolj celovito in stvari vidi v veliko jasnejši luči kot prej (Bain in Sanders,

1996).

Ključno vlogo v zdravljenju posameznika z anoreksijo nervozo ima on sam z lastno voljo

in motivacijo za spremembe. Tu pa je potrebna še psihična, fizična in socialna podpora s

strani okolja, družine z omogočanjem drugih alternativ zdravljenja, da lahko korake na poti

k spremembam uresniči. Anoreksijo nervozo smo predstavili tako z vidika stroke kot tudi z

vidika posameznika s to motnjo hranjenja za bolj nazorno, slikovito predstavo in boljše

razumevanje. V okviru obravnave tovrstne motnje hranjenja je pomembno tako poznavanje

teorije kot tudi razumevanje stanja, v katerem so osebe oboleli, in njihovega doživljanja. V

Da bi izboljšali razumevanje je v prihodnosti pomembno obravnavati takšne primere, saj

so namreč ključnega pomena za ustrezno, kakovostno in učinkovito pomoč, boljše

sodelovanje oseb z anoreksijo nervozo v obravnavi in dolgoročno uspešnost zdravljenja

(Arzenšek et al., 2005).

Za preprečevanje motenj hranjenja je zelo pomembna preventiva. Potrebno je začeti pri

ozaveščanju mladih, njihovih staršev ter izobraževanju strokovnih delavcev z uvedbo


33

delavnic na to temo, raznih predavanj, seminarjev, ki bi jih vodili strokovnjaki in pa tudi

osebe, ki so se spopadale s to motnjo. Tako bi mladostniki dobili priložnost, da pobliže

spoznajo in se seznanijo s to problematiko.


34

LITERATURA

Arzenšek, P, Turčin, Z, Lahe, M. Anoreksija nervoza s prikazom primera. Obzor Zdr N

2005; 39(4): 270–271.

Bain, Q, Sanders, M. Ko pride na dan: vodič za mlade, ki so bili spolno zlorabljeni.

Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše: Co Libri, 1996.

Carnes, PJ. Ne recite temu ljubezen: pot iz seksualne zasvojenosti. Ljubljana: Studio

Moderna Storitve, 2006.

Cesar, P. Obsedenost z vitkostjo. Šport mladih: revija za šport otrok in mladine 2007;

15(125): 36.

Čibej Žagar, B. Motnje prehranjevanja. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, oddelek za

predšolsko izobraževanje in šport, 1999.

Fairburn, CG, Cooper, B. Eating disorders and obesity. New York: Guliford press, 1994.

Flere, S. Sociologija. Maribor: Pravna fakulteta, 2001.

Gobec, K. Anoreksija kot problem sodobne družbe (raziskovalna naloga). Celje: Gimnazija

Celje-Center, 2014.

Gostečnik, C. Družinska dinamika pri motnjah hranjenja. V: Battelino, T. (ur.). Debelost in

motnje hranjenja. Ljubljana: Klinični center, Pediatrična klinika, Klinični oddelek

za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, 2000: 124–134.

Hafner, A. Dejstva o motnjah hranjenja. Kranj: Zavod za zdravstveno varstvo, 2007.

Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,

2005.

Kobal, D. Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2000.


35

Kodrič, J. Depresija. Zdravniški nasveti 2015. Dosegljivo na: http://www.zdravniski-

nasveti.net/?nStran=teme&tema=depresija&pog=index (14. 7. 2016).

Korevec, MD. Svoboda notranjega otroka, svoboda želodca. Muza: časopis projekta

Svetovalnica za motnje hranjenja Muza 2003; 1(2): 4–6.

Kramar, M. Psihoterapija adolescentov z motnjami hranjenja. V: Battelino T. (ur.). Motnje

hranjenja IX seminar o delu z mladostniki. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1995:

61–65.

Margo M. Clinical update, eating disorders. New York: The American Associaton for

Mariage and Family Therapy, 2002.

Miller, A. Upor telesa: telo terja resnico. Ljubljana: Tangram, 2005.

Mrevlje, G. Osnutek programa zdravljenja na nastajajočem oddelku za motnje hranjenja

kliničnega oddelka za mentalno zdravje Psihiatrične klinike. V: Battelino T. (ur.).

Debelost in motnje hranjenja. Ljubljana: Univerzitetni klinični center, Pediatrična

klinika, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, 2000:

112–117.

Pandel Mikuš, R. Različni vidiki motenj hranjenja pri ženskah. Obzor Zdr N 2003a; 37(1):

29–36.

Pandel Mikuš, R. Individualna doživljanja žensk z motnjami hranjenja. Obzor Zdr N

2003b; 37(2): 117–124.

Počkar, M, Tavčar Krajnc, M. Sociologija: učbenik za sociologijo v 4. letniku

gimnazijskega izobraževanja. Ljubljana: DZS, 2001.

Preželj, J. Somatski vidiki motenj hranjenja. V: Battelino T. (ur.). Motnje hranjenja IX

seminar o delu z mladostniki. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1995.

Pritz, A. Globalized psychotgheraphy. Wien: Facultas Verlags und Buchhandels, 2002.

http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&tema=depresija&pog=index

http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&tema=depresija&pog=index


36

Reich, G, Kröger, S. Motnje hranjenja: ponovno odkrivanje zdrave prehrane. Ptujska Gora:

In obs medicus, 2009.

Reljič Prinčič, A. Izkušnje pri zdravljenju motenj hranjenja v ambulanti. Ljubljana:

Psihiatrična klinika, 2004.

Rovšek Nikitovič, K. Motnje hranjenja kot ženska izkušnja in možen način konstruiranja

spolne identitete. Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitaris: Fakulteta za

podiplomski humanistični študij, 2006.

Rozman, S. Peklenska gugalnica. Ljubljana: Vale-Novak, 1999.

Rozman, S. Zaljubljeni v sanje. Ljubljana: DAN, 1997.

Sernec, K. Predstavitev enote za zdravljenje motenj hranjenja. Revija Vita 2003; 9(40): 7–

8.

Sernec, K. Definicije in vrste motenj hranjenja. In: Hafner, A, Copak, M, Kuhar, M, eds.

Razumeti motnje hranjenja. Kranj: Zavod za zdravstveno varstvo Kranj; 2011: 9-

11.

Sternad, DM. Motnje hranjenja: od besed, ki ranijo, k besedam, ki celijo. Ljubljana:

Samozaložba, 2001.

Šolc, S. Motnje hranjenja. Utrip 2004; 3: 16–8.

Štrus, P, Potočnik, D. Dejavniki tveganja za motnje hranjenja pri slovenskih mladostnikih

Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2005.

Švab, V, Šolar, V, Ziherl, A, Ibic, L, Čufer, B, Trivič, A. Ko hrana ni več »hrana«:

predstavitev vizije skupin za (samo) pomoč pri motnjah hranjenja. Ljubljana:

ŠOU, 1998.


37

Tomori, M. Motnje hranjenja. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za psihiatrijo,

1995.

Žagar, M. Motnje hranjenja in preventivni vidiki telesne aktivnosti (diplomska naloga).

Ljubljana: Fakulteta za šport, 2008.

univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede4.2 uporabljeni viri v diplomskem delu smo...

Documents