Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

Avtorica: Ksenja Kores Maribor, 2010

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za sociologijo

POTROŠNIŠKE DRUŽBE, NARCISTIČNA SOCIALIZACIJA

IN PATOLOŠKI NARCIS

Diplomsko delo

Mentorica: doc. dr. Vesna Vuk-Godina Avtorica: Ksenja Kores

Maribor, 2010

Diplomsko delo je napisano oz. prevedeno slovnično strokovno in jezikovno

korektno in pravilno. Odgovornost sta prevzeli:

a) lektorica: Majda Strašek, profesorica slovenskega jezika

b) prevajalka: Vesna Hojnik, profesorica nemškega jezika.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Vesni Vuk-Godina za mentorstvo

pri pisanju diplomskega dela. Iskrena hvala za čas, nasvete ter konstruktivno

kritiko, ki mi jih je namenila.

I Z J A V A

Podpisani-a Ksenja Kores, rojen-a 12. 02. 1977 študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer sociologija-pedagogika, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom Potrošniške družbe, narcistična socializacija in patološki narcis

pri mentorju-ici doc. dr. Vesni Vuk Godina, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

____________________________

(podpis študenta-ke)

Maribor, 15. 09. 2010

Povzetek

V nalogi smo izhajali iz dejstva, da socializacija kot celoten proces obsega dva

temeljna socializacijska procesa in da poteka na dveh nivojih: prvi je nivo družbe,

drugi pa nivo posameznika. Izhajajoč iz te bipolarnosti socializacije smo pokazali,

da je socializacija kot proces reprodukcije družbe nadrejen procesu učlovečenja

posameznika. Ugotovljeno pomeni, da se posameznik zmeraj in povsod socializira

v skladu s procesi reprodukcije družbe, v kateri poteka njegova socializacija.

Družba torej postavlja okvir in meje posameznikovemu učlovečenju. Pokazali

smo, da se socializacija posameznikov spreminja hkrati, kot se spreminjajo

procesi reprodukcije družbe. To smo pokazali z primerom socializacije treh tipov

osebnosti: s socializacijo tipa ″self-directed″, socializacijo tipa ″other-directed″ in

s socializacijo patološkega narcisa.

Podrobneje smo preučili socializacijo patološkega narcisa. Pokazali smo, da je

patološki narcis prevladujoč libidinalni ustroj subjekta potrošniške družbe. Prav

tako smo pokazali, da je temeljna poteza patološkega narcisa spodletela

integracija simbolnega Zakona, torej nerazrešen Ojdipov kompleks.

Ključne besede

bipolarnost socializacijskega procesa, ″self-directed″ socializacija, ″other-

directed″ socializacija, narcistična socializacija, Ojdipov kompleks, potrošniške

družbe, patološki narcis.

Zusammenfassung

In der Diplomarbeit gingen wir daraus, dass die Sozialisierung als gesammter

Prozess zwei fundamentale Prozesse umfasst und dass sie auf zwei Ebenen

verläuft. Die erste Ebene ist die Ebene der Gesellschaft und die zweite Ebene ist

die Ebene des Individuums. Aus dieser Bipolarität der Sozialisierung

herausgehend zeigten wir, dass die Sozialisierung als der Prozess der

Reproduktion der Gesellschaft übergeordnet des Prozess der Menschenwerdens

ist. Die Feststellung bedeutet, dass sich das Individuum immer und überall, gemäß

den Prozessen der Reproduktion der Gesellschaft in der die Sozialisierung

verläuft, sozialisiert. Die Gesellschaft setzt also den Rahmen und die Grenzen der

Menschenwerdung des Individuums auf. Wir zeigten, dass sich die Sozialisierung

der Einzelpersonen verändert zugleich, so wie sich die Prozesse der Reproduktion

der Gesellschaft verändern. Das zeigten wir anhand dem Beispiel der

Sozialisierung der drei Typen der Persönlichkeit: mit dem ″self - directed″

Sozialisierungatyp, dem ″other - directed″ Sozialisierungstyp und mit der

Sozialisierung des pathologischen Narzissen.

Ausführlicher untersuchten wir die Sozialisierung der pathologischen Narzissen.

Wir zeigten, dass der pathologische Narziss die vorherrschende libidinale

Gestaltung des Subjekts der Konsumgesellschaft ist. Ebenfalls zeigten wir, dass

der Grundzug der pathologischen Narzissen die gescheiterte Integration des

Symbolgesetzes ist, das heißt der ungelöste Ödipuskomplex.

Schlüsselwörter

die Bipolarität des Sozializierungsprozesses, die ″self-directed″ Sozialisierung,

die ″other-directed″ Sozialisierung, die narzisstische Sozialisierung, der

Ödipuskomplex, die Konsumgesellschaft und der pathologischer Narziss.

Kazalo

1. Uvod .................................................................................................................... 2

1. 1. Namen ......................................................................................................... 3

1. 2. Hipoteze ...................................................................................................... 4

1. 3. Metodologija ............................................................................................... 4

2. Druţba, posameznik in socializacijski proces ..................................................... 5

2. 1. Razrešitev Ojdipovega kompleksa ............................................................ 10

3. Socializacija treh tipov osebnosti ...................................................................... 15

3. 1. Socializacija tipa "self-directed" ............................................................... 16

3. 2. Socializacija tipa "other-directed" ............................................................. 17

3. 3. Socializacija narcističnega tipa v sodobnih potrošniških druţbah ............ 19

3. 3. 1. Mit o narcisu ..................................................................................... 20

3. 3. 2. Definicije narcizma ........................................................................... 21

3. 3. 3. Koncept narcizma po Freudu ............................................................ 23

3. 3. 4. Koncept narcizma po Frommu .......................................................... 25

3. 3. 5. Narcisova klinična slika .................................................................... 28

3. 3. 6. Socializacija narcističnega tipa v sodobnih potrošniških druţbah .... 35

4. Sklep .................................................................................................................. 54

5. Literatura ........................................................................................................... 57

2

1. Uvod

V tem delu se bomo posvetili socializaciji patološkega narcisa v sodobni druţbi.

Ideja za pričujoče delo je zorela dlje časa. Pravzaprav ideje v prvi vrsti izvirajo iz

ţivljenja samega, oziroma iz opazovanja in zaznavanja podobnosti in različnosti

med posamezniki. Čeprav smo posamezniki neke druţbe socializirani v isto

kulturo, v isto druţbo, smo zelo različni. Različnost nas ne zanima v smislu

zunanje, vizualne raznolikosti, temveč kot različnost v strukturi osebnosti.

Posamezniki smo različni v vedenju, delovanju, moralnosti.

Dokončna odločitev za to delo pa izvira iz časa študija, natančneje iz predavanj

pri predmetu socialna antropologija, ki so izredno zanimiva in pokrivajo širok

spekter najrazličnejših tem. Vsekakor pa je potrebno omeniti, da odločitev za to

temo izhaja tudi iz povsem osebnih razlogov, natančneje iz lastne (ne)umestitve v

omenjeno strukturo osebnosti.

Diplomsko delo smo razdelili na dva sklopa. V prvem delu se bomo posvetili

socializacijski teoriji. Vsekakor ne bomo zajeli vseh področij socializacijske

teorije, kajti le-ta je izredno kompleksna in zajema različno problematiko. Omejili

se bomo predvsem na razmerje med posameznikom in druţbo v socializacijskem

procesu. V tem prvem delu diplomskega dela se bomo ustavili tudi pri ključni

točki posameznikovega ţivljenja, ki determinira njegov nadaljnji osebnostni

razvoj, to je pri Ojdipovem kompleksu.

V drugem delu pa bomo prikazali socializacijo treh različnih tipov osebnosti:

socializacijo tipa "self-directed", socializacijo tipa "other-directed" in socializacijo

patološkega narcisa.

Kot je razvidno ţe iz samega naslova diplomskega dela, bo največji del naših

zanimanj usmerjen v analizo patološkega narcisa. Začeli bomo z mitom o narcisu,

nato pa podali definicije narcizma. V nadaljevanju bo sledila konceptualizacija

narcizma; najprej bomo predstavili koncept narcizma po Freudu, nato še koncept

3

narcizma po Frommu. Razpravo bomo nadaljevali s predstavitvijo klinične slike

patološkega narcisa.

Temu pa bo sledil ključni del naše razprave, oziroma naše analize, to je analiza

socializacije patološkega narcisa v sodobni potrošniški druţbi. Pokazali bomo

značilnosti potrošnike druţbe ter mesto patološkega narcisa v njej. Pozornost

bomo posvetili tudi druţinski socializaciji, oziroma njenim spremembam v

sodobni druţbi.

V sklepu bomo podali sklepne ugotovitve ter potrdili oziroma ovrgli hipoteze, ki

smo jih zastavili na začetku diplomskega dela.

1. 1. Namen

V diplomskem delu z naslovom Potrošniške družbe, narcistična socializacija in

patološki narcis bomo skušali pokazati, da je proces socializacije proces, ki

poteka na nivoju druţbe, in hkrati proces, ki poteka na nivoju posameznika.

Pokazati ţelimo, da je proces socializacije posameznika podrejen procesu

reprodukcije druţbe, kajti vsaka druţba za svoj obstoj, trajanje v prostoru in času

potrebuje točno določen tip posameznika. Pokazati ţelimo, da se proces

socializacije posameznikov spreminja hkrati, kot se spreminjajo procesi

reprodukcije druţbe. To bomo konkretizirali z analizo treh tipov osebnosti, ki

korelirajo z določenimi tipi druţb, in sicer: socializacijo tipa "self-directed",

socializacijo tipa "other-directed" in socializacijo patološkega narcisa. Dokazati

bomo skušali tudi, da je patološki narcis prevladujoči libidinalni ustroj subjekta

sodobne potrošniške druţbe. Podrobneje bomo analizirali tudi Ojdipov kompleks,

kajti pokazati ţelimo, da je prav nerazrešenost Ojdipa temeljna poteza patološkega

narcisa.

4

1. 2. Hipoteze

V našem diplomskem delu postavljamo naslednje raziskovalne hipoteze:

Za celovito razumevanje pojma socializacije je potrebno izhajati iz

koncepta bipolarnosti socializacije, ki vključuje tako socializacijo

posameznika kot socializacijo kot proces reprodukcije druţbe.

Socializacija kot proces posameznikovega učlovečenja je podrejen

socializaciji kot procesu reprodukcije druţbe.

Patološki narcis je prevladujoči libidinalni ustroj subjekta sodobne

potrošniške druţbe.

Temeljna poteza patološkega narcisa je spodletela integracija simbolnega

Zakona, torej nerazrešen Ojdipov kompleks.

1. 3. Metodologija

Raziskovalna metoda je primerjalna analiza primarnih in sekundarnih virov.

Zastavljene hipoteze bomo skušali dokazati s pomočjo znanstvene in strokovne

literature, z analizo in primerjavo le-te. Večina uporabljenih virov je primarnih:

M. Bergant, E. Fromm, S. Freud, S. Juţnič, R. Kroflič, C. Lasch, A. Miller, P.

Praper, M. Pšunder, D. Riesman, R. Salecl, S. Ţiţek, B. Ţorţ, V. V. Godina, B.

Luthar, Z. Šadl, M. Ule idr.. Ponekod smo se posluţili tudi sekundarnih virov, saj

nam primarni viri niso bili dostopni.

5

2. Družba, posameznik in socializacijski proces

Posameznik se ne rodi kot član druţbe. Rodi se s preddispozicijo druţbenosti in

član druţbe šele postane (Berger in Luckmann, 1988: 121). Ontogenetski proces, s

katerim posameznik postaja član druţbe, se imenuje socializacija (prav tam: 122).

"Novemu" članu druţbe, se druţba in kultura kaţeta kot objektivno dani svet

(Juţnič, 1989: 21). Kot pravi Juţnič: »To je stvarnost, ki jo mora vsak posameznik

vdelati in vključiti v svojo človeškost, da bi to človeškost sploh uresničili. S to

stvarnostjo objektivno danega sveta se mora uskladiti, sprejeti njeno konkretno

druţbeno in kulturno vsebino« (prav tam). Usklajevanje med posameznikom in

druţbo pa poteka ves čas, saj se posameznik vse svoje ţivljenje usklajuje z

druţbo, v kateri ţivi. To usklajevanje pa nima v vseh obdobjih posameznikovega

ţivljenja iste vsebine in ni enako intenzivno (prav tam: 23).

Socializacijo lahko torej definiramo kot vsestransko in dosledno posameznikovo

uvajanje v objektivni druţbeni svet (Berger in Luckmann, 1988: 123). Bergantova

(1970) razume socializacijo človeka kot proces, ko mlado bitje od prvih dni

ţivljenja včlenimo v neko druţbeno skupino, prek katere si usvaja tisto kulturo

(način mišljenja, govora, način medsebojnih komunikacij, znanja, prepričanja,

čustvovanja, vrednotenja itd.), ki jo ta skupina nosi in ki je ponavadi del širšega

kulturnega območja. Prek procesa socializacije se otrok vrašča v socialno-kulturni

sistem, v katerem je rojen in ki ga obdaja (Bergant, 1970: 16).

Po Juţniču izraz socializacija »nedvomno kaţe na to, da gre za učlenitev

posameznika v druţbeno ţivljenje, njegovo ″podruţbljenje″, torej za vpeljevanje

posameznika v objektivni svet človeške druţbe in njenih delov« (Juţnič, 1989:

25). Socializacija je torej proces učlovečenja posameznika, je proces

transformacije človekove biološke v druţbeno naravo.

Razumevanje socializacije zgolj kot procesa posameznikovega učlovečenja,

njegovega vključevanja v druţbo, pa je nekoliko preveč poenostavljeno, je

preozko. Socializacija namreč vključuje še neki drugi aspekt, oziroma drugi nivo,

6

namreč nivo druţbe. O tem govori Godina v svojem članku Bipolarnost

socializacijskega procesa. Socializacijski proces je v bistvu zmeraj dvojen,

bipolaren. Ta dvojnost, bipolarnost socializacijskega procesa pomeni, da

socializacijski proces poteka na dveh različnih ravneh, da je usmerjen k dvema

različnima ciljema in da rezultira v dveh različnih rezultatih.

»Kar se posameznika tiče, je cilj, h kateremu teţi socializacija na njegovi ravni,

vsakokratno učlovečenje novega pripadnika človeške vrste, razvoj posameznikove

osebnosti oz. sprememba človekove biološke v druţbeno naravo« (Godina, 1985:

394). Gledano z druţbenega zornega kota pa je socializacija sredstvo, s katerim je

druţbi in kulturi zagotovljena kontinuiteta. Cilj z vidika druţbe je zagotavljati

druţbi trajanje skozi čas in prostor, torej njeno reprodukcijo1 (prav tam).

Socializacija kot celoten proces2 torej vključuje, ali bolje rečeno obsega dva

temeljna socializacijska procesa. Ta dva temeljna socializacijska procesa ne

potekata ločeno, temveč hkrati, skozi stalno medsebojno prepletanje in

soodvisnost. Nikakor ni mogoče realizirati enega izmed ciljev socializacije, ne da

bi pri tem realizirali tudi drugi cilj. Ali kot pravi Godina: »realizacija

posameznikove psihološke strukture oziroma njegovih osebnostnih lastnosti je

nujno sredstvo realizacije procesa vključevanja posameznikov v druţbo;

realizacija vključevanja vedno novih in novih generacij posameznikov v druţbo

pa je nujno sredstvo za realizacijo procesov reprodukcije druţbe« (Godina, 1986a:

237).

Avtorica tudi opozori na dejstvo, da se cilja obeh socializacijskih procesov ne

moreta realizirati hkrati v enaki meri, kar pomeni, da realizacija enega izmed obeh

ciljev socializacijskega procesa omeji moţnosti za polno in avtonomno realizacijo

drugega cilja. En cilj in njegova realizacija torej določi okvir realizacije drugega

cilja. Podrobnejša analiza realizacije obeh ciljev temeljnih socializacijskih

procesov pokaţe, da se v socializaciji med obema ciljema vzpostavi notranja

1 Da se druţba ohrani in nadaljuje v prostoru in času, morajo biti zagotovljeni trije bistveni

procesi. Poleg socializacije sta to še biološka reprodukcija in razpoloţljivost materialnih dobrin

(Juţnič, 1989: 21). 2 Socializacijski proces kot celota predstavlja oba socializacijska procesa v njunem medsebojnem

prepletanju, (so)pogojevanju in omejevanju (Godina, 1985: 396).

7

hierarhija, ki hkrati določa, kateri izmed ciljev drugemu določi tako meje kot tudi

vsebino njegove lastne realizacije (Godina, 1985: 400). V socializacijskem

procesu torej poteka "boj interesov" med posameznikom in druţbo, kar pa

pomeni, da je socializacija konflikten, represiven proces (prav tam: 402).

V tem hierarhičnem odnosu ali boju interesov pa reprodukcija druţbe vedno

nadvlada proces posameznikovega učlovečenja. Druţba vedno postavlja jasne

meje posameznikovemu učlovečenju, torej temu, kar bi bilo sicer biološko in

nevrofiziološko moţno, je pa v druţbi, v katero je posameznik rojen, nezaţeleno

ali celo prepovedano (Juţnič, 1989: 36). Vse človekove potrebe se morajo

socializirati. To pomeni, da se jih posameznik nauči zadovoljevati v okviru

normalnosti neke druţbe. Vendar to nikakor ne pomeni, kot dodaja avtor, da je

posameznik zaradi tega, ker mora njegova biološkost biti sublimirana v

druţbenost, pasiven v socializacijskem procesu (prav tam: 37).

Navadno skušamo ilustrirati socialno in kulturno modificiranje bioloških potreb s

″potrebo po hrani″ in s ″seksualnim nagonom″ (prav tam: 41). Kot razlaga Juţnič,

antropološke raziskave kaţejo, da je ni hrane, ki ne bi v neki kulturi bila

priljubljena, v drugi pa zavračana. »Seksualnost in prehranjevanje sta torej

usmerjena socialno in predvsem kulturno, in ne zgolj biološko« (prav tam: 38-39).

Muslimani denimo ne uţivajo svinjine, ker jim to prepoveduje vera, za druge pa je

lahko to prava poslastica. Na področju seksualnosti lahko navedemo primer

homoseksualnosti. V številnih druţbah je danes homoseksualnost nesprejemljiva,

ali se vsaj obsoja, vendar v nekaterih kulturah homoseksualni odnos sploh ni

″nekulturen″. Obstajajo pa (ali so obstajale) druţbe, v katerih je takšen odnos

sprejemljiv in dokaj normalen, lahko celo cenjen. Juţnič za primer navaja staro

Grčijo in pleme Čukči v Sibiriji (prav tam: 39-42).

Posameznik neke druţbe se bo zmeraj učlovečil na način, da bo socializiran v

okviru druţbeno določenih standardov normalnosti te določene druţbe.

Individualno učlovečenje je torej določeno z reprodukcijo druţbe, oziroma je tej

podrejeno. Socializacijski proces je predvsem proces reprodukcije druţbe, in šele

nato proces posameznikovega učlovečenja. Z besedami Godine »je socializacija

predvsem proces vključevanja posameznikov v druţbo in šele nato proces

8

ontogenetičnega razvoja le-teh« (Godina, 1986a: 238). Na drugem mestu avtorica

citira L. I. Childa, ki pravi, da je socializacija »celoten proces, v katerem je

posamezniku, rojenemu s potenciali obnašanja izredno širokega obsega, dovoljeno

razviti dejansko obnašanje, ki je omejeno na mnogo manjši obseg – na raven, ki je

v navadi in sprejemljiva zanj glede na standarde njegove skupine« (Godina,

1986b: 212).

Skozi socializacijski proces se realizira produkcija posameznikov, ki so določeni

druţbi potrebni, saj ji le takšni posamezniki zagotavljajo njeno kontinuiteto.

Dejansko se produkcija posameznikov nanaša na povsem določene osebnostne

lastnosti, ki jih morajo člani druţbe imeti, če ţeli druţba preţiveti, kajti: »za

reprodukcijo druţbe nikakor ne zadošča, da imajo njeni pripadniki zgolj ″razvito

osebnost″, temveč morajo imeti razvit prav določen ″tip osebnosti″, določen sklop

v osebnostni strukturi, ki je pripadnikom neke druţbe bolj ali manj skupen3«

(Godina, 1986b: 211). Ali povedano drugače: osebnostni razvoj posameznikov se

v socializacijskem procesu zmeraj omeji v smeri za reprodukcijo dane druţbe

potrebnega ″tipa osebnosti″ (Godina, 1986b: 215).

Nadaljevanje druţbe in kulture je povezano s tem, da predajamo druţbeni in

kulturni svet novim rodovom (Juţnič, 1989: 21). V bistvu gre za to, da stare

generacije novim »predajajo celovitost druţbenega ţivljenja in s tem zagotavljajo

nadaljevanje druţbe« (Godina, 1986a: 232). V tem procesu predaje celovitosti

druţbenega ţivljenja mora posameznik ponotranjiti druţbeni svet in vsrkati

kulturo druţbe, v katero je rojen (Juţnič, 1989: 22).

Po Juţniču se mora posameznik navaditi na

»metode proizvajanja in uporabo materialnih dobrin, najti mesto v sistemu

proizvodnje in v druţbenih odnosih, ki jih ta sistem zgodovinsko določa in

uveljavlja. V tem procesu si ustvari predstave o druţbenem svetu, način

mišljenja in obliko druţbene zavesti, pa tudi način govora in

komuniciranja, čustvovanja in vrednotenja. Prevzame delovne navade in

norme druţbenega in kulturnega vedênja in ravnanja. Uveljavi motivacije,

3 Ta skupni sklop v osebnostni strukturi posameznikov pripadnikov iste druţbe je običajno

poimenovan kot socialni karakter (prav tam).

9

pričakovanja in inspiracije, ki bodo to obnašanje v marsičem vodile.

Izoblikuje svojo identiteto kot občutek pripadnosti ne le človeški vrsti,

ampak njenim številnim členom in razčlenitvam: od rase, naroda do

druţbenega razreda itd.« (Juţnič, 1989: 22).

Posameznik v socializacijskem procesu ni pasiven, kar pa zadeva svobodo

njegovega delovanja, je ta zmeraj določena s strani druţbe, torej dovoljeno mu je

zgolj to, kar predstavlja druţbene standarde normalnosti te druţbe. Posamezniku

je dovoljena določena izbira, nekaj svobode, vendar zgolj v polju, ki ga določa

druţba.

Socializacija ne poteka v vseh druţbah enako, temveč se spreminja hkrati, kot se

spreminjajo tipi reprodukcijskih procesov v druţbah. Socializacija je torej

zgodovinsko spremenljiv proces. To pomeni, da ne smemo učinkovanja enega tipa

vzgoje oziroma agensa socializacije v enem zgodovinskem tipu socializacijskega

procesa posplošiti kot splošno značilnost socializacije, kajti ta isti tip vzgoje ali

agens socializacije ima lahko v drugem zgodovinskem tipu socializacije povsem

obratne učinke. Iz povedanega izhaja, da je potrebno en tip vzgoje ali agens

socializacije analizirati za vsak zgodovinski tip socializacijskega procesa posebej,

skozi navezavo socializacijskega procesa na proces reprodukcije druţbe4 (Godina,

1986a: 240).

V nadaljevanju bomo podrobneje opredelili socializacijo treh tipov osebnosti, ki

korelirajo z določenimi tipi druţb. Izhajali bomo iz Davida Riesmana, oziroma

njegovega dela Osamljena množica (1965), nadaljevali pa z Laschem in njegovo

Kulturo narcizma (1986).

4 Na tem mestu je potrebno omeniti M. Mead in njeno delo Sex and Temperament in Three

Primitive Societis. Meadova je ugotovila, da nobena vzgojna tehnika ali tip vzgoje ni boljši ali

slabši sam po sebi – tako permisivna kot avtoritarna vzgoja lahko ″producirata″ popolnoma druţbi

prilagojene oziroma neprilagojene posameznike, kar ni odvisno od samih teh tehnik, temveč od

tipov reprodukcijskih procesov v druţbi (npr. v arapeški druţbi bo popolnoma prilagojene

posameznike ″producirala″ permisivna vzgoja, v mundungomorski pa avtoritarna; in seveda

obratno, ko gre za t. i. "neprilagojene" posameznike) (prim. Godina, 1986a: 242).

10

2. 1. Razrešitev Ojdipovega kompleksa

Pred analizo socializacije omenjenih treh tipov osebnosti pa se bomo ustavili pri

ključni točki posameznikovega ţivljenja, ki determinira njegov nadaljnji

osebnostni razvoj, to je pri Ojdipovem kompleksu. V tej točki se namreč od

otroka zahteva, da opusti prejšnje predojdipsko vedenje. Torej vedenje in

ravnanje, ki mu je prej bilo dovoljeno, se mu je toleriralo, se zdaj več ne. Gre za

to, da otrok ponotranji pravila, ki jih zastopa oče, jih posploši ter nadalje ravna v

skladu z Zakonom, oziroma po svoji vesti. Ravno zato je (ne)razrešitev Ojdipa

točka, ki zaznamuje posameznikov nadaljnji razvoj. Ali kot pravi Zavrl, »otrok

naj bi skozi psihični razvoj ukinil dvojnost med pretečim in zaščitniškim zunanjim

svetom. Skozi ojdipsko situacijo naj bi oba momenta sintetiziral in oblikoval

notranji glas vesti, ponotranjil naj bi druţbeni zakon« (Zavrl, 1990: 121).

Razrešitev Ojdipovega kompleksa, ki pri otroku nastopi okoli petega leta starosti,

je odvisna od staršev, matere kot klasičnega objekta nege in očeta kot

avtoritarnega zastopnika druţbenih pravil znotraj druţine, ter od predojdipske

konstelacije.

Stanje odvisnosti,5 ki je značilno za pred-ojdipsko konstelacijo, v kateri je

zadovoljitev potreb odvisna od ″kaprice drugega″, se reproducira v razmerjih

subjekta do socio-simbolnega Drugega. Prvi lik velikega Drugega je mati (Ţiţek,

1987: 135). Mati otroku predstavlja prvotno okolje. Po Praperju je dojenček z

materjo psihično zlit v eno, in to mu nadomešča gotovost, ki jo je imel prej, ko je

bil še biološko povezan. Ta teţnja po povezanosti izvira iz fiziološkega

primanjkljaja,6 ki je pri človeškem potomcu večja kot pri katerem koli ţivalskem

mladiču (Praper, 1992: 42).

5 Imenujemo ga tudi obdobje simbioze, drugi pa ga imenujejo zrcalni stadij (Kroflič, 1999: 39).

6 Človek se rodi skorajda povsem kot nedozorelo, nebogljeno bitje, prezgodaj ″vrţeno″ v okolje.

Ob rojstvu je torej človek nekakšen nedonošenček v posebnem pomenu besede. Ta nedokončanost

se po Adolfu Portmannu imenuje ″Portmannovo prezgodnje rojstvo″, sam Portmann pa mu je

slikovito rekel ″pomlad zunaj maternice″. Izračuni kaţejo, da bi za ″dogotovitev″ človeškega

otroka bilo potrebno 21 mesecev nosečnosti. Če pa bi nosečnost toliko trajala, se otrok ne bi mogel

roditi zaradi obsega lobanje. Torej se mora roditi kot ″nedonošenček″, ker pač ni moţno, da bi se

rodil ″dokončan″ (Juţnič, 1989: 44-45).

11

Simbioza oziroma zrcalni stadij je obdobje, v katerem prevladuje otrokova

naravna teţnja po podrejanju avtoriteti pomembnega Drugega (Kroflič, 1999: 39).

Avtor pravi: »Zaradi notranje teţnje po zaščiti in varnosti je otrok tisti, ki v

obdobju simbioze dobesedno izsili podreditev materi oziroma skrbniku«. Dodeli ji

brezpogojno avtoriteto, pa naj si mati te vloge ţeli ali ne (prav tam).

Po Ţiţku se mati otroku prikazuje kot vsemogočni Drugi, od katerega (samo)volje

je povsem odvisna zadovoljitev njegovih potreb. Tako pravi: »subjekt je za

zadovoljitev svojih potreb povsem odvisen od (samo)volje, od ″kaprice″ tega

Drugega, in v takšnih okoliščinah popolne odvisnosti od Drugega se subjektova

ţelja reducira na zahtevo po ljubezni tega Drugega« (Ţiţek, 1984: 12). Če mati

zadovoljuje otrokove potrebe, to na otroka ne deluje preprosto kot zadovoljitev

potrebe, marveč je hkrati izpričevanje, potrditev ljubezni matere (prav tam: 14). V

primeru, da mati ne zadovoljuje otrokovih potreb, pa otrok to doţivlja kot bes in

spoznanje, da ni ljubljen. Neizpolnitve svojih potreb otrok ne zaznava kot

nezmoţnost matere, da bi le-te izpolnila, marveč kot izraz njene kaprice, njene

samovolje (prav tam: 13). Otrok se je zato, da bi si pridobil materino ljubezen,

pripravljen popolnoma podrediti njeni zahtevi, njeni kaprici (prav tam: 12).

Dober simbiotičen odnos z materjo daje otroku občutek varnosti in predstavlja

dobro izhodišče za otrokov nadaljnji razvoj, saj je temelj kasnejšega zaupanja

vase in v druge ljudi. Za vzpostavitev dobrega simbiotičnega odnosa je

pomembno, da je objekt (mati) stabilen in trajen (Pšunder, 2004: 21). Po razlagi

Praperja »pri otroku, ki doţivlja neprimerno simbiozo, kasneje opaţamo

fenomene od hrepenenja po zlivanju z drugim,7 obenem pa znake nezaupanja,

strah pred izgubljanjem lastne (šibke) identitete, krčevito obrambo svojih meja«

(Praper, 1992: 50).

»Simbioza je dejansko maternica otrokovega psihičnega razvoja, zibelka

kasnejših socialnih kontaktov, temelj zmoţnosti vţivljanja v drugega« (prav tam:

45). Simbioza je ena pomembnejših izkušenj v ţivljenju, saj je od nje odvisno

7 Praktično se zlivanje kaţe kot pretirano prilagajanje drugim, prevzemanje njihovih mnenj in

kompletno oponašanje njihovega vedenja, zunanjega videza in podobno (prav tam).

12

tako otrokovo bodoče kontaktiranje s svetom, kakor tudi njegova notranja

psihična struktura, grajena iz izkušenj s tem ″drugim delom sebe″ (prav tam).

Normalen otrokov razvoj je usmerjen k postopnemu preseganju simbioze,

osamosvajanju in iskanju lastne identitete. V tem obdobju, ko bi otrokov razvoj

zahteval postopno separacijo in osamosvajanje, se mnoge matere ustrašijo, da ga

bodo za vedno izgubile (Kroflič, 1999: 40). Simbiozo skušajo na silo ohraniti.

Takšno vrsto odnosa nekateri imenujejo ″vampirska ljubezen″ (Praper, 1992: 46),

oziroma ″narcistična zasedenost″ (Miller, 1992: 59-60).

Kot smo dejali, je normalen otrokov razvoj usmerjen k postopnemu preseganju

simbioze, osamosvajanju in iskanju lastne identitete. Otrok svojo identiteto

izgrajuje tako, da ponotranja vplive iz najbliţje okolice, kar poteka tudi preko

identifikacije8 (Pšunder, 2004: 21).

Kroflič pravi: »Identifikacija je torej način, kako se pomembni objektni odnosi

ponotranjajo in najprej ustvarijo otrokovo psihično strukturo, kasneje pa jo

zapolnjujejo z vsebinami, na katerih bo temeljil človekov pogled na svet«

(Kroflič, 1999: 40).

Ponotranjanje vsebin objektnih odnosov se začne ţe v obdobju simbioze. Otrok

začenja gradit prve predstave o sebi skozi materine oči – v njenih očeh se bo videl

takšnega, kakršnega si mati ţeli. Pšundrova razlaga, da v prvem in drugem letu

starosti otrok uporablja primarni proces identifikacije, ki jo Jacobsonova imenuje

primitivna emocionalna identifikacija (Pšunder, 2004: 21).

»Zanjo je značilno, da se lahko kaţe kot popolno posnemanje nekega vzora, kar

opisuje znan ljudski rek, da ″se postaviš v koţo nekoga drugega″« (Kroflič, 1999:

40). »Takšno popolno posnemanje je ravno zato, ker otrok pozabi na lastno osebo,

zelo nevarno, če ga pravočasno ne zamenjajo manj zavezujoče oblike

8 Identifikacijo pozna psihoanaliza kot najbolj zgodnji izraz čustvene navezanosti na kako drugo

osebo; vlogo igra v predzgodovini Ojdipovega kompleksa (Freud, 1981: 38). Učinki prvih

identifikacij iz zgodnjega otroštva so splošni in trajni (Freud, 1987a: 329). Bolj kot oseba, s katero

se otrok identificira, oziroma vsebina vrednot, ki jih preko identifikacije ponotranja, je pomemben

način, kako poteka identifikacija in za kakšno vrsto odnosa med otrokom in pomembnim Drugim

se nanaša (Kroflič, 1999: 40).

13

identifikacije« (prav tam). Kot razlaga Pšundrova (2004), je z naraščanjem

otrokove sposobnosti ločevanja predstav o sebi od predstav o objektu in

sposobnosti zaznavanja ljudi v okolju kot različnih oseb otrok sposoben to obliko

identifikacije dvigniti na višjo raven. Prvotno obliko identifikacije tako zamenja

nova oblika, ki se imenuje simbolna ali selektivna identifikacija (Pšunder, 2004:

22).

Tako preseganje simbiotske navezave, kot tudi nastanek nove oblike

identifikacije, torej simbolne ali selektivne, sta povezana z uspešno razrešitvijo

Ojdipovega kompleksa (Kroflič, 1999: 42). Ta točka, razrešitev Ojdipovega

konflikta, je ključna za posameznikov osebnostni in moralni razvoj.

Za Ojdipov konflikt je značilna napetost zaradi prisotnosti "tretje osebe", ki zmoti

idilično simbiozo med otrokom in materjo. V simbiozo med otrokom in materjo

namreč vstopi oče, oziroma kdor koli drug kot pomemben Tretji. Ta pa ni le

tekmec v boju za materino naklonjenost, temveč je, kar je bistveno, kot pravi

Kroflič (1999), hkrati glasnik racionalnega sveta pravil, zahtev, pozivov in

zakonov. To soočenje otroka s svetom pravil in omejitev je zanj mnogo bolj

stresno in manj prijetno od ţivljenja v simbiozi, je pa za razvoj otrokove

individualnosti bistveno. »Posledica bo sicer nova oblika avtoritarne navezanosti,

ki pa (paradoksno) zagotavlja vzpostavitev posameznikove subjektivitete in

moralne avtonomije – skratka, svobodne osebnosti« (Kroflič, 1999: 42).

Otrok torej izkusi dejstvo Zakona, ki se mu podreja sam Drugi. Ali drugače

povedano: »to, čemur se v resnici podrejamo, ni neposredno volja Drugega,

marveč Zakon, ki uravnava naše razmerje do Drugega. Zakon Drugega je torej

hkrati Zakon, ki nam ga vsili Drugi, in Zakon, ki velja za samega Drugega«

(Ţiţek, 1984: 13). Z nastopom Zakona otrok izkusi, da je ta sam Drugi – Mati –

ţe podvrţen nekemu Zakonu, da se podreja očetovski Besedi; nastop Zakona torej

obrzda vsemogočnost in samovoljo Drugega, podredi ga nekemu absolutnemu

pogoju (prav tam: 12). Kot pravi Ţiţek »po Lacanu je torej poseg Zakona

″razodtujevalen″, je tisti, ki nam omogoči zavzeti distanco do Drugega, se iztrgati

vladavini njegove kaprice« (prav tam: 13).

14

Freud v delu Jaz in Ono predstavi dve varianti Ojdipovega kompleksa. Tako

razlikuje enostavni in popolnejši Ojdipov kompleks (Freud, 1987a: 329-331).

Pri enostavnem Ojdipovem kompleksu se vzpostavita dve psihološko različni

vezi, o čemer smo ţe govorili. Prva zadeva diadni odnos z materjo: otrok zelo

zgodaj razvije libidinalno investicijo v mater, ki izhaja iz materinih prsi in je zgled

za izbiro objekta po naslonitvenem tipu; pri drugi vezi pa gre za identifikacijo z

očetom (Freud, 1981: 38; Freud, 1987a: 329). Freud pravi: »obe navezanosti

obstajata nekaj časa druga ob drugi, ne da bi medsebojno vplivali ali se motili.

Ker pa se duševno ţivljenje nezadrţno poenotuje, naletita slednjič druga na drugo

in iz tega steka nastane normalni Ojdipov kompleks« (Freud, 1981: 38).

Identifikacija z očetom dobi zdaj sovraţne poteze, sprevrne se v ţeljo nadomestiti

očeta pri materi. »Identifikacija je pač ţe skraja ambivalentna, obrne se lahko tako

k izraţanju neţnosti kot k ţelji, tekmeca odstraniti« (prav tam).

Po Freudu mora biti pri razrešitvi Ojdipovega kompleksa opuščena objektna

investicija v mater. Namesto nje lahko pride do identifikacije z materjo ali

povečane identifikacije z očetom. Povečano identifikacijo z očetom imamo za

normalnejši izid, saj dovoljuje, da se tako ohrani ljubeč odnos do matere, prav

tako pa se v dečkovem značaju okrepi moškost. Na analogen način se pri deklici

okrepi njena identifikacija z materjo, ki določa njeno ţenskost (Freud, 1987a:

330).

Pri popolnejšem Ojdipovem kompleksu pa Freud doda trikotni zasnovi ojdipskega

razmerja še konstitucijsko biseksualnost individua. Pri popolnejšem Ojdipovem

kompleksu, ki je dvojen, pozitiven in negativen, gre za to, da deček nima le

ambivalentne naravnanosti do očeta in ljubeče naravnanosti do matere, temveč se

deček hkrati obnaša tudi kot deklica. To pomeni, da kaţe ljubečo naravnanost do

očeta, do matere pa vzpostavi ljubosumno-sovraţno naravnanost (prav tam: 331).

Freud nadaljuje:

»Ob izteku Ojdipovega kompleksa se bodo štiri v njem vsebovana

nagnjenja sestavila na tak način, da bo iz njih izvirala identifikacija z

očetom ali materjo. Identifikacija z očetom bo hranila materinski objekt iz

pozitivnega kompleksa in istočasno nadomestila očetovski objekt iz

15

obrnjenega kompleksa; analogno se bo zgodilo pri identifikaciji z materjo.

V različno močni izoblikovanosti obeh identifikacij se bo zrcalila

neenakost obeh spolnih nagnjenj« (prav tam: 332).

3. Socializacija treh tipov osebnosti

Riesmanovo delo Osamljena množica sodi v vrsto socialno-psiholoških študij,

katerih predmet proučevanja je povezanost posameznikove karakterne strukture in

spremembe v druţbi. Ne zanima ga zgolj človek kot individuum, temveč odnos

med posameznikom in druţbo, ali natančneje povedano, zanima ga vpliv druţbe

na posameznika. Njegovo proučevanje torej poteka od druţbe k posamezniku,

kajti sam pravi: »Da bi razumeli druţbo, ne potrebujemo ţivljenjskih zgodb

posameznikov, temveč zgodovino« (Riesman, 1965: 11).

Izhajajoč iz njegovega dela bomo razloţili vase usmerjeni tip posameznika, ki je

značilen za druţbe liberalnega kapitalizma, in k drugim usmerjeni tip

posameznika, ki ustreza druţbam monopolnega kapitalizma.

Christopher Lasch se je prav tako lotil analize ameriškega socialnega karakterja,

ki jo je predstavil v svojem delu Kultura narcizma, v katerem natančno razdela tip

posameznika, ki ustreza postindustrijskim oziroma potrošniškim druţbam, to je

patološki narcis.

Potrebno je omeniti še, da omenjeni analizi nikakor ne veljata samo za Ameriko,

kajti, kot domneva Lovental, je današnja ameriška druţba model zahodne druţbe

(Riesman, 1965: 18). Podobno misli Kečkemeti, saj razlaga, da se Amerika lahko

obravnava kot ogledalo, v katerem se lahko ogledajo, uzrejo najpomembnejša

gibanja in tendence zahodne kulture (prav tam).

16

3. 1. Socializacija tipa "self-directed"

Za druţbo, v kateri je značilna večja osebna gibljivost, hitra akumulacija kapitala

in močna ekspanzija v proizvodnji blaga in tudi v raziskovanju, je prevladujoč tip

osebnosti "self-directed" posameznik (Riesman, 1965: 78-79). Vase usmerjeni ali

"self-directed" posameznik je bil temeljni tip 19. stoletja in prvih desetletij 20.

stoletja. Gre za čas liberalnega kapitalizma; druţbo vodi ″nevidna roka″ trga, vsak

naj sledi svojim interesom in na ta način bo najbolj prispeval k dobrobiti celotne

druţbe (Ţiţek, 1987: 132-133).

Kot pravi Ţiţek, posameznik tipa "self-directed" je individuum ″protestantske

etike″, katerega temeljno načelo sta individualna odgovornost in individualna

iniciativa (prav tam: 132). Po Laschu so načela protestantske etike: ″Bog pomaga

tistim, ki si pomagajo sami″, ″Nikoli ne prelagaj na jutri, kar lahko storiš danes″,

″Kdor si sposoja denar, se zadolţuje, privlači ţalost″ (Lasch, 1986: 62). Za

posameznika tipa "self-directed" je notranje zadovoljstvo, da je opravil svojo

dolţnost, pomembnejše od ugleda v očeh drugih (Ţiţek, 1987: 132). »Temeljna

poteza protestantske etike je zato razlika med legalnostjo in moralnostjo: eno so

socialna pravila in zunanji zakoni, nekaj drugega pa je notranji zakon, ″glas

vesti″, tj. ponotranjeni očetovski Ideal-Jaza« (prav tam).

Bistvene značilnosti takega posameznika so delavnost, marljivost, samodisciplina,

varčnost, samoiniciativnost in lastna odgovornost. Tak posameznik je neodvisen

od drugih, ni mu mar za ugled v očeh drugih ali za zunanje potrditve s strani

drugih, torej gre za čisto nasprotje patološkega narcisa, ki je bolestno odvisen od

drugih. V delovanju ga vodijo notranji razlogi (Riesman, 1965: 88). Njegovi

uspehi temeljijo na disciplini in samoodrekanju.

Posamezniki tipa "self-directed" so, kot pravi Riesman, individui s strogim

moralnim zakonom (Riesman, 1965: 79). Imajo ponotranjen očetovski Ideal-Jaza

17

(prav tam). Tip socializacije, ki producira takega posameznika, je klasična

avtoritarna druţinska socializacija, ki temelji na patriarhalni avtoriteti9.

Pri posamezniku tipa "self-directed" gre za klasično razrešitev Ojdipa. Oče vpelje

Zakon, otrok ga ponotranji in deluje v skladu z njim. Ker deluje v skladu s svojim

notranjim glasom ali njegovim ponotranjenim moralnim imperativom, ga lahko

označimo za popolnega moralista. Moralnost postavlja pred vse. Kakršnokoli

zapuščanje, skrenitev s prave poti rodi občutek krivde, oglasi se torej njegova vest

(prim. Riesman, 1965: 79-88).

3. 2. Socializacija tipa "other-directed"

Tip posameznika "other-directed" bi lahko opredelili kot prehod oziroma vmesno

stopnjo med tipom "self-directed" na eni strani in patološkim narcisom na drugi

strani.

Tudi ta tip osebnosti sovpada z gospodarskimi oziroma druţbenimi značilnostmi.

Pojavi se v času druţbenih sprememb, ko liberalni kapitalizem zamenja

birokratsko-korporativni kapitalizem, kar pomeni, da majhna kapitalistična

podjetja zamenjajo velike tovarne in organizacije, ki temeljijo na timskem delu.

Timsko delo zahteva tip posameznika, ki je sposoben sodelovanja in je lojalen

podjetju. Ta tip pa je osebnost "other-directed", ali kot ga imenuje William H.

Whyte, ″človek organizacije″, ali po E. Frommu ″trţiščno usmerjena osebnost″

(Lasch, 1986: 72).

Slavoj Ţiţek pravi: »Z razvojem birokratsko-korporativnega kapitalizma pa se

zgubi ta individualna avtonomija, prevladujoča drţa postane heteronomna: ″ne-

konformizem″ protestantske etike zamenja usmerjenost k priznanju s strani

socialne skupine, ki ji individuum pripada; Ideal-Jaza radikalno spremeni svojo

vsebino in se nekako ″povnanji″, sestoji iz pričakovanj vrstniške skupine, okolja,

vir moralnega zadovoljstva ni več občutek, da smo navzlic pritisku okolja ostali

zvesti sami sebi in izpolnili svojo dolţnost, marveč nasprotno občutek, da smo

9 Primerjaj 2. 1. Razrešitev Ojdipovega kompleksa.

18

lojalnost do skupnosti postavili nad vse. V svojem Idealu-Jaza se subjekt gleda z

očmi vrstniške skupine, gleda se takšen, kakršen bi moral biti, da bi bil vreden

ljubezni te skupine. V konfliktu med posameznikom in institucijo se mora

posameznik povsem podrediti, odpovedati se svoji nični samostojnosti in najti

mesto v druţbenem organizmu, ki mu pripada in ki daje pomen njegovemu

ţivljenju – največja vrednota je to, čemur pravimo občutek pripadnosti

(belonging) « (Ţiţek, 1987: 133). ″Nevidno roko″ trga zamenja ″nevidna roka″

institucije (prav tam). Pri tem posamezniku ne gre zgolj za to, da je

individualizem nadomeščen s konformizmom, marveč postane zmoţnost

prilagajanja zahtevam okolja, hitrega reagiranja na zmerom nove, spreminjajoče

se zahteve okolja sama v sebi vrednota, oziroma najvišja vrednota (prav tam).

Bistvo tega posameznika so, kot izhaja ţe iz njegovega poimenovanja, drugi

ljudje. Pri njem gre torej za usmerjenost k drugim ljudem. Kot razlaga Riesman,

so za ameriškega drţavljana osnovni problem drugi ljudje, manipulacija z ljudmi

in odnos do njih, ne pa on sam (Riesman, 1965: 15). Kot ugotavlja, so drugi ljudje

merilo opredelitve, mišljenja in čutenja posameznika. Posameznik se počuti

gotovo samo, kadar je njegovo dojemanje v skladu z dojemanjem drugih, ko ne

izstopa, ko je popolnoma vklopljen v anonimno maso ″potrošnikov zgodovine″

(prav tam: 17). Konformizem postane njegov ideal, tak tip osebnosti je pripravljen

ţrtvovati svojo individualnost za popolno integracijo v druţbo. Takšen

posameznik vedno išče druţbo drugih, teţi k temu, da je vedno v mnoţici, ker so

mu drugi kriterij vsega. Riesman pravi, da "other-directed" posameznik ţivi v

″stekleni hiši″, saj je vedno izpostavljen pogledom drugih. Vendar je dejansko

osamljen, kajti v mnoţici je izgubljen, on ni ″samosvoj″, zavestno ţrtvuje svoj

″jaz″ na oltar ″druţbenosti″, razumljene totalitaristično (prav tam). Bolj teţi k

temu, da je ljubljen, kot pa cenjen, spoštovan. Manj teţi k temu, da v očeh drugih

doseţe nekakšen snobovski status, bolj išče prepričanje, da je emocionalno

skladen z drugimi (prav tam: 36).

Spremembe so opazne tudi v druţini in načinu vzgoje otrok. Pri tem tipu

osebnosti ne govorimo več o klasični avtoritarni druţinski socializaciji, ki temelji

na patriarhalni avtoriteti. Druţina torej ni več najpomembnejši agens socializacije,

saj vse bolj postajajo pomembni drugi ljudje, zlasti prijatelji in različne socialne

19

skupine. Riesman ugotavlja, da gre za vse bolj popustljiv odnos do otrok, za

opuščanje starih obrazcev discipline, vse bolj pomembna pa postaja skupina

vrstnikov. Vse to se dosega tudi s pomočjo sredstev mnoţične komunikacije in

sredstev popularne kulture na splošno (Riesman, 1965: 85).

Posameznik tipa "other-directed" sprejema signale iz širšega okolja, ne samo od

staršev, saj mu druţina ne predstavlja več temeljnega okolja, ki mu tak

posameznik pripada, temveč je ta le del širšega druţbenega okolja (prav tam: 88).

Druţbene in gospodarske spremembe so pogojevale spremembe znotraj druţine,

vse to pa je vplivalo tudi na razrešitev Ojdipovega kompleksa. Pri tem tipu

osebnosti ne govorimo več o klasični razrešitvi Ojdipovega kompleksa, čeprav

razrešitev obstaja. Takšen otrok namreč ne ponotranji pravil, ki jih v druţini

zastopa oče, kot je to značilno za "self-directed" posameznika. Ponotranji sicer

določena pravila, vendar jih ne pooseblja oče, temveč vrstniki in različne socialne

skupine, ki jim pripada. Posameznik oblikuje Ideal-jaza, vendar je njegova

vsebina v primerjavi z tipom "self-directed" radikalno spremenjena. Tukaj

govorimo o vrstniškem ali kolektivističnem Idealu-jaza, saj so drugi ljudje,

socialna skupina merilo in kriterij pravilnega ravnanja.

3. 3. Socializacija narcističnega tipa v sodobnih potrošniških

družbah

Začeli bomo z predstavitvijo mita o narcisu, saj kot pravi Bregarjeva »gre

preprosto za dovolj srečna ujemanja nekaterih elementov mita o Narcisu (in Eho)

z mnogo kasnejšimi – pravzaprav bi lahko rekli kar sodobnimi –

konceptualizacijami« (Bregar, 1990: 123).

V nadaljevanju bomo nato podali definicijo pojma narcizma, nato pa razloţili

koncept narcizma po Freudu in Frommu. Temu bo sledila narcisova klinična slika,

za tem pa bomo podrobneje osvetlili socializacijo patološkega narcisa v sodobnih

potrošniških druţbah.

20

3. 3. 1. Mit o narcisu

Narcis (Narkis, Narcissus) je prelep mladenič iz Ovidove pripovedi. Bil je sin

nimfe Leirope in rečnega boga Kefisa. Nezmotljivi videc je dejal Leiropi, ko ga je

povprašala po Narcisovi usodi: »Narcis bo doţivel globoko starost pod pogojem,

da ne bo nikoli spoznal samega sebe« (Bregar, prav tam). Narcis je odraščal in

vanj so se zaljubljali tako mladeniči kot mladenke, toda vsi brez uspeha. Vanj se

je zaljubila tudi Eho, ki jo je kaznovala Hera, ker ji je Eho pripovedovala dolge

zgodbe, in tako zabavala in uspavala njeno ljubosumje, medtem ko se je Zeus

zabaval s planinskimi nimfami. Hera jo je kaznovala tako, da je izgubila

sposobnost izraţanja svojih misli, lahko je zgolj kot odmev ponavljala tuje

besede. Narcis ji ljubezni ni vračal, zato je Eho ostalo ţivljenje preţivela v pustih

skalnatih soteskah, koprneč od bolečine zaradi ljubezni in poniţanja, vse dokler ni

od nje ostal samo še glas. Nekega dne je Narcis poslal meč Ameiniju, mladeniču,

ki mu je najvztrajneje dvoril. S tem mečem se je Ameinij ubil pred Narcisovimi

vrati in pri tem rotil bogove, naj maščujejo njegovo smrt. Boginja Artemida je

uslišala prošnjo in uporabila vso svojo moč, da bi se Narcis zaljubil tako, da se

njegove ljubezenske ţelje ne bi mogle izpolniti. Pri Dakanonu v Tespiji je Narcis

naletel na izvir, ki je bil čist kot srebro, ki ga dotlej ni še nihče odkril. Ko se je

Narcis utrujen nagnil nad vodo, da bi si pogasil ţejo, se je zaljubil v svojo lastno

zrcalno podobo. Najprej je skušal objeti in poljubiti lepega mladeniča, a katerim

se je soočil, toda kmalu se je prepoznal: »Ti – ti si jaz!« (Ovidij, 1977: 35). »Ali

bi mogel pomiriti v sebi to dvojnost – posedovanje in ne-posedovanje –

istočasno?« (Bregar, 1990: 124).

Narcis si nato zabode noţ v prsi. Medtem ko je umiral, je njegova kri prepojila

zemljo in na tistem mestu so vzniknili cvetovi narcis z rdečim znamenjem.

Fromm pravi, da ta grška legenda jasno pove, da je ta oblika ″ljubezni do sebe″

prekletstvo in da se v skrajni obliki konča z uničenjem samega sebe (Fromm,

1987: 58).

21

Bečaj razlaga, da Narcisova zaljubljenost vase naj ne bi bila njegova hiba, pač pa

kazen, ki so mu jo naloţili bogovi, ker je bil tako brezčuten do številnih oboţevalk

in oboţevalcev. Njegovo usodo lahko torej razumemo kot svarilo bogov: »Če ne

boš imel rad drugih ljudi, boš moral imeti za kazen rad samega sebe. In to je tvoje

pogubljenje« (Bečaj, 2005: 100).

Lunaček poudarja dvojno naravo narcizma. Na eni strani je ţivljenje

promovirajoč, konstruktiven, saj daje osebi potrebno samozavest in cenjenje

samega sebe, po drugi strani pa je sterilen, osebo obremenjujoč in v

samozadostnosti in pretirani samoinvesticiji uničujoč in smrtnonosen, saj taka

investicija pripelje do samopoškodb tako na psihičnem kot telesnem nivoju

(Lunaček, 2005: 8). »Nekatere teh dvojnosti lahko zaznamo ţe v mitu o Narcisu,

kjer poleg prekipevajočega ţivljenja, ki se kaţe v izjemni lepoti in gibkosti,

nastopa tudi smrt« (prav tam). Avtor poudarja, da Narcis v originalni zgodbi ni

solipsist, temveč je v nenehnem razmerju z občudujočo osebo, za katero pa se

boji, da bi zadobila moč nad njim. Njegov problem bi bil torej strah, da se mu

nekdo preveč pribliţa in se ga polasti, da se polasti njegovih čustev, zato mora

neprestano ustvarjati distanco. Ubeţi ţelji drugega, ki bi ga lahko pogoltnil.

Pogoltnenju kot izničenju se tako izogne, ne pa izničenju sicer, saj v poskusu

doseči samega sebe umre. Cvetlice narcise, ki po njem dobijo ime, pa kot zgodnje

roţe predstavljajo bohotnost ţivljenja. To, da rastejo v skupinah, kjer se teţje

opazi, kdaj kateri cvet odcveti, pa nakazuje prikrivanje prisotnosti smrti. S

spremembo v narciso postane »Narcis navidez neumrljiv in je v zanikanju smrti,

ki je človeškemu umu po sebi nedostopna« (Lunaček, 2005: 8).

3. 3. 2. Definicije narcizma

S samim konceptom narcizma so se ukvarjali mnogi avtorji, med njimi: Freud,

Fromm, Federn, Kernberg, Kohut, Masterson, Grunberger, Lasch in mnogi drugi.

Pri nas pa sta se s teorijo narcizma ukvarjala predvsem Slavoj Ţiţek in Ivan

Urbančič. Nekatere izmed teh bomo podrobneje osvetlili.

22

Bregarjeva citira S. E. Pulvera, ki pravi: »V obseţni literaturi o narcizmu sta

verjetno zagotovi samo dve dejstvi, dejstvi, s katerima se vsakdo strinja: prvič, da

je koncept narcizma eden najpomembnejših prispevkov psihoanalize; in drugič, da

je tudi eden najbolj nejasnih konceptov« (Pulver, cit. po Bregar, 1990: 128).

Lasch pravi: »Koncept narcizma nam ne nudi končnega psihološkega

determinizma, temveč nam nudi način razumevanja psiholoških vplivov sodobnih

druţbenih sprememb« (Lasch, 1986: 56).

Millerjeva razlaga, da je beseda narcizem kot redkokateri znanstveni pojem zašla

v vsakdanji govor, zdaj pa jo je vse teţavneje ohraniti za znanost. Pravi, da čim

bolj in čim prizadevneje se psihoanalitiki trudijo, da bi pojem narcizem poglobili,

osvetlili in opredelili, da bi ga lahko uporabljali v svoji znanosti, tem privlačnejši

postaja za vsakdanji govor. Dobil je toliko različnih pomenov, da je za natančno

psihoanalitično izrazoslovje komajda še uporaben (Miller, 1992: 13).

Beseda narcizem v samostalniški obliki označuje stanje, razvojno stopnjo,

značajsko potezo ali bolezen. Millerjeva navaja, da poleg številnih pomenov, ki

jih beseda ţe označuje v strokovni literaturi, dobi v vsakdanjem govoru še

dodatno čustveno obarvanost. Tako lahko pomeni: ″vase zaljubljen″, ″vedno

zaposlen s seboj″, ″egocentričen″. Kot pravi, se celo psihoanalitiki ne znajo vedno

izogniti negativnemu čustvenemu vrednotenju, čeprav si prizadevajo, da bi beseda

narcizem zvenela nevtralno (prav tam: 14).

Pearl opozarja, da če narcizem označujemo z ″zaljubljenostjo v samega sebe″, s

tem zgrešimo bistvo (Ţorţ, 2002: 35), kajti narcis pravzaprav ni zmoţen ljubiti, ne

drugega in ne sebe – zna in zmore pa vedno in povsod zaigrati ljubezen, se delati,

″kot da″ zelo ljubi. Narcizem je bolj povezan s sovraštvom do sebe, kot pa z

občudovanjem sebe (Lasch, 1986: 36).

V nadaljevanju bomo izpostavili Freudovo in Frommovo konceptualizacijo

narcizma.

23

3. 3. 3. Koncept narcizma po Freudu

Freud v svoji razpravi z naslovom Vpeljava narcizma leta 1914 piše, da je termin

narcizem vpeljal Näcke. Gre za termin, s katerim je označil tisto obnašanje, pri

katerem določeni individuum lastno telo obravnava podobno kot sicer telo

seksualnega objekta – s seksualnim ugodjem ga torej opazuje, boţa, ljubkuje, vse

dokler tako ne dospe do popolne zadovoljitve. Kot piše Freud, »tako izoblikovani

narcizem dobi pomen perverzije, ki se je polastila celotnega seksualnega ţivljenja

določene osebe, in je zato deleţen tistih pričakovanj, s katerimi se lotevamo

študija vseh perverzij« (Freud, 1987b: 37).

Vendar pa je, kot dodaja Freud, psihoanalitično opazovanje pokazalo, da je

mogoče posamezne poteze narcističnega obnašanja najti pri številnih osebah z

drugimi motnjami, med drugim pri homoseksualcih (po Sadgerju), prav tako pa je

narcistično obnašanje sestavni del vsakega človeka (prav tam). S tem v zvezi

Freud govori o primarnem narcizmu: »V tem pomenu bi narcizem ne bil

perverzija, temveč libidinalno dopolnilo egoizmu samoohranitvenega nagona, in

določen deleţ tega nagona lahko upravičeno pripišemo vsakemu ţivemu bitju«

(prav tam: 38).

Freud v svoji konceptualizaciji narcizma izhaja iz lastne teorije libida in iz

svojega dela z bolniki, še zlasti tistimi, ki jih je označil kot parafrenike. Ti po

njegovem mnenju kaţejo dve temeljni značilnosti narcizma: »samoveličje in

odvrnitev svojega zanimanja od zunanjega sveta (oseb in reči)« (prav tam).

Histerik ali bolnik, ki trpi za prisilno nevrozo, prav tako opusti razmerje do

realnosti. Vendar kot je Freudu pokazala analiza, pri teh bolnikih ne gre za

izničenje erotičnega razmerja do oseb in reči. Pri njih gre za introverzijo libida.

Erotično razmerje še naprej ohranjajo v fantaziji. Gre za zamenjavo objektov:

realne objekte nadomestijo z imaginarnimi. Pri parafreniku pa je drugače. Pri

njem ne gre za zamenjavo objektov, ampak za umik objektne investicije, svoj

libido dejansko umakne z oseb in reči iz zunanjega sveta, ne da bi jih v svoji

fantaziji nadomestil z drugimi (prim. Freud, 1987b: 38).

24

Freud na vprašanje, kaj se pravzaprav zgodi z libidom, ki se je odvrnil od objekta,

odgovarja: »Libido, ki se je umaknil iz zunanjega sveta, je bil usmerjen k Jazu,

tako da je nastalo neko vedênje, ki ga lahko imenujemo narcizem« (prav tam: 39).

In nadaljuje: »To nas navaja k domnevi, da je narcizem, ki nastane z vrnitvijo

objektnih investicij, treba dojeti kot sekundarni; ta nadgrajuje neki primarni

narcizem, ki ga zamegljujejo različni vplivi« (prav tam).

Nadalje Freud razloţi, da se poznavanju narcizma lahko pribliţamo še po

nekaterih drugih poteh: opazovanje organskih bolezni, hipohondrije in spolnega

ljubezenskega ţivljenja (prav tam: 45).

Bolnik, ki ga mučijo organske bolečine in slabo počutje, izgubi zanimanje za

zunanji svet. Objektom svoje ljubezni odtegne libidinalni interes, in dokler boluje,

preneha ljubiti. Kot pravi Freud: »bolnik umakne svoje libidinalne investicije

nazaj na svoj Jaz, po okrevanju pa jih zopet odpošlje ven« (prav tam).

Prav tako gre pri hipohondriji za narcistično razporeditev libida. Hipohodrik

umakne svoje libidinalne investicije iz zunanjega sveta in se osredotoči na organ,

ki mu posveča vso pozornost (Freud, 1987b: 46).

Tretji pristop k preučevanju narcizma Freudu predstavlja človekovo ljubezensko

ţivljenje. Na tem področju Freud predpostavlja dva tipa izbire objekta:

naslonitveno in narcistično izbiro objekta (prav tam: 49-50). Naslonitveni tip

izbira svoje poznejše ljubezenske objekte na podlagi njegove primarne objektne

investicije, torej po zgledu matere, ki mu predstavlja prvi seksualni objekt.

Narcistični tip pa ne izbira svojih kasnejših ljubezenskih objektov po zgledu

matere, temveč po zgledu svoje lastne osebe. Narcistični tipi v resnici hočejo

same sebe kot ljubezenski objekt. Freud nadaljuje: »Pravimo, da ima človek dva

izvorna seksualna objekta: sebe in ţensko, ki skrbi zanj; pri tem v vsakem človeku

predpostavljamo primarni narcizem, ki lahko prevlada pri njegovi izbiri objekta.«

(prav tam: 50). V primeru, če gre za narcistični tip izbire objekta, človek lahko

ljubi: kar je sam, torej samega sebe; kar je sam bil; kar bi sam ţelel biti; in osebo,

ki je nekoč bila njegov del (prav tam: 52). V skladu z naslonitvenim tipom pa

posameznik ljubi: ţensko, ki ga hrani; in moškega, ki ga brani (prav tam).

25

3. 3. 4. Koncept narcizma po Frommu

Fromm v svoji razpravi z naslovom Individualni in družbeni narcizem izhaja iz

Freudovega koncepta narcizma. Kot pravi sam: »V tem poglavju ţelim nadaljevati

Freudove misli in raziskati pomen narcizma za razumevanje nacionalizma,

sovraštva med narodi in psihološke motivacije za uničevalnost in vojno« (Fromm,

1987: 52).

Kot je razvidno ţe iz naslova razprave, Fromm razlikuje individualni in druţbeni

narcizem, razlikuje pa tudi dve obliki, in sicer benigni in maligni narcizem.

Svoj opis narcizma začne z dvema primeroma narcizma: s primarnim narcizmom

novorojenčka in z narcizmom blazne osebe. Otrok še nima odnosa do zunanjega

sveta, to je stanje primarnega narcizma, kjer otrok ne razlikuje med jaz in nejaz,

zanj predstavlja edino resničnost on sam. Zunanji svet zanj še ni postal resničen.

Za blazno osebo pa je zunanji svet prenehal biti resničen. Blazna oseba zapusti

resnični zunanji svet in svoj ţe vzpostavljeni odnos do tega sveta ter sebe doţivlja

kot edino resničnost. V tem primeru govorimo o sekundarnem ali patološkem

narcizmu (prav tam: 55). Po Frommu je »psihoza stanje popolnega narcizma,

takšnega, v katerem je oseba pretrgala vse zveze z zunanjo resničnostjo in

ustvarila svojo osebo kot nadomestek za resničnost« (prav tam: 56).

Torej tisto, kar je bistveno za narcistično vedenje, je ukvarjanje s samim seboj in

to, da za zunanji svet ostane le malo zanimanja. Fromm pravi, »da narcistična

oseba ne more sprejeti resničnosti v drugi osebi, ločeno od svoje resničnosti«

(prav tam: 58).

Narcistična oseba se vrti okrog samega sebe in se komaj kaj zmeni za druge. Do

zunanjega sveta nima nobenega odnosa. Kaţe vse znake samozadostnosti:

izgovori nekaj plehkih besed in se počuti, kot da je povedal nekaj nadvse

pomembnega; navadno tudi ne posluša drugih, ker ga ti v bistvu sploh ne

zanimajo (Fromm, 1987: 59). Ta tip osebnosti lahko prepoznamo zaradi njegove

občutljivosti do katere koli vrste kritike, na katero se odzove z jezo ali potrtostjo.

Kot razlaga Fromm, je narcistična orientacija v mnogih primerih lahko skrita za

26

vedenjem skromnosti in poniţnosti, oseba v tem primeru dojema to poniţnost kot

predmet svojega občudovanja (prav tam: 60). Za narcistični tip osebe je značilno

samoobčudovanje in oseba pogosto prenese svoj narcizem na določen vidik svoje

osebe: na svojo bistrost, posamezni del telesa ali kakršnokoli svojo sposobnost

(prav tam). Fromm pravi:

»Prav tako kot naredi narcistična oseba svojo ″podobo samega sebe″ za

predmet svoje narcistične navezanosti, naredi isto z vsem, kar je povezano

z njo. Njene ideje, njeno znanje, njena hiša, pa tudi ljudje v njenem

″območju zanimanja″ postanejo objekti njene narcistične navezanosti«

(Fromm, 1987: 61)

Narcizem je strast, katere moč lahko pri mnogih posameznikih primerjamo s

spolno ţeljo ali ţeljo po ţivljenju. Pogosto je celo močnejši kot ti dve ţelji. Kot

razlaga Fromm, pri povprečnem posamezniku vselej obstaja narcistično jedro, ki

je videti neuničljivo (Fromm, 1987: 62). Iz te ugotovitve dalje domneva, da ima

narcistična strast pomembno naravno funkcijo, oziroma narcizem izpolnjuje

pomembno biološko funkcijo, saj posamezniku omogoča preţivetje. Fromm

utemeljuje:

»Biološko, s stališča preţivetja, mora človek pripisati sebi daleč več

pomembnosti kot pa kateremukoli drugemu. Če tega ne bi storil, od

kod bi pa vzel toliko energije in zavzetosti za obrambo pred drugimi,

za delovanje za svoj obstoj, za boj za preţivetje, za podporo svojim

zahtevam nasproti zahtevam drugih« (Fromm, 1987: 62).

Fromma to pripelje do navidez protislovnega sklepa, »da je narcizem nujen za

preţivetje in hkrati groţnja preţivetju« (prav tam). Nujen za preţivetje je primarni

narcizem, ki izpolnjuje pomembno biološko funkcijo. Nujen je, saj posamezniku

omogoča preţivetje. Groţnjo preţivetju pa predstavlja sekundarni narcizem. Kot

pravi Fromm, je skrajni individualni narcizem huda ovira za vse druţbeno

ţivljenje. Ta narcizem je ogroţajoč za druţbo, ker naredi posameznika

brezbriţnega do drugih, asocialnega in nepripravljenega sodelovati. Človek pa je

vendarle bitje, ki lahko preţivi le, če se organizira v skupine (Fromm, 1987: 62-

63).

27

Kot smo ţe omenili, Fromm loči dve obliki narcizma, to sta benigni in maligni

narcizem (prav tam: 66). Benigni narcizem povezuje z ustvarjalnimi ljudmi. Pri

tej obliki je predmet narcizma nekaj, kar je rezultat posameznikovega dela,

napora. Posameznik je ponosen na svoje delo. Ta oblika narcizma je torej

normalna. Če pa govorimo o malignem narcizmu, predmet narcizma ni nič takega,

kar oseba počne, dela, temveč je predmet nekaj, kar ta oseba ima; na primer svoje

telo, svoje poglede, svoje zdravje, svoje bogastvo itd. (prav tam: 67). Ta oblika pa

je patološka.

Fromm se pri svoji analizi narcizma ne omeji samo na posameznika, ampak tudi

na druţbo. Tako razlikuje individualni in druţbeni, oziroma skupinski narcizem.

Skupinski narcizem je v bistvu preoblikovani individualni narcizem, tako »da

postanejo pleme, ljudstvo, vera, rasa itn. predmeti narcistične strasti, namesto da

je ta predmet posameznik. Tako se narcistična strast vzdrţuje, a se uporablja bolj

v prid preţivetja skupine kot pa v prid preţivetja posameznika« (prav tam: 63).

Tudi pri skupinskem narcizmu gre za pojave, poteze, ki so značilne za

individualni narcizem. Tudi tukaj razlikujemo med benignim in malignim

narcizmom. Če je predmet skupinskega narcizma neki doseţek, gre za benigno

obliko, če pa ima skupinski narcizem za svoj predmet skupino, njeno veličastje,

njene doseţke iz preteklosti, stas njenih članov in podobno, govorimo o maligni

obliki (prim. Fromm, 1987: 68). Ta maligni skupinski narcizem pa opravlja

pomembno sociološko funkcijo. Po Frommu je za ljudi, ki so reveţi v

ekonomskem in kulturnem smislu, narcistični ponos o pripadnosti edini – in

pogosto izredno učinkovit – vir zadovoljstva. »Druţba, ki nima dovolj sredstev,

da bi ustrezno skrbela za večino, ali za večji del svojih članov, mora te člane, če

ţeli, da med njimi ne bi izbruhnilo nezadovoljstvo, oskrbeti z narcističnim

zadovoljstvom malignega tipa« (prav tam).

Posebnost skupinskega narcizma je v tem, da ga ne prepoznamo tako lahko kot

individualnega. Kajti, kot pojasnjuje Fromm, se lahko narcistično navezanost na

raso, verstvo, politično stranko itd. razume kot zgolj izraţanje ljubezni do deţele,

do boga ali do določene skupine (prav tam: 69).

28

Skozi zgodovino zasledimo, da si je skupinski narcizem privzel mnoge oblike:

nacionalizem prve svetovne vojne, Hitlerjev rasizem, religijski fanatizem, zahodni

antikomunizem ipd. (prav tam: 72). »Četudi so se vsebine kar najbolj razlikovale,

gre psihološko za isti narcistični pojav in za njegov posledični fanatizem in

uničevalnost« (prav tam).

Kar zadeva patologijo skupinskega narcizma, je najbolj očiten in pogost znak,

enako kot pri individualnem narcizmu, pomanjkanje objektivnosti in razumske

presoje. Tako kot individualni tudi skupinski narcizem potrebuje zadovoljitev. Del

te zadovoljitve se omogoči z ideologijo o večvrednosti ″svoje″ skupine, ter o

manjvrednosti vseh drugih (prav tam: 74). Za narcistično skupino je značilno, da

si pohlepno ţeli vodjo, s katerim bi se lahko identificirala (prav tam: 76).

3. 3. 5. Narcisova klinična slika

Pri razlagi narcisove slike se bomo naslonili na teoretsko psihoanalizo, oz.

njenega predstavnika Slavoja Ţiţka, ki podrobno razdela značilnosti tipa

patološkega narcisa. Pri svoji analizi se opira na Kernbergov priročnik iz leta

1978, kjer Kernberg predstavi patološki narcizem kot korelat klinični entiteti, ki jo

imenuje borderline (Ţiţek, 1987: 109).

Ameriška psihoanalitična praksa je bila v štiridesetih, predvsem pa v petdesetih

letih 20. stoletja soočena z novim primerom subjekta, ki zlomi, prekorači ustaljeni

klasifikatorični red, kjer gre za os: prilagojen histerik in neprilagojen psihotik.

Pojavi se subjekt z vrsto psihotičnih simptomov, ki pa je druţbeno povsem

prilagojen, ki sijajno funkcionira. Pokazalo se je, da ne gre zgolj za izjemo,

odklon od pravila, ampak da so te izjeme na ″mejni črti″ (borderline) med

nevrozami in psihozami pravilo. Tako se je izoblikovala nova klinična entiteta,

borderline motnje, in njen korelat patološki narcizem ( Ţiţek, 1987: 108-109).

Ţiţek najprej na podlagi Kerbergovega priročnika diagnosticira temeljne poteze

borderline motenj. Prva poteza, ki kaţe na tovrstne motnje, je ″prosta″, nevezana

tesnoba, ki nastopa kot splošno, neopredeljeno psihično stanje. Naslednja poteza

29

je poli-simptomalna nevroza, tj. vrsta nevrotičnih simptomov, od katerih nastopata

skupaj vsaj dva izmed naštetih: razne telesne motnje, ki pa so ″psihično pogojene″

(na primer bolečine določenih delov telesa, omrtvelost udov ipd.); različna

prisilna dejanja in kretnje, ki so zmeraj racionalizirana (pogosto umivanje rok

racionalizira s skrbjo za čistost ipd.); poli-fobija, ki je omejena na lastno telo

(strah da ne bi zardeli, strah pred znojenjem); začasne nezmoţnosti opravljanja

nekaterih funkcij, sem spadajo tudi simptomi ″impulzivne nevroze″ (na primer

izbruhi patološkega apetita, alkoholizma, kleptomanije); patološka hipohondrija in

različne paranoidne ideje. Kot poslednjo tipično potezo navaja ″polimorfno-

perverzno″ usmerjenost v spolnosti, kar pomeni, da ima posameznik neurejeno

spolno ţivljenje, teţi k promiskuiteti, menjava partnerje in se izogiba trajnim

emocionalnim vezem, pogosto je hkrati heteroseksualen in homoseksualen

(Kernberg po Ţiţku, 1987: 109-110).

Pri borderline subjektu imamo opraviti z ne-poenotenim, ″ne-izgrajenim″ Jazom,

to je ″razpršen″ subjekt, katerega temeljne strukturne poteze so po Kernbergu

štiri. Prva so raznotera znamenja šibkosti Jaza, kot so: nizek tolerančni prag

tesnobe (najmanjši neuspeh lahko sproţi tesnobo ali padec v depresijo); ne znajo

obvladovati samega sebe; in nezadostna zmoţnost sublimacije, ki se kaţe v

prevladovanju primitivnih nagonskih vzgibov. Za borderline-subjekt je prav tako

značilna ″regresija″ k primarnim oblikam mišljenja. Navidez so torej borderline

subjekti zmoţni racionalnega razmišljanja, vendar pa njihovo obnašanje in

emocionalna drţa sledijo neki drugi logiki. Naslednja značilnost je ″regresija″ k

primitivnim obrambnim mehanizmom10

, ki rušijo enotnost Jaza: razcep,

projekcija, utajitev realnosti. Zadnja značilnost borderline-subjekta pa je

patološko razmerje do objekta, ki pomeni nezmoţnost integriranja različnih potez

(dobrih in slabih) v enotno podobo objekta. Nezmoţen je pravega

intersubjektivnega odnosa, pri njem imamo nenehno občutek, da obravnava

drugega kot lutko (Ţiţek, 1987: 111-113). Kot pravi Ţiţek:

10

Pri normalni, zreli osebi je glavni obrambni mehanizem potlačitev (opraviti imamo z razvitim

Jazom, ki opravlja funkcijo integracije, poenotenja psihičnega ţivljenja, in vsebina, ki je

nesprejemljiva za ta okvir, je potlačena, izrinjena iz zavesti). Po Kernbergu se normalni Jaz razvije

iz primitivnega nagonskega rezervoarja Onega skoz dva glavna procesa: prvi je razločitev med

Jazom in objektivnim svetom, v drugem procesu pa gre za integracijo dobrih in slabih potez v

enotno predstavo nekega predmeta (Kernberg po Ţiţku, 1987, str. 112).

30

»Pri borderline-subjektu imamo zato opraviti s tem, čemur pravimo ″kot-

da-osebnost (als-ob-personality)″: na površini vse ″teče normalno″,

subjekt upošteva vsa pravila intersubjektivne igre, navzlic temu pa se

nenehno zdi, da nimamo opraviti z ″ţivo osebnostjo″, da nas sočlovek

jemlje povsem ″plosko″, da je vse skupaj le nekakšna marionetna igra«

(prav tam: 114).

Patološki narcisizem zajema nekoliko poenostavljeno in v prvem pribliţku vse

simptome borderline + patološki, veliki Jaz.

Po Ţiţku je patološki narcis še bolj kot borderline-subjekt prilagojen okolju, v

katerem uspešno funkcionira, včasih celo socialno blesti, vendar pri njem kmalu

naletimo na temeljno protislovje: patološki narcis prezira soljudi, jih izkorišča,

vidi v njih le sredstvo za svojo afirmacijo, hkrati pa je povsem odvisen od

njihovega priznanja in občudovanja, obstoji le prek ugleda, ki ga ima v njihovih

očeh (Ţiţek, 1987: 115).

Tudi pri Laschu gre za identično sliko. Patološki narcis v vsakdanjem ţivljenju

uspešno funkcionira, je dobro prilagojen socialnemu okolju in mu celo uspeva

očarati druge ljudi. Njegovo zanimanje za druge ljudi ni pravo, saj je njegov

pristop in odnos do drugih manipulatorski, eksploatatorski in površinski. Lasch

pravi, da tak posameznik ţivi parazitsko ţivljenje. Potrebne so mu stalne potrditve

in občudovanja drugih (Lasch, 1986: 45).

Patološki narcis v druţbi briljira, igra vlogo močnega, ciničnega in duhovitega

človeka brez odvečnih iluzij, hkrati pa lahko ţe najmanjše osmešenje ali kakšen

druţabni ″spodrsljaj″ povzroči padec v travmatično depresijo. Ţiţek na tem mestu

vpelje Hegla, in pravi:

»heglovska dialektika priznavanja je tu tako rekoč prignana do

svojega nasprotja: ″gospodar″ je suţenjsko odvisen od priznanja s

strani hlapca in ves čas tesnobno opazuje učinek svojega nastopaštva

na hlapca – najmanjše znamenje, da ga je hlapec spregledal, da se

mu na tihem posmehuje ipd., ga povsem zruši. Patološki narcis je – v

nasprotju s tradicionalnim gospodarjem, ki ″misli, da ga drugi

31

priznavajo za gospodarja zato, ker je ţe sam v sebi gospodar″ - tako

rekoč paradoks reflektiranega gospodarja, ki ve, da mu njegov

poloţaj daje le priznanje drugih, in zato vse podreja svojemu

″nastopu″ pred drugimi« (Ţiţek, 1987: 115).

Iz tega osnovnega protislovja sledijo še druge temeljne poteze patološkega

narcisa. Zanj je značilna skoraj popolna nezmoţnost empatije. Patološki narcis je

nezmoţen ″vţiveti″ se v drugega, nikoli ne more zares ″vstopiti v drugega″,

izkusiti to, čemur pravimo ″globina osebnosti″, brezno subjektivnosti. Vse ljudi

okrog sebe kategorizira v eno izmed treh skupin: 1. idealni-drugi: tisti, od katerih

pričakuje narcistično potrditev in ki delujejo v subjektivni ekonomiji patološkega

narcisa kot podaljšek njegovega lastnega ″velikega Jaza″ (to so praviloma močne,

nadrejene, slavne ipd. osebe); 2. ″sovraţniki″, zarotniki, ki ogroţajo njegovo

narcistično afirmacijo; 3. vsi ostali, masa, lutke naivneţi, ki so tu le zato, da jih

izkoristimo in nato zavrţemo (Ţiţek, 1987: 115).

Tudi, ko se patološki narcis naveţe na idealnega drugega, ta vez ni posebno

globoka in se zlahka pretrga ali sprevrţe v svoje nasprotje: če idealni drugi

razočara, če ne izpolni našega narcističnega pričakovanja, hitro izgubi svoj idealni

status in je poniţan na raven naivne mase ali celo ″sovraţnika″. Vezi se torej hitro

in z lahkoto spreminjajo, saj mu ljudje v bistvu sluţijo za njegovo narcistično

zadovoljstvo, ljudje so zanj le sredstvo za dosego cilja, zato se do njih vede kot do

objektov in ne subjektov (prav tam: 115-116).

Za patološkega narcisa je razpoloţljivost soljudi nekaj samo po sebi umevnega:

najbolj naravna stvar je, da ravnamo s soljudmi brez slehernega obzira, da se jih

zgolj posluţimo za naše narcistično zadovoljstvo. Zanj je značilen indiferenten in

ravnodušen odnos do drugih, pri patološkem narcisu imamo pogosto občutek

hladu in preračunljivosti, ki se skrivajo za blestečo masko: narcis nas skuša

očarati, zapeljati, blešči s svojo zgovornostjo in zanesenostjo, spolno zapeljivostjo

itn., a za vsem tem čutimo neizprosen preračunljiv um. Vse njegovo delovanje

vodi preračunljivi um. Dokler pričakuje od nas narcistični dobiček, je ves zavzet

in zanesen, ko pa nismo več zanimivi zanj, se prizadevna očarljivost v trenutku

spremeni v popolno ravnodušje (prav tam: 116).

32

Patološki narcis je nezmoţen resnične navezanosti na drugega, odvisnosti od

drugega: odvisnosti v pomenu zaveze in obveze, zaupanja, predanosti. On je res

suţenjsko odvisen od priznanja drugih, vendar te odvisnosti ne smemo zamešati z

zaupanjem, predanostjo drugemu. Gre mu zgolj za to, da bi čim bolj izkoristil

drugega, izvlekel iz njega čim več narcističnega dobička, tudi ko brezmejno

občuduje drugega, to počne izključno iz narcistične perspektive. Ţiţek pravi

dobesedno takole: »Zato ohranja do soljudi zmerom neko temeljno nezaupanje –

patološko ga je strah tega, da bi bil preveč odvisen od drugih, da bi se jim preveč

″odprl″ in se preveč navezal nanje; tako npr. na področju spolnosti daje prednost

kratkotrajnim, ″hladnim″ vezem, ki emocionalno preveč ne ″obremenjujejo″, ki

nam ″pustijo dihati″« (Ţiţek, 1987: 116).

Patološki narcis ne vzpostavi niti enega pristnega odnosa,11

saj ne more nikogar

drugega začutiti, ne more se vţiveti v drugega, ker nima stika s sabo (Kompan

Erzar, 2000: 473).

Narcis je slab ljubezenski partner, je nesposoben ljubezni, saj ne zmore partnerju

nuditi ničesar, kar predstavlja pravo ljubezen. Psihiater Ziherl pravi, da kako bi le

znal ljubiti, ko pa se ukvarja sam s seboj, ima občutek vzvišenosti, zahteva

neprestano občudovanje, izkorišča partnerja za napihovanje lastnega

samospoštovanja, se ne zna (in niti ne poskuša) včutiti v partnerja in partnerju

celo zavida njegove sposobnosti in uspehe (Ziherl, 2005: 26).

Vse, kar patološki narcis ţeli in zahteva od partnerja, je neprestano napajanje

njegovega grandioznega (torej hudo motenega, pomanjkljivega) samospoštovanja.

Zato je značilnost narcisov, da ne zmorejo ostati v dolgotrajnem partnerskem

odnosu, pač pa se pogosto zaljubljajo in hitro menjajo partnerje (prav tam: 27).

Kot pravi Lasch, je nepremišljena promiskuiteta, ki je zamenjala zvestobo eni

sami osebi, postala normalni obrazec seksualnih odnosov. Seksualno zadovoljstvo

je cilj sam po sebi, brez romantike (Lasch, 1980: 217). Za narcisa je značilno

11

Vzpostaviti odnos bi namreč pomenilo priznati svojo ranljivost, zaupati drugemu, kar bi hkrati

pomenilo izgubiti izključno kontrolo nad situacijo. Če bi hotel vstopiti v odnos, bi se moral soočiti

s svojimi temeljnimi potrebami po varnosti, sprejetosti in ljubljenosti, ki jih je potlačil ţe v svojem

otroštvu in zanj pomenijo grozo, strah in izgubo samega sebe, saj so v otroštvu pomenile izgubo

staršev (Kompan Erzar, 2000: 476-477).

33

vzpostavljanje neobvezujočih, kratkotrajnih in hladnih odnosov, kjer gre za strogo

ločevanje seksa od občutkov. Gre za beg od čustev. Lasch razume promiskuiteto

kot najpogostejši način bega pred čustvi (Lasch, 1986: 226-227). Patološki narcisi

so torej nesposobni vzdrţevati stalne globlje partnerske vezi. Bergantova dodaja:

»Poizkusi čustvenega navezovanja se spreminjajo v sadomazohistične odnose in

postopno uničenje najbliţjih« (Bergant, 1992: 177).

Vsak narcis se ima v svoji notranjosti za izjemo, dojema se kot nekaj posebnega,

ima se za nekakšnega ″izobčenca″: na zunaj seveda spoštuje ″pravila igre″, je

konformist, vendar je to zgolj videz. V resnici ″igre ne jemlje resno″, igra jo le

zato, da bi se izognil kazni in socialno uspel. Prepričan je, da to velja tudi za vse

druge: druţbeno ţivljenje je igra, kjer vsi nosijo maske, za konformističnim

videzom pa je vsakdo mali zločinec, ki misli zgolj na to, kako bi izkoristil in

prevaral druge (Ţiţek, 1987: 116-117).

Pri patološkem narcisu naletimo na strah pred sleherno obliko neuspeha:

osamljenostjo, starostjo, boleznijo, ipd. Veliko pozornost posveča zunanjemu

videzu in telesu, zato skrbi za svoje telo, skuša ostati večno mlad. Vse je

pripravljen storiti za to, da se ne bi ″zgubil v sivi mnoţici povprečneţev″ (Ţiţek,

1987: 117).

Naslednja značilnost patološkega narcisa je nezmoţnost pravega ţalovanja: ko je

soočen z izgubo bliţnje osebe, izbruhne v nemočen bes, zguba mu predstavlja

preprosto nekaj nesprejemljivega in neznosnega. Ihtavega besa ni sposoben

preobrniti v umirjeno ţalovanje (prav tam).

Zadnja poteza nas vrne k začetnemu paradoksu: patološki narcis je v temelju

nezmoţen uţivanja, ker je pri njem uţivanje povsem odtujeno, povnanjeno v

drugem – uţivanje se ujema s tem, da mu drugi prizna njegovo uţivanje (klasičen

tip je ″osvajalec″, ki se ponaša z osvojenimi ţenskami, vendar mu v resnici ne gre

zanje, temveč za ugled v očeh vrstnikov, ki mu ga dajejo njegovi podvigi). Narcis

uţiva, kolikor drugi mislijo, da uţiva. Kot razlaga Ţiţek:

»zadnji cilj uspeha ni tisto, kar z njim dobimo, marveč sam uspeh

kot socialno dejstvo. Zato ni patološki narcis nikoli ″pri sebi″,

34

totalno je ″povnanjen″, kar se njemu samemu prikazuje v obliki

proslulega ″občutka notranje praznine″, ″zgube lastne identitete″

ipd., in kar ga vedno znova ţene v še bolj frenetično dejavnost«

(prav tam).

Definicije klinične slike patološkega narcizma različnih psihiatrov so precej

identične z pravkar opisanim. Po mnenju psihiatra Slavka Ziherla se narcizem

kaţe vse od zdravega pa vse do narcistične osebnostne motnje12

(Ziherl, 2005:

24).

Osnovne značilnosti narcistične osebnostne motnje so očitna grandioznost,

potreba po lastnem občudovanju in pomanjkanje empatije. Posebej izpostavlja

grandioznost, saj je po njegovem mnenju najbolj značilna lastnost narcistične

osebnosti. Ziherl pravi: »Grandioznost pomeni nerealen občutek vzvišenosti

oziroma ošabnosti, človekov občutek, da je boljši od drugih, ki so v njegovih očeh

manjvredni. To je tudi občutek, da je nekaj posebnega in da so le redki ljudje v

njegovem okolju, ki so vredni njegovega zanimanja in ki ga sploh lahko razumejo.

Vzvišen človek si pripisuje izjemne sposobnosti, svojim lastnostim pa pripisuje

posebno vrednost. Vse te lastnosti sluţijo dviganju njegovega samospoštovanja,

bolje rečeno napihovanju samospoštovanja« (prav tam).

Kot navaja Ziherl (2005), tudi Kernberg (1975) meni, da je poglavitna lastnost

narcistične osebnosti patološki grandiozni self. Zanj so značilne agresivnost,

pretirano ukvarjanje s samim seboj, občutek vzvišenosti in enkratnosti. Kaţe se

tudi v razvrednotenju, ne-cenjenju drugih, zavistnosti in nesposobnosti odprtega

in intimnega stika z drugimi. Lahko pa se kaţe tudi kot tesnobnost in napetost,

negotovost, spolna zavrtost in ob pomanjkanju ambicioznosti zatekanje v

grandiozne fantazije in dnevno sanjarjenje, ob hkratnem sramu (Ziherl, 2005: 24).

Psihiatri imajo izdelan diagnostični kriterij za narcistično osebnostno motnjo. Kot

razlaga Ziherl, človeka označijo za narcistično osebnost, ko kaţe vsaj pet izmed

naslednjih značilnosti: ima vzvišen občutek samo-pomembnosti; je prezaposlen s

12

Millerjeva narcistično osebnostno motnjo označi kot ″samico v ječi zlaganosti″, le-te pa ne

smemo razumeti kot tragiko, ampak kot bolezen (Miller, 1992, str. 16).

35

fantazijami o brezmejnem uspehu, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni;

verjame, da je nekaj posebnega in enkraten, razumejo pa ga lahko le drugi enako

posebni, ali ljudje z visokim druţbenim statusom; od drugih zahteva pretirano

občudovanje; ima občutek, da ima posebne pravice, zavoljo česar pričakuje

posebno ugodno obravnavo ali pa brezpogojno strinjanje z njegovimi

pričakovanji; v medosebnih odnosih je izkoriščevalski, izkorišča druge za

doseganje svojih namenov; nima empatije; zavida drugim, in verjame, da tudi

drugi zavidajo njemu; se vede arogantno in ošabno, taka so tudi njegova stališča

(Ziherl, 2005: 24-25).

3. 3. 6. Socializacija narcističnega tipa v sodobnih potrošniških

družbah

Po Bergantovi »sodobni sociologi in psihologi opozarjajo, da druţbeni vplivi in

načini socializacije v modernih druţbah izobilja in hedonizma z obilico prostega

časa, ki ga zapolnjuje s svojimi ponudbami televizija in druga zabavna industrija,

ki jo vklopimo z gumbom, potiska tudi mlade generacije in posameznika v smeri

narcistične usmerjenosti« (Bergant, 1992: 178). Avtorica je prepričana, da je

pojav mnoţičnega narcisizma nedvomno omogočila druţba izobilja (prav tam:

176).

Slavoj Ţiţek tako ugotavlja: »subjekt, osvobojen notranje prisile Zakona, ne-

poenoteni, ″razpršeni″ subjekt, ki ni podrejen Imenu-Očeta, ki se ne pusti ujeti v

simbolni dolg, ki do Zakona ohranja distanco, itn. itn., ta lik ţe danes prevladuje,

le da ni na njem nič ″subverzivnega″, marveč se povsem ujema z ″druţbeno

potrebo″, je ″druţbeno-nujni značaj″ sodobne potrošniške druţbe« (Ţiţek, 1987:

107).

Prav tako je po Laschu psihološki tip, oziroma natančneje povedano libidinalna

ekonomija, ki ustreza sodobni druţbi, patološki narcis.

Mnenje Saleclove je podobno: »sodobna potrošniška druţba in oblast birokracije

potrebujeta zlomljenega posameznika, ki je nesposoben voditi svoje ţivljenje brez

36

pomoči terapevtskih znanj in institucij sodobne druţbe« (Salecl, 1991: 113). Tudi

Saleclova se opira na Christopherja Lascha, oziroma na njegovo delo Kultura

narcisizma, v katerem je Lasch analiziral sodobno ameriško druţbo in pokazal,

kako so osebnostne spremembe – nastanek ″patološkega narcisizma″ - v sodobni

ameriški druţbi povezane z nastankom birokratske, potrošniške druţbe (prav tam:

110).

Saleclova v bistvu povzema Lascha, kajti zapiše, da je industrijska proizvodnja

zmanjšala vlogo očeta v druţini, mati, ki je prevzela njegovo vlogo, pa ni

sposobna sama vzgajati otrok, opira se na strokovnjake, kar pri otrocih zmanjšuje

občutek varnosti. S tem ko slabi avtoriteta staršev, se v otrocih oblikujejo

karakterne lastnosti, ki jih potrebuje sodobna potrošniška druţba: hedonizem,

korumpiranost, samovšečnost. Permisivna vzgoja, upadanje discipline in

socializacija mnogih druţinskih funkcij proizvajajo narcističnega posameznika, ki

ga potrebuje sodobna industrijska druţba (prav tam: 111).

Po Uletovi (1998) hiter pregled razvoja moderne potrošniške druţbe pokaţe na tri

glavna obdobja v njenem razvoju: 1. obdobje zadovoljevanja mankov in potreb; 2.

obdobje iskanja preseţnih uţitkov in zadovoljevanja ţelja; 3. obdobje investiranja

v domišljijo in v fantazme o samorealizaciji potrošnikov.

V vsakem od teh obdobij se subjekt potrošnje konstituira na drugačen način. V

prvem obdobju se konstituira okoli racionalne presoje o potrebah in zmoţnostih

posameznika za njihovo zadovoljitev z obstoječimi trţnimi izdelki in uslugami, v

drugem obdobju okrog navidez neustavljivega krogotoka mankov in ţelja, v

tretjem pa okrog identitetnih projektov, gradnje individualnih ţivljenjskih stilov in

stilskih brkljarij (Ule, 1998: 103).

Kot razlaga Uletova, je v vsakem od teh obdobij kak dominanten psihološki

dejavnik poganjal notranjo dinamiko subjekta potrošnje. Skozi zgodovino

potrošniške druţbe se tako gibljemo od dominacije potrebe k dominaciji

ţelje/preseţnega uţitka in od tod k dominaciji domišljije/fantazme (prav tam).

»Temu procesu bi lahko dejali proces transformacije potrošniške ţelje« (prav

tam).

37

Po Uletovi je prvi tip mnoţične potrošnje prevladoval v zahodnih druţbah pred

drugo svetovno vojno in prvo desetletje po drugi svetovni vojni, drugi tip je

prevladoval v obdobju od šestdesetih do osemdesetih dvajsetega stoletja, tretje

obdobje pa traja od osemdesetih let dvajsetega stoletja dalje (prav tam: 104).

V tem tretjem obdobju razvoja potrošniške ţelje ne gre samo za potrebo po

kvalitetnejši izbiri blaga in uslug, temveč za izbiro takšnih načinov potrošnje, ki

se ujemajo s kvalitetnejšim ţivljenjskim stilom posameznikov. Kot pravi Uletova:

»Potrošnja s stilom je postala geslo nove potrošniške kulture, oblikovanje čim bolj

prepoznavnega in čim bolj individualnega ţivljenjskega stila pa nova potreba, ki

se ne umiri več v zadovoljitvi, temveč se nasprotno vedno znova vzbuja in ohranja

v zavesti posameznika in posameznice« (prav tam: 104-105).

Iz razmišljanja Uletove je razvidno, da je sodobni potrošnik ″nezadovoljen″, kajti

nenehno se mu porajajo nove potrebe, ki jih je potrebno zadovoljiti. Prav to

nenehno hrepenenje po zadovoljitvah novih in spet novih potreb je temeljna

značilnost sodobnega potrošnika. Tudi Campbellovo mnenje je podobno, saj

pravi, da imajo sodobni potrošniki skorajda magično zmoţnost, da proizvajajo

nove ţelje, brţ ko stare zadovoljijo (Campbell, 1998: 14).

»Za sodobno potrošnjo je značilno tole: brţ ko je ena ţelja zadovoljena, se ţe

pokaţe nova in potem še ena – očitno gre za neskončen niz. Noben sodoben

potrošnik, naj bo še tako privilegiran ali bogat, ne more iskreno reči, da ni več

ničesar, kar bi si ţelel« (Campbell, 1998:14). Ţelje so torej redne in neizčrpne, saj

jih sodobni potrošniki odkrivajo v sebi brez konca in kraja (prav tam).

Po Laschu je bistvo sodobnega kapitalizma neprestani poskus ustvarjati nova

povpraševanja in nova nezadovoljstva, ki jih lahko poteši, zadovolji samo

potrošnja (Lasch, 1986: 266). Kot razlaga, mnoţična proizvodnja potrebuje

mnoţični trg, zato zahteva oblikovanje novega tipa posameznika – potrošnika, ki

bo nenehno trošil. Potrošnika pa je potrebno prepričati, da troši nekaj, česar sploh

ne potrebuje, in za to poskrbi reklamna industrija. Po Laschu reklamiranje ne sluţi

toliko oglaševanju proizvoda, kot spremembi potrošnje v način ţivljenja. Reklama

38

ustvarja večno nezadovoljnega, nemirnega, od tesnobe in dolgočasja utrujenega

potrošnika (prav tam: 81-82). Tak potrošnik pa je motiviran za neskončno

trošenje. Avtor tudi trdi, da reklamiranje vrši nad posamezniki emocionalni

pritisk, v druţbi pa ustvarja kronični občutek krize, ki jo je potrebno rešiti (prav

tam: 87-89).

Šadlova v svojem članku Potrošnja in emocije povezuje sodobno potrošniško

druţbo z čustvi, saj kot pravi, »je za visoko moderno druţbo značilna

(re)afirmacija emocionalnosti v druţbenem ţivljenju« (Šadl, 1998: 146). Čustva

so zanjo več kot zgolj epizodični vdori v interakcijsko ţivljenje ljudi. Po njenem

mnenju so čustva v ţivljenju ljudi neprekinjeno prisotna kot aktivni ″način bivanja

v svetu″, kot izkustva, ki konstituirajo eksistencialno osnovo jaza (sebstva) in

kulture, sociabilnosti in druţbenih institucij (prav tam: 145).

Kot pravi, so čustva dobila osrednjo vlogo v številnih procesih, ki označujejo

visoko moderno druţbo. Tako razlaga, da »usmerjenost k notranjemu izkustvu in

poudarek na romantičnih temah predstavljata tudi pomembno sestavino in

značilnost sodobne potrošnje v zahodnih druţbah« (prav tam: 147). Sodobna

potrošnja temelji predvsem na izkustvu ter potiska ob stran njene racionalne in

instrumentalne vidike. »Potrošnja se povezuje z razpoloţenjem, občutjem, čustvi,

uţitkom, erotično strastjo, hrepenenjem, ţeljo« (prav tam).

Avtorica navaja ugotovitve D. Bella (1976), ki razlaga, da je posledica osrednje

vloge potrošnje v sodobni druţbi izginjanje tradicionalnih meščanskih vrednot in

puritanske etike, povezane z zmernostjo in asketizmom. Tako se vse bolj

uveljavlja teţnja po kulturnem hedonizmu, »ki se ukvarja z igro, zabavo,

razkazovanjem in uţitkom« (Šadl, 1998: 148). Kot ugotavlja Bell, je v današnji

druţbi večji poudarek na emocionalnosti, senzibilnosti in senzualnosti, na

zadovoljevanju ţelje, ki je povezana s širjenjem storitvenega sektorja, in s

spremembami v slogu ţivljenja, ki poudarja potrošnjo in lagodje (prav tam: 147).

O senzibilizaciji potrošnikov govori tudi Uletova v svojem članku Od dominacije

potreb k stilizaciji življenja. Kot razloţi, se od sodobnega potrošnika pričakuje, da

se bolj zaveda posledic svojih izbir za svoje ţivljenje in svoje okolje. »Sodobna

39

senzilibirana potrošnja od potrošnikov terja večjo mero refleksije. Namesto v

zadovoljitev ţelja raje investira v potrošnikovo domišljijo in fantazme, v njegovo

ali njeno sposobnost za lastno kreacijo svojega ţivljenjskega stila« (Ule, 1998:

105). V ospredju pozornosti tako trţnikov kot potrošnikov ni več niti zadovoljitev

potreb ali uţitek ob uporabi predmeta ali izkoriščanju kakšne storitve, temveč

zmoţnost potrošnika, da uporablja potrošniški predmet oziroma izkorišča uslugo v

skladu s svojo imaginacijo o lastnem ţivljenjskem stilu (prav tam: 106).

Uletova pravi, da vsaj od šestdesetih let dvajsetega stoletja dalje intenzivno raste

obseg trţnih obvestil, katerih bistvo je, kaj in kako lahko določen izdelek oziroma

njegovo posedovanje prispeva k osebni in socialni identiteti posameznika, ne

ukvarjajo pa se s koristnostjo, uporabnostjo ali zadovoljstvom, ki ga lahko ta

izdelek nudi (prav tam). Ali kot pravi Lutharjeva: »Stvari, ki jih konzumiram, v

določenem smislu izraţajo mojo identiteto, vrednote, okuse, članstvo v druţbenih

skupinah« (Luthar, 1998: 127). Šele z nakupom npr. novega modela avtomobila,

ki uţiva določeno popularnost, postanem član skupine ljudi, ki ima ta avtomobil

za svoj statusni simbol (Ule, 1998: 107). »Nakup in uporaba izdelkov vseh vrst

sporočata, kdo je njihov lastnik, torej njegovo identiteto ter mesto te osebe v

druţbenem svetu« (Šadl, 1998: 153).

Po Uletovi je namen trţnih sporočil danes med drugim tudi ta, da naznanjajo,

sporočajo ljudem, kaj je v določenem času in okoliščinah socialno pomenljivo in

zaţeleno (Ule, 1998: 106). »Pri tem se ne naslanjajo več na kake fiksne ali

tradicionalne kulturne norme, temveč na vse bolj individualne ţivljenjske stile.

Uporabljajo imaginacijo in fantazme ter jih kombinirajo z medijsko

posredovanimi simbolnimi ključi. V ospredju je ţiva vizualna predstavitev blaga,

uţitkov, ki jih nudi, in zlasti ţivljenjskega stila potrošnikov, ki uporabljajo

določeno blago« (prav tam). Tudi Lutharjeva opaţa, da na splošno v oglasih

prihaja do zatona argumentacije, kjer bi izdelek in njegova uporabnost imela

osrednjo vlogo v oglasu, vedno bolj pa tematizirajo in reprezentirajo odnos med

izdelkom in uporabnikom ter zadovoljstvo ob uporabi (recimo uporaba

dezodoransa, ki se v oglasu povezuje s srečo v ljubezni ali pa oglas za koruzne

kosmiče, na katerega je prenesena simbolika srečnega druţinskega ţivljenja)

(Luthar, 1998:126-127). Dodajmo Lascheva opaţanja: »Čim bolj je proizvod

40

nerazumljiv in čim bolj je opisan s tehničnim jezikom, tem prepričljivejši je«

(Lasch, 1986: 87).

Sodobno potrošništvo ni usmerjeno v zadovoljevanje potreb, ampak v iskanje

uţitka samega. »Uţitek postane potencialna dimenzija vseh izkustev« (Šadl,

1998:152). Sodobnemu potrošniku je torej izkustvo uţitka pomembnejše od

posedovanja določenega predmeta. Schulze pravi: »Potrošniki si tako ne ţelijo

preprosto stvari samih, ampak teţijo k doţivljanju občutkov, ki jih te stvari

proizvedejo v njihovi notranjosti. Z drugimi besedami, zanje je pomembna sreča

kot ″občutek″: ni dovolj, da zaţelene predmete posedujejo, potrošniki hočejo

verjeti, da so ti predmeti vir njihovega uţitka« (Schulze v Šadl, 1998: 149).

Zaradi hrepenenja po občutku ugodja je sodobni potrošnik pripravljen trošiti v

nedogled. To ugodje, ki bi ga rad doţivel, je gonilo, ki ga venomer vodi v

trošenje. Kot pravi Campbell, »si sodobni potrošniki bolj ţelijo nov proizvod

kakor ţe znanega predvsem zato, ker jim to omogoča, da lahko verjamejo, da si z

njegovo pridobitvijo in uporabo lahko priskrbijo prijetna doţivetja, na katera v

realnosti še niso naleteli. V novi proizvod je namreč mogoče projicirati nekaj tega

idealiziranega uţitka, ki smo ga ţe izkusili v sanjarjenju, a ga ni mogoče povezati

z znanimi proizvodi, ki jih ţe vsevprek trošimo« (Campbell, 1998: 17-18).

Po Laschu gre torej potrošnjo razumeti kot odgovor na neskončno nezadovoljstvo

posameznika zaradi osamljenosti, bolezni, izčrpanosti, pomanjkanja seksualnega

zadovoljstva ipd. (Lasch, 1986: 82). Godina razlaga, da je ena od bistvenih

sprememb potrošniškega kapitalizma uvedba novih trgov, to pa so trgi mladosti,

lepote, zdravja, seksa in sreče (Godina, 2009b: 30). Kot pravi, se sreča kot

druţbeno in kulturno predpisano stanje ter kot kriterij normalnosti trţi, še posebej

na Zahodu. Postala je celo eden najdonosnejših trgov sedanjosti, kajti povezana je

prav z vsemi prej omenjenimi trgi (namreč z lepoto, mladostjo, zdravjem in

seksom). Tako ali drugače se v glavnem kupuje in trţi prav sreča (prav tam).

Vendar pa trg sam zagotavlja, da potreba po sreči nikoli ne more biti zadovoljena,

saj so trţno predpisani standardi postavljeni tako visoko, da jih ne more doseči

nihče. Ker potrošnik teh kriterijev nikoli ne doseţe, je v neskončnost motiviran za

kupovanje, ki naj bi mu prineslo srečo (prav tam). Godina pravi:

41

»Nedoseganje trţno zapovedanih standardov sreče je namreč stalni

vir osebne nesrečnosti. In trošenja. Trošenja, ki naj bi to

nezadovoljstvo in nesrečo odstranilo. In jo nadomestilo s srečo. Ker

tega ne stori, se vzpostavi začarani krog nesreče. Trošiš zato, da bi ne

bil nesrečen. In prav to trošenje te znova in znova zapisuje

nesrečnosti, te dela nesrečnega« (prav tam: 31).

Avtorica trdi, da bolj ko posamezniki hlepijo po popolni zadovoljitvi z novimi in

novimi poskusi, bolj trajno, permanentno in krvavo izkušajo, da jim ta vedno uide

(prav tam). Prav to nezadovoljstvo, to nedoseganje sreče patološke narcise znova

in znova ujame v neskončen krog potrošnje. Zato so patološki narcisi idealni

potrošniki.

Kot razlaga Lasch, današnja potrošniška druţba ne spodbuja narcizma samo s

popustljivo vzgojo in splošno permisivnostjo, temveč tudi s pomočjo

reklamiranja, z umetnim ustvarjanjem povpraševanja in mnoţično hedonistično

kulturo (Lasch, 1986: 205). Po njegovem cilj sodobnih druţb ni samougodje

posameznika, temveč ustvariti sum v samega sebe. »Cilj sodobnih druţb je

oblikovati nove potrebe, ne pa jih tudi zadovoljiti, izzvati nove tesnobe, ne pa

zmanjšati stare« (prav tam).

Vsaka druţba reproducira svojo kulturo – svoje norme, svoje osnovne

predpostavke, svoje načine organiziranja izkustva – v posamezniku, v osebnosti

posameznika. Kot pravi Durkheim, osebnost je ţe socializirani posameznik

(Lasch, 1986: 38). Proces socializacije, ki ga vršijo druţina, šola in drugi agensi

socializacije, imajo drugorazreden pomen, imajo funkcijo predrugačevanja

človekove narave, da bi se najbolje vklopila v prevladujoče druţbene norme (prav

tam). Lasch torej poudarja, da je druţba posamezniku nadrejena, oziroma da se

posameznik socializira v skladu s potrebami druţbe, o čemer smo ţe govorili.13

Na drugem mestu razlaga podobno, saj trdi, da psihološki obrazci, ki so značilni

za patološkega narcisa in se kaţejo v številnih vidikih ameriške kulture - v

13

Podrobneje glej 2.poglavje Druţba, posameznik in socializacijski proces.

42

obsedenosti s slavo, strahu pred tekmovanjem, v plitkosti in kratkotrajnosti

osebnih odnosov, v grozi pred smrtjo – izhajajo iz strukture druţine, ki pa izhaja

iz novih načinov proizvodnje (prav tam: 200). Produkcija torej določa strukturo

druţine, ta pa psihološke obrazce. Psihološke obrazce, ki jih razvija druţina, pa

utrjujejo zunanje okoliščine (prav tam: 201).

Kot razlaga Lasch, so se ustanove kulturne transmisije (šola, cerkev, druţina)

preoblikovale po narcističnem modelu (prav tam: 159). »Druţine pripravljajo

otroke za ţivljenje v permisivni druţbi, osredotočeni v zadovoljstvu potrošnje«

(prav tam: 202). Natančneje povedano, izginjanje oziroma odsotnost starševske

avtoritete vsadi v otroka značilnosti, karakterne poteze, ki jih zahteva

korumpirana, permisivna, hedonistična kultura (prav tam). Druţine torej vzgajajo

potrošnike.

Druţina ne izgublja samo svoje proizvodne funkcije, temveč tudi reprodukcijsko,

zato moškim in ţenskam ne uspeva več vzgajati svojih otrok brez pomoči

profesionalcev (prav tam: 10-11). »Izumiranje starih tradicij samopomoči je

načelo vsakodnevno usposobljenost ljudi na mnogih področjih in je privedlo

posameznika v odvisnost od drţave, korporacij in drugih birokracij. Narcizem

predstavlja psihološko dimenzijo te odvisnosti« (prav tam).

Lasch razlaga: »Rast birokracije je ustvarila zapleteno mreţo medosebnih

odnosov, daje prednost spretnostim za gibanje v druţbi, v kateri je razuzdani

egoizem postal nevzdrţen. Hkrati je birokracija spodkopala vse oblike

patriarhalne avtoritete in tako oslabila druţbeni nadjaz, ki so ga nekdaj

predstavljali očetje, učitelji in duhovniki« (Lasch, 1986: 12-13). Vendar pa, kot

nadaljuje avtor, slabljenje institucionalizirane avtoritete v navidezno permisivni

druţbi ne vodi do slabljenja nadjaza pri posamezniku, temveč prav nasprotno

spodbuja razvoj krutega in kaznovalnega nadjaza, ki ob odsotnosti druţbenih

prepovedi večino svoje energije črpa iz agresivnih in destruktivnih vzgibov, ki

izvirajo iz Onega. »Nezavedni iracionalni elementi nadjaza prevzamejo nadzor

nad njegovim delovanjem« (prav tam: 13).

43

Borba, da se obdrţi psihično ravnoteţje v druţbi, ki zahteva podrejanje druţbenim

pravilom, a zavrača utemeljenost teh pravil na kodih morale, spodbuja pri

posamezniku utopljenost vase, ki ima malo skupnega s primarnim narcizmom. V

strukturi osebnosti vse bolj prevladujejo arhaični elementi (prav tam: 13-14).

″Psihološkega človeka″ dvajsetega stoletja tako muči tesnoba, depresija, nejasno

nezadovoljstvo in občutek notranje praznine. Takšen posameznik ne teţi k

duhovni transcendenci, ampak k duševnemu miru, a v pogojih, ki ta mir vse bolj

onemogočajo (prav tam: 14). V njegovi borbi za mir postanejo njegovi glavni

zavezniki terapevti, h katerim se obrača v upanju, da bo našel moderni ekvivalent

odrešitve, ″mentalno zdravje″ (prav tam).

Terapija je postala naslednica tako močnega individualizma kot tudi religije, kar

pa ne pomeni, da je postala terapija sama nova religija. Terapija je v resnici

antireligija, kot pojasnjuje Lasch, ampak ne zato, ker se posluţuje racionalnih

razlag ali naučenih medicinskih metod zdravljenja, temveč zato, ker moderna

druţba ″nima prihodnosti″ in zatorej ne posveča nobene pozornosti nobeni stvari,

ki ne zadeva neposrednih potreb (prav tam).

Sodobna klima je po Lachu terapevtska in ne religiozna. Ljudje danes ne

hrepenijo po osebni rešitvi in ne po ponovni vzpostavitvi zlate dobe, temveč

iščejo občutenje, trenutno iluzijo osebne dobrobiti, zdravja in psihične varnosti

(prav tam: 7-8). Ali kot trdi na drugem mestu: »Intenzivno ukvarjanje s samim

sabo predstavlja jedro moralne klime sodobne druţbe« (prav tam: 28). Ljudje več

ne sanjajo o tem, kako premagati teţave, temveč o tem, kako jih preţiveti (prav

tam: 56). Skrb za samega sebe, ki se zdi za današnji čas tako značilna, postaja

skrb za lastno psihično preţivetje. Ljudje v prihodnost ne verjamejo več, to

zaupanje je izgubljeno (Lasch, 1990: 353).

»Brez upanja ljudi, da se njihovo ţivljenje lahko izboljša, so ljudje sami sebe

prepričali, da je pomembno psihično samoizpopolnjevanje: pomembno je postalo

razumeti svoja čustva, jesti zdravo hrano, vzeti ure baleta ali trebušnega plesa,

potopiti se v modrost vzhoda, tekati, se učiti, kako vzpostaviti odnos, obvladati

strah pred zadovoljstvom« (Lasch, 1986: 4-5). Kot razlaga Lasch, so te teţnje

44

same po sebi neškodljive, a zdaj so povzdignjene na nivo programa in zavite v

retoriko avtentičnosti in zavestnosti (prav tam: 5). Problem gibanja zavestnosti pa,

kot razlaga, ni v tem, ker se ukvarja s trivijalnimi in nerealnimi problemi, temveč

v tem, ker predlaga samouničujoče rešitve (prav tam: 30). Kajti zaradi

nezadovoljstva s kvaliteto človeških odnosov se ljudem svetuje, naj ne vlagajo

preveč v ljubezen in prijateljstvo, naj se izogibajo prevelike odvisnosti od drugih,

naj ţivijo za trenutek. »V resnici so ravno to glavni dejavniki, ki so pripeljali do

krize človeških vrednot« (prav tam: 31).

Terapevtska ideologija podpira normiranje psihosocialnega razvoja in tako

pospešuje tesnobno samospraševanje. Ideal normativnega razvoja rojeva strah, da

je vsako odstopanje od norm patološkega porekla (prav tam: 55). Terapevtsko

razumevanje in senzibilnost, ki preţemata sodobno druţbo, dajeta moč obrazcu, ki

so ga ustvarili drugi kulturni vplivi: posameznik se v neskončno sprašuje, kaj mu

manjka (prav tam). Vendar pa, kot pravi Lasch, je funkcija narcističnega

samouvida v njegovo lastno stanje, da prepreči kritiko in s sebe odvrţe

odgovornost za svoja dela (prav tam: 21). Patološki narcis uporablja razum, da

pobegne od sebe, ne pa, da se odkrije (prav tam: 46). Potovanje v notranjost

namreč ne pokaţe ničesar razen praznine (prav tam: 23). Zavrl pravi podobno:

»Terapija posamezniku pravzaprav onemogoča, da bi se soočil z vso naravno

krutostjo ţivljenja in lastnega Jaza« (Zavrl, 1990: 111).

Širitev terapevtskega načina razmišljanja pa diskreditira avtoriteto, še posebej v

druţini in šoli (Lasch, 1986: 210). Terapevtske oblike druţbenega nadzora blaţijo

in odstranjujejo kritični odnos med podrejenimi in predpostavljenimi, s čimer

oteţujejo ljudem moţnost upora. Druţba več ne pričakuje, da oblast artikulira

jasen in upravičen zakonski in moralni kod, niti ne pričakuje od mladih, da

ponotranjijo moralne standarde skupnosti (prav tam). Druţba zahteva le sprejetje

konvencij vsakodnevnega obnašanja, ki so jih psihiatrične definicije označile kot

normalne (prav tam).

Omenili smo ţe, da druţba spodbuja narcizem s pomočjo reklamiranja, z umetnim

ustvarjanjem potreb in mnoţično hedonistično kulturo, prav tako pa s popustljivo

vzgojo in splošno permisivnostjo (prav tam: 205). Kot pravi Lasch, druţina

45

izgublja svoje številne funkcije, saj starši danes ne znajo več vzgajati svojih otrok

brez pomoči profesionalcev (prav tam: 10-11). Razne institucije so prevzele

številne nekdaj izključno druţinske funkcije. Tako je bila šola nekdaj predvsem

posredovalka znanja, danes pa je zadolţena za fizično, duhovno in druţbeno

vzgojo otroka (prav tam: 175-176). Starši prenašajo nalogo discipliniranja otroka

drugemu, sami pa prevzemajo vlogo svetovalca, zatočišča ali prijatelja. »Tako

starši pričakujejo, da bodo otrokom disciplino vsilili zdravniki, psihiatri in ostali,

ki bodo poskrbeli, da se jim otrok podredi« (prav tam: 207). »Če stari od mladih

nič ne zahtevajo, jim skoraj onemogočajo, da odrastejo« (prav tam: 159). Kot

razlaga Lasch: če je otrok neposlušen, starši obiščejo psihiatre, da mu pomagajo

rešiti ″problem″. Na ta način starši svoj problem – to, da otroka ne znajo podrediti

pravilom - spremenijo v otrokov problem (prav tam). Lasch zato govori o

institucionalizaciji otroštva. »Na vsaki stopnji otrokovega ţivljenja obstaja

nekakšen sodobni organiziran posrednik, ki lahko staršem reče: mi to lahko

storimo bolje od vas« (prav tam: 207).

Ko govorimo o izginjanju starševske avtoritete, o tem, da starši več ne znajo sami

vzgajati in disciplinirati otroka, govorimo pravzaprav o permisivni vzgoji.

Permisivna vzgoja se je rodila v Ameriki v poznih tridesetih in štiridesetih letih iz

populariziranja napredne vzgoje in vulgarizirane verzije Freudove teorije (Lasch,

1986: 184, Salecl, 1991: 110). Odslej morajo starši ustreči vsem potrebam otroka.

Otrok postane središče vzgoje. Kot pravi Lasch, se zdaj niti dojenčkov več ne

hrani po določenem urniku, temveč takrat, ko to ţeli otrok (Lasch, 1986: 184).

Vzgoja ne sme biti avtoritarna, ampak temelji na pribliţevanju otrokovim

potrebam. Ljubezen se začne dojemati kot pozitivna dolţnost, ne pa nevarnost.

Otrok mora v vsakem trenutku občutiti, da je zaţeljen (prav tam). Ravno s

propagiranjem permisivne vzgoje dobita psihiatrija in medicina oblast nad starši,

hkrati pa to odpre prostor industriji in reklami (Salecl, 1991: 110).

Rekli smo, da ljubezen postane pozitivna dolţnost. Takoj se nam poraja vprašanje,

ali je ljubezen sama dovolj za vzgojo otrok. Odgovor nam ponudi Lasch, saj

pravi: »Ljubezen brez discipline ni dovolj, da zagotovi generacijsko kontinuiteto,

od katere je odvisna vsaka kultura« (Lasch, 1986: 193).

46

Tudi v našem prostoru se v zadnjih letih močno uveljavlja koncept permisivne

(prijazne) vzgoje, ki temelji na pojmovanju vzgojnega okolja kot ″tople

(brezkonfliktne) grede″ (Kroflič, 1999: 28). Navezuje se na humanistične zahteve,

da moramo pri oblikovanju vzgojnega koncepta izhajati iz otrokovih potreb, študij

otrokove narave pa mora postati osnova vzgojne teorije in prakse. Sem

vključujemo različne pedagoške smeri dvajsetega stoletja, od waldorfske

pedagogike in pedagogike M. Montessorri, do zavzemanja za bolj ţivljenjsko

delovno šolo, antiavtoritarnega gibanja idr. (prav tam: 28-29).

Saleclova razlaga, da permisivna teorija izhaja iz teze, da je prisila nad otrokom ţe

krnitev njegovih ustvarjalnih potencialov in individualnosti, pravila pa za

predstavnike te teorije ogroţajo otrokov vsestranski razvoj (Salecl, 1991: 103).

»Kantov odgovor na te zahteve bi bil radikalno nasproten; pogoj svobode je

disciplina, pogoj svobodnega delovanja je upoštevanje pravil« (prav tam).

Avtorica torej ne zagovarja permisivne vzgoje, ampak je pristaš discipline v

vzgoji, oziroma avtoritete staršev oziroma vzgojiteljev. Kot razlaga, »nujnost

zunanje prisile v vzgoji izhaja iz tega, da otrok še ni podvrţen oblasti

kategoričnega imperativa – nima še izoblikovane instance nadjaza, ki jo uteleša

kategorični imperativ. Otrok še nima ponotranjenega zakona, zato je instanca

nadjaza (moralnega zakona) še vedno zunanja, utelešena v starših in učitelju«

(prav tam: 104).

Krofličevo stališče do permisivnih konceptov je podobno, saj trdi, da človek

postane svoboden šele preko podrejanja vzgojnim zahtevam (Kroflič, 1999: 15).

Kot razlaga, se permisivni vzgojni koncept mnoţično uveljavi šele po drugi

svetovni vojni, rezultati te vzgoje pa se pokaţejo v poznih petdesetih letih

dvajsetega stoletja in so prav šokantni (prav tam: 29). »Otroci, ki so bili vzgajani

bolj svobodno, se namreč ne odlikujejo s samostojnostjo, ustvarjalnostjo in

notranjo (avtonomno) moralnostjo, ampak do skrajnosti razvijejo potrošniško

egoistično miselnost in bolestno narcistično odvisnost od zunanjih potrditev, ki

jim jih posreduje socialno okolje, kadar uspešno igrajo druţbeno primerne vloge«

(prav tam). Njihov motiv moralnosti je zunanji: »Moralna pravila se ne spoštujejo

zato, ker jih spoznamo za pravična, ampak zato, ker si s tem pridobimo

naklonjenost socialne okolice. Avtoritarna osebnost to naklonjenost potrebuje, ker

47

ni razvila osnove za samostojno odločanje, svobodno vzgojeni patološki narcis pa

jo potrebuje, ker lahko le na tak način izpolni egoistični ″uţitek″« (prav tam: 30).

Vidimo torej, da zdravorazumskega mišljenjskega vzorca, da ″represija zatira″,

″svoboda pa osvobaja″, vzgojna praksa ni potrdila. V prid temu dejstvu Kroflič

navaja spoznanje psihoanalize iz šestdesetih let, »da je za optimalni razvoj

otrokove osebnosti v vzgoji potrebna primerna mera frustracij med otrokom in

starši oziroma vzgojiteljem, saj idilična podoba vedno srečnega otroštva nujno

prikriva napetosti, ki bodo kasneje pri patološkem narcisu izbruhnile v obliki

neopredeljivih depresij« (prav tam).

Tudi Godina opaţa, da je socializacija otrok pri nas šla v smeri narcistične

socializacije (Godina, 2009a: 37). Avtorica razlaga, da je danes pri nas avtoritarni

oče negativna figura, kaznovanje otroka pa je kriminalizirano. »Če otroka

kaznuješ, se lahko pritoţi. Ta tip socializacije je odličen za potrošniško druţbo,

saj otrok, ki zraste brez avtoritarnega očeta, ne bo nikoli razumel in doumel, da

obstajajo socialna pravila, ki so pomembnejša od njegovega ugodja. Ko tak otrok

odraste, ostane ugodje njegov najvišji kriterij v ţivljenju. In kot tak je idealen

potrošnik« (prav tam). Gre torej za tip socializacije, v katerem umanjka Ideal Jaza,

oziroma moralni imperativ. Otroci, ki nimajo avtoritarnega očeta, ki te prisili, da

podrediš ugodje socialnim pravilom, nikoli ne dojamejo, da obstaja še nekaj nad

njimi, da so socialna pravila vaţna in da gre pri njih zares (prav tam: 38). »S temi

pravili se ne identificirajo« (prav tam). Se pravi, za takega otroka socialna pravila

ne obstajajo, obstaja samo njihov egoistični interes oziroma njihovo lastno ugodje.

Kot smo rekli, so to idealni potrošniki, kajti kot pravi Godina, je v potrošniški

druţbi socialno prav, da postaviš svoje ugodje nad vse (prav tam).

Kot vidimo, se številni avtorji strinjajo, da permisivna vzgoja spodbuja narcizem.

Na tem mestu se zdi potrebno omeniti tudi B. Ţorţa oziroma njegovo delo

Razvajenost: rak sodobne vzgoje, v katerem je Ţorţ izpostavil povezavo

narcistične kulture in narcizma s še enim fenomenom sodobnega časa, to je z

razvajenostjo. Po razlagi Ţorţa je vedenjska slika narcizma zelo podobna

vedenjski sliki razvajenosti (Ţorţ, 2002: 39). Avtor izpostavi skupne točke in

razlike, ki jih bomo povzeli v nadaljevanju.

48

Na področju čustev gre za to, da narcis ni zmoţen pristnih in globokih čustev, je

pa sposoben čustva zelo dobro odigrati, se obnašati kot zelo čustven. Razvajen

otrok prav tako ni zmoţen doţivljati pristnih in globokih čustev, vendar jih tudi ne

zna igrati, tako da laţje prepoznamo njegovo čustveno hladnost kot pri

patološkem narcisu (prav tam).

Po Ţorţu (2002) je za narcizem ključno vprašanje meje. Narcis ţivi in se odziva,

kot da meje ne bi bilo, kot da bi ţivel v popolnem zlitju z okoljem – ali pa, kot da

je ta meja neprepustno zaprta, kot da bi ţivel v popolni izolaciji. Razvajenec ţivi

in se odziva, kot da meja je in je tudi dokaj jasna in stabilna, vendar so prehodi

odprti le v eno smer: »skozi to mejo razvajenec lahko vnaša, kar potrebuje, ven pa

ne daje ničesar« (prav tam: 39).

Patološkega narcisa je Ţorţ označil kot retrofleksivca: sebi počne to, kar v temelju

ţeli početi drugemu, vendar namišljenemu, idealiziranemu drugemu. Pri

razvajencu pa je osnovni mehanizem introjekcija, to je nekritično sprejemanje iz

okolja (prav tam: 39-40).

Patološki narcis ne preraste podobe ″idealiziranega starša″, ki jo ohranja in brani.

Razvajenec pa nekako posploši v dolţnost vlogo idealnega starša, katerega

izključna naloga je zadovoljevanje njegovih potreb (prav tam: 40).

Samopodoba pri patološkem narcisu niha od samopoveličevanja do ogroţenosti in

samopomilovanja. Pri razvajencu prav tako lahko govorimo o določenem

samopoveličevanju, vendar drugačnem kot pri narcisu. Razvajenec nima jasne

predstave o tem, kaj vse bi on bil, saj nima niti jasno izoblikovanih ţelja, ciljev.

Razvajenec se počuti ogroţen, ker ne ve, kaj bi rad, in mu te ţelje nihče ne izpolni

(prav tam).

Patološki narcis troši energijo za boj z vsem tujim,14

z vsem drugačnim in

različnim. Razvajenec pa s svojo energijo ne ve, kaj početi. Kot pravi Ţorţ, ima

14

Strupeno, škodljivo, sovraţno je zanj vse, kar ni isto – torej kar ni povsem identično z njegovo

idealizirano podobo. Narcis je zato netoleranten, ne sprejema in ne priznava razlik. Napada vse,

49

razvajenec veliko energije, ki je ne uporablja, oziroma jo samo občasno ″prazni″ s

povsem nepomembnimi početji (prav tam).

Ţorţ se sprašuje, če se meja med narcizmom in razvajenostjo ni začela počasi

brisati, izgubljati, ali si pojava ne postajata čedalje bolj podobna? Na to vprašanje

sicer direktno ne odgovori, kot pravi, ″naj ostane odprto″ (prav tam: 43). Vendar

pa bralcu svojega dela sporoča, naj upošteva, da kljub zgornjemu prikazu razlik in

sorodnosti med narcizmom in razvajenostjo v praksi to dvoje ostaja skoraj

nerazpoznavno povezano (prav tam).

Po Laschu je emocionalna ravnodušnost, zdruţena s poskusom, da se otroka

prepriča o njegovem privilegiranem poloţaju v druţini, odličen recept za

ustvarjanje narcistične strukture osebnosti (Lasch, 1986: 57). Kot razlaga, so

sodobni starši negotovi, sumničavi, počutijo se nemočni (prav tam: 190). Kot

najbolj bistveno značilnost sodobne druţine Lasch izpostavi odsotnost očeta (prav

tam: 214). Seveda ne govori o fizični odsotnosti, temveč odsotnosti v smislu

avtoritete, soudeleţbe pri vzgoji otroka. Kot razlaga, je v času liberalnega

kapitalizma predstavljal oče v druţini tradicionalno avtoriteto, danes pa je

prevladujoče stanje brez očeta. Očetova emocionalna odsotnost iz druţine naredi

zdaj mater za dominantnega starša (prav tam: 199). Matere pa, kot pravi, nimajo

samozavesti, potrebne za vzgojo, zato študirajo novosti o vzgoji otroka, vse bolj

se opirajo na priročnike, ne sledijo več lastnim občutkom, temveč predstavi o tem,

kakšna bi dobra mati morala biti, primanjkuje jim tudi topline (prav tam: 193-

194).

Posledice teh sprememb so negativne za otroka, saj je spremenjena kakovost

odnosa med starši in otroci. Oteţena je otrokova identifikacija s starši (prav tam:

193). Zamenjane so vloge med otroci in starši, saj, kot razlaga Lasch, starši,

namesto da vzgajajo otroke, jih raje oponašajo v oblačenju in vedenju, vse to v

upanju, da ohranijo mladostniški izgled in nazore (prav tam).

kar ni naše, naj bo to na področju medosebnih odnosov, navad, običajev, kulture, rase, vere ipd.

Obenem pa se od vsega, kar ″ni naše″, počuti vse bolj ogroţen (prav tam: 38).

50

Lasch ne govori o propadu avtoritete kot take, temveč o abdikaciji tradicionalne

starševske avtoritete. To pomeni, da se je avtoriteta prenesla iz druţine na zunanje

institucije. Mati, ki je zdaj dominanten starš, ne more nadomesti očeta in ne

poseduje več ustreznega znanja za vzgojo otrok (prav tam: 200). Mati je v tej

vlogi popolnoma odvisna od različnih strokovnjakov, torej od zunanjih avtoritet

(prav tam). Ta odvisnost od zunanjih avtoritet je ustvarila tudi ideal popolnega

starševstva, ki pa spodjeda samozaupanje staršev, da so sposobni izpolniti

najosnovnejše naloge vzgajanja otroka (prav tam: 193).

Lasch govori o novem tipu avtoritete, o terapevtski avtoriteti. Kot pravi, je

»osebno avtoriteto zamenjala avtoriteta profesionalnih strokovnjakov« (prav tam:

252). Kot smo ţe omenili, so starši vse bolj v vlogi svetovalca, zaveznika in

prijatelja ter pričakujejo, da bodo otroke disciplinirale zunanje avtoritete

strokovnjakov, kot so psihiatri, psihologi, zdravniki ipd. (prav tam: 207).

Lasch to novo obliko odvisnosti staršev od strokovnjakov imenuje novi

paternalizem. Kaţe se v popolni odvisnosti staršev od strokovnjakov in

priročnikov. »Novi paternalizem ni zamenjal osebne odvisnosti z birokratsko

racionalnostjo, temveč z novo obliko birokratske odvisnosti« (prav tam: 260-261).

Trend odvisnosti se spremeni v način ţivljenja (prav tam: 262). Terapevtski

pristop pa posameznika rešuje moralne odgovornosti in kritičnega presojanja.

Terapevtska etika torej pospešuje izginjanje občutka moralnosti (prav tam). S tem

je povezana zamenjava tipa odvisnosti. Kot pravi Lasch, je posameznik na

mnogih področjih odvisen od drţave, korporacij in drugih birokracij in narcizem

predstavlja psihološko dimenzijo te odvisnosti (prav tam: 11).

Lasch pravi dobesedno tako: »Narcizem je psihološki izraz te odvisnosti. V svoji

patološki obliki se prikazuje kot obramba zoper občutek nemočne odvisnosti v

zgodnjem otroštvu, ki se mu poskuša zoperstaviti s ″slepim optimizmom″ in

grandioznimi iluzijami osebne samozadovoljnosti. Odkar moderna druţba

podaljšuje občutek odvisnosti v odraslo ţivljenje, spodbuja milejše oblike

narcizma pri ljudeh, ki bi sicer sprejeli neizogibne omejitve svoje osebne svobode

in moči – omejitve, lastne človekovemu poloţaju – z razvijanjem sposobnosti za

delo in starševstvo. Medtem ko druţba vse bolj oteţuje posamezniku najdevanje

51

zadovoljitve v ljubezni in v delu, ga hkrati obkroţa s sfabriciranimi fantazijami

popolne zadovoljitve« (prav tam: 262-263).

Emocionalna odsotnost očeta iz vzgoje, ali drugače povedano, izginjanje

avtoritete iz vzgoje, ima bistveno posledico za otroka: namreč nerazrešen Ojdipov

kompleks.

Odgovor na vprašanje, zakaj je temeljna poteza patološkega narcisa nerazrešen

Ojdipov kompleks, nam ponudi Ţiţek, saj pravi, da »razlike ″normalnega″ in

″patološkega″ narcisizma ne moremo teoretsko pojasniti brez reference na pojem

Simbolnega, ker vse poteze, po katerih se ″normalni″ narcisizem razlikuje od

″patološkega″ (zmoţnost zavezanosti drugemu in odvisnosti od drugega,

zmoţnost ţalovanja, integracija ″dobrih″ in ″slabih″ potez v enotno predstavo

objekta itn.), izpričujejo prav poseg Simbolnega« (Ţiţek, 1987: 122).

Kot pravi Ţiţek, je prav nerazrešenost Ojdipa temeljni problem patološkega

narcisa, kajti subjektu ni uspelo »ponotranjiti« očetovskega zakona (Ţiţek, 1987:

119). Odsotnost očeta ali, kot pravi Lasch, "novi pogoji druţinskega ţivljenja" ne

vodijo toliko k "slabitvi superega", temveč k spremembi njegove vsebine.

Neuspeh staršev, da bi bili vzor discipliniranega samoobvladovanja ali da bi

obvladali otroka, ne pomeni, da otrok odrašča brez superega (Lasch, 1986: 202-

203), temveč, kot razlaga Lasch, kakor smo ţe omenili, prav nasprotno, ta

neuspeh spodbuja razvoj strogega, kaznovalnega superega, osnovanega v glavnem

na arhaičnih slikah staršev, spojenih z grandioznimi predstavami o sebi. »V teh

pogojih superego sestoji iz introjekcij staršev namesto iz identifikacije z njimi.

Egu vsiljuje pretirano visoko merilo slave in uspeha in ga obsoja z divjo

okrutnostjo, ko mu teh standardov ne uspeva doseči« (prav tam: 203).

Čeprav slabitev starševske avtoritete in zunanjih sankcij nasploh na veliko

načinov slabi superego, paradoksalno krepi agresivne, diktatorske elemente

superega in tako v veliki meri oteţujejo nagonskim ţeljam, da se realizirajo na

sprejemljiv način (prav tam). Lasch dalje razlaga: »Slabitev superega v permisivni

druţbi je pravilneje razumeti kot stvaritev nove vrste superega, v katerem

prevladujejo arhaični elementi. Druţbene spremembe, ki otrokom oteţujejo

52

ponotranjanje starševske avtoritete, niso ukinile superega, temveč so predvsem

okrepile vez superega in tanatosa – "čisto kulturo smrti", kot jo je poimenoval

Freud, ki proti egu usmerja vrsto besnih neizprosnih očitkov« (prav tam).

Ţiţek razlaga podobno: »Zlom očetovske avtoritete, očetovskega Ideala-Jaza je

zgolj sprednja stran procesa, katerega hrbtna stran je vznik nekega neprimerno

bolj "iracionalnega" in "krutega" zakona, materinskega nadjaza, ki ne

prepoveduje, marveč zapoveduje, nalaga uţivanje (v podobi nenehnega hlastanja

za "socialnim uspehom", dominacijo nad drugimi in njihovim izkoriščanjem za

potrditev lastnega narcizma itn.) in ki morebitni "neuspeh" kaznuje še bolj kruto

kot "glas vesti" Ideala-Jaza, v obliki nenehne tesnobe, skrajnega mazohističnega

poniţevanja, ki gre tja do zgube identitete subjekta ipd.« (Ţiţek, 1987: 131).

Tudi Kernberg poudarja, da naletimo na patološkega narcisa skoraj izključno v

druţinah, kjer je bil "oče odsoten" (Kernbeg v Ţiţek, 1987: 119). Oče ni opravil

svoje očetovske funkcije, torej ni deloval kot utelešenje Zakona, zato otrokovo

ţivljenje obvladuje Mati v dvojni fantazmatski podobi "dobre", varujoče, skrbeče

matere in "zle" matere, ki otroka zasipa z "nemogočimi" zahtevami in grozi, da ga

bo "poţrla" (prav tam). »Tak otrok zaradi odsotnosti očeta ni zmoţen ukiniti-

razrešiti nasprotja med zaščitniškim Drugim in ogroţajočim Drugim, ga

dialektično "preseči" skoz notranji Zakon, Ime-Očeta, očetovski Ideal-Jaza, kjer

sta v spremenjeni obliki ″sintetizirana″ oba izhodiščna momenta: subjekt se z

Imenom-Očeta simbolno identificira, Zakon zgubi svojo grozovito nadjazovsko

tujost, hkrati pa ohrani "kritično" razseţnost, nastopi kot instanca, ki lahko tudi

"kaznuje" (notranji "glas vesti")« (prav tam).

Pri patološkem narcisu gre torej za nesposobnost vzpostavitve simbolne

identifikacije. In ravno šele skozi simbolno identifikacijo z drugim, Idealom-Jaza,

je moţno oblikovanje tega, čemur pravimo "samostojna osebnost" (prav tam:

129). Ali kot pravi na drugem mestu: »Kraj, kjer se v resnici odloča usoda

subjektovega Jaza, njegova "normalnost" ali "patološkost", ni sam Jaz, marveč

subjektovo razmerje do Simbolnega in izoblikovanje "normalnega" Jaza je zgolj

sekundarni učinek "interiorizacije" simbolnega zakona« (prav tam: 122).

53

Ţiţek pojasnjuje: »Pri "normalnem" narcizmu je i(a), narcistična imaginarna

identifikacija, "posredovana" z I(A), s simbolno identifikacijo, tj. simbolna

identifikacija z Imenom-Očeta, z očetovskim Idealom-Jaza, je tista, ki strukturira,

uravnava imaginarno narcistično zadovoljitev, medtem ko pri "patološkem"

Narcisu umanjka ta moment Ideala-Jaza, simbolne identifikacije; i(a), imago Jaza,

sam zase, brez opore v I(A), opravlja funkcijo "integracije" - to je tisto, s čimer

imamo opraviti v tako imenovanem "velikem Jazu", značilnem za PN« (prav tam:

129). Namesto i(a), "posredovanega" z I(A), imamo pri patološkem narcisu

opraviti z i(a), ki se neposredno opira na kruti, nori, "iracionalni", "analni" nadjaz

(prav tam: 131).

Kot smo pokazali, je za patološkega narcisa temeljni problem spodletela

integracija simbolnega Zakona, ki ga zastopa Ime-Očeta, očetovski Ideal-Jaza,

spodletela simbolna identifikacija z Idealom-Jaza in nadomestitev očetovskega

Ideala-Jaza s pred-ojdipskim, "sado-mazohističnim", "analnim", "materinskim"

nadjazom (prav tam: 126). Kot pravi Ţiţek, imamo pri patološkem narcisu

»opraviti s pred-ojdipsko situacijo: na eni strani vsemočna varujoča, skrbeča Mati,

model "idealnega objekta", na drugi strani agresivno, grozljivo, neobvladljivo

okolje … in narcistični "veliki Jaz" je zgolj reakcijska tvorba, reakcija na to

nerazrešeno, nesimbolizirano konfliktno situacijo, je edini način, kako jo lahko

subjekt prenese: tako da si izgradi "imaginarno dopolnilo", "veliki Jaz", stopljen z

vsemočnim idealiziranim materinskim zaščitnikom« (prav tam: 118).

.

54

4. Sklep

V diplomskem delu Potrošniške družbe, narcistična socializacija in patološki

narcis smo zastavljene raziskovalne hipoteze dokazovali s primerjalno analizo

primarnih in sekundarnih virov. Predpostavili smo naslednje hipoteze:

Za celovito razumevanje pojma socializacije je potrebno izhajati iz

koncepta bipolarnosti socializacije, ki vključuje tako socializacijo

posameznika kot socializacijo kot proces reprodukcije druţbe.

Socializacija kot proces posameznikovega učlovečenja je podrejen

socializaciji kot procesu reprodukcije druţbe.

Patološki narcis je prevladujoči libidinalni ustroj subjekta sodobne

potrošniške druţbe.

Temeljna poteza patološkega narcisa je spodletela integracija simbolnega

Zakona, torej nerazrešen Ojdipov kompleks.

Prvo hipotezo smo dokazovali v poglavju 2. Družba, posameznik in socializacijski

proces. Na podlagi razmišljanj Godine smo hipotezo potrdili in pokazali, da je

socializacijski proces v bistvu zmeraj dvojen, bipolaren. Ta dvojnost, bipolarnost

socializacijskega procesa pomeni, da socializacijski proces kot celota poteka na

dveh ravneh, je usmerjen k dvema različnima ciljema in rezultira v dveh različnih

rezultatih. Za celovito razumevanje pojma socializacije je zato nujno potrebno

izhajati iz koncepta bipolarnosti, kajti socializacijski proces kot celota predstavlja

oba socializacijska procesa v njunem medsebojnem prepletanju, (so)pogojevanju

in omejevanju.

V poglavju 2. Družba, posameznik in socializacijski proces smo potrdili tudi

drugo zastavljeno hipotezo, kajti pokazali smo, da se v socializacijskem procesu

med obema ciljema (učlovečenje posameznika in trajanje druţbe skozi prostor in

čas) vzpostavi notranja hierarhija, v kateri pa proces reprodukcije druţbe zmeraj

55

nadvlada proces posameznikovega učlovečenja. Druţba postavlja okvir in meje

posameznikovemu učlovečenju, kajti vsaka druţba za svoj obstoj ter trajanje v

prostoru in času potrebuje točno določen tip posameznika.

Naslednjo hipotezo smo dokazovali v poglavju 3. 3. 6. Socializacija patološkega

narcisa v sodobnih potrošniških družbah. To hipotezo smo dokazovali na podlagi

mnenj različnih avtorjev, od katerih velja izpostaviti zlasti Godino, Lascha in

Ţiţka, saj smo se na njih opirali najpogosteje. S primerjalno analizo različnih

avtorjev smo torej potrdili hipotezo, da je patološki narcis prevladujoči libidinalni

ustroj subjekta sodobne potrošniške druţbe, saj smo pokazali, da sodobna

potrošniška druţba in oblast birokracije potrebujeta nezadovoljenega

posameznika, ki nenehno hlepi po uţitku, po novih izdelkih in uslugah ter

zadovoljitvah svojih potreb, zaradi česar je pripravljen trošiti v nedogled. Kot smo

pokazali, je ena od bistvenih sprememb potrošniškega kapitalizma uvedba novih

trgov, to so trgi mladosti, lepote zdravja, seksa in sreče. To se danes »prodaja«, ali

natančneje sta sreča ali hrepenenje po sreči temeljna normativa sodobne druţbe,

saj so vsi omenjeni trgi z njima povezani (Godina, 2009b). Standardi doseganja

sreče pa so postavljeni tako visoko, da so nedosegljivi. Ravno to je tudi bistvo

sodobne potrošniške druţbe, saj si z nedosegljivimi ideali zagotavlja stalne

potrošnike.

Potrdili smo tudi zadnjo hipotezo, da je temeljna poteza patološkega narcisa

spodletela integracija simbolnega Zakona, torej nerazrešen Ojdipov kompleks. O

pomembnosti razrešitve Ojdipovega kompleksa smo govorili v poglavju 2. 1.

Razrešitev Ojdipovega kompleksa, kjer smo pokazali, da je Ojdipov kompleks

ključna točka posameznikovega ţivljenja, ki determinira njegov nadaljnji

osebnostni razvoj. V poglavju 3. 3. 6. Socializacija narcističnega tipa v sodobnih

potrošniških družbah pa smo z analizo Lascha in Ţiţka pokazali, da je temeljna

poteza patološkega narcisa nerazrešen Ojdipov kompleks, torej spodletela

integracija simbolnega Zakona. Kot smo pokazali, je značilnost sodobnih druţin

izginjanje tradicionalne avtoritete. Lasch govori o novem tipu avtoritete, o

terapevtski avtoriteti (Lasch, 1986). Kot razloţi, je osebno avtoriteto zamenjala

avtoriteta profesionalnih strokovnjakov (prav tam). Starši več ne znajo vzgajati

svojih otrok in postajajo vse bolj odvisni od različnih strokovnjakov in avtoritet.

56

Ključna sprememba znotraj druţine je odsotnost očeta iz vzgoje, kar prinaša

pomembne posledice za otroka. Tukaj ne mislimo nujno odsotnosti očeta v

fizičnem smislu, temveč gre za to, da oče ni opravil svoje očetovske funkcije,

torej ni deloval kot tisti, ki otroku omogoči ponotranjenje Zakona. Otroci, ki

nimajo avtoritarnega očeta, praviloma ne ponotranjijo simbolnega Zakona; pri

njih je spodletela integracija simbolnega Zakona, oziroma nimajo klasično

razrešenega Ojdipovega kompleksa.

V pričujoči razpravi smo torej potrdili vse zastavljene hipoteze, vendar so se skozi

razpravo porajala nova vprašanja, na katera bi bilo smiselno odgovoriti. Pokazali

smo, da je patološki narcis prevladujoči subjekt sodobne potrošniške druţbe. Ob

tem se odpre vprašanje, ali so vsi subjekti sodobne potrošniške druţbe patološki

narcisi? Naslednje vprašanje, ki izhaja iz predhodnega, če nanj odgovorimo

negativno, je: v kolikor niso vsi patološki narcisi, za kakšno libidinalno strukturo

subjekta bi šlo v teh primerih posameznikov? Prav tako zanimivo vprašanje je, ali

je tudi v primeru, ko oče v druţini opravi svojo očetovsko funkcijo in torej otrok

ponotranji simbolni Zakon ter ima klasično razrešen Ojdipov kompleks, to dovolj,

da se pri otroku ne bo razvila narcistična struktura osebnosti?

Problem oziroma pomanjkljivosti tovrstnih razmišljanj vidimo v tem, da ostajajo

nekako zgolj na teoretski ravni. Gre zgolj za razpravljanja. Čeprav vidimo

posledice in rezultate narcistične socializacije, ne moremo zanesljivo trditi, kakšne

rezultate bi prinesli drugačni pristopi in drugačne okoliščine. Posameznika pač ne

moremo socializirati izven konteksta druţbe, v kateri je rojen in ţivi. Trenutno pa

ţivimo v birokratski, potrošniški kapitalistični druţbi.

57

5. Literatura

1) Bečaj, J. (2005). Socialno psihološki vidiki narcisizma. V: M. Srpak (Ur.), 5.

ormoško srečanje: Zbornik prispevkov. Ormoţ: Psihiatrična bolnišnica

Ormoţ: 93-100.

2) Bergant, M. (1970). Teme iz pedagoške sociologije. Ljubljana: Cankarjeva

zaloţba.

3) Berger, P. in Luckmann, T. (1988). Druţbena konstrukcija realnosti.

Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

4) Bregar, K. (1990). Freudov(sk)a »vpeljava narcizma«. Anthropos, št.1-2:

122-142.

5) Campbell, C. (1998). Skrivnost in moralnost sodobnega potrošništva.

Druţboslovne razprave, št. 27-28: 11-25.

6) Ovidij, P. (1977). Metamorfoze: izbor. Ljubljana: Mladinska knjiga.

7) Fromm, E. (1987). Človekovo srce. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

8) Freud, S. (1981). Mnoţična psihologija in analiza jaza. V: R. Močnik (Ur.),

Psihoanaliza in kultura. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije: 7-74.

9) Freud, S. (1987a). Jaz in ono. Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia

humanitatis: 301-363.

10) Freud, S. (1987b). Vpeljava narcizma. Metapsihološki spisi. Ljubljana:

Studia humanitatis: 31-64.

11) Godina, V. V. (1985). Bipolarnost socializacijskega procesa. Anthropos, št.

1-2: 392-403.

58

12) Godina, V. V. (1986a). Socializacija in procesi reprodukcije druţbe.

Anthropos, št. 5-6: 230-243.

13) Godina, V. V. (1986b). Soodvisnost temeljnih socializacijskih procesov.

Anthropos, št. 1-2: 202-220.

14) Godina, V. V. (23. 12. 2009b). Nesreča v času osamljenosti. Mladina, št.

51-52: 30-31.

15) Godina, V. V. (10. 7. 2009a). Intervju. Mladina, št. 27: 36-41.

16) Juţnič, S. (1989). Politična kultura (2. izd.). Maribor: Obzorja.

17) Kompan Erzar, K. (2000). Strah in pogum narcističnega sveta. Bogoslovni

vestnik, št. 4: 471-480.

18) Kroflič, R. (1999). Med poslušnostjo in odgovornostjo. Ljubljana: Vija.

19) Lasch, C. (1986). Narcistička kultura. Zagreb: Naprijed.

20) Lasch, C. (1990). Minimalni jaz, 1. del. Anthropos, št. 3-4: 353-363.

21) Lunaček, M. (2005). Narcizem ţivljenja, narcizem smrti. V: M. Srpak (Ur.),

5. ormoško srečanje, Zbornik prispevkov. Ormoţ: Psihiatrična bolnišnica

Ormoţ: 8-13.

22) Luthar B. (1998). Ne tako visoka kultura - prepovedani uţitki nakupovanja.

Časopis za kritiko znanosti, št. 189: 117-130.

23) Miller, A. (1992). Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.

24) Praper, P. (1995). Tako majhen, pa ţe nervozen? Nova Gorica: Educa.

59

25) Pšunder, M. (2004). Disciplina v sodobni šoli. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

26) Riesman, D. (1965). Usamljena gomila. Beograd: Nolit.

27) Salecl, R. 1991). Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Krt.

28) Šadl, Z. (1998). Potrošnja in emocije. Časopis za kritiko znanosti, št. 189:

145-158.

29) Ule, M. (1998). Od dominacije potreb k stilizaciji ţivljenja. Časopis za

kritiko znanosti, št. 189: 103-116.

30) Zavrl, F. (1990). Veliki šibki jaz: Laschev koncept narcističnega značaja.

Anthropos, št. 1-2: 109-121.

31) Ziherl, S. (2005). Narcisizem v partnerskem odnosu. V: M. Srpak (Ur.), 5.

ormoško srečanje, Zbornik prispevkov. Ormoţ: Psihiatrična bolnišnica

Ormoţ: 23-28.

32) Ţiţek, S. (1984). Filozofija skozi psihoanalizo. Ljubljana: Univerzum.

33) Ţiţek, S. (1987). Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

34) Ţorţ, B. (2002). Razvajenost: rak sodobne vzgoje. Celje: Mohorjeva

druţba.