UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Helena Kovačič

Mentor: izr. prof. dr. Zlatko Šabič

Somentorica: doc. dr. Maja Bučar

RAZVOJNO SODELOVANJE MED EVROPSKO UNIJO TER

AFRIŠKIMI, KARIBSKIMI IN PACIFIŠKIMI DRŽAVAMI

– NOVEMU PARTNERSTVU NAPROTI

Diplomsko delo

Ljubljana, 2006

Zahvaljujem se mentorjema, dr. Zlatku Šabiču in dr. Maji Bučar,

za njune strokovne nasvete in čas, ki sta mi ga posvetila.

Posebej bi se rada zahvalila tudi svoji družini,

ki me je podpirala v času študija.

i

KAZALO

SEZNAM KRATIC. .................................................................................................................... iii

1. UVOD IN METODOLOŠKI OKVIR .....................................................................................1

2. TEORETIČNI OKVIR .............................................................................................................6

3. PREGLED OSNOVNIH DOKUMENTOV ..........................................................................16

3.1. Zgodovinski pregled – od Rima do Cotonouja..........................................................................16

3.2. Dogovor iz Cotonouja .....................................................................................................................20

3.3. Primerjava četrte Loméjske konvencije in Dogovora iz Cotonouja ....................................21

3.3.1. Izhodiščni osnovi dokumentov............................................................................................ 21

3.3.2. Okrepljena politična dimenzija............................................................................................ 23

3.3.3. Institucionalni okvir razvojnega sodelovanja ...................................................................... 24

3.3.4. Temeljna področja sodelovanja ........................................................................................... 25

3.3.4.1. Gospodarsko in trgovinsko sodelovanje............................................................... 26

3.3.4.2. Regionalna integracija .......................................................................................... 31

3.3.4.3. Družbeni in kulturni razvoj .................................................................................. 32

3.3.4.4. Večdimenzionalne vsebine................................................................................... 34

3.3.5. Razvojno–finančno sodelovanje in instrumenti razvojnega partnerstva ............................. 36

3.3.5.1. Tržne preference in novi gospodarski partnerski dogovori .................................. 37

3.3.5.2. Stabex in Sysmin .................................................................................................. 39

3.3.5.3. Evropski razvojni sklad ........................................................................................ 39

3.3.5.4. Dolžniški problem ................................................................................................ 41

3.3.5.5. Humanitarna in krizna pomoč .............................................................................. 41

3.3.6. Najmanj razvite, celinske in otoške AKP države ................................................................ 42

3.3.7. Posvetovalni postopek ......................................................................................................... 43

4. URESNIČEVANJE NOVEGA RAZVOJNEGA PARTNERSTVA...................................46

4.1. Kritika loméjske ureditve ..............................................................................................................46

4.2. Splošni pregled razvojnega sodelovanja.....................................................................................51

ii

4.3. Gospodarstvo in trgovina...............................................................................................................57

4.3.1. Padanje tržnih deležev AKP držav ...................................................................................... 57

4.3.2. Sestava trgovinske menjave................................................................................................. 62

4.3.3. Tuje neposredne naložbe in zasebni sektor ......................................................................... 64

4.3.4. Priprave na nove gospodarske partnerske dogovore ........................................................... 68

4.3.5. Regionalna integracija ......................................................................................................... 70

4.3.6. Razvoj podeželja in kmetijstva............................................................................................ 71

4.4. Glavni dosežki na področju družbenega in človekovega razvoja.........................................73

4.4.1. Napredek v zdravstvu in izobraževanju .............................................................................. 73

4.4.2. Občutljivost partnerstva za humanitarno in krizno pomoč.................................................. 75

4.5. Večdimenzionalno področje: skrb za okolje in institucionalni razvoj ................................77

4.6. Akterji partnerstva..........................................................................................................................79

4.7. Spremembe po reviziji Dogovora iz Cotonouja ........................................................................80

4.8. Evropski razvojni sklad – novosti ................................................................................................83

4.9. Ali novi dogovor dejansko odpravlja revščino? .......................................................................86

5. SKLEP ......................................................................................................................................90

6. SEZNAM VIROV....................................................................................................................94

6.1. Seznam primarnih virov ...................................................................................................... 94

6.2. Seznam sekundarnih virov ............................................................................................................96

7. SEZNAM PREGLEDNIC IN DIAGRAMOV....................................................................107

8. PRILOGI................................................................................................................................108

8.1. Indeks človekovega razvoja za AKP države .................................................................... 108

8.2. Razširjenost revščine v AKP državah .............................................................................. 110

iii

SEZNAM KRATIC

ACP/AKP African, Caribbean, Pacific States (afriške, karibske, pacifiške

države)

AU African Union (Afriška unija)

BDP (per

capita)

bruto domači proizvod (na prebivalca)

CARICOM Caribbean Community (Karibska skupnost)

CARIFORUM ACP Forum of Caribbean States (AKP forum karibskih držav)

CEDEAO Communaute Economique des Etats de l'Afrique de l'Ouest

(Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav)

CEMAC Communaute Economique et Monetaire d'Afrique centrale

(Gospodarska in monetarna skupnost osrednje Afrike)

COMESA Common Market for East and Southern Africa

(Skupni trg vzhodne in južne Afrike)

CSPs Country Strategy Papers (državni strateški načrti)

DAC Development Assistance Committee (Odbor za razvojno pomoč)

Diagnos Assistance programme to ACP national and regional authorities

in analysis of private sector environment (Program pomoči AKP

državnim in regionalnim oblastem pri analizi zasebnega sektorja)

DVR države v razvoju

EBA Everything but Arms Initiative (pobuda Vse razen orožja)

EBAS EU – ACP Business Assistance Scheme

(EU – AKP shema za poslovno pomoč)

EC/ES European Community (Evropska skupnost)

ECDPM European Centre for Development Policy Management

(Evropski center za upravljanje z razvojnimi politikami)

ECHO European Community Humanitarian Aid Office

(Urad Evropske skupnosti za humanitarno pomoč)

ECLA Economic Commission for Latin America

iv

(Ekonomska komisija za Latinsko Ameriko)

ECLAC Economic Commission for Latin America and the Caribbean

(Ekonomska komisija za Latinsko Ameriko in Karibe)

Ecofac Regional programme for the conservation and rational utilisation

of forest ecosystems in Central Africa (Regionalni program za

ohranjanje in varčno uporabo gozdnih ekosistemov v osrednji

Afriki)

Ecopas Regional programme for the conservation and rational utilisation

of forest ecosystems in Western Africa (Regionalni program za

ohranjanje in varčno uporabo gozdnih ekosistemov v zahodni

Afriki)

ECOWAS Economic Community of West African States

(Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav)

EDF European Development Fund (evropski razvojni sklad)

EEC/EGS European Economic Community (Evropska gospodarska

skupnost)

EIB European Investment Bank (Evropska investicijska banka)

EPAs Economic Partnership Agreements (gospodarski partnerski

dogovori)

ESA Eastern and Southern Africa and the Indian Ocean Region

(Vzhodna in južna Afrika ter Indijski ocean)

EU European Union (Evropska unija)

EUROSTAT Statistical Office of the European Communities

(Statistični urad evropskih skupnosti)

GATT General Agreement on Tariffs and Trade

(Splošni dogovor o carinah in trgovini)

GSP General System of Preferences (sistem splošnih preferenc)

HDI Human Development Index (indeks človekovega razvoja)

HIPC Highly Indebted Poor Countries Initiative

(Pobuda za visoko zadolžene revne države)

v

ICC International Criminal Court (Mednarodno kazensko sodišče)

IPE International Political Economy (mednarodna politična

ekonomija)

MFN Most Favoured Nation Treatment

(obravnava po načelu največjih ugodnosti)

NEPAD The New Partnership for Africa's Development

(Novo partnerstvo za razvoj Afrike)

NIPs National Indicative Programmes (okvirni nacionalni načrti)

OECD Organization for Economic Cooperation and Development

(Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj)

PALOP Pays Africains de Langue Officielle Portugaise

(Afriške države s portugalskim uradnim jezikom)

Proinvest Programme for promotion of investment and technology flows to

ACP countries

(Program za spodbujanje naložb in tehnoloških tokov v AKP

države)

RIPs Regional Indicative Programmes (okvirni regionalni načrti)

SADC Southern African Development Community

(Skupnost za razvoj južne Afrike)

SPFS South Pacific Forum Secretariat (Sekretariat foruma južnega

Pacifika)

STABEX Systeme de stabilisation des recettes d'exportation

(sistem za stabilizacijo izvoznih zaslužkov)

SWAP Sector–wide Approach (sektorski pristop)

SYSMIN Systeme de stabilisation de recettes d'exportation de produits

miniers

(sistem za stabilizacijo rudarskih izvoznih zaslužkov)

TNI tuje neposredne investicije

UEMOA Union Economique et Monetaire Ouest–Africain

(Zahodnoafriška gospodarska in monetarna unija)

UN/OZN United Nations (Združeni narodi/Organizacija združenih narodov)

vi

UNCTAD United Nations Conference on Trade and Development

(Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj)

UNDP United Nations Development Programme

(Program Združenih narodov za razvoj)

UNEP United Nations Environment Programme

(Program Združenih narodov za okolje)

URP uradna razvojna pomoč

WTO World Trade Organization (Svetovna trgovinska organizacija)

1

1. UVOD IN METODOLOŠKI OKVIR

Evropska unija se razvija v svetovno velesilo – na gospodarski ravni konkurira svoji

čezatlantski sosedi Združenim državam Amerike, na področju mednarodnega sodelovanja pa v

okviru svojih zmožnosti drži korak z Organizacijo združenih narodov. To je vtis, ki ga dobi

vsak povprečno informiran spremljevalec evropske mednarodne politike. Natančen

proučevalec pa želi iti korak dlje. Velja se namreč vprašati, v kolikšni meri Evropska unija v

resnici pripomore k odpravljanju revščine v t. i. 'tretjem svetu'. Ali niso v njenih razvojnih

politikah skriti predvsem njeni lastni interesi oz. interesi njenih najpomembnejših držav članic,

države v razvoju pa praviloma potegnejo krajši konec? Ali pa se Evropska unija resnično

zaveda poglabljanja razlik med revnimi in bogatimi državami v svetu, ter resnično želi

uporabiti svojo mednarodno veljavo za reševanje te problematike?

Taka in podobna vprašanja so me privedla k temi tega diplomskega dela. Živim v Evropski

uniji (v nadaljevanju EU), kot evropska državljanka pa jo tudi soustvarjam, zato se čutim

odgovorno za njen odnos do držav, ki so zaradi različnih razlogov ostale na nižji razvojni

stopnji. Še posebno me zanimajo evropske politike do afriških držav, ki bi jih lahko

poimenovali kar države s svetovnega razvojnega obrobja. Evropska politika do tega prostora

vključuje tudi karibski in pacifiški prostor, iz česar izvira moje prvo začudenje in obenem tudi

prvo zanimanje. Kaj je skupnega tem državam, kar jih združuje v enoten okvir? Kakšne so

zanje ugodnosti sodelovanja z združeno Evropo, formalne in dejanske? Kakšne so ugodnosti

za EU? Podatki kažejo, da se evropska pomoč afriškim, karibskim in pacifiškim državam

(v nadaljevanju AKP države) v nominalnem smislu povečuje. Pa se povečuje tudi v realnem

smislu, torej v skladu z rastjo prebivalstva? Smo kaj bliže koncu revščine v teh državah?

Začetki sodelovanja med EU in AKP državami segajo v leto 1957, ko so bili s podpisom

Rimske pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti ustanovljeni evropski razvojni skladi,

namenjeni tehnični in drugi pomoči nekdanjim kolonijam. Prvi širši mednarodni dogovor o

pomoči in trgovini med tema skupinama držav je bil nato leta 1975 dosežen s prvo Loméjsko

konvencijo, tej pa so sledile še druga, tretja in četrta Loméjska konvencija. Sistem Loméjskih

konvencij je kot najobsežnejši okvir za razvojno sodelovanje med Severom in Jugom temeljil

2

na načelih partnerstva, enakosti, solidarnosti in vzajemnega interesa. Na področju

gospodarskega sodelovanja je AKP državam zagotavljal privilegiran trgovinski dostop,

kompenzacijo padcev izvoznih cen ter finančno pomoč EU. Leta 2000 pa so se ob izteku

zadnje Loméjske konvencije odnosi med skupinama AKP in EU znašli na točki, ko so

spremenjene razmere na mednarodnem prizorišču ter notranje spremembe v posameznih AKP

državah pospešile razpravo o novem partnerstvu. Uradna pogajanja o tem so se začela leta

1998 in se zaključila leta 2000 s podpisom Dogovora iz Cotonouja. Novi dogovor je prinesel

pomembne novosti, ki po mojem mnenju ključno spreminjajo koncept razvojnega sodelovanja

med obravnavanima skupinama držav, zato mu je to diplomsko delo posvečeno v veliki meri.

Novi dogovor vsebuje revizijski mehanizem, v skladu s katerim se dosežki partnerstva

vrednotijo vsakih pet let. Prva petletka se je sedaj iztekla in postavlja se vprašanje, ali bodo

prvi rezultati zadovoljili oba partnerja. Ob izteku Loméjskih konvencij je pregled dosežkov, ki

ga je izvedla Evropska komisija, ugotovil nekatere resne omejitve, npr. padanje tržnega deleža

AKP držav na trgu EU, zgoščenost trgovine v majhnem številu proizvodov, nizko rast BDP

per capita v podsaharski Afriki ter upad evropske razvojne pomoči. Kako pa napreduje novi,

prenovljeni razvojni okvir? Ali bo prinesel želeni premik k pravemu partnerstvu? V kolikšni

meri bo obljubljena razvojna pomoč pospešila pot demokratizacije ter gospodarskih in

družbenih reform v AKP državah? Razvojno sodelovanje s tretjimi državami ni prioriteta EU,

saj se večji poudarek daje notranji rasti in razvoju, razvijanju južnih ter vzhodnih regij znotraj

same Evrope. Vendar bi EU kot močna politična, gospodarska in trgovinska velesila morala

čutiti več dolžnosti do razvojno šibkejših držav, ki jo obkrožajo, saj gre pri tem za njeno lastno

varnost – za izogibanje konfliktom, migracijskim pritiskom, pa tudi epidemijam. Nenazadnje

se razvojna politika čedalje bolj uveljavlja kot element zunanje politike, tu pa ima EU

edinstveno priložnost, da si zagotovi status razvojne velesile. Na drugi strani pa AKP državam

še vedno primanjkuje jasne politične volje, celovitosti in transparentnosti politik ter

odgovornega odnosa do lastnega razvoja, ki naj bi bil trajnosten in naj bi omogočil dvig

življenjskega standarda za vse prebivalstvo, ne le za peščico političnih in vojaških

funkcionarjev. Dogovor iz Cotonouja je nastal z namenom, da obe partnerski skupini prek

njega uresničita vzajemni interes. Njegov uspeh bo odvisen predvsem od tega, v kolikšni meri

3

se bo znal prilagoditi konkretnim razvojnim situacijam, saj se države iz AKP skupine med

seboj precej razlikujejo.

V diplomskem delu proučujem evolucijo razvojnih odnosov med EU in AKP državami, s

poudarkom na novem Dogovoru iz Cotonouja. Menim, da so ti odnosi pomembni, saj

opozarjajo na to, da EU – kljub temu, da se prvenstveno ubada z lastnimi problemi – ne sme

pozabiti na države v razvoju v svoji (ne)posredni bližini. Primeren se zdi tudi čas za analizo

teh odnosov, po eni strani zaradi večne aktualnosti vprašanj razvojne pomoči, predvsem pa

zaradi dejstva, da sta z revizijo novega dogovora in posameznih državnih strateških načrtov ter

okvirnih nacionalnih programov po letu 2005 že možna pregled in vrednotenje prvih

rezultatov. Diplomsko delo se omejuje na izbrani dve skupini držav, čeprav črpa tudi iz

splošnega znanja o razvojnem sodelovanju med Severom in Jugom. Njegova podlaga so

predvsem primarni dokumenti in letna poročila, izdana v obdobju analize (do konca leta

2005). Najpomembnejša omejitev izhaja iz dejstva, da gre v primeru AKP skupine držav za

velike posplošitve. Ta skupina združuje tako države v razvoju (v nadaljevanju DVR) kot

najmanj razvite države (Least Developed Countries), do velikih razlik pa prihaja tudi znotraj

posameznih kategorij. Za potrebe sodelovanja ima skupina sicer vzpostavljene institucionalne

organe za stalni dialog, vendar se je treba zavedati, da gre za razvojno zelo raznolike države.

EU je v diplomskem delu obravnavana kot enovit akter, izvajalec skupnih politik.1 Tudi

pridevnik 'evropski' se v tem oziru nanaša na to institucijo oz. na njene države članice, ne pa

na celoten evropski prostor. Pri tem podatki iz časa Loméjskih konvencij upoštevajo staro,

petnajstčlansko EU, novejši podatki pa že zajemajo razširjeno, petindvajsetčlansko integracijo.

Naslednja omejitev proučevanja, ki se pojavlja predvsem v drugem delu raziskave (četrto

poglavje), izvira iz relevantnosti posameznih statističnih podatkov. Pri tovrstnih podatkih

1 V diplomskem delu uporabljam tako izraz Evropska unija (EU) kot izraz Evropska skupnost (ES). Običajno sicer uporabljam prvo poimenovanje, vendar ob navajanju in parafraziranju primarnih in sekundarnih dokumentov ostajam zvesta izvirniku. Razlika med izrazoma izhaja iz zgodovine razvoja integracije. Ko govorimo o Evropski 'skupnosti', gre pravzaprav za preimenovanje Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Ko pa govorimo o Evropski 'uniji', imamo v mislih integracijo, ki temelji na treh evropskih skupnostih – Evropski skupnosti za premog in jeklo, Evropski skupnosti za jedrsko energijo in Evropski gospodarski skupnosti. Novo poimenovanje je bilo vpeljano s Pogodbo o EU (Treaty on European Union), ki je bila sprejeta 07. 02. 1992 v Maastrichtu in je v veljavi od leta 1993. European Union (2005) Europe in 12 lessons: Historic steps, http://europe.eu.int/abc/12lessons/index2_en.htm (15. 06. 2005). Različno poimenovanje lahko izhaja tudi iz pravnega statusa EU, saj ta še ni pravna oseba. Pravno subjektiviteto, ki je potrebna za sklepanje (mednarodnih) pogodb, ima namreč še vedno ES. Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje (2005) Slovenija v Evropski uniji. Ljubljana: Urad Vlade Republike Slovenije za informiranje.

4

obstaja možnost, da so bili pridobljeni na osnovi različnih kriterijev, zato niso vedno

primerljivi. Problem sem poskušala rešiti tako, da sem upoštevala najbolj verodostojne vire, ki

sem jih nato primerjala z že ugotovljenimi trendi iz drugih sekundarnih virov. Pri raziskovanju

sem se srečala z večjo sistematičnostjo podatkov iz naslova gospodarskega sodelovanja (na

katero se v diplomskem delu tudi osredotočam), manj pa iz naslova človekovega in

družbenega razvoja ter odpravljanja revščine. Pri slednjih sem zato upoštevala globalne

raziskave (Poročilo o človekovem razvoju in Poročilo o svetovnem razvoju – Human

Development Report in World Development Report), kjer pa AKP skupina držav ne oblikuje

posebne kategorije, temveč je obravnavana v sklopu drugačne regionalne delitve. Trende sem

zato opredeljevala na osnovi vzorca AKP držav, za katere so bili dostopni vsi podatki.

V diplomskem delu preverjam več med seboj povezanih trditev in vprašanj. Najprej se

sprašujem, ali v primerjavi s prejšnjim sistemom Loméjskih konvencij sedanji okvir

sodelovanja iz Cotonouja na deklarativni ravni omogoča pozitivnejše posledice za razvoj AKP

držav, glede na to, da naj bi loméjski koncept 'razvojne pomoči' po letu 2000 zamenjal koncept

'razvojnega partnerstva'. Domnevam, da je Dogovor iz Cotonouja na deklarativni ravni

ugodnejši, in sicer zaradi svoje naravnanosti k spodbujanju tujih neposrednih naložb in

zasebnega sektorja, vključevanju civilne družbe ter boju proti korupciji in neučinkoviti porabi

razvojne pomoči. Ti poudarki lahko veliko prispevajo k uspešnemu razvoju, saj po eni strani

pripomorejo k vzpostavitvi stabilnega podjetniškega okolja in s tem privabijo tuji kapital, po

drugi strani pa omogočijo sodelovanje vseh vpletenih partnerjev in spodbudijo večjo

učinkovitost razvojne pomoči. Vendar se je treba zavedati, da se lahko nove smernice v praksi

izkažejo kot neuporabne – bodisi da jih omejuje šibka predhodna osnova (npr. odsotnost

ustrezne podjetniške kulture ali organizirane civilne družbe), bodisi da v razvojnem odnosu

začne primanjkovati ustrezne volje za sodelovanje. Do pozitivnih premikov v praksi namreč

pride le v primeru, če sta obe skupini držav pripravljeni na tesno vzajemno sodelovanje, ki je v

interesu vseh vpletenih partnerjev. V drugem delu raziskovanja zato prek konkretnih podatkov

primerjam deklarativno raven Dogovora iz Cotonouja z njegovo praktično ravnijo in se v

primeru odstopanj sprašujem po razlogih za tako stanje. Ključno je ugotavljanje tega, kar je

bilo v resnici doseženo, in tega, kar bi glede na novi dogovor moralo biti doseženo. Glede na

to, da je Dogovor iz Cotonouja sprejet šele pet let (v veljavi pa le tri leta), domnevam, da

5

zaenkrat še ne prihaja do maksimalnega izkoristka določil nove razvojne sheme in poskušam

ugotoviti, ali je za to krivo pomanjkanje partnerske volje. Politična, gospodarska in družbena

partnerska volja je namreč bistvenega pomena, saj njeno pomanjkanje lahko ogrozi prihodnje

sodelovanje, kar pa ne bi bilo v interesu ne ene ne druge skupine držav. Temeljno

raziskovalno vprašanje je torej sledeče: Ali v primerjavi s prejšnjim sistemom Loméjskih

konvencij sedanji okvir sodelovanja iz Cotonouja na deklarativni ravni omogoča

pozitivnejše posledice za razvoj AKP držav in kako se novi Dogovor iz Cotonouja

uresničuje v praksi?

Pri preverjanju raziskovalnega vprašanja uporabljam primarne dokumente, letna poročila EU o

sodelovanju z AKP državami, statistike Evropske komisije in Statističnega urada evropskih

skupnosti (Statistical Office of the European Communities – EUROSTAT) ter druge

sekundarne vire. Primarni viri služijo kot osnovna podlaga nadaljnjemu raziskovanju, saj

opredeljujejo temeljna določila razvojnega sodelovanja. S pomočjo letnih poročil in statistik

ugotavljam, v kolikšni meri se ta določila dejansko uresničujejo in kakšno korist so do sedaj

prinesla prebivalcem AKP držav. Drugi izbrani viri so v pomoč predvsem pri potrjevanju

ugotovitev in zaključkov, nanje pa se opiram tudi pri umeščanju tematike v ustrezen teoretični

koncept. Metode, ki jih pri raziskovanju uporabljam, v skladu z zgornjim obsegajo analizo in

interpretacijo primarnih virov, analizo in interpretacijo sekundarnih virov, zgodovinsko

analizo, primerjalno raziskovanje ter analizo uradnih statistik.

Diplomsko delo je sestavljeno iz petih poglavij. V pričujočem, uvodnem poglavju

predstavljam tematiko diplomskega dela in razlog za njeno izbiro. Zastavljam si raziskovalno

vprašanje ter pojasnjujem metodološki okvir za iskanje odgovorov nanj. Utemeljujem uporabo

virov in pojasnjujem omejitve proučevanja. V drugem poglavju snov diplomskega dela

umeščam v teoretični okvir. V tretjem poglavju se posvečam krajšemu zgodovinskemu

pregledu primarnih dokumentov med EU in AKP državami, čemur sledita podrobnejša

interpretacija ter primerjava dveh temeljnih dokumentov starega in novega sistema razvojnega

sodelovanja. Primerjalno raziskovanje omogoča opazovanje razlik na deklarativni ravni in

daje vpogled v temeljne ureditve med izbranima skupinama držav pred in po letu 2000. Pojme

in koncepte, ki zahtevajo dodatna pojasnila, sproti razlagam v opombah. V četrtem poglavju

6

analiziram uradne statistike in druge publikacije EU v zvezi z uresničevanjem primarnih

dokumentov. Analiza poteka v luči vrednotenja konkretnih rezultatov razvojnega sodelovanja

od njegovih začetkov do danes, vendar s ključnim poudarkom na Dogovoru iz Cotonouja. V

tem poglavju obravnavam tudi nedavno revizijo Dogovora iz Cotonouja, ki je na razvojno

agendo dodala nove teme, nekaj besed pa posvečam tudi aktualni razpravi o vključitvi

evropskega razvojnega sklada (European Development Fund – v nadaljevanju EDF) v

proračun EU, ki bo pomembno zaznamovala prihodnost razvojnih odnosov med EU in AKP

državami, saj lahko popolnoma spremeni dosedanje razvojno–finančno sodelovanje.

Proučujem tudi razširjenost absolutne revščine v AKP državah, ter rast oz. padec indeksa

človekovega razvoja (Human Development Index – HDI) v AKP državah, s čimer poskušam

ugotoviti, ali so novi razvojni trendi že pripomogli k višji stopnji človekovega razvoja v teh

državah. V petem, sklepnem poglavju zaključujem diplomsko delo z vrednotenjem

zastavljenega raziskovalnega vprašanja ter opozarjam na nekatera ključna odprta področja.

2. TEORETIČNI OKVIR

Problemi razvojne pomoči so vedno bili predmet številnih akademskih razprav.

Poenostavljeno bi lahko dejali, da stališče večine razvitih držav ter Svetovne trgovinske

organizacije (World Trade Organization – v nadaljevanju WTO) najbolje ponazarja teorija

gospodarskega neoliberalizma, medtem ko so teoretiki iz DVR praviloma bolj naklonjeni

različnim vidikom neomarksističnih teorij. V nadaljevanju soočam ta dva nasprotujoča si

pogleda, ki bi jima lahko pripisali status tradicionalnih razvojnih teorij. Presojam njun pomen

za razvojno sodelovanje med EU in AKP državami, teoretično podlago pa iščem tudi v

novejšem pristopu mednarodne politične ekonomije (International Political Economy – v

nadaljevanju IPE), ki predstavlja alternativni pogled na razvojno problematiko.

Naj poudarim, da namen tega diplomskega dela ni potrjevanje splošnih ugotovitev ene

teoretične paradigme. Razvojni odnosi med EU in AKP skupino so veliko prezapleteni, da bi

jih lahko pojasnjevali skozi enostranske zaključke. Različne elemente teh odnosov je mogoče

opredeliti s pomočjo različnih teoretičnih konceptov, ki ne spadajo nujno pod okrilje ene

teorije. Zgovoren primer prepletenosti različnih prvin so ostanki loméjskega sistema tržnih

7

preferenc (ki kažejo na različno obravnavo razvitega sveta in DVR, kar bi lahko pojasnili iz

zornega kota nekaterih neomarksističnih teorij), ter hkratna zavezanost novim trgovinskim

vrednotam, ki jih prinaša globalizacija (in bi jih lahko ocenili za neoliberalistične). Zdi se, da

so stare razvojne teorije v današnjem svetu hitrih sprememb na nek način presežene. A

posvetimo se najprej tradicionalnima razvojnima pristopoma – neoliberalizmu ter odvisnostni

in sistemski teoriji.

V današnjem svetu globalizacije je neoliberalizem prevladujoča miselnost.2 Vodilni položaj si

je teorija zagotovila v začetku devetdesetih let, ko je ob koncu hladne vojne v praksi propadla

njena takratna marksistično naravnana alternativa. V skladu z neoliberalističnimi

predpostavkami leži vzrok nerazvitosti manj razvitih držav predvsem v prevelikem državnem

intervencionizmu, korupciji, neučinkovitosti državnih administracij, pomanjkanju pravih

gospodarskih spodbud, nezadostnem gospodarskem motivu za vlaganje sredstev, ter v

prevelikem in slabo vodenem javnem sektorju (Bučar in Rojec, 2003a: 69). Za odpravo tega

stanja bi bilo po mnenju neoliberalistov treba zaupati nevidni roki trga in pospeševati prosto

trgovino (ibid.). Vlade držav naj bi se čim manj vmešavale v delovanje trgov, tako globalnih

kot nacionalnih. Pomembno vlogo naj bi imele mednarodne institucije, kjer pa se mnenja

neoliberalistov razlikujejo – prvi namreč menijo, naj te pospešujejo odprtost trga in odvračajo

države od vmešavanja v tržne sile, drugi pa poudarjajo pomen institucij kot posrednikov v

procesu globalizacije (Lamy, 2004: 195). Po prepričanju slednjih naj institucije preprečujejo

neenakomerno porazdeljevanje kapitala in drugih virov ter globalizaciji dajejo 'človeški' obraz.

2 Opozoriti velja, da pojem neoliberalizem ni enoznačen, saj se v gospodarskem smislu nanaša na spodbujanje proste trgovine, odprtih trgov ter zahodnih demokratičnih vrednot in institucij, v akademskem smislu pa predstavlja teorijo neoliberalnega institucionalizma (Lamy, 2004: 183). V tem smislu bi lahko govorili o tržnem in institucionalnem neoliberalizmu. Tržni neoliberalizem danes zastopajo in izvajajo globalne finančne institucije, večina pomembnejših trgovinskih velesil ter multinacionalne korporacije (ibid.: 188). Po drugi strani pa institucionalni neoliberalizem zagovarja in razvija temeljne neoliberalistične postavke, kot so pomen mednarodnega sodelovanja, mednarodnih organizacij in globalizacije. V grobem gre torej za razliko med praktično in akademsko ravnijo iste paradigme, čeprav sta ti dve med seboj tesno prepleteni in ju zato v nadaljevanju navajam pod skupno oznako.

8

Protiutež neoliberalistični paradigmi predstavljajo pogledi nekaterih neomarksističnih struj.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je marksistična miselnost po propadu Sovjetske zveze

izgubila svojo relevantnost, pa Hobden in Jones trdita, da to še zdaleč ne drži.3 Menita, da je

Marxova teorija kapitalizma danes celo bolj pomembna kot v času njenega nastanka, čeprav

obenem poudarjata, da so marksistične poglede na raven mednarodnih odnosov prenesli šele

Marxovi nasledniki (Hobden in Jones, 2004: 202–203). Po Marxovi smrti so se izoblikovale

različne neomarksistične smeri, od katerih sta se na področju proučevanja odnosov med

Severom in Jugom najbolj uveljavili sistemska in odvisnostna teorija. Obe črpata iz

marksističnih pogledov na razred in jih aplicirata na mednarodni sistem (Pease, 2003: 76). To

pomeni, da je njuno temeljno izhodišče nepravičnost kapitalističnega načina proizvodnje, ki ne

določa le odnosov med dvema razredoma, temveč tudi odnose med dvema skupinama držav.

Za začetek odvisnostne in sistemske teorije sta bila odločilna Ekonomska komisija za Latinsko

Ameriko (Economic Commission for Latin America – ECLA)4 in njen ideolog Raul Prebisch.

Kot povzemata Bučar in Rojec (2003b: 45), je Prebisch skupaj s Hansom Singerjem postavil

tezo, ki pravi, da »smo in bomo priča dolgoročnemu poslabševanju odnosov menjave za

izvoznike primarnih proizvodov.« Ta trend bi lahko pripisali neravnovesju med nizkimi

cenami primarnega izvoza in dragim industrijskim uvozom, s katerim se morajo soočati revne

države. Poslabševanje pogojev menjave surovin naj bi postopoma izničilo vse koristi od

primerjalnih prednosti, ki jih revne države imajo na področju primarnega izvoza, rešitev te

situacije pa naj bi bila usmerjenost v uvozno substitucijo, ki predvideva pomembno vlogo

države (Dickson, 1997: 37).5

3 »Konec sovjetskega eksperimenta in očitno pomanjkanje kredibilne alternative kapitalizmu bi lahko pripeljala do krize v marksizmu, vendar se po desetih letih zdi, da je prišlo do nekakšnega prebujenja« (Hobden in Jones, 2004: 201). 4 Komisijo je leta 1948 ustanovila Organizacija združenih narodov (v nadaljevanju OZN) z namenom proučevanja možnosti gospodarskega razvoja v Latinski Ameriki. Leta 1984 se je komisija razširila še na Karibe (Economic Commission for Latin America and the Caribbean – ECLAC) in je danes ena od petih regionalnih komisij OZN. UN (2000) About ECLAC: The institution, http://www.eclac.org/cgi-bin/getprod.asp?xml=/noticias/paginas/0/21710/P217 10.xml&xsl=/tpl-i/p18f-st.xsl&base=/tpl-i/top-bottom_acerca.xsl (06. 07. 2005). 5 Uvozno substitucijo kot možno izbiro trgovinske politike oz. kot nasprotje izvozni usmerjenosti sistematično pojasnjujeta Bučar in Rojec (2003b: 63–81).

9

Oglejmo si sistemsko in odvisnostno teorijo nekoliko podrobneje. »Začetki sistemske teorije

segajo k prvim sistematičnim poskusom, da bi Marxove ideje prenesli na mednarodno raven«

(Hobden in Jones, 2004: 205). Opazno delo na tem področju so razvili Lenin in teoretiki

latinskoameriške odvisnostne šole,6 ki so svet razdelili na dve kategoriji – center in obrobje

(Core, Pheriphery), Immanuel Wallerstein pa je temu dodal še vmesno kategorijo pol–obrobja

(Semi–periphery). Wallersteinovo definicijo teh pojmov povzema Pease (2003: 77): »Center

sestavljajo industrializirane države, ki svetovnemu gospodarstvu zagotavljajo kapital, visoko

usposobljeno in dobro plačano delovno silo. Obrobje zagotavlja poceni in nekvalificirano

delovno silo ter surovine. Pol–obrobje predstavlja novoindustrializirane države, ki svetovnemu

gospodarstvu zagotavljajo poceni kvalificirano in delno kvalificirano delovno silo.« Če bi to

delitev prenesli nazaj na izvorno marksistično teorijo, bi center predstavljal globalno

buržoazijo, obrobje in pol–obrobje pa globalni proletariat (ibid.). Vendar je ta trditev

posplošena, saj v vsaki, tudi najrevnejši državi obstaja določen sloj prebivalstva, ki bi ga lahko

prišteli v svetovno buržoazijo (tj. v center). Obratno pa tudi v najbogatejših državah sveta

veliko ljudi živi v pogojih revščine in vsakodnevnega izkoriščanja, kot take pa bi jih lahko

umestili v svetovni proletariat (tj. na obrobje). Enostavna delitev sveta na center in obrobje

zato še zdaleč ni preprosta in kot ugotavlja Pease (ibid.: 78), današnja doba globalizacije

preusmerja pozornost nazaj na razrede kot enote analize. Razlikovanje med razvitimi in manj

razvitimi državami se v tej luči kaže kot čisto posploševanje, ki pa je kljub temu dopustno ob

predpostavki odvisnostnih teoretikov, da država pravzaprav »odslikava prevladujoč

gospodarski razred« (ibid.).

Teoretiki sistemske teorije so razmišljali tudi o odnosu med svetovnim centrom in obrobjem,

ki je po njihovem mnenju konflikten in izkoriščevalski ter zasnovan tako, da se bogastvo z

obrobja steka proti centru, torej bogati postajajo še bogatejši, revni pa še revnejši (Hobden in

Jones, 2004: 208). Do podobnih zaključkov so prišli tudi pripadniki odvisnostne šole, pri

čemer naj poudarim, da je ločnica med sistemsko in odvisnostno teorijo zelo težko

opredeljiva, saj obe paradigmi izhajata iz podobnih izhodišč. Razlikujeta se le v zornem kotu,

saj se sistemska teorija v večji meri opira na dvojnost center – obrobje, teoretiki odvisnostne

šole pa poudarjajo predvsem odnose odvisnosti, ki po njihovem prepričanju krojijo usodo

6 Npr. Andre Gunder Frank, Raul Prebisch, Theotonio Dos Santos, Enrique Cardoso.

10

nekdanjih kolonij. Za premagovanje teh odnosov pa naj ne bi bili ustrezni nasveti evropske

modernizacijske razvojne teorije, ki je DVR kot zgled postavljala evropsko razvojno pot.7

Pristop je kritiziral eden prvih in najbolj znanih odvisnostnih teoretikov Andre Gunder Frank,

ki je dejal, da »/n/erazvitost ni stopnja oz. faza pred razvitostjo, kot pravijo teorije

modernizacije, ampak je proces, ki ga je ustvarila odvisnost in obstaja istočasno z razvitostjo«

(Dickson, 1997: 40). Povsem drugače kot neoliberalisti so se torej s problemom nerazvitosti

soočili pripadniki odvisnostne šole.8

Različni pristopi odvisnostne teorije so imeli pomemben vpliv predvsem znotraj DVR.

»Teorije odvisnosti so na politični ravni spodbudile razprave o novi mednarodni gospodarski

ureditvi, večji naslonitvi na lastne sile DVR, dale ogrodje za koncept sodelovanja Jug – Jug

/.../« (Bučar in Rojec, 2003a: 65). Znotraj povezav, v katerih so DVR v sedemdesetih letih

imele večji vpliv,9 so se oblikovale zamisli o novi mednarodni gospodarski ureditvi (New

International Economic Order). Istočasno je bil zelo aktualen pristop naslanjanja na lastne

sile, ki se je kazal predvsem kot usmerjenost v uvozno substitucijo namesto v izvoz. Vendar

pa taka razvojna strategija v državah, ki so se zanjo odločile, ni prinesla želenih rezultatov.

»Empirične študije, ki so jih spodbudile liberalne trgovinske teorije, so pokazale, da so

politiko uvozne substitucije industrijskih izdelkov /.../ spremljale počasnejše stopnje

gospodarske rasti in manj konkurenčna proizvodnja kot tiste, ki so jih dosegla izvozno

naravnana gospodarstva« (Strange, 1995: 169). Novoindustrializirana gospodarstva (Newly

Industrialized Economies) iz Južne Azije so dokazovala, da izvozna usmerjenost lahko prinese

boljše rezultate, k spremembi v miselnosti pa je prispevala predvsem dolžniška kriza, ki je

prisilila DVR k sodelovanju z mednarodnimi finančnimi institucijami in k vključevanju v

programe strukturnega prilagajanja (Dickson, 1997: 115–116). Posledično se je tudi

priljubljenost odvisnostne teorije v osemdesetih letih zmanjšala in v ospredje sta stopila tržni

in institucionalni neoliberalizem.

7 V skladu s to idejo naj bi nekdanje kolonije sledile evropski izkušnji, predvsem kar zadeva industrializacijo (Dickson, 1997: 17). Taka miselnost je izrazito evropocentrična, saj se pozablja na posebne značilnosti DVR. 8 Znotraj odvisnostne teorije lahko zasledimo tri glavne struje: model neokolonialne odvisnosti, model napačne paradigme in tezo o dualističnem razvoju, o čemer več v Bučar in Rojec (2003a: 63–65). 9 Npr. v okviru UNDP–ja (United Nations Development Programme – Program Združenih narodov za razvoj), UNCTAD–a (United Nations Conference on Trade and Development – Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj), Skupine 77, gibanja neuvrščenih.

11

Pomen zgoraj opisanih teoretičnih pristopov za današnje razvojno sodelovanje med EU in

AKP državami je različen. Medtem ko so bile odvisnostne teorije zelo priljubljene v prejšnjih

desetletjih, pa v začetku devetdesetih let stopi v ospredje neoliberalistični pogled na svet. Kot

opaža Kivimäki (2001: 202), je »zlom večine centralno vodenih gospodarstev nadalje razvilo

splošno zaupanje v trge kot določujoče za sodelovanje med bogatimi in revnimi državami in

ljudmi.« Neoliberalistična načela so začela prevladovati tudi v razvojnih dogovorih med EU in

AKP državami, še posebno v sklopu nove gospodarske ureditve, ki jo napoveduje Dogovor iz

Cotonouja. Tudi v praksi prejšnjo politiko uvozne substitucije danes večinoma nadomešča

izvozna usmerjenost, povezana z liberalizacijo. V DVR se sicer gotovo pojavljajo pomisleki o

novih trendih, vendar jih pogojevanje razvojne pomoči s strani mednarodnih in drugih

organizacij (npr. EU) hitro odpravi. Zdi se, da danes sistemska in odvisnostna teorija ostajata

prisotni v akademskih razpravah, v praksi pa so ju snovalci sodobnih razvojnih politik pustili

za seboj. Obenem se na akademski ravni vse bolj razmišlja o relevantnosti starih konceptov,

kot so 'tretji svet', 'DVR' kot nasprotje 'razvitim državam', svetovni 'center' kot nasprotje

svetovnemu 'obrobju', ipd. Ti pojmi temeljijo na bipolarni analizi, ki ne uspe zajeti

kompleksnosti današnjega sveta in bi jih morali po mnenju nekaterih, npr. Payna (1999: 371),

opustiti.10

Kljub hitremu prevladovanju neoliberalističnih načel pa se ne smemo prepustiti slepemu

zaupanju, da bodo svobodni trgi sami poskrbeli za razvoj DVR. To stališče zastopa tudi to

diplomsko delo, ki v prihajajočih liberalizacijskih gospodarskih dogovorih med EU in AKP

državami (glej poglavje 4.3.4.) ne vidi le koristi, temveč tudi pasti. »Temeljni problem

globalizacije je selektivnost,« ugotavljata Hettne in Söderbaum (1999: 359–360), in

nadaljujeta: »Lastnost tega procesa je izključevanje in koristi na enem področju so

uravnotežene z revščino, konflikti in nasiljem na drugi strani.« Globalizacija torej nekaterim

udeležencem prinese koristi, druge pa lahko pahne v še večjo revščino. Zato ni neupravičeno

pisanje nekaterih avtorjev, npr. Kivimäkija (2001: 202), ki pozivajo k ustrezni meri

10 »Ideje centra, pol–obrobja in obrobja ostajajo uporabne prispodobe za poudarjanje razslojenosti v globalnem političnem gospodarstvu, vendar ne uspejo zajeti celotnega obsega neenakosti v razvoju sveta« (Payne, 1999: 372).

12

redistributivne pravičnosti. S tem se lahko navežemo na stališče tistih neoliberalistov, ki

menijo, da naj bi mednarodne institucije igrale prerazdeljevalno vlogo.

Če odvisnostna, sistemska in neoliberalistična teorija ne morejo v celoti pojasniti razvojnih

odnosov med EU in AKP državami, bi lahko odgovor iskali v alternativnem pristopu – IPE, ki

bi ga lahko označili kot »vejo politične znanosti in ekonomije, ki analizira mednarodne odnose

v povezavi s politično ekonomijo« (Wikipedia, 2005).11 Glavni problem, s katerim se ukvarja,

je strukturne narave, saj se v današnjem času sistem teritorialnih političnih enot vse bolj umika

svetovnemu gospodarstvu (Tooze, 2001: 212).12 Za teoretike IPE je mednarodno gospodarstvo

vedno tudi stvar politike, saj ga določa proces »kdo dobi kaj, kdaj in kako« (ibid.: 215). Lahko

bi dejali, da IPE proučuje umik države v dobi globalizacije, obenem pa izpostavlja neločljivost

političnega in gospodarskega.13 Za razvojne odnose je še posebno pomemben tisti del IPE, ki

se ukvarja z zgoščevanjem gospodarske dejavnosti znotraj t. i. triade – Severne Amerike, EU

in Japonske oz. Azije. V skladu s Toozom (ibid.: 223) so gospodarstva zunaj triade vse bolj

odrinjena od procesa ustvarjanja bogastva, gospodarska soodvisnost v triadi pa se povečuje.

Koristi od globalizacije imajo tako le države triade, medtem ko revne države ostajajo v ozadju.

Glede na povedano odnose med EU in AKP državami lahko razložimo tudi skozi zorni kot

IPE. Prvič zato, ker je v novem Dogovoru iz Cotonouja mogoče opaziti tesno prepletenost

politične in gospodarske dimenzije. Drugič zato, ker se namesto poudarjanja posameznih

držav v tem dogovoru izpostavlja predvsem delovanje na ravni celotne AKP skupine in njenih

pripadajočih regij. Taka delitev namreč svetovnemu gospodarstvu ustreza bolj kot teritorialne

politične enote, kakršne so države. V ospredje stopa regionalizem, pri čemer smo v določenih

AKP državah soočeni s situacijo, ko te države še nimajo dolge tradicije, saj od njihove

osamosvojitve še ni preteklo veliko časa.14 Tretjič, če koncept gospodarskega zgoščevanja v

11 Wikipedia (2005) International Political Economy, http://en.wikipedia.org/wiki/International_political_economy (15. 06. 2005). 12 Strange ugotavlja, da: »/o/bstaja napetost med načelom nacionalne samoodločbe in načelom odprtosti v svetovnem gospodarstvu, kar je glavna problematika IPE« (Tooze, 2001: 220). 13 Zagovorniki IPE se v grobem ločujejo na dve skupini – na prevladujočo neoliberalistično, ki večjo vlogo pripisuje svetovnemu gospodarstvu in ekonomski teoriji, ter na neorealistično, ki poudarja predvsem vlogo države in politike. 14 »V mnogih delih sveta ni vrnitve k nacionalni državi, kot smo jo poznali nekoč, hkrati pa mnogo drugih ljudi – še posebno v Afriki – še ni izkusilo delovanja nacionalne države kot države, ki zagotavlja varnost in blaginjo, mir in razvoj« (Hettne in Söderbaum, 1999: 362).

13

okviru triade prevedemo na raven odnosov med EU in AKP državami, potem so AKP države

del tiste množice revnih, ki so (vzporedno s kopičenjem bogastva znotraj triade, kamor spada

tudi EU) odrinjeni na stranski tir. To razmišljanje po mojem mnenju izhaja iz odvisnostne

teorije, saj temelji na dvojnosti razvitost – nerazvitost. Soočeni smo s problemom

posploševanja, kot pri odvisnostni teoriji.

Poleg opisanih teoretičnih izhodišč sta zanimivi tudi razmišljanji Susan Strange in Roberta

Coxa, prvo s stališča pomena moči, drugo pa s stališča vzpostavljanja hegemonije. Oba

koncepta lahko prenesemo tudi na raven razvojnih odnosov. Strange pravi, da »/p/olitične

ekonomije, zlasti mednarodne, ni mogoče proučevati, ne da bi posebno pozornost posvetili

vlogi moči v ekonomskem življenju« (Strange, 1995: 29). Po njenem mnenju moč ločimo na

relacijsko in strukturno,15 pri čemer »v današnjem svetu tekmovanja med državami in med

podjetji postaja pomembnejša strukturna moč« (ibid.: 30). Po prepričanju avtorice je ta razlika

celo pomembnejša od razlikovanja med ekonomsko in politično močjo (ibid.: 31). Strukturna

moč izhaja iz štirih povezanih virov – varnosti, proizvodnje, posojil in znanja. Povedano

drugače, strukturno moč ima tisti, ki ima nadzor nad varnostjo, proizvodnjo, posojili in

znanjem (ibid.: 32). Tak pristop »se razlikuje od marksističnega in neomarksističnega pogleda,

ki daje velik pomen le enemu vidiku te moči – strukturi proizvodnje« (ibid.: 31). Lahko bi

dejali, da neomarksistično stališče, ki ga zastopata sistemska in odvisnostna teorija, Strange s

konceptom strukturne moči razširja in dopolnjuje.

V današnjem svetu torej trende določa tisti, ki ima strukturno moč, to pa naj bi po prepričanju

nekaterih še vedno imele nekdanje kolonialne matice.16 Osaghae (1999: 146) npr. pravi, da se

je po osamosvojitvi kolonij začelo obdobje neokolonializma, ki vključuje izkoriščanje na

daljavo. Nadzor matice nad kolonijo so še naprej zagotavljali obrambni sporazumi, uradništvo,

razvojna pomoč, denarna valuta, multinacionalke itd. Neokolonializem naj bi pravzaprav

predstavljal »bolj izbrano obliko izkoriščanja« (Pease, 2003: 76). Kontinuiteto med kolonialno

15 Avtorica relacijsko moč opredeljuje kot »moč, ki jo ima A, da vpliva na B, da stori nekaj, kar sicer ne bi storil,« strukturno moč pa kot »moč oblikovati in opredeljevati strukture globalne politične ekonomije, znotraj katere potem delujejo druge države, njihove politične ustanove, podjetja in nenazadnje znanstveniki in ostali strokovnjaki« (Strange, 1995: 30). 16 Razen v primeru nekdanjih kolonij, ki so danes močne gospodarske in politične sile (npr. Združene države Amerike – ZDA).

14

in post–kolonialno državo ugotavlja tudi Ake (Osaghae, 1999: 186), ki o dekolonizaciji pravi,

da je ta »/…/ le zamenjala kolonialne voditelje z domorodskimi voditelji, brez temeljne

spremembe v značaju kolonije.« Čeprav bi bila trditev o prikritem neokolonialnem

izkoriščanju DVR s strani nekdanjih kolonizatork (in, znotraj teh, AKP držav s strani EU)

pretirana, pa se lahko strinjamo z uporabnostjo koncepta strukturne moči. EU je namreč v

odnosu do AKP držav zagotovo tista partnerica, ki ima nadzor nad proizvodnjo, posojili in

znanjem teh držav. Nekoliko manj to velja le za nadzor nad varnostjo, za katero pa se zdi, da

je – predvsem na afriškem kontinentu – zares ne obvladuje nihče.

Robert Cox, pripadnik gramscianizma, je s prenosom Gramscijevega koncepta hegemonije na

raven mednarodnih odnosov prišel do pomembnih zaključkov, ki so po mojem mnenju

relevantni tudi za proučevanje odnosov med Severom in Jugom. »V skladu s Coxom so

uspešne dominantne sile v mednarodnem sistemu izoblikovale svetovno ureditev, ki ustreza

njihovim interesom – tega pa niso dosegle zgolj zaradi svojih zmožnosti prisile, temveč tudi

zato, ker so uspele vzpostaviti široko soglasje za tako ureditev, in sicer celo med tistimi, ki jim

taka ureditev škoduje« (Hobden in Jones, 2004: 212). Cox to trditev razlaga na primeru proste

trgovine, ki naj bi bila ideja hegemonskih velesil ZDA in Velike Britanije. »Trditev, da ta

sistem (proste trgovine, op. H. K.) koristi vsem, je bila tako široko sprejeta, da si je pridobila

sloves zdravega razuma,« čeprav je taka ureditev predvsem v interesu hegemona, koristi

obrobja pa so precej manj očitne in lahko celo ovirajo njegov gospodarski in družbeni razvoj

(ibid.). Za opredelitev odnosov med EU in AKP državami lahko uporabimo tudi Coxovo

misel, ki pravi, da se svetovni hegemonski red vzpostavi ob internacionalizaciji institucij in

norm določenih struktur, ki jih vodi gospodarska moč neke države, hkrati pa je to početje

konsolidirano s sprejetjem njihove ideološke in univerzalne sestave (Farrands in Worth, 2005).

Kljub temu, da Cox kot svetovnega hegemona opredeljuje ZDA,17 lahko podobno vlogo pri

uveljavljanju neoliberalizma pripišemo tudi EU. Zanimivo je le, da gre pri tem uveljavljanju

predvsem za spreminjanje gospodarskih ureditev držav prejemnic njene pomoči, manj pa za

odpravljanje ovir znotraj njenih lastnih meja (mislim predvsem na Skupno kmetijsko politiko

– Common Agricultural Policy). Prav tako se ne moremo izogniti razmisleku o političnih

17 »Uspeh ZDA pri pridobivanju svetovnega sprejetja neoliberalizma nam kažejo, kako dominanten je postal trenutni svetovni hegemon« (Hobden in Jones, 2004: 212).

15

elementih razvojnih dogovorov med EU in AKP državami, ki narekujejo demokracijo, dobro

upravo in spoštovanje človekovih pravic. Ti elementi so danes priznani kot vodilne in splošno

sprejete ideološke smernice razvitega sveta, podobno kot gospodarska liberalizacija pa so tudi

ti potrebovali tihi pristanek DVR, kar zopet potrjuje zgornjo Coxovo misel.

Kako torej opredeliti ustrezno teoretično izhodišče za proučevanje sodobnih odnosov med

državami na različnih razvojnih stopnjah, kakršne so države EU in države skupine AKP? Svet,

v katerem živimo, je preveč kompleksen, da bi lahko sledili eni sami resnici in stare

tradicionalne teorije ne morejo več v celoti pojasniti novih trendov. »Znašli smo se v

teoretičnem vakuumu,« pravi Baaz (1999: 470). Zato je pomembno pisanje Hettneja in

Söderbauma, ki pravita, da bi rešitev kazalo iskati v združitvi določenih pogledov razvojnih

teorij in IPE, kar bi pomenilo nastanek 'nove' ali 'kritične' politične ekonomije razvoja

(Political Economy of Development) (Hettne, Payne in Söderbaum, 1999: 354).

V diplomskem delu poskušam zavzeti kritičen pristop do gospodarskih sprememb, ki naj bi v

skladu z neoliberalističnimi načeli prinesle večjo razvitost AKP držav. Za vrednotenje

različnih elementov razvojnega sodelovanja uporabljam tako pristop odvisnostne teorije kot

pristop IPE. Iz odvisnostne teorije povzemam razlikovanje med razvitim svetom in DVR, ki

ga uporabljam v nekaterih zaključkih, čeprav je ta dihotomija danes deloma presežena. Zaradi

te preseženosti se poskušam osredotočiti predvsem na odnos EU – AKP države ter trende

proučevati v smislu zgodovinskega in kontekstualnega odnosa med tema skupinama držav. Po

drugi strani se pristop IPE kaže v proučevanju skupine AKP kot neke naddržavne tvorbe, v

upoštevanju njenega regionalnega udejstvovanja ter v prepletenosti političnih in gospodarskih

elementov sodelovanja, ki zaznamujejo novi Dogovor iz Cotonouja.

16

3. PREGLED OSNOVNIH DOKUMENTOV

Vsebinski del diplomskega dela nadaljujem s pregledom glavnih dokumentov, ki so bili

sprejeti v okviru razvojnega sodelovanja med EU in AKP državami. Pregled služi osnovni

informaciji o naravi dosedanjih razvojnih odnosov. Je ključnega pomena za nadaljnjo

interpretacijo in analizo dosežkov partnerstva in ponazarja ogrodje, v katero dograjujem

prihodnje misli in ugotovitve.

3.1. Zgodovinski pregled – od Rima do Cotonouja

Razvojno sodelovanje med evropskim ter afriškim, karibskim in pacifiškim prostorom ni

novost, saj o njem govori že Rimska pogodba o Evropski gospodarski skupnosti iz leta 1957,

ki je bila kasneje dopolnjena in preimenovana v Pogodbo o Evropski skupnosti.18 V 177. členu

ta pogodba navaja cilje Evropske skupnosti (v nadaljevanju ES) na področju razvojne politike,

in sicer trajnostni gospodarski in družbeni razvoj DVR, njihovo postopno vključitev v

svetovno gospodarstvo ter boj proti revščini, kar naj bi prispevalo k doseganju demokracije,

pravne države ter k spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Člen 181a nadalje

določa, da naj bi ES gospodarsko, finančno in tehnično sodelovala s tretjimi državami.

Najpomembnejši s stališča razvojnega sodelovanja pa je četrti del pogodbe, ki govori o

prekomorskih državah in teritorijih (Overseas Countries and Territories). 182. člen pojasnjuje,

da so to ozemlja s posebnim odnosom do Danske, Francije, Nizozemske in Združenega

kraljestva,19 namen povezovanja pa sta spodbujanje njihovega gospodarskega in družbenega

razvoja ter vzpostavitev tesnih gospodarskih odnosov z ES. Posledice te povezave se v skladu

18 Rimska pogodba o Evropski gospodarski skupnosti (Treaty establishing the European Economic Community) je bila sprejeta dne 25. 03. 1957 v Rimu in je stopila v veljavo dne 01. 01. 1958. Ker je bila kasneje preimenovana in dopolnjena (leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo, leta 1997 z Amsterdamsko pogodbo in leta 2001 s Pogodbo iz Nice), pri navajanju uporabljam prečiščeno besedilo te pogodbe (Consolidated version of the Treaty establishing the European Community), O. J. 24. 12. 2002 (C 325) 33. 19 Prekomorske države in teritoriji s posebnim odnosom do Danske: Grenlandija; s posebnim odnosom do Francije: Mayotte, Sv. Peter in Miquelon, Wallis in Futuna, Nova Kaledonija in kolonije, Francoska Polinezija, Francoska južna in antarktična ozemlja; s posebnim odnosom do Nizozemske: Aruba in Nizozemski Antili; s posebnim odnosom do Združenega kraljestva: Angvila, Južna Georgija in Otočje južni Sandwich, Kajmanski otoki, Falklandski otoki, otočji Turks in Caicos, Britanski deviški otoki, Montserrat, Pitcairn, Sv. Helena in kolonije, Britanska ozemlja v Indijskem oceanu in Britanska antarktična ozemlja (EC, 2002f: 27).

17

s 183. členom pogodbe čutijo predvsem na dveh področjih. Prvič, države članice ES

prekomorskim državam in teritorijem nudijo enako trgovinsko obravnavo kot velja med njimi

samimi, podobno pa ta ozemlja vsem državam članicam ES nudijo enako obravnavo, kot jo

izvajajo v odnosu do evropske države, do katere gojijo posebne vezi. Drugič, države članice

ES prispevajo k naložbam, ki naj bi pripomogle k napredku in razvoju teh ozemelj. Načelu

enake trgovinske obravnave se pridružuje načelo vzajemnosti, saj pogodba v nadaljevanju

določa, da se po vzorcu prepovedi carin med članicami ES prepovedujejo tudi carine med ES

ter prekomorskimi državami in teritoriji. To v skladu s 184. členom pogodbe velja tako v

primeru uvoza ES, kot v primeru uvoza prekomorskih držav in teritorijev, obenem pa tudi med

temi samimi. Četrto poglavje Rimske pogodbe razumemo predvsem kot posledico nekdanjih

kolonialnih odnosov, hkrati pa je to začetek nastajajoče evropske razvojne politike do

afriškega, karibskega in pacifiškega prostora. Do danes je veliko prekomorskih držav in

teritorijev, ki so bili dokumentirani v 4. dodatku k prvotni Rimski pogodbi, postalo neodvisnih

in tako ne spadajo več v to kategorijo, še vedno pa razvojno sodelujejo z EU, vendar znotraj

spremenjenih okvirov.20 Enaindvajset ozemelj, ki še ostajajo v tej skupini, dokumentira 2.

dodatek k Pogodbi o ES.

Rimski pogodbi sta sledili konvenciji iz Yaoundéja (Kamerun), sklenjeni med ES in 19

afriškimi državami. Podpisani sta bili v letih 1963 in 1969, in sta pokrivali drugi in tretji EDF

(EC, 2004b).21 Nanašali sta se le na afriške nekdanje kolonije, nista pa veljali ne za pacifiški

ne za karibski prostor. Tem območjem sta zagotavljali brezcarinski izvoz manjših količin

industrijskih proizvodov v ES, manj ugodnosti pa sta nudili za kmetijski izvoz (Dorman,

2004). Hkrati so morale afriške države odpreti trge za primerljiv izvoz iz držav ES (ibid.).

Prvič se AKP države povežejo v enoten okvir leta 1975 na srečanju v Georgetownu, kjer svoje

sodelovanje obeležijo s posebnim dogovorom (The Georgetown Agreement on the

Organization of the African, Caribbean and Pacific Group of States – v nadaljevanju Dogovor

20 Ta ozemlja niso del iste razvojne sheme kot AKP države, kljub temu pa prejemajo sredstva iz EDF, tako kot AKP države (EC, 2003b: 121). 21 Zaradi preglednosti pri navajanju dokumentov, pridobljenih od Evropske komisije, uporabljam kratico EC. V tem primeru se torej kratica nanaša na Evropsko komisijo (Commission) znotraj Evropske skupnosti (Community).

18

iz Georgetowna).22 V preambuli tega dogovora se poimenujejo kot »AKP skupina«,23

poudarjajoč medsebojno solidarnost in pomen tesnejših trgovinskih in gospodarskih odnosov

ter učinkovitega (med)regionalnega sodelovanja. Kot navaja 2. člen dogovora, so glavni cilji

povezovanja uresničevanje Loméjske konvencije, oblikovanje skupnih stališč do ES,

solidarnost, tesnejši trgovinski, gospodarski in kulturni odnosi, (med)regionalno sodelovanje

ter nov svetovni gospodarski red. V ta namen skupina v 3. členu ustanavlja Svet ministrov,

Odbor veleposlanikov in Generalni sekretariat,24 regionalne organizacije AKP držav pa lahko

v skladu s 23. členom pri njihovih sestankih sodelujejo kot opazovalci. Dogovor iz

Georgetowna odgovarja na vprašanje o razlogu za povezovanje AKP držav (iz uvodnega

poglavja) – te države združujejo predvsem želja po skupnem nastopu v odnosu do EU,

medsebojno sodelovanje in čim boljši iztržek razvojne pomoči. Ob tem je treba poudariti, da

se vez med njimi stalno obnavlja in prilagaja novim spremembam (do sedaj sta bili izvedeni

dve dopolnitvi – v letu 1992 in 2003), o čemer več v poglavju 4.7.

Leta 1975 se je z iztekom tretjega EDF pojavila potreba po novem dogovoru. Rezultat je bila

vzpostavitev do takrat najobsežnejšega dogovora med razvitim svetom in DVR – prve

Loméjske konvencije,25 ki je bila podpisana v Loméju (Togo) in je sovpadla s četrtim EDF.

Njene glavne značilnosti so bile nevzajemne preference za izvoz AKP držav na trg ES,

enakost in suverenost partnerjev, prepoznavanje skupnih interesov in medsebojne odvisnosti

ter pravica vsake države do oblikovanja lastnih politik (EC, 2000). Poleg sistema preferenc je

22 Dogovor iz Georgetowna o organizaciji afriške, karibske in pacifiške skupine držav (The Georgetown Agreement on the Organization of the African, Caribbean and Pacific Group of States), sprejet dne 06. 06. 1975 v Georgetownu (Gvajana). 23 AKP države iz Afrike so: Angola, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Centralnoafriška republika, Čad, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja–Bissau, Kamerun, Kapverdski otoki, Kenija, Komorski otoki, Kongo, Lesoto, Liberija, Madagaskar, Malavi, Mali, Mavretanija, Mauritius, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, Ruanda, São Tome in Principe, Sejšeli, Senegal, Sierra Leone, Slonokoščena obala, Somalija, Sudan, Svaziland, Tanzanija, Togo, Uganda, Zambija in Zimbabve; s Karibov: Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Dominika, Dominikanska republika, Grenada, Gvajana, Haiti, Jamajka, Sv. Krištof in Nevis, Sv. Lucija, Sv. Vincenc in Grenadinski otoki ter Trinidad in Tobago; s Pacifika pa: Cookovi otoki, Fidži, Kiribati, Marshallovi otoki, Mikronezija, Nauru, Niue, Palau, Papua Nova Gvineja, Samoa, Solomonski otoki, Tonga, Tuvalu in Vanuatu (EC, 2002f: 27). Poseben status imata Kuba in Južna Afrika, prav tako članici AKP skupine. Kuba ni podpisala Dogovora iz Cotonouja in ne uživa sredstev iz EDF, prav tako pa teh sredstev ne uživa Južna Afrika, sicer podpisnica novega dogovora, ki finančna sredstva črpa iz proračuna EU (ibid.). 24 Institucionalne organe AKP skupine moramo ločiti od skupnih organov AKP držav in EU, o katerih bo govor v poglavju 3.3.3. 25 AKP – ES Loméjska konvencija (The ACP – EC Convention of Lomé), O. J. 30. 01. 1976 (L 25), podpisana 28. 02. 1975, stopila v veljavo 01. 04. 1976. Nadomestila jo je druga Loméjska konvencija.

19

bila pomembna uvedba Stabexa – sistema za kompenzacijo izgub izvoznih zaslužkov od

kmetijskih proizvodov, ki so bile posledice nihanja izvoznih cen ali ponudbe (ibid.).

Prvi Loméjski konvenciji je po štirih letih sledila druga Loméjska konvencija (1979),26 s

katero je bil razvojni okvir obnovljen, sredstva pa povišana v petem EDF. Konvencija ni

prinesla bistvenih sprememb, razen uvedbe sistema Sysmin, ki je zagotovil pomoč tistim AKP

državam, ki so močno odvisne od rudarstva (ibid.). Kljub nekaterim vzporednicam pa ta

instrument po pomembnosti ni dohitel zgoraj omenjenega Stabexa.

Naslednja, tretja Loméjska konvencija iz leta 1984,27 ki je sovpadla s šestim EDF, je

preusmerila pozornost z industrijskega razvoja na pot samozadostnega razvoja ter na

zagotavljanje zadostne hrane za prebivalstvo (food security) (ibid.). Ta pristop je že nakazoval

nekatere lastnosti četrte Loméjske konvencije in kasnejšega Dogovora iz Cotonouja.

Četrta Loméjska konvencija, sprejeta leta 1989,28 se je od ostalih treh razlikovala že po dobi

trajanja, saj je bila podpisana za obdobje desetih in ne petih let. Posledično sta jo spremljala

dva petletna EDF – sedmi in osmi. Drugačni so bili tudi njeni poudarki, saj je izpostavila

vprašanja človekovih pravic, demokracije, dobre uprave, položaja žensk, zaščite okolja,

decentralizacije, diverzifikacije gospodarstva, zasebnega sektorja, regionalnega sodelovanja

ipd. (ibid.). Ob reviziji med letoma 1994 in 1995 se je konvencija dopolnila,29 in sicer v luči

korenitih sprememb tako v afriškem, karibskem in pacifiškem, kot tudi v evropskem prostoru.

Procesi demokratizacije in strukturnih reform v DVR, procesi širitve EU ter Urugvajski krog

svetovnih trgovinskih pogajanj so ključno vplivali na nadaljnje sodelovanje (ibid.).

Spoštovanje človekovih pravic, demokracije in pravne države so postali ne le bistveni element

dopolnjene Loméjske konvencije, temveč tudi sredstvo pogojevanja razvojne pomoči.

26 Druga AKP – ES Loméjska konvencija (The Second ACP – EC Convention of Lomé), O. J. 22. 12. 1980 (L 347), podpisana 31. 10. 1979, stopila v veljavo 01. 01. 1981. Nadomestila jo je tretja Loméjska konvencija. 27 Tretja AKP – ES Loméjska konvencija (The Third ACP – EC Convention of Lomé), O. J. 31. 03. 1986 (L 86), podpisana 08. 12. 1984, stopila v veljavo 01. 05. 1986. Nadomestila jo je četrta Loméjska konvencija. 28 Četrta AKP – ES Loméjska konvencija (The Fourth ACP – EC Convention of Lomé), O. J. 17. 08. 1991 (L 229), podpisana 15. 12. 1989, stopila v veljavo 01. 09. 1991. Nadomestila jo je dopolnjena četrta Loméjska konvencija. 29 Dogovor, ki dopolnjuje četrto AKP – ES Loméjsko konvencijo (Agreement amending the Fourth ACP – EC Convention of Lomé): ACP/CE/2163/95, podpisan 04. 11. 1995 v Mauritiusu, stopil v veljavo 01. 06. 1998. Nadomestil ga je Dogovor iz Cotonouja.

20

Proti izteku desetletnega obdobja, začrtanega z zadnjo Loméjsko konvencijo, pa je postajalo

vse bolj jasno, da razvojno sodelovanje ne bo prineslo želenih rezultatov v praksi. Evropska

komisija je leta 1996 izdala zeleno knjigo (green paper), ki na podlagi statistik zaključuje, da

velikodušne tržne preference ne zadoščajo za gospodarski vzlet (take–off) AKP držav (ibid.).30

Praktična dejstva ter vse hitrejše svetovno pomikanje h globalni družbi so spodbudila

razmišljanja o novi, inovativni ureditvi na področju razvojnega sodelovanja med EU in AKP

državami, kar se je odrazilo v nastanku Dogovora iz Cotonouja.

3.2. Dogovor iz Cotonouja

V nadaljevanju najprej na kratko predstavljam Dogovor iz Cotonouja, sledi pa podrobnejša

primerjava z dopolnjeno četrto Loméjsko konvencijo. Poudarim naj, da gre na tem mestu

predvsem za primerjavo ustreznih določil iz obeh dokumentov, medtem ko njihovo

uresničevanje obravnavam v četrtem poglavju.

Uradna pogajanja za nov razvojni dogovor so se začela konec leta 1998 in se končala v

začetku leta 2000, dogovor pa je bil podpisan 23. 06. 2000 v Cotonouju (Benin). K njemu je

pristopilo 77 držav iz skupine AKP ter države članice EU, ki so se k sodelovanju zavezale kar

za nadaljnjih dvajset let (European Union, 2000). To kaže na novo spoznanje v razvojnih

politikah, saj se njihovi snovalci vse bolj zavedajo prednosti dolgoročnega načrtovanja

programov in projektov, manj pa poudarjajo hitre oblike pomoči, razen v kriznih situacijah.

Glavne novosti Dogovora iz Cotonouja, ki ga finančno pokriva deveti EDF, so okrepljena

politična dimenzija, vključevanje civilne družbe, naložbena podpora zasebnemu sektorju,

ukrepi proti korupciji, osredotočenost na zmanjševanje revščine, poenostavitev finančnih

instrumentov, decentralizacija, nova trgovinska ureditev, pogojevanje razvojnih sredstev ter

vključenost novih vsebin, povezanih s trgovino.31 V nadaljevanju te novosti preverjam skozi

primerjavo ustreznih primarnih virov.

30 Podrobneje v zeleni knjigi (EC, 1996: 37–77). 31 Več v splošnem pregledu novosti Dogovora iz Cotonouja (EC, 2004m).

21

3.3. Primerjava četrte Loméjske konvencije in Dogovora iz Cotonouja

Četrta Loméjska konvencija je bila podpisana 15. 12. 1989 v Loméju in bila dopolnjena po

preteku šestih let. Za primerjavo zato uporabljam dokument, ki je bil sprejet 04. 11. 1995 v

Mauritiusu (op. cit.). Pri Dogovoru iz Cotonouja uporabljam dokument, podpisan 23. 06. 2000

v Cotonouju.32 Primerjava teh dokumentov je pomembna zato, ker si časovno sledita in tako

kažeta na razlike med zadnjim dogovorom loméjskega sistema ter prvim dogovorom novega

sistema. Čeprav bo večji poudarek namenjen Dogovoru iz Cotonouja, pa kljub nekaterim

ključnim novostim, ki jih ta prinaša, sedanje razvojno sodelovanje med EU in AKP državami

v veliki meri še vedno določajo lastnosti prejšnjega razvojnega sistema. To je razvidno v luči

analize konkretnih gospodarskih in družbenih kazalcev, ki sledi v četrtem poglavju.

3.3.1. Izhodiščni osnovi dokumentov

Prvo informacijo o dokumentu običajno pridobimo iz pregleda njegove preambule, temeljnih

ciljev in načel. Loméjska konvencija in Dogovor iz Cotonouja se v tem delu razlikujeta v

nekaterih bistvenih poudarkih.

Loméjska konvencija je v preambuli izpostavljala predvsem mednarodno solidarnost in

prijateljske odnose med državami, Dogovor iz Cotonouja pa poudarja odpravo revščine,

trajnostni razvoj, vključevanje AKP držav v svetovno gospodarstvo ter pomoč pri njihovem

soočanju z globalizacijo. Z ozirom na politične elemente je Loméjska konvencija govorila

zgolj o človekovih pravicah, Dogovor iz Cotonouja pa tem dodaja še elemente z močnejšim

političnim predznakom, kot so mir, varnost in stabilnost, politični dialog, demokracija, pravna

država in dobra uprava. Zelo pomembna razlika izhaja iz dejstva, da Dogovor iz Cotonouja

omenja skladnost z WTO–jem (opozarja namreč na obveze v okviru te organizacije), česar v

Loméjski konvenciji še ni bilo. Vključitev globalizacije in WTO–ja v preambulo novega

32 Partnerski dogovor med člani afriške, karibske in pacifiške skupine držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000 (Partnership Agreement between the members of the African, Caribbean and Pacific group of states, of the one part, and the European Community and its member states, of the other part, signed in Cotonou on 23 June 2000): ACP/CE/2000/1–83, sprejet 23. 06. 2000 v Cotonouju (Benin), v veljavi od 01. 04. 2003.

22

dogovora nakazuje značilnost celotnega dokumenta, ki ga preveva duh neoliberalnega

odpiranja državnih meja, predvsem na trgovinskem področju.

Razlike izhajajo tudi iz ciljev razvojnega sodelovanja (1. člen dokumentov). Loméjska

konvencija je kot glavni cilj navajala gospodarski, kulturni in družbeni razvoj AKP držav,

Dogovor iz Cotonouja pa je bolj podroben in ciljem iz preambule dodaja še integrativni

pristop (upoštevanje političnih, gospodarskih, družbenih, kulturnih in okoljskih vidikov

razvoja), trajnostno gospodarsko rast, razvoj zasebnega sektorja, povečanje zaposlenosti in

dostopa do proizvodnih virov, izboljšano institucionalno infrastrukturo, skrb za okolje in

vključitev aktivne in organizirane civilne družbe. Primerjava dimenzij razvoja v obeh

dokumentih torej kaže, da sta bili v Dogovoru iz Cotonouja gospodarski, družbeni in kulturni

dimenziji dodani še okoljska in predvsem politična dimenzija.

Oba dokumenta se v 2. členu kot enemu temeljnih načel zavezujeta načelu enakosti med

partnerji, vendar je Loméjska konvencija dajala večji poudarek suverenosti, vzajemnemu

interesu in soodvisnosti ter pravici države do izbire lastnega političnega, družbenega,

kulturnega in gospodarskega okolja. Po drugi strani pa Dogovor iz Cotonouja poudarja

predvsem oblikovanje razvojnih strategij s strani AKP držav, vključevanje vseh vpletenih

partnerjev, ključno vlogo dialoga, diferenciacijo gospodarstev in regionalno povezovanje. Ne

moremo sicer reči, da je novi dogovor glede teh načel povsem inovativen, vendar jim pripisuje

večjo težo kot prejšnji sistem.33

33 Poudarek na regionalnem sodelovanju in dialogu je mogoče najti že v Loméjski konvenciji (7., 9. člen). Tudi princip vključevanja je bil v določeni meri prisoten že prej, saj je konvencija v 13. členu pozivala k sodelovanju prebivalstva pri oblikovanju in uresničevanju razvojnih programov, v 20. členu pa spodbujala gospodarske, družbene in kulturne organizacije. Kljub temu Dogovor iz Cotonouja z razlikovanjem državnih in nedržavnih akterjev naredi korak naprej. Kot nedržavne akterje razume zasebni sektor, gospodarske in družbene partnerje ter civilno družbo, zagotavlja pa jim obveščenost, sodelovanje pri oblikovanju razvojnih politik, finančna sredstva in pomoč pri usposabljanju, v določenih primerih pa tudi vključenost v izvajanje projektov in programov (4., 6. člen). Princip vključevanja vseh vpletenih partnerjev v razvojni proces se torej v novem dogovoru sistematično opredeli.

23

3.3.2. Okrepljena politična dimenzija

V Loméjski konvenciji je bila politična dimenzija manj prisotna, skrčena le na pojem

človekovih pravic ter na boj proti diskriminaciji (5. člen). V nasprotju s tem so ena

najpomembnejših novosti Dogovora iz Cotonouja prav okrepljeni politični elementi. Sklop teh

elementov se v 9. členu dogovora osredotoča predvsem na spoštovanje človekovih pravic in

temeljnih svoboščin, enakost med spoloma, demokracijo, pravno državo in dobro upravo. Kot

element političnega vidika v 10. členu omenja tudi načela tržnega gospodarstva, ki naj bi

pripomogla k uresničevanju ciljev partnerstva. To v današnji dobi globalizacije in pospešene

tržne liberalizacije ni presenetljivo, kakor tudi ni presenetljiva omemba WTO–ja v preambuli

dogovora. Vendar se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri je bila vpeljava teh vsebin resnično

stvar obojestranskega dogovora obeh partnerskih skupin, in v kolikšni meri izraz pogajalske

(pre)moči EU. Države, ki dajejo razvojno pomoč, namreč pogosto narekujejo pogoje državam,

ki to pomoč prejemajo. V zvezi s tem se strinjam z mislijo Kivimäkija (2001: 203), ki

ugotavlja, da pri vprašanjih zunanje pomoči potrebe države prejemnice lahko to izpostavijo

izkoriščanju s strani države donatorice, kar lahko povzroči vmešavanje v notranje zadeve

države prejemnice kot pogoj za razvojno sodelovanje.

V okviru političnih vsebin Dogovora iz Cotonouja se države partnerice lotevajo še dveh

občutljivih tem – mirovnih politik, s tem povezanega preprečevanja in razreševanja

konfliktov, ter vprašanja migracij. V 11. členu se zavzamejo za zgodnje preprečevanje

konfliktov, in sicer prek odpravljanja njihovih izvornih vzrokov, podprejo pa tudi

uravnoteženost političnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih priložnosti za vso družbo. V

primeru možnih konfliktov se zavežejo k ustreznemu ukrepanju, ki bi preprečilo stopnjevanje

konfliktov, omejilo njihovo ozemeljsko širjenje in olajšalo mirno reševanje sporov.

Vključenost mirovnih politik v razvojno sodelovanje je pomembna, čeprav to ni prvenstvena

naloga Dogovora iz Cotonouja in je bila po mojem mnenju vpeljana predvsem zaradi Afrike –

ta celina je namreč v primerjavi s pacifiškim in karibskim prostorom veliko bolj obremenjena

s konflikti, o čemer več v poglavju 4.4.2.

24

Migracije naj bodo predmet poglobljenega dialoga, določa 13. člen Dogovora iz Cotonouja.

Delavcev AKP držav v državah članicah EU, ki so tam legalno zaposleni, naj se ne

diskriminira (in obratno), nelegalno bivajočim osebam pa naj se v postopku vračanja izkazuje

ustrezno spoštovanje. Obe skupini držav se strinjata, da bodo strategije zmanjševanja revščine

dolgoročno pripomogle k normalizaciji migracijskih tokov. Določila o migracijah si lahko

razlagamo s krepitvijo migracijskih tokov iz nerazvitih v razvite države, ki gredo v korak s

poglabljanjem svetovne revščine (glej poglavje 4.9.). Zaradi tega se vse bolj pojavlja potreba

po pogodbenem urejevanju migracijskega področja. Podobnih določil v Loméjski konvenciji

še ni bilo, kar kaže na to, da je bil pred letom 2000 ta problem manj pereč, oz. da mu snovalci

razvojnega sodelovanja niso pripisovali tolikšne teže kot kasneje.

3.3.3. Institucionalni okvir razvojnega sodelovanja

Za potrebe sodelovanja imajo države članice EU ter države AKP skupine ustanovljene skupne

organe. Institucionalna določila Dogovora iz Cotonouja ostajajo relativno nespremenjena, saj

tako kot v Loméjski konvenciji predvidevajo Svet ministrov, Odbor veleposlanikov in Skupno

parlamentarno skupščino,34 kar dokazuje primerjava členov 29–32 v konvenciji in členov 15–

17 v novem dogovoru. Nov je le ton v določilu o Svetu ministrov, ki naj bi vodil politični

dialog, ne pa zgolj sprejemal odločitve. Podobno naj bi Skupna parlamentarna skupščina po

novem pospeševala demokratične procese skozi dialog in posvetovanje. Poudarka sta

pričakovana glede na okrepljeno politično vizijo Dogovora iz Cotonouja, v katerem dialog

dobi izrazit politični predznak.

34 V skladu s 15. členom Dogovora iz Cotonouja EU v Svetu ministrov zastopajo člani Sveta EU in člani Evropske komisije, AKP države pa predstavniki njihovih vlad. Srečujejo se enkrat letno in opravljajo sledeče naloge: vodijo politični dialog, sprejemajo smernice in odločitve glede uresničevanja razvojnega dogovora, preiskujejo in razrešujejo možne ovire pri uresničevanju ter zagotavljajo nemoteno delovanje posvetovalnih mehanizmov. V skladu s 16. členom Odbor veleposlanikov sestavljajo stalni predstavniki posameznih držav članic, ki so akreditirani pri EU, predstavnik Evropske komisije, ter vodje misij posameznih AKP držav, prav tako akreditirane pri EU. Odbor se srečuje redno in po potrebi, opravlja pa predvsem naloge, ki mu jih zaupa Svet ministrov, obenem z nadzorom nad uresničevanjem razvojnega dogovora. Skupna parlamentarna skupščina v skladu s 17. členom združuje enako število predstavnikov EU in AKP držav – v primeru EU gre za člane Evropskega parlamenta, v primeru AKP držav pa za člane njihovih parlamentov oz. njihove predstavnike. Skupščina se srečuje dvakrat letno na plenarnem zasedanju in je predvsem posvetovalno telo – spodbuja k demokratičnim procesom, k večjemu razumevanju med EU in AKP državami, dviga javno zavedanje o razvojnih temah, razpravlja o razvojnih in partnerskih vprašanjih, sprejema resolucije ter daje priporočila Svetu ministrov.

25

3.3.4. Temeljna področja sodelovanja

Primerjava področij sodelovanja, ki jih obravnavata dokumenta, kaže na razlike v njunih

prioritetah. Loméjska konvencija se je v veliko večji meri držala tradicionalnih področij, npr.

kmetijstva, rudarstva in industrijskega razvoja, ki obsegajo največji in najpodrobnejši del

dogovora. V nasprotju s tem se Dogovor iz Cotonouja ukvarja z naložbeno podporo

zasebnemu sektorju, makroekonomskimi in strukturnimi reformami, vprašanji družbenega in

kulturnega razvoja, regionalnim sodelovanjem, enakopravnostjo spolov, okoljskimi in

institucionalnimi temami, usposabljanjem, itn.35 Poseben poudarek je – poleg že omenjenim

političnim elementom – namenjen gospodarskemu in trgovinskemu sodelovanju. Večina teh

tem je bila v Loméjski konvenciji sicer že prisotna, vendar niso bile tako izpostavljene kot v

novem dogovoru. Zaradi vključenosti sodobnih razvojnih vsebin dogovor daje vtis, kot da se

je AKP države prenehalo obravnavati zgolj kot prejemnice pomoči, ter da se jih vse bolj

usmerja na pot razvojnega dohitevanja. Vendar se je treba zavedati, da razvojni zaostanek

povprečne AKP države ni majhen, celo če pustimo ob strani najmanj razvite predstavnice.

Deklarativni poudarki na zasebnem sektorju, gospodarskih in družbenih reformah, regionalnih

in institucionalnih vprašanjih ostanejo le črka na papirju, če jih njihovi uresničevalci ne uspejo

prevesti v prakso na učinkovit in trajnosten način.

35 Izraz 'usposabljanje' se v diplomskem delu nanaša na angleški izraz capacity–building. Ker ta termin zajema zelo širok spekter pomenov, navajam definicijo Evropske agencije za okolje: gre za »izboljševanje in graditev tehničnih in upravnih usposobljenosti ter virov znotraj neke organizacije.« Ključen je torej poudarek na spodbujanju sposobnosti oz. usposobljenosti znotraj določene institucije. European Environment Agency (2005) Capacity building, http://glossary.eea.eu.int/EEAGlossary/C/capacity_building (15. 06. 2005).

26

3.3.4.1. Gospodarsko in trgovinsko sodelovanje

Poleg politične dimenzije največje razlike med dokumentoma izhajajo iz naslova

gospodarskega in trgovinskega sodelovanja. Loméjska konvencija si je v 135. členu

prizadevala zagotoviti AKP državam maksimalno korist od trgovinskega, kmetijskega in

industrijskega sodelovanja, in sicer po načelu največjih ugodnosti (Most Favoured Nation

Treatment – v nadaljevanju MFN) na trgih ES, domačih, regionalnih in mednarodnih trgih.

Dogovor iz Cotonouja pa si v 34. členu zastavlja nalogo postopne vključitve AKP držav v

svetovno gospodarstvo, kar naj bi se doseglo prek pospešene liberalizacije in globalizacije v

skladu z načeli WTO–ja. Z novim razvojnim okvirom se bodo torej tudi AKP države morale

usmeriti k prosti trgovini, s tem pa bodo avtomatično izgubile tržne preference iz loméjskega

razvojnega sistema. Vendar ostaja odprto vprašanje, ali je liberalizacija za te države res

najboljša rešitev, oz. ali jih ne bo prav ta pahnila v še večjo gospodarsko in splošno

marginalizacijo – torej tja, od koder si tako zelo želijo ubežati.

Dogovor iz Cotonouja v 36. in 37. členu prinaša tudi konkretne ukrepe – napoved novih

gospodarskih partnerskih dogovorov (Economic Partnership Agreements – v nadaljevanju

EPAs), ki bodo uvedeni postopoma po preteku ustreznega pripravljalnega obdobja. V tem

obdobju, ki naj bi se končalo najpozneje konec leta 2007, še veljajo tržne preference, nato pa

bodo AKP države morale sprostiti svoje trge. EPAs bi tako lahko stopili v veljavo že v začetku

leta 2008. V skladu z odpravljanjem trgovinskih ovir se je EU tudi obvezala, da bo najkasneje

do leta 2005 zagotovila prost dostop za skoraj vse proizvode iz najmanj razvitih držav

(dejansko izvrševanje teh ciljev je predstavljeno v poglavju 4.3.4.).

Ko govorimo o trgovinskem sodelovanju, se ne moremo izogniti trgovini s storitvami, ki

postaja vse pomembnejši del mednarodne trgovine. S tem tipom trgovine se je ukvarjala že

Loméjska konvencija (114. člen), vendar so storitve od takrat do danes pridobile dodatno

veljavo. V 41. členu Dogovora iz Cotonouja se države partnerice zavedajo pomena posebne

obravnave ponudnikov storitev iz AKP držav, vendar se obenem zavezujejo, da bodo v okviru

27

EPAs (in potem ko si bodo AKP države pridobile izkušnje preko MFN obravnave),36

liberalizirale tudi storitve. Promet s storitvami bo tako delil usodo prometa s proizvodi, saj je

za obe vrsti trgovine napovedana liberalizacija. Po drugi strani naj bi EU AKP državam

pomagala pri izboljšanju njihovih storitvenih sektorjev. O uspešnosti trgovine s storitvami

med tema skupinama držav bo govor v poglavju 4.3.1.

Novi dogovor je inovativen tudi zaradi pojava novih vsebin, povezanih s trgovino. Tako se v

skladu s členi 45–51 zavzema za učinkovito konkurenčno in potrošniško politiko, ščiti

intelektualno lastnino, spodbuja k sodelovanju glede standardizacije proizvodov in sanitarnih

ukrepov, poudarja skrb za okolje ter ščiti mednarodne delavske standarde Mednarodne

organizacije dela (International Labour Organization).37 V zvezi s temi vsebinskimi področji

se poraja določen pomislek. Ali razvojne stopnje AKP držav omogočajo razpravo o teh

novodobnih trgovinskih temah? Ali so njihovi strokovnjaki dovolj usposobljeni za tovrstna

pogajanja in ali ne bi bilo bolje pozornost usmeriti na druga, bolj pereča področja, kot je npr.

zdravstveno in izobrazbeno stanje prebivalstva? AKP države imajo težave že z napovedano

tržno liberalizacijo, zakaj bi se torej lotevale novih, neznanih vsebin? Kljub tem vprašanjem

pa trend, ki ga ustvarjajo gospodarsko najmočnejše svetovne države znotraj WTO–ja, vodi k

razširitvi svetovne trgovinske agende, in to kljub očitnemu odporu manj razvitih držav,

kakršnemu smo bili priča v mehiškem Cancunu.38 Po drugi strani smo soočeni z zanimivo

situacijo, ko se ta odpor na ravni AKP – EU na nek način mehča, saj se AKP države z novim

razvojnim dogovorom pravzaprav zavezujejo ciljem, ki na njihovi trenutni razvojni stopnji

zagotovo niso prioriteta.

36 Tako obravnavo predvideva Splošni dogovor o trgovini s storitvami (General Agreement on Trade in Services). 37 Več o teh standardih v International Labour Organization (2005) International labour standards by subject, http://www.ilo.org/ilolex/english/subjectE.htm (18. 12. 2005). 38 Gre za razširitev trgovinske agende s t. i. Singapurskimi temami, sprejetimi leta 1996 na WTO–jevi ministrski konferenci v Singapurju, ki obsegajo vprašanja naložb, politike konkurenčnosti, transparentnosti javnih naročil in podpore trgovine (Trade and Investment, Trade and Competition Policy, Transparency in Government Procurement, Trade Facilitation). World Trade Organization (2005) Singapore issues, http://www.wto.org/english/thewto_e/glossary_e/singapore_issues_e.htm (15. 06. 2005). Te teme so bile poleg kmetijstva ena od spornih točk WTO–jeve ministrske konference v Cancunu leta 2003, ki naj bi nadaljevala pogajanja o Razvojni agendi iz Dohe (Doha Development Agenda), a je razočarala, saj se razvite države in DVR niso uspele dogovoriti o novih pravilih. EurActiv (2003) Cancun trade talks end in failure, http://www.euractiv.com/Article?tcmuri=tcm%3A29-114144-16&type=News (15. 06. 2005).

28

V nasprotju z Loméjsko konvencijo Dogovor iz Cotonouja namenja zelo malo besedila

kmetijstvu in ribištvu, saj le okvirno zagotavlja ustrezne pogoje za ribištvo ter zadostno hrano

za prebivalstvo (53. in 54. člen). Podrobneje je to področje določal 42. člen Loméjske

konvencije, ki je narekoval samozadostnost preskrbe s hrano, razvoj podeželja, izboljšanje

življenjskega standarda podeželskega prebivalstva, večjo vključenost žensk, raznolikost

podeželskih dejavnosti, vpeljavo kmetijskih raziskav, zaščito kmetijskega okolja ipd.39

Konvencija je več pozornosti namenjala tudi ribištvu, saj je 59. člen opredeljeval izboljšanje

znanja o ribiškem okolju in virih, zaščito in varčno porabo teh virov, povečano izkoriščanje

globokih voda ter povečan prispevek ribištva k podeželskemu in gospodarskemu razvoju.40

Poleg tega je v 69. in 70. členu konvencija ugotavljala slabo stanje na področju izvoza

primarnih proizvodov, ki so ga zaznamovali odvisnost velikega števila AKP držav od

primarnih dobrin, slaba izvozna situacija zaradi padanja svetovnih cen teh dobrin ter strukturni

problemi v številnih primarnih sektorjih. Države naj bi si zato prizadevale predvsem za večjo

raznolikost in konkurenčnost svojih proizvodov. Zanimivo je, da primarni proizvodi v novem

dogovoru niso posebej izpostavljeni, čeprav glede na nekatere konkretne kazalce (glej

poglavje 4.3.2.) lahko sklepamo, da je ta problem močno prisoten tudi danes.

Kljub sodobni usmerjenosti novega dogovora, ki se kmetijstvu posveča le v majhni meri, pa ne

smemo pozabiti na pomembno vlogo kmetijstva za mnoge AKP države. Tudi v globalnem

smislu je večina DVR kmetijskih v gospodarskem, družbenem in kulturnem smislu, saj je

kmetijstvo (preživetveno in tržno) glavna gospodarska dejavnost tako na zaposlitveni ravni kot

na ravni prispevka k BDP–ju (Todaro, 1997: 35). Kmetijski sektor naj bi v razvojnem procesu

ne igral le neke pasivne, podporne vloge, temveč naj bi bil dinamičen element vsake razvojne

strategije (ibid.: 296), saj je od njega odvisna usoda velikega števila prebivalcev. Zato bi lahko

pritrdili Gunnarju Myrdalu, ki pravi, da je »/k/metijski sektor /…/ tisti, v katerem bo dobljena

ali izgubljena bitka za dolgoročni gospodarski razvoj« (Todaro, 1997: 295), čeprav Dogovor iz

Cotonouja takega zaključka ne spodbuja.

39 Tako kot pred letom 2000 pa je tudi kasneje AKP državam namenjena pomoč Tehničnega centra za kmetijsko in podeželsko sodelovanje (Technical Centre for Agricultural and Rural Cooperation), kar dokazujeta 53. člen Loméjske konvencije in 3. člen 3. dodatka k Dogovoru iz Cotonouja. 40 Ta določila so bila zelo pomembna za pacifiške države, ki so močno odvisne prav od izkoriščanja morskih virov. Tunina je npr. poleg sladkorja najpomembnejša in najbolj ranljiva izvozna dobrina pacifiških AKP držav (Grynberg, 1997).

29

Loméjska konvencija je določala smernice tudi za področja gospodarskih dejavnosti (ter

industrijske proizvodnje znotraj teh),41 rudarstva in energetike, česar novi dogovor posebej ne

izpostavlja. Gospodarske dejavnosti so v skladu z 78. členom konvencije temeljile na

podjetniškem razvoju, večjih lokalnih in zunanjih naložbah, boljši uporabi gospodarskih

kapacitet, rehabilitaciji vitalnih gospodarskih podjetij, vpeljavi novih gospodarskih dejavnosti

in spodbujanju poslovnih združenj v AKP državah. Izpostavljena sta bila tudi podjetniško

udejstvovanje državljanov AKP držav ter njihovo sodelovanje z EU prek skupnih nastopov na

trgu (joint ventures).42 Rudarstvu je bila v konvenciji namenjena tehnična in finančna podpora

ES, ki si je za cilj zastavila dobičkonosno izkoriščanje mineralnih virov v skladu z okoljskimi

standardi ter boljši izkoristek kadrovskih virov (99. člen). V podobnem duhu se je konvencija

lotevala tudi vprašanja energije – ta naj bi se v skladu s 106. členom izkoriščala čimbolj

učinkovito, s čimer bi se varovalo okolje in posledično izboljšalo življenjske pogoje ljudi. V

novem dogovoru pa te teme niso posebej omenjene, iz česar sklepam, da je v AKP državah

prišlo do določene spremembe v miselnosti. Kot izhaja iz drugega poglavja tega diplomskega

dela (razvojne teorije), je bil v preteklosti v DVR priljubljen pristop uvozne substitucije, kar

pomeni, da so DVR videle industrializacijo kot edino rešitev svojih problemov in kot bolj ali

manj izključno pot do višjih razvojnih stopenj. Dogovor iz Cotonouja pa industrializacije v

tem smislu ne spodbuja, saj je sklenjen v neoliberalističnem duhu, ki poudarja izvoz in

liberalizacijo trgov. To po mojem mnenju pomeni, da bi morale AKP države krepiti predvsem

svoje komparativne prednosti.

Sklop gospodarskega sodelovanja obsega tudi ureditev zasebnega sektorja in področja naložb.

Glavne smernice, ki jih opredeljuje 21. člen Dogovora iz Cotonouja, obsegajo vzpostavitev

ugodne naložbene klime, razvoj dinamičnega in konkurenčnega zasebnega sektorja, boljši

dostop do (ne)finančnih storitev za zasebna podjetja, tehnično podporo podjetnikom ter

spodbude za majhna podjetja. Podobna določila so bila prisotna že v Loméjski konvenciji

(110.–113. člen), kjer je bila osnovna ideja ista: dinamična in uspešna podjetja bodo ob

41 Izraz 'gospodarske dejavnosti' uporabljam kot prevod angleškega izraza industry, izraz 'industrijska proizvodnja' pa kot prevod izraza manufacturing. 42 Za pomoč pri gospodarskih dejavnostih so se AKP države v času loméjske razvojne sheme lahko obrnile na Center za razvoj gospodarskih dejavnosti (Centre for the Development of Industry), katerega vlogo pojasnjuje 89. člen konvencije. Dogovor iz Cotonouja je to telo razširil in preimenoval v Center za podjetniški razvoj (Centre for the Development of Enterprise), kot izhaja iz 2. člena 3. dodatka k dogovoru.

30

zagotovitvi ustreznih spremljevalnih storitev, ustrezne tehnične pomoči in pravnih okvirov,

privabljala tuje in domače naložbe, ki bodo pomemben dejavnik na poti do višjih razvojnih

stopenj. Zaznati je močan vsebinski premik v prid zasebnega sektorja, ki naj bi bil eden

glavnih motorjev razvoja, obenem pa se s tem velikokrat popravljajo stare napake, ko je bil v

ospredju sistem velikih državnih podjetij: »Države z močnim primanjkljajem usposobljenih

kadrovskih virov – npr. afriške države – so se nagibale k večjemu poudarjanju dejavnosti

javnega sektorja in državno vodenih podjetij, in sicer na predpostavki, da se maloštevilno

usposobljeno delovno silo da najbolje uporabiti s koordiniranjem in ne z deljenjem upravnih in

podjetniških dejavnosti« (Todaro, 1997: 35). Ta princip se je kasneje izrodil in v skladu z

rastočim pomenom zasebnega sektorja se danes daje večji poudarek tudi usposabljanju

posameznikov, ki ta sektor vodijo, o čemer več v poglavju 3.3.4.4.

Konkretni ukrepi za spodbujanje naložb (258. in 259. člen Loméjske konvencije, 75. člen

Dogovora iz Cotonouja) vključujejo:

• ukrepe za sodelovanje zasebnih vlagateljev,

• ukrepe za vzpostavitev predvidljive in varne naložbene klime,

• spodbujanje naložb s strani zasebnega sektorja EU,

• omogočanje partnerstev in skupnih podjetniških nastopov,

• spodbujanje sektorskih in infrastrukturnih naložb,

• podporo usposabljanju domačih naložbenih agencij in institucij

• ter širjenje informacij o priložnostih za naložbe v AKP državah.

Naložbe naj bi bile namenjene predvsem rasti zasebnega sektorja ter mobilizaciji domačega in

tujega kapitala (263. člen konvencije in 76. člen dogovora). Pristop je inovativen, saj je za

veliko število AKP držav značilno pomanjkanje zdravega zasebnega sektorja (glej poglavje

4.3.3.). Svež veter je čutiti tudi pri poudarjanju domačega kapitala, ki naj bi poleg tujih vlaganj

pripomogel k večjemu gospodarskemu razvoju. Zdi se, da se AKP države čedalje bolj

zavedajo odgovornosti za lasten razvoj in pomena mobilizacije lastnih sredstev. Nenazadnje

jih na to opozarjata evropska donatorska skupnost ter širše mednarodno okolje.

31

Novost Dogovora iz Cotonouja je tudi večji poudarek na makroekonomskih in strukturnih

reformah, ki naj bi v skladu z 22. členom omogočile makroekonomsko rast in stabilizacijo

prek disciplinirane davčne, monetarne ter strukturne politike. Po drugi strani naj bi sodelujoče

države poleg gospodarske uspešnosti reform zagotovile tudi njihovo družbeno in politično

vzdržnost (67. člen). Močan poudarek na reformi družbenih in gospodarskih struktur pomeni

veliko večjo stopnjo vpletenosti v AKP države, saj se z uspešnim izvajanjem reform pogojuje

dodelitev evropske pomoči. V zvezi s tem je zanimivo potegniti vzporednico s poglavjem

3.3.1., ki primerja načela dokumentov. Kot rečeno, novi dogovor poudarja oblikovanje

razvojnih strategij s strani AKP držav, saj gre navsezadnje za njihovo lastno prihodnost. Kljub

večji vpletenosti v politiko AKP držav torej ne moremo govoriti o krnitvi suverenih pravic

AKP držav, saj te formalno lahko v kateremkoli trenutku odstopijo od reform, vendar v istem

trenutku izgubijo tudi sredstva iz EDF. Politična in gospodarska cena izolacionizma te vrste pa

bi bila v današnjem svetu bržkone previsoka za vse svetovne države, kaj šele za DVR.

3.3.4.2. Regionalna integracija

Ena ključnih strategij razvojnega procesa je (med)regionalno povezovanje. V globalnem

smislu tovrstno sodelovanje vodi k postopni vključitvi AKP držav v svetovno gospodarstvo,

saj pospešuje (med)regijske odnose, omogoča prost pretok oseb, dobrin, storitev, kapitala, dela

in tehnologije, širi trge in spodbuja k raznolikosti proizvodnje, navaja 28. člen Dogovora iz

Cotonouja. Ugodnosti povezovanja so torej številne, v grobem smislu pa vsaj dvoplastne –

gospodarske in politične. Kot opredeljuje 30. člen dogovora, države namreč lahko izkoristijo

ekonomije obsega, obenem pa sodelujejo v regionalnem političnem dialogu, predvsem kar

zadeva demokratizacijo, človekove pravice in preprečevanje konfliktov.

Pomen regionalizma je prepoznavala že Loméjska konvencija (156., 159., 161. člen), čeprav

se je regionalno povezovanje z Dogovorom iz Cotonouja okrepilo (npr. v luči pogajanj za

EPAs, ki potekajo s številnimi regionalnimi organizacijami – glej poglavje 4.3.4.). Najnovejše

usmeritve na tem področju, ki jih določa 29. člen dogovora, so razvijanje regionalnih

32

organizacij, usposabljanje državnih oblasti glede regionalnih vprašanj, spodbujanje najmanj

razvitih AKP držav,43 postopna liberalizacija in spodbujanje naložb.

Problem regionalnega integriranja AKP držav, z izjemo južne in zahodne Afrike, je

pomanjkanje prave povezovalne volje in »/č/eprav se taka integracija na papirju lahko zdi

gospodarsko logična in prepričljiva /…/, zahteva v praksi določeno stopnjo državništva ter

regionalno in ne nacionalistično orientacijo, ki je v mnogih državah pogosto primanjkuje«

(Todaro, 1997: 485). Vendar se je situacija od vpeljave Loméjskih konvencij do danes tudi v

Afriki precej spremenila. Čeprav krizna območja na nekaterih delih kontinenta še ogrožajo

tesnejše gospodarsko povezovanje, je Afrika s številnimi regionalnimi organizacijami in

predvsem z Afriško Unijo (African Union – AU) naredila pomemben korak naprej. AU je

glavna in za afriški kontinent krovna institucija, ki spodbuja k družbeni in gospodarski

integraciji kontinenta ter tako pripomore k večji enotnosti in solidarnosti med afriškimi

državami (African Union, 2005).44 S tem deloma razbija tudi stereotipe o afriškem

nacionalizmu in o težavah, ki naj bi jih afriški voditelji imeli pri prenašanju suverenosti na

regionalne oz. panafriške ravni odločanja.

3.3.4.3. Družbeni in kulturni razvoj

Družbena in kulturna dimenzija je bila v Loméjski konvenciji zelo obširna, v Dogovoru iz

Cotonouja pa je krajša in bolj zgoščena, kot nasploh velja za cel dogovor. Glavne smernice na

družbeno–razvojnem področju, ki jih navaja 25. člen Dogovora iz Cotonouja, so izboljšanje

pokritosti, kvalitete in dostopa do osnovne družbene infrastrukture in storitev, to pa vključuje

izboljšanje izobrazbe, zdravstva, prehranjenosti prebivalstva, boj proti HIV/AIDS–u, širši

dostop do čiste pitne vode, boljše bivalne razmere ter vključevanje ljudi v razne oblike

družbenega dialoga. Posebno mesto v dogovoru ima vprašanje mladih (26. člen), katerim naj

bi omogočili uresničitev njihovih potencialov ter jih učinkovito integrirali v širšo družbo.

43 V AKP skupino spada kar 41 od 50 najmanj razvitih držav. UN Office of the High Representative for the Least Developed Countries, Landlocked Developing Countries and Small Island Developing States (2005) List of Least Developed Countries, http://www.un.org/special-rep/ohrlls/ldc/list.htm (18. 12. 2005). 44 AU deluje na podlagi programa NEPAD (The New Partnership for Africa's Development – Novo partnerstvo za razvoj Afrike), ki je bil sprejet leta 2001 v Lusaki. African Union (2005) African Union in a Nutshell, http://www.africa-union.org/home/Welcome.htm (06. 07. 2004).

33

Določilo ni zanemarljivo, saj v AKP državah mladina predstavlja velik delež celotnega

prebivalstva. Po najnovejših podatkih v kategorijo od 0 do 14 let starosti spada približno

35,30 % prebivalcev AKP držav (delež je zelo visok za afriške AKP države – 42,35 %, nižji

pa za pacifiške in karibske AKP države – 34,75 % in 28,81 %).45 Odstotek mladega

prebivalstva je še večji ob zvišanju starostne meje, saj je bilo v AKP državah pred leti kar

60 % prebivalcev starih manj kot 25 let.46

V primerjavi z Loméjsko konvencijo je v Dogovoru iz Cotonouja manj izpostavljeno kulturno

sodelovanje. Obsega predvsem upoštevanje kulturne dimenzije razvoja, ohranjanje kulturnih

vrednot in kulturne dediščine, spodbujanje kulturne produkcije in omogočanje medkulturnega

dialoga (27. člen). Prav dialog te vrste pa je po mojem mnenju ključnega pomena na treh

ravneh – na regionalni ravni (v smislu afriškega, karibskega in pacifiškega prostora), na ravni

skupine AKP, ter na ravni AKP – EU. Na prvi ravni gre predvsem za preprečevanje napetosti,

ki bi lahko prerasle v grožnje miru in odprte konflikte. Na drugi ravni se prek tovrstnega

dialoga ustvarjajo temelji za skupno nastopanje do EU. Na tretji ravni pa gre za razumevanje

in sožitje med dvema zelo različnima svetovoma, z različnimi civilizacijskimi pridobitvami in

različno, čeprav povezano, zgodovino in usodo. Ta raven je zanimiva tudi s stališča

proučevanja raznih stereotipov, vendar pa to že presega okvir tega diplomskega dela.47

Od določil, ki se nanašajo na družbeni razvoj, bi veljalo omeniti tudi podporo statusu žensk.

153. člen Loméjske konvencije se je zavzemal za izboljšanje njihove gospodarske in družbene

vloge, bivalnih razmer, vključenost v razvojni proces, dostop do različnih virov in izobrazbe.

Primerljivo besedilo o enakopravnosti spolov in pozitivni diskriminaciji žensk se nahaja v 31.

členu Dogovora iz Cotonouja. Določilo o vlogi žensk je pomembno, saj je prav ženska

45 V raziskavi – lasten izračun na podlagi Central Intelligence Agency (2005) The World Factbook 2005, http://www.odci.gov/cia/publications/factbook/index.html (18. 12. 2005) – so upoštevane vse AKP države (vključno s Kubo in Južno Afriko), razen Cookovih otokov in Niue, za katere ni podatka. Najvišji odstotek mladine beleži Uganda (50,1 %), najnižjega pa Kuba (19,6 %). Za primerjavo: v Sloveniji ta delež znaša 14 %. 46 Euforic (1997) The future of the Lomé Convention, young people and youth organizations, http://www.euforic.org/eurodc/youth_gb.htm (18. 12. 2005). 47 Posplošene in stereotipne predstave o Afriki v vsebinsko zgoščeni obliki dobro opredeljuje Reynolds, ki ločuje pet napačnih pogledov na Afriko: primitivnega oz. statičnega, eksotičnega, okoljskega, pesimističnega in utopičnega. Reynolds, Jonathan T. (2004) So many Africas, so little time: Doing justice to Africa in the World History Survey, http://worldhistoryconnected.press.uiuc.edu/2.1/reynolds.html (18. 12. 2005).

34

populacija tista, na katero je treba v razvojnem procesu najpogosteje opozarjati. Ženska kot

mati, skrbnica družine in doma ter kot gospodarski subjekt lahko bistveno prispeva k

uspešnemu razvojnemu preobratu.48

3.3.4.4. Večdimenzionalne vsebine

Nekatere vsebine Loméjske konvencije in Dogovora iz Cotonouja so izrazito

večdimenzionalne, saj zajemajo različna, medsebojno prepletajoča se področja.49

V nadaljevanju obravnavam tri take vsebine – okolje, institucionalni razvoj in usposabljanje.

Za razvojni proces je bilo ključno spoznanje o medsebojni povezanosti okolja in revščine oz.

razvoja. »Sedaj razumemo, da sovplivanje med revščino in okoljsko degradacijo lahko vodi do

/…/ procesa, v katerem skupnosti zaradi nevednosti ali gospodarske nujnosti lahko nenamerno

uničijo ali izčrpajo vire, od katerih je odvisno njihovo preživetje« (Todaro, 1997: 340).

Upoštevajoč to povezanost so prioritete Dogovora iz Cotonouja predvsem skrb za okolje,

upoštevanje okoljske dimenzije razvoja, usposabljanje za uspešno upravljanje z okoljem ter

zaščita kritičnih okoljskih področij (32. člen). Za varstvo okolja in naravnih virov so sicer

AKP države dobivale pomoč že pod okriljem Loméjske konvencije (33., 35. člen), ko je že

postalo jasno, da se sodobni okoljski problemi lahko rešujejo le z dolgoročnimi in skupnimi

ukrepi. Nujnost reševanja kritičnih okoljskih problemov pa ne bi smela veljati le za AKP

države kot DVR, temveč tudi za evropske in ostale razvite države. Če morajo prve poskrbeti

za trajnost okolja, pa to še toliko bolj velja za druge, ki nosijo levji delež krivde za današnje

katastrofalno okoljsko stanje. Tega po podatkih Programa Združenih narodov za okolje

(United Nations Environment Programme – UNEP) označujejo predvsem poplave, suše,

cikloni, hurikani in tajfuni ter potresi, zaskrbljujoče pa je tudi globalno segrevanje ozračja kot

širši problem (UNEP, 2005: 209). Ti pojavi povzročajo težave tudi v AKP državah, kar

dokazujejo primer suše v Afriškem Rogu (ta je bila še posebno huda v letih 1984 in 1985),

48 Več v EC (2003c), ki obravnava vlogo enakopravnosti spolov v razvojnem sodelovanju, in v Technical Centre for Agricultural and Rural Cooperation (2000), ki pojasnjuje gospodarsko vlogo žensk v kmetijskem in podeželskem razvoju. 49 Izraz 'večdimenzionalen' uporabljam kot prevod angleškega izraza cross–cutting.

35

poplave v Mozambiku v letih 2000 in 2001, ter na Haitiju in v Dominikanski republiki leta

2004, velika suša v Keniji leta 2005 ipd. (ibid.: 302, 303, 306).

V okviru večdimenzionalnih vsebin Dogovor iz Cotonouja obravnava tudi institucionalni

razvoj in kadrovsko usposabljanje (33. člen), ki gre z roko v roki s politično dimenzijo

dogovora, saj narekuje pospeševanje demokracije, spoštovanje človekovih pravic, krepitev

pravne države, ter transparentno in odgovorno upravo. Prizadeva si za boj proti korupciji in

spodbuja k razvoju javnih institucij, ki naj bi pripomogle k rasti in razvoju, pa tudi k tržnemu

gospodarstvu (razvijale naj bi konkurenčno in potrošniško politiko, modernizirale in

reformirale finančne in monetarne institucije, izvajale decentralizacijske ukrepe ter se

učinkovito udejstvovale v mednarodnih pogajanjih in upravljanju zunanje pomoči). Na

usposabljanje se navezuje tudi področje tehničnega sodelovanja, ki naj bi na osnovi pobude

AKP države razvijalo kadrovske vire in institucije, ter s tem pripomoglo k uresničevanju

razvojnih programov in projektov (275. člen konvencije, 79. člen dogovora). Usposabljanje

kadrov prek ustreznih izobraževalnih programov in tehnične pomoči je dobro izhodišče za

učinkovite in transparentne javne institucije, čeprav je pri tem nujna določena previdnost.

Številni so namreč primeri, ko izobraženi in usposobljeni posamezniki po končanem študiju

ali usposabljanju zapustijo matično državo, ker jih v tujini čakajo boljša delovna mesta.50

»Emigracija afriških izobražencev na zahod je ena največjih ovir za razvoj Afrike,« za Afriko

ugotavlja Ekonomska komisija Združenih narodov za Afriko (United Nations Economic

Commission for Africa) (National Capital FreeNet, 2005). Kako zaustaviti beg možganov

(brain–drain) in kako pritegniti mlade strokovnjake, da bodo svoje znanje vlagali v razvoj

lastne države, je danes še vedno uganka številnih DVR.

50 Mednarodna organizacija za migracije (International Organization for Migration) ugotavlja, da od leta 1990 Afriko letno zapusti okrog 20.000 izobraženih oseb, največ iz Etiopije, Nigerije in Gane (National Capital FreeNet, 2005). Še posebno kritično je stanje na področju zdravstva, kjer primanjkuje zdravnikov, bolniških sester in drugega osebja (ibid.). Ena od rešitev se kaže v obliki virtualnega sodelovanja diaspore, ki izobražencem omogoča pomoč svoji matični državi, ne da bi morali biti fizično prisotni (diasporo kot obliko sodelovanja podpirata tudi AU in NEPAD) (ibid.). Podobno o tem piše Tebeje (2005).

36

3.3.5. Razvojno–finančno sodelovanje in instrumenti razvojnega partnerstva

Med temelji razvojno–finančnega sodelovanja, ki jih obravnavata 221. člen Loméjske

konvencije in 56. člen Dogovora iz Cotonouja, izstopajo predvsem vključenost lokalnih

akterjev v oblikovanje razvojnega procesa, prilagojenost konkretni situaciji ter finančna

sredstva po koncesijskih pogojih.51 Poudarek na domačih kadrih je pomemben, saj imajo ti

največ izkušenj s terena, po drugi strani pa bi se morali tudi tuji kadri pred ukrepanjem

pozanimati o konkretni razvojni situaciji. »Tuji strokovnjak bi se moral pri domačinih najprej

dobro seznaniti z obstoječo prakso in si pustiti razložiti, kaj je za njih še posebej važno in

zakaj« (Tretjak, 2004: 15).

Velika razlika med dokumentoma se pojavlja pri razvojnih instrumentih, še posebno z ozirom

na sistem kompenzacije izvoznih zaslužkov (kjer se opuščata Stabex in Sysmin) in z ozirom

na delovanje EDF (ki je z Dogovorom iz Cotonouja poenostavljeno). Po drugi strani pa kljub

napovedi dogovorov EPAs do leta 2007 ostajajo v veljavi tržne preference. V nadaljevanju

sledi podrobnejši pregled posameznih razvojnih instrumentov. V skupino instrumentov jih

uvrščam zato, ker gre za konkretne ureditve, prek katerih se uresničuje partnerstvo med EU in

AKP državami.

51 Možni prejemniki sredstev (po 230. členu Loméjske konvencije in 58. členu Dogovora iz Cotonouja) so AKP države, regionalna ali meddržavna telesa, skupna telesa AKP držav in ES, ter druge institucije, kot so državne ali regionalne javne in javno–zasebne agencije, departmaji, lokalna telesa, finančne institucije in razvojne banke, podjetja in druge organizacije zasebnega sektorja v AKP državah, podjetja držav članic ES, ter finančni posredniki, decentralizacijske enote in druga nevladna telesa iz obeh skupin.

37

3.3.5.1. Tržne preference in novi gospodarski partnerski dogovori

Kot prvi razvojni instrument bi veljalo omeniti splošno trgovinsko ureditev med EU in AKP

državami. Medtem ko je loméjski sistem AKP državam zagotavljal preferenčno obravnavo,

bodo v skladu z Dogovorom iz Cotonouja v letu 2008 preference zamenjali dogovori EPAs.

Ker so bili ti že obravnavani v poglavju 3.3.4.1. (gospodarsko in trgovinsko sodelovanje), bo

tokratna obravnava temeljila na tržnih preferencah – instrumentu, ki je kot dediščina

loméjskega sistema v veljavi še danes.

168. člen Loméjske konvencije dovoljuje prostocarinski dostop za proizvode, ki izvirajo iz

AKP držav,52 medtem ko se glede preferenčnega dostopa za kmetijske proizvode AKP držav

odloča od primera do primera. V nobenem primeru pa obravnava teh proizvodov ne sme biti

ugodnejša od trgovinske obravnave med državami članicami ES, določa 171. člen. Po drugi

strani se od AKP držav ne zahteva, da ES zagotovijo enako obravnavo (nevzajemnost).

Pričakuje se MFN obravnava za vso ES, brez diskriminacije med posameznimi državami

članicami – kakor tudi ES ne sme diskriminirati med AKP državami (174. člen konvencije).

Zelo pomembna je zaščitna klavzula (safeguard clause) v 177. členu konvencije, s katero si

ES pridržuje pravico do varovalnih ukrepov v primeru, da bi izvajanje sistema preferenc

povzročilo resne motnje v njenem gospodarskem sektorju. Klavzula, ki v času pripravljalnega

obdobja velja v skladu z 8. členom 5. dodatka k Dogovoru iz Cotonouja, naj se ne bi

uporabljala v zaščitniške (protekcionistične) namene in naj bi bila omejena na trgovini

najmanj škodljive ukrepe, vendar kljub temu predstavlja oviro za trgovino AKP držav.

Posebni instrumenti so bili v Loméjski konvenciji določeni za trgovanje z rumom, bananami,

govedino in teletino ter sladkorjem, ki so ga urejali štirje protokoli (5., 6., 7. in 8. protokol).

Protokoli so tem proizvodom zagotavljali prostocarinski dostop na trg ES, vendar le znotraj

vnaprej določenih kvot. Vpeljava režima kvot za nekatere od teh proizvodov je dokaz, da je

52 T. i. izvorni AKP proizvodi (products originating in the ACP states) morajo izpolnjevati kriterij izvornosti, kar pomeni, da morajo biti v celoti pridobljeni oz. zadostno obdelani v AKP državah (podrobneje to opredeljuje 1. člen 1. protokola konvencije).

38

ES izredno previdna, ko se surovine in polizdelki iz AKP držav srečajo s konkurenčnimi

proizvajalci z njenega lastnega območja, kar je jasno razvidno v primeru sladkorja in

govedine, ugotavlja Šabič (1992: 1105). Po drugi strani pa za proizvode, ki so evropskemu

trgu komplementarni – večinoma surovine – veljajo zelo nizke cene. »Cene surovin so zelo

nizke, torej tudi dohodek ni velik. Nadaljnja težava je, da AKP države vsega svojega blaga ne

morejo prodati na trgu ES, torej morajo ostanek blaga prodajati po svetovni tržni ceni, za kar

bodo seveda iztržile manj, kot pa bi iztržile na evropskem trgu« (ibid.). V Dogovoru iz

Cotonouja pride do nekaterih sprememb. Odpravljen je protokol za uvoz ruma, pristojbina za

kvotni uvoz govedine in teletine pa je znižana (4. protokol dogovora). Po drugi strani

protokola o sladkorju in bananah (3. in 5. protokol dogovora) ostaneta vsebinsko

nespremenjena.

Na podlagi zgornjega je mogoče ugotoviti, da so tržne preference (ki bodo veljale vse do

sprejetja EPAs leta 2008) AKP državam precej manj naklonjene, kot se zdi na prvi pogled.

Prosti dostop do evropskega trga namreč lahko izkoristijo le proizvodi, ki:

• zadostijo pravilom izvornosti (rules of origin),

• niso v nasprotju z ureditvijo na področju Skupne kmetijske politike EU,

• ne bi povzročili motenj v gospodarstvu EU in s tem sprožili varnostne klavzule (Technical

Centre for Agricultural and Rural Cooperation, 2005).

EU je torej v loméjski ureditvi za dostop na svoje trge postavila visoke ovire, zaradi katerih

številne AKP države niso uspele (in ne uspejo) maksimalno izkoristiti preferenčne obravnave.

Situacija naj bi se popravila s sprejetjem EPAs, vendar po mojem mnenju obstaja nevarnost,

da bodo ti še manj ugodni od sistema preferenc. Če bo EU še dolgo ostala pri svojih

zaščitniških politikah,53 AKP državam pa postavljala čedalje višje standarde, katerim bodo

njihovi izvozniki težko zadostili (na to kaže vpeljava določil o potrošniški in konkurenčni

politiki, intelektualni lastnini, standardizaciji proizvodov, sanitarnih ukrepih in okoljskih

standardih v Dogovoru iz Cotonouja), potem AKP države od odprtja svojih trgov ne bodo

imele želenih koristi, npr. razmaha trgovine.

53 Ministrska deklaracija WTO–jeve konference v Hong Kongu, ki je potekala od 13. do 18. 12. 2005, predvideva odpravo vseh kmetijskih izvoznih subvencij do leta 2013 (zaključek pogajanj o tem pa do leta 2006). Več o tem v Delovnem načrtu Dohe z omenjene konference (World Trade Organization: Doha Work Programme: Draft Ministerial Declaration): WT/MIN(05)/W/3/Rev. 2.

39

3.3.5.2. Stabex in Sysmin

V Loméjskih konvencijah sta izstopala instrument za stabilizacijo izvoznih zaslužkov od

kmetijskih proizvodov, t. i. Stabex, in podoben instrument na področju rudarstva, t. i.

Sysmin.54 Dogovor iz Cotonouja v 68. členu ta instrumenta obravnava kot del finančne

ovojnice za podporo dolgoročnemu razvoju ter ju počasi opušča, kar dokazuje tudi dejstvo, da

v glavnem besedilu nista več izrecno poimenovana. Ukinjanje teh izrazito loméjskih

instrumentov lahko kaže na postopno krčenje sredstev za kompenzacijo padcev izvoznih

zaslužkov (konkretne dosežke proučujem v poglavju 4.1.), obenem pa se povečuje zahteva po

večji diverzifikaciji gospodarstev AKP držav. Ta bi pomenila zmanjšanje odvisnosti od

(pre)majhnega števila izvoznih proizvodov in tem državam prinesla tržno konkurenčnost.

3.3.5.3. Evropski razvojni sklad

Številni finančni instrumenti iz Loméjske konvencije so v Dogovoru iz Cotonouja močno

racionalizirani, in sicer v samo dva instrumenta (EC, 2004m):55

• donacijsko ovojnico (Grant Envelope) pod upravo Evropske komisije, in

• investicijski sklad (Investment Facility) pod upravo Evropske Investicijske Banke (EIB).

Donacijska in investicijska ovojnica sestavljata EDF, ki je glavni finančni instrument evropske

razvojne politike do AKP držav (EC, 2002f: 6). Vzporedno z EDF se sredstva za AKP države

črpajo tudi iz letnega proračuna EU ter iz sredstev EIB, vendar je EDF po višini vloženih

sredstev daleč največji (ibid.: 5). Sredstva se zbirajo kot petletni ad hoc prispevki držav članic

EU, in prihajajo iz njihovih javnih skladov – tj. neposredno od evropskih davkoplačevalcev

(ibid.: 9). Razporejajo se v tri večje skupine: ovojnico za dolgoročni razvoj, ovojnico za

54 V skladu s 186. in 187. členom Loméjske konvencije je bil Stabex namenjen lajšanju škodljivih posledic zaradi nestabilnosti kmetijskih izvoznih zaslužkov AKP držav. Nestabilnost je bila posledica nihanj v kvaliteti ali ceni glavnih proizvodov, sredstva pa so se zato namenjala predvsem za njihovo diverzifikacijo. Sysmin se je v skladu z 214. členom uporabljal v državah, kjer je rudarstvo eden pomembnejših gospodarskih sektorjev, in sicer za varovanje rudarske proizvodnje in izvoza (še posebno v državah, odvisnih od izvoza enega mineralnega proizvoda). 55 S poenostavitvijo naj bi se izognili zmedi, ki se je pojavljala pri uresničevanju Loméjskih konvencij: »/k/oherentnost pomoči je bila izgubljena, državno načrtovanje je bilo nefleksibilno, in med Komisijo ter partnersko državo ni bilo niti najmanjšega dialoga« (EC, 2002b: 88).

40

regionalni razvoj in investicijsko ovojnico, od katerih prvi dve predstavljata nepovratne

donacije (donacijska ovojnica), zadnja pa tvegani kapital pod upravo EIB (ibid.: 12, 14).

Tabela 1: Porazdelitev finančnih sredstev EU za AKP države od leta 2002 do leta 2007

Finančna sredstva za obdobje 2002–2007 (v milijardah evrov)

9. EDF 13,5

Ovojnica za dolgoročni razvoj (donacije) 10

Ovojnica za regionalni razvoj (donacije) 1,3

Investicijska ovojnica (tvegani kapital) 2,2

Sredstva iz prejšnjega EDF 1,2

Lastna sredstva EIB 1,7

Skupaj 16,4

Vir: povzeto po EC (2002f: 12, 14).

Vidimo lahko, da je večina sredstev na razpolago v obliki donacij (grants), ki se razporejajo v

prvo in drugo ovojnico, manj pa je na voljo sredstev v investicijski ovojnici, čeprav moramo

upoštevati tudi lastne vire EIB. Sicer pa se vsa sredstva dodeljujejo v skladu z nacionalnimi in

regionalnimi okvirnimi programi (National Indicative Programmes – NIPs,56 Regional

Indicative Programmes – RIPs), ki se stalno preverjajo in dopolnjujejo, pri tem pa upoštevajo

trenutno uspešnost držav prejemnic (ibid.: 22, 24).

Namesto zaključka si oglejmo kratek zgodovinski prerez. Prvi EDF je bil ustanovljen leta

1957, ob začetku sodelovanja EU in AKP držav, sedaj pa je v veljavi že deveti EDF (ibid.: 6).

Višina sredstev je v tem času stalno naraščala, saj sta se partnerski skupini širili, sodelovanje

pa se je poglabljalo (ibid.: 9). Skladu EDF se zopet posvečam v poglavju 4.8., kjer

obravnavam razpravo o njegovi morebitni vključitvi v proračun EU.

56 V okviru NIPs morajo države npr. izbrati dva ključna razvojna sektorja, ki jima želijo posvečati posebno pozornost (The Courier ACP – EU, 2003: 3).

41

3.3.5.4. Dolžniški problem

Dolžniški problem AKP držav je eden najpomembnejših zaviralcev njihove gospodarske rasti

in razvoja. Tako konvencija (239., 240. člen) kot novi dogovor (66. člen) se zavezujeta k

lajšanju bremena dolgov, ES pa na pobudo AKP države nudi pomoč pri reševanju dolžniškega

problema, usposabljanje v upravljanju z dolgovi ter pomoč v mednarodnih finančnih

pogajanjih.

Dolgovi AKP držav izvirajo predvsem iz konca sedemdesetih let, ko so »/v/isoke cene surovin

na trgu in poplava petrodolarjev usmerjale znatna in ugodna posojila v AKP države, ki pa so

bila slabo nadzorovana in še slabše porabljena. Vložena sredstva se ne vračajo in nastala je

/…/ dolžniška kriza, ki je najbolj prizadela afriške države« (Šabič, 1992: 1106). Danes smo še

vedno priča velikemu razkoraku med državami pomanjkanja in državami preobilja, čeprav se

to neravnovesje deloma popravlja z novimi posojili in delnim odpisom starih dolgov.57 Todaro

(1997: 520) meni, da bi breme dolžniške krize morali nositi vsi: »Veliko DVR bo moralo

skozi fazo težkega prilagajanja. Istočasno bodo industrializirane države morale sprostiti

restriktivne monetarne politike in spodbuditi uvoz iz sveta v razvoju.«

3.3.5.5. Humanitarna in krizna pomoč

Humanitarno in krizno pomoč pogojno obravnavam kot instrument razvojnega partnerstva,

čeprav zaradi svoje kratkoročne narave ne sodi povsem v to območje. Skladno z 254. členom

Loméjske konvencije in 72. členom Dogovora iz Cotonouja se pomoč te vrste dodeljuje

prebivalstvu AKP držav, ki se sooča z resnimi gospodarskimi in družbenimi težavami izjemne

57 Pri lajšanju dolžniškega bremena je pomembno vlogo igralo srečanje skupine G–8 julija 2005, na katerem so se njegovi udeleženci odločili za odpis dolgov 18 najbolj revnim državam sveta. Istočasno so se zavezali, da bodo do leta 2010 povišali svojo uradno razvojno pomoč (URP) za vsaj 50 milijard dolarjev letno, pri čemer naj bi bila polovica tega zneska namenjena Afriki (ibid.). Skupino G–8 sestavljajo ZDA, Velika Britanija, Rusija, Nemčija, Japonska, Italija, Kanada in Francija, na srečanju pa je bil prisoten tudi predsednik Evropske komisije. Več o dosežkih srečanja v dokumentu iz Gleaneaglesa (G–8: Gleaneagles 2005: The Gleaneagles Communique), http://www.fco.gov.uk/Files/kfile/PostG8_Gleneagles_Communique,0.pdf (06. 01. 2006).

42

narave (te lahko izvirajo iz naravnih nesreč, vojn in konfliktov oz. drugih primerljivih

situacij). Pomoč se zagotavlja za varovanje življenj, humanitarno pomoč, kratkoročno

rehabilitacijo, begunce, ter za zgodnje preprečevanje katastrof.

Velja poudariti, da humanitarna in krizna pomoč zaradi svojega relativno kratkoročnega

učinka ni prioriteta obravnavanega razvojnega sodelovanja, saj se v okviru Loméjske

konvencije in Dogovora iz Cotonouja partnerji osredotočajo na dolgoročni razvojni vidik.

Prebivalstvo naj bi se prek različnih usposabljanj samo naučilo, kako delovati v prihodnosti in

naj bi iz pasivnega spremljevalca prešlo v aktivnega sooblikovalca razvoja lastne države in

regije. Situacijam, ko je treba priskrbeti nujno pomoč, se sicer ne da izogniti, vendar ima za

take primere EU vzpostavljen Urad ES za humanitarno pomoč (European Community

Humanitarian Aid Office – ECHO). Poleg tega novi dogovor v 73. členu jasno navaja, da so

kratkoročni krizni ukrepi predmet financiranja iz pripadajočega EDF le v izrednih primerih, ko

se taka pomoč ne more zagotoviti neposredno iz proračuna ES.

3.3.6. Najmanj razvite, celinske in otoške AKP države

Oba okvira sodelovanja zagotavljata posebno obravnavo najmanj razvitih AKP držav,

upoštevata pa tudi ranljivost celinskih in otoških AKP držav. Posebne pravice naj bi veljale na

področjih regionalnega sodelovanja, transportne in komunikacijske infrastrukture, ribištva,

strukturnega prilagajanja in zagotavljanja hrane, kot določata 328. člen Loméjske konvencije

in 84. člen Dogovora iz Cotonouja. Posebna obravnava je za omenjene države bistvenega

pomena, saj so zaradi nižje razvojne stopnje ali neugodnih geografskih danosti v primerjavi z

drugimi AKP državami zapostavljene. Konkretne ugodnosti posebne obravnave najmanj

razvitih AKP držav proučujem v sklopu uresničevanja razvojnega partnerstva, in sicer v

poglavju 4.3.4.

43

3.3.7. Posvetovalni postopek

Pomembna novost Dogovora iz Cotonouja je 96. člen o posvetovalnem postopku, ki določa

ravnanje v primeru, ko ena od držav pristopnic kljub političnemu dialogu krši človekove

pravice, načela demokracije ali pravne države. V tem primeru država pristopnica, ki je kršenje

opazila, priskrbi državi kršiteljici in Svetu ministrov vse ustrezne informacije, ki so potrebne

za temeljito preiskavo kršitve. Državo kršiteljico se nato povabi na posvetovanje, ki naj bi

pomagalo rešiti zaplet. Primerni ukrepi, ki sledijo kršitvi, naj bi bili v skladu z mednarodnim

pravom in proporcionalni kršitvi, do suspenzije pomoči pa naj bi prišlo le v skrajnem primeru.

Določilo o suspenziji je pomembno, saj dokazuje, da ne gre le za preprosto pogojevanje

pomoči, temveč kršitvam sledi tudi sankcija. Prvič se pogojevanje nakaže že v zadnji

Loméjski konvenciji, ko politični elementi začnejo pridobivati bistveno vlogo v razvojnem

sodelovanju (EC, 2000), dokončno pa se to izoblikuje leta 2000 z vpeljavo začasne prekinitve

pomoči kot sankcije. »/V/ primerih resne aktivne ali pasivne korupcije je pomoč lahko začasno

ukinjena. To je prava novost, tako v kontekstu AKP – EU kot v mednarodnih odnosih, in

pošilja jasen in pozitiven signal evropskim davkoplačevalcem in vlagateljem, ter tistim, ki jim

je pomoč uradno namenjena« (EC, 2002b: 87).58 Na ta način naj bi se evropskim

davkoplačevalcem vrnilo izgubljeno zaupanje v razvojno pomoč, evropski vlagatelji bi v AKP

države vlagali več sredstev, prejemniki pomoči pa bi se prek sistema, ki pomoči ne zagotavlja

avtomatično, ampak glede na prejšnje rezultate (rolling programming) naučili odgovornega

načrtovanja in učinkovite izvedbe projektov.

58 Ideja pogojevanja v razvojnem sodelovanju sicer ni povsem nova, saj je prisotna že v pobudi Svetovne banke za najbolj zadolžene revne države (Highly Indebted Poor Countries Initiative – HIPC). Ta pobuda je bila ustanovljena leta 1996, prenovljena pa leta 1999. Ključne novosti so bile znižanje praga za vstop v pobudo, hitrejša pomoč in medsebojna povezanost odpisa dolgov ter zmanjševanja revščine. Države so poleg makroekonomskih kriterijev za sodelovanje v pobudi po novem morale izdelati tudi ustrezne strategije za odpravljanje revščine (Poverty Reduction Strategy Papers), ki vključujejo številne dejavnike, med drugim tudi vprašanje upravljanja. The World Bank Group (2005) HIPC History, http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/TOPICS /EXTDEBTDEPT/0,,contentMDK:20263277~menuPK:528655~pagePK:64166689~piPK:64166646~theSitePK:469043,00.html (15. 06. 2005).

44

***

Z interpretacijo in primerjavo zadnje Loméjske konvencije ter Dogovora iz Cotonouja

zaključujem analizo izbranih primarnih dokumentov. Ugotavljam, da novi dogovor na

deklarativni ravni prinaša več bistvenih sprememb, izmed katerih bi na prvem mestu omenila

poglobljen politični dialog, zavezanost zmanjševanju revščine, vključevanje civilne družbe in

novo ureditev gospodarskega in trgovinskega sodelovanja. Okrepljen je poudarek na

zasebnem sektorju in naložbah ter izpostavljen pomen regionalnega povezovanja,

makroekonomskih in strukturnih reform, razvoja institucij ter usposabljanja. Sladnost z WTO–

jem in sodobnimi globalizacijskimi trendi prinaša na razvojno agendo nove, s trgovino

povezane vsebine, poenostavitev instrumentov pa zagotavlja večjo preglednost finančnega

sodelovanja. Duh novega dogovora naj bi omogočil premik od 'pomoči' k 'partnerstvu': »Ideja

je vse večji premik od finančne in tehnične pomoči k resničnemu političnemu sodelovanju«

(EC, 1998: 18).

V uvodu diplomskega dela sem menila, da bo novi dogovor na deklarativni ravni za AKP

države na splošno ugodnejši od prejšnjih konvencij, in sicer predvsem zaradi spodbujanja

naložb, zasebnega sektorja, civilne družbe in učinkovitosti razvojne pomoči. Po proučitvi

dokumentov moram to predpostavko delno zanikati. Dogovor iz Cotonouja je eden

pomembnejših sodobnih razvojnih dogovorov, ki zajema najnovejše razvojne trende, vendar s

stališča AKP držav zagotovo ni optimalen. Poleg elementov, ki so glede na prejšnji sistem

pozitivnejši, dogovor namreč ponuja tudi manj ugodne prvine.

Pozitivnejša se mi zdi zlasti dvojnost, ko se na eni strani opozarja na odpravljanje revščine, na

drugi strani pa se zaveda ključnosti gospodarskih in širših družbenih reform ter vpetosti v

prihajajočo globalno družbo. Osredotočenost na zasebni sektor prinaša upanje, ki ga prejšnji

poudarek na kmetijstvu in industrializaciji ni upravičil. Zaradi svoje usmerjenosti k profitu naj

bi zasebni sektor pripomogel k višji gospodarski rasti in posledično k večjemu razvoju.

Vendar pa je po mojem mnenju pri poudarjanju zasebnega sektorja potrebna določena

previdnost, predvsem kar zadeva najmanj razvite AKP države. Obstaja strah, da takšen pristop

ostane zgolj črka na papirju, saj v nekaterih državah ni niti osnovnih pogojev za izgradnjo

učinkovitega podjetništva. Deklarativna enakopravnost AKP držav se v praksi lahko hitro

45

razblini, saj bolj razvite AKP države iz razvojnega dogovora praviloma potegnejo bistveno

več kot manj razvite, in to kljub posebni obravnavi, ki je namenjena slednjim. Pomembno se

zdi tudi vključevanje civilne družbe, saj preko nje prebivalci AKP držav lahko sooblikujejo

svojo prihodnost in na ta način krepijo odgovornost do razvoja svoje države in regije. Kot pri

podjetništvu pa se tudi tokrat velja vprašati, ali je organizirana civilna družba v neki skupnosti

dovolj razvita, saj sicer deklarativna naklonjenost lahko postane brezpredmetna.

Po drugi strani je novi dogovor za AKP države izrazito manj ugoden z ozirom na poglobljeno

politično dimenzijo in napoved novih gospodarskih in trgovinskih odnosov. Spoštovanje

človekovih pravic, demokracije in pravne države so sicer vrednote, ki jih v današnjem času

prepoznavamo kot pozitivne, vendar v kontekstu razvojnega sodelovanja za države prejemnice

pomoči pomenijo neugoden princip pogojevanja in suspenza pomoči. To pomeni, da morajo

AKP države spoštovati politične elemente, ki jih narekuje Dogovor iz Cotonouja, sicer so proti

njim uvedeni določeni ukrepi.59 Po drugi strani pa EPAs napovedujejo neizbežen prihod

liberalizacije. Z izgovorom preprečevanja nadaljnje marginalizacije AKP držav se na razvojno

agendo uvrščajo nove trgovinske teme (npr. konkurenčna in potrošniška politika, intelektualna

lastnina, sanitarni ukrepi, delavski standardi ipd.), s katerimi se te države še ne znajo soočiti.

Zaključujem torej, da je na deklarativni ravni Dogovor iz Cotonouja v primerjavi s prejšnjimi

Loméjskimi konvencijami za AKP države tako bolj kot manj ugoden. Kako pa se njegova

določila uresničujejo v praksi, proučujem v naslednjem poglavju.

V četrtem poglavju se deklarativni ravni pridružuje še izvedbena raven analize. Pri tem je

treba upoštevati, da je Dogovor iz Cotonouja stopil v veljavo šele 01. 04. 2003, tri leta po

podpisu (stanje z dne 07. 05. 2003 podaja dokument Ratifikacija Dogovora iz Cotonouja –

Ratification de l'accord de Cotonou). Krivda za zamik leži predvsem na EU, saj so AKP

države predvideno število ratifikacij dosegle že v maju 2002.60 Od petnajstih držav članic EU

je namreč do takrat dogovor ratificiralo le sedem držav – Danska, Velika Britanija, Švedska,

Finska, Francija, Nemčija in Irska (The Secretariat of the ACP Group of states, 2003).

59 Teh ukrepov 96. člen o posvetovalnem postopku podrobneje ne določa, vendar konkretni podatki, ki so prikazani v poglavju 4.5., kažejo na redno uresničevanje določila o suspenziji pomoči. 60 Za vstop v veljavo Dogovor iz Cotonouja v 93. členu zahteva ratifikacijo vseh držav članic ES (v času sprejetja dogovora 15 držav), dveh tretjin AKP držav ter odobritev ES kot celote.

46

4. URESNIČEVANJE NOVEGA RAZVOJNEGA PARTNERSTVA

Z analizo statističnih podatkov in letnih poročil EU ter drugih sekundarnih virov proučujem

praktično izvajanje temeljnih razvojnih dokumentov med EU in AKP državami, s poudarkom

na Dogovoru iz Cotonouja. Osredotočam se predvsem na gospodarske kazalce, ki nazorno

odslikavajo stanje v odnosih med tema skupinama držav, čeprav posegam tudi po nekaterih

kazalcih družbenega razvoja. V primerjavi s temi so kazalci politične dimenzije veliko manj

sistematični, kar zopet kaže na to, da gre za neko novo vsebino v razvojnih odnosih – kot taka

pa na ravni preverjanja v okviru letnih poročil še ni izoblikovana. Prednost dajem najnovejšim

dosegljivim podatkom, ki pa jih ni mogoče obravnavati ločeno, zato na številnih mestih

posegam tudi po statistikah iz časov Loméjskih konvencij. To še posebej velja v začetnem

delu, kjer obravnavam poglavitne kritike loméjskega razvojnega sistema.

V nadaljevanju ločujem več področij partnerskega sodelovanja: splošno področje, področje

gospodarskega razvoja, področje družbenega in človekovega razvoja, večdimenzionalno

področje ter področje akterjev partnerstva.61 Obravnavam tudi revizijo Dogovora iz

Cotonouja, razpravo o spremembi EDF in stanje revščine v AKP državah. Kot rečeno pa se

uvodoma posvečam kritiki uresničevanja loméjske ureditve, s pomočjo katere poskušam

ponazoriti stanje, ki je botrovalo sprejetju novega razvojnega dogovora.

4.1. Kritika loméjske ureditve

Trgovinska določila Loméjskih konvencij so vsebovala tržne preference, kar naj bi bilo

predvsem v interesu AKP držav. Kakšno korist pa je od njih imela EU? Grynberg (1997)

meni, da je bil njen glavni gospodarski motiv zagotavljanje preskrbe za evropske trge. Po

koncu hladne vojne, ko se je EU obrnila proti vzhodnoevropskemu prostoru in ko je postalo

jasno, da se AKP države v času razvojnega sodelovanja niso razvile ne kot močni izvozniki ne

kot trgi za evropske proizvode (ibid.), pa se je loméjski razvojni sistem znašel pred korenitimi

61 Pri tej delitvi okvirno sledim Kompendiju razvojnih strategij. European Commission (2001) Compendium on co-operation strategies. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities.

47

spremembami. Kljub tržnim preferencam se je namreč pomen AKP držav za trgovinsko

poslovanje z EU močno zmanjšal, saj je po podatkih Evropske komisije tržni delež AKP držav

na trgu EU padel s 6,7 % leta 1976 na 2,8 % leta 1994 (EC, 1996: xiii), enako nizek delež pa

so zabeležili tudi v letu 1999 (EC, 2002b: 86). Do tega je verjetno prišlo zaradi nastopa

liberalizacije v okviru Urugvajskega kroga trgovinskih pogajanj, predpristopnih dogovorov

EU s srednjo in vzhodno Evropo ter zaradi porasta regionalnih trgovinskih ureditev znotraj

same Evrope (EC, 1996: 16, 17), zaradi česar se je EU preusmerila na druge trge. Evropska

komisija je nadalje ugotovila, da je trgovina potekala v zelo skromnem številu proizvodov –

60 % celotnega AKP izvoza je bilo zgoščenega v le 10 proizvodih, porazna je bila

nadpovprečno nizka rast BDP per capita v podsaharski Afriki, zaskrbljujoč pa je bil tudi

padec evropske razvojne pomoči z 0,33 % BDP–ja leta 1988 na 0,23 % leta 1998 (EC, 2000).

Zadnje lahko obrazložimo z negativnim odnosom, ki se je do razvojne pomoči takrat pojavil

med evropskimi davkoplačevalci. Ti so koruptivnost videli kot endemično lastnost afriških

narodov (ibid.), kar je s stališča sodobnega razmišljanja o človeku nedopustno. Če v neki

državi ni ustreznih institucij z vgrajenimi mehanizmi nadzora in s primerno politično kulturo,

se je korupcije težko ubraniti tako v afriškem kot v evropskem in drugih prostorih.62

Poleg praktične neuspešnosti sistema tržnih preferenc, katerega korenine segajo še v čase

kolonializma, je taka ureditev povzročala tudi pomisleke znotraj GATT–a (General

Agreement on Tariffs and Trade – Splošni dogovor o carinah in trgovini) in kasneje WTO–ja.

Loméjske tržne preference za AKP države se namreč niso razlikovale le od načela MFN,

temveč tudi od sistema splošnih preferenc (General System of Preferences – GSP), ki je bil

namenjen drugim DVR (Grynberg, 1997).63 AKP države naj bi bile v primerjavi s temi preveč

privilegirane. Največji povod za kritiko so predstavljali loméjski protokoli, npr. protokol o

bananah, ki AKP državam zagotavlja dostop na evropske trge za določeno kvoto banan, od

česar je odvisna predvsem karibska regija (ibid.). Taki ureditvi so nasprotovali

62 Zmanjšanje finančnih sredstev po mojem mnenju ni pravi odgovor na pojav korupcije, saj pomeni korak nazaj od razvojnih prizadevanj. Namesto tega je treba povečati sredstva za institucionalni razvoj, ki bo vseboval ukrepe proti korupciji, tako na preventivni kot na pravni ravni. Tega se zaveda tudi novi dogovor (glej poglavje 4.5.2.). 63 AKP države bi lahko namesto loméjske trgovinske ureditve uporabljale tudi GSP obravnavo. Trenutni GSP sistem je podaljšan do izteka leta 2005, sledil pa mu bo nov desetletni GSP sistem – alternativa za države, ki se ne bodo odločile za EPAs. Takih držav zaenkrat ni, saj je bil GSP sistem za AKP države do sedaj manj ugoden; pod njegovim okriljem so izvažale le nekatere tekstilne izdelke, pa še to zaradi omejujočih pravil izvornosti (Technical Centre for Agricultural and Rural Cooperation, 2005).

48

srednjeameriški proizvajalci banan in ZDA, ki bi na trgu ob odsotnosti protokola lahko

konkurirali z nižjimi cenami. WTO–jeva preiskava evropskega bananskega režima je pokazala

resnične neskladnosti, vendar si je EU že pred tem priskrbela odložitev od izpolnjevanja pravil

te organizacije (waiver) (ibid.).64

Podobno kot protokol o bananah neskladju s pravili WTO–ja ni mogel uiti protokol o

sladkorju. Pri tem se moramo zavedati ključnih razlik med tema ureditvama. Prvič, protokol o

sladkorju je bil zasnovan kot pomoč britanski sladkorni industriji, in je bil eden pomembnih

elementov ob vstopu Velike Britanije v EGS leta 1973 (ibid.). Drugič, medtem ko so banane

za evropski interes obrobnega pomena, je sladkor v osrčju Skupne kmetijske politike EU in

vsak njegov uvoz trči ob pomembne evropske kmetijske interese. EU je namreč danes eden

glavnih izvoznikov sladkorja in uvaža sladkor iz AKP držav le še zaradi interesov nekaterih

evropskih rafinerij (ibid.). In tretjič, protokola se razlikujeta po sami pravni naravi, saj je

protokol o bananah tržna preferenca, protokol o sladkorju pa temelji na pogodbeni osnovi

(ibid.). Sladkor AKP držav je zato v še slabšem položaju kot banane, saj poleg neskladnosti z

WTO–jem sovpada še s podobno evropsko proizvodnjo in je odvisen od pogodb.

Na področju sladkorja je v zadnjem času prišlo do pomembnih sprememb, saj so 24. 11. 2005

evropski kmetijski ministri sprejeli reformo evropske sladkorne politike, katere glavni cilj je

znižanje cene belega sladkorja za 36 % (Agritrade, 2005).65 Do znižanja naj bi prišlo

postopoma, v roku štirih let (2006/07–2009/10), vzporedno s tem pa so evropski pridelovalci

sladkorja upravičeni do povprečne kompenzacije v višini 64,2 % zmanjšanja cene (ibid.).

Nižja evropska cena sladkorja bo imela bistvene posledice za tiste AKP države, ki so

upravičene do izvoza določene kvote sladkorja na evropski trg.66 Cena tone surovega sladkorja

bo namreč z današnjih 523,7 evra do leta 2009/10 padla na samo 335 evrov, kar bo za AKP

64 Odlog je obsegal 1. člen GATT–a (načelo nediskriminacije), saj se je EU s preferenčnim odnosom do AKP držav obnašala diskriminatorno do ostalih držav. EU je odlog uživala do 29. 02. 2000 (McQueen, Phillips, Hallam in Swinbank, 1997), nato pa ji ga je WTO leta 2001 podaljšal do 31. 12. 2007, kot je razvidno iz Poročila pristopnic k Dogovoru v zvezi z Odločbo dne 14. 11. 2001 (WTO: Report of the Parties to the Agreement under the Decision of 14 November 2001): WT/L/504, z dne 05. 12. 2002. 65 Cilj sladkorne reforme je izboljšati konkurenčnost evropske sladkorne industrije in se približati mednarodnim obvezam EU v okviru WTO–ja (Agritrade, 2005). 66 Barbados, Belize, Kongo, Slonokoščena obala, Fidži, Gvajana, Jamajka, Kenija, Madagaskar, Malavi, Mauritius, Svaziland, Tanzanija, Trinidad in Tobago, Zambija in Zimbabve (Agritrade, 2005).

49

države pomenilo padec izvoznih zaslužkov od izvoza sladkorja in v štirih letih bodo na ta

način izgubile skoraj 430 milijonov evrov (ibid.).67 Za prilagoditev novim razmeram je EU

AKP državam v letu 2006 sicer namenila 40 milijonov evrov pomoči, vendar naj bi bila ta

namenjena le »tistim AKP državam, ki jo bodo potrebovale« (ibid.). Za nekatere države bodo

spremembe evropske sladkorne politike pomenile globok gospodarski šok,68 poleg tega bo

nižja cena sladkorja na evropskem trgu pozornost verjetno preusmerila na regionalne trge,

predvsem na južno– in vzhodnoafriškega (Južna Afrika in Kenija bosta po novem izvoznikom

ponujali višje cene kot EU), kar bi ogrozilo nacionalne cene sladkorja (ibid.). Končni dogovor

sladkorne reforme EU torej za AKP države predstavlja razočaranje, še predvsem v luči

njihovega predhodnega poziva, v skladu s katerim bi se evropska cena sladkorja zmanjšala le

za 19 % v obdobju osmih let (ibid.).

Naslednjo kritiko sta si prislužila instrumenta Stabex in Sysmin, del programske razvojne

pomoči.69 Med letoma 1986 in 1998 je bilo za tovrstno pomoč namenjenih okrog 7,5 milijarde

evrov, od tega 3,5 milijarde za strukturno prilagajanje, 3,4 milijarde za program Stabex, 0,6

milijarde pa za program Sysmin (Cox in Chapman, 2000: 53). Na Stabex je v skladu s tem

odpadlo 45 %, na Sysmin pa 8 % vse programske pomoči. To je v omenjenem obdobju

pomenilo 11,6 % oz. 2 % celotne EU pomoči AKP državam (ibid.). Med instrumentoma je

torej obstajala precejšnja finančna nesorazmernost, saj je bilo za Stabex namenjenih znatno

več sredstev kot za Sysmin. Kljub temu pa pričakovanj ni izpolnil ne eden ne drugi izvozni

instrument, saj je bila pomoč te vrste pogosto prejeta prepozno, da bi dosegla želeni učinek

(EC, 2002b: 88). Čas je pokazal, da sta bila v dobri veri sprejeta instrumenta v praksi izrazito

neuspešna, med vzroki za njun neuspeh pa Šabič (1992: 1105) poudarja predvsem hiter padec

cen surovin v osemdesetih letih: »V času, ko je bil Stabex uveden, so cene blaga kazale težnjo

naraščanja, povsem drugačen položaj pa je nastal v začetku osemdesetih let, ko so cene

67 Po prvotnem junijskem predlogu sladkorne reforme bi AKP države izgubile celo več kot 661 milijonov evrov (Agritrade, 2005). 68 V Svazilandu bo to npr. pomenilo 21–odstotno zmanjšanje vseh izvoznih zaslužkov od trgovine z EU (Agritrade, 2005). 69 Pomoč EU lahko razdelimo na programsko pomoč (podpora strukturnemu prilagajanju, Stabex, Sysmin), pomoč za zagotavljanje zadostne hrane za prebivalstvo (v razvojnem smislu), humanitarno pomoč, pomoč nevladnim organizacijam in projektno pomoč (Cox in Chapman, 2000: xiv). V sklop projektne pomoči lahko uvrstimo naravne vire, proizvodne storitve, gospodarsko infrastrukturo in storitve, družbeno infrastrukturo in storitve, dobro upravo in civilno družbo, ter večdimenzionalne vsebine (ibid.).

50

surovin začele naglo padati, in sredstva Stabexa kar naenkrat niso niti približno zadovoljevala

zahtev AKP držav po nadomestilih.«70

Na kratko velja omeniti še dve kritiki. Prva zadeva EDF, katerega sredstva so sicer rasla v

nominalnem, ne pa tudi v realnem smislu, medtem ko se je prebivalstvo AKP držav stalno

povečevalo (Dorman, 2004). To pomeni, da razvojna pomoč kljub povečanju finančnih

sredstev ni več ustrezno zadovoljevala rastočih potreb čedalje številčnejšega prebivalstva.

Najglasnejša in morda najostrejša kritika pa zadeva vprašanje evropskega interesa v

razvojnem sodelovanju, ki naj bi služil predvsem lastnim koristim: »Ker se evropski razvojni

skladi vzpostavljajo s strani nacionalnih vlad EU, se lahko pritiska na države prejemnice

pomoči, tako da te sredstva porabijo za pogodbe s podjetji iz držav donatoric« (ibid.). V zvezi

s tem bi se lahko strinjali s Todarom, ki pravi, da države donatorice dajejo pomoč predvsem

zato, ker je to v njihovem političnem, strateškem, ali gospodarskem interesu. »Nekaj razvojne

pomoči je lahko motivirane z moralnimi in humanitarnimi željami, da bi pomagali manj

srečnim /…/, vendar ne obstaja nikakršen zgodovinski dokaz, ki bi kazal na to, da bi

donatorice dolgoročno pomagale drugim, ne da bi v zameno zahtevale kakšne ustrezne

ugodnosti (politične, gospodarske, vojaške, itn.)« (Todaro, 1997: 550). Nedvomno gre pri

vprašanju pogojenosti razvojne pomoči za zelo občutljivo in kompleksno vprašanje, ki bi si

zaslužilo dodatno pozornost. Menim, da se razvojna pomoč v vsakem primeru in v veliki meri

oblikuje pod pritiskom držav donatoric, čeprav to nekoliko bolj velja za bilateralno kot za

multilateralno pomoč. Pričakovati, da bodo države svoje donacije razporejale brez

kakršnihkoli povratnih koristi, bi bilo utopično. Sicer pa po mojem mnenju sama vpletenost

različnih interesov v razvojno pomoč ni tako bistvena kot njihova uravnoteženost –

sodelovanje naj bi se namreč odvijalo v skupnem, vzajemnem interesu.71

70 EU kljub izvzetosti Stabexa in Sysmina iz glavnega besedila Dogovora iz Cotonouja še vedno izravnava izpade izvoznih zaslužkov. Tako je od leta 2000 do leta 2003 za izpad izvoznih zaslužkov namenila skoraj 191 milijonov evrov, za izpad rudarskih izvoznih zaslužkov pa nekaj več kot 204 milijone evrov (lasten izračun na podlagi EC, 2002b: 136; EC, 2002a: 190; EC, 2003b: 176; EC, 2004a: 150). 71 V razpravi ni ključna postavka o 'odsotnosti' interesa, temveč doseganje 'vzajemnega' interesa.

51

4.2. Splošni pregled razvojnega sodelovanja

V splošnemu pregledu statističnih podatkov o izvrševanju Loméjskih konvencij in Dogovora

iz Cotonouja na kratko proučujem višino in smer evropskih finančnih transferjev v AKP

države. Oris te vrste kaže na dejansko finančno 'težo' razvojnega sodelovanja.

Porast obveznosti in izplačil je mogoče zaznati po letu 1975, po vpeljavi prve Loméjske

konvencije (EC, 2004n). Na splošno za vse konvencije in tudi za novi dogovor velja, da so

bile načrtovane obveznosti (commitments) vedno večje od dejanskih izplačil (payments), kar

kaže na težave AKP držav pri črpanju razpoložljivih sredstev. Največje odstopanje iz tega

naslova je bilo opaziti v času tretje in dopolnjene četrte Loméjske konvencije (ibid.). Do leta

2006 naj bi bilo v sklopu razvojnega sodelovanja namenjenih in izplačanih več kot 42 milijard

evrov (EC, 2004e; EC, 2004f). Vendar sami zneski ne povedo veliko in velja pravilo, da je

»/b/oljša predstava EDF v smislu obveznosti in izplačil /.../ pomembna le, če se prevede v

kvalitativen učinek na terenu« (EC, 2004a: 88).

Več nam pove pregled regionalne porazdelitve evropske razvojne pomoči. Ta kaže, da EU

daleč največ pomoči namenja AKP državam, šele nato pridejo na vrsto druge regije (EC,

2004j; EC, 2005e: 14, 15). AKP regija v primerjavi z drugimi regijami torej ni zapostavljena,

čeprav je pri tem treba opozoriti na tri dejstva. Prvič, nominalni zneski ne morejo pokazati

dejanskega stanja, saj je AKP držav številčno veliko več kot držav iz drugih regij, večje pa so

tudi glede na velikost in število prebivalstva, zato potrebujejo večji obseg pomoči. Drugič,

predvsem srednjeevropske države so v letih pred vključitvijo v EU sredstva prejemale prek

predpristopnih kanalov in ne prek razvojne pomoči. In tretjič, razvojna pomoč je praviloma

učinkovitejša v regijah, ki so bližje EU, ker so stabilnejše in imajo manj težav z geografsko

oddaljenostjo, zato se z manj sredstvi lahko doseže bistveno več. Pri AKP državah pa se velik

del sredstev izgubi s transportom in gradnjo ustreznih institucij, skozi katere se razvojna

pomoč šele posreduje.

52

Diagram 1: Regionalna porazdelitev pomoči EU v letih 2001–2004:

Izplačila (v mio evrov)

0 500 1000 1500 2000 2500 3000

Balkan

NIS

Latinska Amerika

Azija

Mediteranska regija

Južna Afrika

AKP

Tematsko

2004200320022001

Vir: povzeto po EC (2005e: 15).

Posvetimo se konkretnim podatkom o porazdelitvi razvojne pomoči. 71 AKP držav72 je med

letoma 1986 in 1998 prejelo blizu 30 milijard evrov, kar ustreza 43,5 % vse geografsko

dodeljene pomoči EU v tem obdobju (Cox in Chapman, 2000: xix). To ni malo – spomnimo

se, da EU razvojno sodeluje tudi z drugimi velikimi regijami, npr. z azijsko in

latinskoameriško. Več kot tri četrtine pomoči je prišlo prek EDF, okrog 16 % iz proračuna EU

in okrog 7 % od EIB v obliki koncesijskih posojil; kar 78 % omenjenih sredstev pa je prejela

podsaharska Afrika (ibid.). Podsaharska Afrika je daleč največja regija v AKP skupini tako po

številu držav (47) kot tudi po številu prebivalstva, hkrati pa je tudi najbolj razvojno ogrožena

in bo morala za dosego milenijskih ciljev biti najtrši boj, o čemer več v poglavju 4.9. o

odpravljanju revščine.

72 V letu 2000 se je s podpisom Dogovora iz Cotonouja tem državam pridružilo še šest novih članic iz Pacifika, že leta 1997 pa je začela z EU sodelovati tudi Južna Afrika, tako da je število AKP držav naraslo na 78.

53

Diagram 2: Pomoč EU AKP državam v obdobju 1986–1998 glede na vir sredstev

75%

16%7%

0%10%20%30%40%50%60%70%80% Evropski

razvojni sklad

Proračun EU

Evropskainvesticijskabanka

Vir: povzeto po Coxu in Chapmanovi (2000: xix).

V loméjskem sistemu so torej AKP države prek EDF prejele znatno več sredstev kot iz

proračuna EU ali od EIB. Podobna porazdelitev sredstev se nadaljuje tudi po letu 2000, saj so

npr. v letu 2004 AKP države skupaj s prekomorskimi državami in teritoriji prejele 2.528

milijonov evrov, od tega 2.405 milijonov prek EDF, le 124 milijonov pa prek proračuna (EC,

2005c). Od EIB bodo po načrtih AKP države med letoma 2003 in 2008 prejele 1.700

milijonov evrov iz njenih lastnih sredstev ter 2.200 milijonov evrov kot del investicijske

ovojnice EDF (European Investment Bank, 2005).

Evropska komisija in posamezne članice EU so največji svetovni donator URP. Leta 2000 so

npr. prispevale 50 %, leta 2005 pa 55 % vse URP, ki jo je za Organizacijo za gospodarsko

sodelovanje (Organization for Economic Cooperation and Development – OECD) zbral njen

Odbor za razvojno pomoč (Development Assistance Committee – DAC) (EC, 2003a: 5; EC,

2005e: 5). To dejstvo ni presenetljivo, saj v OECD prevladujejo predvsem evropske države

(23 od 30 držav članic). Članice EU so se leta 2002 v mehiškem Monterreyu zavezale k

povečanju svojih prispevkov, tako da bi ti dosegli 0,39 % njihovega BDP–ja (EC, 2003a: 5).73

Obveza se je še poglobila julija 2005, ko je EU v t. i. Evropskem konsenzu (European

73 Leta 2002 se je v Monterreyu sestala Mednarodna konferenca o razvojnem financiranju, ki je znana po svojem večpartnerskem pristopu – mnenja o financiranju razvoja so namreč izmenjali predstavniki vlad, civilne družbe, institucij in poslovnega sveta. United Nations (2002) International Conference on Financing for Development, http://www.un.org/esa/ffd/ffdconf/ (29. 05. 2005).

54

Consensus) soglašala, da bo do leta 2010 njena URP narasla na 0,56 % BDP–ja, in sicer na

0,51 % v stari petnajsterici držav in na 0,17 % v novih desetih članicah (EC, 2005b: 12). S tem

so države članice EU napovedale, da se želijo postopoma približati cilju 0,7 % BDP–ja. Če jim

bo povišanje uspelo, si bodo položaj razvojne velesile še utrdile, žal pa podatki zaenkrat ne

kažejo povsem v to smer. V skladu z izsledki OECD je namreč kar osem od petnajstih starih

članic EU v obdobju med letoma 2002 in 2003 zmanjšalo svoj prispevek za URP (ECDPM,

2004a).74 Celotna URP EU se je v tem obdobju sicer povečala, s 25,3 na 25,8 milijarde evrov

(ibid.), vendar pa so te države dale slab zgled novim državam članicam, ki so se EU pridružile

v letu 2004. Kar polovica novih članic namreč še nima ustrezno izoblikovane razvojne politike

(med njimi tudi Slovenija), pa tudi v finančnem smislu je njihova URP izredno nizka – v letu

2001 je npr. povprečje URP v desetih novih članicah znašalo le 0,035 % njihovega BDP–ja

(International Data Corporation, 2003: 7, 9, 90–100). 75

A vrnimo se zopet k AKP državam. Razvojna pomoč EU se je v teh državah porabljala za

različne namene, npr. za strukturno prilagajanje, gospodarske reforme, razvoj konkurenčnega

zasebnega sektorja in lajšanje dolžniškega bremena (EC, 2002b: 89).76 Sredstva URP, ki

ustrezajo definiciji OECD (izključena je npr. pomoč pri zagotavljanju miru in varnosti) in ki

so bila AKP državam ter prekomorskim državam in teritorijem namenjena med letoma 2000 in

2004, prikazuje preglednica:

74 Podatek Evropskega centra za upravljanje z razvojnimi politikami (European Centre for Development Policy Management – ECDPM) navaja, da so URP zmanjšale Italija, Avstrija, Danska, Finska, Nizozemska, Portugalska, Španija in Švedska. 75 International Data Corporation (2003) The Consequences of Enlargement for Development Policy, http://europa.eu.int/comm/development/body/organisation/docs/study_conseq_enlarg_vol1.pdf#search='EU%2C%20ODA%2C%20new%20member%20states' (18. 12. 2005). 76 Sredstva se z novim dogovorom preusmerjajo predvsem v podporo makroekonomskih reform. Tem državam naj bi se pomagalo pri spreminjanju njihovih gospodarstev, vse skupaj pa povezalo s strategijami zmanjševanja revščine (EC, 2002a: 121). Makroekonomska podpora je v desetletju 1992–2002 znašala 3 milijarde evrov (EC, 2003b: 129), za strukturno prilagajanje pa je bilo v letih 2000–2003 v okviru EDF izplačanih skoraj 910 milijonov evrov (lasten izračun na podlagi EC, 2002b: 136; EC, 2002a: 190; EC, 2003b: 176; EC, 2004a: 150). Za HIPC je EU v obdobju 2000–2003 iz EDF izplačala približno 1.095 milijonov evrov (ibid.).

55

Tabela 2: URP EU, namenjena AKP državam ter prekomorskim državam in teritorijem

v obdobju 2000–2004

URP: Obveznosti in izplačila iz proračuna EU in EDF (v mio evrov)

Leto 2000 2001 2002 2003 2004

Obveznosti 4.207 2.092 2.278 3.897 2.570

Izplačila 1.789 1.913 2.087 2.484 2.528

Vir: povzeto po EC (2005a: 61).

Poglavje zaključimo s pregledom trenutne situacije v AKP državah. Po izračunih Svetovne

banke se je prebivalstvo teh držav od leta 2001 do leta 2004 povečalo z nekaj manj kot 631

milijonov na skoraj 661 milijonov (Statistical Analysis 2001, 2002: 1; Statistical Analysis

2004, 2005b: 1). Priča smo torej rasti prebivalstva, kar za razvoj ni ugodno, saj finančni

transferji temu običajno težko sledijo. Kljub nominalni rasti sredstev je realni učinek na terenu

lahko iz leta v leto manjši, zato sta skrbno načrtovanje projektov in programov ter učinkovitost

izvedbe in porabe finančnih sredstev še toliko bolj pomembna. Po zgoraj omenjenih statistikah

je BDP per capita leta 2001 znašal 388 $, leta 2004 pa 396 $, kar sicer pomeni rast za 8 $,

vendar pa se ne moremo izogniti nizki nominalni vrednosti tega kazalca. Če 396 $ razdelimo

med 365 dni v letu, pridemo do zaključka, da povprečni prebivalec AKP države porabi

natanko 1,08 $ na dan.77 Pri tem se moramo zavedati razlik med prebivalci različnih AKP

držav, ter med pripadniki različnih slojev. Nekateri posamezniki namreč to povprečje

presežejo, velika večina pa ostaja pod njim. Mnogo jih ne preseže mednarodno dogovorjene

globalne meje revščine (1 $ na dan), še predvsem v podsaharski Afriki, kjer je životarjenje

ljudi v pogojih absolutne revščine vsakdanji pojav. Zaskrbljujoč je tudi padec stopnje rasti

BDP–ja, ki je s 7,5 % leta 2001 padla na 6 % leta 2004 (najbolj kritično je bilo leto 2002, ko

so zabeležili le 3 % rast) (DG Trade, 2005a). 78

77 Naj navedem zanimivost, da ena evropska krava dobi subvencijo 803 $ letno, kar ustreza 2,2 $ dnevno – veliko več, kot ima na razpolago večina prebivalcev AKP držav in DVR nasploh. BBC (2003) »Cut farming subsidies,« says CBI Chief. BBC News, 12. 09. 2003, http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/3102266.stm (20. 10. 2005). 78 V primerjavi s stopnjami rasti razvitih držav (npr. dvoodstotno rastjo EU v letu 2005) se te stopnje kažejo kot visoke, vendar moramo upoštevati, da so visoke stopnje rasti značilnost DVR, ki še nimajo izkoriščenih vseh gospodarskih potencialov. Njihov BDP se zato lahko iz leta v leto bistveno razlikuje.

56

Tabela 3: Število prebivalcev AKP držav, BDP per capita in stopnja rasti BDP–ja

Leto 2001 2004

Število prebivalcev AKP držav (mio) 631 661

BDP per capita ($) 388 396

Rast BDP–ja (%) 7,5 6

Vir: povzeto po Statistical Analysis 2001 (2002: 1); Statistical Analysis 2004 (2005b: 1); DG

Trade (2005a).

O stanju v AKP državah veliko povedo tudi podatki o njihovi zadolženosti in tujih

neposrednih naložbah (v nadaljevanju TNI – tuje neposredne investicije). Spodnji podatki

kažejo, da je dolg AKP držav v letih 2001 in 2004 znašal le malo manj kot njihov BDP, kar

jasno kaže na problem prezadolženosti teh držav. Dolg AKP držav se je od leta 2001 do leta

2004 sicer zmanjšal, kar velja pripisati manjšemu zadolževanju in politiki odpisovanja dolgov,

ki jo do DVR v zadnjem času vodijo razvite države (dokaz za to je že omenjeni sestanek

skupine G–8 v Gleaneaglesu julija 2005). Po drugi strani pa je bilo v letih 2001 in 2004 zelo

malo TNI. Podatki kažejo, da je raven TNI per capita v letu 2004 ostala enaka kot v letu 2001,

kar pomeni, da AKP države pri njihovem pospeševanju vsaj do sedaj še niso dosegle vidnejših

uspehov. Nekoliko več kot TNI je bilo po istih podatkih URP, ki pa je bila kljub temu zelo

nizka – v letu 2004 je npr. znašala le 20 $ per capita. Preprost izračun pove, da na

povprečnega prebivalca povprečne AKP države dnevno odpade le skromnih 0,05 $ te pomoči.

Tabela 4: Dolg in TNI AKP držav

Leto 2001 2004

Dolg AKP držav per capita ($) 335 302

TNI per capita ($) 15 15

Vir: povzeto po Statistical Analysis 2001 (2002: 1); Statistical Analysis 2004 (2005b: 1).

Pričakuje se, da se bodo z obvezami Dogovora iz Cotonouja obravnavani kazalci izboljšali, saj

naj bi novi dogovor pospeševal razvoj – zrasel naj bi BDP per capita, se zmanjšal zunanji

57

dolg, okrepili tokovi TNI in URP. Vendar se zastavlja vprašanje, ali bo rast nominalnih

vrednosti tudi dejansko izboljšala situacijo v AKP državah. Sedanji trend z upadanjem tržnih

deležev, veliko zunanjo zadolženostjo, šibkimi tokovi naložb in razvojno pomočjo, ki komaj

sledi rasti prebivalstva, zaenkrat ne kaže v to smer.

4.3. Gospodarstvo in trgovina

Na področju gospodarskega razvoja se najzanimivejši empirični podatki pojavljajo v

trgovinski menjavi med EU in AKP državami. Če naj bi nova razvojna shema s sodobnejšimi

usmeritvami omogočala odpravo negativnih trendov, ki so se pokazali ob izteku loméjskega

sistema, bi v času njenega delovanja pričakovali vsaj rahel razmah trgovinske menjave. Zato v

nadaljevanju s pomočjo statističnih podatkov ugotavljam, ali je do tega dejansko prišlo, pri

tem pa upoštevam dejstvo, da se je novi dogovor dejansko začel izvrševati šele ob vstopu v

veljavo aprila 2003. Za primerjavo uporabljam tako statistike iz časa loméjske ureditve kot

nekatere novejše statistike, ki izpolnjujejo kriterij primerljivosti.

4.3.1. Padanje tržnih deležev AKP držav

Podatki kažejo, da so se v nominalnem smislu uvozno–izvozni tokovi med AKP državami in

EU v obdobju med letoma 1980 in 2000 sicer okrepili, vendar ti tokovi niso rasli v

optimalnem smislu. Trgovinska menjava med tema skupinama držav se je zmanjševala v

devetdesetih letih, v celotnem obdobju 1980–2000 pa so se močno poslabšali tržni deleži.

Tržni delež AKP uvoza v EU (v primerjavi s celotnim uvozom EU)79 je padel s 7,7 % na

pičlih 2,7 % (EC: EUROSTAT, 2001), kar je še manj, kot je nekaj let poprej ugotavljala

Evropska komisija.80 Prav tako je v istem obdobju močno padel tudi delež izvoza iz EU v

79 Ker večina proučevanih statistik izhaja iz arhivov EU, se podatki o trgovinski menjavi pojavljajo kot 'uvoz v EU' oz. kot 'izvoz iz EU'. Ko gre za obravnavo trgovine med EU in AKP državami, je torej jasno, da prvo pojmovanje predstavlja AKP izvoz, drugo pa AKP uvoz. 80 Spomnimo se, da je zelena knjiga ugotavljala padec deleža s 6,7 % leta 1976 na 2,8 % leta 1994, prav toliko pa je ta delež znašal v letu 1999 (EC, 1996: xiii; EC, 2002b: 86).

58

AKP države (v primerjavi s celotnim izvozom EU) – z 8,5 % na 2,8 % (ibid.). Na podlagi tega

ugotavljam, da so AKP države v tem času izgubile pomen kot izvoznice v EU, obenem pa tudi

kot trg za evropske izdelke. A tržni deleži AKP držav niso padali le v odnosu do EU, temveč

tudi v odnosu do DVR in celotnega sveta. Pri tem je zanimiv podatek o krepitvi tržnega deleža

Azije, ki se je v obdobju med letoma 1976 in 1998 početveril (EC, 2004o), iz česar lahko

sklepamo, da so – v skladu z liberalizacijo kot vzrokom za padec tržnih deležev – izvoz AKP

držav na evropski trg zasenčili tudi cenejši azijski proizvodi. Padanje tržnih deležev v času

Loméjskih konvencij prikazujeta naslednji preglednici:

Tabela 5: Padanje tržnih deležev AKP držav v času Loméjskih konvencij

Leto 1976 2000

V odnosu do izvoza v EU 6,7 2,8

V odnosu do celotnega izvoza iz DVR 13,3 3,7

Tržni delež

AKP držav

(v %) V odnosu do svetovnega izvoza 3,4 1,9

Vir: povzeto po EC (2002c).

Tabela 6: Tržni deleži različnih svetovnih regij v odnosu do uvoza v EU (v %)

Leto 1976 1998

AKP 6,7 3,0

Azija 5,5 20,2

Latinska Amerika 5,1 5,0

Mediteranska regija 6,1 5,6

Regija

Vse DVR 44,8 32,1

Vir: povzeto po EC (2004o).

59

Z Dogovorom iz Cotonouja se situacija zaenkrat ni izboljšala, saj je leta 2003 trgovina med

AKP državami in EU v primerjavi s prejšnjim letom padla za 4 % (EC, 2004a: 87). Tudi

najnovejši podatki iz leta 2005 (ki že upoštevajo razširjeno EU s 25 državami članicami)

kažejo, da je celotni evropski izvoz v AKP države med letoma 2003 in 2004 padel za 4 %,

celotni evropski uvoz iz AKP držav pa kar za 5 % (Statistical Analysis 2004, 2005a). S tem se

je AKP državam nadalje poslabšal delež na svetovnem trgu in še naprej zaostajajo za drugimi

regijami v razvoju. Res je, da se je novi dogovor polno začel uresničevati šele po ratifikaciji

leta 2003, zato o njegovi (ne)uspešnosti ne moremo prehitro sklepati, a zaenkrat ni prinesel ne

razmaha trgovinske menjave ne izboljšanja tržnih deležev. Tržne deleže po letu 2000 povzema

spodnja preglednica:

Tabela 7: Padanje tržnih deležev AKP držav po letu 2000

Leto 2000 2002 2004

V odnosu do uvoza v EU 2,93 3,24 2,75 Tržni delež AKP

držav (v %) V odnosu do izvoza iz EU 3,15 3,09 2,73

Vir: povzeto po DG Trade (2005a).

Na področju menjave kmetijskih proizvodov se je med letoma 1976 in 1998 močno povečal

delež kmetijskega AKP izvoza v EU (v primerjavi s celotnim AKP izvozom v EU), ki je s

35 % leta 1976 narasel na 41,4 % leta 1998 (EC, 2004o). To kaže na visok delež kmetijskih

proizvodov v izvozni strukturi AKP držav v času Loméjskih konvencij. Vendar se je ta delež v

času po letu 2000 postopoma znižal, saj je po nekaterih novejših podatkih v letih 2003 in 2004

padel na 31 oz. 30 % (Statistical Analysis 2003, 2004: 1; Statistical Analysis 2004, 2005b: 1).

Padec deleža je po mojem mnenju posledica zapostavljene vloge kmetijstva v Dogovoru iz

Cotonouja in ne prestrukturiranja menjave. Pri tem moramo biti pozorni tudi na razlike med

posameznimi AKP državami, saj imajo nekatere v svojem izvozu v EU večji, druge pa manjši

kmetijski delež.81

81 Najmanjši delež kmetijskega izvoza med AKP državami imajo Liberija, Niger in Džibuti (1 %), največjega pa ima Zahodna Samoa (kar 99 %) (EC, 2004h).

60

Tabela 8: Trgovinska menjava s kmetijskimi proizvodi

Leto 1976 1998 2003 2004

Delež kmetijskega izvoza v

celotnem AKP izvozu v EU (v %)

35

41,4

31

30

Vir: povzeto po EC (2004o); Statistical Analysis 2003 (2004: 1); Statistical Analysis 2004

(2005b: 1).

Kar zadeva trgovino s storitvami, se je delež uvoza AKP storitev v EU (v primerjavi z vsem

uvozom storitev v EU) v obdobju med letoma 1997 in 1999 rahlo poslabšal – s 3,7 % na

3,6 %. Drugačna je slika na področju izvoza storitev iz EU v AKP države (v primerjavi s

celotnim izvozom storitev iz EU), saj je njegov delež precej narasel – z 1,8 % na 3,8 % (EC:

EUROSTAT, 2001). Videti je, da se EU vse bolj uveljavlja kot izvoznica storitev, kar bo

pomenilo prestrukturiranje njene izvozne strukture. Po drugi strani pa je storitveni sektor v

mnogih AKP državah še nerazvit, saj sta se v preteklosti spodbujala predvsem kmetijstvo in

industrija. Percival (1996) npr. ugotavlja, da »države v razvoju in še posebno AKP države

zaostajajo v razvoju storitev, kjer več uvažajo kot izvažajo,« vendar pri tem opozarja tudi na

razlike med različnimi državami, kar utemeljuje na primeru Afrike. Čeprav so afriške države

strukturni uvozniki storitev, lahko za izrazito turistične države (npr. za Sejšele) turizem

predstavlja pomemben del dohodka (ibid.). Na splošno ima storitveni sektor spodbudno

perspektivo za prihodnost predvsem zaradi turizma (in sicer tudi tam, kjer je turizem že močno

razvit, npr. na karibskih otokih), medtem ko je več težav na področjih transporta,

telekomunikacij, pristanišč in delovnih dovoljenj za delavce v storitvenem sektorju (ibid.).

Kljub obrobnosti za evropsko trgovino pa za večino AKP držav (in za praktično vse afriške

AKP države) EU ostaja najpomembnejši trgovinski partner. V letu 2000 je trgovina z EU npr.

pomenila kar 29 % vsega AKP izvoza in 29 % vsega AKP uvoza (33 % vsega afriškega izvoza

in 38 % vsega afriškega uvoza) (EC, 2002c). Zato ugotavljam, da je EU kot zunanji trg za

AKP države kljub padanju tržnih deležev vseeno ključnega pomena.82 Po drugi strani pa

82 Odvisnost AKP držav od trga EU je lahko vzrok za zaskrbljenost, saj lahko te države prisili v nekritično sprejemanje novih trgovinskih pravil, ki jih narekuje EU.

61

obroben pomen AKP držav za EU potrjuje nizek odstotek AKP – EU menjave v celotni EU

menjavi. V letu 2002 se je ta npr. gibal okoli 4,4 %, ter bil tako nižji celo od odstotka menjave

EU z nekaterimi posamičnimi državami, npr. ZDA, Švico, Kitajsko in Japonsko (EC, 2003d:

12). Zanimivo bi bilo proučiti tudi stanje trgovinske bilance med obravnavanima skupinama

držav. Ta je bila večinoma negativna za EU in, obratno, pozitivna za AKP države (EC:

EUROSTAT, 2004c; Statistical Analysis 2004, 2005a), kar pomeni, da se je več uvažalo v EU

iz AKP držav kot se je izvažalo iz EU v AKP države. To znova dokazuje, da je pomen

evropskega trga za AKP države bistveno večji od pomena AKP trga za evropske države.

Stanje trgovinske bilance v letih 2000–2004 ponazarja diagram:

Diagram 3: Trgovinska menjava EU z AKP državami v obdobju 2000–2004

-5000

0

5000

10000

15000

20000

25000

30000

35000

2000 2001 2002 2003 2004

UvozIzvozBilanca

Vir: povzeto po DG Trade (2005a: 1).

Pri obravnavi trgovinske menjave je treba poudariti, da se raven trgovanja z EU med

različnimi AKP državami močno razlikuje, saj deset AKP držav predstavlja kar polovico vse

AKP trgovine z EU, med njimi pa prednjačijo predvsem Nigerija, Slonokoščena obala, Angola

in Kamerun (EC, 2002c). Če v AKP skupino prištejemo še Južno Afriko, ugotovimo, da je ta

država v primerjavi z drugimi AKP državami daleč najpomembnejši trgovski partner EU. V

letu 2000 je npr. trgovanje med Južno Afriko in EU predstavljalo kar tretjino celotne AKP –

EU menjave (Allen, 2002: 3). Tudi tržni delež Južne Afrike na evropskem trgu je bil tega leta

62

več kot dvakrat večji od tržnega deleža Nigerije (ibid.). Vključujoč Južno Afriko, je takrat na

deset vodilnih AKP držav odpadlo kar tri četrtine vsega AKP izvoza v EU (ibid.: 4).83 Do

velikih razlik prihaja tudi glede regionalne porazdelitve, saj na podsaharsko Afriko odpade

največ AKP izvoza v EU, na Karibe in Pacifik pa veliko manj, kar je razumljivo, če

upoštevamo število in velikost držav v teh regijah. V letu 2001 je tako na prvo regijo odpadlo

86 %, na drugi dve pa 11 % in 3 % vsega AKP izvoza v EU (EC, 2002c).84 Visok delež

afriškega izvoza v celotnem AKP izvozu pomeni, da je padanje tržnih deležev AKP skupine v

veliki meri odvisno prav od afriških držav.

Diagram 4: Regionalna porazdelitev AKP izvoza v EU v letu 2001

86%

11% 3% podsaharskaAfrikaKaribi

Pacifik

Vir: povzeto po EC (2002c).

4.3.2. Sestava trgovinske menjave

Sestava trgovinske menjave je bila v letih pred in po sklenitvi novega dogovora podobna, saj

se uvozno–izvozna usmerjenost gospodarstev ne spreminja čez noč. Glavni proizvodi izvoza

iz AKP držav v EU so tekoča goriva (predvsem nafta), diamanti, kakav, kava, sladkor in les

(EC, 2004g; EC, 2002c; Statistical Analysis 2003, 2004: 3, 4; Statistical Analysis 2004,

2005b: 2, 3). Po drugi strani v uvozu AKP držav na prvih mestih prevladujejo ladjedelniška,

letalska in druga transportna sredstva, stroji in naprave ter kemični in zdravstveni proizvodi

(ibid.). Sicer pa je v okviru sestave trgovinske menjave zanimiv podatek, da so v letu 2004

primarni proizvodi zajemali kar 62,4 % vsega EU uvoza iz AKP držav (Statistical Analysis

2004, 2005b: 1), kar nas spomni na redukcijo AKP država – izvoznica surovin.

83 Poleg Južne Afrike so deseterico tvorile Nigerija, Slonokoščena obala, Kamerun, Angola, Mauritius, Gana, Gabon, Demokratična republika Kongo in Kenija (Allen, 2002: 4). 84 Podatki ne vključujejo Južne Afrike, sicer bi bil delež podsaharske Afrike še večji.

63

Diagram 5: Uvoz EU iz AKP držav – glavni proizvodi v letu 2004

45%

28%

14%

8% 5%

Ostalo

Goriva

Diamanti, dragi kamniin kovineKakav

Ladje in čolni

Vir: povzeto po Statistical Analysis 2004 (2005b: 1).

Diagram 6: Izvoz EU v AKP države – glavni proizvodi v letu 2004

34%

31%

10%

9%

8% 8%

Ostalo

Strojna opremaVozila

Ladje in čolniKemični proizvodi

Goriva Vir: povzeto po Statistical Analysis 2004 (2005b: 1).

Zgornji podatki kažejo, da AKP države v veliki meri ostajajo dobaviteljice surovin za evropski

trg. Po eni strani gre za neobnovljive in počasi obnovljive zemeljske vire, kot so različna

goriva in rude. Po drugi strani gre za kmetijske pridelke, ki na evropskih tleh večinoma ne

uspevajo in so zato evropskemu kmetijstvu komplementarni oz. dopolnjujoči. Med

prevladujočimi izvoznimi proizvodi AKP držav za evropski trg ni izdelkov, ki bi sovpadali z

evropsko proizvodnjo in ni pridelkov, ki bi trčili ob Skupno kmetijsko politiko EU.85 Obenem

85 Stanje na področju kmetijstva naj bi se spremenilo z reformo Skupne kmetijske politike, ki teče že od leta 1993 (Technical Centre for Agricultural and Rural Cooperation, 2005 ff.). Glavni cilj reforme je znižanje umetno vzdrževanih evropskih kmetijskih cen, ter njihovo postopno izenačenje s svetovnimi kmetijskimi cenami. V skladu s tem v EU postopno ukinjajo sistem, s katerim so umetno zviševali ceno kmetijskih pridelkov, nadomešča pa ga sistem neposredne pomoči za pridelovalce. Zniževanje evropskih kmetijskih cen bo kratkoročno pomenilo izpad izvoznih zaslužkov za izvoznike iz AKP držav, ki so se uspeli prebiti na evropski trg, vendar naj bi se ti zaslužki povečali na dolgi rok, saj naj bi sledeča odprava uvoznih kvot za kmetijske pridelke povzročila razmah trgovinske menjave in tako koristila vsem AKP državam.

64

pa EU v AKP države izvaža predvsem tehnološko bolj zapletene proizvode, ki so AKP

državam prav tako komplementarni. Pojasnitev te situacije ni zapletena, če si dovolimo

vpogled v kolonialno zgodovino AKP držav in DVR nasploh. Interes evropskih kolonialnih

matic je bila preskrba in širitev domačih trgov. Ker so se rudna bogastva na domačih tleh hitro

izčrpavala, so se te države ozirale po novih ozemljih. S kolonizacijo so prišle do

neprecenljivih surovin, obenem pa so si zagotovile tržišča, kamor so prodajale svoje proizvode

in se s tem izognile skladiščnim presežkom. Po drugi strani pa so kolonije postale odvisne od

majhnega števila surovin in drugih primarnih proizvodov, za katere na svetovnem trgu veljajo

nizke cene. Kolonialno obdobje je nekdanjim kolonijam pustilo neizbrisen pečat, ki jih

zaznamuje še danes. Kot kažejo zgornji prikazi, kljub sodobnim razvojnim dogovorom namreč

AKP država še vedno ostaja izvoznica surovin.

4.3.3. Tuje neposredne naložbe in zasebni sektor

Novi razvojni dogovor se na deklarativni ravni močno zavzema za rast naložb, med njimi tudi

TNI. Tovrstne naložbe v državo najpogosteje prihajajo prek velikih multinacionalk, katerih

glavni cilj je predvsem iskanje dobička in ne razvojna pomoč: »Multinacionalke iščejo

najboljše priložnosti za dobiček in jih teme, kot so revščina, neenakost in blaženje

nezaposlenosti, večinoma ne zanimajo« (Todaro, 1997: 534). Ta podjetja bi bilo zato treba

pritegniti z ustreznim naložbenim okoljem, ona pa bodo razvijala trg delovne sile in ustvarjala

nova delovna mesta, kar bo izboljšalo blagostanje prebivalstva. Težavno uresničevanje te

naloge kažejo dejanski podatki o TNI v AKP državah.

Tudi tokrat nam nominalni zneski ne povedo veliko. Od nekaj več kot ene milijarde evrov v

letu 1995 so evropske TNI v AKP države do leta 2000 narasle na več kot 5 in pol milijarde

evrov (EC, 2002c), poslabšal pa se je delež evropskih TNI v AKP države v primerjavi z vsemi

evropskimi TNI. Ta je z 2,8 % leta 1996 padel na 1,7 % leta 1997, v letu 1999 pa nazadoval

celo na 1,3 % (EC, 2002c; EC: EUROSTAT, 2001). Izredno slab je bil delež TNI v letu 1998,

ko se je ustavil pri 1,1 % (EC: EUROSTAT, 2001). Relativni pomen AKP držav kot

destinacije za evropske naložbe se je torej zmanjšal, kar je v prvi vrsti posledica neugodne

65

naložbene klime, čeprav bi rahel dvig deleža TNI v letu 2000 na 1,5 % (EC, 2002c) lahko

kazal na postopno izboljševanje. Vendar tega še ne moremo pripisati novemu razvojnemu

dogovoru, saj se bodo njegovi rezultati pokazali šele v naslednjih letih.

Tabela 9: TNI iz EU v AKP države

Leto 1996 1997 1998 1999 2000

% TNI iz EU v AKP države

(v primerjavi z vsemi TNI iz EU)

2,8 1,7 1,1 1,3 1,5

Vir: povzeto po EC: EUROSTAT (2001); EC (2002c).

Kar zadeva regionalno porazdelitev naložb, so Loméjske konvencije v praksi pustile zelo

različne rezultate. TNI sta dokaj uspešno privabljali karibska in pacifiška regija, pri čemer so

Karibi celo presegli povprečje DVR, manj uspešno pa se je v tem pogledu odrezala Afrika

(Bheenick, 1997). Ta je bila tudi najverjetnejši krivec za padec deleža AKP TNI v primerjavi s

celotnimi TNI v DVR, ki je z 9,1 % v obdobju 1982–1987 padel na 7,7 % v obdobju 1988–

1992 (ibid.). Razloge za slabo naložbeno stanje lahko iščemo tudi v politični nestabilnosti,

državljanskih vojnah in gospodarski geografiji držav (ibid.). Ni namreč naključje, da je bilo v

uspešnejših karibski in pacifiški regiji opaziti odsotnost večjih konfliktov, ki pa so divjali na

naložbeno šibkejšem afriškem kontinentu. »Obdobja nemirov odvračajo TNI v določeni

državi, poleg tega škodijo tudi družbeni in gospodarski infrastrukturi ter zadržujejo močno

potrebne gospodarske reforme, ki so velikokrat predpogoj za TNI« (ibid.). Slabo stanje TNI v

Afriki dobro opredeljuje poročilo UNCTAD–a z naslovom Gospodarski razvoj v Afriki

(UNCTAD, 2005).86 Njegovi avtorji opozarjajo, da bi morali več pozornosti nameniti

uravnoteženemu in strateškemu pristopu, ki bi bil prilagojen afriškim gospodarskim pogojem

in razvojnim izzivom (ibid.: 3). Pojasnjujejo, da Afrika trenutno privablja toliko TNI, kot

lahko pričakujemo ob njenih strukturnih pogojih, hkrati pa ugotavljajo, da so k neprivlačni

investicijski klimi in težavam Afrike pri privabljanju TNI prispevale tudi neuspešne politike

86 Statistike UNCTAD–a zajemajo TNI iz vsega sveta, ne le iz EU, kar pa se ne zdi problematično, saj Dogovor iz Cotonouja teh naložb geografsko ne omejuje. Z izboljšanjem naložbene klime za vlagatelje iz EU bi namreč AKP države privabile tudi naložbe iz drugih delov sveta (spill–over učinek).

66

strukturnega prilagajanja zadnjih dveh desetletij (ibid.: 65). Poročilo navaja tudi najnovejše

kazalce na področju TNI, od katerih povzemam rezultate za podsaharsko Afriko:

Tabela 10: TNI podsaharske Afrike

Leto 2000 2003

% TNI podsaharske Afrike v vseh svetovnih TNI 0,4 1,9

% TNI podsaharske Afrike v vseh TNI v DVR 2,5 6,2

TNI per capita (v $) v podsaharski Afriki 9,4 15

Vir: povzeto po UNCTAD–u (2005: 5).

Kljub rasti deležev afriških TNI v obdobju med letoma 2000 in 2003 pa tovrstne naložbe

ostajajo izredno nizke, tako v primerjavi s svetom, kot v primerjavi z drugimi DVR. Pri tem je

treba opozoriti tudi na koncentracijo naložb, saj se te usmerjajo predvsem v izvoznice

pomembnejših surovin. Leta 2003 je bilo v deset afriških držav vloženih kar 74,4 % vseh

afriških TNI, med njimi pa so prednjačile izvoznice nafte, npr. države Severne Afrike, od AKP

držav pa Ekvatorialna Gvineja, Angola, Sudan, Nigerija, Čad in Južna Afrika (ibid.: 8).87

Z naložbami je v Dogovoru iz Cotonouja tesno povezan zasebni sektor. Finančna podpora do

prejemnikov prihaja prek dveh kanalov – Evropske komisije in EIB. Komisija izvaja razne

kreditne programe, pri čemer najuspešnejši sodelujejo z lokalnimi posredniki, ki omogočijo

ustrezne spremljevalne dejavnosti (EC, 1997: 9). Po drugi strani EIB daje posojila iz lastnih

sredstev ali v obliki tveganega kapitala iz investicijskega sklada EDF (ibid.: 16). Banka nikoli

ne financira več kot 50 % vrednosti projekta, zato morajo prejemniki preostali del pokriti iz

drugih sredstev (ibid.: 17). Tak pristop pripomore k bolj odgovornemu obnašanju izvajalcev

projektov, saj jih disciplinira in prisili k skrbnemu načrtovanju. Obenem pa tovrstno 'sito'

pripelje do tega, da so projekti, za katere je težko pridobiti lastna sredstva, za določen čas

odrinjeni na stranski tir. Vendar pa je to že stvar lokalnih posredniških agencij in ne EU.88

87 V Čadu in Ekvatorialni Gvineji so naftna polja odkrili pred nedavnim (UNCTAD, 2005: 7). 88 Menim, da bi se z ustrezno prilagojenostjo na lokalne razmere dalo veliko narediti že z manjšimi finančnimi vsotami. Veliko je malih obrtnikov in podjetnikov, ki bi jim manjša posojila lahko omogočila boljše obratovanje, s tem pa bi se prispevalo k večji kakovosti življenja tudi za njihovo bližnjo in širšo okolico.

67

Poudarjeno vlogo zasebnih podjetij je dokazalo leto 2001 kot leto pospešene podpore

zasebnemu sektorju. Temu so bili in so še na voljo številni programi – npr. Diagnos (izvedba

diagnostičnih študij v podjetjih), EBAS (poslovna pomoč) in Proinvest (spodbujanje naložb)

(EC, 2002a: 122, 123).89 Poleg finančnih sredstev so torej zasebnikom na razpolago tudi

programi tehnične pomoči, ki naj bi omogočili pretok znanja od evropskih do AKP podjetij.

Ta pretok pa ne bi smel biti avtomatičen, temveč prilagojen konkretnim terenskim situacijam:

»/s/am prenos znanja brez potrebnih prilagoditev na lokalne razmere ni gospodaren. Vedno

bolj ugotavljamo, da je prenos tehnologije iz industrijskega sveta v DVR nasploh neprimeren

/…/« (Tretjak, 2004: 25).

Kljub poudarjanju pomena zasebnega sektorja pa se moramo zavedati dejanskega stanja v

podjetništvu AKP držav. Nerazvitost tega sektorja je bila v ospredju razmišljanj pred

sprejemom Dogovora iz Cotonouja. Huybrechts (1998) npr. ugotavlja, da je zasebni sektor

AKP držav šibak, sestavljen iz množice neformalnih mikropodjetij, ki so tehnično zelo

skromna. Število zasebnih podjetij (večinoma v lasti tujih lastnikov) je zelo nizko in omejeno

le na nekatera področja (npr. rudarstvo in kmetijske industrije), sektor pa je strukturno slabo

organiziran in obremenjen z ostanki preteklosti, ko so glavno vlogo igrala velika državna

podjetja (ibid.). Tudi po pregledu letnih poročil o uresničevanju Dogovora iz Cotonouja se zdi,

da zasebni sektor še ni prevzel vloge motorja razvoja. Dogovor si z raznimi finančnimi in

tehničnimi programi sicer prizadeva za razvoj zasebnega podjetništva, vendar pa ta sektor

sodeč po podatkih o TNI še ne privlači ustreznega števila naložb.

89 Diagnos – Assistance programme to ACP national and regional authorities in analysis of private sector environment (Program pomoči AKP državnim in regionalnim oblastem pri analizi zasebnega sektorja); EBAS – EU – ACP Business Assistance Scheme (EU – AKP shema za poslovno pomoč); Proinvest – Programme for promotion of investment and technology flows to ACP countries (Program za spodbujanje naložb in tehnoloških tokov v AKP države).

68

4.3.4. Priprave na nove gospodarske partnerske dogovore

Pri obravnavi gospodarstva ne moremo mimo stanja na področju EPAs. Pospešeno

pripravljanje teh dogovorov je posledica dejstva, da se konec leta 2007 izteče odlog od

izpolnjevanja pravil WTO–ja, ki so ga uživale Loméjske konvencije in ga danes še uživa

Dogovor iz Cotonouja. Po tem datumu morajo AKP države in EU začeti z novimi

trgovinskimi odnosi, ki bodo v skladu z določili te trgovinske organizacije.90

Leta 2002 so zunanji ministri EU Evropski komisiji soglasno podelili mandat za pogajanje z

AKP državami in določili štiri mejnike prihajajočih dogovorov: partnerstvo, regionalno

integracijo, razvoj in skladnost s pravili WTO–ja (EC, 2002c). Istega leta so pogajalske

smernice določili tudi gospodarski in finančni ministri AKP držav, konec leta 2003 pa so se

začela pogajanja s posameznimi regijami, najprej s srednjo in zahodno Afriko, naslednje leto

pa še z vzhodno in južno Afriko, Karibi in Pacifikom (EC, 2004i).91 Za krepitev pogajalske

usposobljenosti in regionalnega povezovanja AKP držav tečeta tudi dva večja finančna

programa (EC, 2002c),92 sicer pa naj bi se končno stanje dosegalo prek štirih korakov. Najprej

naj bi se zagotovilo prosto–trgovinsko območje za proizvode, nato poenostavilo izvozno–

uvozne postopke, ter nazadnje uveljavilo še prosto trgovino s storitvami ter na drugih s

trgovino povezanih področjih (EC, 2002d: 6). Obenem je treba poudariti, da naj bi

liberalizacija ne bila sama sebi namen, temveč naj bi bila tesno povezana z razvojem in

zmanjševanjem revščine: »/…/ AKP države in EU so se dogovorile, da EPAs ne bodo klasični

prosto–trgovinski dogovori, temveč bodo maksimizirali razvojni potencial AKP

gospodarstev« (DG Trade, 2005b: 2). Pri EPAs gre torej za vseobsegajoče dogovore, ki pa jih

90 Teoretično bi bil odlog še vedno možen, če bi se s tem strinjale vse članice WTO–ja, česar pa realno gledano ni mogoče pričakovati (EC, 2005d). 91 Pri pogajanjih sodelujejo regionalne pogajalske skupine, ki združujejo več držav. Afriko zastopajo regionalne organizacije CEMAC in São Tome in Principe, CEDEAO z Mavretanijo, ESA in SADC, Karibe in Pacifik pa pripadajoči regionalni skupini (EC, 2004c; EC, 2004k). CEMAC – Communaute Economique et Monetaire d'Afrique Centrale (Gospodarska in monetarna skupnost osrednje Afrike), CEDEAO – Communaute Economique des Etats de l'Afrique de l'Ouest (Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav), ESA – Eastern and Southern Africa and the Indian Ocean Region (Vzhodna in južna Afrika ter Indijski ocean), SADC – Southern African Development Community (Skupnost za razvoj južne Afrike). 92 Program usposabljanja za podporo pri pripravi gospodarskih partnerskih dogovorov (Programme for Capacity Building in Support of the Preparation of Economic Partnership Agreements), vreden 20 milijonov evrov, ter Program podpore za integracijo AKP držav v svetovni trgovinski sistem (Programme to Support the Integration of the ACP States in the World Trading System), vreden 10 milijonov evrov (EC, 2002c).

69

ravno zaradi obširnosti ne bo mogoče doseči v kratkem času. Čeprav naj bi stopili v veljavo

januarja 2008, izpolnitve vseh omenjenih korakov do takrat ni nujno pričakovati (EC, 2002d:

8). Menim, da bo pomanjkanje usposobljenosti AKP držav za soočenje z liberalizacijo v

prihodnjih letih pozornost preusmerilo predvsem na ustrezno kadrovsko izobraževanje, prava

pogajanja pa bodo odložena na kasnejši rok.

O načrtovanih spremembah razmišljajo tudi strokovnjaki AKP držav. Nekateri izmed njih se

bojijo, da bo EU v teku pogajanj za EPAs poskušala izsiliti tisto, kar ji ni uspelo v

večstranskih pogajanjih (ECDPM, 2003b) – spomnimo se ponovno WTO–jeve ministrske

konference v Cancunu, ko razvite države niso uspele uveljaviti Singapurske agende (glej

poglavje 3.3.4.1.). Drugi strokovnjaki menijo, da bodo ta pogajanja veliko boljši poligon za

pogovor o novih trgovinskih temah, saj naj bi se tokrat partnerski skupini držav lažje

sporazumeli o rešitvah, ki bodo prilagojene zahtevam AKP držav (ibid.). EU v zvezi s tem

zagotavlja, da ne more prisiliti k vključitvi Singapurske agende, ne bo pa izključila pogovora o

teh temah (EC, 2005d).

Vse bolj glasno se do EPAs opredeljujejo tudi nevladne organizacije, ki jih poleg Singapurskih

točk skrbi predvsem občutljivost AKP držav za popolno liberalizacijo. Ta naj bi uničila

nekatere industrije in kmetijske pridelke, odprava carin pa naj bi povzročila občuten izpad

državnih dohodkov. EU na to odgovarja, da bodo AKP države v prehodnem obdobju še vedno

lahko ščitile mlade industrije in občutljive kmetijske pridelke (DG Trade, 2005b: 3), prek

regionalne integracije pa bodo vzpostavile skupno regionalno carino, nižjo od dosedanjih

nacionalnih carin, zaradi česar se bo razmahnila trgovina in posledično povečali državni

dohodki (ibid.: 6, 7). EU na kritike odgovarja tudi z argumentom, da se bo v procesu

uveljavljanja EPAs dajalo prednost sodelovanju Jug – Jug (ibid.: 4), poudarja pa tudi dejstvo,

da do sedaj nobena od AKP držav ni izrabila možnosti alternativne trgovinske ureditve, ki jo

omogoča 37. člen Dogovora iz Cotonouja (ibid.: 5; EC, 2005d).93

93 V skladu z Dogovorom iz Cotonouja je bil rok za odločitev o alternativni ureditvi leta 2004, vendar je EU na zahtevo AKP držav ta rok podaljšala do leta 2006 (EC, 2005d).

70

Namenimo nekaj besed še odnosu EU z najmanj razvitimi AKP državami, ki je prav tako

povezan z napovedano tržno liberalizacijo. Štirideset najmanj razvitih držav je s posebno

odločbo že dobilo možnost neomejenega brezcarinskega dostopa na trge EU za praktično vse

proizvode razen orožja in streliva (EC, 2002b: 87).94 Gre za pobudo Vse razen orožja

(Everything but arms initiative – v nadaljevanju pobuda EBA), s katero se je uresničila

napoved v 37. členu Dogovora iz Cotonouja, ki pravi, da bo najkasneje do leta 2005 najmanj

razvitim državam zagotovljen brezcarinski dostop za večino proizvodov. Kljub pozitivnemu

pomenu tega koraka pa se moramo zavedati, da iz pobude do sedaj ni bilo izključeno le orožje

– kot je bilo predvideno na začetku pogovorov – temveč tudi sladkor, riž in banane (Technical

Centre for Agricultural and Rural Cooperation, 2005).95 Izvzetost teh kmetijskih proizvodov,

ki so za najmanj razvite države pomembne izvozne surovine, bo pripeljala do omejenega

učinka pobude EBA. Ponudba teh držav namreč ni dovolj razvita, da bi lahko v polni meri

izkoristila nove priložnosti, kot ugotavlja tudi študija Inštituta za razvojne študije iz Sussexa

(Institute for Development Studies) (ibid.). »Dolgoročne ugodnosti pobude EBA bodo odvisne

od naložb v razvoj novih proizvodenj, s katerimi bi izkoristili dostop na trg, ki ga pobuda

ponuja« (ibid.). Poleg tega bodo najmanj razvite države v prihodnosti morale najti dialog z EU

tudi glede proizvodov, ki sovpadajo s Skupno kmetijsko politiko, glede togih pravil izvornosti,

varovalnih ukrepov ter strogih sanitarnih predpisov EU. Te ureditve jim namreč še vedno

zapirajo pot na evropski trg ter jim onemogočajo maksimalno korist od liberalizacije.

4.3.5. Regionalna integracija

Uspeh evropskega regionalnega povezovanja je poslal jasen signal tudi v AKP države (in

DVR nasploh). Po letu 2000 – tj. po sprejetju novega dogovora – se je za regionalno

sodelovanje med AKP državami začelo namenjati več sredstev kot v času Loméjskih

konvencij. Tesnejši regionalni stiki naj bi bili eden od ključnih korakov pri premagovanju

marginalizacije AKP držav: »Revne države naj si ne bi prizadevale zgolj za večjo prodajo v

države EU, temveč naj bi več trgovale tudi med seboj« (EC, 2003d: 17).

94 Odločba Sveta (ES) št. 416/01, sprejeta februarja 2001, ki dopolnjuje Odločbo Sveta (ES) št. 2820/98 (Council Regulation (EC) No. 416/01 adopted in February 2001, amending Council Regulation (EC) No. 2820/98). 95 Kvotni sistem za banane velja do leta 2007, za riž in sladkor pa vse do leta 2009 (Technical Centre for Agricultural and Rural Cooperation, 2005).

71

Pregled letnih poročil kaže, da se je pomoč namenjala predvsem regionalnim organizacijam

UEMOA, ECOWAS, COMESA, SADC, CEMAC, CARIFORUM, CARICOM, SPFS in

PALOP (EC, 2002b: 90, 91).96 Tovrstna pomoč je bila relativno visoka – leta 2001 je npr.

celoten prispevek EDF za regije znašal 304 milijone evrov (EC, 2002a: 109). Pomen

posameznih regionalnih povezav za trgovanje z EU je bil različen. Najpomembnejše

regionalne skupine za trgovinsko menjavo v obdobju 1990–1998 so bile CEDEAO,97 SADC

in COMESA (EC: EUROSTAT, 2004b; EC: EUROSTAT, 2004a), ki so prednjačile tudi v

letih 2003 in 2004 (Statistical Analysis 2003, 2004; Statistical Analysis 2004, 2005b). Od

držav EU pa se je v letih 2003 in 2004 največ trgovalo s Francijo in Veliko Britanijo (ibid.),

kar zopet privede na misel, da se zgodovinske vezi med nekdanjimi maticami in njihovimi

kolonijami ohranjajo tudi v današnjem času.

4.3.6. Razvoj podeželja in kmetijstva

Na področju podeželskega razvoja je s sprejetjem novega dogovora prišlo do pomembnih

sprememb. V obdobju do leta 2000 so se za podeželje in kmetijstvo zagotavljala znatna

sredstva, saj so Loméjske konvencije tovrstni pomoči pripisovale velik pomen.98 Proti letu

2000 pa je bilo na tem področju opaziti zmanjševanje števila projektov, manj sredstev za

institucionalno podporo kmetijstva in upad financiranja pridelkov, kjer so prevladovali tipično

izvozno usmerjeni: kava, čaj, kakav, riž, tropsko sadje idr. (EC, 2002b: 94–95). Umik velikega

96 UEMOA (Union Economique et Monetaire Ouest–Africain – Zahodnoafriška gospodarska in monetarna unija), ECOWAS (Economic Community of West African States – Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav), COMESA (Common Market for East and Southern Africa – Skupni trg vzhodne in južne Afrike), SADC (Southern African Development Community – Skupnost za razvoj južne Afrike), CEMAC (Communaute Economique et Monetaire d'Afrique centrale – Gospodarska in monetarna skupnost osrednje Afrike), CARIFORUM (ACP Forum of Caribbean States – AKP forum karibskih držav), CARICOM (Caribbean Community – Karibska skupnost), SPFS (South Pacific Forum Secretariat – Sekretariat foruma južnega Pacifika), PALOP (Pays Africains de Langue Officielle Portugaise – Afriške države s portugalskim uradnim jezikom). 97 CEDEAO (Communaute Economique des Etats de l'Afrique de l'Ouest – Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav) je francoska kratica za ECOWAS. 98 Tovrstno pomoč je količinsko težko opredeliti, saj je dotekala iz različnih naslovov. Razvoj podeželja je namreč izrazito večstransko področje, saj zajema širok spekter dejavnosti. Omenim naj le, da je bilo v obdobju med letoma 1986 in 1998 za kmetijstvo, gozdove in ribištvo namenjenih skupno 1.835 milijonov evrov, za podeželski razvoj kot poseben naslov pa 1.634 milijonov evrov (Cox in Chapman, 1999: 53).

72

števila določil, ki so v Loméjskih konvencijah urejala razvoj kmetijstva, torej ni naključen, saj

je temu sledilo zmanjšanje finančne podpore na nekaterih kmetijskih področjih.

Poudarjanje zgolj podjetniškega sektorja ob sočasnem pozabljanju na kmetijstvo in razvoj

podeželja – kot je razvidno iz novega dogovora – po mojem mnenju ne predstavlja rešitve.

Dejstvo ostaja, da večina (revnih) ljudi živi v ruralnih predelih – v Afriki npr. kar dve tretjini

prebivalstva,99 zato bi pri državah na izjemno nizki razvojni stopnji kazalo izhajati predvsem

iz danih situacij na terenu. Moramo se zavedati, da DVR niso tranzicijske države vzhodne in

srednje Evrope, ki so s poudarkom na zasebnem sektorju in z odprtostjo do naložb dosegle

višje razvojne stopnje, zato bi bilo nekritično prenašanje tujih praks neuspešno. Če se ideje iz

razvitega sveta dobro prenašajo na države v tranziciji, to še ne pomeni, da se bodo prakse iz

tranzicijskih držav uveljavile v DVR. Kakšno strategijo naj torej uberejo AKP države (in DVR

nasploh)? Nekateri avtorji, npr. Tretjak (2004: 24–25), menijo, da bi se morale te države

zanašati predvsem na lastne sile. Za cilj naj bi si najprej postavile zadostno količino hrane za

prebivalstvo, nato pa drobno obrt in malo industrijo, ki ne zahtevata velikih naložb. Poskrbele

naj bi za ustrezen razvoj kmetijstva in podeželja, vendar s poudarkom na potrebah lokalnega

prebivalstva in ne zgolj na izvozu. Šele kasneje naj bi se začele ukvarjati z zasebnim

sektorjem, kjer bi glavno vlogo igrali predvsem manjši obrtniki in podjetniki. Ta predlog sicer

ponuja eno od možnih rešitev, vendar se moramo zavedati, da danes AKP držav ne moremo

proučevati v izoliranem prostoru. Če bi AKP države ubrale tovrstno zaprto politiko, bi to

pomenilo njihovo nadaljnjo marginalizacijo in upad razvojne pomoči. Preudarno kombiniranje

opiranja na lastna sredstva in izvozne usmerjenosti je po mojem mnenju tisto, kar bi tem

državam omogočilo boljši jutri.

99 The United Nations Human Settlements Programme (2003) Urban plus Rural, http://www.unhabitat.org/director/documents/271103.pdf#search='Africa%2C%20two%20thirds%2C%20rural%2Curban' (18. 12. 2005).

73

4.4. Glavni dosežki na področju družbenega in človekovega razvoja

V naslednjih poglavjih poskušam ugotoviti, kaj je obravnavano razvojno sodelovanje prineslo

prebivalcu AKP države. Ali je sprejetje kopice dokumentov s strani visokih državnih

predstavnikov omogočilo kakovostnejše življenje preprostemu človeku? Spremembe, ki jih na

terenu najhitreje opazimo in ki kažejo na izboljševanje situacije, zadevajo zdravstveno in

izobrazbeno stanje prebivalstva.

4.4.1. Napredek v zdravstvu in izobraževanju

Po proučitvi glavnih pobud na področju zdravstvenega sektorja opažam, da je bilo veliko

sredstev namenjenih predvsem projektom za preskrbo s čisto pitno vodo in sanitarijami, ki so

predpogoj za nadaljnji napredek v zdravstvu in na drugih področjih. Ti projekti so tudi

ključnega pomena za odpravljanje revščine, ki naj bi bilo v središču vseh razvojnih

prizadevanj. V nadaljevanju navajam nekatere pomembnejše dosežke.

Veliko število zdravstvenih projektov in relativno visoka sredstva kažejo na to, da države

partnerice zdravstvu pripisujejo pomembno vlogo. V letu 2000 je npr. Evropska komisija v

AKP državah izvedla in nadzorovala 120 takšnih projektov, v skupni vrednosti 760 milijonov

evrov. Poleg tega so bile različne pobude financirane prek drugih instrumentov EU, npr. iz

sredstev za AIDS, nadzor rasti prebivalstva, sredstev za nevladne organizacije, ipd. (EC,

2002b: 92). V naslednjem letu sta se število projektov in višina namenjenih sredstev še

povečala – v okviru 139 projektov je bilo za te namene odrejenih kar 960 milijonov evrov

(EC, 2002a: 110).

Pri uresničevanju zdravstvenih projektov so države partnerice prišle tudi do nekaterih novih

spoznanj. Leta 2001 so se začele še bolj zavedati nujnosti prilagajanja konkretnim situacijam,

saj npr. nekatere vlade AKP držav bolje zagotavljajo zdravstvene storitve kot druge (ibid.). V

letu 2002 pa so se v razvoju zdravstva začele oblikovati nove strategije, ki so se od

financiranja posameznih projektov preusmerile na sektorsko naravnane programe, t. i.

74

SWAP–e (Sector–wide Approach) (EC, 2003b: 128).100 Ti naj bi zagotovili večjo preglednost

porabe finančnih sredstev in tako pripomogli k boljšemu izkoristku pomoči.

Ena najpomembnejših pridobitev zdravstvenega sodelovanja je evropsko udejstvovanje na

področju dostopa do čiste pitne vode v okviru evropske Vodne pobude (Water Initiative),

ustanovljene leta 2002 na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu (World

Summit on Sustainable Development) (EC, 2004a: 95). Za to pobudo je bila v letu 2004

odobrena prva polovica 500–milijonskega Sklada za vodno podporo (Water Facility) (EC,

2005e: 10). Druga pomembna pridobitev prihaja s področja boja proti boleznim, saj je EU leta

2004 sprejela dokument o usklajenem delovanju pri soočanju s HIV/AIDS–om, malarijo in

tuberkulozo (ibid.). Ob tem bi veljalo omeniti, da EU prispeva tudi v Svetovni sklad za boj

proti tem boleznim (Global Fund to fight AIDS, Malaria and Tuberculosis) (EC, 2004a: 198).

Nekoliko manjša kot v zdravstvu je bila podpora razvojnega partnerstva v izobraževanju,

čeprav so bila tudi tu v igri znatna finančna sredstva. Tako je bilo na tem področju do leta

2000 v teku več kot 120 projektov v skupni vrednosti 680 milijonov evrov (EC, 2002b: 94). V

naslednjem letu sta se število projektov in višina finančne pomoči sicer znižala: za 111

projektov je bilo na razpolago 540 milijonov evrov, vendar pa so bili ti projekti v primerjavi s

prejšnjim letom večji in bolj sektorsko naravnani, usmerjeni v podporo izobraževalne

sposobnosti držav in osnovnošolskega izobraževanja (EC, 2002a: 125). Prav tako kot v

zdravstvu so se torej tudi v izobraževanju začeli pojavljati SWAP–i (EC, 2003b: 129).

Na koncu ne smemo pozabiti, da sta bila zdravstvo in izobraževanje pomembna sestavna dela

številnih mikroprojektov za izgradnjo podeželske družbene infrastrukture. V primerjavi z

obdobjem 1986–2000 se je v obdobju 1999–2000 ta oblika pomoči znatno povečala – od 4 %

na 12 % EDF (EC, 2002b: 96). Pričakuje se, da bodo tovrstni projekti v prihodnje še

pogostejši, saj se je v sklopu reforme evropske razvojne pomoči povečalo število terenskih

100 SWAP–i so sektorsko naravnani programi, kar pomeni, da financiranje določenega sektorja poteka v skladu z enotno sektorsko politiko in enotnim načrtom porabe. SWAP–i naj bi se osredotočali na zmanjševanje revščine znotraj pripadajočega sektorja, ker pa se izvajajo pod vodstvom vlad, naj bi krepili tudi javni sektor (ECDPM, 2002: 2).

75

delegacij (gre za urade Evropske komisije, ki upravljajo zunanjo pomoč EU neposredno na

terenu), te pa so bolj občutljive za manjše in okolju bolj prilagojene posege.101

4.4.2. Občutljivost partnerstva za humanitarno in krizno pomoč

Mir in varnost sta bila od vpeljave novega dogovora do danes ogrožena v številnih AKP

državah. Partnerstvo je delovalo na večih ravneh, saj so države EU in AKP skupine sodelovale

tako v mirovnih operacijah, kot pri nudenju hitre krizne in post–konfliktne pomoči, prizadetim

območjem pa so zagotavljale tudi hrano. V nadaljevanju kronološko izpostavljam glavna

krizna žarišča, v katerih je kot razvojna partnerica posredovala EU:

Humanitarna in krizna pomoč je bila leta 2000 dodeljena Angoli, Mozambiku, Liberiji,

Ruandi, Malaviju in Haitiju (EC, 2002b: 93), pomoč pri zagotavljanju hrane za prebivalstvo pa

sta v usklajeni akciji z ECHO–m102 dobili Etiopija in Eritreja (ibid.: 103, 104).

V letu 2001 je partnerstvo pomagalo pri obnavljanju miru in varnosti na kriznih območjih v

Demokratični republiki Kongo, Angoli in v Afriškem Rogu (Horn of Africa) (EC, 2002a:

107). S svojimi sredstvi je podprlo mirovne operacije ECOWAS–a (ibid.: 109).

Zaradi poslabšanja humanitarne situacije v južni Afriki, Etiopiji in Eritreji se je tja leta

2002 usmerilo več programov zagotavljanja hrane ter nujne intervencije (EC, 2003b: 126,

127). V podsaharski Afriki je teklo več projektov, povezanih z begunci, ki pa so dosegli le

omejene rezultate, zaradi politične nestabilnosti pa so bili skoraj vsi tudi prekinjeni (ibid.:

134). Pomemben korak je bil začetek sodelovanja v mirovnih operacijah, ko je EU AKP

101 Leta 2000 je EU sprožila reformo, v okviru katere je bil leta 2001 ustanovljen EuropeAid – urad, ki naj bi pod svoje okrilje sprejel vse programe zunanje razvojne pomoči EU (EC, 2005e: 12). Reforma vključuje tudi proces devolucije: povečanje števila terenskih delegacij, ki naj bi prinesle boljše poznavanje lokalnih razmer (ibid.). S strani tovrstnih uradov je danes upravljanih že 79 % vseh AKP projektov (EC, 2005a: 63). 102 ECHO je v letu 2000 za pomoč AKP državam porabil več kot 170 milijonov evrov, v letu 2001 več kot 173 milijonov evrov, v letu 2002 več kot 211 milijonov evrov, v letu 2003 pa že več kot 225 milijonov evrov (EC, 2002e: 4; EC, 2002a: 132; Humanitarian Aid Office, 2003: 7; EC, 2004a: 146).

76

državam ponudila pomoč Mehanizma za hitro posredovanje (Rapid Reaction Mechanism)

(ibid.: 124).103

V letu 2003 je prišlo do ustavitve ognja in mirovnih pogodb v številnih AKP državah.104

Evropska komisija je zopet podprla prizadevanja AU in ECOWAS–a (EC, 2004a: 87).

Mirovnemu mandatu AU je npr. namenila 12 milijonov evrov pomoči, obenem pa je

ustanovila tudi 250 milijonov evrov vreden Sklad za podporo miru (Peace Facility) (ibid.:

121).105 Liberiji, Slonokoščeni obali in Burundiju je zagotovila ad hoc pomoč, nekaterim

državam pa podporo za post–konfliktno rehabilitacijo (ibid.: 120, 121).

Leta 2004 je EU pri mirovnih prizadevanjih pomagala v Kongu in na Haitiju (EC, 2005e:

6). Z njeno pomočjo je AU pooblastila svoj Mirovni in varnostni svet (Peace and Security

Council) za ukrepanje v primerih genocida in zločinov proti človeštvu na afriškem kontinentu.

Mirovna misija je bila poslana v Burundi, nadzor premirja pa organiziran v sudanskem

Darfurju (ibid.: 9). Delovati je začel zgoraj omenjeni Sklad za podporo miru (EC, 2005a: 60).

Gledano celostno, je bilo v obdobju 2000–2003 iz EDF za nujno pomoč izplačanih

približno 82 milijonov evrov, za pomoč beguncem pa 61 milijonov evrov (lasten izračun na

podlagi EC, 2002b: 136; EC, 2002a: 190; EC, 2003b: 176; EC, 2004a: 150). Velik del sredstev

je bil namenjen tudi za zagotavljanje hrane, v letu 2003 npr. 240 milijonov evrov (lasten

izračun na podlagi EC, 2004a: 196–198).106

103 Mehanizem za hitro posredovanje ES omogoča hiter odgovor na potrebe držav, ki jim grozi politična nestabilnost oz. tehnološka ali naravna nesreča. Njegov namen je ponovna vzpostavitev pogojev za dolgoročni razvoj, deluje pa lahko največ šest mesecev, pri čemer se njegova sredstva ne morejo zagotavljati za humanitarno pomoč. Do sedaj so njegove sile delovale v Liberiji, Slonokoščeni obali, Sudanu in v Afriškem Rogu. European Commission (2006) Conflict Prevention, Civilian Crisis Management: Rapid Reaction Mechanism, http://europa.eu.int/comm/external_relations/cpcm/rrm/ (06. 01. 2006). 104 Npr. v Angoli, Kongu, Burundiju, Liberiji, Somaliji in Sudanu (EC, 2004a: 87). 105 Sklad za podporo miru je instrument, s katerim EU financira afriške mirovne operacije, vodene in organizirane s strani Afričanov (EC, 2004l: 5). Temelji na načelu afriških rešitev za afriške konflikte, načelu solidarnosti med afriškimi državami in načelu ustvarjanja potrebnih predpogojev za razvoj. Za sredstva se lahko potegujejo AU ali druga regionalna telesa, vendar morajo biti vse akcije, ki jih ta telesa izvedejo, v skladu s temeljnimi načeli AU, EU in OZN (ibid.: 6), npr. z načelom mirnega reševanja mednarodnih sporov in načelom neuporabe sile proti ozemeljski celovitosti in politični neodvisnosti držav. Sredstva se namenjajo predvsem za usposabljanje AU kot mirovnega posrednika na afriški celini, prepovedana pa je njihova uporaba za nakup orožja ali streliva (ibid.: 7). 106 Izračun vsebuje podatke za afriške države in delovanje EU prek Svetovnega programa za hrano (World Food Programme) ter prispevek EU nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem hrane.

77

Iz navedenega je mogoče sklepati, da EU ne ostaja ravnodušna do oboroženih spopadov v

svoji bližini, saj je do sedaj zagotovila krizno pomoč številnim AKP državam, predvsem v

Afriki. Vendar so kljub njeni pripravljenosti za hitro pomoč temu namenjena sredstva precej

skromna, kar potrjuje usmeritev razvojnega partnerstva, v skladu s katero ima dolgoročna

pomoč prednost pred kratkoročnimi ukrepi. Upoštevati velja tudi dejstvo, da se krizna in

humanitarna pomoč večinoma odreja iz proračuna EU, ne pa iz EDF, ki pripada Dogovoru iz

Cotonouja. Drugi zaključek, ki sledi iz zgornjih akcij, je poudarjanje regijskih rešitev za

regijske krize. Podpora mirovnim prizadevanjem AU in ECOWAS–a kaže na spoznanje, da so

regionalne organizacije lahko najboljše poznavalke kriznih območij in imajo ob ustrezni

podpori največ možnosti za mirno razrešitev sporov.

4.5. Večdimenzionalno področje: skrb za okolje in institucionalni razvoj

Glede na današnje pereče okoljsko stanje (UNEP, 2005) bi po sprejetju Dogovora iz

Cotonouja pričakovali velik poudarek na varstvu okolja. Kljub temu pregled letnih poročil

kaže, da prejeta sredstva niso zadostila vsem potrebam. V letu 2002 so bili npr. uspešni le

nekateri projekti (EC, 2003b: 130). Glavna programa okoljskega razvoja sta bila Ecofac,

regionalni program za ohranitev in varčno uporabo srednjeafriškega gozdnega ekosistema, ter

Ecopas, podoben program za zahodno Afriko (EC, 2002a: 117; EC, 2003b: 130).107 Boljše

stanje bi ugotovili, če bi v naslov okolja vključili tudi projekte za preskrbo s čisto pitno vodo,

ki so bili obravnavani v okviru zdravstvenega razvoja (glej poglavje 4.4.1.). Ti projekti so

namreč precej uspešni, npr. pod okriljem Vodne pobude.

Aktivnejše udejstvovanje zasledimo pri vzpostavljanju temeljnih institucij, ki se navezujejo na

politični dialog med partnerskima skupinama. Že dejstvo, da je bilo takoj leta 2000 Evropski

pobudi za demokracijo in človekove pravice (European Initiative for Democracy and Human

Rights) nakazanih več kot 18 milijonov evrov, kaže na zavezanost novim institucionalnim

107 Ecofac – Regional programme for the conservation and rational utilisation of forest ecosystems in Central Africa (Regionalni program za ohranjanje in varčno uporabo gozdnih ekosistemov v osrednji Afriki); Ecopas – Regional programme for the conservation and rational utilisation of forest ecosystems in Western Africa (Regionalni program za ohranjanje in varčno uporabo gozdnih ekosistemov v zahodni Afriki).

78

vrednotam. Ta pobuda namreč podpira pravno državo, dobro upravo, krepitev civilne družbe,

zaščito manjšin, enakopravnost spolov, preprečevanje sporov ter svobodne in poštene volitve

(EC, 2002b: 102). V naslednjih dveh letih so njena sredstva povečala na 19 in 23 milijonov

evrov (EC, 2002a: 127; EC, 2003b: 202), v letu 2003 pa je bilo za spoštovanje človekovih

pravic in demokracije namenjenih skoraj 33 milijonov evrov (lasten izračun na podlagi EC,

2004a: 190–195).

Politični dialog je področje, ki ga EU stalno nadzoruje, zagotavlja pa mu tudi široko podporo.

AKP države, ki ne zadostijo političnim kriterijem (glej poglavji 3.3.2. in 3.3.7.), so v skladu z

96. členom Dogovora iz Cotonouja povabljene k posvetovalnemu postopku. V letu 2001 je bil

tak postopek izpeljan s Slonokoščeno obalo in Fidžijem, zanj pa predlagane države Zimbabve,

Liberija in Haiti (EC, 2002a: 108). AKP državam je bila zagotovljena močna institucionalna

podpora v višini 727 milijonov evrov, rekordno na tem področju je bilo tudi število projektov,

kar 254 (ibid.: 118). V letu 2002 je bila razvojna pomoč zaradi političnih težav začasno

prekinjena Slonokoščeni obali, Haitiju, Zimbabveju, Liberiji in Togu (EC, 2003b: 122).

Posebne evropske misije so pospeševale dobro upravo in pravno državo (ibid.: 125). Leta

2003 je bila pomoč zaradi neizpolnjevanja političnih kriterijev partnerstva še vedno prekinjena

Togu, Zimbabveju in Haitiju (EC, 2004a: 87), institucionalna podpora za dobro upravo in

podporo nevladnim akterjem pa je tega leta znašala 250 milijonov evrov (ibid.: 91). V letu

2004 so bile v ospredju predvsem misije za opazovanje volitev, npr. v Mozambiku, Gani,

Gvineji–Bissau, Nigru in Centralnoafriški republiki (EC, 2005e: 8).

Spoštovanje politične dimenzije Dogovora iz Cotonouja se je torej v proučevanem obdobju

dejansko preverjalo prek posvetovalnega postopka, kot je bilo predvideno leta 2000. Nekaj

držav je zaradi tega začasno izgubilo razvojno pomoč iz EDF. Zanimivo je, da je bilo veliko

teh držav v času prekinitve pomoči vpletenih v oborožene spopade in druge nemire.

Upravljanje z razvojno pomočjo je v takih primerih težavno, celo neuresničljivo. Kljub temu

se zastavlja vprašanje, ali ni bila pomoč odtegnjena ravno takrat, ko so jo te države najbolj

potrebovale.

79

4.6. Akterji partnerstva

Na področju akterjev partnerstva je z Dogovorom iz Cotonouja prišlo do bistvene spremembe,

saj je sistem medvladnega partnerstva zamenjal bolj vključujoč proces, ki upošteva vse

elemente civilne družbe (EC, 2001: 29).108 Tako usmeritev potrjujejo tudi konkretni podatki iz

letnih poročil. Leta 2001 je 42 od 50 AKP držav, ki so oddale svoj državni strateški načrt,

izvedlo posvetovanje z nedržavnimi akterji, 25 od teh 42 držav pa je svojo strategijo v skladu s

tem posvetom tudi preoblikovalo (EC, 2002a: 128). Leta 2002 je Evropska komisija sprejela

smernice za sodelovanje nedržavnih akterjev v razvojnih politikah, po katerih se sedaj ravna

(EC, 2005e: 13). V letnem poročilu 2003 pa Komisija priznava, da imajo nevladne

organizacije pogosto več izkušenj za inovativne pristope do razvojnih vprašanj, zato jim

omogoča možnost oblikovanja in izvedbe razvojnih programov (EC, 2003b: 132).

Dogovor iz Cotonouja torej nedržavnim akterjem na deklarativni ravni ponuja nove priložnosti

(glej poglavje 3.3.1.). Kljub temu je obisk nekaterih AKP držav pokazal, da je v večini držav

vpletenost tovrstnih partnerjev še vedno zelo omejena, predvsem zaradi slabe usposobljenosti

(ECDPM, 2003a). »V večini AKP držav institucionalni pogoji za učinkovito sodelovanje

nedržavnih akterjev (vključno s primernimi tokovi informacij, strukturiranimi mehanizmi za

dialog, temelji za delovanje, programi usposabljanja itd.) še niso prisotni« (ECDPM, 2003c:

42). Tudi zgornji podatek, da je njihove predloge ob oblikovanju razvojne strategije dejansko

upoštevalo le 25 držav, še ni zadovoljiv. Zaključujem torej, da bo za učinkovito razvojno

udejstvovanje nedržavnih akterjev treba izpolniti vsaj dva pogoja. Ti akterji se bodo morali

izkazati kot dobro informirani poznavalci razvojnega procesa, obenem pa jim bodo njihove

vlade morale zagotoviti priložnost za aktivno udeležbo. Ker vključevanje tako širokega števila

različnih partnerjev prej ni bilo v navadi, se danes med njimi še pojavlja problem koordinacije

(ECDPM, 2004c), ki pa naj bi ga prihodnje sodelovanje odpravilo.

108 Spomnimo se, da Dogovor iz Cotonouja kot nedržavne akterje razume zasebni sektor, gospodarske in družbene partnerje ter civilno družbo. V to skupino pa bi lahko uvrstili tudi regionalne organizacije, ki so velik pomen dobile predvsem pri sklepanju EPAs (glej poglavje 4.3.4.).

80

4.7. Spremembe po reviziji Dogovora iz Cotonouja

Leto 2004 je bilo za Dogovor iz Cotonouja prelomno leto. Prvič v zgodovini razvojnih

odnosov med EU in AKP državami je prišlo do vmesne evalvacije državnih strateških načrtov

(Country Strategy Papers – CSPs) in okvirnih nacionalnih programov (National Indicative

Programmes – NIPs).109 Poleg tega so se istega leta v Bocvani začela pogajanja o reviziji

Dogovora iz Cotonouja, ki so se zaključila 25. 06. 2005 na zasedanju AKP – EU Sveta

ministrov v Luksemburgu (The Secretariat of ACP Group of States, 2005). Ker sta oba

dogodka odločilna za prihodnje razvojno sodelovanje med AKP državami in EU, jima

posvečam dodatno pozornost.

Spomnimo se, da je »/k/ljučni element partnerskega Dogovora iz Cotonouja /…/ premik od

sistema upravičenosti do razvojne pomoči k bolj fleksibilnemu porazdeljevanju razvojnih

sredstev EU, ki temelji na preteklem upravljanju s temi sredstvi« (Frederikson, 2003). To v

praksi pomeni, da si je EU z novim dogovorom zastavila izvedbo letnih, vmesnih in končnih

revizij, v katerih naj bi preverila uresničevanje razvojnih določil, na osnovi zaključkov pa

odredila prihodnja finančna sredstva. Letna poročila dokazujejo, da EU to nalogo tudi

dejansko izpolnjuje. Letne revizije CSPs in NIPs se redno odvijajo vse od leta 2000,110 leta

2004 pa je prišlo tudi do vmesne evalvacije (EC, 2005e: 10). Glede tovrstnih preverjanj so

obstajali določeni pomisleki, saj se Dogovor iz Cotonouja polno uresničuje šele od vstopa v

veljavo leta 2003, zato naj bi ocenjevanje pred tem datumom ne bilo ustrezno. V zvezi s tem je

eden od udeležencev pojasnil: »V nekaterih državah dejansko še ni prišlo do izvrševanja

(Dogovora iz Cotonouja, op. H. K.), vendar vmesno revizijo zahtevajo nacionalni in regionalni

okvirni programi, zato nimamo izbire« (The Courier ACP – EU, 2003: 3).

Poleg omenjenih revizij je v letih 2004 in 2005 prišlo tudi do dopolnitev in sprememb samega

Dogovora iz Cotonouja. V skladu s 95. členom tega dogovora namreč obstaja možnost, da se

10 mesecev pred iztekom vsakega petletnega obdobja odprejo pogajanja o morebitnih

109 CSPs obsegajo splošne smernice za razvoj določene države, NIPs pa podajajo podrobno porazdelitev sredstev, skupaj s pripadajočimi časovnimi okviri (Niue – European Community, 2002: 1–28). 110 V letu 2001 je bilo preverjenih 173 projektov, v letu 2002 290 projektov, v letu 2003 325 projektov, in v letu 2004 302 projekta (EC, 2002a: 133; EC, 2003b: 135; EC, 2004a: 94; EC, 2005a: 66).

81

dopolnitvah razvojnih določil. Če pustimo ob strani rutinske popravke, so to možnost države

partnerice izkoristile za vpeljavo novih političnih elementov,111 izmed katerih bi izpostavila

boj proti terorizmu in širjenju orožja za množično uničevanje, ter sodelovanje z Mednarodnim

kazenskim sodiščem (International Criminal Court – ICC). Te novosti v nadaljevanju tudi

podrobneje predstavljam, pri tem pa izhajam iz Dogovora, ki dopolnjuje Dogovor iz

Cotonouja, kot je bil sprejet 25. 06. 2005.112

Prve spremembe zasledimo že v preambuli dopolnjenega besedila, kjer so partnerice obsodile

mednarodne zločine, poudarile vlogo ICC in izpostavile milenijske razvojne cilje (Millennium

Development Goals). Za vpeljavo novih poudarkov so se odločile v skladu s trenutnimi

svetovnimi trendi na političnem in razvojnem področju. Že od leta 2000, ko je bila na ravni

OZN sprejeta Milenijska deklaracija (Millennium Declaration), so namreč njeni cilji v vrhu

svetovne razvojne agende, kar se je prej ali slej moralo odraziti tudi v Dogovoru iz Cotonouja.

Po drugi strani pa se omemba ICC in obsodba mednarodnih zločinov po mojem mnenju

navezujeta na sedanjo situacijo v svetu, kjer smo priča številnim konfliktom, terorističnim

napadom in širjenju orožja za množično uničevanje. Storilci mednarodnih zločinov naj ne bi

ušli nekaznovani, temveč naj bi bili sojeni po pravilih mednarodnega prava.

Boj proti terorizmu in orožju za množično uničevanje so partnerice dodale tudi v glavno

besedilo dokumenta. V členu 11a tako obsojajo teroristična dejanja in se zavezujejo k boju

proti terorizmu, pri tem pa poudarjajo skladnost z Ustanovno listino OZN ter ustreznimi

konvencijami in resolucijami organov OZN.113 V členu 11b opozarjajo na grožnjo orožja za

množično uničevanje in se zavezujejo k skladnosti z mednarodnimi razoroževalnimi

pogodbami, učinkovitemu nadzoru izvoza, rednemu političnemu dialogu in posvetovalnemu

postopku v primeru kršitev. Dopolnjena različica Dogovora iz Cotonouja torej prinaša vsaj

dva elementa z močnim političnim predznakom, in zopet se pojavlja vprašanje, v kolikšni meri

111 Iz revizijskega postopka je bilo vnaprej izključeno gospodarsko in trgovinsko sodelovanje, saj zanj potekajo pogajanja v okviru EPAs (ECDPM, 2004b). 112 Dogovor, ki dopolnjuje Partnerski dogovor med člani afriške, karibske in pacifiške skupine držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000 (Agreement amending the Partnership Agreement between the members of the African, Caribbean and Pacific group of states, of the one part, and the European Community and its member states, of the other part, signed in Cotonou on 23 June 2000): ACP/CE/2005/1–83, sprejet dne 25. 06. 2005. 113 Predvsem z resolucijama Varnostnega sveta OZN: S/RES/1373 (2001) in S/RES/1456 (2003).

82

se AKP države strinjajo z vpeljavo novih političnih vsebin (ki so sicer povezane z razvojem,

pa vendar ne neposredno). Njihov odpor bi bil verjetno bolj viden, če bi se boj proti terorizmu

in orožju za množično uničevanje financiral iz EDF, saj bi tako odtegnil sredstva drugim

programom in projektom. EU je to predvidela, saj je za izvrševanje novih nalog priskrbela

ločena sredstva (The Secretariat of the ACP Group of States, 2005). S tako politiko se je po

mojem mnenju izognila večjemu nasprotovanju AKP držav, na razvojno agendo pa ji je zopet

uspelo uvrstiti teme, ki so bližje prioritetam razvitega sveta kot pa prioritetam DVR.

Pomembna je tudi revizija finančnega dela razvojnega dogovora. V dopolnjenem Finančnem

protokolu (1. dodatek) so partnerice za obdobje med letoma 2006 in 2007 odobrile dodaten

znesek v višini 90 milijonov evrov, s katerim upravlja Evropska komisija. Ta sredstva se lahko

porabijo na različne načine, npr. za nagrajevanje razvojno uspešnih AKP držav. 4. dodatek

prenovljenega dogovora namreč določa, da lahko ES neodvisno od revizij poveča sredstva

določeni državi, če to upravičujejo njene posebne potrebe ali izjemen uspeh pri uresničevanju

razvojnega dogovora. Druga ključna novost je vpeljava novega dodatka (1a), ki govori o

večletnem finančnem okviru in pomeni zagotovilo za prihodnjo raven finančne pomoči. V

njem je EU obljubila, da bodo AKP države med leti 2008 in 2013/2014 v najslabšem primeru

dobile vsaj tolikšen znesek, kot jim je bil namenjen v devetem EDF (upoštevajoč inflacijsko

stopnjo in vstop novih članic v EU). Napoved se je uresničila z novo evropsko finančno

perspektivo, ki AKP državam med letoma 2008 in 2013 odreja znesek v višini 22.682

milijonov evrov, kar je več kot v devetem EDF.114

Na koncu bi okvirno omenila še nekaj dopolnitev, med njimi razširjene časovne okvire

posvetovalnega postopka,115 večji poudarek na lokalnih oblasteh, pomoč ob naravnih nesrečah

ter regionalno sodelovanje z državami, ki niso članice AKP skupine. Do pomembnih

sprememb je prišlo tudi glede investicijske ovojnice, s katero upravlja EIB. Tako kot sredstva

pod upravo Evropske komisije naj bi sedaj tudi ta ovojnica na sredini in ob izteku finančnega

114 Svet Evropske unije: Finančna perspektiva 2007–2013 (Council of the European Union: Financial Perspective 2007–2013), sprejeta v Bruslju dne 16. 12. 2005. 115 Pogovori se po novem pričnejo v roku 30 dni od prijavljene kršitve (v starem Dogovoru iz Cotonouja 15 dni), zaključujejo pa se najkasneje v 120 dneh (prej v 60 dneh).

83

protokola prešla pod revizijski nadzor (EC, 2005f: 3).116 Tudi te spremembe izhajajo iz

praktičnih izkušenj pri uresničevanju Dogovora iz Cotonouja. V času od njegovega sprejetja

so se pokazale nekatere pomanjkljivosti, ki so jih države partnerice želele odpraviti.

Nazadnje bi kazalo opozoriti tudi na revizijo Dogovora iz Georgetowna,117 kjer bi kot ključne

novosti izpostavila vključitev Dogovora iz Cotonouja, človekovih pravic, demokracije in

pravne države, regionalno razdelitev AKP držav na šest geografskih regij (vzhodno, zahodno,

osrednjo in južno Afriko, Karibe in Pacifik), ter poudarek na političnem dialogu in politični

identiteti AKP skupine. Na organizacijski ravni skupina poleg Sveta ministrov in Odbora

veleposlanikov ustanavlja še Parlamentarno skupščino AKP držav, kot vrhovni organ pa Vrh

voditeljev AKP držav in vlad. Odločanje v Svetu ministrov ostaja soglasno, razen v posebnih

primerih, kjer je pred starim, dvotretjinskim glasovanjem iz leta 1975 sedaj treba najprej

izvesti glasovanje s štiripetinsko večino. Podrobneje je določena tudi funkcija generalnega

sekretarja, ter dodano novo poglavje o članstvu in statusu opazovalcev. Glede članstva bi

izpostavila dejstvo, da v skladu z najnovejšo ureditvijo država lahko vstopi v AKP skupino

tudi v primeru, če ni podpisnica Dogovora iz Cotonouja, kar dokazuje primer Kube (The

Courier ACP – EU, 2003: 2).

4.8. Evropski razvojni sklad – novosti

Trenutno med EU in AKP državami poteka zelo aktualna razprava, ki bo imela pomembne

posledice za naravo njihovega prihodnjega sodelovanja. Gre za vprašanje o tem, ali naj EDF

še naprej ostane ločen od ostalih sredstev EU oz. ali naj začne delovati pod okriljem njenega

letnega proračuna. Razpravo je s pisnim predlogom Evropskemu parlamentu in

116 Spremenili so se tudi nekateri pogoji za pridobivanje posojil in subvencij, dodala določila o skupnem tveganju glede menjalnih razmerij ter o povračilu EIB za upravljanje z investicijsko ovojnico (EC, 2005f: 3). 117 Dogovor iz Georgetowna, kot je bil dopolnjen z Odločbo št. 1/LXXVIII/03, z 78. seje Sveta ministrov, v Bruslju, 27. in 28. novembra 2003 (The Georgetown Agreement as amended by Decision No. 1/LXXXVIII/03 of the 78th Session of the Council of Ministers, Brussels, 27 and 28 November 2003): ACP/27/005/00 Rev. 16, sprejet in v veljavi od dne 28. 11. 2003.

84

svetu ponovno odprla Evropska komisija,118 po mnenju katere bi vključitev sklada v proračun

prinesla številne izboljšave:

• izognilo bi se 'politični marginalizaciji' AKP držav;

• okrepila bi se demokratična legitimiteta sodelovanja z AKP državami;

• izboljšala bi se učinkovitost razvojne pomoči;

• omogočil bi se hitrejši odgovor na razvijajoče se potrebe in prioritete;

• izboljšala bi se učinkovitost in skladnost postopkov in praks, s tem pa bi se zmanjšali

transakcijski stroški razvojne pomoči (Mackie, Frederiksen in Rossini, 2004).

Iz predloga je razvidno, da je Komisija naklonjena vključitvi EDF v proračun EU, njen interes

pa je utemeljen s poenostavitvijo postopkov, saj bi se v skladu z načrtovanim za vso evropsko

pomoč DVR začel uporabljati enoten postopek, kar bi med drugim utišalo tudi kritiko o

počasnem delovanju EDF (ibid.). Vendar Komisija ni edini organ, ki se zavzema za prenovitev

sedanjega stanja. Ni presenetljivo, da njenemu stališču pritrjuje tudi Evropski parlament, saj je

EDF edini finančni instrument, ki ni podvržen njegovemu demokratičnemu nadzoru (ibid.).

AKP države uradnega stališča glede predloga še niso predstavile, vendar zaenkrat v zvezi z

njim ugotavljajo tako prednosti kot slabosti. Pozdravljajo predvsem večjo vlogo Parlamenta,

ki naj bi bil bolj občutljiv za razvojne zadeve kot države članice, skrbi pa jih predvidljivost oz.

zagotovljenost prihodnje pomoči (ibid.). V nasprotju z EDF, ki se načrtuje za petletno

obdobje, se proračun EU sprejema za eno leto, v tako kratkem času pa bi bilo težko izkoristiti

vsa sredstva. Nevarnost, da bi se ta sredstva preusmerila za financiranje drugih programov

znotraj istega proračunskega poglavja, bi bila zaradi kratkega časovnega obdobja velika.119 To

je pravzaprav eden glavnih zadržkov, ki govori proti vključitvi v proračun: »Če bi EDF

vključili v proračun, bi bilo AKP poglavje daleč največje pod četrtim naslovom proračuna, ki

govori o zunanjih ukrepih. Zato obstaja nevarnost, da bi bilo to poglavje prizadeto v primeru

pomanjkanja sredstev drugod,« skrb pa vzbuja tudi razmislek o tem, kako bi se interesi AKP

držav znašli v težki proračunski razpravi, ki se vsako leto odvija v Parlamentu (ibid.).

118 O spremembah so razmišljali že v okviru zelene knjige iz leta 1997, vendar so takrat razpravo odložili na kasnejši datum (Mackie, Frederiksen in Rossini, 2004). 119 Znotraj istega proračunskega poglavja ali podpoglavja lahko pride do prerazdelitve sredstev, če to zahtevajo nepredvideni dogodki (ibid.). Iz tega sledi, da bi v primeru vključitve EDF v četrto poglavje proračuna (to pokriva vsa zunanja dejanja, med drugim tudi pomoč DVR) sredstva za pomoč AKP državam teoretično lahko porabili za druge programe (npr. za druge DVR oz. za skupno zunanjo in varnostno politiko).

85

Podobno kot AKP države so glede sprememb neodločene tudi države članice EU, čeprav so te

vse bolj naklonjene vključitvi EDF v proračun. Mnoge od njih še čakajo na uradna stališča

AKP držav, saj menijo, da se mora razprava odvijati v enakopravnosti obeh partnerjev (ibid.).

Poleg vključitve EDF v proračun obstajajo tudi druge možnosti, ki bi ohranile ločenost tega

sklada ter hkrati izboljšale njegove sedanje pomanjkljivosti. Mackie, Frederiksen in Rossini

(ibid.) ugotavljajo, da se kot najbolj obetajoča možnost kaže razširjena uporaba finančnih

perspektiv,120 kamor bi pod ločenim naslovom dodatno vključili tudi razvojno sodelovanje.

Tako bi EDF prešel pod demokratični nadzor Parlamenta, izboljšala bi se učinkovitost pomoči,

sklad pa bi kljub temu ohranil svojo dolgoročno naravnanost in predvidljivost. Gre za

nekakšno srednjo pot med zagovorniki in nasprotniki predloga Komisije, ki bi zaradi svoje

kompromisne narave lahko zadovoljila večje število vpletenih partnerjev, vendar ne smemo

pozabiti, da je celotna razprava pravzaprav poraz AKP držav. EU je do teh držav vedno gojila

poseben partnerski odnos, ki je temeljil na zgodovinski povezanosti in dolgoletnem

sodelovanju. Ta odnos se je razlikoval od obravnave drugih DVR, ki so pomoč dobivale prek

proračunske linije. Z ukinitvijo EDF, zasnovanega posebej za AKP države, in z njegovo

vključitvijo v proračun, bi se posebno partnerstvo med obravnavanima skupinama držav

ukinilo. S tem bi se ukinilo tudi načelo skupnega upravljanja (joint management), ki je eno

glavnih načel dosedanjega razvojnega sodelovanja in predvideva skupne odločitve obeh

partnerskih skupin skozi celoten razvojni proces. O tem problemu pišejo tudi zgoraj navedeni

avtorji: »Če bi EDF vključili v proračun, bi bilo skupno upravljanje teoretično še vedno

možno, vendar pa zaradi proračunskih postopkov in zahtev /.../ večini AKP držav verjetno ne

bi zaupali odgovornosti lastnega upravljanja sredstev v obsegu, ki ga predvideva Cotonou«

(ibid.). Prihodnji razvoj dogodkov torej AKP državam ne bo v prid. Posebno partnerstvo se

lahko skrči na raven običajnih odnosov med državo donatorico in državo prejemnico sredstev,

120 Finančne perspektive napovedujejo sestavo proračuna EU za prihodnjih pet do sedem let. Trenutna finančna perspektiva obsega obdobje od leta 2000 do leta 2006, po številnih zapletih pa je sedaj sprejeta tudi perspektiva od leta 2007 do leta 2013 (Council of the European Union: Financial Perspective 2007–2013; sprejeta v Bruslju dne 16. 12. 2005). Ta sodelovanju z AKP državami med letoma 2008 in 2013 odreja znesek v višini 22.682 milijonov evrov, ki se bo še vedno porazdeljeval prek EDF (ibid.: 26). V 1. dodatku nove perspektive je določen tudi ključ za prispevke držav članic EU – v sklad bodo največ prispevale Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija (20,5 %; 19,55%; 14,82 %; 12,86 % dogovorjenega zneska), najmanj pa Ciper, Latvija, Estonija in Malta (0,09 %; 0,07 %; 0,05 %; 0,03 %); Slovenija bo pokrila 0,18 % zneska (ibid.: 33).

86

določila Dogovora iz Cotonouja pa na ta način lahko postanejo brezpredmetna. Gre za

nekakšen 'črni scenarij', saj bi bila v tem primeru AKP država kot enakovredna partnerica EU

povsem razvrednotena.

4.9. Ali novi dogovor dejansko odpravlja revščino?

Odgovor na to vprašanje je težak iz najmanj dveh razlogov. Prvič zato, ker novi dogovor še ni

pokazal vseh svojih prednosti in pomanjkljivosti, kar lahko pripišemo predvsem njegovi pozni

ratifikaciji in posledično počasnemu delovanju EDF. Drugič pa zato, ker so kazalci o

razširjenosti revščine le osnovna orientacija, ki vedno ne pokaže dejanskega stanja.

V prvem delu poglavja se opiram predvsem na indeks človekovega razvoja (Human

Development Index – v nadaljevanju HDI)121 v AKP državah pred in po sprejetju novega

dogovora. Pri tem je treba upoštevati, da dvig oz. padec indeksov v proučevanem obdobju ne

more biti zgolj posledica razvojnih politik EU, temveč tudi politik drugih organizacij, ki se

ukvarjajo z razvojno pomočjo tem območjem. Pri analizi uporabljam Poročilo o človekovem

razvoju (Human Development Report), ki ga letno izdaja UNDP. Ker AKP skupina držav kot

posebna kategorija v tem poročilu ne obstaja (vrednosti AKP držav so vsebovane pod naslovi

Vzhodna Azija in Pacifik, Latinska Amerika in Karibi ter podsaharska Afrika), se opiram na

reprezentativni vzorec 67 AKP držav, ki so vključene v najnovejše poročilo (UNDP,

2005a).122 Ugotavljam, da v območje visokega človekovega razvoja sodi le 7 od obravnavanih

držav, v območje srednjega človekovega razvoja 29 držav, v območje nizkega človekovega

razvoja pa 31 držav. Najvišjo stopnjo indeksa HDI ima karibski Barbados (0,878), najnižjo pa

afriški Niger (0,281),123 kar nazorno kaže na različne razvojne stopnje AKP držav. Karibske

države se večinoma uvrščajo v skupino držav z visokim oz. srednjim HDI (razen Haitija, ki

ima nizek HDI). Večino pacifiških držav najdemo v območju srednjega HDI (z izjemo

121 Indeks človekovega razvoja je razvil UNDP in je danes najpogosteje uporabljen kazalec razvoja, ki presega zgolj finančne kazalce. Sestavljajo ga BDP per capita (izražen kot kupna moč), pričakovana življenjska doba ob rojstvu in stopnja izobrazbe, ki se izračuna iz stopnje pismenosti odraslih in vključenosti v izobraževanje (% let šolanja) (Bučar in Rojec, 2003b: 7). 122 Manjkajo podatki za Liberijo, Somalijo, Cookove otoke, Kiribate, Marshallove otoke, Mikronezijo, Nauru, Niue, Palau in Tuvalu. Dostopni so podatki za Južno Afriko in Kubo. 123 Za primerjavo – v Sloveniji je indeks HDI znašal 0,904.

87

visokega HDI Tonge). Afriške države prevladujejo v spodnjem območju srednjega HDI in v

območju nizkega HDI (kot visoko razviti izstopajo le Sejšeli). Kuba in Južna Afrika, prav tako

članici AKP skupine, spadata v visoko oz. srednje razvito območje. Primerjava v časovnem

obdobju med letoma 2000 in 2003 kaže na blago rast HDI v 24 AKP državah, medtem ko je v

16 AKP državah indeks upadel (v ostalih 27 državah iz izbranega vzorca pa tovrstna časovna

primerjava zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov ni mogoča). Zanimivo je, da padec indeksa

zasledimo predvsem v državah z dna skupine srednjega razvoja (7 od 18 držav) ter iz skupine

nizkega razvoja (9 od 18 držav); večinoma gre za afriške države (razen Papue Nove Gvineje).

Trend rasti oz. padca indeksa HDI za 40 izbranih AKP držav prikazujem v prilogi 8.1.

Kljub zvišanju indeksa HDI v večini obravnavanih AKP držav pa dosežki niso zadovoljivi, saj

je ta večina le 60–odstotna. Po letu 2000, ko je bila sprejeta Milenijska deklaracija, se je na

razvoj usmerila tolikšna pozornost, da bi se lahko odrazila v boljših rezultatih. Tudi zadnje

Poročilo o človekovem razvoju ugotavlja, da se človekov razvoj sicer izboljšuje, vendar

prepočasi, da bi ob takem tempu pričakovali izpolnitev milenijskih ciljev do leta 2015 (UNDP,

2005b). Avtorji poročila pojasnjujejo, da doseganje teh ciljev zavira tudi velika neenakost v

DVR, zaradi česar se gospodarska rast vedno ne odraža v zmanjševanju revščine (ibid.). Za

odnos med AKP državami in EU je pomembna tudi ugotovitev, da je za nazadovanje indeksa

HDI v državah podsaharske Afrike najverjetneje krivo hitro širjenje HIV/AIDS–a (ibid.). To je

po mojem mnenju še eden izmed dokazov, ki kažejo na odmikanje zastavljenih milenijskih

ciljev, še zlasti za Afriko. »Na žalost je že znano, da za številne, predvsem afriške države,

milenijski razvojni cilji do leta 2015 ne bodo doseženi« (EC, 2003a: 1).124 Vendar to

spoznanje ne bi smelo odvrniti držav donatoric od nadaljnjih prizadevanj. Če se čedalje večja

finančna sredstva ne prevajajo v zmanjševanje revščine, na katero se navezujejo vsi ostali

razvojni problemi, potem bi rešitev kazalo iskati v učinkovitosti razvojne pomoči.

Opozorila bi rada tudi na najnovejše izsledke Svetovne banke o razširjenosti absolutne

revščine. Odstotek ljudi, ki živijo z manj kot 1 $ dnevno, se je od leta 1990 do leta 2000

zmanjšal za Vzhodno Azijo in Pacifik, ter za Latinsko Ameriko in Karibe, povečal pa se je za

124 Po napovedi Svetovne banke in UNDP–ja naj bi bilo ob trenutnem tempu načrtovano zmanjšanje revščine mogoče doseči šele leta 2147 (EC, 2004a: 88)!

88

podsaharsko Afriko (Svetovna banka, 2005a: 21). Leta 1990 je namreč s to skromno vsoto

poskušalo preživeti 44,6 % prebivalcev podsaharske Afrike, leta 2000 pa že 46,5 %. Slaba

situacija se na tem območju odkriva tudi ob zvišanju meje revščine na 2 $ dnevno. Leta 1990

je tako živelo 75 % prebivalcev, leta 2000 že 76,6 % (ibid.: 22). Ne smemo namreč pozabiti,

da so ljudje, ki imajo na voljo 2 $ na dan, še vedno zelo revni, čeprav se mednarodno

dogovorjena meja revščine giblje okrog 1 $ dnevno. Razširjenost revščine za omenjene regije

ter za izbrane AKP države, ki so bile zajete v Poročilu o svetovnem razvoju 2006 (World

Development Report), navajam v prilogi 8.2. Čeprav so bili podatki zbrani zgolj za nekatere

AKP države in v različnih raziskovalnih obdobjih, pa ti večinoma potrjujejo visok delež

revnega prebivalstva v AKP skupini, še predvsem v podsaharski Afriki. »Afrika je edina

celina, ki je v zadnjih 25 letih postala revnejša,« ugotavlja najnovejše letno poročilo EU (EC,

2005a: 64). Situacija, s katero se mora spopasti Dogovor iz Cotonouja, je torej kritična, a

trendi se bodo morali kmalu obrniti, če naj se vsaj za korak približamo milenijskim ciljem.

Vpleteni razvojni partnerji bi si morali zastaviti jasne, učinkovite in predvsem uresničljive

cilje. EU je npr. v okviru uresničevanja milenijske agende izdala posebno poročilo (European

Commission Report on Millennium Development Goals 2000–2004), v katerem je razčlenila

svoje ukrepe za doseganje posameznih milenijskih ciljev (EC, 2004d: 12–33).125 Poudarjanje

milenijske agende se zdi pomembno, če bo EU to podkrepila tudi z dodatno finančno pomočjo

in nadaljnjo reformo razvojne pomoči. Ta reforma pa se ne bi smela osredotočati zgolj na

politično in gospodarsko dimenzijo razvoja, temveč bi morala vsebovati tudi ukrepe proti

družbeni neenakosti in zapostavljenosti najrevnejših delov prebivalstva. Naloga EU ne bo

lahka, saj se trenutno ubada z gospodarsko recesijo,126 nespodbuden pa je bil tudi nedavni

razvoj dogodkov na ravni OZN. Med 14. in 16. 09. 2005 je v New Yorku potekal

125 Osem milenijskih ciljev si prizadeva: odpraviti absolutno revščino in lakoto, doseči splošno osnovnošolsko izobrazbo, pospeševati enakopravnost spolov in okrepiti vlogo žensk, zmanjšati smrtnost otrok, izboljšati materinsko zdravje, boriti se proti HIV/AIDS–u, malariji in drugim boleznim, zagotoviti trajnost okolja, ter razviti globalno razvojno partnerstvo. Milenijska deklaracija Združenih narodov (United Nations Millenium Declaration): A/RES/55/2, sprejeta na 8. plenarnem zasedanju Generalne skupščine OZN, 08. 09. 2000. 126 Statistike za leto 2005 napovedujejo padec gospodarske rasti EU za 0,4 %. European Commission: EUROSTAT (2005) Real GDP growth rate, http://epp.eurostat.cec.eu.int/portal/page?_pageid=1996,39140985&_dad=portal&_schema=PORTAL&screen=detailref&language=en&product=SDI_MAIN&root=SDI_MAIN/sdi/sdi_ed/sdi_ed_inv/sdi_ed1110(02. 10. 2005).

89

svetovni vrh (World Summit), ki naj bi prinesel pomembne novosti za DVR. Predlogi pred

začetkom vrha so vsebovali pozive k odpisu dolgov, tržni liberalizaciji in dvigu pomoči,127

vendar so bili končni rezultati v nasprotju s pričakovanji DVR precej manj odločni. Sprejeti

dokument128 npr. ne zavezuje razvitih držav, da do leta 2015 namenijo 0,7 % BDP–ja za manj

razvite, ter namesto tega izraža le »pripravljenost nekaterih držav«, da to storijo. Sicer pa vrh

ni prinesel razočaranja zgolj DVR, temveč celotni mednarodni skupnosti, saj v dokumentu ni

napovedane širitve Varnostnega sveta, ni poziva k jedrskemu razoroževanju oz. k neširjenju

jedrskega orožja, ni definicije terorizma, izostala pa je tudi omemba ICC (Dnevnik, 2005:

6).129 Edina pomembnejša novost je »ukrepanje mednarodne skupnosti s silo za zaustavitev

genocida, etničnega čiščenja ali vojnih zločinov, če tako odloči Varnostni svet« (ibid.). Jasno

je torej, da so EU in AKP države z dopolnjenim Dogovorom iz Cotonouja korak pred

mednarodno skupnostjo, saj so se z njim zavezale varnostnim določilom, ki jih OZN na vrhu

ni uspela sprejeti (boj proti terorizmu in orožju za množično uničevanje). Po drugi strani pa so

tudi tokrat zahteve nekaterih držav (npr. kandidatk za stalni sedež v Varnostnem svetu)

odrinile v ozadje vprašanja URP, odpisa dolgov in odprave trgovinskih ovir za DVR.

127 United Nations (2005) The 2005 World Summit: An Overview, http://www.un.org/ga/documents/overview2005summit.pdf (19. 09. 2005). 128 Izid svetovnega vrha 2005 (2005 World Summit Outcome): A/60/L 1, sprejet dne 15. 09. 2005, str. 1–21. Njegovi glavni poudarki so: ugotovitev o počasnem in neenakomernem zmanjševanju revščine v nekaterih regijah, poziv k bolj ambicioznim državnim razvojnim strategijam in večji mednarodni podpori, pozdrav pripravljenosti nekaterih držav, da do leta 2010 za URP zagotovijo 0,5 % BDP–ja (pri čemer naj bi med 0,15 in 0,20 % te pomoči prejele najmanj razvite države), pozdrav pripravljenosti nekaterih držav, da do leta 2015 za URP zagotovijo 0,7 % BDP–ja, zavezanost k večji učinkovitosti pomoči, pozdrav skupini G–8 za njen odpis dolgov močno zadolženim revnim državam, namera o delnem odpisu dolgov državam, ki ne sodelujejo v pobudi HIPC, zavezanost človekovim pravicam, dobri upravi, boju proti korupciji in tržni liberalizaciji, spodbujanje zasebnega sektorja ter priznavanje posebnih potreb Afrike – edine celine, ki do leta 2015 ne bo izpolnila niti enega milenijskega cilja. 129 Dnevnik (2005) Pogojna reforma OZN. Dnevnik 15. 09. 2005, str. 6.

90

5. SKLEP

EU se razvija v pomembno razvojno velesilo. Kriterija, v skladu s katerim naj bi razvite

države za URP namenjale 0,7 % BDP–ja, sicer ne dosega, vendar svoj institucionalni okvir

izkorišča za pomoč številnim skupinam držav, tako na področju gospodarskega sodelovanja

kot na področju družbenega in človekovega razvoja. V tem diplomskem delu je bilo

podrobneje predstavljeno njeno sodelovanje z AKP državami, iz katerega lahko izpostavimo

več pomembnih zaključkov.

Dogovor iz Cotonouja z ozirom na prejšnje Loméjske konvencije za razvojno agendo med EU

in AKP državami prinaša več bistvenih sprememb, ki jih lahko razdelimo v dve skupini. V

skupino elementov, ki se zdijo za AKP države ugodnejši, lahko uvrstimo poudarke na

odpravljanju revščine, civilni družbi in zasebnem sektorju. V skupino elementov, ki se v tem

pogledu zdijo manj ugodni, pa lahko štejemo vpeljavo novih političnih elementov, EPAs,

pogojevanje in možnost suspenza razvojne pomoči ter uveljavljanje novih trgovinskih tem.

A zgolj interpretacija in primerjava zadnje Loméjske konvencije in Dogovora iz Cotonouja ne

more pokazati dejanskega odnosa med EU in AKP državami, saj so določila iz razvojnih

dokumentov le podlaga za njihovo praktično uresničevanje. Na vprašanje, kako se Dogovor iz

Cotonouja uresničuje v praksi, lahko odgovorimo, da je partnerstvo na nekaterih področjih

bolj, na drugih pa manj uspešno. Na gospodarskem področju vzroke za skrb prinaša predvsem

padanje tržnih deležev AKP držav na trgu EU, v njihovi izvozni strukturi pa močno

prevladovanje primarnih proizvodov, za katere na svetovnem trgu veljajo nizke cene. Pri tem

se kaže kontinuiteta z izvrševanjem Loméjskih konvencij, ki so ga zaznamovali slabi tržni

deleži in zgoščenost trgovine v majhnem številu proizvodov. Da se situacija po sprejetju

Dogovora iz Cotonouja zaenkrat ni bistveno izboljšala, dokazujejo tudi drugi kritični kazalci,

npr. nizek BDP per capita, velika zadolženost in neuspešno privabljanje TNI. V luči

povedanega sta pomembni predvsem dve ugotovitvi. Prvič, AKP država še vedno v veliki

meri ostaja dobaviteljica surovin, tako kot v obdobju kolonizacije. In drugič, kljub obrobnemu

pomenu AKP držav za EU, EU za te države še vedno ostaja najpomembnejši trgovski partner.

91

Države partnerice se zavedajo, da bo treba negativne trende v prihodnje spremeniti, če naj

dosežejo napredek pri odpravljanju revščine in razvojnega zaostanka AKP držav. Rešitev

iščejo v liberalizaciji in vpeljavi EPAs, saj naj bi bilo nezavidljivo gospodarsko stanje ostanek

preferenčnega sistema, ki je še v veljavi. Ali bodo novi gospodarski dogovori resnično boljši

od prejšnjega sistema, bomo tako lahko videli šele po letu 2007. Že danes pa je jasno, da AKP

države kljub deklarativni spodbudi Dogovora iz Cotonouja še vedno nimajo dovolj razvitega

zasebnega podjetništva in civilne družbe. Kljub temu, da novi razvojni dogovor tema

področjema pripisuje pomembno vlogo, se na terenu pojavljajo določene težave. Zasebno

podjetništvo je še preslabo razvito, da bi lahko izkoristilo razpoložljiva sredstva. Civilna

družba je še premalo usposobljena, da bi lahko postala aktivni udeleženec razvojnega procesa.

Po drugi strani se je preveč zmanjšalo zanimanje za kmetijski in podeželski razvoj. Države

partnerice bi morale najti bolj uravnotežen pristop, ki bi enakomerno poudaril pomen vseh

ključnih sektorjev. AKP državam bi namesto izbire dveh glavnih sektorjev v NIPs morali dati

možnost izbrati vsaj tri ali štiri take sektorje. Tako se jim ne bi bilo treba odločati med

zdravstvom in izobraževanjem, med zasebnim podjetništvom in podporo kmetijstvu, temveč bi

se lahko vzporedno udejstvovali v vseh pomembnih sektorjih. Tudi delovanje na nekaterih

drugih področjih še ni zadovoljivo. Odpravljanje revščine je, npr. v podsaharski Afriki, veliko

prepočasno, da bi do leta 2015 dosegli milenijske cilje. Tudi na svetovni ravni trendi niso

spodbudni, saj spoznanju o vse bolj očitnem odmikanju teh ciljev ne sledi večja zavezanost

držav donatoric, kar dokazuje z vidika novih ukrepov na področju razvoja medli vrh OZN leta

2005. Poleg tega se še vedno premalo naredi na področju varstva okolja, kjer so bili v obdobju

proučevanja uspešni le redki projekti. Zdi se, da je partnerstvo uspešnejše le na področju

zdravstva in izobraževanja, aktivno pa se udejstvuje tudi na področju institucionalnega

razvoja, saj je z njim povezano pogojevanje razvojne pomoči. V prihodnosti bo na področju

praktičnega izvrševanja Dogovora iz Cotonouja treba uvesti spremembe, s katerimi bo

partnerstvo na terenu dosegalo boljše rezultate kot danes. Še bolj se bo treba prilagoditi

konkretnim razmeram v posameznih, razvojno raznolikih AKP državah (pomembno vlogo pri

tem bodo igrale terenske delegacije kot notranji uradi za upravljanje z zunanjo pomočjo).

Povedano kaže, da zaenkrat v praksi še ne prihaja do maksimalnega izkoristka določil

Dogovora iz Cotonouja. Kljub nekaterim spodbudnim dosežkom je namreč mogoče opaziti, da

92

sodelujoče države še niso našle pravega partnerskega pristopa, ki bi učinkovito povezal vse

vpletene partnerje ter AKP skupino držav postavil v enakovreden položaj EU. 'Deklarativno'

partnerstvo se zato po mojem mnenju še ne prevaja v 'resnično' partnerstvo in menim, da so

možnosti za to omejene tudi v prihodnje. Nekdanji predsednik AKP Odbora veleposlanikov

Chasala npr. pravi, da je »/i/deja partnerstva nedvomno plemenita, a varljiva pri izvedbi,« pri

čemer je velik problem »enostransko delovanje ES« (The Courier ACP – EU, 2003: 3).

Ali je za manjši izkoristek nove razvojne sheme krivo pomanjkanje politične volje, je težko

ugotoviti. Zdi se, da imajo AKP države te volje dovolj, saj so sprejele nove smernice, ki

bistveno spreminjajo koncept njihovega dosedanjega delovanja. Uklonile so se sprejetju EPAs,

ki bodo liberalizirali njihova gospodarstva, obenem pa so sprejele kopico političnih kriterijev,

ki jih poudarjajo EU in ostale razvite države. Na njihovo ravnanje je sicer vplivalo načelo

pogojevanja razvojne pomoči, zato moramo biti pri tovrstnih zaključkih previdni, a kljub temu

je videti, da so AKP države pripravljene na kompromise, saj druge možnosti pravzaprav

nimajo. Po drugi strani se zdi, da se EU še vedno ni pripravljena odreči svojemu nadrejenemu

položaju (to dokazuje uvedba posvetovalnega postopka), kar je po eni strani razumljivo, saj so

njeni davkoplačevalci tisti, ki dajejo pomoč. Prav tako se EU zaenkrat še ni pripravljena

spustiti v korenito reformo Skupne kmetijske politike, ter odpravo kmetijskih subvencij in

uvoznih kvot odlaga na prihodnost. V zvezi s pomanjkanjem politične volje lahko ponovno

opozorimo tudi na pozno ratifikacijo Dogovora iz Cotonouja, za kar so odgovorne članice EU.

Presoditi bi veljalo tudi interes EU za sodelovanje z AKP državami. Poleg ohranjanja

zgodovinske povezanosti bi v prvi vrsti omenila uveljavljanje statusa razvojne velesile in

določeno stopnjo vpletenosti v AKP države. Razvojna politika države donatorice kot element

njene zunanje politike in kot način pogojevanja njene razvojne pomoči namreč pomeni

določeno mero nadzora nad državo prejemnico sredstev. Po drugi strani pa EU s svojo

razvojno politiko izpolnjuje tudi pričakovanja svojih državljanov, ki menijo, da bi EU morala

igrati osrednjo vlogo v razvojnem sodelovanju, še posebno v Afriki (Eurobarometer, 2005).130

130 Eurobarometer (2005) Europeans expect the EU to act as a driving force for development, http://europa.eu.int/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/05/217&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (15. 06. 2005).

93

Prihodnost razvojnih odnosov med EU in AKP državami je negotova. Prvič, deklarativno

partnerstvo v praksi ovirajo interesi posameznih držav (znotraj EU so to npr. interesi v okviru

Skupne kmetijske politike, znotraj AKP skupine pa interesi pomembnih izvoznic nafte), ki jih

bo težko preseči. Drugič, obstajajo strahovi pred gospodarsko liberalizacijo, ki jo bodo prinesli

EPAs. Tretjič, razprava o spremembi EDF kaže v smer ukinjanja posebnega partnerstva in

izenačenja statusa AKP držav z drugimi DVR. V tej luči se po mojem mnenju odpirajo tri

ključna vprašanja. V povezavi s prvo ugotovitvijo bo treba v prihodnosti najti način, kako

deklarativno partnerstvo uresničiti tudi v konkretnih razvojnih situacijah, ne da bi pri tem

podlegli enostranskim interesom posameznih partneric. Z ozirom na liberalizacijo se velja

vprašati, ali je popolna sprostitev trgovine na sedanji razvojni stopnji AKP držav res najboljša

rešitev. V tem smislu bo čas po letu 2007 čas odgovorov in spoznanj, ki bodo pomembna na

ravni vseh DVR. Glede morebitne ukinitve posebnega odnosa med EU in AKP državami pa se

zastavlja pomembno vprašanje, ali ima partnerstvo med tema dvema skupinama držav še

legitimiteto za svoj obstoj, oz. ali v 21. stoletju EU še lahko opravičuje politiko, ki

diskriminira ostale DVR. Zdi se, da EU vse bolj teži k uveljavitvi enotnega okvira za vse

DVR, kar dokazuje razprava o vključitvi EDF v proračun EU.

Menim, da bi v prihodnosti moralo priti do ključnega premika, in sicer ne le v odnosu med EU

in AKP državami, temveč v današnji družbi nasploh. Kar potrebujemo, je nadgradnja

civilizacijske zavesti v smislu novih vrednot. Razviti svet bi se moral zavedati, da razvojna

pomoč ne sme biti zgolj odraz dobre volje nekaterih držav, ampak dolžnost vseh razvitih. Svet

namreč v današnji dobi globalizacije postaja vse bolj prepleten in soodvisen, problemi

političnega, gospodarskega, družbenega in okoljskega značaja pa prestopajo nacionalne meje

in postajajo skrb nas vseh. Zato bom diplomsko delo sklenila z besedami Todara, ki je pred

leti zapisal: »Na pragu 21. stoletja ne moreta več obstajati dve prihodnosti – ena za peščico

bogatih in druga za veliko večino revnih ljudi. V besedah poeta: prihodnost bo ena sama, ali

pa je ne bo« (Todaro, 1997: 19).

94

6. SEZNAM VIROV

6.1. Seznam primarnih virov

1. Dogovor iz Georgetowna o organizaciji afriške, karibske in pacifiške skupine držav (The

Georgetown Agreement on the Organization of the African, Caribbean and Pacific Group

of States), sprejet dne 06. 06. 1975 v Georgetownu (Gvajana),

http://www.caricom.org/archives/georgetownagreementonacp.htm (06. 11. 2004). 2. Dogovor iz Georgetowna, kot je bil dopolnjen z Odločbo št. 1/LXXVIII/03, z 78. seje

Sveta ministrov, v Bruslju, 27. in 28. novembra 2003 (The Georgetown Agreement as

amended by Decision No. 1/LXXXVIII/03 of the 78th Session of the Council of Ministers,

Brussels, 27 and 28 November 2003): ACP/27/005/0016, sprejet in v veljavi od dne 28. 11.

2003, http://www.acpsec.org/en/conventions/The_Georgetown_Agreement_en.pdf

(15. 10. 2005). 3. Dogovor, ki dopolnjuje četrto AKP – ES Loméjsko konvencijo, podpisan v Mauritiusu dne

04. novembra 1995 (Agreement amending the Fourth ACP – EC Convention of Lomé,

signed in Mauritius on 4 November 1995): ACP/CE/2163/95, sprejet 04. 11. 1995 v

Mauritiusu, v veljavi 01. 06. 1998, http://www.acp.int/en/lome/lome4_e.htm (08. 11. 2004). 4. Dogovor, ki dopolnjuje Partnerski dogovor med člani afriške, karibske in pacifiške skupine

držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani,

podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000 (Agreement amending the Partnership

Agreement between the members of the African, Caribbean and Pacific group of states, of

the one part, and the European Community and its member states, of the other part, signed

in Cotonou on 23 June 2000): ACP/CE/2005/1–83, sprejet dne 25. 06. 2005,

http://www.acpsec.org/en/conventions/cotonou/cotonou_revised_e.pdf (07. 09. 2005). 5. Izid svetovnega vrha 2005 (2005 World Summit Outcome): A/60/L 1, z dne 15. 09. 2005,

http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/NO5/511/30/PDF/NO551130.pdf?OpenEleme

nt (19. 09. 2005).

95

6. Milenijska deklaracija Združenih narodov (United Nations Millennium Declaration):

A/RES/55/2, sprejeta na 8. plenarnem zasedanju Generalne skupščine OZN, 08. 09. 2000,

http://www.un.org/millennium/declaration/ares552e.htm (19. 09. 2005). 7. Partnerski dogovor med člani afriške, karibske in pacifiške skupine držav na eni strani ter

Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisan v Cotonouju

dne 23. junija 2000 (Partnership Agreement between the members of the African,

Caribbean and Pacific group of states, of the one part, and the European Community and

its member states, of the other part, signed in Cotonou on 23 June 2000): ACP/CE/2000/1–

83, podpisan 23. 06. 2000 v Cotonouju (Benin), v veljavi od 01. 04. 2003,

http://www.acpsec.org/en/conventions/cotonou/accord1.htm (23. 09. 2004). 8. Prečiščeno besedilo Pogodbe o ES (Consolidated version of the Treaty establishing the

European Community): O. J. 24. 12. 2002 (C 325) 33, http://europa.eu.int/eur-lex/

pri/en/oj/dat/2002/c_325/c_32520021224en00010184.pdf#search='EN%2024.12.2002%20

Official%20Journal%20of%20the%20European%20Communities%20C%20325%2F1

(06. 11. 2004). 9. Ratifikacija Dogovora iz Cotonouja (Ratification de l'accord de Cotonou), dne 07. 05.

2003, http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/agreement/cotonou_sit.pdf#zo

om=100 (06. 07. 2004). 10. Svet Evropske unije: Finančna perspektiva 2007–2013 (Council of the European Union:

Financial Perspective 2007–2013), sprejeta v Bruslju dne 16. 12. 2005,

http://ue.eu.int/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/misc/87643.pdf (18. 12. 2005). 11. Svetovna trgovinska organizacija: Delovni načrt Dohe: Osnutek ministrske deklaracije

(World Trade Organization: Doha Work Programme: Draft Ministerial Declaration):

WT/MIN(05)/W/3/Rev. 2, Ministrska konferenca v Hong Kongu, 13.–18. 12. 2005,

http://www.wto.org/english/thewto_e/minist_e/min05_e/draft_text5_e.doc (20. 12. 2005). 12. Svetovna trgovinska organizacija: Poročilo pristopnic k Dogovoru v zvezi z Odločbo dne

14. 11. 2001 (WTO: Report of the Parties to the Agreement under the Decision of 14

November 2001): WT/L/504, 05. 12. 2002, http://docsonline.wto.org–WT/L/504

(06. 01. 2006).

96

6.2. Seznam sekundarnih virov

1. Agritrade (2005) EU sugar sector reform: implications for ACP countries,

http://agritrade.cta.int/# (25. 11. 2005).

2. Allen, Tim (2002) Statistics in focus: EU Trade with ACP Countries,

http://www.eu-datashop.de/en/downloads/sif/no_02_03.pdf#search

='Allen%2C%20Tim%2C%20ACP%2C%20Statistics%20in%20focus' (06. 07. 2004). 3. Baaz, Mikael (1999) Meta–theoretical Foundations for the Study of Global Social

Relations from the Perspective of the New Political Economy of Development. Journal of

International Relations and Development 2/4, 461–471. 4. Bheenick, Rundheersing (1997) Investment Protection and Promotion in the ACP – EU

Context (ECDPM Working Paper 43). Maastricht: ECDPM,

http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/FileStruc.nsf/index.htm?ReadForm&

4098718EC54A20C6C1256C8B00373F8D (02. 12. 2004). 5. Bučar, Maja in Rojec, Matija (2003a) Odnosi Sever – Jug: I. del. Ljubljana: FDV. 6. Bučar, Maja in Rojec, Matija (2003b) Odnosi Sever – Jug: II. del. Ljubljana: FDV. 7. Cox, Aidan in Chapman, Jenny (2000) The European Community External Cooperation

Programmes. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. 8. DG Trade (2005a) ACP excl. South Africa,

http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2005/july/tradoc_113468.SouthAfica.pdf

(15. 09. 2005). 9. DG Trade (2005b) Memo: Economic Partnership Agreements: putting a rigorous priority

on development,

http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2005/january/tradoc_121094.pdf (02. 10. 2005). 10. Dickson, Anna K. (1997) Development and International Relations. Cambridge: Polity

Press. 11. Dorman, Ron (2004) European Union and the Third World: Setting up the Lomé

Convention, http://www.poptel.org.uk/against-eurofederalism/lome2.html (03. 11. 2004).

97

12. ECDPM (2002) Sector–wide Approaches and Decentralisation – Towards Greater Policy

Coherence,

http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Navigation.nsf/index2?readform&htt

p://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Content.nsf/7732def81dddfa7ac1256c2

40034fe65/a67a30289799ce4dc1256db1003866ac?OpenDocument (06. 01. 2006). 13. ECDPM (2003a) Building capacity: how can it be done? InfoCotonou 2. Maastricht:

ECDPM. 14. ECDPM (2003b) Do procedures hamper policy ambitions? InfoCotonou 3. Maastricht:

ECDPM. 15. ECDPM (2003c) The Cotonou Agreement: A User's Guide for Non–state Actors,

http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Navigation.nsf/index2?readform&http

://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Content.nsf/7732def81dddfa7ac1256c240

034fe65/e64f3bbb37116384c1256dff002eb663 (02. 10. 2005). 16. ECDPM (2004a) Building social capital. InfoCotonou 5. Maastricht: ECDPM. 17. ECDPM (2004b) The review of the Cotonou Partnership Agreement: What's at stake?

InfoCotonou 7. Maastricht: ECDPM. 18. ECDPM (2004c) Who does what in development cooperation? InfoCotonou 4. Maastricht:

ECDPM. 19. European Commission (1996) Green paper on relations between the European Union and

the ACP countries on the eve of the 21st century: Challenges and options for a new

partnership, http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/l-vert/lv1_en.pdf#

zoom=100 (03. 11. 2004).

20. European Commission (1997) European Community Support for the Private Sector in

ACP Countries. Luxembourg: Office for Official Publications of the European

Communities. 21. European Commission (1998) The Shared Ocean. Luxembourg: Office for Official

Publications of the European Communities.

98

22. European Commission (2000) The Lomé Convention,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/lome_history_en.htm

(06. 07. 2004). 23. European Commission (2001) The European Union and the World. Luxembourg: Office

for Official Publications of the European Communities. 24. European Commission (2002a) Annual Report 2001 on the EC Development Policy and

the Implementation of the External Assistance,

http://europa.eu.int/comm/europeaid/reports/aidco_2001_big_annual_report_en.pdf

(02. 12. 2004). 25. European Commission (2002b) Annual Report on the Implementation of the European

Commission's External Assistance: Situation at 01. 01. 2001. Luxembourg: Office for

Official Publications of the European Communities,

http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/pub2002/en/AIDCO_Annual-

Report_en_1.pdf#zoom=100 (1. del),

http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/pub2002/en/AIDCO_Annual-

Report_en_2.pdf#zoom=100 (2. del) (02. 12. 2004). 26. European Commission (2002c) Bilateral Trade Relations,

http://europa.eu.int/comm/trade/bilateral/acp/index_en.htm (15. 06. 2005). 27. European Commission (2002d) EPA: A new approach in the relations between the

European Union and the ACP Countries. Brussels: Publications Office.

28. European Commission (2002e) European solidarity with the victims of humanitarian

crises. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. 29. European Commission (2002f) The European Development Fund in a few words.

Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. 30. European Commission (2003a) Africa and the European Union. Luxembourg: Office for

Official Publications of the European Communities. 31. European Commission (2003b) Annual Report 2003 on the European Community's

Development Policy and the Implementation of External Assistance in 2002. Luxembourg:

Office for Official Publications of the European Communities.

99

32. European Commission (2003c) Gender Equality in development cooperation. Brussels:

Publications Office. 33. European Commission (2003d) Making Globalisation work for everyone. Luxembourg:

Office for Official Publications of the European Communities. 34. European Commission (2004a) Annual Report 2004 on the European Community's

Development Policy and External Assistance. Luxembourg: Office for Official

Publications of the European Communities,

http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/docs/AIDCO_rapport_annuel_

2004_en.pdf#zoom=100 (15. 06. 2005). 35. European Commission (2004b) Cooperation before Lomé,

http://europa.eu.int/comm/developmet/body/cotonou/before_lome_en.htm (06. 07. 2004). 36. European Commission (2004c) EPA: Preliminary list of country groups,

http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/regions/acp/plcg_en.htm (12. 12. 2004). 37. European Commission (2004d) European Commission Report on Millennium

Development Goals 2000–2004,

http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/docs/MDGs_EN.pdf#zoom=100

(15. 09. 2005). 38. European Commission (2004e) European Development Fund – Commitments,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat08_en.htm;

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat09_en.htm

(11. 12. 2004). 39. European Commission (2004f) European Development Fund – Payments,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat11_en.htm,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat12_en.htm

(11. 12. 2004). 40. European Commission (2004g) External Trade EU 15 – ACP 1998,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat04_en.htm

(11. 12. 2004).

100

41. European Commission (2004h) Imports in EU 15 from ACP countries,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat01_en.htm

(11. 12. 2004). 42. European Commission (2004i) Negotiation of Economic Partnership Agreements (EPAs):

a means of gradually integrating the ACP countries into the global economy,

http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/regions/acp/nepa_en.htm (12. 12. 2004). 43. European Commission (2004j) Regional Distribution of EC Aid,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat15_en.htm,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat16_en.htm

(11. 12. 2004). 44. European Commission (2004k) Regional negotiations of Economic Partnership

Agreements, http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/regions/acp/regneg_en.htm

(12. 12. 2004). 45. European Commission (2004l) Securing peace and stability for Africa,

http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/docs/flyer_peace_en.pdf#zoom

=100 (02. 12. 2004). 46. European Commission (2004m) The new ACP – EC Agreement: General Overview,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/overview_en.htm (06. 07. 2004).

47. European Commission (2004n) Total FED (Fond européen de développement) –

Engagements et Paiements,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat14_en.htm

(11. 12. 2004).

48. European Commission (2004o) Trends in Trade between EU and developing countries

1976–1998,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat03_en.htm

(11. 12. 2004).

101

49. European Commission (2005a) Commission staff working document: Annex to the

Communication to the Commission to the Council and the European Parliament: Annual

Report 2005 on the European Community's Development Policy and the Implementation

of the External Assistance in 2004: SEC (2005) 892, COM (2005) 292 final, 15. 07. 2005,

http://europa.eu.int/comm/europeaid/reports/comm-sur-ra2005-annex_en.pdf

(23. 09. 2005). 50. European Commission (2005b) Communication from the Commission to the Council, the

European Parliament, the European Economic and Social Committee and the Committee

of the Regions: Proposal for a Joint Declaration by the Council, the European Parliament

and the Commission on the European Union Development Policy »The European

Consensus«: SEC (2005) 929, COM (2005) 311 final, 13. 07. 2005,

http://europa.eu.int/comm/development/body/development_policy_statement/docs/comm

unication_EN.pdf#zoom=100 (26. 10. 2005).

51. European Commission (2005c) Communication from the Commission to the Council and

the European Parliament: Annual Report 2005 on the European Community's

Development Policy and the Implementation of the External Assistance in 2004: COM

(2005) 292, 23. 06. 2005,

http://europa.eu.int/comm/europeaid/reports/comm-sur-ra2005_en.pdf (23. 09. 2005). 52. European Commission (2005d) Economic Partnership Agreements,

http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/regions/acp/faqs280905_en.htm

(02. 10. 2004).

53. European Commission (2005e) Highlights: Annual Report 2005 on the European

Community's Development Policy and the Implementation of the External Assistance in

2004, http://europa.eu.int/comm/europeaid/reports/aidco-2005-annual-report-highlights_

en.pdf (29. 09. 2005).

54. European Commission (2005f) Information Note on the Revision of the Cotonou

Agreement,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/pdf/negociation_20050407_en.pdf#

zoom=100 (15. 09. 2005).

102

55. European Commission: EUROSTAT (2001) DG TRADE A2/CG/RQ,

http://europa.eu.int/comm/development/development_old/stat/index_en.htm

(11. 12. 2004). 56. European Commission: EUROSTAT (2004a) Exports from EU 15 to ACP countries and

South Africa,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat05_en.htm

(11. 12. 2004). 57. European Commission: EUROSTAT (2004b) Imports in EU 15 from ACP countries and

South Africa,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat02_en.htm

(11. 12. 2004). 58. European Commission: EUROSTAT (2004c) Trade Balance of EU 15 / ACP countries

and South Africa,

http://europa.eu.int/comm/development/body/cotonou/statistics/stat07_en.htm

(11. 12. 2004). 59. European Investment Bank (2005) Financing in African, Caribbean and Pacific Countries,

http://www.eib.org/site/index.asp?designation=acp (18. 12. 2005). 60. European Union (2000) The European Community and its Member States sign a new

Partnership Agreement with the African, Caribbean and Pacific states in Cotonou, Benin:

Press release IP/00/640,

http://europa.eu.int/rapid/pressReleasesAc.../640&format=HTML&aged=0&language=E

N&guiLanguage=e (06. 07. 2004). 61. Farrands, Christopher in Worth, Owen (2005) Critical theory in Global Political Economy:

Critique? Knowledge? Emancipation? Capital & Class,

http://www.findarticles.com/p/articles/mi_qa3780/is_200504/ai_n13591288

(15. 06. 2005). 62. Frederikson, J. (2003) Mid–term Reviews: Performance–based partnership in ACP – EU

cooperation (ECDPM Policy In Brief No. 5). Maastricht: ECDPM.

103

63. Grynberg, Roman (1997) Negotiating a Fait Accompli: The WTO Incompatibility of the

Lomé Convention Trade Provisions and the ACP – EU Negotiations,

http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/FileStruc.n.../6FFE4051A91C6EFBC

1256C8B0037328 (03. 11. 2004). 64. Hettne, Björn, Payne, Anthony in Söderbaum, Fredrik (1999) Rethinking Development

Theory: Guest Editors' Introduction. Journal of International Relations and Development,

2/4, 354–357. 65. Hettne, Björn in Söderbaum, Fredrik (1999) Towards Global Social Theory. Journal of

International Relations and Development, 2/4, 358–368. 66. Hobden, Stephen in Jones, Richard Wyn (2004) Marxist theories of International

Relations. V Baylis, John in Smith, Steve (ur.) The Globalization of World Politics, 200–

222. New York: Oxford University Press. 67. Humanitarian Aid Office (2003) ECHO at a glance. Brussels: Publications Office. 68. Huybrechts, André (1998) Re–Launching the Private Sector Approach in Future ACP –

EU Relations: Outline of a Strategy (ECDPM Working Paper No. 59). Maastricht:

ECDPM,

http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/FileStruc.nsf/index.htm?ReadForm&4

EC3AF89063213A0C1256C8B003771F3 (03. 11. 2004).

69. Kivimäki, Timo (2001) »Humane and Market–oriented«: An Explication of the Western,

Humane, Market–oriented Concept of International Exploitation in the International

Cooperation between the Rich and the Poor. Journal of International Relations and

Development, 4/3, 202–220. 70. Lamy, Steven L. (2004) Contemporary mainstream approaches: neorealism and

neoliberalism. V Baylis, John in Smith, Steve (ur.) The Globalization of World Politics,

182–199. New York: Oxford University Press.

104

71. Mackie, Frederiksen in Rossini (2004) Improving ACP – EU Cooperation: Is

»budgetising« the EDF the answer? (ECDPM Discussion Paper 51). Maastricht: ECDPM,

http://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Navigation.nsf/index2?readform&htt

p://www.ecdpm.org/Web_ECDPM/Web/Content/Content.nsf/0/6BA89B632668759EC12

56E6E0050DB46?OpenDocument (15. 06. 2005). 72. McQueen, M., Phillips, C., Hallam, D., Swinbank, A. (1997) ACP – EU Trade and Aid

Cooperation Post–Lomé IV: Chapter 3: Options for Trade Cooperation,

http://www.acpsec.org/summits/gabon/cwealth/chap3rev.htm (06. 01. 2006).

73. National Capital FreeNet (2005) Brain Drain in Africa: Facts and Figures,

http://www.ncf.ca/~cp129/factsandfigures.pdf (18. 12. 2005). 74. Niue – European Community (2002) Country Strategy Paper and National Indicative

Programme for the period 2002–2007: DEV/0121/2002/EN,

http://europa.eu.int/comm/development/body/csp_rsp/print/nu_csp_en.pdf#search='Niue

%2C%20Nauru%2C%20Country%20Strategy%20Paper' (15. 06. 2005). 75. Osaghae, Eghosa E. (1999) The post–colonial African state and its problems. V Nel, Philip

in McGowan, Patrick J. (ur.) Power, Wealth and Global Order: An International Relations

Textbook for Africa. South Africa: University of Cape Town Press. 76. Payne, Anthony (1999) Reframing the Global Politics of Development. Journal of

International Relations and Development, 2/4, 369–379. 77. Pease, Kelly–Kate S. (2003) International Organizations: perspectives on governance in

the twenty–first century. New Jersey: Prentice Hall. 78. Percival, Debra (1996) Trade in services. The Courier ACP – EU 156 (3/4), 33–35,

http://www.euforic.org/courier/156e_per.htm (18. 12. 2005). 79. Statistical Analysis 2001 (2002) Fiche Pays: ACP. Trade C–1 (BS),

http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2003/april/tradoc_112015.pdf (01. 07. 2005). 80. Statistical Analysis 2003 (2004) Fiche Pays: ACP. Trade C–1 (BS),

http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2004/april/tradoc_116852.pdf (01. 07. 2005).

105

81. Statistical Analysis 2004 (2005a) External Trade: EU 25 – ACP. DG Trade C–2 (BS),

http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2005/april/tradoc_122511.pdf (01. 07. 2005). 82. Statistical Analysis 2004 (2005b) Fiche Pays: ACP. Trade C–2 (BS),

http://trade-info.cec.eu.int/doclib/docs/2005/april/tradoc_122521.pdf (01. 07. 2005). 83. Strange, Susan (1995) Države in trgi. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 84. Svetovna banka (2005a) Global Economic Prospects 2005: Trade, Regionalism and

Development,

http://siteresources.worldbank.org/INTGEP2005/Resources/gep2005.pdf (10. 10. 2005). 85. Svetovna banka (2005b) World Development Report 2006,

http://wdsbeta.worldbank.org/external/default/WDSContentServer/IW3P/IB/2005/09/20/0

00112742_20050920110826/Rendered/PDF/322040World0Development0Report02006.p

df (10. 10. 2005).

86. Šabič, Zlatko (1992) Narava in učinkovitost konvencije Lomé (kot modela pomoči

državam v razvoju). Teorija in praksa 29 (11/12), 1101–08. 87. Tebeje, Ainalem (2005) Brain Drain and Capacity Building in Africa,

http://www.idrc.ca/en/ev-71249-201-1-DO_TOPIC.html (18. 12. 2005).

88. Technical Centre for Agricultural and Rural Cooperation (2000) The Economic Role of

Women in Agricultural and Rural Development,

http://www.cta.int/pubs/erw/english.pdf (02. 10. 2005). 89. Technical Centre for Agricultural and Rural Cooperation (2005) Market acces: Executive

brief, http://agritrade.cta.int/market/executive_brief.htm (02. 10. 2005). 90. The Courier ACP – EU (2003) Strengthening the ACP Group's Identity. The Courier ACP

– EU 201 (11/12),

http://europa.eu.int/comm/development/body/publications/courier/courier201/pdf/en_002

_ni.pdf#search='Strengthening%2C%20ACp' (06. 07. 2005). 91. The Secretariat of the African, Caribbean and Pacific Group of States (2003) ACP and EU

states that have ratified the Cotonou Agreement,

http://www.acp.int/en/archives/Ratification_en.html (06. 07. 2005).

106

92. The Secretariat of the African, Caribbean and Pacific Group of States (2005) ACP Group

and European Union sign the revised Cotonou Agreement,

http://www.acpsec.org/en/press_releases/pr-cotononu_revised_e.htm (07. 09. 2005). 93. Todaro, Michael P. (1997) Economic Development. London: Longman. 94. Tooze, Roger (2001) International Political Economy in an Age of Globalization. V

Baylis, John in Smith, Steve (ur.) The Globalization of World Politics, 212–230. New

York: Oxford University Press. 95. Tretjak, Franc (2004) Afrika jutri: izhod iz teme ali zlom kontinenta? Ljubljana:

Karantanija. 96. UNCTAD (2005) Economic Development in Africa: Rethinking the Role of Foreign Direct

Investment,

http://www.unctad.org/Templates/Webflyer.asp?docid=6056&intItemID=3490&lang=1&

mode=downloads (19. 09. 2005). 97. UNEP (2005) One planet, many people: Atlas of our changing environment,

http://www.na.unep.net/OnePlanetManyPeople/AtlasDownload/UNEP_Atlas/Atlas_Chap

ter4_Screen.pdf (18. 12. 2005). 98. UNDP (2002) Human Development Report 2002: Deepening democracy in a fragmented

world, http://hdr.undp.org/reports/global/2002/en/pdf/complete.pdf (11. 09. 2005). 99. UNDP (2005a) Human Development Report 2005: International cooperation at a

crossroads: Aid, trade and security in an unequal world,

http://hdr.undp.org/reports/global/2005/pdf/HDR05_complete.pdf (11. 09. 2005). 100. UNDP (2005b) More Aid, Pro–Poor Trade Reform and Peace–Building Vital to Ending

Extreme Poverty,

http://www.undp.org/dpa/pressrelease/releases/2005/september/hdr2005.html

(11. 09. 2005).

107

7. SEZNAM PREGLEDNIC IN DIAGRAMOV

Tabela 1: Porazdelitev finančnih sredstev EU za AKP države

od leta 2002 do leta 2007 …………………………………………………..

40

Tabela 2: URP EU, namenjena AKP državam ter prekomorskim državam in

teritorijem v obdobju 2000–2004 ………………………………………….

55

Tabela 3: Število prebivalcev AKP držav, BDP per capita in stopnja rasti BDP–ja .. 56

Tabela 4: Dolg in TNI AKP držav …………………………………………………… 56

Tabela 5: Padanje tržnih deležev AKP držav v času Loméjskih konvencij …………. 58

Tabela 6: Tržni deleži različnih svetovnih regij v odnosu do uvoza v EU (v %) …… 58

Tabela 7: Padanje tržnih deležev AKP držav po letu 2000 ………………………….. 59

Tabela 8: Trgovinska menjava s kmetijskimi proizvodi ……………………………... 60

Tabela 9: TNI iz EU v AKP države ………………………………………………….. 65

Tabela 10: TNI podsaharske Afrike …………………………………………………. 66

Tabela 11: Indeks HDI v letih 2000 in 2003 ………………………………………… 108

Tabela 12: Trend indeksa HDI v izbranih AKP državah …………………………….. 108

Tabela 13: Revščina v nekaterih regijah v razvoju – 1 $ in 2 $ na dan ……………… 110

Tabela 14: Nacionalna meja revščine za izbrane AKP države ………………………. 111

Tabela 15: Mednarodna meja revščine za izbrane AKP države ……………………... 112

Diagram 1: Regionalna porazdelitev pomoči EU v letih 2001–2004:

Izplačila (v mio evrov) …………………………………………………...

52

Diagram 2: Pomoč EU AKP državam v obdobju 1986–1998 glede na vir sredstev … 53

Diagram 3: Trgovinska menjava EU z AKP državami v obdobju 2000–2004 ……… 61

Diagram 4: Regionalna porazdelitev AKP izvoza v EU v letu 2001 ………………... 62

Diagram 5: Uvoz EU iz AKP držav – glavni proizvodi v letu 2004 ………………… 63

Diagram 6: Izvoz EU v AKP države – glavni proizvodi v letu 2004 ………………... 63

108

8. PRILOGI

8.1. Indeks človekovega razvoja za AKP države

Tabela 11: Indeks HDI v letih 2000 in 2003

Skupina držav HDI leta 2000 HDI leta 2003

DVR 0,654 0,694

Najmanj razvite države 0,445 0,518

Vzhodna Azija in Pacifik 0,726 0,768

Latinska Amerika in Karibi 0,767 0,797

Podsaharska Afrika 0,471 0,515

Vir: povzeto po UNDP–ju (2002) in UNDP–ju (2005a).

Tabela 12: Trend indeksa HDI v izbranih AKP državah

HDI rang Država131 Leto 2000 Leto 2003

Območje visokega človekovega razvoja (HDI nad 0,800) 30 Barbados 0,877 0,878 57 Trinidad in Tobago 0,800 0,801

Območje srednjega človekovega razvoja (HDI nad 0,500)

65 Mauritius 0,776 0,791 74 Zahodna Samoa 0,763 0,776 95 Dominikanska Republika 0,732 0,749 98 Jamajka 0,730 0,738 107 Gvajana 0,714 0,720 120 Južna Afrika 0,696 0,658 121 Ekvatorialna Gvineja 0,641 0,655 125 Namibija 0,649 0,627

131 Kriterij izbora teh AKP držav je dostopnost podatkov o HDI v letu 2000 in v letu 2003.

109

131 Bocvana 0,596 0,565 132 Komorski otoki 0,533 0,547 137 Papua Nova Gvineja 0,529 0,523 138 Gana 0,556 0,520 141 Sudan 0,500 0,512 143 Togo 0,519 0,512 144 Uganda 0,474 0,508 145 Zimbabve 0,527 0,505

Območje nizkega človekovega razvoja (HDI pod 0,500) 147 Svaziland 0,534 0,498 148 Kamerun 0,500 0,497 149 Lesoto 0,520 0,497 150 Džibuti 0,487 0,495 152 Mavretanija 0,444 0,477 154 Kenija 0,499 0,474 155 Gambija 0,457 0,470 157 Senegal 0,444 0,458 159 Ruanda 0,435 0,450 161 Eritreja 0,428 0,444 162 Benin 0,422 0,431 163 Slonokoščena obala 0,428 0,420 164 Tanzanija 0,416 0,418 165 Malavi 0,402 0,404 166 Zambija 0,409 0,394 168 Mozambik 0,360 0,379 170 Etiopija 0,352 0,367 172 Gvineja–Bissau 0,353 0,348 173 Čad 0,359 0,341 174 Mali 0,330 0,333 175 Burkina Faso 0,328 0,317 177 Niger 0,271 0,281

Vir: povzeto po UNDP–ju (2005a: 223–226).

110

8.2. Razširjenost revščine v AKP državah

Tabela 13: Revščina v nekaterih regijah v razvoju – 1 $ in 2 $ na dan

Odstotek ljudi, ki živijo z manj kot 1 $ dnevno versus

odstotek ljudi, ki živijo z manj kot 2 $ dnevno

Regija

1990 2000 2015132

Vzhodna Azija in

Pacifik (brez Kitajske)

21,1

vs. 63,2

10,8

vs. 49,2

0,4

vs. 14,7

Latinska Amerika

in Karibi

11,3

vs. 28,4

9,5

vs. 24,5

6,9

vs. 19,6

Podsaharska Afrika 44,6

vs. 75,0

46,4

vs. 76,6

38,4

vs. 69,2

Vir: povzeto po Svetovni banki (2005a: 21–22).

132 Podatki za leto 2015 so napoved Svetovne banke.

111

Tabela 14: Nacionalna meja revščine za izbrane AKP države

Država133 Leto raziskave Odstotek revnega prebivalstva Benin 1995 26,5 1999 29,0 Burkina Faso 1994 44,5 1998 45,3 Kamerun 1996 53,3 2001 40,2 Dominikanska republika 1992 33,9 1998 28,6 Etiopija 1995–1996 45,5 1999–2000 44,2 Gana 1992 50,0 1998–1999 39,5 Jamajka 1995 27,5 2000 18,7 Kenija 1994 40,0 1997 52,0 Madagaskar 1997 73,3 1999 71,3 Malavi 1990–1991 54,0 1997–1998 65,3 Mavretanija 1996 50,0 2000 46,3 Ruanda 1993 51,2 1999–2000 60,3 Sierra Leone 1989 82,8 2003–2004 70,2 Tanzanija 1991 38,6 2000–2001 35,7 Uganda 1993 55.0 1997 44,0

133 Kriterij izbora teh AKP držav je izključno obseg dostopnih podatkov. Izbrala sem države, za katere vir navaja vsaj dve raziskavi nacionalne meje revščine, saj sta le tako mogoča primerjava in zaključek o dvigovanju oz. padanju te meje skozi čas. Treba pa je opozoriti, da se leto raziskave pri različnih AKP državah lahko zelo razlikuje, zato medsebojna primerjava ni vedno mogoča. Zaradi večje aktualnosti so upoštevane le države, v katerih je bila druga raziskava izvedena po letu 1995.

112

Zambija 1996 69,2 1998 72,9 Zimbabve 1990–1991 25,8 1995–1996 34,9

Vir: povzeto po Svetovni banki (2005b: 278–279).

Tabela 15: Mednarodna meja revščine za izbrane AKP države

Država134

Leto raziskave

Odstotek prebivalstva, ki

živi z manj kot 1$ na dan

Odstotek prebivalstva, ki živi z manj kot

2$ na dan Burkina Faso 1998 44,9 81,0 Burundi 1998 54,6 87,6 Kamerun 2001 17,1 50,6 Dominikanska republika 1998 <2 <2 Slonokoščena obala 2002 14,8 48,8 Etiopija 1999–2000 23,0 77,8 Gana 1998–1999 44,8 78,5 Haiti 2001 67,0 83,3 Jamajka 2000 <2 13,3 Kenija 1997 22,8 58,3 Madagaskar 2001 61,0 85,1 Malavi 1997–1998 41,7 76,1 Mavretanija 2000 25,9 63,1 Mozambik 1996 37,9 78,4 Niger 1995 60,6 85,8 Nigerija 2003 70,8 92,4 Ruanda 1999–2000 51,7 83,7 Senegal 1995 22,3 63,0 Južna Afrika 2000 10,7 34,1 Zambija 1998 63,7 87,4 Zimbabve 1995–1996 56,1 83,0

Vir: povzeto po Svetovni banki (2005b: 278–279).

134 Za prikaz mednarodne meje revščine veljajo iste omejitve kot za prikaz nacionalne meje revščine.