UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SLOVENIJA IN EMU Kandidat: Peter Kunst Študent rednega študija Številka indeksa: 81466494 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Davor Savin

Celje, maj 2006

2

PREDGOVOR Z vstopom v Evropsko unijo je Slovenija začela graditi pot, katere cilj je bil prevzem skupne evropske valute – evra. Kmalu zatem (junija 2004) se je začela faza sodelovanja v ERM II, ki se uspešno zaključuje in katere namen je izpolnitev maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Ti so prvi formalni pogoj za priključitev k Ekonomski in monetarni uniji, ki predstavlja proces usklajevanja gospodarskih politik držav članic Evropske unije in temelji na evru ter skupni denarni politiki, katere osnovni cilj je ohranjanje stabilnosti cen. Po pozitivni oceni, ki sta jo v konvergenčnem poročilu podali Evropska komisija in Evropska centralna banka, bo Slovenija evro prevzela s prvim januarjem 2007. Osnovno tveganje, povezano z makroekonomskimi politikami, po priključitvi k Ekonomski in monetarni uniji izvira iz dejstva, da država članica EMU izgubi možnost vodenja samostojne monetarne in tečajne politike, s katerima bi sicer lahko reagirala na asimetrične šoke in odpravljala njihove negativne posledice. Pomembno vlogo pri stabilizaciji gospodarstva prevzame fiskalna politika. Fiskalna politika namreč ostaja v rokah posameznih držav in je poleg fleksibilnosti trga dela na razpolago za prilagoditev v primeru asimetričnih šokov. Dohodkovna politika je, skupaj s fiskalno politiko, ključni element pri zagotavljanju stabilnih razmer gospodarjenja. Zagotavljati mora zadostno fleksibilnost na trgu dela in omejevati presežne pritiske s strani povpraševanja na trgu blaga in storitev. Njena naloga je tudi preprečevati stroškovne pritiske, ki vplivajo na cene, slabijo konkurenčnost in slabšajo položaj javnih financ. Za visoko stopnjo trajne konvergence je pomembno, da Slovenija izvaja vzdržno konsolidacijo javnih financ – kar bi obenem zmanjšalo morebitne pritiske s strani povpraševanja v gospodarstvu – in vodi politiko zmerne rasti plač, ki upošteva rast produktivnosti dela in gibanja v konkurenčnih državah. Ravno tako je bistveno, da nadaljuje strukturne reforme. K ustvarjanju ugodnega okolja za cenovno stabilnost bosta še posebno prispevala povečanje prožnosti trga dela ter nadaljnja liberalizacija gospodarstva, ki bo okrepila konkurenco na trgih proizvodov. Enotna valuta evro odpravlja tečajna tveganja in stroške menjave denarja, pripomogel bo tudi k stabilnejšemu makroekonomskemu okolju. Poenostavil bo poslovanje slovenskemu gospodarstvu in pripomogel k večji prepoznavnosti naše države v Evropi in v svetu. Druge države bodo Slovenijo bistveno bolje sprejemale kot del Evrope in bodo laže poslovale z njo.

3

KAZALO 1 UVOD 5 1.1 Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet raziskovanja 5 1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja 6 2 EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA 8 2.1 Kaj je Ekonomska in monetarna unija? 8 2.2 Razvoj Ekonomske in monetarne unije 10 2.3 Institucije Ekonomske in monetarne unije 13 2.3.1 Instrumenti monetarne politike Evrosistema 16 2.4 Namen Ekonomske in monetarne unije 18 3 PRIKLJUČEVANJE SLOVENIJE K EKONOMSKI IN MONETARNI UNIJI 19 3.1 Predpristopna faza 19 3.2 Pristopna faza 19 3.2.1 Ureditev ERM II 21 3.2.2 Maastrichtski oziroma nominalni konvergenčni kriteriji 21 3.2.3 Realna konvergenca 23 3.3 Uvedba evra 24 4 MONETARNA IN FISKALNA POLITIKA 26 4.1 Slovenija na poti iz monetarne suverenosti v monetarno integracijo 26 4.2 Nekateri problemi in dileme slovenske monetarne politike s stališča vključevanja Slovenije v Evropsko monetarno unijo 27 4.3 Medsebojna povezanost monetarne, deviznotečajne, fiskalne in dohodkovne politike po vstopu Slovenije v EMU 28 4.4 Potrebne prilagoditve in spremembe na področju denarne, fiskalne in plačne politike ter politike trga dela do uvedbe evra 32 5 MAKROEKONOMSKA TVEGANJA OB IN PO VKLJUČITVI V EMU 37 5.1 Tveganja glede izbire (določitve) konverzijskega tečaja do evra 37 5.2 Tveganja asimetričnih šokov 37 5.3 Tveganja simetričnih šokov 38 5.4 Tveganja zaradi popolne izgube samostojnosti monetarne in tečajne politike 39 5.5 Tveganja zaradi omejene samostojnosti fiskalne politike po vključitvi v EMU 40 5.6 Tveganja zaradi smeri in obsega neto finančnih tokov z EU 41 5.7 Tveganja glede fleksibilnosti alternativnih mehanizmov prilagajanja 41 5.8 Tveganja glede vzdrževanja mednarodne konkurenčnosti znotraj EMU 43 6 STROŠKI, KORISTI IN PREDNOSTI TER SLABOSTI UVEDBE EVRA 44 6.1 Pogoji za uspešen prevzem evra 44 6.2 Primerjava dolgoročnih koristi in stroškov 44 6.3 Prednosti in slabosti uvedbe evra 46

4

7 SKLEP 48 8 POVZETEK (ABSTRACT) 50 LITERATURA 52 VIRI 54 PRILOGE 1 PREGLED SIMBOLOV 2 2 SEZNAM SLIK IN TABEL 3

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet raziskovanja Ideja o postopnem večjem povezovanju držav članic je bila prisotna že ob samih začetkih evropskega povezovanja v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Nastajanje Ekonomske in monetarne unije (v nadaljevanju EMU), katere osrednji cilji so usklajevanje gospodarskih politik držav članic, skupna denarna politika in uvedba evra, je potekalo v treh fazah. Slovenija je uspešno zaključila predpristopno fazo priključevanja k EMU, zaključuje pa se tudi faza sodelovanja v ERM II, kjer je bilo treba izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije, ki so prvi formalni pogoj za priključitev k Ekonomski in monetarni uniji in prevzem evra. S prvim januarjem 2007 sledi faza uvedbe evra, kjer bo evro postal zakonito plačilno sredstvo, Banka Slovenije bo postala del Evrosistema in prenesla pristojnost glede vodenja monetarne politike na Evrosistem. Ob vključitvi v območje evra se bo Slovenija morala odpovedati svoji monetarni suverenosti in jo prenesti v roke evropskih nadnacionalnih monetarnih oblasti, konkretno v roke Evropskega sistema centralnih bank (ESCB). Po vstopu v EMU Slovenija torej ne bo imela več lastne valute in možnosti vodenja samostojne monetarne politike. Glede na svojo velikost in dejstvo, da pri skupni monetarni politiki sodelujejo vse v EMU vključene države, bo vpliv Slovenije na skupno evropsko monetarno politiko le simboličen. Države evroobmočja kot celota imajo še vedno na razpolago monetarno politiko, ki jo lahko uporabijo v primeru simetričnih šokov, ki prizadenejo evroobmočje kot celoto. Za asimetrične šoke, ki bi prizadeli le posamezno državo članico, v našem primeru le Slovenijo, pa monetarne politike ne bo več na razpolago, nadomestiti jo bodo morale druge politike oziroma drugi mehanizmi prilagajanja. V poglavju o makroekonomskih tveganjih pri vključevanju v evropsko monetarno integracijo razpravljamo o makroekonomskih tveganjih ob in po vključitvi v EMU. Kot tveganje ob sami priključitvi k EMU identificiramo izbiro oziroma določitev dokončnega konverzijskega tečaja do evra, kot tveganja po priključitvi k EMU pa obravnavamo naslednja: tveganja asimetričnih in simetričnih šokov, tveganja zaradi popolne izgube samostojnosti monetarne in deviznotečajne politike, tveganja zaradi omejene samostojnosti fiskalne politike ter, s tem v zvezi, tveganja zaradi smeri in obsega neto finančnih tokov z EU, tveganja glede fleksibilnosti alternativnih mehanizmov prilagajanja in tveganja glede vzdrževanja mednarodne konkurenčnosti znotraj EMU. Uvedba evra prinaša s seboj določene stroške, koristi in prednosti ter slabosti. Evro bo v Sloveniji nedvomno pripomogel k večji konkurenčnosti kot posledici primerljivejših cen v območju evra in oblikovanju stabilnejšega okolja za celotno gospodarstvo, ker enotna valuta odpravlja tečajna tveganja in stroške menjave denarja. Na nasprotni strani imamo dolgoročne stroške, ki izhajajo predvsem iz izgube samostojne monetarne politike ter vpliva te izgube na stabilnost gospodarske rasti in inflacije. Podrobneje bomo o tem spregovorili v zadnjem poglavju diplomskega dela.

6

1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela Namen diplomskega dela je podrobneje predstaviti in razjasniti pojem Ekonomske monetarne unije, faze njenega nastajanja, njene institucije ter približevanje Slovenije tej integraciji. Vključevanje Slovenije v EMU je aktualna tema v slovenskem finančnem prostoru in predstavlja velik korak za njeno prihodnost. Lastna spoznanja in spoznanja različnih avtorjev bomo poskušali združiti v smiselno celoto. Cilj je opredeliti in ugotoviti, katerim kriterijem je morala Slovenija zadostiti in skozi katere faze približevanja k EMU se je morala prebiti, da bi z januarjem leta 2007 uvedla evro. Proučili in predstavili bomo tudi tveganja, ki so povezana z vstopom v EMU ter stroške in koristi uvedbe evra. Trditve (teze), ki se nanašajo na obravnavano temo, so naslednje: - Slovenija (po pogodbi) nima možnosti, da se odpove monetarni uniji, - EMU je optimalno valutno območje za Slovenijo, - pridružitev EMU bo pospešila makroekonomsko stabilnost in ekonomski razvoj, - Slovenija bo izgubila možnost vodenja samostojne monetarne in tečajne politike, - prevzem evra ima visoko podporo v slovenski javnosti. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Slovenija bo 1. januarja 2007 prevzela evro kot svojo valuto. Faza uvedbe evra bo nastopila po izpolnitvi zahtevanih maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Oceno o izpolnjevanju teh kriterijev bosta podali Evropska komisija in Evropska centralna banka maja 2006. Tako bo zadoščeno tudi pogoju, da mora med oceno, da država izpolnjuje konvergenčne kriterije, in dejansko vključitvijo države v EMU preteči nekaj časa. Slovenija bo z vstopom v EMU in po njem izpostavljena določenim tveganjem. Najpomembnejša tveganja so možnosti nastanka asimetričnih šokov ter tveganja zaradi popolne izgube samostojnosti monetarne in tečajne politike. Večje breme makroekonomske stabilizacije bi tako moralo pasti na nacionalno fiskalno politiko. Ključen pomen za ohranjanje fiskalne stabilnosti že v obdobju do prevzema evra bo imelo na eni strani zagotavljanje stabilnosti prihodkov javnega sektorja, na drugi strani pa povečevanje fleksibilnosti javnih izdatkov, kar bo povečalo možnost odzivanja fiskalne politike na morebitne šoke. Hkrati je z reformami na strani prihodkov, ki bi posegale v strukturo davčnega sistema in s tem povečale tveganje glede dodatnega nihanja prihodkov, smiselno počakati do obdobja po prevzemu evra. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Obravnavana tema sodi med makroekonomske raziskave. Uporabili bomo dinamično ekonomsko raziskavo, saj bomo proučevali prilagajanje Slovenije za vstop v EMU skozi različne faze.

7

Pristop je deskriptiven, ker dajemo prednost opisu določenega gospodarskega pojava ali procesa. V okviru deskriptivnega pristopa bodo uporabljene naslednje metode raziskovanja: - metoda kompilacije, ker bomo povzemali opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in

rezultate drugih avtorjev; - komparativna metoda, ker bomo primerjali, kakšno je bilo stanje v Sloveniji pred

vstopom v EMU in kako bo po njem; - zgodovinska metoda, z vidika razvoja EMU skozi zgodovino.

8

2 EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA 2.1 Kaj je Ekonomska in monetarna unija? Ekonomska in monetarna unija (EMU) predstavlja proces usklajevanja gospodarskih politik držav članic Evropske unije (EU) in temelji na evru ter skupni denarni politiki, katere osnovni cilj je ohranjanje stabilnosti cen. Osrednji cilji EMU so usklajevanje gospodarskih politik držav članic EU, skupna denarna politika in uvedba evra. Predpisi, ki določajo pravila delovanja EMU in njeno oblikovanje, so naslednji: - Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (členi 98–124), - Protokol o Statutu ECB in ESCB, - Protokol o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, - Protokol o konvergenčnih merilih iz člena 121 (prej 109j) Pogodbe o ustanovitvi

Evropske skupnosti, - Zbirka predpisov (Compilation of community legislation on economic and monetary

union). Ekonomska in monetarna unija vključuje vse države članice EU, vendar trinajst držav članic (še) ni uvedlo evra. Gre za vseh deset novih članic EU (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija) ter Švedsko, Dansko in Veliko Britanijo. Švedska in nove države članice, ki so v EU pristopile prvega maja 2004, imajo status držav članic z derogacijo (odstopanjem). Države članice z derogacijo imajo še vedno svojo nacionalno valuto, hkrati pa se intenzivno pripravljajo na uvedbo evra. Evroobmočje pa predstavljajo: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska in Španija. Evropska unija vodi skupno monetarno politiko, ki zahteva tesno usklajene ekonomske politike držav članic in temelji na skupnem trgu. Pogoj je spoštovanje meril na področju stabilnosti cen, zdravih javnih financ ter gospodarske rasti. Uvedba evra pomeni prenos pristojnosti za vodenje denarne politike na Evrosistem.

9

SLIKA 1: EVROOBMOČJE

Vir: Banka Slovenije, Evroobmočje Dostopno na: [http://www.bsi.si/html/projekti/evro/evro_obmocje.html] [15.04.2006]

10

2.2 Razvoj Ekonomske in monetarne unije Ideja o postopnem večjem povezovanju držav članic je bila prisotna že ob samih začetkih evropskega povezovanja v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska so aprila 1951 podpisale Pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo in s tem začele proces gospodarske integracije. Ta pogodba je veljala petdeset let in je prenehala veljati leta 2002. V Rimski pogodbi, ki je bila podpisana marca 1957, je le nekaj določil v zvezi s sodelovanjem na monetarnem področju med državami članicami Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Ta pogodba ne vsebuje določil o oblikovanju monetarne unije, saj je bilo obdobje po drugi svetovni vojni zaznamovano z mednarodno monetarno stabilnostjo in prevlado ameriškega dolarja. Tečaji valut so bili vezani na ameriški dolar. Stabilnost v razmerju do ameriškega dolarja je pomenila tudi medsebojno stabilnost valut tedanjih držav članic EGS. Ob koncu šestdesetih let so se razmere v svetovnem gospodarstvu spremenile. Medsebojna stabilnost valut tedanjih držav članic je bila ogrožena. V povezavi s tem so se začele porajati ideje o večji koordinaciji ekonomskih politik držav članic in tesnejšem sodelovanju pri monetarnih zadevah. Na zasedanju v Haagu decembra 1969 so se voditelji držav in vlad odločili, da postane oblikovanje EMU uradni cilj evropske integracije. Pierre Werner je oktobra 1970 v svojem poročilu zarisal temeljne stopnje pri oblikovanju EMU: - v prvi stopnji, ki naj bi trajala od 1971 do 1974, je Werner predvidel, da bi države

članice ES odpravile ovire za prost pretok kapitala in uskladile proračunsko in fiskalno politiko;

- v drugi stopnji bi države članice začele s koordinacijo kratkoročnih denarnih in kreditnih politik, z integracijo finančnih trgov in s počasno odpravo nihanja tečajev;

- tretja stopnja bi se predvidoma končala leta 1980 z ustanovitvijo Sistema centralnih bank ES, ki bi bil organiziran podobno kot ameriški sistem Federalnih rezerv (Ferlinc in Ješovnik 2002, 9).

Na podlagi Wernerjevega poročila o oblikovanju EMU je Svet ministrov sprejel resolucijo o doseganju EMU v stopnjah. Zaradi spremenjenih ekonomskih okoliščin ta načrt ni bil uresničen. Avgusta 1971 je bila odpravljena zamenljivost ameriškega dolarja za zlato, ki je predstavljala osnovo takratne monetarne stabilnosti. Razširil se je razpon nihanja deviznih tečajev do ameriškega dolarja. S tem se je končalo obdobje fiksnih deviznih tečajev in sprožil se je val nestabilnosti tečajev valut. Projekt EMU je bil začasno opuščen. Da bi omejili medsebojno nihanje tečajev valut tedanje šesterice, je bil aprila 1972 oblikovan poseben sistem, ki se je imenoval "kača v tunelu". V tem sistemu je bilo omejeno medsebojno nihanje tečajev valut držav članic znotraj določenih mej nihanja (kača), hkrati pa tudi nihanje tečajev valut držav članic do ameriškega dolarja (tunel). Zaradi naftne krize v začetku sedemdesetih, ko so tečaji valut držav članic močno nihali, je

11

ta sistem doživljal pritiske. Že marca 1973 je "kača zapustila tunel". Zaradi naftnih kriz, šibkosti ameriškega dolarja in razlik v ekonomskih politikah je večina valut držav članic zapustila kačo. Naslednji korak, ki naj bi prinesel omejitev nihanja tečajev valut držav članic, je bilo oblikovanje Evropskega monetarnega sistema (EMS) decembra 1978 na zasedanju Evropskega sveta v Bruslju. EMS je začel veljati trinajstega marca 1979. Sestavljen je bil iz treh stebrov: - ECU (ang. European Currency Unit), ki je bil pravzaprav valutna košarica, sestavljena

iz valut vseh držav članic EMS, ECU so uporabljali kot kazalec razlik med valutami ES, kot indikator za intervencijske ukrepe in sredstvo za obračun terjatev in obveznosti med nacionalnimi centralnimi bankami;

- evropskega mehanizma deviznih tečajev (ERM – Exchange Rate Mechanism), ki je uporabljal ECU kot osnovno vrednostno enoto pri določanju tečajnih razmerij v ES in

- skupnega Evropskega denarnega sklada za pomoč nacionalnim monetarnim oblastem v primeru valutnih in plačilnobilančnih kriz (Ferlinc in Ješovnik 2002, 10).

ERM je predstavljal sistem fiksnih, vendar prilagodljivih deviznih tečajev. V okviru ERM je bilo omejeno nihanje med tečaji sodelujočih valut držav članic, in sicer je lahko medsebojno nihanje tečajev valut odstopalo največ za ± 2,25 odstotka od bilateralnega tečaja, razen Italije (6 odstotkov). V ERM so bile vključene valute vseh tedanjih držav članic, razen Velike Britanije. Leta 1993 je bil razpon nihanja razširjen na ± 15 odstotkov. Z uvedbo evra, prvega januarja 1999, je bil ERM nekoliko spremenjen in danes govorimo o ERM II. Namen Enotnega evropskega akta, ki je bil podpisan februarja 1986, je bil vzpostavitev območja brez notranjih meja, kjer je omogočen prost pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala (oblikovanje notranjega trga). V praksi je to pomenilo odstranitev ovir pri trgovanju med državami članicami. Enotni evropski akt sicer ni vseboval določil o uresničitvi EMU, je pa v svoji preambuli ponovno opozoril, da so voditelji držav in vlad leta 1972 odobrili cilj postopnega oblikovanja EMU. Notranji trg namreč ne more v celoti delovati, dokler obstajajo relativno visoki stroški menjav valut in negotovosti, ki so povezane z nihanjem deviznih tečajev. V poročilu Delorsovega odbora iz aprila 1989, ki predstavlja načrt za EMU, je predlagano, da se EMU uresniči v treh fazah. Poročilo je predlagalo vzpostavitev monetarne institucije (Evropskega sistema centralnih bank), ki bi bila odgovorna za oblikovanje in izvajanje monetarne politike in politike deviznega tečaja. Omenjeno poročilo je bilo sprejeto na zasedanju Evropskega sveta v Madridu junija 1989, kjer je bilo odločeno, da se prva faza EMU začne prvega julija 1990. Decembra 1989 je bila na zasedanju Evropskega sveta v Strasbourgu izražena zahteva po sklicu medvladne konference, ki naj bi določila spremembe pogodb, da bi bila lahko oblikovana EMU. Medvladna konferenca, ki se je začela 1990, je vodila k oblikovanju Maastrichtske pogodbe, v kateri so vsebovane odločbe o uresničevanju EMU v treh zaporednih stopnjah v skladu z natančnim časovnim načrtom.

12

V prvi fazi EMU, ki se je začela prvega julija 1990 in trajala do konca leta 1993, so bile odpravljene omejitve pri pretoku kapitala (države članice so morale zagotoviti popolno liberalizacijo kapitalskih tokov). Poudarek je bil tudi na povečani koordinaciji posameznih ekonomskih politik in tesnejšem sodelovanju med centralnimi bankami. Prav tako so morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe, ki zahtevajo ravnanje v skladu s prepovedjo financiranja javnega sektorja s strani centralne banke ter prepovedjo privilegiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij. Rezultat medvladne konference je bila Pogodba o Evropski uniji (Maastrichtska pogodba), podpisana februarja 1992, ki oblikovanje EMU postavlja kot formalni cilj. Ta pogodba določa konvergenčne kriterije, ki jih je treba izpolniti, da lahko država članica sodeluje v EMU. Druga faza EMU se je začela prvega januarja 1994 in končala konec leta 1998. Ustanovljen je bil Evropski monetarni institut (EMI), predhodnik Evropske centralne banke. Njegova naloga je bila, da okrepi sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami in koordinacijo monetarnih politik držav članic ter izpelje potrebne priprave za uvedbo nove skupne valute. Države članice so si v tej fazi morale prizadevati za izpolnitev konvergenčnih kriterijev. Treba je bilo zagotoviti neodvisnost centralnih bank. Valutna sestava košarice ECU je bila zamrznjena. Na zasedanju Evropskega sveta v Madridu decembra 1995 je bilo potrjeno, da se bo ime nove skupne valute glasilo evro (ang. euro) in bo enako v vseh uradnih jezikih EU ter bo nadomestilo generični izraz ECU. Standardna kratica za evro je EUR, grafični simbol pa €. Na zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu junija 1997 je bil sprejet Pakt stabilnosti in rasti, katerega namen je zagotoviti disciplino držav članic pri upravljanju javnih financ. Vsebuje zavezo držav članic, da bodo upoštevale srednjeročni cilj glede proračuna, tj. da imajo izravnan proračun ali proračunski presežek. Vzpostavljen je bil tudi nov mehanizem deviznih tečajev (ERM II), katerega namen je zagotoviti stabilnost med evrom in valutami držav članic, ki nimajo evra. Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena prvega junija 1998 in je nadomestila Evropski monetarni institut. Za prvega predsednika ECB je bil imenovan Nizozemec Wim Duisenberg. Tečaji pri zamenjavi valut držav članic, ki so uvedle evro, so bili nepreklicno določeni z evrom in se uporabljajo za vse preračune iz nacionalnih valut v evro. Evro je nadomestil ECU v razmerju 1 : 1. Tretja faza EMU se je začela prvega januarja 1999 z uvedbo nove skupne valute evro in s prenosom pristojnosti glede vodenja monetarne politike na Evrosistem (ECB in nacionalne centralne banke držav evroobmočja). Delovati je začela Evropska centralna banka in prevzela naloge EMI. Po preverjanju izpolnjevanja zahtevanih konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra je bila sprejeta odločitev, katere države članice EU bodo sodelovale v tretji fazi EMU. Tečaji njihovih valut so bili nepreklicno določeni. Evro je bil v tej fazi uveden kot knjižni denar, prvega januarja 2002 pa so bili uvedeni evrobankovci in evrokovanci.

13

Države članice EU so morale prav tako začeti upoštevati pravila koordinacije ekonomskih politik. Evro je bil, od prvega januarja 1999, najprej uveden le kot knjižni denar. Obdobje od prvega januarja 1999 do 31. decembra 2001 je predstavljalo prehodno obdobje, v katerem je potekal postopen prehod na evro za celotno gospodarstvo v državah evroobmočja. Glede uporabe evra v tem obdobju je veljalo načelo "brez prepovedi, brez prisile". To pomeni, da so se ekonomski subjekti v prehodnem obdobju svobodno odločali o uporabi evra. Imeli so možnost uporabljati evro, ne pa tudi obveznosti, da ga uporabljajo. Na finančnih trgih se je začel uporabljati evro. Nov javni dolg v državah evroobmočja se je glasil na evro. Po triletnem prehodnem obdobju so bili prvega januarja 2002 uvedeni evrobankovci in evrokovanci in ti so postopoma zamenjali bankovce in kovance držav članic, ki so uvedle evro. 2.3 Institucije Ekonomske in monetarne unije Države članice EU, ki so uvedle evro, so prvega januarja 1999 prenesle pristojnost glede vodenja monetarne politike na novo institucijo. Za določanje in izvajanje skupne monetarne politike velja načelo centraliziranega odločanja in decentraliziranega izvajanja prek nacionalnih centralnih bank. Ker niso vse države članice EU uvedle evra, se za označevanje Evropske centralne banke (ECB) in nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki so uvedle evro, uporablja izraz Evrosistem. Evrosistem je od prvega januarja 1999 odgovoren za določanje in izvajanje skupne monetarne politike za evroobmočje. ESCB (Evropski sistem centralnih bank) pa sestavljajo ECB in nacionalne centralne banke vseh držav članic EU. Nacionalne centralne banke držav članic EU, ki niso uvedle evra, so sicer del ESCB in imajo v okviru tega sistema poseben status. Še vedno lahko vodijo svojo monetarno politiko in niso udeležene v procesu odločanja ter izvajanja skupne monetarne politike.

14

SLIKA 2: EVROPSKI SISTEM CENTRALNIH BANK

Vir: Institucije Ekonomske in monetarne unije Dostopno na: [http://www.evro.si/o-evru/institucije-emu/] [18.04.2006] ESCB upravljajo organi odločanja ECB: - Svet ECB (ang. Governing Council) - Svet ECB sestavljajo člani Izvršilnega odbora

ECB in guvernerji nacionalnih centralnih bank držav evroobmočja. Svet ECB določa monetarno politiko za evroobmočje.

- Izvršilni odbor (ang. Executive Board) - Izvršilni odbor ECB sestavljajo predsednik in podpredsednik ECB ter štirje drugi člani. Izvršilni odbor izvaja monetarno politiko v skladu s smernicami in odločitvami, ki jih sprejme Svet ECB.

- Razširjeni svet ECB (ang. General Council) - Dokler obstajajo države članice EU, ki niso uvedle evra, obstaja kot tretji organ odločanja ECB Razširjeni svet ECB. Člani Razširjenega sveta so predsednik in podpredsednik ECB ter guvernerji nacionalnih centralnih bank vseh držav članic EU.

Osnovni cilj Evrosistema je skrb za stabilnost cen. Stabilnost cen pomeni, da letno povečanje harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin na evroobmočju ne presega dveh odstotkov. Stabilnost cen se ohranja srednjeročno. Svet ECB je oznanil, da si bo pri doseganju stabilnosti cen prizadeval ohraniti stopnjo inflacije blizu dveh odstotkov v srednjeročnem obdobju. Pri uresničevanju svojih ciljev mora Evrosistem ravnati po načelu odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco, pri čemer daje prednost učinkovitemu razdeljevanju sredstev.

15

Osnovne naloge Evrosistema so: - določanje in izvajanje monetarne politike evroobmočja; - izvajanje deviznih poslov; - držanje in upravljanje uradnih deviznih rezerv držav članic evroobmočja; - podpiranje nemotenega delovanja plačilnih sistemov. Ostale naloge: - Bankovci: ECB ima izključno pravico, da dovoli izdajo bankovcev v evroobmočju. - Statistika: ECB, v sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami, od nacionalnih

oblasti ali neposredno od gospodarskih subjektov pridobi statistične podatke, ki so potrebni za izpolnjevanje nalog.

- Finančna stabilnost in nadzor: Evrosistem prispeva k nemotenemu izvajanju politik pristojnih organov glede skrbnega nadzora kreditnih institucij in stabilnosti finančnega sistema.

- Mednarodno in evropsko sodelovanje: ECB pri vseh nalogah, zaupanih Evrosistemu, sodeluje z ustreznimi ustanovami, organi in forumi, tako v okviru EU kot izven njega.

Glavne naloge ECB s sedežem v Frankfurtu so naslednje: - ECB sprejema uredbe in odločbe, ki so potrebne za izvajanje nalog v domeni ESCB; - ECB edina lahko odobri izdajo (emisijo) bankovcev in kovancev na teritoriju Unije; - vsak akt ustanov EU, ki se nanaša na denarno politiko, mora prej na pregled in

posvetovanje z organi ECB (Ješovnik 2000, 97). Na področju EMU poleg naštetih delujejo še naslednje institucije: - ECOFIN – Svet EU v sestavi ministrov, pristojnih za finance in gospodarstvo;

ECOFIN se ukvarja z zadevami, ki so povezane z EMU, kar med drugim vključuje koordinacijo ekonomskih politik držav članic EU, nadzor nad fiskalnimi politikami in zadeve, povezane z evrom;

- Evroskupina, ki jo sestavljajo ministri za finance in gospodarstvo iz tistih držav članic, ki so uvedle evro, predstavlja neformalni forum za izmenjavo mnenj in razpravo o zadevah, povezanih z EMU;

- Generalni direktorat za gospodarske in ekonomske zadeve v okviru Evropske komisije; - Evropski parlament v okviru odbora za ekonomske in denarne zadeve.

16

2.3.1 Instrumenti monetarne politike Evrosistema Poglavitni cilj Evrosistema je ohranjanje stabilnosti cen, kakor je opredeljeno v členu 105 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Če to ni v nasprotju s poglavitnim ciljem, Evrosistem podpira splošno gospodarsko politiko v Evropski skupnosti. Evrosistem ima za doseganje svojih ciljev na voljo vrsto instrumentov monetarne politike. Izvaja operacije odprtega trga, nudi odprte ponudbe in od kreditnih institucij zahteva, da vzdržujejo obvezne rezerve na računih pri Evrosistemu (Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih monetarne politike Evrosistema 2005). a) Operacije odprtega trga Operacije odprtega trga igrajo pomembno vlogo v monetarni politiki Evrosistema pri uravnavanju obrestnih mer, uravnavanju likvidnosti na trgu in signaliziranju naravnanosti monetarne politike. Evrosistem ima za izvajanje operacij odprtega trga na voljo pet vrst instrumentov. Najpomembnejši instrument so povratne transakcije (izvajajo se na podlagi repo pogodb ali zavarovanih posojil). Evrosistem se lahko poslužuje tudi dokončnih transakcij, izdaje dolžniških certifikatov, valutnih zamenjav in zbiranja vezanih depozitov. Pobudo za operacije odprtega trga da ECB, ki odloča tudi o instrumentu, ki se bo uporabil, in pogojih za njegovo izvršitev. Lahko se izvršijo na podlagi standardnih avkcij, hitrih avkcij ali dvostranskih postopkov.1 Glede na njihove cilje, rednost in postopke se lahko operacije odprtega trga Evrosistema razdelijo na naslednje štiri kategorije: - Operacije glavnega refinanciranja so redne povratne transakcije za povečevanje

likvidnosti, organizirane tedensko in z običajno dospelostjo enega tedna. Te operacije izvajajo nacionalne centralne banke na podlagi standardnih avkcij. Operacije glavnega refinanciranja igrajo osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev operacij odprtega trga Evrosistema in zagotavljajo večino refinanciranja finančnemu sektorju.

- Operacije dolgoročnejšega refinanciranja so povratne transakcije za povečevanje

likvidnosti, organizirane mesečno in z običajno dospelostjo treh mesecev. Te operacije imajo cilj zagotoviti nasprotnim strankam dodatno dolgoročnejše refinanciranje in jih nacionalne centralne banke izvajajo na podlagi standardnih avkcij. S temi operacijami Evrosistem praviloma ne želi signalizirati trgu namer glede obrestnih mer.

- Operacije finega uravnavanja se izvajajo občasno s ciljem uravnavanja likvidnosti na

trgu in uravnavanja obrestnih mer, zlasti z namenom izravnati učinke, ki jih imajo na obrestne mere nepričakovana nihanja likvidnosti na trgu. Operacije finega uravnavanja se v prvi vrsti izvajajo kot povratne transakcije, vendar so lahko tudi v obliki dokončnih transakcij, valutnih zamenjav in zbiranja vezanih depozitov. Instrumenti in

1 Pri standardnih avkcijah poteče največ 24 ur med najavo avkcije in pošiljanjem obvestil uspešnim ponudnikom. Standardnih avkcij se lahko udeležijo vse nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti. Hitre avkcije se izvedejo v časovnem okviru 90 minut. Evrosistem lahko izbere omejeno število nasprotnih strank za sodelovanje pri hitrih avkcijah. Izraz "dvostranski postopki" se nanaša na katerikoli primer, v katerem Evrosistem izvede transakcijo z eno ali nekaj nasprotnimi strankami, ne da bi pri tem uporabil avkcijske postopke. Dvostranski postopki zajemajo operacije, ki se izvedejo preko borz vrednostnih papirjev ali preko tržnih posrednikov.

17

postopki, ki se uporabljajo za izvajanje operacij finega uravnavanja, se prilagodijo glede na vrsto transakcije in posebne cilje, ki se jih želi doseči s temi operacijami. Operacije finega uravnavanja običajno izvajajo nacionalne centralne banke na podlagi hitrih avkcij ali dvostranskih postopkov. Svet ECB lahko odloči, ali v izrednih okoliščinah dvostranske operacije finega uravnavanja lahko izvaja tudi sama ECB.

- Poleg tega lahko Evrosistem izvaja strukturne operacije na podlagi izdaje dolžniških

certifikatov, povratnih transakcij in dokončnih transakcij. Te operacije se izvajajo, kadar želi ECB prilagoditi strukturno pozicijo Evrosistema nasproti finančnemu sektorju (redno ali občasno). Strukturne operacije, v obliki povratnih transakcij in izdaje dolžniških instrumentov, izvajajo nacionalne centralne banke na podlagi standardnih avkcij. Strukturne operacije, v obliki dokončnih transakcij, se izvajajo na podlagi dvostranskih postopkov.

b) Odprte ponudbe Odprte ponudbe imajo cilj povečevati ali zmanjševati likvidnost čez noč, signalizirati splošno naravnanost monetarne politike in določiti mejo nihanj obrestnih mer na trgu čez noč. Primerne nasprotne stranke imajo na lastno pobudo na voljo dve odprti ponudbi, pod pogojem, da izpolnjujejo določene operativne pogoje dostopa: - Nasprotne stranke lahko uporabijo odprto ponudbo mejnega posojanja za pridobitev

likvidnosti čez noč od nacionalnih centralnih bank na podlagi primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev. V normalnih okoliščinah ni omejitev zneska posojila ali drugih omejitev dostopa nasprotnih strank do posojila, razen zahteve po predložitvi zadostnega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev. Obrestna mera za mejno posojanje praviloma predstavlja zgornjo mejo obrestne mere na trgu čez noč.

- Nasprotne stranke lahko uporabijo odprto ponudbo deponiranja likvidnosti čez noč za plasiranje depozitov čez noč pri nacionalnih centralnih bankah. V normalnih okoliščinah ni omejitev višine depozitov ali drugih omejitev dostopa nasprotnih strank do zadevnega instrumenta. Obrestna mera za odprto ponudbo deponiranja likvidnosti čez noč praviloma predstavlja spodnjo mejo obrestne mere na trgu čez noč.

Odprte ponudbe upravljajo nacionalne centralne banke decentralizirano. c) Obvezne rezerve Sistem obveznih rezerv Evrosistema se uporablja za kreditne institucije v evroobmočju, in sicer predvsem za stabilizacijo obrestnih mer denarnega trga in ustvarjanje (ali povečanje) strukturnega likvidnostnega primanjkljaja. Rezerve, ki jih je dolžna zagotoviti vsaka institucija, se določijo glede na postavke njene bilance stanja. Z namenom slediti cilju stabilizacije obrestnih mer, sistem obveznih rezerv Evrosistema omogoča institucijam uporabo metode povprečenja. Izpolnjevanje obveznih rezerv se določi na podlagi povprečnih dnevnih stanj rezervnih imetij za obdobje izpolnjevanja. Institucije prejmejo nadomestilo za rezervna imetja, ki ne presegajo zneska izračunanih obveznih rezerv po obrestni meri Evrosistema za operacije glavnega refinanciranja.

18

Pri odločitvah o naboru instrumentov in postopkih njihove uporabe se Evrosistem ravna po petih načelih: - ravnanja v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco, - doseganja operativne učinkovitosti, - enakega ravnanja s kreditnimi institucijami ne glede na to, kje v evroobmočju se

nahajajo, - decentralizirane izvedbe denarne politike preko nacionalnih centralnih bank, - enostavnosti, preglednosti, stalnosti, varnosti in stroškovne učinkovitosti izvedbenega

okvira (Bradač 2005, 32). 2.4 Namen Ekonomske in monetarne unije Ekonomska in monetarna unija z oblikovanjem enotnega trga in drugimi skupnimi politikami pomaga pri doseganju ciljev EU. EMU temelji na skupni valuti in denarni politiki ter koordinaciji ekonomskih politik. Države članice EU morajo ravnati v skladu z naslednjimi načeli: - načelo stabilnih cen, - načelo zdravih javnih financ in denarnih pogojev ter - načelo vzdržne plačilne bilance.

19

3 PRIKLJUČEVANJE SLOVENIJE EKONOMSKI IN MONETARNI UNIJI 3.1 Predpristopna faza Predpristopno fazo predstavlja obdobje pred vstopom v EU. V tej fazi je bilo potrebno izpolniti kriterije za članstvo v EU, t.i. kopenhagenske2 ekonomske kriterije. Ti kriteriji določajo, da država lahko postane članica EU, če izpolnjuje naslednje pogoje: - ima stabilne ustanove, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice

in spoštovanje ter varstvo manjšin (politični kriteriji); - ima delujoče tržno gospodarstvo in se je sposobna soočati s konkurenco in tržnimi

silami znotraj EU (gospodarski kriteriji); - je sposobna prevzeti obveznosti članstva, vključno s privrženostjo ciljem politične,

ekonomske in monetarne unije (sposobnost prevzema acquis, tj. pravnega reda Evropske skupnosti).

Iz zadnjega kriterija izhaja, da mora nova država članica EU v poznejši fazi (ko izpolni maastrichtske konvergenčne kriterije) uvesti evro kot svojo valuto. Po pristopu k EU, prvega maja 2004, je morala Slovenija ravnati v skladu s končnim ciljem uvedbe evra. Slovenija bo morala sprejeti evro kot svojo nacionalno valuto, ko bodo za to izpolnjeni zahtevani pogoji, in nima t.i. "opt-out" možnosti, kakor jo imata Velika Britanija in Danska. Pred pristopom k EU je morala Slovenija prevzeti tudi evropske predpise, ki se nanašajo na EMU (t.i. EMU acquis). Gre za določbe v zvezi s prostim pretokom kapitala, neodvisnostjo centralne banke, osnovnim ciljem monetarne politike in prepovedjo financiranja javnega sektorja s strani centralne banke. EMU acquis obsega tudi prepoved priviligiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij. Poleg tega pa je bilo treba zagotoviti zdrav bančni sistem in finančno stabilnost v državi. 3.2 Pristopna faza V fazi po pristopu k EU Slovenija sodeluje v EMU, vendar ima status države z odstopanjem glede uvedbe evra. Akt o pogojih pristopa v četrtem členu določa, da vse nove države članice od dne pristopa k EU sodelujejo v ekonomski in monetarni uniji (EMU) kot države članice z odstopanjem po členu 122 Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti (PES). To pomeni, da za Slovenijo po pristopu k EU veljajo določbe, ki se nanašajo na ekonomsko unijo, ne pa tudi tiste, ki se nanašajo na monetarno unijo. Slovenija mora upoštevati pravila koordinacije ekonomskih politik in se izogibati čezmernim javnofinančnim primanjkljajem. Kot članica EU si mora Slovenija prizadevati za izpolnitev vseh konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra. Politika deviznega tečaja je bila do pristopa k EU v pristojnosti posamezne države pristopnice, po pristopu k EU pa jo je treba obravnavati kot zadevo skupnega interesa. Do uvedbe evra je monetarna politika v

2 Evropski svet je na sestanku junija 1993 v Kopenhagnu določil kriterije za ocenjevanje pripravljenosti pridruženih članic iz Srednje in Vzhodne Evrope za polnopravno članstvo v EU.

20

pristojnosti Banke Slovenije. Banka Slovenije je postala z vstopom v EU del ESCB (ne pa tudi Evrosistema), guverner Banke Slovenije pa je postal član Razširjenega sveta ECB. Faza sodelovanja v ERM II se je začela 28. 06. 2004 z vstopom Slovenije v ERM II in bo trajala najmanj dve leti. V ERM II so valute držav članic EU, ki niso uvedle evra in sodelujejo v tem sistemu, vezane na evro, vendar lahko tečaj valute niha znotraj določenega razpona. V medsebojnem dogovoru se določi centralni tečaj do evra za valuto vsake države članice EU zunaj evroobmočja. Standardni razpon nihanja znaša ± 15 odstotkov centralnega tečaja, lahko pa se dogovori tudi ožji razpon. Država članica EU, ki ni uvedla evra, se sicer sama odloči o tem, kdaj bo svojo valuto vključila v ta sistem, vendar se to od nje pričakuje. Dvoletno sodelovanje v ERM II je eden izmed pogojev za uvedbo evra. V tej fazi se samostojnost monetarne politike zmanjša. Politika deviznega tečaja je osredotočena na stabilnost tečaja glede na evro. Na zahtevo Slovenije so ministri držav območja evra in predsednik Evropske centralne banke po izvedenem skupnem postopku, v katerem je bila udeležena Evropska komisija, in po posvetovanju z ekonomsko-finančnim odborom Evropskega parlamenta, s soglasjem 27. junija 2004 sklenili, da vključijo slovenski tolar v mehanizem deviznih tečajev ERM II. Določen je bil centralni tečaj 1 € = 239,640 SIT. Tečaj lahko okoli centralnega tečaja niha v dogovorjenih mejah, ki znašajo ± 15 odstotkov. Obvezni interventni devizni tečaji so bili določeni z veljavnostjo od 28. junija 2004. Slovenija – slovenski tolar (SIT)

tečaj na zgornji meji 275,586 osrednji tečaj 239,640 tečaj na spodnji meji 203,694

Zakon o dvojnem označevanju cen v tolarjih in evrih predvideva dve obdobji dvojnega označevanja cen: - Obdobje obveznega informativnega dvojnega označevanja cen se je začelo 1. marca

2006 in se bo končalo na dan določitve tečaja zamenjave. Tečaj zamenjave je nepreklicno in trajno menjalno razmerje med tolarjem in evrom, ki ga bo določil Svet EU. V tem obdobju morajo biti cene označene v tolarjih in evrih hkrati ter preračunane po centralnem tečaju (1 € = 239,640 SIT).

- Obdobje dvojnega označevanja cen pa se bo začelo naslednji dan po določitvi tečaja zamenjave in se bo končalo šest mesecev po uvedbi evra. Cene bodo preračunane po tečaju zamenjave. Če bosta centralni tečaj in tečaj zamenjave enaka, novega preračunavanja cen ne bo.

Ves čas trajanja dvojnega označevanja cen morajo biti cene za blago in storitve označene v obeh valutah in objavljene tako, da jih lahko potrošnik enostavno in nedvoumno prebere ter primerja.

21

3.2.1 Ureditev ERM II Zakonsko ogrodje ERM II (Exchange Rate Mechanism II – mehanizem deviznih tečajev II) je urejeno z resolucijo Evropskega sveta o ustanovitvi mehanizma deviznih tečajev, natančni operativni postopki pa s pogodbo med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami zunaj evroobmočja. ERM II deluje kot sistem za uravnavanje deviznih tečajev med valutami držav pristopnic, ki sodelujejo v mehanizmu, in evrom, ki igra vlogo konvergenčnega merila za pridružitev v evroobmočje. Pri tem je treba izpostaviti, da je stabilnost deviznega tečaja izrecno podrejena primarnemu cilju stabilnosti cen. Na podlagi teh dokumentov lahko izpostavimo tri pomembnejša področja: - določitev centralne paritete do evra, - določitev tečajnega koridorja, - intervencija (Novak in Kovačič 2004, 45-50). Odločitev o pariteti do evra bo določena s skupno pogodbo med ministri držav članic evroobmočja, ECB in ministri ter guvernerji držav pristopnic v mehanizem. Pristopnice so dolžne svojo monetarno in gospodarsko politiko voditi v smeri zagotavljanja stabilnosti in v primeru pritiskov braniti določeno pariteto. Vse pogodbene strani, vključno z ECB, imajo pravico sprožiti postopek o ponovni presoji paritete. Tečajni koridor okrog paritete je določen v višini ± 15 odstotkov. Na zahtevo pristopnic je lahko tečajni koridor tudi ožji. Pri odločitvi o ožjem tečajnem koridorju v nasprotju z običajnim postopkom niso vključeni drugi ministri in guvernerji pristopnic. Vse strani imajo tudi pravico zahtevati ponovno oceno primernosti ožjega tečajnega koridorja. Intervencije so na robovih tečajnega koridorja praviloma avtomatične in neomejene. Posamezne pristopnice se lahko dogovorijo tudi o koordinirani intervenciji znotraj tečajnega koridorja. ECB in nacionalne centralne banke lahko avtomatično intervencijo opustijo v primeru, ko bi prišlo do konflikta s temeljnim ciljem, in sicer s stabilnostjo cen. 3.2.2 Maastrichtski oziroma nominalni konvergenčni kriteriji Maastrichtski konvergenčni kriteriji so merila pripravljenosti držav članic EU za priključitev v EMU in s tem za prevzem skupne valute evra. Opredeljeni so v Pogodbi o Evropski uniji iz leta 1992, znani kot maastrichtski pogodbi, odtod tudi njihovo ime. Opredeljeni so v tekstu pogodbe (člen 121), precizneje pa so definirani v protokolih k pogodbi. Formalno gre za štiri, vsebinsko pa za pet konvergenčnih kriterijev, saj enega od njih (javnofinančni položaj) merijo z dvema meriloma. V celoti gledano merijo nominalno konvergenco, stopnjo usklajenosti makroekonomskih politik, predvsem monetarne in fiskalne politike. Kandidatke za priključitev k EMU morajo izpolnjevati vseh pet maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, da bi se lahko kvalificirale za prevzem evra.

22

Maastrichtske kriterije lahko razdelimo na tri monetarne in dva fiskalna konvergenčna kriterija: 1. Inflacija: Letna stopnja inflacije ne sme presegati referenčne vrednosti, ki jo določa

povprečje inflacijskih stopenj treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije, povečano za 1,5 odstotne točke.

2. Obrestna mera: Dolgoročna obrestna mera ne sme presegati referenčne vrednosti, ki jo določa povprečje dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije, povečano za 2 odstotni točki.

3. Stabilnost deviznega tečaja: Valuta mora vsaj dve leti sodelovati v evropskem mehanizmu deviznih tečajev (ERM II) in upoštevati njegove normalne meje dopustnih nihanj deviznega tečaja okrog centralnega tečaja, brez večjih pritiskov na deviznih trgih in brez devalvacije valute na lastno iniciativo.

4. Javnofinančni deficit: Javnofinančni deficit ne sme presegati 3 odstotkov BDP. 5. Javnofinančni dolg: Javnofinančni dolg ne sme presegati 60 odstotkov BDP (Lavrač

2004, 13-21). Prvi trije so monetarni, zadnja dva pa fiskalna konvergenčna kriterija. Teh pet maastrichtskih konvergenčnih kriterijev strokovna javnost dobro pozna, manj znano pa je dejstvo, da se v maastrichtski pogodbi omenjajo še dodatni konvergenčni kriteriji, kot so plačilnobilančno stanje na tekočem računu, gibanje stroškov dela na enoto in drugih indeksov cen itd. Prav tako je potrebno izpolniti pravni konvergenčni kriterij, tj. zagotoviti skladnost nacionalne zakonodaje z določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Ocenjevanje izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev temelji na natančno določenih metodoloških opredelitvah in postopkih ter na podlagi uradnih usklajenih podatkov. Oceno opravita Evropska komisija in Evropska centralna banka v svojih konvergenčnih poročilih, ki so podlaga za odločitev ustreznih organov EU, konkretno Evropskega sveta ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta, glede pripravljenosti države kandidatke za prevzem evra. Oceno glede izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev se lahko opravi na zahtevo države kandidatke, sicer pa redno vsaki dve leti. Ocena temelji na podatkih tekočega oziroma preteklega leta. Med oceno, da država izpolnjuje konvergenčne kriterije, in dejansko vključitvijo države v EMU mora preteči nekaj časa, ki ga zahtevajo zapleteni administrativni postopki, recimo vsaj nekaj mesecev.

23

TABELA 1: IZPOLNJEVANJE KONVERGENČNIH KRITERIJEV

Inflacija zadnjih 12 mesecev*

(v %)

Dolgoročna obrestna mera zadnjih 12

mesecev* (v %)

Deficit v letu 2005

(v % BDP)

Javni dolg v letu 2005

(v % BDP)

Evroobmočje 2,3 3,40** -2,4 70,8 Konvergenčni kriterij

2,6 5,32 -3,0 60,0

Slovenija 2,3 3,77 -1,8 29,1 Opombe: * Zadnjih 12 mesecev se nanaša na povprečje podatkov do vključno marca 2006. ** Podatek za predhodni mesec. Vir: Kriteriji za uvedbo evra Dostopno na: [http://www.bsi.si/html/projekti/evro/kriteriji.html] [20.04.2006] 3.2.3 Realna konvergenca Poleg nominalne konvergence, ki jo določajo maastrichtski konvergenčni kriteriji, je pomembna tudi realna konvergenca med državami. Ko govorimo o konvergenci med državami, mislimo s tem približevanje v stopnji razvitosti med državo, ki želi uvesti evro, in državami, ki so evro že uvedle. Najpogostejši kazalnik, ki se uporablja pri izkazovanju realne konvergence, je raven bruto domačega proizvoda na prebivalca, merjena po kupni moči glede na povprečje v državah EU. Pri tem ni zgolj pomembno, kakšno raven tega kazalnika določena država trenutno dosega, temveč je pomembna tudi ocena, koliko let naj bi določena država potrebovala, da bi dosegla omenjeno povprečje ali določeno raven tega povprečja. Poleg tega kazalnika se upošteva še prilagojenost zakonodaje in izvajanje strukturnih reform. Strukturne reforme se običajno nanašajo na višanje stopnje zaposlenosti prebivalstva, večjo produktivnost, privatizacijo, manjšanje vloge države na trgu, pokojninske in zdravstvene reforme, vlaganje v izobraževanje in podobno (Roter 2004, 31). Kljub temu, da realna konvergenca ni formalni kriterij za prevzem evra in je pogosto omenjena kot neformalna zahteva, pa Slovenija že zadošča tem kriterijem. Realna konvergenca ni v nobenem od dokumentov ECB ali Komisije EU neposredno omenjena kot kriterij za vstop v denarno unijo. Ti kriteriji tudi niso kvantificirani tako kot so določeni nominalni konvergenčni kriteriji. Maastrichtska pogodba sicer posredno omenja potrebo po ekonomski in socialni koheziji, ki naj bi odpravila razlike med državami in regijami, vendar pa kriteriji realne konvergence niso konkretno specificirani. Pri tem je zahteva po realni konvergenci razdeljena na dohodkovno in strukturno konvergenco. Dohodkovna konvergenca se nanaša predvsem na raven BDP na prebivalca in na raven cen, strukturna konvergenca pa zajema reformo institucionalnega okvira, v katerem posluje gospodarstvo. Realna dohodkovna in strukturna konvergenca sta močno povezani. Strukturno konvergenco in institucionalne reforme lahko obravnavamo kot podlago bolj ugodnega poslovnega okolja in učinkovitejše alokacije finančnih sredstev v

24

prihodnosti, medtem ko realno dohodkovno konvergenco običajno merimo z BDP na prebivalca, kar je tudi pokazatelj razvitosti države. Pri strukturni konvergenci se srečamo s problemom merjenja le-te, saj ni neposredno merljiva. Uporabimo lahko le rezultate anket, kakršna je anketa Svetovne banke o kakovosti državne uprave, ki vključuje kazalce odgovornosti vlade pri njenih odločitvah, stopnjo razvitosti pravnega sistema, učinkovitost državne uprave in kakovost pravne ureditve (Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije 2003, 29). 3.3 Uvedba evra SLIKA 3: PREDVIDEN POTEK UVEDBE EVRA

Vir: O evru Dostopno na: [www.evro.si] [28.04.2006] Gospodarski razlogi uvedbe evra so: - evro kot enotna evropska valuta odpravlja nihanja deviznih tečajev nacionalnih valut in

s tem stabilizira notranji trg, - globalizacija naložb evropskih podjetij zahteva večjo finančno stabilnost in manjše

stroške rabe denarja za financiranje mednarodnih naložb, - odpravljanje valutnih tveganj in transakcijskih stroškov pospešuje ponudbo cenejšega

kapitala na skupnem evropskem trgu, hkrati pa zagotavlja uspešno prepletanje nacionalnih finančnih trgov,

- konvergenčni kriteriji, določeni kot osnova za uresničitev EMU, so temelj za zdravo ekonomsko rast držav in ekonomski pogoj za uspešno uvedbo skupnega denarja (Ferlinc in Ješovnik 2002, 13-14).

Politični razlogi za uvedbo evra so naslednji: - EMU kaže integracijsko pripravljenost držav članic EU, zato njeno delovanje pozitivno

vpliva na poglabljanje evropskega procesa združevanja, - po uvedbi enotne valute se utegne politična moč EU mednarodno povečati,

25

- uvedba evra daje možnost, da se premagajo nasprotovanja in otopelosti glede potrebnih strukturnih reform,

- interes EMU je, da bi bil evro denarna protiutež ameriškemu dolarju; obstaja želja, da bi evro nadomestil ameriški dolar kot svetovno valuto, skupni izvoz držav EMU pa naj bi presegel delež ameriškega izvoza v svetovni trgovini,

- interes držav članic EMU je tudi, da bi evro vplival na mednarodni prestiž držav članic. Faza uvedbe evra nastopi po izpolnitvi zahtevanih konvergenčnih kriterijev. Izpolnjevanje le-teh ocenjujeta Evropska komisija in Evropska centralna banka v konvergenčnih poročilih najmanj enkrat na vsaki dve leti ali na zahtevo države članice EU, ki še ni uvedla evra. Svet EU, v sestavi finančnih ministrov nato na predlog Evropske komisije po posvetovanju z Evropskim parlamentom in po razpravi v Evropskem svetu s kvalificirano večino, odloči, ali določena država članica izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo evra. V praksi celoten postopek traja pol leta. Ko bo Slovenija uvedla evro, bo Banka Slovenije postala del Evrosistema in prenesla pristojnost glede vodenja monetarne politike na Evrosistem. Guverner Banke Slovenije pa bo postal član Sveta ECB. Evro bo uveden kot zakonito plačilno sredstvo, ki bo zamenjal tolar po nepreklicno določenem tečaju. Prvega januarja 2007 bo evro postal naš denar. Takrat se bo začel dvojni obtok tolarjev in evrov, ki se bo zaključil 14. januarja 2007. S prvim januarjem bo začel teči tudi rok za zamenjavo tolarjev za evre: do 1. marca 2007 bo mogoče menjati kovance in bankovce brezplačno v poslovnih bankah in hranilnicah, po tem datumu pa bomo lahko brez časovne omejitve in brezplačno bankovce zamenjali pri Banki Slovenije, ki bo sprejemala tudi kovance, vendar le-te samo do konca leta 2016.

26

4 MONETARNA IN FISKALNA POLITIKA 4.1 Slovenija na poti iz monetarne suverenosti v monetarno integracijo Monetarna suverenost, ki v izhodišču pripada vsaki državi, je nedvomno vrednota sama po sebi. Obstoj lastne valute in lastne centralne banke ima določen simbolni in prestižni pomen, možnost vodenja samostojne monetarne politike omogoča izbiro optimalne sestave makroekonomskih politik, možnost vodenja samostojne deviznotečajne politike pa pomaga uravnavati mednarodno konkurenčnost domačega gospodarstva in izravnavati plačilno bilanco. Kljub nedvomnim prednostim monetarne suverenosti se države lahko odločajo za monetarno integracijo, če v tem vidijo prednosti, ki pretehtajo nad njenimi slabostmi (izgubo neodvisne monetarne in deviznotečajne politike kot posledico odpovedovanja lastni monetarni suverenosti). Slovenija se mora zaradi vstopa v EU vključiti v njeno monetarno integracijo in se v končni fazi vključiti v njeno monetarno unijo, torej prevzeti evro kot skupno valuto. Ob vključitvi v območje evra se bo Slovenija morala odpovedati svoji monetarni suverenosti in jo prenesti v roke evropskih nadnacionalnih monetarnih oblasti, konkretno v roke Evropskega sistema centralnih bank (ESCB). Za monetarno suverenost je najpomembnejše vprašanje ali država članica monetarne unije še lahko vodi samostojno monetarno politiko. Iz same definicije monetarne unije izhaja, da posamezne države članice ne morejo več voditi lastne monetarne politike. Določanje in vodenje skupne monetarne politike je v evropski monetarni uniji centralizirano, prenešeno na nadnacionalno monetarno oblast – organe odločanja Evropske centralne banke (ECB). Ti določajo cilj monetarne politike, monetarno strategijo, instrumente in postopke izvajanja skupne monetarne politike na celem področju monetarne unije. Država članica sama nima več vzvodov za vodenje samostojne monetarne politike, pač pa le sodeluje v določanju in izvajanju skupne monetarne politike. Z vidika monetarne politike postane država v monetarni uniji podobna regiji znotraj države. Monetarna politika se določa za področje monetarne unije skupno, glede na potrebe evroobmočja kot celote, ne pa glede na specifičnosti (strukturne in ciklične značilnosti posamezne članice, njene želje in potrebe glede monetarne politike) posamezne države članice – zdaj "monetarne regije" v monetarni uniji kot celoti. Vloga posamezne države članice, ki izhaja iz deljene skupne monetarne suverenosti je, da sodeluje v organih ECB pri določanju skupne monetarne politike in da operativno izvaja skupno določeno monetarno politiko na svojem območju glede na navodila ECB. Slovenija kot članica Evropske monetarne unije se bo odrekla lastni valuti in prevzela skupno valuto evro. S tem bo izgubila tudi lastni devizni tečaj in možnost uporabljati politiko deviznega tečaja kot instrument mednarodne konkurenčnosti oziroma kot mehanizem plačilnobilančnega prilagajanja. Obstajal bo le še skupni devizni tečaj, to je tečaj evra navzven, do dolarja in drugih valut izven evroobmočja. V skupni tečajni politiki, enako kot v skupni monetarni politiki, bo Slovenija kot vsaka druga članica monetarne unije sodelovala glede na svoj delež in pomen pri odločanju. Sklenemo lahko, da tako monetarna kot tečajna politika v okviru monetarne unije še delujeta, vendar sta

27

centralizirani na skupnem nivoju. Monetarna in tečajna politika sta torej še vedno na razpolago, vendar le za monetarno unijo kot celoto, za vodenje makroekonomskih politik in reševanje težav monetarne unije kot celote, ne pa več na razpolago za reševanje lokalnih (zdaj za evropsko monetarno unijo "regionalnih") monetarnih problemov, s katerimi se srečujejo posamezne države članice. Nacionalne centralne banke držav članic bodo v evropski monetarni uniji še obstajale, vendar le kot del ESCB. Vloga slovenske centralne banke se bo pokazala v sodelovanju pri določanju skupne monetarne politike in pri izvajanju te na svojem območju. Sodelovala bo v organih odločanja v ECB. V ESCB kot nadnacionalni monetarni oblasti monetarne unije in pri izvajanju skupne monetarne politike bo imela slovenska centralna banka vlogo neke vrste izpostave oziroma agenta ECB. Slovenska centralna banka bo nekatere samostojne funkcije obdržala, predvsem regulacijo in nadzor domačega bančnega sistema. Ostaja pa problem Slovenije kot male države in njenega dejanskega pomena in teže pri odločanju v ESCB. V organih odločanja ECB bo imela slovenska centralna banka sicer formalno enake možnosti kot druge članice, vendar je dejanski vpliv posamezne članice vendarle pogojen z velikostjo države in njeno ekonomsko močjo (Lavrač, Prispevek za SGRS, 2-4). 4.2 Nekateri problemi in dileme slovenske monetarne politike s stališča vključevanja Slovenije v Evropsko monetarno unijo V nadaljevanju obravnavamo, kako se nekateri problemi in dileme slovenske monetarne politike kažejo v luči slovenskega vključevanja v EMU. Gre za vprašanje, ali se bodo ti problemi in dileme zaradi tega povečali, zmanjšali, odpravili ali predrugačili, ko bo Slovenija vstopila v območje evra. Omenimo nekaj najodmevnejših: a) Slovenija kot majhno denarno področje: Z vključitvijo v EMU bo Slovenija postala del velikega denarnega področja evra. Postala bo "monetarna regija" velikega monetarnega prostora. Lastne monetarne in deviznotečajne politike Slovenija ne bo več imela, skupna pa ne bo njena neposredna skrb. Problem ni več občutljivost malega denarnega področja in obramba pred močnimi tujimi vplivi, pač pa vprašanje, ali skupna monetarna politika ustreza specifičnim značilnostim (gospodarska struktura, ciklični razvoj, transmisijski mehanizem) slovenskega gospodarstva, in ali alternativni "regionalni" mehanizmi prilagajanja za Slovenijo lahko učinkovito delujejo, tako da lahko nadomestijo izgubo lastne monetarne in deviznotečajne politike. Problem malega denarnega področja se kaže tudi v majhnem dejanskem vplivu na skupno odločanje v EMU. b) Kapitalni prilivi: Z vstopom Slovenije v območje evra se vprašanje občutljivosti na velike pretoke kapitala s tujino postavlja drugače kot doslej. Predvsem znotraj EU ne bo več deviznih tečajev, ki bi jih špekulativni kapital lahko napadal v pričakovanju njihovih sprememb. Tudi obrestne mere se bodo že v prehodnem obdobju približale in nato praktično izravnale znotraj evroobmočja, tako da tudi ta razlog ne bo deloval na nekontrolirane pretoke kapitala.

28

c) Kontrola večih neposrednih ciljev monetarne politike: Končni cilj monetarne politike v Sloveniji je bil v celotnem obdobju stabilnost domače valute. Ta ima sicer dva vidika, zunanjega (stabilnost deviznega tečaja) in notranjega (stabilnost cen). Pri določanju monetarne strategije in neposrednega cilja monetarne politike je Banka Slovenije slonela predvsem na monetarnem targetiranju, to je kontroli monetarnih agregatov (najprej M1 in kasneje M3) z namenom zniževanja domače stopnje inflacije. Vendar pa je hkrati in v mejah tega primarnega neposrednega cilja v razmerah presežnih deviznih prilivov vodila tudi aktivno politiko deviznega tečaja z intervencijo na deviznem trgu. Iz tega izhajajoča konfliktnost je povzročala določene probleme in stroške monetarne politike. Ko bo Slovenija v EMU, tega problema ne bo več, ker ne bo imela v rokah niti samostojne monetarne niti samostojne deviznotečajne politike. d) Preglednost, številnost in medsebojna usklajenost instrumentov monetarne politike: Z vstopom Slovenije v EMU tega problema ne bo več, število monetarnih instrumentov ECB je opredeljeno in omejeno, so pregledni in notranje konsistentni ter povezani s konkretnimi cilji skupne monetarne politike. Izrecni statutarni cilj ECB glede vodenja skupne monetarne politike je stabilnost cen, monetarna politika pa mora podpirati tudi druge ekonomske politike EU, vendar le, če to ne gre na škodo stabilnosti cen. e) Vpliv centralne banke na monetarne agregate in na inflacijo ter na rast in zaposlenost: To se pokaže kot problem skupne monetarne politike. Po državah sicer delujejo različni transmisijski mehanizmi, skupna monetarna politika pa je naravnana na povprečne razmere, torej za evroobmočje kot celoto (Lavrač, Prispevek za SGRS, 5-7). 4.3 Medsebojna povezanost monetarne, deviznotečajne, fiskalne in dohodkovne politike po vstopu Slovenije v EMU Po vstopu v EMU Slovenija ne bo imela več lastne valute in možnosti vodenja samostojne monetarne politike. Glede na svojo velikost in dejstvo, da pri skupni monetarni politiki sodelujejo vse v EMU vključene države, bo vpliv Slovenije na skupno evropsko monetarno politiko le simboličen. Skupna monetarna politika bo lahko odstopala od monetarne politike, ki bi Sloveniji specifično ustrezala, podobno kot skupna monetarna politika v državi po definiciji ne more ustrezati prav vsaki regiji v državi. Države evroobmočja kot celota imajo še vedno na razpolago monetarno politiko, ki jo lahko uporabijo v primeru simetričnih šokov, ki prizadenejo evroobmočje kot celoto. Za asimetrične šoke, ki bi prizadeli le posamezno državo članico, v našem primeru le Slovenijo, pa monetarne politike ne bo več na razpolago, nadomestiti jo bodo morale druge politike oziroma drugi mehanizmi prilagajanja. Deviznotečajna politika je neločljivo povezana z monetarno politiko. Ker bo Slovenija zaradi prevzema skupne valute izgubila lastno valuto, bo izgubila tudi svoj devizni tečaj. S tem bo seveda za Slovenijo izgubljena tudi možnost vodenja deviznotečajne politike, kar je nujna posledica vključitve v monetarno unijo. Izguba deviznotečajnega instrumenta prilagajanja je nedvomno najpomembnejši strošek vključevanja v monetarno unijo.

29

Slovenija po vstopu v EMU ne bo mogla več popravljati svoje mednarodne konkurenčnosti in izravnavati svoje plačilne bilance s korekcijami nominalnega deviznega tečaja. V primeru asimetričnih šokov tega mehanizma prilagajanja ne bo na razpolago, morali ga bodo nadomestiti alternativni mehanizmi prilagajanja. Glede na to, da Slovenija po vstopu v EMU ne bo imela več lastne monetarne in deviznotečajne politike, bi moralo večje breme makroekonomske stabilizacije pasti na nacionalno fiskalno politiko. Fiskalna politika v EMU v načelu ostaja v rokah držav članic. Vendar pa je, zaradi svoje povezanosti z monetarno politiko oziroma konkretno zato, da države ne bi s preveč ekspanzivno fiskalno politiko ogrožale skupno monetarno politiko in stabilnost cen kot njen končni cilj, manevrski prostor nacionalnih fiskalnih politik v EMU močno omejen. Že pred vstopom v območje evra morajo članice izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije glede javnofinančnega deficita in javnega dolga, ki opredeljujejo zgornjo dopustno mejo teh dveh kazalcev (3 odstotke in 60 odstotkov BDP). Pogodba o EU govori o obveznosti izogibanja pretiranim javnofinančnim deficitom in o procedurah za zagotavljanje le-te. Pakt stabilnosti in rasti, ki (razen nekaterih obveznosti in sankcij) velja za vse članice EU, operacionalizira koncept pretiranih javnofinančnih deficitov in opredeljuje postopke in sankcije v primeru neizpolnjevanja njegovih določb. Pakt stabilnosti in rasti omejuje javnofinančne deficite na 3 odstotke BDP, vendar zahteva srednjeročno izravnane javnofinančne proračune, da bi države v primeru recesije lahko vodile aktivnejšo fiskalno politiko, hkrati pa ne presegle omenjene zgornje meje javnofinančnega deficita (Lavrač, Prispevek za SGRS, 14-17).

30

TABELA 2: PAKT STABILNOSTI IN RASTI

Pakt o stabilnosti in rasti vsebuje tri pravno zavezujoče elemente: - Zavezo držav članic k doseganju izravnanih ali presežnih proračunskih bilanc na srednji rok. - Nadzor nad proračunskim saldom in nadzor ter koordinacijo ekonomskih politik. Države

članice EMU morajo pripravljati tako imenovane programe stabilnosti (stability programmes), kjer navedejo nacionalne srednjeročne proračunske cilje in druge relevantne informacije. Osnovna značilnost programov je opredelitev nacionalnih srednjeročnih proračunskih ciljev blizu ravnotežja oziroma v presežku, kar bo državam omogočalo slediti proticiklično fiskalno politiko, brez da bi presegli 3-odstotno referenčno vrednost proračunskega primanjkljaja. Države članice, ki niso del evroobmočja, pripravljajo konvergenčna poročila (convergence programmes), s podobno vsebino, vendar razširjeno za usmeritve monetarne politike glede deviznega tečaja in inflacije.

- Postopke v zvezi s prekomernim primanjkljajem. Evropska komisija se je novembra 2002 zavzela za boljšo koordinacijo proračunskih politik, ki temelji na petih priporočilih za izboljšanje interpretacije Pakta in štirih točkah programa za izboljšanje uresničevanja Pakta. Priporočila za izboljšanje interpretacije Pakta so naslednja: 1. Zahteva Pakta po saldu blizu ravnovesja ali v presežku se razume v smislu strukturnega salda,

torej ob izločenem vplivu ekonomskega cikla. Strukturni proračunski saldo namreč kaže jasnejšo sliko stanja javnih financ držav članic.

2. Države, ki ne izpolnjujejo navedenega kriterija, morajo letno izboljšati strukturni proračunski saldo za 0,5 odstotka BDP ali več (države z visokim primanjkljajem ali dolgom ali ob ugodni gospodarski rasti), dokler ne izpolnijo pogojev Pakta. Doseganje cilja se ne more neskončno odlagati.

3. Prociklično rahljanje v obdobju ugodnega cikla se obravnava kot kršenje proračunskih zahtev. Pustiti je treba prostor avtomatskim stabilizatorjem.

4. Proračunska politika mora prispevati k rasti in zaposlenosti. 5. Vzdržnost javnih financ mora postati temeljna usmeritev ekonomske politike in več pozornosti

je treba nameniti javnemu dolgu. Države, katerih javni dolg presega 60 odstotkov BDP, morajo zadolženost zmanjševati z zadovoljivo stopnjo.

Program za izboljšano uresničevanje določil Pakta vsebuje štiri točke: 1. Politična zaveza članic za uresničevanje Pakta. 2. Večji poudarek na kvaliteti javnih financ in ukrepih za spodbujanje rasti in zaposlenosti. 3. Fiskalna pravila morajo biti krita z učinkovitimi in kredibilnimi postopki uveljavljanja pravil. 4. Večji pritisk od zunaj na članice za vodenje zdravih javnih financ preko boljšega

komuniciranja. Vir: Čufer et al. 2004, 29 Dostopno na: [http://www.bsi.si/html/arc/prikazi/Pr_2004_01/cuferinco.pdf] [10.04.2006]

31

Slovenija bo torej po vključitvi v EMU lahko uporabljala lastno fiskalno politiko za doseganje svojih makroekonomskih ciljev, vendar bo pri tem omejena z omenjenimi načeli pretiranih javnofinančnih deficitov, Paktom stabilnosti in rasti in z izpolnjevanjem fiskalnih konvergenčnih kriterijev. Možnosti skupne fiskalne politike, ki bi pomagala posameznim članicam v primeru, da jih v monetarni uniji prizadenejo asimetrični šoki, so v EMU zelo omejene zaradi obsega proračuna EU in strukture njegove porabe. Dohodkovna politika, zaradi izgube monetarne in deviznotečajne politike ter omejenih možnosti fiskalne politike, dobi v monetarni uniji novo dimenzijo, postane namreč v nekem smislu rezidualna politika prilagajanja v primeru asimetričnih šokov. Če v primeru asimetričnega šoka država članica nima na razpolago lastne monetarne politike in ima le omejeno možnost uporabe lastne fiskalne politike, pri tem pa ne more uporabljati devizni tečaj kot mehanizem plačilnobilančnega prilagajanja, ji ostane kot rezidualni mehanizem prilagajanja predvsem fleksibilnost trga dela, v prvi vrsti fleksibilnost plač. Možen instrument prilagajanja bi lahko bila tudi mobilnost delovne sile. Preostane torej dohodkovna politika, politika določanja plač, ki mora poskrbeti z zadostno fleksibilnostjo plač, tudi navzdol, za potrebno prilagajanje. Prek sprememb plač in njihovega vpliva na cene pride do sprememb relativnih cen med domačim gospodarstvom in gospodarstvi evroobmočja, ki obnovijo mednarodno konkurenčnost domačega gospodarstva in s tem prevzamejo potrebno plačilnobilančno prilagajanje. V nasprotnem primeru, če dohodkovne politike ni mogoče uporabljati kot alternativni oziroma rezidualni mehanizem prilagajanja, predvsem zaradi tega, ker so plače iz vrste razlogov nefleksibilne navzdol, lahko posledice asimetričnega šoka padejo na ekonomsko rast in zaposlenost, kar je končni in boleč strošek vključevanja v monetarno unijo v primeru nezadostne mednarodne konkurenčnosti domačega gospodarstva. Pri oblikovanju kombinacije ukrepov makroekonomskih politik za izpolnitev maastrichtskih kriterijev pa ni pomembno le, da so kriteriji izpolnjeni v smislu doseganja postavljenih številčnih ciljev. Pomembno je tudi, da se njihovo izpolnjevanje zagotovi na čim vzdržnejši način oziroma tako, da bo po vstopu v EMU zaradi predhodno precej restriktivne kombinacije ekonomskih politik zagotovljeno makroekonomsko ravnotežje. Ključen pomen za ohranjanje fiskalne stabilnosti že v obdobju do prevzema evra bo imelo na eni strani zagotavljanje stabilnosti prihodkov javnega sektorja, na drugi strani pa povečevanje prilagodljivosti javnih izdatkov. Slednje je ključno za lažjo absorpcijo evropskih sredstev zaradi preusmerjanja dela izdatkov v prednostna razvojna področja ter zaradi lažjega odzivanja na nihanja gospodarske aktivnosti in s tem prihodkov. Srednjeročno pa bo ključnega pomena znižanje deleža odhodkov v bruto domačem proizvodu, saj brez tega ni mogoče davčno razbremenjevanje gospodarstva. Na področju davčne politike je problematična zlasti visoka davčna obremenitev dela, ki pomembno vpliva na stroškovno konkurenčnost. Posebnost Slovenije je davek na izplačane plače, ki kljub zvišanju spodnje meje obdavčitve plač ostaja pomemben strošek za delodajalca. V skladu s ciljem povečevanja konkurenčnosti gospodarstva in spodbujanjem podjetništva je zato med najpomembnejšimi ukrepi javnofinančne politike postopna ukinitev davka na izplačane plače. V letu 2006 je predvideno znižanje stopnje davka na izplačane plače za 20 odstotkov, v letu 2007 za 40 odstotkov, v letu 2008 za 70

32

odstotkov, v letu 2009 pa bo davek v celoti ukinjen. Posledica tega bo tudi ustrezno znižanje odhodkov za plače v javnem sektorju (Republika Slovenija 2005, 4-5). Optimalna kombinacija makroekonomskih politik v razmerah EMU mora izhajati iz tega, da je država članica izgubila lastno monetarno in deviznotečajno politiko. Sodeluje v skupni evropski monetarni politiki, vendar s tako majhnim deležem, da dejansko ne more vplivati na njeno vodenje. Ključna postane zlasti vloga fiskalne politike in v določeni meri tudi dohodkovne politike. Pomembno je ustvariti predpogoje za učinkovito delovanje teh mehanizmov prilagajanja, predvsem zagotoviti večjo fleksibilnost trgov, zlasti trga dela, in z reformami na fiskalnem področju fiskalni politiki zagotoviti večjo prožnost in manevrski prostor, da lahko deluje kot glavni makroekonomski stabilizator v primeru asimetričnih šokov. 4.4 Potrebne prilagoditve in spremembe na področju denarne, fiskalne in plačne politike ter politike trga dela do uvedbe evra Glavni cilj ekonomske politike je doseči zadostno stopnjo nominalne konvergence, ki bo omogočila prevzem evra v začetku leta 2007. S Programom za vstop v ERM II in prevzem evra, ki sta ga novembra 2003 sprejeli Banka Slovenije in Vlada Republike Slovenije, sta se obe instituciji zavezali k hitremu vstopu v mehanizem deviznih tečajev ERM II in prevzemu evra že v začetku leta 2007. Za izpolnitev vseh maastrichtskih kriterijev ter za zagotovitev vzdržnosti makroekonomskih ravnovesij tudi v obdobju po prevzemu evra je treba še dodatno prilagoditi nekatere ključne usmeritve makroekonomskih politik. Zaradi jasno določenega datuma prevzema evra je večina makroekonomskih politik usmerjena k doseganju tega cilja, vendar takšne politike ne zagotavljajo nujno tudi ohranjanja makroekonomskih ravnotežij po prevzemu evra oziroma jih bo treba za obdobje po prevzemu ustrezno prilagoditi. Pri izpolnjevanju kriterijev namreč ni pomembno le, da so ti izpolnjeni v smislu doseganja postavljenih številčnih ciljev, temveč tudi, da se to zagotovi na čim bolj vzdržen način. Ta izziv nosilcem makroekonomskih politik je še toliko pomembnejši, ker se je vloga posameznih ekonomskih politik po vstopu Slovenije trajno spremenila. Možnosti denarne politike za odzivanje na spremembe v makroekonomskem okolju so se zmanjšale, pomen drugih politik, predvsem fiskalne, pa se je povečal. Za ohranjanje vzdržnosti doseženih ravnotežij je zato treba prilagoditi nekatere kratkoročne usmeritve makroekonomskih politik, sprejetih z namenom čim hitrejšega izpolnjevanja maastrichtskih kriterijev. Ključen pomen za ohranjanje fiskalne stabilnosti že v obdobju do prevzema evra bo imelo na eni strani zagotavljanje stabilnosti prihodkov javnega sektorja, na drugi strani pa povečevanje fleksibilnosti javnih izdatkov, kar bo povečalo možnost odzivanja fiskalne politike na morebitne šoke. Hkrati je z reformami na strani prihodkov, ki bi posegale v strukturo davčnega sistema in s tem povečale tveganje glede dodatnega nihanja prihodkov, smiselno počakati do obdobja po prevzemu evra. Na področju denarne politike bo najkasneje do prevzema evra treba zagotoviti uskladitev obrestnih mer, čeprav v vmesnem obdobju Banka Slovenije, zaradi razlik v inflaciji ter višini rizične premije na eni strani in zaradi zagotavljanja stabilnega tečaja tolarja na drugi strani, še lahko ohranja relativno

33

višje obrestne mere. Na področju dohodkovne politike veljavni socialni sporazum zmanjšuje tveganja neizpolnjevanja maastrichtskih kriterijev, zato je ohranjanje njegovih smernic potrebno tudi v letu 2006, po prevzemu evra pa bo določila sporazuma treba prilagoditi makroekonomsko bolj vzdržnim usmeritvam. Banka Slovenije mora do prevzema evra uskladiti raven obrestnih mer z obrestnimi merami evroobmočja. Ob koncu prvega četrtletja 2005 je bila obrestna mera refinanciranja pri Banki Slovenije za 1,5 odstotne točke višja od obrestne mere refinanciranja pri Evropski centralni banki, pri čemer je treba ta razkorak odpraviti najkasneje do prevzema evra v začetku leta 2007. Razkorak je delno posledica načina uravnavanja tečaja preko swap poslov in ohranjanja njihove relativno visoke ravni tudi po stabilizaciji tečaja tolarja, saj mora Banka Slovenije za zagotavljanje sodelovanja poslovnih bank ohranjati tudi relativno višjo obrestno mero. Delno pa je razkorak posledica makroekonomskih razmer, in sicer predvsem razlik v stopnjah inflacije in višini rizičnih premij. Pri zniževanju obrestnih mer bo ključnega pomena ohranjanje skladnosti med znižanjem inflacije in obrestnih mer oziroma zagotavljanje stabilne realne obrestne mere in s tem preprečevanju pritiskov, ki bi jih znižanje inflacije lahko imelo na povečevanje trošenja in posledično na rast cen. Povečanje konkurence in manjša odvisnost bank od poslovanja s centralno banko bo zlasti po vstopu v EMU povečala tveganje bančnega poslovanja. Nadaljnje znižanje obrestnih mer in povečana konkurenca na bančnem trgu na eni strani ter prenehanje zagotavljanja stabilnosti tečaja preko swap poslov in dolgoročnih depozitov bodo spremenile razmere, v katerih delujejo poslovne banke. Zaradi njihove dolgoletne vpetosti v poslovanje z Banko Slovenije pa obstaja tveganje, da banke niso zadosti pripravljene na opravljanje finančnega posredništva v tako spremenjenih razmerah. Bančni trg v Sloveniji je namreč še vedno plitek, saj je obseg bančne aktive v primerjavi z BDP še vedno pod ravnijo, ki bi bil po ocenah ravnovesen za našo gospodarsko razvitost. To tudi pomeni, da banke še niso sposobne zagotoviti vseh potrebnih storitev, ki bi podpirale hitrejšo gospodarsko rast, zato je poglabljanje bančnega in sploh finančnega sektorja pomemben razvojni izziv, ki bo prispeval tudi k višji gospodarski rasti. Na fiskalnem področju so kljub izpolnjevanju maastrichtskih kriterijev potrebne spremembe. Oba fiskalna kriterija bosta tudi v letošnjem letu ostala v dovoljenih okvirih pravil Pakta stabilnosti in rasti. Uresničitev nekaterih makroekonomskih tveganj, ki jih ocenjujemo kot možne, bi lahko poslabšala fiskalni položaj in primanjkljaj sektorja država približala zgornji dovoljeni meji 3 odstotkov BDP, vendar je tudi v tem primeru malo verjetno, da bi bila ta meja presežena. Vendar to še ne pomeni, da spremembe na fiskalnem področju niso potrebne. Izračuni kažejo, da bi podobna nihanja v stopnjah gospodarske rasti zaradi dejavnikov mednarodnega okolja, kot smo jim bili priča v zadnjih petih letih, ob drugih nespremenjenih okoliščinah lahko že pomenila preseganje dovoljene meje 3 odstotkov. Podrobnejša analiza sedanje fiskalne situacije namreč opozarja na nekatere strukturne probleme, ki predstavljajo izziv fiskalni politiki in zahtevajo njen čimprejšnji odziv, še zlasti, ker fiskalna politika po vstopu v ERM II in EMU nosi relativno večje breme zagotavljanja makroekonomske stabilnosti.

34

Fleksibilnost javnofinančnih izdatkov je potrebna zaradi sofinanciranja prilivov iz evropskega proračuna. Majhna fleksibilnost izdatkov predstavlja resno omejitev sposobnosti črpanja evropskih strukturnih sredstev v prihodnjih letih (tudi ob predpostavki izboljšanja administrativne absorpcijske sposobnosti). Upoštevajoč stroge omejitve glede dovoljene višine primanjkljaja na eni strani in nujnost sofinanciranja evropskih virov iz domačega proračuna na drugi strani, lahko premajhen manevrski prostor v variabilnem delu proračuna v končni fazi onemogoči realizacijo priliva iz evropskega proračuna, to pa lahko zavre rast investicij. Vse to opozarja na nujnost prestrukturiranja proračunskih odhodkov v smeri večje fleksibilnosti, kar bo zlasti pomembno v obdobju naslednje finančne perspektive. Na področju socialnih transferov bi bilo treba predvsem povečati njihovo ciljno učinkovitost. Transferi prebivalstvu so bili v zadnjih letih poleg plač najhitreje rastoči del javnofinančnih odhodkov. Sorazmerno visok delež transferov je po eni strani značilnost socialne države, po drugi strani pa povzroča nevarnost oblikovanja t.i. pasti revščine oziroma pasti brezposelnosti ter kaže, da skušamo z instrumenti prerazdeljevanja dosegati tudi cilje, ki niso nujno povezani z zagotavljanjem socialne varnosti. V tem smislu bi bilo treba preučiti merila oziroma zakonske podlage, ki določajo upravičenost, pravila usklajevanja in tudi višino transferov. Treba bi bilo zagotoviti tudi njihovo večjo preglednost z instrumentom enotnih oziroma povezanih evidenc. V tem kontekstu pa bo nujno tudi nadaljevati pripravo projekcij, ki bodo ovrednotile dolgoročno finančno vzdržnost javnega financiranja in potrebo po spremembi sedanje ureditve sistema pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Na področju javnofinančnih prihodkov je v obdobju do prevzema evra treba zagotoviti predvsem njihovo čim večjo stabilnost. Ključna naloga ekonomske politike v času do prevzema evra je, da v okviru danih zakonskih možnosti zagotovi čim manjša nihanja javnofinančnih prihodkov in s tem zmanjša verjetnost neizpolnitve maastrichtskih fiskalnih kriterijev. Korenitejše spreminjanje obstoječega davčnega sistema v času sodelovanja v mehanizmu deviznih tečajev ERM II bi zaradi možnosti izpada prihodkov proračuna namreč le povečalo negotovost glede doseganja fiskalne konvergence. V občutljivem obdobju bivanja v ERM II breme ohranjanja makroekonomske stabilnosti nosi tudi politika trga dela, predvsem plačna politika. Socialni partnerji so leta 2003 sklenili Socialni sporazum, kjer so kot cilj postavili zaostajanje realne rasti bruto plače na zaposlenega za rastjo produktivnosti za eno odstotno točko z namenom preprečevanja prekomerne rasti plač, ki bi lahko povečala inflacijske pritiske, poslabšala stroškovno konkurenčnost in povzročila previsoko rast javnofinančnih izdatkov za plače. V socialnem sporazumu je hkrati navedeno, da naj bi takšna rast plač prispevala k povečevanju oziroma ohranjanju zaposlenosti ter k povečevanju investicij, vendar pa niso predvideni mehanizmi, s katerimi bi se uresničevanje tega cilja dejansko preverjalo. Do vstopa v EMU je smiselno ohraniti smernice iz socialnega sporazuma, vendar hkrati preprečevati ustvarjanje prevelikih neravnotežij, saj povečevanje razkoraka med rastjo plač in produktivnosti povečuje makroekonomska tveganja po prevzemu evra. Omejevalna plačna politika v obdobju bivanja v ERM II pozitivno prispeva k ohranjanju makroekonomske stabilnosti in doseganju inflacijskega cilja, zato je priporočljivo, da se določila Socialnega sporazuma ohranijo tudi v letu 2006. Ob predpostavki, da je rast

35

skupne produktivnosti posledica rasti produktivnosti tako v zasebnem kot v javnem sektorju, je smiselno predpostaviti tudi skladnost rasti plač v javnem in zasebnem sektorju. Pri tem je treba upoštevati pričakovano hitrejše zaposlovanje visoko izobraženih ljudi v zasebnem sektorju, v javnem sektorju pa odpravljanje notranjih nesorazmerij in stimulativno nagrajevanje ter javnofinančne zmožnosti. Vendar pa je po drugi strani treba upoštevati tudi, da lahko prevelika restriktivnost plačne politike, to je povečevanje razkoraka med rastjo plač in produktivnosti nad določili socialnega sporazuma ali povečevanje razkoraka med sektorji v obdobju do vstopa v EMU, pripelje do makroekonomskih neravnotežij, s tem, da takoj po vstopu v EMU sproži zahteve po prekomernem dvigu plač. Dolgoročno zaostajanje plač za rastjo produktivnosti tudi ne bi bilo v skladu s splošnimi priporočili Širokih smernic ekonomske politike, po katerih naj bi bila rast plač v srednjeročnem obdobju konsistentna s stabilnostjo cen in hkrati skladna s trendnim povečevanjem produktivnosti, pri čemer pa naj upošteva posebnosti nacionalnih trgov dela in razlike v izobrazbi. To pomeni, da bo v obdobju po prevzemu evra treba sedanje usmeritve glede oblikovanja plač prilagoditi usmeritvam, ki prevladujejo v območju EMU. Visoka davčna obremenitev dela ima pomemben vpliv na stroškovno konkurenčnost. V Sloveniji je stopnja obremenitve dela med najvišjimi v Evropi, kar poslabšuje stroškovno konkurenčnost, merjeno s stroški dela na enoto proizvoda. Visoke stopnje davčne obremenitve so delno tudi posledica zapletenosti dohodninskega sistema, ki povzroča uhajanje in s tem ožanje davčne osnove, ter neustrezne strukture obdavčitve. Potrebne bodo spremembe davčnega sistema v smeri njegove poenostavitve, nadaljnje razbremenitve dela ter spodbujanje zaposlovanja in konkurenčnosti. Politika trga dela bo morala več pozornosti posvetiti večji fleksibilnosti trga delovne sile. V okviru izzivov, s katerimi se sooča politika trga dela, je poleg plačne politike pomembno tudi zagotavljanje fleksibilnosti trga dela za učinkovitejše odzivanje na zunanje šoke in povečanje prilagodljivosti gospodarstva ob vedno večji izpostavljenosti konkurenčnim pritiskom na skupnem trgu. Pri tem potrebe po večji fleksibilnosti ne gre razumeti negativno, saj fleksibilna zakonodaja na eni strani omogoča podjetjem hitro prilagajanje spremenjenim pogojem poslovanja, vendar po drugi strani ustvarja tudi razmere za pospešeno ustvarjanje delovnih mest, saj je novozaposlovanje stroškovno bolj učinkovito. Nizka fleksibilnost trga dela se pogosto povezuje s togo regulativo na tem področju, ki naj bi bila glavni vir rigidnosti trga dela. Pomembno je ravnovesje med fleksibilnostjo in varnostjo dela. Slovenija po razširjenosti zaposlitve za določen čas v mednarodnih primerjavah sicer ne izstopa, vendar pa analiza tokov na trgu dela kaže, da si delodajalci prilagodljivost števila zaposlenih zagotavljajo predvsem z zaposlovanjem za določen čas. Glavni vzrok za takšne razmere, v katerih je zaposlovanje za določen čas praktično edini kanal zaposlovanja brezposelnih in neaktivnih oseb, so visoki stroški odpuščanja (odpravnin). Slovenija namreč po indeksu varovanja stalne zaposlitve ne odstopa od drugih držav EU tako močno kot pri indeksu varovanja zaposlitve v primeru kolektivnega odpuščanja, vendar pa primerjava višine odpravnin pokaže, da so te v Sloveniji relativno visoke, saj jih v številnih državah zakon sploh ne določa. V okviru iskanja ravnovesja med fleksibilnostjo in varnostjo bi bilo treba odpreti predvsem vprašanje višine odpravnin, saj analize kažejo, da toga delovna zakonodaja na

36

področju varnosti zaposlitve ščiti obstoječe zaposlitve in lahko zmanjšuje zaposlitvene možnosti brezposelnih in povečuje dolgotrajno brezposelnost (Vasle et al. 2005, 51-62).

37

5 MAKROEKONOMSKA TVEGANJA OB IN PO VKLJUČITVI V EMU 5.1 Tveganja glede izbire (določitve) konverzijskega tečaja do evra Tveganja v zvezi z določitvijo dokončnega konverzijskega tečaja ob prevzemu evra so v mnogočem podobna tveganjem glede izbire centralnega tečaja ob priključitvi ERM II, le da so usodnejša, ker so posledice dolgoročnejše in nepopravljive. Konverzijski tečaj bo določen na podlagi pogajanj med Slovenijo in ECB neposredno pred slovenskim prevzemom evra. Vprašanje, kdaj objaviti dokončni tečaj, je pomembno, ker vpliva na pričakovanja, stabilnost trga, špekulativne načrte, dinamiko padanja rizične premije obrestne mere in podobno. Konverzijski tečaj bo lahko enak tedaj obstoječemu centralnemu tečaju v ERM II ali pa bo prav ta priložnost izrabljena za korekcijo centralnega tečaja. Še zlasti, če bo prevladalo mnenje, da je obstoječi centralni tečaj precenjen ali podcenjen glede na dolgoročni ravnovesni realni tečaj. Po delovanju v ERM II, če bo to potekalo gladko in brez potrebe po spreminjanju centralnega tečaja, bo laže soditi o primernem dokončnem konverzijskem tečaju. S stališča Slovenije bi bilo tveganje, da bi ob določanju konverzijskega tečaja tolar nekoliko podcenili, manjše, kot če bi ga precenili. Lažje vzdrževanje dolgoročne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva bo namreč tedaj pomembnejši cilj kot zmanjševanje inflacijskih pritiskov. Test glede izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih kriterijev bo že opravljen. Nekaj višja stopnja inflacije kot posledica Balassa-Samuelsonovega učinka v procesu razvojnega dohitevanja je v EMU dopustna, in če je posledica povečevanja produktivnosti, ne vpliva nujno na poslabšanje konkurenčnosti. S stališča ECB je gledanje prav nasprotno, torej bo končni izid verjetno rezultat interesov obeh strani in njune pogajalske moči (Lavrač 2005, 2-3). 5.2 Tveganja asimetričnih šokov Najpomembnejša tveganja po vključitvi v Evropsko monetarno unijo so možnosti nastanka različnih asimetričnih šokov. Asimetrični šoki so tisti, ki prizadenejo le eno, ne pa tudi drugih članic EMU. Simetrični šoki pa so tisti, ki prizadenejo bolj ali manj enako vse članice EMU, torej EMU kot celoto. Pri simetričnem šoku ima EMU možnost uporabiti vse mehanizme prilagajanja, vključno s skupno monetarno in tečajno politiko. Pri asimetričnem šoku pa je prizadeta članica EMU prepuščena sama sebi, nima pa več možnosti uporabiti monetarne ali tečajne politike. Teorija optimalnega denarnega območja (optimum currency area ali OCA) govori o tem, da so za vključitev v monetarno unijo primerne predvsem tiste države, ki so glede na svoje značilnosti manj izpostavljene asimetričnim šokom in kjer delujejo učinkoviti mehanizmi prilagajanja.

38

Tveganje asimetričnih šokov je odvisno od strukturnih značilnosti gospodarstva, kot so njegova velikost in odprtost, diverzifikacija njegove proizvodne in izvozne strukture, trgovinska in finančna povezanost z gospodarstvi EMU, stopnja usklajenosti gospodarskih ciklov, podobnost strukture izvoza z izvozno strukturo držav EMU, delež znotrajpanožne menjave itd. Po teh značilnostih je Slovenija tip države, ki naj bi bila manj izpostavljena asimetričnim šokom v EMU. Možnosti nastanka asimetričnih šokov so lahko pogojene z dejavniki, ki so zunaj kontrole države (npr. naftni šok, preusmeritev zunanjega povpraševanja) ali pa jih pridela država sama z neustreznimi ekonomskimi politikami ali z odsotnostjo le-teh (npr. previsoke plače, zaostajanje v konkurenčnosti). Asimetrični šoki so lahko zunanjega ali notranjega izvora, delujejo na strani povpraševanja ali na strani ponudbe, lahko so kratkoročni ali dolgoročnejši, nominalni ali realni. Od narave šoka je odvisno, ali ga je bolje financirati ali odpraviti, in s katerimi ekonomskimi politikami je nanj bolje odgovoriti. Med najverjetnejšimi asimetričnimi šoki po vključitvi v EMU je mogoče identificirati naslednja dva: - na strani povpraševanja pretirano ekspanzijo domačega povpraševanja in ustrezno

pregrevanje domačega gospodarstva, povezano z nevarnostjo kreditne ekspanzije, - na strani ponudbe nezadostno mednarodno konkurenčnost domačega gospodarstva in

ustrezne posledice na nezaposlenost. Morda je tveganja v zvezi z nastankom asimetričnih šokov smiselno ločiti na pričakovana, tista, ki bolj ali manj verjetno nastopijo v EMU, in nepričakovana, kot tiste motnje, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti. Država, ki je bolj izpostavljena asimetričnim šokom, bolj boleče čuti izgubo samostojne monetarne in tečajne politike po vključitvi v EMU, bolj izčrpava preostale ekonomske politike, pri čemer lahko naleti na meje socialne in politične vzdržljivosti, lahko doživlja večje oscilacije v ekonomski rasti in zaposlenosti, pri reševanju teh težav pa je pravzaprav prepuščena sama sebi (Lavrač 2005, 3). 5.3 Tveganja simetričnih šokov Simetrični šoki so tiste motnje, ki v načelu prizadenejo vso EMU. Nanje naj bi reagirala EU s skupnimi ekonomskimi politikami, vključno z monetarno in tečajno. Problem je v tem, da simetrični šok, ki ga občuti vsa EMU, ni nujno enak za prav vsako članico. Če je posamezna članica zunaj prevladujočega cikličnega razvoja, tako da je njeno gospodarstvo bodisi pregreto bodisi podhlajeno glede na povprečje EMU, ji odgovor skupnih politik EU na simetrični šok v EMU ne bo pomagal. Nasprotno, lahko bo deloval prav v nasprotno smer, kot bi glede na svoj ciklični razvoj potrebovala. V tem primeru tveganje izvira tudi iz simetričnih šokov, ki se za posamezno državo vendarle lahko kažejo kot asimetrični šoki. Vzemimo naftni šok, povečanje cene nafte, ki naj bi bil primer simetričnega šoka, saj prizadene vse članice EMU. Toda, če pogledamo malo podrobneje, je očitno, da ne prizadene vseh članic enako intenzivno. Od njihove energetske odvisnosti in vloge nafte

39

pri tem, lastne proizvodnje in razvoja substitutov in še česa je odvisno, kako intenzivna bo motnja v posamezni državi članici. Čim bolj so gospodarstva posameznih članic EMU med seboj podobna, manjša je verjetnost asimetričnih učinkov simetričnih šokov. Novejše teorije OCA govorijo o endogenosti njenih kriterijev. To pomeni, da začno zaradi vključitve v EMU članice bolj ustrezati kriterijem OCA. Ko postajajo gospodarstva posameznih držav članic EMU vse bolj podobna, usklajena in sinhronizirana, postaja čedalje več prej asimetričnih šokov simetričnih. Simetrični šoki lahko sprožijo odgovor skupne monetarne (in tečajne) politike. Zaradi različnosti finančne strukture so značilnosti transmisijskega mehanizma – vpliva monetarne politike na realno gospodarstvo – med članicami različne. Skupna monetarna politika ima tako lahko različne učinke v posameznih državah. To pomeni, da sicer simetrični šok lahko vendarle povzroči v posamezni državi določeno asimetrično motnjo in zahteva asimetrično reakcijo ekonomske politike, saj jo mora odpraviti ta država sama (Lavrač 2005, 3-4). 5.4 Tveganja zaradi popolne izgube samostojnosti monetarne in tečajne politike Osnovno tveganje, povezano z makroekonomskimi politikami po priključitvi EMU, izvira iz dejstva, da država članica EMU izgubi možnost vodenja samostojne monetarne in tečajne politike, s katerima bi sicer lahko reagirala na asimetrične šoke in odpravljala njihove negativne posledice. Koliko se s tem povečujejo tveganja članstva v EMU, je odvisno tudi od tega, kako neodvisno monetarno in tečajno politiko smo imeli pred tem. Po vključitvi v EU je monetarna politika sicer formalno neodvisna, vendar pa dejansko že močno omejena z dejstvom, da se je morala Slovenija popolnoma odpreti mednarodnim kapitalskim tokovom. S tem je že določeno, da mora nacionalna politika slediti skupni monetarni politiki EMU (prilagajati obrestno mero obrestni meri ECB), sicer se izpostavlja neobvladljivim tokovom kapitala. Določeno neodvisnost daje nacionalni monetarni politiki fleksibilnost deviznega tečaja, ki lahko kompenzira razliko v obrestnih merah. Gre za znani trikotnik nekonsistentnosti med neodvisno monetarno politiko, prostimi tokovi kapitala in fiksnim deviznim tečajem. V EU je nacionalna monetarna politika omejena tudi z dejstvom, da je tako kot vse ekonomske politike nasploh, predmet koordinacije in nadzora na ravni EU. Po vključitvi v ERM II je monetarna politika sicer formalno še vedno neodvisna, vendar pa je v skoraj izključni funkciji podpiranja stabilnosti deviznega tečaja, kot jo zahtevajo pravila sodelovanja v ERM II in obveznost izpolnitve maastrichtskega konvergenčnega kriterija glede stabilnosti deviznega tečaja. Izguba monetarne politike po vključitvi v EMU je torej le relativna, saj ta že prej ni bila povsem neodvisna. Pri deviznem tečaju velja podobno. Izguba samostojnosti pri vodenju politike deviznega tečaja po priključitvi ERM II je tembolj boleča, čim bolj se je lahko prej politika deviznega tečaja uporabljala kot mehanizem prilagajanja in čim bolj učinkovita je pri tem lahko bila. Za Slovenijo velja, da je politiko deviznega tečaja uporabljala bolj kot druge nove članice EU, vendar ne toliko za odpravljanje posledic asimetričnih šokov, pač pa bolj kot

40

instrument vzdrževanja konkurenčnosti izvoznega dela gospodarstva ali pa preprečevanja pretiranih pritokov kapitala ob diferencialnih obrestnih merah v primerjavi z EMU. Z vključitvijo v EU postane politika deviznega tečaja zadeva skupnega pomena, torej ni več v izključni nacionalni pristojnosti. S priključitvijo ERM II so glede na njegova pravila in zahteve konvergenčnega kriterija glede stabilnosti tečaja možnosti vodenja neodvisne politike deviznega tečaja zelo omejene, vendar pa nekaj rezidualne fleksibilnosti deviznega tečaja le preostane, kar je vsaj načeloma mogoče izkoristiti v primeru asimetričnih šokov. Tveganja zaradi izgube samostojne nacionalne monetarne in tečajne politike po vključitvi v EMU so tem večja, čim bolj je država izpostavljena asimetričnim šokom, čim manj ju kot mehanizem prilagajanja lahko nadomestijo druge makroekonomske politike in čim bolj bi ju sicer država uporabljala, na kar lahko sklepamo po intenzivnosti in učinkovitosti njune uporabe v preteklosti (Lavrač 2005, 4). 5.5 Tveganja zaradi omejene samostojnosti fiskalne politike po vključitvi v EMU Nacionalna fiskalna politika je omejena že po vključitvi v EU, saj je izpostavljena pravilom glede pretiranih javnofinančnih deficitov, obveznosti izpolnitve fiskalnih maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in nekaterim določilom Pakta stabilnosti in rasti (Stability and Growth Pact ali SGP). V obdobju sodelovanja v ERM II mora biti odločno usmerjena v pravočasno izpolnitev fiskalnih konvergenčnih kriterijev, hkrati pa že prevzema večino bremena makroekonomske stabilizacije. Po vključitvi v EMU postane nacionalna fiskalna politika še bolj omejena, saj je izpostavljena strožjim pravilom SGP, vključno s sankcijami, ki sledijo njihovim kršitvam. V Sloveniji se do vključitve v EMU kaže kot kritično vprašanje javnofinančnega deficita, ne pa javnega dolga. Javni dolg je z zadostno rezervo pod maastrichtsko referenčno vrednostjo. Javnofinančni deficit je sicer za zdaj znotraj maastrichtske referenčne vrednosti, vendar pa ostajajo odprta še metodološka vprašanja njegovega izračuna ter mnoge obveznosti, ki jih bo fiskalna politika morala nositi pred in po vključitvi v EMU. Določeno protislovje izvira iz tega, ker bi po priključitvi EMU fiskalna politika morala prevzeti del bremen monetarne in tečajne politike. Skratka, morala bi postati bolj fleksibilna, da bi nosila večja bremena, predvsem odgovornost za makroekonomsko stabilizacijo (reagiranje na asimetrične šoke), pa tudi druge naloge, ki se fiskalni politiki postavljajo ob članstvu v EU in EMU. Toda zaradi omenjenih pravil je njena samostojnost in s tem fleksibilnost pomembno zmanjšana. Po drugi strani neke centralizirane fiskalne politike na ravni EU glede na nizek obseg proračuna praktično ni, fiskalna politika ostaja nacionalna odgovornost. Pri razpravi o fleksibilnosti nacionalne fiskalne politike je pomembno razlikovati med strukturnim in cikličnim delom javnofinančnega deficita. Čim nižji je strukturni del, ki je manj fleksibilen, več je prostora za proticiklično delovanje fiskalne politike prek avtomatskih fiskalnih stabilizatorjev. Diskrecijska (aktivistična) fiskalna politika je namreč neučinkovita, ker je med njenim aktiviranjem in učinki potrebno daljše obdobje, vmes pa se položaj v gospodarstvu lahko že spremeni, poleg tega pa je politično in proceduralno zahtevna. Večjo učinkovitost fiskalne politike pri makroekonomski stabilizaciji je torej

41

mogoče doseči z odpiranjem prostora za proticiklično delovanje avtomatskih fiskalnih stabilizatorjev. Tveganja, povezana z omejeno samostojnostjo fiskalne politike pomenijo, da lahko v primeru asimetričnih šokov pade preveliko breme na druge mehanizme prilagajanja (fleksibilnost cen in plač, mobilnost delovne sile). Preostale ekonomske politike lahko naletijo na meje socialne in politične vzdržnosti. V končni fazi se motenj sploh ne odpravi, temveč se novo ravnotežje doseže pri nižji ekonomski rasti in zaposlenosti, s čimer postane taka država podobna depresivni regiji znotraj nacionalnega gospodarstva, kar ni ravno primer uspešnega članstva v EMU (Lavrač 2005, 4-5). 5.6 Tveganja zaradi smeri in obsega neto finančnih tokov z EU Manj razvite članice EU so deležne razvojne pomoči, finančnih sredstev iz proračuna EU, prek strukturnih in kohezijskih skladov EU. To imamo lahko za element skupne fiskalne oziroma regionalne politike EU s ciljem, da zagotovi večjo razvojno izenačenost in skladnost med članicami EU, s tem pa olajša delovanje skupnega trga EU. Za sedanje obdobje je bilo dogovorjeno, da tudi najrazvitejše nove članice EU še ne bodo neto plačnice v proračun EU. Za novo obdobje se dogovori še pripravljajo. Težava je v tem, da dosega Slovenija prag razvitosti, pri katerem naj bi se iz neto prejemnice spremenila v neto plačnico, poleg tega pa je nerešeno vprašanje načina regionalizacije Slovenije, ki lahko vpliva na način in obseg črpanja teh sredstev v naslednjem obdobju. Problem je tudi v tem, da so plačila v proračunu EU fiksne narave, medtem ko so prihodki odvisni tudi od nas samih, zmožnosti sofinanciranja in priprave primernih razvojnih projektov. Za zdaj ni mogoče napovedati smeri in velikosti bodočih neto finančnih tokov Slovenije z EU. S stališča tveganj po vključitvi v EMU lahko ugotovimo, da bo to najprej vplivalo na samo fiskalno politiko, prek nje pa na razmere v gospodarstvu. Spremenilo se bo razmerje med fiskalnimi izdatki in dohodki in s tem javnofinančni saldo. Tako se bo fiskalni politiki spremenil manevrski prostor za izvajanje njenih nalog v EMU. Tveganja so v tem, da Slovenija lahko pridobi manj neto finančnih sredstev iz EU kot prej oziroma kot je bilo pri fiskalnem načrtovanju predvideno, da ne bo usposobljena pridobiti razvojne pomoči, ki je na razpolago, ali da lahko postane celo neto plačnica. Ta tveganja vplivajo na domet, možnosti in učinkovitost fiskalne politike pri izvajanju njenih nalog po vključitvi v EMU (Lavrač 2005, 5). 5.7 Tveganja glede fleksibilnosti alternativnih mehanizmov prilagajanja Če v monetarni uniji državo članico prizadene asimetrični šok, se morajo sprožiti mehanizmi prilagajanja, odprave motnje oziroma njenih negativnih posledic. To se lahko zgodi samodejno, ko se v procesu spontano vzpostavi novo ravnotežje, ali pa prek korekcijskih sprememb ekonomskih politik, ki poskrbijo za obnovo ravnotežja. Teorija OCA (teorija optimalnega denarnega območja) govori o tem, kakšna je glede na strukturne značilnosti gospodarstva verjetnost, da pride do asimetričnih šokov, in o tem, kakšne so spet glede na strukturne značilnosti gospodarstva možnosti za učinkovito delovanje

42

mehanizmov prilagajanja po asimetričnih šokih. Slednje je odvisno od tega, kakšna je fleksibilnost trgov in fleksibilnost pri delovanju ekonomskih politik. Fleksibilnost tu pomeni možnost, da se določen mehanizem prilagajanja uporabi in da je pri tem učinkovit. Pri fleksibilnosti trgov – in to tako trgov produkcijskih dejavnikov kot trgov proizvodov – mislimo v prvi vrsti na fleksibilnost cen, na možnost, da prilagajanje poteka prek sprememb cen. Prilagajanje namreč lahko poteka prek sprememb cen ali prek sprememb količin. Pri spremembah relativnih cen je pomembna predvsem fleksibilnost cen navzdol, ki pa je v praksi ni vedno moč pričakovati. Odprava neugodnega asimetričnega šoka praviloma zahteva korekcijo cen navzdol, kar je iz vrste razlogov pogosto težko doseči. Pogoj za fleksibilnost cen je tržna konkurenca, odprava raznih lokalnih ali regionalnih monopolov. Posebno pomembni kot mehanizem prilagajanja so trgi produkcijskih dejavnikov, predvsem trg delovne sile. Tu mislimo zlasti na fleksibilnost plač, predvsem navzdol. Spremembe plač ostanejo rezidualni mehanizem prilagajanja, če drugi ne morejo delovati. Poskrbijo za znižanje stroškov dela, s tem popravijo konkurenčnost in plačilnobilančni položaj in odpravijo negativen vpliv na ekonomsko rast in zaposlenost v primeru neugodnega asimetričnega šoka. Z vidika uspešnosti delovanja v EMU je torej treba vzpostaviti pogoje za večjo fleksibilnost plač, čeprav ima to svojo politično in socialno ceno. Fleksibilnost trga dela je odvisna tudi od sindikalne organiziranosti in moči sindikatov, načina pogajanj o plačah in delovne zakonodaje. Država lahko neposredno vpliva le na plače v javnem sektorju, prek teh pa daje le posredno zgled za oblikovanje plač v zasebnem sektorju. Pomembno je, da rast plač ne presega rasti produktivnosti. Če za njo v določeni meri zaostaja, izboljšuje konkurenčno sposobnost gospodarstva. Pomembno je tudi razmerje med povečevanjem plač v menjalnem in nemenjalnem sektorju, saj je to v obdobju razvojnega dohitevanja prek delovanja Balassa-Samuelsonovega učinka lahko pomemben vir inflacijskih pritiskov v gospodarstvu. Če prilagajanje na trgu dela zaradi nefleksibilnosti plač navzdol ne more potekati prek cen, poteka prek količin, najprej prek mobilnosti oziroma migracij delovne sile. Gre za selitev delovne sile iz depresivnih v propulzivne regije, v tem primeru med državami. Vprašanje je najprej, koliko je taka mobilnost delovne sile, ki sicer lahko obnovi ravnotežje po asimetričnem šoku, sploh možna. V sedanji fazi, po priključitvi novih članic EU, namreč prost pretok delovne sile ni zagotovljen. Stare članice EU se za zdaj lahko branijo pred prilivom delovne sile iz novih članic EU. V Sloveniji je mobilnost delovne sile iz vrste razlogov (relativno visoke plače in življenjski standard, jezikovne ovire, stanovanjska specifika) nasploh nizka, kar kažejo tudi razlike v regionalnih stopnjah nezaposlenosti. Novejše teorije OCA omenjajo dodaten mehanizem prilagajanja, ki deluje prek trga kapitala. Država se lahko v določenem pogledu "zavaruje" pred učinki asimetričnih šokov s tem, da njeni ekonomski subjekti držijo tuje finančne naložbe. Te so nakopičili v dobrih časih (plačilnobilančnih presežkov) in se lahko kot rezerva uporabijo v slabših časih (plačilnobilančnih deficitov). S takim "zavarovanjem" preprečujejo negativne učinke neugodnih asimetričnih šokov na padanje ekonomske rasti in zaposlenosti v gospodarstvu. Čim večje so take naložbe zasebnega kapitala v tuje finančne oblike, bolj je država sposobna, da se spopada z asimetričnimi šoki.

43

Sklenemo lahko, da bo članstvo Slovenije v EMU prineslo makroekonomska tveganja, ki bodo rezultat nezadostne fleksibilnosti trgov in ekonomskih politik, zaradi katere teh ne bo mogoče učinkovito uporabiti kot mehanizma prilagajanja, če bo prišlo do asimetričnih šokov. Država se proti temu tveganju lahko zoperstavlja tako, da s strukturnimi reformami in z ukrepi ekonomske politike poskrbi, da bodo ti mehanizmi prilagajanja v EMU lahko delovali bolj fleksibilno (Lavrač 2005, 5-6). 5.8 Tveganja glede vzdrževanja mednarodne konkurenčnosti znotraj EMU Tveganja v zvezi s konkurenčnostjo slovenskega gospodarstva v razmerah EMU delujejo prek ponudbene strani. V EMU mora država članica dolgoročno ohranjati konkurenčnost svojega gospodarstva, tako na mednarodnem trgu (predvsem notranjem trgu EU) kot v domačem gospodarstvu glede na tujo konkurenco. S priključitvijo EMU se vprašanje konkurenčnosti zelo zaostri, saj so v razmerah enotnega trga in skupne valute razlike v cenah in stroških neposredno razvidne. Vzdrževanje konkurenčnosti zahteva ustrezno razmerje med rastjo plač in produktivnostjo. Rast plač naj bi zaostajala za rastjo produktivnosti, tako da stroške na enoto proizvoda lahko znižujejo, kar izboljšuje konkurenčni položaj. Če začne neko gospodarstvo zaostajati v konkurenčnosti, ker stroški proizvodnje na enoto naraščajo, pride do zmanjšanja prodaj, plačilnobilančnih težav, padca stopnje ekonomske rasti in zaposlenosti v gospodarstvu. Sprememba konkurenčnosti se pokaže v spreminjanju realnega tečaja kot posledica naraščanja stroškov oziroma cen ali spremembe nominalnega deviznega tečaja. Ker je v EMU možnost spreminjanja nominalnega deviznega tečaja izgubljena, prihaja do sprememb realnega tečaja zaradi sprememb stroškov in cen. Za vzdrževanje konkurenčnosti ostaja tako ključno nadzorovanje dinamike stroškov, v tem okviru pa je bistvena politika dohodkov. Vzdrževanje konkurenčnosti zahteva fleksibilnost plač tudi navzdol. Zaradi vrste institucionalnih, političnih in socialnih razlogov je vprašljivo, ali je takšno fleksibilnost plač navzdol dejansko mogoče zagotoviti. Tveganje v zvezi s konkurenčnostjo po vključitvi v EMU lahko tako opredelimo najprej kot možnost, da pride na ponudbeni strani iz različnih vzrokov, predvsem nezadostne produktivnosti in previsokih stroškov dela, do upadanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva pri soočanju s tujo konkurenco tako na tujem kot na domačem trgu. Konkurenčnost lahko postane tudi sama izvor motnje, vzrok asimetričnega šoka, ki zahteva aktiviranje drugih mehanizmov prilagajanja. Po drugi strani je v zvezi s konkurenčnostjo lahko tveganje tudi v tem, da v primeru drugih asimetričnih šokov (na strani povpraševanja) zaradi rigidnosti trga dela politika dohodkov kot rezidualni mehanizem prilagajanja ne more delovati na ponovno vzpostavljanje konkurenčnosti. V tem primeru pade večje breme na preostale mehanizme, predvsem na fiskalno politiko, ali pa se motnje sploh ne odpravi, temveč se njene škodljive posledice pokažejo pri upadanju ekonomske rasti in večji brezposelnosti. Nezadostna konkurenčnost gospodarstva, ki je z ukrepi ekonomske politike ne bi bilo mogoče popraviti, vodi v najslabši scenarij vključevanja v EMU – nevarnost, da država članica postane depresivna regija monetarne unije in razvojno zaostaja (Lavrač 2005, 6-7).

44

6 STROŠKI, KORISTI IN PREDNOSTI TER SLABOSTI UVEDBE EVRA 6.1 Pogoji za uspešen prevzem evra Uvedba evra pomeni izgubo neodvisne monetarne politike ter dolgoročne omejitve pri izvajanju fiskalne politike, zato morajo države, ki se vključujejo v denarno unijo, izpolnjevati določene pogoje za uspešen prevzem skupne valute. Eden izmed najpomembnejših pogojev je zagotovo nizek fiskalni deficit. S tem je povezano tudi zmanjšanje rigidnosti subvencij in socialnih transferov. Prav tako je nujna vzdržna raven javnega dolga, ki ga je mogoče servisirati brez pritiskov na gospodarstvo. Na kratko lahko povzamemo, da je z izpolnjevanjem zahtev Pakta stabilnosti in rasti že izpolnjen eden izmed pomembnih pogojev za uspešen prevzem evra. Drugi pomemben dejavnik je fleksibilnost plač in cen, pri čemer se pojavi težava v kvantificiranju tega pogoja. Ne obstajajo namreč določeni standardi, na podlagi katerih bi lahko preučili, koliko zadošča določena raven fleksibilnosti za uspešno sodelovanje v denarni uniji. Pogoj je povezan predvsem z dejstvom, da gre za enega od mehanizmov prilagajanja na asimetrične šoke, ko je ob vključitvi v denarno unijo izgubljena možnost neodvisne monetarne politike. Prav tako težko kvantificirana, vendar vseeno nezanemarljiva je močna sinhronizacija gospodarskih aktivnosti z evroobmočjem. Tudi na podlagi kriterijev optimalnega denarnega področja lahko za ta pogoj povzamemo, da postajajo gospodarstva srednjih in vzhodnih evropskih držav vedno bolj tesno povezana z gospodarstvi evroobmočja. Nenazadnje je nujen ustrezen nadzor finančnih trgov. Hitra rast bančnih kreditov zasebnemu sektorju je neizogibna, prevzem evra pa jo z okrepitvijo zaupanja v valuto ter z znižanjem obrestnih mer še dodatno pospeši. Tako ustrezen bančni nadzor, skupaj s fiskalnimi omejitvami in ukrepi monetarne politike, preprečuje dodatna tveganja pregrevanja gospodarstev. Pravilna postavitev centralne paritete že v okviru ERM II ter kasneje menjalnega razmerja, ki mora kazati ustrezno raven konkurenčnosti, je nadvse pomembna, saj so naknadne prilagoditve v primeru precenjenosti tečaja izjemno drage (Ribič 2005, 27). 6.2 Primerjava dolgoročnih koristi in stroškov Koristi skupne valute lahko nastajajo skozi različne kanale, med katerimi je najpomembnejši povečanje trgovine, kar posledično vpliva na povečanje dohodka. Druge koristi, ki imajo posreden učinek na povečanje trgovine, so še: - zmanjšanje premije za tveganje pri obrestni meri, - zmanjšanje transakcijskih stroškov, - povečanje transparentnosti cen, - povečanje medsebojne primerljivosti cen med državami,

45

- povečanje konkurence na trgu blaga in produkcijskih dejavnikov, - večja disciplina celotnega makroekonomskega okvira. Večina le-teh je sicer zajeta že znotraj učinka na povečanje trgovine. Koristi, ki izhajajo iz vseh posledic uporabe skupne valute, pa morajo biti primerljive z dolgoročnimi stroški, ki jih povzroči izguba instrumentov monetarne politike. Poglavitni vzrok za povečanje trgovine ne tiči zgolj v zmanjšanju tečajnega tveganja, saj je večina držav že predhodno medsebojno trgovala na podlagi sporazumov o prosti trgovini. Tako odprava trgovinskih ovir ni zadovoljiva razlaga vzrokov za povečanje trgovine. Pomembnejši vzrok je medsebojno delovanje zgoraj naštetih – od zmanjšanja transakcijskih stroškov ter premije za tveganje, pa do povečanja makroekonomske stabilnosti. Dejanska nihanja ocen povečanja trgovine zaradi prevzema evra temeljijo na medsebojnih vplivih različnih dejavnikov, med katerimi so tudi vplivi politik na mobilnost proizvodnih dejavnikov, stopnja odprtosti države ter različni vzorci trgovine. Nezanemarljive so tudi značilnosti, ki so specifične za vsako posamezno državo članico. Tako velja, da imajo države, katerih delež znotrajpanožne trgovine je večji od povprečnega deleža, ter tiste, katerih stopnja odprtosti je nadpovprečna, zaradi povečanja celotne trgovine posledično tudi večje koristi zaradi prevzema evra. Denarna unija pa ne vpliva le na odstranitev negotovosti, povezanih z nihanjem deviznega tečaja, temveč posredno ustvarja tudi iniciative za priliv tujih neposrednih investicij, nižja obrestna mera pa znižuje verjetnost šokov na finančnem trgu, ki bi jih povzročila integracija le-tega. Koristi denarne unije vodijo v višjo gospodarsko rast ter konvergiranje ravni dohodkov držav srednje in vzhodne Evrope k povprečju evroobmočja. Časovno obdobje dohitevanja pa se, ravno zaradi teh koristi, skrajšuje. Na nasprotni strani imamo dolgoročne stroške, ki izhajajo predvsem iz izgube samostojne monetarne politike ter vpliva te izgube na stabilnost gospodarske rasti in inflacije. Gospodarstva, ki so povezana v skupno denarno unijo, so namreč podrejena istim monetarnim ukrepom, ne glede na to, če so le-ti ustrezni zanje. Če med seboj nimajo popolnoma usklajenih poslovnih ciklov, intenzivno razvite znotrajpanožne trgovine ter podobnih proizvodnih struktur, so lahko izpostavljena asimetričnim realnim šokom. Potrebni ukrepi izhajajo predvsem iz fleksibilnosti plač in cen ter fiskalne politike. Ob tem se pojavi problem, ki je značilen za države Srednje in Vzhodne Evrope. Vprašamo se lahko, ali skupek ustreznih strukturnih, dohodkovnih in fiskalnih politik dejansko deluje kot nekakšen amortizer, ki uravnava asimetrične šoke, ali pa jih politike same po sebi celo povzročajo. Po drugi strani pa za majhno in odprto državo velja, da s tem, ko se odreče instrumentu deviznega tečaja, izgubi malo v primerjavi s koristmi, ki jih ima zaradi kredibilne monetarne politike, ki pomeni večjo zaščito pred šoki finančnih trgov (Ribič 2005, 25). Stroški vključitve Slovenije v EMU so povezani tudi z izgubo nacionalne monetarne suverenosti. Izguba lastne valute je boleča že zaradi njenega simbolnega in prestižnega pomena. Izguba možnosti vodenja samostojne monetarne politike pomeni, da Slovenija ne bo mogla več izbirati usmeritve svoje monetarne politike oziroma določati višino obrestne

46

mere glede na potrebe lastnega gospodarstva, temveč se bo morala podrejati skupni monetarni politiki. Izguba deviznotečajne politike pomeni, da bo Slovenija zaradi prehoda na skupno valuto izgubila lastni devizni tečaj in s tem možnost uporabljati devizni tečaj kot instrument za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti svojega gospodarstva. Glede na to, da je Slovenija doslej uporabljala politiko deviznega tečaja kot mehanizem plačilnobilančnega prilagajanja, je izguba deviznotečajne politike nedvomno glavni strošek slovenskega vključevanja v EMU. V kolikšni meri je izguba deviznotečajne politike dejansko strošek, ki lahko v končni instanci privede do nižje ekonomske rasti in zaposlenosti, je odvisno od dveh momentov: a) koliko bo Slovenija izpostavljena asimetričnim šokom, b) kako bodo lahko delovali drugi mehanizmi prilagajanja, ki lahko v monetarni uniji

nadomestijo devizni tečaj (Lavrač, Prispevek za SGRS, 9). 6.3 Prednosti in slabosti uvedbe evra Evro bo v Sloveniji nedvomno pripomogel k večji konkurenčnosti kot posledici primerljivejših cen v območju evra in oblikovanju stabilnejšega okolja za celotno gospodarstvo, ker enotna valuta odpravlja tečajna tveganja in stroške menjave denarja. Zaradi izpolnjevanja konvergenčnih meril, ki so pogoj za uvedbo evra (k njihovemu izpolnjevanju pa mora biti naravnana gospodarska politika posamezne države članice tudi po prevzemu enotne valute), lahko dolgoročno pričakujemo nižje obrestne mere in stabilnost cen, kar bo ugodno vplivalo na naložbe in gospodarsko rast. Uvedba evra nadalje pripomore k razvoju likvidnega in integriranega kapitalskega trga med državami območja evra. Uvedba evra bo v Sloveniji imela določene prednosti tudi za potrošnike, saj bo pripomogla k večji preglednosti cen in možnosti primerjave z državami, ki prav tako uporabljajo evro. Poleg tega bo potrošnikom na voljo večja izbira različnih oblik varčevanja in lažje najemanje posojil na večjem in likvidnejšem finančnem trgu, prednost pa bo nedvomno predstavljala tudi odprava stroškov zaradi menjave denarja. Ker so morala podjetja in trgovine v evre prevesti vse cenike, seveda tudi v Sloveniji obstaja bojazen prikritega dvigovanja cen zaradi preračunavanja iz nacionalne valute v evro in zaokroževanja navzgor. Z dvojnim označevanjem cen naj bi preprečili takšne podražitve, ljudje pa naj bi se v času dvojnega označevanja cen privadili na novo merilo vrednosti. Nadzor nad pravilnim zaokroževanjem in preračunavanjem bo poleg inšpekcijskih služb opravljala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Menjava tolarja z evrom bo podjetjem sicer kratkoročno povzročila stroške, ki bodo povezani predvsem s prilagoditvijo informacijske tehnologije, preoblikovanjem računovodstva in izdelave finančnih izkazov ter dodatnim izobraževanjem zaposlenih. Vendar mikroekonomski razlogi vključevanja v enotno valutno območje temeljijo na predpostavki, da bodo prihranki zaradi uporabe skupne valute večji od enkratnih stroškov prehoda na skupno valuto.

47

Prenos pristojnosti denarne politike na Evropsko centralno banko in dejstvo, da država ne vodi več svoje politike deviznega tečaja, nekateri navajajo kot potencialno slabost uvedbe evra. Vendar pa je treba poudariti, da bo Slovenija aktivno sodelovala pri oblikovanju denarne in ekonomske politike, saj bo po uvedbi evra slovenska centralna banka postala del Evrosistema in bo kot njegov sestavni del opravljala naloge v skladu s smernicami ECB. Guverner Banke Slovenije bo postal član Sveta ECB. Na ta način bo Slovenija udeležena pri odločanju o denarni politiki območja evra, katere cilj je ohranjanje stabilnih cen.

48

7 SKLEP Slovenija bo s prvim januarjem 2007 prevzela evro kot svojo valuto. To sta v konvergenčnem poročilu šestnajstega maja 2006 potrdili tudi Evropska komisija in Evropska centralna banka. Slovenija izpolnjuje vsa zahtevana merila, pričakuje pa se, da bo Svet EU junija sprejel še končno politično odločitev, julija pa bo Svet ministrov za finance na podlagi predloga Evropske centralne banke določil dokončni tečaj med tolarjem in evrom. Slovenija kot članica Evropske monetarne unije se bo odrekla lastni valuti in prevzela skupno valuto evro. S tem bo izgubila tudi lastni devizni tečaj in možnost uporabljati politiko deviznega tečaja kot instrument mednarodne konkurenčnosti oziroma kot mehanizem plačilnobilančnega prilagajanja. Obstajal bo le še skupni devizni tečaj, to je tečaj evra navzven, do dolarja in drugih valut izven evroobmočja. Monetarna in tečajna politika bosta še vedno na razpolago, vendar le za monetarno unijo kot celoto, za vodenje makroekonomskih politik in reševanje težav monetarne unije kot celote, ne pa več na razpolago za reševanje lokalnih monetarnih problemov, s katerimi se srečujejo posamezne države članice. Optimalna kombinacija makroekonomskih politik v razmerah EMU mora izhajati iz tega, da je država članica izgubila lastno monetarno in deviznotečajno politiko. Sodeluje v skupni evropski monetarni politiki, vendar s tako majhnim deležem, da dejansko ne more vplivati na njeno vodenje. Ključna postane zlasti vloga fiskalne politike in v določeni meri tudi dohodkovne politike. Pomembno je ustvariti predpogoje za učinkovito delovanje teh mehanizmov prilagajanja, predvsem zagotoviti večjo fleksibilnost trgov, zlasti trga dela, in z reformami na fiskalnem področju fiskalni politiki zagotoviti večjo prožnost in manevrski prostor, da lahko deluje kot glavni makroekonomski stabilizator v primeru asimetričnih šokov. Analiza makroekonomskih tveganj po vključitvi v Evropsko monetarno unijo opozarja na nevarnosti nastanka asimetričnih šokov, ki so močno odvisni od strukturnih značilnosti gospodarstva, in na nevarnosti pri učinkovitem delovanju mehanizmov prilagajanja, ki so najbolj odvisni od fleksibilnosti trgov. Z monetarnega vidika postane članica EMU podobna regiji znotraj države, uspešnost njenega sodelovanja v EMU pa se kaže v sposobnosti, da vzdržuje konkurenčnost na skupnem evropskem trgu, torej v možnosti ohranjanja makroekonomske stabilnosti, ekonomske rasti in zaposlenosti tudi v razmerah po prevzemu skupne valute evra. V Sloveniji bo okolje, ki omogoča cenovno stabilnost, med drugim odvisno od izvedbe učinkovitih ukrepov javnofinančne konsolidacije, ki bi hkrati zmanjšali tudi potencialne ekonomske pritiske na strani povpraševanja. Poleg tega bo za ohranjanje cenovne stabilnosti ključnega pomena hitrejše izvajanje dodatnih strukturnih reform. V tem kontekstu bo pomembno, da se poveča prožnost trga dela s spodbujanjem regionalne mobilnosti dela in zmanjševanjem neskladij med ponudbo in povpraševanjem na področju usposobljenosti iskalcev zaposlitve. Obenem morajo socialni partnerji zagotoviti, da plače naraščajo skladno z rastjo produktivnosti dela, pri čemer morajo upoštevati tudi razmere v konkurenčnih državah. Prav tako bo pomembno, da se nadaljuje proces liberalizacije

49

celotnega gospodarstva in pospeši izvajanje nacionalnih politik, katerih cilj je okrepiti konkurenco na trgu proizvodov. Predsednik vlade, Janez Janša, je na tiskovni konferenci po pozitivni oceni Evropske komisije in Evropske centralne banke poudaril, da uvedba evra pomeni novo odgovornost, ki se ni končala z ugodnim konvergenčnim poročilom. Zdrave javne finance bo treba ohraniti tudi v prihodnje. Evro bo pripomogel k stabilnejšemu makroekonomskemu okolju, poenostavil bo poslovanje slovenskemu gospodarstvu in pripomogel tudi k večjemu ugledu Slovenije v svetu.

50

8 POVZETEK (ABSTRACT) Evro bo kot zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji uveden s prvim januarjem 2007. V obdobju ERM II so bili izpolnjeni vsi maastrichtski konvergenčni kriteriji, ki so prvi formalni pogoj za priključitev k Ekonomski in monetarni uniji in prevzem evra. To sta potrdili tudi Evropska komisija in Evropska centralna banka v konvergenčnem poročilu. Po vstopu v EMU Slovenija ne bo imela več lastne valute in možnosti vodenja samostojne monetarne politike. Odpovedala se bo svoji monetarni suverenosti in jo prenesla v roke evropskih nadnacionalnih monetarnih oblasti, konkretno v roke Evropskega sistema centralnih bank (ESCB). Izgubila bo lastni devizni tečaj in možnost uporabljati politiko deviznega tečaja kot instrument mednarodne konkurenčnosti. Ključna postane vloga fiskalne politike, ki naj bi delovala kot glavni makroekonomski stabilizator v primeru asimetričnih šokov. Evro bo v Sloveniji nedvomno pripomogel k večji konkurenčnosti kot posledici primerljivejših cen v območju evra in oblikovanju stabilnejšega okolja za celotno gospodarstvo, ker enotna valuta odpravlja tečajna tveganja in stroške menjave denarja. Na nasprotni strani imamo dolgoročne stroške, ki izhajajo predvsem iz izgube samostojne monetarne politike ter vpliva te izgube na stabilnost gospodarske rasti in inflacije. Ključne besede: EU, EMU, ERM II, maastrichtski konvergenčni kriteriji, monetarna politika, fiskalna politika, makroekonomska tveganja The euro as the legal currency in Slovenia will be introduced on January the 1st 2007. In the period of ERM II Slovenia fulfilled all the Maastricht convergence criteria, which are the first formal condition for the Slovenian entry into the Economic and Monetary Union and the introduction of the euro. This was confirmed by the European Commission and the European Central Bank in their convergence reports. After its entry in EMU Slovenia will no longer have its own currency nor the possibility of running its own monetary policy. It will give up on its monetary sovereignty and hand it over to the European monetary power, more precisely to the European System of Central Banks (ESCB). It will lose its own foreign exchange system and the possibility of using the foreign exchange policy as an instrument of international competitive position. The key role will be played by the country's fiscal policy, which should function as the main macroeconomic stabiliser in case of asymmetric shocks. The presence of euro in Slovenia will undoubtedly contribute to higher competitive position (as the result of competitive prices as well as the creation of a more stable environment for Slovenia's economy), for the uniform currency does away with exchange rate risks and the costs of exchanging money. On the other hand, there are long-term costs, which originate mostly in the loss of independent monetary policy and influence the loss of economy growth and inflation.

51

Key words: EU, EMU, ERM II, Maastricht convergence criteria, monetary policy, fiscal policy, macroeconomic risk

52

LITERATURA 1. Banka Slovenije, Vlada Republike Slovenije. 2003. Program vstopa v ERM II in

prevzema evra. [online]. Dostopno na: [http://www.bsi.si/html/publikacije/evropa/ERM2%20_BS_Vlada_200311.pdf] [24.03.2006]

2. Bradač, Aleš. 2005. Izvedbeni okvir denarne politike Evrosistema. Bančni vestnik 54

(5), 31-36. 3. Čufer, Uroš, Aleš Delakorda, Andreja Strojan Kastelec, Matjaž Noč in Tina Žumer.

2004. Vloga ekonomskih politik v ERM II - "Policy mix". [online]. Dostopno na: [http://www.bsi.si/html/arc/prikazi/Pr_2004_01/cuferinco.pdf] [10.04.2006]

4. Ferlinc, Maja in Peter Ješovnik. 2002. Prilagajanje slovenskih podjetij evru. Ljubljana:

Gospodarska zbornica Slovenije. 5. Ješovnik, Peter. 2000. Evropska unija: zgodovina, ustanove, politike in evropski model

družbe. Koper: Visoka šola za management v Kopru. 6. Lavrač, Vladimir. 2005. Makroekonomska tveganja ob in po vključitvi v EMU. Bančni

vestnik 54 (4), 2-7. 7. Lavrač, Vladimir. 2004. Izpolnjevanje Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in

Slovenija. Bančni vestnik 53 (5), 13-21. 8. Lavrač, Vladimir. Slovenija v skupni evropski monetarni politiki po vstopu v Evropsko

monetarno unijo. Prispevek za SGRS – EU. [online] Dostopno na: [http://www.gov.si/umar/projekti/sgrs/diskusij/lavrac.pdf] [29.03.2006]

9. Novak, Marko in Davorin Kovačič. 2004. Operativni vidik ureditve ERM 2. Bančni

vestnik 53 (1-2), 45-50. 10. Republika Slovenija. 2005. Program reform za izvajanje lizbonske strategije v

Sloveniji. [online]. Dostopno na: [http://www.sigov.si/zmar/projekti/ostalo/lizbonska-strategija/pr-lizbona.pdf] [28.03.2006]

11. Ribič, Eva. 2005. Uvedba evra v državah srednje in vzhodne Evrope. Bančni vestnik

54 (11), 23-28. 12. Roter, Mojca. 2004. Maastrichtski inflacijski in drugi kriteriji. Bančni vestnik 53 (3),

30-34.

53

13. Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih monetarne politike Evrosistema. Februar 2005. [online] Dostopno na: [http://www.bsi.si/html/projekti/evro/den_politika/izvajanje_den_politike_evrosistema.html] [21.03.2006]

14. Vasle, Boštjan, Marijana Bednaš, Janez Šušteršič in Alenka Kajzer. 2005. Izzivi

makroekonomskih politik do prevzema evra. Delovni zvezki Urada RS za makroekonomske analize in razvoj. Delovni zvezek 6/2005, 51-62.

54

VIRI http://www.bsi.si/html/projekti/evro/evro_obmocje.html http://www.bsi.si/html/projekti/evro/evro_v_slo.html http://www.bsi.si/html/projekti/evro/monetarna_politika.html http://www.bsi.si/html/projekti/evro/razvoj_EMU.html http://www.ecb.int/ecb/orga/tasks/html/index.sl.html http://www.evro.si/o-evru http://www.evro.si/o-evru/erm-ii-obdobje/centralni-tecaj/ http://www.evro.si/o-evru/institucije-emu/ http://www.evro.si/o-evru/namen-emu/ http://www.evro.si/o-evru/zakaj-evro/ http://www.evro.si/za-prebivalce/dvojno-oznacevanje/

PRILOGE

2

1 PREGLED SIMBOLOV EMU - Ekonomska in monetarna unija EU - Evropska unija EGS - Evropska gospodarska skupnost ES - Evropska skupnost EMS - Evropski monetarni sistem ECU - European Currency Unit – evropska obračunska enota ERM - Exchange Rate Mechanism – mehanizem deviznih tečajev EMI - European Monetary Institute – evropski monetarni institut ECB - Evropska centralna banka ESCB - Evropski sistem centralnih bank

3

2 SEZNAM SLIK IN TABEL Slika 1: Evroobmočje 9 Slika 2: Evropski sistem centralnih bank 14 Slika 3: Predviden potek uvedbe evra 24 Tabela 1: Izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev 23 Tabela 2: Pakt stabilnosti in rasti 30